Podcasts about Tudi

Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V prvem delu oddaje smo se z gostjo pogovarjali o njeni dramaturški poti in delu v matični operni hiši pa tudi nalogah in poslanstvu dramaturginje.

Drugi poudarki: - V Veliki Nedelji se obeta ena največjih naložb v šolsko infrastrukturo na Ormoškem, graditev nove osnovne šole. - Tudi po Bledu bosta vozila električna kavalirja. Kako ju bodo poimenovali, bodo s spletno anketo odločili občani. - V Hribarjevi vili v Cerkljah na Gorenjskem, ki je spomenik nacionalnega pomena, so skupaj z Gorenjskim muzejem in snovalci uredili več razstav. - Ob 45-letnici galerijske dejavnosti v Murski Soboti v zdajšnjih prostorih dnevi odprtih vrat.

Tudi letos so arheološka najdišča po Ljubljani razkrila nekaj skrivnosti, ki so bile pokrite s stoletji in tisočletji nenehnih sprememb in preureditev v krajinah podzemlja, površja in podnebja. Tako so arheologi med izkopavanji na arheološkem najdišču ob Centru Janez Levca naleteli na nenavaden pokop odraslega moškega, ki ga je usoda dohitela v zadnjih izdihljajih zadnjega stoletja pred začetkom našega štetja. Identifikacija skeleta s presenetljivimi pridatki iz obdobja zgodovinskega preloma arheologe spravlja v zadrego, saj bi mu radi določili socialni status, ga umestili med staroselce, Kelte, prišleke ali popotnike, najbolj pa jih zanima, kdo je bil pokojnik, zakaj je moški umrl in kako se je to zgodilo. Ne glede na to, s kašnimi izzivi se ubadajo poznavalci življenj minulih svetov, pa je enigmatična najdba našla prostor v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, v kateri bo še nekaj časa na ogled razstava Usoda neznanca s Prul. Sogovorniki: dr. Bernarda Županek (MGLM) – kustosinja razstave, doc. dr. Tina Žerjal (Arhej d.o.o.) – vodja arheološki izkopavanj ob CJL, Matjaž Jenko (Skupina Stik) – vodja arheoloških izkopavanj ob CJL. Fotografija: Blaž Gutman / MGML

Oči svetovne javnosti so uprte v rezidenco ameriškega predsednika Donalda Trumpa na Floridi. Nocojšnje srečanje z Volodimirjem Zelenskim bi lahko pomembno vplivalo na razrešitev vojne v Ukrajini. A vprašanje za evropske zaveznice ostaja - ali ameriški predsednik ovire do miru vidi na ukrajinski ali ruski strani? Trump je namreč sporočil, da se je pred srečanjem najprej po telefonu konstruktivno pogovoril z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom. V oddaji tudi: - Ameriški kongres v sprejetem zakonu izpostavil korupcijo v Srbiji in republiki Srbski - Srbski študenti beležijo množičen odziv na akcijo za predčasne volitve - Prevc z kvalifikacijsko zmago začel lov za zmago na novoletni skakalni turneji

Pred 35-imi leti smo se Slovenci odločili za samostojno državo, to odločitev pa obeležujemo z današnjim praznikom, dnevom samostojnosti in enotnosti. Plebiscit je namreč pokazal izjemno enotnost Slovenije, ki je od takrat nismo več zares občutili, za kar številni krivijo politične delitve. V oddaji tudi: - Kako napreduje krepitev evropske vojaške obrambe? - Združene države v Nigeriji napadle džihadistične skupine - Ob godu svetega Štefana potekajo tradicionalni blagoslovi konj

