Podcasts about Tudi

Vročina ne popusti niti ponoči, minulo so temperature marsikje vztrajale nad 25 stopinj Celzija, 30-ico so ob 6-ih zjutraj izmerili v Podnanosu.

Agencija za okolje je včeraj sredi novega vročinskega vala izmerila julijske temperaturne rekorde na kar 28 merilnih postajah po državi. Najbolj vroče je bilo v Dolenjah pri Ajdovščini, in sicer 40 stopinj, to je le osem desetink manj od slovenskega rekorda. Vroče ostaja tudi na cestah, ki jih danes polnijo kolone pločevine. Tudi zaradi začetka počitnic v več nemških deželah je promet zgoščen predvsem iz smeri Avstrije proti Hrvaški. Drugi poudarki: - Predsednica republike Nataša Pirc Musar laže poškodovana v včerajšnji prometni nesreči v predoru Kastelec. - Iz španske eksklave Ceuta se je v Maroko vrnila večina od 60.000 migrantov. - Odbojkarji po porazu proti Poljski v ligi narodov četrtič v boj za bronasto odličje.

Z vstopom v avgust se nadaljujejo visoke temperature. Tudi danes so se bližale temperaturnim rekordom, najvišjo - 39,2 °C - so izmerili v Biljah. Ob že tako prometno obremenjenih koncih tedna vroči dnevi povečujejo tveganje za prometne nesreče.

Tretji vročinski val v letošnjem letu je tu. Temperature so visoke. Nekateri si dopust organizirajo tako, da primanjkljaj rekreacije nadoknadijo med dopustom. Ampak, če je zunaj 35 stopinj ali več, to verjetno ni najbolj pametno in zdravo, če tečemo ali kolesarimo sredi dneva. Sogovornica je dr. Petra Zupet, dr. med. in profesorica športne vzgoje, z Inštituta za medicino in šport v Ljubljani.

Inventura je naslov zgodbe, ki bo prejela nagrado lastovka, znane pa so tudi preostale tri zgodbe, ki so se na 35. natečaju za najboljšo kratko zgodbo uvrstile v ožji izbor. Danes se v Ljubljani pričenja 12. Reciklart – mednarodni umetniški festival recikliranja in DIY oziroma »naredi si sam« kulture. Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je naslov leposlovnega prvenca Matjaža Virjenta. Danes bo v Galeriji raum AU v Slovenj Gradcu odprtje razstave Vztrajni ostanki Evrope. Prav tako v Slovenj Gradcu bo jutri deveti festival mednarodnega animiranega filma Zebra. Vabljeni k poslušanju!

Državo je zajel tretji vročinski val letos. Temperature se bodo danes in v prihodnjih dneh ob pretežno jasnem vremenu čez dan gibale okrog 35, ponekod bodo dosegle skoraj 40 stopinj. Hkrati z vročino državo pesti suša, ki poleg velike požarne ogroženosti prinaša še druge otipljive posledice. Druge teme: - Slovenske hidroelektrarne proizvajajo bistveno manj elektrike kot v preteklih letih. - Po krajšem zatišju na Bližnjem vzhodu ponoči napad savdskih in ameriških sil na Irak - Na tnalu vladnih rezov v kulturi tudi Zavod za razvoj sodobne plesne umetnosti

Obsežni požari v Franciji so povzročili izredne razmere, zaradi katerih je predsednik Emmanuel Macron sklical krizno zasedanje vlade. Pogorelo je 116 tisoč hektarjev, domove je zapustilo več kot 325 tisoč ljudi, večinoma iz departmaja Gironde, kjer so se sicer razmere nekoliko stabilizirale. Z ognjenimi zublji se še naprej bojujejo tudi v Španiji. Požar pri Madridu še ni pod nadzorom, vendar naj bi se nekateri že danes vrnili na svoje domove. Druge teme: - Ukrajinski predsednik Zelenski v London in Washinton po nadaljnjo podporo in vojaško opremo - Po zamrznitvi prispevka za energetsko učinkovitost in okoljske dajatve jutri pocenitev naftnih derivatov - Tadej Pogačar z novo zmago na Touru in svojo človeškostjo vpisan med največje v zgodovini

Piše Tonja Jelen, bere Ana Bohte. Roman urednika in pisatelja Orlanda Uršiča Preden grem naprej odstira lokalno in nacionalno zgodovino, opisuje povojni čas posameznika in njegove družine, ki so ji odvzeli dostojanstvo in tudi življenja. Literarizirana resnična zgodba pokaže, da ima vsaka stvar več plati, Tudi v četrtem romanu se Orlando Uršič osredotoča na posameznika in njegovo pezo, povezano z osebno preteklostjo. Tako kot v prejšnjem romanu Krušni oče, v katerem se je ukvarjal z življenjem Josipa Hutterja in z njim povezanim bogatim gospodarskim vzponom Maribora, tudi v romanu Preden grem naprej razčlenjuje usodo realnega posameznika. Skorajda enak je tudi zgodovinski čas, prav tako se ukvarja z vprašanji o dobrem in zlu, odločitvah in družinskih tragikah po drugi svetovni vojni. Pomembno je razčlenjevanje vprašanja, kaj vse prinese konec vojna. Pravega konca in sprave ni, ostaja priokus, da sovraštvo in notranji boji ostanejo za zmeraj, najsi gre za posameznika ali kolektiv. Romaneskna zgodba je postavljena v mesto B., kot ga imenuje pisatelj, vendar se kmalu izkaže, da gre za Slovensko Bistrico in njeno okolico. Uršič natančno in hkrati boleče podaja podobo štajerskih krajev, ki skrivajo veliko tragiko nehumanih odločitev. Kaj vse pomeni Črno jezero, kaj vse so storili Pohorskemu bataljonu, kaj vse se je dogajalo ob talilnici bakra … se vrtinči v pripovedovalčevem miselnem toku. Sporočilnost romana je jasna: vse to je bilo nedopustno. Protagonist Alois Attems, v romanu tudi Louis, sin grofa Ferdinanda in grofice Vande Attems, se leta 1945 vrne v rojstno mesto in se sooči s posledicami mobilizacije v nemško vojsko. Znana družina Attems v povojnem času ni več živela v gradu. Louis se počasi vrača v spomine na lepo otroštvo, družina mu je pomenila varnost. Vse se spremeni z vojno in nato z denacionalizacijo. Alois težko spremlja, ko z Attemsovega gradu odnašajo osebne družinske predmete. Analitično premišljuje o drugi svetovni vojni in prisilni mobilizaciji. Tovrstnih polemik in obsodb je še danes veliko, roman pa pojasnjuje, zakaj je družina Attems v drugi vojni ravnala tako, kot je. V nemško vojsko so bili vpoklicani vsi moški v družini, tudi mladoletni. Družina, razen Louisa, pristane v taborišču, preživita samo dva otroka. Vsaka vojna prinaša brutalna dejanja. V romanu Preden grem naprej se osebna in družinska zgodba prepletata s kolektivnim spominom na številne vojne in povojne žrtve. Eden izmed protagonistovih najhujših spominov je ubijanje ljudi, čeprav so, kot je rekel, ubijali samo uniforme, in ne posameznikov. Vpoklican je bil kot petnajstletnik, iz nemške vojske je prebegnil v ameriško vojsko, nato se je bojeval kot jugoslovanski partizan. Njegov individualni odnos do vojne je jasen, odklonilen. Prva Uršičeva romana sta analizirala travmatično otroštvo, v najnovejšem pa se Alois v najtežjih trenutkih spominja pristnega in prvinskega stika z materjo. Psihološko niansiranje je dobro premišljeno in tudi karakterizacija ostalih literarnih likov je pretanjeno izrisana. Likinje, kot so mati, Katica, Jeanette in gospa K., so kot njegove vodnice, spodbujajo ga ali pa ga rešujejo pred smrtjo. Prihod v mesto B. je namreč bolj ali manj pomenil past, zanko, iz katere pa se je Attemsov zadnji sin vendarle rešil. Čeprav je rešitev enega življenja povezana s smrtjo drugega. Roman Preden grem naprej je mogoče brati z vidika zgodovine, psihologije in sociologije. Orlando Uršič opominja na preteklost, ki je mnogim zamolčana in prikrita tudi na krajevni ravni, hkrati pa razbije slovensko simboliko vlaka, ki ne daje več upanja.

