Podcasts about Tudi

Snežakov športni dan Tudi snežaki si privoščijo športni dan. Pripoveduje: Boris Ostan. Napisal: Vojan Tihomir Arhar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Z Ano Duša, pripovedovalko, dramaturginjo, pedagoginjo, smo govorili o dediščini pravljic in pripovedi, ki je pomembne del nesnovne kulturne dediščine. Tudi v vabilo na aktualni pripovedovalski festival.

Na severovzhodu države še vedno odpravljajo posledice petkovega snegoloma, pristojni ob tem pozivajo prebivalce, naj se ne odpravljajo v parke in gozdove. Ob težavah z zagotavljanjem pitne vode in daljinskega ogrevanja na območju Maribora lahko opazujemo prelaganje odgovornosti. Mariborski vodovod in Energetika za težave z zagotavljanjem eketrične energije krivita Elektro, tam zavračajo očitke. Ostali poudarki oddaje: - Zunanji ministri EU začeli razpravo o 20. svežnju sankcij proti Rusiji. - V Mehiki se vrstijo pohodi maščevanja po včerajšnjem uboju vodje mamilarskega kartela. - Vložene prve kazenske ovadbe v aferi Dars.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil urednik, pisatelj, duhovnik klaretinec p. Branko Cestnik. Tudi tokrat smo začeli z dobro novico in nato komentirali aktualno življenje v Cerkvi in družbi. Vabljeni k poslušanju na Radiu Ognjišče ob 17. uri in ogledu na Planet TV po večerni oddaji Planet 18.

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ŠafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret

Posnetke z največjega sejma zabavne elektronike na svetu CES polnijo roboti. Humanoidni roboti, ki se sprehajajo, pogovarjajo, boksajo, zlagajo perilo, preoblačijo posteljo, zalivajo rože in strežejo pijačo. Zakaj bi in kdaj bomo humanoidnega robota spustili v svoj dom? Kakšne dileme in vprašanja prinaša tehnološki napredek v robotiki?Dr. Maša Jazbec je robotičarka, umetnica in raziskovalka. Opisuje neverjeten napredek v robotiki: “Za to, da smo robota nekaj naučili, smo včasih potrebovali en mesec. Danes je to mogoče tudi v eni uri. Je pa tehnologija še zelo draga.” Zapiski: Maša Jazbec priporoča branje znanstvene fantastike in knjige avtorjev: Isaaca Asimova in Kate Darling Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:03:17 Zakaj humanoidni roboti? 00:05:18 Robot MAX v Sloveniji 00:07:34 Izzivi finomehanike in zlaganje perila 00:09:08 Boston Dynamics in "atletska inteligenca" 00:14:05 Varnost in zasebnost v naših domovih 00:17:30 Kako se roboti učijo? 00:22:50 Fizična varnost in odgovornost 00:30:45 Cena in prihodnost humanoidnih robotov 00:33:14 Avtonomija in baterije

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Drugi poudarki: - Cesta od Postojne do Predjamskega gradu zaradi posega v zemljino pod njo v nevarnosti. Kdaj sanacija? - V naselju Gradac v Beli krajini so veseli prenovljenega mostu čez reko Lahinjo na državni Metlika - Črnomelj. - V akciji odstranjevanja nelegalno postavljenih oglasnih objektov se bodo v Ljubljani osredotočili tudi na tiste na kmetijskih zemljiščih. - Lepši časi za spečo grajsko lepotico iz 13 stoletja - grad Pišece pri Brežicah.

Po ocenah Svetovnega gospodarskega foruma je več kot polovica svetovnega gospodarstva zelo močno odvisna od narave. Poleg podnebne krize se soočamo tudi s krizo zmanjševanja biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov. Kot poudarja eden vodilnih morskih biologov Carlosom Duarte, pa se pomena varovanja narava v zadnjem času vse bolj zavedamo, kar še posebej velja za del zasebnega sektorja, denimo zavarovalnice, saj ekstremni vremenski pojavi povzročajo vse večjo škodo. Nenazadnje pa se moramo zavedati odgovornosti do prihodnjih generacij, kar, kot pravi, ni nek abstrakten pojem, saj gre za naše otroke in vnuke. S profesorjem Duartejem, ki je obiskal Ljubljano na povabilo Ekonomske fakultete, se je pogovarjala Špela Novak.

