Podcasts about prav

Nadaljujejo se ameriško-izraelski napadi na Iran, pa tudi iranski napadi na več držav v regiji. Danes se je napadenim državam pridružil Azerbajdžan, kjer naj bi iranski napad z dronom poškodoval štiri ljudi. Iran je očitke zavrnil, saj da napada niso izvedli oni. Prav tako se nadaljuje reševanje slovenskih državljanov na Bližnjem vzhodu, ki naj bi se končalo še ta teden. V oddaji tudi o tem: - Ljubljanski klinični center s štirimi novimi napravami za magnetno resonanco - Uprava SDH preklicala pooblastila izvršnemu direktorju Mateju Pircu, danes je tudi odstopil - Na ljubljanskih Fužinah po streljanju policistov umrl moški

Za koncert kot je bil prejšnjo sredo (25. 2. 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v sklopu Zlatega abonmaja, ni prav lahko najti besed, ki bi zares slikovito opisale glasbeno dogajanje. Tokrat je bil gost Budimpeški koncertni simfonični orkester, ansambel z več kot stoletno tradicijo, katerega vodstvo je pred dvajsetimi leti prevzel violinist András Keller, ustanovitelj priznanega godalnega Kvarteta Keller. Orkester, ki se sicer pogosto posveča tudi izvedbam sodobnega repertoarja, je za tokratni koncert izbral dve deli iz obdobja romantike. Tako je v prvem delu večera z madžarskimi gosti nastopil poljski pianist Rafał Blechacz, čigar pianistična pot je bila že pred dvajsetimi leti okronana z zmago na znamenitem Chopinovem klavirskem tekmovanju. Tokrat se je predstavil z izvedbo Chopinovega Prvega klavirskega koncerta, mladostnega dela, ki ga je skladatelj napisal pri komaj dvajsetih letih. Pianist je s svojo igro izrisal izrazito svojstveno umetniško držo, ki se je skozi vrhunsko tehnično preciznost kazala v izredni občutljivosti tonskega podajanja, nad katero bdi jasno strukturirana interpretacija. Chopinova partitura v pianistovih rokah ni zvenela sentimentalno, temveč izrazito prečiščeno, v tem pogledu skoraj asketsko. Sicer občudovanja vredna igra, ki pa spominja na strogo zaščiteno umetnino, zaradi česar se ji ni mogoče povsem približati. Blechaczova igra se namreč ne bohoti navzven, zato verjetno zahteva izrazito tenkočutnega poslušalca, kar se je izkazalo tudi v izvedbi izbranega dodatka – Chopinovega Valčka v cis-molu, op. 64, št. 2. Ta posebnost pianistovega izraza, ki je blizu apolinični lepoti, pa hkrati potrebuje temu primernega orkestrskega sopotnika. Zdi se, da je dirigent András Keller izoblikoval jasno idejo o sicer spremljevalni vlogi orkestra, ki jo narekuje partitura. Tako se je učinkovito izognil nevarnosti, da bi se igra orkestra spremenila v megleno ozadje. Skupaj s solistom je namreč gradil napetosti v virtuoznejših odsekih in na drugi strani nudil subtilno podlago pianistovi igri. Pri tem so zvočno še posebej blestela godala, fagot in sekcija rogov pa so bili naravnost odlični v polnitvi zvočne barve in dialogih s klavirjem. Druga posebna zgodba tega večera, za opis katere bi zares potrebovali poeta, je izvedba Četrte simfonije Čajkovskega, ob kateri zastane dih. To štiristavčno simfonično delo je odsev skladateljevih globokih čustvenih pretresov – leta 1877 se je nepremišljeno poročil in doživljal še globlje duševne stiske, ki jih je v pismih zaupal svoji mecenki, Nadeždi von Meck, s katero sta imela precej nenavadno razmerje. Prav njej je simfonijo posvetil, v pismih pa razkril vsebino dela – razmišljal je o usodi kot neizogibni življenjski sili. Te ponazarjajoče začetne fanfare so kot usodni klic presekale prostor. Večkrat vračajoča se glavna misel v prvem stavku, je vedno znova zazvenela z žlahtno barvo trobil, ki so se izkazala kot mogočen zvočni steber orkestra. Naravnost blestela je sekcija rogov, imenitni so bili posamezni pihalci v solističnih vlogah ali prinašanju motivov, godala pa so z zvočno večplastnostjo poskrbela, da je orkester utripal v gradnjah napetosti na eni strani in prosojno milino na drugi. Po liričnem, melanholičnem, dih jemajočem drugem stavku, smo odprtih ust opazovali v piko natančne pizzicate v karakterno igranem Scherzu. V izvajalsko zahtevnem Finalu pa so glasbeniki dokončno potrdili, da gre za ansambel, ki čustveno intenzivne in tehnično zahtevne izzive presega s čisto lahkoto. Pod črto – gre za izvajalsko telo, ki ga odlikuje večplastno, živo in angažirano muziciranje, ki temelji na poslušanju in medsebojnem odzivanju. Orkester, ki je z izvajalskim elanom, homogeno in neoporečno igro sledil skupnemu umetniškemu cilju. Dirigentska persona Andrása Kellerja – z občutkom za detajl, dialog med glasovi in notranjo napetost posameznih linij – verjetno izvira iz njegovega udejstvovanja v komorni glasbi. In vendar je eden redkih, ki mu uspe isto ustvariti tudi z večjim korpusom – s simfoničnim orkestrom. To je bila interpretacija simfonične zgodbe Čajkovskega, ki bo še dolgo odzvanjala ali pa celo za vedno ostala v naboru poslušalskih spominov.

