Podcasts about Maribor

Mariborčane že vrsto let jezi krčenje parkirnih mest. Občina pa načrtuje, da bo številna ukinila tudi ob načrtovani obnovi Slomškovega trga. O načrtih in rešitvah parkirne stiske v tokratni Radijski tribuni.

Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

Poročali smo o izjemnem zanimanju za vpis na mariborsko medicinsko fakulteto, obnovi poškodovane telovadnice v Zavodu Antona Martina Slomška, prostorski razbremenitvi celjske zdravstvene in kozmetične šole, novi točki za usposabljanje gasilcev celjske regije, rekonstrukciji ceste Hramše – Pristava ter nagradi Arboretuma Volčji Potok za družinam prijazno turistično izkušnjo.

Un supporter interpelle directement un membre de la Dream Team

Marsikdo si danes kar sam postavi diagnozo.Danes se veliko govori in piše o motnji pozornosti in hiperaktivnosti – na kratko ADHD. Tema je prisotna na družbenih omrežjih, forumih, podkastih in v kratkih videih, ki dosegajo milijone ogledov. Marsikdo se v opisu pozabljivosti, hiperaktivnosti in impulzivnosti, v opisu težav s koncentracijo in z obvladovanjem čustev prepozna in si kar sam ali sama postavi diagnozo. A kaj je resnično ADHD? Zakaj je samodiagnosticiranje lahko nevarno? Kako strokovnjaki postavijo diagnozo odraslim pacientom? Za odgovore smo v Maribor poklicali klinično psihologinjo Taro Klun z Oddelka za psihiatrijo tamkajšnjega Kliničnega centra. Članek o ADHD v Zdravniškem vestniku TUKAJ Foto: Tara Klun/ osebni arhiv Tare Klun

Poetična drama Daneta Zajca Voranc se ponovno vrača na oder SNG Drame Ljubljana v novi priredbi dramaturga Nika Žindaršiča in režiji Žive Bizovičar. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila včeraj najmlajšim premierno namenjena predstava z naslovom Učiteljica, ki je nastala po predlogi istoimenske slikanice italijanske umetnice Susanne Mattiangeli. V dvorani Union v Mariboru se bo nocoj ob 19.30 začel 3. koncert Orkestrskega cikla Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor, v Galeriji Lojzeta Spacala na Gradu Štanjel pa so včeraj odprli prvi del razstave Eno je sveto: preprosto in pristno, ki je zasnovana kot poklon pesniku Srečku Kosovelu ob 100-letnici njegove smrti. Z likovno umetnostjo nadaljujemo v Ljubljani, kjer bodo v Galeriji P74 odprli razstavo fotografa Tadeja Vaukmana. V mestu Trenčin na zahodu Slovaške pa se bo z uličnim festivalom in svetlobno umetnostjo začelo odprtje Evropske prestolnice kulture. Vabljeni k poslušanju!

Turistično oddajo smo posvetili vinskemu turizmu. Maribor je bil v zadnjih dneh januarja razglašen za evropsko vinsko prestolnico 2026. Vino in kultura pa sta bila osrednji temi tudi na 5. turističnem forumu, ki je bil tokrat umeščen v znamenito mariborsko vinsko klet.

Mariborska občina je naredila prvi veliki korak v prizadevanjih za gradnjo objekta za energijsko izrabo odpadkov oziroma t. i. sežigalnice – prijavila se je na državni razpis za koncesijo. Zakaj in kako nameravajo projekt izvesti, katere so še neznanke in kako bodo komunicirali s skeptičnim delom javnosti, o tem v oddaji Maribor, imamo problem!

Maribor je dobil zeleno luč za prvi center za oskrbo oseb z demenco v regiji. Mariborska občina ga bo vzpostavila v Bresternici, v objektu nekdanje podružnične osnovne šole; to bo skupnostni center, ki bo ponujal celostno podporo osebam z demenco in njihovim svojcem. Več o vzpostavitvi centra, ki bo odgovor na demografske in zdravstvene potrebe okolja – delež starejšega prebivalstva se povečuje, demenca pa je vse pogostejša bolezen našega časa –, pa v oddaji.