Ob koncu leta, ko mediji po navadi delajo analize in so vsi po vrsti zaskrbljeni nad prihodnostjo, se lotimo zaskrbljene analize tudi v naši skromni redakciji. Skrbijo nas namreč fašizem, nacionalizem in rasizem v Sloveniji. Zadeva je namreč taka, da so ti omenjeni pojavi pri nas na izjemno nizki ravni, in glede tega capljamo za razvitim svetom. Hočemo povedati naslednje. Slovenski fašisti, nacionalisti in rasisti so nekonsistentni, nepovezani, nespretni, skorajda smešni, in v današnji oddaji se bomo posvetili vzrokom za ta skrb zbujajoč pojav. Poglejmo zadnji primer, ko je rasist na kolesu s solzivcem na mostu čez Dravo poškropil temnopoltega Mariborčana.Kot so povedale priče in mama žrtve, je bil rasist v temnejših oblačilih in je nato pobegnil na kolesu. Lepo vas prosimo! Kateri rasist in belski supremacist, ki da kaj nase, pa se obleče v temna oblačila! Polovica rasističnega naboja se mu med vožnjo po Tržaški izgubi že na njegovi jakni in hlačah, za božjo voljo! Štajerska, ki je že tako ali tako statistično pod slovenskim povprečjem, očitno ne zna pridelati niti dostojnih rasistov. Če bi hotel biti rasist resnično rasističen, ogorčen in ljut, bi bil seveda oblečen v svetla, da ne zapišemo bela oblačila. Rasist na kolesu v temnih oblačilih, ki kar med vožnjo poškropi s solzivcem svojega someščana, ki je zelo verjetno bolj Slovenec kot on sam, in nato pobegne s kolesom prek mosta, pa je videti bolj kot ne tragikomično. Za otroka in družino seveda tragično, za prispevek k slovenskemu rasizmu pa komično. Čeprav je glavni namen naše oddaje družbena analiza in ne izobraževanje – za to imamo v naši medijski hiši specializirana uredništva – naj na hitro podučimo tega in ostale slovenske rasiste, kako je videti rasistični napad, ki je vreden te besede. "V bele halje oblečeni s šilastimi belimi kapucami, ki zakrivajo obraz, počasi korakajo rasisti prek starega mosta čez Dravo. Mora se jih zbrati vsaj sto ali dvesto. Ker biti rasist na družbenih omrežjih in v spletnih komentarjih ne šteje. Nekje sredi te množice mora še posebno zagreti rasist nositi goreči križ. Ker je z ognjem na odprtem težava, bi strpna družba dovolila tudi križ, ovešen z božičnimi lučkami, napajanimi iz akumulatorja, ki ga nosi drugi rasist." Se pravi: oblačila so bela, nobenih koles in predvsem nobenega škropljenja s solzivcem. Tudi nobenega vzklikanja: »Maribor šampijon«, saj je rasizem preveč kompleksna in stroga rabota, da bi jo prepustili organiziranim navijaškim skupinam. Ima pa slovenski rasizem ključno težavo z rasističnim objektom. Temnopoltih pri nas ni ravno v izobilju. Oziroma jih, z rasističnega stališča, primanjkuje. Pa še ti, ki so, nekako ne delujejo zares. Ubogi mariborski deček ima belopolte starše, kar je za rasizem, ki mu je rodoslovje bistvo delovanja, da ne zapišemo raison dʼetre, še dodatna frustracija. Tudi ostali slovenski temnopolti niso tisti klasični, kot jih poznamo na izvorih rasizma, rojenega na afriški celini. Se pravi, ali so, kot v primeru mariborskega dečka, vzornejši Slovenci od rasistov samih, ali so Romi, ki avtohtono živijo na teh prostorih, ali pa so priseljenci, brez katerih bi rasistom ob večerih manjkala kitajska hrana, prinesena na dom. In tako po rasistično naprej in po rasistično nazaj. Potem pa je tu še gola aritmetika. Se pravi, katerih je v Sloveniji več: ali naših sodržavljanov temne polti ali belopoltih rasistov? Če je več temnopoltih, kot je rasistov, pridemo do neprijetne in za teorijo rasizma skoraj nevzdržne situacije, da so rasisti v odnosu do temnopoltih manjšina. Rasisti morajo biti, ali se vsaj počutiti kot večina, saj drugače rasizem nima pravega smisla. Če pa je rasistov več kot naših temnopoltih sodržavljanov, potem pridemo do teze z začetka današnje oddaje, da so leni, slabo organizirani in za rasiste precej boječi. Če je največ, kar skupaj spravi slovenski rasizem, Štajerc na peciklu v temnih oblačilih, ki z varne razdalje poškropi otroka, potem so slovenski rasisti precej bedne kreature. Ker pa smo sredi praznikov in se tudi z našo uredniško politiko pridružujemo spokoju, miru in upanju, le še manjša opomba za konec. Kot večina Slovencev, se bodo tudi slovenski rasisti te dni poklonili rojstvu deteta, ki se je rodilo na Bližnjem vzhodu, verjetno precej temnopolto, v tujo kulturo, s tujim jezikom, tujimi šegami, da nas odreši.   Če bi bili slovenski rasisti vsaj malo konsistentni, bi odšli k polnočnici s solzivcem.

Tudi na širšem mariborskem območju se pristojni vsako leto znova srečujejo s kršitvami in poškodbami, ki so posledica nenadzorovane ali napačne uporabe pirotehnike. Med poškodovanimi so žal tudi mladostniki in otroci – lani je bil najmlajši star le šest let. Zdravstveni delavci in policisti tako pred bližajočimi se božično-novoletnimi prazniki pozivajo k odgovorni uporabi pirotehnike, da bodo prazniki prijetni in varni.

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Tudi občinski svet v Rogatcu sprejel sklep o nasprotovanju postavitvi vetrnih elektrarn. - Turizem v Pomurju cveti tako po obisku kot po novih naložbah. - Apolonov bazar v Postojni še danes vabi z umetniškimi in rokodelskimi izdelki.

Čarobnost božičnega časa tradicionalno pričarajo številne raznobarvne lučke, ki jih ovijemo okrog dreves po domovih in vrtovih. Tudi mesta kar tekmujejo v okrasitvi, a z okrasitvijo parka v Arboretumu v Volčjem potoku se je težko kosati. Sprehod med lučkami smo izkoristili za pogovor o zgodovini in vlogi Arboretuma, ki je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina.

S porodom se ne rodi le otrok, temveč tudi mama. Gre za popolnoma novo vlogo v življenju, na katero pa smo težko popolnoma pripravljeni. Razlika med pričakovanji in realnostjo zna biti zelo velika, zato je porodniški dopust vse kaj drugega kot zares dopust. Tudi zaradi tega se je psihologinja Asja Samec odločila, da bo postala poporodna doula. Mamam priskoči na pomoč v času po porodu, prav tako jih na to obdobje pripravlja že v času nosečnosti

Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca je za pomemben prispevek k ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine prejel Trubarjevo priznanje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. O delovanju Inštituta pripoveduje direktorica Martina Piko Rustia. Goriški plesalec Alex Devetak, ki je med drugim navdušil na odprtju evropske prestolnice kulture in koncertih skupine Blek Panters ter nastopil v njihovem videu ŠA ŠA ŠA, v Ljubljani študira oblikovanje tekstilij. Zakaj Slovenija, ko pa je Italija središče visoke mode? V Ljubljani je študiral tudi Dušan Mukič, novinar in literat, ki je s svojimi najnovejšimi soneti postavil spomenik porabskim slovenskim vasem in vnovič zmagal na natečaju Porabske litere. V Slovenskem domu Zagreb pa si ogledamo razstavo del, nastalih na kreativnih delavnicah. Od kod ideje? Prisluhnite! Foto (zajem zaslona): Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.

