Podcasts about prav

Výpravčí s červenou čepicí už v mnoha železničních stanicích neuvidíte. Je to proto, že stanice jsou řízeny dálkově. Výpravčí sedí v kanceláři a ovládá zařízení přes počítač.

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Nahání strach, nicméně zejména děti jeho nástup na scénu milují. Obrovský žralok megalodon, který brázdil pravěká moře, připluje díky speciální videoprojekci do expozice věnované geologii v Muzeu Těšínska v Českém Těšíně.

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Se specialistou na kybernetickou kriminalitu Pavlem Vítkem se budeme zabývat případy tzv. falešného bankéře. Možná je dobré vědět předem, že pravý bankéř vám telefonovat nebude. Pošle vám v případě ohrožení bankovního konta mailovou zprávu s tím, že máte přijít do banky.

Pravý ze sekáče, nebo nový syntetický? Poslechněte si, jak se Vedu a Veru dívají na aktuální boom kožichů. V první společné reakční epizodě Šatníků rozebírají také velikostně variabilní oblečení a naznačují, jakým směrem se bude podcast v jejich spolupráci ubírat.

Vlada je na današnjem obisku v Posavju sprejela sklep o pripravi državnega prostorskega načrta za drugi blok jedrske elektrarne Krško. Prav tako so podpisali pismo o nameri za pilotni projekt ureditve romskega naselja Kerinov Grm, del gradu Pišece prenesli v upravljanje Posavskemu muzeju iz Brežic, prizidek k bolnišnici Brežice pa umestili v načrt razvojnih programov.

Za nami je referendum, na katerem smo zavrnili zakon, ki bi omogočil samomor s pomočjo. V veliki večini so bili proti zakonu prav zdravniki, ki so se na družabnih omrežjih preimenovali v zdravnike za paliativno oskrbo. Prav to je namreč eden od osrednjih izzivov, če želimo neozdravljivo bolnim resnično pomagati. V oddaji Srečanja smo gostili tri ugledne zdravnike iz Štajerske, ki so spregovorili o pomenu paliativne oskrbe, izobraževanju laikov na tem področju in odnosu naše družbe do bolezni in umiranja. Skupaj bomo iskali načine, kako postati bolj sočutna družba, v kateri se bo vsak počutil sprejetega.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Domažlicko má i některé své specifické masky. „Máme tu pravěké mohyly, taková obří hlava na tyči, která měří třeba tři metry,“ vysvětluje šéfka dětského souboru Jana Zuberová.

Fakultete, višje in srednje šole danes in jutri mladim na informativnih dnevih predstavljajo študijske in srednješolske programe, pa tudi zaposlitvene možnosti, ki jih pridobljeni nazivi omogočajo. Prav tu zbrane informacije lahko pripomorejo k lažji odločitvi, kam se vpisati. Kot pravi direktorica Šolskega centra in predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Nives Počkar, pa bodočim dijakom skušajo tudi nazorno prikazati in približati šolsko okolje. V oddaji tudi: - Pred sejo Ekonomsko-socialnega sveta umaknjen sporni predlog glede normirancev. - Na Münchenski varnostni konferenci razprava o krhanju čezatlantskih odnosov. - Na štajerski avtocesti Dars vnovič začenja obsežna dela.

»Človek na vrtiljaku svobode in odgovornosti«, naslov 11. mednarodnega logoterapevtskega simpozija, je bil tudi osrednja nit pogovora z mag. Martinom Liscem. Znašli smo se v vrtoglavem vrtincu časa, razpeti med usodno danostjo in svobodo izbire, ki velja za temeljni dokaz človekove zmožnosti preseganja samega sebe. Prav iz globin notranje svobode lahko črpamo moč, da kljubujemo pogojenostim lastne narave in družbenih vplivov, tudi takrat, ko se to zdi nemogoče. Psihiater Viktor E. Frankl je kot pričevalec svojih odkritij skozi lastno trpljenje taboriščnika doumel silno moč, ki deluje zunaj vseh fizikalnih zakonov: odkrivanje smisla, zaradi katerega zmoremo premagati gravitacijsko silo obupa.

