Podcasts about gledali

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Ime tedna je postal Matej Čujovič, vrhovni sodnik, ljubiteljski igralec in predsednik Kulturnega društva Loški oder Škofja Loka, ki je na mednarodnem gledališkem srečanju Takovske cveti v Srbiji prejel nagrado za najboljšo moško vlogo v predstavi Božič pri Cupiellovih. Gledališču se je pridružil leta 1993, ko je pri sedemnajstih letih prvič stopil na oder v predstavi Obuti maček, danes pa velja za enega najuspešnejših in največkrat nagrajenih slovenskih ljubiteljskih igralcev.Kandidata sta bila tudi: Anja Ostovršnik, študentka in mlada strokovnjakinja za kibernetsko varnost, ki je kot članica evropske ekipe Europa na prestižnem mednarodnem tekmovanju iz kibernetske varnosti za ženske (Women's International Cybersecurity Challenge ) v Dublinu med devetimi ekipami z vsega sveta osvojila prvo mesto. Z vrhunskim dosežkom ter delovanjem v gibanju Women4Cyber Slovenijo postavlja na svetovni zemljevid kibernetske varnosti in prispeva k večji zastopanosti žensk v tej panogi. Tine Urnaut, kapetan slovenske moške odbojkarske reprezentance, ki je osvojila zgodovinsko prvo medaljo v Ligi narodov. Slovenski odbojkarji so v tekmi za tretje mesto na zaključnem turnirju na Kitajskem s 3 : 1 premagali Japonsko in po treh nehvaležnih četrtih mestih v šesti sezoni nastopanja prvič stopili na zmagovalni oder tega elitnega tekmovanja. Urnaut je tudi uradni ambasador dobrodelnega projekta Botrstvo v športu za leto 2026.

Zvok in glasba sta v gledališču skoraj vedno prisotna, ustvarjata vzdušje in soustvarjata dramaturgijo doživetja. V primerjavi s prostorom in scenografijo sta dosti bolj abstraktna, toda hkrati med temeljnimi elementi gledališke predstave. V tokratni oddaji se pogovarjamo z Gašperjem Lovrecom, igralcem, oblikovalcem zvoka in ustvarjalcem izvirne glasbe v gledališču, ki je soustvarjal zvočno pokrajino predstav in med drugim sodeloval z Živo Bizovičar, Varjo Hrvatin in Klemnom Kovačičem. Vabljeni k poslušanju!

Ob rojstnem dnevu Ite Rine, prve slovenske filmske zvezde, se je Slovenska kinoteka poklonila Silvi Čušin, filmski, televizijski in gledališki igralki, v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači. Ob tej priložnosti je izšla tudi knjižica o bogatem filmskem opusu Silve Čušin. Nastopila je v filmih, na primer, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Igralske stvaritve Silve Čušin »presegajo vse negativne stereotipe slovenske filmske igre«, saj na zaslonu »vedno deluje naravno, prepričljivo, živo in nepredvidljivo«, smo brali v utemeljitvi nagrade Ite Rina pred štirimi leti, ko jo je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev nagradilo za opus pri filmu. Za življenjsko delo je pred nekaj leti že dobila Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, ob nagradi Ite Rina leta 2022 pa jo je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.

V soboto bo v Poletnem gledališču Studenec premiera domače gledališke predstave, komične igre s petjem Hábakuk, ki bo razveseljevala vse do 15. avgusta.

Dramska igralka Ana Facchini je od leta 2001 članica SNG Nova Gorica, kjer je nanizala obsežen opus vlog. Za vlogi v uprizoritvah 1973 in Anhovo je na letošnjem 61. festivalu Borštnikovo srečanje prejela Borštnikovo nagrado za igro. V pogovoru razmišlja o empatiji v gledališču, vlogah, ki same poiščejo igralko, in gledališču kot enem od gradnikov človeštva. Tonski mojster: Franc Moder

Rafaelova loža v prenovi, Tržaško operno gledališče Verdi postaja še boljše V znameniti Rafaelovi loži, hodniku v drugem nadstropju vatikanske Apostolske palače, ki ga smejo uporabljati samo papež, njegovi najožji sodelavci in najvišji gostje, delajo vatikanski mojstri restavratorji. Obnova ene najdragocenejših renesančnih mojstrovin bo trajala pet let. Tržaško operno gledališče Verdi postaja še lepše in pomembnejše. V novi sezoni bo med uglednimi imeni solistov kar nekaj opernih zvezd, pa tudi režiserjev in dirigentov.

Gledali smo v nočno nebo in proti 12. avgustu, ko bo Luna zagrnila Sonce – v Španiji popolnoma, v Sloveniji delno, a dovolj, da bomo lahko začutili dih vesolja. Zgodba se nadaljuje 28. avgusta z luninim mrkom, ko bo Zemlja za trenutek postala glavni igralec. Kaj nam ti pojavi razkrivajo o našem mestu v vesolju? Naš gost je bil prof. dr. Tomaž Zwitter, ki bo razložil, kako opazovati, razumeti in doživeti ta nebesna dogodka.

Dr. Bogomila Kravos, letošnja prejemnica nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo, je ena redkih, ki načrtno raziskuje, beleži, zapisuje, interpretira, presoja in tako ohranja zgodovinski spomin na gledališko in kulturno umetniško življenje Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Z njo se je pogovarjal Alen Jelen.

S peturno uprizoritvijo oziroma gledališkim potovanjem, ki je v režiji Tina Grabnarja nastal po motivih romana na Klancu Ivana Cankarja, Slovensko gledališče Celje zaključuje svojo sezono, ki je bila v celoti posvečena Cankarjevim delom. Po motivih iz romana Ivana Cankarja Na klancu Režiser: Tin Grabnar Dramaturga: Benjamin Krnetić, Mojca Redjko Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtorica glasbe in oblikovalka zvoka: Mateja Starič Oblikovalec svetlobe: Gregor Kuhar Lektorica: Živa Čebulj Asistentka scenografke: Katarina Prislan Organizator lokacij: Tadej Koren Šmid Igrajo: Žan Brelih Hatunić, Lucija Harum, Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Barbara Medvešček, Manca Ogorevc, Tanja Potočnik, Tarek Rashid, Tina Resman, k. g. Lovro Zafred, Branko Završan

Ko je lani prejela nagrado Bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, so v utemeljitvi zapisali: »Silva Čušin je igralka, ki bi uspela v kateri koli kinematografiji.« Njena umetniška prezenca pa je prav tako izjemno močna na gledališkem odru. Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan, nagrado Prešernovega sklada in Sterijevo nagrado, ki jo podeljujejo na mednarodnem gledališkem festivalu v Novem Sadu. Na Malem odru SNG Drama jo trenutno lahko spremljamo v dveh predstavah: v uprizoritvi Otroci britanske dramatičarke Lucy Kirkwood ter v drami Vojna nima ženskega obraza, nastali po delu beloruske pisateljice, novinarke in Nobelove nagrajenke za književnost (2015) Svetlane Aleksijevič.

Lara Maria Vouk je koroška slovenska filmska in gledališka igralka, ki nastopa tako v Sloveniji kot na avstrijskem Koroškem, producentka, scenatristka in pedagoginja. Gledali smo jo lahko v serijah Takšno je življenje in V dvoje. Za igro v seriji Poklicani Televizije Slovenija je dobila priznanje najsvetlejša zvezda oriona, ki je njeno prvo priznanje zunaj Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Nastopala je v več slovenskih celovečernih filmih, med drugim v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, režiserke Ester Ivakič, in v filmu Žige Virca Zemljo krast. Letos na filmska platna prihajata še dva filma, v katerih igra. Kljub temu, da so ji filmske vloge bliže kot gledališke, Lara Maria Vouk sodeluje z več gledališči v Sloveniji in s celovškim Teatrom Rampa. Igrala je v več predstavah tega razvijajočega se profesionalnega gledališča koroških Slovencev. Med drugim smo jo gledali v predstavi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, komediji, kjer je enakost pripeljana do absurda diktature, in v predstavi Prihodi - odhodi, ki pripoveduje o pregonu. Že tretje leto nastopa s svojo monokomedijo Pokržnikov Luka, izbranimi teksti Janka Messnerja v narečju. V tej predstavi zaigra na harmoniko, kar ni presenečenje, saj je tudi glasba zelo pomembna v njenem izrazu. Navdušuje jo tudi sodelovanje z dijakinjami Slovenske gimnazije v projektu, ki bo predstavljen konec meseca. Kako pa je s filmskimi vlogami v Avstriji?   Foto: Voranc Vogel  

Ostali poudarki oddaje: - Bled Riklijevo dediščino zdraviliškega turizma povezuje s sodobnimi trendi - Nemir okoli delovanja Gledališča Koper ne poneha - Mladinski klub MKNŽ iz Ilirske Bistrice praznuje častitljivih 60 let delovanja - Iz Poljanske doline izhajajo številne generacije umetnikov in ustvarjalcev - Na Razkrižju je na ogled prav posebna razstava 14-letne deklice, večkrat nagrajene umetnice s posebnimi potrebami