Gospa Anka Miklavič Lipušček, dolgoletna direktorica Mlekarne Planika, je mlada upokojenka. Predanost prireji mleka in ljubezen do posoških planin sta z možem uspešno prenesla na otroka in na vnuke. Naši sogovornici, ki je ob upokojitvi konec poletja 2022 prejela državno odlikovanje - red za zasluge pri razvoju agroživilstva ter ohranjanje običajev posoške regije, tudi zdaj ni težko na dolgo in ovinkasto pot v Ljubljano, da bi prek različnih vlog pripomogla k zaščiti kmetov in pristnega Posočja. Luka Bregar pa jo je obiskal na njenem domu v Zatolminu.

S pepelnično sredo smo začeli postni čas.Papež v poslanici za postni čas: Odpovejmo se ostrim besedam.Tudi muslimani začenjajo postni ramazan.Vatikan ne bo sodeloval v Trumpovem Odboru za mir.

Dr. Rok Gašparič je decembra lani prejel nagrado – medaljo Mary Anning, ki jo podeljuje britansko paleontološko društvo –, za svoj izjemen prispevek k razvoju paleontologije, vede, ki preučuje fosile in razvoj življenja na Zemlji. A v nasprotju s tem, kar bi morda pomislili, Rok Gašparič ni poklicni paleontolog, svoje raziskave opravlja v prostem času; v službenem delu dneva je namreč manager – in sicer generalni direktor za vzhodno Evropo pri japonskem podjetju Nikon. A za paleontologijo se je navdušil že v mladosti in iz geologije oz. konkretneje paleontologije tudi doktoriral. Doma, v Kamniku, ima čisto pravi paleontološki laboratorij in obsežno zbirko fosilov, načrtuje pa tudi odprtje paleontološkega muzeja. Slovenija je s fosili zelo bogata; v pogovoru smo med drugim podrobneje zavili k najstarejšim morskim konjičkom v okolici Kamnika, najstarejšemu jastogu, ki so ga našli v Triglavskem pogorju in h koralnim grebenom Trnovskega gozda.

V Ženevi se bodo nadaljevali pogovori med Ukrajino in Rusijo ob posredovanju ZDA glede končanja vojne v Ukrajini. Moskva je napovedala širši nabor tem kot na minulih pogovorih v Abu Dabiju. V Ženevi se bodo danes nadaljevala tudi pogajanja med Iranom in ZDA o iranskem jedrskem programu. Kot so sporočili iz Teherana, so v Ženevo prišli s konkretnimi predlogi za dosego pravičnega sporazuma. V oddaji tudi o tem: - Evropska komisija poziva Izrael, naj razveljavi ukrepe na Zahodnem bregu - Projekt drugega bloka krške nuklearke se nadaljuje, vlada v pripravo prostorskega načrta - Po državi zadnja pustna rajanja pred pokopom pusta - Na zadnji olimpijski skakalni tekmi Prevc in Lanišek peta

Tudi tokratni Tretji polčas je bil nogometno-olimpijski – pregledali smo aktualno dogajanje na olimpijskih igrah in v 22. krogu 1. slovenske nogometne lige.

Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.

Ustavljamo se na seminarju za učitelje slovenskega jezika iz čezmorskih držav, ki je v teh dneh potekal v Sloveniji in se pogovarjamo z nekaterimi udeleženci, prek radijskih valov se podajamo k slovenskim rojakom v Skopje, kjer je slovensko društvo France Prešeren pripravilo že tradicionalno prireditev ob Slovenskem kulturnem prazniku. Pustni čas je tu in tudi ponekod pri naših rojakih, ki živijo po svetu, pustne šeme v teh dneh odganjajo zimo. Tudi v ameriškem Clevelandu že več kot desetletje prav na pustno soboto slovenska skupnost pripravlja zdaj že tradicionalno kurentovanje, ki ga spremlja vrsta kulturno etnoloških dogodkov. Seznanjamo pa vas tudi z delovnimi načrti slovenskega planinskega društva Triglav iz Züricha.

Odsotnost ameriškega obrambnega ministra na zasedanju preostalih kolegov v severnoatlantskem zavezništvu v Bruslju bi lahko pomenila nasprotno, a generalni sekretar NATA Mark Rutte zagotavlja, da so Združene države trdno usidrane v zavezništvu ter da mu odnosi v zavezništvu vlivajo optimizem. Druge teme: - Po dveh smrtih in številnih protestih ameriška vlada končuje operacije proti nezakonitim priseljencem v Minnesoti. - Državnega podjetja za urejanje voda letos ne bo, ministrstvo o konceptu njegove organizacije še odloča - Tudi v Mariboru pomisleki o graditvi sežigalnice odpadkov, napovedano je tudi odločanje na referendumu.

Še drugi poudarki iz oddaje: - K trajnostni prihodnosti Ljubljane naj bi prispeval tudi nov polnilni park za alternativna goriva v Stanežičah. - Kakšni so načrti lastnika za naselje v Orehku pri Postojni, ki je bilo zgrajeno za turške delavce in od poletja sameva? - Slovenski sadjarji po več slabih zaporednih letinah bijejo plat zvona. - 19 mariborskih osnovnih šol se pripravlja na vpis prvošolcev, ki bo med 17-im in 19-im februarjem.

Franjo von Allmen je s tretjo zlato medaljo le še potrdil svojo vlogo enega od junakov 25-ih zimskih olimpijskih iger. Švicar je postal prvak v smuku in v kombinaciji, trojček pa dopolnil v superveleslalomu. Radijska reporterka Anja Hlača Ferjančič razlaga, da ima 24-letnik rad adrenalinske športe, ko vozi motokros ima višji utrip, kot pa takrat ko drvi navzdol po belih strminah, da je lahko Švicar v poznih najstniških letih nadaljeval svojo smučarsko kariero, pa so zanj tudi zbirali sredstva. Hlača Ferjančič tudi razlaga, da so te igre precej manj sterilne kot prejšnje. V Sočiju in Pekingu so na novo zgradili mnoga prizorišča, četudi so bila prelepa, pa niso imela toliko duše in patine kot letošnja v Dolomitih. Skoraj vsako prizorišče v Italiji je uveljavljeno in tradicionalno, na mnogih najboljši tekmujejo že vrsto let, toda na nekaterih področjih zaostaja preostala infrastruktura. Predazzo je majhen kraj, morda premajhen za prirejanje olimpijskih tekem, pravijo nekateri obiskovalci, med biatlonci v Anterselvi je vsak tekmovalni dan prometni kaos, podobno pa je tudi v Cortini, za katero pa še en radijski reporter Klemen Verlič pravi, da ima najbolj olimpijsko vzdušje med vsemi prizorišči v Dolomitih. Slišite lahko tudi, da je vzdušje na tekmah curlinga podobno tistemu s teniških dvobojev, kjer se tišina med točkami prepleta z glasnimi aplavzi in vzkliki. Led je povsem drugačen kot tisti na drsališčih, ravno zaradi tega pa je šport precej drag. Verlič pravi, da morajo zato najboljši Slovenci trenirati v sosednjih državah, saj v Sloveniji ni primerne ledene ploskve za igranje curlinga. Klemen Verlič in Anja Hlača Ferjančič se o aktualnem dogajanju na olimpijskih igrah pogovarjata z voditeljem Luko Petričem.

To se ni zgodilo zdaj, marveč v pradavnih časih.Nekemu korejskemu kmetu se je rodil ob srečni uri sinček. Rasel je ne po dnevih ampak po urah in že s sedmim letom je slovel po vsej deželi s svojo nadarjenostjo. Tudi japonski cesar je zvedel, da zna deček na Koreji brati, pisati, zlagati pesmice in razvozlavati najbolj zamotane uganke. Kako se je zgodba razvila. Izveš v korejski pravljici Vir: Kitajske in korejske pravljice, prevedel Jože Zupančič, založba »Lipa« Koper, 1955, bere Nataša Holy

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Vendarle se začenja reševanje problematike neurejenega odlagališča nevarnih odpadkov v mariborskem naselju Studenci. - Občina Ribnica s spremembami prostorskega načrta omogoča nadaljnji razvoj. Kaj bo z legalizacijo romskih naselij? - Čez teden dni se izteče rok za zamenjavo poškodovane strehe na osnovni šoli Dŕska, dela pa se sploh še niso začela. - Končana energetska prenova ljutomerske gimnazije.

Jože in Zvonka Plut sta čebelarja, znanje sta podedovala, posebej g. Jože, ki prihaja iz družine z sedemdesetletno tradicijo čebelarjenja. Imata dvesto panjev in ravno toliko čebeljih družin. Na Družinskem čebelarstvu Plut nudijo cvetlični, gozdni, akacijev in kostanjev med. Tudi med iz mešanice medu raznih vrst od zgodnje spomladi do poznega poletja. V njem je v manjši količini zastopan nektar velikega števila medonosnih rastlin in cvetnega prahu, kar mu daje posebno vrednost.

Tudi počitnice lahko utrudijo … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Tončka Stanonik. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Zdi se preprosto, zdi se, da vedo vse "iz glave". A v uri ali dveh prenosa je treba povedati toliko imen krajev in ljudi, brez vmesnih pavz in stokanja, da je seveda za vsak prenost nujna vnaprejšnja priprava. Tudi jezikovna. Gost: novinarski in reporterski kolega iz športne redkacije Marko Polak.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.

Tomaž Grom je instrumentalist in skladatelj, zvočni in filmski umetnik, iniciator in organizator različnih pobud na področju sodobne in improvizirane glasbe. »Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva rešitve. V improvizaciji težave rojevajo razmisleke in odpirajo nove poti,« med drugim beremo v njegovem življenjepisu. Že ves svoj ustvarjalni opus posveča tudi sodelovanjem z gledališkimi in sodobnoplesnimi umetniki umetnicami. Tudi na programu Ars smo se s Tomažem Gromom že večkrat srečali in v poslušanje tokrat ponujamo srečanje, ki se je dogodilo julija leta 2009 in zatorej predstavlja umetnikovo zgodnje obdobje ustvarjanja.

Na kulturni praznik, Prešernov dan, so se po vsej državi vrstile večje in manjše prireditve. Po tradiciji je bilo živahno v Kranju in Vrbi na Gorenjskem, ki sta tesno povezana z življenjem in dediščino Franceta Prešerna. Tudi najrazličnejše muzeje in galerije po vsej državi je obiskalo veliko število ljudi. V oddaji tudi o tem; - Finančna kriza v nemškem javnem zdravstvu. Bodo ceno plačali pacienti? - Prilagoditev izobraževalnega sistema v dobi umetne intelegence. Pristojni opozarjajo na odgovorno uvajanje. - Drugi dan olimpijskih iger: deskar Mastnak za las ob kolajno; Vonnova naj bi smuk končala z zlomom noge.

Vaje so skrivnosten pojem. V poklicnih umetniških kolektivih gre za alkimistično mešanico, med katero se zgodi magija, imenovana predstava, ali koncert, ali opera. Tudi balet. Potem pa obstajajo še vaje v ljubiteljskih društvih, kjer vaje pomenijo mešanico kakovostnega preživljanja prostega časa ter kulturizacijo lokalnih skupnosti, ki so drugače podvržene množičnemu poneumljanju. V obeh primerih so vaje spregledan del naše družbene, še posebej kulturne realnosti. V času praznovanja kulturnega praznika je tako prav, da se na vaje odpravimo tudi v Nedeljski reportaži. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Dr. Danilo Türk, tretji predsednik Republike Slovenije, je eden najbolj izkušenih slovenskih diplomatov. Bil je prvi veleposlanik Republike Slovenije pri OZN. Na prelomu tisočletja je na povabilo takratnega generalnega sekretarja Kofija Anana postal njegov pomočnik za politične zadeve. S strokovnjakom za mednarodno pravo smo se pogovarjali o številnih kriznih žariščih po svetu, v Venezueli, Grenlandiji, Ukrajini, Palestini, o upadanju veljave Evropske unije, pa tudi o domači politiki, iskanju novih obrazov ter o ustavnih pristojnostih predsednika države in odnosih z državnim zborom in vlado. Poglavja: 00:00:47 Za razliko od kakega drugega bivšega predsednika ne objavljate veliko zgodb na socialnih omrežjih. Vam ta svet ni všeč? 00:05:05 Svet pretresajo konflikti, pri tem pa so številni zelo kritični do trenutne vloge ZN. Kako jo ocenjujete vi? 00:09:42 Kako gledate na zadnje dogodke v Venezueli? Je to še en poraz mednarodnega prava? 00:20:23 Kako gledate na to in druga dejanja ameriškega predsednika, ki zase pravi, da ne potrebuje mednarodnega prava in da ga lahko ustavi le njegova morala. Bo Grenlandija ostala Grenlandija ali bo spremenila lastništvo in se bo preimenovala? 00:23:46 Se je Evropa v 'boju za Grenlandijo' nekako spet povezala? 00:29:06 Je tudi v Evropi težava v njenem vodstvu? 00:37:30 Je vlaganje v oboroževanje prava smer? 00:40:43 Palestinci so lani dočakali nov obsežen val priznanj v Združenih narodih. Iz Gaze pa še naprej poročajo o smrtonosnih napadih. Na kateri točki tega konflikta smo, vidite možnost dokončne rešitve, bosta na koncu tam vendarle dve državi? 00:51:24 Bo nekoč zaradi vojnih grozodejstev v Gazi prišlo do novih nürnberških procesov? 00:53:40 Kako ocenjujete domačo politiko? Kaj po vašem pomeni razdeljenost volilnega telesa in nenehno iskanje novih obrazov v politiki?

