Podcasts about zato

Fiume o morte! je vzklik protofašista, megalomana, samodržca in pesnika Gabrieleja D'Annunzia, s katerim je po prvi svetovni vojni okupiral Reko in navdihnil naslednje fašistično razdejanje Evrope. V bistvu navdihuje še danes, ko je politični teater absurda z relativizacijo zgodovine in ponovnim vzponom fašizma vred preplavil ves svet. Zato dokumentarni film Fiume o morte! nikakor ni le zgodovinski film, ampak še kako aktualna analiza današnjosti, ki se sprašuje, v kakšni obliki se pojavlja danes in kako se mu zoperstaviti. Igor Bezinović, tudi sam Rečan, je vzel ta vzklik in pompozno performativnost fašizma, ki jo simbolizira, ter ju obrnil proti njemu samemu. Tako da je v vlogo D'Annunzia in njegovih fašistov postavil današnje Rečane ter z njimi ponovno uprizoril to neslavno poglavje v zgodovini mesta. Z veliko mero humorja in z več kot le zrnom soli fašistični teater absurda vzame tako resno, da postane sam svoja parodija. Nekako po zgledu Žižka, ki pravi, da se zgodovina ponavlja, najprej kot tragedija in potem kot farsa, a s pomembno nadgradnjo. Realnim ljudem, ki živijo s to zgodovino, je dal moč, da jo sami izživijo, interpretirajo in subvertirajo. Rezultat je fascinanten kolaž zgodovinskih podob in njihovih ponovnih uprizoritev, ki vibrira v ritmih odlične glasbe in pristne človeške energije. Tako kot fašizem, ki povsod ponovno dviga glavo, živi tudi odpor trdoživih ljudi, ki so ga enkrat že premagali in so ga zmožni vedno znova, če le dobijo glas in stopijo na oder zgodovine. Kjer so odpovedale oblike upora, ki so se jemale skrajno resno, preresno morda, je mogoče odgovor ljudski, človeški karnevalski duh. In ta veje iz Bezinovićevega dokumentarca na vsakem koraku. Dokler dejansko ne preraste v karneval, praznik mesta, ki slavi samo sebe, namesto kakšnega samooklicanega pomembneža. In da ne bo pomote, filmu ob vsem naštetem nikakor ne manjka resne zgodovinske analize, le da je ta zapakirana v živo, pristno celoto. Takšno, ki ni še ena suhoparna študija ali neprepričljiva moralka, pretvorjena v avdio in video format. Fiume o morte! je hrvaški Culloden, film, ki zgodovino obrne na glavo, oziroma bolje rečeno: nazaj na pravo mesto, tako da jo iztrga dominantnim pripovedim in navidezno objektivnim zgodovinopisnim zgodbam, ter jo vrne nazaj ljudem. In to ljudje znajo ceniti, saj je film na Hrvaškem postal prava neodvisna uspešnica. Na domači Reki so razprodali že več kot 60 projekcij. In – ne da bi bilo to kakorkoli pomembno ob vsem, kar pove – je film tudi presenetljivo prepričal hrvaško filmsko srenjo, da ga je poslala v tekmo za tujejezičnega oskarja. Oceno je napisal Žiga Brdnik, bral pa Igor Velše.

Těmhle vadí inkluze, těmhle zase NATO. Ten nesnáší Zaorálka, tahle Šichtařovou a všichni dohromady nesnášejí Plagu. Tak vypadá rébus, který musí po volbách vyřešit Andrej Babiš: jak sestavit vládu z lidí, kteří se navzájem nenávidí.V Česku před volbami panuje na opoziční scéně paradoxní situace. „Zatímco favorit Babiš je pokorný a neustále opakuje, že nic není vyhráno, malé strany, které nemají ani jistotu, že se dostanou do Sněmovnu, už si říkají o vládní křesla,“ říká v podcastu Václav Dolejší.Šéf ANO je také velmi opatrný v tom, aby s někým vylučoval spolupráci. Maximálně říká, že se Stačilo přímo ve vládě by to asi nefungovalo. A slibuje, že nedopustí referendum o členství v NATO a EU.Zato malé strany mají spoustu podmínek a ještě se melou mezi sebou navzájem. „SPD vadí Maláčová, Stačilo! zase Šichtařová a Motoristům všichni. A navíc se ve straně nedokážou dohodnout, jestli s komunisty ano, nebo ne,“ vyjmenovává Lucie Stuchlíková.Zkrátka, kdybychom všechny tyhle podmínky měli brát vážně, vláda se snad ani nedá sestavit. A to přesto, že jako nejpravděpodobnější varianta se teď jeví menšinová vláda ANO s tichou podporou - což může obrousit hrany.„Ale ono to nakonec tak žhavé nebude. Jak půjde o koryta, ještě se bude Okamura s Maláčovou objímat,“ myslí si Stuchlíková.Otázka je, co to bude Andreje Babiše stát. A to zvlášť v případě, když nebude mít v koaličních partnerech moc na výběr. „Může to být hodně drahé. Tipuji, že Tomio Okamura by se stal předsedou Sněmovny a do vlády by SPD vyslala ‚experty‘,“ dodává Dolejší.Liší se nějak Stačilo a SPD? Kdo je největší hulvát? A kde si spravíte povolební kocovinu? Poslechněte si celou epizodu Vlevo dole a graf si prohlédněte tady!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

V Turkmenistanu si pripovedujejo pravljice o drobnemdečku, tako majhnem, da ga je samo za pol uhlja. Zato mu je tudi ime Pol-uhec. To je majhen, spreten deček, vedno pripravljen pomagati. Zdaj je na vrsti druga pravljica.Vir: Zlata ptica, Jarti Guloke: Najlepše turkmenske pravljice, prevedel Cvetko Zagorski, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1960, bere Nataša Holy

Lahkomiselni piščanček prespi odhod na obisk k teti Kokodajsi in njeni družini. Zato se skupaj s prijateljem račkom z zamudo odpravi na dogodivščino na drugo stran jezera. Med potjo prijatelja doživita marsikaj vznemirljivega in zanimivega. Režiser: Igor Likar Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Miro Marinšek Avtor izvirne glasbe: Aldo Kumar Pišček – Polona Juh Mama Koklja – Milena Grm Raček Gagi – Nataša Tič Ralijan Jurček – Violeta Tomić Jež – Tone Homar Kresnička Svetlička – Petra Govc Oče petelin – Franc Markovčič Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 1998.

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Strach nás spojuje víc než rozum či řeč, říká Judith Shklarová. Dokud žijeme, obáváme se ublížení – tělesného, duševního i duchovního. Na tomto prostém vhledu staví svůj „liberalismus strachu“. Esej stejného jména vyšel roku 1989, v době, kdy Francis Fukuyama oznamoval „konec dějin“.Shklarová odmítá politický romantismus i spásné příběhy. Liberalismus podle ní nevyrůstá ze vznešených ideálů ani ze svobodného trhu, ale z potřeby chránit lidi před fanatismem a krutostí. Je to zřízení, v němž se lze svobodně rozhodovat beze strachu – a minimem, bez něhož svoboda nemůže existovat, je schopnost státu zabránit krutosti. Úkolem státu proto není uskutečnit summum bonum, nejvyšší dobro, ale bránit summum malum, nejvyššímu zlu.I proto je Shklarová „fenomenoložkou negativity“. Jak sama připomíná, často nevíme, kým chceme být, natož co je nejvyšší dobro. Zato víme, kým být nechceme, čeho se na sobě samých bojíme a čemu se chceme vyhnout – jako jednotlivci i jako společnost. Ctnostné jednání začíná často ne tím, že přesně víme, co udělat, ale tím, že si přiznáme, že tady „něco nehraje“.Ve své knize Obyčejné neřesti (jediné dostupné česky, v překladu Daniely a Karla Theinových) pojmenovává Shklarová krutost, pokrytectví, snobství, zradu a misantropii jako hlavní praskliny, jimiž do demokracie proniká strach. A přece: neřesti nemáme jen nenávidět. S výjimkou krutosti v sobě leckdy nesou i zrno dobra. Pokrytectví je zavrženíhodné, ale tam, kde jsou vysoké nároky, je přítomné nevyhnutelně – a jen cynik si může dovolit tvářit se, že se ho netýká. Ale cynik je krutosti blíže než pokrytec.Problémem není sama existence neřestí, ale to, že nás otupují a tím nás činí náchylnějšími k jediné absolutně zavrženíhodné neřesti, jíž je krutost. Politika svobody proto nezačíná vymýcením neřestí, nýbrž rozhodnutím být vnímavější vůči každodenní krutosti. Vůči té jsme ostatně zranitelní všichni – jako její oběti i jako její původci. Zkrátka: máme se čeho bát – a to je to jediné, co nás spojuje.KapitolyI. „Bolest nesmíme nechat přenechat biologům“ [začátek až 25:40]II. Judith Shklarová? Fenomenoložka negativity [25:40 až 47:25]III. Politická filozofie musí začít od krutosti [47:25 až 58:00]IV. Pozor na nenávist neřestí [58:00 až konec]BibliografieHannes Bajohr, „Am Leben zu sein heißt Furcht zu haben“, in: Judith Shklar, Liberalismus der Furcht, Berlin: Matthes Seitz, 2013, str. 131–167.Hannes Bajohr – Rieke Trimçev, ad Judith Shklar. Leben – Werk – Gegenwart, Hamburg: Europäische Verlagsanstalt, 2024.Judith N. Shklar, The Liberalism of Fear, in: Nancy L. Rosenblum (vyd.), Liberalism and the Moral Life, Cambridge: Harvard University Press, 1989.Judith Shklar, Obyčejné neřesti, přel. Karel Thein – Daniela Theinová, Praha: Karolinum, 2023.Simone Weil, La personne et le sacré, Paris: Payot, 2017.Bernard Williams, „The Liberalism of Fear“, G. Hawthorn (vyd.), In the Beginning Was the Deed: Realism and Moralism in Political Argument, Princeton: Princeton University, Press, 2005, str. 52–61.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost, izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene izdelane pesmi, polne medbesedilnih, medumetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? Ne izogiba se komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo, preden je sama vstopila vanj. Obrača se k naravi, skupnosti in prednikom in ve tudi, kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«. Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih med 2019 in 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je začela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Že v šestnajstem stoletju je angleški pesnik John Donne o povezanosti z naravo napisal slavne verze, ki danes, v času katastrof in podnebnih sprememb, zvenijo še bolj živo resnični kot nekoč: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Z bogato ilustrirano unikatno knjigo, ki jo je sofinansirala fundacija Kone iz Finske, je Tini Volarič uspelo – žal sprva le redkim bralcem – pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? »Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.« (Življenje je nepredvidljivo) O čem piše, kaj čuti pesnica v starem sadovnjaku s koščkom sadeža, popkom sveta v svojem grlu, ko pogoltne slino in postane jablana? Ko lahko le tiho opazuje, kako mlada srna nemoteno grizlja veje po planetariju, ko šteje drobne utrinke jabolk. Ko njeno besedo napolni voda in jo razlije čez brzice, curke, padce, mokrice, lagune, jezera v morje. V ocean besed, kjer valuje brezčasje: »Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči.« Pisateljica Katherine Rundell v knjigi The Golden Mole: and Other Living Treasure (Zlati krt: in drugi živi zakladi) opisuje dvaindvajset znanih in manj znanih ogroženih živali. Želela je, da bi se zaradi opisanih resničnih zgodbic bralci spet navdušili in zaljubili v lepoto sveta, v njihovo krhkost in nenavadnost. Tudi ob branju pesmi Tine Volarič, ki si na svoj intimno razgaljajoč način želi isto, se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdahnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: »Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.« (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves zato ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. »V oboke vršanja. V oboke besed. / Nekje tu notri je uho. // Poslušaj.«

