Podcasts about Tudi

Drugi poudarki: - Ob pomoči finančnih subvencij občine Komen v petih letih odprli 51 novih delovnih mest - Povezovanje turizma v Pomurju; odslej enotna vstopnica za Expano in Vinarium - Reformatorji so velik pečat pustili tudi na Koroškem - V Pivki bodo pred dnevom spomina na mrtve obujali pogrebne običaje

Od tragedije v Novem mestu za varnost poleg policistov skrbijo tudi posebne in specialne enote. Sekretariat sveta za nacionalno varnost je danes predlagal še vključitev vojske in vzpostavitev mešanih patrulj. Vojaki bi policistom pomagali pri širšem varovanju državne meje.

Uvajanje dolgotrajne oskrbe v različne sisteme še zmeraj povzroča kup preglavic in skrbi. Trenutno aktualen prehod iz institucionalnega varstva v dolgotrajno oskrbo, kar naj bi bilo za stanovalce domov upokojencev v večini primerov ugodnejše, pa pod vprašaj postavlja sistem poteka te spremembe in bo predvsem zaradi spremembe zneskov financiranja vplivalo tudi na domove. Kako proces spremembe poteka, kakšni so izzivi in kaj ta nov sistem prinaša ali odnaša domovom upokojencev?

Sinoči je vlada v okviru reševanja romske tematike napovedala sveženj ukrepov s področja varnosti in sociale. Na področju varnosti so napovedana večja pooblastila za policijo, hitrejši in lažji zaseg premoženja neznanega izvora. Zaostrena bo kaznovalna politika, še zlasti za povratnike. Napovedano je bilo, da bodo ukrepi veljali za vso Slovenijo. Stroka, ki je zelo zadržana pri komentiranju, saj zakon še ni spisan, ob tem opozarja, da gre za hitre, morda nedomišljene rešitve in da samo z represijo težav ne bomo rešili. Potrebni bodo tudi mehki socialni ukrepi. Drugi poudarki: - Šolski minister Logaj: Šole na jugovzhodu države so pripravljene na zagotavljanje varnosti. - Za Palestince v Gazi najbolj smrtonosnih 24 ur od začetka premirja. - Družba Boscarol nakup Cimosovega kompleksa v Senožečah ocenjuje kot strateško naložbo.

Včeraj napovedani ukrepi vlade, ki naj bi pristojnim omogočili zagotavljanje večje varnosti v jugovzhodni Sloveniji, bodo zdaj morali prestati tudi zakonodajno pot. Ukrepi bodo veljali za vse prebivalce države, številni pa bodo predstavljali izziv za pravne strokovnjake. Zagotoviti bodo namreč morali njihovo ustavnost, vlada pa si je medtem zadala cilj, da bo zakonodajo pripravila v manj kot dveh tednih. Drugi poudarki oddaje: Šolski minister Logaj z novomeškimi šolami o ukrepih za zagotavljanje varnosti učencev po počitnicah. Izrael v zračnih napadih na Gazo ubil več kot 100 ljudi, zdaj zagotavlja, da premirje znova velja. Orkan Melisa po opustošenju Jamajke zdaj nekoliko oslabljen dosegel Kubo

Torkov kviz danes namenjamo vsem tistim, ki vas zanimata zvok in tehnika oz. mikrofon. Kdo je izumil mikrofon in kako deluje ta naprava, ki nihanje zraka pretvarja v električne impulze, ki nato potujejo do vaših domov, avtomobilov, pametnih telefonov? Sogovornik: Samo Beguš, Laboratorij za metrologijo in kakovost, Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Oder pod zvezdami LGL: 23. oktober 2025 Radio Slovenija, Svet kulture, 27. oktober 2025 Zvrstno, pomensko in vsebinsko hibridna predstava Ples v kamnu, ki jo lahko uvrščamo med značilnosti predmetno lutkovnega gledališča, plesa in instalacije – postdramskega gledališča – , je po besedah plesalke, koreografinje, avtorice n režiserke Leje Jurišič: poklon kratki pesmi Jureta Detele: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!« Tudi sicer konceptualno zelo heterogeno strukturirana predstava, vsebinsko in pomensko nasičena, izhaja iz prežetosti z duhom poezije. Glavno avtorsko besedilno predlogo za izrazito nihajočo uprizoritev, z nenehnimi sosledji asimetričnih intervalov, zasukov, ritmov in vzdušij, subtilnih zaustavitev in sunkovitih stopnjevanj, je prispeval Miklavž Komelj, uporabljena pa so tudi besedila Ovidija, Franza Kafke in Antona Aškerca, svoja občutenja napetosti v razmerju do trde in gnetljive vesoljne materije in nedoumljive skrivnosti, kot je lahko kamen, pa sta avtorsko izrazili tudi igralki v predstavi Mia Skrbinac in Alenka Tetičkovič. Na premiernem dogodku predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki je nastala v koprodukciji z Društvom Pekinpah, je bila Magda Tušar. Avtorica, režiserka in koreografinja: Leja Jurišić Avtor besedila: Miklavž Komelj Avtorji uporabljenih besedil: Franz Kafka, Jure Detela, Anton Aškerc, Ovidij, Mia Skrbinac, Alenka Tetičkovič Dramaturginji: Petra Veber, Leja Jurišić Scenografinja, kostumografka in oblikovalka svetlobe: Petra Veber Soustvarjalci in nastopajoči: Rok Kunaver, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Alenka Tetičkovič, Mia Skrbinac

Drugi poudarki iz oddaje: -Tudi v novogorišem domu upokojencev še naprej intenzivno iščejo nove kadre -V ljutomerski Galeriji Anteja Trstenjaka ne spodbujajo le produkcije, ampak tudi dejavnosti za pridobivanje občinstva -Na Ljubnem zaživel nov športni park

V turistični oddaji smo se ustavili v občini Duplek – kraju, ki se ponaša s pestro zgodovino, hitrim razvojem in ugodno lego, prepletom gričevnatega vinorodnega območja in ravninskih delov ob reki Dravi, kar omogoča tudi razvoj turizma. V potopisnem delu pa smo spoznavali še svojevrstne turistične možnosti v Venezueli, ki je cilj naših radijskih potovanj že nekaj tednov.

Letošnje leto je za slovensko arheologijo nekaj posebnega, saj zaznamuje 150. obletnico odkritja kolišč na Ljubljanskem barju. Tudi dr. Eleni Leghissa to odkritje zelo veliko pomeni, saj so bila tako imenovana "Dežmanova kolišča" na barju, tema njene doktorske naloge. Ta kolišča so tudi del 111 prazgodovinskih kolišč okoli Alp, ki so od 2011 vpisana na UNESCO Seznam svetovne dediščine.

Imago terapevta Meta in Rudi Tavčar sta govorila o vlogi starih staršev ter o skrbi za sozakonca. Tudi o hvaležnosti in potrpežljivosti.

V svetu nevidnega, kjer lahko organizmi na mikrometrskih skalah krojijo tok človeške zgodovine, že desetletja raziskuje ena od naših najvidnejših znanstvenic – virologinja, akademikinja, profesorica, mentorica in raziskovalka dr. Tatjana Avšič-Županc. Decembra bo minilo 45 let, odkar je vstopila v laboratorij, kjer virusi niso samo predmet raziskovanja, ampak izziv, strast in – kot sama pravi – skoraj kronična okužba z radovednostjo. Novembra bo prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo, med drugim je v svoji karieri opisala virus dobrava, edini v Sloveniji doslej odkriti virus, in skupaj s svojo ekipo odkrila povezavo med okužbo z virusom zika in mikrocefalijo. V pogovoru, v katerem je med drugim povedala, da je imela zaradi svojega dela tudi sama izkušnjo z okužbo s hudim patogenom, več tudi o tem, zakaj je znanost morda tisti zadnji most razumevanja v času, ko se svet spet lomi na robovih negotovosti. Foto: Matjaž Tavčar

Tik pred jutrišnjo interpelacijo ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca je vlada sprejela interventni zakon o avtomatski prevedbi stanovalcev domov za starejše v sistem dolgotrajne oskrbe. Tudi če soglasja za prevedbo niso podpisali. V oddaji tudi o tem: Avstrijsko poročilo ugotavlja, da je bila racija pri Peršmanu delno nezakonita in nesorazmerna; zunanja ministrica Fajon upa, da takšnih incidentov ne bo več Evropska unija poenotena glede novih sankcij proti Rusiji, zatika pa se glede izkoriščanja zamrznjenih ruskih sredstev za pomoč Ukrajini Zaradi spletnih prevar pri nas letos za 28 milijonov evrov škode; ob prelitju prevar v resnični svet so posledice lahko tudi fizično brutalne

Pred jutrišnjo interpelacijo ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, je vlada v državni zbor poslala interventni zakon, ki bo omogočil avtomatično prevedbo v sistem dolgotrajne oskrbe za več kot 20 tisoč stanovalcev domov za starejše. Tudi tistih, ki sami ne morejo podpisati soglasja.

V oddajo Odprto za srečanja smo tokrat povabili Marjanco Velišček iz Kobarida, dolgoletno sekretarko tolminskega območnega združenja Rdečega križa Slovenije. Letos poleti se je upokojila, vendar kljub temu še naprej ostaja dejavna kot prostovoljka. Z Marišo Bizjak sta se spominjali preteklih let, ki so ji dale potrpežljivost, razumevanje in predvsem zavedanje, kako pomembno je, da v vse bolj individualiziranem svetu še vedno ostajamo ljudje - ljudje, ki opazimo drug drugega in si med seboj pomagamo.

V kinematografih po Sloveniji že leto dni lahko gledamo dokumentarni film »Gram srca«, ki prikazuje svet odvisnosti na ulicah metropole. Gledalci ob poslušanju intervjujev spoznajo zgodbe brezdomcev in odvisnikov od drog, ki jih zaznamujejo uničena družina, izguba doma, odvzem otrok, alkohol in prostitucija. Film je delo mednarodno nagrajenega umetnika Jana Cvitkoviča. Režiser, scenarist in igralec je po izobrazbi tudi arheolog in je znan po tem, da zna zgodbe posameznikov posebno intimno približati vsakemu gledalcu. Filmi mednarodno uveljavljenega režiserja so bili predvajani na več kot 200 festivalih po vsem svetu.

