Podcasts about zato

Kaderka vládl tenisovému svazu 25 let. Vládl tvrdě a nesmlouvavě. Své oponenty označoval výrazy jako „neumětelové“ či „amatéři“. Zatočil s každým, kdo se mu postavil. Tenisté za jeho éry dosáhli mnoha úspěchů a Kaderka se chlubil, že je to i jeho zásluha. Samotní tenisté to tak ale nevidí.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

Evropska komisija v okviru paketa poenostavitev skupne kmetijske politike predlaga zvišanje neposredne pomoči t.i. malim kmetijam. »Zavedamo se velikega pomena kmetijstva in širšega kmetijskega sektorja za evropsko gospodarstvo, avtonomijo in varnost. To še posebej velja v času vse večje negotovosti v svetu. Zato moramo zagotoviti, da bodo pravila za evropske kmete enostavnejša, bolj sorazmerna in bolj prilagojena njihovim potrebam, je v sredo povedal evropski komisar, pristojen za poenostavitev zakonodaje, Valdis Dombrovskis. Komisar za kmetijstvo Hansen pa je pojasnil, da med drugim predlagajo zvišanje neposredne finančne podpore malim kmetijam s 1250 na 2500 evrov. In dodal, da jim pri tem ne bo treba izpolnjevati podrobnih obrazcev …

Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?

Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi. Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij. Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona. Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj. Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti. Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili. In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical. Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno. In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot … Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje? Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni. In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj. Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume. In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi … Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.

Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega izmed mojih učiteljev, Ringu Tulku Rinpočeja. Nekoč je živel moder pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so skregani med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav taki. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav taki. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne situacije in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami srečnejši, pozitivno bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.«

Iz sfere o kojoj se u Srbiji najčešće govori u frazama i zaklonima “tradicije”, teolozi Milićević i Pantelić pokušavaju da precizno sagledaju stanje crkvenih i državnih institucija, zarobljenih u sopstvenom oportunizmu. Kako primećuje Blagoje Pantelić, upravo pred sutrašnji početak Sabora SPC otvara se prilika da se pokrene i istraga o kanonskoj i moralnoj odgovornosti samog patrijarha. U novoj epizodi Radar Foruma, domaćin Vukašin Milićević, teolog i predsednik Fondacije "Ljuba Davidović", ugostio je kolegu, teologa Blagoja Pantelića. Sagovornici pokreću pitanje sekularnosti koje prestaje da bude politička tema i postaje pitanje moralnog preživljavanja. Umesto jasnog razgraničenja nadležnosti, Srbija svedoči simbiozi crkvenih i državnih struktura moći, u kojoj su verski autoriteti postali produžena ruka autoritarnog režima. I dok se zvanična crkvena retorika utapa u, kako kažu, floskule o očuvanju tradicionalnih vrednosti, stvarnost priča drugu priču. Pantelić to formuliše bez uvijanja. „Ono što imamo trenutno u državi, najprostije govoreći, imamo jednu grupu ljudi koja pokušava da državni, narodni novac učini privatnim novcem, svojim. U crkvi imamo nešto slično - jednu grupu ljudi koja crkveni novac želi da učini privatnim novcem. Zato će oni bez problema stati uz ovaj režim, jer im to omogućava jedan lagodan život, ozbiljne izvore prihoda.“ Svi pogledi sada su usmereni ka predstojećem Saboru Srpske pravoslavne crkve, zakazanom za sutra, na kojem bi, barem teoretski, mogla da se pokrene ozbiljna rasprava o ovim problemima. „Većina njih se plaši tzv. dvoglavog crkvenog vrha i njima se najviše isplati da dođu u Beograd, budu tu pet dana, odu na ručak kod predsednika, spakuju se i vrate se svojim kućama, eparhijama i - nikom ništa. Da li će se sada to ponoviti? Ne znam, nadam se da neće. Postoji materijal za ozbiljnu istragu o delovanju patrijarha. Nadam se da postoji broj ljudi, broj episkopa, koji će imati hrabrost i da ustanu. Ja verujem da ima”, optimističan je Pantelić.

Poljski režiser in profesor na filmski šoli v Lodžu, Maciej Drygas, je za svoj zadnji film z naslovom Vlaki, ki je v celoti zasnovan iz arhivskega gradiva, na enem od najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, nizozemski IDFI, jeseni prejel glavno nagrado žirije. Z režiserjem, ki je večino svojega ustvarjanja posvetil filmskim arhivom, se pogovarjamo o ozadju nastajanja filma Vlaki, pa tudi o njegovih zgodnejših filmih, in o tem, kaj je tisto, kar ga pri delu z arhivi najbolj navdihuje. Fotografija: Festival dokumentarnega filma