V dnešním pořadu máme téma brněnský hantec a první učebnice hantecu, která vyšla v České republice a jmenuje se Hantec snadno a rychle. Hosty našeho pořadu jsou Miroslav Klepáček, majitel nakladatelství Sursum, a jeden z autorů knihy Aleš Marek. Pravý hantec pak uslyšíte v písničkách, jednu zpívá Aleš Marek, druhou Bokomara. A pokud vás zajímá, jak je na tom s hantecem brněnský biskup Pavel Konzbul, tak si tento pořad určitě nenechte ujít. Na tento pořad navazuje další, a sice Knihovnička 28. 2. 2026 ve 13.30, v níž uslyšíte pohádku v hantecu, kterou přečte Miloš Mencler, autor knihy Štěstí najdeš na pryglu. Připravila Iva Horká a o zvuk se stará Roman Kabelka.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je bila sinoči premiera izvirnega glasbeno-gledališkega dela »Besneče morje«, skupne produkcije centra Bratuž in SNG Nova Gorica. Avtor besedila je tržaški pisatelj Mario Rossi, glasbo je ustvaril Stefano Sacher. Režijo podpisuje Jasmin Kovic, video projekcije je zasnovala Sybill Calligaris, kostumografijo pa Snežica Černic. V predstavi nastopa mednarodna zasedba pevcev in igralcev, ki jih spremlja orkester Go Borderless pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka. V glavni vlogi se predstavlja priznani slovenski tenorist Gregor Ravnik. Prav tako včeraj so v Peterlinovi dvorani v Trstu ob slavnostnem govoru pisatelja Sebastijana Preglja razglasili imena avtorjev nagrajenih in priporočenih proznih in pesniških besedil na uveljavljenem, že 54. literarnem natečaju Mladike. Za prozo so nagrade prejele Tadeja Krečič Sholten, Miljana Cunta in Valentina Fras. Nagrajenci za poezijo pa so: Milan Novak, Alenka Mihorič in Eli Škaler.

Povabili smo vas na odprtje razstave ob 75 letnici študija na Pedagoški fakulteti, ki jo bodo odprli v Zavodu sv. Stanislava. Prav tako smo predstavili kaj pripravljajo v Narodni Galeriji na slovenski kulturni praznik! Zadnji del oddaje pa je bil posvečen pesniku, pisatelju in prevajalcu Miroslavu Košuti, ki je umrl 2. februarja.

Aktuální dění očima Jana Krause každé ráno 5:00 – 9:00 vždy po zprávách v celou a v půl exkluzivně na Frekvenci 1. Vtipně, originálně a s nadhledem, tak to umí jenom Jan Kraus. Blondýna Miluška Bittnerová se ptá na vše, o čem se mluví, a Jan Kraus jí to vysvětlí.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še IndijaIndija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic. Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, Darjo Bavdaž Kuret, pa ekonomista Saša Šmigića, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, dr. Tomaža Gerdena. Foto: Skorge / Pixabay

Interakci s publikem si během svých výstupů nenechá ujít a kromě tetování ho zajímají i vztahy a práce. Martin Jirman vyměnil před lety rozjetou kariéru v nadnárodní firmě za stand-up a nelituje. Minulý rok mu vyšla také kniha Pravá láska v době umělé inteligence.Všechny díly podcastu Host Lenky Vahalové můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si misliliČe bi človek sedel za volan avtomobila v Ljubljani in se odpeljal v Talin, prestolnico Estonije, bi za to pot menda porabil več kot 20 ur čiste vožnje. In jezik, ki ga ljudje tam govorijo, sploh ni, kakor slovenščina, indoevropski, ampak sodi – skupaj s finščino, madžarščino in še nekaterimi zahodno-sibirskimi jeziki – v tako imenovano uralsko jezikovno družino. Vse to seveda lahko hitro ustvari vtis, da se Estonija nahaja precej daleč stran od nas, da je malodane na drugem koncu sveta. Toda Julija Potrč Šavli, naša prva in še vedno edina književna prevajalka iz estonščine, od minule jeseni pa tudi prejemnica Sovretove nagrade – to prestižno priznanje je prejela za svoj prevod Duše ob cesti, kratkoprozne zbirke sodobnega estonskega pisatelja Urmasa Vadija, ki je izšla pri založbi LUD Literatura –, opozarja, da se ta geografsko-lingvistična oddaljenost najmanjše izmed baltskih republik od nas nikakor ne prevaja v nekakšno kulturno tujost. V čem natanko pa sta si Estonija in Slovenija podobni? – Prav to je vprašanje, ki smo ga v pogovoru z Julijo Potrč Šavli pa ob hkratnem listanju po Vadijevi Duši ob cesti zasledovali v tokratnem Sobotnem branju … Foto: Goran Dekleva

Večkrat nagrajeni najnovejši celovečerni film makedonskega režiserja in scenarista Georgija M. Unkovskega DJ Ahmet, ki ga je bilo moč videti tudi na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, ima skoraj pravljično zasnovo. Ahmet, petnajstletni pastir ovac v neki odročni makedonski vasici, se zaljubi v premožno vrstnico Ayo, ki se je vrnila iz Nemčije zaradi dogovorjene poroke, ki si je seveda ne želi. Simpatija je obojestranska in pastirjeva naloga – v maniri dobrih starih klasičnih pravljic – je seveda dekletu pomagati pobegniti. Pri tem si, kakor se za tovrstni lik tudi spodobi, pomaga z zvijačo, ki pa ni nič drugega kakor elektronska glasba in težko bi si zamislili bolj slikovit prikaz trka dveh popolnoma različnih si svetov. Na eni strani izrazito tradicionalno ruralno okolje s stoletnimi pravili in tradicijo, ki ga poosebljajo Ahmetov oče in Ayina družina, na drugi mladi, svobodomiselni najstniki, ki se sredi gozda udeležijo rejverske zabave in objavljajo na TikToku. Ko se vmes vmeša še čreda pobeglih ovac, je kulisa za prepovedano ljubezensko zgodbo skoraj popolna. Prav podoba tehno rejva v gozdu je bila glavno režiserjevo izhodišče za zasnovo tega filma, ki se mu je potrdila kot pravilna, ko je nekega dne med iskanjem snemalnih lokacij opazil nekega pastirja z najnovejšim iPhonom in takoj vedel, da ima svoj film. Do končne oblike, v kateri se tako kot v življenju spretno prepletajo humor, žalost, toplina in melanholija, je nato minilo še pet let, rezultat pa je izrazito topla pripoved o odraščanju v svetu, ki mu v resnici ne pripadaš več. Da je Ahmetova usoda še bolj zapletena, mu je pred kratkim umrla mama, na katero je bil očitno zelo navezan in je bila tisti bolj svobodomiselni člen družine, njegov precej mlajši bratec Naim pa od takrat ne spregovori več niti besede. Oče, zavezan tradiciji in popolnoma nesposoben izražati svoja čustva do sinov, svojo nemoč ob tem preliva v trdo vzgojo, kar le še povečuje prepad med njimi. Igra Aksela Mehmeta je tako osredinjena predvsem na njegove oči, ki boleče močno izražajo vse tisto, česar ni sposoben izreči z besedo, spretna dramaturgija prizorov pa večkrat vzbudi upanje, da bo končno le že prišlo do preobrata. A za to se mora zgoditi nekaj zares posebnega, močnejšega od besed. Glasba. Kot univerzalni jezik, ki presega besedno komunikacijo, Ahmetova glasba, predvajana na izjemno duhovit način, nazadnje prebije zid medgeneracijskega nerazumevanja in premaga urok mamine smrti. Poleg glavnih treh igralcev, Arifa Jakupa kot ravno prav svojeglavega Ahmeta, izjemno simpatičnega Agusha Agusheva, ki je nalogo molčečega Naima opravil z odliko, ter Dore Akan Zlatanove, kot sodobne princeske Aye, ki ne potrebuje več rešitelja na belem konju, ampak samo pomočnika za izpeljavo svojega načrta, prav posebno vlogo odigrajo tudi številni slikoviti stranski liki ter pristno in izjemno fotogenično makedonsko okolje. Da o roza ovci niti ne govorimo. Bere: Maja Moll Piše: Gaja Pöschl

In this solo episode, Prav Solanki shares a no-nonsense reflection on business, health, family and personal discipline as he looks ahead to 2026. After a turbulent end to the year involving a family health scare, he talks through the non-negotiables shaping his daily life, from strength and cardio to carving out space for strategy. But the real centrepiece is business — specifically his Start, Scale, Exit model, which underpins everything he's building this year. Whether you're a founder in the trenches or a parent trying to balance your time, there's something here that hits home.In This Episode00:01:00 – Health before everything00:10:45 – Family illness and perspective00:20:30 – Training with discipline00:30:50 – Vegetarianism and protein00:41:10 – Bloodwork and optimisation00:51:40 – Start, Scale, Exit explained01:01:30 – Scaling with team structure01:12:00 – Coaching, clarity and freedom01:22:15 – Tactical planning for 202601:32:00 – Work-life integration mindsetAbout Prav SolankiPrav Solanki is a health-obsessed entrepreneur, performance coach and co-host of Dental Leaders. With multiple successful businesses under his belt, he's now focused on helping others implement his Start, Scale, Exit model — a framework built on clarity, simplicity, and ruthless prioritisation.

