Podcasts about nekaj

V veronski areni je bila sinoči slovesnost ob koncu 25. zimskih olimpijskih iger Milano-Cortina. Potekala je v znamenju športnega duha, glasbe in umetnosti. Predsednica Mednarodnega olimpijskega komiteja Kirsty Coventry je ob koncu iger med drugim poudarila, da so športnice in športniki na njih pokazali, kako so videti odličnost, spoštovanje in prijateljstvo. Ob tem je mlade po vsem svetu in vse navzoče na slovesnosti pozvala, naj čez štiri leta pridejo v francoske Alpe na prihodnje olimpijske igre. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Po štirih letih vojne se Ukrajina spopada s kritično demografsko podobo - Oskrbnine v domovih za starejše se utegnejo zvišati zaradi dviga pokojnin - Zmagovalka 34. Dnevov komedije je predstava »Usje se je dalu«

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

Katehezo za bolnike je starejše je pripravil bolniški župnik dr. Anže Cunk. Osrednja misel je zaupanje v zdravstveno in medicinsko osebje, ki je temelj učinkovite zdravstvene oskrbe. Ob tem pa boj oz. konflikt, ki ga bolnik doživlja v svojem odnosu z Bogom, dramatično razkriva, kako težko najde bolnik smisel v situaciji, v kateri se je znašel. Zato je pomembna njegova podoba o Bogu: je to usmiljeni Bog ali Bog, ki je muhast in človeka kaznuje z boleznijo? Nekaj besed smo namenili tudi postnemu času, ki je priložnost tako za bolne kakor za zdrave kristjane.

V Italiji se končujejo zimske olimpijske igre. Nekaj tekmovanj je še pred nami, tudi slovenskih nastopov, naši športniki pa so medalje osvajali samo na skakalnici. Igre Milano Cortina so bile napovedovane kot trajnostne, takšno politiko naj bi mednarodni olimpijski komite zagovarjal tudi v prihodnosti – njihova izvedba torej le na že obstoječih športnih prizoriščih. Tako o športnem kot o organizacijskem vidiku zimskih olimpijskih iger bomo govorili v Studiu ob 17-ih. Avtorja oddaje Uroš Volk in Dare Rupar.

Gospodarska rast v Sloveniji je bila lani 1,1-odstotna, poganjale pa so jo predvsem državne gradbene investicije in zasebna potrošnja. Slovensko gospodarstvo kljub ohlajanju dejavnosti ostaja razmeroma odporno, pravijo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Letno inflacijo so najbolj poganjale višje cene hrane in brezalkoholnih pijač, višje so bile tudi plače. V oddaji boste slišali še: - Politične stranke pred četrtkovim rokom vlagajo kandidatne liste za parlamentarne volitve. - Ministrica za kulturo: skrunitev spomenika v Dražgošah kaže na povečanje sovraštva v družbi. - V ospredju mirovnih pogovorov za Ukrajino v Ženevi bodo ozemeljska vprašanja.

Vlada je bila danes na obisku na Koroškem, kjer se je med drugim seznanila s potekom obnove po poplavah. V obnovo in vzdrževanje vodotokov v tem delu države so do zdaj vložili 69 milijonov evrov, za protipoplavne ukrepe pa so zagotovili 58 milijonov evropskih sredstev. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Ukrajina vztraja, da njeno ozemlje ne sme biti predmet kompromisov. - Zaposleni v centrih za obveščanje po skoraj dveh letih prekinili stavko. - V kmetijski zbornici kritični do umika publikacije o trajnostni oskrbi s hrano.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.

Izraelske oblasti so danes vendarle odprle mejni prehod Rafa, ki povezuje Gazo z Egiptom. Sprva bo odprt le za pešce, kljub veliki množici čakajočih ga bo lahko dnevno prečkalo le nekaj deset ljudi, bolniki bodo lahko imeli spremstvo. Izrael ob tem zahteva varnostne preglede za Palestince in še vedno zavrača vstop tujim novinarjem. Zadovoljstvo nad odprtjem so med drugim izrazili v Evropski uniji; na prehodu so tudi pripadniki civilne misije, ki spremljajo njegovo delovanje in podpirajo palestinske mejne stražarje, so še sporočili iz Bruslja. Druge teme: - Številne poštne poslovalnice po državi danes skrajšujejo delovni čas. - Poslovil se je Prešernov nagrajenec, tržaški pesnik Miroslav Košuta. - Zastavonoši na odprtju olimpijskih iger bosta Domen in Nika Prevc.