Dobro jutro, dragi poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. To, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed njih pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, zakaj ne bi bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le zakaj naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen brez nje. Nesrečni kralj pa si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero izmed devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča popolna zadovoljitev in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumejo različno, glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na življenje in občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne morejo vplivati. Zato vam to jutro želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Jakob Jaša Kenda je literarni zgodovinar, prevajalec in pisatelj, ki je med drugim znan tudi po literarnih raziskavah na področju dramatike, mladinske književnosti in znanstvenofantastične literature. Zadnja leta skrbno zapisuje svoje pohodniške dogodivščine – leta 2018 je izšel poučen potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je naslednje leto prejel nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado krilata želva za najboljši književni potopis, leta 2020 pa je izdal potopisni roman Transverzala, v katerem vodi bralce po slovenski planinski poti. S potopisnim romanom z naslovom Evropa: sever, severozahod začenja nov cikel predstavljanja pohodniških poti po Evropi, in sicer z opisom družinskega potovanja po Skandinaviji ter večtedenske ture po hriboviti Škotski. Jezik, s katerim Kenda opisuje geografsko raznoliko pokrajino in tudi zgodovino obeh dežel, je izjemno slikovit, duhovit in poučen, saj spotoma načenja številna vprašanja o varstvu naravne in kulturne dediščine, političnih razsežnostih angleškega kolonializma, sociološkem pogledu v razslojenost družbe, psiholoških značilnostih zadržanih Norvežanov in vsestranskih Škotov, medgeneracijskih in medkulturnih izzivih na poti in še bi lahko naštevali. Bralec kmalu dobi občutek, da ima pred seboj izkušenega pohodnika, ki teoretsko znanje iz najrazličnejših knjig spretno prepleta s terenskimi dogodivščinami, med katerimi najbolj izstopajo poučni pogovori z domačini in obujanje spominov na podobne preizkušnje v preteklosti, zlasti na skoraj identično pot po Britanskem otočju, ki jo je avtor obredel pred dobrimi tridesetimi leti. V spominu nam ostane opis “poti mrtvih” na Škotskem, ki so nastale ob nošenju mrtvih iz njihovih hiš do mesta pokopa, dandanes pa jih mednarodni popotniki uporabljajo kot javne poti oziroma bližnjice do strateških lokacij: “V izvirnih trasah so te poti potekale tudi karseda v ravni črti, prek večje močvare so zanje postavili neskončne mostovže. Po tedanjih prepričanjih naj bi si namreč ljudje vsak corpse road delili tako z mrtvimi kot raznolikimi nadnaravnimi bitji. In vsem tem onstranskim entitetam so bile prilagojene, saj naj ne bi bile sposobne prečiti tekoče vode in naj ne bi marale ovinkov.” Avtor se na tem delu posveti tudi funkciji obredov ob smrti pokojnika: “Prva je bila zagotoviti, da se mrlič ne bi vrnil med žive. Zato so krsto z doma spravili skozi posebej za to izdolbeno luknjo v steni, ki so jo nato zadelali, prevrnili so stole, na katerih je stala krsta, in podobno. /…/ Druga funkcija ritualov pa je bila na videz prvi kontradiktorna, obredje naj bi bilo namreč obenem namenjeno potrditvi obstoja sveta, vzporednega našemu. Temu je služila med drugim vloga, ki je bila na teh sprevodih edina dovoljena ženskam: pele so posebne pogrebne pesmi, imenovane coronah, ki so jih priče opisale kot “onstransko lepe”, “srhljivo rjutje” in “golčanje obsedenih z duhovi”.” Z enakim entuziazmom, kot na svoji poti opisuje poti in obredja, se Kenda posveča opisovanju medsebojne dinamike, ki nastaja ob vsakdanjih izzivih popotniških sotrpinov – najsi gre za družinske člane, ki raziskujejo deželo bratov Levjesrčnih in si v glavah ustvarjajo poanto impozantnih umetniških skulptur v norveškem parku Ekeberg, ali za strateško izbrana popotnika na pohodu po otoku Skye in severnem delu škotskega višavja, ki s svojimi izkušnjami prispevata svoj kamenček k mozaiku potovanja … Postavni Norvežan Christian, s katerim se spozna na pohajkovanju po Sloveniji, mu dela družbo na Norveškem in na Škotskem ter korak za korakom razgrinja primere etičnega kodeksa svoje države in diplomatskega poklica, simpatična Sorcha, ki je po izobrazbi biologinja in farmacevtka, pa mu pripoveduje o življenjskih prelomnicah in selitvah, ki so jo na koncu pripeljale nazaj v rodno Škotsko, kjer se izkaže kot odlična koordinatorka prenočišč, mediatorka pa tudi vodička. S pomočjo Christianovega pogleda na raznolikost liberalnih demokracij na severu Evrope, ki segajo od britanske “kastne” razslojenosti do skandinavskega egalitarizma, Kenda na koncu sestavi miselni zaključek: “Ne, če mene vprašaš, ste srečna sredina med Škoti in nami. Kot pravi Stoppard: sreča je ravnovesje. Izstopajočemu posamezniku in njegovemu daru nekaj tretmaja drhali običajno kar koristi, čeprav jasno ne toliko, da bi ga zlomil. In ko sva že ravno pri tvoji samokritiki, Christian, se meni vaša varianta družbene ureditve zdi očitno boljša od otoške. Britanska s svojo razslojenostjo veliko bolj kot vaša determinira posameznika glede na njegov rod. Se ti to zdi etično? Učinkovito?” Poleg Toma Stopparda Kenda v svojem popotniškem romanu citira tudi Dickensa, Ibsena, Shakespeara, Orwella, Nietzscheja, Davida Lyncha ter Kajetana Koviča in Gregorja Strnišo. Za ilustracijske vinjete in zemljevide je poskrbela akademska slikarka Nina Čelhar in z zabavnimi skicami še bolj razplamtela bralčevo domišljijo. Kako torej najbolj ustrezno opisati knjigo Evropa; sever, severozahod vsestranskega pisca Jakoba Kende? Najbolje jo opiše kar avtor sam, ko se mu na nekem mestu zareče: “Saj je, kot bi se znašel v bondiadi, in to tako rekoč v vlogi Sherlocka Holmesa …” Tudi bralec, ki se skupaj z avtorjem odpravi na obsežno pot, se ne more znebiti občutka, da je v vlogi detektiva, ki se skuša prebiti skozi labirint geopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in antropoloških izzivov. Ti vsakič znova pripeljejo do ugotovitve o tem, da v življenju ni preprostih bližnjic – ne na področju pohodništva ne na področju pisateljevanja, znanosti in metodologije. Tudi če pohodniki cilj najbolj jasno vidijo pred sabo, se morajo še vedno dvigniti med najvišje hribe in spustiti v najbolj nevarne močvirne doline, preden ga dosežejo … Upamo, da bodo prvemu delu evropske popotniške sage, ki se je začela na severozahodu Evrope, kmalu sledili tudi drugi deli.