Poročali smo o zaprtju garažne hiše v Mariboru, kjer so stanovalci ostali brez 150 parkirnih mest, višji globi za kampiranje na črno na Gorenjskem, ta bo po novem znašala 500 evrov, Laufariji v Cerknem in aktivnostih lovcev zoper zveri in skrbi za divjad, ki jo iz njnega okolja izrinja turizem.

V turistični oddaji smo pred informativnimi dnevi obiskali Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Maribor in preverili, kako bodo mlade nagovarjali k vpisu. Slišali smo tudi, kako so svojo kariero začeli nekateri priznani kuharji.

V Katoliški cerkvi so 31. januarja praznovali god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska. Lani novembra je Don Boskov center Maribor obhajal 10-letnico blagoslova cerkve sv. Janeza Boska, edine v Sloveniji, ki je posvečena temu velikemu vzgojitelju in učitelju mladih. Slovesno sveto mašo je vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, ob somaševanju salezijanskega predstojnika Petra Končana, bivših župnikov in drugih duhovnikov. V desetih letih je cerkev postala srce skupnosti, prostor vere, mladih, družin in kulture. Naša gosta sta bila ravnatelj salezijanske skupnosti v Mariboru, župnik Marko Košnik in direktor zavoda Andreja Majcna ter Andrej Knez, župljan in član župnijsko-pastoralnega sveta.

Poročali smo o deseti obletnici delovanja urgentnega centra Maribor, prenovi šolske kuhinje v Radovljici, novih podzemnih odkritjih na območju Kostanjeviške jame, krepitvi pridelave ekoloških semen na Gorenjskem in 70-letnici najhujšega potresa na območju Ilirske Bistrice.

Sporočilo tega tedna je: da Bog deluje tudi tam, kjer se nam zdi, da je vse obstalo. Da upanje ni naivnost, ampak odločitev. In da se prihodnost naše družbe začne tam, kjer dovolimo, da nas vodi Beseda – tiho, zvesto in pogumno.Komentar je pripravil Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše.

Skupina Javni holding Maribor načrtuje letos 141 milijonov evrov prihodkov in dobiček v višini 2,2 milijona evrov. V Radijski tribuni smo preverili, kaj so – ob ustanovitvi novega podjetja, ki bo bdelo nad projektom energetske izrabe odpadkov– , njihovi osrednji cilji. Direktorji Snage, Mariborskega vodovoda in Energetike Maribor pa so prav tako predstavili letošnje naložbe in cene storitev.

Izpostavljamo koncert slovitega pianista Pierra-Laurenta Aimarda, ki je na Akademiji za Glasbo v Ljubljani nastopil od 100 letnici Györgyja Kurtága, ki jo bo ta sloviti madžarski skladatelj praznoval 19. februarja. Obiskali smo tudi 4. koncert cikla Carpe artem, ki je potekal v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor v kvartetom violinistke Tanje Sonc in 2. koncert simfoničnega cikla orkestra SNG Maribor z violinistko Lano Trotovšek ter koncert cikla Tutti, na katerem je nastopil Simfonični orkester Akademije za glasbo s solisti – študenti, drugi koncert v okviru koncertnega abonmaja Sosedje, ki ga pripravlja Zavod Celeia Celje, zaključni koncert Filharmoničnega festivala baročne glasbe in pa Komornega zbora Megaron.

V Francki je neka moč, ki ji jo osebno zelo zavidam, je dejal režiser Jernej Lorenci pred premierno uprizoritvijo romana Ivana Cankarja Na klancu, ki bo zvečer v Cankarjevem domu v Ljubljani. V glavnih vlogah nastopata Tamara Avguštin in Gregor Zorc. V oddaji tudi o koncertu pianista Alexandra Gadjieva, ki bo nastopil na 3. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor, in 5. Dnevih poljskega filma. V Slovenski kinoteki z njimi zaznamujejo 100. obletnico rojstva Andrzeja Wajde, enega največjih mojstrov poljske kinematografije.