Ukrajina in Rusija se za zdaj držita prekinitve napadov na energetsko infrastrukturo, ki naj bi se sicer iztekla danes. Njuni predstavniki in ameriški pa se bodo po napovedih znova sešli v Abu Dabiju. Osrednje odprto vprašanje naj bi bilo še vedno ozemeljsko. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Slovenska podpora kandidaturi Meddržavnega sodišča za Nobelovo nagrado za mir - Problematika slabšanja dostopnosti do storitev ponekod na podeželju - Teniški igralec Žiga Šeško zmagovalec mladinskega odprtega prvenstva Avstralije

Toni Mulec je v brlog pripeljal neverjetno zgodbo o porazih, solzah, požaru in zmagi. Priprave je začel na kolesu, ker motorja preprosto ni imel. Bančni račun je bil prazen, v nahrbtniku pa namesto sendviča bencin. Ko je sredi puščave ostal brez goriva, so mu prividi pokazali smer, naposled pa ga je rešila JCB "kombinirka". Nekaj tednov pred dirko je požar v pepel spremenil družinsko gospodarsko poslopje, a je Toni kljub temu in tudi s pomočjo srčnih podpornikov kot Feniks vstal iz pepela in domov pripeljal prvo slovensko zmago na Dakarju. Vrnil se je kot kralj peska in hitrosti. Spustite sklopko in odprite gas v Dakarski podkast. Po dveh urah in pol boste na cilju vsebinskega brzinca v ustih čutili žejo in puščavski pesek, predvsem pa povsem rugače razumeli zmagoslavje popolnega outsiderja, ki je sebi in svetu dokazal kako se dirka s srcem! Aja, pa Jure je šel Tonija kar trikrat počakat na Brnik!.ZAPISKI:Pot na Dakar 2025:https://youtu.be/Ef6F_f8zLRYO dakarskem stroju:https://www.amzs.si/motorevija/avtomobili/dozivetja/2025-02-28-dozivetje-dakarska-zverPrvi obisk Tonija v brlogu:https://youtu.be/7q95f8PYPM4.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠

Od 16. in 24. januarjem je potekal 37. Tržaški filmski festival. Dogodek, ki je osredotočen na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo, je imel letos močno slovensko udeležbo – glavno nagrado za najboljši celovečerni film je prejela slovenska režiserka Kukla za svoj celovečerni prvenec Fantasy. Tričlanska žirija je o filmu zapisala, da »resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Z natančnostjo, spoštovanjem in empatijo raziskuje, kaj pomeni biti mlada ženska v globoko tradicionalnem okolju«. Posebna rubrika festivala, imenovana Wild roses – Divje vrtnice, ki jo že nekaj let namenjajo režiserkam iz regije, je bila tokrat posvečena slovenskim režiserkam. To je bil prvi velik dogodek v tujini, kjer je bil prikazan sklop ustvarjanja slovenskih režiserk. Nekaj jih je med festivalom pred mikrofon povabila Tesa Drev Juh.

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

Novemu zakonu o udeležbi delavcev pri dobičku napovedujejo podporo vse poslanske skupine. Vlada pričakuje, da bo z davčnimi ugodnostmi in omiljenimi pogoji tako spodbudila k deljenju dobička več podjetij, a le tista, ki presegajo povprečno plačo v zasebnem sektorju, da s tem ne bi nadomeščali plač. V oddaji tudi o tem: - Vodja evropske diplomacije Kaja Kallas meni, da mora Evropa okrepiti svojo vlogo v zvezi Nato. - Nekaj več kot 130 tisoč upravičencev bo v petek prejelo višje pokojnine in invalidska nadomestila. - Družba DS Smith seli proizvodnjo iz Brestanice, za zaposlene naj bi bilo poskrbljeno.

