Podcasts about takole

Tokrat zahajamo v bolj gradbene ali pa strojniške vode. Poslušalki Lano in Majo zanima vse v zvezi z žerjavi. Takole sta napisali: “Kako tako gromozanski žerjav pripeljejo na gradbišče in kako ga razstavijo, ko je gradnja končana? Kako zgleda delo žerjavista? Kako pride na vrh in kaj se zgodi, če mora na stranišče?" Sogovornik: izr. prof. dr. Boris Jerman, Fakulteta za strojništvo.

Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."

Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si rečem večkrat, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagati molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60 leti. A zakaj čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej pozneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in končal ob dvanajstih in je bil glasbeni pouk na urniku bolj proti koncu šolskega dne; klavir samo v nekdanji kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa velikokrat tudi sebi.

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

Pablo Larrain je v svoji dosedanji karieri ustvaril že več odličnih del – med temi je meni najljubši satirični Klub, film o skupini nekdanjih duhovnikov, ki skupaj z redovnico, neke vrste oskrbnico, živijo v odročni hiši na čilski obali, kjer naj bi se kesali za svoje pretekle grehe. Larrain ima izjemen čut za prikaz človeške narave z vsemi posebnostmi in čudaštvi vred, kar je dokazal tudi v filmih, v katerih je obravnaval življenja slavnih žensk, na primer Jackie Kennedy in princese Diane. Na preteklem filmskem festivalu v Benetkah pa je prvič pokazal svoj film o eni izmed najbolj izjemnih umetnic opernega sveta, Marii Callas. Zdaj se film vrti tudi pri nas. Takole je Larrain razložil, zakaj se je lotil zgodbe o Marii Callas: »Zakaj pa ne? Že od malih nog sem bil oboževalec opere in Marie Callas. Vedno me je presenečalo, da je tako malo filmov o operi in opernih pevcih. Nekaj jih sicer je, ampak malo, če pomislimo, kako zanimiva je opera kot umetnostna zvrst. In tako sem dobil zamisel, da bi posnel film o verjetno najboljši pevki vseh časov, ki je imela zelo lepo in obenem zelo težko življenje.« Vlogo Marie je odigrala Angelina Jolie, ki se je za film morala naučiti petja. Potem so naredili preplet njenih pevskih vložkov in izvirnih arij operne dive. Kaj je zanjo merilo, da je zadovoljna s svojo vlogo? »Iskreno povedano, so merilo, ali sem vlogo izpeljala dovolj dobro, oboževalci Marie Callas in vsi tisti, ki ljubijo opero. Strah me je bilo, da bi jih razočarala. Lepo je tudi, če dobiš dober odziv ljudi v filmski industriji, ampak srčno sem si želela, da ne bi razočarala ljudi, ki to pevko obožujejo in jim veliko pomeni. Ko sem ustvarjala vlogo, mi je resnično prirasla k srcu, zato ji ne bi želela narediti slabe usluge.« Angelina Jolie pa v vlogi operne dive, čeprav je vanjo očitno vložila veliko truda in predanosti, nekako ne zaživi najbolje. Kot je nekoč povedal mehiški cineast Alejandro Gonzáles Iñárritu, je že v osnovi izziv v neko vlogo postaviti nekoga zelo slavnega, ne da bi gledalci v njem videli predvsem njega samega in ne osebe, ki jo naj bi upodobil. To je povedal v kontekstu komentarja, da je v svoj film Babel zasedel Brada Pitta, nekdanjega soproga Angeline Jolie. Žal v filmu Maria Angelino Jolie gledamo predvsem kot Angelino. Pri tem ne pomaga niti ugotovitev, da je scenarij pravzaprav zelo dober – napisal ga je Steven Knight, ki ga med drugim poznamo po filmu Locke. Zgodba Marie se osredinja na kratek izsek iz življenja dive, na njeno zadnje življenjsko obdobje. Umrla je leta 1977, stara komaj 53 let, in je živela ločeno od zunanjega sveta, samo s kuharico in osebnim pomočnikom, ki sta bila obenem (kar je tudi eden od poudarkov filma) pravzaprav njena družina proti koncu njenega življenja. Film Maria je vizualno razkošen. Poudarek je na prikazu psihičnega in fizičnega zloma velike umetnice. Prek fiktivnega intervjuja dobimo vtis o pevkinem doživljanju sveta. Zgodba nakaže nekaj ključnih trenutkov v njenem življenju, ki jih vzporeja z operami, v katerih je nastopala. Melodramatični, lahko bi rekli operni naboj, se filmu prilega prav zaradi teh vzporednic. Edina težava, ki pa jo težko prezremo, je na žalost izbor osrednje igralke.

Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.

V naših krogih debata pogosto nanese na vprašanje pekla, če ta obstaja ali ga ni. Ali je ta morda samo ostanek stare teologije, ki je želela vernika držati v strahu, da bi imela nad njim oblast, ali je pekel nekaj aktualnega tudi za sodobnega, vseh spon (in dolžnosti) osvobojenega človeka. Da pekla ni, je po navadi ugotovitev, ki sledi vprašanju Božje dobrote: če je Bog res dober, potem pekla kot kraja večnega pogubljenja ne more dopustiti. Kaj pa če »dobroto« razumemo narobe? Kaj če je tisto, kar se nam zdi nekaj dobrega, v resnici nekaj škodljivega? In če je pekel nekaj, kar človeku pomaga biti (pravilno) dober? Zato ima pekel za nas večji pomen, kot si mislimo, če se ob njem seveda ne sprašujemo, ali je tam ogenj in ali po njem skačejo kosmati peklenščki z rogovi. Pomembno pri tem je razumeti, zakaj pekel kot kraj pogube za človeka mora obstajati, da ga v svojem govoru omenja tudi Jezus, zakaj brez njega pravzaprav ne moremo. Zaradi vzgoje, namreč. Zaradi meja. Takole namreč dandanes pravijo psihologi, ki so uvideli, da permisivna vzgoja ne deluje: da otroci potrebujejo omejitve, da se počutijo varne in zaščitene. Brez meja, brez doslednih pravil so otroci zmedeni. To se zgodi, če starši zamenjajo ljubeče vedenje s popustljivostjo. Razlika je tako v mejah: ljubeča vzgoja postavlja meje, popustljivost pa jih nima. Postavljanje meja torej ni namenjeno kaznovanju. Meje preprosto povedo, kakšne izbire so na voljo. Zato torej človek potrebuje pekel: ker potrebuje meje. Ker je treba vedeti, da vsega pač ne smemo, da so črte, ki jih ne smemo prestopiti, da so stvari, ki imajo za nas tudi hude posledice. Ne samo zaradi morale in etike, tudi zaradi sebe moramo imeti meje, da se ne prekurimo. Zatorej moramo razumeti, kako nekaj škodljivega je za vsakega človeka popustljivost, ki jo imamo tako radi, ker nas drži v udobju. Grožnja s peklom je zato na tem mestu izrazito pedagoške narave: kot izraz ljubeče pozornosti Boga, kot svarilo, da se lahko zgodi nekaj hudega. Lahko se zgodi, predvsem, če ne vemo, da se lahko. Ker je to pravzaprav pekel, hude posledice naše »svobode«, za katere nismo vedeli. Zato: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9,43) Da bo imel tudi hudič svojo mejo.

Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako prisotnih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.

Piše Jože Štucin, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Milan Kleč je neumoren pisec, če lahko uporabimo tako minorno oznako, za nekoga, ki spada v sam vrh slovenske proze. Piše hitreje kot misli, seveda ne v slabšalnem pomenu, hitro piše, ker je vešč pisatelj in včasih bralec res ne ve, kaj je bilo prej, avtor ali njegova knjiga. Slogovno je na meji med osebnoizpovedno literaturo in fikcijo, ki prvoosebnega junaka izenačuje z resnično pisateljsko osebo. Še več, njegova literatura se bere kot ležeren popis življenja brez posebnih metaforičnih odmikov od samega sebe, od svoje resničnosti. Vse kar beremo, bi bilo lahko v popolnosti nekakšna avtobiografska »enciklika« za podložno bralstvo, toda glej ga vraga, že Aljoša Harlamov, pisec spremne besede v knjigi Sončni zahod je v pisateljevem priimku našel kleč: njegova literatura ima razsežnost občega, ne glede na to, ali je vse res, ali si je kaj tudi izmislil, zato pred bralcem kleči in se mu daje v razmislek na izviren, nekoliko bohemski način. Takole ga je označil: »Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. »nove proze«, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke«. In tu je neizmerna vaba, že kar voajeristična prilika, da bralec pokuka v njegov osebni svet. V romanu se zvrstijo mnogi znani umetniki, poimensko, pa računalniški igričarji, kjer je Kleč vedno dobrodošel, ne manjka naključnega osebja, ki se ga je kdajkoli dotaknilo, češnjica na tortici pa so vsekakor njegove deklice, na koncu tudi tiste, ki gledajo skozenj, ker pač starci niso več zanimivi in so temu primerno nevidni. A to je tudi salamenska prednost, ko motriš naokrog in opisuješ svet, ne da bi se kdo obregnil vate, nemara tako lahko vidiš globlje in širše. Kar se tiče bralskega standarda je Kleč tiste vrste pisatelj, ki ga ne moreš odložiti. Ko vstopiš v njegovo katedralo, ne opustiš upanja, ne, z vsako črko je upanja več. Vsekakor piše, kot bi v živo pripovedoval, s svojo literaturo nam govori v zelo enostavnem jeziku, ki se temu primerno zatika, ponavlja misli, potrjuje samega sebe s tavtologijami, s preskoki iz ene resničnosti v drugo, iz sedanjika, ki je prevladujoč, v brezčasje in občasje … Da ne naštevamo: čas ni njegov zaveznik, je pa aktivator dikcije, ki nima zavor. V tem je, preprosto rečeno, perfekten, in nemara je prav ta ekspresivno-lakonični stil pisanja njegova največja vrlina. To je tisti speed, ki bralcu ne nudi oddiha od začetka do bridkega konca – in potem v naslednjem romanu vse »jovo na novo«. Za pokušino prilika o kupovanju cvička Steklenica in črno: »Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police. Recimo, da je to še v redu, da pokleknem, dokler ni bilo pred dnevi nekaj zadnjih steklenic zloženih na sam rob police, ki je globoko v notranjosti. Dobro, pokleknil sem, požrl sem to sramoto, navadil sem se, toda prav uleči sem se moral, če sem hotel doseči steklence. Kot da se bi mi izmikale. Vedno globje so bile, da so mi po moje štrlele ven samo še noge. Nič drugega ni ostalo od mene, steklenice pa res kot da ne bi mirovale. Nisem se dal in se splazil še globlje noter, dokler nisem končno zatipal prve, ampak sedaj bom nekaj zaupal in povedal. Občutek sem imel, da sem segel v grob. V svoj grob seveda. Nemudoma sem splezal ven, se postavil na vse štiri in da ne bi šel praznih rok mimo blagajne, sem nabavil redkvice.« Klečeva jubilejna knjiga je že malo kasnila. Nekaj časa ni objavljal (bodimo prozaični, zadrževal je izliv), s Sončnim zahodom pa se je to pozlatilo. Pisatelj in junak sta nenadoma stara sedemdeset let. Častitljiva leta ali tako nekako. Okrogla obletnica, primerna za naročilo nove knjige in izdajo spisa pri častitiljivi založbi. In spis bi lahko bil kanoničen, dokončen, nekakšno kapitalno pismo zanamcem. In je. Tekst je izpisan tako, da nadaljevanja skoraj ni več mogoče pričakovati. Patetično. Seveda tudi zmotno, saj nadaljevanje bo. Če smo prav informirani, ga nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša pripravlja na nov izziv, nekakšen žametni izbor ali kaj podobnega. Torej, okrog obletnic se dogaja. Kakšna potrata čustev in besed, če gledamo samo formalno plat sončnih zahodov, ki so verjetno ena najbolj potrošniških revij narave! Kakšna ambivalenca, na eni strani moreča obletnica, na drugi živ in do kresila nabrušen navdih, vmes pa človek, ki se vsak dan počuti bolj star, piše pa kot mladenič pri dvajstetih. V jubilejnem letu je bil Kleč primoran pristopiti k sebi na jubilejen način. To pa je, da je sedemdeset let že taka doba, ko pisatelj začne slaviti samega sebe in si domišlja, da je nesmrten. Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara, četudi je vse še tu: mlade oboževalke, strastne deklice, ki hrepenijo po magiji njegovega peresa, vulkan računalniških igric, ki so njegova strast, da ne naštevamo. Z enako intenzivnostjo se po romanu sprehodijo vsi znanci in prijatelji, tisti, s katerimi je igral računalniške igrice, ter seveda umetniki od literature do slikarstva, ki jih v svojo fiktivno avtobiografijo vključuje dobesedno, poimensko. O vsakem pove kakšno štorijo, čustveni ali intelektualni zaplet, večinoma pa tudi vse sopotnike razplete z modro držo, češ, tu smo, da se včasih ljubimo, kmalu zatem tudi skregamo, na koncu pa pobotamo. Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese. Pripoved, ki govori tudi o tebi, ki ti bije jubilejna ura minevanja.

