Podcasts about gledali

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorili priredbo romana Leta francoske pisateljice Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost za "za pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina"; prav je bilo vodilo ustvarjalcev predstave, ki jo je režiral Jaša Koceli. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Les Années, 2008 Dramatizacija romana Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. februar 2026 Prevajalka romana Suzana Koncut Režiser Jaša Koceli Avtorica odrske priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Miha Petric Svetovalka za gib Tajda Podobnik Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka kostumografke Saša Dragaš Nastopajo Mirjam Korbar, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Ela Potočnik AGRFT, Klara Kuk

Lutkovno gledališče Ljubljana:12. 2. 2026 radio Slovenija, Ars, 13. 2. 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila včeraj najmlajšim premierno namenjena predstava z naslovom Učiteljica, ki je nastala po predlogi istoimenske slikanice italijanske umetnice Susanne Mattiangeli. Uprizoritev besedila pesnice in pisateljice, ki se veliko posveča tudi lutkovnemu mediju, je vrisana v učilnico, središče analognega učenja, prostor urejeno zloženih predmetov, uporabnih stvari in učnih pripomočkov, narisanih podob in človeških modelov. Predstavo, ki jo je režirala Lucija Trobec, si je ogledala Magda Tušar. Avtorica besedila: Susanna Mattiangeli Prevajalka: Dušanka Zabukovec Režiserka: Lucija Trobec Igrajo: Aja Kobe, Maja Kunšič, Voranc Boh Dramaturginja: Luna Pentek Avtorica likovne podobe lutk in rekvizitov: Katarina Planinc Scenografka: Jasna Vastl Avtorica zvočne in glasbene podobe: Lucija Lorenzutti Kostumografka: Sara Grižon Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Oblikovalec luči: Uroš Istenič Lutkovni tehnolog: Iztok Bobič Lektorica: Tjaša Pirnar Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aleš Erjavec Producentka: Katra Krsmanović Lučni vodja: Uroš Istenič Scenska tehnika: Kliment Petkukjeski Vodja delavnic: Zoran Srdić Izdelava scene, rekvizitov in kostumov: David Klemeničič, Iztok Bobić, Olga Milić, Laura Krajnc, Lorena Bukovec, Mateja Šušteršič, Neva Vrba, Artiko, GCDPI d.o.o., Atelje Mali, Ključavničarstvo Uroš Mehle, Senčila.si

Na odru Gledališča Verdi v Trstu je zaživela opera Zlatorog Viktorja Parme. V Trstu rojeni skladatelj je delo napisal v času prve svetovne vojne. Opero so v obliki scenskega koncerta izvedli orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod taktirko Iztoka Kocena, zbor tržaške Glasbene matice Jacobus Gallus in zbor Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. V Mestni galeriji Ptuj je na ogled razstava Ganija Llalloshija z naslovom Nostalgija. Platna velikega formata gledalca vabijo v slikarjev intimni svet, kjer se v sanjskih podobah srečujejo umetnik, žena in hčerka.

Izpostavljamo premiero opere Tristan in Izolda Richarda Wagnerja, ki velja za eno najpomembnejših del zahodne glasbene tradicije in za enega od vrhuncev evropske umetnosti nasploh. Pri projektu, ki bo premiero doživel nocoj v ljubljanski Operi, so združila moči štiri evropska operna gledališča iz Belgije, Poljske, Španije in Slovenije. Predstavljamo še novosti prevodnega leposlovja Mladinske knjige, Iskanje življenja Iide Turpeinen, Palisandrovec Gaëla Faya, Moje tretje življenje Daniele Krien, S seboj bom odnesla ogenj Leïle Slimani in Narejeni iz krivde Joanne Elmy.

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega se je s premiero Besov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega v odrski priredbi Gorana Ferčeca (v prevodu Sete Knop) in režiji Janusza Kice začel letošnji regionalni gledališki festival Ruta. Vtise je strnila Staša Grahek. Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Besi Бесы, 1873 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev dramatizacije Premiera: 30. januar 2026 Avtor dramatizacije Goran Ferčec Prevajalka Seta Knop Režiser Janusz Kica Dramaturginja Luna Pentek Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Urslov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistenka dramaturginje Nejka Jevšek Agrft Asistentka scenografke Katarina Majcen Nastopajo Branko Jordan, Matej Puc, Judita Zidar, Jožef Ropoša, Jana Zupančič, Diana Kolenc k.g., Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Dimitrievska, Tomo Tomšič, Primož Pirnat, Jernej Gašperin, Boris Ostan, Gaber K. Trseglav, Nika Manevski k.g., Tjaša Železnik, Jaka Lah, Peter Alojz Marn k.g., Matevž Sluga, Ajda Kostevc k.g., Sebastian Cavazza / Boris Kerč

Kaj se ti v resnici dogaja v umu, ko postavljaš vprašanje? Tako se na svoji spletni strani sprašuje ena najbolj veščih spraševalk, kar jih poznamo na Slovenskem. Še več: pogovor z njo je posebno doživetje, izpisani intervju pa sogovorniku ponuja svež, neznan vpogled v samega sebe. In ni jih malo, ki so njeno povabilo k intervjuju sprejeli kot najdragocenejšo nagrado za svoje delo. – Novinarka Delove Sobotne priloge Patricija Maličev je spraševalka, pripovedovalka in raziskovalka skritih kotičkov ljudskih zgodb. Je tudi Goričanka in prebivalka sveta, ki si ne pušča postavljati mej. Janko Petrovec jo je pred dnevi gostil na Pogovornem večeru v Gledališču Koper. Patricija Maličev torej – v oddaji Odprto za srečanja.