Danes ugriznimo v kislo jabolko in materializiramo enega izmed dveh milijonov kvalificiranih mnenj, ki jih imamo Slovenci o smučarskih skokih. Smučarski skoki so eden izmed konstitutivnih elementov naroda, in razpravljati o njih, pomeni razpravljati o Triglavu, čebelah, gasilcih, Prešernu ali ljubljanskih nepremičninah. Pa kljub vsemu poskusimo, kajti zadnje dni so smučarski skoki oziroma poleti prišli v medijske termine in strani, ki se ne ukvarjajo izključno s športom. Za tiste, ki mogoče živijo pod kamnom, le uvod; v smučarskih skokih so naši športniki trenutno najboljši na svetu. Kot so to v kolesarstvu, košarki, plezanju, dirkanju skozi puščavo, motokrosu in še kje. S tem, da so v smučarskih skokih najboljši na svetu v obeh kategorijah; tako med moškimi kot ženskami. In potem nam je bilo na zadnjem svetovnem prvenstvu onemogočeno seči po medalji, ker so smuči našega šampiona skočile brez njega. V starih časih so bili smučarski skoki zelo enostaven šport. Tekmovalci so se pognali v globino in tisti, ki je v seštevku dveh skokov skočil najdlje, je bil zmagovalec. Nekaj je k rezultatu dodala še lepota figure in pristanka, ampak v glavnem se je skakalo zaradi daljave. Ampak potem so začeli komplicirati. Ker so tekme trajale nepregledno dolgo, so se jih televizije naveličale prenašati, občinstvo pa se je napilo in zato so uvedli spremembe, ki so smučarske skoke naredile za šport, razumljiv izključno naravoslovnim intelektualcem. Dodali so vetrno izravnavo, ker ni vseeno, kako močno in v katero smer piha veter med skokom. Gre za zapleteno fizikalno formulo, ki jo znajo izračunati le vrhunski fiziki in pa zmogljivi računalniki. Tako se danes dogaja, da je nekdo, ki skoči krajše, boljši od nekoga, ki skoči dlje. K temu potem dodamo še tradicionalne sodniške ocene in pa seveda višino zaletišča ter dobimo mešanico, kjer rezultat tekmovalca dobesedno prinese računalniški izračun. Zaradi te matematične kompleksnosti tekmovanja so skoki danes primerni le za narode z odličnim izobraževalnim sistemom in z dolgo zimo. In zaradi tega gre za šport, ki ga je v resnici sposobnih dojeti le nekaj narodov na svetu – vsi ostali so eksoti. Ampak s spremenljivkami, ki smo jih opisali, se še ne konča. Potem pa so tu še pravila pri opremi … Prepustnost materiala obleke, velikost te obleke, razmerje med tekmovalčevo težo in višino smuči in še na desetine pravil, ki so naredile smučarske skoke za najbolj reguliran šport na svetu. Po goljufanju Norvežanov iz lanske sezone pa še za najbolj reguliran šport v znanem vesolju. In potem se v ta, s pravili obtežen in nekoč izjemno lep šport, pripelje smučka brez skakalca. Ni čudno, da je takšen incident funkcionarje spravil na rob razuma in posledično povzročil še spor v mednarodnih odnosih. Najprej k logiki stvari samih; če reguliraš vsak trenutek športnega dogodka, je nujno, da se bo na neki točki zgodilo nekaj proti pravilom. Kot se je zgodilo v Domnovem primeru, kjer je v nereguliranem prislanjanju smuči presodilo njeno veličanstvo gravitacija. In nato je vsem na očeh sledil očiten spopad civilizacij. Kot v germanskih domoljubnih filmih iz tridesetih let dvajsetega stoletja je švicarski kontrolor demonstriral večvrednost rase nad ostalimi narodi. Če ne bi bilo njegovo racanje in gestikuliranje do neke mere smešno, bi zbujalo skrb, kako se tudi znotraj športnega, se pravi viteškega tekmovanja, poskušajo uveljaviti kategorije, za katere smo verjeli, da so danes v mednarodnih odnosih že zdavnaj presežene. In zgodovina, ta večna učiteljica življenja nas spomni, kako dogodek iz Oberstdorfa ni ne banalen, niti enkraten. V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je rojevala legenda o Planici, je organizator in danes skoraj pozabljeni smučarski delavec Joso Gorec, bil težke bitke z germansko, pa delno tudi nordijsko strujo v mednarodni smučarski zvezi. Ta nikakor ni ne hotela razumeti, ne dovoliti, da bi se izven njihovega interesnega polja rodil ne le nov center tega prelepega športa, temveč tudi nov, po njihovih argumentih tudi smrtno nevaren šport, ki ga danes poznamo kot smučarske polete. Na simbolni ravni se bo tako argument, ki ga bo v sporu zastopala slovenska stran, se pravi, da je treba v sporni situaciji najprej upoštevati interes športnika, udaril z argumentom izpred stoletja, da je v sporu najmočnejši argument vpliva in moči.

