Podcasts about Tudi

Na svetovnem prvenstvu v nogometu v ZDA, Kanadi in Mehiki so bile odigrane tekme v skupinah E in F, za slovenskimi odbojkaricami je tekma tretjega turnirja evropske lige s Severno Makedonijo, plezalna karavana svetovnega pokala pa je zbrana v Innsbrucku.

Tudi včerajšnja prekinitev ognja med Izraelom in Hezbolahom je bila kratke sape. Sovražnost med stranema pomeni tudi največjo oviro za mirovni sporazum med Združenimi državami in Iranom, ki je danes zaradi izraelskih napadov na jug Libanona sporočil, da znova zapira Hormuško ožino. Predstavnik iranskega zunanjega ministrstva Esmail Bagaj je ob napovedi, da se iranska delegacija odpravlja na jutrišnje pogovore v Švico, dejal, da morajo Združene države prisiliti Izrael k prenehanju napadov. Nasprotno to predstavlja jasno krišitev dogovora med državama. Drugi poudarki oddaje: - Italijanska vlada zaostrovanje evropskih migrantskih pravil vidi kot svoj lasten uspeh. - Obiskovalci slovenske Istre bodo tudi letos poleti zdravstveno oskrbo lahko prejeli v turističnih ambulantah. - Kolesar Tadej Pogačar znova potrdil izjemno formo s kronometrsko zmago na dirki po Švici.

V oddaji Svetovalni servis največ vprašanj o sifilisu in HPV.Poletje je čas, ko se razživi naše spolno življenje. Med rjuhe skočimo večkrat kot običajno, ob tem pa velikokrat pozabimo na ustrezno zaščito. Statistika ni ohrabrujoča: po zadnjih podatkih iz leta 2024 je po vsej Evropi rekordno poskočilo število primerov spolno prenosljivih bolezni. Tudi zato jim namenjamo petkov Svetovalni servis. Na vprašanja odgovarja zdravnica Laura Đorđević Betetto z Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana. Foto: Najbolj učinkovita in zanesljiva zaščita je uporaba kondoma. Spolno prenesene okužbe pogosto potekajo brez simptomov, a lahko pustijo trajne posledice, kot so neplodnost, rakava obolenja, kronične bolečine in negativni vplivi na duševno zdravje, so opozorili strokovnjaki. Zato so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje skupaj z Dijaško organizacijo Slovenije tik pred poletjem pripravili kampanjo KONDOM = BONTON. Spoštuj sebe. Varuj druge./ NIJZ Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) v najnovejšem poročilu opozarja na rekordne ravni spolno prenesenih bakterijskih okužb v letu 2024, kar je posledica strmega porasta primerov gonoreje in sifilisa. Gonoreja je namreč dosegla najvišjo stopnjo prijavljenih primerov v vsem obdobju spremljanja od leta 2009 naprej (300 odstoten porast okužb v letu 2024), sifilis pa najvišjo stopnjo prijavljenih primerov v obdobju 2015-2024, rekordno je tudi število prijavljenih primerov kongenitalnega sifilisa (prenos na plod med nosečnostjo od okužene matere). Klamidija ostaja najbolj pogosto poročana spolno prenesena okužba.

Prejemnik prestižne mirovne nagrade Mednarodne nogometne zveze Donald Trump si, potem ko je končal še deveto vojno, bržkone zasluži nagrado za mir tudi od Mednarodne zveze za mešane borilne veščine. Za mirovno nagrado Mednarodne federacije za golf, ki bi mu verjetno pomenila še več, bi moral končati še rusko-ukrajinsko vojno. Zanjo je sicer napovedoval, da jo bo rešil čez noč, a kot zdaj ugotavlja, se voditelja obeh držav zares ne marata. V svetu, v katerem imata glavno besedo pohlep in želja po dobičkih, pozabljamo, da se bodo prihodnje vojne bojevale za – vodo, ne nafto. In da imamo od tega izgube skoraj vsi, razen peščica.

Stojan Petrič je eden najbolj uspešnih gospodarstvenikov v Sloveniji, nekdanji dolgoletni predsednik uprave Kolektorja, od upokojitve leta 2014 pa njegov prvi nadzornik. Tudi po več kot 50-ih letih ostaja zvest podjetju, ki je po zaprtju rudnika živega srebra ime Idrije znova ponesel v svet. Skupina Kolektor danes zaposluje 5500 ljudi v 30-ih podjetjih in 14-ih državah. Kot poudarja Petrič, tudi dobitnik priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta, ki ga podeljuje Združenje manager, je njegov cilj, da Kolektor tudi v prihodnje ostane v slovenski lasti, njegov sedež pa v Idriji. Kakšen pa je Petrič kot človek? Delaven in discipliniran, sprošča se s tekom ali hojo po priljubljeni poti ob Rakah in igranjem harmonike, zaradi slabih izkušenj je previden do novinarjev. Ne mara potovanj in je najraje v Idriji, majhnem mestu, ki je že stoletja središče znanja in razvoja.

NAPOVEDNIKJanša pri predsednici republike: »Prvič mi bo neprijetno iti na vrh Nata.«Tudi odbor za kmetijstvo za hitro pomoč kmetom po nedavni ujmi.Rezultati nacionalnega preverjanja znanja pri slovenščini, zaskrbljujoči.Papež pozdravil skorajšnji podpis ameriško-iranskega dogovora ter pozval k nadaljevanju dialoga.Kmetje ob 33-letnici odmevne protestne zapore mejnih prehodov: »V tem času nas je politika uspevala zgolj deliti.«Evropski parlament sprejel strožja pravila za vračanje migrantov v tretje države.ŠPORT: Z etapo od Velenjskega jezera do Rogaške Slatine se je začela 32. kolesarska dirka po Sloveniji. Pogačar in Roglič vzporedno v Švici. Branilka naslova Argentina, svetovno nogometno prvenstvo v Severni Ameriki začela z zmago s 3:0 nad Alžirijo. Vse tri gole zabil kapetan Messi.VREME: Večinoma sončno bo, ponekod v notranjosti države in v hribovitem svetu možne plohe, z najvišjimi dnevnimi temperaturami okrog 30 °C.

