Podcasts about avtor

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Piše Jože Štucin, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Pesniška zbirka Heronova spirala (mimohod panjskih končnic) Janeza Ramoveša, pesnika iz Suše pod Blegošem, je po osnovni zgradbi sonetni venec, akrostiha sicer ni, ima pa še druge vsebinske dodatke, ki pesnitev širijo v večji in kompleksnejši izdelek. Avtor spremne besede Zdravko Duša jo opisuje kot nekakšen hibrid, pesniško zbirko, ki ima nastavke odrske uprizoritve. Razširjena z orkestrsko in zborovsko glasbo bi se lahko približala celo znamenitemu škofjeloškemu pasijonu. Tudi vsebinsko je namreč blizu žalostnemu križevemu potu glavnega junaka, v resnici antijunaka, voznika klavniškega tovornjaka, ki vse življenje vozi krave v smrt. Vzporednica z brodnikom, ki prevaža duše umrlih čez Aheiron, je več kot očitna, tu voznik kamiona prevaža žive duše v smrt in ga to tudi očitno bremeni in muči. V šestem sonetu namreč resignirano spoznava: "Ževav ja ma, vsak človk pa duše nima, / tu sm spoznov, še marskej sm doživu, / včas v klavnc z voda pudn sm pomivu, / če lohk, marskej be zbrisu von s spomina." Šofer je Heron. Če povežemo z antiko, je matematik Heron iz Aleksandrije čisto nasprotje zgodbi, a zveni podobno kot Haron, brodar v Hadu. V strašljivo pripoved Heron vnaša red, zakonitost in natančnost. Je torej dosleden, skorajda znanstveno neoporečen izvajalec prevozništva živine v klavnico, spirala, ki je omenjena v naslovu, pa vedno znova vrača zgodbo nazaj, v junakovo mladost na podeželju, v naročje Harona, ki bo prej ko slej prevzel pobudo. Spirala pač teče v obe smeri, naprej in nazaj, je simbolen lik minevanja in večnega vračanja. Kot je vidno že v citirani kitici, je Ramoveš tudi to delo napisal v svojem narečju, seveda ne po navodilih dialektologije, temveč kot literarizirano narečje, ki besedilo polaga v usta navadnemu govorcu iz njegovega okolja, kjer prevladuje škofjeloško-cerkljansko narečje. Izredno zanimiv pristop pesnik goji že od samega začetka ustvarjanja. Lahko rečemo, da je svojo "vaško-kmečko" poetiko izpilil do popolnosti, hkrati pa moramo dodati, da ji je s tem nataknil nekaj hermetičnih uzd, ki bodo bralce iz drugih okolij prisilile k poglobljenemu in bolj analitičnemu branju. Sicer ne toliko zaradi narečja, konec koncev se koreni besed lahko hitro stikajo v vseh slovenskih govorih, težje bo poezija dostopna zaradi mnogoplastne simbolike, s katero Ramoveš iz lokalnega, vsakdanjega in domačijskega gradi eksistencialne vsebine. Metaforika je na videz preprosta, ljudska, v jedru pa nabita s plastmi globokih duhovnih izkušenj in spoznanj. Ta dvojnost podajanja skorajda filozofskih vsebin na način ljudskega govora je specifika Ramoveševe poezije. Res, da ni izumitelj tega sloga, je pa gotovo eden najbolj prepričljivih sodobnih ustvarjalcev, ki na plemenit način dvigujejo narečno govorico v visoko pesem. Ko se Heron, zbran in natančen prevoznik, ki nikoli ne zataji in vedno stoodstotno izpolni delovne naloge, začne spraševati o svoji mučni vlogi, je iskren in čustveno odkrit. V trinajstem sonetu se ozre vase, svojo nesrečno vlogo pa vidi bliže peklu kot nebesom: "Krave sa liipe, sm pomislu tist brt, / h zeml nem vliče bolječe vratove, / ene dogreja, že čakajo nove, / jest zmatran brodar sm, pred poku zaprt." Če še enkrat izpostavimo, ima Heronova spirala štirinajst sonetov, katerih uvodni verzi tvorijo magistrale na začetku. Povejmo še, da vsak verz spremlja motiv panjske končnice kot simbolna veriga ljudske umetnosti, dodanih pa je še devet songov za zbor in solista. Takoj je jasno, da to ni zgolj sonetna pesnitev, pač pa skorajda dramsko delo. Vsak sonet uvede literarizirana vsebina panjske končnice, ki oriše okolje, razkrije prizor in je nekakšna didaskalija, uvodni interpretativni ključ za sonet, ki sledi. Za vzorec naj bo zapis pred dvanajstim sonetom, ki namiguje na ljubezenski trenutek: "STAREC: pelje cizo. Težko jo vleče, kleca, vleče po kolenih. / Z nasprotne strani STARKA nese velik koš. / Srečata se, obstaneta. / Nadaljujeta vsak v svojo smer." Kmečka idila se v Ramoveševi poeziji kaže kot vigilija, kot čuječnost in tiho pričakovanje življenjskega cikla ljubezni, prebodeno s trpljenjem dela in vsakdanjega boja za preživetje. Za trenutek se pretvori v ljubezniv postanek, že skoraj ljubezenski stik, a to je tudi vse. Za romantiko seveda ni časa niti ni želje po čustveno-čutnih finesah, da bi se postanek razvezal v kaj več; ne, vsa ljubezen je zgolj hip in bližina na poti. Mogoče je to pesnikov spomin iz mladosti, ko je bilo na vasi še marsikdaj res tako, je pa, metaforično, prestavljeno tudi v njegov čas, v čas brodarske službe, ki tudi ne pozna oddiha in maziljenja čustev, službe, ki je trda, neizprosna in eliptična, tudi epileptična s svojimi travmatskimi uvidi in spoznanji. V sklopu prej omenjene "didaskalije" je pesem za zbor in orkester naslovljena Šmarn. Ker govori o nekakšnem spomladanskem romanju v gore, mogoče h kakšni Marijini kapelici, je ta ljudski glas prepoln spravljivosti in sožitja. Spet v zelo enigmatični sliki, ki lahko ta praznik povezuje tudi z odhodom v nebesa, v smrt: "Ke se cvitje odpjera – grema v gora. / Ke slike zbledeja – grema v gora. / Ke se zvečeri – grema v gora. Tam sa sledovi od tistih koraku. / Tam stojeja vetrovi, ke si zmjeri jih čaku. / Na drevjesu je tarča spraskana v lubje. / Odzgori varhovi okul se varteja. Ke j konc veselice – grema v gora. / Ke imama šulne spucane – grema v gora. / Ke dan se nardi – grema v gora. / Objeti čez rame – grema v gora." V knjigi je tudi dodatek. Skladatelj Gregor Pompe je uglasbil peti sonet in tu je objavljena celotna partitura. Po njegovih besedah skuša uglasbitev to dvojnost vzvišene mestne in preproste ljudske pesniške govorice "posneti z uporabo dveh godalnih triev, v enem od njiju je violončelo zamenjan s kontrabasom, da bi se približal bolj godbeniški in s tem "dialektalni" zasedbi. Temu ustrezno je razporejen tudi material, saj godbeniški trio ves čas leze proti valčku in polki, značilnima slovenskima glasbenima "dialektoma", regularni trio pa ostaja zavezan sodobnemu, abstraktnemu, realnemu ..." Dodajmo. Vsekakor zanimiva kombinacija in nadvse posrečen pristop, da imamo v knjigi tudi glasbeni vzorec, a žal je ostal le pri partituri. Bralec bi ga zagotovo želel tudi slišati na priloženi zgoščenki.