Poslanke in poslanci bodo opoldne začeli zadnjo, 38-to redno sejo tega sklica državnega zbora. Na podlagi števila obravnavanih točk gre očitno za eno od najbolj dejavnih sej tega mandata, saj se bo na poslanskih klopeh znašlo več kot štirideset zakonskih predlogov. Med drugim poslance čaka glasovanje o kandidatih za guvernerja Banke Slovenije, varuhinjo človekovih pravic in tri ustavne sodnike. Po dolgotrajnih usklajevanjih pri predsednici republike Nataši Pirc Musar bo mandatno-volilna komisija danes obravnavala predloge za imenovanje Primoža Dolenca za guvernerja Banke Slovenije, Tamare Kek, Marka Starmana in Cirila Keršmanca za ustavne sodnike in Simone Drenik Bavdek za varuhinjo človekovih pravic. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Vnovični pozivi Izraelu, naj odpre mejni prehod Rafa med Gazo in Egiptom. - Združene države v primežu arktične nevihte, brez elektrike več 100 tisoč ljudi. - Slovenija po zapletu s pobeglimi smučmi na svetovnem prvenstvu v poletih do šestega mesta.

Domen Prevc je svetovni prvak v poletih. V Oberstdorfu je konkurenco premagal za 59 točk in pol. Svetovni rekorder in lanski dobitnik malega globusa za polete je po Robertu Kranjcu in Petru Prevcu tretji prvak v poletih iz Slovenije. Četverica slovenskih skakalcev pa bo danes v Oberstdorfu branila ekipni naslov iz svetovnih prvenstev pred dvema in štirimi leti. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - V Minneapolisu po novem smrtonosnem incidentu vse glasnejše zahteve za odhod zveznih agentov - Ameriške ladje plujejo proti Perzijskemu zalivu, Iran v visoki pripravljenosti - Med kandidati za župana v občini Pliberk dva koroška Slovenca

Svetovni rekorder, vodilni v svetovnem pokalu smučarskih skokov in zmagovalec novoletne turneje je zdaj še svetovni prvak v poletih. To je Domen Prevc. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Tristranske pogovore za končanje vojne v Ukrajini označujejo za konstruktivne - Trump Evropejce tokrat razburil z očitki glede njihovega sodelovanja v Afganistanu - Omejitvi vožnje na 30 kilometrov na uro v središču Rima slabo kaže

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.

Podnebna in okoljska kriza zahtevata drugačen odnos do narave in drugačne prakse delovanja. Kako združevati znanja naših prednikov s sodobnimi tehnologijami? Na različnih področjih to počnejo naši tokratni sogovorniki, ki jih povezuje zavedanje, da narava ni le vir za izkoriščanje.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.

Ne glede na stanje sveta in duha, vsako leto lahko rečemo, da smo gledali tudi dobre serije in filme. Kaj je izstopalo v letu 2025, česa se lahko veselimo v letu 2026? Je Hollywood še vodilna filmska industrija, so oskarji še pomemben kriterij za uspešen film? Kaj pomenijo novice o združevanju filmskih studiev za gledalce in kako je na filmsko industrijo v preteklem letu vplivala umetna inteligenca? Pogovarjali smo se s cineastko, filmsko kritičarko in novinarko na MMC Ano Jurc.    15 tujih serij, ki so zaznamovale leto 2025 Najboljši filmi v letu 2025

Mladost Pesem Prijateljstvo, s kratico MPP, je katoliški študentski pevski zbor, ki deluje v Ljubljani v Župniji Ljubljana - Marijino oznanjenje na Tromostovju pri bratih frančiškanih. Zbor šteje 92 aktivnih članov – pevcev in pevk ter instrumentalistov (cajon, klaviature, akustična kitara, bas kitara, violina). Člani zbora prihajajo iz vseh regij Slovenije. Zbor je tekom svojega obstoja postal nepogrešljivi člen sredinih študentskih večernih maš. Njegovo orodje za slavljenje in oznanjevanje evangelija je pesem, prijateljstvo med člani zbora pa presega samostanske zidove. Zbor je stalnica pri študentskih mašah že 30 let. Nekaj članov zbora (Niko Rovtar, Katarina Kokalj, Jakob Kavčič, Klara Štukelj) na čelu z zborovodkinjo Ano Pučnik in duhovnim vodjo, mladim frančiškanskim bratom Filipom Mlinarjem, je Liana BUršič gostila v studiu 51 nacionalnega radia za iskreno debato o njihovem doživljanju Božiča, katoliške vere, pomena glasbe in skupnosti v njihovih mladih življenjih. V oddaji lahko slišite tudi dve njihovi pesmi.