Odbojkarji in odbojkarice končujejo izjemno naporno leto 2025. Tako igralke OTP banka Branik kot ekipa i-Venta so bili dejavni na več frontah, o opravljenem in pričakovanji pred zadnjimi obračuni v kledarskem letu pa sta se razgovorila trenerja Žiga Kos in Sebastijan Škorc.

Nov športno pester dan prinaša nove uspehe slovenskih športnikov. Smučaska skakalka Nika Prevc je bila z odličnim drugim skokom razred zase, na najvišjo stopničko je skočila z več kot 16 točkami prednosti. Tudi sama je po napaki v prvi seriji s skokom zadovoljna. Čez pol ure se bo začela še tekma skakalcev, na kateri bo Domen Prevc lovil izenačitev rekorda vseh časov - šesto zaporedno zmago. Odlično se je danes znova odrezala tudi Ilka Štuhec, ki je na superveleslalomu v Val d'Iseru zasedla sedmo mesto. Drugi poudarki oddaje: - Mirovni pogovori za končanje vojne v Ukrajini: Rusija zavrača tristransko srečanje, Putin se je pripravljen srečati z Macronom. - Zaradi konflikta med Tajsko in Kambodžo v obeh državah razseljenih več sto tisoč ljudi. - Porast nekemičnih zasvojenosti, še posebej med mladimi. Zasloni so nova odvisnost.

Živahno diplomatsko dogajanje, povezano z reševanjem ukrajinskega konflikta, še ni prineslo otipljivih rezultatov. Evropska unija je želela za financiranje Ukrajine uporabiti ruska sredstva, na koncu so voditelji našli drugačno rešitev. Ameriški predsednik Trump je prepričan, da je konec ukrajinske vojne blizu, hkrati grozi z vojaško intervencijo v Venezueli. V Bruslju pa so se na protestnem shodu zbrali kmetje iz vse Evrope, zaskrbljeni nad svojo prihodnostjo. Tudi o tem v Labirintih sveta.

Sarajevo se pospešeno pripravlja na najdaljšo noč v letu. Tudi letos prestolnica Bosne in Hercegovine organizira silvestrovanje na prostem z veliko glasbeno zvezdnico iz Hrvaške: Sarajevčanom in turistom bo zapela Jelena Rozga, pomagala pa ji bosta Dženan Lončarević ter skupina Divanhana. Sarajevo je že zdaj polno turistov. Med nedavnim obiskom je naša dopisnica Saša Banjanac Lubej tam našla tudi sledi močne slovenske navzočnosti.

Pred dnevom samostojnosti in enotnosti je predsednica republike Nataša Pirc Musar na Brdu pri Kranju podelila državna odlikovanja. Med petnajstimi prejemniki medalje za zasluge so tudi Slovenci iz zamejstva: zagovornik pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji Rafko Dolhar, zagovornik slovenske manjšine na Koroškem Štefan Domej, zagovornik pravic slovenske skupnosti na Goriškem duhovnik Marijan Markežič, pedagoginja z Opčin pri Trstu Stanislava Sosič, športni pedagog s Tržaškega Aldo Rupel, medaljo je prejel tudi zagovornik krepitve slovenske identitete, dolgoletni sodelavec Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak.

Potem ko so konec tedna iz pripora izpustili prvega osumljenca v zadevi Šutar, so organi pregona danes prijeli novega osumljenca za usodni napad. Tožilstvo v uradni izjavi poudarja, da je ravnalo v skladu z izpovedmi prič, kazenski postopek pa še naprej vodi tudi proti izpuščenemu 21-letniku. Drugi poudarki oddaje: - Po uspehu pobude Moj glas, moja odločitev v Strasbourgu zdaj na potezi Evropska komisija - Vlada sprejela nov korak v smeri finančne pomoči medijem - Goriški policisti ob številnih zasegih priotehnike svarijo pred nakupi te po spletu

durée : 00:02:24 - Bientôt chez vous - Le Japon a testé une nouvelle solution contre le vol à l'étalage, sans caméra ni vigile dans les magasins : il suffirait d'un vendeur souriant à l'entrée. Cette hypothèse est le fruit d'une large enquête. Vous aimez ce podcast ? Pour écouter tous les autres épisodes sans limite, rendez-vous sur Radio France.

Leta 1989 je glasbenik, pesnik, skladatelj, kantavtor Vlado Kreslin pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Rad je bral. Tudi med poukom. Nocoj pa vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralca Marka Simčiča. Pripovedujeta: glasbenik Vlado Kreslin in igralec Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Rado Murnik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

Evropska komisija je po močnem pritisku domače avtomobilske industrije popustila. Motorje na notranje izgorevanje bo mogoče v Evropski uniji kupiti tudi po letu 2035, so napovedali v Bruslju. Evropski proizvajalci, ki se srečujejo z ostro konkurenco električnih vozil iz Kitajske, bodo kljub temu morali poskrbeti za 90-odstotno zmanjšanje izpustov v primerjavi z letom 2021. Po besedah pristojnega komisarja Apostolosa Cicikostasa nameravajo tako ohraniti domačo industrijo konkurenčno in inovativno ob upoštevanju zdravega razuma in pragmatičnih rešitev. Drugi poudarki oddaje: - Podpornice Ukrajine ustanavljajo komisijo za povračilo vojne škode - Tudi slovenski kmetje svarijo pred škodljivim trgovinskim sporazumom z Južno Ameriko - Pristojne službe: popoplavna sanacija prehaja k dolgoročnejšim naložbam.

Tudi letos bo med 17. decembrom in 4. januarjem bo Božični Vojnik obiskovalcem ponudil edinstveno doživetje – razstavo jaslic na prostem in v Domu svetega Jerneja, z bogatim kulturnim programom ter vrsto dogodkov za družine in otroke. Odprtje na katerem bosta sodelovala celjski škof Maksimiljan Matjaž in veleposlanik RS pri Svetem sedežu Franci But bo že jutri (sreda) ob 16.30.

