Podcasts about prav

Pourquoi Messaline, jeune épouse de l'empereur romain Claude, a-t-elle été assassinée puis dépeinte comme fourbe et dépravée ? Partez à la découverte du fascinant règne de l'empereur Claude et de son épouse Messaline, dans la Rome tumultueuse du Ier siècle. Franck Ferrand vous plonge au cœur des intrigues et des scandales de la cour impériale, entre manigances politiques et passions dévorantes.Sous le règne de Caligula, l'oncle de ce dernier, Claude, épouse la jeune Messaline, sa cousine éloignée. Malgré ses origines modestes et son handicap, Claude parvient à s'imposer comme empereur après l'assassinat de Caligula. Messaline, quant à elle, devient alors impératrice à seulement 21 ans.Mais le couple impérial cache bientôt de sombres secrets. Tacite et Suétone, les célèbres historiens romains, dépeignent Messaline comme une femme manipulatrice et adultère, prête à tout pour assouvir ses ambitions personnelles. Entre complots, meurtres et orgies scandaleuses, la vie de Messaline prend des allures de véritable tragédie antique.Franck Ferrand vous entraîne dans les coulisses de ce règne houleux, où se mêlent intrigues politiques et passions dévorantes. Vous découvrirez comment le destin de l'Empire romain s'est joué dans l'ombre du couple Claude-Messaline.

Prekmurščina ni zgolj govorica, ki zveni nekoliko drugače. V preteklosti je imela celo svojo knjižno različico – med pomembnimi mejniki sta Temlinov katekizem iz leta 1715 in prevod Svetega pisma Števana Küzmiča iz leta 1771. Prav jezik je eden od pomembnih delov prekmurske identitete, ki se je ohranila vse do danes. Mladi so prihodnost vsakega kraja, toda kakšne možnosti imajo danes mladi, ki odraščajo v Prekmurju? Ostati doma ali oditi drugam? Katere priložnosti jim ponuja okolje, v katerem živijo, in kaj bi bilo potrebno spremeniti, da bi se po šolanju radi vračali? O življenju mladih, priložnostih, vključevanju v lokalno okolje, pa tudi o turizmu in prihodnosti Velike Polane sta se Sandiju Horvatu na praznovanju današnjega praznika pridružili dijakinji Eva Prša in Klara Pucko.

Vsak človek živi malo po svoje, vsak je drugačen od drugih: nekateri so bolj, drugi manj pogumni, nekateri bolj radodarni, drugi bolj stiskaški, nekateri bolj veseli in razigrani, spet drugi bolj zadržani. Prav vsak od nas pa se kdaj znajde v stiski in največje olajšanje je, če nam takrat kdo priskoči na pomoč. In Pikec se je izkazal kot superjunak prav v takem primeru. Režiserka: Saška Rakef Urednica oddaje: Tina Kozin Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Pripovedovalka – Marinka Štern Pikec – Sebastian Coloni Petra – Tisa Coloni Mama – Petra Tanko Uredništvo igranega programa. Radijska igra za otroke je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija, sofinancirata ga program Evropske unije in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Zoran Kržišnik – Žirovničan, ki je svetu odprl slovensko grafično umetnost in slovensko grafiko potavil na zemljevid sveta Ko govorimo o kulturni zgodovini Žirovnice, najprej pomislimo na Franceta Prešerna, Matijo Čopa, Antona Janšo, Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna, a kraj je zaznamoval tudi umetnostni zgodovinar in svetovljan Zoran Kržišnik. Zoran Kržišnik je bil eden najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, likovnih kritikov in kulturnih menedžerjev 20. stoletja. Rodil se je v Žirovnici, v družini, povezani z znamenitim Antonom Kržišnikom – Trebušnikom, in že od mladosti ostal močno povezan z domačim okoljem pod Stolom. Čeprav ga je življenjska pot vodila v Ljubljano in nato v številna svetovna umetniška središča, Žirovnica zanj nikoli ni postala le oddaljen spomin.Po študiju umetnostne zgodovine je začel delati v Moderni galeriji, katere ravnatelj je postal leta 1957. Njegova velika vizija je bila slovensko umetnost povezati s svetom. Najpomembnejši dosežek na tej poti je bil Ljubljanski grafični bienale, ki je bil prvič organiziran leta 1955 in je pod njegovim vodstvom postal ena najpomembnejših mednarodnih prireditev grafične umetnosti. Kržišnik je s številnimi mednarodnimi stiki in sodelovanji pomagal uveljaviti slovenske umetnike ter Ljubljano oblikovati v pomembno središče grafične umetnosti. Zgovoren primer njegovega prizadevanja je grafična mapa Grafika Ljubljana ’71, s katero je želel dosežke slovenskih grafikov predstaviti tudi mednarodni javnosti. Tako si je mogoče zdaj v Čopovi rojstni hiši ogledati razstavo Grafika Ljubljana '71 & Zoran Kržišnik. Kljub svetovljanskemu življenju se je Kržišnik vračal domov. V sedemdesetih letih si je nad Selom pri Žirovnici zgradil hišo, ki je postala več kot le dom – v njej je uredil galerijo in sprejemal umetnike, kustose, galeriste ter prijatelje iz različnih delov sveta. Tako je prostor pod Stolom za nekaj časa postal stičišče domače in svetovne umetnosti.Kržišnikova zgodba je zato zgodba o človeku, ki je znal povezati na videz oddaljena svetova. Iz majhne gorenjske vasi je stopil na svetovni umetniški oder, vendar pri tem ni izgubil občutka za domači prostor. Prav v tem je njegova posebnost: Žirovnico je nosil s seboj v svet, hkrati pa je svet prinašal nazaj pod Stol.Sogovorniki: Andrej Jemec, slovenski slikar, univerzitetni profesor, akademik                     dr. Nadja Zgonik, slovenska umetnostna zgodovinarka, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje                      Matjaž Koman, direktor Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica fotografija: z naslovnice kataloga razstave (Janez Bernik, Adriana II, 1971, barvna jedkanica )

V pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem preverjamo, kaj je to »epatka«, kako klasificirati medmete in zakaj bi bilo bolje, ko bi občinski uradniki v Komendi poznali etimologijo, ki se skriva za imenom potoka Pšata Ste vedeli, da je beseda »ptica« nekoč najverjetneje pomenila majhno žival, mladiča ali otroka? Ali da je beseda »lipa« pomensko pravzaprav povezana z maščobo, saj etimološko izhaja iz istega indoevropskega korena, iz katerega je v slovenščino po več ovinkih prišla tujka »lipid«? – Vse to so uvidi, ki nam jih ponuja monumentalni, neskončno fascinantni Slovenski etimološki slovar, ki ga je že pred leti pripravil jezikoslovec in slovenist akad. prof. dr. Marko Snoj. Prav po zaslugi tega slovarja akademika Snoja – sicer raziskovalca na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti – razmeroma dobro pozna tudi širša javnost. Je pa k temu je slej ko prej treba dostaviti, da se najbrž zavedamo samo njegovega dela v polju etimologije, čeprav njegova znanstvena zvedavost v resnici sega še na številna druga področja – od preučevanja besedišča, ki ga je v 18. stoletju uporabljal Marko Pohlin, do gramatikalne analize medmetov, skoraj gotovo ene najbolj nenavadnih besednih vrst. Gre za ponovitev oddaje.

Človek je od nekdaj rad poenostavljal in pri dojemanju presežnega ne ravna nič drugače. »Molili smo za dež, darovali smo, zato, Bog, pričakujemo primerno vreme.« Prav takšno logiko uporabimo tudi pri grehu, čeprav ...