Svojo športno kariero je gradila počasi – s ponavljanji, natančnostjo in vztrajanjem. Kot specialistka za veleslalom je smučarka iz Šmartnega ob Paki v svetovnem pokalu dvakrat stala na odru za zmagovalke in se zapisala visoko na lestvici slovenskega ženskega veleslaloma. Trikrat operirano koleno, leta treningov in nenehno iskanje popolne vožnje so oblikovala športnico, ki je razumela vztrajanje kot osnovno stanje. Tudi takrat, ko se zaradi poškodbe leta 2013 ni mogla udeležiti olimpijskih iger v Sočiju. Med poškodbami in tekmovalnimi leti je dobila idejo, ki je po športni karieri postala podjetje Snow Monkey. Ne kot pobeg iz športa, ampak kot njegovo nadaljevanje v drugačni obliki. V sredini oddaji Intervju gostimo Ano Drev, nekdanjo vrhunsko smučarko, ki bo govorila o svoji karieri, menjavi opreme, vstopu v podjetništvo, ljubezni do knjig in zakaj poklicno in zasebno ni nikoli hrepenela po pozornosti in odrskih lučeh.

V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?Noč smo preživeli v obratu Viale 1 z vodjo izmene Domnom Vojinovićem in mehanikom Žigo Renkom.

