Podcasts about Tudi

Dramaturg Goran Schmidt je skoraj antologijsko mladinsko delo, ki je zaznamovalo številne generacije, pred okroglimi tremi desetletji leta 1996 priredil za radio in ga prepletel s filozofijo lorda Baden-Powella, ustanovitelja skavtskega gibanja. Zdi se, da so razmisleki o tej plemeniti dejavnosti mladih, ki jo v slovenščini poimenujemo tudi tabortništvo ali gozdovništvo, pravšnji za prihajajoči počitniški čas. Tudi prvi skavtski tabor na svetu je bil namreč organiziran poleti, med 1. in 8. avgustom leta 1907 na angleškem otoku Brownsea. V drugem delu z naslovom Taborjenje spoznamo veščine te priljubljene oblike bivanja v naravi. Režiser: Matija Milčinski Tonska mojstra: Staš Janež, Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Pripovedovalec – Aleš Valič Lord Baden-Powell – Ivo Ban Oče Milčinski – Polde Bibič Mati Milčinski – Štefka Drolc Skavt Peter – Zvone Hribar Mladi Ježek – Juš Milčinski Zaključno pesem z glasbo Urbana Kodra poje Frane Milčinski – Ježek Skavtsko-taborniške pesmi prepevajo skavti stega Ljubljana 4 Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1996.

Uradna kopalna sezona je v polnem teku. V slovenski Istri bo trajala vse do 15. septembra. Slovenska obala ponuja več kot 10 naravnih kopališč z reševalci iz vode in urejeno infrastrukturo ter številna druga kopalna območja. Tudi letos so občine pred sezono pospešeno urejale plaže, dostope v morje in spremljajočo infrastrukturo. Pozanimali smo se o novostih.

Po uvodnih tekmah 23. svetovnega prvenstva za nogometaše, ki so bile odigrane v Mehiki in Kanadi, se v noči na soboto po slovenskem času Mundial začenja še v ZDA. Tekmec gostiteljev je Paragvaj, drugi par sta Katar in Švica. Slovenske odbojkarice za uvod domačega turnirja lige narodov igrajo z Islandijo.

Poletne solate, ki se lepo podajo k sezonskim jedem, ali solate, ki so glavni obrok. Spoznajte nekaj različic paradižnikove solate in skrivnost odlične krompirjeve solate. Kako zeleno klasiko povežemo s sadjem? Kako pripravimo grško in solato caprese? Hvaležna sestavina poletnih solat so redkvice in mehki siri. Kako v solate vključujemo različne kaše? Tudi solatne polivke so več kot osnovna kombinacija olja in kisa. Gostja četrtkovega svetovalnega servisa bo kuharska mojstrica iz restavracije KULT316 na BIC Ljubljana Polona Hribar. Vprašanja lahko zapišete na spletni strani prvi.rtvslo.si ali pa nas pokličete med oddajo.

»To ne bo samo največji nogometni dogodek, ampak najpomembnejši dogodek v človeški zgodovini, najbolj navdihujoč dogodek, ki ga bo človeštvo kadar koli videlo.« S temi besedami je predsednik mednarodne nogometne zveze Gianni Infantino lani decembra opisal mundial, ki se začenja v glavnem mestu Mehike, gostile pa ga bodo predvsem Združene države in tudi Kanada. O nogometu se je v povezavi s tem dogodkom pisalo manj, kot bi si želeli. To bo prvi mundial, na katerem bosta igrali reprezentanci, ki sta med seboj v vojni – ameriška in iranska –, na srečo ne v isti skupini, prvi z najdražjimi vstopnicami v zgodovini velikih tekmovanj in enako neprijetno enkraten, tudi kar zadeva ogljični odtis ob premikih reprezentanc, že v skupinskem delu. To bo tudi prvenstvo z rekordnim številom udeleženk – 48, to pa je pri ljubiteljih nogometa prav tako izzvalo kritike. O vsem tem v Vročem mikrofonu na Valu 202 tudi z Majo Hrvatin in Luko Petričem, ki sta na prizoriščih prvenstva.

Jože Kenda, upokojeni podjetnik, ne daje vtisa, da je sploh upokojen. Pravi, da navadno vpraša sina, ki je prevzel posle, ali ga naslednji dan kaj potrebuje. Če ga ne, pa tudi ne miruje. V Šentvidu pri Stični, kjer je doma, je dejaven v vseh mogočih dejavnostih. Tudi v Društvu upokojencev Šentvid pri Stični, to ima lastniški dom, torej lastne prostore, na kar so vsi zelo ponosni. Spomini so Jožeta Kendo, ki ga je obiskala Darja Groznik, najprej ponesli v otroštvo, v domačo Idrijo.

