Podcasts about zbirka

  • 33PODCASTS
  • 122EPISODES
  • 19mAVG DURATION
  • 1EPISODE EVERY OTHER WEEK
  • May 26, 2025LATEST

POPULARITY

20172018201920202021202220232024


Best podcasts about zbirka

Latest podcast episodes about zbirka

Ocene
Nika Gradišek: Obronki

Ocene

Play Episode Listen Later May 26, 2025 6:16


Piše Anja Radaljac, bere Sanja Rozman. Obronki, pesniški prvenec Nike Gradišek, je ob upoštevanju trenutnega položaja poezije v slovenskem literarnem prostoru kontekstualno mogoče razumeti tudi kot pesniško pojasnilo, zakaj se poezija, občedružbeno, morda zdi enostavno odveč. Zbirka se namreč zaključuje z verzoma: »Tu ni prostora za pesmi, ker je naju dovolj«. Brati bi ju bilo mogoče tudi prispodobično, kot izpolnitev, ki nastopi po koncu samskosti, v zaljubljenosti, a struktura zbirke vendarle napotuje tudi na to, da ju beremo kot svojevrsten literarni – in politični – ključ, ki razkriva nekaj bistvenega o idejni ravni Obronkov. Za precej pesmi v zbirki se zdi, da površinsko uspešno razumejo medij poezije; napisane so pretežno v sodobnem jeziku, ne posegajo po eksplicitno izžetih podobah, večinoma imajo soliden potek in so obrtniško dokaj izdelane, vendar inovativnost v njih bolj ali manj umanjka. Toda če pesmi pogledamo bolj plastično – če jih beremo onkraj podob in osnovne rabe jezika – se zdi, da so pisane obrazčasto. Ob pregledu medbesedilnih referenc – poleg obvezne Sylvie Plath še Ivan Minatti in Tone Pavček –, daje poezija te zbirke vtis, da se poraja iz precej omejenega branja sodobne slovenske poezije; v njej se namreč na specifičen način srečujejo trendi sočasne revialno in spletno objavljene poezije ter zelo zamejene knjižne produkcije iz prejšnjega stoletja. Obronki večinoma segajo na površinsko raven utrinkov vsakodnevnosti, kar je še en pristop v poeziji, ki deluje vse bolj utrujeno; v svojih najbolj prepričljivih izrazih ta pristop obče ponuja visceralne, subjektivne uvide v bivanjske izkušnje pesniških glasov, v svoji najbolj razvodeneli obliki pa ne zmore vzdržati polnosti bivanjskega izkustva, ki ob nizanju podob terja vsaj še emocionalno, intimno in refleksijsko raven besedila. Tega večina pesmi v Obronkih ne zmore ponuditi. Poetska subjektivna izkušnja se ne izriše na kompleksen način, dokaj malo pesmi namreč zajame vse ravni besedila, ki bi bile za to potrebne. Prvi del zbirke tako popisuje rahlo rutinsko, a pretežno prijetno študentsko izkušnjo, ki mestoma opozarja na posamične stiske – npr. osamljenost, identitetno praznino – a emocionalno ne zgradi jasne podobe o notranjem svetu pesniških oseb. Bolj problematično je, da si pesmi na idejno-politični ravni za zapolnitev mankov, ki se na tej ravni sicer kažejo skozi večji del zbirke, ponekod sposojajo iz občega nabora perečih družbenih problematik, pri čemer pride do površinskih in problematičnih načinov upovedovanja določenih tematik. Takšen primer je na primer vzporejanje prostorskih stisk študentske pesniške populacije, »drogerašev« in brezdomcev – tako z vidika materialnih prostorov kot z vidika družbenih prostorov. V Obronkih ta vzporednica ni napravljena na politično odgovoren način, ki bi etiško odgovorno in idejno inovativno ter s težo, ki temu pritiče, prepoznaval eksistencialne stiske marginaliziranih skupin odvisniške in brezdomne populacije. Podobno suvereno, a površinsko Obronki segajo tudi po nekaterih ustaljenih ideologijah, kot je na primer specizem, in ne kažejo razumevanja za problematiko političnega položaja nečloveških bitij v sodobnih družbah; živali so, z izjemo krastač, ki jih v eni od pesmi nihče ni odnesel s ceste, razumljene kot metafore, kot prispodobe za pojme ali stanja v človekovi psihi ali medosebni človeški dinamiki; take postopke je seveda mogoče najti v stoletjih pesniške tradicije, na vsak način tudi pri Pavčku in Minattiju, kakšna sodobnejša perspektiva te tematike pa v Obronkih ni zaznana; v zbirki ni upoštevan niti velik premik, ki ga je v slovensko literarno poezijo tozadevno vnesel Jure Detela s svojim življenjskim projektom. Podobno je z razumevanjem medosebnih odnosov, ki imajo – zlasti z vidika zaključka zbirke – poudarjeno problematično noto, ki kaže na globljo patriarhalno strukturo v podtalju knjige. Pesmi sledijo opisanemu vzorcu beleženja vsakodnevnosti skozi pretežno površinsko prizmo, dokler v zbirko ne vstopita neimenovani on in tema ljubezni. Tukaj Obronki pridobijo nekaj emocionalne napetosti, a se slabše izogibajo zdrsom v ustaljene podobe; inovativnost tukaj še bolj umanjka. Najbolj problematičen je v tem kontekstu jedrni uvid zbirke: poezija je mašilo, orodje za spopadanje s trenutki osamljenosti, manka človekove bližine, pogosto pa kar za preganjanje dolgčasa; prostora za pesmi ni več, ko je dovolj njiju. Če pesmi prej mestoma nakazujejo praznost identitete pesniške osebe, pa vidimo, da do zapolnitve te praznine ne more priti prek umetnosti ali individuacije, temveč z zaljubljenostjo in zlitjem z drugim. Ni dovolj pesniška subjektka sama, temveč onadva, kar je precej konservativna poanta (ženska pravzaprav jedrno potrebuje moškega) in potem postanejo vse njene vsebine in umetniška prizadevanja nevredni beleženja. Zbirka Nike Gradišek Obronki naposled napotuje na vprašanje o prostoru, ki za poezijo (ne) obstaja; s čim in kako ta zamejeni prostor zapolnjujemo?

Ocene
Špela Setničar: Vse, kar ti moram povedati

Ocene

Play Episode Listen Later May 19, 2025 5:47


Piše Jože Štucin, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati v vsem odstopa od pesniških prvencev mladih pesnic; ni tipanja po besedni melasi, ni iskanja identitete in odkrivanja svojih "jazov", v ničemer ni začetniški in iščoč, temveč je zrelo pisanje o sebi, o svojem življenju in bivanjskih stiskah na način, kot da je vse globoko premišljeno in izklesano v precizni narativnosti, z izjemnim občutkom za pripoved in iskrivo iskrenost. V tem smislu so tudi metafore zelo čiste, nedvoumne, pesniška zgodba pa se dogaja, kot vsem nam, v magičnem plesu življenja in smrti, rojevanja in izginjanja, upanja in strahu, ljubezni in sovraštva. Slednjega še najmanj, bolj "med vrsticami", če že. Zbirka je razdeljena na šest enot, ki nekako določajo predih med branjem, so kot nekakšna cezura, da se vse misli ne pomešajo v eno samo pesem. Naslovi so programski in opredeljujejo vsebinske poudarke, vsaj delno določajo "postaje" pesniškega odraščanja, nabor vsebin pa je pester, raznoroden in osvobojen vsakršnih predsodkov. Poezija je brezdomna, v resnici nima svoje posesti, živi lahko kjerkoli, tudi tam, kjer življenja sploh ni. V pesmi Utopljenec z začetka zbirke se zgodi nemara prvi stik otroka s smrtjo, ko iz vode izvlečejo utopljenca. A tu je še skrbna "mami (ki) pravi, / naj zaprem oči. / Nihče ne sme / videti mrtveca, / ki so ga ravnokar / potegnili iz vode, / lahko te obišče v spanju." Toda mrtveci so, to je pač dejstvo, še svojega nosimo s sabo od rojstva do konca. Borimo se z njim, ga skušamo izigrati, mu nastavljamo pasti in privide, ga skrivamo pred sabo, mu nadevamo maske ljubezni ali strahu in ga svaljkamo na vse načine, da bi se ga otresli, celo mešamo si glavo z raznimi opoji ali praški, pa nič, v pesmi Konec sveta se rodi le borno razodetje: "Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju." Pesnica ima za sabo tudi grozno izkušnjo, diagnozo raka, ki še dodatno podčrtava njeno občutljivost in pronicljivost za vse temačne sobe življenja, za izgube in izkrivljene odnose, ki lahko klestijo po mladosti. Take so tudi njene izkušnje z nasilnimi partnerji, begajočimi in ranjenimi ljubimkami. Izkušnje in razodetja se nato pretočijo v trpko spoznanje o svetu, kalijo dušo in krotijo vsakršne rakaste tvorbe, tiste resnične in tudi tiste, ki se razraščajo v dvomu, strahu in brezupu. In ko vse to nekako postane duhovna "vaservaga", se začnejo rojevati pesmi, presunljivi, na trenutke tudi s humorjem požlahtnjeni verzi, v katerih pesnica polno zaživi brez besed, ki bi se zatikale med zobmi, brez sramu in v spokojnem ritmu samoironije. V prvi pesmi štiridelne prigodnice z nekoliko enigmatičnim naslovom Vsem, ki veste se takole dobrodušno razpiše: "Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim." Zbirka ima sinkopiran ritem, vsaj glede vsebin. Pesnica preskakuje tematike in kronološke uzance reducira na spontane utrinke, iz nje pač vre in zakaj bi hladili krop, zakaj bi brzdali paro in iskali ohladitve v tišini in miru: ko vre, naj brbota do izsušitve! Naj se vsi njeni bivši in bivše, čudni ali navadni, lepi ali nevidni, valjajo v poetični savni in použivajo pesničino pozornost. Tudi tisti, ki je zatrdil, da je zadnja na seznamu: "Ko sem odhajala, si obljubil, / da sem zadnja na seznamu / z imeni deklet". Pa tudi onidve, ki sta jo poklicali v dnevih osamljenosti. Take pesmi ne dobi kdorkoli: "Dišali sta po otroškem / pudru. Neprekinjeno / sta me poljubljali, / medtem ko sta ožemali / pomaranče / za džus in vodko. // Ne vem, kje se je vse / začelo. / Kako je slina krožila / med ustnicami / in verzi Tomaža Šalamuna, / in kako / mi je prišlo." Zbirko Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati krasi obilje čustveno-čutnih nians, tudi intimnih izpovedi, zaokroži pa se z gotovo najbolj nežno pesmijo, kar jih je podpisani kdaj koli prebral o kužkih, naših zvestih prijateljih. Mogoče najčistejših, kdo za vraga bi vedel in razumel to pasjo ljubezen in predanost. Pesem Majhno srce zaključi knjigo z verzi "In ko se po sestankih, / službah in protestnih shodih / rešimo ljudi, nas pričakujejo, / ležeči volkovi na domači preprogi, / in se v obratu ključa v vratih / zaletavo dvignejo z življenjem, / ki je krajše od tvojega, / z razprtim gobčkom, iz katerega visi / iztegnjen jezik – pasje molčijo, / pasji ljubljenci, pasji angeli."

Kulturni utrinki
Pesniška zbirka Stanke Mihelič: Ozri se name in me poslušaj

Kulturni utrinki

Play Episode Listen Later May 15, 2025 12:45


Spoznali smo novo pesniško zbirko Stanke Mihelič. Knjigo molitev Ozri se name in me poslušaj je izdala v jubilejnem Svetem letu in jo posvetila vsem romarjem Upanja.

