Podcasts about jure detela

Piše Anja Radaljac, bere Sanja Rozman. Obronki, pesniški prvenec Nike Gradišek, je ob upoštevanju trenutnega položaja poezije v slovenskem literarnem prostoru kontekstualno mogoče razumeti tudi kot pesniško pojasnilo, zakaj se poezija, občedružbeno, morda zdi enostavno odveč. Zbirka se namreč zaključuje z verzoma: »Tu ni prostora za pesmi, ker je naju dovolj«. Brati bi ju bilo mogoče tudi prispodobično, kot izpolnitev, ki nastopi po koncu samskosti, v zaljubljenosti, a struktura zbirke vendarle napotuje tudi na to, da ju beremo kot svojevrsten literarni – in politični – ključ, ki razkriva nekaj bistvenega o idejni ravni Obronkov. Za precej pesmi v zbirki se zdi, da površinsko uspešno razumejo medij poezije; napisane so pretežno v sodobnem jeziku, ne posegajo po eksplicitno izžetih podobah, večinoma imajo soliden potek in so obrtniško dokaj izdelane, vendar inovativnost v njih bolj ali manj umanjka. Toda če pesmi pogledamo bolj plastično – če jih beremo onkraj podob in osnovne rabe jezika – se zdi, da so pisane obrazčasto. Ob pregledu medbesedilnih referenc – poleg obvezne Sylvie Plath še Ivan Minatti in Tone Pavček –, daje poezija te zbirke vtis, da se poraja iz precej omejenega branja sodobne slovenske poezije; v njej se namreč na specifičen način srečujejo trendi sočasne revialno in spletno objavljene poezije ter zelo zamejene knjižne produkcije iz prejšnjega stoletja. Obronki večinoma segajo na površinsko raven utrinkov vsakodnevnosti, kar je še en pristop v poeziji, ki deluje vse bolj utrujeno; v svojih najbolj prepričljivih izrazih ta pristop obče ponuja visceralne, subjektivne uvide v bivanjske izkušnje pesniških glasov, v svoji najbolj razvodeneli obliki pa ne zmore vzdržati polnosti bivanjskega izkustva, ki ob nizanju podob terja vsaj še emocionalno, intimno in refleksijsko raven besedila. Tega večina pesmi v Obronkih ne zmore ponuditi. Poetska subjektivna izkušnja se ne izriše na kompleksen način, dokaj malo pesmi namreč zajame vse ravni besedila, ki bi bile za to potrebne. Prvi del zbirke tako popisuje rahlo rutinsko, a pretežno prijetno študentsko izkušnjo, ki mestoma opozarja na posamične stiske – npr. osamljenost, identitetno praznino – a emocionalno ne zgradi jasne podobe o notranjem svetu pesniških oseb. Bolj problematično je, da si pesmi na idejno-politični ravni za zapolnitev mankov, ki se na tej ravni sicer kažejo skozi večji del zbirke, ponekod sposojajo iz občega nabora perečih družbenih problematik, pri čemer pride do površinskih in problematičnih načinov upovedovanja določenih tematik. Takšen primer je na primer vzporejanje prostorskih stisk študentske pesniške populacije, »drogerašev« in brezdomcev – tako z vidika materialnih prostorov kot z vidika družbenih prostorov. V Obronkih ta vzporednica ni napravljena na politično odgovoren način, ki bi etiško odgovorno in idejno inovativno ter s težo, ki temu pritiče, prepoznaval eksistencialne stiske marginaliziranih skupin odvisniške in brezdomne populacije. Podobno suvereno, a površinsko Obronki segajo tudi po nekaterih ustaljenih ideologijah, kot je na primer specizem, in ne kažejo razumevanja za problematiko političnega položaja nečloveških bitij v sodobnih družbah; živali so, z izjemo krastač, ki jih v eni od pesmi nihče ni odnesel s ceste, razumljene kot metafore, kot prispodobe za pojme ali stanja v človekovi psihi ali medosebni človeški dinamiki; take postopke je seveda mogoče najti v stoletjih pesniške tradicije, na vsak način tudi pri Pavčku in Minattiju, kakšna sodobnejša perspektiva te tematike pa v Obronkih ni zaznana; v zbirki ni upoštevan niti velik premik, ki ga je v slovensko literarno poezijo tozadevno vnesel Jure Detela s svojim življenjskim projektom. Podobno je z razumevanjem medosebnih odnosov, ki imajo – zlasti z vidika zaključka zbirke – poudarjeno problematično noto, ki kaže na globljo patriarhalno strukturo v podtalju knjige. Pesmi sledijo opisanemu vzorcu beleženja vsakodnevnosti skozi pretežno površinsko prizmo, dokler v zbirko ne vstopita neimenovani on in tema ljubezni. Tukaj Obronki pridobijo nekaj emocionalne napetosti, a se slabše izogibajo zdrsom v ustaljene podobe; inovativnost tukaj še bolj umanjka. Najbolj problematičen je v tem kontekstu jedrni uvid zbirke: poezija je mašilo, orodje za spopadanje s trenutki osamljenosti, manka človekove bližine, pogosto pa kar za preganjanje dolgčasa; prostora za pesmi ni več, ko je dovolj njiju. Če pesmi prej mestoma nakazujejo praznost identitete pesniške osebe, pa vidimo, da do zapolnitve te praznine ne more priti prek umetnosti ali individuacije, temveč z zaljubljenostjo in zlitjem z drugim. Ni dovolj pesniška subjektka sama, temveč onadva, kar je precej konservativna poanta (ženska pravzaprav jedrno potrebuje moškega) in potem postanejo vse njene vsebine in umetniška prizadevanja nevredni beleženja. Zbirka Nike Gradišek Obronki naposled napotuje na vprašanje o prostoru, ki za poezijo (ne) obstaja; s čim in kako ta zamejeni prostor zapolnjujemo?

