Podcasts about slovencev

Ob koncu leta, ko mediji po navadi delajo analize in so vsi po vrsti zaskrbljeni nad prihodnostjo, se lotimo zaskrbljene analize tudi v naši skromni redakciji. Skrbijo nas namreč fašizem, nacionalizem in rasizem v Sloveniji. Zadeva je namreč taka, da so ti omenjeni pojavi pri nas na izjemno nizki ravni, in glede tega capljamo za razvitim svetom. Hočemo povedati naslednje. Slovenski fašisti, nacionalisti in rasisti so nekonsistentni, nepovezani, nespretni, skorajda smešni, in v današnji oddaji se bomo posvetili vzrokom za ta skrb zbujajoč pojav. Poglejmo zadnji primer, ko je rasist na kolesu s solzivcem na mostu čez Dravo poškropil temnopoltega Mariborčana.Kot so povedale priče in mama žrtve, je bil rasist v temnejših oblačilih in je nato pobegnil na kolesu. Lepo vas prosimo! Kateri rasist in belski supremacist, ki da kaj nase, pa se obleče v temna oblačila! Polovica rasističnega naboja se mu med vožnjo po Tržaški izgubi že na njegovi jakni in hlačah, za božjo voljo! Štajerska, ki je že tako ali tako statistično pod slovenskim povprečjem, očitno ne zna pridelati niti dostojnih rasistov. Če bi hotel biti rasist resnično rasističen, ogorčen in ljut, bi bil seveda oblečen v svetla, da ne zapišemo bela oblačila. Rasist na kolesu v temnih oblačilih, ki kar med vožnjo poškropi s solzivcem svojega someščana, ki je zelo verjetno bolj Slovenec kot on sam, in nato pobegne s kolesom prek mosta, pa je videti bolj kot ne tragikomično. Za otroka in družino seveda tragično, za prispevek k slovenskemu rasizmu pa komično. Čeprav je glavni namen naše oddaje družbena analiza in ne izobraževanje – za to imamo v naši medijski hiši specializirana uredništva – naj na hitro podučimo tega in ostale slovenske rasiste, kako je videti rasistični napad, ki je vreden te besede. "V bele halje oblečeni s šilastimi belimi kapucami, ki zakrivajo obraz, počasi korakajo rasisti prek starega mosta čez Dravo. Mora se jih zbrati vsaj sto ali dvesto. Ker biti rasist na družbenih omrežjih in v spletnih komentarjih ne šteje. Nekje sredi te množice mora še posebno zagreti rasist nositi goreči križ. Ker je z ognjem na odprtem težava, bi strpna družba dovolila tudi križ, ovešen z božičnimi lučkami, napajanimi iz akumulatorja, ki ga nosi drugi rasist." Se pravi: oblačila so bela, nobenih koles in predvsem nobenega škropljenja s solzivcem. Tudi nobenega vzklikanja: »Maribor šampijon«, saj je rasizem preveč kompleksna in stroga rabota, da bi jo prepustili organiziranim navijaškim skupinam. Ima pa slovenski rasizem ključno težavo z rasističnim objektom. Temnopoltih pri nas ni ravno v izobilju. Oziroma jih, z rasističnega stališča, primanjkuje. Pa še ti, ki so, nekako ne delujejo zares. Ubogi mariborski deček ima belopolte starše, kar je za rasizem, ki mu je rodoslovje bistvo delovanja, da ne zapišemo raison dʼetre, še dodatna frustracija. Tudi ostali slovenski temnopolti niso tisti klasični, kot jih poznamo na izvorih rasizma, rojenega na afriški celini. Se pravi, ali so, kot v primeru mariborskega dečka, vzornejši Slovenci od rasistov samih, ali so Romi, ki avtohtono živijo na teh prostorih, ali pa so priseljenci, brez katerih bi rasistom ob večerih manjkala kitajska hrana, prinesena na dom. In tako po rasistično naprej in po rasistično nazaj. Potem pa je tu še gola aritmetika. Se pravi, katerih je v Sloveniji več: ali naših sodržavljanov temne polti ali belopoltih rasistov? Če je več temnopoltih, kot je rasistov, pridemo do neprijetne in za teorijo rasizma skoraj nevzdržne situacije, da so rasisti v odnosu do temnopoltih manjšina. Rasisti morajo biti, ali se vsaj počutiti kot večina, saj drugače rasizem nima pravega smisla. Če pa je rasistov več kot naših temnopoltih sodržavljanov, potem pridemo do teze z začetka današnje oddaje, da so leni, slabo organizirani in za rasiste precej boječi. Če je največ, kar skupaj spravi slovenski rasizem, Štajerc na peciklu v temnih oblačilih, ki z varne razdalje poškropi otroka, potem so slovenski rasisti precej bedne kreature. Ker pa smo sredi praznikov in se tudi z našo uredniško politiko pridružujemo spokoju, miru in upanju, le še manjša opomba za konec. Kot večina Slovencev, se bodo tudi slovenski rasisti te dni poklonili rojstvu deteta, ki se je rodilo na Bližnjem vzhodu, verjetno precej temnopolto, v tujo kulturo, s tujim jezikom, tujimi šegami, da nas odreši.   Če bi bili slovenski rasisti vsaj malo konsistentni, bi odšli k polnočnici s solzivcem.

V Srbiji se nadaljujejo študentski protesti. Beograjski župan je iz varnostnih razlogov odpovedal silvestrski koncert na Trgu republike. Prednovoletno vzdušje je kljub temu prisotno v mestu, med drugim ga lahko doživite v zimsko pravljici v Beogradu na vodi.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Ta mesec je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije predstavil obsežen zbornik z naslovom »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč«. Od 60 tisoč zaprtih v italijanskih, madžarskih in hrvaških taboriščih med drugo vojno, jih je bilo v nemških, tako koncentracijskih kot uničevalnih kot je bil npr. Auschwitz na ozemlju okupirane Poljske, zaprtih dobrih 20 tisoč. Osrednja pobudnica zbornika in ena od njegovih urednic, hkrati pa avtorica skoraj polovice od 45 prispevkov, muzejska svetnica, zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar, pripoveduje o njegovem nastajanju in še neodkritih taboriščnih aspektih tragičnega obdobja druge svetovne vojne. Zbornik je razdeljen v 3 vsebinske sklope, v prvem zasledimo splošne orise in razlage kontekstov zapiranj, drugi del vključuje taboriščne zgodbe nekaj taboriščnikov, tretji del pa ponuja prispevke sodelavcev iz slovenskih muzejev iz vseh regij. Gre za doslej najbolj celovit prispevek za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema, ki v treh vsebinskih sklopih in 45 prispevkih predstavlja znane in manj raziskane teme ter pripovedi posameznikov. Besedila je prispevalo 16 dediščinskih ustanov in muzejev iz vse države, 5 avtorjev pa je pripravilo tematske prispevke. Besedila izpostavljajo nekaj osebnih zgodb oseb, od katerih nekatere niso bile v taboriščih, so pa bile vpete v nacistični preiskovalni zaporniški sistem. Članki so se lotili opisov tako osebnih predmetov, dokumentov, pisem, spominskih in kuharskih taboriščnih knjižic, v korpus taboriščnikov pa sta vključena tudi prispevka o taboriščnih usodah Slovencev iz obmejnih delov z Italijo in Avstrijo FOTO: Naslovnica zbornika VIR: Program Ars