Nekaj prazničnega utripa smo že lahko občutili v tokratni oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji, saj smo sprejeli Luč miru iz Betlehema in prisluhnili mislim škofa Andreja Sajeta, ki je pred praznikom dneva samostojnosti in enotnosti daroval sveto mašo v novomeški stolnici. Spodbuja, naj bo božič priložnost, da kot narod okrepimo upanje za prihodnost domovine. Nekaj utrinkov je bilo tudi iz slovesnosti obletnice posvetitve cerkve svetega Jožefa v Ljubljani, slišali pa smo tudi, kako nas letos nagovarja tradicionalna adventna akcija Nadškofijske karitas Maribor Več luči, več upanja.

Predstavljamo besedilo izpred dobrega stoletja z naslovom »Spor za napredek« ali premislek o stanju različnih presoj tega, kar so takrat pri nas razumeli kot napredek – tako se je ob začetku prve vojne v mesečniku Slovan (urejal ga je Oton Župančič) razpisal 29-letni bodoči profesor statistike in politične ekonomije na po vojni ustanovljeni pravni fakulteti v Ljubljani Albin Ogris (r.1885 Pliberk – u.1959 Ljubljana). Besedilo je dokaz, da intelektualne javnosti pri nas takrat niso obvladovali le radikalci iz levice ali desnice. Nekaj naslovov objavljenih knjig univerz.profesorja Aleksandrove univerze v Ljubljani: A.Ogris: Borba za jugoslovensko državo, načrt zgodovine in (1921) delovanja Jugoslovenskega odbora v Londonu za časa svetovne vojne A.Ogris: Sistematičen register zakonov, naredb, uredb, razglasov itd., ki se nanašajo (1924) na finančno upravo in ki so bili objavljeni v Uradnem listu v dobi od dne 4.XI.1918 do dne 30.VI.1924 A.Ogris: Regulativne hranilnice v Sloveniji (1925) A.Ogris: Politične stranke (1926) A.Ogris: Delniške družbe v Sloveniji v letih 1919.-1925 (1926) (statističen donesek k novejši zgodovini slovenskega gospodarstva A.Ogris: Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926 (1928) A.Ogris: Trgovinska politika (1932) A.Ogris: Preobljudenost kmečkega podeželja in staniščni ustroj industrije (1941) A.Ogris: Od svobodnega in usmerjevanega k načrtnemu kreditnemu gospodarstvu (1946)

V Klingenthalu se je danes nadaljeval zmagoviti pohod družine Prevc. Nekaj ur po zmagi Nike Prevc na ženski posamični tekmi je moško konkurenco z velikansko prednostjo pokoril njen brat Domen in s tretjo zaporedno zmago še utrdil vodstvo v svetovnem pokalu. V oddaji tudi o tem: - Premier Golob od pristojnih organov zahteva transparentnost preiskave smrti Aleša Šutarja - Belorusija v Litvo in Ukrajino izpustila 123 političnih zapornikov - V Prekmurju rešili zaplet zaradi odvoza mleka z odročnejših kmetij

Nekaj časa je bilo zabavno živeti življenje drugega, dokler, dokler se ni od nekod prihulila želja biti to, kar si … Pripoveduje: Damjana Černe. Napisala: Manka Kremenšek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

V Mariboru bomo v družbi pisatelja Toneta Partljiča, ki se je lotil poglobljenega pisanja, v kar dveh knjigah, o življenje Prežihovega Voranca. Prva z naslovom Voranc je že izšla pri založbi Beletrina. Gre za epsko pripoved, spisano po motivih iz življenja koroškega pisatelja Prežihovega Voranca, velikega pisatelja iz nekega drugega časa.

Gostili smo Urško Česnik, psihologinjo in pedagoginjo, ki pri Socialni akademiji vodi delavnico »Učenje iz napak – najhitrejša pot do uspeha«. Spregovorila je o kulturi neobtoževanja in o tem, kako strah pred neuspehom spremeniti v gorivo za rast – doma, pri skupinskih projektih in v odnosih. Razložila je, kako raziskovati lastne “črne skrinjice”, zakaj vodenje bolje deluje z naravnimi in logičnimi posledicami kot s kaznimi ter kako je ranljivost lahko moč, ki krepi zaupanje.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar spoštuje odločitev vlade, ki je kljub njenim zadržkom potrdila kandidate za veleposlanike. Kot je dejala vodja predsedničinega kabineta Ula Tomaduz, je Pirc Musarjeva pomisleke izrazila zaradi transparentnosti. Po njenih besedah so želeli preprečiti morebitne špekulacije, da je predsednica sodelovala v postopkih. Tako se je odzvala na današnje očitke premierja Roberta Goloba, da je javno razpravljanje o kandidatih neprimerno. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Golob v Zasavju pozval k poostrenemu nadzoru nad morebitnim umetnim podaljševanjem čakalnih vrst v zdravstvu. - Po desetletjih prizadevanj odprli poslopje otroške bolnišnice v Šentvidu pri Stični. - Ukrajinski predsednik v Rimu; papež poudaril nujnost dialoga za končanje vojne.

