Podcasts about ampak

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Tomas Marolt prihaja iz Buenos Airesa, večmilijonske argentinske prestolnice. Kljub temu se je na življenje v neprimerljivo manjših slovenskih krajih hitro privadil. Pred štirimi leti se je nogometaš iz Argentine preselil v Slovenijo. Ampak, zakaj bi se nekdo, ki išče priložnosti na tem področju, odselil iz države, ki diha in živi nogomet, ter se odločil, da bo svojo kariero razvijal v Sloveniji? Tudi to ga je v oddaji Drugi pogled vprašala Darja Pograjc.

Ta pravljica je iz zbirke Rdeča knjiga o vilah, poobjavljena v okviru projekta Gutenberg. Napisala jo je gospa d'Aulnoy in je malce drugačna. Kot bi se rahlo norčevala iz plemenitašev, kralja in kraljice in njune hčerke. Nekateri nastopajoči imajo nenavadna imena in se nenavadno tudi vedejo. Ampak, kot vedno se pravljica srečno konča za pridne in lepe in slabo za hudobne in grde. Prisluhni torej malce dolgi francoski pravljici Princesa MajaŠe prej pa morda neznana beseda: Flota so ladje ki plujejo skupaj z enakim namenom in pod skupnim poveljstvom.Vir: Rdeča pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov.The Project Gutenberg eBook of The Red Fairy Book, Andrew Lang, Langmans, Green and Co, London; 1889, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Angleži slovijo po tem, da imajo v roki ves čas dežnik. Morda ga bomo potrebovali tudi mi. Ampak psi gredo na potep, ne da bi jim zmočilo kožuh, in mački se sem ter tja lahko pogrejejo na sončni lisi. Zvečer, ko ob desetih lastniki prižgejo Prvi program, da bi poslušali ali poklicali Mojco Blažej Cirej, pa se s polnim želodčkom zadovoljno skolačkajo na svojo cunjo. Vedo, da tudi lastnik potrebuje svoj sončni žarek, pa čeprav šele zvečer.

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki je bil na enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvale vreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, ter dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo skorajda nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.

V Romuniji je potekal prvi krog ponovljenih predsedniških volitev, kaj razplet prvega polčasa pomeni za nadaljevanje? Protesti študentov in njihovih podpornikov se nadaljujejo, pravijo, da zahteve niso izpolnjenje. Več kot pol leta je že od zrušenja nadstreška novosadske železniške postaje, je videti kakšno rešitev? Predsednik Aleksandar Vučić je bil v ZDA, a se je od tam predčasno vrnil zaradi, kot so sporočili, zdravstvenih težav. Ampak obstaja veliko špekulacij o tem, kaj se je zares dogajalo med ambiciozno zastavljenim obiskom. Bo Vučič odšel na parado v Moskvo 9. maja, kar mu je med drugim odsvetovala tudi komisarka Marta Kos?

Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?

Po državi potekajo še zadnje priprave pred praznikom dela. Zvečer bodo zagoreli številni kresovi, jutri zjutraj bodo zadonele budnice. Ob tem se tradicionalno vrstijo opozorila sindikatov, da delavske pravice niso pridobljene, ampak izborjene. Aprilska inflacija nekoliko višja kot marčna V spodnjem Podravju želijo s sončnimi elektrarnami znižati stroške električne energije. Indija naj bi po navedbah Pakistana kmalu izvedla vojaški napad.

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpnil, potem pa je skočil pomagat, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti kraju v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do tja, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom ga je privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je popotnik začel oživljati, in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel, ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil predenj in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamenijo, ali z drugimi besedami: rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.

Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino. Ampak saj niso edini. Kar nekaj je poklicev, ki se z imenitnimi nazivi poskušajo vzdigniti iz povprečnosti običajne službe. Kuharji se imenujejo chefi, mi navadni pisuni pa si pravimo kolumnisti. Je pa sorazmerno preprosto; če so reklamarji cvet kreative in kreativni direktorji, kaj je potem Tolstoj? Tako gre to. In kaj so reklamarji spet zakuhali? V oglasu za restavracijo hitre prehrane, ki je ne smemo omeniti – če pa bi nam plačali, bi jo pa omenjali kar naprej – so zapisali: "Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočarala. A se lahko pogovoriva?" Oglas govori o novem okusu sladoleda, ki ima dodano pistacijo. Pokonci so skočili iz organizacije za zaščito žensk, češ da je oglas seksističen in kar je podobnih izrazov, ker žensko – oziroma v tem primeru samostalnik ženskega spola z obrazilom na a, ki je v bistvu orešček – ponižuje v stereotipno vlogo žrtve moške prevlade, pogosto nasilja. Kreativni direktorji se proti tem obtožbam branijo, češ da gre za kreativno oglaševanje, o tem, kdo ima prav, pa bo razsodilo reklamarsko sodišče, ali pač reklamarsko krivosodje. Odvisno s katere strani marketinga bo pihal veter. Dokler se ne izkaže marketinška pravica, pa nam – ki smo ena redkih medijskih vsebin brez neposrednega sponzorja, kar je dobro za javni servis, slabo pa za žepe avtorjev – ostaja prostor za nekaj pojasnil. Najprej o tem, kako bi se lahko reklamarji izognili vsej tej šlamastiki. Na prvem mestu si tega oglasa kreativno sploh ne bi izmislili, kot drugo pa bi dodali sladoledu še okus lešnika. Ali oreha. Ki oba spominjata na moško semenišče, in oglas bi se glasil tako: "Nisi bila ti. Jaz sem bil kriv. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočaral. A se lahko pogovoriva?" Oglas je praktično enak, en a dodamo in tri izbrišemo, pa dobimo enakopravnost spolov in uravnoteženo oglaševanje. Ker če resnično in nepotvorjeno pogledamo to in jamrajočo naracijo, kako deluje v praksi … tudi moški po prepiru ali razhodu jokajoče pošiljajo sporočila, v slogu: "Plis, pokliči me, ne bom te razočaral, nikoli več."           Razmerje med temi čustvenimi izlivi je tako prek palca vsaj pol pol, če pa poslušaš balkanske popevke, ki so tako zelo priljubljene v Sloveniji, se to razmerje celo nagiba v koristi moškega cmizdrenja. Hočemo povedati naslednje; ko govorimo o čustvenih razočaranjih, razhodih, ločitvah in podobnih samomorih človeškega srca, je stereotipna vloga spolov pač fluidna. Odvisna od prizadetosti in realnih okoliščin. Da so se reklamarji odločili v oglasu uporabiti in stereotipno prikazati samo žensko prizadetost, ranljivost in šibkost, je prav tako neumno, kot gre z marketinškega stališča za izgubljeno priložnost. Z moškim oglasom bi nagovorili še vse jokajoče moške in maščevalne ženske. Naslednje, o čemer se moramo pogovoriti, pa je pistacija, ki stoji v osrčju oglasa … Jasno je, da je pistacija na pohodu, saj jo je moč najti skoraj v vsem, kar se da použiti. Cinik bi dodal, da zadnji čas, kajti proteinov smo se naužili že prek vseh meja in naj se prevlada, ko so začeli proteine dodajati še v šampone za lase, konča z vstajenjem pistacije. Pistacija v sladoledu se morebiti sliši bizarno, a pravkar beremo, da je čokolada s pistacijo, ki so jo izumili v Dubaju, povzročila akutno pomanjkanje na pistacijskem trgu in v slovenskih pregovorih pistacija pravkar zamenjuje žafran in kafro. In če smo tudi mi sodelovanje pistacije in potiskanje žensk v mizogine stereotipe znotraj reklame za sladoled, označili kot neprimerno, vendarle obstaja spolni stereotip, ki pa preizkušeno in dokazano živi. Če in ko moški lušči pistacijo med recimo nogometno tekmo lige prvakov, se do polčasa vedno prikaže ženska z nezmotljivim stavkom na ustnicah: "Po koncu boš tole posesal!"