Biti na koncertu skupine, katere pesmi si prepevaš vsak dan in na katerem skupino in izbrano občinstvo ločuje le simboličen trak, je redka priložnost. Še posebno če gre za skupino, ki brez težav pritegne na tisoče oboževalcev, igra na velikih odrih, tudi po Evropi, v kratkem pa jo čaka še največji doslej pri nas. Za tri dekleta iz programa Botrstvo je skupina Joker Out brez dvoma najljubša domača skupina, zato je bil obisk tako butičnega koncerta še toliko bolj poseben. Ko pa se je z njimi srečal še pevec Bojan Cvjetićanin, odgovoril na nekaj vprašanj in se prav prisrčno podružil z njimi, pristnemu navdušenju ni bilo konca.

Tudi v popoldanskih športnih minutah je ena od osrednjih tem povezana s kolesarstvom. Z današnjo etapo se je začela dirka po Švici, na kateri nastopata oba slovenska zvezdnika, Tadej Pogačar in Primož Roglič. Prireditelji v Ljubljani pa so predstavili podrobnosti, povezane z domačim turnirjem lige narodov v odbojki. Slovenska reprezentanca se bo konec meseca v Stožicah pomerila tudi z velesilama Brazilijo in Italijo, aktualno svetovno prvakinjo.

Banka Slovenije je znova poslabšala napoved gospodarske rasti, po najnovejših ocenah bo ta letos znašala 1,9 odstotka, inflacija pa se bo okrepila na 3,6 odstotka. Z ohlajanjem gospodarske aktivnosti se bodo poslabšale tudi javne finance. Fiskalni svet medtem ocenjuje, da bodo ukrepi, ki so jih vladne stranke predvidele v koalicijski pogodbi, nanesli dodatne negativne učinke za javne finance v znesku 2,5 odstotka BDP.

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

Dramaturg Goran Schmidt je skoraj antologijsko mladinsko delo, ki je zaznamovalo številne generacije, pred okroglimi tremi desetletji leta 1996 priredil za radio in ga prepletel s filozofijo lorda Baden-Powella, ustanovitelja skavtskega gibanja. Zdi se, da so razmisleki o tej plemeniti dejavnosti mladih, ki jo v slovenščini poimenujemo tudi tabortništvo ali gozdovništvo, pravšnji za prihajajoči počitniški čas. Tudi prvi skavtski tabor na svetu je bil namreč organiziran poleti, med 1. in 8. avgustom leta 1907 na angleškem otoku Brownsea. V drugem delu z naslovom Taborjenje spoznamo veščine te priljubljene oblike bivanja v naravi. Režiser: Matija Milčinski Tonska mojstra: Staš Janež, Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Pripovedovalec – Aleš Valič Lord Baden-Powell – Ivo Ban Oče Milčinski – Polde Bibič Mati Milčinski – Štefka Drolc Skavt Peter – Zvone Hribar Mladi Ježek – Juš Milčinski Zaključno pesem z glasbo Urbana Kodra poje Frane Milčinski – Ježek Skavtsko-taborniške pesmi prepevajo skavti stega Ljubljana 4 Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1996.

Uradna kopalna sezona je v polnem teku. V slovenski Istri bo trajala vse do 15. septembra. Slovenska obala ponuja več kot 10 naravnih kopališč z reševalci iz vode in urejeno infrastrukturo ter številna druga kopalna območja. Tudi letos so občine pred sezono pospešeno urejale plaže, dostope v morje in spremljajočo infrastrukturo. Pozanimali smo se o novostih.

Dr. Stanko Gerjolj je geštalt pedagog, geštalt svetovalec, geštalt trener, zaslužni profesor pri Katedri za oznanjevalno in pastoralno teologijo na Univerzi v Ljubljani, duhovnik in lazarist. Odnosi so ključni izziv. Spreminjajo se, zato se je treba za dober odnos neprestano truditi. Za odnose in v odnosih delamo. Vstopili bomo v nekatere najvidnejše težave in zagate, ko otroci odrastejo in si gradijo svoj svet. Kako smo jim lahko v dobro podporo?, prisluhnite.

Po uvodnih tekmah 23. svetovnega prvenstva za nogometaše, ki so bile odigrane v Mehiki in Kanadi, se v noči na soboto po slovenskem času Mundial začenja še v ZDA. Tekmec gostiteljev je Paragvaj, drugi par sta Katar in Švica. Slovenske odbojkarice za uvod domačega turnirja lige narodov igrajo z Islandijo.

Poletne solate, ki se lepo podajo k sezonskim jedem, ali solate, ki so glavni obrok. Spoznajte nekaj različic paradižnikove solate in skrivnost odlične krompirjeve solate. Kako zeleno klasiko povežemo s sadjem? Kako pripravimo grško in solato caprese? Hvaležna sestavina poletnih solat so redkvice in mehki siri. Kako v solate vključujemo različne kaše? Tudi solatne polivke so več kot osnovna kombinacija olja in kisa. Gostja četrtkovega svetovalnega servisa bo kuharska mojstrica iz restavracije KULT316 na BIC Ljubljana Polona Hribar. Vprašanja lahko zapišete na spletni strani prvi.rtvslo.si ali pa nas pokličete med oddajo.

»To ne bo samo največji nogometni dogodek, ampak najpomembnejši dogodek v človeški zgodovini, najbolj navdihujoč dogodek, ki ga bo človeštvo kadar koli videlo.« S temi besedami je predsednik mednarodne nogometne zveze Gianni Infantino lani decembra opisal mundial, ki se začenja v glavnem mestu Mehike, gostile pa ga bodo predvsem Združene države in tudi Kanada. O nogometu se je v povezavi s tem dogodkom pisalo manj, kot bi si želeli. To bo prvi mundial, na katerem bosta igrali reprezentanci, ki sta med seboj v vojni – ameriška in iranska –, na srečo ne v isti skupini, prvi z najdražjimi vstopnicami v zgodovini velikih tekmovanj in enako neprijetno enkraten, tudi kar zadeva ogljični odtis ob premikih reprezentanc, že v skupinskem delu. To bo tudi prvenstvo z rekordnim številom udeleženk – 48, to pa je pri ljubiteljih nogometa prav tako izzvalo kritike. O vsem tem v Vročem mikrofonu na Valu 202 tudi z Majo Hrvatin in Luko Petričem, ki sta na prizoriščih prvenstva.