Habemus papam - imamo papeža! Krmilo Petrove barke je prevzel ameriški kardinal Robert Francis Prevost, nadel si je ime Leon XIV. Papež pri maši v Sikstinski kapeli: Tudi številni krščeni Jezusa vidijo zgolj kot karizmatičnega voditelja ali nadčloveka. Zato moramo nujno ponavljati Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Bog, ne človeška matematika: Slovenci na Trgu svetega Petra doživeli zgodovino.Slovenski škofje z veseljem pozdravljajo novega papeža; Škof Saje: To je resnično človek za naš čas.Svetovni voditelji ob čestitkah novoizvoljenemu papežu omenili njegovo usmerjenost k miru in povezovanju.Voditelji drugih cerkva in verskih skupnosti čestitali papežu Leonu v želji po dobrem sodelovanju.Na predčasnem referendumskem glasovanju nizka udeležba, tudi danes pozivi na volišča.Papež Leon XIV.: Šport je sredstvo povezovanja in krepitev skupnosti.Vreme: Popoldne bo precej oblačno, tu in tam je možna kakšna ploha. Jutri se bo delno razjasnilo.Odmevi redovnikov: Novi papež je misijonar, človek miru in vere.Evropski škofje ob Dnevu Evrope pozvali k enotnosti pri soočanju s svetovnimi izzivi.Društvo Združeni ob lipi sprave ogorčeno nad predsedničinim odlikovanjem zveze borcev.Šport: Začenja se 108. kolesarska dirka po Italiji. Glavni favorit: Primož Roglič.

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

⏰ Ofsaaaaajd! 415. po vrsti! Prejšnji, praznični teden je bil res praznični, hvala, da ste potrpeli in Žigi uspešno vse dobro zaželeli! Zato pa danes polna doza Ofsajda. Pa še Zic, jap jap!

Jezusove besede, da brez Njeega ne moremo ničesar storiti, niso poniževanje, ampak tolažba. Zato: naredimo, kar moremo, rezultat pa vedno prepustimo Bogu.

Grožnja vojne je vsaj tiho prisotna, če se že ne najavlja glasno - tudi v miru, saj le redko preskoči življenje človeka, ki doživi pozno starost. Tako pogosto se je vsaj doslej nasilno vsiljevala v naših krajih in bližnji okolici. Vse naslednje načrtovane ali nepričakovane, nenajavljene obiske lahko dokončno odpove, kjer pa trenutno nepovabljeno gostuje, ustrahuje in mori, naj pritisne na gumb samoukinitve! Tako se v togoti srdito jezimo ljudje, ki se zavedamo svoje nemoči. Tudi v dneh osvoboditve, maja 1945, ko je nacistična Nemčija priznala poraz, so ljudje, ki so zaradi nje trpeli in umirali, narodi, celine in države, mislili, da so se je za večno znebili, pa je vseeno vse prevečkrat doslej premagala mir in prihuljeno napadla, kot bi čakala v nekakšni zasedi. V Ljubljani je imela vojna takrat, ko je morija drugič v stoletju pretresala svet, kar dve botrici uničevanja, najprej italijansko okupacijsko silo, po njeni kapitulaciji pa je pokrajina postala nemško interesno območje; njuni poskusi fašizacije in ponemčevanja so vključevali scenarije brisanja slovenstva. Vojna je od 11. aprila 1941, ko so mir v Ljubljani preglasile italijanske motorizirane enote, vztrajala kar 1495 dni. To, da jo bo pobralo prej, so mislili tudi drugod po Dravski banovini (enote nemške vojske so Ljubljansko pokrajino z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje) in upali po vseh pokrajinah in deželah, kjer je pustošila v svetovnih razsežnostih. Druga svetovna vojna, ki je pri nas, zlasti v Ljubljani in na Dolenjskem, pustila pečat krvave bratomorne vojne, saj je bila zaznamovana tako s partizanskim bojem, ilegalnim delovanjem, kot s kolaboracijo, se je pred 80. leti - tako, kot drugod na evropskih tleh - končala tudi v mestu, obdanem z žico. Ostale so nezaceljene rane in nikoli končani politično - ideološki spopadi. Zato, da se ti časi množičnega strahu, trpljenja in pomanjkanja ter pobijanja v današnjem vse bolj poblaznelem oboroževanju, prekupčevanju z vojno in obdobju razraščanja popolnega brezčutja, ne bi potisnili v pozabo, so v Mestnem muzeju Ljubljana dogodek osvoboditve in medvojnih  izkušenj, obeležili z razstavo: 1495 DNI, Ljubljana med 2. svetovno vojno.  Gost: avtor razstave, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana foto: Vojne njive v parku Zvezda, 2. maj 1942, foto: Miran Pavlin, hrani: Mestni muzej Ljubljana

