Podcasts about Tudi

V oddaji tudi o naslednjih temah: - V Zasavju si že dolgo želijo prenove ceste Hrastnik-Zidani Most. Ministrica Bratušek napovedala graditev v treh fazah. - Mariborski svetniki tudi o nekaterih podražitvah. - Ormoški srednješolci so se po prenovi vrnili v matično - gimnazijsko stavbo. - V Črni na Koroškem v novo turistično sezono vstopajo tudi z "ubranim" parkom, ki predstavlja protiutež adrenalinskim doživetjem.

Piše Jože Štucin, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati v vsem odstopa od pesniških prvencev mladih pesnic; ni tipanja po besedni melasi, ni iskanja identitete in odkrivanja svojih "jazov", v ničemer ni začetniški in iščoč, temveč je zrelo pisanje o sebi, o svojem življenju in bivanjskih stiskah na način, kot da je vse globoko premišljeno in izklesano v precizni narativnosti, z izjemnim občutkom za pripoved in iskrivo iskrenost. V tem smislu so tudi metafore zelo čiste, nedvoumne, pesniška zgodba pa se dogaja, kot vsem nam, v magičnem plesu življenja in smrti, rojevanja in izginjanja, upanja in strahu, ljubezni in sovraštva. Slednjega še najmanj, bolj "med vrsticami", če že. Zbirka je razdeljena na šest enot, ki nekako določajo predih med branjem, so kot nekakšna cezura, da se vse misli ne pomešajo v eno samo pesem. Naslovi so programski in opredeljujejo vsebinske poudarke, vsaj delno določajo "postaje" pesniškega odraščanja, nabor vsebin pa je pester, raznoroden in osvobojen vsakršnih predsodkov. Poezija je brezdomna, v resnici nima svoje posesti, živi lahko kjerkoli, tudi tam, kjer življenja sploh ni. V pesmi Utopljenec z začetka zbirke se zgodi nemara prvi stik otroka s smrtjo, ko iz vode izvlečejo utopljenca. A tu je še skrbna "mami (ki) pravi, / naj zaprem oči. / Nihče ne sme / videti mrtveca, / ki so ga ravnokar / potegnili iz vode, / lahko te obišče v spanju." Toda mrtveci so, to je pač dejstvo, še svojega nosimo s sabo od rojstva do konca. Borimo se z njim, ga skušamo izigrati, mu nastavljamo pasti in privide, ga skrivamo pred sabo, mu nadevamo maske ljubezni ali strahu in ga svaljkamo na vse načine, da bi se ga otresli, celo mešamo si glavo z raznimi opoji ali praški, pa nič, v pesmi Konec sveta se rodi le borno razodetje: "Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju." Pesnica ima za sabo tudi grozno izkušnjo, diagnozo raka, ki še dodatno podčrtava njeno občutljivost in pronicljivost za vse temačne sobe življenja, za izgube in izkrivljene odnose, ki lahko klestijo po mladosti. Take so tudi njene izkušnje z nasilnimi partnerji, begajočimi in ranjenimi ljubimkami. Izkušnje in razodetja se nato pretočijo v trpko spoznanje o svetu, kalijo dušo in krotijo vsakršne rakaste tvorbe, tiste resnične in tudi tiste, ki se razraščajo v dvomu, strahu in brezupu. In ko vse to nekako postane duhovna "vaservaga", se začnejo rojevati pesmi, presunljivi, na trenutke tudi s humorjem požlahtnjeni verzi, v katerih pesnica polno zaživi brez besed, ki bi se zatikale med zobmi, brez sramu in v spokojnem ritmu samoironije. V prvi pesmi štiridelne prigodnice z nekoliko enigmatičnim naslovom Vsem, ki veste se takole dobrodušno razpiše: "Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim." Zbirka ima sinkopiran ritem, vsaj glede vsebin. Pesnica preskakuje tematike in kronološke uzance reducira na spontane utrinke, iz nje pač vre in zakaj bi hladili krop, zakaj bi brzdali paro in iskali ohladitve v tišini in miru: ko vre, naj brbota do izsušitve! Naj se vsi njeni bivši in bivše, čudni ali navadni, lepi ali nevidni, valjajo v poetični savni in použivajo pesničino pozornost. Tudi tisti, ki je zatrdil, da je zadnja na seznamu: "Ko sem odhajala, si obljubil, / da sem zadnja na seznamu / z imeni deklet". Pa tudi onidve, ki sta jo poklicali v dnevih osamljenosti. Take pesmi ne dobi kdorkoli: "Dišali sta po otroškem / pudru. Neprekinjeno / sta me poljubljali, / medtem ko sta ožemali / pomaranče / za džus in vodko. // Ne vem, kje se je vse / začelo. / Kako je slina krožila / med ustnicami / in verzi Tomaža Šalamuna, / in kako / mi je prišlo." Zbirko Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati krasi obilje čustveno-čutnih nians, tudi intimnih izpovedi, zaokroži pa se z gotovo najbolj nežno pesmijo, kar jih je podpisani kdaj koli prebral o kužkih, naših zvestih prijateljih. Mogoče najčistejših, kdo za vraga bi vedel in razumel to pasjo ljubezen in predanost. Pesem Majhno srce zaključi knjigo z verzi "In ko se po sestankih, / službah in protestnih shodih / rešimo ljudi, nas pričakujejo, / ležeči volkovi na domači preprogi, / in se v obratu ključa v vratih / zaletavo dvignejo z življenjem, / ki je krajše od tvojega, / z razprtim gobčkom, iz katerega visi / iztegnjen jezik – pasje molčijo, / pasji ljubljenci, pasji angeli."

Hemofilija je redka dedna motnja strjevanja krvi. Že nekaj generacij jo imajo tudi v družini Janeza Dolinška, predsednika Društva hemofilikov in drugih z motnjo strjevanja krvi Slovenije, ki pravi, da je danes bolezen obvladljiva in da je za bolnike dobro poskrbljeno. Zaradi svojih izkušenj meni, da je treba o bolezni govoriti odkrito, ker so bremena bolezni pretežka in prinašajo številne preizkušnje, zato imajo v društvu številne strokovno-izobraževalne programe v podporo svojim članom. O tem, kako se spoprijema z boleznijo, o stigmi, ki so jo doživljali tako on in tudi nekateri drugi hemofiliki, ko so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja med zdravljenjem okužili z virusom HIV, ter o kampanji Tudi ženske in dekleta krvavijo bo Janez Dolinšek pripovedoval v oddaji Med štirimi stenami. Z njim se bo pogovarjala Petra Medved.

