Podcasts about zato

V tednu relativnega zatišja je pod površjem še naprej brbotalo. Kar večinoma ni dober znak. Ob novih smrtonosnih napadih Rusije na Ukrajino so se razširile informacije, da ZDA in Rusija poskušata za hrbtom Evrope in Ukrajine doseči dogovor o miru. Ameriški predsednik ima rad hitre rešitve, tudi če se izkaže, da niso najbolj učinkovite. Zato ni jasno, kako bo ta pristop deloval glede objave dosjejev Epstein, ki bi lahko zamajali tla pod nogami marsikomu v ameriški eliti. Medtem pa prav tako pomembne teme kot sta podnebna konferenca v Braziliji in grozljivo dogajanje v Sudanu dosežejo le naša ušesa, možganov pa ne, kaj šele, da bi v zvezi s tem resno ukrepali.

Špela Rotar rada hodi v muzeje, rada pleše, obiskuje koncerte. Je edina gluha študentka v Sloveniji! Slišeči o gluhih vemo malo, večinoma nimamo pojma. Zato mi je zaupala, kako je videti njeno življenje, s kom se druži, kako komunicira. Jo prijatelji vključijo v pogovore tudi, ko jih ne razume? Kako je z zmenki? Je tolmačka z njo 24 ur na dan? Kako je imeti ob sebi nekoga, ki mu moraš zaupati, da govori resnico? Največ časa pa sva namenili glasbi. Čuti jo na zelo poseben način. Vse, kar vas je zanimalo o svetu gluhih, v novi epizodi Rožnate.

Nedeljski referendum utegne močno poseči v naša življenja, saj lahko drastično spremeni odnos do smrti, zato tudi do življenja. Pred vsako odločitvijo je potreben premislek, ob tako pomembni še toliko bolj. Zato smo se odločili, da nam pri tem pomaga nekdo, ki se s to tematiko ukvarja v državi, kjer so podoben zakon sprejeli pred skoraj desetimi leti in imajo zato že veliko izkušenj. Za tokratno oddajo smo pripravili pogovor z Alexom Schadenbergom, ki je vodja organizacije za zaščito življenja in preprečevanje evtanazije Euthanasia Prevention Coalition (EPC), nevladne organizacije s sedežem v Londonu v Ontariju. Pogovor je pripravila in prevedla Marjana Debevec.

Zmajček je imel sedem glav. To je za zmaje čisto običajno, toda težave z njimi so se vendarle kazale dan na dan. Glave so bile namreč svojeglave, vsaka je vlekla na svojo stran in zmajček ni vedel, katero naj posluša. Zato je mama Zmajevka določila, naj bo vsaka glava glavna en dan v tednu. Ampak s tem še ni bilo konec vseh težav. Prisluhnite torej zgodbi o zmajčkovih dogodivščinah. Režiser: Aleš Jan Dramaturginja: Rosanda Sajko Tonska mojstra: Staš Janež, Damir Meglič Avtor izvirne glasbe: Aleš Kersnik Mati Zmajevka – Mila Kačič Zmajček – Tone Gogala Zmajčkov rep – Jurij Souček Glave: Ponedeljek – Boris Cavazza Torek – Danilo Benedičič Sreda – Marijana Brecelj Četrtek – Brane Ivanc Petek – Marko Okorn Sobota – Duša Počkaj Nedelja – Polona Vetrih Mamica – Milena Zupančič Katarina – Jakica Jesih Urban – Robert Garafol Biljeter v živalskem vrtu – Kristijan Muck Natakar – Tone Gogala Ravnatelj – Miha Baloh Zobozdravnik – Jože Mraz Traktorist – Božo Vovk Uredništvo igranega programa Posneto v Studiih Radia Slovenija decembra 1980