Le gène p53 est sans doute le plus étudié de tout le génome humain, et pour une raison majeure : il est surnommé le « gardien du génome », tant son rôle est crucial dans la prévention du cancer.Découvert dans les années 1970, p53 code une protéine du même nom qui agit comme un chef d'orchestre de la sécurité cellulaire. Chaque jour, notre ADN subit des milliers d'agressions — causées par les rayons UV, des substances chimiques, ou simplement des erreurs de copie lors de la division cellulaire. Le rôle du gène p53 est de détecter ces anomalies et de décider de la marche à suivre : soit il déclenche la réparation de l'ADN, soit il ordonne à la cellule de cesser de se diviser, soit, en dernier recours, il provoque son autodestruction (l'apoptose).En d'autres termes, p53 empêche les cellules endommagées de devenir cancéreuses. C'est un frein biologique fondamental. Mais lorsqu'il est muté — ce qui arrive dans environ 50 % de tous les cancers humains — ce garde du corps cellulaire cesse de fonctionner. La cellule devient alors libre de se multiplier sans contrôle, d'accumuler d'autres mutations, et de former une tumeur.Cette importance explique pourquoi p53 a fait l'objet de dizaines de milliers de publications scientifiques. Les chercheurs veulent comprendre son mécanisme exact, sa structure, et surtout comment le réactiver lorsqu'il est défaillant.Ce gène n'agit pas seul : il appartient à une famille de gènes apparentés (p63 et p73) qui participent aussi à la régulation de la croissance cellulaire et à la mort programmée. Ensemble, ils forment une véritable armée de surveillance anti-cancer.Au-delà de l'oncologie, p53 est aussi impliqué dans d'autres domaines : le vieillissement, par exemple. Son hyperactivité peut empêcher les cellules de se renouveler correctement, accélérant la sénescence des tissus. C'est donc un équilibre délicat : trop peu de p53, c'est le risque de cancer ; trop, c'est le vieillissement prématuré.Enfin, p53 est devenu une cible thérapeutique majeure. De nouvelles molécules cherchent à restaurer son activité dans les tumeurs où il est muté, ou à imiter ses effets. Certaines thérapies géniques expérimentales tentent même d'introduire une version saine du gène dans les cellules cancéreuses.Ainsi, p53 fascine les chercheurs car il résume à lui seul la complexité de la vie cellulaire : un simple gène capable de décider entre la survie et la mort d'une cellule, et donc, en partie, entre la santé et la maladie. Hébergé par Acast. Visitez acast.com/privacy pour plus d'informations.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Samo seks se napaja pri izviru erotike, seksualnosti, a govori in reflektira o vsem mogočem. Pisateljica Erika Johnson Debeljak je vanj postavila primarne reči, vse pa je zgradila na bivanjski substanci razmnoževalnega akta, ki opredeljuje življenje, ga celo poraja, a če smo pri tej oznaki vsaj malo previdni, skozi branje seks postaja vedno bolj muzikalen, večglasen, kot kakšen krasen zborovski seks-tet, proti koncu knjige pa se besedi pridruži še "pripomenka" sekstant, orodje, ki nas vodi po svetu, nam kaže strani neba in nam pomaga živeti. Knjiga je, to nam kmalu postane jasno, roman, ki miselno in vsebinsko plahuta po civilizaciji, obdeluje vse mogoče teme, s seksom pa se ukvarja sporadično, kot bi brskali po netu za pornografskimi vsebinami in ob slikah imeli čisto druge misli v glavi. Libido je širok pojem. Mogoče se res začne z vonjavami izpod pazduhe, konča pa se gotovo v abstraktnih parfumih, ki segajo do neba. Tudi eros je delikatna beseda s številnimi vsebinami in pomeni. Če smo jezikovno dosledni, je pri starih Grkih to bog ljubezni, poželenja in spolne privlačnosti, Rimljani so ga preimenovali v Amorja, vendar ni, da bi človek preveč razglabljal – seks, ki nekako krmari knjigo, je pač tista elementarna prvina, nemara goli gon, nagon in sla, ki vse pogojuje. Erosa ni brez seksa, če bi hoteli biti pragmatični, platonovski verziji navkljub, kjer oznaka pomeni višjo, duhovno obliko ljubezni, silo, ki človeka vodi k lepoti in modrosti. Ergo, na spolzkih tleh smo, ko zaidemo v ta arhetip, v ta summus vseh človekovih stremljenj in dejanj, ki ga je med prvimi iz mita izluščil Sigmund Freud in mu nadel uzde, ki konja vodijo, gonijo in krotijo ... Vsaj mislimo, da je tako. Glede na tematiko ne preseneča, da pisateljica začenja roman z Meduzo. Za razumevanje branja je vendarle treba vedeti, kaj ta starogrški mit pomeni in v kakšne variabilne oblike se je skozi zgodovino modificiral. Meduza, ena od treh Gorgon, je bila smrtnica. Sprva ni bila pošast, temveč lepa deklica, ki je služila kot svečenica v Ateninem templju. To, porečemo, je bilo lepo delo, no, se pa stvari zapletejo, ko jo je bog morja Pozejdon zapeljal, mogoče celo posilil. Atena se je razjezila – kako domače! – ne na Pozejdona, temveč na Meduzo in jo spremenila v pošast z lasmi iz kač, in vsak, ki bi jo pogledal, bi se spremenil v kamen. Meduza v tem romanu je čista metafora, je samo namig v smeri mitologije, v tiste plasti literature, kjer se kopičijo arhetipi, pravzgibi, osnovne strasti, nagon po življenju. Glavna protagonostka v knjigi je vendarle sodobna ženska, ki se sooča s staranjem, ki počasi čuti v sebi smrtno sapo, konec "mita", in se zaradi tega nenadejanega položaja, ko se vse sanje po zakonih narave spreminjajo v moro, začne ukvarjati sama s sabo na zanimiv način. Pisateljica pravi, da gre za "protiljubezensko zgodbo". Glavna oseba v knjigi je Ona v tretji osebi: "Njo svet vidi, toda le, če se tako odloči, in pri mojih letih – kajti če uporabim kliše, moja najboljša leta so mimo, sem ženska na napačni strani šestdesetega - se raje odloča za ne. Se pravi, je nevidna, prozorna, skoraj neobsotoječa." Slednje, o nevidnosti, je kasneje lepo razdelano. Staranje pomeni počasno izginjanje iz vidnega polja sveta. Nihče ne opazi starca, ni zanimiv, nima perspektive, ni atrakcija za oko. To pa je lahko, tudi pravi avtorica, celo koristno, saj kot nevidnež, kot nihče, lahko opazuješ življenje brez interakcije, brez refleksij in povratnih impulzov; resnica postaja jasna in popolnoma čista ter – enosmerna. Tole je nekakšen pritajeni kredo v knjigi, nekakšen potisk za bralca, ki si o staranju ne želi vedeti veliko ali celo nič, a ga te uvodne teze prepričajo, da bere naprej in proti koncu že hlasta po zgodbi. Pisateljica se je spretno izognila lamentacijam vobče, jamranju in strahu pred smrtjo na način, ki preferira mladost, živost in erotično razburljivost. Še zadnjič postaja deklica s sanjami, zakaj pa ne?, kdo nam določa, kdaj je konec strasti, hrepenenja, ljubezi in seksa. Patriarhat, ta kumulus naše civilzacije, nam govori eno, starejša gospa, pa gre po svoje, suvereno in odločno. In naenkrat smo na drugem polu iste premice življenjske črte, ki jo tokrat riše Tinder, in se vprašamo: Kaj ti je, babica? Zakaj so tvoje želje tako velike? Zakaj še hrepeniš po moškem, ker imaš že suha usta od skrbi in peze življenja? Kje so tvoje meje? Zakaj si še polna sle in upanja? Krasna prekucija, v romanesknem in vsebinskem smislu, preskok na premici življenja, ko se proti koncu oziramo nazaj in živimo naprej, avtorica pa nonšalantno ošvrkne svet, ki ga krojijo moški, tudi možače in ponižne ženske, in v prvi plan postavi svojo vizijo svobode, osvobojenosti, nekakšne enakopravnosti in enakovrednosti. Hecno je, da za svoj boj v roke vzame moško orožje, seks, uzi, ki ponavadi kosi po ženskih sužnjah in zadovoljuje samo moški del populacije. Sicer je preprosto, pisateljica že uvodoma namigne, "da so dogodki zgolj naključni, a ne bi imela nič proti, če bi si ji res zgodili," saj se v krizi poznih srednjih let, če pomislimo, da je premagala že vsa "mlada leta" in se sooča s starostjo, odloči na svoj računalnik naložiti program za stike, znameniti Tinder in nadaljevati "mladost". Kratek rezime romana, ki je poln duhovitih izpeljav, iskrivih razmislekov o položaju ženske v našem času, pa tudi na splošno, skratka o dominaciji patriarhata, pa o staranju, predvsem v povezavi s predsodkom, da ženske v zrelih letih (tu je eksplicitno mišljeno po menopavzi, v času sušenja kože in povešanja seksualnih kazalnikov) po nekakšni nazadnjaški tezi ne morejo in ne smejo imeti več spolnih želja. Avtorica se odloči pokazati nove poti, povzdigniti zgodbo do ekstremov, ko se srečata pornografija in primarna sla, živa želja po seksu, še pretkana z ljubezenskimi občutki in nagonom, ki prek suhega užitka »male smrti« vodi v dokončno odmrtje. Intrigantski roman brez primere, voaerje bo vlekel v podrobnosti, emanicipirane bralke bo celo odvračal od konzumacije, sploh, ker avtorica brez težav preklaplja v svet moških pornografskih fantazij; za nekoga, ki ga zamika Erica Johnoson Debeljak, imenitna avtorica, ki se je naselila v naši kulturi in ima častitljiv renome, pa bo branje lep doživljaj: poln erotike, duhovitih indicev, gladkih razmislekov in intimnega razmišljanja in s sklepom, ki pove vse: "Ti boš zadnji. Ti boš tisti, ki mi bo vrnil devištvo. Tako neznansko sem si prizadevala, leta in leta sem se trudila odriniti prerokbo, jo potisniti nekam v prihodnost, spet pomladiti svoje telo, ga narediti lepo, da bo čutilo, da bo živelo. Toda izpolnitivi prerokbe, ko je enkrat oznanjena, se ne moremo izogniti nič bolj kot vsi tisti mogočni kralji in kraljice, vsi tisti mogočni bogovi in boginje. Kajti konec koncev, kdo pa sem jaz?"

Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Matjaž Zorec, pesnik, pisatelj, kritik ter avtor radijskih oddaj in iger, se v skladu s prejšnjima pesniškima zbirkama Troheji izpred desetih let in predlansko Večerna zora tudi v tretji zbirki s pomenljivim naslovom Lastna hvala se po blatu vala kritično loteva moralno razvrednotene družbe in posameznika, ki po njem lahko preživi zgolj kot depresiven nevrotik, psihopat, bipolarni psihotik ali serijski morilec. Zaznamovan z eksistencialno bolečino lirskega subjekta, ki se nenehno giblje med mazohističnim in sadističnim impulzom življenja, tako v osrednjem delu zbirke zapiše: “… pa / niti / serijsko / morjenje / ni dovolj / mučiti / in naučiti / se mučiti / še mučneje / vedno / namučiti / močneje / najprej / napsihirano / s fizičnim / z brezmejnim / strahom pred / bolečino…” Tudi bralec ob teh vzdolžnih pesmi, nanizanih z besedo ali dvema v stolpiče in zamejenih s simbolično zvezdico, dobi občutek, da je mučen in da se le počasi prebija skozi trpljenje, ne vedoč, kaj ga še čaka na naslednji strani. Zorec namreč ne varčuje z vulgarizmi vseh vrst in s (samo)obtoževanjem, v svojem uporniškem zanosu gre tako daleč, da se zdi, kot da ne izbira več besed, temveč da mu le-te impulzivno uhajajo iz nezavednega, saj so obrambni mehanizmi postali nedelujoč in odvečen del psihičnega aparata, ki melje pred sabo pridigarsko katoliško moralo, naučene znanstvene paradigme in etično-estetske norme civilizacije, ki je že zdavnaj dočakala konec zgodovine, pa tudi vsake filozofije, o kateri bi se dalo trezno in prizemljeno razpravljati. Prav ogorčenost nad tem, da se je že spet rodil “v / tejle / humanoidni / kepi / mesa in kosti”, ki mu ne ponuja na izbiro kaj dosti več od tega, da postane samomorilec ali morilec, ga peha v nenehno izgovarjanje neizgovorljivega, ki pa ga nikoli ne more povsem artikulirati, saj je to jedro Realnega – kot pravi francoski psihoanalitik Lacan – področje, kjer se rojevajo neubesedljive nočne more in ki ga obkrožajo neskončne semantične verige Imaginarnega, ki prikrivajo strah pred grozo, da najhujše eksistencialne agonije ne moremo z ničimer ustrezno izraziti. Tu in tam Zorec zato uporablja svoje besedne skovanke, kot so “nedojebljivost” in “nenaddojebljivost” v iskreni želji, da bi lahko opisal tisti “trn v jeziku”, ki ga muči, ali pa s kakimi “šalamunovskimi” postmodernističnimi tvorjenkami silovito zareže v meso jezika: “… a / jeziku / nedostopno / refleksivno / zamaknjenje / dajo / nemara / še / najbolj / gob / gob / gobice / fijuuuuuu / to je / kristalen / transcentendalen / zor / zorenje / v totalnem / absolutu / popolnoma / onemogočene / artikulacije …” Sem in tja se skozi brutalno jezne besedne izlive, ki so rezultat neskončne žalosti oz. popolne resignacije lirskega subjekta, zasvetlika kanček nežnosti in miline, ki krepi svojo voljo do moči iz hrepenenja po človeški bližini, po sotrpinu, ki se znajde v tem neizrekljivem vesolju na približno isti točki boja s samim sabo in drugimi: “polom / zaradi katerega / si / človek / se ljubiš / ljubiš / bližnjega / da bi / od / od nekdaj / in / za zmerom / predozirane / ljubezni / izjokal / možgane / pogoltnil / jezik / zafilal / grlo / z betonom / zadušil / vesolje / v / neizrekljivem / krču / razneženosti”. Nenehno lomljenje besed in njihove ponovitve v drugačnih besednih zvezah dajejo občutek fragmentiranosti in razkroja, a hkrati pristne težnje po nenehnem sestavljanju razpadlih delcev, da bi se jim v novem kontekstu omogočilo novo rojstvo in priložnost za sobivanje. Na trenutke se bralcu zazdi, da Zorec kljub krpanju mašil s številnimi vulgarizmi vseeno išče načine za lepljenje besednih črepinj z novo semantično obrobo – podobno kot počnejo mojstri japonske keramike, ki mesta, na katerih se stikajo črepinje razbite skodelice, zalepijo in pozlatijo, da nastane izdelek, ki je prav zaradi razbitosti še lepši od prejšnjega, celovitega. Ozka črna naslovnica zbirke Lastna hvala se po blatu vala deluje kot tanko in debelo črevo organizma, ki se duši z lastnim blatom, saj ima probleme – kot bi rekel Freud – z analno fazo razvoja, za katero je v kasnejših obdobjih značilno impulzivno izražanje jeze oz. pasivno-agresivna drža, ki nenehno išče ravnovesje med samopoškodovanjem in agresivnim pristopom do soljudi in okolja. Pesniško “črevesje” Matjaža Zorca se zdi še dodatno zapleteno, saj se vzdolžna peristaltika, ki jo je razvil že v prejšnjih pesniških zbirkah, nenehno zapleta in odpleta, prepleta z izjavami pesniških sotrpinov ali (ne)znancev, ostankov refleksij iz vsakdanjega življenja in večjih kosov utopičnih fantazem, ki na določenih mestih onemogočajo prost pretok do anusa oz. zadka, ki ga skromno zaznamuje zvezdica – edini simbolni utrinek v pesniškem vesolju, ki predstavlja tudi konkretno razmejitev med eno pesmijo in drugo. Besede, ki v svoji strasti derejo kot pesniški vrelec iz brezna Realnega, se vanj tudi postopno vračajo, ne da bi pri tem dejansko ubijale, ranile ali se osramotile – so le besede, ki nastavljajo zrcalo prvinskemu eksistencialnemu nemiru in specifičnemu občutenju pesnika, ki na vseh 158 straneh zbirke izmenično kaže različne obraze vase zagledane človeške narave: “… biti / najboljši / za / najslabše / zato / res / ni čudno / da smo / vsi / ene / vase zagledane / samopravičniške / samoopravičevalske / samoglorificirajoče / samozadovoljevalske / nezadovoljive pičke sebi na čast”. Biti individuum v tem poblaznelem svetu je ne nazadnje “...dolgočasna / tragedija / fiktivno / fiskirana / fokusirana / v svoji postrani / trpkosti / brez tistega / čemur / pravimo / bog…” pravi Zorec proti koncu zbirke ter v zaključku zadnje pesmi v zbirki neskromno dodaja: “… kadar / bi se / drkaje / radirajoč / neizbrisljivo / izbrisanost / skozlal / na to / neprebavljivo / kozlanje / samega / sebe / takrat / sem / najlepši”. Ni treba dvakrat reči, da se tudi bralec ob branju zadnje pesmi v zbirki Lastna hvala se po blatu vala prav zaradi vseh teh “blatnih” spevov zave lastne lepote in neponovljivosti.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Tokrat smo bili povezani s Slovenci v ZDA. V Kansas Cityju v zvezni državi Kansas so nedavno praznovali 100-letnico slovenske župnije Svete Družine in pripravili 17. Slovenefest. Praznovanja se je udeležil raziskovalec slovenskega zamejstva in izseljenstva dr. Dejan Valentinčič, ki je pripravil tudi nekaj pogovorov z rojaki. Tako smo slišali, kako je prišlo do ustanovitve župnije in tudi kako ohranjajo slovenstvo. Tudi nekaj petja je bilo slišati ... Objavili smo še nekaj novic.

Bo svetovni diplomaciji uspela najti dogovor za mir v Ukrajini? Ameriški predsednik Donald Trump bo danes v Beli hiši gostil ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega; kmalu pa se bo v Budimpešti o Ukrajini na štiri oči pogovoril z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Druge teme: - KPK ni potrdila nepravilnosti glede zaposlovanja v bolnišnici Celje - Se bo v Bohinju le lahko začela prenova hotela Zlatorog? - Nov primer vandalizma na železniških progah

Čez dobro leto, tretjo nedeljo v novembru 2026, bodo potekale lokalne volitve. Volilni upravičenci bodo znova volili župane, občinske svetnike in predstavnike v svetih krajevnih skupnosti. A tokrat bodo pravila igre nekoliko spremenjena. Novembra lani je državni zbor namreč potrdil spremembe Zakona o lokalnih volitvah. Ta med drugim zdaj celovito ureja volilni spor, na novo določa, kako se oblikuje občinski svet, kako naj se oblikujejo volilne komisije in odbori. V javnosti je morda najbolj odmevala sprememba glede volitev predstavnikov v svete krajevnih skupnosti. V javnosti pa odmeva razrešitev župana občine Gornji Petrovci, ki je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Zapleta se tudi v Bovcu, kjer bi svetniki odpoklicali župana z referendumom. Tudi o tem v tokratni oddaji Studio ob 17-ih. Gostje: Alenka Plahuta, vodja službe za občinski svet in krajevne skupnosti Mestne občine Koper; Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan občine Pivka; Roman Lavtar, vodja Sektorja za lokalno samoupravo na Ministrstvu za javno upravo. Avtorica oddaje Barbara Kampos De Stefani.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Zaradi zapore ceste pri trdnjavi Kluže so v Logu pod Mangartom krajani zaskrbljeni. - V romskem naselju Pušča celovito urejena komunalna infrastruktura. - V občini Straža podpisali pogodbo za graditev novega 12-oddelčnega vrtca. - V Ilirski Bistrici spet deluje gobarsko društvo, ki ta konec tedna pripravlja tudi razstavo.

Božičnica bo, je na vladnem obisku v Pomurju znova zatrdil premier Robert Golob. O tem je govoril tudi s tamkajšnjimi župani in predstavniki gospodarstva, vlada pa se je seznanila z izzivi regije. Med drugim se slabšajo demografski podatki, je povedal župan Murske Sobote Damjan Anželj. Slišati pa je bilo tudi, da bi naložbe v stanovanja in gospodarstvo z odpiranjem novih delovnih mest lahko zadržale ljudi - ali jih privabile v regijo. V oddaji tudi: - Rutte: Dobave ameriškega orožja Kijevu bo financirala več kot polovica zaveznic - Izrael še naprej otežuje dobavo pomoči v Gazo, opozarjajo Združeni narodi - Von der Leyen v Srbiji tudi o povezovanju z evropskim energetskim trgom

Drugi poudarki: - V Halozah predsednico države opozorili na dolgotrajne birokratske postopke, neustrezne razpise, pa tudi na opuščanje kmetovanja - Kako povezati izobraževanje in sodobne tehnologije, je vprašanje, na katero v Kočevju odgovarja 200 udeležencev iz različnih držav na konferenci Edutech - Idrija v znamenju festivala industrijske kulture Bertrib, ki ne osvetljuje le preteklosti, ampak posluša tudi prihodnost. Tokratna naslovna tema je pomenljiva - Na razcepu - Kje se zatika pri graditvi kolesarskih stez na Celjskem?

Kontrabant oz. tihotapljenje za lastne potrebe, kakršno je prevladovalo po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je tedaj vladalo pri nas. Tudi avtor oddaje je nekdanji obmejni kontrabantar (ponovitev).