O polnosti prostega časa sta govorila zakonca Ruparčič. Tudi o tem, da si moramo vzeti čas za počitek, to je namreč naložba za novo šolsko leto, tako za otroke kot starše.

Veliko starejših se kar malo boji računalnika, ampak na Facebooku se pa radi družijo. Tam se zbira staro in mlado. Veliko je tudi vdovcev. Bog ve, če njihove žene vedo, da so že umrle. Tudi babica rada pobrska po Facebooku in pove dedku: Poglej, snaha je objavila, da bo čez konec tedna počivala, ker bo vnuke peljala k babici in dedku. Hitro objavi, da imaš gripo. To nedeljo zvečer ne boste potrebovali Facebooka niti računalnika, dovolj bo radio. Od desetih do polnoči bi vas za družbo rada Mojca Blažej Cirej

Tokrat se nam oglaša s kvarnerskega otoka, torej z območja, kjer preverjeno razburjajo turiste najvišje cene blaga in storitev na vzhodni jadranski obali. Tudi o največji poletni rabski fešti nam bo poročala, pa o vse hujših globah za sprehode v kopalkah po obmorskih krajih. Najdražje je v Hvaru, v tem mestu vas bo predrznost olajšala za 600 evrov.

Ples se umešča na presečišče narave in kulture, telesa in družbe, ter sodi med najbolj razširjene in hkrati kompleksne človeške fenomene. Kljub temu pogosto ostaja prezrt, čeprav odpira prostor za razmislek o pomembnih družbenih vprašanjih. Z različnimi kulturami potuje skozi celotno zgodovino človeštva – upodobljen je tudi v prizorih jamske umetnosti – kot način ustvarjanja, izražanja in povezovanja. Čeprav o plesu obstaja veliko znanja, predstava o njem kot univerzalnem človeškem jeziku ni povsem ustrezna. Vedno znova ga namreč oblikujejo konkretni kulturni konteksti. Nezmožnost razumevanja teh posebnosti je skozi zgodovino utrjevala predstave o tako imenovanem »primitivnem«, »enostavnem«, »divjem« ali »nestrukturiranem« plesu. Takšne oznake so dolgo hranile evrocentrične in rasistične poglede ter idejo linearnega kulturnega razvoja. Stereotipi in predsodki še danes pogosto reducirajo svet nezahodnih ljudstev na nekaj prvinskega in neorganiziranega, čeprav so njihovi plesni sistemi izjemno kompleksni, strukturirani in družbeno pomembni.Antropološki uvidi in primeri iz različnih okolij – od Azandov do avstralskih staroselcev Tivijev – pokažejo, da ples marsikje ni ločena kategorija, kot jo razume zahodna misel. Prepleta se z glasbo, igro, ritualom, komunikacijo in vsakdanjim življenjem. Telo pri tem ni nevtralen nosilec gibanja, temveč kulturno oblikovan medij. Tudi gibanje, hoja in telesne tehnike niso zgolj naravne in individualne danosti, temveč naučeni vzorci, globoko vpeti v družbene norme in vrednote, kot so pokazali misleci Marcel Mauss, Margaret Mead in Gregory Bateson.Ples deluje tudi kot močno družbeno vezivo. Sinhronizirano gibanje ustvarja občutke skupnosti, pripadnosti in varnosti, prisotno pa je tako v umetnosti kot v športu, vojski in religiji. V njem se prepletajo kolektivni in individualni izrazi, vprašanja avtorstva in ustvarjalnosti. Ples tako presega okvir umetniške prakse, saj ima možnost spregovoriti o temeljnih načinih človeškega bivanja, mišljenja in oblikovanja odnosov.V oddaji Kulturni fokus bo v ospredju Zala Pezdir – plesalka, učiteljica, glasbenica, koreografinja ter etnologinja in antropologinja, ki deluje na Švedskem. Nedavno je pri Založbi Aristej izšlo njeno avtorsko delo z naslovom Plesni pojmovnik za mlade. fotografija: detajl z naslovnice, avtor Izar Lunaček

Vokalna skupina Plamen iz Toronta v Kanadi znova prihaja v Slovenijo, nam je povedala pevka Sabina Sečnik. Čez točno mesec dni, 23. avgusta, bo imela koncert na Ptuju, naslednji dan v Tržiču in v torek, 25. avgusta, v Celju. Tudi tokrat pripravljajo pester in zanimiv program. Zasedbo že 35 let vodi Marija Ahačič Pollak. Razen ohranjanja slovenskega izročila vokalna skupina Plamen skrbi tudi za visok kulturni in umetniški nivo ter prispeva k utrjevanju slovenske narodne zavesti tudi onkraj državnih meja.

Tudi vi iščete informacije o duševnem zdravju na družbenih omrežjih? Se kdaj o tem pogovarjate z umetno inteligenco? O pasteh in prednostih iskanja/deljenja takih vsebin smo se pogovarjali z bodočimi strokovnjaki, člani Društva študentov psihologije Slovenije, ki svojega znanja ne brusijo le v študijskih klopeh, ampak ga s premislekom in željo po informiranju ostalih delijo tudi na družbenem omrežju Instagram. Več o tej vedno bolj aktualni in pomembni temi pa v tokratni oddaji.

»Tudi jaz te ne obsojam,« Jn 8,11 je rekel Jezus prešuštnici, ki so jo obsodili in hoteli kamnati.Gre za eno najbogatejših teoloških prilik, neizčrpen vir poant, od tiste, da so bili med možmi, ki so jo hoteli kamnati, skoraj gotovo tudi njene stranke ...

