Podcasts about nekaj

Slovenci radi potujemo in ni malo takih, ki se odločijo za potovanje v oddaljene dežele, ki traja več mesecev. Na Prvem pa vam predstavljamo par oz. družino, ki bo potovala kar dobrih enajst mesecev in v tem času obiskala štiri celine. Nekaj dni pred odhodom je z Gregorjem in Olivero Rosulnik, staršema 9-letnega Luke in 4-letne Klare, klepetala Andreja Čokl. Družini Rosulnik lahko na poti po svetu sledite na Instagramu, Facebooku, YouTube-u, TikToku in LinkedInu. 

Čebelarstvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Prve zapise o dajatvah v obliki panjev zasledimo v urbarjih iz 13. stoletja. Čebelnjake v podobi hišk je v Slavi Vojvodine Kranjske omenil Janez Vajkard Valvasor. Temelje modernega čebelarstva pa je s svojim čebelarskim znanjem in inovacijami v 18. stoletju postavil Anton Janša - cesarica Marija Terezija ga je imenovala za prvega državnega učitelja čebelarstva na Dunaju. Zato ni nenavadno, da je bila prav Slovenija pobudnica za razglasitev svetovnega dneva čebel, ki ga praznujemo 20. maja, prav na dan rojstva Antona Janše. Inovativne pristope v čebelarjenju, s pomočjo pametnih panjev in posebnih spletnih aplikacij, razvijajo tudi partnerji v čezmejnem projektu Bee2gether. Nekaj takšnih panjev imajo tudi v Vipavski dolini. Bogdan Bóne svoje čebelarsko znanje predaja učencem na Osnovi šoli Dobravlje. Preden odpre panj, si vsi nadenemo čebelarske klobuke, sam pa si roke namaže z eteričnim oljem timijana: "Timijan jim smrdi." Čebelarski krožek na šoli v Dobravljah poteka vse od leta 1976. Kar nekaj učencev se je za ta predmet odločilo zaradi družinske povezanosti s čebelami. Na šoli so dobro založeni s čebelarsko opremo, lani so v okviru kohezijskega projekta Bee2gether prejeli tudi poseben pametni panj. Pametni panj je opremljen s senzorji, ki zaznavajo težo, število preletov čebel, odstotek vlage ter temperaturo okolja in temperaturo v panju. Ti podatki so potem vidni v aplikaciji v realnem času, možen je pa tudi statistični pregled za neko želeno časovno obdobje, tako lahko čebelar spremlja stanje svojega panja. Aplikacija pa omogoča še eno pomembno možnost, in sicer da čebelarja obvešča ob kakšnih izrednih dogodkih. Na primer: če pade teža v panju pod določeno mejo ali če temperatura v panju naraste, dobi čebelar obvestilo, da se v panju dogaja nekaj sumljivega. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

V turistični oddaji smo se najprej ustavili v Hiši najstarejše trte na svetu; pred nekaj meseci je zaživela v prenovljeni podobi, pri njeni preobleki pa je sodelovala tudi mariborska Umetnostna galerija. Nekaj minut smo namenili še zelenemu turizmu in prisluhnili potopisnemu klepetu; s poliglotsko pevko in popotnico potujemo po Avstraliji.

Partizanska tiskarna ni delovala nezakonito, ampak podtalno. Beseda atentat izhaja iz francoske attentat, ta pa iz latinskega attentare, tj. poizkusiti. Zapis poskus atentata je zato napačen. To sta le dva primera, ki kažeta, kako jezikovno občutljivo je občinstvo vsebin RTV Slovenija. Nekaj pripomb in odzivov bomo pregledali z Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Marico Uršič Zupan (Foto: Aleksander Čobec).

Nekaj dni pred 22.majem - Mednarodnem dnevu biodiverzitete - so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije predstavili študijo o t.im. »pravih hrčkih« na severni polobli (znanstveno ime: cricetinae), eni najstarejših poddružin hrčkov. Gre za knjigo z naslovom »True Hamsters of the Palaearctic Region«, soavtor je dr. Georgy I. Shenbrot iz Univerze Ben Gurion v Izraelu, drugi soavtor pa je sogovornik v oddaji prof. dr. Boris Kryštufek, tudi dolgoletni kustos v tem muzeju. V pogovoru je pojasnil, zakaj prav hrčki in zakaj je potrebno za poznavanje stanja biodiverzitete občasno opraviti njeno revizijo zato, da bolje razumemo vsaj drobec sprememb med številnimi živalskimi vrstami na planetu. Knjiga je rezultat dolgoletnih raziskav na terenu in v prirodoslovnih muzejih predvsem severne poloble. Avtorja sta opravila revizijo teh glodalcev v pasu zmerne in polarne Evrazije in severne Afrike, kjer povečini živijo te živali. FOTO: Naslovnica študije o pravih hrčkih, ki je izšla pri založbi Univerze v Mariboru VIR: Goran Tenze, Program Ars

Avstrija je rešila evropsko srce in dušo. Takšni so bili na družbenih omrežjih odzivi na zmago avstrijskega predstavnika na sobotnem tekmovanju za pesem evrovizije. Za las je namreč prehitel izraelsko predstavnico. Istega dne so iz Gaze prihajala sporočila o lakoti in trpljenju civilnega prebivalstva v še eni od izraelskih ofenziv. Nekaj dni kasneje je prva voditeljica ene od evropskih držav v evropskem parlamentu izrekla besedo genocid. To je bila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Kdo bo reševal evropska srca in duše, če se tako težko dogovorimo, kaj je prav in kaj narobe?

