Podcasts about zato

Jmenováním vlády se Andrej Babiš stal v pondělí stoprocentním premiérem a rázem se ocitl ve víru mezinárodního dění. Kde se cítí výborně a čtyři roky mu to viditelně chybělo. Zato teď si může užívat. Například skoro až euforickou gratulaci od Donalda Trumpa, jak je skvělé že je Babiš znovu šéfem vlády, a že společně dosáhnou velkého úspěchu v obraně, energetice nebo ilegální migraci. Jako se jim to údajně dařilo během prvních a skoro souběžných funkčních období.

Jak se v hudbě může uplatnit hlas skřivana nebo třeba vlaštovky? A můžeme i o kohoutovi a slepici říct, že jsou mistři pěvci? Šéfredaktor stanice Českého rozhlasu D-Dur Lukáš Hurník připravil 32dílnou sérií, ve které zkoumá, jak je to s muzikálností ptačího zpěvu. „Třeba stehlík, ten chrlí motivy jeden za druhým a už se k nim nevrací. To je takové improvizování. Ale slavík, to je skladatel,“ poukazuje hudební šéfredaktor Lukáš Hurník. Který ptačí hlas je jeho nejoblíbenější?Všechny díly podcastu Host Lucie Výborné můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

„Ach, ta historie na facebooku. Za to se snad stydí každý z nás, když na mě vyskočí jednou za čas, nejraději bych ji celou smáz,“ začíná takzvaná rychlovka Jana Pokorného alias Pokáče, která glosuje dění kolem problematických postů Filipa Turka (za Motoristy). „Preferuji rychlovky nepolitické, protože politika je vyhrocené téma. Takže se snažím psát, když je hokej nebo Vánoce. Jenže ty jsou každý rok stejné. Zato ve společnosti se dějí různé věci,“ říká v Osobnosti Plus.

Do novej epizódy hokejového podcastu suSPEAK na ŠPORT.sk s Marekom Marušiakom a Rastislavom Konečným prijal pozvanie bývalý extraligový útočník, dnes 44-ročný veterán pôsobiaci v tretej najvyššej súťaži v drese HC Dukla Senica René Jarolín.Čo ho drží pri hokeji tak dlho? Ako zvláda kombináciu práce, rodiny, tréningov, zápasov a rekreačného futbalu? A prečo sa stal novým predsedom futbalového klubu v obci, kde trávi voľný čas?V podcaste na ŠPORT.sk rodák zo Skalice priblížil, že hoci už „päť rokov končí”, motivácia stále nehasne. V Senici pravidelne vtipkujú, či bude aj naďalej pokračovať, a kým dokáže strieľať góly či pomôcť prihrávkou, nevidí dôvod prestať. „Stále ma to baví. Je to síce amatérska liga, ale korčuľovať treba aj tam. Som rád, že sa popri práci aj hýbem,” hovorí s úsmevom.V rozhovore zároveň odkrýva aj svoj futbalový život. Popri hokeji hráva za TJ Družstevník Prietrž a od januára sa stal dokonca predsedom klubu. S manželkou pracujú na vynovení zázemia a snažia sa posunúť miestny futbal o krok vyššie.Reč prišla aj na syna, ktorý si síce príde pozrieť zápasy v Senici, no hokej ako divák veľmi neprežíva. Zato o to viac kritizuje. „On príde, pozrie a povie: ‚Mňa to nebaví.' On je takýto kritik. V sedemnástich rokoch už sa radšej bude túlať po meste,” smeje sa René Jarolín.V podcaste nechýbali ani úsmevné spomienky na roky v Skalici a na pamätné súboje s Popradom. Nezabudol ani na svoju pestrú hokejovú cestu po Európe. Zaspomínal si na pôsobenie v Edinburghu Capitals, kde zažil typický britský hokej s vášnivými fanúšikmi, ako aj na angažmány v ďalších kluboch na ostrovoch. Priblížil aj svoje obdobie v Marseille, ktorú dodnes označuje za jednu z najšpecifickejších zastávok kariéry.

„Ach, ta historie na facebooku. Za to se snad stydí každý z nás, když na mě vyskočí jednou za čas, nejraději bych ji celou smáz,“ začíná takzvaná rychlovka Jana Pokorného alias Pokáče, která glosuje dění kolem problematických postů Filipa Turka (za Motoristy). „Preferuji rychlovky nepolitické, protože politika je vyhrocené téma. Takže se snažím psát, když je hokej nebo Vánoce. Jenže ty jsou každý rok stejné. Zato ve společnosti se dějí různé věci,“ říká v Osobnosti Plus.Všechny díly podcastu Osobnost Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Do novej epizódy hokejového podcastu suSPEAK na ŠPORT.sk s Marekom Marušiakom a Rastislavom Konečným prijal pozvanie bývalý extraligový útočník, dnes 44-ročný veterán pôsobiaci v tretej najvyššej súťaži v drese HC Dukla Senica René Jarolín.Čo ho drží pri hokeji tak dlho? Ako zvláda kombináciu práce, rodiny, tréningov, zápasov a rekreačného futbalu? A prečo sa stal novým predsedom futbalového klubu v obci, kde trávi voľný čas?V podcaste na ŠPORT.sk rodák zo Skalice priblížil, že hoci už „päť rokov končí”, motivácia stále nehasne. V Senici pravidelne vtipkujú, či bude aj naďalej pokračovať, a kým dokáže strieľať góly či pomôcť prihrávkou, nevidí dôvod prestať. „Stále ma to baví. Je to síce amatérska liga, ale korčuľovať treba aj tam. Som rád, že sa popri práci aj hýbem,” hovorí s úsmevom.V rozhovore zároveň odkrýva aj svoj futbalový život. Popri hokeji hráva za TJ Družstevník Prietrž a od januára sa stal dokonca predsedom klubu. S manželkou pracujú na vynovení zázemia a snažia sa posunúť miestny futbal o krok vyššie.Reč prišla aj na syna, ktorý si síce príde pozrieť zápasy v Senici, no hokej ako divák veľmi neprežíva. Zato o to viac kritizuje. „On príde, pozrie a povie: ‚Mňa to nebaví.' On je takýto kritik. V sedemnástich rokoch už sa radšej bude túlať po meste,” smeje sa René Jarolín.V podcaste nechýbali ani úsmevné spomienky na roky v Skalici a na pamätné súboje s Popradom. Nezabudol ani na svoju pestrú hokejovú cestu po Európe. Zaspomínal si na pôsobenie v Edinburghu Capitals, kde zažil typický britský hokej s vášnivými fanúšikmi, ako aj na angažmány v ďalších kluboch na ostrovoch. Priblížil aj svoje obdobie v Marseille, ktorú dodnes označuje za jednu z najšpecifickejších zastávok kariéry.