Drugi februar je svetovni dan mokrišč, na katerih se spajata voda in kopno in kjer se začenja življenje. Mokrišča nam dajejo pitno vodo, hrano, varnost pred poplavami in blažijo podnebne spremembe. A podatki so skrb vzbujajoči - skoraj 90 odstotkov mokrišč smo uničili od 18. stoletja do zdaj. Letos so v ospredju tradicionalna znanja in povezave narave s kulturno dediščino. V tokratnem Studiu ob 17-ih o stanju mokrišč v Sloveniji, ramsarskih lokalitetah in kako te dragocene habitate ohraniti za prihodnje rodove. Gostje: mag. Katja Vrtovec, Direktorat za naravo, Sektor za biotsko raznovrstnost Ministrstvo za naravne vire in prostor; dr. Nika Debeljak, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave; Janez Kastelic, direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje; Borut Peric, vodja strokovne službe Parka Škocjanske jame. Avtorica oddaje Sabrina Mulec.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Pesniško zbirko Aleša Jelenka Socialna omrežja zaznamuje spajanje različnega in na prvi pogled nezdružljivega. Prevladujoč neoseben digitalni svet in iskanje intime, tišine, resnice. V pesmi najpomembnejši dan dneva se pesnik pretaka v svojo kopijo, v svojo elektronsko verzijo brez spomina ali občutkov, ker jih ne potrebuje in oni ne njega. Resničnost zanj sploh ne bo pomembna, ker je ne bo več. Digitalna poezija, kot je naslov prve pesmi, je edina možna napoved pesniške zbirke Socialna omrežja: kaže se kot govorica robota, ki monotono uporablja in prelamlja besede. Prvoosebnega pripovedovalca razgradi do niča. »fejsbuk / fejst rukne vate da te izloči / izlušči te to-talno / izkoščiči // dokler od tebe osta-ne le votla glava / da se manifestiraš skozi ekran / / apdejtaš status / digitaliziraš živ-ljenje do konca / povsem do konca / da od tebe ne ostane nič čisto nič // nič.« V pesmi glas(ovi) tudi glas lirskega subjekta z vstopom v brezobličnost izgubi osebnost, da se lahko razblini in povsem raztelesi. Njegov glas nenadoma ni več en glas izmed mnogih, temveč glas mnogih v enem. »Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo,« je v eno misel strnila koncept celotne pesniške zbirke Tonja Jelen v spremnem besedilu. Zbirko Socialna omrežja sestavljajo trije sklopi pesmi: Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost in Digitalizacija in robotizacija. Vsi naslovi pesmi so napisani z malo začetnico in so večinoma ključ do razumevanja vsebine. Kako vstopiti v prostor poezije Aleša Jelenka, kako ubesediti podobo našega časa v verzih pesnika, ki med hitrim tokom sodobne tehnologije v današnjem digitalnem svetu išče svetlobna leta oddaljeno tišino? Tehnologije vrtoglavo napredujejo in so postale neločljiv del našega vsakdana. S tem se je marsikaj spremenilo. To je bilo Jelenku jasno že v njegovi zbirki Kontejner (2016), ki je s strupeno indigo modro barvo naslovnice, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je prispevala tudi tako imenovano vezje za to podobo, že asociirala na računalnik kot nekakšno simbolično predhodnico zbirke Socialna omrežja. Ne sestavljajo je ničvredne ali zavržene pesmi, temveč na novo ustvarjene: recikliranje v umetnosti jemlje za osnovo že uporabljeno in celo izrabljeno staro snov in jo predela. Prosto po Kosovelu postane gnoj zlato. Na nek način je tako snov vsebinsko in oblikovno uporabljal tudi Tomaž Šalamun. Pesmi v zbirki Kontejner so s poustvarjanjem njegovih pesmi postale nove, sveže, sodobne in se s samosvojo izreko znova ponujajo v branje prav v letošnjem, velikemu kraškemu poetu posvečenem letu. A če je šlo pri Kontejnerju za protest proti ekološki bombi, gre v zbirki Socialna omrežja za iskanje prostora tišine v digitaliziranem svetu, za zavedanje lastne notranjosti. Za iskanje v klikih na računalniku izgubljene resnice in intimno človeškega v času, ko nas oblikujejo algoritmi, zasloni in povezave, ki ne poznajo odklopa. Ta poezija z ubesedovanjem izkušnje v objavljenih pesmih oblikuje odprt socialni prostor. Že s tem stopi v ospredje aktualen pogled v razliko med informiranjem, vedenjem in spoznanjem, poleg tega je v njej ubesedeno razmerje med digitalnim in resničnim svetom kot ga doživlja pesnik na četrtini 21. stoletja. Realno življenje, pravi v drobnem preblisku v pesmi paralelnost, je blazno krhko kot porcelan, toda tišina, ta tišina je tukaj. Ve, da se kljub staranju nikoli ne bo odvezal tišini (definicije). Živimo v času, ko se tok zgodovine in tehnološkega napredka spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Sprejemamo ga, saj se dogaja zunaj naših odločitev. Računalnik nas sili, da povsod puščamo svoje sledi. Z digitalnim pretokom informacij se je spremenil tudi način življenja, družabno življenje in medsebojno druženje se vedno bolj umikata v odvisnost od ekranov in socialnih omrežij. Množična uporaba digitalnega sveta se je začela s FaceBook-om po letu 2004, v naslednjih dveh desetletjih so se pridružili Instragram, Twitter, X, TikTok. V zbirki Socialna omrežja pesnikov glas opozarja na proces drugačnega branja, drugačnega spoznavanja sveta s pomočjo tehnologije, ki »hiti in se giblje ter vsake toliko časa poskoči« in ga prehiteva z obeh strani (v kontekstu). Ve, da se je spremenil pretok informacij, način komuniciranja med ljudmi, splošen odnos do umetnosti in tudi nivo rabe jezika. Tudi poezije, saj pesniška antologija Instapoeti vključuje najboljše pesnike sveta na Instagramu, kamor se jih prijavlja na tisoče. Indijsko kanadska pesnica Rupi Kaur, ena izmed začetnic globalnega fenomena prenove literature oziroma poezije kot mainstreama, v svojih treh knjigah, prevedenih tudi v slovenščino, s pesmimi, ki izražajo bolečino, a tudi katarzo in osvobajanje, razbija univerzalne tabuje na socialnih omrežjih. Tudi Jelenkova revolucionarna pesem nič manj ne razbija tabujev na slovenski literarni sceni. Ta pesem »ne bo krvavela namesto tebe / niti ne bo krvavela za kogarkoli drugega / ne bo oznanjala moderne božje besede / ne bo mahala z vpijočimi zastavami / ne bo iskala pravice / niti maščevala neresnice / ne bo / ona zgolj bo / in to ji bo dovolj.« Doživljanje razlike med minulim in današnjim svetom se bo spremenilo v vrtoglavo bližajočem se času nadvlade umetne inteligence. Se bomo še spraševali, kako doseči in spoznati resnico, ki je vedno izmuzljivo daleč zunaj posameznikovega dosega. Kako slediti pesniku, ki v meditaciji obstaja točno tam, kjer se stikata splet in poezija; kako prisluhniti njegovi definiciji, po kateri otipljivost nosi v sebi tisto literarno držo, ki je word ne vzdrži, ker je prepoln samega sebe? Posameznik je v svetu Aleša Jelenka – in ne le njegovem – omejen samo nase in na svojo odtujenost v digitalnem vesolju računalnikov, pametnih telefonov, tablic, umetne inteligence in robotov. Zunaj sklenjene verige medsebojnih odnosov ni več neposredno odvisen od preteklosti niti ne odloča o prihodnosti. Odpre računalnik, se izlije vanj (računalnik) in shrani spomine, čeprav ve, da bodo čez dvajset let peščeno pot prekrivali tlakovci, spomini pa bodo, skonektani z internetom, kadarkoli dosegljivi, le njihova pristnost bo vprašljiva (o spominih).