V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije. Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije. Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.

Na današnji dan praznujemo mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Animatorji, igrana filma Julie molči in Dahomej ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

Na današnji dan praznujemo Mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Dahomej, igrana filma Julie molči in Animatorji ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.

Ukrajinska vojska zanika ruske navedbe, da naj bi Moskva vnovič zavzela obmejno regijo Kursk. Kot je sporočil ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, se na omenjenem območju še vedno bojujejo, a so razmere težke. Ob tem je Zelenski dodal, da Moskva veliko govori o domnevni pripravljenosti sprejeti ameriške predloge za mir, a želi, po njegovih besedah, samo podaljševati vojno, kar se kaže v razmerah na bojišču. Zato je potreben še dodaten pritisk na Rusijo, da se spopadi končajo, je še zatrdil Zelenski. Drugi poudarki oddaje: - Konklave za izvolitev novega papeža se bo začel 7-ega maja. - Nov ameriški napad na Jemen zahteval skoraj 70 življenj. - Saga z odkupom stanovanj pri mariborski onkologiji se očitno končuje

Novela nemškega nobelovca si za snov sicer jemlje čisto konkreten dogodek z Mannovega letovanja v Italiji sredi 20. let 20. stoletja, a pisatelj ta pripetljaj literarno obdela tako, da se besedilo navsezadnje bere kot zgodnje svarilo zoper fašizemNemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas dobro poznamo, saj se zdi, kot da imamo vsa njegova resnično pomembna dela – pa naj gre za Smrt v Benetkah, za Čarobno goro ali za Doktorja Faustusa – že dolgo na voljo v slovenskem prevodu. Zato se zdaj, ko je na naše knjižne police prispela še Mannova daljša novela Mario in čarodej – v samostojni knjižici je v prevodu Sare Virk izšla pri založbi Goga –, implicitno vsiljuje misel, da to delo, če ga pač vse doslej nismo mogli brati v slovenščini, po umetniški plati najbrž že ne more biti prav posebej izstopajoče. A to, kot opozarja komparativistka dr. Seta Knop, ki je Gogini izdaji pripisala spremno besedo, preprosto ne drži; kot pravi naša sogovornica, je Mario in čarodej pravzaprav eno Mannovih ključnih kratkoproznih besedil, ki se s problemi, ki jih v tekstu odpira, tudi lepo prilega našemu današnjemu tesnobnemu, mučnemu času. O čem torej v Mariu in čarodeju Mann piše in zakaj bi bilo prav, ko bi novelo vzeli v roke, smo v pogovoru s Seto Knop preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. V grehu ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in v grobu ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da bi bila naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus res pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus res vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetove veličastnosti vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, ta hip vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najteže prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog za velikonočno veselje. A prav zato je velika noč tudi težka. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govorita, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak izmed nas danes opraviti to pot, vsak mora iti k svojemu grobu in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.

Odgovornost za svoje zdravje nosimo sami, pravi fitoterapevtka Ana Marija Kolman.Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na naše zdravstveno stanje: od genske predispozicije, življenjskega sloga, do psihosomatskih dejavnikov. Ko zbolimo, odgovornost za zdravje najraje preložimo na zdravnike. V procesu zdravljenja zdravnik bolnika spremlja z rednimi laboratorijskimi preiskavami krvi, ki so osnova za obravnavo bolezni. Profesor dr. Samo Zver, predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo v ljubljanskem UKC, je pred kratkim izdal priročnik z naslovom »Kako brati krvno sliko«, v katerem krvno sliko imenuje »kraljica vseh preiskav«. Priročnik je sicer namenjen samo strokovni javnosti, ki jo avtor nagovarja s sporočilom: »Krvno sliko v vsako zdravnikovo misel«.Morda zelo enostaven in učinkovit način spremljanja našega zdravstvenega stanja je, če vsaj enkrat letno opravimo preventivni laboratorijski pregled krvi. S tem lahko sami prevzamemo nadzor nad svojim zdravjem, kajti osnovni biokemijski izvidi bi nas v primeru odstopanj od referenčnih orientacijskih vrednosti pravočasno opozorili na napake, ki jih je pri pravočasnem prepoznavanju moč popraviti. Tako bi odstopanja od referenčnih orientacijskih vrednosti v krvni sliki lahko popravili s spremembo življenjskega sloga, fitoterapijo ali zdravili. Bolniki, ki so že v obravnavi, pa bi lahko tudi sami spremljali rezultate svojega zdravljenja in ob morebitnih stranskih učinkih zdravil podprli ogrožene organe s fitoterapevtskimi proizvodi ali domačimi zeliščnimi pripravki. Interpretacija večjih odstopanj, nepravilnosti in posebnosti v krvni sliki pa je seveda izključno v pristojnosti zdravnika.

