Podcasts about prav

Kráska z Kladiny: bronzová nádoba a pravěké pivo (4:53) – Historické souvislosti: Jak Amerika chtěla vystřizlivět (18:51) – Kakapo soví, papoušek, který nelétá (24:28)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Piše Andrej Lutman, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. „Zgodbe odražajo osebno izkušnjo zapletenih zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili pripovedovalci hočeš nočeš udeleženi, in zahtevne socialno-družinske razmere, ki so določile njihovo ravnanje,“ je v uvodu k zbirki Težko je bilo, a smo zdržali zapisal Franci Just. Pripovedovalcev je šest oziroma so štiri pripovedovalke in dva pripovedovalca. Njihove pripovedi je skrbno zapisala Jelka Pšajd, etnologinja, ki je zaposlena v murskosoboškem muzeju in proučuje preteklo življenje v pomurskem prostoru s poudarkom na rokodelstvu, prehrani in vlogi žensk.. Njeno nagnjenje do tovrstnega početja je strnjeno v stavku iz knjižnega napotila: „Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.“ Prvo zgodbo v knjigi je zapisal Jože Vučko, v muzej pa jo je prinesla njegova hči. V njej se pojavi poved, ki bi bila lahko povzetek kar vseh zgodb: „Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.“ Opisuje otroštvo na kmetiji in odraščanje, ki se je končalo pred uradom za delo, ki pa ga ni bilo. Je pa prišlo naročilo za delo v Franciji. In tja se je odpeljal ter sprejel delo na kmetiji. Začela se je druga svetovna vojna in njegovo vračanje v Prekmurje, ki pa je vodilo prek Nemčije, kjer je pomagal obnavljati zbombardirano deželo. Ko se mu je le uspelo vrniti, je bil že vpoklican v vojsko. Prav vojni čas je osrednja tema pripovedi. Druga tema pa je njegovo ukvarjanje z molžo krav, saj je bilo ukvarjanje s to živino v najširšem pomenu njegovo kar življenjsko poslanstvo. Pripoved Julijane Zrim je povezana z delom na njivah in travnikih. Ko se je zaposlila, si je pri frizerju omislila trajno in si s tem 'prislužila' posmehovanje, češ: s trajno v štalo. Posebnost njene pripovedi so slikoviti opisi šeg, navad in vraž. Pripoved je razdeljena na krajše sestavke in deluje kot skupek kratke proze. Naslednja pripovedovalka ima vzdevek Micika. Pripoved je osredotočena na viničarijo, siromašno, leseno hiško z enim bivalnim prostorom, ki je imela v kleti prostor za predelavo in shranjevanje vina. V zvezi s takšnim bivališčem se pojavi tudi poimenovanje cimprača, hiša, narejena iz masivnega lesa in ometana z zmesjo ilovice in slame ter premazana z apnenim beležem. Hiša je bila prekrita s slamo. To besedilo je pomembno tudi z lingvističnega stališča, saj vsebuje številne narečne izraze, ki so z opombami pojasnjeni. In še eno posebnost ima: precej podrobno opiše menstruacijo in osebno higieno. Krajša izpoved Marije z Goričkega obravnava odhod v Francijo in vrnitev na Goričko, pripovedovalka pa izpostavi še svoj položaj ob možu, ki je v njeni odsotnosti služil dvema ljubicama: vdovi in pijači. Občutje lahko povzame izpoved: „Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil sposojeni denar za mojo pot v Francijo.“ Obljubila sem mu, da ga bom čakala je v naslovu izpostavila samska ženska, ki ni želela biti niti imenovana. Zaznamoval jo je oče, ko jo je nabil s kovinskim delom konjskega biča, ker se mu je bila zlagala, da ni bila z nikomer, čeprav je poleg nje sedel občudovalec. Povedna je njena izpoved: „Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.“ Pripoved vsebinsko doseže vrh s podatkom, da se ji je zaročenec zlagal, da gre v Anglijo, a se je izkazalo, da je kot partizan padel v Pohorskem bataljonu. Zbirko šestih pripovedi končujejo nostalgični spomini Janoša Oreovca na verovanja, šege, molitve in praznike. Pripovedovalec obžaluje, da tega ni več in da mladih tovrstnosti ne zanimajo pretirano. Glede na splošno sporočilo knjige je pomenljiv odlomek: „Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.“ Ob listanju knjige Težko je bilo, a smo zdržali morda nastane vtis, da v njej zbrane pripovedi mejijo na novinarsko poročilo s priporočilom za obisk ali ogled tistega, kar izpostavljajo. Tak vtis ne zbledi, a pomembnejši je čar preprostosti, v kar je ovita izpovedna naravnanost.