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Za nekaj breztežnih, skorajda hipnotičnih trenutkov se zazdi, da se bo zgodila pripovedna čarovnija; da se bo prvi roman Maja Haderlap Angel pozabe na nevidni razpoki kot živo srebro prelil v novega, Ženske v temi, in se bosta knjigi strnili v nedeljivo celoto. Ta vzgib je morda posledica neubranljive sile pričakovanja; v Angelu pozabe avtorica hkrati z apokalipso koroških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej izriše nepozabna družinska in družbena portreta babice Mici in očeta Zdravka, medtem ko lik matere ostane oklevajoče ambivalenten – in zato toliko bolj vznemirljiv. Zato ne preseneča, da ob podatku na začetku romana Ženske v temi, da se bo protagonistka z Dunaja odpeljala k ostareli mami na Koroško, samodejno potegnemo sklep, da bo avtorica družinsko galerijo podaljšala z monumentalnim portretom matere. In vendar ne: roman Ženske v temi po nekaj uvodnih zamahih krene v povsem drugo smer, na drugačna tematska križišča in v drugačno atmosfero kot Angel pozabe; še najbolj pa preseneti drugačen, poenostavljeno rečeno, veliko bolj negotov notranji tempo romana. V Angelu pozabe, čeprav zvečine pisanim iz otroške perspektive (Drago Jančar ga je po Lojzetu Kovačiču parafraziral Deklica in smrt), so vsebinska in vrednostna razmerja in stališča jasna; in temu sledi tudi pisava. Nasprotno Ženske v temi – kot v retrovizorju nemara sugerira že naslov – že v uvodnih akordih zazvenijo tipajoče, krhko in že tudi nekoliko nepovezano, pri čemer je osrednji katalizator tovrstnega vzdušja ranljiva in razpršena protagonistka Mira, za katero se zdi, da jo je avtorica zavestno umestila daleč proč od brezimne, a notranje veliko bolj navzoče prvoosebne pripovedovalke v Angelu pozabe. Deklica, kasneje mladostnica, v Angelu pozabe sama pri sebi ves čas dobro vé in ubeseduje, kdo je in kaj se ji dogaja, medtem ko Mira v Ženskah v temi samo sebe zaznava nekako haptično, tako da se poraja vtis, kot da zmore zgolj občasno slediti valovanju svoje zavesti. Mirino stanje občasno spomni na junake Marka Sosiča: »To je kača, ki leže jajca v meni, je tuhtala Mira, ta žival je večna, razmnožuje se po železni, zame nedoumljivi zakonitosti. Začutila je plamtenje hladnega ognja, ki se je sprijel v visok, vse višji vrtinec plamenov, se najprej zatikajoče se, naposled pa odločno in neomajno razmahnil in požgal vse, kar ga je skušalo ustaviti.« Razlogov za Mirino bolj ali manj stalno tesnobo je veliko; eden od najbolj pomenljivih je jezik, saj Mira, Koroška Slovenka, ne v slovenščini ne v nemščini nima besed za svoja občutja: »V Mirini družini so zaupali robatim tonom, za vse so bili nekaj najbolj običajnega. ( … ) S tem jezikom je Mira zrasla, bil je njen dejanski materni jezik, robat in skrčen na najnujnejše, jezik, ki jo je izoblikoval in ki se mu ni mogla drugače postaviti po robu, kakor da se mu je izmaknila, se ogradila od njega.« Povod za tokratni Mirin odhod z Dunaja je obisk ostarele matere v domači podjunski vasi. Stik z domačim okoljem opiše z besedami: »Bil je zadah umiranja, sladkoben in žarek, četudi opojen zadah umiranja življenja.« Še prej v besedilu svojo vas imenuje »past«, ob čemer se spomnimo na dekličin citat iz Angela pozabe, ko prihaja na počitnice: »Domači griči se preobrazijo v past, ki vsako poletje seže po meni in me zgrabi.« 'Past' je torej eden od skupnih in hkrati najbolj simptomatičnih in izzivalnih toposov obeh romanov. To, da obe protagonistki koroške vasi in njihov okoliš, imenujeta 'past', nazorno govori, kako trpko je, zlasti za mladega človeka, biti koroški Slovenec, vsak trenutek izpostavljen in zaznamovan. Mira ni dovolj pogumna, da bi se borila za slovenstvo, kar pa ne pomeni, da se ji ob prihodu vsakič znova ne vzbudijo mešani občutki odpadništva in pripadnosti slovenski manjšini. Ob snidenju z materjo po dolgem času spregovori v slovenščini, naslednji dan pa med opravki v Železnem Dolu, majhnem sosednjem mestu, nepričakovano naleti na Jurija, svojo mladostno ljubezen, in se dogovori za zmenek. Z Jurijem se je razšla, ker je podtaknil razstrelivo pod električno napeljavo, da bi mednarodno javnost opozoril na koroški problem. Jurij je torej drugačen od nje, ki je pred »nevšečnostjo biti koroški Slovenec« pobegnila na Dunaj, se poročila z Avstrijcem Martinom in se zaposlila v knjižnici. Ko Mira med obiskom preiskuje vzroke za svoje partnerske, identitetne in duševne težave, se med drugim spominja, kako ji je okolica kot otroku nič krivi naprtila krivdo za očetovo smrt (ta motiv se ujema z utopitvijo v Angelu pozabe) in kako je ob tem čutila, da jo mati zaradi tega sovraži (mati ji to zdaj tudi potrdi), ter kako so jo kot deklico otipavali in nadlegovali vaški pijanci. Za to, da bi odkrila poglavitni vzrok svojih težav, pa sluti, da bi morala »pobrskati pod pepel druge svetovne vojne« – kar pa se ji zdi tako neznosno, da se temu takoj odpove: »Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klobčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko.« Poleg tega Mira med pospravljanjem najde anketo, s katero je pred diplomo raziskovala položaj koroških Slovenk, pa tudi svoj najstniški dnevnik iz časa, ko je zanosila, splavila in pristala na psihiatriji. Mira si med vračanjem h koreninam torej prizadeva, da bi poiskala vzroke za svoje osebno počutje in nelagodje v (slovenski) kulturi – in jih najdeva vsenaokrog, vendar zaenkrat nima moči, da bi jih presegla; tako tudi ni čudno, da konec njene zgodbe ostane povsem odprt. V drugem delu, v trenutku Mirinega odhoda na Dunaj, roman preklopi na pripoved Mirine mame Ani, pri čemer nemudoma izstopi neskladnost predstav, ki jih imata mati in hči druga o drugi. Jasno je, da je Ani kljub telesni betežnosti duhovno in miselno prožna, tudi sama pa se, ob selitvi iz domače hiše v varovano okolje, znajde na križpotju. Tudi Ani ne razpolaga z jezikom za svoje spomine in občutja, zato ji pride na misel, da bi si življenje najlaže približala z risanjem: »Če bi hotela narisati svojo mater, bi jo kot temno gorsko kraljico, ki živi v ledu in premore lastnost, da ob nekaterih dnevih stopi na dan kot velikanka, ob drugih dneh pa je prozorno bitje.« V primerjavi s hčerjo Ani deluje veliko bolj uravnoteženo; zdi se, da predvsem zahvaljujoč svoji sposobnosti, da se pravočasno ustavi pred usodnimi vprašanji, nekako v skladu z Nietzschejevim spoznanjem, da če predolgo gledamo v brezno, nas lahko brezno pogleda nazaj. Ani je – morda tudi zaradi globoke osebne vere – podarjeno, da je brezno ne privlači predolgo ... Ta lastnost je dobro vidna ob njenem premišljevanju o materi Neži, za katero Ani ni nikoli dokončno dognala, ali je bila žrtvujoča se svetnica ali gostilniška lahkoživka. Ko se v Ani poleže trenutno vznemirjenje, lahko mirno in razsodno živi naprej življenje slehernice. Njena nedoslednost v spoznavanju je eden od vidikov njene osebnosti, zaradi katerega ostaja ženska v temi, in hkrati učinkovit preživetveni mehanizem. Maja Haderlap v knjigi Ženske v temi odpira večna vprašanja človeške bližine, ženske in narodnostne identitete, odnosov med materami in hčerami, strategij soočanja s travmami, minevanja in drugih, vendar se ob koncu zdi, da ji ni uspelo poiskati tako učinkovitih notranje- in zunanjeformalnih kanalov za posredovanje svojih tematik kot v romanu Angel pozabe. Lika Mire in Ani nista dovolj karizmatična in večplastna, da bi iz njiju lahko zrasel prepričljiv skelet romana (medtem ko njuni potencialno veliko bolj zagonetni sorodnici, Neža in Dragica, ostaneta v ozadju). Kot kontrapunkt premalo magnetičnima junakinjama bi avtorica verjetno lahko učinkovito zgradila dinamično zunanje dogajanje, vendar je tega malo, zgolj za nujni okvir. Notranji tonus pripovedi rahljajo tudi dolgi, ponekod preveč površinski oziroma pozunanjeni opisi, ki večkrat nimajo dovolj razvidnega vpliva na dogajanje in razvoj romana. Delež bežnih impresij, spominov, opisov in drugih zastranitev je tolikšen, da se izgubljata rdeča nit in linearnost romana, fokus pripovedi pa dodatno zamegljuje tematska neosredotočenost, saj ni povsem jasno, kaj avtorica izpostavlja kot ključen Mirin oziroma Anin problem, in, v povezavi s tem, kaj je središčna tema romana – duševna neravnovesja, identiteta ali odnos med materami in hčerami? Roman tako ves čas nekako niha in od bralca pogosto terja, da si ga sam osmišlja in razlaga. Ženske v temi ponujajo zanimive nastavke, ki pa so izpeljani preveč nejasno, da bi jih forma romana lahko ustrezno podčrtala in povzdignila. Kot da roman že po svoji naravi terja odločnejšo strukturo, zato bi bilo nemara zanimivo preizkusiti, kako bi avtoričine tokratne literarne odločitve učinkovale v krajših formah.

September je mesec Alzheimerjeve bolezni, ko Alzheimer organizacije, po vsem svetu z različnimi dogodki ozaveščajo o bolezni in si prizadevajo za zmanjšanje stigme, ki še vedno spremlja demenco. Zato smo v septembrskem Nedeljskem klepetu gostili Štefanijo Lukič Zlobec - predsednico Spominčice - Alzheimer Slovenija, ki nam je predstavila dejavnike tveganje za pojav bolezni, opisala prve znake demenve, spodbudila k informiranju ter iskanju pomoči in podpore in tudi povabila na sprehod za spomin.

Ozdraveti od bolečine izgube zahteva čas in potrpežljivost. Pri tem so nam v pomoč tudi Psalmi. Ali ste vedeli, da je v tej knjigi Svetega pisma več žalostink kakor hvalnic? To nam pove, da je ubesedovanje notranjega dogajanja, ki je namenjeno tudi Bogu, zelo zdravilno in koristno. Zato je tokratna kateheza Zdravilne besede namenjena vlogi solza in pisanju lastne žalostinke. Pričevanje je pripravila ustvarjalka krščanske slavilne glasbe Bena Briški.

Pred nami je Nacionalni mesec skupnega branja 2025, ki je namenjen spodbujanju branja in okrepitvi bralne kulture pri nas. Tokrat bo v središču glasno branje in pripovedovanje. Strokovnjaki ugotavljajo, da beremo več kot kdaj prej, pa imamo kljub temu vedno več težav z razumevanjem in sprejemanjem informacij. Zato ne presenečajo izsledki raziskav, ki razgrinjajo upad bralne pismenosti celotne populacije. Kako jo izboljšati? Kakšna je pri tem vloga izobraževalnih ustanov, tudi knjižnic? Kako na bralno pismenost vpliva branje na digitalnih platformah? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alenka Štrukelj, Nacionalna koordinatorka Nacionalnega meseca skupnega branja 2025; dr. Gaja Kos, predsednica Bralne značke Slovenija; dr. Sabina Fras Popović, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in predsednica Bralnega društva Slovenije. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Jeseni 2015 smo vam v poslušanje ponudili prvo oddajo Drugi pogled, kar pomeni, da danes z novo oddajo pričenjamo že 11. sezono. Več kot 400 sogovornikov iz več kot 100 držav ste lahko slišali do zdaj. Država, iz katere prihaja današnja sogovornica, je ena bolj zastopanih. Romina Ballettti bo namreč deseta Drugopoglednica, ki prihaja iz Argentine. Ima tudi italijanske korenine, a večji občutek domačnosti sta po bivanju na Siciliji in v Atenah s partnerjem dobila v Ljubljani. Zato zdaj že slabi dve leti bivata v Sloveniji, kjer sta si tudi ustvarila družino. Ukvarjata se s plesom, s tangom seveda. Zato bo del pogovora, ki sledi, namenjen tudi temu.

