Podcasts about ampak

Kaj narediti, da ne bi več posegali po rogljičkih, hitri hrani in v osnovi nezdravih opcijah, za hitro zadovoljitev, v napadu nanadne lakote? Anita Obradović je jasna - na pot ali ob obveznostih se prej pripravite!V idealnem svetu bi vedno imeli čas za miren in zdrav obrok. Vedno pa ni tako. Ampak hrane ne smemo iskati, ko smo že lačni! Od tu štartajo vse slabe odločitve. Pripravimo si torbico in vanjo postavimo shaker in 2-3 vrečiče Eko zelenja, ki nam s svojimi hranili vedno pomaga v takih situacijah. Lahko vzamemo tudi Redspack, ki vsebuje jagodičevje in veliko antioksidantov. S seboj imejmo tudi beljakovinske ploščice recimo.Dobro se obnesejo tudi oreščki in suho sadje. Če moramo v trgovino, potem pa najprej poglejmo med sadje, smootije in zelenjavo. Predvsem v poletnih mesecih bo to veliko boljša izbira.

⏰ Driiiing! Dring za 10ko. Dring za 10 let. Ne bom dolg, ker sem bil predolg v solo oddaji. Ne, ni uspelo, kakor sem si zaželel. Je pa. Solo. Jaša solo. Ker se spodobi. Sicer z nespodobno dolžino. Ena ura? Čiiisto preveč. Ampak slišite lahko čisto prvi Ofsajd. Reneja. Pa Klemna. Žigo kot gosta, haha. Žigo kot sovoditelja. Deset let je epoha. Seveda je. Bila je sreda, 9. septembra 2015, zdaj je 9. september 2025. Kje smo, kam gremo? Ja, solo sem, nisem uspel dobiti intervjuja, zato pa obujam spomine in se res zahvalim. Upam, da sem povedal, no, preveč itak, ampak vsaj dovolj ;).

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Tokrat gostimo raziskovalko voda in hidrogeoloških lastnosti kraškega podzemlja iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, višjo znanstveno sodelavko, izr. prof.dr. Natašo Ravbar. Povod za povabilo je bilo dejstvo, da je kot soavtorica sodelovala pri nekajletnem nastajanju, po sklepu urednikov pri enem od petih, najboljših objavljenih člankov leta 2024 v znanstveni reviji Hydrogeology Journal. Gre za članek Flooding and flood water storage in karst systems of the Mediterranean region (Poplave in zadrževanje poplavnih voda v kraških sistemih Sredozemlja), pod katerega se podpisuje vodilni avtor dr. Julian Xanke. »Poplave so ponavljajoč se naravni pojav, ki ima lahko tako življenjski kot uničujoč vidik,« se začenja na spletni strani revije objavljeni povzetek. V nadaljevanju beremo, kako so poplave ponekod »pomemben element sezonskega hidrološkega cikla«, ki zagotavljajo vodo za rastlinstvo in živalstvo, žal pa so lahko tudi »uničevalna sila, ki ogroža življenja in povzroča veliko škodo«. Članek nato na desetini primerov s kraških območij v Sredozemlju predstavlja različne hidravlične odzive kraških vodonosnikov na močne padavine, popiše nastajanje poplav in prinaša opise inženirskih posegov za boljši nadzor nad njimi. Sogovornica tako povzame izkušnje kolegov o tej tematiki v različnih kraških sistemih Sredozemlja. Ampak najprej moramo viške vode na kraških površinah in pod njimi razumeti, pa je osnovno sporočilo tako članka kot pogovora v oddaji. FOTO: Visoke vode v Lučkem dolu decembra 2008 VIR: Nataša Ravbar

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Trepetamo pred vojno v Ukrajini, lakoto v Sudanu in genocidom v Gazi. Pred tišino ob nasilju na poti do športnega cilja. Pred položnicami. Pred nevihtami in realnostjo. Ampak, kakor pravi pesnik Gojko Božović: “Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas.” Skupaj lahko premagamo tudi trepetanje.

V že tako ali tako reliefno razgibani Sloveniji je nekaj kupov zemlje gor ali dol povsem zanemarljivih. Ampak ni vsak kup zemlje enak drugemu. Pod nekaterimi se skrivajo sledi preteklih tisočletij, ko je narod v plenicah ždel nekje za Karpati. Antična dediščina je v državah, kjer se je nekoč razprostiralo mogočno Rimsko cesarstvo, danes velik posel. Muzeji, muzeji na prostem, prirejanje iger ali bitk na antičnih sejmih privabljajo na tisoče obiskovalcev. Pri nas, ne glede na to, da imamo antično zgodovino bogato in dobro raziskano, capljamo pri repu. Mogoče pa bi morali začeti tam, kjer se je za antičnega človeka končalo. Na območjih, kjer so Rimljani in romanizirano lokalno prebivalstvo pokopavali svoje mrtve. Med antičnimi gomilami se je v Nedeljski reportaži sprehodil Marko Radmilovič.

Piše Petra Koršič, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Obsežna sedemnajsta knjiga poezije plodovitega 52-letnega pesnika Miklavža Komelja tudi tokrat skriva pesniške misli, sentence, ki ob branju počasi padajo v globino in se dvigajo ter delujejo na bralca. V knjigi z naslovom To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, ki je modifikacija biblijskega citata iz Prilike o nespametnem bogatašu iz Lukovega evangelija (12,20), kjer Bog reče: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«, Komelj ostaja s prepoznavno intelektualno pesniško izreko v govorici razuma, tj. racionalnega filozofskega diskurza, in fenomenološko odpira vprašanje smrti in samoubojstva. Smrti in samoubojstva torej ne tematizira, ampak o smrti in samomoru izreka filozofsko, pesniško. Besedila tako delujejo hladno, racionalno, cerebralno in z navideznimi paradoksi, citatnostjo, nanašalnicami udejanjajo intelektualno vzvišen govor. Izstopajo besede, kot so noč, kača, tema in bela barva, seme, lava, beg, okno … ne nazadnje križ. Mnoge od njih preraščajo v simbole, vendar Komelj simbolne vrednosti ne omejuje na eno kulturno ali religijsko krajino, ampak jih plasti in s tem širi besedilne kontekste. Knjigo odpira citat Majakovskega z vzklikom s konca pesmi Človek, frazo bi lahko poslovenili kot Počivaj v miru. Knjiga stremi k temu, da bi bila »pesniška, konceptualna knjiga«, saj so tematsko profilirane pesmi razdeljene na tri dele: 41 pesmim prvega dela sledijo obsežna 999-verzna anagramska pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški ter 40 pesmi drugega dela, pri čemer dve žal manjkata v kazalu. Poleg fenomenov smrti – od samomora likovnega umetnika, smrti britanske kraljice, smrti ruske aktivistke do živali: metulja, vrabca, škorpijona, in poleg pesmi o križu, demonih, begu – so v knjigi tudi podvojeni fragmenti pesmi z minimalno modifikacijo kot samostojne enote, morda ravno zaradi doseganja zamišljenega števila pesmi. S temno-belo tehniko, skrajnimi legami in Komeljevim prepoznavnim navideznim paradoksiranjem se dotakne ekscesov, delirija, manije, praznosti, vsakdanjosti, skrajnosti ter navede številne avtorje moškega spola, par žensk in nekaj knjig, od Georgesa Batailla in Milarepe do Šalamuna, Živadinova in Uranjeka ter denimo novinarko Darjo Dugino Platonovo. Hitri anagramisti, mojstri premetank, upravičeno slovijo po iskrivosti, že v antiki so se navduševali nad čarom permutacije črk za oblikovanje novih smiselnih besed. Komelj je teh 999 vrstic oblikoval kot 333 trivrstičnic in si s tem omogočil, da se potencialni pomen nadaljuje v drugi ali tretji vrstici tercine. Impozantnost forme kliče po čestitki, vzbuja radovednost, mar si je avtor pomagal z umetno inteligenco, programom Anagram Solver, uporabil algoritme itd., ne nazadnje odpira vprašanje, kaj bralcu prinaša teh skoraj sedemdeset strani knjige. Anagramiranje je Komelju očitno blizu, saj je že v zbirki Modra obleka iz leta 2011 objavil obširno pesem z anagramiranim naslovom Nemi topot imen. S čim postreže leta 2024? Blodnjavi monolog vzklikov, kratkih trditev in mnogih vprašanj je vrtoglava igrarija. Kakšna tercina je bolj, kakšna manj posrečena, kakšna izpade tudi na silo. Kakor to, da je, upoštevajoč vnaprej določen nabor črk, Inana na 99. strani zapisana z enim n-jem, na 132 pa z dvema. Ampak namen rekordnih podvigov je dosežen. In učinek vrtoglavega vrtenja 43 črk naslova Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški nemara prinese različne bralske odzive. Morda je bilo za avtorja premetavanje črk, v duhu naslova knjige To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, oblika soočenja s samim sabo, morda soočenja človeka ob abrahamu ... Težko in zahtevno prebijanje skozi zid izjave, da noben atom človeškega telesa ni človeški, skozi zid na glavo obrnjene znane številke 666, torej 999, da slutiti, da je prostor odprt za večje od človeškega, in z obratom morda meri na usmerjanje k dobremu, ne satanskemu oziroma zlu. Kakor piše v knjigi na strani 158 – »[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih«. In če je to vratolomno prebijanje skozi 999 verzov občasno mučno za bralca, Komelj funkcijo ponavljanja osmisli nekje drugje, v pesmi Pot: »Tisočletno / ponavljanje / rituala // je / nepretrgano / približevanje // po / najkrajši / možni // poti. / Etika / se // pojavi, / ko / je // pot / že / izgubljena. // Toda / pot / ne // more / biti / izgubljena. // Izgubljen / je / samo // tisti, / ki / jo // izgubi. / Tudi / če // jo / izgubijo / vsi, // je / izgubljen / samo // tisti, / ki / jo // izgubi.« Etika se torej pojavi, ko je izgubljen tisti, ki je pot izgubil. Vrnimo se k vprašanju »smisla« in »pomena« anagramiranja. »Smisel« vrtoglavega prekucavanja uma je najbrž v doseganju orfičnega – nedoumljive, skrivnostne izkušnje, globine, »pomen« pa je prepuščen bralcu. Je norija informacij in povezav, blodnjak besed prisiljenost, polucija? Ta veščina morda le ni presežna vrednost umetniškega besedila. Najdejo se zanimive ubeseditve, do katerih je najbrž prišlo prav zaradi omejitve črk: Gre torej za cerebralno pesem, zgolj na-ključ-je, nezavedno pesem? V bogati mineštri, kjer se znajdejo na begunsko krizo asociirajoči goltani čolni, NSK do LGBT in številna božanstva, inicialke T. Š., N. B. in N. N. in številna imena (pri čemer izstopajo Metka, ki ob T. Š., Tomažu Šalamunu, insinuira na Metko Krašovec, Talita, ime Komeljeve hčere, in mnoga druga imena), bi se lahko razbralo, da anagrami govorijo o nočnem begu, telesu in telesnem, sli, slasti, odtrgljaju, užitku. Miklavž Komelj v 17. pesniški zbirki, do katere vsebinskih stališč se distanciram, detabuizira in destigmatizira smrt in samomor. S pesniškimi besedili opazno stopi v bran žrtvam družbene izključenosti oziroma se postavi proti apriornemu izključevanju. S tem širi zorni kot umevanja tematike in ob morebitnem bralskem nestrinjanju posledično odpira prostor za diskusijo. V resno tematiko Komelj občasno vnese tudi sicer trpek humor in, kakor ga poznamo, ne moralizira, o obscenostih, dostojanstvu in demonih piše pesmi z laboratorijsko sterilnim jezikom. V anagramiranju pa se bralec sooča z lomom valov teh Komeljevih sporočil in tako se sooča z lastnim bodisi dobrim, slabim, neprijetnim ali kakšnim drugačnim pookusom, ki ostane po branju. Gre za še eno knjigo avtorja, čigar prepoznani glas ažurno in poznano izgovarja iz privilegiranega položaja? Vse v knjigi izrečeno je napisano kot nedotakljivo. Če anagramskih sedemdeset strani pri bralcu ne doseže orfičnega učinka, izpade kot blebetanje, norija hipnih naključnih informacij in povezav, blodnjak, besedna polucija, prisiljeno. V zbirki Pred nevidnim iz leta 2022 je Komelj v pesmi Pred nevidnim zapisal: »Jaz nisem v nevarnosti. / Jaz sem nevarnost.« Pa ne recite, da vas nisem opozorila ... Sicer pa je v knjigi neoznačeni citat izjava Walterja Whita iz priljubljene serije Kriva pota (Breaking bad, 2008). In res je, Komelj nas je že sam posvaril – v Goreči knjigi iz leta 2021 v pesmi Pazi s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, / hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe«.

Zdravo. Tokrat smo res prišli do bridkega konca. Končali smo zadnje poglavje 6. knjige iz trilogije v štirih delih, po vsem vesolju znane štoparske biblije. Ker spet ugotovimo, da srečnih koncev ni, vas opozarjamo, da preverite darilne bone za večerje, toplice in kar je še tega, ker zapadejo v dveh letih, lahko tudi manj. Namesto v Ortu in drugih gostilnah, ugotovimo, da te dni zapravljamo za raznorazne naročnine, Artur pa se odpravi na pot, kjer za trenutek sreča Fenchurch in konča na tisti njemu tako ljubi plaži. Ampak tam so (kvarnik!) že spet Vogoni. V 68 tednih 6. sezone smo obdelali 6. knjigo, v 272 epizodah pa celotno štoparsko sago – in zdaj nas čaka samo še koktajl z rezino limone. In zlato opeko. Lepo je bilo, nekateri smo tudi jokali.

Glavna hrana nekoč na japonskem je bil riž. In obilica riža je bila velik zaklad, večji kot kupi zlatnikov in draguljev. Ampak, samo za dobre ljudi, ki pomagajo nesebično in ne za plačilo.In tista druga starka ni razmišljala o svojih dejanjih. Do konca je pričakovala nagrado. Saj jo je dobila, kakšno, izveš zdajle. Prisluhni japonski pravljici Grbasti vrabecVir: Svetovne pravljice, uredila Jana Unuk, Nova revija d.o.o., Ljubljana, 2004, bere Nataša Holy

Ko prinesemo sadje s tržnice ali trgovine, ga pogosto le na hitro speremo. Ampak ali to res zadostuje? Koliko pesticidov ostane na površini in kaj dejansko pomaga pri odstranjevanju?V najnovejši epizodi Radiovednih smo se pogovarjali z dr. Rajkom Vidrihom z ljubljanske Biotehniške fakultete, strokovnjakom za tehnologijo rastlinskih živil, ki razloži: - Kako in zakaj deluje pranje s sodo bikarbono- Koliko sode dodati in koliko časa moramo sadje namakati- Zakaj lupljenje ni vedno najboljša ideja. Praktično, jasno in brez olepševanja. Še več zanimivosti o znanosti v kuhinji najdete tu.

Tri leta je profesorica francoščine na izpostavi Sorbone v Abu Dabiju. Pred kratkim je podpisala novo triletno pogodbo. Pred tem je bila v Sloveniji najprej osnovnošolska učiteljica in pozneje profesorica angleščine na gimnaziji. Zna pohvaliti slovensko šolstvo in je hvaležna za vse prejeto znanje. Doma tudi zato ni zapustila zlahka. Ampak po vsem, kar se je v sistemu nakopičilo po obdobju koronavirusa, je bila odločitev nekoliko lažja. Univerza v Združenih arabskih emiratih, kjer dela, ima pridih prestiža, ni pa nujno elitistična. Vpisanim in sprejetim domačinom šolnino plačuje država, šolanje pa poteka v francoščini.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Pesnik Ivan Dobnik z zbirko Nostalgija, utopija zaokroža svoje intenzivno ustvarjalno obdobje zadnjih petih let, v katerem je osrednja tema poezija sama. Prek zbirke Tihe pesmi, ki sedaj preraščajo v »tisoč pesniških zbirk, ki so / samo za sanje«, zbirke Čajne pesmi, vse mora biti poprej namreč »umito v kopeli čaja / za drobec sekunde«, zbirk Rojstvo oaze in Do konca odprto nebo, ki postajajo »Utopija vsega, kar je«, je nastala Nostalgija, utopija. Gre za zbirko, ki jo mora enkrat v življenju napisati vsak pesnik – pisati poezijo o poeziji, pisati poezijo poezije. Ne le v kontekstu drugih tematik, temveč celotno zbirko posvetiti tovrstnim vprašanjem. Zbirka je apoteoza poezije, kot takšna pa ne more biti ena sama, četudi narava poezije ostaja nespremenjena. »Pesem ne more nastati brez svojega stvaritelja – pesnika,« je Dobnik zapisal v uvodniku z naslovom Prisotnost pesnika – prisotnost poezije v 124./125. številki Poetikona, katerega urednik je. Vsak pesnik mora napisati tovrstno apoteozo zase in s tem tudi za vse druge. Razpetost med nostalgijo in utopijo je razpetost med začetkom njegovega ustvarjanja in tem, kaj poezija je – oaza, nebo, utopija. Metafizični kraj, kjer se srečujeta pesnik in poezija, stvaritelj in stvarstvo. Na predstavitvi je sam poudaril, da je vse bistvene koncepte, vse bistvene nastavke domislil v svojih gimnazijskih letih, hkrati pa je poezija postala utopija, dobesedno ne-kraj. Zbirka torej v tem smislu v domišljanju poezije doseže vrhunec. Če oaza in nebo, ki se prav tako kot motiva pojavljata v zbirki Nostalgija, utopija, v sebi še nosita nekakšno krajevnost, je krajevnost pri izrazu utopija povsem izgubljena. Pravzaprav je zanikana. Poezije kot kraja ni in hkrati je bolj kraj kot kdajkoli. Morda bi lahko predlagali drugo ime za utopijo, ta bi bila horizont, če naj nadaljujem metaforičnost iz neba. Na horizontu, naj nadaljujem metaforo, ni nič drugega kot veter. »Veter je del procesa,« se glasi citat iz Ezre Pounda, ki uvaja pesem O vetru in o obstoju brezčasja. Otvoritveni citati se sicer pojavljajo samo v začetnih pesmih, pri tem pa se kažejo kot dialog z drugimi »stvaritelji«. V tej pesmi v prozi Dobnik odpira vsa temeljna vprašanja poezije, naj to pojmujemo kot umetnost v splošnem: sanje, presežno, čas, neulovljivost: »[P]išem v neverjetno snovni realnosti, a tisto, kar je na drugi strani črk, za besedami in pisavo, je transcendenčno, in zagotovo lahko trdim, da je izum potovanj po brezčasnem prostorju že dolgo znan.« V tem je videti vodilo Dobnikovega pisanja: uporaba konkretnih podob, krajev, in hkrati stremljenje k upovedovanju presežnega: »Vse drugo je neoprijemljivo in spi v toplem hlevu.« V Metafizičnem pesniku na primer naniza: »Videl je / razkosano pesem kosov, slišal neslišno, lirično je iskal / zavetja v senci petja.« Ivan Dobnik je mojster izčiščevanja poezije vsega odvečnega. Čiste poezije, kakor jo je opisal Stéphane Mallarmé: polna je nakazovanj, a nikoli ničesar zares ne definira. Tovrstno pisanje pa postavlja več vprašanj kakor odgovorov; kar prava umetnost tudi terja od njenega stvaritelja. Pri Dobniku je bistveno vztrajanje v njej, biti zavezan poeziji. »Z mesta se ne premaknem. / Tukaj branim pokrajino.« Ali kot je zapisal v že omenjenem (programskem?) uvodniku: »Neuničljivo vztraja. Ali preprosto: diha, piše. Vendar onstran cirkuških akrobacij literarnega turizma in biznisa literarnih nagrad.« V tem smislu lahko beremo tudi njegove osti zoper napredek: »Regulacija reke je opustošila poezijo. Varna, divja, neznana in nikogaršnja obrobja so bila prve žrtve napredka.« A vendar ohranja vero v pesnika: »Ampak novorojene besede kljubujejo in skupaj z njimi njihov stvaritelj.« Zbirko Nostalgija, utopija odlikuje oblikovna raznovrstnost in pripomore k branju nekakšne rekapitulacije Dobnikovega ustvarjanja. Distihi, pesmi v prozi, sonet, pogosto poigravanje z zamiki verzov … bralca obdajo s tisočerimi podobami. Tako kot so kritiki pisali poprej, da je namreč Dobnikova poezija tudi ujemanje med zvenom in pomenom, je tudi ujemanje med obliko in pomenom. Na eni strani poezija izrekanja, magičnih izrekov, na drugi strani pa poezija dolgih povedi. Zbirka se bere, kot potovanje, morda celo kot dopotovanje. Koliko novega lahko zavezanost takšni poezija ponudi? Veliko, menim. Ali lahko preseneti? Dopotovanje, a kam? Skoz vse plameni spomin. Spomin ali Mnemozine, ki je mati poezije: »Kar gledam, je v naslednjih sekundah že spominjanje.« In ogenj, ki je in bo razsvetljeval in grel. »Zvečer sem si na jasi v notranjosti zanetil ogenj iz naplavljenega lesa in obstoj poezije se mi je razodeval ravno takrat v povsem drugačnih oblikah kot tedaj, toliko let pozneje.« Zadnjo pesem zbirke Nostalgija, utopija uvaja verz, ki nas zasuka na začetek oziroma dokončno odpravi linearnost časa: »Bil sem star pet let in v mraku gozda ob kmetiji sem / zakuril ogenj.« In nadalje v pesmi beremo: »In ta šokantno krhki onstran / še kar traja, sveti ogenj skozi desetletja […] Greješ me ti, klobčič volnenih sanj, zvesta divjina / iz vesolja pred začetkom«. O lovljenju vetra je pričal že Pridigar v Bibliji. Vse je poezija, naj zaključim. Vera vanjo je neomajna in trdna. Plameneča.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Primož Mlačnik je kulturolog in pisatelj, zaposlen kot docent na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Poleg številnih znanstvenih člankov je avtor znanstvene monografije z naslovom Poročilo o melanholiji: primer Kafka (2020), kratkoprozne zbirke Šarm (2017) in romana Otok psov (2022), za katerega je bil pred dvema letoma nominiran za nagrado kresnik, in romana Surferski dnevi. Poleg lucidnega kolaža na zeleni naslovnici nas k branju zgodbe o dogodivščinah surferske druščine privabita tudi ilustracija zemljevida večine znamenitosti iz knjige in opis glavnih junakov na začetku romana. Roman Surferski dnevi je sestavljen iz dveh delov, napisanih iz vidika dveh glavnih junakov – prvi del iz prvoosebne perspektive portugalskega surferja Homerja Fernandeza, drugi del pa iz tretjeosebnega vidika prekarnega detektiva in nekdanjega policista Caetana Assunta, ki preiskuje smrt prvega in ves čas upa, da mu bodo podaljšali enomesečno pogodbo. Čeprav lahko roman beremo kot kritiko prekarnih delovnih razmerij, v katere so ves čas vpeti skorajda vsi surferji v zgodbi, saj zaradi manka začasnih del ne morejo uravnotežiti finančne neodvisnosti in svobode, ki jo prinaša ocean z velikanskimi valovi, ga lahko beremo tudi kot kritiko bogatih in nadutih surferjev, ki izkoriščajo revne surferje za to, da na njihovih plečih doživijo pet minut slave. Surfanje je tako že na začetku romana predstavljeno kot metafora za dvig iz revščine in iniciacija v zrelo dobo materialne in čustvene neodvisnosti. Mali Fernandez, ki ga oče njegovega najboljšega prijatelja skupaj s Fernandezovo mamo deložira iz skromne hiške v bližini obale, saj v nekem trenutku ne zmoreta plačevati vedno višje najemnine, izreče presunljivo misel, v kateri strne surfersko filozofijo: “Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine. Zaživeti neki drug lajf … Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel. Ničesar, absolutno ničesar. To je postalo problem. Večkrat. Videl sem skozi slike in strategije, s katerimi nas je družba reveže želela prisiliti, da sodelujemo. Že zgodaj sem zasovražil pozerje. Tudi pozerje, ki so dobro surfali. Malo teže, a brez resnih problemov celo šminkerje, ki so imeli dobro srce, a so v mladosti nasedli istim surferskim revijam kot jaz. Ameriška Surfer, portugalske Surf Portugal, Onfire, Splash – brez teh revij ne bi bil enak, ampak v njih sem prebral toliko pozerskih intervjujev s portugalskimi wannabeji, ki so surfanje popularizirali, a tudi pokvarili. Najprej so bili potepuhi in uporniki, nato so hoteli postati sponzorirani športniki.” Nekaj, kar na začetku deluje kot uporniška in romantična surferska subkultura, se tako v očeh bralca postopoma razkriva kot nepravičen kastni sistem, na dnu katerega so utrjeni, a zaradi nenehne menjave del tudi utrujeni in podplačani deskarji, ki čakajo na orjaški val svojega življenja, na vrhu pa je kasta bogatih deskarjev, ki se izživlja nad siromašnimi in jim ponuja različne življenje ogrožajoče projekte. Mlačnik v prvem delu lepo opisuje družbeno diskrepanco med različnimi “kastami”, utrjevanje socialnih statusov in surferskih simbolov ter prvinsko hrepenenje po preseganju vsega zemeljskega v neskončnem čakanju na val, ki bo odtehtal vse muke. Mali Fernandez ima tako že od vsega začetka smolo, saj ga obkrožajo ljubosumni in povzpetniški prijatelji, ki ga za nameček vodijo v svet alkohola, droge in nasilja. Čeprav iz policijskega, toksikološkega in obdukcijskega poročila, ki vznikne proti koncu romana, ne izvemo več kot to, da verjetno ni šlo za samomor ali nesrečen splet okoliščin, temveč za umor, nas pisatelj po drugi strani drži v šahu tudi z osebnima zgodbama detektiva Caetana in forenzične kriminologinje Glorie Esteves, ki imata hudičevo dober razlog, da ne zaključita prehitro z domnevami, saj potemtakem ne bi dobila podaljšane delovne pogodbe pa tudi nadaljnjih priložnosti za medsebojno flirtanje ne. V prvem delu romana Mlačnik zelo duhovito in spontano razvija psihološke like, v drugem delu pa mu povzročata težave preskok med preteklostjo in sedanjostjo ter kronološki način podajanja informacij, kjer se vse vrti okrog detektiva in njegovih osebnih strahov in ambicij. Čeprav na koncu romana izvemo, kdo je ubil malega Fernandeza, občutek nedokončanosti in opeharjenosti nekako obvisi v zraku, saj med branjem ne dobimo manjkajočega koščka v mozaiku dogodkov zadnjo noč pred umorom. Morda bi dramaturški manko pisatelj lahko nadoknadil, če bi v prvi del romana uvrstil še eno poglavje, ki bi razodelo dogajanje v zadnjih urah pred smrtjo glavnega junaka in razkrilo stopnjujočo se napetost med njim in morilcem. Tako pa se nam zdi smrt mladega Fernandeza, ki je tik pred tem, da ujame val svojega življenja, vsaj dvojno krivična – tako iz vidika zastopanja surferske etike kot iz vidika čakanja na zadoščenje. Na zadoščenje zaradi krivične deložacije, metanja polen pod noge s strani ostalih surferjev in potrjevanja kvalitetne in suverene drže v oceanu plenilcev. Odlika romana Surferski dnevi je torej v tem, da nam Primož Mlačnik pokaže, kako je meja med plenilcem in plenom, žrtvijo in morilcem, trenutkom in neskončnostjo med surferji zabrisana in kako na koncu dneva ostane le boj za golo preživetje: “Vsi smo surferski detektivi. Raziskujemo ocean, preiskujemo obzorje, razlikujemo med dobrimi in slabimi valovi ter odrejamo pravico. V naših očeh je največji zločin neposurfan val. Naša naloga je, da ga najdemo. Napadamo kot morski psi, v drsenju uživamo kot delfini. Iščemo največjo hitrost, nesmrten trenutek negibnosti in ustavljenega časa. Ko se znajdemo sredi sikajočega pršenja, vsak vesel ali žalosten življenjski dogodek presojamo skladno s tem veličastnim trenutkom. Najbolj nasilni valovi postanejo nam naklonjena nesebična dobrota oceana, medtem ko se kopensko življenje spremeni v niz zločinskih incidentov.”

Darja Lovšin je dolgoletna urednica revije Dita in ustanoviteljica Zavoda Diabetes. Diplomirala je iz mednarodnih odnosov in že od leta 1995 aktivno ozavešča o sladkorni bolezni. Je avtorica več kuharskih knjig za diabetike, vodi nacionalno kampanjo Bodi odličnjak! in velja za eno ključnih osebnosti na področju diabetesa v Sloveniji. In tokrat smo imeli čast, da smo jo gostili v oddaji. Spregovorila je predvsem o novih pristopih pri zdravjenju diabetesa, razlogih za njegov razvoj in kater sloj prebivalstva mu je načeloma najbolj nagnjen. Si upate reči, koliko diabetikov imamo v Sloveniji? Število vas bo resnično presenetilo in tudi sami si boste želeli delati na preventivi, ker sladkor ne boli, ampak okvari celoten sistem!

Statistike kažejo na kar 58-% porast uporabe protibolečinskih sredstev v zadnjih 10 letih. Ampak zdravila niso edina rešitev! Naravni pripravki so v mnogo primerih enako učinkoviti, le da delujejo brez stranskih učinkov. Pomembno je predvsem razumeti ozadje bolečine! Sintetična protibolečinska sredstva tudi poškodujejo organe, so pa hkrati odlična bližnica v demenco! S tem ko obremenjujemo živčevje (ker zatremo občutek bolečine) in, npr., igramo nogomet z obrabljenim kolenom, si ne delamo nobene usluge! Kako se torej bolečini zoperstaviti z naravnimi pripravki, izveste v pogovoru s Sanjo Lončar.

Oddaja naj bi bila sproščena in vsebinsko poletno obarvana ampak ne ... Robi in Matevž tokrat o vsem mogočem - od umetne inteligence do digitalnih dvojčkov in kje se je izgubilo znanje o uporabi računalnikov. Pogovor vsekakor odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Ampak o tem ne razmišljajte na plaži!

Bosna in Hercegovina pod svojim razgibanim površjem skriva razpoke, v katerih so tudi številna rudna bogastva. Zelo znan je rudnik soli v Tuzli, leta 2024 pa so blizu Sarajeva odprli rudnik, ki velja za eno največjih naložb v Bosni in Hercegovini. Mediji so takrat poročali, da naj bi do leta 2050 po nekaterih ocenah izkopali za pet milijard evrov cinka in svinca. Nedolgo tega so na vzhodu Bosne in Hercegovine odkrili tudi litij. Ampak, kot pravi marsikdo, se za marsikatero investicijo skriva tudi jasna gonja po dobičku, ki ne izbira sredstev. Zato so se v obrambo okolja začeli postavljati posamezniki, ki so jim začeli slediti tudi drugi. Lahko morda skrb za naravo preseže etnonacionalne meje v ljudeh ter zapolni razpoke miru, ki so v Bosni in Hercegovini ostale še od konca vojne pred 30 leti? Gašper Andrinek in Luka Hvalc sta v seriji Razpoke miru za podkast Zgodbe na Valu 202 odšla v Prijedor in Tuzlo, kjer sta se pogovarjala z angažiranimi mladimi, ki predstavljajo svetle izjeme v boju proti kolektivni naučeni nemoči, ki jo poskušajo razbiti z upanjem v bolj zdravo prihodnost. Za odziv pišite na: gasper.andrinek@rtvslo.si in luka.hvalc@rtvslo.si Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa doda, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost'' in da ''prevelike ambicije lahko povzročajo tudi prostorsko paralizo''. Razstava Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v sodelovanju Eve Sušnik z umetniško-raziskovalnim kolektivom Nonument Group in si jo lahko ogledamo v Eda Centru, ''raziskuje in izpostavlja porušene, prezidane, na pol zgrajene, zapuščene in neizvedene projekte'' Nove Gorice. Predstavlja torej mesto v neki vzporedni resničnosti, v kateri bi vsi ti objekti danes stali na svojem mestu. ''Sprehajalec po širokih sončnih ulicah na vsakem koraku srečuje praznine, manjkajoče stavbe in nikoli dokončane ureditve javnega prostora, ki dajejo Novi Gorici dvojno podobo nedosegljivega ideala in nikoli končanega gradbišča.'' A lahko dodamo: Če bi se določeni objekti obdržali oz. uresničili, bi se najbrž drugače razvijala tudi njihova okolica, socialno okolje in razpoloženje mesta bi bila drugačna. Ali razstava ponuja odgovore na to ali pa je njen namen, da o njih razmišlja vsak zase in se potemtakem debata začne, kjer se razstava konča? Foto: Žiga Bratoš

Zadnje tedne nas je dosegla prijetna vest, da bodo odslej cene goriv na avtocestah enako regulirane kot tiste v notranjosti. Kar pomeni, da nižje. Vest je bila prijetna za veliko večino državljanov, neprijetna pa za delničarje in upravo Petrola.Ta se je v podobi visokih Petrolovih direktorjev tako razhudila, da je skoraj pljunila. No, na koncu ni, ampak so Petrolovi direktorji kot užaljeni otroci povedali, da bodo pač zamrznili sponzorska sredstva za kulturo in šport in da bodo investirali na trgih in v državah, ki so do Petrola bolj prijazne. Potem so Petrolovi direktorji govorili o maržah in o zmanjšanih profitih in sploh, kako se prodajanje bencina v Sloveniji skoraj ne splača. Javnost je bila posledično ogorčena, ker je mnenja, da je Petrol tako ali tako monopolist, za katerega veljajo druga pravila in da je recimo plastenka vode zaradi posvečenega statusa Petrola v njihovih prodajalnah še enkrat dražja kot v normalnih prodajalnah. In tako naprej in tako nazaj. Ampak da ne bomo prilivali bencina na ogenj, se lotimo teme, ki je manj atraktivna od nalivanja bencina, prodajanja športnih stav, sprejemanja paketov, prodaje higienskih pripomočkov, alkoholnih pijač, krofov, sendvičev in kave, rezanega cvetja in napolitank, ter kar je podobnih izdelkov, ki v Petrolovih prodajalnah zlahka dosežejo rekordne cene. Hočemo povedati, da zaradi vsega naštetega in pomanjkanja konkurence ni posebej zahtevno biti Petrolov direktor, kajti kljub vsemu glamurju navkljub: petrolovci so pač še eni trgovci več. Zato se posvetimo njihovi dejavnosti, ki je neatraktivna, v javnih občilih skoraj anonimna, a še kako pomembna. Posvetimo se lulanju, ali uriniranju, ki mu včasih pravimo tudi mala potreba. V tej pasji vročini je treba med potovanji veliko piti, kot nam svetujejo zdravstveni delavci in kar z lahkoto storimo na Petrolovih bencinskih servisih. Nihče pa se ne posveča dejstvu, da je čez čas treba vso to tekočino tudi spraviti ven. Iz telesa, natančneje mehurja. Gre za fiziološki proces, ki je manj atraktiven kot pitje osvežilnih pijač, za organizem pa prav tako potreben. Da ne zapišemo nujen. In to je na Petrolovih bencinskih servisih mnogo težje storiti, kot se rehidrirati. Lulanje je na Petrolu problem. Poznamo dva glavna principa dostopa do Petrolovih sanitarij. Prvega v pomanjkanju strokovne terminologije imenujmo: »ključ je pri prodajalcu«. Ta je značilen predvsem za manjše in primestne servise. Za tiste, ki jim po novem grozi zaprtje. Zaradi tega, ker se v straniščih, po ustnih zagotovili črpalkarjev, dogajajo tudi nefiziološke rabote, so stranišča ali stranišče zaklenjeni. In če ste natočili gorivo ali kaj kupili, ste upravičeni do ključa. Ki ga prevzamete pri črpalkarju, po navadi je navezan na daljši, delno vlažni vrvici in ga po uporabi vrnete na mesto pri blagajni. Drugi princip, veljaven na vseh teh prečudovitih in bleščečih Petrolovih servisih ob avtocestah, pa je uporaba stranišča proti plačilu. Se pravi, da po plačilu na avtomatu stopite skozi podobno zaporo, kot jih poznajo smučarske vlečnice, ali pač kopališča in stadioni. Lahko plačate s kovanci ali Petrolovo kartico. Obstaja tudi možnost nekakšnih bonusov pri vstopnini na stranišče, če ste pred tem kaj kupili, ampak je sistem zapleten in nikomur se s tem ne da ukvarjati. Če povzamemo; Petrol vam ne računa le za nalivanje, temveč tudi za izlivanje. Kar je enkraten primer krvosesnega, ali pač sodobnega urino kapitalizma. Zgodovina kapitalizma in stranišč na bencinskih črpalkah je pisana in starožitna in ko smo civilizacijsko presegli gospe, ki so čistile za vami ter poslušale trkanje kovancev ob krožniček, smo uvedli avtomatiziran in davčno mnogo bolj transparenten sistem. Vendar naša kritika ne gre samo proti izkoriščanju človeka po stranišču, kot se je dogajalo včasih; kajti tudi danes Petrolova stranišča nenazadnje še vedno nekdo čisti. V maniri radikalne levice se vprašajmo: »Ali za svoje stranke Petrol, ki kljub maržam pri plastenki vode računa dvojno ali trojno ceno od nabavne, ne bi razmislil o brezplačnem lulanju?« Ali je človeško izločanje in skrb zanj za korporacijo resnično takšen strošek, da nam tega ne bi zmogla častiti? Ker, če pogledamo bolj socialne in družbeno odgovorne pravne subjekte, je uriniranje v večini slovenskih gospodarskih družb brezplačno. In če lahko greš zastonj na stranišče v gledališčih, ki so mnogo bolj siromašna od trgovcev z nafto, ob tem pa bodo zdaj ostala še brez Petrolovih sponzorskih sredstev, potem bi si lahko zaposleno čistilko, ki jo plačujejo iz prodaje bencina, ne pa iz pol evra straniščnine, privoščili tudi na Petrolu. Ali pa nam, glede na to, da so tretjinsko v državni lasti, priznali triintridesetodstotni popust na malo potrebo. Pa še nekaj na pol preverjenega nam je prišlo na uho. V času, ko so Petrolovi managerji (beri kot piše) jockali na tiskovni konferenci, kakšna strahovita muka je prodajati bencin v Sloveniji, so imeli vsi zaposleni pod skakalnicami v Planici velik piknik, ali team bulding, ali pač zabavo, ob 80-letnici ustanovitve podjetja. Zaposlenih na Petrolu je skoraj šest tisoč, na brezplačni žur pa jih ni prišla niti polovica. Mogoče pa bi se Petrolovi direktorji najprej posvetili odnosom v kolektivu, nato straniščem, šele zatem pa maržam.

V letu spomina, ob 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, v oddaji Moja zgodba objavljamo nekatera pričevanja članov VOS OF (Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili v veliki večini Slovenci, predstavniki predvojnega političnega življenja, industrialci, premožni vplivni meščani, nekdanji oficirji kraljeve vojske, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki, skratka tisti, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.Pred časom smo že objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu.Ampak v VOS niso delovali samo moški. Tudi ženske so bile pomemben del kot sledilke, zbiralke informacij, agentke. V današnji oddaji smo slišali pričevanje ene od njih. To je Lidija Dermastia kasneje poročena Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, prav tako vosovec, ki je med drugim leta 1942 ustrelil policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Njen brat je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Že leta 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom. Kazen je bila kasneje sicer odpravljena.Pričevanje Lidije Kovič, ki ga boste slišali je bilo posneto 25. septembra 1978, vodil ga je dr. Miloš Kobal, prav tako Vosovec. Naj spomnim, da je zanimiv razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.Vsa pričevanja so bila tudi prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji in ga lepo pozdravljam!Zakaj je potrebno take stvari poznati, kako lahko vplivajo na naše vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih?Pričevanje je zelo zanimivo, ker pove zelo veliko o njeni osebnosti oz profilu vosovskih obveščevalcev in o veliki prepletenosti članov vosa in tistih, ki so šli na nasprotni stran. vsi so bili pred vojno sošolci in prijatelji v istih telovadnih društvih, potem pa so se tako spremenili, da potem tej Dermastjevi ni bilo prav nič mar, če so jih pobili oz kot se je izrazila pospravili. Pokaže tudi, da katoliška oz meščanska stran nista bili kos konspirativnemu delu in da jih je vos lahko brez problema zelo podrobno nadzoroval. Tu se kaže vpliv predvojnega tajnega dela partije in šolanja njenih kadrov v Moskvi. Pričevanje Lidije Dermastia Kovič, ki je sicer zabeleženo na štirih kolutih v skupni dolžini več kot dve uri in pol, predvajamo po kosih in ga ob tem komentiramo s pomočjo dr. Damjana Hančiča.

»Streljanje za osnovne šole« je naslov priročnika, ki ga je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja izdala jugoslovanska strelska zveza z namenom popularizirati strelske krožke na osnovnih šolah. Hočemo povedati, da se je na osnovnih šolah streljalo že kdaj prej, vendar v tarče. Namen današnje analize je ugotoviti, kdaj so se otroci odločili, da bodo namesto v tarče v šolah streljali v sošolce. Po vsakem šolskem streljanju, tako tudi po zadnjem v avstrijskem Gradcu, slovenski mediji iz kabinetov izbrskajo šolske strokovnjake, ki povedo, kje tičijo vzroki in kje so doma povodi. Potem mediji ugotovijo, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo pri nas. Situacija je podobna oni, ko so vse države okoli nas že imele virus covida na svojih tleh, le v Sloveniji še nismo imeli nobenega primera. Nekakšen purgatorij, ki državljane pred prihajajočo katastrofo drži v strahu in pričakovanju, kar je za medijsko krajino vedno koristno. Ampak da ne bomo čakali, kdaj se dokončno utrga kateremu od slovenskih otrok, bodimo vsaj malo proaktivni in poskusimo najti ali predlagati rešitve, ki bodo pomagale preprečiti strelski pohod na slovenskih šolah. Poizkusimo se zgledovati pri računalnikih, ki so logično hladni, brezosebni in učinkoviti – kar se zdi dobra metoda pri soočenju s takšnim čustvenim vrtincem, kot je brezsmiselna izguba mladih življenj. V primeru, da se računalnik pokvari, so snovalci dodali modro rešitev, ki obupanega uporabnika odpelje nazaj, do zadnje še delujoče verzije. Se pravi, da se disfunkcionalni digitalni svet samodejno vrne nazaj v čas, ko je še deloval, in od tam nato uporabnika pospremi naprej v upanju, da ne bo storil istih napak, ki so ga navsezadnje vodile v katastrofo. Katera bi torej bila zadnja še delujoča verzija šolskega sistema, v kateri ni bilo nobenih možnosti, da bi učenci postrelili svoje sošolce? Zaradi nazornosti gremo nazaj stoletje in več, ko so bili učitelji popolni vladarji učilnic in so svoj status vzdrževali s strahovlado. Sodobno slovensko šolo torej vrnemo v leto 1910. Učenec se obnaša do učitelja neprimerno. Recimo, da noče pospraviti žvečilnega gumija v koš. Učitelj pristopi in: »svizzz« mu prisoli eno okoli ušes. Učenec zanalašč moti pouk. V kotu učilnice je dvajset storžev koruze in učenec mora na njih klečati preostanek pouka.Učenec ni naredil domače naloge. Ostati mora po pouku in jo narediti dvajsetkrat. Učenec ne zna pokazati, kje leži Južna Amerika. Dobi jih z ravnilom po prstih. In tako naprej in tako nazaj. Učenec ugovarja učitelju. Mora k ravnatelju, ki ga položi čez koleno in ga s šibo namlati po nagi riti. Seveda sedaj javnost ogorčeno protestira, da smo leta 2025 pa že presegli fizično kaznovanje otrok kot vzgojno metodo. Tako v šoli, kot v družini. In ne moremo se bolj strinjati, da je fizična kazen resnično nesprejemljiva. Ampak takšno je tudi streljanje otrok. Torej moramo kot družba na tehnico postaviti dve slabi, oziroma nesprejemljivi izbiri. Ali je slabša tepežka, ali so slabši mrtvi otroci? Ker nekaj je, spet s hladno logiko neprizadetega opazovalca, do danes že jasno. Med vrstniško nasilje, ustrahovanje in grožnje, tako v virtualnem kot v realnem svetu, bi se med mladimi občutno zmanjšali, če bi od drugega do šestega razreda osnovne šole intenzivno pela šiba. Seveda pa gre pri tem razmisleku samo za naivno in pobožno željo, kajti starši leta 2025 nikoli ne bi dovolili, da se njihove otroke v šolah pretepa. Starši, torej … V časih, ki smo jih opisali, so starši sodelovali z učitelji. Se pravi, da te je v šoli namlatil učitelj, doma pa še starš, ker si razjezil učitelja. Danes otrok na srečo nihče več ne mlati, mnogi starši pa mlatijo učitelje. Na simbolni ravni, seveda. Pa vendar – tako vsaj ugotavljajo otroški dušecelniki v informativnih oddajah – starši pri vzgoji otrok še vedno igrajo pomembno vlogo. Najpomembnejšo sicer igrajo računalniške igrice, internet in družabna omrežja, ampak staršev kljub vsemu še ni za odpisati. Za začetek so starši prepričani, da so njihovi otroci izjemni; ko se izkaže, da niso, so najprej razočarani otroci, nato pa še starši. Starši krivijo šolo, otroci pa gredo postrelit sošolce.Rešitev za nastalo absurdno situacijo je že v sedemdesetih letih – približno takrat, ko so strokovnjaki ugotovili, da so vzgojne metode iz devetnajstega stoletja nesprejemljive – predlagal prezrti genij svetovne literature Kurt Vonnegut. V noveli »Veliki vesoljski fuk«, ki je med drugim napovedala današnjo ekološko katastrofo, je predlagal ureditev, po kateri so starši do konca življenja odgovorni za otrokova dejanja. Oziroma lahko otrok, ko izvrši kakršenkoli prekršek, toži starše zaradi slabe vzgoje. Če bi v Sloveniji, kot prvi državi na svetu, v zakonodajo zapisali možnost, da lahko otrok pozneje v življenju zaradi neprimerne vzgoje sodno preganja svoje starše, bi se morda ti zamislili in začeli otroke ponovno vzgajati; ne pa jim samo plačevati maksimalen naročniški paket.

Začetek poletja bo vroč, ker se bodo morala plemena Evrope, z njimi pa tudi Slovani pod Alpami odločiti, kaj storiti glede oboroževanja. Zaveze in pa čezatlantski diktati so jasni; izdatke za oboroževanje je treba dvigniti, ker so grožnje miru, stabilnosti in blaginji vseprisotne in stalne. V Sloveniji smo obljubljali dvig izdatkov zadnjih nekaj desetletij, ampak ker se naš odstotek v kumulativi Natovih bilijard pozna bolj malo, so nas pustili pri miru. Zdaj pa je Putin odnesel šalo in naši odstotki gredo najprej proti obljubljenima dvema, nato pa še višje, višje in višje.Levica se je ostro uprla načrtovanemu povečanju izdatkov za obrambo. Kar je povzročilo pričakovano krizo; desnica si mane roke, da bo koalicija razpadla zaradi pušk, levica pa se je razcepila na Levico in Kordiša. Poslanec Vatovec je, ob pomislekih levice, ki bi lahko pripeljali celo do referenduma, najmanj pa do javne razprave, modro pripomnil, da bi bilo »bolje vlagati v ljudi, kot v orožje«. Ampak saj prav v tem je kleč in v nadaljevanju bomo popravili ali vsaj dopolnili poslanca Vatovca. Ko vlagamo v orožje, vlagamo v ljudi. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Recimo; naboji oziroma vsa municija so kupljeni z namenom, da jih vložiš v ljudi. Ljudi pri tem malo zaboli, nekateri posledično celo umrejo, ampak to ne spremeni dejstva, da je orožje namenjeno ljudem, bolj kot je to javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in šolstvo. Orožje kupujemo izključno za ljudi in toliko bi pri Levici že lahko vedeli. Seveda za ljudi, ki so ali pa bodo naši sovražniki; ki so danes naši sosedje, morebiti ga kupujemo za migrante, ali pa za drugače misleče Slovence, ampak kupujemo ga za ljudi. Za ljudi na drugi strani, za ljudi, pred katerimi se bomo pravično branili in s tem branili Slovenijo, tisočletna ognjišča in tralala in hopsasa, ampak naše nove bleščeče puške bodo namenjene ljudem. Malo je problematično, da kljub njihovim Vatovcem tudi naši sovražniki kupujejo orožje za ljudi, se pravi za nas.  Torej je po logiki oboroževalcev in obramboslovcev in vojakov vseh sort edina rešitev, da si mi nakupimo več orožja od sovražnika. Zato gremo na dva odstotka BDP, čez čas na tri, čez čas na pet in nekoč bomo za orožje dajali sto odstotkov BDP in takrat bomo, za to ni treba biti preveč pameten, zaprepaščeno ugotovili, da ti niti 100 odstotkov BDP-ja za obrambo ne nudi absolutne varnosti. Ali daš za obrambo vse odstotke, ali pa nobenega; ljudje bodo umirali. Jasno, takšno razmišljanje uniformiranci in njih apologeti kmalu razglasijo za naivni pacifizem, lasten srednješolcem in tistim, ki uživajo konopljino zel. Ampak dejansko ni pacifizma, oziroma mirovništva nihče – razen mirovniškega gibanja tik pred zoro slovenske osamosvojitve – v praksi nikoli preizkusil. To poskuša zdaj doseči Levica s široko javno razpravo – ki se bo izjalovila, ker javne razprave niso nikoli široke, ali pa s posvetovalnim referendumom. Ki se bo pa tudi izjalovil, ker so slovenski referendumi molilni mlinčki, ne pa instrument demokratičnega dialoga. Danes, ko mediji tekmujemo v kataklizmičnih prerokbah, ko diktatorji uspevajo bolje kot jesenske gobe, ko so ljudje bolj poneumljeni kot kadarkoli v zgodovini, se je boriti proti oboroževanju naivno. Zato seveda Levici ne bo uspelo in gre pri pozivu o zamrznitvi obrambnih sredstev samo za politično manifestacijo načelnosti, ki pa na koncu ne bo ustavila drvenja odstotkov navzgor. Je pa zrnce razuma v poslančevi misli, da je treba vlagati v ljudi, namesto v oborožitev. Toda vlagati kaj? Edino, česar se lahko domislimo, je, da bi vlagali v človekovo zavest; se pravi, da razprava o oboroževanju z ministrstev, kjer imajo radi smodnik, preide v ministrstvo za šolstvo in kulturo. Če bi nam uspelo predrugačiti zavest ljudi, da ob namišljeni ali dejanski ogroženosti orožje ni prva misel in reakcija, in če bi se takšne akcije lotili še kje po svetu, bi nam morebiti uspel civilizacijski preboj. Da pa ne gre za naivno in brezpredmetno sanjarjenje, dokazujejo nekatere države na svetu, ki so se vojski in s tem odstotku BDP-ja odrekle, ali pa tiste, ki sicer namenjajo sredstva za obrambo, niso pa bile v zadnjih desetletjih, ali celo stoletju zapletene v noben vojaški konflikt. Jih je malo, ampak nekje je treba začeti.

Tomas Marolt prihaja iz Buenos Airesa, večmilijonske argentinske prestolnice. Kljub temu se je na življenje v neprimerljivo manjših slovenskih krajih hitro privadil. Pred štirimi leti se je nogometaš iz Argentine preselil v Slovenijo. Ampak, zakaj bi se nekdo, ki išče priložnosti na tem področju, odselil iz države, ki diha in živi nogomet, ter se odločil, da bo svojo kariero razvijal v Sloveniji? Tudi to ga je v oddaji Drugi pogled vprašala Darja Pograjc.

Ta pravljica je iz zbirke Rdeča knjiga o vilah, poobjavljena v okviru projekta Gutenberg. Napisala jo je gospa d'Aulnoy in je malce drugačna. Kot bi se rahlo norčevala iz plemenitašev, kralja in kraljice in njune hčerke. Nekateri nastopajoči imajo nenavadna imena in se nenavadno tudi vedejo. Ampak, kot vedno se pravljica srečno konča za pridne in lepe in slabo za hudobne in grde. Prisluhni torej malce dolgi francoski pravljici Princesa MajaŠe prej pa morda neznana beseda: Flota so ladje ki plujejo skupaj z enakim namenom in pod skupnim poveljstvom.Vir: Rdeča pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov.The Project Gutenberg eBook of The Red Fairy Book, Andrew Lang, Langmans, Green and Co, London; 1889, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

V zadnji majski oddaji Obrazi sosednje ulice smo gostili strokovno sodelavko v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru Meto Pivec. Vodila nas je skozi zbirko rastlin in povedala, kaj jo pri delu v tem vrtu navdušuje in ali ima v učilnici na prostem, kjer se znanost sreča z naravo, svojo najljubšo rastlino. Naša gostja je tudi poznavalka divjih rastlin in plevelov, uporabnih v kulinariki; nas pa je zanimalo še, ali je tudi njen prosti čas povezan z botaniko.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

Danes pa poglejmo k našim dragim prijateljem reklamarjem. Ljudje, ki teoretično in praktično posedujejo, usmerjajo in določajo vso globalno medijsko krajino, se ljudsko imenujejo reklamarji, sami sebi pa pravijo kreativni direktorji. Ker se to sliši bolj fino. Ampak saj niso edini. Kar nekaj je poklicev, ki se z imenitnimi nazivi poskušajo vzdigniti iz povprečnosti običajne službe. Kuharji se imenujejo chefi, mi navadni pisuni pa si pravimo kolumnisti. Je pa sorazmerno preprosto; če so reklamarji cvet kreative in kreativni direktorji, kaj je potem Tolstoj? Tako gre to. In kaj so reklamarji spet zakuhali? V oglasu za restavracijo hitre prehrane, ki je ne smemo omeniti – če pa bi nam plačali, bi jo pa omenjali kar naprej – so zapisali: "Nisi bil ti. Jaz sem bila kriva. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočarala. A se lahko pogovoriva?" Oglas govori o novem okusu sladoleda, ki ima dodano pistacijo. Pokonci so skočili iz organizacije za zaščito žensk, češ da je oglas seksističen in kar je podobnih izrazov, ker žensko – oziroma v tem primeru samostalnik ženskega spola z obrazilom na a, ki je v bistvu orešček – ponižuje v stereotipno vlogo žrtve moške prevlade, pogosto nasilja. Kreativni direktorji se proti tem obtožbam branijo, češ da gre za kreativno oglaševanje, o tem, kdo ima prav, pa bo razsodilo reklamarsko sodišče, ali pač reklamarsko krivosodje. Odvisno s katere strani marketinga bo pihal veter. Dokler se ne izkaže marketinška pravica, pa nam – ki smo ena redkih medijskih vsebin brez neposrednega sponzorja, kar je dobro za javni servis, slabo pa za žepe avtorjev – ostaja prostor za nekaj pojasnil. Najprej o tem, kako bi se lahko reklamarji izognili vsej tej šlamastiki. Na prvem mestu si tega oglasa kreativno sploh ne bi izmislili, kot drugo pa bi dodali sladoledu še okus lešnika. Ali oreha. Ki oba spominjata na moško semenišče, in oglas bi se glasil tako: "Nisi bila ti. Jaz sem bil kriv. Plis, pokliči me." "Vem, da sem te razočaral. A se lahko pogovoriva?" Oglas je praktično enak, en a dodamo in tri izbrišemo, pa dobimo enakopravnost spolov in uravnoteženo oglaševanje. Ker če resnično in nepotvorjeno pogledamo to in jamrajočo naracijo, kako deluje v praksi … tudi moški po prepiru ali razhodu jokajoče pošiljajo sporočila, v slogu: "Plis, pokliči me, ne bom te razočaral, nikoli več."           Razmerje med temi čustvenimi izlivi je tako prek palca vsaj pol pol, če pa poslušaš balkanske popevke, ki so tako zelo priljubljene v Sloveniji, se to razmerje celo nagiba v koristi moškega cmizdrenja. Hočemo povedati naslednje; ko govorimo o čustvenih razočaranjih, razhodih, ločitvah in podobnih samomorih človeškega srca, je stereotipna vloga spolov pač fluidna. Odvisna od prizadetosti in realnih okoliščin. Da so se reklamarji odločili v oglasu uporabiti in stereotipno prikazati samo žensko prizadetost, ranljivost in šibkost, je prav tako neumno, kot gre z marketinškega stališča za izgubljeno priložnost. Z moškim oglasom bi nagovorili še vse jokajoče moške in maščevalne ženske. Naslednje, o čemer se moramo pogovoriti, pa je pistacija, ki stoji v osrčju oglasa … Jasno je, da je pistacija na pohodu, saj jo je moč najti skoraj v vsem, kar se da použiti. Cinik bi dodal, da zadnji čas, kajti proteinov smo se naužili že prek vseh meja in naj se prevlada, ko so začeli proteine dodajati še v šampone za lase, konča z vstajenjem pistacije. Pistacija v sladoledu se morebiti sliši bizarno, a pravkar beremo, da je čokolada s pistacijo, ki so jo izumili v Dubaju, povzročila akutno pomanjkanje na pistacijskem trgu in v slovenskih pregovorih pistacija pravkar zamenjuje žafran in kafro. In če smo tudi mi sodelovanje pistacije in potiskanje žensk v mizogine stereotipe znotraj reklame za sladoled, označili kot neprimerno, vendarle obstaja spolni stereotip, ki pa preizkušeno in dokazano živi. Če in ko moški lušči pistacijo med recimo nogometno tekmo lige prvakov, se do polčasa vedno prikaže ženska z nezmotljivim stavkom na ustnicah: "Po koncu boš tole posesal!"

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela? Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč. Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca … Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami. Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj. Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž! Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico. Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno. Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja. A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti. Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo. Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa. Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic. Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza. Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno. Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Petra Meterc se pogovarja z Novogoričanom Gregorjem Božičem, režiserjem, scenaristom in snemalcem, ki ga poznamo po celovečernem prvencu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nedavno pa se je na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu predstavil s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna hruška, v katerem prek filma svoje raziskovanje sadnih sort na Goriškem razširja na filmsko platno. Z njim smo se pogovarjali tako o njegovem filmskem ustvarjanju kot o raziskovanju sadjarstva in projektu Atlas pozabljenih sadovnjakov, ki bo potekal v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Juta Harako je Japonec, ki je pri 35 letih prvič obiskal Evropo. V oddaji razloži, nad čim je v avstrijski prestolnici, kjer je preživel mesec dni, najbolj začuden in česa pri Evropejcih ne razume. Deli pa tudi zgodbo o tem, kako je rešil življenje svoji mami in kako mu je to pomagalo najti življenjsko poslanstvo.

Gibanje je naravna potreba in izraz telesa, potrebujemo ga in dobro je za nas. Ampak kaj se zgodi, ko z gibanjem pretiravamo, gremo čez zmožnosti ali pa trenutne potrebe telesa? Potrebujemo regeneracijo. Starejši kot smo, bolj moramo telesu pomagati in mu prisluhniti kaj potrebuje. O pomembnosti regeneracije in njenih načinih, sploh po rekreativnih športnih aktivnostih pa v torkovem Svetovalnem servisu, naš gost je bil diplomirani fizioterapevt Jure Reherman iz Fiziolofije.

⏰ Ofsaaajd 407! U-bam-bom! Nazaj je 1. SNL in kako sva pa zaštartala. Ne vem, če mi ni glas nekje vmes šel. Od smeha in kvalitete, haha. Taki Ofsajd, da sva posnela potem še Ofsajd: Zic. O NK Mariboru bova imela spin-off, ker je Žiga Kos tako faking zagret. Ampak jedro pa je walda naš in vaš Ofsajd! Kako pa je fajn, ko je spet fuzbal, ne?

Tokratna gostja je voditeljica Lea Mederal Gams, ki jo sicer lahko spremljate v oddaji Potep z Leo, AMPAK danes gre pa Lea na potep s Sašotom … ker se bosta skupaj podala po poti neznanja in iskala odgovor na Alešovo vprašanje: “Kdo ali kaj je Fabjon?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko […]

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

⏰ Driiiiiing! Tukaj je! Novi Ofsajd! Jubilejni? Eeeeeem. Je, ja. Je. Taki smo. Sprotni, haha. Bila je dostava nekje v drugi polovici oddaje. Pa ne take sorte ;). Ampak dostavila pa bova. V sklopu 400. oddaje vabiva na kviz v živo!!!

Matej Sedmak je lastnik jezikovne šole, in kot pravi sam, poliglot začetnik. Pogovor lahko začne v osemnajstih jezikih. Pravi, da se ljudje ne delimo na tiste s talentom za usvajanje jezika in na tiste brez talenta, da odrasli ljudje hitre usvajamo tuje jezike kot otroci ter da sam vedno išče metodo, s katero bo jezik obvladal čim hitreje in s čim manj napora, ker se šteje med tiste bolj lene poliglote.

Spoznamo znanstvenike, ki delajo v laboratorijih pod zemljo. Potujemo še na južni tečaj, pa v globokomorske nižine Sredozemskega morja. Pot nadaljujemo v nekdanjem železniškem predoru Somport v Pirenejih, kjer je danes podzemni laboratorij, za konec pa obiščemo še trenutno največjega na svetu, podzemni laboratorij Gran Sasso v Italiji. Ampak zakaj sploh raziskovati iz globin Zemlje? Kaj so prednosti izoliranega okolja, ki ga obdaja neskončna odeja ledu, vode ali kamnin? Sogovorniki: dr. Carlos Pobes, fizik in winter over na južnem tečaju; dr. Carla Distefano, višja raziskovalka v Nacionalnem inštitutu za nuklearno fiziko INFN; dr. Carlos Peña Garay, biolog, raziskovalec in direktor laboratorija Canfranc; dr. Ezio Previtali, raziskovalec nevtrinov in temne snovi, direktor Nacionalnega laboratorija Gran Sasso; dr. Marcello Messina, raziskovalec temne snovi v Nacionalnem laboratoriju Gran Sasso.  Strokovni sodelavec: prof. dr. Peter Križan, Fakulteta za matematiko in fiziko ter Inštitut Jožef Stefan v Ljubljani.  V oddaji berejo še Igor Velše, Jan Grilc, Maja Ratej, Tadej Košmrlj, Nejc Jemec in Miha Švalj.