Podcasts about zato

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Ko se cene zlata po rekordnih ravneh znova ohlajajo in se med vlagatelji krepi negotovost, Simon Skubin iz OptimTraderja opozarja, da zlato ni več poceni zatočišče in da trg potrebuje hladen tuš. Zato pravi, da zlata ta hip ne bi kupoval. V času snemanja epizode je cena zlata upadla s 4.050 na 3.977 dolarjev za unčo. “Če bi se popravek nadaljeval in bi cena zlata upadla proti 3.500 dolarjem za unčo, me to ne bi presenetilo. Takšen padec bi bil izjemna nakupna priložnost.” Kljub kratkoročnim popravkom Skubin ostaja dolgoročno optimističen glede plemenitih kovin, saj bikovski trend – po njegovem prepričanju – še ni končan. “Ne bi bil prav nič presenečen, če bi cena zlata dolgoročno poskočila celo do 10.000 dolarjev.”Pred mikrofonom: Simon Skubin, Optimtrader ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

Oktober je mesec požarne varnosti, v katerem gasilci in gasilke ozaveščajo o pomenu preprečevanja požara in ravnanja ob požaru. Letošnja osrednja tema je evakuacija s poudarkom na hitrem in varnem umiku. Zato bo to ena od tem četrtkovega Svetovalnega servisa, ko bo z nami Suzana Anžur, predstavnica Gasilske zveze Ljubljana. Med drugim pa nas bodo zanimali preventivni nasveti za preprečitev dimniškega požara in recimo manjšega požara na štedilniku.

V Jezusovem trpljenju in vstajenju se nam Bog predstavlja kot čakajoči Bog. To je drugi vidik čakanja, ki zadeva naše celotno duhovno življenje. Zato bi rad ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Predsednica Nataša Pirc Musar bo še pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo po njeni napovedi marca, skušala zagotoviti imenovanje novega guvernerja Banke Slovenije in varuha človekovih pravic. Zato bo po številnih neuspešnih predlogih parlamentu ponovila razpisa za obe funkciji. V oddaji tudi: - Dober mesec pred prehodom na sistem dolgotrajne oskrbe opozorila o nejasnosti - Meddržavno sodišče odločilo: Palestinci pod izraelsko okupacijo imajo pravico do svoje lastne države - Nina Ukmar iz kabineta ministrice za kulturo na vodstven položaj tržaškega gledališča

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Avtorica se po šestdesetih letih vrača k svoji mladostni ljubezni – Georgeu Orwellu, čigar roman je leta 1967 prvič prevedla v slovenščino, ko je bil Orwell še prepovedan v vzhodni Evropi. Danes raziskuje Orwellov sprejem na vzhodu in sodeluje z George Orwell Society, kjer je objavila članke o prevajanju njegovih del. Ob raziskovanju Živalske farme pa jo je prevzela skrivnostna usoda ilustratorja Karla Hrovatina, avtorja naslovnice z značilnim prašičem iz leta 1970 – umetnika, o katerem danes ne ve nihče ničesar. Zato se je odločila, da ga poskusi najti.

Vas jezijo oglasi za nezdravo hrano, s katerimi smo ves čas obkroženi? Vas moti oglaševanje kosmičev, ki imajo preveč sladkorja, a ustvarjajo vtis zdrave hrane? Ste opazili, da se kot Naša super hrana najmočneje promovirajo mesni in mlečni izdelki, ne pa tudi zelenjava, ki jo po prehranskih nutricionistkinih priporočilih v Sloveniji zaužijemo premalo. Ta opažanja in dejstvo, da država z javnimi sredstvi podpira porabo in proizvodnjo hrane, ki je v nasprotju s podnebnimi cilji so zmotili Umanotero in Zvezo potrošnikov Slovenije. Omenjeni organizaciji ob svetovnem dnevu poudarjata, da je oglaševanje najmočnejše orodje, ki vpliva na to, kaj bomo kupili in kaj bomo jedli. Zato pozivata državo k celovitim sistemskim spremembam, kot ključne ukrepe predlagata zakonsko omejevanje oglaševanja škodljive hrane ter prenovo državnega sistema promocije hrane, zakonodajno omejevanje ali prepoved oglaševanja škodljive hrane, podporo kmetom pri preusmeritvi v trajnostne prakse in med drugim prehransko opismenjevanje v šolskih programih.