Ocene
Jurij Hudolin: Mediteranski vrt

Ocene

Play Episode Listen Later May 12, 2025 4:16


Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Ocene
Pino Pograjc: Megalomast in Izbruhijada

Ocene

Play Episode Listen Later May 5, 2025 4:44


Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Ocene
Borut Gombač: Govori

Ocene

Play Episode Listen Later Apr 14, 2025 6:25


Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Sotočja
O koncertu, ki poveže celo vas, in druge zgodbe iz zamejstva

Sotočja

Play Episode Listen Later Apr 7, 2025 58:08


»Tuli ku en šakal«, poje doberdobska rock skupina Blek Panters, ki je s tremi razprodanimi koncerti v Kulturnem domu v Gorici praznovala 30 letnico. Zakaj so njihovi koncerti tako posebni? Na Tržaškem Krasu se pri pouku v naravi pridružimo učencem osnovne šole Trebče. Ustavimo se v Celovcu, kjer je potekalo prvo letošnje srečanje mreže MAJ, mreže, ki že 8 let tke vezi med mladimi zamejskimi rojaki. V Monoštru pa prelistamo najnovejšo knjigo v zbirki Med Rabo in Muro. Zbirka zgodb z naslovom »Težko je bilo, a smo zdržali - Žmetno je bilau, depa smo zdržali« Jelke Pšajd, je, tako kot vsa dela v zbirki, v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju.   Foto: ŠA ŠA ŠA - koncert skupine Blek Panters v Gorici

Ocene
Tomaž Šalamun: Visoka gora, bele luči

Ocene

Play Episode Listen Later Mar 10, 2025 8:18


Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Izšlo je
Manca G. Renko: Živalsko mesto

Izšlo je

Play Episode Listen Later Mar 6, 2025 29:29


Publicistka, zgodovinarka in urednica Manca G. Renko je pri svoji založbi No!Press objavila esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih. Zbirka – občuteno jo je oblikoval Zoran Pungerčar – pritegne z izbiro zahtevnih tem (med drugim piše o čustvih, tesnobi, ženski enakopravnosti, pripadnosti generaciji …) in tehtnim razmislekom, takšna pa je avtorica tudi v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je: kritična, preudarna in odkritosrčna. Nikar ne zamudite.

Potujte z Radiem Maribor
Zbirka tradicionalnih pustnih mask na Ptujskem gradu vabi

Potujte z Radiem Maribor

Play Episode Listen Later Mar 1, 2025 34:04


Turistično oddajo smo pustno obarvali: obiskali smo Ptujski grad in tamkajšnjo zbirko tradicionalnih pustnih mask. Potem smo se podali še v središče pustnega dogajanja, v Markovce, od koder naj bi izviral korant … Toda mi nismo iskali teh demonskih likov, pač pa smo se udeležili delavnice priprave »krapčičev«, kot tam rečejo slastnim domačim krofom. Slišali pa boste tudi nadaljevanje potopisnega pogovora o Iraku.

Zakladi naše dediščine
Vsemir - meja na mirenskem pokopališču, prenovljena zbirka Goriškega muzeja

Zakladi naše dediščine

Play Episode Listen Later Feb 18, 2025 5:46


Mirensko pokopališče je leta 1947 začrtana državna meja presekala na dva dela, s tem razdelila ne samo žive, ampak tudi mrtve. V večni mir pokopališča je vnesla nemir. Ob uradnem programu odprtja Evropske prestolnice kulture so omenjeno razstavo oziroma zbirko prenovili in jo naslovili Vsemir. Predstavili so jo Mauricij Humar, Rok Bavčar in Vladimir Peruničič.

Nedeljska reportaža
Etnološka zbirka družine Šribar

Nedeljska reportaža

Play Episode Listen Later Feb 16, 2025 26:11


V oddaji Nedeljska reportaža se bomo tokrat posvetili Etnološki zbirki družine Šribar. Ta hrani predmete iz ljudske dediščine, ki so jih na Krškem polju, Krškem gričevju ter v Posavju uporabljali ljudje, ki so tam živeli v 18., 19. in 20. stoletju. Zbirko hranijo v spomeniško zaščiteni domačiji, ki jo je obiskal Aleš Ogrin.

kr zbirka nedeljska
Ocene
Aleš Učakar: Naposled

Ocene

Play Episode Listen Later Feb 10, 2025 4:17


Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Aleš Učakar je leta 1996 objavil zbirko kratke proze Veliki Mhrann in leta 1999 pesniško zbirko Mesta tihe sreče. Naslov nove zbirke Naposled vsaj implicira čas, ko je pesniško ustvarjanje doseglo tisto stopnjo, da se pesmi zvrstijo v zbirko in dobijo mesto v osebnem kozmosu izrekanja. Zbirka je razdeljena na dva dela. Oblikovno vzeto pravzaprav ni razlike: stihi so dosledno brez velikih začetnic, pesmi so razpotegnjene, vsebujejo dolge verze, krajši verzi pa jim dodelijo udarnost in spevnost, česar daljši ne vsebujejo, saj stremijo k naraciji, k ponavljajočim se izpisom in opisom pesnikovih zaznamb. Na dva dela zbirko ločita verza ali kar krilatici „iz normalizacije nenormalnega / v totalizacijo totalnega“. Prvi del zbirke je vsebinsko osmišljen s slikanjem sedanjosti, ki se razteza v prihodnost, in je katastrofično preroški. V pesmi Spektakel so verzi: „…zato nas čaka zamenjava udov s komponentami / algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča“. Še bolj nazorna je pesem Drobci apokalipse, ki se konča s kitico: „gozd je utišan in ogoljen / ocean je omotično spokojen / seme je odplulo z oseko / iščoč potem pač kak drug južni otok / planet je zdaj togotno prazen“. Pesnik torej dopoveduje svetu in bralstvu, da je stanje preresno celo za ironijo. Drugi del zbirke ne poglablja mrakobe prvega dela, a pri njej vztraja in ji dodaja nekak narativni lok, da pa je morda vendarle mogoča manj mračna prihodnost. A tak namig je zgolj iluzija, saj je nakazano le nekakšno sprijaznjenje s stanjem, ki naj bi se kar ne nehalo. Kot nekakšno rešitev ali možnost odmika pesnik nakaže smer ustvarjanja, pesnjenja, prebiranja. V pesmi z naslovom Najino mesto usmeri z verzi: „najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave / njegove ulice so večno hvaležne / za stopinje, ki jih čeznje sejeva / in čez trge, terase, promenade / ponosno je na predanost / vdihnjeno v toploto potne kože“. Verzi v pesmi Oda radosti so še bolj optimistični: „… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej“. Izbrana navedka sta nekak skrajni doseg pesnikovih videnj, ki prav izstopata iz siceršnje kataklizmične agende zbirke. Posebnost in dragocenost zbirke Naposled je tudi spremno besedilo izpod peresa samega pesnika, v katerem nazorno pojasnjuje nekatere značilnosti pesmi. Da še ni vsega konec navsezadnje sporoča stavek: „Ena od možnosti izbojevanja boljšega sveta je v pričujoči poetični izvedbi previharjenje duhovnega in fizičnega gorja per aspera ad astra.“ Stanja človekove zavesti, kot so strah, napetost, bolezen, skrivanje, bežanje in podobno, pesniku dodajajo presežno vrednost, da brezkompromisno opozarja na zablode, išče vzroke, in hkrati nakazuje pot, ki si jo človeštvo zasluži, a si jo mora prislužiti. Nemara tudi z branjem pesmi iz zbirke Naposled.

Svet kulture
Zapuščina Marka Breclja v NUK-u, Črna skrinjica predstavila izdaje leta 2024

Svet kulture

Play Episode Listen Later Feb 3, 2025 16:25


V rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice so pridobili rokopisno zapuščino glasbenika, pisca in aktivista Marka Breclja. Zbirka obsega fotografije, osebne dokumente, korespondenco, rokopise, dnevnik iz leta 1966 ter albuma Coctail in Obilni poslovilni. V Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani je založba Črna skrinjica predstavila knjige, ki so lani izšle v njenem 3. letniku.

Izšlo je
Neli Filipić : Srečni konci

Izšlo je

Play Episode Listen Later Jan 30, 2025 29:00


Pisateljica Neli Filipić je v minulih treh desetletjih ustvarila bogat pripovedni opus pretežno mladinskih del in je dobitnica vrste literarnih nagrad. Med drugim je lani zasluženo dobila nagrado Maruše Krese (prej novo mesto) za svojo prvo pripovedno zbirko za odrasle Srečni konci (objavljeno pri Cankarjevi založbi). Zbirka vsebuje različno dolge kratke zgodbe, od dvovrstičnice do nekaj strani. Njihov skupni imenovalec je njihova odličnost: avtorici je namreč uspelo, da je vsako zgodbo zasnovala kot izviren, samosvoj univerzum. Njene kratke kratke zgodbe so včasih paradoksi, daljše pa lahko imajo domiselno postavitev s presenetljivim koncem. Za nameček so zgodbe berljive, avtorica pa v njih pogosto piše o rastoči ali ozaveščeni ženski samozavesti. Več o zbirki Neli Filipić pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratko kratko zgodbo Tesnobni časi in odlomek iz zgodbe Pisateljica. Nikar ne zamudite.

Ocene
Petra Bauman: Dan v zalivu

Ocene

Play Episode Listen Later Jan 20, 2025 9:07


Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.

Svet kulture
Knjiga esejev Poskus vsakdanjosti in zbirka zgodb Steklene stene

Svet kulture

Play Episode Listen Later Jan 8, 2025 12:37


Pesnica Anja Zag Golob, dvakratna Jenkova nagrajenka in prejemnica nagrade kritiško sito, je po petih pesniških knjigah, izdala prvo prozno knjigo, zbirko enajstih esejev oziroma »prostih spisov«, kot jih je imenovala, z naslovom Poskus vsakdanjosti. Ana Svetel pa je konec lanskega leta pri Beletrini objavila pripovedno zbirko Steklene stene. Zbirka vsebuje pet motivno zelo različnih zgodb, pripovedovanih v različnih registrih. Več pa v tokratni oddaji.

Ocene
Anja Novak – Anjuta: Žilažili

Ocene

Play Episode Listen Later Jan 6, 2025 9:13


Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.

Ocene
Lev Detela: V vetru

Ocene

Play Episode Listen Later Nov 18, 2024 4:52


Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesem z naslovom Božič 3027 gre takole: »tiho pretiho sneži / brezvetrje brez ljudi / na razlomljeni svet / v lastno nesrečo ujet // zvezda večerna bolšči / v prazno zemljo v temi / v prahu brez časa in sanj / v brezdušju razrušenih stanj.« Pesem je brez ločil, brez velikih začetnic in – kratka je. Kaj le bo čez tisoč let? Povzema prevladujoče, tisto kar vlada celotni zbirki in tudi življenjski izpovedi slovensko-avstrijskega pesnika. Kolikšno pa je tisočletje vnaprej ali vnazaj? Odgovor: nepredstavljiva doba zajema enovito pesniško skušnjavo, da je pesnik tudi slutilec dobe, ki se kar ponavlja. Lev Detela je ob svoji 85-letnici enako ihtavo in pritajeno hkrati postavil v ospredje izzive slovenščine, kot je to počel od zbirke Atentat pred skoraj šestdesetimi leti. Ob takšnih ugotovitvah še stranski rokav, dodaten vetrolov, pomislek: morda pa bi si zaslužil knjigo, v kateri so sicer pesmi izpred enega leta, morda dveh, knjigo ki bi bila vezana v radioaktivne zaplate padlih delcev vesoljskih predmetov, morda pa vsaj v usnje ali celo marmor. A ne. Knjiga, ki je izšla ob podpori mariborske mestne občine, je pravzaprav knjižica, pomensko natančno opremljena z motivom osamelega drevesa, ki mu botruje še en osamelec v megleni daljavi. Drevo je sicer nagnjeno zaradi vetra, a nikakor izruvano; torej kljubuje. In tudi slutnja, izpovedana v navedeni pesmi, ga ne upogne do tal, ga ne zlomi, ga ne prisili k pomiku v zemljo. Skromnost se pari s ponosom. Zbirka se začne s Prologom, s pesmijo, v kateri je verz: »poznam pisatelje brez knjig«. Odvzeto, a vendarle določujoče, je tisto ontološko dejstvo, s katerim se Lev Detela poenači, celo poisti. Naslednje pesmi so razdeljene v štiri razdelke, bralska izkušnja pa je zaključena z Epilogom, v katerem je prvi verz: »razložite mi prosim.« Povzetek tako izpostavljenega ošvrka prek pesmi bi bil: zbirka V vetru je eno samo spraševanje o odsotnem. Seveda se nemudoma pritaknejo miselni vzorci o prisotnem, o tistem, o čemer naj bi pa se le izrekalo, o čemer pa naj bi pesnik docela nazorno pesnil, da bi se ga ja razumelo. Enega od dokaj verjetnih odgovorov prinaša konec pesmi z naslovom Deset naglavnih vprašanj: »zakaj rečemo zato / čeprav je zatorej zategadelj / zatajil tembolj?« Ob navedenih verzih še eno vprašanje: je zdaj kaj bolj jasno, pojasnjeno. Je, zelo nedvoumno in vzdržno: pesnik je vladar izreke, hegemon diskurza, lastnik vsaj lastnih besed. Ha, je pa vseeno veter tisto, kar dopušča, da se pomeni in smisli, stihi in njih nalomi sesipnejo in spnejo določen delež razumevanja, ki ga listje v vetru razprostre v vseh letnih časih vsaj že nekaj tisočletij tja, ter od prej. Vsaj par, ki ga sestavljata Tonja Jelen in Vinko Ošlak, je bil deležen takšnega listja. Prva je napisala spremno besedilo z naslovom Vse se začne ..., v katerem izpostavlja Detelovo nagnjenost k premisleku o nestabilnosti in nejasnosti ter ugotavlja, da je pesnik tisto, kar je vedno bil in bo: glasnik. Drugi pa v spremnem besedilu z naslovom Nekaj besed ob pesmih Leva Detele obširno umešča pesnikovo zvestobo resnici, resničnosti in resnicoljubnosti s poudarkom na dejstvu, da ne zmore ugotoviti pesnikove dejanske starosti oziroma mladostnosti. Knjižica se konča s pregledom Detelovega življenja in ustvarjalnih dosežkov, ovenčanih s kopico nagrad. Da pa vsaj nekaj o tej knjigi ostane nedorečenega, poskrbita verza iz pesmi O skrivnostih življenja: »na žalost mi manjka nekaj besed / da bi vam vse povedal.«

Ocene
Mirjam Dular, Lahkotnost molka, urok tišine

Ocene

Play Episode Listen Later Nov 4, 2024 8:02


Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.

Ocene
Veronika Razpotnik: Sršena pičim nazaj

Ocene

Play Episode Listen Later Oct 28, 2024 4:15


Piše Tonja Jelen, bere Igor Velše. Zbirka pesnice Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj ima močno in pretresljivo vsebino. Že njen prvenec izpred dveh let Krekspot na požarnih štengah je bil suverena govorica, v drugi zbirki pa je pesnica naredila še večji čustveni preboj. Še bolj slikovito in neposredno se zrašča z različnimi tematikami, predvsem z analiziranjem odnosov v preteklosti in z nadaljevanjem toksičnosti v odrasli dobi. Pesmi pa ponujajo še veliko drugih, zadnje čase aktualnih družbenih vprašanj. Zbirka ruši časovno linearnost, saj meša zgodnjo odraslo dobo, mladostništvo in otroštvo. Sklop pesmi z naslovom 5, nas denimo vrne v čas petletne deklice in s tem različnih nezdravih dogodkov. Vračanje v spomin z nenehnimi udarci, padci in bolečino je brutalno prepričljivo izrisano. Osnovna premisa vsega je nenehno trpljenje, ki ga pesnica spretno preslikava tudi v druge žive ali pokojne osebe. Ne, to ni zbirka nostalgije po otroštvu, kot ga občuteno in tudi z vidika otroške vihravosti upesnjujeta le malce starejši Tanja Božić in Anja Grmovšek Drab. Pri dekliški subjektki Veronike Razpotnik so doživljaji drugačni, polnijo se s slabim in disfunkcionalnim. A prav s tem buliteljstvom se izrisuje eno od možnih otroštev, ki pa je večkrat prikrito in se o tem ne govori. Veronika Razpotnik v pesmih poudarjeno ruši posploševanje o srečnem in brezskrbnem otroštvu družin, tudi velikih. Pri tem tuje misli ponazarja s kurzivo, kar je ena od posebnih vizualnih značilnosti pesmi. Skoraj odrasla subjektka se v skoraj vrtoglavem času znajde v porušenih odnosih, kakršni se pogosto končajo s samomori. Te pesmi so med najbolj pretresljivimi. Izgube in oddaljenost od bližnjih subjektka doživlja vse teže: »razdalje glodajo«. Zbirka je namreč kot analiza razmerij. Družbeno in intimno je kritična do homofobije, vojne, sploh do kakršnega koli nasilja. Vendar kot je bil že prvenec poln obratov, se tudi tukaj bralci znajdemo na vrtiljaku. Subjektka se tudi sama vse bolj utaplja v številnih eskapizmih. Sočen in neposreden jezik je v skladu z občutenjem in situacijami. To pač ni poezija sprenevedanja in olepševanja. Avtorica se igra z tudi imenom, kot je Alex. Trans- oziroma nebinarnost se pojavlja tako v ljubezenskem kot prijateljskih odnosih. Ti so lahko tudi na daljavo bodisi zaradi študija ali bolezni. Prav na bolezen se nanaša najbolj osebna in tudi najbolj tenkočutna pesem v zbirki, namenjena Špeli. Pesem se v marsičem razlikuje od drugih, v njej se pesnica z veliko sočutja in nežnosti sooča s kruto boleznijo mlade prijateljice. Zbirka Sršena pičim nazaj je jasno sporočanje o številnih oblikah nasilja, tudi samopoškodovanja, o ukalupljanju in usidranosti ženske, prostovoljnih smrti in nenehnih čustvenih odtegljajih. Vmes pa je vendarle svet, ki subjektko odrešuje vsega slabega. A še vedno se mora vračati nazaj – v slikovitost sivine, prepričljivo primerjane z negativnimi glodavci in drugimi škodljivci. Zbirka Veronike Razpotnik Sršena pičim nazaj več kot uspešno kaže na anomalije živega. Ironično je sicer na koncu pesem z naslovom Pasivistka, ki skorajda zavrne oznako o delnem aktivizmu in ozaveščanju v zbirki.

Ocene
Miha Mazzini: Menjava glasbe

Ocene

Play Episode Listen Later Oct 21, 2024 8:06


Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Maja Moll. Zbirka zgodb pisatelja, scenarista, režiserja in vsestranskega publicista Mihe Mazzinija Menjava glasbe je po vsebinski in oblikovni plati sestavljena iz dveh delov. Ko jo v rokah obračamo in iščemo njeno zadnjo plat, trčimo ob dve naslovnici, ki ju je zasnovala vsestranska likovna umetnica Samira Kentrič. Na njej se v skladu z naslovom nahaja velikansko uho, znotraj katerega se kot v kakšni harfi razprostirajo strune, na katere igrata angel in robotski zlodej – odvisno od tega, katero naslovnico najprej uzremo. Naslovnici namreč bralcu tudi sugerirata, v katero smer se bo zasukalo pet zgodb, v vsaki polovici knjige – hudiček napeljuje k bolj tragičnemu oziroma ciničnemu razpletu, angelček pa obuja upanje in protagonistom prinaša vsaj začasno zadoščenje. Čeprav zgodbe na prvi pogled delujejo kot bizaren, grotesken, znanstvenofantastičen prikaz realnosti, lahko za njimi slutimo povsem navadne ljudi iz mesa in krvi, ujete v primež (na)gonov in hrepenenj pa tudi odvisnosti od sodobnih tehnologij in neustavljive težnje po maščevanju. Ostarela junakinja zgodbe Podgana, ki se spopada s številnimi zdravstvenimi težavami, na vrtu najde mrtvo podgano in jo zamrzne z mislijo, da jo bo po pošti poslala politiku, ki se bo izkazal za največjega “podganarja”. Medtem ko iz dneva v dan spremlja televizijski dnevnik, da bi izbrala svojo žrtev, se ji zdravje toliko popravi, da ji ni treba več obiskati zdravnika. Čedalje boljše volje postaja tudi dokaj siromašni zbiratelj gramofonskih plošč, ki nekega dne dobi preblisk, kako bi se lahko s pomočjo mrčesa znebil konkurence, medtem ko protagonist zgodbe Najbolj srečen par na svetu po ženini smrti doživi presenečenje v podobi robotsko patentirane soproge, ki pa tudi od njega terja izdelavo mladega in gibčnega dvojnika. Novonastali android ga pospremi z besedami: “Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.” Rešitev za pisatelja, čigar branost upada, iščeta njegova založnik in agentka. Po vzoru zahodnih trendov mu predlagata androginost oziroma kar fizično spremembo spola, sam pa raje odrine v Makedonijo in tam v zaprtih omrežnih skupinah prodaja priročnik z naslovom Lažne novice za začetnike. “Angelsko” serijo zgodb zaključi zgodba Gluhe roke. Opisuje ostareli par, nedaleč v prihodnosti, ki si zaradi večjih možnosti za zaposlitev, namontira ob telo celo serijo robotskih rok, ki služijo določenim poklicem in namenom. A to so tako imenovane gluhe roke, nekakšne fantomske okončine, ki se nikoli ne morejo zliti z organskim telesom: “Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala. Spominjam se tistega občutka, ko držim roko in je hkrati moja, a ni del mene. Gluha roka. Že dolgo nisem razmišljala o tem izrazu. Polna sva gluhih rok. Lahko jim rečeva, kar hočeva, pa naju nočejo več poslušati.” S simboliko androidov, robotskih udov, telesnih deformacij in kastracij Mazzini odstira pogled na odtujenega posameznika, ki se nenehno trudi zapolniti manko, ki ga vzpostavlja neoliberalistična družba s svojim modelom neskončnega krogotoka nesmiselne proizvodnje in potrošnje. Sodobni individuum je tako že v štartu odvečen in “izbrisan”, saj ne more slediti samodestruktivnemu tempu, ki melje vse, kar temelji na neodvisnosti, samoregulaciji in samoohranitvi. Tako se nam med branjem knjige Menjava glasbe zdi, kot da bi junakom le še malo manjkalo do tega, da se znajdejo na “zeleni veji”, vendar jih neka oseba ali dogodek vedno znova pošlje na začetek. Lotevajo se najrazličnejših absurdnih podjetniških inovacij, dokler dokončno ne propadejo, saj ne zmorejo biti dovolj prilagodljivi niti konkurenčni. Čeprav se zdi, da je problem v družbi, ki od slehernika terja nenehno prilagajanje, posodabljanje in vsestransko transformiranje, Mazzini usmerja kritično ost tudi v posameznika in njegovo navdušenje nad teorijami zarot ter hitrimi in nepremišljenimi odločitvami v stilu Martina Krpana in Don Kihota. Protagonistko zgodbe Jackpot na primer prikaže kot preplašeno prodajalko srečk, ki se nekega dne odloči, da bo zamolčala zmagoviti zadetek svoje stranke in si denar izplačala na svoj račun. Čeprav se zaveda, da bi jo v praksi hitro izsledili, je ponosna na prebuditev notranje “amazonke” oz. hladne preračunljivke, ki bo odslej lažje funkcionirala v družbi. Tudi glavna junakinja zgodbe Žive jaslice se zaveda skritega podjetniškega potenciala, zrežirati mora zgolj še malo večji čudež, da bo lahko živela na račun družinskih in religioznih iluzij, čeprav tvega linč prevarane množice. Zmagovalec na področju podjetniških inovacij pa je prav gotovo junak zgodbe Vseslovenske sile za pomoč javnemu zdravstvu, ki najde tržno oz. socialno nišo v poslušanju pacientov, ki dneve čakajo izgubljeni na hodnikih zdravstvenih domov in bolnišnic, a se v resnici nihče ne zmeni zanje: “Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.” S tem preprostim stavkom tolaži nesrečnike, pri delu pa se mu v drugih enotah pridružijo številni svojci in prijatelji ter se tudi specializirajo za določene starostne skupine in bolezenska stanja, ne da bi paciente v resnici dokončno potolažili, kaj šele pozdravili. Tudi Hana, ki kot poslušalka mostov v zadnji zgodbi stremi k temu, da bi prebolela mamino smrt in premagala hipnotično odvisnost od zaslonov, se na koncu zave, da ne želi “gledati samo v strop od avtoceste” ter prisluškovati samomorilcem in razpadajočemu asfaltu: “Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.” Ne nazadnje lahko rečemo, da zgodbe Mihe Mazzinija v knjigi Menjava glasbe niso črno-bel niti fantazijski prikaz družbene realnosti, ampak razpirajo celo paleto najrazličnejših nians slik in zvokov, ki – zasidrani v sedanjem trenutku – tvorijo prerez vsakdanjih stremljenj in hrepenenj bitij, čakajočih na zadnje poglavje svojega življenja. Z angelskim šepetalcem sladkih iluzij na eni in s hudičkom z občutkom za ironijo na drugi rami. Dinamični in duhoviti dialogi, kompleksni psihološki orisi in nepričakovani dramaturški obrati pa brez dvoma prinašajo tudi številne iztočnice za filmsko upodobitev.

Razgledi in razmisleki
Helena Koder je za zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži prejela Rožančevo nagrado

Razgledi in razmisleki

Play Episode Listen Later Oct 3, 2024 26:16


Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala, med njimi imajo posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži (Mladinska knjiga) obsega enajst tematsko zelo različnih besedil, v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh, tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Pogovor je nastal ob izidu knjige marca 2024. Ton in montaža: Vito Plavčak in Jernej Boc.

Ocene
Anja Grmovšek Drab: Prepovedani položaj

Ocene

Play Episode Listen Later Sep 16, 2024 6:30


Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Pesniški prvenec Anje Grmovšek Drab se z naslovom, domiselno dvodelno delitvijo na prvi polčas in drugi polčas in dodatkom/podaljškom trenutek za rdeči karton ter z nekaterimi globljimi metaforičnimi navezavami naslanja na nogomet. Ta igra ni le pesničina velika ljubezen, kot se da razbrati iz nekaterih pesmi in prebrati v kakem intervjuju, temveč še bolj prispodoba za življenje samo oziroma za tiste vidike življenja, ki so za poezijo iz Prepovedanega položaja bistveni, določujoči. Po branju knjige se tako hitro izlušči kar nekaj vzporednic. Tako v nogometu kot v življenju, ki ga pesniško raziskuje Anja Grmovšek Drab, štejejo strast in predanost, lepota svobodne igrivosti in zavest o tem, da obstajajo nekatera pravila, ki veljajo ne glede na to, na katerem delu igrišča se nahajaš in kdo si. Štejejo tudi osebna zavzetost, agilnost in pozornost na drugega in druge, brez katerih igra in življenje sploh nista mogoča. Mogoče še najbolj pa šteje tista usodna nepredvidljivost, zaradi katere je vse skupaj nevarno, tvegano in hkrati tako očarljivo in mamljivo, tisto, ko te spreleti, kot pravijo verzi zadnje pesmi zbirke, da "obstaja nekaj / veliko večjega od naju" in ko ti postane jasno, zakaj "na nogometnih stadionih in v bojnih jarkih ni ateistov", kakor beremo v naslednjem verzu. Če odmislimo to okvirno in globinsko korelacijo, nogomet v zbirki v tematskem, še bolj pa motivnem pogledu pravzaprav zaseda obrobno mesto; v dokaj obsežni zbirki, ki presega sto strani, se na nogomet izrecno navezuje le peščica pesmi. Ampak res je, da bi tudi sicer težko našli kak izstopajoč motivno-tematski sklop. Zbirka prinaša raznorodne pesmi z dokaj širokim razponom tematik, zato je izbira nogometa kot veznega tkiva teh pesmi zelo spretna, učinkovita avtorska poteza, s katero pesnica mešano materijo uspešno poenoti in umesti na višjo, pomenljivejšo, pesniško domišljeno raven. Raznorodnost pa še ne pomeni tudi poljubnosti; ob branju nastaja dokaj določen vtis, da so vse tematike, skozi katere se prebija pesničin glas, prizorišče iskanja lastne identitete, ki je obenem tipanje za pravim, lastnim, svojim mestom v svetu. To iskanje in umeščanje se v mnogih pesmih dogaja na ozadju premišljanja o odnosih, še posebej družinskih in partnerskih. Pesnica tematizira razgiban družinsko-osebni spomin in s predirnim, nesprenevedavim pogledom odstira plasti pogosto boleče, travmatične memorije. Podobno neposredni, mestoma skoraj lakonični, so nagovori intimnega bližnjika ali ljubimca. Priče smo strasti, poželenju, predanosti, hrepenenju, tik zraven tega ali pa kar obenem pa tudi nekakšni sprijaznjenosti, navajenosti, neobčutljivosti in robustnosti, za katero se zdi, kot da jo je zvrhana mera deziluzije oropala vsega razen zmožnosti ubesedovanja, razen tiste iskre, ki vnema ogenj poezije. Pesmi v zbirki Prepovedani položaj so krepkega, zmogljivega diha, ki se zlepa ne ustraši še tako zahtevnega, strmega koraka; niso skromne in zadržane, a tudi ne podcenjujejo izzivov, ki se jih lotevajo. Čeprav gre za prvenec, te pesmi ne nagovarjajo z mladostnostjo, neobremenjenostjo in vehemenco, kaj šele z naivnostjo ali z nekakšno prvobitnostjo. Ne poznajo neposrednosti čiste, neokrnjene, celovite potopljenosti v svet, ampak neposrednost izkušnje, podložene z življenjem, ki je že nekaj prestalo, ki je nekaj že pustilo za sabo. Zelo izrazita je zavest o času, časovnosti, minljivosti, spremembah; zavest, brez katere iskanje identitete resnici na ljubo sploh ne bi bilo potrebno. Pesniški jezik Anje Grmovšek Drab je dokaj komunikativen, odprt, transparenten. Zvečine daljše ali pa vsaj srednje dolge pesmi so izpisane dosledno brez ločil in velikih črk, kar jim daje značaj pretočnosti in jih bliža pogovornemu idiomu, čeprav se po drugi strani ti monologi/dialogi še vedno precej opirajo na zborno izreko. To gre v korak z ambicijo teh pesmi po refleksivnem obratu, ki ga zanima kompleksnejša, globlja slika ubesedenih motivov. Pravzaprav bi si upal trditi, da je neka posebna težnja po reflektiranju avtorsko najbolj distinktivna poteza te pisave. Elementi osebne izkušnje, intimnost, spolnost, erotika, zaznavanje družbenega konteksta sodobnosti, senzibilnost za zgodbe drugih, praviloma bližnjih, sorodstveno ali pa prijateljsko povezanih oseb, narativni talent, ki zna stkati vzročno-posledične vozle, in izrazita zavest o dialoškosti: vse to ima pomembno vlogo v poeziji Prepovedanega položaja. Ampak glavno pa je, da hoče biti vse to ugledano in razumljeno, dojeto; ne gre niti za pesniške izpovedi niti za pripovedi, temveč za osvetlitve s fokusom. Ta fokus se v bolj uspelih pesmih nahaja ravno tam, kjer ga ne pričakujemo, tam, kjer ga po neki logiki, s katero običajno presejamo resničnost, pravzaprav ne bi smelo biti. Nahaja se v prepovedanem položaju.

Izšlo je
Darinka Kozinc: Školjkine solze

Izšlo je

Play Episode Listen Later Aug 15, 2024 28:17


Pisateljica knjig za različne generacije Darinka Kozinc, dobitnica mire, je v bližnji preteklosti objavila kar dve pripovedni zbirki: Izza meje in Školjkine solze. Zbirka Školjkine solze (s podnaslovom V ogrlico nanizane zgodbe) je izšla pri Založništvu Jutro, vsebuje pa osemnajst zgodb. Večino zgodb je avtorica najverjetneje napisala po resničnih dogodkih in človeških usodah, vendar jih je spretno oblikovala kot berljive in pogosto presunljive zgodbe. V zgodbah pogosto nastopajo ljudje, ki jih je dohitela preteklost (med njimi so aleksandrinke in njihovi bližnji); včasih jim preteklost pomaga, da zaživijo lepše in boljše življenje, drugič pred njo zamižijo. Pisateljica za nameček v svoje zgodbe spretno vpisuje tudi drobce iz sodobnosti in nas tako nagovarja tukaj in zdaj. Kot nas nagovarja v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Kdo smo?
Zbirka kmečkih pogonskih strojev

Kdo smo?

Play Episode Listen Later Aug 6, 2024 49:58


Na sporedu je oddaja Kdo smo, posvečena Zbirki kmečkih pogonskih strojev in orodij v Gorenjih Novakih, Visoko nad Cerknim. Tam ima Silvo Čemažar muzej delujočih kmečkih pogonskih strojev iz prešnjega stoletja. Vse je obnovil, da ropočejo prav tako veselo kot pred sto leti. (Ponovitev.)

Babi bere pravljice
Grad iz lupinic, slovaška pravljica

Babi bere pravljice

Play Episode Listen Later Jul 21, 2024 25:49


Kar je prepovedano, je še slajše. Mladi kralj ni mogel premagati svoje radovednosti in … zaljubil se je. In ker njegova žena ni bila vsakdanje dekle, se zgodba ni mogla kar tako končati. Ker pa je vztrajal in ker ga je žena iz srca ljubila, je uspel premagati kletev in znova osvojiti svojo izvoljenko. Zbirka pravljice, Slovaške pravljice, izbral in prevedel Andrej Pleterski, KUD Sodobnost Internacional, Ljubljana, 2019, bere Nataša Holy

Ocene
Jure Jakob: Drobne opazke

Ocene

Play Episode Listen Later Jul 1, 2024 5:45


Piše Peter Semolič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Jureta Jakoba Drobne opazke se izpisuje na pragu pomladi, ko je narava že prebujena, a vanjo še vedno znajo seči mrzli jeziki zime. Nasproti podobam trobentic, zvončkov, prvih listov bukev in gabrov, med katerimi se brenčeče spreletavajo čmrlji in čebele, pesnik postavi podobe dežnih kapelj, ki se spremenijo v ledene kroglice in te v sneg, ki prinese uničenje. Podobe začetka in konca Jure Jakob včasih sopostavi v isti pesmi, včasih pa kontrast med njimi seže prek več pesmi in ustvari med njimi svojevrsten dialog – ta ob siceršnji motivno tematski sorodnosti dodatno prispeva k celovitosti zbirke, hkrati pa tudi že k njeni razgibanosti. Zbirka namreč kljub omenjeni sorodnosti ni niti za hip monotona. Drobne opazke so tako najprej pesmi o naravi. Podobe iz narave nam Jure Jakob prikaže na izjemno plastičen, čutno nazoren način, ne da bi pri tem zašel v preobloženost: še tako čudežne dokaze transformativne moči narave nam podaja s skrbno izbranimi izrazi in določeno čustveno distanco, kar te pesmi pelje v bližino predmetne pesmi. Spomnimo se, za predmetno pesem je med drugim značilno tudi to, da nam lahko ponudi nov pogled na nekaj običajnega. In prav to pesnik in njegovi novi verzi počnejo z nami; v pesmi Kdo? mlada lipa, ki »med smreko in borom bode kvišku« ni več zgolj neka lipa, ampak postane tista lipa, četudi ali kljub temu, da pesnik proti koncu pesmi relativizira njeno enkratnost in s tem tudi svoj in naš pomen v svetu: »... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //« Jure Jakob ob zaključkih pesmi rad uporabi tovrsten paradoks, ki ob prej omenjenem kontrastu še dodatno prispeva k napetosti v pesmih in s tem k njihovi presenetljivosti. K slednji pa prispeva tudi mešanje jezikovnih zvrsti. Govorica pričujočih verzov se res spogleduje s hladnim poročevalskim izrazjem, vendar je tudi čustveno zaznamovana, pri tem pa je pesnik neredko igriv, hudomušen, blago ironičen. V pesmi Sonček za hribčkom se znajdemo sredi pomanjševalnic, sredi odmevanja ljudske ali celo otroške poezije z vso njuno poskočnostjo in lesketavostjo vred. Spet drugje pesnik vpelje temačnejša čustva in občutenje samote. Samota je pomemben moment teh pesmi in tako kot Jure Jakob plastí podobe narave, je večplastna pri njem tudi samota. Najprej je to samota pesnika, ki v pesmi Drobne opazke posluša ptičje gostolenje in se ozira k primerjavam, da bi čim bolj prepričljivo povedal, da je dobro. Pri tem pa ne ve, ali pesem ptic opazi še kdo drug. Potem je to samota človeka pred naravo; to le občasno preseka občutek enosti z vsem in vendar jo preseka: religioznost nekaterih pesmi v zbirki izvira sicer iz krščanskega izročila, toda nemara tudi iz teh in takšnih položajev. Pesmi, ki so pred nami, torej niso le pesmi čudenja nad pomladjo kot fizičnim pojavom, temveč tudi kot simbolnim, duhovnim pojavom: ko pomlad odpre vrata, pesnik res stopi vanjo, kot da bi stopil prvič, a hkrati se zaveda, da gre pri tem za ponoven vstop. Drobne opazke zato niso romantično naivna hvalnica narave, ampak raje eksistencialno naravnana lirika; pesnik za vrati pomladi sluti neka druga vrata, katera zagledamo le redko, na primer takrat, kot zapiše v sklepni pesmi Vse je res, »ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.« Samota je tako tudi temeljna samota, samota človeka kot umrljivega in neskončnega bitja. Drobne opazke so zbirka o naravi, tako zunaj nas kot tudi o naravi v nas – fizični in metafizični. In so zbirka o kulturno preoblikovani naravi: subjekt teh pesmi je prebivalec predmestja, torej kraja na robu mesta kot poudarjeno človeške krajine, ki pa se prav tu začenja izgubljati v travah, grmičevju, gozdu ... Pesnik se v pesmi Iz nič znajde na črnuškem mostu, prek katerega »se valijo avtomobili, tovornjaki, avtobusi«; lahko bi se jim priključil in se odpravil v mesto, toda raje izkoristi »čas, ko most ne podrhteva od vozil«, prečka za hip prazno cestišče in odide v gozd. Da bi ga spet enkrat prvič doživel, da bi nam ga pokazal takšnega, kot ga še nismo nikoli videli. In tudi zato so Drobne opazke velike pesmi.

Ocene
Tonja Jelen: Od točke nič

Ocene

Play Episode Listen Later Jun 24, 2024 7:59


Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.

ARS humana
Ciril Bergles: Dihaš vame in me ljubiš in jaz rastem v večnost

ARS humana

Play Episode Listen Later Jun 21, 2024 52:23


Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho, nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC) objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom Branetom Mozetičem, hkrati pa je pisal tudi duhovno poezijo (leta 2006 je pri Družini objavil tudi pesniško zbirko Tvoja roka na mojem čelu). Toda naj je pesnik pisal o erotiki ali presežnem, je pisal s prepoznavno osebno pisavo, pogosto izpovedno, že kar neposredno, ki pa se lahko razmahne v uvid, refleksijo, ugotovitev, celo sentenco. Več o Cirilu Berglesu in njegovi poeziji ob 90. obletnici rojstva povejo literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič, pesnik in urednik Brane Mozetič ter pesnik in kritik Muanis Sinanović v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Festival Pranger/Igor Zaplatil

Kdo smo?
Zbirka kmečkih pogonskih strojev

Kdo smo?

Play Episode Listen Later Jun 4, 2024 50:03


Na sporedu je oddaja Kdo smo o Zbirki kmečkih pogonskih strojev in orodij v Gorenjih Novakih, Visoko nad Cerknim. Tu ima Silvo Čemažar muzej delujočih kmečkih pogonskih strojev iz prešnjega stoletja. Vse stroje je obnovil, da ropočejo prav tako veselo kot pred stotimi leti.

Ocene
Marianna Deganutti: Moj jezik v tvojih besedah

Ocene

Play Episode Listen Later May 27, 2024 5:02


Piše Ifigenija Simonović, bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič. Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani. S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno." Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko." Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.

Ocene
Nina Kremžar: Opazovalnica

Ocene

Play Episode Listen Later May 27, 2024 7:45


Piše: Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Nina Kremžar se je leta 2019 s pesmimi predstavila v prvencu Dostop na odprto morje, zdaj pa je izšla še njena prva zbirka kratke proze Opazovalnica. V njej nas vabi, da se skupaj z njo povzpnemo na razgledišče in si z daljnogledom približamo štiriindvajset izsekov iz življenja njenih junakov in junakinj. običajnih posameznikov in posameznic. Vsi so nekako ujeti – nekateri v odnosih in vlogah, ki jih igrajo, drugi v preteklosti in spominih, spet tretji v vedenjskih vzorcih. Beremo na primer o neizpolnjenih partnerskih in družinskih razmerjih, v katerih ostaja veliko neizrečenega, ter o ljudeh, ki se tako zelo oklepajo preteklosti, da v sedanjosti praktično ne živijo več; pa o takšnih, ki se zavedajo zgrešenosti svojih dejanj, a se kljub temu ne morejo ustaviti. Pripovedi preigravajo eksistencialne teme o bivanju in minevanju, smrti in izgubi, žalovanju, spominu in preteklosti, hrepenenju in prihodnosti. Najpogostejši motiv je soočenje z izgubo, zaradi katere se liki in likinje zataknejo nekje v preteklosti in se ne zmorejo premakniti naprej. S tem odpre že prva zgodba Bela gradnja, v kateri protagonistki umre partner, s katerim je začela graditi življenje. V njej je polno obžalovanja, da se zaradi strahu pred izgubo hiše ni mogla zares udomačiti v njej, nazadnje pa je izgubila tistega, ki je bil njen pravi dom. Vendar pa ima izguba poleg smrti še druge obraze. V zgodbi April oče z leti vse bolj izgublja hčer in ko se nazadnje zopet zbližata, spozna, da je izgubil priložnost za spremembo. Kakor je bežal njegov oče, je bežal sam in sedaj lahko samo nemo opazuje, kako beži tudi njegova hči: »V tem trenutku ni nobenih idealov, nobenih zamer. Samo ona in jaz, dva človeka, ki sva si preveč podobna. In prvič se mi zazdi, da je prav, da oba molčiva.« Simona v zgodbi Agorafobija je izgubila nekaj, česar pravzaprav nikdar ni imela, s tem pa tudi možnost polnokrvnega življenja, saj se je omejila na varno notranjost doma. Tam čaka in skozi zastrto okno opazuje, kdaj se bo vrnila njena mladostna prijateljica, prva in edina ljubezen. Le ona bi jo namreč lahko spravila iz te pasivnosti. Boleča je tudi izguba bližnjega zaradi odvisnosti, ki kot črn oblak visi nad družino v dveh povezanih zgodbah Bi kdo še? in Dediščina. Potem pa je tu še zgodba Zajtrk, v kateri je predstavljena izguba duševnega zdravja, saj se v protagonistu vedno znova pojavljajo glasovi, ki mu jemljejo avtonomijo, dokler ne postane ujetnik svojih misli. Odraslost je še ena stvar, ki teži junake in junakinje zbirke Opazovalnica. Oče v zgodbi April se v novi vlogi in odgovornosti, ki ji pripada, ne znajde: »Odrasli? Komu lažem? Še nikoli v življenju se nisem počutil odraslega. /…/ Kako se je to zgodilo? Enkrat se obrneš in skrbeti moraš za nekoga, čeprav do zdaj nisi znal niti zase.« Tudi pripovedovalec zgodbe Midva v enem samem dolgem izdihu brez končnih ločil razmišlja o trenutku, ko odrasteš in se postaraš. Ugotovi, da »tak trenutek ne obstaja, ker te noben dogodek, ne prvo stanovanje, ne poroka, ne rojstvo otroka, zares ne potisne v odraslost, postopek je dolgotrajen in neopazen« Nenadoma, še sam ne veš kdaj, se znajdeš v novi preobleki – nekaterim v njej uspe nadaljevati življenje, drugim pa pomeni zgolj ječo. Omenimo še zgodbe, ki motivno-tematsko izstopajo: Lovišče, Prebujanje in O teži človeka. V prvi lovec razmišlja o ubijanju iz oddaljenosti in z višine opazovalnice: »Ne igram se boga, le z nogami rad bingljam nad breznom. Edino tako, ko življenje čaka za mojim hrbtom, ko strmim nekam navzdol, se zavedam, da obstaja in da sem del njega.« Zgodba Prebujanje meji na pravljično pripoved, saj ustvari mistično atmosfero otroštva v idiličnem okolju pri skrivnostni Mari, ki se konča s prisilnim odhodom pripovedovalca v mesto, v svet odraslih. V fantastični zgodbi O teži človeka pa spregovori Iustitia, Pravica, ki nagovori obtoženca in tehta njegovo krivdo. Te zgodbe so bolj razmišljujoče, v njih je nekaj skrivnostnega in intrigantnega, saj njihovo sporočilo ostaja zastrto in se ne predstavlja tako neposredno kot pri ostalih. Slednje zgodbe v zbirko vnašajo nekaj pestrosti, saj preostale bolj ali manj zajemajo iz klasičnega nabora bivanjskih tematik, ki so v književnosti pogosto obravnavane. Poleg tega avtorica v zgodbe vpleta tudi aktualne socialne problematike, kot so partnersko in družinsko nasilje, ekonomske razlike, priseljenstvo, alkoholizem in odvisnost, vendar večinoma ostajajo v ozadju kot kulisa za intimne stiske protagonistov. Čeprav se v štiriindvajsetih zgodbah Opazovalnice soočamo s podobnimi vsebinami, je zbirki uspelo uiti enoličnosti na formalni ravni, kjer je opaziti več igrivosti in eksperimentiranja. Le redkokatera zgodba v zbirki je napisana v klasični obliki. Avtorica Nina Kremžar je našla inovativne načine, kako podati konvencionalne teme s suspenzom, ki vzbudi in ohrani bralkino pozornost. Zgodba Jutranja kava, ki je leta 2017 prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo, odpira pomembno temo nasilja v partnerskem odnosu. S tem ko je avtorica prečrtala dele besedila, nam je pokazala vse tisto, kar zaradi previdnosti ali strahu ostane neizrečeno. Zgodbo lahko beremo na več načinov in če preberemo samo prečrtane dele, se nam odkrije precej drugačna podoba razmerja, kot če beremo samo neprečrtano besedilo. Izstopa tudi najdaljša zgodba zbirke, Nazaj. V njej se skozi dnevniške zapiske pomikamo nazaj v času, kot namiguje že naslov, od boleče ločitve para, ki jo povzroči smrt, do bolj veselega in brezskrbnega časa v njuni mladosti, ko sta se spoznala. V zgodbi Fuego pa besede začnejo razpadati v črke, kot kosmi pepela, ki jih med požarom odnese visoko v zrak. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar se loteva tematike ujetosti, ki je sicer že nekoliko izpeta, vendar ji je o tem uspelo nekaj povedati na svojstven in inovativen način. Največja odlika zbirke so prav igre z oblikami pripovedi, ki bralko presenetijo z vsako novo zgodbo. Opazovalnica je prepričljiv in obetaven kratkoprozni prvenec avtorice, ki jo bomo gotovo še brali.

Kulturni utrinki
13. pesniška zbirka Stanke Mihelič

Kulturni utrinki

Play Episode Listen Later May 27, 2024 10:10


Predstavili smo 13. pesniško zbirko Stanke Mihelič z naslovom Tam kjer so zvezde najlepše in tudi literarni dogodek, ki bo v Novi Štifti, 1. junija ob 17.h!

Ocene
Krištof Dovjak: Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik

Ocene

Play Episode Listen Later May 13, 2024 5:26


Piše Peter Semolič, bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič. Pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik se začne v cerkvi na severu Ukrajine ob reki Snov ob meji z Rusijo in je časovno umeščena v vojno med državama. Pesmi pripoveduje neznan ruski vojak. V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov Zbirka je pisana v obliki dramatičnega monologa. Pesmi so do neke mere hermetične, k čemur prispevata prav dramatični monolog (za katerega je značilno, da ne pojasnjuje in ne interpretira, čemur sledi tudi Krištof Dovjak) ter pesnikova posebna obravnava soneta. V zbirki klasična urejenost petrarkističnega soneta razpade, in sicer tako, da je prvi del zbirke pisan v obliki kvartin, drugi del pa v obliki tercin. Razpad, ki ga prinaša vojna, torej doseže celo zunanjo, vizualno obliko pesmi. K njihovi fragmentaciji pripomoreta tudi različna tipologija črk in medbesedilnost, ki sega od aluzij in reminiscenc do uporabe dosežkov najdene poezije. Posamične pesmi beremo kot samostojne enote, vendar se občasno povežejo, in sicer velikokrat prek opomb pod pesmimi, ki imajo ob pojasnjevalni funkciji tudi povezovalno – ne končajo se s piko, ampak z vejico, s tem pa nas usmerijo na naslednjo pesem. Na ta način zbirka kljub fragmentarnosti ustvarja neke vrste zgodbo. Razstreljeni soneti se začnejo s kvartino, za katero je značilen umirjen, četudi temačen ton, ki pa proti koncu zbirke postaja vse bolj obupan, proseč, protagonist teh pesmi prosi za odpuščanje in vsaj še za nekaj tercin, da bi to, kar se je namenil povedati, povedal do konca. "Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo" Razstreljeni soneti se izpisujejo na različnih ozadjih, od psihološkega do družbenega in literarnega ter s tem v svoj ris zajemajo različne svetove, od pesnikove družine (Dovjak je zbirko posvetil pokojnemu stricu Francu Strniši – Fatku) do politike, ter sega v različne čase – vse do Stare Grčije in njene mitologije in do prve svetovne vojne. Pesnik vzporeja pretekle in sedanje čase ter v njih odkriva vzporednice in razlike: »Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij« Toda »litij hira hitreje od železa« piše pesnik. Sodobne vojne so tako še bolj absurdne, okrutnejše, kot so bile vojne v preteklosti. Neverjetno je, kako je Dovjak na majhnem prostoru, ki mu ga določata kvartina in tercina, ustvaril izjemno kompleksno pesniško sporočilo. Pred nami je lirska freska, na kateri najdejo svoje mesto rusalke, bogumilski stečki, Shakespeare in ukrajinski pesnik Ševčenko, a tudi različne jezikovne zvrsti, med slovenske besede pa se pogosto vmešajo ruske, zaradi česar ima zbirka videz palimpsestnega zapisa ali celo prevoda – »neobstoječi dnevnik« izmišljenega ruskega vojaka v klavnici rusko-ukrajinske vojne tako presega konkretno zgodovinsko situacijo in postane univerzalno sporočilo o okrutnosti vojne in obtožba vseh vojn v vseh časih. Mesto, s katerega izreka svojo tožbo in obtožbo, pa je narava, v pesmih imenovana »zelena knjiga«, ki je priča in žrtev človekove krutosti. Ob tem pa človeku vendarle predstavlja poslednjo mejo: tudi mi smo narava in slej ko prej se bomo izgubili med njenimi zelenimi listi: »Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.« Razstreljeni soneti, neobstoječi dnevnik ruskega vojaka v Ukrajini v času sedanje vojne so zbirka o razpadu jezika in sveta, zbirka o človekovi samoti na ozadju zgodovine, o krutosti vojne ... Toda kljub naštetemu – podobno kot Dovjakovo prejšnjo zbirko Saladinovo ihtenje, ki govori o tragični in krvavi usodi Bližnjega vzhoda – jo preveva globok humanizem, ki nam govori, da sta svet in življenje kljub črnini barvita, čudežna. Zbirka se z zadnjo tercino vrne na začetek, k posvetilu, in nagovori pesnikovega strica: "Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo"

Sobotno branje
Marija Stepanova: Z one strani

Sobotno branje

Play Episode Listen Later May 4, 2024 22:56


Zbirka esejev, v katerih ruska pisateljica pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v UkrajiniKo je Vladimir Putin 24. februarja predlani ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, smo bili na zahodu stare celine večidel šokirani. In v tem šoku smo povlekli tudi nekaj resnično trapastih potez – recimo tisto, ko je ena izmed italijanskih univerz prepovedala ciklus predavanj o romanih Dostojevskega, kakor da bi obstajala široka in ravna avtocesta, ki od velike ruske književnosti 19. stoletja samoumevno vodi do politike trenutnega kremeljskega gospodarja. V kontekstu takratnega pravičniškega moraliziranja, ki je zahodnjake prepričevalo, da naj bi bili nenadoma kar vsi Rusi slabi, smo vsaj za nekaj časa tudi priročno pozabili, da so se na ruski literarni sceni ves čas Putinovega predsednikovanja oglašali umetniško dovršeni avtorice in avtorji, ki so precej vehementno nasprotovali voditelju ruske države in svarili pred njegovo ideologijo.   Eden teh kritičnih glasov pripada pesnici, pisateljici in esejistki, Mariji Stepanovi, ki se je na festivalu Fabula sredi letošnjega marca predstavila tudi ljubljanskemu oziroma slovenskemu bralskemu občinstvu. Festival je zdaj seveda za nami, se pa bralke in bralci s Stepanovo še vedno lahko seznanimo, saj je ob njenem gostovanju pri založbi Beletrina izšla esejistična zbirka Z one strani, ki so jo s skupnimi močmi prevedli Aljaž Glaser, Aleš Učakar in Urša Zabukovec. V knjigi Stepanova pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v Ukrajini. A kako gredo tako raznorodne teme skupaj? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Uršo Zabukovec.   foto: Goran Dekleva

Po Sloveniji
Pomanjkanje parkirišč je kislo jabolko tudi na Jesenicah

Po Sloveniji

Play Episode Listen Later Apr 15, 2024 17:57


Drugi poudarki oddaje: - Večamensko poslopje v Centru biotehnike in turizna Grm iz Novega Mesta bo po požaru nared do jeseni. - V Hrpeljah so odpravili prostorsko stisko v osnovni šoli, sčasoma naj bi jo tudi v vrtcu. - Zbirka starih pogonskih strojev Silva Čemážarja mlade popelje v preteklost, starejši pa ob njej obujajo spomine. - Mladi gasilci na državnem tekmovanju pokazali bogato znanje.

Sledi časa
Zoisova zbirka mineralov

Sledi časa

Play Episode Listen Later Mar 17, 2024 37:37


Ocene
Mateja Mahnič: Pišem. Življenje rišem.

Ocene

Play Episode Listen Later Mar 11, 2024 5:50


Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.

Ocene
Nina Dragičević: Ampak, kdo?

Ocene

Play Episode Listen Later Mar 11, 2024 5:57


Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Po odlično sprejetih pesniških knjigah Ljubav reče greva in To telo, pokončno, se je pesnica, esejistka, skladateljica in lezbična aktivistka Nina Dragičević, odločila za nekoliko drugačen pristop. Če je bilo prvi knjigi mogoče označiti za pesnitvi, imamo v zbirki z naslovom Ampak, kdo? opraviti z naborom nenaslovljenih pesmi manjšega števila verzov, ki jih vsake toliko prekinejo pesmi izbrisovanja. Gre za varianto najdene poezije, v kateri pesnica za predlogo vzame neko ne nujno umetniško besedilo in v njem zatemni nekatere besede, tako da iz tistih, ki so ostale, nastane nova pesem. Nina Dragičević je uporabila publicistiko, pogosto iz medijev konservativne provenience, in tako, ki se tako ali drugače posveča LGBTQA+ vprašanjem, ter rokopise neznanega izvora, ki nudijo intimnejši vidik jedrne zgodbe pesniške zbirke. Zbirka Ampak, kdo? je umeščena v okolje nekakšne malomestne skupnosti. Skozi drobce spremljamo pripoved o gospodu Staniču, geju v klozetu, ki ljubimka s sinom sosede, gospe Jerman. Če sta gospod Stanič in gospa Jerman dve plati istega kovanca klišejskega malomeščanstva in temu primernih predsodkov, ki njega spravljajo v stisko zaradi spolnega odklona od družbenih pričakovanj, njej pa narekujejo bolj ali manj značilno obnašanje nadležne sosede, pa je Jerman odvisen od materinih puritanskih pogledov, katerih se ne more osvoboditi. Po smrti matere se tako Stanič kot Jerman lahko avtirata, saj, če citiram zadnje verze knjige: »skupnost sklene: pomembno je biti mati«. Zbirka tako prinaša nekatere redkejše vsebinske in oblikovne elemente. Najprej je tu osredotočenost na zgodbo, ki je bralstvu podana skozi mikroenote, ki le beležijo zgostitve dogodkov in doživljanja nastopajočih. Zdi se, da so prazni prostori med pesmimi mesta, kjer se odvija tisto, kar denimo Stanič skriva pred svetom in česar nemara niti sam ne razume. Ta plat, ki jo je mogoče razumeti kot intimno, je po drugi strani delno zajeta v drugem inovativnem elementu zbirke, pesmih izbrisovanja, sicer v našem prostoru zelo redkega pristopa. Te, v zanimivem kontrastu s, pogojno rečeno, klasičnimi pesmimi, neke vsebine skrivajo pod črnino. In kot narekuje že sama narava pristopa: tudi tu ostajajo vsebine neizrečene. Čeprav je Stanič žrtev heteronormativne okolice, je nemalo kritične osti naperjene tudi proti njemu samemu. Pristop, ki je v LGBT literaturi sicer večkrat rabljen, a se pri recepciji občasno še vedno izkazuje za kamen spotike, na eleganten način omogoča niansiranje homofobije oz. avtohomofobije, zvezane s strahom, avtodepolitizacijo in bolj ali manj nečimrnim kolebanjem med stremljenjem po normativnosti in dejanskim polnokrvnim izrazom samega sebe. Slednje omogoči šele smrt Jermanove matere s priimkom in značajem cankarjanske figure, s čimer je razkrita sila njenega matriarhalnega nadzora, ki pa ji hkrati podeljuje vlogo izključno matere. Na jezikovni ravni velja opozoriti še na naslovno vprašanje zbirke Nine Dragičević Ampak, kdo?, sintagmo, ki odpira številne možne interpretacije. Gre morda za vprašanje, kdo, z imenom in priimkom, je odgovoren za družbo, kakršno jo imamo, in za stiske posameznic in posameznikov? Ali nemara za razmislek nastopajočih o njihovih lastnih identitetah, ki zaradi togih moralnih pravil ostajajo potlačene? Morda pa gre za prestopanje med poljema knjige in sveta zunaj nje ter s tem za vprašanje, kdo so nastopajoče osebe v realnem življenju? Izrazito k naraciji usmerjena poezija zahteva pogon, ki zgodbo pripelje od začetka do konca. In tu nekatere med pesmimi zdrsijo med prsti, saj se zdi njihova vloga predvsem gradnja celote zbirke. To je pogosteje opaziti pri najkrajših pesmih, ki ne ustvarijo zadostne napetosti, v čemer je opazno tudi kompromitiranje ene najmočnejših razsežnosti pesničinega izraza v prejšnjih zbirkah. Drugi pomislek pa velja eni od razsežnosti vsebinske plati. Če je po eni strani Staničeva avtohomofobija nekoliko nepričakovana, je to težje reči za dogajalni prostor. Nekakšno malomestno okolje, kliše t. i. zaplankanosti, skratka palanka, kot v spremni besedi po teoriji Radomirja Konstantinovića trdi Nataša Velikonja, se zdi pretirano pričakovana izbira, ki ob tem podvaja nekatera jedrna sporočila zbirke. Vpeljava drugega okolja in relativizacija naših predstav o njem ali pa prevetritev prepričanj o že izbranem okolju bi zbirki dodala nekaj ambivalence. Če zbirki Nine Dragičević Ampak, kdo? v nekaterih pogledih manjka nekaj napetosti, pa gre še vedno za delo, ki na naraven in gladek način tke po eni strani družbeno in po drugi strani intimno tematiko ter prepleta radikalno različne pristope k poeziji, ki usklajeno zaživijo kot skupna celota.

Svet kulture
V Narodni galeriji izjemna zasebna zbirka slovenske umetnosti Kroples

Svet kulture

Play Episode Listen Later Mar 7, 2024 10:56


Ocene
Maja Miloševič Čustić: Vidno polje

Ocene

Play Episode Listen Later Mar 4, 2024 7:40


Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.

Kulturni utrinki
Koncert pianistke Olge Kern, razstava Vincenta van Gogha v Trstu

Kulturni utrinki

Play Episode Listen Later Feb 21, 2024 6:59


V sklopu 7. Zimskega festivala je sinoči v Slovenski filharmoniji nastopila pianistka Olga Kern. Koncertni program je zaznamoval kontrasten preplet del Ludwiga van Beethovna, Roberta Schumanna, del iz ruske zakladnice klasične glasbe ter ameriškega skladatelja Georga Gershwina, ki z jazzovskimi elementi povezuje svetova klasične in popularne glasbe. Razstava del Vincenta van Gogha iz muzeja Kröller-Müller na Nizozemskem bo v letu in pol obiskala še tretje razstavišče v Italiji. Po Rimu, kjer si jo je ogledalo 600.000 obiskovalcev, in Milanu bo v prihodnjih mesecih na ogled v Trstu. Med 22. februarjem in 30. junijem jo bo gostil muzej Revoltella. V Alpskem smučarskem muzeju Elan v Begunjah na Gorenjskem bodo 1. marca odprli razstavo o odmevni smučarski legendi Ingemarju Stenmarku z naslovom Smučar in njegov serviser. Zbirka je last Elanovega tehnologa Jurija Vogelnika, ki je Stenmarka kot serviser spremljal na vseh poteh v njegovi zlati dobi smučanja.

Ocene
Milan Dekleva: Čistost tega jutra

Ocene

Play Episode Listen Later Feb 5, 2024 7:45


Piše: Jure Jakob, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka. Milan Dekleva, eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev in eden od tiste vrste besedovalcev, ki z leti postajajo vse bolj okretni in zmogljivi, nas je razveselil z novo pesniško zbirko: Čistost tega jutra je njegova že sedemindvajseta po vrsti. Ni tako redko, da se osebni literarni slog kakega uveljavljenega in v resnici izrazitega avtorja z leti nevarno približa literarni maniri, ki ji zmanjkuje živega soka; v stilistično naprezanje, ki se mukoma izogiba ponavljanju samega sebe. Ob branju Čistosti tega jutra Milana Dekleve pa me niso spreletavale misli na kaj takega, nasprotno, zlahka se je prepustiti brbotališču in hudourniškemu toku bistrih pomenskih skokov, zasukov in obratov, s katerimi Dekleva bralca vleče skozi zbirko na podoben način kot v prejšnjih, a hkrati presenetljivo sveže, prenovljeno in prerojeno. Zbirka ponuja kar zajetno bero pesmi, natančna in pronicljiva piska kratkega spremnega besedila Petra Koršič jih je naštela petinsedemdeset. Večina pesmi je kratkih ali srednje dolgih, vse so brez naslova, razporejene pa so v tri ločene sklope s samostojnimi naslovi: Časi, Dnevi, Obrazi. Milana Deklevo čas vznemirja že vse od začetka njegove umetniške poti, še posebej izrazito pa od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s svojo poezijo začel na izviren način beležiti duhovne koordinate postmoderne oziroma postmetafizične dobe. Gre za čas oziroma, natančneje, časovnost v filozofskem pomenu. V dolgi zgodovini evropske metafizične misli je imela tradicionalno priviligirano mesto in bila sveti gral največjih umov in najdaljnovidnejših umetniških snovalcev tako ali drugače razumljena večnost, ob koncu drugega tisočletja pa se je na duhovnem zemljevidu to skorajda obrnilo na glavo – primat je prevzela časovnost. Spremembo paradigme verjetno najbolj lapidarno ponazarja kar osrednje filozofsko delo Bit in čas Martina Heideggerja, enega najvplivnejših mislecev 20. stoletja, ki je neposredno ali pa prek odmevov vplival tudi na snovanje Milana Dekleve. Temeljna ontološka vprašanja o smislu biti se zdaj razpirajo na obzorju časovnosti. A obzorje časovnosti ima veliko obrazov, njihovo število je praktično neomejeno, kajti čas, dokler traja, nenehno priteka iz nedoločenosti in odteka v nedokončanost, bi lahko rekli po branju prvega sklopa Deklevove zbirke Čistost tega jutra. Fascinacija s časom nikakor ni enoznačna, ampak polna ambivalence. Če v eni od pesmi beremo: "Občudovalec in vernik časa sem," po drugi strani govorec pesmi na različne načine izraža svoje antagonistično razmerje do časa. Čas je tako tudi trmoglavi otrok, ki človeka noče povsem sprejeti vase, ker bi potem moral skupaj z njim umreti, beremo v prvi pesmi. A čas preživi, mi pa (v času) ne, zato je človek v razmerju do časa slejkoprej obsojen na tujstvo, nedomačnost. Toda čas, kot beremo v drugi pesmi, je tudi aktivist in vratar, ki s svojim nepreklicnim obličem minljivosti stvari na tem svetu preobraža na ta način, da zasijejo v osupljivi lepoti – kot rdečkast češnjev les, potem ko ga poskoblja mizar in mu vdihne obliko. Čas je tisti, ki vsakemu posameznemu bivajočemu na tem svetu podeljuje obliko, prepoznavnost, identiteto. A, presenetljivo, na vse skupaj je mogoče pogledati tudi iz drugega zornega kota in reči tako, kot pravi pesem, posvečena pokojnemu Marku Sosiču: "Nič na svetu ne potrebuje časa, / če se noče ujeti v obliko." In v nadaljevanju: "Kje so oči za neuresničeno, / notranjo zmožnost nastanka? // Čutim razprtost iztegnjenega kota, / ki stopa v svobodo premice. // Kaj pa morje? Kaj pa njegova / svoboda valovanja in plimovanja?" Čas torej vendarle ni poslednje obzorje, ki se ga dotika Deklevova poezija. Obstaja nekaj ontološko relevantnega, kar se izmika njegovi vseobvladljivosti, nekaj, kar je, kot pravi citirana pesem, povezano s svobodo in z zmožnostjo nastanka, se pravi s stvariteljstvom. Ni to tisto območje, ki je bilo tradicionalno povezano s pojmi, kot sta večnost in neskončnost? Ampak naloga poezije, kakršni je zavezan Milan Dekleva, je, da vznemirja s presenetljivimi pogledi in sopostavitvami različnih perspektiv, s fantastičnim obiljem oblik snovnega in intelegibilnega sveta, ne pa da s sholastično monotonijo pospravlja odgovore v predalčke. Poezija je življenje, ki utripa v času, pesnik pa, kot beremo v zgoščenem tristihu, "velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora". Milan Dekleva je bržkone najbolj filozofičen slovenski pesnik. S tem ne merim le na tematsko razsežnost njegove poezije, ki je očitna, ko z značilno miselno ostrino, ki se ves čas giblje na robu paradoksa, upesnjuje filozofsko univerzalne teme biti in niča, časa in večnosti, eksistencialnega in zgodovinskega smisla, ampak tudi na notranjo držo in nastrojenost "lirskega subjekta" teh pesmi. To je drža neusahljivega čudenja in nekako vselej vedre presunjenosti. To je še posebej izrazito vpričo fenomenov, kjer bi bila mogoča ali pa celo pričakovana drugačna drža. Tudi minevanje, izginevanje, temna senca, ki postopa s pesnikom, pesem obsije z žarko svetlobo, tudi tja pesem pristopi z besedo, do roba napolnjeno s svetlobo. In igrivostjo, tudi humorjem, včasih ludističnim burkaštvom. In skoraj vedno z jezikavo slastjo, ki se veseli gibčnosti besed in se ji hvaležno prepušča, jo ob vsaki priložnosti prijazno izvablja. Pesnik je pridno, sposobno bitje, vselej je na delu kot okretna in neumorna gospodinja – gospod, ki se udinja pesmi. Čistost tega jutra Milana Dekleve je pesniški dokument prevzetosti nad bivanjem, obiljem bivanja, prekipevanjem biti. In niča. Tudi v zadnjem ciklu z naslovom Obrazi, ki je poskus imaginativnega vživljanja v duhovno prezenco velikih žensk iz zgodovine zahodne umetnosti in poklon spominu na njihovo praviloma tragično osebno usodo. Tudi tu lahko ponovimo za Deklevo: "Pesem je preobilje." In tudi zato je zbirka Čistost tega jutra hvaležno branje. Priporočljivo branje za naš nehvaležni čas.

Sobotno branje
Mariana Enriquez: Kar smo izgubile v ognju

Sobotno branje

Play Episode Listen Later Feb 3, 2024 18:40


Kar se na prvi pogled zdi običajno, lahko včasih prikriva nočno moro. Pod površjem se pač skriva kaj zamolčanega in grozljivega, kar se vztrajno vrača. To vsekakor velja za dinamiko zgodb iz zbirke Kar smo izgubile v ognju sodobne argentinske pisateljice Mariane Enriquez. Argentinska dediščina diktature, izrazite družbene razlike in serija ekonomskih kriz po eni strani ponujajo plodno podlago za najrazličnejše travme, pestra latinskoameriška dediščina različnih okultnih verovanj in fantastičnih elementov pa okolje, v katerem se lahko groza manifestira na najrazličnejše načine. Izvrstno izpisane zgodbe Mariane Enriquez, ki jo zdaj prvič lahko beremo v slovenščini v prevodu Veronike Rot, vsekakor določajo grozljivi in fantastični elementi, obenem pa dvanajst kratkih zgodb ponuja odličen literarni vpogled v dinamiko družbe, kjer lahko kakšna nočna mora vedno znova pogleda izza vogala.Zbirka kratkih zgodb Kar smo izgubile v ognju je izšla pri LUD Literatura.

Ocene
Haruki Murakami: V prvi osebi ednine

Ocene

Play Episode Listen Later Jan 29, 2024 5:18


Piše Leonora Flis, bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič Japonski avtor Haruki Murakami ima veliko talentov. Poleg pisanja romanov, kratkih zgodb in esejev tudi prevaja, predava, veliko časa posveti teku. Kot je povedal v enem od intervjujev, je začel resneje teči pri 33. letih. V tistem času je bil tudi lastnik jazz kluba v Tokiu, ki se je čez dan spremenil v kavarno. Najprej mu ni šlo preveč dobro, potem pa je počasi le pridobil dovolj publike in zaslužil je toliko, da se je lažje posvetil pisanju in teku. Je tudi ljubitelj bejzbola in vedno si je prizadeval živeti v bližini kakšnega stadiona. Prav tako si je vedno želel napisati roman, a ni vedel, kako začeti, zato je po zaključku študija najprej opravljal vrsto priložnostnih del. Vse te teme je tako ali drugače zajel v zbirki V prvi osebi ednine, ki jo lahko razumemo kot (vsaj delno) avtobiografsko. Ne nazadnje se avtor v eni od zgodb poimenuje s pravim imenom. V Sloveniji Murakamija poznamo po vrsti odličnih del, tako leposlovnih kot tudi po dokumentarni prozi, kot je na primer knjiga O čem govorim, ko govorim o teku. Od fikcijskih del lahko izpostavimo romane Norveški gozd, 1Q84 ter pravkar ponatisnjeni roman Kafka na obali. Zbirka zgodb V prvi osebi ednine se giblje nekje na presečišču med dokumentarno (spominsko) prozo in fikcijo; vsaj v primeru nekaterih zgodb lahko govorimo o avtofikciji. Kot pravi že naslov in tudi zadnja od osmih zgodb v zbirki, je glavni protagonist obenem tudi pripovedovalec in morda, tako daje misliti ena od zgodb, kjer se avtor imenuje s pravim imenom, tudi avtor sam. Skozi zgodbe sledimo moškemu v različnih življenjskih obdobjih, od srednješolskih do starejših let. Ženske so v zbirki navzoče, vendar bolj kot spremljevalna kulisa, saj nimajo pomembnejše vloge oziroma je njihova eksistenca pomembna za različna spoznanja glavnega junaka. V zgodbah je očitna avtorjeva navdušenost nad glasbo, zlasti jazzom (recimo zgodba Charlie Parker Plays Bossa Nova), nad bejzbolom (še posebej v zgodbi Pesmi o Yakultovih lastovkah) in tudi nad literaturo. V prvi zgodbi Na kamnito zglavje izvemo, da protagonist študira književnost in tudi v naslednjih zgodbah je očitna junakova naklonjenost knjigam. Zgodbe so načeloma precej realistične in nas soočajo s situacijami, ki so večkrat tudi težke, boleče, kot je na primer samomor, osamljenost, odtujenost, stare zamere, ki glodajo duha, in podobno. Za Murakamija to ni nič novega, le da se v pričujoči zbirki še bolj približamo piscu samemu. V zbirki najdemo tudi domala fantastično zgodbo Smetana, kjer junaka neko dekle povabi v odročen gorski kraj na klavirski recital, ki pa se nikoli ne zgodi. Vse, kar protagonist vidi, so opustele ulice in »globoka tišina«. Sreča starca, ki mu začne razlagati o »krogu z več središči«, potem pa ta nenadoma izgine. Zgodbo o tem čudnem pripetljaju leta kasneje glavni lik pripoveduje prijatelju in zapleteta se v filozofsko razpravljanje o smislu življenja. Tudi sicer je to vprašanje eno od glavnih gibal te zbirke. Takole zaključi Murakamijev junak: »Včasih imam občutek, da sem dognal kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne. Tak krog najbrž ni konkreten lik, ampak obstaja samo v človekovi zavesti. Kadar, na primer, nekoga srčno ljubimo, kadar občutimo globoko sočutje, kadar idealiziramo svet, v katerem živimo, kadar najdemo vero (ali kaj podobnega?), takrat nam je obstoj takega kroga povsem samoumeven, razumemo in sprejemamo ga ... Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.« Murakamijev jezik je relativno preprost, nekako svareč, tudi nekoliko moralizirajoč, na trenutke hladen in oster. V vsaki zgodbi pride do zavedanja nečesa, do spoznanja kakšnega ključnega vidika življenja, včasih neposredno, drugič bolj prikrito, skozi metaforo ali simbol. Vredno branja in razmisleka.

Ocene
Alenka Jovanovski: Teater iz papirja

Ocene

Play Episode Listen Later Jan 8, 2024 7:34


Piše: Silvija Žnidar, bere: Lidija Hartman. Živimo v svetu, kjer mnogi nosijo maske, kjer so pravila igre začrtana glede na prevladujoče normative in standarde, kjer vsak tako ali drugače igra svojo vlogo v konstrukcijah družbenih sfer in realnosti: »Ves svet je oder,« je vedel že Shakespeare. Igra videzov in dejanj lahko gotovo implicira nekaj ludističnega, magičnega, imaginativnega, nekaj, kar je vpisano v samo jedro literature in umetnosti, navsezadnje eksistence same. A kaj se zgodi, ko igra postane preveč represivna, vloge zadušljive in maske utesnjujoče? Teater iz papirja, najnovejša pesniška zbirka Alenke Jovanovski, ki se tokrat podpisuje s psevdonimom Margareta Mojsterin, razbija ta rigidni teater in črno-beli spektakel sodobne družbe oziroma se mu zoperstavlja s svojim jezikovnim, »alternativnim«, barvitim pesniškim imaginarijem in govorico, z mešanico fantazije in izpovednosti, kar smo lahko srečali že pri slikovitih avtorjih, kot je na primer Robert Robinson. Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov, ki se bralstvu v celoto povežejo morda v počasnejšem ritmu, pri čemer bi prvi, najdaljši del po pomenski zaokroženosti in tudi stilski formaciji lahko stal sam zase. Ta del, ki se pomenljivo povezuje z avtoričinim psevdonimom, je zasnovan najbolj »dramatično«, v pesmih se izmenično soočamo s pesniškimi nagovori, izlivi ali izpovedmi bodisi Mojstra bodisi margarete, ki bi ju sicer na hitro lahko identificirali s pesniškimi apropriacijami likov iz Bulgakovega slavnega romana, a v resnici razen podobnosti v imenih in v sorodnosti z magično in teatralno literarno podstatjo živita povsem svoje življenje. Funkcionirata lahko sicer kot povsem konkretni osebi, a jima abstrahiranost ozadja, nekakšna podloženost karakterjev z arhetipskostjo, daje univerzalno avro, zaradi česar delujeta kot glasova vseh izgubljenih, obrobnih, drugačnih iščočih se »duš« našega časa. Teater iz papirja teatralizira pesniško izkušnjo, da preizkuša meje in pravila iger v »dejanskem svetu«, da razgalja videze v bivanjskem prostoru. Mojster pri tem nastopa skorajda kot zastopnik vseh ujetih v birokracijo in spone kapitalističnega sveta, kot tisti, ki se izgublja temu svetu, ki v svoji razdeljenosti in spredalčkanosti ovira fluidnost kreativnosti, pretoka strasti in želja. Mojstrova cinizem in distanciranost – zaznamovana s premišljeno zarobljeno pisavo, s katero opazuje ekranizacijo, digitalizacijo družbe – se redčita z željo po izhodu, po prehodu v nekaj bolj arhetipskega, organskega. Morebiti v to, kar reprezentira ognjena, iz sebe izlivajoča se govorica margarete. Če Mojster zastopa do neke mere abstrahirane konkretnosti, ki jih lahko povežemo z današnjim kronotopom, kot je na primer subtilna referenca na koronsko krizo, je margareta potemtakem arhetipski ogenj »večne ženskosti«. Margareta se vedno znova rojeva kot simbol oziroma inkorporacija želeče mašine, ki se upira vsem v vseh časih in prostorih prisotnim hromečim strojem, je skoncentriranost biti v sami želji, ogolelosti, razgaljenosti, ki odira omejujoče preobleke, s svojim ognjem brsti, »zori v ledu« apatičnih, omrtvičenih vidikov človekove dejavnosti. Nastopa torej proti akterstvom, ki krnijo, izkoriščajo naravo, omejujejo kreativnost, zapirajo ljudi med metaforične in nemetaforične zidove, ki delujejo proti neki univerzalni fluidnosti, solidarnostni izmenjavi in afektom, proti popovršinjenju življenja. Izmenjava Mojstra in margarete deluje sicer kot nekakšna zgrešena dialoškost, kot epistolarna izmenjava, kjer se glasovi ne srečajo, izgubijo svoj cilj, a nenehno težijo drug proti drugemu: je svojstven simbol prekinjene komunikacije dandanes izgubljenih, ločenih duš, kombinacija upanja in izgube obenem. Drugi del zbirke, ki nagovarja bralce manj posredno, se pravi z manj filtriranja avtorskega glasu, nadaljuje sporočilnost prve polovice. V fokusu je še vedno čista, nefiltrirana, afektirana telesnost, odprta za drugost v svetu, želja po razpiranju nedefiniranega, nepriklenjenega subjekta navzven, v naravo, k drugosti, v kozmično, je zaznavanje sebstva v čisti prisotnosti, pripravljanje le tega za upor rigidnim pravilom igre, kar je izraženo v samem teku, postavitvi pisave. Trinajstdelna, skorajda polifonična pesnitev o različnih formah krika še posebej zaostruje poanto zbirke, saj upesnjuje primarno, najbolj notranje izražanje raznoraznih bitij v trku s takšnimi ali drugačnimi omejujočimi bivanjskimi situacijami. V Teatru iz papirja je Alenka Jovanovski znova reprezentirala svojo poetično zmožnost vživljanja v različne bivanjske entitete, sposobnost domišljenega, dialektičnega, raznolikega govorjenja skozi druge. Mestoma sicer njeni pisavi med spajanjem različnih pesniških kompozitov, sestavov ali registrov umanjka primerna tenzija, verzom pojenja moč v izpričevanju, razvijanju poante, metaforična govorica pa uide s tirov v bodisi kakšnem patosu ali mimobežni omlednosti, kdaj pa kdaj pa se vprašamo tudi o ustrezni rabi figurativnega jezika za raznovrstna bitja – sploh glede na sporočilo, ki ga predaja zbirka. Prav sporočilo pa je gotovo najmočnejši, nespregledljivi del zbirke. Ta poetični, rahli, meje premikajoči teater namreč nenehno predihava svoje opne, pušča meje odprte, vzpostavlja svoj prostor, da bi spreminjal tistega zunaj: da bi opozoril na limite, ki ločujejo bitja med sabo, ki omogočajo izkoriščanje enih na račun drugih, ki zapirajo, dušijo individualnost; ta prostor nastaja, da bi pomagal zgraditi nov prostor sobivanja.

Ocene
Andreja Vidmar: Iz nedotika

Ocene

Play Episode Listen Later Dec 4, 2023 5:02


Piše Andrej Lutman. bereta Ivan Lotrič in Maja Moll. Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'. Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu. Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.« Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“ Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“ Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.

Zgodbe
NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve

Zgodbe

Play Episode Listen Later Oct 10, 2023 38:30


Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo

Sledi časa
Geološka zbirka Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani

Sledi časa

Play Episode Listen Later Jan 8, 2023 32:34


V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.