V podkastu Odprto smo enodružinskim hišam posvetili že kar nekaj pogovorov. Tematika je zares obsežna in neizčrpna, predvsem ker zaradi novih projektov ponuja tudi vedno nove priložnosti za pogovor. O nagrajenem projektu enodružinske hiše smo se tokrat pogovarjali z Juretom Henigsmanom, Vidom de Glerio in Sašo Štuhec iz biroja STRIP LAB. Hiša nad mestom je namreč letos prejela nagrado Zlati svinčnik ZAPS za odlično realizacijo. Žirija je prepoznala, da arhitekturni koncept hiše »spretno izkorišča naravne značilnosti mikro-lokacije in »posojeno« krajino daljnosežnih razgledov čez Mursko polje. Hiša se tako zliva z okolico, kot da bi tja vedno pripadala,« zato ne preseneča, da je bil projekt nominiran tudi za nagrado Piranesi leta 2024. V biroju STRIP LAB, ki ga poimenujejo tudi Laboratorij za trajnostne strategije, sledijo viziji, da je napredek v razumevanju in delovanju v prostoru možen le skozi interdisciplinarni pristop. Zato pri svojem delu sodelujejo z vsemi deležniki, ki prostor razumejo kot vrednoto. S svojimi projekti in delom želijo prispevati k ustvarjanju trajnostnega in avtentičnega okolja, usmerjenega v prihodnost. Arhitekturo povezujejo z urbanizmom, krajinsko arhitekturo in oblikovanjem ter kreativnim pristopom na strateški ravni. Sodelujejo z javnimi naročniki, nevladnimi organizacijami, podjetji in posamezniki. Vse z namenom ustvarjanja trajnostnega in avtentičnega prostora, namenjenega sodobnemu bivanju in prihodnosti. Prisluhnite podkastu Odprto!

»Industrija vplivanja na naše mišljenje je, poleg vojaške industrije in industrije, ki skrbi za investicije po izvedenih vojaških operacijah, ena najmočnejših na svetu. To nas kolektivno lahko skrbi. Koliko je vredno, kaj razmišljamo in na kakšen način? Zato je biti blizu sebi - v najplemenitejšem pomenu te besede, najpomembnejša stvar za naš obstoj v prihodnosti,« je misel Mihe Šaleharja. Dolgoletni televizijski in radijski voditelj, kolumnist, glasbenik, avtor knjižnih uspešnic in kot se sam predstavi, iskalec resnice.

Ukrepi klinične prehrane izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. »Bolnik, ki ne jé, še zlasti bolnik, ki mu ne dovolimo jesti, ima slabši izid zdravljenja,« opozarja slovenska strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek. Zato mora biti bolnik deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. »Ni »zdravila«, ki bi za toliko zmanjšalo smrtnost, kot ustrezna klinična prehrana,« doda dr. Rotovnik Kozjek z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Strokovnjakinja je ob letošnji iniciativi Nutritional day (pobudi Prehranske vizite) gostja oddaje Ultrazvok. Spletna stran iniciative TUKAJ

PCOS prizadene že 8-15% žensk po svetu, prve znake pa lahko tudi spregledamo. Kdaj posumiti, da imamo v ozadju hormonsko težavo?Diagnoza se postavi, če sta prisotna vsaj dva od treh znakov:1. Neredne menstruacije ali celo izostanek ovulacije – to pomeni, da jajčniki ne sproščajo jajčeca redno, kar se kaže v nerednem ciklusu ali težavah z zanositvijo.2. Povišani moški hormoni (androgeni) – kar se lahko pokaže kot mozolji, mastna koža, izpadanje las po “moškem” vzorcu ali poraščenost na obrazu in telesu.3. Videz policističnih jajčnikov na ultrazvoku – zdravnik lahko na jajčnikih vidi več manjših foliklov (mešičkov), ki izgledajo kot drobne ciste.Pomembno: za diagnozo ni nujno, da so prisotni vsi trije znaki – dovolj sta že dva. Zato ima lahko PCOS več različnih “obrazov” in se pri vsaki ženski izrazi nekoliko drugače.Kaj narediti? Kot vedno se moramo stvari lotiti holistično, torej na nivoju navad, prehrane in pravih dodatkov. Z zdravim načinom prehrane, rednim gibanjem ter občasnimi zdravniškimi pregledi lahko ženske ne le obvladujejo simptome PCOS, ampak tudi pomembno zmanjšajo tveganja za dolgoročne zaplete.

Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito. Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu. Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi. Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena  zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška. In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata. Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan! Ampak gremo lepo po vrsti. Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili. In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede. Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.« Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo. Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje. Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris. latinski izrek       Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot: “Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”  

Ob 10. obletnici pariškega podnebnega sporazuma in 30. podnebni konferenci Združenih narodov, ki poteka v Belému v Braziliji, ne smemo zanemariti podatka, da samo odstotek najbogatejših Zemljanov povzroči toliko izpustov toplogrednih plinov kot dve tretjini človeštva. Ta odstotek tudi močno zavira podnebno ukrepanje. Lobisti fosilne industrije imajo zadnja leta na podnebnih konferencah skupno večje delegacije od katere koli posamezne države. Veliko povedo že same lokacije podnebnih pogajanj, ki so že več let zapovrstjo pomembne naftne države. Medtem podnebne spremembe najbolj ogrožajo prav revnejšo večino. In ne le to, tudi ukrepi, ki jih v imenu zelenega prehoda sprejemajo države, velikokrat prizadenejo iste ljudi. Zato toliko govora o nujnosti pravičnega zelenega prehoda.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Kitajska je že nekaj časa vse bolj pomemben igralec na svetovnem zemljevidu, česar se vse bolj zavedajo tudi slovenski politiki in gospodarstveniki. Zato ne čudi, da se tja iz Slovenije odpravljajo številne delegacije, trenutno je tako na uradnem obisku na Kitajskem delegacija Državnega sveta Republike Slovenije, z njo pa tudi močna gospodarska delegacija. Poklicali smo v Šanghaj, tretjo postojanko na tej poti, in govorili z dr. Žigo Vavpotičem, predsednikom Slovensko-kitajskega poslovnega sveta pri Gospodarski zbornici Slovenije. Foto: BOBO

Bolezen nosi svojo moč, ki jo lahko razumemo kot entropijo – razkroj, neravnovesje in zmedo v telesu ter duhu bolnika. Zdravilec stopa v stik s tem neravnovesjem in pri tem uporabi lastno moč, da v proces vnese red, ravnotežje in novo informacijo o zdravju. Informacije se vedno pretakajo v smeri, kjer je manj odpora oziroma manj moči. Če je torej bolezen premočna in zdravilec v tistem trenutku ni dovolj utrjen, se energija bolezni prelije vanj. V njem se naseli kot tuja informacija, ki poruši njegovo notranje ravnovesje. To lahko pomeni hipen padec moči – utrujenost, glavobol, potrtost – ali pa se zadeva kopiči počasi, kot neviden usedek, ki sčasoma načne telo in duha zdravilca. Zato je ključna naloga zdravilca, da nenehno neguje svojo notranjo moč, skrbi za čistost svojega prostora in redno obnavlja svojo povezavo z virom energije, iz katere črpa. Iz tega razloga nastajajo naprave, ki omogočajo zdravljenje brez stika z bolnikom.

Božičnica bo, zimski dodatek za upokojence tudi, zvišuje se nadomestilo za brezposelnost … v osnovi so bili to vladni predlogi in zdi se kot da nekaj mesecev pred volitvami sindikatov v resnici sploh ne potrebujemo. Kako bo na to odgovoril novi prvi mož največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov Andrej Zorko? Ob izvolitvi je napovedal, da bo poskrbel, »da bodo pravice delavk in delavcev spoštovane; da bodo mladi videli prihodnost v državi ter da bodo upokojenci imeli dostojno starost.« Kaj lahko v resnici storijo sindikati, kakšno moč imajo? O tem, kako povečati ugled sindikalizmu, o tem, kako v sistem privabiti čim večje število članov in o tem, kako uspešno voditi socialni dialog, se bo z gostom v oddaji Intervju pogovarjala Urška Valjavec.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Veľká časť vládnych a koaličných politikov odmieta komunikovať so štandardnými médiami alebo s nimi komunikuje len pasívne agresívne. Zato rôznym influencerom nemajú problém poskytnúť rozhovory, a to ani vtedy, ak šíria dezinformácie. Práve naopak a dokonca im aj platia. Napríklad Richard Raši, keď ešte viedol ministerstvo investícií, zamestnával na dohodu dezinfluencerku Mimi Šramovú, známu nekritickými rozhovormi s viacerými politikmi. Nejde pritom ani o najhorší zo všetkých prípadov. Dezinfoscéna sa za tejto vlády etablovala ako nástroj propagandy a jej sledovanosť rastie. Nikola Šuliková Bajánová sa o téme rozpráva s reportérom denníka SME Martinom Hodásom. Zdroj zvukov: YTB- Mimi Šramová Odporúčanie: V mojom dnešnom odporúčaní na záver sa prenesieme na ostrov, ktorý zachováva tajomstvá Zeme. Denník The New York Times zachytáva indonézsky ostrov Sulawesi na krásnych až surreálnych fotografiách a krátko píše o jeho výnimočnosti, ktorá stojí podľa mňa aj za vašu pozornosť. – Všetky podcasty denníka SME nájdete na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠sme.sk/podcasty⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ – Odoberajte aj audio verziu denného newslettra⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SME.sk⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ s najdôležitejšími správami na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠sme.sk/brifing⁠⁠⁠See omnystudio.com/listener for privacy information.