Papež Frančišek je v Okrožnici za skupni dom Laudáto si – Hvaljen, moj Gospod zapisal: »V sodobnem času se je uveljavila človekova pretirana osredinjenost nase, antropocentrizem, ki danes - preoblečen - še naprej spodkopava vsakršno omembo skupnega in vsak poskus krepitve socialnih vezi. Zato je prišel čas, ko je treba vnovič opozoriti na resničnost in njene meje, ki po svoje omogočajo zdrav in rodoviten človeški in družbeni napredek. Neustrezna razlaga krščanske antropologije je imela za posledico napačno pojmovanje človekovega razmerja do sveta. … Pravilna razlaga pojmovanja človeka kot gospodarja stvarstva pa pravi, da ga moramo razumeti kot odgovornega upravljavca.« - pronicljiv pogled na žgoče težave sodobnosti… prevod Marija in Peter Pavel Bratina, bereta Maja Moll in Igor Velše, urednica oddaje Tadeja Krečič

Jajca so izvor kar 90 odstotkov vseh organizmov na Zemlji. Skrbijo za preživetje vrst, zato lahko rečemo tudi, da so naše čaše nesmrtnosti. Zato se tokrat podajamo v neverjeten svet jajc, v katerem iščemo najstarejše, pa tudi največje, najmanjše in najbolj nenavadno. Lahko rečemo tudi, da iščemo dlako v jajcu.Sogovorniki: dr. Peter Trontelj, zoolog in evolucijski biolog z Oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete, Urška Kačar in Mojca Jernejc Kodrič, kustosinji v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Zapiski: Jules Howard Epizoda Ri Science Podcast o jajcih Kokoš ali jajce?

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.

Upozornění: Tento Týden Živě je tzv. ukazovací. Doporučujeme, abyste si ho pustili s obrazem.Do redakce přišla krabice a v tomto díle se dozvíte, co je jejím obsahem. Sledovat můžete Kubovy autentické reakce při rozbalování. Napovíme, že se jedná o elektroniku. Ve druhé části pořadu Martin Krčál, náměstek ředitele Moravské zemské knihovny, ukazuje možnosti portálu Knihovny.cz.Pokud stojíte primárně o elektronický obsah a digitální přístup do knihovny, tak Knihovny.cz se profilují jako vstupní brána do světa moderních knihoven. O nich jsme nedávno mluvili v Podcastu Živě. Rozhodli jsme se, že vám dnes ukážeme, co knihovny nabízí digitálním lidem. Levně se dostanete ke spoustě zajímavého obsahu.00:31 – Co je v krabici?06:10 – Knihovny.cz

Tudi sami ne moremo verjeti, da smo prišli že do 200. epizode. Ko smo septembra 2019 začeli s podkastom Tajno društvo OFC, si nihče od nas ni predstavljal, da bomo pet let in pol kasneje še vedno aktivni, da bomo še vedno snemali in gobezdali o ljubemu nam klubu in da bomo dovolj relevantni, da bodo v naših oddajah gostovala največja imena slovenskega nogometa.Zato se spodobi, da na jubilejnem 200. rednem zasedanju pri nas gostuje najboljši branilec slovenske lige, član državne reprezentance U21, ki se je uvrstila na Euro in pri rosnih 21. letih kapetan svetega kluba, Marcel Ratnik.V nekaj več kot uri in pol smo govorili o njegovih začetkih v domači vasi, kaljenju pri Muri in Mariboru, prestopu v Olimpijo, o tem, kdo ga je prestavil iz vezne linije v obrambo, o preboju v prvo enajsterico, trenerjih, lastnikih in drugih zadevah, ki se tičejo zeleno-belega kluba.Rata, hvala za obisk!Vam, drage poslušalke in poslušalci, pa hvala, da nas poslušate, ker brez vas vse tole ne bi imelo nobenega smisla.

U 184. epizodi Njuz podkasta analiziramo burnu političku nedelju u Srbiji: Kako se zvučno oružje pretvara u Bluetooth zvučnik, zašto građani širom zemlje gađaju jaja na štandove, i šta znači kada se predsednik odjednom distancira od sopstvene stranke i pokreće novi pokret? Govori se i o ćaci kampanji, paradoksu doktora koji odbijaju da leče, skupštinskim incidentima i ozbiljnim optužbama za represiju prema građanima i aktivistima. Tu su i sarkastični osvrti na Vučićevu „novu jašu“ i losos koji košta kao plata. U drugom delu pričamo o mentalnom zdravlju, digitalnom preopterećenju, i ličnim pokušajima da se ostane normalan u nenormalnim okolnostima. Na kraju, najavljujemo gostovanja u Podgorici i Briselu, i povratak “Lik laže” majica u shop. Ako ste se pitali da li je ovo normalno? – niste jedini. Zato smo tu.