»Mislim, da smo na poezijo Srečka Kosovela zaradi njene neskončne etike in neskončne lepote lahko neskončno ponosni. Če bi si vsako jutro prebrali en Kons, bi bila konstrukcija tega dne mnogo boljša,« je leta 2014 dejal režiser Matjaž Berger. Izjemnemu slovenskem pesniku, čigar 100-letnico smrti obeležujemo 27. maja in skozi vse leto 2026, se je posvetil v različnih uprizoritvah. Kosovelova misel je navdihnila tudi druge gledališke ustvarjalce; v zadnjem desetletju in pol se je zanimanje zanj opazno razmahnilo med vsemi generacijami gledaliških umetnikov. Na kakšne načine so se na odru manifestirale njegove pesniške podobe, kako so zadoneli njegovi prodorni zvoki - o tem in mestu, ki ga ima Kosovel na zemljevidu slovenske umetniške scene spregovorimo v oddaji, ki smo pripravili v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom. Vabimo vas k poslušanju!

premiera: Lutkovno gledališče Ljubljana, 21. maj 2026 Radio Slovenija, Ars, 22. maj 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči gledalci lahko obiskali Poprov Gradec, mesto s trčenimi prebivalci, čudaškimi, zabavnimi in odpuljeno bizarnimi prigodami ter svojevrstnimi znanji in veščinami. V uprizoritvi lutkovno-dramskega potovanja Gospod Gnilc in plešoči medved, ki je nastala po romanu Andyja Stantona, ta prismojena norija z nenavadnimi liki v osnovi gradi na napetosti med dobrim in zlim, med zlobo in sočutjem, ter med estetiko lepega in grdega. Predstavo z lutkami in predmeti, ki je tudi kostumografsko-scenska paša za oči, je režiral Luka Marcen, oblikovala pa jo je večja zasedba z igralci in animatorji; vsak izmed njih je zasedel in se posrečeno prelevil v več vlog v predstavi. avtor besedila: Andy Stantonprevajalec: Boštjan Gorenc – Pižama avtorja dramatizacije: Tatjana Doma in Luka Marcen Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tatjana Doma igrajo: Lovro Finžgar, Maja Kunšič, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Alenka Tetičkovič, Alja Krhin k.g., Ajda Pirtovšek k.g. avtorica likovne podobe in scenografka: Volha Milovićkostumografka: Ana Jancavtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekarkoreografka: Lara Ekar Grljoblikovalka svetlobe: Maša Avsec

V prvih junijskih dneh bo v Domu kulture Kamnik potekalo Državno srečanje lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije. Na Prvem smo gostili Jana Pirnata, svetovalca za gledališko in lutkovno dejavnost pri JSKD, ter dramaturginjo in dramatičarko Heleno Šukljan, brez dvoma rekorderko v številu gledaliških predstav, ki si jih je bilo mogoče ogledati v zadnjih mesecih. Kako živi, pisani in številčni sta danes gledališka in lutkovna ustvarjalnost mladih pri nas? Kakšni so pogoji mentorskega dela v šolah in kulturnih društvih? Je bilo v otroških predstavah mogoče ujeti več otroškega ali odraslega sveta? Lahko mentor postane tudi denimo učitelj fizike iz Sevnice? Kako še okrepiti ljubiteljsko lutkarstvo, ki je bilo nedavno predlagano za vpis v Register nesnovne kulturne dediščine?

S premiero komedije nobelovca Daria Foja in France Rame Naključna smrt nekega anarhista se je na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenila letošnja sezona. Igro iz leta 1970 je prevedla in priredila Ira Rátej, režiral je Gregor Gruden. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Morte accidentale di un anarchico, 1971 Komedija Premiera: 8. maj 2026 Ustvarjalci Prevajalka, avtorica odrske priredbe in dramatruginja Ira Ratej Režiser Gregor Gruden Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Val Fürst Lektor Martin Vrtačnik Svetovalec za gib Tamás Tuza Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomo Božič Asistentka lektorja (študijsko) Tjaša Pirnar Nastopajo Uroš Smolej, Boris Ostan, Matic Lukšič, Filip Samobor, Matevž Sluga, Tina Potočnik Vrhovnik Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/nakljucna-smrt-nekega-anarhista/

Gledališke šole so ključnega pomena za celosten razvoj posameznika, saj združujejo umetniško izražanje z rastjo osebnosti, hkrati pa tudi spodbujajo kreativnost, razvijajo emocionalno inteligenco, krepijo samozavest, izboljšuje javno nastopanje in timsko delo. V slovenski narodni skupnosti so gledališke šole nepogrešljivo orodje za utrjevanje slovenskega jezika. V skupni mesečni oddaji, ki nastaja v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat usmerjamo pozornost k temu manj opaznemu delu izobraževanja v skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Sodelujejo – iz Trsta Julija Berdon, iz Ljubljane Jan Pirnat in iz Celovca Alenka Hein. Na fotografiji Comédie-Française, francosko narodno gledališče in eno najstarejših delujočih gledališč na svetu, vir: Wikipedija.