Na tržaškem filmskem festivalu je slavil slovenski film Fantasy režiserke Kukle. Prejel je nagrado za najboljši celovečerni film, ob tem pa tudi nagrado žirije, ki jo imenuje filmski portal Cineuropa. Kot je v utemeljitvi zapisala tričlanska strokovna žirija, gre za film, ki resničnost in fantazijo prepleta z lahkotnostjo in živahnostjo ter pripoveduje zgodbo, ki prevzame občinstvo. Bili smo tudi v Gledališču Koper, kjer so pripravili uprizoritev komedije Kje je primadóna? v režiji Katje Pegan.

Bor Ravbar je mlad gledališki režiser, ki je v času svojega študija nase opozóril že z uprizoritvijo Strah in beda, ki je nastala po motivih Brechtovih besedil in bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje. Prav tako je še kot študent v Gledališču Glej režiral svojo prvo profesionalno predstavo po besedilu Nine Kuclar Stiković: deklici, s katero so se uvrstili v spremljevalni program 54. Tedna slovenske drame. Bor Ravbar je bil tudi član uredništva Akademijskega lista, strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma, deloval je tudi kot oblikovalec luči, najbolj izpostavljeni sta bili uprizoritvi Žene v testu Žive Bizovičar in Agmisterij Klemna Kováčiča. V Mini teatru je režiral avtorski projekt Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, lansko leto se je v avtorskem projektu Kje mi živimo ukvarjal s stanovanjsko problematiko v Sloveniji, pred kratkim pa je na odru Prešernovega gledališča Kranj režiral in skupaj z Varjo Hrvatin ustvaril avtorski projekt In mnogi drugi …Vabljeni k poslušanju!

Komedija zmešnjav odpira pogled v zakulisje operne hiše, kjer se vrhunec jubilejne sezone z uprizoritvijo opere Carmen z vsakim novim pripetljajem spreminja v katastrofo. Svetovno znana gostujoča sopranistka Elena Firenzi nekaj ur pred razprodano in dolgo pričakovano predstavo omaga pod pezo živcev, uspaval in alkohola. Intendantka operne hiše gospa Wylie in njena asistentka Jo se domislita rešitve, ki pa prinese le še več novih zapletov. Režiserka: Katja Pegan Prevajalka: Tina Mahkota Scenograf: Marco Juratovec Kostumograf: Alan Hranitelj Avtor glasbe: Mirko Vuksanović Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Lektor: Martin Vrtačnik Korepetitorica: Ana Erčulj Asistentka režije: Renata Vidič Igrajo: Lara Jankovič, Pia Skvarča, Rok Ličen, Sara Gorše, Blaž Popovski, Igor Štamulak, Mak Tepšič, Mojca Partljič Koprodukcija Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj

Začenjamo z letošnjim jubilejem že 70. gledališke sezone Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, nadaljujemo s tradicijo in njeno vklopljenostjo v sodobni Maribor, njegov znameniti Rotovški trg in sodobno poslanstvo Mariborske knjižnice bosta osrednja poudarka iz tega konca države. Nadaljujemo z vtisi s treh razstav: najprej bomo spoznali Usodo neznanca z (ljubljanskih) Prul, razstavo o najdbi v skrčenem položaju najdenega pokojnika iz obdobja stare Emone, ko so kopali temelje za prizidek Centra Janeza Levca poleg Karlovške ceste na južni strani grajskega griča. Obiskali smo tudi razstavo 7.00–15.00 ustvarjalke Tanje Devetak v ljubljanski Galeriji Kresija, v Mestni galeriji Nova Gorica pa je že od pretekle sobote odprta razstava Izpostavitev bodočnosti – Expositur Zukunft, kjer sta kuratorki Tanja Prušnik iz Avstrije in Milena Koren Božiček iz Slovenije predstavili dela petih ustvarjalk in ustvarjalca iz Avstrije in Slovenije – na njej se sprašujejo, kakšen bo človek v prihodnosti. FOTO: Družabni dvoriščni del Slovenskega mladinskega gledališča VIR: https://www.facebook.com/photo/?fbid=10158710561192381&set=a.476806324455172

V Trstu še do sobote poteka 37. izdaja Tržaškega filmskega festivala, osredotočenega na srednje- in vzhodnoevropsko filmsko produkcijo. V sklopu literarnih večerov, ki jih program Ars že 28 let pripravlja ob eseju na maturi, pa bo danes ob 18. uri v sodelovanju z Gledališčem Koper izvedena oddaja o Cankarjevem romanu Na klancu.

»Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami,« je med drugim zapisal Dušan Moravec leta 1971 v publikaciji Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Bojan Stupica se v gledališko zgodovino vpisuje kot režiser in igralec, obenem pa tudi kot arhitekt, ki je uprizoritve umeščal v izvirne odrske prostore. Največji del svojega časa in ustvarjalnih sil je namenil beograjskim in še nekaterim jugoslovanskim gledališčem, pa tudi odrom velikih evropskih središč. S Slovenijo in z Ljubljano ga vežejo po prvih eksperimentalnih nastopih in po prvem, nekajmesečnem angažmaju v Mariboru, le tri kratka obdobja rednega dela v ljubljanski Drami: mladostna gledališka leta, prva sezona v času okupacije in prvi dve po osvobojditvi, ko je bil leto dni tudi ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča, med drugim zapiše Dušan Moravec, že med vojno pa je izdelal tudi načrt za prenovo in dozidavo gledališke stavbe. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri oblikovanju Akademije za igralsko umetnost in na njej predaval osnove dramske igre in režije. Poučeval je tudi na gledaliških akademijah v Beogradu in Zagrebu. O delu Bojana Stupice, ki je bil v celoti gledališki človek, saj je bil v mariborski in ljubljanski Drami pred vojno angažiran kot igralec, režiser in scenograf, v slovenskih gledališčih, kot ga je teatrološko in zgodovinsko popisal Dušan Moravec, se bomo posvetili v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju!

