Podcasts about zato

Polský politolog Jaroslaw Kuisz zaznamenal, že se americký ministr zahraničí Rubio po tom, co vystoupil na Mnichovské bezpečnostní konferenci, vydal do Bratislavy a Budapešti. Zato prezidentský palác ve Varšavě, vzdor tomu, že v něm sídlí prezident Nawrocki, jeden z největších fanoušků Donalda Trumpa, ostentativně vynechal.

Polský politolog Jaroslaw Kuisz zaznamenal, že se americký ministr zahraničí Rubio po tom, co vystoupil na Mnichovské bezpečnostní konferenci, vydal do Bratislavy a Budapešti. Zato prezidentský palác ve Varšavě, vzdor tomu, že v něm sídlí prezident Nawrocki, jeden z největších fanoušků Donalda Trumpa, ostentativně vynechal.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani so v novo leto vstopili z dvema novima jezikovnima igrama.Cvetki, Besedolovu in Vezalki sta se pridružila še Kombinator in Ugibanka. Na Centru pa se med drugim ukvarjajo tudi z raziskovanjem sodobne slovenščine. Zato bomo v tokratnem Jezikanju govorili tudi o tem, katere nove besede smo dobili v zadnjem letu.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Když jedenáctiletý Michal Hrčka ze Slatiny nad Zdobnicí začínal před sedmi lety s autokrosem, tak ještě ani neuměl pořádně vylézt na stupně vítězů. Zato v bugině už byl jako ryba ve vodě. Pravidelně jezdí autokrosové závody, kde se v nejmladší kategorii stal v minulé sezóně mistrem republiky. Všechny díly podcastu Host ve studiu můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Když jedenáctiletý Michal Hrčka ze Slatiny nad Zdobnicí začínal před sedmi lety s autokrosem, tak ještě ani neuměl pořádně vylézt na stupně vítězů. Zato v bugině už byl jako ryba ve vodě. Pravidelně jezdí autokrosové závody, kde se v nejmladší kategorii stal v minulé sezóně mistrem republiky.

V jeziku se skrivajo majhne čarovnije, ki jim pravimofrazemi. To so besedne zveze, ki se delajo čisto običajne, a v resnici pomenijo nekaj čisto drugega, kot bi človek pričakoval. Kot majhni škrati med besedami — če jih razumeš, ti pomežiknejo. Zato danes odgrnimo tančico nad enim izmed njih.Vir: fran.si :Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov, slike: Artistly, bere Nataša Holy

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Katehezo za bolnike je starejše je pripravil bolniški župnik dr. Anže Cunk. Osrednja misel je zaupanje v zdravstveno in medicinsko osebje, ki je temelj učinkovite zdravstvene oskrbe. Ob tem pa boj oz. konflikt, ki ga bolnik doživlja v svojem odnosu z Bogom, dramatično razkriva, kako težko najde bolnik smisel v situaciji, v kateri se je znašel. Zato je pomembna njegova podoba o Bogu: je to usmiljeni Bog ali Bog, ki je muhast in človeka kaznuje z boleznijo? Nekaj besed smo namenili tudi postnemu času, ki je priložnost tako za bolne kakor za zdrave kristjane.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Podsećamo vas da je počela sa radom i naša prodavnica na internetu:

Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …

Med slovensko mladino je raba angleščine vse pogostejša tako v vsakdanji medosebni komunikaciji kot na družbenih omrežjih. Angleški izrazi po njihovem mnenju delujejo bolj sproščeno, z uporabo angleščine so tudi bolje povezani z globalnim svetom, v katerem odraščajo. Uporabljajo jo tudi zaradi novih pojmov, ki se pojavijo, pa zanje (še) nimamo ustreznega slovenskega poimenovanja. Trend je vse bolj prisoten tudi v medijih in popularni kulturi. Strokovnjaki opozarjajo, da so spremembe v jeziku naravne in da večjezičnost praviloma bogati posameznika ter jezik kot tak, in poudarjajo, da angleščina ne izpodriva slovenščine, temveč sobiva z njo in se prilagaja novemu času. Bolj zaskrbljujoče je, da imajo mladi vse več težav z razumevanjem zahtevnejših besedil v maternem jeziku. Zato je pomembno, da so jim v slovenščini na voljo kakovostne vsebine, ki so jim blizu in v katerih se prepoznajo.