Iskanje smisla je eno temeljnih vprašanj vsakega časa – morda še posebej danes, ko se mnogi srečujejo z negotovostjo, izgubo, prelomnicami ali tihim občutkom praznine. Prav tu se srečata logoterapija in vera: obe na svoj način odpirata prostor za vprašanja smisla, odgovornosti in upanja. Ob prihajajočem 11. mednarodnem logoterapevtskem simpoziju, ki ga pripravlja Slovensko društvo za logoterapijo – Logos, smo z mag. Martinom Liscem odpirali vprašanja smisla, trpljenja in upanja.

Te dni nekoliko trpimo zaradi akutnega pomanjkanja vpliva, ker so vsi vplivneži v Dubaju okupirani z vojno. Pa se bomo kljub temu poskušali znajti in razložiti, kako in kaj je po novem z mednarodnimi potovanji. Niso le zvezde Instagrama nasedle na brezkončnih plažah, v senci najboljšega hotela na svetu, kjer se cedita med in mleko, ter alkohol le tu in tam sramežljivo krši božje zakone. Tudi ambasadorji slovenskega blagostanja, ki so med zimskimi počitnicami, kot to poetično povedo v obrekljivih revijah, »skočili v tople kraje«, so ujeti v Dubaju. V hotelih, na letališčih, nekaj jih je celo na potniški križarki. In medtem ko se začenja evakuacija nesrečnikov, ki so preživeli nepozabne počitnice med plavanjem v turkiznem morju, si oglejmo nekaj geopolitičnih gradnikov svetovnega turizma. Najprej razmišljujočega začudi, kako malo hasnejo naše in ostale informativne oddaje. Če človek vsaj približno prisluhne dnevnim novicam, je nekako logično, da ni modro potovati v ali prek ali v bližino zalivskih držav. Seveda je nerodno, ker se večina letov v tisti smeri za nekaj ur spočije v Dubaju – ali v katerem bližnjih srednjeveških kraljestev – ker je tam gorivo poceni in duty free ugoden. Ampak kljub temu so informativne oddaje kričale o tem, kako bodo Izraelci in Američani izvedli svoje redno bombardiranje Irana, ki je postalo v zadnjih desetletjih že stalnica. Drugače povedano ... Od vsakega ameriškega predsednika se pričakuje, da vrže nekaj bomb na zibelko civilizacij. Ampak tej naši skepsi se nasproti postavijo turistični delavci, lastniki turističnih agencij, turistični vodniki in seveda zbiratelji carinskih deklaracij sami. »Kam naj sploh še gremo?« v obupu vijejo roke slovenski daljnosežni turisti, ki se odpravljajo v svet zato, da vidijo druge kraje, drugačne običaje in drugačne ljudi – ter so lahko potem z razlogom ksenofobi, ko hoče ta svet k nam. In kako prav imajo! Svet je postal neurejena šlamastika in da bi se izognili prihodnjim čarterskim poletom po načelu »ženske in otroci najprej«, poglejmo, kam se nima smisla odpravljati. Najprej odpadejo države, ki so predrage … Razne Švice, Luksemburgi in podobno. Potem odpadejo države, ki so prerevne. Razni Sudani, Centralnoafriške republike in podobno. Potem ne moremo na evropski vzhod, ker tam preži ruska nevarnost. V Centralni Aziji imajo moški brke, v Avstraliji lahko povoziš kenguruja, v Srednji Ameriki se streljajo karteli, v Južni Ameriki predsednik vihti motorko, v Severni Ameriki predsednik ujčka demenco. V zalivu je vojna, na Kitajskem so komunisti, v Vietnamu ob njih še poplave, v Indiji so povsod ljudje, na skrajnem severu in jugu je hladno. Ob ekvatorju je vroče in vlažno. Lahko bi šli na Hrvaško, ampak imajo višji standard, kot je pri nas, Bosanci so začeli v čevape mešati vegeto, Srbi pa imajo proteste. Torej je edino logično, da ostanemo doma. Ampak naše morje je mlaka, naše planine so polne Čehov, Prekmurje pa je polno holesterola. Na Štajerskem imajo problem z alkoholom, na Dolenjskem pa z industrijo. Notranjci imajo zimo tudi poleti, na Koroško pa ni mogoče z nobenim znanim prevoznim sredstvom. Izkaže se, da je najboljše, najceneje, najbolj zdravo in najbolj poučno biti v dnevni sobi. Včasih so zapečkarje, ki jih ne mikajo čudesa planeta, hecali, da potujejo s prstom po zemljevidu. Danes je metoda potovanja iz udobja lastnega doma že zelo izpopolnjena in se je približala, dosegla ali pa večkrat celo presegla izkušnjo analognega vandranja. Če se prijavite na katero družbenih omrežij, ali pa več njih, ugotovite, da je ves svet poslikan, pofilman in opremljen s komentarji. Ni ga kvadratnega metra planeta, ki ne bi bil digitaliziran in opisan. Sploh znamenitosti, ki nas kot turiste najbolj zanimajo, so predstavljene iz stoterih kotov, in o njih je napisanih na tisoče mnenj. Se pravi, da ni prav nobene potrebe, da bi svoje telo mučili s potjo do tja. Prav vse, kar vam nudi destinacija, je mogoče doživeti v miru domače dnevne sobe. Ali pa si natočite kad tople vode in v kopel vzamete prenosni računalnik … Mogoče na ta način ne boste dobili spominka v fizični obliki, se pravi magnetka za hladilnik ali keramičnega krožnička, prav tako pa ne boste dobili trebušnih težav in blažje oblike hemoroidov. Če je že vojna necivilizacijska oblika reševanja konfliktov, imamo kot postindustrijska družba tehnološke možnosti vsaj potovanja spraviti na postmoderno raven. Kdo ve; če ne bo nikjer po planetu več turistov, bodo mogoče tudi gospodarji vojne izgubili del zagona.