Najnovejši roman Harukija Murakamija Mesto in njegovo negotovo obzidje bralca znova popelje na krhko mejo med resničnostjo in domišljijo, kjer se notranji svetovi umaknejo za obzidje, da bi ustvarili zavetje pred bolečino in pozabili na travmatične izkušnje. Tridelna monumentalna pripoved, zasnovana na avtorjevi zgodnji kratki zgodbi iz leta 1980, h kateri se je vedno znova vračal in jo razvijal (čeprav se je od teme in njenih številnih podob, povezanih z njo, dokončno poslovil, saj je letos v japonščini prvič izdal roman, v katerem je nosilna protagonistka ženska), jo nato najprej prevetril in prenovil z izdajo novele Konec sveta in zakrknjena dežela čudes, ki pa ni bila prevedena v slovenščino. Pred tremi leti je z dvema dodanima deloma in novimi poglavji motiviko razširil v subtilno refleksijo spomina, izgube in hrepenenja. Avtor nakaže, kako z gradnjo lastnih miselnih labirintov in z varovalnimi obzidji postopoma izgubljamo stik z resničnim življenjem. V središču romana je skrivnostno mesto, obdano z obzidjem, kjer človek ostane sam, odtujen in čustveno izoliran. V oklepu ga drži živ spomin na sanjsko izkušnjo čiste mladostne ljubezni, po kakršni hrepeni tudi v srednjih letih življenja, išče svoj pravi jaz in bega med sanjami in resničnostjo. Murakami s prepoznavno mirnostjo prepleta vsakdanje z nenavadnim ter ustvarja svet, za katerega se ne sprašuje, ali je fantazijski ali resničen, saj je njun soobstoj samoumevno dejstvo. Mesto in njegovo negotovo obzidje je literarni prostor, v katerem se resničnost razrahlja in notranje pokrajine dobijo svojo obliko – meditativen in premišljen roman o tem, kako živimo z izgubo in bolečino, ter kako si zaradi njiju ustvarjamo svetove, da bi ju lažje prenesli in preživeli. Iz japonščine je knjigo, ki je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedel Domen Kavčič, uredila pa jo je Darja Marinšek.     

Na domači sodobnoplesni sceni te dni vre. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je v ponedeljek na seji Nacionalnega sveta za kulturo povedala, da tripartitne pogodbe, s katero je bil ustanovljen Javni zavod za razvoj sodobne plesne umetnosti, ni mogoče izvrševati. V mariborskem razstavišču Kibela se z razstavo Erotika predstavlja slikarka Jasna Kozar. Umetnica se v svojih delih pogosto odziva na aktualno družbeno, politično in socialno dogajanje. Pri založbi Goga so po romanih Tole ni zate in Moji starši letos izdali še najnovejše delo bosanskega pisatelja Aleksandra Hemona Svet in vse v njem. Avtor v romanu razkriva, kako je vsak svet vse prej kot stabilen in vedno vsebuje tudi slutnjo svojega propada.

Avtor uspešnic Jebiga in Gremo mi po svoje Miha Hočevar v svojem novem filmu Skriti ljudje pove zgodbo o Gutiju, ločencu, ki želi zgraditi rečni splav, in Sigu, tujcu, ki se prebudi na bregu Ljubljanice brez spomina. Iskanje njegove identitete oba popelje na pot osebnih preobratov. Skrite ljudi, ki svojo pot po kinematografih začenjajo 8. oktobra, bomo že zdaj videli na dvorišču Ljubljanskega gradu v okviru Kinodvorovega letnega kina Film pod zvezdami. V Svetu kulture še o mednarodni skupinski razstavi Umetelno v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Štirje umetniki se na različne načine posvečajo pojavom umetno ustvarjenih objektov in podob, antropogenih struktur, materialov in virtualnih svetov.

Vsaka knjiga ima, tako kot človek, svoje življenje. A vsaka knjige ne umre, temveč velikokrat svoje "drugo, naslednje življenje" nadaljuje na knjižnih policah katerega od številnih antikvariatov. Eden od teh je Trubarjev antikvariat v Ljubljani, ki je eden najstarejši in največji pri nas. Njegovi začetki segajo v leto 1945, ime pa nosi po Primožu Trubarju, utemeljitelju slovenskega knjižnega jezika. Najdemo ga v starem mestnem jedru Ljubljane, kjer od leta 1965 domuje v zgodovinski stavbi z bogato kulturno dediščino. Ko govorimo o tem antikvariatu, skoraj ni mogoče prezreti imena Stanke Golob, ene najuglednejših slovenskih poznavalk starih knjig in antikvarnega gradiva. Po zaposlitvi na Cankarjevi založbi je leta 1981 prevzela vodenje antikvariata in ga skoraj tri desetletja uspešno razvijala v eno najpomembnejših slovenskih središč za stare knjige in bibliografsko dediščino. Po upokojitvi leta 2010 ostaja dejavna kot strokovna sodelavka, svetovalka in izjemna poznavalka knjižnih zakladov ter življenjskih zgodb ljudi, povezanih s knjigami. Za svoje življenjsko delo na področju knjigotrštva in antikvarstva je prejela več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 2017 Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo, ki velja za najvišje slovensko priznanje na področju na področju založništva in knjigotrštva. Stanka Golob, ki je tudi gostja oddaje, pogosto poudarja, da ima vsaka knjiga svojo zgodbo in da je naloga antikvarja poiskati zanjo novega skrbnika, ki bo njeno zgodbo nadaljeval. Skratka, zgodbe knjig so zgodbe ljudi. Avtor fotografije: Gregor Podlogar, RTVSLO

Avtor stavka, da zunaj ljubezni ni resnice, je današnji godovnjak, sveti Šarbel. Kako se je znašel v zbirki, z naslovom S Frančiškom v nov dan, se nemara sprašujete? Med svetimi ni mojega in tvojega, ampak samo Božje ...

Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma je naslov izbora teatroloških študij o Bertoltu Brechtu, ki je pred desetimi leti izšel pri Knjižnici Mestnega gledališča Ljubljanskega. Avtor študij – te so nastajale od šestdesetih do devetdesetih let – je hrvaški akademik in svetovno priznani brechtolog dr. Darko Suvin. V uvodu k izdaji je poudaril, da Brecht ni bil le dramatik in avtor pomembnih teoretskih spisov o gledališču, temveč tudi eden največjih pesnikov svojega obdobja. »Vse, kar je napisal,« pravi, »je imelo jasno poetsko obzorje in je podajalo nepričakovano ustvarjalno videnje bogate, toda begajoče in naposled krvave resničnosti človeških odnosov v njegovi in moji dobi, ki ga je tudi teoretsko povzel kot potujitveni učinek ali postopek, s katerim nas umetniško delo pripravi do tega, da pogledamo na svet okoli sebe s svežimi očmi, trezno in natančno.« 14. avgusta bo minilo 70 let od Brechtove smrti in ob tej priložnosti vas spet vabimo k poslušanju oddaje, ki jo je pred desetletjem pripravila Petra Tanko. Njena gosta sta bila teatrolog dr. Darko Suvin in avtor spremne besede k izdaji prof. dr. Aldo Milohnić. Redaktorica ponovitve Maja Žvokelj.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Knjiga Andreja Capudra Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov: Esejev o Danteju in Breviarija. Avtorjeva soproga Majda Capuder v uvodnem zapisu Knjigi na pot pravi, da je zbirka esejev nastala v zadnjih letih moževega življenja. Njegova literarna pot se je začela z Dantejem in z njim se je tudi končala. Božanska komedija ga je spremljala ves čas: zanj je bila univerza, temeljna izobrazba in kažipot ob profesuri, politiki, diplomaciji in nikakor nazadnje ob družini. Plodovito življenje pisatelja, esejista, prevajalca in pesnika se je izteklo leta 2018. Načrtoval je po pet esejev za vsako kantiko, Pekel, Vice in Raj, vendar se zaradi smrti to ni uresničilo. Nedokončani spisi niso labodji spev, temveč izvrstni eseji, v katerih Andrej Capuder, čeprav že v zrelih letih, piše kot kak mladenič, poln ustvarjalne moči, iskrivih domislic in novih spoznanj. Njegova življenjska energija je nezaustavljiva, toliko vsega ima povedati. Zastavlja si vrsto vprašanj, kopiči dokazne razloge in kar naprej ugotavlja, da je še vse preveč tem, o katerih bi se bilo treba razpisati. Z veliko filozofsko vednostjo in obsežnim znanjem vstopa v Dantejevo Božansko komedijo. Že res, da je v naslovu omenjena komedija, toda, poudarja Capuder, v tem resnobnem delu zaman iščemo humor. Avtor osupne nad izdajalci in samomorilci v Peklu, zazre se v oči grešnikov v Vicah in se pošali na račun Dantejevega podrejanja pametni, vsevedni in moralno neoporečni Beatrice. Pekel, vice in raj Capuder prepoznava v starih časih in miselnosti visokega srednjega veka, vse skupaj pa s kritičnim pogledom prenese v naš čas in izreče par gorkih na račun demokracije, razbrzdane tehnologije in slabih medčloveških odnosov. Z izbranim besediščem, literarno bogatim slogom in miselno izvirnostjo vsebinsko ostaja tudi filozof in subtilen psiholog. Kot poznavalec človekovega duha, zavesti in njegove duše, ki ji pravi skrivnostna entiteta, prodira v skrito notranjost in razkriva obe plati duševnosti in ravnanja – tako dobro kot zlo. Edino dobro je samo resnica!, vzklikne. Pesniška resnica, tako je prepričan, pa ni nič manj čvrsta od zgodovinske. Capuder pripomni, da se nam danes tehtnica zla čedalje bolj guga in pri tem grozi, da nas bo vrgla s sedla, kamor smo se postavili v izbiri na vse ali nič. Dante Alighieri je marsikaj doživel. Kompromitiral se je v državljanski vojni med »belimi« in »črnimi« gvelfi, se pravi privrženci papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki. Večkrat je menjal stran in se zameril vsem, tako papežu kot cesarju, za katerega je na koncu gorel z dušo in telesom, kot opiše Capuder. Ker so rodne Firence Danteja zavrgle, je begal po svetu in kot večni prosjak umrl v cesarski Raveni leta 1321 v svojem šestinpetdesetem letu. Bil je pesnik, politik in državljan. Še predobro se je zavedal svoje nepriznane veličine. Uspelo pa mu je, da je združil čar besede in domišljije ter se hkrati postavil na stališče sodnika, ki mu nič človeškega ni tuje. Capuder mu pravi »naš pesnik«, pa tudi »dobričina«, kljub temu pa ugotavlja, da je v njegovih čustvih več negativnega kot pozitivnega in je pravzaprav bolj pesnik razuma kot pesnik srca. Ko se Capuder vrača k razkošju Dantejevega pesniškega sveta, v njegove misli vstopajo filozofi, ki so veliko vedeli o življenju in notranjih nasprotjih minljivega bivanja. Spet je slišati Kierkegaardove besede o bolezni za smrt in slutiti njegovo tesnobo, Nietzschejev nihilizem ni pozabljen in je vsiljivo sedanji, Bergsonovo sporočilo o intuiciji in smehu je nenavadno živo, ohranjeno je Camusovo občutje absurda. Dante je sprejemal preinterpretacijo Aristotelove filozofije, kakršne se je v svoji krščanski maniri lotil Tomaž Akvinski. Pred Capudra stopi vitez žalostne postave Don Kihot, širi se omamni vonj Baudelairovih rož zla. Drugi del knjige, Breviarij, je sestavljen iz maksim, aforizmov, dvogovorov s filozofi in kratkih modrosti. Besedo breviarij Capuder pojasnjuje kot misel, spoznanje in očiščenje, skoraj molitev in laični brevir, povzetek za nazaj, odprtje v prihodnost, vdor svetlobe v sajasto izbo, prepih, okna in notranji prostor. Te besede, že skoraj verzi, povedo dovolj, v nadaljevanju pa se pisec ne brani sočnega humorja in blagega posmeha. Kar precej ima povedati o človekovih nraveh in lastnostih, kot bogoiskatelj odkriva nova obzorja ter pred božjim obličjem v veliki meri ohranja individualno svobodo in izbiro. Dotakne se tudi politike in jo ima za umetnost kako zasebni interes pokazati kot javno dobro. »To varanje se začne in konča pri samem sebi, vmes je lahko milijone trupel. Edina 'resničnost' pri tej stvari so pravila igre. Največji prevaranti se najbolj sklicujejo nanje.« Nedokončani spisi so nadvse vznemirljivo in aktualno pisanje. Vsa ta domiselnost, izvirnost in miselna gibkost so tako žive, da je toliko bolj žalostno, da je ostala samo zakladnica idej, njihovega avtorja pa ni več med nami. Besede ostajajo in zvenijo s svojo prepričljivostjo, globino in zrcaljenjem človekovega bivanja, tako veličastnega kot tragičnega, peklenskih muk in iskanja raja. Andrej Capuder ni bil samo esejist, filozof in prevajalec, temveč tudi pesnik. Njegovo izražanje je prečiščeno in povedno v svoji poetičnosti. Tu in tam je žlahtno konservativen ter obuja vznemirljivo in lepo zveneče, že skoraj pozabljene besede, kot so: temnica, gorečnost, ošabnost, razjarjenost, stremuh … Rad tudi vzklika, na primer: Pazimo!, in navaja italijanske, latinske in angleške besede, tujk pa bolj malo. Kar naravnost svetuje: »Splača se brati velike mojstre umske gimnastike, zlasti tiste, ki so svoja spoznanja pridelali na lastni koži.« Knjigo Andreja Capudra Nedokončani spisi sta uredili klasična filologinja Sonja Weiss in filozofinja Ignacija Fridl Jarc. Sonja Weiss v spremni besedi piše, da sta obe deli, Eseji o Danteju in Breviarij, dovršeni v jasnosti misli in odprti za nadaljnje razmišljanje. Capuder je mladost kot enačbo za resnicoljubnost obdržal do konca, ker je ohranjal notranjo transparenco, moralni pogum in zvestobo samemu sebi. Razgaljal je nevarno samoumevnost nekaterih temeljev modernega sveta, od demokracije kot »nujnega zla mislečega človeštva« in navidezne družbene solidarnosti. Avtorjevo razmišljanje, tako Sonja Weiss, se ponuja kot vrelec večne mladosti, iz katerega je sam pogosto pil, s čimer je ohranjal napet lok, pokončno držo in svoj jaz, vsekakor pa je vztrajal v pogumu.