Benečija žaluje. Včeraj je v 85-tem letu starosti umrl msgr. dr. Marino Qualizza, duhovnik, profesor in do zadnjega odgovorni urednik polmesečnika Dom. Pred dobrima dvema tednoma je umrl tudi njegov vrstnik Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji, publicist in zbiralec narodnega blaga. Oba sta bila v duhovnika posvečena pred 60-imi leti. V zadnjem mesecu sta tako Benečija in slovenski narod izgubila zadnja čedermaca, stebra slovenstva, vere in kulture. Qualizza je bil od leta 1970 do leta 2014 profesor dogmatike v videmskem semenišču in na inštitutu verskih znanosti, ki ga je leta 1986 ustanovil in bil kar 25 let dekan. Napisal je več deset knjig s teološko vsebino. Nekaj let je bil župnik stolne cerkve v Vidmu. Vedno je skrbel za pravice Slovencev videmske pokrajine in pomagal pri slovenskih organizacijah. Msgr. Marino Qualizza je 37 let, do lanskega poletja, ob nedeljah daroval svete maše v slovenskem jezku v Dreki tik ob meji s Slovenijo. Ob sobotah je od pomladi 2013 daroval sveto mašo po slovensko v Špetru. To je bila velika prelomnica - je povedal za oddajo Naš gost, leta 2014. Qualizza se je zavzemal za dvojezičen verouk v Benečiji, ki se je začel leta 2017. Pogreb msgr. Qualizze bo v ponedeljek, 26. maja, ob 15. uri v špeterski župnijski cerkvi. Pokopali ga bodo pri Svetem Lenartu v Podutani. V globoki žalosti ob smrti msgr. Marina Qualizze so se organizatorji jutrišnjega dogodka, namenjenega poimenovanju ulice po Lambertu Ehrlichu v Žabnicah, odločili, da slovesnost prestavijo na kasnejši datum, ki ga bodo še sporočili. V spomin na msgr. Marina Qualizzo bo jutri ob 11.00 v cerkvi svetega Egidija v Žabnicah sveta maša.

Število smrtnih žrtev današnjih izraelskih napadov na Gazo se je povečalo na 61, poročajo palestinski zdravstveni viri. Palestinsko ministrstvo za zdravje je potrdilo, da je v zadnjih nekaj dneh zaradi lakote umrlo 29 ljudi, večina otrok in starejših. Svetovni program za hrano je sporočil, da peščica pekarn v osrednji in južni Gazi vnovič peče kruh, potem ko je v enklavo prišlo nekaj pomoči. Da je prva pomoč po več tednih izraelske blokade dosegla prebivalce enklave, je sporočil tudi Mednarodni odbor Rdečega križa. Nasprotno medtem trdi palestinski Rdeči polmesec.

V Slovenskem mladinskem gledališču je bila premiera nove predstave Inkubator režiserja Oliverja Frljića, enega najprodornejših evropskih gledaliških ustvarjalcev. Naslov, simbol ter osrednji scenski element predstave – inkubator – je metafora za vrzeli v naši kolektivni človečnosti in za paradokse civilizacije. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Režija: Oliver Frljić Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti Besedilo: ustvarjalke_ci predstave Premiera: 16. 5. 2025 Zasedba Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis Ustvarjalci Dramaturgija: Goran Injac Scenografija: Igor Pauška Kostumografija: Slavica Janošević Asistent režije: Bor Ravbar Asistent scenografije: Demijan Pintarič Svetovanje za gib: Dragana Alfirević Oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj Izbor glasbe: Oliver Frljić Oblikovanje zvoka: Sven Horvat Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Na fotografiji: Lina Akif, Matej Recer, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Daša Doberšek, Vito Weis, Draga Potočnjak Foto: Matej Povše https://mladinsko.com/sl/program/214/inkubator/

“Saj bi odpustil pa ne morem.” “Saj sem mu odpustil, toda pozabiti ne morem.” “Vse sem mu odpustila, toda ne morem ga videti.”Lahko bi nadaljevali s podobnimi izjavami ljudi, ki so bili v življenju hudo prizadeti ponižani, razočarani. Nič lažje ni storilcem, ki jih mučijo težki spomini zaradi hudih prestopkov, na katere ne morejo pozabiti. Nekaj nasvetov, kako odpustiti v tokratni oddaji Sol in luč v kateri smo prebrali nekaj odlomkov iz istoimenske knjige, Kako odpustiti. Izšla je pri založbi Ognjišče.

Indija in Pakistan sta se po 4-dnevnem zaostrovanju napetosti in medsebojnem obstreljevanju vojaških ciljev dogovorila za popolno in takojšnje premirje. V pogajanjih so posredovale Združene države Amerike, predsednik Donald Trump pa je čestital obema državama in poudaril, da sta prevladala pamet in razum. V oddaji tudi o tem: - Koalicija voljnih držav za 30-dnevno popolno ustavitev ognja v Ukrajini; če bi Rusija zavrnila, grozi z novimi sankcijami - V okviru Evropske prestolnice kulture premierno predavajali film o otroštvu med drugo svetovno vojno Ne pozabi me - Primož Roglič prevzel skupno vodstvo na italijanskem kolesarskem Giru

Podajamo se v Bruselj in prek radijskih valov gostimo učiteljico slovenskega jezika in kulture Petro Jan Likar, ki v belgijski prestolnici vodi tudi bralni klub in je zelo dobro povezana tudi s tamkajšnjo slovensko skupnostjo. Nekaj več izveste tudi o tem, kako negujejo slovenski jezik rojaki v Vojvodini, na kratko se ustavljamo na 11. Dnevih slovenskega filma v Beogradu, seznanjamo pa vas tudi z živahnim dogajanjem v slovenski skupnosti v Clevelandu, kjer so pred kratkim pripravili tradicionalni Festival diatonične harmonike.

