Podcasts about zato

V oddaji Svetovalni servis največ vprašanj o sifilisu in HPV.Poletje je čas, ko se razživi naše spolno življenje. Med rjuhe skočimo večkrat kot običajno, ob tem pa velikokrat pozabimo na ustrezno zaščito. Statistika ni ohrabrujoča: po zadnjih podatkih iz leta 2024 je po vsej Evropi rekordno poskočilo število primerov spolno prenosljivih bolezni. Tudi zato jim namenjamo petkov Svetovalni servis. Na vprašanja odgovarja zdravnica Laura Đorđević Betetto z Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana. Foto: Najbolj učinkovita in zanesljiva zaščita je uporaba kondoma. Spolno prenesene okužbe pogosto potekajo brez simptomov, a lahko pustijo trajne posledice, kot so neplodnost, rakava obolenja, kronične bolečine in negativni vplivi na duševno zdravje, so opozorili strokovnjaki. Zato so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje skupaj z Dijaško organizacijo Slovenije tik pred poletjem pripravili kampanjo KONDOM = BONTON. Spoštuj sebe. Varuj druge./ NIJZ Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) v najnovejšem poročilu opozarja na rekordne ravni spolno prenesenih bakterijskih okužb v letu 2024, kar je posledica strmega porasta primerov gonoreje in sifilisa. Gonoreja je namreč dosegla najvišjo stopnjo prijavljenih primerov v vsem obdobju spremljanja od leta 2009 naprej (300 odstoten porast okužb v letu 2024), sifilis pa najvišjo stopnjo prijavljenih primerov v obdobju 2015-2024, rekordno je tudi število prijavljenih primerov kongenitalnega sifilisa (prenos na plod med nosečnostjo od okužene matere). Klamidija ostaja najbolj pogosto poročana spolno prenesena okužba.

Zakaj se zdi, da so po 2. svetovni vojni naše galerije javnosti omogočale stik s svetovno likovno ustvarjalnostjo, ki je bil bolj neposreden, bolj živ od tega, kar v slovenskih razstavnih prostorih lahko vidimo danes?Pisateljice sicer lahko še tako vneto pišejo romane in dramatiki drame in skladateljice lahko, sedeč ob domačem klavirju, še tako zavzeto ustvarjajo svoje kompozicije, a dokler romani navsezadnje ne prispejo na naše knjižne police in dokler gledališčniki dramskih besedil ne uprizorijo na svojih odrih in dokler orkestri ne izvedejo sveže komponiranih sonat in simfonij, dokler, skratka, umetnine ne pridejo pred in med ljudi, toliko časa umetniški ustvarjalni proces ni zares zaključen. Če pač umetniško delo razumemo kot nekakšen stroj za ustvarjanje pomena, kot stroj za osmišljanje človeških življenj, tedaj postane jasno, da Prešernov Apel v resnici dokonča svoje delo šele, ko svojo podobo na ogled postavi in dopusti, da tej podobi, metaforično rečeno, zadnjo pa obenem ključno piko postavijo gledalke in gledalci. Zato se tudi vsi tisti znanstveniki in znanstvenice, ki se posvečajo vprašanjem recepcije umetnosti, ki se sprašujejo kako, po kakšnih poteh in v kakšnem kontekstu umetnine pravzaprav prihajajo pred nas oziroma med nas, ne ubadajo z nečim malo pomembnim, sekundarnim ali umetnosti zunanjim, temveč se v resnici zaposlujejo s kar najbolj integralnim delom »fenomena umetnost«. Natanko na ozadju tega uvida velja brati tudi intriganten zbornik Želje in protislovja, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo ter Založbe Univerze v Ljubljani, zbornik, ki ga je po več letih resnega dela soustvarilo enajst raziskovalk in raziskovalcev, in v katerem skušajo, kot lahko razberemo iz podnaslova, na strnjen način predstaviti zgodovino likovnega in arhitekturnega razstavljanja v Sloveniji med letoma 1947 in 1979. V pričujočem zborniku se njegovi avtorice in avtorji namreč sprašujejo, kako so po drugi svetovni vojni najrazličnejše slovenske institucije – z muzeji in galerijami na čelu, kajpada – publiki omogočale živ stik s slovensko, jugoslovansko in svetovno likovno ustvarjalnostjo ter na ta način obenem tudi sooblikovale naš okus, se pravi: ustvarjale refenrenčni okvir, znotraj katerega smo potem navadni gledalke in gledalci vsak zase likovno umetnost navsezadnje interpretirali. Do kakšnih izsledkov so se piske in pisci zbornika slednjič dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti in sourednico Želja in protislovij, dr. Beti Žerovc. Foto: skulptura Poklon domoljubom, padlim za svobodo, ki jo je Aicham, francoski kipar judovskega rodu, ustvaril leta 1963 na forma vivi v Portorožu (Wikipedija)

Dočakali smo smrt, dočakali smo »končni« konec, a majhni konci se v našem telesu dogajajo ves čas. Kako se razlikujejo od tistih zadnjih? Kaj se zgodi, ko bi se moralo nekaj končati, pa vztraja? In ko pravi konec pride, kaj nas razgradi in kako?V tokratni epizodi podkasta Navodil za konec gledamo naše celice pod mikroskopom e. Raziskujemo, kaj se z njimi dogaja v trenutku, ko zadnjič izdihnemo, in kaj se zgodi potem z našimi celicami ter vsemi drugimi prebivalkami in prebivalci našega telesa.Vse to mi pomagata razumeti dr. Mateja Erdani Kreft, raziskovalka in profesorica celične biologije z Inštituta za celično biologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in dr. David Stopar, raziskovalec in profesorja mikrobne ekologije z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.Skupaj se potopimo v očem skrivno, a dinamično življenje naših celic: koliko jih vsak dan umre in tudi ali res drži, da se naše telo popolnoma zamenja vsakih sedem let. Kaj pa se zgodi, ko umremo, ko smo klinično in biološko mrtvi? Takrat pride do avtolize, zunanje okolje celic se spremeni in te postopoma začnejo razpadati. Človek je je kompleksen ekosistem. Zato nas zanima tudi, kaj se zgodi z milijardami mikroorganizmov v nas, ko naše telo ugasne? V pogovoru se s sogovornikoma potopimo v zanimiv biološki svet, kjer spoznamo, da smrt posameznika ali posameznice sploh ni dokončen konec. Je nujen, izjemno urejen proces in začetek nečesa novega. V naravnem krogu namreč ni konca, ki ne bi bil hkrati tudi začetek.Druga epizoda podkasta Navodila za konec je na voljo na vaši najljubši podkast platformi.

Kaj pomeni preseliti se v državo, za katero še pred nekaj leti nisi bil prepričan, če je Slovenija ali Slovaška? Agnieszka Mravinec je zaradi ljubezni zapustila Poljsko, v Sloveniji pa našla nov dom in novo službo. Že po pol leta je znala osnove slovenščine, ob tem je odkrila čar dvojine, se naučila belokranjskega narečja, doživela nekaj zelo zabavnih jezikovnih nesporazumov in ugotovila, da se Slovenci poslavljamo precej drugače kot Poljaki. Danes pravi, da je doma v obeh državah. Zato na tekmah med Slovenijo in Poljsko vedno zmaga.

