Podcasts about zbirka

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Aleš Mustar, pesnik in prevajalec makedonske in romunske književnosti, v zbirki z naslovom Nad rušo tematizira zgodovinski, družbeni, politični in kulturni kontekst pokopališč, ki jih skupaj s hčerko obiskuje od Slovenije prek vzhodne in deloma zahodne Evrope vse do Azije. Zbirka je glede na geografsko oddaljenost razdeljena na pet sklopov z naslovi Na rodni ruši, Pri sosedih, Malo dlje, Še malo dlje in Daleč stran. Začne se s sklopom Žale, kjer se pesnik ustavi ob skromnem grobu Jožeta Plečnika, igralcev Duše Počkaj in Lojzeta Rozmana, ob grobnici žrtev korziške letalske nesreče ter ob skupnem nagrobnem znamenju predstavnikov slovenske moderne, kjer ob ločenem Župančičevem grobu provokativno zapiše: “Je Cankarjeva / nesojena nevesta, / ko je dala urediti / skupni grob, / na četrtega, / še živega / mušketirja moderne / pozabila / ali pa takrat še ni bilo v modi, / da nekomu nagrobnik postaviš / že za časa življenja, / in je večno počivališče / našel pri nogah kolegov?” Pot na ljubljanskih Žalah, ki predstavlja uverturo v raziskovanje večjih pokopališč po svetu, se začne ob prihodu na bodoči družinski grob, kjer se ob maminem obrezovanju grmičevja zave smrtnosti staršev in nekega Janeza, ki je umrl na isti dan, kot se je on rodil. Sprašuje se, ali gre pri tem za naključje ali morebiti za reinkarnacijo. Obišče tudi grob starih staršev na pokopališču Videm-Dobrepolje ter se v pesmi Čebelje poslednje počivališče pomudi pri otroških spominih, ko je iz lista ustvaril improvizirana nosila, s katerimi se je trudil rešiti utapljajočo se čebelo: “… Obideta me otožnost / in strah pred smrtjo, / ki sem ju občutil / na mrliškem vozu, / ko me je dedek, / vaški furman, / vzel s sabo, / da sem v roki držal lanterno. / Na bregu po spominu iz lista / naredim mrtvaški oder, / položim jo nanj in odidem, / pustim prehranjevalni verigi, / da opravi svoje.” Pesmi v zbirki Nad rušo niso temačne, so preplet prvinske otroške radovednosti in antropološko-filozofskega pristopa pesnika, ki se čedalje bolj zaveda svoje minljivosti, obenem pa ga fascinira pokopališko ozračje na različnih koncih sveta, kjer se živi in mrtvi stikajo na obrobju velemest, državnih mej in različnih kulturoloških kontekstov. Tako se v prvem sklopu knjige odpravi v Rožno dolino na staro judovsko pokopališče pa tudi na pokopališče v Miren, kjer se sprašuje, “kaj so pili podpisniki Pariškega mirovnega sporazuma, da so kar sredi pokopališča zarisali državno mejo”. V drugem sklopu z naslovom Pri sosedih se po obisku zagrebškega Mirogoja odpravi na novo in staro judovsko pokopališče, kjer ga pot zanese h grobu prvega knjigarnarja v Splitu, Vida Morpurga, čigar knjigarna je preživela dve svetovni vojni in tri režime, vendar v njej ne najde antologije sodobne hrvaške poezije: “Če si je med knjižnimi uspešnicami / prostor priborila / antologija sodobne hrvaške proze, / poezija nima te sreče. / Bi kaj zaleglo, če bi na / grob položil dva kamna?” V osrednjem delu zbirke Nad rušo pot vodi Aleša Mustarja v Beograd v Hišo cvetja, kjer s hčerko obišče Titov in Jovankin grob, nato pa nadaljujeta pot v Skopje na britansko in francosko vojaško pokopališče ter na turško pokopališče, kjer se nahajajo krste na izposojo – tam se pesnik zgrozi nad diskrepanco, ki jo zazna med pokopališči: pri nas morajo svojci še za upepelitev kupiti krsto iz masivnega lesa, medtem ko je v Skopju izposoja krste brezplačna. Pokopališče Stadion v Sarajevu ga spomni na tragična devetdeseta leta, ko je umrlo ogromno mladih ljudi, ki bi na nekdanjem nogometnem igrišču zagotovo raje igrali nogomet kot bili tako zgodaj pahnjeni v vojno in smrt. V pesmi z naslovom Ado (1981-1994) se v Mostarju prikloni mlademu borcu v majhnem parku sredi mesta. Zaključni del tretjega sklopa je namenjen romunskim pokopališčem, kjer se sprehodi po Aleji pisateljev in ves radosten zapiše: “Končno je pravici zadoščeno. / Na bukareškem pokopališču / so grobovi pesnikov bolje obiskani / od grobov pisateljev. / Krasijo jih / sveže cvetje, lončnice in sveče, / da se ti milo stori. / Pri prozaistih najdeš umetne rože in vence, / prav nič drugačni niso / od zadnjih počivališč navadnih smrtnikov. / Redosled ne upošteva literarne vrednosti. / Kdo ve, ali se zaradi tega veliki kritik, / avtor zgodovine romunske književnosti, / ki je tudi našel večni pokoj med njimi, / ne obrača v grobu.” Čeprav se zdi, da gre Mustarju predvsem za primerjavo med grobovi pesnikov in prozaistov, je pozoren tudi na druge podrobnosti: na grobu Sylvie Plath najprej zazna počečkan priimek njenega moža, med sprehodom po gozdnatem pokopališču v Rigi, kjer išče grob latvijske pesnice, pa zapiše, da se “počuti kot Janko brez Metke”: “Občutek imam, / da bom vsak trenutek / pred seboj zagledal / hišico iz medenjakov, / zato začnem pri priči / brskati po nahrbtniku, / da bi našel piškot, / ki sem ga dobil / ob jutranji kavi, / in si označil pot nazaj. / Večina spomenikov nima / letnic rojstva / niti letnic smrti. / Popade me strah, / da sem ostal ujet v brezčasju.” V ospredju je vendarle bivanjska tematika, saj se iz pesnikovega nezavednega sproti vzpostavljajo potlačene vsebine, vezane na najbolj intimne strahove ... kot bi pogled na pokopališče odpravil blokado oz. cenzuro med zavednim in nezavednim delom duševnosti. Ko se v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Daleč stran sprehodi po pokopališčih na Baliju, v Šrilanki, Egiptu in na Japonskem, je v zadnji pesmi z naslovom Hirošima mogoče začutiti najbolj prvinsko žalost in bolečino: “Po obisku / spominskega muzeja miru / nimam moči, / da bi poiskal / pokopališče.” V zbirki Nad rušo nas Aleš Mustar seznanja z zanimivimi podrobnostmi s pokopališč doma in v tujini, iz katerih lahko izluščimo tudi običaje posameznih kultur; ob tem pa se pokloni pokojnim prijateljem in pesnicam po vsem svetu. Gre za zbirko, ki si jo bomo večkrat zaželeli prijeti v roke …

