Podcasts about ljubezni

Veliko zgodb bi imelo drugačen konec, če bi se večkrat prepustili globinam neizmerne Ljubezni in okrepčali utrujeno srce ob Njem, ki je napovedal, da bomo presejani kot pšenica in obljubil ...

Tradicionalni 45. festival Stična mladih se bo odvil v soboto, 19. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična. Lani je zbral več kot 5.500 udeležencev, tudi letos pa bo mladim ponudil izkušnjo vere, številne delavnice, bogat glasbeni in športni program ter možnost za druženje. Z letošnjim geslom »Vžgi srce« končujejo triletno obdobje spoznavanja teoloških kreposti z zadnjo, ki je ljubezen. Letošnji zavetnik festivala bo sv. Janez Pavel II., prav letos je namreč 30. obletnica njegovega obiska v Sloveniji. Naša gosta bosta Petra Vinčec, odgovorna za vsebino festivala, in Klemen Kraševec, koordinator Stične mladih.

Avtor stavka, da zunaj ljubezni ni resnice, je današnji godovnjak, sveti Šarbel. Kako se je znašel v zbirki, z naslovom S Frančiškom v nov dan, se nemara sprašujete? Med svetimi ni mojega in tvojega, ampak samo Božje ...

»Dobra otroška književnost nagovori vse«, pravi mladinska pisateljica in kritičarka Maša Ogrizek. Idej za zgodbe ji ne zmanjka, nove nastajajo tudi med sprehodi in kolesarjenjem. Najdragocenejši pa se ji zdi stik z mladimi bralci, ki je v teh dneh pri njej skoraj na vsakodnevnem urniku. Zakaj se ji zdi družinsko branje pomembno, kakšni kriteriji po njenem naredijo otroško knjigo kakovostno in kako pomembne so razne nominacije in nagrade za delo pisatelja – o vsem tem je Maša Ogrizek več povedala v pogovoru s Tadejo Bizilj v oddaji Razkošje v glavi.

Zdravo. Tokrat začnemo z debato o dopustih, instagram turizmu in vplivnežih, ki jih srečaš celo pred nizkocenovno trgovino. Ekskluzivno napovem napovemo novega ministra za finance prihajajoče vlade in se spomnimo, kako se je včasih zvečerilo v gostilnah in pri frizerju. Skoraj že končamo tretje poglavje, kjer se Douglas in ekipa končno na blizu srečajo z nosorogom, mi pa še prej o boginjah ljubezni in o starih in novih bogovih. Omenimo tudi Lado, se dotaknemo borznih mehurčkov in ugibamo, kdaj bo počil(o). Če ste že na dopustu, uživajte, pošljite kakšno razglednico in nas poslušajte še naprej. Pa radi se imejte.

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje. Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen. Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija. Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)

Je mogoče hrepeneti po čem večjem kot je Božja ljubezen? To je vendar večna ljubezen, o kateri beremo v Evangeliju: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni …

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Mesec februar, pa tudi marec – ne pozabimo na gregorjevo – sta poznana kot meseca ljubezni. Ravno zato želijo v okviru LUV festa v Turizmu Ljubljana pokazati našo prestolnico kot kraj, kjer se srečujejo in dogajajo različne ljubezenske zgodbe in občutki. Tina Lamovšek se je za Nedeljsko reportažo s turističnima vodnikoma odpravila na sprehod po našem glavnem mestu in odkrila, da najdemo številne primere ljubezni: do sočloveka, arhitekture, umetnosti, kulture in jezika. Vabljeni k poslušanju! Foto: Prvi program Radia Slovenija

Beseda »ljubezen« je prav toliko silovita, kolikor je žal tudi izrabljena, kar se rado zgodi pri velikih stvareh. Tako kot za Boga velja, da »je Ljubezen!«, za svetega Frančiška velja, da ni zgolj govoril o ljubezni, ampak jo je živel v vsakem trenutku.

Bronja Žakelj je s svojim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset segla v srce številnim bralkam in bralcem. S kresnikom nagrajeni literarni prvenec, ki je obenem najbolje prodajana knjiga založbe Beletrina, je doživel tudi filmsko upodobitev. Po svetovni premieri v Sarajevu film Belo se pere na devetdeset prihaja pred domače gledalke in gledalce. Svojo življenjsko zgodbo, ki jo je Bronja Žakelj opisala v prvencu Belo se pere na devetdeset, je povedala v oddaji Med štirimi stenami novembra 2018. 

Gospod, napravi nas vredne, da bi služile našim bratom po vsem svetu, ki živijo in umirajo v revščini in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njih ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod, napravi nas vredne, da bi služile našim bratom po vsem svetu, ki živijo in umirajo v revščini in lakoti. Daj jim danes po naših rokah njih ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ljubezen, premierno prikazana na lanskem festivalu v Benetkah, je zadnji del trilogije iz sodobnega Osla, ki jo je posnel norveški avtor Dag Johan Haugerud. Osrednja lika sta izkušena urologinja Marianne, zdravnica srednjih let, in njen asistent Tor, mlajši bolničar, oba samska ter z različnimi pogledi in pristopi pri iskanju razmerij. Njegovo poročanje o izkušnjah z bežnimi stiki z moškimi vpliva na Marianne, zdi pa se, da tudi njeno spletanje zveze z ločenim očetom vpliva na Tora. Dag Johan Haugerud se je v svoji trilogiji izkazal za radovednega avtorja, ki ima samo toliko predsodkov kot njegovi liki, ki jim v pretežno dialoških filmih zleze pod kožo. Vsi njegovi portretiranci se na neki način iščejo. Vendar bi mu delali krivico, če bi ga reducirali na »dialoškost« oziroma na dramsko, scenaristično izhodišče: ima izjemno spretno roko pri izbiri in vodenju igralcev, pa tudi pri pomenski izrabi lokacij in ne nazadnje celoviti zvočno-slikovni upodobitvi mesta, ki se v Ljubezni pripravlja na praznovanje 100-letnice preimenovanja v Oslo. Precejšen pomenski del pripovedi se tokrat dogaja na trajektu oziroma premikih med otokom in jedrom mesta, med zasebnim in javnim življenjem, med domom, kar koli to že je, in službo. Občudovanja vreden je prikaz, kako so vse te ravni pravzaprav ves čas globoko prepletene. Zadnji del trilogije, podobno kot uvodne Sanje, preveva nežna melanholija. Avtor je tokrat v svoje pripovedi o intimnosti in razmerjih, pa tudi mesenosti in užitku, vpletel temo bolezni, medicinskih posegov v telo, tudi slutnjo minljivosti in smrti. Vse to je sestavni del življenja in ključno vpliva na duševnost in medosebne odnose. Večna tema, ki jo je Haugerud lepo pripeljal od prve najstniške zaljubljenosti v Sanjah do zrelih let in iskanja končnega pristanišča … Veliko zrelosti pokaže tudi s sporočilom med vrsticami, da idealnega razmerja ni, da imamo vsi svoje muhe, slabosti in pomanjkljivosti in da je dejansko težko preseči romantični razkol med pričakovanji in resničnostjo. V Ljubezni pokaže svoje like v trenutkih njihove največje ranljivosti, ne da bi iz nas naredil voajerje; v tem je njegova režijska veščina. Pokaže tudi, da je del našega vsakdanjika vedno »performativen« – pravzaprav se v vsakem izmed delov trilogije znajde dramsko-uprizoritvena sekvenca, ki na neki način simbolizira prav tisto življenjsko presežno, ki ga avtor vedno povezuje z nevidnimi nitmi intimne povezanosti. Plovba do tega je lahko razburkana in vodi mimo različnih čeri, toda ljudomrznosti ali pesimizma v trilogiji Daga Johana Haugeruda ne bomo našli.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Po desetletju premora je letos znova zaživel tabor otrok, ki del ali pa celotno svoje življenje preživljajo v rejniških družinah. V Izoli so nekaj nepozabnih dni preživeli s spremljevalci, s katerimi so delili izkušnje, stiske, strahove in načrte za prihodnost.

Ko bi govorila jezike vzgojiteljev in psihologov, ljubezni pa bi ne imela, sem brneč bron in zveneče cimbale. In ko bi imela dar načrtovanja ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ko bi govorila jezike vzgojiteljev in psihologov, ljubezni pa bi ne imela, sem brneč bron in zveneče cimbale. In ko bi imela dar načrtovanja ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne oaze v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!« Tako je v uvod svoje knjige z naslovom Sončni žarki ljubezni, ki je izšla pri založbi Ognjišče, zapisal avtor, Phil Bosmans. Nekaj odlomkov smo prebrali v oddaji Sol in luč.

Bog nas vse kliče, da svoje dneve izpolnimo z dobroto, potrpljenjem in ljubeznijo; najprej v lastni družini, pa tudi v odnosu do vseh, ki živijo okoli nas. Samo tako bomo ustvarjali majhne oaze v tej veliki puščavi sveta. Svojim dragim prijateljem naročam, da se potrudijo za srce pod plaščem!« Tako je v uvod svoje knjige z naslovom Sončni žarki ljubezni, ki je izšla pri založbi Ognjišče, zapisal avtor, Phil Bosmans. Nekaj odlomkov smo prebrali v oddaji Sol in luč.

Lurški kaplan in letošnji zlatomašnik g. Miro Šlibar je pripravil razmišljanje ob zadnji okrožnici papeža Frančiška Ljubil nas je. Del kateheze smo namenili tudi njemu osebno in njegovim spominom na 50 let duhovništva in služenja bolnikom.

Lurški kaplan in letošnji zlatomašnik g. Miro Šlibar je pripravil razmišljanje ob zadnji okrožnici papeža Frančiška Ljubil nas je. Del kateheze smo namenili tudi njemu osebno in njegovim spominom na 50 let duhovništva in služenja bolnikom.

O ljubezni, navezanosti in poželenju s piscem knjige Biologija ljubezni, nevroznanstvenikom Gregorjem Majdičem Svetovno znana antropologinja Helen Fisher je o ljubezni rekla naslednje: »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega. Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih; pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.« Kaj je ljubezen in čemu služi? Kakšna je njena kemija? Zakaj za ljubezen ni ključna privlačnost? Zakaj razhod s partnerjem sproži močno abstinenčno krizo? Kaj o ljubezni lahko sklepamo iz vedenja živali? Kaj pa, če je ljubezen zgolj neke vrste prevara? Na ta in še druga vprašanja odgovarja oddaja Glasovi svetov in njen gost predavatelj in raziskovalec, nevroznanstvenik prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani.

Pa smo končno tam. Pri bistvu naukov in Božje besede, pri Ljubezni.

Pa smo končno tam. Pri bistvu naukov in Božje besede, pri Ljubezni.

Kaj je Jezus mislil, ko je dejal: “Ostanite v moji ljubezni.” O tem in o svobodi v uboganju Boga, govori ta del šmarnic.

Kaj je Jezus mislil, ko je dejal: “Ostanite v moji ljubezni.” O tem in o svobodi v uboganju Boga, govori ta del šmarnic.

Uvod v današnjo šmarnično zgodbo je precej zahtevni del evangelija. Otrokom, junakom pripovedi, ga bo razložila Marija. Tudi nas bo spomnila na lepoto zakramenta sprave in na pomembno vlogo mučencev v krščanski zgodovini.

Uvod v današnjo šmarnično zgodbo je precej zahtevni del evangelija. Otrokom, junakom pripovedi, ga bo razložila Marija. Tudi nas bo spomnila na lepoto zakramenta sprave in na pomembno vlogo mučencev v krščanski zgodovini.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.

… Sramotilno znamenje križa je postalo znamenje zmage nad preganjanjem kristjanov. Leto dni kasneje, 313, je cesar Konstantin v Milanu podpisal tolerančni edikt, ki je za prve kristjane pomenil svobodo verovanja in prekinitev preganjanja …

… Sramotilno znamenje križa je postalo znamenje zmage nad preganjanjem kristjanov. Leto dni kasneje, 313, je cesar Konstantin v Milanu podpisal tolerančni edikt, ki je za prve kristjane pomenil svobodo verovanja in prekinitev preganjanja …

"Prometna nesreča ne izbira. Pride nenadno, udari silovito in v nas zareže z neskončno bolečino. Za seboj pušča tragične in nepopravljive posledice. V trenutku izgubimo vsi", piše na spletni strani zavoda Varna pot, ki s svojimi programi pomaga žrtvam prometnih nesreč in njihovim bližnjim ter pripravlja preventivno-izobraževalne dejavnosti za otroke, mladostnike in odrasle. Prometna nesreča ni nesreča je ena njihovih najnovejših pobud, s katero želijo spremeniti terminologijo in okrepiti zavest, kako nevarna je vožnja z neprilagojeno hitrostjo, pod vplivom alkohola ali drog. Pri teh povzročiteljih prometnih nesreč ne moremo govoriti o nesreči in jih tako izenačiti z žrtvami nesreč, pravi Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot in predsednik Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč. Kaj predlagajo? Prisluhnite.

Pisateljica, novinarka, prostovoljka, igralka, profesorica in neutrudna bralka Manca Košir je velik del svojega življenja posvetila širjenju ljubezni do branja in spodbujanju bralne kulture med ljudmi. Pobudo, da peti marec, njen rojstni dan, razglasimo za vseslovenski dan branja, so podprle številne institucije po Sloveniji. V Idriji pa v tem tednu potekajo prvi Pasolinijevi dnevi. Eden najbolj vsestranskih ustvarjalcev 20. stoletja je namreč del svojega otroštva preživel v Idriji, česar se je z naklonjenostjo spominjal v več literarnih delih.

Prejšnji četrtek je Založba Družina v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine organizirala dobrodelni večer v Festivalni dvorani. Dogodek sta vodila duhovnik Martin Golob in nekdanji predsednik Borut Pahor. Spregovorila sta o veri, upanju in ljubezni.

Prejšnji četrtek je Založba Družina v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine organizirala dobrodelni večer v Festivalni dvorani. Dogodek sta vodila duhovnik Martin Golob in nekdanji predsednik Borut Pahor. Spregovorila sta o veri, upanju in ljubezni.

Oddaja Midva enkat mesečno predstavlja različne dvojine, Tokrat sta z nami zakonski par dr. Mara Cotič, redna profesorica didaktike matematike in že 16 let dekanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem v Kopru, ki prav letos obeležuje 50 let delovanja in Zdenko Cotič - Coto, kitarist, ki mu lahko rečemo legenda, saj je močno zaznamoval primorsko in slovensko glasbeno pokrajino in že 22 let igra z Janom Plestenjakom. Matematika in oder sta dve zelo različni področji, a za ljubezen veljajo drugačne formule, sta zaupala Nataši Benčič.

Današnja godovnjakinja je ustanoviteljica redovnih sester, imenovanih služabnice Ljubezni. Posvečajo se …

V prihodnjem tednu bo teden Karitasa. Geslo letošnjega leta je Poti do srca. Ker gre za sporočilo Karitasa, najprej pomislimo na srca teh, ki so v potrebi in potrebujejo pomoč. Vendar se mi zdi, da se je enako pomembno ozreti na lastna srca. Srce darovalca in srce tega, ki dar potrebuje. Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

V prihodnjem tednu bo teden Karitasa. Geslo letošnjega leta je Poti do srca. Ker gre za sporočilo Karitasa, najprej pomislimo na srca teh, ki so v potrebi in potrebujejo pomoč. Vendar se mi zdi, da se je enako pomembno ozreti na lastna srca. Srce darovalca in srce tega, ki dar potrebuje. Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Poročamo s festivala avstrijskega filma Diagonala in predstavljamo zbornik o Michaelu Hanekeju, ki je izšel ob kinotečni retrospektivi. Ocenjujemo novosti v kinu: triler Kri moje ljubezni in biografsko dramo o Amy Winehouse Back to Black.

Promotorka branja in strokovnjakinja na področju mladinske književnosti Tilka Jamnik poudarja, da je skupno branje dejavnost, ki krepi vez med otrokom in skrbnikom, poglablja odnose ter vpliva na malčkov celostni razvoj. Bogati besedni zaklad in domišljijo, literatura pa ima to čarobno moč, da nas lahko ponese v preteklost ali prihodnost in pomaga razumeti sedanjost. Zakaj in kako torej brati najmlajšim? Jim usmerjamo pozornost, sprašujemo, spreminjamo glasove? In kako izbrati primerno literaturo?

V 196. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim stand up komika, pisatelja, prevajalca, kolega podcasterja, predvsem pa človeka, ki je zaljubljen v slovenski jezik – Boštjana Gorenca Pižamo. Pogovor sva posnela na odru Kosovelove dvorane v Cankarjevem domu, tik po tem, ko sta s kolegom Nikom Škrlecem za devetošolce odigrala predstavo Reformatorji na odru. Z Boštjanom govoriva o njegovi poti, o pisanju, o odnosu do knjig, branja in načiov, kako ljubezen do slovenskega jezika, njegovega razvoja in uporabe predajati naprej mlajšim generacijam. Govoriva tudi o prevajanju, ustvarjanju podcasta in njegovi najljubši besedi v slovenskem jeziku. Prijavi se na moje e-novice in ujemi prvo novico o predprodaji moje knjige Lovim svoje ravnotežje: ⁠⁠https://ninagaspari.com/⁠⁠ Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Boštjanom omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda196 Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

V 187. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim vplivnico, ženo, mamo, bivšo sosedo in ljubiteljico dobre hrane Tejo Jugovic. Teja ali Coolmamasita, kot jo poznamo na Instagramu, je v svojem značilnem, neposrednem slogu z mano govorila o svojem odraščanju, materinstvu, odpiranju tabujev in tem, o katerih se ne znamo pogovarjati. Govoriva o o duševnem zdravju, usklajevanju zasebnega in javnega življenja, odnosu Coolfotrom Janijem, odgovorni uporabi družbenih omrežij in številnih drugih rečeh. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih s Tejo omenili v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda187 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari⁠⁠

V 181. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim Aljošo Harlamova, glavnega urednika Cankarjeve založbe, pisatelja, publicista in enega od ustvarjalecev podcasta OBOD.  Z Aljošo govoriva o knjigah, pomenu literature, izzivih sodobne družbe in aktivnemu državljanstvu. Govoriva o tem, kako napisati in izdati knjigo, odgovornem, pa o spodobnem in empatičnem komuniciranju na družbenih omrežjih, kako kot knjižni urednik bdi nad pojavljanjem stereotipov v literaturi, o "cancel" kulture, podpiranju dobrih zgodb, ustvarjanju podcasta, predajanju pohval in podpiranju slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Aljošo omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda181 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

V 172. epizodi podcasta gostim Barbaro Radojlović, ustanoviteljico in lastnico blagovne znamke Barbarella, ene prvih znamk rastlinske prehrane, ki je iz začetnih delavnic zrastla v priljubljeni restavraciji v Ljubljani – Juice bar v centru prestolnice in večjo restavracijo v ljubljanskem BTC, dve knjigi in v gurmanske delavnice, ki jih Barbara organizira v prostornem studiu ob Šmartinski cesti v Ljubljani in na katerih se udeleženci učijo priprave uravnoteženih rastlinskih obrokov. V pogovoru se z Barbaro dotakneva njene poti, kako se je zgodila znamka rastlinske prehrane Barbarella v času, ko pri nas še nismo imeli prostora z izključno vegansko kuhinjo, kako je svoje osebno poslanstvo vpletla v podjetniško pot. Pa tudi o tem, kako se je v tujini učila pri znanih chefih za rastlinsko kuhinjo – Russell Jamesu v Angliji in Matthew Kennyju v ZDA, ki sta ji pomagala postaviti ključne temelje za razumevanje zdrave in uravnotežene rastlinske kuhinje. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Barbaro omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda172 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Anže in Pižama se vpišeta v hortikulturno društvo Novega Jorka in v setvenem koledarju poiščeta ugodne datume za praprot. Ovesita se z glazuro in neuspešno skušata dešifrirati potek finalne serije NBA. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš. Hvala. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #155 Zapiski: How to […]

V 158. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim mojega prijatelja Miho Rekarja, ki gostuje četrtič. V tokratnem pogovoru govoriva o dobrih in učinkovitih načinih iskanja nove zaposlitve, izgubi službe, pa seveda o knjigah, dobrih podcast vsebinah in idejah za potovanja. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Miho omenila v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda158 Nova rubrika Hej, povej!, v kateri je prostor za tvoje zgodbe, že čaka nate. Na povezavi najdeš prve tri teme. Če imaš fino zgodbo na kakšno od razpisanih tem, te vabim, da oddaš informacije in podatke. Komaj čakam, da slišim tvojo zgodbo! Več na: https://ninagaspari.com/blogs/hejpovej V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Zdravo! V predigri se pogovarjamo o kuhanju šnopca, domačih šnopcih, napakah v vinu in cvičku, Peli pa se spomni kotaleče se zgodbe, ko se je na poti z Rožnika znašel na napačni strani hriba in pristal na Večni poti. Študiramo, če bi bilo za tovrsten podkast boljše ime Še pomnite, tovariši. V prejšni epizodi se spomnimo opoja in zmajev, predlagamo, da lahko Siddharta napiše nov štiklc na to temo in že smo v epizodi, kjer je z nami nek drug glasbenik (Mark Knopfler), nek drug album (Making Movies) in nek drug štiklc (Tunnel of Love). Strinjamo se, da je dober, vendar ga sami ne bi izbrali za podlago za tovrstne aktivnosti. Artur pa po preverjanju obeh kolen in gležnjev, skratka temeljitem pregledu Fenchurch, končno ugotovi kaj je narobe z njo in v znak podpore odkoraka skozi odprta vrata (zgornjega nadstropja stanovanja) ravno ko Mark Knopfler končuje svoj epohalno dolg solo v prej omenjeni pesmi.