O strateškem trikotniku severno jadranskih pristanišč v Trstu, Kopru in na Reki govorimo že petintrideset let. Ampak – ali je takšno skupno delovanje sploh realna možnost? In če ni, če torej govorimo še vedno pretežno o tekmovalnosti med njimi – koliko je ta tekmovalnost plodovita? To je le eno od vprašanj, ki si jih zastavlja tokratna oddaja Morje in mi. Položaj dodatno zapleta negotova situacija na vzhodu Evrope in Sredozemlja; ravno vpliv geopolitike na naše luke pa je bila tudi tema nedavne mednarodne konference v Kopru. Avtor oddaje je Janko Petrovec.

Ljubljančani bodo v nedeljo na lokalnem referendumu odločali o spornem četrtem členu odloka o urejanju prometa, ki uvaja plačljivo parkiranje in dovolilnice v ljubljanskih soseskah. Vladajoča koalicija v mestnem svetu je, potem ko je postalo jasno, da so pobudniki zbrali dovolj podpisov za referendum, sicer umaknila odlok, a civilna iniciativa in del opozicije sta prepričana, da je bil umik odloka nezakonit, zato vztrajajo pri referendumu. V tokratnem Studiu ob 17h se bodo soočili predstavniki civilne iniciative, mestne občine in opozicije v ljubljanskem mestnem svetu. Gostje: Borut Hočevar, predstavnik iniciative CILJ/Štepanjsko naselje; Dejan Crnek, podžupan Mestne občine Ljubljana; Gregor Rigler, sodelavec Službe za organiziranje dela Mestnega sveta Ljubljana. Avtor oddaje Peter Močnik.

Razmislek o pomenu krščanskega upanja, ki ni le beseda, ampak konkretno dejanje, kot je bilo petdnevno kolesarsko romanje iz Slovenije v poljsko Čenstohovo. Romanje je bilo sad skupne odločitve, priprav, napora, molitve in medsebojne povezanosti. Evropa danes ne potrebuje le gospodarske in politične povezanosti, temveč mora ponovno odkriti svoje krščanske korenine, ki so navdihovale njene ustanovitelje. V času vojn, delitev in izgube vrednot je potreba po miru, odpuščanju in odgovornem voditeljstvu še posebej velika. Avtor zaključuje z zgledom športnikov Erlinga Haalanda in Tadeja Pogačarja, ki kljub svetovni slavi ostajata skromna, delavna in timsko usmerjena. Tako kot kolesarji upanja opominjata, da največje stvari nastanejo v sodelovanju. Sporočilo je jasno: upanje ni beg iz resničnosti, ampak pogumen in dejaven vstop vanjo.

Otroci in mladi so vstopili v poletno počitniško obdobje. Na voljo bodo imeli več časa tako za druženje z vrstniki kot za dejavnosti, za katere med šolskim letom zmanjka priložnosti. Na druženje, pa tudi na preživljanje prostega časa sploh, danes pomembno vplivajo digitalne tehnologije. Mladi so vse bolj priklenjeni pred zaslone, preživljanje prostega časa so iz resničnega sveta “preselili” v digitalnega. V tokratnem Studio ob 17-ih o vplivih pametnih telefonov, družbenih omrežij ter drugih digitalnih vsebin na odraščanje in razvoj otrok in mladostnikov. O pasteh in priložnostih sveta, ki ga mladi s seboj nosijo v žepu, s strokovnjaki z različnih področij in z mladimi. Avtor oddaje Žiga Fabjan.

