Podcasts about prav

Po podatkih NIJZ je leta 2024 skoraj tretjina prebivalcev Slovenije, starih od 25 do 74 let, poročala o zvišanih maščobah v krvi. Povišan holesterol je eden pomembnih dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja, ki so še vedno najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji. Leta 2024 so bile vzrok za 36 odstotkov vseh smrti, zaradi njih pa je bilo več kot 36 tisoč hospitalizacij. V povprečju je zaradi bolezni obtočil vsak dan umrlo 21 ljudi. Pri povišanem holesterolu je težava tudi v tem, da ga pogosto ne občutimo. Človek se lahko počuti povsem zdravega, medtem ko se v žilah počasi razvijajo spremembe, ki povečujejo tveganje za srčni infarkt in možgansko kap. Prav zato se o povišanem holesterolu pogosto govori kot o »tihem ubijalcu«. V torkovem Svetovalnem servisu smo zato gostili prof. dr. Boruta Juga, predstojnik Kliničnega oddelka za žilne bolezni na UKC Ljubljana.

Geologové provádí výzkum oblouku Pravčické brány. Provádět budou dva typy měření, pomoci jim má georadar a rázová vlna.

Piše Sanja Podržaj, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. Zbirka kratkih zgodb Dan za izboljšave je knjižni prvenec Alene Begić, ki je prvotno izšel leta 2022 v Zagrebu. Pisateljica bosanskih korenin se je rodila v Nemčiji ter odraščala med dvema državama in dvema jezikoma, katerima je dodala še tretjega, slovenščino, ko se je odločila za študij filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je trenutno doktorska študentka. Štirinajst zgodb, ki jih lahko beremo v izvrstnem prevodu Klarise Jovanović, bolj kot avtoričino (med)narodnost odseva njeno filozofsko ozadje, saj protagoniste in protagonistke postavlja v situacije, ko se morajo soočiti z ustaljenimi predstavami, družbenimi normami, ki veljajo praktično za samoumevne, in idejami, v katere verjamemo, ne da bi o njih podvomili. Glavna odlika zbirke, ki zna marsikoga morda odvrniti od branja, so nevšečni liki, absurdne okoliščine, v katerih se znajdejo, in obilica črnega humorja. Zbirka z drznim in domiselnim slogom, ki se ne boji grdega, spominja na dela ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh, ki prav tako piše o obstrancih, ljudeh, ki se ne morejo ali ne želijo vklopiti v družbo; v slovenščino sta prevedena romana Eileen in Moje leto počitka in sprostitve ter zbirka kratke proze Domotožje po drugem svetu. V zgodbah Alene Begić na primer beremo o ženski, ki si želi, da bi jo zadela kap, da bi končno lahko zapustila svojega partnerja; o družini, katere člani neizmerno onesrečujejo drug drugega; o ženski, ki želi z raznoraznimi pripomočki popraviti svoj videz, in o moškem, ki ga privlači prav njena grdost; o dekletu, ki edino strast najde v spanju … Izstopa izrazita telesnost, saj udi in oči podivjajo, se upirajo, poleg tega pa so tudi opisi likov zelo fizični, brez olepševanja, nasprotno, celo s pretiranimi grdimi lastnostmi, ki v bralki vzbudijo nelagodje, na trenutke tudi gnus. Vzemimo za primer zgodbi Ljudje s sončniki in Romantičen delavec. V prvi spremljamo družinski izlet na plažo. Na razgreti betonski ploščadi razprostrejo brisače mama, oče in hči, med njimi pa zeva odsotnost sina, ki je storil samomor. Hči, ki je pripovedovalka zgodbe, se sprašuje, kdo od njih, ki so ostali, bo odšel naslednji. Niso ena tistih srečnih družin, ki jih predstavljajo ljudje s sončniki: »Tu so bili napihnjeni Hello Kitty obroči in veseli, široki sončniki, ki so jih oni pogledovali deloma z zavistjo, deloma s strahom, ker so v ljudeh s sončniki videli posebno vrsto ljudi, ki svoje življenje jemlje resno. Po vsej verjetnosti so se jim drobnarije zdele pomembne, dogovarjali so se, kaj vse bodo vzeli s seboj na plažo, gotovo so imeli redno službo, terenca z velikim prtljažnikom, v katerega so lahko natlačili vse drobne potrebščine, s pomočjo katerih so negovali svoja življenja.« Nasprotno pa nesrečni družini, ki jo opazujemo, vedno kaj manjka, nikoli ni dovolj stvari za vse člane, kot bi bil nekdo vedno odveč. Gojijo iluzijo, da bi se lahko tudi oni spremenili v ljudi, kakršni so ljudje s sončniki. Prepričani so, da so sončniki, terenec in skrbno spakirane potrebščine za na plažo znaki srečnega in uspešnega življenja. Njihove neskladne in neugledne podloge za brisače predstavljajo nekakšen moralni poraz, zmotno verjamejo, da urejen videz pomeni tudi urejeno življenje. Ob zgodbi Ljudje s sončniki se poraja vzporednica z družbenimi omrežji, kjer zlahka dobimo vtis, da so življenja drugih bolj pestra, vznemirljiva in srečna od našega. Tudi podobe vsakdana so kurirane in zlahka si predstavljamo, da so vsi ti ljudje svoje življenje spravili v red, medtem ko se sami spopadamo s kaosom. Že Tolstoj v Ani Karenini piše: »Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Morda je to še posebej resnično v času algoritmov, ki nam eno za drugo servirajo variacije ene in iste podobe sreče in uspeha. Morda je nesreča družine iz te zgodbe v tem, da se primerjajo ne samo z drugimi, temveč z ideali, ki so zanje nedosegljivi, s tem pa samo poglabljajo svoje nezadovoljstvo. Podobno se zgodba Romantičen delavec poigrava z ustaljeno predstavo o uspešnosti, o ideji večnega napredka, ki smo jo prenesli tudi na osebno raven. Protagonistka zgodbe nima nobene želje po tem, da bi se izboljšala ali da bi napredovala. Ni ambiciozna kot njena visokostorilnostna mati, ki vedno najde čas in prostor za dodatno delo. Prav nasprotno, želi si samo spati in vsako delo dobesedno izgubi izpred oči, ki nočejo in nočejo sodelovati z njo. Na srečo pa njena mati naleti na oglas za romantičnega delavca: »Od nekdaj je znano, da nas romantika paralizira, nas delovno onesposobi. In na tem svetu je v resnici zelo malo ljudi, ki so sposobni za nedelo. Ker pa ob nedelu ne moreš preživeti, smo delo prilagodili tako, da zaposleni lahko dela, ne da bi se odpovedal svoji romantiki. Za kaj takega ni treba biti ambiciozen in ni treba biti sposoben za timsko delo. Zadošča nam, da opravi, kar je nujno, v glavi pa razmišlja, o čemer hoče.« Podobno se tudi druge zgodbe norčujejo iz ideje nenehnega izboljševanja, s katero je obsedena naša družba. Najbolj očitno morda v naslovni zgodbi Dan za izboljšave, v kateri moški pripoveduje o svoji grdi partnerki, ki si prek spleta kar naprej naroča raznorazne naprave in preparate, s katerimi bi čim bolj popravila svoj videz, a njega privlači prav njena grdost: s poželenjem opisuje njen grdi obraz, žabjim krakom podobne prste, izboklino na vratu, kriv in masten nos, štrleča ušesa in podbradek. Najraje pa jo gleda, kako si vsako sredo namesti vse pripomočke hkrati in se v miru popravlja. Ob tem zlahka pomislimo na lepotne vplivnice in vse njihove jutranje in večerne rutine z neskončno množico produktov za izboljšanje kože, las, beline zob in še česa. Zbirka Alene Begić Dan za izboljšave je polna podobnih pretiranih in do absurda pripeljanih situacij, ki s humorjem in grotesko razgaljajo družbene patologije, kot so obsedenost z videzom in podobo ali ideje o napredku, uspehu, storilnosti in nenehnem samoizboljševanju. Nevšečni, tudi nevrotični in narcisoidni liki in bizarne situacije, v katerih se znajdejo, ponujajo vpogled v to, kako zelo smo te ideale ponotranjili in kako malo prostora pri tem ostane za tisto človeško, ki ni vedno lepo, kaj šele popolno, je pa vendarle del nas. Čar zgodb pa je tudi v tem, da jih lahko beremo zelo analitično, v njih iščemo pomene in povezave, lahko pa se zgolj prepustimo njihovi nenavadnosti in uživamo v čudoviti čudnosti.