Kráska z Kladiny: bronzová nádoba a pravěké pivo (4:53) – Historické souvislosti: Jak Amerika chtěla vystřizlivět (18:51) – Kakapo soví, papoušek, který nelétá (24:28)

Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Vrlina, ki ne obljublja le zmanjšanje stresa, pač pa tudi pripomore, da raziskujemo življenje, to nepredvidljivo in barvito potovanje, ki ga vsak dan aktivno soustvarjamo, je čuječnost. To je pojem, ki označuje sprejemajoče zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku. Sekularizirana čuječnost, ki jo v današnji družbi najpogosteje srečamo, se usmerja predvsem na lastno osebo tistega, ki čuječnost prakticira in je zato po navadi osiromašena duhovnih in etičnih poudarkov. Čuječnost pa pritegne tudi marsikaterega kristjana, saj obljublja več miru in duhovne vedrine, boljše medosebne odnose ter večjo učinkovitost pri delu. Sodeč po izkušnjah ter raziskavah, krščanska čuječnost lahko pripomore, da kristjani v sedanjem svetu svojo vero živimo še bolj pristno in srčno. Ne le v svojem prepričanju ali z ustnicami, temveč izkustveno, v vseh razsežnostih svojega bitja: duhovni, duševni, telesni in družbeni. V kar največji povezanosti z Bogom, njegovim stvarstvom, s seboj in svojim bližnjim. Prav tukaj in prav zdaj lahko zavestno oblikujemo svoje izkušnje, se pogumno soočamo z izzivi in najdemo lepoto življenja v vsakem trenutku. Kajti življenje ni le nekaj, kar se nam dogaja; življenje je platno, na katerega vsak dan zavestno rišemo svojo zgodbo v odnosu do Boga in do človeka ter do celotnega Božjega stvarstva.

''Prvič sem jih videl takoj po vojni. Griče, ki so me spominjali na gola trupla, na katerih ni več niti kože.'' Tako je podobnost med telesom in pokrajino opisal svetovno priznani slikar, grafik in risar Zoran Mušič, rojen 12. februarja 1909 v Bukovici, ki si je še posebej mesto v evropskem likovnem prostoru utrdil prav z ekspresivnimi podobami iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ob seriji Nismo poslednji njegov izjemno bogat opus obsega še krajinske motive, portrete in zanj zelo značilne konjičke. Prav zaradi umetnikove veličine in dejstva, da so obe razstavi v okviru programa Evropske prestolnice kulture 2025, na gradu Štanjel Telesa pokrajin in na gradu Dobrovo Pokrajine teles, precej odmevno napovedovali, so se ob odprtju prve v javnosti pojavile kritike, da so mu namenili premalo prostora in da ni nekaterih ključnih del. Kuratorka dr. Nelida Nemec pa pravi, da je izbrala, kar se ji zdi pri Zoranu Mušiču najbolj bistveno predvsem v luči prepletanja telesa in pokrajine, zlivanja enega v drugo. Na pomen tega nas je umetnik sam opozarjal, doda Nemec, a smo bili v preteklosti premalo pozorni. Kakorkoli, z dvema razstavama v okviru EPK 2025 se Zoran Mušič simbolično vrača v domače kraje, na Kras in v Brda. Ob tem velja poudariti, da se tretja soba na razstavi v Štanjelu ne končna – nadaljuje se na gradu Dobrovo, zato bi bilo dobro, da bi si obiskovalci ogledali obe razstavi. Še eno pa pripravljajo čez mejo v palači Attems v Gorici. Dr. Nelida Nemec je pripravila tudi monografijo.

Slike narave in zeleni logotipi na embalaži še ne pomenijo, da so izdelki zares prijazni do narave. Prav tako je je zelo sporno ustvarjanje vtisa, da so plastenke zelene, s spornimi trditvami, da se jih da povsem reciklirati. Zeleno zavajanje seže še veliko dlje, ko se denimo z električnimi avti vozijo v naftnem podjetju, to ni zaradi etičnih motivov. Kakšni so "zeleni odpustki" in zakaj moramo biti pozorni na zeleno zavajanje, če hočemo biti okoljsko odgovorni?Sogovorniki:Boštjan Okorn, Zveza potrošnikov SlovenijeŽiva Kavka Gobbo, Društvo za sonaraven razvoj FocusŽiva Lopatič, Zadruga Buna, Zavod za pravično trgovino 3muheMatjaž Pirc, Zveza potrošnikov Slovenije

Odhajamo v Cannes, kjer bodo nocoj svečano odprli 78. filmski festival, največji tovrstni festival na svetu. Letos so si selektorji ogledali nekaj manj kot tri tisoč filmov in jih le 21 uvrstili v najožji izbor za Zlate palme, ki jih bodo podelili 24.maja. Prav na dan otvoritve pa je postala dvorana Lumiere s svojimi 2.309 sedeži tudi največji evropski kino, opremljen s poglobljeno zvočno tehnologijo Dolby Atmos, ki je nadomestila 128 stalnih in 20 stropnih zvočnikov, 5 kilometrov kablov in 29 ojačevalnikov. Nov zvočni sistem zagotavlja osupljivo pristen 360-stopinjski prostorsko bogat zvok, ki gledalca popolnoma objame.

