Podcasts about zemlji

Vsakič, ko na nebu zagori zvezdni utrinek, se vprašamo, kaj pravzaprav prinašajo ti drobni popotniki iz vesolja. Asteroidi in meteoriti niso na Zemljo prinesli le niklja, bakra in zlata, temveč morda tudi prve organske molekule in gradnike življenja. V tokratni Frekvenci X iščemo odgovore o tem, katere kamnine in elementi so prišli iz vesolja, kako so oblikovali naš planet in zakaj je od njih odvisna sodobna tehnologija. Vabljeni na odisejado od večkilometrskih kraterjev do vzorcev, ki jih danes prinašajo vesoljske sonde. V Xpertizi pa se nam je pridružil Urh Štempihar Jazbec s Fakultete za strojništvo v Ljubljani. Gostje so bili:  - prof. dr. Tomaž Zwitter, astronom in astrofizik, Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani. - dr. Andrej Šmuc, Naravoslovnotehniška fakulteta v Ljubljani - prof. Cene Gostinčar, molekularni biolog in mikrobiolog, Biotehniška fakulteta v Ljubljani     Poglavja: 00:04:50 Kako se je sploh začelo? 00:06:11 Kaj vse so na Zemljo prinesli asteroidi? 00:10:30 Kakšen bi bil naš planet, če meteoriti nikoli ne bi priišli na Zemljo? 00:14:51 Je bilo življenje najprej na Marsu? 00:17:05 Zakaj je pomembno, da raziskujemo ostanke na Zemlji? 00:21:07 Koliko meteoritov pade na Zemljo danes? 00:25:27 Je "rudarjenje" v vesolju sploh možno? 00:26:55 Novice iz sveta astronomije

Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Pesniška prvenka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi prinaša poezijo, ki tako vizualno kot tudi vsebinsko prinaša izrazit občutek zlivanja ali odnašanja; odnašanje robov v naslovu tako postaja ena ključnih oblik obstajanja avtoričine poezije. Verze, očiščene ločil, zaznamujejo velike začetnice, ki jih avtorica najpogosteje postavlja na sredo verzov, tako da vsak verz nujno tvori vsaj dve mikropomenski enoti – ločeno od celote, ki nastaja pri branju cele pesmi – in tako postaja pomensko mozaičen, posebej v odnosu do celote pesmi – ali celo pesniške zbirke – saj lahko pesem beremo skozi veliko število permutacij. Onkraj tega postopka je jezik zbirke izčiščen, odvečnega ni dosti, pesmi so jezikovno in slogovno pretežno lepo umerjene celote, ki pa razen zgoraj opisanega postopka – ki ga je mogoče razumeti tudi kot svojevrsten napotek k branju na ključ – ne prinaša presežnosti v izvirnosti. Helena Zemljič slogovno izkazuje dobro razumevanje organizma pesmi in tkiva, ki nastaja skozi jezikovno in slogovno plast, a redko preči pravilnost tega organizma. Odnašanje robov se nakazuje tudi po vsebinski plati, kjer sovpadajo različni nivoji bivanja. Bivanjska izkušnja se zdi izrazito utelešena, povezana s sočlovekom, umeščena v širšo krajino sveta – subjektka obstaja skozi odnosnost, ki ni vezana samo na medčloveške stike, ampak tudi na njeno umeščanje v širšo celoto materialnosti. Pozornost pri tem velja obojemu – notranjemu svetu subjektk in subjektov in tudi zunanjemu svetu. Ravno vnašanje velikih začetnic na sredo verzov pogosto omogoča, da posamične verze beremo bodisi bolj zasukane navznoter, bodisi bolj zasukan navzven; nakazuje tudi, kdo je tista ali tisti, ki se mu ali se ji v pesmi nekaj dogaja, kam so torej umeščene akcija, občutenje ali situacija. Zbirka Bazen, ki ga odnašajo robovi s tem ne le na ravni pesmi ali svoje knjižne celote, temveč v vsakem verzu ustvarja več različnih subjektov in subjektk ter nakazuje na kompleksnost sveta, v katerem je nemogoče bivati, ne da nenehno prihajamo v stik z drugimi organskimi in bivanjskimi celotami, najsi bo to drevo, žabe ali sočlovek. Pesmi s svojo strukturo nenehno odpirajo prostor in nakazujejo, da ko se nekaj dogaja meni ali tebi, se obenem dogaja tudi plejadi drugih bitij ali – celo širše – pojavnosti. Ta postopek za seboj potegne tudi dejstvo, da k vsakemu notranjemu dogajanju v nekem bitju sodijo tudi zgodba, dejanje ali proces; verzi in pesmi se tako ne odpirajo samo na nivoju pripoznavanja tujih eksistenc, kadar se z vpeljavo velike začetnice menja fokalizator ali fokalizatorka, temveč tudi na ravni pripoznavanja zgodb, ki jih ta nosijo bitja ali pojavnosti. S tem zbirka na zelo specifičen način vzpostavlja bivanjsko mreženost – nič se ne more zgoditi samo na en način, samo enemu bitju, v izolaciji; vsak dogodek je že postavljen v soobstajanje z drugimi bitnostmi in čutiti je val, ki se širi naprej, saj vsaka bitnost vpliva na druge bitnosti, vsako bitje vpliva na druga bitja. Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič. Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost »metuljevega učinka«. Na drugi strani so tematike, ki jih zbirka obravnava, manj izvirne; tukaj pesnica ne seže prav daleč. Ukvarja se z medosebnimi odnosi, pričakovano največ z romantičnimi in družinskimi, z osebno zgodovino, nostalgijami, simbolnimi interpretacijami osebnega. Tu se zgodi določen odmik od prej dobro zastavljene mrežnosti – svet in bitnosti v njem postanejo človeku (pre)pogosto na razpolago vsaj tudi kot metafora za človekovo notranje stanje, notranje dogajanje, s čimer pa se seveda prej orisani zemljevid bistveno spremeni – od prelivajoče, prehajajoče zunanje-notranjega, vsepriznavajočega, lahko z določenimi načini branja postane bolj klasično določen in zamejen (in manj odnašajoč). Postane zrcalo notranjemu dogajanju v človeških bitjih. Zbirko rešuje, da je to le eno od možnih branj, saj je bolj dobesedno, bolj odprto in prelivajoče se branje vsekakor mogoče. Zbirka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi je izrazito usmerjena k subtilnemu opazovanju vsakodnevnosti – morda bi lahko pripomnili le to, da bi bilo takšno subtilnost zanimivo videti pri opazovanju redkeje opaženih vsakodnevnosti, da se torej ne bi tolikokrat pojavljale ustaljene teme in motivi. Ne le postopek opazovanja, morda bi taisto izvirnost terjalo tudi to, kaj je opaženo in zakaj.

Helena Zemljič: Bazen, ki ga odnašajo robovi; Danica Ozvaldič: Brez obraza, Jurij Hudolin: Ti pa kar greš v bitko za pomlad. Recenzije so napisali Anja Radaljac, Andrej Lutman in Miša Gams.