Ruský prezident Vladimir Putin označil zabití Alího Chámenejího a členů jeho rodiny při americko-izraelském útoku na Írán za cynickou vraždu porušující normy morálky a mezinárodního práva. Praví se to v jeho vyjádření soustrasti íránskému prezidentovi Masúdovi Pezeškjánovi.

Ruský prezident Vladimir Putin označil zabití Alího Chámenejího a členů jeho rodiny při americko-izraelském útoku na Írán za cynickou vraždu porušující normy morálky a mezinárodního práva. Praví se to v jeho vyjádření soustrasti íránskému prezidentovi Masúdovi Pezeškjánovi.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.'” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Pravčická brána leží v srdci Národního parku České Švýcarsko a její historie sahá až do druhohor. Zhruba před 90 miliony let, v pozdním období křídy, začalo z oblasti střední Evropy ustupovat moře a zůstaly po něm rozsáhlé pískovcové plošiny.

Jakub Semerád už má za sebou trénink i thajské turnaje v off-season a právě teď začíná s prvním turnajem své hlavní sezóny na Disc Golf Pro Tour ve Spojených státech. Protože jsme už nějakou chvíli nenahrávali, začátek i konec epizody jsme doplnili mnoha tématy, která se nasbírala za tu dobu, ale teď zpátky ke Kubovi. V roce 2025 se mu tolik na těch největších turnajích nedařilo, zeptali jsme se ho tedy na zimní přípravu, která mu loni spíše zavařila, než aby mu zlepšila výkony. Zajímaly nás i turnaje v Thajsku, obnova smlouvy s Latitude 64 a hlavně jeho plány na letošní rok. Kubu čekají i nějaké evropské turnaje, kde mu budete moct zafandit, ale zároveň nám prozradil i jeden jediný český turnaj, kde si proti němu můžete i zahrát – to si nechcete nechat ujít!Odkazy:Hraj Discgolf Tour v Moravském KrumlověPodcast Plastíčky - Spotify, YouTubeO sezóně 2025 s Kubou Semerádem (Co nám povíš?) - Spotify, YouTubeRozhovor o turnajích v ThajskuDG Ratings Lab

Ženy XYZ #33: Technologie zde prý vítězí nad přírodou i společenskými tlaky. “Social freezing”, jak se říká metodě odebrání, zmrazení a uložení vajíček z jiných než zdravotních důvodů, má ženám umožnit těhotenství v pozdějším věku za použití jejich “mladších” oocytů. Jenže zdaleka nejde o zaručenou cestu k dítěti, jak se někdy tváří komerční poskytovatelé této služby, kteří se tak ocitají v podezření, že vydělávají na panice žen z tikajících biologických hodin. Nebo může zmražení vajíček ženy naopak uklidnit, že je mateřství nemine, i když právě nemají vhodného partnera? O rizicích i přínosech této metody diskutovaly ve 33. díle feministického podcastu redaktorky Respektu Clara Zanga, Silvie Lauder a Markéta Plíhalová. 

Potovanje skozi visoke planote in gorske verige, zgodovinska križišča in številne »oddaljene« kraje, ki jih globalizacija še ni povsem spremenila, smo okronali z zanimivimi informacijami glede vstopa idr. posebnosti potovanja po državah in območjih Srednje Azije. Prav tako smo govorili o nasvetih pri obisku Afganistana, varnostnih tveganjih in izkušnjah potovanja po izbrani državi v vlogi ženske.S07E03Gostja: Anđela NedeljkovićModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 25. 02. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep YouTube: www.youtube.com/popotnistvo

Výpravčí s červenou čepicí už v mnoha železničních stanicích neuvidíte. Je to proto, že stanice jsou řízeny dálkově. Výpravčí sedí v kanceláři a ovládá zařízení přes počítač.Všechny díly podcastu Radioporadna můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Výpravčí s červenou čepicí už v mnoha železničních stanicích neuvidíte. Je to proto, že stanice jsou řízeny dálkově. Výpravčí sedí v kanceláři a ovládá zařízení přes počítač.

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Nahání strach, nicméně zejména děti jeho nástup na scénu milují. Obrovský žralok megalodon, který brázdil pravěká moře, připluje díky speciální videoprojekci do expozice věnované geologii v Muzeu Těšínska v Českém Těšíně.

Druhá část Bedřichova kázání na knihu Zjevení.Zjevení není šifra pro moderní zprávy. Je to zpráva o konečném vítězství Beránka nad Drakem a o definitivní záchraně a uzdravení světa.Jedním z velkých témat knihy Zjevení je téma soudu. Téma soudu v nás a ve společnosti, i v církvi vyvolává napětí. Na jednu stranu nám není příjemné, že by nás Bůh měl soudit, na druhou stranu ale říkáme, proč Bůh něco neudělá s tímto světem.Zjevení 20:11-15Tehdy jsem uviděl veliký bílý trůn a Toho, kdo na něm seděl, před jehož tváří zmizela země i nebe a nebylo pro ně nalezeno místo. Potom jsem spatřil mrtvé, malé i velké, jak stojí před trůnem, a byly otevřeny knihy. A byla otevřena ještě jiná kniha, totiž kniha života, a mrtví byli souzeni podle toho, co bylo zapsáno v těch knihách, totiž podle svých skutků.Tehdy moře vydalo mrtvé, kteří byli v něm, také Smrt a Záhrobí vydaly mrtvé, kteří byli v nich; a každý byl souzen podle svých skutků. Smrt i Záhrobí byly uvrženy do ohnivého jezera – to je ta druhá smrt. Kdokoli nebyl nalezen zapsán v knize života, byl uvržen do ohnivého jezera.Zjevení 18:20Vesel se nad tím městem, nebe, svatí apoštolové i proroci – Bůh je odsoudil za to, jak odsuzovalo vás!Zjevení 19:11-18Uviděl jsem otevřené nebe, a hle, bílý kůň, a ten, který na něm seděl, se jmenoval Věrný a Pravý, jenž spravedlivě soudí i bojuje. Jeho oči byly jako plamen ohně, na hlavě měl množství korun a měl napsané jméno, které nezná nikdo kromě něj. Byl oblečen rouchem nasáklým krví a jeho jméno je Slovo Boží.Za ním jela nebeská vojska na bílých koních, oblečená bílým a čistým kmentem. Z jeho úst vycházel ostrý meč, aby jím bil národy. On sám je bude pást železnou holí; on sám bude šlapat vinný lis planoucího hněvu Všemohoucího Boha. Na svém rouchu a na boku má napsané jméno: KRÁL KRÁLŮ A PÁN PÁNŮ.Potom jsem uviděl jednoho anděla, jak stojí ve slunci; a vykřikl mocným hlasem na všechny ptáky létající středem nebe: „Pojďte, shromážděte se k hostině velikého Boha, abyste jedli těla králů, těla vojevůdců, těla silných, těla koní i těch, kdo na nich sedí, a těla všech lidí, svobodných i otroků, malých i velkých!“