Pot izobrazbe, pridobivanja novega znanja in izkušenj, je za vsakega posameznika svojstvena. Vsak jo zato po svoje tudi vrednoti. Je med ključnimi faktorji ali gradniki našega življenja. Izobrazba oblikuje obraz naše osebnosti. Izobrazba, ki ni ukalupljena zgolj v formalno učenje, ampak izobrazba življenja, ki se nikoli ne konča. Zato se tudi odtenki na obrazu naše osebnosti skozi leta spreminjajo ...

"Pred diktaturom faktičnog događa se ustuk sadržaja i smisla. I izgleda nam nemoguće zaustaviti lavinu površnosti što se obrušila na ovaj ispaćeni svijet. No, smisao i zadaća Crkve ionako nije borba protiv zla, nego nastojanje oko dobra. Zato je potrebno već danas, a i u danima što su pred nama, nastojati oko dobra i malim, svjedočanskim koracima širiti dobro na svijetu po primjeru Isusa koji je Krist, usmjereni prema Bogu Ocu u snazi Duha Svetoga." Nikola Kuzmičić

Rejci poskušajo vse mogoče, da bi živalim z bleznijo modrikastega jezika pomagali. Po preventivni aplikaciji repelentov, jim po pojavu modrikastega jezika ostane le lajšanje simptomov bolezni, ki živalim, kot poročajo, poleg problemov z zauživanjem hrane in visoko telesno temperaturo, povzroča tudi težave z dihanjem. Zato objavljamo nekaj napotkov, ki jih je pripravil veterinar in ovčjerejec Rok Jeras dr. vet. med.

Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletjaLiterarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi. Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Na nas se poslušalci obračajo z vprašanji o tem, kateri molitveni obrazci so pravilni, kako moliti rožni venec, ali je bolj primerna molitev po obrazcih, ali spontana in podobno. Zato smo v studio povabili profesorja dogmatične teologije nadškofa Marjana Turnška, ki je odgovoril na vaša vprašanja.

Oblast komunikacija je poslednjih decenija izložena velikim promenama usled tehnološkog razvoja, digitalizacije i nastanka novih kanala, pre svega d ruštvenih mreža, ali i promenom paradigme: danas su svi komunikatori, svi kreiraju sadržaj, i danas ne možemo kontrolisati tok svih informacija. Zato je danas više nego ikad važno da se vratimo osnovama, te da poštujemo pravila struke, kako bismo bili sigurni da naša kompanija jasno i nedvosmisleno šalje željenu poruku ciljnim publikama. O komunikacijama poslednjih dvadeset godina, kako pravilno planirati komunikacije jedne velike kompanije, kako tehnologija menja danas ovu oblast uz sve veću primeni veštačke inteligencije. Dragoslav Todić, direktor departmana za interne komunikacije u kompaniji NIS je bio sjajan sagovornik na gore navedene teme, a njegovu poziciju i ekspertizu smo iskoristili i da dodatno obradimo oblast internih komunikacija - danas veoma važnu oblast za kompanije koje žele da njeni zaposleni budu zapravo njeni ambasadori. Poslušajte novu epizodu Digitalk podcasta - vrlo konkretan razgovor! Dragoslav Todić, Direktor departmana za internu komunikaciju @ NIS - https://www.linkedin.com/in/dragoslavtodi%C4%87/ O čemu smo pričali: - Uvod i predstavljanje - Od IT usmerenja na fakultetu do internih komunikacija - Koliko i kako se menjala oblast komunikacija u poslednjih osamnaest godina? - Srž uspešne komunikacije jedne kompanije - Kako i koliko AI menja svet komunikacija? - Interne komunikacije: koliko su one danas zapravo važne - Od komunikatora komunikatorima Pratite Digitalk podkast za više tema iz digitalnog marketinga, advertajzinga i karijere u kreativnoj industriji: LN: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs FB: https://www.facebook.com/Digitalk.rs IG: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Digitalne usluge Raiffeisen banke koje preporučujemo za mala i srednja preduzeća: https://bit.ly/45ont64 - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA vitamini i minerali - https://bivits.com/kategorija/bivits-paketi/ Puno obaveza, stres, prekovremeni rad... zvuči poznato? E, za to imamo pravo rešenje. To su BiVits ACTIVA vitamini i minerali. Sa njima ćete lako uzeti zdravlje u svoje ruke i više od toga. Preporučujemo vam NO STRESS paket – kombinacija tri suplementa koja pomažu da se bolje naspavate, smanjite napetost i podignete energiju. Na BiVits sajtu možete pronaći kombinaciju koja je baš za vas, a uz poseban kod DIGITALK ostvarujete i 25% popusta! Uzmite zdravlje u svoje ruke – uz BiVits ACTIVA vitamine i minerale! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "25 tajni uspešne komunikacije" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Grajsko dvorišče bo med 21. in 25. avgustom spet polno smeha. Vrača se Festival Panč, eden največjih stand-up festivalov v tem delu Evrope, ki letos praznuje 18 let. Zato bo program še posebej pester, nastopajoči pa posebej izbrani.

Karel Havlíček o ANO rád mluví jako o „catch-all party“ - tedy straně, která dokáže oslovit všechny. Jeho slova jsou často terčem vtipů o populistech, jenže sociologická data teď ukazují, že se to Babišovu hnutí začíná dařit.Čísla agentury STEM za první čtvrtletí tohoto roku ukazují, že ANO oslovuje i skupiny voličů, které někoho možná překvapí.„Dlouho se mělo za to, že ANO láká hlavně voliče s nižším vzděláním. A i když je pravda, že se zvyšujícím se vzděláním podpora ANO klesá, i mezi vysokoškoláky má dnes hnutí velkou podporu. Kdyby volili jen vysokoškoláci, ANO bude druhé za SPOLU a před STAN,“ říká v podcastu Lucie Stuchlíková.Babišova strana je vnímaná hlavně jako strana důchodců. A přestože takzvané „babišky“ stále tvoří pevné voličské jádro, ANO už táhne i mladé voliče. „Z voličů do 29 let si dokáže ANO ukrojit 25 procent, víc než kterákoli jiná strana,“ dodává Václav Dolejší.Čerstvý přepočet mandátů od STEM by neměl nechat klidným vládní strany. SPOLU by přišlo o 24 mandátů, Piráti a STAN si přehazují mandáty z minulých voleb mezi sebou. Zato na druhé straně mandáty naskakují, hlavně u SPD a Stačilo!„Jsou to vlastně ty propadlé hlasy z minulých voleb. Dá se říct, že tahle data odrážejí volební nálady líp než minulé volby. A pro vládní strany bude mimořádně těžké to překonat,“ podotýká Lucie Stuchlíková.Vadí Andreji Babišovi víc podezření, že Margita Balaštíková zneužila funkci, nebo že plánovala vraždu psa? Proč dělá ODS v bitcoinové kauze další nevynucenou chybu? A jak to mají Motoristé s Václavem Klausem? Poslechněte si čerstvé Vlevo dole!----Vlevo dole řeší politické kauzy, boje o vliv i šeptandu z kuloárů Sněmovny. Vychází každou středu v poledne.Podcast pro vás připravují Lucie Stuchlíková (@StuchlikovLucie) a Václav Dolejší (@VacDol), reportéři Seznam Zpráv.Další podcasty, ale taky články, komentáře a videa najdete na zpravodajském serveru Seznam Zprávy. Poslouchejte nás na webu Seznam Zpráv, na Podcasty.cz nebo ve své oblíbené podcastové aplikaci.Své názory, návrhy, otázky, stížnosti nebo pochvaly nám můžete posílat na adresu audio@sz.cz.Sledujte @SeznamZpravy na sociálních sítích: Twitter // Facebook // Instagram.Seznam Zprávy jsou zdrojem původních informací, nezávislé investigace, originální publicistiky.

