Podcasts about prav

V lepem vrtu je v družbi cvetlic živel majhen kamenček. Prav nič ni bil zadovoljen s svojo življenjsko usodo, ampak se je od jutra do večera ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Danes začenjata veljati zadnji dve pravici iz zakona o dolgotrajni oskrbi: pravica do oskrbe v instituciji, torej v domovih, in pravica do denarnega prejemka. Od začetka lanskega leta je mogoče izbrati oskrbovalca družinskega člana. Ključna pravica do dolgotrajne oskrbe na domu je začela veljati prvega julija, a so jo začeli izvajati v komaj nekaj primerih. Prav tako od poletja vsi plačujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo. Drugi poudarki oddaje: - Pravica do plačevanja z gotovino je odslej ustavna pravica, bodo to popoldne razglasili v državnem zboru. Omejitve za plačevanje s kovanci in bankovci so lahko le tehnične ali varnostne. - Sodeč po sporočilih Bruslja, Washingtona in Kijeva bi lahko bili blizu mirovnemu dogovoru o Ukrajini. Moskva je, pred jutrišnjim obiskom ameriškega odposlanca Steva Wittkofa, bolj zadržana. - Nogometna zveza - po odhodu Matjaža Keka - išče novega selektorja. Kot najresnejšega kandidata omenjajo nekdanjega Kekovega pomočnika Boštjana Cesarja.

Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, se nam je kar zasmejalo. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja. Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili.

Vodilna misel letošnjega dobrodelnega koncerta je bila »Na poti upanja«. To so poti ljubezni, solidarnosti in razumevanja, ki nas povezujejo. Posebno vlogo imajo prostovoljci in sodelavci Karitas, ki s svojim časom, energijo in prijaznostjo neizmerno prispevajo k temu. Prav zaradi njih lahko pomagamo s hrano, higienskimi pripomočki in plačilom nujnih položnic ter tudi s pogovorom prinašajo svetlobo v življenja tistih, ki so se znašli v stiski. Podajmo se na pot do src tistih v stiski. Skupaj lahko prinesemo toplino in upanje v domove slovenskih družin, ki potrebujejo našo pomoč.Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji.

„Můžeme realizovat výuku ve virtuálním světě, klidně v pravěku. Jazykáři tam mají třeba AI rodilé mluvčí,“ přibližuje novou učebnu zástupce ředitele Jiří Andrlík.

Pro mnohé z nás je čaj jen horká voda s lístky, kterou pijeme automaticky a často v rychlosti. Ve skutečnosti se ovšem v našem hrnečku skrývá celý svět. Tisíce let historie, náročná práce, medicína i meditace. Do tajů čaje se ponoříme v naší radioporadně s čajovým mistrem Alešem Černým.