Tudi letos bodo nekateri odvetniki v Sloveniji ponudili t. i. PRO BONO oziroma brezplačno pravno pomoč, in to ta petek, 19. decembra. Odvetniki še vedno zbirajo prijave za svetovanje, njihov seznam je objavljen na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije. Dva od njih sta bila gosta Radijske tribune, za pravni nasvet pa sta bila na voljo tudi poslušalcem.

Mirovni pogovori za Ukrajino v Berlinu so prinesli napredek, je po srečanju sporočila ameriška stran. Podrobnosti niso znane, je pa ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski nakazal možnost kompromisa, če bi Kijev pridobil ustrezna varnostna zagotovila. V oddaji tudi o tem, da naj bi Slovenija pri izvedbi projekta drugega bloka jedrske elektrarne izbirala med dvema dobaviteljema, bližje naj bi bil ameriški. Vlada bo imela ta teden sicer na mizi predlog finančnega modela za JEK 2. Preostali poudarki oddaje: Avstralske oblasti po včerajšnjem smrtonosnem napadu ob praznovanju judovske hanuke napovedujejo premislek o zaostritvi orožarske zakonodaje Slovenska vojska bo uradno dobila desetega načelnika generalštaba; dolžnosti bo danes prevzel brigadir Boštjan Močnik Prizadevanje države za pridobitev nacionalne platforme za umetno inteligenco z razpisom deli mnenja v stroki.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Jure Godler, vsestranski ustvarjalec – glasbenik, skladatelj, komedijant, imitator, televizijski voditelj in zmeraj bolj tudi pisatelj – je v novi knjigi Mrtvi kot prekinil serijo vohunskih romanov (ki jih sestavlja kar pet komičnih peripetij dinamičnega agentskega dua Spencerja & Novaka) in napisal kriminalni roman, ki je, kot pravi, »bolj v klasičnem slogu Agate Christie«. Preusmeritev iz vohunskega v kriminalni žanr, iz napete adrenalinske satire v možgane kravžljajoči »whodunit«, mu gre odlično od rok oziroma izpod peresa, zato razveseljivo prebrati, da je Mrtvi kot otvoritvena kriminalka nove serije o razreševanju umorov, ki na sceno postavlja še enega detektivskega knjižnega junaka. Poleg dveh najbolj znanih in priljubljenih slovenskih kriminalističnih inšpektorjev, Demšarjevega redkobesednega Martina Vrenka in Golobovega mrkega Tarasa Birse, smo zdaj dobili še pragmatičnega detektiva Hermana Arha, ki se enemu od protagonistov zdi kot kakšen lik iz starega francoskega detektivskega filma. »Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom.« Naslov Mrtvi kot se poigrava s slepim kotom, ki vozniku kljub zrcalom ostane skrito. To je zgodba o dveh prijateljih, ki se poznata že od vrtca in si ne bi mogla biti bolj različna. Bojan, glavni pripovedovalec oziroma zapisovalec, je v tem odnosu grdi raček, Maksimilijan Pinter, na kratko Maks, pa narcističen labod in neusmiljen lomilec dekliških src. Ni čudno, da so se njune poti v mladeniški dobi za več let ločile, in ko se spet srečata in prijateljstvo obnovita, je Maks, ki se je vrnil iz tujine, že kriptomilijonar z lastnim prostornim stanovanjem in še enim, v katerega nastani babico. Tudi dekle ima; spoznal jo je sicer prek spleta in o njej bolj malo ve, a videti je zaljubljen in prepričan v uspeh njune zveze. Bojana zvleče na večerjo k svoji osovraženi družini, kjer jim z velikim užitkom razkrije, da je zdaj bogataš, vendar se lahko za njegov denar obrišejo pod nosom. Najboljšega prijatelja in svojo punco Klariso povabi tudi na svojo razkošno jadrnico, zasidrano na Hrvaškem. Po francoskem bendu, ki sta ga z Bojanom poslušala kot otroka, jo je imenoval Angle mort – Mrtvi kot. In prav na njenem krovu se Maks po prekrokani noči zjutraj zbudi med okrvavljenimi rjuhami, o Klarisi pa ni ne duha ne sluha. Bojan mu nesebično priskoči na pomoč in se na vse kriplje trudi zakriti prijateljev domnevni zločin, a ta je zaradi šoka že začel izgubljati razum in ukrepati po svoje. Roman Mrtvi kot ni krvav in ni na silo intelektualen, pa tudi psihološki triler ni, čeprav ima psihologija v njem pomembno vlogo. Korektno upraviči vse zahteve in pričakovanja kriminalnega žanra, ne bi pa bil nič posebnega, če ga avtor ne bi napisal dinamično in rahlo sarkastično, v živahnem jeziku, polnem iskrivih dialogov, z dobrim ravnotežjem med komedijo in tragedijo, ter ga začinil z zanimivo zgradbo in dobršno mero čudaštva. Po godlerjevsko pač. Tukaj je tragični junak Maks, ki mu nenadno bogastvo prav nič ne pomaga vzdrževati njegove že od najstništva nestabilne psihe. Tukaj so Maksova disfunkcionalna družina, ki jo provociranje sina milijonarja in apetiti po njegovem denarju še bolj raztreščijo; pa njegova ljubljena prebrisana babica Marjanca, ki pred vsemi drugimi družinskimi člani hlini nepokretnost in demenco, da se jim maščuje, ker so jo vtaknili v dom. Tukaj je Klarisa, skrivnostna Maksova ljubica, o kateri pa bralec izve tako malo, kot malo ve o njej Maks; razen da je bila prikupno dekle. In tukaj je izmuzljivi Bojan, ki v zgodbi, ki jo je sam zapisal, izpade kar preveč prijateljsko vdan, dobronameren in razumevajoč, skoraj viteški. Zanimivo je, da se detektiv Herman Arh pojavi šele v osmem poglavju, na dobri polovici romana, ko ga kot Slovenca, ki dopustuje na Hrvaškem, hrvaški kolegi povabijo, da prevzame primer izginule slovenske potnice na jadrnici Angle mort. Drzno odločitev, da osrednji lik kriminalistične preiskave uvede tako pozno, je pisatelj pojasnil z besedami, da je odlika dobre detektivke zaplet sam, kombinacija motivov in vzgibov in tudi ustvarjalnost umora samega. Detektiv po njegovem sodi v drugi plan, »a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora«. Arh na koncu Bojanove izpovedi na pičlih desetih straneh v Pripisu res razplete zamotano štorijo, vendar pojasnilo za bralca ni popoln šok, saj se mu je tu in tam marsikaj poblisknilo že prej. Morda je največja pomanjkljivost te, sicer kratkočasne in duhovite kriminalke ta, da se pogled med branjem ne znajde prav pogosto v mrtvem kotu. Pravzaprav se z njim resnično in dokončno sreča le Maks Pinter, kar posrečeno ubesedi Herman Arh: »Zlo se mu je mojstrsko prihulilo v mrtvi kot. In niti najmanjšega opozorila ni dalo od sebe.« Zanimivo bo opazovati, kakšno mesto si bo novi detektiv izboril v družbi drugih fiktivnih stanovskih kolegov; poleg dveh že omenjenih jih v slovenskem trenutno močno zastopanem kriminalističnem žanru kar mrgoli. Občutek imam, da se bo dobro znašel.

Na današnji dan so v Parizu leta 1995 slovesno podpisali Daytonski sporazum. Tedanji voditelji Alija Izetbegović, Franjo Tuđman in Slobodan Miloševič so s podpisi potrdili ustanovitev Bosne in Hercegovine, kakršno poznamo danes. Čeprav mednarodna skupnost načeloma vidi sporazum kot uspešno končanje enega najbolj okrutnih konfliktov v zadnjih 50-ih letih, pa številni opozarjajo na ekonomske in politične težave novoustanovljene države. Druge teme - V Sudanu ubitih več pripadnikov mirovnih sil - Na Hrvaškem vse več napadov na tuje delavce - Nov režim ob prenovi ljubljanske železniške postaje

Skakalka Nika Prevc je v Klingenthalu slavila že 25. zmago v svetovnem pokalu. Z jubilejno zmago je v letošnji sezoni odprt boj za rumeno majico skupaj z Japonko Nozomi Maruyama. Na lestvici slovenskih zmagovalcev svetovnega pokala je na čelu prehitela tekmovalno upokojenega brata Petra Prevca, ki je dosegel 24 zmag. Pri nas je sicer še vedno v ospredju zadeva Šutar. Zaradi pomanjkanja dokazov o krivdi so iz zapora včeraj izpustili glavnega osumljenca: Teme: - Policija zagotavlja, da je bil predkazenski postopek ustrezen. - V Berlin na pogajanja za mir v Ukrajini tudi ameriška delegacija, najtrši oreh varnostna jamstva. - Tudi v Evropi pobude o strožjih omejitvah za mladoletne pri uporabi družbenih omrežij.

Tekmovalni spored svetovnega pokala v biatlonu se je v Hochfilznu začel s tekmama v sprintu. Biatlonke danes čaka štafetna preizkušnja, biatlonci pa se bodo pomerili v zasledovanju. Dvojni tekmovalni spored je danes tudi v Klingenthalu, kjer se nadaljuje sezona v smučarskih skokih.

Ljudje v Evropi in drugje po svetu nekoliko romantično gledamo na politiko. Tako na primer napoved o zmanjšanju ameriških sil na evropskih tleh vidimo kot otroci, ki jim starši pri tridesetih letih povedo, naj sami poskrbijo zase. A realnost nikoli ni bila taka. Amerika je vedno gledala na svoje interese, naša naloga pa je, da znamo oceniti, koliko se naši interesi ujemajo z njenimi. V Labirintih sveta bomo govorili o ameriški varnostni strategiji, ki je s Trumpovo administracijo drugačna kot v času njegovih predhodnikov. Tudi v njej je nekaj romantike, ki pa jo je sprejem obrambnega svežnja postavil na realna tla.