V času osamosvajanja Slovenije se je pokazalo, da je področje obrambe eno od temeljnih področij vsake države. Vojna na evropskih tleh, nas opozarja, da tega področja ne smemo zanemarjati. Zato smo tokrat spregovorili o domači obrambni industriji. Zakaj je potrebna? Kaj trenutno imamo? S kom sodelujemo? Kje se odpirajo nove možnosti? O tem sta spregovorila direktor Grozda obrambne industrije Slovenije – GOIS Boštjan Skalar in državni sekretar na ministrstvu za obrambo Boštjan Pavlin.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Kamnita pokrajina, valovito in razgibano površje, pod njim pa skrivnosten svet jam in podzemnih rek – vse to so značilne poteze kraškega sveta. In če je edinstvenost jamskega življenja vsem dobro poznana, pa tudi nad zemljo kras skriva presenetljivo biotsko bogastvo.V vrtačah in drugih kotanjah se nabira zemlja, tam se zadržuje vlaga in tako se ustvarjajo razmere, ki se od okolice občutno razlikujejo in ravno to daje številnim rastlinskim in živalskim vrstam življenjski prostor. Ta preplet žive in nežive narave pa je izredno ranljiv; danes poleg človekove dejavnosti nanj dodatno pritiskajo še podnebne spremembe. O povezanosti živega in neživega sveta, o vlogi vrtač za biotsko pestrost in o varovanju nežive narave bo spregovorila tokratna gostja Podob znanja, dr. Mateja Breg Valjavec z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.   Foto: Mateja Breg Valjavec (Klara Jurečič)

Ko se gibljemo, smo živi. Gibanje nam daje občutek živosti. In, ko posedemo telo, posedemo tudi možgane in bolj celovit razvoj človeka, mladega še posebej. Nevroznanost potrjuje, da je fizična vadba najboljši način za povečanje števila možganskih celic. In seveda, ne pozabimo na tisti pregovorni – »zdrav duh v zdravem telesu«. Telesna vzgoja – vzgajanje telesa torej, je pomemben gradnik slehernika, žal pa se ji v sodobni družbi stremljenja za dosežki in presežki, posvečamo predvsem premalo celovito, tudi v šolskem sistemu. Zato v tokratni Intelekti prav o tem - v središče postavljamo gibanje. Za debato so z nami gostje: dr. Milan Hosta - profesor športne vzgoje z doktoratom s področja filozofije, natančneje etike športa, delujoč tako v akademskem svetu, kot v praksi z mladimi in trenerji prof. dr. Tanja Kajtna - doktorica psiholoških znanosti z ljubljanske Fakultete za šport, že vrsto let sodeluje s številnimi vrhunskimi športniki, je tudi predsednica Sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije mag. Matic Novak - ustanovitelj projekta Modri junaki in soustanovitelj Inštituta za razvoj potencialov ADHD, kot nekdanji reševalec, vojak in človek z diagnozo ADHD je svojo osebno izkušnjo preoblikoval v poslanstvo, s katerim navdihuje in podpira druge prek delavnic, predavanj in svetovanj

Pred drugo epizodo petdelne radijske serije o materinstvu in (ne)materinstvu z naslovom Ksenija predvajamo pogovor o njej in o celotnem delu, ki ga je avtorica Tjaša Mislej najprej pisala za gledališče. Nominirano je bilo za Grumovo nagrado in je bilo med izbranimi na natečaju ljubljanske Drame, v kateri bo v kratkem tudi uprizorjeno. Vilma Štritof je vodila pogovor na letošnjem festivalu Teden slovenske drame, ki je tudi partner radijskega projekta. Zastavljen je interdisciplinarno, saj besedilo odpira številna vprašanja intimnega in družbenega življenja sodobne ženske in matere. Zato sta poleg avtorice Tjaše Mislej in radijske režiserke Špele Kravogel v pogovoru sodelovali še dr. Ana Svetel, antropologinja in pisateljica, in dr. Katarina Možina, družinska psihoterapevtka. Pogovor je bil posnet aprila letos v Prešernovem gledališču Kranj.

On this episode of A Scrap Life, Brett is joined by Ian Laffey of Zato North America to discuss the strategic necessity of specialized equipment like dual shaft shredders for bridging processing gaps, navigating market volatility, and finding a profitable niche for growth. Produced by Recycled Media.

Proljeće je stiglo u Australiju, a s njim i poziv vodeće organizacije za sigurnost hrane da Australci provedu proljetno čišćenje svojih hladnjaka, zamrzivača i smočnica. Nedavno istraživanje pokazalo je da više od polovice Australaca bolesti koje se prenose hranom smatra ozbiljnom prijetnjom, no manje od polovice dosljedno primjenjuje sigurne navike u pripremi hrane kod kuće. Zagovornici i zdravstveni stručnjaci upozoravaju da s dolaskom toplijih dana rizik od trovanja hranom dodatno raste. Zato preporučuju redovito provjeravanje roka trajanja proizvoda, čišćenje kuhinjskih površina i pravilno čuvanje namirnica kako bi se spriječile moguće infekcije i očuvalo zdravlje obitelji tijekom vrućih mjeseci koji dolaze.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

Věk magie se blíží ke svému vrcholu. Intriky bují, klany čarodějů zbrojí a připravují se na nejistou budoucnost. Maverick stojí těsně před počátkem své profesionální kariéry. Není nejsilnější, není nejchytřejší, není nejnadanější, nemá vlivné příbuzné a přátele. Zato má silného nepřítele, a to přímo v domovském klanu.Maverick, čaroděj na odstřel, hraje o život, a aby alespoň chvíli držel se zubatou krok, musí použít všechno, co umí a čím vládne - důvtip, ostrou čepel, nekompromisní kouzla. Je otázka, zda mu to bude stačit…https://www.walkeravolf.czAutor: Miroslav ŽambochŽánr: FantasyČte: Štěpán CoufalFormát: MP3 download (nekráceno)Obálka: Lukáš TůmaDélka: 2 hodiny a 5 minut

