Ocene

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Trojni enačaj, ki zaznamuje naslov knjige Čas ≡ prostor komparativista in enega najprodornejših raziskovalcev kosoveliane Janeza Vrečka, nas postavlja v osrčje novega branja Srečka Kosovela. Matematični znak ≡ se bere kot »je identično« in torej ne pomeni istega stanja kot pri dvojnem enačaju, ki pomeni »je enako«. Razlikujeta se v tem, da slednji predpostavlja dve pojavnosti z enako vrednostjo, trojni enačaj pa med dve pojavnosti vnaša enopomenskost, eno ima zdaj še drugo ime, ki je s prvim popolnoma skladno, identično, eno. V našem primeru je naslov monografije povzet iz Kosovelove misli: »Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas ≡ prostor. Nova mistika, mistika časo-prostora.« Razumevanje časa, ki je prostor, in obratno v luči kvantne mehanike, je zaznamovalo Kosovelovo razumevanje poezije. Enost stvari se je prelila v njegov, lahko rečemo njegov, konstruktivizem, ki ni le umetniška smer, ampak način življenja. Enost stvari je bila njegova zahteva, poziv: enost človeka in »prirode«, vsebine in oblike, kozmosa in prostora. »Črke rasto v prostor,« je zapisal. Vrečkov izziv pri predstavitvi Kosovela ni samo lotiti se ga kot pesnika, temveč tudi kot izjemnega misleca. Namen monografije je zlasti slednji. Vrečko je monografijo je zasnoval skozi 10 poglavij in uvod. Ta nas prav zares uvaja, saj avtor v njem predstavlja svoje zasnove za pričujoče delo, v obrisih začrta poteze, ki jih nato skozi knjigo jasneje izriše, svojo raziskavo pa sopostavi k drugim raziskavam Srečka Kosovela. Ob tem se mi zdi vredno izpostaviti njegov odnos do korifeje slovenske primerjalne književnosti Antona Ocvirka. Če je šlo, kot sam pravi, v njegovi monumentalni pregledni monografiji o Srečku Kosovelu iz leta 2011 za nekakšno apologijo Ocvirka, ki ga je prvi povezal s konstruktivizmom, tu do njega vzpostavi distanco in opozori tudi na njegove zmote. Pri tem se na primer ustavi pri njegovi izdaji Integralov. V uvodu tudi jasno zapiše, da so se danes uveljavljeni pojmi kvantne mehanike pojavili večinoma po Kosovelovi smrti, tako da moramo biti pri njihovi aplikaciji na Kosovelovo poezijo previdni. Omenja pa, da jih je Kosovel »zaznaval«, »intuitivno prišel do spoznanj, ki so bila blizu spoznanjem Plancka, Einsteina, Bohra in drugih fizikov. Kako rešiti nastalo zagato?« Deset nadaljnjih poglavij bi lahko razdelili na tri dele. Poglavji Kosovelove definicije konstruktivizma in Spopad med Kosovelom in Černigojem prinašata splošnejše opazke o Kosovelovem konstruktivizmu ter zlasti slednje postavlja Kosovela ob bok njegovim sodobnikom in primerja njihovo dojemanje konstruktivizma z njegovim. V sedmih preostalih poglavjih Vrečko interpretira konkretne pesmi in iz njih izpeljuje Kosovelovo razumevanje kvantne mehanike. Podrobneje se ukvarja z njegovim manifestom Mehanikom in ga poveže z njegovimi protomanifesti ter kanoniziranimi pesmimi Kalejdoskop, Monolog, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Kons 5 in Tragedija na oceanu. Tretji del monografije pa predstavlja zadnje poglavje z naslovom Sam moram vse dopolniti, v katerem se loteva Kosovelove bolezni in smrti, njegovega odnosa do komunistične partije, sodelovanja z organizacijo TIGR in razumevanja revolucije. Najprej bi želel spregovoriti o podnaslovu Ob stoti obletnici smrt Srečka Kosovela, ki ni posrečeno izbran. Knjiga je res izšla v njegovem letu in bo tako zasluženo deležna več pozornosti, kot bi je bila verjetno zunaj tega, vendar presega nekakšno jubilejno izdajo. To lahko izberemo iz avtorjeve pisave, saj gre za pionirsko delo tako v Kosovelovem primeru kot tudi sicer. Po branju monografije ne moremo več brati Kosovela, kot smo ga doslej. Po drugi strani pa prinaša navdihujoče branje pri povezovanju umetnosti z znanostjo in nudi tudi svojevrstno metodološko oporo za drugačno branje pesmi tudi drugih avtorjev. Boljši podnaslov bi bil tako takšen, ki bi nas dejansko usmerjal na vsebino, kazal v notranjost dela. Kvantna prepletenost, ki bi jo Kosovel lahko zaznaval, z njim pa korespondiral njegov pojem prozornosti iz pesmi Prerojenje (»Sam, sam, sam moram biti, / vsako telo neprozorno v prozornost preiti«) je ves čas prisotna. Tudi prepletenost sicer je značilnost monografije. Vrečko k posameznim vzorčnim pesmim vpleta številne druge Kosovelove pesmi, aforizme in mnoga znanstvena dela. Kdaj do onemoglosti, kdaj do vrtenja časa. Kaj želim reči? Da se mi je ob branju monografije večkrat zazdelo, da berem že argumentirane stvari, ki so zdaj spet še enkrat argumentirane, da berem aforizme, ki so že korespondirali s prejšnjimi ugotovitvami. Ob njih pa fizikalne dokaze zanje, ki so bili objavljeni mnogo pozneje. Ali je denimo »mistična luč teorije« res v povezavi z Bohrovo atomsko mistiko, kot so drugi imenovali njegovo interpretacijo fizike leta kasneje? Ali Kosovel piše »prav o tem« – čeravno pojave samo zaznava – torej o singularnosti, točki z neskončno gostoto, ki nastane pri črnih luknjah, v kateri se čas ustavi, ko beremo verz: »Ura večnosti se je premaknila v Nič.« Neposredno zatem pa droben citat iz knjige slovenskega filozofa Marka Uršiča, ki ga ob tej sopostavitvi ne morem brati kot dokaz k izpeljani temi. Kot bralec si želim več prostora, ki bi znal zajeti in biti, se imenovati čas. Več prostora, s tem mislim na daljše odlomke pesmi, na daljše citate, če ti podpirajo tako pomembne teze. Ob tem bi si želel več časa, historične perspektive, a nikakor ne historizma. Nekaj tega bi bilo v obstoječem besedilu mogoče navesti namesto komparativističnega navajanja med besedilom z zgodovinarskimi opombami pod črto, kjer bi bil izpisan celoten bibliografski podatek, za katerega bi vedel, kdaj je izšel. Pri pesmih bi si kot bralec želel izpostavitve tega, kar lahko najdemo v povezavi s kvantno mehaniko pri določeni pesmi, ob koncu pa sklepno poglavje, ki bi povzelo glavne ugotovitve Kosovelovega »zaznavanja« teh pojavov v pesmih. Pomembni študiji to pritiče, zlasti takšni. Morda najbolj nazoren primer tega je v uvodu izpisana množica Kosovelovih doslej neinterpretiranih zapisov, primer tega je v začetku kritike naveden. Nekateri v nadaljevanju dobijo svojo časovnost, drugi ne. A če se vrnem h kvantni prepletenosti, je monografija kažipot, namig, ki ga razume dobronamerni bralec, drugačnega pisanja. Janez Vrečko v monografiji Čas ≡ prostor postavlja nove temelje za razumevanje Kosovelove poezije in poezije, umetnosti sicer. S tem pa tudi podlago za nove interpretativne izzive. Ponuja nam metodološki in epistemološki zgled. Ponuja nam, rečeno s Kosovelom, dejanje, gibanje vseskozi. Od nas zahteva naše lastno dejanje. Ne biti dani na dvoje, ampak biti eno.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Tone Perčič je pisatelj, ki se ga literarna zgodovina in bralstvo spominjata predvsem po romanu Izganjalec hudiča, ki je leta 1995 prejel nagrado kresnik in v slovensko literarno krajino posegel kot presenetljiv postmodernistični rez. Presenetljiv tudi zato, ker je bil Perčič takrat, kakor je še danes, v literarnih krogih skrivnostna, nepoznana osebnost. Leta 1998 je izginil z leposlovnega prizorišča in leta 2000 izdal še monografijo o prostozidarstvu. Roman Dežela je njegova prva knjiga po četrt stoletja. Vsi omenjeni podatki vzpostavljajo draž in suspenz pričakovanja. Če bi morali vsebino romana Dežela zajeti v en sam stavek kot zapis na platnici, bi lahko zapisali nekaj takega: to je mešanica Kafke, Lyncha in Atomik Harmonika. Zveni banalno, a je lahko ustrezna popotnica. Ne glede na to, da je vzporednice s Kafko avtor kritiziral že v enem redkih intervjujev, v davnem obdobju, ko je prejel nagrado kresnik. A tej referenci se ne moremo ogniti. Glavni lik romana, inženir Hundek, je namreč zapleten v klobčič zahtev, ki si jih ni sam izbral in katerih uresničitev se mu strukturno izmika oziroma je kar nemogoča. Vnaprej je obsojen na poraz in sodbo. Po intenzivnem prepričevanju treh odposlancev Dežele, ki ga na videz prijazno, v resnici pa vsiljivo in manipulativno mamijo v njegovi deželi Kenek, se odpravi v omenjeno Deželo, kjer mora zgraditi most. Izkaže se, da je to poskušal že nekdo pred njim, a se je projekt sfižil. Ali pa v resnici ni nihče tega poskušal in je šlo za nekaj drugega? Resničnost se nam stalno izmika, vsak občutek trdnih tal pod bralskimi nogami je zgolj kratkotrajen. V tem se odraža lynchevski element. Režiser je znal logiko sanj v filmu izvrstno upodobiti in to uspeva tudi Perčiču v romanu. Absurdnosti, anahronizmi in jezikovne premestitve se vrstijo, smisel celotnega dogajanja, pa se ves čas izmika. Priče smo nenehnim sanjskim rezom, ki preprečujejo uresničenje pričakovanja in ga prelagajo v prihodnost, to uresničenje pa se nam iz poglavja v poglavje zdi bolj nedosegljivo. Sanjskost sveta se odraža tudi v nedomačni mešanici zloveščega in sproščenega, humornega in grozljivega; kolikor bolj je nekaj grozljivo in zlovešče, bolj je sproščeno in humorno ter obratno. Pola sta neločljivo soodvisna. Potem pa so tu seveda še sanje v sanjah … V romaneskni simboliki bi morda lahko iskali tudi sledi avtorjevega interesa za prostozidarstvo. Hundek se znajde v nekakšnem skrivnem društvu, ne da bi sam to hotel in ne da bi mu lahko ušel. Tudi gradnja mostu bi lahko aludirala na simbole tega gibanja. Po drugi strani bi lahko šlo tudi za alegorijo tranzicijske Slovenije, slovenske družbe kot skrivnega društva, utemeljenega na mimikriji, z absurdnimi gradbenimi projekti in tajkunskimi podvigi, z delitvijo na podeželje in mesto, na zdravo kmečko pamet in norost. S srednjeevropsko vnaprejšnjo obsojenostjo posameznika na podreditev kolektivu po poti pasivne agresije. V tem je element, ki ga povezujemo z imenom Atomik Harmonik. Vendar nobeno branje ne sme biti redukcionistično. Roman vselej sledi lastni notranji logiki razvoja, za katerega je značilno stalno spodmikanje smisla. V tem se sooči tudi z nekaterimi problemi. Ker se razrešitev strukturno odlaga, se lahko vleče tudi tekst, ki hodi po tanki liniji med duhovitostjo in duhovičenjem – od duhovitosti pa je, kot smo omenili, odvisen tudi učinek groze. Pojavlja se vprašanje, ali se bo zgodba ohranila na robu med ambivalentnimi sanjami in bralsko nočno moro, med dražljivim uhajanjem smisla in razpadom v nihilistični kaos. Kljub občasnemu nihanju se Dežela vendarle obdrži na nogah pri svojem zahtevnem romanesknem projektu. Branje za tiste, ki jih poleg trendovske književnosti, primerne za populariziranje na družbenih omrežjih, zanimajo tudi nagajivi zdrsi v nezavedno trendov, za katere je potrebnega tudi nekaj prefinjenega občutka za anahronizme.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesmi za zbirko Tajga je Ivan Dobnik pisal več let. Nastajala je hkrati z njegovimi zadnjimi petimi pesniškimi knjigami – Tihe pesmi, Čajne pesmi, Rojstvo oaze, Do konca odprto nebo in Nostalgija, utopija. V teh ni zaznati tolikšne tesnobe ob grozotah sveta – kot bi bile na situ spoznanj namenjene prav tej zadnji, zapisane v posebni pesniški izreki in s komentarji. Pesnik vstopa v zbirko z vprašanjem na koncu prve pesmi: So pokrajine, ki jih vidi na razprti dlani, imaginarne in plaže na Grenlandiji resničnost? Ali nekaj drugega onstran? Zanj so brez dvoma oboje, saj vsa zbirka deluje kot njegova najbolj intimna pesniška pokrajina. Posluša tišino in opazuje naravo, ne da bi v njej angažirano karkoli spreminjal. Ne ponuja rešitve, išče jo. V dveh polovicah, Tajga ter Komentarji in odmevi, Dobnik opisuje stanje skozi lastna doživljanja in videnja. V obeh delih mojstrsko razvije poetiko prostega miselnega toka, a v zaključeni celoti zbirke zgradba ni pomembna zgolj kot slogovna izbira, ampak tudi kot način medsebojnega oplajanja – v tem kontekstu kot nadgradnja intimnih izrekanj s svojimi upesnjenimi komentarji. V vsaki polovici je po štiriindvajset pesmi, v prvem ciklu Tajga označenih z rimskimi, v drugem ciklu Komentarji in odmevi pa z arabskimi številkami. Pesmi imajo le včasih naslove, ki so zapisani v verzalkah in vedno v oglatih oklepajih. Napisane in upesnjene so v pesniškem jeziku, ki nikjer ne zaide v odvečno metaforiko ali patos, da se bralca dotaknejo v globino duše. Oblikovno so zelo različne, gibljejo se od prostega ritma do poezije v prozi. Včasih so verzi kratki, sunkoviti in ritmični, a večinoma dolgi, kakor da vizualno grafično predstavljajo neskončnost tajge. Ločila so v prvem delu dosledna, v drugem delu jih skoraj ni, kristalno čisti stihi pesniškega jezika se zato med sabo prelivajo – razen pri dvaindvajseti pesmi Zimska proza, ki se kot strnjen blok že tako vizualno razlikuje od drugih v tem delu. Tudi jezik se v obeh delih zbirke razlikuje. V prvem je skrajno intimen, v drugem ciklu pa z nenehnim prehajanjem med notranjim in zunanjim doživljajskim svetom nastopijo bolj objektivni zapisi, kar ponazarja tudi raba citatov na začetkih šestih pesmi. Čeprav Ivan Dobnik zbirko Tajga posveča »ubitim pokrajinam in ranjeni naravi na planetu Zemlja«, se posvetilo zaradi prefinjenega jezika lahko nanaša tudi na uničevanje kulturne govorice z vse bolj agresivnim sovražnim govorom v sodobnem svetu. Tajga je prostrana, divja in človeku težko dostopna, prvinska. Ta geografska izbira je ključna: ko pesnik izhaja iz njene imaginarnosti, ne uporablja besed za napad, temveč za globoko prizadeto zaznavo obstoja. »Tako zgubljen v tajgi pišem, / ko ti prisluškuješ // besedam v novembru, / v vetru, v spanju, v pričakovanju, // da ti fantom prinese sporočilo, / to knjigo, ta listič / bel.« Če je tajga pesnikova pokrajina in zatočišče čiste govorice, potem je to prostor, kjer jezik še ohranja svojo prvinsko moč – daleč stran od toksičnosti sodobnega sveta. Posvetilo »ubitim pokrajinam« je tako hkrati žalostinka za izgubljeno harmonijo v naravi in opozorilo pred izgubo empatije in človečnosti v naših besedah. V tem kontekstu zbirka Tajga presega zgolj ekološko raven in se umešča v širši, družbeno-kritični kontekst sodobnega časa. Ko človek uničuje naravo, uničuje svoj bivanjski prostor, in ko uporablja sovražni govor, uničuje svoj komunikacijski in duhovni prostor. Ranjena narava v Tajgi je zato lahko tudi neposredna prispodoba za ranjeno in degradirano človeško bit. Sodobni sovražni govor je agresiven, glasen, manipulativen in želi nasilno spreminjati družbeno realnost. Dobnikovo obredno lirsko izrekanje in zavezništvo besedi, medtem ko se zunaj podira svet, ki ga nihče ne bo spravil v red, delujeta kot upor proti temu. V njegovi tankočutno ubrani poeziji sta pokrajina in jezik neločljivo povezana. »Brez začetka in konca valovijo besede, iglice smrek rišejo osnutke nevihte. / Nemočno opazujem barve na zavojih reke, pege in zatege valov, ribe. / V otroštvu sem bil življenje spomina mene odraslega za to isto reko.« Za Dobnika je pot brez umika nevidna divjina glasov, brv nad prepadom za tiste, ki nimajo kril, in za tiste, ki dolbejo cvet sna vztrajno, z besedami, s pisavo, s koraki skozi velemesta in pragozdove planetarne kože, ki razpada. Za tišino v njegovi poeziji ne velja običajna definicija »odsotnosti zvoka«, zanj je tišina estetsko iskanje čistosti lirskega izraza, prostor zbranosti in tihi upor proti hitrosti, agresiji in propadu sodobne družbe. V njegovih starejših pesmih ima tišina pogosto snovne atribute, v zbirki Tajga pa dobi močnejšo dimenzijo. Če je bila v prejšnjih zbirkah predvsem prostor osebne kontemplacije in estetike, postane v Tajgi prostor preživetja in ekološko-duhovni manifest. V prvinski tišini narave rastejo drevesa, tečejo vode in diha zemlja, mrtvaška tišina pa nastane, ko človek uniči pokrajino ali ko sovražni govor uniči kulturo dialoga. Pesnik s poslušanjem prve tišine poskuša zaceliti rane, ki jih povzroča druga. Pri tem tišine ne ubeseduje le z besedami, temveč jo neposredno izrazi tudi na belini papirja, pri čemer so prazni prostori enako pomembni kot zapisane besede. Ko bralec z očmi potuje čez verze in vmesne praznine, je prisiljen narediti miselni premor. Ti prazni prostori med zapisanimi vrsticami delujejo kot nekakšne jase sredi gostega gozda besed. Papir je slikovni nosilec, njegova belina neokrnjena narava, ki je pesnik še ni napolnil s svojimi besedami. Verzi se odpirajo, prekinjajo in nalagajo drug na drugega, kot da pesem nikoli ne more povsem obstati v lastni govorici, ampak jo ves čas vleče drugam. Ta občutek se v zadnji pesmi radikalno razpre, ko se pesnik zave, da obstaja enoten, sklenjen prostor zavetja, v katerega bi bilo mogoče verjeti. Pokrajina postane zmes pesnikovega sna in odmevov: »v tajgi / v polsnu / se ponavlja / veščina semen / pisanja v drobcih / v kosmih za kosmom /list za listom / pleše v vrtincih / zime« V tem smislu praznine v Tajgi niso praznote, temveč prostor absolutne potence – je tisto radikalno območje, kjer se beseda spočije in očisti toksinov zunanjega sveta. Prav te grafične praznine med vrsticami delujejo kot tiho opozorilo: človek s svojim hrupom in agresijo ne sme kolonizirati vsakega kotička sveta, ne v naravi in ne v jeziku. Izrekanje s pomenljivimi prazninami tako postane Dobnikovo končno zatočišče in hkrati etična izjava. Z ohranjanjem nepopisanega prostora pesnik simbolno rešuje tisti del sveta, ki mora za preživetje človečnosti ostati nedotaknjen, čist in svoboden. Tajga je tako knjiga, ki jo beremo skozi tisto, kar je zapisano, a jo v polnosti začutimo šele v prostorih, kjer pesnik obmolkne.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Knjiga Andreja Capudra Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov: Esejev o Danteju in Breviarija. Avtorjeva soproga Majda Capuder v uvodnem zapisu Knjigi na pot pravi, da je zbirka esejev nastala v zadnjih letih moževega življenja. Njegova literarna pot se je začela z Dantejem in z njim se je tudi končala. Božanska komedija ga je spremljala ves čas: zanj je bila univerza, temeljna izobrazba in kažipot ob profesuri, politiki, diplomaciji in nikakor nazadnje ob družini. Plodovito življenje pisatelja, esejista, prevajalca in pesnika se je izteklo leta 2018. Načrtoval je po pet esejev za vsako kantiko, Pekel, Vice in Raj, vendar se zaradi smrti to ni uresničilo. Nedokončani spisi niso labodji spev, temveč izvrstni eseji, v katerih Andrej Capuder, čeprav že v zrelih letih, piše kot kak mladenič, poln ustvarjalne moči, iskrivih domislic in novih spoznanj. Njegova življenjska energija je nezaustavljiva, toliko vsega ima povedati. Zastavlja si vrsto vprašanj, kopiči dokazne razloge in kar naprej ugotavlja, da je še vse preveč tem, o katerih bi se bilo treba razpisati. Z veliko filozofsko vednostjo in obsežnim znanjem vstopa v Dantejevo Božansko komedijo. Že res, da je v naslovu omenjena komedija, toda, poudarja Capuder, v tem resnobnem delu zaman iščemo humor. Avtor osupne nad izdajalci in samomorilci v Peklu, zazre se v oči grešnikov v Vicah in se pošali na račun Dantejevega podrejanja pametni, vsevedni in moralno neoporečni Beatrice. Pekel, vice in raj Capuder prepoznava v starih časih in miselnosti visokega srednjega veka, vse skupaj pa s kritičnim pogledom prenese v naš čas in izreče par gorkih na račun demokracije, razbrzdane tehnologije in slabih medčloveških odnosov. Z izbranim besediščem, literarno bogatim slogom in miselno izvirnostjo vsebinsko ostaja tudi filozof in subtilen psiholog. Kot poznavalec človekovega duha, zavesti in njegove duše, ki ji pravi skrivnostna entiteta, prodira v skrito notranjost in razkriva obe plati duševnosti in ravnanja – tako dobro kot zlo. Edino dobro je samo resnica!, vzklikne. Pesniška resnica, tako je prepričan, pa ni nič manj čvrsta od zgodovinske. Capuder pripomni, da se nam danes tehtnica zla čedalje bolj guga in pri tem grozi, da nas bo vrgla s sedla, kamor smo se postavili v izbiri na vse ali nič. Dante Alighieri je marsikaj doživel. Kompromitiral se je v državljanski vojni med »belimi« in »črnimi« gvelfi, se pravi privrženci papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki. Večkrat je menjal stran in se zameril vsem, tako papežu kot cesarju, za katerega je na koncu gorel z dušo in telesom, kot opiše Capuder. Ker so rodne Firence Danteja zavrgle, je begal po svetu in kot večni prosjak umrl v cesarski Raveni leta 1321 v svojem šestinpetdesetem letu. Bil je pesnik, politik in državljan. Še predobro se je zavedal svoje nepriznane veličine. Uspelo pa mu je, da je združil čar besede in domišljije ter se hkrati postavil na stališče sodnika, ki mu nič človeškega ni tuje. Capuder mu pravi »naš pesnik«, pa tudi »dobričina«, kljub temu pa ugotavlja, da je v njegovih čustvih več negativnega kot pozitivnega in je pravzaprav bolj pesnik razuma kot pesnik srca. Ko se Capuder vrača k razkošju Dantejevega pesniškega sveta, v njegove misli vstopajo filozofi, ki so veliko vedeli o življenju in notranjih nasprotjih minljivega bivanja. Spet je slišati Kierkegaardove besede o bolezni za smrt in slutiti njegovo tesnobo, Nietzschejev nihilizem ni pozabljen in je vsiljivo sedanji, Bergsonovo sporočilo o intuiciji in smehu je nenavadno živo, ohranjeno je Camusovo občutje absurda. Dante je sprejemal preinterpretacijo Aristotelove filozofije, kakršne se je v svoji krščanski maniri lotil Tomaž Akvinski. Pred Capudra stopi vitez žalostne postave Don Kihot, širi se omamni vonj Baudelairovih rož zla. Drugi del knjige, Breviarij, je sestavljen iz maksim, aforizmov, dvogovorov s filozofi in kratkih modrosti. Besedo breviarij Capuder pojasnjuje kot misel, spoznanje in očiščenje, skoraj molitev in laični brevir, povzetek za nazaj, odprtje v prihodnost, vdor svetlobe v sajasto izbo, prepih, okna in notranji prostor. Te besede, že skoraj verzi, povedo dovolj, v nadaljevanju pa se pisec ne brani sočnega humorja in blagega posmeha. Kar precej ima povedati o človekovih nraveh in lastnostih, kot bogoiskatelj odkriva nova obzorja ter pred božjim obličjem v veliki meri ohranja individualno svobodo in izbiro. Dotakne se tudi politike in jo ima za umetnost kako zasebni interes pokazati kot javno dobro. »To varanje se začne in konča pri samem sebi, vmes je lahko milijone trupel. Edina 'resničnost' pri tej stvari so pravila igre. Največji prevaranti se najbolj sklicujejo nanje.« Nedokončani spisi so nadvse vznemirljivo in aktualno pisanje. Vsa ta domiselnost, izvirnost in miselna gibkost so tako žive, da je toliko bolj žalostno, da je ostala samo zakladnica idej, njihovega avtorja pa ni več med nami. Besede ostajajo in zvenijo s svojo prepričljivostjo, globino in zrcaljenjem človekovega bivanja, tako veličastnega kot tragičnega, peklenskih muk in iskanja raja. Andrej Capuder ni bil samo esejist, filozof in prevajalec, temveč tudi pesnik. Njegovo izražanje je prečiščeno in povedno v svoji poetičnosti. Tu in tam je žlahtno konservativen ter obuja vznemirljivo in lepo zveneče, že skoraj pozabljene besede, kot so: temnica, gorečnost, ošabnost, razjarjenost, stremuh … Rad tudi vzklika, na primer: Pazimo!, in navaja italijanske, latinske in angleške besede, tujk pa bolj malo. Kar naravnost svetuje: »Splača se brati velike mojstre umske gimnastike, zlasti tiste, ki so svoja spoznanja pridelali na lastni koži.« Knjigo Andreja Capudra Nedokončani spisi sta uredili klasična filologinja Sonja Weiss in filozofinja Ignacija Fridl Jarc. Sonja Weiss v spremni besedi piše, da sta obe deli, Eseji o Danteju in Breviarij, dovršeni v jasnosti misli in odprti za nadaljnje razmišljanje. Capuder je mladost kot enačbo za resnicoljubnost obdržal do konca, ker je ohranjal notranjo transparenco, moralni pogum in zvestobo samemu sebi. Razgaljal je nevarno samoumevnost nekaterih temeljev modernega sveta, od demokracije kot »nujnega zla mislečega človeštva« in navidezne družbene solidarnosti. Avtorjevo razmišljanje, tako Sonja Weiss, se ponuja kot vrelec večne mladosti, iz katerega je sam pogosto pil, s čimer je ohranjal napet lok, pokončno držo in svoj jaz, vsekakor pa je vztrajal v pogumu.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Pesnik, pisatelj, esejist, mislec in aktivist Jure Detela je gotovo eden najbolj zanimivih, edinstvenih in enigmatičnih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Morda je njegova neobičajna, tudi tragična življenjska pot v splošni zavesti celo bolj znana kot njegovo delo, a eno z drugim je pravzaprav neločljivo. Prepričanja, ki jih je zagovarjal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se z današnjega vidika zdijo daljnosežna, mnogo pred svojim časom. Z dejanji, vsakodnevnimi odločitvami, si je prizadeval za nenasilje v najširšem pomenu besede. Objavil je pesniški zbirki Zemljevidi in Mah in srebro ter avtobiografski esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov. Umrl je mnogo prezgodaj leta 1992 in za seboj pustil tudi nedokončan roman in številne fragmente, zbrane v pričujoči knjigi, je bilo napisano veliko in marsikaj. Predvsem se lahko zgodi, da ko govorimo o osebnostih, kot je bil Detela, zapademo v psihologiziranje in to, da avtorja obravnavamo kot kurioziteto. Na tem mestu bi se temu skušali izogniti in se posvetili njegovemu literarnemu delu, v katerem se kažeta globina in domet njegove misli. Za razumevanje nedokončanega romana Plačilo za moje stoletje je ključno poznati nekaj dejstev iz avtorjevega življenja, ki predstavljajo tudi osrednje teme v romanu. Detela se je zavzemal za absolutno nenasilje, zanj pa to ni bilo zgolj neko abstraktno načelo, ampak je to tudi živel. Bil je vegetarijanec, kar zanj ni bila samo prehranska izbira, temveč tudi izraz etičnega odnosa do vseh bitij, in to je prenesel tudi v svojo poetiko, saj represije ni želel uporabljati niti v jeziku. Njegov odnos do narave presega zgolj ekološko zavest, ampak se je zavzemal za predrugačenje človekovega zavojevalskega odnosa do nje. Izjemno dejaven je bil kot aktivist in se zavzemal za odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji ter nasprotoval mehanizmom policijskega in vojaškega nasilja. Roman Plačilo za moje stoletje je nastajal v prvi polovici osemdesetih let. Miklavž Komelj, tudi sam pesnik, ki ga poznamo tudi kot urednika zbranih del in del iz zapuščine Vojka Gorjana, Jaše Zlobca, Srečka Kosovela, Karla Destovnika Kajuha in Vena Pilona, je svoje tovrstno delo pravzaprav začel z Detelo – leta 2011 so izšli Orfični dokumenti: teksti in fragmenti iz zapuščine, nato leta 2018 Zbrane pesmi v kar dveh delih. Plačilo za moje stoletje je filozofski roman, ki vas bo, če poznate poezijo Jureta Detele, zelo presenetil. Napisan je dokumentaristično, čeprav opisuje stvari, ki se niso zgodile, dogodki pa so uporabljeni kot ozadje za argumentacijo. Sama realističnost romana, njegov neposredni in neokrašeni jezik, se ujemajo z Detelovo poetiko, s katero si je prizadeval, da bi besede osvobodil represivnih funkcij. To pomeni, da je vse, kar je zapisano, mišljeno dobesedno, brez kakršnihkoli metafor. Te so namreč substitut, ki reducira in odstrani stvar ali bitje, to, o čemer pravzaprav govorimo, in so kot take primer nasilja v jeziku. Glavni junak in pripovedovalec romana Plačilo za moje stoletje je Jure Detela sam, v njem pa se prikaže kot morilec. Vse se začne z bojem za to, da v Jugoslaviji ne bi podaljšali služenja vojaškega roka in da bi razmere v vojašnicah postale bolj humane. Jure Detela si je s peticijami res prizadeval za različne cilje, vendar ni imel nobenega stika s politiko in politiki, kot je prikazano v romanu. V njem prijatelj Peter Glogovec romanesknega Jureta prepriča, da se udeleži večerje s politično elito – izmišljenimi osebami, ki nimajo povezave z resničnimi političnimi akterji tistega časa. Ti politiki naj bi bili Juretu naklonjeni in bi jih lahko nagovoril, da delujejo v smeri njegovih ciljev, s tem pa bi veliko mladim vojakom prihranil marsikatero bolečino in trpljenje. Jure se vda in v imenu doseganja dobrega cilja popusti glede svojih strogih etičnih načel – na večerji jé gamsje možgane, da ne bi naredil slabega vtisa s svojim vegetarijanstvom, in to sproži učinek snežne kepe, saj se drobni kompromisi hitro sprevržejo v vse hujše in hujše. Nazadnje se s sprijeno politično elito zaplete v utilitaristično logiko sveta, ki temelji na umoru – nasilje vedno utemeljujejo z višjim ciljem. Njihovi argumenti Jureta prepričajo s tem, ko trdijo, da bo z ubojem ene živali ali človeka, pred trpljenjem rešil množice drugih bitij. Nasilje v imenu nenasilja torej oziroma v imenu doseganja višjega cilja, ki je nenasilna družba. Roman govori o nasilju, lahko slutimo, kaj se dogaja, čeprav nasilna dejanja niso nikoli opisana. V ospredju so argumenti za ta dejanja, prave filozofske razprave za in proti, ki predstavljajo glavnino besedila prvega dela romana. Ta doseže vrhunec, ko Jure sodeluje v skrivnostnem karmično očiščevalnem postopku, s katerim naj bi duše tistih, ki so predmet tega postopka, rešili pred neskončnim ciklom rojstev in smrti, ki prinaša trpljenje. Karmično očiščevalni postopek izvajajo na političnih disidentih, jih mučijo in nazadnje ubijejo. Vse v imenu višjega dobrega. Enega od disidentov živega zakopljejo in Jure pri tem sodeluje, nato pa ga pred nadaljnjimi zablodami reši prijatelj Simon, ki predstavlja ideal absolutnega nenasilja. Skupaj disidenta odkopljeta a prepozno. Jure se s Simonovo pomočjo zave, da ga je elita izkoristila za svoje nemoralne cilje, in se v drugem delu romana očiščuje svojih okrutnih dejanj. Prvemu in drugemu delu romana v knjigi sledi dodatek, v katerem je objavljena še druga verzija romana, skupaj z zapisi in fragmenti, ki so bili ohranjeni med rokopisom, a niso njegov del, se pa z njim vsebinsko povezujejo. V uvodu Miklavž Komelj pojasnjuje, kako se je lotil sestavljanja romana iz kaotičnosti rokopisa na premešanih listih in lističih, Detela je roman pisal po fragmentih, nekateri odlomki pa so ohranjeni v dveh verzijah. Delo, ki je brez dvoma zahtevalo veliko študija, potrpežljivosti in poznavanja pesnika ter njegovega kroga, je Miklavž Komelj dopolnil še z detajlno in obsežno spremno študijo, s katero je vzpostavil kontekst, ki je za bralke in bralce v tem primeru nujno potreben. Roman namreč nima velike literarne vrednosti in res ni primerljiv z Detelovo poezijo po slogovni dovršenosti. Njegova največja vrednost so filozofski pogovori, argumenti za nasilje in proti nasilju, v katerih se pokaže avtorjeva intelektualna širina. Romana, ki je obstajal zgolj v fragmentih, avtor seveda ni končal niti ni šel skozi uredniški proces. Tudi Komelj v besedilo ni posegal, objavljeno je takšno, kot je bilo, z vsemi napakami in lapsusi, na katere je kot urednik opozoril v opombah. V spremni študiji predstavlja ne le čas in prostor Detelovega ustvarjanja, temveč se temeljito opira na njegova druga dela, predvsem esejistična, korespondenco, pričevanja tistih, ki so ga poznali, in tako skuša rekonstruirati tudi tisto, kar je pisatelja gnalo pri ustvarjanju, zakaj je želel napisati roman, tako zelo drugačen od vsega, kar je napisal poprej, in tako zelo nasilen. Je sploh želel z njim kaj sporočiti ali ga je pisal zase, da bi si prek njega prišel do dna? Tega zagotovo ne bomo nikoli izvedeli in roman lahko beremo na več načinov, kar izpostavlja tudi Komelj. Po eni strani gre lahko za čisto transgresijo, ali pa za eksperiment, v katerem avtor preizkuša samega sebe in kaj bi se zgodilo z njim, če bi opustil svojo moralno integriteto. Lahko da gre za eno samo veliko halucinacijo, rezultat vseh strahov o tem, da bi povzročal trpljenje. Morda pa gre za grotesko in parodijo, saj je v romanu tudi veliko črnega humorja. Komelj zapiše: »Mučni občutek, ki ga lahko pusti tekst, je – ob tem, da se v njem sijajne pasaže izmenjujejo z osupljivimi bizarnostmi – prav v tem, da ni jasno, kdaj gre za fikcijo in kdaj za resničen dokument o notranjem stanju; in kar je najbolj osupljivo: videti je, da za Detelo med obojim pri pisanju tega teksta sploh ni razlike.« Vsaka izdaja, kot je ta, je v veliki meri tudi delo tistega, ki je naredil izbor, sestavil odlomke ter jih kontekstualiziral s spremnim besedilom. Miklavž Komelj je velik Detelov poznavalec, zato ne dvomimo o tem, da je svoje delo opravil strokovno in korektno. Bolj zanimivo je v tem primeru dejstvo, da je knjiga Plačilo za moje stoletje izšla pri manjši založbi in da se za izdajo še neobjavljenega dela pesnika, ki je pustil trajno sled v slovenskem kulturnem prostoru, ne samo kot pesnik temveč tudi kot prodoren mislec in aktivist, niso odločili pri kateri od večjih založb, ki redno izdajajo tudi dela slovenskih klasikov. Vsekakor je knjiga Plačilo za moje stoletje pomemben prispevek k domači literarni zgodovini in poznavanju opusa Jureta Detele. Njegova dela je danes vredno brati, saj spodbujajo vizijo drugačnega odnosa do sveta – nekaj, kar nujno potrebujemo.