Tudi pravljica je lahko užaljena. Pripoveduje: Violeta Tomič. Napisala: Matea Reba. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Trojni enačaj, ki zaznamuje naslov knjige Čas ≡ prostor komparativista in enega najprodornejših raziskovalcev kosoveliane Janeza Vrečka, nas postavlja v osrčje novega branja Srečka Kosovela. Matematični znak ≡ se bere kot »je identično« in torej ne pomeni istega stanja kot pri dvojnem enačaju, ki pomeni »je enako«. Razlikujeta se v tem, da slednji predpostavlja dve pojavnosti z enako vrednostjo, trojni enačaj pa med dve pojavnosti vnaša enopomenskost, eno ima zdaj še drugo ime, ki je s prvim popolnoma skladno, identično, eno. V našem primeru je naslov monografije povzet iz Kosovelove misli: »Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas ≡ prostor. Nova mistika, mistika časo-prostora.« Razumevanje časa, ki je prostor, in obratno v luči kvantne mehanike, je zaznamovalo Kosovelovo razumevanje poezije. Enost stvari se je prelila v njegov, lahko rečemo njegov, konstruktivizem, ki ni le umetniška smer, ampak način življenja. Enost stvari je bila njegova zahteva, poziv: enost človeka in »prirode«, vsebine in oblike, kozmosa in prostora. »Črke rasto v prostor,« je zapisal. Vrečkov izziv pri predstavitvi Kosovela ni samo lotiti se ga kot pesnika, temveč tudi kot izjemnega misleca. Namen monografije je zlasti slednji. Vrečko je monografijo je zasnoval skozi 10 poglavij in uvod. Ta nas prav zares uvaja, saj avtor v njem predstavlja svoje zasnove za pričujoče delo, v obrisih začrta poteze, ki jih nato skozi knjigo jasneje izriše, svojo raziskavo pa sopostavi k drugim raziskavam Srečka Kosovela. Ob tem se mi zdi vredno izpostaviti njegov odnos do korifeje slovenske primerjalne književnosti Antona Ocvirka. Če je šlo, kot sam pravi, v njegovi monumentalni pregledni monografiji o Srečku Kosovelu iz leta 2011 za nekakšno apologijo Ocvirka, ki ga je prvi povezal s konstruktivizmom, tu do njega vzpostavi distanco in opozori tudi na njegove zmote. Pri tem se na primer ustavi pri njegovi izdaji Integralov. V uvodu tudi jasno zapiše, da so se danes uveljavljeni pojmi kvantne mehanike pojavili večinoma po Kosovelovi smrti, tako da moramo biti pri njihovi aplikaciji na Kosovelovo poezijo previdni. Omenja pa, da jih je Kosovel »zaznaval«, »intuitivno prišel do spoznanj, ki so bila blizu spoznanjem Plancka, Einsteina, Bohra in drugih fizikov. Kako rešiti nastalo zagato?« Deset nadaljnjih poglavij bi lahko razdelili na tri dele. Poglavji Kosovelove definicije konstruktivizma in Spopad med Kosovelom in Černigojem prinašata splošnejše opazke o Kosovelovem konstruktivizmu ter zlasti slednje postavlja Kosovela ob bok njegovim sodobnikom in primerja njihovo dojemanje konstruktivizma z njegovim. V sedmih preostalih poglavjih Vrečko interpretira konkretne pesmi in iz njih izpeljuje Kosovelovo razumevanje kvantne mehanike. Podrobneje se ukvarja z njegovim manifestom Mehanikom in ga poveže z njegovimi protomanifesti ter kanoniziranimi pesmimi Kalejdoskop, Monolog, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Kons 5 in Tragedija na oceanu. Tretji del monografije pa predstavlja zadnje poglavje z naslovom Sam moram vse dopolniti, v katerem se loteva Kosovelove bolezni in smrti, njegovega odnosa do komunistične partije, sodelovanja z organizacijo TIGR in razumevanja revolucije. Najprej bi želel spregovoriti o podnaslovu Ob stoti obletnici smrt Srečka Kosovela, ki ni posrečeno izbran. Knjiga je res izšla v njegovem letu in bo tako zasluženo deležna več pozornosti, kot bi je bila verjetno zunaj tega, vendar presega nekakšno jubilejno izdajo. To lahko izberemo iz avtorjeve pisave, saj gre za pionirsko delo tako v Kosovelovem primeru kot tudi sicer. Po branju monografije ne moremo več brati Kosovela, kot smo ga doslej. Po drugi strani pa prinaša navdihujoče branje pri povezovanju umetnosti z znanostjo in nudi tudi svojevrstno metodološko oporo za drugačno branje pesmi tudi drugih avtorjev. Boljši podnaslov bi bil tako takšen, ki bi nas dejansko usmerjal na vsebino, kazal v notranjost dela. Kvantna prepletenost, ki bi jo Kosovel lahko zaznaval, z njim pa korespondiral njegov pojem prozornosti iz pesmi Prerojenje (»Sam, sam, sam moram biti, / vsako telo neprozorno v prozornost preiti«) je ves čas prisotna. Tudi prepletenost sicer je značilnost monografije. Vrečko k posameznim vzorčnim pesmim vpleta številne druge Kosovelove pesmi, aforizme in mnoga znanstvena dela. Kdaj do onemoglosti, kdaj do vrtenja časa. Kaj želim reči? Da se mi je ob branju monografije večkrat zazdelo, da berem že argumentirane stvari, ki so zdaj spet še enkrat argumentirane, da berem aforizme, ki so že korespondirali s prejšnjimi ugotovitvami. Ob njih pa fizikalne dokaze zanje, ki so bili objavljeni mnogo pozneje. Ali je denimo »mistična luč teorije« res v povezavi z Bohrovo atomsko mistiko, kot so drugi imenovali njegovo interpretacijo fizike leta kasneje? Ali Kosovel piše »prav o tem« – čeravno pojave samo zaznava – torej o singularnosti, točki z neskončno gostoto, ki nastane pri črnih luknjah, v kateri se čas ustavi, ko beremo verz: »Ura večnosti se je premaknila v Nič.« Neposredno zatem pa droben citat iz knjige slovenskega filozofa Marka Uršiča, ki ga ob tej sopostavitvi ne morem brati kot dokaz k izpeljani temi. Kot bralec si želim več prostora, ki bi znal zajeti in biti, se imenovati čas. Več prostora, s tem mislim na daljše odlomke pesmi, na daljše citate, če ti podpirajo tako pomembne teze. Ob tem bi si želel več časa, historične perspektive, a nikakor ne historizma. Nekaj tega bi bilo v obstoječem besedilu mogoče navesti namesto komparativističnega navajanja med besedilom z zgodovinarskimi opombami pod črto, kjer bi bil izpisan celoten bibliografski podatek, za katerega bi vedel, kdaj je izšel. Pri pesmih bi si kot bralec želel izpostavitve tega, kar lahko najdemo v povezavi s kvantno mehaniko pri določeni pesmi, ob koncu pa sklepno poglavje, ki bi povzelo glavne ugotovitve Kosovelovega »zaznavanja« teh pojavov v pesmih. Pomembni študiji to pritiče, zlasti takšni. Morda najbolj nazoren primer tega je v uvodu izpisana množica Kosovelovih doslej neinterpretiranih zapisov, primer tega je v začetku kritike naveden. Nekateri v nadaljevanju dobijo svojo časovnost, drugi ne. A če se vrnem h kvantni prepletenosti, je monografija kažipot, namig, ki ga razume dobronamerni bralec, drugačnega pisanja. Janez Vrečko v monografiji Čas ≡ prostor postavlja nove temelje za razumevanje Kosovelove poezije in poezije, umetnosti sicer. S tem pa tudi podlago za nove interpretativne izzive. Ponuja nam metodološki in epistemološki zgled. Ponuja nam, rečeno s Kosovelom, dejanje, gibanje vseskozi. Od nas zahteva naše lastno dejanje. Ne biti dani na dvoje, ampak biti eno.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesmi za zbirko Tajga je Ivan Dobnik pisal več let. Nastajala je hkrati z njegovimi zadnjimi petimi pesniškimi knjigami – Tihe pesmi, Čajne pesmi, Rojstvo oaze, Do konca odprto nebo in Nostalgija, utopija. V teh ni zaznati tolikšne tesnobe ob grozotah sveta – kot bi bile na situ spoznanj namenjene prav tej zadnji, zapisane v posebni pesniški izreki in s komentarji. Pesnik vstopa v zbirko z vprašanjem na koncu prve pesmi: So pokrajine, ki jih vidi na razprti dlani, imaginarne in plaže na Grenlandiji resničnost? Ali nekaj drugega onstran? Zanj so brez dvoma oboje, saj vsa zbirka deluje kot njegova najbolj intimna pesniška pokrajina. Posluša tišino in opazuje naravo, ne da bi v njej angažirano karkoli spreminjal. Ne ponuja rešitve, išče jo. V dveh polovicah, Tajga ter Komentarji in odmevi, Dobnik opisuje stanje skozi lastna doživljanja in videnja. V obeh delih mojstrsko razvije poetiko prostega miselnega toka, a v zaključeni celoti zbirke zgradba ni pomembna zgolj kot slogovna izbira, ampak tudi kot način medsebojnega oplajanja – v tem kontekstu kot nadgradnja intimnih izrekanj s svojimi upesnjenimi komentarji. V vsaki polovici je po štiriindvajset pesmi, v prvem ciklu Tajga označenih z rimskimi, v drugem ciklu Komentarji in odmevi pa z arabskimi številkami. Pesmi imajo le včasih naslove, ki so zapisani v verzalkah in vedno v oglatih oklepajih. Napisane in upesnjene so v pesniškem jeziku, ki nikjer ne zaide v odvečno metaforiko ali patos, da se bralca dotaknejo v globino duše. Oblikovno so zelo različne, gibljejo se od prostega ritma do poezije v prozi. Včasih so verzi kratki, sunkoviti in ritmični, a večinoma dolgi, kakor da vizualno grafično predstavljajo neskončnost tajge. Ločila so v prvem delu dosledna, v drugem delu jih skoraj ni, kristalno čisti stihi pesniškega jezika se zato med sabo prelivajo – razen pri dvaindvajseti pesmi Zimska proza, ki se kot strnjen blok že tako vizualno razlikuje od drugih v tem delu. Tudi jezik se v obeh delih zbirke razlikuje. V prvem je skrajno intimen, v drugem ciklu pa z nenehnim prehajanjem med notranjim in zunanjim doživljajskim svetom nastopijo bolj objektivni zapisi, kar ponazarja tudi raba citatov na začetkih šestih pesmi. Čeprav Ivan Dobnik zbirko Tajga posveča »ubitim pokrajinam in ranjeni naravi na planetu Zemlja«, se posvetilo zaradi prefinjenega jezika lahko nanaša tudi na uničevanje kulturne govorice z vse bolj agresivnim sovražnim govorom v sodobnem svetu. Tajga je prostrana, divja in človeku težko dostopna, prvinska. Ta geografska izbira je ključna: ko pesnik izhaja iz njene imaginarnosti, ne uporablja besed za napad, temveč za globoko prizadeto zaznavo obstoja. »Tako zgubljen v tajgi pišem, / ko ti prisluškuješ // besedam v novembru, / v vetru, v spanju, v pričakovanju, // da ti fantom prinese sporočilo, / to knjigo, ta listič / bel.« Če je tajga pesnikova pokrajina in zatočišče čiste govorice, potem je to prostor, kjer jezik še ohranja svojo prvinsko moč – daleč stran od toksičnosti sodobnega sveta. Posvetilo »ubitim pokrajinam« je tako hkrati žalostinka za izgubljeno harmonijo v naravi in opozorilo pred izgubo empatije in človečnosti v naših besedah. V tem kontekstu zbirka Tajga presega zgolj ekološko raven in se umešča v širši, družbeno-kritični kontekst sodobnega časa. Ko človek uničuje naravo, uničuje svoj bivanjski prostor, in ko uporablja sovražni govor, uničuje svoj komunikacijski in duhovni prostor. Ranjena narava v Tajgi je zato lahko tudi neposredna prispodoba za ranjeno in degradirano človeško bit. Sodobni sovražni govor je agresiven, glasen, manipulativen in želi nasilno spreminjati družbeno realnost. Dobnikovo obredno lirsko izrekanje in zavezništvo besedi, medtem ko se zunaj podira svet, ki ga nihče ne bo spravil v red, delujeta kot upor proti temu. V njegovi tankočutno ubrani poeziji sta pokrajina in jezik neločljivo povezana. »Brez začetka in konca valovijo besede, iglice smrek rišejo osnutke nevihte. / Nemočno opazujem barve na zavojih reke, pege in zatege valov, ribe. / V otroštvu sem bil življenje spomina mene odraslega za to isto reko.« Za Dobnika je pot brez umika nevidna divjina glasov, brv nad prepadom za tiste, ki nimajo kril, in za tiste, ki dolbejo cvet sna vztrajno, z besedami, s pisavo, s koraki skozi velemesta in pragozdove planetarne kože, ki razpada. Za tišino v njegovi poeziji ne velja običajna definicija »odsotnosti zvoka«, zanj je tišina estetsko iskanje čistosti lirskega izraza, prostor zbranosti in tihi upor proti hitrosti, agresiji in propadu sodobne družbe. V njegovih starejših pesmih ima tišina pogosto snovne atribute, v zbirki Tajga pa dobi močnejšo dimenzijo. Če je bila v prejšnjih zbirkah predvsem prostor osebne kontemplacije in estetike, postane v Tajgi prostor preživetja in ekološko-duhovni manifest. V prvinski tišini narave rastejo drevesa, tečejo vode in diha zemlja, mrtvaška tišina pa nastane, ko človek uniči pokrajino ali ko sovražni govor uniči kulturo dialoga. Pesnik s poslušanjem prve tišine poskuša zaceliti rane, ki jih povzroča druga. Pri tem tišine ne ubeseduje le z besedami, temveč jo neposredno izrazi tudi na belini papirja, pri čemer so prazni prostori enako pomembni kot zapisane besede. Ko bralec z očmi potuje čez verze in vmesne praznine, je prisiljen narediti miselni premor. Ti prazni prostori med zapisanimi vrsticami delujejo kot nekakšne jase sredi gostega gozda besed. Papir je slikovni nosilec, njegova belina neokrnjena narava, ki je pesnik še ni napolnil s svojimi besedami. Verzi se odpirajo, prekinjajo in nalagajo drug na drugega, kot da pesem nikoli ne more povsem obstati v lastni govorici, ampak jo ves čas vleče drugam. Ta občutek se v zadnji pesmi radikalno razpre, ko se pesnik zave, da obstaja enoten, sklenjen prostor zavetja, v katerega bi bilo mogoče verjeti. Pokrajina postane zmes pesnikovega sna in odmevov: »v tajgi / v polsnu / se ponavlja / veščina semen / pisanja v drobcih / v kosmih za kosmom /list za listom / pleše v vrtincih / zime« V tem smislu praznine v Tajgi niso praznote, temveč prostor absolutne potence – je tisto radikalno območje, kjer se beseda spočije in očisti toksinov zunanjega sveta. Prav te grafične praznine med vrsticami delujejo kot tiho opozorilo: človek s svojim hrupom in agresijo ne sme kolonizirati vsakega kotička sveta, ne v naravi in ne v jeziku. Izrekanje s pomenljivimi prazninami tako postane Dobnikovo končno zatočišče in hkrati etična izjava. Z ohranjanjem nepopisanega prostora pesnik simbolno rešuje tisti del sveta, ki mora za preživetje človečnosti ostati nedotaknjen, čist in svoboden. Tajga je tako knjiga, ki jo beremo skozi tisto, kar je zapisano, a jo v polnosti začutimo šele v prostorih, kjer pesnik obmolkne.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Tone Perčič je pisatelj, ki se ga literarna zgodovina in bralstvo spominjata predvsem po romanu Izganjalec hudiča, ki je leta 1995 prejel nagrado kresnik in v slovensko literarno krajino posegel kot presenetljiv postmodernistični rez. Presenetljiv tudi zato, ker je bil Perčič takrat, kakor je še danes, v literarnih krogih skrivnostna, nepoznana osebnost. Leta 1998 je izginil z leposlovnega prizorišča in leta 2000 izdal še monografijo o prostozidarstvu. Roman Dežela je njegova prva knjiga po četrt stoletja. Vsi omenjeni podatki vzpostavljajo draž in suspenz pričakovanja. Če bi morali vsebino romana Dežela zajeti v en sam stavek kot zapis na platnici, bi lahko zapisali nekaj takega: to je mešanica Kafke, Lyncha in Atomik Harmonika. Zveni banalno, a je lahko ustrezna popotnica. Ne glede na to, da je vzporednice s Kafko avtor kritiziral že v enem redkih intervjujev, v davnem obdobju, ko je prejel nagrado kresnik. A tej referenci se ne moremo ogniti. Glavni lik romana, inženir Hundek, je namreč zapleten v klobčič zahtev, ki si jih ni sam izbral in katerih uresničitev se mu strukturno izmika oziroma je kar nemogoča. Vnaprej je obsojen na poraz in sodbo. Po intenzivnem prepričevanju treh odposlancev Dežele, ki ga na videz prijazno, v resnici pa vsiljivo in manipulativno mamijo v njegovi deželi Kenek, se odpravi v omenjeno Deželo, kjer mora zgraditi most. Izkaže se, da je to poskušal že nekdo pred njim, a se je projekt sfižil. Ali pa v resnici ni nihče tega poskušal in je šlo za nekaj drugega? Resničnost se nam stalno izmika, vsak občutek trdnih tal pod bralskimi nogami je zgolj kratkotrajen. V tem se odraža lynchevski element. Režiser je znal logiko sanj v filmu izvrstno upodobiti in to uspeva tudi Perčiču v romanu. Absurdnosti, anahronizmi in jezikovne premestitve se vrstijo, smisel celotnega dogajanja, pa se ves čas izmika. Priče smo nenehnim sanjskim rezom, ki preprečujejo uresničenje pričakovanja in ga prelagajo v prihodnost, to uresničenje pa se nam iz poglavja v poglavje zdi bolj nedosegljivo. Sanjskost sveta se odraža tudi v nedomačni mešanici zloveščega in sproščenega, humornega in grozljivega; kolikor bolj je nekaj grozljivo in zlovešče, bolj je sproščeno in humorno ter obratno. Pola sta neločljivo soodvisna. Potem pa so tu seveda še sanje v sanjah … V romaneskni simboliki bi morda lahko iskali tudi sledi avtorjevega interesa za prostozidarstvo. Hundek se znajde v nekakšnem skrivnem društvu, ne da bi sam to hotel in ne da bi mu lahko ušel. Tudi gradnja mostu bi lahko aludirala na simbole tega gibanja. Po drugi strani bi lahko šlo tudi za alegorijo tranzicijske Slovenije, slovenske družbe kot skrivnega društva, utemeljenega na mimikriji, z absurdnimi gradbenimi projekti in tajkunskimi podvigi, z delitvijo na podeželje in mesto, na zdravo kmečko pamet in norost. S srednjeevropsko vnaprejšnjo obsojenostjo posameznika na podreditev kolektivu po poti pasivne agresije. V tem je element, ki ga povezujemo z imenom Atomik Harmonik. Vendar nobeno branje ne sme biti redukcionistično. Roman vselej sledi lastni notranji logiki razvoja, za katerega je značilno stalno spodmikanje smisla. V tem se sooči tudi z nekaterimi problemi. Ker se razrešitev strukturno odlaga, se lahko vleče tudi tekst, ki hodi po tanki liniji med duhovitostjo in duhovičenjem – od duhovitosti pa je, kot smo omenili, odvisen tudi učinek groze. Pojavlja se vprašanje, ali se bo zgodba ohranila na robu med ambivalentnimi sanjami in bralsko nočno moro, med dražljivim uhajanjem smisla in razpadom v nihilistični kaos. Kljub občasnemu nihanju se Dežela vendarle obdrži na nogah pri svojem zahtevnem romanesknem projektu. Branje za tiste, ki jih poleg trendovske književnosti, primerne za populariziranje na družbenih omrežjih, zanimajo tudi nagajivi zdrsi v nezavedno trendov, za katere je potrebnega tudi nekaj prefinjenega občutka za anahronizme.