Se vam je že zgodilo, da se vam je v določenem trenutku, ob odločitvi, delu, ustvarjanju, odnosu z ljudmi, pojavil nek notranji občutek, slutnja, da nekaj naredite oziroma veste, čeprav si niste znali pojasniti, od kod? Poslušalko Možganov na dlani je zanimalo, kaj ima intuicija z našimi možgani. Mojca Delač je v radijski studio povabila nevrologa prof. dr. Zvezdana Pirtoška, ki nam je z veseljem priskočil na pomoč pri odgovorih. In kot boste slišali, so ti bili še do nedavnega zagonetka tudi za strokovnjake.

»Za sodobnike je bil izobražena, etična in ognjevita osebnost, nadarjen avtor in režiser, sijajen sogovornik in govornik. Za prihodnje rodove bo na žalost ostal samo del vsega tega, bodisi v pisni obliki (drama), bodisi v videozapisih (uprizoritve, ki jih je režiral), spomini njegovih sodobnikov in študentov pa bodo čedalje bolj bledeli.« Tako je v svojem prispevku v monografiji Dušan Jovanović zapisala Aleksandra Jovičević. Nekaj več odlomkom iz omenjene monografije, ki smo jo podrobneje predstavili v prejšnji, pa lahko prisluhnete v tokratni oddaji. Monografijo Dušan Jovanović je leta 2025 izdal Slovenski gledališki inštitut, uredila jo je dr. Diana Koloini. Vabimo vas k poslušanju!

Kadar trpljenje in žalost ne smeta več imeti deleža pri življenju, se na to odzovemo z depresijo,« je v svojo knjigo z naslovom Poti skozi depresijo zapisal avtor, p Anselm Grün. Nekaj odlomkov smo prebrali v ponovitvi tokratne oddaje.

Če v gneči na cesti policisti z modrimi lučmi utirajo pot rešilcu, ki drvi iz ozadja, oglušujoča sirena trga našo notranjost in nam vsiljuje vprašanje, kaj bi bilo, če bi tisti hip iz zmečkanega vozila reševali prav nas. Prestrašeni preverjamo, ali bodo koga odpeljali na urgenco, ne upamo pa si niti pomisliti na to, da bi lahko koga prekrili in čakali na temni kombi. Nekaj trenutkov potem z olajšanjem rečemo: Hvala Bogu – samo nekaj sekund nas je ločilo od trka, ki bi lahko za vedno spremenil naše življenja. Pogovor s sopotnikom nas po nekaj kilometrih pomiri; ultimativno vprašanje – ali življenje ali smrt – zbledi, zavest pa ga potisne nekam v ozadje. Čisto drugače pa vstopimo v dramo življenja in smrti v velikem tednu, ko od velikega četrtka do velikonočnega jutra v skrivnostnem ritmu hodimo z Jezusom od dvorane zadnje večerje do Pilatove sodne palače in nato po Vii Dolorosi do Kalvarije. Pogled na križanega Kristusa nas gane in v nas prebudi sočutje. A veliko hujše je to, kar sledi: kaj, če je s smrtjo vsega konec, pa naj jo doživimo na cesti, na križu ali na bolniški postelji? Misleci se že od nekdaj te ultimativne teme lotevajo tudi drugače: z intelektualno distanco, vendar se ta ravnodušni pristop nikomur popolnoma ne posreči. Tako je bilo tudi s Ciceronom, rimskim državnikom in filozofom, ki se je v Tuskulu, nedaleč od Rima, v letu, preden so ga privrženci konzula Antonija obglavili, posvetil poglobljenemu premisleku o staranju in smrti. Razčlenil je štiri razloge, zaradi katerih je starost nesrečno obdobje. Najprej zato, ker nam onemogoči dejavnosti, ki so nam bile v najboljših letih v zadovoljstvo. Ko obnemoremo, nas mladi odrinejo in pozabijo na nas. Drugi razlog starostnih težav je oslabljeno telo, ki vse dela počasi in okorno. Starost, dodaja Ciceron, nas prikrajša za uživanje telesnih radosti in naslad. Tej tretji težavi, povezani s starostjo, sledi še četrta, strah zaradi bližine smrti. Zadnja tri leta je Ciceronov način razmišljanja zamenjala negotovost, kaj bo iz nas naredila umetna inteligenca. Lahko namreč postanemo stroj, v katerega bo nekdo vsadil spomine, in bi se kot človek-stroj lahko smejali in jokali ter živeli v misli, da smo še vedno ista oseba. Najhuje pri tem je, ker danes nihče ne ve, kaj se bo res zgodilo. Danes, na belo nedeljo, ko se v evangeliju srečujemo s sv. Tomažem, ki je dvomil o Jezusovem vstajenju, je vsaj zame zelo prepričljiv njegov preobrat iz dvoma in otrplosti v vero, ki mu je podelila odgovor, da je pomirjen rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Omahljivec Tomaž je postal pričevalec.