»Če je spol normativna kategorija – opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji – potem predoči tudi obstoj teles onkraj: teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ,« zapišejo ustvarjalci predstave Jaz, David, ki je nastala kot magistrska produkcijska predstava programa Gledališke režije na AGRFT v Ljubljani v koprodukciji z Masko Ljubljana. Predstava je nastala po resnični zgodbi Davida Reimerja in v središče postavlja vprašanje družbenega spola in spolne identitete. O procesu ustvarjanja in poglabljanja v obravnavano temo v oddaji razmišljajo Gabrijel Lazić, režiser predstave, Nastja Uršula Virk, soustvarjalka besedila in dramaturginja, ter Kaja Petrovič, igralka v predstavi. Vabljeni k poslušanju!

Naša gostja je bila dolgoletna članica Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor, dramaturginja Maja Borin, letošnja nagrajenka Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Z njo smo se pogovarjali o vlogi in delu dramaturga pri nastajanju gledališke predstave, o gledališko literarnih projektih, ki nastajajo zunaj gledališča, pa tudi o tem, zakaj ljudje še vedno radi prihajajo v gledališče.

LGL, premiera: 9.april 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 10.april 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana si je bilo mogoče sinoči ogledati kratko lutkovno uprizoritev za najmlajše O izgubljenem osličku, ki dosledno in premišljeno gradi napetost med varnim in divjim ter tako odpira prostor za stik z neznanim. Poleg izrazite gibalne in likovne kompleksnosti – mirna kmetija z zelenim pašnikom je ločena od razgibane gozdne goščave – ključno vlogo v predstavi brez besed prevzema zvočna pokrajina. Avtor zgodbe in režiser predstave Marko Mare Bulc je navdih zanjo našel v resničnem dogodku, ko je pred leti s kalifornijske kmetije pobegnil osliček Diesel, se pridružil skupini jelenov in izginil. O predstavi, v kateri je moči združila številna zasedba animatorjev in igralcev – dramaturg je bil Benjamin Zajc, avtor likovne podobe in scenograf Damir Leventić, avtorica glasbe pa Polona Janežič – več Magda Tušar. Avtor zgodbe in režiser: Marko "Mare" Bulc Dramaturg: Benjamin Zajc Avtor likovne podobe in scenograf: Damir Leventić Igrajo: Asja Kahrimanović, Martin Mlakar, Matevž Müller, Mia Skrbinac / Voranc Boh, Ajda Toman, Zala Ana Štiglic, Nika Manevski k.g. Lutkovni tehnologinji: Polona Černe, Zala Kalan Avtorica glasbe: Polona Janežič Kostumografka: Sandra Birjukov Mentorica za glas: Irena Preda Koreograf: Sebastjan Starič

Eno najbolj kultnih odrskih del 20. stoletja Opera za tri groše z ostro družbeni kritiko in duhoviti zapleti vabi gledalca k premisleku. Uprizorili so jo tudi dijakinje in dijake umetniške gimnazije SVŠGUGL, smer gledališče in film. Več o snovanju predstav, šolanju na umetniškimi gimnaziji in premisleku o omenjeni predlogi in umetnosti nasploh pa v oddaji!

Dr. Aleksander Zadel je klinični psiholog, ki smo ga spoznavali skozi različne projekte in kot odličnega govorca. Zapleteno ob njem postane razumljivo, nemogoče se zdi mogoče. Ljubezen vedno zmaga. Svetloba pa premaga temo, čeprav je vmes »veliko frke«, kot pravi. Tudi družbeni trenutek pri nas in v svetu razloži skozi oči in dušo psihologa - vselej z odgovornostjo. Skozi njegove besede lažje razumemo kaj pomeni manipulacija, kaj laž, kaj vseenost, kaj strah, kaj verbalna nasilnost in kaj nevarnost spletne anonimnosti. Ob vsem naštetem pa je tudi duhovit – razlog več za poslušanje pogovora, ki ga je v Gledališču Koper v sklopu radijskega projekta Pogovorni večeri, vodila Nataša Benčič.

