Podcasts about Maribor

Tretji polčas je bil tokrat malce drugačen. Ob boku letošnjega Šalamunovega memoriala v dvorani Tabor smo pred mikrofon povabili mladega tekmovalca slovenske izbrane vrste, Mariborčana Gregorja Rakoviča, petega na zadnjem Evropskem prvenstvu v športni gimnastiki, in njegovega trenerja, selektorja moške reprezentance Sebastijana Piletiča. Kaj imata skupnega strojništvo in mojstrovine na konju z ročaji, kaj centralizacija športa in osip tekmovalcev in tekmovalk v slovenskih vrstah in kaj bi bilo treba storiti, da bi se stvari spremenile?

V oddaji, namenjeni turizmu, smo predstavili NIST – Nacionalno informacijsko središče za turizem. Gre za orodje, ki omogoča vpogled v večplastno dinamiko turistične panoge. Zatem smo se ustavili ob Dravski kolesarski poti, ob koncu pa smo – kot običajno – potovali. Mariborčan Dušan Berdnik nam je zaupal, kako je živeti v Švici.

Maribor in okolico pesti kronično pomanjkanje javnih najemnih stanovanj, tempo gradnje pa je bil zadnja leta letargičen. Državni in medobčinski stanovanjski sklad zdaj le začenjata nov investicijski ciklus, računata pa tudi na državne finančne spodbude. Kje gradijo stanovanja za starejše, kje jih načrtujejo za mlade in kdaj bo zrasla nova soseska na Pobrežju?

V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.

V četrtek je bila podeljena Cankarjeva, v soboto pa Stritarjeva nagrada. Evropska prestolnica kulture vabi na bienale mladih umetnikov, razstavo Sijoče nevidno mesto in bienale tekstilne umetnosti. V Mariboru se končujejo Slovenski dnevi knjige, pripravljajo pa se že na začetek Borštnikovega srečanja. Urednik oddaje Vlado Motnikar, avtorji prispevkov Vlado Motnkar, Karin Zorn Čebokli, Eva Furlan, Aljana Jocif, Sara Zmrzlak in Irena Kodrič Cizerl, glasbena opremljevalka Tina Ogrin, mojster zvoka Franci Moder, urednik oddaje Vlado Motnikar.

V turistični oddaji smo se najprej ustavili v Hiši najstarejše trte na svetu; pred nekaj meseci je zaživela v prenovljeni podobi, pri njeni preobleki pa je sodelovala tudi mariborska Umetnostna galerija. Nekaj minut smo namenili še zelenemu turizmu in prisluhnili potopisnemu klepetu; s poliglotsko pevko in popotnico potujemo po Avstraliji.

Številni Mariborčani se pritožujejo slabim stanjem cest. Po desetletjih čakanja pa bi lahko tudi na tem področju dočakali izboljšavo. Občina je namreč z mestnimi četrtmi dosegla soglasje o t. i. masterplanu za njihovo obnovo, zdaj pa išče še načine za realizacijo. Kako daleč so, nas je zanimalo v tokratni Radijski tribuni.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Piše Bojan Sedmak, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. V slovenski kulturi je najbrž malokdo, ki ga ni v preteklih desetletjih na nek način vsaj oplazilo ustvarjanje novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, esejista, scenarista, profesorja Branka Šömna (roj. Maribor, 1936). Morda še najbolj množično scenariji filmov, kot so Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie in drugi, ali bolj individualno njegovo publicistično delo, bogat pesniški opus, zbirke humoresk in esejistične knjige ter predvsem njegovih deset romanov … Po predlani izdanih pretresljivih novelah Molitev za Jasenovac tudi v letos izdani knjigi Človek, ki ga ni pisec ohranja ter kvalitetno nadgrajuje svoje pripovedništvo, tokrat po uvodnem nekrologu s šestimi besedili kratke proze. Pred njimi bi lahko stala sentenca: »Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.« A avtor je pod naslov pripisal: »To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.« V moto pa: »Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.« In začel z In memoriam prijatelju Milanu Vincetiču. Prvoosebni pripovedovalci so v besedilih dvoji, pol jih personalno pripovedujejo templjar, Mozart in udbaški morilec, pol pa pisec sam v prvi osebi, četudi se kdaj predstavi še kot François, France, Frank, Feri, da le ni vedno Branko. V zgodbah se kaže kot sprehajalec po Jeruzalemu, scenarist na ekipnem filmskem delu v Zadru, v tekstu Dno brez dna pa kot premišljevalec o smrti za osebno uporabo. V snovi je vseskozi pozoren na iztekanje časa, poln znanja, izkušenj, anekdot in spoznanj ter esejistično zavzet, predvsem za prostozidarstvo. Masonstvo, ki je nasploh pomemben del Šömnovega življenja, je kot motiv nevsiljivo prisotno v večini besedil; v Jeruzalemu se avtor podrobno seznani s kabalo; neuki oznovski eksekutor v noveli Likvidacija zaslišuje ujetega masona; Mozartov monolog – nekak trezen dodatek k Formanovemu in še kateremu vihravemu Amadeusu – vsebuje jasno sporočilo, da se je genij najbolje počutil v svoji prostozidarski bratovščini … In ko Šömen izbrska pomembne zadeve iz preteklosti za nove zgodbe, mimogrede izvleče tudi kaj iz lastne, nekdanje kulturniške bratovščine; s Petrom Božičem spi na predpražniku neke podstrešne sobe, s češnje padlim Matjažem Kmeclom v isti bolnišnični sobi enciklopedično modruje o umiranju, v Tivoliju debatira z Marjanom Rožancem, ob nekem omizju prepeva z Danilom Kišem … Seveda se piscu do devetdesetega leta marsikaj nabere, a za učinek je pomembno, da se to nabrano dobro bere. In Dno brez dna nikakor ni le še eno prijazno obujanje prigod, temveč je iskreno obračunavanje človeka s samim seboj na nivoju visoke, resne literature. V najdaljši noveli Vrana se zgodovinska faktografija o usodi templjarske utrdbe v Dalmaciji preliva z domišljijsko dramaturgijo v scenariju, ki ga protagonist piše za ameriške producente, ob čemer se zapleta v ljubezensko avanturo z domačinko. Ta ga reši iz vode, potem ko pisec v sebi pomeša junaško fikcijo in realnost slabega plavalca, za nameček pa ga pod rebra sune še konj. Šömen je mojster vizualizirane naracije, saj kot filmski scenarist beleži, kar prvenstveno vidi, ter to kadrira v sekvence, tako da se dogajanje poganja v pregledno urejeno celoto; obrt pač terja spretno razporejanje prekipevajočih motivov, ko »asociacije skušajo kot komarji posedati na kožo«. In tako so spletke beneškega doža na četrtem križarskem pohodu iz 13. stoletja zmontirane s posteljnimi pomenki sodobnih zaljubljencev, ne da bi taki rezi trgali rdečo nit pripetljajev, drvečih v presenetljiv finale. Pogosta tema v slovenski literaturi – duhovni in telesni samorazkroj povojnih organiziranih morilcev – je v Likvidaciji izpeljana z doslednostjo, katere učinek je grozljiva norost človekovega zla, nasilja in samouničenja. Ideje framasonskih lož so s takšnimi polomi v popolnem nasprotju; komunistični zasliševalec je deležen poduka od izobraženega zaslišanca v izjavi: »Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.« V petindvajsetih odstavkih zadnje besedilne enote Dno brez dna s podnaslovom Razmišljanje za osebno uporabo ali Ponesrečen poskus življenjepisa so motivi povezani z osrednjo idejo – doumeti bližino konca. Šömen je v najbolj napeti formi, ko pripoveduje, kako se je večkrat po naključjih komaj izvil iz objema smrti; prijatelja je raznesla ročna bomba in bi lahko tudi njega, če se ne bi pri preskakovanju zapletel v ograjo; pravočasno je odskočil s proge pred drvečim vlakom, medtem ko prijateljici to ni povsem uspelo in je ostala brez nog; svoje je komaj ohranil tako, da jih je skrčil pred kolesi avtobusa, proti kateremu je zdrsel po zasneženem klancu; z očetom je bežal pred streljanjem nekega kulaka, v osamosvojitveni vojni je zadnji hip ustavil avto nekaj decimetrov pred mino; seznam se ne izteče, ko se zapore, pretepe, pljučnice, zlome in podobne nesreče postavi pred tri pike … In morda vzhičeno doda, da je vse to tako rekoč neverjetno. V meditacijah o neizogibnosti minevanja se avtor sicer ozira po religijah, pri čemer ne izpostavlja posebej vstajenja, pač pa se mu ob bistvenih duhovnih vpogledih utrinja bogata metaforika. Kaže, da je poezija na začetku in v zdajšnjosti Šömnovega ustvarjanja; čeprav so bile v polpreteklem obdobju objavljane predvsem pripovedi, so namreč mnoge prepojene s pesniškim jezikom; tako je tudi začetni spomin posvečen prvenstveno liriku. In zadnji stavek v zbirki, po katerem se imenuje knjiga, je naslov popevke, za katero je Šömen nekoč na opatijskem festivalu dobil nagrado za najboljše besedilo. V slogu vseh šestih besedil izstopajo pomensko domiselne besedne zveze. Za pričevanje o poetskih podobah v Šömnovi prozi je primerno nazoren naslednji citat: »… vse je bilo končano, najprej so umrle mistične karte, 'igralne podobe, ki z njimi noči sem zapravljal', slike spomina na ukradene poljube, na poležane rjuhe po hotelskih posteljah, v katerih sem po nekaj minut dokazoval panonsko moškost, na vrtiljaku noči so vrstili duhoviti komplimenti, laž in obljube, veliki kompromisi na delovnem mestu, v nergaški javnosti ter majhni kompromisi s samim sabo, kavarniški prepiri in nepopoln popis priložnostne nezvestobe, bežanja od doma ...« In čeprav novele niso niti spovedi niti rekviemi, vsebujejo tudi zrela ključna spoznanja človeka, ki se je obilno naužil telesnosti in vsakršnega duha: »… cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.« Človek, ki ga ni zelo je. Šömen v knjigi domišlja in osmišlja svoje bivanjske poti in poti svojih junakov z močno pisateljsko energijo. Pri tem mu za estetski presežek služijo pestre osebne izkušnje, poznavanje zgodovine in dar za scenaristično domišljeno pripovedovanje, vse razumno posvečeno širinam in globinam življenja in umetniškega izražanja. Branko Šömen se torej ne predaja; ko se, pa se pisanju z obstojno kvaliteto.

V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, ko je večina slovenskega ozemlja pripadala Državi SHS, pozneje imenovani Kraljevina Jugoslavija, so industrijski razvoj, begunska kriza in nova delovna mesta v naših največjih mestih prispevali k hitremu porastu števila prebivalcev. Delavci so seveda potrebovali nastanitev, a naša večja mesta so tem zahtevam težko sledila.Največ izzivov je bilo v Kranju, Mariboru in Ljubljani, ta mesta pa so do problematike pristopila na različne načine. Nekje so se angažirali delavci, drugje arhitekti in gradili delavcem dostopnejše stanovanjske objekte, ti projekti pa so bili bolj ali manj uspešni. Tematiko so nam pomagale bolje razumeti zgodovinarka v Gorenjskem muzeju dr. Monika Rogelj, umetnostna zgodovinarka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Martina Malešič ter etnologinja in bibliotekarka v Univerzitetni knjižnici v Mariboru dr. Jerneja Ferlež. Foto: Zasilno bivališče družine deložiranega viničarja v Betnavskem gozdu leta 1935, SI_PAM Zavod za urbanizem Maribor 17.stoletja-1989, TE 4/35.

Poročali smo o prizadevanjih za povečanje sladkovodnih rib v prehrani, veliki potresni vaji na Goriškem, urbanem čebelarstvu v Mariboru, peti obletnici ljubljanskega nakupovalnega središča Aleja in skupni turistični promociji Bleda in Pirana.

V oddajo Obrazi sosednje ulice smo povabili Urško Breznik, direktorico Pekarne magdalenske mreže v Mariboru. Po zaslugi njene ekipe prihajajo v Maribor razprave o pomembnih temah, naj bo to uničevanje nekega naroda ali trpljenje rejnih živali. Prisluhnite pogovoru s profesorico umetnostne zgodovine in sinologinjo, ki si je v otroštvu želela postati fizičarka.

Potem ko se je v Mariboru zaradi odstopa Sama Petra Medveda izpraznilo podžupansko mesto, je župan Arsenovič napovedal kar dve novi – mesto podžupanje in podžupana. O tem razvoju dogodkov smo govorili v Radijski tribuni

⏰ Driiiiing! Ofsajd, sveži, zagnani, lovorikasti! O, ja. Imamo nove pokalne prvake in državne prvake. Celje in Olimpija. Novi prvaki, no, "novi". Stare zgodbe? Mediji? Vzdevki? Kazni? Kako izboljšati, kaj še spremeniti, kaj je bilo dobro, kaj precej manj? Imamo prvaka - in zdaj? Kam seže Olimpija? Bitka za obstanek je praktično končana, razen če čudež.

Gost tokratne oddaje Obrazi sosednje ulice je bil znan novinar, urednik in voditelj TV dnevnika Saša Krajnc. Čeprav že 14 let živi v Ljubljani, se v Maribor redno vrača, zaradi družine in Akademske folklorne skupine Študent, katere umetniški vodja je. V pogovoru nam je zaupal, da je delo v medijih izpolnitev njegovih otroških sanj, kako se po njegovem mnenju spreminja Maribor in kje se počuti najbolje.

Če boste poslušali celoten pogovor s Tomažem Bergočem, boste več izvedeli tudi o projektu Stiske iz omarice, ki razkriva zgodbe o duševnih stiskah otrok in mladostnikov v Sloveniji. Prihodnji teden, 20. maja, bo UNICEF v soorganizaciji Narodnega doma Maribor, na mariborskem Glavnem trgu postavil 90 šolskih omaric z resničnimi stiskami otrok in mladih. Gre za nadaljevanje družbeno-ozaveščevalne kampanje Stiske iz omaric, ki poziva k normalizaciji pogovorov o duševnem zdravju, saj je to prvi korak do rešitve. Strokovni sodelavec oddaje je profesor Miha Škerlavaj z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

⏰ Driiiing! Ofsaaaaajd! Še en zgužvan ponedeljek, ampak še en z Ofsajd šusom! Idemo! Bitka za obstanek, bitka za naslov, bitka za pokal. Žiga je v izjemni formi, Jaša se malo lovi s tehniko, ampak bo šlo ;) Upava, da je fajn Ofsajd! V odstotkih? 13%! Dobra flaša dobrega vina!

V Radijski tribuni smo se najprej ustavili na svetovni razstavi EXPO v Osaki na Japonskem, kjer se je predstavil tudi Maribor. Kaj pomeni takšna predstavitev za mesto pod Pohorjem, o vtisih o razstavi in o učinkih takšne promocije za štajersko prestolnico, smo vprašali direktorja Zavoda za turizem Maribor Jureta Struca. Zanimalo nas je tudi, kako obiskana je obnovljena Hiša stare trte na Lentu in kakšna so pričakovanja glede poletne turistične sezone.

Izredno zasedanje po zoprnem porazu, ki je prestavil šampionsko slavje. Olimpija si je zabila bizaren avtogol in nasploh odigrala precej slabo.

33. krog v slovenskem nogometnem prvenstvu je včeraj zvečer postregel z večnim derbijem med Olimpijo in Mariborom. Ljubljančani imajo na lestvici že precejšen naskok pred drugimi Mariborčani, zmaga pa prinaša tudi predčasen naslov prvaka. Športni plezalci so zbrani na tekmi na Baliju, kjer se merijo v težavnosti.

Pisatelj, komediograf, dramatik in scenarist Tone Partljič je različne usode ljudi, njihove zgodbe in poglede na svet ter na več plati, ki jih ima resnica najprej spoznaval kot učitelj, pozneje kot umetniški, gledališki vodja, ki se je kmalu zbližal še s filmskih svetom, marsikdo pa se ga spominja tudi kot nekdanjega poslanca.S svojimi deli in z živimi spomini se velikokrat vrača v svoja zgodnja otroška leta. Naj gre za biografska ali avtobiografska dela, romane, zgodbe, novele, realistične človeške drame in bridko grenke komedije ‒ slika krajino pametnih, ponižnih, pridnih, večkrat zelo siromašnih, a iznajdljivih in vsakega dela vajenih, vendar ne enodimenzionalno preprostih kmečkih ljudi. Med njegovimi junaki so se znašli povsem običajni ali nekoliko posebni meščani in velika imena, ljudje, ki so vtisnili pečat mestu Maribor in okoliškim krajem, zaznamovali kulturo, znanost, družbo in politiko in se ‒ v dobrem ali slabem pomenu besede ‒ izpostavili v prelomnih zgodovinskih trenutkih. Tak trenutek je bil tudi konec 2. svetovne vojne, ko je bil deček iz Pesnice še čisto majhen, ali pa pozneje, ko se je po Titovi smrti v Jugoslaviji začela napovedovati nova bratomorna vojna. Uničujoča vojna, ki si izbira stara in nova bojišča, se tudi zdaj vedno bolj širi in razplamteva … Ali spet grozi tudi nam, vsem tistim, ki še nismo pokopali Polinejka? Tudi o tem se sprašuje Tone Partljič, gost oddaje Razkošje v glavi, ki s spomini v duši Pesnice išče svoje otroštvo, mlada leta, družino, mamo in ateja … kot je ostalo nekje zapisano. V oddaji se ne bomo posebej ukvarjali s številnimi knjižnimi deli Toneta Partljiča, ker oddajo posvečamo spominu na leto 1945, dogajanju proti koncu vojne, različnim izkušnjam in usodam po vojni, velikokrat začrtanim že med vojno, vendar pa bo satirična komedija Moj ata, socialistični kulak, ki je bila tudi filmsko upodobljena, vseeno omenjena, saj se nanaša na spominske motive iz avtorjevega otroštva.  foto: Wikipedia 

V Radijski tribuni smo predstavili Podjetno pozitivo, vsakoletni projekt Območne obrtno-podjetniške zbornice Maribor. S podjetniki in obrtniki, ki so avtorji tokratnih pozitivnih izjav, in z vodstvom zbornice smo med drugim govorili o aktualnih izzivih slovenskega gospodarstva in podjetništva ter o predlaganih rešitvah.

Pri založbi Beletrina je izšlo novo delo Kaje Teržan Obračun. Večkrat nominirana in nagrajena avtorica, ki je doslej izdala tri pesniške zbirke, se je tokrat lotila proze, v kateri kot kolaž sestavlja dele notranjih in zunanjih prostorov, preplete spominov in sanj z realnimi prizori. V Galeriji društva likovnih umetnikov Maribor je na ogled razstava Nagrajenke DLUM 2024. Predstavljajo se grafičarka Natalija Juhart Brglez, ilustratorka Alenka Spacal in slikarka Lucija Stramec.

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je Jure Šega, predsednik Potapljaškega društva Maribor. Pogovarjamo se o tradiciji potapljaštva v mestu, o prigodah pod vodo, v luči potapljaških ekoloških akcij, ki jih društvo pripravlja že več kot 30 let, pa tudi o skrbi za bolj čisto reko Dravo.

Tekmovalni spored enodnevnih spomladanskih klasik se nadaljuje z dirko Amstel Gold, ki je prva od treh v Ardenih. Na najpomembnejši kolesarski dirki na Nizozemskem je osrednji favorit za zmago Tadej Pogačar. Posvetimo se še finalni seriji državnega prvenstva odbojkaric med mariborskim Branikom in kamniškim Calcitom. Včerajšnjo drugo tekmo finala so gostile Mariborčanke.

V tokratni oddaji ste slišali izpoved Katje Stajnko, ki je na papir prelila soočanje z dejstvom, da je njen mlajši sin avtist. V knjigi Krožišča avtizma razgalja družinsko zgodbo, ki ob skrbeh in prilagajanjih prinaša tudi mnogo pozitivnih trenutkov. Mariborčanka, ki se je z družino preselila v Šentilj, je razkrila tudi, zakaj ji je poklic učiteljice razrednega pouka na mariborski Osnovni šoli Ludvika Pliberška pisan na kožo pa tudi kdaj in zakaj je postala strastna nogometna navijačica.

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Kardinal Pizzaballa: Jeruzalem naj bo dom vseh narodov.Drugo sinodalno zasedanje Cerkve v Italiji.Plenum Nadškofijske karitas Maribor in Katitas nadškofije Ljubljana.

Poleg oskrbe starejših bo zagotavljal programe medgeneracijskega sodelovanja. Drugi poudarki oddaje: - Ljubljana bo Športni park Savsko naselje in Bloudkov park v Tivoliju prenavljala tudi z evropskimi sredstvi. - Hotelu Ribno Bled evropsko priznanje za prakse brez odpadkov v turizmu. - Zanimanje za terensko brezplačno podjetniško svetovanje v občinah Primorsko-Notranjske regije je vse večje. - Zveza prijateljev mladine Maribor išče prostovoljce.

Prvi dan radijskega misijona posvečen ljubljanski nadškofijiFrančiškovi bratje o zadnjih dneh življenja sv. Frančiška AsiškegaSvetoletno romanje dekanih Maribor in Dravsko polje na Ptujsko Goro.Maša za slovenske mučence tokrat posvečena Valentinu OblakuMadžarski škof o zlorabah in paradah ponosa.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Ime Draga Završnika je v Mariboru sinonim za teniški klub, in to ŽTK - Železničarski teniški klub Maribor. Letos je po dobrih dveh desetletjih in izjemnih uspehih odložil funkcijo predsednika kluba. In zdaj?

Första april är lika med ett helt vanligt avsnitt av KPodden! Men är allt verkligen som vanligt? Nja, KP-Lukas lever i olika tidzoner i sitt kök, KP-Jossan hade på sig jeans häromdan och KP-Ludvig gillar inte längre majs som serveras i en liten skål... Dessutom: Ännu en felhörnings-jingel! Pyton-Jakob är ny-ömsad! Prao-Tyra stannar inomhus! Detta får ni bara inte missa!

Planica bo danes v znamenju ekipne tekme, potem ko sta včeraj na prvi posamični v letošnjem finalu sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih s poleti blestela Domen Prevc in Anže Lanišek. Oba bosta danes skupaj z Lovrom Kosom in Timijem Zajcem zastopala Slovenijo. Ostali poudarki oddaje: - Včerajšnji potres v Mjanmaru terjal več kot tisoč življenj. - Turška opozicija vztraja na množičnih protestih v podporo carigrajskemu županu Imamogluju. - V Muzeju narodne osvoboditve Maribor odprtje razstave s portreti izbrisanih.

Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper

V oddaji tudi o naslednjih temah: - Civilna iniciativa iz Vrtojbe že šest let zahteva umik asfaltne baze iz naselja, zdaj pripravlja pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice. - V Mestni občini Ljubljana nadaljujejo boj proti nezakonitim reklamnim objektom. Do zdaj so jih odstranili skoraj 600. - Mariborčanom se obetajo podražitve, prebivalce občine Log-Dragomer pa so te že doletele. - Rdeča nit letošnje bralne značne za odrasle na Ptuju je narava.