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

To, katere besede izbiramo, kako nekaj povemo in o čem najpogosteje govorimo, je včasih še zgovornejše kot to, kaj povemo. Zato se je dr. Jernej Kaluža, raziskovalec s Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede lotil analize besedil glasbenih del balkan trapa. Pojasnil bo, kakšen jezik uporabljajo ustvarjalci, kako se razlikuje glede na državo, iz katere je pisec besedila, katere besede so v teh besedilih najpogostejše in kaj teme, ki se jih lotevajo, povedo o sodobni družbi in njenem pogledu na ljubezen.

Poslušalka je vprašala, če lahko naredi ribano kašo iz polnozrnate moke. Sestra Nikolina pritrjuje, mora pa v vsakem primeru pripraviti krepko testo, da ga bomo lahko ribali. Na 1 jajce naj bo 12-15 dag moke. Dobro ga moramo pregnesti na pultu ali delovni deski, da se jajce porazdeli. Če je testo preveč mehko, dodamo še malo moke. Če se nam noče sprijeti skupaj, pa kapljico olja. Ribamo lahko na prt ali pa direktno v vrelo juho. Pri uporabi polnozrnate moke sestra Nikolina priporoča, da ribamo bolj na debelo, grobo. Zato se bo tudi kuhala kakšno minuto več. Dodaja še, da ko je kaša kuhana, juho odstavimo, da ne bomo izgubili prave arome.

Gost Igor ŠKERBOT, svetovalec spec. za poljedelstvo, vrtnarstvo in okrasne rastline na Kmetijsko gozdarskem zavodu Celje je spregovoril o izzivih, o katerih so govorili na minulem Zelenjadarskem posvetu, na katerem so med drugim podelili tudi priznanja za najboljše kislo zelje in kislo repo. Zato je svetoval tudi o pravilnem postopku kisanja, ki privede do odličnih rezultatov.

"Koliko god vjerovali vlastitim sposobnostima i duhovnoj kondiciji, umor, lutanja, padovi i grijesi čovjekovi su životni suputnici. Zato je utješno znati da, koliko god naši padovi i lutanja bili beznadni, uvijek se možemo vratiti i nastaviti put. Tu nam je mogućnost darovao Isus Krist - čovjekov vjerni suputnik." Valentina Mandarić

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Založili jste si chovnou stanici a plánujete první štěňata? Chovatelka Renáta Tetřevová upozorňuje na to, že představa se může od reality značně lišit.Všechny díly podcastu Radioporadna můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Evropsko Jezuitsko združenje za begunce JRS se je oglasilo ob bližnji četrti obletnici konflikta med Rusijo in Ukrajino. Invazija, ki velja za največji evropski spopad po drugi svetovni vojni, je zahtevala več deset tisoč civilnih, več sto tisoč vojaških življenj. JRS s predanimi ekipami ob solidarnosti številnih velikodušnih ljudi, fundacij in organizacij z vsega sveta neprekinjeno nudi pomoč in spremlja tisoče ljudi, ki so bili nasilno izgnani iz svojih domov. Zato prosi, da jih še naprej podpirate na povezavi: https://jrseurope.org/en/take-action/donate/

Sirotek Jovo je bil pastir, ki si je močno želel, da bi o njem in njegovih delih pripovedovali junaške zgodbe in peli hrabre pesmi. Zato se odpravi na pot do večne slave. Kako se mu bo posrečilo priti v legendo? Režiserka: Rosanda Sajko Prevajalec: Jaša Zlobec Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbena oblikovalka: Ivana Stefanović Pastirček Jovo – Zvone Hribar Mama – Judita Hahn Kreft Roža – Stannia Boninsegna Knez Grgur – Boris Kralj Svinjar – Aleksander Valič Ded Spasoje – Branko Miklavc Pripovedovalec – Janez Hočevar Rifle Kmetje in bojarji – Božo Vovk, Iztok Jereb, Jože Mraz, Silvo Božič, Mina Jeraj, Mara Černe, Jože Valentič, Branko Završan Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1984.

Spotřebitelský veletrh válcovala AI a Nvidia s AMD na něm důrazně prezentovaly nové cloudové AI jednotky. CES 2026 naštěstí přinesl i skutečné spotřebitelské novinky. Zajímavé inovace se odehrávají v monitorech a televizorech. Ke stolním počítačům si budeme moct pořídit obrazovky s rozlišením 5K a 6K. Hlavně se ale opět zvedne obnovovací frekvence. Slibně působí technologie G-Sync Pulsar od Nvidie, která na 360Hz monitorech zajistí efektivní ostrost pohybu na úrovni 1000 Hz. AMD představilo aspoň jeden zajímavý výkonný procesor a Intel po čase představil procesory, které aspoň na papíře vypadají schopně. Články, které v podcastu doporučujeme: Samsung Micro RGB vs. Hisense a Sony RGB miniLED. Nejnovější technologie podsvícení na vlastní oči 2026 bude rokem zmateného zákazníka. Přicházejí Micro RGB televizory Program pořadu 02:06 – AI je všude 06:36 – Nové procesory 20:39 –XPS od Dellu se vrací 31:21 – Trendy v obrazovkách

Kako lahko pri sebi podpremo in okrepimo pozitivna, prijetna čustva?Psihologinja Ana Kozina opozarja, da smo ljudje zelo naravnani na negativna, na neprijetna čustva. Zato nas spodbuja, naj podpremo in okrepimo svoja pozitivna oziroma prijetna čustva, občutke in razpoloženja: od ljubezni in ponosa, do hvaležnosti in veselja. In na kakšen način lahko to storimo? Na to vprašanje med drugim odgovarja pozitivna psihologija. Ta mlada veja psihologije preučuje pogoje in procese, ki prispevajo k pozitivnim psihološkim stanjem, k dobremu počutju in h krepitvi pozitivnih odnosov. Ultrazvok. Sodeluje prof. dr. Ana Kozina (Pedagoški inštitut Ljubljana, Filozofska fakulteta Maribor). Daljši in bolj poglobljen pogovor z dr. Ano Kozina TUKAJ 

Sprašujemo se, kako pozitivno vplivati na črevesno mikrobioto, se primerno gibati in jesti, da bomo imeli zdravo črevesje in s tem tudi telo ter možgane. Zato v tokratni oddaji ponujamo tudi jedilnik, s katerim si lahko pomagamo pri boljšem delovanju našega telesa, predvsem naših možganov. Že kar nekaj časa je znano, da našemu črevesju pravimo tudi drugi možgani, v zadnjih letih pa smo prišli do spoznanj, da imajo črevesje in mikroorganizmi v njem pomembno vlogo tudi pri razvoju duševnih bolezni, kot so tesnoba, depresija, shizofrenija, pa tudi nevrodegenerativnih bolezni, kot je Parkinsonova bolezen. Gosti oddaje so: mikrobiologinja dr. Maja Rupnik z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in z Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, mikrobiolog dr. Blaž Stres s Kemijskega inštituta v Ljubljani in magistrica nutricionistike Ajda Strnad. Študije na področju mikrobiote in vpliva na možgane:  Povezava med črevesjem in duševnim zdravjem Boljša hrana je motivacija za večjo telesno aktivnost Mikroorganizem v črevesju lahko vpliva na razvoj nevrodegenerativnih bolezni V rubriki Xpertiza (od 00:28:33) se predstavlja Mihael Boštjan Končar, raziskovalec in asistent s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Poglavja: 00:02:12 Kaj je mikrobiota? 00:04:45 Imunski sistem je tudi v črevesju 00:05:57 Vpliv hrane in gibanja na duševno zdravje 00:10:46 Raziskave na področju povezave mikrobiota-črevesje-možgani 00:14:44 Kaj jesti za zdrave možgane 00:19:17 Prehrana, ki naj ne postane še en stresni faktor 00:22:18 Je kava dobra za našo mikrobioto? 00:23:15 Probiotiki - rešitev ali le kratkoročna potuha? 00:25:23 Fekalna transplantacija 00:28:33 Xpertiza: Mihael Boštjan Končar 00:03:39 Škodljivi in neškodljivi mikroorganizmi v telesu 00:26:20 Prihodnost raziskovanja na področju mikrobiote