Papež Leon na četrto adventno nedeljo o Jožefu, ki se je popolnoma predal Bogu.Na spominski vigiliji v Avstraliji se je na tisoče ljudi poklonilo žrtvam nedavnega terorističnega napada.V domovih starejših po Sloveniji po uvedbi novega sistema še nimajo vseh odgovorov glede povrnitve stroškov za bivanje.Zgodovinar Granda po obglavljenju Titovega spomenika: Političen kip mora deliti politično usodo.Na Dunaju in v Bratislavi so romarji Radia Ognjišče doživeli tri maše božične devetdnevnice in se srečali z vojaki Slovenske vojske.ŠPORT: Po včerajšnji zmagi Domna Prevca danes na zmagovalnem odru v Engelbergu tudi Nika Prevc.Vreme: Jutri se bo povsod pooblačilo, po nekaterih nižinah bo še vztrajala megla.Zastopniki delavskih pravic kritični do dodatnih zaostritev pri nadzoru bolniških odsotnostih.Zdravje mladih Slovencev po najnovejših raziskavah med najslabšimi v Evropi.Pred prazniki opozorilo: Bodi zvezda, ne meči petard! Spoštuj sebe, bližnje in živali.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju.

Obiskali smo 10. Simpozij slovenskih raziskovalcev v tujini, ki je v organizaciji društva VTIS - V tujini izobraženih Slovencev ta teden potekal v Ljubljani in se pogovarjali z dvema mladima predstavnikoma društva in raziskovalcema, ki sta si znanje in izkušnje na področju fizike pridobivala v Švici oziroma v Nemčiji. Seznanjamo vas tudi s spletnim tečajem slovenščine Slonline, ki ga je odslej mogoče uporabljati tudi v obliki interaktivnega učbenika Naslon, razvili pa so ga na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Gostimo pa tudi slovenskega rojaka iz Nemčije Mihaela Medveda, ki v Sindelfingnu vodi društvo Slovenski muzikantje.

Kdo je Ksenija Dobrila, je bolj kot od nje odvisno od tistega, ki se je kdaj srečal z njo. Za Dolinčane v zrelih letih je njihova osnovnošolska učiteljica. Mnogi mlajši iz te občine v tržaškem zaledju se je spominjajo zlasti kot večdesetletne ravnateljice. Za tiste, ki so jo spoznali v zadnjih osmih letih, je Ksenija Dobrila predvsem političarka, saj je kar osem let vodila delovanje Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene od krovnih organizacij Slovencev v Italiji. – O problemih manjšine in njene politike, o poučevanju in šolstvu, pa tudi o vsem, kar lahko prinesejo leta pokoja, bomo s Ksenijo Dobrila govorili v oddaji Odprto za srečanja.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

V Ljubljani je včeraj v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa in soorganizaciji NUK-a potekala vsebinsko bogata strokovna konferenca »Mostovi znanja: Slovenske knjižnice doma in po svetu«. Udeleženci so govorili o stanju in izzivih slovenskih knjižnic ter knjižničnem gradivu po svetu, povezovanju slovenskih knjižnic doma in po svetu in uporabi sodobnih informacijskih tehnologij v ta namen, vlogi NUK-a pri ohranjanju in dostopnosti knjižničnih gradiv Slovencev po svetu. Slišati je bilo primere dobrih praks, pa tudi nekateri izzive in priložnosti, s kateri se slovenske knjižnice po svetu srečujejo. Udeležence je s svojim nagovorom presenetil ameriški kongresnik slovenskih korenin Paul Gosar, zbrane pa so uvodoma nagovorili predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič, državna sekretarka na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar in podpredsednik SAZU, akademik prof. dr. Marko Snoj.

Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.

V Celovcu že več kot 60 let pripravljajo Gledališki praznik koroških Slovencev. Vsako leto na 8. december tako v mestnem gledališču v Celovcu nastopa slovensko gledališče. To tradicijo so začeli zato, da pride slovenščina tudi v osrednje koroško gledališče, saj sicer tam nastopov slovenskih gledališč ni. Več knjig, več svobode pa sta ime in geslo knjižnega sejma majhnih in srednjih založnikov v Rimu, na katerem se je predstavila tudi založba Založništvo tržaškega tiska.