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Natanko pred enim letom, 9. aprila 2024, je dr. Katarina Bergant prisegla kot nova generalna državna tožilka. Takrat je poudarila, da si želi moderno, transparentno in učinkovito tožilsko organizacijo, katere temelj so samostojni, suvereni in primerno plačani državni tožilci, ki s svojim delom kot varuhi zakonitosti prispevajo k utrjevanju vladavine prava. Kje smo leto dni pozneje? Veliko je govora o neučinkovitosti pri pregonu korupcije, o pritiskih na tožilstvo, o varnosti tožilcev, ki rešujejo najzahtevnejše oblike organiziranega kriminala. V zadnjem času veliko govorimo o problematiki mladoletniškega kriminala. Kako na vse to gleda generalna državna tožilka, smo jo vprašali v tokratni oddaji Intervju.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Vsako leto se 25. marca spomnimo naših mam. Taka je navada v Sloveniji, v nekaterih drugih državah praznujejo dan mamic kakšen drug dan. V Argentini na primer na tretjo nedeljo v mesecu oktobru, na Švedskem konec maja. Ampak na koncu ni pomemben datum …

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v enem koncu parka, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale po njej. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »Res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov jih nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko s svojim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo skoraj nemogoče. Lahko pa po malem spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo sproti. Tudi jutri se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko ta dan naredimo spremembo. Zavestno se odločimo, da bomo delali dobro.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.

Vsi veste, da brez vode ni življenja. Ampak ni vseeno, kakšno vodo pijemo: čisto in zdravo ali umazano in onesnaženo. Pravljica na preprost in razumljiv način predstavi lastnosti vode, kroženje v naravi in nevarnost onesnaženosti. Eko vila skupaj s škratom Vodom pomaga naravi ustvarjati čim boljše pogoje za čisto vodo. Režiserka: Ana Krauthaker Dramaturginja: Vilma Štritof Tonska mojstrica: Sonja Strenar Avtor izvirne glasbe: Dušan Mamut Badovinac Zupanjič Pripovedovalec - Uroš Smolej Eko vila - Martina Maurič Lazar Škrat Vodo - Blaž Šef Šoja - Asja Kahrimanović Pradedek Slapec - Brane Grubar Čebulici - Ana Urbanc, Liza Marijina Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2013 .

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela? Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč. Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca … Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami. Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj. Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž! Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico. Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno. Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja. A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti. Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo. Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa. Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic. Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza. Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno. Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Petra Meterc se pogovarja z Novogoričanom Gregorjem Božičem, režiserjem, scenaristom in snemalcem, ki ga poznamo po celovečernem prvencu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nedavno pa se je na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu predstavil s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna hruška, v katerem prek filma svoje raziskovanje sadnih sort na Goriškem razširja na filmsko platno. Z njim smo se pogovarjali tako o njegovem filmskem ustvarjanju kot o raziskovanju sadjarstva in projektu Atlas pozabljenih sadovnjakov, ki bo potekal v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Juta Harako je Japonec, ki je pri 35 letih prvič obiskal Evropo. V oddaji razloži, nad čim je v avstrijski prestolnici, kjer je preživel mesec dni, najbolj začuden in česa pri Evropejcih ne razume. Deli pa tudi zgodbo o tem, kako je rešil življenje svoji mami in kako mu je to pomagalo najti življenjsko poslanstvo.

Gibanje je naravna potreba in izraz telesa, potrebujemo ga in dobro je za nas. Ampak kaj se zgodi, ko z gibanjem pretiravamo, gremo čez zmožnosti ali pa trenutne potrebe telesa? Potrebujemo regeneracijo. Starejši kot smo, bolj moramo telesu pomagati in mu prisluhniti kaj potrebuje. O pomembnosti regeneracije in njenih načinih, sploh po rekreativnih športnih aktivnostih pa v torkovem Svetovalnem servisu, naš gost je bil diplomirani fizioterapevt Jure Reherman iz Fiziolofije.