Od danes veljajo vse pravice iz dolgotrajne oskrbe, med drugimi se jim je pridružila pravica do oskrbe v domovih za starejše. Na prostor v njih po starem sistemu čaka skoraj 40 tisoč ljudi. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Slovenija zadnji mesec mandata v Varnostnem svetu začenja drugo predsedovanje temu najmočnejšemu telesu organizacije Združenih narodov - Obrambni ministri Evropske unije, ki je letos Ukrajini dostavila največ orožja od začetka vojne, danes o nadaljnji vojaški pomoči - Začenja se 22-ta Animateka, na kateri bo do konca tedna na ogled 300 animiranih filmov za vse generacije

Ob koncu leta domove krasijo božične zvezde, božični kaktus, marsikje tudi naravno praznično drevo in adventni venček. Nekaj namigov, katere naravne materiale uporabiti za decembrsko okrasitev, ponudimo v petkovem Svetovalnem servisu. K temu pa bomo dodali še najpogostejše težave s prezimovanjem rastlin in tudi skrb za sobne rastline v hladnejših mesecih. Na vprašanja bo odgovarjala doktorica biologije Blanka Ravnjak.

Danes je zadnji dan, ko lahko stanovalci domov za starejše oddajo soglasje za prevedbo v nov sistem dolgotrajne oskrbe. S ponedeljkom namreč začenja veljati pravica do dolgotrajne oskrbe v domovih. Domovi za starejše soglasja oddajajo na vstopno točko na Center za socialno delo Ljubljana, kjer bodo izvedli prevedbo za vseh skoraj 20 tisoč stanovalcev domov. Natančnih podatkov, koliko so jih prejeli, še nimajo, saj soglasja prihajajo ves čas. Menijo pa, da jih je več kot 17 tisoč in da se bo večina odločila za prevedbo v nov sistem. V tega bodo vstopili, ko bodo v domu za starejše podpisali še osebni načrt. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Novi vladni ukrepi zaostrujejo nadzor nad bolniškimi odsotnostmi, morali pa bi se ukvarjati z razlogi zanje, menij sindikati - Premier Golob in nemški kancler Merz na srečanju v Nemčiji za pravičen mir v Ukrajini. - V povezavi s smrtonosnim požarom, ki je zajel sedem stolpnic v Hongkongu, prijeli več ljudi. - Nagrado Maruše Krese za najboljše kratke zgodbe leta na knjižnem sejmu prejela Ana Svetel.

Opolnoči je začel veljati referendumski molk pred jutrišnjim glasovanjem o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Trajal bo do zaprtja volišč jutri ob 19-ih. V tem času je prepovedano nagovarjanje volilk in volilcev. Nekaj jih je sicer glasovalo predčasno, in sicer po podatkih Državne volilne komisije od torka do četrtka 35 tisoč 730, kar je 2,11 odstotka upravičencev. Pobudniki referenduma bodo za uspeh morali doseči zavrnitveni kvorum, ki je približno 340 tisoč glasov. V oddaji tudi o tem: - Državni zbor ob sprejetju več zakonov imenoval nova ministra za pravosodje in notranje zadeve, Andrejo Kokalj in Branka Zlobka. - Ob današnji 100-ti obletnici rojstva Mikija Mustra, enega pionirjev slovenskega stripa, prvič državni dan stripa - Smučarski skakalci začeli sezono z drugim mestom na mešani ekipni tekmi, danes v Lillehamerju še ženska in moška posamična tekma

Pred poslankami in poslanci je danes tretja obravnava zakonodajnega svežnja reforme pravosodja. V zakonodajnem postopku je najbolj razburila novela o sodnem svetu. Z nekaterimi dopolnili naj bi okrnili njegovo neodvisnost, zato je sodni svet napovedal ustavno presojo. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - ZDA in Rusija naj bi pripravljale nov mirovni načrt brez sodelovanja Ukrajine - Začenja se graditev zaščitnih objektov v zaledju Koroške Bele, ki jo ogroža zemeljski plaz - Odbojkarji ACH Volleyja le še korak do uvrstitve v Ligo prvakov

