POPULARITY
V zborniku The Resilience of History – se pravi: Odpornost zgodovine – mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev premišljuje o vojnah ob razpadu Jugoslavije, kakor se nam kažejo skozi prizmo umetnostiUmetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje. Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreativne zmožnosti, da, drugače rečeno, preprosto manjka besed, da manjka not, kadrov, gibov in barvnih odtenkov, s katerimi bi lahko kdorkoli adekvatno izrekel tovrstno grozo, tovrstno brezno. Pa vendar umetniki in umetnice ne odnehajo; in če pomislimo na slike Francisca Goye, v katerih je upodobil nasilje, ki je pretresalo Španijo med napoleonskimi vojnami, če pomislimo na Vasilija Grosmana in njegov veliki roman o drugi svetovni vojni Življenje in usoda ali če pomislimo na film Bitka za Alžir, v katerem Gilo Pontecorvo govori o alžirskem boju zoper francosko kolonialno nadoblast, tedaj je treba priznati, da umetnost le ni brez moči pred obličjem vojne. A kaj natanko umetnost naredi z vojno, kadar je na ravni svoje nelahke naloge? Nas potolaži? Mar najde smisel v nesmiselnem ubijanju, mučenju, posilstvih in stradežu? Ali pa brezno, pred katerim stojimo, pravzaprav samo še poglobi? – To je vprašanje, ki si ga je zastavila mednarodna skupina razpravljavk in razpravljavcev, ko so pisali prispevke za intriganten zbornik The Resilience of History : The Yugoslav Wars through Art (se pravi: Odpornost zgodovine : jugoslovanske vojne skozi prizmo umetnosti), ki je pred nedavnim izšel pod založniškim okvirom Zavoda Maska. Do kakšnih zaključkov so se ti razpravljavci in razpravljavke navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gregorja Modra in literarnega zgodovinarja dr. Blaža Kavška, ki sta nad omenjenim zbornikom bdela po uredniški plati. Foto: prizor iz obleganega Sarajeva leta 1992 – Vedran Smailović igra violončelo sredi ruševin poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki so jo enote vojske Republike Srbske v noči s 25. na 26. avgust 1992 obstreljevale in tako povzročile požar, v katerem je zgorelo več kot milijon in pol knjig (Mikhail Evstafiev / Wikipedija)
Ob filozofsko intoniranih, melanholičnih knjigah velike švedsko-finske pisateljice Tove Jansson se postavlja vprašanje, komu so zgodbe o Mumintrolu, njegovi družini in prijateljih pravzaprav namenjene – mladim ali starim?»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje. Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v Ljubljani, Tove Jansson prejela tudi Andersenovo nagrado, ki sicer velja za nekakšnega Nobela v polju otroške literature. Seveda pa so Mumintrol in drugi junaki Tove Jansson sčasoma prestopili mejo, ki jo predstavljajo knjižne platnice, se naselili v stripih, animiranih serijah, gledaliških igrah, trgovinah z igračami ter zabaviščnih parkih in tako konec koncev ustvarili globalen poslovni imperij. A zakaj natanko? S čim vse so zgodbe Tove Jansson pravzaprav omrežile generacije bralk in bralcev – in to nikakor ne le tistih, mlajših od deset let – po vsem svetu? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko dr. Nado Grošelj, ki je v zadnjih nekaj letih poskrbela, da lahko knjige Tove Jansson naposled prebiramo tudi v slovenščini. Foto: Mumintrol in Njuhec, kakor ju je Tove Jansson leta 1948 upodobila v knjigi Čarodejev klobuk (Goran Dekleva)
Znameniti roman Cirila Kosmača, ki govori o junaštvu in strahopetnosti, o samožrtvovanju in konformizmu, je eno ključnih del o slovenski izkušnji druge svetovne vojneDruga svetovna vojna že dolgo služi kot sicer hudo temačen, a nenavadno bogat rudnik, v katerem naši književniki in književnice iščejo in tudi najdevajo snov za svoje pisanje. Pomislimo: v avtobiografski izkušnji zasajena romana, kot sta Nekropola Borisa Pahorja in Menuet za kitaro Vitomila Zupana, pa literarizirani dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka, zbrani v Tovarišiji in Listini, so že dolgo v samem jedru slovenskega leposlovnega kanona. In čeprav desetletja precej hitro minevajo, slovenska izkušnja druge svetovne vojne ustvarjalno očitno vznemirja tudi naše umetnike in umetnice mlajših generacij – poizkus razumeti, kaj se je med letoma 1941 in '45 pri nas godilo, je namreč vpisan v razmeroma recentna dela, v romane, kot sta To noč sem jo videl Draga Jančarja in Angel pozabe Maje Haderlap, pa tudi v epsko pesnitev Borisa A. Novaka Vrata nepovrata. Ko govorimo o donkihotskih naporih literatov, kako neizrekljivo grozo svetovnega spopada na slovenskih tleh nekako vendarle izreči, pa nikakor ne moremo mimo Cirila Kosmača, književnika, čigar delo se je nemara celo najpogosteje, najbolj vztrajno vrtelo okoli boja Slovenk in Slovencev – še zlasti Primork in Primorcev, kajpada – zoper genocidne tendence nacifašizma. Italijansko fašistično represijo je, denimo, tematiziral v kratki zgodbi Gosenica, junaštvo partizanov v noveli Očka Orel, ki mu je nato služila tudi kot predloga, ko je pisal scenarij za naš prvi celovečerec Na svoji zemlji. No, bržčas še kompleksnejši, še bolj pretanjen pa je njegov prikaz druge svetovne v romanih Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku. In prav temu delu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Andraža Gombača, publicista in knjižnega urednika, ki je za založbo Beletrina pripravil nov natis Balade, ki pa pred bralke in bralce zdaj prihaja v nekoliko drugačni, daljši oziroma razširjeni obliki. Od kod se je pravzaprav vzela ta različica Balade o trobenti in oblaku pa, seveda, kaj nam roman pravzaprav sporoča in, ne nazadnje, kako se delo vpenja v Kosmačev širši literarni opus, smo v pogovoru z Andražem Gombačem preverjali ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Foto: Goran Dekleva
Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnostČeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri knjige, ki zbirko sestavljajo, se bomo Slovenci pridružili Rusom, Angležem, Italijanom, Francozom, Špancem, Nemcem, Romunom, Srbom ter Fincem in tako zaokrožili »elitno« deseterico govorcev evropskih jezikov, ki Filokalijo lahko prebirajo v materinščini. Zveni izvrstno, kajpada, a tu se najbrž pojavlja tudi določena zadrega. Če namreč vsi vemo, kaj je Sveto pismo in kakšen dosežek predstavlja njegov prevod, o Filokaliji slej ko prej ne vemo ničesar in, posledično, tudi ne moremo prav dobro razumeti, zakaj naj bi nas napori prevajalske ekipe, ki deluje pod uredniško taktirko dr. Gorazda Kocijančiča, navdajali s ponosom. No, prav to smo skušali popraviti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davida Movrina, ki je za tretji zvezek Filokalije – ta je, prav kakor prejšnja dva, proti koncu leta 2024 izšel pri založbi KUD Logos – prevedel dva obsežna spisa svetega Petra Damaščana. Foto: samostan Vatopedi na gori Atos premore bogato knjižnico, v kateri sta Nikodem Svetogorski in Makarij Korintski v 18. stoletju našla besedila, ki sta jih navsezadnje uvrstila v Filokalijo (Dimosthenis Niforos / Wikipedija)
»Tuli ku en šakal«, poje doberdobska rock skupina Blek Panters, ki je s tremi razprodanimi koncerti v Kulturnem domu v Gorici praznovala 30 letnico. Zakaj so njihovi koncerti tako posebni? Na Tržaškem Krasu se pri pouku v naravi pridružimo učencem osnovne šole Trebče. Ustavimo se v Celovcu, kjer je potekalo prvo letošnje srečanje mreže MAJ, mreže, ki že 8 let tke vezi med mladimi zamejskimi rojaki. V Monoštru pa prelistamo najnovejšo knjigo v zbirki Med Rabo in Muro. Zbirka zgodb z naslovom »Težko je bilo, a smo zdržali - Žmetno je bilau, depa smo zdržali« Jelke Pšajd, je, tako kot vsa dela v zbirki, v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju. Foto: ŠA ŠA ŠA - koncert skupine Blek Panters v Gorici
Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti IslandcevSredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu. Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti tamkajšnjih ljudi. Kakšen ritem torej življenju Islandk in Islandcev daje prav posebna atmosfera, ki jo ustvarja nenehna igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči, smo preverjali v pogovoru z dr. Svetel, ki je svoja spoznanja zdaj strnila v monografiji Spremenljive krajine severovzhodne Islandije : vreme, letni časi, svetloba in tema. To intrigantno delo je pred nedavnim izšlo pri Založbi Univerze v Ljubljani. Foto: ovce na prosti paši, polotok Langanes, junij 2019 (Ana Svetel, objavljeno z dovoljenjem avtorice)
Razprave, ali bi se morale krovne politične organizacije koroških Slovencev povezati v eno organizacijo, potekajo že več desetletij, toda mnenja ostajajo različna. Usklajeni pa so cilji in ključne teme, na katere opozarjajo. Kaj pa mladi? Doberdobska rock skupina Blek Panters, znana po koncertnih spektaklih, praznuje 30 letnico. O pripravah na tri koncerte v Kulturnem domu v Gorici pripoveduje soustanovitelj skupine Peter Gergolet. Z etnologinjo Jasno Simoneta in Silvo Perčič, ki že več desetletij raziskuje narodne noše, se pogovarjamo o bogastvu narodnih noš na Tržaškem in projektu Ženska duša v barvi in vezenini. Pridružimo pa se tudi gimnazijcem iz Monoštra, ki so obiskali vrstnike na Ljutomerski gimnaziji. Foto: Nadja Doljak - slovenska narodna noša na Tržaškem
Pindar, eden najbolj čislanih – pa čeprav na Slovenskem razmeroma malo branih – pesnikov antične Grčije, je v železni kanon zahodne literature vstopil s t. i. epinikiji, pesmimi, v katerih je slavil olimpijske zmagovalceOb svetovnem dnevu poezije smo se posvetili enemu največjih, najvplivnejših, a danes najbrž tudi najmanj branih pesnikov v zahodnem literarnem kanonu, Pindarju. Posvetili smo se, drugače rečeno, avtorju, ki se ga očitno drži nekaj globoko paradoksalnega; kako je namreč nekdo lahko obenem velik in pozabljen? Še več: kako je mogoče, da starorimski učenjak Kvintilijan prepričano zatrjuje, da je med grškimi lirskimi pesniki prav Pindar »daleč pred drugimi po veličastnem zanosu, modrih reklih, figurah, bogastvu vsebine in besedišča in po govorniškem veletoku,« da pa se, po drugi plati, znameniti francoski razsvetljenec Voltaire razburjeno sprašuje, zakaj neki naj bi bilo treba venomer občudovati Pindarjeve »verze , ki jih nihče ne razume«? Odgovor, ki se na prvi pogled tu ponuja, je slej ko prej ta, da se v počasnem teku stoletij estetski okus bralk in bralcev pač spreminja in da tisto, kar je ugajalo ljudem v antiki, kratko malo ne nagovarja več novoveških bralcev. No, od tu pa menda tudi ni več daleč do sklepa, da nam danes res ni treba motiti prahu, ki se zlagoma nabira na knjižnih policah s Pindarjevimi pesmimi. A kaj, ko je dr. Vid Snoj, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, pred nedavnim izdal Pindarju posvečeno študijo – pod naslovom Vrhovi v globini II je izšla pri založbi KUD Logos –, v kateri prepričljivo dokazuje, da nas Pindarjeva lirika, če jo seveda znamo pogledati s pravega zornega kota, lahko nagovori, da lahko celo izreče nekaj temeljnega, ključnega o človeški bivanjski izkušnji in da bi torej tisti prah, ki ravnodušno prši na Pindarjeve knjige, vendarle veljalo odpihniti. O čem torej Pindar piše, kakšne probleme njegova lirika odpira in kaj nam njegovi verzi navsezadnje sporočajo, smo v pogovoru z dr. Vidom Snojem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: Zevsovo svetišče v Olimpiji (Goran Dekleva)
Tedenski pregled glasbenih dogodkov začenjamo s prejemniki najvišje muzikološke nagrade, Mantuanijeve, nadaljujemo pa z novo knjigo o Glasbeni matici Ljubljana in prejemniki nagrade Sama Smerkolja. Obenem poročamo s koncerta klavirskega kvarteta v Kulturnem domu Nova Gorica, o začetku cikla Harmonia Concertans, nastopu treh akademskih pevskih zborov z naslovom V troje je lepše ter mednarodnem baletnem gala.
Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)
Zveza slovenske katoliške prosvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice so že 20. leto zapored pobudniki priznanja poimenovanega po duhovniku, prosvetnem delavcu in publicistu Kazimirju Humarju. Namenjeno je društvom, organizacijam ali posameznikom iz goriškega prostora za ustvarjalne dosežke, pomemben prispevek k razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, za publicistično delo in za izjemne dosežke pri organizacijskem delu na kulturnem področju. Podelitev priznanja za leto 2024 bo potekala prav na 110. obletnico rojstva dr. Kazimirja Humarja, ta petek, 28. februarja 2025, ob 20h v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Prejel pa ga bo kulturni delavec iz Štandreža Marko Brajnik za dolgoletno zavzeto delovanje na gledališkem, kulturnem, prosvetnem, upravnem in verskem področju znotraj slovenske narodne skupnosti na Goriškem. Priznanje bodo nagrajencu izročili predsedniki vseh treh na začetku omenjenih organizacij.
Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletjaKo je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci? Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, pred nedavnim objavil pod naslovom Vitomil Zupan ali kako biti jaz – knjiga je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura – se zdi, da je prav ta pisatelj, avtor Menueta za kitaro in Levitana, resen kandidat za posameznika, čigar življenjska zgodba je tako izredna, tako izstopajoča, tako radikalna, da v njej, paradoksalno, lahko navsezadnje prepoznamo našo skupno zgodbo. A kako natanko je Vitomil Zupan preživel ta čas? Kako je o tem, kar se mu je zgodilo, potem razmišljal in kako je to izkušnjo konec koncev popisal v svojih romanih in dramah? Pa tudi: kako ta literatura nagovarja nas danes – kot prvoosebni dokument o preobratov polnem življenju enega samega, precej izvenserijskega človeka, kot kuriozum torej, ali raje kot svet, v katerega vstopimo in ga, dokler pač beremo, lahko scela naselimo, vzamemo za svojega oziroma podoživimo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Matevža Kosa. foto: Zupanov avtoportret, objavljen v dokumentarnem albumu Važno je priti na grič (Goran Dekleva)
Kako bo robove skupnega slovenskega kulturnega prostora krepilo ministrstvo za kulturo? Kaj Slovencem v sosednjih državah prinaša akcijski načrt, ki naj bi ga vlada sprejela v kratkem, pojasnjuje državni sekretar Marko Rusjan. Skupaj s Slovenci v Italiji se poklonimo Francetu Prešernu. »Mestoma« je bil naslov njihove osrednje proslave ob slovenskem kulturnem prazniku, ki so jo pripravili v Kulturnem domu v Gorici. Andrea Kovač, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, pojasni, kako so s turističnimi projekti okrepili svoje gospodarstvo. Jožko Hudl iz Pliberka, zdaj predsednik Slovenskega društva upokojencev, pa spregovori tudi o Kulturnem domu, zelo pomembnem ne le za Pliberk, temveč za celotno Podjuno.Foto (Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu): "Mestoma" - osrednja proslava Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku
Osrednja proslava Slovencev v Italiji ob Prešernovem dnevu bo to nedeljo v Kulturnem domu v Gorici. Krovni organizaciji sta izvedbo programa zaupali Zvezi slovenske katoliške prosvete. Proslava je poimenovana Mestoma. Mesto, ki s slovenskim in italijanskim pljučnim krilom diha čez mejo, s prodornostjo mislecev, ki te kraje naseljujejo že dolgo, in mladih rodov, ki bi to območje radi napolnili s svežim zrakom novih idej in želja za soustvarjanje boljše skupne prihodnosti, so poudarili na novinarski konferenci. Številni mladi umetniki bodo nastopili pod vodstvom scenografke in režiserke Jasmin Kovic, avtorska besedila so napisali Jernej Šček, David Bandelj, Danijel Devetak, Igor Devetak in Alex Kama Devetak. Glavni govornik bo Martin Lissiach iz Zveze slovenskih kulturnih društev. Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza bosta podelili tudi priznanja osebnostim, ki so se s svojimi projekti in pobudami najbolj odlikovale na kulturnem področju med Slovenci v Italiji.
Na predvečer Slovenskega kulturnega praznika bo v Cankarjevem domu osrednja prireditev, ki jo letos režira Primož Ekart. Pozanimali smo se o osrednji misli proslave, ki obkroža tudi podelitev najvišjih nagrad za umetniške dosežke. Odrskemu dogajanju se bomo posvetili tudi z napovedmi nocojšnjih premier po različnih slovenskih gledališčih. Te so: Otello v mariborski operi, Dnevi zavrženosti v gledališču Koper, Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika v Slovenskem mladinskem gledališču ter 150 BPM v Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu. Vabimo vas k poslušanju!
V soboto, 8. februarja bodo v Galeriji Družina, v Ljubljani odprli razstavo Umetniki za Karitas. Razstavljena bodo dela jubilejne 30. likovne kolonije, ki se je na Sinjem vrhu nad Ajdovščino odvila pod geslom Mostovi upanja. Prisluhnili boste lahko nekaterim umetnikom in organizatorjem.
Napovedujemo: koncert mešanega pevskega zbora Prosavus v Trabovljah, 2. koncert abonmaja LA' KLASIK v Kulturnem domu Laško.
"Projekt Evropska prestolnica kulture je pomemben izpit za obe Gorici," pravi direktor Kulturnega doma Gorica Igor Komel, ki poudarja, da nekateri gradijo zidove, a so oni med tistimi, ki gradijo mostove. Direktorica Kinoateljeja Mateja Zorn temu prikimava in dodaja, da je lahko tudi film most med obema kulturama, med obema mestoma. Z njima se je pogovarjala Mateja Železnikar.
Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literatureMed potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali. A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize? Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi. foto: ddcoverart / Pixabay
Virtuoz na kori, zahodnoafriški harfi-lutnji prelepega zvena, je bogato glasbeno tradicijo svoje domovine, katere korenine segajo v 13. stoletje, uspel približati sodobnemu globalnemu poslušalstvuJulija letos se je poslovil eden največjih glasbenikov našega časa, mojster zahodnoafriške harfe, kore, Toumani Diabaté. Rodil se je leta 1965 v Bamaku, prestolnici Malija; njegova mama je bila pevka, njegov oče pa je bil prav tako virtuoz na kori. No, pravzaprav je treba biti na tem mestu še nekoliko bolj precizen in reči, da glasbi nista bila zapisana le Diabatéjeva starša, ampak menda kar 70 pokolenj njegovih dedov po očetovi strani. Toumani Diabaté se je namreč rodil v eno izmed rodbin griotov oziroma dželijev, se pravi v eno višjih, pomembnejših kast tradicionalne zahodnoafriške družbe, katere pripadniki so bili – iz generacije v generacijo – poklicani, da z govorjeno besedo in ob glasbeni spremljavi ohranjajo skupnostni zgodovinski spomin, pripovedujejo zgodbe, mediirajo v sporih in hvalijo vladarsko dinastijo bajno bogatega Malijskega cesarstva, ki je med 13. in 17. stoletjem obvladovalo ogromno ozemlje ob rekah Gambija, Senegal in Niger. Grioti so bili torej nekoč – in dolgo časa tako – nekakšni varuhi in prenašalci vse ljudske vednosti. Se je pa, razumljivo, njihova vloga s tehnološko revolucijo v drugi polovici 20. stoletja začela spreminjati in tako je, se zdi, zdaj prav igranje glasbe v jedru identitete sodobnih griotov. Kakšno vlogo je v tem kontekstu odigral Toumani Diabaté, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dobrega poznavalca zahodnoafriških glasbenih tradicij, etnomuzikologa, predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Svaniborja Pettana. foto: Toumani Diabaté med koncertom v maroškem Fezu leta 2009 (nathalie_r / Wikipedija)
Komorni moški pevski zbor Davorina Jenka Cerklje na Gorenjskem v letošnjem letu praznuje 65 let svojega delovanja, kar bodo obeležili s slavnostnim koncertom z naslovom Šel bom tovarša iskat, ki bo v soboto, 14. decembra, ob 19h, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah. Koncert, zbornik in pesmarico, ki jo bodo izdali pa nam je predstavila umetniška vodja: Neža Križnar Ristič.
Duhovna zapuščina puščavnika, mistika in teologa, ki je živel v 7. stoletju, nam ponuja ključ do razumevanja ene najzgodnejših pa v Evropi tudi najslabše poznanih vej krščanstva – tiste, ki se je že v pozni antiki razvila v današnjem IrakuVse odkar so Američani pred 21 leti napadli Irak, lahko v zahodnih medijih sporadično zasledimo novice o težkem položaju, v katerem se je znašla tamkajšnja krščanska skupnost. Še zlasti hudo je bilo v času t. i. Islamske države, ko je več sto tisoč iraških kristjanov moralo zbežati z domov svojih prednikov in poiskati zatočišča med Kurdi, v Bagdadu ali v tujini. Kljub temu poznavalci ocenjujejo, da v deželi med Evfratom in Tigrisom danes še živi vsaj pol milijona kristjanov, morda tudi več. A kdo pravzaprav so ti ljudje? Kako neki so se znašli v državi, ki je na svetovnem zemljevidu verstev vedno obarvana zeleno, kar seveda označuje, da tam večinoma živijo muslimani? Ali iraški kristjani sledijo papežu v Rimu – ali pa imajo svojega lastnega verskega voditelja? Ali imajo nemara svoje svetnike, svojo teologijo, svoj sveti jezik? Kaj – če sploh karkoli – pomembnega so prispevali v duhovno zakladnico svetovnega krščanstva? Priznajmo, na večino teh vprašanj bi v Sloveniji – pa še marsikje drugje po stari celini – ne znali odgovoriti … Nam pa to sramotno beli liso nevednosti lahko zdaj pomaga zapolniti intrigantna knjiga, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Kulturno-umetniškega društva Logos; gre za delo Duhovni svet Izaka Sirskega, pod katerega se sicer podpisuje Hilarijon Alfejev, eden izmed škofov ruske pravoslavne cerkve. Med platnicami tega dela se namreč lahko poučimo, kot pove že naslov dela, o Izaku Sirskem, puščavniku, mistiku in teologu, enem najpomembnejših predstavnikov starodavnega bližnjevzhodnega krščanstva, ki ga za svetnika priznavajo ne le iraški kristjani, ampak tudi pravoslavci in katoličani. Zakaj je ta mož, ki je živel v sedmem stoletju po Kristusu, vreden naše pozornosti danes pa tudi kaj nam njegova intelektualna oziroma duhovna zapuščina pove o mezopotamskem krščanstvu, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, zgodovinarja in teologa, kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti, dr. Simona Malmenvalla, ki je razpravo Alfejeva o Izaku Sirskem prevedel v slovenski jezik. foto: upodobitev Izaka Sirskega v knjigi De perfectione vitae theoreticae, ki je izšla leta 1500 v Benetkah (Wikipedija, javna last)
Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice prireja ob praznovanju zavetnice pevcev sv. Cecilije 65. pevsko revijo pevskih zborov, ki bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž to soboto ob 20.30, v nedeljo pa ob 17.00. Na odru se bo letos zvrstilo 15 zborov z Goriške, Tržaške, Koroške in Slovenije, ki bodo segali po pisani paleti slovenskih umetnih in ljudskih pesmi, kot tudi repertoarjev iz svetovne zakladnice zborovske literature. Cecilijanka je letos posvečena skladatelju Pavletu Merkuju ob 10. obletnici smrti. No, na nedeljski praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, bo že dopoldne slovesno v Slovenskem pastoralnem središču v Gorici - konec novembra mineva 52 let od ustanovitve. Sedež ima v cerkvi sv. Ivana, vodi ga župnik Marijan Markežič ob pomoči p. Jana Cvetka. Slovesno mašo ob obletnici bo daroval kardinal dr. Franc Rode. Med mašo bo duhovnija obnovila posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, na katero se pripravlja z devetdnevnico.
Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu. A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu. Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih. foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)
V oddaji pozornost namenjamo razstavi Meja je dokončna, ki se je prejšnji teden odprla v Prekmurskem muzeju v Murski Soboti. Razstava je postavljena ob stoti obletnici podpisa dokončnega sporazuma o meji takratne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Madžarske, ki so ga podpisali 8. julija 1924. V Zagorski dolini v Kulturnem centru - delavski dom Zagorje ob Savi pa si bo mogoče ogledati razstavo o steklarstvu. Nekaj gledaliških refleksij v oddaji namenjamo predstavi Medvedek Pu v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Ob zaključku Festivala slovenskega filma v Portorožu predstavljamo nagrajene filme. Danes pa si je v Kinodvoru mogoče ogledati kratke filme Sergeja Paradžanova, s čimer obeležujejo stoto obletnico režiserjevega rojstva.
Naša gostja je bila slikarka, vrtnarka, klena Primorka Stanka Golob iz Baške Grape oziroma iz Grahovega ob Bači. Pred kratkim je imela v Gorici, v tamkajšnjem Kulturnem domu razstavo svojih slik, ki jih ustvarja iz različnih barv slovenskih peskov. Te nabira v rekah, potokih, na gorskih meliščih in kamnolomih po vsej državi. V pogovoru nam je razkrila, kako je prišla na to idejo in kako sploh nastane slika iz peska. Gostja je raziskala tudi zgodovino svoje družine po mamini in očetovi strani in jo objavila v mapi Slovenskega etnografskega muzeja. Povedala nam je, zakaj ji je bilo to pomembno.
Monumentalni slovar, ki ga je pred 130 leti pripravil Maks Pleteršnik, velja za čisti intelektualni presežek slovenskega 19. stoletja in jezikovni pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo še danesOktobra 2024 je minilo deset let, odkar si govorke in pisci slovenskega jezika lahko pomagamo s spletiščem Fran, portalom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer najdemo – in zastonj uporabljamo – kar 45 slovarjev: od Slovenskega pravopisa do Slovarja oblačilnega izrazja ziljskega govora v Kanalski dolini. Razume se, da so slovaropisci, ki so te resnično nepogrešljive jezikovne pripomočke spisali, v prav vsakega izmed njih vložili ogromno znanja, prizadevnosti in časa. Je pa prav verjetno, da so si, ko so te slovarje ustvarjali, za zgled, kako se zadevi streže, vzeli enega izmed najstarejših – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s sredine devetdesetih let 19. stoletja. Tega se je namreč že pred debelimi desetletji prijel sloves, da se slovarja bolje kratko malo ne da spisati bolje, da njegov avtor, Maks Pleteršnik, pač ni ustvaril le slovarja temveč – če si pomagamo z vznesenim mnenjem Ivana Cankarja – najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako je Pleteršnik svoj Slovensko-nemški slovar pravzaprav zasnoval in koliko znanja ter dela je moral vanj vložiti, da tudi po 130 letih ostaja nepresežen v očeh stroke.? Prav tako pa nas je zanimalo, ali si z njim lahko še vedno pomagamo tudi povsem običajni uporabniki in uporabnice? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam je pomagal iskati slovenist in jezikoslovec, predavatelj na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Marko Jesenšek. foto: Maks Pleteršnik leta 1922 (Wikipedija, javna last)
Na Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku se je srečalo 99 otrok iz štirih dvojezičnih vrtcev iz Porabja ter vrtca iz Murske Sobote. Cilj srečanja, ki sta ga Zveza Slovencev na Madžarskem in Zavod Republike Slovenije za šolstvo pripravili drugič, je spodbujanje učenja slovenskega jezika, medsebojno sodelovanje in krepitev vezi med Slovenijo in Porabjem. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, Andrea Kovacs, je poudarila pomen takšnih dogodkov za ohranjanje slovenske kulture in jezika v Porabju, Robert Kojc z urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu je poudaril, da so tovrstni dogodki ključni za ohranjanje slovenstva v Porabju, saj povezujejo otroke, na katerih bo temeljilo ohranjanje jezika in kulture. To nedeljo popoldne pa bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici koncert mladinskih zborov v okviru 21. Koroških kulturnih dnevov na Primorskem. Zapeli bodo: mešani mladinski zbor Šempeter-Vrtojba, mešani mladinski zbor Mladina poje s Koroške in mešani mladinski zbor Emil Komel iz Gorice.
V sklopu 21. Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, ki jih prirejajo Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta, bo jutri v Kulturnem centru Lojze Bratuž potekalo politično omizje, ki bo posvečeno novi politični situacij v Evropi. Pomikanje Evrope na desno pa postaja vse bolj resno vprašanje, ki zadeva jezikovne in narodne manjšine. V številnih narodnih skupnostih so nad tem pojavom zaskrbljeni. Na novo se odpira vprašanje dialoga med novimi desnimi in desnosredinskimi vladami ter narodnimi manjšinami pri koriščenju že zagotovljenih pravic, kot tudi pri nadgradnji na področju uporabe jezika, šolstva, medijev in predstavništva v izvoljenih organih javne uprave. V sodelovanju s Srečanji pod lipami, ki jih prirejata Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič bodo na spregovorili: Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, Walter Bandelj, predsednik Sveta slovenskih organizacij, Gabriel Hribar, predsednik Enotne liste, Damijan Terpin, predsednik Slovenske skupnosti, Luka Olip, predstavnik Mlade EL in Giulia Černic, predstavnica mladih SSk in občinska odbornica v Doberdobu.
V oddaji bomo predstavili Ivankine spominčice, multimedijsko predstavo, ki temelji na medvojnih dnevniških zapiskih in bo na ogled v četrtek 24. oktobra ob 19.30 v Kulturnem domu Cerknica. Projekt, ki se dotika slovenske sprave nam bo predstavila Ivankina vnukinja, vokalistka in pripovedovalka Rebeka Hren Dragolič.