Ta bo eden, ohišij pa več, tako da vozniki nikoli ne bodo vedeli, kje je nameščen. Drugi poudarki: - V Bovcu zbirajo podpise proti osemmesečnim popolnim zaporam na državni cesti pri trdnjavi Kluže zaradi urejanja brežin. - Občina Domžale zaradi dobrih izkušenj ponavlja razpis za mlado županjo in mladega župana. - Prostofer vozi tudi v občini Loški potok.

S kombinacijo šestih pikic, razporejenih v liku pravokotnika, je mogoče zapisati skoraj vse. Tudi arabščino. V tem genialnem izumu pišejo Kitajci. Zakaj se je brajica ali brajeva pisava izkazala za najboljšo pisavo za slepe in slabovidne, da jo uporabljajo v 133 jezikih? V zgodovini je bilo sicer veliko poskusov, pa vendar je brajica postala v 200 letih razširjena metoda branja in pisanja ter simbol neodvisnosti in enakopravnega vključevanja slepih v širšo družbo. Gost oddaje je Dušan Brešar, avtor knjige Dotik besed, zgodovina opismenjevanja slepih in slabovidnih (foto: Pixabay / BlenderTimer).

Atmosferci o prestopu Jureta iz Motorevije k Atmosfercem, Martinu Česnju, ikoni slovenskega avtomobilskega novinarstva, ter o slovesu Saše Kapetanovića, pa tudi o tem, kje so bili, kaj so vozili in kaj še bodo. Tudi motoristične sezone še ni konec! Ajde gas, 103 je frišen iz pečice!.ZAPISKI:Koliko zares tehtajo naši avtomobili?: https://www.amzs.si/motorevija/v-zarometu/avto-moto/2016-01-01-koliko-v-resnici-tehtajo-nasi-avtomobili.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pesnica, naj bo to najboljša ali najnatančnejša oznaka, Svetlana Makarovič pred bralce polaga svojo četrto zbirko haikujev Tista dežela. »Štirje letni časi, štiri knjige,« beremo na zadnji platnici, a pri interpretaciji zbirke je to bore malo v pomoč. Zima vezilja in Naj bo poleti sta morda nakazovali smer, kjer bi bil lajtmotiv posamezen letni čas, a se je pri zadnjih zbirkah zasukalo drugam. Lanska zbirka Ognji in sence ter letošnja Tista dežela sta kakor dvojčici. Že oblikovno, saj se na platnicah stikajo odtenki črne in roza barve – govorice hočejo, da sta to pesničini najljubši barvi. Tematsko pa zbirki zaokrožata spomin in slovo: če je bila prva spomin, je druga slovo. V zadnji z velikimi tiskanimi črkami na zadnji platnici beremo odlomek iz zadnjega haikuja zbirke: »NIKOLI VEČ. / ALDREI AFTUR.« Ali pač? Zbirko sestavlja preko 200 haikujev, kar je več, kot jih je pesnica uvrstila v prejšnje zbirke. Razporejeni so v tri širše sklope: Vodales, Živinmlini in, naslovna, Tista dežela. Dober vstop v branje zbirke Tista dežela ponuja tudi zbirka Tisti čas iz leta 1993. Avtorica se je nato čez slabo leto odpovedala pisanju poezije z izdajo svojih »najboljših pesmi«, kakor jih je označila, v antologiji Samost. Pesnica, naj poudarimo ponovno, se pisanju pesmi, seveda ni mogla odpovedati, pač pa se je, iz distance to lahko trdimo, zgodil premik k drugačni poetiki. Odmevi prve so vidni še v njenih pesmih v pravljicah za odrasle in tistih, ki so bile umeščene v knjigo V tem mrazu iz leta 2015. Haikuje Svetlane Makarovič moramo brati kot premik k drugačni poetiki skozi obliko. Torej, oblika narekuje vsebino oziroma poetiko. Narekovati je najbolj natančen glagol za tovrstno poezijo. »Pa brez zamere – / haiku se sam utrne. / Jaz le beležim,« zapiše in povzame svoje ustvarjanje. Že večkrat je poudarila, da pisanje haikujev pri njej poteka kakor kakšno asociativno pisanje, kjer se verzi vrstijo in vrstijo, utrinjajo. Kot v prejšnjih zbirkah avtorica tudi v tej sledi zlasti naravnim podobam, kar ubesedujejo naslovi sklopov v zbirki. Prva dva, Vodales in Živinmlini, sta si najbližja, če povzamemo: lesen mlin, ki večno vrti vodo. »Iz ognja v vodo. / Tu zakaj in tam zato. / Večno vrtenje.« Naravnim motivom se pridruži človek, ki je največja naravna katastrofa: »Beži in skrij se! / Najhujša zver je človek. / Zver, ki je v meni.« Če je bila v prejšnji zbirki med drugim prisotna podoba naravnih nesreč, se jim tu kot povzročitelj večkrat bolj izrazito pridruži človek: »Bister potoček, / od gnojevke posiljen, / je dušo spustil.« in na drugem mestu: »Glejte vodico, / kako se blešči. / Od kemikalij.« Groza, za katero si je človek sam kriv, in, kar strahotno pretrese, je to, da rešitve ni: Nekateri haikuji so res »močni in ostri kot britev«, kakor jih sicer brezidejno in nezanimivo, torej votlo, označuje njihova založba Mladinska knjiga že vrsto let. Ob nekaterih pa se zdi, da se je britev že skrhala in je jezik zašel k prežvečenim, neizvirnim zapisom: »In je zveličar / vodo v vino spremenil – / hozana na eks.« in na primer: »Nad goricami / klopotci klopotajo / o pijandurah.« Tudi sicer sta prva sklopa najmanj izčiščena in bi nekatere haikuje lahko izločili, saj ne pripomorejo h koherentnosti izraza tematike. Zadnji sklop je izrazno najboljši, saj skozi potovanje po »tisti deželi«, po Islandiji, ki je Svetlani Makarovič tako ljuba, nekoč se je celo želela preseliti tja, zaživita spomin in zgodovina: »Žareče srce / neznane Islandije / ogreva spomin.« Ta sklop prinaša svežino k pesničinemu ustvarjanju. Z vso konkretnostjo prostora sega onkraj njega. Vabi nas kakor v mitsko pokrajino: »Tuja dežela. / Za vsakogar drugačna. / Sama sebi dom.« Ob branju se ne moremo znebiti občutka, da je zbirka Tista dežela slovo od tovrstnega ubesedovanja: »Tokrat sem prišla / čisto zares zadnjikrat. / Nikoli več. / Aldrei aftur.« S to štirivrstičnico je Svetlana Makarovič presekala ustvarjanje v strogi formi haikuja, torej 5, 7, 5 zlogov. Sledi premik k drugačni ubeseditvi, lahko predvidevamo, da so bili haikuji most k le-tej, vmesna postaja. Kakor je pesnica povedala v nedavnem intervjuju za časopis Delo, pripravlja novo zbirko pesmi o kruhu, to pa diši po bolj izraziti ljudski motiviki. No, pa bo prišla še ena zbirka. Da ne bo več pesnila, je rekla … zarečenega kruha se največ poje. Hvalabogu, naj dodamo.