Simfonični orkester RTV Slovenija je v četrtek, 4. junija 2026, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sklenil letošnjo sezono koncertnega cikla Kromatika. Pred orkester je tokrat stopil domači dirigent Davorin Mori, izvedli pa so Koncert za violino Petra Iljiča Čajkovskega, pri katerem se jim je na odru pridružil solist Luka Faulisi, ter Simfonijo št. 1 Antona Brucknerja. Komentar dogodka je pripravila Klara Žnideršič (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Prvi del večera je pripadel Čajkovskemu in violinistu Luku Faulisiju, ki se je po lanskem uspešnem gostovanju vrnil na oder Kromatike. Že takrat je navdušil z izbrušeno tehniko, ki mu je bila v Ravelovem Ciganu pisana na kožo, tokrat pa je pokazal še nekoliko zrelejšo glasbeno osebnost. Njegova interpretacija violinskega koncerta ni temeljila samo na virtuoznosti in brezhibni intonaciji, temveč tudi na premišljenih dinamičnih kontrastih in pogumnih umikih v skoraj neslišne zvočne odtenke. Ne glede na tehnično zahtevnost je solist dajal občutek, da ima delo ves čas pod popolnim nadzorom. Tudi v najbolj zgoščenih odsekih ni deloval obremenjen z zahtevnostjo parta, temveč je pozornost usmerjal v oblikovanje glasbenega toka in komunikacijo z orkestrom. Glasbo je spremljal z izrazno telesno govorico in tudi pripetljaj med kadenco prvega stavka, ko mu je lok za trenutek ušel iz rok, ga ni vrgel iz tira. Brez oklevanja je nadaljeval igro, kot da se ni zgodilo nič, kar je le še potrdilo njegovo odrsko suverenost. Navdušenje je občinstvo z aplavzom pokazalo že po prvem stavku, in če je tudi orkester v uvodnem stavku izstopal s prefinjeno mehkim začetkom in trdno spremljavo briljantnih hitrih pasaž, je drugi stavek razkril nekaj njegovih manj prepričljivih trenutkov. Pihalni uvod, predvsem v fagotih in oboah, ni dosegel želene intonančne natančnosti, pa tudi miren zaključek ni bil časovno usklajen med sekcijami. Zato je bil finale toliko prijetnejše presenečenje. Tretji stavek namreč zahteva natančno časovno ujemanje med solistom in orkestrom že od prve dobe in orkester je ta izziv uspešno izpeljal. Ponovitve osrednje teme so bile vselej natančne in prepričljivo oblikovane, dirigent pa je znal slediti solistovim zamislim ter jih vključiti v orkestrsko celoto. Po zasluženem aplavzu je Faulisi za dodatek zaigral še Perkinsonov Louisiana Blues Strut in tudi v slogovno bolj sproščenem delu prikazal enako raven izvajalske prepričljivosti. Brucknerjeva Prva simfonija je od dirigenta zahtevala nekoliko drugačen pristop, kot smo ga slišali v prvem delu večera. Če je pri Čajkovskem Mori sledil solistovim zamislim in skrbel za prožno komunikacijo z orkestrom, je simfonija zahtevala odločnejše vodenje skoraj celotno petdesetminutno partituro. Toda dirigent je že v intervjuju pred koncertom poudaril svoje načelo enakovrednega odnosa do glasbenikov v orkestru, in to se je odražalo tudi v izvedbi. Oblikovanje melodičnih linij je bilo povečini prepuščeno orkestrskim članom, dirigentsko vodenje pa je ostajalo predvsem na ravni zanesljive koordinacije ansambla. Tempi so bili urejeni, vstopi večinoma pravilni, številni odseki pa so ponudili vrsto lepih glasbenih trenutkov. Ob flavtističnih solih in klarinetih velja omeniti tudi rogove, ki so nosili pomemben del orkestrskega dogajanja. Brucknerjeva mojstrsko zasnovana simfonična arhitektura je tudi brez večjih dirigentovih interpretativnih posegov ohranila prepričljivost. Široko zastavljeni zvočni loki in bogata orkestracija, ki spominja na skladateljeve orgelske mojstrovine, so poslušalca postopoma vodili proti sklepnemu koralu, ki ga je dirigent izpostavil kot osrednji cilj celotnega dela. In prav zaključek je bil najprepričljivejši del izvedbe. Trobila so ustvarila mogočno zvočno podobo in občutek veličastnosti, ki je učinkovito sklenil koncertni večer in sezono. Ob koncu velja omeniti še odpoved Matičičevega dela Trans ..., zaradi katere je sklepni koncert sezone namesto treh obsegal le dve točki. Ker letos mineva sto let od skladateljevega rojstva, koncert pa je potekal le dan po njegovem rojstnem dnevu, je bila uvrstitev dela na spored skoraj gotovo tudi simbolna gesta. Zato je njegova odsotnost na zaključnem koncertu sezone toliko bolj presenetila, še posebej ker je bila Matičičeva skladba ena redkih priložnosti v letošnji sezoni za srečanje z glasbo slovenskega skladatelja. Koncertni list je kot razlog navedel »objektivne okoliščine«, a vendar bi si takšna sprememba zaslužila nekoliko podrobnejše pojasnilo. S tem se je končala še ena sezona Kromatike, ki je ponudila nekaj izjemnih glasbenih doživetih in nadejamo se jih tudi v prihodnje. S šestimi koncerti bo naslednja sezona sicer občutno krajša, kar pa ni nujno slaba novica. Manjše število dogodkov namreč lahko pomeni tudi še bolj premišljeno programsko zasnovo in več prostora za širokopotezne repertoarne izbire.

Nadaljujemo potovanje skozi Staro zavezo. Tokrat se bomo s škofom dr. Jurijem Bizjakom poglobili v vsebino in sporočilo četrte Mojzesove knjige, ki jo poznamo pod imenoma »Numeri« oziroma »V puščavi«. Zakaj je Bog naročil preštevanje ljudstva, kaj nam pove številka 600.000 moških, ki so odšli s Sinaja, a nihče od njih (razen dveh) ni vstopil v obljubljeno deželo? Tudi o veličastnem liku voditelja Mojzesa, oglednikih, bronasti kači in Aaronovem blagoslovu bo tekla beseda. Prisluhnite ob 20h in si oglejte oddajo tudi na YouTube kanalu Radia Ognjišče!

Piše Andrej Lutman, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Maja Drolec je s pesniško zbirko Mavrični pajčolan prepričala strokovno žirijo mariborskega Zavoda za umetniško produkcijo in založništvo in prejela prvo nagrado. Tudi avtorica spremne besede Vladimira Rejc v besedilu z naslovom Dlan v dlani ne skopari s pohvalnimi besedami in ugotovitvami. Naslovnico zbirke krasi slika, ki prek mavričnih odtenkov pokrajine odstira dostope k poeziji. Za vsaj delni vpogled v pokrajino, ozaljšano s pajčolanom, je pomembna pesem z naslovom Postala bom ptica. V njej je Maja Drolec razprostrla svojo pripovedno sposobnost v povzetek celotne zbirke. Sestavljajo ga tišina, sanje, nebesne širine in pa najpomembnejša sestavina: odsotnost matere, ki pa je pravzaprav odsotna prisotnost. Na ljubljeno osebo pesnico vežejo spomini, ki prehajajo prav skozi pajčolan: »Takrat pridem k tebi, ljuba mati, / poslušat, kaj sva izgubili, / ko se je življenje odkradlo mimo naju …« Pesnica se ne more izogniti sladkobnostim, kakršne prinaša pesem Tvoji poljubi: »V pričakovanju čudovitega sveta, / dotaknimo se neba, / ko nas bo objemal čas, / da bomo spet našli željo po prihodnosti, / knjiga se bo pisala sama. / Takrat bo spet poletje v srcu.« V navedeni kitici sta z drugačnim tipom črk izpostavljeni besedi 'čudovitega' in 'željo'. Čudovito in želja sta označevalca, za katerima se žene pesništvo od samega nastanka. V zaostrenih razmerah kulturne politike, ki se skorajda ne zmore več ločiti od propagandističnih prijemov pri oglaševanju sporočilno enostavnejših izdelkov, so besede, kot sta čudovito in želja, že na meji ironije, sarkazma, kar kriticizma. Tako se odraža tudi pesničina odzivnost na prebrano, saj ji glede na to, da je diplomirana slovenistka in knjižničarka, nikakor ni tuja. O ljubezni pa tudi takole: »Noč se je priplazila k nama. / S konicami prstov se sprehajaš / skozi lenobni lesk mojih oči. / Čutiš to ljubezen?« Navedek je iz pesmi, ki je knjižico vsaj delno naslovila. Imenuje se Sončni pajčolan, kar bi bil nemara boljši naslov kot Mavrični pajčolan. Sončni spekter oziroma razpad svetlobe je pojav, ki se mu lahko zoperstavi le pajčolan, ki postori, da se svetloba ne razprši popolnoma, in da tudi pesem najde svoj pristanek, svoj odsev, svojo senco. Nekaj senčnatega je namreč v pesmi Gluha praznina, o kateri naj spregovori le ena sama vrstica: »Spominja na lepo deklico.« Samota v praznini vsekakor ni prav sončno razpoloženje. Takšno občutje nekako popravlja pesem z naslovom Kdaj spet prideš?, ki se konča takole: »Dlan v dlani, / en korak, / ena misel, / ena želja, / en poljub. / Kdaj spet prideš« Pajčolan ima pač lastnost dvosmernosti, mavrica pa razprostrtosti. Maja Drolec tehtno združuje skrajne lege svojega pomenskega polja in bogatega besedišča. Pesmi imajo lastnosti nečesa, kar skoraj hegemonsko izražajo verzi, ki kitijo prvo pesem v zbirki: »pogovarjam se s teboj – v mislih – / srce se mi kotali po telesu, / kje te bom vzela …«