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

Uvod v današnjo šmarnično zgodbo je precej zahtevni del evangelija. Otrokom, junakom pripovedi, ga bo razložila Marija. Tudi nas bo spomnila na lepoto zakramenta sprave in na pomembno vlogo mučencev v krščanski zgodovini.

V Carigradu naj bi se danes začeli mirovni pogovori med Rusijo in Ukrajino, prvo neposredno mirovno srečanje delegacij obeh držav po treh letih. Obe delegaciji sta v Turčiji, a se pogovori še niso začeli. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je najprej v Ankari sešel s turškim kolegom Redžepom Tajipom Erdoganom, Vladimir Putin pa je v Carigrad poslal uradnike na nižjih položajih, povečini svetovalce in namestnike ministrov. V oddaji tudi: - Generalni sekretar Nata Rutte je na srečanju zunanjih ministrov zaveznic v Antalji pozdravil napoved Slovenije o zvišanju obrambnih izdatkov na 2 odstotka BDP še letos - K prvemu padcu slovenske gospodarske rasti po več kot štirih letih sta najbolj prispevala zmanjšanje naložb in menjava s tujino - Rešitve za težave turških delavcev, ki so obtičali v Orehku, iščejo predstavniki več pristojnih služb

Wang Guanglin je profesor angleščine na mednarodni univerzi v Šanghaju. Študenti imajo na Kitajskem do učiteljev podobno spoštovanje kot do staršev, čeprav se čuti vpliv tehnologij. Profesor Guanglin je tudi prevajalec angleške, ameriške in avstralske literature. Od slovenskih avtorjev pozna filozofa Slavoja Žižka, ki ga je tudi mogoče brati v kitajščini.

Spregovorili smo o zadnjih dnevih druge svetovne vojne v Sloveniji. O razlogih, zaradi katerih je toliko naših družin odšlo na Koroško in v Italijo. Kako so preživljali prve tedne, mesece in leta begunstva? Kaj smo o tem kot narod izgubili? Govorili smo o vrnjenih in pobitih. Tudi o tem, kako je en totalitarni režim zamenjal drugega; kako so taborišča, ki so jih uporabljali Nemci, prevzeli novi oblastniki in jih napolnili z idejnimi in političnimi nasprotniki. Sogovorniki so bili dr. Helena Jaklič, dr. Monika Kokalj Kočevar in Franci Žnidar.

Svetovna javnost opazuje dogajanje na Bližnjem vzhodu, kjer se mudi ameriški predsednik Donald Trump, ki je presenetil z napovedjo odprave sankcij proti Siriji. Danes se je v Rijadu sešel z začasnim sirskim predsednikom Ahmedom al Šaro in mu predal več zahtev, med katerimi je normalizacija odnosov z Izraelom. Druge teme: - Evropska unija želi s sankcijami neuradno omejiti rusko naftno floto v senci. - Obrtno-podjetniška zbornica zahteva splošno razbremenitev podjetij z davki in prispevki. - V brežiški občini nasprotujejo odstranjevanju panelne ograje na meji

Drugi poudarki iz oddaje: -V zadnjih petih letih so v Ajdovščini uredili več kot 200 stanovanj, kje in kdaj še načrtujejo nova -Na železniški progi Logatec-Postojna nameravajo ukiniti postajališče Planina, kar razburja krajane -V Žirovnici in na JEsenicah so pred enim najpomembnejših komunalnih projektov

Ameriški predsednik Donald Trump je prispel v Rijad, kjer začenja svojo prvo večjo turnejo po vrnitvi v Belo hišo. Po pričakovanjih se bo Trump, ki bo obiskal tudi Združene arabske emirate in Katar, osredotočil na krepitev sodelovanja na področju trgovine in naložb, govor pa bo tudi o mednarodnopolitičnih vprašanjih. Razpravljali naj bi o prekinitvi ognja v Gazi in pogovorih med o normalizaciji razmer. Trumpova turneja utegne prinesti korak naprej tudi v luči rusko-ukrajinske vojne. Drugi poudarki oddaje: Bosta Moskva in Kijev v četrtek vendarle sedla za pogajalsko mizo? Geodetska uprava na podlagi posodobljenih modelov začela objavo novih vrednosti nepremičnin. Ameriška platforma za prevoze Uber bo pri nas začela delovati predvidoma čez teden dni.

Geodetska uprava je začela objavljati nove posplošene vrednosti nepremičnin, ki odražajo stanje na trgu prvega januarja letos. Danes je namreč začela veljati nova uredba o modelih vrednotenja nepremičnin, ki jo je konec aprila sprejela vlada in ki je modele vrednotenja, na podlagi katerih Gurs nepremičninam pripiše posplošeno vrednost, prilagodila stanju na trgu. Lastniki vrednosti lahko preverijo na spletnem portalu E-prostor, obvestili pa jih bodo tudi po pošti. Drugi poudarki oddaje: - Savdska Arabija ob obisku ameriškega predsednika Trumpa napovedala ogromne naložbe v Združene države. - Ameriška platforma Uber pri nas predvidoma od prihodnjega tedna, a zaradi neprilagojene zakonodaje verjetno v nekoliko drugačni obliki. - Finančni minister Boštjančič: za potrebe obrambe se ne bomo brezglavo zadolževali.

Zdravo. Tokrat začnemo z modrostjo, da vam nihče ne more toliko dati, kot vam mi lahko obljubimo, nadaljujemo z še večjo modrostjo, da v prihodnosti delal' ne bomo več, ker prihaja dvelovnik. A ne skrbite, ne da bomo imeli samo ministrstvo za prosti čas, mi bomo imeli tudi ministrstvo za dolgčas. Rešitev imamo tudi za dvomljivce tipa ja kdo bo pa delal: obvezno služenje mladine v storitvenem sektorju. Na mladih svet stoji. Rešitev imamo tudi za regeneracijo in za brezskrbno pot domov: leteči avti, robotski pomagači še marsikaj. Tudi o miljarderjih, ki imajo svojo religijo govorimo, da ne bo kdo rekel, da nismo nič o veri.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Jakob Jaša Kenda je literarni zgodovinar, prevajalec in pisatelj, ki je med drugim znan tudi po literarnih raziskavah na področju dramatike, mladinske književnosti in znanstvenofantastične literature. Zadnja leta skrbno zapisuje svoje pohodniške dogodivščine – leta 2018 je izšel poučen potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je naslednje leto prejel nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado krilata želva za najboljši književni potopis, leta 2020 pa je izdal potopisni roman Transverzala, v katerem vodi bralce po slovenski planinski poti. S potopisnim romanom z naslovom Evropa: sever, severozahod začenja nov cikel predstavljanja pohodniških poti po Evropi, in sicer z opisom družinskega potovanja po Skandinaviji ter večtedenske ture po hriboviti Škotski. Jezik, s katerim Kenda opisuje geografsko raznoliko pokrajino in tudi zgodovino obeh dežel, je izjemno slikovit, duhovit in poučen, saj spotoma načenja številna vprašanja o varstvu naravne in kulturne dediščine, političnih razsežnostih angleškega kolonializma, sociološkem pogledu v razslojenost družbe, psiholoških značilnostih zadržanih Norvežanov in vsestranskih Škotov, medgeneracijskih in medkulturnih izzivih na poti in še bi lahko naštevali. Bralec kmalu dobi občutek, da ima pred seboj izkušenega pohodnika, ki teoretsko znanje iz najrazličnejših knjig spretno prepleta s terenskimi dogodivščinami, med katerimi najbolj izstopajo poučni pogovori z domačini in obujanje spominov na podobne preizkušnje v preteklosti, zlasti na skoraj identično pot po Britanskem otočju, ki jo je avtor obredel pred dobrimi tridesetimi leti. V spominu nam ostane opis “poti mrtvih” na Škotskem, ki so nastale ob nošenju mrtvih iz njihovih hiš do mesta pokopa, dandanes pa jih mednarodni popotniki uporabljajo kot javne poti oziroma bližnjice do strateških lokacij: “V izvirnih trasah so te poti potekale tudi karseda v ravni črti, prek večje močvare so zanje postavili neskončne mostovže. Po tedanjih prepričanjih naj bi si namreč ljudje vsak corpse road delili tako z mrtvimi kot raznolikimi nadnaravnimi bitji. In vsem tem onstranskim entitetam so bile prilagojene, saj naj ne bi bile sposobne prečiti tekoče vode in naj ne bi marale ovinkov.” Avtor se na tem delu posveti tudi funkciji obredov ob smrti pokojnika: “Prva je bila zagotoviti, da se mrlič ne bi vrnil med žive. Zato so krsto z doma spravili skozi posebej za to izdolbeno luknjo v steni, ki so jo nato zadelali, prevrnili so stole, na katerih je stala krsta, in podobno. /…/ Druga funkcija ritualov pa je bila na videz prvi kontradiktorna, obredje naj bi bilo namreč obenem namenjeno potrditvi obstoja sveta, vzporednega našemu. Temu je služila med drugim vloga, ki je bila na teh sprevodih edina dovoljena ženskam: pele so posebne pogrebne pesmi, imenovane coronah, ki so jih priče opisale kot “onstransko lepe”, “srhljivo rjutje” in “golčanje obsedenih z duhovi”.” Z enakim entuziazmom, kot na svoji poti opisuje poti in obredja, se Kenda posveča opisovanju medsebojne dinamike, ki nastaja ob vsakdanjih izzivih popotniških sotrpinov – najsi gre za družinske člane, ki raziskujejo deželo bratov Levjesrčnih in si v glavah ustvarjajo poanto impozantnih umetniških skulptur v norveškem parku Ekeberg, ali za strateško izbrana popotnika na pohodu po otoku Skye in severnem delu škotskega višavja, ki s svojimi izkušnjami prispevata svoj kamenček k mozaiku potovanja … Postavni Norvežan Christian, s katerim se spozna na pohajkovanju po Sloveniji, mu dela družbo na Norveškem in na Škotskem ter korak za korakom razgrinja primere etičnega kodeksa svoje države in diplomatskega poklica, simpatična Sorcha, ki je po izobrazbi biologinja in farmacevtka, pa mu pripoveduje o življenjskih prelomnicah in selitvah, ki so jo na koncu pripeljale nazaj v rodno Škotsko, kjer se izkaže kot odlična koordinatorka prenočišč, mediatorka pa tudi vodička. S pomočjo Christianovega pogleda na raznolikost liberalnih demokracij na severu Evrope, ki segajo od britanske “kastne” razslojenosti do skandinavskega egalitarizma, Kenda na koncu sestavi miselni zaključek: “Ne, če mene vprašaš, ste srečna sredina med Škoti in nami. Kot pravi Stoppard: sreča je ravnovesje. Izstopajočemu posamezniku in njegovemu daru nekaj tretmaja drhali običajno kar koristi, čeprav jasno ne toliko, da bi ga zlomil. In ko sva že ravno pri tvoji samokritiki, Christian, se meni vaša varianta družbene ureditve zdi očitno boljša od otoške. Britanska s svojo razslojenostjo veliko bolj kot vaša determinira posameznika glede na njegov rod. Se ti to zdi etično? Učinkovito?” Poleg Toma Stopparda Kenda v svojem popotniškem romanu citira tudi Dickensa, Ibsena, Shakespeara, Orwella, Nietzscheja, Davida Lyncha ter Kajetana Koviča in Gregorja Strnišo. Za ilustracijske vinjete in zemljevide je poskrbela akademska slikarka Nina Čelhar in z zabavnimi skicami še bolj razplamtela bralčevo domišljijo. Kako torej najbolj ustrezno opisati knjigo Evropa; sever, severozahod vsestranskega pisca Jakoba Kende? Najbolje jo opiše kar avtor sam, ko se mu na nekem mestu zareče: “Saj je, kot bi se znašel v bondiadi, in to tako rekoč v vlogi Sherlocka Holmesa …” Tudi bralec, ki se skupaj z avtorjem odpravi na obsežno pot, se ne more znebiti občutka, da je v vlogi detektiva, ki se skuša prebiti skozi labirint geopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in antropoloških izzivov. Ti vsakič znova pripeljejo do ugotovitve o tem, da v življenju ni preprostih bližnjic – ne na področju pohodništva ne na področju pisateljevanja, znanosti in metodologije. Tudi če pohodniki cilj najbolj jasno vidijo pred sabo, se morajo še vedno dvigniti med najvišje hribe in spustiti v najbolj nevarne močvirne doline, preden ga dosežejo … Upamo, da bodo prvemu delu evropske popotniške sage, ki se je začela na severozahodu Evrope, kmalu sledili tudi drugi deli.

Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam. Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas. To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo.

Poglabljamo se v slovenska dokumentarca (Ne pozabi me, režija Anja Medved in Dva brata dve sestri, režija Miha Čelar), ki sta posvečena spominu na dogajanje med drugo svetovno vojno in ju predvajajo v okviru praznovanja 80. obletnice konca vojne. Poročamo o festivalu Crossing Europe v Linzu in o tem, kaj obeta letošnja izdaja Filmskega festivala v Cannesu. Poleg tega razmišljamo o novem filmu Davida Cronenberga Mrtvaški prt.

Habemus papam - imamo papeža! Krmilo Petrove barke je prevzel ameriški kardinal Robert Francis Prevost, nadel si je ime Leon XIV. Papež pri maši v Sikstinski kapeli: Tudi številni krščeni Jezusa vidijo zgolj kot karizmatičnega voditelja ali nadčloveka. Zato moramo nujno ponavljati Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Bog, ne človeška matematika: Slovenci na Trgu svetega Petra doživeli zgodovino.Slovenski škofje z veseljem pozdravljajo novega papeža; Škof Saje: To je resnično človek za naš čas.Svetovni voditelji ob čestitkah novoizvoljenemu papežu omenili njegovo usmerjenost k miru in povezovanju.Voditelji drugih cerkva in verskih skupnosti čestitali papežu Leonu v želji po dobrem sodelovanju.Na predčasnem referendumskem glasovanju nizka udeležba, tudi danes pozivi na volišča.Papež Leon XIV.: Šport je sredstvo povezovanja in krepitev skupnosti.Vreme: Popoldne bo precej oblačno, tu in tam je možna kakšna ploha. Jutri se bo delno razjasnilo.Odmevi redovnikov: Novi papež je misijonar, človek miru in vere.Evropski škofje ob Dnevu Evrope pozvali k enotnosti pri soočanju s svetovnimi izzivi.Društvo Združeni ob lipi sprave ogorčeno nad predsedničinim odlikovanjem zveze borcev.Šport: Začenja se 108. kolesarska dirka po Italiji. Glavni favorit: Primož Roglič.

Podajamo se v Bruselj in prek radijskih valov gostimo učiteljico slovenskega jezika in kulture Petro Jan Likar, ki v belgijski prestolnici vodi tudi bralni klub in je zelo dobro povezana tudi s tamkajšnjo slovensko skupnostjo. Nekaj več izveste tudi o tem, kako negujejo slovenski jezik rojaki v Vojvodini, na kratko se ustavljamo na 11. Dnevih slovenskega filma v Beogradu, seznanjamo pa vas tudi z živahnim dogajanjem v slovenski skupnosti v Clevelandu, kjer so pred kratkim pripravili tradicionalni Festival diatonične harmonike.

V oddaji 18. vzporednik tokrat predvsem o fenomenu Marko Preković - Thompson: kontroverzni hrvaški glasbenik naj bi namreč pred dnevi podrl svetovni rekord v prodaji vstopnic za svoj koncert na zagrebškem hipodromu. O njegovem spretnem izkoriščanju statusa prepovedanega in nadaljnjem razmahu skrajnodesničarske ustaške ideologije na Hrvaškem.

Vse se laže preboli kot krivico. Odpustiti povzročeno zlo pomeni spravo, odpuščanje. To svetopisemsko stališče je prastaro, a težko uresničljivo. Tudi nam povzroča težave. Meni omenjanje sprave v zaporedju vrine v spomin tri dogodke. Vojna. Vsak večer zagrnjena okna. Strel v gluho noč. Zjutraj leži v sadovnjaku mrtev človek. Partizan, ki se je bil vračal od tam, kamor je bil poslan kot »terenska zveza«. Ni padel pod okupatorjevim strelom, kar daje misliti. Francetov France ga je na hitro pokopal ob jablano. Ni se razvedelo. Pokojnik ima svoje spominsko obeležje. Na njem je zapisan kot Nace, a da je bilo njegovo pravo partizansko ime Cene. Čudna pomota. Še ista vojna. Blizu hiše straži nemški vojak. Zelo mlad človek. K sebi vabi kodrolasega dečka: Komm her, Pöblein. Komm! (= deček, pridi sem; pridi!). Otrok zbeži k hišnim vratom. Vojak povesi glavo. Ta človek zagotovo ni moril. Vzet je bil družini in poslan na bojni ples. S kom naj se spravi, če še živi? Po vojni. Nenadoma zmanjka nekaj ljudi. Včeraj je mizar Jože še bil, naslednji dan ni prišel v delavnico. Ni ga bilo nikoli nikamor več. »Pa tak funkcionar je njegov brat,« so se nekateri čudili, drugi pa namigovali. Na nobeni spominski plošči ni njegovega imena. Trije dogodki iz zgodovinskega časa, ki se dotikajo moje kože. Kaj pa vsi drugi, zdaj že znani, in vsi neznani na obeh straneh ideološke črte! Sprava. Ta je doma na sredi srca, sicer je prevečkrat le bolj ali manj bobneča beseda. Spravni spomeniki pa so opomniki. Eden je komaj dovolj. »Pa se ne moreta spravit,« so kdaj modrovali starejši ljudje na račun sovaščanov, ki sta se bodla zaradi drevesa, posekanega na meji, in jih »tud sodnija ne more poglihat«, so rekli. Stara zaveza pozna spravne darove, navadno živali. A ne samo teh; modri Sirah pravi: »Gospodu po volji je odstopiti od hudobije, sprava je odstopiti od krivice.« Nobenega zaklanega vola, ampak - odpuščanje. Pa pravimo: tudi če bi odpustil, ne bi mogel pozabiti. Saj ravno spominjati se je treba, da ne bi ponavljali znanih grozot. Svet se razpenja čez Vzhod in Zahod, Sever in Jug. Kar niso le strani neba, so pomenljiv obraz današnjega sveta.