Martina Maurič Lazar je nova programska vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana, lutkarica, igralka, režiserka in pedagoginja. "Zdi se mi, da nas to, kar nas zaznamuje v otroštvu, nekako vodi skozi celo življenje ter da so ti otroški vtisi in prvi stiki najpomembnejši - to so večinoma lutke in igrače. In zato je ukvarjanje z lutkovnim gledališčem za otroke ena najodgovornejših dejavnosti v umetnosti sploh. Otrokom razpiramo pogled, jih peljemo v svet, kamor ne pridejo prostovoljno, pripeljejo jih starši in vzgojitelji."

Na svetovni dan gledališča se v Prešernovem gledališču v Kranju začenja 56. Teden slovenske drame. Do 11. aprila se bo zvrstilo sedem predstav v tekmovalnem in pet v spremljevalnem programu. SNG Drama Ljubljana sezono na Malem odru nadaljuje s prvo slovensko uprizoritvijo ameriške satirične igre Eureka. SNG Drama Maribor pa sezono na Malem odru odru nadaljuje s prvo slovensko uprizoritvijo francoske komedije Kakšno ime pa je to?!.

"Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila", med drugim beremo v spremnem besedilu. Predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli je kolektiv Beton Ltd. premierno uprizoril v jeseni leta 2013 in jo z velikim uspehom uprizarja še danes. Več pa v pogovoru s člani kolektiva, Katarino Stegnar, Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. Vabimo vas k poslušanju!

Uprizoritev združuje dve enodejanki, ki jih je Anton Pavlovič Čehov napisal po vzoru francoskega vodvila. Ustvarjalke in ustvarjalci v obeh aktualizirajo nerazumevanje lastnih čustev in preobremenjenost, ki je v času nastanka izhajala iz ukleščenosti v okolje in družbeni položaj, danes pa se zdi posledica družbene preobremenjenosti, nerazumevanja lastnih čustev in pomanjkanja stika s samim seboj. Režiser, skladatelj in scenograf: Marjan Nečak Prevajalca: Mile Klopčič (Medved), Janko Moder (Tragik po sili) Koreografinja: Anja Möderndorfer Kostumograf: Blagoj Micevski Avtor videa: Marin Lukanović Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalca in izdelovalca mask: Damijan Kracina, Katarina Toman Kracina Igrajo: Patrizia Jurinčič Finžgar, Luka Cimprič, Rok Matek

premiera: LGL, 12. marec 2026 Radio Slovenija: Svet kulture, 13. marec 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana je včeraj gledalce, najstnike in odrasle pričakalo vprašanje, ali zombiji v resnici obstajajo. Nato so lahko interaktivno sodelovali na delno improvizirani in simulirani vaji Šole preživetja v enodejanki dramatika in scenarista Bena Muirja z naslovom Kako preživeti apokalipso zombijev, ki jo je režirala Ajda Valcl. Predstavo, ki preigrava črne scenarije in preverja usposobljenost prebivalstva v kritičnih razmerah, si je ogledala Magda Tušar.

Matjaž Gruden že leta vznemirja slovensko kritično javnost s pronicljivim vpogledom v aktualna vprašanja tega sveta, ki jih objavlja v časniku Večer. Kolumne pod skupnim naslovom Na Zahodu nič novega so postale obvezno čtivo, avtor pa jih širi tudi po družbenih omrežjih. Toda pri tem gre za tako rekoč prostočasno dejavnost Matjaža Grudna, ki službene dneve po večini preživlja na sedežu Sveta Evrope v Strasbourgu. Med številnimi funkcijami, ki jih je tam zasedal v minulih tridesetih letih, izpostavimo zadnjo: je direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo. Mimo vsega omenjenega pa je zaznamoval številne generacije slovenskih otrok z glavno vlogo v legendarnem filmu Sreča na vrvici. - Matjaž Gruden je bil gost četrtkovega Pogovornega večera Radia Koper v Mali dvorani Gledališča Koper; vabimo vas, da posnetku pogovora prisluhnete v tokratni oddaji Odprto za srečanja.

Na odru Gledališča Koper smo gostili Marka Grguroviča, lastnika podjetja Triternion, ki je pred sedmimi leti z računalniško igro Mordhau vstopil v igričarsko vesolje. Ekipo je moral razširiti, zato je sledila selitev iz Kopra v Ljubljano. Kakšno igro snuje danes in kako je sestavil studio, kjer dela 35 zaposlenih z vsega sveta? O begu možganov iz Kopra v Ljubljano in o odvisnosti od računalniških iger ga je spraševala Tjaša Škamperle.