Medtem ko je Shakespeare s Hamletom ustvaril moško gledališko vlogo, po kateri vsaj po tihem hrepeni marsikateri igralec in ki – poleg kralja Leara – pogosto velja za enega vrhuncev igralčeve kariere, je režiserka in scenaristka kitajskega rodu Chloé Zhao ustvarila žensko filmsko vlogo, ki zlahka parira legendarnemu danskemu kraljeviču. Že res, da naslov najnovejšega celovečerca oskarjevske nagrajenke za režijo nosi moško ime, Hamnet, vendar je glavna nosilka ženska. Močna, z naravo tesno povezana ženska, ki si dovoli intenzivna čustva, ki se med porodom ne pusti utišati in ki bolečine ob izgubi otroka ne zavije v vato, ampak ji dovoli, da jo preplavi celo in vso. Jessie Buckley je fantastična – močna, ranljiva, srečna, ljubljena, zaljubljena … kar koli je od nje zahtevala vloga Agnes, je igralka izpeljala tako polnokrvno, da gledalca osupne. Tudi prepuščanje drugemu, pa naj bo v ljubezni ali – čisto ob koncu – v bolečini, ki jo lahko delijo le starši umrlega otroka. To zadnje pa seveda ne bi bilo mogoče, če ji na drugi strani ne bi stal enakovreden partner in Paul Mescal to vsekakor je. Njegov Will – seveda je že zelo kmalu jasno, da gre za Shakespeara, čeprav to niti ni zares pomembno – je vreden ženske, kakršna je Agnes. Enako strast in odrešitev, ki jo njej prinaša narava, jo njemu umetnost in to je nazadnje točka, v kateri se žalujoča zakonca naposled vendarle spet stakneta. Maggie O'Farrell, avtorica literarne uspešnice Hamnet, po kateri je film posnet, se je oprla na eno od različic o nastanku Shakespearove drame, niti ne najbolj verjetno, vsekakor pa daleč najbolj fotogenično. Znano je, da je imel Shakespeare tri otroke in eden od njih je bil deček Hamnet, ki je pri enajstih letih umrl. Vzrok smrti ni znan, znano pa je, da je drama Hamlet nastala le nekaj let pozneje in zarezala v gledališko in literarno zgodovino kot redkokatero drugo delo. Ali je bila smrt otroka zares glavni vzrok za nastanek legendarne drame – besedi Hamlet in Hamnet sta sinonim, saj so ju v takratni jezikovni maniri pogosto zapisovali kot popolnoma enaki –, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, vsekakor pa je zgodba izvrstno izhodišče za vzpostavitev močne ženske in moške energije ter katarzične moči umetnosti, ki ju preseže. Režiserka Chloé Zhao pravi, da se je ob pomoči Hamneta spoprijela s svojimi najglobljimi strahovi in iskala pot, kako kljub minljivosti in izgubam življenje živeti čim bolj odprto, čim bolj celovito, odgovor pa ponuja v obliki izjemnega, skoraj rušilno močnega filma, v katerem energije preplavljajo filmsko dvorano v maniri najpristnejše gledališke katarze. Nekoliko jih zmanjka le v zadnji tretjini filma, a to je skoraj že dlakocepstvo.

Na zavod GO! 2025 smo med drugim naslovili vprašanje, kolikšen del od skupnega proračuna na slovenski strani Evropske prestolnice kulture je bil namenjen prav področju likovne in vizualne umetnosti. Ta, po njihovi oceni, znaša okrog 10 odstotkov. Ključni projekti so bili razstavi Zorana Mušiča, festivala R.o.R in Pixxelpoint ter 20. mednarodni bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Ob koncu EPK sta nas za komentar v novogoriškem studiu Radia Slovenija obiskali Rene Rusjan, umetnica, profesorica sodobnih umetniških praks in direktorica programa Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ter Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in programska vodja galerije GONG.

Britanski premier Keir Starmer, francoski predsednik Emmanuel Macron in nemški kancler Friedrich Merc so se včeraj po telefonu pogovarjali z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom o končanju vojne v Ukrajini. Ob živahni izmenjavi mnenj, kot je pogovor označil Trump, ga je trojica pozvala, naj v Evropo na srečanje z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim konec tedna pošlje svoje predstavnike. Danes se bodo po napovedih preko videopovezave sešli tudi voditelji tako imenovane koalicije voljnih - držav, ki podpirajo Ukrajino. Cilj pogovorov je doseči napredek glede varnostnih jamstev za Kijev. Ta medtem Washingtonu še ni predstavil posodobljenega mirovnega načrta, ki so ga skrajšali z 28-ih točk na 20. To naj bi storil v kratkem. V oddaji tudi: - Srbski predsednik v Bruslju poleg pomoči pri energetski krizi tudi o širitvi Unije. - Nadaljevanje prenove ljubljanske avtobusne in železniške postaje prinaša spremenjen režim. - Brežiški porodnišnici predali grelno-reanimacijske posteljice za novorojenčke.

December ni le najbolj prazničen in okrašen, ampak tudi najbolj dišeč mesec leta. Prava slovenska potica, cimetove zvezdice, medenjaki in božični sadni kruh so le nekatere od priljubljenih slaščic, ki ob praznikih zadišijo iz marsikatere kuhinje. Da bodo letos še boljše, ravno prav rahle, odličnega okusa in zapeljivega videza, bo v četrtkovem Svetovalnem servisu na Prvem poskrbela Mateja Verbovšek, učiteljica slaščičarstva z BIC Ljubljana. Tudi sami lahko dodate svoj priljubljeni recept ali zastavite vprašanje: pišite nam na prvi@rtvslo.si, prek obrazca na spletni strani Prvega ali pokličite med oddajo.

Drugi poudarki oddaje: - Varnostne razmere v Pomurju so dobre, vendar policisti obravnavajo več ilegalnih prehodov državne meje. - V štirih kraško-brkinskih občinah bodo pili dražjo vodo. - V Zeliščarskem centru jugovzhodne Slovenije v Zágradu se bodo posvetili tudi vzpostavitvi poslovnega modela izkoriščanja zelišč. - Leto 2026 so na Vrhniki razglasili za Cankarjevo leto. Ob 150-ti obletnici rojstva velikega pisatelja so izdali Cankarjev koledar in novo številko zbornika Vrhniški razgledi.

Številne organizacije za človekove pravice ugotavljajo, da se te pravice krčijo, in to celo v državah, v katerih so jih še nedavno skrbno varovali. Ne kršijo pa jih samo bolj pogosto, ampak tudi bolj sistematično. P rav tako se povečujejo pritiski in prizadevanja za oslabitev institucij, ki jih varujejo. Tej temi, ki z leti postaja vse bolj aktualna, se bomo ob dnevu človekovih pravic posvetili v Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Veronika Fikfak, sočlanica svetovalnega odbora Sveta Združenih narodov za človekove pravice in profesorica za človekove pravice in mednarodno pravo na univerzi v Londonu; Taja Premk, Amnesty International; Elena Lunder, Društvo za sonaravni razvoj Focus.