Piše Jože Štucin, bereta Bernard Stramič in Maja Moll. Pesniška zbirka uveljavljene pesnice Ines Cergol je izšla ob njenem odhodu v pokoj. Verjetno tudi kot nekakšna duhovna odpravnina šole, kjer je kot profesorica slovenščine dolga leta navduševala mlade literate ter se udejstvovala v mnogih drugih šolskih in družbenih dejavnostih. Sodelovala je z uglednimi institucijami na Koprskem, bila aktivna v Združenju književnikov Primorske ter še na mnogih področjih, posebej uspešno pa je bilo njeno večletno vključevanje gimnazijcev v mednarodni festival Vilenica. Na teh srečanjih so njeni dijaki vodili okrogle mize s književniki in tvorno sodelovali tudi pri drugih festivalskih akcijah. Ob vsem tem pa je gradila tudi svojo poetično izraznost. Izdala je več pesniških zbirk, A fresco pa je v njenem opusu še posebej dragocena enota. Zagotovo lahko rečemo, da je Ines Cergol svoje profesionalno življenje izpovedala tudi skozi pesniški uvid, na način besedne izraznosti. V vseh letih se je nabralo veliko iskrivih spoznanj, pogledov, lebdenj nad bivanjskim prostorom, tudi pod krilom Heideggerjeve misli, ki govori da se "bit resnice odkriva kot svoboda", kot je med drugim izpostavil pisec spremne besede Mile Pešorda. Logično je izpeljalo, da pesnica nekako izhaja iz humanističnih postulatov človekove nebogljenosti, celo nemoči, ki jih je treba premagovati z dejanji. V pesmi in vem, se iskreno predaja refleksijam te nemoči: "ljubezen do otroka je čuječnost brez sna / tako silna kot ljubezen do Boga // zato se o njej ne da napisati niti enega samega verza // vsi psalmi so le trkanje na vrata preddverja neba". V tej pesmi je resignacija popolna. Kaj se potem sploh da? Kaj ima sploh smisel, mimo trkanja "na vrata preddverja neba"? Ta pesniška drža je radikalna. Niti ne tako zelo izvirna, če pomislimo, da vsi prej ali slej pomislimo na edino možnost, ki nam na koncu pritiče – odhod v onstranstvo z votlostjo naših zemeljskih upanj v naročju. Za nekoga v nebesa, bog ne daj v pekel, za druge v nič, za nekatere pa v naročje spomina. Ko estetika duhovne razodetosti profilira edino čustvo, ki nekaj velja, to je ljubezen, se pri Ines Cergol tudi to slednje in edino upanje sprevrže v dvom, v boleče spoznanje. Pesem in slutim je deprimirana, da je joj. Še zadnjo svetlo bilko iz človekove biti neusmiljeno izruje iz temeljev smisla: "tudi ljubezen / je le senca / resničnega sveta". Naslov zbirke A fresco lahko razumemo, kot da je nekaj nastalo 'na sveže', kar aludira na slikarsko tehniko fresk. Slednje se zdi bolj kot namig na literarno fresko nekega življenjskega obdobja, ki ga avtorica zapušča, kot na resnično sliko na sveži steni, ki bo dihala skozi čas. Vsaj v smislu poklicnih obveznosti se pesnica poslavlja, vsekakor pa ostaja "v sveži igri" kot pesnica, kot zanimiva in kreativna ustvarjalka. Knjiga je razdeljena na pet ciklov, ki z naslovi bralca vsaj delno usmerjajo. Začne se z Brezglasnostjo, ki jo uvaja pesem freska. Avtorica ugotavlja, da "ta koža, popisana zunaj in znotraj (...) še ni pristan za razkropljene ptice". Vrata pušča odprta, veliko "kože" je še neposlikane, nepopisane, vse je še tu, čeprav se dobro zaveda, da bo nekoč "pognala klice v neko belo dlan / in zacvetela bo kamnita roža". V teh verzih se izmenjujeta resignacija in hrepenenje; še obstaja upanje, še se splača kovati črke v verze, četudi bo to na koncu le kamnita roža, mogoče puščavska roža iz kremena in peska ali pa monument, svetilnik bodočih občudovalcev. Večina pesniških enot se tu začenja z veznikom "če", ki uvaja nek vsebinski pogojnik. V pesmi če ne vem na primer zaključi: "kot morje brez dna si, vznemirljivo pogubno v besneči temini, / kot nasičeno zrcalo, / ki ne more sprejeti nobenega odseva več ..." Zapeljani smo v globine eksistencialne stiske, saj v isti pesmi avtorica skoraj v paniki na dno oceana vrže sidro nevednosti, značilne pesniške drže: "ne vem, / kje se konča podoba brez roba, / odmev neizgovorljivosti". Po tem resigniranem sklopu pesmi se odpre filozofsko poglavje. Cikel Brezčasnost ponuja deset pesmi, ki se večinoma začenjajo s podrednim veznikom "ko". Pesmi zato pridobijo na spoznanjih, opažanjih, zaključkih. Pomenljiva je pesem ko globina, ki pretanjeno razodene spoznanje o razsežnostih bivanja, ki so nam na voljo, ko smo tu, na Zemlji. Pesnica piše misel brez metafor, neposredno na bel papir, brez prekrivanja s svežino freske, ki dopušča tudi možnost naključnih lis: "in odpre se globina neba // težko je ne zaiti v meandrih neskončnih možnosti // a večnost je ena sama in nima dna". Nekako nas uvede v kozmične razsežnosti precej bolj "konkretnih" ciklov z naslovi Mesec, Roža in Breztežnost. Cikel Mesec ima nekaj nastavkov modernističnega razmišljanja o pesniških strukturah, denimo o vlogi naslova pesmi. Postopek ni nov, že nekateri znani avtorji, na primer Pound, Apollinaire ..., so pesmi naslavljali na koncu vseh verzov. Torej obrnjena slika – glava, iz katere je pognalo telo kot bilka, pesem. Tudi pri Ines Cergol ima ta način tak namen. Bralec naj bi poanto lahko dojel šele na koncu pesmi, ko prebere telo in pride do glave, naslova. Ne gre torej za modernizem, temveč bolj za zanimivo tehniko usmerjanja bralčeve percepcije. V pesmi, ki je dala naslov ciklu, pesnica personalizira nebesno telo, in mu logično v naslovu na koncu pripiše totalno nevednost, kajti: (Mesec) ne ve, da vse nenehno kroži. In aludira na človeka, ki sicer za kroženje ve, kar je sicer njegova "mora", obenem pa se zanaša na dejstvo, da vsi vemo za "kroženje", ne pa za "smisel kroženja". Tako se tolaži: "Blagor mu dokler ne ve / Dokler le vase zre / Dokler ne vidi pore v roži / Dokler ni ločen od zemljé / in blagor nam da še ne ve". Cikel Roža nadaljuje to tematiko, se pa sooča s spoznanji, ki segajo tudi v območje molitve bolj v smislu premišljevanja in duhovnega poglabljanja kot prošnje za pomoč ali slavljenje Boga. Samota je grozljiva motivacija, mislim seveda na eksistencialno osamljenost človeka, ki se rodi in umre sam. V pesmi circulus vitiousus je taka priprošnja: "Pokaži mi pot, ki se ne vrača v izhodišče kroga, / temveč se brez slepega kroženja pne / v srčiko časa, / ki ne ugaša". Zbirka Ines Cergol A fresco, premišljeno zasnovana in s poanto razgrnitve pesničinega kreda, se konča s ciklom Breztežnost. Nekako se vrne na začetek. Ujeti smo v breznu brezbesednosti in breztežnosti kot lunino vrtenje, ki "je rojevalo lunine mene, a s svojega okna sem videla le eno stran ..."

