Podcasts about ljubezni

Pa smo končno tam. Pri bistvu naukov in Božje besede, pri Ljubezni.

Kaj je Jezus mislil, ko je dejal: “Ostanite v moji ljubezni.” O tem in o svobodi v uboganju Boga, govori ta del šmarnic.

Uvod v današnjo šmarnično zgodbo je precej zahtevni del evangelija. Otrokom, junakom pripovedi, ga bo razložila Marija. Tudi nas bo spomnila na lepoto zakramenta sprave in na pomembno vlogo mučencev v krščanski zgodovini.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.

… Sramotilno znamenje križa je postalo znamenje zmage nad preganjanjem kristjanov. Leto dni kasneje, 313, je cesar Konstantin v Milanu podpisal tolerančni edikt, ki je za prve kristjane pomenil svobodo verovanja in prekinitev preganjanja …

"Prometna nesreča ne izbira. Pride nenadno, udari silovito in v nas zareže z neskončno bolečino. Za seboj pušča tragične in nepopravljive posledice. V trenutku izgubimo vsi", piše na spletni strani zavoda Varna pot, ki s svojimi programi pomaga žrtvam prometnih nesreč in njihovim bližnjim ter pripravlja preventivno-izobraževalne dejavnosti za otroke, mladostnike in odrasle. Prometna nesreča ni nesreča je ena njihovih najnovejših pobud, s katero želijo spremeniti terminologijo in okrepiti zavest, kako nevarna je vožnja z neprilagojeno hitrostjo, pod vplivom alkohola ali drog. Pri teh povzročiteljih prometnih nesreč ne moremo govoriti o nesreči in jih tako izenačiti z žrtvami nesreč, pravi Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot in predsednik Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč. Kaj predlagajo? Prisluhnite.

Pisateljica, novinarka, prostovoljka, igralka, profesorica in neutrudna bralka Manca Košir je velik del svojega življenja posvetila širjenju ljubezni do branja in spodbujanju bralne kulture med ljudmi. Pobudo, da peti marec, njen rojstni dan, razglasimo za vseslovenski dan branja, so podprle številne institucije po Sloveniji. V Idriji pa v tem tednu potekajo prvi Pasolinijevi dnevi. Eden najbolj vsestranskih ustvarjalcev 20. stoletja je namreč del svojega otroštva preživel v Idriji, česar se je z naklonjenostjo spominjal v več literarnih delih.

Prejšnji četrtek je Založba Družina v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine organizirala dobrodelni večer v Festivalni dvorani. Dogodek sta vodila duhovnik Martin Golob in nekdanji predsednik Borut Pahor. Spregovorila sta o veri, upanju in ljubezni.

Oddaja Midva enkat mesečno predstavlja različne dvojine, Tokrat sta z nami zakonski par dr. Mara Cotič, redna profesorica didaktike matematike in že 16 let dekanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem v Kopru, ki prav letos obeležuje 50 let delovanja in Zdenko Cotič - Coto, kitarist, ki mu lahko rečemo legenda, saj je močno zaznamoval primorsko in slovensko glasbeno pokrajino in že 22 let igra z Janom Plestenjakom. Matematika in oder sta dve zelo različni področji, a za ljubezen veljajo drugačne formule, sta zaupala Nataši Benčič.

Današnja godovnjakinja je ustanoviteljica redovnih sester, imenovanih služabnice Ljubezni. Posvečajo se …

V prihodnjem tednu bo teden Karitasa. Geslo letošnjega leta je Poti do srca. Ker gre za sporočilo Karitasa, najprej pomislimo na srca teh, ki so v potrebi in potrebujejo pomoč. Vendar se mi zdi, da se je enako pomembno ozreti na lastna srca. Srce darovalca in srce tega, ki dar potrebuje. Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

