Podcasts about prav

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Praznujemo dan reformacije, gibanja, ki je Slovence urstilo med učene kulture z ustvarjanjem izvirnih besedil v slovenščini, ki tako postane tudi knjižni jezik. Reformacija nam da prvi tiskani knjigi - Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja pa tudi prvi prevod Biblije Jurija Dalmatina. Prav ob tej je v koroški osrednji knjižnici shranjen manj znan Črnjanski rokopis - eno od desetih del vpisanih v Unescovo nacionalno listino Spomin sveta. V oddaji tudi: - Kitajski predsednik Ši na gospodarskem forumu APEC izpostavil nujnost sodelovanja - Svet Evrope zaskrbljen zaradi skorajšnjega izstopa Latvije iz carigrajske konvencije - Ljubljanska univerza namenja 10 milijonov evrov štirim interdisciplinarnim projektom

Zamyšlení nad dnešním Evangeliem si pro nás připravila naše redaktorka a katechetka Tamara Suchánková.

Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Prav v času, ko nas tudi narava spominja na minljivost, ko so dnevi vse krajši in je teme vse več, prihaja k nam odrešenjsko sporočilo. Zato so za res vernega človeka ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

The Beatles Revival z Kladna fungují přes třicet let. Hráli pro anglickou královnu. Často hrají v Holandsku. V Rotterdamu na jejich koncert přišlo přes deset tisíc lidí. U nás spolupracují s Karlem Kahovcem. Mají nádherné kostýmy a dokážou udělat pořádnou show. Ve studiu jsme přivítali Luďka Maulise, který má na starosti Johna Lennona. Dozvíte se, na jaké nástroje hrajou. Jaká písnička jim nejde. A také proč Luděk fakt miluje Most. Podívejte se na rozhovor plný příhod z koncertů The Beatles Revival v Ponte Reports.  

Omeletky jsou o tom, jak se pozná pravý Čech. Moje maminka byla Češka s německým jménem Herrová, tatínek hrdý Ukrajinec, ale z Vasila se pod tlakem života stal Ladislav. Všichni strýcové měli orlí nosy. Zřejmě bych měla problém, kdybych chtěla vysledovat své kořeny. Uslyšíte příspěvek Stanislava Jugy Hrdost z tradic zrozená. Halina Pawlowská přečte povídku Velice nepopulárně o maminkách a tatíncích a přidá recept na telecí játra s cibulkou a hroznovým vínem.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra SFC, edine filmske institucije v Evropi, ki organizira festival s pregledom domače produkcije. Trenutno imamo v produkciji in postprodukciji osem do enajst celovečernih filmov, gre za mlade ali pa že uveljavljene avtorje, eden od najzanimivejših sodelovanj je film Mila Marija, v režiji Andrine Mračnikar, prva velika slovensko avstrijska koprodukcija, zgodba o koroških Slovencih. Filmske projekte pripravljajo tudi: Janez Burger, Urša Menart, Luka Marčetič, Darko Simko in mnogi drugi. Vsak film zase je svoj prototip. S filmi se ne da delati po nekem industrijskem modelu, odvisno je od selektorjev, trenutka v zgodovini itd. A kontinuiteta bo, ker se nam obeta veliko, tudi novih izrazov, prihajajo avtorji z zanimivimi temami. Nataša Bučar Prav v letu, ko slovenski film ali posamezni ustvarjalci v svetu doživljajo številna najvišja priznanja, bosta letos med častnimi gosti festivala tudi Nicoletta Romeo, italijanska filmska kuratorka in programska direktorica Tržaškega filmskega festivala ter direktor Evropske filmske akademije (EFA) Matthijs Wouter Knol, ki bo v petek, 24.10.25. na Prvomajskem trgu v Piranu odkril obeležje Evropske filmske dediščine EFA.. Gre za prvo obeležje te vrste v Sloveniji, ki Piranski trg postavlja na zemljevid najpomembnejših filmskih lokacij v Evropi.

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

Poslušalki se pri peki orehove in pehtranove potice zgodi, da ji skorja zgoraj odstopi. V potici sicer ni kakšne luknje. Sestra Nikolina meni, da je po vsej verjetnosti potica pred peko preveč oziroma predolgo vzhajala. Že če vzhaja pet ali deset minut dlje, se skorjica kruši oziroma odpada. Če pa je potica vzhajala premalo časa, se pojavijo luknje. Oglasila se je poslušalka, ki potico, takoj ko jo zavije, da v pečico pri 50 stopinjah. Ko lučka ugane, temperaturo poviša za deset stopinj in tako povečuje do 160 stopinj. Nato jo peče toliko časa, da je skorja pečena - pri tem ne gleda na uro. Nato pečico izklopi, potico vzame ven, jo obrne na desko, pokrije z mokro, vlažno krpo in pokrije s pekačem, da se ohladi. Prav tako v nadev ne daje snega, ampak samo beljake. Poslušalec pa je povedal, da testa ne smemo pretanko zvaljati (glede na količino in gostoto nadeva). Prav tako moramo po njegovih besedah paziti pri dolžini vzhajanja potice. Samo testo vzhaja dobro uro, potica (že z nadevom) pa še pol ure. Pečeno, po nasvetih sestre Nikoline, pokrije s polivinil vrečko. Tako ohrani svežino še 10 dni.

V Portorožu poteka vrh skupine MED9, neformalne skupine, ki združuje južnoevropske članice Evropske unije. Voditelji so že končali razpravo o konkurenčnosti evropskega gospodarstva in se uskladili glede izhodišč, ki jih bodo enotno zastopali na prihajajočem srečanju Evropskega sveta. Prav tako so razpravljali o Bližnjem vzhodu, pogovorom se je pridružil jordanski kralj Abdulah Drugi. Premier Robert Golob poudarja prizadevanja za mir v Gazi. Drugi poudarki oddaje: - Med zunanjimi ministri Unije ni enotnega soglasja, da bi Ukrajini pomagali z zamrznjenim ruskim premoženjem. Vodja diplomacije Unije Kaja Kallas Rusiji napoveduje 19-i sveženj sankcij. - Na Vrhu slovenskega gospodarstva poglede soočajo gospodarstveniki in politiki. Medtem finančni minister Klemen Boštjančič zavrača očitke fiskalnega sveta, da je načrtovana poraba v proračunih prevelika. - Velik del zdravstvene stroke poudarja nasprotovanje predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti.

Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Matjaž Zorec, pesnik, pisatelj, kritik ter avtor radijskih oddaj in iger, se v skladu s prejšnjima pesniškima zbirkama Troheji izpred desetih let in predlansko Večerna zora tudi v tretji zbirki s pomenljivim naslovom Lastna hvala se po blatu vala kritično loteva moralno razvrednotene družbe in posameznika, ki po njem lahko preživi zgolj kot depresiven nevrotik, psihopat, bipolarni psihotik ali serijski morilec. Zaznamovan z eksistencialno bolečino lirskega subjekta, ki se nenehno giblje med mazohističnim in sadističnim impulzom življenja, tako v osrednjem delu zbirke zapiše: “… pa / niti / serijsko / morjenje / ni dovolj / mučiti / in naučiti / se mučiti / še mučneje / vedno / namučiti / močneje / najprej / napsihirano / s fizičnim / z brezmejnim / strahom pred / bolečino…” Tudi bralec ob teh vzdolžnih pesmi, nanizanih z besedo ali dvema v stolpiče in zamejenih s simbolično zvezdico, dobi občutek, da je mučen in da se le počasi prebija skozi trpljenje, ne vedoč, kaj ga še čaka na naslednji strani. Zorec namreč ne varčuje z vulgarizmi vseh vrst in s (samo)obtoževanjem, v svojem uporniškem zanosu gre tako daleč, da se zdi, kot da ne izbira več besed, temveč da mu le-te impulzivno uhajajo iz nezavednega, saj so obrambni mehanizmi postali nedelujoč in odvečen del psihičnega aparata, ki melje pred sabo pridigarsko katoliško moralo, naučene znanstvene paradigme in etično-estetske norme civilizacije, ki je že zdavnaj dočakala konec zgodovine, pa tudi vsake filozofije, o kateri bi se dalo trezno in prizemljeno razpravljati. Prav ogorčenost nad tem, da se je že spet rodil “v / tejle / humanoidni / kepi / mesa in kosti”, ki mu ne ponuja na izbiro kaj dosti več od tega, da postane samomorilec ali morilec, ga peha v nenehno izgovarjanje neizgovorljivega, ki pa ga nikoli ne more povsem artikulirati, saj je to jedro Realnega – kot pravi francoski psihoanalitik Lacan – področje, kjer se rojevajo neubesedljive nočne more in ki ga obkrožajo neskončne semantične verige Imaginarnega, ki prikrivajo strah pred grozo, da najhujše eksistencialne agonije ne moremo z ničimer ustrezno izraziti. Tu in tam Zorec zato uporablja svoje besedne skovanke, kot so “nedojebljivost” in “nenaddojebljivost” v iskreni želji, da bi lahko opisal tisti “trn v jeziku”, ki ga muči, ali pa s kakimi “šalamunovskimi” postmodernističnimi tvorjenkami silovito zareže v meso jezika: “… a / jeziku / nedostopno / refleksivno / zamaknjenje / dajo / nemara / še / najbolj / gob / gob / gobice / fijuuuuuu / to je / kristalen / transcentendalen / zor / zorenje / v totalnem / absolutu / popolnoma / onemogočene / artikulacije …” Sem in tja se skozi brutalno jezne besedne izlive, ki so rezultat neskončne žalosti oz. popolne resignacije lirskega subjekta, zasvetlika kanček nežnosti in miline, ki krepi svojo voljo do moči iz hrepenenja po človeški bližini, po sotrpinu, ki se znajde v tem neizrekljivem vesolju na približno isti točki boja s samim sabo in drugimi: “polom / zaradi katerega / si / človek / se ljubiš / ljubiš / bližnjega / da bi / od / od nekdaj / in / za zmerom / predozirane / ljubezni / izjokal / možgane / pogoltnil / jezik / zafilal / grlo / z betonom / zadušil / vesolje / v / neizrekljivem / krču / razneženosti”. Nenehno lomljenje besed in njihove ponovitve v drugačnih besednih zvezah dajejo občutek fragmentiranosti in razkroja, a hkrati pristne težnje po nenehnem sestavljanju razpadlih delcev, da bi se jim v novem kontekstu omogočilo novo rojstvo in priložnost za sobivanje. Na trenutke se bralcu zazdi, da Zorec kljub krpanju mašil s številnimi vulgarizmi vseeno išče načine za lepljenje besednih črepinj z novo semantično obrobo – podobno kot počnejo mojstri japonske keramike, ki mesta, na katerih se stikajo črepinje razbite skodelice, zalepijo in pozlatijo, da nastane izdelek, ki je prav zaradi razbitosti še lepši od prejšnjega, celovitega. Ozka črna naslovnica zbirke Lastna hvala se po blatu vala deluje kot tanko in debelo črevo organizma, ki se duši z lastnim blatom, saj ima probleme – kot bi rekel Freud – z analno fazo razvoja, za katero je v kasnejših obdobjih značilno impulzivno izražanje jeze oz. pasivno-agresivna drža, ki nenehno išče ravnovesje med samopoškodovanjem in agresivnim pristopom do soljudi in okolja. Pesniško “črevesje” Matjaža Zorca se zdi še dodatno zapleteno, saj se vzdolžna peristaltika, ki jo je razvil že v prejšnjih pesniških zbirkah, nenehno zapleta in odpleta, prepleta z izjavami pesniških sotrpinov ali (ne)znancev, ostankov refleksij iz vsakdanjega življenja in večjih kosov utopičnih fantazem, ki na določenih mestih onemogočajo prost pretok do anusa oz. zadka, ki ga skromno zaznamuje zvezdica – edini simbolni utrinek v pesniškem vesolju, ki predstavlja tudi konkretno razmejitev med eno pesmijo in drugo. Besede, ki v svoji strasti derejo kot pesniški vrelec iz brezna Realnega, se vanj tudi postopno vračajo, ne da bi pri tem dejansko ubijale, ranile ali se osramotile – so le besede, ki nastavljajo zrcalo prvinskemu eksistencialnemu nemiru in specifičnemu občutenju pesnika, ki na vseh 158 straneh zbirke izmenično kaže različne obraze vase zagledane človeške narave: “… biti / najboljši / za / najslabše / zato / res / ni čudno / da smo / vsi / ene / vase zagledane / samopravičniške / samoopravičevalske / samoglorificirajoče / samozadovoljevalske / nezadovoljive pičke sebi na čast”. Biti individuum v tem poblaznelem svetu je ne nazadnje “...dolgočasna / tragedija / fiktivno / fiskirana / fokusirana / v svoji postrani / trpkosti / brez tistega / čemur / pravimo / bog…” pravi Zorec proti koncu zbirke ter v zaključku zadnje pesmi v zbirki neskromno dodaja: “… kadar / bi se / drkaje / radirajoč / neizbrisljivo / izbrisanost / skozlal / na to / neprebavljivo / kozlanje / samega / sebe / takrat / sem / najlepši”. Ni treba dvakrat reči, da se tudi bralec ob branju zadnje pesmi v zbirki Lastna hvala se po blatu vala prav zaradi vseh teh “blatnih” spevov zave lastne lepote in neponovljivosti.

"Da bi bralec mogel zavzeti pravilno stališče do načina, kako pravljice pripovedujem, sem prvim dal naslov: Pravljice, pripovedovane otrokom; svojo pripoved sem v svojem jeziku in izrazu vrgel na papir popolnoma tako, kakor sem pravljice ustno pripovedoval malčkom, in prišel sem do spoznanja, da so jih spremljali ljudje različne starosti; otroci so se najbolj zabavali nad tistim, čemur pravim štafaža ali nebistveni deli, starejši pa so se zanimali za globlje ideje." Tako v svoji avtobiografiji razmišlja eden največjih svetovnih pravljičarjev, Hans Christian Andersen, ki je izvrstno povzel vseživljenjsko aktualnost pravljic. Ob okrogli obletnici, aprila 2025 smo praznovali 220. obletnico njegovega rojstva, nedeljska oktobrska jutra na Prvem nadaljuje cikel radijskih iger za otroke, ki so nastale po njegovih zgodbah. Kot tretja slušni krog nadaljuje radijska upodobitev Kakor napravi stari, je zmerom prav. Gre za eno zabavnejših in hudomušnejših Hansovih zgodb, pripoveduje pa o tem, kako se ne trguje. Prevajalec: Rudolf Kresal Avtorica radijske priredbe: Tanja Viher Režiser: Dušan Mauser Dramaturginja: Djurdja Flere Tonski mojster: Miro Marinšek Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Kmet – Jurij Souček Kmetica – Duša Počkaj Kravar – Marjan Hlastec Ovčar – Aleksander Valič Fant z gosjo – Mina Jeraj Najemnik s kokoško – Saša Miklavc Hlapec z jabolki – Marko Okorn Prvi Anglež – Janez Albreht Drugi Anglež – Maks Bajc Sodelujejo še: Silvester Božič, Srečo Špik in Tone Homar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana januarja 1978

Na uradni obisk v Slovenijo je prispel jordanski kralj Abdulah II. Prav zdaj se na Brdu pri Kranju pogovarja s premierom Robertom Golobom in zunanjo ministrico Tanjo Fajon. V ospredju sta po napovedih dogajanje na Bližnjem vzhodu in nadgradnja dvostranskih odnosov. Jutri se bo monarh pogovarjal tudi z voditelji sredozemskih držav, ki se bodo sešli v Portorožu. V oddaji tudi o tem: - Ostre obsodbe novega napada na dvojezične table na avstrijskem Koroškem - Zbor sv. Nikolaja iz Litije zmagovalec mednarodnega tekmovanja Gallus - Ljubljanski maraton rekorden po udeležbi, manj po časih

Ondrej Majling // Žalm 50, 14 - 23

Kdo nemá na zahradě tulipány nebo narcisy – ty nejklasičtější podzimní cibuloviny? Patří k nejrozšířenějším druhům ve spoustě variant a neškodí připomenout si základní zásady úspěšného pěstování.

Evropska agencija za okolje ugotavlja, da degradacija okolja ogroža naš način življenja. Podnebne spremembe in zmanjševanje biotske raznovrstnosti uničujejo naše ekosisteme ter ogrožajo naša gospodarstva in konkurenčnost, ki je zelo odvisna od naravnih virov. Veliko ljudi se resnosti okoljske krize zaveda, hkrati pa imajo občutek nemoči, številni tudi občutke krivde. Prav tako obstaja zelo vplivna manjšina, ki vse skupaj zanika. Kako ustrezno posredovati informacije o podnebnih spremembah in podnebnih ukrepih? Kako spodbuditi okolju prijazna vedenja? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Jadranka Jezeršek Turnes, strokovnjakinja za komuniciranje znanosti; Živa Kavka Gobbo, predsednica Focusa – društva za sonaraven razvoj; dr. Vesna Žabkar, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja.

Odprte hiše Slovenije (krajše OHS) so največji arhitekturni festival v Sloveniji, ki enkrat letno javnosti odpre vrata zanimivih arhitekturnih stavb. Je pa OHS tudi pobuda, ki se zavzema za oživitev in boljše razumevanje grajenega prostora. Prav v sklopu slednjega je nastal projekt o "prvi ljubljanski pasaži", ki ji namenjamo današnjo oddajo. Torkov kviz o pasaži Neboričnik in pasaži palača Viktoria z arhitektkama Lenko Kavčič in Evo Eržen, Odprte hiše Slovnenije.

Prav kmalu se bo začela nova sezono Sakralnega abonmaja. Prvi koncert bo 22. oktobra. V Kulturnih utrinkih bomo na kratko predstavili letošnjo sezono, ki nam jo je predstavila s. Diana Novak.

Lidé a jejich předci v muzeu, 2. část: eneolit (4:17) – Příběh s pětkou: Beringerovy kameny (14:18) – Kniha: Astronom a čarodějnice (19:04) – Čtyři nové druhy žiraf (23:22)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Dolgo pozabljeno delo dolgo neznanega avtorja, ki se je pač skril za psevdonimom, se ponuja v precej mučno branje, ki pa se zdaj, približno 90 let po nastanku, vseeno kaže kot eden najboljših, slogovno najbolj virtuoznih ruskih romanov 20. stoletjaZ osrednjimi romani in ključnimi pisatelji ruske literature, še zlasti tistimi, ki so ustvarjali v drugi polovici 19. ter prvi polovici 20. stoletja, smo na Slovenskem razmeroma dobro seznanjeni. Prav zato je bil nedavni izid knjige z nenavadnim, provokativnim naslovom Roman s kokainom, knjige, ki jo je, kot je moč razbrati z naslovnice, napisal pri nas docela neznani M. Agejev, luč sveta pa je v ruskem izvirniku ugledala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, precejšnje presenečenje. Od kod neki se je nenadoma vzelo to delo in treščilo na naše knjižne police? Kako to, da ne za avtorja ne za knjigo še nikoli nismo slišali? In, ne nazadnje, o čem neki Roman s kokainom govori in kako to počne, da se je priznani pisatelj in prevajalec Borut Kraševec odločil zadevo prevesti za založbo Literarno-umetniškega društva Šerpa? – To so bila zagonetna vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Boruta Kraševca. Foto: Goran Dekleva

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Praėjo savaitė po vaizdo generavimo įrankio „Sora 2“ premjeros, ir kai kas tai lygina su pragaro vartų atsivėrimu. Galimybė skleistis kūrybiškumui ar painiavos gamykla? „Meta AI“ planuoja naudoti tavo pokalbių su dirbtiniu intelektu turinį tikslesniam reklamų taikymui. „OpenAI DevDay“ metu pristatytos naujienos: „ChatGPT Apps“ leis per „ChatGPT“ valdyti įvairias programas, o „ChatGPT Agent Builder“ padės kurti automatizacijas. „Deloitte“ grąžins Australijos vyriausybei dalį lėšų dėl ataskaitos su AI „haliucinacijomis“. „OpenAI“ sudarė didelę partnerystę su „AMD“. Londono policija išardė tarptautinę gaują, kuri per 12 mėnesių iš Jungtinės Karalystės į Kiniją išvežė iki 40 tūkst. pavogtų telefonų. Europos Komisija pristatė planą „Apply AI“ – €1 mlrd. siekiantį sumanymą stiprinti Europos dirbtinio intelekto ekosistemą.