Otvorili smo prodavnicu na podmedia.rs/historycastUgrabite merč dok ga još ima :)U XIII veku, veku, dok Evropa još zamišlja Mongole kao senku što se nadvija nad horizontom, jedan čovek već priprema nešto nezamislivo: premeštanje težišta najvećeg carstva u istoriji iz stepe u srce Kine. Kublaj kan ulazi u istoriju ne kao puki nastavak Džingis-kanove osvajačke mašinerije, već kao njen najambiciozniji vođa.To je trenutak kada nomadska vojska, navikla na otvorene ravnice i brzinu, mora da nauči da vlada gradovima čiji zidovi pamte hiljade godina. Kublaj shvata da se carstvo ne održava samo udarima konjanika, već sposobnošću da se prihvati i preoblikuje civilizacija koju osvaja. Zato od Pekinga pravi prestonicu koja simbolički i politički označava njegovu novu ulogu: vladara koji ne želi samo teritoriju, već želi poredak.Nikola Đukić i Nikola Šipka u ovoj epizodi seciraju taj prelomni trenutak. Prate kako Kublaj učvršćuje vlast u borbi protiv sopstvene braće, kako razume važnost kineske birokratije i koristi je da stvori dinastiju Juan, i kako iz jedne nomadske strukture proizvodi državnu mašinu koja funkcioniše u razmerama kakve svet do tada nije video.Istovremeno, Mongolsko carstvo širi se na jug, istok i more, ali upravo na tim granicama vidimo koliko su ogromne Kublajeve ambicije. Pokušaji osvajanja Japana, intervencije u Indokini, diplomatske igre u Centralnoj Aziji; sve to govori o vladaru koji ne miruje, koji razume da moć traje samo dok se širi, čak i kada imperija već pokazuje prve pukotine.U tom vrtlogu pojavljuje se Marko Polo kao čovek koji prvi put prenosi Evropi sliku o dvoru gde se upravlja papirom, novcem, kanalima, brzim poštama, astronomima i činovnicima koji pomeraju granice svakodnevice. Njegovi zapisi su i putopis i dokaz da je pod Kublajem nastao svet koji nadmašuje evropsku predstavu o redosledu, disciplini i veličini.Kako se najmoćnije nomadsko carstvo pretvorilo u kinesku dinastiju? Kako je baš u tom prelazu otkriveno koliko je Kublaj kan bio različit od svih Mongola pre njega? Zbog čega je baš Kublaj postao figura koja objedinjuje dva sveta - mongolski i kineski? I šta nam Marko Polo zapravo govori o Kublajevom svetu, a šta o granicama evropske mašte?Ovo je priča o vladaru koji je neposredno odredio tok istočnoazijske istorije i oblikovao svet mnogo pre nego što će Evropa to razumeti.

No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in KitajskeEvropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. Sašo Furlana z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti Jašo Veselinoviča, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay  

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

Ve svátečním speciálu se po roce objevil Lukáš, aby zvěstoval špatné zprávy. Za malé zásilky mířící do Evropské unie budeme platit víc. iRobot zpopularizoval domácí robotické vysavače, ale nedokázal se ubránit dravější konkurenci, takže vyhlásil bankrot. Firmu přebírají Číňané. Na Slovensku mají celosvětově třetí nejlepší mobilní sítě, zato Česko na žebříčku firmy nPerf skončilo čtrnácté. Výsledek to není tragický, ale pohled na drahé mobilní tarify nám náladu stejně nezlepší. Revolut v sousedním Polsku a ve Spojeném království spustil své služby a nabízí hodně muziky za málo peněz. V Polsku např. prodává 50 GB dat s neomezeným voláním za asi 150 korun. Jenže v Česku se podobně dobré nabídky pravděpodobně nedočkáme. Virtuální operátoři před lety sice situaci aspoň trochu zlepšili, ale síťoví operátoři jim nenabízejí takové podmínky, aby někdo nabídl 50 GB za 150 korun. Nečekáme to ani od Revolutu. V příštím roce pak budeme čelit řadě problémů včetně drahého hardwaru nebo snaze o zrušení soukromí na internetu. Nezapomeňte si také poslechnout rekapitulační Podcast Živě. V něm do detailu rozebíráme, v čem byl letošek hrozný a proč bude rok 2026 ještě horší. 01:13 – Příplatek za zásilky mimo EU 06:51 – iRobot vyhlásil bankrot 12:57 – Revolut uvádí levné mobilní tarify 22:44 – Obavy z roku 2026 23:33 – Slovensko má skvělá mobilní data 24:40 – Lukáš to má na másle

Jmenováním vlády se Andrej Babiš stal v pondělí stoprocentním premiérem a rázem se ocitl ve víru mezinárodního dění. Kde se cítí výborně a čtyři roky mu to viditelně chybělo. Zato teď si může užívat. Například skoro až euforickou gratulaci od Donalda Trumpa, jak je skvělé že je Babiš znovu šéfem vlády, a že společně dosáhnou velkého úspěchu v obraně, energetice nebo ilegální migraci. Jako se jim to údajně dařilo během prvních a skoro souběžných funkčních období.