Zdravo. Tokrat smo z vami Gustl, Lojz in Štef, konca sveta pa ni! Zato smo začeli epizodo z razpravo nesmrtnosti duše in o tem, kaj se z njo zgodi ob teleportu, ter ugotovili, da je demenca najbrž razkrajanje duše. Spomnimo se tudi na novico, da tudi v cerkve prihajajo POS terminali in brezgotovinsko poslovanje. Švedski akademiji, ki podeljuje Nobelove nagrade predlagamo, da za oranžnega zeta izumi posebno priznanje: Nobelovo nagrado za Trumpa. Take nagrade nima in je ne bo imel nihče drug. Naj bo to najlepša nagrada in najbolj velika. Večja kot navadne Nobelove nagrade. In bolj zlata. In bolj unikatna. Enkratna. Seveda ne pozabimo na Komodo, na zmaje in na kačo, ki je padla z nadstreška, spomnimo pa se tudi na slikanje s tigri (tega raje ne počnite) in posledično na Darwinove nagrade!

V teh dneh se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami. Zato smo v tej oddaji obudili spomin na letos preminulega neumornega kulturnega delavca na avstrijskem Koroškem, Nužeja Tolmaierja, dolgoletnega tajnika Krščanske kulturne zveze in predsednika Narodopisnega društva Urban Jarnik, ki je avgusta umrl v 84. letu starosti.

Zgodba o tem, kako so skušali ljudje ukaniti smrt, da ne bi več kosila med njimi in na svetu ne bi bilo gorja, je ljudskega izvora. Zato je kljub resni temi polna zabavnih preobratov in humorja. Smrt zaprejo v zidanico in nihče več ne umre. Na koncu pa jim je žal in jo izpustijo. Režiserka: Irena Glonar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Smrt - Majda Potokar Tomaž - Janez Hočevar Sitar - Jurij Souček Zet – Zvone Hribar Drvarja - Borut Veselko, Uroš Maček Pastirček - Aljoša Ternovšek Razbojnik Janez - Slavko Cerjak Razbojnik Milan - Andrej Nahtigal Mežnar Lojzek - Jožef Ropoša Butalski policaj - Zlatko Šugman Cefizelj - Pavle Ravnohrib Dohtar - Boris Juh Mamca - Ivanka Mežan Župnik - Aleš Valič Birič - Polde Bibič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1995.

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Ko se cene zlata po rekordnih ravneh znova ohlajajo in se med vlagatelji krepi negotovost, Simon Skubin iz OptimTraderja opozarja, da zlato ni več poceni zatočišče in da trg potrebuje hladen tuš. Zato pravi, da zlata ta hip ne bi kupoval. V času snemanja epizode je cena zlata upadla s 4.050 na 3.977 dolarjev za unčo. “Če bi se popravek nadaljeval in bi cena zlata upadla proti 3.500 dolarjem za unčo, me to ne bi presenetilo. Takšen padec bi bil izjemna nakupna priložnost.” Kljub kratkoročnim popravkom Skubin ostaja dolgoročno optimističen glede plemenitih kovin, saj bikovski trend – po njegovem prepričanju – še ni končan. “Ne bi bil prav nič presenečen, če bi cena zlata dolgoročno poskočila celo do 10.000 dolarjev.”Pred mikrofonom: Simon Skubin, Optimtrader ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.