V Čedadu je bil včeraj 62. Dan emigranta, največja prireditev slovenske manjšine iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. Pripravljata jo Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza. Mešani pevski zbor Rečan Aldo Klodič je obudil spomin na lani preminula duhovnika Marina Qualizzo ter Boža Zuanello. S predstavo Uon s pepela v režiji Alide Bevk pa so obeležili 50-letnico delovanja Beneškega gledališča. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon je v nagovoru izrazil ponos do delovanja organizacij v Benečiji, ohranjanja jezika in kulture ter izrazil zadovoljstvo nad krepitvijo čezmejnega sodelovanja in novimi projekti, ki bodo še dodatno podprli razvoj tega območja. V imenu slovenskih organizacij je kulturna delavka Margherita Trusgnach poudarila pomen medsebojnega sodelovanja. Naglasila je, da mladi preteklost Benečije sprejemajo kot zgodovino, zaradi česar ne poznajo meja, ki so predvsem ostale v glavah starejših generacij.

Kateri so najbolj pričakovani filmi leta 2026? Katere slovenske filme bomo gledali v novem letu in katere retrospektive se obetajo v Slovenski kinoteki?

Na najdaljšo noč v letu bo pestro na odrih profesionalnih slovenskih gledališč – pregledali smo, katere predstave bodo na ogled. Ozrli pa smo se tudi v jutrišnji novoletni dan, ki tradicionalno prinaša dva koncerta: novoletni koncert Dunajskih filharmonikov in novoletni koncert Orkestra Slovenske filharmonije. Oba boste lahko spremljali v neposrednem prenosu na Programu Ars.

Slovensko ljudsko gledališče Celje ta mesec praznuje 75 let ustanovitve. Šestega decembra 1950 je Mestni ljudski odbor Celje z odločbo ustanovil poklicno gledališče, tedaj imenovano Mestno gledališče Celje. S tem je mestu odprl vrata v novo obdobje kulturnega razvoja in profesionalizacije gledališkega ustvarjanja. Petinsedemdeset let pozneje je Slovensko ljudsko gledališče Celje osrednja gledališka ustanova v Savinjsko-šaleški regiji ter pomemben nosilec kulturne identitete mesta. V tem času se je gledališče razvilo v živahno in razvejano ustanovo, ki je oblikovala številne generacije ustvarjalcev in gledalcev. V oddaji gostimo direktorja in umetniškega vodjo gledališča Miho Goloba.

Gledališka dodekalogija 1972–1983 je dvanajstmesečni projekt, ki ga je v okviru Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025 v partnerstvu z nekaterimi drugimi gledališči izvedlo Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Pod idejnim in režijskim vodstvom Tomija Janežiča smo vse leto spremljali življenjske zgodbe ljudi, živečih in drugače povezanih z goriško pokrajino, od konca 19. stoletja do danes. Sklepni del dodekalogije je predstava z naslovom 1983. V njej sta se prostor in čas hkrati gostila in širila in izpostavila večkrat neopažene povezave med vsakdanjostjo in umetniško kreacijo.

Tokrat se najprej podajamo med knjižne platnice. Založba Miš je nedavno predstavila decembrski sveženj novosti. Roman Vanja je pisatelj Vinko Möderndorfer podnaslovil kratek roman o predolgem življenju. Gledališka igralka in pisateljica Barbara Cerar je napisala nov roman z naslovom Pobožal sem polje na desni, pisateljica Mirana Likar pa je napisala žanrski hibrid z naslovom V moji omari. V oddaji poročamo tudi o fotografski instalaciji Nevidne ženske, ki je na ogled v središču Nove Gorice.

Gledališki in filmski igralec Luka Bokšan trenutno deluje v dveh uprizoritvah na treh slovenskih odrih: v Celjskem in Kranjskem gledališču v koprodukcijski predstavi » In mnogi drugi«, v režiji Bora Ravbarja ter na odru Anton Podbevšek teatra v Novem mestu, v predstavi »Kratke zgodbe«, avtorskem projektu Sanje Neškovič Peršin. Luka Bokšan je Celjan, ki je najprej študiral biologijo, potem pa se je odločil za študij igre na AGRFT-ju. Odločitev je bila prava, takoj zablesti v vlogi admirala, v igri »Otroci na oblasti« (r. Luka Marcen), akademijski produkciji, ki je bila uvrščena na dve mednarodni študentski tekmovanji: na 14. FIST festival v Beogradu, kjer osvoji nagrado grand prix za najboljšo uprizoritev v celoti in na 10. ITSelF festival v Varšavi. Predstava prejme tudi skupinsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Že med študijem nastopa v predstavah: »Odilo. Zatemnitev. Oratorij. v režiji Dragana Živadinova v Kinu Šiška, na odru SNG Drama pa v dveh predstavah, »V imenu matere« Ivice Buljana ter »Gospa z morja«, v režiji Tina Grabnarja. Igral je tudi v dokumentarno-igranih filmih Pot domov (r. Aleš Žemlja) in Bratje Milčinski (r. Alma Lapajne) ter v TV seriji Sekirca v med

»Povprečnemu okusu ne strežem! Ne, tega ne delam! Kar delam, delam krvavo zares in zagrizen v zavest, da služim stvari, stvari gledališča! Brez ozira na to, ali ugajam ali ne. Nemara nimam zmerom najsrečnejše roke. Zato pa gotovo neštetokrat srečno.« V teh stavkih je režiser, scenograf in igralec Bojan Stupica izrazil svoj umetniški kredo, ki ga vodil že v najbolj zgodnjih, pa tudi poznejših umetniških raziskovanjih in njih udejanjanju. Z besedilom akademika Dušana Moravca se posvečamo delu Bojana Stupice v slovenskih gledališčih, od zgodnjih 30. do sredine 60. let minulega stoletja. Med njegovimi uprizoritvami je tudi krstna izvedba Brechtove Beraške opere na odru ljubljanske Drame, ki je bila tudi prva slovenskega uprizoritev katerega od del Bertolta Brechta. »Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami. Malokateri režiser se je znal tako približati igralcu in prisluhniti publiki, ne da bi se jim pri tem uklonil,« je med drugim še zapisal Dušan Moravec. Vabimo vas k poslušanju!