Dramaturg Goran Schmidt je malone antologijsko mladinsko delo, ki je zaznamovalo številne generacije, pred okroglimi tremi desetletji leta 1996 priredil za radio in ga prepletel s filozofijo lorda Badna-Powlla, ustanovitelja skavtskega gibanja. Zdi se, da so razmisleki o tej plemeniti dejavnosti mladih, ki jo v slovenščini poimenujemo tudi tabortništvo ali gozdovništvo, pravšnji za prihajajoči počitniški čas. Tudi prvi skavtski tabor na svetu je bil namreč organiziran poleti, od 1. do 8. avgusta leta 1907 na angleškem otoku Brownsea. S prvim delom z naslovom Skavtstvo pobliže spoznamo to gibanje in filozofijo. Režiser: Matija Milčinski Tonska mojstra: Staš Janež, Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Pripovedovalec – Aleš Valič Lord Baden-Powell – Ivo Ban Oče Milčinski – Polde Bibič Mati Milčinski – Štefka Drolc Skavt Peter – Zvone Hribar Mladi Ježek – Juš Milčinski Zaključno pesem z glasbo Urbana Kodra poje Frane Milčinski – Ježek Skavtsko-taborniške pesmi prepevajo skavti stega Ljubljana 4. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1996.

Kljub sporazumu z Libanonom Izrael napada južna predmestja Bejruta. Napade na mesto, ki leži 120 kilometrov proč od izraelsko- libanonske meje, sta potrdila tako izraelski premier Benjamin Netanjahu kot obrambni minister Izrael Katz in pri tem navedla, da izraelska vojska izvaja napade na teroristična poveljstva Hezbolaha. V oddaji tudi o tem: - Poljska po letih sodnih bojev začela priznavati nekatere istospolne pare - Pristojne skrbi pomanjkljivo potresno zavarovanje pri nas - Kopališčem tudi letos podelili Modro zastavo za trajnostno naravnanost

Količina zavržene hrane v Sloveniji v zadnjih letih ni upadla, celo povečala se je. Potem so tu ostanki iz prehrambene industrije in kmetijstva ter blato iz čistilnih naprav. Odpadkov, ki jih lahko predelamo v bioplin in metan, je dovolj. Zakaj torej takšno pridobivanje elektrike, toplote in goriva - vsaj pri nas - ostaja neizkoriščen vir energije? So posredi morda okoljski in politični zadržki? V tokratnih Podobah znanja gostimo doc. dr. Sabino Kolbl Repinc, ki na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter Kemijskem inštitutu raziskuje razne postopke predelave odpadkov v bioplin in metan.

După 14 ani de la precedentul său roman, Filip Florian revine în atenția cititorilor cu o nouă carte. Se numește „Media aritmetică” și a apărut la Polirom. Și este o poveste scrisă la persoana întîi de un fost sublocotenent de artilerie, Tudi (Tudor) Vlădoianu, care, după ce a luptat în Al Doilea Război Mondial, în 1948 se vede nevoit să se ascundă în podul unei mătuși. Pentru că rușii redeschid o anchetă legată de o ambuscadă în care a fost implicat în toamna lui 1944, cînd românii luptau alături de ruși, aproape de Budapesta. Și, ascuns în pod, Tudi începe să scrie. Despre întîmplări din viața lui, despre evenimente dinaintea războiului, din război și de după, dar și despre evenimente ceva mai vechi, despre Primul Război Mondial, la care a participat tatăl său. Am vorbit cu Filip Florian despre personajul pe care l-a creat, despre puterea cuvîntului scris pe care o descoperă naratorul său, despre istoria sîngeroasă a primei jumătăți a secolului trecut, despre interbelicul deloc idilic și despre atmosfera acelor ani, pe care o reconstituie în roman. Și, desigur, despre misteriosul titlu al cărții. Filip Florian: „M-am gîndit mult cum să apuc lucrurile astea, înainte de a începe. Fiindcă, să faci o salată și să amesteci tot felul de povești, începînd de la Primul Război Mondial, sau ușor dinainte, și mergînd pînă în anii aceia destul de negri, '48-'49, e foarte complicat. Așa încît, cedîndu-i acestui om dreptul de a vorbi la persoana întîi, a fost o ușurare foarte mare. El nu are pretenția că ține un jurnal, ci scrie în acel pod pentru a nu înnebuni, pentru a nu se da cu capul de pereți. Începe mai degrabă din acest motiv. Are nevoie de un soi de descărcare, de pace interioară pe care scrisul, măcar minimal, i-o oferă. În al doilea rînd, pentru că nu ține un jurnal, cu povești simple de zi cu zi, își permite să scrie orice și oricînd. Asta mi-a și plăcut teribil. Să penduleze în timp absolut după pofta lui. Dacă într-o zi, de exemplu, îi e dor de o bunică, scrie despre acea bunică și despre niște povești legate de ea. Dacă a doua zi își amintește nu știu ce grozăvie din război, scrie despre asta. Bineînțeles că toate au legătură între ele, ceea ce sper că se vede destul de clar și de bine în carte. Însă, această mișcare înainte-înapoi creează, după mine, și o șansă mai mare de a vedea cît de legate sînt, de fapt, toate lucrurile între ele. Nimic nu s-a întîmplat și nu se întîmplă din senin. Mie mi-a convenit epoca de atunci, dar în același timp, scriind, m-am trezit că parcă prezentul ar veni peste mine și personajul meu, în acel pod. Bunăoară, eu am început înainte de a exista războiul din Ucraina. Am tot vorbit despre armata rusă, despre ruși, despre tot felul de mizerii de-ale lor de pe front. (...) Așa încît, deodată m-am trezit cu războiul ăla care semăna cutremurător cu ce scriam. Apoi, vorbind despre anii '30, excesele extremei drepte, legionarii, guvernarea lui Goga, multe măsuri absolut aberante, toate acele legi din perioada dictaturii carliste, m-am trezit și ne-am trezit cu toții cu ultimele alegeri. Mai întîi prezidențiale și apoi parlamentare și cu o realitate complet nouă în România de azi. Nu despre asta am vrut să scriu, însă vorbesc despre fascinația unui scriitor de a vedea că o realitate care aparent e veche e aproape aceeași cu cea din prezent.”Media aritmetică este o modalitate personală de calcul a naratorului: dă note evenimentelor dintr-o zi, apoi adună notele și împarte rezultatul la numărul evenimentelor. Așa obține „media aritmetică”, „o medie care, invariabil, se învârtea şi se învârte în jurul cifrei şapte.” Ce semnificație are această ciudățenie?Filip Florian: „Sigur că e și un joc, dar pe de altă parte, pentru el, e și un fel de leac tot calculul ăsta. Într-o zi te gîndești numai la lucruri cumplit de rele. Deci, n-ar avea, în teorie, cum să iasă șapte. Dar, totuși, ridicîndu-te puțin deasupra lucrurilor sau vieții și constatînd, bunăoară, că tu ești întreg fizic, în timp ce alții, oameni care s-au întors de pe front, sînt infirmi sau, mai știu eu, foarte grav bolnavi, fără să vrei, trebuie să dai o notă bună acestei povești, că tu, fizic, încă ești complet întreg. Așa încît, forțînd un pic nota, ce-i drept, și găsind permanent și note bune, poți ajunge la acel șapte, care e o formulă a echilibrului. Asta mă fascinează de mulți ani. Nu-i vorba doar de cartea asta. Parcă atunci cînd ți se întîmplă tot felul de chestii bune, nu știu cum, în timp destul de scurt, vine ceva să le echilibreze. Și invers, dacă treci prin drame, prin povești foarte rele, de asemenea, în destul de scurt timp, se întîmplă ceva bun, care echilibrează.”Despre perioada interbelică descrisă în carte, o perioadă idealizată după 1990, Filip Florian spune:„Cred că noi, după '90, am avut un soi de exces anticomunist, ușor întîrziat, poate și fiindcă România n-a fost cea mai eroică țară, n-a existat o Primăvară de la Praga, o revoluție cum a fost cea maghiară din 1956, n-am avut lideri ca Lech Wałęsa sau un sindicat ca Solidaritatea. Dacă e să luăm tot blocul comunist estic, am fost cam pe la coadă, din păcate, așa încît senzația mea e că am căzut într-un exces anticomunist, lucru care a dus imediat și aproape inevitabil la o idealizare a interbelicului, la o prezentare a lui ca un soi de pămînt feeric, de perioadă magică. Or, încet, încet, privind mai bine epoca aia, constatăm că n-a prea fost așa, din foarte multe motive. Adică nu văd de ce extrema dreaptă și tot soiul de crime și masacre sînt băgate ușor sub preș, uitate, ignorate și alegem cu penseta doar ce a fost bun atunci. Și apoi s-au petrecut lucruri cumplite, mai ales pe frontul de Est. De asemenea, e un fel de tăcere deplină a tuturor pe subiectul ăsta. Lucruri care aproape au șocat și ofițerii germani, care, pur și simplu, nu își puteau imagina ce-i cu acea furie antisemită românească și cu ororile și pogromurile de la Odesa sau din lagărul de la Bogdanovca, ulterior. Așa încît, într-un fel, cel puțin pentru mine, cu cartea asta am încercat să echilibrez lucrurile, fiindcă altfel n-am înțelege de ce vorbim numai și numai și numai despre închisorile staliniste, care au fost, evident, ceva oribil. Tragedie e puțin spus. Dar, totuși, lumea n-a început cu ele. Au fost foarte mari mîrșăvii și înaintea lor. Și cred că ne-ar fi tuturor mai bine să vorbim, cu un ton egal, cu același fel de a măsura gravitatea lucrurilor despre toate astea.” Apasă PLAY pentru a asculta întreaga discuție!O emisiune de Adela GreceanuUn produs Radio România Cultural

V Domu na Krasu so pripravili dogodek, s katerim so skozi preplet osebnih zgodb ter poezije Srečka Kosovela, odpirali vprašanja o življenju ljudi v institucijah. Pogovarjali smo se z Martino Ulčar, vodjo multidisciplinarnega tima »Navadno življenje« in odgovorno za organizacijo dogodka »Srečko in Marco skupaj v boj«.

Aleksander Zalar je navdušen popotnik in za to ima po upokojitvi veliko več časa, kot ga je imel kdaj prej. Ne spomni se, kdaj se je upokojil, ali pa želi to obdržati zase, toda vsekakor si najbrž pred desetletji tudi sam ni predstavljal, da bo pri 90-tih letih potoval po Afganistanu. Tudi sicer ga privlačijo tako imenovane eksotične destinacije, ki ne pokajo po šivih zaradi množičnega turizma. Aleksander Zalar s takim navdušenjem pripoveduje o svojih potovanjih, da ga ne utegnemo spraševati o receptu za dolgoživost, energijo in pogum, da se v letih, ko se mnogi njegovi vrstniki ukvarjajo z bolečinami v sklepih in drugimi kroničnimi težavami, odpravi na celo nekoliko nevarnejše poti kot običajni turisti. S seboj redno jemlje tudi kamero in s poti po Afganistanu je posnel kar dva filma. Kako tudi ne bi izkoristil priložnosti? S skupino sopotnikov je bil namreč prvi turist v Afganistanu po 40-tih letih zaprtja države. Pred mikrofon ga je povabila Cirila Štuber.

Katera je najvišja zgradba v Sloveniji? Ali pa – morda bo tako lažje – kateri je najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji na svetu? In imamo ga seveda pri nas. To sicer še ni nagradno vprašanje Torkovega kviza, je pa odlična iztočnica za oddajo. Odgovor je Trboveljski dimnik, ki je 1. junija praznoval 50. rojstni dan. Kaj zanimivega vemo o njegovi gradnji, konstrukciji in današnji vlogi? Dimnik namreč že dolgo ne obratuje več, ostaja pa eden najbolj prepoznavnih simbolov industrijske dediščine v Zasavju. 360 metrov visoko betonsko konstrukcijo boste tam težko spregledali. Sogovornika: direktor Zasavskega muzeja Trbovlje Bogdan Šteh in muzejski svetovalec Gregor Jerman.

Drugi poudarki: - Potrebe po denarju v mariborskem športu večje od načrtovanih, zato kmalu nov razpis. - V Kranju so pripravili že drugo Tržnico lokalnih dobrot. V Ilirski Bistrici za vroče poletne dni pripravljajo prvi Poletni festival. - Želja po bralni pismenosti pri mladih še tesneje povezala sosednji osnovni šoli iz Bistrice ob Sotli in Kumrovca - Mladi se zelo dobro zavedajo pomena varovanja narave. To so dokazali tudi na Dnevu za Savinjo, ki je bil tokrat ob ribniku Vrbje pri Žalcu.

Ime tedna je postal Jan Surina, vodja prostovoljcev Mladinskega kluba Nade Žagar v Ilirski Bistrici, najstarejšega slovenskega mladinskega kluba, znanega kot MKNŽ, ki letos obeležuje 60 let neprekinjenega delovanja. Klub že desetletja kljubuje družbenim spremembam ter mladim ponuja prostor ustvarjalnosti in alternativne kulture, hkrati pa ostaja eno ključnih alternativnih glasbenih prizorišč pri nas. Ob jubileju so v Sokolskem domu pripravili vrsto dogodkov, razstavo in tudi posebno ploščo MKNŽ Live s posnetki legendarnih koncertov iz klubske zgodovine.Kandidata sta bila tudi: Anže Jazbec, vodja raziskovalnega reaktorja TRIGA na Institutu Jožef Stefan, ki obeležuje 60 let delovanja. V reaktorju so se izobraževale generacije raziskovalcev, inženirjev in operaterjev s področij jedrske energije, medicine, varstva pred sevanji in drugih znanstvenih disciplin, hkrati pa je predstavljal pomembno stičišče znanja, iz katerega so izšli številni temeljni raziskovalni in tehnološki dosežki. Odličnost delovanja ter delo strokovnjakov in strokovnjakinj, ki so v reaktorju delovali in delujejo še danes, sta ključno prispevala k njegovi mednarodni prepoznavnosti. Boštjan Kotnik, vodja mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki že dve desetletji povezuje otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, njihove družine, prostovoljce in obiskovalce vseh generacij. Festival je zrasel v pomemben prostor vključevanja, kjer osebe s posebnimi potrebami niso le udeleženci, temveč aktivno sodelujejo tudi pri organizaciji, logistiki in izvedbi programa. Tudi letošnjo izvedbo so omogočili prostovoljci Društva za inkluzijo ter zaposleni Centra Janeza Levca, ki pri projektu sodelujejo prostovoljno. 

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči, ki so izšle v zadnjih treh letih, je pred nami nova pesniška zbirka Jožeta Štucina, tolminskega pesnika, pisatelja, recenzenta in pedagoga, ki je pred štiridesetimi leti začel svoj pesniški opus s prvencem Ritem zavesti. Tudi v zbirki Matador in ljubica se posveča minevanju, soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Že v prvi pesmi je osrednji motiv samost, ki lirski subjekt posrka v ljubezen, da dve samoti postaneta “samo ti za mene in samo jaz za tebe”, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da “miga in da rojeva besede iz glagola biti”: “vsebine terjajo pomožnost, / noben glagol ni poceni. / glagol biti je pa sploh drag, / celo precenjen. // se mi zdi.” Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami in ljubeznijo. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / kot meniškov puh, / kot cekinček v januarju, / kot orion na nebu. // lebdiva / in se iščeva / na tleh.” Užitek je brati pesnika, ki z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot “starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik”, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, “v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.” Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: “v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.” Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: “na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, / edino upanje, / da nisi samo utrinek samega sebe / v brezmejnosti vesolja. // da za hip nisi sam.” To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: “slogan iz oglasa: / jupidu, podtalno je polno življenja! // besedilni korpus: / na koncu se združimo vsi v enega, / v salonu iste franšize. // cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.” Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti ... V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, “nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.” Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: “Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.” In res bi bil najbolj ustrezen naziv za Štucinovo pesnikovanje prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.

Tudi letos festival Ars fest v Radlje ob Dravi in okoliške kraje prinaša raznolik preplet koncertov, zborovskih srečanj in likovne umetnosti, ki bodo od konca maja do konca avgusta povezovali različne generacije ustvarjalcev in občinstva. Ars fest 2026 bo z dvanajstimi dogodki znova združil sekcije Kulturnega društva Radlje, gostujoče umetnike in številne sodelujoče zasedbe iz Slovenije in tujine. Festival ostaja prostor povezovanja ljubiteljske in profesionalne kulture ter prostor novih sodelovanj, umetniških izzivov ter posebnih festivalskih doživetij na atraktivnih lokacijah Zgornje Dravske doline. Več o festivalu pa je povedal umetniški vodja Izidor Leitinger.

Pravljica o tem, kako oholost nikoli ni prava pot in kako je prijaznost vedno pravi ključ. Tudi, ko velikan ukrade letne čase … Pripoveduje: Matija Rozman. Avtorica besedila: Irena Androjna. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Režiser oddaje in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

V tematskem dnevu govorimo o odvisnostih. Tudi tistih, ki pogosto ostanejo skrite. Primer je odvisnost od telefonov in spleta. Spoznali smo zgodbo mame in njenega sina – uspešnega dijaka, ki je med puberteto začel bežati v virtualni svet, popuščati v šoli in izgubljati stik z odgovornostjo ter vsakdanom. Kdaj uporaba telefona postane odvisnost? Kako to opazijo starši? In zakaj je pomoč včasih nujna? O tem smo slišali tudi izkušnjo z zdravljenjem pri strokovnjaku za nekemične odvisnosti, Mihi Kramliju. Marko Rozman se je pogovarjal z materjo, ki želi, da je njena identiteta zakrita. Uporabili smo program za spremembo glasu, zato poslušalce prosimo za razumevanje.

Spletna stran državnega arhiva v Gorici, ki hrani dokumente sodišč iz časa pred priključitvijo Italiji in dokumente italijanskih perifernih uradov, je po novem na voljo tudi v slovenščini. S tem želijo nuditi učinkovitejšo podporo slovensko govorečim uporabnikom in olajšati iskanje informacij, so sporočili na omrežju Facebook. Kot so še zapisali, želijo s spletno stranjo v slovenščini in novo grafično podobo zagotoviti bolj dostopno, jasno in vključujočo izkušnjo brskanja, s čimer bodo pomagali odpraviti fizične in jezikovne ovire. Državni arhiv v Gorici deluje od leta 1964, opravlja pa dejavnosti, povezane z zaščito, upravljanjem, valorizacijo in promocijo ohranjene kulturne dediščine. Pri tem javnosti zagotavlja širši dostop do kulturne dediščine, shranjene v arhivu.