Tři strany mají více společného než rozdílného. Motoristé nejvíc ze všech nenávidí přírodu, chudé a život vůbec. SPD a Stačilo spojuje lísání k Rusku a odpor k NATO. SPD dává pozor, aby se pomáhalo jen bílým českým slušným pracujícím lidem a nikomu jinému. Dohromady pak všichni nesnáší Evropskou unii a imigraci. V úctě chovají miliardáře. Zato by Stalin poslal Stačilo! do gulagu. Podpořte vznik dalších dílů: https://www.darujme.cz/projekt/1205779

V Turističnem društvu Barje si od nekdaj na različne načine in z različnimi ukrepi prizadevajo ohraniti naravo čim bolj nedotaknjeno. Zato so sprožili zanimivo akcijo imenovano- ploganje. To je kombinacija teka (ali sprehajanja) in pobiranja smeti. Ta skandinavska oblika eko-športa je osvojila svet s svojo preprostostjo in učinkovitostjo, pa ima na Ljubljanskem barju še poseben pomen.

„Bloger Vidlák není žádnej geniální hospodář,“ vykládá o sobě ve třetí osobě Daniel Sterzik na jednom z posledních mítinků hnutí Stačilo! v Chomutově.„Bloger Vidlák pouze chce, aby kapitál zůstal tady a investoval se v této zemi. A když už, pane majiteli, si jó nutně potřebuješ postavit v Holandsku novou jachtu, tak ti to tady zdaníme. A pořádně,“ těší se Sterzik, jak po volbách zatočí s nadnárodními korporacemi.Jeho vystoupení vlažně zatleská zhruba třicítka diváků, převážně důchodového věku. Víc nadšenců do boření kapitalismu Vidlák několik dní před volbami do chomutovského kina Svět nepřilákal.Vidlák se ovšem absencí hosta ani publika nenechá odradit. V hodinu a půl dlouhém vystoupení načrtne verzi Česka poté, co se Stačilo ujme „změny režimu“.Nejvíc do varu se ale lídr Stačilo! dostane, když popisuje, jak oné slibované změny režimu po volbách dosáhnout. Na příkladu sociální demokracie plamenně dokládá, že to může být snazší, než to vypadá.„Když SOCDEM oznámila záměr, že půjdou s námi, tak to u nich vzbudilo šok. Celá ta jejich oranžová topka, všichni ti Petříčci, Pocheové, Dienstbieři, tady ti škůdci a žáby na prameni zvedli krovky a vypadli. Sami. Nemuseli jsme jim udělat nic,“ líčí Sterzik rétorikou připomínající generálního tajemníka ÚV KSČ Milouše Jakeše.„A já věřím, že podobný šok nastane teď po volbách. Že to bude takový Stalingrad pro ty vládní strany, že z toho šoku vyklidí pozice víc, než by museli. A že to budeme mít v té první chvíli usnadněné,“ dodává za potlesku seniorů.Komu soudruzi jako první zakroutí krkem? Jak Stačilo! posílí aktuální rozhodnutí Ústavního soudu? A kde může průvodčí nejsnáz chytit žloutenku? Poslechněte si reportážní epizodu Vlevo dole!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo. Vsaka predstava tako lahko postane mikrokozmos prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna aktualnega sveta. Temačnosti, duhovne pohabljenosti in izprijenosti ali absurdnosti v sodobnih konceptih družb, ki jih je Brecht očitno zaznal v porajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, velikokrat prikaže s kančkom posmehljivosti in ironije. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, kar je sodilo v meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča kreativnih uporov, se je poslužil t.i. odtujitvenega učinka.Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom, za katerega je zelo pomemben kriterij razrednega boja, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali ... Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)   