Mariborske ceste in pločniki so v zadnjih tednih pritegnili veliko pozornosti javnosti. Prekrila jih je poledica. Občina je na novo lokacijo premaknila prometni radar. Številne pa zanima, ali bo občina po napovedanem začetku t. i. Masterplana le začela pospešeno obnavljati cestišča. O tem in še več v tokratni rubriki Maribor, imamo problem.

Začenjamo z letošnjim jubilejem že 70. gledališke sezone Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, nadaljujemo s tradicijo in njeno vklopljenostjo v sodobni Maribor, njegov znameniti Rotovški trg in sodobno poslanstvo Mariborske knjižnice bosta osrednja poudarka iz tega konca države. Nadaljujemo z vtisi s treh razstav: najprej bomo spoznali Usodo neznanca z (ljubljanskih) Prul, razstavo o najdbi v skrčenem položaju najdenega pokojnika iz obdobja stare Emone, ko so kopali temelje za prizidek Centra Janeza Levca poleg Karlovške ceste na južni strani grajskega griča. Obiskali smo tudi razstavo 7.00–15.00 ustvarjalke Tanje Devetak v ljubljanski Galeriji Kresija, v Mestni galeriji Nova Gorica pa je že od pretekle sobote odprta razstava Izpostavitev bodočnosti – Expositur Zukunft, kjer sta kuratorki Tanja Prušnik iz Avstrije in Milena Koren Božiček iz Slovenije predstavili dela petih ustvarjalk in ustvarjalca iz Avstrije in Slovenije – na njej se sprašujejo, kakšen bo človek v prihodnosti. FOTO: Družabni dvoriščni del Slovenskega mladinskega gledališča VIR: https://www.facebook.com/photo/?fbid=10158710561192381&set=a.476806324455172

Drugi poudarki oddaje: Mariborski mestni svet sprejel letošnji poslovni načrt Javnega holdinga Maribor, pričakujejo 141 milijonov čistih prihodkov Prostorska stiska na osnovni šoli Miroslava Vilharja Postojna otežuje organizacijo in kakovost izvajanja pouka V Begunjah na Gorenjskem slovesno odprli prenovljeno šolsko telovadnico v tamkajšnji podružnični osnovni šoli V Bistrici ob Sotli potrdili dodatno sofinanciranje cene vrtca za tiste starše z otrokom, ki rešujejo stanovanjsko vprašanje

V minulem tednu je Mariborčane razjezila obširna poledica na površinah za pešce in kolesarje. Ta je povzročila veliko nejevolje, pa tudi številne padce in poškodbe. Zanimalo nas je, zakaj se komunalno podjetje Nigrad ni učinkoviteje odzvalo in kako bodo ukrepali, da se nevšečnost v prihodnje ne bi ponovila.

In the second episode of “Rethinking youth migration in the Alps,” we focus on concrete solutions. Representatives from Trentino, Maribor, and Vesoul share how youth outmigration affects their regions - and how local pilot actions within the Interreg Alpine Space OUT4INGOV project are turning this challenge into an opportunity. We explore what makes Alpine regions attractive for young people, and how participatory approaches, networking, and co-creation help keep skills, ideas, and connections linked to places of origin. The episode highlights how involving young people can directly strengthen local governance and make mountain regions more resilient and future oriented. Learn more about the OUT4INGOV project here: www.cipra.org/en/projects/out4in…ng-youth-migration www.alpine-space.eu/project/out4ingov/ Subscribe to our podcast: www.cipra.org/podcast Moderation: Laura Haberfellner & Hanna Öllös, CIPRA International Lab Editing: Janin Salzger, CIPRA International Lab The project “New generation alpine OUT-migration Engagement FOR an INclusive GOVernance” (OUT4INGOV) is funded by the Interreg Alpine Space Programme.

Žiga Čeh je eden najboljših slovenskih igralcev futsala. Mariborčan bo v prihodnjih dneh pomemben člen reprezentance, ki se bo na domačem evropskem prvenstvu skušala prebiti v izločilne boje. V tokratnem Tretjem polčasu nam nekaj dni pred začetkom Eura razkrije svoje občutke ob igranju pred domačo publiko, poglede na vzpon in razvoj futsala v Sloveniji ter tudi o svoji poti do slovenske reprezentance.