„Předpokládám, že v roce 1968 ještě rok 1968 neexistoval. Nikdo si v tom roce neříkal, ty vole, to, co teď žijem, to je ten slavnej šedesátej vosmej, kterej se zapíše do historie. Všechno se děje až několik let po tom, co se to dělo,“ píše bulharský spisovatel – a hvězda letošního Světa knih – Georgi Gospodinov v knize Časokryt. Jako by citoval Ladislava Hejdánka. Ten si právě v roce 1968 poznamenal: „Po událostech se formuje zkušenost. A teprve skrze zkušenost se události stávají událostmi. Teprve teď se na tom začne pořádně pracovat, na tom, co je, co byl rok 1968.“Překvapivá tato shoda není. Možná se v dějinách točí jen pár myšlenek, které se vynořují v nových souvislostech. V tomto případě je kongenialita dána tím, že oba autoři, ostatně jako mnozí před nimi, uvažují o „události“, tedy také o tom, jak je čas spjatý s vlastním vyprávěním, osobním prožitkem a individuálním hodnocením. Důraz na „událost“ souvisí s tím, že to rozhodující bývá v našich rukách. Nejsme bezmocní. Jedna věc je, že se něco stalo; ale událost je to, co z toho uděláme. Zde vyvstává důstojnost člověka: není jen politickým nebo společenským tvorem, také umí stát sám za sebe – a často je samota jednoho to, co druhému otevírá cestu.Že je člověk sám, není popis izolace. Naopak. Pravá samota je aspoň pro Ladislava Hejdánka samotou tváří v tvář pravdě. Té je prý třeba odevzdat svůj život. Zní to vzletně i dutě. Co si s tím počít? Na obecné rovině můžeme říct, že sloužit pravdě znamená neustat v úsilí o vymaňování se ze spárů sebe sama. Ale ani to nevnáší do věci příliš světla. Kniha Žít bez průšvihů znamená žít bez pravdy. Konflikty filosofa s komunistickou mocí 1967–1989, která vyšla péčí vydavatele Jana Hrona v roce 2024, však cestu ukazuje. Třeba v dopisech z vazby vydává Ladislav Hejdánek svědectví o tom, co obraty jako „služba pravdě“, jež bez doprovodné zkušenosti zní nepatřičně, mohou znamenat.Mohou znamenat třeba vděk vršovickému faráři Jaromíru Dusovi, kvůli kterému se ocitl ve vazbě. Dus si u něho doma uschoval osvětové letáky, které měly občany zpravit o tom, že nemusí dorazit k volbám. Nakonec byl – nedopatřením – zadržen i Hejdánek a na několik měsíců se ocitl ve vazbě. Dus jej vrátil do „správných kolejí“; „byl jsem krásně zavřený“, píše Ladislav Hejdánek. Ve vazbě sepisuje pro svou dceru Janu Úvod do filosofování, spis, který lze číst v tradici „útěcha z filosofie“.Dokumenty vydané v knize Žít bez průšvihů znamená žít bez pravdy dosvědčují ještě jednu s pravdou související věc: kterak tento český filozof kutil na tom, co sám označoval jako vnitřní osvobození. Základem mu je schopnost vzdorovat, tedy schopnost nenechat se strhnout. Strhnout kým nebo čím? To se může měnit. Třeba módou, davem, druhými, institucí, pohodlím, strachem, nakonec i sebou samým. Cestou je naopak tříbit vnímavost vůči krachům a utrpení, neboť ty nás upozorňují na naše meze, které mohou být prahem určeným k překročení. Pro Ladislava Hejdánka nakonec platí, že výjimečnost člověka, ba jeho dokonalost je úzce spjatá se schopností trpět. Romantizaci utrpení v tom nehledejme. Jen se zde svědčí o tom, že radost je překonaná bolest.KapitolyI. Význam svědka v digitální době (úvod až 18:50)II. „Průšvihy jsou moje univerzity. Učím se všemi póry.“ (18:50 až 32:20)III. Filosofie, utěšovatelka (32:20 až 43:50)IV. V roce 1968 také nejspíš nebyl rok 1968. (43:50 až 56:00)V. Člověk je skutečný, nakolik klade odpor. (56:00 až konec)BibliografieVáclav Bělohradský, Čas pléthokracie. Když části jsou větší než celky a světový duch spadl z koně, Praha: 65. pole, 2021.Ladislav Hejdánek, „Vítězí pravda v dějinách?“, in: Češi a Evropa, Praha: Ústav pro studium totalitních režimů, 2017.Ladislav Hejdánek, Úvod do filosofování, Praha: OIKOYMENH, 2021.Ladislav Hejdánek, Žít bez průšvihů znamená žít bez pravdy. Konflikty filosofa s komunistickou mocí 1967–1989, vyd. Jan Hron, Červený Kostelec: Pavel Mervart 2024.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je odmevala predvsem izvolitev novega papeža. Kakšni izzivi čakajo Leona XIV. in vesoljno Cerkev, smo vprašali latinista, teologa in zgodovinarja doktorja Aleša Mavra. Z njim smo se ozrli tudi na pontifikat pokojnega svetega očeta Frančiška. Prav tako smo se dotaknili 80. obletnice konca druge svetovne vojne ter v tej luči pokomentirali zaskrbljujoče razmere v več državah. Ni šlo niti brez bližnjega dneva spomina na žrtve komunizma v Sloveniji in aktualnega domačega dogajanja.

(12.5.2025) Kozy, husle, Rooney? Na Gire zatiaľ kozy, psy a Mads! Lidl-Trek na albánskej pôde zmaril šprintérske záujmy konkurencie a s Madsom Pedersenom bral oba rýchle dojazdy. Pedersenovi síce ušiel o sekundu ružový dres po podarenej individuálnej časovke, ale Primož Roglič sa v ňom ohrial iba jednu etapu. Pedersen a s ním celý tím v laufe prichádza do Talianska a nasledujúce tri dni môže pokračovať v plienení. Diskutujte a súťažte s nami na Discorde! Najlepším kávovým partnerom CykloPodcastu je slovenská pražiareň kávy COFFEEIN. Odporúčame! Hlavným mediálnym partnerom je magazín o cyklistike Cycling-Info.sk. Mediálny partner je RoadCycling.cz.