Simfonični orkester RTV Slovenija je v četrtek, 4. junija 2026, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sklenil letošnjo sezono koncertnega cikla Kromatika. Pred orkester je tokrat stopil domači dirigent Davorin Mori, izvedli pa so Koncert za violino Petra Iljiča Čajkovskega, pri katerem se jim je na odru pridružil solist Luka Faulisi, ter Simfonijo št. 1 Antona Brucknerja. Komentar dogodka je pripravila Klara Žnideršič (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Prvi del večera je pripadel Čajkovskemu in violinistu Luku Faulisiju, ki se je po lanskem uspešnem gostovanju vrnil na oder Kromatike. Že takrat je navdušil z izbrušeno tehniko, ki mu je bila v Ravelovem Ciganu pisana na kožo, tokrat pa je pokazal še nekoliko zrelejšo glasbeno osebnost. Njegova interpretacija violinskega koncerta ni temeljila samo na virtuoznosti in brezhibni intonaciji, temveč tudi na premišljenih dinamičnih kontrastih in pogumnih umikih v skoraj neslišne zvočne odtenke. Ne glede na tehnično zahtevnost je solist dajal občutek, da ima delo ves čas pod popolnim nadzorom. Tudi v najbolj zgoščenih odsekih ni deloval obremenjen z zahtevnostjo parta, temveč je pozornost usmerjal v oblikovanje glasbenega toka in komunikacijo z orkestrom. Glasbo je spremljal z izrazno telesno govorico in tudi pripetljaj med kadenco prvega stavka, ko mu je lok za trenutek ušel iz rok, ga ni vrgel iz tira. Brez oklevanja je nadaljeval igro, kot da se ni zgodilo nič, kar je le še potrdilo njegovo odrsko suverenost. Navdušenje je občinstvo z aplavzom pokazalo že po prvem stavku, in če je tudi orkester v uvodnem stavku izstopal s prefinjeno mehkim začetkom in trdno spremljavo briljantnih hitrih pasaž, je drugi stavek razkril nekaj njegovih manj prepričljivih trenutkov. Pihalni uvod, predvsem v fagotih in oboah, ni dosegel želene intonančne natančnosti, pa tudi miren zaključek ni bil časovno usklajen med sekcijami. Zato je bil finale toliko prijetnejše presenečenje. Tretji stavek namreč zahteva natančno časovno ujemanje med solistom in orkestrom že od prve dobe in orkester je ta izziv uspešno izpeljal. Ponovitve osrednje teme so bile vselej natančne in prepričljivo oblikovane, dirigent pa je znal slediti solistovim zamislim ter jih vključiti v orkestrsko celoto. Po zasluženem aplavzu je Faulisi za dodatek zaigral še Perkinsonov Louisiana Blues Strut in tudi v slogovno bolj sproščenem delu prikazal enako raven izvajalske prepričljivosti. Brucknerjeva Prva simfonija je od dirigenta zahtevala nekoliko drugačen pristop, kot smo ga slišali v prvem delu večera. Če je pri Čajkovskem Mori sledil solistovim zamislim in skrbel za prožno komunikacijo z orkestrom, je simfonija zahtevala odločnejše vodenje skoraj celotno petdesetminutno partituro. Toda dirigent je že v intervjuju pred koncertom poudaril svoje načelo enakovrednega odnosa do glasbenikov v orkestru, in to se je odražalo tudi v izvedbi. Oblikovanje melodičnih linij je bilo povečini prepuščeno orkestrskim članom, dirigentsko vodenje pa je ostajalo predvsem na ravni zanesljive koordinacije ansambla. Tempi so bili urejeni, vstopi večinoma pravilni, številni odseki pa so ponudili vrsto lepih glasbenih trenutkov. Ob flavtističnih solih in klarinetih velja omeniti tudi rogove, ki so nosili pomemben del orkestrskega dogajanja. Brucknerjeva mojstrsko zasnovana simfonična arhitektura je tudi brez večjih dirigentovih interpretativnih posegov ohranila prepričljivost. Široko zastavljeni zvočni loki in bogata orkestracija, ki spominja na skladateljeve orgelske mojstrovine, so poslušalca postopoma vodili proti sklepnemu koralu, ki ga je dirigent izpostavil kot osrednji cilj celotnega dela. In prav zaključek je bil najprepričljivejši del izvedbe. Trobila so ustvarila mogočno zvočno podobo in občutek veličastnosti, ki je učinkovito sklenil koncertni večer in sezono. Ob koncu velja omeniti še odpoved Matičičevega dela Trans ..., zaradi katere je sklepni koncert sezone namesto treh obsegal le dve točki. Ker letos mineva sto let od skladateljevega rojstva, koncert pa je potekal le dan po njegovem rojstnem dnevu, je bila uvrstitev dela na spored skoraj gotovo tudi simbolna gesta. Zato je njegova odsotnost na zaključnem koncertu sezone toliko bolj presenetila, še posebej ker je bila Matičičeva skladba ena redkih priložnosti v letošnji sezoni za srečanje z glasbo slovenskega skladatelja. Koncertni list je kot razlog navedel »objektivne okoliščine«, a vendar bi si takšna sprememba zaslužila nekoliko podrobnejše pojasnilo. S tem se je končala še ena sezona Kromatike, ki je ponudila nekaj izjemnih glasbenih doživetih in nadejamo se jih tudi v prihodnje. S šestimi koncerti bo naslednja sezona sicer občutno krajša, kar pa ni nujno slaba novica. Manjše število dogodkov namreč lahko pomeni tudi še bolj premišljeno programsko zasnovo in več prostora za širokopotezne repertoarne izbire.

Jože Kenda, upokojeni podjetnik, ne daje vtisa, da je sploh upokojen. Pravi, da navadno vpraša sina, ki je prevzel posle, ali ga naslednji dan kaj potrebuje. Če ga ne, pa tudi ne miruje. V Šentvidu pri Stični, kjer je doma, je dejaven v vseh mogočih dejavnostih. Tudi v Društvu upokojencev Šentvid pri Stični, to ima lastniški dom, torej lastne prostore, na kar so vsi zelo ponosni. Spomini so Jožeta Kendo, ki ga je obiskala Darja Groznik, najprej ponesli v otroštvo, v domačo Idrijo.