Današnje razmišljanje bo polno netočnosti, površnosti in nerazumevanja tematike, o kateri bomo razmišljali. Ampak obstaja dejstvo, da zaradi pomanjkanja bolj kompetentnih razlag nekdo mora seči v osje gnezdo. Gre pa tako. Zadnje čase se kot javnost in ostareli prdci čudimo blaznostim, ki jih počne naša mladež. V Zagrebu so požgali nebotičnik, pri nas nastavljajo predmete na tire, norosti najstnikov v prometu se stopnjujejo še in še … Organi ta novi trend podivjanosti stlačijo pod klasični vandalizem, medtem ko se med najstniki natančno ve, da gre za fenomen, imenovan "Tik tok izziv". Zelo na kratko in kot rečeno brez empiričnih podatkov, ki bi trditve podprli. Začelo se je dokaj benigno, akoravno butasto do korenin. Na vedno eno in isto glasbeno podlago so mladi na platformah najprej plesali en in isti ples, potem so se s filmsko montažo preoblačili, nato so začeli izvajati tudi potencialno nevarne  potegavščine, ki pa seveda niso bile dovolj, da bi jih omrežja prepovedala. Ne drži pa, da se niso trudila. A nov potencialno nevaren izziv se lahko širi s hitrostjo gozdnega požara in preden umetna inteligenca, vgrajena v platforme, zazna potencialno nevarnost, po spletu kroži že tisoče kopij, kar sledi preprosti digitalni logiki, da je viralnost pomembnejša od varnosti. Ob tem pa je mladina pametna, kot le kaj, in zna omejitve objav posnetkov, ki so potencialno nevarni, tudi zaobiti. Kot so včasih zapisali: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni … Na začetku so ljudje drug drugemu na glavo kot presenečenje zlivali čebre vode in posnetki presenečenih so potovali na popularno družbeno omrežje. A kot vse v življenju, so se posnetki počasi prelevili v ekstreme; izmikanje stolov, snemanje sebe nad prepadom in bog ve, kaj še vse. Mladina je začela živeti po diktatu algoritmov in starejšim se še sanjalo ni, kakšna je njihova realnost. Izziv, tudi drznost, ki sta temelj odraščanja, sta iz rok tradicije ali navad povsem prešla v roke kolektivne digitalne histerije. Kot primer: na medmrežju kroži govorica, da mladi, ki so požgali nebotičnik v Zagrebu, trdijo, da so vanj vstopili z namenom posneti video, ki na družbenem omrežju prikazuje skupine najstnikov, kako raziskujejo zapuščene stavbe. Zaneten ogenj naj bi jim prinesel več ogledov. Poznati pa moramo vsaj dva bistvena motiva, skrita v ozadju predmetov na naših tirih … Platforme ali niso, ali pa so zelo ohlapno pravno odgovorne za vsebino objav; in seveda, kot vedno, je v ozadju denar. Algoritem nagrajuje ekstremne, dramatične, adrenalinske vsebine, število ogledov je nato povezano z reklamami; vse to skupaj je v končni konsekvenci rodilo razred mladih, imenovanih »vplivneži, ki jim je objavljanje vsebin na internetu dobro plačan poklic«. Ker zgledi vlečejo, je najstnikom ideja klasične službe, s šefi, delovnim časom in obveznostmi skrajno tuja … Kakorkoli se zdi bizarno in analognemu razumu tuje, je trditev, da nekdo meče stara kolesa na železniško progo v upanju, da bo to postalo njegov poklic, med mladimi povsem legitimna. Ampak to še ni vse v tej težko razumljivi šlamastiki. Istočasno s pojavom vedno bolj ekstremnih potegavščin, ali pač enostavno snemanju ekstremnih podvigov, ki jih mi razumemo kot vandalizem, se je v vso zgodbo vpletel še nov element. Gre za manipulacije video ali avdio posnetkov s pomočjo umetne inteligence. Prav v tej oddaji smo se pred nekaj tedni za las izginili komentarju o tragediji jokajočih ukrajinskih vojakov, ki v uniformah med vožnjo na fronto svojim domačim še zadnjič pošiljajo obupane klice na pomoč. Pozneje se je izkazalo, da gre za povsem digitalno generiran posnetek in vi kot poslušalci bi skoraj dobili komentar, ki bi temeljil na neresnici. Tako moramo med navalom vandalizma, ki ga, kot slišimo, preiskujejo celo tajne službe, postaviti osnovno vprašanje: »Kaj je resnično? Kaj dejansko obstaja v realnem času in prostoru in kaj je samo produkt strojev?« Naivnost in nepoučenost naših generacij, ki pa še vedno držimo vzvode oblasti, nas vodi v neizogibni spopad z generacijami, ki živijo v vzporednem univerzumu in so jim šege in navade tukajšnjih plemen povsem nerazumljive. Po našem skromnem mnenju smo naredili celoten krog, od primatov sem. Kajti spet se čudimo in sprašujemo, ali je realnost, ki jo vidimo, slišimo in doživljamo, sploh realnost … Ali pač gre za umetno generirano realnost, ki jo srkamo kot nezavedne žrtve nekih zlobnih imperijev. Edina resničnost se zdi dejstvo, da so utopije, prikazane v znanstveni fantastiki izpred pol stoletja, postale resničnost. In medtem, ko smo starejše generacije pasivne  žrtve, je naša mladina aktiven konzument ter istočasno tudi gorivo za razraščajočo se blaznost. Odzvali smo se, kot je bilo pričakovati. Klici k prepovedi mobilnih telefonov v šolah so do neke mere meso postali, minister za šolstvo pa se je zavzel proti prepovedi orodij umetne inteligence v šolah, nekateri starši po svojih najboljših močeh omejujejo čas pred zasloni. A vse to je pljunek v morje in človeštvo, ki ne zna ustaviti sovraštva iz mesa in krvi, se seveda ne bo zmoglo upreti sovražniku, ki ga niti ne vidi.