Predvolilna vročica v Sloveniji se zaostruje, čeprav je do rednih volitev še vsaj dobrega pol leta. Vladajoči so očitno malo pozno – ampak hej, bolje pozno kot nikoli, kajne – spoznali, da nebuloze tipa: vladali bomo, dokler se ne bomo naveličali, ciljamo na tri mandate in podobno, ne prinašajo volilnih zmag. Zato so vpregli vse sile. Ne v to, če je slučajno kdo zmotno pomislil, da bi naredili čim več za Slovenijo, ampak v to, kako bi si nagrabili čim več zase.

»Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jim jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo.«

Berlin, New York, Chicago, Boston, London, Tokio, Sydney. Mesta, ki si jih lahko ogledamo kot turisti, ali pa – s tekaškimi čevlji. Skoznje potekajo maratoni, sanje številnih tekačev, in ko je gospa Marija Brumen ob letu, ko je dopolnila 50 let, pri sebi sprejela odločitev, da bo spet začela aktivneje teči – tek je bil vse življenje njena ljubezen – si seveda ni predstavljala, da bo čez 13 let postala prva Slovenka, ki je pretekla sedem največjih maratonov na svetu. Kot računovodkinja se je delno upokojila in startno mesto je bilo tako pripravljeno. "Tek je lek," se zasmeji. Gospo Marijo Brumen je v Zgornji Koreni v občini Duplek obiskala Lucija Fatur.

Sem velik ljubitelj tehnik in principov, ki nižajo stopnjo stresa v življenju; obenem pa se dobro zavedam, da v celoti odstraniti stres iz našega vsakdana enostavno ni mogoče. Zato sem navdušen, da vam lahko v današnjem podkastu razložim navdihujoče znanstveno stališče: to, kakšen odnos izoblikujete do stresa, je za vaše zdravje bolj pomembno kot količina samega stresa!Skupaj bomo pregledali nekaj zanimivih znanstvenih raziskav na to temo, potem pa se naučili preprostih tehnik, s pomočjo katerih lahko stresni odziv postopno oblikujete v svojega močnega zaveznika.V podkastu omenjam knjigi Znanost mirnega življenja (D. Zupančič) in The Upside of Stress (K. McGonigal).Omenjene raziskave / viri / dodatno branje:Kaj je to stresin kako deluje stresni odziv: https://www.nature.com/articles/nrendo.2009.106Raziskava o tem,kako prepričanje, da je človek manj fit od vrstnikov, vpliva na življenjskodobo: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28726475/Raziskava ohotelskih snažilkah in fizični kondiciji: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/17425538/Sprejemanjestresa je pomembnejše od nižanja stresa: https://news.stanford.edu/stories/2015/05/embracing-stress-is-more-important-than-reducing-stress,-stanford-psychologist-saysRaziskava onegativnem vplivu burnih čustvenih odzivov na stresorje: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5794509/Povezava medpozitivnim afektom in daljšim življenjem (sploh pri ljudeh, ki imajo vživljenju veliko stresa): https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5555349/Posamezniki, kiimajo v življenju veliko stresa IN ga hkrati smatrajo kot nekaj negativnega inškodljivega imajo večje tveganje za prezgodnjo smrt: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC3374921/

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta. Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Ve Starém zákoně se dvě ženy hádají o dítě – jedna to svoje udusila ve spánku, obě teď tvrdí, že to živé je jejich. Král Šalomoun přikáže dítě rozseknout napůl. Skutečná matka raději ustoupí, jen aby přežilo. Zato druhá žena je spokojená: Jen ať je to, řečeno dnešním slovníkem, fifty fifty. Rozvodová novela, kterou po legislativním procesu ve Sněmovně schválil i Senát, a která čeká na podpis prezidenta, prosazuje něco jako rozpůlení dítěte.

Od svibnja do studenoga, grbavi kitovi kreću na svoje godišnje putovanje uz istočnu obalu Australije na putu prema toplijim vodama, prije povratka na Antarktiku. Na tom putu, međutim, često im prijeti opasnost da se zapletu u ribarsku opremu. Zato se ulažu napori da se to spriječi.

Ve Starém zákoně se dvě ženy hádají o dítě – jedna to svoje udusila ve spánku, obě teď tvrdí, že to živé je jejich. Král Šalomoun přikáže dítě rozseknout napůl. Skutečná matka raději ustoupí, jen aby přežilo. Zato druhá žena je spokojená: Jen ať je to, řečeno dnešním slovníkem, fifty fifty. Rozvodová novela, kterou po legislativním procesu ve Sněmovně schválil i Senát, a která čeká na podpis prezidenta, prosazuje něco jako rozpůlení dítěte. Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Bosna in Hercegovina pod svojim razgibanim površjem skriva razpoke, v katerih so tudi številna rudna bogastva. Zelo znan je rudnik soli v Tuzli, leta 2024 pa so blizu Sarajeva odprli rudnik, ki velja za eno največjih naložb v Bosni in Hercegovini. Mediji so takrat poročali, da naj bi do leta 2050 po nekaterih ocenah izkopali za pet milijard evrov cinka in svinca. Nedolgo tega so na vzhodu Bosne in Hercegovine odkrili tudi litij. Ampak, kot pravi marsikdo, se za marsikatero investicijo skriva tudi jasna gonja po dobičku, ki ne izbira sredstev. Zato so se v obrambo okolja začeli postavljati posamezniki, ki so jim začeli slediti tudi drugi. Lahko morda skrb za naravo preseže etnonacionalne meje v ljudeh ter zapolni razpoke miru, ki so v Bosni in Hercegovini ostale še od konca vojne pred 30 leti? Gašper Andrinek in Luka Hvalc sta v seriji Razpoke miru za podkast Zgodbe na Valu 202 odšla v Prijedor in Tuzlo, kjer sta se pogovarjala z angažiranimi mladimi, ki predstavljajo svetle izjeme v boju proti kolektivni naučeni nemoči, ki jo poskušajo razbiti z upanjem v bolj zdravo prihodnost. Za odziv pišite na: gasper.andrinek@rtvslo.si in luka.hvalc@rtvslo.si Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju

Zadnje tedne nas je dosegla prijetna vest, da bodo odslej cene goriv na avtocestah enako regulirane kot tiste v notranjosti. Kar pomeni, da nižje. Vest je bila prijetna za veliko večino državljanov, neprijetna pa za delničarje in upravo Petrola.Ta se je v podobi visokih Petrolovih direktorjev tako razhudila, da je skoraj pljunila. No, na koncu ni, ampak so Petrolovi direktorji kot užaljeni otroci povedali, da bodo pač zamrznili sponzorska sredstva za kulturo in šport in da bodo investirali na trgih in v državah, ki so do Petrola bolj prijazne. Potem so Petrolovi direktorji govorili o maržah in o zmanjšanih profitih in sploh, kako se prodajanje bencina v Sloveniji skoraj ne splača. Javnost je bila posledično ogorčena, ker je mnenja, da je Petrol tako ali tako monopolist, za katerega veljajo druga pravila in da je recimo plastenka vode zaradi posvečenega statusa Petrola v njihovih prodajalnah še enkrat dražja kot v normalnih prodajalnah. In tako naprej in tako nazaj. Ampak da ne bomo prilivali bencina na ogenj, se lotimo teme, ki je manj atraktivna od nalivanja bencina, prodajanja športnih stav, sprejemanja paketov, prodaje higienskih pripomočkov, alkoholnih pijač, krofov, sendvičev in kave, rezanega cvetja in napolitank, ter kar je podobnih izdelkov, ki v Petrolovih prodajalnah zlahka dosežejo rekordne cene. Hočemo povedati, da zaradi vsega naštetega in pomanjkanja konkurence ni posebej zahtevno biti Petrolov direktor, kajti kljub vsemu glamurju navkljub: petrolovci so pač še eni trgovci več. Zato se posvetimo njihovi dejavnosti, ki je neatraktivna, v javnih občilih skoraj anonimna, a še kako pomembna. Posvetimo se lulanju, ali uriniranju, ki mu včasih pravimo tudi mala potreba. V tej pasji vročini je treba med potovanji veliko piti, kot nam svetujejo zdravstveni delavci in kar z lahkoto storimo na Petrolovih bencinskih servisih. Nihče pa se ne posveča dejstvu, da je čez čas treba vso to tekočino tudi spraviti ven. Iz telesa, natančneje mehurja. Gre za fiziološki proces, ki je manj atraktiven kot pitje osvežilnih pijač, za organizem pa prav tako potreben. Da ne zapišemo nujen. In to je na Petrolovih bencinskih servisih mnogo težje storiti, kot se rehidrirati. Lulanje je na Petrolu problem. Poznamo dva glavna principa dostopa do Petrolovih sanitarij. Prvega v pomanjkanju strokovne terminologije imenujmo: »ključ je pri prodajalcu«. Ta je značilen predvsem za manjše in primestne servise. Za tiste, ki jim po novem grozi zaprtje. Zaradi tega, ker se v straniščih, po ustnih zagotovili črpalkarjev, dogajajo tudi nefiziološke rabote, so stranišča ali stranišče zaklenjeni. In če ste natočili gorivo ali kaj kupili, ste upravičeni do ključa. Ki ga prevzamete pri črpalkarju, po navadi je navezan na daljši, delno vlažni vrvici in ga po uporabi vrnete na mesto pri blagajni. Drugi princip, veljaven na vseh teh prečudovitih in bleščečih Petrolovih servisih ob avtocestah, pa je uporaba stranišča proti plačilu. Se pravi, da po plačilu na avtomatu stopite skozi podobno zaporo, kot jih poznajo smučarske vlečnice, ali pač kopališča in stadioni. Lahko plačate s kovanci ali Petrolovo kartico. Obstaja tudi možnost nekakšnih bonusov pri vstopnini na stranišče, če ste pred tem kaj kupili, ampak je sistem zapleten in nikomur se s tem ne da ukvarjati. Če povzamemo; Petrol vam ne računa le za nalivanje, temveč tudi za izlivanje. Kar je enkraten primer krvosesnega, ali pač sodobnega urino kapitalizma. Zgodovina kapitalizma in stranišč na bencinskih črpalkah je pisana in starožitna in ko smo civilizacijsko presegli gospe, ki so čistile za vami ter poslušale trkanje kovancev ob krožniček, smo uvedli avtomatiziran in davčno mnogo bolj transparenten sistem. Vendar naša kritika ne gre samo proti izkoriščanju človeka po stranišču, kot se je dogajalo včasih; kajti tudi danes Petrolova stranišča nenazadnje še vedno nekdo čisti. V maniri radikalne levice se vprašajmo: »Ali za svoje stranke Petrol, ki kljub maržam pri plastenki vode računa dvojno ali trojno ceno od nabavne, ne bi razmislil o brezplačnem lulanju?« Ali je človeško izločanje in skrb zanj za korporacijo resnično takšen strošek, da nam tega ne bi zmogla častiti? Ker, če pogledamo bolj socialne in družbeno odgovorne pravne subjekte, je uriniranje v večini slovenskih gospodarskih družb brezplačno. In če lahko greš zastonj na stranišče v gledališčih, ki so mnogo bolj siromašna od trgovcev z nafto, ob tem pa bodo zdaj ostala še brez Petrolovih sponzorskih sredstev, potem bi si lahko zaposleno čistilko, ki jo plačujejo iz prodaje bencina, ne pa iz pol evra straniščnine, privoščili tudi na Petrolu. Ali pa nam, glede na to, da so tretjinsko v državni lasti, priznali triintridesetodstotni popust na malo potrebo. Pa še nekaj na pol preverjenega nam je prišlo na uho. V času, ko so Petrolovi managerji (beri kot piše) jockali na tiskovni konferenci, kakšna strahovita muka je prodajati bencin v Sloveniji, so imeli vsi zaposleni pod skakalnicami v Planici velik piknik, ali team bulding, ali pač zabavo, ob 80-letnici ustanovitve podjetja. Zaposlenih na Petrolu je skoraj šest tisoč, na brezplačni žur pa jih ni prišla niti polovica. Mogoče pa bi se Petrolovi direktorji najprej posvetili odnosom v kolektivu, nato straniščem, šele zatem pa maržam.

U savremenom svetu, zdravlje je postalo nova religija, a fizički izgled njen hram. U ovoj epizodi psihijatri Olivera i Mihailo razgovaraju o fenomenu heltizma (ili zdravizma) - kulturološkom pritisku da budemo savršeno zdravi, savršeno fit, savršeno disciplinovani.Ali, gde je granica između zdravog života i nezdrave opsesije zdravljem? Kada „radim na sebi“ postaje zapravo zamka? I kako u moru saveta, aplikacija i trendova zadržati ono najvažnije - unutrašnju ravnotežu?Ovo je epizoda za sve koji teže rastu, ali ne po svaku cenu. Za one koji balansiraju između posla, porodice, obaveza i želje da žive bolje - a da pri tom ne izgube kompas. Jer promena je neizbežna i jedina konstanta, ali nije svaka promena korisna ako nas vodi u krivom pravcu.Zato biraj put koji je tvoj. Put koji ti najviše prija. Prirodno je, menjam se - ali menjam se jer ja to želim, ne jer mi društvo kaže.Baš kao voda, koja uvek pronađe svoj put, i mi možemo naučiti da se menjamo sa osmehom, sa mirom - i sa merom.

Junij je mesec, ko po celem svetu potekajo parade ponosa, množična zavzemanja za enakost in upor proti diskriminaciji. Živimo v družbi, kjer so ne le LGBTIQ+ skupnost, temveč tudi druge ranljive družbene skupine tarče nestrpnosti in sovražnosti. Zato smo v tokratni oddaji Intelekta spregovorili o porastu sovraštva v družbi in o problematiki skrajnih populističnih gibanj. Odgovore na vprašanja o tem kdo so glavni nosilci populističnih gibanj, kaj sporočajo, zakaj in koga nagovarjajo, so iskali gostje oddaje prof. dr. Jana Javornik z Univerze v Leedsu in sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino, pisateljica Suzana Tratnik in prof. dr. Roman Kuhar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Milan Jovanović , online fitnes trener sa preko 10 godina iskustva koji deli naučne i empirijski proverene činjenice iz oblasti treninga, ishrane i zdravog načina života._______________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

1- Ny olona mora tezitra manetsika ady ary ny olona masika be fahadisoana 2- Aza manao ariary zato ampandriana 3- Miandany amin39;Andriamanitra, mino sy manantena ny fiavian39;ny Tompo 4- Fambolena katsaka 5- Rota sy i Boaza

Kaderka vládl tenisovému svazu 25 let. Vládl tvrdě a nesmlouvavě. Své oponenty označoval výrazy jako „neumětelové“ či „amatéři“. Zatočil s každým, kdo se mu postavil. Tenisté za jeho éry dosáhli mnoha úspěchů a Kaderka se chlubil, že je to i jeho zásluha. Samotní tenisté to tak ale nevidí.