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je Mariborčan v pravem pomenu besede, zgodovinar, pisatelj, pesnik, član ekipe Društva Hiša in Kulturnega društva za ohranjanje starih trafik: Vid Kmetič – dober poznavalec štajerske prestolnice, njenih skritih kotičkov in ljudi, ki tu puščajo sledi. Šimftura, Fuzbal tura, Mariborski posebneži je le nekaj naslovov njegovih sprehodov, ki vas popeljejo tudi med urbane legende.

Kako lahko pri sebi podpremo in okrepimo pozitivna, prijetna čustva?Psihologinja Ana Kozina opozarja, da smo ljudje zelo naravnani na negativna, na neprijetna čustva. Zato nas spodbuja, naj podpremo in okrepimo svoja pozitivna oziroma prijetna čustva, občutke in razpoloženja: od ljubezni in ponosa, do hvaležnosti in veselja. In na kakšen način lahko to storimo? Na to vprašanje med drugim odgovarja pozitivna psihologija. Ta mlada veja psihologije preučuje pogoje in procese, ki prispevajo k pozitivnim psihološkim stanjem, k dobremu počutju in h krepitvi pozitivnih odnosov. Ultrazvok. Sodeluje prof. dr. Ana Kozina (Pedagoški inštitut Ljubljana, Filozofska fakulteta Maribor). Daljši in bolj poglobljen pogovor z dr. Ano Kozina TUKAJ 

Odbojkarice mariborskega Branika so včeraj gostile povratno tekmo 2. kroga evropskega pokala. Mariborčanke so bile pred zahtevno nalogo, saj so bile poljske nasprotnice na prvi tekmi boljše s 3 :0 v nizih. Ob razpletu odbojkarskega obračuna boste lahko slišali še nekdanjega odličnega norveškega smučarja Aksla Lunda Svindala, ki je eden najzaslužnejših za drugo pomlad Američanke Lindsey Vonn, vodilne tekmovalke v smukaškem seštevku alpskih smučark.

Odbojkarice mariborskega Branika so včeraj gostile povratno tekmo 2. kroga evropskega pokala. Mariborčanke so bile pred zahtevno nalogo, saj so bile poljske nasprotnice na prvi tekmi boljše s 3 :0 v nizih. Ob razpletu odbojkarskega obračuna boste lahko slišali še nekdanjega odličnega norveškega smučarja Aksla Lunda Svindala, ki je eden najzaslužnejših za drugo pomlad Američanke Lindsey Vonn, vodilne tekmovalke v smukaškem seštevku alpskih smučark.

V Slovenski kinoteki se nocoj pričenja retrospektiva filmov režiserja in igralca Johna Cassavetesa, enega osrednjih imen ameriškega neodvisnega filma. V Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor pa bo v okviru cikla Carpe artem s koncertom Soncu naproti v Sloveniji prvič nastopil mednarodni kvartet z uveljavljeno slovensko violinistko Tanjo Sonc iz Züricha.

Izvajanje projektov, ki so jih v okviru mariborskega občinskega participativnega proračuna predlagali in izglasovali občani, zamuja že dve leti. Po zamiku, ki ga je povzročila občinska finančna stiska, pa njihovo uresničevanje zdaj le nadaljujejo. Kako poteka izvajnje in kdaj bodo zagnali nov cikel participativnega proračuna, smo pristojne povprašali v sredini rubriki Maribor, imamo problem.

Drugi ppoudarki: - V ilirskobistriškem domu starejših zadovoljni z obsežno prenovo, težave imajo s kadri. - Javni holding Maribor letos z več zaposlenimi kot lani in za 11 milijonov višjimi prihodki. - Mlekarna Planika je izjemnega pomena za kmete v Posočju. Za njo je uspešno leto s 15 milijoni evrov prihodkov. - Občini Trbovlje in Hrastnik bosta na hribu nad mestoma uredili površine za rekreacijo in druženje.

Kljub napredku v zadnjih letih se starejši v Mariboru še vedno soočajo s številnimi izzivi. Občina jih želi nasloviti v novem akcijskem načrtu "Starosti prijazen Maribor". O podrobnostih smo spregovorili v tokratni Radijski tribuni.

