Podcasts about avtor

Konec maja je minilo 35 let od začetka osamosvojitvene vojne, vojne za Slovenijo. Danes ponavljamo oddajo o dogodkih v Pekrah pri Mariboru, kjer je tedanja slovenska Teritorialna obramba v svojem 710. učnem centru urila prvo generacijo slovenskih nabornikov. 23. maja leta 1991 so oklepniki JLA obkolili učni center v Pekrah in poveljniki so zahtevali izročitev enote, ki je prej zajela in priprla njihova izvidnika, a ju kmalu izpustila. Teritorialci pa niso popustili, zato je JLA nameravala napotiti vojaške okrepitve in zavzeti učni center, vendar so se temu uprli ljudje z živim zidom ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Izraelski zgodovinar Ilan Pappe živi v Veliki Britaniji. Slovenske bralke in bralci lahko beremo kar tri njegove prevedene knjige. Pri založbi Ciceron sta izšli knjigi Deset mitov o Izraelu : dekonstrukcija sionistične naracije in Etnično čiščenje Palestine, 1948, pri Mladinski knjigi pa Zgodovina moderne Palestine (v prevodu Irene Trenc Frelih). Avtor spremlja zgodovino palestinskega naroda od 19. stoletja do sodobnosti, precej pozornosti pa nameni vplivu političnega sionizma na usodo in položaj palestinskega naroda. O političnem sionizmu med drugim razmišlja tudi dr. Primož Šterbenc v svoji spremni besedi, pa tudi v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Na začetku in koncu pogovora pa lahko slišite odlomka iz skladbe Makan (Kraj) palestinske pevke Kamilye Jubran. Nikar ne zamudite.

Novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je politično razdelila skupnost. Čeprav se tako rekoč vsi strinjajo z nujnostjo pietetnega pokopa žrtev povojnih pobojev, pa si ostro nasprotujejo glede pokopa na ljubljanskih Žalah – temu nasprotuje tudi ljubljanski župan Zoran Janković –, in glede ponovne uvedbe dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kakšne so možnosti, da bodo žrtve povojnih pobojev pokopane tako, kot to predvideva novelirani zakon? O tem in drugih vprašanjih, ki jih odpira polpretekla boleča zgodovina slovenskega naroda, v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Iva Dimic, poslanka stranke NSi – predlagateljice zakona, mag. Borut Sajovic, poslanec stranke Gibanje Svoboda in obrambni minister v odhodu, prof. dr. Mitja Ferenc, član Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, akad. prof. dr. Peter Štih, zgodovinar in nekdanji predsednik SAZU. Avtor oddaje Aleksander Čobec.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku? Dr. Jernej Mlekuž v knjigi Bratstvo in slivovka zgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka ni zgolj alkohol, ampak simbol – most med ljudmi, kraji, spomini ...  Kako lahko ena sama pijača pove več o zgodovini kot učbeniki? Tako, da opojno tekočino razumemo, kot jezik pripadnosti, sredstvo prepričevanja in celo detonator zgodovine. V njej se srečujejo gostoljubje, trgovina, miti in razpadanje skupnosti. Tokrat pogled v kozarec slivovke – in skozi njega razkriva zgodbo Jugoslavije in sveta po njej. V zelo razširjenem alkoholu izvemo več o družbi, ki se v njem zrcali. Slivovka tu ni rekvizit, ampak glavna figura: tekoča priča časa, ki povezuje spomine, razpoke in vsakdan. A ta zgodba ima tudi temnejšo plat. Časopisni zapisi govorijo o razširjenem pijančevanju, ki zajame podeželje in mesta, vlake in ceste, vojašnice in nedeljske večere. Alkohol postane del vsakdanjika, njegove posledice pa segajo od nasilja do polnih bolnišnic. Slivovka tako ni le tolažba ali navada, ampak simbol širših družbenih napetosti. Je hkrati vezivo in razdiralec, most in prepad. Lahko povezuje ljudi in hkrati razkriva njihove razlike. Slivovka je preživela režime, meje in vojne ter ostala stalnica prostora, ki se je nenehno spreminjal. Avtor knjige Bratstvo in slivovka pokaže, kako včasih narod najlažje razumeš prav tam, kjer si nekaj naliva. gost: dr. Jernej Mlekuž, ZRC SAZU (Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije)

Vlada trdi, da smo dosegli cilj 2 % BDP za obrambo, a v Natu se ne strinjajo s tem, saj smo med obrambne izdatke vključili tudi vlaganja v odpornost. Res pa za obrambo še nikoli doslej nismo dajali toliko kot zdaj. Paradoksalno pa se pri nas po drugi strani zmanjšuje delež vlaganj v vojaško opremo. Za povrh bodo obrambnemu resorju odškrtnili 100 milijonov evrov za krpanje proračunske vrzeli. Kako bo to vplivalo na doseganje zavez, tako finančnih kot vojaških, v tokratni oddaji Studio ob 17ih. Gostje: Boštjan Pavlin, državni sekretar na obrambnem ministrstvu; dr. Erik Kopač, nekdanji veleposlanik pri NATU, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Rok Spruk iz Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Robert Škrjanc.

Na svetovni dan čebel bo igralka Barbara Cerar interpretirala pesmi Neže Maurer, zbrane pod naslovom Od srede do petka. Vabljeni na poetično popotovanje z vetrom med oblake, krošnje dreves ali dneve tedna za sladke sanje … Pripovedovalka: Barbara Cerar. Avtorica besedila: Neža Maurer. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Gost tokratnih Kulturnih utrinkov je bil Domen Mezeg avtor kratkega humornega romana Safet iz Šiške – ena ciganska štorija. Še posebej ga zanima domišljijska literatura. V pogovoru pa nam je odgovoril tudi na vprašanje, kako je danes v svetu, ko ljudje vse manj berejo, izdajati knjige, ter komu namenja delo, ki so ga izdali pri založbi Primus?

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Knjiga filozofa Milosava Gudovića Jež in polž, Hermenevtična basen skrivnosti je resno strokovno delo z vsem zahtevanim znanstvenim aparatom – od seznama literature do stvarnega in imenskega kazala ter povzetka v dveh jezikih. Recenzenta sta bila Brane Senegačnik in Luka Trebežnik, spremno besedo je napisal Alen Širca. Avtor interpretira stališča francoskega filozofa judovskega rodu Jacquesa Derridaja in nemškega filozofa Maxa Schelerja. Derrida se je v zgodovino filozofije zapisal kot pobudnik destruktivizma, Scheler pa je bil personalistični fenomenolog. Gudović z vidika hermenevtike natančno in zbrano bere nekatera njuna dela in temeljito razlaga pojmovanje poezije, se pravi Derridajevo sklicevanje na ježa in Schelerjevo na polža. V slikovitem, vendar vsebinsko in formalno doslednem pisanju je kar nekaj paradoksov, provokacij in obratov in opozoril, da ne vidimo prav – v resnici je drugače, kot se nekaj kaže navzven. Podobno pišejo slovenski lacanovci, pa tudi v filozofemih drugih strukturalistov, zlasti teoretskih psihoanalitikov, je bilo kar precej tovrstne svobode. Gudovićevo pozornost je vzbudil Derridajev kratki esej Kaj je poezija? iz leta 1988. V njem je dekonstruktivist zagotavljal, da se o pesništvu na področju filozofske razlage lahko govori le s šiframi in metaforičnostjo ter spodkopavanjem metafizične misli in njenega esencializma. Po temeljnem načelu dekonstrukcije je za vse igre pisanja značilna arbitrarnost, vsaka interpretacija je nova preizkušnja svobode. Arbitrarnost se izkazuje v samolastnosti odločitve. Odgovor na to Kaj je poezija? sledi logiki izvorne poíesis, ki presega meje jezikovne umetnosti. V teoretskem govoru o pesništvu izgine tisto, kar poezija je in kako se nam razkriva. Dekonstruktivno mišljenje, zgoščeno v sluteči odgovor, ne nadomešča literarne besede, ampak se prepoznava v zrcalu pesniškega. Derrida igro interpretacije enači z diktatom. Poezija govori sama, izgovarja samo sebe in odgovarja zase. Gudović poudarja, da se Derridajev nauk odpoveduje učenosti in védenju, izenačenim z znanjem. Dekonstruktivist je umetnik paradoksa, vseeno pa je poezija povezana z dolžnostjo sporočljivosti. Sporočanje brez naslovnika je nesmiselno. Poezija sama odgovarja na vprašanje o lastnem bistvu, in sicer tako, da pride v neskritost in kulturno orbito. Odgovarja zase in nase. /…/ Pesništvo je samo svoja privatna skrivnost. Milosav Gudović pomisli, da nas interpretacija Derridajeve negativne poetike pripelje do odločilne točke v njegovem zapletenem in metaforičnem odgovoru ter opuščanju institucionalnega pojmovanja poezije. Derridajev esej Kaj je poezija? je pravzaprav po naravi negativna in apofatična basen, v kateri je glavni junak jež, vržen na pot metaforizacije in apofatike. Apofatika pomeni zanikanje oziroma opisovanje tega, kar nekaj ni, namesto tega, kar je, in neposrednega opisovanja. Podoba ježa je vpeta v svobodno igro s filozofskim izročilom. Derrida z metaforo ogrožene živali skuša opisati lastno neprijetno razpoloženje in pokazati, da pravzaprav ne najde popolnega odgovora. Metafora po njegovem mnenju ni značilna samo za poezijo, temveč tudi za filozofijo kot metafiziko. Bivanje v metafori je podobno bivanju v svetu – v njem se vselej že nahajamo in ga razumemo. Prispodoba ježa je pisateljska domislica, ki namiguje na to, da je pesniška pisava vselej izvzeta iz vsakdanjega jezika. Običajna in vladajoča filozofska gramatika je ne moreta razvozlati. Gudović ugotavlja, da se Derrida bliža pesmi s tem, da se odreče interpretaciji. Njegova dekonstruktivna in negativna poetika je brez vednosti in onstran vednosti. Derrida nikoli ni skrival tega, da je bil pod močnim Heideggerjevim vplivom. Nenavadno pa je, da je pesem umestil v srce in svetoval, naj se je naučimo na pamet. Gudović se poglablja tudi v personalistično fenomenologijo Maxa Schelerja, zlasti v njegovo pojmovanje reda ljubezni, latinsko ordo amoris. Po Schelerjevem mnenju je največji dosežek, da človek stvari ljubi tako kot Bog. Zamisli se nad polžem in njegovo hišico. Polževa hišica je torej metafora počasnega gibanja celotne paradigme, na kateri temelji resnično samozrenje osebnosti. Človek nikoli ne zmore – naj se še tako trudi – odvreči vrednostnega bremena. Človek je v marsičem, zlasti v elementih skrivnostnosti, podoben polžu, seveda pa je tudi meta(ontološko) privilegiran in poklican k transcendiranju svetnih danosti. Gudović se na koncu vpraša, kaj naj bi pri vsem tem, kar je predstavil, počela interpret kot nemi opazovalec ali zapisovalec in tolmač. Morda ima v mislih samega sebe. Na hitro bi zapisal, kaj je videl in slišal, kar se mu je zazdelo, kajti takšen splet dogodkov in idej – o tem ne bi niti za hip podvomil – je poseben provokativen fenomen. /…/ Tolmač je ves čas v zadregi in nevarnosti, da tudi njegovo kratko delo o zgoščenem delu ostane zapleteno, nedokončano. Pisec spremne besede, literarni teoretik Alen Širca, se sprašuje, ali dobrega pisca in umetnika nasploh ne spoznamo prav po dobrih metaforah, primerjavah, alegorijah, simbolih, prilikah in parabolah. Na njegovo vprašanje je mogoče odgovoriti, da smo vse to lahko prebrali v knjigi Jež in polž Milosava Gudovića. Njegovo filozofiranje res zahteva precej zbranosti, vendar je tako izzivalno in poglobljeno, da ga tisti, ki še vedno ljubimo filozofijo, tako kot jež ali polž, pravzaprav kot njuni samici, z zanimanjem in veseljem vzamemo v roke in za nekaj časa pozabimo na razburkano dogajanje okrog sebe.

Zakaj je mama žaba odklonila ježevo povabilo? Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Nocoj vas vabimo na žabji koncert. Nikar ga ne zamudite. Napnite ušesa – vsak čas bodo tu mama žaba in njeni žabčki. Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Ste pripravljeni na novo dogodivščino? Vabimo vas na žabji nogomet. Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Enkratna priložnost, otroci! Nocoj se v oddaji Lahko noč, otroci! lahko naučite osnov žabjega jezika … Pripovedujeta: Janez Hočevar Rifle in Majda Potokar. Avtor literarnega dela: Gvido Tartalja. Avtor prevoda: Ivan Minatti. Režiserka: Rosanda Sajko. Mojstrica zvoka: Metka Rojc. Posneto v studiu 02 Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Trgovčev sin zavoljo pravljice o vžigalicah ostane brez neveste … Pripovedujejo: Janez Hočevar Rifle, Marko Mandić, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Ivo Ban, Ljerka Belak, Polona Juh, Aleš Valič, Nina Valič, Uroš Smolej. Avtor literarnega dela: Hans Christian Andersen. Prevedla: Silvana Orel Kos. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Mojster zvoka: Jure Culiberg. Režiserka in avtorica priredbe: Irena Glonar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

V Gledališkem muzeju v Trstu so predstavili biografski dokumentarec o življenju opernega basista Giannija Sancina. Tržaški rojak, ki je velik del svoje kariere preživel na ljubljanskem in drugih odrih Evrope, je slovel predvsem po interpretativni prodornosti in glasovni eleganci, bil pa je tudi vzor mlajšim kolegom. V maju bo pri Beletrini izšla nova knjiga dr. Jožeta Pirjevca Kardelj: socialistični utopist na oblasti. Avtor se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma.

Argument »treba bo delati do poznih let« je eden od pogostih stavkov, s katerimi globalistične elite in njihovi lokalni lakaji utemeljujejo podaljševanje delovne dobe pred pokojem, ki naj bi bil celo privilegij. Sociolog doc. dr. Otto Gerdina (UL FDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij) pa s povzemanjem študije Neoliberalizacija starosti (založba cf*, 2025) profesorja Johna Macnicola z Ekonomske fakultete Univerze v Londonu (London School of Economics and Political Science – University of London) tudi sprašuje, »kje pa bodo delovna mesta za 70-letnike«? Avtor že več let preučuje fenomene pokojninskih sistemov, staranja, ideologije neoliberalizma v sodobnem svetu in trdi, da je temeljni (zakriti) namen zviševanja delovne dobe ustvarjanje rezervne delovne armade, ki ji tako lažje vsiliš nižje plačilo. Koristi pa pravzaprav le skromnemu delu starostne populacije, vsekakor pa ne zgaranim fizičnim delavcem. Poučno in koristno za tiste, ki niso vedeli, koga so volili na zadnjih volitvah! Založba je zapisala, da je referenčno delo Johna Macnicola Neoliberalizacija starosti posvečeno vplivom neoliberalizma na socialno državo in na politike ob staranju prebivalstva: prepričljivo opisuje, kako krepitev hegemonije neoliberalnih razprav ogroža starost kot z instrumenti države blaginje zavarovano obdobje človekovega življenja. FOTO: Ali starim rokam na starost preti le drobiž? VIR: Program Ars

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."

Piše Pia Zala Meden, bereta Igor Velše in Eva longyka Marušič. Najnovejša knjiga pesnika in pisatelja Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je formalno razdeljena na tri dele: prvi je prozni, drugi pesniški, tretji del pa je dramsko besedilo. Prozni del sestavljajo od nekaj vrstic do nekaj strani dolgi zapiski, ki imajo vsi isti datum: 26. april 1986. Poznavanje pomena, skritega v dataciji odklene celotno delo: na ta dan se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni v Černobilu. V začetku besedila je še zaznati obrise zgodbe, ki pa nato bolj in bolj razpada. Razpadanje pomena je vzporednica razpadu življenja po nesreči. Dogajanje v knjigi lahko razumemo kot striktno vezano le na černobilsko nesrečo in na razkrajanje celostne podobe sveta po njej, a v bistvu černobilska nesreča v knjigi predstavlja sodobni, postmoderni svet: tudi v njem je vse razpadlo, pomen so nadomestili možni pomeni in odsotnost Resnice. Svet, v katerem živimo, je enako zastrupljen, nenaraven in iznakažen kot Černobil po katastrofi. Prozni del je dadaističen v svojem aktivnem zoperstavljanju tvorjenju pomena v govorici, ki ironizira intelektualistični žargon in temelji na jezikovnih igrah. V tem delu ne moremo govoriti o sklenjeni, ali nasploh kakršni koli zgodbi: 120 strani besedila se vedno bolj giblje zunaj območja pomena in temelji na ludističnih besednih in jezikovnih igrah. Besede imajo pogosto isti koren ali se razlikujejo le v eni črki in se kot celota ne poigravajo niti na višji sintaktični ravni. Prozni del tematizira odnose med ženskim in moškim spolom, žensko plodnost, spolnost in razvoj zarodka, vsebuje pa tudi družbenokritične komentarje kulture wellnessa, na primer jemanja raznih dodatkov in izvajanja pomlajevalnih tretmajev. Vse to pa so le pomenski prebliski znotraj besedila, ki je na koncu le še izjemno gosto jezikovno poigravanje. V proznem delu nastopa veliko oseb: “plastični pesek” Pruton, Prutonka, Aknarka, Magin, Letalec, Piščalkar, Vohljavka, praktikant Kedves, čigar ime v madžarščini pomeni prijazen, Avatarka, vodja Histrion in Fukarka, ki je včasih tudi Fukinja, in tako naprej. Osebe večinoma spoznavamo prek imena kot tipološke oznake. Drugi del tvori kratka pesem v prostem verzu z naslovom Strah +. Ritem v pesmi gradijo ponavljanja iste stavčne strukture v zaporednih verzih, metaforike ni, so pa zamolki na začetku verzov. Kar je prvotno, to je zamolčano. Izražen je strah lirskega subjekta, skrbijo ga sile, ki vodijo in upravljajo svet. Hkrati je pesem vrnitev na čisti začetek knjige, k opisom oblastniškega razreda, ter prehod na zadnji del, ki je poskus upora. Tretji del je dramska igra, ki obsega okrog trideset strani. Dramsko dogajanje je postavljeno v preddverje podjetja, kjer Vratarka in Upravnica skušata razdreti zabavo ostalih nastopajočih – Vratarja, Pripravnika, Nadzornice, Voznika … Osebe plešejo ob glasbi, ki se predvaja na radiu, in zraven pojejo: “Glasbe ni, zapojmo sami, o gospodar, zapleši še ti,” ali pa: “koga briga in skrbi, rajši rajajmo vsi, pohitimo, pohitimo, gospodarja veselimo, juhej!” Na koncu ostaneta le Vratarka in Vratar, ki ji obljubi, da ji bo napisal priporočilno pismo, da bi lahko postala nadzornica. Predvajajo se poročila, nato spet glasba. Vsebinsko igra ustreza pripovedi Zarodek v času Černobila. V Lutmanovem delu ni razpadel le pomen, temveč tudi slovnica. V velikem delu knjige je popolnoma ignorirana pravilna raba tropičja in z njim povezane velike in male začetnice, veliko je tudi mest, kjer se nam zdi, da gre za tipkarske napake, na primer: “Vse se je zrelo skrivnostno okoli njega.” Takšnih napak je toliko, da že morajo biti namerne; slovnica je torej še eno sredstvo, prek katerega je prikazano razpadanje ustaljenega reda sveta. Vsekakor pa zmotijo slogovni spodrsljaji, na primer uporaba besede “močnil” namesto “postajal je močnejši.” Drugi del besedila na zadnji strani platnice pa deluje, kot da bi bil napisan za neko popolnoma drugo delo: opisuje dogodke in osebe, ki se v knjigi ne pojavijo. Marsikdo se bo gotovo spotaknil tudi ob vulgarnih in tipoloških poimenovanjih ženskih likov Fukarke in Fukinje, tudi drugi ženski liki so pogosto le seksualni objekti. Avtor to sicer skuša problematizirati z epizodo, kjer ima Histrion spolne odnose s “hčerko,” a vulgarni opisi, pripovedovani z njegovega zornega kota, to razveljavijo: “Ujezi ga dejstvo, da je fukarka prenehala z jemanjem kontracepcije z utemeljitvijo: pretirano doziranje s kontracepcijo me naredi frigidno. Ujezi ga, da mora zdaj paziti. Ujezi ga, da naj fuka na poteg. Jezen nase se spusti vanjo, ko mu strela spara telo.” Težko si predstavljamo, da bi bili moški liki opisovani in poimenovani na enak način kot obravnavani ženski liki. Delo Andreja Lutmana Zarodek z vratarko je zanimivo predvsem zato, ker močno odstopa od osebnoizpovedne in avtofikcijske literature, ki trenutno prevladuje v slovenski literarni produkciji. Formalna intrigantnost dela za seboj skriva jezikovne in slogovne nedoslednosti, problematičen prikaz ženskih likov in družbeno kritičnost na prvo žogo. Zarodek z vratarko deluje kot kolaž idej, prebliskov in imenitnih jezikovnih domislic, ki pa bi najbolje delovale močno zgoščene v pesniško obliko.

V novem delu opazne madžarske avtorice Ildikó Enyedi, mojstrice ustvarjanja atmosfere in nenavadnih prispodob, je čutiti velik romaneskni zamah. V središču je skoraj dvestoletno drevo, ginko, ki raste sredi botaničnega vrta v starem univerzitetnem mestu Marburg, v katerega se nevroznanstvenik iz Hongkonga pride ukvarjat z nenavadnim eksperimentom. Na istem vrtu se je v začetku 20. stoletja mlada dama kot prva ženska, sprejeta na naravoslovni program univerze, začela ob pomoči fotografskega objektiva poglabljati v rastlinske detajle, v hipijevskem obdobju sedemdesetih let pa je mlad študentski par naredil poskus, v katerem je preučeval odzive geranije na bližnjem oknu na razne dražljaje. Podobno kot celovečerni film Ildikó Enyedi O telesu in duši iz leta 2017, ki je prikazoval nenavadno vzpostavljanje vezi med parom zaposlenih v klavnici in je bil upravičeno nagrajen z zlatim medvedom na Berlinalu, je tudi Tiha prijateljica vznemirljiva zmes čutnega in intelektualnega. Čeprav je v ospredju akademsko raziskovanje zaznavanja rastlin in ljudi ter slikovito povezovanje mikro- in makrokozmosa, spretno vpleta tudi prerez družbenih obdobij in analize medčloveških odnosov. Film je, mimogrede, posvečen spominu na nemškega producenta Karla Baumgartnerja, ki je podpiral drzne mednarodne koprodukcije, neredko nanašajoče se na okoljske teme. Za pripravo na ogled filma bi sicer lahko priporočili znamenito esejistično delo Vrata zaznavanja Aldousa Huxleya, v katerem se je pisatelj ukvarjal z omejitvami našega zavestnega zaznavanja pri doživljanju in razumevanju sveta. Film Tiha prijateljica poskuša v mojstrskem vizualnem jeziku opozoriti prav na to čudenje čudežu bivanja in ozaveščanje nevidnega. Hkrati pa se ne moremo izogniti niti aktualni politični razsežnosti pri uveljavitvi znanosti kot tistega področja, ki s stalno radovednostjo širi obzorja in ki je danes pod populističnim udarom domnevne enakovrednosti vseh mnenj. Z bolj kritičnega stališča glede celovečernega filma bi zapisal, da je izkazovanje in dokazovanje poetične razsežnosti filma kot medija popolnoma razumljivo in legitimno avtorsko početje, vendar je ta pristop najuspešnejši, kadar ni zelo neposreden. Ali drugače: ob Tihi prijateljici mi je večkrat prišel na misel drugi del opusa Terrencea Malicka s pogostim obračanjem kamere proti oblakom in soncu. Saj razumemo, da gre za iskanje presežnega v naravnih pojavih. Delo Ildikó Enyedi je v tem pogledu resno in premišljeno, pa tudi poglobljeno in nežno ljubeče. Vendarle se lahko vprašamo, koliko je zares mogoče prikazati »transcendentalno na filmu«, če si lahko izposodim naslov pomembnega filmskoteoretičnega dela Paula Schraderja. Avtor recenzije je Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše

Avtor novega vodnika Čarobni zakladi Slovenije Franci Horvat nas je najprej popeljal stran od uhojenih planinskih magistral v mir samotnih poti in brezpotij. V drugem delu pa smo se podali med vrhove Slovenije in Črne gore, ki obe obe državi ne oblikujejo le pokrajinsko, temveč tudi identitetno. Na prvo multidisciplinarno monografijo o gorah Slovenije in Črne gore sta opozorila geograf dr. Matija Zorn in zgodovinar dr. Peter Mikša.

Zadnja leta smo priča poplavi filmskih biografij slavnih glasbenikov. Ta trend je sprožil z več oskarji nagrajeni film Bohemian Rhapsody o Freddieju Mercuryju, ki je precej jasno določil vzorec za naprej. Ključni sodelavci tega filma so bili preživeli člani skupine Queen, ki niso primarno skrbeli za verističen prikaz ljudi in dogodkov, temveč za čim bolj polikan in čim manj kontroverzen izdelek, ki bi lahko ponovno zbudil navdušenje nad glasbo skupine in tako pripomogel k višjim prihodkom iz naslova avtorskih pravic. To je bil tudi ključni povod za večino drugih bolj ali manj dodelanih in navdihnjenih glasbenih biografij od Eltona Johna do Boba Dylana, Amy Winehouse in Brucea Sprinsteena. Z osredinjenostjo na posamezno obdobje ali perspektivo so filmski ustvarjalci na veselje glasbenikov in njihovih založb ustvarili za družine primerne zgodbe, ob tem pa so bolj ali manj vsi filmi prejeli tudi pozitivne kritike, predvsem za glavne igralce. Vseeno pa so ti filmi, čeprav prikazani skozi rožnati filter, odpirali pomembne teme, ki so zaznamovale glasbenike, recimo zlorabo mamil, boj z depresijo ali težavne partnerske odnose. Ti vidiki so bili precej površinski in so vsi brez izjeme prikazali protagonista kot žrtev okoliščin – oziroma v Dylanovem primeru kot nekoga, ki je pač preveč kul za ves svet. To celo velja za ustvarjalnejše pristope, kot sta recimo Better Man, ki pop zvezdnika Robbieja Williamsa upodobi kot šimpanza, ali pa biografija o Weirdu Alu Yankovicu, ki je mojstru glasbenih parodij ustrezno parodija prav te zvrsti. Ob taki popularnosti glasbenih biografij je bilo le vprašanje časa, kdaj bomo trčili ob pravo kontroverznost – in ali jo bo to ustavilo. Tako smo prišli do filma Michael. V biografiji kralja popa Michaela Jacksona ga upodobi njegov nečak Jaafar in zgodba obravnava zgodnje obdobje njegovega ustvarjanja do leta 1985. Tako se film izogne številnim težavnim vidikom njegovega življenja, predvsem pa preskoči obtožbe o spolni zlorabi otrok, ki naj bi se po informacijah tožečih strank začele proti koncu osemdesetih let. Michael Jackson je bil velik del življenja kontroverzen človek že zaradi neverjetnega uspeha, ki ga je doživela njegova glasba, dodatno pa je vse okrepil rasizem; recimo tabloidne govorice, da si je pobelil kožo s plastičnimi operacijami, čeprav je to bila posledica boleče avtoimunske bolezni. Toda najodmevnejše so bile obtožbe o domnevni spolni zlorabi otrok, ki so se začele v devetdesetih letih in niso nikoli potihnile, po njegovi smrti pa so se dodatno razmahnile z dokumentarnim filmom Zapustiti Neverland. Ta je s srhljivimi in prepričljivimi pričevanji nekdanjih domnevnih žrtev razgalil metode, ki naj bi jih Jacksonovi ljudje uporabljali, da so prepričevali otroke, naj se družijo z Jacksonom, njihove starše pa medtem zamotili, da niso ničesar opazili. Nikoli ne bomo zatrdno vedeli, kaj se je dogajalo med Michaelom Jacksonom in temi otroki, je pa gotovo, da so preživeli veliko časa skupaj in da je Jacksonova ekipa zares dobro skrbela za svojega šefa. To so ne nazadnje dokazali tudi leta 2009, ko so se postavili okrog njega, da bi ga spravili na še eno turnejo, to pa je privedlo do glasbenikove prezgodnje smrti pri petdesetih zaradi prevelikega odmerka zdravil proti bolečinam in za zdravljenje anksioznosti. Ne glede na to, kako dobra je njegova glasba in kako močno se potrudimo ločiti umetnika od njegovega dela, je to včasih nemogoče. Glasba je primarna stvar, ki se lahko oklene človekove duše in spominov na posebej izstopajoče trenutke iz preteklosti. To še toliko bolj velja za Jacksonovo glasbo, ob kateri so odraščale, plesale in se zaljubljale generacije. Že gola verjetnost, da so te obtožbe resnične, lahko povzroči prav nasilen odziv – in to ne samo na glasbo, temveč prek nje tudi na spomine, ki smo jih povezali z njo. Kaj si lahko torej vnaprej mislim o filmu Michael, ki ga sam ne bom šel gledat? Produkcijsko bo brez dvoma popoln izdelek, čeprav je režiser Antoine Fuqua v svoji dolgi karieri zares posnel samo en res dober film, in to je bil Dan za trening pred četrt stoletja. Film prihaja na valu vse bolj izpetega žanra, vendar bo, kot kažejo projekcije, najbrž finančno najuspešnejši. S stališča filmske umetnosti torej ne kaže, da bomo dobili presežek, to pomeni, da je odločitev za ogled odvisna le od gledalčevega odnosa do Michaela Jacksona in njegove glasbe. Skratka, oglejte si človeka v zrcalu in ugotovite, kakšne vrste triler bi ta film pomenil za vas. Avtor besedila je Igor Harb, bere Eva Longyka Marušič

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.

Nemirni časi včasih porodijo res prelomne ideje. To vsekakor velja za zlato dobo kitajske filozofije, ki je bila obenem čas, ki so ga več stoletij določale nenehne vojne in spopadi. Morda so prav zato klasične kitajske miselne tradicije od konfucionizma do daoizma in moizma v številnih pogledih izrazito pacifistične.Ko danes pomislimo na Kitajsko, se nam najverjetneje že nariše podoba sodobne velesile. Podoba dežele modernih velemest, neskončnih, v svet odprtih pristanišč in robotiziranih tovarn, ki zmorejo zalagati cel planet z velikimi količinami vsega: od električnih avtomobilov, solarnih panelov, farmacevtskih izdelkov do seveda že pregovorne plastike v vseh mogočih oblikah. Zaradi svoje rastoče teže, ki jo ima tako z gospodarskega, geopolitičnega kot tudi vojaškega vidika, že kar nekaj časa velja za veliko tekmico Združenih držav Amerike. Zgodovina pa nas je že večkrat podučila, da so tovrstna tekmovanja med velesilami večinoma tudi odličen poligon za obsežne spopade in vojne; obenem nam sedanjost že nazorno kaže, da se je obdobje sorazmernega miru in stabilnosti v svetu zaključilo. Kako se bo torej Kitajska odzivala v novih kaotičnih časih, bo seveda zelo pomembno sooblikovalo svet in globalna razmerja moči v prihodnje. A pri tem ni pametno delati zaključkov, kakšni utegnejo biti ti odzivi, ne da bi vsaj v grobem poznali tisto miselno podlago, iz katere se ti premisleki napajajo. In ta podlaga je mnogo bolj razgibana in večplastna, kot si na zahodu običajno predstavljamo. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov odpravili v eno najbolj kaotičnih, burnih in z nenehnimi vojnami zaznamovanih obdobij kitajske zgodovine, ki je obenem tudi zlata doba kitajske filozofije. Podali smo se torej v čas, v katerem je nekje med 5. in 3. stoletjem pred našim štetjem vzniknila množica raznolikih idejnih tokov, ki so na različne načine in z različnimi intenzitetami pustili svojo sled v kitajski miselni tradiciji in ki nedvomno kažejo svoj vpliv tudi danes. A res številne med temi miselnimi strujami so bile - morda prav zato, ker so vzniknile sredi nenehnih vojn - izrazito pacifistično intonirane. Naj gre za konfuciansko filozofijo, ki je kasneje skozi večji del kitajske zgodovine tvorila osrednji temelj državne ideologije, ali za daoistično misel, katere vpliv je bil morda manj izpostavljen, a vendarle vseskozi močno prisoten, ali pa konec koncev za dolgo precej pozabljeno in na svoj način radikalno moistično filozofijo, v kateri lahko najdemo kar nekaj vzporednic s krščanstvom; kitajska idejna tradicija nam vsekakor ponuja marsikaj – tako smerokaze, ki nam lahko osvetlijo odločitve in ravnanje Kitajske danes, kot tudi, čisto preprosto, nova plodna izhodišča za razmišljanje o pogojih za mir v današnjih, znova nemirnih časih. Kitajskim tradicionalnim miselnim tokovom in zlasti njihovim pacifističnim poudarkom smo se posvetili v družbi sinologinje in filozofinje prof. dr. Jane Rošker za oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Žerjavi, ki nosijo srečo, Avtor: cesar Huizong, dinastija Severni Song, 12. stoletje, Wikipedia, javna last

LGL, premiera: 9.april 2026 Radio Slovenija, Svet kulture, 10.april 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana si je bilo mogoče sinoči ogledati kratko lutkovno uprizoritev za najmlajše O izgubljenem osličku, ki dosledno in premišljeno gradi napetost med varnim in divjim ter tako odpira prostor za stik z neznanim. Poleg izrazite gibalne in likovne kompleksnosti – mirna kmetija z zelenim pašnikom je ločena od razgibane gozdne goščave – ključno vlogo v predstavi brez besed prevzema zvočna pokrajina. Avtor zgodbe in režiser predstave Marko Mare Bulc je navdih zanjo našel v resničnem dogodku, ko je pred leti s kalifornijske kmetije pobegnil osliček Diesel, se pridružil skupini jelenov in izginil. O predstavi, v kateri je moči združila številna zasedba animatorjev in igralcev – dramaturg je bil Benjamin Zajc, avtor likovne podobe in scenograf Damir Leventić, avtorica glasbe pa Polona Janežič – več Magda Tušar. Avtor zgodbe in režiser: Marko "Mare" Bulc Dramaturg: Benjamin Zajc Avtor likovne podobe in scenograf: Damir Leventić Igrajo: Asja Kahrimanović, Martin Mlakar, Matevž Müller, Mia Skrbinac / Voranc Boh, Ajda Toman, Zala Ana Štiglic, Nika Manevski k.g. Lutkovni tehnologinji: Polona Černe, Zala Kalan Avtorica glasbe: Polona Janežič Kostumografka: Sandra Birjukov Mentorica za glas: Irena Preda Koreograf: Sebastjan Starič

Običajno gre Mohamed h gori, včasih pa tudi gora pride k Mohamedu. Ekipa Radiovednih se je ta teden odpravila na Institut 'Jožef Stefan', se tam srečala z otroki in mnogimi strokovnjaki, ki pomagajo pri odgovarjanju na naša vprašanja. No, dobili smo veliko odgovorov, hkrati pa tudi neskončno novih vprašanj. Gostje: Nikiša Plešec, Gašper Žun, Gregor Medoš, Jošt Tručl (vsi z Instituta 'Jožef Stefan') in Gregor Belušič z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Posnetek celotnega dogodka, ki ga je posnel tonski mojster Vjekoslav Mikez, lahko slišite tukaj.  Avtor fotografije: Marjan Verč

Minilo je leto dni od največjega protestnega shoda v zgodovini Srbije. Študenti in drugi državljani so zahtevali odgovornost za zrušenje nadstreška na novosadski železniški postaji, transparentnost v državnih poslih in zmanjšanje nasilja v družbi. Podprla jih je tudi Evropska komisija. Na stran študentov so se postavili nekateri podporniki oblasti, ki so pričakovali padec režima Aleksandra Vučića. A ta se ni zgodil in zdi se, da je njegova oblast vsaj tako trdna, kot pred mitingom. Le da je Srbija danes še bolj oddaljena od evropske poti. O tem in še čem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Tamara Pavasović Trošt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Faris Kočan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Saša Banjanac Lubej, dopisnica RTV Slovenija z Zahodnega Balkana. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Zgodba o močnem slovenskem kmetu, hrustu, ki kontrabanti laško sol in na Dunaju premaga nepremagljivega Brdavsa. To je povest o slovenski samozavesti in pokončnosti, a tudi neotesanosti in pretkanosti. Slovenec namreč še danes razume kot eno svojih največjih vrlin, da se znajde, in povečini še vedno ne razume, da s tem škoduje predvsem sebi in skupnosti, ki ji pripada. Igra je bila posneta davnega leta 1958 s Stanetom Severjem v naslovni vlogi. Avtor radijske priredbe: Tone Sojar Režiserka: Rosanda Sajko Lektor: Avguštin Pirnat Pripovedovalec – Saša Miklavc Martin Krpan – Stane Sever Cesar Janez – Lojze Potokar Cesarski sel – Tone Homar Brdavs – Tugomir Tory Cesarica – Vida Juvanova Minister Gregor – Edvard Gregorin Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v Studiih Radia Ljubljana 1958.

Vojni na Bližnjem vzhodu še vedno ni videti konca. Izraelsko-ameriška vojaška koalicija nadaljuje napade na cilje v Iranu, ta vrača z napadi na Izrael in sosednje arabske države. O padcu iranskega režima ni več govora. Hormuška ožina, skozi katero poteka prevoz več kot petine količin svetovne nafte, ostaja zaprta, cene energentov se vztrajno zvišujejo. Ameriški predsednik Trump skuša v konflikt povleči tudi druge zahodne države; te se za zdaj upirajo. Več o aktualnem bližnjevzhodnem konfliktu in njegovih posledicah v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Primož Šterbenc s Fakultete za management Univerze na Primorskem; Boštjan Videmšek, novinar časnika Delo; Mirko Cigler, nekdanji diplomat in publicist; Karmen Švegl, bližnjevzhodna dopisnica RTV Slovenija. Avtor oddaje Blaž Ermenc.

Nocojšnja pravljica govori o pametnem mačku, ki si je obul škornje … Pripoveduje: Barbara Žefran. Avtorja: Jacob in Wilhelm Grimm. Avtor priredbe: Christine Rettl Prevedla: Sonja Kert Wakounig. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Nocoj bomo slišali tri zgodbe: O Zlatu v Blatni vasi, Sneguljčici in Zlati ptički v interpretaciji igralcev Jurija Součka, Duše Počkaj in Borisa Kralja, za konec pa še uspavanko v izvedbi sopranistke Sonje Hočevar. Pripovedujejo: Jurij Souček, Duša Počkaj in Boris Kralj. Poje: Sonja Hočevar. Glasbena spremljava: Bojan Adamič, klavir. Avtor besedil: Oton Zupančič - Zlato v Blatni vasi, Sneguljčica, Zlata ptička. Oton Zupančič/Josip Pavčič: Uspavanka. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

Jutri preneha veljati Novi start, zadnji sporazum, ki je omejeval kopičenje in razvijanje jedrskega orožja v Rusiji in Združenih državah Amerike in ga je povozil čas. Eden od vzrokov, da ga velesili ne podaljšata, je vojna v Ukrajini. Še bolj verjeten vzrok pa je vse večja dostopnost jedrske tehnologije tudi državam, ki so se še nedavno spopadale z revščino, predvsem Kitajski. Na jedrska vrata trka tudi Iran in vrsta drugih držav, za katere niti ne vemo. Bi dogovor o kriznih žariščih in vplivnih območjih med Združenimi državami Amerike in Rusijo lahko vzpostavil novo zaupanje in nov sistem jedrskega nadzora, ki bi vključeval tudi druge države? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Jelena Juvan, FDV Univerza v Ljubljani; mag. Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost; poslanec Svobode v državnem zboru; Jožef Kunič, upokojeni veleposlanik Republike Slovenije Karmen Švegl, dopisnica RTV Slovenija iz Bližnjega vzhoda. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Dedku, babici in vnučku pomagajo živali izpuliti repo … Pripoveduje: Boris Kralj. Ruska ljudska. Avtor literarnega dela: Julian Tuwim. Avtor prevoda: Lojze Krakar. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.

Zdravo. Začnemo v bunkerju, dobesedno in metaforično, se pogovarjamo o korporacijah, ki prodajajo strah pred vojno in o prihodnosti, ki ni več tako daleč, kot se morda zdi. Razdelamo tudi razliko med hvaležnostjo in srečo, izumimo priprošnjavanje in ugotovimo, da dnevnik hvaležnosti deluje tudi po apokalipsi. Ko se prebijemo k 3. poglavju, se tokrat posvetimo nosačem, ki nosijo kupe Dickensovih knjig in dvema preveč poštirkanima študentoma. Avtor pravi, da sta latvijska, mi pa vemo, da sta nemška. Nadaljujemo z geografijo, geni, ponosom, stereotipi in končamo pri šotorih in ljubezni, ki je tudi tokrat odgovor na vse.

Slovenski škofje so med 12. in 17. januarjem poromali v Rim in papežu Leonu XIV. predstavili delovanje Slovenske katoliške cerkve v zadnjem obdobju. V oddaji bomo spregovorili tudi o prvih mesecih delovanja novega papeža. Kako je potekal prvi izredni kardinalski konzistorij pod njegovim vodstvom? Kako je jubilejno, sveto leto, končano pred nekaj tedni, vplivalo na njeno delovanje? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00-tih. Gostje: dr. Andrej Saje, škof in predsednik SŠK; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Boštjan Udovič, profesor na FDV Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Tomaž Gerden.

Nekdanja Nasina astronavtka Sunita Williams, rekorderka po skupnem času vesoljskih sprehodov med ženskami, je te dni znova na obisku v Sloveniji. Našo državo je obiskala že večkrat, nazadnje oktobra lani, ko je skupaj z mamo in sestro obiskala Leše pri Tržiču, rojstno vas svoje prababice Marije Bohinec. To je bilo kmalu po njeni zadnji vesoljski misiji, ki bi morala trajati le osem dni, a se je zaradi tehničnih težav z Boeingovim plovilom Starliner podaljšala na več kot devet mesecev. Njen tokratni tridnevni obisk pa je namenjen predstavitvi njenih izkušenj z življenjem in delom v vesolju, razpravi o sodelovanju na področju raziskovanja vesolja ter spodbujanju zanimanja za znanost med mladimi. Med drugim je včeraj obiskala tudi ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko, kjer je nagovorila poln avditorij po večini mladih obiskovalcev. Posnetek njenega gostovanja na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani si lahko ogledate tukaj.     Avtor fotografije: Jure Makovec/STA  

Umetniki so včasih zelo problematični, ampak že s tem, ker so umetniki, so fascinantni, je povedal režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Da del slovenske družbe in politike vidi umetnike popolnoma drugače, je pokazal referendum o izjemnih pokojninah umetnikov. Za nami je izjemno filmsko leto. Kulturniško leto 2025 je na Slovenskem utripalo tudi z Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel László Krasznahorkai. V tokratni oddaji Studio ob 17.00 bomo pregledali, kaj nas je na področju kulture in umetnosti v letu 2025 najbolj navdihovalo, kateri filmi, razstave, predstave in knjige so stopili v ospredje. Kaj je bilo storjenega na področju kulturne politike. Avtor oddaje Aleksander Čobec.

Leta 1989 je belokranjski humorist Toni Gašperič pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Knjige so krožile iz rok v roke kot ljudska pesem od ust do ust. In če so te zalotili z Vinetoujem v roki učitelji, ti ukor po razredniku ni ušel. Nocoj vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralcev Violete Tomič in Marka Simčiča. Pripovedujejo: Toni Gašperič in igralca Violeta Tomič in Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Karl Friedrich May Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

V zadnjem decembrskem četrtkovem pravljičnem večeru, v katerem v oddaji Lahko noč, otroci! gostujejo Lahkonočnice s ciklom treh novih pravljic za sladke sanje, boste lahko prisluhnili pravljici Čarobni ježek. Kako bo ježek razveselil prijatelje izvemo v pravljici pisatelja Toma Kočarja, ki jo interpretira dramski igralec Zvone Hribar. Pripovedovalec: Zvone Hribar. Avtor besedila: Tomo Kočar. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Leta 1989 je glasbenik, pesnik, skladatelj, kantavtor Vlado Kreslin pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Rad je bral. Tudi med poukom. Nocoj pa vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralca Marka Simčiča. Pripovedujeta: glasbenik Vlado Kreslin in igralec Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Rado Murnik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

Pod odejo se skrij, da te ne ugrizne zima … Pripoveduje: Jelena Sitar. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Skupni projekt Prvega program Radia Slovenija in A1 Slovenija prinaša tri nove pravljice, ki ob četrtkovih decembrskih večerih otroke zazibajo v sladke sanje. Druga v ciklu je pravljica avtorja Žige X Gombača: Kuža brez imena. Slišali jo boste v interpretaciji dramske igralke Vesne Jevnikar. Nekoč je živel kuža brez imena. Velikokrat je bil lačen, velikokrat ga je zeblo … Pripovedovalka: Vesna Jevnikar. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Prvi program Radia Slovenija in A1 Slovenija sta že deveto leto zapored združila radijsko oddajo za otroke s 60-letno tradicijo in Lahkonočnice, pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko tri zaporedne četrtke prisluhnili novim radijskim uspavankam. V prvem večeru vas bo v sladke sanje popeljala pravljica Jane Bauer: Medvedov rojstni dan v interpretaciji dramskega igralca Aleša Valiča. Pripovedovalec: Aleš Valič. Avtorica besedila: Jana Bauer. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Ilustrator: Miha Hančič. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Svet pozdravov in dobrih želja. Pripovedujeta: Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Adama ni zanimalo ne rokovanje z meči, ne hoja po vrvi in še kaj, kar so počeli ostali člani družine Prevalski ... Pripovedovalec: Jurij Souček Glasbenik: Blaž Jurjevčič, klavir. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Premierna izvedba v okviru projekta »Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami« v živo iz studia 26 Radia Slovenija, september 2017.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Soda dežela avtorja Boruta Trpina. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Tam, za petimi gorami, za enajstimi vodami, za sedmimi bregovi in trinajstimi žlebovi vsak v svojem ležalniku počivata zajec Milko in želva Rozi in po slamici srkata limonado … Pripoveduje: Željko Hrs. Avtor besedila: Borut Trpin. Avtor glasbe: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Tragični dogodek v Novem mestu je domačo politiko nedvomno pahnil v povsem nove razsežnosti spopada pred spomladanskimi volitvami. Romska problematika je potisnila v ozadje številne druge teme, nenazadnje zato, ker namerava vladna koalicija poseči po marsičem, čemur se je v tem mandatu doslej dosledno izmikala. Kako se na volitve odpravljata leva in desna stran, kaj lahko prinesejo novi igralci in ali bo sestavljanje prihodnje vlade izjemno težavno? Odgovore bomo iskali v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Samo Uhan; dr. Dejan Verčič; dr. Miro Haček. Avtor oddaje Tomaž Celestina.

Prvega novembra mineva leto od zrušitve nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Smrt 16ih ljudi je bila le eden od krvavih dogodkov, ki so v zadnjih letih pretresli Srbijo, in ljudje so pokazali, da jim je tokrat dovolj. Množice mladih protestnikov so zasedle trge, prometna vozlišča, pripravili so številne pohode, tudi v tujino, in številni so pričakovali padec oblasti Aleksandra Vučića. A zdi se, da bo ostal predsednik vsaj še dobro leto. Potem pa se bo Srbija morala odločiti, ali se bo usmerila v Evropsko unijo ali pa bo ostala izoliran člen na jugovzhodu Evrope. Gostje: dr. Faris Kočan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Saša Banjanac Lubej, dopisnica RTV Slovenija z Balkana; Boštjan Anžin, nekdanji dopisnik RTV Slovenija z Balkana. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Smo v tednu, ko praznujemo Dan reformacije, ki nam je dala prvo slovensko knjigo in slovenščino vzpostavila kot knjižni jezik. Kakšna pa je danes, dobrih 500 let od začetka reformacije na Slovenskem, podoba slovenske literarne krajine? Zanjo je značilno, da ni enotna, saj v njej soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je torej sodobna slovenska literatura, več v tokratnem Studiu ob 17-tih. Oddaja je bila prvič objavljena v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars. Gostje: dr. Varja Balžalorsky Antić, literarna teoretičarka in pesnica; Ana Schnabl, pisateljica in publicistka; Aljoša Harlamov, urednik, publicist in pisatelj. Avtor oddaje Gregor Podlogar.

Na Prvem programu 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami z natečaja za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! iz leta 2021 in s presenečenjem 22.oktobra. Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Zakaj je Gašper nehal stavkati avtorja Jožeta Sevljaka v interpretaciji igralke Ane Urbanc. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtor besedila: Jože Sevljak. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.

Oddaja Lahko noč, otroci! že 60 let vsak večer ob 19.45 na Prvem pospremi najmlajše v svet sanj. 12 novim pravljicam z našega natečaja lahko prisluhnete vsako sredo vse do 3. decembra, nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Jesen, ki je želela postati pomlad avtorice Ines Kavgić v interpretaciji igralke Darje Reichman. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. In kako je biti pomad? Kar naporno, ampak čudovito je in zelo barvno, čeprav nemirno … Pripoveduje: Darja Reichman. Avtorica besedila: Ines Kavgić. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.