Premirje v Gazi je doslej zdržalo, v zraku je pričakovanje o izmenjavi talcev in zapornikov, pa tudi vprašanje, ali je možen tudi dolgotrajen mir. Sprte strani bodo v naslednjih dneh morale doreči nadaljnje korake, kako uveljaviti ameriški načrt za Gazo, ki za zdaj obstaja le v teoriji. V Egiptu bodo jutri na to temo zasedali voditelji več kot 20ih držav na čelu z vseprisotnim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom Druge teme: - Kitajska vztraja, da ne namerava popustiti v trgovinskih bojih z ZDA - Lokalne volitve na Kosovu tokrat tudi s srbsko udeležbo - V Trstu vse nared za začetek 57-te Barcolane

Premirje med Izraelom in Hamasom drži. Palestinci se vračajo na opustošeni sever Gaze, kjer jih čaka uničenje. Medtem se zbirajo tovornjaki s humanitarno pomočjo, po najnovejših podatkih jih je na jug enklave do zdaj vstopilo približno 400, kolone pa še čakajo na mejnem prehodu Rafa na meji z Egiptom. Po podatkih Združenih narodov bi jih moralo za začetek reševanja humanitarne krize dnevno vstopiti najmanj 600. Druge teme: - Napetosti med Pakistanom in Afganistanom se znova stopnjujejo. - V 38-tih občinah na Kosovu volijo nove župane in predstavnike v občinskih skupščinah. - 1189 kolesarjev se je na dobrodelni dirki na Krvavec pomerilo s svetovnim prvakom Tadejem Pogačarjem.

Špela Rapoša ni bila sprejeta na želeni študij v Sloveniji, zato se je pri osemnajstih letih odločila, da gre delat na Škotsko. Tam je bil najprej zaposlena v hotelih in pubih, se zaljubila, doštudirala, zaposlila in ostala. Danes, 21 let pozneje, s svojim partnerjem in mački živi v mestu Kilsyth in je vodja projektov v agenciji Škotske vlade za krožno gospodarstvo in trajnost, Zero Waste Scotland. Tudi njej ni neznana ekološka tesnoba, a se ji zoperstavlja z jogo in ledeno terapijo.

Ukrajinska pisateljica in esejistka Tanja Maljarčuk se je rodila leta 1983 v mestu Ivano-Frankivsk, šolala se je v Ukrajini, od leta 2011 pa živi v avstrijski prestolnici. Pri Cankarjevi založbi je v zbirki Moderni klasiki letos izšel njen roman Biografija naključnega čudesa; prevedla sta ga Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej. S Tanjo Maljarčuk se je avgusta, ko je obiskala Ljubljano, pogovarjala Tesa Drev Juh. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Robert Markoč. Foto: BoBo / Žiga Živulović ml.

Tudi skodelica je lahko sonce … Pripoveduje: Ivanka Mežan. Napisala: Ela Peroci. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

Zdravo. Tokrat snemamo v “črni sobi”, brez glasbene podlage, v težkih pogojih, ki so podobni snemanju igralcev pred “green screenom” in tudi mi čutimo podobne vrste pritiske. Medtem ko se navajamo na nov studio, elegantno zdrsnemo v oglasni blok (prijazno vas povabimo na hvalazavseribe.si). Sledi poročilo iz Berlina: navijači na steroidih, medalja z leskom in taktični izračun, kako maraton preživiš z malo teka in veliko ponosa. Nato se čudimo letalski logiki iz Floresa, štejemo tovornjake in še vedno čakamo tisti famozni “šalter” za potnike, ki so zgrešili Avstralijo. Tudi o Zadnji priložnosti: Kiri, Moose (ne los!) in večno zamujajoči gospod Čondo, piščanci namesto koz ter soba, ki se izkaže za … hodnik. Komodo? Še ne še. Najprej spanje, naslednjič pa zmaji.

V obsežni in zahtevni iskalno-reševalni akciji so gorski reševalci pod Toscem dopoldne, kot rečeno, našli še oba pogrešana umrla hrvaška državljana, ki ju je včeraj odnesel snežni plaz. Enega planinca so mrtvega našli že včeraj. V zadnjih petnajstih letih so plazovi v naših gorah zahtevali petnajst življenj. Pod plazom pred štirimi leti so trije ljudje umrli pod Storžičem. Pristojni opozarjajo, da so razmere v visokogorju zahtevne in nevarne. Ostali poudarki oddaje: KPK naj bi odkrila nove napake v ravnanju premierja Roberta Goloba. Francoska politična kriza dosegla nov vrh po odstopu še enega premierja - ta za hiter padec vlade krivi trmo v koaliciji. Opozorila slovenskih zdravnikov: na specializacijo iz urgentne medicine prispela le ena prijava

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v začetku letošnjega leta pri nas 471.800 prebivalcev, starejših od 64 let, kar predstavlja dobrih 22 odstotkov, več je žensk. Prav ženske, starejše od 75 let, ki živijo same, so še vedno tiste, ki so najbolj izpostavljene tveganju revščine. Tudi sicer je stopnja tveganja revščine med starejšimi višja od tiste, ki jo merimo za celotno prebivalstvo. Prav revščina starejših je bila tema triletnega projekta Vsakdanje življenje in življenjski potek starih ljudi, ki živijo v revščini, v katerem so želeli raziskati, kako se osebne zgodbe revnih starejših ljudi prepletajo s strukturnimi pogoji, v katerih živijo. Projekt je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost, v njem pa sta poleg Fakultete za socialno delo in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani sodelovala tudi Mirovni inštitut in Inštitut za novejšo zgodovino. Sogovorniki: Prof. dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Prof. dr. Jana Mali, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Doc. dr. Andreja Živoder, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Mateja Pamič, Center za socialno delo Pomurje, enota Lendava Marija Franko in Marija Janžovnik, Društvo upokojencev Mozirje Olga Šmid, Društvo upokojencev Borisa Kidriča Prof. dr. Žarko Lazarević, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem  

Rick Kiker je upokojenec iz Massachusettsa, ki je svoj novi dom našel v Sloveniji. Prvič je k nam prišel kot študent na izmenjavi leta 1977, kjer je spoznal svojo prvo ženo, Slovenko. Po letih življenja med ZDA in Slovenijo se je zaradi družine in ljubezni dokončno preselil v Rogaško Slatino. Rad pove, da je Slovenija po njegovem mnenju najlepši kraj na svetu.Čeprav se pri nas včasih še vedno počuti kot tujec, pravi, da je v srcu postal častni Slovenec – od copat in nedeljskih juh do občudovanja besede "priden". In kaj meni o Sloveniji in Slovencih? Pravi, da bi v eni stvari morali biti bolj podobni Američanom – v ponosu na svojo državo.

Tudi drevesa včasih zvečer v gozdu ne morejo zaspati. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Nada Križnar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Tudi letošnji mednarodni dan miru, ki ga zaznamujemo danes, poteka v senci nemirov in vojn, med drugim tudi v Gazi; tam je bilo v ofenzivi izraelske vojske na istoimensko mesto včeraj ubitih več 10 ljudi. Tarča so bili vnovič tudi šotori razseljenih Palestincev in zatočišča, urejena v prostorih nekdanjih šol. Drugi poudarki oddaje: - V ZDA bodo začele veljati visoke pristojbine ob izdaji vizumov za visoko kvalificirane tuje delavce. - Zaradi kibernetskega napada na nekaterih letališčih pričakujejo težave tudi danes. - Izboljšanja razmer na cestah ne bo brez dviga prometne kulture, opozarjajo pristojni.

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Mednarodni dan miru tudi letos poteka v senci oboroženih spopadov po vsem svetu, je v poslanici dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Kot je povedal, smo priča eksploziji konfliktov, kršitvam mednarodnega prava, število beguncev pa je največje doslej. Ob dnevu miru je tako pozval vsakega posameznika, naj bo glas tistih, ki ga nimajo. Ostali poudarki oddaje: - Ob več deset žrtvah napadov v Gazi znova tudi smrti zaradi lakote. - Nizozemska policija po nasilnih protimigrantskih protestih v Haagu napoveduje nove aretacije. - Med spletnimi prevarami prevladuje fišing, veliko tudi zlonamerne programske opreme.

Državni zbor bo na današnji izredni seji med drugim obravnaval pokojninsko reformo. Na odboru je dobila zeleno luč koalicije, opozicija pa ni glasovala proti, zato je pričakovati, da jo bodo poslanci podprli. Državni zbor bi jo predvidoma lahko sprejel na oktobrski seji, a v zraku je še vedno napoved referenduma. Ključni ukrepi novele bodo najbolj vplivali na tiste, ki se bodo upokojevali čez 10 let. Za tiste, ki se nameravajo upokojiti v prihodnjih mesecih, se upokojitveni pogoji ne spreminjajo. Najpomembnejši spremembi sta sicer povezani z usklajevanjem pokojnin ter izplačilom zimskega dodatka. Drugi poudarki oddaje: - Ameriška centralna banka je prvič po devetih mesecih znižala obrestne mere, po mnenju Trumpa prepozno in premalo. - Rožančeva nagrada Urši Zabukovec za knjigo esejev o Dostojevskem. - Slovenski odbojkarji so se prebili v osmino finala svetovnega prvenstva, čakajo jih Američani.

durée : 00:01:53 - Les 80'' - par : Nicolas Demorand - J'aimerais revenir en quelques mots sur la commission d'enquête parlementaire ayant rendu il y a quelques jours un rapport sévère sur TikTok qui préconise notamment des mesures de couvre-feu numérique ou d'interdiction des réseaux sociaux aux moins de 15 ans. Vous aimez ce podcast ? Pour écouter tous les autres épisodes sans limite, rendez-vous sur Radio France.

Ne bom kazal s prstom, odgovornost je moja, so magične besede, ki smo jih ta teden slišali od slovenskih voditeljev - a le športnih. Tudi evropska voditeljica Ursula von der Leyen je priznala, da je Evropa paralizirana in genocidu v Gazi namenila najostrejše besede doslej. Besede anonimnežev na spletu niso tako nedolžne kot se zdi, mi pa se z drsenjem po ekranih pogrezamo v kolektivno demenco.

Velenje in Šoštanj sta z okoliškimi kraji več desetletij predstavljala enega od ključnih temeljev slovenske energetike. V skladu z zelenim prehodom pa je premog postal »nebodigatreba«, ki ga je treba nadomestiti z okolju prijaznejšimi energenti. Prihodnost Šaleške doline po obdobju premogovništva bo začrtal eden od dveh ključnih zakonov – zakon o razvojnem prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije. Prihaja pozneje, kot je bilo načrtovano, in vse kaže, da s premalo denarja za uspešno prihodnost doline. Ta med drugim Holdingu Slovenske elektrarne prinaša 43 milijonov evrov, da bi na enem od jezer, ki je nastal kot posledica izkopavanja premoga, zgradili največjo plavajočo sončno elektrarno v Evropi. Tudi to je ena od skrbi lokalnega prebivalstva. Kako daleč so postopki za sončno elektrarno in zakaj bi moralo vse to zanimati celotno Slovenijo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje; Boris Goličnik, nacionalni koordinator pravičnega prehoda in župan občine Šoštanj; Mitja Tašler, pomočnik direktorja TEŠ; Simon Lamot, sindikalist v Premogovniku Velenje; Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. Avtorica oddaje Metka Pirc.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

Na začetku študija je Maruška Šibila izdala pesniški prvenec Mrak ob enajstih zvečer. Enajst let zdaj živi v Švici, kjer dela v kadrovski službi mednarodno vse bolj uveljavljenega proizvajalca športne opreme, predvsem tekaške obutve. Strastna popotnica si v mlajših letih takega scenarija ni niti predstavljala. Toda zgodilo se je, kakor številnim, življenje. Na študijski izmenjavi na Danskem je spoznala partnerja. Živi v mestu Olten, do Züricha, kjer dela, ima pol ure vožnje z vlakom. Priznava, da ni ravno zgledna ambasadorka oziroma promotorka švicarskega načina življenja. Ob svojih vrednostnih merilih se je le stežka ustalila. Tudi zato pogosto pobegne v gore, predvsem pa nadaljuje odkrivanje sveta.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si