Kulturni fokus

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Kako pravzaprav vrednotiti ulično likovno umetnost? Kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti, murali in druge poslikave, ki jih najdemo na ljubljanski Metelkovi?Grafiti zavzemajo precej dvoumno mesto v očeh javnosti. Če so po mnenju nekaterih pravzaprav eklatanten primer vandalizma in simptom širše družbene dekadence, nekakšnega celostnega razkroja moralnih vrednot, pa drugi v njih, nasprotno, prepoznavajo dragoceno pričevanje, nepogrešljivo družbeno-politično intervencijo oziroma že kar ključen umetniški izraz deklasiranih slojev, ki o sebi in svojem položaju v svetu nočejo ali ne morejo govoriti kako drugače, saj nimajo dostopa do akademij, galerij, muzejev, založb in tiskarn, vseh tistih institucij, skratka, ki služijo ustvarjalkam in ustvarjalcem iz socialnih okoljih, ki so pač nekoliko višje na družbeni hierarhični lestvici. Ta ambivalenca v našem odnosu do grafitov se je, če dobro premislimo, v zadnjih nekaj desetletjih kvečjemu še poglobila. Dela kolikor anonimnega toliko razvpitega Banksyja, bržčas najbolj slavnega uličnega umetnika na svetu, katerega prava identiteta ostaja skrbno varovana skrivnost, se, denimo, na dražbah zdaj prodajajo za milijone. Po drugi strani pa je nedavna odločitev ljubljanske policije, da z grafiti že dolgo porisano Metelkovo z okolico razglasi za varnostno tvegano območje, slej ko prej potrdila najhujše sume in strahove vseh tistih, ki imajo od vsega najraje neomadeževane fasade – kakor da bi veljala enačba, da tam, kjer so grafiti, je pač tudi kriminal. Nič čudnega, skratka, če je antropologinja dr. Helena Konda svojo knjigo Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem (Založba Univerze v Ljubljani), v kateri pretresa delovanje dveh umetniških, grafitarskih kolektivov – Mizzarta in Strip Cora, kajpada – v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, začela s temle stavkom: »Umetnost na ulicah obstaja, odkar obstajajo ulice, spreminjajo pa se njene pojavne oblike in položaj v družbenem vrednostnem sistemu.« Kako torej vrednotiti grafite oziroma, širše, ulično umetnost? Še bolj konkretno: kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti in murali na ljubljanski Metelkovi? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Heleno Konda.   Foto: ena izmed poslikav, ki so jih člani kolektiva Mizzart ustvarili leta 1993 v prostorih kluba Bunker v Ljubljani (arhiv kolektiva Mizzart, poobjavljeno v knjigi Helene Konda Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem)

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Japonska nas ne navdušuje samo z lepoto in globino svoje umetnosti, ampak nas, kot v svoji najnovejši knjigi pokaže Marko Uršič, lahko nagovarja tudi s svojo filozofsko tradicijo, ki jo je pomembno zaznamoval zen budizemVse odkar so proti koncu 19. stoletja Vincentu van Goghu v roke prišli prvi japonski barvni lesorezi – tako imenovani ukiyo-e –, se zdi, da se na Zahodu ne znamo nehati čuditi se kulturi dežele vzhajajočega sonca. Pomislimo: na Bertolta Brechta je močno vplivalo gledališče nō; filmski režiserji od Bernarda Bertoluccija do Quentina Tarantina so se zgledovali pri Akiru Kurosawu; Svetlana Makarovič je v zadnjem času izdala kar tri zbirke haikujev, te, kar najbolj prepoznavno japonske pesemske forme; o množični priljubljenosti anim in mang, japonskih risanih filmov in stripov, med mladimi na Zahodu danes pa skorajda ne gre izgubljati besed. A to še ni vse – dežela vzhajajočega sonca namreč ne premore le sila bogate in navdihujoče umetnostne zakladnice, ampak se ponaša tudi z osupljivo raznoliko in dolgo tradicijo filozofskih ter duhovno-religijskih iskanj in premišljevanj, ki nas v Evropi in Amerikah prav tako kličejo v kolikor izzivalen toliko ploden dialog. Enemu takemu dvogovoru smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, dolgoletnega predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Marka Uršiča. Naš gost je namreč pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani proti koncu lanskega leta izdal Odseve dežele vzhajajočega sonca, nenavadno, intrigantno delo, ki med seboj prepleta, križa in spaja prvine filozofske razprave, introspektivne meditacije in potopisa. Potopisa po Japonski, kajpada. V pogovoru z dr. Uršičem smo preverjali, kam, na robove kakšnih spoznanj in uvidov navsezadnje lahko pripelje svoje bralke in bralce ta knjiga, ki z eno nogo sicer stoji na tleh evropske, z drugo pa na tleh japonske filozofije, predvsem tiste, podkletene z budizmom. Foto: Kinkakuji ali Tempelj zlatega paviljona, zen-budistično svetišče s konca 14. stoletja v stari cesarski prestolnici Kjoto (Hyppolyte de Saint-Rambert / Wikipedija)

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati. Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjigeFotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnostiZaložba Studia humanitatis

V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega skladaV naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu. Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)

Peter Svetina in njegova Veščina pisanja Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave. Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca... Fotografija: Založba Miš