V Bratislavi na Slovaškem je tamkajšnje veleposlaništvo skupaj z Združenjem SLO SLO organiziralo tradicionalno letno srečanje Slovencev in prijateljev Slovenije združeno s praznovanjem slovenskega državnega praznika, dneva enotnosti in samostojnosti. Srečanja se je udeležilo približno 80 udeležencev, združili so ga s prihodom Miklavža, ki je obdaroval 15 pridnih otrok. Veleposlanik dr. Stanislav Raščan je pozdravil navzoče in jih nagovoril ob prazniku. Zahvalil se je tudi glavnemu organizatorju rednih letnih srečanj Slovencev na Slovaškem Borutu Meršaku, predsedniku Združenja SLO SLO in lektorici slovenščine dr. Saši Vojtech Poklač. Veseli so bili, da se je letošnjega srečanja udeležil tudi poveljnik slovenske enote v NATO mednarodni brigadi v Leštu stotnik Blaž Primc. Bil je v uniformi slovenske vojske in poleg Miklavža glavna atrakcija za otroke. Na veleposlaništvu so po uradnem programu postregli s tradicionalno slovaško božično zeljnato juho kapustnico in slovenskim vinom ter sokovi za otroke. Večina udeležencev se je še dolgo zadržala v prijetnem druženju in pogovoru.

Novinarka in urednica na slovenskem programu RAIa v Trstu Lucija Tavčar sodi v mlajšo generacijo Slovencev v Italiji, v svojih genih pa nosi tudi koroške Slovence. Poklicno je šla po očetovih stopinjah in se zaposlila na slovenskem programu RAI-a. Službeno jo pot pogosto vodi v Benečijo in Rezijo in tam živeči Slovenci jo spominjajo na rojake na avstrijskem Koroškem, pravi. Ponosna je na oddaje v narečjih, ki jih Radio Trsta A neguje že desetletja. Kako pa se sooča z vprašanji lastne identitete, jo je kdaj zamikalo, da bi ostala v Sloveniji, kjer je študirala? Kakšne perspektive imajo mladi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini in kakšen je njihov odnos do uveljavljenih manjšinskih struktur? Prisluhnite!Foto: Lucija Tavčar na terenu v Bardu

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil nov nagradni natečaj za diplomske, magistrske in doktorske naloge s področja Slovencev v zamejstvu in Slovencev po svetu. Upoštevana bodo dela, ki so bila uspešno zagovarjana v tem letu, od 1. januarja do 31. decembra, napisana v slovenščini, italijanščini, nemščini, hrvaščini, francoščini, angleščini ali španščini. Strokovna komisija bo ocenjevala naloge z različnih področij na temo slovenskega izseljenstva oziroma zamejstva. Pri tem bo upoštevala izvirnost teme oziroma pristopa, »uporabnost« oziroma informativnost v smislu preučevanja oblik ohranjanja slovenske identitete zunaj meja Republike Slovenije in povezanosti z njo ter strokovnost, zahtevnost, splošno kakovost dela. Najboljše tri s posameznega področja bodo prejele denarne nagrade v višini 800, 600 in 400 evrov. Urad bo naloge sprejemal do vključno 20. februarja 2026, rezultati natečaja bodo znani najkasneje do konca septembra 2026.

Urednica in režiserka na slovenskem programu RAI v Trstu Lucija Tavčar pripada mlajši generaciji. Po mami koroška in po očetu tržaška Slovenka je zelo ukoreninjena v obeh prostorih. Z vprašanjem identitete se slej kot prej sooči vsak zamejec, pravi. Kakšne perspektive pa imajo mladi? Celovška Posojilnica Bank se vnovič prodaja. Kaj bi to lahko pomenilo za dvojezične poslovalnice na avstrijskem Koroškem in kaj za sponzoriranje dejavnosti koroških Slovencev? Gostimo doktorico Anito Peti Stantić, predstojnico katedre za slovenski jezik in književnost na zagrebški Filozofski fakulteti, prevajalko in letošnjo dobitnico Lavrinove diplome. Naša sogovornica pa je tudi Jelka Pšajd, raziskovalka, tesno povezana s Porabjem. Za svoje delo je dobila Murkovo nagrado, najvišje strokovno priznanje na področju etnologijeFoto (Vida Toš): etnolginja Jelka Pšajd, Murkova nagrajenka, raziskovalno tesno posvezana s porabskimi Slovenci

Letos mineva 80 let povojnega političnega begunstva in prav toliko let zvestobe in ustvarjalnosti rojakov po svetu. Tega so spomnili tudi na Taboru Slovencev po svetu, ki ga je pripravilo Izseljensko društvo Slovenija v svetu. V oddaji boste lahko prisluhnili posnetkom okrogle mize, kjer so sodelovali: Zdravko Inzko, Jernej Dobovšek in Martin Brecelj. Z njimi se je pogovarjal Federico Potočnik.

Evropska unija in zveza Nato sta še naprej pripravljeni podpirati Ukrajino v vojni proti Rusiji, ki se ji kljub pogovorom z Združenimi državami očitno ne mudi za pogajalsko mizo. Evropska komisija medtem predlaga posojilo Ukrajino iz zamrznjenih ruskih sredstev v Uniji, da bi okrepila pritisk na Moskvo, a Belgija ne odobrava načrta; druga možnost za povezavo je zadolževanje na kapitalskih trgih za pomoč Kijevu. Preostali poudarki oddaje: Na srečanju višegrajske četverice razdeljeni glede odnosa do Rusije in Ukrajine. Le tretjina koroških Slovencev ima možnost dvojezičnega sojenja; bo avstrijska reforma to popravila? V Mariboru, Lenartu in Slovenski Bistrici življenje olajšali marsikateremu invalidu; izzivi ostajajo.

Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«

Slovenija in Madžarska sta lahko, ko gre za varovanje manjšin, vzor mnogim državam po svetu, je prepričana predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, ki je skupaj z madžarskim kolegom Tamásom Sulyokom obiskala Pomurje in Porabje. Predsednik krovne Državne slovenske samouprave Karel Holec, pa verjame, da bodo porabski Slovenci, če bodo enotni, ne le preživeli, temveč tudi živeli.Gostimo Nives Cossutta, tržaško rojakinjo, ki je prevzela vodenje Slovenske kulturno gospodarske zveze. Ta krovna organizacija Slovencev v Italiji je pred pomembnimi izzivi in tega se zaveda tudi nova predsednica. Kako pa si predstavlja sodelovanje z drugo krovno organizacijo Svetom slovenskih organizacij? Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Pri njegovi pripravi je sodeloval tudi nekdanji senator Stojan Spetič, politik in novinar. Zanima nas, kako se danes spominja časov priprave zakona, zelo pomembnega za rojake v Furlaniji – Julijski krajini. Z urednico tržaške založbe Mladika Nadio Roncelli potegnemo črto pod več kot 20 let sodelovanja na slovenskem knjižnem sejmu in predstavimo nov projekt režiserja Mihe Dolinška X Smrklja. Namenjen je mladim koroškim Slovencem in krepitvi uporabe slovenskega jezika tudi na spletnih platformah. Zanimanje mladih za sodelovanje v njem pa je, kot lahko slišite, navdihujoče.  

V oddaji gostimo predsednico lokalnega odbora društva V tujini izobraženih Slovencev - VTIS na Nizozemskem Sašo Gorišek, ki osrednjo pozornost namenja vsebini srečanja predstavnikov društva v Haagu, predstavljamo tudi zgodbo Slovenke iz Banjaluke Olge Suvajac, z Vladimirjem Vučkovićem iz Vršca smo se sprehodili po razstavi ob 80 letnici prihoda prvih Slovencev v Banat, z Joem Valenčičem pa se ustavljamo na festivalu slovensko ameriške polke, ki so ga pripravili v Clevelandu.