Jmenováním vlády se Andrej Babiš stal v pondělí stoprocentním premiérem a rázem se ocitl ve víru mezinárodního dění. Kde se cítí výborně a čtyři roky mu to viditelně chybělo. Zato teď si může užívat. Například skoro až euforickou gratulaci od Donalda Trumpa, jak je skvělé, že je Babiš znovu šéfem vlády, a že společně dosáhnou velkého úspěchu v obraně, energetice nebo ilegální migraci. Jako se jim to údajně dařilo během prvních a skoro souběžných funkčních období.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

U vremenu u kojem svi govore, a malo ko zaista sluša, veština komunikacije postaje pitanje preživljavanja. Ne preterujemo: živimo u konstantnoj buci: digitalnoj, emocionalnoj, društvenoj. A upravo iz te tačke polazi razgovor psihijatra Mihaila Ilića i naše gošće, profesorke Zorice Tomić, komunikologa i autorke knjige Preživeti haos Ovo nije klasična epizoda o "boljoj komunikaciji“. Ovo je seciranje načina na koji se reči danas gube, pogrešno tumače, preusmeravaju, prelamaju kroz strahove, tempo života i neprekidna očekivanja. Mihailo i profesorka Tomić otvaraju pitanja koja izbegavamo: kako prepoznati sopstveni obrazac komunikacije? Kako biti jasan u svetu u kome se komunikacija raspada na fragmente? Šta znači razgovarati u doba konstantnog preopterećenja i površnosti? I gde je u svemu tome granica, ona na kojoj čuvamo sebe, ali i odnos sa drugima? U epizodi se ne traže brza rešenja. Naprotiv: razgovor ulazi u dubinu, u podtekste, u ono što ljudi najčešće prećute, a što najviše određuje način na koji živimo jedni sa drugima. A kroz celu priču provlači se i simbolika promene, jer komunikacija je živa stvar, menja se zajedno sa nama. Zato je ovde i Rosa, prirodna baš kao i promena, kao podsetnik da jasnoća, fleksibilnost i otvorenost nisu luksuz, nego neophodnost u svetu koji se menja brže nego ikad. Ovo je epizoda za sve koji žele da razumeju ne samo kako da govore , već kako da dopru. I da usred haosa nauče ono najvažnije: da se razgovor može preživeti, ali i preoblikovati.

Jak se v hudbě může uplatnit hlas skřivana nebo třeba vlaštovky? A můžeme i o kohoutovi a slepici říct, že jsou mistři pěvci? Šéfredaktor stanice Českého rozhlasu D-Dur Lukáš Hurník připravil 32dílnou sérií, ve které zkoumá, jak je to s muzikálností ptačího zpěvu. „Třeba stehlík, ten chrlí motivy jeden za druhým a už se k nim nevrací. To je takové improvizování. Ale slavík, to je skladatel,“ poukazuje hudební šéfredaktor Lukáš Hurník. Který ptačí hlas je jeho nejoblíbenější?Všechny díly podcastu Host Lucie Výborné můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Jak se v hudbě může uplatnit hlas skřivana nebo třeba vlaštovky? A můžeme i o kohoutovi a slepici říct, že jsou mistři pěvci? Šéfredaktor stanice Českého rozhlasu D-Dur Lukáš Hurník připravil 32dílnou sérií, ve které zkoumá, jak je to s muzikálností ptačího zpěvu. „Třeba stehlík, ten chrlí motivy jeden za druhým a už se k nim nevrací. To je takové improvizování. Ale slavík, to je skladatel,“ poukazuje hudební šéfredaktor Lukáš Hurník. Který ptačí hlas je jeho nejoblíbenější?

„Ach, ta historie na facebooku. Za to se snad stydí každý z nás, když na mě vyskočí jednou za čas, nejraději bych ji celou smáz,“ začíná takzvaná rychlovka Jana Pokorného alias Pokáče, která glosuje dění kolem problematických postů Filipa Turka (za Motoristy). „Preferuji rychlovky nepolitické, protože politika je vyhrocené téma. Takže se snažím psát, když je hokej nebo Vánoce. Jenže ty jsou každý rok stejné. Zato ve společnosti se dějí různé věci,“ říká v Osobnosti Plus.