MN Dance Company in zavod GO! 2025 sta v koprodukciji pripravila predstavo Poetično telo, plesno predstavo v okviru projekta Brezmejno telo, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture na Goriškem.V galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor bo do konca januarja na ogled tradicionalna skupinska razstava članic in članov društva. Umrl je Aleš Erjavec, filozof, profesor ter avtor mnogih filozofskih del s področja estetike, avantgardne umetnosti ter politike. Umrl je madžarski filmski režiser Béla Tarr. Vabljeni k poslušanju!

Nedavna ukinitev nočnega dežurstva na Policijski postaji Slovenska Bistrica, ki pokriva še občine Poljčane, Oplotnico in Makole, je v vseh občinah dvignila veliko prahu zaradi zaskrbljenosti za varnost občanov. Na Policijski upravi Maribor mirijo, da so varnostne razmere stabilne, in zatrjujejo, da gre samo za reorganizacijo. V policijskem sindikatu pa razlagajo ukinitev nočnega dežurstva s kadrovsko podhranjenostjo v policiji. Kakšna je torej kadrovska slika v policijskih vrstah na bistriškem in na širšem mariborskem območju in kako je organizirano nočno dežurstvo na celotnem območju Policijske uprave Maribor?

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

Poročali smo o begu možganov iz Pomurja in Podravja, 60-letnici porodniškega bloka v Šempetru pri Gorici, prenovi mestnega središča v Škofji Loki, muzeju jaslic na Brezjah in vlogi medijev v Porabju za ohranjanje slovenskega jezika.

Drugi poudarki: - Piran prihodnje leto z rekordnim proračunom. Župan pravi, da je izrazito razvojno naravnan, skupina svetnikov mu očita neuravnoteženost in preobsežno zadolževanje. - "Učenje je umetnost", sporočajo iz Univerze za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica, ki praznuje 30-letnico delovanja. - Mariborčani so v okviru participativnega proračuna izglasovali knjigobežnico, ki stoji pred Sodnim stolpom na Lentu. - Nad Idrijo obnavljajo znamenito Kalvarijo s kapelicami križevega pota.