Veliki pohod je eden od številnih filmov, ki so adaptacije romanov klasika žanra grozljivke Stephena Kinga. Ni nenavadno, da ga je režiral Francis Lawrence, režiser Iger prestola, ki sodijo v enak žanr. Film je postavljen v distopično avtoritarno Ameriko srede dvajsetega stoletja. Natančneje, v prepoznavno južnjaško pokrajino. ZDA so že dolgo časa v krizi. Zato vsako leto organizirajo tekmovanje, na katerem tekmujejo mladi moški oziroma fantje, tekmovanje v hoji. Prenos tekme vsako leto dvigne produktivnost in prispeva k rasti BDP. Pravila so preprosta: ves čas je treba ohranjati hitrost petih kilometrov na uro, ob vsakem zaostanku ali spremembi smeri hoje tekmovalec dobi določeno število opozoril, potem pa ga ustrelijo. Zmaga tisti, ki ostane najdlje. A če bi film gledali zgolj v luči avtoritarizma, bi mu naredili krivico. Literarna predloga je iz leta 1979, iz obdobja, ko se je zagnal neoliberalni cikel kapitalizma. Prijava na tekmovanje je prostovoljna, vendar se nanj prijavijo skoraj vsi fantje v generaciji. Demokracija ne vodi v svobodo, temveč v potrjevanje uradne ideologije. Tekmovanje je dogma in tekma, ki je prispodoba tržne tekme, določa vse odnose med tekmovalci, tudi prijateljske. V ospredju je odnos med svetlopoltim Cooperjem Hofferjem in temnopoltim Davidom Jonssonom. Vendar barva njune kože ni relevantna. Pomembno je le, da sta tekmovalca oziroma, v alegorični interpretaciji, delavca. Gre za železne zakone tekme oziroma trga, za hladno objektivnost. Sodelujejo pripadniki različnih ameriških »ras«. Filmu uspeva potujitev resničnosti prek spretnega odmerjanja novih informacij. Kar se na začetku zdi dokaj normalno, a malo srhljivo, se kasneje začne razkrivati kot popolnoma iracionalno in okrutno. Z učinkom šoka, značilnega za Kingovo pripovedništvo, nas film zbuja iz lastne ideologije. Vizualno je minimalističen in še posebej privlačen za slovenske gledalce. Zeleno ruralno okolje spominja na slovensko pokrajino in vzbuja aluzije na lastno kulturo pohodništva. Tudi ko karavana končno prispe v mesto, je to majhno, dokaj pusto in z evropsko arhitekturo. Ob poti pa so v obliki krajev in ljudi izpostavljeni simboli ameriškega popkulturnega imaginarija, ki predstavljajo njeno srhljivo zgodovino. Če trg določa vse medčloveške odnose, določa tudi njihov odnos do lepega in plemenitega, pa tudi izražanje altruizma ali sociopatije in upora. Gre za izvrstno študijo karakterjev in odpiranje bistvenih vprašanj eksistence prek historičnega pogleda. Omogočili so jo tudi mladi igralci, ki so svoje vloge odigrali prepričljivo. In kljub vsej distopičnosti bodo lahko pozorni gledalci v njem odkrili svetlo revolucionarno sporočilo s pomembnim obratom za naš čas.

Ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Zadnje obdobje življenja je pogosto najbolj dragocen čas, ko se uredijo marsikateri odnosi. Je pa tudi čas, ko bolnik potrebuje veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Zato je še kako pomembno, da znajo sodelovati službe, posamezniki, civilnodružbene organizacije in svojci, ko poskušajo odgovoriti na človekove zdravstvene, duhovne, duševne in socialne potrebe. Kje to sodelovanje že poteka in kje so težave, smo se pogovarjali na okrogli mizi v okviru posveta, ki ga je pripravila Slovenska Karitas. Prisluhnite v oddaji Pogovor o!

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Izraelska vlada se ne pusti motiti. Kljub temu, da je neodvisna preiskovalna komisija Sveta za človekove pravice Organizacije združenih narodov ugotovila, da Izrael nad Palestinci izvaja genocid, izraelska vojska nadaljuje pustošenje po palestinski enklavi. Gaza je pekel na zemlji in hkrati največja hiralnica na svetu. Čeprav ves svet v živo spremlja genocid nad tamkajšnjim prebivalstvom, po dveh letih mednarodni akterji še vedno omahujejo s sankcijami zoper Izrael. Zato ni presenetljivo, da ob molku in sprenevedanju pri tako odločnem odmiku od civilizacijskih norm, človeštvo tone v anarhijo, brezvladje, kaos – svet brez pravil. Svet, v katerem pravila na novo določa politična moč, podkrepljena z vojaško silo. Čeprav sva se pred nekaj tedni za to sezono poslovila, sva poletni dopust morala prekiniti s posebno epizodo. Bomo šli jeseni na dva referenduma, na enega ali referendumov sploh ne bo? Petkovo glasovanje o predlogu Levice za referendum o dvigu obrambnih stroškov na tri odstotke je zarisalo novo politično podobo Slovenije. Na isti strani so se znašli poslanci vladne Levice in Socialnih demokratov ter opozicijskih SDS in NSi. Poraženec tega zapleta, predsednik vlade Robert Golob, je slabe pol ure kasneje udaril z napovedjo nove referendumske pobude – o članstvu Slovenije v Natu. V kaosu, ki je sledil, se vse strani borijo za svoj košček pozornosti in za svojo resnico, najin gost, komentator časopisa Delo Uroš Esih, pa poudarja, da so v tej zgodbi prav vsi ravnali nedržavotvorno in zgolj za lastne notranjepolitične koristi. Analiziramo interese in namene strank, vladnih in opozicijskih in ugibamo o možnih posledicah, pa tudi geopolitični kontekst, v katerem se odvija slovenska politična melodrama in lahko odpre vrata hibridnim ruskim napadom na trdnost zveze Nato skozi slovenska odprta vrata. Za konec se pozabavamo še z razvpito parado nacionalizma in neoustaštva na zagrebškem hipodromu, kateri niso podlegli niti znani slovenski domoljubi.