Na ministrstvu za zdravje so dopoldne iskali rešitve, da bi v ljubljanskem Kliničnem centru preprečili napovedan odhod štirih kirurgov. Če bi odšli, bi to po mnenju podpredsednice Zdravniške zbornice Barbare Škrlj močno oslabilo kakovost obravnave bolnikov, saj bo število specialistov, še posebej v izrednih primerih, prenizko. Tudi zato odhajajočim kirurgom v UKC ponujajo nekatere rešitve, da bi si premislili. Preostali poudarki oddaje: Evropska unija sprejela zavezo za znatno zmanjšanje toplogrednih izpustov do leta 2040. Urad Združenih narodov za človekove pravice v močnem primežu finančnih rezov. Občini Krško in Brežice predlagali lokaciji za vzorčno romsko naselje.

Avtorica poudarja, da prava darila v zasebnem življenju izhajajo iz ljubezni in pozornosti, brez pričakovanj povračila, medtem ko se pri vladnih »darilih« pogosto izkaže, da jih v resnici plačamo državljani sami. Božičnice za javne uslužbence in zaposlene v podjetjih se financirajo iz davkov ali neposredno iz žepov podjetnikov, kar vodi v podražitve, stečaje in manjšo konkurenčnost. Podaljšanje veljavnosti vinjet je predstavljeno kot ugodnost, a dejansko pomeni dodatne stroške in ne rešuje prometnih zastojev. Tudi sistem dolgotrajne oskrbe, ki je obljubljal pocenitev domov za starejše, prinaša višje cene in dodatna doplačila za osnovne storitve, obljubljenih izboljšav pa ni zaradi pomanjkanja kadra. Sporočilo komentarja je, da vlada pod pretvezo obdarovanja jemlje še več, zato naj državljani presojajo politiko po dejanjih in ne po obljubah ter se vprašajo, ali bi si takšne ljudi želeli za prijatelje ali sodelavce.

Drugi poudarki: - Kompostarna Rosa zavrača navedbe občine Vrhnika o povzročanju smradu. Pravijo, da jih je pristojni inšpektorat obiskal že 47-krat, nazadnje septembra. - Najemna pogodba za izolsko ladjedelnico je bila prekinjena pred dobrim desetletjem, naslednik takratnega najemnika pa območja še ni zapustil. - V Preddvoru ponosni na vrhunske alpiniste. Njihovo planinsko društvo ima danes več kot 230 članov. - Vetrinjski dvor v Mariboru so zasedli vilinci in ga spremenili v čarobni gozd.

Vlada je v državni zbor po nujnem postopku poslala nekoliko spremenjen interventni zakon na področju zdravstva. Nekatere spremembe so bile nujne, da bi se obravnava v državnem zboru sploh lahko začela, saj bi jo lahko blokiral eden od že vloženih zakonov. Danes bo interventni zakon na mizah članov Ekonomsko-socialnega sveta, ki bodo med drugim obravnavali zakon o zdravstveni negi in babištvu, o katerem vlada še ni odločala, in nekatere druge zakone. Drugi poudarki: - Veljati je začela shema skrajšanega delovnega časa; država bo pod določenimi pogoji pomagala podjetjem v 10 panogah. - Delegacija varnostnega sveta Združenih narodov po obisku Sirije pot nadaljuje v Libanonu. - Slovenije ne bo na evrovizijskem tekmovanju prihodnje leto v Avstriji, saj bo na njem lahko nastopil tudi Izrael.

Ecoutez RTL Soir avec Anne-Sophie Lapix du 02 décembre 2025.Hébergé par Audiomeans. Visitez audiomeans.fr/politique-de-confidentialite pour plus d'informations.

Tudi 30. podnebna konferenca ni prinesla omembe vrednega preboja, čeprav so pogajanja postavili na simbolično lokacijo – v Amazonijo. Medtem ko smo vsaj kratkoročno že presegli mejo stopinje in pol globalnega segrevanja, svetovni politični voditelji ne zmorejo niti omeniti največjega razloga za podnebno krizo, to je naša raba fosilnih goriv. Da o izpustih, ki jih povzročajo vojske, sploh ne govorimo. Kljub razočaranjem, ki jih zadnja leta prinašajo sklepi podnebnih konferenc, pa je to edini svetovni forum, na katerem sodelujejo politični odločevalci. Gostje: – klimatologinja, profesorica Lučka Kajfež Bogataj, – glavna slovenska podnebna pogajalka Tina Kobilšek, – mladinski podnebni delegat Jan Zupan.

V brazilskem Belemu naj bi se danes končala podnebna konfereca, a bo glede na potek pogajanj v zadnjih dneh najverjetneje vstopila v podaljške. K temu je prispeval tudi včerajšnji požar, zaradi katerega so morali delegati začasno prekiniti pogajanja. Za najtrši oreh se znova izkazuje načrt za prehod od fosilnih goriv. Slovenija je vnovič podprla poziv za vključitev tega v sklepne dokumente. Med ostalimi glavnimi spornimi točkami ostajajo tudi podnebne finance. V oddaji tudi o tem: - Mineva 30 let od sklenitve Daytonskega sporazuma, ki je končal vojno v Bosni in Hercegovini, ni pa odpravil delitev med Srbi, Bošnjaki in Hrvati - Sveženj kmetijske zakonodaje, ki ga bodo danes obravnavali poslanci, med drugim prvič obravnava celoten prehranski sistem kot steber varnosti države - V središču tradicionalnega, 15-ega slovenskega zajtrka je pomen lokalno pridelane hrane

Tudi podnebne na sfiženem vrhu COP 30 v Braziliji. Tudi geostrateške, zadane v najnovejšem ameriškem predlogu mirovnega sporazuma za končanje vojne v Ukrajini. In če smo prejšnji teden z napovedanim koncem še zadnje slovenske ladje govorili o smrtno ranjeni Sloveniji kot pomorski državi, smo ta teden dočakali še pogreb Slovenije kot alpske, smučarske in nogometne države.