Ob koncu leta, ko mediji po navadi delajo analize in so vsi po vrsti zaskrbljeni nad prihodnostjo, se lotimo zaskrbljene analize tudi v naši skromni redakciji. Skrbijo nas namreč fašizem, nacionalizem in rasizem v Sloveniji. Zadeva je namreč taka, da so ti omenjeni pojavi pri nas na izjemno nizki ravni, in glede tega capljamo za razvitim svetom. Hočemo povedati naslednje. Slovenski fašisti, nacionalisti in rasisti so nekonsistentni, nepovezani, nespretni, skorajda smešni, in v današnji oddaji se bomo posvetili vzrokom za ta skrb zbujajoč pojav. Poglejmo zadnji primer, ko je rasist na kolesu s solzivcem na mostu čez Dravo poškropil temnopoltega Mariborčana.Kot so povedale priče in mama žrtve, je bil rasist v temnejših oblačilih in je nato pobegnil na kolesu. Lepo vas prosimo! Kateri rasist in belski supremacist, ki da kaj nase, pa se obleče v temna oblačila! Polovica rasističnega naboja se mu med vožnjo po Tržaški izgubi že na njegovi jakni in hlačah, za božjo voljo! Štajerska, ki je že tako ali tako statistično pod slovenskim povprečjem, očitno ne zna pridelati niti dostojnih rasistov. Če bi hotel biti rasist resnično rasističen, ogorčen in ljut, bi bil seveda oblečen v svetla, da ne zapišemo bela oblačila. Rasist na kolesu v temnih oblačilih, ki kar med vožnjo poškropi s solzivcem svojega someščana, ki je zelo verjetno bolj Slovenec kot on sam, in nato pobegne s kolesom prek mosta, pa je videti bolj kot ne tragikomično. Za otroka in družino seveda tragično, za prispevek k slovenskemu rasizmu pa komično. Čeprav je glavni namen naše oddaje družbena analiza in ne izobraževanje – za to imamo v naši medijski hiši specializirana uredništva – naj na hitro podučimo tega in ostale slovenske rasiste, kako je videti rasistični napad, ki je vreden te besede. "V bele halje oblečeni s šilastimi belimi kapucami, ki zakrivajo obraz, počasi korakajo rasisti prek starega mosta čez Dravo. Mora se jih zbrati vsaj sto ali dvesto. Ker biti rasist na družbenih omrežjih in v spletnih komentarjih ne šteje. Nekje sredi te množice mora še posebno zagreti rasist nositi goreči križ. Ker je z ognjem na odprtem težava, bi strpna družba dovolila tudi križ, ovešen z božičnimi lučkami, napajanimi iz akumulatorja, ki ga nosi drugi rasist." Se pravi: oblačila so bela, nobenih koles in predvsem nobenega škropljenja s solzivcem. Tudi nobenega vzklikanja: »Maribor šampijon«, saj je rasizem preveč kompleksna in stroga rabota, da bi jo prepustili organiziranim navijaškim skupinam. Ima pa slovenski rasizem ključno težavo z rasističnim objektom. Temnopoltih pri nas ni ravno v izobilju. Oziroma jih, z rasističnega stališča, primanjkuje. Pa še ti, ki so, nekako ne delujejo zares. Ubogi mariborski deček ima belopolte starše, kar je za rasizem, ki mu je rodoslovje bistvo delovanja, da ne zapišemo raison dʼetre, še dodatna frustracija. Tudi ostali slovenski temnopolti niso tisti klasični, kot jih poznamo na izvorih rasizma, rojenega na afriški celini. Se pravi, ali so, kot v primeru mariborskega dečka, vzornejši Slovenci od rasistov samih, ali so Romi, ki avtohtono živijo na teh prostorih, ali pa so priseljenci, brez katerih bi rasistom ob večerih manjkala kitajska hrana, prinesena na dom. In tako po rasistično naprej in po rasistično nazaj. Potem pa je tu še gola aritmetika. Se pravi, katerih je v Sloveniji več: ali naših sodržavljanov temne polti ali belopoltih rasistov? Če je več temnopoltih, kot je rasistov, pridemo do neprijetne in za teorijo rasizma skoraj nevzdržne situacije, da so rasisti v odnosu do temnopoltih manjšina. Rasisti morajo biti, ali se vsaj počutiti kot večina, saj drugače rasizem nima pravega smisla. Če pa je rasistov več kot naših temnopoltih sodržavljanov, potem pridemo do teze z začetka današnje oddaje, da so leni, slabo organizirani in za rasiste precej boječi. Če je največ, kar skupaj spravi slovenski rasizem, Štajerc na peciklu v temnih oblačilih, ki z varne razdalje poškropi otroka, potem so slovenski rasisti precej bedne kreature. Ker pa smo sredi praznikov in se tudi z našo uredniško politiko pridružujemo spokoju, miru in upanju, le še manjša opomba za konec. Kot večina Slovencev, se bodo tudi slovenski rasisti te dni poklonili rojstvu deteta, ki se je rodilo na Bližnjem vzhodu, verjetno precej temnopolto, v tujo kulturo, s tujim jezikom, tujimi šegami, da nas odreši.   Če bi bili slovenski rasisti vsaj malo konsistentni, bi odšli k polnočnici s solzivcem.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.