Fiume o morte! je vzklik protofašista, megalomana, samodržca in pesnika Gabrieleja D'Annunzia, s katerim je po prvi svetovni vojni okupiral Reko in navdihnil naslednje fašistično razdejanje Evrope. V bistvu navdihuje še danes, ko je politični teater absurda z relativizacijo zgodovine in ponovnim vzponom fašizma vred preplavil ves svet. Zato dokumentarni film Fiume o morte! nikakor ni le zgodovinski film, ampak še kako aktualna analiza današnjosti, ki se sprašuje, v kakšni obliki se pojavlja danes in kako se mu zoperstaviti. Igor Bezinović, tudi sam Rečan, je vzel ta vzklik in pompozno performativnost fašizma, ki jo simbolizira, ter ju obrnil proti njemu samemu. Tako da je v vlogo D'Annunzia in njegovih fašistov postavil današnje Rečane ter z njimi ponovno uprizoril to neslavno poglavje v zgodovini mesta. Z veliko mero humorja in z več kot le zrnom soli fašistični teater absurda vzame tako resno, da postane sam svoja parodija. Nekako po zgledu Žižka, ki pravi, da se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija in potem kot farsa, a s pomembno nadgradnjo. Realnim ljudem, ki živijo s to zgodovino, je dal moč, da jo sami izživijo, interpretirajo in subvertirajo. Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe, namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem. In to ljudje znajo ceniti, saj je film na Hrvaškem postal prava neodvisna uspešnica. Na domači Reki so razprodali že več kot 60 projekcij. In – ne da bi bilo to kakorkoli pomembno ob vsem, kar pove – je film tudi presenetljivo prepričal hrvaško filmsko srenjo, da ga je poslala v tekmo za tujejezičnega oskarja. Oceno je napisal Žiga Brdnik, bral pa Igor Velše.

Těmhle vadí inkluze, těmhle zase NATO. Ten nesnáší Zaorálka, tahle Šichtařovou a všichni dohromady nesnášejí Plagu. Tak vypadá rébus, který musí po volbách vyřešit Andrej Babiš: jak sestavit vládu z lidí, kteří se navzájem nenávidí.V Česku před volbami panuje na opoziční scéně paradoxní situace. „Zatímco favorit Babiš je pokorný a neustále opakuje, že nic není vyhráno, malé strany, které nemají ani jistotu, že se dostanou do Sněmovnu, už si říkají o vládní křesla,“ říká v podcastu Václav Dolejší.Šéf ANO je také velmi opatrný v tom, aby s někým vylučoval spolupráci. Maximálně říká, že se Stačilo přímo ve vládě by to asi nefungovalo. A slibuje, že nedopustí referendum o členství v NATO a EU.Zato malé strany mají spoustu podmínek a ještě se melou mezi sebou navzájem. „SPD vadí Maláčová, Stačilo! zase Šichtařová a Motoristům všichni. A navíc se ve straně nedokážou dohodnout, jestli s komunisty ano, nebo ne,“ vyjmenovává Lucie Stuchlíková.Zkrátka, kdybychom všechny tyhle podmínky měli brát vážně, vláda se snad ani nedá sestavit. A to přesto, že jako nejpravděpodobnější varianta se teď jeví menšinová vláda ANO s tichou podporou - což může obrousit hrany.„Ale ono to nakonec tak žhavé nebude. Jak půjde o koryta, ještě se bude Okamura s Maláčovou objímat,“ myslí si Stuchlíková.Otázka je, co to bude Andreje Babiše stát. A to zvlášť v případě, když nebude mít v koaličních partnerech moc na výběr. „Může to být hodně drahé. Tipuji, že Tomio Okamura by se stal předsedou Sněmovny a do vlády by SPD vyslala ‚experty‘,“ dodává Dolejší.Liší se nějak Stačilo a SPD? Kdo je největší hulvát? A kde si spravíte povolební kocovinu? Poslechněte si celou epizodu Vlevo dole a graf si prohlédněte tady!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