Smejmo se. Pa ne le na Zmajskem mostu. Zato, da nam bo lepše. Pripoveduje: Saša Mihelčič. Napisala: Polona Škrinjar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Da korupcija ubija, smo od blizu videli na Balkanu. Nazadnje v makedonskih Kočanih, kjer je v požaru med koncertom v klubu brez uporabnega dovoljenja umrlo 59 mladih ljudi. Še prej v Srbiji, kjer se je zrušil nov nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu in pod seboj pokopal 15 ljudi. Zato ni nič narobe, da so ljudje najbolj občutljivi prav na skorumpirano politično oligarhijo, ki ji za nameček niso tuji populistični slepilni manevri in ji to sporočijo tudi na ulicah in trgih. Kajti ta politična združba postaja v svetu prevladujoča. In medtem ko se ti iracionalni gospodarji usode sveta igračkajo s tretjo svetovno vojno na stari celini, ugotavljamo, da so naši rekordni izdatki za orožje – prenizki.

"Če poznamo zgodovino jezika, se veliko izjem, nepravilnosti, posebnosti, ki se jih moramo naučiti na pamet, jaz temu pravim 'razizjemi', in jih bolje razumemo. In s tem seveda ne obremenjujemo toliko možganov," pravi jezikoslovec dr. Matej Šekli. Zato smo v tokratnem Jezikanju ponovili, kaj so praslovanščina, stara cerkvena slovanščina, Brižinski spomeniki in karolinška minuskula.

V epizodi 173 je bil gost dr. Gregor Pobežin, zgodovinar in raziskovalec, ki se ukvarja z antično in srednjeveško zgodovino ter vplivom preteklosti na sodobno družbo. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodnje evropske civilizacije in minojska doba Vzpon in padec minojske civilizacije Pojav grške civilizacije Grška mitologija in religija  Arhaično obdobje in razvoj polisov Rojstvo demokracije in Solonove reforme Klasično obdobje in filozofi Peloponeška vojna in njene posledice Makedonsko cesarstvo in Aleksander Veliki Mit o Romulu in Remu Rimski in grški kulturni vplivi Ustanovitev Rima: mit proti resničnosti Širitev rimske republike in vojaške inovacije Hanibal in punske vojne Prehod iz republike v cesarstvo  Rimsko cesarstvo na vrhuncu  Zaton Rimskega cesarstva Konec Zahodnega rimskega cesarstva in začetek srednjega veka ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

U novoj epizodi Njuz podkasta (Ep. 182) bavimo se najvećim hitom sezone – Ćacilendom! Ko su tajanstveni „sudenti” koji zdušno podržavaju vlast, kako izgledaju njihovi šatori u Pionirskom parku i zašto cela priča deluje kao loša amaterska predstava? Naravno, ne preskačemo ni naše omiljene aktere – Aleksandar Vučić ponovo je u kampanji (jer kad nije?), RTS se trudi da ne primeti haos pred svojim vratima, a Nemanja Šarović uspeo je da uleti među ćacije, napravi lom i bude izbačen pre nego što ste stigli da trepnete. Pored toga, pričamo o Selakovićevom magično izlečenom nosu, policajcu kojeg je nokautirala – policija, i, naravno, o Vučićevom dramatičnom odlasku u Urgentni centar – jer ako nema fotke, nije se ni desilo! Sve je na granici realnosti i potpunog apsurda, ali mi smo tu da sve to ispratimo uz dosta smeha. Zato, pridružite nam se u 182. epizodi – ako već prolazimo kroz ovaj cirkus, hajde da se barem dobro zabavimo!

V današnji epizodi govorim o radovednosti – tisti notranji iskrivi sili, ki nas žene k raziskovanju in odkrivanju novih poti. Družbena omrežja so postala kletka hitrih informacij, kjer radovednost nima dovolj prostora za razvoj. Zato sem ustvarila Radovednice – prostor, kjer lahko razvijam misli brez pritiska algoritmov in gradim skupnost radovednih žensk, ki si upamo raziskovati, postavljati vprašanja, dvomiti in rasti.

V epizodi 172 je bil gost dr. Jože Pirjevec, ugledni slovenski zgodovinar, akademik in avtor številnih del s področja zgodovine Evrope in Balkana. Njegovo raziskovalno delo se osredotoča na politične in družbene preobrate v 20. stoletju. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodovinske korenine Balkana Slovanske selitve in kulturni vplivi Verska prepričanja in širjenje krščanstva Vpliv tiskarskega stroja in protestantizma Osmansko cesarstvo in njegov vpliv Renesansa, humanizem in razsvetljenstvo Nacionalna identiteta in svetovni vojn Oblikovanje in izzivi Jugoslavije Gospodarske razlike in Evropska unija ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Zadnjih dvadesetak godina glavna ulica u četvrti Lakemba, u Sydneyu, postala je tokom ramazana užurbano središte i jedan od najvećih godišnjih multikulturnih festivala hrane u zemlji. U Lakembi živi veći broj muslimana nego u bilo kojoj drugoj četvrti u zemlji, i ima najveću džamiju. Zato je postala mjesto okupljanja u vrijeme iftara tokom ramazana, ali je omiljena i među mnogim lokalnim stanovnicima nemuslimanima.

"Odbio bih 50M$ investicije - nemamo kamo potrošiti!" Svojedobno ih je odbilo 60 investitora i jedva su preživjeli, danas posluju stabilnije nego ikad, zdravo rastu, zapošljavaju i oni odbijaju investitore. I - kaže suosnivač Solrisea Filip Dragoslavić - ova faza je teža od borbe za opstanak.Fokus, tim i prilagodljivost bili su ključni za to da su danas ne zamo preživjeli, nego narasli i rastu i dalje.  Zato ih sad "muče" neke druge stvari - odbijanje investitora, prava organizacija posla u samostalne product timove, održivi rast, zapošljavanje pravih ljudi i isporučivanje proizvoda koje tržište treba._______________0:00 Uvod0:50 Kako je Trump promijenio klimu u kripto svijetu?3:40 Jedva su preživjeli najveću krizu kripta - odbilo ih 60 investitora7:25 Ono kada kroz krizu usavršiš svoj proizvod12:30 "Kada bismo dobili investiciju od 50M$, ne znam gdje bismo ju potrošili da ima smisla..."23:30 Kako uspjeti u skaliranju tima?27:30 Kakve profile ljudi Solflare trenutno zapošljava?29:00 U kojem smjeru ide kripto tržište?33:15 Instagram je jako zeznuo!TOP i FLOP38:10 Zašto je nesplativo biti YouTuber?42:20 Softver za automatiziranje otpuštanja ljudi?45:00 Gostujemo na Voicesu festivalu!45:45 Dualingo izbacio playbook_______________

Zdravo. V tokratni epizodi se nadaljujemo z idejo, ki smo jo načeli že v prejšnji epizodi in to je, da je naš Bog (več kot očitno) že davno pokojen. Študiramo tudi, da se je najbrž skril že stoletja, preden je šel na oni svet. Bil je očitno že star in betežen in kličemo mu večno slavo. Toda, več kot očitno namreč je, da ga več ni. Zato debato rahlo razširimo in se bolj kot ne ognemo 6. poglavja, za na konec pa ugotovimo, da je Bog v bistvu Schrödingerjeva mačka: hkrati živ in mrtev, odvisno od tega, ali verjamemo vanj. Ne pozabite pa, da bi bilo na svetu veliko bolje, če bi vsak verjel v svojega Boga in ne težil drugim s to intimno izbiro.

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje. Teme DIALOGA 56: Razvoj turističnih destinacij Klemen in Jani po Tanzaniji & izkušnja s slonom Vožnja s krosom po Afriški divjini Plemena Politika Tanzanije in kako se preživljajo ljudje Poligamija, verovanja Zastrupitev s hrano Izjemna doživetja, gora Kilimanjaro in hiking Predlogi za izlete po Sloveniji Fantje iščejo učitelja/ico smučanja Planiramo roadtrip po prelazih; FOMO doživetij Izjemne zgodbe in knjige Pomembnost spanja in nespečnost ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. https://astra.si/ai/  

V epizodi 171 je bil gost dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, nevroznanstvenik in profesor, specializiran za raziskovanje nevrodegenerativnih bolezni, zlasti Alzheimerjeve bolezni. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Fascinacija s človeškim možganom Kompleksnosti in motnje možganov Razumevanje migren in možganskih valov Eksperimenti z razdeljenimi možgani in zavest Razvoj možganov in zavesti Svobodna volja in determinizem Spomin in njegove kompleksnosti Vpliv digitalne tehnologije na možgane ADHD in nevrološke motnje ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Mislili smo da nove generacije ne znaju za patriotizam, a onda ih čujemo kako pevaju himnu, solidarni i jedinstveni, kaže Jelena Mitić, psihloškinja i nastavnica psihologije u Trinaestoj beogradskoj gimnaziji, ali i mama jedne studentkinje i jedne srednjoškolke, koja u novoj epizodi Mamazjanije govori o aktuelnoj situaciji u školstvu iz ugla profesorke. Činjenica je da školski sistem radi pod neuobičajenim okolnostima i da je svima teško, jer nijedna borba nije laka. „Teško je nama nastavnicima, studentima, učenicima, roditeljima, ali ovo je prvi put, bar da ja znam, a radim u prosveti dve decenije, da smo svi u simbiozi, ujedinjeni oko istog cilja“, kaže profesorka Mitić. Od generacija koje su pokazale izuzetnu solidarnost, empatiju, inteligenciju i volju, nismo mnogo očekivali, a oni su nas demantovali i nastavljaju to da rade. „Gledali smo ih sa tim telefonima, delovali su egocentrično, zainteresovani samo sa sopstvene interese, i da sve u životu završe što brže i lakše. Evo, ja rođenoj ćerki moram da kažem da pokupi veš, a očekujem da sama vidi šta treba da uradi u kući. E, to je bilo ranije, sad zna, sad joj je jasno kako izgleda preuzeti stvari u svoje ruke. Ovo je zato velika škola za našu decu, uče jedni od drugih, a uče i nas odrasle kako se sistem dovodi u red i to je neverovatno“, naglašava Jelena. Roditelji brinu više o tome gde će i kako ostaviti decu, naročito ako su još u osnovnoj školi, nego što brinu zbog gubitka nastave. „Većina roditelja nas podržava, pitaju kako da pomognu, šta da urade. Oni su više zabrinuti zbog dece koja bez nadzora sede kod kuće sa telefonima, igricama, nego zbog toga što gube nastavu. Zato mojim đacima pišem na grupi da svakoga dana vežbaju matematiku, nauče neke nove strane reči, da se organizuju i sami prate gradivo koliko mogu“, priča naša gošća. Organizacija i odnos prema aktuelnim dešavanjima, snalaženje u „vanrednim okolnostima“ u kakvim se trenutno nalazi naše društvo, delimično pripisujemo nasleđu. „Mi smo bili deca koja su pamtila ratove, krize, naši protesti bili su drugačiji, ali smo postavili neki temelj bunta, želje za promenama, još smo ti isti ljudi, a naša deca nose taj duh u sebi. On ih tera da se bore za pravdu i slobodu. Ono što je ključno je da hoće da ostanu ovde i zato je njihov cilj da promene sistem u državi i vrednosti koje su se godinama okretale naopako“. Ima dece sa strepnjama, koji se plaše zbog gubitka vremena. „Pohvalno je što ima dece koja žele sve da nauče i završe u roku, ambiciji uvek treba pružiti podršku, a posebno je teško maturantima koji već spremaju maturske ispite. Ipak svi oni razumeju da moramo da izdržimo, da ne posustanemo, a kako ćemo rešiti propušteno gradivo dogovorićemo se, to je najmanji problem, jer vremena imamo“, kaže uz ohrabrujući osmeh ova nastavnica. Ništa nije izgubljeno i sve se može nadoknaditi. „Pandemija i razne krize u kojima su se propuštale godine, naučile su nas da je nastava uvek nadoknadiva i mi ćemo učniti sve što je u našoj moći da deca ne pate i da njima bude dobro, da ne trpe posledice. Prosveta je toliko dugo urušavana i toliko dugo smo pokušavali nešto da promenimo, ali očigledno nije bilo moguće bez pomoći naših đaka“, zaključuje Jelena.

… Zato je pobegnil s poliklinike … Pripoveduje: Maja Šugman. Napisal: Miloš Macourek. Prevedla: Valči Ravbar. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

V epizodi 170 je bil gost dr. Boštjan Kobe, znanstvenik, ki je diplomiral iz kemije na Univerzi v Ljubljani, doktoriral v Teksasu in trenutno deluje v Avstraliji. Njegovo raziskovalno področje je strukturna biologija, s poudarkom na proteinih in imunskem odzivu. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Razvoj kristalografije Uporaba strukturne biologije Izvor življenja in evolucija Etična vprašanja pri genskem manipuliranju CRISPR tehnologija in njene posledice AlphaFold in prihodnost napovedovanja strukture proteinov ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

V epizodi 169 je bil gost Janez Janša, politik, dolgoletni predsednik stranke SDS in večkratni predsednik Vlade Republike Slovenije. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Svoboda govora, digitalni mediji Kapitalizem, socializem, sprememba spola Globalno segrevanje, gospodarska kriza v Nemčiji in razcvet Kitajske Spobujanje inovacij, nazadovanje Evrope, birokracija Opozicija in koalicija Pretok informacij, monterani sistemi in tehnologija Politična kariera in politični zapornik ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Občanští demokraté procházejí proměnou, která má zvýšit šance koalice Spolu v podzimních volbách i vyhlídky samotné ODS v následujícím období. Snaha rozhýbat a zlidovět předsedu strany a vlády Petra Fialu dvakrát nevyšla. Zato programový posun je patrný, nezřídka i za cenu narušení koaliční harmonie.

V epizodi 168 je bil dr. Aleš Gabrič, raziskovalec novejše slovenske politične, kulturnopolitične in kulturne zgodovine. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodovina in njena fascinacija Nelogičnosti v zgodovini Ekonomija in politika v zgodovini Vloga jezika in komunikacije Kultura in identiteta Razvoj slovenske kulture in jezika ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje. Teme DIALOGA 55: Las Vegas, CES in umetna inteligenca TrumpCoin, izjemen uspeh OnlyFans Inbreeding, plemena in zloraba otočanov Vrnitev izumrlih živali, otroci sami določajo spol Life System Workshop, iskanje vzrokov za težave Dobro življenje in finančna stabilnost Dobri dokumentarci, Sphere in Cirque Du Soleil Požar v Los Angelesu, tekma Dallas Mavericks ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/