Podcasts about avtor

Avtor razmišlja o zaupanju v času pred volitvami, potem ko ga je pritegnil politični oglas, ki prikazuje porast števila zdravnikov v javnem zdravstvu. Čeprav so podatki tehnično točni, opozarja, da so selektivni in ne odražajo resničnega stanja: pomanjkanja specialistov, preobremenjenosti družinskih zdravnikov, velikih čakalnih dob... Pred volitvami 22. marca avtor poudarja, da strukturne rešitve, kot je prenova zdravstva, zahtevajo dolgotrajno, nadstrankarsko sodelovanje – več kot en mandat.

Nocoj bomo slišali tri zgodbe: O Zlatu v Blatni vasi, Sneguljčici in Zlati ptički v interpretaciji igralcev Jurija Součka, Duše Počkaj in Borisa Kralja, za konec pa še uspavanko v izvedbi sopranistke Sonje Hočevar. Pripovedujejo: Jurij Souček, Duša Počkaj in Boris Kralj. Poje: Sonja Hočevar. Glasbena spremljava: Bojan Adamič, klavir. Avtor besedil: Oton Zupančič - Zlato v Blatni vasi, Sneguljčica, Zlata ptička. Oton Zupančič/Josip Pavčič: Uspavanka. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

V veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je bila sinoči premiera izvirnega glasbeno-gledališkega dela »Besneče morje«, skupne produkcije centra Bratuž in SNG Nova Gorica. Avtor besedila je tržaški pisatelj Mario Rossi, glasbo je ustvaril Stefano Sacher. Režijo podpisuje Jasmin Kovic, video projekcije je zasnovala Sybill Calligaris, kostumografijo pa Snežica Černic. V predstavi nastopa mednarodna zasedba pevcev in igralcev, ki jih spremlja orkester Go Borderless pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka. V glavni vlogi se predstavlja priznani slovenski tenorist Gregor Ravnik. Prav tako včeraj so v Peterlinovi dvorani v Trstu ob slavnostnem govoru pisatelja Sebastijana Preglja razglasili imena avtorjev nagrajenih in priporočenih proznih in pesniških besedil na uveljavljenem, že 54. literarnem natečaju Mladike. Za prozo so nagrade prejele Tadeja Krečič Sholten, Miljana Cunta in Valentina Fras. Nagrajenci za poezijo pa so: Milan Novak, Alenka Mihorič in Eli Škaler.

»Človek današnjega časa je človek horizontale, ne pa vertikale. Borimo se za najboljšo osebno pot, privatno in službeno življenje. Past pri tem je, da postajamo sami svoj bogec. Globalisti imajo drug pogled na svet, kot ljudje, zelo zasidrani v duhovnosti.« Avtor zapisanega je dr. Peter Millonig, pravnik, ekonomist, poslovnež, publicist in avtor trilogije duhovne proze »Zasidran v veri», ki je izšla pri Založbi Ognjišče.

Jutri preneha veljati Novi start, zadnji sporazum, ki je omejeval kopičenje in razvijanje jedrskega orožja v Rusiji in Združenih državah Amerike in ga je povozil čas. Eden od vzrokov, da ga velesili ne podaljšata, je vojna v Ukrajini. Še bolj verjeten vzrok pa je vse večja dostopnost jedrske tehnologije tudi državam, ki so se še nedavno spopadale z revščino, predvsem Kitajski. Na jedrska vrata trka tudi Iran in vrsta drugih držav, za katere niti ne vemo. Bi dogovor o kriznih žariščih in vplivnih območjih med Združenimi državami Amerike in Rusijo lahko vzpostavil novo zaupanje in nov sistem jedrskega nadzora, ki bi vključeval tudi druge države? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Jelena Juvan, FDV Univerza v Ljubljani; mag. Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost; poslanec Svobode v državnem zboru; Jožef Kunič, upokojeni veleposlanik Republike Slovenije Karmen Švegl, dopisnica RTV Slovenija iz Bližnjega vzhoda. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Dedku, babici in vnučku pomagajo živali izpuliti repo … Pripoveduje: Boris Kralj. Ruska ljudska. Avtor literarnega dela: Julian Tuwim. Avtor prevoda: Lojze Krakar. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru je na ogled razstava grafičnih del Oliverja Pilića z naslovom "Vizualna arhitektura dvoma". Avtor je dela ustvaril v Grafičnem ateljeju MGLC, v njih pa je v svojem prepoznavnem slogu združil tradicionalne tehnike lesoreza in sodobne digitalne tehnologije. Obenem je natisnil nove grafike v tehniki sitotiska, s katerimi zaokroža svoje raziskovanje medijskih podob. O razstavi je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal kustos Božidar Zrinski.

Zdravo. Začnemo v bunkerju, dobesedno in metaforično, se pogovarjamo o korporacijah, ki prodajajo strah pred vojno in o prihodnosti, ki ni več tako daleč, kot se morda zdi. Razdelamo tudi razliko med hvaležnostjo in srečo, izumimo priprošnjavanje in ugotovimo, da dnevnik hvaležnosti deluje tudi po apokalipsi. Ko se prebijemo k 3. poglavju, se tokrat posvetimo nosačem, ki nosijo kupe Dickensovih knjig in dvema preveč poštirkanima študentoma. Avtor pravi, da sta latvijska, mi pa vemo, da sta nemška. Nadaljujemo z geografijo, geni, ponosom, stereotipi in končamo pri šotorih in ljubezni, ki je tudi tokrat odgovor na vse.

Slovenski škofje so med 12. in 17. januarjem poromali v Rim in papežu Leonu XIV. predstavili delovanje Slovenske katoliške cerkve v zadnjem obdobju. V oddaji bomo spregovorili tudi o prvih mesecih delovanja novega papeža. Kako je potekal prvi izredni kardinalski konzistorij pod njegovim vodstvom? Kako je jubilejno, sveto leto, končano pred nekaj tedni, vplivalo na njeno delovanje? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00-tih. Gostje: dr. Andrej Saje, škof in predsednik SŠK; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Boštjan Udovič, profesor na FDV Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Tomaž Gerden.

Spoznavali smo delo in del življenjske poti dolgoletnega zunanjega sodelavca na Radiu Ognjišče Marka Juhanta, specialnega pedagoga, avtorja številnih knjig, zapisov ter strokovnih objav o spremljanju otrok in mladostnikov na poti odraščanja. Velja za enega od vidnejših predavateljev na področju vzgoje. Skoraj dvanajst let smo na radiu redno pripravljali oddaje z njim, v katerih smo, predvsem ob vprašanjih poslušalcev, iskali dobre rešitve ob izzivih medsebojnih odnosov, le redko pa smo Marku zastavili vprašanje o njegovi poklicni rasti in dosežkih. Ob sklepu radijskih oddaj z njim, ker se v pokoju zdaj posveča najbolj svoji družini, smo ga spoznali bolj osebno.

Nekdanja Nasina astronavtka Sunita Williams, rekorderka po skupnem času vesoljskih sprehodov med ženskami, je te dni znova na obisku v Sloveniji. Našo državo je obiskala že večkrat, nazadnje oktobra lani, ko je skupaj z mamo in sestro obiskala Leše pri Tržiču, rojstno vas svoje prababice Marije Bohinec. To je bilo kmalu po njeni zadnji vesoljski misiji, ki bi morala trajati le osem dni, a se je zaradi tehničnih težav z Boeingovim plovilom Starliner podaljšala na več kot devet mesecev. Njen tokratni tridnevni obisk pa je namenjen predstavitvi njenih izkušenj z življenjem in delom v vesolju, razpravi o sodelovanju na področju raziskovanja vesolja ter spodbujanju zanimanja za znanost med mladimi. Med drugim je včeraj obiskala tudi ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko, kjer je nagovorila poln avditorij po večini mladih obiskovalcev. Posnetek njenega gostovanja na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani si lahko ogledate tukaj.     Avtor fotografije: Jure Makovec/STA  

Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi …To se je Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manj izrazit. Pregledali bomo Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novonastalo kraljevino na Balkanu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Tokrat v oddaji vnovič razmišljamo o mejah, obsegu in pogojih politične ureditve, ki sliši na ime demokracija. Nekdanji visokošolski učitelj z oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in v 90-ih letih urednik Časopisa za kritiko znanosti dr. Igor Pribac je pred dvema desetletjema napisal esej, ki opisuje razlike med modernim in predmodernim pojmovanjem družbe. Glede na to, da se že desetletja ukvarja z zgodovino politične filozofije, bolje, političnih filozofij, v oddaji, namenjeni pogledom v znanost, ne bo škodil razmislek o pojavnih razlikah nekaterih političnih drž, ki si umišljajo ideal družbe kot temelječe na strinjanju o temeljnih vezivih. Predmoderno razumevanje družbe predpostavlja torej nekakšen konsenz, ki mu v sodobnih razmerah politične ureditve z imenom »demokracija« pripisuje rešilno vlogo pri premoščanju dejanskih razlik. Avtor je v besedilu z izvornim naslovom »Konsenzualna demokracija? Ne, hvala!« sintetiziral temeljne razlike med predmodernim in modernim pojmovanjem družbe – kot že rečeno – ter tako zasnoval idejni okvir za razumevanje težav, ki izvirajo iz morebitne prevlade predmodernega razumevanja družbe. To je lepo ilustriral ob primeru naše dežele, ki je iz nacionalnega konsenza konec 80-ih o izstopu iz federacije v začetku 90-ih pri mnogih vzbudila težave zaradi v novih razmerah izginule »konsenzualnosti«. Še danes si mnogi umišljajo, da bodo vse težave rešene z vrnitvijo omenjene »enotnosti in konsenzualnosti«, to pa v sodobnih razmerah povzroča le stopnjevanje konfliktnosti družbe, ki tako ne zmore in ne zna reševati nastalih protislovij sodobne družbe v Sloveniji.

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

France Prešeren ni le naš največji pesnik; po novem je tudi glavni junak najnovejše slovenske kriminalke.Na domačem knjižnem trgu smo dobili novo kriminalko, ki se dogaja v slovenskem okolju. A tokrat moramo iti po časovni premici nazaj v 19. stoletje, natančneje v poletje leta 1835, kjer v drugačnih okoliščinah spremljamo Franceta Prešerna. Poleg občasnega urejanja pravnih zadev, popivanja s prijatelji in kulturniki tistega časa ter ustvarjanja Krsta pri Savici naš največji pesnik v knjigi Dohtar in Povodni mož (Založba Goga) preiskuje še umor neke ženske. Avtor – literarni kritik in nekdanji urednik – Aljoša Harlamov v to zgodovinsko kriminalko vpleta še satiro in parodijo ter oriše takratne družbene razmere, ko ideja o jezikovni oz. nacionalni identiteti ni bila samoumevna, se je pa začela prebujati.

Umetniki so včasih zelo problematični, ampak že s tem, ker so umetniki, so fascinantni, je povedal režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Da del slovenske družbe in politike vidi umetnike popolnoma drugače, je pokazal referendum o izjemnih pokojninah umetnikov. Za nami je izjemno filmsko leto. Kulturniško leto 2025 je na Slovenskem utripalo tudi z Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel László Krasznahorkai. V tokratni oddaji Studio ob 17.00 bomo pregledali, kaj nas je na področju kulture in umetnosti v letu 2025 najbolj navdihovalo, kateri filmi, razstave, predstave in knjige so stopili v ospredje. Kaj je bilo storjenega na področju kulturne politike. Avtor oddaje Aleksander Čobec.

Leta 1989 je belokranjski humorist Toni Gašperič pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Knjige so krožile iz rok v roke kot ljudska pesem od ust do ust. In če so te zalotili z Vinetoujem v roki učitelji, ti ukor po razredniku ni ušel. Nocoj vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralcev Violete Tomič in Marka Simčiča. Pripovedujejo: Toni Gašperič in igralca Violeta Tomič in Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Karl Friedrich May Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

Avtor je napisal novo različico pravljice Sneguljčica, ki se sproščeno poigrava z vsebino in liki vsem znane zgodbe – s tem pa je poskrbel predvsem za obilo smeha. Režiser: Aleš Jan Dramaturginja: Djurdja Flere Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič Pripovedovalka – Mihaela Šarič Dobra kraljica – Jerica Mrzel Režiser – Frane Milčinski - Ježek Tajnica režije – Milena Zupančič Sneguljčica – Marijana Brecelj Palček – Jurij Souček Ogledalo – Radko Polič - Rac Hudobna kraljica – Duša Počkaj Lovec – Boris Kralj Strokovnjak za zvočne efekte – Aleš Jan Princ – Boris Cavazza Prodajalec časopisov – Tone Gogala Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1975.

V zadnjem decembrskem četrtkovem pravljičnem večeru, v katerem v oddaji Lahko noč, otroci! gostujejo Lahkonočnice s ciklom treh novih pravljic za sladke sanje, boste lahko prisluhnili pravljici Čarobni ježek. Kako bo ježek razveselil prijatelje izvemo v pravljici pisatelja Toma Kočarja, ki jo interpretira dramski igralec Zvone Hribar. Pripovedovalec: Zvone Hribar. Avtor besedila: Tomo Kočar. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Leta 1989 je glasbenik, pesnik, skladatelj, kantavtor Vlado Kreslin pripovedoval o knjigah svojega otroštva. Rad je bral. Tudi med poukom. Nocoj pa vam poklanjamo odlomek zgodbe po njegovem izboru. Slišali ga bomo v interpretaciji igralca Marka Simčiča. Pripovedujeta: glasbenik Vlado Kreslin in igralec Marko Simčič. Avtor literarnega dela: Rado Murnik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

Predstavili smo knjigo založbe KUD Logos: LEPŠE VPRAŠANJE. Avtor je Glenn Hughes, gostja v studiu je bila pesnica in prevajalka Miljana Cunta.

Pod odejo se skrij, da te ne ugrizne zima … Pripoveduje: Jelena Sitar. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Skupni projekt Prvega program Radia Slovenija in A1 Slovenija prinaša tri nove pravljice, ki ob četrtkovih decembrskih večerih otroke zazibajo v sladke sanje. Druga v ciklu je pravljica avtorja Žige X Gombača: Kuža brez imena. Slišali jo boste v interpretaciji dramske igralke Vesne Jevnikar. Nekoč je živel kuža brez imena. Velikokrat je bil lačen, velikokrat ga je zeblo … Pripovedovalka: Vesna Jevnikar. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Tokrat smo za vas izbrali zelo zahtevno knjigo z izzivalnim naslovom Prepovedana izkušnja in podnaslovom ob katerem dvignemo obrvi, Od ašrama do samostana. Avtor je duhovnik, p. Joseph-Marie Verlinde, ki je bil v mladosti zelo nadarjen: uspešno je doktoriral iz jedrske kemije in dobil prestižno mesto mladega raziskovalca. Že v času študija je popolnoma prekinil s katoliško vero in zašel v ezoterične duhovne prakse: iniciiran je bil v transcendentalno meditacijo, ter postal priljubljen učenec Maharishija Mahesha Yogija, ki ga je spremljal v ašram v Himalaji. Kljub podrtim mostovom, kot se sam izrazi, je ob neposrednem stiku z Jezusom, našel pot nazaj, kjer je po dolgi poti postal duhovnik. Knjiga je izšla pri založbi Ognjišče.

V Nedeljski reportaži smo govorili o izdelavi po meri kovanih oziroma izdelanih nožev. Spoznali smo, kako poteka pot jekla od prvega segrevanja v ognju do končne oblike. Slišali smo tudi, kako kovaški mojster Tomaž Tekavc iz Kovačije Tom Tek razvije idejo, da iz nje nastane nož, ki je prilagojen posameznikovim potrebam. Avtor oddaje Aleš Ogrin si je ogledal, kako nastajajo noži , od lovskih in kuhinjskih, do specializiranih rezil za zahtevne uporabnike. Med njimi je tudi sekira iz 800 slojev damaščanskega jekla.

Prvi program Radia Slovenija in A1 Slovenija sta že deveto leto zapored združila radijsko oddajo za otroke s 60-letno tradicijo in Lahkonočnice, pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko tri zaporedne četrtke prisluhnili novim radijskim uspavankam. V prvem večeru vas bo v sladke sanje popeljala pravljica Jane Bauer: Medvedov rojstni dan v interpretaciji dramskega igralca Aleša Valiča. Pripovedovalec: Aleš Valič. Avtorica besedila: Jana Bauer. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Ilustrator: Miha Hančič. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Botanično umetniški projekt je del programa Evropske prestolnice kulture obeh Goric. Projekt je posvečen ohranjanju starih sadnih sort, raziskovanju njihove zgodovine in iskanju globalnih zgodb o sobivanju ljudi in dreves. Srce projekta predstavlja sadovnjak v Kojskem, kjer so v času EPK-ja postavili leseni večnamenski paviljon, namenjen izobraževanju in druženju, ki je skupaj z botanično knjižnico postal Center za kulturo sadja na Kojskem! Avtor projekta je Gregor Božic, vizualni umetnik in filmski režiser, ki živi med dvema Goricami in se zaveda, kaj je naravna in kulturna dediščina našega planeta. Projekt izpostavlja globalno izginjanje sadovnjakov in ustvarja odprt atlas pozabljenih sadnih krajin.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Svet pozdravov in dobrih želja. Pripovedujeta: Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Adama ni zanimalo ne rokovanje z meči, ne hoja po vrvi in še kaj, kar so počeli ostali člani družine Prevalski ... Pripovedovalec: Jurij Souček Glasbenik: Blaž Jurjevčič, klavir. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Premierna izvedba v okviru projekta »Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami« v živo iz studia 26 Radia Slovenija, september 2017.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Soda dežela avtorja Boruta Trpina. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Tam, za petimi gorami, za enajstimi vodami, za sedmimi bregovi in trinajstimi žlebovi vsak v svojem ležalniku počivata zajec Milko in želva Rozi in po slamici srkata limonado … Pripoveduje: Željko Hrs. Avtor besedila: Borut Trpin. Avtor glasbe: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Tragični dogodek v Novem mestu je domačo politiko nedvomno pahnil v povsem nove razsežnosti spopada pred spomladanskimi volitvami. Romska problematika je potisnila v ozadje številne druge teme, nenazadnje zato, ker namerava vladna koalicija poseči po marsičem, čemur se je v tem mandatu doslej dosledno izmikala. Kako se na volitve odpravljata leva in desna stran, kaj lahko prinesejo novi igralci in ali bo sestavljanje prihodnje vlade izjemno težavno? Odgovore bomo iskali v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Samo Uhan; dr. Dejan Verčič; dr. Miro Haček. Avtor oddaje Tomaž Celestina.

Prvega novembra mineva leto od zrušitve nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Smrt 16ih ljudi je bila le eden od krvavih dogodkov, ki so v zadnjih letih pretresli Srbijo, in ljudje so pokazali, da jim je tokrat dovolj. Množice mladih protestnikov so zasedle trge, prometna vozlišča, pripravili so številne pohode, tudi v tujino, in številni so pričakovali padec oblasti Aleksandra Vučića. A zdi se, da bo ostal predsednik vsaj še dobro leto. Potem pa se bo Srbija morala odločiti, ali se bo usmerila v Evropsko unijo ali pa bo ostala izoliran člen na jugovzhodu Evrope. Gostje: dr. Faris Kočan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Saša Banjanac Lubej, dopisnica RTV Slovenija z Balkana; Boštjan Anžin, nekdanji dopisnik RTV Slovenija z Balkana. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Smo v tednu, ko praznujemo Dan reformacije, ki nam je dala prvo slovensko knjigo in slovenščino vzpostavila kot knjižni jezik. Kakšna pa je danes, dobrih 500 let od začetka reformacije na Slovenskem, podoba slovenske literarne krajine? Zanjo je značilno, da ni enotna, saj v njej soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je torej sodobna slovenska literatura, več v tokratnem Studiu ob 17-tih. Oddaja je bila prvič objavljena v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars. Gostje: dr. Varja Balžalorsky Antić, literarna teoretičarka in pesnica; Ana Schnabl, pisateljica in publicistka; Aljoša Harlamov, urednik, publicist in pisatelj. Avtor oddaje Gregor Podlogar.

Nasilni poseg na protifašističnem taboru na Peršmanovi obudil močna čustva Sporna policijska akcija konec julija na protifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji na Avstrijskem je sprožila oster odziv ne le med koroškimi Slovenkami in Slovenci, ampak tudi v Sloveniji. Racija je potekala na kraju, ki ima za koroške Slovence veliko simbolno vrednost. Na tem območju so nacisti 25. aprila 1945 ubili enajst članov slovenskih družin Kogoj in Sadovnik. Preiskovalna komisija, ki preučuje okoliščine akcije, je med tem časom pripravila vmesno poročilo, dokončnega epiloga pa še ne. Dejanje avstrijske policije pa je odprlo vprašanje zgodovinskih bremen skozi čas. O vsem tem in kulturi spominjanja v tokratnem Studiu ob 17.00. Oddaja je nastala v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars; prvič je bila objavljena v oddaji Ars humana. Gostje: Marta Ivašič, prof. zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine; Eva Hartmann, podpredsednica Društva Peršman; Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu; Janez Stergar, prof. zgodovine in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Avtor oddaje Miha Pasterk

Na Prvem programu 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami z natečaja za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! iz leta 2021 in s presenečenjem 22.oktobra. Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Zakaj je Gašper nehal stavkati avtorja Jožeta Sevljaka v interpretaciji igralke Ane Urbanc. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtor besedila: Jože Sevljak. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.

Mednarodni pravni red, utemeljen po drugi svetovni vojni, razpada, novi pa še nima jasnih pravil. Stare sile se, opirajoč se na zaupanje v diplomacijo, opotekajo skozi novo realnost in opazujejo nove centre moči, nova zavezništva, ki se porajajo iz vojaške in ekonomske moči. Živimo v »novem svetovnem redu« ali le v obdobju globalnega kaosa? In če zadnje drži – kako se izviti iz njega? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00; oddaja je nastala na Avdiofestivalu Radia Slovenija. Gostje: dr. Zlatko Šabič, svetovalec predsednice republike za mednarodne odnose; Katja Geršak, direktorica nevladne organizacije Regionalni dialog; Boštjan Anžin, nekdanji dopisnik RTV Slovenija z Zahodnega Balkana in iz osrednje Evrope; dr. Andrej Stopar, dopisnik RTV iz ZDA in nekdanji dopisnik iz Ruske federacije. Avtor oddaje Aleš Kocjan.

Dorian Šilec Petek, režiser, oblikovalec prostora in avtor videa v gledališki predstavi Tukaj v temnem gozdu, Jona Fossa, norveškega pisatelja in dramatika, ki je leta 2023 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. V igri Tukaj v temnem gozdu pripoveduje o tesnobi, psihološkem stanju in preizpraševanju človeka v 21. stoletju. Predstava je uprizorjena v nekdanjem Kinu Komuna, ki je prav s to predstavo na novo oživela nekoč priljubljeno kino dvorano.

Oddaja Lahko noč, otroci! že 60 let vsak večer ob 19.45 na Prvem pospremi najmlajše v svet sanj. 12 novim pravljicam z našega natečaja lahko prisluhnete vsako sredo vse do 3. decembra, nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Jesen, ki je želela postati pomlad avtorice Ines Kavgić v interpretaciji igralke Darje Reichman. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. In kako je biti pomad? Kar naporno, ampak čudovito je in zelo barvno, čeprav nemirno … Pripoveduje: Darja Reichman. Avtorica besedila: Ines Kavgić. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.

Za skoraj 65 tisoč študentk in študentov se začenja novo študijsko leto, ki prinaša tudi nekaj sistemskih sprememb. Prenovljen zakon o visokem šolstvu uvaja financiranje visokega šolstva po novem in predvideva ustanavljanje zgolj javnih univerz na predlog vlade ter javnih študentskih domov kot njihovih članic. V akademsko okolje na novo uvajajo tako imenovana mikrodokazila, eden od novih programov pa je magistrski študij umetne inteligence. O novostih, ki so pred študenti, profesorji in vodstvi fakultet, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Igor Papič, minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije; dr. Klavdija Kutnar, rektorica Univerze na Primorskem; dr. Zdravko Kačič, rektor Univerze v Mariboru; Luka Mihalič, predsednik Študentske organizacije Slovenije. Avtor oddaje Jure Čepin.

V New Yorku se je začelo vsakoletno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov. Svetovna organizacija deluje 80 let. Zdi se, da odnosi v svetu še nikoli doslej niso bili tako v nasprotju z njeno ustanovno listino. V tokratnem Studiu ob 17h o dveh največjih krizah, ki zaznamujeta današnji čas, bližnjevzhodni in vojni v Ukrajini, ter o vse bolj očitnem razpadanju sistema, ki je bil vzpostavljen pred 80-imi leti. Primerjamo načine reševanja svetovnih kriz, vlogo Svetovne organizacije pri tem ter ocenjujemo odnose med velesilami. Gostje: Darja Bavdaž Kuret, slovenska diplomatka; Ervin Milharčič Hladnik, komentator; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Spomladi bodo redne državnozborske volitve, kampanja je že v teku. Pričakovati je, da bodo v prihodnjih mesecih vladajoči tarče še kakšne interpelacije, govori se tudi o več referendumih. V tokratnem Studiu ob 17ih politična analitika Boris Vezjak in Aleš Maver komentirata trenutna razmerja moči in dediščino oziroma zmote zdajšnje vladne koalicije. Odgovarjata tudi na vprašanje, kdo ima največ možnosti za prevzem oblasti. Pogovor je bil prvič objavljen v oddaji Radijska tribuna. Avtor oddaje je Dejan Rat.

Polletno poročilo o smernicah zlonamerne programske opreme in ranljivostih kaže na jasno prevlado državnih akterjev, ki kibernetske napade uporabljajo za strateške in geopolitične cilje. Klasične kriminalne združbe pa izkoriščajo različne ranljivosti predvsem za izsiljevalske napade, krajo podatkov in goljufije. Njihove metode so manj prefinjene od kibernetskih operacij, v ozadju katerih so države, so pa bolj množične. Kako odkrivati te napade, jih preiskovati in se zavarovati pred njimi, v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Tanja Piškur, Zveza potrošnikov Slovenije; Uroš Svete, direktor vladnega urada za informacijsko varnost; Gorazd Božič, direktor SI-CERTA; David Gracer, kriminalistični inšpektor v Upravi kriminalistične policije na GPU. Avtor oddaje Robert Škrjanc.

Ste se kdaj vprašali, kako v puščavah, kjer ni deževalo že leta, preživijo pajki, hrošči in gekoni? V tokratni Xkurziji se z raziskovalkama Nacionalnega inštituta za biologijo Anamarijo Žagar in Evo Turk podajamo v enega od najbolj suhih predelov na svetu, puščavo Namib. Prisluhnite njuni pripovedi o lovljenju majhnih puščavskih kuščaric in pajkih, ki prebivajo v peščenih rovih, izvedeli pa boste tudi, zakaj je megla v puščavi ključen vir življenja in kako ekstremne razmere vplivajo na telesne prilagoditve živali.Avtor fotografije: Matjaž Kuntner

11 dni je še do začetka novega šolskega leta, v katerem se obeta kar nekaj novosti, predvsem na področju vzgojnega delovanja šol. Učitelji bodo med drugim lahko pregledovali šolske torbe in osebne predmete otrok v šoli, uporaba mobilnih telefonov bo mogoča le z odobritvijo učitelja za potrebe pouka. O spremembah po celotni vertikali, od vrtcev do srednjih šol, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Vinko Logaj, minister za vzgojo in izobraževanje; mag. Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev; Nives Počkar, predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije. Avtor oddaje Jure Čepin.

Priletela je ptica pisanih barv … Bodite radovedni! Pripovedujeta Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Deček Jure in deček - risbica sta prijatelja. Pripovedujeta Jelena Sitar in Igor Cvetko. Napisala: Jelena Sitar. Avtor glasbe Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Najlepše je zaspati ob pravljicah. To vedo številne generacije poslušalcev oddaje Lahko noč, otroci!. Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico avtorice Irene Mraz: O vejici, ki je šla v svet. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. O vejici, najmlajši na beli bukvi, drevesu, ki so ga vsi obiskovalci gozda občudovali, nam bo pripovedoval igralec Branko Jordan. Pripoveduje: Branko Jordan. Avtorica besedila: Irena Mraz. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, februar 2025.