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.

V turistični oddaji smo preverili, kam so usmerjene letošnje promocijske aktivnosti destinacije Štajerska. Slišali smo, da se njena prepoznavnost krepi s predstavitvami na pomembnih turističnih sejmih v Evropi. Tudi tokrat smo dodali nadaljevanje nadvse zanimive potopisne zgodbe, v kateri odkrivamo otoke v osrčju Indonezije.

V državnem zboru poteka zadnja redna seja v tem mandatu. Danes bo pred poslankami in poslanci več zakonskih predlogov s področja pravosodja, med drugimi o kazenski obravnavi mladoletnikov. Čakamo ga več kot 15 let; predvideva prednostno vodenje kazenskih postopkov proti mladoletnikom in specializacijo vseh sodelujočih. Danes je na dnevnem redu tudi predlog zakona o zaščiti pred strateškimi, tako imenovanimi SLAPP tožbami. To so očitno neutemeljene in pretirane tožbe, največkrat namenjene zastraševanju in utišanju novinarjev in predstavnikov civilne družbe. V oddaji tudi: - Evropska unija si želi odpreti pot na azijske trge tudi s trgovinskim dogovorom z Indijo. - Nova zakonodaja o zbiranju smeti bo zvišala stroške za podjetja, manjši pa bodo za gospodinjstva. - Reprezentanti v dvoranskem nogometu po zmagi proti Belgiji ohranjajo upe na četrtfinale Eura.

V osrčju UKC Ljubljana tudi ponoči neprekinjeno deluje sistem, od katerega so odvisne jutranje vizite, nujni posegi in življenja pacientov. V največjem medicinskem laboratoriju pri nas smo se pridružili tisočim vzorcem krvi in urina ter laboratorijskim strokovnjakom, ki tudi ponoči skrbijo, da so izvidi pravočasni in zanesljivi. Kaj se tam dogaja med sedmo zvečer in sedmo zjutraj? Preverjamo pri Franku Studnu in Maši Štebih (KIKKB).

Aujourd'hui, Joëlle Dago-Serry, coach de vie, Jean-Loup Bonnamy, professeur de philosophie, et Charles Consigny, avocat, débattent de l'actualité autour d'Alain Marschall et Olivier Truchot.

Igor Prassel še vedno upa, da bo festival zaradi prostorskih omejitev, ki preprečujejo njegovo vsebinsko širitev, v bližnji prihodnosti v Kinodvoru, art kino minipleksu, vendarle ugledal luč projektorjev.Zaradi specifike tekmovalnih programov smo letos izbirali le med tisoč prijavljenimi filmi, pravi Prassel. "Tudi zaradi vse daljših kratkih filmov smo morali dodati peti tekmovalni program. Več oči več vidi." Animirani filmi so iz leta v leto tematsko raznolikejši in slogovno vse bolj pestri, zato se vse pogosteje znajdejo v distribuciji tudi med letom – in ne le tisti za otroke.