Letošnjo 36. izdajo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe je po dolgem času odprl slovenski film, in sicer Belo se pere na devetdeset režiserja Marka Naberšnika. Posnet je po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj, ki je z režiserjem sodelovala tudi pri pisanju scenarija. Gre za avtoričino osebno zgodbo, ta pa je prepredena z bolečo izgubo bližnjih zaradi bolezni in nesreče, pa s soočanjem s hudo boleznijo v mladosti. Z Markom Naberšnikom, podpisanim pod nekaj največjih slovenskih filmskih uspešnic (med njimi Petelinji zajtrk in Šanghaj), se o njegovem filmu pogovarja Tesa Drev Juh. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, tako imenovani Šutarjev zakon, ki ga je v nekoliko popravljeni obliki od vladnega predloga nekaj po polnoči sprejel državni zbor, prinaša več pooblastil policiji, zaostruje kaznovalno politiko in posega v del socialnih pravic. Pričakovati je, da bo zakon pristal na ustavnem sodišču. Tudi danes se namreč vrstijo opozorila, da nesorazmerno posega v človekove pravice. Župani občin jugovzhodne Slovenije menijo, da gre za korak naprej in izboljšanje pravnega okvira za reševanje romskih vprašanj. Ostali poudarki oddaje: Večmilijonska škoda po neurju v Goriških brdih. Tik za mejo v več krajih blatno opustošenje po poplavah. Udeleženci podnebne konference v Belemu tudi o boju proti dezinformacijam in zelenemu zavajanju. Preiskava Mozaik: sedem Slovencev osumljenih spletne izmenjave gradiva o spolnih zlorabah otrok.

Esop deluje tako, da lastnik proda delež zadrugi zaposlenih, odplačevanje odkupa pa poteka iz razpoložljivega denarnega toka podjetja. Zaposleni tako postanejo delničarji podjetja, v katerem delajo, in so lahko udeleženi v dobičku prek izplačila dividend. Ne delajo več le za plačo, ampak tudi za dobiček, ki se pošteno deli mednje. Njihov finančni vložek je omejen na 300 evrov, njihova odgovornost pa veliko večja – gre za zavezo pripadnosti, učinkovitosti in soodločanja. Kaj ta model dejansko pomeni, kako se razlikuje od menedžerskih odkupov in zakaj so prvi kandidati zanj prav družinska podjetja z izzivi nasledstva? Kako je mogoče, da podjetje odkupi samo sebe prek denarnega toka? In zakaj je pri tem finančna pismenost zaposlenih ključna? V epizodi razčlenimo, kako deluje inkluzivni kapitalizem v praksi, kje se je model v tujini izkazal in kaj bi lahko pomenil za slovenski trg dela ter lastništva v naslednjem desetletju. Pred mikrofonom: Tej Gonza, Inštitut za ekonomsko demokracijo O tem smo podrobneje pisali v članku https://money-how.si/blog/poleg-place-v-prihodnje-se-dividende-iz-solastnistva/ V tokratni epizodi boste slišali*: 00:00 – Uvod: zakaj Esop ni samo­upravljanje, ampak inkluzivni kapitalizem 03:20 – Kako je nastal zakon in zakaj ime »lastniška zadruga delavcev« zavaja 06:00 – Kaj je Esop in kako deluje mehanizem odkupa prek denarnega toka 08:30 – Od kod ideja: Louis Kelso in ameriški koreni modela 10:00 – Zakaj lastniki razmišljajo o prenosu lastništva na zaposlene 15:40 – Kaj v praksi pomeni vključevanje zaposlenih v lastništvo 21:00 – Davčna logika: zakaj država model spodbuja 23:30 – Esop ni menedžerski odkup: ključne razlike 29:00 – Primeri iz prakse: kako to deluje v ZDA in v Evropi 33:00 – Slovenski primeri in potencialni kandidati (Akrapovič, Dewesoft, družinska podjetja) 36:30 – Kdo odloča: vloga zadrug in upravnih odborov 39:00 – Kako se določa vrednost deleža in kdaj pride do izplačil 42:00 – Finančna pismenost kot pogoj za uspeh 45:00 – Zakaj bi Esop lahko povečal produktivnost in zadržal kadre *ustvarjeno z umetno inteligenco ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termin: 27. november 2025 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Zic na torek. Na martinovo. Na naše novo leto. Ker je bila včeraj gužva. Ker praskava cajt in drobiž, da delava točno to. Kar imamo rdai. Oddaja, ki bi bila v ponedeljek zagotovo drugačna. Ampak je zato v torek toliko bolj, no, naša. Po naše. Maribor je iz Radomelj prinesel le točko. Tudi o tem, seveda. Ampak tudi o intenci, kot smo izvedeli. Zakaj Zic lahko nekaj naredi, kaj vse bi še lahko in kaj upava, da kdaj bo. Zaenkrat smo, kjer smo. In še vztrajamo. In upamo. Ker to smo. Fuzbal. Maribor.

Se jedrska grožnja zaostruje? Po nedavnih napovedih Združenih držav o oživitvi jedrskega preizkušanja je priprave na morebitno testiranje včeraj naznanila Rusija. Generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte pa je sporočil, da je jedrsko odvračanje največje jamstvo za varnost članic zavezništva. Medtem je med poznavalci slišati opozorila, da je zaostrovanje jedrske retorike glede na trenutne varnostne razmere zelo nevarno. Druge teme: - V Združenih državah vse večje posledice prekinitve financiranja ameriške zvezne vlade - Zdravilo urbagen po petih letih raziskav dobilo dovoljenje za klinično študijo - V osrčju martinovanj po državi je mlado vino; kaj praznik pomeni za vinarje?