Letošnjo 36. izdajo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe je po dolgem času odprl slovenski film, in sicer Belo se pere na devetdeset režiserja Marka Naberšnika. Posnet je po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj, ki je z režiserjem sodelovala tudi pri pisanju scenarija. Gre za avtoričino osebno zgodbo, ta pa je prepredena z bolečo izgubo bližnjih zaradi bolezni in nesreče, pa s soočanjem s hudo boleznijo v mladosti. Z Markom Naberšnikom, podpisanim pod nekaj največjih slovenskih filmskih uspešnic (med njimi Petelinji zajtrk in Šanghaj), se o njegovem filmu pogovarja Tesa Drev Juh. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.

Voditelji sredozemskih držav so na vrhu v Portorožu med nujnimi ukrepi za okrepitev konkurenčnosti navedli vlaganja v raziskave in tehnologijo. Govorili so tudi o zelenem prehodu, ki je po besedah premierja Roberta Goloba najboljša pot naprej. Kot je dejal, se zavzemajo za prožen pristop po panogah, s posebnim poudarkom na avtomobilski industriji. Francoski predsednik Emmanuel Macron bo v Ljubljani nadaljeval delovni obisk pri nas. Državi krepita sodelovanje predvsem na področju jedrske energije. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Pred poslankami in poslanci obsežen sveženj sodniške zakonodaje - V domovih za starejše hitijo zbirati soglasja stanovalcev za prevedbo v nov sistem dolgotrajne oskrbe - S slovesnim odprtjem se začenja 28-ti Festival slovenskega filma

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

Evropa se mora v luči varnostnih groženj okrepiti obrambno, zaradi trgovinskih napetosti pa tudi gospodarsko, je bilo slišati na srečanju Evropske politične skupnosti v Köbenhavnu. Premier Robert Golob dodaja, da je za majhno in odprto gospodarstvo, kot je Slovenija, to ključno, pri tem pa se moramo znotraj evropske celine bolje povezati. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Izraelska mornarica prestregla ladje mednarodne flotilje Sumud - CSD v Posavju izdal prvo odločbo za dolgotrajno oskrbo na domu - Kmetje opozarjajo na prenizke cene krompirja

Voditelji Evropske unije v Koebenhavnu razpravljajo o sodelovanju na področju varnosti in obrambe. V ospredju sta krepitev obrambe pred brezpilotnimi letalniki in pomoč članicam Unije na vzhodu, ki so najbolj izpostavljene ruskim grožnjam. Premier Robert Golob je dejal, da je Slovenija v tem trenutku varna. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Pravna stroka opozarja, da izrekanje delavcev o izplačilu božičnice ne bi bilo v skladu z zakonodajo. - Dokler ne bo sprejet nov zakon o proračunski porabi, bo več sto tisoč zveznih uslužbencev v Združenih državah na začasnem neplačanem dopustu. - Začelo se je novo študijsko leto, za več kot 15 tisoč bruck in brucev pripravili posebno dobrodošlico v akademski svet.

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov je letošnji prejemnik nagrade vilenica. V utemeljitvi med drugim beremo: "Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem." Z Georgijem Gospodinovim se je pogovarjala Staša Grahek. V oddajo sta vključena odlomka iz kratke zgodbe Georgija Gospodinova z naslovom Slepa Vajša iz knjige In druge zgodbe - v prevodu Boruta Omerzela bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki. Bralec: Jure Franko, ton in montaža: Vito Plavčak. Foto Željko Stevanić, IPF

Vlado Vlaškalić, – ki smo si ga zapomnili po številnih vlogah, še posebej v dveh predstavah, ki sta nastali po adaptaciji Jančarjevih romanov: To noč sem jo videl in v predstavi In ljubezen tudi –, igra eno od glavnih vlog v uprizoritvi Medeja, v režiji enega najvplivnejših evropskih režiserjev Martina Kušeja. Igra je bila najprej premierno predstavljena na Dubrovniških poletnih igrah, v koprodukciji festivala Dubrovačke ljetne igre, HNK Varaždin in Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Mariborska premiera bo 3.oktobra na velikem odru SNG Maribor. Medeja je nastala po besedilih Simona Stona in Henrija Mullerja. Gre za zelo sodobno zgodbo, ki se lahko dogaja tu med nami, hkrati pa zajema vso tragiko grškega mita. Vlado Vlaškalić: "Da bi raziskoval zgolj lik, bi se mi zdelo škoda časa, vsak tekst ti nekaj da. Z vsebino raziskuješ nekaj o sebi ali o družbi, mogoče prej nisi gledal na tak način ali pa nisi tako laboratorijsko pristopil k nekemu fenomenu ali pojavu. Zame je to vedno neka stvar, ki se dogaja v družbi ali pa se je."