Od oktobra je iz kripto trga izpuhtelo več kot tisoč milijard dolarjev tržne kapitalizacije, bitcoin je z rekordnih 126.000 dolarjev upadel na okoli 80.000 tisoč, ta hip se vrti okoli 94.000 dolarjev. Je to začetek okrevanja ali le kratkotrajen odboj po velikem padcu oziroma t.im. relief rally? Epizoda je bila posneta v živo in je že objavljena na Youtube https://www.youtube.com/live/mEA9Y0EQanM V epizodi razčlenimo: – zakaj je sentiment na trgu še vedno krhek, – ali smo tik pred novo kripto zimo, – ali lahko Strategy (nekdanji MicroStrategy), katerega delnica je upadla za 75 odstotkov z vrha, s svojo ogromno zalogo bitcoina povzroči šok na trgu, – kako je kriptozlom izbrisal milijardo dolarjev premoženja družine Trump, a jim hkrati prinesel stotine milijonov, – zakaj je Vanguard po letih odpora nenadoma odprl vrata kriptu, – katere strategije ubrati in kako reinvestirati kripto dobičke, – ter kako januarja 2026 prihaja največji regulativni premik do zdaj – t. i. innovation exemption, ki lahko kripto povsem potisne v mainstream… ali pa odpre vrata novemu valu prevar. Ali bo leto 2026 leto stabilizacije ali leto najbolj divjega kripto cikla doslej? Pred mikrofonom: Domen Kregar, Ilirika ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti v Ljubljani in prvič v Mariboru Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: Ljubljana: 22. januar 2025 Maribor: 5. febuar 2025 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Danes v oddaji predstavljamo koncert z naslovom Pesmi norosti, s katerim se je sklenila letošnja sezona cikla Harmonia Concertans – Stara glasba na Novem trgu. V Ljubljani smo spremljali festival Forum nove glasbe, v Novi Gorici pa 10. mednarodno tekmovanje klasičnega saksofona SAXGO25. V Mariboru so uprizorili opero Razcvet Vita Žuraja, v SNG Opera in balet Ljubljana pa je premiero doživel balet Slika Doriana Graya. Obiskali smo tudi koncert pri Gospe Sveti na Avstrijskem Koroškem in koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor, kjer je prvič gostoval Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna. Poročamo tudi o dogajanju na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je potekal mednarodni simpozij z naslovom Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja.

Slovenski pokojninski sistem deluje po načelu pretočne blagajne, kar pomeni, da današnji zaposleni financirajo današnje upokojence. A demografska slika se hitro spreminja: rodnost pada, življenjska doba narašča, razmerje med aktivnimi in upokojenimi pa se nevarno premika v napačno smer. Epizoda razčleni, zakaj je pokojninski sistem v sedanji obliki dolgoročno nevzdržen, zakaj pričakovanja o “pokojnini, ki bo že nekako” ne držijo več, ter kakšne posledice bodo imele zamujene reforme. Kako se je iz nekdanjega presežka pokojninske blagajne ustvaril kronični minus, zakaj politiki in populizem zavirajo nujne spremembe ter zakaj bodo prihodnje generacije iz pokojninske blagajne prejele manj, kot pričakujejo. Je pokojninski sistem pravičen in za koga? Pokojnine so navzgor omejene na cca 3.500 evrov! Kako obdržati v pokojninskem sistemu velike plačnike? Tisti z višjo plačo, vplača v pokojninski sistem več kot bo dobil, tisti z nizko plačo, dobi več kot je vplačal. Na jesen življenja je treba imeti vsaj 30 tisočakov prihranke za potencialne zdravstvene težave. Pred mikrofonom: Žiga Vižintin, poznavalec pokojninskih sistemov, Pokojninska družba A Opomba: epizoda je bila posneta pred sprejetjem pokojninske reforme ____________________________ Money-How Live: Spopad biki in medvedi: Kam z denarjem v letu 2026 Kdaj: 4. december ob 17:00 v Kristalni palači Prijava https://money-how.si/dogodki/spopad-bikov-in-medvedov-kdo-bo-zmagal-v-2026/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti v Ljubljani in prvič v Mariboru Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: Ljubljana: 22. januar 2025 Maribor: 5. febuar 2025 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Poslanci so na včerajšnji izredni seji državnega zbora po pričakovanjih potrdili koalicijski predlog priporočil vladi v zvezi z varnostno situacijo na jugovzhodu države. Na današnji izredni seji pa bodo med drugim odločali o predlogu zakona, ki ureja izplačilo božičnice in zimskega dodatka za upokojence ter prenavlja ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. V oddaji pa tudi o tem: - Sirski predsednik Ahmed Al Šara obiskal Belo hišo, Washington obljubil polno podporo Damasku - Za privezovanje psov na verigo bo od danes predvidena tisoč-evrska globa - Maribor v pričakovanju vrhunca martinovanj in tradicionalnega krsta mošta