Dino Zupančič je eden redkih slovenskih marketinških strokovnjakov, ki se lahko pohvali s strokovno podlago iz elektrotehničnih znanosti. Že v času študija je pritegnil pozornost stroke z odmevnimi projekti v sklopu študentskih organizacij, med drugim je vodil tudi največjo študentsko prireditev v Sloveniji, legendarno Škisovo tržnico.  Leta 2008 je soustanovil Agencijo 101, ki si je v več kot petnajstih letih delovanja izborila status ene najhitreje rastočih in prodornih slovenskih neodvisnih agencij. Kot direktor in strateški vodja ekip je usmerjal rešitve v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi naročniki.Danes kot direktor v agenciji skrbi za strateški razvoj in doseganje poslovnih ciljev. Je pozitiven realist, ki verjame, da so ljudje daleč največji in najpomembnejši kapital podjetja. Verjame v sinergije timskega dela, opirajoč se na vrednote, kot so lojalnost, profesionalnost, zanesljivost, inovativnost in proaktivnost. Prav vztrajno sledenje vrednotam, ki jih je agencija začrtala, je eden ključnih razlogov, da je agencija trenutno med najbolj zaželenimi delovnimi okolji v slovenskem prostoru. Od leta 2023 pa je tudi partner v agenciji McCann Ljubljana. V zadnjih letih je bila agencija večkrat nagrajena na domačih (SOF, Sempl, Diggit, Sporto, Websi, Effie) in mednarodnih festivalih (Clio Awards, European Excellence Awards, Balcannes in SomoBorac ter finalist festivala v Cannesu).

