Podcasts about prav

Poslanec evropskega parlamenta iz vrst Evropske ljudske stranke mag. Matej Tonin je naprej spregovoril o problemu preganjanja kristjanov. Visoko predstavnico EU za človekove pravice Kajso Ollogren je pozvali da mora EU odločneje zaščititi preganjane kristjane. Prav tako je spregovoril o napadih Nike Kovač in aktivistov iz nevladne organizacije 8. marec, ki jih je bil deležen.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Pravčická brána je největší skalní bránou na evropském kontinentu, kterou vytvořily přírodní živly. Je jedním z největších turistických lákadel Národního parku České Švýcarsko.

Dino Zupančič je eden redkih slovenskih marketinških strokovnjakov, ki se lahko pohvali s strokovno podlago iz elektrotehničnih znanosti. Že v času študija je pritegnil pozornost stroke z odmevnimi projekti v sklopu študentskih organizacij, med drugim je vodil tudi največjo študentsko prireditev v Sloveniji, legendarno Škisovo tržnico.  Leta 2008 je soustanovil Agencijo 101, ki si je v več kot petnajstih letih delovanja izborila status ene najhitreje rastočih in prodornih slovenskih neodvisnih agencij. Kot direktor in strateški vodja ekip je usmerjal rešitve v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi naročniki.Danes kot direktor v agenciji skrbi za strateški razvoj in doseganje poslovnih ciljev. Je pozitiven realist, ki verjame, da so ljudje daleč največji in najpomembnejši kapital podjetja. Verjame v sinergije timskega dela, opirajoč se na vrednote, kot so lojalnost, profesionalnost, zanesljivost, inovativnost in proaktivnost. Prav vztrajno sledenje vrednotam, ki jih je agencija začrtala, je eden ključnih razlogov, da je agencija trenutno med najbolj zaželenimi delovnimi okolji v slovenskem prostoru. Od leta 2023 pa je tudi partner v agenciji McCann Ljubljana. V zadnjih letih je bila agencija večkrat nagrajena na domačih (SOF, Sempl, Diggit, Sporto, Websi, Effie) in mednarodnih festivalih (Clio Awards, European Excellence Awards, Balcannes in SomoBorac ter finalist festivala v Cannesu). Najljubši citat: Overthinking is not a strategy. Najljubša knjiga: Atomic habits - James ClearNajljubša serija: Trenutno Trainwreck - predvsem Woodstock 99Hobiji: Tenis, kolesarjenje, fitnes, razna druženja.Najljubša hrana: Vsa mediteranska hrana, predvsem čim manj predelana.Najljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: Google mapsZaključni nauki:·      Vztrajnost se poplača.·      Nikoli ne podcenjujte moči marketinga.·      Vse je v ravnovesju.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Osamělé kameny vztyčené do vertikální polohy sloužily kdysi pravděpodobně pro rituální nebo pamětní účely. Největší český pravěký menhir stojí na poli u středočeské vesnice Klobuky, je tři a půl metru vysoký a říká se mu kamenný pastýř.

Miloš Poborský

Novogoriški EPIC gosti razstavo pordenonskega Cinemazero z naslovom Osamljenost desnega krila. Gre za fotografije, ki pričajo o strasti do nogometa, ki jo je živel italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini. Prav 2. novembra je minilo 50 let od nepojasnjenega umora tega lucidnega, a v tistem času za številne neprijetnega intelektualca, ki je leto svojega otroštva preživel tudi v Idriji.

Razstava arhivskih fotografij o življenju in delu slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba, je ta in naslednji mesec na ogled v Grabeljškovi dvorani Cankarjeve knjižnice na Vrhniki. Pred 80-imi leti je svoje domove zapustilo ter odšlo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško več kot 20.000 Slovencev. Njihov odhod iz domovine je bil v izjemno težkih razmerah resnično junaška zgodba. V blatu vetrinjskega polja, ob neprijazni taboriščni upravi in v hudem pomanjkanju so v nekaj dneh vzpostavili vrtce, osnovne šole in gimnazijo. Prav tako so iz nič vzniknili časopisi, pevski zbori, dramske skupine in vrsta drugih dejavnosti. Vse to lahko zaslutimo ob razstavljenih fotografijah. O povojnih dogodkih in življenju in delu slovenskih beguncev bo naslednji četrtek govorila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Hinterland aneb Historie „zadních zemí“, 2. část: Lidé (4:38) – Procházka listopadovou oblohou (22:32) – Stopy pradávných ohňů v geologické minulosti naší planety (28:10)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Zvěřina je podle lesní hospodářky a myslivkyně Kateřiny Průšové jedním z nejkvalitnějších mas, jaké člověk může mít na talíři.

Hinterland aneb Historie „zadních zemí“, 2. část: Lidé (4:38) – Procházka listopadovou oblohou (22:32) – Stopy pradávných ohňů v geologické minulosti naší planety (28:10)

Zvěřina je podle lesní hospodářky a myslivkyně Kateřiny Průšové jedním z nejkvalitnějších mas, jaké člověk může mít na talíři.Všechny díly podcastu Dobré dopoledne můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Piše Tonja Jelen, bere Maja Moll. Roman Obraz Vesne Lemaić je zaveza tistemu, česar se je avtorica lotila že v prejšnjih romanesknih in kratkoproznih delih. Obravnavanje obrobij družbe se v tem delu pokaže tudi kot izrinjenost znotraj margine. Obraz se razkriva počasi. V romanu se obraz edine preživele v prometni nesreči razkriva skozi osebne, notranje stiske in pritiske drugih, za katere je mislila, da so njena skupnost. Tudi skvot ima svoja pravila in skorajda hierarhijo. Družbena lestvica je namreč pomembna povsod, kot pravi George Orwell v romanu Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Vesna Lemaić nas postavi v Ljubljano, kjer se je v zapuščeni tovarni treba znajti po svoje. Da bi zakrpali streho, si umislijo Titovo sobo, ki je vaba za turiste. Soba je bila že motiv Popularnih zgodb, a tokrat pomeni predvsem ujetost in strašljivost. Je ena izmed ključnih zank romana in prav zaradi nje romaneskna zgodba razkrije kompleksnost različnih oseb. Najbolj ranljiva je protagonistka Bruna, ki je zaradi smrti bližnjih polna notranje bolečine. Pisateljica je pri njej pozorna na stiske, o katerih intenzivno pripoveduje natakarici Nadi, ki na zadnji dan službe zaradi zaprtja lokala časti in prisluhne glavni junakinji, ki se bojuje s svojimi demoni. Bruno spodbuja in ji daje moč. Metaforičnost obraza je večplastna in opozarja na našo obsedenost z zunanjim videzom. Jezikovni in miselni presežki so najbolj opazni v primerih, ko se Bruna najbolj razkriva: »Njen obraz je bil pretrgan. Njen svet je bil prerezan,« piše. Poetični odstavki se prepletajo z Župančičevimi Mehurčki, usidranimi v Brunino podzavest. Ta skače na plan v različnih trenutkih, tudi najbolj groznih. Poudarjen in problematiziran je na primer nenehen boj za obstoj s spolnostjo. Prav vsak, vsaka si želi telesnosti in ljubezni, avtorica pa nas povabi k temeljnemu razmisleku, kako jo uresničiti. In tu je kljub srhu in bolečini spet eden izmed vrhuncev romana. Bolečina zaradi spolnosti je pri geju Janiju ali pri Bruni neznosna in v obeh primerih se prepričljivo stopnjuje proti razkroju osebnosti. Zanimive so tudi fantastične prvine romana, ki so seveda zgolj navidezne. Vesna Lemaić po tiho dodaja elemente čarovništva – likinje so v tem delu glasnice pravičnosti. Kaj še lahko naredi ženska, ki jo označijo za drugačno ali ki zboli? Boji in bolečina se vračajo na telesni in psihični ravni, za vse pa vedno obstajata racionalna in duhovna razlaga. Na koncu se vse skupaj prepričljivo sestavi v celotno zgodbo. Ta prikliče tudi resnične dogodke ob rušenju znane ljubljanske zapuščene tovarne, ki je že dolgo dajala zatočišče marsikomu. Pisateljica je pozorna na vse – na odvisnike, alternativne umetnike, umetnice, zapuščene. A tudi med njih se zarežejo nestrinjanje in zavrnitve. Na koncu zmagajo drugi. Roman Vesne Lemaić pripoveduje o pasteh, ki se skrivajo v človeku in družbi. To je obraz, ki kaže na vso človekovo rabeljstvo do samega sebe, na samouničevanje in uničevanje drugih. Rešiti se je mogoče le z močno voljo in paziti, da se ne ujameš že na verzih naključnih popevk z radia. Skratka, presunljivo in precizno.

Piše Iztok Ilich, bereta Igor Velše in Maja Moll. Črki K in A v naslovu druge knjige esejev jezikoslovca in literata Kozme Ahačiča sta, kar ni težko uganiti, začetnici njegovega imena in priimka. Vendar imata tudi druge pomene: dvignjeni roki pod črkama sta staroegipčanski hieroglif, ki med drugim predstavlja življenjsko silo, enega od delov duše; ki odločilno vpliva na srečo in nesrečo, bolezen in zdravje, moč in nemoč, torej na celotno človekovo usodo. Ahačič svojih razmišljanj ne niza linearno, postopoma, temveč tok misli pogosto pretrga z zasukom, s preusmeritvijo pozornosti na neko sorodno, bližnjo temo. V večini esejev se iz različnih izhodišč vrača k temam, ki ga vznemirjajo in mu izpolnjujejo življenje. To sta ob izletih v svet filma predvsem poslušanje in aktivno ukvarjanje z glasbo ter znanstveno razmišljanje o različnih vidikih jezika, zlasti slovenščine. Delo z jezikom, pravi, nikoli ni končano. In dodaja, da za raziskovanje ni dovolj vrhunsko znanje, temveč tudi nepopisljivo, življenje prežemajoče navdušenje. Esej Scvrti možgani in zaklepanje ušes, na primer, začne s komaj slišnim predvajanjem nekega glasbenega albuma, v čemer najde »nujen recept za novo digitalno okolico, ki jo moramo znati utišati do te mere, da ni neslišna, a je obenem dovolj nevsiljiva, da jo lahko zaslišimo drugače.« Tudi iz svojih izkušenj pozna posledice pretirane glasnosti trivialnih spletnih vsebin: ker smo izpostavljeni vse več informacijam, vedno manj razmišljamo. Za to stanje se mu zdijo slovenski »scvrti možgani« primernejša besedna zveza od angleške »gnitje možganov«. Ko drsamo po svojih pametnih napravah navzgor, ugotavlja, »se prebijamo do nižjih in nižjih plasti kratkih filmčkov, ki nas polnijo z novimi in novimi impulzi … Vse mora biti skrajšano, zgoščeno, udarno, preprosto …« Možgane moramo zato, če jih želimo ohraniti za bistvene stvari, znati od časa do časa zakleniti. Esej Koraki, samo koraki Ahačič začenja s prizorom iz Kurosawovega filma Sanje, zaokroži pa ga z razmišljanjem o različnih ravneh sodobne slovenščine – od idealnega knjižnega govorjenega jezika na radiu in televiziji do različic pogovornega jezika. Odsotnost razmišljanja o jeziku na večini komercialnih medijev, opozarja, bi postala velik problem, če ne bi imeli dobrega usmerjevalnega modela na RTV. Mnogi, ki kot krokarji prežijo na vsako jezikovno napako, pozabljajo, da govorjeni jezik oblikujejo dobri vzorci in pozitivni vzori. Kajti »slovenski jezik ni več mladenič, ki bi ga morali ves čas opozarjati in kritizirati, ampak odrasla oseba z lastno izoblikovano in kompleksno osebnostjo, na katero lahko vplivamo samo, če jo hkrati sprejemamo.« Prav mehčanje strogosti v presojanju, kaj je prav, sprejemljivo in kaj ne, značilno za večji del starejših jezikoslovcev, je pomembna vrlina pisanja in ravnanja Kozme Ahačiča. K bralcu se ne sklanja z dvignjenim prstom, ampak se z njim pomenkuje ob skodelici kave. Še posebej dragoceno pa je, da se zna ob razlaganju slovničnih in pravopisnih pravil približati tudi mladim in najmlajšim, ki jih »piflanje« pravil in izjem sicer rado odvrne od branja. Povabi jih v družino na vse strani odprtih jezikovnih priročnikov Fran, ki jih je ustvaril s širokim krogom sodelavk in sodelavcev. V eseju Slovenščina kot velik jezik se Ahačič po pogovoru z Grenlandcem Perom vpraša, zakaj mi, ki nas je štiridesetkrat več, obupujemo nad slabim stanjem svojega jezika, ki v resnici sploh ni slabo. Tudi zato ne, ker nam je s Franovo družino uspelo vzpostaviti enega boljših servisov v Evropi za uporabnike jezika. Sklene z ugotovitvijo, da je poudarjanje naše majhnosti zgolj beg pred odgovornostjo, ki se je sprevrglo v razvado. V več kolumnah se avtor kritično sooča s položajem slovenščine v izobraževanju. Zavrača poskuse zniževanja meril na maturi in uvajanje angleščine v visokem šolstvu kot rešilne bilke za internacionalizacijo znanosti, saj »bi na najvišji ravni vodila v povprečje, provincializem – in ne v odličnost«. Rešitve prav tako ne vidi v zapiranju v meje lastnega jezika – provincializaciji v nasprotnem smislu. »Treba se bo naučiti živeti v večjezičnem globalnem svetu,« je prepričan. V eseju Zmaga in dva poraza je Ahačič pohvali sprejetje Zakona o javni rabi slovenščine, a hkrati opozarja na počasnost globalnih ponudnikov pretočnih vsebin pri uvajanju vmesnikov v slovenskem jeziku na zaslone, v avtomobile, gospodinjske naprave in še kam. »Vsak od nas,« vztraja, »mora po svojih močeh dvigniti svoj glas: enkrat kot potrošnik, drugič kot civilna družba, tretjič kot strokovnjak.« V drugem delu knjige se zvrsti devet v tedniku Mladina objavljenih esejev, nastalih med virusno pandemijo. V Koncu avtor znova zavrne prepričanje mnogih, ki po osamosvojitvi niso ponotranjili prehoda v novo obdobje slovenščine in vztrajajo, da je »edina oblika izražanja pripadnosti jeziku zaskrbljenost zanj, iskanje nedoslednosti v rabi in zgražanje nad različnimi odkloni«. Nazadnje se v remiksu Popotovanje iz Litija do Čateža duhovito naveže na Levstikov spis, pri čemer, opozarja, so vsi dogodki in dialogi izmišljeni, saj je legendarno literarno in jezikoslovno pot premeril le virtualno, s pomočjo Googlove aplikacije.

Muzeum je malé, jen několik vitrín bez moderních technologií, filmových ukázek a efektů. Vedle Zemanových brýlí a dýmky jsou vystavené například jeho osobní poznámky.

Hosť podcastu: TÁŇA KELEOVÁ VASILKOVÁ, spisovateľka Hovoríme o jej novej knihe Svet žien, v ktorej prináša osudy rôznych žien, matiek a starých mám, dcér a kamošiek. Čím sa Táňa inšpirovala? Nájdu sa tam niektoré jej kamarátky? V ich osudoch je veľa tém, láska a priateľstvo, nevydarené manželstvo, starostlivosť o starnúcich rodičov, radosť z detí a vnúčat. Ktoré postavy má najradšej Táňa a ktorá postava imponovala moderátorovi podcastu? Aké je posolstvo, odkaz príbehu a pre koho je? Nielen pre ženy, ale aj pre mužov – pre čo? Táňa patrí každý rok medzi najpredávanejších slovenských autorov - prečítajte si viac.

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Zamyšlení nad dnešním Evangeliem si pro nás připravila naše redaktorka a katechetka Tamara Suchánková.

Praznujemo dan reformacije, gibanja, ki je Slovence urstilo med učene kulture z ustvarjanjem izvirnih besedil v slovenščini, ki tako postane tudi knjižni jezik. Reformacija nam da prvi tiskani knjigi - Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja pa tudi prvi prevod Biblije Jurija Dalmatina. Prav ob tej je v koroški osrednji knjižnici shranjen manj znan Črnjanski rokopis - eno od desetih del vpisanih v Unescovo nacionalno listino Spomin sveta. V oddaji tudi: - Kitajski predsednik Ši na gospodarskem forumu APEC izpostavil nujnost sodelovanja - Svet Evrope zaskrbljen zaradi skorajšnjega izstopa Latvije iz carigrajske konvencije - Ljubljanska univerza namenja 10 milijonov evrov štirim interdisciplinarnim projektom

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Omeletky jsou o tom, jak se pozná pravý Čech. Moje maminka byla Češka s německým jménem Herrová, tatínek hrdý Ukrajinec, ale z Vasila se pod tlakem života stal Ladislav. Všichni strýcové měli orlí nosy. Zřejmě bych měla problém, kdybych chtěla vysledovat své kořeny. Uslyšíte příspěvek Stanislava Jugy Hrdost z tradic zrozená. Halina Pawlowská přečte povídku Velice nepopulárně o maminkách a tatíncích a přidá recept na telecí játra s cibulkou a hroznovým vínem.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra SFC, edine filmske institucije v Evropi, ki organizira festival s pregledom domače produkcije. Trenutno imamo v produkciji in postprodukciji osem do enajst celovečernih filmov, gre za mlade ali pa že uveljavljene avtorje, eden od najzanimivejših sodelovanj je film Mila Marija, v režiji Andrine Mračnikar, prva velika slovensko avstrijska koprodukcija, zgodba o koroških Slovencih. Filmske projekte pripravljajo tudi: Janez Burger, Urša Menart, Luka Marčetič, Darko Simko in mnogi drugi. Vsak film zase je svoj prototip. S filmi se ne da delati po nekem industrijskem modelu, odvisno je od selektorjev, trenutka v zgodovini itd. A kontinuiteta bo, ker se nam obeta veliko, tudi novih izrazov, prihajajo avtorji z zanimivimi temami. Nataša Bučar Prav v letu, ko slovenski film ali posamezni ustvarjalci v svetu doživljajo številna najvišja priznanja, bosta letos med častnimi gosti festivala tudi Nicoletta Romeo, italijanska filmska kuratorka in programska direktorica Tržaškega filmskega festivala ter direktor Evropske filmske akademije (EFA) Matthijs Wouter Knol, ki bo v petek, 24.10.25. na Prvomajskem trgu v Piranu odkril obeležje Evropske filmske dediščine EFA.. Gre za prvo obeležje te vrste v Sloveniji, ki Piranski trg postavlja na zemljevid najpomembnejših filmskih lokacij v Evropi.

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

V Portorožu poteka vrh skupine MED9, neformalne skupine, ki združuje južnoevropske članice Evropske unije. Voditelji so že končali razpravo o konkurenčnosti evropskega gospodarstva in se uskladili glede izhodišč, ki jih bodo enotno zastopali na prihajajočem srečanju Evropskega sveta. Prav tako so razpravljali o Bližnjem vzhodu, pogovorom se je pridružil jordanski kralj Abdulah Drugi. Premier Robert Golob poudarja prizadevanja za mir v Gazi. Drugi poudarki oddaje: - Med zunanjimi ministri Unije ni enotnega soglasja, da bi Ukrajini pomagali z zamrznjenim ruskim premoženjem. Vodja diplomacije Unije Kaja Kallas Rusiji napoveduje 19-i sveženj sankcij. - Na Vrhu slovenskega gospodarstva poglede soočajo gospodarstveniki in politiki. Medtem finančni minister Klemen Boštjančič zavrača očitke fiskalnega sveta, da je načrtovana poraba v proračunih prevelika. - Velik del zdravstvene stroke poudarja nasprotovanje predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti.

Evropska agencija za okolje ugotavlja, da degradacija okolja ogroža naš način življenja. Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti uničujejo naše ekosisteme ter ogrožajo naša gospodarstva in konkurenčnost, ki je zelo odvisna od naravnih virov. Veliko ljudi se resnosti okoljske krize zaveda, hkrati pa imajo občutek nemoči, številni tudi občutke krivde. Prav tako obstaja zelo vplivna manjšina, ki vse skupaj zanika. Kako ustrezno posredovati informacije o podnebnih spremembah in podnebnih ukrepih? Kako spodbuditi okolju prijazna vedenja? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Jadranka Jezeršek Turnes, strokovnjakinja za komuniciranje znanosti; Živa Kavka Gobbo, predsednica Focusa – društva za sonaraven razvoj; dr. Vesna Žabkar, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja.

Lidé a jejich předci v muzeu, 2. část: eneolit (4:17) – Příběh s pětkou: Beringerovy kameny (14:18) – Kniha: Astronom a čarodějnice (19:04) – Čtyři nové druhy žiraf (23:22)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Praėjo savaitė po vaizdo generavimo įrankio „Sora 2“ premjeros, ir kai kas tai lygina su pragaro vartų atsivėrimu. Galimybė skleistis kūrybiškumui ar painiavos gamykla? „Meta AI“ planuoja naudoti tavo pokalbių su dirbtiniu intelektu turinį tikslesniam reklamų taikymui. „OpenAI DevDay“ metu pristatytos naujienos: „ChatGPT Apps“ leis per „ChatGPT“ valdyti įvairias programas, o „ChatGPT Agent Builder“ padės kurti automatizacijas. „Deloitte“ grąžins Australijos vyriausybei dalį lėšų dėl ataskaitos su AI „haliucinacijomis“. „OpenAI“ sudarė didelę partnerystę su „AMD“. Londono policija išardė tarptautinę gaują, kuri per 12 mėnesių iš Jungtinės Karalystės į Kiniją išvežė iki 40 tūkst. pavogtų telefonų. Europos Komisija pristatė planą „Apply AI“ – €1 mlrd. siekiantį sumanymą stiprinti Europos dirbtinio intelekto ekosistemą.

Když se řítí bahno a kamení: Megasesuvy a sesuvy (4:58) – Procházka říjnovou oblohou (15:35) – Lidé a jejich předci v Národním muzeu, 1. část: paleolit a neolit (21:33)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

In this episode, we're joined once again by Ed and Prav from Prime NYC. From Dreamcast memories and Tokyo Xtreme Racer to Need for Speed: Underground, XMODS, and the street racing nights of Hunts Point, the conversation is packed with nostalgia and the stories that shaped their love for cars.Ed and Prav talk about how Prime NYC became known for hosting some of the classiest tuner meets in the scene, while reflecting on the evolution of JDM culture, the cars that have come and gone, and what keeps them passionate about the community today. It's a laid-back, laugh-filled hangout that feels like catching up with old friends at the meet.https://www.instagram.com/primenyc.co/https://www.instagram.com/yo_edo/https://www.instagram.com/pravzilla/Be sure to leave us a review if you are enjoying this podcast! Thank you!Check out our Sponsors!EAST COAST DRIFT SCHOOL:@eastcoastdriftschoolCHASE BAYS:@chasebayshttps://www.chasebays.com/COUPON CODE:chasebaysafterhoursLIMITLESS AUTO FAB:@limitless_auto_fabhttps://limitlessautofab.com/We have a Patreon! With Exclusive Content and Podcasts:patreon.com/factionmotorsportsCheck us out on other platforms:Youtube: /FactionMotorsportsInstagram: @factionmotorsportsFacebook: /factionmotorsportsTiktok: @factionmotorsports

Zvláštní vydání Vládneme, nerušit s Erikem Taberym, Ondřejem Kundrou a Filipem Zelenkou o volbách a televizní debatě mezi předsedy ODS a ANO na TV Nova. Moderuje Štěpán Sedláček.Erik Tabery: Na poslední debatě bylo znát, že se Andrej Babiš snaží nepůsobit radikálně. Řekl bych, že hnutí ANO vyšlo ve výzkumech, že je malá šance oslovit voliče SPD či Stačilo!. Nechtěli proto ztratit tu konstruktivnější část svých stoupenců. Na Babišovi bylo vidět vyčerpání, možná už je vzhledem k jeho věku kampaň náročná. Šéfovi ANO vyhovovalo, že televize Nova nevěnovala prostor hodnotovým otázkám. Neřešila se ani možná koalice s extremisty, či menšinová vláda s podporou extremistů. Petr Fiala byl trochu méně výrazný než na Primě, ale to mohlo být i tím, že tu chybělo publikum. Každopádně se trochu vyměnily role, během minulé kampaně byl výraznější Babiš a zakřiknutý Fiala, dnes tempo určuje premiér a lídr Spolu. I tak ale platí, že ANO má větší šanci na vítězství, podobné formáty debat nemají moc šanci změnit něčí názor. Možná Babiš chtěl utlumit mobilizační étos kampaně Spolu a působit, že není taková hrozba pro Česko. Pravého Babiše uvidíme po volbách, kdy už nebude muset taktizovat. Když bude chtít sestavit vládu s pomocí Stačilo! či SPD, bude jim muset jít v mnohém na ruku.Ondřej Kundra: Andrej Babiš na Nově říkal, že Česko nechce táhnout na východ. Dával si pozor, aby se neprojevoval prorusky. Zároveň v minulosti opakovaně řekl, že chce zrušit českou vojenskou pomoc Ukrajině. V tom je zásadní rozpor: Ukrajina potřebuje západní, tedy i naše zbraně. Jedině to nás na východ nezavleče. Ledaže by měl Andrej Babiš nějaký tajný alternativní plán, ten však v debatě nepředstavil. Zároveň mě zaujalo, že stejně jako Babiš, ani Petr Fiala nebyl vystaven kritickým otázkám. V jeho případě mimo jiné na to, proč se několik let opíral o Pavla Blažka, který bitcionovou aférou srazil Fialu a Spolu k zemi.  Filip Zelenka: Lež, lež a lež. To bylo zřejmě nejčastější slovo poslední debaty před volbami mezi Petrem Fialou a Andrejem Babišem. Debata byla více obsahová o konkrétních tématech, mohla tak trochu připomínat duel dvou kandidátů na sněmu Hospodářské komory. Mohli jsme se tak dozvědět bližší detaily o emisních povolenkách, tempu stavění dálnic nebo o představách obou kandidátů ohledně stavu armády za pět let. Naopak Petr Fiala překvapivě nevytáhl hodnotovou kartu, která se objevovala po celou dobu v kampani koalice SPOLU, vytrvale se snažil zdůrazňovat, že ekonomická situace Česka se zlepšila.  Co dalšího vyjevil předvolební duel na TV Nova, si můžete poslechnout ve zvláštním vydání Vládneme, nerušit, které moderoval Štěpán Sedláček.

Český rozhlas přináší rozhovory s lídry všech stran a uskupení, které kandidují v říjnových volbách do Poslanecké sněmovny. Na otázky moderátora odpovídá Petr Cibulka, lídr Volte Pravý Blok www.cibulka.net.