Letni čas, ko v kleteh vino vre, se zdi kot nalašč, da se posvetimo drobnim bitjem, ki redno spremljajo kompleksno pretvarjanje sladkorjev v alkohole – vinskim mušicam. Te drobne mušice imajo namreč presenetljivo bogato znanstveno zgodovino, saj se jih že dolgo uporablja kot modelne organizme pri najrazličnejših raziskavah. Prav nedavno pa so raziskave dosegle nov mejnik. Kolaboraciji FlyWire je uspelo ob pomoči umetne inteligence mapirati celotne možgane vinske mušice. Kaj se s tem odpira in zakaj so mušice mnogo bolj zanimive, kot si običajno mislimo, ter še marsikaj zanimivega o čutilih in zaznavnanju pri živalih je v Podobah znanja pojasnil prof. dr. Gregor Belušič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Slepec Bartimaj, Timajev sin, ki je sedel ob vstopu v cvetoče mesto Jeriho, je moral biti zelo znan, saj ga tudi evangelist Marko predstavlja po imenu. Kaže, da so ga someščani imeli radi. Ne samo, da so mu pogosto stisnili v roke kakšen kovanec, ampak so tudi poskrbeli, da ga ni zeblo, saj evangelist pravi, da je bi odet s plaščem. Tokrat so ga celo spodbujali, naj vstane in steče k Jezusu iz Nazareta, ki ga kliče. Kot vemo, imajo slepi izostren sluh in tudi druge čute, ki jim nadomeščajo vid. Slepec je zaslišal pomenkovanje ljudi o tem, da se bliža rabi iz Nazareta. Veseli so bili, da je ubral prav to pot in da ga bodo videli. Slepec pa še ni vedel, kako daleč je, zato je na vso moč zakričal: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Njegova bolečina je bila velika, saj ni mogel hoditi na javne shode in soodločati, kakšno bo njihovo mesto, še manj pa v shodnico, v kateri bi lahko z drugimi moškimi bral in prepeval psalme. Ni mogel gledati v oblake ali občudovati bujnih palm, ki so takrat krasile pota v Jeriho. Toda od kod mu spoznanje, da prihaja »Davidov sin«, oznaka za mesijo, odrešenika? Iz globoke notranje bolečine se mu je porodila čudovita slutnja, da je življenje vendarle lepše, kot si ga lahko zamišlja, in da Bog lahko vedno preseneti. Bartimaj je zagotovo že slišal za besede preroka Izaije, ki naroča: »Vriskaj od veselja!« kajti Bog prihaja kot rešitelj Izraela. In zdaj je pred njim Rešitelj! Sprva so bili njegovi rojaki ljubosumni, ker je odkril, da prihaja Mesija, in so mu dopovedovali, naj utihne. Toda Jezus jim je naročil, naj ga privedejo, in takrat je odrešenikova dobrota prešla tudi nanje. Slepcu so rekli, naj bo pogumen in naj pohiti k Jezusu. Revež si ni dal dvakrat reči in je odvrgel plašč, mar mu je bilo, ali ga bo še kdaj našel ali ne, samo da pride k Jezusu. In kako lepo ga je imenoval, »učitelj«. Se pravi, da je slišal o njem že toliko lepega, in zdaj mu bo lahko zagotovil, da bo hodil za njim in upošteval njegov nauk, nauk Ljubezni in odpuščanja. Kristus mu je rekel: »Tvoja vera Te je rešila.« To ne pomeni samo, da je slepi veroval, da se v Jezusu uresničuje Izaijeva prerokba, da bo hromi skakal kakor jelen, slepi videl in nemi slišal. Gre tudi za to, da je upal, da se bo to zgodilo prav njemu, saj je njegovo srce sposobno ljubiti. Čeprav ne vidi, privošči drugim, da gledajo in občudujejo barve in vse stvari. Sam pa se je doslej zadovoljeval z lepim glasovi, ki so mu govorili, da bo mesija prišel tudi v njegovo življenje.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Danes goduje dekle, ki je priljubljena med kristjani po vsem svetu, častijo jo celo pravoslavni verniki. Gre za Terezijo iz francoskega mesta Lisieuxa. Že kot štiriletna deklica je izgubila svojo mater, toda materinska nežnost in veselje sta se ji vtisnila v spomin za vse življenje, zato se tudi njo poznali po njeni milini in otroški domiselnosti. Prav tako je imela srečo z očetom iz družine Martin, ki je bil sicer dobro stoječ urar in draguljar, a njegov največje bogastvo je bilo vseh pet preživelih hčera, ki jih je vzgajal z izredno rahločutnostjo in toplino. Njihov čas je bil konec 19. stoletja, ko še niso znali zdraviti otroških bolezni, saj še ni bilo penicilina, zato so cerkveni predstojniki modro omahovali, da bi mala Terezija že zgodaj vstopila v samostan. Končno je z dekliško vztrajnostjo dosegla, da je že pri petnajstih postala karmeličanka. Toda kako je lahko papež leta 1997 dekle, ki je umrla že pri 24-tih, razglasil za učiteljico Cerkve? Terezija je imela izredno bogato duhovno življenje. K sreči ga je zaupala svojemu dnevniku. V njem je razkrila ne samo svojo otroško zvedavost in dekliško radost, ampak tudi to, kar mistiki imenujejo »noč vere«. To pomeni, da se je morala spopasti z globokim občutkom osamljenosti in zapuščenosti, s skušnjavami obupa in zagrenjenosti. Izhod iz teh duhovnih kriz je iskala na obzorju Ljubezni. Razumela je, da v krščanstvu ni več daritve, ki bi bile starozavezne krvave žrtve, prava daritev je le daritev ljubezni. K tej ljubezni pa ne spadata samo vsakodnevna molitev in meditacija, ampak tudi vsakodnevna opravila v pralnici, čiščenje hiše ali pa tudi prenašanje nemogočih oseb, vsekakor pa strežba bolnih in starih. Tako je razvila nauk o daritvi življenja kot izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti na obzorju Ljubezni. Zato je lahko duhovito zapisala: Zdaj jaz izpolnim Bogu vsako njegovo željo, potem ko bom pri njem, pa mi bo on moral izpolniti vsako mojo. Ko bo pri Nebeškem očetu, bo metala na svet vrtnice in ne bo brez dela vse tja do sodnega dne. Verjela je, da Ljubezen ne pozna meja. Trpela je, ker ni mogla postati duhovnik, a moč njene ljubezni je bila tolikšna, da je verjela, kako pomagati misijonarjem, ki ljudstvom prinašajo novo upanje. Zato se ne čudimo, da so misijonarji prav njo izbrali za svojo zaščitnico. K njej so se začeli zatekali vsi ljudje. Spomnimo se, kako so tudi dekleta s skrajnega roba družbe, ki so se prodajala, pripeljala bodočo pevko Edit Piaf na Terezijin grob in jo spodbujala, naj moli k njej, da ne bo oslepela.