Sprava monodramsko besedilo so ustvarjalke_ci prebesedile_i in na prizore iz Jezusovega življenja kolektivno pogledale_i skozi prizmo današnjosti. Uprizoritev prek prizorov s svetopisemskimi motivi razmišlja, v kaj vse se je sprevrgel Kris(tus)ov konstruktivni, a naivni optimizem. Režiserka: Tijana Zinajić Dramaturg in prirejevalec: Marko Bratuš Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf: Matic Hrovat Avtor glasbe: Sebastijan Duh Koreografinja: Lada Petrovski Ternovšek Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec zvoka: Marijan Sajovic Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Asistent scenografije: Gaber Repovž Vodja predstave: Liam Hlede Svetovalka za loško narečje: Jana Jocif Igrajo: Primož Bezjak, Ivan Godnič, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Matej Recer, Katarina Stegnar, Romana Šalehar, Dario Varga, Matija Vastl Pianist: Miha Rajterič

Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!

V tem večeru bo v celovškem iKult-u uradno odprtje gledališkega in lutkovnega festivala Tribuna, ki sicer na Koroškem poteka od 19. februarja do 5. marca na več prizoriščih. V iKult-u bo predstavitev obsežnega dokumentarnega zbornika „…začelo se je pred petdesetimi leti…“ Krščanska kulturna zveza (KKZ) je ob 50-letnici neprekinjene, organizirane dejavnosti za lutkarstvo in mladinsko gledališče na Koroškem pripravila obširen zbornik, ki daje pogled na polstoletno dejavnost gledališkega ustvarjanja mladih. Z novim zbornikom so nadgradili publikacije, ki so jih izdali ob dvajsetem, tridesetem in štiridesetem jubileju. Za prispevke so prosili osebe, ki so na ta ali oni način povezane z mladinsko gledališko ali lutkovno dejavnostjo, jo podpirajo ali kakorkoli spremljajo.

Congratulations! You're still in the running to become America's Next Top Model! Kdo v dvatisočih ni redno poslušal teh besed iz ust Tyre Banks? Tyre, ki smo ji jedli z roke. Dokler se v zadnjih letih mehurček ni dokončno razpočil. Se še kdo vpraša, kako smo lahko to gledali???

Nataša Konc Lorenzutti, pisateljica in gledališka igralka, avtorica romana Vse je postalo plamen, ki nam skozi zgodbo akademske kiparke Lize Hribar in njene družine odstira razsežnosti zapletenega zgodovinskega časa tik po drugi svetovni vojni. Liza Hribar je od ranega otroštva živela v Ljubljani, študirala je na Dunajski ženski akademiji in se poročila z matematikom Zoranom Hribarjem iz znane ljubljanske meščanske družine. Med okupacijo sta zakonca Hribar delala za Osvobodilno fronto in čeprav se nista zapletla ne v revolucijo ne v kolaboracijo, ju je leta 47 zajel montiran politični proces, v katerem je bilo obsojenih petnajst slovenskih liberalnih izobražencev.

Ajda Smrekar je trenutno najbolj zasedena gledališka in filmska igralka, te dni jo lahko gledamo tudi v poetičnem spektaklu Orfej in Evridika na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, v režiji Jana Krmelja, po besedilu Urše Majcen in glasbeni partituri Saša Vollmaierja ter številnih sodelujočih. Ajda Smrekar nastopa kar v treh vlogah: pisateljice Virginije Woolf, pesnice Sylvije Plath in dramatičarke Sarah Kane. Ajda Smrekar igra tudi eno od glavnih vlog v hrvaškem celovečernem otroškem filmu Bučko, ki bo v kratkem doživel premiero v Zagrebu.

Kateri so najbolj pričakovani filmi leta 2026? Katere slovenske filme bomo gledali v novem letu in katere retrospektive se obetajo v Slovenski kinoteki?

Gledališki in filmski igralec Luka Bokšan trenutno deluje v dveh uprizoritvah na treh slovenskih odrih: v Celjskem in Kranjskem gledališču v koprodukcijski predstavi » In mnogi drugi«, v režiji Bora Ravbarja ter na odru Anton Podbevšek teatra v Novem mestu, v predstavi »Kratke zgodbe«, avtorskem projektu Sanje Neškovič Peršin. Luka Bokšan je Celjan, ki je najprej študiral biologijo, potem pa se je odločil za študij igre na AGRFT-ju. Odločitev je bila prava, takoj zablesti v vlogi admirala, v igri »Otroci na oblasti« (r. Luka Marcen), akademijski produkciji, ki je bila uvrščena na dve mednarodni študentski tekmovanji: na 14. FIST festival v Beogradu, kjer osvoji nagrado grand prix za najboljšo uprizoritev v celoti in na 10. ITSelF festival v Varšavi. Predstava prejme tudi skupinsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Že med študijem nastopa v predstavah: »Odilo. Zatemnitev. Oratorij. v režiji Dragana Živadinova v Kinu Šiška, na odru SNG Drama pa v dveh predstavah, »V imenu matere« Ivice Buljana ter »Gospa z morja«, v režiji Tina Grabnarja. Igral je tudi v dokumentarno-igranih filmih Pot domov (r. Aleš Žemlja) in Bratje Milčinski (r. Alma Lapajne) ter v TV seriji Sekirca v med