Oktober je mesec požarne varnosti, v katerem gasilci in gasilke ozaveščajo o pomenu preprečevanja požara in ravnanja ob požaru. Letošnja osrednja tema je evakuacija s poudarkom na hitrem in varnem umiku. Zato bo to ena od tem četrtkovega Svetovalnega servisa, ko bo z nami Suzana Anžur, predstavnica Gasilske zveze Ljubljana. Med drugim pa nas bodo zanimali preventivni nasveti za preprečitev dimniškega požara in recimo manjšega požara na štedilniku.

V Jezusovem trpljenju in vstajenju se nam Bog predstavlja kot čakajoči Bog. To je drugi vidik čakanja, ki zadeva naše celotno duhovno življenje. Zato bi rad ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V Jezusovem trpljenju in vstajenju se nam Bog predstavlja kot čakajoči Bog. To je drugi vidik čakanja, ki zadeva naše celotno duhovno življenje. Zato bi rad ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Predsednica Nataša Pirc Musar bo še pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo po njeni napovedi marca, skušala zagotoviti imenovanje novega guvernerja Banke Slovenije in varuha človekovih pravic. Zato bo po številnih neuspešnih predlogih parlamentu ponovila razpisa za obe funkciji. V oddaji tudi: - Dober mesec pred prehodom na sistem dolgotrajne oskrbe opozorila o nejasnosti - Meddržavno sodišče odločilo: Palestinci pod izraelsko okupacijo imajo pravico do svoje lastne države - Nina Ukmar iz kabineta ministrice za kulturo na vodstven položaj tržaškega gledališča

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Ko se gibljemo, smo živi. Gibanje nam daje občutek živosti. In, ko posedemo telo, posedemo tudi možgane in bolj celovit razvoj človeka, mladega še posebej. Nevroznanost potrjuje, da je fizična vadba najboljši način za povečanje števila možganskih celic. In seveda, ne pozabimo na tisti pregovorni – »zdrav duh v zdravem telesu«. Telesna vzgoja – vzgajanje telesa torej, je pomemben gradnik slehernika, žal pa se ji v sodobni družbi stremljenja za dosežki in presežki, posvečamo predvsem premalo celovito, tudi v šolskem sistemu. Zato v tokratni Intelekti prav o tem - v središče postavljamo gibanje. Za debato so z nami gostje: dr. Milan Hosta - profesor športne vzgoje z doktoratom s področja filozofije, natančneje etike športa, delujoč tako v akademskem svetu, kot v praksi z mladimi in trenerji prof. dr. Tanja Kajtna - doktorica psiholoških znanosti z ljubljanske Fakultete za šport, že vrsto let sodeluje s številnimi vrhunskimi športniki, je tudi predsednica Sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije mag. Matic Novak - ustanovitelj projekta Modri junaki in soustanovitelj Inštituta za razvoj potencialov ADHD, kot nekdanji reševalec, vojak in človek z diagnozo ADHD je svojo osebno izkušnjo preoblikoval v poslanstvo, s katerim navdihuje in podpira druge prek delavnic, predavanj in svetovanj

On this episode of A Scrap Life, Brett is joined by Ian Laffey of Zato North America to discuss the strategic necessity of specialized equipment like dual shaft shredders for bridging processing gaps, navigating market volatility, and finding a profitable niche for growth. Produced by Recycled Media.

Proljeće je stiglo u Australiju, a s njim i poziv vodeće organizacije za sigurnost hrane da Australci provedu proljetno čišćenje svojih hladnjaka, zamrzivača i smočnica. Nedavno istraživanje pokazalo je da više od polovice Australaca bolesti koje se prenose hranom smatra ozbiljnom prijetnjom, no manje od polovice dosljedno primjenjuje sigurne navike u pripremi hrane kod kuće. Zagovornici i zdravstveni stručnjaci upozoravaju da s dolaskom toplijih dana rizik od trovanja hranom dodatno raste. Zato preporučuju redovito provjeravanje roka trajanja proizvoda, čišćenje kuhinjskih površina i pravilno čuvanje namirnica kako bi se spriječile moguće infekcije i očuvalo zdravlje obitelji tijekom vrućih mjeseci koji dolaze.