Laurence Senelick, Jevgenij Švarc: Zmaj The Dragon, 2012 Satira Prva slovenska uprizoritev Premiera: 27. november 2025 Prevajalec Boštjan Gorenc Avtorici priredbe Nina Kuclar Stiković in Nela Vitošević Režiserka Nela Vitošević Dramaturginja Nina Kuclar Stiković Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Val Fürst Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Gašper Torkar Asistentka kostumografke Saša Dragaš Nastopajo Sebastian Cavazza, Filip Samobor, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Matevž Sluga, Tjaša Železnik, Tanja Dimitrievska, Veronika Železnik k. g., Julita Kropec k. g., Joseph Nzobandora – Jose, Nejc Jezernik k. g. Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila konec novembra premiera satire Zmaj. Besedilo je leta 1944 napisal sovjetski pisatelj rusko-judovskega rodu Jevgenij Švarc, ki mu je besedilo v Sovjetski zvezi prineslo težave, v šestdesetih letih pa so ga vendar začeli igrati po vsem svetu – pri nas med letoma leta 1976 in 2014 kar trikrat. Za tokratno uprizoritev so ustvarjalci vzeli angleški prevod in priredbo Laurencea Senelicka, domiselni slovenski prevod podpisuje Boštjan Gorenc, priredbo pa Nina Kuclar Stiković in režiserka Nela Vitošević. Ponovitev Zmaja si je 10.12.2025 ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zmaj/

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je bilo gostitelj večine gledališkega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Podrobneje o tem, kaj je sodelovanje z zavodom EPK gledališču prineslo v iztekajočem se letu, predvsem pa o tem, kaj je evropska prestolnica kulture prinesla za prihodnost gledališča, smo se pogovarjali z Mirjam Drnovšček, direktorico Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Gledališka dodekalogija: 1982, foto: Guido Mencari Photography

V Celovcu že več kot 60 let pripravljajo Gledališki praznik koroških Slovencev. Vsako leto na 8. december tako v mestnem gledališču v Celovcu nastopa slovensko gledališče. To tradicijo so začeli zato, da pride slovenščina tudi v osrednje koroško gledališče, saj sicer tam nastopov slovenskih gledališč ni. Več knjig, več svobode pa sta ime in geslo knjižnega sejma majhnih in srednjih založnikov v Rimu, na katerem se je predstavila tudi založba Založništvo tržaškega tiska.

Teden je zaznamoval Ta veseli dan kulture, ko je minilo dve sto petindvajset let od rojstva pesnika Franceta Prešerna in smo izvedeli, kdo so letošnji Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada. Slavnostno se je zaključilo leto Nove Gorice - Gorice 2025, evropske prestolnice kulture. Kako živijo in delajo slovenski kulturni ustvarjalci je pokazala raziskava Poligon, na Vodnikovi domačiji v Šiški pa je mogoče obiskati sejem ilustracije. Grad Črnomelj je prenovljen in so ga ta teden odprli za javnost, Mestno gledališče Ptuj praznuje tri desetletja delovanja. Če bi si ogledali več kot šestdeset del od Picassovih pa v času nazaj vse do Van Gogha, jih boste našli v muzeju svete Katarine v Trevizu.

Pred natanko 30 leti je mesto Ptuj po politični ukinitvi leta 1958 spet dobilo Mestno gledališče. V Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor se bo s koncertom Italijanske resonance začel 3. koncert 13. cikla Carpe artem.V galeriji Epic v Novi Gorici je na ogled razstava slovenskih in italijanskih časopisov, ki govorijo o istih dogodkih minulega stoletja. Vabljeni k poslušanju!

Evropska prestolnica kulture GO! 2025 se počasi sklepa, z njo pa tudi njen najobsežnejši gledališki projekt, Gledališka dodekalogija 1972 – 1983. Spremljali smo premiero predzadnje epizode, z naslovom 1982, ki jo je igralski ansambel Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica odigral natančno in suvereno. Transgeneracijsko fikcijo, ki jo sestavlja mnoštvo posameznih zgodb družine, ki je že več generacij zaznamovana z življenjem ob meji, dramaturško uokvirja in z mojstrsko režijo odrsko vodi Tomi Janežič. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega si bo danes mogoče ogledati predstavo Zmaj ruskega avtorja Jevgenija Švarca, člana ruskih avantgard in kritika Sovjetske zveze. Soavtorici adaptacije sta makedonska režiserka Nela Vitošević in dramaturginja Nina Kuclar Stiković. Glavno vlogo, vlogo Zmaja, bo odigral Sebastian Cavazza. ŠKUC gledališče v sodelovanju s koproducentoma, Pionirskim domom in Zavodom Kolaž, nocoj pripravlja premiero monodrame Nemško življenje britanskega dramatika Christopherja Jamesa Hamptona. V monodrami, ki temelji na pogovoru ene najdlje živečih prič iz notranjega kroga nacističnega propagandnega ministrstva in Goebbelsove tajnice Brunhilde Pomsel, nastopa dramska igralka Marijana Brecelj. V Mariboru bo drevi premiera sodobnega umetniškega projekta Data vrt umetnice Karmine Šilec. Zvočno vizualna predstava nagovarja obiskovalce k razmisleku o povezanosti narave, rastlin in človeka v sodobni družbi ter o vlogi znanosti in tehnologije za naše življenje. Ljubljanska Akademija za glasbo danes in jutri gosti mednarodni simpozij z naslovom Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja, katerega namen je osvetliti učinke glasbe na zdravje in blagostanje posameznika in družbe z vidika različnih znanstvenih disciplin in v različnih socialnih okoljih.