Vsak peti Evropejec, tudi Slovenec, živi s srednjo do hudo kronično bolečino.Analgetiki so primerni za akutno bolečino, pri kronični bolečini pa ne primejo več. »Zato paciente in pacientke spodbujamo, naj po analgetikih posegajo čim manj,« pojasnjuje asist. dr. Zala Kuret, ki na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča (URI Soča) v Ljubljani vodi Ambulanto za kronično bolečino. Kakšno pa je potem zdravljenje kronične bolečine? Katera zdravila zdravniki vseeno lahko predpišejo? Kaj jo povzroči? Kdaj akutna bolečina preide v kronično in kdaj ta naprej v fibromialgijo? Odgovori v oddaji Ultrazvok. Po evropskih podatkih, ki veljajo tudi za Slovenijo, vsak peti odrasli Evropejec živi s srednje do hudo izraženo kronično bolečino, ki resno posega v njegovo življenje.

Pro politické partaje je to prestižní komunální post. Rozpočet je tam větší než na leckterém ministerstvu. A je k tomu i pěkný zlatý řetěz. Tak proč se na post pražského primátora nikomu nechce?„Taková situace tu ještě nikdy nebyla. Ani jedna z důležitých stran nemá v Praze deset měsíců před volbami jasného favorita na primátora,“ říká Václav Dolejší.ODS, lidovci a TOP 09 ještě ani nevědí, jestli chtějí jít zase Spolu. „Zato ale vědí, že nechtějí, aby je znovu vedl Bohuslav Svoboda. Který Prahu řídí tak, že si půlka Pražanů myslí, že je primátorem pořád Pirát Hřib,“ dodává Lucie Stuchlíková.Zdeněk Hřib se přesunul do Sněmovny, stejně jako Patrik Nacher, minulý lídr kandidátky ANO. „V ANO se hlásí Ondřej Prokop nebo bývalý primátorka Adriana Krnáčová. Jenže jako vždy se čeká hlavně na to, s čím přijde šéf,“ dodává Dolejší. Lídr Prahy sobě Jan Čižinský chce spíš do Senátu a pražský STAN se pořád nevzpamatoval z kauzy Dozimetr. A Motoristé? Ti si myslí na někdejší primátora Pavla Béma - sice člena ODS, ale také nastupujícího protidrogového koordinátora v Babišově vládě. „Trochu za tím cítím Andreje Babiše, který si chce koaličního partnera vypěstovat i tady a splnit si svůj sen - uzmout svým protivníkům i vládu nad hlavním městem,“ vysvětluje Stuchlíková.„V Praze chce být každý dvojka a nikdo jednička. Je to totiž hrozně nevděčná pozice - máte stejný hlas jako ostatní radní a na paty vám šlape 57 starostů městských částí, kteří sledují jen svoje zájmy. Něco prosadit je těžké,“ myslí si Dolejší.Kde všude postaví Pavel Bém Motoristům tunely? Má Filip Turek problémy se zády ze stresu? A koho ukázal Andrej Babiš na Hradě při jmenování? Všechno se dozvíte v čerstvé epizodě trojnásobného podcastu roku.----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

U vremenu u kojem svi govore, a malo ko zaista sluša, veština komunikacije postaje pitanje preživljavanja. Ne preterujemo: živimo u konstantnoj buci: digitalnoj, emocionalnoj, društvenoj. A upravo iz te tačke polazi razgovor psihijatra Mihaila Ilića i naše gošće, profesorke Zorice Tomić, komunikologa i autorke knjige Preživeti haos Ovo nije klasična epizoda o "boljoj komunikaciji“. Ovo je seciranje načina na koji se reči danas gube, pogrešno tumače, preusmeravaju, prelamaju kroz strahove, tempo života i neprekidna očekivanja. Mihailo i profesorka Tomić otvaraju pitanja koja izbegavamo: kako prepoznati sopstveni obrazac komunikacije? Kako biti jasan u svetu u kome se komunikacija raspada na fragmente? Šta znači razgovarati u doba konstantnog preopterećenja i površnosti? I gde je u svemu tome granica, ona na kojoj čuvamo sebe, ali i odnos sa drugima? U epizodi se ne traže brza rešenja. Naprotiv: razgovor ulazi u dubinu, u podtekste, u ono što ljudi najčešće prećute, a što najviše određuje način na koji živimo jedni sa drugima. A kroz celu priču provlači se i simbolika promene, jer komunikacija je živa stvar, menja se zajedno sa nama. Zato je ovde i Rosa, prirodna baš kao i promena, kao podsetnik da jasnoća, fleksibilnost i otvorenost nisu luksuz, nego neophodnost u svetu koji se menja brže nego ikad. Ovo je epizoda za sve koji žele da razumeju ne samo kako da govore , već kako da dopru. I da usred haosa nauče ono najvažnije: da se razgovor može preživeti, ali i preoblikovati.