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Piše Jože Štucin, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Željko Kozinc se v osmi pesniški zbirki Uspavanke pod klifom kaže kot pesnik z zanimivo in izrazito metaforično pisavo, ki pogosto prehaja v nekakšno poezijo v prozi. Ob zagonetnih besednih zvezah, kjer se je treba prepustiti asociativnemu občutku za razumevanje, ima veliko njegovih pesmi programske naslove in spominjajo na nekakšne vtise s potovanj. Kot kažejo pesmi, je Kozinc ogromno potoval po svetu, pri tem pa je v verze ujel intimne občutke in uvide na markantnih točkah Odisejevega obroča, kot je naslovil svoj »popotniški« cikel. Knjiga je razdeljena na posamezne enote, ki vsaj približno delijo Kozinčevo poetiko na vsebinske bloke. Poleg omenjenega »popotniškega« niza s petnajstimi pesmimi so tu še Lirika zelene sobe z osmimi pesniškimi enotami, Srobotina s sedmimi pesmimi, Prod lepe Vide s tremi, Vedomec s petimi pesmimi, Rdeči malar je s trinajstimi pesmimi podčrtan predvsem s slikarskim očesom, ki razkriva Kozinčevo likovno ustvarjalnost, sklepni cikel Bizarno dopolnjevanje pa je vsebinsko najširši in poudarjeno pripovedovalski ter blizu prozaičnemu načinu razmišljanja. Cikli so, to je bolj ali manj očitno, večplasten pesnikov prerez pisanja. V temelju ni inovativen, zdi se, da se zgolj prepušča besedi in ko ga ta prevzame, se mu izlije na papir. To seveda ne pomeni, da se prosto razlije po belini, ne, sploh ne, besedje in pomen privreta na plan kot vulkan na Islandiji, a pesnik lavo zna usmeriti v pravo smer. Piroklastični tok pesnjenja je v bistvu – piroklasičen: izliv ognjene sile je galantno ukročen v čistih metaforah, v izklesanih pomenih in zamejen s popolnim redom, ki ga od ustvarjalca terja poetična izkušnja. Ne moremo spregledati, da gre za pisca, ki ima vse pod nadzorom; razen navdiha, seveda, ki butne na plan, ko pač notranje sile dosežejo vrelišče. V tem oziru je Kozinc pesnik takega kova, da je kov absolutno stvar kladiva, vročega železa in ročne spretnosti; nič ni prepuščeno naključju in seveda vse. Pisati pomeni prevajati pretekli čas v prihodnost, se prepuščati občutkom in loviti oprimke na skalah. Takole v pesmi Živali brez zadržkov razkriva svoj »bestialni« interes: »Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.« Potem pa se hitro, v svojih vizualnih halucinacijah, pretoči v slike in realistično rezonira: »Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.« Beg od gub časa. Poezija lahko odpre rano do te mere, da postane univerzalna in spregovori o bizarnem na blaziran način. V sklepnem ciklu je takih sidrišč veliko – pesnik na tej točki beleži, poveličuje vsakdanjost na pesniške prigrizke, ki znajo iz nič narediti testo: »V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca...« Na tej točki se zbirka iz čiste poezije počasi pretoči v prozaičen popis blokovskih stanovalcev. Pomislimo, da bi bil tudi ta del zbirke lahko samostojna enota, podčrtana z drugačnim naslovom, a ko strnem vse misli, je pred nami pesnik Željko Kozinc, ki vsekakor nima ene same perspektive in ki mu blodnjavi pesniški um šviga na vse strani tako iskrivo, da se lahko kar na hitro sprijaznimo z raznorodnimi prikazi njegovega literarnega subjekta, ki je, to pa res skoči v ospredje, njegov goli jaz, razgaljen do obisti. V tretjem delu v pesmi Kužna slika pri sv. Primožu nad Kamnikom iskreno meditira o smislu svojega obstoja: »Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«

Takole na začetku sem ti hotel reči, da te ne poznam, da še nisem slišal zate in, priznam, hotel sem se nekoliko ponorčevati iz tvojega imena, ki zveni bolj …

Naša zgodba o pogumnih Blejkah se začenja z delom zapisa izpred 90 let. Takole so zapisali: »Bilo je sredi marca leta 1813, ko je bilo na Bledu v gostilni pri Petranu kaj veselo. Mladina je plesala ob poskočnih zvokih godbe. Oglašali so se tudi pevci, zlasti s pesmijo, ki so jo pripevali k plesu: »Godci, začnite, groše dobite. Groši so vaši, dekliči pa naši.« Toda nenadoma je vse utihnilo, kakor bi strela z jasnega udarila v veselo družbo. Plesni pari so obstali kakor pribiti na tla in godba je na mah prenehala igrati. Domači gospodar Jakob Klinar, ki se je vrnil s svojih trgovinskih poslov in potov iz Trsta, je stopil sredi sobe in sporočil novico, ki jo je bil prinesel iz Ljubljane: da bodo Francozi dali ceniti cerkveni zaklad na Blejskem otoku in ga na dražbi prodali. Ko je navzočna množica slišala to poročilo, je prvi trenutek ostrmela. Nastale so skupine ljudi, prihajale in se zbirale, grozile ter glasno izražale nejevoljo.« Konec navedka. To dogajanje je na Bledu sprožilo pravcati upor, ki so ga vodile pogumne Blejke, kar bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Veliko stvari je v življenju, ki bi jih radi videli, pa ostanejo za vedno skrivnost. Nič ne pomaga, če se še tako trudimo. Nekateri se tolažijo, da bo vse razvozlala znanost, ko bo seveda dovolj napredovala. Znanost pa sicer napreduje, a število vprašanj, na katera ne dobimo odgovora, tudi narašča. Spominjam se vprašanja, ki ga je po nekem predavanju postavila poslušalka. Takole je vprašala: »Ne morem in ne morem pozabiti, kako je pred mnogimi leti umiral moj oče. V zadnjih dneh, ko je bil že zelo slab in je življenje v njem ugašalo, je večkrat rekel: 'Moj oče prihaja pome, s kočijo prihaja pome!' Tako zelo me zanima, ali je res oče prihajal ponj s kočijo. Povejte, ali se res dogaja, da kdo prihaja po umirajočega? Tako rada bi to vedela. Bolj kot vse drugo bi rada to vedela.« Lepo mi je bilo poslušati to pripoved. Če pride nekdo pote s kočijo, je lepo. Več kot lepo, Prekrasno je. Oče se je torej odpravljal na pot s kočijo, kot se še nikoli v življenju ni vozil. Tudi hčeri, ki je spraševala, in drugim otrokom je bilo je bilo ob tej izjavi laže pri srcu. Čeprav jim je bilo težko, ker se je poslavljal od njih, so vsi imeli občutek, da ga ni strah, da se veseli nečesa lepega. Na vprašanje, ki še vedno muči njegovo hčer, pa nisem znala odgovoriti. Ali je res oče s kočijo prišel ponj? Kdo bi znal odgovoriti na to? Vsak zase si lahko nekaj predstavlja, nihče pa nikomur ne more dokazati niti, da ima prav, niti, da nima. Morda bodo čez petdeset ali sto let umirajoči govorili, da nekdo prihaja ponje z mercedesom, z raketo ali še kako drugače. Z nečim, kar bo zanje lepo in dobro. Mi vsi, ki bi v tem trenutku tako zelo radi dobili jasen odgovor na to vprašanje, pa bomo morali ponižno in potrpežljivo počakati do trenutka, ko bomo sami prestopili prag večnosti. Vse, kar prej govorimo o tem, je ugibanje. Lahko pa si mislim, da bo takrat čisto drugače, kot si zdaj predstavljamo.

Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si dostikrat rečem, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagat molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60-imi leti. A čemu čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej kasneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in ob 12-ih končal in je bil glasbeni pouk na urniku bolj h koncu šolskega dne; klavir samo v bivši kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali pa mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa dostikrat tudi sebi!

Kakšen je odnos do minljivosti in smrti, ki se je razvil v kontekstu budističnih filozofsko-religijskih tradicij?»Strah pred smrtjo že skozi celotno zgodovino človeštva predstavlja nekakšno pogonsko gorivo iskanja poti, ki bi vodile do nesmrtnosti, budizem pa je razvil posebne strategije soočanja s smrtnostjo in njenim sprejemanjem, kar naposled vodi do izničenja smrti same.« Takole v zborniku V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije, ki je letos izšel pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani, piše filozofinja dr. Nina Petek, sicer predavateljica azijskih filozofij, religij in kultur na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. A kakšne natanko so te strategije? In kaj naj bi pravzaprav pomenila ta zagonetna, skorajda nemogoča misel, da v kontekstu budistične misli navsezadnje pridemo do izničenja smrti same? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petek.   foto: Nina Petek (Goran Dekleva)

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

Milena je po burnem otroštvu zaradi zasvojenosti in težav, ki jih je povzročal njen brat, tudi sama v mladosti zapadla v alkohol in droge. Ko se je po čudežu osvobodila, je nepričakovano zanosila. Strah je bil premočan in odločila se je za splav. Takole se spominja: Takrat se je zame začel pravi pekel. Padla sem v globoko depresijo, po nekaj ur sem gledala v eno samo točko. Sanjarila je, da se je takrat odločila drugače, vendar je odločitev za splav dokončna. Zavedla se je, da je postala krvnik lastnega otroka. O tem, kako je našla novo upanje in vero v to, da jo Bog ljubi, ste slišali v oddaji Srečanja.

Milena je po burnem otroštvu zaradi zasvojenosti in težav, ki jih je povzročal njen brat, tudi sama v mladosti zapadla v alkohol in droge. Ko se je po čudežu osvobodila, je nepričakovano zanosila. Strah je bil premočan in odločila se je za splav. Takole se spominja: Takrat se je zame začel pravi pekel. Padla sem v globoko depresijo, po nekaj ur sem gledala v eno samo točko. Sanjarila je, da se je takrat odločila drugače, vendar je odločitev za splav dokončna. Zavedla se je, da je postala krvnik lastnega otroka. O tem, kako je našla novo upanje in vero v to, da jo Bog ljubi, ste slišali v oddaji.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem' medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.' Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega' bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.

Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.

Takole na hitro bi ti lahko rekli, da si posnemovalec, kopija …

Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan v svoj prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in obratno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakorkoli izboljšali, pač pa priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.

Tokrat sta bili z nami dve ženi, ki sta pričevali o tem, kako sta svoja moža pospremili v večnosti. Marjana Bric iz Prekmurja je zapisala: Dnevi spremljanja moža so močno klesali, utrjevali, kazali smisel življenja in mi utrdili vero v večno življenje. Dragocenih izkušenj zadnjih dni življenja z možem ne bi želela izpustiti. Tudi Romana Slemenšek je bila ob možu, ki je zaradi bolezni odšel v drugo življenje. Trpljenje je v njem prebudilo vero v Boga. Takole je dejala: Velikokrat mi kdo reče, zakaj je moral tako hitro oditi in tako zelo trpeti in da si tega ni zaslužil. A jaz vem, da je bilo njegovo dolgo trpljenje potrebno za njegovo zveličanje, za njegovo odrešenje.

V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke. Kot Pipi in …

Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku.

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene. Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

Naš največji pesnik v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto opisuje svoje prvo srečanje s Primičevo Julijo, ki se je zgodilo na veliko soboto, 6. aprila leta 1833. Takole je zapisal: Bil vél'ki teden je; v saboto sveto, / ko vabi môlit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. Ob tem se nam lahko malce hudomušno zastavlja vprašanje, kaj dejansko je počel Prešeren v trnovski cerkvi? Prav gotovo ne tega, kar so počeli ostali, ki so torej na veliko soboto prišli molit v Božji grob, kot je to bil starodaven običaj, ki je v navadi še danes. Če lahko te verze razumemo avtobiografsko, je torej dvaintridesetletni France, namesto da bi častil Najsvetejše ob Božjem grobu, zijal naokoli in se boleče zatreskal v Julijo Primic. Z nekaj privoščljivosti bi lahko kdo rekel: »Prav mu je bilo, kaj pa je zijal naokoli, namesto da bi imel pogled usmerjen v Najsvetejše, če je že prišel molit k Božjemu grobu.« Kakor koli je že bilo – dejanski dogodek ali samo pesniški motiv – je Prešeren v teh verzih podal opis ljudske pobožnosti, ki je med kristjani še danes navzoča. Ne le blagoslov velikonočnega ognja v ranem jutru velike sobote, ampak predvsem češčenje Jezusa v grobu. To je danes pogosto povezano tudi z blagoslovom velikonočnih jedil, ko se marsikdo po blagoslovu jedil vsaj za nekaj trenutkov ustavi v tihi molitvi ob Božjem grobu, da počasti Jezusa s hvaležnostjo, da je daroval svoje življenje za naše odrešenje. Seveda blagoslov ognja in velikonočnih jedil, pa tudi molitev v Božjem grobu ter z vsem tem povezani ljudski običaji niso najpomembnejši dogodki velike sobote, ampak maša na večer velike sobote – vigilija, ki je maša vseh maš, začenši s slavjem luči ob prepevanju hvalnice velikonočni sveči, ki simbolizira vstalega Kristusa, ki je z vstajenjem od mrtvih premagal têmo. Kristus kot luč, ki razsvetljuje têmo tega sveta, têmo nesmisla, têmo greha in ki je zmagal nad têmo smrti. Nekoč je ta maša trajala vso noč do vstajenjskega jutra, ko so verniki bdeli in čuli v molitvi in slavljenju in od tod tudi izvira ime vigilija, ki pomeni bedenje ali nočno stražo. Sveti Janez je na začetku svojega evangelija zapisal, da je Jezus »luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Da bi bili odprti in pripravljeni sprejeti to luč, ki razsvetljuje naše temine. Da bi skupaj s Prešernom, ne od zagledanosti v Julijo ali kogar koli drugega, ampak ob radostnem veselju o siju velikonočne sveče lahko rekli: »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, / v srcé mi padla iskra je ognjena, / ki ugásnit' se ne da z močjo nobeno.«

Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.

Takole – dan po valentinovem - ko se konča štirinajstdnevno bombardiranje in obsipavanje …

Danes pa se vrnimo k samim začetkom. K prastarim časom, na katere nam je ostal le oddaljen spomin. Takole je bilo rečeno: "Zemlja je bila pusta in prazna, mizoginija se je razprostirala nad globinami in moški šovinizem je vel nad vodami." Vrnimo se torej v temne čase, ko ženske v politiki še niso bile obravnavane tako občutljivo kot danes in ko je ost moškega ega še vedno štrleče uravnavala naš vsakdan. Vrnimo se v čase, ko si je Braco Koren upal javno zapeti: "Babe tam so zaregljale, kakor žabe sredi mlak!" Verjemite; ob klicanju – do žensk v politiki, kot tudi do žensk na splošno – nestrpnih časov nam ni pri srcu nič lažje kot vam; a če hočemo vsaj približno razumeti dogajanje v Socialdemokratski stranki, moramo uporabiti klasične, akoravno danes zavržne metode. Spora med Tanjo Fajon in Dominiko Švarc Pipan ni mogoče razumeti tako dolgo, dokler se ne poglobimo v skrivnosti – "Babjega ravsa!" Najprej pojasnimo, čemu ta prispevek ne bo ne moško šovinističen ne žaljiv. V sporu, ki pretresa ne le stranko SD, temveč celotno slovensko družbo, ima zainteresirana javnost štiri možne razlage špetira … Torej: "Ali lažeta in zavajata obe." "Ali ne laže in ne zavaja nobena." "Ali govori resnico Dominika Švarc Pipan, kar pomeni, da laže in zavaja Tanja Fajon." "Ali pa laže in zavaja Dominika Švarc Pipan, kar pomeni, da govori resnico Tanja Fajon." Pri tem teoretičnem modelu vsaj tri možnosti kažejo na nepoštenje, neintegriteto ter celo morebitno protizakonito dejavnost obeh, nujno pa vsaj ene udeleženke spora; le v težko verjetni možnosti, da obe govorita resnico in sta obe verodostojni ter načelni političarki, se bomo v eni od naslednjih oddaj posipali s pepelom, se sami obtožili moškega šovinizma ter si dali izdreti katerega od sekundarnih spolnih znakov. Preden pa nadaljujemo, se ponovno vrnimo k Bracu Korenu, ki je že leta 1973 na "Veseli jeseni" preroško napovedal modus operandi ženskih kvot v slovenski politiki;   REPER "Kaj je rjekla, to je rjekla, nč je rjekla Kua boš ti. Rejs je rjekla, kje je rjekla, Snoč prot teb na srejd vasi …"   Če hočemo do konca razumeti "babji ravs", moramo najprej ugotoviti presenetljivo dejstvo, da so ženske, ki vstopajo v slovensko politiko, inteligentnejše od moških, ki vstopajo in bivajo v slovenski politiki. Dokaz smo doživeli oni dan, ko sta ženski v Tarči osmešili moška in še bi lahko naštevali. In ko se ta razumna ženska slovenske politike skrega z drugo razumno žensko slovenske politike, postane za manj razumnega slovenskega politika vsa reč popolnoma nemogoča. Zadeva je namreč ta, da je ženski prepir že tako ali tako drugačen od moškega prepira. Moški se prepiramo ekstrovertirano, ženske pa introvertirano – če lahko povzamemo osnove najbolj brane literature na Slovenskem, ki je seveda tista, ki govori o moško-ženskih odnosih. Hočemo povedati naslednje; moški, ki se prepiramo po moško, ženskega prepira ne razumemo – v primeru slovenske politike, ker je prepir na razumsko višji ravni, v primeru štirih domačih sten pa, ker ga nočemo razumeti. Ženska se prepira s poudarki, z ločili, premori, pogledi, metaforami, podpomeni in nesoljenim obrokom. Medtem pa se moški prepiramo z ali brez argumentov. Tako sta se sprli tudi Dominika in Tanja. Brez očitne grobosti, z vseprisotno, a vendar diskretno užaljenostjo, s kostimom proti obleki, z odlično in odločno retoriko; ena s podporo bevskajočega "centralnega komiteja", druga z vihtečim batom navdušenega javnega mnenja. In izkazalo se bo, da je "babji ravs" kot pokroviteljska puhlica srečnih časov patriarhata bolj nevaren kot usodnosti polne strelske vaje moškega dela političnega spektra. In še dokaz za vse naštete trditve: moški se v slovenski politiki nenehno prepirajo že več kot trideset let. Pa kaj groznega iz teh prepirov ni izšlo. Kdaj pa kdaj so koga zaprli, padla je kakšna vlada, kaj hujšega pa se ni izcimilo. Ko sta se zravsali ženski, sta lastnoročno izbrisali iz slovenske politične zgodovine stranko, ki je bila ena izmed dveh stalnic zadnjih treh desetletij našega parlamentarizma in hkrati socialdemokratski jing slovenskemu socialdemokratskemu jangu. P. S. Ne glede v kolikšni meri so navedbe in obtožbe o metodah delovanja stranke SD resnične ter poznavajoč šege in navade vladavine SDS … Če zadnji spor pomeni začetek konca socialdemokracije na Slovenskem – ki je za to državo očitno bolj pogubna kot poplave – nam ne preostane drugega, kot da navdušeno vzkliknemo: "Živel babji ravs!"  

Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo sovraštvo med ljudi, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26–28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. Toda! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okrog sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam pri sebi, v svojih mislih odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.

Piše Leonora Flis, bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič Japonski avtor Haruki Murakami ima veliko talentov. Poleg pisanja romanov, kratkih zgodb in esejev tudi prevaja, predava, veliko časa posveti teku. Kot je povedal v enem od intervjujev, je začel resneje teči pri 33. letih. V tistem času je bil tudi lastnik jazz kluba v Tokiu, ki se je čez dan spremenil v kavarno. Najprej mu ni šlo preveč dobro, potem pa je počasi le pridobil dovolj publike in zaslužil je toliko, da se je lažje posvetil pisanju in teku. Je tudi ljubitelj bejzbola in vedno si je prizadeval živeti v bližini kakšnega stadiona. Prav tako si je vedno želel napisati roman, a ni vedel, kako začeti, zato je po zaključku študija najprej opravljal vrsto priložnostnih del. Vse te teme je tako ali drugače zajel v zbirki V prvi osebi ednine, ki jo lahko razumemo kot (vsaj delno) avtobiografsko. Ne nazadnje se avtor v eni od zgodb poimenuje s pravim imenom. V Sloveniji Murakamija poznamo po vrsti odličnih del, tako leposlovnih kot tudi po dokumentarni prozi, kot je na primer knjiga O čem govorim, ko govorim o teku. Od fikcijskih del lahko izpostavimo romane Norveški gozd, 1Q84 ter pravkar ponatisnjeni roman Kafka na obali. Zbirka zgodb V prvi osebi ednine se giblje nekje na presečišču med dokumentarno (spominsko) prozo in fikcijo; vsaj v primeru nekaterih zgodb lahko govorimo o avtofikciji. Kot pravi že naslov in tudi zadnja od osmih zgodb v zbirki, je glavni protagonist obenem tudi pripovedovalec in morda, tako daje misliti ena od zgodb, kjer se avtor imenuje s pravim imenom, tudi avtor sam. Skozi zgodbe sledimo moškemu v različnih življenjskih obdobjih, od srednješolskih do starejših let. Ženske so v zbirki navzoče, vendar bolj kot spremljevalna kulisa, saj nimajo pomembnejše vloge oziroma je njihova eksistenca pomembna za različna spoznanja glavnega junaka. V zgodbah je očitna avtorjeva navdušenost nad glasbo, zlasti jazzom (recimo zgodba Charlie Parker Plays Bossa Nova), nad bejzbolom (še posebej v zgodbi Pesmi o Yakultovih lastovkah) in tudi nad literaturo. V prvi zgodbi Na kamnito zglavje izvemo, da protagonist študira književnost in tudi v naslednjih zgodbah je očitna junakova naklonjenost knjigam. Zgodbe so načeloma precej realistične in nas soočajo s situacijami, ki so večkrat tudi težke, boleče, kot je na primer samomor, osamljenost, odtujenost, stare zamere, ki glodajo duha, in podobno. Za Murakamija to ni nič novega, le da se v pričujoči zbirki še bolj približamo piscu samemu. V zbirki najdemo tudi domala fantastično zgodbo Smetana, kjer junaka neko dekle povabi v odročen gorski kraj na klavirski recital, ki pa se nikoli ne zgodi. Vse, kar protagonist vidi, so opustele ulice in »globoka tišina«. Sreča starca, ki mu začne razlagati o »krogu z več središči«, potem pa ta nenadoma izgine. Zgodbo o tem čudnem pripetljaju leta kasneje glavni lik pripoveduje prijatelju in zapleteta se v filozofsko razpravljanje o smislu življenja. Tudi sicer je to vprašanje eno od glavnih gibal te zbirke. Takole zaključi Murakamijev junak: »Včasih imam občutek, da sem dognal kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne. Tak krog najbrž ni konkreten lik, ampak obstaja samo v človekovi zavesti. Kadar, na primer, nekoga srčno ljubimo, kadar občutimo globoko sočutje, kadar idealiziramo svet, v katerem živimo, kadar najdemo vero (ali kaj podobnega?), takrat nam je obstoj takega kroga povsem samoumeven, razumemo in sprejemamo ga ... Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.« Murakamijev jezik je relativno preprost, nekako svareč, tudi nekoliko moralizirajoč, na trenutke hladen in oster. V vsaki zgodbi pride do zavedanja nečesa, do spoznanja kakšnega ključnega vidika življenja, včasih neposredno, drugič bolj prikrito, skozi metaforo ali simbol. Vredno branja in razmisleka.

Takole pregovorno rečemo, da »žena podpira tri vogale hiše«, skupno izjavo o tem, če ta podatek tudi v resnici …

Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid, in nasprotno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej ko prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj po nesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi tole: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.

Vojaški psihiater Janez Rugelj je opisal, kako ga je obiskal slovenski višji častnik, doma iz Primorske, ki je bil premeščen v Slovenijo in dobil nalogo, da rezervnim častnikom predava vojaške teme v slovenščini. Takole mu je dejal: »Pred vojno sem moral hoditi v italijansko šolo, po partizanski dobi sem služboval po vsej Jugoslaviji, toda vojaške šole so bile v srbohrvaškem jeziku, v šoli se nisem nikoli učil slovenščine,« se je izpovedal višji častnik in psihiatru potožil: »Zaradi neznanja maternega jezika me je te naloge tako strah, da ves poten komaj spregovorim. Rad bi bil te naloge oproščen.« To je eden izmed primerov, ki govorijo o tem, kakšna tabu tema je bila slovenščina v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi. Ob državnem prazniku dneva samostojnosti in enotnosti se bomo z zgodovinarjem dr. Alešem Gabričem pogovarjali o tem, kako se je slovenščina uveljavljala kot uradni jezik po drugi svetovni vojni, kako so jo uporabljali naši najopaznejši politiki v nekdanji Jugoslaviji in kakšni so bili primeri protestov proti temu, da je srbohrvaščina imela prednost. Na fotografiji odhod zadnjih vojakov JLA iz Slovenije. Foto: BoBo

Takole na začetku sem ti hotel reči, da te ne poznam, da še nisem slišal zate in, priznam, hotel sem se nekoliko ponorčevati iz tvojega imena, ki zveni bolj …

Oddajo namenjamo nedavno umrlemu dramskemu igralcu Antonu Petjetu. Rodil se je leta 1932 v Gabrovki pri Litiji, po letu 1960 je dobrih deset let deloval v mariborskem gledališču, nato pa je bil do upokojitve član Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Veliko je nastopal tudi v filmih in na televiziji. Takole je svojo umetniško pot opisal leta 2000, ko ga je v oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk. Za začetek je Anton Petje povedal, kdaj in kako se je pri njem začela želja po igranju.

