Podcasts about prav

Narodila se do rodiny režiséra Karla Zemana, který svět oslnil svou trikovou tvorbou. Jako malá s ním trávila čas v ateliérech i na natáčení. „Táta nejezdil na dovolenou, všechny exteriéry točil v létě – a tak nás bral s sebou. Vařili jsme si na ohni,“ vzpomíná Ludmila Zemanová. Později se stala spoluvýtvarnicí jeho filmů a po emigraci do Kanady si vybudovala vlastní úspěšnou kariéru. Jaké bylo vyrůstat ve světě, kde ožívali dinosauři? A jak těžké byly začátky za oceánem?Všechny díly podcastu Blízká setkání můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Narodila se do rodiny režiséra Karla Zemana, který svět oslnil svou trikovou tvorbou. Jako malá s ním trávila čas v ateliérech i na natáčení. „Táta nejezdil na dovolenou, všechny exteriéry točil v létě – a tak nás bral s sebou. Vařili jsme si na ohni,“ vzpomíná Ludmila Zemanová. Později se stala spoluvýtvarnicí jeho filmů a po emigraci do Kanady si vybudovala vlastní úspěšnou kariéru. Jaké bylo vyrůstat ve světě, kde ožívali dinosauři? A jak těžké byly začátky za oceánem?

Ko je francoski novi val, umetniško gibanje iz sredine prejšnjega stoletja, zarezal v dotedanjo filmsko tradicijo, ustvarjalno omejeno z brezhibno izpiljenimi scenariji in okostenelo produkcijo, ki ni dopuščala nobenega odmika, je film definiral popolnoma na novo. Nenadoma se je v njem znašlo vse, kar je še do včeraj veljalo za nesprejemljivo – na primer snemanje kadrov s kamero kar iz roke – in kar se nam danes zdi popolnoma samoumevno, to pa seveda le še dodatno potrjuje revolucionarno daljnovidnost zagnanih ustvarjalcev. Prav posebej pa novi val, ki je filmski svet pretresel kot pravi cunami, zaznamuje še nekaj: izredna povezanost in sodelovanje takrat še zelo mladih filmskih ustvarjalcev, ki so v iskanju novega filmskega izraza zmogli stopiti skupaj in ustvariti resnično navdihujoče ustvarjalno okolje. In prav to neverjetno in enkratno filmsko vzdušje konca petdesetih let v Parizu je poskušal oživiti ameriški režiser Richard Linklater v filmu Novi val ter se tako pokloniti svojim stanovskim predhodnikom, predvsem Jeanu-Lucu Godardu, čigar film Do zadnjega diha si je vzel za izhodišče. Linklater – širšo prepoznavnost mu je zagotovil romantični film Pred sončnim vzhodom iz leta 1995 – je resnični mojster ustvarjanja atmosfere, ki gledalca tako posrka v dogajanje, da vsaj tu in tam kar pozabi na svojo pozicijo opazovalca, in prav to je najbrž tudi največja odlika njegovega najnovejšega celovečernega filma. Kot sam pravi, se namreč zgodbe o nastajanju enega najbolj prelomnih filmov v zgodovini ni nameraval lotiti biografsko ali preveč dokumentaristično, ampak se je s svojo kamero želel »potopiti v leto 1959 ter oživiti čas, ljudi, vzdušje«, pri tem pa je seveda ostal močno zavezan resničnim dogodkom in poročilom o njih. Posebej srečno roko je imel pri izbiri igralcev, sploh pri zasedbi Guillauma Marbecka, saj je bila upodobitev Jeana-Luca Godarda zanj prva glavna filmska vloga, nalogo pa je, kot pravi sam, ob pomoči sončnih očal, kakršne je nosil Godard sam, opravil zares izvrstno. V nasprotju s filmom, s katerim je Godard spremenil filmsko zgodovino in ga na producentovo precejšnjo grozo posnel popolnoma brez vnaprejšnjega scenarija, po trenutnem navdihu in s sproti improviziranimi dialogi, je Linklater s svojo ustvarjalno ekipo kar nekaj časa namenil pripravam, med snemanjem pa vendarle ohranil tisti pristni novovalovski občutek spontanosti in igrivosti ter ga uspešno prenesel na veliko platno. Novi val, ki ga je bilo moč videti že na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, pred dnevi pa so z njim v Kinodvoru odprli letošnje Kinodvorišče, se v filmsko zgodovino gotovo ne bo vpisal tako močno, kot se je Godardov prvenec, vseeno pa gre za enega boljših filmskih poklonov, ki s svojim živahnim magnetizmom ni privlačen le za ozek krog filmofilov, ampak tudi za širše, dobrega filma željno občinstvo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

O utopističnem mislecu, ki je postal ideološki arhitekt povojne Jugoslavije in bil edini, s katerim je Tito vse do svoje smrti skorajda nepretrgoma delil oblastObstajajo ljudje, ki tako močno zaznamujejo zgodovino nekega prostora, da ta ne bi bila enaka brez njih. Pri nas je eden takih prav gotovo Edvard Kardelj, drugi človek socialistične Jugoslavije ter pravzaprav edini človek, ki si je z Josipom Brozom Titom vse do svoje smrti skorajda neprenehoma delil oblast ter v dobrem in slabem sooblikoval to nenavadno politično tvorbo, za katero so njeni voditelji po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 počasi iznašli povsem svojo zunanje in notranjepolitično usmeritev. Prav gradnja slednjih je bila največja življenjska okupacija Edvarda Kardelja, ki ga brez dvoma lahko proglasimo za arhitekta samoupravnega socializma, sistema, za katerega je imel velike upe in je menil, da ponuja alternativo tako zahodnemu kapitalizmu kot sovjetskemu državnemu socializmu, skrbel pa je tudi za teoretsko podlago neuvrščenosti, jugoslovanske zunanje politike sodelovanja s tretjim svetom. O kontroverznem slovenskem politiku in teoretiku, ki je imel verjetno kot eden redkih političnih mislecev v zgodovini možnost, da svoje ideje prevaja v prakso, ki pa ga je na koncu globoko razočarala, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z zgodovinarjem, akademikom dr. Jožetom Pirjevcem, ki je pri založbi Beletrina nedavno izdal obsežno monografijo z naslovom Kardelj: Socialistični utopist na oblasti. Foto: Edvarda Kardelj, Wikipedija, javna last