Zdravo. Kitajci trkajo na vrata, Rusi rožljajo z orožjem, mi pa najdemo rešitev, ki bo Evropo rešila pred gotovim propadom. Rešitev je preprostejša, kot bi se razmišljujočemu zdelo in mi verjamemo, da nam bo z jeklenimi jetri in močno voljo tudi uspelo. Ugotovimo tudi, da mladina ne pije več (oz. pije bistveno manj), manj je socialna in je vedno več na mobilnih telefonih. Zato je čisto logično, da predlagamo evropski renesančni program, ki vključuje petdnevni vikend, pivske ekskurzije, tečaje zmernega pitja alkohola in podobno. V nadaljevanju poglavja se naši junaki znajdejo v kavlju 22 afriške birokracije.

Ujguri, ki živijo večinoma na Kitajskem, in sicer v avtonomni regiji Xinjiang (Šindžjang) so turški narod in si delijo močne zgodovinske, kulturne in jezikovne vezi z drugimi turškimi narodi v Srednji Aziji (Uzbeki, Kazahi, itd.). Zato so tudi njihove legende, kot je tista o Iskanderju/Aleksandru Velikem) del skupne, širše srednjeazijske tradicije. Iskander je v Srednji Aziji mitsko ime za slavnega osvajalca Aleksandra Velikega (Makedonskega). Opisan je kot mogočen kralj in junak, ki je potoval do konca sveta, ustvarjal čudesa in puščal za seboj velike, pogosto skrite zaklade.Vir: Kazaške in druge pravljice Čudežni vodnjak, izbral Bolat Šarinovič Kaziev, prevedla Zdenka Jerman, Mladinska knjiga 1986, bere Nataša Holy

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Žlehtnoba temelji na knjižni uspešnici iz leta 1995, ki je bila nato pred dobrima dvema desetletjema predelana v uspešen broadwayski muzikal. Ta je osnova za ta dva filma, čeprav sta bistveno daljša – že prva Žlehtnoba je namreč le pet minut krajša od celotnega gledališkega muzikala. A medtem, ko je bil lanski film energičen in zabaven, se pri novem dodatne minute poznajo. Tempo je neenakomeren, saj zgodba nenehno zavija na stranpoti preštevilnih likov; kar ne bi bilo napačno, če bi bile njihove usode vsaj delno nepričakovane, ali pa kaj več od pustih klišejev. Tako je težko vzpostaviti odnos do kogarkoli razen Elphabe, tako imenovane zlobne čarovnice, ki jo je za tako razglasil dejansko skorumpirani čarovnik. In če se za trenutek ustavimo pri njem – ta potencialno najbolj očarljiv lik je nekonsistenten, dolgočasen in povsem brez karizme, pa čeprav ga upodobi Jeff Goldblum. Dodatna težava filma je resnično življenje. S temami o zlorabi oblasti, iskanju grešnih kozlov med drugačnimi in zatiranju manjšin se film zdi kot nič kaj subtilna kritika trenutnih ameriških oblasti in njihove politike, kar gledalca nenehno dreza iz iluzije filmskega sveta in ruši fantazijsko podobo. A dejstvo je, da so film začeli snemati pred tremi leti in večina teh elementov izhaja iz trideset let stare literarne predloge. Tudi sicer so tovrstne teme v popularni umetnosti precej pogoste, in kadar nenadoma začenjajo tako štrleti ven, to najbrž pove več o stanju sedanjosti kot o umetnosti. Zato se raje osredotočimo še na ta, umetniški vidik filma. Kot omenjeno, je scenarij šibka točka, a ni edina. Ker stranski liki niso dovolj razviti, tudi njihova igra ne pride do izraza, in to posledično drži tudi za njihovo petje. Pri tem še najbolj izstopa oskarjevka Michelle Yeoh, ki je nedvomno odlična igralka in mojstrica borilnih veščin, peti pa ne zna ravno dobro. Po drugi strani sta Cynthia Erivo in Ariana Grande ponovno izjemni, vendar tudi onidve ne uspeta rešiti filma. Glavni vzrok je v tem, da so v prvem filmu porabili večino najboljših pesmi, tako da ni nobene, ki bi dosegla Defying Gravity. Še najbližje pride zaključna For Good, v kateri se Grande in Erivo izjemno ujameta. Po drugi strani pa Žlehtnoba za vedno ohranja tisto, kar je najbolj navdušilo pri prvem filmu. Scenografija je barvita, plesne točke so ambiciozne in dobro skoreografirane, glavni junakinji se ob odlični igri in petju obeh vtisneta v spomin. Ali je to dovolj za krasno kino-izkušnjo? Odgovor ni preprost. Film je sam po sebi žal dolgočasen, vendar si lahko predstavljam, da je ogled lahko zabavna izkušnja, če je skupinski. Še toliko bolj, če bi imeli na voljo tako imenovane pojoče projekcije, pri katerih imajo glasbeni vložki podnapise s poskakujočo žogico kot pri karaokah. Tovrstne projekcije so ponekod izredno uspešne in so zanimiva oblika druženja v kinu, saj je ogled filma v kinu nenazadnje družaben dogodek.