Na poli u Těšetic na Znojemsku odkrývají archeologové z Masarykovy univerzity pozůstatky jedné z nejstarších zemědělských vesnic ve střední Evropě. Lokalita se jmenuje Amerika a podle vědců byla zřejmě domovem prvních moravských zemědělců. Výzkumníci tu teď zkoumají více než 7 tisíc let starý dlouhý dům. Chtějí zjistit, kdo v něm žil i proč nakonec zanikl v plamenech.

Na poli u Těšetic na Znojemsku odkrývají archeologové z Masarykovy univerzity pozůstatky jedné z nejstarších zemědělských vesnic ve střední Evropě. Lokalita se jmenuje Amerika a podle vědců byla zřejmě domovem prvních moravských zemědělců. Výzkumníci tu teď zkoumají více než 7 tisíc let starý dlouhý dům. Chtějí zjistit, kdo v něm žil i proč nakonec zanikl v plamenech.Všechny díly podcastu Magazín Experiment můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Parašutisté letí do výšky 4000 metrů, kde po seskoku budou mít zhruba minutu volného pádu na to, aby se k sobě přiblížili a spojili se do předem dané formace.

Každý týden pro vás v Českém rozhlase Hradec Králové připravujeme aktuality a zajímavosti ze společenského i kulturního života v Královéhradeckém kraji. Které reportáže vzbudily na sociálních sítích za posledních sedm dní největší pozornost? Tady jsou pěkně pohromadě. To nejlepší na našem webu.

Ali smo res potrebovali še tretjo priredbo romana, ki je zaživel najprej leta 1962 kot tesnobna srhljivka z Robertom Mitchumom in potem v devetdesetih še kot eksplicitna, mejno sadistična grozljivka z Robertom De Nirom? Ali so zgodbi, katere morda največji odliki sta učinkovita zasnova in jedrnat tempo, res koristili raztegovanje na deset epizod, dodajanje stranskih zapletov in posodabljanje likov? Ali pa je glavni junak Max Cady eden tistih filmskih arhetipov, ki ga mora vsaka generacija doživeti, interpretirati in ponotranjiti po svoje? Cady je v vseh dosedanjih interpretacijah predstavljal utelešenje imanentnega zla, novo branje pa odpira prostor za interpretacijo, da je zlo edini logični sad globoko nagnite, etično iztirjene družbe. Max Cady je prekletstvo, ki smo ga nase priklicali sami. Pošasti se ne rodijo, zgnete in oblikuje jih okolica. Novi Rt strahu, ki ga je za televizijo priredil Nick Antosca, si svobodno izposoja elemente iz obeh predhodnih filmskih priredb: spoznali boste že bombastično glasbeno temo iz leta 1962, ki jo nova serija učinkovito vdela v svojo uvodno špico. Posvoji tudi slabost vzbujajoči učinek fotografskega negativa, ki ga je v svoji različici uporabil Martin Scorsese. Prav tako ne more biti naključje, da se je v seriji našla vloga za Juliette Lewis, za katero je bil Rt strahu pred četrt stoletja veliki filmski preboj. Nesubtilno sporočilo vseh teh povezav se najbrž glasi: Morda mislite, da to zgodbo in like poznate, vendar se motite. Vseh deset delov, ki jih je režirala manjša vojska različnih režiserjev, se je odvrtelo na pretočni platformi Apple TV+; v vlogi zločinca se je udomačil Javier Bardem, ob njem pa nastopijo še Amy Adams, Patrick Wilson, Ron Perlman in drugi. V nabuhli minutaži, ki jo je zgodba s selitvijo na male zaslone pridobila, se scenarij poigrava predvsem z dinamiko maščevanja in protimaščevanja, toda pri tem tako zelo manipulira z gledalčevo naklonjenostjo in tako pogosto uporablja melodramatične obrate, da zabrede onkraj meja vsaj približno verjetnega. Včasih več ni nujno tudi bolje. Novi Rt strahu bi bolje učinkoval kot miniserija v štirih ali petih delih – to pa ne pomeni, da camp predelava, ki smo jo dobili, nima nobene vrednosti. Gledalski užitek boste našli predvsem v slikoviti kulisi ameriškega juga (španski mah visi tako rekoč v vsakem kadru), v skoraj manični stiliziranosti posameznih epizod, v razpoloženjskem plastenju nelagodja in seveda v igralskih bravurah Javierja Bardema, ki se rad pozabava z vlogami psihopatov. Teatralnost zna uporabiti zelo taktično, ravno dovolj, da ostane v središču pozornosti, toda ne toliko, da bi grožnja njegove prisotnosti zvodenela. Morda je trajna privlačnost Rta strahu to, da v marsičem ostaja enako relevanten kot pred sedemdesetimi leti. Še vedno živimo v sistemu, kjer žrtve spolnega nasilja nočejo pričati o svojih izkušnjah, ker se zavedajo, da bodo na zatožni klopi pristali njihov značaj, način oblačenja in vedenje. Zločinci še vedno odkorakajo na prostost zaradi napak v postopku in policija še vedno ne naredi dovolj, da bi zaščitila ogrožene, preden se jim kaj zgodi. Vseeno pa se branja Rta strahu skozi desetletja tudi spreminjajo. Prejšnja filma nista postavljala pod vprašaj naporov odvetnika, da bi Cadyja zlepa ali zgrda spravil iz mesta, nova serija pa izhaja iz zavedanja, da korupcija prežema sistem na vseh ravneh – prisotna je tudi med vrlimi zagovorniki zakona in pravice. Novi Rt strahu je tipičen primerek novodobne "prestižne televizije", ki skuša z visokim proračunom in zvezdniško zasedbo nadgraditi izvirnik, ki nadgradnje v resnici ni potreboval. Vse velike preobrate scenarij najprej jasno nakaže in potem še eksplicitno razloži – pisci močno podcenjujejo našo sposobnost dojemanja ali pa resnično računajo s tem, da med ogledom ves čas buljimo v telefone. Scenarij v zgodbo navleče cel kup podzgodb in novih vsebinskih poudarkov, vendar pri tem ne more zares prikriti dejstva, da je Rt strahu pod črto še vedno zelo preprosta zgodba o psihopatskem morilcu in njegovih žrtvah, ki bi jim sicer težko prilepili pridevnik "nedolžne". Včasih ni nič narobe s tem, da šundu pustimo, da je šund. Rt strahu odlično funkcionira kot soočenje z našimi primarnimi strahovi, manj pa kot obsodba kazenskega pravosodnega sistema in razmislek o nevarnosti krivih obsodb. Piše: Ana Jurc Bere: Lidija Hartman

Med 14. in 19. stoletjem so si pesniki, ki so ustvarjali na tleh Otomanskega imperija, spretno izposojali elemente iz klasične arabske ter perzijske literature, da bi navsezadnje ustvarili čisto samosvojo pesniško tradicijoNa svojem vrhuncu – za časa vladavine Sulejmana Veličastnega sredi 16. stoletja – se je Otomanski imperij raztezal od Alžirije do Kuvajta, od Jemna do centralne Madžarske. Tisti čas pa pravzaprav tudi že kako stoletje prej in tudi še precej desetletij pozneje so carigrajski sultani s pomočjo dobro delujočega administrativnega aparata spretno vladali nenavadno strpni, mnogojezični in multikonfesionalni državi, v kateri so cveteli trgovina in znanost in umetnost. Naši predniki v slovenskih deželah se vsega tega večidel sicer niso zavedali; podoba Osmanskega imperija je bila tisti čas pač neločljivo povezana s turškimi vpadi, plenilskimi vdori manjših in zelo gibljivih turških konjeniških enot v širši vzhodnoalpski prostor, s katerimi so Otomani skušali spodkopati gospodarsko in vojaško moč Habsburžanov. Toda od zadnjega turškega vpada na naše etnično ozemlje zdaj mineva že več kot 400 let in tako smo menda tudi do vsega tujega pregovorno nezaupljivi Slovenci naposled pripravljeni ugledati drugi – drugačen – obraz Osmanske države. Turist in turistka, ki sta obiskala Topkapi, palačo sultanov v Carigradu, ali od nje le streljal oddaljeno Modro mošejo, seveda dobro vesta, kako impozantna, kako rafinirana, kako bleščeča je pravzaprav bila civilizacija, ki so jo ob koncu srednjega oziroma na začetku novega veka ustvarili Otomani. No, še en dokaz več o potentnosti, o izjemni nagovorni moči osmanske kulture pa bo odkril, kdor bo zdaj v roke vzel Čas divjega tulipana, antologijo osmanske lirike, ki jo je za založbo Škuc pred nedavnim pripravil Blaž Božič. Pesnik in prevajalec je namreč natančno presejal kar 600-let dolgo tradicijo ustvarjanja poezije v turščini, kakršna se je govorila in pisala pod sultani; iz nje je odbral za kakih 120 strani najlepših, sporočilno in oblikovno najbolj izstopajočih pesmi, ta korpus pa na koncu opremil z izčrpno spremno besedo, ki bralkam in bralcem predstavi tisti kontekst, na ozadju katerega se je v miselne in čustvene strukture osmanske lirike menda najlažje potopiti. In katere strukture to so? O čem vse turški pesniki med 14. in 19. stoletjem pišejo in kako to počnejo? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Blaža Božiča. Foto: miniatura iz rokopisa učene pesnitve Iskendername, Pripoved o Aleksandru, ki jo je napisal morda najpomembnejši osmanski književnik 14. stoletja, Taceddin Aḥmedi (Wikipedia, javna last)

Napad na Marijine podobe in oltar v Medžugorju ni le materialna škoda, čeprav je tudi to. Gre za poseg v nekaj, kar kanonsko pravo in krščansko izročilo že od nekdaj razumeta kot posebno kategorijo prostora – locus sacer, sveti kraj. Prav zato velja ob takšnem dejanju pomisliti predvsem na to, da so sveti kraji kraji molitve. Prav ta razsežnost je bila v Medžugorju najbolj neposredno prizadeta.Komentar je napisal dr. Sebastijan Valentan, ki je med drugim doktor kanonskopravnih znanosti.

Državni zbor je odločil, da se lahko prvega septembra začnejo zbirati podpisi za referendum o interventnem zakonu, ki posega v številna področja. Prav zaradi njegovega obsega se ob tem postavljajo vprašanja, kakšne bodo širše zakonodajne posledice, če bo zakon zavrnjen, saj bi to lahko povzročilo tudi enoletno blokado urejanja nekaterih področij. Drugi poudarki oddaje: - Predsednica Nataša Pirc Musar ob prometni nesreči ni bila pripeta z varnostnim pasom. - Evropski notranji ministri so se po incidentu v Céuti zavzeli za tesnejše sodelovanje s partnerji pri preprečevanju migracij. - Ob visokih temperaturah in izjemno nizkih vodostajih rek se po državi širijo prepovedi ribolova.

Poletje je čas dopustov, čas za oddih in odmor od vsakdanjih obveznosti doma in v službi. O dopustu veliko razmišljamo, se o njem pogovarjamo in ga nestrpno pričakujemo. Ko pa pride čas, bi ga izkoristili, se pogosto pokaže, da ni vse tako preprosto. Dopust je zakonska pravica, hkrati pa izraba prinaša številna pravila, dogovore in tudi obveznosti. Prav zaradi njih vsako leto nastajajo nesoglasja med delavci in delodajalci, kršitve s tega področja pa ostajajo med najpogostejšimi. Koliko dni vam pripada? Kdo določi termin? Kaj, če se z delodajalcem ne morete dogovoriti? Kdaj se dopust lahko prenese ali celo izplača? In zakaj se marsikdo z dopusta vrne še bolj utrujen, kot je bil, preden ga je vzel? V Studiu ob 17.00 vnovič o zakonskih pravilih, najpogostejših kršitvah in tudi o tem, kako dopust izkoristiti tako, da bo res namenjen počitku. Gostje: Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez; Luka Švab, odvetnik iz odvetniške družbe Švab in Štepec; dr. Eva Boštjančič, prof. psihologije, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Prav investicijski program vodooskrbe bo pred koncem mandata ena osrednjih tem koprskega mestnega sveta. Pa ima župan v njem še zaveznike? Drugi poudarki: - Varstveno-delovni center Polž iz Maribora je v prostorski stiski, prostore iščejo tudi v Slovenski Bistrici. - Pri osnovni šoli v Žužemberku bodo prenovili igrišče s tekaško stezo iz tartana. - V Postojni se otroci v počitniških dneh lahko učijo tudi programiranja.

Inventura je naslov zgodbe, ki bo prejela nagrado lastovka, znane pa so tudi preostale tri zgodbe, ki so se na 35. natečaju za najboljšo kratko zgodbo uvrstile v ožji izbor. Danes se v Ljubljani pričenja 12. Reciklart – mednarodni umetniški festival recikliranja in DIY oziroma »naredi si sam« kulture. Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je naslov leposlovnega prvenca Matjaža Virjenta. Danes bo v Galeriji raum AU v Slovenj Gradcu odprtje razstave Vztrajni ostanki Evrope. Prav tako v Slovenj Gradcu bo jutri deveti festival mednarodnega animiranega filma Zebra. Vabljeni k poslušanju!

Jana Juššíková // 1. Mojžišova 2, 2 – 3

Prav danes prva slovenska založba, Mohorjeva družba, praznuje 175 let. 27. julija 1851 je bil namreč v Celovcu podpisan razglas o ustanovitvi društva Svetega Mohorja, ki pomeni tudi jubilejnih 175 let organiziranega slovenskega založništva. Že pred mesecem dni so se na rednem letnem srečanju sestali predstavniki vseh treh Mohorjevih družb, Celovca, Celja in Gorice: predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu msgr. Ivan Olip in direktor dr. Karl Hren, predsednik Goriške Mohorjeve družbe msgr. Renato Podbersič in tajnik Marko Tavčar, predsednik Celjske Mohorjeve družbe Lojze Kozar in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič s sodelavci.

Plná verze podcastu a bonusový obsahPlnou verzi podcastu (92 minut) si můžete poslechnout na Forendors.cz.⁠⁠⁠⁠⁠⁠Makej vole! na Forendors - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠forendors.cz/trailrun.cz⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠149 Kč měsíčně (přístup ke všem epizodám), nebo 199 Kč za epizodu.Výše uvedeným příspěvkem mi pomůžete s provozem podcastu Makej vole! a dostanete za to mimo jiné přístup ke všem bonusovým epizodám podcastu MAKEJ VOLE!Pro vás drobný, pro mě velká pomoc a motivace. Děkuju :)Podcast MAKEJ VOLE! také podporují:Český výrobce sportovní výživy PencoProč jsem si vybral právě Penco? Český původ, super lidi, obrovský know-how, vlastní vývoj a špičkový výrobní zázemí. Za touhle značkou je super tým lidí, kteří ve Slaném už víc než 30 let vyvíjí a vyrábí špičkovou sportovní výživu. Tohle mi prostě sedí. Více se dozvíte na ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠penco.cz⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠.Kód makejvole20 = 20% sleva na produkty Penco v eshopu ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠www.penco.cz⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Sportovní sluchátka ShokzShokz jsou sluchátka využívající technologii bone conduction, tedy vedení zvuku přes lícní kost přímo do vnitřního ucha. Technologie bone conduction obchází bubínky, takže uši zůstávají otevřené a vy při poslechu slyšíte i okolní zvuky. Což se při běhání, trailu nebo jakémkoliv sportu venku prostě hodí – hlavně kvůli bezpečnosti a lepšímu vnímání okolí.Kód makejSHOKZ = 20% sleva na sluchátka SHOKZ v eshopu ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠www.sportovnisluchatka.cz⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SALOMONTvůrce inovací a trendů ve světe trailrunningu a outdoorových sportů. Více na ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠salomon.com⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Tohle je trochu jiná epizoda, než na jaké jste možná zvyklí. Žádný host, žádný rozhovor – tentokrát jsem si sednul sám a zkusil jsem odvyprávět příběh tohoto legendárního závodu. Jestli se vám tahle forma bude líbit a budete chtít víc, dejte vědět – rád bych věděl, jestli tohle má smysl dělat znovu.Slevové kódy na Penco a ShokzV úvodu epizody jsem taky zmínil slevové kódy aktuálních reklamních partnerů podcastu Makej vole. Zde je máte i textové formě:Sportovní výživa PencoSleva 20 % na penco.czKód: makejvole20Sportovní sluchátka ShokzSleva 20 % na www.sportovnisluchatka.czKód: makejSHOKZV minulé epizodě jsem vám o Western States 100 vyprávěl sám – historii, trasu, legendy a letošní rekordní ročník. Tentokrát přicházejí dva hosté, kteří to celé zažili zblízka. Aleš je Čech žijící v Německu a letos na Western States doběhl svou první stovku v životě. Zdeněk Štěpánek je slovenský trenér, který ho na závod připravoval. Povídáme si o tom, jak se Aleš na jeden z nejprestižnějších ultramaratonů světa vůbec dostal, jak vypadala příprava na dálku, co Aleš zažil přímo na trati, a co jim oběma tenhle závod dal. Makej vole!V epizodě probíráme:Kdo je Aleš a jak se dostal k ultramaratonuJak dlouho čekal v loterii a jak se dozvěděl, že se dostal na start.Jak vypadá spolupráce s trenérem Zdeňkem na dálku – Aleš v Německu, Zdeněk na Slovensku.Příprava na závod.Heat training.Specifika tréninku na Western States Endurance Run.Cestování do Kalifornie a dny před závodem.Průběh závodu – ikonické body trati očima Aleše: Emigrant Pass, kaňony, Rucky Chucky, Foresthill.Nejtěžší a nejkrásnější momenty závodu.Western States očima Čecha – srovnání s evropskými závody.A mnoho dalšího.

Največje živali na Zemlji se ne prehranjujejo z največjim plenom. Prav nasprotno. Večino prehrane največjih kitov predstavljajo drobni rakci, veliki le nekaj centimetrov. Kako je to mogoče?V tokratnih Radiovednih odgovarja dr. Manja Rogelja, strokovna vodja Akvarija Piran.

Igralci, ki gredo med režiserje, in prirejanje literarnih del za film – oboje utegne razočarati. Kar pa nikakor ne velja za Kronologijo vode – drzen režijski prvenec Kristen Stewart, posnet po spominih Lidie Yuknavitch, ki je bil premierno predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, zdaj pa ga lahko gledamo pri nas. Gre za film in knjigo o ženski, ki je doživela spolne zlorabe v otroštvu, je izgubila otroka in prestala več ciklov odvisnosti, predvsem od alkohola. Obenem ponuja optimističen zasuk, možnost izhoda iz začaranega kroga, ki ga okrog protagonistke ustvarijo najtežja možna čustva. Film je zelo suvereno zastavljen – z izjemno britansko igralko Imogen Poots v glavni vlogi, pa tudi s Toro Birch v vlogi protagonistkine sestre, in odličnim Jamesom Belushijem v pomembni vlogi mentorja pisanja. Kronologija vode je subtilno posneta na 16 mm filmski trak, tako da ima tudi slika neko posebno taktilnost – zrnatost in barvitost, kar se dobro ujame s pripovedjo, ki gradi na spominih in doživljanju. Vizualno je to delo močno, na trenutke se tudi poigrava z eksperimentalnim filmom. Prav tako ima močan zvočni dizajn. Izhajajoč iz misli, s filmskega začetka, da so spomini zgodbe, sledi življenjski zgodbi pisateljice, ki je napisala predlogo za film, avtobiografski roman Kronologija vode. Lidia Yuknavich je izhod iz težkih življenjskih situacij iskala v pisanju o prav teh. Film v tem smislu vzdržuje mit o tem, da umetnost izvira iz travm in bolečin, do česar imamo lahko zadržke. Vsekakor pa je pisanje, moč besed v filmu predstavljeno kot edina resnična možnost protagonistkine emancipacije, možnost, vzeti stvari v lastne roke in jih pregnesti v nekaj drugega. In narediti korak naprej. Vsekakor Kristen Stewart v filmu ne izkorišča teh izkušenj, ampak poda le toliko informacij o njih, kot je za razumevanje zgodbe nujno. Metafora vode v filmu kot nečesa, v kar se potopiš in ima očiščevalne lastnosti, ter protagonistki ponudi izstop iz primarne družine, je tukaj ključna. Ampak voda je tudi enačaj za solze, predvsem pa prispodoba za valovanje v življenju. Človeka silovit val odnese s sabo in nekam naplavi, vendar zatem morda zbere moč, da od tam odplava na boljši kraj. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

Věděli jste, co označuje sousloví pravé poledne? Často slyšíme, že se něco odehrálo v pravé poledne. Jde ale většinou o nepravdivou a matoucí informaci.

Věděli jste, co označuje sousloví pravé poledne? Často slyšíme, že se něco odehrálo v pravé poledne. Jde ale většinou o nepravdivou a matoucí informaci.

Francozinji Emmanuelle Richard in Leslie Simon sta s slovenščino spletli čustveno zvezo. Prva zaradi lepot slovenske narave in navduševanja nad kolesarskimi dosežki Tadeja Pogačarja, druga pa je oboževalka glasbene skupine Joker Out. Sandro Clemente je zaposlen kot vzdrževalec na Univerzi v Trstu, na kateri študira slovenščino. Rad tudi poje slovenske pesmi v slovenskih društvih. Poljakinja Anna Stefan se je za slovenščino odločila zaradi lepot naše dežele in njene prestolnice. Danes uči slovenščino v Lodžu in zanjo uspešno navdihuje tudi druge. Na tamkajšnji slovenistiki je vpisanih kar 30 študentk in študentov. Prav posebno zgodbo s slovenščino pa ima tudi Madžarka Kata Sulokné Karácsony. Živi v Monoštru, za slovenščino so jo navdihnili udeleženci likovne akademije. Naše sogovornike smo posneli na letošnjem seminarju za slovenski jezik, književnost in kulturo. Medtem ko številni preživljajo oddih ob morju, so oni namenili dva tedna spoznavanju slovenščine in slovenske kulture.

V španski prestolnici Madrid je vse pripravljeno za veliko rajanje, potem ko se je v domovino vrnila nogometna reprezentanca, ki je ponoči osvojila naslov svetovnih prvakov. Prav zdaj poteka sprejem nogometašev pri predstavnikih države.Premier Pedro Sanchez se je že pred tem zahvalil nogometašem za njihove predstave, trud in zmago ter poudaril, da zmaga pripada vsem Špancem. Preostali poudarki oddaje: Predsednica Pirc Musar razočarana nad razpletom evropske kandidature Fajonove Jutri občutna podražitev pogonskih goriv Kmetijski minister Cigler Kralj na obisku v Pomurju napovedal pomoč za blaženje cen gnojil in energentov

Jaké nástroje, keramiku, zbraně nebo oblečení si dokázali vyrobit a pak používali lidé v pravěku? Rekonstruovat život ve starší době kamenné a v době bronzové se snaží parta lidí okolo Petra Děkanovského z Kutné Hory. Říkají si Bronzáci z Polabí. Informace získávají třeba z archeologických nálezů v nedalekých pravěkých hradištích Dänemark a Cimburk, spolupracují s muzei, s archeology, Petr je dlouholetým spolupracovníkem Archeologického ústavu AV ČR.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesmi za zbirko Tajga je Ivan Dobnik pisal več let. Nastajala je hkrati z njegovimi zadnjimi petimi pesniškimi knjigami – Tihe pesmi, Čajne pesmi, Rojstvo oaze, Do konca odprto nebo in Nostalgija, utopija. V teh ni zaznati tolikšne tesnobe ob grozotah sveta – kot bi bile na situ spoznanj namenjene prav tej zadnji, zapisane v posebni pesniški izreki in s komentarji. Pesnik vstopa v zbirko z vprašanjem na koncu prve pesmi: So pokrajine, ki jih vidi na razprti dlani, imaginarne in plaže na Grenlandiji resničnost? Ali nekaj drugega onstran? Zanj so brez dvoma oboje, saj vsa zbirka deluje kot njegova najbolj intimna pesniška pokrajina. Posluša tišino in opazuje naravo, ne da bi v njej angažirano karkoli spreminjal. Ne ponuja rešitve, išče jo. V dveh polovicah, Tajga ter Komentarji in odmevi, Dobnik opisuje stanje skozi lastna doživljanja in videnja. V obeh delih mojstrsko razvije poetiko prostega miselnega toka, a v zaključeni celoti zbirke zgradba ni pomembna zgolj kot slogovna izbira, ampak tudi kot način medsebojnega oplajanja – v tem kontekstu kot nadgradnja intimnih izrekanj s svojimi upesnjenimi komentarji. V vsaki polovici je po štiriindvajset pesmi, v prvem ciklu Tajga označenih z rimskimi, v drugem ciklu Komentarji in odmevi pa z arabskimi številkami. Pesmi imajo le včasih naslove, ki so zapisani v verzalkah in vedno v oglatih oklepajih. Napisane in upesnjene so v pesniškem jeziku, ki nikjer ne zaide v odvečno metaforiko ali patos, da se bralca dotaknejo v globino duše. Oblikovno so zelo različne, gibljejo se od prostega ritma do poezije v prozi. Včasih so verzi kratki, sunkoviti in ritmični, a večinoma dolgi, kakor da vizualno grafično predstavljajo neskončnost tajge. Ločila so v prvem delu dosledna, v drugem delu jih skoraj ni, kristalno čisti stihi pesniškega jezika se zato med sabo prelivajo – razen pri dvaindvajseti pesmi Zimska proza, ki se kot strnjen blok že tako vizualno razlikuje od drugih v tem delu. Tudi jezik se v obeh delih zbirke razlikuje. V prvem je skrajno intimen, v drugem ciklu pa z nenehnim prehajanjem med notranjim in zunanjim doživljajskim svetom nastopijo bolj objektivni zapisi, kar ponazarja tudi raba citatov na začetkih šestih pesmi. Čeprav Ivan Dobnik zbirko Tajga posveča »ubitim pokrajinam in ranjeni naravi na planetu Zemlja«, se posvetilo zaradi prefinjenega jezika lahko nanaša tudi na uničevanje kulturne govorice z vse bolj agresivnim sovražnim govorom v sodobnem svetu. Tajga je prostrana, divja in človeku težko dostopna, prvinska. Ta geografska izbira je ključna: ko pesnik izhaja iz njene imaginarnosti, ne uporablja besed za napad, temveč za globoko prizadeto zaznavo obstoja. »Tako zgubljen v tajgi pišem, / ko ti prisluškuješ // besedam v novembru, / v vetru, v spanju, v pričakovanju, // da ti fantom prinese sporočilo, / to knjigo, ta listič / bel.« Če je tajga pesnikova pokrajina in zatočišče čiste govorice, potem je to prostor, kjer jezik še ohranja svojo prvinsko moč – daleč stran od toksičnosti sodobnega sveta. Posvetilo »ubitim pokrajinam« je tako hkrati žalostinka za izgubljeno harmonijo v naravi in opozorilo pred izgubo empatije in človečnosti v naših besedah. V tem kontekstu zbirka Tajga presega zgolj ekološko raven in se umešča v širši, družbeno-kritični kontekst sodobnega časa. Ko človek uničuje naravo, uničuje svoj bivanjski prostor, in ko uporablja sovražni govor, uničuje svoj komunikacijski in duhovni prostor. Ranjena narava v Tajgi je zato lahko tudi neposredna prispodoba za ranjeno in degradirano človeško bit. Sodobni sovražni govor je agresiven, glasen, manipulativen in želi nasilno spreminjati družbeno realnost. Dobnikovo obredno lirsko izrekanje in zavezništvo besedi, medtem ko se zunaj podira svet, ki ga nihče ne bo spravil v red, delujeta kot upor proti temu. V njegovi tankočutno ubrani poeziji sta pokrajina in jezik neločljivo povezana. »Brez začetka in konca valovijo besede, iglice smrek rišejo osnutke nevihte. / Nemočno opazujem barve na zavojih reke, pege in zatege valov, ribe. / V otroštvu sem bil življenje spomina mene odraslega za to isto reko.« Za Dobnika je pot brez umika nevidna divjina glasov, brv nad prepadom za tiste, ki nimajo kril, in za tiste, ki dolbejo cvet sna vztrajno, z besedami, s pisavo, s koraki skozi velemesta in pragozdove planetarne kože, ki razpada. Za tišino v njegovi poeziji ne velja običajna definicija »odsotnosti zvoka«, zanj je tišina estetsko iskanje čistosti lirskega izraza, prostor zbranosti in tihi upor proti hitrosti, agresiji in propadu sodobne družbe. V njegovih starejših pesmih ima tišina pogosto snovne atribute, v zbirki Tajga pa dobi močnejšo dimenzijo. Če je bila v prejšnjih zbirkah predvsem prostor osebne kontemplacije in estetike, postane v Tajgi prostor preživetja in ekološko-duhovni manifest. V prvinski tišini narave rastejo drevesa, tečejo vode in diha zemlja, mrtvaška tišina pa nastane, ko človek uniči pokrajino ali ko sovražni govor uniči kulturo dialoga. Pesnik s poslušanjem prve tišine poskuša zaceliti rane, ki jih povzroča druga. Pri tem tišine ne ubeseduje le z besedami, temveč jo neposredno izrazi tudi na belini papirja, pri čemer so prazni prostori enako pomembni kot zapisane besede. Ko bralec z očmi potuje čez verze in vmesne praznine, je prisiljen narediti miselni premor. Ti prazni prostori med zapisanimi vrsticami delujejo kot nekakšne jase sredi gostega gozda besed. Papir je slikovni nosilec, njegova belina neokrnjena narava, ki je pesnik še ni napolnil s svojimi besedami. Verzi se odpirajo, prekinjajo in nalagajo drug na drugega, kot da pesem nikoli ne more povsem obstati v lastni govorici, ampak jo ves čas vleče drugam. Ta občutek se v zadnji pesmi radikalno razpre, ko se pesnik zave, da obstaja enoten, sklenjen prostor zavetja, v katerega bi bilo mogoče verjeti. Pokrajina postane zmes pesnikovega sna in odmevov: »v tajgi / v polsnu / se ponavlja / veščina semen / pisanja v drobcih / v kosmih za kosmom /list za listom / pleše v vrtincih / zime« V tem smislu praznine v Tajgi niso praznote, temveč prostor absolutne potence – je tisto radikalno območje, kjer se beseda spočije in očisti toksinov zunanjega sveta. Prav te grafične praznine med vrsticami delujejo kot tiho opozorilo: človek s svojim hrupom in agresijo ne sme kolonizirati vsakega kotička sveta, ne v naravi in ne v jeziku. Izrekanje s pomenljivimi prazninami tako postane Dobnikovo končno zatočišče in hkrati etična izjava. Z ohranjanjem nepopisanega prostora pesnik simbolno rešuje tisti del sveta, ki mora za preživetje človečnosti ostati nedotaknjen, čist in svoboden. Tajga je tako knjiga, ki jo beremo skozi tisto, kar je zapisano, a jo v polnosti začutimo šele v prostorih, kjer pesnik obmolkne.

A proč vzácný fragment rukopisu Markova evangelia opustil Česko a míří do Itálie? I o tom bude řeč v kulturním magazínu Michaely Veteškové.

Anita Ogulin je bila neutrudna humanitarka in edinstvena osebnost, ki je z neizmernim čutom za človeško stisko pomagala številnim in hkrati nenehno opozarjala na sistemske probleme, ki vedno znova soustvarjajo generacije revnih. Ta teden je minilo dve leti od njene smrti in stvari se niso spremenile na bolje: revnih je vse več redno zaposlenih, najemnine, na katere je obsojena predvsem mlajša generacija, neusmiljeno rastejo, nakupi nepremičnine pa so privilegij redkih, ki še zmorejo zadostiti zahtevam bank. Naj nam mednarodne statistične primerjave kažejo še tako ugodne številke, med nami živi veliko ljudi, ki delajo le še za preživetje in ki jim lahko le en izgubljen dohodek ali nepričakovan strošek v hipu zruši krhke družinske proračune. Vsaj nekaterim, ki se na pomoč obrnejo k Zvezi Anita Ogulin, tam lahko pomagajo s sredstvi iz Anitinega sklada, ustanovljenega prav zato, da se nenadne finančne stiske ne prelevijo v nerešljiv klobčič izvršb in zadolževanj. Prav hitrost je namreč tista, ki prepreči, da bi se stiska iz meseca v mesec še poglabljala. Primer mlade družine naše sogovornice je eden tistih, za katere je bila takojšnja pomoč Anitinega sklada neprecenljiva.

Někdy dojdeš do stádia v životě, kdy už Ti Tvůj starý život nedává smysl. Kdy cítíš, že MUSÍŠ udělat změnu, že takhle dál žít nechceš, že život je o něčem mnohem větším. Kdy jsi ze své role už vyrostla, nebo když si sama sobě něčím překážíš... a kdy už Ti žádný další seberozvojový kurz, seminář ani miliontá informace nestačí. Pak je čas na přechodový rituál od staré verze sebe do nové. Indiáni tento přechodový rituál nazývali Vision Quest. V dnešním dílu podcastu Srdeční záležitosti jsem přivítala úžasnou průvodkyni Soňu Lhotákovou. Soňa si prošla totálním korporátním vyhořením a těžkou spirituální krizí, která ji dovedla až k jejímu pravému poslání: pomáhat lidem propojovat kariéru s hloubkou jejich duše. Soňa Lhotáková provází lidi Vision Questem v divoké přírodě, i sebepoznáním ke smysluplné práci. Prošla temnou nocí duše, kde se dotkla vlastního dna, aby prožila, že právě temnota přináší světlo a největší dary. Zlom přišel se soukromým Vision Questem v přírodě. V tichu a odloučení přišly všechny odpovědi, které roky hledala. Setkání s duší během Vision Questu je pro ni tou nejpoctivější cestou k sobě. A právě proto ji s úctou a pokorou nabízí i ostatním. Sama si vyzkoušela, jak hluboce léčivé a transformační je potkat se se sebou v naprosté pravdivosti, v duševní nahotě, čistotě a tichu. Se svou duší, svými dary i svým posláním. https://sonalhotakova.cz/transformacni-pobyt-v-bosne/ https://sonalhotakova.cz/klic-ke-smysluplne-praci/ https://sonalhotakova.cz/barevny-kompas/ IG: @visionquest_soul IG: @sona.lhotakova https://www.facebook.com/sona.pomezna Ponoř se do fascinujícího vyprávění o transformaci, rituálech Vision Quest v divoké Bosně a zjisti, jak ti metoda Barevného kompasu může bleskově ujasnit, jaký jsi typ osobnosti a proč ti možná chybí drive v podnikání!

Zgodovina kruha je tesno prepletena z enim največjih prelomov v razvoju človeštva, z neolitsko revolucijo, ko je človek opustil nomadski način življenja in začel obdelovati zemljo. Prav udomačevanje žit je omogočilo nastanek stalnih naselbin in razvoj prvih civilizacij, od Rodovitnega polmeseca, kjer so gojili prve vrste pšenice in ječmena, do Azije z rižem, pomembno je tudi proso, ter Srednje in Južne Amerike, kjer je osrednje mesto zavzela koruza. Kruh je tako skozi tisočletja postal več kot le hrana – postal je simbol preživetja, skupnosti in kulture. Stari Egipčani so odkrivali skrivnost kvašenega testa in razvili peko kruha, ki je bil celo plačilno sredstvo, antični Grki in Rimljani pa so to znanje izpopolnili ter postavili temelje pekarstva, kot ga poznamo danes. V srednjem veku je kruh postal osnovno živilo vseh družbenih slojev, pri čemer je njegova kakovost jasno odražala družbeni status. Tudi na Slovenskem ima kruh bogato in globoko zakoreninjeno tradicijo, ki sega vse do prazgodovinskih koliščarjev, skozi stoletja pa se je razvila v raznolikost okusov in oblik, od rženega in koruznega do ajdovega kruha, pogosto povezanega s prazničnimi običaji in obrednim pomenom. O tem, kako kruh presega svojo vsakdanjo vlogo in postaja nosilec simbolike, spomina in identitete, bo spregovorila dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, ki raziskuje pomen kruha v različnih kulturah, religijah in obredih ter skozi dediščino pekarstva in mlinarstva odpira vprašanja o tem, kako lahko z razumevanjem preteklosti ozaveščamo mlajše generacije o pomenu ohranjanja kulturne dediščine.Sogovornica: Dr. Jasna Fakin Bajec, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka, se ukvarja z raziskovanjem pomena kruha v različnih kulturnih okoljih. S študenti Univerze v Novi Gorici je proučevala simboliko kruha v pravoslavni, muslimanski in katoliški veri ter značilne obrede v Rusiji, Srbiji, Severni Makedoniji in Sloveniji, s poudarkom na Primorskem in vplivih iz Italije.Zbira tudi pregovore o kruhu, raziskuje žita na Krasu ter se poglablja v dediščino pekarstva in mlinarstva, zlasti v Zgornji Vipavski dolini. Njeno delo je usmerjeno tudi v ozaveščanje otrok in mladostnikov o pomenu ohranjanja kulturne dediščine skozi zgodbe, spomine in odnos do kruha. Fotografija: Detajl tihožitja s kruhom in smokvami, znana starorimska freska iz Herkulaneuma, ki je trenutno shranjena v Nacionalnem arheološkem muzeju v Neaplju (Wikipedia).

Dr. Veronika Fikfak je redna profesorica mednarodnega prava in človekovih pravic na Univerzitetnem kolidžu v Londonu in direktorica Inštituta UCL za človekove pravice. Prav mednarodno pravo, javno pravo in človekove pravice so področja, na katerih je raziskovalno izjemno prodorna in uspešna ter strokovno mednarodno priznana. Za svoje raziskave je prejela več nagrad in raziskovalnih sredstev, objavlja v uglednih revijah, kot sodnica ad hoc sodeluje pri Evropskem sodišču za človekove pravice, je strokovna članica svetovalnega odbora pri Svetu Združenih narodov za človekove pravice in članica Stalnega arbitražnega sodišča. O aktualnih izzivih za mednarodno pravo, med katere sodijo tudi klimatske spremembe in umetna inteligenca, njenih aktualnih projektih, stikih s Slovenijo in izkušnjah življenja in dela v tujini se bo s prof. Veroniko Fikfak pogovarjala Mojca Delač.

Vysoká něco málo přes 11 cm a široká zhruba 4,5 cm figurka z pálené hlíny patří do pětice nejvzácnějších movitých památek na našem území. Sošku nahé ženy s výraznými prsy, vystouplým břichem, širokými boky a viditelnými tukovými záhyby zná celý svět už více než sto let. Na poli Edmunda Hanreicha mezi Pavlovem a Dolními Věstonicemi, někdejším sídlišti lidí starší doby kamenné, ji 13. července 1925 nalezl tým archeologa, speleologa, zoologa a geografa Karla Absolona.

Genetičtí inženýři upravili střevního parazita měchovce, aby jeho prostřednictvím mohli dodávat do těla protilátky. Metoda je teprve v začátcích, pokud uspěje, mohla by zajistit dlouhodobé a kontinuální podávání biologických léčiv při léčbě chronických onemocnění, a tím mírnit například střevní záněty, projevy alergií nebo dalších autoimunitních nemocí.Všechny díly podcastu Laboratoř můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Long before the modern bourbon boom, one family bet everything on a credit card cash advance business—and turned a single D.C. storefront into a legendary whiskey empire. On this week's episode, we sit down with Prav Saraff and talk about an unbelievable immigrant success story that transformed a single, cash-strapped Washington, D.C. storefront into a premier destination for ultra-rare spirits and legendary barrel picks. Prav takes us back to his family's roots—moving from India to Nepal before grinding through grueling hours in America as dishwashers and gas station attendants to finally buy their first liquor store in 1995. We talk about what it was like balancing high school by day and retail shifts by night, and how a chance encounter with a mentor customer completely shifted their business model away from the low-margin hustle and straight into luxury wine, dusty Van Winkle decanters, and vintage Willett bottles the rest of the industry ignored. Long before the modern bourbon boom, the Saraff family treated hard-to-sell, expensive inventory as a long-term asset, ultimately using their early producer relationships to help put powerhouse brands like Smooth Ambler, Smoke Wagon, and New Riff on the map. Prav breaks down how those foundational single barrel programs revolutionized their operation and laid the groundwork for Dream Spirits—a brand launched to honor his father's ultimate legacy. Show Notes: From India to Northern Virginia: The Saraff family's journey and the early days of American hustle Betting the future on a 28% interest rate credit card loan to buy a D.C. liquor store in 1995 Balancing high school with retail shifts: How a customer mentor unlocked the world of high-end wine and spirits Buying what others ignored: Taking early risks on Van Winkle decanters, A.H. Hirsch, and vintage Willett Treating expensive, slow-moving inventory as long-term liquid gold How early store picks helped put Smooth Ambler, Starlight, and Smoke Wagon on the map Launching Dream Spirits: Honoring a father's legacy through independent blending and curation Inside the new Virginia estate designed for immersive, memory-making barrel pick trips Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Poletje je čas dopustov, čas za oddih in premor od vsakodnevnih obveznosti doma in v službi. O dopustu veliko razmišljamo, se o njem pogovarjamo in ga nestrpno pričakujemo. Ko pa pride čas za njegovo izrabo, se pogosto pokaže, da ni vse tako preprosto. Dopust je zakonska pravica, hkrati pa njegova izraba prinaša številna pravila, dogovore in tudi obveznosti. Prav zaradi njih vsako leto prihaja do nesoglasij med delavci in delodajalci, kršitve s tega področja pa ostajajo med najpogostejšimi. Koliko dni vam pripada? Kdo določi termin? Kaj, če se z delodajalcem ne morete dogovoriti? Kdaj se dopust lahko prenese ali celo izplača? In zakaj se marsikdo z dopusta vrne še bolj utrujen, kot je nanj odšel? V Studiu ob 17.00 tokrat o zakonskih pravilih, najpogostejših kršitvah in tudi o tem, kako dopust izkoristiti tako, da bo res namenjen počitku. Gostje: Saška Kiara Kumer, generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez; Luka Švab, odvetnik iz odvetniške družbe Švab in Štepec; dr. Eva Boštjančič, prof. psihologije, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Před více než 90 lety nacisté označovali vše, co zosobňovala umělecká škola Bauhaus, za zvrhlé. Dnes na nadaci spravující její odkaz útočí Alternativa pro Německo (AfD), která může podle průzkumů výrazně uspět v podzimních zemských volbách v Sasku-Anhaltsku. „Jde o vyvolávání kulturních válek,“ varuje publicista Josef Chuchma. V rozhovoru se ještě vrací ke sporům kolem Knihovny Václava Havla a připomíná jubilejní ročník karlovarského filmového festivalu.Všechny díly podcastu Jak to vidí... můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

stupeň – O poslušnosti Rebrík božského výstupu bol napísaný predovšetkým pre mníchov. No slová svätého Jána Klimaka na začiatku prvej kapitoly naznačujú, že jeho úmyslom je osloviť každého človeka túžiaceho po spáse. Hovorí: „Dvere večného života sú otvorené pre každého. Cieľ nášho života je nasledovať Krista a podobať sa mu v jeho božskej láske.“ Ponúkané reflexie sú prípravou na farské formačné stretnutia. Venujú sa učeniu svätého Jána Klimaka o stupňoch duchovného výstupu, ktoré nachádzame v jeho slávnom diele Rebrík.   Sv. Ján Klimak – Rebrík: https://www.filokalia.sk/sv--jan-klimak-rebrik/  

Poslechněte si:01:10 Trápili dinosaury včely a mravenci?08:26 První jaderná elektrárna13:45 Kde je hranice světa částic?23:57 Největší květ na světěSherlock Holmes a vyděračiHovoří paleontolog Vladimír Socha nebo astrofyzik Petr Kulhánek. Rubriku Stalo se tento den připravil Ing. František Houdek. Z cyklu Perly ze světa rostlin čte Zuzana Vejvodová.Všechny díly podcastu Meteor můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Peter Stark je jediným priamym potomkom rodu Starkovcov, ktorí v 19. storočí vybudovali v Liptovskom Mikuláši Starkovskú liehovar, ktorý funguje dodnes. Po jeho arizácii a znárodnení existuje ako spoločnosť St. Nicolaus, dnes najväčší výrobca liehovín na Slovensku. S touto firmou však už Peter Stark nemá nič spoločné, aj keď meno jeho predka Armina sa ocitlo v názve jedného z produktov.Židovský pôvod Petra Starka bol krajne rizikový v Slovenskom štáte aj v povojnovom stalinskom Československu. Preto v roku 1959 emigroval do Západného Nemecka a neskôr šiel do USA. Tu absolvoval doktorandské štúdium.

V Blovicích na jižním Plzeňsku, asi 25 kilometrů od Plzně, najdeme novogotický zámek, teče tudy řeka Úslava a historie města je zajímavá.

Narodila se do rodiny režiséra Karla Zemana, který svět oslnil svou trikovou tvorbou. Jako malá s ním trávila čas v ateliérech i na natáčení. „Táta nejezdil na dovolenou, všechny exteriéry točil v létě – a tak nás bral s sebou. Vařili jsme si na ohni,“ vzpomíná Ludmila Zemanová. Později se stala spoluvýtvarnicí jeho filmů a po emigraci do Kanady si vybudovala vlastní úspěšnou kariéru. Jaké bylo vyrůstat ve světě, kde ožívali dinosauři? A jak těžké byly začátky za oceánem?Všechny díly podcastu Blízká setkání můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Narodila se do rodiny režiséra Karla Zemana, který svět oslnil svou trikovou tvorbou. Jako malá s ním trávila čas v ateliérech i na natáčení. „Táta nejezdil na dovolenou, všechny exteriéry točil v létě – a tak nás bral s sebou. Vařili jsme si na ohni,“ vzpomíná Ludmila Zemanová. Později se stala spoluvýtvarnicí jeho filmů a po emigraci do Kanady si vybudovala vlastní úspěšnou kariéru. Jaké bylo vyrůstat ve světě, kde ožívali dinosauři? A jak těžké byly začátky za oceánem?

Kako vseprisotnost angleškega jezika v naših vsakdanjih življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa tudi na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?V zadnjih mesecih je bilo mogoče slišati kar nekaj ogorčenih pritožb ljudi, ki so med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah opazili, da številne prodajalne, restavracije in kavarne potencialnih strank ne nagovarjajo več z napisi v slovenščini – temveč v angleščini. To seveda ni v skladu z zakonom o javni rabi slovenskega jezika, spričo česar potem tudi ni težko razumeti javnega ogorčenja, ki se je dvignilo. Se pa obenem vendarle ni mogoče otresti vtisa, da je problem, na katerega trčimo ob napisih v središču Ljubljane, naravnost minoren v primerjavi z nekim drugim, prav tako z angleščino povezanim trendom, ki ga sicer lahko opazimo v vsakodnevni komunikaciji med govorkami in pisci slovenščine. Pomislimo: dandanes se številni ne dogovarjamo več s prijatelji, da bi skupaj pojedli kosilo, ampak si raje mesedžiramo s frendi za lanč. Podobno se ob večerih ne sproščamo več pred televizijo, ampak čiliramo pred tivijem. In ker nas med delom na računalniku tudi ne priganjajo več neživljenjsko kratki roki za oddajo projektov, temveč za kompom lovimo krejzi dedlajne, se menda lahko vprašamo, ali sredi anglofonega medijskega morja, v katerega smo na temeljito globaliziranem planetu pač potopljeni, sploh še znamo slovensko? Oziroma, rečeno nekoliko manj dramatično pa hkrati najbrž tudi bolj natančno, vprašamo se lahko, kako vseprisotnost angleščine v naših življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa celo na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet? Prav to je vprašanje, ki smo ga pretresli oziroma – kot radi rečemo v današnjem, ne nujno najbolj estetskem novoreku – naslovili v tokratni Intelekti. Razmišljati o metamorfozah sodobne slovenščine so nam pomagali dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so: jezikoslovec in predavatelj na Oddelku za slovenistiko, dr. Marko Stabej, pa mlada raziskovalka na istem oddelku, Ina Poteko, potem prevajalka in komparativistka z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, dr. Seta Knop, ter, ne nazadnje, sociolog kulture in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije, dr. Luka Culiberg. Foto: kolaž je sestavljen iz podob, ki jih je na spletni strani Pixabay objavil David Peterson

Prav Saraff is a widely renowned whiskey expert, retailer, and producer, best known as the Director of Operations at 1 West Dupont Circle Wines & Liquors in Washington, D.C. He is highly regarded in the bourbon community for his expertise, his private barrel picks, and his brand, Dream Spirits. Cheers!

Ženy XYZ #46: Feministický podcast, ve kterém Silvie Lauder, Markéta Plíhalová a Clara Zanga řeší důležitá aktuální témata. Ostře řezaná čelist, uhrančivé oči a co nejnižší procento tuku. Jako vedlejší důsledky poruchy příjmu potravy, neplodnost nebo rozlámané kosti v obličeji. To je ve zkratce looksmaxxing, kdysi okrajový fenomén manosféry, dnes poměrně rozšířené mužské hnutí, které věří, že životní úspěch a štěstí jsou úzce svázány se vzhledem. Jak tento trend mužům a chlapcům ubližuje? Co má společného s eugenikou a kde se vzalo přesvědčení, že ženy na mužích zajímá pouze atraktivní vzhled? O tom debatovaly redaktorky Markéta Plíhalová, Clara Zanga a Silvie Lauder.

VYPLŇTE NÁŠ PODCASTOVÝ PRIESKUM: http://www.zabavavpodcastoch.sk/prieskum Väčšina ľudí sú praváci... a vlastne ono to vôbec nedáva zmysel. V prírode totiž takáto preferencia strany nebýva, dokonca ani u našich najbližších príbuzných. Dnes sa teda dozvieme, ako to s praváctvo a ľaváctvom vlastne je. Tento týždeň sa v podcaste Zoom pozrieme na pravé a ľavé ruky a dozvieme sa, aký vplyv bude mať tohtoročný jav El Nino. Udalosťou týždňa je oficiálny plán CERN-u postaviť ešte väčší urýchľovač častíc. – Všetky podcasty denníka SME si môžete vypočuť na jednom mieste na podcasty.sme.sk. – Ak máte pre nás spätnú väzbu, odkaz alebo nápad, napíšte nám na podcasty@sme.sk – Odoberajte aj (Ne)vedecký newsletter Tomáša Prokopčáka na sme.sk/nevedecky – Ďakujeme, že počúvate podcast Zoom.See omnystudio.com/listener for privacy information.

As of April 2026, Jack Daniel's has released highly sought-after "hazmat" (over 140 proof) single-barrel rye whiskeys, with special releases like the Tanyard Hill or Small Batch variants often ranging between 142.7 and 146.1 proof. These limited, uncut, and unfiltered, Tennessee straight rye whiskeys feature a 70% rye mash bill and are known for intense heat and complex, dark fruit flavorsPrav Saraff is a prominent Washington, D.C.-based bourbon connoisseur, owner of 1 West Dupont Circle Wines & Liquors, and creator of the independent bottling label "Dream Spirits". Known as a major figure in the whiskey industry for sourcing rare bottles and exclusive single-barrel picks, he is highly regarded for his expertise and customer-focused approach.