Tudi drugi dim črn, popoldne še dve glasovanji.Slovenski škofje so se v ljubljanski stolnici zbrali pri maši zadušnici za papeža Frančiška. Nuncij Speich: Papež je želel priti v Slovenijo. Njegov obisk je bil, žal, onemogočen.Nekdanji ustavni sodnik Zobec: Pozivanje k bojkotu referenduma je zloraba oblasti in protiustavno.Slovenija bo že letos za obrambo namenila 2 odstotka BDP. Do leta 2030 pa naj bi glede na napoved vlade izdatke v ta namen povečala na 3 odstotke.80 let po koncu druge svetovne vojne, po svetu še vedno več deset oboroženih konfliktov.Zgodovinar Podbersič: Konec II. svetovne vojne olajšanje, a po njej na slovenskih tleh ubitih še vsaj stotisoč ljudi.Pirc Musarjeva bo z zlatim redom za zasluge odlikovala NOB. Dr. Jože Dežman in Nova Slovenska zaveza: Gre za nedopustno potezo predsednice države in za posmeh mučenim in pobitim.Vreme: Krajevne padavine bodo popoldne počasi slabele in ponehale. Jutri bo pretežno oblačnoOb obletnici konca druge svetovne vojne pozivi k zakonski obsodbi zločinov revolucije.Nemčija ob pomislekih sosednjih držav okrepila nadzor na mejah.Indija in Pakistan z novimi napadi na vojaško infrastrukturo.Šport: Ob Interju v finalu nogometne lige prvakov še PSG.

V maju se naša znanstvena oddaja odpravlja na teren, ker jo zanima, kaj zanima mlade. In po mini raziskavi Frekvence X smo ugotovili, da mlade zanimajo finance, zanima jih znanost, zanima jih prehrana. Prva postaja je Šolski center Srečka Kosovela v Sežani, kjer smo se osredinili na prehranska dopolnila, energijske pijače in seveda prehrano. Spregovorili smo tudi o tem, da je - kot že mnogokrat poudarjeno - zajtrk zelo pomemben obrok dneva, da so v običajni hrani vsa hranila v optimalnih koncentracijah in kombinacijah, zato ni treba eksperimentirati s prehranskimi dopolnili. Pa še zanimivost: prebavila lahko natreniramo, tako kot natreniramo mišice. Da ne bi bila debata preveč resna, smo k sovodenju povabili komika Žana Papiča, da pa ohranimo strokovnost, so nam pomagale: - Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, doktorica biomedicine, ukvarja se z varnostjo hrane, prehranskimi dopolnili in energijskimi pijačami. - Jana Verdnik, psihologinja s filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se s kognitivno psihologijo, sprašuje se tudi, zakaj jemo, kako počutje in družabna omrežja vplivajo na izbor prehrane.- Ana Karin Kozjek, biokemičarka, dr. med in strokovnjakinja za športno prehrano.

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.

Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas. Poskusimo. Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat. Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij. Kar pa je zanimivo … Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali. Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika. Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati. In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor. Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki je bil na enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvale vreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, ter dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo skorajda nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.

Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica. Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo. Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.« Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen. In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet.

Pisatelj, komediograf, dramatik in scenarist Tone Partljič je različne usode ljudi, njihove zgodbe in poglede na svet ter na več plati, ki jih ima resnica najprej spoznaval kot učitelj, pozneje kot umetniški, gledališki vodja, ki se je kmalu zbližal še s filmskih svetom, marsikdo pa se ga spominja tudi kot nekdanjega poslanca.S svojimi deli in z živimi spomini se velikokrat vrača v svoja zgodnja otroška leta. Naj gre za biografska ali avtobiografska dela, romane, zgodbe, novele, realistične človeške drame in bridko grenke komedije ‒ slika krajino pametnih, ponižnih, pridnih, večkrat zelo siromašnih, a iznajdljivih in vsakega dela vajenih, vendar ne enodimenzionalno preprostih kmečkih ljudi. Med njegovimi junaki so se znašli povsem običajni ali nekoliko posebni meščani in velika imena, ljudje, ki so vtisnili pečat mestu Maribor in okoliškim krajem, zaznamovali kulturo, znanost, družbo in politiko in se ‒ v dobrem ali slabem pomenu besede ‒ izpostavili v prelomnih zgodovinskih trenutkih. Tak trenutek je bil tudi konec 2. svetovne vojne, ko je bil deček iz Pesnice še čisto majhen, ali pa pozneje, ko se je po Titovi smrti v Jugoslaviji začela napovedovati nova bratomorna vojna. Uničujoča vojna, ki si izbira stara in nova bojišča, se tudi zdaj vedno bolj širi in razplamteva … Ali spet grozi tudi nam, vsem tistim, ki še nismo pokopali Polinejka? Tudi o tem se sprašuje Tone Partljič, gost oddaje Razkošje v glavi, ki s spomini v duši Pesnice išče svoje otroštvo, mlada leta, družino, mamo in ateja … kot je ostalo nekje zapisano. V oddaji se ne bomo posebej ukvarjali s številnimi knjižnimi deli Toneta Partljiča, ker oddajo posvečamo spominu na leto 1945, dogajanju proti koncu vojne, različnim izkušnjam in usodam po vojni, velikokrat začrtanim že med vojno, vendar pa bo satirična komedija Moj ata, socialistični kulak, ki je bila tudi filmsko upodobljena, vseeno omenjena, saj se nanaša na spominske motive iz avtorjevega otroštva.  foto: Wikipedia 

Slovenija kot edina članica Evropske unije praznik dela zaznamuje z dvema prostima dnevoma. Med temami, ki so bile letos v ospredju nagovorov in poslanic ob prazniku, so tudi spremembe pokojninske zakonodaje. V sindikatih pravijo, da so mladi, ki vstopajo na trg dela, glede prihodnosti pesimistični. Druge teme: - Slovenija na Meddržavnem sodišču v Haagu poudarila nujnost dostave človekoljubne pomoči Gazi. - Prihajajo novosti pri rabi obnovljivih virov energije. - Opoldne zagorela streha Tovarne kemičnih izdelkov v Hrastniku, poškodovanih ni.

V prostorih Tifološkega muzeja v Zagrebu so te dni predstavili slikanico Muca Copatarica v hrvaškem prevodu in prilagojeno slepim in slabovidnim osebam. Slikanica je posebna po tem, ker je na voljo v velikem tisku, brajevi pisavi ter v zvočni obliki. Koncept in metodologijo priredbe slikanice so skupaj z zunanjimi sodelavci razvili v zagrebškem tifološkem muzeju, pobuda pa je prišla iz slovenskega veleposlaništva na Hrvaškem, ki je projekt tudi finančno podprlo.

Slovenija je ena redkih držav, ki praznik dela praznuje 1. in 2. maja. Drugi maj je dela prost dan še v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori ter Ukrajini. Dvodnevno praznovanje ima močan simbolni pomen, saj gre za praznik solidarnosti, dela in povezovanja. Vrednote praznika dela so močno zasidrane tudi pri rudarjih. Gre za zahtevne delovne pogoje, zato so se tudi vrednote izoblikovale skozi 150 let izkopavanj premoga v eni najdebelejših znanih plasti premoga na svetu, to je v Velenju.