„Bloger Vidlák není žádnej geniální hospodář,“ vykládá o sobě ve třetí osobě Daniel Sterzik na jednom z posledních mítinků hnutí Stačilo! v Chomutově.„Bloger Vidlák pouze chce, aby kapitál zůstal tady a investoval se v této zemi. A když už, pane majiteli, si jó nutně potřebuješ postavit v Holandsku novou jachtu, tak ti to tady zdaníme. A pořádně,“ těší se Sterzik, jak po volbách zatočí s nadnárodními korporacemi.Jeho vystoupení vlažně zatleská zhruba třicítka diváků, převážně důchodového věku. Víc nadšenců do boření kapitalismu Vidlák několik dní před volbami do chomutovského kina Svět nepřilákal.Vidlák se ovšem absencí hosta ani publika nenechá odradit. V hodinu a půl dlouhém vystoupení načrtne verzi Česka poté, co se Stačilo ujme „změny režimu“.Nejvíc do varu se ale lídr Stačilo! dostane, když popisuje, jak oné slibované změny režimu po volbách dosáhnout. Na příkladu sociální demokracie plamenně dokládá, že to může být snazší, než to vypadá.„Když SOCDEM oznámila záměr, že půjdou s námi, tak to u nich vzbudilo šok. Celá ta jejich oranžová topka, všichni ti Petříčci, Pocheové, Dienstbieři, tady ti škůdci a žáby na prameni zvedli krovky a vypadli. Sami. Nemuseli jsme jim udělat nic,“ líčí Sterzik rétorikou připomínající generálního tajemníka ÚV KSČ Milouše Jakeše.„A já věřím, že podobný šok nastane teď po volbách. Že to bude takový Stalingrad pro ty vládní strany, že z toho šoku vyklidí pozice víc, než by museli. A že to budeme mít v té první chvíli usnadněné,“ dodává za potlesku seniorů.Komu soudruzi jako první zakroutí krkem? Jak Stačilo! posílí aktuální rozhodnutí Ústavního soudu? A kde může průvodčí nejsnáz chytit žloutenku? Poslechněte si reportážní epizodu Vlevo dole!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

Ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Těmhle vadí inkluze, těmhle zase NATO. Ten nesnáší Zaorálka, tahle Šichtařovou a všichni dohromady nesnášejí Plagu. Tak vypadá rébus, který musí po volbách vyřešit Andrej Babiš: jak sestavit vládu z lidí, kteří se navzájem nenávidí.V Česku před volbami panuje na opoziční scéně paradoxní situace. „Zatímco favorit Babiš je pokorný a neustále opakuje, že nic není vyhráno, malé strany, které nemají ani jistotu, že se dostanou do Sněmovnu, už si říkají o vládní křesla,“ říká v podcastu Václav Dolejší.Šéf ANO je také velmi opatrný v tom, aby s někým vylučoval spolupráci. Maximálně říká, že se Stačilo přímo ve vládě by to asi nefungovalo. A slibuje, že nedopustí referendum o členství v NATO a EU.Zato malé strany mají spoustu podmínek a ještě se melou mezi sebou navzájem. „SPD vadí Maláčová, Stačilo! zase Šichtařová a Motoristům všichni. A navíc se ve straně nedokážou dohodnout, jestli s komunisty ano, nebo ne,“ vyjmenovává Lucie Stuchlíková.Zkrátka, kdybychom všechny tyhle podmínky měli brát vážně, vláda se snad ani nedá sestavit. A to přesto, že jako nejpravděpodobnější varianta se teď jeví menšinová vláda ANO s tichou podporou - což může obrousit hrany.„Ale ono to nakonec tak žhavé nebude. Jak půjde o koryta, ještě se bude Okamura s Maláčovou objímat,“ myslí si Stuchlíková.Otázka je, co to bude Andreje Babiše stát. A to zvlášť v případě, když nebude mít v koaličních partnerech moc na výběr. „Může to být hodně drahé. Tipuji, že Tomio Okamura by se stal předsedou Sněmovny a do vlády by SPD vyslala ‚experty‘,“ dodává Dolejší.Liší se nějak Stačilo a SPD? Kdo je největší hulvát? A kde si spravíte povolební kocovinu? Poslechněte si celou epizodu Vlevo dole a graf si prohlédněte tady!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