Dvojezično šolstvo od vrtca do univerze je ena od najpomembnejših tem koroških Slovencev. Pripravili so konkretne predloge za uveljavitev šolskega sistema, ki bi to omogočal tudi po končanih štirih letih osnovnega šolstva. Zdaj je na potezi zvezno ministrstvo za izobraževanje. Potegnemo črto pod 120 let delovanja slovenskega prosvetnega društva Edinost iz Škofič ob Vrbskem jezeru in gostimo nagrajeno tržaško prevajalko in pisateljico mlajše generacije Mojco Petaros. Spomini na babičino kuhinjo je naslov knjige, ki so jo pripravile članice Slovenskega doma Zagreb in zanima nas, kakšne recepte so zbrale. Urednik Franci Just pa pove več o pravkar izdanem zborniku z naslovom Slovenski rod tod še živi, nastalem ob 35 – letnici Zveze Slovencev na Madžarskem.Foto (Vida Toš) - Zbornik ob 35 letnici Zveze Slovencev na Madžarskem

Krovni zakon o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je doživel drugo posodobitev od sprejetja v letu 2006. Novela, ki jo je v petek podprlo vseh 79 prisotnih poslancev, nihče ni bil proti, prinaša predvsem novosti za rojake v sosednjih državah. Najpomembnejša sprememba je nov sklop, povezan s spodbujanjem njihovega gospodarskega razvoja. S tem bo omogočeno izvajanje programa, za katerega ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport že zagotavlja sredstva v naslednjih proračunih. V naslednjih štirih letih bo za to namenjenih deset milijonov evrov. Na področju regionalnega sodelovanja novela določa organ, pri katerem se zagotavljajo proračunska sredstva za uresničitev prevzetih mednarodnih obveznosti, ki se izvajajo v interesu Slovencev v zamejstvu. Poleg tega novela rešuje prostorsko stisko Slovenske izseljenske matice in Svetovnega slovenskega kongresa. Na petkovem zasedanju je bilo med drugim slišati željo, da bi država podoben model našla tudi za krepitev gospodarskega sodelovanja med Slovenci po svetu.

Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok

Gropada je ena najstarejših vasi na tržaškem krasu. Prvič je omenjena leta 1150, in sicer kot kraj, kjer je imela stara tržaška plemiška rodbina Bonomo vinograde. V Gropadi je bila nekoč večina prebivalcev Slovencev. Tudi danes slovenski jezik tam slišimo na vsakem koraku. V Gropadi je doma tudi Slovensko kulturno društva Skala. Že 140 let. Z nekaj prekinitvami. Častitljivo obletnico so v domači vasi nedavno proslavlili s štiridnevno prireditvijo.

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, tako imenovani Šutarjev zakon, ki ga je v nekoliko popravljeni obliki od vladnega predloga nekaj po polnoči sprejel državni zbor, prinaša več pooblastil policiji, zaostruje kaznovalno politiko in posega v del socialnih pravic. Pričakovati je, da bo zakon pristal na ustavnem sodišču. Tudi danes se namreč vrstijo opozorila, da nesorazmerno posega v človekove pravice. Župani občin jugovzhodne Slovenije menijo, da gre za korak naprej in izboljšanje pravnega okvira za reševanje romskih vprašanj. Ostali poudarki oddaje: Večmilijonska škoda po neurju v Goriških brdih. Tik za mejo v več krajih blatno opustošenje po poplavah. Udeleženci podnebne konference v Belemu tudi o boju proti dezinformacijam in zelenemu zavajanju. Preiskava Mozaik: sedem Slovencev osumljenih spletne izmenjave gradiva o spolnih zlorabah otrok.