Liane je stara devetnajst let in ima za sabo težko otroštvo, ki ga je vsaj delno preživela v reji. To jo je močno zaznamovalo. Občutek, da je mama, ki zelo očitno ni kos svojim materinskim obveznostim in si raje kot redno službo išče tako imenovane priložnostne sponzorje, noče, je tako globoko ukoreninjen v Lianini podzavesti, da potrditev išče drugje, predvsem na svetovnem spletu. Ko nekega dne dobi povabilo na avdicijo za resničnostni šov, se zanjo vse spremeni. »Vodja kastinga je rekla, da me hoče. Hoče me,« zabrusi Liane svetovalki za poklicno integracijo, ki si drzne podvomiti, da je resničnostni šov lahko prava karierna priložnost. Tudi dvomi prijateljic in edinega fanta, do katerega ni ravnodušna, ne omajejo njenega prepričanja, da so bile besede vodje kastinga pristne in da jo prvič v življenju nekdo hoče. Njo, prav njo. Liane seveda ne vidi širše slike, ne vidi pasti, ki se skrivajo za kirurškimi lepotnimi posegi, previsokimi petkami in prekratkimi krili ter zapeljivim poplesovanjem v neposrednih prenosih na družbenih omrežjih. Vidi le odskočno desko v boljše življenje, priložnost, da končno postane nekdo, da uide neperspektivnemu vsakdanjiku nenehnih groženj z deložacijo zaradi neplačanih računov in maminih ponavljajočih se vzorcev, ki se počasi prenašajo tudi na mlajšo sestro. Liane hoče izstopiti iz začaranega kroga in edini kapital, ki ga lahko vnovči – tako se ji zdi – je njeno telo. Film Nebrušeni diamant, celovečerni prvenec francoske režiserke in scenaristke Agathe Riedinger, je težko gledati, ne da bi glavno osebo vsaj malo obsojali. Če bi le opustila uničevanje svojega lepega telesa. Če bi le pozabila na tono ličil. Če bi se le izpisala iz družbenih omrežij in vpisala v šolo ali si poiskala službo. Če bi … Pa ima Liane – realno gledano – sploh to možnost? Si lahko brez izobrazbe preprosto najde službo in izplava iz začaranega kroga? Zelo verjetno je, da bo šla po maminih stopinjah in se zadovoljila s tako imenovanimi občasnimi sponzorji. Njena potreba po občudovanju izvira iz otroške travme, ki se je sama le delno zaveda, zato vsak všeček, ki ga dobi za svoje žgečkljive fotografije, ne poboža le njenega ega, temveč v njem vidi predvsem priložnost za korak k samouresničitvi. Socialnih omrežij ne uporablja tako kot bogate vplivnice z zlato žlico v ustih – kot le še eno poslovno priložnost – temveč kot edino priložnost. Nebrušeni diamant je film, ki nas spodbudi, da na dekleta, kot je Liane, pogledamo iz drugega zornega kota. Je film, ki nas opozori na naš privilegirani položaj, s katerega pogosto tako zlahka obsojamo tovrstno početje, in nam ponudi vpogled v kompleksnost boja junakinje za preživetje in občutkov, ki ga spremljajo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

Grožnja vojne je vsaj tiho prisotna, če se že ne najavlja glasno - tudi v miru, saj le redko preskoči življenje človeka, ki doživi pozno starost. Tako pogosto se je vsaj doslej nasilno vsiljevala v naših krajih in bližnji okolici. Vse naslednje načrtovane ali nepričakovane, nenajavljene obiske lahko dokončno odpove, kjer pa trenutno nepovabljeno gostuje, ustrahuje in mori, naj pritisne na gumb samoukinitve! Tako se v togoti srdito jezimo ljudje, ki se zavedamo svoje nemoči. Tudi v dneh osvoboditve, maja 1945, ko je nacistična Nemčija priznala poraz, so ljudje, ki so zaradi nje trpeli in umirali, narodi, celine in države, mislili, da so se je za večno znebili, pa je vseeno vse prevečkrat doslej premagala mir in prihuljeno napadla, kot bi čakala v nekakšni zasedi. V Ljubljani je imela vojna takrat, ko je morija drugič v stoletju pretresala svet, kar dve botrici uničevanja, najprej italijansko okupacijsko silo, po njeni kapitulaciji pa je pokrajina postala nemško interesno območje; njuni poskusi fašizacije in ponemčevanja so vključevali scenarije brisanja slovenstva. Vojna je od 11. aprila 1941, ko so mir v Ljubljani preglasile italijanske motorizirane enote, vztrajala kar 1495 dni. To, da jo bo pobralo prej, so mislili tudi drugod po Dravski banovini (enote nemške vojske so Ljubljansko pokrajino z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje) in upali po vseh pokrajinah in deželah, kjer je pustošila v svetovnih razsežnostih. Druga svetovna vojna, ki je pri nas, zlasti v Ljubljani in na Dolenjskem, pustila pečat krvave bratomorne vojne, saj je bila zaznamovana tako s partizanskim bojem, ilegalnim delovanjem, kot s kolaboracijo, se je pred 80. leti - tako, kot drugod na evropskih tleh - končala tudi v mestu, obdanem z žico. Ostale so nezaceljene rane in nikoli končani politično - ideološki spopadi. Zato, da se ti časi množičnega strahu, trpljenja in pomanjkanja ter pobijanja v današnjem vse bolj poblaznelem oboroževanju, prekupčevanju z vojno in obdobju razraščanja popolnega brezčutja, ne bi potisnili v pozabo, so v Mestnem muzeju Ljubljana dogodek osvoboditve in medvojnih  izkušenj, obeležili z razstavo: 1495 DNI, Ljubljana med 2. svetovno vojno.  Gost: avtor razstave, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana foto: Vojne njive v parku Zvezda, 2. maj 1942, foto: Miran Pavlin, hrani: Mestni muzej Ljubljana