Dek je mlajši in manjši od obeh potomcev poglavarja Yautij oziroma plemena Predatorjev, ki ga prezirajo zaradi domnevne šibkosti, za predstavnike te vrste pogubne lastnosti. Da bi se pred očetom dokazal, se odpravi na nevaren planet Genna, poln sovražnih sil, z željo pokončati neuničljivo pošast Kaliska. Tu sklene negotovo zavezništvo z androidko Thio, ki jo je na Genno poslala na raziskovalno odpravo znamenita korporacija Weyland-Yutani. Predator: Mrtva zemlja je sedmi celovečerec iz franšize Predator, oziroma deveti, če upoštevamo še dva ločena filma, v katerih se je zgodba povezala in oplajala s svetom franšize Osmi potnik. Na kinematografska platna je plenilska tujerodna pošast prvič prispela leta 1987, v obdobju, ko je Amerika še predelovala travmatično izkušnjo vietnamske vojne, in ga lahko razumemo kot prispodobo boja z nevidnim, močnejšim in spretnejšim nasprotnikom v džungli. V filmu se ekipa vrhunsko izurjenih plačancev odpravi v srednjeameriško državo reševat ugrabljene talce in ugotovi, da ima opravka z veliko nevarnejšim nasprotnikom kot le z lokalnimi gverilci. Z nasprotnikom, ki jih za lastno zabavo lovi in ubija enega za drugim. Obrazec se je ponovil že tri leta pozneje, kjer si je Predator za svoje lovišče izbral betonsko džunglo sodobnega in hkrati distopičnega Los Angelesa, v katerem so se za prevlado spopadale različne ulične tolpe. Film, ki je še vedno temeljil pretežno na akcijskih obrazcih z elementi znanstvene fantastike, ob premieri ni naletel na odobravanje, in naslednja generacija ustvarjalcev je začela raziskovati možnosti selitve na druge planete s pojasnjevanjem izvora in ustroja Predatorjev. Žanrsko gledano je začela prevladovati fantastika, z izjemo filma Plen (2022), ki je postavljen v 18. stoletje med prvobitne prebivalce Severne Amerike in ga je – tako kot letošnji animirani prispevek v franšizo Predator: Killer of Killers (2025) ter Mrtvo zemljo – režiral Dan Trachtenberg. Mrtva zemlja v jedru izhaja iz shakespearjanske družinske drame, vendar med vsemi dosedanjimi celovečerci najmočneje temelji na posebnih učinkih. Jasen je užitek ustvarjalcev ob ustvarjanju povsem novega sveta, v katerem živega človeka pravzaprav ni več – gre za svet različnih pošasti, Predatorjev in androidov, med katerimi se z dvojno vlogo izkaže igralka Elle Fanning. Posnemanje in sočutje Akcijsko gonilo filmov franšize Predator je kajpak razmerje med plenilcem in žrtvijo, oziroma bitka za preživetje in prevlada močnejšega nad šibkejšimi. Mrtva zemlja je dogajalno postavljena večinoma na planet Genna, ki vsaj po imenu sumljivo spominja na našo Geo, in celovečerec se tudi začne s prikazom te prehranske verige: žri, ali pa boš požrt. A hkrati se v nizu filmov izkaže tudi nepravilnost splošnega razumevanja Darwinovega izreka – v resnici ne preživi močnejši, ampak tisti, ki je bolj prilagodljiv. Kljub temu da bi po tej logiki Predator s svojo sposobnostjo mimikrije spadal v sam vrh piramide, naleti v filmih – od Arnolda Schwarzeneggerja konec 80. let dalje – vsakič znova na bitja, ki se znajo še učinkoviteje prilagoditi. Človek kot vrhovni plenilec torej? Spoznanje, ki v resnici ni prav zelo zakrito. A več kot pomenljiv je še en dejavnik: sposobnost sočutja in sklepanja zavezništev. Čeprav potekajo bitke in tekme tudi med različnimi podvrstami Predatorjev, se ta skozi franšizo izkaže za inteligentno bitje, ki presega samo morilsko strast – sposobno je učenja, razvoja in sočutja. In kot se pokaže na koncu Mrtve zemlje, tudi upora tradiciji očetov in ustvarjanja drugačnih skupnosti onkraj diskriminacije na podlagi vrste (spomniti velja, da so prvim Predatorjem že v tistem času očitali določeno mero rasizma). Sočutje skratka kot preoblikovalna, revolucionarna sila oziroma prava notranja moč. In tu nam pride na misel Elon Musk s svojo izjavo, da je sočutje temeljna šibkost zahodne civilizacije ... Ni si ga težko predstavljati kot predsednika brezdušne medgalaktične korporacije Weyland-Yutani, ki si v sledenju svojemu sloganu »Gradimo boljše svetove« niti malo ne pomišlja za svoje cilje uporabljati čisto zlo ... (Vprašanje dobrega in zla znotraj franšize Predator bi bilo res vredno posebne obravnave.) Umetna inteligenca in drugi svetovi »Dve možnosti obstajata,« je rekel Carl Sagan. »V vesolju smo sami ali pa nismo. Obe sta enako strašljivi.« Tako franšiza Osmi potnik kot Predator se ukvarjata z vprašanjem, kaj pa če … in sta vedno bolj očitno del istega univerzuma, v katerem je s tehnološkim razvojem in napredovanjem umetne inteligence močno prisotna korporacija Weyland-Yutani. S to je nenazadnje povezan, če smo pozorni na nekaj skritih namigov, tudi svet Iztrebljevalca. V retrospektivnem pogledu pade v oči zanimiva podrobnost, da sta se prva dva Predatorja pojavila na Zemlji ob vročinskih valovih. Skrito opozorilo pred pošastnostjo globalnega segrevanja je v desetletjih zamenjal strah pred umetno inteligenco, oziroma eksistencialna groza kozmosa, v katerem človeka sploh ni več, oziroma obstaja samo še kot algoritem v robotski kopiji samoučečih se androidov, pošasti pa si ustvarjajo svoje človečnjaške skupnosti ... Pesimistična ali optimistična napoved? V franšizi Predator se je ta vidik že večkrat obrnil, kar jo najbrž tudi ohranja živo. Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše

Tudi meduze imajo svoj svetovni dan (3. november), zato danes v Torkovem kvizu nekaj več o teh organizmih, ki sodijo med najstarejše večcelične organizme na Zemlji. Sogovornica: doc. dr. Tinkara Tinta, višja znanstvena sodelavka Nacionalnega inštituta za biologijo.

Tektit je eden najbolj skrivnostnih kamnov na Zemlji — kamen, ki v sebi združuje energijo neba in zemlje, ognja in svetlobe, uničenja in ponovnega rojstva. Njegov izvor sega daleč v kozmično preteklost: nastal je ob udaru velikega asteroida v Zemljo, ko se je del materije talil, preoblikoval in izstrelil v ozračje. Tam se je ohladil v obliki naravnega stekla, ki ga danes poznamo kot tektit.Redki so primeri popolnoma okroglih ali oglatih oblik — večina tektitov je nepopolnih, a prav v teh organskih linijah se skriva njihova moč. Tektit ni “popoln kamen”, ampak priča o preobrazbi pod najvišjim pritiskom, in ravno zato nosi energijo transformacije, čiščenja in duhovnega preporoda. Podarimo vam ga ob nakupu nad 85 evrov, vse do 15.11.2025.Dodatno pa smo za 50 % znižali ceno knjigo Darilo teme. Zapomnite si - vsaka stvar, ki jo imamo za slabo, nosi v sebi darilo.

Zakaj nam zdravniki za boljše zdravje priporočajo gibanje, spanje in ustrezno prehrano? To ni zgolj floskula, ampak se del odgovora skriva tudi v mitohondrijih, ki so kot nekakšne elektrarne v naših celicah, ki iz hrane proizvajajo energijo za naše telo. A mitohondriji niso ključni le za naše osnovno preživetje, temveč so povezani z različnimi boleznimi in celo s staranjem. Imajo svoj dedni zapis, ki se skoraj izključno prenaša po materi, s čimer so zanimivi tudi za arheologe in forenzike. V njih pa se skriva tudi vzrok, da se je na Zemlji lahko razvilo kompleksno življenje. Gostji: dr. Daša Zupančič, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Karin Writzl, Klinični inštitut za genomsko medicino, UKC Ljubljana Brala je Mateja Perpar.  V Xpertizi (od 29:12 naprej) tokrat gostuje doktorski študent podjetništva na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Luka Radičević, ki raziskuje področje vlaganja s pozitivnim družbenim učinkom.   !!Ob tem imamo pri Frekvenci X še vabilo za vse ljubitelje pub kvizov: V ponedeljek, 10. novembra 2025, na prvi slovenski dan znanosti, Frekvenca X in Znanost na cesti pripravljamo prav poseben pub kviz. V kavarni Slovenskega etnografskega muzeja bomo ob 19h zagrizli v vprašanja, povezana z znanostjo v Sloveniji. Kdo so bili največji slovenski veleumi, kje segajo Slovenci v sam svetovni vrh znanosti, kaj vse zmoremo in znamo? Na interaktiven način, na povsem poljudni ravni, z zabavnimi eksperimenti, skrivnostnimi gosti in unikatnimi nagradami bo večer kot nalašč za vse radovedne, ki radi trenirate svoje nevrone. Če vas zanima: Zasnujte 4-člansko ekipo, nadenite ji kreativno ime, ki vsaj malo diši po znanosti (v Sloveniji), in se čim prej prijavite! Prijave zbiramo TU do zapolnitve prostih mest. Poglavja: 00:28:59 Xpertiza: Luka Radičević