Ameriški predsednik Donald Trump in iranski predsednik Masud Pezeškian sta podpisala mirovni sporazum, ki med drugim prinaša konec spopadov med državama, odprtje Hormuške ožine in sprostitev finančnih omejitev Irana. Zdaj naj bi se začela ključna 60-dnevna pogajanja o iranskem jedrskem programu. Ali bo tokratni sporazum resnično prinesel mir na Bližnji vzhod ali gre le za predah pred novim konfliktom? Več o aktualnem dogovoru in razmerah v tej nemirni regiji v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Klemen Grošelj, obramboslovec; dr. Faris Kočan, politolog, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Mirko Cigler, nekdanji diplomat, publicist; Karmen Švegl, dopisnica RTV Slovenija z Bližnjega vzhoda. Avtor oddaje Blaž Ermenc.

Konec maja je minilo 35 let od začetka osamosvojitvene vojne, vojne za Slovenijo. Danes ponavljamo oddajo o dogodkih v Pekrah pri Mariboru, kjer je tedanja slovenska Teritorialna obramba v svojem 710. učnem centru urila prvo generacijo slovenskih nabornikov. 23. maja leta 1991 so oklepniki JLA obkolili učni center v Pekrah in poveljniki so zahtevali izročitev enote, ki je prej zajela in priprla njihova izvidnika, a ju kmalu izpustila. Teritorialci pa niso popustili, zato je JLA nameravala napotiti vojaške okrepitve in zavzeti učni center, vendar so se temu uprli ljudje z živim zidom ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Izraelski zgodovinar Ilan Pappe živi v Veliki Britaniji. Slovenske bralke in bralci lahko beremo kar tri njegove prevedene knjige. Pri založbi Ciceron sta izšli knjigi Deset mitov o Izraelu : dekonstrukcija sionistične naracije in Etnično čiščenje Palestine, 1948, pri Mladinski knjigi pa Zgodovina moderne Palestine (v prevodu Irene Trenc Frelih). Avtor spremlja zgodovino palestinskega naroda od 19. stoletja do sodobnosti, precej pozornosti pa nameni vplivu političnega sionizma na usodo in položaj palestinskega naroda. O političnem sionizmu med drugim razmišlja tudi dr. Primož Šterbenc v svoji spremni besedi, pa tudi v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Na začetku in koncu pogovora pa lahko slišite odlomka iz skladbe Makan (Kraj) palestinske pevke Kamilye Jubran. Nikar ne zamudite.

Novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je politično razdelila skupnost. Čeprav se tako rekoč vsi strinjajo z nujnostjo pietetnega pokopa žrtev povojnih pobojev, pa si ostro nasprotujejo glede pokopa na ljubljanskih Žalah – temu nasprotuje tudi ljubljanski župan Zoran Janković –, in glede ponovne uvedbe dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kakšne so možnosti, da bodo žrtve povojnih pobojev pokopane tako, kot to predvideva novelirani zakon? O tem in drugih vprašanjih, ki jih odpira polpretekla boleča zgodovina slovenskega naroda, v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Iva Dimic, poslanka stranke NSi – predlagateljice zakona, mag. Borut Sajovic, poslanec stranke Gibanje Svoboda in obrambni minister v odhodu, prof. dr. Mitja Ferenc, član Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, akad. prof. dr. Peter Štih, zgodovinar in nekdanji predsednik SAZU. Avtor oddaje Aleksander Čobec.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku? Dr. Jernej Mlekuž v knjigi Bratstvo in slivovka zgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka ni zgolj alkohol, ampak simbol – most med ljudmi, kraji, spomini ...  Kako lahko ena sama pijača pove več o zgodovini kot učbeniki? Tako, da opojno tekočino razumemo, kot jezik pripadnosti, sredstvo prepričevanja in celo detonator zgodovine. V njej se srečujejo gostoljubje, trgovina, miti in razpadanje skupnosti. Tokrat pogled v kozarec slivovke – in skozi njega razkriva zgodbo Jugoslavije in sveta po njej. V zelo razširjenem alkoholu izvemo več o družbi, ki se v njem zrcali. Slivovka tu ni rekvizit, ampak glavna figura: tekoča priča časa, ki povezuje spomine, razpoke in vsakdan. A ta zgodba ima tudi temnejšo plat. Časopisni zapisi govorijo o razširjenem pijančevanju, ki zajame podeželje in mesta, vlake in ceste, vojašnice in nedeljske večere. Alkohol postane del vsakdanjika, njegove posledice pa segajo od nasilja do polnih bolnišnic. Slivovka tako ni le tolažba ali navada, ampak simbol širših družbenih napetosti. Je hkrati vezivo in razdiralec, most in prepad. Lahko povezuje ljudi in hkrati razkriva njihove razlike. Slivovka je preživela režime, meje in vojne ter ostala stalnica prostora, ki se je nenehno spreminjal. Avtor knjige Bratstvo in slivovka pokaže, kako včasih narod najlažje razumeš prav tam, kjer si nekaj naliva. gost: dr. Jernej Mlekuž, ZRC SAZU (Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije)

Vlada trdi, da smo dosegli cilj 2 % BDP za obrambo, a v Natu se ne strinjajo s tem, saj smo med obrambne izdatke vključili tudi vlaganja v odpornost. Res pa za obrambo še nikoli doslej nismo dajali toliko kot zdaj. Paradoksalno pa se pri nas po drugi strani zmanjšuje delež vlaganj v vojaško opremo. Za povrh bodo obrambnemu resorju odškrtnili 100 milijonov evrov za krpanje proračunske vrzeli. Kako bo to vplivalo na doseganje zavez, tako finančnih kot vojaških, v tokratni oddaji Studio ob 17ih. Gostje: Boštjan Pavlin, državni sekretar na obrambnem ministrstvu; dr. Erik Kopač, nekdanji veleposlanik pri NATU, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Rok Spruk iz Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Robert Škrjanc.

Na svetovni dan čebel bo igralka Barbara Cerar interpretirala pesmi Neže Maurer, zbrane pod naslovom Od srede do petka. Vabljeni na poetično popotovanje z vetrom med oblake, krošnje dreves ali dneve tedna za sladke sanje … Pripovedovalka: Barbara Cerar. Avtorica besedila: Neža Maurer. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Gost tokratnih Kulturnih utrinkov je bil Domen Mezeg avtor kratkega humornega romana Safet iz Šiške – ena ciganska štorija. Še posebej ga zanima domišljijska literatura. V pogovoru pa nam je odgovoril tudi na vprašanje, kako je danes v svetu, ko ljudje vse manj berejo, izdajati knjige, ter komu namenja delo, ki so ga izdali pri založbi Primus?

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Knjiga filozofa Milosava Gudovića Jež in polž, Hermenevtična basen skrivnosti je resno strokovno delo z vsem zahtevanim znanstvenim aparatom – od seznama literature do stvarnega in imenskega kazala ter povzetka v dveh jezikih. Recenzenta sta bila Brane Senegačnik in Luka Trebežnik, spremno besedo je napisal Alen Širca. Avtor interpretira stališča francoskega filozofa judovskega rodu Jacquesa Derridaja in nemškega filozofa Maxa Schelerja. Derrida se je v zgodovino filozofije zapisal kot pobudnik destruktivizma, Scheler pa je bil personalistični fenomenolog. Gudović z vidika hermenevtike natančno in zbrano bere nekatera njuna dela in temeljito razlaga pojmovanje poezije, se pravi Derridajevo sklicevanje na ježa in Schelerjevo na polža. V slikovitem, vendar vsebinsko in formalno doslednem pisanju je kar nekaj paradoksov, provokacij in obratov in opozoril, da ne vidimo prav – v resnici je drugače, kot se nekaj kaže navzven. Podobno pišejo slovenski lacanovci, pa tudi v filozofemih drugih strukturalistov, zlasti teoretskih psihoanalitikov, je bilo kar precej tovrstne svobode. Gudovićevo pozornost je vzbudil Derridajev kratki esej Kaj je poezija? iz leta 1988. V njem je dekonstruktivist zagotavljal, da se o pesništvu na področju filozofske razlage lahko govori le s šiframi in metaforičnostjo ter spodkopavanjem metafizične misli in njenega esencializma. Po temeljnem načelu dekonstrukcije je za vse igre pisanja značilna arbitrarnost, vsaka interpretacija je nova preizkušnja svobode. Arbitrarnost se izkazuje v samolastnosti odločitve. Odgovor na to Kaj je poezija? sledi logiki izvorne poíesis, ki presega meje jezikovne umetnosti. V teoretskem govoru o pesništvu izgine tisto, kar poezija je in kako se nam razkriva. Dekonstruktivno mišljenje, zgoščeno v sluteči odgovor, ne nadomešča literarne besede, ampak se prepoznava v zrcalu pesniškega. Derrida igro interpretacije enači z diktatom. Poezija govori sama, izgovarja samo sebe in odgovarja zase. Gudović poudarja, da se Derridajev nauk odpoveduje učenosti in védenju, izenačenim z znanjem. Dekonstruktivist je umetnik paradoksa, vseeno pa je poezija povezana z dolžnostjo sporočljivosti. Sporočanje brez naslovnika je nesmiselno. Poezija sama odgovarja na vprašanje o lastnem bistvu, in sicer tako, da pride v neskritost in kulturno orbito. Odgovarja zase in nase. /…/ Pesništvo je samo svoja privatna skrivnost. Milosav Gudović pomisli, da nas interpretacija Derridajeve negativne poetike pripelje do odločilne točke v njegovem zapletenem in metaforičnem odgovoru ter opuščanju institucionalnega pojmovanja poezije. Derridajev esej Kaj je poezija? je pravzaprav po naravi negativna in apofatična basen, v kateri je glavni junak jež, vržen na pot metaforizacije in apofatike. Apofatika pomeni zanikanje oziroma opisovanje tega, kar nekaj ni, namesto tega, kar je, in neposrednega opisovanja. Podoba ježa je vpeta v svobodno igro s filozofskim izročilom. Derrida z metaforo ogrožene živali skuša opisati lastno neprijetno razpoloženje in pokazati, da pravzaprav ne najde popolnega odgovora. Metafora po njegovem mnenju ni značilna samo za poezijo, temveč tudi za filozofijo kot metafiziko. Bivanje v metafori je podobno bivanju v svetu – v njem se vselej že nahajamo in ga razumemo. Prispodoba ježa je pisateljska domislica, ki namiguje na to, da je pesniška pisava vselej izvzeta iz vsakdanjega jezika. Običajna in vladajoča filozofska gramatika je ne moreta razvozlati. Gudović ugotavlja, da se Derrida bliža pesmi s tem, da se odreče interpretaciji. Njegova dekonstruktivna in negativna poetika je brez vednosti in onstran vednosti. Derrida nikoli ni skrival tega, da je bil pod močnim Heideggerjevim vplivom. Nenavadno pa je, da je pesem umestil v srce in svetoval, naj se je naučimo na pamet. Gudović se poglablja tudi v personalistično fenomenologijo Maxa Schelerja, zlasti v njegovo pojmovanje reda ljubezni, latinsko ordo amoris. Po Schelerjevem mnenju je največji dosežek, da človek stvari ljubi tako kot Bog. Zamisli se nad polžem in njegovo hišico. Polževa hišica je torej metafora počasnega gibanja celotne paradigme, na kateri temelji resnično samozrenje osebnosti. Človek nikoli ne zmore – naj se še tako trudi – odvreči vrednostnega bremena. Človek je v marsičem, zlasti v elementih skrivnostnosti, podoben polžu, seveda pa je tudi meta(ontološko) privilegiran in poklican k transcendiranju svetnih danosti. Gudović se na koncu vpraša, kaj naj bi pri vsem tem, kar je predstavil, počela interpret kot nemi opazovalec ali zapisovalec in tolmač. Morda ima v mislih samega sebe. Na hitro bi zapisal, kaj je videl in slišal, kar se mu je zazdelo, kajti takšen splet dogodkov in idej – o tem ne bi niti za hip podvomil – je poseben provokativen fenomen. /…/ Tolmač je ves čas v zadregi in nevarnosti, da tudi njegovo kratko delo o zgoščenem delu ostane zapleteno, nedokončano. Pisec spremne besede, literarni teoretik Alen Širca, se sprašuje, ali dobrega pisca in umetnika nasploh ne spoznamo prav po dobrih metaforah, primerjavah, alegorijah, simbolih, prilikah in parabolah. Na njegovo vprašanje je mogoče odgovoriti, da smo vse to lahko prebrali v knjigi Jež in polž Milosava Gudovića. Njegovo filozofiranje res zahteva precej zbranosti, vendar je tako izzivalno in poglobljeno, da ga tisti, ki še vedno ljubimo filozofijo, tako kot jež ali polž, pravzaprav kot njuni samici, z zanimanjem in veseljem vzamemo v roke in za nekaj časa pozabimo na razburkano dogajanje okrog sebe.

Zakaj je mama žaba odklonila ježevo povabilo? Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Nocoj vas vabimo na žabji koncert. Nikar ga ne zamudite. Napnite ušesa – vsak čas bodo tu mama žaba in njeni žabčki. Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Ste pripravljeni na novo dogodivščino? Vabimo vas na žabji nogomet. Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Enkratna priložnost, otroci! Nocoj se v oddaji Lahko noč, otroci! lahko naučite osnov žabjega jezika … Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Režiserka: Rosanda Sajko. Mojstrica zvoka: Metka Rojc. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Trgovčev sin zavoljo pravljice o vžigalicah ostane brez neveste … Pripovedujejo: Janez Hočevar Rifle, Marko Mandić, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Ivo Ban, Ljerka Belak, Polona Juh, Aleš Valič, Nina Valič, Uroš Smolej. Avtor literarnega dela: Hans Christian Andersen. Prevedla: Silvana Orel Kos. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Mojster zvoka: Jure Culiberg. Režiserka in avtorica priredbe: Irena Glonar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Minilo je leto dni od največjega protestnega shoda v zgodovini Srbije. Študenti in drugi državljani so zahtevali odgovornost za zrušenje nadstreška na novosadski železniški postaji, transparentnost v državnih poslih in zmanjšanje nasilja v družbi. Podprla jih je tudi Evropska komisija. Na stran študentov so se postavili nekateri podporniki oblasti, ki so pričakovali padec režima Aleksandra Vučića. A ta se ni zgodil in zdi se, da je njegova oblast vsaj tako trdna, kot pred mitingom. Le da je Srbija danes še bolj oddaljena od evropske poti. O tem in še čem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Tamara Pavasović Trošt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Faris Kočan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Saša Banjanac Lubej, dopisnica RTV Slovenija z Zahodnega Balkana. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Vojni na Bližnjem vzhodu še vedno ni videti konca. Izraelsko-ameriška vojaška koalicija nadaljuje napade na cilje v Iranu, ta vrača z napadi na Izrael in sosednje arabske države. O padcu iranskega režima ni več govora. Hormuška ožina, skozi katero poteka prevoz več kot petine količin svetovne nafte, ostaja zaprta, cene energentov se vztrajno zvišujejo. Ameriški predsednik Trump skuša v konflikt povleči tudi druge zahodne države; te se za zdaj upirajo. Več o aktualnem bližnjevzhodnem konfliktu in njegovih posledicah v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Primož Šterbenc s Fakultete za management Univerze na Primorskem; Boštjan Videmšek, novinar časnika Delo; Mirko Cigler, nekdanji diplomat in publicist; Karmen Švegl, bližnjevzhodna dopisnica RTV Slovenija. Avtor oddaje Blaž Ermenc.

Nocojšnja pravljica govori o pametnem mačku, ki si je obul škornje … Pripoveduje: Barbara Žefran. Avtorja: Jacob in Wilhelm Grimm. Avtor priredbe: Christine Rettl Prevedla: Sonja Kert Wakounig. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Nocoj bomo slišali tri zgodbe: O Zlatu v Blatni vasi, Sneguljčici in Zlati ptički v interpretaciji igralcev Jurija Součka, Duše Počkaj in Borisa Kralja, za konec pa še uspavanko v izvedbi sopranistke Sonje Hočevar. Pripovedujejo: Jurij Souček, Duša Počkaj in Boris Kralj. Poje: Sonja Hočevar. Glasbena spremljava: Bojan Adamič, klavir. Avtor besedil: Oton Zupančič - Zlato v Blatni vasi, Sneguljčica, Zlata ptička. Oton Zupančič/Josip Pavčič: Uspavanka. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

Jutri preneha veljati Novi start, zadnji sporazum, ki je omejeval kopičenje in razvijanje jedrskega orožja v Rusiji in Združenih državah Amerike in ga je povozil čas. Eden od vzrokov, da ga velesili ne podaljšata, je vojna v Ukrajini. Še bolj verjeten vzrok pa je vse večja dostopnost jedrske tehnologije tudi državam, ki so se še nedavno spopadale z revščino, predvsem Kitajski. Na jedrska vrata trka tudi Iran in vrsta drugih držav, za katere niti ne vemo. Bi dogovor o kriznih žariščih in vplivnih območjih med Združenimi državami Amerike in Rusijo lahko vzpostavil novo zaupanje in nov sistem jedrskega nadzora, ki bi vključeval tudi druge države? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Jelena Juvan, FDV Univerza v Ljubljani; mag. Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost; poslanec Svobode v državnem zboru; Jožef Kunič, upokojeni veleposlanik Republike Slovenije Karmen Švegl, dopisnica RTV Slovenija iz Bližnjega vzhoda. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Dedku, babici in vnučku pomagajo živali izpuliti repo … Pripoveduje: Boris Kralj. Ruska ljudska. Avtor literarnega dela: Julian Tuwim. Avtor prevoda: Lojze Krakar. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.

Zdravo. Začnemo v bunkerju, dobesedno in metaforično, se pogovarjamo o korporacijah, ki prodajajo strah pred vojno in o prihodnosti, ki ni več tako daleč, kot se morda zdi. Razdelamo tudi razliko med hvaležnostjo in srečo, izumimo priprošnjavanje in ugotovimo, da dnevnik hvaležnosti deluje tudi po apokalipsi. Ko se prebijemo k 3. poglavju, se tokrat posvetimo nosačem, ki nosijo kupe Dickensovih knjig in dvema preveč poštirkanima študentoma. Avtor pravi, da sta latvijska, mi pa vemo, da sta nemška. Nadaljujemo z geografijo, geni, ponosom, stereotipi in končamo pri šotorih in ljubezni, ki je tudi tokrat odgovor na vse.

Slovenski škofje so med 12. in 17. januarjem poromali v Rim in papežu Leonu XIV. predstavili delovanje Slovenske katoliške cerkve v zadnjem obdobju. V oddaji bomo spregovorili tudi o prvih mesecih delovanja novega papeža. Kako je potekal prvi izredni kardinalski konzistorij pod njegovim vodstvom? Kako je jubilejno, sveto leto, končano pred nekaj tedni, vplivalo na njeno delovanje? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00-tih. Gostje: dr. Andrej Saje, škof in predsednik SŠK; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Boštjan Udovič, profesor na FDV Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Tomaž Gerden.

Nekdanja Nasina astronavtka Sunita Williams, rekorderka po skupnem času vesoljskih sprehodov med ženskami, je te dni znova na obisku v Sloveniji. Našo državo je obiskala že večkrat, nazadnje oktobra lani, ko je skupaj z mamo in sestro obiskala Leše pri Tržiču, rojstno vas svoje prababice Marije Bohinec. To je bilo kmalu po njeni zadnji vesoljski misiji, ki bi morala trajati le osem dni, a se je zaradi tehničnih težav z Boeingovim plovilom Starliner podaljšala na več kot devet mesecev. Njen tokratni tridnevni obisk pa je namenjen predstavitvi njenih izkušenj z življenjem in delom v vesolju, razpravi o sodelovanju na področju raziskovanja vesolja ter spodbujanju zanimanja za znanost med mladimi. Med drugim je včeraj obiskala tudi ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko, kjer je nagovorila poln avditorij po večini mladih obiskovalcev. Posnetek njenega gostovanja na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani si lahko ogledate tukaj.     Avtor fotografije: Jure Makovec/STA  

Umetniki so včasih zelo problematični, ampak že s tem, ker so umetniki, so fascinantni, je povedal režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Da del slovenske družbe in politike vidi umetnike popolnoma drugače, je pokazal referendum o izjemnih pokojninah umetnikov. Za nami je izjemno filmsko leto. Kulturniško leto 2025 je na Slovenskem utripalo tudi z Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel László Krasznahorkai. V tokratni oddaji Studio ob 17.00 bomo pregledali, kaj nas je na področju kulture in umetnosti v letu 2025 najbolj navdihovalo, kateri filmi, razstave, predstave in knjige so stopili v ospredje. Kaj je bilo storjenega na področju kulturne politike. Avtor oddaje Aleksander Čobec.

Leta 1989 je belokranjski humorist Toni Gašperič pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Knjige so krožile iz rok v roke kot ljudska pesem od ust do ust. In če so te zalotili z Vinetoujem v roki učitelji, ti ukor po razredniku ni ušel. Nocoj vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralcev Violete Tomič in Marka Simčiča. Pripovedujejo: Toni Gašperič in igralca Violeta Tomič in Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Karl Friedrich May Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

V zadnjem decembrskem četrtkovem pravljičnem večeru, v katerem v oddaji Lahko noč, otroci! gostujejo Lahkonočnice s ciklom treh novih pravljic za sladke sanje, boste lahko prisluhnili pravljici Čarobni ježek. Kako bo ježek razveselil prijatelje izvemo v pravljici pisatelja Toma Kočarja, ki jo interpretira dramski igralec Zvone Hribar. Pripovedovalec: Zvone Hribar. Avtor besedila: Tomo Kočar. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Leta 1989 je glasbenik, pesnik, skladatelj, kantavtor Vlado Kreslin pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Rad je bral. Tudi med poukom. Nocoj pa vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralca Marka Simčiča. Pripovedujeta: glasbenik Vlado Kreslin in igralec Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Rado Murnik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

Pod odejo se skrij, da te ne ugrizne zima … Pripoveduje: Jelena Sitar. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Skupni projekt Prvega program Radia Slovenija in A1 Slovenija prinaša tri nove pravljice, ki ob četrtkovih decembrskih večerih otroke zazibajo v sladke sanje. Druga v ciklu je pravljica avtorja Žige X Gombača: Kuža brez imena. Slišali jo boste v interpretaciji dramske igralke Vesne Jevnikar. Nekoč je živel kuža brez imena. Velikokrat je bil lačen, velikokrat ga je zeblo … Pripovedovalka: Vesna Jevnikar. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Prvi program Radia Slovenija in A1 Slovenija sta že deveto leto zapored združila radijsko oddajo za otroke s 60-letno tradicijo in Lahkonočnice, pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko tri zaporedne četrtke prisluhnili novim radijskim uspavankam. V prvem večeru vas bo v sladke sanje popeljala pravljica Jane Bauer: Medvedov rojstni dan v interpretaciji dramskega igralca Aleša Valiča. Pripovedovalec: Aleš Valič. Avtorica besedila: Jana Bauer. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Ilustrator: Miha Hančič. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Svet pozdravov in dobrih želja. Pripovedujeta: Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Adama ni zanimalo ne rokovanje z meči, ne hoja po vrvi in še kaj, kar so počeli ostali člani družine Prevalski ... Pripovedovalec: Jurij Souček Glasbenik: Blaž Jurjevčič, klavir. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Premierna izvedba v okviru projekta »Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami« v živo iz studia 26 Radia Slovenija, september 2017.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Soda dežela avtorja Boruta Trpina. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Tam, za petimi gorami, za enajstimi vodami, za sedmimi bregovi in trinajstimi žlebovi vsak v svojem ležalniku počivata zajec Milko in želva Rozi in po slamici srkata limonado … Pripoveduje: Željko Hrs. Avtor besedila: Borut Trpin. Avtor glasbe: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Tragični dogodek v Novem mestu je domačo politiko nedvomno pahnil v povsem nove razsežnosti spopada pred spomladanskimi volitvami. Romska problematika je potisnila v ozadje številne druge teme, nenazadnje zato, ker namerava vladna koalicija poseči po marsičem, čemur se je v tem mandatu doslej dosledno izmikala. Kako se na volitve odpravljata leva in desna stran, kaj lahko prinesejo novi igralci in ali bo sestavljanje prihodnje vlade izjemno težavno? Odgovore bomo iskali v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Samo Uhan; dr. Dejan Verčič; dr. Miro Haček. Avtor oddaje Tomaž Celestina.

Na Prvem programu 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami z natečaja za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! iz leta 2021 in s presenečenjem 22.oktobra. Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Zakaj je Gašper nehal stavkati avtorja Jožeta Sevljaka v interpretaciji igralke Ane Urbanc. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtor besedila: Jože Sevljak. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.

Oddaja Lahko noč, otroci! že 60 let vsak večer ob 19.45 na Prvem pospremi najmlajše v svet sanj. 12 novim pravljicam z našega natečaja lahko prisluhnete vsako sredo vse do 3. decembra, nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Jesen, ki je želela postati pomlad avtorice Ines Kavgić v interpretaciji igralke Darje Reichman. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. In kako je biti pomad? Kar naporno, ampak čudovito je in zelo barvno, čeprav nemirno … Pripoveduje: Darja Reichman. Avtorica besedila: Ines Kavgić. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.