Danes pa nekaj o Roku Snežiču. O Roku Snežiču, največjem davčnem strokovnjaku, kar ga je dala sveta štajerska zemlja, novinarji ne pišejo radi. Ker takoj, ko mu kaj od napisanega ni všeč, Rok Snežič novinarja, redakcijo ali medij toži. Toži tako na gosto, da nekateri mediji po Snežičevih tožbah zapadejo v resne težave. Nam se tožb ni bati, ker je naša medijska hiša že tako ali tako v resnih težavah. Zato se novinarji Snežiča bojijo, sploh pa po onem dnevu, ko se je razglasil za Martina Krpana. Ker pisun s Snežičem že nekako obračuna, z bajeslovnim junakom pa težko. A gremo lepo po vrsti, kot so Snežiči v Banja Luki. Nekaj dni nazaj je bila na mariborskem sodišču razprava, ker je Snežič tožil bosanskega novinarja, ki je pisal o njegovi unikatni tehniki davčnih utaj. Pa se je sojenje kmalu končalo, kajti Snežič menda pozna vse mariborske sodnike – ker je bil z njimi sošolec, ali pa jim je sestavljal davčne napovedi – zato je bosanski novinar zahteval izločitev sodnice. Obe stranki sta se nato na hitro srečali pred vrati sodišča in Snežič je junaško razprl suknjič, na majici pod njim pa je imel natisnjen prizor iz Martina Krpana. In to tistega, kjer junaški Notranjec na kobilici pride pred cesarja, z mesarico in kijem na rami, služabnik v ozadju pa na pladnju nosi oddrobljeno Brdavsovo glavo. Potem je Snežič bosanskega novinarja podučil, da je Krpan obranil Slovenijo in Avstro-Ogrsko pred muslimani, tako da jim je odsekal glavo in da je on tudi Martin Krpan, branitelj Slovenije. In mu na koncu še priporočil, da naj bere literaturo. Prvi problem, ki ga analiziramo v naši skromni literarnozgodovinski in davčnoutajevalski oddaji, je pravne narave. Namreč; Levstikovo povest je risarsko genialno upodobil Tone Kralj. Tone Kralj je tisti slikar, ki je med fašizmom v zasedeni Primorski s svojimi protifašističnimi slikarijami, skritimi v biblijske motive, poslikal okoli petdeset cerkva. Hočemo povedati, da je Tone Kralj z eno samo potezo čopiča za ubranitev Slovenije naredil več, kot bo Rok Snežič naredil v vsem svojem patetično-domoljubnem življenju. Ob tem pa, če vsaj malo poznamo delo, usodo in značaj Toneta Kralja, iskreno dvomimo, da bi mu bilo všeč kopiranje njegove umetnosti na junaške prsi štajerskih pavov. Nenazadnje; v pravu, katerega doktor je Snežič, obstaja pojem, ki se mu avtorske pravice pravi, in kolikor nam je znano, ima Tone Kralj še vedno pravne naslednike. Zdaj pa naprej. Morebiti se zdi samoumevno, da je sodoben slovenski junak Rok Snežič za svoj super herojski alter ego vzel ravno Martina Krpana. Kajti še nekaj imen se zdi primernih na tej polici. Peter Klepec, general Maister in podobno. A rajtamo, da pri Krpanu in Snežiču ne gre samo za superjunaško navezanost. Oba moža sta si namreč edina tudi pri izmikanju davkom. Snežič s svetovanjem, Krpan pa s kontrabantom. A najbolj zanimiv del simbolizma v prizoru Toneta Kralja, kot ga interpretira Snežič, je sekanje glave muslimanom in s tem ubranitev Slovenije in celo Avstro-Ogrske, kot je nevednemu novinarju zabrusil Snežič. Najprej drobna zgodovinska intervencija. Čeprav pri Levstiku nimamo nobene časovne oznake, razen tega, da je bilo pozimi in je v času srečanja med cesarjem in Krpanom naokoli ležal sneg, iz ostalih opisanih zgodovinskih okoliščin upravičeno sklepamo, da se zgodba ni dogajala v času Avstro-Ogrske, temveč bolj verjetno v času Habsburške monarhije. Drobnjakarski smo samo zaradi tega, ker se je modro podučiti o dejstvih, preden nekoga pošlješ brat literaturo, sam pa kot doktor znanosti ne ločiš med temeljnimi zgodovinskimi pojmi … In zdaj k sekanju glav ali dekapitaciji, o kateri smo v 21. stoletju natančno seznanjeni predvsem zaradi delovanja skrajnih islamskih terorističnih skupin. Da je z njo začel prav slovenski narodni junak, ni ravno za okoli razglašati, sploh, ker jo je Brdavsu odsekal počasi – a o tem naj sodi literarna zgodovina. Odtistihmal smo se Slovenci sekanju glav na srečo odrekli in ker sklepamo, da Snežič z ubranitvijo Slovenije pred muslimani misli na begunsko krizo, javno izrekamo podporo bodeči žici – ki se zdi za prebežnike vseeno bolj mila kazen, kot je sekanje glav. Zavoljo iskanja resnice moramo v nadaljevanju natančno popisati stavke, ki jih govori cesar pod Kraljevo podobo, ki si jo je na majico preslikal Rok Snežič. Takole govori habsburški (in ne avstro-ogrski) monarh. »Dam ti, kar želiš, ker si zmogel tolikega sovražnika in otel deželo in mesto velike nadloge in nesreče. Nimam take stvari v cesarstvu, da bi dejal; ne dam ti je, če jo hočeš; celo Jerico, mojo edino hčer, imaš na ponudbo, ako nisi še oženjen.« Na kratko; junak, za katerega se ima Snežič, je pravzaprav plačanec, ki mu je ponujeno vse, kar si zaželi. Cesarica pozneje to ponudbo sicer razredči, a Krpan gre v zahtevah po svojem plačilu v nepričakovano smer; ne zahteva drugega, kot sta pismo in pečat, s katerima bi svoj kontrabant, svoj nelegalni posel, svoje izmikanje davkom, naredil legalnega. Minister Gregor se je nad idejo, da bi urejeno cesarstvo davčnim utajevalcem začelo podarjati bianco menice za njihove rabote, sicer kislo držal, a obveljala je cesarjeva. Krpan je postal legalni švercer in ko Rok Snežič pravi, da je on sam reinkarnacija slovenskega junaka Martina Krpana, ne bi mogel imeti bolj prav.

Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.

Gostja serije Zdravstvo 3.0 je anesteziologinja Anita Mrvar Brečko z UKC Ljubljana. Pripoveduje o delu na urgenci, reševanju življenj in skrbi za najtežje bolnike in poškodovance, opisuje helikopterske prevoze pacientov, govori tudi o specialističnih izpitih, "s katerimi mladi zdravniki postanejo pravi zdravniki". Nad študenti medicine in novo generacijo zdravnic in zdravnikov je navdušena, zato je ne skrbi za prihodnost. Predava, raziskuje, piše članke, nenehno izpopolnjuje svoje znanje, pogosto razmišlja in razpravlja, kako bi bilo mogoče izboljšati onemogel slovenski zdravstveni sistem. Pacientom in njihovim svojcem svetuje, naj zdravstveno osebje sprašujejo, dokler ne dobijo odgovora. Dr. Anita Mrvar Brečko je res predana svojemu delu. Takole pravi: "Biti zdravnik ni poklic, ampak način življenja."V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha; Zdravstvo 3.0: Se vam zdi, da je politična volja zdravstvo izboljšati, preden se zruši?  

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana. Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne. Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman: Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj. Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli. Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata. Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje. Krivda pa je – rajtamo – mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti. Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina." Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj. Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti … Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako navzočih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.

Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko najbolj intenzivno raste. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več ko je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo raste v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.

Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko storite, kar koli hočete, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko razmere niso ugodne za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če poti ni. Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi skozi sicer trdne, varne ovoje prebija na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in bo tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot spomladi 1945 slike iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi v njej kaj spremenili – saj niti ne moremo – pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi. A za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu pravim velika noč, vstajenje od mrtvih: namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti. (po Ivanu Minattiju)

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke. Kot Pipi in …

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke. Kot Pipi in …

Takole – dan po valentinovem - ko se konča štirinajstdnevno bombardiranje in obsipavanje …

Takole – dan po valentinovem - ko se konča štirinajstdnevno bombardiranje in obsipavanje …

Takole pregovorno rečemo, da »žena podpira tri vogale hiše«, skupno izjavo o tem, če ta podatek tudi v resnici …

Takole pregovorno rečemo, da »žena podpira tri vogale hiše«, skupno izjavo o tem, če ta podatek tudi v resnici …

Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko', da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.

Takole na začetku sem ti hotel reči, da te ne poznam, da še nisem slišal zate in, priznam, hotel sem se nekoliko ponorčevati iz tvojega imena, ki zveni bolj …

Takole na začetku sem ti hotel reči, da te ne poznam, da še nisem slišal zate in, priznam, hotel sem se nekoliko ponorčevati iz tvojega imena, ki zveni bolj …

Zvezdnato nebo je od nekdaj navdihovalo pesniške duše pa tudi velike mislece. Vedno je šlo za vprašanje: kaj neki je za njim? Ali je tisto, kar ga presega, že večnost? Ali najlepše in z njim tudi ljubezen iz onkrajnosti ne prihajaj k nam vendarle prav prek zvezd?Razodetje apostola Janeza, ki je zadnja knjiga sveto pisemske zbirke, spregovori o ženi, obsijani z zvezdami. Takole pravi: »Na nebu se je pokazalo znamenje: žena ogrnjena s soncem in luna pod nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd (Raz 12). Tudi Jezusov najljubši učenec ne najde za lepoto in večno ženskost ustreznejših izrazov, kot so ožarjena telesa nebesnega svoda, med njimi pa je simbolnih dvanajst zvezd.Krščanska tradicija je v teh poetičnih prispodobah že zgodaj zaznala podobo Matere Marije. Podoba žene, ki se oblači v sončno svetlobo, ki stopa skozi lunini žarke in ki jo krasi skrivnost utripajočih zvezd, je venomer porajala vprašanje: Od kod je le prišla? In krščanski modreci so odgovarjali: iz zamisli samega Boga, ko je ustvarjal iz ljubezni ta naš ljubi svet! Zvezde na nebu in z njimi ženska lepota so samo zaslon, na katerega se ujame svetloba iz večnosti. Zaradi sledi večne svetlobe, ki odseva na obličju žene in v siju zvezd, bodo tudi te podobe postale najlepše razkritje Božje ljubezni in pomagale k nastajanju čudovitih bogoslužni besedil od sv. Efrema naprej. Tako ob sobotah tudi mi radi zapojemo hvalnico: »Vsa lepa si, Marija, in izvirnega madeža ni na tebi! Ti sijaj in čast Izraela …Devica najmodrejša, Mati preblaga!«Prav krščanski oče Efrem se je spraševal: Kdo si ti, ženska, ki si rodila malega leva? Rekli smo, da je Marija odsev večne lepote, zato združuje devištvo in materinstvo, dvoje najspoštljivejših stanj deklet in žena, ki ju najdemo v Svetem pismu.Toda ne pozabimo, v nadaljevanju 12. poglavja Janezovega razodetja besedilo pravi: »In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu«. To pomeni, da Marija prek svojega otroka, ki ga je rodila, prek Kristusa, tudi sama prihaja nazaj k Božji ljubezni, iz katere je izšla. Podobno se dogaja tudi nam, ko se nam zazdi, da iz otroških oči sije zvezdnato nebo. Kot poje Prešeren: »Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči.«Današnji praznik Brezmadežne nam govori, da je bila Marija že od nekdaj izbrana za Lepoto, ki jo bo prek sija zvezd in otroških oči delila vsemu svetu.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, v sebi pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

V Bovcu se je zgodila letalska nesreča. Življenje je v njej izgubil pilot motornega letala, pilotki jadralnega letala, ki jo je pilot vlekel, pa je uspelo varno pristati. Teh nekaj skopih besed je 29. julija 2018 življenje obrnilo na glavo družini Kolić iz Brežič, ki je izgubila moža in očeta šestih otrok, izkušenega pilota Štefka. V studiu je bila z nami na praznik Vseh svetih, ko se posebej povezujemo z vsemi našimi rajnimi, ki že uživajo Božjo navzočnost, njegova žena Mateja.Takole pravi: »Stoodstotno verjamem, da Bog, ki je ljubezen, tega ni dopustil zato, da bi nas mučil, ampak, da On vedno naredi nekaj zaradi nečesa večjega, dobrega. Čeprav nas kdaj tudi boli. Nekoč bomo razumeli. Zdaj gledam na svoje življenje kot na prehodno obdobje, v katerem moram tudi jaz izpolniti svoje poslanstvo. In se veselim, da bomo enkrat spet vsi skupaj.«Matejo Kolić smo povprašali o njunem odnosu in gradnji družine, pa tudi o teh dobrih štirih letih, ko sta na zemlji z možem ločena, a vendar povezana v Bogu. Zaupala na je, kako se soočata s praznino, ki jo je pustila moževa smrt, pa tudi Božje dotike, ki jih je doživela.