Drugi celovečerec nemške režiserke Masche Schilinski je na lanskem Cannskem festivalu osvojil nagrado žirije. Slovenski naslov Zvok padanja je preveden iz angleškega naslova. V izvirniku je naslov In die Sonne schauen, kar dobesedno pomeni zreti v sonce, vendar pa res gre na več nivojih za temo padanja, zato je prevod naslova primeren. Že v prvencu se je režiserka ukvarjala z obdobjem otroštva in odraščanja, kot je povedala na novinarski konferenci v Cannesu: »Zelo me zanima otroška perspektiva. Otroci začutijo stvari, ki jih odrasli ne izrečejo, marsikaj zaznajo in razkrijejo, tudi tisto, kar odrasli želijo prikriti. Na svet zrejo brez vnaprej izdelanih konceptov. Za filmsko pripoved se mi zdi to odlično izhodišče.« Mascha Schilinski je scenarij za film napisala skupaj z Louise Peter: »Neko poletje sva z Louise skupaj preživeli na kmetiji v regiji Altmark v severovzhodni Nemčiji. Tam sva delali na scenarijih za druge filme. Hitro sva se začeli spraševati o tistem kraju. Dobili sva vtis, da se je tam čas ustavil. Nekega dne sva naleteli na fotografijo treh žensk iz 1920. let. Bila je presenetljivo sodobna in zdelo se nama je, da naju te tri ženske gledajo naravnost v oči. Začeli sva se spraševati o njihovih usodah in raziskovati, kaj se je tam dogajalo. V teku raziskav sva ugotovili vse mogoče. Menim, da še veliko stvari o času ne razumemo. Vendar danes vemo, da se travme prenašajo iz ene generacije v drugo. Do teh travm iz preteklosti nimamo več neposrednega dostopa, verjamem pa, da do njih lahko dostopamo prek čustev in pogosto po telesnem odzivu ugotovimo, da smo podedovali neko travmo iz preteklosti.« Film zaobsega časovni razpon od 1910. do 2020.let. V fokusu so štiri dobe, ki se v filmu prepletajo, v vsaki pa sledimo enemu glavnemu ženskemu liku. Vzporedno spoznavamo še usode drugih ženskih in moških likov. Seznanimo se tudi z načini življenja, kar je posebej zanimivo. Tu so navade, običaji, posebno narečje prostora, v katerega je vse skupaj postavljeno, v ospredju pa so tragični dogodki. Mascha Schilinski: »Večkrat sva si zastavili vprašanje, ali se lahko osvobodimo travm iz preteklosti. Niso nas tako zelo zanimale travme, ki so posledica velikih dogodkov, kot so denimo vojne, ampak posledice manjših dogodkov, raznih občutij, nesrečnih naključij, o katerih ljudje pogosto ne spregovorijo, dokler ne ležijo na smrtni postelji. In zanimala naju je povezanost med ljudmi iz različnih generacij. Zvok padanja je čustveno zelo zahteven film – v ospredju je namreč izguba nedolžnosti otroške dobe. Pri tem gledalci dobijo vpogled v vidike iz zgodovine žensk na tem specifičnem območju, ki marsikomu niso znani – gre za strahote, ki so vsekakor pustile sledi na več naslednjih generacijah tako žensk kot moških. Estetika filma je izjemna, kamera vrhunska – za njo stoji Fabian Gamper, ki je posnel že režiserkin prvenec, prav tako izjemni sta igra in režija. Gre za resnično subtilno in mojstrsko izvedeno delo, tako da nagrada žirije v Cannesu ne preseneča. Filmu lahko kvečjemu očitamo, da je v njem preveč teh težkih usod na kupu. Ne da to ni prepričljivo, vendar je nasičenost s tragiko proti koncu filma že težko vzdržna. V tem čutu za tragiko film spominja na Hudičevo kopel avstrijske režiserke Veronike Franz izpred dveh let, ki je sicer postavljen v sredino 18. stoletja v Avstrijo, vendar prav tako temelji na arhivskih zapisih. Jeseni pa bo v kine prišel film Rose režiserja Markusa Schleinzerja, umeščen v 17. stoletje, ki se ukvarja z dejstvom, da so se ženske v preteklosti iz različnih razlogov izdajale za moške. Zahtevne zgodbe o ženskah iz zgodovine in sedanjosti so v filmu vsekakor na pohodu. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

Film Pozna slava je posnet po istoimeski noveli Arthurja Schnitzlerja, scenarij zanj pa je napisala Samy Burch, ki se jo morda spomnimo kot scenaristko filma Maj, december izpred treh let, takrat je bila nominirana za scenarističnega oskarja. V središču Schnitzlerjeve novele, napisal jo je pri 32 letih, je ostareli Eduard Saxberger. V mladosti je izdal pesniško zbirko. Ker ni doživela nikakršnega odziva, je nanjo pozabil in se sprijaznil z vsakdanjim, duhamornim uradniškim življenjem. Zbirko so izbrskali mladi dunajski literati in Saxbergerja začeli častiti kot velikega umetnika. Stari gospod je podlegel iluziji vnovične slave, začel zanemarjati svoje stare prijatelje, ki so se mu nenadoma zazdeli preprosti in nevredni njegovega novega statusa. Kmalu je ugotovil, da je bilo zanimanje mladih literatov površinsko in sebično, in poleg tega, da sta njegova ustvarjalnost in mladostni duh z leti zbledela, saj mu besede niso tekle več kot nekoč. V tem ameriška različica z Willemom Dafoejem v glavni vlogi zvesto sledi predlogi, Eduard Saxberger postane Ed Saxberger, vse skupaj pa se dogaja v New Yorku. Dramaturško lahko rečemo, da film teče dobro, v glavni vlogi blesti Willem Dafoe, toda če se je on v vlogo vživel tako zelo, da mu verjamemo ob vsaki besedi, premoru ali drobnih gestah, pa se zdi, da so ustvarjalci filma premalo pozornosti posvetili mladim njujorškim literarom in ustvarjalcem, ki se začnejo zanimati za Eda. Stereotip je, tako pri nas kot očitno tudi v Ameriki, da so mladi ustvarjalci nujno čudni, posebni, ekscentrični, in kot taki so prikazani v Pozni slavi, toda če se je Dafoe zlil z vlogo, je čudnost mladih literatov neživljenjska in precej manj verjetna, morda je hiba tudi v tem delu scenarija Samy Burch, ki je umetniško skupino v osnovi zastavila preveč stereotipno. Prav tako je ne prav natančna pozornost posvečena Edovim znancem, s katerimi se po delu na pošti dobiva v baru in z njimi igra biljard. Po Edovem izbruhu, da so manjvredni od njega in da ga ne razumejo, nekako ni izrisanega prehoda do Edove vključitve v to družbo ob koncu filma, ko spet začnejo skupaj igrati biljard. Ne glede na te pomankljivosti je film vreden ogleda, v prvi vrsti zaradi glavnega igralca in drugič, ker dobro prikaže človeško nečimrnost in predvsem občutek minljivosti – Dafoe tega z drobnimi gestami na svojem slikovitem, razbrazdanem obrazu izvrstno izrazi, hkrati pa so v scenariju drobni biseri, kot je opazka mlade igralke Glorie, v katero se Ed zaljubi; reče mu, da je moral biti lep, ko je bil mlad. In še: ker sta tako film kot novela refleksija o ustvarjanju v določenem časovnem razponu, je v njem lepo vidno opešanje ustvarjalne moči – Eda prosijo, naj napiše kaj novega za nastop, na katerem se bo predstavila tudi mlada skupina umetnikov, pa mu preprosto ne uspe. Hkrati pa to opešanost in generacijski prepad izrazi s hojo, vtirjenostjo v vsakodnevne opravke in spet z odlično odmerjeno izraznostjo obraznih gest, nasmehov in gibov.

Piše Robert Šabec, bere Dejan Kaloper. Veliki brat je dejansko iz mesa in krvi in še kako živ. Vse kar je George Orwell že davno vedel in popisal v romanu 1984, v katerem predstavlja distopično, totalitarno družbeno ureditev splošnega nadzora, se nam z zadnjim delom Dragice Krapež materializira oziroma personalizira v osebi starega očeta, po domače »wačeta«, ki naj bi si zaradi zlobe in totalnega nadzora nad družino in tudi nad okolico ne zaslužil niti lastnega imena ampak je v celotni pripovedi označen zgolj kot Diktator…. Diktator z griča. Dogajanje je postavljeno v od boga pozabljeno vasico Jesenica nad Cerknim in ta vaški mogotec – veliki wače – je zraven pri praktično vseh pomembnejših odločitvah v vasi, kot tudi v Cerknem, tesne povezave in znanstva pa ima tudi v Idriji in v širših partijskih krogih. Posebej odločilen je njegov pečat pri družinskih zadevah in dinamiki, saj mu nič ne uide in nič ne gre mimo njega. Vseprisoten je, kot so vsenavzoči teleekrani v znamenitem delu 1984, za red in vse ostalo na vasi pa dodatno poskrbi še 'Miselna policija' v podobi vaških čenč, ki velikemu dedku nosijo pod nos vse pomembne in manj pomembne še sveže informacije. Beležiti je seveda treba vse in še več. Če pogledamo njegova zgodnja leta, naj bi bil wače, po pisanju Dragice Krapež, vse do druge svetovne vojne vsaj na videz »povsem normalen človek«, po poklicu krojač, ki je poročil starejšo kmetico z nezakonskim sinom. Odraščal naj bi v verni družini. Poleg pastorka, ki je kasneje med drugo svetovno vojno padel kot odlikovan partizan, je imel še sina (avtoričinega očeta), ki so ga nacisti internirali v delovno taborišče. Sprememba dedkovega svetovnega nazora se je zgodila prav med drugo svetovno vojno, ko naj bi postal goreč zagovornik komunizma, leninizma, Stalina in Rusije, kot izpolnitve onostranskega raja v tostranstvu. In krojač je naposled – sicer bolj ali manj nepojasnjeno – postal fanatičen diktator, ki naj bi iz hiše zmetal vse, kar je dišalo po starih časih in takratnih malikih. Na smetišče zgodovine je frčal bogkov kot, prepovedal je molitev doma in še več, zakrivil naj bi ločitev svojega že odraslega sina. Poskrbel naj bi, da so Dragico še kot dojenčka vzeli mami in jo pripisali očetu oziroma posredno sebi. Vnukinji naj bi pozneje prepovedoval druženja, nadzoroval stike z očetom, tlačil njene želje in ambicije, vplival na izbiro šolanja, zaposlitve, partnerja in drugo. Dragica ni smela izbirati prijateljev po svoji volji, izbrati šole po svoji presoji, kot se tudi ne zaposliti po svoji želji. Diktator naj bi vseskozi držal vse niti igre trdno v svojih rokah, zmanipuliral naj bi vse in vsakogar v svoji bližini, in to na način, da so celo njegovi bližnji postali zgolj neme sence, brezvoljne kreature – sužnji brez volje in moči. Namesto Dragice in njenih je seveda odločal edini in vsemogoči wače. Ta nekdanji krojač, rusofil brez primere, je bil tako vsemogoč, da je prelisičil celo »zagamano« informbirojevsko leto 1948 in potencialno bivakiranje na Golem otoku, ki bi ga pravzaprav moralo čakati, vendar avtorica temu diktatorjevemu podvigu ne nameni nobene pozornosti. Če vsaj pogojno zapišemo, da je psihopatija diktatorja v delu Dragice Krapež razdelana do obisti, pa pogrešamo globlje vzroke domala mazohistične nravi vseh drugih protagonistov – torej vsaj delček tistega, kar v Heglovi Fenomenologiji duha prepoznamo v odnosu med gospodarjem in hlapcem. Del odgovora na prvi del ugotovitve se sicer skriva v nekoliko širši družbeni sliki in polpreteklih zgodovinskih dogodkih v vasi Jesenica na Cerkljanskem, ki jih avtorica sicer nakaže, a jih ne razvija, hočeš ali nočeš pa so jim bili priča vsaj nekateri protagonisti knjige. Je bil brutalni in skrivnostni wače morda tako ali drugače soočen z zloglasnim zločinom, ko so esesovci s Koroške in v sodelovanju s kolaboranti po bitki na Poreznu 24. marca 1945 v to odročno vasico pripeljali 147 ujetih borcev NOV in jih zaprli v prazen Sovrčenov hlev? In naslednji dan, na cvetno nedeljo, v dveh urah postrelili 106 mladih fantov in mož. O tem zgodovinskem dejstvu v delu Dragice Krapež žal ne izvemo ničesar, po drugi strani pa je treba priznati, da je bralec večkrat soočen z družinsko sago, ki se po vsej sili skuša konfrontirati s širšim družbeno-političnim ideološkim okvirjem. Kakorkoli, pisanje Dragice Krapež razpira brezno potlačene izjemno močne travme. Diktator z griča je izrazito subjektivno obarvano biografsko in osebno pričevanjsko čtivo, povsem primerno za ljubitelje tovrstne žanrske literature. Knjigo dopolnjuje fotografsko in dokumentarno gradivo.

Piše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Dejan Kaloper Po kratkoproznem prvencu Pasja sreča je Peti okus druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek, vizualne umetnice, kiparke, performerke in pisateljice, ki v svojih zgodbah skicira najrazličnejše vsakdanje situacije in jih začini z veliko mero humorja. Tudi tokrat je pred bralcem 32 zgodb, katerih rdeča nit se razprostira med bizarno kulinariko in fetišizmom sodobne družbe. Kot že v prvencu, se avtorica tudi v tej knjigi osredotoča na neimenovanega junaka ali junakinjo, ki se ji med opravljanjem monotonih opravil zgodi nek nenavaden dogodek ali pa dramaturgija vsakdana doživi neobičajen razplet. Zdi se kot bi se vrstile barvite urbane vinjete, podkrepljene s “krukiji” Ljubljančanov, ki si želijo ohraniti svoj ritem in navade, a jih vsakič znova nekaj vrže iz tira. Dogodki, ki se jim zgodijo, so bodisi bizarni in groteskni bodisi sovpadajo z intuicijo, telepatijo ali sinhroniciteto. Med zgodbe so umeščene še krajše literarne “razglednice”, poslane iz mest, savn, naravnih in zabaviščnih parkov in še bi lahko naštevali, ki nek droben dogodek orišejo skozi serijo subjektivnih refleksij in narečnih metafor – kot bi bili na razstavi in gledali del vizualnega kolaža, ob katerem bi želeli izvedeti več o avtorju in okrožju, iz katerega izhaja… Zgodbe so zelo kratke in dostikrat fragmentarne, zreducirane na izjave ali refleksije protagonistov. Uvod nas dobesedne vrže v osrednje dogajanje, zaključek pa je lahko nepričakovan s številnimi nerazrešenimi vprašanji ali pa s povsem banalno razrešitvijo, o kateri prej nismo razmišljali. Včasih se v zaključku pravo dogajanje šele začne, kot je to razvidno iz zgodbe Salonarji, v kateri ženska ob vstopu v trgovino s čevlji zasluti, da se ne bo zlahka izmuznila radovednemu prodajalcu, ki jo obletava z neumestnimi komplimenti in vulgarnimi opazkami. Čeprav že na začetku jasno pove, da si ne bo vzela časa za preizkušanje čevljev, jo trgovec zelo hitro sezuje, nakar se v zaključku razgrne njegova prava perverzna narava, ki jo zaznamuje obsedenost s stopali in nožnimi prsti: “Lahko vam jih zmasiram, pocuzam prstke, pogrickam nohtke. Od palca do mezinca in nazaj. Mljask, mljask.” Zgodba se konča sredi stavka in prepusti bralčevi domišljiji dokončen razplet naelektrenega ozračja. Posebnost kratkega literarnega formata na eni, dveh ali treh straneh je tudi v tem, da se avtorica pozabava s fokusiranjem bralčeve pozornosti ali z njegovimi asociacijami, ki neredko zaidejo na področje seksualnih konotacij in povezanosti oralne fiksacije z nezavednim odnosom do hrane. V zgodbi z naslovom Borovničev štrudelj protagonistka sredi gozda naleti na profesionalno poznavalko molekularne gastronomije in tradicionalne prehrane, ki “po bukovem štoru razprostira pomokane plahte testa”, jih polni z borovnicami in maže s stepenim jajcem, nato pa se zavihti na kolo in odrvi kot kakšna kulinarična gverilka novim dogodivščinam naproti. V zgodbi Valentinove babure sledimo konfliktu med moškim in žensko, ki pripravlja pečene paprike in v očeh moškega izpade kot maščevalna čarovnica, le da na koncu on sam potegne “ta kratko”. V zgodbi Domača kuhinja zločin zagreši razočarana gospodinja, ki možu za rojstni dan podari dolg japonski nož in tečaj priprave sušija, nato pa naleti na mentorico v kočljivi pozi na jedilni mizi njunega stanovanja. Še bolj eksplicitno je meja med užitkom in bolečino oralne fiksacije predstavljena v zgodbi Oralna faza, v kateri pacient, sedeč na zobozdravstvenem stolu, fantazira o svoji zdravnici, čeprav mu le-ta povzroča bolečine: “Predstavljam si, kako odpne zadrgo rožnate uniforme, osvobodi prsi iz modrca, me z njimi poboža, oklofuta po obrazu, jaz pa samo ležim in se slinim. Hočem cuzati njene joške, ampak ne čutim več ustnic. Jebenti, anestetik je začel prijemati.” Čeprav so vodilna nit zbirke Peti okus čutila, se v njihovem ozadju razgalja neka posebna anksioznost bodisi v podobi separacijske tesnobe bodisi v močni želji po družbeni in seksualni osvoboditvi. Protagonistkam se tako sredi utesnjujoče banke kar sami od sebe odpirajo modrčki, njihove fantazije privabljajo neznance na ulici in situacije, ki jih ne morejo več nadzorovati. Nataša Skušek za vsako zgodbo ustvari posebno formo, saj vsaka izmed njenih junakinj na drugačen način zaznava čas in prostor. V zgodbi Binkošti se odloči za tedenski opis dogodkov po posameznih dnevih, v zgodbi Odmerki prikaže bolezensko stanje junakinje skozi celoto dneva, neodzivnost zdravnikov pa se razgrne v rubrikah, ki nosijo naslove Do konca tedna, Kasneje, Naslednje dni in Prepozno. V zgodbi z naslovom Sestanek prikaže različne poglede na blokovsko tematiko iz vidika družinskih članov, poštarja in zapisnikarja. Zanimive so tudi prigode, ki odslikavajo razmišljanje najstnice – kot sta zgodbi Partianimal in Čilaout – kjer nam besede v oklepajih sporočajo, kaj v resnici najstnice čutijo in kako je lahko to v diametralnem nasprotju z njihovim obnašanjem. Naj omenim še Sličice, ki v enostavčnih povedih skicirajo meščane v trgovini, mesnici, na ulicah in v parku, ki jih povezujejo nevidne vezi in neizrečeni komentarji. Če bi spregovorili iskreno in prizemljeno, bi ugotovili, kako so si v svojem čustvovanju in ravnanju podobni, kako ranljivi smo v svojem bistvu kot ljudje in obenem kako močni bi lahko bili, če bi bili iskreni in milostni do sebe in drugih. Za konec bi lahko rekli, da je zbirka Peti okus namenjena vsem generacijam, zlasti tistim, ki v najstniških letih razvijajo svoj “okus” za fabulo in kritiko, saj jih zgodbe vabijo že s svojo zabavno formo, obenem pa jim nalijejo čistega vina glede odcepitve od družine in razkrinkavanja družbene utopije. Čeprav Nataša Skušek na nek način priznava, da bomo vsakič znova “padli” na istih obsesijah, strahovih in psiholoških fintah, se tudi zaveda, da nas vsak padec znova in znova ojača v naših povezovanjih in stremljenjih ...

Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen je že s prvo pesniško zbirko Pobalinka, prav tako pa tudi z drugo Greva, ostajava, saj sva pokazala razvejano in poglobljeno odsevanje individualnega bivanja. V lepo zvenečih verzih je poosebljala naravne pojave in jih povezovala s pojmi. Tako v impresivnih kot refleksivnih pesmih je upesnila osebno zgodbo in v njej nakazala ogroženost. V prizadevanju, da bi ohranjala moč, je bil otrok tisti, s katerim se ji je to posrečilo. Pesnica je intenzivno občutila ostre robove svoje eksistence, vendar ji je pisanje pesmi dajalo smisel in razlog za obstoj. V tretji pesniški zbirki Od točke nič je avtorica razgrnila spopadanje z ovirami, premagovanje zidov in vztrajanje na življenjski poti. Marsikaj se lahko izjalovi, v pesničino občutenje se zarine tudi samota, kljub temu pa je njena pesniška energija tista, ki ji pomaga ohranjati bivanje, in to tudi tedaj, kadar se ji dozdeva, da se je znašla v brezčasju. Mogoče se je vrniti, ostati in še vedno iti naprej. V novi pesniški zbirki Vtiskovanje so poudarjeni trije vidiki – eksistencialna stiska, feministične pobude in ustvarjalni postopek. Razraščata se bolečina in trpljenje, tu in tam podani neposredno, še večkrat obvladani, toda dovolj nazorni in estetsko zaokroženi. Pesnica v slikovitem slogu opozarja na nezavidljiv položaj žensk, izvirno, domiselno in inovativno je zlasti njeno pesniško prikazovanje, kako se loteva različnega pisanja, na primer analiz, interpretacij in literarnih ocen. Vse skupaj se začne z vprašanji: »Kje je luč / da me umiri / kje sonce / da me sprejme / kje svetloba / da mi daje upanje? / Kje?« Odgovori se razrastejo v poetičnih verzih, v katerih so bodisi vsebovani bodisi izraženi neposredno in v obliki izpovedi. Eksistencialno stisko razkrijejo subtilne metafore. V iskanju izhoda iz težavnega položaja je občutiti strah. Pesnica potuje vase, pomika se po skritih delih svoje notranjosti in, kot pravi, izpiše delce, ki se nabirajo v njej. Govori si, kako bi bilo treba ravnati, v hipu pa se ji zazdi, da bo zadoščala zgolj zaustavitev. V vsem tem vrvenju in negotovosti se namreč želi reševati z mirom in spokojnostjo. Veliko ji je tudi do tega, da bi začutila prostranost ter ločila, redčila in privzdignila tisto, kar iz korenin sije v prostranost: »nekaj me mora potegniti ven / praviš / zravnati moram sebe / da me spet ne upognejo drugi / da iz neke prozorne beline / nekaj začne sijati. Občutja prikliče tudi narava, toda v tem doživljanju je slutiti turobnost, že skoraj izenačeno z zunanjim dogajanjem. Bilke se upognejo, prasketanje potihne, veje zaledenijo, podgane migajo z repki in se režijo, slišati je tudi smeh hijen. Videti je, kot da narava umira in se ohlaja. Ljudje se bodo morali greti z notranjo toploto in pri tem ne bodo odveč pozornost in spretnost v odmikih in koncih ter iskanje ponovnih sklenitev. Večkrat se pojavi simbolika žil, omenjene so tudi rane, telo je razbolelo, toda protagonistka vseeno zmore ohranjati notranjo moč in obvladati takšne in drugačne izzive. Ženske, ki jim je treba dati glas ter opozoriti na njihovo zatiranost in odrinjenost, so upodobljene kot kurentice, vračke, sestre magdalenke in vile rojenice. Tonja Jelen jih nagovarja, toda kdaj pa kdaj jim je nekoliko podobna tudi sama. »kdo pa so te ženske? / še iščejo lastno sobo / tonejo / so zaprte znotraj / (nekoč) / so sploh kaj? / vračka / vrački / vračke …« In česa se pri tej razvejani razbolelosti zaželi pesnica? Kako se je mogoče izviti iz ogrožajočega položaja? »bila bi drevo / napajalka ožilja / zraščena z besedo / kot človek misel – / zglajena z / ravnino nebom zemljo / rastem vedno / jasneje.« Ustvarjalni postopek, ki ga Tonja Jelen prikaže v domiselno oblikovanih stihih, poteka kot tehten premislek, vstopanje v problematiko in odkrivanje bistva. Ustvarjalka išče mnogovrstne možnosti razlag, se poglablja v različna besedila, predeluje svoja spoznanja in sega po presežnem. »Raztelesim / napisano / pozorna na glasove / predelujem spreminjam pomen / kaj vse da en glas / in kaj vzame / središčim težišče / pomena / ga izklesam / prečešem / kaj bo zraslo iz tega // mogoče po nečem diši« Pesnica priznava, da izraz seseklja in ga rani, toda tudi izraz rani njo. Z besedami se spopada in gradi, kot pravi, nov imperij slovstva. Marsikaj je treba spiliti, pisati jasno, udarno in hkrati tiho, pregnesti strukturo, ji dati pravi pomen in začutiti tudi tisto, kar samo tli. Poezija zanjo niso le občutki in samo črke, temveč je vse to tudi izenačeno z žarčenjem, razčlembo in gradnjo. Včasih je tega na tisoče. Pesnica se vpraša, ali je mogoče vse to ubesediti. Vaja ne bo lahka, saj se zdi, da gre hudo zares. Tisto, kar nastane, pa so nekakšni nanosi premišljevanj. Na prvi pogled je videti, da so pesmi napisane brez ločil, pozorno branje pa tu in tam opazi kak vprašaj, oklepaj in poševnico, celo piko, tri pike in zvezdice. Naslovi so natisnjeni v krepkem tisku in se pomensko nadaljujejo v prvem verzu. Pesmi imajo tudi posebno likovno podobo, ki tu in tam kaže na to, kako se je treba spustiti nekam navzdol, na neznano dno. Nekatere besede so zapisane med poševnicami, z oklepajem izraz dobi dvojni pomen, dve besedi sta prečrtani, tri pike so v ravni vrsti ali nameščene druga nad drugo. Metafore zvenijo estetsko učinkovito in nekoliko mračno, na primer: izbruh črnih pijavk, črvičenje strahu, integracija misli, zvezena v sledenje, zvoki neučakanosti in druge. Po mnenju avtorja spremne besede Aljaža Krivca je Vtiskovanje Tonje Jelen fascinantno hibridna pesniška zbirka. Prevevata jo za pesnico že znana lirska tenkočutnost in glas intime, tokrat pa se jima pridruži še uporniški duh. Predstavitev pesniške zbirke Krivec na zavihku platnice sklene z besedami: »Pesnica v pričujoči knjigi z le par potezami seže v najrazličnejše dimenzije tega, kaj je poezija, ob tem pa ji ostaja globoko zavezana.«

Islandski filmar Hlynur Pálmason je za Ljubezen, ki ostaja napisal scenarij, ga režiral in tudi posnel. Zanimivo je, da je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu pes, ki v filmu nastopa, po imenu Panda, za svojo vlogo prejel pasjo palmo. Gre za filmsko pripoved o družini s tremi otroki po ločitvi staršev, posneto na 35 mm filmski trak. Ločitev v filmu ni redko tematizirana, pristopi do nje pa seveda segajo od tragičnih do bolj humornih. Za Ljubezen, ki ostaja ne bi mogli reči, da na ločitev daje humoren ali pretirano tragičen pogled, vsekakor pa je sprejemajoč – življenjsko dejstvo družine, ki je v ospredju tega filma. O razlogih za razdružitev para režiser ne razglablja, ne poskuša jasno začrtati kakršnekoli teze, ne išče definicij, ampak zgolj prikaže izsek časa, tok dogajanja, vsakdan te specifične družine po ločitvi: mame umetnice, očeta, ki pogosto živi svoje vzporedno življenje na ribiški ladji ter vsakdanjik otrok, ki je kar se da brezskrben in povezan z naravo. Vse skupaj se dogaja na ozadju slikovite islandske pokrajine z veliko vetra, s spranimi barvami in morjem. Naslov Ljubezen, ki ostaja je zgovoren in ključen, kajti prav iskanje tega, kar ostaja po razhodu staršev, je v središču filma, ki neidealizirano in brez romantičnega filtra v ospredje postavlja nasprotujoča si čustva, ki vrvijo v takšni situaciji. Pálmason je povedal, da gre zanj za oseben film, in v njem res igrajo njegovi trije otroci. Spretno in duhovito se prepletata dve ravni resničnosti - realno dogajanje v filmu in raven, ki ponazarja čustveno stanje likov. To prepletanje deluje spontano, naravno, tako kot se tudi v resnici pri ljudeh prepleta resničnost z nanosi, ki predstavljajo naše strahove, želje, fantazije. Nekakšen magični realizem torej, s katerim se Pálmason poklanja človekovi domišljiji in zaznavam, ki presegajo zgolj realno, a so na neki način vendarle del te realnosti. Poleg družinske je pomembna tema v filmu tudi sodobna umetnost in umetniški trg danes. Anna – mati, ki je obenem likovna umetnica, z rjavenjem kovinskih modelov ustvarja slike. Njen postopek je sam po sebi simboličen, saj tako ustvarja umetnine s posredovanjem učinkov minevajočega časa in odtisov, ki jih ta čas skupaj s predmeti pušča na platnu. Kot življenje pušča svoje sledi na nas. Zanimiva v filmu je med drugim simbolna podoba strašila – viteza, h kateremu hodijo protagonisti in vanj izstreljujejo puščice. Bolj ko je zdelan, bolj postaja človeški – in to je samo na videz protislovno. Naj dodamo, da je Pálmason prav figuri tega viteza posvetil samostojen film z naslovom Ivana Orleanska. Film Ljubezen, ki ostaja nevsiljivo prikaže specifičen način bivanja na Islandiji, v klimatsko neizprosnem delu našega sveta, ki mu zaradi svoje odmaknjenosti uspeva ohranjati lastne kulturne posebnosti. Sprašuje se o ljubezni in korakih naprej v življenju, ki pa jih je včasih težko narediti. Iz oddaje Gremo v kino.

Igralec George Fahmy uživa status megazvezdnika egipčanskega filma; kljub temu, da družbo vse bolj obvladuje konservativna verska struja, se prepušča raznim nedovoljenim užitkom, od pijače do izvenzakonskih razmerij. Njegove pregrehe, med katerimi krmari s svojim večnim šarmom, ga sčasoma vendarle dohitijo; ko dobi ponudbo, da bi v cenenem propagandno-biografskem filmu odigral vlogo aktualnega predsednika Al-Sisija, ki vlada režimu s trdo roko, je ne more zavrniti. Vendar je to šele začetek njegovih težav. Orli republike švedskega scenarista in režiserja egipčanskih korenin Tarika Saleha je izvrstna žanrska zmes; spretno prepleta elemente melodrame, politične spletke, družbene kritike, trilerja in filma noir. V marsičem spominja na ameriške preganjavične kriminalke iz 70. let, iz obdobja »novega Hollywooda«, ko so se avtorji mlajše generacije skozi žanrske filme odzivali na tesnobno politično vzdušje, na korupcijo, ki je prežemala politiko, in na vsesplošen občutek nemoči. Film Orli republike, ki je bil premierno predstavljen v glavnem programu lanskega festivala v Cannesu, je strupena satirična kritika režima Abdela Fattaha el-Sisija, ki velja po vseh merilih za diktatorja, Egipt pod njegovo dolgoletno vladavino pa se je spremenil v »bolnika« Bližnjega vzhoda. Hkrati pa gre tudi za duhovit metafilm, ki pokuka v ozadje kinematografske oziroma popkulturne industrije in preigrava njuno razmerje do vsakokratne oblasti in hinavščino kot splošno družbeno vezivo. Tarik Saleh preizprašuje vlogo domnevno avtonomnega posameznika znotraj represivnega režima, spreminjajočo se obliko njegove samopodobe ter celo paleto iger moči, nadzora, cenzure, vpliva, pritiska. Film je s svojim prašnim koloritom in vročim vzdušjem izrazito lokalno umeščen, hkrati pa z globoko človeškimi dilemami posameznikov univerzalno prepoznaven. Največjo težo pri tem nosi Fares Fares, uveljavljen švedski igralec libanonskega porekla v glavni vlogi Georgea Fahmyja, katerega značaj je po antični dramski maksimi hkrati njegova usoda. Čeprav bi filmu lahko očitali nekoliko meandrast ritem, se stave, s katerimi se Orli republike tudi začnejo, v resnici zelo spretno stopnjujejo iz prizora v prizor. Pot od majhnih vsakdanjih kompromisov in moralnih prekrškov do velike izdaje je morda počasna in vijugasta, ampak po spodletelem državnem udaru so v igri samo še tiste najvišje. Dejstvo, da je bil eden od stranskih igralcev egipčanskega rodu zaradi svojega nastopa v filmu doma v odsotnosti obsojen, je samo še ena – tragična – metafilmska potrditev moči fikcije, ki nosi težo resničnosti in pravzaprav podpira celotno poanto filma …

V nevihtni noči se ob vznožju Dinare pojavi skrivnostna tujka v črnini. V rokah nosi le Sveto pismo in majhno culico s kostmi – posmrtnimi ostanki svojega moža Marka, ki je umrl v požaru v daljnem Čilu. Vdova Teresa, ki jo je karizmatično upodobila Manuela Martelli, je prepotovala pol sveta, da bi moža pokopala v domači zemlji. Toda v odmaknjeni pastirski skupnosti naleti na svet, katerega jezika, običajev in pravil ne pozna. Prva jo sprejme Markova sestra Milena, ki med poletno pašo sama skrbi za domačijo. Kljub jezikovni in kulturni pregradi se med ženskama splete tesna vez. S kretnjami in ilustracijami iz Teresinega molitvenika si ustvarita svoj način sporazumevanja. Milena, ki jo družina zmerja z Mutavo in jo obravnava kot breme, v tujki prvič najde nekoga, ki jo zares posluša. »Kot da si padla z neba, da ne bom sama,« pravi z otroškim navdušenjem. Njuno zavezništvo načne prihod Mileninega brata Nikole, nasilnega in oblastnega mladeniča, ki se želi s poroko s Tereso polastiti zemlje, ki naj bi jo podedovala po pokojnem možu. Hrvaška režiserka in scenaristka Hana Jušić tako postopoma razgrinja osrednji zaplet filma. Milenino navdušenje nad prihodom svakinje ni naključno: neusmiljeno pastirsko okolje visoko v gorah na začetku 20. stoletja je do žensk še posebno neprizanesljivo. To spoznanje se stopnjuje z vsakim novim trkom s togim patriarhalnim redom, ki se še izraziteje razkrije po Teresinem prihodu na vrh planine. Tam sreča Markovega starejšega brata Ilijo, molčečega vodjo klana, ki mu drugi pastirji čedalje manj zaupajo. Teresin prihod sproži val sumničenja. Pastirji dvomijo, da je res Markova vdova, sprašujejo se, zakaj z možem nista imela otrok, in ugibajo o njenih resničnih namenih. Ker nenehno moli v španščini, ji pripisujejo »čudne besede« in zlovešče namene. Govorijo, da ima »lažnive oči«, da je »črni vrag«, celo čarovnica, ki bo nad njihovo čredo priklicala volkove. Čeprav so tudi gledalci sprva nekoliko nezaupljivi do nje – režiserka namreč o njej razkrije zelo malo, hkrati pa jo vztrajno postavlja v središče in z njeno tiho navzočnostjo oblikuje ritem pripovedi – se postopoma izkaže, da film ne pripoveduje o nevarnosti od zunaj, temveč o nasilju in strahovih, ki jih ustvarja skupnost sama. Čilenka Teresa na okolico brez dvoma učinkuje. Medtem ko se Milena, ki jo je prepričljivo utelesila Ana Marija Veselčić, obsedeno naveže nanjo in v njej najde oporo za upor proti vsiljenim pravilom, se najbolj kompleksna dinamika razvije med Tereso in Ilijo. Režiserka spretno spodmika gledalčeva pričakovanja in dosledno zavrača moški pogled, ki bi njun odnos skrčil na romantično razmerje. Med njima se razvijeta razumevanje in naklonjenost, ki se sprva zdita utemeljena predvsem v veri, vendar ju kmalu prežame potlačeno hrepenenje. Prav Iliji, ki ga občuteno odigra Filip Đurić, se Teresa v vrhuncu filma edinemu razodene in mu razkrije svojo preteklost, četudi v maternem jeziku z dodatkom zelo skromnega hrvaškega besedišča. Režiserka se pri tem izogne konvencionalnim retrospektivam in namesto pogleda v preteklost izbere skoraj gledališko rešitev: kamera kroži okoli nastopajočih, medtem ko se Teresini spomini sprožajo v istem prostoru, svetlobni snopi pa osvetljujejo prelomne trenutke njenega življenja. Premišljeno filmsko formo dopolnjujejo veličastne panorame kamnite pokrajine in doneča elektronska glasba, ki poudarjajo enega osrednjih motivov filma – človekovo majhnost pred naravo in bogom. Ko skupnost Tereso označi za grožnjo, film začne prepletati vero in vraževerje, versko dogmo in magično mišljenje, demonizacija tujke pa postane ključni mehanizem ohranjanja obstoječega reda. Film Bog ne bo pomagal združuje zgodovinsko dramo, folklorno srhljivko in mračni neovestern v vizualno osupljivo in tematsko izjemno konsistentno celoto. Pokaže, kako skupnost svoje strahove projicira na tiste, ki vzbujajo pozornost, predvsem pa, kako hitro patriarhalni svet žensko avtonomijo razglasi za greh. Zato Milenine besede Teresi: »Ti nisi grešnica, ti si ženska« ne učinkujejo le kot emancipatorna izjava, temveč kot obsodba družbe, ki še vedno ne zna ločiti med obema pojmoma. Piše: Iva Katušin Bere: Ajda Sokler

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Aleš Mustar, pesnik in prevajalec makedonske in romunske književnosti, v zbirki z naslovom Nad rušo tematizira zgodovinski, družbeni, politični in kulturni kontekst pokopališč, ki jih skupaj s hčerko obiskuje od Slovenije prek vzhodne in deloma zahodne Evrope vse do Azije. Zbirka je glede na geografsko oddaljenost razdeljena na pet sklopov z naslovi Na rodni ruši, Pri sosedih, Malo dlje, Še malo dlje in Daleč stran. Začne se s sklopom Žale, kjer se pesnik ustavi ob skromnem grobu Jožeta Plečnika, igralcev Duše Počkaj in Lojzeta Rozmana, ob grobnici žrtev korziške letalske nesreče ter ob skupnem nagrobnem znamenju predstavnikov slovenske moderne, kjer ob ločenem Župančičevem grobu provokativno zapiše: “Je Cankarjeva / nesojena nevesta, / ko je dala urediti / skupni grob, / na četrtega, / še živega / mušketirja moderne / pozabila / ali pa takrat še ni bilo v modi, / da nekomu nagrobnik postaviš / že za časa življenja, / in je večno počivališče / našel pri nogah kolegov?” Pot na ljubljanskih Žalah, ki predstavlja uverturo v raziskovanje večjih pokopališč po svetu, se začne ob prihodu na bodoči družinski grob, kjer se ob maminem obrezovanju grmičevja zave smrtnosti staršev in nekega Janeza, ki je umrl na isti dan, kot se je on rodil. Sprašuje se, ali gre pri tem za naključje ali morebiti za reinkarnacijo. Obišče tudi grob starih staršev na pokopališču Videm-Dobrepolje ter se v pesmi Čebelje poslednje počivališče pomudi pri otroških spominih, ko je iz lista ustvaril improvizirana nosila, s katerimi se je trudil rešiti utapljajočo se čebelo: “… Obideta me otožnost / in strah pred smrtjo, / ki sem ju občutil / na mrliškem vozu, / ko me je dedek, / vaški furman, / vzel s sabo, / da sem v roki držal lanterno. / Na bregu po spominu iz lista / naredim mrtvaški oder, / položim jo nanj in odidem, / pustim prehranjevalni verigi, / da opravi svoje.” Pesmi v zbirki Nad rušo niso temačne, so preplet prvinske otroške radovednosti in antropološko-filozofskega pristopa pesnika, ki se čedalje bolj zaveda svoje minljivosti, obenem pa ga fascinira pokopališko ozračje na različnih koncih sveta, kjer se živi in mrtvi stikajo na obrobju velemest, državnih mej in različnih kulturoloških kontekstov. Tako se v prvem sklopu knjige odpravi v Rožno dolino na staro judovsko pokopališče pa tudi na pokopališče v Miren, kjer se sprašuje, “kaj so pili podpisniki Pariškega mirovnega sporazuma, da so kar sredi pokopališča zarisali državno mejo”. V drugem sklopu z naslovom Pri sosedih se po obisku zagrebškega Mirogoja odpravi na novo in staro judovsko pokopališče, kjer ga pot zanese h grobu prvega knjigarnarja v Splitu, Vida Morpurga, čigar knjigarna je preživela dve svetovni vojni in tri režime, vendar v njej ne najde antologije sodobne hrvaške poezije: “Če si je med knjižnimi uspešnicami / prostor priborila / antologija sodobne hrvaške proze, / poezija nima te sreče. / Bi kaj zaleglo, če bi na / grob položil dva kamna?” V osrednjem delu zbirke Nad rušo pot vodi Aleša Mustarja v Beograd v Hišo cvetja, kjer s hčerko obišče Titov in Jovankin grob, nato pa nadaljujeta pot v Skopje na britansko in francosko vojaško pokopališče ter na turško pokopališče, kjer se nahajajo krste na izposojo – tam se pesnik zgrozi nad diskrepanco, ki jo zazna med pokopališči: pri nas morajo svojci še za upepelitev kupiti krsto iz masivnega lesa, medtem ko je v Skopju izposoja krste brezplačna. Pokopališče Stadion v Sarajevu ga spomni na tragična devetdeseta leta, ko je umrlo ogromno mladih ljudi, ki bi na nekdanjem nogometnem igrišču zagotovo raje igrali nogomet kot bili tako zgodaj pahnjeni v vojno in smrt. V pesmi z naslovom Ado (1981-1994) se v Mostarju prikloni mlademu borcu v majhnem parku sredi mesta. Zaključni del tretjega sklopa je namenjen romunskim pokopališčem, kjer se sprehodi po Aleji pisateljev in ves radosten zapiše: “Končno je pravici zadoščeno. / Na bukareškem pokopališču / so grobovi pesnikov bolje obiskani / od grobov pisateljev. / Krasijo jih / sveže cvetje, lončnice in sveče, / da se ti milo stori. / Pri prozaistih najdeš umetne rože in vence, / prav nič drugačni niso / od zadnjih počivališč navadnih smrtnikov. / Redosled ne upošteva literarne vrednosti. / Kdo ve, ali se zaradi tega veliki kritik, / avtor zgodovine romunske književnosti, / ki je tudi našel večni pokoj med njimi, / ne obrača v grobu.” Čeprav se zdi, da gre Mustarju predvsem za primerjavo med grobovi pesnikov in prozaistov, je pozoren tudi na druge podrobnosti: na grobu Sylvie Plath najprej zazna počečkan priimek njenega moža, med sprehodom po gozdnatem pokopališču v Rigi, kjer išče grob latvijske pesnice, pa zapiše, da se “počuti kot Janko brez Metke”: “Občutek imam, / da bom vsak trenutek / pred seboj zagledal / hišico iz medenjakov, / zato začnem pri priči / brskati po nahrbtniku, / da bi našel piškot, / ki sem ga dobil / ob jutranji kavi, / in si označil pot nazaj. / Večina spomenikov nima / letnic rojstva / niti letnic smrti. / Popade me strah, / da sem ostal ujet v brezčasju.” V ospredju je vendarle bivanjska tematika, saj se iz pesnikovega nezavednega sproti vzpostavljajo potlačene vsebine, vezane na najbolj intimne strahove ... kot bi pogled na pokopališče odpravil blokado oz. cenzuro med zavednim in nezavednim delom duševnosti. Ko se v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Daleč stran sprehodi po pokopališčih na Baliju, v Šrilanki, Egiptu in na Japonskem, je v zadnji pesmi z naslovom Hirošima mogoče začutiti najbolj prvinsko žalost in bolečino: “Po obisku / spominskega muzeja miru / nimam moči, / da bi poiskal / pokopališče.” V zbirki Nad rušo nas Aleš Mustar seznanja z zanimivimi podrobnostmi s pokopališč doma in v tujini, iz katerih lahko izluščimo tudi običaje posameznih kultur; ob tem pa se pokloni pokojnim prijateljem in pesnicam po vsem svetu. Gre za zbirko, ki si jo bomo večkrat zaželeli prijeti v roke …