Piše Marija Švajncer, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. V izzivalni knjigi Kuhinja revežev, Eseji in recepti se Svetlana Slapšak, ugledna antropologinja, klasična filologinja in angažirana premišljevalka, ukvarja z razvejano problematiko, ki je veliko več kot zgolj proučevanje kuhinje in kulinaričnih veščin. Že res, da je poglavitni cilj, kot pravi avtorica, prevrednotiti hrano revežev ter odkriti mehanizme in miselnost boja za novo enakost, vendar piše še o marsičem. Knjigo je napisala kot upor proti pohodu poceni hrane in očitnim socialnim razlikam. Poseben pomen pripisuje mikrozgodovinskemu raziskovanju. Prepričana je, da je danes tudi o hrani skoraj nemogoče pisati brez kontaminacije z ostrimi političnimi pomeni. Njeno teoretično prizadevanje je usmerjeno v politično zahtevo, ki se nanaša na novo revščino in vidike preživetja. Knjigo predstavi kot zbirko bolj veselih ostankov znanstvenih raziskav in celoto esejev, v katerih se vrača v zgodovino, razgrne sporočilo mitov, se zaustavi pri vznemirljivih temah današnjega časa in nazadnje ponudi še lastne izvirne recepte, po katerih se ravna v svoji kuhinji. Antropologija hrane je dodatek k številnim drugim antropologijam. Čeprav je predmet avtoričine obravnave na prvi pogled zožen na takšno ali drugačno kuhinjo, je glavna naravnanost torej politična angažiranost. Z njo antropologinja namerava prispevati svoj delež k spreminjanju sveta in boju proti socialnim razlikam, nepoštenosti in delitvi sveta na bogataše in reveže. Človekovo dostojanstvo in človečnost zanjo nista prazni besedi. V svojem bralno privlačnem in razgibanem slogu Svetlana Slapšak prikaže raznovrstnost in bogastvo idej, pojmov, prepričanj in celo ideologij, ki se porajajo v kuhinji. Pozorna je na družbeni kontekst pripravljanja hrane in opozarja na to, kako se bogati polaščajo revne kuhinje in se pri tem bolj ali manj sprenevedajo. »Fragmentarnost knjige je torej namerna: njen cilj je opozoriti na vseprisotnost pripravljanja hrane kot tovarne idej in hkrati na prenos teh idej v delo s hrano. Kuhinja revnih je ključni ustvarjalni preplet prostora, dela in premisleka, prostor eksperimenta, inovacij, iznajdljivosti, upanja in vere v enakost.« Svetlana Slapšak je v tokratnem pisanju tudi osebna. Na začetku se zahvali urednici Jelki Ciglenečki za opogumljanje, soprogu Božidarju pa za to, da je pogosto kuhal z njo in v zadnjem času še bolj pogosto kuha za oba. Hvaležna je emancipirani babici, nekakšni spontani feministki, ki je mladi intelektualki prepovedala šarjenje po domači kuhinji. Šele ko je babica zbolela, je vnukinja v kuhinji postorila, kar je bilo treba. Avtorica duhovito pripomni, da je babica to plemenito prenašala. V knjigi tudi izvemo, da sta se mati in oče ločila, ko ji je bilo štiri leta. Kasneje je na materino vprašanje, ali se strinja z novo poroko, odgovorila pritrdilno. Z očimom, filmskim direktorjem in svobodnim umetnikom, se je zbližala, za lep čas pa je zaživela z babico in podedovala njeno stanovanje. S tem se ji je odprla možnost, da je sprejemala goste in jim pripravljala domiselno sestavljene obroke. Revščino in boj za preživetje pa je zaradi skromne štipendije neposredno občutila med študijskim bivanjem v Grčiji. Tudi sicer se je Grčija močno vtisnila v njeno zavest. Kot velika poznavalka rada obnavlja vsebino starih mitov, slika pokrajino, se spominja grških ulic in podoživlja pisanost te stare kulture. Razkriva psihologijo samovoljnosti bogov in izročenost navadnih smrtnikov na milost in nemilost tem iracionalnim mogočnežem. Seveda ima v tem kaosu odločilno vlogo tudi hrana. Svetlane Slapšak so se dotaknile skrajnosti ob izbruhu grške politične in gospodarske krize. Omeni, da je v iskanju izhoda iz nje veliko ljudi obupalo in napravilo samomor. V Grčiji je spoznala iskreno gostoljubje in posebne obrede obdarovanja. Revni ljudje so njo in njeno druščino vedno sprejeli odprtih rok, radodarno in spoštljivo. Kot antropologinja ugotavlja, da se je tako kulinaričnih zadev kot drugih družbenih pojavov treba lotevati kritično, poglobljeno in objektivno. V prehranjevanju se zrcalijo družbena nasprotja, neenakost med ljudmi ter ne nazadnje tudi pojavi, kako se premožni polaščajo domislic kuhinje revežev ali pa se zgledujejo po njej. »Fantazma o hrani, ki se nenehno obnavlja in je nikoli ne primanjkuje, se pojavlja v vseh kulturah kot odgovor na strah pred lakoto in na realno nevarnost pomanjkanja hrane.« Tudi v drugih avtoričinih tako teoretičnih kot literarnih delih je znano njeno prizadevanje za resnico, vsebinsko opredeljeno kot širjenje meja znanja in odprtost za učenje. Pri tem zaupa v moč znanosti in kulture. Prav nič je ne more zaustaviti. Vsako leto objavlja nove in nove knjige in kar prekipeva od ustvarjalnega poleta. V svojem bogatem opusu ostaja zagnana aktivistka, kakršna je bila že v jugoslovanskih časih v Beogradu, kjer je doživela tudi aretacijo in nasilno kaznovanje tedanje oblasti. Marsikdaj ji ni bilo lahko. V osamosvojeni Sloveniji na svoji koži občuti odnos do prišlekov in tujcev iz tako imenovanih tretjih držav, v marsičem podcenjevalen in omalovažujoč, ne pa odklonilen do nekaterih njihovih jedi. Na koncu knjige Kuhinja revežev, Eseji in recepti je Svetlana Slapšak dodala še kopico izvirnih receptov – o mesu, zelenjavi, sladicah in še marsičem. Mogoče jih je brati kot navodila za pripravo tako običajnih jedi kot specialitet, hkrati pa kot literarno obarvano pisanje in opisovanje razgibanega početja – od rezanja, sekljanja in miksanja pa vse do počivanja testa, pečenja, cvrtja in še vsega mogočega ter že skoraj nemogočega. Avtorica pojasni, kaj izvorno pomeni beseda recept. To je latinska beseda receptum, pomeni pa sprejeto obveznost in obljubo, tako rekoč predpis za pripravo jedi. Seveda je izraz povezan še z zdravili. Tudi sicer je antropologinja etimološko natančna, nazorna in pojasnjevalna, kljub visoki strokovnosti in klasični izobrazbi pa tudi berljiva, iskriva in duhovita. Ne more si kaj, da ne bi malce pokarala površnosti novodobnih kuharjev, ki kraljujejo na televizijskih zaslonih. Kulinaričnih oddaj je že toliko, pomisli, da ne bo dovolj časa za ogled vseh teh kuharskih podvigov. Omeni tudi prodor kemije v prehransko dejavnost in gospodovanje v njej. Kot feministki in kritični razumnici ji ni vseeno, da so ženske primerne za dokazovanje v domači kuhinji, slavo in sloves pa poberejo moški s knjigami, javnimi nastopi in pozornostjo medijev. Čeprav je v ospredju dogajanje v kuhinji, pa Svetlana Slapšak piše tudi o vojnah in nasilju v svetu, ekoloških problemih sodobnega časa in posledicah človekove nečimrnosti. Vedoželjni bralci in bralke se bodo lahko seznanili tudi s kuharico in izbranimi izrazi jezikoslovca Vuka Karadžića. Še naš Jernej Kopitar je imel prste vmes: »Tukaj se skriva še en dobri duh, ki je imel rad jezike in jih je poznal, ki ni imel nič proti raznolikosti besed in nič proti laični kulturi, nasprotno: Jernej Kopitar, zaslužen za Balkan, usmerjen v strogo raziskovanje in srečo v raznolikosti.«

Arheobotaničarka o odkrivanju dokazov za prvo znano milo v zgodovini in drugih podrobnostih življenja koliščarjev, ki jih lahko razberemo iz tisočletja starih bioloških ostankov v barjanskih tlehKo so koliščarji pred približno šestimi tisočletji in pol naselili območje današnjega Ljubljanskega barja, si gotovo niso mogli predstavljati, da bodo barjanska tla tako dobro ohranila njihova prebivališča in predmete, da bodo ti čez tisočletja burili domišljijo tukajšnjih prebivalcev, generacije Slovencev pa bodo prebirale romane o koliščarjih in si skušale z njihovo pomočjo predstavljati te prazgodovinske prebivalce v lesenih hišicah na kolih. Še bolj pa bi bili verjetno presenečeni, če bi ugotovili, da se je v barjanskih tleh ohranila celo množica bioloških ostankov, zaradi katerih lahko danes tudi o marsikaterem prej neznanem vidiku koliščarskega življenja ne le ugibamo, ampak o njem povsem precizno ugotavljamo presenetljive podrobnosti, na primer kaj so koliščarji jedli in s čim so se umivali. Prav na vprašanje, kaj nam biološki ostanki na ljubljanskem barju razkrivajo o življenju koliščarjev, se osredotoča raziskovanje tokratne gostje Podob znanja, arheobotaničarke dr. Tjaše Tolar z Inštituta za arheologijo na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Katja Petrovič je turistična vodička, ki predvsem avstralskim gostom razkazuje lepote deževnega pragozda. Pokaže jim zdravilne in tudi smrtno nevarne rastline, jih prevaža s štirikolesniki oziroma buggieji, skupaj plezajo, pestujejo jegulje in se kopajo pri slapu. Prav tako skupaj zaužijejo “naravni paracetamol” in poskusijo mravlje. V prostem času kuha, bere, piše dnevnik in se druži s partnerjem ter sodelavci. Delijo si deževni pragozd, s partnerjem tudi šotor, delodajalci pa živijo nedaleč proč na kmetiji. Pravi, da njena služba ni služba, temveč “ena velika zabava”. Edina težava je oddaljenost do trgovin, najbližje večje mesto, oddaljeno približno eno uro, je obalni Port Douglas.

Zakaj ljudje varajo in ali je varanje vedno konec odnosa?V tem ženskem krogu odpiramo eno najbolj občutljivih, bolečih in hkrati zelo pogostih tem: varanje, zvestobo, lojalnost, odprte odnose, ljubosumje in vprašanje, kaj v odnosu sploh pomeni prevara.Pogovor ni namenjen obsojanju, ampak razumevanju. Vsak odnos ima svojo dinamiko, svoje dogovore, svoje meje in svoje neizrečene bolečine. Prav zato je pomembno, da se o teh temah pogovarjamo iskreno, odraslo in brez senzacionalizma.V videu boste slišali:

Odmevi po četrtfinalni tekmi med Slovenijo in Belgijo, ki sta se v Torinu pomerili za preboj v polfinale evropskega prvenstva za odbojkarje. V Italiji bodo odigrane vse tekme za medalje. Prav tako v Italiji, v Ivrei, pa se začenja evropsko prvenstvo v slalomu na divjih vodah.

Na mestih predsednika oziroma podpredsednice državnega zbora ostajata Zoran Stevanović in Nataša Avšič Bogovič. Razprava o njuni morebitni razrešitvi je bila vsebinsko skopa in prežeta z žaljivim obračunavanjem med koalicijo in opozicijo. Drugi poudarki oddaje: Ameriški predsednik Donald Trump je tudi letos razburil s svojim nagovorom v Palači narodov, med drugim je omenil možnost uničenja Irana. Berlin bi lahko po deželnih volitvah vodila leva koalicija, a morebitni koalicijski partnerici od Levice zahtevata izključitev posameznikov, ki širijo sovraštvo proti Judom in pozivajo k intifadi. Zaznamujemo državni praznik, dan slovenskega športa, namenjen tudi spodbujanju telesne dejavnosti.

Kaj YouTube ustvarjalci prinašajo ali odnašajo Holivudu? ***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res? Gosti_je: -Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka -Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar -Simon Popek, programski direktor festivala Liffe   Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

Prav to se sprašujejo v Kamniku z okolico, kjer je v začetku septembra že drugič v manj kot letu dni veljal ukrep obveznega prekuhavanja pitne vode. Ta je danes znova skladna, precej težje pa je odgovoriti na vprašanje, zakaj se težave ponavljajo. Prebivalci izgubljajo potrpljenje in zaupanje v kamniško pitno vodo, na občini pa trdijo, da je njihova voda najbolj kakovostna pri nas.Sogovorniki: Lara in Mitja, občana Kamnika in Komende  Rok Novak, občan in občinski svetnik Matej Slapar, župan občine Kamnik Manca Cvirn, namestnica direktorice Komunalnega podjetja Kamnik Katarina Česnik, društvo CIPRA Slovenija – društvo za varstvo Alp Klara Kopše Zorko, vodja oddelka za pitne in kopalne vode v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano Vido Kregar, Jamarski klub Kamnik Če imate tudi vi vprašanje ali temo, za katero menite, da bi se ji morali posvetiti, nam jo predlagajte. Pišite nam na val202@rtvslo.si.