Petra Peršolja je pianistka, ki je doktorirala na Univerzi Kalifornije v Santa Barbari, danes pa s hčerko in možem, doktorjem fizike, živi in dela v San Diegu. Ko so ji ponudili delo v akademski in klasični koncertni sferi, je spoznala, da je dolg in naporen urnik nezdružljiv z življenjem mlade mame. Če bi se odločila za nastope klasične glasbe, bi bila na poti približno 38 tednov na leto, igrala pa bi zgolj dva programa letno. Mož Fernando jo je spodbujal, naj poskusi z nastopi v zabavni industriji. Poskusila je. Danes nastopa tudi večkrat tedensko, pravi, da razkošnih dogodkov, prireditev in porok v Kaliforniji nikoli ne zmanjka. Doma so trojezični, prvi jezik gospodinjstva pa je španščina!Foto: Jack Ma

Zdravo. Tokrat slalomiramo med vojno, starimi slovenskimi pregovori, šefi in predelom, kjer hrbet izgubi svoje pošteno ime, ter dejstvom, da je treba biti tudi za živahen metabolizem hvaležen. Vsekakor je praksa dnevnika hvaležnosti nekaj, za kar bi nedvomno lahko bili hvaležni. Potem se pa preselimo v Afriko, na poti proti našim najbližjim sorodnikom, gorilam. Ne izostanejo niti birokracija, evropski Balkanci in čudežna zdravila. Zakaj človeštvo bolj skrbi, da so rakete pokončne, kot pa to, da vrste izumirajo. Tudi o ščurkovi zadnji desni nogi.

Odgovornost za spoštovanje pravil, kdaj in v kakšni obliki lahko poslej zdravniki dodatno delajo tudi zunaj javnih zavodov, je zdaj na strani direktorjev, je ob robu včerajšnjega vladnega obiska v Postojni dejala ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel. Direktorji so tisti, ki odločajo o soglasjih za delo in ki morajo odkrivati kršitve. Na odhode ortopedov iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana pa se je odzval tudi predsednik Robert Golob. Druge teme: - Tudi slovenski kmetje zaskrbljeni zaradi predvidene sklenitve trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in Mercosurjem. - Ameriški predsednik Trump krepi namigovanja po zavzetju Grenlandije; podrobnosti srečanja med ameriško, grenlandsko in dansko stranjo niso znane. - Iranske ulice vnovič preplavili protestniki, iz države poročajo o obsežnem izpadu internetnih povezav.

Ob že sicer razgretem ozračju v državah Latinske Amerike po zajetju venezuelskega predsednika Nicolasa Madura je ameriški predsednik Donald Trump ponoči zagrozil še z vojaškim posredovanjem proti Kolumbiji. Na vprašanje, ali bodo Združene države izvedle vojaško operacijo proti Kolubiji, je namreč odgovoril, da se mu to zdi dobra ideja. Drugi poudarki oddaje: Dansko politiko vnovič razburile Trumpove ambicije po prisvojitvi Grenlandije. Med prednostnimi nalogami slovenskega članstva v Svetu OZN za človekove pravice enakost spolov in pravice žensk. V Bischofshofnu danes kvalifikacije pred zadnjo tekmo 74. novoletne skakalne turneje.

Leta 1989 je glasbenik, pesnik, skladatelj, kantavtor Vlado Kreslin pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Rad je bral. Tudi med poukom. Nocoj pa vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralca Marka Simčiča. Pripovedujeta: glasbenik Vlado Kreslin in igralec Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Rado Murnik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

Mirovni pogovori za Ukrajino v Berlinu so prinesli napredek, je po srečanju sporočila ameriška stran. Podrobnosti niso znane, je pa ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski nakazal možnost kompromisa, če bi Kijev pridobil ustrezna varnostna zagotovila. V oddaji tudi o tem, da naj bi Slovenija pri izvedbi projekta drugega bloka jedrske elektrarne izbirala med dvema dobaviteljema, bližje naj bi bil ameriški. Vlada bo imela ta teden sicer na mizi predlog finančnega modela za JEK 2. Preostali poudarki oddaje: Avstralske oblasti po včerajšnjem smrtonosnem napadu ob praznovanju judovske hanuke napovedujejo premislek o zaostritvi orožarske zakonodaje Slovenska vojska bo uradno dobila desetega načelnika generalštaba; dolžnosti bo danes prevzel brigadir Boštjan Močnik Prizadevanje države za pridobitev nacionalne platforme za umetno inteligenco z razpisom deli mnenja v stroki.