V Bovcu se je zgodila letalska nesreča. Življenje je v njej izgubil pilot motornega letala, pilotki jadralnega letala, ki jo je pilot vlekel, pa je uspelo varno pristati. Teh nekaj skopih besed je 29. julija 2018 življenje obrnilo na glavo družini Kolić iz Brežič, ki je izgubila moža in očeta šestih otrok, izkušenega pilota Štefka. V studiu je bila z nami na praznik Vseh svetih, ko se posebej povezujemo z vsemi našimi rajnimi, ki že uživajo Božjo navzočnost, njegova žena Mateja.Takole pravi: »Stoodstotno verjamem, da Bog, ki je ljubezen, tega ni dopustil zato, da bi nas mučil, ampak, da On vedno naredi nekaj zaradi nečesa večjega, dobrega. Čeprav nas kdaj tudi boli. Nekoč bomo razumeli. Zdaj gledam na svoje življenje kot na prehodno obdobje, v katerem moram tudi jaz izpolniti svoje poslanstvo. In se veselim, da bomo enkrat spet vsi skupaj.«Matejo Kolić smo povprašali o njunem odnosu in gradnji družine, pa tudi o teh dobrih štirih letih, ko sta na zemlji z možem ločena, a vendar povezana v Bogu. Zaupala na je, kako se soočata s praznino, ki jo je pustila moževa smrt, pa tudi Božje dotike, ki jih je doživela.

Že v pradavnih, predkrščanskih časih se je s prvim novembrom, v mračnih in meglenih poznojesenskih dneh, v ljudeh prebujala slutnja, da v sredo vsakdanjega življenja neslišno vstopa skrivnostni svet umrlih. Krščanstvo je poganskemu verovanju v vračanje duš umrlih dalo novo vsebino. Mrtvi se ne vračajo med žive, ampak živi s svojimi molitvami prosijo Boga za duše rajnih, ki se onstran zemeljskega bivanja očiščujejo vseh s spodrsljaji postavljenih zaprek, ki stojijo med njimi in Bogom. To skrivnostno prvonovembrsko druženje živih in umrli je tankočutno opisal Ivan Cankar v črtici Edina beseda. Umestil jo je v zbirko črtic Podobe iz sanj. Kot bi hotel reči, da se v uri smrti katerega od naših najbližjih naše srce preseli na kraj, kjer sanje, stvarnost in onstranskost postajajo eno, prehajajo zdaj v eno, zdaj v drugo, in nazaj v neulovljivo presežnost. Takole zapiše: »V mojem spominu je sveta podoba; veliko let je že tam, zmerom na enem mestu; /…/ in če bi šla od hiše, bi šel z njo Božji blagoslov. To je tista noč, ki sem jo prebedel ob mrtvaški postelji svoje matere. Zdaj se mi dozdeva, da sem bil vso tiso noč popolnoma vdan in miren, mirnejši kot kdaj poprej; nikakršne potrtosti, nikakršne tesnobe nisem čutil, začudo lahkotno in svetlo je bilo v moji duši, kakor osvobojena je bila, od nekod z višine je gledala na to mračno izbo, na tanke, dolge plamene sveč, na beli materin obraz in name. Nikoli nisem bil tako blizu tisti zadnji, edini besedi, ki se ustavi človeku na ustnicah, kadar prestopi prag na ono stran. /…/ In vselej, kadar se ozrem na sveto podobo v svojem spominu, slišim šepetanje neizgovorjene besede, kakor se je utrnila iz čeznaturnega spoznanja, ki nam ni dodeljeno, iz vesoljne ljubezni, ki je ne poznamo; in milo in gorko mi je pri srcu.« V krščanski zgodovini obstajajo zelo različne oblike razumevanja smrti. Ena od teh je tudi Cankarjeva. Vse pa se ujemajo v prepričanju, da je s Kristusom smrt premagana. Gorazd Kocijančič, urednik Filokalije in eden od prevajalcev, pravi: »Če verujemo v Kristusa, lahko gremo z zaupanjem v agonijo, ki nas vse čaka, in na koncu oči zatisnemo s spokojnim pričakovanjem.« V Filokaliji najdemo misel Hezihija Prezbitra: »Če je mogoče, naj se nenehno spominjamo smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti.« Takšno razmišljanje se zdi sodobnemu človeku povsem tuje. Agoniji smrti želi uiti tako, da jo briše iz zavesti in prestavlja v virtualni svet. Samo tam naj bi bilo njeno mesto. Potem pa ga je groza iti na pogreb svoje babice. Prav nasprotno izkušnjo nam je v Podobah iz sanj podaril Ivan Cankar. Smrt je udomačil, ji dal mesto, ki ji gre, ker je verjel, da o njej obstaja beseda, ki prihaja od Boga. Čeprav ni izrečena v nobenem znanem jeziku, jo lahko razumejo vsi.

Takole na hitro bi ti lahko rekli, da si posnemovalec, kopija …

Večkrat moram misliti na stavek, ki ga je pred leti izrekla ena izmed udeleženk skupine, v kateri so se srečevali ljudje po izgubi ljubljenega človeka. Takole je rekla: »Življenje je most in na mostu ne zidaj hiše!« Upam, da mi bo ta stavek ostal pred očmi vsakokrat, ko bom v svojem življenju morala izpuščati stvari, na katere sem navezana, ljudi, ki jih imam rada, na svoje sposobnosti … in da mi bo v pomoč. Verjetno je ena najbolj bistvenih stvari v življenju, da znamo izpuščati. Lahko smo veseli in hvaležni za vse, kar je bilo, toda nikoli si na tem ne moremo zgraditi šotorov in na tem obstati. Tudi nam ne more pomeniti garancije za prihodnost, niti imetje, niti položaj, niti prijateljstvo. Življenje je pot in živimo lahko samo toliko časa, dokler smo na poti. Na pot pa lahko človek vzame samo najnujnejše stvari, samo tisto, kar je zares bistveno. Kdor se ne more ločiti od stvari, mora obstati. tV življenju se moramo zelo zgodaj učiti izpuščati. Izpustiti moramo zavetje doma in se postaviti na svoje noge. Izpuščati moramo otroke, ko odraščajo. Ko se upokojimo, moramo izpustiti svoje poklicno delo, ki smo ga morda imeli zelo radi. Izpuščati moramo svoje zdravje, svoje sposobnosti. Najbolj boleče pa je gotovo izpuščati ljudi, ki jih imamo radi. Izguba ljubljenega človeka vedno pomeni bolečino, s katero je treba živeti in kljub vsemu iti naprej. Morda nam bo laže izpuščati, če se bomo zavedali že ves čas, da je naše življenje zares most – iz ene stvarnosti na drugo in na mostu ne moremo graditi hiš. To ne pomeni, da ne moremo intenzivno živeti – nasprotno, ravno to, da ne gradimo hiš, omogoča, da lahko vse svoje napore vložimo v intenzivnost naših medsebojnih odnosov, da zelo intenzivno živimo, pri tem pa nikogar ne priklepamo nase, ampak živimo te odnose v vsej ljubezni in svobodi, ki zna tudi izpuščati, ko je treba.

Sonce se je kar precej nagnilo, ko smo prispeli do cerkve. Čisto nova stoji na vzpetini zelene jase. Pri vhodu nam plošča pove, da je cerkev sezidala plemenita gospa v trajen spomin svojega blagega soproga. Aristokratska družina, katoliška; fevdalna gosposka, verjetno socialno bolj malo čuteča. Notranjost je izredno skladno zamišljena. Ladje imajo obliko križa, mojstrsko strešno tramovje v temnem lesu rožičevca se lepo ujema s surovo opeko. In še druga posebnost: steklena stena za oltarjem, ki učinkuje kot naraven vitraj, slika v naravnih barvah: česa? Gozda! Občutek imaš, da si v naravnem svetišču, v gozdu z borovci, srebrnimi topoli, grmovjem. Prevzame me ta posebna naravnanost svetišča. Tako je, kot če bi okno odprl še drugi, nenavadni božji navzočnosti. Poleg zgodovinske, ki je v slikah in simbolih, in verske, ki je v daritvi, se odpre pogled v novo razsežnost svetega – Bog je navzoč tudi v stvarstvu, gozdu, drevju, barvah, svetlobi. Cerkev je tako obrnjena, da poletno sonce zahaja prav za gozdom v vitraju. Medtem ko se je liturgična daritev spreminjala v skrivnostno božjo navzočnost, se je spočela igra sončnih žarkov v krošnjah dreves, v gozdni poltemi. Komaj zaznaven mimohod božje svetlobe – skozi deviško gozdno prvobitnost. Božanska vzporednost se je stopnjevala, čim bolj se je sonce nagibalo. Vrhunec je nastal, ko je lahen veter razgibal topolovo listje. Takrat je srebrno lesketanje stopilo v svetišče: igra svetlobe v zelenju in srebru je zalila oltar, prevzela občestvo: zlila se je s skrivnostnim spremenjenjem na oltarju. Bog se je razodeval čutilom – medtem ko se je skrival v podobah kruha in vina. Tantum ergo sacramentum. Torej edina skrivnost. Takole že dalj časa premišljujem: kruh je božje telo in vino božja kri, tudi v najbolj dobesednem pomenu, namreč da je Bog življenje in duša vesolja. Da je poleg njegove transcendence resnična tudi njegova imanenca. Tako kot sta kruh in vino sinteza žlahtne narave in dela, tako simbolizirata božjo navzočnost v rasti, zorenju in v pripravi zemeljskih sadov za našo hrano. Od božjega daru do božje substance za mistika ni prehude razdalje.

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke. Kot Pipi in …

Takole se začenja ta valaška pravljica: Nekoč je živel čevljar. Imel je ženo, ki se je zelo rada prepirala. In ker se je prepirala vsak dan, ni preostalo čevljarju drugega, kot da se je prepiral tudi on. Tako sta se kregala in pričkala, da ni bilo več lepo … A brez skrbi, nadaljevanje je zanimivo, konec pa lep. Za nekoga.

Takole se začenja ta valaška pravljica: Nekoč je živel čevljar. Imel je ženo, ki se je zelo rada prepirala. In ker se je prepirala vsak dan, ni preostalo čevljarju drugega, kot da se je prepiral tudi on. Tako sta se kregala in pričkala, da ni bilo več lepo … A brez skrbi, nadaljevanje je zanimivo, konec pa lep. Za nekoga.