„Láska nikdy neprestane.“ 1K 13:8 Prvým a nevyhnutným predpokladom šťastného kresťanského domova je, že sa musí prakticky konať láska. Domovy, ktoré sú postavené na zvieracej príťažlivosti a vášni, sú predurčené na rozpadnutie a pád. Láska je sila, ktorá spája a drží rodinu pokope. Pravá láska zahŕňa prvok duchovného tajomstva. Má v sebe oddanosť, úctu i pochopenie. Láska kladie nesmiernu zodpovednosť na každého člena rodiny, ale je to zodpovednosť, ktorá prináša úžasnú odmenu. „Milujte,“ hovorí Biblia, „ako aj Kristus… miloval cirkev a dal seba za ňu.“ Ako Kristus miloval cirkev? Miloval ju napriek jej zlyhaniam, chybám a slabosti. Pravá láska nesklame. Miluje napriek osobnostným nedostatkom, telesným chybám či psychickým výstrednostiam. Láska je hlboká, trvalá a večná. Nič nedokáže priniesť taký pocit bezpečia do domova ako pravá láska. Modlitba dňa Pomôž mi dnes počúvať, milovať a starať sa o mojich milovaných srdcom, ktoré Ty urobíš citlivým, Ježišu. Billy Graham

Ob koncu oktobra 1918 je razpad Avstro-Ogrske odprl povsem novo poglavje tudi v zgodovini slovenskega prostora. 29. oktobra 1918 je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je povezala južnoslovanska ozemlja nekdanje habsburške monarhije. Njeno ustanovitev so istega dne slovesno pozdravili tudi na veliki narodni manifestaciji v Ljubljani. Država SHS je obstajala le do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nastanek nove države ob koncu oktobra 1918 pa še zdaleč ni pomenil, da so bile določene tudi njene meje. Prav nasprotno: to je bil čas velikih političnih in družbenih pretresov, razpada imperijev, nastajanja novih držav in bojev za njihova ozemlja. V teh negotovih razmerah so pomembno vlogo odigrali tudi prenekateri Slovenci, med drugim v bojih za severno mejo. Prav tem dogodkom in njihovim akterjem je posvečena znanstvena monografija Pozabljene bitke: Slovenski častniki v koroških bojih 1918–1919. Izdala sta jo Vojaški muzej Slovenske vojske in Društvo general Rudolf Maister Kranj. Monografija dogajanje na severni meji umešča v širši politični in vojaški okvir ter podrobneje predstavlja več njegovih akterjev, med njimi Alfreda Lavriča, Lojzeta Udeta in Karla Šefmana, pa tudi nekatere druge, danes manj znane udeležence teh dogodkov. V pogovoru razmišljamo o dogodkih v letih 1918 in 1919, bojih za severno mejo ter njihovih pogosto spregledanih akterjih. Sodelujejo trije zgodovinarji in soavtorji monografije: dr. Miha Šimac, ki je tudi njen urednik, dr. Blaž Torkar in mag. Matjaž Ravbar. Na fotografiji, ki je vzeta iz monografije Pozabljene bitke: Slovenski častniki v koroških bojih 1918–1919, je major Alfred Lavrič s skupino svojih vojakov na Koroškem; vir: hrani Marko Ličina.

Skupina Oasis je bila ena od največjih rokovskih zasedb devetdesetih, znana tako po glasbi kot po nenehnih sporih med vodjema skupine, bratoma Gallagher. Njuni nesporazumi so tudi privedli do končnega konflikta na rokovskem festivalu v Parizu leta 2009, ko so člani zasedbe Bloc Party pred koncem svojega dela obiskovalcem sporočili žalostno novico, da skupina Oasis ne bo prišla na oder, ker ne obstaja več. To je tudi iztočnica tega dokumentarnega filma. Takoj po tem uvodu film preskoči na predlansko napoved vnovične združitve skupine in lanske, v hipu razprodane turneje. Film, ki nosi ime po eni največjih uspešnic zasedbe, ni samo zbirka koncertnih in dokumentarnih posnetkov, temveč je skrbno sestavljena celota, ki postopno gradi razpoloženje in predstavlja izgradnjo odnosov – tako med bratoma kot skupino in občinstvom. Še posebej dobro je to izpeljano skozi kratke perspektive oboževalcev z različnih delov sveta, od Južne Koreje do Brazilije in seveda njihove domače Severne Anglije, kjer jih spoznamo, ko turneja obišče njihovo mesto. Dokumentarec je poseben tudi zato, ker je njegov scenarist nominiranec za oskarja Steven Knight, sicer avtor priljubljene serije Birminghamske tolpe, scenarija za prihodnjega Bonda, tudi filma Maria o operni divi Marii Callas in celo kviza Kako postati milijonar. Film sicer ne odstopa pretirano od priljubljenih formatov tovrstnih glasbeno-koncertnih dokumentarcev, vendar je rezultat vseeno bolj izpiljen in bi lahko prepričal tudi gledalce, ki pred ogledom niso bili veliki oboževalci skupine Oasis. A primarno je seveda namenjen tistim, ki jo spremljajo skozi leta. Medtem ko se osredotoča na posamezne uspešnice, prizorišča koncertov in oboževalce, spotoma predstavi brata Gallagher, burno zgodovino in v kontrastu skoraj neverjetno normalnost njunega trenutnega odnosa, vse skupaj pa začini z nemalo humorja. Ta odlično uravnoteži razpoloženje, ki predvsem pri zgodbah oboževalcev nekoliko zajadra v sentimentalnost, dodatno pa popestri tudi prikaz bratov Gallagher. Čeprav film sprva stopnjuje napetost, ali se bo zgodil nov spor, se Liam in Noel v skupnih scenah izkažeta kot skoraj dolgočasno uravnotežena, razumevajoča in profesionalna. Prav ta pridevnik je najprimernejši tudi za celoten film. Ponudi namreč vse, česar bi si lahko oboževalec Oasis želel: glasbo, izpovedi bratov, pričevanja oboževalcev o tem, kaj jim skupina pomeni, posnetke rajajočih množic z vsega sveta. Ob premišljeno vključenih koščkih nostalgije in energičnosti rokovske glasbe bi človek lahko hitro spregledal tisto, kar je izpuščeno. Le na eni točki se Liam namreč opraviči obiskovalcem za cene vstopnic, pa še to v šali. Lanska turneja se je namreč pokazala kot primer najslabše prakse, saj so bile zaradi izkoriščevalskega dinamičnega določanja cen vstopnice marsikomu nedostopne. S tem so Oasis na cedilu pustili svoje v filmu večkrat poudarjene korenine v delavskem razredu. Položaj z cenami vstopnic je sicer boljši na njihovi napovedani turneji za prihodnje leto, a to je druga težava filma Don't Look Back in Anger (Ne ozri se v gnevu). Z napovedjo nove turneje takoj po premieri filma ta še bolj očitno deluje kot dveurni oglas – in to ne samo za plošče in pretakanje glasbe, temveč tudi povsem neposredno za prihodnjo turnejo. To je past, ki so se ji številni odmevni glasbeni dokumentarci izognili, pri čemer velja omeniti Oasis bližnje člane zasedbe Pulp s filmom o življenju, smrti in supermarketih, ki prav tako odlično vklopi oboževalce, ali pa skupino The National, ki v filmu Mistaken for Strangers precej bolj izvirno preučuje bratske spore v bandu. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko, iz oddaje Gremo v kino.

Desetletja raziskav in zdravljenja rakavih obolenj, ki ostajajo ena najusodnejših bolezni v razvitem svetu, so ob številnih uspehih nazorno pokazala tudi to, s kako zelo kompleksnimi boleznimi imamo pravzaprav opravka. Že sami tumorji niso preproste gmote podivjanih celic, ampak zapleteno omrežje različnih celic, med katerimi poleg tumorskih, rakavih celic najdemo tudi netumorske. Zaradi kompleksnosti teh tvorb se vse pogosteje govori kar o tumorskih ekosistemih. Ti so, kot kažejo raziskave, sposobni zelo sofisticirane komunikacije z okoliškim, zdravim tkivom in si na različne načine utirajo poti za nadaljnje širjenje po telesu.Prav ta komunikacija je vse bolj pod drobnogledom raziskovalcev, kajti prav tu se utegnejo skrivati odgovori, kako se lotiti tistih rakov, ki se obstoječim terapijam najučinkoviteje izmikajo. Med temi je zagotovo tudi glioblastom, najpogostejši in tudi najagresivnejši možganski tumor. Ta je tudi v središču raziskav doc. dr. Barbare Breznik, vodje raziskav biologije raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je bila tokrat gostja v oddaji Podobe znanja.Gre za ponovitev oddaje.

Kaj se zgodi, ko na oglasnem mestu ni oglasa? Ko se na površini, na kateri nas nenehno prepričujejo k nakupu, nenadoma pojavi praznina? Namesto oglaševalskega sporočila postane opazen sistem, usmerjanje pogleda in želje. Prav prazna plakatna mesta so eden izmed motivov fotografa Boruta Krajnca, ki nas pogosto opozarja na navidezno nepomembno podrobnost, v kateri pa se razkrije nekaj bistvenega. Pogosto fotografira trenutke, ko se sistem zatakne, ko se njegova zunanja podoba izprazni in postanejo opazne njegove pomanjkljivosti, protislovja, napake, zavajanja in krivice, je zapisal Sarival Sosič, kustos Krajnčeve pregledne razstave Preobrat v Mestni galeriji v Ljubljani.

CELÝ DÍL NAJDETE NA https://herohero.co/studion A V RÁMCI KLUBOVÉHO PŘEDPLATNÉHO DENÍKU N https://denikn.cz/podcast-studio-n/ „Osobně bych si přála, aby vedení televize bylo razantnější a sebevědomější,“ říká moderátorka České televize Tereza Řezníčková o současném sporu kolem financování veřejnoprávních médií. Zaměstnanci podle ní chystají další viditelnější kroky na obranu nezávislosti média. „Teď to bude mnohem větší, lidé si toho určitě všimnou. A bude to ještě ve chvíli, kdy se dá něco změnit,“ avizuje v rozhovoru pro Studio N. V úvahu připadá několik variant. Nejtvrdším řešením by bylo vypnutí vysílání. Tím by ale došlo k porušení zákona. „Osobně by mi v boji za nezávislost nevadilo ani porušit zákon, ale já jsem mezi kolegy taková razantnější,“ říká moderátorka zpravodajské ČT24. Řezníčková zároveň otevřeně mluví o vztahu zaměstnanců k vedení televize. „Nevím, jakou taktiku Hynek Chudárek má, jak o té situaci přemýšlí, já to vlastně nevím,“ přiznává. Přála by si častější setkávání generálního ředitele se zaměstnanci a především partnerskou debatu. „Zdá se mi, že ta debata se vyhrocuje a je polarizována,“ dodává s tím, že sama má pocit, že zaměstnanci a vedení by měli stát na stejné straně. Několik zdrojů napříč veřejnoprávní televizí Deníku N minulý týden potvrdilo, že od začátku roku 2027 se počítá s utlumením některých pořadů, krácením rozpočtů nebo omezením vysílání regionálních studií. Podle generálního ředitele Chudárka jde pouze o jednu z variant. „V rámci iniciativy Veřejnoprávně s tím nesouhlasíme. Nerozumíme důvodu, proč je teď nutné omezovat veřejnoprávní službu,“ ohrazuje se moderátorka. Mezi zaměstnanci ale podle ní v současné krizové situaci existuje výrazná soudržnost. „Je tam velká snaha nepouštět si k tělu emoce a nepouštět se do hádek a diskuzí, které by vedly k další polarizaci v rámci média. To je podle mě dobrá zpráva, rozhodně to nebylo pravidlem a nebylo to automatické,“ říká. A dodává: „Jsme nabuzení a odhodlaní. V televizi dělají srdcaři, do veřejnoprávních médií nejdou lidi kvůli penězům, ale protože ji mají rádi a chtějí za ni bojovat.“ Co v kontextu České televize znamená, když se zaměstnanci začnou scházet v garážích přenosové techniky? Jaké má v rukávu triky a taktiky, jak umlčet politiky? Kteří zákonodárci si chodí do televizních studií pouze pro reels na své sociální sítě? Který politik ji vystavil veřejnému lynči? A jak se vyrovnává s urážkami na svůj vzhled? Podívejte se na celou epizodu. Celé díly Studia N najdete na platformě Herohero, na webu Deníku N jsou přístupné předplatitelům a předplatitelkám Klubu N. Bezplatné části zveřejňujeme v podcastových aplikacích Spotify, Apple Podcasts, Podbean či na YouTube. Sledovat nás můžete také na Instagramu.

Malíř Libor Balák a nový život pravěku (4:47) – Příběhy se šestkou: Velký požár Londýna (22:11) – Knihovnička: Masožravé rostliny (27:46) – Chov neonek červených (32:12)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Viete si predstaviť Bratislavu, v ktorej v roku 1935 fungovalo 35 registrovaných kaviarní? Alebo Záhorákov, ktorí si kedysi upražené kávové zrná pomýlili s fazuľou a uvarili z nich polievku? Aj takéto príbehy zbiera Boris Blahovec – Pravý kávičkár. Precestoval desiatky krajín, navštívil stovky kaviarní, zbiera historické kávovary a teraz prichádza s knihou Kávový Baťa o zabudnutom kávovom podnikateľovi Hubertovi Lamplotovi. Ponúkame rozhovor o káve, ktorá má oveľa dlhšiu a pestrejšiu slovenskú históriu, než by sme čakali. | Hosť: Boris Blahovec. | Moderuje: Juraj Zváč. | Talkshow Hosť Rádia Regina Západ pripravuje Slovenský rozhlas, Rádio Regina Západ, RRZ.

Jak se asi žilo lidem v pravěku? Co jedli, jak vyráběli nástroje nebo keramiku? Odpovědi na tyto otázky hledají děti ze sdružení Altamira, které se už desítky let věnuje experimentální archeologii. V Kosmonosích, na kopečku nad Mladou Boleslaví, si za tímto účelem pod vedením svých vedoucích vybudovali vlastní pravěký skanzen.

Poslechněte si:00:53 Kam se stěhují motýli?09:41 Proč vorvani vypouštějí bubliny?17:14 Pravěké jeskynní malby22:43 Kde padaly teplotní rekordy?33:37 Mohou vám čápi zaťukat na okno?43:10 Jak se dělá ryba?Hovoří biolog Robert Tropek nebo meteorolog Martin Novák. Rubriku Stalo se tento den připravil Ing. František Houdek. Z knihy Co ryba ví? čte Igor Bareš.Všechny díly podcastu Meteor můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V oddajo Naš gost smo povabili akademsko slikarko, pesnico in esejistko Miro Uršič. Prav ob tem času je v galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor na ogled njena razstava »Slika in beseda v sozvočju«.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Če pošteno povem, sem obsežno pesniško zbirko Moj papirnati dom prebirala v nekem posebnem ozračju. Minljivost je z odhajanjem v onkraj nekaterih ljudi iz moje bližine postala preveč resnična, ocena knjige Mrtvaški ples Damijana Stepančiča težka, in izpoved pesnika Aceta Mermolje z opisovanjem bolečine osamljenosti in temine postaranega življenja še težja. Po drugi strani pa mi je bil čustveno-kognitiven pristop tudi v pomoč, saj sem lahko globlje dojemala pesnikovo zrenje v prepad med fizičnim in metafizičnim. Že prvi verzi zbirke Moj papirnati dom napovedujejo hlad, ki bralca spremlja vse do konca knjige: »Vračal sem se s pesniškega srečanja, / ki sta ga objela mraz in dež, / edina v vsem poletju.« Prvi verzi pesmi Vračanje s pesniškega srečanja, napisane junija 2022, bralca takoj popeljejo v žaloigro, ki govori o pričakovanjih in realnosti. Nagrada, ki je pesnik na tem srečanju kljub pričakovanju ni dobil, bi pomenila priznanje njegovemu ustvarjanju v vseh minulih desetletjih – od časov, ko je bil »pred vekom dni« še mlad, do dni, ko se kot star pesnik sprašuje: »Kaj naj mi bo sedaj nagradno tekmovanje, / ko se moram kot cigan odseliti v past puščave?« A je že tako, da je nagrad malo, odličnih pesnic in pesnikov, ki bi si jih zaslužili, pa več, vendar v tem ni njegova poanta. V čem torej je? Zakaj Mermolja – kajti umestitev prav te pesmi na začetek zbirke Moj papirnati dom zagotovo ni naključje – tako izpostavi vrnitev lirskega subjekta s pesniškega večera in meditacijo o nedobljeni nagradi? Da bi v celoti razumeli težo in pomen te odločitve, se je treba ozreti na pesnikovo bogato preteklost, ki jo zaznamuje več desetletij ustvarjanja, na njegovih prejšnjih trinajst samostojnih pesniških zbirk. Zgodnja mladostna poezija Aceta Mermolje je bila na slovenski lirični sceni sprejeta kot sveža, ostra in izrazito opazna osvežitev zamejskega literarnega prostora. Ko je leta 1972 izšel znameniti Pesniški list št. 3, je postal eden najobetavnejših mlajših zamejskih glasov. Njegova literarna pot se je nadaljevala z zbirkami Nova pesmarica, Med kaktusi kuham kavo in Z zvezdami v žepu, v njih je opozoril nase z ironično in hudomušno govorico, v katero je duhovito vpletal elemente nadrealizma. Vse od začetka ga je od starejše generacije zamejskih pesnikov ločeval modernističen pristop z opuščanjem ločil in vpeljevanjem nadrealističnih prvin. Njegov zgodnji vstop na slovensko pesniško prizorišče pred več kot petdesetimi leti, ko se je njegov lirski svet razpenjal od Krasa prek Benečije vse do morja, je zaznamoval oster posluh za drobne, na videz nepomembne detajle. Začetna faza, polna formalnega eksperimentiranja in ironične distance, je postavila temelje za prehod v polno pesniško zrelost. Kot zamejski avtor je seveda v svoji bogati metaforiki opisoval vsakdanje življenje tržaškega prostora. V zbirkah Igra v matu, Elegije in Basni ter Drobci na parketu so njegove pesmi dobile novo konotacijo, meditacija o modernem svetu, odtujenosti in družbenih krivicah je postala intimnejša in globlja. V času, ko je v ospredje postavljal socialna, idejna in eksistencialna vprašanja tržaške oziroma zamejske stvarnosti, je bilo v njegovi poeziji zaznati tesnobo, odtujenost in osamljenost sodobnega človeka. Prelom v njegovem opusu, ki že napoveduje intimen obračun z minljivostjo, predstavljajo zbirke Na robu lista, To ni zame in predvsem Okruški. Osnovni motiv postaneta staranje in minljivost, s čimer nadaljuje v zbirkah Čivk duše in slogovno drznejši Lukov greh. Moj papirnati dom je zbirka daljših in krajših pesmi v prostem verzu s premišljenim in mestoma upočasnjenim notranjim ritmom. Urejena je v šest ciklov z različnim naborom pesmi: Laguna, Upor, Analiza sanj, Čas nevidnosti, Drobtine in Za zaključek. Prvi je najbolj meditativen. Pesnik govori o želji po pisanju knjige in hkrati o tem, da se boji ostati duša brez mesa in se izliti v madeže črnila. Piše o daljavah časa, o preteklosti v Jugoslaviji, revoluciji in Titu. O Gorjancih in Kostanjevici na Jakčevi sliki, o jezu na modri Soči in z granatami preluknjanem Sabotinu. O otočku Gradiške lagune in celo o nostalgičnem dopustu z ženo, vnukom in psom na Olibu, ki se že navezuje na naslednji spomin. Kot enajsto je na konec uvrstil pesem Rogoznica, o polotoku, kamor so se na počitnice vrnili po vojni, ki je pometala s topovi in s sovraštvom in ko je sosed klal soseda. Napisana je bila pred tridesetimi leti! Že Mermoljev natanko premišljeni izbor in gradnja tega razdelka pričata o prepletenosti časa, kjer v pogledu na preteklost ni pomembna kronologija. Izmed vseh enainpetdesetih pesmi v knjigi so samo štiri v prvem razdelku označene z letnico nastanka. Drugi cikel, v katerem je štirinajst pesmi, že z naslovom Upor določa drugačne verze. Pesmi z večjim političnim nabojem o vojnih grozotah, uporu proti zlu in človekovi uničevalni naravi so ujete v pretekli čas, kjer »Spomin miži, / da ne bi štel izgub / in imen v poteptani travi«. Ekspresivna metaforika v naslednjih bolj metafizičnih razdelkih dobi krila. Analiza sanj s petimi pesmimi predstavlja dramaturški vrh zbirke zaradi čiste liričnosti, ki si jo Mermolja privošči, kot da mu mala, drobna sanja ne dovoli verzov o grozotah, vojnah in travmah današnjega časa. Cikel se konča z izginotjem pesnika, ki je daroval sporočila pobesnelemu vetru, da je razmetaval poletja in zime, dolge verze in kratke rime. Dialog z mrtvimi in razmišljanje o nekem drugem življenju se nadaljuje tudi v ciklu Čas nevidnosti. V desetih pesmih z estetsko izpiljenimi prispodobami je podana globlja refleksija o neskončnosti vesolja in časa, v eni od teh pa predstavi pesnika, ki »s premraženo roko / išče globino, tisto pod / snegom in pod ledeno zemljo, / ki v odkrivanju srčnih strun / rani s petjem telo do krvi«. Cikel desetih pesmi Drobtine prinaša krajše zapise, pa tudi različna sporočila. V prvi, Kratka avtobiografija, se pesnik sprašuje: »Kdo sem?« Naslov naslednje je odgovor: Zamejski pesnik. Pesniško poslanstvo, spomini na mrtve pesnike iz svojega okolja, samota in molk, zaklenjen v kletki upa. Na koncu knjige je v razdelku Za zaključek samo ena pesem, ki pa se kljub naslovu Vse izgine, ne konča turobno: »Iz žalostnih not se predrami up / in pomislim na obliko sanje, / ko leti v oblak kot / pravokoten zmaj, / ki ga otrok vleče z vrvico, ovito na prste; / rahel tresljaj življenja.« Prav v tem »rahlem tresljaju življenja« se skriva odgovor na vprašanje, zakaj Ace Mermolja zbirko Moj papirnati dom odpira z grenko meditacijo o nedobljeni nagradi. Verzi o nedobljenem družbenem priznanju na začetku knjige niso izraz užaljenosti, temveč pesnikov zavestni rez z zunanjim, materialnim svetom. Priznanja in nagrade pripadajo preteklosti, tektonskim premikom zgodovine, Trstu in zamejski stvarnosti, ki jo je pesnik popisoval več kot pol stoletja. Na pragu starosti pa pesnik, ki se nedvoumno sooča z minljivostjo lastnega življenja, a hkrati vztraja v pesniškem dialogu s svetom, spozna, da je edina resnična »nagrada« tista, ki ostane, ko vse zunanje izgine: to je sposobnost, da iz globine osamljenosti in mraza še vedno izvabi lirično sanjo. Postavitev uvodne pesmi je tako ključ, ki bralcu odklene celotno zbirko – je Mermoljevo dokončno slovo od hrupa sveta in prostovoljen vstop v tišino lastnega papirnatega doma, kjer je pomembno le še tisto, kar je metafizično.

Naozaj sú mladí vodiči problémoví? Prečo elektrické kolobežky nepatria ani na chodníky, ani na cesty? Prečo naše autoškoly generujú slabo pripravených vodičov a ako účinne znížiť počet smrteľných nehôd? Odpovedá dopravný analytik Ján Bazovský.Hosťom najnovšej epizódy podcastu s motoristickým novinárom Erikom Strížom z portálu Autobazar.EU je známy dopravný analytik Ján Bazovský.Ján Bazovský je známy ako ostrý kritik našich dopravných predpisov. Má za sebou bohatú minulosť v policajnom zbore ako vyšetrovateľ a kriminalista a svoje absurdné zážitky z vyšetrovania dokonca pretavil do úspešných kníh ako Hlava 23 či sérií o zbraniach a podsvetí. V novom takmer hodinovom rozhovore potvrdzuje známu pravdu: „Tam, kde končí ľudská sprostosť, nastupuje žandárska logika.“ A práve túto logiku teraz aplikuje na najnovšie zmeny na slovenských cestách.Elektrokolobežky na cestách: Zákaz chodníkov prinesie vážne kolízieJednou z najdiskutovanejších tém je nová regulácia elektrokolobežiek. Tie po novom nesmú jazdiť po chodníkoch (s výnimkou rýchlosti chôdze do 6 km/h) a presúvajú sa na cesty a cyklotrasy. Bazovský však toto rozhodnutie považuje za mimoriadne nešťastné. Podľa neho elektrokolobežka z konštrukčného hľadiska vôbec nespĺňa elementárne podmienky na to, aby bola dopravným prostriedkom.„Elektrokolobežka nedokáže účinne zastať pred kolíziou. Samotný stroj síce zabrzdí, ale kvôli vysokému ťažisku a krátkemu rázvoru kolies poženie zotrvačnosť jazdca vpred. Práve osoby letiace z kolobežiek spôsobujú tie najvážnejšie, niekedy až tragické zranenia.“Presunutie kolobežkárov na cesty navyše vytvorí nový typ nebezpečenstva. Pravý okraj slovenských ciest je totiž plný výmoľov, prepadnutých kanálov a nečistôt. Kolobežkári s malými kolieskami budú musieť tieto prekážky obchádzať, čím budú nečakane vchádzať do dráhy autám. Ako analytik trefne poznamenáva: „Na chodníkoch boli kolobežkári nebezpečenstvom pre všetkých a na cestách sú zase všetci nebezpečenstvom pre kolobežkárov.“Môže opitý cyklista prísť o vodičský preukaz?Medzi slovenskými motoristami koluje dlhoročný strašiak – ak vás policajti chytia opitých na bicykli, prídete o vodičský preukaz na auto. Ján Bazovský v podcaste tento mýtus definitívne a jednoznačne vyvracia.Vodičský preukaz je úradný dokument, v ktorom máte zapísané oprávnenie na vedenie motorových vozidiel (napríklad skupiny B). Bicykel je však nemotorové vozidlo. Policajt vám preto nemôže odobrať oprávnenie na auto za priestupok, ktorý ste spáchali na bicykli, keďže ste žiadne motorové vozidlo neviedli. Podobné vyhrážky policajtov v minulosti boli podľa neho len pokusom o psychologické a preventívne pôsobenie.Skrytá pasca záchranárskej uličky: V meste vám hrozí pokuta aj nehodaĎalším obrovským prekvapením pre mnohých vodičov budú pravidlá vytvárania záchranárskej uličky. Väčšina Slovákov žije v tom, že uličku pre sanitku či hasičov musia urobiť vždy a všade. Zákon však hovorí niečo iné.Povinnosť vytvoriť záchranársku uličku platí výhradne na smerovo oddelených cestách mimo obce (teda na diaľniciach a rýchlostných cestách).V mestách, ako je Bratislava či Košice, na viacprúdových cestách oddelených len súvislou čiarou, táto zákonná povinnosť neplatí.Ak sa v meste v snahe uvoľniť cestu sanitke natlačíte cez plnú čiaru do protismeru a niekto do vás narazí, podľa zákona ste vinníkom nehody vy! Chýba nám totiž domyslená legislatíva a namiesto reálnej profesionality sa snažíme všetko chaoticky zošnurovať do neúplných paragrafov.Mladí vs. čerství vodiči: V škole šmyku excelujú ženy, frajeri majú strachČasto počúvame, že najväčším problémom našich ciest sú mladí vodiči. Bazovský však spresňuje, že problémom nie sú mladí, ale čerství vodiči bez ohľadu na vek. Štatistiky smrteľných nehôd neukazujú, že by mladí do 5 rokov praxe mali na svedomí najviac tragédií. Majú však špecifické správanie – chýba im pocit zodpovednosti (nemajú rodiny či hypotéky) a často sú ovplyvnení virtuálnym svetom videohier, kde sa dá po havárii jednoducho stlačiť „reštart“.Analytik prináša aj mimoriadne zaujímavý postreh zo škôl šmyku pre stredoškolákov. Kým mladí chlapci často preceňujú svoje sily, letia do zákruty ako „majstri sveta“ a okamžite dostávajú hodiny, dievčatá zvládajú krízové situácie oveľa lepšie. Majú totiž vyvinutejší pud sebazáchovy, pristupujú k tréningu zodpovednejšie a paradoxne aj v topánkach na opätkoch dokážu reagovať presnejšie ako sebavedomí mladíci, ktorí sa obávajú reputačnej traumy, ak by v šmyku zlyhali.Učenie sa na trenažéroch doma a zbytočné otázky o sviečkachNovela od 1. septembra mení aj fungovanie autoškôl – vyžaduje sa minimálne nižšie stredné vzdelanie a striktné oddelenie teórie od praxe (žiak nesmie ísť jazdiť, kým nespraví teóriu). Bazovský to považuje za kozmetické a neúčinné zmeny. Neexistujú totiž žiadne dáta, ktoré by spájali nižšie vzdelanie s vyššou nehodovosťou.Kritizuje tiež prebytok teórie na úkor praxe. Prečo musia žiaci sedieť desiatky hodín v triedach, keď sa teóriu môžu naučiť doma, podobne ako pri zbrojnom preukaze? Moderné digitálne testy navyše podľa neho zaťažujú budúcich vodičov zbytočnými technickými detailmi (napríklad o fungovaní motorov či sviečok). V dnešnej dobe, kedy pri poruche vodič len zavrie kapotu a zavolá odťahovku, je takáto teória úplne zbytočná. Radšej by sme mali pridať hodiny reálneho praktického výcviku.Skutočným riešením sú kvalitné cesty, nie policajné akcieNa záver Ján Bazovský pripomína, že bezpečnosť na cestách nezvýšia policajné razie ani neustále pokuty. Jediným objektívnym a overeným dôkazom sú kvalitne navrhnuté cesty.Ako príklad uvádza neslávne známu „cestu smrti“ pri Zlatých Moravciach, kde pred rokmi dochádzalo k tragickým čelným zrážkam takmer každý mesiac. Po vybudovaní rýchlostnej cesty R1 Pribina klesla nehodovosť na absolútne minimum – za 10 rokov tu zaznamenali len dve smrteľné nehody. Bezpečná infraštruktúra je skrátka tou najlepšou prevenciou.Chcete vedieť viac o tom, prečo by mal štát podporovať motoristický šport pre mladých a aké ďalšie absurdity skrýva náš zákon o cestnej premávke? Nenechajte si ujsť celú epizódu tohto mimoriadne otvoreného rozhovoru.

1.Jána 5,13-21 13Toto som napísal vám, čo veríte v meno Božieho Syna, aby ste vedeli, že máte večný život. 14A máme k nemu pevnú dôveru, že nás počuje, kedykoľvek o niečo prosíme podľa jeho vôle. 15A ak vieme, že nás počuje, kedykoľvek o niečo prosíme, vieme i to, že už máme, o čo sme ho žiadali.16Keď niekto vidí svojho brata páchať hriech, ktorý nevedie k smrti, nech prosí a Boh mu dá život: totiž tým, čo páchajú hriech, ktorý nevedie k smrti. Jestvuje aj hriech, ktorý vedie k smrti. O takom nehovorím, aby sa za neho prosilo. 17Každá neprávosť je hriech, ale je aj hriech, ktorý nevedie k smrti.18Vieme, že nikto, kto sa narodil z Boha, nehreší, ale z Boha zrodený ho chráni a Zlý sa ho ani nedotkne. 19Vieme, že sme z Boha a že celý svet je v moci Zlého. 20Vieme však, že prišiel Boží Syn a dal nám schopnosť poznať toho Pravého; a my sme v tom Pravom, totiž v jeho Synovi Ježišovi Kristovi. On je pravý Boh a večný život. 21Deti, chráňte sa modiel! Viera je víťazstvo istoty. Iste si sa už v živote stretol s pochybnosťami o tom, či máš istotu večného života, alebo či Pán Boh počuje tvoje modlitby. Pochybnosť je vlastne nedostatok istoty, nedôvera, akési rozpaky, či váhanie. V kontexte dnešného textu je to aj váhanie o tom, či si dosť dobrý a hodný byť Božím dieťaťom a či máš nárok na večný život. Pán Boh rátal s tým, že aj takéto chvíle prídu. Cieľom dnešných veršov je uistiť ťa, že ako veriaci máš večný život. Je to istota, ktorá pramení z Božieho zasľúbenia, že máš večný život skrze vieru v Pána Ježiša. Okrem istoty spasenia si môžeš byť istý aj tým, že Pán Boh tvoje modlitby počuje. Ak svoje modlitby prispôsobíš Jeho vôli, dá ti aj konkrétnu odpoveď. Keď dôraz položíš na Božiu vôľu a nie na svoju a budeš sa modliť s dôverou, akékoľvek váhanie či neistota pôjdu bokom. A je tu aj takmer každodenná „istota“, že budeš zápasiť s hriechom, lenivosťou, hnevom, mrhaním času, klamstvom, pýchou, či modlárstvom rôzneho druhu. No nie si v tom sám. Ježiš prišiel, aby sme v Ňom mali Záchrancu. Tak sa aj dnes nechaj zachrániť od svojich hriechov a pochybností! Modlitba: Bože, ďakujeme Ti za vieru, ktorú nám dávaš! Odpusť, že ju málo žijem! Málo si uvedomujem, že Ty vieš vyriešiť každú situáciu. Očisťuj moje srdce, nech vždy a všade žijem Tvoju vieru! Amen. Pieseň: ES 537 Autor: Ľubica Vařáková Od východu slnka až po jeho západ Hospodinovo meno je hodné chvály! Žalm 113,3 Klaňajte sa Tomu, ktorý stvoril nebo i zem, more i pramene vôd! Zjavenie 14,7 Jakub 2,5-13 •  Modlíme sa za: Badín (ZvS) Otázky na rozjímanie: Žijem s istotou, že v Ježišovi mám večný život? Modlím sa s dôverou, že Boh počuje moje prosby podľa svojej vôle? Pred čím všetkým sa dnes potrebujem chrániť, aby sa v mojom srdci neusadili modly? Aplikácia do života: Dnes si urob chvíľu na modlitbu dôvery: poďakuj Bohu za večný život v Ježišovi a odovzdaj Mu jednu oblasť, v ktorej zápasíš s neistotou alebo hriechom. Potom sa vedome zdrž niečoho, čo by sa stalo pre teba „modlou“ namiesto Boha. Dnes som vďačný za tieto 3 veci: _________________________________ _________________________________ _________________________________ Viac o vďačnosti, čo to je, prečo je dôležité byť vďačný, ako praktizovať vďačnosť nájdeš na blogu

Historik městské hromadné dopravy Jiří Boháček je zakládajícím a dodnes předním členem ostravského Kroužku přátel městské hromadné dopravy. S kurátorem podnikové sbírky se setkáme v Martinově v areálu dílen Dopravního podniku Ostrava. Právě tam, mezi historickými tramvajemi, autobusy a trolejbusy se totiž uskuteční tuto sobotu Den ostravských dopraváků.Všechny díly podcastu Odpolední interview můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Historik městské hromadné dopravy Jiří Boháček je zakládajícím a dodnes předním členem ostravského Kroužku přátel městské hromadné dopravy. S kurátorem podnikové sbírky se setkáme v Martinově v areálu dílen Dopravního podniku Ostrava. Právě tam, mezi historickými tramvajemi, autobusy a trolejbusy se totiž uskuteční tuto sobotu Den ostravských dopraváků.

Česko se ve výdajích na obranu pomalu dostává ke dvěma procentům HDP, většina ostatních zemí přitom investuje více. „Není to tak, že by nastoupila tato vláda a začala kašlat na bezpečnost a poklesla bezpečnost občanů. Pravý opak,“ ujišťuje v Osobnosti Plus diplomat a bývalý poradce premiéra Andreje Babiše (ANO) pro národní bezpečnost Hynek Kmoníček.

Česko se ve výdajích na obranu pomalu dostává ke dvěma procentům HDP, většina ostatních zemí přitom investuje více. „Není to tak, že by nastoupila tato vláda a začala kašlat na bezpečnost a poklesla bezpečnost občanů. Pravý opak,“ ujišťuje v Osobnosti Plus diplomat a bývalý poradce premiéra Andreje Babiše (ANO) pro národní bezpečnost Hynek Kmoníček.Všechny díly podcastu Osobnost Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V Monoštru na Madžarskem je Društvo porabskih slovenskih upokojencev včeraj pripravilo praznovanje ob 30-letnici delovanja, njihova pevska skupina Rožmarin pa je praznovala 10-letnico. Slovesnosti se je udeležila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko. Rojakom se je zahvalila za njihovo dolgoletno predano delo. Poudarila je dragoceno vlogo starejših pri prenašanju slovenskega jezika, spomina, izročila in pripadnosti na mlajše rodove. Prav njihova vztrajnost, znanje in povezanost pomembno prispevajo k živosti slovenske skupnosti v Porabju. Društvu, ki šteje 98 članov in povezuje slovenske upokojence iz sedmih vasi in središča Porabja, je ob tej priložnosti podelila tudi priznanje Urada, saj s svojimi jezikovnimi, kulturnimi, kulinaričnimi in medgeneracijskimi dejavnostmi prispeva k ohranjanju slovenskega jezika, kulture, običajev in dediščine v Porabju. Slovesnost je bila hkrati del tradicionalnega letnega srečanja s partnerskimi organizacijami iz Slovenije, ki že vrsto let krepi čezmejne prijateljske in kulturne vezi.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nad znanstveno fantastiko nisem bila nikoli navdušena. Ne nad filmi, še manj nad literaturo. Prav tako nisem preveč navdušena nad vesoljem. Občudovanje od daleč – zvezde, sonce in luna, to ja –, če pa bi mi kdo ponudil zastonjsko potovanje tja gor, bi ga brez premisleka odklonila. Potem pa mi pride v roke odličen roman britanske pisateljice Samanthe Harvey V orbiti, v katerem en sam dan spremljamo posadko astronavtov na kroženju okrog Zemlje. Za njim pa me doleti še knjiga Ko zemlja zdrsne za obzorje. Na platnicah je zapisano: “Ko Zemlja zdrsne za obzorje je znanstvenofantastična romanca, ki se iz Slovenije prihodnosti izstreli v vesolje. Človeštvo je zakorakalo v kolonizacijo osončja z gradnjo vesoljskih postaj in baz na Luni in Marsu. Astronavtski poklic je med najbolj iskanimi in najboljše astronavte v Evropi urijo v Planici.” Obe knjigi sta me, proti pričakovanjem, navdušili. Pri obeh se pojavi isto ime – Igor Harb. Prvo je prevedel, drugo je napisal. In z njo posrečeno “vrgel rokavico” še kakšnemu slovenskemu piscu tega žanra. Saj ne, da jih v preteklosti ne bi bilo; še najbolj se mi je vtisnil v spomin Vid Pečjak z mladinskim romanom Drejček in trije marsovčki iz leta 1961. Gotovo pa še nisem brala tako žmohtnega primerka izpod domačega peresa, nekakšnega znanstvenofantastičenga križanca med ljubezensko zgodbo, kriminalko, akcijskim romanom in tehnološkim trilerjem. Čeprav se zgodba romana Ko Zemlja zdrsne za obzorje dogaja kar nekaj desetletij v prihodnosti, je zelo verjetna – pa saj nas niti vesoljski turizem, ki je bil pred kratkim še utopija, danes ne preseneti več. Pravzaprav ne vemo, ali se veliko v knjigi omenjenih stvari ne dogaja že zdaj, pa so nam zamolčane. K temu pripomoreta tudi zelo stvarna, živa in strastna glavna junaka: arheolog Frank Beddoe, ki preučuje izkopanine v Egiptu, in detektivka Julija Perun, polkovnica Solarpola, ki pride ponj, da ga odpelje na priprave na skrivnostno vesoljsko odpravo. In to v Planiško zvezdno mesto, ki se je razvilo iz Nordijskega centra Planica in v katerem se telesno in psihološko urijo astronavti za soočenje z največjimi izzivi človeštva. Julija že ima izkušnje z vesoljem, saj se je iz njega vrnila samo zaradi hude poškodbe in si zdaj, že rehabilitirana, želi le nazaj. Na Frankovo vprašanje, kako je tam v prostranstvu, odgovori: “Prvi pogled na Gajo te ubije. Dobesedno. Nekaj v tebi umre. Ampak se istočasno tudi rodi nekaj novega. Presunjen si kot še nikoli. Zaveš se, da si deležen spoznanja, ki ga niso zmogli doumeti Nefretete, Napoleon, Nietzsche, niti Norma Jean. A to hitro mine. Preveč se dogaja, da bi se lahko prepustil temu čudežu. Spremljati moraš kontrole, premikati stikala, se privaditi na lebdenje … Življenje te potisne naprej. Skrb za življenje, skrb za preživetje premaga ta globoka čustva, ampak zaveš se, da si zdaj drugačen človek.” Juliji se vrnitev v vesolje odmakne, saj mora postati Frankova mentorica pri njegovih vesoljskih urjenjih, tako da se zgodba skoraj vse do zadnjega odvija v Tamarju. A Julijina jeza zaradi zamude in Frankovo upiranje čustvom kaj hitro prerasteta v ljubezen. Skrivnost kot v vsaki dobri kriminalki ves čas visi v zraku, dogodkov in napetosti pa kljub temu ne manjka, saj je mednarodna ekipa izbranih kandidatov zelo pisana, vključno z nekaj zlobneži, ki povzročijo največ prave filmske akcije. Pisatelj posrečeno vkomponira nekaj pesniških aluzij, z novopečenima zaljubljencema se sprehodimo in zabavamo po živahni Ljubljani, ki ni več mesto, namenjeno turistom, ampak v njej polnokrvno uživajo njeni prebivalci, s celotno ekipo pa za obvladovanje izolacije in klavstrofobije preživimo noč tudi v kraški jami. V vesolje vstopimo šele v zaključnih poglavjih, in to tako intenzivno, da se na trenutke zdi, kot da smo tudi mi, vsaj v duhu, zapustili Zemljo. Predvsem so osupljivi verodostojni podatki, ki jih je Harb zelo poljudno in v premišljenem ritmu razporedil po knjigi. Hohmannova prenosna orbita, teraformiranje, vzpostavitev vesoljskih ekosistemov, gojenje opraševalcev – čebel in čmrljev – v vesolju, zaporedna vesolja, teleportacija, viskozne tekočine, protistresni gel, tirni top, hibernacija, pospeševalnik za kvantno deportacijo ... Bralcem pa bo gotovo ostal najbolj v spominu zelo čuten prizor skorajda plesno usklajenega lebdečega seksa, ki je tukaj čisto zares kozmičen. Roman Ko Zemlja zdrsne za obzorje se začenja pri egiptovski piramidi ter konča s piramido na Marsu in akrostihom Frankovega dvojnika, ki napoveduje zanimivo nadaljevanje. Čeprav pri žanrski literaturi ne pričakujemo visokih misli in razodetij, je Harbov roman prežet z duhom človeške pomoči in sodelovanja, kar je še ena odlika njegovega dinamičnega pisanja. Eden lepših odlomkov je tisti, ko Julija pomisli, kako bi na začetku kariere svojo izurjenost egoistično izkoristila le zase, po vseh izkušnjah v vesolju in rehabilitaciji pa je končno doumela bistvo skupnosti vesoljskega raziskovanja – da z osvojenim znanjem lažje pomagaš drugim, ko te potrebujejo. Saj te v vesolju, če si sam, nihče ne more slišati, ko pokličeš na pomoč. Tam zgoraj je tvoje življenje vedno odvisno od drugih. To zahteva zaupanje, iz tega pa se rodi vera v človeštvo. Kljub vsemu grdemu, kar vidimo tukaj na Zemlji. Morda se bo po izidu Harbovega romana sprožil plaz slovenske znanstveno-fantastične literature, tako kot je po Golobovem Jezeru skokovito narastlo število piscev slovenskih kriminalk. Ali pa so, kar bo najbrž bolj držalo, šele takrat prišli do izraza in uspeha tisti, ki so jih že prej pisali, a so zaradi podcenjenosti žanra ostali precej neopaženi.

Ime tedna je Laura Petek, specializantka urgentne medicine iz Maribora, ki se je po kratkem premoru doma že vrnila na novo misijo v Ukrajino. Kot zdravnica prostovoljka pomaga v bližini fronte, kjer oskrbujejo ranjence s strelnimi ranami in poškodbami zaradi eksplozij. Delo poteka pod zemljo, ob zračnih alarmih, eksplozijah in napadih z droni, ki otežujejo evakuacijo ranjencev. Kot prostovoljka je delovala že na kriznih območjih v Ugandi, Indiji, Libanonu in Iraku, za urgentno medicino pa se je odločila prav zato, ker zdravnika pripravi na najbolj nepredvidljive razmere. Kandidati so bili tudi: Alenka Veler in Irena Matko Lukan, urednici zbirke Zlata ptica, prve in največje zbirke folklornih pripovedi pri nas, ki letos praznuje 70 let. Leta 1956 jo je zasnovala legendarna urednica Mladinske knjige Kristina Brenkova. Zbirka prinaša ljudske pripovedi z vsega sveta in še danes velja za založniški unikum v svetovnem merilu ter pomembno vpliva na razvoj pripovedovalske umetnosti pri nas. Doslej je v njej izšlo 125 knjig, jubilejno leto pa je zaznamovala tudi nova antologija Gora, skala, gozd, drevo, ki prinaša 17 evropskih ljudskih pravljic. Matic Omulec, predsednik Rubik kluba Slovenije, ki že več kot 15 let na prostovoljni osnovi združuje ljudi vseh starosti, ki se ukvarjajo z mehanskimi ugankami. Prav minuli konec tedna so v Dobrovi pri Ljubljani pripravili osmo državno prvenstvo v reševanju Rubikovih kock, na katerem se je več kot 140 tekmovalcev iz 17 držav pomerilo v 16 uradnih disciplinah. Med njimi sta tudi reševanje z eno roko in reševanje z zavezanimi očmi.

Zasebno življenje Rebecce Zlotowski je kriminalna drama, ki to pravzaprav ni. Film se osredinja na lik Lilian Steiner, ameriško psihoterapevtko, ki živi v Franciji, igra jo Jodie Foster, in na prelom v njenem profesionalnem ter zasebnem življenju, ko izve za smrt svoje pacientke Paule. Lilian spoznamo kot izrazito hladno in racionalno psihoterapevtko z dolgo kariero, ki v meščanskem stanovanju sprejema paciente in posluša njihove takšne in drugačne tegobe. Njeno navidezno neomajnost in profesionalnost v filmu sprva zamaje obisk dolgoletnega pacienta, ki ji v obraz vrže dejstvo, da je po samo enem obisku hipnotizerke prenehal kaditi, česar mu ni uspelo v osmih letih obiskovanja njenih terapij. Pozneje Lilian izve še za smrt pacientke Paule. Ta naj bi umrla zaradi samomora s prevelikim odmerkom zdravil, ki ji jih je predpisala Lilian. Ko se Lilian pojavi na spominski slovesnosti, odziv moža pokojnice, ki jo od tam prežene, v njej sproži dvom v to, ali je res šlo za samomor. Lilian, ki ji vse od dogodka iz oči nepojasnjeno tečejo solze, se odloči, da bo zadevi prišla do dna. Iz psihoterapevtke se prelevi v detektivko, ki želi raziskati, ali nista morda Paulina hči ali pa njen mož kriva za njeno smrt. Če se sprva film še zdi kot klasičen primer zgodbe odločne posameznice, ki delo organov pregona vzame v svoje roke, pa v filmu Zasebno življenje pripovedne niti ubirajo vedno bolj nenavadne zasuke. Lilian postane obsedena z idejo kriminalne odgovornosti Paulinega moža, med drugim za pomoč nanovači svojega nekdanjega moža, s katerim se v vlogah amaterskih detektivov ponovno zbližata, odpravi pa se celo do hipnotizerke, ki poskrbi za Lilianine nadrealistične pobege v podzavest. Prav ti, nekoliko lynchevski prizori, gledalcu vedno bolj dajejo sumiti, da Lilian morda na svoji misiji ni več zares racionalna, in da je bolj kot hladna, že dolgo in vedno bolj izgubljena v svojem notranjem svetu. Ko jo med detektivskimi peripetijami spremljamo ob delu s pacienti, se zdi odsotna, kot da jih ne posluša zares, podobno deluje tudi v distanciranem odnosu do svojega odraslega sina. Čeprav se kriminalna nit večkrat zaplete in gledalci pričakujemo nekakšen spektakularen razplet, ki bo razložil številne nenavadne indice, ob izteku filma postane jasno, da vprašanje ni, ali je kdo ubil Paulo, temveč, da se je Lilian pravemu vprašanju –vprašanju, ali je za svojo pacientko storila dovolj in ali ji je znala zares prisluhniti, ko je bilo to potrebno – z igranjem detektivke v resnici želela izogniti, njene vse bolj bizarne ideje pa so rezultat občutka krivde, ki ga je poskusila na vse mogoče načine potlačiti. Čeprav morda nekaterim konec filma ne bo po godu, saj je precej bolj enostaven, kot so napovedovale mnoge pripovedne niti in predvsem, ker nekatere od njih niso do konca pojasnjene, je Zasebno življenje izjemno gledljiv filmski izdelek, ki bolj kot na natančnih razrešitvah gradi na žanrskih preobratih in glavnemu liku. Lilianine sprva nepojasnjene solze so bile morda preprosto solze žalosti, kar je nekakšen simbol za celoten film, v katerem se nepojasnjeno izkaže za precej očitno, kriminalna drama pa se razkrije kot psihološka drama, ki se ne jemlje preveč resno. Natrpan scenarij namreč spretno spaja kriminalne elemente in psihološke konflikte s humorno podstatjo, ki izhaja iz notranjih trenj osrednjega lika. Prav lik Lilian, ki prehaja od hladne profesionalke do nevrotične amaterske detektivke in nekdanje žene, ki se pusti omehčati nekdanjemu možu, pri čemer ji gledalci nismo ves čas naklonjeni, a nas uspe s prikupno humornostjo vseeno nasmejati, je namreč tisti, ki film poganja naprej. Jodie Foster pa nam je v Zasebnem življenju – in to v popolni francoščini – ponovno dokazala, da je kos še tako protislovnim likom in da ji igrivost avtorskega evropskega filma dobro dene. Recezijo je napisala Petra Meterc, iz oddaje Gremo v kino.

Ušetřete si starosti i peníze! Letní autoškola Radiožurnálu pokračuje nejčastějšími otázkami posluchačů. Odpovědi a rady přinášíme ve spolupráci s dopravní policií. Pravidlo o povinnosti jezdit mimo obec v pravém jízdním pruhu zná z autoškoly každý. Jenže co dělat v situaci, kdy značky nad silnicí nebo u krajnice ukazují v každém pruhu něco jiného? Když je v pravém pruhu snížená rychlost (např. 80 km/h) a v levém není, smí řidič jet v levém pruhu rychleji na prázdné silnici?Všechny díly podcastu Seriál Radiožurnálu můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Ko žlica postane prvi instrument. In domača kuhinja koncertni oder. Pred govorjenim, racionalnim jezikom, nastopi jezik intonacije, ritma, različnih registrov in melodije. Prav zvočna stimulacija, ki jo tvorijo glasba, besede, fonemi in zvok predmetov iz okolja, znatno vplivajo na otrokov zgodnji čustveni, kognitivni, socialni in motorični razvoj. Glasbena kuhinja je radijska igra za dojenčke in malčke med 6. in 18. mesecem starosti, ki z obravnavo zgodnjih ritualov otroka ob jedilni mizi kombinira realistične zvoke iz kuhinjskega okolja in elemente elektroakustične kompozicije v stimulativno glasbeno kompozicijo, ki jo povezuje besedilo. Režiserka: Saška Rakef Strokovne sodelavke: Saška Rakef, dr. Katarina Zadnik, dr. Katarina Habe, dr. Katarina Kompan Erzar Zunanji sodelavec: Žiga Hren Tonski mojster: Urban Gruden Glas – Maja Kunšič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022 Radijska igra za otroke je nastala v sklopu mednarodnega raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancira program Ustvarjalna Evropa.

23. avgust je dan, ko se v Evropi spominjamo žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ob tem smo v oddaji Moja zgodba objavili letošnje nagovore ob odprtju razstave »V senci Beethovnove«, ki je postavljena v zaporniških celicah nekdanje tajne politične policije na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani. Prav tako lahko prisluhnete pogovoru z direktorjem Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomažem Ivešićem, pridigi škofa Franca Šuštarja, ki jo je imel pri petkovi sveti maši za žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov in tudi slavnostnemu govoru ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc na akademiji po sveti maši.

Osrednji roman velemojstra češke književnosti 20. stoletja, v katerem se organsko prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponentaMilan Kundera, ki se je rodil leta 1929 v Brnu, umrl pa pred tremi leti v Parizu, je brez dvoma eden največjih čeških pisateljev vseh časov. Tako visoko na pobočje tamkajšnjega literarnega Parnasa se je v pomembni meri povzpel po zaslugi romana Neznosna lahkost bivanja, prave pravcate klasike svetovne književnosti druge polovice 20. stoletja, ki jo je napisal in objavil v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji, kamor se je že sredi sedemdesetih zatekel pred družbeno-politično represijo na Češkoslovaškem, ki je pač sledila sovjetskemu zatrtju tako imenovane praške pomladi avgusta 1968. Prav intervencija sil varšavskega pakta v pisateljevi domovini predstavlja tudi pomemben dejavnik, ki zapleta usode junakinj in junakov v Neznosni lahkosti bivanja, a reči, da je problemsko-sporočilni horizont tega romana bistveno določen s Kunderovo kritično analizo sovjetskega imperija oziroma realno obstoječega socializma, bi vendarle bilo napačno. Kundera si namreč s svojim ustvarjanjem povsem očitno ne želi prislužiti si oznake »politično angažiran pisatelj« in tisto, kar ga v Neskončni lahkosti bivanja zanima, so prvenstveno zagatna eksistencialna vprašanja tiste vrste, ki mučijo ljudi, ne glede na to, v kakšnem družbeno-političnem sistemu že živijo. A tu je spet treba biti previden; Neznosna lahkost bivanja, ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim doživela že svoj peti natis v slovenščini, namreč ni samo filozofski roman, ampak bi ga bilo prav tako moč označiti za ljubezenskega ali celo erotičnega … Kako se torej politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponenta v tem delu prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju; naš gost pred mikrofonom je bil Kunderov slovenski prevajalec, Jaroslav Skrušný. Foto: Goran Dekleva

Staro ljudsko izročilo pravi, da je Kamnik nekoč stal ob robu precej velikega jezera. Je to čista izmišljija ali pa se v teh zgodbah, pesmih in govoricah skriva več kot le zrno resnice?Si lahko predstavljate ledeniško jezero in visoko nad njim grad, ki stoji na strmi pečini? No, zdaj pa v svoji domišljiji še dvignite pogled od mirne jezerske gladine in poglejte proti severnemu obzorju; si tam lahko zamislite alpske gorske vrhove? – Seveda si jih, saj ste točno tako podobo videli, ko ste zadnjikrat obiskali Bled! Toda etnologinja, folkloristka in dolgoletna raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, dr. Marija Klobčar, pravi, da bi točno tak prizor z jezerom in gradom nad njim in gorami v ozadju videli, če bi se s časovnim strojem odpravili v 14. stoletje in obiskali – Kamnik … Ne verjamete? – Potem najbrž še niste prebirali intrigantne razprave Zvonovi so sami zapeli : naravne nesreče in kolektivni spomin, ki jo je dr. Klobčar pred nedavnim objavila pri Založbi ZRC in v kateri svojo analizo ljudskega slovstvenega gradiva, ki se nam je ohranilo, ter nekaterih verovanj in običajev s širšega kamniškega konca spretno povezuje z modernimi geološkimi raziskavami, da bi navsezadnje prepričljivo pokazala, da je Kamnik nekoč res stal na bregu ne prav majhnega jezera. A če je tako, tedaj se je seveda treba vprašati, kaj se je s tem fantomskim jezerom pravzaprav zgodilo? Kako je možno, da je jezero bilo in da ga danes ni več? In zakaj so ljudske pesmi in povedke tisti nepogrešljivi ključ, ki odpira vrata te skrivnosti? – Prav to so tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Marijo Klobčar. Foto: freska iz cikla Apokalipsa Nikolausa Wurmeserja v kapeli Marijinega vnebovzetja na gradu Karlštejn na Češkem, ki najverjetneje prikazuje potres l. 1348 v Beljaku (detajl z naslovnice knjige Zvonovi so sami zapeli)

Pourquoi Messaline, jeune épouse de l'empereur romain Claude, a-t-elle été assassinée puis dépeinte comme fourbe et dépravée ? Partez à la découverte du fascinant règne de l'empereur Claude et de son épouse Messaline, dans la Rome tumultueuse du Ier siècle. Franck Ferrand vous plonge au cœur des intrigues et des scandales de la cour impériale, entre manigances politiques et passions dévorantes.Sous le règne de Caligula, l'oncle de ce dernier, Claude, épouse la jeune Messaline, sa cousine éloignée. Malgré ses origines modestes et son handicap, Claude parvient à s'imposer comme empereur après l'assassinat de Caligula. Messaline, quant à elle, devient alors impératrice à seulement 21 ans.Mais le couple impérial cache bientôt de sombres secrets. Tacite et Suétone, les célèbres historiens romains, dépeignent Messaline comme une femme manipulatrice et adultère, prête à tout pour assouvir ses ambitions personnelles. Entre complots, meurtres et orgies scandaleuses, la vie de Messaline prend des allures de véritable tragédie antique.Franck Ferrand vous entraîne dans les coulisses de ce règne houleux, où se mêlent intrigues politiques et passions dévorantes. Vous découvrirez comment le destin de l'Empire romain s'est joué dans l'ombre du couple Claude-Messaline.

Na poli u Těšetic na Znojemsku odkrývají archeologové z Masarykovy univerzity pozůstatky jedné z nejstarších zemědělských vesnic ve střední Evropě. Lokalita se jmenuje Amerika a podle vědců byla zřejmě domovem prvních moravských zemědělců. Výzkumníci tu teď zkoumají více než 7 tisíc let starý dlouhý dům. Chtějí zjistit, kdo v něm žil i proč nakonec zanikl v plamenech.

Parašutisté letí do výšky 4000 metrů, kde po seskoku budou mít zhruba minutu volného pádu na to, aby se k sobě přiblížili a spojili se do předem dané formace.

Poletje je čas dopustov, čas za oddih in odmor od vsakdanjih obveznosti doma in v službi. O dopustu veliko razmišljamo, se o njem pogovarjamo in ga nestrpno pričakujemo. Ko pa pride čas, bi ga izkoristili, se pogosto pokaže, da ni vse tako preprosto. Dopust je zakonska pravica, hkrati pa izraba prinaša številna pravila, dogovore in tudi obveznosti. Prav zaradi njih vsako leto nastajajo nesoglasja med delavci in delodajalci, kršitve s tega področja pa ostajajo med najpogostejšimi. Koliko dni vam pripada? Kdo določi termin? Kaj, če se z delodajalcem ne morete dogovoriti? Kdaj se dopust lahko prenese ali celo izplača? In zakaj se marsikdo z dopusta vrne še bolj utrujen, kot je bil, preden ga je vzel? V Studiu ob 17.00 vnovič o zakonskih pravilih, najpogostejših kršitvah in tudi o tem, kako dopust izkoristiti tako, da bo res namenjen počitku. Gostje: Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez; Luka Švab, odvetnik iz odvetniške družbe Švab in Štepec; dr. Eva Boštjančič, prof. psihologije, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

A proč vzácný fragment rukopisu Markova evangelia opustil Česko a míří do Itálie? I o tom bude řeč v kulturním magazínu Michaely Veteškové.

Vysoká něco málo přes 11 cm a široká zhruba 4,5 cm figurka z pálené hlíny patří do pětice nejvzácnějších movitých památek na našem území. Sošku nahé ženy s výraznými prsy, vystouplým břichem, širokými boky a viditelnými tukovými záhyby zná celý svět už více než sto let. Na poli Edmunda Hanreicha mezi Pavlovem a Dolními Věstonicemi, někdejším sídlišti lidí starší doby kamenné, ji 13. července 1925 nalezl tým archeologa, speleologa, zoologa a geografa Karla Absolona.

Genetičtí inženýři upravili střevního parazita měchovce, aby jeho prostřednictvím mohli dodávat do těla protilátky. Metoda je teprve v začátcích, pokud uspěje, mohla by zajistit dlouhodobé a kontinuální podávání biologických léčiv při léčbě chronických onemocnění, a tím mírnit například střevní záněty, projevy alergií nebo dalších autoimunitních nemocí.Všechny díly podcastu Laboratoř můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Long before the modern bourbon boom, one family bet everything on a credit card cash advance business—and turned a single D.C. storefront into a legendary whiskey empire. On this week's episode, we sit down with Prav Saraff and talk about an unbelievable immigrant success story that transformed a single, cash-strapped Washington, D.C. storefront into a premier destination for ultra-rare spirits and legendary barrel picks. Prav takes us back to his family's roots—moving from India to Nepal before grinding through grueling hours in America as dishwashers and gas station attendants to finally buy their first liquor store in 1995. We talk about what it was like balancing high school by day and retail shifts by night, and how a chance encounter with a mentor customer completely shifted their business model away from the low-margin hustle and straight into luxury wine, dusty Van Winkle decanters, and vintage Willett bottles the rest of the industry ignored. Long before the modern bourbon boom, the Saraff family treated hard-to-sell, expensive inventory as a long-term asset, ultimately using their early producer relationships to help put powerhouse brands like Smooth Ambler, Smoke Wagon, and New Riff on the map. Prav breaks down how those foundational single barrel programs revolutionized their operation and laid the groundwork for Dream Spirits—a brand launched to honor his father's ultimate legacy. Show Notes: From India to Northern Virginia: The Saraff family's journey and the early days of American hustle Betting the future on a 28% interest rate credit card loan to buy a D.C. liquor store in 1995 Balancing high school with retail shifts: How a customer mentor unlocked the world of high-end wine and spirits Buying what others ignored: Taking early risks on Van Winkle decanters, A.H. Hirsch, and vintage Willett Treating expensive, slow-moving inventory as long-term liquid gold How early store picks helped put Smooth Ambler, Starlight, and Smoke Wagon on the map Launching Dream Spirits: Honoring a father's legacy through independent blending and curation Inside the new Virginia estate designed for immersive, memory-making barrel pick trips Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Poletje je čas dopustov, čas za oddih in premor od vsakodnevnih obveznosti doma in v službi. O dopustu veliko razmišljamo, se o njem pogovarjamo in ga nestrpno pričakujemo. Ko pa pride čas za njegovo izrabo, se pogosto pokaže, da ni vse tako preprosto. Dopust je zakonska pravica, hkrati pa njegova izraba prinaša številna pravila, dogovore in tudi obveznosti. Prav zaradi njih vsako leto prihaja do nesoglasij med delavci in delodajalci, kršitve s tega področja pa ostajajo med najpogostejšimi. Koliko dni vam pripada? Kdo določi termin? Kaj, če se z delodajalcem ne morete dogovoriti? Kdaj se dopust lahko prenese ali celo izplača? In zakaj se marsikdo z dopusta vrne še bolj utrujen, kot je nanj odšel? V Studiu ob 17.00 tokrat o zakonskih pravilih, najpogostejših kršitvah in tudi o tem, kako dopust izkoristiti tako, da bo res namenjen počitku. Gostje: Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez; Luka Švab, odvetnik iz odvetniške družbe Švab in Štepec; dr. Eva Boštjančič, prof. psihologije, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

stupeň – O poslušnosti Rebrík božského výstupu bol napísaný predovšetkým pre mníchov. No slová svätého Jána Klimaka na začiatku prvej kapitoly naznačujú, že jeho úmyslom je osloviť každého človeka túžiaceho po spáse. Hovorí: „Dvere večného života sú otvorené pre každého. Cieľ nášho života je nasledovať Krista a podobať sa mu v jeho božskej láske.“ Ponúkané reflexie sú prípravou na farské formačné stretnutia. Venujú sa učeniu svätého Jána Klimaka o stupňoch duchovného výstupu, ktoré nachádzame v jeho slávnom diele Rebrík.   Sv. Ján Klimak – Rebrík: https://www.filokalia.sk/sv--jan-klimak-rebrik/  

Narodila se do rodiny režiséra Karla Zemana, který svět oslnil svou trikovou tvorbou. Jako malá s ním trávila čas v ateliérech i na natáčení. „Táta nejezdil na dovolenou, všechny exteriéry točil v létě – a tak nás bral s sebou. Vařili jsme si na ohni,“ vzpomíná Ludmila Zemanová. Později se stala spoluvýtvarnicí jeho filmů a po emigraci do Kanady si vybudovala vlastní úspěšnou kariéru. Jaké bylo vyrůstat ve světě, kde ožívali dinosauři? A jak těžké byly začátky za oceánem?Všechny díly podcastu Blízká setkání můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Prav Saraff is a widely renowned whiskey expert, retailer, and producer, best known as the Director of Operations at 1 West Dupont Circle Wines & Liquors in Washington, D.C. He is highly regarded in the bourbon community for his expertise, his private barrel picks, and his brand, Dream Spirits. Cheers!