Slovenijo je včeraj popoldan zajela hladna fronta, ki so jo spremljali siloviti sunki vetra, močni nalivi in tudi toča. Zaradi vetroloma in poplav meteorne vode so morali v nekaterih koncih države posredovati gasilci. Kljub ohladitvi in obilnejšim padavinam je za južno polovico države še vedno razglašeno oranžno opozorilo zaradi požarne ogroženosti naravnega okolja. V oddaji tudi: - Madžarski predsednik Tamas Sulyok odobril svojo odstavitev s položaja. - Kubo prizadel že tretji popoln izpad električnega omrežja v manj kot desetih dneh. - Drevi finale svetovnega prvenstva v nogometu med Argentino in Španijo.

Kolesarska Dirka po Franciji je znova postregla z izjemno kuliso večtisočglave množice, ki je v špalirju spremljala kolesarje na vzponu na Le Markstein. Kljub ostremu tempu Jonasa Vingegaarada je Tadej Pogačar dober kilometer pred vrhom v svojem slogu napadel in se odpeljal tekmecem ter proti svoji 4-ti etapni zmagi na letošnji francoski pentlji. Skupno ima Pogačar pred Vingegaardom že 4 minute in pol prednosti, s svojo 25-to etapno zmago na Touru pa je postal četrti najuspešnejši lovec na etapne zmage v zgodovini dirke. V oddaji tudi o tem: - Državo prehajajo plohe in nevihte. V notranjosti naj bi se dogajanje umirilo zvečer, ponoči vremenoslovci neurja z močnimi suniki vetra pričakujejo na Primorskem. - Ukrajinska ponoči izvedla obsežen napad z droni na Rusijo. V njem je bilo ubitih osem ljudi; Moskva napad označila za terorističnega. - Kosovelovo leto praznujejo tudi otroci na Volčjem Gradu v občini Komen, na katerem se te dni vsako dan zberejo na ustvarjalnih delavnicah.

Izvedeli bomo, zakaj policisti vsak dan nosijo pištole in zakaj peki tudi v največji poletni vročini sleherni dan zakurijo krušno peč. Pa tudi to, kako državotvorni so slovenski politiki, ko si polena mečejo pod noge ne samo doma, ampak tudi pred tujci. Kako bomo morda namesto druge Švice kmalu postali vsaj polovična Švica?

Zgodovina kruha je tesno prepletena z enim največjih prelomov v razvoju človeštva, z neolitsko revolucijo, ko je človek opustil nomadski način življenja in začel obdelovati zemljo. Prav udomačevanje žit je omogočilo nastanek stalnih naselbin in razvoj prvih civilizacij, od Rodovitnega polmeseca, kjer so gojili prve vrste pšenice in ječmena, do Azije z rižem, pomembno je tudi proso, ter Srednje in Južne Amerike, kjer je osrednje mesto zavzela koruza. Kruh je tako skozi tisočletja postal več kot le hrana – postal je simbol preživetja, skupnosti in kulture. Stari Egipčani so odkrivali skrivnost kvašenega testa in razvili peko kruha, ki je bil celo plačilno sredstvo, antični Grki in Rimljani pa so to znanje izpopolnili ter postavili temelje pekarstva, kot ga poznamo danes. V srednjem veku je kruh postal osnovno živilo vseh družbenih slojev, pri čemer je njegova kakovost jasno odražala družbeni status. Tudi na Slovenskem ima kruh bogato in globoko zakoreninjeno tradicijo, ki sega vse do prazgodovinskih koliščarjev, skozi stoletja pa se je razvila v raznolikost okusov in oblik, od rženega in koruznega do ajdovega kruha, pogosto povezanega s prazničnimi običaji in obrednim pomenom. O tem, kako kruh presega svojo vsakdanjo vlogo in postaja nosilec simbolike, spomina in identitete, bo spregovorila dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, ki raziskuje pomen kruha v različnih kulturah, religijah in obredih ter skozi dediščino pekarstva in mlinarstva odpira vprašanja o tem, kako lahko z razumevanjem preteklosti ozaveščamo mlajše generacije o pomenu ohranjanja kulturne dediščine.Sogovornica: Dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, se ukvarja z raziskovanjem pomena kruha v različnih kulturnih okoljih. S študenti Univerze v Novi Gorici je proučevala simboliko kruha v pravoslavni, muslimanski in katoliški veri ter značilne obrede v Rusiji, Srbiji, Severni Makedoniji in Sloveniji, s poudarkom na Primorskem in vplivih iz Italije.Zbira tudi pregovore o kruhu, raziskuje žita na Krasu ter se poglablja v dediščino pekarstva in mlinarstva, zlasti v Zgornji Vipavski dolini. Njeno delo je usmerjeno tudi v ozaveščanje otrok in mladostnikov o pomenu ohranjanja kulturne dediščine skozi zgodbe, spomine in odnos do kruha. Fotografija: Detajl tihožitja s kruhom in smokvami, znana starorimska freska iz Herkulaneuma, ki je trenutno shranjena v Nacionalnem arheološkem muzeju v Neaplju (Wikipedia).

Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta in Slovenska prosveta vabita na letošnje, 61. študijske dneve Draga, ki bodo od 11. do 13. septembra na Opčinah pri Trstu. Tokrat se bodo z gosti spraševali, kako umetna inteligenca in druge nove tehnologije, ki vse bolj posegajo na področje človekovega mišljenja in odločanja, lahko bogatijo človeško življenje in prispevajo k ohranjanju jezika, kulture in skupnega spomina ter kako lahko pomagajo povezovati Slovence po svetu. Hkrati se bodo vprašali, ali lahko nove tehnologije pomagajo graditi mir v času vse večjih napetosti in delitev. Med gosti letošnje Drage in Drage mladih bodo: Dan Podjed, Marcelo Brula, Marko Grobelnik, Jan Macarol, Verica Trstenjak, Janez Šušteršič in p. Igor Salmič. Zadnji dan Drage bodo izročili tudi 15. Peterlinovo nagrado. Tudi letos napovedujejo neposredni prenos na spletu.

Gost v studiu Prvega programa je bil trobentač in skladatelj Tomaž Gajšt. Pred dnevi je namreč album We Will Never Be The Same izšel tudi v vinilni obliki. Album, ki je bil posnet z Big Bandom RTV Slovenija pod vodstvom Lojzeta Krajnčana, želi opozoriti na vse večje razdalje med ljudmi ter predvsem na vedno večjo potrebo po medsebojnem spoštovanju. Vinilno izdajo je z ilustracijami oplemenitila grafična oblikovalka Tinka Mesec Tomazin, izšla pa je v omejeni nakladi.

Poletje je čas dopustov, brezskrbnosti in številnih poti, žal pa tudi čas, ko so spletne prevare, lažne rezervacije nastanitev in zlorabe osebnih podatkov še posebej pogoste. Kako prepoznati nevarnosti, varno uporabljati javna omrežja WiFi, se izogniti visokim stroškom mobilnega interneta v tujini ter zaščititi telefon in druge naprave? Z nami je bil strokovnjak za digitalno varnost iz Telekoma Slovenije Luka Antonijevič.

Perugia, eno najstarejših italijanskih mest, središče dežele Umbrije, leži nekje na polovici med Firencami in Rimom. Leži visoko na hribu, na višini 500 m, naseljena je s približno 160 tisoč prebivalci. Tudi če za mesto niste še nikoli prej slišali, ste zagotovo poskusili enega njenih glavnih izvoznih artiklov. Perugia je namreč dom podjetja Perugina, ki izdeluje slastne čokolatine bacci. A Perugia slovi še po nečem. Vsak julij se za deset dni spremeni v eno samo veliko koncertno prizorišče, na katerem se je zvrstila že kopica jazzovskih velikanov in velikank.

Življenje Milene Vrenčur je bilo desetletja tesno povezano s šolo. Zdaj upokojena profesorica zgodovine je bila veliko let tudi ravnateljica Srednje šole Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Tudi zdaj, v tretjem življenjskem obdobju, ostaja dejavna v kraju oziroma občini Ivančna Gorica in s številnimi zamislimi in dejavnostmi skrbi za boljše sožitje ljudi različnih generacij. Gostili smo jo v eni od prejšnjih oddaj. Z njo se je pogovarjala Darja Groznik.

V Poletni radijski tribuni tokrat o programu Poletje v Minoritih – o nizu koncertov, družabnih dogodkov in filmskih projekcij na prostem, ki bogatijo večerno dogajanje v Mariboru. Nocoj pa se na zunanjem odru tukajšnjega Lutkovnega gledališča začenja še jubilejni, 10-ti Letni kino Minoriti.

Mnoge strokovne ustanove v Mariboru in širši regiji so se razveselile podatka, da pripravljajo na mariborski Pedagoški fakulteti novi študijski program logopedije in surdopedagogike. Število logopedov je namreč že več let v upadanju, medtem ko so govorno-jezikovne motnje pri otrocih in mladostnikih v porastu.

Čeprav Ljubljančani niso dosegli kvoruma za zavrnitev parkirnega odloka na referendumu, njegovi pobudniki v civilni iniciativi za Ljubljano pozdravljajo angažma občanov. Predstavnik iniciative Klemen Fajs je izraženo voljo glasujočih označil za opozorilo Zoranu Jankoviću pred jesenskimi lokalnimi volitvami in napovedal iskanje ljudskega soglasja o drugih kočljivih projektih dolgoletnega župana, kot so kanal C0, parkirna hiša pod tržnico in sežigalnica. Drugi poudarki oddaje: - V Parizu srečanje voditeljev podpornic Ukrajine, tudi s slovensko udeležbo. - Iran znova odgovoril na ameriške napade, tokrat na tnalu še Jordanija. - Jannik Sinner po maratonskem dvoboju drugič zapored osvojil teniški turnir v Wimbledonu.

V Parizu se je sestalo blizu 30 voditeljev držav podpornic Ukrajine, povezanih v tako imenovano koalicijo voljnih. Del dogovorov je prodaja vojaških letal rafale Kijevu ter podelitev licenc za izdelavo določenih tipov izstrelkov. 9 držav je ob tem oblikovalo skupino za razvoj evropskih protibalističnih zmogljivosti.

