Podcasts about Tudi

Državni zbor bo na današnji izredni seji med drugim obravnaval pokojninsko reformo. Na odboru je dobila zeleno luč koalicije, opozicija pa ni glasovala proti, zato je pričakovati, da jo bodo poslanci podprli. Državni zbor bi jo predvidoma lahko sprejel na oktobrski seji, a v zraku je še vedno napoved referenduma. Ključni ukrepi novele bodo najbolj vplivali na tiste, ki se bodo upokojevali čez 10 let. Za tiste, ki se nameravajo upokojiti v prihodnjih mesecih, se upokojitveni pogoji ne spreminjajo. Najpomembnejši spremembi sta sicer povezani z usklajevanjem pokojnin ter izplačilom zimskega dodatka. Drugi poudarki oddaje: - Ameriška centralna banka je prvič po devetih mesecih znižala obrestne mere, po mnenju Trumpa prepozno in premalo. - Rožančeva nagrada Urši Zabukovec za knjigo esejev o Dostojevskem. - Slovenski odbojkarji so se prebili v osmino finala svetovnega prvenstva, čakajo jih Američani.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Tudi na Primorskem dolge čakalne dobe za opravljanje vozniškega izpita zaradi pomanjkanja kadrov. - V Brežicah polnoletnim mladim, ki niso vključeni v formalne programe izobraževanja, predstavili programe vseživljenjskega učenja, različne oblike dela in priložnosti v Evropski uniji. - V Ilirski Bistrici niz dogodkov za promocijo lesa in poklicev v lesni panogi. - V Trbovljah so pripravili že 17. festival novomedijske kulture Speculum artium.

Življenje Milene Vrenčur je bilo desetletja tesno povezano s šolo. Zdaj upokojena profesorica zgodovine je bila veliko let tudi ravnateljica Srednje šole Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Tudi zdaj, v tretjem življenjskem obdobju, ostaja dejavna v kraju oziroma občini Ivančna Gorica in s številnimi zamislimi in dejavnostmi skrbi za boljše sožitje ljudi različnih generacij.

Drugi poudarki iz oddaje: - Danes je svetovni dan pacientov; v vseh 14-ih slovenskih porodnišnicah ter 30-ih bolnišnicah in zdravstvenih domovih so pripravili dan odprih vrat. - Center za oskrbo ljudi z demenco nameravajo odpreti tudi v Bresternici. -Kako v Kóbilju kot majhni prekmurski obmejni občini krepijo medgeneracijsko sodelovanje in razvojne projekte?

Kdor je samo za hip videl kak načrt Jožeta Plečnika ali pa na primer njegovo delo Architectura perennis, da o realiziranih projektih ne govorimo, ve, da je bil mojster perfekcionist v vsaki podrobnosti. To velja tudi za njegovo grafično oblikovanje, verjetno manj znano področje njegovega ustvarjanja. A le do torka zvečer, ko so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo z zgovornim naslovom Forma perennis: Jože Plečnik kot grafični oblikovalec. V tokratni oddaji tudi malce več o dobitnici Arsove lastovke Nini Dragičević. Pesnica, esejistka in skladateljica je včeraj v Cankarjevem domu nagrado prejela za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.

V sklopu obiska vlade na jugovzhodu države so v Novem mestu slovesno odprli prvo negovalno bolnišnico v regiji. Na seji ministrskega zbora so med drugim potrdili besedilo vloge za akreditacijo nove javne univerze ter zakon, ki med drugim predvideva novosti pri prekrških nasilnega in drznega vedenja. Varnostne razmere so bile v ospredju pogovora z župani, gospodarstvenikom pa so predstavili ukrepa za razbremenitev plač. Premier Robert Golob je obisk končal z ogledom škode po močnem neurju. Med drugim je zalilo športno dvorano Leona Štuklja in novomeški šolski center, odkrilo je streho osnovne šole Drska, poškodovanih je več drugih objektov, sprožilo se je nekaj plazov. O teh so poročali tudi s severne Primorske, kjer so prav tako črpali vodo. Gasilci so iz vozil rešili 16 ljudi. Ozračje se bo umirilo šele po polnoči. Do takrat na zahodu velja oranžno vremensko opozorilo zaradi nevarnosti močnejših neviht, vetroloma, toče ter zastajanja padavinske vode in naraščanja hudournikov.

Po telefonu smo poklicali v Jeruzalem in se pogovarjali z Ramzijem Maqdisijem, palestinskim gledališkim in filmskim umetnikom, ki je tudi v Evropi in svetu poznan kot igralec v filmih, nagrajenih na berlinskem in cannskem festivalu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o življenju in umetniškem ustvarjanju v času, ki ga imenuje sam imenuje čas, ko je človečnost klonila pred izzivom reševanja ljudi pred genocidom. Pogovor sva pripravila z Gorazdom Rečnikom, novinarjem našega 2. programa, Vala 202. V studiu se nam je pridružila tudi Tatjana Ažman, vodja Slovenskega centra pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, in povedala nekaj več o tem, kako sta se z Maqdisijem spoznala in o vlogi Mednarodnega gledališkega inštituta na prostorih kriznih žarišč. Tatjana Ažman nam je posredovala tudi del korespondence z igralcem Mohamedom Shashajem, ki živi v Gazi. Vabimo vas k poslušanju!