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

V današnji oddaji se posvečamo knjigi izbranih člankov in predavanj Aleksandra Bassina z naslovom »Gledalec misli. Umetnikovo delo in njegov interpret«. Nova knjiga enega vodilnih slovenskih likovnih kritikov, kustosov in publicistov ter dolgoletnega direktorja Mestne galerija Ljubljana, prinaša izbor avtorjevih zapisov, nastalih od petdesetih let preteklega stoletja do danes. Bili smo tudi v galeriji Caserma v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer je na ogled razstava 18 likovnih del, ki so del fonda družbe Soline. Zbirka sicer zajema več kot 100 del.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?« Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi. V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva. Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče: »na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.« Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved. V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.« Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino. »Kje vendar sploh je kdorkoli?«

Piše Jože Štucin, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Neža Zajc, rojena leta 1979 kot vnukinja nesmrtnega Daneta Zajca, se je kot pesnica pojavila dokaj pozno. Najprej se je preizkušala s proznim pisanjem in šele po smrti močnega žlahtnika je z žarom in vehemenco zverzirane ustvarjalke stopila v svet poezije. Leta 2014 je izdala pesniški prvenec Ime gore, do najnovejše knjige Bele sence pa je nanizala še tri zbirke. Torej smo pri petem dejanju, ki ima vse značilnosti zrelega opusa. Bele sence še zdaleč niso samo bele, prav pester niz poetik je tu združenih v enovito fresko, ki prepričljivo krmari med intimo in belino sveta, med jazom, ki se bori s podobami, in jazom, ki ga kljuje ujeda naše izgubljene civilizacije. Lepa zbirka, če odmislimo ontološko resignacijo, ki brsti na požganih travah: lepota v trpkosti, lepota v sivini, ki žari močneje kot barvni spekter. Kljub radikalnemu pristopu in preizpraševanju smisla biti, tu-biti, poetičnemu (na)gonu in strastni želji po iskanju prerokbe, se zbirka daje v branje v čisto konvencionalni podobi. Spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič, pesmi so sistematično razporejene po sklopih, sedem jih je, in vse teče gladko, kot se za pesniško zbirko nekje na vrhuncu ustvarjanja spodobi. Nekajkrat so cikli uvedeni z verzi iz Zajčeve zapuščine, zato ima bralec na voljo vsaj skromen namig, kako brati, vendar se pesnica zna izogniti pretiranim kazalnikom in citate izbira na ravni, ki dopuščajo več, kot so nemara izvorno v sklopu svoje celote imeli namen sporočiti. Pač, metaforika, tista "šibka" točka Wittgensteinove filozofije, njegovih frenetičnih iskanj mej jezika in začetkov molka, kjer je klonil v mehanizmih, da bi prišel jeziku "do konca". Pri poeziji je filozof pač moral priznati, da metafora suvereno izreka onstranstvo jezika, da sporoča, ozvočuje tišino, molk in jezik neizrekljivega, ter nadvse zgovorno prezentira (ne)smisel poezije, ki je bolj smiseln, kot se zdi slepemu ušesu. S tem se je vedno boril, filozof neizrekljivega. Ko tista hladna resničnost jezika, ki nas obvladuje v komunikaciji pene (vsakodnevnih) dni, v komunikaciji hudičeve samosti, ki hoče govoriti z drugim in biti slišana, pa tudi razumljena, a po zakonitosti narojene samote, kar je človek v bistvu, vedno naleti na oviro interpretacije, vedno pade v prostor diskusije – kaj je kdo hotel povedati, sporočiti. Na zgornji omejitvi metafora preskoči igrico izmenjave besed in prestopi v poezijo, v neposredno poved, ki izreka resničnost. Na tej postavki se zdi, da gradi tudi pesnica Neža Zajc – izreka belino svojih senc in jih tako dela vidne, slišne, čutne, eksistenčno relevantne. Sklopi vsak zase poglabljajo neko pesniško intenco, vzgib, ki kljubuje smrti in piše življenje, in nasprotno, seveda, kot življenje, ki piše smrt. Nemara tudi pod okriljem uvodnih verzov Daneta Zajca, ki zbirki daje začetni zagon. Citat je rokopisna zapuščina slavnega dedka, ima pa vse značilnosti njegove preroško resignirane minljivosti v času praznine in smrti: "... smo živi bolj / in drugje / od naših temnih senc ..." Tu se vse začne, točno na robu smisla, na meji, ko bi pesnik vendarle še kaj rekel, hkrati pa že molči in zre niču v oči. Pesnica takoj povzame ta kongenialni navdih in ga zapelje v polje družbe, skupnosti. Nismo sami, kot je pri Danetu Zajcu včasih mogoče primarno, tu smo vsi, vsi na istem poligonu, v istih škripcih, z enakimi bolečinami in strahovi. Pesem V sencah ima zajčevski liker izraznosti, skoncentriran gnoj in sok, vse v enem, ki se skozi sito poezije cedi z metaforami in črkami do onemoglosti, do meje jezika, ki komaj še zmore nositi strašne pomene. Takole gre: »V sencah se rojevajo bitja, / in prehod v pročelja lét / pomeni daljše izgubljanje / zaznavanje sebe tu. // Kakor bi ne znal shoditi / do morja, do starega pomola, / se ogniti pošasti ogromni / nezaznamovanih ljudi, // zreš le sence menjave prostorov. Pesem razodeva pesničin miselni in čustveni obrat vase, v svoj pojav, ki zgolj receptira svet, ga strahoma sekvencira in opazuje, a ob tem hrepeni po kazalnikih, ki bi svetu, naši pojavnosti sredi niča, razodeli smisel bivanja. Sam si, gol in položen v senco, ali kot je zapisala v pesmi Pred oknom slapovi: "Tako od sijanja lune / izvržen na cesto bos, /in izpraznjen, mil / kakor lačen v grobu, / nag nisi več ranljiv." V poeziji Neže Zajc se spogledujemo z bivanjskimi strahovi, ki so v resnici tramovi naše biti. Soočenje s praznino in "ničem" jo navdihuje do te mere, da samo sebe skuša povzdigniti v smiseln pojav. Pesniška drža je pač suha in nema, v izvoru, šele z realiziranjem "sebstva", se povzdigne nad praznino in začne izrekati. Pri Neži Zajc smo v tej pozicij. Pesnica izreka vse, kar se ji kot pojavnost sili pred oči: "Od onstranstva veje burja / na zaledenelem obzorju / in od tal raste duša ..." Ker gre za sugestibilno pesnico, tako, ki celo presega svoje meje in se dotika drugih, ni nenavadno, da v svoj poetični korpus pritegne tudi Srečka Kosovela. V ciklu Poslednje bilke se mu pokloni s pesmijo Cvetovi, kjer pa ga, pesnika upanja in smrti, v sklepnih verzih tudi zakoplje v njegov Kras: "In na tleh so cvetovi, / pod katerimi prihuljen, / s praznimi rokami upanja, / s stisnjenimi pestmi / kakor dete mižiš, mižiš." Zbirka, ki na gosto beleži stanja duha, smisla, družbene "zgodbe", išče odgovore na strahotna vprašanja, trepeta v svoji minljivosti in se oklepa pokopališč, ki so središčne točke človeštva, ima tudi zelo jasen smisel, biti dober do drugega, biti socialen in živ v skupnosti. Rahlo v disonanci s siceršnjo naracijo te poezije se vsake toliko iz požganin dvigne upanje, ne kot božje razodetje, bolj kot ljubezen, ki je (poleg pesniške metafore) edino, kar presega naše meje. In tudi ne priznava "konca" biti in protežira realnost kot princip čudnega tandema, vzetega iz biolške resničnosti, kjer dominirata življenje in smrti. A v zakulisju, ki je očem nevidno, dopuščata "še nekaj več". Ali kot pesnica Neža Zajc piše v pesmi V ljubezni: "med petjem mrtvih / so beli verzi čarobnosti, / ki spati ne pustijo, / ne oddahniti se končno." To se nekako navezuje tudi na pesem Eno, kjer se eksplicitno zavzame za akcijo, za konkretno vlogo posameznika v svetu, za dejanja, ki tudi edino odrešujejo: ko se odzoveš na krik trpečega, vsi jeziki umolknejo, vsa poezija dobi smisel v akciji: "Ker zavedanje edinosti / razgleda nad morjem / vzame vse jezike. // Ko prosjačiš za bolne, / odsekaš hladne lovke, / verjameš v ščitenje, / prevajaš glasove / v telesne neširine." Zbirka Bele sence izhaja iz prednikov, piše se iz duše, ki je zastavila rod, črkuje se po zakonih belih trav, ki sedaj valovijo v brezvetrju in odsevajo svojo gibkost le skozi besede. Segajo prek smrti in časa, trepetajo pred obličjem neizrečenosti in pozabljenja, obenem pa klijejo ne neki požganini, kjer človek nikoli ne ve, ali bo iz zemlje pokukal nov cvet ali bo luknja v nič še globlja. Neža Zajc je v tej ekvilibristiki med genskim spominom in svojo izvirno potjo polna idej. V knjigi je kar nekaj presežkov, ki plivkajo v vse smeri, iščejo nove izvire, nove vzgibe za pisanje. Jezik, s katerim govori, je tako mitološki, kar jo veže na slavnega prednika, kot tudi živ, sproten, odziven v času in skuša razodevati svoj aktualni trenutek. Taka je brez dvoma tudi pesem-cikel Časov vseh izhod, ki proti koncu knjige preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo, trenutkom in večnostjo, ter kulminira v pesmi Stopnice, kjer je vse razodeto: "Povzpneš se le do križa / do prekopanega pokopališča, / ki na večernem hribu / privlači telesa resnična."

Kaj ostane, ko svet razpada? Odgovor iščejo v ptujski mestni galeriji, kjer fotografi Tereza Kozinc, Simon Chang, Stojan Kerbler in Niko Erik Neubauer na skupinski razstavi odpirajo razmislek o pripadnosti, identiteti, skupnosti in spominu. Pri Založbi Beletrina so predstavili novo esejistično delo Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja. V Kosovelovi knjižnici Sežana pa so odprli fotografsko razstavo Ženska toponomastika v Sloveniji, ki z zborom fotografij uličnih tabel z ženskimi imeni osvetljuje premalo poznano vlogo žensk v slovenski zgodovini in kulturi.

Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.

Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Vrata brloga sta odprla inženir in ekonomist. Tim Vogrinc je vodja mariborske ekipe, ki bdi nad projektom Formula študent, Dominik Gönca, pa je njegov mentor in svetovalec. Inženirsko študentsko ekipo je vodil v lanski sezoni, zdaj pa odhaja v Mlado Boleslav, v službo k Škodi. Kaj vozita, ko ne vozita študentski karbonski bolid - Tim BMW-ja Z3, Dominik pa porscha 944. Pobje imajo kljub mladisti veliko res dobrih zgodb s čistokrvno tehniško vsebino, tudi tisto o rivalstvu z ljubljanskimi študenti..Zapiski:Prijava: https://gpe.si/recruitment/Zbirka v Radencih: https://www.amzs.si/motorevija/v-zarometu/pogovor/2020-10-12-srecanja-moz-ki-starodobnikom-vraca-sijaj-in-tehniki-zivljenje.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«

Manca G. Renko je pri svoji založbi No!Press objavila esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih. Zbirka pritegne z izbiro zahtevnih tem (med drugim avtorica piše o čustvih, tesnobi, ženski enakopravnosti, pripadnosti generaciji …) in tehtnim razmislekom. Pogovor Marka Golje z Manco G. Renko za oddajo Izšlo je je nastal marca lani.

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Oddaja nam prinaša prispevke o novih nagrajencih Ivane Kobilca in o Čopovih nagradah za bibliotekarstvo, pa o razstavi ob 50. obletnici delovanja Obalnih galerij Piran, v Galeriji Jakopič je razstava alumnov Od blizu: Začasni naslov, v galeriji Družina pa so na ogled jaslice Andreja Dobleharja.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Miha Pintarič je profesor francoščine na Filozofski fakulteti, prevajalec, pesnik in esejist, verjetno največji slovenski poznavalec francoske renesančne in srednjeveške literature. Za zbirko esejev Dvojni presledek je prejel Rožančevo nagrado. Piše v več jezikih, a ne le znanstvenih besedil in esejev, temveč tudi poezijo. Zbirka z naslovom Demoni so padli vsebuje pesmi, ki so ob prvem branju hudomušne, humorne in lahkotne, saj se naslanjajo na vsakdanja doživetja. Med verze vpleta namige na antično poezijo, svetopisemske peripetije in Prešerna, kakor da bi hotel bralca razvedriti. Kakor da bi pač kramljal o vsakdanjih rečeh. Jutro, noč, počitnice, sanje. Po obliki so pesmi večinoma soneti ali sproščene rimane štirivrstičnice, zaradi česar so skoraj spevne. Po globljem branju pa sprožijo sočutje do pesnika, ki se mu ni lahko prebijati skozi življenje. V bolezni, v bolečini, ko mu odpoveduje telo, ga pred obupom ščiti sposobnost premišljevanja. To nazorno izrazi v pesmi Misleči trs. »/…/ Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.« Poezija je po naravi avtobiografska literarna zvrst, saj si je čustva in občutke težko izmisliti ali jih opisovati namesto koga drugega. Pesmi Mihe Pintariča so skrajno avtobiografske, napisane v stiski, kakršno le malokdo zmore izpovedati. Fantazijska, znanstvenofantastična, filozofska ali na primer žurnalistična in aktivistična poezija se zagozdi v času, ko je nastala, potem pa zastari, obledi, pade iz konteksta, osebnoizpovedna poezija pa lahko trepeče tisočletja po nastanku. Miha Pintarič piše o občutkih, ki jih bralci morda še nismo začutili na lastni koži ali v lastni duši, zato poistovetenje ni lahkotno ali neposredno. O ljubezni kot o najvišjem in najbolj mnogoplastnem čustvu in o smrti kot o najbolj čistem in dokončnem rezu v življenje piše v prispodobah, vzetih iz vsakdanjega življenja ali iz svetovne literature. V pesmi Osvobojeni zajec gre na primer za sproščen klepet pri kosilu, a v obari ni zajca, je samo meso. Ta prispodoba prehoda iz življenja v smrt je razrahljana s pripombo na koncu, s poanto, značilno za klasične basni: "… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje." V Pintaričevih pesmih je izpovednost pogosto zakrita s humorjem, ki naj bi omilil temačnost zapisanega občutja. Zbirka Demoni so padli je vsekakor temna, čeprav se naslanja prav na preigravanje svetlobe in sence, na nekaj nejasnega, nedokončnega, spremenljivega, soodvisnega. Sence ni brez svetlobe. To na podlagi pesmi ugotavlja tudi Peter Svetina v spremni besedi. Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja. Miha Pintarič piše o občutenju časa odhajanja. Trpka žalost. Dolgotrajna bolezen mu razbija dneve in noči, drobi mu spomine, ropa ga zaupanja vase, krade mu prihodnost. V pesmi Gospodar časa piše: »Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.« Najsvetlejša in najzanesljivejša je misel na ženo Tatjano. Nanjo se naslanja. Dobesedno in v prispodobi. Njej je posvečena prelepa ljubezenska pesem z naslovom Vrtnice: »Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam.« Belo, rožno, zlatorjavo … »… Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.« Ob branju zbirke pesmi Demoni so padli sem razmišljala o ničevosti novodobnih krilatic o smislu življenja, češ da je smisla konec, ko se človeku spodmikajo tla in se bolezen začenja prevešati v trpljenje. Ničesar ni mogoče dokončno domisliti. Kdo je zares srečen? Kdo zares trpi? Kdo zase ve, kdaj trpi zadnjič? Kdo lahko da roko v ogenj za drugega, ko gre za mero trpljenja ali sreče? Miha Pintarič se ne sprašuje o smislu, temveč dokazuje, da smisel je.

Celjska Mohorjeva družba je v začetku tedna predstavila redno knjižno zbirko za leto 2026. Zbirka najstarejše slovenske založbe bralcem poleg Koledarja 2026 spet prinaša kar nekaj zanimivega branja. Poslušajte pogovor z ravnateljico Tanjo Ozvatič in urednico koledarja Saško Ocvirk, ki ga je pripravil Tone Gorjup.

Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.

Čeprav Georgi Gospodinov, ki velja za enega izmed pomembnih stebrov sodobne bolgarske literature, saj je njegovo ime dodobra uveljaveljeno v mednarodnem prostoru, izhaja iz izkušenj ljudi nekdanje in sedanje Bolgarije, jih bralke in bralci njegovih knjig zlahka prepoznamo kot univerzalno izkušnjo slehernika. Enaindvajset kratkoproznih besedil v Evropi in drugod zelo branega in priznanega bolgarskega pisatelja, predstavlja začetek avtorjevega proznega pisanja. Slovenskemu bralcu so doslej veliko bolj znana romaneskna dela, kot sta Fizika žalosti in z nagrado booker in nagrado strega nagrajen roman Časovno zaklonišče. Pretihotapljen humus literarnega tovora je pisatelj zmešal že na gojišču izbranih fragmentov svoje poezije. Zbirka je v izvirniku izšla istega leta kot druga izdaja Naravnega romana – to je leta 2001 – v njej pa razodeva zakrito in nevidno iz vsakdanjega negotovega življenja človeka. gost: prevajalec Borut Omerzel

Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki obeležuje 50-letnico delovanja in ob tej priložnosti so pripravili obsežno, pregledno razstavo Smeri razvoja: Dela iz Zbirke Gorjupove galerije. Predstavljajo bogato zbirko, ki kot najstarejša v muzeju nastaja že vse od leta 1957. V manjši izvedbi je že bila predstavljena v osnovni šoli v Kostanjevici na Krki, številna dela pa so tokrat na ogled prvič. Več v pogovoru z direktorjem galerije Goranom Milovanovičem in kustosinjo Dejo Bečaj. Foto (izrez): Kaja Selko

Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.

V oddaji o kulturi smo spregovorili o zbirki Turjaški labod, naše balade, romance in legende dr. Tineta Debeljaka, ki jo je napisal pod psevdonimom desetletja Kalin. Zbirka je bila pripravljena ta tisk leta 1952 v Buenos Airesu, a do letos nikoli ni bila izdana. Vsebuje 22 pesnitev, ki kronološko sledijo tragičnim dogodkom četrtega desetletja podivjanega 20. stoletja. Z nami je bila predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič,

V oddaji o kulturi smo spregovorili o zbirki Turjaški labod, naše balade, romance in legende dr. Tineta Debeljaka, ki jo je napisal pod psevdonimom desetletja Kalin. Zbirka je bila pripravljena ta tisk leta 1952 v Buenos Airesu, a do letos nikoli ni bila izdana. Vsebuje 22 pesnitev, ki kronološko sledijo tragičnim dogodkom četrtega desetletja podivjanega 20. stoletja. Z nami je bila predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič,

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

Predstavili smo pesniško zbirko dr. Tineta Debeljaka, ki jo je napisal pod psevdonimom Jeremija Kalin z naslovom Turjaški labod, naše balade, romance in legende. Zbirka je bila pripravljena za tisk že leta 1952 v Buenos Airesu, vendar vse do letos ni bila izdana. Za izid je poskrbelo Muzejsko društvo Škofja Loka, njegova predsednica Helena Janežič pa nam je delo predstavila.

Predstavili smo pesniško zbirko dr. Tineta Debeljaka, ki jo je napisal pod psevdonimom Jeremija Kalin z naslovom Turjaški labod, naše balade, romance in legende. Zbirka je bila pripravljena za tisk že leta 1952 v Buenos Airesu, vendar vse do letos ni bila izdana. Za izid je poskrbelo Muzejsko društvo Škofja Loka, njegova predsednica Helena Janežič pa nam je delo predstavila.

Telekom Slovenije je že trideset let glavni pokrovitelj Ljubljanskega filmskega festivala Liffe, več desetletij pa nastaja tudi njihova likovna zbirka. Približno desetino, dobrih sto slik, grafik in skulptur, je kustos Aleksander Bassin izbral za veliko razstavo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. To je prva javna predstavitev zbirke, ki sicer obsega dela slovenskih in tudi nekaj tujih umetnikov 20. in 21. stoletja. Slogovno je v njej najopaznejši prelom iz modernizma v postmodernizem, ozira se tudi v informel, žanrsko pa jo predstavljajo s figuraliko, krajino, abstrakcijo in kiparstvom. Ogledamo si lahko grafični triptih skupine Irwin, ki je kustosa posebej navdušil, veduto blejskega jezera Matija Jame, Ptiča v solinah Huiqin Wang, kiparsko postavitev Večerja Mirka Bratuša na jedilni mizi, primere naivne umetnosti, s stropa pa se spušča velika tekstilna skulptura Ete Sadar Breznik. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, poudarja, da so se odločili za brezplačen vstop na razstavo, ki so jo podnaslovili Vidni svet brezmejnih povezav. Nekaj skulptur pa si lahko ogledamo kar tam, kjer so zasidrane, na primer vodnjak Jirija Bezlaja na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani. Foto: Žiga Bratoš

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost, izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene izdelane pesmi, polne medbesedilnih, medumetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? Ne izogiba se komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo, preden je sama vstopila vanj. Obrača se k naravi, skupnosti in prednikom in ve tudi, kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«. Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih med 2019 in 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je začela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Že v šestnajstem stoletju je angleški pesnik John Donne o povezanosti z naravo napisal slavne verze, ki danes, v času katastrof in podnebnih sprememb, zvenijo še bolj živo resnični kot nekoč: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Z bogato ilustrirano unikatno knjigo, ki jo je sofinansirala fundacija Kone iz Finske, je Tini Volarič uspelo – žal sprva le redkim bralcem – pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? »Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.« (Življenje je nepredvidljivo) O čem piše, kaj čuti pesnica v starem sadovnjaku s koščkom sadeža, popkom sveta v svojem grlu, ko pogoltne slino in postane jablana? Ko lahko le tiho opazuje, kako mlada srna nemoteno grizlja veje po planetariju, ko šteje drobne utrinke jabolk. Ko njeno besedo napolni voda in jo razlije čez brzice, curke, padce, mokrice, lagune, jezera v morje. V ocean besed, kjer valuje brezčasje: »Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči.« Pisateljica Katherine Rundell v knjigi The Golden Mole: and Other Living Treasure (Zlati krt: in drugi živi zakladi) opisuje dvaindvajset znanih in manj znanih ogroženih živali. Želela je, da bi se zaradi opisanih resničnih zgodbic bralci spet navdušili in zaljubili v lepoto sveta, v njihovo krhkost in nenavadnost. Tudi ob branju pesmi Tine Volarič, ki si na svoj intimno razgaljajoč način želi isto, se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdahnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: »Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.« (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves zato ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. »V oboke vršanja. V oboke besed. / Nekje tu notri je uho. // Poslušaj.«

V drugi oddaji o poeziji Nikiforosa Vrettakosa je bila z nami prevajalka Dragica Fabjan Andritsakos. Knjiga Moja zbirka je izšla pri založbi KUD Logos.

V drugi oddaji o poeziji Nikiforosa Vrettakosa je bila z nami prevajalka Dragica Fabjan Andritsakos. Knjiga Moja zbirka je izšla pri založbi KUD Logos.

Tokratno Poletno doživetje nas je popeljalo v Botanični vrt mariborske Univerze – v zeleno oazo ob vznožju Pohorja, ki je lahko prostor navdiha, miru in čudes narave, pa tudi kraj za raziskovanje in učenje.

Piše Matjaž Zorec, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.” Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike. Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj. Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.” Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”

Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Pesnik Ivan Dobnik z zbirko Nostalgija, utopija zaokroža svoje intenzivno ustvarjalno obdobje zadnjih petih let, v katerem je osrednja tema poezija sama. Prek zbirke Tihe pesmi, ki sedaj preraščajo v »tisoč pesniških zbirk, ki so / samo za sanje«, zbirke Čajne pesmi, vse mora biti poprej namreč »umito v kopeli čaja / za drobec sekunde«, zbirk Rojstvo oaze in Do konca odprto nebo, ki postajajo »Utopija vsega, kar je«, je nastala Nostalgija, utopija. Gre za zbirko, ki jo mora enkrat v življenju napisati vsak pesnik – pisati poezijo o poeziji, pisati poezijo poezije. Ne le v kontekstu drugih tematik, temveč celotno zbirko posvetiti tovrstnim vprašanjem. Zbirka je apoteoza poezije, kot takšna pa ne more biti ena sama, četudi narava poezije ostaja nespremenjena. »Pesem ne more nastati brez svojega stvaritelja – pesnika,« je Dobnik zapisal v uvodniku z naslovom Prisotnost pesnika – prisotnost poezije v 124./125. številki Poetikona, katerega urednik je. Vsak pesnik mora napisati tovrstno apoteozo zase in s tem tudi za vse druge. Razpetost med nostalgijo in utopijo je razpetost med začetkom njegovega ustvarjanja in tem, kaj poezija je – oaza, nebo, utopija. Metafizični kraj, kjer se srečujeta pesnik in poezija, stvaritelj in stvarstvo. Na predstavitvi je sam poudaril, da je vse bistvene koncepte, vse bistvene nastavke domislil v svojih gimnazijskih letih, hkrati pa je poezija postala utopija, dobesedno ne-kraj. Zbirka torej v tem smislu v domišljanju poezije doseže vrhunec. Če oaza in nebo, ki se prav tako kot motiva pojavljata v zbirki Nostalgija, utopija, v sebi še nosita nekakšno krajevnost, je krajevnost pri izrazu utopija povsem izgubljena. Pravzaprav je zanikana. Poezije kot kraja ni in hkrati je bolj kraj kot kdajkoli. Morda bi lahko predlagali drugo ime za utopijo, ta bi bila horizont, če naj nadaljujem metaforičnost iz neba. Na horizontu, naj nadaljujem metaforo, ni nič drugega kot veter. »Veter je del procesa,« se glasi citat iz Ezre Pounda, ki uvaja pesem O vetru in o obstoju brezčasja. Otvoritveni citati se sicer pojavljajo samo v začetnih pesmih, pri tem pa se kažejo kot dialog z drugimi »stvaritelji«. V tej pesmi v prozi Dobnik odpira vsa temeljna vprašanja poezije, naj to pojmujemo kot umetnost v splošnem: sanje, presežno, čas, neulovljivost: »[P]išem v neverjetno snovni realnosti, a tisto, kar je na drugi strani črk, za besedami in pisavo, je transcendenčno, in zagotovo lahko trdim, da je izum potovanj po brezčasnem prostorju že dolgo znan.« V tem je videti vodilo Dobnikovega pisanja: uporaba konkretnih podob, krajev, in hkrati stremljenje k upovedovanju presežnega: »Vse drugo je neoprijemljivo in spi v toplem hlevu.« V Metafizičnem pesniku na primer naniza: »Videl je / razkosano pesem kosov, slišal neslišno, lirično je iskal / zavetja v senci petja.« Ivan Dobnik je mojster izčiščevanja poezije vsega odvečnega. Čiste poezije, kakor jo je opisal Stéphane Mallarmé: polna je nakazovanj, a nikoli ničesar zares ne definira. Tovrstno pisanje pa postavlja več vprašanj kakor odgovorov; kar prava umetnost tudi terja od njenega stvaritelja. Pri Dobniku je bistveno vztrajanje v njej, biti zavezan poeziji. »Z mesta se ne premaknem. / Tukaj branim pokrajino.« Ali kot je zapisal v že omenjenem (programskem?) uvodniku: »Neuničljivo vztraja. Ali preprosto: diha, piše. Vendar onstran cirkuških akrobacij literarnega turizma in biznisa literarnih nagrad.« V tem smislu lahko beremo tudi njegove osti zoper napredek: »Regulacija reke je opustošila poezijo. Varna, divja, neznana in nikogaršnja obrobja so bila prve žrtve napredka.« A vendar ohranja vero v pesnika: »Ampak novorojene besede kljubujejo in skupaj z njimi njihov stvaritelj.« Zbirko Nostalgija, utopija odlikuje oblikovna raznovrstnost in pripomore k branju nekakšne rekapitulacije Dobnikovega ustvarjanja. Distihi, pesmi v prozi, sonet, pogosto poigravanje z zamiki verzov … bralca obdajo s tisočerimi podobami. Tako kot so kritiki pisali poprej, da je namreč Dobnikova poezija tudi ujemanje med zvenom in pomenom, je tudi ujemanje med obliko in pomenom. Na eni strani poezija izrekanja, magičnih izrekov, na drugi strani pa poezija dolgih povedi. Zbirka se bere, kot potovanje, morda celo kot dopotovanje. Koliko novega lahko zavezanost takšni poezija ponudi? Veliko, menim. Ali lahko preseneti? Dopotovanje, a kam? Skoz vse plameni spomin. Spomin ali Mnemozine, ki je mati poezije: »Kar gledam, je v naslednjih sekundah že spominjanje.« In ogenj, ki je in bo razsvetljeval in grel. »Zvečer sem si na jasi v notranjosti zanetil ogenj iz naplavljenega lesa in obstoj poezije se mi je razodeval ravno takrat v povsem drugačnih oblikah kot tedaj, toliko let pozneje.« Zadnjo pesem zbirke Nostalgija, utopija uvaja verz, ki nas zasuka na začetek oziroma dokončno odpravi linearnost časa: »Bil sem star pet let in v mraku gozda ob kmetiji sem / zakuril ogenj.« In nadalje v pesmi beremo: »In ta šokantno krhki onstran / še kar traja, sveti ogenj skozi desetletja […] Greješ me ti, klobčič volnenih sanj, zvesta divjina / iz vesolja pred začetkom«. O lovljenju vetra je pričal že Pridigar v Bibliji. Vse je poezija, naj zaključim. Vera vanjo je neomajna in trdna. Plameneča.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

Pisateljica, prevajalka in aktivistka Suzana Tratnik je mojstrica kratke zgodbe. To je dokazala tudi z najnovejšo pripovedno zbirko Škarje, ki je leta 2023 izšla pri Založbi ŠKUC v zbirki Lambda. Zbirka vsebuje devet kratkih zgodb, napisanih z intenzivno, prepoznavno avtoričino pisavo. Za knjigo je Suzana Tratnik letos prejela Župančičevo nagrado. O zbirki Škarje se je s Suzano Tratnik pogovarjal Marko Golja.

Tokratno oddajo Sobotno branje namenjamo poeziji, grškemu pesniku Nikiforosu Vrettakosu, ki je z zgodnjimi verzi v literaturo vstopil kot otrok, potem pa je s svojo poezijo beležil dogodke 20. stoletja, človeško tragedijo, ki so jo povzročile predvsem vojne, s pesmimi slikal naravo in z njimi gradil metafizične svetove in neprestano nagovarjal človeka. Čeprav pesmi posveča vsem bitjem, in je v liričnem središču tudi ljubezen, pa je tudi kritičen do nerazumnega sveta, kar zavije v metaforiko in simboliko. Prevod njegovih izbranih pesmi, ki so izšle v knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, je opravila dr. Dragica Fabjan Andritsakos.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.

Piše Anja Radaljac, bere Sanja Rozman. Obronki, pesniški prvenec Nike Gradišek, je ob upoštevanju trenutnega položaja poezije v slovenskem literarnem prostoru kontekstualno mogoče razumeti tudi kot pesniško pojasnilo, zakaj se poezija, občedružbeno, morda zdi enostavno odveč. Zbirka se namreč zaključuje z verzoma: »Tu ni prostora za pesmi, ker je naju dovolj«. Brati bi ju bilo mogoče tudi prispodobično, kot izpolnitev, ki nastopi po koncu samskosti, v zaljubljenosti, a struktura zbirke vendarle napotuje tudi na to, da ju beremo kot svojevrsten literarni – in politični – ključ, ki razkriva nekaj bistvenega o idejni ravni Obronkov. Za precej pesmi v zbirki se zdi, da površinsko uspešno razumejo medij poezije; napisane so pretežno v sodobnem jeziku, ne posegajo po eksplicitno izžetih podobah, večinoma imajo soliden potek in so obrtniško dokaj izdelane, vendar inovativnost v njih bolj ali manj umanjka. Toda če pesmi pogledamo bolj plastično – če jih beremo onkraj podob in osnovne rabe jezika – se zdi, da so pisane obrazčasto. Ob pregledu medbesedilnih referenc – poleg obvezne Sylvie Plath še Ivan Minatti in Tone Pavček –, daje poezija te zbirke vtis, da se poraja iz precej omejenega branja sodobne slovenske poezije; v njej se namreč na specifičen način srečujejo trendi sočasne revialno in spletno objavljene poezije ter zelo zamejene knjižne produkcije iz prejšnjega stoletja. Obronki večinoma segajo na površinsko raven utrinkov vsakodnevnosti, kar je še en pristop v poeziji, ki deluje vse bolj utrujeno; v svojih najbolj prepričljivih izrazih ta pristop obče ponuja visceralne, subjektivne uvide v bivanjske izkušnje pesniških glasov, v svoji najbolj razvodeneli obliki pa ne zmore vzdržati polnosti bivanjskega izkustva, ki ob nizanju podob terja vsaj še emocionalno, intimno in refleksijsko raven besedila. Tega večina pesmi v Obronkih ne zmore ponuditi. Poetska subjektivna izkušnja se ne izriše na kompleksen način, dokaj malo pesmi namreč zajame vse ravni besedila, ki bi bile za to potrebne. Prvi del zbirke tako popisuje rahlo rutinsko, a pretežno prijetno študentsko izkušnjo, ki mestoma opozarja na posamične stiske – npr. osamljenost, identitetno praznino – a emocionalno ne zgradi jasne podobe o notranjem svetu pesniških oseb. Bolj problematično je, da si pesmi na idejno-politični ravni za zapolnitev mankov, ki se na tej ravni sicer kažejo skozi večji del zbirke, ponekod sposojajo iz občega nabora perečih družbenih problematik, pri čemer pride do površinskih in problematičnih načinov upovedovanja določenih tematik. Takšen primer je na primer vzporejanje prostorskih stisk študentske pesniške populacije, »drogerašev« in brezdomcev – tako z vidika materialnih prostorov kot z vidika družbenih prostorov. V Obronkih ta vzporednica ni napravljena na politično odgovoren način, ki bi etiško odgovorno in idejno inovativno ter s težo, ki temu pritiče, prepoznaval eksistencialne stiske marginaliziranih skupin odvisniške in brezdomne populacije. Podobno suvereno, a površinsko Obronki segajo tudi po nekaterih ustaljenih ideologijah, kot je na primer specizem, in ne kažejo razumevanja za problematiko političnega položaja nečloveških bitij v sodobnih družbah; živali so, z izjemo krastač, ki jih v eni od pesmi nihče ni odnesel s ceste, razumljene kot metafore, kot prispodobe za pojme ali stanja v človekovi psihi ali medosebni človeški dinamiki; take postopke je seveda mogoče najti v stoletjih pesniške tradicije, na vsak način tudi pri Pavčku in Minattiju, kakšna sodobnejša perspektiva te tematike pa v Obronkih ni zaznana; v zbirki ni upoštevan niti velik premik, ki ga je v slovensko literarno poezijo tozadevno vnesel Jure Detela s svojim življenjskim projektom. Podobno je z razumevanjem medosebnih odnosov, ki imajo – zlasti z vidika zaključka zbirke – poudarjeno problematično noto, ki kaže na globljo patriarhalno strukturo v podtalju knjige. Pesmi sledijo opisanemu vzorcu beleženja vsakodnevnosti skozi pretežno površinsko prizmo, dokler v zbirko ne vstopita neimenovani on in tema ljubezni. Tukaj Obronki pridobijo nekaj emocionalne napetosti, a se slabše izogibajo zdrsom v ustaljene podobe; inovativnost tukaj še bolj umanjka. Najbolj problematičen je v tem kontekstu jedrni uvid zbirke: poezija je mašilo, orodje za spopadanje s trenutki osamljenosti, manka človekove bližine, pogosto pa kar za preganjanje dolgčasa; prostora za pesmi ni več, ko je dovolj njiju. Če pesmi prej mestoma nakazujejo praznost identitete pesniške osebe, pa vidimo, da do zapolnitve te praznine ne more priti prek umetnosti ali individuacije, temveč z zaljubljenostjo in zlitjem z drugim. Ni dovolj pesniška subjektka sama, temveč onadva, kar je precej konservativna poanta (ženska pravzaprav jedrno potrebuje moškega) in potem postanejo vse njene vsebine in umetniška prizadevanja nevredni beleženja. Zbirka Nike Gradišek Obronki naposled napotuje na vprašanje o prostoru, ki za poezijo (ne) obstaja; s čim in kako ta zamejeni prostor zapolnjujemo?

Piše Jože Štucin, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati v vsem odstopa od pesniških prvencev mladih pesnic; ni tipanja po besedni melasi, ni iskanja identitete in odkrivanja svojih "jazov", v ničemer ni začetniški in iščoč, temveč je zrelo pisanje o sebi, o svojem življenju in bivanjskih stiskah na način, kot da je vse globoko premišljeno in izklesano v precizni narativnosti, z izjemnim občutkom za pripoved in iskrivo iskrenost. V tem smislu so tudi metafore zelo čiste, nedvoumne, pesniška zgodba pa se dogaja, kot vsem nam, v magičnem plesu življenja in smrti, rojevanja in izginjanja, upanja in strahu, ljubezni in sovraštva. Slednjega še najmanj, bolj "med vrsticami", če že. Zbirka je razdeljena na šest enot, ki nekako določajo predih med branjem, so kot nekakšna cezura, da se vse misli ne pomešajo v eno samo pesem. Naslovi so programski in opredeljujejo vsebinske poudarke, vsaj delno določajo "postaje" pesniškega odraščanja, nabor vsebin pa je pester, raznoroden in osvobojen vsakršnih predsodkov. Poezija je brezdomna, v resnici nima svoje posesti, živi lahko kjerkoli, tudi tam, kjer življenja sploh ni. V pesmi Utopljenec z začetka zbirke se zgodi nemara prvi stik otroka s smrtjo, ko iz vode izvlečejo utopljenca. A tu je še skrbna "mami (ki) pravi, / naj zaprem oči. / Nihče ne sme / videti mrtveca, / ki so ga ravnokar / potegnili iz vode, / lahko te obišče v spanju." Toda mrtveci so, to je pač dejstvo, še svojega nosimo s sabo od rojstva do konca. Borimo se z njim, ga skušamo izigrati, mu nastavljamo pasti in privide, ga skrivamo pred sabo, mu nadevamo maske ljubezni ali strahu in ga svaljkamo na vse načine, da bi se ga otresli, celo mešamo si glavo z raznimi opoji ali praški, pa nič, v pesmi Konec sveta se rodi le borno razodetje: "Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju." Pesnica ima za sabo tudi grozno izkušnjo, diagnozo raka, ki še dodatno podčrtava njeno občutljivost in pronicljivost za vse temačne sobe življenja, za izgube in izkrivljene odnose, ki lahko klestijo po mladosti. Take so tudi njene izkušnje z nasilnimi partnerji, begajočimi in ranjenimi ljubimkami. Izkušnje in razodetja se nato pretočijo v trpko spoznanje o svetu, kalijo dušo in krotijo vsakršne rakaste tvorbe, tiste resnične in tudi tiste, ki se razraščajo v dvomu, strahu in brezupu. In ko vse to nekako postane duhovna "vaservaga", se začnejo rojevati pesmi, presunljivi, na trenutke tudi s humorjem požlahtnjeni verzi, v katerih pesnica polno zaživi brez besed, ki bi se zatikale med zobmi, brez sramu in v spokojnem ritmu samoironije. V prvi pesmi štiridelne prigodnice z nekoliko enigmatičnim naslovom Vsem, ki veste se takole dobrodušno razpiše: "Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim." Zbirka ima sinkopiran ritem, vsaj glede vsebin. Pesnica preskakuje tematike in kronološke uzance reducira na spontane utrinke, iz nje pač vre in zakaj bi hladili krop, zakaj bi brzdali paro in iskali ohladitve v tišini in miru: ko vre, naj brbota do izsušitve! Naj se vsi njeni bivši in bivše, čudni ali navadni, lepi ali nevidni, valjajo v poetični savni in použivajo pesničino pozornost. Tudi tisti, ki je zatrdil, da je zadnja na seznamu: "Ko sem odhajala, si obljubil, / da sem zadnja na seznamu / z imeni deklet". Pa tudi onidve, ki sta jo poklicali v dnevih osamljenosti. Take pesmi ne dobi kdorkoli: "Dišali sta po otroškem / pudru. Neprekinjeno / sta me poljubljali, / medtem ko sta ožemali / pomaranče / za džus in vodko. // Ne vem, kje se je vse / začelo. / Kako je slina krožila / med ustnicami / in verzi Tomaža Šalamuna, / in kako / mi je prišlo." Zbirko Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati krasi obilje čustveno-čutnih nians, tudi intimnih izpovedi, zaokroži pa se z gotovo najbolj nežno pesmijo, kar jih je podpisani kdaj koli prebral o kužkih, naših zvestih prijateljih. Mogoče najčistejših, kdo za vraga bi vedel in razumel to pasjo ljubezen in predanost. Pesem Majhno srce zaključi knjigo z verzi "In ko se po sestankih, / službah in protestnih shodih / rešimo ljudi, nas pričakujejo, / ležeči volkovi na domači preprogi, / in se v obratu ključa v vratih / zaletavo dvignejo z življenjem, / ki je krajše od tvojega, / z razprtim gobčkom, iz katerega visi / iztegnjen jezik – pasje molčijo, / pasji ljubljenci, pasji angeli."

Spoznali smo novo pesniško zbirko Stanke Mihelič. Knjigo molitev Ozri se name in me poslušaj je izdala v jubilejnem Svetem letu in jo posvetila vsem romarjem Upanja.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

»Tuli ku en šakal«, poje doberdobska rock skupina Blek Panters, ki je s tremi razprodanimi koncerti v Kulturnem domu v Gorici praznovala 30 letnico. Zakaj so njihovi koncerti tako posebni? Na Tržaškem Krasu se pri pouku v naravi pridružimo učencem osnovne šole Trebče. Ustavimo se v Celovcu, kjer je potekalo prvo letošnje srečanje mreže MAJ, mreže, ki že 8 let tke vezi med mladimi zamejskimi rojaki. V Monoštru pa prelistamo najnovejšo knjigo v zbirki Med Rabo in Muro. Zbirka zgodb z naslovom »Težko je bilo, a smo zdržali - Žmetno je bilau, depa smo zdržali« Jelke Pšajd, je, tako kot vsa dela v zbirki, v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju.   Foto: ŠA ŠA ŠA - koncert skupine Blek Panters v Gorici

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala, med njimi imajo posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži (Mladinska knjiga) obsega enajst tematsko zelo različnih besedil, v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh, tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Pogovor je nastal ob izidu knjige marca 2024. Ton in montaža: Vito Plavčak in Jernej Boc.

Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo