Podcasts about Tako

S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej. Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam. Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji. Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.

主播：TAKO / 黄瓜嘉宾：siri三国演义解读系列继续回归～这次我们来看一看董卓入京后到底是如何猖狂乱政的以及曹操！曹老板的忍辱负重间接让他偶遇了白月光陈宫这谁能忍住不嗑一口……结果却遭遇“杀人救猪”的恐怖事件！两人就此离心啊！！当然，吕布也初登场啦人中吕布，马中赤兔！再认一个义父！（对不起开玩笑的深鞠躬）BGM：江东二乔 - 赵季平

durée : 00:58:50 - Sohütako Intza eta Leire Casamajou-Elkegarai ahizpek "Lurdes Iriondo" pastorala idatzi dute : Uztailan Sohütan ikusgai izanen da - Intzak 20 urte ditu... Leirek 23... Herriko kultur bizian inplikaturik, jakin zutelarik 2026an Sohütak pastorala montatuko zuela, hastapenean parte hartzea pentsatu zuten, eta azkenean testua idaztea erabaki zuten, Lurdes Iriondo gipuzkoar artista sortzailearen bizia kondatzeko. Vous aimez ce podcast ? Pour écouter tous les autres épisodes sans limite, rendez-vous sur Radio France.

durée : 00:58:50 - Sohütako Intza eta Leire Casamajou-Elkegarai ahizpek "Lurdes Iriondo" pastorala idatzi dute : Uztailan Sohütan ikusgai izanen da - Intzak 20 urte ditu... Leirek 23... Herriko kultur bizian inplikaturik, jakin zutelarik 2026an Sohütak pastorala montatuko zuela, hastapenean parte hartzea pentsatu zuten, eta azkenean testua idaztea erabaki zuten, Lurdes Iriondo gipuzkoar artista sortzailearen bizia kondatzeko. Vous aimez ce podcast ? Pour écouter tous les autres épisodes sans limite, rendez-vous sur Radio France.

Za koncert kot je bil prejšnjo sredo (25. 2. 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v sklopu Zlatega abonmaja, ni prav lahko najti besed, ki bi zares slikovito opisale glasbeno dogajanje. Tokrat je bil gost Budimpeški koncertni simfonični orkester, ansambel z več kot stoletno tradicijo, katerega vodstvo je pred dvajsetimi leti prevzel violinist András Keller, ustanovitelj priznanega godalnega Kvarteta Keller. Orkester, ki se sicer pogosto posveča tudi izvedbam sodobnega repertoarja, je za tokratni koncert izbral dve deli iz obdobja romantike. Tako je v prvem delu večera z madžarskimi gosti nastopil poljski pianist Rafał Blechacz, čigar pianistična pot je bila že pred dvajsetimi leti okronana z zmago na znamenitem Chopinovem klavirskem tekmovanju. Tokrat se je predstavil z izvedbo Chopinovega Prvega klavirskega koncerta, mladostnega dela, ki ga je skladatelj napisal pri komaj dvajsetih letih. Pianist je s svojo igro izrisal izrazito svojstveno umetniško držo, ki se je skozi vrhunsko tehnično preciznost kazala v izredni občutljivosti tonskega podajanja, nad katero bdi jasno strukturirana interpretacija. Chopinova partitura v pianistovih rokah ni zvenela sentimentalno, temveč izrazito prečiščeno, v tem pogledu skoraj asketsko. Sicer občudovanja vredna igra, ki pa spominja na strogo zaščiteno umetnino, zaradi česar se ji ni mogoče povsem približati. Blechaczova igra se namreč ne bohoti navzven, zato verjetno zahteva izrazito tenkočutnega poslušalca, kar se je izkazalo tudi v izvedbi izbranega dodatka – Chopinovega Valčka v cis-molu, op. 64, št. 2. Ta posebnost pianistovega izraza, ki je blizu apolinični lepoti, pa hkrati potrebuje temu primernega orkestrskega sopotnika. Zdi se, da je dirigent András Keller izoblikoval jasno idejo o sicer spremljevalni vlogi orkestra, ki jo narekuje partitura. Tako se je učinkovito izognil nevarnosti, da bi se igra orkestra spremenila v megleno ozadje. Skupaj s solistom je namreč gradil napetosti v virtuoznejših odsekih in na drugi strani nudil subtilno podlago pianistovi igri. Pri tem so zvočno še posebej blestela godala, fagot in sekcija rogov pa so bili naravnost odlični v polnitvi zvočne barve in dialogih s klavirjem. Druga posebna zgodba tega večera, za opis katere bi zares potrebovali poeta, je izvedba Četrte simfonije Čajkovskega, ob kateri zastane dih. To štiristavčno simfonično delo je odsev skladateljevih globokih čustvenih pretresov – leta 1877 se je nepremišljeno poročil in doživljal še globlje duševne stiske, ki jih je v pismih zaupal svoji mecenki, Nadeždi von Meck, s katero sta imela precej nenavadno razmerje. Prav njej je simfonijo posvetil, v pismih pa razkril vsebino dela – razmišljal je o usodi kot neizogibni življenjski sili. Te ponazarjajoče začetne fanfare so kot usodni klic presekale prostor. Večkrat vračajoča se glavna misel v prvem stavku, je vedno znova zazvenela z žlahtno barvo trobil, ki so se izkazala kot mogočen zvočni steber orkestra. Naravnost blestela je sekcija rogov, imenitni so bili posamezni pihalci v solističnih vlogah ali prinašanju motivov, godala pa so z zvočno večplastnostjo poskrbela, da je orkester utripal v gradnjah napetosti na eni strani in prosojno milino na drugi. Po liričnem, melanholičnem, dih jemajočem drugem stavku, smo odprtih ust opazovali v piko natančne pizzicate v karakterno igranem Scherzu. V izvajalsko zahtevnem Finalu pa so glasbeniki dokončno potrdili, da gre za ansambel, ki čustveno intenzivne in tehnično zahtevne izzive presega s čisto lahkoto. Pod črto – gre za izvajalsko telo, ki ga odlikuje večplastno, živo in angažirano muziciranje, ki temelji na poslušanju in medsebojnem odzivanju. Orkester, ki je z izvajalskim elanom, homogeno in neoporečno igro sledil skupnemu umetniškemu cilju. Dirigentska persona Andrása Kellerja – z občutkom za detajl, dialog med glasovi in notranjo napetost posameznih linij – verjetno izvira iz njegovega udejstvovanja v komorni glasbi. In vendar je eden redkih, ki mu uspe isto ustvariti tudi z večjim korpusom – s simfoničnim orkestrom. To je bila interpretacija simfonične zgodbe Čajkovskega, ki bo še dolgo odzvanjala ali pa celo za vedno ostala v naboru poslušalskih spominov.

"U kraljevstvo koje je Isus naviještao ulazi se prihvaćanjem križa i služenjem drugima, a ne gospodstvom i vlašću nad drugima." Ante Vučković

Poslušalka bi rada doma naredila napolitanke in je prosila za nasvet. Sestra Nikolina ji je povedala, kako si lahko pripravi kremo, v bistvu kar dve, oblate pa bo treba kupiti. Lahko jih uporabi cele, ali pa prereže, da bo dobila več plasti. Za čokoladno kremo potrebujemo 2 jajci, 15 dag sladkorja (to je 3-5 žlic kristal sladkorja), 1 ½ dl mleka, zvrhano žlico (3 dag) kakava in 3-4 dag čokoladnega prahu. Sestavine zmešamo in damo v kovinsko posodo, ki jo postavimo nad vrelo vodo. Mešamo, da dobimo pravo čokoladno kremo. Če je zelo gosta, dodamo še malo mleka. Skuhamo jo, da postane gladka. Odstavimo jo in dodamo 2-3 žlice ruma. Odstavimo, da se ohlaja. Posebej zmiksamo smetano, ki ji dodamo malo želatine (2 lista želatine, ki smo jo zmehčali v mrzli vodi). Ko je čokoladna krema že hladna, vmešamo smetano in dobimo krasen čokoladni namaz. Ko namaže plasti napolitanke, jih mora še obtežiti in oviti v mokro servieto, da bodo mehke. Nareže jih z dobrim, ostrim nožem ali žagico - z električnim nožem gre dobro. so tudi zunanjosti, da se ne drobi. Tako da to je pa skoraj obvezno. Ja, da naredi pa potem ko je to zavito, pa obteži, pa bo potem kakor treba. Za limonino kremo potrebujemo 3 žlice ostre moke in ½ l mleka. To zakuhamo, kakor kuhamo puding. V mleko dodamo tudi 15 dag sladkorja, vanilin sladkor pa damo v smetano med miksanjem. Lahko dodamo še kakšno žlico likerja in sok 2 ali 3 limon (po želji pomaranč). V kuhan puding pa dodamo še malo razmočene želatine. Če pozabimo, jo lahko dodamo v stepeno smetano. V ohlajeno kremo zamešamo že 30 dag dobro zmiksanega masla. Napolitanke sestavimo tako kot pri čokoladni kremi.

Belgijski Opening Weekend je uradno odprl sezono klasik. Mathieu je presenetil, ne z zmago, ampak s tem, da je Omloop dodal na svoj seznam dirk. Matej je med snemanjem epizode izklopil mikrofon in vse presenetil s tem, ko je govoril v prazno. Tako da... smo tu, tu s presenečenji. No, pa še Seixas je nakazal svojo formo. Kakšno? Prisluhni!Aja, pa še to - Naroči kolesarske nogaviceDisko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.

Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.'” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste izvedeli, kam bo papež odpotoval to pomlad, pa tudi da nas jeruzalemski patriarh vabi v Sveto deželo. Slišali ste tudi, da je Leon XIV. po manj kot letu dni na Nizozemskem sprejel odstop nuncija Speicha, ki je pred tem deloval v Sloveniji in da je znamenita cerkev Sagrada familia dosegla svojo končno višino 172 metrov. Tako je postala najvišja cerkev na svetu. Osrednji pogovor pa namenjamo trpeči Ukrajini, ki jo že štiri leta uničuje vojna. V pogovoru s sodelavko Karitas Spes Miro Milavec smo odkrivali, kakšna je v teh razmerah vloga Cerkve. Vabljeni k poslušanju!

Sklic seje Sveta za nacionalno varnost zaradi napadov na družbenih omrežij je pretiran in predvolilno obarvan, meni nekdanji generalni direktor Policije dr. Anton Olaj.Nika Kovač v pobudi „Moj glas, moja izbira“ razglasila zmago, v resnici pa doživela hladen tuš in poraz. Ob svetovnem dnevu nevladnih organizacij je opozicija kritična - ta vlada dialoga z verskimi skupnostmi ni nadaljevala.Gregor Trebušak: »Tako malo dialoga med politiko in gospodarstvom, kot ga je bilo v zadnjem času, se ne spomnim«.Kmetijske organizacije dosegle napredek v pogovorih, a grožnja s protestom ostaja.Pakistan ponoči napadel cilje talibanov v Afganistanu in enostransko razglasil vojno. V spopadih umrlo več kot 250 ljudi.Vreme- sončen konec tedna je pred nami.Ameriški pogoji za Iran preveč strogi, Teheran: uran bogatimo za civilno rabo.Ustvarjalci filma Exodus 1945: Naša kri veseli pozitivnega odziva, upajo, da bo nadaljeval pot v kinematografih in nagovoril čim več ljudi.ŠPORT: Nogometaši Celja med 16 najboljših v evropski Konferenčni ligi.

Podsećamo vas da je počela sa radom i naša prodavnica na internetu:

Kad se približiš četrdesetima, tijelo počinje biti… drugačije. Hormoni se pomiču, ovulacija postaje glasnija, stres i umor se brže vide. Ne samo da izgledamo drugačije, osjećamo se drugačije. A koža? Koža pamti sve.Ponekad smo prve znakove promjena primijetile tek na licu, dok se mentalno i dalje borimo osjećati ‘normalno'. Ukratko – borba.Tridesete, a onda i četrdesete ipak donose nešto novo. Faza je to  u kojoj počinjemo bolje razumjeti sebe. Istina, nekad nas umara i konstantan rad i vječna očekivanja. Tako da je ponekad taj rad zapravo briga o sebi. Ovdje ulazi važna lekcija: jednostavna i funkcionalna njega kože može biti poput svjetla na kraju tunela.  Nivea LUMINOUS630 linija nije tu da briše godine, nego da ujednači ten, vrati sjaj i podrži kožu koja pamti život. Bez pritiska da budeš savršena. Jer nijedna od nas to nije.Savršenstvo je precijenjeno. 

"Lepo je, če se v sebi odločiš in iščeš lepoto okoli sebe. Lepo se je potepati po naravi. Lepo je odkrivati neznane kotičke. Lepo je obiskovati druge, drugačne dežele. Lepo je srečevati različne ljudi in z njimi deliti izkušnje. Lepo se je učiti iz vseh tovrstnih raziskovanj in se truditi ustvariti kaj novega, koristnega." Tako je ob koncu knjige z naslovom Svet je lep zapisal dr. Andrej Stritar. O lepoti sveta in življenja se bo z dr. Andrejem Stritarjem pogovarjala Lucija Fatur.

Začelo se je s plemenito vizijo o tehnologiji za dobrobit človeštva, končalo pa z mastnim zaslužkom največjih tehnoloških velikanov. Tako nekako lahko strnemo osrednjo idejo knjige Prevlada avtorice Parmy Olson o orodjih umetne inteligence, ki so v zadnjih letih obrnila svet na glavo. Prisluhnite intervjuju z njo, v katerem strnemo zgodbo ustanoviteljev podjetij DeepMind in OpenAI Demisa Hassabisa in Sama Altmana, ki stojita za orodji, kot sta Chat GPT in AlphaGo, razmišljamo pa tudi o tem, ali lahko takšna tehnologija sploh kdaj zares uide korporativnim interesom. Gostja: Parmy Olson, novinarka (Bloomberg) in avtorica knjige 'Prevlada: umetna inteligenca, ChatGPT in tekma, ki bo spremenila svet'. Knjiga je v prevodu Sama Kuščerja dostopna tudi v slovenskem jeziku. V Xpertizi (39:31) se predstavlja Anita Bolčevič, raziskovalka na področju turizma, FKBV UM. Avtorstvo fotografije na naslovnici podkasta: Kim Farinha     Poglavja: 00:00:01 Uvod 00:01:53 Parmy Olson in kaj jo je navdušilo za poročanje o tehnologiji 00:05:38 Kdo sta Sam Altman in Demis Hassabis 00:11:24 Na prizorišče stopita Google in Microsoft 00:14:41 Kakšna je bila vloga Elona Muska? 00:16:43 Google in njegov Goljatov paradoks 00:17:45 Kitajska noče zaostajati 00:20:55 Kakšna je dejanska tržna vrednost umetne inteligence 00:24:39 Zakaj je regulacija umetne inteligence tako težavna? 00:30:06 Negotov položaj novopečenih diplomantov ali kdo bo opravljal prakso? 00:33:30 Umetna inteligenca, njena 'empatija' in skriti interesi v ozadju 00:36:27 UI uporabljamo za preverjanje lastnih idej, ne njihovo generiranje 00:39:31 Xpertiza: Anita Bolčevič

Rade Rakočević gost je Vladimira Stankovića u 202. epizodi podkasta Biznis priče.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.

Finale hokejskega turnirja bo jutri severno-ameriški, potem ko so Američani suvereno premagali Slovake s 6:2, Kanadčani pa so znova trepetali do zadnje minute. Tako kot proti Čehom v četrtfinalu so tudi proti Fincem zaostajali, spet pa jim je uspel preobrat. Slišali boste kanadska hokejista Matta Stonea in Toma Wilsona, ki pravita, da so vseskozi verjeli, da jim bo uspelo, vedeli so, da bodo imeli priložnosti, le izkoristiti jih je bilo treba. Med biatlonci v Anterselvi pa je Jakov Fak namignil, da morda še ni rekel zadnje na olimpijskih igrah. Uroš Volk in Marko Pangerc o dogajanju v Milanu in Cortini debatirata z voditeljem Dolimita Luko Petričem.

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

V Italiji se končujejo zimske olimpijske igre. Nekaj tekmovanj je še pred nami, tudi slovenskih nastopov, naši športniki pa so medalje osvajali samo na skakalnici. Igre Milano Cortina so bile napovedovane kot trajnostne, takšno politiko naj bi mednarodni olimpijski komite zagovarjal tudi v prihodnosti – njihova izvedba torej le na že obstoječih športnih prizoriščih. Tako o športnem kot o organizacijskem vidiku zimskih olimpijskih iger bomo govorili v Studiu ob 17-ih. Avtorja oddaje Uroš Volk in Dare Rupar.

Guest Zach Gozlan returned to the Bench for this Dave-hosted game. During this game, there was too much flavor text that revolved around the midsection (#buzzbeads #pulledgroins), there was discussion around a rivalry trophy named "The Golden Jock Strap," and Tako advised us to stay away from Fresno by driving around it. Oh yeah, and it turns out we know our Timbersports (Who knew?) #acc #heels #goldenjockstrap #fresno #timbersports https://dobosdelights.com/ Promo Code: CheckYourTaint https://www.patreon.com/benchwarmerstp https://www.facebook.com/benchwarmerstp https://www.twitter.com/benchwarmerstp https://www.instagram.com/benchwarmerstp/ https://www.teepublic.com/stores/benchwarmers-trivia-podcast

Dr Irena Đorđević je koordinator tima lekara i terapeuta u ordinaciji “Libertas”.Specijalista je psihijatrije i psihoterapeut u oblasti Transakcione analize, gostujući edukator “TA centra” i supervizor u istoj oblasti. Takođe je i sudski veštak u oblasti psihijatrije._______________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

U 224. epizodi Kolegijuma, ekipa Njuz.neta analizira najnoviji marketinški poduhvat predsednika Vučića - "inkognito" posetu Novom Sadu i konzumaciju čuvenog Index sendviča. Da li su redovi ispred kioska postali novi vid referenduma u Srbiji? Analiziramo i neverovatne izjave premijerke Ane Brnabić o standardu u Norveškoj i Nemačkoj, otkrivamo njen misteriozni nadimak iz detinjstva i pitamo se: da li je AI počeo da zamenjuje SNS statiste u Beogradu na vodi? Takođe, bavimo se "mukama" Dragana J. Vučićevića u bioskopu, Spidermanom iz Obrenovca i pitanjem zašto je jedan džoint u Novom Pazaru veća vest od 9 tona marihuane u regionu.

Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …

Vlada je z nekaterimi ukrepi res prišla naproti gospodarstvu, a obenem z dodatnimi obremenitvami poslabšala njegovo konkurenčnost na mednarodnih trgih. Zaradi velikega povečanja stroškov dela je ogroženih 16 tisoč podjetij s skupno 66 tisoč zaposlenimi, v katerih je dodana vrednost manjša od stroškov dela zaposlenega z minimalno plačo. Tako kažejo izračuni Gospodarske zbornice. Po njenih podatkih so se stroški dela v zadnjem polletju v Sloveniji povečali za več kot petino. Kot pravijo, grozi izguba produktivnosti in delovnih mest ter selitev nekaterih podjetij v tujino. Druge teme: - Dispečerji na številki 112 podpisali stavkovni sporazum z vlado; o še neizpolnjenih zadevah se bodo skušali dogovoriti do konca prihodnjega leta. - Rusija odgovornost za napad na namestnika vodje obveščevalne službe pripisuje Ukrajini in Poljski. - Prebivalci Štepanjskega naselja v Ljubljani opozarjajo, da je parkirnih mest bistveno premalo, županu ponujajo predloge za rešitve.

Grafa je postao previše popularan! U šestoj epizodi našeg (i dalje bezimenog) podkasta, Miroslav Vujović Grafa pokušava da nas ubedi da je on zapravo "odgovoran čovek" koji se nikada ne napije, dok nam pas Žoza kvari snimanje, jer očigledno najviše voli ljude koji mirišu na pivo. Zavirujemo u Grafinu mračnu prošlost - od vremena kada je bio "mali evnuh" u školskom horu, preko drndanja klavijature sa AliExpress-a, do trauma sa Miljanom Nešković, koja mu je u podkastu postavljala preteška pitanja. Takođe, imamo i crne vesti za saobraćaj u Beogradu: kolega Šone (Nenad) je konačno položio vozački ispit. I... to je tek početak ludila! VGV Patreon: Grafin odnos sa Novakom Đokovićem.

主播：TAKO / 黄瓜 嘉宾：刘刘子 / siri丧尸末日逃生闯关系列回归！这次是「纷争篇」的下半部分那个从门下塞进来的蓝色液体到底是谁给的？本期将给出答案但随着这个答案浮出水面也带来了更大的阴谋和疑云！BGM：Mosaic - 高梨康治

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Ovo je veliki trenutak. Po prvi put od kad nam je izašla knjiga, odlučili smo se za ovaj potez. Hrabro od nas, znamo.U novoj epizodi saznat ćete.....što mislimo o stopalima.Znamo, znamo! Kontroverzno. Također po prvi put obrađujemo slučaj iz naše hit knjige 'Profil Zla'. Jerry Brudos, dva dijela, držite se.Počastite nas kavom: https://www.buymeacoffee.com/mjestozlocinaPodržite nas na Patreonu i otključajte ekskluzivni sadržaj: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.patreon.com/mjestozlocina⁠⁠⁠Pratite nas na Instagramu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/mjestozlocinapodcast⁠Pridružite nam se na Discordu: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://discord.gg/2NU9cprjMd⁠

U ovoj epizodi donosim svoj psihološki osvrt na nedavni susret dvaju divova industrije - Alex Hormozi i Toni Robbins - te analiziram što nam njihova dinamika govori o stvarnoj pozadini postignuća. Iako su oni uzori mnogima, taj razgovor otvara ključnu temu: zašto mnogi poduzetnici, unatoč velikim rezultatima, ne osjećaju onu očekivanu sreću na cilju? Kroz epizodu razbijam mit da uspjeh mora biti težak i da ispunjenost dolazi tek "jednom kada" ostvarimo sve planove. Dijelim s tobom zašto vjerujem da je ravnoteža između privatnog života i biznisa zapravo najteži, ali i najvažniji zadatak, te kako pronaći zadovoljstvo u trenutku, umjesto da ga stalno odgađamo za budućnost.U nastavku pričam o tome zašto su emocije i tijelo ključni resursi za skaliranje biznisa, a ne prepreke koje trebamo ignorirati. Kroz primjere objašnjavam kako kvalitetni međuljudski odnosi i autentična povezanost direktno utječu na našu prodaju i osjećaj smisla, nasuprot transakcijskom pristupu koji vodi u otuđenost. Također, velika mi je želja pomoći ti da otkriješ što te koči, stoga u ovoj epizodi najavljujem i svoj novi besplatni alat "Saboterometar". Saznaj koji se nesvjesni saboteri kriju iza tvojih staklenih stropova i kako da negativnu motivaciju iz neugode zamijeniš onom koja te vodi u lakoću i daljnji rast.Želim da ovaj mjesec zajedno radimo na uklanjanju tih prepreka, a sve počinje tvojom prijavom. Svoj primjerak “Saboterometar” alata, kao i ulaznicu za besplatni serijal predavanja koji slijedi, dobijaš prijavom na newsletter ovdje: https://saraperanic.com/#newsletterU ovoj epizodi ćeš čuti:Što nam susret Alexa Hormozija i Tonyja Robbinsa otkriva o iluziji da će nas ostvarenje velikih ciljeva automatski učiniti sretnima i ispunjenima.Zašto je uvjerenje "postić ću više ako radim više" zamka Kako prepoznati razliku između negativne motivacije i pozitivne motivacije, te zašto te ona prva dugoročno vodi u burnout.Zašto je važno dopustiti si biti početnik u drugim sferama života i kako to direktno utječe na tvoje samopouzdanje u biznisu.Kako ti novi alat "Saboterometar" može pomoći da precizno detektiraš nesvjesne prepreke koje te drže na istom financijskom nivou, unatoč tvom trudu i radu.

主播：TAKO / 黄瓜 今天要聊到的这起案件轰动了中国台湾省以及对岸的日本一位来自日本顶尖女子大学的学生在台湾省自由行的过程中命丧异国他乡就在所有人都以为要变成悬案的时候一条不起眼的线索竟让案件出现了戏剧化的转折BGM：Main Theme - 曹英沃

U novom Kolegijumu, ekipa Njuza analizira nedelju u kojoj smo saznali da predsednik pije žutu vodu, ministar finansija jede ostatke hrane, a Srbija kupuje 25 letećih taksija od firme koja možda i ne postoji. Analiziramo Vučićev influencerski pohod na Davos, smeštaj u "Airbnb-u" kilometrima daleko od elite, i čuvenu analizu govora tela Andreja Plenkovića dok stoji pored "lidera današnjice". Takođe, bavimo se i ozbiljnijim temama poput padanja fasada koje je gradio Tončev, ali se brzo vraćamo na bitne stvari: kolika je cena predsednikovog dušeka i zašto više ne spominjemo NFT-ove. Podržite nas na Patreonu (ostalo je još malo mesta na nižim nivoima!): https://www.patreon.com/njuznet Posetite naš šop: https://shop.njuz.net/

Luks hosts this all Benchwarmers game, but with no OG Benchwarmers, with Markkus and Dave facing off against Tako and Snyder. Tako declares early on that the whole episode is Bad Vibes, and he just might be right. Luks forgets to add a Missing Link and no one notices. Tune in to find out which Benchwarmer can't get Brooks Koepka out of his head, which declares that we are mowing down milk bottles (and apparently that's not a euphemism) and what Tako would rather do instead of hearing Glenn Jacobs (aka Kane) talk about Politics. And in a rare move, one team can't pass up a fantastic team name, and changes their team name halfway through the game. Hands up for accountability! #fingees #accountability #badvibes #psa #brookskoepka #glennjacobs #kane https://dobosdelights.com/ Promo Code: CheckYourTaint https://www.patreon.com/benchwarmerstp https://www.facebook.com/benchwarmerstp https://www.twitter.com/benchwarmerstp https://www.instagram.com/benchwarmerstp/ https://www.teepublic.com/stores/benchwarmers-trivia-podcast

Vreme da se nova gaming godina započne! U ovoj specijalnoj epizodi EmuGlx Podcasta Nick, Doktor i ostatak EmuGlx ekipe pričaju o svim trenutno zvanično najavljenim igrama za 2026. godinu kao i o svojim očekivanjima. Takođe, pokrili smo i Resident Evil Showcase kao i Xbox Developer Direct koji su se desili tokom januara. Pred vama je jedna izuzetno sadržajna epizoda sada sa 200% više EmuGlx duha i brojnim igrama koje nas očekuju u sledećih 12 meseci - knock yourself out i pišite nam u komentarima šta vi očekujete od 2026. u gamingu.Teme u ovoj epizodi:1. Uvod - 00:00:002. Animal Crossing New Horizons Switch 2 - 00:04:003. FFVII Remake Integrade Switch 2 / Xbox - 00:07:444. Dynasty Warriors Origins Switch 2 + DLC - 00:11:055. Highguard - 00:14:476. Code Vein 2 - 00:22:527. Bata uključenje i Warhammer 40k special - 00:24:598. Dragon Quest 7 Reimagined - 00:40:059. Nioh 3 - 00:47:0210. Romeo is a Deadman - 00:50:3911. Yakuza Kiwami 3 & Dark Ties - 00:51:4612. Mario Tennis Fever - 00:55:1013. High on Life 2 - 00:56:4014. Reanimal - 01:00:2015. Resident Evil: Requiem Showcase utisci - 01:02:0816. Wicked uključenje Replaced / Ace Combat 8 - 01:11:0517. Pokemon Pokopia - 01:26:5818. John Carpenter's Toxic Commando - 01:28:1919. Solasta 2 - 01:31:3920. Fatal Frame 2 Remake - 01:34:1321. Screamer - 01:35:0922. Haseo uključenje Code Vein 2 / Pragmata - 01:40:3823. XBOX Dev Direct utisci - 01:49:0924. Forza Horizon 6 - 01:50:4525. Fable - 01:53:0226. Beast of Reincarnation - 01:54:5927. Klin - 01:55:4228. Pragmata - 01:59:0829. Saros - 02:01:5530. Pšena hack uključenje He-Man Pearl of Destruction / Control 2 - Za sve ostale epizode i kompletnu arhivu podcasta posetite sledeću EmuGlx YouTube kanal playlistu.

Danes ugriznimo v kislo jabolko in materializiramo enega izmed dveh milijonov kvalificiranih mnenj, ki jih imamo Slovenci o smučarskih skokih. Smučarski skoki so eden izmed konstitutivnih elementov naroda, in razpravljati o njih, pomeni razpravljati o Triglavu, čebelah, gasilcih, Prešernu ali ljubljanskih nepremičninah. Pa kljub vsemu poskusimo, kajti zadnje dni so smučarski skoki oziroma poleti prišli v medijske termine in strani, ki se ne ukvarjajo izključno s športom. Za tiste, ki mogoče živijo pod kamnom, le uvod; v smučarskih skokih so naši športniki trenutno najboljši na svetu. Kot so to v kolesarstvu, košarki, plezanju, dirkanju skozi puščavo, motokrosu in še kje. S tem, da so v smučarskih skokih najboljši na svetu v obeh kategorijah; tako med moškimi kot ženskami. In potem nam je bilo na zadnjem svetovnem prvenstvu onemogočeno seči po medalji, ker so smuči našega šampiona skočile brez njega. V starih časih so bili smučarski skoki zelo enostaven šport. Tekmovalci so se pognali v globino in tisti, ki je v seštevku dveh skokov skočil najdlje, je bil zmagovalec. Nekaj je k rezultatu dodala še lepota figure in pristanka, ampak v glavnem se je skakalo zaradi daljave. Ampak potem so začeli komplicirati. Ker so tekme trajale nepregledno dolgo, so se jih televizije naveličale prenašati, občinstvo pa se je napilo in zato so uvedli spremembe, ki so smučarske skoke naredile za šport, razumljiv izključno naravoslovnim intelektualcem. Dodali so vetrno izravnavo, ker ni vseeno, kako močno in v katero smer piha veter med skokom. Gre za zapleteno fizikalno formulo, ki jo znajo izračunati le vrhunski fiziki in pa zmogljivi računalniki. Tako se danes dogaja, da je nekdo, ki skoči krajše, boljši od nekoga, ki skoči dlje. K temu potem dodamo še tradicionalne sodniške ocene in pa seveda višino zaletišča ter dobimo mešanico, kjer rezultat tekmovalca dobesedno prinese računalniški izračun. Zaradi te matematične kompleksnosti tekmovanja so skoki danes primerni le za narode z odličnim izobraževalnim sistemom in z dolgo zimo. In zaradi tega gre za šport, ki ga je v resnici sposobnih dojeti le nekaj narodov na svetu – vsi ostali so eksoti. Ampak s spremenljivkami, ki smo jih opisali, se še ne konča. Potem pa so tu še pravila pri opremi … Prepustnost materiala obleke, velikost te obleke, razmerje med tekmovalčevo težo in višino smuči in še na desetine pravil, ki so naredile smučarske skoke za najbolj reguliran šport na svetu. Po goljufanju Norvežanov iz lanske sezone pa še za najbolj reguliran šport v znanem vesolju. In potem se v ta, s pravili obtežen in nekoč izjemno lep šport, pripelje smučka brez skakalca. Ni čudno, da je takšen incident funkcionarje spravil na rob razuma in posledično povzročil še spor v mednarodnih odnosih. Najprej k logiki stvari samih; če reguliraš vsak trenutek športnega dogodka, je nujno, da se bo na neki točki zgodilo nekaj proti pravilom. Kot se je zgodilo v Domnovem primeru, kjer je v nereguliranem prislanjanju smuči presodilo njeno veličanstvo gravitacija. In nato je vsem na očeh sledil očiten spopad civilizacij. Kot v germanskih domoljubnih filmih iz tridesetih let dvajsetega stoletja je švicarski kontrolor demonstriral večvrednost rase nad ostalimi narodi. Če ne bi bilo njegovo racanje in gestikuliranje do neke mere smešno, bi zbujalo skrb, kako se tudi znotraj športnega, se pravi viteškega tekmovanja, poskušajo uveljaviti kategorije, za katere smo verjeli, da so danes v mednarodnih odnosih že zdavnaj presežene. In zgodovina, ta večna učiteljica življenja nas spomni, kako dogodek iz Oberstdorfa ni ne banalen, niti enkraten. V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je rojevala legenda o Planici, je organizator in danes skoraj pozabljeni smučarski delavec Joso Gorec, bil težke bitke z germansko, pa delno tudi nordijsko strujo v mednarodni smučarski zvezi. Ta nikakor ni ne hotela razumeti, ne dovoliti, da bi se izven njihovega interesnega polja rodil ne le nov center tega prelepega športa, temveč tudi nov, po njihovih argumentih tudi smrtno nevaren šport, ki ga danes poznamo kot smučarske polete. Na simbolni ravni se bo tako argument, ki ga bo v sporu zastopala slovenska stran, se pravi, da je treba v sporni situaciji najprej upoštevati interes športnika, udaril z argumentom izpred stoletja, da je v sporu najmočnejši argument vpliva in moči.

Drugi dan zadnje redne seje v tem mandatu so se poslanci v slabih štirih urah prebili skozi osem zakonskih predlogov. Med drugim so obravnavali pomemben, povsem nov predlog zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov, ki ima tako politično kot široko strokovno podporo. Druge teme: - V Bruslju obsežen prostotrgovinski sporazum z Indijo označili za "mater vseh dogovorov"; tudi v New Delhiju govorijo o zgodovinskem trenutku. - Poskusi za umiritev razmer v Minneapolisu: Trump napovedal odhod nekaterih agentov Službe za priseljevanje in carine. - Pred slovenskimi rokometaši odločilna tekma na evropskem prvenstvu - proti Hrvaški za ohranitev upov na polfinale.

主播：TAKO / 黄瓜 / 刘总嘉宾：尧尧家人们还记得上次圆桌提到了一位妙人儿吗？惹得凹凸电波众人尖叫连连！怦然心动！这期我们请到他做客凹凸！让我们欢迎...男团选秀一轮游选手、前北青报记者、剧本杀DM、播客主播、阿卡贝拉男低声部、平面模特、街拍主持人、全飞秒摘镜人、中传2014陕西理科榜一、多邻国法语500天初学者...凹凸也是有自己的大冰了！我们办公室真的坐不下这么多人啦！总之，这位妙人儿的故事真的非常精彩！男团选秀一轮游：60天封闭训练，5天录制走人剧本杀DM：雍和宫情感本的神也有招架不住的时候报社记者：在镜头前念过各种标语，拍过拉子热吻……最后也是有小小感动一波原来尧尧也和瓜瓜一样，有过一个“小何炅梦”BGM：Welcome to Cafe Stella! - 森脇正敏

Tako divjega tedna pa že dolgo ni bilo! Med Trumpovim šovom v Davosu, evropskimi odzivi in domačimi političnimi premiki iščemo, ali se vendarle riše nova hrbtenica demokratičnega sveta.

主播：TAKO / 黄瓜 / 芭比心理小测试系列来啦！从卖火柴的小女孩到沙漠里选水果从浴室改造执念到电梯里最讨厌的人看似无厘头的选择，却像一面镜子照出你最真实的需求、软肋甚至隐藏的野心哦吼！这期还算蛮准的！BGM：特別な一日 - コーコーヤ

主播：TAKO / 黄瓜 / 刘总 / 张老师 / 芭比2026开年第一场圆桌会谈简直是八卦云集！跨年这几天我们攒足了新鲜热乎的抓马故事！有开年爽文让所有人乳腺通畅，有玄学感拉满的邻里怪谈，有让人人感叹缘分妙不可言的恋爱分享，还有惊掉众人下巴的朋友公司秘闻！深夜四点，楼上的神秘仪式究竟何意味？一条vlog，竟牵出千里姻缘？！在高铁站和父母遭遇“鬼打墙”在家族群里吃到“婚外情”大瓜……2026！我就这样精彩！BGM：朝ご饭 - 松谷卓

Od naftne industrije do mirisa Plazme. Od života u koferima do potrage za domom. U 351. epizodi Pojačala, Ivan je ugostio Mariju Trkulju Jordevu , autorku i vizuelnu umetnicu čiji je životni put definisan stalnim kretanjem i potragom za "sidrom". Rođena u Skoplju, odrasla u Moskvi, a školovana u Ljubljani, Marija sa slušaocima deli svoje jedinstveno iskustvo odrastanja između različitih kultura, jezika i obrazovnih sistema. Razgovor vodi kroz njenu neobičnu karijernu putanju - od želje da bude pedijatar, preko studija dizajna i novinarstva, fascinacije antropologijom, pa sve do desetogodišnjeg rada u naftnoj industriji (NIS) i trenutne pozicije "čuvara brenda" Plazma u kompaniji Bambi. Ipak, emotivno težište epizode leži u Marijinoj hrabroj i ogoljenoj ispovesti o borbi za potomstvo. Ona otvoreno govori o suočavanju sa endometriozom, bolnim procesima vantelesne oplodnje, emotivnim krizama i "ljubomori" prema tuđoj sreći. Takođe, Marija ruši tabue o majčinstvu, iskreno opisujući postporođajni period, borbu sa gubitkom identiteta i činjenicu da se ljubav prema detetu nekada ne dogodi "na prvi pogled", već se gradi vremenom. O čemu smo pričali: - Najava epizode - Početak razgovora - Kad porastem biću - Odrastanje u Rusiji - Obrazovni put - Povratak u Srbiju - Borba za majčinstvo - Konačno mama - Zaključak razgovora Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3Z6shc9 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/PojacaloRS/ IG: https://www.instagram.com/pojacalo.rs/ X: https://x.com/PojacaloRS LN: https://www.linkedin.com/company/pojacalo TikTok: https://www.tiktok.com/@pojacalo.rs