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

Velenje in Šoštanj sta z okoliškimi kraji več desetletij predstavljala enega od ključnih temeljev slovenske energetike. V skladu z zelenim prehodom pa je premog postal »nebodigatreba«, ki ga je treba nadomestiti z okolju prijaznejšimi energenti. Prihodnost Šaleške doline po obdobju premogovništva bo začrtal eden od dveh ključnih zakonov – zakon o razvojnem prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije. Prihaja pozneje, kot je bilo načrtovano, in vse kaže, da s premalo denarja za uspešno prihodnost doline. Ta med drugim Holdingu Slovenske elektrarne prinaša 43 milijonov evrov, da bi na enem od jezer, ki je nastal kot posledica izkopavanja premoga, zgradili največjo plavajočo sončno elektrarno v Evropi. Tudi to je ena od skrbi lokalnega prebivalstva. Kako daleč so postopki za sončno elektrarno in zakaj bi moralo vse to zanimati celotno Slovenijo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje; Boris Goličnik, nacionalni koordinator pravičnega prehoda in župan občine Šoštanj; Mitja Tašler, pomočnik direktorja TEŠ; Simon Lamot, sindikalist v Premogovniku Velenje; Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. Avtorica oddaje Metka Pirc.

Veliko ljudskih pravljic pripoveduje o nesrečnih ljudeh, ki ne morejo imeti otrok. In v strašni želji imeti sina ali hčerko, najdejo nadomestilo, navadno je to majhno bitje, ki pa je kljub majhnosti uspešno, dobro, prijazno in izpolni pričakovanja staršev. Tudi ta ukrajinska pravljica pripoveduje o takem dečku, ki je osrečil svojo mamo in očeta.Vir: Ukrajinske pravljice, prevedla Vera Brnčič, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1953, bere Nataša Holy

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost, izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene izdelane pesmi, polne medbesedilnih, medumetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? Ne izogiba se komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo, preden je sama vstopila vanj. Obrača se k naravi, skupnosti in prednikom in ve tudi, kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«. Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih med 2019 in 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je začela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Že v šestnajstem stoletju je angleški pesnik John Donne o povezanosti z naravo napisal slavne verze, ki danes, v času katastrof in podnebnih sprememb, zvenijo še bolj živo resnični kot nekoč: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Z bogato ilustrirano unikatno knjigo, ki jo je sofinansirala fundacija Kone iz Finske, je Tini Volarič uspelo – žal sprva le redkim bralcem – pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? »Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.« (Življenje je nepredvidljivo) O čem piše, kaj čuti pesnica v starem sadovnjaku s koščkom sadeža, popkom sveta v svojem grlu, ko pogoltne slino in postane jablana? Ko lahko le tiho opazuje, kako mlada srna nemoteno grizlja veje po planetariju, ko šteje drobne utrinke jabolk. Ko njeno besedo napolni voda in jo razlije čez brzice, curke, padce, mokrice, lagune, jezera v morje. V ocean besed, kjer valuje brezčasje: »Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči.« Pisateljica Katherine Rundell v knjigi The Golden Mole: and Other Living Treasure (Zlati krt: in drugi živi zakladi) opisuje dvaindvajset znanih in manj znanih ogroženih živali. Želela je, da bi se zaradi opisanih resničnih zgodbic bralci spet navdušili in zaljubili v lepoto sveta, v njihovo krhkost in nenavadnost. Tudi ob branju pesmi Tine Volarič, ki si na svoj intimno razgaljajoč način želi isto, se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdahnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: »Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.« (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves zato ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. »V oboke vršanja. V oboke besed. / Nekje tu notri je uho. // Poslušaj.«

Statistika je pred današnjo tekmo osmine finala evropskega prvenstva na strani slovenskih košarkarjev. Nasproti bo čez dve uri namreč stala italijanska izbrana vrsta, ki jo je Slovenija doslej premagala na še vseh medsebojnih tekmah na evropskih prvenstvih. A Italijane tokrat krasi najboljša obramba na prvenstvu, navkljub dviganju forme naše košarkarje tako čaka težka tekma. - Kljub protestom v Jeruzalemu izraelski premier Netanjahu napovedal stopnjevanje napadov na mesto Gaza. - Ob vse več tujih turistih v Sloveniji v prihodnosti nujen razvoj povezljivosti in prometne infrastrukture. - Ribničani na že 48-em semnju prestavili svojo bogato rokodelsko dediščino.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

-Podjetje Impol iz Slovenske Bistrice letos praznuje 200-letnico delovanja, velik izziv zanj predstavljajo tudi ameriške carine -Koča Mladika na Pečni rebri nad Postojno ima novega najemnika -V Novi Gorici bodo nocoj razglasili novega častnega občana

Na začetku študija je Maruška Šibila izdala pesniški prvenec Mrak ob enajstih zvečer. Enajst let zdaj živi v Švici, kjer dela v kadrovski službi mednarodno vse bolj uveljavljenega proizvajalca športne opreme, predvsem tekaške obutve. Strastna popotnica si v mlajših letih takega scenarija ni niti predstavljala. Toda zgodilo se je, kakor številnim, življenje. Na študijski izmenjavi na Danskem je spoznala partnerja. Živi v mestu Olten, do Züricha, kjer dela, ima pol ure vožnje z vlakom. Priznava, da ni ravno zgledna ambasadorka oziroma promotorka švicarskega načina življenja. Ob svojih vrednostnih merilih se je le stežka ustalila. Tudi zato pogosto pobegne v gore, predvsem pa nadaljuje odkrivanje sveta.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Drugi poudarki: - Celjski obrtni sejem ohranja sloves največje takšne prireditve v tem delu Evrope. - V Gabrju, naselju na pobočju Gorjancev, so se predvsem mlade družine razveselile novega vrtca. - Izolski stadion z novo umetno travo, kmalu tudi z reflektorji. - Prenova našega RTV oddajnika na Uršlji gori.

Začetek novega šolskega leta prinaša tudi odločanje o številnih obšolskih dejavnostih. Starši in otroci se znajdejo pred vprašanjem, koliko aktivnosti izbrati in katere so primerne za posamezno starost. Strokovnjaki poudarjajo, da je pri tem ključno upoštevati želje otrok in jim omogočiti, da preizkusijo različna področja. Profesorica razvojne psihologije Ljubica Marjanovič Umek opozarja, da je za mlajše osnovnošolce dovolj ena do dve redni interesni dejavnosti, saj otroci potrebujejo tudi prosti čas za igro, ustvarjalnost in počitek. Posebej pomembne so gibalne dejavnosti: Svetovna zdravstvena organizacija priporoča vsaj 60 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti dnevno. Ravnatelj Osnovne šole Kašelj Jernej Šoštar pravi, da šole ponujajo pester izbor interesnih dejavnosti, a da prav prosti čas ostaja neprecenljiv za otrokov razvoj.

Podnebna znanost je jasna. Do leta 2030 bi morali izpuste toplogrednih plinov glede na leto 2019 skoraj prepoloviti, če še želimo ostati znotraj meja pariškega podnebnega sporazuma. Toda ti izpusti se še naprej povečujejo, trenutne politične razmere v svetu pa tudi ne zbujajo prevelikega upanja. Znanstveniki in okoljevarstveniki so resno zaskrbljeni, veliko skrbi je tudi v širši javnosti, čeprav politični odločevalci govorijo o stroških zelenega prehoda. Za ohranitev meje globalnega segrevanja pa so poleg ukinjanja fosilnih goriv nujni tudi ukrepi na področju rabe tal.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Dejan Koban – pesnik, založnik in montažer na TV Slovenija – naj bi doslej napisal okrog dvajset pesniških zbirk, o katerih na ovitku zadnje zbirke Mrčes, piše, da jih je osem izdal, dve sta shranjeni v oblaku, pet jih je med selitvami izgubil, pet pa obredno odvrgel v kontejnerje za papir. Pred tremi leti je ustanovil založbo Črna skrinjica in pod njenim okriljem izdal 27 pesniških zbirk avtoric in avtorjev različnih generacij, pri katerih se kot rdeča nit vije črna naslovnica brez vidnejših podatkov, a ko jo bralec odpre, se znajde na posebni detektivski odpravi prepoznavanja različnih pesniških stilov in izrazov. Mrčes je formalno gledano njegova sedma avtorska pesniška zbirka. V petih oziroma šestih sklopih – če štejemo še zadnjo pesem v rubriki Konec – beremo 50 pesmi, kar nas spomni na avtorjev body art projekt pre_več, ki v obliki knjige vsebuje fotografije tetovaž 49 krajših odlomkov iz pesmi avtorjev in avtoric iz Slovenije in širšega območja Balkana. Posamezne sklope v zbirki Mrčes je Koban opremil s citati prijateljev ali pa z verzi iz njihovih pesniških zbirk – tako lahko v uvodu preberemo verz Nežke Struc, v zaključku pa verza Monike Vrečar in Lenarta Sušnika. Še dva pesnika, ki sta sodelovala pri zborniku Črne skrinjice, prepoznamo ob branju Kobanovih pesmi jate in odraščanje. V prvi zapiše: “gregor kosi računa na mehkobo / črnih pulijev, sam prisegam skozi / steklena zapestja, veliko obljubljam. / kot perje. kot jaspis. kot žonglerji z / ognjem. gregor kosi poje dunajsko / torto. se evidentira v službo. mene / se nikoli več nihče ne bo dotaknil.” V pesmi odraščanje pa se pomudi pri pesniku Vidu Karlovšku: “vid karlovšek stoji na krožišču in vihti / svoje pesmi okoli valobranov. vid je / porozno tipalo.” Zdi se kot da Koban gradi svoj pesniški slog na odmiku od drugih pesniških estetik, a jih na specifičen način ponotranji in do njih vzpostavi ambivalentno razmerje, ki mu služi kot inspiracija za asociativno porajanje verzov. Tudi bežen pregled naslovov v zbirki Mrčes – za katere si je avtor brez dvoma vzel veliko časa – kaže na spontano in hkrati premišljeno snovanje besednih verig, ki se porajajo iz nezavednega po vsakič drugačni verigi asociacij. Naslovi, kot so Rikše niso konkurenčne belim teslam, Tiranu je v učko padlo razpelo, Majhni diktatorji si ne zmorejo sami zavezati vezalk, Madeže preprosto zasteklimo, Vragolije smo obesili za vratove in jim pozabili sneti uhane, Mozart se je pozabil žogat, zato nam uhaja iz spomina itd. spominjajo na izposojene drobce groteskne vsakdanjosti, ki jih najdemo v reklamnih sporočilih, medijskih novicah, slasherskih filmih, popevkah in postmodernistični dekonstruktivistični poeziji, kateri je pesnik naklonjen tako po vsebini kot po formi. Med branjem pesmi se bralec mimogrede znajde v kolažu najrazličnejših vtisov, impresij in sugestij, razmejenih s piko, kar vnaša v branje navidezen občutek determiniranosti in ločenosti od ostalega teksta. In dejansko verz, ki se lomi na sredini, v naslednji vrstici s pomočjo ločil in enakozvočnih besed dobi rahlo drugačno konotacijo in kontekst, zato se zdi, da lahko isto pesem beremo na več načinov. Ena izmed njih je pesem trening: “težke / stopinje se zaganjajo v / ustnice, ne moreš oprostiti. // nešteto koncev / se pase po tebi.” V pesmi z naslovom primitivnost se je zalepila globoko v nebo naših drhtenj pa se pesnik poigrava z besedama prozorno in porozno: “… vedno več vrstic je bledih. / prozornih. poroznih. skoznje / mezijo podivjane klofute. // vedno bolj smo prezebli. / vedno bolj se tehtamo / v drsenju skozi potrpljenje.” Lucidne vizije, ki jih servira pesnikovo nezavedno, bralčevo nezavedno prepoznava kot oporne točke, okrog katerih nehote gradi smisel skozi mreže označencev, katerih označevalec je izmuzljiv in fluiden. Pesmi se na ta način izognejo klasificiranju in umeščanju v najrazličnejše sheme in kategorije, in to je tudi odlika Kobanovega pisanja. O posamezni pesmi namreč ne moremo reči, da je družbenokritična ali intimistična, objektivna ali subjektivna, angažirana ali larpurlartistična, saj jo lahko beremo na več vzporednih nivojih iz različnih vidikov realnosti, ki se osredinja skozi večplastni lik Dejana Kobana. Črke se skozi mehanizme sozvočja in asociacije, ki jih pozna le pesnik, gostijo v besede in besedne zveze kot nemiren mrčes, ki postaja čedalje bolj glasen in nadležen, saj bralcu ne pusti počitka, ampak od njega zahteva aktivno držo in osredotočenost. Od njega zahteva prav to, česar v vsakdanjem življenju ni vajen, saj je – obkrožen z elektronskimi napravami, prevajalniki in umetno inteligenco, ki mu preparira realnost – navajen na udoben, razumljiv, enostaven in jasen monolog. Po drugi strani se zdi, da Kobanov monolog postaja vse bolj pluralen, razsrediščen in iztirjen. V pesmi z naslovom približujemo se iztirjenim, piše: “… manično opletamo / s pahljačami. Manično iščemo zlate žile. Ko / pridemo do ničesar, se zavijemo v zdrs. // opraskani rinemo v vrh.” Dvoumno, ambivalentno in paradoksalno človekovo naravo, ki stremi na eni strani k doseganju vrha, na drugi pa si gradi podzemna skrivališča, še najbolje opiše pesem garje, domače živalice: “a boš že dogradil podzemno / skladišče? Logotipi ne tipajo. / grulijo. zabijajo. brišejo. monoliti / se skopajo v jutranji belini in sipljejo / občutek, da je svet nov in lačen. / pospravi oglje, v novi dobi bomo / trošili mamute, sekvoje, tintine. / jecljaš. Preveč cuzanja. slačiš / se. na varnem si. poješ piškotek. / se izprežeš. samozadovoljiš. / konec sveta te čaka v kavarni. / ne mudi se mu, poobeduje / presno pistacijevo tortico. // imaš še nekaj časa”. Če se zdi, da se lahko tolažimo, da imamo v tem brezumnem svetu morda še nekaj časa za gradnjo podzemnih zaklonišč in piramid v podobi pistacijevih presnih tortic, nam čas, ki ga opisuje Mrčes, kot saharski pesek sproti izginja med prsti. Zaustavimo ga lahko le z neskončnim listanjem in prebiranjem pesniške zbirke, ki nam hkrati služi za preganjanje najrazličnejših insektov. Preverjeno.

Šole po Sloveniji so po več kot dveh mesecih počitnic znova napolnili otroci, med njimi jih je 20 tisoč v klopi sedlo prvič. Za nekatere vesel, za druge pa manj vesel dogodek po državi spremljajo slavnostni nagovori pristojnih in poostrena pozornost policije na cestah. Drugi poudarki oddaje: Zahodni politiki se zbirajo na forumu na Bledu, v ospredju aktualne krize Najmanj 800 žrtev silovitega potresa na vzhodu Afganistana Po petkovem deževju sanacije plazov, dela na drugem tiru začasno obstala

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

S koncem avgusta se zaključuje tudi nekaj infrastrukturnih projektov - v Ljubljani je danes normalno stekel promet na območju avtocestnega predora Šentvid, kjer so po novem odprti vsi štirje priključki na rekonstruirano Celovško cesto, od koder so prav tako odstranili zapore. Odprt je zadnji del prenovljene Linhartove ceste, v Zgornjih Stranjah pri Kamniku so odprli nov most čez Kamniško Bistrico. Nekoliko je razbremenjen promet tudi za vse, ki potujejo po štajerski avtocesti - že popoldne je promet med Slovenskimi Konjicami in Dramljami stekel po obeh polovicah avtoceste.

Muzej Lah na Bledu, ki ga bodo odprli prihodnje poletje, je projekt, kot ga v Sloveniji še nismo videli. Zakonca Igor in Mojca Lah sta želela ustvariti prostor za predstavitev svoje obsežne umetniške zbirke iz Fundacije Lah, ki sta jo dopolnjevala tri desetletja. Združuje izjemna imena domače in mednarodne modernistične in sodobne umetniške scene, kot so Anne Imhof, Anselm Kiefer, Ilja in Emilia Kabakov, Zoran Mušič, Neue Slowenische Kunst in drugi. Arhitekturo muzeja so zasnovali v slovitem londonskem biroju David Chipperfield Architects. Svetovno priznani arhitekt David Chipperfield, med drugim Pritzkerjev nagrajenec, s svojo mrežo birojev deluje v več okoljih, poleg Londona jih najdemo še v Berlinu, Milanu, Šanghaju in Santiagu de Compostela. Muzej Lah, galerijski kompleks, ki obsega 5000 kvadratnih metrov neto površine, od tega približno 3500 kvadratnih metrov razstavnih površin, je njihov prvi projekt v tem delu Evrope. Sledi glavnim Chipperfieldovim načelom, kot sta spoštljiv dialog z lokalno arhitekturo in naravo ter energetska učinkovitost. Slika (izrez): © David Chipperfield Architects

Dva dimnikarja v sodobnem Oslu v srednjih letih, vodja oddelka in njegov podrejeni, oba srečno poročena z družinama, sta prijatelja tudi v zasebnem življenju. Medtem ko šef pripoveduje o svojih ponavljajočih se sanjah, v katerih se mu poželjivo prikazuje David Bowie, njegov kolega skoraj mimogrede navrže, da se je prejšnji dan prepustil spontanemu seksu z moškim, eno od naključnih strank. To presenetljivo epizodo je sicer priznal tudi svoji ženi, a izpoved pade mednju kot bomba in sproži verigo samoanalitičnih pogovorov med njima in njunima partnericama. Norveški film Seks je uvodni del ohlapne trilogije vsestranskega ustvarjalca Daga Johana Haugeruda, v kateri se ukvarja s premislekom razmerij v današnji družbi. Podobno kot Sanje, ki so svojo pot v kinu pričele teden prej, je tudi Seks pretežno dialoški film, vendar ves čas vzdržuje napetost, ki izhaja iz uvodne premise, pa tudi iz recimo temu odnosa med notranjim in zunanjim svetom. Uvodna anekdota je tako šokantna za vse vpletene, da imajo vsi težavo z ubesedovanjem svojih občutij in poskusom njihovega razumevanja, oziroma vloge samih sebe znotraj te nove resničnosti. Avtor v filmu lepo pokaže, kako sta spolnost in intimnost – ne nujno stoodstotno prekrivajoči se področji – še vedno zagatni tudi v liberalni, strpni in napredni družbi 21. stoletja. Precej pomenljivo je, da glavna lika nimata osebnih imen; zdi se, da hoče režiser in scenarist med kopanjem po najbolj zasebnem hkrati ustvariti neko širšo, občo prispodobo. Tu je tudi manjši pomislek glede pristopa, ki je v veliki meri intelektualističen. Če pustimo razredne stereotipe ob strani, je nekoliko težko pogoltniti dejstvo, da dimnikarja razpravljata, kot da bi imela prebrane »Misli« Blaisa Pascala ali Sørena Kierkegaarda, učiteljica za glasbo pa enemu od njiju kot terapijo priporoča Hanno Arendt … Éric Rohmer v svoji brezčasni mojstrovini Moja noč pri Maud, ki ga s Seksom povezuje kar nekaj podobnosti, te napake ni naredil. A splošna obravnava snovi Daga Johana Haugeruda je vseeno dovolj šarmantna, da je mogoče to spregledati – dopuščam možnost, da je prav v tem pristopu preseganje razrednih pričakovanj – in preprosto uživati v njegovem razmisleku o poželenju in spontanosti, pa tudi o mejah med heteronormativnostjo in homoseksualnostjo. Morda tudi o krizi srednjih let kot najbolj banalni interpretaciji. Tudi o tem, kakšne so resnični odtenki med prevaro in izdajo znotraj partnerske z(a)veze, med fantazijo in uresničenjem, pa o telesnosti, užitku in čustvih, tudi o religioznih pogledih ter (samo)omejitvah. Kljub temu da ima film Seks v pripovednem jedru neko transgresivno epizodo, ki to je ali pa morda tudi ni, in pri vseh vpletenih zbuja precejšnjo zadrego, je značaj filma blago komičen in hkrati toplo sočuten, globoko human.

Umetniško bogat in pester konec tedna bo v Novi Gorici v znamenju knjige, saj se danes začenja 10. festival Mesto knjige. Tudi novogoriški gledališki umetniki bodo ta konec tedna zelo dejavni, saj se v sodelovanju z igralci iz Slovenskega mladinskega gledališča in pod režijskim vodstvom Tomija Janežiča obeta namreč premiera predstav 1979 in 1980, iz cikla Dodekalogija. V Umetniški galeriji Maribor odpirajo razstavo slikarke Simone Šuc, v Pokrajinskem muzeju v Kopru pa se bodo ob 112. obletnici rojstva poklonili pisatelju Borisu Pahorju in ob tem predstavili ponatis njegovega prvenca Moj tržaški naslov.

Kalaf Epalanga, angolsko-portugalski glasbenik, pesnik, prozaist in kolumnist, je pozornost literarne javnosti pritegnil s svojim romanom Tudi belci znajo plesati, ki ga je opredelil kot glasbeni roman. Izhodišče za pisanje je našel v kuduru, angolskem glasbenem žanru in tipičnem plesu, ki ga spremlja. Imel je željo napisati biografijo kudura. Epalanga je sicer ustanovni član izjemno uspešne glasbene skupine Buraka Som Sistema, ki je na neki način modernizirala žanr kudura in ga ponesla na svetovne odre. Ob glasbi pa – tako v poeziji, prozi kot kolumnah – pogosto piše tudi o Angoli, državi, v kateri se je rodil in iz katere je zbežal zaradi državljanske vojne na Portugalsko, pozneje se je preselil v Nemčijo. »Angolci so moja najljubša tema,« je verz, ki ga lahko preberemo v pesmi Umivanje s piskrom. Tudi sicer iz pesmi, ki jih je ob njegovem gostovanju na Dnevih poezije in vina poslovenila Barbara Juršič, zelo čutimo Angolo. O njegovi poeziji, kuduru, skupini Buraka Som Sistema in romanu Tudi belci znajo plesati sta se ob Epalangovem obisku Slovenije pogovarjala z Majo Žvokelj, ki je pogovor tudi prevedla. Foto: osebni avtorjev arhiv.

Evropsko košarkarsko prvenstvo se nocoj začenja tudi za Slovenijo. Za uvod bodo naši košarkarji igrali proti Poljakom, ki so slovensko reprezentanco pred tremi leti v Berlinu izločili v četrtfinalu. Selektor Aleksander Sekulić se izziva zaveda, kot pravi, gre za specifično tekmo za uvod prvenstva proti gostitelju prvenstva, pričakuje težko delo in veliko pritiska na Luko Dončića, ki ga bodo morali prenesti. Druge teme: - Ukrajinski zunanji minister na posvetu slovenske diplomacije: za mirovna prizadevanja ključna prekinitev ognja v Ukrajini. - Bruselj v okviru dogovora z Washingtonom predlaga znižanje carin na uvoz iz ZDA. - Tudi današnji sestanek brez konkretnih rešitev za zastoje na primorski avtocesti, a avtoprevozniki z dialogom zadovoljni.

V Murski Soboti se začenja že 20. festival sodobenga plesa Front@. Tema jubilejne izdaje sta vojna in militarizem v povezavi z notranjimi boji slehernega posameznika. Tudi letos se bodo tako domači kot svetovno znani plesalci predstavili na različnih prizoriščih od mestne tržnice do Trga zmage. Foto: Fronta

Ob zapori vipavske hitre ceste so vse bolj občutni zastoji na območju mejnega prehoda Fernetiči. Tudi po današnjem sestanku predstavnikov z obeh strani meje Italija vztraja pri mejnem nadzoru, bo pa vzpostavila dodaten vozni pas zanj. O morebitnih rešitvah se bo infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek jutri pogovarjala s predstavniki Obrtno-podjetniške zbornice in Gospodarske zbornice. V Zrcalu dneva tudi: - Predstavniki kmetijskega ministrstva zapustili Agro - Novo opozorilo Izraelu zaradi lakote v Gazi - Nogometašice Mure še korak bliže ligi prvakinj

V Zavetišču Ljubljana so lansko leto začeli z akcijo »Js bi šou domou«. Gre za vzgojne programe za pse, ki imajo vedenjske težave. Akcija je bila že do zdaj zelo uspešna, saj so v zavetišču doslej oddali 13 psov iz dolgotrajne oskrbe, 13 zahtevnejših psov pa so oddali tudi v sodelovanju s Kinološkim društvom Ljubljana. V zavetišču poudarjajo, da imajo psi vzgojne težave, predvsem zaradi svoje težke preteklosti, vendar pa nad njimi ne smemo obupati. Tudi takšni psi si zaslužijo nov dom in boljšo prihodnost. Zavetišče je obiskala Lucija Vidergar. Bere Darja Groznik.

Teden dni je še do začetka novega šolskega leta, ki prinaša vrsto zakonskih in sistemskih sprememb, a v oči še vedno najbolj bode kadrovska stiska. Številni ravnatelji opozarjajo, da je nenehno ponavljanje razpisov postalo stalnica. Tega se zavedajo tudi na ministrstvu, kjer pravijo, da zdaj veljavni ukrepi s področja štipendiranja in pripravništev prinašajo prve pozitivne učinke. V oddaji tudi: - Palestinska zunanja ministrica ob obisku Slovenije poziva države k priznanju Palestine - V Vietnamu pričakujejo uničujoč tajfun, evakuirali naj bi več kot pol milijona ljudi - Na kmetijsko-živilskem sejmu Agra tudi o duševnih stiskah kmetov.

Piše Silvija Žnidar, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi. Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza. Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko. Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.« Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno. Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

Lakota v Gazi je zdaj tudi uradno potrjena. Združeni narodi so razmere označili za najhujšo stopnjo prehranske krize, humanitarne agencije pa svarijo, da strada več kot pol milijona ljudi. Ob tem so se znova zvrstili številni pozivi k takojšnji prekinitvi ognja in dostavi humanitarne pomoči. Kot je poudarila predsednica države Nataša Pirc Musar, mora biti človečnost na prvem mestu. Druge teme: - Trump znova zagrozil Rusiji, če v dveh tednih ne bo napredka glede ukrajinskega konflikta. - V Gornji Radgoni začetek mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma Agra - Dobrodelni plezalni maraton Janje Garnbret. V 24-ih urah želi preplezati 100 smeri.

Vsak mirovni sporazum o Ukrajini mora zagotoviti tudi varnost Rusije, je tamkajšnji zunanji minister Sergej Lavrov poudaril po včerajšnjih pogovorih evropskih voditeljev z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Ob tem je poudaril, da so izmenjave ozemlja vedno bistveni del razreševanja konfliktov, in dodal, da njihovi cilji v Ukrajini nikoli niso bili ozemeljske narave. Kot je dejal, je njihov cilj zaščita Rusov, ki tam živijo že stoletja. Drugi poudarki: - Ob svetovnem dnevu humanitarnosti pozivi k zaščiti humanosti. - Tudi primorska in mariborska univerza ne bosta začenjali novih sodelovanj z izraelskimi. - Zaskrbljenost gospodarstvenikov nad polletnimi rezultati.

Izraelska vojska še naprej neusmiljeno napada območje Gaze in se pripravlja na popolno vojaško zasedbo istoimenskega mesta, od koder namerava izseliti palestinsko prebivalstvo. Čeprav se krepita protestno gibanje v Izraelu in pritisk mednarodne skupnosti, nastaja vtis, da se izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja nikakor ne da zaustaviti. Tudi usoda več 10 izraelskih talcev v rokah Hamasa ostaja negotova. Več o aktualnih razmerah na Bližnjem vzhodu v tokratnem Studiu ob 17ih z Blažem Ermencem in njegovimi gosti obramboslovko dr. Jeleno Juvan, mednarodnim politologom dr. Farisom Kočanom in vodjo urada Republike Slovenije v Ramali Vojkom Kuzmo.

Slovenija danes zaznamuje državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Predsednica Nataša Pirc Musar je v poslanici poudarila vlogo Prekmurja pri krepitvi slovenske identitete, premier Robert Golob pa je med drugim izpostavil razvojni potencial regije. Da ima Prekmurje veliko priložnosti, še več pa znanja in volje, se strinja tudi direktor Razvojnega centra Murska Sobota Bojan Kar. Drugi poudarki: - Na srečanje Trumpa in Zelenskega tudi močna evropska delegacija. - Protestniki po vsem Izraelu zahtevajo konec vojne in vrnitev talcev. - Dars bo zvečer za sto dni za ves promet zaprl del vipavske hitre ceste.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Najboljši paket T-2 in telefon:https://www.t-2.net/cas-je-za-vec-izberite-najboljsi-t-2-paket-telefonFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Tudi v času kislih kumaric, tako kislih, da sta bili oni dan udarni novici vseh slovenskih medijev Šeškov prestop k Manchester Unitedu in Dončičev prihod na reprezentančni trening. Tudi v teh časih je strašljiva ugotovitev, da Slovenija nima več dobrih sosedov. Vsaj ne takih, ki si jih tako zelo zaželimo vsakič, ko zapojemo zadnji verz naše himne. Hrvati nam pretepajo najstnike, Italijani nas zmerjajo s koruptivnimi usranimi Slovani, Avstrijci pa nam za rabo materinščine lahko pokažejo rumeni karton. In smo že tik pred izključitvijo.

Izraelska odločitev o zasedbi mesta Gaza v istoimenski palestinski enklavi je bila tarča ostrih kritik z vseh strani, izrazili so jih tudi domača javnost, vojaško vodstvo in sorodniki talcev, ki jih zadržuje Hamas. Tudi nemška vlada, ki je doslej bolj ali manj gledala stran, je napovedala delno prekinitev izvoza orožja v judovsko državo. Predstavnica Združenih narodov v Ženevi Alessandra Vellucci je dejala, da gre za alarmantno odločitev izraelske vlade, ki prinaša katastrofalne posledice za več milijonov Palestincev in ogroža tudi življenja izraelskih talcev v Gazi. V oddaji tudi: - Trump in Putin bi se lahko na pogovorih o Ukrajini srečala že v ponedeljek - Objavljen javni razpis, ki ponuja koncesije za sežigalnice: novi lokaciji bosta v Ljubljani in Mariboru - Kaj lahko pričakujemo od prestopa Benjamina Šeška v Manchester United?

Slovenske gore so tudi to poletje priljubljen cilj številnih gornikov in ljubiteljev gora. Z večjim obiskom so bolj obremenjeni tudi gorski reševalci, ki so letos opravili že 380 posredovanj, tako v gorah kot pri različnih adrenalinskih športih. Zdravniki gorski reševalci pa opažajo tudi večje število nenadno obolelih. Med ponesrečenimi ali pomoči potrebnih je več kot 40 odstotkov tujcev. Gorsko reševanje, zahtevna posredovanja, preventiva in prizadevanje za večjo varnost so teme tokratnega Studia ob sedemnajstih z Aljano Jocif. Gostje: Veronika Šenk, zdravnica, gorska reševalka Miha Primc, podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Iztok Arnol, predsednik GRS Mojstrana Matej Brajnik, vodja gorske policijske enote

Tudi kraljice imajo kdaj slab dan … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Matea Reba. Posneto v studiih Radia Slovenija 1992.

Slovenija ostaja zanesljiva partnerica Ukrajini tudi v prihodnje, zaradi dozdajšnjega sodelovanja ji ukrajinska vlada ponuja tudi priložnosti pri obnovi države, kljub omejitvam zaradi vojne pa je na številnih področjih tudi poslovnih priložnosti v Ukrajini več kot kadarkoli prej. To je nekaj sporočil podpredsednika vlade in finančnega ministra Klemna Boštjančiča po pravkar končanem dvodnevnem delovnem obisku v Kijevu in Buči. Med drugim se je sešel s podpredsednikom Oleksijem Kulebom in ministri za finance, gospodarstvo ter evroatlantske integracije in s slovenskimi gospodarstveniki, ki poslujejo v Ukrajini. Ostali poudarki oddaje: - Izraelska blokada dobave humanitarne pomoči v Gazi zahteva vse več življenj. - Se bodo ranljive skupine prebivalcev od jeseni lahko prednostno opredelile pri osebnem zdravniku? - Društva za zaščito živali in kmetje na nasprotnih bregovih zaradi zakonske spremembe glede kastracije pujskov.

“Prisiljen, da razmišljam,” je verz enega izmed hitov skupine Prljavo kazalište. Hrvaški etnolog in antropolog Tomislav Pletenac je iz pesmi Heroj ulice razvil teze o vlogi in fenomenih popularne kulture v družbi, o angažiranosti, kakovostnem prostem času, ki ga sam zapolnjuje s prevajanjem Nicka Cavea v kajkavščino. Profesor Pletenac analizira tudi fenomen Thompsona, aktualna je njegova knjiga o priročnikih za samopomoč. Študijsko že vrsto let zahaja v Srebrenico. Pravi, da nas tudi dogajanje v Gazi opozarja, zakaj se moramo bati genocidne nravi. Moramo se naučiti nadzorovati temne človeške plati. Tudi s kritičnim razmišljanjem.

Največje tveganje za evropsko gospodarstvo ostajajo carinske negotovosti, je danes sporočila Evropska centralna banka. Bruselj in Washington nadaljujeta intenzivna pogajanja o carinah za sklenitev sporazuma še pred rokom, ki ga je postavil ameriški predsednik Trump, pa je dodala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Čeprav si želijo rešitev spora doseči s pogajanji, pa na mizi do dosege ostajajo tudi vse druge možnosti. Kot je še dejala po srečanju s kitajsko stranjo v Pekingu, neenaki trgovinski odnosi ostajajo tudi ena od bolj spornih točk v odnosih s Kitajsko. Še nekaj drugih poudarkov oddaje: - Pred ustanovitvijo obrambnega holdinga opozorila glede nadzora porabe sredstev. - O zakonu glede prostovoljnega končanja življenja bomo najverjetneje odločali na referendumu. - Izrael po mnenju Bruslja storil korak naprej pri dobavah pomoči v Gazo.

4. avgusta bosta minili dve leti od poplav, ki so bile najhujša naravna nesreča v zgodovini Slovenije. Tudi po skoraj dveh letih je ljudem na prizadetih območjih težko. Večina odškodnin je izplačanih, v postopku za odstranitev je ali je bilo skupno 428 objektov. Skozi zgodbe ljudi, ki so utrpeli škodo, bomo v tokratnem Studiu ob 17.00 orisali poplavno obnovo. Odgovorili bomo na vprašanji, kako smo pripravljeni na takšne naravne dogodke v prihodnosti in ali lahko na táko pomoč, kot so jo dobili poplavljenci pred dvema letoma, prebivalci računajo tudi ob morebitni podobni naravni ujmi. Gostje: Boštjan Šefic, vodja vladne službe za obnovo po poplavah; Romana Lesjak, županja Črne na Koroškem; Lidija Globevnik, generalna direktorica direktorata za vode na ministrstvu za naravne vire in prostor.

Referenduma o povečevanju obrambnih izdatkov ne bo, saj je državni zbor sklep o razpisu raferenduma včeraj razveljavil. A po razpravi je jasno, da se širša debata o obrambnih izdatkih šele začenja. Kot je opozoril poslanec SD-ja Soniboj Knežak, nimamo odgovorov na ključna vprašanja. V oddaji tudi o tem: - Izrael in Sirija naj bi se dogovorila o premirju, v Suvajdi se nadaljuje medetnično nasilje - V Cerknem ta konec tedna vrhunec dogodkov ob 30-ti obletnici najdbe neandertalčeve piščali - Kolesarje na Touru čaka najtežja prirenejska etapa. Pogačar po včerajšnji zmagi v skupnem seštevku s štirimi minutami prednosti

Zdravo. Tokrat začnemo debato o natančnem merjenju časa na belih strminah, se prestavimo v filozofsko smučino, kjer se vse vrti okol' jeb**e sredine in srečnih koncev. Ali ni srečen konec odvisen od časovnega okvirja in gledišča opazovalca? Na koncu koncev bo konec le za redke izbrance res srečen. Vmes pa razmišljamo in debatiramo o pohoti, kozlih, zakramentih za odrasle, tetki Agati in moji teti Mari ter o treh apostolih. Nekje med sakralnim in profanim, kot se za podkast naše baže spodobi. Tudi o zadnjem poglavju in dejstvu, da vse žimnice poznajo reklo o tem, da nobena žimnica ne ostane dolgo suha!

Tudi gimnazijke in gimnazijci so se danes seznanili s svojimi rezultati na letošnjem spomladanskem roku mature, medtem ko so jih njihovi vrstniki na poklicni maturi izvedeli že pretekli teden. O tem, kako uspešni so bili dijaki in dijakinje četrtih letnikov na spomladanskem roku mature, in o spremembah predvsem na področju poklicne mature v prihodnjih letih v tokratnem Studiu ob 17.00 s pristojnimi za izvedbo matur. Gostje: dr. Marina Tavčar Kranjc, predsednica komisije za splošno maturo; dr. Boris Dular, predsednik komisije za poklicno maturo; dr. Gašper Cankar, direktor Državnega izpitnega centra. Avtorica Nataša Lang.

Tudi po posvetu premierja Roberta Goloba z ustavnimi pravniki bodo v največji vladni stranki Gibanje Svoboda očitno vztrajali pri referendumu o članstvu v Natu, če bo izveden tudi referendum o obrambnih izdatkih. Podpredsednik vlade Matej Arčon je ob tem poudaril, da se mnenja nekaterih strank, ki so v petek glasovale za razpis referenduma o obrambnih izdatkih, iz dneva v dan spreminjajo. O morebitnem preklicu referenduma o obrambnih izdatkih bodo danes razpravljali v koaliciji, jutri pa še predsedniki vseh parlamentarnih strank. Drugi poudarki oddaje:. - Notranji minister Poklukar prestal interpelacijo, danes na vrsti še ministrica za kulturo Vrečko. - Nemčija pritiska k sklenitvi dogovora Evropske unije z ZDA o carinah, četudi zgolj v nekaterih panogah. - Tadej Pogačar na današnjo zahtevno etapo Toura v v rumeni majici