Jure Detela ni nikoli prejel Prešernove nagrade, niso mu postavili javnega spomenika, njegove pesmi niso prišle v šolska berila. Jure Detela je, skratka, v kolektivni kulturni zavesti Slovencev bolj ali manj neznano ime. In vendar danes med poklicnimi bralci, med pesniki, kritiki in literarnimi znanstveniki torej, pa tudi med vnetimi "laičnimi" bralci poezije vse težje najdemo sogovornika ali sogovornico, ki bi prepričano ne podčrtala, kako pomembno mesto na pobočju slovenskega Parnasa pripada Detelu. Drugače rečeno: ljudje, ki se na stvari poezije spoznajo, pravijo, da Detelovo pesništvo predstavlja enega ključnih umetniških dosežkov oziroma presežkov druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Toda – v čem je pravzaprav moč Detelove poezije? Kako so Detelove pesmi premaknile koordinate tega, kako po eni strani mislimo in čutimo svet in, po drugi plati, kako pišemo in beremo poezijo? – Ta vprašanja se zdaj, ko lahko listamo po še čisto sveži, monumentalni izdaji Detelovih Zbranih pesmi, za katero sta poskrbela založba Beletrina in pesnik dr. Miklavž Komelj, ki je Detelovo pesniško zapuščino natančno pregledal in skrbno pripravil za objavo, menda postavljajo s še bolj neodložljivo ostrino. Prav zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali vsaj panoramsko izrisati zemljevid Detelovega pesništva. Pri tem nam je bil v pomoč urednik Detelovih Zbranih pesmi, Miklavž Komelj. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Izdalo Društvo za domače raziskave v treh elektronskih formatih (besedilo, html in pdf). | http://www.indija.si/podrealizem. Produkcija in arhiviranje podcastov Podrealističnega manifesta nastali v sodelovanju z radioCona.

Izdalo Društvo za domače raziskave v treh elektronskih formatih (besedilo, html in pdf). | http://www.indija.si/podrealizem. Produkcija in arhiviranje podcastov Podrealističnega manifesta nastali v sodelovanju z radioCona.

Izdalo Društvo za domače raziskave v treh elektronskih formatih (besedilo, html in pdf). | http://www.indija.si/podrealizem. Produkcija in arhiviranje podcastov Podrealističnega manifesta nastali v sodelovanju z radioCona.

Izdalo Društvo za domače raziskave v treh elektronskih formatih (besedilo, html in pdf). | http://www.indija.si/podrealizem. Produkcija in arhiviranje podcastov Podrealističnega manifesta nastali v sodelovanju z radioCona.