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Se specialistou na kybernetickou kriminalitu Pavlem Vítkem se budeme zabývat případy tzv. falešného bankéře. Možná je dobré vědět předem, že pravý bankéř vám telefonovat nebude. Pošle vám v případě ohrožení bankovního konta mailovou zprávu s tím, že máte přijít do banky.

Pravý ze sekáče, nebo nový syntetický? Poslechněte si, jak se Vedu a Veru dívají na aktuální boom kožichů. V první společné reakční epizodě Šatníků rozebírají také velikostně variabilní oblečení a naznačují, jakým směrem se bude podcast v jejich spolupráci ubírat.

Za nami je referendum, na katerem smo zavrnili zakon, ki bi omogočil samomor s pomočjo. V veliki večini so bili proti zakonu prav zdravniki, ki so se na družabnih omrežjih preimenovali v zdravnike za paliativno oskrbo. Prav to je namreč eden od osrednjih izzivov, če želimo neozdravljivo bolnim resnično pomagati. V oddaji Srečanja smo gostili tri ugledne zdravnike iz Štajerske, ki so spregovorili o pomenu paliativne oskrbe, izobraževanju laikov na tem področju in odnosu naše družbe do bolezni in umiranja. Skupaj bomo iskali načine, kako postati bolj sočutna družba, v kateri se bo vsak počutil sprejetega.

Vlada je na današnjem obisku v Posavju sprejela sklep o pripravi državnega prostorskega načrta za drugi blok jedrske elektrarne Krško. Prav tako so podpisali pismo o nameri za pilotni projekt ureditve romskega naselja Kerinov Grm, del gradu Pišece prenesli v upravljanje Posavskemu muzeju iz Brežic, prizidek k bolnišnici Brežice pa umestili v načrt razvojnih programov.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Lžíce je nejstarší jídelní nástroj. Byla známá už pravěku. Lžíce se také dlabali ze dřeva a jedla se s ní kaše prosná, hrachová nebo jáhlová.

Domažlicko má i některé své specifické masky. „Máme tu pravěké mohyly, taková obří hlava na tyči, která měří třeba tři metry,“ vysvětluje šéfka dětského souboru Jana Zuberová.

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še IndijaIndija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic. Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, Darjo Bavdaž Kuret, pa ekonomista Saša Šmigića, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, dr. Tomaža Gerdena. Foto: Skorge / Pixabay

In this solo episode, Prav Solanki shares a no-nonsense reflection on business, health, family and personal discipline as he looks ahead to 2026. After a turbulent end to the year involving a family health scare, he talks through the non-negotiables shaping his daily life, from strength and cardio to carving out space for strategy. But the real centrepiece is business — specifically his Start, Scale, Exit model, which underpins everything he's building this year. Whether you're a founder in the trenches or a parent trying to balance your time, there's something here that hits home.In This Episode00:01:00 – Health before everything00:10:45 – Family illness and perspective00:20:30 – Training with discipline00:30:50 – Vegetarianism and protein00:41:10 – Bloodwork and optimisation00:51:40 – Start, Scale, Exit explained01:01:30 – Scaling with team structure01:12:00 – Coaching, clarity and freedom01:22:15 – Tactical planning for 202601:32:00 – Work-life integration mindsetAbout Prav SolankiPrav Solanki is a health-obsessed entrepreneur, performance coach and co-host of Dental Leaders. With multiple successful businesses under his belt, he's now focused on helping others implement his Start, Scale, Exit model — a framework built on clarity, simplicity, and ruthless prioritisation.

Poslanke in poslanci bodo na zadnji redni seji v tem mandatu, ki se je začela danes, poskušali zapreti nekaj pomembnih kadrovskih vprašanj. Primož Dolenc bo najverjetneje postal novi guverner Banke Slovenije. Prav tako naj bi dobili tri nove ustavne sodnike. Dve tretjini glasov pa za imenovanje na funkcijo varuhinje človekovih pravic potrebuje Simona Drenik Bavdek. Vsi so dobili podporo mandatno-volilne komisije. Tri kandidate za ustavne sodnike in kandidatko za varuhinjo je podprla tudi opozicijska Nova Slovenija. Državni zbor bo o kandidatih glasoval prihodnji teden v torek. Ostali poudarki oddaje: - Bo država dosegla poravnavo s turškim gradbincem na drugem tiru? Ministrstvo zahtevek za 330 milijonov evrov označuje kot neutemeljeno izsiljevanje. - Bančnih in poštnih poslovalnic po državi vse manj in s krajšimi delovnimi časi, posledice čutijo zlasti starejši občani in digitalno slabo pismeni. - Ameriška javnost, tudi s protesti, vse bolj pritiska na vlado predsednika Trumpa, naj Agencija za priseljevanje in carino opusti racije.

Odpovedi štirih maksilofacialnih kirurgov na ljubljanskem kliničnem centru bodo, kot kaže, obveljale. Današnji sestanek ni bil uspešen, saj razširjeni strokovni kolegij ni pristal na pogoje, ki so jih postavili kirurgi. Generalni direktor Marko Jug je dejal, da so jim ponudili drugačno organizacijo, kar bodo storili znova, težko pa bodo v kratkem zgradili novo maksilofacialno kliniko. Druge teme: - Finančna uprava bo nadaljevala izvršbe na socialno pomoč dolžnikom, saj je prepričana, da za to ne potrebuje predhodne presoje na centrih za socialno delo. Kot uspešne ocenjuje tudi skupne patrulje s policijo, ki jih izvaja od novembra, pravi generalni direktor Fursa Peter Grum. Kot dodaja, so tako nekaterim prekrškarjem zarubili skupno 44 vozil. - Končalo se je zasedanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, ki ga je zaznamoval predvsem ameriški predsednik Donald Trump. Prav njegova nepredvidljivost je največja skrb tudi za slovenske gospodarstvenike. Evropa bo uspešna, če stopi skupaj, meni pravnik Miro Cerar, in sicer tako da pokaže svojo moč, a ne zaostruje konflikta, kar je po njegovem domača naloga za evropske voditelje. - Ozemeljska vprašanja so ključni dejavnik za končanje vojne v Ukrajini, sporoča Moskva. V ospredje postavlja umik ukrajinskih sil iz Donbasa. Kot je dejal svetovalec ruskega predsednika Jurij Ušakov, si želijo diplomatske rešitve, a bodo, dokler ni dosežena, tudi na bojišču sledili svojim ciljem.

Marie Januštíková se začala o skauting zajímat, když se její syn vrátil ze skautské výpravy, na které se střílelo. Moravskému skautingu dala řád, starala se o dívky ve skautském kroji, zajistila tábořiště na Balkáně – a pak už jen čelila komunistické perzekuci. Její životní příběh připomene v pořadu Portréty Roman Šantora.

Marie Januštíková se začala o skauting zajímat, když se její syn vrátil ze skautské výpravy, na které se střílelo. Moravskému skautingu dala řád, starala se o dívky ve skautském kroji, zajistila tábořiště na Balkáně – a pak už jen čelila komunistické perzekuci. Její životní příběh připomene v pořadu Portréty Roman Šantora.Všechny díly podcastu Portréty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

"Dober dan", ki je lahko tudi "lahko noč" za vse tiste, ki ste oz. so noč preživeli v službi. Ni namreč samoumevno, da se bolnišnice tudi ponoči ne ustavijo, da nas taksi pripelje domov tudi ob treh zjutraj. In ni samoumevno, da že navsezgodaj zjutraj dobimo pošto, svež časopis in dišeč topel kruh. Med tistimi, ki ne spijo je tudi Tine Zibelnik, nočni oskrbnik v ljubljanskem živalskem vrtu.

Rudolf Hess byl inteligentní snaživý pejsek, kterého si Hitler ochočil. Bohužel ale nebyl úplně při smyslech a dělal věci, které dodnes nikdo nedokázal vysvětlit. V bonusu najdete kromě Hesse taky příběh Howieho Triesta, muže, který stihnul být Němcem, Američanem, Aríjcem i Židem a pak se vysmál nacistům během Norimberských procesů.Herohero.co/podcastpribehyforendors.cz/pandikralovna