Glasbena matica je nedavno praznovala 150-letnico delovanja in ob tej priložnosti so izdali knjigo z naslovom Ljubezen do glasbe nas povezuje. V romarskem svetišču v Crngrobu je na ogled razstava Pasijon na podobicah. Pokrajinski muzej Maribor pa vabi na Medgeneracijsko delavnico ročnih del, ki so jo poimenovali Kreativnica.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Na povodju Sotle se začenjajo dela za protipoplavno varovanje naselij pri Dobovi. - Na regijskem posvetu o novem nacionalnem stanovanjskem programu v Idriji opozorili na premalo sredstev občin za graditev stanovanj. - Na Ptuju že tretja podražitev vrtca v zadnjih dveh letih. - Na Pivškem predstavljajo novo znamko "prijazno medvedu."

KI-Gipfel in Paris – Europa will aufholen, Ortsbildschutz blockiert Wohnungsbau in Zürich, Frust an der Para-Ski-WM in Maribor

Ein Jahr lang hat Margit Atzler Veronika Aigner und ihre Schwester Elisabeth Aigner begleitet. Ebenso wie die Paraski – Athleten Johannes Aigner und den Kärntner Markus Salcher. Alle nehmen an der Para-Ski WM in Maribor teil. Sie erzählen u.a. wie man mit einer Sehbehinderung Skirennen fährt: mit einem Guide. Teamwork lautet das Zauberwort für Veronika Aigner und für ihren Bruder Johannes. Veronikas Guide ist Schwester Elisabeth, und Johannes bleibt Nico Haberl auf den Fersen – in Slalom, Riesenslalom, Super-G und Abfahrt. Verbale Kommandos während des Rennens kommen über Funk. Auch mit einer Halbseitenlähmung kann man schnell Skifahren. Das beweist Markus Salcher – 7-facher Medaillengewinner bei den Paralympischen Spielen. Seit 2013 fährt er professionell Ski. Alle jungen Athlet:innen erzählen beeindruckende Geschichten vom Überwinden großer Hindernisse. Diese Doku wurde in Ö1 am 8.2.2025 in der Reihe Hörbilder gesendet.

⏰ Ofsaaajd 407! U-bam-bom! Nazaj je 1. SNL in kako sva pa zaštartala. Ne vem, če mi ni glas nekje vmes šel. Od smeha in kvalitete, haha. Taki Ofsajd, da sva posnela potem še Ofsajd: Zic. O NK Mariboru bova imela spin-off, ker je Žiga Kos tako faking zagret. Ampak jedro pa je walda naš in vaš Ofsajd! Kako pa je fajn, ko je spet fuzbal, ne?

General Kenobi is a Bitcoin Mining analyst with some hot takes about Bitcoin Mining in the future! Join us to hear about how FPPS is dying, mining won't be profitable in 10 years, and more! Don't know what FPPS is? All the more reason to tune in!  Recorded in-person in Maribor, Slovenia, at the NiceHashX conference!  Connect with Kenobi:  https://primal.net/p/npub1ds5e2wulc0sdn9kdq8yku2drwhx34lsuyggulrfl0f354un53cvqsqqrhg Connect with Us: https://www.bitcoininfinityshow.com/ https://bitcoininfinitystore.com https://primal.net/freedom https://primal.net/knut https://primal.net/luke https://twitter.com/BtcInfinityShow https://twitter.com/knutsvanholm https://twitter.com/lukedewolf Thanks to our sponsors - check out their websites for info: BitBox: https://bitbox.swiss/infinity StampSeed: https://www.stampseed.com/shop/21m-titanium-seed-plate.html Bitcoin Adviser: https://content.thebitcoinadviser.com/freedom ShopInBit: https://shopinbit.com/bitcoininfinity - Use code INFINITY for a €5 discount!    The Bitcoin Infinity Show is a Bitcoin podcast hosted by Knut Svanholm and Luke de Wolf.

Jameson Lopp is the Co-founder & Chief Security Officer of Casa, long-term Bitcoiner, and self-described professional cypherpunk. In this conversation, we discuss critical aspects of Bitcoin security, misconceptions about Bitcoin, and the challenges of bridging the computer science and Austrian economics perspectives.  We also dig into the inner workings and mission of Casa, a key storage company co-founded by Jameson, as well as the use it of cryptography for self-sovereignty. We also cover physical and online security concerns, the role of multisig, and the potential impacts of Bitcoin ossification. Tune in for an insightful discussion on the security dimensions of Bitcoin and the future of decentralized networks. Recorded in-person in Maribor, Slovenia, at the NiceHashX conference!  Connect with Jameson:  https://x.com/lopp https://primal.net/p/npub17u5dneh8qjp43ecfxr6u5e9sjamsmxyuekrg2nlxrrk6nj9rsyrqywt4tp Connect with Us: https://www.bitcoininfinityshow.com/ https://bitcoininfinitystore.com https://primal.net/freedom https://primal.net/knut https://primal.net/luke https://twitter.com/BtcInfinityShow https://twitter.com/knutsvanholm https://twitter.com/lukedewolf Thanks to our sponsors - check out their websites for info: BitBox: https://bitbox.swiss/infinity StampSeed: https://www.stampseed.com/shop/21m-titanium-seed-plate.html Bitcoin Adviser: https://content.thebitcoinadviser.com/freedom ShopInBit: https://shopinbit.com/bitcoininfinity - Use code INFINITY for a €5 discount!    The Bitcoin Infinity Show is a Bitcoin podcast hosted by Knut Svanholm and Luke de Wolf.

Filip Karađorđević is the Hereditary Prince of Serbia and Chief Strategy Officer of Jan3. His second time on the show, we met Filip in Maribor, Slovenia, at the NiceHashX conference, to talk about the state of Bitcoin adoption, how it relates to relates to current geopolitics.  We also cover the development and adoption of Jan3's Aqua wallet, Bitcoin trends in Latin America, and the political landscape's influence on Bitcoin's future. Discover how nations like Bhutan and future presidential stances on Bitcoin could shape the global financial landscape. Explore insights on fractional reserve banking, the importance of education, and how Bitcoin is driving individual financial sovereignty.  Connect with Prince Filip and Jan3:  https://x.com/PrincFilip1 https://x.com/JAN3com https://jan3.com/ https://primal.net/p/npub198q8ksyxpurd7lq6mf409nrtf32pka48yp2z6lhxghpqe9zjllfq5wtwcp Connect with Us: https://www.bitcoininfinityshow.com/ https://bitcoininfinitystore.com https://primal.net/freedom https://primal.net/knut https://primal.net/luke https://twitter.com/BtcInfinityShow https://twitter.com/knutsvanholm https://twitter.com/lukedewolf Thanks to our sponsors - check out their websites for info: BitBox: https://bitbox.swiss/infinity StampSeed: https://www.stampseed.com/shop/21m-titanium-seed-plate.html Bitcoin Adviser: https://content.thebitcoinadviser.com/freedom ShopInBit: https://shopinbit.com/bitcoininfinity - Use code INFINITY for a €5 discount!    The Bitcoin Infinity Show is a Bitcoin podcast hosted by Knut Svanholm and Luke de Wolf.

⏰ Driiiiing! Žviiižg! Evo ga, ponedeljkovega! Po fajtastem derbiju, po takem evropskem četrtku, pa po ZNSS torku... Toliko vsega, da sva pozabila omenit žreb pokala (bo v ponedeljek v reprezentančnem Ofsajdu več časa in placa). In to na martinov ponedeljek, huh! Zakaj je tako, da ko Žiga Kos kritizira, je strokovnjak, ko pa Jaša, pa je bimbo ;)? Zato, ker Ofsajd.

On the latest episode of Geaux Big with B, Bailey Ortega checks in to update listeners on LSU Volleyball's trip to Europe, where the Tigers traveled to Istanbul, Turkey; Prague, Czech Republic; Maribor, Slovenia; and Venice, Italy, spending multiple days in each country. --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/heyfightinpodcast/message