Pomurje je tradicionalno veljalo za regijo z največjo brezposelnostjo v Sloveniji. V zadnjih letih brezposelnost upada, povečuje pa se tudi zanimanje za deficitarne poklice in poklicne programe srednjih šol.Na Srednji poklicni in tehniški šoli Murska Sobota smo govorili z dijaki in ravnateljem, stanje na trgu dela v Pomurju pa nam je predstavila vodja Območne službe Zavoda za zaposlovanje Murska Sobota Stanislava Perčič. »Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.«

Nove droge, novi izziviV Sloveniji se je letos v vzorcu heroina pojavil izjemno nevaren sintetični opioid fentanil, ki je 50-krat močnejši od heroina in zato vzrok za predoziranja in smrti. Strah pred fentanilom v Evropski uniji je velik, v Združenih državah Amerike in v Kanadi je namreč povzročil hudo zdravstveno krizo. Kako smo na pojav te smrtonosne droge pripravljeni v Sloveniji, kakšne so še druge nove psihoaktivne snovi pri nas ter kdo in kje danes uporablja tako nove kot stare psihoaktivne snovi? Odgovore na ta vprašanja in opis primerov zastrupitev, obravnave bolnikov in toksikološko analizo novih psihoaktivnih snovi je ponudil posvet z naslovom Nove droge, novi izzivi, Toksikologija 2025, ki sta ga organizirala Sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva in Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Nekaj zanimivih poudarkov boste slišali v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Ruski napad na ukrajinsko mesto Sumi, v katerem je bilo ubitih več kot 30 ljudi, je med evropskimi zunanjimi ministri v Luksemburgu sprožil pozive k okrepitvi pomoči Ukrajini. Da je to prava poteza, meni tudi vodja evropske diplomacije Kaja Kallas. Kot dodaja, je treba pritisniti na Rusijo, da bo ustavila to vojno. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Japonska v korak s svetom kljub tradicionalno pacifistični drži stopa s krepitvijo vojaške in vesoljske industrije. - Ljubljanski UKC v svetovnem vrhu robotske kirurgije, ki bolnikom omogoča manj tvegane in manj invazivne posege. - Jezuitski red se je zaradi prepočasnega odzivanja na pritožbe opravičil domnevnim žrtvam zlorab Marka Rupnika.

Po 200 letih je izšla Rokopisna zbirka slovenskih krajevnih imen iz Metelkove zapuščine. Popis, ki je nastal na pobudo jezikoslovca Franca Metelka, daje zanimiv vpogled v žive oblike slovenskih krajevnih imen iz časa pred njihovim poknjiženjem. Nekaj jih bomo pregledali v pogovoru s Silvom Torkarjem, avtorjem monografije.

Aaron Arnold je Američan, ki si je že od svojega prvega obiska v Evropi leta 2017 želel živeti na stari celini. Lani je svojo željo uresničil in prišel v Ljubljano. Od septembra 2024 je tako magistrski študent ljubljanske ekonomske fakultete. Nad življenjem pri nas je navdušen, kar deli tudi s tistimi, ki zaidejo na njegov Youtube kanal Life with Aaron Arnold. Nekaj njegovih vtisov s polletnega bivanja pri nas je v mikrofon ujela Andreja Gradišar.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

Tokrat ste lahko slišali, kako politične pritiske, ki se lomijo na kmečkih hrbtih, vidi Hanzi Mikl, ki je bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Avstrijske Koroške. Nekaj nasvetov pred setvijo koruze pa je pripravil mag. Jože Mohar.

V Mestnem gledališču ljubljanskem so pripravili zadnjo premiero sezone na velikem odru. Barbara Hieng Samobor je prevedla, priredila in režirala leta 2012 napisano besedilo nemškega avtorja Lutza Hübnerja Vila blok Evropa. Nekaj vtisov po premieri je zbrala Staša Grahek. Richtfest, 2012 Komična drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 1. april 2025 Prevajalka, avtorica priredbe in režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Val Fürst Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Tina Potočnik Vrhovnik, Joseph Nzobandora – Jose, Bernarda Oman, Boris Ostan, Karin Komljanec, Tomo Tomšič, Klara Kuk, Matevž Sluga, Matic Lukšič, Lara Wolf k. g. Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/vila-blok-evropa/ Od leve: Matic Lukšič, Tina Potočnik Vrhovnik, Joseph Nzobandora – Jose, Boris Ostan, Matevž Sluga, Klara Kuk, Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Karin Komljanec, Tomo Tomšič, Bernarda Oman

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Ne le stoletja, temveč kar tisočletja fermentirani izdelki bogatijo našo prehrano. Od kvašenega testa, alkoholnih pijač, kot sta vino in pivo, do kisa. Danes te drobnožive organizme, ki spreminjajo okus, aromo in vonj hrane dodobra poznamo - gre namreč za kvasovke. Nekaj tako vsakdanjega, kot je kuhinjski kvas, je predmet kopice raziskav, ki jih izvajajo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Še več, z najnovejšimi biotehnološkimi metodami kvasovk ne le proučujejo, temveč tudi spreminjajo njihove lastnosti. Kako lastnosti samih kvasovk vplivajo na senzoriko živilskega izdelka? Ali lahko s spremenjenimi kvasovkami proizvedemo recimo brezglutensko pivo? Zakaj je pravzaprav kvasovke možno uporabiti na toliko različnih načinov? V laboratoriju evolucijo kvasovk poustvarja tokratna gostja Podob znanja dr. Neža  Čadež, izredna profesorica na oddelku za živilstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg tega nam bo pomagala odgovoriti tudi, kje najti biotehnološko zanimive kvasovke, kako jih je človek pravzaprav udomačil in ali drži, da so kvasovke mojstrice vseh mojstrov.