Lutkovno gledališče Ljubljana, 20. november 2025 Radio Slovenija, Svet kulture, 21. november 2025 Minizaver in Dino je naslov lutkovne predstave o dveh samooklicanih dinozavrih, prijateljih, ki se odpravita na nekakšno znanstvenoraziskovalno ekspedicijo. Celodnevno iskalno akcijo, v kateri se dvojica poda na pot iskanja odgovorov na vprašanja »Kaj? Kako? Zakaj?«, so si zamislili avtor besedila Jure Karas – hkrati tudi avtor glasbe in songov –, režiser Jaka Ivanc ter avtor likovne podobe Natan Esku in soavtor scenografije Žiga Lebar. Kako uspešen je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana ta premierni potep po tisočletni krajini stoterih vprašanj, poroča Magda Tušar. Avtor besedila: Jure Karas Režiser: Jaka Ivanc Avtor likovne podobe: Natan Esku Scenografi: Natan Esku, Jaka Ivanc, Žiga Lebar Avtor glasbe in songov: Jure Karas Igrajo: Iztok Lužar, Zala Ana Štiglic, Brane Vižintin Lektorica: Maja Cerar

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno in prvič pri nas uprizorili igro sodobnega hrvaškega avtorja Tomislava Zajca z naslovom Izginjanje iz leta 2023. Dramo na temo spolnih zlorab otrok je prevedla Alenka Klabus Vesel, režiser je Jernej Potočan. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Nestajanje, 2023 Drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 20. november 2025 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser Jernej Potočan Dramaturginji Alenka Klabus Vesel in Brina Jenček Scenograf Dan Pikalo Kostumografka Nika Dolgan Avtorica glasbe Manca Trampuš Lektorica Klasja Kovačič Oblikovalec svetlobe Domen Lušin Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Mirjam Korbar, Lara Wolf k. g., Matic Lukšič, Lena Hribar Škrlec, Karin Komljanec, Nataša Tič Ralijan, Gregor Gruden, Neo Dovgan Majica (glas na posnetku) Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/izginjanje/

Brigita Gregorič je 25-letnica iz Šempasa. Ljubezen do gledališča jo spremlja vse življenje - začela je kot osnovnošolka v dramskem krožku, nato je svoj igralski talent razvijala na amaterskem odru, danes pa je zaposlena kot šepetalka v SNG Nova Gorica. Gledališče ji je neverjetno blizu, tam se počuti doma. In ne le to ... pravi, da ji je gledališče rešilo življenje. V najstniških letih je tako kot 'marsikdo marsikje' skupaj s sošolci skorajda »zabredla«. A prav v gledališču med ogledom predstave Sljehrnik Iztoka Mlakarja se ji je zgodil »klik« v glavi, kot reče sama. Marsikaj se je spremenilo, a gledališče je ostalo.