»Džez je ljubezen, step je družina,« občutek pripadnosti mednarodni skupnosti stepa povzame Jadran Živković, predsednik Plesne zveze Slovenije in pionir poučevanja stepa pri nas. Plesni čevlji imajo na prstih in petah kovinske ploščice, ki ob udarcu z nogo ob tla proizvajajo značilen zvok. Svetovni Guinnessov rekorder v eni sekundi lahko ob tla udari kar 38-krat. Ob svetovnem dnevu stepa je Torkov kviz izvedel tudi, kaj je a cappella step in kako plesalci pred uporabo uglasijo svoje čevlje.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Sandi Radovan je arhitekt, oblikovalec, fotograf in slikar. Kot oblikovalec in fotograf je avtor celostne podobe založbe Hiša poezije, njenih knjižnih izdaj in revije Poetikon. S pisanjem se je začel intenzivneje ukvarjati leta 2013 in v reviji Poetikon objavil svojo cikel Resničnostni šov. Pri Književnem društvu Hiša poezije je nato izšla obsežna pesniška zbirka Tujec pred vrati (2015), pri kateri je njegov oblikovalski del izrazito dominanten, tako z atraktivnim belo-rdečim posegom v črno naslovno stran kot z izmenjujočo se tipografijo in velikostjo posameznih črk, prepletajočo se vizualno zgradbo posameznih pesemskih besedil, praznin in številk skozi vso zbirko. Rad ima preproste stvari, lepoto vidi v nepopolnosti, kakršni so tudi njegovi zapisi – preprosti in nepopolni. Tega, kar piše, sam nima za poezijo. Tudi drugo pesniško zbirko Koda (2015–2025) sestavljajo lirični fragmenti misli in občutij, zapisani neposredno, brez predhodnega razmisleka o končni literarni obliki. Osredotoča se predvsem na vsebino, sporočilo in energijo zapisa, temu primerno je tudi minimalistično oblikovanje notranjosti s krhko tipografijo in čisto belino strani brez večjih oblikovalskih posegov. Ovitek zbirke Koda že na črni naslovni strani asketsko vabi zgolj z veliko QR kodo, obdano z nevsiljivo rdečo obrobo. V notranjosti se črna koda pojavi osemkrat med štirimi poglavji, število osmih manjših kod se smiselno ponovi na strani, kjer je s fotografskim portretom in kratko biografijo predstavljen avtor zbirke. Poezija za Sandija Radovana ni projekt, ki bi se ga lotil z vnaprej jasno idejno zasnovo, ampak je vdor neznanega. Je kot sanje, ki jih ne moreš načrtovati ali ujeti v mrežo logike. Kot pesnik izklopi svojo profesionalno naravo, ko preide v drug medij. Vpliv arhitekta in profesionalnega oblikovalca v njegovi poeziji ni bistven, čeprav sestava in izjemno premišljeno oblikovanje obeh zbirk kažeta na to. Njegove pesmi so izrazito organske in čustveno neukročene. Njegova poezija deluje neposredno, ne podreja se vnaprej določeni formi ali strogi gradnji verzov. Namesto reda si dovoljuje emocionalen kaos, ki je vse prej kot urejen ali simetričen. Je neposreden, njegovi verzi delujejo, kot da so zapisani v trenutku, brez olepšav, ki bi jih pričakovali od nekoga, ki se ukvarja z estetiko prostora. Pesmi ne gradi, temveč izpoveduje, kar briše sledi njegovega osnovnega poklica in v ospredje postavlja zgolj ranljivega človeka. Pesmi so različno dolge – čisto kratke trivrstičnice ali dvostranski zapisi v prostem verzu, ki ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Branje zbirke deluje kot pogled v dnevnik, kjer je lirski subjekt ranljiv, kar pri bralcu vzbuja močno empatijo. Pesmi v zbirki Koda se ukvarjajo predvsem z iskanjem stika, tako ljubezenskega kot čisto filozofskega, v nekatere verze sta vtisnjena nemir in paradoksalnost bivanjskih razsežnosti. Motivi so zelo različni, od fizike, astronomije do naravnih pojavov, od podobe konca sveta, kakršnega poznamo, in kozmičnega sevanja do vsakdanjih reči. Sprehodov v dežju, hipov dvoma in strahu na točki oklevanja, medtem ko lirski subjekt sega tja gor, in se tam spodaj spodmikajo tla. Pesem Skrivališča predstavlja neizbrisen spomin, ki se zapiše brez pesnikove volje. »Vse je nekako nad teboj, v glavi, obkroža te z vseh strani, vgrajeno vate, kot trdi disk, ki beleži podatke, navidezno neizbrisljive in večne.« Ta tehnološka metafora za pesnikov notranji arhiv poudarja težo preteklosti in tog sistem, ki kljubuje navidezni prepuščenosti naključju v drugih pesmih. Lirski subjekt tako ne ustvarja pesmi na novo, temveč le razkriva že shranjene izkušnje iz svojega trdnega, notranjega 'skladišča'. Vsakdanji predmeti nosijo zgodbe. Intimne, družbene, večne. Humorne in razposajene. Vračajo se v preteklost, ponujajo duhovno sedanjost, zbudijo nežnost, so ljubezen. Tudi bolečini in vsemu okoli nje ne more zares pobegniti. V pesmi Čopič je navzoč eden dokazov, da se Radovan pri pesnjenju popolnoma odpoveduje nadzoru, načrtovanju. Če bi pesem pisal arhitekt v svoji profesionalni vlogi, bi verjetno pisal o smeri, namenu, kompoziciji ali strukturi poteze. Lirski subjekt pa naredi ravno nasprotno: ne vodi čopiča, ampak mu dopušča naključno in ne funkcionalno sled. Trenutni gib je osvobojen forme, nima vnaprej določenega cilja. Pesem slavi organski, nepredvidljivi del ustvarjanja, ki je v arhitekturi razumljen kot napaka ali šum, v poeziji pa kot čista resnica. Poezija mu ne služi za gradnjo struktur, ampak za opazovanje, kje se beseda ustavi sama od sebe. Pesnik ne ve, od kod je prišla Pesem, kje jo je našel, ne koga je v sanjah objela (Pesem Pesmi): »Nekje med tu in tam, neopazno, nežno, sredi labirinta besed, nekje v vmesnem času in prostoru, mimobežno, kot da se ni zgodilo in se ne bo nikoli več.« Če bi bil v pesmi prisoten arhitekt, bi poznal izvor, konstrukcijo in namen, vedel bi zakaj stoji zid in od kod pride svetloba v prostor. Nenaslovljena trivrstična pesem na koncu knjige – »Te tri vrstice / sled obledele tinte / vse kar danes imava« – ni načrt, ki bi kljuboval času, ampak nekaj, kar bledi, izginja in je minljivo. Nič ni fiksnega ali trajnega. Ta podoba je vrhunec iracionalnega. Arhitektura je budnost, natančnost in materija, trivrstična pesem pa je prikazana kot nezaveden, intimen gib duše, ki se zgodi neodvisno od pesnikove volje. Lirski subjekt ne nastopa kot mojster, ki obvladuje prostor, ampak kot posrednik, ki zgolj beleži sledi nečesa, kar je minilo. Ta neposvečenost v popolno formo jezika je pravzaprav njegova največja izrazna moč, saj dovoli pesmim, da živijo svoje življenje, ne glede na to, kako in kdaj jih je zapisal in kako jih je razvrstil v knjigi. Pesniška zbirka Koda ima štiri poglavja z različnim številom pesmi in različnih dolžin: Dihanje, Skoraj vse naenkrat, Prehodi in Zadnja stran. Na poti desetletnega pisanja in iskanja svoje izreke je Radovan dosegel tiste zadnje besede, s katerimi v pesmi Ni res na zadnji črni strani končuje svoje pesniško sporočilo: »… ampak ti povem / tu ni nobenega ovinkarjenja / ni res, da sem spet zaspal z odprtimi očmi / tu ni slepe ulice / ni res, da sem se ljubil s stotimi ženskami / in z vsako stokrat / tu smo vsi ranljivi / ni res, da sem ljubil nekoč / in bom ljubil spet / tu je konec poti // kamorkoli se obrnem / karkoli ustvarjam / in vse, kar zrušim / vse to ni res / ni res, da zdaj grem / in vse je res / to ti povem.« Sandi Radovan kot pesnik svet opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva. Njegova poezija ni v nasprotju z relativnimi občutenji, poglobljenim dojemanjem sveta in notranjimi kontradikcijami sodobnega človeka. Četudi črpa iz zgodovine spomina (nekaj pesmi ima v naslovu tudi datum), iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled, vendarle dojema poezijo kot skrajno resno, intimno in celo telesno izkušnjo, kot pristen, drhteč izraz resnice, ki je primerljiv z ljubezenskim zanosom.

Nedelja, cerkveni tednik naših rojakov, letos praznuje stoletnico in ima velik pomen za Cerkev, družbo in sožitje na avstrijskem Koroškem. 100-letnica Nedelje je bila v središču nedavne dvojezično oblikovane novinarske konference v škofijski palači v Celovcu. Govorili so: škof Jože Marketz, izdajatelj tednika Janko Krištof in njegov glavni urednik Vincenc Gotthardt. Svoj pogled na tednik je predstavila tudi zunanja sodelavka Monika Novak Sabotnik. Vse te je slišati v oddaji. Nedelja je izjemna v več pogledih. To je tednik, ki je preživel nevihte časa in je eden redkih v Avstriji, ki ima tako dolgo tradicijo, berejo jo že štiri generacije. Tudi v časih individualizma in digitalizacije ustvarja skupnost, predstavlja tako povezavo s slovensko narodno skupnostjo kot s Katoliško Cerkvijo na Koroškem. Njena posebnost je, da odraža jezikovno, kulturno in umetniško ustvarjalnost slovenske skupnosti. Odlikujejo jo novinarska kakovost, verodostojnost in privlačna grafična zasnova. Že pred leti so postali vidni in navzoči v svetovnem spletu, zdaj pa tudi z mladimi ustvarjajo povezave na področju družbenih omrežij. Škof Marketz je v izjavi zapisal: Zaskrbljujoče stanje današnjega sveta nam narekuje, da ostaja poglobljeno iskanje miru in sožitja v luči evangelija naša trajnostna naloga. V prvi številki Nedelje 1926 je zapisana spodbuda in želja bralki in bralcu, da bi »tvoje srce vselej bilo polno svetega miru«. Naj nam Nedelja tudi v prihodnje pomaga pri iskanju tega miru za ta naš svet.