Dolgoletni župnik v Globasnici na avstrijskem Koroškem Peter Sticker je pred dnevi odšel v večnost. Danes je ležal v domačem kraju, v podružnični cerkvi v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu, od jutri se bo možno od njega posloviti v župnijski cerkvi v Globasnici, kjer bo v soboto tudi pogrebna slovesnost. Peter Sticker je bil v duhovnika posvečen leta 1966. Deloval je v Pliberku, v Šmihelu nad Pliberkom, v Dobrli vasi, na Pečnici, v Šmiklavžu ob Dravi, Globasnici in Štebnu. Nekaj let je bil tudi dekan Dobrle vasi. Zaradi njegove raznolike dejavnosti je bil imenovan za škofijskega duhovniškega svetnika in za škofijskega konsistorialnega svetnika. Ker je bil še kot dojenček z družino pregnan v nemška taborišča, je vedno čutil naklonjenost do ljudi v tovrstnih stiskah. Med drugim je med begunsko krizo sprejel v župnišče družino iz Iraka.

Praslovan ni le naslov ene najbolj znanih skladb Zorana Predina, temveč je tudi naslov novega dokumentarnega filma režiserja Slobodana Maksimovića o ustvarjalni in življenjski poti glasbenika, ki se je pri svojem delu vztrajno opiral na uporniški potencial umetnosti. Film s številnimi posnetki koncertov, dogodkov in drugega gradiva prikaže lok razvoja glasbe Zorana Predina v zadnjih več kot štirih desetletjih – ob njegovi karieri pa tudi spremembe v družbeno-političnem ozračju našega prostora in nekdanje skupne države Jugoslavije. Predinovo ustvarjalno pot prikaže kronološko – od njegovih začetkov ukvarjanja z glasbo v Mariboru do obdobja z novovalovsko skupino Lačni Franz, s katero je pustil pečat na širši jugoslovanski rokovski glasbeni sceni. Film se potem posveti poznejšim Predinovim obdobjem, v katerih je raziskoval različne glasbene zvrsti in sodeloval z glasbeniki, kot je na primer Arsen Dedić. Praslovan je bil premierno prikazan avgusta na Sarajevskem filmskem festivalu, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel nagrado občinstva, preden je prišel na redni spored slovenskih kinematografov, pa se je zavrtel tudi na 27. Festivalu dokumentarnega filma. Z Zoranom Predinom in Slobodanom Maksimovićem se pogovarja Tesa Drev Juh.

⏰ Ofsaaaaajd! In to tradicionalno reprezentančni. Včasih skoraj pozabiš, da smo prav z reprezentanco začeli. In zdaj je Slovenija o(b)stala v B rangu lige narodov! Zakaj, kako, s kom? Nočemo ali nimamo kril? Bo to dovolj, premalo, ravno prav za mundial? Zakaj je na spisek zdaj lažje priti v pravem času, še vedno pa ne v prvo ekipo? In veeeeeliko o Janu Oblaku. Pa Šešku. Kaj ja in kaj ne.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.

Izraelska vojska med nadaljevanjem napadov na Gazo znova obstreljuje tudi jug Libanona, od koder so zjutraj na sever judovske države poletele rakete. Hezbolah trdi, da jih ni izstrelil. Libanonska vlada, ki jo izraelska opominja, da je odgovorna za uveljavljanje sporazuma o premirju s šiitskim gibanjem, medtem svari pred vnovičnim izbruhom vojne. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Rahljanje meril za izbiro prvega policista ob hkratnem onemogočanju kandidature dveh nekdanjih - Končuje se kampanja za preprečevanje medvrstniškega nasilja - Potapljači na Lentu iz Drave potegnili 200 kilogramov odpadkov

Slovenski skakalci proti koncu zimske sezone še naprej nadaljujejo z izjemnimi predstavami. Na najvišjo stopničko se je v Lahtiju zavihtel Anže Lanišek, ki je močno vodil že po prvi seriji, po drugi pa ubranil vodstvo pred Avstrijcem Stefanom Kraftom. Spektakularno predstavo je prikazal tudi kolesarski as Tadej Pogačar, ki je dolgo dirko do Sanrema po ciljnem sprintu končal na 3. mestu. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Izraelske sile po ofenzivi na Gazo obnovile tudi napade na jug Libanona - Turški opozicijski voditelj Imamoglu na zaslišanju zavrnil obtožbe - Ob bližajočem se koncu kurilne sezone pri nas v zraku vse manj škodljivih delcev

Prodajalci in kupci, ki prodajajo blago prek spletnih oglasnikov in tudi kar tako prek družbenih omrežij so lahko tudi goljufi. Svoje samo za ta namen ustvarjene spletne profile lahko po goljufiji preprosto izbrišejo in tako izbrišejo vse sledi za seboj. Tako je prejšnji teden Ptujčanka, ki je prodajala kos pohištva, zaupala neznanki, ki ga je želela kupiti in ji je posredovala obrazec, v katerega je vpisala občutljive podatke o svoji plačilni kartici, da bi ji lahko nakazala kupnino. Seveda ji je odtujila denar z bančnega računa in izginila s spletnega vesolja. Nekaj podobnega se je zgodilo Mariborčanu, ki je hotel kupiti orodje, ga plačal in po pošti prejel ničvreden paket. Kljub temu so spletni oglasniki in neposredni nakupi od priložnostnih prodajalcev lahko varni, če se zavedamo pravil, ki se jih je pri tem početju treba držati. O tem v novi epizodi serije oddaj Spletne prevare. Cirila Štuber se je pogovarjala z Jasmino Mešić iz SI-CERT-a. foto: Gerd Altmann, Pixabay

Doktrina šoka, vladanje z motorno žago, kaos. Tako v zadnjih tednih opisujejo preobrat v politiki Združenih držav Amerike. Nekaj pravil krasnega novega sveta že poznamo. Odločitve sprejema vladar, njegovi sorodniki, poslovni partnerji in zavezniki. Ekonomska moč države šteje, a brez jedrskih konic v skladišču težko dobi prostor za mizo odločevalcev. Nevladne organizacije, kritični mediji in civilna družba so nepotrebni in škodljivi. V takšni novi realnosti se stopnjuje predvolilni boj v Sloveniji. Za zdaj se odvija predvsem med strankami enake politične barve.