Backrooms temelji na viralni zgodbi, ki se je začela konec prejšnjega desetletja razvijati na podlagi najdene fotografije. Ta prikazuje prazen pisarniški oziroma trgovski prostor s spuščenimi stropi in neonsko osvetljavo, vse v rumenkastih odtenkih in odprto daleč naprej, kot da prostoru ne bi bilo konca. Objavo na spletnem omrežju je spremljalo srhljivo besedilo o izgubljenih dimenzijah, v katere lahko padeš kot v hroščasti videoigri in kjer zmeraj nekaj preži nate. Zmes boleče vsakdanje podobe in tega lovecraftovskega izhodišča je v naslednjih letih navdihnila številne ustvarjalce, ki so pisali zgodbe, programirali videoigre in snemali kratke filme. Najuspešnejši med zadnjimi je bil Kane Parsons, ki je pri šestnajstih, torej še v srednji šoli, posnel kratki film Backrooms o snemalcu, ki vpade v tak prazen prostor in tava od sobe do sobe, dokler ga na koncu ne začne loviti nekakšna pošast. Film je bil uspešnica in ima danes 84 milijonov ogledov, Parsons pa je nadaljeval s serijo povezanih filmčkov, po večini dolgih le minuto ali dve. Kmalu ga je opazil Hollywood in tako je Parsons pri dvajsetih dobil priložnost posneti Backrooms kot celovečerni film. Pri tem so se mu kot producenti pridružili številni uveljavljeni avtorji grozljivk, z Jamesom Wanom, Osgoodom Perkinsom in Shawnom Levyjem vred. Tako je dobil 10 milijonov dolarjev proračuna ter ga izkoristil za kompleksen in morbiden set ter zvezdniško zasedbo, ki vključuje nominiranca za oskarja Renate Reinsve in Chiwetela Ejioforja. Film izredno učinkovito dopolni podobo, vzdušje in neugodje kratkih filmov ter razširi obete, ki jih je bilo mogoče slutiti že iz izvirne spletne objave fotografije. Zgodba je zastavljena v duhu serij, kot je Območje somraka, kjer spremljamo običajno življenjsko zgodbo, v kateri se zgodi odmik v resničnosti. Tukaj imamo ločenca Clarka, faliranega arhitekta, ki se trudi s trgovino s pohištvom, v kateri tudi živi in kamor nikoli ne vidimo zaiti niti ene stranke. Neke noči v kleti odkrije prehod skozi steno in ta ga pripelje v skriven, očitno neskončen svet. Sprva je videti, kot da bi se njegova trgovina še nadaljevala, le da je vsaka soba po svoje napačna. Nekatere so videti kot v hiši iluzij, druge imajo tapecirane strme klančine, iz tretjih vodijo drobna vrata kot v omaro. Clark izkoristi svoj čut za prostor in celo kartira neki del, toda ko hoče vse to razložiti svoji terapevtki, hitro dojame, da je tik pred odločitvijo, da bi ga dala hospitalizirati. Tako si najde pomočnika, opremijo se s kamero, da bi šli še globlje in dlje. In stvari se seveda zalomijo. Glede na to, kako prazni so ti filmski prostori in da je prav ta odsotnost vsebine in funkcionalnosti tisto, kar jih naredi tako srhljive, je prav zanimivo, kako zelo polni so raznih detajlov, ki namigujejo na nekaj več, vendar tega nikoli ne razkrijejo v podrobnost. Tako je, denimo, v nekaterih prostorih postavljen kartonski model, ki v več jezikih predvaja zvočni zapis iz sonde Voyager, ki drvi skozi medzvezdni prostor. Še bolj povedne oziroma sugestivne so različne samo delno uspešne kopije izgubljenih ljudi in predmetov. Backrooms: Brez izhoda pušča odprta vrata za različne interpretacije same funkcije prostora, usode likov in pomena celotnega dogajanja, tako da številni obsesivni oboževalci že preučujejo vsak kader in namig, da bi lahko uzrli kakšno nit, ki bi jih privedla do višjega pomena. Toda obstaja tudi druga šola. To so tisti, ki film cenijo prav zaradi nedoločnosti in pomenske neoprijemljivosti, zaradi načina, kako z vizualnimi in zvočnimi podobami ustvari presunljivo vzdušje. Zaradi surove pisarniške podobe je vse skupaj boleče blizu grozi, ki jo marsikateri občutijo, ko pomislijo na službo. Na tem mestu je ponovno treba omeniti vzporednico s kozmično grozo v delih H. P. Lovecrafta, ki so nastala pred stotimi leti. Ključni povod tako za Lovecraftovo pisanje kot za navdušenje nad njim je izviral iz znanstvenih dognanj o neznatnosti človeka v primerjavi z neznanskostjo vesolja. In podobno se zdi, da bi v današnji dobi lahko dejali, da je uspeh filma Backrooms in drugih sorodnih del, kot je serija Severance, prav tako povezan s ključnim prelomom v družbi. In najočitnejša tarča se zdi vse neizprosnejši vzajemni odnos med človekom in njegovim delovnim mestom ter porastom brezpredmetnosti samih sebi namenjenih služb, ki jih je antropolog David Graber poimenoval Bulšihti. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Dejan Kaloper. Iz oddaje Gremo v kino.

S peturno uprizoritvijo oziroma gledališkim potovanjem, ki je v režiji Tina Grabnarja nastal po motivih romana na Klancu Ivana Cankarja, Slovensko gledališče Celje zaključuje svojo sezono, ki je bila v celoti posvečena Cankarjevim delom. Po motivih iz romana Ivana Cankarja Na klancu Režiser: Tin Grabnar Dramaturga: Benjamin Krnetić, Mojca Redjko Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtorica glasbe in oblikovalka zvoka: Mateja Starič Oblikovalec svetlobe: Gregor Kuhar Lektorica: Živa Čebulj Asistentka scenografke: Katarina Prislan Organizator lokacij: Tadej Koren Šmid Igrajo: Žan Brelih Hatunić, Lucija Harum, Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Barbara Medvešček, Manca Ogorevc, Tanja Potočnik, Tarek Rashid, Tina Resman, k. g. Lovro Zafred, Branko Završan

Na 3. koncertu letošnje sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki je bil 2. junija 2026 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani, so pod naslovom Paisiello v Ljubljani zazvenele operne arije, ki so jih svoj čas poslušali Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj in Žiga Zois. Nastopila sta mladi francoski tenorist Bastien Rimondi in pianist Edoardo Torbianelli, nekaj vtisov s koncerta, ki je bil tudi del projekta 'Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča 1670–1848', pa je v prispevku zbral Mihael Kozjek (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Na koncertih ciklusa Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu smo se v zadnjih letih kar malo razvadili ob gostovanjih odličnih tujih glasbenikov, tudi – ali še zlasti – pevk in pevcev. Kot zadnji v vrsti izjemnih pevcev, specializiranih predvsem za izvajanje glasbe starejšega datuma nastanka, se je prejšnji teden predstavil mladi, 30-letni francoski tenorist Bastien Rimondi. V njegovem življenjepisu beremo, da se je izobraževal v Narbonnu, Toulusu in na pariškem konservatoriju, redno nastopa s pianistom Timothéejem Hudrisierjem v Duu Florestan ter sodeluje z uglednimi ansambli, kot sta Les Arts Florissants in Hemiolia. Izvaja baročni repertoar, novo glasbo in samospeve, tokrat pa se je predstavil in navdušil kot solist v arijah iz oper Vincenteja Martína y Solerja in Giovannija Paisiella, ki so bile v osemdesetih letih 18. stoletja med najpogosteje izvajanimi operami v ljubljanskem stanovskem gledališču. Po uvodni skladbi sporeda – rokopisni klavirski priredbi Simfonije iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki jo je pri zgodovinskem klavirju občuteno, s številnimi opaznimi dinamičnimi niansiranji in jasno izigranimi hitrejšimi pasusi tekoče podal stari znanec cikla pianist Edoardo Torbianelli, sta oba glasbenika najprej predstavila pastoralno arijo Pastirja iz opere Nina Giovannija Paisiella. Sledil je niz treh arij iz Paisiellovih oper Kralj Teodor v Benetkah in La Frascatana, pri čemer je Rimondi največ odobravanja požel za izvedbo Linhartovega slovenskega prevoda kavatine Nardona iz La Frascatane. Vmes je Torbianelli brezkompromisno izvedel še Rondo in variacije na duet 'Pace, caro mio sposo' iz Solerjeve opere Una cosa rara Emanuela Aloysa Försterja. V drugi polovici sporeda so zazvenele še arija Belmonta iz Mozartove spevoigre Beg iz Seraja, Romanca in pastorala z variacijami na podlagi Paisiellove opere Nina Daniela Steibelta – ponovno v prepričljivi izvedbi Edoarda Torbianellija – ter še nekaj odlomkov iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki je tako bila svojevrstna rdeča nit koncertnega večera. Glas Bastiena Rimondija bi lahko označili kot zapeljivega; je mehak in prodoren hkrati, dinamično prožen – pri tem največjo moč in dramatičnost skrbno hrani za vrhunce. Njegove kolorature so vselej lahkotne in izčiščene, zadržki oziroma diminuendi ob koncih fraz pa nadzorovani, polni, celo sladkobni vse do zadnjega izzvena. Zdi se, da je bil njegov glas kot ustvarjen za »belkantistično« naravo arij tokratnega sporeda. Vse to je Rimondi nadgradil s popolno predanostjo vsebini oziroma vzdušju posameznih arij; vsak nastop namreč podkrepi še z jasno izrazno mimiko ter dognanim razumevanjem in podajanjem besedila. Oba izvajalca, tako tenorist Bastien Rimondi kot Edoardo Torbianelli, sta nedvomno osvojila občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo atrij ZRC SAZU, poslovila pa sta se s kar dvema dodatkoma. V ciklusu Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu se je torej zvrstil še en navdihujoč in izpolnjujoč večer starejše glasbe, tokrat izbranih arij visokega klasicizma, dopolnjenih z virtuozno klavirsko glasbo Emanuela Aloysa Försterja in Daniela Steibelta.

Simfonični orkester RTV Slovenija je v četrtek, 4. junija 2026, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sklenil letošnjo sezono koncertnega cikla Kromatika. Pred orkester je tokrat stopil domači dirigent Davorin Mori, izvedli pa so Koncert za violino Petra Iljiča Čajkovskega, pri katerem se jim je na odru pridružil solist Luka Faulisi, ter Simfonijo št. 1 Antona Brucknerja. Komentar dogodka je pripravila Klara Žnideršič (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Prvi del večera je pripadel Čajkovskemu in violinistu Luku Faulisiju, ki se je po lanskem uspešnem gostovanju vrnil na oder Kromatike. Že takrat je navdušil z izbrušeno tehniko, ki mu je bila v Ravelovem Ciganu pisana na kožo, tokrat pa je pokazal še nekoliko zrelejšo glasbeno osebnost. Njegova interpretacija violinskega koncerta ni temeljila samo na virtuoznosti in brezhibni intonaciji, temveč tudi na premišljenih dinamičnih kontrastih in pogumnih umikih v skoraj neslišne zvočne odtenke. Ne glede na tehnično zahtevnost je solist dajal občutek, da ima delo ves čas pod popolnim nadzorom. Tudi v najbolj zgoščenih odsekih ni deloval obremenjen z zahtevnostjo parta, temveč je pozornost usmerjal v oblikovanje glasbenega toka in komunikacijo z orkestrom. Glasbo je spremljal z izrazno telesno govorico in tudi pripetljaj med kadenco prvega stavka, ko mu je lok za trenutek ušel iz rok, ga ni vrgel iz tira. Brez oklevanja je nadaljeval igro, kot da se ni zgodilo nič, kar je le še potrdilo njegovo odrsko suverenost. Navdušenje je občinstvo z aplavzom pokazalo že po prvem stavku, in če je tudi orkester v uvodnem stavku izstopal s prefinjeno mehkim začetkom in trdno spremljavo briljantnih hitrih pasaž, je drugi stavek razkril nekaj njegovih manj prepričljivih trenutkov. Pihalni uvod, predvsem v fagotih in oboah, ni dosegel želene intonančne natančnosti, pa tudi miren zaključek ni bil časovno usklajen med sekcijami. Zato je bil finale toliko prijetnejše presenečenje. Tretji stavek namreč zahteva natančno časovno ujemanje med solistom in orkestrom že od prve dobe in orkester je ta izziv uspešno izpeljal. Ponovitve osrednje teme so bile vselej natančne in prepričljivo oblikovane, dirigent pa je znal slediti solistovim zamislim ter jih vključiti v orkestrsko celoto. Po zasluženem aplavzu je Faulisi za dodatek zaigral še Perkinsonov Louisiana Blues Strut in tudi v slogovno bolj sproščenem delu prikazal enako raven izvajalske prepričljivosti. Brucknerjeva Prva simfonija je od dirigenta zahtevala nekoliko drugačen pristop, kot smo ga slišali v prvem delu večera. Če je pri Čajkovskem Mori sledil solistovim zamislim in skrbel za prožno komunikacijo z orkestrom, je simfonija zahtevala odločnejše vodenje skoraj celotno petdesetminutno partituro. Toda dirigent je že v intervjuju pred koncertom poudaril svoje načelo enakovrednega odnosa do glasbenikov v orkestru, in to se je odražalo tudi v izvedbi. Oblikovanje melodičnih linij je bilo povečini prepuščeno orkestrskim članom, dirigentsko vodenje pa je ostajalo predvsem na ravni zanesljive koordinacije ansambla. Tempi so bili urejeni, vstopi večinoma pravilni, številni odseki pa so ponudili vrsto lepih glasbenih trenutkov. Ob flavtističnih solih in klarinetih velja omeniti tudi rogove, ki so nosili pomemben del orkestrskega dogajanja. Brucknerjeva mojstrsko zasnovana simfonična arhitektura je tudi brez večjih dirigentovih interpretativnih posegov ohranila prepričljivost. Široko zastavljeni zvočni loki in bogata orkestracija, ki spominja na skladateljeve orgelske mojstrovine, so poslušalca postopoma vodili proti sklepnemu koralu, ki ga je dirigent izpostavil kot osrednji cilj celotnega dela. In prav zaključek je bil najprepričljivejši del izvedbe. Trobila so ustvarila mogočno zvočno podobo in občutek veličastnosti, ki je učinkovito sklenil koncertni večer in sezono. Ob koncu velja omeniti še odpoved Matičičevega dela Trans ..., zaradi katere je sklepni koncert sezone namesto treh obsegal le dve točki. Ker letos mineva sto let od skladateljevega rojstva, koncert pa je potekal le dan po njegovem rojstnem dnevu, je bila uvrstitev dela na spored skoraj gotovo tudi simbolna gesta. Zato je njegova odsotnost na zaključnem koncertu sezone toliko bolj presenetila, še posebej ker je bila Matičičeva skladba ena redkih priložnosti v letošnji sezoni za srečanje z glasbo slovenskega skladatelja. Koncertni list je kot razlog navedel »objektivne okoliščine«, a vendar bi si takšna sprememba zaslužila nekoliko podrobnejše pojasnilo. S tem se je končala še ena sezona Kromatike, ki je ponudila nekaj izjemnih glasbenih doživetih in nadejamo se jih tudi v prihodnje. S šestimi koncerti bo naslednja sezona sicer občutno krajša, kar pa ni nujno slaba novica. Manjše število dogodkov namreč lahko pomeni tudi še bolj premišljeno programsko zasnovo in več prostora za širokopotezne repertoarne izbire.

S koncertom, imenovanim Mediteranska melanholija, se je v petek, 5. junija, v Slovenski filharmoniji sklenila abonmajska sezona cikla VIP – Vokalno-instrumentalni program. Prispevek je pripravila Polona Gantar (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). V okviru abonmaja VIP je tokrat nastopil gostujoči Zbor Hrvaške radiotelevizije, z manjšo instrumentalno zasedbo – organistom Pavaom Mašićem, oboistko Marto Meštrović, trobentačema Vedranom Kocljem in Ivanom Medijem ter tolkalci Hrvojem Sekovićem, Krunoslavom Benkom in Francescom Mazzolenijem. V skrbno izbranem programu so zvenela mistično obarvana dela Arva Pärta, Petra Bergama, Igorja Kuljerića in Frana Paraća. Stoletni kulturni vplivi so se v njihovih delih prepletali z različnimi sodobnimi skladateljskimi izrazi, prevladovala pa sta, kot je razvidno že iz naslova koncerta, pristen mediteranski duh in duhovnost. Če izvzamemo uvodno skladbo Arva Pärta, smo v glasbi hrvaških avtorjev vseskozi lahko sledili fragmentom značilnega dalmatinskega in deloma glagoljaškega melosa. Pevci in instrumentalisti so nas z izbrano glasbo povedli do presežnega – vse od minimalističnega pristopa Arva Pärta v skladbi Salve Regina do presunljivih madrigalov, v katerih je Petar Bergamo uglasbil čakavsko poezijo Marine Čapálije, od glagoljaško in z dalmatinsko ljudsko tradicijo obarvanega dela Križ, daj nam milost ti Igorja Kuljerića, do umirjene vedrine kompozicije Dona nobis pacem Franeta Paraća. Koncert je izzvenel predvsem kot prezentacija del sodobnih hrvaških avtorjev, kar je tudi prvenstvena naloga vsakega radijskega zbora. Zbor Hrvaške radiotelevizije sicer odlikuje izredna ubranost in mehkoba zvoka, naravno fraziranje, jasna dikcija in čista intonacija, izvajalcem pod vodstvom izkušenega in priznanega hrvaškega dirigenta Tomislava Fačinija pa je poslušalce z glasbo, ki jo pri nas le redko slišimo, uspelo navdušiti; tudi z dvema dodatkoma na koncu.

Piše Simon Popek, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. V slovenskem založniškem prostoru smo v zadnjem letu dobili nekaj odličnih knjig, ki v osrednjo vlogo ne postavljajo klasičnih literarnih junakov, temveč arhitekturo, stanovanja, hiše. Miloš Kosec v knjigi Enfilade skozi »življenje meščanskega stanovanja« na Resljevi ulici v Ljubljani ni obravnaval le fenomena enfilade, arhitekturne iznajdbe baroka in njenega osrednjega bivanjskega motiva, temveč je izpisal kroniko svoje družine skozi 20. stoletje, ko so se menjavali različni stanovalci, ekonomski in politični sistemi. Tudi Slobodan Šnajder je v romanu Angel izginjanja s pomočjo hiše na zagrebški Ilici popisal 20. stoletje; pri njem je bila dvonadstropna hiša celo glavna pripovedovalka zgodbe, v kateri se prosto mešajo zgodovinska dejstva, resnične osebnosti, izmišljeni liki, celo mitske pojave, ki potujejo v prostoru in času. S Heleno Koder, Rožančevo nagrajenko za zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, smo dobili še eno prvovrstno kroniko nekega časa in »portret« objekta, ki je v Ljubljani stal stoletje in pol, nato pa v času tranzicije in divje privatizacije popolnoma propadel, dokler ga niso pred petnajstimi leti dokončno porušili. Ljubljanski Kolizej je bil stara večstilna hiša v središču mesta, zgrajen sredi 19. stoletja za časa župana Hradeckega in sprva namenjen avstro-ogrski vojski kot tranzitna vojašnica. Kasneje je bil spremenjen v poslovni in stanovanjski objekt, v potresu leta 1895 je bil poškodovan in deloma porušen, po drugi svetovni vojni pa je z nacionalizacijo postajal vse bolj zanemarjen dom delavskega razreda in deprivilegiranih, med drugim ljudi, ki jim je oblast zaradi takšnih ali drugačnih razlogov način odvzela stanovanje. Scenaristka Helena Koder in režiser Žare Lužnik sta se leta 1984 odločila o Kolizeju posneti dokumentarni film. V za bivanje še komajda primernem objektu so v prisilnem sobivanju tedaj živeli etnično mešani stanovalci, tako priseljenci z juga Jugoslavije kot umetniki, predstavniki nekdanjega meščanstva in socialni primeri. Kolizej je po eni strani spominska knjiga o času avtoričinega ustvarjalnega procesa pred štiridesetimi leti; Helena Koder piše o metodah dela, raziskovanju in spoznavanju prebivalcev propadajočega objekta, pomenu dialoga, zaupanja in potrpežljivosti, malih manipulacijah, vseh nujnih sestavinah v procesu gradnje dokumentarnega filma. V sklepni tretjini pa knjiga postane še mnogo več, najprej zgodba o nastanku objekta, njegovih zagovornikih in mecenih, pripoved o vizionarskih prednikih, investitorjih, filantropih, urbanističnih načrtovalcih in županih, ki so provincialno Ljubljano z drznimi projekti znali postaviti na zemljevid tedanje avstro-ogrske monarhije, obenem pa srdita kritika posttranzicijske Ljubljane in provincialnega mišljenja aktualnih vlagateljev in županov, ki so dopustili propad Kolizeja, z gradnjo njegovega naslednika, objekta, namenjenega elitam in profitu, pa izpeljali – kot trdi avtorica - »tipično destruktivno zgodbo slovenske tranzicije.« S »srdito kritiko« pa nimam v mislih avtoričinega morebitnega agresivnega intelektualnega sloga. Nasprotno, s Heleno Koder, ki je prvo knjigo objavila globoko v svojih osemdesetih letih, slovenski prostor ni dobil le avtorice eruditskih, poetično obarvanih in jezikovno imenitnih tekstov, temveč pisko, ki svoja nestrinjanja in občutke krivice enako prepričljivo artikulira z umirjenim in uglajenim slogom. Povedano drugače, knjige Helene Koder ponujajo čudovito in enkratno skladnjo, na primer ko primerja ustvarjanje knjige in filma: »V filmu je mnogo več, kot je v tem besedilu. In v tem besedilu je mnogo več, kot je v samem filmu. Če ju položim eno čez drugega, besedilo čez film, dobim globino. Kot da bi si nataknila očala za tretjo razsežnost. In v tistem trenutku se mi odpre četrta razsežnost: čas.«

Piše Andrej Lutman, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Maja Drolec je s pesniško zbirko Mavrični pajčolan prepričala strokovno žirijo mariborskega Zavoda za umetniško produkcijo in založništvo in prejela prvo nagrado. Tudi avtorica spremne besede Vladimira Rejc v besedilu z naslovom Dlan v dlani ne skopari s pohvalnimi besedami in ugotovitvami. Naslovnico zbirke krasi slika, ki prek mavričnih odtenkov pokrajine odstira dostope k poeziji. Za vsaj delni vpogled v pokrajino, ozaljšano s pajčolanom, je pomembna pesem z naslovom Postala bom ptica. V njej je Maja Drolec razprostrla svojo pripovedno sposobnost v povzetek celotne zbirke. Sestavljajo ga tišina, sanje, nebesne širine in pa najpomembnejša sestavina: odsotnost matere, ki pa je pravzaprav odsotna prisotnost. Na ljubljeno osebo pesnico vežejo spomini, ki prehajajo prav skozi pajčolan: »Takrat pridem k tebi, ljuba mati, / poslušat, kaj sva izgubili, / ko se je življenje odkradlo mimo naju …« Pesnica se ne more izogniti sladkobnostim, kakršne prinaša pesem Tvoji poljubi: »V pričakovanju čudovitega sveta, / dotaknimo se neba, / ko nas bo objemal čas, / da bomo spet našli željo po prihodnosti, / knjiga se bo pisala sama. / Takrat bo spet poletje v srcu.« V navedeni kitici sta z drugačnim tipom črk izpostavljeni besedi 'čudovitega' in 'željo'. Čudovito in želja sta označevalca, za katerima se žene pesništvo od samega nastanka. V zaostrenih razmerah kulturne politike, ki se skorajda ne zmore več ločiti od propagandističnih prijemov pri oglaševanju sporočilno enostavnejših izdelkov, so besede, kot sta čudovito in želja, že na meji ironije, sarkazma, kar kriticizma. Tako se odraža tudi pesničina odzivnost na prebrano, saj ji glede na to, da je diplomirana slovenistka in knjižničarka, nikakor ni tuja. O ljubezni pa tudi takole: »Noč se je priplazila k nama. / S konicami prstov se sprehajaš / skozi lenobni lesk mojih oči. / Čutiš to ljubezen?« Navedek je iz pesmi, ki je knjižico vsaj delno naslovila. Imenuje se Sončni pajčolan, kar bi bil nemara boljši naslov kot Mavrični pajčolan. Sončni spekter oziroma razpad svetlobe je pojav, ki se mu lahko zoperstavi le pajčolan, ki postori, da se svetloba ne razprši popolnoma, in da tudi pesem najde svoj pristanek, svoj odsev, svojo senco. Nekaj senčnatega je namreč v pesmi Gluha praznina, o kateri naj spregovori le ena sama vrstica: »Spominja na lepo deklico.« Samota v praznini vsekakor ni prav sončno razpoloženje. Takšno občutje nekako popravlja pesem z naslovom Kdaj spet prideš?, ki se konča takole: »Dlan v dlani, / en korak, / ena misel, / ena želja, / en poljub. / Kdaj spet prideš« Pajčolan ima pač lastnost dvosmernosti, mavrica pa razprostrtosti. Maja Drolec tehtno združuje skrajne lege svojega pomenskega polja in bogatega besedišča. Pesmi imajo lastnosti nečesa, kar skoraj hegemonsko izražajo verzi, ki kitijo prvo pesem v zbirki: »pogovarjam se s teboj – v mislih – / srce se mi kotali po telesu, / kje te bom vzela …«

Uprizoritev komične drame o prodaji češnjevega vrta in obubožanih bogataših v ospredje postavlja hrepenenje po kmalu izgubljenem in hrepenečo izgubljenost v svetu, ki se neprekinjeno spreminja. V svetu, ki se neustavljivo spreminja, Čehovovi liki vztrajajo med hrepenenjem po preteklosti in upanjem, da bi bilo prihodnost še mogoče preoblikovati – kljub temu, da je češnjev vrt neogibno zapisan propadu. Avtorica priredbe in režiserka: Tamara Damjanović Prevajalec: Milan Jesih Prevajalka iz hrvaščine: Mojca Marič Dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Lektorici: Anja Pišot, Klasja Kovačič Scenografinja in kostumografinja: Marita Ćopo Avtorica glasbe in oblikovalka zvoka: Katarina Ranković Učitelj harmonike in korepetitor: David Šuligoj Oblikovalca artističnih točk: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Oblikovalca scenskih elementov: Branko Drekonja, Gorazd Prinčič Oblikovalec svetlobe: Luka Matić Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič Igrajo: Helena Peršuh, Lara Fortuna, Arna Hadžialjević, Miha Nemec, Žiga Udir, Jure Kopušar, Gorazd Jakomini, Medea Novak, Peter Harl, Urška Taufer, Iztok Mlakar, Blaž Valič, Ana Facchini

Ko je francoski novi val, umetniško gibanje iz sredine prejšnjega stoletja, zarezal v dotedanjo filmsko tradicijo, ustvarjalno omejeno z brezhibno izpiljenimi scenariji in okostenelo produkcijo, ki ni dopuščala nobenega odmika, je film definiral popolnoma na novo. Nenadoma se je v njem znašlo vse, kar je še do včeraj veljalo za nesprejemljivo – na primer snemanje kadrov s kamero kar iz roke – in kar se nam danes zdi popolnoma samoumevno, to pa seveda le še dodatno potrjuje revolucionarno daljnovidnost zagnanih ustvarjalcev. Prav posebej pa novi val, ki je filmski svet pretresel kot pravi cunami, zaznamuje še nekaj: izredna povezanost in sodelovanje takrat še zelo mladih filmskih ustvarjalcev, ki so v iskanju novega filmskega izraza zmogli stopiti skupaj in ustvariti resnično navdihujoče ustvarjalno okolje. In prav to neverjetno in enkratno filmsko vzdušje konca petdesetih let v Parizu je poskušal oživiti ameriški režiser Richard Linklater v filmu Novi val ter se tako pokloniti svojim stanovskim predhodnikom, predvsem Jeanu-Lucu Godardu, čigar film Do zadnjega diha si je vzel za izhodišče. Linklater – širšo prepoznavnost mu je zagotovil romantični film Pred sončnim vzhodom iz leta 1995 – je resnični mojster ustvarjanja atmosfere, ki gledalca tako posrka v dogajanje, da vsaj tu in tam kar pozabi na svojo pozicijo opazovalca, in prav to je najbrž tudi največja odlika njegovega najnovejšega celovečernega filma. Kot sam pravi, se namreč zgodbe o nastajanju enega najbolj prelomnih filmov v zgodovini ni nameraval lotiti biografsko ali preveč dokumentaristično, ampak se je s svojo kamero želel »potopiti v leto 1959 ter oživiti čas, ljudi, vzdušje«, pri tem pa je seveda ostal močno zavezan resničnim dogodkom in poročilom o njih. Posebej srečno roko je imel pri izbiri igralcev, sploh pri zasedbi Guillauma Marbecka, saj je bila upodobitev Jeana-Luca Godarda zanj prva glavna filmska vloga, nalogo pa je, kot pravi sam, ob pomoči sončnih očal, kakršne je nosil Godard sam, opravil zares izvrstno. V nasprotju s filmom, s katerim je Godard spremenil filmsko zgodovino in ga na producentovo precejšnjo grozo posnel popolnoma brez vnaprejšnjega scenarija, po trenutnem navdihu in s sproti improviziranimi dialogi, je Linklater s svojo ustvarjalno ekipo kar nekaj časa namenil pripravam, med snemanjem pa vendarle ohranil tisti pristni novovalovski občutek spontanosti in igrivosti ter ga uspešno prenesel na veliko platno. Novi val, ki ga je bilo moč videti že na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, pred dnevi pa so z njim v Kinodvoru odprli letošnje Kinodvorišče, se v filmsko zgodovino gotovo ne bo vpisal tako močno, kot se je Godardov prvenec, vseeno pa gre za enega boljših filmskih poklonov, ki s svojim živahnim magnetizmom ni privlačen le za ozek krog filmofilov, ampak tudi za širše, dobrega filma željno občinstvo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

Italijanski režiser Francesco Sossai kot glavne teme svojega filma Še eno rundo, pa greva navaja alkohol, prijateljstvo in arhitekturo. Filmsko pripoved, ki bi jo lahko označili za križanca med Kaurismäkijevo delavsko stoičnostjo in italijanskimi komedijami iz šestdesetih let, ki pod humorjem skrivajo družbeno kritiko, je namreč navdihnila noč, preživeta v barih beneške nižine pred leti, ko sta s prijateljem po naključju srečala študenta arhitekture. Šlo je za eno tistih noči, v katerih se morda ne zgodi nekaj velikega, prelomnega, toda preplet drobnih, nenavadnih peripetij poskrbi za to, da si jo za vedno zapomniš. Na podobno odisejado brez pravega cilja, če za cilj ne štejemo osrednjega gonila pripovedi – iskanja zadnje pijače v večeru, po kateri je vedno želja po še eni, res zadnji pijači –, se odpravita tudi osrednja junaka filma – Carlobianchi in Doriano. Antijunaka srednjih let, ki sta nekdaj skupaj delala v enem izmed proizvodnih obratov v domačem kraju, danes povečini opevata spomine na devetdeseta leta, ko se je dalo tako ali drugače zaslužiti denar in ga tako ali drugače tudi zapravljati, med drugim v eni izmed javnih hiš v sosednji Avstriji. Ko se klatenju od bara do bara priključi študent arhitekture Giulio, ali pa ko mu, bolje rečeno, Carlobianchi in Doriano po naključnem srečanju kar ne pustita domov, njune zgodbe iz devetdesetih dobijo poslušalca, ki zanje, čeprav so bile izpričane že neštetokrat, sliši prvič in ki ju, ker se zaradi svoje mladosti obdobij, o katerih govorita, ne spominja, z zanimanjem posluša. Od pripovedi, ki v središče postavi naključno srečanje dveh starih mačkov, ki pogled usmerjata v pretekle zlate čase, z mladeničem, ki ima tako rekoč še vse pred sabo, bi gledalci lahko pričakovali, da bosta prva predala svoje življenjske modrosti drugemu, drugi pa bo na njuno presenečenje tudi njiju o čem poučil, toda Francesco Sossai se taki pripovedni zasnovi skoraj v celoti izogne. Čeprav Giulio večinoma posluša, stara mačka pa govorita, se njuno pripovedovanje pogosto konča z zamolki, ki ne ponujajo velikih razodetij, ali pa režiser poskrbi, da tisto, kar bi utegnilo zveneti kot sklepna življenjska modrost, preglasi diegetska glasba. Tako kot devetdesetih se mladi študent Giulio ne spominja niti finančne krize leta 2008. Leta, ki ga Carlobianchi in Doriano tu in tam, kot bi govorila o nečem zloveščem, o čemer naj se ne bi govorilo, omenita kot prelom, ki je zaznamoval njuni življenji, pa tudi beneško nižino sploh. Sossai beneško nižino v filmu namreč slika kot samosvoj karakter, neločljiv od junakov; kot območje nekdaj cvetoče, danes pa propadle industrije, območje avtocest in spremljajočih liminalnih prostorov – parkirišč, podvozov, postajališč, predvsem pa barov, še zadnjih prostorov skupnosti. Beneška nižina, ki jo slika Sossai, je, kot rad poudari v intervjujih, del nevidne Italije. Je prostor, ki se na idealiziranih, digitalno obdelanih turističnih razglednicah Benetk skriva med trgom sv. Marka in Dolomiti, ki se dvigujejo za njim. Ko eden izmed nemških turistov v baru v filmu reče, da si je prišel pogledat Italijo, še preden bo ta uničena oziroma – kot pokroviteljsko poudari – še preden jo Italijani sami uničijo –, mu Carlobianchi odgovori, da je za to žal že prepozen. Čeprav ima film Še eno rundo, pa greva na prvi pogled nastavke filma ceste, gre v resnici predvsem za film pokrajine, ki zaznamuje osrednja junaka in iz katere se kljub nenehnemu prestavljanju od ene točke do druge ne moreta premakniti. Prekladanje tjavendan, od bara do bara, se v Sossaijevem filmu namreč bolj kot za žanr klasična osvobajajoča pot v neznano zdi kot pripadnost prostoru, delno pa tudi ujetost vanj. Podobno zataknjenost pa film slika tudi na časovni ravni. Iz pripovedovanja osrednje dvojice se namreč zdi, da sta z mislimi še vedno skoraj izključno v času pred letom 2008, iskanje še zadnje pijače pa deluje kot popolna iluzija premikanja naprej v času. Dokler se noč ne konča, namreč še vedno obstaja možnost še tako majhne nepričakovane dogodivščine, ki za hip poživi izpraznjeno sedanjost. Piše in bere: Petra Meterc

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

Ppiše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kakovosten in umetniško prepričljiv roman Pie Prezelj Bili smo trije je drugačen od romanov, ki pri nas izhajajo v zadnjem času. Ne gre za to, da bi moralizirali ali se skušali držati togih vrednostnih meril, temveč kratko malo za to, da je napisan čustveno ter brez vulgarnosti in dopolnjevanja z angleškimi besedami. Avtorica zna marsikaj že znanega povedati na nov in izviren način. V tretji osebi ednine razgrne pretresljivo zgodbo o iskanju naklonjenosti, sprejetosti in premagovanju tistega, kar je literarne like zaznamovalo v preteklosti. Protagonistka Olga, ženska v petdesetih letih, po poklicu fotografinja, brska po svoji preteklosti. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo ob njenem rojstvu. Zakaj je življenje preživela pri posvojiteljih? Jo je mati oddala? Jo je zapustila? Ji je dala vsaj ime? Naključja pripomorejo, da se sreča s polbratom Theom in maminim ljubimcem Jakobom. Odpotuje na oddaljen otok na severu. Pisateljica ne pove natančno, kje se vse skupaj dogaja in v katerem jeziku se protagonisti pogovarjajo. Pa saj to sploh ni pomembno. Poglavitno je, da iščejo pot drug do drugega in se skušajo zbližati. Pri tem jih kot posebno določilo povezuje spomin na pokojno Olgino mater, pravzaprav žensko, ki jo je rodila. Olga si zastavlja nova in nova vprašanja. »Je prišla? Po kaj? Vprašanje si je v mesecih pred tem zastavljala znova in znova, ga preobračala, razpirala, a bolj ko se je spraševala, kaj naj bi našla na otoku, ležečem tam nekje na severu, celino oddaljenem od nje, huje je postajalo. Toda vedela je, da mora iti.« Pisateljica menjava prizorišča in dialoge. Po zbliževanju Olge in Thea se v pripoved vplete materina življenjska zgodba, v kateri je mogoče izvedeti, da ni bilo čisto tako, kot je predvidevala zapuščena hči. Olga pestuje svojo bolečino s težo nečesa, kar se nikoli ni moglo uresničiti, toda tudi njena mati je spoznala, kaj sta trpljenje in nemoč, ter začutila, kako se lahko življenja mladega dekleta polastijo drugi ljudje, starši ali kdorkoli že. Izkaže se, da vse skupaj sploh ni črno-belo. Ljudje bi si morali vsaj malo prizadevati, da bi se vživljali drug v drugega in se skušali razumeti. Zgodijo se čarobni trenutki, ko so se zbližajo, potem se v hipu spet oddaljijo drug od drugega, morda tudi zato, ker vsak postavlja sebe pred ostale, saj je prepričan, da je njegova bolečina največja. »Morala je izvedeti, izvedeti nemudoma, a ne zato, da bi ji spričo tega nato laže odpustila, pač pa da bi se veter, ki je pihal skoznjo in jo razdiral, naposled in enkrat za vselej polegel.« Pia Prezelj nas mojstrsko vodi skozi čas, ki ga doživljajo literarne osebe. V strnjenem slogu in estetsko subtilno razkriva njihove občutke in nakazuje tudi tisto, kar skušajo skriti drug pred drugim. Slog je delno lapidaren, delno pa prepreden s čudovitimi metaforami, zlasti kadar pisateljica opisuje naravno dogajanje na otoku, kamor se odpravi, da bi kaj izvedela o materi in tudi sami sebi. Narava je nepredvidljiva, morje tudi nevarno, megla pa tu in tam tako gosta, da se samotni sprehajalec lahko izgubi v njej. Jakob je že v letih in prav njemu se zgodi, da se med tavanjem utrudi in ga morajo otočani poiskati. K sreči ga najdejo in potem si z Olgo izmenjata nekaj naklonjenih besed. Že prej sta našla pot drug do drugega. Pisateljica zna dogajanje prikazovati s posebno notranjo napetostjo, tako da se med branjem začnemo bati slabega razpleta. Kdo sestavlja trojico, ki je navedena v naslovu? Morda Olga, Theo in Jakob, pisateljica pa razkrije, da so to Olgina mati, njen fant in nerojeni otrok. Kako bo resnico, kakršna koli že je, sprejel ta fant? »Jo prezira? Mu je odleglo? Ni vedela, kako naj mu pojasni, da ji je kljub trudu spodletelo, kako naj mu pove, da jo je izdolblo, izpraznilo, da nima več od kod jemati, da mu nima česa dati. Tam, na zadnjih sedežih razgretega avtomobila, jo je tolažilo le eno: za kratek hip so bili trije.« Pesnica, pisateljica, etnologinja in kulturna antropologinja Ana Svetel v spremni besedi primerja roman Bili smo trije z avtoričinim nagrajenim prvencem Težka voda in v obeh delih odkriva pripovedni minimalizem. Ugotavlja, da so človeške zgodbe in situacije tako usodne in težke kot tudi drobne, rahle in upovedane z obilico praznega prostora. Namesto slikanja umeščenosti v tok zgodovine in družbe je videti, kot »da lebdimo v občutenih prostorih, tipajočih srečavanjih, krhkih slutnjah in zlasti v obilici samote, celo osamljenosti«. Pia Prezelj je po mnenju Ane Svetel v svojem pisanju poetična in ekonomična hkrati. Osrednja tokova pripovedi, prostorski in odnosni tok, se na poetičen in impliciten način stakneta. Za konec je treba reči, da ni brez pomena, kaj o svojem novem romanu pravi avtorica. Na predstavitvi knjige Bili smo trije je povedala, da gre med drugim za sorodstveno razmerje ter hkrati za tekočino odsotnosti in občutek manka. Vsi ljudje imamo občutek odsotnosti nečesa in iščemo dom, poraja se nestabilnost resnice. Pia Prezelj, ki opravlja novinarsko delo, je bila tudi fotografinja in se po svoje, kot pravi, v novem romanesknem delu pokloni fotografom. Brez velikih besed je treba srečanje z romanom Bili smo trije skleniti, da je kratko malo lep in čustven v dobrem pomenu besede, liričen in v marsičem tudi čudovito skrivnosten. Ni me sram priznati, da sem prvič, odkar sem brala roman Ringlšpil pisatelja Franja Husama Najija, jokala. Lepota, umetniškost in globina izpovedi lahko privabijo tudi solze, čeprav si domišljamo, da smo razumni, kritični in primerno zadržani ljudje.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči, ki so izšle v zadnjih treh letih, je pred nami nova pesniška zbirka Jožeta Štucina, tolminskega pesnika, pisatelja, recenzenta in pedagoga, ki je pred štiridesetimi leti začel svoj pesniški opus s prvencem Ritem zavesti. Tudi v zbirki Matador in ljubica se posveča minevanju, soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Že v prvi pesmi je osrednji motiv samost, ki lirski subjekt posrka v ljubezen, da dve samoti postaneta “samo ti za mene in samo jaz za tebe”, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da “miga in da rojeva besede iz glagola biti”: “vsebine terjajo pomožnost, / noben glagol ni poceni. / glagol biti je pa sploh drag, / celo precenjen. // se mi zdi.” Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami in ljubeznijo. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / kot meniškov puh, / kot cekinček v januarju, / kot orion na nebu. // lebdiva / in se iščeva / na tleh.” Užitek je brati pesnika, ki z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot “starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik”, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, “v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.” Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: “v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.” Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: “na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, / edino upanje, / da nisi samo utrinek samega sebe / v brezmejnosti vesolja. // da za hip nisi sam.” To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: “slogan iz oglasa: / jupidu, podtalno je polno življenja! // besedilni korpus: / na koncu se združimo vsi v enega, / v salonu iste franšize. // cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.” Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti ... V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, “nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.” Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: “Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.” In res bi bil najbolj ustrezen naziv za Štucinovo pesnikovanje prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.

Sramežljivi in neizkušeni Colin živi pri delavskih starših v angleškem predmestju, ki nimajo težav s sprejemanjem njegove homoseksualnosti. Mati mu celo uredi zmenek v lokalnem pubu, kjer prepeva v kvartetu s svojim očetom. Toda Colin se zagleda v skrivnostnega, postavnega motorista Raya, s katerim se spusti v burno razmerje dominacije in podrejenosti. Zelo hitro se tudi preseli k Rayu, kjer postane njegov služabnik. Molčeči Ray bolj skrbno razporeja vsakodnevne naloge kot odmerke pozornosti in naklonjenosti, ki jih namenja Colinu, in precej dolgo se zdi, da ta nenapisani dogovor ustreza obema … Ljubezen boli, celovečerni prvenec avtorja mlajše generacije Harryja Lightona, je požel navdušenje lani v Cannesu, kjer je prejel tudi nagrado za scenarij v sekciji Posebni pogled. Izvirni naslov Pillion je izraz za sovoznikov sedež na motorju, v prenesenem pomenu pa tudi za vlogo podrejenega v gejevskem odnosu. Čeprav promocijska besedila opozarjajo na eksplicitne in sadomazohistične prvine, gre v bistvu za pretanjen psihološki esej o nadvladi in podrejenosti v ljubezenskem paru, o bolj in manj izkušenih osebah, o karizmatičnih posameznikih in »sivih miših«. Pa tudi o iskanju lastnega jaza, pristnosti oziroma identitete. Dogajalni čas je avtor iz 70. let v izvirnem romanu prenesel v sodobnost. Odlika filma je v tem, da ne zdrsne v poskus šokiranja, obsojanja ali senzacionalizma. Niti se ne posmehuje umirjenosti in utirjenosti predmestnega življenja in običajnega zakona, kar je pogosto lahka tarča satire, niti ne poveličuje robnih spolnih ali partnerskih praks. Kot uči psihoanaliza, nelagodje in zagate najdemo povsod … V enaki meri kot za scenarij, bi si Harry Lighton zaslužil tudi nagrado za režijo, od zasnove posameznih prizorov, ki nikoli niso čisto predvidljivi, do izjemne izbire in odličnega vodenja predvsem glavnega igralskega dvojca, Harryja Mellinga, ki deluje kot srnjad v soju žarometov, in nevarno skrivnostnega Alexandra Skarsgårda. Očarljivo izvirna je tudi uporaba glasbe Erika Satieja oziroma njegove Gymnopédie. Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič. Iz oddaje Gremo v kino.

Julija 1995 so politične, vojaške in policijske strukture bosanskih Srbov zagrešile genocid nad Bošnjaki v Srebrenici. Predstava, ki je nastala v sodelovanju s Cankarjevim domom, poskuša ponuditi uvid v izvedbo zločina, ki so ga zagrešili bosanski Srbi, ter v načine njegovega poznejšega razkrivanja in prikrivanja. Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedil: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Dramaturgija: Nika Korenjak Glasba: Sašo Vollmaier Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Kostumografija: Ina Ferlan Dokumente bral: Ivan Lotrič Gestus dr. Valentina Inzka, Visokega predstavnika OHR za Bosno in Hercegovino {2009-2021} Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Igrajo: Ana Pavlin, Barbara Ribnikar, Jana Menger, Svit Stefanija, Gregor Čušin, Gregor Podričnik, Gal Oblak, Mario Dragojević, Tjaša Bucik, Gregor Luštek, Sašo Vollmaier/Manca Udovič

Piše Anja Radaljac, bere Jure Franko. Hibridno delo Nemogoče Nine Dragičević je bilo pred kratkim nominirano za Cankarjevo nagrado in kritiško sito, ampak četudi je nominacija namenjena natanko tej knjigi in četudi avtorica v njej zapiše, da se ničesar ne boji bolj kot komisij za nagrade na področju kulture, k čemur se bomo še vrnile, je za pričujočo knjigo morda bolj ključno, da se vprašamo, ali se spomnimo, katere avtorice so bile za isto nagrado nominirane lani. Pa leto pred tem? Kaj se je zgodilo z besedili avtoric, ki so bile nominirane? Se je njihova življenjska doba podaljšala? Ko Nina Dragičević zapiše, da se prav ničesar na svetu ne boji bolj kot nagradnih komisij, se to morda na prvi pogled zazdi zaznamovan strah – posebej, ker zapiše, da se prav ničesar ne boji bolj, toda svoj strah pojasnjuje z obrazložitvijo, da ti ljudje odločajo o življenjih drugih ljudi. Poklici, kjer ljudje odločajo o življenjih, imajo v družbi poseben status, Nina Dragičević pa s to izjavo opozori, da je podeljevanje je pomemben del recepcije umetniških del, pa tudi eden ključnih korakov do možnosti, da nek opus postane kanoničen – da preživi svojo avtorico. Šele v zadnjih letih se je stanje na področju podeljevanja literarnih nagrad izboljšalo in so avtorice zastopane v podobnem številu kot avtorji – pred manj kot desetletjem je bilo popolnoma običajno, da so bile avtorice praktično nezastopane. Za delo Nemogoče to ni nepomembno, saj – v najširšem pomenu – obravnava prav problem nereprezentiranosti ženskih umetnic na »sosednjem«, glasbenem področju. Obravnava pojav skorajda popolne neznanosti skladateljic v zgodovini slovenske glasbe, pri čemer pa se literarno izrazito hibridno delo (v njem najdemo elemente esejistike, poezije in proznega leposlovja) nenehno navezuje na sodobne kontekste. Kadar ponudi primer spregledanosti v preteklosti, nemudoma pokaže, da se do danes marsikaj ni spremenilo, recimo da se ženske avtorice še danes občasno naslavlja samo z imeni, in ne tudi s priimki, ali da se, ko na sodobnem literarnem dogodku govorimo o pesnicah nekega obdobja, še vedno pojavi medklic, ali so bile enako dobre kot njihov moški sodobnik. Delo Nemogoče v svoji zvrstno raznoliki pisavi pravzaprav pomeni zasledovanje nečesa, kar je praktično nemogoče zasledovati: najti podatke o umetnicah, o katerih obstajajo recimo samo zelo ozki tehnični življenjepisi s skopimi podatki, v katerih izvemo več o moških v življenju avtoric kot o njih samih. Najti je mogoče podatke o umetnicah, ki so bile, četudi so prišle do medijskih omemb, poklicno napačno navajane, denimo kot pevke ali instrumentalistke, in ne kot skladateljice. Ali pa podatke o umetnicah, ki so bile izpuščene tudi iz zgodovinskih pregledov področja in o katerih je kritik in novinar Urban Leskovar v svoji kritiki knjige Nemogoče za revijo Sodobnost zapisal, da sploh ni vedel, da obstajajo. Pomembno pri tem se zdi, da Nina Dragičević ne jemlje svojih primerov sistemskega zmanjševanja pomena dela ženskih umetnic zgolj iz časa, ko je res še veljalo, da so ženske skladateljice v zgodovini odsotne v veliki meri zato, ker niso imele dostopa do izobrazbe, ki bi jim to omogočila, in so bile primorane bivati v zgolj zasebni sferi. Nekateri primeri so še globoko iz druge polovice dvajsetega stoletja. In Dragičević pri tem opozarja, da je akademska sfera tudi v tem obdobju ostajala v veliki meri gluha za skladateljice in njihova dela; kljub temu da so postajale vidnejše in da je izobrazba postajala dostopna zanje, jih je spregledovala recepcija. In seveda je to pomenilo odločanje o njihovih življenjih, kot navaja opomba glede žirij, odločalo je o ustvarjalnosti velikega deleža prebivalstva, ki je bilo preprosto izbrisano. Deloma je bil ta problem zmanjšan v popularni glasbi, saj so bile tamkaj tudi ženske navajane kot skladateljice, ampak hkrati so bile navajane tudi kot frajle in kot predstavnice nežnega spola in pomembno je bilo, da so premogle seksapil, kot je denimo izjavil Ivan Novak, češ da je bila Anja Rupel dobra pevka, ki je imela tudi ves seksapil, ki ga je zahteval neki njihov komad. Se pravi: ali so bile nezaznavne ali pa so bile zaznavne prek spola. In ne – to ni nekaj, kar je omejeno na področje glasbe ali poklic skladateljic. O tem piše Nina Dragičević v knjigi Nemogoče, ki je navsezadnje tudi knjiga o tem, kako naj umetnica biva z zgodovino in sočasno recepcijo svojih del in del svojih kolegic.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Sandi Radovan je arhitekt, oblikovalec, fotograf in slikar. Kot oblikovalec in fotograf je avtor celostne podobe založbe Hiša poezije, njenih knjižnih izdaj in revije Poetikon. S pisanjem se je začel intenzivneje ukvarjati leta 2013 in v reviji Poetikon objavil svojo cikel Resničnostni šov. Pri Književnem društvu Hiša poezije je nato izšla obsežna pesniška zbirka Tujec pred vrati (2015), pri kateri je njegov oblikovalski del izrazito dominanten, tako z atraktivnim belo-rdečim posegom v črno naslovno stran kot z izmenjujočo se tipografijo in velikostjo posameznih črk, prepletajočo se vizualno zgradbo posameznih pesemskih besedil, praznin in številk skozi vso zbirko. Rad ima preproste stvari, lepoto vidi v nepopolnosti, kakršni so tudi njegovi zapisi – preprosti in nepopolni. Tega, kar piše, sam nima za poezijo. Tudi drugo pesniško zbirko Koda (2015–2025) sestavljajo lirični fragmenti misli in občutij, zapisani neposredno, brez predhodnega razmisleka o končni literarni obliki. Osredotoča se predvsem na vsebino, sporočilo in energijo zapisa, temu primerno je tudi minimalistično oblikovanje notranjosti s krhko tipografijo in čisto belino strani brez večjih oblikovalskih posegov. Ovitek zbirke Koda že na črni naslovni strani asketsko vabi zgolj z veliko QR kodo, obdano z nevsiljivo rdečo obrobo. V notranjosti se črna koda pojavi osemkrat med štirimi poglavji, število osmih manjših kod se smiselno ponovi na strani, kjer je s fotografskim portretom in kratko biografijo predstavljen avtor zbirke. Poezija za Sandija Radovana ni projekt, ki bi se ga lotil z vnaprej jasno idejno zasnovo, ampak je vdor neznanega. Je kot sanje, ki jih ne moreš načrtovati ali ujeti v mrežo logike. Kot pesnik izklopi svojo profesionalno naravo, ko preide v drug medij. Vpliv arhitekta in profesionalnega oblikovalca v njegovi poeziji ni bistven, čeprav sestava in izjemno premišljeno oblikovanje obeh zbirk kažeta na to. Njegove pesmi so izrazito organske in čustveno neukročene. Njegova poezija deluje neposredno, ne podreja se vnaprej določeni formi ali strogi gradnji verzov. Namesto reda si dovoljuje emocionalen kaos, ki je vse prej kot urejen ali simetričen. Je neposreden, njegovi verzi delujejo, kot da so zapisani v trenutku, brez olepšav, ki bi jih pričakovali od nekoga, ki se ukvarja z estetiko prostora. Pesmi ne gradi, temveč izpoveduje, kar briše sledi njegovega osnovnega poklica in v ospredje postavlja zgolj ranljivega človeka. Pesmi so različno dolge – čisto kratke trivrstičnice ali dvostranski zapisi v prostem verzu, ki ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Branje zbirke deluje kot pogled v dnevnik, kjer je lirski subjekt ranljiv, kar pri bralcu vzbuja močno empatijo. Pesmi v zbirki Koda se ukvarjajo predvsem z iskanjem stika, tako ljubezenskega kot čisto filozofskega, v nekatere verze sta vtisnjena nemir in paradoksalnost bivanjskih razsežnosti. Motivi so zelo različni, od fizike, astronomije do naravnih pojavov, od podobe konca sveta, kakršnega poznamo, in kozmičnega sevanja do vsakdanjih reči. Sprehodov v dežju, hipov dvoma in strahu na točki oklevanja, medtem ko lirski subjekt sega tja gor, in se tam spodaj spodmikajo tla. Pesem Skrivališča predstavlja neizbrisen spomin, ki se zapiše brez pesnikove volje. »Vse je nekako nad teboj, v glavi, obkroža te z vseh strani, vgrajeno vate, kot trdi disk, ki beleži podatke, navidezno neizbrisljive in večne.« Ta tehnološka metafora za pesnikov notranji arhiv poudarja težo preteklosti in tog sistem, ki kljubuje navidezni prepuščenosti naključju v drugih pesmih. Lirski subjekt tako ne ustvarja pesmi na novo, temveč le razkriva že shranjene izkušnje iz svojega trdnega, notranjega 'skladišča'. Vsakdanji predmeti nosijo zgodbe. Intimne, družbene, večne. Humorne in razposajene. Vračajo se v preteklost, ponujajo duhovno sedanjost, zbudijo nežnost, so ljubezen. Tudi bolečini in vsemu okoli nje ne more zares pobegniti. V pesmi Čopič je navzoč eden dokazov, da se Radovan pri pesnjenju popolnoma odpoveduje nadzoru, načrtovanju. Če bi pesem pisal arhitekt v svoji profesionalni vlogi, bi verjetno pisal o smeri, namenu, kompoziciji ali strukturi poteze. Lirski subjekt pa naredi ravno nasprotno: ne vodi čopiča, ampak mu dopušča naključno in ne funkcionalno sled. Trenutni gib je osvobojen forme, nima vnaprej določenega cilja. Pesem slavi organski, nepredvidljivi del ustvarjanja, ki je v arhitekturi razumljen kot napaka ali šum, v poeziji pa kot čista resnica. Poezija mu ne služi za gradnjo struktur, ampak za opazovanje, kje se beseda ustavi sama od sebe. Pesnik ne ve, od kod je prišla Pesem, kje jo je našel, ne koga je v sanjah objela (Pesem Pesmi): »Nekje med tu in tam, neopazno, nežno, sredi labirinta besed, nekje v vmesnem času in prostoru, mimobežno, kot da se ni zgodilo in se ne bo nikoli več.« Če bi bil v pesmi prisoten arhitekt, bi poznal izvor, konstrukcijo in namen, vedel bi zakaj stoji zid in od kod pride svetloba v prostor. Nenaslovljena trivrstična pesem na koncu knjige – »Te tri vrstice / sled obledele tinte / vse kar danes imava« – ni načrt, ki bi kljuboval času, ampak nekaj, kar bledi, izginja in je minljivo. Nič ni fiksnega ali trajnega. Ta podoba je vrhunec iracionalnega. Arhitektura je budnost, natančnost in materija, trivrstična pesem pa je prikazana kot nezaveden, intimen gib duše, ki se zgodi neodvisno od pesnikove volje. Lirski subjekt ne nastopa kot mojster, ki obvladuje prostor, ampak kot posrednik, ki zgolj beleži sledi nečesa, kar je minilo. Ta neposvečenost v popolno formo jezika je pravzaprav njegova največja izrazna moč, saj dovoli pesmim, da živijo svoje življenje, ne glede na to, kako in kdaj jih je zapisal in kako jih je razvrstil v knjigi. Pesniška zbirka Koda ima štiri poglavja z različnim številom pesmi in različnih dolžin: Dihanje, Skoraj vse naenkrat, Prehodi in Zadnja stran. Na poti desetletnega pisanja in iskanja svoje izreke je Radovan dosegel tiste zadnje besede, s katerimi v pesmi Ni res na zadnji črni strani končuje svoje pesniško sporočilo: »… ampak ti povem / tu ni nobenega ovinkarjenja / ni res, da sem spet zaspal z odprtimi očmi / tu ni slepe ulice / ni res, da sem se ljubil s stotimi ženskami / in z vsako stokrat / tu smo vsi ranljivi / ni res, da sem ljubil nekoč / in bom ljubil spet / tu je konec poti // kamorkoli se obrnem / karkoli ustvarjam / in vse, kar zrušim / vse to ni res / ni res, da zdaj grem / in vse je res / to ti povem.« Sandi Radovan kot pesnik svet opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva. Njegova poezija ni v nasprotju z relativnimi občutenji, poglobljenim dojemanjem sveta in notranjimi kontradikcijami sodobnega človeka. Četudi črpa iz zgodovine spomina (nekaj pesmi ima v naslovu tudi datum), iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled, vendarle dojema poezijo kot skrajno resno, intimno in celo telesno izkušnjo, kot pristen, drhteč izraz resnice, ki je primerljiv z ljubezenskim zanosom.

Piše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Lucija Mirkac Fortin, profesorica slovenščine na Gimnaziji Ravne na Koroškem, je pesnica, pisateljica, kantavtorica in vsestranska kulturna delavka slovensko-poljskih korenin. Literarno deluje na več področjih – objavlja v literarnih revijah, je tekstopiska, piše spremne besede, režira drame in muzikale, organizira delavnice kreativnega pisanja, pri gledaliških uprizoritvah deluje tudi kot kostumografinja, scenografinja, igralka in glasbenica, ki je med drugim uglasbila okrog sto svojih pesmi in še bi lahko naštevali. Po pesniški zbirki Asimptote je pred nami roman Petrihorion, ki opisuje odisejado različnih glavnih junakov, med katerimi sta v ospredju neimenovana protagonistka in protagonist, ki se asimptotično približujeta drug drugemu, ne da bi se v resnici dosegla. Roman, ki ima v podnaslovu napis Ker srečata se lahko samo na bregu, se spopada z apokalipso na več ravneh, ob tem pa ga prevevajo številni poetični detajli, ki jih motrijo filozofsko navdahnjeni junaki tako rekoč iz prve perspektive. Čeprav roman, ki je razdeljen na dvanajst poglavij in tri večje tematske sklope, nima jasno začrtane pripovedne linije v smislu klasično razdelane zgodbe, temveč ga lahko beremo kot zaporedje dnevniških refleksij, kratkih zgodb ali črtic, lahko v njem razberemo krožno strukturo in osrednji motiv zbliževanja med subjektoma, ki se iščeta na različne načine, medtem ko njun breg v povodnji vse bolj izginja. V prvem sklopu z naslovom Plavati v horizontalo se nahajajo Zapiski nekega muholovca, ki preučuje obnašanje muh in biološko strukturo pajkov, dokler se na koncu ne zaloti, da iz njihove perspektive opazuje ljudi kot “opešane kiklope”: “Ničesar ni, kar bi lahko vrnilo izgubljene besede, ki se kot vešče zaletavajo v luč in omahujejo na tla. Ničesar ni. Prekleto … Ležiš v postelji in odštevaš trenutke, prva zmota, druga zmota, tretja zmota, usodna zmota, ležiš in zdaj veš, da te gleda in se ti roga, da je vseskozi vedela in čakala, da vidiš tudi ti, čudno dvooko bitje, opešani kiklop, velika skrivenčena packa, skrita za zavesami. In muhe niti nimajo sedem tisoč oči, samo šest tisoč jih imajo, ki še vedno bolščijo vate in sprašujejo, bo kaj?” Drugi sklop z naslovom Plavati navzdol se začenja s tridelnim liričnim esejem o smrti sršena, ki ga človeška sila zdrobi na tleh. Bolečina, ki jo čuti ob fizičnem udarcu, se združuje s primarno tesnobo živih bitij, ko pisateljica podrobno opiše njegovo moledovanje za čim hitrejšo smrt: “… pridi, stopi na mojo glavo, vzemi mi bolečino, vzemi mi strah, pridi, globoko bom vdihnil in gledal tvoje stopalo, kako se spušča nad moje otrplo telo, potem bom slišal, kako pokajo prsi in poka hrbet, kako pokajo nožice, kako poka glava. In potem ne bom slišal ničesar več in bo lahko zima …” V razdelku z naslovom Hotel sem seči globoko avtorica opisuje samoto, ki jo začuti igralka na odru, ko je soočena s svojo praznino, otopelostjo in krhkostjo. Ta spominja na drobljivost sršenjega trupelca, ki vse bolj razpada v “neopredeljivo drgetanje komaj še podprtih koščkov zunanje lupine”. Zdi se kot bi pisateljica skupaj s podrobnim seciranjem sršenov, muh in pajkov postopno analizirala obrambne mehanizme človeka, ki v želji po spoznavanju lastnega jedra oz. eksistencialne srži razbija in odmetava kostume, maske in “lupinaste” sloje psihološkega aparata, ki je že a priori ustvarjen na nihilistični grozi in uboju, kot ga opisuje Stara zaveza. V romanu namreč najdemo kar nekaj svetopisemskih alegorij pa tudi močno simboliko v ponavljajočih se dejanjih, kot so razbijanje kristalov – kar bi lahko ustrezalo razbijanju psihičnih blokad. Naraščajoča reka je metafora za ozaveščanje potlačenih čustev, iskanje prizemljitve v prepletu zemlje in vode: “Res je. Voda in zemlja se lahko srečata le na bregu. In če ni bregov, srečanje ostane le privid. Potrebuješ breg. Potrebuješ bilko, ki se je lahko oprimeš, ko se znajdeš sredi rečnega toka, sredi prostrane širine in globine. Potrebuješ breg, sicer ostaneš tam. Sicer samo si. In bližina, si rekel, bližina bo vedno daleč.” Ob branju romana Lucije Mirkac Fortin Petrihorion se ne moremo znebiti občutka dejà vu, kot da bi brali o istih stvareh na vsakič novi ravni ozaveščanja, kot da je branje sámo pravzaprav produkt naših lastnih sinhronicitet in lucidnih sanj, iz katerih ne moremo pobegniti. Kljub poetičnim fragmentom, ki opisujejo številna agregatna stanja bivanja in razkrajanja, se kmalu zavemo, da se za abstraktnimi refleksijami skriva močna in kompaktna dramaturška struktura, ki nas drži v svojem objemu, dokler se z njo ne prebijemo do zadnjega dejanja, ko se reka in hrib v podobi neimenovane ženske in moškega združita: “In bila si reka in bil si hrib, bila sva divje razkrajanje sveta, ujetega v brezvetrje, naraščanje in padanje, vzpenjanje in spuščanje, težka napetost kroženja drug okrog drugega, trepetajoča os približevanja in oddaljevanja…” Branje romana Petrihorion Lucije Mirkac Fortin je kot gledanje filmskega Dekaloga znamenitega poljskega režiserja Krzystofa Kieślowskega, ki vključuje tako analizo raznih psiholoških ekstremizmov znotraj samodestruktivne civilizacije kot tudi poglobljeno študijo o specifični ljubezni in umiranju ...