Piše Ajda Klepej, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Helena Šuklje v proznem prvencu Bližina na recept v dvanajstih kratkih zgodbah ubeseduje različne življenjske zgodbe protagonistk, pri čemer ni ključen samo njihov odnos do samih sebe, ampak predvsem do ljudi, ki jih obkrožajo. Spoznavamo jih skozi predzgodbe odnosov, ki jih tkejo z bližnjimi. Vedno gre za zapletene, nedorečene ali še neopredeljene odnose, s čimer avtorica odstira širok razpon čustev in občutkov, ki se jim ob tem porajajo. Odmikanja in približevanja ljudi prikaže skozi drobnogled, odnosi pa se izkažejo za nekaj, česar ne pridobimo čez noč, pa tudi na recept ne, ampak jih gradimo vse življenje. Prvo zgodbo Beležnica lahko beremo kot uvod ali predzgodbo, saj avtorica popisuje proces ali že skoraj ritual svojega pisanja. Kot pravi, je nastajalo »v zavetnih nočeh, ko je čisto tiho in slišiš biti le svoje srce«. Pisanje je doživljala, kot da bi jo »odnesla voda«, ki je brezmejna. In brezmejnost globine človekovega doživljanja je prikazala tako, da je posameznika postavila ob drugega, saj ravno odnosi odstirajo vseprisotno toplino na eni in nedoumljiv hlad na drugi strani. V zgodbah je v ospredje postavila ženske. V opisanih trenutkih doživljajo neko prelomnico, prehodno ali kritično obdobje, ki se jih tako ali drugače globoko dotakne in jih zaznamuje. V zgodbah Desverzatinib, Dvanajst, Led in Apoksiomen avtorica piše o bližini v intimi ljubezni med možem in ženo oziroma med ljubimcema. Vsem odnosom je skupna nestalnost, kdaj tudi odhajanje. Nekatera so celo usodna: “Že ko so ju z Aljažem prvič predstavili, je začutila, da jo je zalila bakrena talina, pod katero je počila debela steklena plošča in premaknila perspektivo.” Vse subjektinje v odnosih čutijo bolečino, tesnobo ali potrtost. Situacije, ki jih ne morejo nadzorovati, jih vodijo v nepovrat, v osamo in osamljenost. Te občutke do skrajnosti občuti Anja v zgodbi Opuncija, ko na kopalničnih tleh najde mrtvega očeta, ki je storil samomor. Ujetost in nemoč ob usodnem trenutku in hrepenenje po ne biti, ne čutiti, je ubesedila s pretanjeno liričnostjo: “... najraje bi zdrsnila v en sam hip, v neulovljiv zdaj, ki pride in mine, v trenutek, ki je in ga hkrati že ni, spustila bi se v temo, v tišino, v neres in ugasnila vse…” Prav v zgodbah, kjer odnos ne temelji na romantični ljubezni, ampak na odnosu do subjektinje same, na vezi med očetom in hčerjo ter dedkom in vnukinjo, avtorica prodre v globlje sfere občutenja minevanja, izpraznjenosti, odsotnosti nečesa ali raje nekoga. Te like najdemo v zgodbah Opuncija, Model in Obeski. Vseprisotnost in hkrati odsotnost bližine je avtorici uspelo najbolje ubesediti v zgodbi Model, v kateri hči pozira materi za sliko. Medtem ko Mija slika portret, hči mirno sedi na stolu, čeprav se v njej nemirno vzbujajo občutki prisotnosti očeta, ki iz obešene slike za njo počasi stopa nazaj v življenje, v prisotnost. Prehajanje med hčerinimi občutki in kvaziresničnostjo, v kateri oče sedi poleg nje in jo objema čez ramo, avtorica prepleta nadvse prepričljivo in organsko. Pričujoča kratka zgodba zato po svoji tehniki ubeseditve izrazito izstopa, od drugih pa jo loči tudi mešanje melanholičnosti in pozitivne izkušnje: “Ni lahko gledati, dolgo gledati v oči, ne da bi jih umaknil vsaj za hip, in ni lahko vstopati v zgodbe za njimi, biti del njih, a vendar ostajati nekako zunaj, v času, ki nastopi po času, v življenju, ki dospe, in v tistem, ki gre vedno znova in vsemu navkljub naprej”. Zgolj ponekod je slog v zbirki Helene Šuklje Bližina na recept neliričen, in sicer ko avtorica zapade v metonimično opisovanje delovanja farmacevtskih korporacij, zdravilnih učinkovin ter koronskih smernic in regulacij. Prepletanje sodobnosti s spomini na koronski čas in avtoričinimi izkušnjami z delom v farmacevtskem svetu zbirki odpirajo nove dimenzije, ustvarjajo vtis večplastnosti in raznovrstnosti okolij, kamor avtorica umešča subjektinje. Občasni daljši opisi dogodkov in okoliščin v subjektkinjah ne morejo sprožiti večjih premikov in posledično kontemplacij, zato so nekatere zgodbe v primerjavi z drugimi nekoliko šibkejše. Prehajanje, hitra spremenljivost in fluidnost odnosov so večkrat upodobljeni v primerah in metaforah z vodo – ta se mi zdi ključen in vseprisoten motiv zbirke. Pojavlja se predvsem v nepričakovanih in neklišejskih oblikah, tako kot tudi avtoričine primere nasploh: “Besede so nož, razmerje je rezilo noža in ljubezen je njegov lesket.” Ta slog postane še posebej izrazit, kadar se subjektinja zazre v valujoče morje, impresionistično sliko ali se zatopi v spomine. Kot Dunja opazuje naslikane cvetice v zgodbi Maki in razmišlja o njihovi raznovrstni simboliki, se tudi v zbirki prepletajo minljivost, smrt, hrepenenje, strast, nežnost in ljubezen. S temi motivi avtorica gradi čustvene zidove okrog protagonistk in dobro prikaže kompleksnost posameznih čustev in hkrati negotovost, ko se čustva začnejo mešati med seboj. Zgodbe odstirajo kompleksnost odnosov in globoko notranje življenje subjektinj, avtoričina spretnost pri ubesedovanju prepletanja teh dveh tém pa je najbolj očitna v kratki zgodbi Model. Avtorica Helena Šuklje v prvencu Bližina na recept svojih subjektinj ni poslala v svet, pač pa je nas bralce je spustila v njihove svetove. Omogočila nam je doživljati in čutiti njihove osebne zgodbe.

Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.