V oddaji 18. vzporednik tokrat predvsem o fenomenu Marko Preković - Thompson: kontroverzni hrvaški glasbenik naj bi namreč pred dnevi podrl svetovni rekord v prodaji vstopnic za svoj koncert na zagrebškem hipodromu. O njegovem spretnem izkoriščanju statusa prepovedanega in nadaljnjem razmahu skrajnodesničarske ustaške ideologije na Hrvaškem.

Odpovídáme na otázky, které nám posíláte na email. Jestli máš ty nějakou otázku, tak pošli na vasek@kostel.cz Článek EP36: Bázeň před Bohem, neodpustitelný hřích, můžou být všichni spasení, je jedna pravá církev? se nejdříve objevil na KOSTEL Jinak.

Vitajte pri počúvaní série podcastu Dobré ráno - Čítanie na nedeľu. Každú nedeľu si môžete vypočuť vybraný text, ktorí napísali naši kolegovia a načítavame ho my moderátorky a moderátori Dobrého rána.Načítaný text: https://komentare.sme.sk/c/23455087/ktora-tvar-americkeho-viceprezidenta-j-d-vancea-je-ta-prava-pise-peter-sabata.htmlNačítala Eva Frantová–Všetky podcasty denníka SME nájdete na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ sme.sk/podcasty⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠–Odoberajte aj audio verziu denného newslettra⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SME.sk⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ s najdôležitejšími správami na⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ sme.sk/brifing⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že zdaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako pomembno, kako dolgo bo živela, pomembneje je, kako bo živela. Ni odvisno od nje, kako dolgo bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena izmed prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo zdajle se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem stvari pogosto dogajajo čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno mogoče, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak ves čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?

V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih. Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega. Foto: Žiga Bratoš

V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb, tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje v glavnem delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot so priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, kljub temu da je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljših odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na vaši mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.

Na današnji dan praznujemo mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Animatorji, igrana filma Julie molči in Dahomej ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

Na današnji dan praznujemo Mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Dahomej, igrana filma Julie molči in Animatorji ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.

PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.

Ob današnjem državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, se vrstijo opozorila, da mir in svoboda nista samoumevna. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je ob tem spomnila zlasti na vojni v Ukrajini in Gazi. Premier Robert Golob pa je v poslanici med drugim opozoril na nevarnosti, ki jih prinašajo populistične ideje in poskusi potvarjanja zgodovine. Drugi poudarki oddaje: Dan po pogrebu papeža Frančiška na njegovem grobu na tisoče ljudi. V Vancouvru v napadu z avtomobilom ubitih 9 ljudi. Policija izključila možnost terorizma. Ob Solinarskem prazniku v Piranu tudi odprtje prenovljenega zvonika ob cerkvi svetega Jurija.

Ranní vysílání s Lubkou a Mírou se tentokrát neslo ve znamení humoru, rodinné pohody a velikonočních tradic. Na Frekvenci 1 totiž dorazili režisér Karel Janák a herečka Romana Goščíková – nejen profesní parťáci, ale i manželé. Povídali jsme si o tom, jak u nich doma probíhají svátky jara, proč mají doma vlastní AI "tetku" pro pětiletého syna a jaké mají plány se seriálem Parťák na baterky.

Prav sits down with husband-and-wife team Drs Mumta and Amit Jilka, the owners of Abbey House Dental. From humble beginnings working in corner shops to building a successful multi-practice dental business, the Jilkas share their inspiring journey of entrepreneurship, resilience, and growth. They candidly discuss how their business flourished organically before adopting a more strategic approach, including the challenges they faced during a financial crisis in 2024 that nearly led to bankruptcy, and how they turned it around through team solidarity, data-driven decisions, and improved associate mentorship.In This Episode00:01:40 - Backstory00:26:40 - Path to dentistry and how they both ended up at Sheffield University 00:29:35 - How Mumta and Amit met at dental school and their early relationship 00:41:25 - The purchase of their first practice and the beginning of Abbey House Dental00:45:55 - Balancing practice growth with raising children 00:48:35 - How Covid provided a valuable opportunity to reassess their business strategy 00:51:55 - Financial crisis of 2024 and discovering their business model wasn't working 00:57:45 - Difficult conversations with associates about reducing percentages 01:01:35 - The importance of mentoring associates, especially with consultation skills 01:04:55 - Current state of Abbey House and future growth plans 01:10:55 - Reflections on their journey and thriving in crisis mode01:15:55 - Last days and legacy - advice they would leave for their children 01:19:15 - Fantasy dinner party guestsAbout Mumta and Amit JilkaDr. Mumta and Dr. Amit Jilka own Abbey House Dental, a group of four dental practices known for high-quality private dentistry, Invisalign, and implant treatments. Both raised in entrepreneurial families with corner shop businesses, they met at Sheffield University's dental school and married two years after graduation. Their business journey began with purchasing a single-surgery practice that has now expanded to multiple locations, all while raising three children and navigating the ups and downs of dental practice ownership.

Na nádraží v Jihlávce, malé stanici na pomezí Vysočiny a Jihočeského kraje, osobní vlaky nezastavují už téměř šest let. Přesto tu stále slouží výpravčí.

Jedna z najobľúbenejších udalostí roka je tu! Draft 2025 sa koná v Green Bay, Inžinier bude na mieste, a tak sme sa 90. výberu nováčikov do profi ligy venovali poriadne. Bart predstavil všetky potencionálne ciele Packers, Inžinier a Rolo pridali svoje pohľady, myšlienky a otázky na Barta. Vypočujte si najnovšiu epizódu podcastu R.E.L.A.X a staňte sa odborníkom na draft!

Ljudski pregovor nam pravi, da v življenju ni dovolj imeti prav. Prav ta ljudska modrost se nam razkriva ob dveh Jezusovih učencih, ki se razočarana pomenkujeta na poti iz Jeruzalema v Emavs. Močno sta prizadeta, kajti tisti prerok, ki sta ga tudi onadva imela za mesijo, se pravi za odrešenika, je, namesto da bi vzpostavil novo Izraelsko kraljestvo, klavrno končal na križu. Ne moremo reči, da nimata prav, toda iz svojega doživljanja zgodovinskih trenutkov sta si izoblikovala globoko prepričanje in nič ju ne more odvrniti od njune globoke žalosti. A resnica vendar ni tako preprosta in enostavna. Pozneje izvemo, da so ju prestrašile izraelske žene, ki so v nedeljo zjutraj pohitele h grobu, a so ga našle praznega. Evangelist Luka, ki nam pripoveduje to zgodbo, takoj na začetku predstavi dve logiki, ki si nasprotujeta. Na eni strani gre za logiko političnih strategij, ki doživlja poraze in nas napolnjuje z grenkobo. In na drugi strani stoji logika ljubezni, ki jo poznajo svete izraelske žene in ki se ne ukloni političnim analizam, ampak prinaša pogled v globljo življenjsko resničnost. Ta logika ljubezni nam preprečuje, da bi v sebi gojili žalost in z njo obupano udrihali po vsem svetu. Pa vendar tudi učenca nista brez logike ljubezni. Najprej medse sprejmeta tujca, kar je lepa gesta do osamljenega potnika. Potem pa se vendar z njim tudi pogovarjata in ga skušata poučiti, da ne bi ostal pri svoji nevednosti in vendar tudi on izvedel za najnovejše dogodke v Jeruzalemu. In ko utihneta in sprejmeta, da bi tudi onadva lahko kaj novega izvedela, se zgodi preobrat. Spoznata, kako sta bila zaslepljena, saj jima je iz spomina izpadel čudovit spev preroka Izaije o »trpečem Božjem služabniku«, ki s svojo ljubeznijo odrešuje ves svet. Sprejmeta, da nima smisla, da bi trmasto vztrajala pri svojih predsodkih in da bi bila politična strategija vsa realnost. Resničnost ljubezni in prijateljstva je še močnejša, kajti Božja dobrota nas nikoli ne zapusti. Tujcu vzklikneta: Ostani z nama, Gospod, zakaj dan se je že nagnil! To povabilo izraža novo logiko ljubezni in upanja, ki se ji predata. Tudi onadva odslej gledata na življenje veliko globlje in v gesti lomljenja kruha zaznata, da je vstali in ljubeči Gospod med njima. Podobno je v našem življenju. Nič zato, če trenutki prazničnega veselja izginejo, pomembno je, da je v nas vstopila zavest, da je vstali in ljubeči Gospod vedno z nami.

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.

Ko so leta 1933 v filmskem studiu Metro-Goldwyn-Mayer odkupili pravice za filmsko adaptacijo zelo priljubljenega romana avstrijskega pisatelja Felixa Saltna Bambi, so nameravali posneti igrani film, a se je to kmalu izkazalo za prevelik zalogaj, zato so pravice prepustili Waltu Disneyju in vse preostalo je zgodovina … Zgodba o malem jelenčku, ki se je pod Disneyjevo taktirko precej zmehčala in se iz nekoliko temačnejšega romana za starejše bralce spremenila v živo pisano risanko za najmlajše gledalce, je dobila čisto nove razsežnosti. Le malokdo vsaj ohlapno ne pozna njene vsebine, izraz »bambi«, ki sicer izvira iz italijanske besede za otroka, pa je postal celo pogovorni sinonim za majhnega srnjačka. Bambi je dobrih sto let po nastanku romana verjetno najbolj znani jelenček na svetu poleg Božičkovega Rudolfa in končno je napočil čas ali bolje rečeno dovoljšen tehnološki napredek, da ga na filmskem platnu zaigra pravi jelen. Te zahtevne ideje se je z veliko potrpežljivosti lotil francoski scenarist in režiser Michel Fessler in se z ekipo odpravil v Orleanski gozd, da bi ob pomoči podjetja Animal Contact, ki usposablja živali za avdiovizualni svet, v naravnem okolju posnel igrani film s samimi živalskimi junaki. Rezultat je osupljiv in gledalec zlahka pozabi, da ne gleda dokumentarnega filma, ampak kosmate, pernate ali luskaste igralce, ki so prizore pred snemanjem večkrat vadili in nato tudi večkrat posneli. Seveda od njih ni moč pričakovati disneyjevske obrazne mimike ali kakšnih res zapletenih, le v risankah možnih akcij, vendar so svojo nalogo izvrstno opravile, neokrnjena narava pa seveda še bolj pripomore k pravljičnemu ozračju. Prav zato, ker je vse na meji dokumentarnosti, Bambijeva življenjska pot ni tako zelo melodramatična, kot se morda spomnimo iz risanke; v gozdu namreč ne obstajata dobro in zlo, le boj za preživetje, in tako na primer sicer neuspešni lov orla na Bambijevega zajčjega prijatelja izzveni le kot popolnoma naraven gozdni pojav – dramatičen, a brez nepotrebne drame. Edini pravi sovražnik je seveda človek. Človek, ki v gozd vdre od zunaj in s svojim nerazumevanjem in nespoštovanjem njegovih prebivalcev prepletenemu gozdnemu ekosistemu povzroča nepopravljivo škodo. Prav zaradi tega skoraj vizionarskega uvida – Salten, sicer tudi sam zagrizen lovec, ki pa je menda po puški segel le v res nujnih primerih, je delo napisal že daljnega leta 1923 – roman Bambi sodi tudi med začetnike okoljevarstvene literature. In težko bi si zamislili boljši format za osvetlitev tega danes tako žgočega problema, kot ga je v svoji vizualno čudoviti igrani filmski različici predstavil Michel Fessler in Bambija končno osvobodil disneyjevskega počlovečenja.