V časih, ko se cvet naše predstavniške demokracije obklada z »gnoji od človeka« in se primerja s Hitlerjem, razumnega mika, da bi se obrnil na drugo stran in dremal dalje; a kaj ko je ugovor vesti močnejši od predmestne pritlehnosti. Tako se danes sprašujemo: »Kako je mogoče, da so se polizdelki tipa Zvonko Černač pojavili na tržišču?« In še naprej: »Kako je mogoče, da jim je dan privilegij javne besede.« Odgovor smo, presenetljivo, našli pri Mozartu. Vemo, da bi bil za raziskati to temo najprimernejši nenadkriljivi Marjan Jerman, a žal ga ni več med nami – tako moramo v naši skromni oddaji ugrizniti v gnilo jabolko slovenskih medsosedskih odnosov.  Zadnje čase se je namreč med žive meje, veje hrušk, ki segajo čez mejo, barve fasad in vojne dovoznih poti, čiščenja skupnih vhodov, prenove kopalnic in kar je podobnih medsosedskih tragedij, vrinil nov element. Wolfgang Amadeus Mozart. Oziroma otroci, ali pač zreli ljubitelji  glasbe, ki vadijo njegove etude, skladbice, sonatine ali sonate. Bog ne daj koncerte. Kot nam sporočajo v medijih, policija prejema vse več prijav zaradi hrupa, ker sosedje vadijo instrument. Skoraj praviloma gre za klasično glasbo, v mnogih primerih za v glasbenih šolah šolajočo se mladino. In na tem mestu potegnemo črto. Najbolj očitna točka, ki jo samo ošinemo, tako zelo je prezentna, je dejstvo, da je ukvarjanje z lepimi umetnostmi eden zadnjih branikov, ki današnjo mladež še drži na strani razuma. Histerija družbenih omrežij in računalniških iger je po podatkih že dosegla pandemične razsežnosti in mnoge države, ki so pri vzgoji mladine praviloma okretne kot čezoceanska ladja, so začele sprejemati prve ukrepe, da bi zamejile škodljive posledice strmenja v zaslone. Igranje instrumenta oziroma ukvarjanje z glasbo, ki je imela na zgodovino mladinskih gibanj v zadnjih dveh stoletjih neizmeren vpliv, je eno zadnjih sider normalnosti v tem podivjanem svetu. In potem se tem veličastnim mehanizmom, ki so sooblikovali civilizacijo, upre miselnost slovenske soseske. Da hrup, ki prihaja iz sosednjega stanovanja, ali hiše, ali parcele, moti njen mir. Na državo ni računati. Država je nekje v svojem drobovju nekoč spisala zakone o hrupu in njegova svetost decibel je vladar tega vesolja. Ni pomembno, ali gre za Mozarta, za nočno rajanje, ali za mopede pod oknom – usodo velikanov klasične glasbe odrejajo decibeli. Zato ima država po neki bizarni logiki pravico, da ostarelo profesorico klavirja oglobi, ker je igrala Mozarta. V smeri, da bi država zaščitila ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, torej ne moremo naprej. Tako nam ostane le še spekulacija, z mnogo vegave teorije. Gre pa tako. Posameznik v sedemdesetih kvadratih svojega dvosobja zahteva pravico do miru. Do tišine in spokoja. Ker ko je zastavil svojo dušo pri banki, si ni kupil le stanovanja, temveč si je tudi zagotovil popolno izolacijo od vsega ostalega. Razen veselic v istrskem kampu Slovenec v stanovanju noče imeti nobenih stikov s komerkoli in s čimerkoli. Mozart v sosednjem stanovanju je tako neposredna grožnja njegovi osnovni pravici do miru. In ta pravica se nato upre pravici božanskega Wolfganga, da je igran! Zadeva je namreč ta, da so rezultati genialnih umov tista kolesca, ki poganjajo voz civilizacije naprej. Mozartova glasba je rojena za to, da se igra. Ves čas in nihče je nima pravice omejevati. Omejevanje je podobno bedasto, kot če bi omejevali posledice Teslovega genija in bi ostali brez elektrike! Tako imamo spopad na eni strani slovenskega sosedskega hohštapleraja in na drugi strani enega temeljnih gradnikov civilizacije. Zakon, kar nas v končnih posledicah pripelje do anomalij Zvonka Černača, daje prav pravici do zasebnosti, tišine in miru. Za zdaj. Svet bo brez dvoma boljši, ko bodo po zakonu imeli prav glasbeniki, umetniki in šolajoča se mladina; ljubitelji klasične glasbe in ostarele profesorice klavirja. Do takrat pa le še  predlog, ki smo ga našli v mučilnih tehnikah starega Vzhoda. Dajmo ljudi, ki jih moti hrup glasbenih instrumentov, zapreti v popolno tišino. Brez kakršnihkoli dražljajev iz okolja. V takšni tišini se mora človek slej kot prej soočiti s samim sabo. In velika večina nezadovoljnih sosedov bi že po nekaj urah moledovala, naj nekdo v sosednjem prostoru za božjo voljo začne igrati na klavir.