Piše Jože Štucin, bereta Bernard Stramič in Maja Moll. Pesniška zbirka uveljavljene pesnice Ines Cergol je izšla ob njenem odhodu v pokoj. Verjetno tudi kot nekakšna duhovna odpravnina šole, kjer je kot profesorica slovenščine dolga leta navduševala mlade literate ter se udejstvovala v mnogih drugih šolskih in družbenih dejavnostih. Sodelovala je z uglednimi institucijami na Koprskem, bila aktivna v Združenju književnikov Primorske ter še na mnogih področjih, posebej uspešno pa je bilo njeno večletno vključevanje gimnazijcev v mednarodni festival Vilenica. Na teh srečanjih so njeni dijaki vodili okrogle mize s književniki in tvorno sodelovali tudi pri drugih festivalskih akcijah. Ob vsem tem pa je gradila tudi svojo poetično izraznost. Izdala je več pesniških zbirk, A fresco pa je v njenem opusu še posebej dragocena enota. Zagotovo lahko rečemo, da je Ines Cergol svoje profesionalno življenje izpovedala tudi skozi pesniški uvid, na način besedne izraznosti. V vseh letih se je nabralo veliko iskrivih spoznanj, pogledov, lebdenj nad bivanjskim prostorom, tudi pod krilom Heideggerjeve misli, ki govori da se "bit resnice odkriva kot svoboda", kot je med drugim izpostavil pisec spremne besede Mile Pešorda. Logično je izpeljalo, da pesnica nekako izhaja iz humanističnih postulatov človekove nebogljenosti, celo nemoči, ki jih je treba premagovati z dejanji. V pesmi in vem, se iskreno predaja refleksijam te nemoči: "ljubezen do otroka je čuječnost brez sna / tako silna kot ljubezen do Boga // zato se o njej ne da napisati niti enega samega verza // vsi psalmi so le trkanje na vrata preddverja neba". V tej pesmi je resignacija popolna. Kaj se potem sploh da? Kaj ima sploh smisel, mimo trkanja "na vrata preddverja neba"? Ta pesniška drža je radikalna. Niti ne tako zelo izvirna, če pomislimo, da vsi prej ali slej pomislimo na edino možnost, ki nam na koncu pritiče – odhod v onstranstvo z votlostjo naših zemeljskih upanj v naročju. Za nekoga v nebesa, bog ne daj v pekel, za druge v nič, za nekatere pa v naročje spomina. Ko estetika duhovne razodetosti profilira edino čustvo, ki nekaj velja, to je ljubezen, se pri Ines Cergol tudi to slednje in edino upanje sprevrže v dvom, v boleče spoznanje. Pesem in slutim je deprimirana, da je joj. Še zadnjo svetlo bilko iz človekove biti neusmiljeno izruje iz temeljev smisla: "tudi ljubezen / je le senca / resničnega sveta". Naslov zbirke A fresco lahko razumemo, kot da je nekaj nastalo 'na sveže', kar aludira na slikarsko tehniko fresk. Slednje se zdi bolj kot namig na literarno fresko nekega življenjskega obdobja, ki ga avtorica zapušča, kot na resnično sliko na sveži steni, ki bo dihala skozi čas. Vsaj v smislu poklicnih obveznosti se pesnica poslavlja, vsekakor pa ostaja "v sveži igri" kot pesnica, kot zanimiva in kreativna ustvarjalka. Knjiga je razdeljena na pet ciklov, ki z naslovi bralca vsaj delno usmerjajo. Začne se z Brezglasnostjo, ki jo uvaja pesem freska. Avtorica ugotavlja, da "ta koža, popisana zunaj in znotraj (...) še ni pristan za razkropljene ptice". Vrata pušča odprta, veliko "kože" je še neposlikane, nepopisane, vse je še tu, čeprav se dobro zaveda, da bo nekoč "pognala klice v neko belo dlan / in zacvetela bo kamnita roža". V teh verzih se izmenjujeta resignacija in hrepenenje; še obstaja upanje, še se splača kovati črke v verze, četudi bo to na koncu le kamnita roža, mogoče puščavska roža iz kremena in peska ali pa monument, svetilnik bodočih občudovalcev. Večina pesniških enot se tu začenja z veznikom "če", ki uvaja nek vsebinski pogojnik. V pesmi če ne vem na primer zaključi: "kot morje brez dna si, vznemirljivo pogubno v besneči temini, / kot nasičeno zrcalo, / ki ne more sprejeti nobenega odseva več ..." Zapeljani smo v globine eksistencialne stiske, saj v isti pesmi avtorica skoraj v paniki na dno oceana vrže sidro nevednosti, značilne pesniške drže: "ne vem, / kje se konča podoba brez roba, / odmev neizgovorljivosti". Po tem resigniranem sklopu pesmi se odpre filozofsko poglavje. Cikel Brezčasnost ponuja deset pesmi, ki se večinoma začenjajo s podrednim veznikom "ko". Pesmi zato pridobijo na spoznanjih, opažanjih, zaključkih. Pomenljiva je pesem ko globina, ki pretanjeno razodene spoznanje o razsežnostih bivanja, ki so nam na voljo, ko smo tu, na Zemlji. Pesnica piše misel brez metafor, neposredno na bel papir, brez prekrivanja s svežino freske, ki dopušča tudi možnost naključnih lis: "in odpre se globina neba // težko je ne zaiti v meandrih neskončnih možnosti // a večnost je ena sama in nima dna". Nekako nas uvede v kozmične razsežnosti precej bolj "konkretnih" ciklov z naslovi Mesec, Roža in Breztežnost. Cikel Mesec ima nekaj nastavkov modernističnega razmišljanja o pesniških strukturah, denimo o vlogi naslova pesmi. Postopek ni nov, že nekateri znani avtorji, na primer Pound, Apollinaire ..., so pesmi naslavljali na koncu vseh verzov. Torej obrnjena slika – glava, iz katere je pognalo telo kot bilka, pesem. Tudi pri Ines Cergol ima ta način tak namen. Bralec naj bi poanto lahko dojel šele na koncu pesmi, ko prebere telo in pride do glave, naslova. Ne gre torej za modernizem, temveč bolj za zanimivo tehniko usmerjanja bralčeve percepcije. V pesmi, ki je dala naslov ciklu, pesnica personalizira nebesno telo, in mu logično v naslovu na koncu pripiše totalno nevednost, kajti: (Mesec) ne ve, da vse nenehno kroži. In aludira na človeka, ki sicer za kroženje ve, kar je sicer njegova "mora", obenem pa se zanaša na dejstvo, da vsi vemo za "kroženje", ne pa za "smisel kroženja". Tako se tolaži: "Blagor mu dokler ne ve / Dokler le vase zre / Dokler ne vidi pore v roži / Dokler ni ločen od zemljé / in blagor nam da še ne ve". Cikel Roža nadaljuje to tematiko, se pa sooča s spoznanji, ki segajo tudi v območje molitve bolj v smislu premišljevanja in duhovnega poglabljanja kot prošnje za pomoč ali slavljenje Boga. Samota je grozljiva motivacija, mislim seveda na eksistencialno osamljenost človeka, ki se rodi in umre sam. V pesmi circulus vitiousus je taka priprošnja: "Pokaži mi pot, ki se ne vrača v izhodišče kroga, / temveč se brez slepega kroženja pne / v srčiko časa, / ki ne ugaša". Zbirka Ines Cergol A fresco, premišljeno zasnovana in s poanto razgrnitve pesničinega kreda, se konča s ciklom Breztežnost. Nekako se vrne na začetek. Ujeti smo v breznu brezbesednosti in breztežnosti kot lunino vrtenje, ki "je rojevalo lunine mene, a s svojega okna sem videla le eno stran ..."

V Jezusovih izjavah je kar nekaj takšnih, ki jih težko razumemo. Tudi naslednja, iz Matejevega Evangelija, večini povzroča nemalo težav: »Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere.« Mt 10,35 Nezaslišano!

Policija je danes predstavila podrobnosti prave filmske akcije, in sicer aktivnosti pri preiskovanju kaznivih dejanj ter iskanju oborožene in nevarne osebe na širšem območju Uršnih sel. Aktivnosti so potekale v minulih dveh dneh. V oddaji tudi o tem: - Iran v odgovor na nov val ameriških napadov zaprl Hormuško ožino - Slovenija potrebuje novo razvojno strategijo z jasnimi prioritetami, pozivajo v gospodarstvu; med možnostmi tudi usmeritev v logistično središče - V več evropskih državah vztrajajo gozdni požari; zjutraj zagorelo tudi na območju Bohinja

Dramaturg Goran Schmidt je skoraj antologijsko mladinsko delo, ki je zaznamovalo številne generacije, pred okroglimi tremi desetletji leta 1996 priredil za radio in ga prepletel s filozofijo lorda Baden-Powella, ustanovitelja skavtskega gibanja. Zdi se, da so razmisleki o tej plemeniti dejavnosti mladih, ki jo v slovenščini poimenujemo tudi tabortništvo ali gozdovništvo, pravšnji za prihajajoči počitniški čas. Tudi prvi skavtski tabor na svetu je bil namreč organiziran poleti, med 1. in 8. avgustom, leta 1907 na angleškem otoku Brownsea. V šestem, sklepnem delu z naslovom Skavtsko poslanstvo pa spoznamo še osnovno gonilo tega gibanja, ki na prav poseben, plemenit način združuje mlade že vse od leta 1907. Režiser: Matija Milčinski Tonska mojstra: Staš Janež, Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Pripovedovalec – Aleš Valič Lord Baden-Powell – Ivo Ban Oče Milčinski – Polde Bibič Mati Milčinski – Štefka Drolc Skavt Peter – Zvone Hribar Mladi Ježek – Juš Milčinski Zaključno pesem z glasbo Urbana Kodra poje Frane Milčinski – Ježek Skavtsko-taborniške pesmi prepevajo skavti stega Ljubljana 4 Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1996.

Tudi sobotne dopoldanske minute bodo namenjene svetovnemu nogometnemu prvenstvu in kolesarski dirki po Franciji.

Tudi danes je koalicija ob pomoči Resni.ce z zavrnitvijo dnevnega reda seje o tem blokirala ustanovitev preiskovalnih komisij o Black Cubu in o obvodnem financiranju političnih strank. V opoziciji menijo, da gre za blokiranje njihovega delovanja. Povedali so, da razmišljajo o tem, da bi se obrnili na ustavno sodišče. V oddaji tudi o tem: - Nejasna usoda kandidature Tanje Fajon za posebno predstavnico Bruslja za Sahel - Eden od najbolj smrtonosnih požarov v Španiji zahteval najmanj 12 smrtnih žrtev - Washington in Teheran naj bi bila pripravljena na nadaljnje pogovore kljub nedavnim ameriškim napadom

Vrh zveze Nato v Ankari je prinesel nove zaveze h kolektivni obrambi in obljube o obilni vojaški pomoči Ukrajini. Ameriški predsednik Trump si je spet zaželel ozemlje Grenlandije in poskrbel za šov na vrhu tudi z drugimi izjavami. In medtem ko se je v Iranu milijonska množica poslovila od vrhovnega voditelja ajatole Alija Hameneja, sta se Teheran in Washington znašla na robu nove vojne. Tudi o tem v Labirintih sveta.