V portoroški Marini je na ogled več kot 200 plovil, od tega jih 30 predstavljajo prvič. Letošnja navtična razstava Internautica je 30-ta. Tudi letos so del razstavišča, posvetili trajnostnim rešitvam v navtiki.

ahko jih pripravimo iz ajdove kaše, ješprenja, prosene kaše, pire, riža ... Zrnje skuhamo, odcedimo, poškropimo z oljem in počakamo, da se ohladi. Nato dodamo koruzo iz konzerve, malo narezanih kislih kumaric, narezane rdeče paprike in to prelijemo z jogurtnim prelivom. Taka solata se zelo poda k pleskavicam, čevapčičem, narezku, hladni pečenki. K žaru se poda tudi makaronova solata. Drobne makarone skuhamo, odcedimo, dodamo malo maščobe, da se ne sprimejo in dodamo malo graha, narezane rdeče paprike, kislih kumaric, koruze ... Tudi tu je dobro zrnje pred kuhanjem namočiti. To skrajša čas kuhanja, hitreje postane mehko.

Slovenija že nekaj let želi s trajnostnimi praksami nagovoriti turiste. Vsaka destinacija počne to na svoj način, vsem pa je skupno, da želijo prihodnost slovenskega turizma usmeriti na pot odgovornosti in kakovosti. Na kakšen način to počnejo v Idriji, Cerknem, Škofji Loki, Kranju, je STO želel pokazati novinarjem in novinarkam v okviru študijske ture, ki se je je pred časom udeležila tudi Tina Lamovšek. Sogovorniki in sogovornice: Mojca Gorjup Kavčič, Zavod za turizem Idrija Gregor Novakovič, direktor Turizma Cerkno Miha Bavcon, Društvo Laufarija Cerkno Gregor Gartner, zgodovinar, ki vodi doživetje na Loškem gradu Izidor Selek, predsednik teniškega kluba Gorenja vas Marina Frfolja, vodja sektorja za trajnost in analitiko na STO

Zakaj je med slovenskimi kmeti veliko tihe stiske? Zakaj mnogi težko priznajo, da ne zmorejo več? In ali so njihove težave res predvsem vprašanje duševnega zdravja – ali so vzroki še kje? Kako preseči ustaljene vzorce in kje poiskati pomoč? Naša gostja je bila višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU dr. Duška Knežević Hočevar.

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Ginekološka obravnava v ZD Slovenska Bistrica ostaja okrnjena. - Občina Žirovnica bo prva občina z nameščenimi panjskimi končnicami na vseh čebelnjakih. - Murska Sobota gosti 31. regijske igre specialne olimpijade. - Projekt "Oživljamo vasiu" v občini Bistrica ob Sotli za več družabnega življenja na podeželju.

Stranka Resnica je po pričakovanjih na svetu potrdila, da bodo predsednika SDS Janeza Janšo podprli za mandatarja. Prvak stranke Zoran Stevanovič je napovedal, da bodo opozicija, ki bo vlado neprestano nadzirala. Drugi poudarki oddaje: Izrael kljub podaljšanju premirja napada Libanon. V Gazi ubili vojaškega poveljnika Hamasa Na Hrvaškem pred turistično sezono pozivi k znižanju cen, pri nas stavijo na butičnost Maraton v Radence privabil več tisoč tekačev in pohodnikov, padla rekorda proge

Lani je na slovenskih cestah umrlo 93 ljudi, kar je 37 odstotkov več kot leto prej. Tudi letošnje leto žal ne štedi z novicami, ki vzbujajo skrb. Obremenjene so predvsem avtoceste. Številke med drugim kažejo, da se veliko prometnih nesreč zgodi v območjih delovišč ter zapor in preusmeritev, nesrečam pa pogosto botruje nestrpnost voznikov. O tem, kako izboljšati prometno varnost na slovenskih avtocestah, v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Zvonko Zavasnik, vodja službe za upravljanje prometa na Darsu; Andrej Brglez, direktor Inštituta za civilizacijo in kulturo, strokovnjak za mobilnost; Robert Vehovec, Uprava uniformirane policije.

Retrouvez Rothen s'enflamme de 18h à 20h sur RMC.

Na današnji dan pred 4 leti je Slovenijo pretresla največja delovna nesreča pri nas, eksplozija v tovarni Melamin v središču Kočevja. Umrlo je sedem delavcev. Število delovnih nesreč in smrtnih žrtev se kljub varnostnim zagotovilom hitro povečuje. Samo v prvih treh mesecih je bilo smrtnih nezgod trikrat več kot v enakem obdobju v minulih letih. V ospredje vse bolj prihajajo tudi psihosocialna tveganja: stres, preobremenjenost in slabi odnosi, ki vplivajo tako na zdravje kot na varnost zaposlenih. Dodatno tveganje predstavlja tuja delovna sila, ki zaradi jezikovnih ovir ne razume varnostnih navodil. Kje so ključne pomanjkljivosti sistema in zakaj se razmere kljub napredku znova slabšajo? O tem vnovič tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Goran Brkič, direktor Inšpekcije nadzora varnosti in zdravja pri delu; dr. Andrea Margan, predstavnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa; Boštjan Tušar, direktor informacijskih tehnologij in trajnostnega razvoja v podjetju Hidire; Mateja Gerečnik, izvršna sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije.

Tudi delati nič je umetnost. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Ida Mlakar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

V državnem zboru skupni odbor že od jutra pretresa predlog interventnega zakona za razvoj, ki ga je vložila trojica strank najverjetnejše nove koalicije in naj bi odražal gospodarske usmeritve nove vlade. Posega v deset drugih zakonov ter med drugim predvideva nižji DDV na osnovna živila in del energentov, nižjo obdavčitev najemnin, rahljanje omejitev za delo zdravnikov pri zasebnikih, socialno kapico, ugodnejše pogoje za normirane SP-je, nove mikro- in študentske SP-je ter polne pokojnine za zaposlene upokojence. Sejo so zaznamovali postopkovni predlogi, polemike glede udeležbe javnosti in neprimerne medsebojne žalitve. Druge teme: - Berlin z Izraelom kljub nekaterim kritikam glede ravnanja s Palestinci krepi vojaško in energetsko sodelovanje. - Mariborski klinični center zapušča več kot petina tamkajšnjih radiologov. - Bo Magna znova zaposlovala? V Hočah naj bi zagnali proizvodnjo kitajskih vozil.

