Prevod

Slovarski priročnik za orientacijo v sezoni dopustov.

Zakonitosti ubesedovanja (sovražnega) govora o določenih (osovraženih) družbenih skupinah so stare in predvidljive: selekcionirano ter tendenciozno poročanje in komentiranje, stereotipno grupiranje, etiketiranje … in kočno: razčlovečenje.

Ker dizajnerski voziček za 1.500 evrov dandanes ni nič tako zelo posebnega ... predvsem pa – ni dovolj.

Gre za razmeroma redke primere v javnem diskurzu, ko avtor sporočila v resnici niti najmanj ne skriva svojih (kontroverznih) pogledov na svet. Tako tudi pri nedavnem napadu na “privilegije” invalidov v kolumni astrologinje Eme Kurent ni prav zahtevna naloga ugotoviti, kakšen odnos ima do te ranljive družbene skupine. Pa vendar: če nam ni samo do obkladanja avtorice z žaljivkami, če želimo argumentirano ovreči nekatere njene sporne izjave, se lahko za začetek – torej namesto tega, kaj je pesnica želela povedati – vprašamo, kaj posamezni deli zapisanega v resnici pomenijo.

Od hiperbol do metafor, od pretiravanja do resničnih vsebinskih nedoslednosti. Prevajali smo bolj ali manj ustaljene žargonske fraze športnega žurnalizma in pripravili minislovarček.

Prevajamo, kako prepričljivo izžarevati profesionalnost, organiziranost, ugled in moč v komunikaciji z nekom, ki ima identične cilje. Od prvega vtisa – izbire obleke, stiska roke in pozdrava – do drugih raznovrstnih in domiselnih načinov, kako pri poslovnih partnerjih ustvariti kar se da dober vtis o sebi.

V normalščino prevajamo pretenciozne, odvečnih ukrasnih pridevkov in literarnega cukra polne opise jedi z menijev marketinško ozaveščenih gostinskih obratov.

Prevajamo, kaj so v resnici želeli povedati v prispevku, ki kavo okliče za čudežni napoj za izboljšanje skupinske produktivnosti.

Razvozlavamo pomene sporočil, s katerimi nas bombardirajo naši pametni telefoni: od neutemeljenih teženj po dostopu do zasebnih informacij o nas in naših stikih, ki jih aplikacije seveda nujno potrebujejo za optimalno delovanje, a jih ne bodo zlorabile, ker “jim je mar za našo zasebnost”, do vedno znova pojavljajočih se rdeče sijočih številk, ki nas opozarjajo o neprebranih obvestilih in “novih dogodkih”, ki se kopičijo z vsako sekundo, ko ne buljimo v ekran.

Pred dobrim tednom so v Vatikanu sklenili štiridnevno konferenco na temo pedofilije v Rimokatoliški cerkvi. V oddaji Studio City na televiziji Slovenija je o pereči temi spregovoril tudi dr. Janez Juhant s Teološke fakultete v Ljubljani, in postregel s celo plejado izgovorov, poskusov relativizacije, racionalizacije in upravičevanja sistemsko izvajanih in sistemsko prikrivanih grozodejstev nad otroki. Takole bi zvenel – seveda v subjektivni interpretaciji – če bi govoril samo za odtenek bolj neposredno.

“Če statistične podatke mučiš dovolj dolgo, bodo prej ali slej priznali,” je nekoč dognal neki ekonomist. Naši politiki to dobro vedo. Ugotavljamo, kaj so s svojimi interpretacijami rezultatov aktualnih javnomnenjskih poizvedb želeli povedati tisti, ki jim na račun največje vladne stranke podpora med volivci upada.

Oglaševalci svoja reklamna sporočila radi podkrepijo s kratkimi pričevanji uporabnikov artikla, ki ga prodajajo. Kaj vse lahko razberemo iz spontanih pohval domnevno resničnih zadovoljnih strank?

Rumeno časopisje pri svojem bralstvu – zlasti ženski populaciji – neprestano vzbuja in utrjuje prepričanje o nikoli dovolj vitkem in privlačnem telesu. Le par centrimetrov stran z miškinim kazalcem pa oglasi za te in one shujševalne diete, tablete in čudežne maže ponujajo poceni in preprosto rešitev. Kakšno pa je njihovo resnično sporočilo?

Intervju z županom je žanr s svojo lastno strukturo, pravili in sporočili. Je izpostavljena stalnica vsakega spodobnega lokalnega ali občinskega glasila. Ampak, kako zastaviti intervju na način, da župan več kot polovico odgovorov začne z “odlično vprašanje”?

Novinarje pri študiju učijo, da morajo biti naslovi člankov informativni, jedrnati in nedvoumni. Teorija je teorija. Praksa pa praksa.

Včasih je bistvo sporočila težko razbrati: od oglaševalske, politične propagande do kriptogramov v vsakdanjem govoru. Mitja Peček ugotavlja, kaj je pesnik želel povedati, in izdaja tisto, kar je želel zamolčati. Kaj vse je klinični psiholog dr. Andrej Perko v nedavnem intervjuju na Televiziji Slovenija povedal o ženskah (in moških), ne da bi to dejansko izrekel?

Kaj vse nam kot suho zlato prodajajo v nepremičninskih oglasih in kakšnih besednih trikov se poslužujejo zasebni ponudniki in nepremičninski agenti, da bi iz kupcev izvlekli največ, kar lahko?

Interpretativno obdelujemo nekaj stalnih decembrskih fraz. Z nekaterimi se bomo glede na izkušnje verjetno srečevali še globoko v januar, prav gotovo pa z vsemi spet prihodnjo zimo.

Kaj nam v resnici prodajajo organizatorji vedeževalskih in kozmoenergetskih delavnic, ki obljubljajo osebnostno rast ali celo lekcije o tem, kako postati tuzemski medij nadnaravnih agentov, ki upravljajo z vesoljem: t. i. Varuh Življenja na Zemlji?

Včasih je bistvo sporočila težko razbrati: od oglaševalske, politične propagande do kriptogramov v vsakdanjem govoru. Zato ugotavljamo, kaj je pesnik želel povedati, in izdaja tisto, kar je želel zamolčati. Kaj imajo v resnici za bregom novi prijatelji na družabnih omrežjih, ki bi radi “samo za minutko” zmotili z vprašanjem, ali nas morda zanima lahek (dodaten) zaslužek z delom za domacim racunalnikom?

Policijski zapisniki in izjave za javnost, ki jih dajejo predstavniki organov pregona, so po pravilu polne suhoparnih jezikovnih formulacij, ki zakrivajo meso in kri dejanskih dogodkov. Kako bi bile videti Črne kronike v raznih medijih, če bi njihovi pisci od svojih virov dobili prav vse sočne podrobnosti in jih nato delili z občinstvom?

Iza Login, polovica najbogatejšega slovenskega zakonskega para podjetnikov, vabi na energetsko in tantrično ociščevalno druženje z njenimi new-agersko razsvetljenimi prijateljicami na Havajih. Kaj potencialnim interesentom (beri: interesentkam) dejansko sporoča?

Kako iz oglasnega sporočila za zaposlitev razbrati, kaj v resnici delodajalec zahteva od nas?