Když se řítí bahno a kamení: Megasesuvy a sesuvy (4:58) – Procházka říjnovou oblohou (15:35) – Lidé a jejich předci v Národním muzeu, 1. část: paleolit a neolit (21:33)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.

Od Burundija, Centralnoafriške republike, Ugande, Kenije pa do Senegala, Bocvane, Zambije, Madagaskarja in Ruande – tja že 20 let prihaja slovenska pomoč revnemu prebivalstvu prek dobrodelne akcije Za srce Afrike. Poleg dobrodelnosti slovenski misijonarji gradijo tudi mostove med ljudmi in širijo Jezusovo oznanilo. Kako sta se v vseh teh letih prepletali dobrodelnost in skrb za dušno pastirstvo, bomo vprašali vodjo mednarodne pomoči pri Slovenski karitas Jano Lampe. Pomoč drugemu, solidarnost in empatija so vrednote krščanstva, na katere človek 21. stoletja pogosto pozablja. Prav zato je tokratna oddaja Sedmi dan namenjena temu, da se v mislih odpravimo na afriško celino.

"Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdno zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit." Tako se v svoji avtobiografiji opiše eden največjih svetovnih pravljičarjev, Danec Hans Christian Andersen. Prav v aprila 2025, natančneje 2. aprila, smo obeležili njegovo 220. obletnico rojstva, okrogla pa je bila letošnjega 4. avgusta tudi njegova obletnica slovesa od tega sveta, in sicer 150-a. Sin čevljarja, rojen 1805. v Odensu, je imel revno otroštvo in neredno šolanje. V Kraljevem gledališču se je učil za pevca, direktor pa mu je omogočil šolanje in študij na univerzi. Ob okroglih obletnicah tega vélikega pravljičarja je režiser Klemen Markovčič za oktobrska nedeljska jutra zasnoval cikel štirih radijskih iger za otroke, ki so nastale po njegovih pravljičnih in samosvojih predlogah. Te se z današnje perspektive morda zdijo nekoliko ostre in skandinavsko hladne, a v svojem bistvu ostajajo univerzalne, za takšne pa jih je potrdil tudi čas. Krožno slušno pot začenja zgodba o čisto majhni, kot palček majceni deklici, ki se rodi iz čudežnega tulipana in šele na koncu zgodbe postane srečna. Prevajalec: Rudolf Kresal Avtorica radijske priredbe: Gordana Kunaver Režiser: Gregor Tozon Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbeni opremljevalec: Borut Lesjak Andersen – Boris Juh Žena – Ivanka Mežan Palčica – Jana Osojnik Krastača – Iva Zupančič Krastačin sin, Krt – Niko Goršič Hrošč – Vladimir Jurc Poljska miš – Polona Vetrih Lastovica – Jerica Mrzel Cvetlični princ – Boris Ostan Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v Studiih Radia Ljubljana marca 1983.

Smashing machine: življenje v ringu je biografski film o koščku kariere enega prvih borcev lige UFC je poligon, v katerem zvezdnik Dwayne Johnson pod taktirko režiserja Bennyja Safdieja izkazuje svoje doslej skrite igralske veščine. Film je prejel srebrnega leva v Benetkah. V prvih kadrih filma Smashing Machine: Življenje v ringu spoznamo glavnega junaka Marka Kerra, kako v intervjuju razlaga o zmagi na turnirju v Braziliji, medtem ko se na platnu nizajo podobe njegovih dvobojev. Piše se leto 1997 in liga ultimativnega pretepanja UFC si ustvarja ime. Mark je rokoborec, a to so bitke mešanih borilnih veščin, tako da se spoprime tudi z boksarji, karateisti in mojstri drugih tehnik. Njegova mogočna fizična podoba vključuje tudi nenehne podplutbe na obrazu in redne obiske zdravnika. Prav pri teh najprej zaznamo, kakšne težave pestijo Marka. Režiser Benny Safdie, ki se je prvič lotil ustvarjanja filma brez podpore brata Josha, uporablja dokumentaristične pristope in veliko kadrov, posnetih iz roke. Ti so zaznamovali tudi njegove prejšnje filme, kot sta Dobri časi z Robertom Pattinsonom in Nebrušeni dragulji z Adamom Sandlerjem. To filmu doda stopnjo nevrotičnosti, ki odseva psiho glavnega junaka, kakor tudi njegova razmerja z bližnjimi ter njegov odnos do kariere. Za gledalca je rezultat nelagodje in to velja tako za nasilne prizore borb, kot za čustvene scene med Markom in njegovo partnerko Dawn, kjer ta avtorski pristop gledalcu daje občutek, da se vtika v njuno zasebnost. Na družbeni ravni sporočila filma Smashing Machine so številne vzporednice z grozljivko En in edini, ki je še vedno na sporedu v kinematografih. V obeh sta namreč v ospredju gladiatorska narava športa in neustavljivo stremljenje k zmagi ne glede na posledice, ki jih to pusti na človekovem telesu in umu. Na psihološki ravni je film študija posameznika, ki je ujet v to sceno, kakor tudi razcepa med ambicijami in zmožnostmi ter nezmožnostjo vzpostavitve čustvene povezave z ljudmi, ki nimajo istih izkušenj. Smashing Machine na prvi pogled tukaj ne prikaže veliko novega, saj so filmi, kot sta Rokoborec in lanski Železni krempelj, predstavili podobne, še bolj tragične zgodbe. A vseeno najde področje, na katerem izstopa. Ne glede na to, kako močno so se omenjeni filmi trudili pokazati negativen vpliv takih športov na človeka, so borbe praviloma posnete tako, da poveličujejo ali pa vsaj fetišizirajo nasilje in moč. Tukaj borbe niso niti malo seksi, temveč so brutalne in boleče in povsem jasno je, da je ne glede na rezultat borec na koncu zlomljen. K temu veliko pripomore tudi Dwayne Johnson v nedvomno najboljši vlogi kariere. Nekdanji in še zmeraj občasni prvak wrestlinga je v zadnjih desetletjih postal eden največjih hollywoodskih zvezdnikov. Čeprav se je občasno preizkusil v dramskih vlogah, je koval uspehe z akcijskimi filmi in komedijami, kjer je igral variacijo istega lika – močnega, stoičnega, skrivno širokosrčnega in zabavnega mišičnjaka. Njegov Mark Kerr ni tak. Je močan in prijazen, a tudi zagrenjen in pod stresom in nagnjen k nasilnim izpadom. Preobrazbo dodatno potencira maska, ki z nekaj protetiki in lasuljo izdatno spremeni Johnsonovo podobo. Nič manj izvrstna ni Emily Blunt v vlogi stereotipne in nerazumevajoče Dawn, njune skupne scene pa – vsaj v prvi polovici filma – še dodatno prizemljijo lika in predvsem Kerrove težave. A žal je film nekoliko predolg in v zadnji tretjini izgubi tempo, s tem pa tudi do takrat prepričljivo ustvarjeno pristnost. To se še posebej pozna pri zadnjem prepiru med Markom in Dawn, ko se lika že toliko časa vrtita v krogu, da vse skupaj zdrsne preblizu limonadam. Tako film proti koncu nekoliko pokvari vtis, a se vseeno suvereno podaja v tekmo za različne zlate kipce. Režiser Safdie je že slavil v Benetkah, Johnsonu pa skoraj zagotovo ne uide nominacija za oskarja.