Kakav odnos CEO-a i CMO-a čini kompaniju liderom na tržištu? U novoj Digitalk epizodi, sa Aleksandrom Nikolićem (Na Sva Zvona) analiziramo šta je potrebno da marketing postane strateška funkcija, a ne samo servis. Aleksandar naglašava da je kultura ključna: ako CEO ne vidi marketing kao stratešku funkciju, CMO će brzo otići. Zato je uloga moderne agencije ključna: ona ne sme biti samo kreativni servis, već strateški saveznik koji pomaže CMO-u da sve kreativne ideje prevede na merljive poslovne parametre – prihod, profit, lojalnost. Govorimo o tome kako izgleda usklađen jezik i kako se gradi strateško poverenje koje marketing transformiše u generator rasta. Pričamo o tome kako agencija postaje saveznik u ovom prevodu, pomažući CMO-u da pred CEO-a izađe sa dokazima o poslovnom učinku, a ne samo sa kreativnim idejama. Aleksandar Nikolić, Founder & Chief Bell Ringer @ Na sva zvona - https://www.linkedin.com/in/aleksandarnikolic82/ O čemu smo pričali: - Uvod i predstavljanje - Od ljubavi prema umetnosti do advertising industrije - Kako CEO vidi svoju ulogu u marketingu, a kako CMO? - Koje metrike CEO ceni i kako CMO treba da ih predstavi? - Kako izgleda zdrav odnos CEO-a i CMO-a u praksi? - Kako agencija može pomoći CMO da bude partner CEO - Tehnologija u kreativnoj industriji - Agencijski modeli koji će opstati Pratite Digitalk podkast za više tema iz digitalnog marketinga, advertajzinga i karijere u kreativnoj industriji: LN: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs FB: https://www.facebook.com/Digitalk.rs IG: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Digitalne usluge Raiffeisen banke koje preporučujemo za mala i srednja preduzeća: https://bit.ly/48J4ch9 - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA vitamini i minerali - https://bivits.com/kategorija/bivits-paketi/ Puno obaveza, stres, prekovremeni rad... zvuči poznato? E, za to imamo pravo rešenje. To su BiVits ACTIVA vitamini i minerali. Sa njima ćete lako uzeti zdravlje u svoje ruke i više od toga. Preporučujemo vam NO STRESS paket – kombinacija tri suplementa koja pomažu da se bolje naspavate, smanjite napetost i podignete energiju. Na BiVits sajtu možete pronaći kombinaciju koja je baš za vas, a uz poseban kod DIGITALK ostvarujete i 25% popusta! Uzmite zdravlje u svoje ruke – uz BiVits ACTIVA vitamine i minerale! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "Strategija plavog okeana" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih. V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana). Iniciativa Ntrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«

Dr. Edvard Kobal je doktor kemijskih znanosti, bil je dolgoletni direktor Slovenske znanstvene fundacije-osrednje slovenske ustanove zasebnega prava na področju pospeševanja in promocije znanosti, sedaj pa je predsednik uprave omenjene ustanove. V mednarodnem prostoru je mnogo poznanih in priznanih slovenskih strokovnjakov različnih znanosti, šele v zadnjih treh desetletjih smo postali ponosni na številne raziskovalce, ki so »naši ljudje«, in na njihove projekte. Vedno so ga zanimali ljudje slovenskih korenin, ki raziskujejo v tujini in njihova področja raziskovanj. Zato mu gre velika zasluga, da jih je poiskal, vzdrževal stik z njimi, in njih ter njihovo delo predstavljal slovenski javnosti. To je bila podlaga številnih skupnih projektov in povezav.

Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej se je najprej uveljavila kot avtorica dramskih besedil. V tridesetletnem obdobju, kar slovenski dijaki in dijakinje pišejo maturitetni esej, je bila kot avtorica dramskega besedila Naše skladišče(šele!) druga slovenska pisateljica, o katere delu so pisali esej. Toda Tjaša Mislèj ni le dobra dramatičarka, ampak tudi dobra pisateljica kratkih zgodb. To dokazuje njena prva zbirka z naslovom Ocean na steni, objavljena v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Objavljene zgodbe imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Vsaka zgodba ima naslov po glavni ženski junakinji (izjema je morda zgodba Ula; naslovna junakinja s strani opazuje mamo in očeta ter njun odnos, v ospredje pa stopi šele v zadnjih vrsticah); junakinje zgodb se morajo odločiti oziroma se odločijo za spremembo; predvsem pa pisateljica z izjemno pripovedno prepričljivostjo slika njihove usode, ko težki situaciji sledi še težja, do konca. Tudi konec zgodbe izpelje pisateljica zelo učinkovito: ne ponuja čira-čara nenadnega preobrata, ampak z odprtostjo konca samo še stopnjuje junakinjino stisko. Zato je pisateljici uspel veliki met: dosledno piše o ženskih usodah in njihovih stiskah, vendar ne črno-belo. Več o zbirki in še čem pove Tjaša Mislej v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz zgodbe Hana, zgodbe o mladi ženski, ki se odloči za splav. Nikar ne zamudite.

Finančno ministrstvo po opozorilu Evropske komisije, da bi lahko bil slovenski proračunski načrt za prihodnje leto v neskladju z evropskimi fiskalnimi pravili, pojasnjuje, da so dokumente poslali v Bruselj še pred sprejetjem božičnice. Zato napovedujejo podroben pregled izdatkov. Medtem ekonomisti poudarjajo, da se opozorila Evropske komisije ujemajo z njihovimi ocenami: že pred meseci so pristojne opozorili na manjšo rast prihodkov in naraščajočo porabo zaradi reforme plač v javnem sektorju. Slovenija po oceni ekonomistov za zdaj ne krši evropskih fiskalnih pravil, je pa blizu tega. Drugi poudarki: - Slovenija prejela četrto izplačilo evropske pomoči iz mehanizma za okrevanje in odpornost, za naslednje naj bi zaprosila še letos. - Vlada želi z novim interventnim zakonom za zdravstvo izboljšati razmere na kadrovskem področju, pri dostopnosti storitev in glede bolniških staležev. - V Novi Gorici od danes na ogled razstava Mesto na meji, ki predstavlja zgodovino Goriške v 20. stoletju.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Mišice nam omogočajo gibanje. Zato še toliko bolj občutimo, ko nekega giba pri vsakdanjih opravilih in premikih – zaradi muskelfibra – ne moremo izvesti tako kot bi ga sicer. Kaj sploh je muskelfiber, zakaj drugi dan po vadbi bolj boli kot prvi in ali lahko kaj storimo, da prej mine? Odgovore poiščemo v Torkovem kvizu s pomočjo sogovornika Vedrana Hadžića s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani.

V návrhu programového prohlášení vznikající vlády Andreje Babiše (ANO) chybí jasný postoj k ruské agresi na Ukrajině, upozornil i prezident Petr Pavel. Zato se v části o zahraniční politice klade velký důraz na prosazování ekonomických priorit. Proč ne…Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Morje bo vse pogosteje poplavljalo mesta, pa koprsko pristanišče in druge nižje dele slovenske obale. Zato so protipoplavni ukrepi na obalnem pasu in v morju nujni. Nekatere istrske občine jih že izvajajo, druge še načrtujejo. Pomembno pa je, da protipoplavna infrastruktura hkrati ohranja in spodbuja biotsko raznovrstnost domačih morskih vrst. S tem tudi omejuje širjenje tujerodnih vrst, ki rade naselijo, denimo, betonske pomole v pristaniščih, marinah in drugod. Znanja o takšnem ekoinženiringu je veliko, pravijo strokovnjaki Morske biološke postaje NIB v Piranu. A rešitve iz drugih delov sveta je treba nadgraditi z raziskavami, prilagojenimi lokalnemu okolju. Podrobneje pa v tokratni oddaji.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

V tednu relativnega zatišja je pod površjem še naprej brbotalo. Kar večinoma ni dober znak. Ob novih smrtonosnih napadih Rusije na Ukrajino so se razširile informacije, da ZDA in Rusija poskušata za hrbtom Evrope in Ukrajine doseči dogovor o miru. Ameriški predsednik ima rad hitre rešitve, tudi če se izkaže, da niso najbolj učinkovite. Zato ni jasno, kako bo ta pristop deloval glede objave dosjejev Epstein, ki bi lahko zamajali tla pod nogami marsikomu v ameriški eliti. Medtem pa prav tako pomembne teme kot sta podnebna konferenca v Braziliji in grozljivo dogajanje v Sudanu dosežejo le naša ušesa, možganov pa ne, kaj šele, da bi v zvezi s tem resno ukrepali.

Špela Rotar rada hodi v muzeje, rada pleše, obiskuje koncerte. Je edina gluha študentka v Sloveniji! Slišeči o gluhih vemo malo, večinoma nimamo pojma. Zato mi je zaupala, kako je videti njeno življenje, s kom se druži, kako komunicira. Jo prijatelji vključijo v pogovore tudi, ko jih ne razume? Kako je z zmenki? Je tolmačka z njo 24 ur na dan? Kako je imeti ob sebi nekoga, ki mu moraš zaupati, da govori resnico? Največ časa pa sva namenili glasbi. Čuti jo na zelo poseben način. Vse, kar vas je zanimalo o svetu gluhih, v novi epizodi Rožnate.

Nedeljski referendum utegne močno poseči v naša življenja, saj lahko drastično spremeni odnos do smrti, zato tudi do življenja. Pred vsako odločitvijo je potreben premislek, ob tako pomembni še toliko bolj. Zato smo se odločili, da nam pri tem pomaga nekdo, ki se s to tematiko ukvarja v državi, kjer so podoben zakon sprejeli pred skoraj desetimi leti in imajo zato že veliko izkušenj. Za tokratno oddajo smo pripravili pogovor z Alexom Schadenbergom, ki je vodja organizacije za zaščito življenja in preprečevanje evtanazije Euthanasia Prevention Coalition (EPC), nevladne organizacije s sedežem v Londonu v Ontariju. Pogovor je pripravila in prevedla Marjana Debevec.

Zmajček je imel sedem glav. To je za zmaje čisto običajno, toda težave z njimi so se vendarle kazale dan na dan. Glave so bile namreč svojeglave, vsaka je vlekla na svojo stran in zmajček ni vedel, katero naj posluša. Zato je mama Zmajevka določila, naj bo vsaka glava glavna en dan v tednu. Ampak s tem še ni bilo konec vseh težav. Prisluhnite torej zgodbi o zmajčkovih dogodivščinah. Režiser: Aleš Jan Dramaturginja: Rosanda Sajko Tonska mojstra: Staš Janež, Damir Meglič Avtor izvirne glasbe: Aleš Kersnik Mati Zmajevka – Mila Kačič Zmajček – Tone Gogala Zmajčkov rep – Jurij Souček Glave: Ponedeljek – Boris Cavazza Torek – Danilo Benedičič Sreda – Marijana Brecelj Četrtek – Brane Ivanc Petek – Marko Okorn Sobota – Duša Počkaj Nedelja – Polona Vetrih Mamica – Milena Zupančič Katarina – Jakica Jesih Urban – Robert Garafol Biljeter v živalskem vrtu – Kristijan Muck Natakar – Tone Gogala Ravnatelj – Miha Baloh Zobozdravnik – Jože Mraz Traktorist – Božo Vovk Uredništvo igranega programa Posneto v Studiih Radia Slovenija decembra 1980

V podkastu Odprto smo enodružinskim hišam posvetili že kar nekaj pogovorov. Tematika je zares obsežna in neizčrpna, predvsem ker zaradi novih projektov ponuja tudi vedno nove priložnosti za pogovor. O nagrajenem projektu enodružinske hiše smo se tokrat pogovarjali z Juretom Henigsmanom, Vidom de Glerio in Sašo Štuhec iz biroja STRIP LAB. Hiša nad mestom je namreč letos prejela nagrado Zlati svinčnik ZAPS za odlično realizacijo. Žirija je prepoznala, da arhitekturni koncept hiše »spretno izkorišča naravne značilnosti mikro-lokacije in »posojeno« krajino daljnosežnih razgledov čez Mursko polje. Hiša se tako zliva z okolico, kot da bi tja vedno pripadala,« zato ne preseneča, da je bil projekt nominiran tudi za nagrado Piranesi leta 2024. V biroju STRIP LAB, ki ga poimenujejo tudi Laboratorij za trajnostne strategije, sledijo viziji, da je napredek v razumevanju in delovanju v prostoru možen le skozi interdisciplinarni pristop. Zato pri svojem delu sodelujejo z vsemi deležniki, ki prostor razumejo kot vrednoto. S svojimi projekti in delom želijo prispevati k ustvarjanju trajnostnega in avtentičnega okolja, usmerjenega v prihodnost. Arhitekturo povezujejo z urbanizmom, krajinsko arhitekturo in oblikovanjem ter kreativnim pristopom na strateški ravni. Sodelujejo z javnimi naročniki, nevladnimi organizacijami, podjetji in posamezniki. Vse z namenom ustvarjanja trajnostnega in avtentičnega prostora, namenjenega sodobnemu bivanju in prihodnosti. Prisluhnite podkastu Odprto!

»Industrija vplivanja na naše mišljenje je, poleg vojaške industrije in industrije, ki skrbi za investicije po izvedenih vojaških operacijah, ena najmočnejših na svetu. To nas kolektivno lahko skrbi. Koliko je vredno, kaj razmišljamo in na kakšen način? Zato je biti blizu sebi - v najplemenitejšem pomenu te besede, najpomembnejša stvar za naš obstoj v prihodnosti,« je misel Mihe Šaleharja. Dolgoletni televizijski in radijski voditelj, kolumnist, glasbenik, avtor knjižnih uspešnic in kot se sam predstavi, iskalec resnice.

Ukrepi klinične prehrane izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. »Bolnik, ki ne jé, še zlasti bolnik, ki mu ne dovolimo jesti, ima slabši izid zdravljenja,« opozarja slovenska strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek. Zato mora biti bolnik deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. »Ni »zdravila«, ki bi za toliko zmanjšalo smrtnost, kot ustrezna klinična prehrana,« doda dr. Rotovnik Kozjek z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Strokovnjakinja je ob letošnji iniciativi Nutritional day (pobudi Prehranske vizite) gostja oddaje Ultrazvok. Spletna stran iniciative TUKAJ

PCOS prizadene že 8-15% žensk po svetu, prve znake pa lahko tudi spregledamo. Kdaj posumiti, da imamo v ozadju hormonsko težavo?Diagnoza se postavi, če sta prisotna vsaj dva od treh znakov:1. Neredne menstruacije ali celo izostanek ovulacije – to pomeni, da jajčniki ne sproščajo jajčeca redno, kar se kaže v nerednem ciklusu ali težavah z zanositvijo.2. Povišani moški hormoni (androgeni) – kar se lahko pokaže kot mozolji, mastna koža, izpadanje las po “moškem” vzorcu ali poraščenost na obrazu in telesu.3. Videz policističnih jajčnikov na ultrazvoku – zdravnik lahko na jajčnikih vidi več manjših foliklov (mešičkov), ki izgledajo kot drobne ciste.Pomembno: za diagnozo ni nujno, da so prisotni vsi trije znaki – dovolj sta že dva. Zato ima lahko PCOS več različnih “obrazov” in se pri vsaki ženski izrazi nekoliko drugače.Kaj narediti? Kot vedno se moramo stvari lotiti holistično, torej na nivoju navad, prehrane in pravih dodatkov. Z zdravim načinom prehrane, rednim gibanjem ter občasnimi zdravniškimi pregledi lahko ženske ne le obvladujejo simptome PCOS, ampak tudi pomembno zmanjšajo tveganja za dolgoročne zaplete.

Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito. Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu. Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi. Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena  zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška. In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata. Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan! Ampak gremo lepo po vrsti. Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili. In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede. Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.« Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo. Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje. Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris. latinski izrek       Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot: “Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”  

Ob 10. obletnici pariškega podnebnega sporazuma in 30. podnebni konferenci Združenih narodov, ki poteka v Belému v Braziliji, ne smemo zanemariti podatka, da samo odstotek najbogatejših Zemljanov povzroči toliko izpustov toplogrednih plinov kot dve tretjini človeštva. Ta odstotek tudi močno zavira podnebno ukrepanje. Lobisti fosilne industrije imajo zadnja leta na podnebnih konferencah skupno večje delegacije od katere koli posamezne države. Veliko povedo že same lokacije podnebnih pogajanj, ki so že več let zapovrstjo pomembne naftne države. Medtem podnebne spremembe najbolj ogrožajo prav revnejšo večino. In ne le to, tudi ukrepi, ki jih v imenu zelenega prehoda sprejemajo države, velikokrat prizadenejo iste ljudi. Zato toliko govora o nujnosti pravičnega zelenega prehoda.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Veľká časť vládnych a koaličných politikov odmieta komunikovať so štandardnými médiami alebo s nimi komunikuje len pasívne agresívne. Zato rôznym influencerom nemajú problém poskytnúť rozhovory, a to ani vtedy, ak šíria dezinformácie. Práve naopak a dokonca im aj platia. Napríklad Richard Raši, keď ešte viedol ministerstvo investícií, zamestnával na dohodu dezinfluencerku Mimi Šramovú, známu nekritickými rozhovormi s viacerými politikmi. Nejde pritom ani o najhorší zo všetkých prípadov. Dezinfoscéna sa za tejto vlády etablovala ako nástroj propagandy a jej sledovanosť rastie. Nikola Šuliková Bajánová sa o téme rozpráva s reportérom denníka SME Martinom Hodásom. Zdroj zvukov: YTB- Mimi Šramová Odporúčanie: V mojom dnešnom odporúčaní na záver sa prenesieme na ostrov, ktorý zachováva tajomstvá Zeme. Denník The New York Times zachytáva indonézsky ostrov Sulawesi na krásnych až surreálnych fotografiách a krátko píše o jeho výnimočnosti, ktorá stojí podľa mňa aj za vašu pozornosť. – Všetky podcasty denníka SME nájdete na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠sme.sk/podcasty⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ – Odoberajte aj audio verziu denného newslettra⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SME.sk⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ s najdôležitejšími správami na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠sme.sk/brifing⁠⁠⁠See omnystudio.com/listener for privacy information.

Zdravo. Tokrat smo z vami Gustl, Lojz in Štef, konca sveta pa ni! Zato smo začeli epizodo z razpravo nesmrtnosti duše in o tem, kaj se z njo zgodi ob teleportu, ter ugotovili, da je demenca najbrž razkrajanje duše. Spomnimo se tudi na novico, da tudi v cerkve prihajajo POS terminali in brezgotovinsko poslovanje. Švedski akademiji, ki podeljuje Nobelove nagrade predlagamo, da za oranžnega zeta izumi posebno priznanje: Nobelovo nagrado za Trumpa. Take nagrade nima in je ne bo imel nihče drug. Naj bo to najlepša nagrada in najbolj velika. Večja kot navadne Nobelove nagrade. In bolj zlata. In bolj unikatna. Enkratna. Seveda ne pozabimo na Komodo, na zmaje in na kačo, ki je padla z nadstreška, spomnimo pa se tudi na slikanje s tigri (tega raje ne počnite) in posledično na Darwinove nagrade!

Ko se cene zlata po rekordnih ravneh znova ohlajajo in se med vlagatelji krepi negotovost, Simon Skubin iz OptimTraderja opozarja, da zlato ni več poceni zatočišče in da trg potrebuje hladen tuš. Zato pravi, da zlata ta hip ne bi kupoval. V času snemanja epizode je cena zlata upadla s 4.050 na 3.977 dolarjev za unčo. “Če bi se popravek nadaljeval in bi cena zlata upadla proti 3.500 dolarjem za unčo, me to ne bi presenetilo. Takšen padec bi bil izjemna nakupna priložnost.” Kljub kratkoročnim popravkom Skubin ostaja dolgoročno optimističen glede plemenitih kovin, saj bikovski trend – po njegovem prepričanju – še ni končan. “Ne bi bil prav nič presenečen, če bi cena zlata dolgoročno poskočila celo do 10.000 dolarjev.”Pred mikrofonom: Simon Skubin, Optimtrader ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Oktober je mesec požarne varnosti, v katerem gasilci in gasilke ozaveščajo o pomenu preprečevanja požara in ravnanja ob požaru. Letošnja osrednja tema je evakuacija s poudarkom na hitrem in varnem umiku. Zato bo to ena od tem četrtkovega Svetovalnega servisa, ko bo z nami Suzana Anžur, predstavnica Gasilske zveze Ljubljana. Med drugim pa nas bodo zanimali preventivni nasveti za preprečitev dimniškega požara in recimo manjšega požara na štedilniku.

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Ko se gibljemo, smo živi. Gibanje nam daje občutek živosti. In, ko posedemo telo, posedemo tudi možgane in bolj celovit razvoj človeka, mladega še posebej. Nevroznanost potrjuje, da je fizična vadba najboljši način za povečanje števila možganskih celic. In seveda, ne pozabimo na tisti pregovorni – »zdrav duh v zdravem telesu«. Telesna vzgoja – vzgajanje telesa torej, je pomemben gradnik slehernika, žal pa se ji v sodobni družbi stremljenja za dosežki in presežki, posvečamo predvsem premalo celovito, tudi v šolskem sistemu. Zato v tokratni Intelekti prav o tem - v središče postavljamo gibanje. Za debato so z nami gostje: dr. Milan Hosta - profesor športne vzgoje z doktoratom s področja filozofije, natančneje etike športa, delujoč tako v akademskem svetu, kot v praksi z mladimi in trenerji prof. dr. Tanja Kajtna - doktorica psiholoških znanosti z ljubljanske Fakultete za šport, že vrsto let sodeluje s številnimi vrhunskimi športniki, je tudi predsednica Sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije mag. Matic Novak - ustanovitelj projekta Modri junaki in soustanovitelj Inštituta za razvoj potencialov ADHD, kot nekdanji reševalec, vojak in človek z diagnozo ADHD je svojo osebno izkušnjo preoblikoval v poslanstvo, s katerim navdihuje in podpira druge prek delavnic, predavanj in svetovanj

On this episode of A Scrap Life, Brett is joined by Ian Laffey of Zato North America to discuss the strategic necessity of specialized equipment like dual shaft shredders for bridging processing gaps, navigating market volatility, and finding a profitable niche for growth. Produced by Recycled Media.