Dorian Šilec Petek, režiser, oblikovalec prostora in avtor videa v gledališki predstavi Tukaj v temnem gozdu, Jona Fossa, norveškega pisatelja in dramatika, ki je leta 2023 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. V igri Tukaj v temnem gozdu pripoveduje o tesnobi, psihološkem stanju in preizpraševanju človeka v 21. stoletju. Predstava je uprizorjena v nekdanjem Kinu Komuna, ki je prav s to predstavo na novo oživela nekoč priljubljeno kino dvorano.

Helena Minić Matanić, hrvaška gledališka in filmska igralka, bo kot Medeja svoj igralski gledališki krst na odru Drame SNG Maribor doživela 3.oktobra 2025. Uprizoritev, ki jo je režiral režiser Martin Kušej, eden najprodornejših evropskih režiserjev, je prvo premiero doživela na kamnitem odru trdnjave Lovrijenac v Dubrovniku v koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu in festivalom Dubrovniške poletne igre. Igra temelji na dramskih besedilih dveh avtorjev Simona Stona in Heinerja Müllerja ter prepleta sodobno realnost z antičnim svetom. V predstavi Medeja briljira Helena Minić Matanić, Puljčanka, ki je trenutno stalna članica Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu. Medeja je briljantna znanstvenica Ana, mati dveh otrok, ki se želi po psihičnem zlomu vrniti v življenje, a življenja, kot ga je poznala, ni več.

Vlado Vlaškalić, – ki smo si ga zapomnili po številnih vlogah, še posebej v dveh predstavah, ki sta nastali po adaptaciji Jančarjevih romanov: To noč sem jo videl in v predstavi In ljubezen tudi –, igra eno od glavnih vlog v uprizoritvi Medeja, v režiji enega najvplivnejših evropskih režiserjev Martina Kušeja. Igra je bila najprej premierno predstavljena na Dubrovniških poletnih igrah, v koprodukciji festivala Dubrovačke ljetne igre, HNK Varaždin in Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Mariborska premiera bo 3.oktobra na velikem odru SNG Maribor. Medeja je nastala po besedilih Simona Stona in Henrija Mullerja. Gre za zelo sodobno zgodbo, ki se lahko dogaja tu med nami, hkrati pa zajema vso tragiko grškega mita. Vlado Vlaškalić: "Da bi raziskoval zgolj lik, bi se mi zdelo škoda časa, vsak tekst ti nekaj da. Z vsebino raziskuješ nekaj o sebi ali o družbi, mogoče prej nisi gledal na tak način ali pa nisi tako laboratorijsko pristopil k nekemu fenomenu ali pojavu. Zame je to vedno neka stvar, ki se dogaja v družbi ali pa se je."

Nova sezona, ista ekipa! Njuz Podkast se vratio sa letnje pauze sa gomilom preporuka i priča. Spremite se da čujete zašto je Marko vozio bajs bez ruku posle Drejkovog koncerta, kako je Nenad postao najveći fan novog albuma Deftonesa, zašto je Viktor postao ekspert za internet sleng i kako vas Jelisaveta uvodi u tajni svet "književnog klabinga". Od filmova o Formuli 1 do serija o političkim zaverama i bizarnim sektama, ova epizoda je savršen start nove sezone. Hvala našim divnim prijateljima koji su podržali ovu epizodu!

V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.

U 58. epizodi Njuz POPkasta pričamo o serijama koje su nas oduševile, filmovima koji su nas razočarali (da, gledamo u tebe Pedro Paskale), knjigama koje se ne ispuštaju iz ruku, i muzici koja nam je obeležila nedelju.

Kako je Google I/O postao Google A/I. Gledali smo uvod u Google I/O 2025, ali ovog puta ne da vi ne biste morali. Iako nismo bili tamo, probali smo da zavirimo iza kulisa ovogodišnje centralne Googleove predstave koja je nacrtala najbolju sliku njegove budućnosti koju smo do sada videli. A šta se tačno konkretno desilo i kojim redom, to već AI može da vam ponudi bolje od nas. Hvala na slušanju!