Je kralj Matjaž zgolj ime, v katerega so naši predniki enkrat v srednjem veku preoblekli kakega izmed predkrščanskih, mitoloških junakov, ali pa se za likom tega junaka slovenskega ljudskega slovstva vendarle skriva kak dejanski srednjeveški vladar?Čeprav živimo v dobi, ko številne slovenske ljudske pesmi in pripovedke tonejo v precej globoko pozabo, še vedno prav dobro vemo, da v jami pod Peco spi kralj Matjaž, ki se bo, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, prebudil, s svojimi vojaki premagal vse sovražnike, pregnal krivico s sveta in takrat bodo za nas napočili zlati časi. Da kralj Matjaž torej še naprej vztraja v slovenskem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu, slej ko prej kaže, da so bile pesmi in pripovedke, v katerih nastopa, njega dni sila priljubljene in široko razširjene med našimi predniki. Ali pa tudi ne in gre živo navzočnost tega lika v naši sodobni zavesti prej povezovati z Ivanom Cankarjem in drugimi književniki, ki so kralja Matjaža vzeli iz polja anonimne, ljudske slovstvene ustvarjalnosti in ga uporabili oziroma predelali za svoje namene in potrebe. Naj bo tako ali drugače, nekaj pri vsem skupaj ni jasno: od kod neki je ta lik sploh prišel v naš kulturni prostor? Je, denimo, kralj Matjaž kratko malo ime, ki so ga vzhodnoalpski Slovani – naši predniki – enkrat v srednjem veku nadeli kakemu staremu, predkrščanskemu, mitološkemu junaku? Ali pa so si pomagali z realno zgodovino in ga ustvarili s pomočjo drobcev odmevnih, hvalevrednih dejanj, ki jih je v resnici storil ta ali oni dejanski srednjeveški vladar, nemara – in to je interpretacija, ki jo menda najpogosteje slišimo v šoli – ogrski kralj iz 15. stoletja, Matija Korvin? No, dr. Marija Klobčar, raziskovalka na Glasbeno-narodopisnem inštitutu ZRC SAZU, pa zdaj precej prepričljivo dokazuje, da je v prajedru slovstvene tradicije o kralju Matjažu sicer res eden izmed srednjeveških vladarjev – a ne Matija Korvin. Če ne on – tedaj kdo? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Klobčar iskali v tokratnem Kulturnem fokusu. foto: kralj Matjaž na panjski končnici iz leta 1877, delavnica Leopolda Layerja (Slovenski etnografski muzej / Wikipedija, javna domena)
Kaj neki se zgodi, ko v knjigi Tudi pesnik in kipar združita moči ter so- in zoper-postavita svoje stvaritve?Saj drži, da je njega dni že veliki Leonardo da Vinci trdil, da je slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi, a v evropski zgodovini potem ni bilo prav preveč plodnih srečanj med obema umetnostnima disciplinama. Zakaj neki ne? – Morda zato, ker sta si – to je ob koncu 18. stoletja dokazoval nemški mislec Gotthold Ephraim Lessing – literarna in likovna umetnost pravzaprav diametralno nasprotni. Če prva namreč nujno potrebuje čas in ne prostora, da bi se razvila od prve do zadnje besede, je z drugo, tako razpravlja Lessing ob motrenju Laokoontove skupine, ene najbolj osupljivih skulptur antike, prav obratno, saj kip potrebuje predvsem prostor, v katerem se lahko napnejo vse oblike, njegov čas pa je kvečjemu statična večnost. Kdo ima torej bolj prav: Leonardo ali Lessing? – To je vprašanje, na katerega nemara niti ni treba preveč vneto iskati končno-veljavnega odgovora, vsekakor pa ga lahko imamo v mislih, ko v roke jemljemo še svežo knjigo Tudi, v kateri sta moči združila pesnik Milan Jesih in kipar Mirko Bratuša. Gre za intrigantno delo, ki je izšlo pod okriljem založbe Goga in prinaša 82 Jesihovih osemvrstičnic ter, mednje pomešanih, Bratuševih 39 risb in osem fotografij, ki s pričujočimi pesmimi – tako se vsaj zdi – bolj korespondirajo oziroma dialogizirajo kakor da bi jih po vsej sili hotele ilustrirati. A kako sta umetnika, Jesih in Bratuša, pravzaprav prišla na misel, da bi se lotila dela, ki je zdaj pred nami v Tudi? Kako je potekal njun ustvarjalni proces? In kakšnih odzivov bralcev in bralk oziroma gledalcev in gledalk bi bila, zdaj ko je knjiga pred nami, vesela? – To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Milana Jesiha in Mirka Bratušo. foto: Milan Jesih in Mirko Bratuša
Predstavljamo knjižne novosti Cankarjeve založbe, pri kater sta izšla druga pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba in žanrski roman Jerce Cvetko Padam na besede. Pred kratkim pa je pri založbi Beletrina izšel fikcijski esej Vse luči Muanisa Sinanovića, pesnika, pisatelja in esejista, ki v svoji novi knjigi obračunava predvsem s samim seboj. V galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu je na ogled razstava slik slovenske umetnice Kiki Klimt z naslovom Vizualna analiza mita Psihe in Erosa skozi Heglovo dialektiko. V Layerjevi hiši v Kranju pa se bo začel Festival neukročenega verza: Med vrsticami. Vabljeni k poslušanju!
Ko pomislimo na renesanso, se nam pred očmi zarišejo predvsem znameniti slikarji, kiparji ter pisci iz Firenc in ostalih mest na severu današnje Italije. In vendar je to idejno in kulturno gibanje vplivalo na celotno evropsko intelektualno življenje v zgodnjem novem veku. V tokratnem Kulturnem fokusu bomo zato oči usmerili na drug konec naše celine in se posvetili znamenitemu mislecu tako imenovane severne renesanse, nizozemskemu pisatelju, teologu, filologu in filozofu Erazmu Rotterdamskemu, ki ga nedvomno lahko štejemo za enega največjih intelektualcev tistega časa in ki je danes najbolj znan po svojem satiričnem in družbenokritičnem delu Hvalnica norosti, prav pred kratkim pa so pri založbi Studia Humanitatis izdali prevod izbora iz njegovih Pogovorov. O Erazmovi misli in idejnem svetu prelomnega časa, v katerem je živel, se bomo ob novo izdanem delu pogovarjali s klasičnim filologom, podoktorskim raziskovalcem Univerze v Cambridgeu dr. Tomažem Potočnikom, ki je Pogovore prevedel in jim pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
"Šala" - tako krajani Gažona pravijo osrednji ploščadi ob Kulturnem domu Jadran, kjer je letos v okviru Večerov na placu prvič gostoval tudi Kino Istra: projekt, ki že nekaj let prinaša v istrske kraje evropske in svetovne filme. Kako se je središče utripa kraja spremenilo v kino na prostem in kako so pri tem sodelovali krajani različnih generacij, pa v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje.
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebeFilmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi. Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika. Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak. foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jezikuKar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino. Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi se nam ponujal zlahka. Povečini smo namreč še vedno prepričani, da bosta književnik oziroma književnica v zasledovanju resnično uspelega teksta prišla najdlje, če bosta skrbno negovala tisti jezik, ki ga tudi najbolje obvladata, se pravi svojo materinščino. A če bi to res držalo, kako si tedaj razložiti Brodskega in Becketta, kako si razložiti lepe pesmi, ki jih je v nemščini napisal Prešeren, kako si razložiti vrhunske anglofone romane Indijca Rushdieja ali Rusa Nabokova? Ne; razmerje med materinščino in drugimi, pozneje priučenimi jeziki je v kontekstu literarnega ustvarjanja očitno precej bolj zapleteno pa tudi izzivalno, vznemirljivo. Kako zelo, se lahko poučimo ob branju esejistične zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine, pod katero se podpisuje danes 64-letna Yoko Tawada, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih uveljavila kot ena izmed najbolj intrigantnih protagonistk tako sodobne japonske kakor sodobne nemške literature. Zakaj bi torej bilo, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih hkrati? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa Domna Kavčiča, ki je eseje Yoko Tawada prevedel za Literarno-umetniško društvo Literatura. foto: Yoko Tawada na pesniškem festivalu v bavarskem Erlangnu leta 2014 (Manfred Sause / Wikipedia)
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.V zahodni intelektualni tradiciji smo navajeni precej jasno, ostro ločevati med kategorijami, kot so umetnost, filozofija in religija – pa čeprav v vseh treh poljih udejstvovanja ljudje že tisočletja iščemo odgovore na sorodna vprašanja, povezana pač s smislom človeške eksistence, smislom našega trpljenja, temeljno naravo stvarstva ali s tisto skrivnostno mejo med bitjo in ne-bitjo, ki ji rečemo smrt. Prav zato se lahko zdi, da imajo, pogojno rečeno, bolj prav v nekaterih intelektualnih tradicijah, ki imajo svoje korenine v Aziji in v katerih omenjene kategorialne ločnice niso tako ostro postavljene. Vzemimo, na primer, budizem in se vprašajmo, kaj natanko počne budistični menih, ko ustvarja mandalo? – Je to oblika umetniškega ustvarjanja, religijskega čaščenja ali filozofske meditacije? Je vse troje hkrati? Nič od tega? Sploh pa: katera so ključna vprašanja, ki vznemirjajo oziroma zaposlujejo tiste intelektualke in intelektualce, ki izhajajo iz budističnih idejnih tradicij, iz budističnega miselnega univerzuma? Kateri pravzaprav so ključni koncepti, s katerimi skušajo budistični misleci zgrabiti človeka in stvarstvo? Kakšni so odgovori, do katerih so se v počasnem teku stoletju – zahvaljujoč delovanju različnih, pogosto tudi opazno divergentnih si budističnih intelektualnih šol – navsezadnje dokopali? In, jasno, kako težko je v ta miselni svet vstopiti človeku, ki se je intelektualno oblikoval v kontekstu evroameriških intelektualnih tradicij? To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Nino Petek, ki je v sodelovanju s Sebastijanom Pešcem pred nedavnim souredila intriganten zbornik V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije. Gre za zbornik, v katerem slovenski filozofi in filozofinje različnih generacij in usmeritev premišljujejo ne le budizem kot tak, ampak s pomočjo budizma skušajo, kajpada, tudi poglobiti svojo lastno misel. Toda: ali si lahko z budistično mislijo pomagamo, ko se bodemo s svetom, tudi laiki? – No, tudi to vprašanje smo pretresli v pogovoru z dr. Petek. foto: kip Bude, ki poučuje, je nastal v 3. ali 4. stol. n. št. v deželi Gandhara na območju današnjega Pakistana, hrani pa ga singapurski Muzej azijskih civilizacij (detajl, Goran Dekleva)
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki Vrt je manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem rastejo trava in drevje, na katerem se gojijo okrasne rastline in zelenjava; tako vsaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. A ta stvarna, premočrtna definicija se avtorjem in avtoricam, ki so soustvarili intriganten zbornik Vrt in prispodoba, najbrž zdi prekratka, manjkava. V publikaciji, ki sta jo pred tremi leti uredili krajinska arhitektka dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir, zdaj, ko je bila knjiga prevedena še v angleški jezik, pa sta urednici zanjo prejeli tudi Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, namreč 34 domačih in tujih strokovnjakov oziroma strokovnjakinj z najrazličnejših področij – od arhitekture do umetnostne zgodovine – skuša premisliti mesto, ki ga vrt zavzema v človeškem bivanjskem izkustvu. V tem smislu piske in pisci, ki so napisali eseje, zbrane v Vrtu in prispodobi, ugotavljajo, da je vrt pravzaprav prostor prehoda med dvema svetovoma, med svetom narave in svetom kulture. Ob pogledu na geometrijsko popolni park, ki obdaja francoski Versailles, nekateri tudi ugotavljajo, da je vrt lahko izraz človekove neobrzdane volje do moči, spet drugi pa, kolikor pač nima kar vsakdo svojega, v vrtu prepoznavajo zgovoren simbol družbenih neenakosti in razslojenosti. A ni vse le črno; med avtoricami in avtorji, ki so pisali za zbornik Vrt in prispodoba, namreč ne manjka takih, ki so prepričani, da bi principe, ki sicer vodijo skrbnike vrtov, lahko uporabili kot izhodišče za premislek o tem, kako se uspešneje spopasti s podnebnimi spremembami. In, jasno, vrt je tudi tisti paradoksalni kraj, v katerem je lahko delo pravzaprav užitek. Vse, skratka, kaže, da na vrtu še zdaleč ne rastejo le trava in drevesa, zelenjava in okrasno cvetje. Kaj torej počnemo, ko obdelujemo svoj vrt? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Ano Kučan in dr. Matejo Kurir. foto: vrt, ki obdaja dvorec Palmse v Estoniji (Goran Dekleva)
Jutri svoje nastope na letošnji turneji po Sloveniji začenja Slovenski plesni ansambel Triglav iz Winnipega v osrednji Kanadi, ki s petjem in plesom že več desetletij s ponosom ohranja slovensko kulturo v Kanadi in je promotor naše kulture. Ustanovili so ga leta 1972, zasedbo pa vztrajno pomlajujejo. Na tokratnem gostovanju, ki ga pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu, bo nastopila skupina, ki jo sestavlja petindvajset plesalcev. Veliko potujejo po svetu, v zadnjih letih so se večkrat predstavili v Kanadi, Ameriki, Italiji, Sloveniji in drugod. Jutri bodo nastopili pred Ljubljanskem magistratom; v četrtek v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, v petek v Murski Soboti, v soboto v Števerjanu, v nedeljo na 30. Taboru Slovencev po svetu v Šentvidu v Ljubljani, danes teden v Izoli, nato se bodo udeležili tudi dvodnevnega plesnega seminarja v prostorih Akademske folklorne skupine France Marlot.
Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff
So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?Splošno sprejeta modrost pravi, da so družboslovne in humanistične vede – od sociologije do filozofije – vedno zaznamovane z ideologijo, da so torej v svojem najglobljem jedru svetovnonazorsko pristranske in politično navijaške, medtem ko naj bi bile, nasprotno, naravoslovno-tehnične discipline – od astronomije do biokemije – v pravem pomenu besede neideološke, se pravi nevpletene v dramo dnevnih družbeno-političnih prerivanj in potemtakem zares znanstvene, saj naj bi stvarnost zgolj opisovale oziroma razlagale, kako svet okoli nas pravzaprav deluje – in nič drugega. Tako, kot rečeno, trdi splošna modrost. Toda: ali ima ta modrost tudi prav? So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki oziroma znanstvenice živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze in teorije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili fizika in filozofa, dr. Matjaža Ličerja, sicer raziskovalca na Agenciji Republike Slovenije za okolje ter Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo. Ker pa nismo hoteli govoriti preveč na splošno, preveč abstraktno, smo z dr. Ličerjem podrobneje pretresli čisto določeno poglavje iz zgodovine fizike 20. stoletja; govorili smo o tako imenovanem göttingenskem akademskem eksodusu, ko so v zgodnjih tridesetih letih nacisti z nemških univerz ne le pregnali tedaj v svetovnem merilu vodilne fizike in matematike judovskega rodu, ampak sam študij novih vednostnih polj, ki so jih ti znanstveniki v preteklih letih odprli s svojim delom, razglasili za nezaželeno, ne-arijsko početje. Dr. Ličer nam je pojasnil, kaj je vse to pomenilo za fiziko in, širše, za intelektualno klimo v Evropi, navsezadnje pa smo ga izzvali tudi z vprašanjem, kakšne lekcije iz vsega tega lahko povlečemo za današnji čas … Foto: karikatura, ki jo je okoli leta 1933 ustvaril Charles R. Macauley, prikazuje Einsteina, ki je spričo nacistične grožnje svetovnemu miru odložil angelska krila pacifizma in poprijel za meč pripravljenosti (Wikipedia, javna last)
20. izdaja Grossmanovega festivala prinaša 31 dolgometražnih in 37 kratkih filmov iz 21 držav, častni gost bo srbski režiser Slobodan Šijan. V letošnjem programu sta tudi dva slovenska žanrska filma. V oddaji bomo govorili tudi o razstavi grafik priznanega japonskega umetnika Harumija Sonoyame, ki so jo sinoči odprli v galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu.
V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova. Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi dejavniki. A kateri? Pa tudi: ali so dejavniki, ki so botrovali uspehu v ruščini pisanih literarnih del v 19. stol., na delu tudi danes, v 21. stol., ali pa se je v tem smislu spremenilo vse? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Blaža Podlesnika, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava rusko kulturno zgodovino in književnost, nekaj svojih razprav o vrhuncih ruske literarne produkcije pa je zdaj zbral v knjigi O literaturi, ruski, danes …, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem LUD literatura. Foto kolaž:- Aleksander Puškin (Orest Kiprensky, 1827 / Wikipedia)- Mihail Lermontov (Peter Zabolotski, 1837 / Wikipedia)- Nikolaj Gogolj (O. F. T. von Möller, okoli 1840 / Wikipedia)- Ivan Turgenjev (Ilija Repin, 1874 / Wikipedia)- Ivan Gončarov (Ivan Kramskoj, 1874 / Wikipedia)- Fjodor Dostojevski (Vasilij Perov, 1872 / Wikipedia)- Lev Tolstoj (Ivan Kramskoj, 1873 / Wikipedia)- Anton Čehov (Osip Braz, 1898 / Wikipedia)- Aleksander Blok (neznani fotograf, 1903 / Wikipedia)- Anna Ahmatova (Kuzma Petrov-Vodkin, 1922 / Wikipedia)- Sergej Jesenin (Ekaterina Grub, 1922 / Wikipedia)- Vladimir Majakovski (neznani fotograf, 1920 / Wikipedia)- Mihail Bulgakov (neznani fotograf, 1928 / Wikipedia)- Marina Cvetajeva (neznani fotograf, 1925 / Wikipedia)- Varlam Šalamov (fotografija iz arhiva NKVD, 1937 / Wikipedia)- Vasilij Grosman (fotografija iz revije Ogonjok, 1941 / Wikipedia)- Boris Pasternak (neznani fotograf, 1959 / Wikipedia)- Aleksander Solženicin (Bert Verhoeff, 1974 / Wikipedia)- Venedikt Jerofejev (Natalija Šmelkova, okoli 1990 / Wikipedia)- Josif Brodski (Anefo, 1988 / Wikipedia)- Svetlana Aleksijevič (Elke Wetzig, 2013 / Wikipedia)- Boris Akunin (Andrej Strunin, 2013 / Wikipedia)- Zahar Prilepin (Svklimkin, 2020 / Wikipedia)- Dmitrij Gluhovski (Michael Förtsch, 2018 / Wikipedia)
Število slovenskih govorce v Kanalski dolini na skrajnem severu Furlanije – Julijske krajine se je v dveh desetletjih prepolovilo, poudarja raziskovalka dr. Nataša Gliha Komac z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Rezultate najnovejše raziskave so predstavili ob začetku praznovanja 50-letnice SLORI-ja - Slovenskega raziskovalnega inštituta iz Trsta. Pod naslovom Opus 50 – solo Podjuna so s slavnostnim koncertom praznovali 50-letnico mešanega pevskega Podjuna iz Pliberka. Tako kot SLORI je tudi zbor Podjuna nastal kot odziv na težke čase, ki jih je preživljala slovenska narodna skupnost. Glasbenik in pedagog Miha Vavti spregovori o uspehih Slovenske glasbene šole dežele Koroške in post pandemskim spremembah, ki jih opaža pri učencih. V Monoštru pa se pridružimo raziskovalcem ZRC SAZU, ki so z monografijo Zemljepisna imena slovenskega Porabja poskrbeli, da ledinska imena tega območja ne bodo pozabljena. Foto (Mateja Železnikar): koncert ob 50 letnici MePZ Podjuna v Kulturnem domu v Pliberku
Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavoKo v prvem dejanju slovite Shakespearove tragedije duh umorjenega očeta Hamletu naloži maščevanje, danski kraljevič prikazni ne verjame na besedo, ampak, kot vemo, s pomočjo skupine potujočih igralcev, ki ravno ob pravem času obišče grad Elsinor, izvede psihološko pretanjen preizkus, da bi se na lastne oči prepričal, ali je stric Klavidij resnično ubil svojega brata, Hamletovega očeta, in se navsezadnje polastil prestola. Natanko zato, ker se princ ne zanaša slepo na avtoriteto besed, ki prihajajo iz onstranstva, ker pač hoče opazovati in sklepati sam zase, nekateri razlagalci tudi pravijo, da je lik Hamleta pravzaprav epohalen: skozenj naj bi namreč Shakespeare pokazal, kako bomo v novem veku ljudje mislili in čustvovali in delovali. V Hamletu naj bi se, drugače rečeno, porodila tako imenovana moderna, novoveška subjektiviteta. Ta interpretacija je seveda dražljiva, privlačna, a če iščemo kar najzgodnejše primere doživljanja sveta in človeka v njem, ki se nam zdijo prepoznavno moderni, tedaj bi lahko rekli, da Hamleta, ki ga je veliki angleški dramatik napisal leta 1600, za kakih 20 let vendarle prehiteva neko drugo delo – Eseji francoskega misleca in pisca Michela de Montaigna. A če je Shekspearova drama morda sploh najbolj znamenita literarna stvaritev vseh časov in jo, zahvaljujoč Otonu Župančiču, tudi v slovenščini lahko beremo že več kot 90 let, smo celovito izdajo Montaigna dobili šele pred nekaj meseci, ko so v izvrstnem prevodu Branka Madžareviča pri založbi Beletrina izšle tri obsežne knjige Esejev. Kaj smo torej doslej zamujali? O čem piše Montaigne in kako to počne, da ga lahko postavimo ob bok Shakespearu? V čem je njegova modernost? In, ne nazadnje, kako zahtevno je bilo delo, ki ga je moral opraviti prevajalec, da nam je naposled omogočil srečati se s pri nas predolgo spregledovanim francoskim velemojstrom? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Branka Madžareviča. foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva)
Posavski Kontradikshn so svojevrstna glasbena skupina. Bili so že označeni za eno redkih slovenskih elektrorokovskih atrakcij. Letos so izdali svoj prvi singel v slovenščini, na nastop v oddajo Izštekani pa so pripeljali simfonični orkester Glasbene šole Krško. Posavski bend KONTRADIKSHN zase pravi, da igra nuklearni rock. Ta elektro rock mašina, ki tlači bobniče ljubiteljev hrupne muzike že debelo desetletje, je pred dobrim letom sprejela izštekani izziv. Toda svoje glasbe se niso odločili oklestiti ali prenesti v akustične okvirje, kot bi pričakovali. Nak. Odločili so se, da bodo akustiko vključili v svoj okvir. In to kako! K sodelovanju so pritegnili Simfonični orkester Glasbene šole Krško ter aranžerja Dejana Učakarja, ki je dele njihovega hrupa prevedel v jezik klasičnih godal, pihal, trobil in tolkal. Rezultat te izštekane enačbe je izjemen. "Orkester je bil izštekan, mi vštekani, vse skupaj pa je bilo – odštekano," pravijo člani benda. In še nekaj. Prvič v enaintridesetletni zgodovini Izštekanih bo v oddaji zaigral celoten, več kot sedemdesetčlanski simfonični orkester. Si to sploh lahko privoščite zamuditi?! Bilo je v začetku lanskega leta v Ljubljani, po predstavitvenem koncertu drugega albuma Kontradikshn "Ahead of Ourselves". Beseda je dala besedo in ustno pismo o nameri je bilo poslano: če bend najde dober, poseben, intriganten način, kako izštekati svoj močno elektrificirani zvok, je dobrodošel v Izštekanih. Nedolgo zatem je podvig že dobil prve obrise in smer