Ve filmovém streamingu se pořád něco mění. Warneři přiznali, že zbavit se značky HBO byla chyba, když oznámili její návrat. Na českém trhu měly významnou pozici Voyo a O2 TV, které se sloučily. Nová služba má tak generický název, že se špatně hledá v mobilních katalozích.Hlavně pro vás ale může být přechod cenově nevýhodný. Někteří lidé hlásí potíže s vypovězením smlouvy. Takže pozor na to, PPF zapříčinilo mrzení. V této relaci Podcastu Živě ovšem spoustu probereme dalších událostí. Obecným trendem je, že služby zdražují a škrtí pravidla.01:52 – Konec pirátského netflixu pro Kodi07:01 – Změna poplatků za iVysílání09:12 – Netflix jede12:58 – Sympatický underdog SkyShowtime14:45 – Apple TV se už neštítí Androidu15:54 – Amazon skokově zdražil, ale…18:42 – Max bude zase HBO Max22:25 – Voyo + O2 TV = Oneplay30:30 – Viděli jsme Cestu do pravěku34:09 – Americká cla na filmy

Na današnji dan pred 33 leti je Slovenija kot nova samostojna država na svetovnem zemljevidu postala članica Organizacije združenih narodov in s tem tudi dejavna udeleženka mednarodne skupnosti. Zato 22. maj od leta 2009 zaznamujemo kot dan slovenske diplomacije. Po osamosvojitvi je Slovenija začela vzpostavljati svojo diplomatsko mrežo in aktivno oblikovati svojo zunanjo politiko. O tem, kakšno pot je naša diplomacija prehodila v 33 letih ter kateri dosežki zaznamujejo slovensko zunanjo politiko in s tem njene ključne izvajalce, diplomate, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Tanja Fajon, zunanja ministrica; Samuel Žbogar, stalni predstavnik v OZN in veleposlanik; dr. Zlatko Šabič, svetovalec predsednice republike; Darja Bavdaž Kuret, dolgoletna diplomatka, veleposlanica na številnih pomembnih položajih po svetu. Avtor oddaje Aleš Kocjan.

Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi. Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij. Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona. Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj. Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti. Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili. In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical. Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno. In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot … Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje? Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni. In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj. Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume. In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi … Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.

Iz sfere o kojoj se u Srbiji najčešće govori u frazama i zaklonima “tradicije”, teolozi Milićević i Pantelić pokušavaju da precizno sagledaju stanje crkvenih i državnih institucija, zarobljenih u sopstvenom oportunizmu. Kako primećuje Blagoje Pantelić, upravo pred sutrašnji početak Sabora SPC otvara se prilika da se pokrene i istraga o kanonskoj i moralnoj odgovornosti samog patrijarha. U novoj epizodi Radar Foruma, domaćin Vukašin Milićević, teolog i predsednik Fondacije "Ljuba Davidović", ugostio je kolegu, teologa Blagoja Pantelića. Sagovornici pokreću pitanje sekularnosti koje prestaje da bude politička tema i postaje pitanje moralnog preživljavanja. Umesto jasnog razgraničenja nadležnosti, Srbija svedoči simbiozi crkvenih i državnih struktura moći, u kojoj su verski autoriteti postali produžena ruka autoritarnog režima. I dok se zvanična crkvena retorika utapa u, kako kažu, floskule o očuvanju tradicionalnih vrednosti, stvarnost priča drugu priču. Pantelić to formuliše bez uvijanja. „Ono što imamo trenutno u državi, najprostije govoreći, imamo jednu grupu ljudi koja pokušava da državni, narodni novac učini privatnim novcem, svojim. U crkvi imamo nešto slično - jednu grupu ljudi koja crkveni novac želi da učini privatnim novcem. Zato će oni bez problema stati uz ovaj režim, jer im to omogućava jedan lagodan život, ozbiljne izvore prihoda.“ Svi pogledi sada su usmereni ka predstojećem Saboru Srpske pravoslavne crkve, zakazanom za sutra, na kojem bi, barem teoretski, mogla da se pokrene ozbiljna rasprava o ovim problemima. „Većina njih se plaši tzv. dvoglavog crkvenog vrha i njima se najviše isplati da dođu u Beograd, budu tu pet dana, odu na ručak kod predsednika, spakuju se i vrate se svojim kućama, eparhijama i - nikom ništa. Da li će se sada to ponoviti? Ne znam, nadam se da neće. Postoji materijal za ozbiljnu istragu o delovanju patrijarha. Nadam se da postoji broj ljudi, broj episkopa, koji će imati hrabrost i da ustanu. Ja verujem da ima”, optimističan je Pantelić.

Jste s námi rádi Ve vatě? Podpořte nás, prosím, v anketě Podcast roku. Hlasování probíhá až do 5. června. Děkujeme.Svět čeká, co bude se cly Donalda Trumpa. Jenže zboží v obchodech v Americe mezitím dochází. „To zboží nebude, a pak bude dražší,“ varuje investiční specialista Michal Semotan ve speciálu podcastu Ve vatě.Dvě z pěti 3D tiskáren, které společnost Prusa Research vyrobí, míří do Spojených států. Zatímco svět je v tenzi, jaká cla nakonec Trump celému světu „napaří“, Josef Průša přezdívaný „král 3D tisku“ je relativně v klidu. Tarify ve výši deseti či dvaceti procent by pro jeho zboží zvlášť velký problém nebyly, obzvlášť pokud americký prezident uvalí na Čínu cla přes sto procent.Druhá největší ekonomika světa totiž své domácí technologické výrobce masivně dotuje. Trumpova cla ve výši 125 procent na dovoz čínského zboží by však mohla tento doping odmazat a startovní pozice by se srovnala, myslí si Průša. „Na první pohled to vypadá, že na tom budeme lépe oproti Číně, kde je většina naší konkurence,“ uvažuje podnikatel v podcastu Ve vatě.Ale celní války mají i svou odvrácenou stranu, kterou si byznysmen dobře uvědomuje. Zdražení celé řady zboží a následný pokles poptávky. „Cla by dorovnala dotace, které do našeho oboru dávají v Číně, to by bylo hezké. Ale nesmí se stát to, že celý trh pak zkolabuje, když se běžným lidem všechno zdraží,“ říká.Zboží dochází, svět čeká na dohoduPřestože je platnost cel odložená zhruba do začátku července a lídři dotčených zemí s americkým prezidentem horečně vyjednávají, obchod mezi kontinenty už zpomalil. Lodě naložené zbožím čekají v asijských přístavech.„Čím déle se bude nejistota prodlužovat, tím déle budou lodě někde čekat, a tím větší dopad to na ekonomiku bude mít. To zboží nebude, a pak bude dražší. V zájmu obou stran je dohodnout se co nejrychleji a snížit tarify na co nejnižší úroveň, aby škody byly co nejnižší,“ přemýšlí portfolio manažer Michal Semotan z J&T Investiční společnosti.Obchody zatím doprodávají staré zásoby, ale ty mohou už za pár týdnů dojít. „Lidi to zatím ještě moc nevnímají, protože všechen maloobchod ještě prodává sklady, které nakupovali, platili a proclívali předtím, než tarify přišly,“ popisuje situaci v Americe Josef Průša.Američané však už začínají být v nákupech zdrženlivější, s příchodem recese do Ameriky totiž počítají téměř všechny velké americké banky. „Za mě je pravděpodobnost recese zhruba 60 procent,“ odhaduje analytička One Family Office Anna Píchová. „Už chodí výstražná data o spotřebě a je velká pravděpodobnost, že druhý kvartál bude taky negativní,“ dodává.Když recese ve Spojených státech udeří, Evropa bude se zpožděním následovat. „Je to propojené, takže si myslím, že je pravděpodobné, že se recese přelije i sem,“ odhaduje Michal Semotan. Oba se shodují, že k nějakým dohodám však nakonec dojde a cla v drakonické výši, jak je Trump prezentoval začátkem dubna, nakonec nebudou.„K dohodě mezi Čínou a Spojenými státy, myslím, dojde. Nějaká cla na určité typy zboží ale zůstanou,“ předpovídá analytička Anna Píchová. Jestli je pro firmy složité odhadnout budoucí vývoj, investoři nejsou o mnoho moudřejší.Jak přestavět portfolio?Přebudovat portfolio, aby bylo vůči případným clům imunní, ale není jednoduché. Možnost je zaměřit se na firmy, které produkují výhradně v USA, ovšem i ty často odebírají součástky z Asie, které budou tarify zasaženy.„Pokud se tomu chcete úplně vyhnout, tak byste se museli soustředit na telekomunikační firmy nebo pojišťovny,“ doporučuje Semotan, který do portfolia dokupoval například tituly jako automobilka Rivian či výrobce solárů First Solar.Opouštět americké akcie a vrhnout se ryze na ty evropské ani Píchová ani Semotan nedoporučují. „Americké firmy jsou tak dobré díky jejich investicím do výzkumu a vývoje. Kolik ony investovaly do vývoje nových produktů, nových technologií, neinvestoval žádný jiný region. A je tam kapitál. Amerika není tak významná jenom proto, že je tam přívětivé podnikatelské prostředí,“ uvedla Píchová.„50 procent Amerika, 30 procent Evropa a 20 procent třeba ostatní trhy. A případně bych pro dynamického investora klidně zařadil pět až 10 procent krypto,“ modeluje Michal Semotan ideálně diverzifikované portfolio pro příští měsíce.Největší chybou by ovšem bylo nechat se Trumpem „rozhodit“, připomíná Anna Píchová. „Rozhodně zběsile neměnit tu svoji strategii, když vám všechno padá pod rukama, nedělat unáhlené obchody. Maximálně portfolio doplnit o věci, které třeba popadaly a kterým věříte. Proto by každý investor měl mít část portfolia v hotovosti, aby ji mohl využít k dokupování,“ radí analytička Píchová.Trumpův budíček pro Evropu?Trumpova razantní celní politika by mohla být budíčkem pro Evropu, která svým růstem za USA roky pokulhává.„Jestliže se Evropa chytne za nos a některá nesmyslná nařízení zruší a bude se tady více investovat, bude se tady více vyrábět a využije se ten potenciál podpůrného balíčku, který se schválil v Německu, tak ekonomika dostane velký impuls a ono se to postupně propíše do firem, do zisků firem a do toho, že spotřebitelé budou mít víc peněz, budou víc utrácet, stát vybere víc na daních,“ říká Semotan s tím, že vybrané evropské akcie by se mohly v dohlednu vyšvihnout.Podle Průši se závod mezi USA a Evropou bude lámat na tom, kdo se jako první naučí v praxi využívat umělou inteligenci. „Tady v Evropě jsme víc na jistotu než v Americe. Tam když někdo dostane nápad, tak hned do toho jde. Tady chybí dravost. Nadchnout lidi je tu složitější.“Průšova společnost před časem expandovala i za oceán. V americkém státě Delaware buduje fabriku, kde bude 3D tiskárny produkovat pro americký trh.„Od léta loňského roku tam děláme pilotní výrobu. Máme novou fabriku o 10 000 m² a budeme tam přesouvat větší a větší část výroby. Všechno bude záležet na tom, na které komponenty se nám tam podaří sehnat lokální dodavatele,“ říká zakladatel firmy.Svou výrobu do USA Průša kompletně přesouvat nehodlá. „Mně je tady dobře. Jsme globální firma, takže mně dává největší smysl dělat to na obou kontinentech zároveň.“Zároveň se mu v posledních pěti letech daří odpoutat od závislosti na asijských komponentech. „U předchozí generace tiskáren jsme měli do 30 procent komponentů z Asie, teď jsme na tom daleko lépe. Úplně bez Číny bychom to zvládli, bez Asie ale ne,“ uvedl vývojář v podcastu Ve vatě. Nové tiskárny jsou proto navržené tak, aby šly vyrobit kdekoli na světě.„Po letech přesouvání výroby do Asie jsou lidi, kteří tyto technologie tady zvládali, už dávno v důchodech. Fabriky jsou rozebrané. A ty zkušenosti už tady nejsou, takže přenést tu výrobu narychlo během dvou, tří let na západ je v podstatě nereálné,“ lituje Průša.*****Ve vatě. Podcast novinářky Markéty Bidrmanové. Poslechněte si konkrétní rady investorů a odborníků na téma investic, inflace, úvěrů a hypoték. Finanční „kápézetka“ pro všechny, kterým nejsou peníze ukradené.Vychází každý ...