Čeprav naj bi bilo delo v 21. stoletju varnejše kot kdaj prej, podatki kažejo drugačno sliko – število delovnih nesreč in smrtnih žrtev se hitro povečuje. Samo v prvih treh mesecih je bilo smrtnih nezgod trikrat več kot v enakem obdobju v minulih letih. V ospredje vse bolj prihajajo tudi psihosocialna tveganja: stres, preobremenjenost in slabi odnosi, ki vplivajo tako na zdravje kot na varnost zaposlenih. Dodatno tveganje predstavlja tuja delovna sila, ki zaradi jezikovnih ovir ne razume varnostnih navodil. Kje so ključne pomanjkljivosti sistema in zakaj se razmere kljub napredku znova slabšajo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Goran Brkič, direktor Inšpekcije nadzora varnosti in zdravja pri delu; dr. Andrea Margan, predstavnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa; Boštjan Tušar, direktor informacijskih tehnologij in trajnostnega razvoja v podjetju Hidire; Mateja Gerečnik, izvršna sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije.

Pomlad je prav kičasta, vse cveti, kar pa pri številnih sproža alergije. Tudi na zblaznelem političnem parketu kaže, da skoraj vsi parlamentarci trpijo za alergijo – na nasprotno politično opcijo. Ko na levi vidijo desne, se v njih začnejo nabirati velike gmote sluzi, prav tako kot velja tudi obratno. Četrta izredna seja državnega zbora je zelo nazorno izrisala novo politično realnost popolne ideološke razklanosti. Prava poslastica za ljubitelje srhljivk, boksa, pa tudi manj reguliranih borilnih športov.

Nika Mlinarič Hribar je štiri dni na teden fizičarka. Kadarkoli, predvsem ko dežuje, pa je podjetnica. Ima izkušnje iz letalske industrije in obožuje namizne igre. Je soustanoviteljica SnowBoardGames, to je neodvisni studio za izdajanje družabnih iger, ki se osredotoča na vrhunsko ilustracijo, kakovostne komponente in koncept »več igre v manjši škatli«. Med drugim bo razkrila, kako ji fizikalni pogled na reševanje problemov pomaga v podjetništvu in kaj jo vrže s tira.Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Arhitekt Andrej Bernik vsakič znova odkriva Pariz, ki je njegov dom že dve desetletji. Skupaj s partnerjema, eden od njiju je tudi njegov življenjski sopotnik, vodi arhitekturni studio Fieldwork. Posveča se načrtovanju mest prihodnosti, s poudarkom na pomenu zelenja, ki bo ključno za ohlajanje poleti peklensko pregrete prestolnice. Tudi v Sloveniji je pred leti odmeval njihov projekt Terciarni gozd, pariško parkirišče so ozeleneli in spremenili v javni prostor, hibrid med parkom in trgom. Komentira tudi popkulturno prikazovanje Pariza kot romantičnega mesta počasnih užitkov in poudarja, da se croissant (rogljiček) poje takoj, svež, kar s prtička.

Nobena delavska pravica ni bila podarjena, ampak priborjena, ob 1. maju, mednarodnem prazniku dela, opozarjajo sindikati. V Studiu ob 17 h bomo na razmere na trgu dela pogledali predvsem skozi prizmo mladih delavcev. Kakšen odnos imajo do dela, delodajalcev; ali jih sploh zanima še kolektivna organiziranost; kako pomembna vrednota je. Tudi o predlogu interventnega zakona, ki med drugim predvideva socialno kapico, študentski s. p., dvojni status upokojencev. Gostje: Sabina Leben, Sindikat Mladi plus dr. Vesna Miloševič Zupančič, strokovna direktorica e-Študentskega servisa Andrej Zorko, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije dr. Rudi Klanjšek, Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Tudi drugič se je, novinarka, urednica, investitorka in voditeljica podkasta Money How – Marja Milič, odlično znašla v tem podkastu! Tokratna zagonetka je: “Kdo ali kaj je Ea-nāṣir?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Naroči se: Zapiski: A res tega ne veš? YT – 259 Naroči se na “A res, TEGA ne veš?” YouTube kanal! Člani: https://www.patreon.com/aresteganeves […]

Po grožnjah ameriškega predsednika Trumpa, ki je omenjal celo uničenje iranske civilizacije, sta se Washington in Teheran dogovorila za 14-dnevno premirje in odprtje Hormuške ožine. Sledijo pogajanja o dolgoročnem dogovoru, a zdi se, da iranski predlog sporazuma ponuja veliko slabša izhodišča za ureditev razmer kot pred začetkom vojne. V oddaji tudi o tem: - Vpleteni v prehransko oskrbo bodo danes s pristojno ministrico govorili o interventnih ukrepih za zagotavljanje prehranske varnosti in blažitev energetske krize - Premier Golob skupno listo NSi, SLS in Fokus pozval k spoštovanju volje volivcev, potem ko je ta znova zavrnila sodelovanje z Gibanjem Svoboda - Ob svetovnem dnevu Romov pozivi k izboljšanju njihovega položaja v družbi in večji vključenosti v procese odločanja

Zdravo! Ta teden vas opozorimo, da je bolje, da zaupate električarju, kot pa LLM-ju, če pa že, pa uporabljajte Claude, ne ChatGPT-ja. Bo bolje za vas in za varovalke. Če boste imeli problem s ploščicami, ga bo rešil Keramičar Aljo in ne umetna inteligenca. Razmišljamo, da naše civilne inicative nihče ni jemal dovolj resno, zato naredimo plan (avtobus, lokalni odbori, teren, mreža … zato se nam pridružite na Discordu) in v akcijo. Tudi o referendumu za preferenčni glas debatiramo. Ideja se nam zdi dobra. Tudi o knjigi, predvsem o družini širokih nazorov, ki živi ob robu reke, v hiši brez oken, skupaj z mungom, psom, dvema mačkama, dojenčkom in povodnim konjem, ki rad prenoči v spalnici, edino kar jim zares dela sive lase pa so krokodili na koncu vrta! Lekcija epizode: ne se pustit ugriznit. Tudi Marjanu ne. ;)

Ameriška in izraelska vojska sta okrepili napade na Iran. Tarče so bili most nedaleč od Teherana, stoletje star center za medicinske raziskave v prestolnici in jeklarne. Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump sinoči zatrdil, da je bil uničen najvišji most v Iranu, je davi dodal, da bodo sledili še drugi. Napovedal je tudi obstreljevanje elektrarn. Dan prej je Islamski republiki zagrozil, da jo bodo vrnili v kameno dobo, in zatrdil, da bodo napadali še dva ali tri tedne. Ker Združene države ne nameravajo odpreti Hormuške ožine, ta ostaja bolj ali manj zaprta. Cena nafte se bo tako najverjetneje še zviševala. V oddaji tudi o tem: Pretres v Pentagonu - zamenjali načelnika generalštaba kopenske vojske, Trump odpustil še pravosodno ministrico - Začenja se velikonočno tridnevje, v rimskem Koloseju zvečer križev pot. V cerkvah ni maš, velja strogi post - Odbojkarji ACH Volleyja se za letos poslavljajo od Evrope; hokejisti Olimpije tretjič izgubili proti Pustertalu