Prav Solanki returns as host to interview Dev Patel, CEO of Dental Beauty Partners, about growing and scaling dental practices. This episode effectively distills the regular conversations Prav and Dev have about practice growth, offering listeners a fly-on-the-wall experience of their candid discussions. Dev shares his straightforward approach to practice growth, emphasising the importance of leadership, financial literacy, and a patient-first mindset. They discuss everything from evaluating practice potential and understanding financial statements to employee relationships and investment strategies. The episode builds toward an exciting announcement about a new joint venture that promises to transform how practice owners approach business growth: https://www.startscaleexit.co.ukIn This Episode00:02:40 - Practice-growth mindset 00:04:35 - Growth & NHS00:09:00 - Improving patient journey and experience 00:12:30 - Due diligence and practice acquisitions 00:14:15 - Investing in people vs investing in premises 00:17:15 - Financial literacy and business training00:33:10 - Investing in tech00:36:35 - Sales and practice profitability 00:39:10 - Revenue growth with cost control 00:41:25 - Leadership and transparency00:44:55 - Modern vs traditional leadership approaches00:47:20 - Big announcementAbout Dev PatelDev Patel is the CEO of Dental Beauty Partners, a dental group with 57 practices across the UK. With over 15 years of experience in practice acquisitions and growth, Dev has developed a reputation for rapidly scaling dental businesses through strategic partnerships and a people-focused investment approach. His expertise lies in identifying growth opportunities, streamlining operations, and creating sustainable business models in dentistry.

Javnega življenja niso ustavili. Švedska se je boja proti novemu koronavirusu in covidu lotila s strategijo, ki je bila drugačna od večine drugih evropskih držav. Brez strogega lockdowna in policijske ure, brez zapovedane uporabe zaščitnih mask, brez zapiranja osnovnih šol. Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil tako imenovani švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa za mnoge najbolj učinkovit način boja proti covidu. Pa je temu res tako? Kaj se je dogajalo Švedskem? Ali je bil Švedski pristop bolj primeren? Sogovorniki intelekte so bili v takratno dogajanje na Švedskem aktivno vpleteni. To so »oče« švedske strategije, infektolog in med epidemijo prvi državni epidemiolog dr. Anders Tegnell, članica tako imenovane skupine dvaindvajsetih virologinja dr. Lena Einhorn, ki je v javnem pismu izrazila odmevno kritiko in zaskrbljenost nad načinom švedskega boja proti covidu, in ekonomist dr. Joakim Sonnegard, sekretar neodvisne komisije, ki je ocenila ravnanje švedske politike in stroke v prvih dveh letih pandemije. V oddaji so izpostavili prednosti in slabosti tako imenovanega švedskega modela boja proti covidu. Oddaja je nastala kot del projekta Pet let pozneje. Sodelujoči: Lena Einhorn, Joakim Sonnegord, Anders Tegnell, Blaž Oder in Luka Smajila. Maja Moll, Renato Horvat in Matej Rus, ki so brali prevode. Za tehnično izvedbo so poskrbeli: Janez Ahlin, Jernej Boc, Damjan Rostan in David Lap. Pripravil Iztok Konc. Foto: MMC RTV/ Kaja Sajovic Daljši intervju z dr. Tegnellom TUKAJ  Podkast "Pet let pozneje" TUKAJ

(2. Timoteova 3:1-9) Lidi v církvi často předstírají zbožnost, která je jenom navenek, ale uvnitř se nic neděje. Článek Pravá víra, nebo dobrá maska? se nejdříve objevil na KOSTEL Jinak.

Pijete kávu jen jako rychlý životabudič? V Sarajevu vám ukážou, že to jde i jinak. Pro lidi v Bosně a Hercegovině má totiž pití kávy svůj vlastní, staletími prověřený rituál, na který nedají dopustit za žádných okolností.

Pijete kávu jen jako rychlý životabudič? V Sarajevu vám ukážou, že to jde i jinak. Pro lidi v Bosně a Hercegovině má totiž pití kávy svůj vlastní, staletími prověřený rituál, na který nedají dopustit za žádných okolností.Všechny díly podcastu Zápisník zahraničních zpravodajů můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Kazatel: Marcus DennyUdálost: Nedělní shromážděníDatum: 30.3.2025Text: Římanům 9, 6-9

V podcaste si vypočujete aj:  - Kedy prestane Trumpa baviť Putinovo vydieranie - Slintačka odhalila pravú tvár Ficovej koalície - Ak sa Sulík vráti do SaS, tak ju pravdepodobne zničí 

Magazín o zdravém životním stylu. Poslouchejte Šarm:00:45 Rozhovor s herečkou Jitkou Čvančarovou a režisérem Václavem Marhoulem05:29 Módní trendy s Jitkou Šedovou a kalhoty09:14 Šéfkuchař Radek Pálka a jarní bylinky v kuchyni13:26 Abeceda zdraví s Hanou Stříteckou, ředitelkou spolku Fér potravina - kosti a klouby17:53 Expert na etiketu Daniel Šmíd a první dojem20:24 Martin Kašpárek poradí, jak připravit auto na jaro23:26 Vzpomínka na divadelního režiséra Josefa Kroftu

Přínos přenosů. Jdeme na nákup, vezmeme si tašku. Stavíme dům, přivážíme auty materiál. Chceme se napít, nápoj nalijeme do sklenice. Od tykví, měchů a vaků, ke sklu, košíkům a vynálezu hrnčířského kruhu. Člověčiny s archeologem Jaroslavem Řídkým.

Ředitelství silnic a dálnic zahájilo tento týden stavbu obchvatu Přeštic na jižním Plzeňsku. Přeložka silnice I/27 bude mít dva pruhy.

Lidský mozek dnes vnímá miliony různorodých podmětů, zdaleka ne všechny si ale zapamatuje. Kapacita pracovní paměti je limitovaná. „Jedním z velkých problémů dneška je, že informace k nám přichází z mnoha zdrojů zároveň,“ poukazuje v Leonardu Plus matematik a psycholog Filip Děchtěrenko, výzkumník Psychologického ústavu Akademie věd a pedagog Katedry psychologie na Filozofické fakultě Univerzity Karlovy.

Poslechněte si:01:12 Nejstarší pravěká těžba surovin09:55 Jak dokáže kaktus přežít bez vody?19:03 Objev rozpínání vesmíru25:49 Lze vypnout geny bez zásahu do DNA?34:09 Umí želvy číst magnetickou mapu?44:38 Je sova moudrá?Hovoří archeolog Pavel Burgert, botanička Magdaléna Chytrá nebo genetik Jan Pačes. Rubriku Stalo se tento den připravil Ing. František Houdek. Z knihy Co sova ví? Jennifer Ackermanové nakladateství Kazda čte Dana Černá.Všechny díly podcastu Meteor můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Poslechněte si:01:12 Nejstarší pravěká těžba surovin09:55 Jak dokáže kaktus přežít bez vody?19:03 Objev rozpínání vesmíru25:49 Lze vypnout geny bez zásahu do DNA?34:09 Umí želvy číst magnetickou mapu?44:38 Je sova moudrá?Hovoří archeolog Pavel Burgert, botanička Magdaléna Chytrá nebo genetik Jan Pačes. Rubriku Stalo se tento den připravil Ing. František Houdek. Z knihy Co sova ví? Jennifer Ackermanové nakladateství Kazda čte Dana Černá.

Před lety dostal výpověď z práce. Jelikož mu zbývalo ještě 60 dní dovolené, rozhodl se prchnout z Česka a zamířit za dobrodružstvím do Tanzanie. Ta ho svojí syrovostí nadchla a byla mu také inspirací k otevření vlastní pražírny kávy. Mimo to však zažehla jeho vášeň pro černý kontinent, který od roku 2017 pravidelně navštěvuje. Nečekaných situací tu Daniel Lexa zažil mnoho – třeba na hranicích Senegalu a Gambie mu vyhrožovali samopalem, a nakonec skončil i v cele předběžného zadržení. O svých výpravách, pěstování kávy i chudobě hovoří Lexa v nové epizodě podcastu Slepá mapa.

Jeskyně Labských pískovců, 2. část: Život (4:43) – Příběhy s pětkou: Vulkán Askja (22:22) – Knihovnička: Středověká meteorologie u nás (23:55) – Kam udeřil blesk? (30:08)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Maletín na Šumpersku je vesnice nedaleko hlavní silnice procházející horským masívem z Čech na Moravu. Odpradávna to byl kraj lomařů a kameníků, kteří zde těžili a zpracovávali proslulý pískovec, jenž se pak stával materiálem pro slavné sochaře a architekty, zejména doby baroka. V jednom z největších zdejších lomů se dnes můžete vydat na cestu do pravěku, tedy do doby, kdy tato krajina a pískovec vznikaly.

Vesmírný program Starliner má za sebou zatím nejhorší rok: miliardové ztráty pro společnost Boeing a vážné technické problémy. - Na Filozofické fakultě Univerzity Palackého v Olomouci vyvinuli AI technologie Cloakspeech, která dokáže generovat autentické texty.

Evropski voditelji si podajajo kljuke v Beli hiši; njen prvi prebivalec, predsednik Združenih držav Donald Trump, pa neomajno vztraja pri svoji zunanjepolitični poti. Osvetljujemo dogajanje na osi ZDA–Evropska unija–Ukrajina in razloge za izid predčasnih volitev v Nemčiji. Prav tako komentiramo politične in gospodarske razmere doma. Tudi med tokratnimi zimskimi počitnicami so mladi napolnili slovenska smučišča, prihodnost smučišč pa je zaradi pomanjkanja snega vse bolj negotova. O tem in drugih temah v tokratnem Tedenskem aktualnem mozaiku.

V žebříčku světově nejbohatších lidí nemá Česko mezi postkomunistickými zeměmi ve střední Evropě obdoby. „Musím každý rok v New Yorku dokládat, že máme opravdu tolik miliardářů. Oni to nechápou,“ říká Petr Šimůnek, který před čtrnácti lety do Česka přivedl legendární americký časopis Forbes.Jako u každé správné byznysové story, i úspěch Petra Šimůnka s časopisem Forbes začal pádem dolů. V roce 2011 nejprve coby úspěšný novinář a mediální manažer dostal vyhazov z pozice šéfredaktora Hospodářských novin. Jako pozici útěchy tehdy získal od vydavatelství Economia za úkol shánět mezinárodní projekty. Přišel s nápadem koupit licenci pro vydávání časopisu Forbes, Economia to ale vyhodnotila jako projekt bez šance na výdělek, odmítla a Petr Šimůnek odešel.Dva týdny poté dostal nabídku od slovenského nakladatelství MediaRey, SE vést českou mutaci časopisu Forbes. A přijal okamžitě.„Musím upřímně říct, že jsem nebyl první volba, chtěli někoho jiného, ale já jsem byl jediný, kdo byl volný. Člověk musí mít zkrátka taky štěstí,“ vypráví v nejnovějším díle podcastu Mediální cirkus Petr Šimůnek. Kromě nástupu na pozici šéfredaktora tehdy získal i desetiprocentní podíl ve slovenské firmě, která už Forbes vydávala na Slovensku a vlastnila práva pro českou mutaci.„Nebylo tak těžké to rozjet. Jednak moji společníci rok předtím rozjeli Forbes na Slovensku, takže měli rok náskok a zkušenost, kterou mi mohli dát. To byla velká výhoda na startu. Navíc to bylo v roce 2011 po velké celosvětové krizi, která se na začátku nejvíc dotkla právě médií. Forbes nevyjímaje. A jeden z důsledků byl, že se rozvolnila licenční pravidla a už nebyla tak přísná,“ popisuje Šimůnek začátky Forbesu v Česku.Časopis Forbes se v Česku stejně jako jinde po světě etabloval jako časopis, který píše o úspěchu a úspěšných, bohatých a luxusu.Forbes není objektivní médium„Je to určitě vždycky story o podnikání, o tom, jak někdo z ničeho udělal něco, to je americký sen. To myslím, že je univerzální věc, která platí na celém světě. Že lidi, které to zajímá, tak chtějí číst, jak se to stane, že se jako člověk rozhodneš, že nebudeš spoléhat na to, že ti přijde výplata od tvého zaměstnavatele, ale sebereš se a jdeš dělat něco sama pro sebe nebo sama za sebe. To je strašný risk a vlastně dodneška mě to fascinuje a fascinovat bude, že takových lidí je strašně moc kolem nás a že v Česku jsou lidé neskutečně podnikaví,“ popisuje Šimůnek.Smysl vidí i v psaní nejen o těch velkých: „My jsme psali o pekařích, malých pekárnách, cukrárně, o tom, že si někdo otevřel nějaký malý byznys, a to v Americe vůbec není. To je  specialita, kterou jsme tam přidali my. Ale přišlo nám, že lidi, kteří chtějí podnikat, se daleko lépe a jednodušeji identifikují s někým, kdo má nějakou malou věc na startu, než rovnou s nějakým miliardářem.“Luxus, o kterém Forbes píše, si Petr Šimůnek sám rád užívá a chce, aby k němu aspoň trochu nahlédli i lidé z jeho redakce.„V jakémkoliv médiu bych pracoval, tak chci, aby redaktoři věděli, o čem píší, aby tedy žili Forbes život. Mimochodem, je to docela návyková věc a není to tak těžké. Když se dávalo u nás zápisné, když někdo přišel nový, tak jsem vyžadoval, že to musí být šampaňské. Pravé šampaňské, ne prosecco nebo nějaká takováhle hrůza. Šampaňské, protože, sakra, my jsme Forbes, tam se nic jiného nepije,“ vypráví napůl vážně a napůl s úsměvem.Letos v lednu pro Petra Šimůnka ale jedna etapa Forbes života skončila. Ve vedení časopisu ho vystřídal Zdravko Krstanov. Zůstává ale ve vydavatelství MediaRey, SE, kde má majetkový podíl. A na starosti dostal, stejně jako kdysi v Economii, hledání nových příležitostí.Jak úspěšný je český Forbes v rámci světových mutací? A jak se posunula česká ekonomická novinařina?--Mediální cirkus. Podcast Marie Bastlové o dění na mediální scéně. Zajímá ji pohled do redakcí, za kulisy novinářské práce – s předními novináři i mediálními hráči.Sledujte na Seznam Zprávách, poslouchejte na Podcasty.cz a ve všech podcastových aplikacích.Archiv všech dílů najdete tady. Své postřehy, připomínky nebo tipy nám pište prostřednictvím sociálních sítí pod hashtagem #medialnicirkus nebo na e-mail: audio@sz.cz.

Pravý zlatý důl pro zájemce o historii dnes přestavují první porevoluční rozhovory s navrátilci nebo návštěvníky z řad českého exilu – se spisovateli, novináři, hudebníky, podnikateli a dalšími veřejně činných lidmi, kteří v různých emigračních vlnách opustili Československo zejména po roce 1968. V roce 1990 se vraceli zpět do vlasti. Pořad Archiv Plus připomene jejich vzpomínky na těžké začátky ve světě i na to, jak nesamozřejmé bylo vůbec se pro emigraci rozhodnout.