Barbara Kapelj se že od zgodnjih let posveča raziskovanju ženskih pisav, pozneje svoje zanimanje razširi na raziskovanje ženskih vprašanj v obsegu umetnic, intelektualk, delavk, ženskega življenja v družbi danes in v preteklosti. Svoj avtorski opus udejanja predvsem v uprizoritvenih umetnostih, njene predstave in druge performativne oblike že več kot dve desetletji sooblikujejo slovenski gledališki in širše kulturni prostor. Po tem, ko je v oddaji prejšnji teden spregovorila o svojih prebojnih začetkih in nadalje o sodelovanju z vrsto slovenskih in tujih umetnic različnih generacij, o različnih intervencijah in perfomansih v javnem prostoru, se pogovor nadaljujeva s pripovedjo o projektu Hodim za tabo in gledam te, v nadaljevanju pa vas vabimo k poslušanju razkošja zgodb Barbare Kapelj o delavkah v kamnolomih, Lili Novy, sodelovanju s Simono Semenič, staranju in še čem. performans Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Petra Pogorevc je vsestranska gledališka delavka. Je dramaturginja, teoretičarka, nagrajena kritičarka, urednica teatrološke knjižne zbirke ter piska popularnih biografij o velikih slovenskih gledaliških ustvarjalcih – pokojnem Radku Poliču Racu in Jožici Avbelj. Iz njenega pisanja in zornih kotov, ki med drugim izražajo tudi zvesto posvečenost svojim gledališkim kolegom, je razvidno, da živi gledališče v žlahtnem klasičnem pomenu, kot pripadnica gledališke družine. Gibko v svojem angažmaju in intelektualnih pristopih, kjer je zmožna prehajati od lahkotnejših tem do trde teorije. Prav resna teorija in osebni angažma sta podstat knjige Gledališče in žalovanje : Uprizarjanje smrti kot izgube pripravljene na podlagi doktorske disertacije. Osebni angažma izhaja iz vprašanja ob dogodku, na katerem se je gledališka družina z gledališkimi sredstvi poslovila od umrlega igralca Jerneja Šugmana. Zastavilo se ji je eksistencialno vprašanje o zmožnosti gledališča, da se avtentično odzove ali uprizori smrt, in odgovarja s teoretskimi pristopi in kritiško analizo sodobnih gledaliških predstav uveljavljenih mednarodnih in domačih režiserjev. Delo zajema teatrologijo, antropologijo, psihologijo in filozofijo. Filozofsko se opira na vprašanje Alaina Badiouja o odnosu umetnosti dvajsetega stoletja do realnega. Kako daleč zmore in sme iti umetnost, če želi ohraniti svojo integriteto, pri poskusih zajeti realno, tisto, kar je bilo iz umetnosti poprej izločeno in izvrženo. Takšno soočenje z realnim se vselej spopada tudi z etičnimi vprašanji. Teh se Petra Pogorevc loteva nekonvencionalno in enako gibko kot je njen splošni gledališki angažma – z občutkom za nianse, kontekste, pomisleke, argumente naklonjenih in nenaklonjenih kritik. Vendarle pa se med tistimi bralci, ki gledališča ne živijo tako silovito ali imajo z njim zgolj občasne stike, vseeno lahko pojavi določen prepad. Prepad tega istega vprašanja o realnem, ki si ga manj uki opazovalci seveda zastavljajo na zunanji in popreproščen način, način razmisleka o pomenu »sodobne umetnosti« nasploh. V teh delih je pomembno, da si bralci ustvarimo podoben hermenevtični posluh, kot ga ima avtorica do strogo teatroloških vprašanj. Da je ta prepad mogoče dialoško premostiti, omogočajo številna poglavja, ki se ukvarjajo z odnosom do smrti danes in skozi zgodovino. Ta poglavja, ki jih že po naslovih lahko izsledimo v kazalu in jih lahko kdorkoli bere tudi izolirano od preostanka knjige, se ukvarjajo z vprašanji slehernika. Z vprašanji žalovanja in pomena smrti v naši kulturi oziroma kulturah na Zahodu, ki je na nenavaden način tako monokulturen kot multikulturen. V njih se lahko seznanimo s psihološkimi teorijami žalovanja in poti, ki nas je pripeljala do današnjega stanja. Avtorica jih včasih neočitno, nekoliko preskakujoče, a vselej smiselno vplete v obravnavo gledaliških predstav. Današnje stanje Petra Pogorevc lucidno umešča v postmoderni kontekst. Povežemo ga lahko z delno produktivno teologijo Johna Davida Caputa, ki pravi, da živimo v postsekularnem svetu. V svetu, kjer se magično mišljenje vrača ravno skozi tehnologije, ki omogočajo spektakel in ki v zavesti obujajo angelske sile, soprisotnost v prostoru in času in njuno relativnost. Prav sodobne tehnologije in družbena omrežja omogočajo, da se smrt vsaj na površinski ravni znova vrača v družbeno zavest, potem ko je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja iz nje praktično izrinjena. Najbrž tudi, če dodamo, zaradi nastopa neoliberalizma, ki je slavil zgolj produktivnost in ekonomsko tekmovanje, nemoč, ki prinaša državi in posledično kapitalu stroške, pa je skušal izriniti iz obzorja. Zaključimo lahko, da se z vprašanjem realnega smrti na podoben način soočamo tako sleherniki kot gledališčniki. Delo bo ljubiteljem gledališča in teatrologom najbrž zanimivo že v osnovi, bralcem, ki jih zanimajo neleposlovne knjige resnega značaja in gledališču sicer niso tako posvečeni, pa predstavlja prijetno popestritev, med katero se lahko skozi občutljivo, a konceptualno dosledno pisavo, soočijo sami s seboj. In s svojim odnosom do sodobnega gledališča in umetnosti nasploh, ne glede na to, ali so jima naklonjeni ali ne.

Enkrat mesečno na naše frekvence vstopi nova dvojina in tokrat sta naša gosta dva, ki žuborita od ustvarjalne energije - umetnika, ki sta postala prijatelja s sodelovanjem. Drug drugega spoštujeta, odlično sodelujeta, povezujejo ju številni skupni odrski projekti - proslave, muzikali, gledališke predstave, koncerti. To sta režiserka Katja Pegan, dolgoletna direktorica Gledališča Koper, in dirigent, skladatelj, Patrik Greblo. Primorca, ki imata posluh za ljudi, ki v svojih projektih povezujeta in skupaj rada ustvarjata harmonijo, ne konfliktov. Katja je po rodu iz Pirana, Patrik iz Pobegov, že vse življenje presegata meje. To je ustvarjalnost.

»Ne bi rekla, da ima umetnica mati manj skrbi, ko so otroci starejši, ampak vseeno se je lažje dogovarjati za svoj čas, čas za umetniško ustvarjanje.« Tako pravi Barbara Kapelj, ki je slovenski uprizoritveni prostor v zadnjih desetletjih močno zaznamovala z nekaterimi ključnimi uprizoritvami in dogodki družbeno kritičnega in feminističnega značaja, s katerimi je odstrla spregledane, odrinjene in nevidne zgodovinske perspektive življenj žensk – tako tistih, ki so delovale znotraj umetniških sfer kot tudi tistih z obrobja. Med njimi: Ženska dela: obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje, Nekega dne in neke noči, odkrivanje Lili Novy, Hodim za teboj in gledam te, Draga Duša, Kapelj Semenič v sestavljanju, Kamnolomke, … Njena dela črpajo iz umetnosti in življenjskih zgodb širokega spektra umetnic in drugih žensk, tako v času kot prostoru, in se gradijo v sodelovanju z premnogimi sodobnicami, ki jih obravnavane téme nagovarjajo oziroma osebno zadevajo. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Damjana Černe v predstavi Pletenje, 2010, foto: Damjan Osredkar

Tokratna oddaja je bila kulturno obarvana, saj prinaša prispevke s področja gledališča, glasbe in filma. Slišali ste tudi poslanico ob mednarodnem dnevu invalidov in poročilo s posveta o zaposlovanju slepih in slabovidnih.

Filip Kalan Kumbatovič je markantna osebnost iz novodobne slovenske kulturne zgodovine, arhitekt po osnovni izobrazbeni vokaciji, zelo zgodaj pa je gledališče prepoznal kot okolje, znotraj katerega se je udejanjil kot mislec, praktik, organizator, predvsem pa se je njegov angažma odrazil v prispevku k slovenski gledališki zgodovini. Filip Kalan Kumbatovič, neformalno imenovan Kumba, velja za utemeljitelja moderne slovenske zgodovine gledališča, tej vedi je priboril sloves in ugled v domačem in mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo odlomek besedila Simone Ješelnik, dramaturginje in samostojne strokovne delavke v Centru za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani z naslovom in Kumba in njegov dvojnik. Prispevek je del tematskega bloka Filip Kalan Kumbatovič ali kako vzpostaviti kontinuiteto, v reviji Dialogi, št. 1-2, 2025, katerega urednik je mag. Primož Jesenko.

Oder pod zvezdami LGL: 23. oktober 2025 Radio Slovenija, Svet kulture, 27. oktober 2025 Zvrstno, pomensko in vsebinsko hibridna predstava Ples v kamnu, ki jo lahko uvrščamo med značilnosti predmetno lutkovnega gledališča, plesa in instalacije – postdramskega gledališča – , je po besedah plesalke, koreografinje, avtorice n režiserke Leje Jurišič: poklon kratki pesmi Jureta Detele: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!« Tudi sicer konceptualno zelo heterogeno strukturirana predstava, vsebinsko in pomensko nasičena, izhaja iz prežetosti z duhom poezije. Glavno avtorsko besedilno predlogo za izrazito nihajočo uprizoritev, z nenehnimi sosledji asimetričnih intervalov, zasukov, ritmov in vzdušij, subtilnih zaustavitev in sunkovitih stopnjevanj, je prispeval Miklavž Komelj, uporabljena pa so tudi besedila Ovidija, Franza Kafke in Antona Aškerca, svoja občutenja napetosti v razmerju do trde in gnetljive vesoljne materije in nedoumljive skrivnosti, kot je lahko kamen, pa sta avtorsko izrazili tudi igralki v predstavi Mia Skrbinac in Alenka Tetičkovič. Na premiernem dogodku predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki je nastala v koprodukciji z Društvom Pekinpah, je bila Magda Tušar. Avtorica, režiserka in koreografinja: Leja Jurišić Avtor besedila: Miklavž Komelj Avtorji uporabljenih besedil: Franz Kafka, Jure Detela, Anton Aškerc, Ovidij, Mia Skrbinac, Alenka Tetičkovič Dramaturginji: Petra Veber, Leja Jurišić Scenografinja, kostumografka in oblikovalka svetlobe: Petra Veber Soustvarjalci in nastopajoči: Rok Kunaver, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Alenka Tetičkovič, Mia Skrbinac

Obstaja več družbeno normiranih in sprejemljivih ter kulturno pogojenih obsmrtnih ritualov, po katerih se gledališče, znotraj katerega je smrt ena izmed pogosto obravnavanih tem, lahko v določeni meri zrcali, vendar njegove posebnosti, zahtevajo tudi svojstvene pristope. Dr. Petro Pogorevc, ki je za temo uprizarjanja smrti kot izgube – njeni izsledki so objavljeni v obsežni znanstveni izdaji –, poleg gledališke materije, raziskala tudi bližnja historično-antropološka polja, je v najožji srži zanimala performativna praznina. Med drugim se je spraševala, kako zapolniti prostor, ko se zgodi za predstavo nekaj tako nepovratnega, kot je smrt igralke ali igralca v predstavi, ki je na programskem repertoarju, kakšne so prakse in rituali poslavljanja od človeka in gledališke tvarine (in vloge), ki jo je interpretacija umrlega zaznamovala. Avtorica je izhajala iz lastnega soočanja s smrtmi v gledališču in iz preučevanih primerov, ko se je realna izguba spremenila v inovativne pristope ohranjanja gledališkega dela na odru. Pri tem pa ni pozabila, da gledališče sproti vpija tudi konvencije zunanjega, družbenega in kulturnega sveta, v katerem je v zadnjih obdobjih v zahodnih okoliščinah predvsem prihajalo do racionalizacij in sekularizacij v odnosu do smrti, ko so se spremenili oz. opustili obsmrtni rituali, bedenje pri truplu umrlega ... Če je v modernih družbenih okoliščinah smrt pripadla območju tabuja, je prav tako realna smrt v gledališču lahko pojmovana kot eksces ali ekstrem, zato je za to temo (verjetno) tudi malo teoretičnega zanimanja avtorjev s področja gledališča. fotografija: MGL  

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Pokojnik Branislava Nušića. Gre za zadnjo, leta 1937 napisano igro srbskega dramatika, ki je živel med letoma 1864 in 1938. Na Slovenskem so jo prvič uprizorili že leto po nastanku, prevedena je bila kar trikrat, tokrat jo igrajo v prevodu Mileta Klopčiča. Pokojnika je na oder postavil hrvaški režiser Ivan Plázibat. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Pokojnik, 1937 Komedija Premiera: 23. oktober 2025 Prevajalec Mile Klopčič Režiser Ivan Plazibat Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Prirejevalka prevoda in lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Branko Jordan, Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Bernarda Oman, Jožef Ropoša, Mila Peršin AGRFT, Tomo Tomšič, Gal Oblak k. g., Gašper Jarni, Gaber K. Trseglav, Filip Žunić AGRFT, Nika Manevski k.g., Robert Kladnik AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/pokojnik/

Nocoj bo na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorjena komedija Pokojnik srbskega dramatika Branislava Nušića. Njegovo zadnje dramsko delo na presečišču komične in socialne satire razgalja brezobzirnost pohlepa in družbeno korupcijo. Pod režijo se podpisuje hrvaški režiser Ivan Plazibat. V Portorožu poteka 28. Festivala slovenskega filma. Sinoči je bil na sporedu film Kaj ti je deklica Urške Djukić, ki je sicer svojo pot začel že pozimi s premiero na Berlinalu in je letošnji slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. V Kopru pa se jutri začenja Festival Kitarika, na treh koncertih se bodo do nedelje predstavile tri vrhunske poustvarjalke na klasični kitari.

Dorian Šilec Petek, režiser, oblikovalec prostora in avtor videa v gledališki predstavi Tukaj v temnem gozdu, Jona Fossa, norveškega pisatelja in dramatika, ki je leta 2023 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. V igri Tukaj v temnem gozdu pripoveduje o tesnobi, psihološkem stanju in preizpraševanju človeka v 21. stoletju. Predstava je uprizorjena v nekdanjem Kinu Komuna, ki je prav s to predstavo na novo oživela nekoč priljubljeno kino dvorano.

Helena Minić Matanić, hrvaška gledališka in filmska igralka, bo kot Medeja svoj igralski gledališki krst na odru Drame SNG Maribor doživela 3.oktobra 2025. Uprizoritev, ki jo je režiral režiser Martin Kušej, eden najprodornejših evropskih režiserjev, je prvo premiero doživela na kamnitem odru trdnjave Lovrijenac v Dubrovniku v koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem v Varaždinu in festivalom Dubrovniške poletne igre. Igra temelji na dramskih besedilih dveh avtorjev Simona Stona in Heinerja Müllerja ter prepleta sodobno realnost z antičnim svetom. V predstavi Medeja briljira Helena Minić Matanić, Puljčanka, ki je trenutno stalna članica Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu. Medeja je briljantna znanstvenica Ana, mati dveh otrok, ki se želi po psihičnem zlomu vrniti v življenje, a življenja, kot ga je poznala, ni več.

Vlado Vlaškalić, – ki smo si ga zapomnili po številnih vlogah, še posebej v dveh predstavah, ki sta nastali po adaptaciji Jančarjevih romanov: To noč sem jo videl in v predstavi In ljubezen tudi –, igra eno od glavnih vlog v uprizoritvi Medeja, v režiji enega najvplivnejših evropskih režiserjev Martina Kušeja. Igra je bila najprej premierno predstavljena na Dubrovniških poletnih igrah, v koprodukciji festivala Dubrovačke ljetne igre, HNK Varaždin in Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Mariborska premiera bo 3.oktobra na velikem odru SNG Maribor. Medeja je nastala po besedilih Simona Stona in Henrija Mullerja. Gre za zelo sodobno zgodbo, ki se lahko dogaja tu med nami, hkrati pa zajema vso tragiko grškega mita. Vlado Vlaškalić: "Da bi raziskoval zgolj lik, bi se mi zdelo škoda časa, vsak tekst ti nekaj da. Z vsebino raziskuješ nekaj o sebi ali o družbi, mogoče prej nisi gledal na tak način ali pa nisi tako laboratorijsko pristopil k nekemu fenomenu ali pojavu. Zame je to vedno neka stvar, ki se dogaja v družbi ali pa se je."

Nova sezona, ista ekipa! Njuz Podkast se vratio sa letnje pauze sa gomilom preporuka i priča. Spremite se da čujete zašto je Marko vozio bajs bez ruku posle Drejkovog koncerta, kako je Nenad postao najveći fan novog albuma Deftonesa, zašto je Viktor postao ekspert za internet sleng i kako vas Jelisaveta uvodi u tajni svet "književnog klabinga". Od filmova o Formuli 1 do serija o političkim zaverama i bizarnim sektama, ova epizoda je savršen start nove sezone. Hvala našim divnim prijateljima koji su podržali ovu epizodu!

V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.

U 58. epizodi Njuz POPkasta pričamo o serijama koje su nas oduševile, filmovima koji su nas razočarali (da, gledamo u tebe Pedro Paskale), knjigama koje se ne ispuštaju iz ruku, i muzici koja nam je obeležila nedelju.

Kako je Google I/O postao Google A/I. Gledali smo uvod u Google I/O 2025, ali ovog puta ne da vi ne biste morali. Iako nismo bili tamo, probali smo da zavirimo iza kulisa ovogodišnje centralne Googleove predstave koja je nacrtala najbolju sliku njegove budućnosti koju smo do sada videli. A šta se tačno konkretno desilo i kojim redom, to već AI može da vam ponudi bolje od nas. Hvala na slušanju!

Dvestopetnajsta epizoda podkasta O.B.O.D. je posebna epizoda, posvečena drugemu delu druge sezone serije The Last Of Us oziroma Zadnji med nami, po obodovsko Poslednji od nas, ki jo lahko spremljate z nami na Maxu. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se danes zjutraj dobili na spletu in jo na kratko predebatirali. Igor pohvali osrednjo bitko, […]

Od naučne fantastike, preko Palestinaca u Americi do Alfa i Alo, Alo samo su neke od serija koje smo spomuli u ovoj epizodi. A pričali smo i o PZE 2025, Oskaru, Rusima koji pokušavaju da ulaze u robote, ali i sadržajima u kojima se spominju jaki ženski likovi.

Serije koje ste tražili da analiziramo