Poslanke in poslanci bodo na zadnji redni seji v tem mandatu, ki se je začela danes, poskušali zapreti nekaj pomembnih kadrovskih vprašanj. Primož Dolenc bo najverjetneje postal novi guverner Banke Slovenije. Prav tako naj bi dobili tri nove ustavne sodnike. Dve tretjini glasov pa za imenovanje na funkcijo varuhinje človekovih pravic potrebuje Simona Drenik Bavdek. Vsi so dobili podporo mandatno-volilne komisije. Tri kandidate za ustavne sodnike in kandidatko za varuhinjo je podprla tudi opozicijska Nova Slovenija. Državni zbor bo o kandidatih glasoval prihodnji teden v torek. Ostali poudarki oddaje: - Bo država dosegla poravnavo s turškim gradbincem na drugem tiru? Ministrstvo zahtevek za 330 milijonov evrov označuje kot neutemeljeno izsiljevanje. - Bančnih in poštnih poslovalnic po državi vse manj in s krajšimi delovnimi časi, posledice čutijo zlasti starejši občani in digitalno slabo pismeni. - Ameriška javnost, tudi s protesti, vse bolj pritiska na vlado predsednika Trumpa, naj Agencija za priseljevanje in carino opusti racije.

Odpovedi štirih maksilofacialnih kirurgov na ljubljanskem kliničnem centru bodo, kot kaže, obveljale. Današnji sestanek ni bil uspešen, saj razširjeni strokovni kolegij ni pristal na pogoje, ki so jih postavili kirurgi. Generalni direktor Marko Jug je dejal, da so jim ponudili drugačno organizacijo, kar bodo storili znova, težko pa bodo v kratkem zgradili novo maksilofacialno kliniko. Druge teme: - Finančna uprava bo nadaljevala izvršbe na socialno pomoč dolžnikom, saj je prepričana, da za to ne potrebuje predhodne presoje na centrih za socialno delo. Kot uspešne ocenjuje tudi skupne patrulje s policijo, ki jih izvaja od novembra, pravi generalni direktor Fursa Peter Grum. Kot dodaja, so tako nekaterim prekrškarjem zarubili skupno 44 vozil. - Končalo se je zasedanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, ki ga je zaznamoval predvsem ameriški predsednik Donald Trump. Prav njegova nepredvidljivost je največja skrb tudi za slovenske gospodarstvenike. Evropa bo uspešna, če stopi skupaj, meni pravnik Miro Cerar, in sicer tako da pokaže svojo moč, a ne zaostruje konflikta, kar je po njegovem domača naloga za evropske voditelje. - Ozemeljska vprašanja so ključni dejavnik za končanje vojne v Ukrajini, sporoča Moskva. V ospredje postavlja umik ukrajinskih sil iz Donbasa. Kot je dejal svetovalec ruskega predsednika Jurij Ušakov, si želijo diplomatske rešitve, a bodo, dokler ni dosežena, tudi na bojišču sledili svojim ciljem.

Marie Januštíková se začala o skauting zajímat, když se její syn vrátil ze skautské výpravy, na které se střílelo. Moravskému skautingu dala řád, starala se o dívky ve skautském kroji, zajistila tábořiště na Balkáně – a pak už jen čelila komunistické perzekuci. Její životní příběh připomene v pořadu Portréty Roman Šantora.

Marie Januštíková se začala o skauting zajímat, když se její syn vrátil ze skautské výpravy, na které se střílelo. Moravskému skautingu dala řád, starala se o dívky ve skautském kroji, zajistila tábořiště na Balkáně – a pak už jen čelila komunistické perzekuci. Její životní příběh připomene v pořadu Portréty Roman Šantora.Všechny díly podcastu Portréty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

"Dober dan", ki je lahko tudi "lahko noč" za vse tiste, ki ste oz. so noč preživeli v službi. Ni namreč samoumevno, da se bolnišnice tudi ponoči ne ustavijo, da nas taksi pripelje domov tudi ob treh zjutraj. In ni samoumevno, da že navsezgodaj zjutraj dobimo pošto, svež časopis in dišeč topel kruh. Med tistimi, ki ne spijo je tudi Tine Zibelnik, nočni oskrbnik v ljubljanskem živalskem vrtu.

Rudolf Hess byl inteligentní snaživý pejsek, kterého si Hitler ochočil. Bohužel ale nebyl úplně při smyslech a dělal věci, které dodnes nikdo nedokázal vysvětlit. V bonusu najdete kromě Hesse taky příběh Howieho Triesta, muže, který stihnul být Němcem, Američanem, Aríjcem i Židem a pak se vysmál nacistům během Norimberských procesů.Herohero.co/podcastpribehyforendors.cz/pandikralovna

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

Ministrstvo za solidarno prihodnost je danes v javno obravnavo poslalo predlog nacionalnega stanovanjskega programa za obdobje do leta 2035. Cilj je v desetih letih zgraditi približno 20 tisoč dodatnih dostopnih stanovanj. Prav toliko jih ta trenutek na trgu tudi primanjkuje. V oddaji boste slišali tudi: - Nadomestilo za brezposelnost bo odslej vezano na višino minimalne plače. - Delavska svetovalnica poziva k ureditvi pokojninske reforme na invalidskem področju. - Ob nadaljevanju vojne v Ukrajini ponekod narašča nestrpnost do ukrajinskih beguncev.

Mají pět stromečků, výzdobu v každém pokoji, cukroví pečou společně a jako každý rok i letos připravují besídku, kterou potěší nejen své vychovatele a kamarády, ale také sponzory a podporovatele.

Jaký dopad by mohly mít nové úpravy v systému tzv. superdávky? Jaké dozvuky má bezmála po týdnu teroristický útok v australském Sydney? A co s nástupem chladnějšího počasí podniká otužilecký Klub ledních medvědů?

Jaký dopad by mohly mít nové úpravy v systému tzv. superdávky? Jaké dozvuky má bezmála po týdnu teroristický útok v australském Sydney? A co s nástupem chladnějšího počasí podniká otužilecký Klub ledních medvědů?

Pravými vlastencami a skutočnými konzervatívcami sú dnes liberáli. Práve liberáli sú teraz tí, ktorí obhajujú tradičné poriadky a liberáli tu bránia našu vlasť pre nás všetkých, hovorí antropológ Juraj Buzalka. A ktože sú to tí pornokresťania? Rozoberanie inštitúcií - od verejnoprávneho Telerozhlasu, cez NAKU či Špeciálnu prokuratúru až po aktuálne Úrad na ochranu oznamovateľov. Permanentné útoky na médiá, novinárov, občianskych aktivistov či mimovládny sektor - a to ako sa aktuálne ukázalo i protiústavnou legislatívou. Oslabovanie dôvery v štát, jeho inštitúcie, ale aj dôvery medzi občanmi samotnými. Neustála polarizácia, šírenie lží a demagógie a živenie strachu - dokonca i voči niečomu takému, ako je veda či progres. No a do toho postupný, no čoraz viditeľnejší úpadok štátu a všetkého toho, čo tento štát môže a aj má pre občanov robiť.Havarujúce vlaky, padajúce mosty, nedostavané diaľnice, charitatívne zbierky na život zachraňujúce lieky, zhoršujúce sa výsledky školákov, čoraz masovejší útek mladých mozgov do zahraničia, zdravotnícke služby za stále viac narastajúce poplatky, rozklad ochrany prírody i kultúrnej sféry.No a do toho všetkého čoraz vyššie dane, odvody a tri mnohomiliardové vládne konsolidácie bez prakticky akéhokoľvek zmysluplného výsledku ako i prepad našej krajiny prakticky vo všetkých merateľných parametroch na samých chvost Európskej únie.I tak vyzerá obraz Slovenska na sklonku roka 2025. Štátu postavenom na parlamentnej demokracií. Je však toto ešte demokracia alebo sa to už skôr blíži k tomu, čomu sa hovorí ochlokracia či dokonca kakistokracia, teda vláda toho najhoršieho? Vládne tu ešte rozum alebo nás už opanovali vášne, klanová mentalita a bezohľadné sebectvo na úkor spoločenstva, v ktorom žijeme?Aký príbeh si teda dnes Slovensko vlastne píše? Vieme si to vôbec zadefinovať a chceme aby tento malý kúsok zeme, ktorý voláme našim domovom, mal aj nejakú vyššiu ideu a zmysel?Sedliak je od slova sedieť, teda je to o tom, vysedieť problém, nevšímať si ho, prikrčiť sa a azda ho i nejako prežiť. V tom je základ našej DNA, hovorí autor kultovej knihy Postsedliaci Juraj Buzalka a ako dodáva" "Tak, ako vždy v minulosti závisí od agilnosti a schopností tej malej menšiny, ktorá to môže zmeniť. Nemôžeme čakať, že väčšina sa postaví a bude konať dobro a sama si vyberie tú správnu cestu. To je otázka, na tú elitu, ktorá tu na Slovensku vždy bola elitou, práve na nich sa dnes treba obracať."Témy pre sociálneho antropológa Juraja Buzalku. Počúvate Ráno Nahlas.

Pravými vlastencami a skutočnými konzervatívcami sú dnes liberáli. Práve liberáli sú teraz tí, ktorí obhajujú tradičné poriadky a liberáli tu bránia našu vlasť pre nás všetkých, hovorí antropológ Juraj Buzalka. A ktože sú to tí pornokresťania? Rozoberanie inštitúcií - od verejnoprávneho Telerozhlasu, cez NAKU či Špeciálnu prokuratúru až po aktuálne Úrad na ochranu oznamovateľov. Permanentné útoky na médiá, novinárov, občianskych aktivistov či mimovládny sektor - a to ako sa aktuálne ukázalo i protiústavnou legislatívou. Oslabovanie dôvery v štát, jeho inštitúcie, ale aj dôvery medzi občanmi samotnými. Neustála polarizácia, šírenie lží a demagógie a živenie strachu - dokonca i voči niečomu takému, ako je veda či progres. No a do toho postupný, no čoraz viditeľnejší úpadok štátu a všetkého toho, čo tento štát môže a aj má pre občanov robiť.Havarujúce vlaky, padajúce mosty, nedostavané diaľnice, charitatívne zbierky na život zachraňujúce lieky, zhoršujúce sa výsledky školákov, čoraz masovejší útek mladých mozgov do zahraničia, zdravotnícke služby za stále viac narastajúce poplatky, rozklad ochrany prírody i kultúrnej sféry.No a do toho všetkého čoraz vyššie dane, odvody a tri mnohomiliardové vládne konsolidácie bez prakticky akéhokoľvek zmysluplného výsledku ako i prepad našej krajiny prakticky vo všetkých merateľných parametroch na samých chvost Európskej únie.I tak vyzerá obraz Slovenska na sklonku roka 2025. Štátu postavenom na parlamentnej demokracií. Je však toto ešte demokracia alebo sa to už skôr blíži k tomu, čomu sa hovorí ochlokracia či dokonca kakistokracia, teda vláda toho najhoršieho? Vládne tu ešte rozum alebo nás už opanovali vášne, klanová mentalita a bezohľadné sebectvo na úkor spoločenstva, v ktorom žijeme?Aký príbeh si teda dnes Slovensko vlastne píše? Vieme si to vôbec zadefinovať a chceme aby tento malý kúsok zeme, ktorý voláme našim domovom, mal aj nejakú vyššiu ideu a zmysel?Sedliak je od slova sedieť, teda je to o tom, vysedieť problém, nevšímať si ho, prikrčiť sa a azda ho i nejako prežiť. V tom je základ našej DNA, hovorí autor kultovej knihy Postsedliaci Juraj Buzalka a ako dodáva" "Tak, ako vždy v minulosti závisí od agilnosti a schopností tej malej menšiny, ktorá to môže zmeniť. Nemôžeme čakať, že väčšina sa postaví a bude konať dobro a sama si vyberie tú správnu cestu. To je otázka, na tú elitu, ktorá tu na Slovensku vždy bola elitou, práve na nich sa dnes treba obracať."Témy pre sociálneho antropológa Juraja Buzalku. Počúvate Ráno Nahlas.

Vláda Andreje Babiše odmítla emisní povolenky ETS2. Dá se ještě systém povolenek přepracovat do podoby, která nebude znamenat cenový šok pro občany a zároveň naplní svůj účel? „Pokud Česko nebude implementovat nebo nebude mít chuť podílet se na změnách, nebude mít přístup k sociálně klimatickému fondu,“ varuje v pořadu Interview Plus europoslankyně Danuše Nerudová (STAN), nově hlavní zpravodajka Evropského parlamentu pro vyjednávání o cenovém omezení emisních povolenek ETS2.

V današnji Centrifugi ni Nobelove nagrajenke za mir, ni pižam in kufrov, tudi ni nove medijske kariere nekdanjega šefa računskega sodišča. Ni nadzora bolniških odsotnosti in spora glede veleposlanikov. Prav tako ni Motoristov (to je ime nove češke koalicijske stranke). Je pa večino ostalega. Vključno z ugotovitvijo, da v demokraciji dva neumna glasova štejeta več kot en pameten.