Nadaljujemo potovanje skozi Staro zavezo. Tokrat se bomo s škofom dr. Jurijem Bizjakom poglobili v vsebino in sporočilo četrte Mojzesove knjige, ki jo poznamo pod imenoma »Numeri« oziroma »V puščavi«. Zakaj je Bog naročil preštevanje ljudstva, kaj nam pove številka 600.000 moških, ki so odšli s Sinaja, a nihče od njih (razen dveh) ni vstopil v obljubljeno deželo? Tudi o veličastnem liku voditelja Mojzesa, oglednikih, bronasti kači in Aaronovem blagoslovu bo tekla beseda. Prisluhnite ob 20h in si oglejte oddajo tudi na YouTube kanalu Radia Ognjišče!

Piše Andrej Lutman, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Maja Drolec je s pesniško zbirko Mavrični pajčolan prepričala strokovno žirijo mariborskega Zavoda za umetniško produkcijo in založništvo in prejela prvo nagrado. Tudi avtorica spremne besede Vladimira Rejc v besedilu z naslovom Dlan v dlani ne skopari s pohvalnimi besedami in ugotovitvami. Naslovnico zbirke krasi slika, ki prek mavričnih odtenkov pokrajine odstira dostope k poeziji. Za vsaj delni vpogled v pokrajino, ozaljšano s pajčolanom, je pomembna pesem z naslovom Postala bom ptica. V njej je Maja Drolec razprostrla svojo pripovedno sposobnost v povzetek celotne zbirke. Sestavljajo ga tišina, sanje, nebesne širine in pa najpomembnejša sestavina: odsotnost matere, ki pa je pravzaprav odsotna prisotnost. Na ljubljeno osebo pesnico vežejo spomini, ki prehajajo prav skozi pajčolan: »Takrat pridem k tebi, ljuba mati, / poslušat, kaj sva izgubili, / ko se je življenje odkradlo mimo naju …« Pesnica se ne more izogniti sladkobnostim, kakršne prinaša pesem Tvoji poljubi: »V pričakovanju čudovitega sveta, / dotaknimo se neba, / ko nas bo objemal čas, / da bomo spet našli željo po prihodnosti, / knjiga se bo pisala sama. / Takrat bo spet poletje v srcu.« V navedeni kitici sta z drugačnim tipom črk izpostavljeni besedi 'čudovitega' in 'željo'. Čudovito in želja sta označevalca, za katerima se žene pesništvo od samega nastanka. V zaostrenih razmerah kulturne politike, ki se skorajda ne zmore več ločiti od propagandističnih prijemov pri oglaševanju sporočilno enostavnejših izdelkov, so besede, kot sta čudovito in želja, že na meji ironije, sarkazma, kar kriticizma. Tako se odraža tudi pesničina odzivnost na prebrano, saj ji glede na to, da je diplomirana slovenistka in knjižničarka, nikakor ni tuja. O ljubezni pa tudi takole: »Noč se je priplazila k nama. / S konicami prstov se sprehajaš / skozi lenobni lesk mojih oči. / Čutiš to ljubezen?« Navedek je iz pesmi, ki je knjižico vsaj delno naslovila. Imenuje se Sončni pajčolan, kar bi bil nemara boljši naslov kot Mavrični pajčolan. Sončni spekter oziroma razpad svetlobe je pojav, ki se mu lahko zoperstavi le pajčolan, ki postori, da se svetloba ne razprši popolnoma, in da tudi pesem najde svoj pristanek, svoj odsev, svojo senco. Nekaj senčnatega je namreč v pesmi Gluha praznina, o kateri naj spregovori le ena sama vrstica: »Spominja na lepo deklico.« Samota v praznini vsekakor ni prav sončno razpoloženje. Takšno občutje nekako popravlja pesem z naslovom Kdaj spet prideš?, ki se konča takole: »Dlan v dlani, / en korak, / ena misel, / ena želja, / en poljub. / Kdaj spet prideš« Pajčolan ima pač lastnost dvosmernosti, mavrica pa razprostrtosti. Maja Drolec tehtno združuje skrajne lege svojega pomenskega polja in bogatega besedišča. Pesmi imajo lastnosti nečesa, kar skoraj hegemonsko izražajo verzi, ki kitijo prvo pesem v zbirki: »pogovarjam se s teboj – v mislih – / srce se mi kotali po telesu, / kje te bom vzela …«

Dramaturg Goran Schmidt je malone antologijsko mladinsko delo, ki je zaznamovalo številne generacije, pred okroglimi tremi desetletji leta 1996 priredil za radio in ga prepletel s filozofijo lorda Badna-Powlla, ustanovitelja skavtskega gibanja. Zdi se, da so razmisleki o tej plemeniti dejavnosti mladih, ki jo v slovenščini poimenujemo tudi tabortništvo ali gozdovništvo, pravšnji za prihajajoči počitniški čas. Tudi prvi skavtski tabor na svetu je bil namreč organiziran poleti, od 1. do 8. avgusta leta 1907 na angleškem otoku Brownsea. S prvim delom z naslovom Skavtstvo pobliže spoznamo to gibanje in filozofijo. Režiser: Matija Milčinski Tonska mojstra: Staš Janež, Miro Marinšek Glasbena opremljevalka: Cvetka Bevc Pripovedovalec – Aleš Valič Lord Baden-Powell – Ivo Ban Oče Milčinski – Polde Bibič Mati Milčinski – Štefka Drolc Skavt Peter – Zvone Hribar Mladi Ježek – Juš Milčinski Zaključno pesem z glasbo Urbana Kodra poje Frane Milčinski – Ježek Skavtsko-taborniške pesmi prepevajo skavti stega Ljubljana 4. Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 1996.

Kljub sporazumu z Libanonom Izrael napada južna predmestja Bejruta. Napade na mesto, ki leži 120 kilometrov proč od izraelsko- libanonske meje, sta potrdila tako izraelski premier Benjamin Netanjahu kot obrambni minister Izrael Katz in pri tem navedla, da izraelska vojska izvaja napade na teroristična poveljstva Hezbolaha. V oddaji tudi o tem: - Poljska po letih sodnih bojev začela priznavati nekatere istospolne pare - Pristojne skrbi pomanjkljivo potresno zavarovanje pri nas - Kopališčem tudi letos podelili Modro zastavo za trajnostno naravnanost

După 14 ani de la precedentul său roman, Filip Florian revine în atenția cititorilor cu o nouă carte. Se numește „Media aritmetică” și a apărut la Polirom. Și este o poveste scrisă la persoana întîi de un fost sublocotenent de artilerie, Tudi (Tudor) Vlădoianu, care, după ce a luptat în Al Doilea Război Mondial, în 1948 se vede nevoit să se ascundă în podul unei mătuși. Pentru că rușii redeschid o anchetă legată de o ambuscadă în care a fost implicat în toamna lui 1944, cînd românii luptau alături de ruși, aproape de Budapesta. Și, ascuns în pod, Tudi începe să scrie. Despre întîmplări din viața lui, despre evenimente dinaintea războiului, din război și de după, dar și despre evenimente ceva mai vechi, despre Primul Război Mondial, la care a participat tatăl său. Am vorbit cu Filip Florian despre personajul pe care l-a creat, despre puterea cuvîntului scris pe care o descoperă naratorul său, despre istoria sîngeroasă a primei jumătăți a secolului trecut, despre interbelicul deloc idilic și despre atmosfera acelor ani, pe care o reconstituie în roman. Și, desigur, despre misteriosul titlu al cărții. Filip Florian: „M-am gîndit mult cum să apuc lucrurile astea, înainte de a începe. Fiindcă, să faci o salată și să amesteci tot felul de povești, începînd de la Primul Război Mondial, sau ușor dinainte, și mergînd pînă în anii aceia destul de negri, '48-'49, e foarte complicat. Așa încît, cedîndu-i acestui om dreptul de a vorbi la persoana întîi, a fost o ușurare foarte mare. El nu are pretenția că ține un jurnal, ci scrie în acel pod pentru a nu înnebuni, pentru a nu se da cu capul de pereți. Începe mai degrabă din acest motiv. Are nevoie de un soi de descărcare, de pace interioară pe care scrisul, măcar minimal, i-o oferă. În al doilea rînd, pentru că nu ține un jurnal, cu povești simple de zi cu zi, își permite să scrie orice și oricînd. Asta mi-a și plăcut teribil. Să penduleze în timp absolut după pofta lui. Dacă într-o zi, de exemplu, îi e dor de o bunică, scrie despre acea bunică și despre niște povești legate de ea. Dacă a doua zi își amintește nu știu ce grozăvie din război, scrie despre asta. Bineînțeles că toate au legătură între ele, ceea ce sper că se vede destul de clar și de bine în carte. Însă, această mișcare înainte-înapoi creează, după mine, și o șansă mai mare de a vedea cît de legate sînt, de fapt, toate lucrurile între ele. Nimic nu s-a întîmplat și nu se întîmplă din senin. Mie mi-a convenit epoca de atunci, dar în același timp, scriind, m-am trezit că parcă prezentul ar veni peste mine și personajul meu, în acel pod. Bunăoară, eu am început înainte de a exista războiul din Ucraina. Am tot vorbit despre armata rusă, despre ruși, despre tot felul de mizerii de-ale lor de pe front. (...) Așa încît, deodată m-am trezit cu războiul ăla care semăna cutremurător cu ce scriam. Apoi, vorbind despre anii '30, excesele extremei drepte, legionarii, guvernarea lui Goga, multe măsuri absolut aberante, toate acele legi din perioada dictaturii carliste, m-am trezit și ne-am trezit cu toții cu ultimele alegeri. Mai întîi prezidențiale și apoi parlamentare și cu o realitate complet nouă în România de azi. Nu despre asta am vrut să scriu, însă vorbesc despre fascinația unui scriitor de a vedea că o realitate care aparent e veche e aproape aceeași cu cea din prezent.”Media aritmetică este o modalitate personală de calcul a naratorului: dă note evenimentelor dintr-o zi, apoi adună notele și împarte rezultatul la numărul evenimentelor. Așa obține „media aritmetică”, „o medie care, invariabil, se învârtea şi se învârte în jurul cifrei şapte.” Ce semnificație are această ciudățenie?Filip Florian: „Sigur că e și un joc, dar pe de altă parte, pentru el, e și un fel de leac tot calculul ăsta. Într-o zi te gîndești numai la lucruri cumplit de rele. Deci, n-ar avea, în teorie, cum să iasă șapte. Dar, totuși, ridicîndu-te puțin deasupra lucrurilor sau vieții și constatînd, bunăoară, că tu ești întreg fizic, în timp ce alții, oameni care s-au întors de pe front, sînt infirmi sau, mai știu eu, foarte grav bolnavi, fără să vrei, trebuie să dai o notă bună acestei povești, că tu, fizic, încă ești complet întreg. Așa încît, forțînd un pic nota, ce-i drept, și găsind permanent și note bune, poți ajunge la acel șapte, care e o formulă a echilibrului. Asta mă fascinează de mulți ani. Nu-i vorba doar de cartea asta. Parcă atunci cînd ți se întîmplă tot felul de chestii bune, nu știu cum, în timp destul de scurt, vine ceva să le echilibreze. Și invers, dacă treci prin drame, prin povești foarte rele, de asemenea, în destul de scurt timp, se întîmplă ceva bun, care echilibrează.”Despre perioada interbelică descrisă în carte, o perioadă idealizată după 1990, Filip Florian spune:„Cred că noi, după '90, am avut un soi de exces anticomunist, ușor întîrziat, poate și fiindcă România n-a fost cea mai eroică țară, n-a existat o Primăvară de la Praga, o revoluție cum a fost cea maghiară din 1956, n-am avut lideri ca Lech Wałęsa sau un sindicat ca Solidaritatea. Dacă e să luăm tot blocul comunist estic, am fost cam pe la coadă, din păcate, așa încît senzația mea e că am căzut într-un exces anticomunist, lucru care a dus imediat și aproape inevitabil la o idealizare a interbelicului, la o prezentare a lui ca un soi de pămînt feeric, de perioadă magică. Or, încet, încet, privind mai bine epoca aia, constatăm că n-a prea fost așa, din foarte multe motive. Adică nu văd de ce extrema dreaptă și tot soiul de crime și masacre sînt băgate ușor sub preș, uitate, ignorate și alegem cu penseta doar ce a fost bun atunci. Și apoi s-au petrecut lucruri cumplite, mai ales pe frontul de Est. De asemenea, e un fel de tăcere deplină a tuturor pe subiectul ăsta. Lucruri care aproape au șocat și ofițerii germani, care, pur și simplu, nu își puteau imagina ce-i cu acea furie antisemită românească și cu ororile și pogromurile de la Odesa sau din lagărul de la Bogdanovca, ulterior. Așa încît, într-un fel, cel puțin pentru mine, cu cartea asta am încercat să echilibrez lucrurile, fiindcă altfel n-am înțelege de ce vorbim numai și numai și numai despre închisorile staliniste, care au fost, evident, ceva oribil. Tragedie e puțin spus. Dar, totuși, lumea n-a început cu ele. Au fost foarte mari mîrșăvii și înaintea lor. Și cred că ne-ar fi tuturor mai bine să vorbim, cu un ton egal, cu același fel de a măsura gravitatea lucrurilor despre toate astea.” Apasă PLAY pentru a asculta întreaga discuție!O emisiune de Adela GreceanuUn produs Radio România Cultural

Količina zavržene hrane v Sloveniji v zadnjih letih ni upadla, celo povečala se je. Potem so tu ostanki iz prehrambene industrije in kmetijstva ter blato iz čistilnih naprav. Odpadkov, ki jih lahko predelamo v bioplin in metan, je dovolj. Zakaj torej takšno pridobivanje elektrike, toplote in goriva - vsaj pri nas - ostaja neizkoriščen vir energije? So posredi morda okoljski in politični zadržki? V tokratnih Podobah znanja gostimo doc. dr. Sabino Kolbl Repinc, ki na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter Kemijskem inštitutu raziskuje razne postopke predelave odpadkov v bioplin in metan.

V Domu na Krasu so pripravili dogodek, s katerim so skozi preplet osebnih zgodb ter poezije Srečka Kosovela, odpirali vprašanja o življenju ljudi v institucijah. Pogovarjali smo se z Martino Ulčar, vodjo multidisciplinarnega tima »Navadno življenje« in odgovorno za organizacijo dogodka »Srečko in Marco skupaj v boj«.

Aleksander Zalar je navdušen popotnik in za to ima po upokojitvi veliko več časa, kot ga je imel kdaj prej. Ne spomni se, kdaj se je upokojil, ali pa želi to obdržati zase, toda vsekakor si najbrž pred desetletji tudi sam ni predstavljal, da bo pri 90-tih letih potoval po Afganistanu. Tudi sicer ga privlačijo tako imenovane eksotične destinacije, ki ne pokajo po šivih zaradi množičnega turizma. Aleksander Zalar s takim navdušenjem pripoveduje o svojih potovanjih, da ga ne utegnemo spraševati o receptu za dolgoživost, energijo in pogum, da se v letih, ko se mnogi njegovi vrstniki ukvarjajo z bolečinami v sklepih in drugimi kroničnimi težavami, odpravi na celo nekoliko nevarnejše poti kot običajni turisti. S seboj redno jemlje tudi kamero in s poti po Afganistanu je posnel kar dva filma. Kako tudi ne bi izkoristil priložnosti? S skupino sopotnikov je bil namreč prvi turist v Afganistanu po 40-tih letih zaprtja države. Pred mikrofon ga je povabila Cirila Štuber.

Katera je najvišja zgradba v Sloveniji? Ali pa – morda bo tako lažje – kateri je najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji na svetu? In imamo ga seveda pri nas. To sicer še ni nagradno vprašanje Torkovega kviza, je pa odlična iztočnica za oddajo. Odgovor je Trboveljski dimnik, ki je 1. junija praznoval 50. rojstni dan. Kaj zanimivega vemo o njegovi gradnji, konstrukciji in današnji vlogi? Dimnik namreč že dolgo ne obratuje več, ostaja pa eden najbolj prepoznavnih simbolov industrijske dediščine v Zasavju. 360 metrov visoko betonsko konstrukcijo boste tam težko spregledali. Sogovornika: direktor Zasavskega muzeja Trbovlje Bogdan Šteh in muzejski svetovalec Gregor Jerman.

Drugi poudarki: - Potrebe po denarju v mariborskem športu večje od načrtovanih, zato kmalu nov razpis. - V Kranju so pripravili že drugo Tržnico lokalnih dobrot. V Ilirski Bistrici za vroče poletne dni pripravljajo prvi Poletni festival. - Želja po bralni pismenosti pri mladih še tesneje povezala sosednji osnovni šoli iz Bistrice ob Sotli in Kumrovca - Mladi se zelo dobro zavedajo pomena varovanja narave. To so dokazali tudi na Dnevu za Savinjo, ki je bil tokrat ob ribniku Vrbje pri Žalcu.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči, ki so izšle v zadnjih treh letih, je pred nami nova pesniška zbirka Jožeta Štucina, tolminskega pesnika, pisatelja, recenzenta in pedagoga, ki je pred štiridesetimi leti začel svoj pesniški opus s prvencem Ritem zavesti. Tudi v zbirki Matador in ljubica se posveča minevanju, soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Že v prvi pesmi je osrednji motiv samost, ki lirski subjekt posrka v ljubezen, da dve samoti postaneta “samo ti za mene in samo jaz za tebe”, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da “miga in da rojeva besede iz glagola biti”: “vsebine terjajo pomožnost, / noben glagol ni poceni. / glagol biti je pa sploh drag, / celo precenjen. // se mi zdi.” Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami in ljubeznijo. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / kot meniškov puh, / kot cekinček v januarju, / kot orion na nebu. // lebdiva / in se iščeva / na tleh.” Užitek je brati pesnika, ki z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot “starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik”, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, “v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.” Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: “v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.” Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: “na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, / edino upanje, / da nisi samo utrinek samega sebe / v brezmejnosti vesolja. // da za hip nisi sam.” To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: “slogan iz oglasa: / jupidu, podtalno je polno življenja! // besedilni korpus: / na koncu se združimo vsi v enega, / v salonu iste franšize. // cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.” Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti ... V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, “nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.” Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: “Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.” In res bi bil najbolj ustrezen naziv za Štucinovo pesnikovanje prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.

Ime tedna je postal Jan Surina, vodja prostovoljcev Mladinskega kluba Nade Žagar v Ilirski Bistrici, najstarejšega slovenskega mladinskega kluba, znanega kot MKNŽ, ki letos obeležuje 60 let neprekinjenega delovanja. Klub že desetletja kljubuje družbenim spremembam ter mladim ponuja prostor ustvarjalnosti in alternativne kulture, hkrati pa ostaja eno ključnih alternativnih glasbenih prizorišč pri nas. Ob jubileju so v Sokolskem domu pripravili vrsto dogodkov, razstavo in tudi posebno ploščo MKNŽ Live s posnetki legendarnih koncertov iz klubske zgodovine.Kandidata sta bila tudi: Anže Jazbec, vodja raziskovalnega reaktorja TRIGA na Institutu Jožef Stefan, ki obeležuje 60 let delovanja. V reaktorju so se izobraževale generacije raziskovalcev, inženirjev in operaterjev s področij jedrske energije, medicine, varstva pred sevanji in drugih znanstvenih disciplin, hkrati pa je predstavljal pomembno stičišče znanja, iz katerega so izšli številni temeljni raziskovalni in tehnološki dosežki. Odličnost delovanja ter delo strokovnjakov in strokovnjakinj, ki so v reaktorju delovali in delujejo še danes, sta ključno prispevala k njegovi mednarodni prepoznavnosti. Boštjan Kotnik, vodja mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki že dve desetletji povezuje otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, njihove družine, prostovoljce in obiskovalce vseh generacij. Festival je zrasel v pomemben prostor vključevanja, kjer osebe s posebnimi potrebami niso le udeleženci, temveč aktivno sodelujejo tudi pri organizaciji, logistiki in izvedbi programa. Tudi letošnjo izvedbo so omogočili prostovoljci Društva za inkluzijo ter zaposleni Centra Janeza Levca, ki pri projektu sodelujejo prostovoljno. 

Tudi letos festival Ars fest v Radlje ob Dravi in okoliške kraje prinaša raznolik preplet koncertov, zborovskih srečanj in likovne umetnosti, ki bodo od konca maja do konca avgusta povezovali različne generacije ustvarjalcev in občinstva. Ars fest 2026 bo z dvanajstimi dogodki znova združil sekcije Kulturnega društva Radlje, gostujoče umetnike in številne sodelujoče zasedbe iz Slovenije in tujine. Festival ostaja prostor povezovanja ljubiteljske in profesionalne kulture ter prostor novih sodelovanj, umetniških izzivov ter posebnih festivalskih doživetij na atraktivnih lokacijah Zgornje Dravske doline. Več o festivalu pa je povedal umetniški vodja Izidor Leitinger.

Pravljica o tem, kako oholost nikoli ni prava pot in kako je prijaznost vedno pravi ključ. Tudi, ko velikan ukrade letne čase … Pripoveduje: Matija Rozman. Avtorica besedila: Irena Androjna. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Režiser oddaje in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Stranka Resnica je po pričakovanjih na svetu potrdila, da bodo predsednika SDS Janeza Janšo podprli za mandatarja. Prvak stranke Zoran Stevanovič je napovedal, da bodo opozicija, ki bo vlado neprestano nadzirala. Drugi poudarki oddaje: Izrael kljub podaljšanju premirja napada Libanon. V Gazi ubili vojaškega poveljnika Hamasa Na Hrvaškem pred turistično sezono pozivi k znižanju cen, pri nas stavijo na butičnost Maraton v Radence privabil več tisoč tekačev in pohodnikov, padla rekorda proge

Lani je na slovenskih cestah umrlo 93 ljudi, kar je 37 odstotkov več kot leto prej. Tudi letošnje leto žal ne štedi z novicami, ki vzbujajo skrb. Obremenjene so predvsem avtoceste. Številke med drugim kažejo, da se veliko prometnih nesreč zgodi v območjih delovišč ter zapor in preusmeritev, nesrečam pa pogosto botruje nestrpnost voznikov. O tem, kako izboljšati prometno varnost na slovenskih avtocestah, v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Zvonko Zavasnik, vodja službe za upravljanje prometa na Darsu; Andrej Brglez, direktor Inštituta za civilizacijo in kulturo, strokovnjak za mobilnost; Robert Vehovec, Uprava uniformirane policije.

Retrouvez Rothen s'enflamme de 18h à 20h sur RMC.

Na današnji dan pred 4 leti je Slovenijo pretresla največja delovna nesreča pri nas, eksplozija v tovarni Melamin v središču Kočevja. Umrlo je sedem delavcev. Število delovnih nesreč in smrtnih žrtev se kljub varnostnim zagotovilom hitro povečuje. Samo v prvih treh mesecih je bilo smrtnih nezgod trikrat več kot v enakem obdobju v minulih letih. V ospredje vse bolj prihajajo tudi psihosocialna tveganja: stres, preobremenjenost in slabi odnosi, ki vplivajo tako na zdravje kot na varnost zaposlenih. Dodatno tveganje predstavlja tuja delovna sila, ki zaradi jezikovnih ovir ne razume varnostnih navodil. Kje so ključne pomanjkljivosti sistema in zakaj se razmere kljub napredku znova slabšajo? O tem vnovič tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Goran Brkič, direktor Inšpekcije nadzora varnosti in zdravja pri delu; dr. Andrea Margan, predstavnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa; Boštjan Tušar, direktor informacijskih tehnologij in trajnostnega razvoja v podjetju Hidire; Mateja Gerečnik, izvršna sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije.

Tudi delati nič je umetnost. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Ida Mlakar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

V državnem zboru skupni odbor že od jutra pretresa predlog interventnega zakona za razvoj, ki ga je vložila trojica strank najverjetnejše nove koalicije in naj bi odražal gospodarske usmeritve nove vlade. Posega v deset drugih zakonov ter med drugim predvideva nižji DDV na osnovna živila in del energentov, nižjo obdavčitev najemnin, rahljanje omejitev za delo zdravnikov pri zasebnikih, socialno kapico, ugodnejše pogoje za normirane SP-je, nove mikro- in študentske SP-je ter polne pokojnine za zaposlene upokojence. Sejo so zaznamovali postopkovni predlogi, polemike glede udeležbe javnosti in neprimerne medsebojne žalitve. Druge teme: - Berlin z Izraelom kljub nekaterim kritikam glede ravnanja s Palestinci krepi vojaško in energetsko sodelovanje. - Mariborski klinični center zapušča več kot petina tamkajšnjih radiologov. - Bo Magna znova zaposlovala? V Hočah naj bi zagnali proizvodnjo kitajskih vozil.