Do novej epizódy hokejového podcastu suSPEAK na ŠPORT.sk s Marekom Marušiakom a Rastislavom Konečným prijal pozvanie bývalý extraligový útočník, dnes 44-ročný veterán pôsobiaci v tretej najvyššej súťaži v drese HC Dukla Senica René Jarolín.Čo ho drží pri hokeji tak dlho? Ako zvláda kombináciu práce, rodiny, tréningov, zápasov a rekreačného futbalu? A prečo sa stal novým predsedom futbalového klubu v obci, kde trávi voľný čas?V podcaste na ŠPORT.sk rodák zo Skalice priblížil, že hoci už „päť rokov končí”, motivácia stále nehasne. V Senici pravidelne vtipkujú, či bude aj naďalej pokračovať, a kým dokáže strieľať góly či pomôcť prihrávkou, nevidí dôvod prestať. „Stále ma to baví. Je to síce amatérska liga, ale korčuľovať treba aj tam. Som rád, že sa popri práci aj hýbem,” hovorí s úsmevom.V rozhovore zároveň odkrýva aj svoj futbalový život. Popri hokeji hráva za TJ Družstevník Prietrž a od januára sa stal dokonca predsedom klubu. S manželkou pracujú na vynovení zázemia a snažia sa posunúť miestny futbal o krok vyššie.Reč prišla aj na syna, ktorý si síce príde pozrieť zápasy v Senici, no hokej ako divák veľmi neprežíva. Zato o to viac kritizuje. „On príde, pozrie a povie: ‚Mňa to nebaví.' On je takýto kritik. V sedemnástich rokoch už sa radšej bude túlať po meste,” smeje sa René Jarolín.V podcaste nechýbali ani úsmevné spomienky na roky v Skalici a na pamätné súboje s Popradom. Nezabudol ani na svoju pestrú hokejovú cestu po Európe. Zaspomínal si na pôsobenie v Edinburghu Capitals, kde zažil typický britský hokej s vášnivými fanúšikmi, ako aj na angažmány v ďalších kluboch na ostrovoch. Priblížil aj svoje obdobie v Marseille, ktorú dodnes označuje za jednu z najšpecifickejších zastávok kariéry.

„Ach, ta historie na facebooku. Za to se snad stydí každý z nás, když na mě vyskočí jednou za čas, nejraději bych ji celou smáz,“ začíná takzvaná rychlovka Jana Pokorného alias Pokáče, která glosuje dění kolem problematických postů Filipa Turka (za Motoristy). „Preferuji rychlovky nepolitické, protože politika je vyhrocené téma. Takže se snažím psát, když je hokej nebo Vánoce. Jenže ty jsou každý rok stejné. Zato ve společnosti se dějí různé věci,“ říká v Osobnosti Plus.Všechny díly podcastu Osobnost Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Pro politické partaje je to prestižní komunální post. Rozpočet je tam větší než na leckterém ministerstvu. A je k tomu i pěkný zlatý řetěz. Tak proč se na post pražského primátora nikomu nechce?„Taková situace tu ještě nikdy nebyla. Ani jedna z důležitých stran nemá v Praze deset měsíců před volbami jasného favorita na primátora,“ říká Václav Dolejší.ODS, lidovci a TOP 09 ještě ani nevědí, jestli chtějí jít zase Spolu. „Zato ale vědí, že nechtějí, aby je znovu vedl Bohuslav Svoboda. Který Prahu řídí tak, že si půlka Pražanů myslí, že je primátorem pořád Pirát Hřib,“ dodává Lucie Stuchlíková.Zdeněk Hřib se přesunul do Sněmovny, stejně jako Patrik Nacher, minulý lídr kandidátky ANO. „V ANO se hlásí Ondřej Prokop nebo bývalý primátorka Adriana Krnáčová. Jenže jako vždy se čeká hlavně na to, s čím přijde šéf,“ dodává Dolejší. Lídr Prahy sobě Jan Čižinský chce spíš do Senátu a pražský STAN se pořád nevzpamatoval z kauzy Dozimetr. A Motoristé? Ti si myslí na někdejší primátora Pavla Béma - sice člena ODS, ale také nastupujícího protidrogového koordinátora v Babišově vládě. „Trochu za tím cítím Andreje Babiše, který si chce koaličního partnera vypěstovat i tady a splnit si svůj sen - uzmout svým protivníkům i vládu nad hlavním městem,“ vysvětluje Stuchlíková.„V Praze chce být každý dvojka a nikdo jednička. Je to totiž hrozně nevděčná pozice - máte stejný hlas jako ostatní radní a na paty vám šlape 57 starostů městských částí, kteří sledují jen svoje zájmy. Něco prosadit je těžké,“ myslí si Dolejší.Kde všude postaví Pavel Bém Motoristům tunely? Má Filip Turek problémy se zády ze stresu? A koho ukázal Andrej Babiš na Hradě při jmenování? Všechno se dozvíte v čerstvé epizodě trojnásobného podcastu roku.----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