V tokratnem Sobotnem branju vam predstavljamo zbirko poezije Nora od Ljubezni, indijske mistične pesnice Lalle, ki jo je prevedla dr. Tina Košir. Uredil in oblikoval jo je Žiga Valetič, izšla pa je pri založbi Grafični atelje Zenit. O pesnici, mojstrici joge, razsvetljeni modrinji, ženski, ki je z osupljivo notanjo močjo strla okove družbenih pričakovanj in zaživela polno prebujeno, kot je v spremni besedi knjige zapisala Koširjeva, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s prevajalko. V oddaji lahko slišite tudi odlomke poezije, ki jo je interpretiral Renato Horvat.

Ko so Judje v 5. stoletju pred Kristusom prišli iz babilonske sužnosti, so se počutili očiščeni razvad moralnih stranpoti in napolnjeni s svobodo. Vedeli pa so, da bo ta svoboda prinesla radost in veselje, če jo bodo napolnili z božjo besedo. Pisatelj pete Mojzesove knjige želi znova povedati, kaj zahteva Mojzesova postava, in poudariti, da je dana Božjemu ljudstvu v veselje in modrost. Zato izpolnjevanje božjih zapovedi, ki izvirajo iz poslušanja božje besede, ni nekaj težkega, nekaj nemogočega, tudi ne nekaj grenkega, ampak vzradosti človeško srce. Gre za življenjsko vodilo, ki je ostanek Izraelskega ljudstva pripeljalo nazaj v svobodo, nazaj v ljubljeni Jeruzalem, ki ga bodo znova pozidali ter po jeruzalemskih gričih nasadili vinsko trto. Božja beseda bo njihovemu ljudstvu podarjala modrost in moč. Zato najprej pisatelj te knjige, najbrž duhovnik Ezdra, hrabri svoje ljudstvo, naj bo veselo in naj radostno sprejme Božjo Besedo, ki bo odslej postava srca. To pomeni, da bo šlo za zakon, ki ga ne bo zahtevala ne država ne tempeljska duhovščina, pač pa Bog sam, saj bo odslej njegova Beseda v njihovem srcu. Pogoj, da bi Beseda samega Boga vstopila v njihovo srce, pa je, da se Izrael nauči poslušati. Od tod prerokov klic: Poslušaj, Izrael! Spomnimo se, da je prerok Elija znal prisluškovati Bogu, ki mu je govoril v »rahlem šumljanju vetriča«. Tudi drugi preroki so nenehno iskali možnost, da bi slišali pravo Božjo besedo. V človeku je namreč pogosto težnja, da bi svoje želje, pa tudi slabosti in sebične vzgibe, predstavil kot Božji navdih. Toda preroki so se ob pomoči Božje besede, ki je bila v njih, se pravi Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja, odrekli zaverovanosti vase in govorili iskreno, pa če je bilo to komu prav ali ne. Zato so se tudi pustili presenetiti božji besedi in so sami presenečali tako kralje kot navadno ljudstvo. Tudi Kristus preseneča svoje rojake, ko trdi, da izpolnjevanje Postave ni le upoštevanje predpisov, ampak prav svoboda srca, ki pa izvira iz ljubeče božje besede. Zato vedo globoki krščanski misleci povedati, da Kristus ni prišel reševat predpisov in načel, ampak človeka; da ne rešuje ustanov, ampak božje kraljestvo Ljubezni, kraljestvo božje besede v srcu.

V rodovitni dolini pod Andi je živelo miroljubno ...Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Ko so se Izraelci v 5. stoletju pred Kristusom vrnili iz babilonske sužnosti, so njihovi preroki napisali »Ponovljeno Mojzesovo postavo«. Tako zdaj imenujemo tudi Peto Mojzesovo knjigo. Zelo zanimivo je, da so takrat Božjo zapoved o posvečenem dnevu v tednu ter dnevu počitka razširili še na vse starostne skupine, prav tako pa na služinčad in na tujca, ki je sicer na Vzhodu v tistem času veljal za brezpravnega. In kar še posebej preseneča, je, da so misili celo na domače živali, se pravi, da prepoved sobotnega garaškega dela velja prav tako za vola, osla in druga živinčeta. S tem so želeli poudariti, da je prav, da en dan v tednu počiva brez izjeme ne samo vsak človek, ampak tudi vsa narava. Toda sobotni praznik za Jude ni pomenil samo dneva brez dela, imel je tudi močno vsebino, ko se je pravoveren Jud zavedal, da ni samo homo faber, človek delavec, ampak je tudi religiozno bitje. Je tudi tisti del stvarstva, ki je sposoben počastiti Boga in doživljati nekaj lepega, nekaj svetega. In to naj počne v imenu vseh drugih živih bitij. K temu čaščenju Boga lahko povabi še druge ljudi, kajti vsak človek ima svoje dostojanstvo, vsako človeško bitje je Božja podoba, zato ga ne sme nihče skruniti, ampak spoštovati in zaščititi. Dovoljeno mu je tudi prekršiti sobotni počitek, samo da bi ostal živ in zdrav. Jezus pa prav na sobotni dan tudi ozdravlja. Njegovi rojaki so menili, da je to njegov poklic, njegov delavnik. Niso namreč razumeli, da Jezus ozdravlja iz ljubezni, ne pa zaradi svojih delovnih obveznosti. V ljubezni do trpečega, bolnega in do človeka v stiki ni omejitve. Vsak praznični dan je nekaj svetega, toda še bolj je svet človek sam. Kristus ozdravi revežu njegovo suho roko. V tem je nova simbolika. Roka ni samo zelo pripravno delovno orodje. Človek je veliko več kot le homo habilis, se pravi bitje z izurjeno in spretno roko. Njegova roka zna tudi pobožati, objeti, izkazovati ljubezen. Naša roka je tudi simbol darežljivosti, saj z njo znamo obogatiti druge. Človeška roka zna prav tako blagoslavljati. Da bi priklicala blagoslov z neba, se tudi sama dviguje kvišku, v smeri neba, in v molitvi prosi Boga, naj se skloni k trpečemu in ljubečemu človeku.

V tokratni (11.5.2024) portretni oddaji Obrazi sosednje ulice je naš gost dr.Borut Holcman – nekdanji katoliški duhovnik in zdaj profesor pravne zgodovine na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru… Človek je predvsem bitje svobode, dialoga in ljubezni in mi smo dolžni biti drug do drugega predvsem – ljudje… Tehnična realizacija Zoran Perko, avtor oddaje Tone Petelinšek.

Manca Košir je s svojim vsestranskim javnim delovanjem, številnimi knjižnimi deli in z zgledom - posebej močno je bilo njeno prostovoljstvo in ambasadorstvo pri Društvu Hospic, širila sporočili ljubezni in polnosti življenja. na radiu Ognjišče smo se z njo srečali zadnjič konec oktobra leta 2023, dan po zemeljskem slovesu od nje, smo pogovor ponovili.

V krščanstvu večkrat poudarjamo darujočo, ...Iz knjige Vodi me, dobrotni duh, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in navigacije. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar je še podobnih … nadutih in zagledanih vase … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … V svetu, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, postavite noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!

Poročamo s festivala avstrijskega filma Diagonala in predstavljamo zbornik o Michaelu Hanekeju, ki je izšel ob kinotečni retrospektivi. Ocenjujemo novosti v kinu: triler Kri moje ljubezni in biografsko dramo o Amy Winehouse Back to Black.

Ocena filma Režiser: Rose Glass Nastopajo: Kristen Stewart, Katy O'Brian, Ed Harris, Jena Malone, Anna Baryshnikov, Dave Franco Piše: Gaja Poeschl Bere: Maja Moll Najnovejši celovečerni film britanske režiserke in scenaristke Rose Glass Kri moje ljubezni je tako večplasten, da bi se verjetno brez težav uvrstil tako med Liffove ekstravagantneže in izbrance festivala žanrskih poslastic Kurja polt kot tudi na programa Festivala LGBT ali Mesto žensk. Intenzivna strastna romanca med zadržano in vase zaprto vodjo lokalne telovadnice Lou in mimo potujočo eksplozivno bodibilderko Jackie, ki okvirja celotno filmsko dogajanje, je namreč predstavljena tako naravno in stvarno, da pušča dovolj prostora tistim resnično perečim družbenim vprašanjem, predvsem družinskemu nasilju. Dogajanje je spretno postavljeno na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko po režiserkinih besedah svet še ni zapadel nihilizmu naslednjega desetletja in so bile sanje še vedno visokoleteče, zmaga na regionalnem bodibilderskem tekmovanju pa je v resnici še lahko pomenila odskok v novo, boljše življenje. Ali pa se je tako vsaj zdelo. Jackie in Lou, to je skrajšana oblika imena Louise, v tem je moč slutiti poklon filmu Thelma in Louise, sta si na prvi pogled povsem različni ženski, z nezdružljivima osebnostma in energijo, ki bi prej rušila kot gradila, a obe skrivata temno preteklost in nazadnje je to več kot dovolj trden temelj za njuno ljubezen. Ta pa je, v skladu z žanrom in vzdušjem brezkompromisnega ameriškega jugozahoda, že kmalu po vzcvetu postavljena na hudo preizkušnjo, ko Loujina sestra zaradi nasilnega moža spet konča v bolnišnici, Jackie pa rahlo nepremišljeno stvari vzame v svoje roke. Ko se v vso godljo vmeša še ekscentričen lokalni kralj orožja, je krvav vrhunec v črnohumornem tarantinovskem slogu seveda neizogiben. Dodatno razsežnost filmu Kri moje ljubezni dodaja izjemna kemija med protagonistkama. Tiha, obvladana Lou, polna temnih skrivnosti, se zdi kot na kožo napisana izvrstni Kristen Stewart, ki spretno prehaja med živčnostjo in odločnostjo, med potrebo po obvladovanju in željo po predaji, nepredvidljiva energijska bombica Jackie pa je našla svoje popolno utelešenje v Katy O'Brian, nekdanji poklicni bodibilderki. Trk njunih energij povzroči neverjetno eksplozijo, ki je resnična gonilna sila filma. Kri moje ljubezni je film, ki bo navdušil predvsem žanrske sladokusce, vendar ne gre spregledati, da je v njem tudi veliko pomembnih družbenokritičnih prvin in da skorajda z vsakim kadrom ambiciozno ruši stereotipe ter si drzne iti dlje, kot so šli tovrstni filmi pred njim.

Promotorka branja in strokovnjakinja na področju mladinske književnosti Tilka Jamnik poudarja, da je skupno branje dejavnost, ki krepi vez med otrokom in skrbnikom, poglablja odnose ter vpliva na malčkov celostni razvoj. Bogati besedni zaklad in domišljijo, literatura pa ima to čarobno moč, da nas lahko ponese v preteklost ali prihodnost in pomaga razumeti sedanjost. Zakaj in kako torej brati najmlajšim? Jim usmerjamo pozornost, sprašujemo, spreminjamo glasove? In kako izbrati primerno literaturo?

Peta postna nedelja

»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevladajo obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dozdajšnjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Pomembno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.

Se tudi vam zgodi, da imate polno omaro cunj, pa nič za obleči? Slovenci največ kupujemo oblačila, obutev in modne dodatke. Ljudje nismo več kritični, sledimo samo še ponujenim informacijam, ki nam jih dajejo mediji in okolica. Marjeta Šumrada vidi rešitev v ljubezni. Ljubezni do življenja, do drugih in do sebe. S tem, se lahko rešimo. Hkrati pa bi potrebovali več tišine v svojem življenju, da se slišimo in začutimo svoje misli.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve smo gostili s. Jožico in s. Barbaro, ki že vrsto let delujeta v Ukrajini. Z nami sta delili junaške zgodbe, ki jih živita vsak dan, ko se odzivata na prošnje za pomoč. Urša Cankar Soares pa je pojasnila, zakaj si francoski predsednik Macron prizadeva, da bi pravico do splava zapisal v ustavo.

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.

Popolnost ljubezni - Sobota prvega postnega tedna

V delu Simpozij, neskončni hvalnici ljubezni, Sokrat gostom na večerji razkrije skrivne nauke svečenice Diotime o pravi naravi Erosa. Po njenem prepričanju je bistvo ljubezni v dviganju od čutnega k duhovnim sferam – življenje je tako nekakšna lestev, pri čemer vsaka nadaljnja stopnička predstavlja višjo in bolj poduhovljeno raven ljubezni. Na prvi, torej najnižji stopnji je ljubezen do telesa in zunanje lepote: ta temelji na fizični privlačnosti in strasteh, zanjo pa je značilno, da je nujno omejena in kratkotrajna. Posameznik se namreč v mladosti najprej zagleda v lepo telo svojega ljubljenega, pri tem pa mora spoznati, da je lepota »v vseh telesih ena in ista. Ko bo to uvidel, mora postati zaljubljenec v vsa lepa telesa in popustiti pri vneti ljubezni do enega,« pojasni Diotima. Drugo stopnico predstavlja ljubezen do posameznika, natančneje do lepote v duši: filozof mora priti do spoznanja, »da je lepota v dušah dragocenejša od lepote v telesu, tako da mu bo zadostoval tudi nekdo, ki ima dobro dušo, čeprav ni lep.« Na tej ravni ljubezen preseže telesne užitke in se preobrazi v čustveno povezavo med ljubimcem in ljubljenim. Tretja stopnja je vezana na ljubezen do človeških dejavnosti in zakonov. Na tej stopnji posameznik spozna, da niso lepa samo telesa in duše, ampak tudi stvari in dejanja – tako je prisiljen »uzreti in opazovati tudi lepoto v opravilih in zakonih ter videti to, da je vsa lepota sorodna s seboj.« Na naslednji stopnji se filozof osredotoča na razumevanje večnih resnic in idej, ki presegajo posameznika, ter občuti ljubezen do lepote spoznanj in znanja. »Lepemu ne bo služil več v eni podobi, kot služabnik, … temveč se bo obrnil proti širokemu oceanu Lepega, motril ga bo ter tako porodil mnoge lepe in veličastne besede in razmisleke,« zatrdi svečenica. Vrh stopnic Erosa pa je videnje Lépega in ljubezen do te Lepote, ki jo najdemo v svetu idej. Ta stopnja, ki jo je seveda najtežje doseči in se pokaže le najbolj prodornim mislecem, presega fizične omejitve in posameznika združuje z večno resnico in božanskim principom. To pa je po Diotiminem prepričanju tudi končni cilj lestvice – da posameznik uvidi, kako se to Lépo čudovito udejanja na mnogotere različne načine tako v fizičnem kot v duhovnem svetu. Dragi bralec, na kateri stopnji te lestvice si pa ti?

Tjaša Dorelay je najbolj prepoznan medij v Sloveniji in v epizodi zaupa, kaj nam prinaša leto 2024, kako prepoznamo pravo ljubezen in izbire, ki so z nami vibracijsko skladne. Govori pa tudi o popularnih psihadeličnih drogah, ki spreminjajo zavest in o tem, kako lahko leto 2024 najboljše možno izkoristiš sebi v prid. 00:00 - TJAŠA DORELAY 01:00 - Kaj nas čaka v 2024? 10:00 - O psihadeličnih drogah 17:25 - Zakaj vstopamo v odvisnosti? 19:37 - Vibracijsko skladne vs. umske izbire 34:07 - Kaj je prava ljubezen? 43:00 - Kako lahko osvojiš Tjašino knjigo? Tukaj si lahko ogledaš lansko Cosmo epizodo s Tjašo: https://www.youtube.com/watch?v=7OlTdOAW3dE&t=2355s Več o Tjaši: https://www.tjasadorelay.com https://www.instagram.com/tjasadorelay/ https://www.facebook.com/tjasadorelay Več o Flori Emi: https://floraema.com https://www.instagram.com/floraema/ --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/cosmo-podcast/message

Za božič pravijo, da je poleg velike noči največji krščanski praznik, ki na posebej spontan način povezuje vse ljudi. Praznično oddajo smo posneli na kmečki domačiji Mirnik v zaselku Leskovec v občini Celje. Ob delu na kmetiji se tam že nekaj časa ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom, gospodinja Ivanka in njen mož Daniel pa sta se ob tem desetletja ukvarjala tudi z rejništvom, ko sta svoj dom namenila kar tridesetim otrokom. Oddaja v pozdrav današnjemu božičnemu prazniku miru in sočutnih bližin je potekala v veliki kmečki sobi pri Mirnikovih, pogovor je pripravil in vodil Tone Petelinšek.

Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Zabavno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In tisto, čemur postavimo ceno, nima vrednosti! Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved. Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje, preračunljivost in nadaljnje tehtanje, merjenje in zamero! Kajti: ene same stvari ne šteješ. Še meriš in tehtaš je po navadi ne, ker je nimaš s čim primerjati. Eno samo zapoved: ljubi! »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, mora nekako poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen šofer sem. Mora se. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto! … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršno imamo. Le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: Obraza in zadnje plati! Drugi – naši bližnji – nam držijo ogledalo. Drugi – naši bližnji – nam povejo, ali imamo obraz ali smo brez njega ter kolikšne in kakšne riti smo.

»Danes vem, da sem v resnici ves čas tekmovala sama s seboj, da bi sebi in drugim lahko dokazala, da sem vredna ljubezni in spoštovanja,« je v svoji knjigi, Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe, zapisala Romana Čolić, ki se je v zgodnji mladosti srečala z izgorelostjo v vrhunskem športu in se potem izobrazila na področju zakonske in družinske psihoterapije, da lahko zdaj pomaga mladim športnikom. Romana Čolić bo gostja Cirile Štuber v oddaji Med štirimi stenami.

V 196. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim stand up komika, pisatelja, prevajalca, kolega podcasterja, predvsem pa človeka, ki je zaljubljen v slovenski jezik – Boštjana Gorenca Pižamo. Pogovor sva posnela na odru Kosovelove dvorane v Cankarjevem domu, tik po tem, ko sta s kolegom Nikom Škrlecem za devetošolce odigrala predstavo Reformatorji na odru. Z Boštjanom govoriva o njegovi poti, o pisanju, o odnosu do knjig, branja in načiov, kako ljubezen do slovenskega jezika, njegovega razvoja in uporabe predajati naprej mlajšim generacijam. Govoriva tudi o prevajanju, ustvarjanju podcasta in njegovi najljubši besedi v slovenskem jeziku. Prijavi se na moje e-novice in ujemi prvo novico o predprodaji moje knjige Lovim svoje ravnotežje: ⁠⁠https://ninagaspari.com/⁠⁠ Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Boštjanom omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda196 Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, daste noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!

Platonov Simpozij je čudovita hvalnica ljubezni: zbrani gostje se namreč odločijo, da se ne bodo vdali pijančevanju in spolnosti, kot se je navadno dogajalo na takih srečanjih, pač pa bodo namesto tega poskušali odkriti pravo naravo ljubezni. Vsak gost ji tako izreče hvalnico in poskuša prikazati svoje pojmovanje te božanske sile, Erosa. Končno pride na vrsto tudi Sokrat, ki zbranim v njihovo veliko začudenje pove, da se do te resnice pravzaprav ni dokopal sam, pač pa ga je v te misterije uvedla svečenica Diotima: povedala mu je, da je Eros mogočno božanstvo, ki se giblje vmes med smrtnim in nesmrtnim svetom – »vsako božansko bitje je namreč nekaj vmesnega med bogom in umrljivim«. Naloga ljubezni, ki ima to dvojno naravo pa je, »da razlaga in prenaša bogovom človeške stvari in ljudem božje, namreč človeške molitve in žrtve ter božje zapovedi in povračila za žrtve. In ker biva v sredi med obojimi, izpolnjuje prepad, tako da je Vse povezano sámo s seboj. Prek njega prehaja tudi vse vedeževalstvo in duhovniška veščina v žrtvovanjih, obhajanjih misterijev, zarotitvah in vsakršnem vedeževanju in čaranju.« Ker sta bog in človek ločena, saj pripadata vsak svojemu svetu, potrebujeta posrednika, ki bi lahko povezoval oba svetova – prav to po njenem mnenju opravlja to božanstvo, »prek katerega nastaja vsako občevanje in vsak pogovor med bogovi in ljudmi, najsi so budni ali spijo«. Če človek posluša to silo, ki je v njem, in ji sledi, bo dosegel pravo modrost, kajti prav prek ljubezni se nevednost preobraža v védenje. Ker so bogovi popolna bitja, ki imajo vso modrost in živijo blaženo življenje, ne potrebujejo filozofije in razmišljanja – prav tako ne filozofirajo nevedneži, ki so samozadostni in zato ne želijo postati dobri in modri. Nasprotno pa poskušajo prav tisti ljudje, ki v sebi čutijo neko praznino, pomanjkanje, to zapolniti z razmislekom in poiskati svoje manjkajoče bistvo. Kdor bo našel to dobro in lepo, ki ga išče, bo dosegel stanje največje sreče in blaženosti. Taka pa je tudi narava boga ljubezni: »Eros pa je ljubezen do lepega, tako da je Eros nujno filozof – in ker je filozof, je nujno vmes med modrecem in nevednim.« Eros ima zato prav posebno nalogo, saj nas usmerja od nemira, strahu, duševne pretresenosti in navsezadnje čustvene praznine k našemu poslanstvu, pravemu jazu in občutju izpopolnjenosti, ki se nam lahko pokaže le v stanju miru. Duševni mir nastopi takrat, ko naša duša ne niha ne v eno ne v drugo smer, ampak je v popolnem ravnotežju – takrat lahko začuti izobilje ljubezni, ki je bilo od vselej v njej, in ga z dejanji povnanji v materialnem svetu. S tem premislekom nas Platon poziva, naj raziskujemo sami sebe, ljubezen pa nam bo pomagala doseči spoznanje o božjem, ki je navsezadnje del našega resničnega bistva.

Štirje verniki, ki pripadajo občestvu protestantske Adventistične cerkve na Slovenskem: Dragica Kuzma iz Ljubljane, Matjaž Šimenc iz Mengša, Tej Drevenšek iz Maribora in Tom Drevenšek iz Kopra govorijo o krščanstvu kot veri ljubezni, osebne svobode in upanja.

Platon, grški filozof iz 4. stol. pred Kristusom, je v svojem dialogu Simpozij razglabljal o naravi ljubezni. Govornik Aristofan tako razvija idejo o ljubezni kot želji po enosti in jo pojasnjuje z mitološko razlago o izvorni naravi ljudi. Ko so namreč bogovi ustvarili človeštvo, so bili ljudje nenavadna, okrogla bitja s štirimi okončinami in dvema glavama, ki so se prav zaradi teh danosti lahko pomikali na vse strani z izjemno hitrostjo in doumevali najvišje resnice sveta. Ker pa so se naposled prevzeli in se začeli vesti kot bogovi, so jih ti kaznovali, jih razsekali na dve polovici in s tem ustvarili dva spola: moškega in žensko. Vsaka polovica je potem objokovala svojo usodo in poskušala najti svoj drugi del, ker pa so bili zdaj slepi, so se spojili s tistim delom, ki jim je prišel po naključju nasproti. Tako se je začelo porajanje otrok iz skupnosti moškega in ženske. Bogovi so iz usmiljenja ljudem podarili možnost, da se njihov rod ohranja naprej. »Toliko časa torej že biva medsebojna ljubezen, narediti eno iz dvojega ter ozdraviti človeško naravo. Vsakdo izmed nas je polovica človeka, ker je razrezan na dva kosa,« nadaljuje Aristofan svojo pripoved. Zaradi te boleče ločitve od svoje izvorne narave je v nas tako močna želja po ljubezni – vsakdo namreč »vedno išče svojo polovico. Tisti moški, ki so odrezani od skupnega spola, ki se je prej imenoval »moško-ženski«, ljubijo ženske, saj je bilo tako njihovo prvotno bistvo. Samo iz takih zvez se lahko po naravni poti rojevajo otroci, vendar to ni edini možni odnos, trdi Aristofan. Obstajali so namreč tudi izvorni ljudje, ki so bili v celoti ženske: zato po ločitvi »tistim ženskam, ki so odrezane od prvotne ženske, ni dosti do moških, ampak so nagnjene bolj k ženskam,« pojasnjuje. Velja pa seveda tudi obrnjeno: »Tisti moški, ki so odrezani od prvotnega moškega, preganjajo moške« in se zaljubljajo v isti spol. S to mitološko razlago torej Aristofan pojasnjuje različne odnose v svetu in poskuša pokazati, da sta tako hetero- kot homoseksualna ljubezen nekaj naravnega in prirojenega – če pa je to del našega bistva, taki nagnjenosti pravzaprav ne moremo ubežati ali je spremeniti. Naša naloga je tako predvsem, da spoznamo samega sebe, sprejmemo svojo naravo in poskušamo nato poiskati tisti drugi del, ob katerem bomo lahko znova doživeli občutek povezanosti in enosti.

Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Hecno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In čemur postavimo ceno, nima vrednosti. Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved! Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje in preračunljivost in še naprej v tehtanje, merjenje in zamero. Kajti ene same reči ne šteješ. Še meriš in tehtaš je običajno ne, ker je nimaš s čim primerjati. Ena sama zapoved: ljubi. »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, nekako mora poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen voznik sem. Mora! »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršnega imamo. In le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: obraza in zadnje plati. Drugi, naši bližnji, nam držijo ogledalo. Drugi, naši bližnji, nam povejo, ali imamo obraz ali smo brezobrazni ter kolikšne in kakšne riti smo.

V 187. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim vplivnico, ženo, mamo, bivšo sosedo in ljubiteljico dobre hrane Tejo Jugovic. Teja ali Coolmamasita, kot jo poznamo na Instagramu, je v svojem značilnem, neposrednem slogu z mano govorila o svojem odraščanju, materinstvu, odpiranju tabujev in tem, o katerih se ne znamo pogovarjati. Govoriva o o duševnem zdravju, usklajevanju zasebnega in javnega življenja, odnosu Coolfotrom Janijem, odgovorni uporabi družbenih omrežij in številnih drugih rečeh. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih s Tejo omenili v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda187 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari⁠⁠

V 181. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim Aljošo Harlamova, glavnega urednika Cankarjeve založbe, pisatelja, publicista in enega od ustvarjalecev podcasta OBOD.  Z Aljošo govoriva o knjigah, pomenu literature, izzivih sodobne družbe in aktivnemu državljanstvu. Govoriva o tem, kako napisati in izdati knjigo, odgovornem, pa o spodobnem in empatičnem komuniciranju na družbenih omrežjih, kako kot knjižni urednik bdi nad pojavljanjem stereotipov v literaturi, o "cancel" kulture, podpiranju dobrih zgodb, ustvarjanju podcasta, predajanju pohval in podpiranju slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Aljošo omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda181 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

V 172. epizodi podcasta gostim Barbaro Radojlović, ustanoviteljico in lastnico blagovne znamke Barbarella, ene prvih znamk rastlinske prehrane, ki je iz začetnih delavnic zrastla v priljubljeni restavraciji v Ljubljani – Juice bar v centru prestolnice in večjo restavracijo v ljubljanskem BTC, dve knjigi in v gurmanske delavnice, ki jih Barbara organizira v prostornem studiu ob Šmartinski cesti v Ljubljani in na katerih se udeleženci učijo priprave uravnoteženih rastlinskih obrokov. V pogovoru se z Barbaro dotakneva njene poti, kako se je zgodila znamka rastlinske prehrane Barbarella v času, ko pri nas še nismo imeli prostora z izključno vegansko kuhinjo, kako je svoje osebno poslanstvo vpletla v podjetniško pot. Pa tudi o tem, kako se je v tujini učila pri znanih chefih za rastlinsko kuhinjo – Russell Jamesu v Angliji in Matthew Kennyju v ZDA, ki sta ji pomagala postaviti ključne temelje za razumevanje zdrave in uravnotežene rastlinske kuhinje. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Barbaro omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda172 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Anže in Pižama se vpišeta v hortikulturno društvo Novega Jorka in v setvenem koledarju poiščeta ugodne datume za praprot. Ovesita se z glazuro in neuspešno skušata dešifrirati potek finalne serije NBA. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš. Hvala. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #155 Zapiski: How to […]

V 158. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim mojega prijatelja Miho Rekarja, ki gostuje četrtič. V tokratnem pogovoru govoriva o dobrih in učinkovitih načinih iskanja nove zaposlitve, izgubi službe, pa seveda o knjigah, dobrih podcast vsebinah in idejah za potovanja. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Miho omenila v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda158 Nova rubrika Hej, povej!, v kateri je prostor za tvoje zgodbe, že čaka nate. Na povezavi najdeš prve tri teme. Če imaš fino zgodbo na kakšno od razpisanih tem, te vabim, da oddaš informacije in podatke. Komaj čakam, da slišim tvojo zgodbo! Več na: https://ninagaspari.com/blogs/hejpovej V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Zdravo! V predigri se pogovarjamo o kuhanju šnopca, domačih šnopcih, napakah v vinu in cvičku, Peli pa se spomni kotaleče se zgodbe, ko se je na poti z Rožnika znašel na napačni strani hriba in pristal na Večni poti. Študiramo, če bi bilo za tovrsten podkast boljše ime Še pomnite, tovariši. V prejšni epizodi se spomnimo opoja in zmajev, predlagamo, da lahko Siddharta napiše nov štiklc na to temo in že smo v epizodi, kjer je z nami nek drug glasbenik (Mark Knopfler), nek drug album (Making Movies) in nek drug štiklc (Tunnel of Love). Strinjamo se, da je dober, vendar ga sami ne bi izbrali za podlago za tovrstne aktivnosti. Artur pa po preverjanju obeh kolen in gležnjev, skratka temeljitem pregledu Fenchurch, končno ugotovi kaj je narobe z njo in v znak podpore odkoraka skozi odprta vrata (zgornjega nadstropja stanovanja) ravno ko Mark Knopfler končuje svoj epohalno dolg solo v prej omenjeni pesmi.

V drugi epizodi nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc, ki je to radijsko serijo tudi zasnovala, pogovarja z Andrejo Lapuh, ki se je kot lezbijka in mama javno izpostavila že med kampanjo pred referendumom o družinskem zakoniku, in sociologom dr. Romanom Kuharjem, profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki opisuje 33-letno pot nastajanja družinskega zakonika. Oba komentirata tudi pomen ustavnih odločb, ki se nanašata na izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Pot do enakopravnosti pred zakonom je bila dolga in naporna, med drugim zajema kar osem predlogov zakonov, štiri sprejete zakone, dva referenduma, eno odločitev vrhovnega sodišča, eno odločitev okrožnega sodišča, šest odločitev ustavnega sodišča … "Vedno sem si želela ustvariti partnerstvo in postati mama. Tisti, ki si to želimo, lahko vzgojimo skrbnega, tolerantnega človeka, ki bo veliko prispeval svetu in družbi, ki bo občutljiv do svojega okolja in planeta. Meni se to zdi samo pozitivno." Andreja Lapuh "Odločitev ustavnega sodišča je poplačala trud triintridesetih let, ta naporna pot je na koncu pripomogla k temu, da smo kot družba postali bolj vključujoči. Ko kot sociolog gledam podatke o socialni distanci do istospolno usmerjenih v Sloveniji, se je ta več kot prepolovila. V devetdesetih je bilo več kot 60 odstotkov ljudi, ki niso želeli imeti homoseksualca za soseda, zdaj je ta delež nekaj čez 20 odstotkov. Vsi mi živimo v različnih družinskih situacijah. Kar je pomembno, je vsebina, kaj se v družini dogaja, ne pa lupina, kako ta družina izgleda navzven in katerega spola je kdo." Roman Kuhar