Čeprav naj bi bilo delo v 21. stoletju varnejše kot kdaj prej, podatki kažejo drugačno sliko – število delovnih nesreč in smrtnih žrtev se hitro povečuje. Samo v prvih treh mesecih je bilo smrtnih nezgod trikrat več kot v enakem obdobju v minulih letih. V ospredje vse bolj prihajajo tudi psihosocialna tveganja: stres, preobremenjenost in slabi odnosi, ki vplivajo tako na zdravje kot na varnost zaposlenih. Dodatno tveganje predstavlja tuja delovna sila, ki zaradi jezikovnih ovir ne razume varnostnih navodil. Kje so ključne pomanjkljivosti sistema in zakaj se razmere kljub napredku znova slabšajo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Goran Brkič, direktor Inšpekcije nadzora varnosti in zdravja pri delu; dr. Andrea Margan, predstavnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa; Boštjan Tušar, direktor informacijskih tehnologij in trajnostnega razvoja v podjetju Hidire; Mateja Gerečnik, izvršna sekretarka Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije.

Pomlad je prav kičasta, vse cveti, kar pa pri številnih sproža alergije. Tudi na zblaznelem političnem parketu kaže, da skoraj vsi parlamentarci trpijo za alergijo – na nasprotno politično opcijo. Ko na levi vidijo desne, se v njih začnejo nabirati velike gmote sluzi, prav tako kot velja tudi obratno. Četrta izredna seja državnega zbora je zelo nazorno izrisala novo politično realnost popolne ideološke razklanosti. Prava poslastica za ljubitelje srhljivk, boksa, pa tudi manj reguliranih borilnih športov.

Nika Mlinarič Hribar je štiri dni na teden fizičarka. Kadarkoli, predvsem ko dežuje, pa je podjetnica. Ima izkušnje iz letalske industrije in obožuje namizne igre. Je soustanoviteljica SnowBoardGames, to je neodvisni studio za izdajanje družabnih iger, ki se osredotoča na vrhunsko ilustracijo, kakovostne komponente in koncept »več igre v manjši škatli«. Med drugim bo razkrila, kako ji fizikalni pogled na reševanje problemov pomaga v podjetništvu in kaj jo vrže s tira.Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Arhitekt Andrej Bernik vsakič znova odkriva Pariz, ki je njegov dom že dve desetletji. Skupaj s partnerjema, eden od njiju je tudi njegov življenjski sopotnik, vodi arhitekturni studio Fieldwork. Posveča se načrtovanju mest prihodnosti, s poudarkom na pomenu zelenja, ki bo ključno za ohlajanje poleti peklensko pregrete prestolnice. Tudi v Sloveniji je pred leti odmeval njihov projekt Terciarni gozd, pariško parkirišče so ozeleneli in spremenili v javni prostor, hibrid med parkom in trgom. Komentira tudi popkulturno prikazovanje Pariza kot romantičnega mesta počasnih užitkov in poudarja, da se croissant (rogljiček) poje takoj, svež, kar s prtička.

Nobena delavska pravica ni bila podarjena, ampak priborjena, ob 1. maju, mednarodnem prazniku dela, opozarjajo sindikati. V Studiu ob 17 h bomo na razmere na trgu dela pogledali predvsem skozi prizmo mladih delavcev. Kakšen odnos imajo do dela, delodajalcev; ali jih sploh zanima še kolektivna organiziranost; kako pomembna vrednota je. Tudi o predlogu interventnega zakona, ki med drugim predvideva socialno kapico, študentski s. p., dvojni status upokojencev. Gostje: Sabina Leben, Sindikat Mladi plus dr. Vesna Miloševič Zupančič, strokovna direktorica e-Študentskega servisa Andrej Zorko, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije dr. Rudi Klanjšek, Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Tudi drugič se je, novinarka, urednica, investitorka in voditeljica podkasta Money How – Marja Milič, odlično znašla v tem podkastu! Tokratna zagonetka je: “Kdo ali kaj je Ea-nāṣir?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Naroči se: Zapiski: A res tega ne veš? YT – 259 Naroči se na “A res, TEGA ne veš?” YouTube kanal! Člani: https://www.patreon.com/aresteganeves […]

Po grožnjah ameriškega predsednika Trumpa, ki je omenjal celo uničenje iranske civilizacije, sta se Washington in Teheran dogovorila za 14-dnevno premirje in odprtje Hormuške ožine. Sledijo pogajanja o dolgoročnem dogovoru, a zdi se, da iranski predlog sporazuma ponuja veliko slabša izhodišča za ureditev razmer kot pred začetkom vojne. V oddaji tudi o tem: - Vpleteni v prehransko oskrbo bodo danes s pristojno ministrico govorili o interventnih ukrepih za zagotavljanje prehranske varnosti in blažitev energetske krize - Premier Golob skupno listo NSi, SLS in Fokus pozval k spoštovanju volje volivcev, potem ko je ta znova zavrnila sodelovanje z Gibanjem Svoboda - Ob svetovnem dnevu Romov pozivi k izboljšanju njihovega položaja v družbi in večji vključenosti v procese odločanja

Ameriška in izraelska vojska sta okrepili napade na Iran. Tarče so bili most nedaleč od Teherana, stoletje star center za medicinske raziskave v prestolnici in jeklarne. Potem ko je ameriški predsednik Donald Trump sinoči zatrdil, da je bil uničen najvišji most v Iranu, je davi dodal, da bodo sledili še drugi. Napovedal je tudi obstreljevanje elektrarn. Dan prej je Islamski republiki zagrozil, da jo bodo vrnili v kameno dobo, in zatrdil, da bodo napadali še dva ali tri tedne. Ker Združene države ne nameravajo odpreti Hormuške ožine, ta ostaja bolj ali manj zaprta. Cena nafte se bo tako najverjetneje še zviševala. V oddaji tudi o tem: Pretres v Pentagonu - zamenjali načelnika generalštaba kopenske vojske, Trump odpustil še pravosodno ministrico - Začenja se velikonočno tridnevje, v rimskem Koloseju zvečer križev pot. V cerkvah ni maš, velja strogi post - Odbojkarji ACH Volleyja se za letos poslavljajo od Evrope; hokejisti Olimpije tretjič izgubili proti Pustertalu