V časih, ko se cvet naše predstavniške demokracije obklada z »gnoji od človeka« in se primerja s Hitlerjem, razumnega mika, da bi se obrnil na drugo stran in dremal dalje; a kaj ko je ugovor vesti močnejši od predmestne pritlehnosti. Tako se danes sprašujemo: »Kako je mogoče, da so se polizdelki tipa Zvonko Černač pojavili na tržišču?« In še naprej: »Kako je mogoče, da jim je dan privilegij javne besede.« Odgovor smo, presenetljivo, našli pri Mozartu. Vemo, da bi bil za raziskati to temo najprimernejši nenadkriljivi Marjan Jerman, a žal ga ni več med nami – tako moramo v naši skromni oddaji ugrizniti v gnilo jabolko slovenskih medsosedskih odnosov.  Zadnje čase se je namreč med žive meje, veje hrušk, ki segajo čez mejo, barve fasad in vojne dovoznih poti, čiščenja skupnih vhodov, prenove kopalnic in kar je podobnih medsosedskih tragedij, vrinil nov element. Wolfgang Amadeus Mozart. Oziroma otroci, ali pač zreli ljubitelji  glasbe, ki vadijo njegove etude, skladbice, sonatine ali sonate. Bog ne daj koncerte. Kot nam sporočajo v medijih, policija prejema vse več prijav zaradi hrupa, ker sosedje vadijo instrument. Skoraj praviloma gre za klasično glasbo, v mnogih primerih za v glasbenih šolah šolajočo se mladino. In na tem mestu potegnemo črto. Najbolj očitna točka, ki jo samo ošinemo, tako zelo je prezentna, je dejstvo, da je ukvarjanje z lepimi umetnostmi eden zadnjih branikov, ki današnjo mladež še drži na strani razuma. Histerija družbenih omrežij in računalniških iger je po podatkih že dosegla pandemične razsežnosti in mnoge države, ki so pri vzgoji mladine praviloma okretne kot čezoceanska ladja, so začele sprejemati prve ukrepe, da bi zamejile škodljive posledice strmenja v zaslone. Igranje instrumenta oziroma ukvarjanje z glasbo, ki je imela na zgodovino mladinskih gibanj v zadnjih dveh stoletjih neizmeren vpliv, je eno zadnjih sider normalnosti v tem podivjanem svetu. In potem se tem veličastnim mehanizmom, ki so sooblikovali civilizacijo, upre miselnost slovenske soseske. Da hrup, ki prihaja iz sosednjega stanovanja, ali hiše, ali parcele, moti njen mir. Na državo ni računati. Država je nekje v svojem drobovju nekoč spisala zakone o hrupu in njegova svetost decibel je vladar tega vesolja. Ni pomembno, ali gre za Mozarta, za nočno rajanje, ali za mopede pod oknom – usodo velikanov klasične glasbe odrejajo decibeli. Zato ima država po neki bizarni logiki pravico, da ostarelo profesorico klavirja oglobi, ker je igrala Mozarta. V smeri, da bi država zaščitila ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, torej ne moremo naprej. Tako nam ostane le še spekulacija, z mnogo vegave teorije. Gre pa tako. Posameznik v sedemdesetih kvadratih svojega dvosobja zahteva pravico do miru. Do tišine in spokoja. Ker ko je zastavil svojo dušo pri banki, si ni kupil le stanovanja, temveč si je tudi zagotovil popolno izolacijo od vsega ostalega. Razen veselic v istrskem kampu Slovenec v stanovanju noče imeti nobenih stikov s komerkoli in s čimerkoli. Mozart v sosednjem stanovanju je tako neposredna grožnja njegovi osnovni pravici do miru. In ta pravica se nato upre pravici božanskega Wolfganga, da je igran! Zadeva je namreč ta, da so rezultati genialnih umov tista kolesca, ki poganjajo voz civilizacije naprej. Mozartova glasba je rojena za to, da se igra. Ves čas in nihče je nima pravice omejevati. Omejevanje je podobno bedasto, kot če bi omejevali posledice Teslovega genija in bi ostali brez elektrike! Tako imamo spopad na eni strani slovenskega sosedskega hohštapleraja in na drugi strani enega temeljnih gradnikov civilizacije. Zakon, kar nas v končnih posledicah pripelje do anomalij Zvonka Černača, daje prav pravici do zasebnosti, tišine in miru. Za zdaj. Svet bo brez dvoma boljši, ko bodo po zakonu imeli prav glasbeniki, umetniki in šolajoča se mladina; ljubitelji klasične glasbe in ostarele profesorice klavirja. Do takrat pa le še  predlog, ki smo ga našli v mučilnih tehnikah starega Vzhoda. Dajmo ljudi, ki jih moti hrup glasbenih instrumentov, zapreti v popolno tišino. Brez kakršnihkoli dražljajev iz okolja. V takšni tišini se mora človek slej kot prej soočiti s samim sabo. In velika večina nezadovoljnih sosedov bi že po nekaj urah moledovala, naj nekdo v sosednjem prostoru za božjo voljo začne igrati na klavir.

V Turkmenistanu si pripovedujejo pravljice o drobnemdečku, tako majhnem, da ga je samo za pol uhlja. Zato mu je tudi ime Pol-uhec. To je majhen, spreten deček, vedno pripravljen pomagati. Zdaj je na vrsti druga pravljica.Vir: Zlata ptica, Jarti Guloke: Najlepše turkmenske pravljice, prevedel Cvetko Zagorski, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1960, bere Nataša Holy

Pogovarjajmo se.V tej luči mi močno odzvanjajo Kirkove besede, ki jih je izrekel v pogovoru s predstavnikom drugega pola. Slednji ga je namreč žalil in mu očital marsikaj. Kirk mu je večkrat ponovil povabilo k pogovoru, nato pa je dejal nekako takole: »Moramo se pogovarjati, da preprečimo državljansko vojno«.Naj bo to njegovo sporočilo spodbuda tudi nam, ko se zdi, da zaradi napetosti na več ravneh grozijo nove vojne. Bodimo zato tisti, ki ne prilivajo olja na ogenj, ampak iščimo dialog, sočutje, odprtost srca in mir. In predvsem molimo za mir.

Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.»In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica',« pripoveduje Lea. Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira. Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.