Roman Gašperin je zanimiv gospod. Čeprav ga krasi srebro v laseh, iz njegovih oči sijeta zvedavost in tudi nekakšna navihanost. Prav taka, kot jo beremo v štirih, doslej izdanih, knjigah Enci benci na kamenci. Je zbiratelj in avtor omenjenih knjig. V času služenja vojaškega roka so nastajala pisma, ki sta jih z ženo Bredo zbrala in izdala knjigo, resnično ljubezensko zgodbo v pismih, z naslovom Živim od tvojih besed. Začetki življenja so bili skromni, danes zagotovo lahko pove, da živi bogato in polno življenje.

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon se je v Rimu sestal z italijanskim zunanjim ministrom Antonijom Tajanijem. Prav na njegovo povabilo se je v mestu ob Tiberi udeležil prve mednarodne konference o italofoniji. Zavzel se je za povečanje sredstev za slovensko skupnost v Italiji in za zagotovljeno zastopstvo na parlamentarni ravni. Tajani je bil z obema temama seznanjen in je napovedal podporo proračunski dopolnitvi, ki bo omogočila dvig finančne podpore. Prav tako je potrdil politično voljo vlade, da se najde pot do zagotovljenega zastopstva, pri čemer je opozoril, da je treba v okviru italijanskega pravnega reda poiskati ustrezne tehnične rešitve. Matej Arčon se je srečal tudi s švicarskim zunanjim ministrom Cassisejem in veleposlanikom naše države pri Svetem sedežu Francem Butom, obiskal Vatikan in Slovenski papeški zavod Slovenik. Ministra Arčona je na obisku spremljala državna sekretarka Vesna Humar. Oba sta tudi nagovorila udeležence konference o italofoniji.

Během Dne boje za svobodu a demokracii ošetřoval pacienty na dětském oddělení v Chrudimi. David Kasal (ANO) už čtvrtým volebním obdobím ověřuje, jestli sněmovní rozhodnutí fungují v praxi.Všechny díly podcastu Máme hosty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Během Dne boje za svobodu a demokracii ošetřoval pacienty na dětském oddělení v Chrudimi. David Kasal (ANO) už čtvrtým volebním obdobím ověřuje, jestli sněmovní rozhodnutí fungují v praxi.

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Petra Pogorevc je vsestranska gledališka delavka. Je dramaturginja, teoretičarka, nagrajena kritičarka, urednica teatrološke knjižne zbirke ter piska popularnih biografij o velikih slovenskih gledaliških ustvarjalcih – pokojnem Radku Poliču Racu in Jožici Avbelj. Iz njenega pisanja in zornih kotov, ki med drugim izražajo tudi zvesto posvečenost svojim gledališkim kolegom, je razvidno, da živi gledališče v žlahtnem klasičnem pomenu, kot pripadnica gledališke družine. Gibko v svojem angažmaju in intelektualnih pristopih, kjer je zmožna prehajati od lahkotnejših tem do trde teorije. Prav resna teorija in osebni angažma sta podstat knjige Gledališče in žalovanje : Uprizarjanje smrti kot izgube pripravljene na podlagi doktorske disertacije. Osebni angažma izhaja iz vprašanja ob dogodku, na katerem se je gledališka družina z gledališkimi sredstvi poslovila od umrlega igralca Jerneja Šugmana. Zastavilo se ji je eksistencialno vprašanje o zmožnosti gledališča, da se avtentično odzove ali uprizori smrt, in odgovarja s teoretskimi pristopi in kritiško analizo sodobnih gledaliških predstav uveljavljenih mednarodnih in domačih režiserjev. Delo zajema teatrologijo, antropologijo, psihologijo in filozofijo. Filozofsko se opira na vprašanje Alaina Badiouja o odnosu umetnosti dvajsetega stoletja do realnega. Kako daleč zmore in sme iti umetnost, če želi ohraniti svojo integriteto, pri poskusih zajeti realno, tisto, kar je bilo iz umetnosti poprej izločeno in izvrženo. Takšno soočenje z realnim se vselej spopada tudi z etičnimi vprašanji. Teh se Petra Pogorevc loteva nekonvencionalno in enako gibko kot je njen splošni gledališki angažma – z občutkom za nianse, kontekste, pomisleke, argumente naklonjenih in nenaklonjenih kritik. Vendarle pa se med tistimi bralci, ki gledališča ne živijo tako silovito ali imajo z njim zgolj občasne stike, vseeno lahko pojavi določen prepad. Prepad tega istega vprašanja o realnem, ki si ga manj uki opazovalci seveda zastavljajo na zunanji in popreproščen način, način razmisleka o pomenu »sodobne umetnosti« nasploh. V teh delih je pomembno, da si bralci ustvarimo podoben hermenevtični posluh, kot ga ima avtorica do strogo teatroloških vprašanj. Da je ta prepad mogoče dialoško premostiti, omogočajo številna poglavja, ki se ukvarjajo z odnosom do smrti danes in skozi zgodovino. Ta poglavja, ki jih že po naslovih lahko izsledimo v kazalu in jih lahko kdorkoli bere tudi izolirano od preostanka knjige, se ukvarjajo z vprašanji slehernika. Z vprašanji žalovanja in pomena smrti v naši kulturi oziroma kulturah na Zahodu, ki je na nenavaden način tako monokulturen kot multikulturen. V njih se lahko seznanimo s psihološkimi teorijami žalovanja in poti, ki nas je pripeljala do današnjega stanja. Avtorica jih včasih neočitno, nekoliko preskakujoče, a vselej smiselno vplete v obravnavo gledaliških predstav. Današnje stanje Petra Pogorevc lucidno umešča v postmoderni kontekst. Povežemo ga lahko z delno produktivno teologijo Johna Davida Caputa, ki pravi, da živimo v postsekularnem svetu. V svetu, kjer se magično mišljenje vrača ravno skozi tehnologije, ki omogočajo spektakel in ki v zavesti obujajo angelske sile, soprisotnost v prostoru in času in njuno relativnost. Prav sodobne tehnologije in družbena omrežja omogočajo, da se smrt vsaj na površinski ravni znova vrača v družbeno zavest, potem ko je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja iz nje praktično izrinjena. Najbrž tudi, če dodamo, zaradi nastopa neoliberalizma, ki je slavil zgolj produktivnost in ekonomsko tekmovanje, nemoč, ki prinaša državi in posledično kapitalu stroške, pa je skušal izriniti iz obzorja. Zaključimo lahko, da se z vprašanjem realnega smrti na podoben način soočamo tako sleherniki kot gledališčniki. Delo bo ljubiteljem gledališča in teatrologom najbrž zanimivo že v osnovi, bralcem, ki jih zanimajo neleposlovne knjige resnega značaja in gledališču sicer niso tako posvečeni, pa predstavlja prijetno popestritev, med katero se lahko skozi občutljivo, a konceptualno dosledno pisavo, soočijo sami s seboj. In s svojim odnosom do sodobnega gledališča in umetnosti nasploh, ne glede na to, ali so jima naklonjeni ali ne.

Poslanec evropskega parlamenta iz vrst Evropske ljudske stranke mag. Matej Tonin je naprej spregovoril o problemu preganjanja kristjanov. Visoko predstavnico EU za človekove pravice Kajso Ollogren je pozvali da mora EU odločneje zaščititi preganjane kristjane. Prav tako je spregovoril o napadih Nike Kovač in aktivistov iz nevladne organizacije 8. marec, ki jih je bil deležen.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Dino Zupančič je eden redkih slovenskih marketinških strokovnjakov, ki se lahko pohvali s strokovno podlago iz elektrotehničnih znanosti. Že v času študija je pritegnil pozornost stroke z odmevnimi projekti v sklopu študentskih organizacij, med drugim je vodil tudi največjo študentsko prireditev v Sloveniji, legendarno Škisovo tržnico.  Leta 2008 je soustanovil Agencijo 101, ki si je v več kot petnajstih letih delovanja izborila status ene najhitreje rastočih in prodornih slovenskih neodvisnih agencij. Kot direktor in strateški vodja ekip je usmerjal rešitve v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi naročniki.Danes kot direktor v agenciji skrbi za strateški razvoj in doseganje poslovnih ciljev. Je pozitiven realist, ki verjame, da so ljudje daleč največji in najpomembnejši kapital podjetja. Verjame v sinergije timskega dela, opirajoč se na vrednote, kot so lojalnost, profesionalnost, zanesljivost, inovativnost in proaktivnost. Prav vztrajno sledenje vrednotam, ki jih je agencija začrtala, je eden ključnih razlogov, da je agencija trenutno med najbolj zaželenimi delovnimi okolji v slovenskem prostoru. Od leta 2023 pa je tudi partner v agenciji McCann Ljubljana. V zadnjih letih je bila agencija večkrat nagrajena na domačih (SOF, Sempl, Diggit, Sporto, Websi, Effie) in mednarodnih festivalih (Clio Awards, European Excellence Awards, Balcannes in SomoBorac ter finalist festivala v Cannesu). Najljubši citat: Overthinking is not a strategy. Najljubša knjiga: Atomic habits - James ClearNajljubša serija: Trenutno Trainwreck - predvsem Woodstock 99Hobiji: Tenis, kolesarjenje, fitnes, razna druženja.Najljubša hrana: Vsa mediteranska hrana, predvsem čim manj predelana.Najljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: Google mapsZaključni nauki:·      Vztrajnost se poplača.·      Nikoli ne podcenjujte moči marketinga.·      Vse je v ravnovesju.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Miloš Poborský

Novogoriški EPIC gosti razstavo pordenonskega Cinemazero z naslovom Osamljenost desnega krila. Gre za fotografije, ki pričajo o strasti do nogometa, ki jo je živel italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini. Prav 2. novembra je minilo 50 let od nepojasnjenega umora tega lucidnega, a v tistem času za številne neprijetnega intelektualca, ki je leto svojega otroštva preživel tudi v Idriji.

Hinterland aneb Historie „zadních zemí“, 2. část: Lidé (4:38) – Procházka listopadovou oblohou (22:32) – Stopy pradávných ohňů v geologické minulosti naší planety (28:10)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Omeletky jsou o tom, jak se pozná pravý Čech. Moje maminka byla Češka s německým jménem Herrová, tatínek hrdý Ukrajinec, ale z Vasila se pod tlakem života stal Ladislav. Všichni strýcové měli orlí nosy. Zřejmě bych měla problém, kdybych chtěla vysledovat své kořeny. Uslyšíte příspěvek Stanislava Jugy Hrdost z tradic zrozená. Halina Pawlowská přečte povídku Velice nepopulárně o maminkách a tatíncích a přidá recept na telecí játra s cibulkou a hroznovým vínem.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra SFC, edine filmske institucije v Evropi, ki organizira festival s pregledom domače produkcije. Trenutno imamo v produkciji in postprodukciji osem do enajst celovečernih filmov, gre za mlade ali pa že uveljavljene avtorje, eden od najzanimivejših sodelovanj je film Mila Marija, v režiji Andrine Mračnikar, prva velika slovensko avstrijska koprodukcija, zgodba o koroških Slovencih. Filmske projekte pripravljajo tudi: Janez Burger, Urša Menart, Luka Marčetič, Darko Simko in mnogi drugi. Vsak film zase je svoj prototip. S filmi se ne da delati po nekem industrijskem modelu, odvisno je od selektorjev, trenutka v zgodovini itd. A kontinuiteta bo, ker se nam obeta veliko, tudi novih izrazov, prihajajo avtorji z zanimivimi temami. Nataša Bučar Prav v letu, ko slovenski film ali posamezni ustvarjalci v svetu doživljajo številna najvišja priznanja, bosta letos med častnimi gosti festivala tudi Nicoletta Romeo, italijanska filmska kuratorka in programska direktorica Tržaškega filmskega festivala ter direktor Evropske filmske akademije (EFA) Matthijs Wouter Knol, ki bo v petek, 24.10.25. na Prvomajskem trgu v Piranu odkril obeležje Evropske filmske dediščine EFA.. Gre za prvo obeležje te vrste v Sloveniji, ki Piranski trg postavlja na zemljevid najpomembnejših filmskih lokacij v Evropi.

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

V Portorožu poteka vrh skupine MED9, neformalne skupine, ki združuje južnoevropske članice Evropske unije. Voditelji so že končali razpravo o konkurenčnosti evropskega gospodarstva in se uskladili glede izhodišč, ki jih bodo enotno zastopali na prihajajočem srečanju Evropskega sveta. Prav tako so razpravljali o Bližnjem vzhodu, pogovorom se je pridružil jordanski kralj Abdulah Drugi. Premier Robert Golob poudarja prizadevanja za mir v Gazi. Drugi poudarki oddaje: - Med zunanjimi ministri Unije ni enotnega soglasja, da bi Ukrajini pomagali z zamrznjenim ruskim premoženjem. Vodja diplomacije Unije Kaja Kallas Rusiji napoveduje 19-i sveženj sankcij. - Na Vrhu slovenskega gospodarstva poglede soočajo gospodarstveniki in politiki. Medtem finančni minister Klemen Boštjančič zavrača očitke fiskalnega sveta, da je načrtovana poraba v proračunih prevelika. - Velik del zdravstvene stroke poudarja nasprotovanje predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti.