Takole – dan po valentinovem - ko se konča štirinajstdnevno bombardiranje in obsipavanje …

Takole pregovorno rečemo, da »žena podpira tri vogale hiše«, skupno izjavo o tem, če ta podatek tudi v resnici …

Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bedi na najvišjem nebu nad vesoljem? tOn sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: t»zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; tvedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.

Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: "Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre." A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj, strah, paniko ali celo gnusobo. Verjamete ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto, s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Samo sebe, hvala Bogu, pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet, z žabje ali ptičje perspektive, pa prepuščam vam samim.

Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti".

»Na sredi našega življenja póta / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.« Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine. In res: čeprav je od njegove smrti septembra 2021 minilo že okroglih 700 let, se morajo gimnazijke in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje. Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah (daniram90 / Pixabay)

Vsi tako ali drugače trpimo, se spoprijemamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako se kdo od njiju spopada s trpljenjem in ga prestaja. Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: "Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda [...], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih" (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat spoprijemamo le iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on "se je znašel v Kristusu" (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni spoprijemal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. "Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti" (Rim 6,9). Enako velja za nas. Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško.

Večkrat v življenju se vprašamo, kaj je za nas Božja volja. Na to vprašanje je težko enoznačno odgovoriti, ker gre za pot, ki se nam odstira postopno. Naš namen ni o tem vprašanju filozofirati, temveč v odgovor ponuditi nekaj drobtinic, ki jih je zapisal krščanski mistik in duhovni učitelj, mojster Eckhart. Ko mojster govori o Božji volji, uporabi prispodobo lakote in žeje. Bolj ko pijem, bolj sem žejen. In bolj ko jem, bolj sem lačen. Vsi seveda vemo, da ko gre za telesne stvari, to ni tako. Pri duhovnih stvareh pa ni nasičenja. Več ko si jih deležen, bolj te mikajo. Tisti, ki so lačni Božje volje, jim ta tako zelo tekne, da jih vse, kar jim Bog prisodi, tako uteši in jim je tako všeč, da ne morejo hoteti nič drugega in po ničemer drugem hrepeneti. Vse, kar jih doleti, naj bo bolezen ali uboštvo, rade volje sprejmejo. Še več, tudi če bi jim Bog hotel prizanesti – na primer s trpljenjem, ne bi hoteli, da jim prizanese. Seveda pa so tudi drugi ljudje, in takih je po mojstrovem mnenju precej, ki hrepenijo po nečem drugem kakor po Božji volji: nenehno tarnajo in so nesrečni; vedno se jim godi krivica in nenehno so žalostni. Boga ljubijo zato, da bi dosegli tisto, kar so si sami vbili v glavo. Ko jim gre dobro, hvalijo Boga in mu zaupajo. Takole pravijo: »Letos imam deset mernikov žita in prav toliko vina; trdno zaupam v Boga«. Čista resnica, odgovarja mojster, da imaš polno zaupanje – v žito in vino! Do Boga ni mogoče priti vihravo, tako da si nekaj vbijemo v glavo in potem hočemo to na vsak način uresničiti. To je uveljavljanje lastnega jaza. Če pa hočemo obiti nekaj, kar nam je mučno in zoprno, je to spet napačno, ker tudi v tem uveljavljamo svoj jaz. Če bi mi bilo kaj zelo zoprno, bi se moral o tem posvetovati z Bogom, se ponižno pred njim prikloniti in zaupljivo sprejeti od Njega vse, kar me doleti: to bi bilo prav, trdi mojster Eckhart. Božjo voljo prepoznamo po tem, kar nas doleti, po tem, kar utrpevamo. Če to ne bi bila Božja volja, se ne bi zgodilo; trajalo ne bi en sam trenutek. Kaj je torej Božja volja? Mojster Eckhart pravi: sprejeti vse, kar mi življenje prinaša, kot najboljše zame, saj je Bogu lastno, da daje samó najboljše.

Gostja našega podcasta je ena najbolj popularnih slovenskih Youtuberk. Takole na prvi pogled bi človek od prikupne svetlolaske pričakoval, da bo na Youtubeu verjetno govorila o lepotičenju in modi in stvareh "za punce". Toda ne. Alenka je začela s pripovedovanjem zgodb, ki so nenavadne, bizarne, grozljive ... in uspela.  Danes jo na tej platformi spremlja že več kot 44 tisoč sledilcev, število pa še narašča. One-man-band ali pravilneje one-woman-band vlogerka pa se ni ustavila samo pri tem. Prisluhnite.

Takole. Še pred poletnim premorom, Sašo in Aleš gresta namreč za kakšen mesec na dopust (ne skupaj, vsak za sebe :), smo vam dolžni zaključek Kuzman family trilogije v podkastu. Tokrat je oče Uroš pomagal sinu Nacetu, saj oba, in še Sašo za povrhu, niso vedeli odgovora na Aleševo vprašanje: “Kdo ali kaj je sulky?” […]

Takole je Pavel pisal svojemu ljubemu posinovljencu in sodelavcu Timoteju. Skrbelo ga je …

Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bedi na najvišjem nebu nad vesoljem? tOn sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: t»zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; tvedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.

Danes je svetovni dan svobode medijev. Cehovski boj v Sloveniji je posvečen opozarjanju na stanje Slovenske tiskovne agencije ter zbiranje sredstev zanjo. Vlada ji za opravljanje javne službe letos še ni plačala. Takole se glasi utemeljitev finančne akcije, ki poteka za STA: »Društvo novinarjev Slovenije, vsi vodilni slovenski mediji, vodilni slovenski sindikati, akademske ustanove, nevladne organizacije in posamezniki smo zasnovali projekt finančne pomoči STA. Kot prijatelji STA smo prepričani, da STA ne sme propasti, saj je preveč pomembna za demokratično, odprto in solidarno družbo. Za obrambo naših skupnih vrednot torej. Prepričani smo tudi, da si noben režim ne sme pokoriti javne novinarske agencije in tudi nobenega drugega medija ne.« Pet pred dvanajsto se je pred sedežem STA na Tivolski odvil tudi shod za obSTAnek STA. Dogajanje povzema Maja Derčar.

Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke. Kot Pipi in …

Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in narobe: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.

V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem, ko se religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Mole, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem, in videl, da je vse to samo slepilo.«

Za popotnico današnji oddaji smo izbrali zapis Turističnega društva Gorje. Takole so zapisali: navdih pri stvarjenju krajev, varno položenih v vznožje Julijcev, obdanih z gozdnim zelenjem Pokljuke in Mežakle, je moral biti zares veličasten. Sredi tega stvarstva so kot v zelenje skrbno izdelanih jaslic položene vasi, ki pripadajo gorjanski fari in občini. Dominanten zvonik farne cerkve Sv. Jurija se prišleku pokaže že od daleč, torej se ni pretirano čuditi, če se najbolj prepoznavna pesem, ki pritiče Gorjam, imenuje »U Gorjah zvoni, da se turn maje«. Pa imenovani zvon farne cerkve še zdaleč ni zadnji, po katerem bi bili ti kraji prepoznavni daleč naokoli, tu so namreč Godba Gorje, Alpski kvintet in znani kravji zvonci, ki pripovedujejo o tod živeči stari zvončarski obrti in živini, ki ob času popase gorjanskim vasem pripadajoče pokljuške planine. Že dandanašnji bistre vode so nekoč gnale kolesja vzdolž reke Radovne posejanih žag, mlinov in kovačij, vse do naravnih tesni, vrezanih med Homom in Borštom, kjer se silna moč vode ujame v soteski, imenovani Vintgar. Ja, prav zares, kot je njega dni dejal Ivan Godec: »Ne potrebuje velike domišljije in slepečega olepšavanja oni, ki opisuje divne kraje po naši Gorenjski. Zapiše naj samo to, kar vidi navaden opazovalec, pa bo gotovo zadosti.« Najstarejša dokazana poselitev v Gorjah spada v starejšo kameno dobo. Arheologi so namreč v jami nad Poljšico, ki ji pravimo Poglejska cerkev, našli kamnito orodje. In prav Poglejsko cerkev bomo predstavili v današnji nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.

Takole – dan po valentinovem - ko se konča štirinajstdnevno bombardiranje in obsipavanje …

Takole je bilo: en teden kasneje od predvidenega smo končno posneli podkast in bili zadovoljni, da nas nihče ne bo več ozmerjal z lenuhi. Ker pa nas življenje seveda ne mara in se nam je tisti tam zgoraj ukekil na fiko, se je le nekaj ur po koncu snemanja zgodil eden največjih trejdov v zadnjih […]

V Prostorih igre je arhitektka, scenografinja in gledališča režiserka Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Ta pomembna študija o prostoru v uprizoritvenih umetnostih, ki je prvič izšla leta 1998, pa je letos dobila nadaljevanje – knjigo Prostori mojega časa, ki je izšla v knjižnici MGL. O prostoru kot dramskem liku in vanj vpisanem pletu spominov in izkušenj se bom z Meto Hočevar pogovarjala Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju. Na fotografiji: Meta Hočevar Foto: BoBo

»Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas.« Takole, s stavkom, ki je po eni strani sicer trdno zasajen v vsakdanjo, skoraj banalno stvarnost, a po drugi strani vendarle draži z obljubo skorajšnjega razkritja dolgo in globoko zakopanih skrivnosti, se začenja roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem. To posrečeno dvojnost oziroma razpetost med zdaj in nekoč, med tistim, kar je vsakomur vidno, in onim, kar naj bi na vekomaj ostalo potlačeno, pisateljica nato spretno vzdržuje slabih dvesto strani, dokler pred našimi očmi navsezadnje ne zraste resnično umetelno izpisana knjiga. Knjiga, ki je junija na ljubljanskem Rožniku prejela letošnjega kresnika za najboljši slovenski roman. Kako je torej Veronika Simoniti napisala svoje nagrajeno delo? Se ji je bilo – dolgo predvsem mojstrici kratke proze – težko privaditi na pisanje dosti daljše literarne forme? Kaj nam je z Ivano pred morjem pravzaprav hotela povedati o sedanjosti, preteklosti in o moči družinskih spominov? – Ta in druga sorodna vprašanja nas bodo, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, zaposlovala v današnjem Intervjuju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Simoniti. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