Med 12. in 19. marcem se bo v Ljubljani odvila 27. izdaja Festivala dokumentarnega filma – med drugimi bosta na ogled novi film Raduja Judeja o Romuniji v času tranzicije, posnet s pomočjo reklamnih spotov iz tistega časa, pa Edina zemlja, prejemnik oskarja za najboljši dokumentarec. Letošnjim oskarjem se v oddaji tudi sicer posvečamo. Poleg tega razmišljamo o novem mladinskem filmu Urške Djukić Kaj ti je deklica, pa o zgodovinski drami Peti september, ki tematizira incident med poletnimi olimpijskimi igrami v Münchnu leta 1972, ko so teroristi zajeli izraelske športnike.

Povod za tokratni pogovor je bila kratka zgodba z natečaja, o katerem smo v naši oddaji že govorili: gre za natečaj Mestne knjižnice v Ljubljani v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, namenjen starejšim od 60 let. To so Zgodbe mojega kraja, lani so nosile podnaslov Prva ljubezen. Gospod Jože Brenčič z Vrhnike izredno rad piše in ga književnost zelo zanima. Poklicna pot ga je zanesla drugam, upokojitev pa je prinesla več časa za pisanje. Gospoda Jožeta Brenčiča je obiskala Lucija Fatur.

Digitalne platforme so predmet številnih analiz, ki poskušajo razložiti, kako delujejo in kakšne so posledice tega delovanja. Algoritmi družbenih medijev določene vsebine naredijo vidnejše, druge pa nevidne. Od nekdaj že velja, da komunikatorja ne plačaš le za to, da kaj pove, ampak tudi, da ostane tiho. O čem molčijo tehnofevdalci, kako nas spreminja ekonomija pozornosti in v katero smer se obrača družba? Nekaj odgovor v tokratni oddaji Intelekta. Si programska posodobitev? Digitalizacija dela in življenja

V Los Angelesu so v znamenitem gledališču Dolby sedemindevetdesetič podelili filmske nagrade oskar. Zmagovalec je neodvisni film Anora, kar vnovič potrjuje, da so nominacije eno, zlati kipci pa nekaj drugega. V tokratnem Studiu ob 17.00 o zmagovalcih in poražencih, predvsem pa o letošnjih filmih. Gostje: Robert Kuret, filmski kritik; Muanis Sinanović, filmski kritik; Tesa Drev Juh, filmska kritičarka.

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Nekaj lahko diši in je tudi zdravilno, no, vsaj blagodejno. Vonj ima to moč, sploh takrat, ko gre za naravna eterična olja in hidrolate, ki se za izboljšanje počutja pravzaprav uporabljajo že tisočletja. Kako lahko z aromaterapijo uravnavamo svoja čustva, izboljšamo zdravje in ustvarimo razpoloženje, ki nas podpira pri opravilih vsakdana in čutenju sebe? V torkovem Svetovalnem servisu bo na vaša vprašanja odgovarjala certificirana aromaterapevtka Nina Medved iz Magnolije. Pišite nam na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, zapišite sporočilo na spletno stran Prvega ali pokličite med oddajo.

Ameriški predsednik Donald Trump je uresničil napovedi o ukrepanju za okrepitev domačega gospodarstva. Sinoči je tako podpisal dokumente, s katerimi Združene države uvajajo 25-odstotne carine na uvoz jekla in aluminija. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Evropska unija bo na vrhu v Parizu predstavila novo strategijo razvoja umetne inteligence - Občinski organizaciji na nasprotnih bregovih glede podpore spremembam financiranja občin - Na bencinskih servisih zunaj avtocest bencin od polnoči cenejši za cent in pol na liter, dizel za dobre tri cente

V kinematografe je prišel slovenski mladinski film Čao Bela režiserja Janija Severja, film Bob Dylan: Popolni neznanec se osredotoča na prva poglavja kariere verjetno najslavnejšega kantavtorja v zgodovini, Balada o Limonovu pa je presenetljivo nekritičen portret kontroverznega ruskega pisatelja in politika Eduarda Limonova. Poleg tega je v teku Tržaški filmski festival in razglasili so nominirance za letošnje oskarje.

Konec leta je pravi čas za razglasitev najrazličnejših dogodkov, oseb, besed in ostalih elementov, ki so nas zabavali v letu 2024. In prav na silvestrski večer ima naša skromna oddaja čast, da zaključi projekt, ki je tekel vse leto. Gre za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli." V času, ko so nam vsi dogodki, osebe in dejanja na očeh, pozabljamo na dogodke, trenutke in osebe, ki so nevidni. In so nerodni, se pravi takšni, ki nas spravljajo v zadrego. Oziroma bi nas spravljali v zadrego če bi jih videli, ker pa smo o njih samo slišali in si njihov potek samo predstavljamo v domišljiji, je zadrega nekaj manjša. Akcija je potekala vse leto. Najprej smo v uredništvu, ki je oblikovalo strokovno komisijo enega, izbirali nerodne dogodke, ki jih nismo videli posameznega meseca, nato pa še končnega zmagovalca, ki ga bomo slavnostno razglasili v nocojšnji oddaji. Konkurenca je bila res velika, nerodni dogodki, ki jih nismo videli, je bilo recimo ljubkovanje nutrij na bregu Ljubljanice najvišjih predstavnikov države, pa izbiranje kandidata za evropske volitve gibanja Svoboda, pa vzdušje na avtobusu, ki pelje protestnike pred celjsko sodišče in podobno. A zmagovalec je lahko le eden, zato smo v uredništvu kot nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, izbrali zaposlene centra za zaščito in varovanje v savni.Pojasnimo svojo izbiro. Ko so v medijih uničili policiste, zaposlene na »centru za zaščito in varovanje«, so jim očitali graditev savne in nakup razkošnih oblek. Resnici na ljubo, je bilo tudi pomerjanje Armanija diplomantov tacenske ustanove eden izmed kandidatov za nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, a ker ne moreta biti dva z istega področja, smo se odločili za savno.Torej: Policisti, ki se savnajo, preden gredo varovat pomembne politike, državnike, visoke uradnike ali pač zaščitene priče, so odnesli laskavi naslov za "Neroden dogodek leta, ki ga nismo videli 2024". Najprej k neupravičenim kritikam. Mediji, ki so uslužbencem centra za zaščito in varovanje očitali savno in savnanje, vedo zelo malo o zaščiti in varovanju. Po raziskavah s področja varnostnih ved, pa tudi iz dolgoletne policijske in varnostne prakse, savnanje v službenem času občutno izboljša varovanje in s tem varnost varovane osebe. Še več; v službah za varovanje po svetu gredo še korak dlje. Kot je znano, je ena najbolj naprednih takšnih služb ameriški Secret service, ki skrbi za varovanje ameriškega predsednika in drugih visokih predstavnikov vodilne svetovne demokracije. V njihovem štabu ne le da imajo savno … Kje pa! Agentom je na voljo celoten wellness s turško in finsko savno, z jacuzzijem, Kneippovo kopeljo, kot so razkrili nedavni podatki žvižgačev, pa ameriški agentje vsak teden, nujno pa pred predsedniško potjo v tujino, opravijo celotno manikuro in pedikuro, nekateri agenti pa tudi depilacijo bikinija. Savna je logično zelo priljubljena med organi varovanja na severu Evrope, ruski varnostniki pa se krepčajo tako, da se najprej savnajo, potem bičajo z brezovimi vejami, na koncu pa skačejo v luknje, urezane v led, najraje na reki Volgi. Wellness in varovanje politikov tako že dolgo hodita z rokov roki in mediji, ki so se obregnili ob to dejstvo, so le še enkrat več pokazali, da ali ne sledijo, ali pa ne poznajo sodobnih trendov v varnostni panogi. Ampak nagrada za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli" ne gre uslužbencem centra za varovanje in zaščito samo zaradi dejstva, da goli sedijo v finski savni in se pomenkujejo o izzivih delovnega dne. Ravno nasprotno. Nagrado smo namenili tej ustanovi zaradi žalostnega dejstva, da so savno zaprli. Da, prav ste slišali. Temeljni element wellnesa, ki povsod po svetu zagotavlja varnost najvidnejših politikov, so v našem centru zaprli. Ker gre za dogodek, ki ga nismo videli, seveda ne vemo, čemu so savno zaprli in javnost lahko le ugiba. Nekaj zlobnih jezikov natolcuje, da so se prišle savnat tudi uslužbenke, kar je povzročilo kar nekaj trdih besed in dvignjenih prstov med moškimi uslužbenci, drugo, spet natolcevanje, pa je, da so uslužbenci v službeno savno vodili nepooblaščene osebe, pač po analogiji, da so tudi službene avtomobile uporabljali za zasebne vožnje. Težko bi v naši redakciji podelili nagrado, če ne bi prišli stvari do dna in tako kot prvi javnosti sporočamo, čemu je bila savna v "centru za zaščito in varovanje" zaprta, s tem pa občutno poslabšana varnost varovanih oseb. Tako je bila v nevarnost spravljena državna tožilka, prekupčevalec mamil in bog ve, da se tudi predsednik vlade in predsednica države nista počutila pretirano varno v svoji koži.Torej, spor se je začel, ko so po dolgih letih uporabe evkaliptusovega vonja, ki je kot eterično olje v službenih savnah predpisan v zakonu o policiji, začeli neznani elementi uporabljati vonj sivke. Nekaj časa so uslužbenci poskusili storilca odkriti, ko jim to ni uspelo, so se začela obtoževanja in nagajanja, ki so šla vse do notranjega ministra. Ta je imel na mizi interpelacijo in zato izbiri eteričnega olja za službeno savno ni posvetil dovolj premisleka in je neodgovorno odpisal, da naj vsak uslužbenec uporablja eterično olje, ki mu paše, kar je pripeljalo do kaosa, razpada sistema, skorajšnjega razpada centra samega in posledično do že prej opisane poslabšane varnosti in šlampastega varovanja najpomembnejših predstavnikov naše države.Zdaj ko vemo, kaj se je skrivalo in se še vedno skriva za nagrado za "nerodni dogodek leta 2024, ki ga nismo videli", upamo, da se boste strinjali z izborom ter boste ostali naši zvesti poslušalci tudi v letu, ki je pred nami.

Zdravo. Tokrat se posvetimo izumom prihodnosti, kot je telesni optimizator, še pred tem pa se spomnimo teksta popevke skupine Power Dancers, pozdravimo sončni november in se sprašujemo, če bi bile mogoče bolje kostanjeve, kot krompirjeve počitnice, glede na to, da se vsi spomnimo, da se krompir ne pobira konec oktobra ali začetek novembra. Mimo Darwinovih nagrad preidemo na tretje življensko obdobje, humor v težkih situacijah, staranje, pesmi, ki se zataknejo v glavi in kako jih je težko spraviti iz glave, še posebej če spiš. Nekaj malega o 4. poglavju 6. knjige uspemo spraviti skupaj, preden se spomnimo druge pesmi Poverk, ki pa govori o tem, da si ti bomba!

Med 13. in 24. novembrom se bo odvila 35. izdaja Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. Na ogled bo nekaj najbolj pričakovanih in nagrajenih filmov zadnjega časa, na primer nova dela Pedra Almodovarja, Jacquesa Audiarda in Francisa Forda Coppole, poleg tega se bo deset filmov potegovalo za nagrado vodomec. Letošnjo nagrado bert, ki jo podeljuje društvo režiserjev in režiserk za življenjsko delo na področju filmske igre, je prejela Marijana Brecelj – ob prejemu nagrade smo posneli pogovor z njo. Poleg tega ocenjujemo komično dramo Goodrich, pa francosko komedijo Nekaj malenkost drugačnega – v Franciji je bila letos najbolj gledan film.

Referenduma o drugem bloku jedrske elektrarne Krško očitno ne bo, saj so parlamentarne stranke enotno podprle predlog za njegov preklic. Gibanje Svoboda se bo vrnilo k prvotnemu načrtu, da se novembra pripravi izhodišča za zakon v zvezi z Jekom 2. Postopek priprave zakona bo omogočal tudi sodelovanje javnosti, je napovedal minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Ameriški predsednik Joe Biden bo na delovnem obisku v Beli hiši gostil premierja Roberta Goloba - Gospodarska nagrada zlata gazela podjetju Hyla, ki izdeluje visokokakovostne vodne sesalnike - Opolnoči so se zunaj avtocest zvišale cene goriv; največ, za dobre 4 cente na liter, je dražji bencin

Agencija za okolje je zaradi možnosti obilnih padavin izdala oranžno opozorilo za vso državo do jutri zjutraj. Nevihte z nalivi in močnimi sunki vetra so bile ponoči predvsem na Primorskem, burno vremensko dogajanje pa se bo nadaljevalo ves dan. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - V ospredju koalicijskega vrha na Brdu pri Kranju do zdaj opravljeno delo in rešitve za zdravstvo - Združeni narodi kritični do novih izraelskih napadov na domnevno varna begunska taborišča v Gazi - Nasprotovanje kopanju litija v Srbiji združilo opozicijo, projektu nasprotuje več kot polovica prebivalcev - Termoelektrarna Šoštanj bo po stečaju prvega januarja postala javna služba, Šaleška dolina v skrbeh

Dr. Jure Knez je razvojni inženir s čudovitim umom. Je ustanovitelj in solastnik podjetja Dewesoft, kjer nastajajo najbolj napredni merilni instrumenti tega sveta. Njihovo znanje in dosežki iz domačih Trbovelj sežejo do strogo varovanih centrov avtomobilske in letalske industrije, že zdavnaj pa se je uveljavil tudi na raketnih izstreliščih in celo v vesolju. Nekaj instrumentov Dewesofta v tem trenutku kroži okoli zemlje na mednarodni vesoljski postaji, NASA pa jim je dve leti zapored predala nagrado za inovacijajo leta. To, da je Jure z ekipo Rimčevi Neveri pomagal do serije svetovnih rekordov, se ob takšnih dosežkih zdi skoraj samoumevno. Ta podcast vzemite kot pokazatelj merila drznosti na najbolj človeško srčen način. . SPLETNA STRAN DEWESOFT: https://dewesoft.com . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM -  ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebavtom/⁠⁠

Osnutek interventnega zakona za TEŠ bi lahko bil pripravljen še ta mesec, poudarjajo pristojni. Ne le začasne rešitve, nujni so dolgoročni ukrepi, pozivajo predstavniki zaposlenih v šoštanjski termoelekratni in premogovniku Velenje. Druge teme: - Na čelu uprave RTV Natalija Gorščak. Napoveduje postopno integracijo in reorganizacijo. - Krepitev varnosti v Evropi. Svoje vojaške zmogljivosti bo povečala tudi Avstrija. - Sinočnji požar v Mariboru uničil dve stanovanji. Nekaj stanovalcev je poiskalo zdravniško pomoč.

Policija glede romske problematike dela dobro, zagotavlja notranji minister Poklukar, ki pa se zavzema za nekatera dodatna pooblastila. Pravosodna ministrica Andreja Katič medtem meni, da sprememba zakonodaje neposredno zaradi omenjene problematike ni potrebna, načrtujejo pa nekatere popravke. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - V nedeljo predviden začetek humanitarnih premorov v Gazi za cepljenje proti otroški paralizi. - Srbski predsednik Vučić ob sprejemu kolega Macrona potrdil nakup 12-ih francoskih bojnih letal. - Nogometaši Olimpije in Celja bodo popoldne dobili tekmece v konferenčni ligi.