⏰ Ofsaaajd 407! U-bam-bom! Nazaj je 1. SNL in kako sva pa zaštartala. Ne vem, če mi ni glas nekje vmes šel. Od smeha in kvalitete, haha. Taki Ofsajd, da sva posnela potem še Ofsajd: Zic. O NK Mariboru bova imela spin-off, ker je Žiga Kos tako faking zagret. Ampak jedro pa je walda naš in vaš Ofsajd! Kako pa je fajn, ko je spet fuzbal, ne?

Tokratna gostja je voditeljica Lea Mederal Gams, ki jo sicer lahko spremljate v oddaji Potep z Leo, AMPAK danes gre pa Lea na potep s Sašotom … ker se bosta skupaj podala po poti neznanja in iskala odgovor na Alešovo vprašanje: “Kdo ali kaj je Fabjon?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko […]

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

Ker smo se razmeroma srečno odpóčili v novo leto, se moramo končno pogovoriti o petardah. In o ognjemetih. O pirotehniki v najširšem pomenu besede. Pred nekaj leti smo petardiranje, kot v naši oddaji imenujemo adventno kanonado, poskušali zakonsko regulirati. Predpisali prepovedi in sankcionirali kršitve, a ni videti, da smo kam napredovali. Oziroma nazadovali. Ravno nasprotno. Pokanja nismo utišali, še manj odpravili in kar nekaj otrok si je letos ponovno razstrelilo ude in okončine. Kot vse kaže tudi preventivne akcije, ozaveščanje in opozorila ne pomagajo, zato bo treba uvesti alternativne metode, ki smo se jih do zdaj izogibali, ampak kot vse kaže, je sodu zbilo dno. Tako v imenu domačih in prostoživečih živali in v imenu splošne javnosti kot prvi v medijskem svetu razkrivamo načrt, ki bo zagotovo pripeljal do zmanjšanja ali celo ukinitve in prenehanja kanonade v zadnjih dneh decembra ter tako obvaroval nežne otroške ročice, dlani ali oči, psom in mačkam pa prihranil obisk terapevta. Začetna faza našega načrta je dramatična in radikalna, a moramo se zavedati, da gre za proces – za maraton, ne šprint. Najprej bi morali s pirotehnike umakniti prodajne restrikcije. Še več; prodajo in uporabo bi morali spodbujati. Recimo, danes dobite ob kavi rogljiček, po novem, bi dobili petardo. Prodajo pirotehnike bi morali omogočiti v trgovinah z živili, v lekarnah in na poštah. V šolski kurikulum bi morali uvesti predmet "petardoslovje z osnovami ognjemeta", kjer bi učitelji domovinske vzgoje, ki imajo tako ali tako premalo ur, predavali o časih, ko se je prvi kitajski cesar poslinil, ko je ugledal eksplozije na nebu. Povedano na kratko: pirotehnika bi morala postati najprej običajen, nato pa še normalen del našega vsakdana. Seveda bi bili travmatološki oddelki zatrpani s poškodovanci … Ampak kot se danes nihče več ne vpraša, ali so električni skuterji nevarni in ali je nevarno smučanje na brezsnežnih smučiščih, bi se sčasoma prenehali spraševati tudi o nevarnosti pirotehnike. V tej prvi fazi bi torej petarde postale tako običajne, kot sta polka in valček na gasilski veselici. Potem pa v našem načrtu o ukinitvi pirotehnike nastopi druga faza. V njej bi začeli s pirotehniko posiljevati. Slovenske cerkve bi v dogovoru z nadškofijo ob jutranjem in večernem zvonjenju sprožile še manjši ognjemet, opoldanski zvon pa bi mežnar obeležil z dvanajstimi petardami. Na sodiščih bi sodnik namesto udarca s kladivcem prav tako vrgel petardo, ob rojstvu otroka pa bi država podarila mladim staršem ob slovenski zastavi še dva ognjemeta. Enega iznad porodnišnice, enega iz štorklje, zataknjene na domačem dvorišču. Ampak najbolj radikalne spremembe bi se morale zgoditi v slovenski vojski. Za začetek bi ta postala obvezna za vso mladino. Tudi za dekleta, kot je to v Izraelu. Teoretični del bi učil sestavo in delovanje ročne granate in ostalih pokalic, v praktičnem delu pa bi vojaki tekali po kraški jami, inštruktorji pa bi na njih metali petarde in se drli: "Topovski iz leva", "topovski iz desna!" Naj samo pripomnimo, da ne gre za novost, saj je rajnka JLA to tehniko že uporabljala in pokanje priskutila kar nekaj generacijam tedanjih nabornikov, današnjih starejših občanov naše države. Seveda v umetnosti gnetenja človeških značajev ne gre za novost; s pirotehniko bi posiljevali tako dolgo, da bi postala nadležna. Najprej bi ljudje ob vsakem novem poku rekli "Pa ne že spet", potem bi postajali nervozni, na koncu bi se tresli in končno bi zaradi pokanja pisali nestrpne spletne komentarje in kritizirali vlado. Da povzamemo; tisti, ki danes uživajo v pokanju in pokajo tudi sami, bi postali na pokanje hipersenzitivni in bi si zaželeli miru brez pokanja, kar pa je natančno to, kar si želimo tisti, ki v pokanju že danes ne uživamo. Vodi pa pokanje in metanje petard in spuščanje ognjemetov tudi do precej resnega razmisleka o stanju demokracije v državi. Če se ne moremo zediniti, da reguliramo, ukinemo in prenehamo s pirotehničnim terorjem manjšine, ko ta neposredno ogroža in jezi večino prebivalstva, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o družbenih procesih, ki zahtevajo toleranco večine, ko naj bi zaščitili manjšino! Pa še nekaj dobrega bi sledilo iz ukinitve in s prenehanjem adventne pirotehnike … Na civilizacijski lestvici bi ekspresno prehiteli Avstrijce.