Simfonični orkester RTV Slovenija je v četrtek, 4. junija 2026, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sklenil letošnjo sezono koncertnega cikla Kromatika. Pred orkester je tokrat stopil domači dirigent Davorin Mori, izvedli pa so Koncert za violino Petra Iljiča Čajkovskega, pri katerem se jim je na odru pridružil solist Luka Faulisi, ter Simfonijo št. 1 Antona Brucknerja. Komentar dogodka je pripravila Klara Žnideršič (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Prvi del večera je pripadel Čajkovskemu in violinistu Luku Faulisiju, ki se je po lanskem uspešnem gostovanju vrnil na oder Kromatike. Že takrat je navdušil z izbrušeno tehniko, ki mu je bila v Ravelovem Ciganu pisana na kožo, tokrat pa je pokazal še nekoliko zrelejšo glasbeno osebnost. Njegova interpretacija violinskega koncerta ni temeljila samo na virtuoznosti in brezhibni intonaciji, temveč tudi na premišljenih dinamičnih kontrastih in pogumnih umikih v skoraj neslišne zvočne odtenke. Ne glede na tehnično zahtevnost je solist dajal občutek, da ima delo ves čas pod popolnim nadzorom. Tudi v najbolj zgoščenih odsekih ni deloval obremenjen z zahtevnostjo parta, temveč je pozornost usmerjal v oblikovanje glasbenega toka in komunikacijo z orkestrom. Glasbo je spremljal z izrazno telesno govorico in tudi pripetljaj med kadenco prvega stavka, ko mu je lok za trenutek ušel iz rok, ga ni vrgel iz tira. Brez oklevanja je nadaljeval igro, kot da se ni zgodilo nič, kar je le še potrdilo njegovo odrsko suverenost. Navdušenje je občinstvo z aplavzom pokazalo že po prvem stavku, in če je tudi orkester v uvodnem stavku izstopal s prefinjeno mehkim začetkom in trdno spremljavo briljantnih hitrih pasaž, je drugi stavek razkril nekaj njegovih manj prepričljivih trenutkov. Pihalni uvod, predvsem v fagotih in oboah, ni dosegel želene intonančne natančnosti, pa tudi miren zaključek ni bil časovno usklajen med sekcijami. Zato je bil finale toliko prijetnejše presenečenje. Tretji stavek namreč zahteva natančno časovno ujemanje med solistom in orkestrom že od prve dobe in orkester je ta izziv uspešno izpeljal. Ponovitve osrednje teme so bile vselej natančne in prepričljivo oblikovane, dirigent pa je znal slediti solistovim zamislim ter jih vključiti v orkestrsko celoto. Po zasluženem aplavzu je Faulisi za dodatek zaigral še Perkinsonov Louisiana Blues Strut in tudi v slogovno bolj sproščenem delu prikazal enako raven izvajalske prepričljivosti. Brucknerjeva Prva simfonija je od dirigenta zahtevala nekoliko drugačen pristop, kot smo ga slišali v prvem delu večera. Če je pri Čajkovskem Mori sledil solistovim zamislim in skrbel za prožno komunikacijo z orkestrom, je simfonija zahtevala odločnejše vodenje skoraj celotno petdesetminutno partituro. Toda dirigent je že v intervjuju pred koncertom poudaril svoje načelo enakovrednega odnosa do glasbenikov v orkestru, in to se je odražalo tudi v izvedbi. Oblikovanje melodičnih linij je bilo povečini prepuščeno orkestrskim članom, dirigentsko vodenje pa je ostajalo predvsem na ravni zanesljive koordinacije ansambla. Tempi so bili urejeni, vstopi večinoma pravilni, številni odseki pa so ponudili vrsto lepih glasbenih trenutkov. Ob flavtističnih solih in klarinetih velja omeniti tudi rogove, ki so nosili pomemben del orkestrskega dogajanja. Brucknerjeva mojstrsko zasnovana simfonična arhitektura je tudi brez večjih dirigentovih interpretativnih posegov ohranila prepričljivost. Široko zastavljeni zvočni loki in bogata orkestracija, ki spominja na skladateljeve orgelske mojstrovine, so poslušalca postopoma vodili proti sklepnemu koralu, ki ga je dirigent izpostavil kot osrednji cilj celotnega dela. In prav zaključek je bil najprepričljivejši del izvedbe. Trobila so ustvarila mogočno zvočno podobo in občutek veličastnosti, ki je učinkovito sklenil koncertni večer in sezono. Ob koncu velja omeniti še odpoved Matičičevega dela Trans ..., zaradi katere je sklepni koncert sezone namesto treh obsegal le dve točki. Ker letos mineva sto let od skladateljevega rojstva, koncert pa je potekal le dan po njegovem rojstnem dnevu, je bila uvrstitev dela na spored skoraj gotovo tudi simbolna gesta. Zato je njegova odsotnost na zaključnem koncertu sezone toliko bolj presenetila, še posebej ker je bila Matičičeva skladba ena redkih priložnosti v letošnji sezoni za srečanje z glasbo slovenskega skladatelja. Koncertni list je kot razlog navedel »objektivne okoliščine«, a vendar bi si takšna sprememba zaslužila nekoliko podrobnejše pojasnilo. S tem se je končala še ena sezona Kromatike, ki je ponudila nekaj izjemnih glasbenih doživetih in nadejamo se jih tudi v prihodnje. S šestimi koncerti bo naslednja sezona sicer občutno krajša, kar pa ni nujno slaba novica. Manjše število dogodkov namreč lahko pomeni tudi še bolj premišljeno programsko zasnovo in več prostora za širokopotezne repertoarne izbire.

„Sistem šalje poruku da nije pametno biti Katarina i da će vas to skupo košta, pa ljudi radije biraju zonu komfora i čekaju da nam se sve sruši na glavu. Izvornih uzbunjivača koji bi preko noći progovorili više nema, ali ima profesionalaca. Kao neverovatan optimista, verujem da su mnoga nepočinstva ipak dokumentovana i da u nekim fiokama samo čekaju trenutak da budu izvučena", poručuje Katarina Petrović, suspendovana majorka policije iz Valjeva. U novoj epizodi Radar Foruma, sudija i pisac Miodrag Majić ugostio je majora policije Katarinu Petrović, ženu čije je ime u javnosti postalo sinonim za otpor unutar strogo hijerarhijskih državnih struktura. Otvarajući razgovor, Majić je istakao da mu se, prateći njenu sudbinu, u glavi neprestano motala priča o Frenku Serpiku, čuvenom njujorškom policajcu koji je sedamdesetih godina prošlog veka ustao protiv korupcije u sopstvenim redovima. On je na početku razgovora upitao svoju sagovornicu da li je i pre zvaničnih događaja (slučaj Nikole Petrovića koji je razotkrila) osećala da u sistemu u kojem i dalje postupa predstavlja neku vrstu „baga“ ili incidenta. Katarina Petrović je potvrdila tu tezu, objašnjavajući kako su se njena rana, idealizovana uverenja o policijskom poslu sudarila sa realnošću institucije u kojoj lični i karijerni interesi često nadjačavaju slovo zakona. „Da sam incident shvatila sam mnogo pre ovoga što se dogodilo i zbog čega sam postala poznata javnosti. Sa 20 godina verovala sam da ulazim u ozbiljan sistem gde smo svi na istoj strani, gde smo tim i gde sve fenomenalno funkcioniše. Zato sam od početka karijere, zastupajući isključivo zakonske norme i propise, dizala glas čim bi neko iskočio iz njih i pitala: 'Kako sad, pa u zakonu piše ovo?' Uvek sam se bunila želeći da isteram pravdu, a na kraju sam optužena da sam upravo kršenjem propisa napravila ozbiljan incident. Vremenom sam shvatila da nismo svi na istoj strani. U MUP-u, kao i u svakom drugom sistemu, postoje ljudi koji gledaju isključivo privatne i karijerne interese, spremni da zažmure i nešto ne urade ako je to u skladu sa tim interesima. Ja u takvim situacijama nisam umela, niti sam želela da se snađem.“

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Pokud bych už našel něco pozitivního na tom, co současná vláda dělá, vždy by následovalo velké ALE. Chválit tak není co, říká k současnému kabinetu bývalý premiér a bývalý předseda ODS Petr Fiala. Zato kritikou nešetří. Ohrožení demokracie vidí v návrzích na změnu financování veřejnoprávních médií. Premiér Andrej Babiš (ANO) podle něj ohrožuje budoucí generace i snižováním výdajů na obranu. Že by ale i jeho vláda vloni nesplnila závazek 2 % HDP do obrany, jak ukazuje třeba respektovaný Stockholmský mezinárodní institut pro výzkum míru (SIPRI), vůbec nepřipouští.