U vremenu u kojem svi govore, a malo ko zaista sluša, veština komunikacije postaje pitanje preživljavanja. Ne preterujemo: živimo u konstantnoj buci: digitalnoj, emocionalnoj, društvenoj. A upravo iz te tačke polazi razgovor psihijatra Mihaila Ilića i naše gošće, profesorke Zorice Tomić, komunikologa i autorke knjige Preživeti haos Ovo nije klasična epizoda o "boljoj komunikaciji“. Ovo je seciranje načina na koji se reči danas gube, pogrešno tumače, preusmeravaju, prelamaju kroz strahove, tempo života i neprekidna očekivanja. Mihailo i profesorka Tomić otvaraju pitanja koja izbegavamo: kako prepoznati sopstveni obrazac komunikacije? Kako biti jasan u svetu u kome se komunikacija raspada na fragmente? Šta znači razgovarati u doba konstantnog preopterećenja i površnosti? I gde je u svemu tome granica, ona na kojoj čuvamo sebe, ali i odnos sa drugima? U epizodi se ne traže brza rešenja. Naprotiv: razgovor ulazi u dubinu, u podtekste, u ono što ljudi najčešće prećute, a što najviše određuje način na koji živimo jedni sa drugima. A kroz celu priču provlači se i simbolika promene, jer komunikacija je živa stvar, menja se zajedno sa nama. Zato je ovde i Rosa, prirodna baš kao i promena, kao podsetnik da jasnoća, fleksibilnost i otvorenost nisu luksuz, nego neophodnost u svetu koji se menja brže nego ikad. Ovo je epizoda za sve koji žele da razumeju ne samo kako da govore , već kako da dopru. I da usred haosa nauče ono najvažnije: da se razgovor može preživeti, ali i preoblikovati.

Zdravo. Kitajci trkajo na vrata, Rusi rožljajo z orožjem, mi pa najdemo rešitev, ki bo Evropo rešila pred gotovim propadom. Rešitev je preprostejša, kot bi se razmišljujočemu zdelo in mi verjamemo, da nam bo z jeklenimi jetri in močno voljo tudi uspelo. Ugotovimo tudi, da mladina ne pije več (oz. pije bistveno manj), manj je socialna in je vedno več na mobilnih telefonih. Zato je čisto logično, da predlagamo evropski renesančni program, ki vključuje petdnevni vikend, pivske ekskurzije, tečaje zmernega pitja alkohola in podobno. V nadaljevanju poglavja se naši junaki znajdejo v kavlju 22 afriške birokracije.

Kakav odnos CEO-a i CMO-a čini kompaniju liderom na tržištu? U novoj Digitalk epizodi, sa Aleksandrom Nikolićem (Na Sva Zvona) analiziramo šta je potrebno da marketing postane strateška funkcija, a ne samo servis. Aleksandar naglašava da je kultura ključna: ako CEO ne vidi marketing kao stratešku funkciju, CMO će brzo otići. Zato je uloga moderne agencije ključna: ona ne sme biti samo kreativni servis, već strateški saveznik koji pomaže CMO-u da sve kreativne ideje prevede na merljive poslovne parametre – prihod, profit, lojalnost. Govorimo o tome kako izgleda usklađen jezik i kako se gradi strateško poverenje koje marketing transformiše u generator rasta. Pričamo o tome kako agencija postaje saveznik u ovom prevodu, pomažući CMO-u da pred CEO-a izađe sa dokazima o poslovnom učinku, a ne samo sa kreativnim idejama. Aleksandar Nikolić, Founder & Chief Bell Ringer @ Na sva zvona - https://www.linkedin.com/in/aleksandarnikolic82/ O čemu smo pričali: - Uvod i predstavljanje - Od ljubavi prema umetnosti do advertising industrije - Kako CEO vidi svoju ulogu u marketingu, a kako CMO? - Koje metrike CEO ceni i kako CMO treba da ih predstavi? - Kako izgleda zdrav odnos CEO-a i CMO-a u praksi? - Kako agencija može pomoći CMO da bude partner CEO - Tehnologija u kreativnoj industriji - Agencijski modeli koji će opstati Pratite Digitalk podkast za više tema iz digitalnog marketinga, advertajzinga i karijere u kreativnoj industriji: LN: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs FB: https://www.facebook.com/Digitalk.rs IG: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Digitalne usluge Raiffeisen banke koje preporučujemo za mala i srednja preduzeća: https://bit.ly/48J4ch9 - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA vitamini i minerali - https://bivits.com/kategorija/bivits-paketi/ Puno obaveza, stres, prekovremeni rad... zvuči poznato? E, za to imamo pravo rešenje. To su BiVits ACTIVA vitamini i minerali. Sa njima ćete lako uzeti zdravlje u svoje ruke i više od toga. Preporučujemo vam NO STRESS paket – kombinacija tri suplementa koja pomažu da se bolje naspavate, smanjite napetost i podignete energiju. Na BiVits sajtu možete pronaći kombinaciju koja je baš za vas, a uz poseban kod DIGITALK ostvarujete i 25% popusta! Uzmite zdravlje u svoje ruke – uz BiVits ACTIVA vitamine i minerale! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "Strategija plavog okeana" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«