⏰ Ofsaaaaajd! 415. po vrsti! Prejšnji, praznični teden je bil res praznični, hvala, da ste potrpeli in Žigi uspešno vse dobro zaželeli! Zato pa danes polna doza Ofsajda. Pa še Zic, jap jap!

Jajca so izvor kar 90 odstotkov vseh organizmov na Zemlji. Skrbijo za preživetje vrst, zato lahko rečemo tudi, da so naše čaše nesmrtnosti. Zato se tokrat podajamo v neverjeten svet jajc, v katerem iščemo najstarejše, pa tudi največje, najmanjše in najbolj nenavadno. Lahko rečemo tudi, da iščemo dlako v jajcu.Sogovorniki: dr. Peter Trontelj, zoolog in evolucijski biolog z Oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete, Urška Kačar in Mojca Jernejc Kodrič, kustosinji v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Zapiski: Jules Howard Epizoda Ri Science Podcast o jajcih Kokoš ali jajce?

U 184. epizodi Njuz podkasta analiziramo burnu političku nedelju u Srbiji: Kako se zvučno oružje pretvara u Bluetooth zvučnik, zašto građani širom zemlje gađaju jaja na štandove, i šta znači kada se predsednik odjednom distancira od sopstvene stranke i pokreće novi pokret? Govori se i o ćaci kampanji, paradoksu doktora koji odbijaju da leče, skupštinskim incidentima i ozbiljnim optužbama za represiju prema građanima i aktivistima. Tu su i sarkastični osvrti na Vučićevu „novu jašu“ i losos koji košta kao plata. U drugom delu pričamo o mentalnom zdravlju, digitalnom preopterećenju, i ličnim pokušajima da se ostane normalan u nenormalnim okolnostima. Na kraju, najavljujemo gostovanja u Podgorici i Briselu, i povratak “Lik laže” majica u shop. Ako ste se pitali da li je ovo normalno? – niste jedini. Zato smo tu.

Smejmo se. Pa ne le na Zmajskem mostu. Zato, da nam bo lepše. Pripoveduje: Saša Mihelčič. Napisala: Polona Škrinjar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

V epizodi 173 je bil gost dr. Gregor Pobežin, zgodovinar in raziskovalec, ki se ukvarja z antično in srednjeveško zgodovino ter vplivom preteklosti na sodobno družbo. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodnje evropske civilizacije in minojska doba Vzpon in padec minojske civilizacije Pojav grške civilizacije Grška mitologija in religija  Arhaično obdobje in razvoj polisov Rojstvo demokracije in Solonove reforme Klasično obdobje in filozofi Peloponeška vojna in njene posledice Makedonsko cesarstvo in Aleksander Veliki Mit o Romulu in Remu Rimski in grški kulturni vplivi Ustanovitev Rima: mit proti resničnosti Širitev rimske republike in vojaške inovacije Hanibal in punske vojne Prehod iz republike v cesarstvo  Rimsko cesarstvo na vrhuncu  Zaton Rimskega cesarstva Konec Zahodnega rimskega cesarstva in začetek srednjega veka ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

U novoj epizodi Njuz podkasta (Ep. 182) bavimo se najvećim hitom sezone – Ćacilendom! Ko su tajanstveni „sudenti” koji zdušno podržavaju vlast, kako izgledaju njihovi šatori u Pionirskom parku i zašto cela priča deluje kao loša amaterska predstava? Naravno, ne preskačemo ni naše omiljene aktere – Aleksandar Vučić ponovo je u kampanji (jer kad nije?), RTS se trudi da ne primeti haos pred svojim vratima, a Nemanja Šarović uspeo je da uleti među ćacije, napravi lom i bude izbačen pre nego što ste stigli da trepnete. Pored toga, pričamo o Selakovićevom magično izlečenom nosu, policajcu kojeg je nokautirala – policija, i, naravno, o Vučićevom dramatičnom odlasku u Urgentni centar – jer ako nema fotke, nije se ni desilo! Sve je na granici realnosti i potpunog apsurda, ali mi smo tu da sve to ispratimo uz dosta smeha. Zato, pridružite nam se u 182. epizodi – ako već prolazimo kroz ovaj cirkus, hajde da se barem dobro zabavimo!