Ervin Fritz piše že dolgo, zato je napisal veliko: radijskih iger, dram, zgodb in zgodbic, prevajal je iz nemščine, največ pa je pesnil – za odrasle in za otroke. Na našem radiu je kar triindvajset let skrbel, da so otroci – med njimi so nekateri postali že starši – lahko vsako nedeljo zjutraj poslušali radijske igre, namenjene prav njim. Ervin Fritz se rad šali, kuje verze, se igra z besedami in je ljubezniv do otrok. Takole je zapisal: “Nikoli ni narobe, kadar so pesniki ljubeznivi do otrok in jim napišejo pesmi pa šale pa ugankepa izštevanke pa zgodbe pa pravljice pa radijske igre pa lutkovne igre, pa igre, po katerih posnamejo risanke. Skoraj ni lepšega na svetu, kot je biti ljubezniv, a je največkrat tudi težko, zmeraj ti je kaj napoti, pa si potem vse prej, samo ljubezniv ne. In potem tudi pesmic za otroke ni.” No, tokratna zgodba Ervina Fritza je vsekakor nastala v njegovem ljubeznivem času in ima za osnovo ljudsko romanco o Alenčici, Gregčevi sestri. Gregec gre v vojsko nad Turčine, junaško se bori, nič manj junaška pa ni tudi njegova sestra Alenčica. Dramaturg Ervin Fritz Režiserka Irena Glonar Tonski mojster Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec Marko Stopar Pripovedovalec Aleš Valič Gregec Zvone Hribar Alenčica Maja Končar Vezir Jurij Souček Golob Uroš Maček Krokar Vojko Zida Sokol Željko Hrs 1. Turčin Jožef Ropoša 2. Turčin Andrej Nahtigal Traja 25' 26" Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 1996

Prva vrsta se je vrnila iz karantene. V studiu 26 sta nastopila Matija Krečič in Tomaž Hostnik. Kako sodelujeta, se sprašujete? Takole pravita: Duo Krečič-Hostnik igra Matijevo glasbo, duet Hostnik pa Krečič izvaja Tomažev opus. Matija Krečič je zaključil študij violine (prof. Helfried Fister) in kompozicije (prof. Alfred Stingl) na Deželnem Konservatoriju v Celovcu. Kot violinist in skladatelj sodeluje z vidnimi slovenskimi solisti in zasedbami. Leta 2014 je izšla njegova prva samostojna avtorska plošča “Architexture” z glasbo za godalne inštrumente. Pred nekaj dnevi pa je izšla njegova druga z naslovom Cut / Rez. Zelo dejaven in izvrsten je kot avtor priredb, piše tudi glasbo za kratke filme in gledališke predstave. Tomaž Hostnik je pianist, pesnik in šansonjer; piše za film in gledališče, pa tudi za otroke. Njegovo avtorsko delo vključuje celoten opus zasedb Vudlenderji in Drajnarjuva vampa. Končal je magistrski študij klavirja na univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Redno koncertira na domačih in tujih odrih; sodeluje z številnimi glasbenimi skupinami in umetniki, med katerimi je tudi Matija Krečič. Vznemirljiva, prvovrstna dvojica!

»Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. Vse to so ljudje opazili pri Leonardu da Vinciju.« Takole, s čistimi presežniki se v delu Življenja umetnikov, prelomni knjigi, s katero je sredi 16. stoletja florentinski slikar, arhitekt in pisec Giorgio Vasari postavil temelje moderni umetnostni zgodovini, začenja Leonardov življenjepis. Čeprav se je od časov, ko je pisal Vasari, naše poznavanje Leonardovega življenja in dela seveda pomembno poglobilo in razširilo, ni Vasarijeva osnovna poanta izgubila niti trohice prepričljivosti – Leonardo da Vinci je bil ustvarjalni genij, ki s svojim delom ni premikal le meja odličnosti temveč že kar meje predstavljivega oziroma možnega. Ko danes, 500 let po njegovi smrti, pregledujemo Leonardovo zapuščino na tako različnih področjih kot so slikarstvo in arhitektura, izumiteljstvo in inženirstvo, matematika in astronomija, botanika in anatomija, se zdi, da se je v njem kratko malo utelesil sam duh dobe, ki ji je pripadal, duh renesanse. In prav temu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Zanimalo nas je namreč, kaj je renesansa pravzaprav bila, k čemu je ta doba stremela in zakaj o njej ni mogoče govoriti, ne da bi govorili o Leonardu. Ali drugače: zakaj o renesansi lahko govorimo adekvatno že, če spregovorimo o Leonardu. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, izvrsten poznavalec renesančne misli in umetnosti, filozof, do nedavna predavatelj predmeta Človek in kozmos v renesansi na Filozofski fakultetu Univerze v Ljubljani, dr. Marko Uršič. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Leonardo da Vinci - Mona Liza, olje na les, 1503-1506, detajl (Wikipedia, javna last)

»Potem so naši divjali skozi celotno mesto, plenili zlato in srebro, konje in mule in hiše polne vseh dobrin. Vsi so namreč prišli veseli, jokali so zaradi velikega veselja, da bi molili na grobu našega Odrešenika Jezusa in izpolnili svojo zaobljubo. Naslednje jutro so se previdno povzpeli na streho templja in napadli Saracene, moške in ženske in jih obglavili z golimi meči.« Takole, z besedami, v katerih se za današnjega bralca na težko razumljiv način prepletata barbarska okrutnost in vznesena pobožnost, je avtor–očividec, čigar ime je zgodovina sicer pozabila, popisal dogajanje v Jeruzalemu, ko je udeležencem prve križarske vojne po dobrih treh letih na pohodu julija leta 1099 naposled uspelo doseči svoj veliki cilj in zavzeti sveto mesto treh velikih monoteističnih religij. In čeprav so ti dogodki od nas zdaj oddaljeni že 920 let, ni mogoče reči, da so pozabljeni – vprašanje, kdo je pred slabim tisočletjem storil kaj v Mali Aziji, na levantinski obali in nazadnje v Sveti deželi, pač buri domišljijo številnih muslimanov in kristjanov še danes in pomaga poglabljati geopolitične in ideološke ločnice sodobnega sveta. Če si torej čas križarskih vojn nasploh in prve križarske vojne posebej zasluži našo resno pozornost, preprosto ne smemo spregledati enega ključnih zgodovinskih virov za njegovo preučevanje. To je anonimno besedilo Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem, ki ga je pred nedavnim prevedel, mu pripisal spremno študijo in pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete objavil zgodovinar dr. Milan Lovenjak. Zakaj je ta kronika prve križarske vojne kratko malo nepogrešljiva za razumevanje tedanjega dogajanja in kako skozi njeno prizmo lahko razumemo protislovna dejanja zahodnih kristjanov na vzhodni sredozemski obali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Lovenjaka, sicer predavatelja na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: bitka pri Dorileju, ki so jo križarji bojevali proti Turkom Seldžukom 1. julija 1097; upodobitev iz 14. stoletja (Wikipedia - javna last)

Pred dobrim tednom so v Vatikanu sklenili štiridnevno konferenco na temo pedofilije v Rimokatoliški cerkvi. V oddaji Studio City na televiziji Slovenija je o pereči temi spregovoril tudi dr. Janez Juhant s Teološke fakultete v Ljubljani, in postregel s celo plejado izgovorov, poskusov relativizacije, racionalizacije in upravičevanja sistemsko izvajanih in sistemsko prikrivanih grozodejstev nad otroki. Takole bi zvenel – seveda v subjektivni interpretaciji – če bi govoril samo za odtenek bolj neposredno.

Igra je nastala po istoimenski slikanici, ki je bila v letu 2016 razglašena za najboljšo izvirno slovensko slikanico. Ida Črnič Mlakar, pravljičarka in mladinska pisateljica, v slovenskem prostoru poznana že po pravljičnih likih Bibi in Gustija, v njej na subtilen in humoren način obravnava pogosto spregledano temo staranja in starostnikov. Glavna junakinja, krava Mrvica, ki zaradi starosti ne služi več kmetiji, namesto tega pa laja in renči ter tako obvelja za trčeno, se v iskanju svoje sreče odpravi v svet. Ali kot pravi avtorica: "Takole razmišlja krava Mrvica: kadar se postaviš na glavo, je svet videti drugačen. Enako je tudi s problemi. Včasih je nanje treba pogledati z "novimi" očmi, jih premeriti z drugega zornega kota. Vztrajati pri svojem pogledu, pa čeprav vsi ostali mislijo drugače, je dejanje srca." Priredbo za radio je avtorica Ida Mlakar Črnič obogatila še s songoma, ki jih je uglasbil Boštjan Gombač. Igra je nastala v produkciji Igranega programa, kot ustvarjalci se pod njo podpisujejo režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič in oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina. V osrednjih vlogah nastopata Silva Čušin in Janez Škof. Igra s svojo tematiko vabi k poslušanju ne le otroška, marveč tudi odrasla ušesa.

Omnibus duhovitih zgodb iz živalskega sveta o preprostih, vsakodnevnih življenjskih dejstvih na nekoliko drugačen način in z drugaćnp perspektivo gledanja na sebe in svet okoli nas. Avtor: Peter Svetina Režiser in avtor radijske priredbe: Klemen Markovčič Tonska mojstrica – igra: Sonja Strenar Tonski mojster – glasba: Miha Jaramaz Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Pripovedovalec: Matej Puc Helge: Primož Pirnat Angelca: Janja Majzelj Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Ljubljana maja in junija 2017

Omnibus duhovitih zgodb iz živalskega sveta o preprostih, vsakodnevnih življenjskih dejstvih na nekoliko drugačen način in z drugačno perspektivo gledanja na sebe in svet okoli nas. Tokratne zgodbe so: Zmeraj poletje; Stara guma; Astorjeva slika; Takole, reče Helge. Avtor: Peter Svetina Režiser in avtor radijske priredbe: Klemen Markovčič Tonska mojstrica – igra: Sonja Strenar Tonski mojster – glasba: Miha Jaramaz Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Pozavna: Matej Krajtar Pripovedovalec: Matej Puc Helge: Primož Pirnat Nikozija: Polona Juh Tine: Klemen Janežič Astor: Ivan Rupnik Angelca: Janja Majzelj Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja in junija 2017

Boki, Anže, Pižama in Napo smo imeli Weird zadeve v Jazz klubu Gajo! Pred ljudmi! Baje je bilo fajn! Biceps x 8! Takole je zgledalo skozi kamero RTVSlo>> Hvala vsem, ki ste prišli in tistim, ki ste nas podprli in zato dobili Polonapolona šalco! (To še vedno lahko storite v Trgovni IKA>>) Feedback je vedno dobrodošel. […]