Konec leta je pravi čas za razglasitev najrazličnejših dogodkov, oseb, besed in ostalih elementov, ki so nas zabavali v letu 2024. In prav na silvestrski večer ima naša skromna oddaja čast, da zaključi projekt, ki je tekel vse leto. Gre za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli." V času, ko so nam vsi dogodki, osebe in dejanja na očeh, pozabljamo na dogodke, trenutke in osebe, ki so nevidni. In so nerodni, se pravi takšni, ki nas spravljajo v zadrego. Oziroma bi nas spravljali v zadrego če bi jih videli, ker pa smo o njih samo slišali in si njihov potek samo predstavljamo v domišljiji, je zadrega nekaj manjša. Akcija je potekala vse leto. Najprej smo v uredništvu, ki je oblikovalo strokovno komisijo enega, izbirali nerodne dogodke, ki jih nismo videli posameznega meseca, nato pa še končnega zmagovalca, ki ga bomo slavnostno razglasili v nocojšnji oddaji. Konkurenca je bila res velika, nerodni dogodki, ki jih nismo videli, je bilo recimo ljubkovanje nutrij na bregu Ljubljanice najvišjih predstavnikov države, pa izbiranje kandidata za evropske volitve gibanja Svoboda, pa vzdušje na avtobusu, ki pelje protestnike pred celjsko sodišče in podobno. A zmagovalec je lahko le eden, zato smo v uredništvu kot nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, izbrali zaposlene centra za zaščito in varovanje v savni.Pojasnimo svojo izbiro. Ko so v medijih uničili policiste, zaposlene na »centru za zaščito in varovanje«, so jim očitali graditev savne in nakup razkošnih oblek. Resnici na ljubo, je bilo tudi pomerjanje Armanija diplomantov tacenske ustanove eden izmed kandidatov za nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, a ker ne moreta biti dva z istega področja, smo se odločili za savno.Torej: Policisti, ki se savnajo, preden gredo varovat pomembne politike, državnike, visoke uradnike ali pač zaščitene priče, so odnesli laskavi naslov za "Neroden dogodek leta, ki ga nismo videli 2024". Najprej k neupravičenim kritikam. Mediji, ki so uslužbencem centra za zaščito in varovanje očitali savno in savnanje, vedo zelo malo o zaščiti in varovanju. Po raziskavah s področja varnostnih ved, pa tudi iz dolgoletne policijske in varnostne prakse, savnanje v službenem času občutno izboljša varovanje in s tem varnost varovane osebe. Še več; v službah za varovanje po svetu gredo še korak dlje. Kot je znano, je ena najbolj naprednih takšnih služb ameriški Secret service, ki skrbi za varovanje ameriškega predsednika in drugih visokih predstavnikov vodilne svetovne demokracije. V njihovem štabu ne le da imajo savno … Kje pa! Agentom je na voljo celoten wellness s turško in finsko savno, z jacuzzijem, Kneippovo kopeljo, kot so razkrili nedavni podatki žvižgačev, pa ameriški agentje vsak teden, nujno pa pred predsedniško potjo v tujino, opravijo celotno manikuro in pedikuro, nekateri agenti pa tudi depilacijo bikinija. Savna je logično zelo priljubljena med organi varovanja na severu Evrope, ruski varnostniki pa se krepčajo tako, da se najprej savnajo, potem bičajo z brezovimi vejami, na koncu pa skačejo v luknje, urezane v led, najraje na reki Volgi. Wellness in varovanje politikov tako že dolgo hodita z rokov roki in mediji, ki so se obregnili ob to dejstvo, so le še enkrat več pokazali, da ali ne sledijo, ali pa ne poznajo sodobnih trendov v varnostni panogi. Ampak nagrada za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli" ne gre uslužbencem centra za varovanje in zaščito samo zaradi dejstva, da goli sedijo v finski savni in se pomenkujejo o izzivih delovnega dne. Ravno nasprotno. Nagrado smo namenili tej ustanovi zaradi žalostnega dejstva, da so savno zaprli. Da, prav ste slišali. Temeljni element wellnesa, ki povsod po svetu zagotavlja varnost najvidnejših politikov, so v našem centru zaprli. Ker gre za dogodek, ki ga nismo videli, seveda ne vemo, čemu so savno zaprli in javnost lahko le ugiba. Nekaj zlobnih jezikov natolcuje, da so se prišle savnat tudi uslužbenke, kar je povzročilo kar nekaj trdih besed in dvignjenih prstov med moškimi uslužbenci, drugo, spet natolcevanje, pa je, da so uslužbenci v službeno savno vodili nepooblaščene osebe, pač po analogiji, da so tudi službene avtomobile uporabljali za zasebne vožnje. Težko bi v naši redakciji podelili nagrado, če ne bi prišli stvari do dna in tako kot prvi javnosti sporočamo, čemu je bila savna v "centru za zaščito in varovanje" zaprta, s tem pa občutno poslabšana varnost varovanih oseb. Tako je bila v nevarnost spravljena državna tožilka, prekupčevalec mamil in bog ve, da se tudi predsednik vlade in predsednica države nista počutila pretirano varno v svoji koži.Torej, spor se je začel, ko so po dolgih letih uporabe evkaliptusovega vonja, ki je kot eterično olje v službenih savnah predpisan v zakonu o policiji, začeli neznani elementi uporabljati vonj sivke. Nekaj časa so uslužbenci poskusili storilca odkriti, ko jim to ni uspelo, so se začela obtoževanja in nagajanja, ki so šla vse do notranjega ministra. Ta je imel na mizi interpelacijo in zato izbiri eteričnega olja za službeno savno ni posvetil dovolj premisleka in je neodgovorno odpisal, da naj vsak uslužbenec uporablja eterično olje, ki mu paše, kar je pripeljalo do kaosa, razpada sistema, skorajšnjega razpada centra samega in posledično do že prej opisane poslabšane varnosti in šlampastega varovanja najpomembnejših predstavnikov naše države.Zdaj ko vemo, kaj se je skrivalo in se še vedno skriva za nagrado za "nerodni dogodek leta 2024, ki ga nismo videli", upamo, da se boste strinjali z izborom ter boste ostali naši zvesti poslušalci tudi v letu, ki je pred nami.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 163Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:00:27 Jure je nazaj!00:01:07 Juretov avto00:03:14 Bed bugs00:06:37 Obleke00:16:11 Recap 202400:16:46 Nevidna luna00:21:19 Vesoljci00:26:21 Svobodno razmišljanje00:30:35 Kontrola uma s pomočjo medijev00:33:52 Skrivnosti Antarktike00:38:41 Nesmrtnost00:47:28 Christmas parties00:51:52 Secret santa v pisarni00:53:46 Božiček00:54:08 Vprašanja00:55:50 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 162Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:02:32 Kako bi naredil, da prdci dišijo?00:05:49 Smeh je pol zdravja00:07:37 Kako so nastali morski konjički?00:09:07 Najbolj redka barva v naravi?00:10:28 Koliko helijevih balonol bi potrebovali, da Rimanič poleti?00:12:25 Ladyboyi00:15:00 Kličemo Jureta00:16:02 Jure in ladyboy?00:17:57 Shopping center00:21:52 Weekend market00:25:06 Kuhinja je zunaj?00:25:57 Supermarket za fake stvari00:28:38 Sex toys in ostali fejki00:31:42 Gužva00:32:51 Kanali00:34:38 Top 3 stvari z dopusta00:36:29 Ocena dopusta od 1 do 1000:36:50 Juretovi nasveti kako it naslednjič na Tajsko00:38:53 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 161Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:00:56 Češnja na vrhu torte00:02:41 Žabe00:05:10 Punce na kolesih00:07:38 Gremo poklicat Jureta na Tajsko00:08:00 Kako je Jure?00:08:54 Prenočitve00:11:31 Pobiranje kokosa00:12:18 Plaže00:14:55 Bi lahko ostal dlje?00:17:30 Poskušanje sadja00:27:50 Praznično vzdušje00:29:17 Ali je jure spoznal koga zanimivega?00:30:57 Plan za zadnji teden00:33:04 Kako je iti z novo punco na dopust?00:34:42 Vprašanja00:39:00 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Adventni čas je čas, ko tudi tisti manj srečni med nami, tisti, ki so revni, nesrečni ali kakorkoli omejeni, dobijo darila. Takšen je običaj. Tako so dobili darilo tudi na slovenskih železnicah. Obdarovala jih je "Evropska potovalna komisija", ker so dali na slovenskih železnicah izdelati video, ki poudarja trajnost potovanja z vlakom. Celotna marketinška kampanja je nosila naslov "Vlaki nove generacije" in je bila menda tako imenitna, da so dobili ob adventu nagrado tudi manj srečni, ubogi in neprivilegirani na slovenskih železnicah. Ob prejemu nagrade so odgovorni poudarili, kako kreativno in inovativno je potekala nagrajena marketinška akcija, redki ciniki, ki ne verjamejo ne adventu, še manj pa slovenskim železnicam, pa so dodali, da bi bilo dobro nekaj te kreativnosti in inovativnosti dati še v vozne rede. A žal, kot je na trenutni duhovni točki civilizacije navada – ni pomembno dejstvo, pomemben je marketing. Z marketingom prideš do nagrade, z dejstvi pa do zamude. Poglejmo torej nekaj splošno sprejetih dejstev. Slovenske železnice so zanič. Nepreklicno. Ker nekaj je treba vedeti; potnik, ki stopi na vlak ali na katerokoli drugo javno prevozno sredstvo, je zainteresiran najprej za hitrost, potem za točnost, potem za kakovost usluge. Za vse tisto, česar na slovenskih železnicah kronično primanjkuje.Res je, imajo nekaj novih vlakov in vlakovnih garnitur. Ni več parne vleke in ni več gomulk. Ampak glede na dejstvo, da je večinski lastnik še vedno država, si mislimo, kdo je te nove garniture dejansko kupil. Vse ostalo na slovenskih železnicah pa, kljub marketinškim akcijam, ne štima. Vlaki so ali prazni ali prenatrpani, ko jim uspe v vagon dostaviti wi-fi ali omogočiti nakup karte prek spleta, praznujejo, kot da je novo leto, zamude vlakov so že zdavnaj sistemske … Ni nas v vrhu nobene od kategorij, ki opredeljujejo železniški promet, ni nas niti v sredini, o modernih hitrih progah se niti ne pogovarjamo, in da ne zavlačujemo: vsak, ki je kdaj stopil na vlak v kateri drugi evropski državi, bog ne daj na Japonskem, lahko ugotovi stanje slovenskih železnic. In prav zaradi poraznega stanja, ki ga sicer omiljujejo z menjavami infrastrukturnih ministrov in uspehi pri prevozu tovora, so lahko slovenske železnice tu in tam deležne kakšne nagrade in pa ob adventu človeške milosti. Ampak še med adventom, novica je stara dan ali dva, nas čaka novo presenečenje s Slovenskih železnic. Nov vozni red, veljati začenja te dni, v glavnem pa bo vladal v letu 2025, bo spet krepko premešal slovensko železniško krajino. Kot zadnjih trideset let, so vzrok za prilagojene, skrčene in omejene vozne rede, prepolne zamud, "številna gradbena dela". In prav izraz "številna gradbena dela" bi moral stati v naslednji marketinški kampanji slovenskih železnic. Če bi bilo ime marketinške kampanje "številna gradbena dela", podnaslov pa "vlaki nove generacije", bi vse skupaj šele dobilo pravi smisel. Ampak poglejmo h gradbenim delom. Že zadnjih trideset let so "številna gradbena dela" najpogostejši pojem v povezavi z železnico na Slovenskem. Gradbena dela so izgovor za mehanični glas, ki pred Mariborom, Koprom, Novim mestom ali Jesenicama zdrdra enolično mantro z raztegnjenimi vokali, ki se konča s: "Potnikom se opravičujemo za zamudo!" Gradbena dela na tirih so tudi očitno najtežji gradbeni poseg sploh, saj so južno železnico, ki je še vedno hrbtenica Slovenskih železnic, zgradili v manj kot dvajsetih letih, zdaj pa jo že trideset let intenzivno popravljamo. In ti servisi na železniški infrastrukturi, ki so očitno tako šlampasto organizirani, da se lahko med njimi zgodijo tudi tragični dogodki, imajo nekaj resnično kreativnih rešitev, vrednih marketinške nagrade. Med njimi je pri potnikih vedno priljubljena klasika, ki nikoli ne pride iz mode – se pravi avtobusni prevoz. Rešitev, stara toliko kot slovenske železnice, bo z decembrskim voznim redom veljala za deset vlakov. Po njej se pripeljete do Celja, stopite z vlaka, vstopite na avtobus, se – to je še posebej poudarjeno – po fantastični avtocesti odpeljete do Itake ter razženete snubce.Hočemo povedati naslednje. Da kupiš karto za vlak, pelješ pa se z avtobusom, je v najboljšem primeru čudno vsaj toliko, kot če bi kupil karto za avtobus in se peljal z vlakom. Na koncu pa samo kot marketinški nasvet; ni primerno dičiti se po medijih z osvojenimi nagradami za kreativnost, trajnost in ogljično nevtralnost, dokler je bilo devetdeset odstotkov slovenske železnike infrastrukture zgrajene do leta 1950, takratni vlaki pa so bili od današnjih na posameznih odsekih počasnejši komaj za kakšno minuto.

Te dni nas je ob inflaciji usodnih dogodkov ter tedenskih napovedi globalne kataklizme skoraj neopazno dosegla vest, ki bi lahko korenito spremenila civilizacijo. Ali pa jo vsaj vrnila v normalnejše tire. Avstralija je sprejela rigorozno zakonodajo, ki bo mlajšim od šestnajst let prepovedovala uporabo družbenih omrežij, tehnološkim velikanom pa nalaga obsežne finančne sankcije, če uporabe teh platform za to starostno skupino ne bodo omejile. Na začetku se potopimo v teorijo in prakso družbenih omrežij, akoravno kot abstinenti od te pogruntavščine dejstev iz prve roke ne moremo posredovati. Pa vendar. S prvimi družbenimi platformami, ki so osvojile civilizacijo kot stepska plemena, je prišla napoved, da gre za na novo odkrit papir, pisavo in tisk, vse v eni potezi. Kako bodo omrežja povezala, izobrazila in razsvetlila ljudi. In prvi dnevi so morebiti resnično bili takšni, saj so se informacije širile z nikoli videno naglico in kdo ve, koliko kužkov in muc je ponovno našlo dom in koliko globokih misli indijskih puščavnikov se je ugnezdilo v dnevno rutino pisarniških delavcev. Potem pa je kmalu prišla streznitev. Svet ni postal bolj povezan, ali bolje informiran, ali bolje izobražen. Snovalci teh tehnologij se najbrž niso zavedali, da so odprli Pandorino skrinjico v pravem pomenu besede. Napuh in hudobija, dva vladarja temačnih kotičkov človeške duše, sta našla tisočletja pričakovano zatočišče in požgala vse pred in za seboj. Svet je postal bolj razdvojen, neumnejši, manj empatičen in ljudje, povezani kot še nikoli, neskončno in patetično osamljeni. A to je veljalo za pionirje družbenih omrežij. Nove generacije so prišle pred zaslone kot nepopisan list in posledično ob izpostavljanju prejele polno mero … Zastonjski dopamin je zasužnjil cele generacije. Najprej so se butali v drogove obcestne razsvetljave, potem so postali odvisniki. Ampak vse to so v glavnem znana dejstva, ki so nas pripeljala do parafraze Prešernovega soneta … Laž se vije Po avtocestah bleščečega se spleta neresnica, trikrat peta Kvari podobo človeške harmonije Na Facebook samovšečnost zlije Ambiciozni pisec bornega soneta Vsaka slaba stvar je tam začeta Komu danes mar še poezije … Kar se moramo vprašati, je, čemu ni nihče ukrepal prej in čemu so prvi ukrepali Avstralci? Odgovor na prvo vprašanje je preprost. Starši imamo radi, če nas otroci pustijo pri miru. Včasih nam je bilo všeč, če so tekali po travnikih in se igrali na dvoriščih, potem je bila faza televizijskih oddaj, nato računalniških igric, končno pa smo dočakali izjemno učinkovito odvisnost s telefonskim ekranom. Ob popolni neaktivnosti, skoraj katatoniji otrok, gre tudi za mobilno pogruntavščino in tudi če greste na samoten otok, je mir pred nadležnim pamžem zagotovljen. Pandemija družbenih omrežij med otroki priča o žalostnem dejstvu, da nam je kot staršem spodletelo na celi črti. Ne ljubi se nam ukvarjati z naraščajem, ker imamo na seznamu cel kup pomembnejših opravil, kot je recimo uživanje potrošništva in prakticiranje malomeščanstva. Zato se zdi prepoved za šestnajstletnike brez vsaj minimalnega opozorila ali obeta sankcije za njihove starše le pol koraka v pravo smer. Drugi izjemno pomemben zaključek, ki ga prinaša avstralska prepoved, pa je presedan, da resno in odgovorno telo, kot je vlada uspešne države, ugotovi, da gre pri družbenih omrežjih za nekaj slabega. O izvedbi prepovedi, tudi o uspešnosti vsega podjetja, bi lahko razpravljali in rezultati ne bodo ne takojšnji, ne spektakularni, a samo dejstvo, da so bliskajoči posnetki spoznani kot negativen vpliv na otroke in mladostnike, je gigantski pomik v pravo smer. Kajti ne le, da bodo Avstralci vsaj delno zaščitili svojo mladež, povzročili bodo tudi dvigovanje obrvi in čohanje po glavah v vseh ostalih državah in skupnostih po svetu, ki se za prepoved še niso odločile. Povedano drugače … Brezprizivno in iskreno lahko puhlico: "Otroci so naše največje bogastvo" trenutno na vsem svetu izrečejo samo v Avstraliji.

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 159Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic in žirafa. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:00:11 Intro00:00:43 Pride gostja00:02:19 Višina in vrat00:03:16 Ali žirafe bruhajo?00:04:50 Prehranjevanje00:05:48 jezik00:07:41 Srce in krvni obtok00:09:31 Spanje00:11:35 Vzorec kožuha00:12:28 Komunikacija00:13:19 Parjenje in družina00:15:04 Plenilci00:18:12 Evolucija00:19:04 Zanimiva dejstva00:21:38 Jure se javlja iz Tajske!00:22:34 Updejt s Tajske00:24:35 Mozolji na riti00:26:23 Kokosi00:34:01 Resort00:35:02 Airpods00:37:42 Življenje v resortu00:39:45 Kako zgleda juretov dan na Tajskem00:45:48 Kako veš da je nekdo turist?00:46:44 Dredi00:49:16 Kaj še čaka Jureta?00:49:34 Vprašanja00:51:31 Si sam sebi lep?00:54:04 Najljubši komadi00:54:36 Ladyboy update00:55:32 Cene in denar00:57:36 Potovanje 1-10POSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Decembrski žur se začenja. In kje ga je lepše začeti, kot v Bruslju. Tako v prenesenem kot v neprenesenem pomenu besede. Škandal je nekoliko zamegljen in potrebna je vsa analitična moč osebja naše skromne oddaje, da ugotovimo kaj je v ozadju. To vemo … Slovenski evroposlanci iz Evropske ljudske stranke, kaveljci in korenine iz brazd vzdržljivosti in ostalih strank slovenske pomladi, so se v Bruslju pošteno razhudili na osebje slovenskega veleposlaništva. Namreč ta institucija je naokoli pošiljala vabilo na zabavo, ki se bo v evropski prestolnici odvila 29. 11. in nosi naslov Yu nostalgija. Ker v visoki politiki Bruslja ni naključij, je cvet slovenske politične desnice pogruntal, da gre za levičarsko provokacijo, ker seveda 29. 11. je tisti datum, ko so v Jajcu ustanovili rajnko Jugoslavijo. Slovenski spomladanci so na pragu zime zainteresirani javnosti, svojim lastnim navijačem in mogoče še kateremu neslovenskemu evropskemu poslancu, ki po kavi v bifeju parlamenta ni imel pametnejšega dela, razložili, da je bila Jugoslavija zločinska tvorba in da se jo je nostalgično spominjati, sploh pa se nostalgično zabavati, hudičevo delo, ki bo, če se ne bo preprečilo, deviško Slovenijo po bližnjici odpeljalo do propada. To so rekli, se junaško podpisali, nato pa se odpravili po svojih evropsko-ljudskih opravkih, ki so oboževanje Orbana in netenje strahu pred migranti. In po novem pred yu pop rockom. Najprej in na začetku. Podpisani; Matej Tonin, Romana Tomc, Branko Grims, Zala Tomašič in Milan Zver so videti natanko tako, kot da v življenju niso bili na žuru. Verjetno mislijo, da so bili, ampak strankarski piknik ob Soči in petdesetletnice v garažah ne štejejo. Ne štejejo niti Modrijani v dvorani Golovec, niti praznovanje osemdesetletnice v domu starejših občanov. Nismo poklicani, da slovensko desnico učimo temeljev žura, ampak Yu nostalgija je med žuri žanr. Če se obregneš ob žanr, si videti podobno neizobražen, kot če zahtevaš, da prepovejo kavbojke v filmski umetnosti, ali biografije v literaturi. Gre za žanr, ki obstaja in živi in je verjetno na samem vrhu tematskih žurov; ob recimo 70 disco party, ali pa ob 80 pop, ali 90 divas. Na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju niso tako naredili nič nedržavotvornega; precej stereotipno so segli v košaro s tematskimi žuri in ven izvlekli Yu pop rock nostalgijo party. V tem trenutku, v decembru pa sploh, jih je po slovenskih kafičih, klubih in diskotekah najti kakšna dva ducata, pa celo lokalni zastopniki SDS in bratovščine ne tekajo okoli in s kadilom ne bezljajo peklenščka, ter Dj-ju ne grozijo z ekskomunikacijo. Hočemo povedati; če se na žure ne spoznaš, niti na te kamilične, kot je yu nostalgija, potem ne sodi o njih. Da ne boste videti smešni. In mimogrede … Na yu nostalgija partijih se vrtijo tudi Martini Krpani, pa Neca Falk, pa Lačni Franz, pa kakšni Pankrti in kar je presežkov slovenskega pop rocka. Ampak sveta jezica proti Yu nostalgiji ima tudi globlji, težji in še bolj sramoten podton, ki bi se mu poslanci z nekaj malega razmisleka lahko izognili. Gre za nostalgijo kot pojem. Za kakšno čustvo gre, katera duševna stanja vsebuje, kdaj nastopi in podobno, prepustimo dušeslovcem; mi lahko samo hladno ugotovimo, kako so poslanci nostalgijo, natančneje yu nostalgijo razumeli, komentirali in celo od veleposlanice zahtevali sankcioniranje, kot da je to nekaj absolutno slabega. Se pravi, da če nostalgično pomislite na Jugoslavijo, ste najmanj neprimerni državljani te države, kot zaposleni na slovenskem veleposlaništvo v Bruslju pa boste lahko celo deležni sankcij. Ampak kje je kleč? Omejevanje nostalgije je poseg v osnovno človekovo pravico, ki presega državljanstvo, politične preference, svetovni nazor in podobno. Gre za intimno čustvovanje, gre za tople občutke ob misli na mladost. Povedano drugače ... Grims, Tonin in kamarila od nas zahtevata – od kakšne polovice danes živečih Slovencev – da se odpovemo nedolžnosti in čistosti spomina na mladost. Da tudi ko pomislimo na rutice, na tovariša Tita, na vso to navlako, ki je bila ideološko sporna, a je vgrajena v naša bitja – je to nostalgija. Pa to ne pomeni, da bomo šli sredi noči v Velenje pod Brozov kip nastavljati vence. Nostalgija je vgrajena v naš etos in nima nič skupnega z agendami, ki jih eno za drugo valijo na strankarskih gnezdih slovenske desnice. Ne moremo si drugače predstavljati, kot da politična akcija, ki neposredno napade nostalgične občutke polovice državljanov, to stori iz dveh razlogov; ali nima nostalgičnih čustev, ker so ta potlačena z jedkostjo in žolčem profesionalne zagrenjenosti, ali pa ne premore niti minimuma empatije do drugih bitij, kar je tudi osnova nostalgičnega čutenja.

⏰ Driiiiiing! Tukaj je! Novi Ofsajd! Jubilejni? Eeeeeem. Je, ja. Je. Taki smo. Sprotni, haha. Bila je dostava nekje v drugi polovici oddaje. Pa ne take sorte ;). Ampak dostavila pa bova. V sklopu 400. oddaje vabiva na kviz v živo!!!

Matej Sedmak je lastnik jezikovne šole, in kot pravi sam, poliglot začetnik. Pogovor lahko začne v osemnajstih jezikih. Pravi, da se ljudje ne delimo na tiste s talentom za usvajanje jezika in na tiste brez talenta, da odrasli ljudje hitre usvajamo tuje jezike kot otroci ter da sam vedno išče metodo, s katero bo jezik obvladal čim hitreje in s čim manj napora, ker se šteje med tiste bolj lene poliglote.

Glede na ekstremne vremenske dogodke v zadnjem letu bi lahko pričakovali, da bo podnebna konferenca v Azerbajdžanu resnično prelomna. A kot kaže, ne bo. Kakšen bo izplen vrha, ki je že zdaj označen za finančnega? Kako države, tudi Slovenija, izpolnjujejo pretekle zaveze? Poglejte gor in poslušajte Vroči mikrofon na Valu 202. Sogovornika: - okoljski ekonomist iz organizacije Umanotera Jonas Sonnenschein - novinarka Špela Novak, ki je v Bakuju na 29. podnebni konferenci Združenih narodov

Spoznamo znanstvenike, ki delajo v laboratorijih pod zemljo. Potujemo še na južni tečaj, pa v globokomorske nižine Sredozemskega morja. Pot nadaljujemo v nekdanjem železniškem predoru Somport v Pirenejih, kjer je danes podzemni laboratorij, za konec pa obiščemo še trenutno največjega na svetu, podzemni laboratorij Gran Sasso v Italiji. Ampak zakaj sploh raziskovati iz globin Zemlje? Kaj so prednosti izoliranega okolja, ki ga obdaja neskončna odeja ledu, vode ali kamnin? Sogovorniki: dr. Carlos Pobes, fizik in winter over na južnem tečaju; dr. Carla Distefano, višja raziskovalka v Nacionalnem inštitutu za nuklearno fiziko INFN; dr. Carlos Peña Garay, biolog, raziskovalec in direktor laboratorija Canfranc; dr. Ezio Previtali, raziskovalec nevtrinov in temne snovi, direktor Nacionalnega laboratorija Gran Sasso; dr. Marcello Messina, raziskovalec temne snovi v Nacionalnem laboratoriju Gran Sasso.  Strokovni sodelavec: prof. dr. Peter Križan, Fakulteta za matematiko in fiziko ter Inštitut Jožef Stefan v Ljubljani.  V oddaji berejo še Igor Velše, Jan Grilc, Maja Ratej, Tadej Košmrlj, Nejc Jemec in Miha Švalj.

Kakšne lumparije bo prihodnja štiri leta počel stari oziroma novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, verjetno ve le on. Čeprav je bilo že večkrat dokazano, da je težko verjeti njegovim besedam, je vseeno treba njegove govore včasih jemati z vso resnostjo, čeprav niso povsem resni. Med kampanjo je poudarjal, da bo vladal z enostavnim načelom: če sem nekaj obljubil, bom to izpolnil. Eden izmed Trumpovih uspehov je tudi to, da je ljudi prepričal, da se bori proti sistemu, ki zatira navadne, neopazne ljudi z zdravo kmečko pametjo. To so zdaj vrednote, ki štejejo. Demokracija in pravice žensk pa sta že preveč abstraktna pojma. Preveč woke oziroma prebujeno, bi kdo rekel. Slovita umetnica Marina Abramović je v intervjuju pri Marcelu poudarila, da bi bil svet boljši brez Trumpa. Morda res potrebujemo več Gandijev, Mandel, Milanov in Quincijev. Nove junake. Ampak takšni so časi in morale. Toda kljub temu bodo pesmi tudi v takšnih časih. Pesmi o takšnih časih, če parafriziramo Brechta. Trumpova zlata doba bi lahko prinesla tudi svetobolje, ki bo dalo nove junake. Tonska mojstrica: Nina Kač Novinar: Gašper Andrinek, gasper.andrinek@rtvslo.si

⏰ Driiiiiing! Piiiiisk! Sva že tukaj, sva sva, čeprav ste eni hlipali po specialki, ker NK Maribor. Ampak sva vestno počakala, upajoč, da bo oddaja čakanja vredna.