Prehranska podpora in prehranska terapija morata biti skrbno premišljeni, slediti morata strokovnim smernicam in temeljiti na posameznikovih izvidih. V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost. Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana). Iniciativa Ntrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Finančno ministrstvo po opozorilu Evropske komisije, da bi lahko bil slovenski proračunski načrt za prihodnje leto v neskladju z evropskimi fiskalnimi pravili, pojasnjuje, da so dokumente poslali v Bruselj še pred sprejetjem božičnice. Zato napovedujejo podroben pregled izdatkov. Medtem ekonomisti poudarjajo, da se opozorila Evropske komisije ujemajo z njihovimi ocenami: že pred meseci so pristojne opozorili na manjšo rast prihodkov in naraščajočo porabo zaradi reforme plač v javnem sektorju. Slovenija po oceni ekonomistov za zdaj ne krši evropskih fiskalnih pravil, je pa blizu tega. Drugi poudarki: - Slovenija prejela četrto izplačilo evropske pomoči iz mehanizma za okrevanje in odpornost, za naslednje naj bi zaprosila še letos. - Vlada želi z novim interventnim zakonom za zdravstvo izboljšati razmere na kadrovskem področju, pri dostopnosti storitev in glede bolniških staležev. - V Novi Gorici od danes na ogled razstava Mesto na meji, ki predstavlja zgodovino Goriške v 20. stoletju.

Veľká časť vládnych a koaličných politikov odmieta komunikovať so štandardnými médiami alebo s nimi komunikuje len pasívne agresívne. Zato rôznym influencerom nemajú problém poskytnúť rozhovory, a to ani vtedy, ak šíria dezinformácie. Práve naopak a dokonca im aj platia. Napríklad Richard Raši, keď ešte viedol ministerstvo investícií, zamestnával na dohodu dezinfluencerku Mimi Šramovú, známu nekritickými rozhovormi s viacerými politikmi. Nejde pritom ani o najhorší zo všetkých prípadov. Dezinfoscéna sa za tejto vlády etablovala ako nástroj propagandy a jej sledovanosť rastie. Nikola Šuliková Bajánová sa o téme rozpráva s reportérom denníka SME Martinom Hodásom. Zdroj zvukov: YTB- Mimi Šramová Odporúčanie: V mojom dnešnom odporúčaní na záver sa prenesieme na ostrov, ktorý zachováva tajomstvá Zeme. Denník The New York Times zachytáva indonézsky ostrov Sulawesi na krásnych až surreálnych fotografiách a krátko píše o jeho výnimočnosti, ktorá stojí podľa mňa aj za vašu pozornosť. – Všetky podcasty denníka SME nájdete na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠sme.sk/podcasty⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ – Odoberajte aj audio verziu denného newslettra⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SME.sk⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ s najdôležitejšími správami na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠sme.sk/brifing⁠⁠⁠See omnystudio.com/listener for privacy information.

Zdravo. Tokrat smo z vami Gustl, Lojz in Štef, konca sveta pa ni! Zato smo začeli epizodo z razpravo nesmrtnosti duše in o tem, kaj se z njo zgodi ob teleportu, ter ugotovili, da je demenca najbrž razkrajanje duše. Spomnimo se tudi na novico, da tudi v cerkve prihajajo POS terminali in brezgotovinsko poslovanje. Švedski akademiji, ki podeljuje Nobelove nagrade predlagamo, da za oranžnega zeta izumi posebno priznanje: Nobelovo nagrado za Trumpa. Take nagrade nima in je ne bo imel nihče drug. Naj bo to najlepša nagrada in najbolj velika. Večja kot navadne Nobelove nagrade. In bolj zlata. In bolj unikatna. Enkratna. Seveda ne pozabimo na Komodo, na zmaje in na kačo, ki je padla z nadstreška, spomnimo pa se tudi na slikanje s tigri (tega raje ne počnite) in posledično na Darwinove nagrade!

On this episode of A Scrap Life, Brett is joined by Ian Laffey of Zato North America to discuss the strategic necessity of specialized equipment like dual shaft shredders for bridging processing gaps, navigating market volatility, and finding a profitable niche for growth. Produced by Recycled Media.