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Pred nami je Nacionalni mesec skupnega branja 2025, ki je namenjen spodbujanju branja in okrepitvi bralne kulture pri nas. Tokrat bo v središču glasno branje in pripovedovanje. Strokovnjaki ugotavljajo, da beremo več kot kdaj prej, pa imamo kljub temu vedno več težav z razumevanjem in sprejemanjem informacij. Zato ne presenečajo izsledki raziskav, ki razgrinjajo upad bralne pismenosti celotne populacije. Kako jo izboljšati? Kakšna je pri tem vloga izobraževalnih ustanov, tudi knjižnic? Kako na bralno pismenost vpliva branje na digitalnih platformah? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alenka Štrukelj, Nacionalna koordinatorka Nacionalnega meseca skupnega branja 2025; dr. Gaja Kos, predsednica Bralne značke Slovenija; dr. Sabina Fras Popović, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in predsednica Bralnega društva Slovenije. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Karel Havlíček o ANO rád mluví jako o „catch-all party“ - tedy straně, která dokáže oslovit všechny. Jeho slova jsou často terčem vtipů o populistech, jenže sociologická data teď ukazují, že se to Babišovu hnutí začíná dařit.Čísla agentury STEM za první čtvrtletí tohoto roku ukazují, že ANO oslovuje i skupiny voličů, které někoho možná překvapí.„Dlouho se mělo za to, že ANO láká hlavně voliče s nižším vzděláním. A i když je pravda, že se zvyšujícím se vzděláním podpora ANO klesá, i mezi vysokoškoláky má dnes hnutí velkou podporu. Kdyby volili jen vysokoškoláci, ANO bude druhé za SPOLU a před STAN,“ říká v podcastu Lucie Stuchlíková.Babišova strana je vnímaná hlavně jako strana důchodců. A přestože takzvané „babišky“ stále tvoří pevné voličské jádro, ANO už táhne i mladé voliče. „Z voličů do 29 let si dokáže ANO ukrojit 25 procent, víc než kterákoli jiná strana,“ dodává Václav Dolejší.Čerstvý přepočet mandátů od STEM by neměl nechat klidným vládní strany. SPOLU by přišlo o 24 mandátů, Piráti a STAN si přehazují mandáty z minulých voleb mezi sebou. Zato na druhé straně mandáty naskakují, hlavně u SPD a Stačilo!„Jsou to vlastně ty propadlé hlasy z minulých voleb. Dá se říct, že tahle data odrážejí volební nálady líp než minulé volby. A pro vládní strany bude mimořádně těžké to překonat,“ podotýká Lucie Stuchlíková.Vadí Andreji Babišovi víc podezření, že Margita Balaštíková zneužila funkci, nebo že plánovala vraždu psa? Proč dělá ODS v bitcoinové kauze další nevynucenou chybu? A jak to mají Motoristé s Václavem Klausem? Poslechněte si čerstvé Vlevo dole!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.