Proljeće je stiglo u Australiju, a s njim i poziv vodeće organizacije za sigurnost hrane da Australci provedu proljetno čišćenje svojih hladnjaka, zamrzivača i smočnica. Nedavno istraživanje pokazalo je da više od polovice Australaca bolesti koje se prenose hranom smatra ozbiljnom prijetnjom, no manje od polovice dosljedno primjenjuje sigurne navike u pripremi hrane kod kuće. Zagovornici i zdravstveni stručnjaci upozoravaju da s dolaskom toplijih dana rizik od trovanja hranom dodatno raste. Zato preporučuju redovito provjeravanje roka trajanja proizvoda, čišćenje kuhinjskih površina i pravilno čuvanje namirnica kako bi se spriječile moguće infekcije i očuvalo zdravlje obitelji tijekom vrućih mjeseci koji dolaze.

„Bloger Vidlák není žádnej geniální hospodář,“ vykládá o sobě ve třetí osobě Daniel Sterzik na jednom z posledních mítinků hnutí Stačilo! v Chomutově.„Bloger Vidlák pouze chce, aby kapitál zůstal tady a investoval se v této zemi. A když už, pane majiteli, si jó nutně potřebuješ postavit v Holandsku novou jachtu, tak ti to tady zdaníme. A pořádně,“ těší se Sterzik, jak po volbách zatočí s nadnárodními korporacemi.Jeho vystoupení vlažně zatleská zhruba třicítka diváků, převážně důchodového věku. Víc nadšenců do boření kapitalismu Vidlák několik dní před volbami do chomutovského kina Svět nepřilákal.Vidlák se ovšem absencí hosta ani publika nenechá odradit. V hodinu a půl dlouhém vystoupení načrtne verzi Česka poté, co se Stačilo ujme „změny režimu“.Nejvíc do varu se ale lídr Stačilo! dostane, když popisuje, jak oné slibované změny režimu po volbách dosáhnout. Na příkladu sociální demokracie plamenně dokládá, že to může být snazší, než to vypadá.„Když SOCDEM oznámila záměr, že půjdou s námi, tak to u nich vzbudilo šok. Celá ta jejich oranžová topka, všichni ti Petříčci, Pocheové, Dienstbieři, tady ti škůdci a žáby na prameni zvedli krovky a vypadli. Sami. Nemuseli jsme jim udělat nic,“ líčí Sterzik rétorikou připomínající generálního tajemníka ÚV KSČ Milouše Jakeše.„A já věřím, že podobný šok nastane teď po volbách. Že to bude takový Stalingrad pro ty vládní strany, že z toho šoku vyklidí pozice víc, než by museli. A že to budeme mít v té první chvíli usnadněné,“ dodává za potlesku seniorů.Komu soudruzi jako první zakroutí krkem? Jak Stačilo! posílí aktuální rozhodnutí Ústavního soudu? A kde může průvodčí nejsnáz chytit žloutenku? Poslechněte si reportážní epizodu Vlevo dole!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

Ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Těmhle vadí inkluze, těmhle zase NATO. Ten nesnáší Zaorálka, tahle Šichtařovou a všichni dohromady nesnášejí Plagu. Tak vypadá rébus, který musí po volbách vyřešit Andrej Babiš: jak sestavit vládu z lidí, kteří se navzájem nenávidí.V Česku před volbami panuje na opoziční scéně paradoxní situace. „Zatímco favorit Babiš je pokorný a neustále opakuje, že nic není vyhráno, malé strany, které nemají ani jistotu, že se dostanou do Sněmovnu, už si říkají o vládní křesla,“ říká v podcastu Václav Dolejší.Šéf ANO je také velmi opatrný v tom, aby s někým vylučoval spolupráci. Maximálně říká, že se Stačilo přímo ve vládě by to asi nefungovalo. A slibuje, že nedopustí referendum o členství v NATO a EU.Zato malé strany mají spoustu podmínek a ještě se melou mezi sebou navzájem. „SPD vadí Maláčová, Stačilo! zase Šichtařová a Motoristům všichni. A navíc se ve straně nedokážou dohodnout, jestli s komunisty ano, nebo ne,“ vyjmenovává Lucie Stuchlíková.Zkrátka, kdybychom všechny tyhle podmínky měli brát vážně, vláda se snad ani nedá sestavit. A to přesto, že jako nejpravděpodobnější varianta se teď jeví menšinová vláda ANO s tichou podporou - což může obrousit hrany.„Ale ono to nakonec tak žhavé nebude. Jak půjde o koryta, ještě se bude Okamura s Maláčovou objímat,“ myslí si Stuchlíková.Otázka je, co to bude Andreje Babiše stát. A to zvlášť v případě, když nebude mít v koaličních partnerech moc na výběr. „Může to být hodně drahé. Tipuji, že Tomio Okamura by se stal předsedou Sněmovny a do vlády by SPD vyslala ‚experty‘,“ dodává Dolejší.Liší se nějak Stačilo a SPD? Kdo je největší hulvát? A kde si spravíte povolební kocovinu? Poslechněte si celou epizodu Vlevo dole a graf si prohlédněte tady!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.