Podcasts about slovencev

Skupnost ASEF že dobro desetletje krepi mrežo slovenskih talentov po vsem svetu. Gre za povezovanje štipendistov z vrhunskimi slovenskimi mentorji, strokovnjaki in voditelji. Osrednji letni dogodek ASEF je v Ljubljani združil znanstveni simpozij in gala sprejem. Ob podelitvi nagrade ASEF vzor so predstavili tudi projekt Kartiranje slovenskih talentov v ZDA.

Bogato kulturno in duhovno dediščino Slovencev, ki živijo v Fairfieldu v ZDA, njihovo povezanost s slovenskimi koreninami ter prizadevanja za ohranjanje identitete skozi generacije prikazuje nov dokumentarni film, ki je nastal v okviru projekta »(Ne)izgubljena slovenska dediščina po svetu« pri Svetovnem slovenskem kongresu SSK. Projekcija bo jutri zvečer v dvorani Katoliškega inštituta v Ljubljani. Sledil bo pogovor z dr. Dejanom Valentinčičem o nastajanju dokumentarne serije in pomenu ohranjanja slovenske dediščine po svetu. Svetovni slovenski kongres pa ta petek v dvorani Zdravniške zbornice v Ljubljani pripravlja okroglo mizo: Zdravje – skupna vrednota slovenskega naroda. Ugledni slovenski strokovnjaki iz domovine in tujine bodo razpravljali o prihodnosti slovenskega zdravstvenega sistema ter iskali rešitve in dobre prakse, ki bi lahko prispevale k bolj učinkovitemu in človeku prijaznemu zdravstvu. Dogodek nadaljuje dolgoletno prizadevanje Svetovnega slovenskega kongresa za povezovanje slovenskih zdravnikov in prenos znanja iz mednarodnega okolja v slovenski prostor.

Novo vlado čaka le še potrditev v državnem zboru, vsi kandidati za ministre prejeli zeleno luč matičnih odborov.Zupančič napovedal ukrepe za pospešitev sodnih postopkov in učinkovitejše odkrivanje korupcije.Mateja Ribič si bo prizadevala za izboljšanje demografske slike države, Suzana Lep Šimenko želi voditi stalen dialog s predstavniki Slovencev zunaj meja matice.France Cukjati in Janez Dolinar: Boj proti korupciji bo največji izziv nove vlade.Bruselj: Za zdaj ni razlogov za sprožitev postopka proti Sloveniji zaradi presežnega javnega primanjkljaja.Novimi iranskimi napadi na bližnjem vzhodu, možnost mirnega razpleta napetosti se zdi vedno bolj oddaljenaVreme: Jutri bo sončno, nekaj jutranje megle in več oblačnosti v hribovitih krajih zahodne Slovenije.Lani s kolesom opravljenih le štiri odstotke vsakodnevnih poti.Deček Jaka Škof bo šel lahko na zdravljenje v ZDA, v akciji zanj zbranih 2,5 milijona evrov sredstev.ŠPORT: Los Anglesel Golden Knights slavili v prvi tekmi finala lihe NHL, ženske kolesarke na Giru danes čaka gorska etapa po Dolomitiha

Suzana Lep Šimenko je kot bila potrjena kot kandidatka za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sedem od enajstih navzočih članov pristojne komisije državnega zbora je njeno predstavitev označilo za ustrezno, nihče ni glasoval proti. In katere bodo njene prednostne naloge? Zavzela se bo za krepitev gospodarskega sodelovanja s Slovenci zunaj meja. Večji poudarek namerava dati tudi mladim. Kot prioriteto je pred komisijo za Slovence v zamejstvu in po svetu izpostavila tudi ohranjanje slovenstva. Suzana Lep Šimenko je bila kot poslanka Slovenske demokratske stranke v ptujskem volilnem okraju v državni zbor prvič izvoljena leta 2014. S problematiko Slovencev zunaj meja se je dobro seznanila v prejšnjem sklicu parlamenta, ko je bila predsednica komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Krovna organizacija naših rojakov na avstrijskem Koroškem Narodni svet koroških Slovencev išče naslednika Valentina Inzka. Slednji je bil na čelu organizacije od leta 2013 in za nov mandat ni več kandidiral. Ker za neposredne volitve predsednika Narodnega sveta ni kandidiral nihče, bodo po pravilniku novega vodjo izvolili iz vrst članov Zbora narodnih predstavnikov. To je najvišje telo NSKS. Za 48 mest v njem je kandidiralo 60 rojakov. Od 6.165 upravičencev se je volitev v Zbor narodnih predstavnikov, ki so potekale med 17. aprilom in 8. majem, udeležilo 1.905 oseb. To pomeni 30,9 odstotka in je skoraj tri odstotne točke več kot na prejšnjih volitvah leta 2018. Sodelovanje in soodločanje je dokaz žive volje, da se okrepi neposredna demokracija v naših vrstah, je po objavi rezultatov podčrtal Valentin Inzko. Ustanovna seja Zbora narodnih predstavnikov bo 19. junija. Najkasneje tri mesece zatem naj bi Narodni svet koroških Slovencev dobil novega predsednika.

Prvih osem kandidatov za ministre v 16. slovenski vladi je danes sedlo pred člane pristojnih parlamentarnih odborov. Zeleno luč so dobili kandidati za infrastrukturo Jernej Vrtovec, za kulturo Ignacija Fridl Jarc ter za obrambo Valentin Hajdinjak. Ta se je med drugim zavzel za izpolnitev zavez, danih Natu, ki je bil zaradi neizpolnjevanja obljub kritičen do Slovenije. Zaslišanja se bodo nadaljevala še pozno zvečer ter jutri in v sredo. Ostali poudarki oddaje: - Izraelski napadi na Libanon ne pojenjajo. Iran zato prekinja pogovore z Američani. - Evropska unija želi omejiti energetske dobičke, ki jih ima Rusija zaradi vojne v Iranu. - Na volitvah v svet Koroških Slovencev brez zanimanja za predsedniški položaj.

Konec lanskega leta je vodenje Slovenskega stalnega gledališča Trst prevzela Nina Ukmar. Zaveda se, da je gledališče steber in institucija, ki presega zgolj gledališko dejavnost, hkrati pa si želi, da bi postal steber srečevanja in most med različnimi kulturami. Koroška slovenska igralka Lara Maria Vouk je za vlogo v seriji Poklicani dobila priznanje najsvetlejša zvezda oriona. Dejavna je v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem, kjer bo imela kar nekaj projektov tudi to poletje. Martin Mlinar, ki uči slovenščino na gimnaziji v Monoštru, pa skuša dijakom približati jezik tudi skozi priložnosti, ki se jim ponujajo. Znanje slovenskega jezika je tudi velika poklicna prednost v Porabju, pa ne le tam, poudarja.Foto (Vida Toš): Martin Mlinarič - novi učitelj slovenščine na gimnaziji Sv. Gotarda v Monoštru

Misijonarji in sodelavci različnih organizacij so hvaležni za čuteča srca Slovencev.

Rojaki s Švedske so imeli tradicionalno binkoštno romanje v Vadsteno. Več o tem sta nam povedala slovenski župnik Zvone Podvinski in Koordinator dušnega pastirstva Slovencev po svetu Dori Pečovnik. V Buenos Airesu v Argentini so praznovali že 71. Slovenski dan in sicer je bilo praznovanje združeno s 66. obletnico Slovenskega doma San Martin. Naš sogovornik je bil predsednik tega krajevnega doma Marjan Boltežar [od 19:36 naprej]. Vokalna skupina Plamen iz Toronta v Kanadi pa znova prihaja v Slovenijo. Avgusta bo imela koncerte na Ptuju, v Tržiču in v Celju. V studiu se nam je pridružila Sabina Jevnišek Sečnik [od 33:21 naprej].

Lara Maria Vouk je koroška slovenska filmska in gledališka igralka, ki nastopa tako v Sloveniji kot na avstrijskem Koroškem, producentka, scenatristka in pedagoginja. Gledali smo jo lahko v serijah Takšno je življenje in V dvoje. Za igro v seriji Poklicani Televizije Slovenija je dobila priznanje najsvetlejša zvezda oriona, ki je njeno prvo priznanje zunaj Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Nastopala je v več slovenskih celovečernih filmih, med drugim v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, režiserke Ester Ivakič, in v filmu Žige Virca Zemljo krast. Letos na filmska platna prihajata še dva filma, v katerih igra. Kljub temu, da so ji filmske vloge bliže kot gledališke, Lara Maria Vouk sodeluje z več gledališči v Sloveniji in s celovškim Teatrom Rampa. Igrala je v več predstavah tega razvijajočega se profesionalnega gledališča koroških Slovencev. Med drugim smo jo gledali v predstavi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, komediji, kjer je enakost pripeljana do absurda diktature, in v predstavi Prihodi - odhodi, ki pripoveduje o pregonu. Že tretje leto nastopa s svojo monokomedijo Pokržnikov Luka, izbranimi teksti Janka Messnerja v narečju. V tej predstavi zaigra na harmoniko, kar ni presenečenje, saj je tudi glasba zelo pomembna v njenem izrazu. Navdušuje jo tudi sodelovanje z dijakinjami Slovenske gimnazije v projektu, ki bo predstavljen konec meseca. Kako pa je s filmskimi vlogami v Avstriji?   Foto: Voranc Vogel  

Rojaki s Švedske so ob binkoštnem prazniku po tradiciji poromali v Vadsteno, k sveti Brigiti Švedski, sozavetnici Evrope. Kot nam je povedal slovenski župnik Zvone Podvinski, je romanje obsegalo: mašo, procesijo, blagoslov nove table pri slovenski lipi, slovesne litanije in obhajanje večera slovenskih krščanskih izročil. Praznovali so 35-letnico slovenske samostojnosti in prav toliko Slovenske zveze na Švedskem ter tudi župnikov 70-i življenjski jubilej. Romanje v Vadsteno je vodil Koordinator dušnega pastirstva Slovencev po svetu Dori Pečovnik. Tam je bila tudi zastopnica slovenske države, pooblaščena ministrica Milena Stefanović Kajzer. V kulturnem programu romanja v Vadsteno so nastopili profesorji iz glasbene šole Brežice, za zabavo pa je poskrbela skupina Džuboks iz Kostanjevice na Krki.

Rojaki v Clevelandu bodo danes imeli pobožnost v čast Mariji Pomagaj z Brezij, zavetnici Slovenije in Slovencev po svetu, in sicer v svetišču Lurške Matere Božje v Euclidu. To bo vsakoletna majska pobožnost v čast Pomočnici kristjanov. Začela se bo z molitvijo rožnega venca, nadaljevala s sveto mašo, petimi litanijami Matere Božje in blagoslovom. Marijo bodo prosili za varstvo ameriške slovenske skupnosti in za slovenski narod. V nedeljo pa se bo na Slovenski Pristavi pri Clevelandu začela letošnja poletna sezona. Sveto mašo ob 12.30 bo daroval Janez Retar. Sledilo bo kosilo ter glasba za ples in zabavo. To nedeljo bo v župniji Svetega Vida tudi zaključek šolskega leta slovenske šole. Po maši bo kratek program in nato srečanje v župnijski dvorani. Pred ponedeljkovim ameriškim spominskim dnem, ko se bodo spomnili mož in žena, ki so dali svoje življenje za svobodo, bo župnik Janez Retar že v nedeljo na pokopališču Vernih duš molil za vse padle v vojnah in za vse pokojne farane.

Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne fizikeZdaj, ko od njegove smrti mineva sto let, in se razgledujemo po literarnem opusu, ki nam ga je komaj dvaindvajsetleten zapustil, se ni mogoče ne čuditi se Srečku Kosovelu. V nekaj kratkih letih ustvarjanja je pesnik namreč ustvaril opus, ki ni le nenavadno obsežen, ampak tudi notranje sila pester, raznolik in pogosto naravnost vizionarski. Številni bralke in bralci ga seveda cenimo prvenstveno zaradi nežnih, občutenih impresij, v katerih je – slej ko prej pod vplivom Josipa Murna – upesnjeval rodno kraško krajino, a z minevanjem časa postaja jasno, da je najbrž še pomembnejši, nagovorno še močnejši tisti del njegovega pesništva, v katerem Kosovel tematizira nov, radikalno spremenjen položaj, v katerem se je prav v času njegovega življenja znašlo človeštvo. Pomislimo: Einstein objavi svojo relativnostno teorijo leta 1905, Picasso naslika Avignonske gospodične leta 1907, sedem let zatem izbruhne prva svetovna vojna, še tri leta pozneje pa oktobrska revolucija. Svet starih, stoletnih gotovosti, v katerega se je marca leta 1904 Kosovel rodil, je do njegovega 14 leta kratko malo prenehal obstajati. In tega se je Kosovel za razloček od velike večine tedanjih Slovencev – pa ne le Slovencev, kar Evropejcev – očitno zelo dobro zavedal. Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjem obdobju življenja, namreč tematizirajo propad, apokaliptični propad starega sveta, obenem pa tudi že stopajo v nek nov prostor, v nek nov, etično prenovljen kozmos, ki ga, podkletene z idejami Friedricha Nietzscheja, Karla Marxa, ruskih avantgardistov ter relativnostne in celo kvantne fizike, ustvarjajo tako rekoč sproti, iz verza v verz. Toda: kako se je Kosovelu sploh uspelo seznaniti se z vsemi temi idejami? Kako jih je spajal med seboj? In, jasno, kakšne etične konsekvence je uspel potegniti iz osupljivih novih odkritij, do katerih so se takrat dokopale naravoslovne znanosti s fiziko na čelu? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili enega naših najboljših poznavalcev Kosovela, literarnega zgodovinarja, dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Janeza Vrečka, avtorja še sveže razprave Čas ≡ prostor (LUD Literatura), v kateri se posveča doslej neraziskanemu vprašanju, kako sta na Kosovela vplivala Albert Einstein in Max Planck in kako je, oborožen z njunimi spoznanji, naš pesnik stopil v frontalni spopad z do tedaj prevladujočimi koncepcijami sveta, ki so počivale na starih idejah Renéja Descartesa in Isaaca Newtona. Foto: Srečko Kosovel leta 1920 (Wikipedija, javna domena)

Dosedanje ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport naj bi do leta 2029 namenilo kar 10 milijonov evrov za krepitev gospodarske dejavnosti Slovencev v sosednjih državah. Gre za velik projekt in zanima nas, ali obstajajo realne možnosti za njegovo izpeljavo. S senatorko Demokratske stranke v rimskem parlamentu Tatjano Rojc se pogovarjamo o zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji. Kakšne spremembe bi bile nujne 25 let po njegovem sprejetju? V Celovcu preverjamo, kako je s kandidati za mesto ravnatelja na Slovenski gimnaziji. Gostimo učiteljico dopolnilnega pouka slovenščine na Hrvaškem Evo Ciglar. S Klaudijo Sedar se odpravimo po poti Prekmurcev in Porabcev čez ocean v Ameriko. Slišite pa lahko tudi pesem Pingulauka, zmagovalno skladbo 36. festivala beneške pesmi. Foto (KD Rečan fb): Zmagovalci 36. festivala beneške pesmi 

Rojaki z vzhoda Francije so 1. maja že 90-ič poromali k Mariji Pomagaj v Habsterdick, pridružila se jim je tudi slovenska veleposlanica iz Pariza. Več nam je povedal slovenski župnik v Freyming-Merlebachu in delegat za Francijo Jože Kamin [0:55-15:25]. Pri slovenskem romanju v Lujan v Argentini 3. maja je bilo že 90-ič bandero Svetogorske Marije in ves ta čas ga nosi nekdo iz družine Troha, nam je povedala zastopnica Slovencev iz Argentine v svetu vlade za Slovence po svetu Mariana Poznič [15:50-25:40]. Letos mineva 50 let od pobude za Večer slovenskih krščanskih izročil, ki ga bomo obhajali to soboto, 23. maja, zvečer [26:05-31:30]. Vabljeni, da se nam pridružite pri neposrednem prenosu z Brezij.

Trg republike že četrto leto v znamenju spomina na žrtve komunističnega nasilja.V Kopru na Pohodu za življenje več kot 350 ljudi zbranih v luči znanstvenega dejstva, da otroku srce bije že dobre tri tedne po spočetju.Slovenija v znamenju praznovanj 30. obletnice prvega papeževega obiska, danes na Brezjah še posebej odmevale besede sv. Janeza Pavla II. »Korajža velja!«V Državnem zboru v prihajajočem tednu pričakovati vložitev mandatarske kandidature Janše.Slovenskemu turizmu se kljub globalnim krizam obeta dobra sezona.Vreme: Tudi jutri precej jasno z jutranjo meglo po nižinah.V geometričnem središču Slovenije obeležili dan vojnih veteranov.V Ribnici spomin na 85. obletnico prvega spopada Slovencev z okupatorjem.Varnost slovenskega letalstva na najvišji ravni, a prostora za izboljšave je še kar nekaj.ŠPORT: Slovenski hokejisti v uvodni tekmi Svetovnega prvenstva premagali Češko.

Za Slovence v Argentini je na začetku maja zelo pomemben dogodek romanje v Lujan. To je srečanje, kjer se vsako leto zbere največ Slovencev v Argentini, nam je povedala zastopnica Slovencev iz Argentine v svetu vlade za Slovence po svetu Mariana Poznič. Letošnje geslo je bilo Z Marijo romamo v bratstvu h Kristusu. Romarsko sveto mašo za vse žive in rajne Slovence v Argentini je daroval zaslužni nadškof, rojak Andrej Stanovnik. V popoldanskem času je bila procesija po trgu pred baziliko, kjer so mladi v sprevodu nesli kip lujanske Marije, okrašeno podobo brezjanske Marije in bandero Svetogorske Marije. Slednje je bilo prvič prisotno na romanju pred 90-imi leti, ves čas pa bandero nosi nekdo iz družine Troha. Začetnika romanj v Lujan sta bila duhovnika Jože Kastelic in Janez Hladnik in to že tridesetih letih minulega stoletja. Vsakoletno romanje je vir blagoslova za Slovence v Argentini.

Rojaki, ki živijo na vzhodu Francije, so 1. maja že 90-ič poromali v Habsterdick. V tamkajšnjem svetišču je namreč tudi vitraj zavetnice Slovencev, Marije Pomagaj. Ob oltarju je bilo več duhovnikov, tudi krajevni škof. Župnik v Freyming-Merlebachu in delegat za Francijo Jože Kamin je povedal, da so se zbrali v zahvalo Mariji, da jih je v teh desetletjih varovala in da še danes lahko molijo in pojejo v domačem jeziku. Letos je bilo romarjev dobrih 300, iz Pariza je prišla tudi veleposlanica Renata Cvelbar Bek, ki je podelila priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Popoldanski del prvomajskega romanja je potekal v prostorih slovenske misije v Freyming-Merlebachu ob lepih slovenskih pesmih, sicer pa se po besedah Jožeta Kamina rojaki v romarski kraj Habsterdick radi vračajo.

Pri Marji Vnebovzeti v Clevelandu je bila včeraj zvečer vsakoletna Marijina pobožnost z majskim kronanjem. Slovenska šola v župniji bo imela to soboto zadnji dan pouka, v nedeljo se bodo vsi učenci zbrali pri sveti maši, čestitali bodo tistim, ki bodo zaključili šolanje. Po maši bo v župnijski dvorani program za materinski dan, ki so ga v Clevelandu sicer praznovali v nedeljo. Podoben zaključek bo tudi pri Svetem Vidu. Rojaki v ameriški Ljubljani se že pripravljajo na pobožnost v čast brezjanske Marije Pomagaj, zavetnice Slovenije in Slovencev po svetu. V petek, 22. maja, bodo pri svetišču Lurške Matere Božje v Euclidu najprej molili rožni venec, sledila bo sveta maša, ki jo bosta darovala župnika obeh slovenskih župnij v mestu John Kumše in Janez Retar, zaključili pa bodo s petimi litanijami Matere Božje in z blagoslovom z Najsvetejšim. Slovenska skupnost v Clevelandu organizira to pobožnost že od leta 1977 in tradicijo predaja mlajšim rodovom.

"Mi smo tu! 50 let po potresu!", je bilo geslo skupnega projekta Prvega programa in Radia Trst A v Špetru. Nekaj poudarkov iz celodnevne predstavitve življenje Slovencev v Benečiji in Reziji slišite v tokratni oddaji. Ustavimo na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru v Rožu. Prihodnost te dvojezične šole je po skoraj 120 letih delovanja negotova. Nova učiteljica slovenščine na Hrvaškem Barbara Turk zelo predano poučuje na treh osnovnih šolah na Reki in okolici. Srčno delo pa ji otežujejo šolske oblasti, ki ji ne priznajo poklicnih kvalifikacij. Mlada porabska rojakinja Neomi Ileš se je z vsem srcem posvetila slaščičarstvu in s čebeljimi oblački navdušila na tekmovanju za najboljšo podjetniško idejo mladih. Kako pa je z njenimi načrti za prihodnost? Prisluhnite!Foto (Antje Gruden) - Mi smo tu! v terenskem studiu v Špetru v muzeju SMO

Potres pred 50 leti ni spremenil le vasi, temveč tudi kmetijstvo in gospodarstvo. Hlevi so izginili, kmetijstvo se je začelo opuščati. Nadomestili so jih obrtniki in malo podjetništvo, ljudje pa so se še naprej izseljevali. Kako sta potres in obnova porušenih vasi vplivala na gospodarske razmere in kakšne priložnosti se ponujajo danes? O tem nekdanji župan občine Grmek, tesno vpet v popotresno obnovo, Fabio Bonini, Sandro Quaglia, direktor DMO Benečija, in Jole Namor, predsednica kulturnega društva Ivan Trinko.

Več kot četrtina odraslih v Sloveniji lahko prebere in razume le preprosta besedila, najvišjo stopnjo besedilnih spretnosti dosega le 5,4 % Slovencev (povprečje OECD je sicer 10,6 %). Približno polovica Slovencev letno ne prebere niti ene knjige. O tem govorimo s sogovornicama: dr. Tina Bilban je predsednica slovenske sekcije IBBY (Združenje za uveljavljanje mladinske književnosti), mag. Darja Lavrenčič Vrabec pa vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo.

Tržaška Slovenka Danica Tul Smotlak je bila stara 8 let, ko je partizanska vojska osvobodila Trst. Spomini so živi še danes, tudi na to, kako je takoj po osvoboditvi vnovič zaživela kulturna dejavnost. Ustavimo se na Dunaju, kjer so pred kratkim ustanovili Slovensko šolsko društvo in tako naredili še en korak naprej pri zagotovitvi dvojezičnega pouka. Kaj sledi? Krovne politične organizacije koroških Slovencev se soočajo z izzivi pri vodenju, saj zanimanja ni. Nas pa med drugim zanima, ali bi lahko bila rešitev skupno zastopstvo. V Porabju se pridružimo predstavitvi čezmejnega projekta Gučimo, s katerim bi narečno kulturno dediščino Prekmurja in Porabja vključili v turistično ponudbo. Kako? Prisluhnite!

Predvajali smo prispevke z mednarodne strokovne konference o slovenskih knjižnicah doma in po svetu Svetovnega slovenskega kongresa, in sicer o povezovanju slovenskih knjižnic doma in po svetu ter uporabi sodobnih tehnologij. Slovenske knjižnice v Argentini sta predstavila Polona Majdič in Urh Ferlež z Inštituta za slavistiko Univerze Karla in Franca v Gradcu [0:57-11:39], Slovensko narodno čitalnico Cleveland je predstavila Katarina Švab [12:03-25:30]; Osrednjo knjižnico Slovencev na Hrvaškem (Karlovec) pa Vedrana Kovač Vrana [25:56-42:23].

Tržaški pesnik in igralec Aleksij Pregarc je pred kratkim dopolnil 90 let. Poleg vlog v gledališču ter številnih umetniških interpretacij na radiu njegov opus zajema tudi pesniške zbirke, drame in polemike. Pred mikrofon ga je leta 2006 povabila Vida Curk in Aleksij Pregarc je povedal marsikaj o svojem življenju in delu, pa tudi o stvarnosti Slovencev za mejo. Najprej pa je spregovoril o prvih spodbudah za ustvarjanje.

Prvomajske počitnice so že tu in veliko Slovencev se je v teh dneh odpravilo na potovanje, nekateri na krajše izlete po Sloveniji, drugi nekoliko dlje. A ne glede na to, kam se odpravljamo, je treba s seboj imeti potovalno lekarno. Na vprašanja, kaj vse sodi v potovalno lekarno, koliko zdravil vzeti s seboj in kako jih pravilno shranjevati, bo odgovarjal Milan Rajtmajer, dr. med., specialist splošne in družinske medicine iz Zdravstvenega doma Celje.

Praznična oddaja je v znamenju že več kot 100 let trajajočega upora koroških Slovencev. Čušn pašjon je literarno glasbeni projekt skupine Praprotnice in Martina Sadunika, ki je nastal ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Z njim nas popeljejo skozi zgodovino koroških Slovencev, diskriminacijo, ki so jo doživljali, in nam predstavijo tudi vidik nemško govorečih Korošcev. Praprotnice s Čušn pašjonom gostujejo po južnem avstrijskem Koroškem; od Škofič, Šentjakoba v Rožu in Pliberka do Celovca. Z izbranimi pesmimi in avtorskimi besedili spodbujajo k premisleku o vojni in miru, spoštovanju in razumevanju. Nekoč in danes. Prisluhnite jim!Foto (Novice.at): Praprotnice premierno s Čušn pašjonom v Škofičah

Spoznajte zgodovino in delovanje slovenskih kulturno prosvetnih društev na avstrijskem Koroškem: SPD Šentjanž v Rožu, SPD Srce Dobrla vas in SPD Edinost Škofiče, ki so jih predstavili predsedniki Nadja Keutschnig, Gitti Neuwersch in Mitja Rovšek. Gre za posnetek z letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani, dogodek je pripravil Klub koroških Slovencev v Ljubljani, ki ga vodi Janez Stergar.

Najpogostejši hišni ljubljenček Slovencev je mačka ali pes, redki pa niso niti tisti, ki imajo doma katerega izmed glodalcev, ptico ali plazilca. O njih bomo govorili v petkovem Svetovalnem servisu, ko bo z nami dr. vet. med. Marjan Kastelic, specialist medicine ptic, malih sesalcev in plazilcev. Z njim o najpogostejših boleznih in drugih zagatah, ki tarejo naštete živalske vrste. Pa tudi o tem, kaj vse potrebujemo, če želimo v svoj dom sprejeti novega – živalskega – člana.

Novi zagovornik Slovencev v madžarskem parlamentu je porabski Slovenec Karel Holec. Izvoljen je bil v okviru nedavnih parlamentarnih volitev na Madžarskem, na položaju pa bo nasledil Eriko Köleš Kiss, ki je to funkcijo opravljala zadnjih 12 let. Po njegovih besedah je sodelovanje med obema krovnima organizacijama, narodnostnimi samoupravami in civilnimi organizacijami doslej dobro potekalo. Prizadeval si bo za enotnost, kar vidi kot ključni pogoj za uresničevanje skupnih ciljev. V ospredje mandata postavlja ohranitev slovenskega jezika in kulture, pri čemer posebno vlogo pripisuje izobraževalnim ustanovam. Opozoril je na nujnost stabilnega financiranja šol in vrtcev ter podčrtal večjo vlogo slovenskih asistentov. Prizadeval si bo tudi za izboljšanje cestne povezljivosti, komunalne opremljenosti in digitalne povezljivosti v Porabju, saj je to ključ za zadržanje mladih. Čeprav kot narodnostni predstavnik nima glasovalne pravice v parlamentu, vidi svojo vlogo v neposrednem komuniciranju z odločevalci - ministri in državnimi sekretarji.

Na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu je v okviru pobude »Mladina proti pozabi« potekalo srečanje, namenjeno ohranjanju zgodovinskega spomina. Osrednja gostja je bila 90-letna Katja Sturm-Schnabl, ki je dijakom in dijakinjam pretresljivo opisala izkušnjo deportacije koroških Slovencev, ki jo je sama doživela leta 1942 kot otrok in travmatično izkušnjo iz taborišča. Njeno sestro Verico, ki je tam zbolela, je zdravnik umoril z injekcijo v srce v naročju mame. To je grozota, ki je ostala travma družine do danes. Organizatorka te pobude, ki že več let poteka na akademiji, je profesorica Mirjam Zwitter-Šlemic. Zgodovinski okvir obdobja pregona koroških Slovenk in Slovencev v dobi nacizma so pripravili dijakinje in dijaki četrtega letnika pod mentorstvom profesorice Miriam Salbrechter. Prireditev je s slovenskimi pesmimi in ubranim solopetjem olepšala maturantka Victorija Micheuz. V drugem delu prireditve je pravice manjšin in razvoj le-teh po avstrijski državni pogodbi osvetlil odvetnik Rudi Vouk. V sklopu prireditve so odprli razstavo »Pregon«, ki v naslednjih tednih omogoča dijakinjam in dijakom podrobnejši vpogled v temo deportacije.

Ravno v dneh, ko poteka Teden etničnih manjšin, poročamo o medijski ponudbi, ki jo ima na voljo slovenska manjšina. Predstavimo tudi sveže izbranega koroškega deželnega glavarja Daniela Fellnerja in pojasnimo mnenje naših zamejcev o njem. Tudi o aktualnem čezmejnem gospodarskem sodelovanju govorimo, pa o tem, koliko Slovencev iz matične države vsak dan prihaja na delo v Avstrijo.

Zveza Slovencev na Madžarskem je ob 35-letnici delovanja izdala zbornik z naslovom Slovenski rod tu še živi. Urednik Franci Just je na predstavitvi v Monoštru dejal, da je bilo v preteklosti veliko razlogov za črnogledost, prisotne so bile napovedi o izumiranju porabskih Slovencev in njihovega jezika, a to se ni zgodilo. Z zbornikom so počastili tudi spomin na pokojne člane zveze; dolgoletnega predsednika Jožeta Hirnöka ter sekretarki Ireno Barber in Ireno Pavlič, ki so s predanim delom pomembno zaznamovali pot zveze. Zbornik, ki je bogato opremljen s številnimi fotografijami, med drugim prinaša še pregled življenja porabske slovenske skupnosti v obdobju od leta 1919 do 2025 ter osvetljuje ključne zgodovinske procese in prelomnice, tudi tiste po letu 1990. Zveza Slovencev na Madžarskem skrbi za delovanje društev in kulturnih skupin, ponaša se z založniško in likovno dejavnost, skrbi za mlade in ohranjanje ljudskega izročila ter je dejavna na področjih gospodarstva, športa in turizma.

V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici bo nocoj potekal 69. redni občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete, ki bo tudi volilnega značaja. Izteka se namreč triletni mandat predsednika Miloša Čotarja ter upravnega odbora. Kot so sporočili iz organizacije, je to obdobje zaznamovalo več dogodkov, ki so presegli okvire njenega rednega programa. Med največjimi izzivi je bila priprava na Evropsko prestolnico kulture 2025, pri katerem je ZSKP sodelovala tako posredno kot neposredno. Bila je tudi del projekta »Singers' Corners«. Pomemben organizacijski in vsebinski izziv je predstavljala tudi lanska osrednja proslava Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku z naslovom »Mestoma«, ki je utrdila vlogo Zveze kot pomembne povezovalke kulturnega prostora. Ob tem je ZSKP ves čas izvajala tudi svoje redne programe in pobude, ki ostajajo temelj njenega delovanja. Med njimi so revija pevskih zborov Cecilijanka, koncerta Primorska poje v Gorici in Štandrežu, niz veseloiger »Iskrivi smeh na ustih vseh«, kulturne izmenjave na Koroškem, prisotnost na pouličnem dogodku Okusi ob meji ter podelitev priznanja Kazimir Humar.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša je na razstavi z naslovom Ne uničujte Slovenski Jezik!! Pisma inštitutu na ogled postavil pisma, ki so jih jezikoslovcem v zadnjih letih poslali ljudje. Dopisi, pogosto polni kritik, čustev in tudi jezikovnih napak, razkrivajo poseben odnos Slovencev do meterinščine. O njem bomo govorili tudi v tokratnem Jezikanju.

Porabska rojakinja Erika Köles Kiss je bila prva zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu. Po treh mandatih zdaj funkcijo prepušča novemu zagovorniku. Kako je zadovoljna z doseženim in kako se je v dobrem desetletju spremenil položaj Slovencev na Madžarskem? Avstrijska Koroška je dobila novega deželnega glavarja Daniela Fellnerja in zanima nas, kaj si od njega obetajo predstavniki treh krovnih političnih organizacij. Pridružimo se peterici mladih igralk iz Sel, članicam mladinske gledališke skupine, ki je s Pravljico po naše sklenila tokratne koroške kulturne dni v Ljubljani. Odpravimo se v Špeter, kjer že dve desetletji deluje Inštitut za slovensko kulturo. Naš gost je tudi Tomaž Simčič. Raziskal je več kot 250 letno delovanje slovenske skupnosti, ki se zbira v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu. Kaj to pomeni za slovensko manjšino na Tržaškem? Prisluhnite!Foto (Silva Eöry): Erika Köles Kiss in Karel Holec - dosedanja zagovornica in novi zagovornik Slovencev v madžarskem parlamentu

Vincenc Gotthardt je glavni urednik Nedelje, cerkvenega tednika na avstrijskem Koroškem, ki je luč sveta ugledal pred sto leti. Danes je to osrednji časopis koroških Slovencev, vsaka številka je svojevrsten umetniški projekt, pri katerem se čuti, da ga ustvarjajo ljudje s srcem. V pogovoru je sogovornik razkril, kaj vse pripravljajo ob letošnjem jubileju, kako pomembna je jezikovna hrbtenica, pogledali smo z zgodovino tednika in k njegovim prelomnicam. Spoznali smo tudi Vincencevo pot do Nedelje ter tudi njegove fotografske, pisateljske in risarske žilice.

»Krst pri Savici Franceta Prešerna je eno največkrat razlaganih, predelanih in branih besedil v slovenski književnosti. Lahko bi celo rekli, da je poleg Cankarjevih Hlapcev eno ključnih besedil za (samo)razumevanje Slovencev...« Tako med drugim Aljoša Harlamov v spremni besedi k stripu Krst pri Savici, ki je v besedni interpretaciji Boštjana Gorenca - Pižame in ilustratorja Jake Vukotiča, izšel v zbirki Veliki slovenski epi pri zavodu Škrateljc. V Dolenjskem muzeju nocoj odpirajo razstavo, na kateri bodo predstavili arheološko gradivo Knežje gomile 66, ki je bilo izkopano leta 2018 na Kapiteljski njivi v Novem mestu in pred kratkim restavrirano. Abonma Tutti Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani ponuja enega glavnih koncertov tekoče sezone. Ogledali smo si tudi premiero lutkovne uprizoritve za najmlajše O izgubljenem osličku v Lutkovnem gledališču Ljubljana.

V oddaji predstavljamo kulturno umetniško publikacijo SloArt, ki v slovenskem jeziku izhaja v okviru slovenskega društva Sava v Beogradu, predstavljamo zgodbo nekdanjega zlatarja iz Kranja Mateja Marolta, ki je novi dom in delo našel na Floridi, gost v oddaji pa je tudi nekdanji smučarski skakalec in večletni trener skakalcev v Turčiji Nejc Frank.

Izseljevanje Slovencev v Nemčijo je na našem prostoru že desetletja tako močno prisotno, da verjetno tako rekoč vsakdo od nas pozna nekoga, ki je vsaj v določenem obdobju svojega življenja delal in živel v tej gospodarsko bolj razviti evropski državi. »Gastarbajterji«, ki so od konca šestdesetih let iz celotne Jugoslavije hodili delat v Nemčijo, so v naši družbi postali celo tako prisoten fenomen, da to nemško besedo danes uporabljamo kar za vsakega delavca na začasnem delu v tujini, vsaj kadar ta opravlja bolj fizična ali slabše plačana dela. Čeprav so verjetno prav v socialistični Jugoslaviji doživele višek, pa delovne migracije Slovencev v Nemčijo segajo že precej dlje v zgodovino, vsaj v konec 19. stoletja, ko so naši sorojaki polnili rudnike Porurja. V tokratnih Glasovih svetov se bomo skozi zgodovino slovenskih migracij v Nemčijo sprehodili ob delu nemškega zgodovinarja Rolfa Wörsdörferja, Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja": Migracije Slovencev v Nemčijo v 19. in 20. stoletju, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Sophia v sodelovanju z založbo ZRC. O tem, kakšno je bilo življenje naših rojakov v porurskih rudnikih, kdo se je v Nemčijo preseljeval po drugi svetovni vojni in kakšna je bila jugoslovanska gasterbajtarska priseljenska izkušnja bomo govorili z dr. Marino Lukšič Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Oddajo je pripavila Alja Zore. foto: Izsek iz naslovnice knjige Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja"

Ana Grilc je ena od zavednih in zelo dejavnih koroških Slovenk mlajše generacije. Je pisateljica in novinarka, vsestranska gledališka ustvarjalka; režiserka, scenaristka in dramaturginja, od najzgodnejših let tesno povezana z lutkarstvom. Za svoja besedila in predstave je dobila več nagrad, med drugim vizionarja za lutkovno predstavo Mrličožerec, s katero so Lutke Mladje obeležile 50 let organiziranega lutkovnega delovanja koroških Slovencev. Njeno kulturno ustvarjanje je povezano tudi s pregonom leta 1942, ki je vsajeno v njene gene. Je namreč potomka ene od več kot 200 družin, ki so jih zaradi negovanja slovenskega jezika in kulture odpeljali v delovna in koncentracijska taborišča. Je tudi slikarka, čeprav za likovno ustvarjanje ne ostane veliko časa, in ilustratorka. Vse od najzgodnejših let pa je tesno povezana tudi z Ziljo. Kot pravi, se zaveda odgovornosti, ki jo ima kot govorka ziljskega narečja in kot pripadnica manjšine. Prisluhnite!

Vojna in geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu močno vplivajo tudi na turistične tokove in turizem, tako v svetu kot pri nas. Prejšnji teden so začasno prekinili letalske povezave z brniškega letališča v Zalivske države, turistične agencije odpovedujejo ali prestavljajo potovanja, turisti zaradi varnosti razmišljajo o novih destinacijah. Nekatere pa so premamile tudi več kot 50% nižje cene hotelskih nastanitev in so se vseeno odpravili na bolj tvegana območja, denimo v Dubaj ali manj tvegana kot je Oman. Pred prvomajskimi prazniki, ko se veliko Slovencev odpravi po svetu, preverjamo, kako se moramo v teh zaostrenih geopolitičnih razmerah kot turisti in popotniki varno in odgovorno obnašati. Gost v studiu: Andrej Šter, nekdanji vodja konzularnega sektorja zunanjega ministrstva

V turistični oddaji najprej o tem, kakšna bi morala biti generacija mladih, ki bo poprijela za delo v gostinstvu in turizmu; nato pa smo preverili, kam radi potujemo Slovenci, kakšne so naše navade in kakšna pričakovanja. .

Ker sta nas oba redna poslušalca opozorila, naj že enkrat nehamo skakati okoli vrele kaše in končno komentiramo pretekle volitve, moramo v javnem interesu to tudi storiti. Ne nazadnje smo po tem, ko so komentirali volitve tudi v glasbi po željah in kmetijskih nasvetih, ena zadnjih rubrik nacionalnega radia, ki tega še ni storila. Težava je namreč ta, da komentiranje volitev ni racionalna rabota. Ker stranke so pred volitvami zatrjevale, da bo po volitvah vse drugače, po volitvah pa je isto, kot je bilo pred njimi. Z drugimi besedami; če je razumni komentiral predvolilno dogajanje, ni nobene potrebe, da komentira povolilno dogajanje, ker je le to enako predvolilnemu. Ampak poskusimo … Kot smo videli, s klasičnimi metodami ne gre. Še najbolj ne gre z matematiko, ki je nacepljena na egotripe, napuh in omejen razum slovenske politične elite. Kakorkoli že seštevajo, nobena stran ne more do 46 glasov. Menda so poskusili tudi z umetno inteligenco, pa so sesuli server in so jih iz Silicijeve doline prosili, če tega ne bi več počeli. Tako smo pri nas ubrali povsem drugačno pot in poklicali na pomoč starodavno modrost, ki je skrita v bajeslovni tradiciji našega roda. Takole gre. »Živel je kmet. Imel je devetindvajset glasov in nekaj malega denarja. Odšel je na sejem, da si tam kupi nekaj dobrin, s katerimi bi Slovenijo popeljal do boljšega jutri. Tako je najprej nabavil volka, ki je imel osemindvajset glasov ter nepredvidljivo, v glavnem pa popadljivo nrav. Potem je kupil kozo, ki je imela devet glasov, devet življenj in troje vimen. Nato je kupil zeljno glavo. Zeljna glava je imela šest glasov, bila je levo usmerjena in rahlo nagnita. Z vsemi temi novimi nakupi, s katerimi je kmet poskušal izboljšati življenje sebi in Sloveniji, je prišel do desnega brega reke. Reka je bila precej nova, narasla in je imela šest glasov ter v glavnem ni imela pojma, v katero smer naj teče. Ob robu reke je ležal čoln. Rahlo je razpadal, užival je v vožnji na levi breg, drugače pa je bil soliden čoln s petimi glasovi. V čolnu je bilo teslo, oprostite veslo, prav tako s petimi glasovi, ki ni znalo drugega, kot mlatiti po reki. Ko je tako prišel na desni breg, je kmet uvidel problem. Vsega trojega ne bo mogel prepeljati, ker so imeli on, volk, koza in zeljna glava pretežke karakterje ter bi čoln potopili. Čoln je bil prešibek, reka predivja, teslo, pardon veslo, pa neuporabno. Tako je moral čez reko svoje nakupe popeljati posamezno. Enega po enega torej. Ampak kako? Če prepelje volka in pusti na desnem bregu kozo in zeljno glavo, bo koza pojedla zelje. Enako se zgodi, ko ju oba prepelje na levi breg. Prav tako ne more najprej prepeljati zelja ter pustiti na desnem bregu koze z volkom, ker bo volk požrl kozo; še bolj pa jo bo požrl na levem bregu, ker, kot je bilo znano, volkovi, kljub temu da so se tam rodili, na levem bregu povsem znorijo. Ko je kmet tako razmišljal, a se ni mogel domisliti rešitve, ker resnici na ljubo – kmet je bil bolj kratke pameti – se je na nebu pokazal stric iz ozadja in mu ponudil rešitev problema. Kmet naj prepelje na levi breg najprej kozo, nato prepelje zelje, ker zelja ne sme pustiti s kozo, vrne kozo na desni breg, kamor spada, pobere volka in se vrne nazaj po kozo. Torej opravi eno vožnjo več, oziroma naredi korak nazaj. Kmetu tako stric iz ozadja svetuje, kako naj sestavi koalicijo, a kmet ni pripravljen narediti koraka nazaj, oziroma opraviti ene vožnje več, ker je, kot rečeno, rahlo omejen, len in se mu ne ljubi. Zato nabaše v čoln vse troje in se poda na reko. S teslom, pardon, veslom, mlati po reki, ki teče, bog ve, v katero smer; koza začne gristi zelje, volk napade kozo, čoln se zamaje in potopi, reka pogoltne kozo, kmeta, volka in zelje, le teslo, pardon veslo, ostane na gladini. Z udeleženci te povesti se potopijo tudi vsi glasovi, zato je mati Demokracija našla novega kmeta, ki je šel ponovno na tržnico, in je ponovno, da bo njegovo življenje in življenje vseh Slovencev boljše, kupil kozo, volka in zeljno glavo.

Res je umazana volilna kampanjo že skoraj za nami, ampak smo pa vsaj malo zamenjali zunanje sovražnike. Letos so manj na sporedu teme ilegalnih migracij, novih azilnih kapacitet za prosilce, varovanje meje z ograjami in podobno. Ampak ta tema vseskozi tli pod površjem dnevne politike pa tudi ob šankih in političnih plakatih. In na naših ulicah: Predstavniki Ambasade Rog so opozorili na povečano število rasističnih napadov na tuje delavce, študente in prosilce za azil po Ljubljani. Po njihovih podatkih jih je bilo v zadnjih nekaj tednih več deset. Kakšen je odnos Slovencev do tujcev, do migrantov in prosilcev za mednarodno zaščito pri nas? Kako se je ta odnos v zadnji letih morda spremenil in od česa so odvisni naši predsodki? Kdo so ljudje do katerih imamo predsodke? Sogovorniki:  Noorullah in Dragana Oriyakhel Janja in prosilec za azil Romain Adje  ukrajinski zobozdravnik iz Brežic Vasyl Olianyshyn 23 letni Sharif tudi iz Brežic sociologinja, profesorica in raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU dr. Mirjam Milharčič Hladnik Miha Blažič – Ntoko, predstavnik Ambasade Rog, samonikle iniciative, ki jo sestavljajo lokalni aktivisti in migranti mimoidoči na ljubljanskih ulicah  

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Izraelska vojska je okrepila napade na Teheran in Bejrut, tudi ameriška napoveduje dodatne zaostritve. Iran medtem obstreljuje vojaške objekte Združenih držav v regiji. Ker umirjanja razmer za zdaj ni na vidiku, evropske države od tam še naprej umikajo svoje državljane. Drugi poudarki oddaje: - Z Bližnjega vzhoda v domovino priletelo že več kot 700 Slovencev, načrtovani dodatni leti. - Minister Boštjančič: od državnih podjetij za kotiranje na borzi primerni Sava Turizem, Istrabenz Turizem in Mladinska knjiga založba. - Nika Prevc v Lahtiju do rekordne 16. zmage v sezoni, na Finskem še moška preizkušnja z eno serijo.

Očitno je bil eden glavnih ciljev včerajšnjega napada Združnih držav in Izraela na Iran predvsem uboj ajatole Alija Hameneja. Izraelski obrambni minister Israel Katz Hamenejev uboj vidi kot odstranitev največjega preganjalca judovskega ljudstva tega obdobja in prelomnico. A iranski režim odgovarja z novimi povračilnimi napadi na Izrael in zalivske države, postopek iskanja novega ajatole pa se je že začel z imenovanjem Hamenejevega začasnega namestnika. Drugi poudarki oddaje: - Na Bližnjem vzhodu ob ukinitvi letov ujetih več Slovencev. - Naravne vrednote v Sloveniji bodo kmalu vsaj enkrat mesečno brezplačno dostopne. - Domen Prevc z rekordom kulmske letalnice do nove zmage.

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.