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Najboljši paket T-2 in telefon:https://www.t-2.net/cas-je-za-vec-izberite-najboljsi-t-2-paket-telefonFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Upokojenci bodo danes prvič dobili nižje pokojnine zaradi prispevka za dolgotrajno oskrbo. Tega so namreč od začetka julija dolžni plačevati vsi zaposleni, delodajalci in tudi upokojenci. Glede vsega je odprtih še veliko vprašanj, v praksi sistem še ne deluje. Nekaj drugih poudarkov: - Na Dunaju danes protestni shod zaradi nedeljske racije na protifašističnem shodu na avstrijskem Koroškem - Tudi Kanada med državami, ki napovedujejo priznanje Palestine - Radijska nagrada lastovka kratki zgodbi z naslovom Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije

Državni zbor bo na prvi od dveh za danes predvidenih izrednih sej glasoval o več odmevnih zakonih. Med drugim bo odločal o zakonskih predlogih glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, regulacije kratkoročnega oddajanja stanovanj in zaščite živali. Na drugi izredni seji pa bo v ospredju usoda predloga za preklic posvetovalnega referenduma o obrambnih izdatkih. Nekaj drugih poudarkov: - Slovenska vlada med drugim za nezaželena razglasila dva izraelska ministra zaradi njunih genocidnih izjav - S predlogom novega evropskega proračuna - sodeč po prvih odzivih - v glavnem zadovoljna samo Evropska komisija - Nogometaši Kopra in Celja uspešni v predkrogih za uvrstitev na evropska tekmovanja

V središču Beograda se je sinoči končal množični protivladni protest na poziv srbskih študentov. Ti so vladi postavili ultimat glede razpisa volitev, ki pa ga je srbski predsednik Aleksandar Vučić že zavrnil. Kot je dejal eden od protestnikov, so se zbrali, da bi spremenili državo, videli konec vlade ter se odpravili v boj na volišča. Po mirnem shodu je v središču mesta izbruhnilo nekaj incidentov, posredovati je morala policija. Ostali poudarki oddaje: - Parade ponosa v Budimpešti se je po navedbah organizatorjev udeležilo skoraj 200 tisoč ljudi. - V Gazi včeraj ubitih 60 ljudi, od teh več kot 10 otrok. - Slovenska atletska reprezentanca pred današnjim koncem evropskega prvenstva tretja.

Ameriški predsednik Donald Trump je zavrnil poročilo direktorice urada državne varnosti Tulsi Gabbard, v katerem ta trdi, da Iran ne izdeluje jedrskega orožja. Trump domneva, da bo Iran jedrsko orožje pridobil v nekaj tednih ali najpozneje v nekaj mesecih, česar Združene države po njegovih besedah ne smejo dovoliti. V oddaji tudi o tem: - Putin zagrozil z zavzetjem ukrajinskega mesta Sumi - Matej Tonin se ne bo potegoval za nov mandat vodenja NSi. - Najdaljšemu dnevu v letu bo sledila Poletna muzejska noč

Izrael in Iran osmi dan nadaljujeta medsebojno obstreljevanje. Zunanji ministri Nemčije, Francije in Velike Britanije naj bi danes v Ženevi od iranskega kolega Abasa Aragčija skušali pridobiti zavezo Teherana, da bo njegov jedrski program samo civilne narave. Združeni narodi ne bodo sodelovali v pogovorih, bodo pa spremljali srečanje, je napovedal njihov predstavnik Stephane Dujarric. Kot je dejal, so v Svetovni organizaciji prepričani, da je diplomacija edini način za reševanje konfliktov. Nekaj drugih poudarkov: - Stavka v Italiji bo danes ohromila javni promet, sindikati zahtevajo višje plače in boljše delovne razmere. - Socialni partnerji podpirajo spremembe zakonodaje o trgu dela, opozicija bo obstruirala izredno sejo. - Bregove Drave bo zasedel 33-ti festival Lent, ki bo do prihodnje sobote ponudil več kot 280 dogodkov.

Krtek Krt ni bil zadovoljen s svojim življenjem. Nekaj mu je manjkalo. Pripoveduje: Polona Juh. Napisala: Manka Kremenšek. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.