In this episode, we're joined once again by Ed and Prav from Prime NYC. From Dreamcast memories and Tokyo Xtreme Racer to Need for Speed: Underground, XMODS, and the street racing nights of Hunts Point, the conversation is packed with nostalgia and the stories that shaped their love for cars.Ed and Prav talk about how Prime NYC became known for hosting some of the classiest tuner meets in the scene, while reflecting on the evolution of JDM culture, the cars that have come and gone, and what keeps them passionate about the community today. It's a laid-back, laugh-filled hangout that feels like catching up with old friends at the meet.https://www.instagram.com/primenyc.co/https://www.instagram.com/yo_edo/https://www.instagram.com/pravzilla/Be sure to leave us a review if you are enjoying this podcast! Thank you!Check out our Sponsors!EAST COAST DRIFT SCHOOL:@eastcoastdriftschoolCHASE BAYS:@chasebayshttps://www.chasebays.com/COUPON CODE:chasebaysafterhoursLIMITLESS AUTO FAB:@limitless_auto_fabhttps://limitlessautofab.com/We have a Patreon! With Exclusive Content and Podcasts:patreon.com/factionmotorsportsCheck us out on other platforms:Youtube: /FactionMotorsportsInstagram: @factionmotorsportsFacebook: /factionmotorsportsTiktok: @factionmotorsports

Zvláštní vydání Vládneme, nerušit s Erikem Taberym, Ondřejem Kundrou a Filipem Zelenkou o volbách a televizní debatě mezi předsedy ODS a ANO na TV Nova. Moderuje Štěpán Sedláček.Erik Tabery: Na poslední debatě bylo znát, že se Andrej Babiš snaží nepůsobit radikálně. Řekl bych, že hnutí ANO vyšlo ve výzkumech, že je malá šance oslovit voliče SPD či Stačilo!. Nechtěli proto ztratit tu konstruktivnější část svých stoupenců. Na Babišovi bylo vidět vyčerpání, možná už je vzhledem k jeho věku kampaň náročná. Šéfovi ANO vyhovovalo, že televize Nova nevěnovala prostor hodnotovým otázkám. Neřešila se ani možná koalice s extremisty, či menšinová vláda s podporou extremistů. Petr Fiala byl trochu méně výrazný než na Primě, ale to mohlo být i tím, že tu chybělo publikum. Každopádně se trochu vyměnily role, během minulé kampaně byl výraznější Babiš a zakřiknutý Fiala, dnes tempo určuje premiér a lídr Spolu. I tak ale platí, že ANO má větší šanci na vítězství, podobné formáty debat nemají moc šanci změnit něčí názor. Možná Babiš chtěl utlumit mobilizační étos kampaně Spolu a působit, že není taková hrozba pro Česko. Pravého Babiše uvidíme po volbách, kdy už nebude muset taktizovat. Když bude chtít sestavit vládu s pomocí Stačilo! či SPD, bude jim muset jít v mnohém na ruku.Ondřej Kundra: Andrej Babiš na Nově říkal, že Česko nechce táhnout na východ. Dával si pozor, aby se neprojevoval prorusky. Zároveň v minulosti opakovaně řekl, že chce zrušit českou vojenskou pomoc Ukrajině. V tom je zásadní rozpor: Ukrajina potřebuje západní, tedy i naše zbraně. Jedině to nás na východ nezavleče. Ledaže by měl Andrej Babiš nějaký tajný alternativní plán, ten však v debatě nepředstavil. Zároveň mě zaujalo, že stejně jako Babiš, ani Petr Fiala nebyl vystaven kritickým otázkám. V jeho případě mimo jiné na to, proč se několik let opíral o Pavla Blažka, který bitcionovou aférou srazil Fialu a Spolu k zemi.  Filip Zelenka: Lež, lež a lež. To bylo zřejmě nejčastější slovo poslední debaty před volbami mezi Petrem Fialou a Andrejem Babišem. Debata byla více obsahová o konkrétních tématech, mohla tak trochu připomínat duel dvou kandidátů na sněmu Hospodářské komory. Mohli jsme se tak dozvědět bližší detaily o emisních povolenkách, tempu stavění dálnic nebo o představách obou kandidátů ohledně stavu armády za pět let. Naopak Petr Fiala překvapivě nevytáhl hodnotovou kartu, která se objevovala po celou dobu v kampani koalice SPOLU, vytrvale se snažil zdůrazňovat, že ekonomická situace Česka se zlepšila.  Co dalšího vyjevil předvolební duel na TV Nova, si můžete poslechnout ve zvláštním vydání Vládneme, nerušit, které moderoval Štěpán Sedláček.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v začetku letošnjega leta pri nas 471.800 prebivalcev, starejših od 64 let, kar predstavlja dobrih 22 odstotkov, več je žensk. Prav ženske, starejše od 75 let, ki živijo same, so še vedno tiste, ki so najbolj izpostavljene tveganju revščine. Tudi sicer je stopnja tveganja revščine med starejšimi višja od tiste, ki jo merimo za celotno prebivalstvo. Prav revščina starejših je bila tema triletnega projekta Vsakdanje življenje in življenjski potek starih ljudi, ki živijo v revščini, v katerem so želeli raziskati, kako se osebne zgodbe revnih starejših ljudi prepletajo s strukturnimi pogoji, v katerih živijo. Projekt je financirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost, v njem pa sta poleg Fakultete za socialno delo in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani sodelovala tudi Mirovni inštitut in Inštitut za novejšo zgodovino. Sogovorniki: Prof. dr. Vesna Leskošek, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Prof. dr. Jana Mali, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Doc. dr. Andreja Živoder, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Mateja Pamič, Center za socialno delo Pomurje, enota Lendava Marija Franko in Marija Janžovnik, Društvo upokojencev Mozirje Olga Šmid, Društvo upokojencev Borisa Kidriča Prof. dr. Žarko Lazarević, Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem  

Ženy XYZ #12: Představa o ženách udržujících oheň v jeskyni a mužích na lovu je v popkultuře tak zakořeněná, že se využívá k ospravedlňování neférového rozdělení péče, špatné orientace mužů v supermarketu i rozdílech v odměňování. Výzkum z posledních let ale ukazuje, že taková představa paleolitu je naprosto mylná. Nejnovější metody analýzy proteinů a DNA dokládajé, že ženy lovily stejně často a se stejnou vervou jako muži. Studie také naznačují, že anatomie žen může být pro některé druhy lovu dokonce lépe uzpůsobená. Odkud se nepřesný obraz prehistorie vzal a co přesně se o pravěkých ženách zjistilo? Ve třinácté epizodě podcastu Ženy XYZ debatují Silvie Lauder a Clara Zanga.

Ameriški mirovni predlog za Gazo je pozdravilo več arabskih in evropskih držav - tudi naša. Ob tem je slišati pomisleke, da načrt ne predvideva številnih pomembnih podrobnosti, med drugim pogojev za prenos oblasti v palestinske roke in rokov za umik izraelske vojske iz Gaze. Prav tako ne priznava pravice do vzpostavitve palestinske države; njeni ustanovitvi nasprotujejo izraelske oblasti. v oddaji tudi: - Povprečno gospodinjstvo bo zaradi novega obračunavanja omrežnin letos mesečno prihranilo 8 evrov - Zaradi dostave vse pošte v enem dnevu je koprski pismonoša prejel opozorilo pred odpovedjo; pošta zanika očitke o domnevnem šikaniranju - Vodjo julijske policijske racije na Peršmanovi domačiji na avstrijskem Koroškem začasno premestili

Všechny třídy jsou prostorné a vybavené novým nábytkem. Na střeše jsou solární panely a barevný přístřešek na kola má zelenou střechu. Pavilon je také nově propojený se starší školkovou budovou.

V Galeriji Družina v Ljubljani so sinoči odprli razstavo Marjana Gruma, ki je svetovno znan umetnik slovenskega rodu, ki živi in deluje v Argentini, v Buenos Airesu - v znameniti umetniški četrti La Boca. Po spletu okoliščin je prišel v stik z umetniki in se navdušil za ustvarjanje. Varjenja železa, ki je njegova osrednja tehnika za lasten umetniški izraz in kiparjenja se je lotil kasneje, pri svojih 37 letih, kot samouk. Grum je zelo izviren umetniški ustvarjalec z veliko smisla za ročno obdelavo materialov, še posebej kovin. Iz njih je zasnoval vrsto linijsko izrisanih in iz ploskev skonstruiranih kipov, ki tako reflektirajo vsakdanje scene iz argentinskega življenja. Prav tako kritično komentirajo temne pojave v človeški družbị – predvsem vojne in nasilje nad človeškim življenjem. Značilni so njegovi kipi vitkih silhuet s posebno površinsko obdelavo, ki so avtorja naredili tudi širše prepoznavnega. V njegovem umetniškem opusu je tudi precej slikarskih del, med katerimi izstopajo predvsem motivi človeških obrazov v intenzivnih barvah in z ekspresivnim pogledom. Grumova širina se kaže tudi v njegovi inventivnosti in nenehnem preizkušanju različnih tehnik. Ob odprtju razstave, ki bo na ogled do 11. oktobra, so predstavili tudi monografijo, ki je letos izšla pri Rafaelovi družbi.

„Teď jde o Česko,“ zní předvolební kampaň koalice Spolu, která ve svých videoklipech ukazuje rozčílené hulákající lidi, kteří působí až nebezpečně. „Tihle rozhodnou za tebe,“ sděluje video s hrozivým hudebním podkresem. Ukazuje spoluobčanky a spoluobčany, kterým bojovnice za demokracii Danuše Nerudová, europoslankyně za STAN, říká „užiteční idioti“ nebo „dezoláti“. Takzvaný „demokratický blok“ se před volbami opět snaží mobilizovat voliče a voličky na tom, že je třeba naši demokracii uchránit od komunismu, Ruska, fašismu, a tak dále. V zoufalé snaze udržet se u moci tak vykresluje snad polovinu populace České republiky jako nebezpečí. Je taková strategie slučitelná s demokratickou debatou? A žijeme dnes vůbec v demokracii? Mají opravdu všichni lidi možnost o své budoucnosti reálně rozhodovat? V novém dílu podcastu Hysterie si Karolína a Magdalena povídají také o tom, co se skrývá za iniciativami Jsme mistři a Štít demokracie. Jaké peníze do těchto kampaní proudí a kdo má na udržení statu quo reálný zájem. Demokratický jedi a dubajský prorok Petr Ludwig, který freneticky sdílí AI obrázky a statistiky o tom, kolik lidí vidělo jeho status, má nově po boku Tonyho Pášmu, který zase sází na citace z Pelíšků a tričko I love volby. Štít demokracie pak doplňuje strategické partnerství s Knihovnou Václava Havla. Podpořte vznik dalších dílů: https://www.darujme.cz/projekt/1205779

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.

Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Kratka proza, še bolje prozica, a ne v slabšalnem smislu, ki je nastala izpod peresa Miše Gams, ima lastnosti nekakšnih prigodnic, zapisanih dogodkov, ki so se zgodili, ali pa tudi ne, kar je popolnoma irelevantno. Zapisani so na način, kot da jih pripovedovalec pove zbrani družbi ob kavi, nemara za šankom, ali pa tako, mimogrede, na sprehodu s prijateljem. Paleta vsebin je temu primerno pestra, raznorodna, zastavljena na vse strani neba, skoraj tako, kot bi pisateljica hotela nekemu relativno "mrtvemu" kraju, kjer se nič posebnega ne dogaja, kjer je dan podoben dnevu in se leta štukajo v dolgočasen niz praznine, za vsako ceno vliti nekaj duše, nekaj življenjskega "žmohta", ki je vreden pozornosti in debate. Ker gre za realističen pristop, že v prvem stavku Podalpskih odštekank spoznamo, da je to mestece Kamnik, zgodovinsko in arhitekturno zaščitena gruča hiš, v katerih so se med navadnimi ljudmi rodili tudi slavni in nadvse pomembni Slovenci, na primer Rudolf Maister, pa še kdo, večina pa jih tu le preživlja noč, svoj dragoceni čas in energijo pa preko dneva potrošijo v Ljubljani, kamor se vozijo na delo. Vendar to ni pomembno, sploh ni v fokusu zbirke, ni vezivno tkivo mesta, pač pa je pomembno dogajanje, ki mestu dodaja šarm in širši pomen, Zgodbe bi bile vse lahko resnične, predvidevamo celo, da večinoma so, toda, ko jih enkrat dobi v zobe ljudski duh, neusmiljen pripovedovalski stroj "rekla-kazala", se rade pretvorijo v prave dogodivščine s poanto, vsebino in literarno "encikliko", pismo, ki zaokroži od ust do ust, dokler se ne kanonizira v pisateljičini delavnici in postane zbirka zgodb. Seveda nismo do te mere naivni, da bi verjeli, da je vse res, hkrati pa prav dobro vemo, da je res prav vse, od pike do pike, od mamuta do generala in dekleta z gomoljastimi udi ali treh svetnikov (svetnîkov in svétnikov), ki so omamljeni od pijače in v trenutku navihanega navdiha ukradli mestni avtobus ter se razposajeno podili z njim naokrog, do Dneva, ko se ni zgodilo nič. Kraji, kot je Kamnik, imajo v "undergroundu" ogromno zgodb, večino skritih, večno zastrtih v rokah podzemlja, a nikoli se ne ve, kdaj pride mimo pisatelj, no, pisateljica, in jih "vrže na papir". Potem je slika mesta diametralno drugačna - iz spalnega naselja se prelevi v disneyland, kraljestvo pravljic, iluzij in neverjetnih štorij. Prav zabavno je v tem Kamniku, ni kaj! Pisateljičin način je mojstrsko preprost, piše z vidika nevtralne osebe, opazovalca, nič ne razlaga, ne komentira preveč, sploh zelo faktično beleži dogodke; ker pa je nevtralno oko lahko tudi negotovo v svoji presoji, ima vsaka zgodba tri verzije konca. Pač, po želji bralca, kar bi se mu zdelo najbolj verjetno in relevantno. Seveda bralec prebere vse tri možnosti, nad vsemi je navdušen, nikakor se ne more odločiti za najbolj veristično in primerno, zato zgodba ostane taka, kot je bila zapisana – z glavo in tremi repki. Prebereš na dušek, ker je tudi jezik točno tak – za na dušek. Nič literariziranja, nobenih bravur, zelo malo metaforike, če sploh kaj, vse faktično zabeleženo z rahlo distanco, včasih celo z duhcem humorja in iz šaljive distance. Nabor je pa tako širok, da se čudiš, kako je vse to možno strpati v mestece, ki je na trenutke tudi navadna vas ali spalni zaselek. Da ne bo nesporazuma, intenca knjige Podalpske odštekanke vsekakor ni samo sarkastična in duhovita, v svojem jedru je seriozna in poduhovljena, le napisana je tako, da zdrsne skozi možgane kot nekakšen newageevski odmev slavnih Butalcev. A brez strahu, primerjava je zgolj naključna in z resničnostjo nima nobene povezave, je pa nekaj na tem, da se redko kdaj znamo na šaljiv način pogovarjati o resnih in tudi žalostnih rečeh. To nam kot Slovencem nemara manjka, Miša Gams pa dotično psihološko strukturo podalpskega človeka nonšalantno preskoči in prostodušno zapiše zgodbe na mehak način, z nasmeškom v kotičku ust, a z majhnim črvičkom v umu, ki bralca vendarle sili k tehtnemu razmisleku. To je bravuroznost te knjižice. Skoraj bi si želeli nadaljevanja, razširitve, a, bog ve, da se v avtoričine literarne plane ne moremo spuščati, pa tudi Kamnika je verjetno nekje konec.

Atopijski dermatitis je bolezen tisočerih obrazov z zelo zapletenim mehanizmom nastanka in številnimi vzročnimi dejavniki. Prav tako je njen potek težko predvidljiv in zahteva osebni pristop k posameznemu bolniku. Kako poteka diagnoza, kakšne so vrste zdravljenja, kakšna naj bo vsakodnevna nega obolele kože? Na vprašanja o atopijskem dermatitisu bo v Svetovalnem servisu odgovarjala Olga Točkova, dr. med., spec. derm., vodja otroške ambulante na Dermatovenerološki kliniki, UKC Ljubljana.

Český rozhlas přináší rozhovory s lídry všech stran a uskupení, které kandidují v říjnových volbách do Poslanecké sněmovny. Na otázky moderátora odpovídá Petr Cibulka, lídr Volte Pravý Blok www.cibulka.net.

Pokud se při svých toulkách Slezskem budete pohybovat v okolí Krnova, udělejte si výlet na pohádkovou stezku u Města Albrechtic. Zážitek je to hlavně pro děti. Na každém zastavení se dozví pár zajímavostí ze života lesa, ale hlavně tam na plné obrátky může pracovat dětská fantazie. Na trase je i lanová mini-dráha, malá dětská posilovna či dalekohledy.

Pokud se při svých toulkách Slezskem budete pohybovat v okolí Krnova, udělejte si výlet na pohádkovou stezku u Města Albrechtic. Zážitek je to hlavně pro děti. Na každém zastavení se dozví pár zajímavostí ze života lesa, ale hlavně tam na plné obrátky může pracovat dětská fantazie. Na trase je i lanová mini-dráha, malá dětská posilovna či dalekohledy.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Co tento svět opravdu potřebuje 1. - Je překvapující, že apoštol Pavel mezi ctnosti ovoce Ducha nezahrnul svobodu, zvlášť když v jiném dopise píše, že kde je Pánův Duch, tam je svoboda. Průvodním jevem přítomnosti Ducha je svoboda, ale přesto svoboda není ovocem Ducha. Proč? Je to proto, že prvním a nejdůležitějším ovocem je láska. Láska je důležitější než svoboda. Láska obsahuje svobodu, ale svoboda nutně neobsahuje lásku. Když jsme plni lásky, dáváme svobodu nejen sobě, ale i svému okolí. Když prosazujeme svobodu, můžeme to dělat na úkor jejich svobody, můžeme to dělat dost nemilujícím způsobem. Svoboda může být velmi sobecká, láska ne. Pavel na svobodu přitom nezapomněl, vždyť ve stejném dopise napsal: “Byli jste povoláni ke svobodě. Tu svobodu ovšem nemějte za záminku pro svou tělesnost, ale raději si navzájem v lásce pomáhejte.” V dopise, kde popisuje svobodu jako průvodní jev přítomnosti Ducha, zároveň píše: “Kristova láska nás zavazuje.” Pravá svoboda je vždy pokřtěna Kristovou láskou, která nás zavazuje. Svoboda není a nemůže být bezbřehá.

V oddaji gostimo Nikolo Madžirova, makedonskega pesnika, prevajalca in esejista, ki je kot častni gost letos sodeloval na festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju. Pri tem je pri založbi Beletrina izšla tudi njegova pesniška zbirka Šestilo časa z avtorjevo izbrano poezijo, nekaj novimi pesmimi in eseji, ki so nastali v prevodu Namite Subiotto. Pesmi Nikola Madžirova so prevedene v več kot štirideset jezikov, avtor je med drugim tudi prejemnik evropske nagrade za poezijo Hubert Burda, najprestižnejše makedonske pesniške nagrade brata Miladinova, leta 2016 pa je prejel naziv nacionalnega umetnika Republike Severne Makedonije.

V hnutí STAN se už řadu týdnů šířila kritika volební kampaně s názvem Dobrá kampaň. Mnoha představitelům STAN se zdála nepolitická, nesrozumitelná a antimobilizační. Pravá panika nastala, když ve zpětném zrcátku uviděli Piráty, jak se k nim v průzkumech blíží. Proto svolali pod pražský most spojující Karlín a Holešovice setkání členů a příznivců, kde představili program a deklarovali své ambice.Podobně ambiciózně o dva dny později prezentovalo svůj program hnutí Přísaha Roberta Šlachty. Na obou stranách bylo patrné, kam se za čtyři roky posunul hlavní názorový proud. Jeden okraj tvoří STAN, který se prezentuje jako strana nepopulárních opatření z Bruselu – typu Green Deal, ETS 2, Chat Control a zákazu aut se spalovacími motory. Druhý okraj obsadily SPD a Stačilo se svým požadavkem na referendum o vystoupení z EU a NATO. Mezi tím plavou všechny ostatní politické strany.Zajímavou pozici mají Piráti, kteří jsou dnes třetím voličským pólem. Jsou kritičtí k vládě i opozici a pokud se jim vydaří koncovka volební kampaně, mohou dosáhnout lepšího výsledku než STAN. Piráti se obrovsky našli v roli kontrolora moci. Když mají – ať už na centrální, nebo komunální úrovni – exekutivní pozice, není to dvakrát slavné. Jako kontroloři moci jsou však mistry nad mistry.

Tin hoče biti malo velik in malo majhen … Pripoveduje: Saša Mihelčič. Napisala: Nataša Konc Lorenzutti. Posneto v studiih Radia Slovenija 2007.

Burian, Augusta a Zeman – to je svatá trojice českého fantastického filmu Cesta do pravěku.Když jsme loni připravovali podcast na téma Jurského parku, naivně jsme si mysleli, že právě klasika z roku 1993 formovala naši lásku k dinosaurům. Pojďme si ale sáhnout do svědomí: skutečným filmem, který nejen u nás, ale i v dalších dvaasedmdesáti zemích světa rozpoutal pravé pravěké šílenství, je Cesta do pravěku! A nebýt jí, Spielbergův Jurský park by možná vypadal úplně jinak.Letos Cesta do pravěku slaví sedmdesát let od své premiéry. Morousové by si sice mohli postěžovat, že film vlastně nemá klasický děj a že zobrazení dinosaurů a dalších pravěkých tvorů odpovídá poznatkům své doby. Tím se ale nenechte odradit – kresby Zdeňka Buriana i rozpohybované modely Karla Zemana fungují i po tolika letech a v divákovi zanechávají touhu dozvědět se víc. I proto je Cesta do pravěku dodnes považována za možná nejlepší populárně-naučný český film všech dob a pro nás skvělým důvodem, proč si o něm alespoň hodinu popovídat.Podcast Naše filmy vychází pravidelně jednou měsíčně. Prvních 15 minut je pro všechny k poslechu zdarma, zbytek podcastu je dostupný pro patrony. Chcete se se stát patronem? Čeká na vás mnohem víc bonusů! Více najdete zde https://www.patreon.com/retronationcz.

Filmové i knižní cesty do pravěku před Cestou do pravěku (4:39) – Historické souvislosti: Přehlídka nepravděpodobných konců (20:04) – Jak se stromy mění v kámen (25:02)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

In this powerful episode of the Dental Leaders Podcast, Prav sits down with Kiran Malviya, Vice President of Enterprise Solutions at Straumann Group EMEA.Kiran's story is one of quiet defiance, cultural grace, and relentless ambition.From a traditional Indian upbringing in Nagpur to global leadership at Philips and now Vice President of Enterprise Solutions at Straumann Group EMEA, Kiran has walked a path few would dare to take.In this deeply personal episode of the Dental Leaders Podcast, Kiran shares how she navigated an arranged marriage, strict family expectations, and the joint family system - not by fighting back, but by playing the long game with dignity and respect, guided by the strong values instilled in her by her parents.We explore how she built a thriving dental practice, pursued a full-time MBA with a 7-year-old at home, and entered the corporate world with no prior experience - ultimately landing in high-impact leadership roles on the global stage.She opens up about love, motherhood, leadership, ambition, and the deep meaning behind her tattoos.A raw, thoughtful, and truly original conversation.In This Episode00:00:05 - Potential vs performance00:05:25 - Childhood in Nagpur, India00:08:25 - Traditional Indian upbringing and gender roles00:11:05 - Early rebellion and feminist poetry00:16:20 - Arranged marriage system in India00:18:55 - Reverse engineering her marriage proposal00:21:45 - Philosophy on love and marriage00:24:00 - Dental school admission in India00:27:20 - Joint family dynamics and restrictions on working00:33:15 - Strategic navigation of family expectations00:36:05 - Financial challenges and seven-year plan00:39:10 - Decision to pursue MBA00:42:30 - Meeting her mentor at Philips00:44:25 - MBA experience and personality transformation00:48:35 - Move to Delhi and Phillips career00:51:00 - Learning sales and finding her niche00:57:45 - Leadership philosophy and authenticity01:08:25 - Cultural differences between Philips and Straumann01:13:25 - Player learner culture at Straumann01:15:20 - Work-life balance and working patterns01:18:10 - Challenges of being a woman leader01:22:55 - Future career aspirations01:26:55 - Transition from Philips to Straumann01:28:10 - Advice to younger self01:28:35 - The tattoo stories01:32:50 - Current living arrangement with husband01:39:15 - Definition of success01:45:15 - Last days and legacy01:47:35 - Fantasy dinner partyAbout Kiran MalviyaKiran Malviya is Vice President of Enterprise Solutions at Straumann Group EMEA, where she is known for her decisive leadership, empathy, and ability to inspire cross-functional teams.She spent over a decade at Philips, leading across sales, marketing, and business development, with a strong focus on global key accounts and digital transformation.Originally trained as a dentist in India, she transitioned into the corporate world after earning her MBA from the Indian School of Business, and now leads with a powerful blend of strategy, heart, and authenticity.