Evropska agencija za okolje ugotavlja, da degradacija okolja ogroža naš način življenja. Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti uničujejo naše ekosisteme ter ogrožajo naša gospodarstva in konkurenčnost, ki je zelo odvisna od naravnih virov. Veliko ljudi se resnosti okoljske krize zaveda, hkrati pa imajo občutek nemoči, številni tudi občutke krivde. Prav tako obstaja zelo vplivna manjšina, ki vse skupaj zanika. Kako ustrezno posredovati informacije o podnebnih spremembah in podnebnih ukrepih? Kako spodbuditi okolju prijazna vedenja? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Jadranka Jezeršek Turnes, strokovnjakinja za komuniciranje znanosti; Živa Kavka Gobbo, predsednica Focusa – društva za sonaraven razvoj; dr. Vesna Žabkar, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja.

Lidé a jejich předci v muzeu, 2. část: eneolit (4:17) – Příběh s pětkou: Beringerovy kameny (14:18) – Kniha: Astronom a čarodějnice (19:04) – Čtyři nové druhy žiraf (23:22)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Praėjo savaitė po vaizdo generavimo įrankio „Sora 2“ premjeros, ir kai kas tai lygina su pragaro vartų atsivėrimu. Galimybė skleistis kūrybiškumui ar painiavos gamykla? „Meta AI“ planuoja naudoti tavo pokalbių su dirbtiniu intelektu turinį tikslesniam reklamų taikymui. „OpenAI DevDay“ metu pristatytos naujienos: „ChatGPT Apps“ leis per „ChatGPT“ valdyti įvairias programas, o „ChatGPT Agent Builder“ padės kurti automatizacijas. „Deloitte“ grąžins Australijos vyriausybei dalį lėšų dėl ataskaitos su AI „haliucinacijomis“. „OpenAI“ sudarė didelę partnerystę su „AMD“. Londono policija išardė tarptautinę gaują, kuri per 12 mėnesių iš Jungtinės Karalystės į Kiniją išvežė iki 40 tūkst. pavogtų telefonų. Europos Komisija pristatė planą „Apply AI“ – €1 mlrd. siekiantį sumanymą stiprinti Europos dirbtinio intelekto ekosistemą.

In this episode, we're joined once again by Ed and Prav from Prime NYC. From Dreamcast memories and Tokyo Xtreme Racer to Need for Speed: Underground, XMODS, and the street racing nights of Hunts Point, the conversation is packed with nostalgia and the stories that shaped their love for cars.Ed and Prav talk about how Prime NYC became known for hosting some of the classiest tuner meets in the scene, while reflecting on the evolution of JDM culture, the cars that have come and gone, and what keeps them passionate about the community today. It's a laid-back, laugh-filled hangout that feels like catching up with old friends at the meet.https://www.instagram.com/primenyc.co/https://www.instagram.com/yo_edo/https://www.instagram.com/pravzilla/Be sure to leave us a review if you are enjoying this podcast! Thank you!Check out our Sponsors!EAST COAST DRIFT SCHOOL:@eastcoastdriftschoolCHASE BAYS:@chasebayshttps://www.chasebays.com/COUPON CODE:chasebaysafterhoursLIMITLESS AUTO FAB:@limitless_auto_fabhttps://limitlessautofab.com/We have a Patreon! With Exclusive Content and Podcasts:patreon.com/factionmotorsportsCheck us out on other platforms:Youtube: /FactionMotorsportsInstagram: @factionmotorsportsFacebook: /factionmotorsportsTiktok: @factionmotorsports

Český rozhlas přináší rozhovory s lídry všech stran a uskupení, které kandidují v říjnových volbách do Poslanecké sněmovny. Na otázky moderátora odpovídá Petr Cibulka, lídr Volte Pravý Blok www.cibulka.net.