Kako se v romanih in kratkih zgodbah aktualnega prejemnika Nobelove nagrade za književnost prepletata eksistencialna groza in bivanjski nesmisel na eni strani ter presežna lepota stvarstva in jezika na drugi?Čeprav z vsega desetimi milijoni prebivalcev Madžarska ni med največjimi državami, je v drugi polovici prejšnjega stoletja vendarle prispevala vsaj štiri nesporne velikane v kanon sodobne svetovne književnosti: Pétra Eszterházyja in Pétra Nádasa ter dva nobelovca, Imreja Kertésza in Lászla Krasznahorkaija. Slednji je seveda aktualni lavreat; decembra lani so mu na slovesnosti v Stockholmu najprestižnejše literarno priznanje na svetu podelili za – kot so Švedi posrečeno zapisali v svoji utemeljitvi – vizionarski opus, ki sredi prizorov oziroma podob apokaliptičnega terorja znova potrjuje moč umetnosti. A kaj natanko to pomeni? O kakšnih prizorih apokaliptičnega terorja je tu pravzaprav govora? In kje naj bi bil sredi take groze sploh prostor za umetnost, za dokazovanje ali potrjevanje njene presežne moči in lepote? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Marjanco Mihelič, mojstrsko prevajalko iz madžarščine, ki nas je med drugim oskrbela tudi s prevodi vseh treh Krasznahorkaijevih del – to so roman Vojna in vojna (Cankarjeva založba, 2015) pa kratkoprozna zbirka Svet gre naprej (Beletrina, 2020) ter Krasznahorkaijev kultni prvenec, roman Satanov tango (Beletrina, 2023) –, ki jih ta čas lahko prebiramo v slovenščini. Foto: László Krasznahorkai (Lenke Szilágyi / Wikipedija)

Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danesPred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev? Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje. In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti. Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ... Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorčega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, zato da bi v temnih nočeh na zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, s svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ... Sogovormik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej)  fotografija: Wikimedia Commons

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama. Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok …  Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček. Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino  

Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja … Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno resničnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja preteklih grozot, z rentgensko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega dela Bestia de stile. V povezavi s Stilno živaljo, kot lahko naslov dela prevedemo v slovenščino, med drugim prepoznava neznosno retoriko, konformizem levice, ki je najslabši takrat, kadar ga podpira tudi desnica. Pred kratkim je izšla tudi knjiga z naslovom Nogomet po Pasoliniju. Njen avtor Valerio Curcio temeljito in dokumentirano osvetljuje Pasolinija v njegovi pristni in intimni človeškosti, predvsem prek njegovega odnosa do nogometa, ki je z intelektualno držo hkrati odsev njegovega razmerja s svetom. Sicer pa se oddaja osredinja predvsem na filmsko stran njegove umetniške poti, ki pa je utemeljena tako na dejanskosti kot v interakciji z njegovimi drugimi ustvarjalnimi sledmi. Sogovornica: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pasolinijevega opusa, predvsem filmskega  

V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljicLeta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca. Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice? Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega. Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice. Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvare pa so se na koncu zrušile, podobno kot nekdaj dobro delujoči industrijski centri, na mestu katerih zdaj kraljuje degradirana urbana pokrajina. Gostja: Teodora Nikčević, Muzej sodobne umetnosti Črne gore Fotografija: Le Danse, avtor umetniškega dela Srđa Dragović  (iz kataloga Na liniji pobega – možnim svetovom naproti, Galerija Vžigalica)

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija? Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto. Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Obstaja več družbeno normiranih in sprejemljivih ter kulturno pogojenih obsmrtnih ritualov, po katerih se gledališče, znotraj katerega je smrt ena izmed pogosto obravnavanih tem, lahko v določeni meri zrcali, vendar njegove posebnosti, zahtevajo tudi svojstvene pristope. Dr. Petro Pogorevc, ki je za temo uprizarjanja smrti kot izgube – njeni izsledki so objavljeni v obsežni znanstveni izdaji –, poleg gledališke materije, raziskala tudi bližnja historično-antropološka polja, je v najožji srži zanimala performativna praznina. Med drugim se je spraševala, kako zapolniti prostor, ko se zgodi za predstavo nekaj tako nepovratnega, kot je smrt igralke ali igralca v predstavi, ki je na programskem repertoarju, kakšne so prakse in rituali poslavljanja od človeka in gledališke tvarine (in vloge), ki jo je interpretacija umrlega zaznamovala. Avtorica je izhajala iz lastnega soočanja s smrtmi v gledališču in iz preučevanih primerov, ko se je realna izguba spremenila v inovativne pristope ohranjanja gledališkega dela na odru. Pri tem pa ni pozabila, da gledališče sproti vpija tudi konvencije zunanjega, družbenega in kulturnega sveta, v katerem je v zadnjih obdobjih v zahodnih okoliščinah predvsem prihajalo do racionalizacij in sekularizacij v odnosu do smrti, ko so se spremenili oz. opustili obsmrtni rituali, bedenje pri truplu umrlega ... Če je v modernih družbenih okoliščinah smrt pripadla območju tabuja, je prav tako realna smrt v gledališču lahko pojmovana kot eksces ali ekstrem, zato je za to temo (verjetno) tudi malo teoretičnega zanimanja avtorjev s področja gledališča. fotografija: MGL  

Dvojnik je lik, ki nam je sicer podoben kot je jajce podobno jajcu, a z nami vendarle ni istoveten. In kot kaže zgodovina umetnosti, se, paradoksalno, dobro znajde v zelo različnih, tudi diametralno si nasprotnih žanrih. Zakaj?Chaplinov Veliki diktator je, kot vemo, politična satira o fašizmu. Solaris Andreja Tarkovskega je psihološko poglobljena znanstveno-fantastična meditacija o naravi človeških želja in žalovanja. Kagemusha je krvav zgodovinski ep Akire Kurosawe, umeščen v obdobje državljanske vojne, ki je dobro stoletje pretresala deželo vzhajajočega sonca. Stvor je grozljivka Johna Carpenterja o skupini znanstvenikov, ki na Antarktiki med razbitinami nekakšnega vesoljskega plovila odkrijejo neznano življenjsko obliko. Prilagajanje Spikea Joneza pa je postmoderna komedija o umetnikovem ustvarjalnem krču. Kar vse te, žanrsko očitno sila raznolike filme druži, je, da njihov zaplet poganja motiva dvojnika. Zgodb, ki jih ti filmi pripovedujejo, bi, drugače rečeno, ne bilo, ko bi v njih ne bilo dveh likov, ki sta si sicer podobna kot jajce jajcu, a vendarle nista en in isti lik. Toda: v nekaterih primerih ta dvojnost generira vesele zaplete in brezskrben smeh, v drugih pa tragične zmote ali celo eksistencialno grozo. Kako je to mogoče? Kako je možno, da se en in isti motiv ponuja tako raznorodnim, pravzaprav kar diametralno nasprotnim narativnim izpeljavam? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se sprehodili ne le skozi zgodovino filma ampak tudi skozi zgodovino svetovne književnosti, da bi razumeli, zakaj nas dvojniki že tisočletja tako zabavajo kakor plašijo? – Pri tem je bila naša vodnica filozofinja, predavateljica in raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Bara Kolenc, ki se je tej problematiki posvetila v intrigantni razpravi Figura dvojnika : od komedije k psihozi, ki je v začetku letošnjega leta izšla pri Založbi FDV. Foto: igralca Richarda Mansfielda, ki je zaslovel, ko je igral glavno – dvojno – vlogo v bostonski gledališki uprizoritvi znamenitega gotskega romana Nenavaden primer dr. Jekylla in g. Hydea škotskega pisatelja Roberta Louisa Stevensona, je leta 1895 takole ovekovečil fotograf Henry Van der Weyde (Wikipedija, javna last)

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

V pogovoru z Juretom Novakom, direktorjem Cankarjevega doma, preverjamo, kako leto dni po nastopu mandata gleda na položaj, izzive in naloge naše osrednje kulturne institucijeKoncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka. Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo. Vsaka predstava tako lahko postane mikrokozmos prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna aktualnega sveta. Temačnosti, duhovne pohabljenosti in izprijenosti ali absurdnosti v sodobnih konceptih družb, ki jih je Brecht očitno zaznal v porajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, velikokrat prikaže s kančkom posmehljivosti in ironije. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, kar je sodilo v meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča kreativnih uporov, se je poslužil t.i. odtujitvenega učinka.Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom, za katerega je zelo pomemben kriterij razrednega boja, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali ... Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)   

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Mnogovrstni umetnik, ki se poigrava z oblikami, formami, beži pred njimi – in govori o vlaku, za katerega si želi, da bi odpeljal s tega razčlovečenega sveta, ki mu vladajo Kralji Ubuji in se sprašuje, zakaj ljudje še vedno upoštevamo nepravične zakone vladajočih, brezčutnih, groteksnih figur, ki jih sam ne more več šteti za človeška bitja, vendar se jim zna upirati, z umetnostjo, ironijo, s humorjem ... Eden izmed najizvirnejših glasov lutkovne in animirane umetnosti – Matija Solce, ki je med drugim tudi doktoriral na Praški gledališki akademiji DAMU, se ne izpostavlja le kot umetnik na odrih, trgih in ulicah širom sveta, ali kot učitelj, akademski profesor, ampak hoče v prve vrste tudi takrat, ko gre za pravičnost in človečnost nasploh, ko gre za obstoj Gaze ... Pravi, da je zlomljen zaradi dogajanja na tem pogorišču, pokopališču človešnosti, zaradi ljudi, otrok in umetnikov, ki so že odšli, odhajajo zdaj, ko stradajo in umirajo ... Zavzema se za umetnost z odgovornostjo do sveta, za kreacijo, ki vpliva na družbo v globalnem smislu in spodkopava politiko kapitalizma ... Vseeno, čeprav številne nagrade in brezštevilna priznanja zanj niso merilo za umetniško vrednost, umetnika in njegove stvaritve, nazadnje je na letošnjem, 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, prejel glavno nagrado za predstavo Harms je kriv! Predstava je premiero doživela prav v dneh začetka ene najhujših, izraelskih agresij na Gazo, ki še traja in traja ... Fotografija: Lutkovno gledališče Maribor  

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Evropejci smo, tudi neupravičeno, velikokrat samozavestno zazrti v civilizacijske dosežke slavljenega Zahoda, v nepresežen tehnični razvoj, kulturo, znanost, umetnost; čeprav to, kar štejemo za svojo nedosegljivo prednost, ni od zmeraj čisto naše, ni izumljeno v kulturah naših civilizacijskih predhodnic in ni zrastlo na območjih sedanje Evrope. Veliko od tega, kar se učimo v šolah, uporablja medicina, je vtisnjeno v arhitekturo, je šteto v arabskih številkah ali pisano v kaligrafiji, je prispevek nekdaj obsežnega islamskega sveta, ki se je ekspanzionistično razširil vse do Indije in Kitajske ... O islamski kulturi tokrat njen veliki poznavalec, zgodovinar dr. Dragan Potočnik, sicer izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je o predislamski kulturni tradiciji, islamu, arabskem svetu, preporodih in stikih, zahodnem vmešavanju in drugem napisal vrsto knjig, s tem delom sveta pa je tudi sicer tesno povezan. Fotografija: Isfahan ali Esfahan, Wikipedia

Mary Beard, ugledna britanska filologinja in zgodovinarka, se v svoji najnovejši knjigi sprašuje, kako so cesarji rokovali z vojaškimi in političnimi institucijami rimske države, da so – ne glede na številne osebne hibe oz. pomanjkljivosti – kar pet stoletij vladali orjaškemu cesarstvuKaligula je svojega najljubšega konja, Incitata, menda hotel imenovati za konzula. Neron naj bi, ko je Rim leta 64 n. št. zajel orjaški požar, med opazovanjem ognjene stihije, ki je požirala mesto, raje igral na liro, kakor da bi skušal organizirati protipožarno obrambo. Komod se je, pravijo, rad kratkočasil tako, da je z lokom in puščicami streljal v občinstvo, ki je prišlo v Kolosej gledat gladiatorske boje. Mladi Elagabal je na začetku tretjega stoletja bojda pripravil svečan banket, na katerem je svoje goste na vrhuncu večera zasul s tolikšno količino dehtečih cvetnih lističev, da so se nesrečni povabljenci pod njimi navsezadnje zadušili. Pa še in še bi lahko naštevali. Vtis je, skratka, da so bili rimski cesarji, gledano scela, zdolgočaseni, razvajeni in muhasti psihopati z nepotešljivo slo do nasilja. In vendar moramo priznati, da so ti isti možje – bojda se jih je na cesarskem prestolu zvrstilo okoli 70, odvisno pač od tega, kako in koga štejemo – precej učinkovito vladali širšemu sredozemskemu bazenu približno pol tisočletja. Od leta 27 pr. n. št., ko je Avgust v svojih rokah zbral dovolj oblastnih funkcij, da o Rimu lahko upravičeno nehamo govoriti kot o republiki, pa do leta 476 po Kristusu, ko je abdiciral Romulus Avgustulus, zadnji cesar zahodne polovice rimskega imperija, so se milijoni rojevali, živeli in umirali v svetu, s katerim so upravljali cesarji. Čeprav v tem dolgem obdobju ni manjkalo ne državljanskih vojn ne barbarskih vdorov ne verskih preganjanj ne epidemij kužnih bolezni, lahko v grobem rečemo, da je Rim svobodnim ljudem, ki so živeli znotraj njegovih meja, ponujal veliko. Brez posebnih težav je bilo, na primer, mogoče potovati in trgovati od Portugalske do Iraka, od severa Anglije do juga Egipta. Zunanje meje države so bile zavarovane, pravni red dobro utrjen, preskrba s hrano zagotovljena, javna infrastruktura v mestih skrbno vzdrževana in kdor je bil ambiciozen in talentiran, je lahko splezal precej visoko po družbeni lestvici. Eden takih je bil, recimo, Dioklecijan, ki se je rodil v revščino v Dalmaciji, se, zahvaljujoč svojim vojaškim zmožnostim, prebil na položaj konjeniškega poveljnika pod cesarjem Karom, dokler ni navsezadnje – to je bilo leta 285 – še sam sedel na prestol. Kako je vse to mogoče? Kako je mogoče, da so brutalni norci, o kakršnih s posebnim sladostrastjem poročajo zgodovinski viri, obenem stoletja dolgo vešče upravljali z državo, ki se je raztezala na približno pet milijonih kvadratnih kilometrov? – To je vprašanje, ki v intrigantni knjigi Rimski cesar : vladati starorimskemu svetu – ta je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina – zaposluje eno najboljših sodobnih poznavalk antičnega sveta, britansko klasično filologinjo in zgodovinarko, Mary Beard. In to je vprašanje, ki je zaposlovalo tudi nas v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili našega dolgoletnega kolega s programa Ars, Mateja Veniera, ki je razpravo Mary Beard prevedel v slovenščino. Foto: doprsni kip cesarja Avgusta, ki ga hrani Etruščanski muzej v italijanski Volterri (Goran Dekleva)

Kaj – poleg geografskega označevalca – so nam ti ljudje še zapustili? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili in kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo?Poletje gre počasi sicer h koncu, a v tokratnem Kulturnem fokusu smo se vseeno odpravili proti morju, v Istro. Se pa nismo napotili v katerega izmed tamkajšnjih letoviških mestec, ki jih dandanes tako radi obiskujemo, ampak smo odpotovali v preteklost, precej oddaljeno preteklost pravzaprav, saj smo se namenili v Istro, kakršna je bila sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. In zakaj smo si izbrali prav v to obdobje? – Ker je to bil čas, ko so tam živeli Histri, ljudstvo, po katerem je polotok dobil svoje današnje ime. Pa so nam poleg geografskega označevalca ti ljudje zapustili še kaj? Kaj sploh vemo o njih? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili, kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo in kje si zdaj lahko ogledamo najbolj zanimive ostaline njihove materialne kulture? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v pogovoru z arheologinjo, predavateljico na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Martino Blečić Kavur, ki je pred nedavnim objavila intrigantno, s slikovnim gradivom bogato opremljeno monografijo Herojska doba Histrov, v kateri je strnila naše današnje védenje o najstarejših znanih prebivalcih Istre. Foto: delno ohranjena koščena figurica jezdeca na konju, odkrita v eni izmed grobnic v Nezakciju (Herojska doba Histrov)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, zato da bi se ukvarjala s stanjem družb "tukaj in zdaj". V skladu s tem načelom je bila manj podvržena nevarnostim spodbujanja rasizma. Dandanes marsikoga zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov.Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok razpon na raziskovalnem področju, na katerem se druži tako z biologijo in arheologijo kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej zelo zanimali kulturne in socialne kategorije, koncepti in pojavi, različni ostanki in splošni pojmi – po večini pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in tako rekoč zamrznjena – in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih ustanov, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, z dinamikami razrednega boja vred, jo v zvezi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina.Od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa si nista v nasprotju.   Gosta: dr. Bojan Baskar, filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU  Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis  

Na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih samostanov, stolnih cerkva in farnih cerkvic, kar zgovorno priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicijaUmetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki? Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca. Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)

Izrečene besede nikoli ne povedo vsega, vse je skrito v tišinah in podtekstih. Čeprav klasično zahodno, evropsko gledališče temelji na vidnih in zvočnih zaznavah, če izhajamo iz opredelitev, s katerimi klasificiramo čute v odnosu do umetnosti, pa obstajajo tudi drugi jeziki, ki nastajajoče podobe in pripovedi v gledališču ustvarjajo v temi in tišini, praznem prostoru ... Raziskovalka in pionirka senzorialnega jezika in gledališča v Sloveniji Barbara Pia Jenič, izhaja iz nevidne materije vonja, tudi iz veččutnosti nasploh, kar je bilo v zadnjih gledaliških stoletjih prezrto, kot je bil sam koncept fizičnega in telesnega. Soustanoviteljica in direktorica Zavoda Senzorium, ki je bogate izkušnje nabirala v različnih kulturnih okoljih in se hkrati z razvijanjem lastnih inovativnih izhodišč, učila od začetnika in snovalca senzorialnega jezika in gledališča Enriqueja Vargasa, združuje prakso in teorijo. Tako zdaj v knjižni obliki predstavlja možnosti najbolj organske različice gledališča. Naslov: Senzorialni jezik, organska potopitev v dogajanje.  Fotografija: iz predstave Odstiranja Primož M. Dolničar

Eseji Iztoka Geistra vztrajno spodkopavajo antropocentrično predstavo o človeku kot kroni stvarstva, obenem pa razgaljajo tudi slepe pege sodobnega ekološkega mišljenjaNikakršnega dvoma več ni, da je vprašanje človekovega razmerja do narave eno ključnih, nevralgičnih vprašanj našega časa. Ko gre za taljenje ledenikov in naraščanje gladine morij, ko gre za sekanje gozdov in širjenje puščav, za množično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ali za vseprisotno onesnaženje z mikroplastiko, je namreč očitno dvoje: da imamo, prvič, opravka s procesi, ki resno ogrožajo možnost našega nadaljnjega bivanja na gostoljubnem planetu, in da, drugič, teh pojavov ne moremo ne zadovoljivo pojasniti ne začeti reševati, ne da bi upoštevali, da smo ljudje s svojim delovanjem bistveno pripomogli k planetarni ekološki krizi. To pa slej ko prej tudi pomeni, da bo – če seveda hočemo kaj še spremeniti – treba kritično premisliti človekov odnos do narave. No, s tem pa imamo obilo težav; da homo sapiens ni krona stvarstva, da nismo gospodarji narave, da z njo ne moremo kar prosto razpolagati – to nam, kot kaže, ne gre in ne gre v račun. Kako torej spremeniti način, kako naravo mislimo, če smo se alarmantna opozorila znanstvenikov in znanstvenic, ki zdaj že nekaj desetletij bijejo plat zvona, naučili elegantno ignorirati? – Eno izmed možnih poti iz te mišljenjske zagate nemara ponuja literatura, kakršno ustvarja pesnik, pisatelj in esejist pa tudi ornitolog in zagovornik narave, Iztok Geister. V drugi polovici 60. let 20. stoletja je na veliki oder slovenske književnosti stopil s precej radikalno modernistično poezijo – med drugim je bil eden ustanoviteljev legendarne umetniške skupine OHO –, a se je proti koncu sedemdesetih usmeril drugam, stran od avantgardnega pesništva in se zagnano posvetil premišljevanju, opazovanju in varovanju narave. Izhajajoč iz te izkušnje pa so nato, od poznih osemdesetih let dalje, začeli brsteti njegovi, pogojno rečeno, naravoslovno intonirani eseji, ki jih zdaj lahko prebiramo že v enajstih zbirkah. Zadnja med njimi – gre za intrigantno knjigo Soočenje z naravo : eseji o divjini in kulturi – je prav pred nedavnim izšla pri založbi UMco. Kakšni so torej miselni horizonti, ki nam jih Geister tu razpira, in zakaj te eseje velja brati, čeprav nam ne ponujajo nikakršnih enostavnih receptov za rešitev, no, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Iztoka Geistra. Foto: Iztok Geister na svojem vrtu (Goran Dekleva)

V pogovoru z Jaroslavom Skrušnýjem, mojstrskim prevajalcem iz češčine in francoščine, preverjamo, kaj je v drugi polovici 20. stoletja slovenskemu kulturnemu prostoru dala francoska in kaj češka literaturaKo smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju. Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala. Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado. A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja. Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.V plasteh preteklosti, ki so naložena pod našimi nogami, je tudi nekaj stoletji, ki jih je zaznamoval nekdanji rimski imperij ... V nekaterih je tudi nekaj zanimive igre s sodobnostjo. V oddaji Kulturni fokus bo tokrat govora o nekdanji Emoni ob današnji Drami, nahajališču 11 ton izkopanega materiala,med katerim je rimska svetilka – oljenka, estetsko oblikovan predmet z motivom gledališke maske, kar je seveda zanimiva metafora za dramatičen in razgiban čas, ki se je vtisnil v obdobje rimske prisotnosti, ko je rasla Emona. Čeprav se arheološka stroka veliko ukvarja s to zgodovinsko epoho in samim prostorom, pa Emona še ni dobro raziskana; več bodo gotovo povedale nove metode in analize, ki dajejo starim kontekstom nove pomene. Zelo zanimiva utegne biti demografska sestava takratnega prebivalstva.  Gostji: arheologinja Maja Lavrič, ki vodi arheološke raziskave, povezane z izkopavanji na območju Drame in Center za preventivno arheologijo pri ZVKDS, in argeologinja dr. Bernarda Županek, ki bo med drugim povedala, kaj od tega se je vse znašlo v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, kjer je na razstavi mogoče videti izbrane ostaline nekdanje rimske hiše pod današnjim gledališčem. fotografija: oljenka z motivom gledališke maske Mestni muzej Ljubljana, Aleksandra Saša Prelesnik 

O kalašmščini, ki so jo pred 3500 leti govorili na anatolski planoti, do leta 2023 nismo vedeli čisto ničesar, potem pa so arheologi odkrili prvo – in za zdaj tudi edino – besedilo v tem jeziku. Kaj to odkritje pomeni za naše razumevanje zgodovine indoevropskih jezikov?V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo. No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Kako so videti antične Atene, če jih uzremo z mesta, ki so ga v tedanji družbi zavzemale hetere, rafinirane, visoko izobražene starogrške prostitutke?Antropologinja, raziskovalka antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak, je pri založbi Beletrina pred nedavnim izdala intrigantno študijo Hetera in filozof : iz zgodovinske antropologije svobodnega para, v kateri se, kot pravzaprav pove že naslov, posveča starogrškim prostitutkam, heteram, a to počne tako, da v svoje razpravljanje organsko pritegne še premisleka o delovanju atenske demokracije ter o naravi zakonske zveze v t. i. klasični dobi grške zgodovine, govori pa tudi o mitih in kultnih praksah, o hetero- in homoseksualni spolnosti, o položaju filozofov v grški mestni državi in tako naprej in naprej. Hetera in filozof se, drugače rečeno, bere kot smel poizkus celostne rekonstrukcije nekega sveta, ki je bil in ga ni več. A kaj nam je ta svet – svet, ki ga zaradi Aristotela in Platona, zaradi Sofokleja in Evripida, zaradi Solona in Perikleja še danes radi postavljamo na nedosežen piedestal – zapustil, ko gre za odnose med moškimi in ženskami? – Natanko to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Slapšak zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: hetera in njen klient med banketom, starogrško vazno slikarstvo, okoli 430 pr.n.št. (Marie-Lan Nguyen, Wikipedija)

Naše predstave o Indiji, sploh njeni preteklosti, mnogokrat prikličejo poenostavljene podobe, ki so nastale kot posledica kolonialistične ignorance in občutka evropske duhovne in civilizacijske superiornosti, brezbrižnih kulturnih prevodov, prenašanja in vsiljevanja zahodnih konceptov in paradigem v njena raznolika okolja ter napačna branja njenih svojstvenih fenomenov. Tako so Indiji, prepredeni z mnogimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti, kar ustvari hinduizem kot absolutno esenco indijske identitete in nacionalnosti, med vsemi religijami najbolj univerzalno in tolerantno religijo … Zanimivo, pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci, ki so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija tudi romantizirana, iskali možnosti upora. O imaginacijah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stranpoti ter življenjskih logikah, ki ne dokazujejo prav in narobe, resnico in laž, belo in črno, najboljše in najslabše, več dr. Tamara Dietrich, profesorica indologije na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Wikipedija

Marsikdo je že slišal, kako je mlado dekle, ki je študiralo pri znamenitem Franzu Boasu, pred sto leti odšlo na Samoo in tam proučevalo vsakdanje življenje. Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vprašanja. Margaret Mead je pozneje postala tudi pomembna javna intelektualka, karizmatična govorka in predana liberalka, čeprav v nekaterih pogledih zelo kontroverzna.Marsikdo je tudi slišal in bral, kako je njeno delo, tudi knjigo Odraščanje na Samoi, po njeni smrti kritiziral in uničeval Derek Freeman. Poudarjal je, da je njena knjiga neverodostojna, da je nekakšen mit, projekcija njenih lastnih prepričanj in način osvobajanja lastne spolnosti. Namesto da bi jo dopolnil, je njeno delo razvrednotil, čeprav je bila njegova izobrazba antropološko pomanjkljiva.  Gost: dr. Rajko Muršič Foto: Wikipedia

V okviru Evropska prestolnice kulture GO!2025 je maja potekal literarno-plesni dogodek, ki so ga ustvarili: pisateljica Maja Haderlap, plesalka Leonie Humitsch in skladatelj Benny Omerzell. Dogodek je bil sprva načrtovan v na novo postavljeni kupoli Ingeborg Bachmann, a je bil zaradi slabega vremena prestavljen v dvorano Mestne občine Nova Gorica, vsebina pa je močno povezana s pisateljico Ingeborg Bachmann. Maja Haderlap je na tem dogodku predstavila svoj novi roman Nachtfrauen – Ženske v temi, ki je teden dni pred tem izšel pri založbi Goga v prevodu Štefana Vevarja. Maja Haderlap je ob tej priložnosti prvič brala v slovenščini. Fotografija: Maja Haderlap na prireditvi

V oddaji Kulturni fokus se bomo tokrat posvetili temi, o kateri je mogoče bolj malo povedati, saj je njena skrivnostna vsebina prekrita z nanosi dolgih tisočletij človeške zgodovine. Tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje. Poleg tega sodi v območje neverbalne komunikacije. V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe na splošno. Ker so njegovi začetki zamegljeni v davnini preteklosti, ne moremo vedeti, ali je neandertalcu, tako kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in so se mu razvnela čustva, vendar sta bila glas in glasba - naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje - v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s pozibavanjem telesa, zagotovo naravno uspavalno sredstvo; vpitje in predirljivi kriki, ki so se trgali iz najstarejšega glasbila, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočila. Lovska pesem in uspavanka sta ves čas človeške evolucije, tako kot druge melodije in zvrsti, neločljivo združevali dva pola razvoja glasbe.  O tem pričajo tudi mlajše arheološke najdbe glasbil, kot je neandertalčeva piščal: koliščarska ropotulja, železnodobna keramična ropotulja, žvenketajoči predmeti iz železne dobe, panova piščal, glasbila v situlski umetnosti, različni rogovi in ne nazadnje univerzalno glasbilo boben. Glasbila so bila tudi nepogrešljiv del duhovnega in ritualnega življenja ... Gosta: mag. Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta Neandertalčeva piščal, 60.000 let glasbe, in soavtor razstave dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Fotografija: Narodni muzej Slovenije 

V zborniku The Resilience of History – se pravi: Odpornost zgodovine – mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev premišljuje o vojnah ob razpadu Jugoslavije, kakor se nam kažejo skozi prizmo umetnostiUmetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje. Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreativne zmožnosti, da, drugače rečeno, preprosto manjka besed, da manjka not, kadrov, gibov in barvnih odtenkov, s katerimi bi lahko kdorkoli adekvatno izrekel tovrstno grozo, tovrstno brezno. Pa vendar umetniki in umetnice ne odnehajo; in če pomislimo na slike Francisca Goye, v katerih je upodobil nasilje, ki je pretresalo Španijo med napoleonskimi vojnami, če pomislimo na Vasilija Grosmana in njegov veliki roman o drugi svetovni vojni Življenje in usoda ali če pomislimo na film Bitka za Alžir, v katerem Gilo Pontecorvo govori o alžirskem boju zoper francosko kolonialno nadoblast, tedaj je treba priznati, da umetnost le ni brez moči pred obličjem vojne. A kaj natanko umetnost naredi z vojno, kadar je na ravni svoje nelahke naloge? Nas potolaži? Mar najde smisel v nesmiselnem ubijanju, mučenju, posilstvih in stradežu? Ali pa brezno, pred katerim stojimo, pravzaprav samo še poglobi? – To je vprašanje, ki si ga je zastavila mednarodna skupina razpravljavk in razpravljavcev, ko so pisali prispevke za intriganten zbornik The Resilience of History : The Yugoslav Wars through Art (se pravi: Odpornost zgodovine : jugoslovanske vojne skozi prizmo umetnosti), ki je pred nedavnim izšel pod založniškim okvirom Zavoda Maska. Do kakšnih zaključkov so se ti razpravljavci in razpravljavke navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gregorja Modra in literarnega zgodovinarja dr. Blaža Kavška, ki sta nad omenjenim zbornikom bdela po uredniški plati. Foto: prizor iz obleganega Sarajeva leta 1992 – Vedran Smailović igra violončelo sredi ruševin poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki so jo enote vojske Republike Srbske v noči s 25. na 26. avgust 1992 obstreljevale in tako povzročile požar, v katerem je zgorelo več kot milijon in pol knjig (Mikhail Evstafiev / Wikipedija)

Ob filozofsko intoniranih, melanholičnih knjigah velike švedsko-finske pisateljice Tove Jansson se postavlja vprašanje, komu so zgodbe o Mumintrolu, njegovi družini in prijateljih pravzaprav namenjene – mladim ali starim?»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje. Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v Ljubljani, Tove Jansson prejela tudi Andersenovo nagrado, ki sicer velja za nekakšnega Nobela v polju otroške literature. Seveda pa so Mumintrol in drugi junaki Tove Jansson sčasoma prestopili mejo, ki jo predstavljajo knjižne platnice, se naselili v stripih, animiranih serijah, gledaliških igrah, trgovinah z igračami ter zabaviščnih parkih in tako konec koncev ustvarili globalen poslovni imperij. A zakaj natanko? S čim vse so zgodbe Tove Jansson pravzaprav omrežile generacije bralk in bralcev – in to nikakor ne le tistih, mlajših od deset let – po vsem svetu? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko dr. Nado Grošelj, ki je v zadnjih nekaj letih poskrbela, da lahko knjige Tove Jansson naposled prebiramo tudi v slovenščini. Foto: Mumintrol in Njuhec, kakor ju je Tove Jansson leta 1948 upodobila v knjigi Čarodejev klobuk (Goran Dekleva)

Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost. Ta je nastajala v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih – v strahu pred sovražnikovimi napadi. Partizansko lutkovno gledališče je nekaj mesecev pred koncem vojne nastalo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smisla partizanskega boja – zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odraslemu občinstvu -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer leta 1944.Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, so tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Njegovo delo, znano zaradi izvirne ikonografske zamisli, poznamo kot Taboriščni tarok. Kobe je na srčev as natisnil številko taboriščnika, tisto, ki je bila dodeljena njemu, s čimer je poudaril industrijo smrti v nacističnem holokavstu.  Veliko več prizorov krute resničnosti s portretiranji kaznovanja, dela, mučenja in smrti, ki so ohranjeni v obliki umetniških del, je nastalo v italijanskih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer umetniškega ustvarjanja med interniranci niso povsem prepovedali, zato so bili tudi material in sredstva laže dostopni.  gostja: Tina Fortič Jakopič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije  fotografija: Lutkovna predstava Jurček, 28. junij 1945, Mladinska dvorana Ljubljana foto: Milan Krajnc, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije     

Znameniti roman Cirila Kosmača, ki govori o junaštvu in strahopetnosti, o samožrtvovanju in konformizmu, je eno ključnih del o slovenski izkušnji druge svetovne vojneDruga svetovna vojna že dolgo služi kot sicer hudo temačen, a nenavadno bogat rudnik, v katerem naši književniki in književnice iščejo in tudi najdevajo snov za svoje pisanje. Pomislimo: v avtobiografski izkušnji zasajena romana, kot sta Nekropola Borisa Pahorja in Menuet za kitaro Vitomila Zupana, pa literarizirani dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka, zbrani v Tovarišiji in Listini, so že dolgo v samem jedru slovenskega leposlovnega kanona. In čeprav desetletja precej hitro minevajo, slovenska izkušnja druge svetovne vojne ustvarjalno očitno vznemirja tudi naše umetnike in umetnice mlajših generacij – poizkus razumeti, kaj se je med letoma 1941 in '45 pri nas godilo, je namreč vpisan v razmeroma recentna dela, v romane, kot sta To noč sem jo videl Draga Jančarja in Angel pozabe Maje Haderlap, pa tudi v epsko pesnitev Borisa A. Novaka Vrata nepovrata. Ko govorimo o donkihotskih naporih literatov, kako neizrekljivo grozo svetovnega spopada na slovenskih tleh nekako vendarle izreči, pa nikakor ne moremo mimo Cirila Kosmača, književnika, čigar delo se je nemara celo najpogosteje, najbolj vztrajno vrtelo okoli boja Slovenk in Slovencev – še zlasti Primork in Primorcev, kajpada – zoper genocidne tendence nacifašizma. Italijansko fašistično represijo je, denimo, tematiziral v kratki zgodbi Gosenica, junaštvo partizanov v noveli Očka Orel, ki mu je nato služila tudi kot predloga, ko je pisal scenarij za naš prvi celovečerec Na svoji zemlji. No, bržčas še kompleksnejši, še bolj pretanjen pa je njegov prikaz druge svetovne v romanih Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku. In prav temu delu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Andraža Gombača, publicista in knjižnega urednika, ki je za založbo Beletrina pripravil nov natis Balade, ki pa pred bralke in bralce zdaj prihaja v nekoliko drugačni, daljši oziroma razširjeni obliki. Od kod se je pravzaprav vzela ta različica Balade o trobenti in oblaku pa, seveda, kaj nam roman pravzaprav sporoča in, ne nazadnje, kako se delo vpenja v Kosmačev širši literarni opus, smo v pogovoru z Andražem Gombačem preverjali ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Foto: Goran Dekleva