V epizodi 179 je bil gost dr.Klemen Rebolj, zdravnik, psihoterapevt in ustanovitelj klinike Ravnovesje. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Osnovni koncepti zdravja in ravnovesja Vpliv družbenih pričakovanj na posameznika Razumevanje duševnih motenj Zdravje in ljubezen do sebe Krivda in njene posledice Odraslost in odgovornost Povezava med srcem in duševnim zdravjem Epigenetika in vpliv prednikov Pogum in odgovornost v življenju ========================================­===== Mestna občina Ljubljana s projektom »Tudi junakinje in junaki včasih potrebujejo pomoč«, spodbuja ozaveščanje in detabuiziranje čustvenih in duševnih stisk ter sočutno in odprto družbo. Preko pogovorov želimo prispevati k ozaveščanju o pomenu duševnega zdravja in razbijanju tabujev.  Več o projektu: https://www.ljubljana.si/sl/moja-ljubljana/zdravje-in-socialno-varstvo/socialnovarstveni-programi-podpore-in-pomoci/osebe-s-tezavami-v-dusevnem-zdravju/ 

Dvainpetdesetletna mehiška pisateljica Guadalupe Nettel je avtorica več proznih del. V slovenščini imamo zbirki njenih kratkih zgodb: Bodljikave zgodbe in Zakonsko življenje zlatih ribic ter roman Telo, v katerem sem se rodila; nedavno je izšel roman Edinka pri Cankarjevi založbi, pri Beletrini pa v zbirki Literature sveta roman Gostiteljica v prevodu Veronike Rot. Guadalupe Nettel je o temah svojih kratkih zgodb in romanov v pogovoru z Efrénom Ordóñezom povedala: "Že pri dvajsetih letih sem vedela, da me zanima pisanje o anomalijah in izobčencih oziroma posebnežih, bitjih, ki izstopajo iz množice zaradi svojih psihičnih in fizičnih lastnosti; o slepoti, ki ni bila nikoli daleč od mene in je od nekdaj prežala name; o norostih in stvareh, ki jih drugi ne želijo videti." Tudi o tem se je s pisateljico pogovarjala Mojca Medvedšek in pogovor tudi prevedla. Berejo Mateja Perpar, Ana Bohte in Maja Moll. Tonska realizacija Jernej Boc.

Profesorica socialne psihologije dr. Metka Kuhar (FDV) v Ultrazvoku svetuje, kako se v odnosih lahko postavimo zase; kako postavimo meje in rečemo ne. Pojasni, kaj je v ozadju agresivne ali pasivne komunikacije in razloži, kaj je asertivnost. Kako pa na komunikacijo in odnose vplivajo travmatični dogodki iz otroštva? Ponovitev oddaje. Foto: FDV

Ne bi pričakovali, da lahko beton krvavi. Pa vendar je to uveljavljen izraz v gradbeništvu. Krvavenje betona pomeni nezaželeno izcejanje vode iz cementne paste betona, ki se pojavi na površju med vibriranjem svežega betona ali v notranjosti elementa ob vgrajeni armaturi ali ob večjih zrnih agregata in zmanjšuje adhezijo kompozita, je zapisano v Terminološkem slovarju betonskih konstrukcij. Mogoče bi pričakovali bolj dramatično razlago, vendar krvavenje betona ni čisto nedolžno, če ste gradbenik. V oddaji se bomo ozrli še po drugih besedah, povezanih z betonom, razložili, kaj vse lahko beton simbolizira in zakaj je Terminološki slovar betonskih konstrukcij tako pomemben za gradbeno stroko. Gosta oddaje: dr. Mojca Žagar Karer in dr. Mitja Trojar, glavna urednika slovarja, ki je izšel pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Državni zbor bo predvidoma 14 ur razpravljal o interpelaciji proti vladi. SDS jo je vložila, potem ko se premier Robert Golob ni želel opravičiti za izjave, da je druga Janševa vlada kriva za slabši položaj upokojencev. Drugi poudarki oddaje: - Verniki se bodo od danes lahko poslovili od umrlega papeža Frančiška v vatikanski baziliki svetega Petra. - Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski izrazil pripravljenost na neposredna pogajanja z Rusijo. - Knjiga je največja možnost za vnovičen zagon človečnosti, je ob svetovnem dnevu knjige poudaril predsednik PEN-a Marij Čuk.

Blaž Štefe je osem let živel na Kitajskem, dela v avtomobilski industriji, povezati skuša slovenske in kitajske poslovneže. Pogovarjamo se o carinski vojni ZDA in Kitajske, priložnostih Evropske unije, očitkih o kitajskem kopiranju zahodnih tehnologij. Tudi o modernih avtomobilih in hitrih vlakih. Kitajski poslovni kulturi.Zapiski: -Blaž Štefe o kitajski mobilnosti v podkastu Zelena luč. -APM: Kako deluje kitajska avtomobilska industrija? 

Slovenski starši so Karolino Koglot v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh prispela na cilj. V Caracasu so začeli na novo. Doma so na vztrajanje njene mame govorili tudi slovensko. Znanje jezika je dopolnila med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Delala je kot restavratorka, po upokojitvi pa zdaj poučuje študente v mestu Maracay, kjer živi. Blizu so ji tamkajšnja radost do življenja, prijaznost in solidarnost ljudi. Po desetletjih življenja v Južni Ameriki priznava, da je doma na dveh koncih. Ko je v Venezueli, pogreša Slovenijo in obratno. Ob nedavnem obisku je poleg radijskega studia obiskala tudi tržnico. Na vprašanje, kaj bo odnesla domov, najprej izstreli: »Žganje!«

Španija je med pomembnejšimi članicami Evropske unije, toda pri nas ni preveč izpostavljena. Čeprav gre z 48 milijoni prebivalcev za dosti večjo državo, imajo v Španiji nekatere podobne težave kot Slovenija. Zaradi pomanjkanja in visokih cen stanovanj v večjih mestih potekajo množični protesti, razlika med bogatimi regijskimi središči in podeželjem je vse večja. Močne so skrajne politične stranke, vlado vodi socialistični premier Pedro Sanchez, ki je zelo kritičen do Izraela, kot prvi evropski politik po začetku carinske vojne je obiskal Kitajsko. V Španiji mineva tudi 50 let od padca totalitarnega režima generala Franca, ki v nekaterih krogih še vedno vzbuja tudi odobravanje. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Nove droge, novi izziviV Sloveniji se je letos v vzorcu heroina pojavil izjemno nevaren sintetični opioid fentanil, ki je 50-krat močnejši od heroina in zato vzrok za predoziranja in smrti. Strah pred fentanilom v Evropski uniji je velik, v Združenih državah Amerike in v Kanadi je namreč povzročil hudo zdravstveno krizo. Kako smo na pojav te smrtonosne droge pripravljeni v Sloveniji, kakšne so še druge nove psihoaktivne snovi pri nas ter kdo in kje danes uporablja tako nove kot stare psihoaktivne snovi? Odgovore na ta vprašanja in opis primerov zastrupitev, obravnave bolnikov in toksikološko analizo novih psihoaktivnih snovi je ponudil posvet z naslovom Nove droge, novi izzivi, Toksikologija 2025, ki sta ga organizirala Sekcija za klinično toksikologijo Slovenskega zdravniškega društva in Center za klinično toksikologijo in farmakologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Nekaj zanimivih poudarkov boste slišali v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

V Osaki na Japonskem se je danes začela svetovna razstava Expo 2025 z naslovom Načrtovanje prihodnje družbe za naša življenja. Japonski premier Šigeru Išiba je ob odprtju poudaril, da svet tarejo različne krize, zato je prav v teh časih izjemnega pomena, da se ljudje z vsega sveta srečajo, razmišljajo o smislu življenja ter se srečujejo z najsodobnejšimi tehnologijami, različnimi pogledi in različnimi kulturami. Drugi poudarki oddaje: - Evropska komisija si prizadeva za pospešitev razvoja umetne inteligence v Uniji. - V Sloveniji se zmanjšuje število sončnih elektrarn za samooskrbo. - Kristjani zaznamujejo cvetno nedeljo, maša v Vatikanu letos brez papeža Frančiška.

Tudi v Sloveniji je teden zaznamovala z Washingtona diktirana kaotična carinska vojna. Kaj pomeni za slovenska podjetja in domačo gospodarsko rast. Bodo nezamisljivi pretresi streznili domačo politiko in družbo, da se bo resno spoprijela z izzivi in pripravila potrebne reforme in prilagoditve? Je porast nasilja med mladimi tudi posledica teh retoričnih in dejanskih sovražnosti med državami in politiki in kako naj se z njimi spoprimejo šole. O tem in o nasilju kot monopolu države, v katerega bomo očitno morali tudi v Sloveniji vlagati več, v tokratnem pregledu tedenskega dogajanja.

V trgovinskih vojnah ni zmagovalcev. Medtem ko Peking in Washington ignorirata to dejstvo z nadaljevanjem zviševanja carin, je Evropska unija bolj taktična. Kljub temu je Bruselj ob propadu pogovorov pripravljen na obrambo interesov. Druge teme: - Udeleženci srečanja kontaktne skupine za Ukrajino neomajni glede nadaljnje podpore Kijevu v boju proti Rusiji - Slovenija ima na voljo evropska sredstva za digitalizacijo zdravstva, a ostaja kar nekaj izzivov - Ob svetovnem dnevu Parkinsonove bolezni opozorila, da se bo do konca desetletja število Evropejcev s to boleznijo podvojilo

Tudi čarovnice imajo težave. Pripoveduje: Majda Grbac. Napisala: Špela Stres. Posneto v studiih Radia Slovenija 2001.

Mednarodna skupnost pozdravlja zamrznitev ameriških carin. Nenadno odločitev predsednika Donalda Trumpa, da začasno, za 3 mesece, zamrzne zvišanje carin in za to obdobje na 10 odstotkov zniža tako imenovane vzajemne carine, je pozdravila tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Evropska komisija je na Trumpovo potezo nemudoma odgovorila z zamrznitvijo evropskih protiukrepov, ki so jih ravno včeraj potrdile članice povezave. Druge teme: - Francoski predsednik Macron: v prihodnjih mesecih nameravamo priznati palestinsko državo. - Za spodbujanje dela starejših predlog, da bi upokojenci ob plači prejemali polno pokojnino. - Komisija za preprečevanje korupcije: mariborski podžupan Medved kršil integriteto; KPK poziva k njegovi razrešitvi.

Lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah se velikokrat srečujejo s številnimi izzivi in neznankami. Tudi glede upravljanja in plačevanja s sredstvi rezervnega sklada. V teh stavbah morajo etažni lastniki izbrati tudi upravnika. Kaj storiti, če ta ne opravlja dobro svojega dela, in kako poteka njegova razrešitev? Kakšno soglasje zbora lastnikov je za to potrebno? Več o upravljanju večstanovanjskih stavb v sredinem svetovalnem servisu, ko je na vprašanja odgovarjal Matija Polajnar z Ministrstva za solidarno prihodnost.

Človek na razpotjih časa je letošnji tematski sklop iz književnosti pri slovenščini na splošni maturi. V prvi oddaji, ki jo letos posvečamo maturitetnemu eseju, smo o romanu Draga Jančarja In ljubezen tudi razmišljali z dijaki in profesoricama slovenščine na Gimnaziji Novo mesto. In ljubezen tudi je roman, ki ga je Drago Jančar izdal leta 2017, v njem govori predvsem o dogajanju v Mariboru in na Pohorju med drugo svetovno vojno in takoj po njej – v ta zgodovinski kontekst pisatelj postavi življenjske usode svojih likov, ki jih te vojne grozote trajno zaznamujejo in postavljajo tudi v moralne dileme. Ali mladi vidijo delo kot zgodovinski, vojni, ljubezenski roman, ali, kot pravi tudi Jančar sam, za roman o ljubezni? Kakšen vtis so nanje naredili glavni liki? In kakšno je po njihovem mnenju sporočilo tega obveznega letošnjega maturitetnega čtiva?Sodelujejo: Tisa Božič, Ema Medved, Lara Krašovec, Ema Bevec, Valentin Zaletel, profesorici slovenščine Natalija Petakovič in Ajda Gabrič. 

Po uveljavitvi novih ameriških carin na uvoz je Evropa pripravljena na protiudarec. Prvi protiukrepi bodo na mizi že jutri, čeprav Unija še vedno upa na pogajanja. Odmevajo tudi ameriške zahteve evropskim članicam Nata po zvišanju izdatkov za obrambo. Bo Slovenija za to namenila tudi kohezijska sredstva? Pristojni minister Aleksander Jevšek poudarja, da ne za vojno industrijo. V oddaji tudi: - Nemški javni sektor po dogovoru o zvišanju plač končal opozorilne stavke - Papež Frančišek, ki okreva po pljučnici, pozdravil 20 tisoč vernikov na Trgu svetega Petra - Kolesarski as Tadej Pogačar lovi svojo drugo zmago na dirki po Flandriji