Ko jih srečamo v morju med plavanjem, ni prijetno. Ko jih opazujemo od daleč, so očarljive. Lahko bi se nam zdele kot želatina brez zaznav, ampak kot boste slišali v nadaljevanju, njihovo živčevje ni tako brezdelno, kot bi se zdelo. Tokrat bomo spoznavali živčevje meduz, pri tem pa nam bo pomagala doc. dr. Andreja Ramšak z Nacionalnega inštituta za biologijo, Morske biološke postaje Piran, kjer deluje že nekaj več kot 25 let. Pripravlja: Mojca Delač

Tudi v drugi epizodi poletne Frekvence X se spomnimo nekaj oddaj, ki smo jih pripravili med letom. S strokovnjaki smo ugotavljali, kako je naša črevesna mikrobiota povezana z našimi možgani in kakšen vpliv ima na naše zdravje, govorili smo o zahtevnih kriterijih objavljanja znanstvenih člankov v cenjenih revijah, če ne prihajaš iz kakšnega večjega raziskovalnega inštituta in ugotavljali, da moramo za zdravo, vitalno in samozadostno starost poskrbeti že v mladosti. Govorili smo o dolgoživosti.

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine. Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin.

Srečna je lahko država, ki se toliko ukvarja s svojimi proslavami … Domoljubje namreč ni le mahanje z zastavicami, prepevanje besede Slovenija, je tudi kritičnost in zmožnost dialoga. Je spoštovanje institucij in skupnih pravil igre. Spodobnost in vljudnost. Dialog pa je več kot le pogovor, ne gre le za to, kdo bo zmagal ali kdo bo imel močnejše očitke. Pomemben del dialoga je poslušanje in iskanje tistega, kar je res. Resnice. Ta tudi v postresničnem svetu ni le beseda, v katero lahko poljubno vstaviš piko. V oddaji so uporabljeni posnetki iz informativnih oddaj RTV Slovenija pa tudi:  Poročilo neodvisne komisije Združenih narodov za zasedena palestinska ozemlja  Intervju Donalda Trumpa za portal Axios   Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc na Fb ob ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve  Studio ob 17ih Kje je Slovenija po 35 letih in kakšna prihodnost nas čaka? Oddajo je pripravila Nataša Mulec.  Vroči mikrofon Za produktivnost rabiš zdrave ljudi, ki ga je ob festivalu delavskega filma Kamerat pripravil Gorazd Rečnik.  Pa še knjižna priporočila:  esej Prafašizem Umberta Eca Jason Stanley: Kako deluje fašizem (Politika nas in njih)  vsa dela Slavenke Drakulič. Tudi Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali.  

Nacionalni preiskovalni urad ima od danes novega prvega človeka. Darko Muženič, ki je NPU vodil od julija 2022, je namreč na svojo željo odšel na policijsko akademijo v Tacnu, njegovo mesto pa je kot vršilec dolžnosti zasedel Borut Franc. Muženič je sicer aprila 2024 dobil nov petletni mandat, zdaj pa v Tacen z NPU-ja odhaja že drugič, obakrat v mandatu Janševe vlade. Drugi poudarki: - Obrtno-podjetniško zbornico bo še naprej vodil Blaž Cvar. - Britanski premier Keir Starmer po poraznem rezultatu laburistov na lokalnih in regionalnih volitvah odstopa s položaja predsednika vlade in vodje laburistične stranke. - Tudi jutri sončno in vroče, popoldne s krajevnimi nevihtami.

V oddaji Svetovalni servis največ vprašanj o sifilisu in HPV.Poletje je čas, ko se razživi naše spolno življenje. Med rjuhe skočimo večkrat kot običajno, ob tem pa velikokrat pozabimo na ustrezno zaščito. Statistika ni ohrabrujoča: po zadnjih podatkih iz leta 2024 je po vsej Evropi rekordno poskočilo število primerov spolno prenosljivih bolezni. Tudi zato jim namenjamo petkov Svetovalni servis. Na vprašanja odgovarja zdravnica Laura Đorđević Betetto z Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana. Foto: Najbolj učinkovita in zanesljiva zaščita je uporaba kondoma. Spolno prenesene okužbe pogosto potekajo brez simptomov, a lahko pustijo trajne posledice, kot so neplodnost, rakava obolenja, kronične bolečine in negativni vplivi na duševno zdravje, so opozorili strokovnjaki. Zato so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje skupaj z Dijaško organizacijo Slovenije tik pred poletjem pripravili kampanjo KONDOM = BONTON. Spoštuj sebe. Varuj druge./ NIJZ Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) v najnovejšem poročilu opozarja na rekordne ravni spolno prenesenih bakterijskih okužb v letu 2024, kar je posledica strmega porasta primerov gonoreje in sifilisa. Gonoreja je namreč dosegla najvišjo stopnjo prijavljenih primerov v vsem obdobju spremljanja od leta 2009 naprej (300 odstoten porast okužb v letu 2024), sifilis pa najvišjo stopnjo prijavljenih primerov v obdobju 2015-2024, rekordno je tudi število prijavljenih primerov kongenitalnega sifilisa (prenos na plod med nosečnostjo od okužene matere). Klamidija ostaja najbolj pogosto poročana spolno prenesena okužba.

Poletne solate, ki se lepo podajo k sezonskim jedem, ali solate, ki so glavni obrok. Spoznajte nekaj različic paradižnikove solate in skrivnost odlične krompirjeve solate. Kako zeleno klasiko povežemo s sadjem? Kako pripravimo grško in solato caprese? Hvaležna sestavina poletnih solat so redkvice in mehki siri. Kako v solate vključujemo različne kaše? Tudi solatne polivke so več kot osnovna kombinacija olja in kisa. Gostja četrtkovega svetovalnega servisa bo kuharska mojstrica iz restavracije KULT316 na BIC Ljubljana Polona Hribar. Vprašanja lahko zapišete na spletni strani prvi.rtvslo.si ali pa nas pokličete med oddajo.

»To ne bo samo največji nogometni dogodek, ampak najpomembnejši dogodek v človeški zgodovini, najbolj navdihujoč dogodek, ki ga bo človeštvo kadar koli videlo.« S temi besedami je predsednik mednarodne nogometne zveze Gianni Infantino lani decembra opisal mundial, ki se začenja v glavnem mestu Mehike, gostile pa ga bodo predvsem Združene države in tudi Kanada. O nogometu se je v povezavi s tem dogodkom pisalo manj, kot bi si želeli. To bo prvi mundial, na katerem bosta igrali reprezentanci, ki sta med seboj v vojni – ameriška in iranska –, na srečo ne v isti skupini, prvi z najdražjimi vstopnicami v zgodovini velikih tekmovanj in enako neprijetno enkraten, tudi kar zadeva ogljični odtis ob premikih reprezentanc, že v skupinskem delu. To bo tudi prvenstvo z rekordnim številom udeleženk – 48, to pa je pri ljubiteljih nogometa prav tako izzvalo kritike. O vsem tem v Vročem mikrofonu na Valu 202 tudi z Majo Hrvatin in Luko Petričem, ki sta na prizoriščih prvenstva.

Pravljica o tem, kako oholost nikoli ni prava pot in kako je prijaznost vedno pravi ključ. Tudi, ko velikan ukrade letne čase … Pripoveduje: Matija Rozman. Avtorica besedila: Irena Androjna. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Režiser oddaje in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Retrouvez Rothen s'enflamme de 18h à 20h sur RMC.

Tudi delati nič je umetnost. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Ida Mlakar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.