Drugi poudarki oddaje: Projekt Sončna Vipava: na eni strani zagotovila o energetski odpornosti in samooskrbi, na drugi pomisleki lokalne skupnosti pred neželenimi vplivi Za večjo mobilnost v starem mestnem jedru Pirana odslej na voljo Maestro V Novem mestu vnovič podelili Krkine nagrade mladim raziskovalcem za dodiplomska in podiplomska dela V Sorici so bogatejši za Sorško štobo, ki je turistično-informacijska točka za obiskovalce vasi in prostor za domačine Mineva 600 let od smrti Veronike Deseniške

Fuzija je tista izmuzljiva tehnologija, za katero nekoliko v šali pravijo, da bo čez 20 let praktično brezmejni vir energije. Žal je že pol stoletja 20 let v prihodnosti in marsikdo se boji, da bo za vedno ostala – v prihodnosti. A bodimo optimisti. Po svetu stoji že kar nekaj eksperimentalnih fuzijskih reaktorjev, ki služijo raziskovalnemu delu. Z nekaterimi so že uspeli doseči magično mejo, ko iz reaktorja dobijo več toplotne energije, kot je vložijo. Medtem pa se v Franciji gradi eden izmed največjih projektov v zgodovini človeštva, fuzijski reaktor ITER. Kod hodi ITER, se v najnovejši Frekvenci X sprašujeta Maja Ratej in strokovni sodelavec oddaje dr. Matej Huš s Kemijskega inštituta. Gostje: Sabina Griffith, ITER Dr. Boštjan Končar, Institut 'Jožef Stefan' Dr. Igor Lengar, Institut 'Jožef Stefan' Brali so: Ana Bohte, Igor Velše in Bernard Stramič Gostja v Xpertizi, ki jo najdete ob koncu oddaje, pa je dr. Tina Kamenšek z Zdravstvene in Medicinske fakultete v Ljubljani, ki je svojo karierno pot začela kot medicinska sestra, nato pa je pod mentorstvom dr. Janeza Žiberta spisala doktorat in zdaj prihodnje medicinske sestre kot asistentka na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani poučuje, kako bolje brati, analizirati in uporabljati podatke v zdravstvu.

+ Bilsi i Iglsi jedine dve neporažene ekipe nakon četiri nedelje. Analiza 3-1 i 1-3 ekipa i njihovih plejof šansiNAŠE DRUŠTVENE MREŽE. PRIDRUŽITE NAM SE I VAN YOUTUBE-A

Poznata zaštitnica prirode, znanstvenica i globalna aktivistica, Jane Goodall, preminula je u dobi od 91 godine. Vijest da je primatologinja umrla prirodnom smrću, u objavi na društvenim mrežama priopćio je Institut Jane Goodall . Osvrćemo se na njen život za koji zagovornici kažu da je bio dobro proživljen i na Zemlji i za Zemlju.

Za vedno se je poslovila Jane Goodall, primatologinja, neutrudna borka za okolje, naš planet in človeško solidarnost z vsemi bitji na Zemlji. S svojim programom 'Roots and Shoots' je zadnja leta intenzivno širila optimizem in vnemo za to, da se svet lahko premakne na bolje, najraje je nagovarjala predvsem mlade po vsem svetu. Ob 10-letnici Frekvence X smo leta 2019 posneli ekskluzivni intervju z njo. Matej Praprotnik in Maja Ratej se ob njeni smrti spominjata pogovora z njo, med drugim tudi tega, kako je poudarila, da ne smemo izgubiti upanja in kako moramo sleherni večer, preden zaspimo, skleniti z vprašanjem, ali smo tisti dan naredili kaj dobrega za svet. Ker je bila izjemna, ker njeno sporočilo, njen optimizem, njena trma in zanos nikoli ne bodo zamrli, vabimo k vnovičnemu poslušanju intervjuja z njo. Nam je dala izjemno popotnico, upamo, da se tudi vas dotakne kakšna od njenih misli. Jane Goodall v spomin od ekipe Frekvence X. Fotografija: Reuters

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit:https://www.t-2.net/t-2-scit-za-varnost-na-internetuFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Predlog novele zakona o kmetijskih zemljiščih ureja tudi področje agrofotovoltaike. Gre za inovativno rešitev sočasnega izkoriščanja sončne energije in kmetijskega zemljišča za hkratno proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov in kmetijsko pridelavo. Gre za izrabo kmetijskih zemljišč za doseganje ciljev na področju obnovljivih virov energije ,ali so paneli nad nasadi idealna zaščita rastlin pred ekstremnimi vremenskimi pojavi? Za investitorje pa so privlačni predvsem pričakovani donosi dvojne rabe. O pasteh, zadržkih in prednostih agrofotovoltaike v tokratnem Studiu ob 17-ih s sejma AGRA v Gornji Radgoni. Gostje: Mateja Čalušić, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije; Marina Pintar, dekanja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; Nina Hojnik, direktorica Združenja slovenske fotovoltaike; Blaž Germšek, predstojnik oddelka za infrastrukturo, raziskave in prenos znanja na Kmetijskem inštitutu Slovenije.

Slovenija po površini meri približno 20 000 kvadratnih kilometrov, kar je razmeroma malo v svetovnem merilu. Švica je, recimo, dvakrat večja od naše države, Hrvaška pa tri in polkrat. Toda v uredništvo smo dobili še malce bolj zagonetno vprašanje: kolikšna je prostornina Slovenije? Odgovor ni ravno preprost, pravi naš tokratni sogovornik, ki pa je ob tem iz rokava povlekel še vrsto drugih presenetljivih podatkov o prostorninah na Zemlji. Gost: - Dr. Blaž Repe z Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Čeprav so podnebne spremembe posledica skupnih izpustov toplogrednih plinov na Zemlji, pa je znanstveno mogoče izračunati prispevke posameznih držav, tako zgodovinsko kot v sedanjem trenutku. Države so pravno zavezane podpisanim mednarodnim sporazumom – od okvirne konvencije o podnebnih spremembah in kjotskega protokola do pariškega sporazuma –, kar pomeni, da so pravno zavezane tudi izvajati ukrepe za zmanjševanje izpustov. Nespoštovanje teh obveznosti pa je kršitev, ki je lahko podlaga tudi za odškodnine. Tako je v svojem prelomnem mnenju soglasno odločilo Meddržavno sodišče v Haagu in s tem tlakovalo pot za uveljavljanje vsaj nekaj podnebne pravičnosti v svetu, ki se od posledic podnebne krize, vojn in genocidnih politik obrača stran.

Za dinozavre, ki so bili pred desetletji obujeni v življenje, so bile današnje klimatske spremembe na Zemlji preveč drastične, tako da v nekaj preostalih skupinah živijo samo še v tropskem pasu, bogatem z vegetacijo. Predvsem se zadržujejo okoli zapuščenega otoka, na katerem je bil izvirni poskusni laboratorij. Tja pa se zdaj odpravlja združena ekipa znanstvenikov in plačancev, ki bi zaradi bodočih genskih terapij potrebovala vzorce krvi različnih tipov dinozavrov. Pot jim prekriža nič hudega sluteča družina na jadranju, ki je doživela brodolom. Letošnja poletna uspešnica Jurski svet: Preporod, posneta dobra tri desetletja po izvirniku, ki je bil glede razvoja posebnih učinkov revolucionaren, je nekakšen »metafilm« – sicer že sedmi celovečerni po vrsti v franšizi, ki sta jo spočela filmski mag Steven Spielberg in romanopisec Michael Crichton, a hkrati nov začetek po trilogijah Jurski park in Jurski svet. Predvsem druga trilogija se je izkazala za nekako izžeto, na to se nanaša tudi izhodišče Preporoda: ljudje so se dinozavrov kot zabaviščnih atrakcij preprosto naveličali in ti – ker je poslovni model bankrotiral – obstajajo samo še prostoživeči v nekakšnih naravnih rezervatih blizu ekvatorja. Preporod je režiral Gareth Edwards, ki ima za sabo že vrsto visokoproračunskih znanstvenofantastičnih filmov, med drugimi hollywoodsko priredbo Godzille iz leta 2014. Letošnji Jurski svet se več kot očitno vrača h koreninam oziroma je od vseh nadaljevanj še najbližji izvirniku, od katerega je pobral vse ključne sestavine in jih znova zamešal za generacijo gledalcev, ki se je vmes zamenjala. Poganjajo ga na novo odkrito začudenje nad mogočnostjo teh prazgodovinskih bitij, globoko zakoreninjeni prastrah sesalcev pred plazilci in opomin pred nevarnim, vedno navzočim hrepenenjem, da bi se postavili na položaj Stvarnika – ali vsaj Prometeja, prispodobe človekove želje po znanju in odkritjih z nepredvidljivimi posledicami. Akcijski pustolovščini vsekakor koristi tokratna zvezdniška vloga Scarlett Johansson, ki v neki točki prevzame vodstvo celotne odprave na »izgubljeni svet« skrivnostnega otoka. Film je kljub nekaj nelogičnostim močno prežet s Spielbergovim dotikom – simpatično se mu uspe pokloniti tudi njegovemu Žrelu, katerega 50-letnico obhajamo prav letos ... Ob vsej pripovedni dinamiki, pregonih in trenutkih šoka pa si Jurski svet: Preporod vzame čas tudi za očaranost nad lepoto in vizualni užitek ob ustvarjanju sveta, pa tudi za razmišljanje o sami človeški naravi. Če potegnemo črto: novi film v franšizi vključuje nekatere aktualne teme, kot so okoljska problematika, klimatske spremembe, genske terapije, kapitalistični pohlep in dvom o preživetju človeka kot plenilca, hkrati pa le na novo zapakira že videno. Za poletno uspešnico je to verjetno dovolj, kakšne evolucije pa tu ni opaziti. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše

Na pogovor v oddajo sta prišla zakonca, ki sta že okusila lepoto narave na prav vseh višinskih metrih na Zemlji. Celo najvišje sta stala skupaj, kot prvi zakonski par. Marija in Andrej Štremfelj. Da je "moč noči v svetlobi zvezd", bosta povedala v naslednjih minutah, izvedeli pa bomo tudi, ali so zvezde v Himalaji kaj drugačne kot doma. Na pogovor ju je ob izidu knjige povabila Lucija Fatur.

Prema novom izvještaju organizacije za zaštitu potrošača CHOICE, samo četiri od 20 popularnih krema za sunčanje zaista pružaju deklariranu razinu zaštite. Rezultati su zabrinuli mnoge potrošače. Međutim, stručnjaci i zagovornici prevencije ističu kako je primjena kreme za sunčanje i dalje od velike važnosti u zaštiti od raka kože.

Animacijski studio Pixar ima bogato tradicijo, saj so začeli kot grafični oddelek Lucasfilma, studia, ki je ustvaril Vojno zvezd, potem pa so kot samostojno podjetje v lasti in pod vodstvom ustanovitelja Appla Steva Jobsa postali pionirji digitalne animacije. Toda čeprav je njihov prvi celovečerni film Svet igrač napravil vtis zaradi uporabljenih tehnik in tehnologij, mu je uspeh pri gledalcih prinesla izjemna zgodba. V zadnjih treh desetletjih so to dokazali z vsakim filmom posebej, in čeprav nadaljevanja, kot so Avtomobili 3 in Pošasti z univerze, niso bila nujno potrebna, v svoji zgodovini še niso posneli slabega filma. Njihov najnovejši film Elio je zgodba o 11-letniku, ki po smrti staršev pristane v rejništvu svoje tete Olge. Ta je zaposlena v vojaški bazi, kjer skrbi za nadzor satelitov v orbiti, čeprav je nekoč hotela postati astronavtka. Elio se počuti tako zelo odrinjenega in osamljenega, da si želi, da bi ga odpeljali vesoljci. In ker je film kljub premlevanju travm vseeno prikupna animacija, se natanko to tudi zgodi. Še več, pangalaktično združenje miroljubnih in prijaznih vesoljskih ras misli, da je Elio voditelj Zemlje, ter mu zato ponudi ambasadorski položaj in mesto enakega med njimi. Toda preden bi se to lahko uresničilo, združenje napade divji agresor in v upanju na rešitev se Elio ponudi za pogajalca. Že iz tega opisa filmske zgodbe se čuti duh pustolovščine in divje domišljije pisanega vesolja, vendar so jedro filma Elieva čustvena travma zaradi izgube staršev ter težave, ki jih ima pri vzpostavljanju pristnih in iskrenih odnosov z drugimi. Kljub vesoljski vsebini in privlačni animaciji ima Elio precej vzporednic z evropsko produkcijo, recimo večkrat nagrajenim švicarskim filmom Bučko, ki je bil v prejšnjem desetletju celo nominiran za oskarja. Cilj Bučka je bila uporaba animacije kot izraznega sredstva za pripoved realistične zgodbe o sirotah, Elio pa animacijo uporabi za prikaz fantastične in neverjetne zgodbe. Vendar so v njej vseeno razkrita resnična čustva, ki jih marsikateri otrok goji do svojih tako ali drugače odsotnih staršev. Kljub Pixarjevemu klasično izpiljenemu pripovedništvu film v zadnjem delu nekoliko izgubi tempo in smisel zgodbe, potem ko nekoliko nerodno vsili še en akcijski prizor. Ta je očitno potreben, da poudari, kako zelo smo ljudje na Zemlji zmožni sodelovanja in skrbi drug za drugega, vendar to brez prave podlage v predhodnem delu filma učinkuje nekoliko plehko. Toda ob vse nižjih standardih ameriške produkcije otroških in mladinskih filmov, ki smo jim priča zadnja leta, je Elio vseeno kakovosten filmski izdelek in prijetna filmska izkušnja za vso družino. Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše

Svetovni dan oceanov, 8. junij, nas vsako leto spomni na pomen morij za življenje na Zemlji, a tudi na škodo, ki jo povzročamo z lastnimi dejavnostmi, vključno s podnebno krizo. Zaradi segrevanja oceanov smo priča biotski globalizaciji. V severni Jadran se je priselila modra rakovica. V lagunah italijanske obale je povzročila tudi do 90-odstoten upad pridelave vongol, s katerimi se hrani. Dejavnost je zaprlo 500 podjetij. Tudi v strunjanski laguni Stjuža je vse bolj prisotna. Čezmejni projekt Bluecrab išče rešitve za omejitev širjenja te izjemno prilagodljive vrste raka, ki je med drugim tudi odličen plavalec. Že zdaj je namreč jasno, da izlov za prehrano nikakor ne bo dovolj. Lahko pa bi pomagala zaščita brancina, njenega naravnega tekmeca, so prepričani italijanski ribiči.

Kemijski elementi do vključno železa nastajajo v zvezdah z jedrsko fuzijo. Vsi težji elementi – od kobalta in svinca do zlata, urana in drugih – pa za nastanek potrebujejo še mnogo bolj ekstremna okolja: nastajajo ob eksplozijah zvezd in trkih nevtronskih zvezd. A marsičesa o njihovem nastanku še ne vemo. Za raziskave nukleosinteze in poustvarjanje tako ekstremnih okolij tu na Zemlji so potrebni posebni pospeševalniki delcev, kakršen je Evropski center za raziskave z ioni in antiprotoni FAIR v nemškem Darmstadtu. Slovenija je med ustanovnimi članicami te znanstvene povezave, tako da v tamkajšnjih raziskavah aktivno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki in znanstvenice. V raziskavi, ki je bila objavljena v prestižni reviji Nature, so odkrili nepričakovane asimetrične cepitve v eksotičnih jedrih. Kaj je pomen te in drugih raziskav s področja jedrske fizike je predstavila nacionalna koordinatorka Centra FAIR dr. Jelena Vesić z odseka za fiziko nizkih in srednjih energij na Institutu "Jožef Stefan".

Piše Bojan Sedmak, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. V slovenski kulturi je najbrž malokdo, ki ga ni v preteklih desetletjih na nek način vsaj oplazilo ustvarjanje novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, esejista, scenarista, profesorja Branka Šömna (roj. Maribor, 1936). Morda še najbolj množično scenariji filmov, kot so Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie in drugi, ali bolj individualno njegovo publicistično delo, bogat pesniški opus, zbirke humoresk in esejistične knjige ter predvsem njegovih deset romanov … Po predlani izdanih pretresljivih novelah Molitev za Jasenovac tudi v letos izdani knjigi Človek, ki ga ni pisec ohranja ter kvalitetno nadgrajuje svoje pripovedništvo, tokrat po uvodnem nekrologu s šestimi besedili kratke proze. Pred njimi bi lahko stala sentenca: »Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.« A avtor je pod naslov pripisal: »To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.« V moto pa: »Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.« In začel z In memoriam prijatelju Milanu Vincetiču. Prvoosebni pripovedovalci so v besedilih dvoji, pol jih personalno pripovedujejo templjar, Mozart in udbaški morilec, pol pa pisec sam v prvi osebi, četudi se kdaj predstavi še kot François, France, Frank, Feri, da le ni vedno Branko. V zgodbah se kaže kot sprehajalec po Jeruzalemu, scenarist na ekipnem filmskem delu v Zadru, v tekstu Dno brez dna pa kot premišljevalec o smrti za osebno uporabo. V snovi je vseskozi pozoren na iztekanje časa, poln znanja, izkušenj, anekdot in spoznanj ter esejistično zavzet, predvsem za prostozidarstvo. Masonstvo, ki je nasploh pomemben del Šömnovega življenja, je kot motiv nevsiljivo prisotno v večini besedil; v Jeruzalemu se avtor podrobno seznani s kabalo; neuki oznovski eksekutor v noveli Likvidacija zaslišuje ujetega masona; Mozartov monolog – nekak trezen dodatek k Formanovemu in še kateremu vihravemu Amadeusu – vsebuje jasno sporočilo, da se je genij najbolje počutil v svoji prostozidarski bratovščini … In ko Šömen izbrska pomembne zadeve iz preteklosti za nove zgodbe, mimogrede izvleče tudi kaj iz lastne, nekdanje kulturniške bratovščine; s Petrom Božičem spi na predpražniku neke podstrešne sobe, s češnje padlim Matjažem Kmeclom v isti bolnišnični sobi enciklopedično modruje o umiranju, v Tivoliju debatira z Marjanom Rožancem, ob nekem omizju prepeva z Danilom Kišem … Seveda se piscu do devetdesetega leta marsikaj nabere, a za učinek je pomembno, da se to nabrano dobro bere. In Dno brez dna nikakor ni le še eno prijazno obujanje prigod, temveč je iskreno obračunavanje človeka s samim seboj na nivoju visoke, resne literature. V najdaljši noveli Vrana se zgodovinska faktografija o usodi templjarske utrdbe v Dalmaciji preliva z domišljijsko dramaturgijo v scenariju, ki ga protagonist piše za ameriške producente, ob čemer se zapleta v ljubezensko avanturo z domačinko. Ta ga reši iz vode, potem ko pisec v sebi pomeša junaško fikcijo in realnost slabega plavalca, za nameček pa ga pod rebra sune še konj. Šömen je mojster vizualizirane naracije, saj kot filmski scenarist beleži, kar prvenstveno vidi, ter to kadrira v sekvence, tako da se dogajanje poganja v pregledno urejeno celoto; obrt pač terja spretno razporejanje prekipevajočih motivov, ko »asociacije skušajo kot komarji posedati na kožo«. In tako so spletke beneškega doža na četrtem križarskem pohodu iz 13. stoletja zmontirane s posteljnimi pomenki sodobnih zaljubljencev, ne da bi taki rezi trgali rdečo nit pripetljajev, drvečih v presenetljiv finale. Pogosta tema v slovenski literaturi – duhovni in telesni samorazkroj povojnih organiziranih morilcev – je v Likvidaciji izpeljana z doslednostjo, katere učinek je grozljiva norost človekovega zla, nasilja in samouničenja. Ideje framasonskih lož so s takšnimi polomi v popolnem nasprotju; komunistični zasliševalec je deležen poduka od izobraženega zaslišanca v izjavi: »Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.« V petindvajsetih odstavkih zadnje besedilne enote Dno brez dna s podnaslovom Razmišljanje za osebno uporabo ali Ponesrečen poskus življenjepisa so motivi povezani z osrednjo idejo – doumeti bližino konca. Šömen je v najbolj napeti formi, ko pripoveduje, kako se je večkrat po naključjih komaj izvil iz objema smrti; prijatelja je raznesla ročna bomba in bi lahko tudi njega, če se ne bi pri preskakovanju zapletel v ograjo; pravočasno je odskočil s proge pred drvečim vlakom, medtem ko prijateljici to ni povsem uspelo in je ostala brez nog; svoje je komaj ohranil tako, da jih je skrčil pred kolesi avtobusa, proti kateremu je zdrsel po zasneženem klancu; z očetom je bežal pred streljanjem nekega kulaka, v osamosvojitveni vojni je zadnji hip ustavil avto nekaj decimetrov pred mino; seznam se ne izteče, ko se zapore, pretepe, pljučnice, zlome in podobne nesreče postavi pred tri pike … In morda vzhičeno doda, da je vse to tako rekoč neverjetno. V meditacijah o neizogibnosti minevanja se avtor sicer ozira po religijah, pri čemer ne izpostavlja posebej vstajenja, pač pa se mu ob bistvenih duhovnih vpogledih utrinja bogata metaforika. Kaže, da je poezija na začetku in v zdajšnjosti Šömnovega ustvarjanja; čeprav so bile v polpreteklem obdobju objavljane predvsem pripovedi, so namreč mnoge prepojene s pesniškim jezikom; tako je tudi začetni spomin posvečen prvenstveno liriku. In zadnji stavek v zbirki, po katerem se imenuje knjiga, je naslov popevke, za katero je Šömen nekoč na opatijskem festivalu dobil nagrado za najboljše besedilo. V slogu vseh šestih besedil izstopajo pomensko domiselne besedne zveze. Za pričevanje o poetskih podobah v Šömnovi prozi je primerno nazoren naslednji citat: »… vse je bilo končano, najprej so umrle mistične karte, 'igralne podobe, ki z njimi noči sem zapravljal', slike spomina na ukradene poljube, na poležane rjuhe po hotelskih posteljah, v katerih sem po nekaj minut dokazoval panonsko moškost, na vrtiljaku noči so vrstili duhoviti komplimenti, laž in obljube, veliki kompromisi na delovnem mestu, v nergaški javnosti ter majhni kompromisi s samim sabo, kavarniški prepiri in nepopoln popis priložnostne nezvestobe, bežanja od doma ...« In čeprav novele niso niti spovedi niti rekviemi, vsebujejo tudi zrela ključna spoznanja človeka, ki se je obilno naužil telesnosti in vsakršnega duha: »… cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.« Človek, ki ga ni zelo je. Šömen v knjigi domišlja in osmišlja svoje bivanjske poti in poti svojih junakov z močno pisateljsko energijo. Pri tem mu za estetski presežek služijo pestre osebne izkušnje, poznavanje zgodovine in dar za scenaristično domišljeno pripovedovanje, vse razumno posvečeno širinam in globinam življenja in umetniškega izražanja. Branko Šömen se torej ne predaja; ko se, pa se pisanju z obstojno kvaliteto.

Country is the term at the heart of Australian Indigenous heritage and continuing practices. The environments we are part of, carry history spanning tens of thousands of years of First Nations presence, culture, language, and connection to all living beings. So, how should architects, government bodies and creative practitioners interact with Indigenous knowledge when designing our urban surroundings? - Svako mjesto u Australiji ima svoju povijest koja se temelji na desetcima tisuća godina kulturnog naslijeđa. Sve veći pomak u dizajniranju okoliša ima za cilj učiniti ovo lokalno znanje vidljivim u našim životnim prostorima. U ovotjednoj epizodi Vodiča za useljenike, stručnjaci iz zajednice australskih starosjedilaca, ali i iz drugih neautohtonih zajednica dijele uvide o kreiranju prostora i izgradnji zgrada koje se temelji na aboridžinskim i zapadnjačkim sustavima znanja.

Jajca so izvor kar 90 odstotkov vseh organizmov na Zemlji. Skrbijo za preživetje vrst, zato lahko rečemo tudi, da so naše čaše nesmrtnosti. Zato se tokrat podajamo v neverjeten svet jajc, v katerem iščemo najstarejše, pa tudi največje, najmanjše in najbolj nenavadno. Lahko rečemo tudi, da iščemo dlako v jajcu.Sogovorniki: dr. Peter Trontelj, zoolog in evolucijski biolog z Oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete, Urška Kačar in Mojca Jernejc Kodrič, kustosinji v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Zapiski: Jules Howard Epizoda Ri Science Podcast o jajcih Kokoš ali jajce?

Kanadski premijer Mark Carney je raspisao prijevremene parlamentarne izbore koji će se održati 28. travnja, dok zemlja raspravlja o tome na koji način namjerava odgovoriti na carine i druge prijetnje američkog predsjednika Donalda Trumpa. Premijer Carney je kazao da se Kanada suočava s, citiramo, "najvećom krizom u povijesti te zemlje ".

S neformalnom predizbornom kampanjom koja je u tijeku, ponovno su se pojavile optužbe na račun stranih studenata u kojima ih se okrivljuje da pridonose stambenoj krizi u zemlji. Vlada planira odgovoriti na te tvrdnje na način da ograniči broj useljeničkih viza. No, najnovije istraživanje je utvrdilo da njih ne bi trebalo kriviti za ovaj problem.

Čeprav so podnebne spremembe posledica skupnih izpustov toplogrednih plinov na Zemlji, pa je znanstveno mogoče izračunati prispevke posameznih držav, tako zgodovinsko kot v sedanjem trenutku. Države so pravno zavezane podpisanim mednarodnim sporazumom – od okvirne konvencije o podnebnih spremembah in kjotskega protokola do pariškega sporazuma –, kar pomeni, da so pravno zavezane tudi izvajati ukrepe za zmanjševanje izpustov. Nespoštovanje teh obveznosti pa je kršitev, ki je lahko podlaga tudi za odškodnine. Tako je v svojem prelomnem mnenju soglasno odločilo Meddržavno sodišče v Haagu in s tem tlakovalo pot za uveljavljanje vsaj nekaj podnebne pravičnosti v svetu, ki se od posledic podnebne krize, vojn in genocidnih politik obrača stran.

Zemljiški gospod je bil navadno plemič, lastnik zemlje, ki so jo obdelovali tlačani. Imel je popolno oblast nad ljudmi, bil je tudi sodnik. In kar je ukazal, je bilo treba ubogati. Tale zgodba nima prav srečnega konca za običajne ljudi, kot jo imajo pravljice navadno. Zmagala sta zemljiški gospod in vrag, ta kratko pa je potegnil pastor. Prisluhni latvijski zgodbiciVir: Zlata ptica, Srajca srečnega človeka, latvijske pripovedi, prevedel Cvetko Zagorski, Mladinska knjiga, 1975, Bere Nataša Holy

Korado Korlević u Explori odgovora na brojna pitanja i zagonetke svijeta oko nas. Zanimljive i kontroverzne teme, znanstvene novosti, povijesne zagonetke i trendovi razvoja tehnologije. Urednik i voditelj Elvis Mileta. U ovoj emisiji - astronomi amateri i ostali - moglo bi nas pogoditi 2032. godine - uzorci s Bennua - nove spoznaje o izvanzemljanima - organsko ili anorgansko - početak života na Zemlji - opet amateri - sve više karika koje nedostaju - o kefiru - ne ljubiti žabu, a ni računalo

Kmetijsko-gozdarska zbornica je danes predstavljen sveženj zakonov s tega področja že zdaj označila kot neprimernega za nadaljnjo obravnavo. Med najbolj motečimi predlogi zanje je prenos javne kmetijske svetovalne službe na ministrstvo. Druge teme: - Poslanci obravnavajo javni del vmesnega poročila preiskovalne komisije o političnem vpletanju v delo policije. Jutri bodo še tajnega - in glasovali o predlaganih sklepih komisije, pri čemer ni znano, kako se bodo odločili v SD-ju in Levici. Predsednik komisije in poslanec Gibanja Svoboda Aleš Rezar je znova zagovarjal predsednika stranke in vlade Roberta Goloba, češ da motiva za prestavitev datuma aretacije pri predsedniku vlade niso ugotovili.e - Minister za delo Luka Mesec je napovedal spodbijanje sklepa o likvidaciji invalidskega podjetja CSS. Da ga je mogoče rešiti, sta ga prepričala lokalna skupnost in tamkajšnje gospodarstvo. Predsednik državnega sveta in škofjeloške obrtno-potjetniške zbornice Marko Lotrič je tako dejal, da so pripravljeni vložiti denar za premostitev likvidnostih težav. - Kompas konkurenčnosti za krepitev evropskega gospodarstva, ki so ga danes predstavili v Bruslju, po večini upošteva priporočila iz Draghijevega poročila. Predsednica komisije Ursula von der Leyen je ob tem zagotovila nadaljnjo zavezanost ciljem zelenega dogovora.

Tik pred vrnitvijo Donalda Trumpa na položaj predsednika Združenih držav sta Izrael in Hamas dosegla težko pričakovani dogovor o prekinitvi ognja v Gazi. A po večurnem olajšanju se je začelo zapletati; bosta vpleteni strani pristopili k uresničitvi dogovora in uveljavili mir? V Washingtonu je vse pripravljeno za prihod Trumpa v Belo hišo, a ta svojimi izjavami in napovedmi razburja dele sveta, še preden je postal eden od najmočnejših posameznikov na Zemlji. Naši južni sosedje so se odločili, da na vrhu države obdržijo predsednika Zorana Milanovića. V Sloveniji odmeva odstop prvega policista v državi, ki je s tem razbremenil napetosti v koaliciji; vlada je po dobrih dveh letih uresničila napoved in v državni zbor poslala temeljni zakon s področja zdravstva; Slovenija dobi novih več 100.000 delničarjev zaradi preoblikovanja Vzajemne. O vsem tem skozi kritiško oko v Tedenskem aktualnem mozaiku.

Osamljena zvezdica išče prijateljice na Zemlji. Pripoveduje: Vojko Zidar. Napisal: Igor Palčič. Posneto v studiih Radia Slovenija 1992.

Družba Plinovodi na Laborah v Kranju načrtuje gradnjo 2.5 kilometra dolgega odseka plinovoda. Trasa prenosnega plinovoda bo ponekod potekala tudi po sredini kmetijskih zemljišč, čemur lastniki odločno nasprotujejo in opozarjajo da bo z obremenitvijo nepremičnine in vpisom služnosti v javno korist omejeno njihovo nadaljnje gospodarjenje ter prihodnje razpolaganje z zemljišči. V Plinovodih pojasnjujejo, da sprememba trase ni mogoča tudi zaradi predpisanih odmikov na ureditvenem območju. Na kranjski mestni občini pa pojasnjujejo, da je bil za to območje pred štirimi leti na mestnem svetu sprejet občinski podrobni prostorski načrt, v katerem je bila načrtovana tudi prestavitev in obnova prenosnih plinovodov. V času javne razgrnitve niso prejeli nobenih pripomb. Kmetje lastniki zdaj dobivajo vabila za ustne obravnave na kranjski upravni enoti, ki vodi postopke. V prizadevanjih za drugačno rešitev, pomembno za ohranitev kmetijskih zemljišč, pa najemajo odvetnike.

Danes pa o temah, ki niso od tega sveta. Oziroma od tega planeta. Slovenija je te dni postala polnopravna članica Evropske vesoljske agencije Esa. Prireditev je potekala v Vitanju, karpomeni, da je morala slovenska elita na Googlovih zemljevidih najti Vitanje in kako se do tja pride. Ob slovenski politični eliti je bila prisotna še slovenska estrada, oboji z vesoljsko tematiko. S tem, da si težko ločil, kdo na prireditvi so resnični vesoljci, in kdo se za vesoljce samo izdaja. Prireditev je potekala pod geslom ali motom »Slovenija – majhna na Zemlji, velika v vesolju«. Kar je kljub PR-ovskemu presežku v sloganu debela laž. Oziroma vsaj ne ustreza dejstvom, za katere se v profesionalnih medijih borimo. Resnica je namreč ta, da je Slovenija na planetu Zemlja majhna država, še manjša, neznatna, skoraj znotraj statistične napake mičkena pa je Slovenija v vesolju. Kar niti ni nič tragičnega, kajti celo največje države na Zemlji so v primerjavi z vesoljem neznatne. Eno je vesolje, drugo pa so slogani kreativnih direktorjev. Kakorkoli; ob Hermanu Potočniku smo Slovenci imeli še nekaj pomembnih vesoljskih pionirjev. Recimo astronavte slovenskega rodu, pa tudi raziskovalce, kot je bil Dušan Petrač in nenazadnje umetnike, kot je Dragan Živadinov. Ampak to so obrobnosti. Poskusimo si predstavljati, z močjo vesoljske domišljije, kako bomo Slovenci čim bolj tvorno pomagali pri kolonizaciji vesolja. Najprej je treba priti gor. Tehnološke rešitve so sicer znane, a so izjemno drage. Nekateri v Sloveniji predlagajo, da si že z obiskom naših gora precej blizu, druga metoda, ki je sicer nekaj bolj ortodoksna, pa predlaga hitrorastočo fižolovko, s pomočjo katere je potem mogoče splezati na luno. Še ena metoda je, da sedemo na inflacijo ali življenjske stroške ali cene nepremičnin, saj so to vse kategorije, ki letijo v nebo; težava je le v tem, da je vesolje končno, dražénje našega življenja pa kot kaže brezmejno. Kakorkoli bomo že Slovenci prišli gor, ostaja glavno vprašanje, kaj bomo tam počeli. Govorci na uradnem sprejemu v evropsko vesoljsko druščino so se strinjali, da je vlaganje v vesoljsko industrijo, ki je bila lani vredna 604 milijarde evrov in raste z 9-odstotno letno rastjo, odlična priložnost za slovensko gospodarstvo. V veliki črnini naj bi bilo polno poslovnih priložnosti. Tako s civilnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji znosnejše, kot tudi z obrambnimi tehnologijami, ki delajo naše življenje na Zemlji neznosnejše. Z drugo besedo; glavna naloga evropskih pa tudi ostalih vesoljskih agencij je v kozmos izstreliti kapitalizem. Ker kot vse na Zemlji, se mora tudi vesolje najprej splačati, da postane zanimivo. Kot nam kažejo vsakodnevne vesoljske aspiracije multimilijarderjev, je vesolje, ki je bilo na začetku vesoljske tekme ideološko bojišče, danes postalo tržišče. V vesolju od začetka časa veljajo osnovni fizikalni zakoni, zadnjih nekaj let pa še zakoni trga. Torej se je Slovenija, sklepamo, priključila Esi tako pozno zaradi tega, ker pred tem v vesolju ni bilo bog ve kaj profita. Bili so stroški in prestiž, se pravi kategorije, ki si jih Slovenci ne moremo ravno privoščiti. Čim pa je mogoče v vesolju služiti, smo zraven. Kar ni naključje, saj smo – če sklepamo po našem bleščečem kripto trgu, kripto inovacijah in kripto milijonarjih – Slovenci mojstri za delati denar iz nič, oziroma v primeru vesolja v nič. Najbolj nenavadno je, da evropski vesoljski umi, ter po novem tudi slovenska vesoljska terminologija, uporabljajo izraz »vesoljski sektor«. Kot da bi bilo vesolje del neke korporacije, ki ima oddelek za »človeške vire«, računovodstvo, »skupne službe« in pa »vesoljski sektor«. Je pa ravno obratno: vesolje ima »zemeljski sektor«, ki pa je nezanimiv, zaprašen in krvav, pozabljen v zadnjem predalu vesoljskega arhiva. Če smo že uničili naš domači planet, pa obstaja velika možnost, da nam vesolja ne bo uspelo uničiti. Kvečjemu se lahko zgodi obratno. Paradoks, s katerim se kapitalisti na čelu človeštva spravljajo v vesolje, je ta isti paradoks, ki je v vesolje že na začetku civilizacije inštaliral domovanja bogov, medtem ko so pokopališča ostala na Zemlji.

V delu gospodarstva so se stroški za omrežnine nesorazmerno zvišali brez možnosti prilagoditve in brez prehodnega obdobja - tako pravijo na gospodarski zbornici. Od pristojnih pričakujejo, da začasno uvedejo staro metodologijo obračunavanja, hkrati pa pripravijo povsem nov omrežninski akt, ki bo upošteval značilnosti gospodarstva. Anketa, ki so jo opravili pri 58-ih podjetjih, kaže, da so se stroški najbolj zvišali tem, ki so priključeni na srednjo in visoko napetost in ne obremenjujejo distribucijskega omrežja. Drugi poudarki oddaje: - Socialni partnerji skoraj v celoti uskladili predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti. - "Slovenija, mala na Zemlji, vendar velika v Vesolju" odmevalo na uradnem dogodku ob začetku polnopravnega članstva v Evropski vesoljski agenciji. - Minulo leto tudi uradno najtoplejše; povprečna temperatura za več kot stopinjo in pol presegla tisto v predindustrijskem obdobju.

Ker je ogromno ljudi med prazniki pojedlo ogromne količine prehranskih produktov, vključno z raznimi strupi in sladkorjem, je čas za centrifugalno razstrupljanje.

Pereča podnebna vprašanja, ki jih pretresajo v Bakuju in vojna vihra na Bližnjem vzhodu in Ukrajini, ki nikakor ne pojenjata, so bila tudi ta teden nekoliko potisnjena v ozadje ob dogajanju v ZDA, kjer novoizvoljeni predsednik Donald Trump za zvestobo nagrajuje najbolj goreče privržence z imenovanji na najvidnejše položaje. Pri nas pa smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali bo pogajalcem po dveh letih uspelo pod streho spraviti plačno reformo, kako ublažiti cenovne pritiske zaradi novega načina obračunavanja elektrike in spletnih ustrahovanjem uperjenim proti sodnikom in tožilcem.

Super volilno leto na Zemlji se bliža koncu. Po indijskih, evropskih, britanskih in še mnogih drugih pomembnih volitvah so na vrsti še volitve v Združenih državah Amerike. Z druge strani Atlantika sporočajo, da so to spet najpomembnejše volitve v zgodovini, da se odloča tudi o usodi demokracije ter sveta.Čeprav po svetu divja veliko vojn, se zdi, da smo se v teh dneh znašli v krču negotovosti pred ameriško predsedniško tekmo. Še posebej so na trnih voditelji Evropske unije. Novi predsednik oziroma predsednica naj bi močno vplivala na potek vojne v Ukrajini. Medtem ko se bo genocid v Gazi po vsej verjetnosti nadaljeval. Kako bo torej dihal svet po ameriškem volilnem torku? S komentarji in analizo v studiu sodelujeta prof. dr. Ana Bojinović Fenko in novinarka Barbara Šurk.

Najboljša ravninska kmetijska zemljišča so pod nenehnim pritiskom spremembe namembnosti za infrastrukturne in druge razvojne projekte, po drugi plati pa se zanje potegujejo mladi kmetje in kmetijska podjetja. Kaj pomeni izgubljanje proizvodne funkcije kmetijskih zemljišč za državo in njeno prehransko varnost? Bo ministrstvo za kmetijstvo pred posegi zaščitilo vsaj državna kmetijska zemljišča? Največje komplekse kmetijskih zemljišč imajo v dolgoročnem zakupu tuji lastniki. Je čas za prenovo sistema upravljanja državnih kmetijskih zemljišč? O teh vprašanjih v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Mateja Čalušić, kmetijska ministrica; Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice; dr. Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij; dr. Andrej Udovč, agrarni ekonomist z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Kako tretji sin dobi grofično za ženo … Pripoveduje: Mira Danilova. Slovenska ljudska. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.

Zdravo. Tokrat se nam na začetku pripeti manjša nesreča, ki se nam zgodi tako redko, da pozabimo, da se lahko zgodi. Namreč, naš tonski mojster je pozabil pritisniti gumb za snemanje, kar smo na srečo opazili pri treh minutah, tako da ni šlo veliko materiala ni šlo v večna lovišča. Začnemo z uspehom in nujno potrebno srečo, ki uspešne ljudi v vseh branžah spremlja, se spomnimo na gol Milana Osterca, ki je zadel prav neverjetnostni gol, iščemo črno Žabo kabrio (Citroen DS), ki si jo bomo kupili z vašo podporo in ugotovimo, da smo brž ko ne ne pretirano bistri potomci strahopetcev. O 3. poglavju 3 minute in pol, pa še to je polovica tega časa rubrika V prejšnji epizodi. To je ta podkast.

Zdravo. Naslov tokratne epizode bi moral biti "En jošk za drugim", vendar "umetna inteligenca" ni hotela sodelovati pri kreiranju naslovnice za tokratno epizodo. Ko pa smo v navodilu namesto treh prsi napisali "tri pištole" je skreilrala sliko, kot da so tri pištole manj nevarne kot recimo triprsa vlačuga z Erotikona VI, Eccentrica Gallumbits. V epizodi se pogovarjamo o rečeh, ki so na tak ali drugačen način povezane z našo osnovno temo šeste sezone: o življenju vesolju in sploh vsem. Tudi o tem, da bo treba že čez tri mesece na vašem jeklenem konjičku zamenjati letne gume za zimske. Da slučajno ne pozabite in da ne bo potem "ni vedela".

Istraživači sa Univerziteta Flinders u Južnoj Australiji pratili su živote 25 izbjeglica i azilanata tokom tri godine, ističući kako kvalitet i stabilnost smještaja značajno utiču na njihovo fizičko i mentalno zdravlje. Jezička barijera, nedostatak referenci za iznajmljivanje stana i diskriminacija, utiču na migrante dok su u potrazi za smještajem u novoj zemlji.

Bolgarija je s slovenske perspektive slabo poznana članica Evropske unije. Pred dnevi so imeli že šeste parlamentarne volitve v treh letih, ki pa niso prinesle konca politični nestabilnosti. Največja sistemska težava te 6,5-milijonske države je korupcija, ki poleg inflacije in najnižjih plač v Evropski uniji zavira že nekaj časa napovedan prevzem evra. Poleg čudovitih gora in obale pa Bolgarija premore tudi pozitivne zgodbe in vizije. V reportaži od blizu spoznamo politično, družbeno, znanstveno, kulturno, podjetniško … Bolgarijo.Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Vesolje je polno vznemirljivih ugank; samo v naši galaksiji bi, na primer, utegnilo biti okoli 100 milijonov črnih lukenj. Problem je seveda v tem, da jih neposredno ne moremo videti. Izdaja jih predvsem vpliv, ki ga imajo na zvezde, ki so dovolj blizu, da se znajdejo v njihovem gravitacijskem objemu, iz katerega, kot vemo, ni moč pobegniti. A črne luknje še zdaleč niso edini fenomen v vesolju, katerega obstoj lahko zaznamo, izmerimo in izračunamo, ne da bi pri tem imeli kakšne zelo jasne predstave, za kaj pravzaprav gre. Nove in nove raziskave že desetletja potrjujejo, da je običajne snovi, iz katere smo ljudje in Zemlja in planeti pa sonce in vse druge zvezde v vseh stotinah milijard galaksij v vesolju … za pičlih 5 odstotkov. Kar je za nas običajno, je v vesolju tako rekoč izjema. Večino zavzemata t. i. temna snov in temna energija. Odkrivanje nečesa, kar je v temelju tako zelo drugačno, pa seveda terja, da na kar najbolj inovativen način uporabimo vse možne metode detekcije dogajanja tam zunaj. Imamo teleskope v vesolju in na Zemlji, ki skupaj pokrivajo tako rekoč celoten elektromagnetni spekter sevanja, z detektorji lovimo nevtrine in kozmične delce, v zadnjih letih pa prisluškujemo tudi gravitacijskim valovom.Vsi ti prijemi seveda obetajo, da bomo odkrili in razumeli marsikaj, kar je ta hip še neznano in nerazumljeno, vendar pri tem ne gre spregledati, da se sodobna astrofizika srečuje tudi z zagatnimi težavami. Eno najbolj perečih predstavljajo velike konstelacije satelitov, kakršna je današnji Starlink podjetja SpaceX, obetajo pa se še številne druge, ki bi število satelitov v nizki Zemljini orbiti lahko dvignile na več 10 000. To pa predstavlja resno težavo tako za astronomijo kot za naš dostop do vesolja. Zakaj? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti; gosta oddaje sta prof. dr. Andreja Gomboc s Centra za astrofiziko in kozmologijo Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: sploh prvi posnetek kake črne luknje (galaksija Messier 87), kolaboracija Event Horizon Telescope

Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.

Zdravo. Ker se zlagoma približujemo slovesu od 5. knjige, smo prišli do epizode v kateri se poslovimo od Agradžaga. Mnogi ste ga poznali kot lonec petunij, bil je pa znan tudi kot muhe, ki jih je ubil Artur, zajec, ki ga je Artur pokončal na prazgodovinski Zemlji, krava, ki jo je pojedel v Restavraciji ob koncu Vesolja in še bi lahko naštevali. Medtem ko se prikopljemo do dela zadnjega poglavja, kjer spremljamo slovo Stavra Muellerja, se spomnimo da ta teden praznujemo Dan žena, 46. let od prve objave radijske igre Štoparski vodnik po Galaksiji, delimo finančne (ne)nasvete in se spomnimo na Zulu čas in očeta časa na internetu, Davida L. Millsa. Tudi komad tedna nam tokrat ne uide, zato pa nam pred koncem knjige v kader skoči … pečinaobešalnik!

Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.Ste vedeli, da delovanje Sonca povzroči tudi eno od najlepših predstav na nebu – pojav mnogoterih imen? Severni sij, polarni sij, severne luči, aurora borealis. Za fizikalno razlago o tem, kako nastane, pa prisluhnite tokratni oddaji s številnimi gosti: strokovni sodelavec dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Primož Kajdič, univerza Universidad Autónoma de México (UNAM), njegov blog: Sončni blog, dr. Jure Atanackov, raziskovalec na Geološkem zavodu Slovenije in ljubiteljski astronom. Foto: Jure Atanackov, 5. 11. 2023, iz Gomile (Dolenjska)

Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom. Smo iz enake snovi kot zvezde, pravi sogovornik, britanski planetarni znanstvenik Matthew Genge, ki se posveča kozmičnemu prahu. Kaj vse nam sporoča ta milijardna množica delcev, ki vsako leto pristane za Zemlji?