Dvestopetnajsta epizoda podkasta O.B.O.D. je posebna epizoda, posvečena drugemu delu druge sezone serije The Last Of Us oziroma Zadnji med nami, po obodovsko Poslednji od nas, ki jo lahko spremljate z nami na Maxu. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se danes zjutraj dobili na spletu in jo na kratko predebatirali. Igor pohvali osrednjo bitko, […]

Od naučne fantastike, preko Palestinaca u Americi do Alfa i Alo, Alo samo su neke od serija koje smo spomuli u ovoj epizodi. A pričali smo i o PZE 2025, Oskaru, Rusima koji pokušavaju da ulaze u robote, ali i sadržajima u kojima se spominju jaki ženski likovi.

Mislili smo da nove generacije ne znaju za patriotizam, a onda ih čujemo kako pevaju himnu, solidarni i jedinstveni, kaže Jelena Mitić, psihloškinja i nastavnica psihologije u Trinaestoj beogradskoj gimnaziji, ali i mama jedne studentkinje i jedne srednjoškolke, koja u novoj epizodi Mamazjanije govori o aktuelnoj situaciji u školstvu iz ugla profesorke. Činjenica je da školski sistem radi pod neuobičajenim okolnostima i da je svima teško, jer nijedna borba nije laka. „Teško je nama nastavnicima, studentima, učenicima, roditeljima, ali ovo je prvi put, bar da ja znam, a radim u prosveti dve decenije, da smo svi u simbiozi, ujedinjeni oko istog cilja“, kaže profesorka Mitić. Od generacija koje su pokazale izuzetnu solidarnost, empatiju, inteligenciju i volju, nismo mnogo očekivali, a oni su nas demantovali i nastavljaju to da rade. „Gledali smo ih sa tim telefonima, delovali su egocentrično, zainteresovani samo sa sopstvene interese, i da sve u životu završe što brže i lakše. Evo, ja rođenoj ćerki moram da kažem da pokupi veš, a očekujem da sama vidi šta treba da uradi u kući. E, to je bilo ranije, sad zna, sad joj je jasno kako izgleda preuzeti stvari u svoje ruke. Ovo je zato velika škola za našu decu, uče jedni od drugih, a uče i nas odrasle kako se sistem dovodi u red i to je neverovatno“, naglašava Jelena. Roditelji brinu više o tome gde će i kako ostaviti decu, naročito ako su još u osnovnoj školi, nego što brinu zbog gubitka nastave. „Većina roditelja nas podržava, pitaju kako da pomognu, šta da urade. Oni su više zabrinuti zbog dece koja bez nadzora sede kod kuće sa telefonima, igricama, nego zbog toga što gube nastavu. Zato mojim đacima pišem na grupi da svakoga dana vežbaju matematiku, nauče neke nove strane reči, da se organizuju i sami prate gradivo koliko mogu“, priča naša gošća. Organizacija i odnos prema aktuelnim dešavanjima, snalaženje u „vanrednim okolnostima“ u kakvim se trenutno nalazi naše društvo, delimično pripisujemo nasleđu. „Mi smo bili deca koja su pamtila ratove, krize, naši protesti bili su drugačiji, ali smo postavili neki temelj bunta, želje za promenama, još smo ti isti ljudi, a naša deca nose taj duh u sebi. On ih tera da se bore za pravdu i slobodu. Ono što je ključno je da hoće da ostanu ovde i zato je njihov cilj da promene sistem u državi i vrednosti koje su se godinama okretale naopako“. Ima dece sa strepnjama, koji se plaše zbog gubitka vremena. „Pohvalno je što ima dece koja žele sve da nauče i završe u roku, ambiciji uvek treba pružiti podršku, a posebno je teško maturantima koji već spremaju maturske ispite. Ipak svi oni razumeju da moramo da izdržimo, da ne posustanemo, a kako ćemo rešiti propušteno gradivo dogovorićemo se, to je najmanji problem, jer vremena imamo“, kaže uz ohrabrujući osmeh ova nastavnica. Ništa nije izgubljeno i sve se može nadoknaditi. „Pandemija i razne krize u kojima su se propuštale godine, naučile su nas da je nastava uvek nadoknadiva i mi ćemo učniti sve što je u našoj moći da deca ne pate i da njima bude dobro, da ne trpe posledice. Prosveta je toliko dugo urušavana i toliko dugo smo pokušavali nešto da promenimo, ali očigledno nije bilo moguće bez pomoći naših đaka“, zaključuje Jelena.

Serije koje ste tražili da analiziramo

Epizoda 85