Ob mednarodnem dnevu multiple skleroze (MS) želijo pri Združenju multiple skleroze Slovenije spomniti, da so osebe z MS predvsem ljudje z neštetimi zgodbami, sanjami, talenti, družinami in upanjem. Ljudje, ki kljub vsakodnevnim izzivom živijo, ustvarjajo, ljubijo, delajo in pogumno premagujejo ovire, ki pogosto ostajajo nevidne očem. Osebe z MS, ki je pogosto nevidna bolezen, ne potrebujejo le zdravljenja, temveč predvsem razumevanje, sprejetost, podporo in občutek, da na svoji poti niso same. Za nasmehi se velikokrat skrivajo utrujenost, bolečine, negotovost, strahovi in vsakodnevni izzivi, ki jih okolica ne opazi vedno. Zato osebe z MS danes bolj kot kdaj koli prej potrebujejo družbo, ki zna prisluhniti brez obsojanja, razumeti brez pojasnjevanja in stati ob strani brez pogojev. Pogovarjali smo se s predsednikom Združenja multiple skleroze Slovenije Edvardom Rednakom.

Pokud bych už našel něco pozitivního na tom, co současná vláda dělá, vždy by následovalo velké ALE. Chválit tak není co, říká k současnému kabinetu bývalý premiér a bývalý předseda ODS Petr Fiala. Zato kritikou nešetří. Ohrožení demokracie vidí v návrzích na změnu financování veřejnoprávních médií. Premiér Andrej Babiš (ANO) podle něj ohrožuje budoucí generace i snižováním výdajů na obranu. Že by ale i jeho vláda vloni nesplnila závazek 2 % HDP do obrany, jak ukazuje třeba respektovaný Stockholmský mezinárodní institut pro výzkum míru (SIPRI), vůbec nepřipouští.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Na praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi smo gostili letošnjega novomašnika jezuita p. Janeza Gorenca. Spregovoril je o pomenu tega zapovedanega praznika in o moči duhovniškega posvečenja. Čeprav je Jezus Kristus na najodličnejši način navzoč v evharistiji in daritvi svete maše, pa je za kristjana pomembno, da se nauči prepoznavati božjo navzočnost v povsem vsakdanjih dogodkih. Zato je predstavil tudi duhovno prakso t.i. eksamna ali pregleda dneva, kjer človek išče in najdeva Boga.

Danes ima skoraj vsakdo z mobilnim telefonom v žepu dostop do ogromne količine znanja, ki mu je na voljo tudi v slovenščini. Umetna inteligenca zna z besedami, ki jih uporabnik razume, v nekaj sekundah pojasniti pojem, povzeti knjigo, izpeljati račun ali predlagati rešitev težave. Zato se zdi, da se bo moral naš odnos do učenja v teh novih razmerah temeljito spremeniti. Če lahko za vsak podatek vprašamo telefon, čemu bi si sploh še zapomnili letnice, formule ali definicije? Če nam zna dober model umetne inteligence razumljivo razložiti skoraj karkoli, zakaj bi se še trudili z učenjem in izgradnjo lastnega razumevanja? Odgovor na to dilemo je preprostejši, kot se morda zdi. Umetna inteligenca nikakor ni odpravila potrebe po znanju. Odpravila je predvsem možnost, da bi golo ponavljanje naučenih formulacij še naprej zamenjevali za razumevanje. Površno znanje se je prej dalo skrivati za strokovnim besednjakom in lepimi stavki, danes pa zna takšne stavke sestaviti vsak telefon. Kar ostane, je tisto, česar ta naprava ne more narediti namesto nas. Cel članek: beri.kvarkadabra.net Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Aktuální dění očima Jana Krause každé ráno 5:00 – 9:00 vždy po zprávách v celou a v půl exkluzivně na Frekvenci 1. Vtipně, originálně a s nadhledem, tak to umí jenom Jan Kraus. Blondýna Miluška Bittnerová se ptá na vše, o čem se mluví, a Jan Kraus jí to vysvětlíSee omnystudio.com/listener for privacy information.

V Sloveniji se že četrt stoletja aktivno ukvarjamo z alkoholno politiko, to je od sprejetja zakona o omejevanju alkoholnih pijač. Vendar se zdi, da smo v družbi do prekomernega pitja še vedno zelo tolerantni in da so tudi težave zaradi škodljivega pitja prepogosto zanikane. Zato smo, kjer smo; na samem svetovnem vrhu po porabi čistega alkohola na prebivalca, da je smrtnost povezana z alkoholom med najvišjimi v Evropi, da so zdravstveni in vse splošni stroški zelo visoki. V tokratnem Studiu ob 17ih o tem, kje so še možnosti za bolj učinkovite ukrepe na področju zmanjševanja posledic zlorabe alkohola med mladimi in odraslimi. Gostje: Maja Roškar, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Mirjana Radovanović, Psihiatrična klinika Ljubljana; Katarina Rebernak, Center za krepitev zdravja Zdravstvenega doma Vrhnika Matej Košir, Inštitut za raziskave in razvoj »Utrip«.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Starorimska pesnitev, ki obsega kakih 12 tisoč verzov, velja za eno najpomembnejših, najvplivnejših del v vsej zgodovini zahodne književnostiPred nedavnim je pri Slovenski matici izšel tretji zvezek Metamorfoz velikega starorimskega pesnika Publija Ovidija Nazona. Gre za zvezek, ki prinaša sedmo, osmo in deveto knjigo oziroma, rečeno s sodobnejšim besednjakom, sedmi, osmi in deveti spev te epske pesnitve. To pa pomeni, da je Ovidijeva prevajalka, s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana klasična filologinja Barbara Šega Čeh, zdaj, po dobrih 15 letih dela, približno na dveh tretjinah osupljivo ambicioznega, osupljivo zahtevnega projekta, kako v slovenščino preliti kar 12 tisoč verzov dolgo latinsko pesnitev. A zakaj neki naj bi bili bralke in bralci na izid te knjige pozorni, ko pa prevajalski napor Barbare Šega Čeh očitno sploh še ni pri kraju? – Zato ker Metamorfoze predstavljajo enega izmed temeljev, na katerih je postavljena veličastna zgradba evro-ameriške književnosti. No, ta odgovor pa pred nas slej ko prej postavi novo vprašanje: ali je Ovidijeva pesnitev nekaj marmornatega in monumentalnega, nekaj, kar sicer moremo občudovati na načelni ravni, a nas vendarle pušča hladnega, ali pa Metamorfoze, nasprotno, še naprej pripadajo tistemu segmentu zahodnega kanona, ki bije živo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Barbaro Šega Čeh. Foto: Goran Dekleva

Danes je mednarodni dan medicinskih sester z geslom Opolnomočenje medicinskih sester rešuje življenja. Medicinske sestre so prisotne na vseh ravneh zdravstva, več kot polovica zaposlenih v javnem zdravstvu so medicinske sestre. Pa vendar jih primanjkuje, kar je problem po vsem svetu. Zato je edini izhod vlaganje v lasten kader, izboljšanje delovnih pogojev, enakopravnost z drugimi poklici v zdravstvu ter boljše vrednotenje njihovega dela. Foto: Marko Vavpotič F.A.BOBO

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Denis Vrbanec je pesnik, pisatelj in kantavtor mlajše generacije, rojene na prelomu 21. stoletja, predstavnik t. i. milenijcev, o katerih piše v svojem proznem prvencu. Po poklicu je športni pedagog, predlani je izdal pesniški prvenec Minevanja, napisal pa je tudi več kot 100 avtorskih komadov in izdal sedem avtorskih albumov. Glasbo ustvarja pod umetniškim psevdonimom Denis Chills, svoje izkušnje s kajtanjem in deskanjem, ki jih je pridobil med potovanjem po Španiji in Južni Afriki, pa deli z mladimi, ki jih v osnovni šoli poučuje športno vzgojo. Zato ne preseneča, da glavni junak v kratkem romanu Milenijec sanjari o potovanju v Južno Afriko, kjer naj bi med valovi iskal svojo svobodo, eksistencialno izpolnitev in odklop od monotonega vsakdana. Protagonist romana je Miloš, mladoletni odvisnik od ekranov, ki s pomočjo antidepresivov nadomešča eno odvisnost od druge. Mladost preživlja ob igranju videoigric, spremljanju družbenih omrežij in ogledovanju pornografije, zato izgublja stik z resničnostjo, njegov odnos s starši pa je omejen na nekajsekundno komunikacijo. Rojen je bil leta 1993, na repu t. i. milenijske dobe, in ne razume generacije staršev, ki so del življenja preživeli v socialistični Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so “stoični, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma o svojem lažnem obstoju”. Ima se za izgubljeno generacijo, ki si ne more privoščiti niti dostojne službe niti najema bivališča, kaj šele nakupa nepremičnine, fizični stik s prijatelji pa postaja vse bolj nedosegljiv in virtualen: “Nič čudnega, da so milenijci tako imenovana “generacija Jaz”. Njihovi starši in stari starši so umirali v vojnah, oni pa umirajo za pristen stik, dotik, prijateljstvo in Big Maca s krompirčkom in kokakolo.” Zgodba se začne v čakalnici pri psihiatru dr. Zaplotniku, kjer se protagonistu podijo po glavi najrazličnejše misli, čas pa si krajša s pogovorom s simpatično vrstnico Klaro, ki je med deskanjem izgubila strica, njena mama pa je večkrat poskušala storiti samomor. Ko Miloš od brata Mitje prejme pismo, da se je po nesreči med deskanjem v Južni Afriki odločil odpotovati v Indijo, se tudi sam odpravi po bratovih stopinjah v afriško vasico Worcester, kjer večino dneva preživi v meditacijskem centru med poglabljanjem vase, vmes pa vsak prosti trenutek izrabi za uživanje na divjih valovih. Roman je razdeljen na štiri tematske sklope. V uvodnem delu pisatelj opisuje “zapor” milenijske duše, ki se zateka v odvisnost od ekranov, saj si ne upa na polno zaživeti v zunanjem svetu. Protagonist opisuje ekstatične občutke sreče med dopisovanjem s Klaro in fantazira o pobegu v deželo, kjer bi lahko na lastni koži preizkusil prave valove namesto dopaminskih navalov začasnega virtualnega zadovoljstva. Med drugim se sprašuje, kakšne vrednote in potrebe bodo postale del vsakdana milenijcev, če so njihovi možgani že zdaj zapolnjeni z dražljaji, ki jih ne morejo sproti predelati: “Ali bodo še znali slišati glasbo, ki so jo skladali njihovi predniki? Jih bo ganila Debussyjeva Mesečina – Claire de lune? Ali bodo poslušali samo še računalniško narejeno, ponavljajočo se, nečustveno, umetno glasbo?” In malo naprej nadaljuje: “Ali bodo pogledi na zaslone postali pomembnejši od iskrenega pogleda v oči? Bodo sploh sposobni razumeti, kaj pomeni ljubiti sočloveka? Ali bodo morali to poiskati po Googlu? Ali bodo v brskalnik vpisovali vprašanje “Kako nekoga ljubiti?”” Ker so posamezna poglavja romana Milenijec zasnovana kot izmeničen preplet dogajanja v Sloveniji in Južni Afriki, se morata bralec in bralka precej zbrati, da lahko sledita nenehnemu dramaturškemu preskakovanju, ki v četrtem sklopu doseže nenaden obrat in celotno zgodbo postavi povsem na glavo. Diagnozama depresije in anksioznosti se tako pridruži še diagnoza shizofrenije, ki poleg jemanja antidepresivov na bazi benzodiazepina terja še uporabo visokih odmerkov citaloprama, namenjenega zdravljenju panične in obsesivno-kompulzivne motnje. Čeprav protagonist po predoziranju z antidepresivi naveže z očetom veliko bolj pristen odnos, ki temelji na poglobljenem pogovoru, se izkaže, da psihiater ne opravi svojega dela – deloma zato, ker ima tudi sam probleme z odvisnostjo, deloma pa zato, ker ne dojame dometa, ki ga ima kompleksna patološka struktura njegovega varovanca. Vrbanec se sicer zelo resno in večplastno loteva problematike odvisnosti od sodobnih elektronskih naprav, vendar dramaturška struktura romana Milenijec zaradi pomanjkljivo razdelane zgodbe ves čas peša, zato tudi zaključek deluje precej nerealistično in privlečeno za lase. Zdi se, da je Vrbanec po eni strani skeptičen do tega, da bi bilo odvisnost mogoče pozdraviti tako, da bi ena razvada nadomestili drugo, po drugi strani pa je skeptičen tudi do dela psihiatrov, ki eksperimentirajo z antidepresivi, ne da bi se dovolj zavedali, da lahko povečana konzumacija pahne človeka v težko psihozo in samomor. Zanimivo je zaključno poglavje, v katerem se Miloševa zavest zaradi ponovnega predoziranja s tabletami počasi izklaplja kot zaslon računalnika, ki je razpet med 0 in 1, preskakujoč iz analogne zavesti v digitalizirano paradigmo – kot bi celoten svet postal privid entuziastičnega shizofrenika, ki že od rojstva živi v svojih fantazmah. Za konec lahko rečemo, da Vrbancu sicer manjka pisateljske kilometrine, vendar so njegove lucidne ideje o sodobni družbi hvaležno gradivo za morebitne bodoče literarne mojstrovine.

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Ko govorimo o umetni inteligenci, največkrat pomislimo na velika tehnološka podjetja in prihodnost. V Trbovljah pa je umetna inteligenca že del sedanjosti. Dijaki tamkajšnje Srednje tehniške in poklicne šole pod mentorstvom dr. Uroša Ocepka namreč razvijajo aplikacije umetne inteligence, sodelujejo na mednarodnih tekmovanjih in dokazujejo, da lahko tudi majhna slovenska šola stopa ob bok najboljšim na svetu. Zato ne preseneča, da se je ta šola uvrstila med 50 najboljših izobraževalnih ustanov na svetu po izboru Global Schools Prize. V pogovoru z dr. Urošem Ocepkom, ki je bil leta 2023 uvrščen med 50 najboljših učiteljev na svetu, boste slišali, kako umetna inteligenca vstopa v učilnice, kako jo uporabljajo mladi in zakaj postaja digitalna pismenost ena ključnih spretnosti prihodnosti.

Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Učne ure Eve K. so svojevrstno nadaljevanje avtoričinega odlično sprejetega romana Na klancu. Znova se srečamo z Evo, vendar tokrat samo s svojima hčerkama. A prikaz družinskega življenja predstavlja le eno od dveh osrednjih pripovednih linij, druga je posvečena Evinemu poučevanju v osnovni šoli, torej v službi, ki jo je pravkar nastopila. In čeprav se tu in tam v pripoved vmeša še kakšen namig na ekološko problematiko, ki je je bilo nekaj več zaznati v prejšnjem romanu, je pod črto mogoče reči, da roman Učne ure Eve K. z močnim težiščem v drugi pripovedni liniji v resnici zagrize predvsem v nova pereča vprašanja. Ko se prebijemo čez začetne takte teksta, ki se zaradi občasnih delnih razrešitev in hitrih preskokov mestoma berejo nemara nekoliko zatikajoče, se pred nami izriše predvsem pripoved o šoli, v okviru katere avtorica odpira različna specifična vprašanja. Najprej imamo tu bolj ali manj problematičen razred, ki nas po pisanosti karakterjev nemara spomni na filme, kot so Nevarna srca Johna N. Smitha, Razred Laurenta Canteta ali ne nazadnje Šolska džungla Richarda Brooksa. A tovrstna problematičnost, ki na tej točki že presega specifični časoprostor, je le ena plat razreda, ki je po novem, v letu 2026, zaznamovan še z nezainteresiranostjo učenk in učencev ter vplivom sodobnih komunikacijskih tehnologij. Na drugi strani imamo opravka s pregovorno morečo birokracijo, s katero se mora spopadati šola in zaradi katere so disciplinski postopki prej kot kaj drugega pobožna želja, ter z deziluziranim učiteljskim kadrom, ki je že obupal nad idealom predajanja znanja mlajšim generacijam. Če je roman Na klancu na Cankarja aludiral že z naslovom, se v Učnih urah Eve K. srečamo z zbornico Kačurjev, medtem, ko se Evina še obstoječa vera v učiteljsko poslanstvo napaja bržkone iz dejstva, da za propad idealov še niti ni imela dovolj časa, hkrati pa se še zdi, da je starševanje osnovnošolkama tisto, ki ji vliva zagrizenost – žal se tudi sicer zazdi, da ima prva linija, kljub kontinuiranemu prepletanju z drugo, v veliki meri vlogo nekakšnega ozadja. In če se zdi, da Učne ure Eve K. svoje družbenokritičen osti ne skrivajo – kakšna je ta kritika? Avtorica Tina Vrščaj sega po povsem možnih dogodkih iz šolskih klopi, ki so stežka sankcionirani, saj se šolski kader takoj znajde pred dvema ovirama: zaščitniškimi starši in goro obrazcev. Problematika zveni znana, o njej slišimo tako neposredno od učiteljskega kadra kakor od staršev šolskih otrok in iz medijev. A tu je mogoče reči, da avtorica plastično prikaže kako tovrstna kombinacija pritiskov zgleda v praksi in kaj v resnici stoji na tehtnici, s čimer klišejskim kritikam dodaja prepotrebno vsebino. Po drugi strani se zdi manj prepričljiv eden najdominantnejših motivov, ki ga avtorica zaznava kot problem v sodobnem poučevanju: sodobna tehnologija. Da bo to ključnega pomena, vnovič napoveduje že kratek poziv pred prologom, ki se glasi: »Bralce vljudno prosimo, da izklopijo naprave.« Posrečena intervencija, ki nas spomni na opozorila pred gledališkimi in filmskimi predstavami, elegantno odpre vprašanje sodobnega branja, nemara še posebej v odnosu do nekaterih drugih umetnosti. V samem jedru romana, kjer so pametni telefonu poimenovani kot »tisto«, se pravi kot nekaj česar ne smemo poimenovati, pa se omejitev te težave na nekakšno demonizacijo tehnologije (ne glede na upravičenost ali neupravičenost te drže) zdi preprosto premalo; ali bolje rečeno: zdi se, da bi se tu analiza šele morala začeti. So denimo pametni telefoni res najbolj odločilen faktor sprememb pozornosti v sodobnem času? Je pri vpeljavi tovrstnih tehnologij problem njihova zloraba oziroma pretirana uporaba? Ali pa se je tu smiselno sklicevati na Joséja Ortego y Gasseta ter njegov esej Meditacija o tehniki, v katerem tehniko razume kot, če zelo poenostavim, inherentno problematično? To je le nekaj možnih konkretnejših vprašanj, ki bi jih delo lahko začelo odpirati, a se zdi, da je to priložnost, ki bi besedilu dodala dodatno raven, zamudilo. Zato pa je toliko močnejša psihološka plat romana. Tretjeosebna pripoved, a z močnim osrediščenjem okoli Eve K., prepričljivo sledi notranjim procesom protagonistke, ki se je znašla v kočljivem obdobju življenja: po razhodu, med počasnim iskanjem nove ljubezni, z odraščajočima hčerkama, nastopom nove, stresne službe in, kot ugotovimo kasneje, s prtljago travmatičnega dogajanja. Ob močni družbenokritični plati besedila in kopici problemov, s katerimi se Eva sooča, bi se lahko kaj hitro zgodilo, da bi bilo njeno notranje življenje v odnosu do zunanjega sveta predstavljeno površno ali, po drugi strani in na ozadju gore težav, nekako prenapeto, vendar se je avtorica tem čerem uspešno izognila z dobro organizacijo različnih ravni pripovedi. Roman Učne ure Eve K. zastavlja aktualna in pomembna vprašanja in ni odveč poudariti, da bi lahko na nekaterih mestih vanje močneje zagrizel ter s tem tudi našo bralsko percepcijo resneje pomaknil od nam že tako približno dostopnega razumevanja specifičnih problematik. Po drugi strani pa nam to privlačno in razmeroma obširno branje nudi zanimiv pogled v notranji svet protagonistke, s čimer odlično opravi nalogo psihološkega romana.

Pomlad, povezana z urejanjem vrtov ter javnih zelenih in kmetijskih površin, je tudi čas za odgovorno izbiro domorodnih okrasnih rastlin in odgovorno odlaganje. Tujerodne okrasne rastline lahko z nenadzorovanim širjenjem v naravi in okolju povzročijo dolgoročne posledice in gospodarsko škodo. Zato je Slovenija dobila prvi semafor invazivnosti, tudi seznam dvanajstih odsvetovanih okrasnih rastlin, s katerim ozavešča ter priporoča varno izbiro rastlin za vrtove in javne površine. Semafor invazivnosti, ki je del projekta Life OrnamentalIAS in ga sofinancira Evropska unija, je povezal 215 različnih strokovnjakov. O tej problematiki vnovič v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Sonja Rozman, območna enota Zavoda za varstvo narave Kranj; Matjaž Mastnak, direktor Arboretuma Volčji Potok; Igor Škerbot, Kmetijsko-gozdarski zavod Celje; Andrej Strgar, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.

S politologem Vratislavem Havlíkem o tom, jak změny v Budapešti promění Evropu a proč Péter Magyar nesmí zklamat. Co přivodilo politický pád Viktora Orbána? Jak změní režim v Maďarsku Peter Magyar? A co Orbánův odchod ze scény může znamenat pro jeho spojence a další evropské státy? Nejen na to odpovídal v Debatě s Respektem v Institutu Paměti národa Brno politolog Vratislav Havlík z Masarykovy univerzity. Diskusi moderoval Tomáš Brolík.

1- Ny olona mora tezitra manetsika ady ary ny olona masika be fahadisoana 2- Aza manao ariary zato ampandriana 3- Miandany amin39;Andriamanitra, mino sy manantena ny fiavian39;ny Tompo 4- Fambolena katsaka 5- Ny fahefan39;ny Soratra Masina

Pišeš prvo tekmo. Ono, pišeš pišeš. O NK Maribor. Za cajtng. Pa pride trener kontra ekipe. 6:0. Povoženi. "Maš kaki čik?" Bonus epizoda. Še ena taka, na ajns, cvaj, draj. Ne zato, ker bi morala bit, ampak ker je fajn, da je. O tem, ali se veselit gola na novinarski tribuni. O tem, kako je plezat čez ograjo. O tem, kako letos nimamo okroglih obletnic. In o tem, kako se je Luka spomnil tekme z Atletico Madridom. Kapo dol, Luka. Še tega, še. Zato to delam(a). Še ena bonus solo epizoda. Za vikend. Pa pred Primorjem. Res hvala vsem za odzive po prvi bonus epizodi. In ekstra za vso podporo. Res. Pune hvala. Do 4. maja pa porihtam, tak kot se zagre. Moram. Ni druge. Se čujemo!

V šesti epizodi raziskujemo prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Z njim si posameznik ustvarja dodaten vir prihodkov za čas po upokojitvi. Zaradi staranja prebivalstva in vse večjih pritiskov na javni pokojninski sistem postaja vprašanje lastnega varčevanja vse pomembnejše.Ključna prednost takšne oblike varčevanja je čas: zgodnji začetek in redni manjši vložki lahko zaradi dolgoročnega nalaganja ustvarijo občutno višji znesek kot poznejši večji pologi. Zato bi morali o njem razmišljati že na prvi delovni dan. Sogovornica: Andreja Krhlikar Roš, direktorica marketinga in trženja zavarovanj na Prvi zavarovalnici.

Pomlad, povezana z urejanjem vrtov ter javnih zelenih in kmetijskih površin, je tudi čas za odgovorno izbiro domorodnih okrasnih rastlin in odgovorno odlaganje. Tujerodne okrasne rastline lahko z nenadzorovanim širjenjem v naravi in okolju povzročijo dolgoročne posledice in gospodarsko škodo. Zato je Slovenija dobila prvi semafor invazivnosti, tudi seznam dvanajstih odsvetovanih okrasnih rastlin, s katerim ozavešča ter priporoča varno izbiro rastlin za vrtove in javne površine. Semafor invazivnosti, ki je del projekta Life OrnamentalIAS in ga sofinancira Evropska unija, je povezal 215 različnih strokovnjakov. Gostje: Sonja Rozman, območna enota Zavoda za varstvo narave Kranj; Matjaž Mastnak, direktor Arboretuma Volčji Potok; Igor Škerbot, Kmetijsko-gozdarski zavod Celje; Andrej Strgar, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.

Ali bodo posledice uporabe brezpilotnih letalnikov ter drugih avtonomnih vozil in plovil na bojnih poljih 21. stoletja res primerljive, kot je slišati, s posledicami vpeljave smodnika v vojne spopade v 14. stoletju?Bolj ko opazujemo vojni v Ukrajini in Iranu, bolj očitno postaja, da so tako imenovani robotski troti oziroma droni – se pravi brezpilotni letalniki pa tudi avtonomna kopenska in celo podvodna vozila – postali ključno novo orožje na bojiščih 21. stoletja. V tem smislu se zdi precej pomenljiva nedavna izjava belgijskega obrambnega ministra Thea Franckna, ki je daljnosežnost posledic uporabe dronov na bojnih poljih sodobnega sveta primerjal z učinki, ki jih je na evropsko vojskovanje imela vpeljava smodnika med stoletno vojno v 14. stoletju. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako se natanko pod vplivom robotskih trotov spreminjajo parametri vojskovanja tako na operativno-taktični kakor na strateški ravni. Med drugim nas je zanimalo, za kaj vse se ta orožja uporabljajo, kako težko oziroma lahko jih je izdelovati, koliko njihova proizvodnja pravzaprav stane in, nikakor ne nazadnje, kako se zaradi njih spreminjajo razmerja moči med vojskami? Je, drugače rečeno, oborožena sila, ki premore najbolj zmogljiva in sofisticirana orožja, orožja, ki praviloma niso prav poceni, a ne zna obenem dobro uporabljati dronov, še v zanesljivi prednosti pred na papirju sicer šibkejšim nasprotnikom, ki pa je vojskovanja z avtonomnimi vozili in letali že vešč? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dvema obramboslovkama in dvema obramboslovcema s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani – z dr. Majo Garb, dr. Ljubico Jelušič, dr. Erikom Kopačem in dr. Miho Šlebirjem. Foto: ukrajinska vojaka aprila 2024 pripravljata brezpilotni letalnik tipa Vampir za uporabo (Wikipedija / Armijainform)

Americké děti milují Velikonoce, ale na rozdíl od těch českých se musejí obejít bez pomlázky. Místo koledování o malovaná nebo čokoládová vajíčka se ve Spojených státech drží zvyk hledání vajíček. Dnes už bývají zpravidla z plastu. Rodiče je nejdříve poschovávají doma nebo na zahradě a kluci a holky je potom společně hledají.Všechny díly podcastu Zápisník zahraničních zpravodajů můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V tej epizodi razmišljamo, kako generativna umetna inteligenca spreminja naš pojem znanja. Deluje kot nekakšna matematična različica Platonovega sveta idej, saj iz ogromnih količin podatkov izlušči »geometrijo pomenov« in ponuja zelo prepričljive odgovore. A ti odgovori niso resnice, temveč vzorci. Umetna inteligenca ne nosi odgovornosti kot človeški strokovnjaki, temveč deluje kot statistični konsenz preteklosti. Zato lahko hitro postane zapeljiva enciklopedija, ki nas uspava v intelektualno pasivnost. Kako se temu izogniti? Govorimo o tem, zakaj moramo ostati aktivni soustvarjalci znanja in kako ločiti med priročnimi odgovori stroja ter resničnim razumevanjem sveta. Izvorni članek: Platon v stroju - umetna inteligenca in kriza pojma znanja Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Ker sta nas oba redna poslušalca opozorila, naj že enkrat nehamo skakati okoli vrele kaše in končno komentiramo pretekle volitve, moramo v javnem interesu to tudi storiti. Ne nazadnje smo po tem, ko so komentirali volitve tudi v glasbi po željah in kmetijskih nasvetih, ena zadnjih rubrik nacionalnega radia, ki tega še ni storila. Težava je namreč ta, da komentiranje volitev ni racionalna rabota. Ker stranke so pred volitvami zatrjevale, da bo po volitvah vse drugače, po volitvah pa je isto, kot je bilo pred njimi. Z drugimi besedami; če je razumni komentiral predvolilno dogajanje, ni nobene potrebe, da komentira povolilno dogajanje, ker je le to enako predvolilnemu. Ampak poskusimo … Kot smo videli, s klasičnimi metodami ne gre. Še najbolj ne gre z matematiko, ki je nacepljena na egotripe, napuh in omejen razum slovenske politične elite. Kakorkoli že seštevajo, nobena stran ne more do 46 glasov. Menda so poskusili tudi z umetno inteligenco, pa so sesuli server in so jih iz Silicijeve doline prosili, če tega ne bi več počeli. Tako smo pri nas ubrali povsem drugačno pot in poklicali na pomoč starodavno modrost, ki je skrita v bajeslovni tradiciji našega roda. Takole gre. »Živel je kmet. Imel je devetindvajset glasov in nekaj malega denarja. Odšel je na sejem, da si tam kupi nekaj dobrin, s katerimi bi Slovenijo popeljal do boljšega jutri. Tako je najprej nabavil volka, ki je imel osemindvajset glasov ter nepredvidljivo, v glavnem pa popadljivo nrav. Potem je kupil kozo, ki je imela devet glasov, devet življenj in troje vimen. Nato je kupil zeljno glavo. Zeljna glava je imela šest glasov, bila je levo usmerjena in rahlo nagnita. Z vsemi temi novimi nakupi, s katerimi je kmet poskušal izboljšati življenje sebi in Sloveniji, je prišel do desnega brega reke. Reka je bila precej nova, narasla in je imela šest glasov ter v glavnem ni imela pojma, v katero smer naj teče. Ob robu reke je ležal čoln. Rahlo je razpadal, užival je v vožnji na levi breg, drugače pa je bil soliden čoln s petimi glasovi. V čolnu je bilo teslo, oprostite veslo, prav tako s petimi glasovi, ki ni znalo drugega, kot mlatiti po reki. Ko je tako prišel na desni breg, je kmet uvidel problem. Vsega trojega ne bo mogel prepeljati, ker so imeli on, volk, koza in zeljna glava pretežke karakterje ter bi čoln potopili. Čoln je bil prešibek, reka predivja, teslo, pardon veslo, pa neuporabno. Tako je moral čez reko svoje nakupe popeljati posamezno. Enega po enega torej. Ampak kako? Če prepelje volka in pusti na desnem bregu kozo in zeljno glavo, bo koza pojedla zelje. Enako se zgodi, ko ju oba prepelje na levi breg. Prav tako ne more najprej prepeljati zelja ter pustiti na desnem bregu koze z volkom, ker bo volk požrl kozo; še bolj pa jo bo požrl na levem bregu, ker, kot je bilo znano, volkovi, kljub temu da so se tam rodili, na levem bregu povsem znorijo. Ko je kmet tako razmišljal, a se ni mogel domisliti rešitve, ker resnici na ljubo – kmet je bil bolj kratke pameti – se je na nebu pokazal stric iz ozadja in mu ponudil rešitev problema. Kmet naj prepelje na levi breg najprej kozo, nato prepelje zelje, ker zelja ne sme pustiti s kozo, vrne kozo na desni breg, kamor spada, pobere volka in se vrne nazaj po kozo. Torej opravi eno vožnjo več, oziroma naredi korak nazaj. Kmetu tako stric iz ozadja svetuje, kako naj sestavi koalicijo, a kmet ni pripravljen narediti koraka nazaj, oziroma opraviti ene vožnje več, ker je, kot rečeno, rahlo omejen, len in se mu ne ljubi. Zato nabaše v čoln vse troje in se poda na reko. S teslom, pardon, veslom, mlati po reki, ki teče, bog ve, v katero smer; koza začne gristi zelje, volk napade kozo, čoln se zamaje in potopi, reka pogoltne kozo, kmeta, volka in zelje, le teslo, pardon veslo, ostane na gladini. Z udeleženci te povesti se potopijo tudi vsi glasovi, zato je mati Demokracija našla novega kmeta, ki je šel ponovno na tržnico, in je ponovno, da bo njegovo življenje in življenje vseh Slovencev boljše, kupil kozo, volka in zeljno glavo.

Nafta se še naprej draži zaradi zaprtja Hormuške ožine, zato se v Evropi pripravljajo na najhujše scenarije za prihodnje mesece. Zaskrbljenost na celini ob tem povzroča še odločitev ameriškega predsednika Trumpa, da začasno omili sankcije na izvoz ruske nafte; Nemčija želi, da vojna z Iranom ne bi poslabšala položaja Ukrajine. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth medtem skoraj vsakodnevno ponavlja, da Iran čakajo najhujši napadi doslej. Zato se postavlja vprašanje, kam ali v koga bodo usmerjeni, saj so po Hegsethovih trditvah uničili skoraj vso iransko proizvodnjo raket. Hkrati Hegseth še trdi, da so ranili novega iranskega vrhovnega voditelja. V oddaji tudi: - V spor med Ukrajino in Madžarsko se je vmešala Nemčija, ki madžarsko blokado posojila za Ukrajino označuje za nesprejemljivo. - Varnostni strokovnjaki ob razkritjih posnetkov z lažnih sestankov poudarjajo, da bi lahko šlo za vmešavanje tujih obveščevalnih služb. - V Podravju in Halozah po nedavnem snegolomu načrtujejo robustnejše energetsko omrežje ter dodatne agregate za nemoteno oskrbo s pitno vodo.

Výkop nejslavnějšího fotbalového zápasu se blíží. Slavia versus Sparta. Eden, neděle 18.30. Populární podcast MVP si ještě před tím pozval dva vyhlášené muže, kteří mají s derby velké zkušenosti.Milan Škoda, coby útočník Slavie, vstřelil v pražském derby celkem pět gólů. Jeden dokonce řadí mezi své nejkrásnější, když u soupeře na Letné báječně proplul po levém křídle a sólo zakončil trefou mezi nohy brankáře. „Ale k čemu to bylo, když jsme prohráli? Zato výhry jsou omamné. To pak člověk nechce jít ani spát, protože si chce ty krásné emoce užívat co nejdéle. Derby má obrovský přesah,“ popisoval.Brankář Tomáš Vaclík zase vyhrál se Spartou titul v době, kdy stoletý rival málem ostudně sestoupil. „Ale stejně nás tehdy slávisti porazili,“ připomněl s úsměvem, když spolu se Škodou přijal pozvání do podcastu MVP. Seznam Zprávy natáčely speciální díl na specifickém místě, přímo totiž v Edenu, kde to v neděli navečer vypukne.---Fotbal ze všech možných i nemožných úhlů pohledu. MVP jsou bývalí fotbaloví profesionálové Karel Tvaroh, Antonín Rosa, Tomáš Kučera a zkušený novinář Jan Palička, šéf sportovní rubriky Seznam Zpráv. Společně s námi hledejte nejdůležitější hráče, trenéry, přestupy, akce, problémy. Do hloubky a s humorem. I vy můžete být MVP. Každé úterý na webu Seznam Zpráv.Odebírejte na Podcasty.cz, Apple Podcasts nebo Spotify.Sledujte nás na Stream.cz nebo YouTube.Máte návrh, jak podcast vylepšit? Nebo nás chcete pochválit? Pište na audio@sz.cz.

Výkop nejslavnějšího fotbalového zápasu se blíží. Slavia versus Sparta. Eden, neděle 18.30. Populární podcast MVP si ještě před tím pozval dva vyhlášené muže, kteří mají s derby velké zkušenosti. Milan Škoda, coby útočník Slavie, vstřelil v pražském derby celkem pět gólů. Jeden dokonce řadí mezi své nejkrásnější, když u soupeře na Letné báječně proplul po levém křídle a sólo zakončil trefou mezi nohy brankáře. „Ale k čemu to bylo, když jsme prohráli? Zato výhry jsou omamné. To pak člověk nechce jít ani spát, protože si chce ty krásné emoce užívat co nejdéle. Derby má obrovský přesah,“ popisoval. Brankář Tomáš Vaclík zase vyhrál se Spartou titul v době, kdy stoletý rival málem ostudně sestoupil. „Ale stejně nás tehdy slávisti porazili,“ připomněl s úsměvem, když spolu se Škodou přijal pozvání do podcastu MVP. Seznam Zprávy natáčely speciální díl na specifickém místě, přímo totiž v Edenu, kde to v neděli navečer vypukne. --- Fotbal ze všech možných i nemožných úhlů pohledu. MVP jsou bývalí fotbaloví profesionálové Karel Tvaroh, Antonín Rosa, Tomáš Kučera a zkušený novinář Jan Palička, šéf sportovní rubriky Seznam Zpráv. Společně s námi hledejte nejdůležitější hráče, trenéry, přestupy, akce, problémy. Do hloubky a s humorem. I vy můžete být MVP. Každé úterý na webu Seznam Zpráv. Odebírejte na Podcasty.cz, Apple Podcasts nebo Spotify. Sledujte nás na Stream.cz nebo YouTube. Máte návrh, jak podcast vylepšit? Nebo nás chcete pochválit? Pište na audio@sz.cz.

Dok planeti preti Treći svetski rat, mi smo apsolutno bezbedni. Zašto? Zato što primenjujemo taktiku "aktivne neutralnosti" - sedimo ispod kamena i čekamo da prođe, dok se analitičari u "Hit Tvitu" takmiče ko će više da zahvali predsedniku Vučiću što smo živi. U 227. epizodi Njuz podkasta bavili smo se i neverovatnim ekonomskim otkrićima: konačno smo saznali da je puter u Srbiji skuplji nego u regionu zato što se mnogo krade! Pored cena u marketima, bavili smo se i "uštedama" na tenderima, pa smo prokomentarisali kako je za EXPO 2027 odbijena ponuda od 50 miliona dinara jer je valjda bila previše jeftina. Osvrnuli smo se i na poziv Bake Praseta da gostujemo u njegovom lajvu, objasnili zašto se to neće desiti, a analizirali smo i najnovije uspehe naših ljudi u svetu - konkretno, ambasade Srbije u Lisabonu koja je navodno poslužila kao štek za koks. Za kraj, vodimo vas u Kulu gde na lokalnim izborima penzioneri glume studente na fantomskim listama.

Tokrat bomo bedeli ob vročih pečeh pekarne, v kateri ustvarja Klemen Jančič. V slaščičarni in pekarni Klemen uporabljajo čim bolj lokalne sestavine in ne pečejo v pretiranih količinah, saj kruha ne želijo metati stran. Zato, če nisi dovolj hiter, ne dobiš tega, kar si želiš.

Zgodba o skrivnostni ženski je vezana na arheološko najdišče Rifnik. To je zelo markanten hrib na severnem obrobju razgibanega Kozjanskega, južno od Šentjurja, ki obvladuje pokrajino in s svojo stožčasto obliko dolini ob reki Voglajni daje posebno mikavnost. Zato ne preseneča, da je bil Rifnik bolj ali manj nepretrgano poseljen v vseh pomembnejših zgodovinskih obdobjih. Arheološki park Rifnik pa stoji na kraju največje poznoantične naselbine na Slovenskem.

Polský politolog Jaroslaw Kuisz zaznamenal, že se americký ministr zahraničí Rubio po tom, co vystoupil na Mnichovské bezpečnostní konferenci, vydal do Bratislavy a Budapešti. Zato prezidentský palác ve Varšavě, vzdor tomu, že v něm sídlí prezident Nawrocki, jeden z největších fanoušků Donalda Trumpa, ostentativně vynechal.

Na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani so v novo leto vstopili z dvema novima jezikovnima igrama.Cvetki, Besedolovu in Vezalki sta se pridružila še Kombinator in Ugibanka. Na Centru pa se med drugim ukvarjajo tudi z raziskovanjem sodobne slovenščine. Zato bomo v tokratnem Jezikanju govorili tudi o tem, katere nove besede smo dobili v zadnjem letu.

Podsećamo vas da je počela sa radom i naša prodavnica na internetu:

To, katere besede izbiramo, kako nekaj povemo in o čem najpogosteje govorimo, je včasih še zgovornejše kot to, kaj povemo. Zato se je dr. Jernej Kaluža, raziskovalec s Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede lotil analize besedil glasbenih del balkan trapa. Pojasnil bo, kakšen jezik uporabljajo ustvarjalci, kako se razlikuje glede na državo, iz katere je pisec besedila, katere besede so v teh besedilih najpogostejše in kaj teme, ki se jih lotevajo, povedo o sodobni družbi in njenem pogledu na ljubezen.

Sprašujemo se, kako pozitivno vplivati na črevesno mikrobioto, se primerno gibati in jesti, da bomo imeli zdravo črevesje in s tem tudi telo ter možgane. Zato v tokratni oddaji ponujamo tudi jedilnik, s katerim si lahko pomagamo pri boljšem delovanju našega telesa, predvsem naših možganov. Že kar nekaj časa je znano, da našemu črevesju pravimo tudi drugi možgani, v zadnjih letih pa smo prišli do spoznanj, da imajo črevesje in mikroorganizmi v njem pomembno vlogo tudi pri razvoju duševnih bolezni, kot so tesnoba, depresija, shizofrenija, pa tudi nevrodegenerativnih bolezni, kot je Parkinsonova bolezen. Gosti oddaje so: mikrobiologinja dr. Maja Rupnik z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in z Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, mikrobiolog dr. Blaž Stres s Kemijskega inštituta v Ljubljani in magistrica nutricionistike Ajda Strnad. Študije na področju mikrobiote in vpliva na možgane:  Povezava med črevesjem in duševnim zdravjem Boljša hrana je motivacija za večjo telesno aktivnost Mikroorganizem v črevesju lahko vpliva na razvoj nevrodegenerativnih bolezni V rubriki Xpertiza (od 00:28:33) se predstavlja Mihael Boštjan Končar, raziskovalec in asistent s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Poglavja: 00:02:12 Kaj je mikrobiota? 00:04:45 Imunski sistem je tudi v črevesju 00:05:57 Vpliv hrane in gibanja na duševno zdravje 00:10:46 Raziskave na področju povezave mikrobiota-črevesje-možgani 00:14:44 Kaj jesti za zdrave možgane 00:19:17 Prehrana, ki naj ne postane še en stresni faktor 00:22:18 Je kava dobra za našo mikrobioto? 00:23:15 Probiotiki - rešitev ali le kratkoročna potuha? 00:25:23 Fekalna transplantacija 00:28:33 Xpertiza: Mihael Boštjan Končar 00:03:39 Škodljivi in neškodljivi mikroorganizmi v telesu 00:26:20 Prihodnost raziskovanja na področju mikrobiote

Otvorili smo prodavnicu na podmedia.rs/historycastUgrabite merč dok ga još ima :)U XIII veku, veku, dok Evropa još zamišlja Mongole kao senku što se nadvija nad horizontom, jedan čovek već priprema nešto nezamislivo: premeštanje težišta najvećeg carstva u istoriji iz stepe u srce Kine. Kublaj kan ulazi u istoriju ne kao puki nastavak Džingis-kanove osvajačke mašinerije, već kao njen najambiciozniji vođa.To je trenutak kada nomadska vojska, navikla na otvorene ravnice i brzinu, mora da nauči da vlada gradovima čiji zidovi pamte hiljade godina. Kublaj shvata da se carstvo ne održava samo udarima konjanika, već sposobnošću da se prihvati i preoblikuje civilizacija koju osvaja. Zato od Pekinga pravi prestonicu koja simbolički i politički označava njegovu novu ulogu: vladara koji ne želi samo teritoriju, već želi poredak.Nikola Đukić i Nikola Šipka u ovoj epizodi seciraju taj prelomni trenutak. Prate kako Kublaj učvršćuje vlast u borbi protiv sopstvene braće, kako razume važnost kineske birokratije i koristi je da stvori dinastiju Juan, i kako iz jedne nomadske strukture proizvodi državnu mašinu koja funkcioniše u razmerama kakve svet do tada nije video.Istovremeno, Mongolsko carstvo širi se na jug, istok i more, ali upravo na tim granicama vidimo koliko su ogromne Kublajeve ambicije. Pokušaji osvajanja Japana, intervencije u Indokini, diplomatske igre u Centralnoj Aziji; sve to govori o vladaru koji ne miruje, koji razume da moć traje samo dok se širi, čak i kada imperija već pokazuje prve pukotine.U tom vrtlogu pojavljuje se Marko Polo kao čovek koji prvi put prenosi Evropi sliku o dvoru gde se upravlja papirom, novcem, kanalima, brzim poštama, astronomima i činovnicima koji pomeraju granice svakodnevice. Njegovi zapisi su i putopis i dokaz da je pod Kublajem nastao svet koji nadmašuje evropsku predstavu o redosledu, disciplini i veličini.Kako se najmoćnije nomadsko carstvo pretvorilo u kinesku dinastiju? Kako je baš u tom prelazu otkriveno koliko je Kublaj kan bio različit od svih Mongola pre njega? Zbog čega je baš Kublaj postao figura koja objedinjuje dva sveta - mongolski i kineski? I šta nam Marko Polo zapravo govori o Kublajevom svetu, a šta o granicama evropske mašte?Ovo je priča o vladaru koji je neposredno odredio tok istočnoazijske istorije i oblikovao svet mnogo pre nego što će Evropa to razumeti.