je bila začrtana: ne bomo se na silo izštekavali, to nima smisla, raje poglejmo, kaj se zgodi, če svoj električni hrup spojimo z najmočnejšim sredstvom na akustični strani – s simfoničnim orkestrom! "Skladno z našim imenom smo razmišljali o kontradikciji. Naredili smo zlitje teh nasprotujočih si svetov. Pristop ni obrabljen, veliki bendi iz glavnega toka delajo z velikimi orkestri, drži, v naši zvrsti pa redko," pojasnjuje bobnar Anže Kump. "Res smo šli iz cone udobja, delo z orkestrom je popolnoma drugačno od vsega, kar smo doslej počeli. Zdi se, da se v zadnjem času kot bend resnimo, in to je korak na tej poti. Preizkušamo, do kod sežemo, kje je meja." Aranžmaje za orkester so zaupali skladatelju, fagotistu in glasbenemu pedagogu Dejanu Učakarju. "Največji izziv je bil, kako z orkestrom ne le barvati tega, kar v glasbi že je, da ni le spremljava, ampak vse dele sestaviti, simfonični zvok spojiti z zvokom benda v neko novo celoto," pojasnjuje. "Zvokovno smo res na različnih bregovih, oboji smo se morali prilagajati, približevati, marsikaj smo tudi oklestili." "Dober si, da si vse to spravil skupaj," kometira dirigent Peter Gabrič. "Elektronske zvoke razporediti med godala, trobila, pihala ni mačji kašelj. Tudi izrazno se je moral orkester zelo prilagoditi, ne more igrati tako, kot je vajen." "Ko orkester žlajfa naše linije, ki smo jih zasnovali v različnih obdobjih, nam gredo kocine pokonci, pozabimo, kje smo," pripoveduje pevec Pero Stojanović. "Naučiti smo se morali igrati tiše. In jaz se učim potiho dreti," se smeje. Za nameček so se Kontradikshn za to priložnost okrepili tudi glasovno. Stalni sodelavki Adrijani Jelen se je s spremjevalnim glasom pridružila še Martina Mravinec Bohte. Simfonični orkester Glasbene šole Krško, ki je lani - tako kot Izštekani - praznoval tridesetletnico, je sodelovanje vključil v svoj redni program. Nastop s Kontradikshn bodo odigrali tudi 18. maja 2024 na letnem koncertu v Kulturnem domu Krško. Pa mesec kasneje na gradu Brežice in še kje. Živahno koncertno poletje se obeta tudi Kontradikshnom, na urniku, ki se še polni, je že več kot ducat koncertov po vsej Sloveniji. Za nameček so pravkar postregli s še eno novostjo, ki so se je lotili prvič. Objavili so prvo pesem v slovenščini "Vesolje posodil kolegu". In ja, če se prašujete, ali smo jo slišali tudi v Izštekanih, je odgovor pritrdilen. "Tudi akustika je na neki način vštekana. Vsa materija so takšni ali drugačni delci s takšnim ali drugačnim nabojem, ki vibrirajo v prostoru," poudarja Pero. Če prav pomislimo, ni čudno, da nekdo iz Krškega razmišlja in ustvarja glasbo na tak način. Kot dodaja Anže: "Prihodnost je elektroenergetska." Slike s snemanja - Alan Orlič YouTube: Kontradikshn in SO GŠ Krško - Vesolje posodil kolegu [Izštekani] Kontradikshn in SO GŠ Krško - Berlin [Izštekani] Kontradikshn in SO GŠ Krško - Ne-Bo [Izštekani] Kontradikshn in SO GŠ Krško - Anatomy [Izštekani]
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina. A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira predvsem prikaz osupljive futuristične tehnologije? Nas nemara privlači radikalna tujost inteligentnih bitij, ki jih bomo srečali na drugem koncu galaksije? Gre morda za eksplozije barv in zvokov, ki jih ti filmi najdevajo na oddaljenih svetovih? Ali pa nam navsezadnje sploh ne gre za prihodnost, ampak raje za kritičen premislek o naši lastni sedanjosti, ki jo z vsemi njenimi zagatami vred znanstveno-fantastični žanr tako rad alegorizira in potem slika družbene utopije in distopije, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Zavoljo lažje orientacije po širokem polju znanstveno-fantastične kinematografije pa smo se skušali omejiti predvsem na tiste izdelke sedme umetnosti, ki so jih v zadnjih stotih letih posneli v Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji. Pri tem nam je pomagala kulturologinja in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalija Majsova. Naša gostja se namreč posveča raziskovanju sovjetskega oziroma ruskega znanstveno-fantastičnega filma, svoja spoznanja in uvide pa je strnila v dveh intrigantnih monografijah: v knjigi Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji iz leta 2017 ter v delu Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age : Memorable Futures (se pravi Sovjetska znanstveno-fantastična kinematografija in vesoljska doba : spomina vredne prihodnosti), ki je pred tremi leti izšlo pri ameriški založbi Lexington Books. Foto: reklamni poster, ki ga je za film Stalker Andreja Tarkovskega izdelal Vladimir V. Časkov, izrez (Wikipedija)
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med sebojMoški s celega sveta menda že tisočletja zahajajo v rdeče četrti. Kaj tam počno, kaj tam iščejo in za primeren denar tudi najdejo, je seveda jasno, pa vendar ne moremo reči, da so si kar vse rdeče četrti v zgodovini enake kakor jajce jajcu. Nekajkrat – in to v zelo specifičnih historičnih okoliščinah – se je namreč primerilo, da je ponudba v tovrstnih predelih mest odločno presegla raven zagotavljanja hitre spolne gratifikacije in takrat so na meni prišli tudi drugačni užitki … Pomislimo, na primer, na Pigalle, ki se je, zahvaljujoč Toulouse-Lautrecu, van Goghu, Picassu, Josephine Baker, Edith Piaf in Hemingwayu, na prelomu iz 19. v 20. stoletje uveljavil kot nekakšen epicenter globalno odmevne, globalno vplivne pariške urbane kulture. No, kulturno še vplivnejša, čeprav pri nas skorajda povsem neznana, pa bi utegnila biti Yoshiwara, rdeča četrt v današnjem Tokiu, ki je neločljivo povezana z razvojem japonske umetnosti v poznem 17., 18. in 19. stoletju. Kako odločilna je torej bila vloga, ki jo je Yoshiwara odigrala v zgodbi o gledališču kabuki pa o lesorezih ukiyoe in drugih umetnostnih oblikah, ki jih povezujemo s tradicionalno japonsko kulturo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa kulture in japonologa, predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Luko Culiberga. na sliki: Katsushika Ōi – Nočni prizor iz Yoshiware, lesorez, izrez (Wikipedija)
Kulturni praznik je tradicionalno odprl vrata številnih kulturnih ustanov po vsej državi ter na trge in ulice pripeljal slovesnosti, recitale in druge dogodke. Osrednjo prireditev so, kot je v navadi, pripravili pred Prešernovo hišo v Vrbi. Na Prešernovem trgu v Ljubljani je opoldne potekal tradicionalni recital Prešernove poezije. V oddaji tudi: - Mirovni dogovor na Bližnjem vzhodu se znova odmika - Ameriška vojska v Iraku ubila vodjo krila Hezbolaha - Čeferin na čelu Uefe le še do leta 2027