premiera: Lutkovno gledališče Ljubljana, 21. maj 2026 Radio Slovenija, Ars, 22. maj 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči gledalci lahko obiskali Poprov Gradec, mesto s trčenimi prebivalci, čudaškimi, zabavnimi in odpuljeno bizarnimi prigodami ter svojevrstnimi znanji in veščinami. V uprizoritvi lutkovno-dramskega potovanja Gospod Gnilc in plešoči medved, ki je nastala po romanu Andyja Stantona, ta prismojena norija z nenavadnimi liki v osnovi gradi na napetosti med dobrim in zlim, med zlobo in sočutjem, ter med estetiko lepega in grdega. Predstavo z lutkami in predmeti, ki je tudi kostumografsko-scenska paša za oči, je režiral Luka Marcen, oblikovala pa jo je večja zasedba z igralci in animatorji; vsak izmed njih je zasedel in se posrečeno prelevil v več vlog v predstavi. avtor besedila: Andy Stantonprevajalec: Boštjan Gorenc – Pižama avtorja dramatizacije: Tatjana Doma in Luka Marcen Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tatjana Doma igrajo: Lovro Finžgar, Maja Kunšič, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Alenka Tetičkovič, Alja Krhin k.g., Ajda Pirtovšek k.g. avtorica likovne podobe in scenografka: Volha Milovićkostumografka: Ana Jancavtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekarkoreografka: Lara Ekar Grljoblikovalka svetlobe: Maša Avsec

V Artkino mreži se je zavrtel nemški film Kaj Marielle ve režiserja Frédérica Hambaleka z zanimivim vprašanjem v središču – kako bi reagirali starši, če bi njihov otrok nenadoma vedel za vse, kar delajo ali o čemer se pogovarjajo? Film, v katerem igrata prvaka nemškega filma Julia Jentsch in Felix Kramer, pa mlada Laeni Geiseler, si je ogledala Tesa Drev. Kaj Marielle ve že v izhodišču ponudi zanimiv miselni obrat, ki je k pisanju scenarija spodbudil tudi Frédérica Hambaleka. V naši družbi je že kar splošno sprejeto, da odrasli še dolgo v najstniška leta nadzorujejo svoje otroke – sprva prek kamer, ki jih namestijo v otroške sobe, pozneje z raznimi aplikacijami na njihovih telefonih in računalnikih. Kako pa bi se starši počutili, če bi otroci nenadoma nadzirali nas oziroma bi o nas vedeli vse – od tega, kaj počnemo, do tega, o čem se pogovarjamo? V filmu Kaj Marielle ve naslovna Marille po klofuti, ki ji jo prisoli sošolka, razvije telepatske sposobnosti in je proti svoji volji v mislih vseskozi prisotna pri starših. Ko jima to pove, sta starša sprva zmedena in mislita, da jima prisluškuje, preden ji začneta verjeti in prva reakcija je samocenzura. Kljub fantastičnemu elementu v zgodbi film gradi na realizmu prikaza družinskih odnosov. Videnja deklice učinkujejo kot katalizator – kar je bilo prej skrito pod površje, vsi neizrečeni občutki, pa tudi dejanja, hitro pridejo na dan. Kot gledalci se vprašamo, če so bile te nadnaravne sposobnosti pravzaprav potrebne za to, da je Marielle ugotovila neke zadeve o svojih starših. V tem smislu film ponudi razmislek o tem, koliko otroci dejansko vedo, ko jim nekaj poskusimo prikriti, ko poskusimo pred njimi odigrati neko vlogo – na primer avtoritete v družini. Film pravzaprav v nekaj potezah in s pomočjo subtilnega humorja razgali, kako veliko temelji na prikrivanju in kako samoumevno se nam to zdi. Prva reakcija je staršev je torej poskus prikrivanja, po tem vsak od staršev po svoje pristopi k iskanju iskrenosti. V tem primeru gre za radikalno iskrenost, ker torej ni možnosti prikrivanja česarkoli, pravzaprav gre za več plasti iskrenosti, saj tudi do sebe nismo vedno povsem iskreni, kaj šele do drugih. To novo iskanje odprtosti nujno sproži val dogodkov, tudi zaustavitev rutine in revizijo staršev glede tega, kdo sta postala v teku let in glede kakovosti njunega medsebojnega odnosa. Obenem se odpre možnost za bolj iskren in bližnji odnos tudi med starši in Marielle, ki ima zdaj jasen vpogled v njune ranljivosti, pomanjkljivosti, šibkosti in v njun medsebojni odnos. Po eni strani je film v tem zelo pozitivno naravnan, po drugi strani pa izpostavi pogojenost ljubezni in ukoreninjenost dojemanja krivde v naši družbi. Kaj Marielle ve je idejno presenetljivo poln film in je tudi zaradi odlične igralske zasedbe, predvsem Laeni Geiseler, ki igra naslovno Marielle, gledalski užitek.

Plesna predstava je sklepni del duetnega triptiha, ki ga sestavljata še The Most Together We've Ever Been (2009) in Out of Season (2015). Koreografa v njem nizata odsekane drobce življenja, tiste, ki se zdijo v vnovičnem srečanju najbolj pretresljive, izpolnjujoče ali pa boleče. Torej tiste, ki globalno ne pomenijo veliko, na ravni posameznika pa sukajo našo perspektivo življenja. Koreografija, izvedba: Matija Ferlin, Ame Henderson Dramaturgija: Goran Ferčec Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje svetlobe: Dario Družeta Kostumi: Matija Ferlin, Desanka Janković Klobuki: Kobali Umetniška podpora: Diego Gil, Katie Ward Komunikacije: Evan Webber Dokumentacija: Noel Pendawa Tehnična režija: Dario Družeta Slovenski prevod za nadnapise: Katja Kosi

Piše Pia Zala Meden, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V romanu Anje Radaljac če se ne vrneš spremljamo nekromantko judito, ki ljudem pomaga ostati pri življenju v času epidemije samomorov v apokaliptičnem svetu. Judita, včasih tudi jude ali juju, je edina, ki se spominja brina, ki se je odločil za izbris – to oseba naredi namesto samomora: izbriše se iz mreže povezav med ljudmi in začne življenje na novo, svojci pa se je več ne spominjajo. Kot nekromantka judita s pomočjo umetne inteligence stopa v polje vsezavesti, kjer vidi mrežne povezave med ljudmi in opazi, da so se povezave med njo in brinom začele razkrajati. Roman odpira vprašanja o spominu posameznika in kolektivnem spominu, medosebnih odnosih, žalovanju, človekovem odnosu do umetne inteligence in čustvovanju v sodobnem svetu, kjer so vsakdanjik postale vojne, genocid, epidemije. V romanu se znanstvena fantastika prepričljivo prepleta s filozofskimi premišljevanji o aktualnih problematikah sodobne družbe. Kot vsak dober znanstvenofantastični roman tudi če se ne vrneš ne govori zgolj o realnosti, ki je kronotop romana, ampak o resničnosti tukaj in zdaj; roman ni le klasična distopija, odpira tudi etična vprašanja. Izbrise v romanu lahko vzporejamo z genocidnimi izbrisi celotnih populacij; okolje, v katerem se roman dogaja, je posledica okoljske katastrofe, ki jo povzročamo prav zdaj – v enem izmed kasnejših delov romana so navedene obstoječe raziskave o katastrofalnih okoljskih posledicah današnjega globalnega ustoja sveta. Judita v romanu razvije osebni odnos z umetno inteligenco C(i)RI, ki ji v delih, kjer jo doživlja kot osebo, imenuje kot ostale osebe v romanu, to je zapisano z malimi črkami (ciri) – če jo preberemo angleško, zveni enako kot applova virtualna asistentka Siri. Tudi mirina umetna inteligenca ima ime – iva. Tematizacija vloge umetne inteligence pri preprečevanju samomorov je še posebej aktualna, saj že zdaj obstaja stotine samomorov mladostnikov, pri katerih so chatboti umetne inteligence ljudem svetovali o načinih, kako narediti samomor, in jih k temu nagovarjali. Povedi in imena v romanu se ne začnejo z velikimi začetnicami, slog je pogosto pogovoren z vključevanjem angleških besed in pri nedoločnikih je kategorično izpuščan končni -i. Šibkost romana je predvsem njegov konec, ki se podredi konvencijam žanra. Proti koncu se zgodi tudi nenaden in nenaraven obrat od bolj filozofsko-atmosferičnega k akcijskemu, saj se kar začnejo vrstiti zunanji dogodki in padajo odločitve. V tem premiku se poveže večina najpomembnejših tem in motivov, nekateri pa popolnoma izginejo in niso izpeljani do konca. Protagonistka v zadnjem delu romana postane popolnoma pasivna in se predaja dogajanju, ki ga narekujejo drugi in njihove zunanje okoliščine. V tem dogajanju tudi njo doleti razkroj njene individualnosti in delno tudi nje kot osebe, saj se tudi sama odloči za izbris dela svoje zavesti, ki bi jo znal ogrožati. Tako roman na koncu odpira tudi vprašanje odnosa do sebe in ga poveže z odnosom posameznika do sveta in družbe ter pričakovanji in zahtevami bližnjih do posameznika. Svet v romanu Anje Radaljac če se ne vrneš je skrhan, uničen zaradi podnebne katastrofe, vojn, pomanjkanja hrane, človekove sebičnosti. Razpad sveta se odseva v notranjem dogajanju likov, hkrati pa je razpad zunanjega sveta tudi odsev njihovega notranjega sveta, saj se medosebni odnosi izgubljajo, ljudje se izbrisujejo ali delajo samomore, ostali pa žalujejo ali pa sploh več ne znajo ali ne zmorejo žalovati in so predvsem globoko osamljeni. Na trenutke se zdi, da so najbolj pristni osebni odnosi med umetnimi inteligencami in osebami v romanu, saj ciri in iva zaznavata in reagirata na juditina čustvena stanja, pogosto celo bolj čuječe kot miri, juditina prijateljica in cimra. V romanu se zrcali sodobni občutek negotovosti, ki se odraža v materialnosti, odvisni od zavesti: svet obstaja le toliko, kolikor se ga spomnimo, ga ohranjamo v mislih, jeziku in odnosih. Prav zato skupina aktivistov, mirijinih sodelavcev, na podlagi juditinega in brinovega namišljenega sveta z imenom merryland, z judito gradi to idilično pokrajino v vsezavesti, in s tem judita tudi ohranja spomin na brina: “naju je povezovala [...] trmasta možnost, da soustvariva svet – tudi če “samo” v mislih, kar je slab poudarek, ta “samo”, ker je na ravni zavesti v bistvu način soobstajanja manj relevanten, saj ti medsebojno prehajajo (in zato imamo tolikšen problem, ko prevajamo ideološke sisteme v tej realnosti v naš košček materialnega.” V apokalipsi razvijejo nekakšen izhod iz te materialne realnosti v drugo, ki ji je pravzaprav enakovredna in ki kaže na upanje: “zmogl:i sva počet nekaj, kar ljudje v naši realnosti niso (več) počeli; skupaj sva ustvarjal:i, svet, vizijo – nekaj, kar sva si opisoval:i, o čemer sva razmišljal:i, nekaj, kamor sva se v meditacijah vračal:i. to je bilo bistveno.” Roman Anje Radaljac če se ne vrneš je filozofsko-znanstvenofantastični roman, ki prek odnosov med osebami večplastno in intrigantno obravnava teme osamljenosti, izgube in žalovanja, kritizira kapitalistični individualizem in poskuša v neki drugi realnosti ustvariti svet, v katerem narava in človek sobivata. S tem nam roman sporoča, da ves čas hodimo po robu, saj drvimo proti okoljski katastrofi, ubijamo za lastno korist in se kot družba vedemo skrajno vehementno in narcisoidno, toda hkrati še zmeraj obstaja upanje, saj smo ustvarjalni, si med seboj pomagamo in gradimo globoke vezi s soljudmi. Pomembno je le, kateri del naših nagnjenj bomo negovali.

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V četrti pesniški zbirki Klarise Jovanović Banket se razpotegne raznolik poetičen svet in se v devetih sklopih razgrne pred bralcem in bralko v vsem svojem razkošju. Uvodna pesem Besedje, satovje se na metaforični ravni dotakne dela pesnika, ki polaga besedo k besedi kakor čebela, ki pripravlja satje za mlado kraljico in njeno “novo služinčad, za ponoreli roj – / kako strahotno pošumeva – / ki te bo oplodil ali ugonobil, / tega ne veš. Kako bi / vedel?” Ambivalentna čustva, ki zadevajo pesniški eros, razpet med ustvarjanje in razdor, se kažejo tudi v nekaterih drugih pesmih, ki se zgoščajo okrog ozaveščanja praznine niča. Tako na koncu pesmi Moj teritorij zapiše: “… Moj teritorij, / nočna mora. Hlepeti po / zraku. Razkleniti prste. / Jekleni primež, moj teritorij. / Stran, ven iz moje kamre. / Ven, ven. // In se nameriti čez brv / nesnovnosti v materijo, / v drhtečo gmoto živega mesa, / pojemajočo in presihajočo, / pred meč ali pod meč, / pred ogenj ali skozi ogenj, / na pogorišče, na grobišče. / V pepelnato sivino / niča.” V prvem sklopu se pesnica ustavi v mestih in deželah, ki so zaznamovale njene prednike. Konča se s pesmima Zlato, razsuto in Oda nebesnemu svodu, v katerih pogleda v “brezna človeške bede” in gomile brezimnih vojakov, ki so umrli za tuje interese. V drugem sklopu se vzpostavi kontrast med nebom in breznom skozi pogled stare matere in matere, ki – kakor zapiše v pesmi Moja mati pa kar stoji – “kar stoji in gleda / njene oči pa so vse večje. / Moj Bog, toliko vsega se je / nabralo v njih. / Toliko vsega. Zdi se mi, / da bo udarilo čez rob, / da bo kriknilo. In vendar: ne.” V tretjem sklopu obravnava mitološke junake in zgodovinske osebnosti, med katerimi je tudi Agamemnon. Pesnica ga pomenljivo vpraša: “Si zares mislil, da boš z vodo / iz kopeli spral s sebe / kri in gnoj in garje? / Da bo vse tako, kot je bilo prej?” V pesmi Cerber, pes se obregne ob troglavega psa iz grške mitologije, ki naj bi pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz podzemlja pa tudi, da ne bi kakšna živa vanj vstopila. Sprašuje se, ali gre za volka, psa, kojota, šakala ali za pritlikavo hijeno, ki “venomer zaudarja po človeškem joku”. Nahaja se med breznom in prepadom, ki sta drug od drugega oddaljena le za “tanek, svilnat dekliški las”. V zaključku pesmi se sprašuje, zakaj se troglavi pes zaganja v temo in se poskuša strgati z verige, kot bi zasliševala sloje lastnega nezavednega, lastne impulze in gone, ki jo ženejo v ustvarjanje in v izkušanje temnih plati človekove narave. V četrtem sklopu se s kritično zasnovanima pesmima Sokrat in Sapfo dotakne dveh pomembnih osebnosti antične dobe in dobronamerno preizprašuje njuno metodologijo dela. Medtem ko pri Sapfo zapiše, da ji “sintaksa jé iz roke”, se zdi, da ji gre Sokratova majevtična metoda neskončnega zasliševanja sogovornika, dokler le-ta ne spozna globine lastne nevednosti, močno na živce: “Ja, ravno to si / počel. In ko si človeka razcefral, / si ga znova, košček za koščkom, / sestavil, skrbno sestavil, in potem / spet znova, brez konca in kraja. / Medtem si se muzal in hihital / v brado, češ kdo mi pa kaj more, / čeprav bi moral vedeti, da beseda / prej in bolje zadene od bodala. / In ravno ona te je pokopala.” Klarisa Jovanović se močno zaveda dometa besed, zato ne preseneča, da se večkrat zateče k ponavljanju posameznih besednih zvez z obujanjem izrekov iz pravljic ali odsekov iz ljudskih pesmi, ki preigravajo mitološka in življenjska spoznanja. V pesmih najdemo veliko simbolike in metaforike – od senčnih globeli, črnih rečnih strug in čeri pa do prepleta plime in oseke, svetlega in temnega, razodetega in potlačenega, erosa in thanatosa. Slednja prideta najbolj do izraza v šestem poglavju, ko beremo pesniške zapise o Orfeju in Evridiki, Ivani Orleanski, neznanem kastratu, dečku, ki stoji pred Manziolijevo palačo, in deklici, ki stoji pred morjem. Morje v tem primeru pooseblja samoto, brezimnost, pa tudi strah in poželenje deklice, ki se čedalje bolj zaveda svojega bremena: “… Deklica ve: nekoč jo bo / samotno morje vzelo in / ona se mu bo pustila vzeti. / Ogenj v njenem drobu / bo vse bolj plamenel / in morje ga ne bo / pogasilo.” Če je prva polovica zbirke Banket v znamenju vode in ognja, je druga polovica v znamenju puščave in izsušene krajine. V sedmem sklopu beremo pesmi o Kairu, Gizi, Aleksandriji in Heliopolisu, v katerih pesnica v sebi odkriva težo prahu in tišine, v osmem sklopu pa svoja najgloblja čustva razodene v pesmih Zavistna krajina, Lahkokrila krajina, Potrta krajina, Priliznjena krajina, Solzava krajina in Krajina, polna prezira. Tako se v Zavistni krajini pritožuje nad odsotnostjo sence in sladkobo bolečine, ki izvira iz večnega sonca, saj v zaključku zapiše: “Bo mar tako žgalo / do konca? / Tako skelelo / do zadnje kaplje?” V devetem sklopu Banketa se Klarisa Jovanović vrne k sleherniku in slutnji vseobsegajoče boginje, ki prevpije plimo v Atlantiku in se veseli tornada, zato ne preseneča, da ima zaključna pesem naslov Visoka pesem. V njej povzema vso simboliko Svetega pisma stare zaveze kot tudi obet prihodnosti v smislu branjenja ljubezni “pred naraslimi vodami uničenja.” S tem globokim sporočilom se slavnostni Banket konča, v bralcu in bralki pa ostaja občutek mističnega in simbolnega, pomešanega z osebno izkušnjo avtorice, ki se zaveda prepleta ustvarjalnih sil s silami uničenja, a hkrati močno upa, da ljubezen na koncu vendarle prevlada ...

Slovensko mladinsko gledališče sezono 2025/26 sklepa s predstavo Ne Carmen! Uprizoritev izhaja iz novele Prosperja Mériméeja, po kateri je bil napisan libreto za opero, ki jo je v drugi polovici 19. stoletja zložil skladatelj Georges Bizet. Uprizoritev v režiji Zane Hoxha zaokroža sodobna in problemska predelava Bizetove glasbe, v živo izvajana na klavirju. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Igralska zasedba: Lina Akif, Daša Doberšek, Nataša Keser, Boris Kos, Klemen Kovačič, Anja Novak, Maruša Oblak, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin, pianist Jože Šalej Režija: Zana Hoxha, dramaturgija: Urška Brodar, glasba: Liburn Jupolli, aranžmaji in korepeticija: Jože Šalej, elektroakustična glasba in oblikovanje zvoka: Gašper Torkar, koreografija: Lada Petrovski Ternovšek, scenografija: Dunja Zupančič, kostumografija: Jelena Proković, oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel, oblikovanje maske: Nathalie Horvat, asistentka režije: Mojca Madon. Produkcija Slovensko mladinsko gledališče, sezona 2025/26