Kako vseprisotnost angleškega jezika v naših vsakdanjih življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa tudi na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?V zadnjih mesecih je bilo mogoče slišati kar nekaj ogorčenih pritožb ljudi, ki so med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah opazili, da številne prodajalne, restavracije in kavarne potencialnih strank ne nagovarjajo več z napisi v slovenščini – temveč v angleščini. To seveda ni v skladu z zakonom o javni rabi slovenskega jezika, spričo česar potem tudi ni težko razumeti javnega ogorčenja, ki se je dvignilo. Se pa obenem vendarle ni mogoče otresti vtisa, da je problem, na katerega trčimo ob napisih v središču Ljubljane, naravnost minoren v primerjavi z nekim drugim, prav tako z angleščino povezanim trendom, ki ga sicer lahko opazimo v vsakodnevni komunikaciji med govorkami in pisci slovenščine. Pomislimo: dandanes se številni ne dogovarjamo več s prijatelji, da bi skupaj pojedli kosilo, ampak si raje mesedžiramo s frendi za lanč. Podobno se ob večerih ne sproščamo več pred televizijo, ampak čiliramo pred tivijem. In ker nas med delom na računalniku tudi ne priganjajo več neživljenjsko kratki roki za oddajo projektov, temveč za kompom lovimo krejzi dedlajne, se menda lahko vprašamo, ali sredi anglofonega medijskega morja, v katerega smo na temeljito globaliziranem planetu pač potopljeni, sploh še znamo slovensko? Oziroma, rečeno nekoliko manj dramatično pa hkrati najbrž tudi bolj natančno, vprašamo se lahko, kako vseprisotnost angleščine v naših življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa celo na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet? Prav to je vprašanje, ki smo ga pretresli oziroma – kot radi rečemo v današnjem, ne nujno najbolj estetskem novoreku – naslovili v tokratni Intelekti. Razmišljati o metamorfozah sodobne slovenščine so nam pomagali dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so: jezikoslovec in predavatelj na Oddelku za slovenistiko, dr. Marko Stabej, pa mlada raziskovalka na istem oddelku, Ina Poteko, potem prevajalka in komparativistka z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, dr. Seta Knop, ter, ne nazadnje, sociolog kulture in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije, dr. Luka Culiberg. Foto: kolaž je sestavljen iz podob, ki jih je na spletni strani Pixabay objavil David Peterson

To se tak občas stane, že syn političky vyhraje výběrové řízení na pohodový post na ministerstvu, které vede jiná politička téže strany. Tentokrát se takové štěstí přihodilo Kevinu Dostálovi, synovi europoslankyně ANO Kláry Dostálové. Ten uspěl v soutěži o post, který ještě nedávno neexistoval a vznikl na ministerstvu pro místní rozvoj vedeném Zuzanou Mrázovou. V Podpásovce tenhle nádherný příklad nepotismu (zvýhodňování rodinných příslušníků) rozebíráme, včetně zábavného faktu, že dotyčný Kevin má o problematice, kterou se má zabývat (stavební zákon), jen velmi mlhavé ponětí.Věnujeme se i pokračujícímu řádění Tünde Barthy. Pravá ruka Andreje Babiše dosáhla mety, kterou zatím v Česku nikdo ani netečoval: svým rozhodnutím rozprášit agendy na Úřadu vlády vyvolala výstražnou stávku pracovníků v adiktologických zařízeních. Gratulujeme!  Samozřejmě rozebereme, co za úpornou snahou této vlády zničit drogovou a lidskoprávní agendu je.Zvláštní hrdinkou týdne se stala poslankyně SPD Marie, řečená Majka, Pošárová. Opřela se do Andreje Babiše kvůli záměru prodat továrnu na výrobu výbušnin Explosia do zahraničí. Pravila, že by premiér měl nosit klobouček, protože má patrně úpal. Způsobila tím samozřejmě menší koaliční poprask, který moc nepřispěl k už tak napruženým vztahům mezi ANO a SPD. Paní poslankyni představíme a připomeneme její další slovní perly.A vyhlásíme samozřejmě podpásovku týdne. Tentokrát patří poslanci ANO Martinu Kolovratníkovi. Poslechněte si za co!

Prav Saraff is a widely renowned whiskey expert, retailer, and producer, best known as the Director of Operations at 1 West Dupont Circle Wines & Liquors in Washington, D.C. He is highly regarded in the bourbon community for his expertise, his private barrel picks, and his brand, Dream Spirits. Cheers!

Od pet do deset odstotkov populacije bo v življenju enkrat doživelo epileptični napad, in to zaradi različnih vzrokov. Ni pa vsak epileptični napad že epilepsija, razlaga asist. mag. Bogdan Lorber, nevrolog na ljubljanski Nevrološki kliniki in vodja Centra za epilepsije UKC Ljubljana. Tokratno epizodo je spodbudila poslušalka, ki jo je zanimalo, kaj sproži epileptični napad in kaj se takrat dogaja z našimi možgani. To pa je odprlo še cel kup zanimivosti o področju kronične bolezni, ki ni enoznačna in je še vedno v mnogočem velik vprašaj. Pripravlja: Mojca Delač

Ženy XYZ #46: Feministický podcast, ve kterém Silvie Lauder, Markéta Plíhalová a Clara Zanga řeší důležitá aktuální témata. Ostře řezaná čelist, uhrančivé oči a co nejnižší procento tuku. Jako vedlejší důsledky poruchy příjmu potravy, neplodnost nebo rozlámané kosti v obličeji. To je ve zkratce looksmaxxing, kdysi okrajový fenomén manosféry, dnes poměrně rozšířené mužské hnutí, které věří, že životní úspěch a štěstí jsou úzce svázány se vzhledem. Jak tento trend mužům a chlapcům ubližuje? Co má společného s eugenikou a kde se vzalo přesvědčení, že ženy na mužích zajímá pouze atraktivní vzhled? O tom debatovaly redaktorky Markéta Plíhalová, Clara Zanga a Silvie Lauder.

Edward Jenner, venkovský lékař a přírodovědec, zachránil nespočet lidských životů, když na konci 18. století vymyslel a jako první také provedl očkování proti neštovicím.Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Naš nov gost, mlad in hkrati izkušen popotnik Luca Mian, je z nami delil pogled na eno najprepoznavnejših metropol sveta, mesto New York.Sprehodili smo se med najbolj atraktivnimi kotički izbranega velemesta od Times Squara, Central Parka in Brooklynskega mostu do Kipa svobode, razgledov z nebotičnikov in ulic, ki nikoli zares ne zaspijo. Pokukali smo tudi v bolj pristne mestne četrti, med lokalne (in globalne) skupnosti, umetnost in nenazadnje vsakdanji ritem mesta, ki ga mnogi poznajo kot kraj, kjer se rojevajo velike sanje. Čas pa namenili tudi praktičnim nasvetom. Prav tako smo v okviru tokratne oddaje izvedeli pomembno novico.S07E07Gost: Luca MianModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 06. 05. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep YouTube: www.youtube.com/popotnistvo

„Usilujte sa o lásku…“ (1K 14:1) Čo je to láska? Ako si môžeme byť istí, že niekoho milujeme? Zamyslite sa nad niektorými aspektami, ktoré sú láske vlastné: Je Vaša láska trpezlivá? Ohľaduplná? Dokáže čakať na fyzické naplnenie v manželstve? Zrelí ľudia vravia, že trpezlivosť pravej lásky je nevyčerpateľná. Pravá láska sa nepresadzuje na úkor iných, neuplatňuje si svoje práva, nepožaduje výhody. Vždy najprv myslí na iných. Biblia to vysvetľuje slovami – nie je sebecká. Pravá láska nikdy o milovanom človeku nezmýšľa zle. Nikdy nie je podozrievavá, ale podporuje a inšpiruje. Pravá láska všetko znesie. Nič ju neoslabí, nič nemôže zničiť. Je skalou, kotvou a základom budúcnosti. Tieto jednoduché kritériá sú zrkadlom, ktoré použili už milióny ľudí. Fyziológovia, psychiatri a manželskí poradcovia potvrdzujú ich platnosť. Prvýkrát ich takmer pred dvetisíc rokmi odporučil apoštol Pavol v trinástej kapitole Prvého listu Korintským. Táto kapitola poskytuje najlepšiu definíciu lásky, akú kedy svet poznal. Modlitba dňa Tvoja bezhraničná láska mi ukazuje limity mojej lásky, Pane Ježiši. Naplň ma svojím milujúcim Duchom. Billy Graham

VYPLŇTE NÁŠ PODCASTOVÝ PRIESKUM: http://www.zabavavpodcastoch.sk/prieskum Väčšina ľudí sú praváci... a vlastne ono to vôbec nedáva zmysel. V prírode totiž takáto preferencia strany nebýva, dokonca ani u našich najbližších príbuzných. Dnes sa teda dozvieme, ako to s praváctvo a ľaváctvom vlastne je. Tento týždeň sa v podcaste Zoom pozrieme na pravé a ľavé ruky a dozvieme sa, aký vplyv bude mať tohtoročný jav El Nino. Udalosťou týždňa je oficiálny plán CERN-u postaviť ešte väčší urýchľovač častíc. – Všetky podcasty denníka SME si môžete vypočuť na jednom mieste na podcasty.sme.sk. – Ak máte pre nás spätnú väzbu, odkaz alebo nápad, napíšte nám na podcasty@sme.sk – Odoberajte aj (Ne)vedecký newsletter Tomáša Prokopčáka na sme.sk/nevedecky – Ďakujeme, že počúvate podcast Zoom.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Sestavljanje nove slovenske vlade po zadnjih parlamentarnih volitvah je pokazalo marsikaj. Predvsem pa to, da je v politiki še vedno mogoče povezovati. Da je mogoče preseči razlike, zamere, ego in parcialne interese, če obstaja jasen cilj – bolj normalna, razvojna in urejena Slovenija. Prav to je v teh tednih dokazal Janez Janša. Marsikdo ga je že politično odpisoval, marsikdo je govoril, da ne more več povezati sredine in desnice. A rezultat govori drugače. Uspelo mu je za isto mizo pripeljati SDS, introjčekNSi, SLS, Fokus, Demokrate ter tudi Resnico. Stranke, ki imajo med seboj razlike, različne poudarke in različne politične zgodbe. Toda vse so očitno razumele nekaj zelo preprostega: da je Slovenija po zadnjih letih eksperimentiranja, ideoloških obračunavanj in političnega aktivizma potrebovala spremembo smeri.

What a day in Caroll's Bar, Galway. Dave and Marty look back on the absolute fever dream that was “Drive for 5” - five Guinness World Record attempts in one afternoon, and they came home with two titles (which is seriously not bad going).You'll hear the moment Fionnuala nails the big one: fastest time to recite the first verse of Marty Mone's “Hit The Diff” - a blistering 7.45 seconds, with Guinness adjudicator Prav making sure every single word was spot on.And then it gets even better: Marty Mone joins the chat, reacts to the record, and teases the idea of a ridiculously fast “Hit The Diff” remix… with jivers needed.

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil gost p. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o praznovanjih prvih obhajil in birm, ko kristjani kar pozabimo na siceršnje tegobe in izzive našega časa. Prav tako se bomo dotaknili prve okrožnice papeža Leona XIV. »Magnifica humanitas - Čudovito človeštvo«, ki govori o socialnih izzivih in o izzivih umetne inteligence.

O pretanjenih kriminalcih, iznajdljivih slikarjih, naivnih šarlatanih in robinhoodovskih junakih ter celo o političnih in vojnih akterjih, ki so risali in tiskali lažne bankovce in kovali lažne kovanceDenar je od nekdaj sprepleten in povezan z oblastjo in večino človeške zgodovine so bili kralji, cesarji, kasneje pa države s svojimi centralnimi bankami tisti, ki so strogo nadzorovali tiskanje ali kovanje denarja, nadzor nad izdelavo lastne valute pa še danes velja za enega temeljev državne suverenosti. In vendar so se skozi zgodovino pojavljali posamezniki ali skupine, ki so - bodisi iz stike ali uporniškosti bodisi iz pohlepa - to pravico vzeli tudi v svoje roke. Prav o njih bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Skozi zgodovino ponarejanja denarja nas bodo pospremili dr. Andrej Šemrov iz Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenija ter Urška Purg in Matko Mioč iz Muzeja in galerije MUZA, kustosa tamkajšnje razstave Denar in kriminal: Tekma brez konca. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: ročno narisan ponarejen bankovec za 100 dinarjev, Kraljevina Jugoslavija, 1929, s pretiskom LAŽNA v cirilici, osebni arhiv Marka Mihajlovića, objavljeno z dovoljenjem Muzeja in galerije MUZA

Spoznali smo življenjsko zgodbo frančiškana p. mag. Cirila Božiča. Redu manjših bratov se je pridružil že v dijaških letih, kmalu po novi maši leta 1980 pa je odšel v Avstralijo, kjer je med rojaki v Sydneyju opravljal duhovniško, kulturno in socialno poslanstvo s presledki skoraj tri desetletja. Prav toliko let je minilo tudi od zgodovinskega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Naš gost je zato obudil spomin tudi na papežev postanek pri Mariji na Brezjah, spregovoril pa je še o svoji strasti do letenja in o vožnji s solarnimi dirkalniki skozi puščavo.

Biblická úvaha: Pravá a nepravá církev. Autor, čte: Roman Toušek.Tento podcast můžete podpořit na https://radio7.cz

Dave and Fionnuala's Drive for 5 is happening this Friday in Caroll's of Galway, and Dave and Fionnuala are officially inside the 48-hour panic window.They're attempting five Guinness World Records in one afternoon: most water moved by hand in 30 seconds (team of two), most Saw Doctors songs identified by the lyrics, most professional footballers identified in one minute, fastest time to recite the first verse of “Hit the Diff”… and the big one: most whoopee cushions sat on in 60 seconds by a pair.Plus, they chat to Prav, the Guinness adjudicator with a camel-race story that makes whoopee cushions look tame.Get your (free) tickets on universe now!

Medtem ko danes na Valu ves dan govorimo o našem odnosu do narave in o tem, kako hitro izginjajo rastlinske in živalske vrste, se odpira tudi vprašanje, kako o teh spremembah sploh pripovedovati ljudem. Znanost ponuja podatke in opozorila, literatura pa lahko naravi vrne glas, čustva in zgodbe. Prav to je storila tudi finska pisateljica Iida Turpeinen v romanu Iskanje življenja, svojem prvencu, ki je postal tudi globalna literarna uspešnica. Od nedavnega je njena knjiga o izumrtju Stellerjeve morske krave in človekovem odnosu do sveta, ki ga vse bolj izgublja, na voljo tudi v slovenskem jeziku. O tem, kakšno moč ima literatura pri ozaveščanju o naravi in zakaj nas včasih roman gane bolj kot statistika, se je Maja Ratej pogovarjala s prevajalko dela Julijo Potrč Šavli, začeli pa sta preprosto s tem, o čem knjiga sploh pripoveduje.

Kakor vse na svetu so se skozi zgodovino spreminjali načini in postopki volitev tistih, ki naj bi vodili ljudstvo in pozneje narod. Prav tako splošna volilna pravica za vse odrasle ne glede na spol ni bila samoumevna in se je bilo treba zanjo boriti. Slovenski predniki so že pred tisočletjem volili svoje kneze. Pozneje, po razpadu Karantanije, nismo bili poleg do pomladi narodov sredi 19.stoletja. No, po prvi vojni smo volili malce po balkansko, pozneje samoupravno... Danes pa smo pred volitvami sprti kot drugod v zahodni demokraciji.

Piše Pia Zala Meden, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V romanu Anje Radaljac če se ne vrneš spremljamo nekromantko judito, ki ljudem pomaga ostati pri življenju v času epidemije samomorov v apokaliptičnem svetu. Judita, včasih tudi jude ali juju, je edina, ki se spominja brina, ki se je odločil za izbris – to oseba naredi namesto samomora: izbriše se iz mreže povezav med ljudmi in začne življenje na novo, svojci pa se je več ne spominjajo. Kot nekromantka judita s pomočjo umetne inteligence stopa v polje vsezavesti, kjer vidi mrežne povezave med ljudmi in opazi, da so se povezave med njo in brinom začele razkrajati. Roman odpira vprašanja o spominu posameznika in kolektivnem spominu, medosebnih odnosih, žalovanju, človekovem odnosu do umetne inteligence in čustvovanju v sodobnem svetu, kjer so vsakdanjik postale vojne, genocid, epidemije. V romanu se znanstvena fantastika prepričljivo prepleta s filozofskimi premišljevanji o aktualnih problematikah sodobne družbe. Kot vsak dober znanstvenofantastični roman tudi če se ne vrneš ne govori zgolj o realnosti, ki je kronotop romana, ampak o resničnosti tukaj in zdaj; roman ni le klasična distopija, odpira tudi etična vprašanja. Izbrise v romanu lahko vzporejamo z genocidnimi izbrisi celotnih populacij; okolje, v katerem se roman dogaja, je posledica okoljske katastrofe, ki jo povzročamo prav zdaj – v enem izmed kasnejših delov romana so navedene obstoječe raziskave o katastrofalnih okoljskih posledicah današnjega globalnega ustoja sveta. Judita v romanu razvije osebni odnos z umetno inteligenco C(i)RI, ki ji v delih, kjer jo doživlja kot osebo, imenuje kot ostale osebe v romanu, to je zapisano z malimi črkami (ciri) – če jo preberemo angleško, zveni enako kot applova virtualna asistentka Siri. Tudi mirina umetna inteligenca ima ime – iva. Tematizacija vloge umetne inteligence pri preprečevanju samomorov je še posebej aktualna, saj že zdaj obstaja stotine samomorov mladostnikov, pri katerih so chatboti umetne inteligence ljudem svetovali o načinih, kako narediti samomor, in jih k temu nagovarjali. Povedi in imena v romanu se ne začnejo z velikimi začetnicami, slog je pogosto pogovoren z vključevanjem angleških besed in pri nedoločnikih je kategorično izpuščan končni -i. Šibkost romana je predvsem njegov konec, ki se podredi konvencijam žanra. Proti koncu se zgodi tudi nenaden in nenaraven obrat od bolj filozofsko-atmosferičnega k akcijskemu, saj se kar začnejo vrstiti zunanji dogodki in padajo odločitve. V tem premiku se poveže večina najpomembnejših tem in motivov, nekateri pa popolnoma izginejo in niso izpeljani do konca. Protagonistka v zadnjem delu romana postane popolnoma pasivna in se predaja dogajanju, ki ga narekujejo drugi in njihove zunanje okoliščine. V tem dogajanju tudi njo doleti razkroj njene individualnosti in delno tudi nje kot osebe, saj se tudi sama odloči za izbris dela svoje zavesti, ki bi jo znal ogrožati. Tako roman na koncu odpira tudi vprašanje odnosa do sebe in ga poveže z odnosom posameznika do sveta in družbe ter pričakovanji in zahtevami bližnjih do posameznika. Svet v romanu Anje Radaljac če se ne vrneš je skrhan, uničen zaradi podnebne katastrofe, vojn, pomanjkanja hrane, človekove sebičnosti. Razpad sveta se odseva v notranjem dogajanju likov, hkrati pa je razpad zunanjega sveta tudi odsev njihovega notranjega sveta, saj se medosebni odnosi izgubljajo, ljudje se izbrisujejo ali delajo samomore, ostali pa žalujejo ali pa sploh več ne znajo ali ne zmorejo žalovati in so predvsem globoko osamljeni. Na trenutke se zdi, da so najbolj pristni osebni odnosi med umetnimi inteligencami in osebami v romanu, saj ciri in iva zaznavata in reagirata na juditina čustvena stanja, pogosto celo bolj čuječe kot miri, juditina prijateljica in cimra. V romanu se zrcali sodobni občutek negotovosti, ki se odraža v materialnosti, odvisni od zavesti: svet obstaja le toliko, kolikor se ga spomnimo, ga ohranjamo v mislih, jeziku in odnosih. Prav zato skupina aktivistov, mirijinih sodelavcev, na podlagi juditinega in brinovega namišljenega sveta z imenom merryland, z judito gradi to idilično pokrajino v vsezavesti, in s tem judita tudi ohranja spomin na brina: “naju je povezovala [...] trmasta možnost, da soustvariva svet – tudi če “samo” v mislih, kar je slab poudarek, ta “samo”, ker je na ravni zavesti v bistvu način soobstajanja manj relevanten, saj ti medsebojno prehajajo (in zato imamo tolikšen problem, ko prevajamo ideološke sisteme v tej realnosti v naš košček materialnega.” V apokalipsi razvijejo nekakšen izhod iz te materialne realnosti v drugo, ki ji je pravzaprav enakovredna in ki kaže na upanje: “zmogl:i sva počet nekaj, kar ljudje v naši realnosti niso (več) počeli; skupaj sva ustvarjal:i, svet, vizijo – nekaj, kar sva si opisoval:i, o čemer sva razmišljal:i, nekaj, kamor sva se v meditacijah vračal:i. to je bilo bistveno.” Roman Anje Radaljac če se ne vrneš je filozofsko-znanstvenofantastični roman, ki prek odnosov med osebami večplastno in intrigantno obravnava teme osamljenosti, izgube in žalovanja, kritizira kapitalistični individualizem in poskuša v neki drugi realnosti ustvariti svet, v katerem narava in človek sobivata. S tem nam roman sporoča, da ves čas hodimo po robu, saj drvimo proti okoljski katastrofi, ubijamo za lastno korist in se kot družba vedemo skrajno vehementno in narcisoidno, toda hkrati še zmeraj obstaja upanje, saj smo ustvarjalni, si med seboj pomagamo in gradimo globoke vezi s soljudmi. Pomembno je le, kateri del naših nagnjenj bomo negovali.

„Přijelo mi pomoct asi 500 lidí, přátelé nebo přátelé mých přátel. Věřím, že to je ta esence, kterou posluchači potom pocítí na koncertě,“ říká Jan Soukup.

"Být pátý na olympiádě vyžaduje víc než jen trénink. Je to o tom, co děláte těch zbylých 20 hodin denně." Jak vypadá zákulisí profesionálního běžeckého lyžování? V této již jubilejní 50. epizodě Trime Podcastu jsme přivítali profesionálního běžce na lyžích a českého reprezentanta Jiřího Tuže, který má za sebou průlomovou sezónu s 5. místem z olympijského sprintu.

As of April 2026, Jack Daniel's has released highly sought-after "hazmat" (over 140 proof) single-barrel rye whiskeys, with special releases like the Tanyard Hill or Small Batch variants often ranging between 142.7 and 146.1 proof. These limited, uncut, and unfiltered, Tennessee straight rye whiskeys feature a 70% rye mash bill and are known for intense heat and complex, dark fruit flavorsPrav Saraff is a prominent Washington, D.C.-based bourbon connoisseur, owner of 1 West Dupont Circle Wines & Liquors, and creator of the independent bottling label "Dream Spirits". Known as a major figure in the whiskey industry for sourcing rare bottles and exclusive single-barrel picks, he is highly regarded for his expertise and customer-focused approach.

V tokratni epizodi oddaje Drugi pogled bomo predstavili zgodbo Ane Barkar iz Ukrajine, ki je pred štirimi leti zaradi vojne skupaj z dvema hčerkama zapustila dom in prišla v Slovenijo. Kako sprejmeš odločitev za odhod, ko se okoli tebe začne vojna? Kaj vzameš s seboj? In kako začneš novo življenje v državi, o kateri prej skoraj nisi vedel ničesar? Kot bo povedala, se po takšni izkušnji spremeni odnos do časa, varnosti in vsakdanjih stvari, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne. Prav zato vse to toliko bolj ceni zdaj, ko živi, kot pravi, drugo, povsem drugačno življenje. V miru in na varnem v majhni vasici na Dolenjskem.

Nelly reaguje na jej dramatický odchod, hádku s Laurou a na to, ako bola odhalená Laurina pravá motivácia byť v šou.Otvorila sa ohľadom jej odchodu a toho, ako to medzi ňou a Laurou postupne začalo škrípať, keďže celá hádka nebola len o stoličke.Nelly sklamalo, že na čiernom ceremoniáli dostala toľko čiernych ruží od báb, aj keď vedeli, že má ohľadom Laury pravdu.

Obdobje med dvema vojnama je bilo za Primorce težko in surovo. Prav zato je še danes, tudi pri mladih ljudeh, osvoboditev izpod nacifašizma leta 1945 izredno občutena. Najbolj pa jo občutijo tisti, ki so predvojno obdobje doživeli na svoji koži. Obletnica osvoboditve, ki jo v mestu v zalivu zaznamujejo prvega maja, je bila povod, da so naše tokratne sogovornice tri pričevalke tedanjega obdobja s Tržaškega; Danica Tul Smotlak, Vesna Zahar Tul in Irma Škabar Kraus.

Naš nov gost, mlad in hkrati izkušen popotnik Luca Mian, je z nami delil pogled na eno najprepoznavnejših metropol sveta, mesto New York.Sprehodili smo se med najbolj atraktivnimi kotički izbranega velemesta od Times Squara, Central Parka in Brooklynskega mostu do Kipa svobode, razgledov z nebotičnikov in ulic, ki nikoli zares ne zaspijo. Pokukali smo tudi v bolj pristne mestne četrti, med lokalne (in globalne) skupnosti, umetnost in nenazadnje vsakdanji ritem mesta, ki ga mnogi poznajo kot kraj, kjer se rojevajo velike sanje. Čas pa namenili tudi praktičnim nasvetom. Prav tako smo v okviru tokratne oddaje izvedeli pomembno novico.S07E06Gost: Luca MianModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 06. 05. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep YouTube: www.youtube.com/popotnistvo

Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.

Pank ni ostal ujet v sedemdesetih. Prav nasprotno: čeprav ga danes pogosto spremlja močna nostalgija po “pravih časih”, po usnju in zadimljenih klubih, njegova moč ni le v spominu, ampak v tem, da se vedno znova vrača v novih oblikah. Novejše zasedbe morda nimajo več istega zgodovinskega trenutka, imajo pa podoben notranji pogon: odpor do družbenih pravil, nezaupanje v avtoritete, potrebo po neposrednosti in glasnosti. Ne gre več nujno za isti zvok, še manj za enako estetiko, a ostaja ista nuja: povedati nekaj brez olepševanja. V zadnji epizodi se poklanjamo domačim pankericam in pankerjem, ki gradijo skupnosti in geslo: naredi sam. *Pank ni mrtevSogovorniki:  Igor Bašin Gregor Tomc Igor Vidmar Jaša Bužinel Andrej Sevšek (Punk Rock Holiday)  Tina Rebec (Pigs Parlament) Tine Matjašič (Alo!Stari) Jasna Babić Zrimšek  Rajko Muršič pinkepanke  Drew Stone Jitske Hartmans Klara (Drhal) Igor Dernovšek Zbrucz Playlista: Pank - Zgodovina neposlušnosti - YouTube

Otroci danes preveč časa preživijo pred zasloni, bistveno manj pa se gibljejo. Prav gibanje – tek, skoki, igra in raznolike gibalne izkušnje – je ena ključnih osnov za zdrav telesni in miselni razvoj v zgodnjem otroštvu. V Svetovalnem servisu bomo zato govorili o atletiki za najmlajše - kdaj je pravi čas za začetek organizirane vadbe, kako naj bo ta prilagojena starosti in sposobnostim otroka ter zakaj pri najmlajših niso v ospredju rezultati, ampak veselje do gibanja. Posebno pozornost bomo namenili tudi vlogi staršev – kako spodbujati otroka brez pritiska in kako mu pomagati, da šport doživi kot pozitivno izkušnjo. Gost oddaje bo trener Atletskega kluba Krka Mitja Svet.

Porabska Slovenka Noemi Illes je na tekmovanju v podjetniških idejah mladih Popri, ki ga organizira Primorski tehnološki park ob podpori urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, dosegla tretje mesto po izboru strokovne komisije v kategoriji študentje in prvo mesto po izboru ljudstva. Za STA je povedala, da želi izkoristiti priložnost in zagnati proizvodnjo. Illes izvira iz Porabja, starša sta porabska Slovenca, po končanem šolanju pa je študirala na univerzi v Budimpešti. Prav študij in zanimanje za trajnost sta bila po njenih besedah pomemben vir navdiha za razvoj izdelka sladkorne penice z medom, poimenovani Čebelji oblački. Že od nekdaj je želela postati slaščičarka, vendar je zaradi zasičenosti trga po pandemiji covida-19 začela razmišljati o bolj zdravih alternativah sladkarij. Illes trenutno dela v razvojni agenciji Slovenska krajina v Porabju, kamor se je vrnila po študiju v Budimpešti. Svojo zgodbo želi kot pripadnica zamejske skupnosti vključiti tudi v promocijo izdelka.

V tokratni oddaji podkasta Odprto smo pozornost posvetili arhitekturni fotografiji. V organizaciji Društva arhitektov Ljubljana in Odprtih hiš Slovenije se je v Cankarjevem domu med razstavo Sosedske sorodnosti. Arhitektura med Furlanijo – Julijsko krajino in Slovenijo, dobesedno pred diptihi arhitekturnih fotografij, ki so delo italijanskega fotografa Roberta Conteja in slovenskega fotografa Mirana Kambiča, odvila okrogla miza z naslovom »Arhitekturna fotografija«. Pred kuliso razstave Sosedske sorodnosti, ki je nastala po zamisli kuratorjev Luke Skansija in Paola Nicolosa, ter je izjemna vizualna pripoved o arhitekturni in kulturni zgodovini dveh dežel, dveh narodov in dveh sosednjih kulturnih prostorov, je bilo spodbujeno razmišljanje o pomenu arhitekturne fotografije. Arhitekturna fotografija se od preostale fotografije razlikuje predvsem po razumevanju prostora – poleg tehničnega znanja, natančnosti ter občutka za kompozicijo, zahteva poznanje arhitekture. Vsaka arhitekturna fotografija je dokument časa in prostora, ne glede na to, ali prikazuje sodobno ali zgodovinsko arhitekturo. Razlika je predvsem v pristopu: včasih gre za interpretacijo ideje arhitekta, drugič za beleženje življenja, ki se v prostoru odvija. Kot izsek realnosti vedno nosi tudi odločitev fotografa: kaj pokazati in kaj izpustiti. Prav v tem se skriva njena interpretativna in pripovedna moč. Arhitekturna fotografija ni le prikaz stavb, temveč razkriva širši kontekst – ulice, ljudi, rabo prostora in njegovo minljivost. Hkrati s tem spodbuja razumevanje, da se hiše niso zgodile danes, ampak nas je oblikovalo vse to, kar je bilo zgrajeno pred nami. Za gledalca je prav fotografija prvi in edini stik z arhitekturo, zato ima moč, da vzbudi zanimanje, prenese atmosfero in gledalca povabi k raziskovanju. Na okrogli mizi so sodelovali: - Miran Kambič, arhitekt in arhitekturni fotograf, čigar fotografije so objavljene v številnih strokovnih revijah, knjigah in katalogih ter uporabljene na razstavah; - Jana Jocif, arhitektka in fotografinja, ki raziskuje odnos med fotografijo, spominom in minljivostjo prostora; - Urban Petranovič, soustanovitelj biroja Arhitekti Počivašek Petranovič, kjer deluje kot projektant, arhitekturni vizualizator in fotograf; - Tadej Bolta, arhitekt in arhitekturni ter reportažni fotograf, pri čemer ga posebej zanima dokumentiranje prostora skozi izkušnjo potovanja, krajine in vsakdanje rabe; - Lenka Kavčič, arhitektka z izkušnjami na področju kuratorstva, prostorske politike in vodenja arhitekturno-kulturnih programov ter soustanoviteljica in direktorica festivala Odprte hiše Slovenije in - Maja Vardjan, arhitektka in direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, kjer raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko dediščino ter sodobne ustvarjalne prakse. Pogovor je povezoval arhitekt Andraž Lorger, pri čemer ga je zanimalo, kaj je temeljna naloga in vloga arhitekturne fotografije. Prisluhnite podkastu Odprto!

„Kovoju prieš žmones, kurie panorėję mano gyvenimą gali sugadinti“, – sako aktyvi videožaidimų dalyvė ir kritikė Marijam Didžgalvytė. Ji aktyviai tyrinėja videožaidimų ir politikos sankirtas, atskleidžia negailestingus videožaidimų industrijos užkulisius ir kaip ši milijardų žmonių kasdienė pramoga keičia elgesį, politines pažiūras ar net estetiką. Visa tai ji atskleidžia savo debiutinėje knygoje „Videožaidimai keičia pasaulį. Kas laimi?“, kuri išversta į kelias užsienio kalba, o „The Guardian“ kūrinį paskelbė viena iš geriausių 2024-ųjų knygų. Šiuo metu Marijam dirba rinkodaros vadove BAFTA apdovanojimus pelniusioje videožaidimų studijoje. Apie nepaprastai įvairų videožaidimų pasaulį pokalbis laidoje.Ved. Ignas Klėjus

Chcete se vrátit hluboko do minulosti? Vydejte se do Marseille, kde si můžete prohlédnout věrnou repliku pravěké jeskyně. Ta skutečná byla objevena náhodou a kvůli své poloze zůstává veřejnosti nepřístupná – leží totiž 37 metrů pod mořskou hladinou. Cosquerova jeskyně, zdobená prehistorickými malbami a reliéfy, patří k nejstarším dokladům lidské kreativity. Díky její maketě do ní mohou nahlédnout i návštěvníci.Všechny díly podcastu Zápisník zahraničních zpravodajů můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Zdravo! Tokratna epizoda je mešanica političnega prerokovanja, literarne obnove in organizacije piknika, skozi katero s ščepcem cinizma komentiramo trenutno dogajanje na povolilnem parketu. Razmišljamo tako o usodi severnih belih nosorogov, kot o usodi naše male države. Bomo spet štiri leta kolesarili? Ko tako slalomiramo med Garambo, travnatim letališčem, družbenim aktivizmom in nostalgičnimi utrinki ugotavljamo, zakaj je resnica vedno nekoliko odvisna od zornega kota (in trenutne oblasti) ter kako lahko troglasno petje na pikniku reši več kot marsikateri protest. Ali pa vsaj razpoloženje.

Jarní setí a sázení nesouvisí jen se zahradami, poli a loukami. Doplnění a obnovu potřebují i lesy. Takové pěstování ale vyžaduje mnohem více času. Jen takový smrk roste tři a půl roku, než je z něj sazenice. Své o tom vědí i majitelé lesní školky v Pravíkově na Vysočině.

Jarní setí a sázení nesouvisí jen se zahradami, poli a loukami. Doplnění a obnovu potřebují i lesy. Takové pěstování ale vyžaduje mnohem více času. Jen takový smrk roste tři a půl roku, než je z něj sazenice. Své o tom vědí i majitelé lesní školky v Pravíkově na Vysočině.

Reportérky investigace.cz si opatřily obraz z Aukra, který byl prokazatelným padělkem. Přesto pak na něj bez problémů získaly odborné posudky, které potvrzovaly jeho pravost. Jejich příběh a následné pátrání ukazuje, jak snadno mohou v Česku padělky pronikat na trh s uměním a kdo jim k tomu může pomáhat. S reportérkami Barborou Šturmovou a Sofií Špirkovou natáčel Jiří Slavičínský.

Kdy jindy probrat historii vajec, než na Velikonoce. Vejce jsou ostatně na Velikonocích to jediný dobrý. Lidi je jí už fakt dlouho, ale třeba slepice domestikovali až poměrně nedávno, protože pro ně dlouho byly jen "exotičtí ptáci z Asie." A taky se dozvíte, proč vlastně jíme slepičí vejce a ne třeba ty krůtí.

Prav is back in the host's chair for a conversation that's quite literally close to home — Andy Sloan is his boss. Andy is the MD of Agilio, the dental software and compliance platform, and a man who has overseen well over a hundred practice acquisitions throughout his career. But before any of that, he was a council house kid from the Wirral, running paper rounds at 14, pulling pints at 18, and somehow landing — by his own admission — in dentistry entirely by accident. This episode traces that unlikely path through hospitality, banking, accountancy and private equity, unpicking the one constant that runs through all of it: relationships. Andy opens up about the dark periods too — fertility struggles, the pressure of simultaneous transactions, and the moments where burnout lurked closer than he'd care to admit. Honest, warm and genuinely self-aware, it's a cracking listen—or catch the video on whichever platform you usually get your weekly Dental Leaders dose.In This Episode00:00:20 - Introducing Andy Sloan - Prav's boss 00:02:15 - Early life00:12:10 - Hospitality years00:26:40 - Meeting Lynette; buying the pub00:27:00 - Banking and sales00:38:15 - Into dentistry — DBG00:43:50 - Henry Schein Business Solutions and Europe00:46:45 - Portman Dental00:59:05 - Joining Julio; building the tribe01:04:00 - Julio's growth — 17 acquisitions in under five years01:07:35 - Relationships as the common thread01:13:20 - Blackbox thinking01:15:45 - Practice valuations — the levers that matter01:27:25 - Dark moments01:34:55 - Julio's future and the Dental OS vision01:37:10 - Dentistry Reimagined01:41:25 - Last days and legacyAbout Andy SloanAndy Sloan is the Managing Director of Agilio, the dental software and compliance group that has completed 17 acquisitions in under five years. His career spans hospitality, banking, private equity and dental M&A — including a spell as Business Development Director at Portman Dental Care, where he oversaw the acquisition of more than 120 practices. He is also the founder of Dentistry Reimagined, an independent industry event focused on the conversations dentistry has been too cautious to have.

Ker sta nas oba redna poslušalca opozorila, naj že enkrat nehamo skakati okoli vrele kaše in končno komentiramo pretekle volitve, moramo v javnem interesu to tudi storiti. Ne nazadnje smo po tem, ko so komentirali volitve tudi v glasbi po željah in kmetijskih nasvetih, ena zadnjih rubrik nacionalnega radia, ki tega še ni storila. Težava je namreč ta, da komentiranje volitev ni racionalna rabota. Ker stranke so pred volitvami zatrjevale, da bo po volitvah vse drugače, po volitvah pa je isto, kot je bilo pred njimi. Z drugimi besedami; če je razumni komentiral predvolilno dogajanje, ni nobene potrebe, da komentira povolilno dogajanje, ker je le to enako predvolilnemu. Ampak poskusimo … Kot smo videli, s klasičnimi metodami ne gre. Še najbolj ne gre z matematiko, ki je nacepljena na egotripe, napuh in omejen razum slovenske politične elite. Kakorkoli že seštevajo, nobena stran ne more do 46 glasov. Menda so poskusili tudi z umetno inteligenco, pa so sesuli server in so jih iz Silicijeve doline prosili, če tega ne bi več počeli. Tako smo pri nas ubrali povsem drugačno pot in poklicali na pomoč starodavno modrost, ki je skrita v bajeslovni tradiciji našega roda. Takole gre. »Živel je kmet. Imel je devetindvajset glasov in nekaj malega denarja. Odšel je na sejem, da si tam kupi nekaj dobrin, s katerimi bi Slovenijo popeljal do boljšega jutri. Tako je najprej nabavil volka, ki je imel osemindvajset glasov ter nepredvidljivo, v glavnem pa popadljivo nrav. Potem je kupil kozo, ki je imela devet glasov, devet življenj in troje vimen. Nato je kupil zeljno glavo. Zeljna glava je imela šest glasov, bila je levo usmerjena in rahlo nagnita. Z vsemi temi novimi nakupi, s katerimi je kmet poskušal izboljšati življenje sebi in Sloveniji, je prišel do desnega brega reke. Reka je bila precej nova, narasla in je imela šest glasov ter v glavnem ni imela pojma, v katero smer naj teče. Ob robu reke je ležal čoln. Rahlo je razpadal, užival je v vožnji na levi breg, drugače pa je bil soliden čoln s petimi glasovi. V čolnu je bilo teslo, oprostite veslo, prav tako s petimi glasovi, ki ni znalo drugega, kot mlatiti po reki. Ko je tako prišel na desni breg, je kmet uvidel problem. Vsega trojega ne bo mogel prepeljati, ker so imeli on, volk, koza in zeljna glava pretežke karakterje ter bi čoln potopili. Čoln je bil prešibek, reka predivja, teslo, pardon veslo, pa neuporabno. Tako je moral čez reko svoje nakupe popeljati posamezno. Enega po enega torej. Ampak kako? Če prepelje volka in pusti na desnem bregu kozo in zeljno glavo, bo koza pojedla zelje. Enako se zgodi, ko ju oba prepelje na levi breg. Prav tako ne more najprej prepeljati zelja ter pustiti na desnem bregu koze z volkom, ker bo volk požrl kozo; še bolj pa jo bo požrl na levem bregu, ker, kot je bilo znano, volkovi, kljub temu da so se tam rodili, na levem bregu povsem znorijo. Ko je kmet tako razmišljal, a se ni mogel domisliti rešitve, ker resnici na ljubo – kmet je bil bolj kratke pameti – se je na nebu pokazal stric iz ozadja in mu ponudil rešitev problema. Kmet naj prepelje na levi breg najprej kozo, nato prepelje zelje, ker zelja ne sme pustiti s kozo, vrne kozo na desni breg, kamor spada, pobere volka in se vrne nazaj po kozo. Torej opravi eno vožnjo več, oziroma naredi korak nazaj. Kmetu tako stric iz ozadja svetuje, kako naj sestavi koalicijo, a kmet ni pripravljen narediti koraka nazaj, oziroma opraviti ene vožnje več, ker je, kot rečeno, rahlo omejen, len in se mu ne ljubi. Zato nabaše v čoln vse troje in se poda na reko. S teslom, pardon, veslom, mlati po reki, ki teče, bog ve, v katero smer; koza začne gristi zelje, volk napade kozo, čoln se zamaje in potopi, reka pogoltne kozo, kmeta, volka in zelje, le teslo, pardon veslo, ostane na gladini. Z udeleženci te povesti se potopijo tudi vsi glasovi, zato je mati Demokracija našla novega kmeta, ki je šel ponovno na tržnico, in je ponovno, da bo njegovo življenje in življenje vseh Slovencev boljše, kupil kozo, volka in zeljno glavo.

Na starosti má především miliardové dotace, a přesto dál vlastní firmu, která klientům právě veřejné dotace pomáhá získávat. Alexandra Semancová, poradkyně ministra práce a sociálních věcí Aleše Juchelky, je podle oficiálního dopisu svých kolegů ve střetu zájmů. Kvůli tomu podle nich hrozí, že Evropská komise Česku odmítne proplatit zhruba 100 milionů korun. Ministr Juchelka ale Semancovou hájí a tvrdí, že společně s ní odhalil obří problémy, které po sobě na ministerstvu zanechala předchozí vláda.Host: Lukáš Valášek - investigativní reportér Seznam ZprávČlánek a další informace najdete na webu Seznam Zprávy.Sledujte nás na sociálních sítích X, Instagram, Threads nebo Bluesky. Náměty a připomínky nám můžete psát na e-mail zaminutusest@sz.cz

Samičky listokazů lákají své protějšky feromonem zvaným japonilur. Námluvy u jim příbuzného druhu řídí stejná látka, ale v zrcadlově obrácené chemické formě. Tento princip zajišťuje, aby se potkali partneři téhož druhu, jak potvrdili američtí a asijští badatelé.Všechny díly podcastu Laboratoř můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Hokejový Martin prežíva zložité, no o to zaujímavejšie obdobie. V meste, ktoré dýcha hokejom a pamätá si slávne extraligové bitky, sa o návrat na stratené pozície snaží partia zanietených srdciarov. Priamo v centre tohto diania stojí Jaroslav Markovič. Muž, ktorý pre martinský hokej obetuje maximum, a to v absolútne unikátnej dvojrole.V najnovšej epizóde hokejového podcastu suSPEAK si za mikrofón k moderátorskej dvojici Marek Marušiak a Rasťo Konečný sadol práve tento dlhoročný útočník a súčasný generálny manažér MHA Martin. V otvorenej debate bez servítky rozprával o realite slovenského klubového hokeja, vlastnej kariére aj o zákulisí fungovania tímu, ktorý sa snaží vrátiť na mapu extraligových miest.Byť generálnym manažérom a zároveň aktívnym hráčom v jednej šatni prináša množstvo bizarných i komických situácií. Jaroslav Markovič to berie s nadhľadom, no priznáva, že prepínať medzi týmito dvomi rolami nie je vždy jednoduché. Ako s úsmevom poznamenal: „Mám veľmi ťažké rozhovory s manažérom večer pri víne, keď sa dokážeme veľmi ťažko pohádať. Niekedy to vyznie zle pre chlapcov a niekedy pre manažéra.”Poslucháči sa tak z prvej ruky dozvedia, ako kabína reaguje, keď na ľad vykorčuľuje samotný „šéf”, aké náročné je manažovať tím s obmedzeným rozpočtom a aké rozhodnutia musí človek v tejto dvojrole robiť.Rozhovor sa však zďaleka netočí len okolo seniorského „áčka” a bojov v druhej najvyššej súťaži. Ako funkcionár vidí Jaroslav Markovič veľmi hlboko aj do problémov mládežníckeho hokeja, kde podľa neho často brzdí rozvoj detí najmä tlak rodičov. V dnešnej dobe sú očakávania mnohých z nich neúmerne vysoké.Pravý hokejový fanúšik si pri počúvaní príde na svoje aj pri spomienkach na Markovičovu bohatú hráčsku kariéru. Opora úspešnej striebornej „osemnástky” z roku 2002 spomína na draftové sklamanie, na cenné skúsenosti zo zámorskej USHL aj na slávnu martinskú éru z prelomu desaťročí.Nechýbajú ani zaujímavé historky zo zahraničia. Svoje pôsobenie vo Francúzsku opísal s typickým humorom: „Jeden zápas za týždeň, 26 zápasov za sezónu a celý týždeň pohoda, bageta, croissant, vínko.” Obrovským kontrastom k tomuto životnému štýlu boli napríklad vybičované derby zápasy v drese Žiliny, kde musel čeliť nielen tlaku na ľade, ale aj hlasným a často poriadne šťavnatým pokrikom z tribún.Výborná chémia medzi moderátormi a ich hosťom zaručuje, že sa pri počúvaní nebudete nudiť ani sekundu. V uvoľnenej debate sa dozviete aj to, aká je vízia martinského hokeja do budúcnosti, aké náročné je v dnešnej dobe zohnať strategického partnera a prečo sa klub snaží postupne stabilizovať svoje fungovanie. Padne aj meno slávneho odchovanca Richarda Pánika a otázka, či by si ešte niekedy mohol obliecť dres rodného mesta.Ak hľadáte úprimný pohľad do zákulisia slovenského hokeja, doplnený o množstvo šatňového humoru a zaujímavých spomienok, najnovší diel podcastu suSPEAK na ŠPORT.sk s Jaroslavom Markovičom by ste si rozhodne nemali nechať ujsť.

Pro cukrářské řemeslo se narodil. A široká veřejnost si ho zamilovala jako porotce TV soutěže Peče celá země. Co mu popularita dala a co vzala? „Tvoje tvář se stane veřejným majetkem a lidé jsou přísnější,“ uvažuje. Hned ale dodává, že by neměnil. „Potkal jsem spoustu fantastických lidí a mohu pracovat na dalších projektech, vydávat knihy, které získávají ocenění… Takže si vlastně vůbec nestěžuju.“ A v Blízkých setkáních Terezy Kostkové přidává i recept na císařský trhanec.Všechny díly podcastu Blízká setkání můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Ruský prezident Vladimir Putin označil zabití Alího Chámenejího a členů jeho rodiny při americko-izraelském útoku na Írán za cynickou vraždu porušující normy morálky a mezinárodního práva. Praví se to v jeho vyjádření soustrasti íránskému prezidentovi Masúdovi Pezeškjánovi.

Marie Januštíková se začala o skauting zajímat, když se její syn vrátil ze skautské výpravy, na které se střílelo. Moravskému skautingu dala řád, starala se o dívky ve skautském kroji, zajistila tábořiště na Balkáně – a pak už jen čelila komunistické perzekuci. Její životní příběh připomene v pořadu Portréty Roman Šantora.