"Marija nas uči da patnja može rađati ljubav, a ne samo gorčinu. Uči nas vjerovati u Uskrs. Pod križem nema vidljivih znakova nade ali Marija vjeruje. Ona ne zna kako će Bog sve okrenuti ali zna da On ne napušta. Zato je Marija žena vjere i nama pokazuje kako ustrajati do svjetla uskrsnuća." Fra Darko Tepert.

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Pred nami je Nacionalni mesec skupnega branja 2025, ki je namenjen spodbujanju branja in okrepitvi bralne kulture pri nas. Tokrat bo v središču glasno branje in pripovedovanje. Strokovnjaki ugotavljajo, da beremo več kot kdaj prej, pa imamo kljub temu vedno več težav z razumevanjem in sprejemanjem informacij. Zato ne presenečajo izsledki raziskav, ki razgrinjajo upad bralne pismenosti celotne populacije. Kako jo izboljšati? Kakšna je pri tem vloga izobraževalnih ustanov, tudi knjižnic? Kako na bralno pismenost vpliva branje na digitalnih platformah? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alenka Štrukelj, Nacionalna koordinatorka Nacionalnega meseca skupnega branja 2025; dr. Gaja Kos, predsednica Bralne značke Slovenija; dr. Sabina Fras Popović, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in predsednica Bralnega društva Slovenije. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Oblast komunikacija je poslednjih decenija izložena velikim promenama usled tehnološkog razvoja, digitalizacije i nastanka novih kanala, pre svega d ruštvenih mreža, ali i promenom paradigme: danas su svi komunikatori, svi kreiraju sadržaj, i danas ne možemo kontrolisati tok svih informacija. Zato je danas više nego ikad važno da se vratimo osnovama, te da poštujemo pravila struke, kako bismo bili sigurni da naša kompanija jasno i nedvosmisleno šalje željenu poruku ciljnim publikama. O komunikacijama poslednjih dvadeset godina, kako pravilno planirati komunikacije jedne velike kompanije, kako tehnologija menja danas ovu oblast uz sve veću primeni veštačke inteligencije. Dragoslav Todić, direktor departmana za interne komunikacije u kompaniji NIS je bio sjajan sagovornik na gore navedene teme, a njegovu poziciju i ekspertizu smo iskoristili i da dodatno obradimo oblast internih komunikacija - danas veoma važnu oblast za kompanije koje žele da njeni zaposleni budu zapravo njeni ambasadori. Poslušajte novu epizodu Digitalk podcasta - vrlo konkretan razgovor! Dragoslav Todić, Direktor departmana za internu komunikaciju @ NIS - https://www.linkedin.com/in/dragoslavtodi%C4%87/ O čemu smo pričali: - Uvod i predstavljanje - Od IT usmerenja na fakultetu do internih komunikacija - Koliko i kako se menjala oblast komunikacija u poslednjih osamnaest godina? - Srž uspešne komunikacije jedne kompanije - Kako i koliko AI menja svet komunikacija? - Interne komunikacije: koliko su one danas zapravo važne - Od komunikatora komunikatorima Pratite Digitalk podkast za više tema iz digitalnog marketinga, advertajzinga i karijere u kreativnoj industriji: LN: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs FB: https://www.facebook.com/Digitalk.rs IG: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Digitalne usluge Raiffeisen banke koje preporučujemo za mala i srednja preduzeća: https://bit.ly/45ont64 - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA vitamini i minerali - https://bivits.com/kategorija/bivits-paketi/ Puno obaveza, stres, prekovremeni rad... zvuči poznato? E, za to imamo pravo rešenje. To su BiVits ACTIVA vitamini i minerali. Sa njima ćete lako uzeti zdravlje u svoje ruke i više od toga. Preporučujemo vam NO STRESS paket – kombinacija tri suplementa koja pomažu da se bolje naspavate, smanjite napetost i podignete energiju. Na BiVits sajtu možete pronaći kombinaciju koja je baš za vas, a uz poseban kod DIGITALK ostvarujete i 25% popusta! Uzmite zdravlje u svoje ruke – uz BiVits ACTIVA vitamine i minerale! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "25 tajni uspešne komunikacije" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Karel Havlíček o ANO rád mluví jako o „catch-all party“ - tedy straně, která dokáže oslovit všechny. Jeho slova jsou často terčem vtipů o populistech, jenže sociologická data teď ukazují, že se to Babišovu hnutí začíná dařit.Čísla agentury STEM za první čtvrtletí tohoto roku ukazují, že ANO oslovuje i skupiny voličů, které někoho možná překvapí.„Dlouho se mělo za to, že ANO láká hlavně voliče s nižším vzděláním. A i když je pravda, že se zvyšujícím se vzděláním podpora ANO klesá, i mezi vysokoškoláky má dnes hnutí velkou podporu. Kdyby volili jen vysokoškoláci, ANO bude druhé za SPOLU a před STAN,“ říká v podcastu Lucie Stuchlíková.Babišova strana je vnímaná hlavně jako strana důchodců. A přestože takzvané „babišky“ stále tvoří pevné voličské jádro, ANO už táhne i mladé voliče. „Z voličů do 29 let si dokáže ANO ukrojit 25 procent, víc než kterákoli jiná strana,“ dodává Václav Dolejší.Čerstvý přepočet mandátů od STEM by neměl nechat klidným vládní strany. SPOLU by přišlo o 24 mandátů, Piráti a STAN si přehazují mandáty z minulých voleb mezi sebou. Zato na druhé straně mandáty naskakují, hlavně u SPD a Stačilo!„Jsou to vlastně ty propadlé hlasy z minulých voleb. Dá se říct, že tahle data odrážejí volební nálady líp než minulé volby. A pro vládní strany bude mimořádně těžké to překonat,“ podotýká Lucie Stuchlíková.Vadí Andreji Babišovi víc podezření, že Margita Balaštíková zneužila funkci, nebo že plánovala vraždu psa? Proč dělá ODS v bitcoinové kauze další nevynucenou chybu? A jak to mají Motoristé s Václavem Klausem? Poslechněte si čerstvé Vlevo dole!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

Sem velik ljubitelj tehnik in principov, ki nižajo stopnjo stresa v življenju; obenem pa se dobro zavedam, da v celoti odstraniti stres iz našega vsakdana enostavno ni mogoče. Zato sem navdušen, da vam lahko v današnjem podkastu razložim navdihujoče znanstveno stališče: to, kakšen odnos izoblikujete do stresa, je za vaše zdravje bolj pomembno kot količina samega stresa!Skupaj bomo pregledali nekaj zanimivih znanstvenih raziskav na to temo, potem pa se naučili preprostih tehnik, s pomočjo katerih lahko stresni odziv postopno oblikujete v svojega močnega zaveznika.V podkastu omenjam knjigi Znanost mirnega življenja (D. Zupančič) in The Upside of Stress (K. McGonigal).Omenjene raziskave / viri / dodatno branje:Kaj je to stresin kako deluje stresni odziv: https://www.nature.com/articles/nrendo.2009.106Raziskava o tem,kako prepričanje, da je človek manj fit od vrstnikov, vpliva na življenjskodobo: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28726475/Raziskava ohotelskih snažilkah in fizični kondiciji: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/17425538/Sprejemanjestresa je pomembnejše od nižanja stresa: https://news.stanford.edu/stories/2015/05/embracing-stress-is-more-important-than-reducing-stress,-stanford-psychologist-saysRaziskava onegativnem vplivu burnih čustvenih odzivov na stresorje: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5794509/Povezava medpozitivnim afektom in daljšim življenjem (sploh pri ljudeh, ki imajo vživljenju veliko stresa): https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5555349/Posamezniki, kiimajo v življenju veliko stresa IN ga hkrati smatrajo kot nekaj negativnega inškodljivega imajo večje tveganje za prezgodnjo smrt: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC3374921/

Ve Starém zákoně se dvě ženy hádají o dítě – jedna to svoje udusila ve spánku, obě teď tvrdí, že to živé je jejich. Král Šalomoun přikáže dítě rozseknout napůl. Skutečná matka raději ustoupí, jen aby přežilo. Zato druhá žena je spokojená: Jen ať je to, řečeno dnešním slovníkem, fifty fifty. Rozvodová novela, kterou po legislativním procesu ve Sněmovně schválil i Senát, a která čeká na podpis prezidenta, prosazuje něco jako rozpůlení dítěte.

Od svibnja do studenoga, grbavi kitovi kreću na svoje godišnje putovanje uz istočnu obalu Australije na putu prema toplijim vodama, prije povratka na Antarktiku. Na tom putu, međutim, često im prijeti opasnost da se zapletu u ribarsku opremu. Zato se ulažu napori da se to spriječi.

U savremenom svetu, zdravlje je postalo nova religija, a fizički izgled njen hram. U ovoj epizodi psihijatri Olivera i Mihailo razgovaraju o fenomenu heltizma (ili zdravizma) - kulturološkom pritisku da budemo savršeno zdravi, savršeno fit, savršeno disciplinovani.Ali, gde je granica između zdravog života i nezdrave opsesije zdravljem? Kada „radim na sebi“ postaje zapravo zamka? I kako u moru saveta, aplikacija i trendova zadržati ono najvažnije - unutrašnju ravnotežu?Ovo je epizoda za sve koji teže rastu, ali ne po svaku cenu. Za one koji balansiraju između posla, porodice, obaveza i želje da žive bolje - a da pri tom ne izgube kompas. Jer promena je neizbežna i jedina konstanta, ali nije svaka promena korisna ako nas vodi u krivom pravcu.Zato biraj put koji je tvoj. Put koji ti najviše prija. Prirodno je, menjam se - ali menjam se jer ja to želim, ne jer mi društvo kaže.Baš kao voda, koja uvek pronađe svoj put, i mi možemo naučiti da se menjamo sa osmehom, sa mirom - i sa merom.

Milan Jovanović , online fitnes trener sa preko 10 godina iskustva koji deli naučne i empirijski proverene činjenice iz oblasti treninga, ishrane i zdravog načina života._______________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu: