Ocene

Glasbeni utrip, 16. 9. 2026, piše in bere Mihael Kozjek. Letošnjo edicijo Ljubljana festivala je sklenil niz simfoničnih koncertov vrhunskih orkestrov svetovnega slovesa. Kot zadnji je 8. septembra 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Filharmonični orkester Baltskega morja, ki ga je leta 2008 ustanovil Kristjan Järvi in ga sestavljajo mladi glasbeniki iz držav ob Baltskem morju. Zasedbo zaznamuje igranje na pamet torej brez notnih stojal in not, na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma pa so – z izjemo nižjih godal – vsi glasbeniki stali in mestoma tudi zamenjali kakšno pozicijo. Filharmonike Baltskega morja je v Ljubljani vodil ameriški dirigent Robert Treviño, njihov sicer umetniški partner in glavni gostujoči dirigent. Pred koncertno generalko se je z njim pogovarjal glasbeni urednik Primož Trdan in ga povprašal o delovanju orkestra in njegovi prepoznavni značilnosti: "Baltski filharmonični orkester je zelo mlad orkester in vsi glasbeniki igrajo na pamet. To pomeni, da nimamo notnih stojal in ne uporabljamo notnega gradiva. Za vsak program porabimo teden dni, v katerem intenzivno vadimo in na ta način ves čas vzpostavljamo tesne medsebojne odnose. Mislim, da česa takšnega v svetu ne boste našli prav pogosto, še posebej pri izvajanju tako zahtevnega in čudovitega programa. Ko nastopamo na ta način, imamo med seboj neposredno povezavo; nimamo možnosti, da bi se – kot se včasih reče – z glavami zakopali v note. Pri tem nikakor ne želim reči česa slabšalnega. Igrati glasbo na pamet je namreč zares zahtevno. Povprečen profesionalni orkester preprosto nima časa, da bi sploh pomislil na takšen projekt, saj od vsakega posameznika zahteva mesece priprav, nato pa potrebujemo še nekoliko več časa za vaje na odru, da lahko skupaj z glasbeniki in dirigentom vse skupaj zares dobro deluje. To je bolj podobno tistemu, kar bi pričakovali, kar gledate godalni kvartet. Gre za izjemno visoko stopnjo medsebojne interakcije in prav zaradi tega nastane veliko bolj čvrsta energija, ki jo občutijo tudi poslušalci. Seveda moramo omeniti še nekaj. Člani Baltskega filharmoničnega orkestra so večinoma precej mladi glasbeniki. Ne moremo mu reči mladinski orkester, saj so glasbeniki v svojih dvajsetih in tridesetih letih vendar so mladi in ta mladostna energija je zelo nalezljiva. Občinstvo ta izkušnja običajno resnično prevzame". Čeprav glasbeniki Filharmoničnega orkestra Baltskega morja prihajajo iz pregovorno hladnega severa, pa v njih tli vroče glasbeno srce. Spored z močnim finskim pridihom je uvedel Cantus Arcticus Einojuhanija Rautavaare, ki je v svojem osnovnem bistvu koncert za ptičje petje in orkester. V njem glasbeniki ptičje petje, posneto v močvirjih na severu Finske, dopolnjujejo in bogatijo z izpisanim, skorajda onomatopoetskim posnemanjem ptičjih zvokov in zgoščanjem Rautavaarove zvočne teksture. Glasbeniki so na oder Gallusove dvorane prihajali postopoma, s tihimi, premišljenimi koraki in navidezno povsem sproščeno, a vsakič dostojanstveno držo. Z zvoki, ki so jih izvabili iz svojih glasbil, pa tudi s koreografskim pridihom, saj so nekateri z menjavanjem pozicij oder dojemali kot naravni habitat ptic, so organsko prepletli posnetke ptičjega petja. V tistih delih, ki jih zaznamuje bolj konsonantna harmonija, pa so z vzvalovano, homogeno in nadvse uravnoteženo igro poustvarili vso tisto mistično ozračje in prvinsko naravo Rautavaarove partiture, ki je zazvenela sveže, izvirno tudi za današnji čas, in celovito zaokrožena. Kar je orkester nakazal v uvodni skladbi, je potrdil v nadaljevanju pri izvedbi Violinskega koncerta št. 1 v g-molu Maxa Brucha, v katerem se je kot solistka predstavila mednarodno uveljavljena slovenska glasbenica Lana Trotovšek. Orkester jo je spremljal – in dopolnjeval – s prožno igro, nadzorovano dinamiko, morda mestoma mehkejšo artikulacijo, predvsem pa z izjemno energijo, ki jo črpa iz medsebojne povezanosti in mladostnega elana. Solistka se je izkazala z brezkompromisnim pristopom v obeh krajnih stavkih, nasploh pa s pojočim tonom in muzikalno prefinjenostjo, ki je bila še posebej povzdignjena v osrednjem stavku. Čeprav bi morda v bolj dramatičnih odsekih pričakovali intenzivnejšo artikulacijo, več dramatičnosti in sunkovitih dinamičnih sprememb, pa je bil njen interpretativni pristop izrazno močan, poglobljen, plastična, izjemno senzibilna igra pa ob visoki izvajalski ravni nadvse kompatibilna s preostalim orkestrom. Svoje odlike je poudarila tudi v dodatku – Sarabandi iz Partite za solo violino št. 2 v d-molu Johanna Sebastiana Bacha. Za več kot zgledno urejeno skupno igro je skrbel dirigent Robert Treviño. Spočetka se je sicer zdelo, da bi bil dinamični razpon lahko še večji in da je orkester solistko na nekaj piano mestih malce preglasil, a Treviño je orkestrov potencial vselej potrpežljivo hranil za nekaj ključnih izbruhov, predvsem pa za živahni sklepni rondo. Močnejšo individualno noto je Treviño vdahnil sklepni skladbi sporeda – Sibeliusovi 5. simfoniji, ki je kot subtilno rdečo nit programa ali vsaj obeh krajnih skladb izpostavila ptice. Sibeliusova Peta je spričo goste orkestracije in mestoma razdrobljene fakture, v kateri se skorajda spontano prelivajo številni drobni melodični motivi, skoraj njegovi okruški, izvajalsko zahtevno za vsak orkester, še zlasti pa, če se izvedbe lotiš »na pamet«. A glasbeniki Filharmoničnega orkestra Baltskega morja so bili pod vodstvom ameriškega dirigenta partituri več kot le kos, pa čeprav tehnična izvedba ni bila vselej brezhibna; intonacija na začetku počasnega stavka je bila malce vprašljiva, včasih so bila v glasnejših tutti delih podhranjena godala, tu in tam se je pojavil tudi kakšen tehnični zdrs ali napačen vstop. Bolj kot to pa je izvedbo zaznamovalo ogromno tistih majcenih detajlov, kot je bil sklepni let labodov, ki so se ob plastični agogiki in dinamiki, naravnih gradacijah in njihovih umiritvah ter samozavestni, energični in mestoma skoraj poplesavajoči igri zdaj nežno, zdaj odločneje zalesketali iz te znamenite Sibeliusove glasbe z značilnim severnjaških pridihom. Filharmonični orkester Baltskega morja je odličen orkester, morda ne ravno na isti ravni, kot Državna kapela iz Dresdna ali Londonski simfonični orkester, ponuja pa neponovljivo, živo glasbeno izkušnjo s posebno energijo, ki jo lahko ponudijo samo nadarjeni mladi glasbeniki, povezani v izvajalsko telo, ki diha kot eno.

Glasbeni utrip, 16. 9. 2026, piše Maruša Frelih. Letošnji Festival Ljubljana je bil tudi v znamenju prvovrstnega pianizma – poleg redne gostje, znamenite Marthe Argerich, sta nastopila še vrhunska pianista mlajše generacije Bruce Liu in Yuja Wang, kot zadnja na tej biserni ogrlici pa še gruzijska pianistka Khatia Buniatishvili. Na oder Gallusove dvorane je stopila v družbi Berlinskih simfonikov pod taktirko islandskega dirigenta Gudnija Emilssona. Koncert je bil že nekaj časa razprodan, zanimanje zanj pa veliko. Razprodana dvorana je tako dobila svoj odgovor že po prvih klavirskih taktih – pravzaprav je žareča energija na oder privela že s samim prihodom Kathie Buniatishvili. Pianistka se je predstavila s priljubljenim Prvim klavirskim koncertom Čajkovskega in naravnost blestela. Igro tovrstnih interpretov je težko ubesediti – tehnična brezhibnost, odrska prezenca ter dih jemajoči liricizem – vse je izhajalo iz neke skoraj neverjetne danosti. Izjemni so bili kontrasti – mehkobna koprena piano odsekov, ki poslušalca drži na nitki, občutek, kot da se je ustavil čas in da med vsemi strahotami sveta obstaja le še ta mehurček nežnosti, pretanjenosti in lepote. Na drugi strani pa ognjevitost, ki je izbruhnila v silovitih pasažah in se preobrazila v skoraj neukrotljivo moč. Ko je igral le orkester, je z gibi telesa frazirala in se gibala z njim – kot nekakšen drugi dirigent. Posebej izrazit je bil prehod v vrhunec tretjega stavka, ki se je izkazal tudi za dramaturški vrhunec celotnega dela. Z gesto rok se je obrnila proti orkestru, kot bi vodila nevidno nit energije, in jo nato spustila v poslednje bravurozne takte. Stoječe ovacije so bile pričakovane, pianistka pa je občinstvu podarila še dva dodatka. Zdi se, da ima Buniatishvili sposobnost, da njen nastop postane skoraj gledališki dogodek, vendar pa tu ne gre zgolj za teatralnost ali golo željo po učinku. Njena neposrednost vre iz umetniških globin, zato na odru ne deluje oddaljeno, kot nekdo, ki pripada drugemu svetu – čeprav bi ob njenem igranju pomislili, da zares prihaja z drugega sveta. Berlinski simfoniki so se ob njeni igri izkazali za precej zanesljive sopotnike, čeprav so se mestoma ozirali za pianistko, ki je bila vsekakor neizprosni vodja te umetniške odprave. Kljub temu da njihove igre ne bi ravno kovali med zvezde, so solistko vselej podprli v ključnih trenutkih Koncerta. Urok pa je skoraj povsem nehal delovati ob njihovi izvedbi Beethovnove 7. simfonije, ko se je le ta iz stavka v stavek vse bolj spreminjala v nekakšno zvočno kuliso. Kljub vidni angažiranosti dirigenta Gudnija Emilssona, ki je z muzikalnimi gestami želel od izvedbe nekaj več kot le zbrano in vneto prebiranje Beethovnove partiture, ni uspel uresničiti idej, ki bi nosile poseben pečat dirigenta. Ustvarja se občutek, da se danes pozablja, da so velika, poznana dela lahko past – občinstvo primamijo v dvorano, vendar ne brez posebnih zahtev po vrhunski izvedbi. Če je torej Khatia Buniatishvili pokazala, kako lahko interpretacija poslušalca zadrži na robu sedeža, je Beethoven ostal udobno v naslanjaču.

Piše Andrej Lutman, bere Dejan Kaloper. Knjiga, ki je izšla pri založbi, ki se imenuje Super, si vsaj na začetku zasluži nekaj superlativov. Pa jih naštejmo: imenitna, čudovita, odlična, dražestna, vrhunska, vabljiva zapeljiva, mikavna, očarljiva, privlačna ... Poznamo še katerega? Ne? Lahko nadaljujemo? Pa dajmo: ugledna, pomembna, znamenita, izbrana, prevzvišena ... Tako nekako naj bi potekal pouk na eni izmed ljubljanskih gimnazij v letu, od katerega bo prav kmalu minilo pol stoletja. In potemtakem ni čudno, da je roman, ki ga je s pomočjo umetne inteligence napisal Boštjan Tadel, označen za zgodovinskega. A ne samo zgodovinski, je tudi ljubezenski. Med dolgočasenjem pri pouku polpretekle zgodovine, s katero mnogi dijaki nimajo kaj početi, se dogajajo tudi zmenki za preživljanje tako imenovanega prostega časa in prihajajočih zimskih počitnic. Ker je učenje dejstev, ki pa so le preveč ideološko obremenjena, sprejeto z določeno mero odpora, je med poukom nadvse vabljivo poslušanje radijskega prenosa pomembne smučarske tekme, na kateri se na belih strminah za presežne športne rezultate potegujejo domači smučarji. Med poročanjem s tako razburljive tekme pa je osrednji dogodek nekaj povsem drugega. Na zdravljenju je namreč državnik in radijska poročila stalno oskrbujejo poslušalstvo s potekom zdravljenja oziroma mu sčasoma namenjajo osrednjo pozornost. Skupina gimnazijcev in gimnazijk se nato med zimskimi počitnicami odpravi na smučanje, kam drugam kot na Gorenjsko. Na tem terenu se razbohotijo in razvejajo ljubezenske in druge vezi, spletene že med poukom. Pripoved sestavljajo poročila o zdravljenju, poročilo o tekmi, vezi, spletene v šoli, in odnosi, vzpostavljeni na počitnicah, in na teh štirih ravneh Boštjan Tadel plete zgodovinsko nit. A to še ni vse. Zraven napleta tudi glasbeni okus tistega časa, kar je zgledno predstavljeno s seznamom na knjižnem zavihku. Osemdeseta so bila pač čas prepleta diska in punka ter obračunavanj privržencev ene in druge glasbene smeri. Nekakšno nasprotje pa je vpliv tako imenovane klasične glasbe, ki pa je bila že tista zvrst, ki je prispevala k družbeni delitvi oziroma označevanju družbeno prepoznavnejše diferenciacije. Gimnazija je pač veljala za elitnejšo šolo in odskočno desko za vsakovrstne vezi, ki niso omejene na druženje po diskotekah ali za šankom in za vsakodnevno pehanje, ki ga je udarnejši duh jugoslovanskega socializma že zapuščal. Celotna naracija romana je zgledno zapletena in spletena. Kako tudi ne, saj je bila prvotno namenjena snemanju filma, kar pa še ni bilo realizirano, in je tako preurejena za knjižne potrebe bralstvu omogočila osebnejšo predstavljivost. Poseben splet, ki osnovni naraciji daje globino, pa so pogovori gimnazijcev o tako imenovanih zamolčanih temah, ki so krojile polpreteklo zgodovino. V teh pogovorih je v ospredju poreklo staršev oziroma tudi nekakšna družinska zgodovina, ki se prav počasi razkriva in sovpada z razkrivanjem zdravstvenega stanja državnika, voditelja. Odlika romana Boštjana Tadla Svoboda 1980 je ustvarjanje vzdušja, v katerem prevladujejo odkrit posmeh, opisovanje tovarištva, ki ga še ni načel pritiskajoči kapitalizem z individualiziranjem življenjskih slogov, in pa komunikativni slengovski vrivki. Vse to docela pričara čas, ko je zgodovina obrnila nov list. In obrnjeni list razkriva dozo prikritega sarkazma, kar nemara nakazuje tudi knjižna naslovnica, na kateri par smuči nakazuje tako eksplicitno dogajanje protagonistov kot tudi usodo voditelja. Gimnazijska skupina se pač postavlja na lastne noge, saj se časi odraščanja končujejo. Morda dozori tudi čas, da se roman Svoboda 1980 prelije na televizijske zaslone in filmska platna.

Piše Ajda Klepej, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pesniški prvenec Eve Šubic Tema se deduje po očetu se razpira kot intimističen svet, v katerem pa pesnica, v nasprotju s temačnim naslovom in naslovnico, predvsem raziskuje in preobrača temo v drugo obliko svetlobe, ki je vseprisotna. Tema ne pomeni ugasnjena luč, praznina, nič, temveč je za pesnico prostor mnogoterih odtenkov in nians, ki se izrisujejo ponekod ostreje, drugod bolj zabrisano. Skozi obsežno zbirko, ki vključuje zajetno število pesmi na nekaj več kot 150 straneh, lirska subjektinja tke osebnoizpovedno izkušnjo, zaznamovano z vlogami, ki jih ima v življenju. Njene vloge se skozi zbirko polagoma razvijajo iz zelo partikularnih in predeterminiranih v občečloveške in brezčasne. Je hči, vnukinja, študentka, ženska, ženska brez otrok, ljubimka, ljubimka brez ljubimca in bitje, polno podedovane travme in strahu pred minevanjem in predvsem polno teme, ki jo je treba na ta ali oni način na neki točki prekvasiti v nekaj drugega: »Tvoja sreča bi bila tako unikatna, / kot je tvoja žalost.« Zbirka se nam zazdi izredno intimistična ravno zaradi upesnjenih osebnoizpovednih stisk, ki pritičejo ljubezni, minevanju, odraščanju, slikam iz narave. Vendar pa že takoj na začetku začutimo, da bo zbirka veliko več kot zgolj vóden ogled bunkerja naše psihe, če parafraziram pesničine verze. V svojem izrazju in témah je veliko bolj drzna, da bi njeno poezijo mogli zreducirati na zgolj osebnoizpovedno in intimistično. Najbolj vidno radikalna dela zbirke se izrišeta v tretjem delu, naslovljenem Nesnice, in v četrtem delu z naslovom Pepe, kjer nas presenetijo in pretresejo že slike in grafike kokoši. Feministične note, ki se v zbirki nalahno izrisujejo že prej, pesnica na tem mestu radikalizira do glasnega forte. Zadnja dva dela zbirke sta določena z naslovoma, prva dva razločka pa se ponujata kar sama. Intimističnemu izpovedovanju, prepletenemu s slikami iz otroštva, družinskim krogom, ki se izkaže za disfunkcionalnega, in pesmimi, ki bi lahko nastale tudi iz gledišča otroka, sledi del, ki ga zaznamuje neizpolnjena, mestoma uničujoča romantična ljubezen, ki ravno v tej zbirki doživlja zadnje vzdihljaje. Preden se lotimo zadnjih dveh, najbolj vpadljivih delov zbirke, se moramo nujno posvetiti prvima dvema. Čeprav nista opremljena z grafikami in slikami, sled in odmev puščata bolj subtilno in zaradi tega dosti bolj domiselno. Ta vpadljivost ne potrebuje živobarvnih slik ali modernističnih postavitev verzov. Gre za tih glas, ki nastopi vmes ali na koncu pesmi, včasih v poševnem tisku, in ironično ali humorno spremlja verzno besedilo. Tukaj lirska subjektka izstopi iz svoje resničnosti in iz odmaknjenega vmesnega prostora komentira dogajanje. Gre za izolirane verze, ki včasih delujejo kot aforizmi, iztrgani so iz prostora in časa in obvisijo brez dodatnih razlag. So drobne opazke, rečeno z besednjakom Jureta Jakoba. Za ta tihi glas se zdi, kot da odzvanja sam pri sebi, sam zase, le zase. Pri bralcu povzroči miselne premore, ki delujejo izjemno nepredvidljivo in sveže: »... ko se rodimo, mislimo, da bomo živeli, ko umremo, prav tako.« Ta notranji glas je hkrati poln samozavedanja, lahko bi ga imenovali tudi poetološki, saj uvaja misli, ki se nanašajo na lastno poetiko: »Nikoli ne napišeš enako iskrene pesmi dvakrat.« Zavoljo tega glasu je možno upesniti še tako boleče trenutke, ki bi se brez napisanega, brez besed, razblinili, ne bi obstajali. »In midva nekje daleč narazen, nekje med a, b, c, in d, tako brezimenska, da v nekaj letih ne bo več mogoče zastaviti vprašanja, ki bi mu bila odgovor (ki bi naju oblikovalo v besede).« Element presenečenja, ki zaseka skozi intimistični svet lirske subjektinje, so torej Nesnice. Tematika se tukaj radikalno spremeni, poprej tiho navzoča feminizem in kritika sodobne, še vse preveč patriarhalne družbe, prevzameta vso pozornost zaradi grafične razgibanosti verzov in zelo približanih slik kokoši. Med na videz diametralno nasprotnima svetovoma pa vendarle obstaja povezava. Napetost med lirsko subjektinjo in moškimi družinskimi člani, pravzaprav celotno skupnostjo, ki je zaprta, tradicionalna, nazadnjaška, kar se tiče pogleda na spolne vloge, lahko zaznavamo že prej. Utesnjenost, sovraštvo, nemoč proti taki miselnosti izbruhnejo v obliki poosebitve kokoši z vlogo ženske. Kokoši pravzaprav nikoli niso imenovane tako, so zgolj nesnice, saj se od njih pričakuje samo valjenje jajc, »ker včasih želijo izvaliti idejo namesto otroka. / Takrat oče pravi, da so kure butaste.« Lajtmotiv nesnic je, da petelin ostaja. Kritika je precej nazorna in slikovita. Zanimivo pa je, da v zadnjem delu zbirke, naslovljenem Pepe, družinski petelin s tem imenom umre. Slovo od njega s pogrebom morda pomeni večjo in širšo osvoboditev lirske subjektinje, ki je tudi nemalokrat zreducirana na nesnico. Tema se deduje po očetu je nadvse zanimiv in perspektiven pesniški prvenec. Zagotovo gre za zbirko, ki ji ni podobna nobena druga. Ves čas ohranja modernističnost v smislu nekonvencionalnega, neuveljavljenega in novega, tudi skozi intimizem. Tako radikalno različna svetova poetike se dobro dopolnjujeta in prepletata, tako da je zbirka konceptualno zelo dobro zamišljena. V nekaterih intimističnih pesmih, kjer jih že omenjeni pesniški glas ne postavi v perspektivo in se do njih ne opredeli, izgubijo težo, ki jo zbirka sicer ima. Rešitev vidim v manj obsežni zbirki, kjer bi vse pesmi služile svojemu namenu in konceptu in kjer bi bila odločitev za umestitev vsake pesmi zavestna, celoten izdelek pa bi deloval bolj izčiščeno. Kljub temu pa se po branju počutimo malo manj v tèmi, ali pa v njej vsaj nismo sami.

Piše Matej Bogataj, bere Dejan Kaloper. Prvenec Boštjana Trohe – Kara Kako igrati šah v temi, podnaslovljen kot Priročnik za začetnike, je težko žanrsko umestiti, še težje mu je najti primerjavo v domačem literarnem prostoru. Roman sprva deluje precej enigmatično – trije zavaljeni, pijani in našmrkani se v uvodu znajdejo na letalu in na letališčih. Toledo je očitno nadvse bogat in financira igro, ki zahteva precejšnjo investicijo in ga trpijo samo zato. Zraven sta aristokratska dama Joburg, nekakšna grofica, ki nekaj da na fineso in etiketo, in bivši študent medicine Capo, ki je vzdevek dobil ne po svojem šefovskem položaju, temveč po mestu rojstva, Kopru oziroma Capodistrii. So na vrhu v igri, ki jo igra nespremenljivih dvanajst ekip, vendar je njihov primat zaradi notranjih trenj ogrožen, Toledova vse bolj izrazita in naraščajoča nesposobnost hromi in ogroža vse, in ni čudno, da iščejo zamenjavo. Na letališču se vsaj eden od njih dobi z v Parizu živečim fantom, ki pere denar. Vrhunsko, recimo »tisto«, pošiljajo Rusi francoski strankarski voditeljici Marie Le Pen, pa malo savdskim šejkom in kar je še spornih oziroma kot takšnih v literarnem svetu prepoznanih negativcev. Kako, kaj in zakaj poteka igra, Trohe ne zanima in to je brez dvoma velika pomanjkljivost tega pisanja; kot seveda tudi pavšalne sodbe, ki so samoumevne samo v tem zaključenem literarnem svetu, ki pa nima ostrih robov in se nam pogosto zdi, da niti ne poskuša zrcaliti realnosti, temveč vzpostaviti paralelno in samozadostno, neodvisno okolje za negativce. Po uvodu se drastičnost nadaljuje. Tudi z zgoščevanjem. Kandidat, ki naj bi zamenjal brutalno umorjenega Toleda, profesionalno zadušenega s steklenico konjaka, živi kot pralec denarja v Parizu. Pred dekletom, umetnostno zgodovinarko, katere mati je živela v blodnjah zaradi atrijske fibrilacije, skriva, da ima isto bolezen tudi sam. Če se napreza, ga občasno tako zvije, da se po napornih sestankih ali bežanju po smrdljivih predmestjih svetovnih prestolnic, v katerih tolpe neusmiljeno prežijo na bogate, potopi v sanjski svet. Tam se vse odvija na eno temo – na pogodbo s hudičem, podobno faustovski, v kateri se mora odločiti za ničimer zamejeno moč ali za harmonično in malce tudi rutinsko in umirjeno sobivanje z zaročenko. Kar pomeni samo kakšen teden Bornea in želv, sicer pa meščansko in umetniško življenje v Parizu. Ker je razvoj dogodkov divji in komaj verjeten, se nam včasih zdi, da je pretežni del Trohovega pisanja življenje v glavi, torej delirij oziroma prividi, ki jih ima med izklapljanjem zavesti zaradi srčne napake. Recimo bežanje po strehah visoko nad Parizom, s policaji iz posebne enote za petami, komaj nekaj dni po operaciji na prsnem košu – ta je že ena takšna, pa ne edina. Vendar nam enega od ključev za branje ponuja kar Trohova biografija. Ukvarja se namreč z videoigricami, kjer je, kot recimo v filmih o borilnih veščinah, vse mogoče. Breza se upogne in deluje kot lok, če se vanjo zažene sposoben borec. Ravni igre – in Capo ponuja največji možni izplen – proti vrhu dobivajo vse bolj fantastične dimenzije. To skoraj pojasni tudi skrbno izpisane dogajalne prostore, predmestja Pariza in Kaira, letališke terminale, vse je v vlogi nekakšne prepričljivosti. Ob tem ima Priročnik za začetnike še enega vzornika: Tarantina, filmskega režiserja, ki se je bolj kot iz realnosti napajal iz žanrske tradicije in pritrjevanja, celo napihovanja tistega, kar je v žanrih odveč in nepotrebno. Roman Kako igrati šah v temi je tako knjiga, ki se spogleduje z vizualnim, tudi z drastiko, bolj in bolje pa bi moral izrisati motivacijo likov, da bi bil prepričljivejši.

Predstava Vozel gledalca s pripovedmi vodi skozi zgodovino, sedanjost in vizijo prihodnosti mesta Reka, ki je že zgodovinsko zaznamovano z vojno in vojaško industrijo. Tako ladjedelnica kot druge industrijske panoge so bile že od konca 19. stoletja povezane z vojaško pomorsko opremo. Reka je tudi domovanje kolektiva Igralke, ki jih v Sloveniji poznamo po izjemno uspešnem ciklu predstav Spolna vzgoja 2, pod režijskim vodstvom Tjaše Črnigoj, tokrat pa so k sodelovanju povabile režiserja Žiga Divjáka. Predstava Vozel je nastala v koprodukciji kolektiva Igralke in zavoda Maska Ljubljana, ljubljansko premiero si je v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko.

NAPOVED: Prva premiera v Prešernovem gledališču Kranj je bila sinoči. Gre za koprodukcijsko predstavo Osem ur ni ves dan Rainerja Wernerja Fassbinderja. Avtor priredbe in dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, režiser pa Sebastijan Horvat. Premieri v Kranju bo sledila ljubljanska premiera v Slovenskem mladinskem gledališču, februarja pa v Mestnem gledališču Ptuj in v Zagrebškem HNK. V vseh koprodukcijskih hišah, torej. O predstavi v Prešernovem gledališču Kranj pa več Tadeja Krečič. USTVARJALCI: Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf in oblikovalec projekcij Igor Vasiljev Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Drago Ivanuša Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Asistentka režije Maruša Sirc Asistentka dramaturgije Brina Jenček Lektorica Mateja Dermelj Oblikovalec maske Matej Pajntar Igrajo Marion Suzana Krevh k. g. Luise Vesna Pernarčič Monika Tesa Litvan Irmgard Živa Selan Käthe, Natakarica Romana Šalehar Jochen Blaž Setnikar Zoran, Stranka Bojan Navojec Franz, Čuvaj parka Matej Recer Rolf, Peter – Marionin fant Blaž Šef Manfred, Duhovnik, Dr. Bertram Aljoša Ternovšek Rüdiger, Harald Stane Tomazin Šef obrata, Wolf Dario Varga Kretschmer, Gregor Borut Veselko Jürgen, Manni Vito Weis

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so začeli novo sezono s premiero poetične enodejanke irskega avtorja Oscarja Wilda – Saloma. Igro je Wilde napisal v francoščini leta 1893; prevedel jo je Primož Vitez, tokratno uprizoritev je režiral srbski režiser Miloš Lolić. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Prevajalec Primož Vitez Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Miloš Lolić Dramaturg Periša Perišić ostumografka Jelena Proković Koreografka Veronika Valdés Lektorica Tjaša Pirnar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka kostumografke Saša Stoimenovska Asistentka režiserja Blažka Gantar Jokanaanovo glavo je izdelal Gregor Lorenci. Nastopajo Klara Kuk, Matej Puc, Mirjam Korbar, Jernej Gašperin, Joseph Nzobandora – Jose, Gaber K. Trseglav, Boris Kerč, Tomo Tomšič, Matic Žust Šprah AGRFT, Robert Kladnik AGRFT, Luka Kotnik AGRFT, Džoni Balloni k. g.

Piše Tonja Jelen bere Eva Longyka Marušič. Knjiga Irene Štaudohar Globoko v gozdu je precizno eruditsko delo, ki pa so ga spodbudili osebni vzgibi. Eseje s podnaslovom O divjem in intimnem je namreč sprožila prerana izguba avtoričinega očeta in ravno tako se tudi končajo. A čeprav se je eno življenje tam prehitro končalo, ta habitat ni postal osovražen. Daleč od tega – je izjemen navdih. Irena Štaudohar je v tem polliterarnem delu iz več perspektiv zajela literarni, filozofski, glasbeni, filmski in likovni svet, osrednja nit pa je moč gozda z vsemi njegovimi zakonitostmi in skrivnostmi. Tako kot je v knjigi Fižolozofija ponižno, občudujoče in hkrati racionalno razmišljala o odnosu do vrta in o njegovi veličastnosti, je tokrat gozd postal izjemen nabor lastnih in tujih izkušenj. Kaj vse pomeni gozd oziroma njegov celotni sistem, v katerem bivajo živali, rastline in drevesa, nam prikaže z branjem literature in z lastnim doživljanjem. Približa nam recimo gozd v Mainu, ki ga je obiskala in ki je tudi dogajalni prostor v delih Stephena Kinga. Večkrat je seveda omenjeno delo Walden Henryja Davida Thoreauja, avtorju pa je posvetila tudi samostojen esej, preprosto imenovan Thoreau. Avtoričina skorajda redna pot na Rožnik, vzpenjanje na vrh hriba, pa je kot metafora za očiščenje – ta izčiščena poetika odnosa do gozda je pomemben pokazatelj njenega razumevanja in dojemanja gozda. Gozd ni le sistem dreves. Je veličina, iz katere rastejo pravljice, zgodbe, romani, pesmi, filmi, glasba. Treba ga je občudovati in slišati – in ne dojemati kot nekaj samoumevnega. Skozi vso umetniško zgodovino nam to podaja skorajda poetično in znanstveno. Ne gre torej spregledati, kako pomembno, poglobljeno in veličastno so veliki intelektualci in intelektualke, umetniki in umetnice doživljali gozd in se mu predajali. Čeprav knjiga Globoko v gozdu ni ekološko ali družbeno angažirano delo, pa kljub temu podira idejo antropocentričnega sveta. Kot misel, da smo mi tu le začasno in je narava tista, ki odloča in izbira. Treba je živeti z njo in dopuščati njeno prebivalstvo čim bliže sebi. Kot je to storil Deakin, ki je v domačem dimniku gostil lastovke in zapisal: »Krožile so pod stropom kot modre misli.« Avtorica Irena Štaudohar pretanjeno preliva premišljevanje in gibanje, najsi bo to hoja po gozdu, plavanje v mrzli vodi ali plezanje po drevesih. Divje in romantično hkrati, kot zagovor vseh, predvsem žensk. Vseh, ki jih je svet dojemal kot motilke, čarovnice, histeričarke in pohujševalke. Eseja Drevesa in ženske ter Mistika sta zagovor vseh upornic, resničnih in literarnih. Vse so tlakovale pot in se žrtvovale za današnje ženske. da bi jim bilo lažje: »Danes nas nagovarjajo, ker predstavljajo vrednote, ki jih obupno želimo povrniti, da bi preživeli,« piše Irena Štaudohar. Obširni eseji so polni citatov iz avtoričinih lastnih opravljenih intervjujev in klasične in sodobne literature. Ta se ne omejuje le na določena imena, pač pa se presenetljivo, a razumljivo razvejeno nagiba tudi v bolj popularno kulturo, kot je npr. Elizabeth Gilbert s knjigo Jej, moli, ljubi. Ljubezen in erotika se stapljata mimogrede, že povsem romantično. A to tudi poganja svet – pravzaprav prav blaznost spodbuja nove ideje. In tako se esej Medved posveča tudi erotičnemu odnosu z medvedom. Kontroverzno delo Marian Engel Medved Irena Štaudohar interpretira z globokim spoštovanjem do te živali. To niso zveri, kot nam jih radi predstavljajo njihovi odstranjevalci. Knjiga Globoko v gozdu je preplet čustev, znanja, razumevanja in spoštovanja naravnih zakonitosti. Je dojemanje človeške in naravne prvinskosti, ki je v svetu algoritmov in pristajanja na sivine vedno manj upoštevana. Ne moremo je izbrisati, kot tudi gozdov ne, saj vedno prerastejo umetne zajezitve misli ali prostora. Je kot vmesna pot med magijo, divjostjo, čarobnostjo in razumskim upoštevanjem, strahospoštovanjem narave. Že avtoričina prva knjiga Magija za realiste je dobro tlakovala pot, knjiga Globoko v gozdu pa je vse še bolj nadgradila.

Piše Urban Leskovar, bere Aleksander Golja. Muanis Sinanović velja za enega izmed najbolj prepoznavnih ustvarjalcev v slovenskem literarnem prostoru. Poznamo ga predvsem kot pesnika, esejista in kritika. Za pesniško zbirko Štafeta okoli mestne smreke je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma, za zbirko Krhke karavane pa kritiško sito, je tudi prejemnik Stritarjeve nagrade. V njegovem drugem romanu Modra svetloba spremljamo dva protagonista, Selmo in Miha. Prva je priseljenka bošnjaških korenin, ki se spopada z marginalizacijo, drugi pa problematičen mlad moški, ki nezadovoljstvo nad pomanjkanjem ljubezenskih uspehov pretvori v sovraštvo do žensk. Lika bi si bila težko bolj različna, a to deluje kontrastno in učinkovito uravnoteži pripovedni potek romana. Ponujata namreč drugačen pogled v pereča družbena vprašanja, ki delijo mnenja. Avtor, predvsem prek Selme, problematizira ideologijo nacionalizma, rase in identitete ter poudarja, da gre pri čaščenju teh idolov za občutek večvrednosti. Dominantna kultura nad priseljensko izvaja nekakšno moralno čistko, vse kar se ne prilega njenim ideološkim kalupom namreč razume kot grožnjo za obstoj lastnih vrednot. Sinanović tu razvije tezo, da je privilegirana zahodna kultura, v katero kot perifernega vazala kapitalističnih interesov vključi tudi slovensko družbo, obsedena z umazanijo, da mora nenehno čistiti tisto, kar se, bojda, ne prilagaja in izstopa. Prek Selme tako dobimo vpogled v problematiko odnosa do priseljencev, avtor pa njeno zgodbo tudi globalizira, njen partner namreč prihaja iz Palestine, in tako čiščenje zahodne družbe ni omejeno samo na nacionalizem, temveč gre za destruktivno silo, ki si lasti, raztelesi, kolonizira in preprosto upepeli tiste, ki bi se ji drznili stati nasproti. Brez dvoma imamo opraviti z angažiranim romanom, a najbolj zanimiv lik v pripovedi ni Selma, temveč Miha. Še vedno živi z mamo, osamljen in jezen na svet, za katerega misli, da bi mu moral nekaj dolgovati. Lik je na začetku bolj kot ne žalostna karikatura, nato pa v njem začne tleti komaj zaznavna iskrica človečnosti, ki jo pisatelj na izbranih mestih razpiha. Edino kar bi lahko pogrešali, je, da bi bila radikalizacija Miha, ki se kaže v njegovem nacionalizmu, nakazana z enako suverenostjo in empatijo kot marginalizacija Selme. Nasploh je s slednjo lažje simpatizirati, toda mar ne bi bilo bolj zanimivo, če bi v svoji krhki človečnosti zasijal tudi tako problematičen lik, kot je Miha? Kadar sledimo miselnemu toku Selme, ki se upira standardnim predstavam o priseljencih – izkaže se namreč, da je magistra filozofije in antropologije – pripoved postane izrazito esejistična. Selma pronicljivo secira slovensko družbo in opozarja na njene dvojne standarde, izkaže se tudi, da je njen pogled izostren prav zato, ker je priseljenka. Kaj hočemo, najboljši opazovalci so tisti, ki so iz družbe zaradi takih ali drugačnih razlogov izločeni. Še najbolj presenetljiva je njena opazka o globalizirani zahodni kulturi; njene predstavnike namreč dojema kot moralno in duhovno izvotljene, kot apatična bitja, ki jih pri življenju drži zgolj še popkultura in pretiran konzumerizem. Miha in Selma sta si v neki točki precej podobna, saj njuni življenji, ne glede na to, da je prvi nacionalist, druga pa levičarska intelektualka, siromaši ista sila, ki se napaja iz nestrpnosti in pohlepa, le da se Selma tega vpliva zaveda, Miha pa ostane žrtev svoje lastne ideologije, ki mu govori, da mora s prstom venomer kazati na migrante, in se nikoli ne zave, da je za njegovo pomanjkanje občutka smisla v življenju, pravzaprav kriva tista ideologija, ki jo sam brani. Za duhovno krizo modernega zahodnega človeka namreč ne moremo kriviti migrantov. V tej situaciji lahko implicitno zaključimo, da sta v kolesju postkapitalistične družbe oba enako nepomembna in odrinjena. Sinanović se izkaže za odličnega družbenega kritika, toda celotna angažirana poanta je bralcu preveč konkretno sugerirana. Roman ne vodi v razmislek, temveč prepričuje o svojem prav in morebiti smo zaradi tega prikrajšani za intelektualni užitek. Pred nami ni kost, ki bi se jo dalo glodati, ne gre za pripoved, ki bi bralcu dopustila priti do lastnih zaključkov, temveč za serijo zagovorov danih trditev, ki celotno dogajalno nit romana sproti kontekstualizirajo in razlagajo namesto nas. Sicer pa se pisatelj precej bolje znajde kot esejist, saj mu dogajalna plat romana povzroča malce preglavic. Predvsem proti koncu, z vpeljavo lika Jane Kosovel, ki skorajda postane tretja protagonistka romana, pripoved izgubi nekaj jasnosti. V zgodbi je sicer omenjena že prej, a zgolj bežno, tako bežno, da mora pisatelj o njenem obstoju ponovno opozoriti tudi bralca, Jana Kosovel pa se nato precej nenadno pojavi in zavzame pomembno vlogo, zaradi česar vse skupaj izpade malce rokohitrsko. Sicer pa je Modra svetloba vešče napisan roman, ki se dotakne perečih tematik sodobne družbe. Če bi bila dramaturgija pripovedi enako suverena kot njena razmišljujoča esejistična plat, pa bi imeli pred sabo resnično vrhunski roman.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Če pošteno povem, sem obsežno pesniško zbirko Moj papirnati dom prebirala v nekem posebnem ozračju. Minljivost je z odhajanjem v onkraj nekaterih ljudi iz moje bližine postala preveč resnična, ocena knjige Mrtvaški ples Damijana Stepančiča težka, in izpoved pesnika Aceta Mermolje z opisovanjem bolečine osamljenosti in temine postaranega življenja še težja. Po drugi strani pa mi je bil čustveno-kognitiven pristop tudi v pomoč, saj sem lahko globlje dojemala pesnikovo zrenje v prepad med fizičnim in metafizičnim. Že prvi verzi zbirke Moj papirnati dom napovedujejo hlad, ki bralca spremlja vse do konca knjige: »Vračal sem se s pesniškega srečanja, / ki sta ga objela mraz in dež, / edina v vsem poletju.« Prvi verzi pesmi Vračanje s pesniškega srečanja, napisane junija 2022, bralca takoj popeljejo v žaloigro, ki govori o pričakovanjih in realnosti. Nagrada, ki je pesnik na tem srečanju kljub pričakovanju ni dobil, bi pomenila priznanje njegovemu ustvarjanju v vseh minulih desetletjih – od časov, ko je bil »pred vekom dni« še mlad, do dni, ko se kot star pesnik sprašuje: »Kaj naj mi bo sedaj nagradno tekmovanje, / ko se moram kot cigan odseliti v past puščave?« A je že tako, da je nagrad malo, odličnih pesnic in pesnikov, ki bi si jih zaslužili, pa več, vendar v tem ni njegova poanta. V čem torej je? Zakaj Mermolja – kajti umestitev prav te pesmi na začetek zbirke Moj papirnati dom zagotovo ni naključje – tako izpostavi vrnitev lirskega subjekta s pesniškega večera in meditacijo o nedobljeni nagradi? Da bi v celoti razumeli težo in pomen te odločitve, se je treba ozreti na pesnikovo bogato preteklost, ki jo zaznamuje več desetletij ustvarjanja, na njegovih prejšnjih trinajst samostojnih pesniških zbirk. Zgodnja mladostna poezija Aceta Mermolje je bila na slovenski lirični sceni sprejeta kot sveža, ostra in izrazito opazna osvežitev zamejskega literarnega prostora. Ko je leta 1972 izšel znameniti Pesniški list št. 3, je postal eden najobetavnejših mlajših zamejskih glasov. Njegova literarna pot se je nadaljevala z zbirkami Nova pesmarica, Med kaktusi kuham kavo in Z zvezdami v žepu, v njih je opozoril nase z ironično in hudomušno govorico, v katero je duhovito vpletal elemente nadrealizma. Vse od začetka ga je od starejše generacije zamejskih pesnikov ločeval modernističen pristop z opuščanjem ločil in vpeljevanjem nadrealističnih prvin. Njegov zgodnji vstop na slovensko pesniško prizorišče pred več kot petdesetimi leti, ko se je njegov lirski svet razpenjal od Krasa prek Benečije vse do morja, je zaznamoval oster posluh za drobne, na videz nepomembne detajle. Začetna faza, polna formalnega eksperimentiranja in ironične distance, je postavila temelje za prehod v polno pesniško zrelost. Kot zamejski avtor je seveda v svoji bogati metaforiki opisoval vsakdanje življenje tržaškega prostora. V zbirkah Igra v matu, Elegije in Basni ter Drobci na parketu so njegove pesmi dobile novo konotacijo, meditacija o modernem svetu, odtujenosti in družbenih krivicah je postala intimnejša in globlja. V času, ko je v ospredje postavljal socialna, idejna in eksistencialna vprašanja tržaške oziroma zamejske stvarnosti, je bilo v njegovi poeziji zaznati tesnobo, odtujenost in osamljenost sodobnega človeka. Prelom v njegovem opusu, ki že napoveduje intimen obračun z minljivostjo, predstavljajo zbirke Na robu lista, To ni zame in predvsem Okruški. Osnovni motiv postaneta staranje in minljivost, s čimer nadaljuje v zbirkah Čivk duše in slogovno drznejši Lukov greh. Moj papirnati dom je zbirka daljših in krajših pesmi v prostem verzu s premišljenim in mestoma upočasnjenim notranjim ritmom. Urejena je v šest ciklov z različnim naborom pesmi: Laguna, Upor, Analiza sanj, Čas nevidnosti, Drobtine in Za zaključek. Prvi je najbolj meditativen. Pesnik govori o želji po pisanju knjige in hkrati o tem, da se boji ostati duša brez mesa in se izliti v madeže črnila. Piše o daljavah časa, o preteklosti v Jugoslaviji, revoluciji in Titu. O Gorjancih in Kostanjevici na Jakčevi sliki, o jezu na modri Soči in z granatami preluknjanem Sabotinu. O otočku Gradiške lagune in celo o nostalgičnem dopustu z ženo, vnukom in psom na Olibu, ki se že navezuje na naslednji spomin. Kot enajsto je na konec uvrstil pesem Rogoznica, o polotoku, kamor so se na počitnice vrnili po vojni, ki je pometala s topovi in s sovraštvom in ko je sosed klal soseda. Napisana je bila pred tridesetimi leti! Že Mermoljev natanko premišljeni izbor in gradnja tega razdelka pričata o prepletenosti časa, kjer v pogledu na preteklost ni pomembna kronologija. Izmed vseh enainpetdesetih pesmi v knjigi so samo štiri v prvem razdelku označene z letnico nastanka. Drugi cikel, v katerem je štirinajst pesmi, že z naslovom Upor določa drugačne verze. Pesmi z večjim političnim nabojem o vojnih grozotah, uporu proti zlu in človekovi uničevalni naravi so ujete v pretekli čas, kjer »Spomin miži, / da ne bi štel izgub / in imen v poteptani travi«. Ekspresivna metaforika v naslednjih bolj metafizičnih razdelkih dobi krila. Analiza sanj s petimi pesmimi predstavlja dramaturški vrh zbirke zaradi čiste liričnosti, ki si jo Mermolja privošči, kot da mu mala, drobna sanja ne dovoli verzov o grozotah, vojnah in travmah današnjega časa. Cikel se konča z izginotjem pesnika, ki je daroval sporočila pobesnelemu vetru, da je razmetaval poletja in zime, dolge verze in kratke rime. Dialog z mrtvimi in razmišljanje o nekem drugem življenju se nadaljuje tudi v ciklu Čas nevidnosti. V desetih pesmih z estetsko izpiljenimi prispodobami je podana globlja refleksija o neskončnosti vesolja in časa, v eni od teh pa predstavi pesnika, ki »s premraženo roko / išče globino, tisto pod / snegom in pod ledeno zemljo, / ki v odkrivanju srčnih strun / rani s petjem telo do krvi«. Cikel desetih pesmi Drobtine prinaša krajše zapise, pa tudi različna sporočila. V prvi, Kratka avtobiografija, se pesnik sprašuje: »Kdo sem?« Naslov naslednje je odgovor: Zamejski pesnik. Pesniško poslanstvo, spomini na mrtve pesnike iz svojega okolja, samota in molk, zaklenjen v kletki upa. Na koncu knjige je v razdelku Za zaključek samo ena pesem, ki pa se kljub naslovu Vse izgine, ne konča turobno: »Iz žalostnih not se predrami up / in pomislim na obliko sanje, / ko leti v oblak kot / pravokoten zmaj, / ki ga otrok vleče z vrvico, ovito na prste; / rahel tresljaj življenja.« Prav v tem »rahlem tresljaju življenja« se skriva odgovor na vprašanje, zakaj Ace Mermolja zbirko Moj papirnati dom odpira z grenko meditacijo o nedobljeni nagradi. Verzi o nedobljenem družbenem priznanju na začetku knjige niso izraz užaljenosti, temveč pesnikov zavestni rez z zunanjim, materialnim svetom. Priznanja in nagrade pripadajo preteklosti, tektonskim premikom zgodovine, Trstu in zamejski stvarnosti, ki jo je pesnik popisoval več kot pol stoletja. Na pragu starosti pa pesnik, ki se nedvoumno sooča z minljivostjo lastnega življenja, a hkrati vztraja v pesniškem dialogu s svetom, spozna, da je edina resnična »nagrada« tista, ki ostane, ko vse zunanje izgine: to je sposobnost, da iz globine osamljenosti in mraza še vedno izvabi lirično sanjo. Postavitev uvodne pesmi je tako ključ, ki bralcu odklene celotno zbirko – je Mermoljevo dokončno slovo od hrupa sveta in prostovoljen vstop v tišino lastnega papirnatega doma, kjer je pomembno le še tisto, kar je metafizično.

Če je bil Gajin svet v prvem delu zmes romantične komedije in prvin kriminalke, nas tokrat preseneti njegova skoraj dvodelnost, nekako v prvi tretjini in sklepu spremljamo Gajino zgodbo o njeni prvi srednješolski romanci, pri čemer na lastni koži izkusi medvrstniško nasilje; v večjem delu filma pa se zgodba povsem zasuka v vojno kriminalni žanr z vrsto akcijskih prizorov po zgledu ameriških filmov z udarno glasbo in hitrimi rezi. Tema je ugrabitev njene mame, ki sodeluje z Zdravniki brez meja, in sicer v izmišljeni državi, kjer divja vojna. Poda se na pravo reševalno misijo, pri tem pa mora proti pričakovanjem združiti moči s kriminalcem Aleksom. Prvi film Gajin svet iz leta 2018 je bil dramaturško vsekakor bolj strnjen, gledalec pa se tokrat mora sprijazniti, da gre za obliko okvirne in vložene pripovedi, obe pa imata močno, spodbudno, tudi poučno sporočilo: da ni vse tako, kot je videti, da to ni razlog za pesimizem, da se zlo lahko spremeni v dobro, da nikoli ne obupaj in da pogum rešuje. Tako je zastavljen tudi eden od dveh osrednjih likov, kriminalec Aleks, ki ga igra odlični Jurij Zrnec, in seveda Gaja, Uma Štader, ki pristopa k svetu s samoumevnim pogumom in simpatično odrezavostjo Pike nogavičke. Aleks značajsko nekoliko spominja na očeta Lukea Skywalkerja iz Vojne zvezd, ko se odvrne od temne sile in stopi na pot dobrega; kot je videti, tudi Aleksa njegova intimna, družinska zgodba, ki je na tem mestu ne bomo izdali, prepriča, da Gaja ni samo nadležna otročela, ki se znajde ob njem, ko bi to najmanj hotel, in ji pomaga. Dodatna sled, da je bila Vojna zvezd do določene mere vzor za Gajin svet 3, pa je – poleg same vojne tematike – končna podelitev nagrad za pogum – spomnimo se, kako se konča prvi del izvirne trilogije. S temi referencami seveda ni nič narobe, dejstvo pa je, da nam je očitno ameriški pristop k oblikovanju značajev in same zgodbe že dodobra zlezel pod kožo. K temu lahko prištejemo tudi režijsko sicer spretne posnetke dogajanja z vojnega področja ali ilustrativne posnetke, ko namesto dialoga samo gledamo na primer zaljubljeno pomenkovanje najstniškega para, zraven pa igra glasba, vendar se zdi, da so ti včasih predolgi. Med igralskimi miniaturami je treba izpostaviti prepričljivo igrivost Ajde Smrekar v vlogi Gajine mačehe, pristnost Jerneja Kogovška v vlogi nespretnega mladega pomočnika inšpektorja in vživetost Mine Švajger v srednješolsko obstranko. Gajin svet 3 je film, namenjen mladini, ki ji bo najverjetneje blizu romantična komičnost in akcijskost vojne kriminalke, čeprav je verjetnost zgodbe marsikdaj precej upogljiva na račun komike, kot predstavnik malo starejšega občinstva pa si bom zapomnil predvsem duhovito plat Aleksa in Gaje in njun skupni, izstopajoči prizor s pravimi dramskimi prvinami.

Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Iztok Geister je od pesniških začetkov, ko je bil član konceptualistične skupine OHO, takrat s pomenljivim psevdonimom Plamen in s pesniško zbirko Parjenje čevljev kot najbolj znano in priznano iz tistega obdobja, prehodil dolgo literarno pot. V zadnjem času ga beremo predvsem v občutenih in poglobljenih esejih o naravi – o sobivanju, soodvisnosti in raznovrstnosti živalskih vrst v različnih biotopih. Izstopajo predvsem spisi o pticah, bil je tudi soustanovitelj Društva za opazovanje in proučevanje ptic, ki je s svojimi monitoringi opozarjalo na občutljivost naravnih habitatov, izpostavljenih intenzivnemu in monokulturnemu poljedelstvu, kemičnemu in biološkemu onesnaženju in nepremišljenemu prilaganju krajine potrebam človeka, kar potem plačujemo recimo s poplavami in sušami. Esej o otoku predstavlja naslednjo fazo njegovega pisanja, navdihuje se pri piscih, ki pišejo tudi na podlagi prebranega. Pri Geistru, kot je sam neženirano zapisal, tudi na podlagi televizijskih dokumentarcev o različnih stabilnih, včasih tudi ogroženih habitatih na eksotičnih in težko dostopnih, pogosto množičnemu turizmu tudi prepovedanih območjih po svetu. Pri tem je opazen Geistrov odmik v katalogizacijo, v sicer esejistično omejeno in osebno precejeno, pa vendar takšno oblikovanje različnih seznamov in nabiranje podrobnosti, kakršnega sta recimo obnovila knjižni molj in obsedenec s starimi rokopisi in deli mojstrov fantastike Jorge Louis Borges in Umberto Eco z obsedenostjo s seznami. Ali pa strastni erudit Predrag Matvejević s knjigami o kulturni pestrosti Sredozemlja ali nabirko zapisov o kruhu. Podobno kot njegov neoavantgardni vrstnik Ivo Svetina, ki je iz potovanja pomorščaka Barbose prozno in kar najbolj osebno izpisal skoraj fantastičen, pa vendar tudi na zgodovino naslonjen roman Malabar, tudi Geister v Eseju o otoku povzema popotne dnevnike in pričevanja zapisovalcev o velikih pomorskih ekspedicijah. Povzame Homerjevo Odisejo, ker se njene epizode dogajajo na otokih, obdela Robinzona in se ukvarja z velikimi odkrivanji, od Magellanove poti okoli sveta do Darwinovega potovanja z ladjo Beagle, omenja gusarstvo in usode nasedlih posadk, vse kar najbolj osebno precejeno in verjetno hote nezaključeno, skoraj naključno. Pogosto pač v službi citiranja obskurnih avtorjev, ob čemer pogosto upravičeno polemično precedi odnos do živali in domorodcev na na novo odkritih ozemljih, pa naj gre za nekdanje živalske portrete, kakršne je pisal Fran Erjavec, ali za predsodkov polne in do delov biološkega konglomerata nastrojenih popisovalcev živalskih vrst. Nekaterih izginulih, drugih ogroženih, če so se prilagodile majhnosti specifičnosti otoškega življenja in jih je potem doletelo odkritje človeka z vsemi boleznimi in živalskimi vrstami, ki jih takšno zavojevanje prinese. Ne le, da je Geister izpustil recimo Guliverjeva potovanja, kjer nastopajo plavajoči otoki in fantastične prikazni kot izraz notranje imperialne politike, tudi v poglavju o poimenovanju otokov po živalih se bolj naslanja na enciklopedično znanje kot na izkušnje iz akvatorija, v katerega se sicer rad spominsko vrača. Izpusti recimo zadrske in kvarnerske otoke, kot so Mišar, Mišnjak ali Zeča, da o poimenovanju jadranskih otokov po ribjih vrstah, kot je recimo Grujica, ne omenjamo. Vendar je takšna provizorična zasnova zbirke esejev, ohlapno nabranih okoli pojma otok, verjetno hotena. Čeprav se po zamahu zdi, da gre za koagulacijo, za zgoščevanje vedenja, za tisto, kar so včasih imenovali summa, pa je Geistrovo pisanje lahko kar najbolj osebno. Najbolj učinkovito takrat, kadar govori o eksotičnih pticah ali redkih, endemnih rastlinah, najbolj neposredno takrat, ko popisuje svoje stike z redkimi ptičjimi vrstami in morda najmanj posrečeno v poljudnem uvodnem delu, ko poskuša jezikoslovno zajeti pojmovni bazen ali v stilu poljudnih revij našteti vzroke za nastanek otokov. Kar navdušuje, je Geistrov optimizem; ne le zaradi nedavnih znova odkritih ptičjih oziroma živalskih vrst, za katere so mislili, da so izginile, tudi usodo koralnih grebenov vidi drugače od medijsko zapovedanega senzacionalizma in verjame v veliko regenerativno moč narave.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zgoraj besedica, pritrdilnica da, spodaj besedica, nikalnica ne. Vmes pa črnina, črnina nekje med sajami in nočjo, kakršna je značilna za knjižno zbirko Črna skrinjica. V njej naj bi izhajale pesmi, ki pri drugih založbah iz različnih razlogov niso objavljive. Naslednji razlog za nastanek knjižne zbirke je način predstavitve knjig: Literarno društvo IA, ki ga vodi Dejan Koban, za predstavitve uporablja kar najrazličnejše pristope, kot so koncerti, plesni vložki in podobno. Najbolj pogost razlog za objavo v tej zbirki pa je, da takšne pesmi niso tržno naravnane, kar pa je nekoliko majav razlog, saj je produkcija pesniških zbirk presegla vsa pričakovanja, in trg pesniških zbirk pač ni tisti trg, ki bi zadeve reguliral. In prav pristajanje na netržnost poezije je adut Literarnega društva IA. Adut zbirke Črna skrinjica je tudi enotnost pri oblikovanju, ki je črna barva knjižnih platnic, vmesnih strani in črk, ter bledo rumenkasta barva opesnjenih strani v knjigi. Obe barvi delujeta dokaj mrliško. Povedano drugače: kaj le lahko skriva črna skrinjica oziroma kaj se le lahko pojavi med takšnima knjižnima platnicama? V primeru pesniške zbirke Iris Vinski je dualnost knjižne opreme še poudarjena z naslovom, ki je polaren: da, ne. In tu se pojavi še vprašanje vmesnosti: kaj je med da in ne? Funkcionalen odgovor bo navedek iz pesnitve z naslovom tovarna lukenj in razpok, katere tretji del se glasi: »morda bi morala postati zlobotrebec.« Izpostavljena pesnitev je ključna za doumetje zbirke da ne. Pesmi v zbirki ne sledijo ustaljeni izrazni obliki, ki naj bi bila sestavljena iz določenega števila kitic, zlogov, rim oziroma ustaljenega vzorca. Pesmi v tej zbirki so nametanke. Nametanke v smislu jezika, saj se v njej poleg knjižne slovenščine pojavljajo še druge oblike govornega izraza, kot so narečje, sleng, tujke in podobno, ter nametanke v smislu likovnega izraza, saj prehajajo v oblike tako imenovane konkretne poezije, v kateri videz pesmi oplemeniti njeno vsebino. Iris Vinski je v svojo prvenko združila usmeritve založbe oziroma literarnega društva. Je namreč tudi pevka pri skupini Tremor, ki poleg osnovnega punk-rokovskega izhodišča izvaja tudi druge zvrsti popularne glasbe. Njeno knjižno prvenko bi lahko označili z besedo hibridnost, kar v tem primeru pomeni, da je v teh pesmih vsakega po malo. Razdrobljenost v vsakršnem smislu je prednost, ki učinkovito deluje v povezavi z že omenjenimi možnostmi predstavitve pesmi, a za knjižno branje je takšen izpis pesmi moteč. Toda motnja ni slabost. Motnja je opozorilo. Motnja je tisto pojmovno polje, ki je določeno med besedicama da in ne. Verzi, ki se pnejo in padajo med vodoravnimi stihi, verzi, ki se pretirano ponavljajo, verzi, ki so razdrobljeni med rumenkasto obarvane strani, so verzi popularne kulture, ki ne prisega na enovitost izraza. Tako izpisane pesmi opozarjajo na način govorjenja, ko se hoče v kar najkrajšem času povedati kar največ. In prihaja do motenj, do nekakšnih pomenskih sklopov, ko ni prav jasen pomen, sporočilo. Ena od oznak za take pesmi bi bila tudi frfotave pesmi, kar naj ponazorita vodoravna verza iz pesnitve z naslovom organizatorka: več od glave ne morem odpreti, / pokopljite jo na pokopališču školjk. Zbirka Iris Vinski da ne se sklene s kar petimi zahvalami ženskam, ki so tehtno pripomogle, da je izraz pesmi divjost, nekonvencionalnost in predvsem obetavnost, ki pa ni ekstremni feminizem.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nad znanstveno fantastiko nisem bila nikoli navdušena. Ne nad filmi, še manj nad literaturo. Prav tako nisem preveč navdušena nad vesoljem. Občudovanje od daleč – zvezde, sonce in luna, to ja –, če pa bi mi kdo ponudil zastonjsko potovanje tja gor, bi ga brez premisleka odklonila. Potem pa mi pride v roke odličen roman britanske pisateljice Samanthe Harvey V orbiti, v katerem en sam dan spremljamo posadko astronavtov na kroženju okrog Zemlje. Za njim pa me doleti še knjiga Ko zemlja zdrsne za obzorje. Na platnicah je zapisano: “Ko Zemlja zdrsne za obzorje je znanstvenofantastična romanca, ki se iz Slovenije prihodnosti izstreli v vesolje. Človeštvo je zakorakalo v kolonizacijo osončja z gradnjo vesoljskih postaj in baz na Luni in Marsu. Astronavtski poklic je med najbolj iskanimi in najboljše astronavte v Evropi urijo v Planici.” Obe knjigi sta me, proti pričakovanjem, navdušili. Pri obeh se pojavi isto ime – Igor Harb. Prvo je prevedel, drugo je napisal. In z njo posrečeno “vrgel rokavico” še kakšnemu slovenskemu piscu tega žanra. Saj ne, da jih v preteklosti ne bi bilo; še najbolj se mi je vtisnil v spomin Vid Pečjak z mladinskim romanom Drejček in trije marsovčki iz leta 1961. Gotovo pa še nisem brala tako žmohtnega primerka izpod domačega peresa, nekakšnega znanstvenofantastičenga križanca med ljubezensko zgodbo, kriminalko, akcijskim romanom in tehnološkim trilerjem. Čeprav se zgodba romana Ko Zemlja zdrsne za obzorje dogaja kar nekaj desetletij v prihodnosti, je zelo verjetna – pa saj nas niti vesoljski turizem, ki je bil pred kratkim še utopija, danes ne preseneti več. Pravzaprav ne vemo, ali se veliko v knjigi omenjenih stvari ne dogaja že zdaj, pa so nam zamolčane. K temu pripomoreta tudi zelo stvarna, živa in strastna glavna junaka: arheolog Frank Beddoe, ki preučuje izkopanine v Egiptu, in detektivka Julija Perun, polkovnica Solarpola, ki pride ponj, da ga odpelje na priprave na skrivnostno vesoljsko odpravo. In to v Planiško zvezdno mesto, ki se je razvilo iz Nordijskega centra Planica in v katerem se telesno in psihološko urijo astronavti za soočenje z največjimi izzivi človeštva. Julija že ima izkušnje z vesoljem, saj se je iz njega vrnila samo zaradi hude poškodbe in si zdaj, že rehabilitirana, želi le nazaj. Na Frankovo vprašanje, kako je tam v prostranstvu, odgovori: “Prvi pogled na Gajo te ubije. Dobesedno. Nekaj v tebi umre. Ampak se istočasno tudi rodi nekaj novega. Presunjen si kot še nikoli. Zaveš se, da si deležen spoznanja, ki ga niso zmogli doumeti Nefretete, Napoleon, Nietzsche, niti Norma Jean. A to hitro mine. Preveč se dogaja, da bi se lahko prepustil temu čudežu. Spremljati moraš kontrole, premikati stikala, se privaditi na lebdenje … Življenje te potisne naprej. Skrb za življenje, skrb za preživetje premaga ta globoka čustva, ampak zaveš se, da si zdaj drugačen človek.” Juliji se vrnitev v vesolje odmakne, saj mora postati Frankova mentorica pri njegovih vesoljskih urjenjih, tako da se zgodba skoraj vse do zadnjega odvija v Tamarju. A Julijina jeza zaradi zamude in Frankovo upiranje čustvom kaj hitro prerasteta v ljubezen. Skrivnost kot v vsaki dobri kriminalki ves čas visi v zraku, dogodkov in napetosti pa kljub temu ne manjka, saj je mednarodna ekipa izbranih kandidatov zelo pisana, vključno z nekaj zlobneži, ki povzročijo največ prave filmske akcije. Pisatelj posrečeno vkomponira nekaj pesniških aluzij, z novopečenima zaljubljencema se sprehodimo in zabavamo po živahni Ljubljani, ki ni več mesto, namenjeno turistom, ampak v njej polnokrvno uživajo njeni prebivalci, s celotno ekipo pa za obvladovanje izolacije in klavstrofobije preživimo noč tudi v kraški jami. V vesolje vstopimo šele v zaključnih poglavjih, in to tako intenzivno, da se na trenutke zdi, kot da smo tudi mi, vsaj v duhu, zapustili Zemljo. Predvsem so osupljivi verodostojni podatki, ki jih je Harb zelo poljudno in v premišljenem ritmu razporedil po knjigi. Hohmannova prenosna orbita, teraformiranje, vzpostavitev vesoljskih ekosistemov, gojenje opraševalcev – čebel in čmrljev – v vesolju, zaporedna vesolja, teleportacija, viskozne tekočine, protistresni gel, tirni top, hibernacija, pospeševalnik za kvantno deportacijo ... Bralcem pa bo gotovo ostal najbolj v spominu zelo čuten prizor skorajda plesno usklajenega lebdečega seksa, ki je tukaj čisto zares kozmičen. Roman Ko Zemlja zdrsne za obzorje se začenja pri egiptovski piramidi ter konča s piramido na Marsu in akrostihom Frankovega dvojnika, ki napoveduje zanimivo nadaljevanje. Čeprav pri žanrski literaturi ne pričakujemo visokih misli in razodetij, je Harbov roman prežet z duhom človeške pomoči in sodelovanja, kar je še ena odlika njegovega dinamičnega pisanja. Eden lepših odlomkov je tisti, ko Julija pomisli, kako bi na začetku kariere svojo izurjenost egoistično izkoristila le zase, po vseh izkušnjah v vesolju in rehabilitaciji pa je končno doumela bistvo skupnosti vesoljskega raziskovanja – da z osvojenim znanjem lažje pomagaš drugim, ko te potrebujejo. Saj te v vesolju, če si sam, nihče ne more slišati, ko pokličeš na pomoč. Tam zgoraj je tvoje življenje vedno odvisno od drugih. To zahteva zaupanje, iz tega pa se rodi vera v človeštvo. Kljub vsemu grdemu, kar vidimo tukaj na Zemlji. Morda se bo po izidu Harbovega romana sprožil plaz slovenske znanstveno-fantastične literature, tako kot je po Golobovem Jezeru skokovito narastlo število piscev slovenskih kriminalk. Ali pa so, kar bo najbrž bolj držalo, šele takrat prišli do izraza in uspeha tisti, ki so jih že prej pisali, a so zaradi podcenjenosti žanra ostali precej neopaženi.

Zasebno življenje Rebecce Zlotowski je kriminalna drama, ki to pravzaprav ni. Film se osredinja na lik Lilian Steiner, ameriško psihoterapevtko, ki živi v Franciji, igra jo Jodie Foster, in na prelom v njenem profesionalnem ter zasebnem življenju, ko izve za smrt svoje pacientke Paule. Lilian spoznamo kot izrazito hladno in racionalno psihoterapevtko z dolgo kariero, ki v meščanskem stanovanju sprejema paciente in posluša njihove takšne in drugačne tegobe. Njeno navidezno neomajnost in profesionalnost v filmu sprva zamaje obisk dolgoletnega pacienta, ki ji v obraz vrže dejstvo, da je po samo enem obisku hipnotizerke prenehal kaditi, česar mu ni uspelo v osmih letih obiskovanja njenih terapij. Pozneje Lilian izve še za smrt pacientke Paule. Ta naj bi umrla zaradi samomora s prevelikim odmerkom zdravil, ki ji jih je predpisala Lilian. Ko se Lilian pojavi na spominski slovesnosti, odziv moža pokojnice, ki jo od tam prežene, v njej sproži dvom v to, ali je res šlo za samomor. Lilian, ki ji vse od dogodka iz oči nepojasnjeno tečejo solze, se odloči, da bo zadevi prišla do dna. Iz psihoterapevtke se prelevi v detektivko, ki želi raziskati, ali nista morda Paulina hči ali pa njen mož kriva za njeno smrt. Če se sprva film še zdi kot klasičen primer zgodbe odločne posameznice, ki delo organov pregona vzame v svoje roke, pa v filmu Zasebno življenje pripovedne niti ubirajo vedno bolj nenavadne zasuke. Lilian postane obsedena z idejo kriminalne odgovornosti Paulinega moža, med drugim za pomoč nanovači svojega nekdanjega moža, s katerim se v vlogah amaterskih detektivov ponovno zbližata, odpravi pa se celo do hipnotizerke, ki poskrbi za Lilianine nadrealistične pobege v podzavest. Prav ti, nekoliko lynchevski prizori, gledalcu vedno bolj dajejo sumiti, da Lilian morda na svoji misiji ni več zares racionalna, in da je bolj kot hladna, že dolgo in vedno bolj izgubljena v svojem notranjem svetu. Ko jo med detektivskimi peripetijami spremljamo ob delu s pacienti, se zdi odsotna, kot da jih ne posluša zares, podobno deluje tudi v distanciranem odnosu do svojega odraslega sina. Čeprav se kriminalna nit večkrat zaplete in gledalci pričakujemo nekakšen spektakularen razplet, ki bo razložil številne nenavadne indice, ob izteku filma postane jasno, da vprašanje ni, ali je kdo ubil Paulo, temveč, da se je Lilian pravemu vprašanju –vprašanju, ali je za svojo pacientko storila dovolj in ali ji je znala zares prisluhniti, ko je bilo to potrebno – z igranjem detektivke v resnici želela izogniti, njene vse bolj bizarne ideje pa so rezultat občutka krivde, ki ga je poskusila na vse mogoče načine potlačiti. Čeprav morda nekaterim konec filma ne bo po godu, saj je precej bolj enostaven, kot so napovedovale mnoge pripovedne niti in predvsem, ker nekatere od njih niso do konca pojasnjene, je Zasebno življenje izjemno gledljiv filmski izdelek, ki bolj kot na natančnih razrešitvah gradi na žanrskih preobratih in glavnemu liku. Lilianine sprva nepojasnjene solze so bile morda preprosto solze žalosti, kar je nekakšen simbol za celoten film, v katerem se nepojasnjeno izkaže za precej očitno, kriminalna drama pa se razkrije kot psihološka drama, ki se ne jemlje preveč resno. Natrpan scenarij namreč spretno spaja kriminalne elemente in psihološke konflikte s humorno podstatjo, ki izhaja iz notranjih trenj osrednjega lika. Prav lik Lilian, ki prehaja od hladne profesionalke do nevrotične amaterske detektivke in nekdanje žene, ki se pusti omehčati nekdanjemu možu, pri čemer ji gledalci nismo ves čas naklonjeni, a nas uspe s prikupno humornostjo vseeno nasmejati, je namreč tisti, ki film poganja naprej. Jodie Foster pa nam je v Zasebnem življenju – in to v popolni francoščini – ponovno dokazala, da je kos še tako protislovnim likom in da ji igrivost avtorskega evropskega filma dobro dene. Recezijo je napisala Petra Meterc, iz oddaje Gremo v kino.

Kdo bi Pedru Almodóvarju očital, da se po 23 celovečercih ponavlja; mi bomo raje rekli, da se vrača k večnim temam ustvarjalne krize, krivde in ega. Pri 76 letih se sprašuje, ali je ustvarjalni princip, na katerem je zgradil celo svojo kariero, sploh legitimen. Po izletu v ustvarjanje v angleščini se Španec vrne k iztočnicam največje mojstrovine svojih zrelih let, drame Bolečina in slava. Še vedno ga namreč mučijo dvomi o etičnosti prenašanja resničnega življenja na film. Raúl je scenarist v srednjih letih in v primežu ustvarjalne krize. V svoj novi scenarij začne vpletati poglavja in osebe iz lastnega življenja. V tej zgodbi režiserka oglasov Elsa išče pot nazaj k filmski umetnosti. Medtem ko Raúl sedi pred tipkovnico, Elsino izmišljeno življenje pred našimi očmi zaživi enako polno kot življenje moža, ki si njeno usodo sproti izmišlja. Bridki božič je tako zgodba, ki se odvija na dveh vzporednih ravneh, in Almodóvar od gledalca pričakuje, da bo med njima našel vzporednice in ujemanja. Včasih nam ta ujemanja kar izrecno pojasni: Raúl se spominja, kako je pred dvajsetimi leti prvič doživel napad panike, in podobna usoda doleti tudi Elso. Po naključju pristane ravno v bolnišnici, v kateri je snemala svoj zadnji film, preden je to poglavje svoje kariere obesila na klin. Elso v njeni stiski za roko drži skoraj svetniški fant, mladi slačifant in gasilec Beau, ki deluje deloma kot idealizirana seksualna fantazija, deloma kot še eden od Raúlovih alter-egov in malce tudi kot njegov resnični partner Santi. Oba protagonista, Raúl in Elsa, imata torej globoko vdana partnerja, katerima sta dodelila zgolj podporno vlogo v svoji drami; tako Beau kot Santi obstajata samo v odnosu do svojih čustveno skopih ljubimcev. Zdi se, da nas Almodóvar svari pred tem, da bi se zaljubljali v umetnike: vsakogar so pripravljeni spremeniti v stranski lik svoje lastne melodrame. Če se je v Bolečini in slavi Almodóvar še spraševal, kako lahko osebna zgodovina navdihne umetniško ustvarjanje, zdaj njegov umetnik navdih išče predvsem zunaj sebe. Raúl in Elsa skoraj izključno popisujeta dogodke, ki niso njuna last: tragična smrt otroka, diagnoza neozdravljive bolezni, razpadajoče zakonske zveze prijateljev. Pokažeta nam sicer, kako se umetniško delo rodi, a pri tem iz procesa v celoti izpadeta empatija in uvidevnost do drugih. Raúl kot Elsa se v svojem pisanju igrata z ognjem: navdih črpata iz najbolj bolečih življenjskih epizod ljudi, ki so jima najbližje. V tej dimenziji se naša dvodelna zgodba razcepi še enkrat: kakšno priznanje poskuša po ovinkih iz sebe iztisniti Almodóvar sam? Avtofikcijo je ustvarjal, še preden je žanr sploh dobil to ime. Koga je izdal, na čigava čustva se je prisesal za svojo lastno umetnost in kakšne demone poskuša izgnati z Bridkim božičem? Umetnost posnema življenje in življenje posnema umetnost. Oba režiserja v filmu travme svojih najbližjih za dramatično napetost uporabita s tako lahkoto in sta svoje početje pripravljena braniti tako odločno, da je treba sklepati, da je tudi Almodóvar vse etične zadržke pri sebi že zdavnaj razrešil in ranjena čustva okolice pripisal kolateralni škodi. Osrednja dilema filma se tako zdi "razrešena", še preden dobi poln razmah; Almodóvar kakršnemu koli nasprotujočemu stališču ne odstopi dovolj manevrskega prostora, da bi lahko verjeli njegovi domnevni dilemi in razklanosti. Bridki božič je mea culpa, v kateri nobeden od treh umetnikov – Raúl, Elsa in predvsem Almodóvar – ne čuti kake pretirane krivde. »Spomin, prepleten s fikcijo, je vedno fikcija,« zaključi Raúl. Bridki božič je težko razumeti drugače kot osebni manifest, kot samokritiko in hkrati že tudi apologijo velikega mojstra, ki se ozira na svojo polstoletno kariero. Tema bolečine, ki je povezana z umetniškim ustvarjanjem, je njegova stalnica. Tokrat ji dodaja tudi nežno obsodbo umetnika, ki je tako zaverovan vase in v lastno bolečino, da ni zmožen zares videti ljudi, ki ga imajo radi. Avtorica recenzije je Ana Jurc, iz oddaje Gremo v kino.

Piše Sanja Podržaj, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič Pesniška zbirka pesnice, esejistke in prevajalke Nataše Velikonja preseneti že na prvi pogled, in to dobesedno. Oblečena je v črn ovitek, na naslovnici pa ne najdemo naslova in imena avtorice, ampak kar pesem. Na ta način v zbirko vstopimo, še preden knjigo zares odpremo. Zadnja platnica, ki običajno vabi z blurbom, je prazna, tudi na zavihkih in v notranjosti knjige ni nobenega spremnega besedila o zbirki ali o avtorici. Brez dodatnih besedil smo bralke postavljene pred golo poezijo, ki nas vabi, da se z njo soočimo neposredno, se ji prepustimo brez obljub in pričakovanj, brez kakršnih koli usmeritev. Čeprav so naslovni ključi vodilni simbol zbirke, ključa za branje ne potrebujemo. Pozornost pri oblikovanju pa je samo pika na i pri konceptualni dodelanosti celotne zbirke. Gre namreč za pesmi v prozi, ki se med seboj smiselno nadaljujejo in povezujejo v tekočo pripoved, kot bi se drug za drugim nizali filmski prizori. Pesmi so pripovedne, neposredne, iskrene in globoko intimne. Zdi se, da je odsotnost vseh spremljevalnih besedil način, da bi se kar se da otresle vseh oznak in kategorij, ki bi se nanje brez dvoma nalepile. Lezbična poezija, družbeno kritična poezija, aktivistična poezija, izpovedna poezija … karkoli od tega bi uporabili, da bi lažje zagrabili snov zbirke, bi bilo premalo, preozko in pravzaprav nepošteno do pesmi. Njihovo vsebino najbolje opišejo verzi: »Rada pišem o vsaki stvari in stvari je toliko, kolikor jih naberejo duša in oči, pa še vse onkraj, življenje je obsežno, jaz pa ne znam zapirati oken in vrat, in tako me ta nabor preganja, ...« Pesniška snov je življenje samo oziroma tisti drobec, ki ga pesnici uspe ujeti in zapisati. Seveda je ta neulovljivost, to izmikanje kategorizaciji, za akademsko ukvarjanje s poezijo in z umetnostjo nasploh nekaj neulovljivega. In pesmi same izražajo nasprotovanje temu akademskemu pristopu in pravzaprav celotni akademski sferi, ki je ločena od stvarnega sveta in po njem pravzaprav nima nobene potrebe. Pesnica to primerja z zaprtim boksom in izpostavlja ključno razliko med tistimi, ki umetnost ustvarjajo, in tistimi, ki se z njo akademsko ukvarjajo. Pesniki ne morejo biti pesniki – delajo kot redarji v klubih, učijo jogo, lektorirajo, so osebni asistenti, delajo v knjigarnah, oglaševalskih agencijah in tako naprej, medtem ko so akademičarji lahko akademičarji, imajo redno zaposlitev in vse ugodnosti, ki sodijo zraven. Pri tem pa pesnica ne izpostavlja umetnikov oziroma natančneje pesnikov kot neko posebno kategorijo, ampak jih postavlja ob bok vsem prekarnim delavkam in delavcem – prodajalki v pekarni, sezonskim delavcem na poljih, delavki v trafiki, natakarici, pa tudi novinarkam, fotografom in tako naprej. Vsem je skupna izkušnja negotovosti, nestabilnosti in finančne stiske. Takšne stiske tudi literarna nagrada – četudi ena najprestižnejših, kot je Jenkova, ki jo je Nataša Velikonja prejela leta 2022 za zbirko Prostor sred križišč – ne more odpraviti. Kot je zapisala v eni izmed pesmi, denar traja kakšna dva meseca. Čeprav dobršen del zbirke Ključi govori o negotovi finančni in stanovanjski situaciji pesnice, ki delo na področju kulture opravlja že večji del svojega življenja, ta tema ne prednjači pred drugimi. Morda pa bi lahko rekli, da je v tem trenutku najbolj aktualna glede na negativen odnos do kulturnikov in dela v kulturi ter na izjave ministrice za kulturo o tem, kako naj bi nastajala vrhunska umetnost. Potrebovala naj bi predvsem težke življenjske preizkušnje. Nataša Velikonja je leta 1994 objavila prvenec Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko pri nas. Po tem je objavila še sedem pesniških zbirk, sedem esejističnih del in mnogo prevodov, ob tem pa napisala še številne članke za domače in tuje publikacije. Odločitev, da bo življenje posvetila pisanju, knjigam in literaturi, ima svoje, predvsem materialne posledice, ki usmerjajo tok življenja. Pesnica, ki piše o svojem življenju, ne more mimo tega, prav tako kakor ne more mimo homoseksualnosti. V eni izmed pesmi piše »mnogo več in spet vse več jih misli, da homoseksualnost ni umetniška snov.« Pesničina pozicija je nasprotna – vse, kar je del življenja, kar je del umetnice, je umetniška snov. Njena zgodovina, njen vsakdan, njene želje in fantazije, upi, pričakovanja, prepričanja … Osebno je politično in osebno je pesniško, zato je lahko ena sama pesem izpovedna in angažirana hkrati. Čeprav se kritiki temu ne moremo povsem izogniti, je poezijo najlepše brati brez razčlenjevanja, jo zajeti v vsej kompleksni in včasih tudi kontradiktorni celoti. Zbirka Ključi je ne nazadnje zbirka o ljubezni, tako tisti romantični, lezbični, kot tudi ljubezni do družine, prijateljev, domačega mesta in seveda knjig, branja in pisanja. Čeprav Nataša Velikonja piše o svojih stiskah, ki so neposredno povezane z njenim poklicem, ni čutiti obupavanja, ampak bolj neko kljubovalnost, vztrajnost in predanost. Zbirka se začne z bolj družbenimi tematikami, pesničinim socialnim položajem in stanovanjskim problemom, temu pa se postopoma pridružujejo tudi pesmi o ljubezni in družini ter osebni zgodovini. Bolj ko se bližamo koncu, močnejša je simbolika ključev iz naslova. Nekateri ključi odpirajo vrata doma, drugi ne odpirajo ničesar več. So ključi, ki jih izgubimo, in so ključi, za katere ne vemo več, čemu služijo. Imamo ključe, ki so samo naši, in ključe, ki si jih delimo … Majhen predmet z veliko simbolike je Nataša Velikonja spretno uporabila za upovedovanje svoje izkušnje, v kateri pa se izkristalizira tudi marsikaj univerzalnega.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Prvo, kar nam ob prebiranju pesniške zbirke Vida Karlovška Destrukcije pade v oči, je domiselna igra z jezikom. Ta se iz pesmi v pesmi stopnjuje, besedne zveze se ponavljajo in hudomušno preobračajo kot v kakšni ludistični igri, pri čemer se pesnik posveča zlasti njihovemu zvenu in z njim povezanimi asociacijami … Tako v pesmi z naslovom steklina pesnik zapiše: “...steklena zver sem / lomim se na prepihu jezika …”, v pesmi razpoke samote pa se filozofsko razpiše o smislu in praznini, ne da bi zapustil prizorišče temačne groteske in semantične igre z besedami: “... hranim se / z razžrtimi ličinkami / besed ruševin / pregriznem vratove /pomenom imenom / znanega / hranim / pepel/ pogorišča / pogovora / da ga raztrosim / po poljih praznine / odhajam / zapuščam podobe / smisla bistva / odhajam / polzim skoz / razpoke samote / odhajam / da ne bi odšli drugi ...” Že v naslovu pesmi verz = zver je vidno preigravanje s črkami v besedi verz. Ta v nadaljevanju postaja čedalje bolj pasji in zverinski, saj renči in hkrati šklepeta od mraza: “tisti ki cvili / je skoraj vedno / sam če se mu / približaš bo zelo / verjetno kazal / zobe in pritajeno / renčal obenem / pa bo še vedno / podrhtaval od / mraza.” Motiv animalizma, ki hodi z roko v roki s samoto in odtujenostjo, je viden tudi v pesmi koraki drdrajo, pri kateri zaznamo utesnjenost ob vrženosti v svet birokracije in večnega izpolnjevanja nesmiselnih obrazcev, ki razgaljajo brezobraznost sodobne družbe: “... povsod sami / obrazi obrazci / brezobraznosti / obrazložitve / misel se prostituira / na konici jezika / usmiljenje / cviljenje / da ne pozabiš živeti / žival …” Včasih se pesniku oz. lirskemu subjektu zazdi, kot bi se besede kot trop sršenov namnožile v ozkem grlu telesa in se spremenile v “zabuhel krik”, spet drugič občuti sebe kot rahel kup pepela, ki lahko kadarkoli zaneti požar ali pa – tako kot v pesmi rekviem – zareže v tuje misli: “... nabrekla koža / je zrela za pok / prediren zvok / zareže v tvoje misli / naenkrat pomrejo / vsi smisli / in up se upepeli.” Vid Karlovšek v svojih Destrukcijah po eni strani eksistencialistično secira biblijske reke, kot je “prah si in v prah se povrneš”, po drugi pa se zdi, kot da si vizualizira besede kot kamnite bloke, ki se pred njim lomijo na prafaktorje, medtem ko čaka bodisi na strelo, ki bi jih dokončno spremenila v pepel, ali pa na prebuditev svoje moči, s katero bi iz njih zgradil piramido. Vendar pa subjekt – tako kot v pesmi pepel postajam – postaja skalnat in poraščen s trnjem, ki grozi vsakemu, ki bi se mu preveč približal: “ ...prebodem te praskam / s sebe kamen krušim / da odpade z mene / zadnji kos rjovem kot / žival kot stroj / streljam / besede v prazno v prah / se krušim pepel pa se / sesuva sam vase z vsako / kretnjo vsakim pišem vetra / pišem verze in čakam da / trešči strela v to kamnito / gmoto v ta kup pepela toda / noč je prazna in tiha / prodira v vse spomine / in ne mine in ne mine / le čedalje / tišja je.” Sublimnost poezije Vida Karlovška se najbolj kaže v ljubezenskih pesmih, kjer subjekt prepoznava temeljno zavezanosti smrti, hkrati pa v združitvi z Drugim oz. Drugo ugleda plastenje oz. podvajanje samot, tako da v pesmi o ljubezni rahločutno zapiše: “... slina s slino se spoji / las z lasom se zaplete / kost ob kost se skruši / penetracija v zavest / stokanje dveh samot / dvojnega molka / zaritega v prst / jezika / neutrudno / spajati se / spati spati / zgrabim te / raztrgam / umorim / v svoji srčni krvi / utopim / ljubezen moja.” Eros-thanatos je viden tudi v številnih drugih pesmih, kot so francoski poljub, akt, ti ki si smrt, motiv meduze in še bi lahko naštevali … Razpoke jezika, gmoto molka in kamnite bloke tesnobe pesnik doživlja tako na metafizični in metaforični kot na povsem telesni ravni, kar s ponavljanjem besednih zvez in uvodnimi aliteracijami prinaša zvočnost, ritem in celo melodičnost, ki je zlasti na nastopih v živo tako zelo dobrodošla. Po drugi strani pa se Karlovšek poigrava tudi s preoblikovanjem klasičnih pregovorov, na primer “človek človeku molk”, in njihovim umeščanjem v drug jezik. V Baladi o črnem vesolju z umeščanjem besede “črna” v različne kontekste in situacije na posrečen način prikaže depresivno vzdušje dolgočasne nedelje: “… črn je bog / črn in ubog / črne so dežne kaplje / ki zdrizasto kapljajo / s črnega neba / črno je sonce / črno kot ogromno / ognjeno oglje / črni so njegovi žarki / ki sijejo skozi črna okna / v črne obraze / črnih državljanov / in njihovih črnih mačk / ki tekajo čez črno cesto …” Pesmi Vida Karlovška so ekspresionistične in doživljajske, zdi se, kot bi pesnik želel svoje notranje stanje preliti v bralca oz. bralko, ki se na posameznih mestih brez dvoma lahko poistoveti z lirskim subjektom. Destrukcije so primeren naslov za zbirko, pri kateri dobimo občutek, da se pesnikova samota in samota bralca eksponentno približujeta, dokler na neki točki ne trčita in se sesujeta v prah. Nato pa kot ptič feniks poletita proti obzorju, ustvarjenemu z novo serijo poigravajočih se besed … nad oazo “presejanih” verzov, ki presekajo s praznino.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Jure Franko. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je avtor dvanajstih knjig v slovenskem jeziku in šestih v angleščini. V kratkoprozni zbirki Lomljene poti ponuja v branje osem zgodb, v katerih vsakič znova vznika sodobni “zlomljeni” človek, ki razgalja potrošniško družbo 21. stoletja, iz katere na vsak način želi pobegniti. Bodisi prekine z dobro plačano službo in družino bodisi postane pozoren na razpoke v neoliberalni ideologiji, ki zazevajo ob ravnanju z brezdomci, vaškimi posebneži, neindoktriniranimi protestniki in nič hudega slutečimi živalmi … Stil pisanja variira med realističnim, nadrealističnim, znanstveno-fantastičnim in poetičnim in na trenutke se zazdi, da se znajdemo v možganih protagonista, o katerem ugotavljamo ali je umetniški genij, psihotik ali le izjemno senzibilno bitje, ki se v polni meri zaveda vpliva nezavednega na manifestacijo stvarnosti. Čeprav nas naslovnica s fotografijo dveh dečkov in razrite zemlje v ozadju navdaja z mislijo, da gre za realistično zasnovan potopis, nas že prvi zgodbi Dom, ki se zgodi in Prvič s prababico k maši “prizemljita” s svojim poetično-filozofskim slogom in polemiziranjem na temo begunstva in krščanskih stereotipov. V zgodbi Indigo in jaz, ki v podpoglavjih razpne ves barvni spekter refleksij pisarniške delavke, ki se poleg pritiska nadrejenih in sodelavcev morebiti sooča tudi s svojo avtističnostjo, ugotavljamo preplet subjektivnih misli in objektivne realnosti. Protagonist zgodbe Ugrez v obdobju korone ugotavlja, da vsi ljudje niso ujeti v ideološki diskurz o “reševanju drugega”, čeprav v procesu razsvetljevanja izgubi soprogo in sina in tudi delovno mesto. Zdi se, da ga preplavi notranji mir prav ob ugotovitvi, da se tam zunaj nahajajo ljudje, podobni njemu, z zasejanim dvomom o celem naboru rekvizitov in strategij, vpeljanih skupaj z novodobnim medicinskim imperativom: “In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe, in je popoldanski piš vstal, da bi prevetril prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl. Ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno. Predvsem pa … brez mask. Zdaj si je lahko spet domišljal, niso še vsi – prodani.” Čeprav se zgodba zasuka v smer maščevanja bogatemu in nadutemu šefu, pisatelj ne pozabi omeniti taborov, ki so se oblikovali v času epidemije covida, in medsebojnega obtoževanja naših in vaših, cepilcev in “antivakserjev”. Zgodba je zanimiva tudi zato, ker ponuja pogled v delovanje možganov in ustvarjanje prepričanja na podlagi retoričnih fraz in vizualizacij, ki lahko pripeljejo do dramatičnih razsežnosti. Primer magičnega realizma, ki ga povzroča lucidna samohipnoza, je zgodba, Simon med stvarmi. Brezdomec Simon, ki je s svojo prisotnostjo tako rekoč sestavni del velikega trgovskega centra, namreč izgine, njegovo dušo pa zajamejo izpovedi goloba, otroka iz soseske, ženske in varnostnika in s svojimi pričevanji odkrivajo koščke mozaika njegovega življenja in izginotja. V nekem trenutku se pojavi Simonovo vsevidno oko in se zlije s poletom ptice, ki zakriči: “Izginotje je zlitje s tem, kar ljudje spregledajo.” In v nadaljevanju: “Kot bi zamaknjenost v trenutku popustila, so se mimoidoči začeli prisiljeno nasmihati drug drugemu. Niso več vedeli, zakaj so se zbrali tukaj. Ali pa so potihoma govorili o nekom, ki asfalt spreminja v vodo.” Čudeži, ki se dogajajo protagonistom zgodb so možni zaradi prekrivanja različnih dimenzij subjektivne realnosti v skupinsko hipnozo, pisatelj pa z njihovimi citati tke simbolne vezi, s katerimi vnaša v fizikalni svet magijo kot čarovnik, ki se zaveda vpliva besed na konkretna dejanja. Tudi zadnje tri zgodbe so polne ekspresionističnih refleksij in simbolike, povezane z zvokom, glasbo, barvami in doživljanjem vojne oz. miru, ki ga protagonist zgodbe Beethoven ni odgovoril tako vztrajno išče. V dnevnik si zapiše: “Mir ni odsotnost sovražnika. Mir je takrat, ko lahko sovražniku rečeš – ti si del moje simfonije.” Zgodbi Kleejeva zanka in Tri spirale modrine sta poklon dvema imenitnima slikarjema, Paulu Kleeju in Van Goghu, ki sta se navduševala nad metafiziko svetlobe, barv in glasbe. Pisatelj odslikava zgodbi, kot bi nanašal barve na platno, in se pri tem poigrava z ekspresionizmom in nadrealizmom. Čeprav v opisih lahko začutimo tudi pisateljevo bit, kako vibrira z bitjo umrlih umetnikov, pod njo zaslutimo (z)lomljenost sodobnega človeka, ki išče prizemljitev za svoja hrepenenja in besede, s katerimi bi lahko opisal svojo razcepljenost v poblaznelem svetu nadrealnih pričakovanj, klasifikacij in semantičnih paberkovanj, ki se dostikrat vrtijo v začaranem krogu. Kratkoprozna zbirka Sama Kreutza Lomljene poti, ki v uvodu nosi domiselno posvetilo “tistim, ki nosijo namesto zemljevidov – brazgotine”, je namenjena posamezniku, ki se zaveda svojih ran in brazgotin, ki jih prekrije čas, je počastitev skozi uprizoritev njegovih notranjih bitk, ki jih zrcali sodobna družba. Avtorja moramo pohvaliti za inovativen stil, ki se na določenih mestih pojavi kot nadrealističen kolaž različnih žanrov, in za strukturo zbirke, zastavljene kot luciden hologram, ki ga lahko hkrati beremo na več diskurzivnih ravneh.

Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Nika Nikolič je v literarni prostor vstopila z romanom Nekadilci brez otrok, kjer je že v naslovu priklicala nemogočo situacijo najemojemalcev; od njih lastniki stanovanj zahtevajo čim manj motenj, ki bi jih lahko prinesli neukrotljivi otroci, tudi čim manj sledi na inventarju, ki bi ga recimo pustil tobačni dim. V romanu sledimo zgodbi punce, ki s priložnostnimi deli zasluži preveč za podporo, a ne dovolj za preživetje. Hkrati je njena bivša cimra enostransko prekinila komunikacijo in se izmika, kar protagonistki jemlje mir, predvsem pa se zateka v notranji svet, v sanjarjenje, s katerim kompenzira občutek nemoči v vsakdanjem življenju. V lastnih sanjarijah je seveda bistveno bolj pogumna, spretna in uspešna kot v realnosti, pri popisovanju drsenja med svetovi pa je v pisavi Nike Nikolič opaziti, da je ukvarjanje s terapijami njeno poklicno področje in da se na vsakovrstne odklope od realnosti, pretežno nefunkcionalne, spozna. To je očitno tudi v romanu Zataknjeni v vezju. V njem obrobna in v bistvu anarhistična skupnost na meji urejenega in urbanega sveta, ki je dodobra reguliran in so pravila toga in nesprejemljiva, poskuša živeti avtonomno. Vodi jih spretna izdelovalka robotov za zabavo in prosti čas, nekakšnih idealnih spremljevalcev, ki jih potem čustveno in telesno nepotešeni klienti najemajo za zmenke. In podobno. Kot ena od strank najame robota tudi nekakšna inšpektorica, ki skrbi, da tisti z obrobja mesta ne bi kršili mestnih predpisov o tem, kaj roboti smejo početi in kakšno programsko opremo lahko vsebujejo; seveda je tudi to določeno, saj gre za družbo prihodnosti, ki je družba popolnega nadzora, patrulj nekakšni androidov, ki vdirajo v sisteme robotov in preverjajo njihovo ustreznost in zakonitost njihovega programiranja. Ob tej grožnji za anarhistično skupnost, ki se preživlja z izposojo in izdelavo robotov in so ji očitno na sledi, pa ji grozi tudi porušenje hierarhije v mafijskem podzemlju; skupina, ki je komuno ob plačilu varovala pred konkurenčnimi kriminalnimi in izsiljevalskimi tolpami, doživlja notranjo preobrazbo, stari vodja, ki je zagotavljal stabilnost, izgublja moč in se počasi umika, na vrh pa prihajajo novi ljudje. Avtorica v romanu zaostruje tendence sedanjosti, recimo totalni digitalni nadzor, regulacijo odnosov med roboti in programi in uporabniki. Hkrati nas postavlja na prizorišče, ki ga poznamo iz nekaterih distopij, v katerem je družbeno tkivo tako načeto, da prevladuje moč in večina slepo sledi nevidnim odločevalcem in njihovim zapovedim, ne da bi se spraševali o smiselnosti vsega skupaj. Tisti ki iščejo alternative in se naselijo v pravni in ostalih prazninah med skupnostmi, torej znanilci novega in uporniki, pa postopno izginjajo s prizorišča. Svet v romanu Zataknjeni v vezju je hipertehnološki. Stroji so že postali tako podobni ljudem, da jih je težko ločiti, predvsem pa je njihove odzive mogoče usmerjati z dodajanjem recimo empatije, humorja ali poželenja, seveda simuliranega in programiranega. Veliko prostora je namenjenega popisovanju različnih strojnih odzivov na spremenjene okoliščine delovanja, kar seveda vodi to pisavo v razsežnosti, kjer so čustva in osebnostne lastnosti zabrisane, nejasne, predvsem pa izginjajo. Hkrati ravno to poudarja vlogo nezavednih procesov, tudi pri tistih, ki še nismo v kibernetskih časih in tehnološko sproženem delovanju. Človek, kakor se zrcali v robotu, se tako kaže kot vsota nenadzorovanih reakcij in motivacij. Čustva kot nekaj v evoluciji pridobljenega so nepotrebna v hipu, ko jih lahko še bolj od originalov poustvarijo roboti. Hkrati pa ravno supertehnologizacija sveta malce potegne tudi na že preigrane viže iz distopičnega in znanstvenofantastičnega žanra, najprej kar na roman Mi Jevgenija Zamjatina izpred dobrega stoletja. Nika Nikolič se tako v romanu Zataknjeni v vezju navezuje na temelje znanstvene fantastike, pa tudi na obuditev in razcvet žanra, ki ga je v zadnji tretjini prejšnjega stoletja s potovanji v vesolje spodbudila realna možnost srečanja s tujimi, nezemeljskimi inteligencami, danes pa se napaja iz možnosti in pasti, ki jih v svet prinaša vse večja raba umetne inteligence.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Jure Franko in Maja Moll. Poezija primorske avtorice, profesorice in prevajalke Andreje Blažič Klemenc je meditativna, lirična in osredotočena na bivanjska občutja. Njen slog zaznamujejo subtilni stilistični utrinki, krajše pesniške oblike in globoko zaupanje v moč in izraznost besede. V pesniškem prvencu Naj me beseda iz leta 2013 je zajela v čas ujete trenutke, prebliske in raziskovanje bivanjskih pojavnosti od rojstva, hrepeneče bližine, samote, pa vse do svetlobe in vedrine, pogosto opuščanje ločil pa poudarja neskončnost in odprtost povedanega. Novo pesniško zbirko Življenje potuje skozme predstavljajo krajše meditativne impresije in premisleki o medprostorih bivanja. Naslov ni mišljen kot vdanost v usodo, temveč kot vabilo na duhovno potovanje s pogledom, usmerjenim proti umiritvi, tišini in harmoniji, od koder se znova polna moči vrača k zunanjemu svetu s sporočilom, da je vsak posameznik zares živ in svoboden šele takrat, ko sam postane gradnik svojega prostora: ko izprazni liste preteklosti, da lahko nanje napiše brezmejnost prihodnosti. Zbirka je manifest bivanja lirske govorke Pesmi so razvrščene v pet različno dolgih ciklov. Prvi cikel Življenje potuje skozme je popoln krog ustvarjalne in duhovne preobrazbe od absolutne tišine do izbruha življenjske energije. Je nekakšno pesničino vnebovzetje besede. Želja po stvarjenju neskončne beline nepopisanih listov (Napisati bi bilo treba) ni poziv k praznini, ampak k radikalnemu očiščenju. Da bi lahko zapela resnično odo življenju, mora najprej pobrisati odvečne besede, hrup in družbeno pogojeno vseenost in ravnodušnost. Belina postane prostor novih možnosti, v katerem se briše meja med tukaj in onkraj. Je duhovno platno, na katerem se združita zemeljsko bivanje in onstranska večnost, pri čemer pasivni mir pesnice ne zadovolji. Vstop skozi nova vrata z iskricami v očeh, ki simbolizirajo trenutek navdiha, je njena zavestna odločitev za ponoven vstop v svet, le da tokrat pod lastnimi pogoji. Prežeta z notranjim mirom se znova obrne navzven. Življenje, ki je prej potovalo skozi lirsko govorko kot tiha reka, se zdaj prelije v dinamično, iskrivo ustvarjanje (Diši). Izkaže se, da njeno iskanje tišine ni namenjeno begu pred svetom, temveč pripravi na to, da svet objame z vsemi njegovimi ponujenimi možnostmi. V pretresljivem kontrastu drugega cikla Zatišje navznoter, ki deluje kot katarza skozi temo, se njen pesniški svet sooči z najtemnejšimi silami sodobnega sveta, a z jasnim ciljem, da bo našla pot od apokalipse do odrešitve. Glasniki teme izvajajo radikalno destrukcijo bivanja, kar pomeni razkroj iluzij in neposreden napad na človečnost in sočutje. Metafora hologramov, ki ugasnejo, razkriva, da je velik del sodobne resničnosti le umeten konstrukt, projekcija in lažna svetloba (Glasniki teme in niča). V najgloblji točki, kjer ni več hologramov in družbenega hrupa, Andreja Blažič Klemenc končno doseže absolutno jasnost. To ni več iskanje, ampak védenje, trdno eksistencialno sidro. Čeprav so glasniki teme prinesli grozote, pesnica prav v tej ogoljeni resničnosti najde počitek (Zazdi se). Ko se zave »kdo smo in čemu«, je zunanja tema ne more več uničiti, temveč pomeni očiščenje: izbriše nepomembno, da lahko v miru in tišini znova prepozna svojo izvorno bit in smisel bivanja. Če sta prva dva cikla nihala med družbeno katarzo in iskanjem bivanjske svobode, gre v tretjem Ptica sem v tvoji krošnji za izrazit čustveni in metafizični prelom. Pesničin prehod od boleče nostalgije in hrepenenja do pomiritve z izgubo je kot elegija, ki se prelevi v svetlobo. Namesto obupa nad smrtjo izbere vero v nevidne vezi, ki ostajajo. Preteklost in sedanjost, zemeljski rečni breg in neskončno modro nebo se zlijejo v eno. Pesnica ugotovi, da tisti, ki so odšli, ne izginejo, temveč postanejo pokrajina, nebo in svetloba. Smrt zanjo ni konec, ampak se preobrazi v varujočo, nevidno navzočnost. Onkraj postane prostor, od koder ljubezen še vedno zre nanjo in jo spremlja na njenem bregu (Najbrž prisluškuješ). Četrti cikel Mirujem in opazujem rast se začne s kratko pesmijo Hvalnica nečasu, ki je ključ do globljega razumevanja poezije Andreje Blažič Klemenc. Nečas je zanjo dar, ki prisili svet, da se ustavi. Ko se je motnje zunanjega sveta več ne dotikajo in se prisili k pogledu vase, se notranji uvid in pravo razumevanje sveta izostrita. Iz zunanjega zatišja preide v globoko osebno, intimno pokrajino, kjer se zunanje spremembe letnih časov zlijejo z notranjim zorenjem. Avgustovski obet jeseni ni slovo, ampak zorenje in žetev življenjskih spoznanj. Ko zunaj »sneži v gluho noč«, postanejo besede mehka postelja in edino pravo zatočišče. Zima s svojim »ksilofonom hladu« prinaša estetsko lepoto, a ne more zamrzniti tistega, kar je v ljudeh živo. Bistvo človekovega obstoja in ustvarjalnega navdiha v samoti zime dobi novo, čisto in nesmrtno obliko. Zunanji svet zmrzuje in izginja, tisto, kar je resnično žlahtno, pa ostaja. Zaključni niz šestinpetdesetih večinoma drobnih pesmi z naslovom V soju plešoči list tvoje veje.je najdaljši in predstavlja sintezo, kjer se lirska govorka s prehodom v prvo osebo množine zlije z univerzalno človeško izkušnjo. Dogodki postanejo zrcala, v katerih gleda(mo) sebe. Čas se ustavi. Linearno dojemanje preteklosti, sedanjosti in prihodnost izgine, zlije se v točko izvora. »Drsimo / skozi negibni čas / v enost pradavnine, / obrazi dogodkov so uprti v nas. / Gledamo jih, v njih sebe, / in gnetemo spomine prihodnosti.« Simbolika spominov prihodnosti je tu paradoksalna, saj če je čas negiben, se je vse že zgodilo in se hkrati šele bo. V pesmi Tam je luč dne in tema obenem kroglast prazačetek, ki je kot simbolika kroga popolna oblika brez začetka in konca. In prav tam, kjer tema in luč ne izključujeta ena druge, ampak soobstajata v harmoniji, doseže pesničin 'jaz' razsvetljenje ter sprejme vse dele sebe in sveta. Zadnja pesem Drobir na situ dneva deluje kot odrešitev: »Mirno se razgledujem, / srce mi igra od vznesenosti, / tako blizu mi je vse najdražje, / tako krepčilna je bližina vseprežetosti.« Potovanje skozi vesolje se izkaže za potovanje domov, iz intelektualnega opazovanja kozmosa v čisto, izkustveno radost bivanja. Samota izgine, saj je pesnica na koncu vendarle našla globoko duhovno pripadnost svetu. Naslov pesniške zbirke Življenje potuje skozme potrjuje, da je potovanje Andreje Blažič Klemenc obrodilo sadove. Pot skoz dež besed, negibni čas in prosti pad je varno pripeljala nazaj v prvobitno dobroto, v zibelko novih začetkov.

Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Zbirka štirinajstih znanstvenih prispevkov Alenke Koron Stičišča predstavlja daljše časovno raziskovanje slovenskega leposlovja. Razprave so že bile objavljene v monografijah in revijah, kot so Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost in češka Slavica litteraria. Raziskovalka, literarna komparativistka in publicistka se v njih posveča slovenskemu leposlovju dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Pozorna je na tuje vplive, realne okoliščine nastajanja in ustvarjanja del, pri čemer uporablja različne literarnoteoretske metode. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem je avtorica pozorna na prvo svetovno vojno in na različne vidike, ki so vplivali na pisanje. Začenja z vojno prozo v današnjem splošnem literarnem spominu nekoliko spregledanih Milana Puglja in Juša Kozaka. Oba sta pisala z vidika, kako uničujoča je vojna za kogarkoli. Poudarek je na nesmiselnosti vojne, s citiranimi odlomki omenjenih avtorjev je prikazana vsa anomalija in pogubnost vojne, v opombah pa avtorica opozori tudi na tuje avtorje, ki so vojno zagovarjali. V drugem delu Stičišč se Alenka Koron posveča Borisu Pahorju, letu 1968 in Rudiju Šeligu, pri čemer je pozorna na okoliščine nastajanja del in literarnega dogajanja. V članku Življenjepisi Borisa Pahorja razgrinja tudi zasebne, senčne plati njegovega življenja, prispevek Nekropola Borisa Pahorja in svetovna literatura pa konča z mislijo, da njegova kanonizacija v svetovno literaturo še ni končana. Pozornost na tudi na Slovenskem prelomno leto 1968 je osredotočena na raziskovanje proze in dramatike. Avtorica se poglablja v dramska in prozna dela Primoža Kozaka, Dušana Jovanovića, Marka Švabića, Mateta Dolenca in Dimitrija Rupla in Milana Dekleve. Še posebej bi izpostavila primerjave francoske književnosti z literarnim dogajanjem na Slovenskem v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja v prispevku Dolgo leto `68 v slovenskem pripovedništvu in dramatiki. Gre za obdobje, ki je z literarnoznanstvenega področja premalo raziskano, na kar opozarja tudi avtorica razprav. Zadnji članek v tem sklopu pa kritično predstavlja pripovedni opus Rudija Šeliga. Zadnji, tretji del razprav se ukvarja z različnimi temami v prozi. Sodobni teoretski pristopi so zanimivi in s široko perspektivo kažejo na možnosti raziskovanja znotraj literature. Alenka Koron analizira pripovedni prostor Idine kocke Suzane Tratnik, pri čemer bi opozorila na spacialnost v tekstu. Raziskovalka upošteva sodobne teoretske načine in jih pronicljivo sklada z analiziranjem omenjene kratke zgodbe. V nadaljevanju se posveča večjezičnosti in večkulturnosti Josipa Ostija in Gorana Vojnovića, pri čemer je pozorna na zgodovinske okoliščine. V članku o alpinistični pripovedni literaturi se osredotoča na Igorja Škamperleta, Dušana Jelinčiča in Bogdana Biščaka, pri tem pa je pozorna tudi na terminologijo. Zadnja razprava obravnava zvoke in glasbo v izbranih besedilih Ivana Cankarja, Milana Puglja, Cirila Kosmača in Rudija Šeliga. Pri tem poskuša dokazati, da je glasba v vseh »besedilih modernizirala oziroma specifično sooblikovala njihov pripovedni diskurz«. Tudi tukaj avtorica uporablja sodobne raziskovalne pristope. Stičišča Alenke Koron so dragocen nabor znanstvenih besedil, saj predstavljajo pomembne teme in avtorje in avtorico ter osvetljujejo do zdaj premalo raziskana področja literarne zgodovine.

Piše Pia Zala Meden, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Ivo Svetina v zbirki Avgust upesnjuje poletno melanholijo minljivosti. Kar 72 pesmi, napisanih v prostem verzu, obravnava bivanjsko tematiko človekove smrtnosti in osamljenosti, ki se neločljivo prepleta s poetološkimi vprašanji. Zbirka se začne z motom Williama Carlosa Williamsa: “Poleti se pesem sama poje.” Svetinove pesmi tako sledijo umirjeno in zbrano, brez nuje, a veliko resnejše in globlje kot zgolj počitniško. V prvi pesmi piše: “Avgust. Sanjam, ni noč, ni dan. Bedim. / Nagovarjam prijatelje, mrtve. Govorim jim, / predavam. Nihče ne posluša.” Motivika pokojnih prijateljev se nadaljuje v drugi pesmi, njihovo odsotnost pa potencirajo živalske podobe levjih mladičev z materjo ali črnega psa, ki kot v sanjski sekvenci priteče in skoči na posteljo ter ga uspava. Lirski subjekt izstopa iz samote z branjem modernističnih pesnikov in pisateljev, s katerimi stopa v dialog in se jim priklanja v spoštovanju. Najprej bere “eksotično literaturo, če to kaj pomeni,” natančneje Mesto in ščeneta Maria Vargasa Llose. V sedemnajsti pesmi polemizira s esejem Octavia Paza Lok in lira. Nekaj pesmi posveča Ezri Poundu, ki ga imenuje sveti Ezra kot judovskega pisarja in duhovnika, zadnjega, “ki je kraljeval ozvezdjem besed”. Svetina ga prikaže kot nežnega vrtnarja, ki zaliva rože na dvorišču bolnišnice. Naslednja, triindvajseta pesem se začne s citatom iz Poundovega Pizanskega cantosa: “Čas je zlo.” Obstaja spomin na čas, ko še ni bil zlo, to je čas med zimo in poletjem. Poleg številnih medbesedilnih navezav je motivika pesniške zbirke Avgust močno razgibana in vezana na najrazličnejše kraje in obdobja od puščavske eksotike do domačega gorskega podobja: najpogostejša je živalska motivika in motivika sonca, noči, svetlobe, hrepenenja po temi. Meditativno soočanje z lastno smrtnostjo je “budno sanjarjenje,” ki se v dvainsedemdeseti pesmi zaključi tako: “Zadnji dan avgusta. /…/ Končno sam. Nikomur več zavezan, svoboden, brez / imena, / brez preteklosti, samo jaz, kot sem bil v uri rojstva.” Lirski subjekt išče, kdo je, in se poskuša prepoznati v prednikih: “V hiši, v kateri se je pred stoletjem obesil ded, / nisem več gospodar. Le njegovo ime nosim.” In pozneje: “Je minilo stoletje ali več? Očeta ni več, tudi sam nisem / tak kot pred stoletji.” Na koncu se ugleda v svoji najbolj razgaljeni resnici: sam je in je samo to, kar je v tem trenutku. Avgust je mesec, ki je še živ od poletja, sonce – eden izmed pomembnejših motivov zbirke – je visoko v zenitu, a že čutimo neizogiben prihod jeseni, za katero pride smrt. Čas je človeku nekaj nedosegljivega, nekaj, kar ga presega in kar deluje proti njemu: “Čas ni moj zaveznik, visoko zgoraj je, / kjer ni več kisika.” Pesniška zbirka Avgust vsebuje ciklično pojmovanje časa, v katerega pa slehernik ni vključen: on je minljiv in bremeni ga zavest o lastni smrtnosti. “Kar je bilo, bo znova; česar ni bilo, se bo kmalu zgodilo, a mene ne bo,” piše. Zdaj, ko je blizu koncu življenja, se mu zdi, da o tem, o čemer je že pisal, piše od konca proti začetku in smrt je rojstvo: “Gorijo rokopisi, v katerih sem popisal življenje / svoje družine, vesolja, konca, ki ga ni, / saj se vse konča z začetkom.” Pesništvo pa je v posebnem odnosu do časa: pesnik se kot urar sklanja nad besedilo in pesem ima svoj ritem, ki je “natančna metrika,” besede kot v ritualu dobivajo nove pomene in presegajo čas. Kot nasprotji sta postavljeni človekov čas, ki se izteka v peščeni uri, in pesništvo, ki se vzpenja v območje nad časom. Prek zavedanja lastne minljivosti in odnosa do resnice, ki je ženska, Svetina odpira poetološka vprašanja. Njegov vsakdan ni vreden pesmi, saj je tak, da bi “lahko pripadal bogovom, a bil je dovoljen ljudem.” Zbirka upesnjuje vse dvome, ki jih ima pesnik v zavedanju, da ga bo čas kmalu izdal. Lirski subjekt dvomi o zmožnosti poezije, da z njo lahko preseže lastno minljivost, pa tudi o tem, ali je sploh povedal kaj vrednega, nekaj, kar bi imelo vrednost tudi za druge. Očita si, da je kot krt ril za črvom – pesmijo – in pri tem zapostavil tiste, ki so ga imeli radi, ter jih prosi, naj mu odpustijo. Zdi se, da gre za dvojno bolečino: ni izkoristil časa, ki ga je imel z ljubljenimi, hkrati pa tudi v pesništvu ni našel svoje življenjske osmislitve: “Ozrem se in nad seboj zagledam goro, nemo, donebno. / Nikoli se nisem povzpel nanjo, nikoli, tudi takrat, ko še / nisem bil krt.” Lirski subjekt je pesmi pisal v samoti, “v tišini sem sestavljal besede, da bi naredil zatočišče za srce.” Izbira medbesedilnih navezav odseva pesnikov odnos do poetoloških vprašanj in življenjske filozofije; poetika pesniške zbirke je pogosto melanholična kot Pazova, vseskozi iskrena kot Poundova, skoznjo slišimo krike Nietzschejeve volje do življenja in eksistencialnih premišljevanj Dostojevskega. Avgust je pomensko gosta in medbesedilno bogata pesniška zbirka, ki v poletni atmosferi počitnikovanja zre v oči najglobljim človekovim vprašanjem o njegovem bistvu in pomenu pesništva. V recenziji nam je uspelo našteti le najpomembnejše motive in teme, a jih bo bralec našel še mnogo več Zbirka je brezhiben spoj jezika in meditativnih, pogosto sanjskih premišljevanj, ki suvereno pravi: to je Poezija.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Ali smo res potrebovali še tretjo priredbo romana, ki je zaživel najprej leta 1962 kot tesnobna srhljivka z Robertom Mitchumom in potem v devetdesetih še kot eksplicitna, mejno sadistična grozljivka z Robertom De Nirom? Ali so zgodbi, katere morda največji odliki sta učinkovita zasnova in jedrnat tempo, res koristili raztegovanje na deset epizod, dodajanje stranskih zapletov in posodabljanje likov? Ali pa je glavni junak Max Cady eden tistih filmskih arhetipov, ki ga mora vsaka generacija doživeti, interpretirati in ponotranjiti po svoje? Cady je v vseh dosedanjih interpretacijah predstavljal utelešenje imanentnega zla, novo branje pa odpira prostor za interpretacijo, da je zlo edini logični sad globoko nagnite, etično iztirjene družbe. Max Cady je prekletstvo, ki smo ga nase priklicali sami. Pošasti se ne rodijo, zgnete in oblikuje jih okolica. Novi Rt strahu, ki ga je za televizijo priredil Nick Antosca, si svobodno izposoja elemente iz obeh predhodnih filmskih priredb: spoznali boste že bombastično glasbeno temo iz leta 1962, ki jo nova serija učinkovito vdela v svojo uvodno špico. Posvoji tudi slabost vzbujajoči učinek fotografskega negativa, ki ga je v svoji različici uporabil Martin Scorsese. Prav tako ne more biti naključje, da se je v seriji našla vloga za Juliette Lewis, za katero je bil Rt strahu pred četrt stoletja veliki filmski preboj. Nesubtilno sporočilo vseh teh povezav se najbrž glasi: Morda mislite, da to zgodbo in like poznate, vendar se motite. Vseh deset delov, ki jih je režirala manjša vojska različnih režiserjev, se je odvrtelo na pretočni platformi Apple TV+; v vlogi zločinca se je udomačil Javier Bardem, ob njem pa nastopijo še Amy Adams, Patrick Wilson, Ron Perlman in drugi. V nabuhli minutaži, ki jo je zgodba s selitvijo na male zaslone pridobila, se scenarij poigrava predvsem z dinamiko maščevanja in protimaščevanja, toda pri tem tako zelo manipulira z gledalčevo naklonjenostjo in tako pogosto uporablja melodramatične obrate, da zabrede onkraj meja vsaj približno verjetnega. Včasih več ni nujno tudi bolje. Novi Rt strahu bi bolje učinkoval kot miniserija v štirih ali petih delih – to pa ne pomeni, da camp predelava, ki smo jo dobili, nima nobene vrednosti. Gledalski užitek boste našli predvsem v slikoviti kulisi ameriškega juga (španski mah visi tako rekoč v vsakem kadru), v skoraj manični stiliziranosti posameznih epizod, v razpoloženjskem plastenju nelagodja in seveda v igralskih bravurah Javierja Bardema, ki se rad pozabava z vlogami psihopatov. Teatralnost zna uporabiti zelo taktično, ravno dovolj, da ostane v središču pozornosti, toda ne toliko, da bi grožnja njegove prisotnosti zvodenela. Morda je trajna privlačnost Rta strahu to, da v marsičem ostaja enako relevanten kot pred sedemdesetimi leti. Še vedno živimo v sistemu, kjer žrtve spolnega nasilja nočejo pričati o svojih izkušnjah, ker se zavedajo, da bodo na zatožni klopi pristali njihov značaj, način oblačenja in vedenje. Zločinci še vedno odkorakajo na prostost zaradi napak v postopku in policija še vedno ne naredi dovolj, da bi zaščitila ogrožene, preden se jim kaj zgodi. Vseeno pa se branja Rta strahu skozi desetletja tudi spreminjajo. Prejšnja filma nista postavljala pod vprašaj naporov odvetnika, da bi Cadyja zlepa ali zgrda spravil iz mesta, nova serija pa izhaja iz zavedanja, da korupcija prežema sistem na vseh ravneh – prisotna je tudi med vrlimi zagovorniki zakona in pravice. Novi Rt strahu je tipičen primerek novodobne "prestižne televizije", ki skuša z visokim proračunom in zvezdniško zasedbo nadgraditi izvirnik, ki nadgradnje v resnici ni potreboval. Vse velike preobrate scenarij najprej jasno nakaže in potem še eksplicitno razloži – pisci močno podcenjujejo našo sposobnost dojemanja ali pa resnično računajo s tem, da med ogledom ves čas buljimo v telefone. Scenarij v zgodbo navleče cel kup podzgodb in novih vsebinskih poudarkov, vendar pri tem ne more zares prikriti dejstva, da je Rt strahu pod črto še vedno zelo preprosta zgodba o psihopatskem morilcu in njegovih žrtvah, ki bi jim sicer težko prilepili pridevnik "nedolžne". Včasih ni nič narobe s tem, da šundu pustimo, da je šund. Rt strahu odlično funkcionira kot soočenje z našimi primarnimi strahovi, manj pa kot obsodba kazenskega pravosodnega sistema in razmislek o nevarnosti krivih obsodb. Piše: Ana Jurc Bere: Lidija Hartman

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Priprave na spomladi zaokrožen kulturno-politični projekt Evropska prestolnica kulture, ki je ustvarjalno povezal obe Gorici, so spodbudile posebno razpoloženje, iz katerega so ob uradnem programu dogodkov spontano rasle različne bolj osebne povezave. Tako je tudi nastajanje knjige Volkuljin sin združilo dva avtorja, enega iz slovenske in drugega z italijanske strani današnje meje, ki mesti deli in povezuje. V ustvarjalni dialog sta se zapletla Anton Špacapan Vončina, ilustrator, kipar in scenograf iz Šempetra pri Gorici, ter pesnik Francesco Tomada, srednješolski učitelj v Gorici. Njuno sodelovanje se je razvilo iz zamisli, da bi posnela film na temo življenja Slovencev v obdobju fašističnega raznarodovalnega terorja. »Vse skupaj,« je genezo romana opisal Špacapan Vončina, »se je res začelo z idejo, da bi naredili kratkometražni film. Napisal sem list in pol A4 formata zgodbe, ta del je ostal skoraj nedotaknjen in je prva stran romana." Besedilo je v nadaljevanju pisal na prtičke iz oštarij, ki jih je nato, kot dodaja, "Francesco na srečo prelevil v Times New Roman, sicer nikoli ne bi prišlo do konca." Popisani prtički so se drug za drugim sestavljali v roman, Špacapan pa je medtem ves čas risal zgodbo. Ne presenetljivo, saj je bolj kot pisatelj ilustrator pa tudi scenograf, kipar in performer recikliranja ter obenem zelo vizualen tip ustvarjalca z bogatimi izkušnjami v svetu filma. Ilustracije, sta se nazadnje strinjala avtorja, niso bile vključene v knjigo (Špacapan jih je pozneje posebej predstavil na razstavi), pisanje pa je ohranilo nizanje daljših in krajših sekvenc, značilnih za filmske kadre. Kmalu po italijanskem izvirniku je delo s prevodom Gašperja Maleja dobilo tudi slovensko izdajo. Prizorišče pripovedi je Čepovan, slovenska vas, ki je bila po prvi svetovni vojni z rapalsko mejo odtrgana od nove jugoslovanske države in so jo novi gospodarji preimenovali v Chiapovano. Začetek opisanega dogajanja je zaznamovan z datumom 3. februar 1931, ko so fašistične oblasti iz Gorice poslale v vas manjšo vojaško posadko. Ne zato, ker bi jo bilo treba braniti, pač pa poitalijančiti, kar se dotlej ni zgodilo. V šoli, cerkvi in gostilni je še vedno odzvanjala barbarska slovenščina, ki je preprosti domačini niso bili pripravljeni sami od sebe zamenjati za vzvišeno kulturo in jezik dedičev mogočnega Rima. Tej ugotovitvi je sledil jasen ukaz: »Tukaj se govori samo italijansko!« In ker sama zapoved ni zadoščala, so Italijani stopnjevali nasilje. Z oken hiš so ukazali odstraniti polknice, da ne bi bilo nič skrito njihovim pogledom. Odpustili so dolgoletno učiteljico Majdo in začeli, za svarilen zgled, trpinčiti vaščane, ki se niso uklonili novim pravilom. Potem ko iz notranjosti države dalj časa niso poslali nadomestnega učitelja, je pouk prevzel sam poveljujoči poročnik Angelo, zagrenjen vojni invalid na vozičku. Najostreje se je lotil samosvojih Kafolovih, deda Miroslava, očeta Karla in enajstletnega Srečka. Luca Manegheso v spremni besedi v kljubovalnem Srečku vidi celo očiten namig na Kosovela, ki se je uprl preimenovanju v Fortunata. To je vrhnja, realna plast pripovedi z zgodovinskim ozadjem in sporočilom, da nasilje prejkoslej rodi upor. Nekateri, večinoma že pokojni vaščani v njej nastopajo s pravimi imeni in vlogami, tiste ki tega niso želeli, pa sta avtorja preimenovala ali ustvarila nove like. Hkrati se je izpod površja začela čedalje močneje oglašati lokalna legenda o ženski, ki se je spremenila v orjaško belo volkuljo. Kadar se je iznenada prikazala iz gozda, so za njo ostale luže krvi v snegu. Pojavila pa se je vedno, kadar so se v nevarnosti znašli Srečko in njegovi. V tem strašljivem liku je mogoče zaslutiti tudi pridušen vpliv svoj čas v hribih nad Vipavsko dolino razširjene staroverske prakse, ki po pisanju Pavla Medveščka prav v okolici Čepovana pozna skrivnostno Belo v gozdu. Volkulja se je Srečku naposled dala prepoznati kot njegova nesrečna mati, ki ni zbolela in umrla, kot sta mu govorita oče in ded, ampak je po preobrazbi v zver zbežala v gozd in od daleč bdela nad svojim edincem. Potem ko je krvavo obračunala z Italijani, ki imajo v svojih genih med drugimi zapisan mit, da sta Večno mesto ustanovila posvojenca volkulje Romul in Rem, je fanta prepustila odraščanju in se vrnila v gozd. Obrnjena analogija, ki sta jo uporabila Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, kajpada ni brez razloga. Ne nazadnje je tudi fašistična vzgoja poznala volčiče, volkuljine sinove in hčere, šest do osem let stare dečke in deklice, ki so jim v državni organizaciji Balilla vcepljali dučejevo ideologijo. Avtorja romana Volkuljin sin se na tej prelomni točki ne poslovita od upornega Srečka, temveč njegovi zgodbi v skopih obrisih sledita do konca. Kot partizan Snežak se je pozimi 1944 proslavil z uničenjem dveh italijanskih kamionov, dobro leto pozneje pa ga je partijska sodna komisija kaznovala z zaporom, ker je, še vedno zavezan pravici, spričo pomanjkljivih dokazov zavrnil ukaz za usmrtitev štirih osumljencev. Poleti 1971 se je peščica prijateljev od Srečka poslovila v tišini prazne pokopališke kapele v Solkanu. Brez pridig in poslovilnih govorov …

Piše Jože Štucin, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Pesniška zbirka Heronova spirala (mimohod panjskih končnic) Janeza Ramoveša, pesnika iz Suše pod Blegošem, je po osnovni zgradbi sonetni venec, akrostiha sicer ni, ima pa še druge vsebinske dodatke, ki pesnitev širijo v večji in kompleksnejši izdelek. Avtor spremne besede Zdravko Duša jo opisuje kot nekakšen hibrid, pesniško zbirko, ki ima nastavke odrske uprizoritve. Razširjena z orkestrsko in zborovsko glasbo bi se lahko približala celo znamenitemu škofjeloškemu pasijonu. Tudi vsebinsko je namreč blizu žalostnemu križevemu potu glavnega junaka, v resnici antijunaka, voznika klavniškega tovornjaka, ki vse življenje vozi krave v smrt. Vzporednica z brodnikom, ki prevaža duše umrlih čez Aheiron, je več kot očitna, tu voznik kamiona prevaža žive duše v smrt in ga to tudi očitno bremeni in muči. V šestem sonetu namreč resignirano spoznava: "Ževav ja ma, vsak človk pa duše nima, / tu sm spoznov, še marskej sm doživu, / včas v klavnc z voda pudn sm pomivu, / če lohk, marskej be zbrisu von s spomina." Šofer je Heron. Če povežemo z antiko, je matematik Heron iz Aleksandrije čisto nasprotje zgodbi, a zveni podobno kot Haron, brodar v Hadu. V strašljivo pripoved Heron vnaša red, zakonitost in natančnost. Je torej dosleden, skorajda znanstveno neoporečen izvajalec prevozništva živine v klavnico, spirala, ki je omenjena v naslovu, pa vedno znova vrača zgodbo nazaj, v junakovo mladost na podeželju, v naročje Harona, ki bo prej ko slej prevzel pobudo. Spirala pač teče v obe smeri, naprej in nazaj, je simbolen lik minevanja in večnega vračanja. Kot je vidno že v citirani kitici, je Ramoveš tudi to delo napisal v svojem narečju, seveda ne po navodilih dialektologije, temveč kot literarizirano narečje, ki besedilo polaga v usta navadnemu govorcu iz njegovega okolja, kjer prevladuje škofjeloško-cerkljansko narečje. Izredno zanimiv pristop pesnik goji že od samega začetka ustvarjanja. Lahko rečemo, da je svojo "vaško-kmečko" poetiko izpilil do popolnosti, hkrati pa moramo dodati, da ji je s tem nataknil nekaj hermetičnih uzd, ki bodo bralce iz drugih okolij prisilile k poglobljenemu in bolj analitičnemu branju. Sicer ne toliko zaradi narečja, konec koncev se koreni besed lahko hitro stikajo v vseh slovenskih govorih, težje bo poezija dostopna zaradi mnogoplastne simbolike, s katero Ramoveš iz lokalnega, vsakdanjega in domačijskega gradi eksistencialne vsebine. Metaforika je na videz preprosta, ljudska, v jedru pa nabita s plastmi globokih duhovnih izkušenj in spoznanj. Ta dvojnost podajanja skorajda filozofskih vsebin na način ljudskega govora je specifika Ramoveševe poezije. Res, da ni izumitelj tega sloga, je pa gotovo eden najbolj prepričljivih sodobnih ustvarjalcev, ki na plemenit način dvigujejo narečno govorico v visoko pesem. Ko se Heron, zbran in natančen prevoznik, ki nikoli ne zataji in vedno stoodstotno izpolni delovne naloge, začne spraševati o svoji mučni vlogi, je iskren in čustveno odkrit. V trinajstem sonetu se ozre vase, svojo nesrečno vlogo pa vidi bliže peklu kot nebesom: "Krave sa liipe, sm pomislu tist brt, / h zeml nem vliče bolječe vratove, / ene dogreja, že čakajo nove, / jest zmatran brodar sm, pred poku zaprt." Če še enkrat izpostavimo, ima Heronova spirala štirinajst sonetov, katerih uvodni verzi tvorijo magistrale na začetku. Povejmo še, da vsak verz spremlja motiv panjske končnice kot simbolna veriga ljudske umetnosti, dodanih pa je še devet songov za zbor in solista. Takoj je jasno, da to ni zgolj sonetna pesnitev, pač pa skorajda dramsko delo. Vsak sonet uvede literarizirana vsebina panjske končnice, ki oriše okolje, razkrije prizor in je nekakšna didaskalija, uvodni interpretativni ključ za sonet, ki sledi. Za vzorec naj bo zapis pred dvanajstim sonetom, ki namiguje na ljubezenski trenutek: "STAREC: pelje cizo. Težko jo vleče, kleca, vleče po kolenih. / Z nasprotne strani STARKA nese velik koš. / Srečata se, obstaneta. / Nadaljujeta vsak v svojo smer." Kmečka idila se v Ramoveševi poeziji kaže kot vigilija, kot čuječnost in tiho pričakovanje življenjskega cikla ljubezni, prebodeno s trpljenjem dela in vsakdanjega boja za preživetje. Za trenutek se pretvori v ljubezniv postanek, že skoraj ljubezenski stik, a to je tudi vse. Za romantiko seveda ni časa niti ni želje po čustveno-čutnih finesah, da bi se postanek razvezal v kaj več; ne, vsa ljubezen je zgolj hip in bližina na poti. Mogoče je to pesnikov spomin iz mladosti, ko je bilo na vasi še marsikdaj res tako, je pa, metaforično, prestavljeno tudi v njegov čas, v čas brodarske službe, ki tudi ne pozna oddiha in maziljenja čustev, službe, ki je trda, neizprosna in eliptična, tudi epileptična s svojimi travmatskimi uvidi in spoznanji. V sklopu prej omenjene "didaskalije" je pesem za zbor in orkester naslovljena Šmarn. Ker govori o nekakšnem spomladanskem romanju v gore, mogoče h kakšni Marijini kapelici, je ta ljudski glas prepoln spravljivosti in sožitja. Spet v zelo enigmatični sliki, ki lahko ta praznik povezuje tudi z odhodom v nebesa, v smrt: "Ke se cvitje odpjera – grema v gora. / Ke slike zbledeja – grema v gora. / Ke se zvečeri – grema v gora. Tam sa sledovi od tistih koraku. / Tam stojeja vetrovi, ke si zmjeri jih čaku. / Na drevjesu je tarča spraskana v lubje. / Odzgori varhovi okul se varteja. Ke j konc veselice – grema v gora. / Ke imama šulne spucane – grema v gora. / Ke dan se nardi – grema v gora. / Objeti čez rame – grema v gora." V knjigi je tudi dodatek. Skladatelj Gregor Pompe je uglasbil peti sonet in tu je objavljena celotna partitura. Po njegovih besedah skuša uglasbitev to dvojnost vzvišene mestne in preproste ljudske pesniške govorice "posneti z uporabo dveh godalnih triev, v enem od njiju je violončelo zamenjan s kontrabasom, da bi se približal bolj godbeniški in s tem "dialektalni" zasedbi. Temu ustrezno je razporejen tudi material, saj godbeniški trio ves čas leze proti valčku in polki, značilnima slovenskima glasbenima "dialektoma", regularni trio pa ostaja zavezan sodobnemu, abstraktnemu, realnemu ..." Dodajmo. Vsekakor zanimiva kombinacija in nadvse posrečen pristop, da imamo v knjigi tudi glasbeni vzorec, a žal je ostal le pri partituri. Bralec bi ga zagotovo želel tudi slišati na priloženi zgoščenki.

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Studio Marvel je Spider-Mana po desetih letih in treh filmih končno vrnil tja, kamor spada: na ulice New Yorka. V prvi trilogiji s Tomom Hollandom kot mladim, še zelenim Spider-Manom, so superjunaka pošiljali po evropskih turističnih znamenitostih in ga množili v multivesolju – niso pa nam privoščili tistih najbolj antologijskih prizorov, povezanih s tem likom. Menda je bilo »že prevečkrat videno«, kako Spider-Man slalomira nad newyorškimi ulicami in visi s stolpnic mesta, ki nikoli ne spi. No, novi režiser Destin Daniel Cretton, ki je še od filma Shang-Chi in legenda o desetih prstanih znan po svoji ljubezni do borilnih veščin in prizemljenih akcijskih prizorov, je izkoristil priložnost za nov začetek in vpeljavo malo bolj zrelega, odraslega Spider-Mana. Zmedeni najstnik iz prve trilogije je dobil dobrodošlo nadgradnjo značaja, akcijski prizori pa so najboljši, kar smo jih v tej franšizi kdaj videli. Manj je bombastičnih in predimenzioniranih pošasti, več je preproste radosti nihanja med nebotičniki. Na trenutke se Nov dan približa celostni potopitveni izkušnji, ki pričara bobneče vzdušje vrvečega velemesta. Film se oklene iztočnice spektakla Ni poti domov iz leta 2021. Doktor Strange je takrat, da bi preprečil usodno zlivanje med vzporednimi vesolji, iz spomina vsega človeštva izbrisal podatek, da je Peter Parker Spider-Man. Drugače povedano: vse karte je zdaj treba premešati na novo. Minila so štiri leta in Peter Parker se vse bolj izgublja v svoji vlogi superjunaka. Medtem, ko sistematično izkoreninja kriminal v New Yorku, se je težko izogniti občutku, da se z vso to storilnostjo samo skriva pred lastno osamljenostjo. Teta May je mrtva, edina prijatelja, ki ju je kdaj imel, MJ in Ned, pa očitno uživata v študentskih letih, ne da bi ju pri tem obremenjevali kakršni koli spomini na Parkerja. Peter, ki svoje večere preživlja v zanikrnem podstrešnem stanovanju, ju mazohistično zalezuje na družbenih omrežjih in se niti ne poskuša zbližati s kakšnim novim človekom. Stres te brezizhodne situacije v njem sproži tudi telesne spremembe. Če je prej svoje »pajkove mreže« proizvajal in sprožal sintetično, so zdaj začele same brizgati iz njegovih zapestij. Te nenadne spremembe v DNK-ju služijo kot opomin, da je Peter vendarle drugačen, mutant, in film se v tem vidiku – seveda znotraj parametrov blockbusterja – spogleduje celo z žanrom telesne grozljivke. Bi moral Spider-Man pustiti, da ga skrivnostna mutacija nadgradi v še bolj učinkovit borilni stroj, ali pa naj se upre postopnemu razčlovečenju? Medtem, ko naš junak premleva to dilemo, se nadenj spravi skrivnostna entiteta, ki očitno lahko preskakuje med telesi nič hudega slutečih gostiteljev in se jim naseli v možgane. Ustvarjalci filma so se neznansko trudili skrivati, kateri antologijski stripovski lik, ki ga igra Sadie Sink, je osrednji antagonist zgodbe – ampak vse teorije oboževalcev so se izkazale za pravilne. Spider-Manova zgodba je naposled trčila s stripovskim svetom, v katerem se gibljejo mutantski Možje X. Med svoje zaveznike Spider-Man lahko šteje Črno vdovo – njo igra Florence Pugh. Ta s svojim štorastim slovanskim naglasom poskrbi za zabaven intermezzo. Drug zaveznik je profesor Bruce Banner, ki pa se bo seveda na neki točki napihnil v neobvladljivo zeleno pošast, Hulka. Malo manj prepričljiva je njegova bromanca s Frankom Castlom alias Kaznovalcem, žilavim vojnim veteranom in silakom, ki pretirava s svojim karikiranim mačizmom. Igra ga Jon Bernthal, kar števec igralcev iz Odiseje pripelje na tri (druga dva sta seveda Tom Holland in Zendaya). Najbolj prizemljeni in človeški prizori v filmu so tisti, v katerih se Petrova pot končno križa z MJ-jino. Zendaya zbuja vtis, da je v stripovski film vkorakala iz neke druge, veliko bolj odrasle drame. Njen lik trmasto vztraja pri človeški razsežnosti zgodbe in ji s tem daje težo. (Kljub temu nam scenarij z vpeljavo nadnaravnega omogoči za Petrovo situacijo skoraj transgresiven ljubezenski prizor, ki ga sicer ne bi dobili.) Zelo očitno je, da poskuša Nov dan Spider-Mana (in morda cel svoj panteon) potisniti v bolj odraslo, čustveno zrelo fazo. Morda je to edini način, da preživijo v zabavnem ekosistemu, ki je končno prerasel zlizano formulo superjunaških spektaklov s predimenzioniranimi, računalniško animiranimi kataklizmami in serijskimi uničenji sveta. Igralci so naposled več kot samo zamenljiva telesa, na katere se da navesiti pajkice in posebne učinke. Ideja je prava, čeprav je film v tretjem dejanju še vedno prenatrpan s peripetijo in bi mu koristil veliko hitrejši razplet. Vseeno pa nam pusti kanec upanja, da decembrski Vzpon doktorja Dooma, naslednje veliko poglavje Maščevalcev, ne bo popolnoma brezdušen behemot. Recenzijo je napisala Ana Jurc, bere Lidija Hartman. Iz oddaje Gremo v kino.

Piše Tonja Jelen, bere Ana Bohte. Roman urednika in pisatelja Orlanda Uršiča Preden grem naprej odstira lokalno in nacionalno zgodovino, opisuje povojni čas posameznika in njegove družine, ki so ji odvzeli dostojanstvo in tudi življenja. Literarizirana resnična zgodba pokaže, da ima vsaka stvar več plati, Tudi v četrtem romanu se Orlando Uršič osredotoča na posameznika in njegovo pezo, povezano z osebno preteklostjo. Tako kot v prejšnjem romanu Krušni oče, v katerem se je ukvarjal z življenjem Josipa Hutterja in z njim povezanim bogatim gospodarskim vzponom Maribora, tudi v romanu Preden grem naprej razčlenjuje usodo realnega posameznika. Skorajda enak je tudi zgodovinski čas, prav tako se ukvarja z vprašanji o dobrem in zlu, odločitvah in družinskih tragikah po drugi svetovni vojni. Pomembno je razčlenjevanje vprašanja, kaj vse prinese konec vojna. Pravega konca in sprave ni, ostaja priokus, da sovraštvo in notranji boji ostanejo za zmeraj, najsi gre za posameznika ali kolektiv. Romaneskna zgodba je postavljena v mesto B., kot ga imenuje pisatelj, vendar se kmalu izkaže, da gre za Slovensko Bistrico in njeno okolico. Uršič natančno in hkrati boleče podaja podobo štajerskih krajev, ki skrivajo veliko tragiko nehumanih odločitev. Kaj vse pomeni Črno jezero, kaj vse so storili Pohorskemu bataljonu, kaj vse se je dogajalo ob talilnici bakra … se vrtinči v pripovedovalčevem miselnem toku. Sporočilnost romana je jasna: vse to je bilo nedopustno. Protagonist Alois Attems, v romanu tudi Louis, sin grofa Ferdinanda in grofice Vande Attems, se leta 1945 vrne v rojstno mesto in se sooči s posledicami mobilizacije v nemško vojsko. Znana družina Attems v povojnem času ni več živela v gradu. Louis se počasi vrača v spomine na lepo otroštvo, družina mu je pomenila varnost. Vse se spremeni z vojno in nato z denacionalizacijo. Alois težko spremlja, ko z Attemsovega gradu odnašajo osebne družinske predmete. Analitično premišljuje o drugi svetovni vojni in prisilni mobilizaciji. Tovrstnih polemik in obsodb je še danes veliko, roman pa pojasnjuje, zakaj je družina Attems v drugi vojni ravnala tako, kot je. V nemško vojsko so bili vpoklicani vsi moški v družini, tudi mladoletni. Družina, razen Louisa, pristane v taborišču, preživita samo dva otroka. Vsaka vojna prinaša brutalna dejanja. V romanu Preden grem naprej se osebna in družinska zgodba prepletata s kolektivnim spominom na številne vojne in povojne žrtve. Eden izmed protagonistovih najhujših spominov je ubijanje ljudi, čeprav so, kot je rekel, ubijali samo uniforme, in ne posameznikov. Vpoklican je bil kot petnajstletnik, iz nemške vojske je prebegnil v ameriško vojsko, nato se je bojeval kot jugoslovanski partizan. Njegov individualni odnos do vojne je jasen, odklonilen. Prva Uršičeva romana sta analizirala travmatično otroštvo, v najnovejšem pa se Alois v najtežjih trenutkih spominja pristnega in prvinskega stika z materjo. Psihološko niansiranje je dobro premišljeno in tudi karakterizacija ostalih literarnih likov je pretanjeno izrisana. Likinje, kot so mati, Katica, Jeanette in gospa K., so kot njegove vodnice, spodbujajo ga ali pa ga rešujejo pred smrtjo. Prihod v mesto B. je namreč bolj ali manj pomenil past, zanko, iz katere pa se je Attemsov zadnji sin vendarle rešil. Čeprav je rešitev enega življenja povezana s smrtjo drugega. Roman Preden grem naprej je mogoče brati z vidika zgodovine, psihologije in sociologije. Orlando Uršič opominja na preteklost, ki je mnogim zamolčana in prikrita tudi na krajevni ravni, hkrati pa razbije slovensko simboliko vlaka, ki ne daje več upanja.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše Kolesca harmonije so prvi roman Lenarta Zajca po trilogiji Odred, v kateri se je literarno spopadel s kompleksnostmi druge svetovne vojne in njenih posledic na Slovenskem. Novi roman je spet bolj fantastičen in formalno bolj igriv. Gre za literarno delo, ki ga umerjajo konvencije in narativne možnosti, značilne za zgodbe o potovanju v času. V to shemo je vpeta kriminalka, ki zaradi časovnega preskakovanja na skrajnih koncih prehaja v alternativno zgodovino in distopijo. Roman je po eni strani izrazito zavezan temu, da bi bralca kratkočasil, po drugi strani pa se zdi, da se projekt popolne predanosti temu plemenitemu cilju ustraši. Mestoma marvelovska fizika ter tarantinovski prijemi so dobrodošli elementi romana. Klišejski liki, kot so zlobnež z velikim maternim znamenjem na obrazu, telesno majhna, vendar srdita in privlačna detektivka, nekdanji član britanskih specialnih enot, zapiti slavni literat in švicarski milijonar, so zadovoljivo spretno vpeti v zgodbo. Zabavno in pomirjujoče jih je prepoznavati kot potomce likov iz starejših romanov, filmov in televizijskih serij. Detektivka Eli na neki točki presenetljivo na dolgo monološko povzame dogajanje v grozljivki Idila režiserja Tomaža Gorkiča iz leta 2015. Sama pri sebi ugotavlja, da »tako originalnega in geografsko determiniranega kriminalnega motiva« ni zasledila nikjer drugod. Zdi se, da se pisatelj z njo strinja, in bi bil, če bi šlo, z veseljem umeščen v isto, mlado in vznemirljivo slovensko žanrsko tradicijo. V romanu je za to dovolj kvalitetnega in celo inovativnega nasilja. Še več je seksa, ki pa je, v primerjavi z nasiljem, pogosto bolj neumesten in neprepričljiv. Časovni trakovi, ki jih sprva spremljamo vsakega posebej, se počasi začnejo prepletati. V prvih poglavjih komaj razumljivi utrinki dobijo v drugi polovici svoje mesto v vedno bolj zapleteni ogrodni pripovedi. Če odštejemo Eli, se ta v največji meri vrti okrog dveh moških, Roka in Dominika. Čeprav so zaradi zmešnjave časovnih trakov identitete likov negotove, bi lahko rekli, da gre v osnovi za človeka, ki sta najbolj formativna dela življenj odživela v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Roman o časovnem preskakovanju in kaosu brezčasja je tako po občutku paradoksno časovno zelo statičen. V opise 80. in 90. let je vloženih veliko nostalgičnih orientacijskih drobtinic, na primer sklicev iz popularne kulture. Prostitutka, ki jo je eden izmed protagonistov pred več kot tremi desetletji najel na Češkem, se primerja z Julio Roberts iz filma Čedno dekle, ki je izšel leta 1990. Isti lik, Rok, se spominja dogodka, ki se je zgodil približno desetletje pred tem. Izvemo, da se je med seksom s svojim dekletom s prijateljem pogovarjal o novem Pobesnelem Maksu. Ta je v slovenske kinematografe prišel v zgodnjih 80. letih. Spomni se na pivo Ležak in tako dalje. Opazno časovno zaznamovan je tudi idiolekt teh moških, kar posledično velja tudi za jezik večine romana. Človeka, ki sta hlastno odživela 80. in 90. leta, govorita o »plavih očkah« in »mikicah«, mlada dekleta so »mule« ali »mladi hudički«, ko jima na hlače pade falafel, rečeta »jebemu«, matra ju »firbec«. Časovni trakovi, ki se ne tičejo tega obdobja oziroma ustreznice sodobnosti, v katero to obdobje zateka, so orisani bolj rokohitrsko. Antika in distopična prihodnost, ki to sodobnost dopolnjujeta, nista dovolj živi, da bi bralec lahko zares občutil njuno nenavadnost. Najzanimivejši in najbolj polnokrvni vidiki romana tako v bistvu niti niso nujno povezani z njegovim znanstvenofantastičnim ustrojem. Element potovanja v času, tematizacija potencialnih sočasnih svetov in identitetni kaos, ki iz vsega tega izhaja, ne delujejo kot zares ključni. Globlje resnice o ljudeh, ki jih znanstvenofantastični literaturi kdaj uspe razkriti s pomočjo svojih postopkov, roman zares poskusi izpovedati šele v zadnji vinjeti, ki pa od registra glavnine odstopa. Tako kvalitetna izpeljava žanrskega literarnega izdelka kot poskus preseganja žanrskih okvirov sta izredno zahtevni nalogi. Romani Raymonda Chandlerja niso fascinantni zgolj zato, ker naj bi presegli žanr. Fascinantni so tudi zaradi tega, ker niso dolgočasni in pretenciozni in ker pričajo o učinkoviti aplikaciji pravil žanra. Zaradi menjave registrov v Kolescih harmonije se zdi, kot da se Zajc ni mogel odločiti, katero pot bi ubral. Preveč ambiciozen je, da bi ustvaril zares sladko kratkočasje, po drugi strani pa tokrat ni bil dovolj spreten, da bi ga presegel. V zadnji vinjeti v romanu z naslovom Ep o gospodarju časa se Dominik, ujet v brezčasju, dokončno razčloveči. Nenavadno se dvigne tudi slog, kombinacija pridevnika in samostalnika »nevidno breme« se denimo spremeni v »breme nevidno«. Vsi intrigantni elementi, ki so doslej usmerjali dogajanje, izginejo, nadomesti pa jih refleksija, ki je prevelika za roman. Občutek zaostruje spremno besedilo urednika Boštjana Narata. Zdi se, da v triler, poln seksa, katan in ju-jitsuja, vsiljuje dimenzijo, v katero se bralcu ob tem romanu ne splača potovati. V drugačnih okoliščinah sicer kvalitetna roman in vinjeta v dotičnem kontekstu izpadeta moteče visokoleteča in morda celo pretenciozna, kar dela škodo tako njima kot sicer kompetentnemu poskusu kratkočasenja bralca.

Piše Silvija Žnidar, bere Sanja Rejc. Peta pesniška zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu tke pisano poetično platno iz raznobarvnih, raznoliko toniranih tematskih niti, ki izvirajo iz takšnih in drugačnih ljubezenskih in družinskih odnosov, težkih, bežnih, lahkotnih ali kompleksnih, iz osebnih in medosebnih travm, iskanja notranjega ravnotežja, zaznavanja miline in bolesti v svetu, trenutnih psihičnih zakrčenosti in končnega odpiranja v svet, kjer je vse – bolj ali manj skrivnostno – povezano med sabo. Pretanjenost pesničinega peresa lahko zaznamo že v tem, da nobena pesem ne poje le ene tematske linije in ne podaja enostavnih motivov, pomenov ali emocij. Veliko jih učinkuje na način razslojene, počasi razgrinjajoče se in stopnjujoče se meditacije, z morebitnimi obrati poetične misli, in temu se povsem organsko pridružujejo večinoma solidne, močne pa tudi nežne podobe. Te so seveda tudi v službi retoričnih sredstev, metaforizacije ali metonimizacije, a večinoma ostanejo precej zasidrane v konkretni materiji in svetu, bralec lažje zatipa prenesene pomene za njihovim »ogrodjem«. Že naslov zbirke je intrigantno dvo- ali večumen oziroma ga kot takega lahko dojemamo, ko odložimo knjigo. Vse tri entitete – pes, dvojčici in tatu – se sicer pojavijo v pesmi z naslovom Razkošje in imajo v njenem kontekstu specifičen pomen, a jih lahko v navezi s celoto interpretiramo v razširjeni dimenziji večpomenskosti. Če se ustavimo zgolj pri psu, ta na primer zastopa živali, ki so v pesmih nekaj milega, krhkega, a hkrati kot del narave močnega in drugačnega; lahko pa pes simbolično, kot v eni izmed pesmi, reprezentira antipod toksičnega razmerja. Podobno bi lahko zeleni tatu razumeli kot permanenten zapis na telesu, ki v kožo vtiska spomine preteklosti za prihodnost, lahko pa je tudi opomnik bolečine. Zbirka se nenehno ziblje sem in tja na spektru manka in poskusa zapolnitve. Pesniški glas oziroma subjekt, ki ga zastopa v posamični pesmi, se pogosto vrača v preteklost, razgalja travme, ki so pustile brazgotine na njem in bližnjem in prihajajo na plan v takšnih in drugačnih oblikah še v sedanjem, tekočem času. Neredko so to družinske razprtije, na primer zapleten odnos s sestro, ki jo lomi depresija, kar skuša pišoča zaceliti. Zanimiv kontekst preteklih bolečin, ki jih nosimo s sabo, prinaša izraz »notranje deklice«, ki bi jih lahko tolmačili kot ostanke samote, zapostavljenosti, ranjenosti v najbolj nežnih, zgodnjih trenutkih obstoja in prek katerih se ljudje povezujejo ali razvezujejo še v prihodnosti. Več je tudi momentov, kjer osebe uničuje krutost specifičnega zgodovinskega časa, vojn. Takšna je že uvodna pesem, zapis o ukrajinski ženski, na katero pritiska predvsem simbolična bomba, kar sicer najprej daje vtis, da bo knjiga ubrala neko drugo pot pesniške pripovedi. Nato se znajdemo v pesmih, kjer posamezniki, najbrž predniki, skozi medij izpovedujoče se pesniške subjektke izražajo krčevito, zamolklo, globoko potisnjeno bolečino vojnih groz, holokavsta, pri čemer pisava, se pravi verzifikacija njihove zgodbe, poskuša dati glas zatrtim, pokazati krivice, če jih že ne more izravnati. Nemalo je tudi tehtanja odnosov, ki so tako hetero- kot homoseksualni, veliko je razhajanj, priznavanja napak, umikov in zlomov v komunikaciji. Odnosi pa v zbirki niso zgolj prostor ranjenosti ali manka, temveč tudi prostor, kjer se pesniški subjekt nenehno uči prihajati k sebi in skozi bližino z drugim spreminja lastno obliko, se uči biti v odnosih. Ljubezen je sicer lahko tveganje, a kljub temu nas odpre spremembi. Pesniška govorica raste iz teh srečevanj, saj skuša ujeti sledi, ki so jih drugi pustili v telesu in spominu, hkrati pa jih z zapisom že preoblikuje, osmišlja. Zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu sicer nima posebnega dramaturškega loka, posamične sekvence so ločene z belino listov, a ne gre za strogo tematsko ločevanje, slične meditacije, refleksije in topike večinoma konsistentno krožijo skozi knjigo. Morda lahko za kakšen odsek rečemo, da vsebuje več vračanj v preteklost, kakšen del pripoveduje o »zunanjih«, osebah, ki niso sam pesniški subjekt, ali zavzamejo heterodiegetsko pozicijo, če si dovolimo presaditi prozno literarno teorijo na pesniško »pripoved«. Tako kot samo življenje zbirke, ki se čuti bolj ciklično kot strogo premočrtno, sestavljeno iz mnogih drobcev, ki trkajo med sabo in se srečujejo v različnih časovnicah, je tudi ta zbirka valovita kot morje; slednje pesniški subjektki pomeni neko obliko pomiritve, raja, meditacije. Prednost zbirke je tudi močna čutna senzoričnost, ponazarjanje emocij, odnošajev z barvami in njihovim žarenjem, s skrbno vzpostavitvijo fizičnega »dogajalnega« prostora pesmi, ki nudi mnogo konotacij. Kar zmoti pesniško polnost, razvejenost in raznolikost je občasna »klišejska«, kdaj pa kdaj motivacijska misel, ki izpade nekoliko šibko in nepotrebno. Če bi iskala ključno besedo za obravnavano zbirko, bi najbrž vzporedno pomislila na dva izraza: razpoka in divja milina. V življenju, ki ga izpoveduje pesnica, pa tudi nasploh, vedno obstajajo razpoke: med posamezniki, v njihovi psihi, med ljudmi in naravo, ljudmi in presežnim. A poezija Alje Adam poskuša te razpoke – če že ne zapolniti – negovati, ozaljšati s svetlobo, z iskanjem pomiritve v stiku s tem, kar presega čisto, golo materialnost, in končno, s poezijo. Milina pa, prosto po Anne Dufourmantelle, predstavlja skrito transformativno silo življenja, ki ni končno stanje miru, ampak sila preoblikovanja. Ni naključje, da se zbirka zaključi z verzoma: »Pisanje zame ni bilo več nujnost, / temveč prostor za milino.«

Piše Urban Leskovar, bere Igor Velše. Izo Strehar poznamo kot dramatičarko in filmsko scenaristko. Za dramsko besedilo Izkoristi in zavrzi me je bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, leta 2024 je to nagrado tudi prejela za besedilo Nezakonske matere. Za film Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je ob svojem izidu navdušil strokovno in laično javnost, je na Festivalu slovenskega filma leta 2021 prejela vesno za najboljši scenarij. Pripoved v njenem romanesknem prvencu Drsenje sledi dvema protagonistkama: Katarini, mladi brezposelni mami, in Juliji, izgoreli doktorski študentki. Obe se spopadata z mentalno stisko. Katarina je ujetnica klasičnih življenjskih mejnikov – čeprav ima razumevajočega partnerja in prikupno hčer, se počuti nezadostno in neizživeto, kar vodi v depresijo. Zdi se, da živi življenje, ki ji je bilo vsiljeno mimo njenih želja. Avtorica je to situacijo spretno izkoristila, saj prek Katarine detabuizira pomanjkanje materinske ljubezni in nakaže, da imajo družbena pričakovanja, ki posameznicam vsiljujejo spolne vloge, lahko uničujoče posledice. Mama mora biti požrtvovalna in ljubeča, hvaležna za to, da je to poslanstvo dobila v dar, a Katarina temu kalupu ne ustreza. Dragoceno je, da se je Iza Strehar lotila te tematike, saj skrb za prihodnje generacije še vedno temelji na ramenih žensk. Hkrati pa prek Katarine opozarja tudi na dvojne standarde. Družba precej bolj ostro kaznuje ženske, ki jim spodleti v materinski, kot moške, ki jim spodleti v očetovski vlogi. Na drugem bregu pa je Julija, ki v nasprotju s Katarino beži od klasičnih življenjskih mejnikov in spolnih vlog, a se sooča z drugačnimi izzivi. Kot doktorska študentka se spopada z izgorelostjo in pritiskom, da briljira na vseh področjih svojega delovanja, kar jo privede do psihoze. Roman Drsenje je strukturiran tako, da iz poglavja v poglavje izmenično spremljamo Katarino in Julijo. Lika sta kontrastna, izvemo tudi, da sta junakinji nekdanji sostanovalki, ki so ju življenjske odločitve oddaljile, a zdi se da je rezultat enak ne glede na to, ali sta družbenim pričakovanjem sledili ali se od njih namenoma distancirali, saj obe pristaneta v psihiatrični ustanovi. Avtoričina poglobljena karakterna študija protagonistk pa več kot o Katarini in Juliji pove o svetu, v katerem živita oziroma živimo. Pritisk na mlade ženske, naj zanosijo, čeprav bi zaradi kariernih ambicij raje zanosile pozneje, njihovo nenehno soočanje s seksizmom, in pritisk, da morajo zaradi neodgovornih spolnih partnerjev splaviti – slednje preganja Katarino – so tabuji, o katerih preprosto ne govorimo. Dejstvo je, da so tovrstne zgodbe marginalizirane in utišane. Prav tu bi lahko našli razlago za to, da tako Katarina kot Julija, ne glede na njune življenjske odločitve, pristaneta v psihiatrični ustanovi. Če nikomur ne moreta zaupati svojih izkušenj, sta posledično razčlovečeni; preostane jima le to, da jih tiščita v sebi, kjer se, nikoli slišane, nalagajo ena na drugo. Pripoved je neizprosna, prav v tem pa ima Drsenje tudi širšo družbeno poslanstvo, saj svoj govor začenja tam, kjer javni diskurz praviloma umolkne. V našem vsakdanu bi bili zgodbi Katarine in Julije nevarni, saj spodkopavata prevladujočo družbeno ureditev, a ravno tu na pomoč priskoči moč fikcije, ki lahko – pod varnim okriljem fabuliranja in ideje umetnosti, ločene od življenja, poda zgodbo, ki bi jo v pogovoru s prijatelji ob kavi, za družinsko mizo ali v novicah le stežka slišali. Dejstvo, da se Iza Strehar tega zaveda, daje romanu Drsenje posebno moč. Poleg zgodb, ki ostanejo neizrečene, na protagonistki negativno vplivajo tudi neurejeni družinski odnosi. Katarinin oče je odsoten, njena mama se izkaže za čustveno manipulatorko, ki izrablja dogmo katoliške morale in hčeri nenehno povzroča slabo vest ter jo na ta način čustveno nadvlada. Julijini starši so akademiki in zapriseženi deloholiki, ki od hčere pričakujejo zgolj presežke. Avtorica nas podrobno seznanja z Julijino paranojo, junakinja namreč v vsakdanjih naključjih vidi velike zarote. Svojce in prijatelje deli na tiste, ki so indoktrinirani, in tiste, ki niso. Misli, da je nekdo nadzoruje, a ne ve zakaj. Problem, ki pri tem vznikne, je, da Julijine paranoične misli na neki točki niso več karakterizacija, ampak zgolj vrtenje v prazno, element, ki vsebine ne dopolnjuje, ampak postane njen balast. Julijina paranoja bi zgodbi na primer lahko dodala neko drugo raven, ki bi lucidno poglabljala njeno vsebino, a do tega žal ne pride. Prav tako bi si lahko želeli, da bi bila oblika oziroma način pripovedovanja v romanu enako brezkompromisna kot vsebina. Avtorica Iza Strehar vse stavi na realizem, s tem pripoved sicer ničesar ne izgubi, toda morebiti bi bila vsebina še bolj prepričljiva, če bi jo ubesedila v bolj unikatnem formatu – spomnimo se Materinske knjižice Katje Gorečan, ki tematiko spontanega splava predstavi iz perspektive nerojenega fetusa. Sicer pa je pred nami suveren in drzen romaneskni prvenec. Iza Strehar je namesto moraliziranja izbrala empatijo, napisala suvereno karakterno študijo svojih protagonistk ter podala gol prikaz dveh žalostnih usod, ki ob koncu knjige izzvenita v negotovosti.

Igralci, ki gredo med režiserje, in prirejanje literarnih del za film – oboje utegne razočarati. Kar pa nikakor ne velja za Kronologijo vode – drzen režijski prvenec Kristen Stewart, posnet po spominih Lidie Yuknavitch, ki je bil premierno predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, zdaj pa ga lahko gledamo pri nas. Gre za film in knjigo o ženski, ki je doživela spolne zlorabe v otroštvu, je izgubila otroka in prestala več ciklov odvisnosti, predvsem od alkohola. Obenem ponuja optimističen zasuk, možnost izhoda iz začaranega kroga, ki ga okrog protagonistke ustvarijo najtežja možna čustva. Film je zelo suvereno zastavljen – z izjemno britansko igralko Imogen Poots v glavni vlogi, pa tudi s Toro Birch v vlogi protagonistkine sestre, in odličnim Jamesom Belushijem v pomembni vlogi mentorja pisanja. Kronologija vode je subtilno posneta na 16 mm filmski trak, tako da ima tudi slika neko posebno taktilnost – zrnatost in barvitost, kar se dobro ujame s pripovedjo, ki gradi na spominih in doživljanju. Vizualno je to delo močno, na trenutke se tudi poigrava z eksperimentalnim filmom. Prav tako ima močan zvočni dizajn. Izhajajoč iz misli, s filmskega začetka, da so spomini zgodbe, sledi življenjski zgodbi pisateljice, ki je napisala predlogo za film, avtobiografski roman Kronologija vode. Lidia Yuknavich je izhod iz težkih življenjskih situacij iskala v pisanju o prav teh. Film v tem smislu vzdržuje mit o tem, da umetnost izvira iz travm in bolečin, do česar imamo lahko zadržke. Vsekakor pa je pisanje, moč besed v filmu predstavljeno kot edina resnična možnost protagonistkine emancipacije, možnost, vzeti stvari v lastne roke in jih pregnesti v nekaj drugega. In narediti korak naprej. Vsekakor Kristen Stewart v filmu ne izkorišča teh izkušenj, ampak poda le toliko informacij o njih, kot je za razumevanje zgodbe nujno. Metafora vode v filmu kot nečesa, v kar se potopiš in ima očiščevalne lastnosti, ter protagonistki ponudi izstop iz primarne družine, je tukaj ključna. Ampak voda je tudi enačaj za solze, predvsem pa prispodoba za valovanje v življenju. Človeka silovit val odnese s sabo in nekam naplavi, vendar zatem morda zbere moč, da od tam odplava na boljši kraj. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

Film brazilskega režiserja Gabriela Mascara Modra sled bi lahko poimenovali tudi Babica gre na jug – pa čeprav na vzhod, po Amazonki. Glavna junakinja filma, 77-letna Tereza, se v distopični Braziliji prihodnosti mora soočiti z dejstvom, da država starejše od 75 let prisilno pošilja v tako imenovane kolonije, kjer naj bi si zasluženo odpočili po dolgih letih produktivnosti. Toda kar država predstavlja kot skrb za starejše, je v resnici, tega se dobro zaveda tudi Tereza, le priročna in poceni rešitev za to, kako se znebiti manj produktivne skupine prebivalstva – konec koncev še ni slišala za primer, da bi se kdo iz omenjenih kolonij kdaj vrnil. Ko Terezi uradniki odredijo napotitev v eno izmed njih, se upre diktatu, da bi bila zaradi svoje starosti poslana na simboličen odpad, ter se nameni slediti svojim sanjam. Čeprav ima film distopično vodilo, je režiser Brazilijo v filmu zasnoval le za odtenek drugačno od sodobne, tako pa je brez dvoma želel pokazati, da od tovrstne prihodnosti upravljanja starejšega prebivalstva v imenu ekonomske produktivnosti nismo daleč. Tereza se v filmu, še preden bi jo odposlali v kolonijo, sklene izpolniti svojo željo, da bi poletela z letalom. Toda ker za to potrebuje dovoljenje svoje hčere, ki je zaradi starosti zdaj njena skrbnica, jo pot najprej zanese na barko. Na bregu Amazonke najde ekscentričnega kapitana Caduja, ki z barko po Amazonki prevaža različen, morda nezakonit tovor, ter mu iz svojih prihrankov plača, da jo odpelje proti Itacoatiari. Tam bi ji morda uspelo najti koga za polet z ultralahkim letalom, za katerega, ker država tovrstne polete prepoveduje, ne bi potrebovala dovoljenja hčere. Začetna pot po reki simbolno začrta nadaljevanje filma. Medtem ko plujeta po neskončnih rečnih ovinkih, Cadu Terezo nauči voziti barko, v ključnem prizoru pa Cadu v reki najde polža, ki za seboj pušča nenavadno modro sled. Cadu si v oko kapne domnevno halucinatorno modro sluz in v deliriju vidi svojo prihodnost. Toda naslovna modra sled za Terezo ni le omenjena polžja tekočina, temveč modrina reke, ki jo vodi v prihodnost, začrtano po njenih lastnih željah. V nadaljevanju filmske pripovedi se Tereza znajde v raznih zagatah, med drugim jo oblasti zajamejo in skorajda odpeljejo v kolonije, vendar jim premeteno pobegne in postane prava pravcata ubežnica, ki se na koncu spet znajde na Amazonki, na barki prav tako starejše Roberte. Čeprav film Modra sled nekajkrat zaide v nadrealistične vode, to je že skorajda zaščitni znak sodobnih brazilskih filmov, je Mascarova filmska pripoved močno zasidrana predvsem v običajni Braziliji, po kateri se potika ubežnica. Nekateri izjemno posneti rečni prizori morda prikličejo v spomin druge amazonske filmske pustolovščine, toda režiser v bližnjem planu ves čas ohranja Terezo ter tako slavi njeno upornost in igrivost, pa tudi njeno telesnost in iz nje izhajajočo intimo, ki je pri prikazu starejših sicer na filmskem platnu pogosto spregledana. Film namreč bolj kot distopično svarilo deluje kot razprava o starizmu danes, o izključujoči nevidnosti starejših in o tem, kako poenostavljeno družba pogosto išče rešitve zanje in kako zlahka jim s tem odvzame avtonomno odločanje o tem, kako bodo preživeli starost. Recenzijo je napisala Petra Meterc. Iz oddaje Gremo v kino.

Britanec Christopher Nolan je eden izmed tehnično najbolj dovršenih avtorjev sodobnega filma. Tudi Odiseja ni brez hib, ki mu jih radi očitamo – montaža zvoka in občasna banalnost dialogov ostajata Nolanovi šibki točki – vseeno pa bi težko našli režiserja, ki bi mu bilo bolj smiselno zaupati tri tisoč let staro klasiko. Homerska epizodna struktura je pisana na kožo človeku, ki je iz nelinearnih zgodb in časovnih zank naredil svoj zaščitni znak. Časovni in pripovedni dimenziji zgodbe dodaja še vizualno moč: zgradil je filmski svet, ki grško antiko po življenjskosti v naši kolektivni domišljiji približa neprimerljivo večkrat upodobljenemu rimskemu cesarstvu. Odiseja v Nolanovi interpretaciji ni zgolj skupek samonanašalnih stilističnih poudarkov in bombastičnosti; v najambicioznejšem projektu svoje kariere režiser svet mita in fantazije prizemlji z realizmom, a ga obenem ne oropa spektakla. Ta preplet pravljičnosti ter skrajno tuzemskega trpljenja odpira prostor za zgodovinske "nedoslednosti" , pa tudi za bogove – ki sicer ostajajo umaknjeni daleč v ozadju. Ateno, ki jo igra Zendaya, lahko razumemo le kot manifestacijo Odisejeve krivde in strahov, ne pa kot resnično intervencijo z Olimpa. Puriste in klasiciste bodo brez dvoma zmotile svoboščine in izpusti, ki si jih je Nolan dovolil v odnosu do predloge. Odpovedal se je tudi daktilskemu heksametru in s tem spevni ritmičnosti grškega epa. Izgubljeno poetičnost na ravni dialoga pa je zato v celoti nadomestil z vizualno in kompozicijsko lepoto. Spomine na trojansko vojno in Odisejevo junaško popotovanje prepleta z zmedeno sedanjostjo izgubljenega, osivelega starca, a pri tem ohranja popolno preglednost nad zgodbo. Že po stanju štrenaste brade Matta Damona se je lahko orientirati, na kateri točki pripovedi smo. Za Nolanovo Odisejo je ključno režiserjevo branje njenega naslovnega junaka. Če je pri Homerju Odisej ne samo pretkan in pogumen, pač pa mestoma tudi prevzeten, mejno aroganten junak, Nolana motiv napuha v resnici ne zanima – to nakazuje že izbira Matta Damona, najbolj nenastopaškega med velikimi zvezdniki. Odisej je zdaj strt, čustveno otopel vojni veteran, ki ga hromita posttravmatska stresna motnja in občutek krivde; ne nazadnje je bil on tisti, ki si je izmislil prevaro s trojanskim konjem. Odiseja tako kar naenkrat ni več prilika o samovšečnem junaku, ki ga morajo bogovi postaviti nazaj na mesto, ki mu pripada, temveč zelo sodobna, eksistencialna psihološka grozljivka o človeku, ki ne zmore prekiniti cikla nasilja in vojne, ki ga je sam pomagal nadaljevati. V tem pogledu je Odiseja vsaj dopolnilo, če že ne nadaljevanje režiserjeve oskarjevske uspešnice Oppenheimer. Vsi vidiki filma, od stiliziranega čustvovanja do razmeroma higieničnega prikaza nasilja in ležernega pogovornega besedišča, so anahronistično prilagojeni našemu času in sodobni senzibiliteti. Težnja, da bi v Drugem vedno videli zrcalni odsev sebe, nam po eni strani sicer približa nek skoraj pozabljeni svet, a po drugi plati takšno racionaliziranje in prečiščevanje tudi splošči vso moralno kompleksnost kulture, ki je v marsičem drugačna od naše. Nam avtor ne zaupa, da bi lahko še naprej dihali z Odisejem, če ga ne bi kastriral v nesporno, anemično bitje? Nihče ni nikoli trdil, da je Nolan subtilen pripovedovalec; njegove svetove zaznamujeta jasna ideološka opredeljenost in določena mera politične popreproščenosti. Ta naivnost, če hočete, se temu filmu lepo prilega. Zelo lahko je potegniti vzporednice med zatonom Itake in sodobnega sveta: družba je na milost in nemilost prepuščena pohlepnim vojnim dobičkarjem, ki so izkoristili pomanjkanje moralno pokončnih posameznikov. Nolan in direktor fotografije Hoyte van Hoytema izvedeta načrtni desant na gledalčeve čute: vsak prizor, od smrdljive klavstrofobije v trebuhu trojanskega konja pa do podivjanega Pozejdonovega maščevanja na odprtem morju, je maksimalistična ponazoritev človekove majhnosti v svetu. Orjaškost peripetije protiutež najde v preprostem sporočilu: edina rešitev za naš razklani, individualizirani svet je v tem, da se nekako spet vrnemo k občutku za skupnost in solidarnost. Odisejo od tipičnega blockbusterja loči predvsem to, da ne klecne pod lastno kolosalnostjo. Nolan se zavestno ni bil pripravljen umakniti od sveta, o katerem pripoveduje, in se skriti v zavetje zelenih platen, posebnih učinkov in studijske sterilnosti. Njegovo priseganje na praktične filmske učinke je več kot samo pretenciozna gesta filmskega purista. Moderne pristope zna z obrtništvom stare šole spojiti na način, ki spominja na čarovnijo filmskega mojstra Raya Harryhausna. Recenzijo je napisala Ana Jurc. Iz oddaje Gremo v kino.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Trojni enačaj, ki zaznamuje naslov knjige Čas ≡ prostor komparativista in enega najprodornejših raziskovalcev kosoveliane Janeza Vrečka, nas postavlja v osrčje novega branja Srečka Kosovela. Matematični znak ≡ se bere kot »je identično« in torej ne pomeni istega stanja kot pri dvojnem enačaju, ki pomeni »je enako«. Razlikujeta se v tem, da slednji predpostavlja dve pojavnosti z enako vrednostjo, trojni enačaj pa med dve pojavnosti vnaša enopomenskost, eno ima zdaj še drugo ime, ki je s prvim popolnoma skladno, identično, eno. V našem primeru je naslov monografije povzet iz Kosovelove misli: »Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas ≡ prostor. Nova mistika, mistika časo-prostora.« Razumevanje časa, ki je prostor, in obratno v luči kvantne mehanike, je zaznamovalo Kosovelovo razumevanje poezije. Enost stvari se je prelila v njegov, lahko rečemo njegov, konstruktivizem, ki ni le umetniška smer, ampak način življenja. Enost stvari je bila njegova zahteva, poziv: enost človeka in »prirode«, vsebine in oblike, kozmosa in prostora. »Črke rasto v prostor,« je zapisal. Vrečkov izziv pri predstavitvi Kosovela ni samo lotiti se ga kot pesnika, temveč tudi kot izjemnega misleca. Namen monografije je zlasti slednji. Vrečko je monografijo je zasnoval skozi 10 poglavij in uvod. Ta nas prav zares uvaja, saj avtor v njem predstavlja svoje zasnove za pričujoče delo, v obrisih začrta poteze, ki jih nato skozi knjigo jasneje izriše, svojo raziskavo pa sopostavi k drugim raziskavam Srečka Kosovela. Ob tem se mi zdi vredno izpostaviti njegov odnos do korifeje slovenske primerjalne književnosti Antona Ocvirka. Če je šlo, kot sam pravi, v njegovi monumentalni pregledni monografiji o Srečku Kosovelu iz leta 2011 za nekakšno apologijo Ocvirka, ki ga je prvi povezal s konstruktivizmom, tu do njega vzpostavi distanco in opozori tudi na njegove zmote. Pri tem se na primer ustavi pri njegovi izdaji Integralov. V uvodu tudi jasno zapiše, da so se danes uveljavljeni pojmi kvantne mehanike pojavili večinoma po Kosovelovi smrti, tako da moramo biti pri njihovi aplikaciji na Kosovelovo poezijo previdni. Omenja pa, da jih je Kosovel »zaznaval«, »intuitivno prišel do spoznanj, ki so bila blizu spoznanjem Plancka, Einsteina, Bohra in drugih fizikov. Kako rešiti nastalo zagato?« Deset nadaljnjih poglavij bi lahko razdelili na tri dele. Poglavji Kosovelove definicije konstruktivizma in Spopad med Kosovelom in Černigojem prinašata splošnejše opazke o Kosovelovem konstruktivizmu ter zlasti slednje postavlja Kosovela ob bok njegovim sodobnikom in primerja njihovo dojemanje konstruktivizma z njegovim. V sedmih preostalih poglavjih Vrečko interpretira konkretne pesmi in iz njih izpeljuje Kosovelovo razumevanje kvantne mehanike. Podrobneje se ukvarja z njegovim manifestom Mehanikom in ga poveže z njegovimi protomanifesti ter kanoniziranimi pesmimi Kalejdoskop, Monolog, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Kons 5 in Tragedija na oceanu. Tretji del monografije pa predstavlja zadnje poglavje z naslovom Sam moram vse dopolniti, v katerem se loteva Kosovelove bolezni in smrti, njegovega odnosa do komunistične partije, sodelovanja z organizacijo TIGR in razumevanja revolucije. Najprej bi želel spregovoriti o podnaslovu Ob stoti obletnici smrt Srečka Kosovela, ki ni posrečeno izbran. Knjiga je res izšla v njegovem letu in bo tako zasluženo deležna več pozornosti, kot bi je bila verjetno zunaj tega, vendar presega nekakšno jubilejno izdajo. To lahko izberemo iz avtorjeve pisave, saj gre za pionirsko delo tako v Kosovelovem primeru kot tudi sicer. Po branju monografije ne moremo več brati Kosovela, kot smo ga doslej. Po drugi strani pa prinaša navdihujoče branje pri povezovanju umetnosti z znanostjo in nudi tudi svojevrstno metodološko oporo za drugačno branje pesmi tudi drugih avtorjev. Boljši podnaslov bi bil tako takšen, ki bi nas dejansko usmerjal na vsebino, kazal v notranjost dela. Kvantna prepletenost, ki bi jo Kosovel lahko zaznaval, z njim pa korespondiral njegov pojem prozornosti iz pesmi Prerojenje (»Sam, sam, sam moram biti, / vsako telo neprozorno v prozornost preiti«) je ves čas prisotna. Tudi prepletenost sicer je značilnost monografije. Vrečko k posameznim vzorčnim pesmim vpleta številne druge Kosovelove pesmi, aforizme in mnoga znanstvena dela. Kdaj do onemoglosti, kdaj do vrtenja časa. Kaj želim reči? Da se mi je ob branju monografije večkrat zazdelo, da berem že argumentirane stvari, ki so zdaj spet še enkrat argumentirane, da berem aforizme, ki so že korespondirali s prejšnjimi ugotovitvami. Ob njih pa fizikalne dokaze zanje, ki so bili objavljeni mnogo pozneje. Ali je denimo »mistična luč teorije« res v povezavi z Bohrovo atomsko mistiko, kot so drugi imenovali njegovo interpretacijo fizike leta kasneje? Ali Kosovel piše »prav o tem« – čeravno pojave samo zaznava – torej o singularnosti, točki z neskončno gostoto, ki nastane pri črnih luknjah, v kateri se čas ustavi, ko beremo verz: »Ura večnosti se je premaknila v Nič.« Neposredno zatem pa droben citat iz knjige slovenskega filozofa Marka Uršiča, ki ga ob tej sopostavitvi ne morem brati kot dokaz k izpeljani temi. Kot bralec si želim več prostora, ki bi znal zajeti in biti, se imenovati čas. Več prostora, s tem mislim na daljše odlomke pesmi, na daljše citate, če ti podpirajo tako pomembne teze. Ob tem bi si želel več časa, historične perspektive, a nikakor ne historizma. Nekaj tega bi bilo v obstoječem besedilu mogoče navesti namesto komparativističnega navajanja med besedilom z zgodovinarskimi opombami pod črto, kjer bi bil izpisan celoten bibliografski podatek, za katerega bi vedel, kdaj je izšel. Pri pesmih bi si kot bralec želel izpostavitve tega, kar lahko najdemo v povezavi s kvantno mehaniko pri določeni pesmi, ob koncu pa sklepno poglavje, ki bi povzelo glavne ugotovitve Kosovelovega »zaznavanja« teh pojavov v pesmih. Pomembni študiji to pritiče, zlasti takšni. Morda najbolj nazoren primer tega je v uvodu izpisana množica Kosovelovih doslej neinterpretiranih zapisov, primer tega je v začetku kritike naveden. Nekateri v nadaljevanju dobijo svojo časovnost, drugi ne. A če se vrnem h kvantni prepletenosti, je monografija kažipot, namig, ki ga razume dobronamerni bralec, drugačnega pisanja. Janez Vrečko v monografiji Čas ≡ prostor postavlja nove temelje za razumevanje Kosovelove poezije in poezije, umetnosti sicer. S tem pa tudi podlago za nove interpretativne izzive. Ponuja nam metodološki in epistemološki zgled. Ponuja nam, rečeno s Kosovelom, dejanje, gibanje vseskozi. Od nas zahteva naše lastno dejanje. Ne biti dani na dvoje, ampak biti eno.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Tone Perčič je pisatelj, ki se ga literarna zgodovina in bralstvo spominjata predvsem po romanu Izganjalec hudiča, ki je leta 1995 prejel nagrado kresnik in v slovensko literarno krajino posegel kot presenetljiv postmodernistični rez. Presenetljiv tudi zato, ker je bil Perčič takrat, kakor je še danes, v literarnih krogih skrivnostna, nepoznana osebnost. Leta 1998 je izginil z leposlovnega prizorišča in leta 2000 izdal še monografijo o prostozidarstvu. Roman Dežela je njegova prva knjiga po četrt stoletja. Vsi omenjeni podatki vzpostavljajo draž in suspenz pričakovanja. Če bi morali vsebino romana Dežela zajeti v en sam stavek kot zapis na platnici, bi lahko zapisali nekaj takega: to je mešanica Kafke, Lyncha in Atomik Harmonika. Zveni banalno, a je lahko ustrezna popotnica. Ne glede na to, da je vzporednice s Kafko avtor kritiziral že v enem redkih intervjujev, v davnem obdobju, ko je prejel nagrado kresnik. A tej referenci se ne moremo ogniti. Glavni lik romana, inženir Hundek, je namreč zapleten v klobčič zahtev, ki si jih ni sam izbral in katerih uresničitev se mu strukturno izmika oziroma je kar nemogoča. Vnaprej je obsojen na poraz in sodbo. Po intenzivnem prepričevanju treh odposlancev Dežele, ki ga na videz prijazno, v resnici pa vsiljivo in manipulativno mamijo v njegovi deželi Kenek, se odpravi v omenjeno Deželo, kjer mora zgraditi most. Izkaže se, da je to poskušal že nekdo pred njim, a se je projekt sfižil. Ali pa v resnici ni nihče tega poskušal in je šlo za nekaj drugega? Resničnost se nam stalno izmika, vsak občutek trdnih tal pod bralskimi nogami je zgolj kratkotrajen. V tem se odraža lynchevski element. Režiser je znal logiko sanj v filmu izvrstno upodobiti in to uspeva tudi Perčiču v romanu. Absurdnosti, anahronizmi in jezikovne premestitve se vrstijo, smisel celotnega dogajanja, pa se ves čas izmika. Priče smo nenehnim sanjskim rezom, ki preprečujejo uresničenje pričakovanja in ga prelagajo v prihodnost, to uresničenje pa se nam iz poglavja v poglavje zdi bolj nedosegljivo. Sanjskost sveta se odraža tudi v nedomačni mešanici zloveščega in sproščenega, humornega in grozljivega; kolikor bolj je nekaj grozljivo in zlovešče, bolj je sproščeno in humorno ter obratno. Pola sta neločljivo soodvisna. Potem pa so tu seveda še sanje v sanjah … V romaneskni simboliki bi morda lahko iskali tudi sledi avtorjevega interesa za prostozidarstvo. Hundek se znajde v nekakšnem skrivnem društvu, ne da bi sam to hotel in ne da bi mu lahko ušel. Tudi gradnja mostu bi lahko aludirala na simbole tega gibanja. Po drugi strani bi lahko šlo tudi za alegorijo tranzicijske Slovenije, slovenske družbe kot skrivnega društva, utemeljenega na mimikriji, z absurdnimi gradbenimi projekti in tajkunskimi podvigi, z delitvijo na podeželje in mesto, na zdravo kmečko pamet in norost. S srednjeevropsko vnaprejšnjo obsojenostjo posameznika na podreditev kolektivu po poti pasivne agresije. V tem je element, ki ga povezujemo z imenom Atomik Harmonik. Vendar nobeno branje ne sme biti redukcionistično. Roman vselej sledi lastni notranji logiki razvoja, za katerega je značilno stalno spodmikanje smisla. V tem se sooči tudi z nekaterimi problemi. Ker se razrešitev strukturno odlaga, se lahko vleče tudi tekst, ki hodi po tanki liniji med duhovitostjo in duhovičenjem – od duhovitosti pa je, kot smo omenili, odvisen tudi učinek groze. Pojavlja se vprašanje, ali se bo zgodba ohranila na robu med ambivalentnimi sanjami in bralsko nočno moro, med dražljivim uhajanjem smisla in razpadom v nihilistični kaos. Kljub občasnemu nihanju se Dežela vendarle obdrži na nogah pri svojem zahtevnem romanesknem projektu. Branje za tiste, ki jih poleg trendovske književnosti, primerne za populariziranje na družbenih omrežjih, zanimajo tudi nagajivi zdrsi v nezavedno trendov, za katere je potrebnega tudi nekaj prefinjenega občutka za anahronizme.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesmi za zbirko Tajga je Ivan Dobnik pisal več let. Nastajala je hkrati z njegovimi zadnjimi petimi pesniškimi knjigami – Tihe pesmi, Čajne pesmi, Rojstvo oaze, Do konca odprto nebo in Nostalgija, utopija. V teh ni zaznati tolikšne tesnobe ob grozotah sveta – kot bi bile na situ spoznanj namenjene prav tej zadnji, zapisane v posebni pesniški izreki in s komentarji. Pesnik vstopa v zbirko z vprašanjem na koncu prve pesmi: So pokrajine, ki jih vidi na razprti dlani, imaginarne in plaže na Grenlandiji resničnost? Ali nekaj drugega onstran? Zanj so brez dvoma oboje, saj vsa zbirka deluje kot njegova najbolj intimna pesniška pokrajina. Posluša tišino in opazuje naravo, ne da bi v njej angažirano karkoli spreminjal. Ne ponuja rešitve, išče jo. V dveh polovicah, Tajga ter Komentarji in odmevi, Dobnik opisuje stanje skozi lastna doživljanja in videnja. V obeh delih mojstrsko razvije poetiko prostega miselnega toka, a v zaključeni celoti zbirke zgradba ni pomembna zgolj kot slogovna izbira, ampak tudi kot način medsebojnega oplajanja – v tem kontekstu kot nadgradnja intimnih izrekanj s svojimi upesnjenimi komentarji. V vsaki polovici je po štiriindvajset pesmi, v prvem ciklu Tajga označenih z rimskimi, v drugem ciklu Komentarji in odmevi pa z arabskimi številkami. Pesmi imajo le včasih naslove, ki so zapisani v verzalkah in vedno v oglatih oklepajih. Napisane in upesnjene so v pesniškem jeziku, ki nikjer ne zaide v odvečno metaforiko ali patos, da se bralca dotaknejo v globino duše. Oblikovno so zelo različne, gibljejo se od prostega ritma do poezije v prozi. Včasih so verzi kratki, sunkoviti in ritmični, a večinoma dolgi, kakor da vizualno grafično predstavljajo neskončnost tajge. Ločila so v prvem delu dosledna, v drugem delu jih skoraj ni, kristalno čisti stihi pesniškega jezika se zato med sabo prelivajo – razen pri dvaindvajseti pesmi Zimska proza, ki se kot strnjen blok že tako vizualno razlikuje od drugih v tem delu. Tudi jezik se v obeh delih zbirke razlikuje. V prvem je skrajno intimen, v drugem ciklu pa z nenehnim prehajanjem med notranjim in zunanjim doživljajskim svetom nastopijo bolj objektivni zapisi, kar ponazarja tudi raba citatov na začetkih šestih pesmi. Čeprav Ivan Dobnik zbirko Tajga posveča »ubitim pokrajinam in ranjeni naravi na planetu Zemlja«, se posvetilo zaradi prefinjenega jezika lahko nanaša tudi na uničevanje kulturne govorice z vse bolj agresivnim sovražnim govorom v sodobnem svetu. Tajga je prostrana, divja in človeku težko dostopna, prvinska. Ta geografska izbira je ključna: ko pesnik izhaja iz njene imaginarnosti, ne uporablja besed za napad, temveč za globoko prizadeto zaznavo obstoja. »Tako zgubljen v tajgi pišem, / ko ti prisluškuješ // besedam v novembru, / v vetru, v spanju, v pričakovanju, // da ti fantom prinese sporočilo, / to knjigo, ta listič / bel.« Če je tajga pesnikova pokrajina in zatočišče čiste govorice, potem je to prostor, kjer jezik še ohranja svojo prvinsko moč – daleč stran od toksičnosti sodobnega sveta. Posvetilo »ubitim pokrajinam« je tako hkrati žalostinka za izgubljeno harmonijo v naravi in opozorilo pred izgubo empatije in človečnosti v naših besedah. V tem kontekstu zbirka Tajga presega zgolj ekološko raven in se umešča v širši, družbeno-kritični kontekst sodobnega časa. Ko človek uničuje naravo, uničuje svoj bivanjski prostor, in ko uporablja sovražni govor, uničuje svoj komunikacijski in duhovni prostor. Ranjena narava v Tajgi je zato lahko tudi neposredna prispodoba za ranjeno in degradirano človeško bit. Sodobni sovražni govor je agresiven, glasen, manipulativen in želi nasilno spreminjati družbeno realnost. Dobnikovo obredno lirsko izrekanje in zavezništvo besedi, medtem ko se zunaj podira svet, ki ga nihče ne bo spravil v red, delujeta kot upor proti temu. V njegovi tankočutno ubrani poeziji sta pokrajina in jezik neločljivo povezana. »Brez začetka in konca valovijo besede, iglice smrek rišejo osnutke nevihte. / Nemočno opazujem barve na zavojih reke, pege in zatege valov, ribe. / V otroštvu sem bil življenje spomina mene odraslega za to isto reko.« Za Dobnika je pot brez umika nevidna divjina glasov, brv nad prepadom za tiste, ki nimajo kril, in za tiste, ki dolbejo cvet sna vztrajno, z besedami, s pisavo, s koraki skozi velemesta in pragozdove planetarne kože, ki razpada. Za tišino v njegovi poeziji ne velja običajna definicija »odsotnosti zvoka«, zanj je tišina estetsko iskanje čistosti lirskega izraza, prostor zbranosti in tihi upor proti hitrosti, agresiji in propadu sodobne družbe. V njegovih starejših pesmih ima tišina pogosto snovne atribute, v zbirki Tajga pa dobi močnejšo dimenzijo. Če je bila v prejšnjih zbirkah predvsem prostor osebne kontemplacije in estetike, postane v Tajgi prostor preživetja in ekološko-duhovni manifest. V prvinski tišini narave rastejo drevesa, tečejo vode in diha zemlja, mrtvaška tišina pa nastane, ko človek uniči pokrajino ali ko sovražni govor uniči kulturo dialoga. Pesnik s poslušanjem prve tišine poskuša zaceliti rane, ki jih povzroča druga. Pri tem tišine ne ubeseduje le z besedami, temveč jo neposredno izrazi tudi na belini papirja, pri čemer so prazni prostori enako pomembni kot zapisane besede. Ko bralec z očmi potuje čez verze in vmesne praznine, je prisiljen narediti miselni premor. Ti prazni prostori med zapisanimi vrsticami delujejo kot nekakšne jase sredi gostega gozda besed. Papir je slikovni nosilec, njegova belina neokrnjena narava, ki je pesnik še ni napolnil s svojimi besedami. Verzi se odpirajo, prekinjajo in nalagajo drug na drugega, kot da pesem nikoli ne more povsem obstati v lastni govorici, ampak jo ves čas vleče drugam. Ta občutek se v zadnji pesmi radikalno razpre, ko se pesnik zave, da obstaja enoten, sklenjen prostor zavetja, v katerega bi bilo mogoče verjeti. Pokrajina postane zmes pesnikovega sna in odmevov: »v tajgi / v polsnu / se ponavlja / veščina semen / pisanja v drobcih / v kosmih za kosmom /list za listom / pleše v vrtincih / zime« V tem smislu praznine v Tajgi niso praznote, temveč prostor absolutne potence – je tisto radikalno območje, kjer se beseda spočije in očisti toksinov zunanjega sveta. Prav te grafične praznine med vrsticami delujejo kot tiho opozorilo: človek s svojim hrupom in agresijo ne sme kolonizirati vsakega kotička sveta, ne v naravi in ne v jeziku. Izrekanje s pomenljivimi prazninami tako postane Dobnikovo končno zatočišče in hkrati etična izjava. Z ohranjanjem nepopisanega prostora pesnik simbolno rešuje tisti del sveta, ki mora za preživetje človečnosti ostati nedotaknjen, čist in svoboden. Tajga je tako knjiga, ki jo beremo skozi tisto, kar je zapisano, a jo v polnosti začutimo šele v prostorih, kjer pesnik obmolkne.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Knjiga Andreja Capudra Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov: Esejev o Danteju in Breviarija. Avtorjeva soproga Majda Capuder v uvodnem zapisu Knjigi na pot pravi, da je zbirka esejev nastala v zadnjih letih moževega življenja. Njegova literarna pot se je začela z Dantejem in z njim se je tudi končala. Božanska komedija ga je spremljala ves čas: zanj je bila univerza, temeljna izobrazba in kažipot ob profesuri, politiki, diplomaciji in nikakor nazadnje ob družini. Plodovito življenje pisatelja, esejista, prevajalca in pesnika se je izteklo leta 2018. Načrtoval je po pet esejev za vsako kantiko, Pekel, Vice in Raj, vendar se zaradi smrti to ni uresničilo. Nedokončani spisi niso labodji spev, temveč izvrstni eseji, v katerih Andrej Capuder, čeprav že v zrelih letih, piše kot kak mladenič, poln ustvarjalne moči, iskrivih domislic in novih spoznanj. Njegova življenjska energija je nezaustavljiva, toliko vsega ima povedati. Zastavlja si vrsto vprašanj, kopiči dokazne razloge in kar naprej ugotavlja, da je še vse preveč tem, o katerih bi se bilo treba razpisati. Z veliko filozofsko vednostjo in obsežnim znanjem vstopa v Dantejevo Božansko komedijo. Že res, da je v naslovu omenjena komedija, toda, poudarja Capuder, v tem resnobnem delu zaman iščemo humor. Avtor osupne nad izdajalci in samomorilci v Peklu, zazre se v oči grešnikov v Vicah in se pošali na račun Dantejevega podrejanja pametni, vsevedni in moralno neoporečni Beatrice. Pekel, vice in raj Capuder prepoznava v starih časih in miselnosti visokega srednjega veka, vse skupaj pa s kritičnim pogledom prenese v naš čas in izreče par gorkih na račun demokracije, razbrzdane tehnologije in slabih medčloveških odnosov. Z izbranim besediščem, literarno bogatim slogom in miselno izvirnostjo vsebinsko ostaja tudi filozof in subtilen psiholog. Kot poznavalec človekovega duha, zavesti in njegove duše, ki ji pravi skrivnostna entiteta, prodira v skrito notranjost in razkriva obe plati duševnosti in ravnanja – tako dobro kot zlo. Edino dobro je samo resnica!, vzklikne. Pesniška resnica, tako je prepričan, pa ni nič manj čvrsta od zgodovinske. Capuder pripomni, da se nam danes tehtnica zla čedalje bolj guga in pri tem grozi, da nas bo vrgla s sedla, kamor smo se postavili v izbiri na vse ali nič. Dante Alighieri je marsikaj doživel. Kompromitiral se je v državljanski vojni med »belimi« in »črnimi« gvelfi, se pravi privrženci papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki. Večkrat je menjal stran in se zameril vsem, tako papežu kot cesarju, za katerega je na koncu gorel z dušo in telesom, kot opiše Capuder. Ker so rodne Firence Danteja zavrgle, je begal po svetu in kot večni prosjak umrl v cesarski Raveni leta 1321 v svojem šestinpetdesetem letu. Bil je pesnik, politik in državljan. Še predobro se je zavedal svoje nepriznane veličine. Uspelo pa mu je, da je združil čar besede in domišljije ter se hkrati postavil na stališče sodnika, ki mu nič človeškega ni tuje. Capuder mu pravi »naš pesnik«, pa tudi »dobričina«, kljub temu pa ugotavlja, da je v njegovih čustvih več negativnega kot pozitivnega in je pravzaprav bolj pesnik razuma kot pesnik srca. Ko se Capuder vrača k razkošju Dantejevega pesniškega sveta, v njegove misli vstopajo filozofi, ki so veliko vedeli o življenju in notranjih nasprotjih minljivega bivanja. Spet je slišati Kierkegaardove besede o bolezni za smrt in slutiti njegovo tesnobo, Nietzschejev nihilizem ni pozabljen in je vsiljivo sedanji, Bergsonovo sporočilo o intuiciji in smehu je nenavadno živo, ohranjeno je Camusovo občutje absurda. Dante je sprejemal preinterpretacijo Aristotelove filozofije, kakršne se je v svoji krščanski maniri lotil Tomaž Akvinski. Pred Capudra stopi vitez žalostne postave Don Kihot, širi se omamni vonj Baudelairovih rož zla. Drugi del knjige, Breviarij, je sestavljen iz maksim, aforizmov, dvogovorov s filozofi in kratkih modrosti. Besedo breviarij Capuder pojasnjuje kot misel, spoznanje in očiščenje, skoraj molitev in laični brevir, povzetek za nazaj, odprtje v prihodnost, vdor svetlobe v sajasto izbo, prepih, okna in notranji prostor. Te besede, že skoraj verzi, povedo dovolj, v nadaljevanju pa se pisec ne brani sočnega humorja in blagega posmeha. Kar precej ima povedati o človekovih nraveh in lastnostih, kot bogoiskatelj odkriva nova obzorja ter pred božjim obličjem v veliki meri ohranja individualno svobodo in izbiro. Dotakne se tudi politike in jo ima za umetnost kako zasebni interes pokazati kot javno dobro. »To varanje se začne in konča pri samem sebi, vmes je lahko milijone trupel. Edina 'resničnost' pri tej stvari so pravila igre. Največji prevaranti se najbolj sklicujejo nanje.« Nedokončani spisi so nadvse vznemirljivo in aktualno pisanje. Vsa ta domiselnost, izvirnost in miselna gibkost so tako žive, da je toliko bolj žalostno, da je ostala samo zakladnica idej, njihovega avtorja pa ni več med nami. Besede ostajajo in zvenijo s svojo prepričljivostjo, globino in zrcaljenjem človekovega bivanja, tako veličastnega kot tragičnega, peklenskih muk in iskanja raja. Andrej Capuder ni bil samo esejist, filozof in prevajalec, temveč tudi pesnik. Njegovo izražanje je prečiščeno in povedno v svoji poetičnosti. Tu in tam je žlahtno konservativen ter obuja vznemirljivo in lepo zveneče, že skoraj pozabljene besede, kot so: temnica, gorečnost, ošabnost, razjarjenost, stremuh … Rad tudi vzklika, na primer: Pazimo!, in navaja italijanske, latinske in angleške besede, tujk pa bolj malo. Kar naravnost svetuje: »Splača se brati velike mojstre umske gimnastike, zlasti tiste, ki so svoja spoznanja pridelali na lastni koži.« Knjigo Andreja Capudra Nedokončani spisi sta uredili klasična filologinja Sonja Weiss in filozofinja Ignacija Fridl Jarc. Sonja Weiss v spremni besedi piše, da sta obe deli, Eseji o Danteju in Breviarij, dovršeni v jasnosti misli in odprti za nadaljnje razmišljanje. Capuder je mladost kot enačbo za resnicoljubnost obdržal do konca, ker je ohranjal notranjo transparenco, moralni pogum in zvestobo samemu sebi. Razgaljal je nevarno samoumevnost nekaterih temeljev modernega sveta, od demokracije kot »nujnega zla mislečega človeštva« in navidezne družbene solidarnosti. Avtorjevo razmišljanje, tako Sonja Weiss, se ponuja kot vrelec večne mladosti, iz katerega je sam pogosto pil, s čimer je ohranjal napet lok, pokončno držo in svoj jaz, vsekakor pa je vztrajal v pogumu.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Pesnik, pisatelj, esejist, mislec in aktivist Jure Detela je gotovo eden najbolj zanimivih, edinstvenih in enigmatičnih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Morda je njegova neobičajna, tudi tragična življenjska pot v splošni zavesti celo bolj znana kot njegovo delo, a eno z drugim je pravzaprav neločljivo. Prepričanja, ki jih je zagovarjal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se z današnjega vidika zdijo daljnosežna, mnogo pred svojim časom. Z dejanji, vsakodnevnimi odločitvami, si je prizadeval za nenasilje v najširšem pomenu besede. Objavil je pesniški zbirki Zemljevidi in Mah in srebro ter avtobiografski esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov. Umrl je mnogo prezgodaj leta 1992 in za seboj pustil tudi nedokončan roman in številne fragmente, zbrane v pričujoči knjigi, je bilo napisano veliko in marsikaj. Predvsem se lahko zgodi, da ko govorimo o osebnostih, kot je bil Detela, zapademo v psihologiziranje in to, da avtorja obravnavamo kot kurioziteto. Na tem mestu bi se temu skušali izogniti in se posvetili njegovemu literarnemu delu, v katerem se kažeta globina in domet njegove misli. Za razumevanje nedokončanega romana Plačilo za moje stoletje je ključno poznati nekaj dejstev iz avtorjevega življenja, ki predstavljajo tudi osrednje teme v romanu. Detela se je zavzemal za absolutno nenasilje, zanj pa to ni bilo zgolj neko abstraktno načelo, ampak je to tudi živel. Bil je vegetarijanec, kar zanj ni bila samo prehranska izbira, temveč tudi izraz etičnega odnosa do vseh bitij, in to je prenesel tudi v svojo poetiko, saj represije ni želel uporabljati niti v jeziku. Njegov odnos do narave presega zgolj ekološko zavest, ampak se je zavzemal za predrugačenje človekovega zavojevalskega odnosa do nje. Izjemno dejaven je bil kot aktivist in se zavzemal za odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji ter nasprotoval mehanizmom policijskega in vojaškega nasilja. Roman Plačilo za moje stoletje je nastajal v prvi polovici osemdesetih let. Miklavž Komelj, tudi sam pesnik, ki ga poznamo tudi kot urednika zbranih del in del iz zapuščine Vojka Gorjana, Jaše Zlobca, Srečka Kosovela, Karla Destovnika Kajuha in Vena Pilona, je svoje tovrstno delo pravzaprav začel z Detelo – leta 2011 so izšli Orfični dokumenti: teksti in fragmenti iz zapuščine, nato leta 2018 Zbrane pesmi v kar dveh delih. Plačilo za moje stoletje je filozofski roman, ki vas bo, če poznate poezijo Jureta Detele, zelo presenetil. Napisan je dokumentaristično, čeprav opisuje stvari, ki se niso zgodile, dogodki pa so uporabljeni kot ozadje za argumentacijo. Sama realističnost romana, njegov neposredni in neokrašeni jezik, se ujemajo z Detelovo poetiko, s katero si je prizadeval, da bi besede osvobodil represivnih funkcij. To pomeni, da je vse, kar je zapisano, mišljeno dobesedno, brez kakršnihkoli metafor. Te so namreč substitut, ki reducira in odstrani stvar ali bitje, to, o čemer pravzaprav govorimo, in so kot take primer nasilja v jeziku. Glavni junak in pripovedovalec romana Plačilo za moje stoletje je Jure Detela sam, v njem pa se prikaže kot morilec. Vse se začne z bojem za to, da v Jugoslaviji ne bi podaljšali služenja vojaškega roka in da bi razmere v vojašnicah postale bolj humane. Jure Detela si je s peticijami res prizadeval za različne cilje, vendar ni imel nobenega stika s politiko in politiki, kot je prikazano v romanu. V njem prijatelj Peter Glogovec romanesknega Jureta prepriča, da se udeleži večerje s politično elito – izmišljenimi osebami, ki nimajo povezave z resničnimi političnimi akterji tistega časa. Ti politiki naj bi bili Juretu naklonjeni in bi jih lahko nagovoril, da delujejo v smeri njegovih ciljev, s tem pa bi veliko mladim vojakom prihranil marsikatero bolečino in trpljenje. Jure se vda in v imenu doseganja dobrega cilja popusti glede svojih strogih etičnih načel – na večerji jé gamsje možgane, da ne bi naredil slabega vtisa s svojim vegetarijanstvom, in to sproži učinek snežne kepe, saj se drobni kompromisi hitro sprevržejo v vse hujše in hujše. Nazadnje se s sprijeno politično elito zaplete v utilitaristično logiko sveta, ki temelji na umoru – nasilje vedno utemeljujejo z višjim ciljem. Njihovi argumenti Jureta prepričajo s tem, ko trdijo, da bo z ubojem ene živali ali človeka, pred trpljenjem rešil množice drugih bitij. Nasilje v imenu nenasilja torej oziroma v imenu doseganja višjega cilja, ki je nenasilna družba. Roman govori o nasilju, lahko slutimo, kaj se dogaja, čeprav nasilna dejanja niso nikoli opisana. V ospredju so argumenti za ta dejanja, prave filozofske razprave za in proti, ki predstavljajo glavnino besedila prvega dela romana. Ta doseže vrhunec, ko Jure sodeluje v skrivnostnem karmično očiščevalnem postopku, s katerim naj bi duše tistih, ki so predmet tega postopka, rešili pred neskončnim ciklom rojstev in smrti, ki prinaša trpljenje. Karmično očiščevalni postopek izvajajo na političnih disidentih, jih mučijo in nazadnje ubijejo. Vse v imenu višjega dobrega. Enega od disidentov živega zakopljejo in Jure pri tem sodeluje, nato pa ga pred nadaljnjimi zablodami reši prijatelj Simon, ki predstavlja ideal absolutnega nenasilja. Skupaj disidenta odkopljeta a prepozno. Jure se s Simonovo pomočjo zave, da ga je elita izkoristila za svoje nemoralne cilje, in se v drugem delu romana očiščuje svojih okrutnih dejanj. Prvemu in drugemu delu romana v knjigi sledi dodatek, v katerem je objavljena še druga verzija romana, skupaj z zapisi in fragmenti, ki so bili ohranjeni med rokopisom, a niso njegov del, se pa z njim vsebinsko povezujejo. V uvodu Miklavž Komelj pojasnjuje, kako se je lotil sestavljanja romana iz kaotičnosti rokopisa na premešanih listih in lističih, Detela je roman pisal po fragmentih, nekateri odlomki pa so ohranjeni v dveh verzijah. Delo, ki je brez dvoma zahtevalo veliko študija, potrpežljivosti in poznavanja pesnika ter njegovega kroga, je Miklavž Komelj dopolnil še z detajlno in obsežno spremno študijo, s katero je vzpostavil kontekst, ki je za bralke in bralce v tem primeru nujno potreben. Roman namreč nima velike literarne vrednosti in res ni primerljiv z Detelovo poezijo po slogovni dovršenosti. Njegova največja vrednost so filozofski pogovori, argumenti za nasilje in proti nasilju, v katerih se pokaže avtorjeva intelektualna širina. Romana, ki je obstajal zgolj v fragmentih, avtor seveda ni končal niti ni šel skozi uredniški proces. Tudi Komelj v besedilo ni posegal, objavljeno je takšno, kot je bilo, z vsemi napakami in lapsusi, na katere je kot urednik opozoril v opombah. V spremni študiji predstavlja ne le čas in prostor Detelovega ustvarjanja, temveč se temeljito opira na njegova druga dela, predvsem esejistična, korespondenco, pričevanja tistih, ki so ga poznali, in tako skuša rekonstruirati tudi tisto, kar je pisatelja gnalo pri ustvarjanju, zakaj je želel napisati roman, tako zelo drugačen od vsega, kar je napisal poprej, in tako zelo nasilen. Je sploh želel z njim kaj sporočiti ali ga je pisal zase, da bi si prek njega prišel do dna? Tega zagotovo ne bomo nikoli izvedeli in roman lahko beremo na več načinov, kar izpostavlja tudi Komelj. Po eni strani gre lahko za čisto transgresijo, ali pa za eksperiment, v katerem avtor preizkuša samega sebe in kaj bi se zgodilo z njim, če bi opustil svojo moralno integriteto. Lahko da gre za eno samo veliko halucinacijo, rezultat vseh strahov o tem, da bi povzročal trpljenje. Morda pa gre za grotesko in parodijo, saj je v romanu tudi veliko črnega humorja. Komelj zapiše: »Mučni občutek, ki ga lahko pusti tekst, je – ob tem, da se v njem sijajne pasaže izmenjujejo z osupljivimi bizarnostmi – prav v tem, da ni jasno, kdaj gre za fikcijo in kdaj za resničen dokument o notranjem stanju; in kar je najbolj osupljivo: videti je, da za Detelo med obojim pri pisanju tega teksta sploh ni razlike.« Vsaka izdaja, kot je ta, je v veliki meri tudi delo tistega, ki je naredil izbor, sestavil odlomke ter jih kontekstualiziral s spremnim besedilom. Miklavž Komelj je velik Detelov poznavalec, zato ne dvomimo o tem, da je svoje delo opravil strokovno in korektno. Bolj zanimivo je v tem primeru dejstvo, da je knjiga Plačilo za moje stoletje izšla pri manjši založbi in da se za izdajo še neobjavljenega dela pesnika, ki je pustil trajno sled v slovenskem kulturnem prostoru, ne samo kot pesnik temveč tudi kot prodoren mislec in aktivist, niso odločili pri kateri od večjih založb, ki redno izdajajo tudi dela slovenskih klasikov. Vsekakor je knjiga Plačilo za moje stoletje pomemben prispevek k domači literarni zgodovini in poznavanju opusa Jureta Detele. Njegova dela je danes vredno brati, saj spodbujajo vizijo drugačnega odnosa do sveta – nekaj, kar nujno potrebujemo.