Zic na torek. Na martinovo. Na naše novo leto. Ker je bila včeraj gužva. Ker praskava cajt in drobiž, da delava točno to. Kar imamo rdai. Oddaja, ki bi bila v ponedeljek zagotovo drugačna. Ampak je zato v torek toliko bolj, no, naša. Po naše. Maribor je iz Radomelj prinesel le točko. Tudi o tem, seveda. Ampak tudi o intenci, kot smo izvedeli. Zakaj Zic lahko nekaj naredi, kaj vse bi še lahko in kaj upava, da kdaj bo. Zaenkrat smo, kjer smo. In še vztrajamo. In upamo. Ker to smo. Fuzbal. Maribor.

Vabljeni k poslušanju nogometne epizode, v kateri gostimo Tineta Zupana. Osem let je športni direktor Brinja, ki trka na vrata Prve lige, v pokalu pa je presenetljivo izločilo Maribor. Kako ocenjuje organsko rast kluba? Kako realno je igranje med elito? Že vrsto let pa komentira angleški nogomet, ki je po prestopu Benjamina Šeška v Man Utd zdaj še bolj pod lupo pozornosti slovenske javnosti.

So ponedeljki in so ponedeljki po taki nedelji. Ko je in ko ni. Ko je igra in ko ni točk(e). Maribor je v Kopru izgubil z 1:0. Pa ocena, da je bila to najboljša tekma v sezoni? Je? Ni? Zakaj so bile Viole igralec tekme, zakaj je Jan Repas enkrat pogrešljiv, drugič pa se pozna, ko ga ni, kakšen je Benjamin Tetteh letos, zakaj in kakšna krila ima Maribor. In zakaj 2014/15 Maribor "premaga" tistega iz 1999/2000? Pa čestitke mestu Maribor! To pa!

Before the Conference League anthem came on in Celje Slovenia, one warm August night this year, today's guest had a lot of work behind him already while I was was on my way via train, uber and rental car from Bosnia. He is Rok Gregoric, press and pr wizard of NK Celje, a Slovenian club that was long a middling in the league of an already small country but has made it to the group phase of the conference league last year and again this year. A remarkable feat for a really pretty quiet city between the two main Slovenian cities Ljubljana and Maribor. Find out why. But also: what goes on in a smaller club when a UEFA competition comes to town? How do they coordinate with the visitors? What security arrangements have to be made? Where does all the UEFA signage come from? Which media gets which access? Rok takes us behind the scenes of his work, and shares about the club and the city - and a remarkable coach. HELPFUL LINKS FOR THIS EPISODE:NK Celje, websiteCelje, with city history, WikipediaNEW: send me a text message! (I'd love to hear your thoughts - texts get to me anonymously, without charge or signup) Please leave a quick voicemail with any feedback, corrections, suggestions - or just greetings - HERE. Or comment via Twitter, Instagram, Bluesky or Facebook. If you enjoy this podcast and think that what I do fills a gap in soccer coverage that others would be interested in as well, please Recommend The Assistant Professor of Football. Spreading the word, through word of mouth, truly does help. Leave some rating stars at the podcast platform of your choice. There are so many sports podcasts out there, and only ratings make this project visible; only then can people who look for a different kind of take on European soccer actually find me. Artwork for The Assistant Professor of Football is by Saige LindInstrumental music for this podcast, including the introduction track, is by the artist Ketsa and used under a Creative Commons license through Free Music Archive: https://freemusicarchive.org/music/Ketsa/

V tokratnem Jezikanju gostimo Niko Mirt in Nušo Slabe, tetovatorki, ki se ljubiteljsko ukvarjata z zbiranjem besed in fraz v svojem narečju. Ena je Štajerka in je kriva za zdaj že legendarni Štajerski árgo, druga pa je Korošica, ki je na pobudo prve lani zbrala še za koledarček koroških "rekov"."Oni rečejo, da gredo 'vnta zun'. Jaz bi rekla, da grem 'vun', pri nas je ena beseda načeloma dovolj, da poveš, da greš ven." - Mariborčanka Nika Mirt o koroščini