Slovenščina od vrtca do univerze je eden od ciljev koroških Slovencev. Pri tem lahko pomembno vlogo igra tudi študij slovenščine na celovški univerzi, ki v okviru Inštituta za slavistiko poteka že pol stoletja. Za razvoj jezika so pomembni tudi ekonomski dejavniki in kot ugotavlja doktor Klemen Lah, lektor za slovenščino na Reki in v Zadru, bi veljalo že obstoječe dobre prakse nadgraditi z večjo promocijo slovenske kulture na Hrvaškem. Krepitev gospodarskih temeljev pa je pomemben dejavnik za mlade rojake v sosednjih državah, so se strinjali udeleženci konference v Trstu, namenjene perspektivam mladih. Manjšina potrebuje ne le podjetnike, temveč tudi kadre, ki bodo skupnost vodili v prihodnje, pravi predsednik Slovenske deželne gospodarske zveze iz Trsta Fabio Pahor. Nina Malalan pa je prepričana, da z dvo - ali večjezičnostjo postaneš čustveno bolj občutljiv in prilagodljiv. Za ohranitev in razvoj slovenskega jezika so pomembni tudi mediji in tega se dobro zavedajo tudi v Porabju.Foto (USZS): 3. letna konferenca Zamejske gospodarske koordinacije posvečena mladim

V Celovcu so sinoči podelili letošnjo Einspilerjevo nagrado. Prejel jo je Georg Wurmitzer. Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta mu jo podelila za konkretno podporo vidnih in trajnostnih projektov slovenske narodne skupnosti na Koroškem v času njegovega aktivnega delovanja v koroški deželni politiki. Bil je dolgoletni župan občine Albeck iz vrst ljudske stranke, deželni in državni poslanec, leta 1999 je postal član deželne vlade, od leta 2000 do 2004 pa bil deželni predsednik ljudske stranke. Predsednik Zbora narodnih predstavnikov Narodnega sveta koroških Slovencev Nanti Olip je za naš radio dejal, da so Wurmitzerja spoznali kot velikega poštenjaka, ki je prepričan kristjan in svoje vrednote tudi živi: kar je obljubil, je držal besedo, vedno je prišel na lice mesta preverjat zadeve, tudi proti absolutnim večinam v občinskih svetih in po tem šele odločal … Dostikrat v prid slovenske narodne skupnosti. Njegove sledi so konkretno vidne od Podjune do Zile.

Zveza Slovencev na Madžarskem je v Monoštru pripravila osrednjo slovesnost ob 35-letnici svojega delovanja. Slavnostni govornik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, je poudaril, da je porabska slovenska skupnost v tem času dokazala povezanost, vztrajnost in razvojno usmerjenost. Zvezi, ki je ob jubileju izdala zbornik, je podelil priznanje in zahvalo, priznanje pa je ob 40-letnici podelil tudi folklorni skupini iz Gornjega Senika. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs je poudarila ključne mejnike 35-letnega delovanja. Kot prvega je izpostavila ustanovitev časopisa Porabje, s katerim so povezali skupnost ter slovenščino in narečje. Omenila je tudi rast števila kulturnih skupin, pridobitev Slovenskega doma in ustanovitev razvojne agencije ter programa spodbujanja gospodarske osnove. Med glavnimi izzivi prihodnosti pa je izpostavila zlasti delo z mladimi. No, jutri bodo v Novi Gorici podpisali pismo o nameri o nadaljevanju sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko pri gospodarskem in družbenem razvoju narodnostno mešanega območja na obeh straneh meje. Slovenskima ministroma Arčonu in Aleksandru Jevšku se bo pridružil madžarski zunanji minister Péter Szijjártó, skupaj se bodo na Sveti Gori udeležili maše, ki jo bo za padle madžarske vojake na Soški fronti daroval škof Peter Štumpf.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Razstava arhivskih fotografij o življenju in delu slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba, je ta in naslednji mesec na ogled v Grabeljškovi dvorani Cankarjeve knjižnice na Vrhniki. Pred 80-imi leti je svoje domove zapustilo ter odšlo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško več kot 20.000 Slovencev. Njihov odhod iz domovine je bil v izjemno težkih razmerah resnično junaška zgodba. V blatu vetrinjskega polja, ob neprijazni taboriščni upravi in v hudem pomanjkanju so v nekaj dneh vzpostavili vrtce, osnovne šole in gimnazijo. Prav tako so iz nič vzniknili časopisi, pevski zbori, dramske skupine in vrsta drugih dejavnosti. Vse to lahko zaslutimo ob razstavljenih fotografijah. O povojnih dogodkih in življenju in delu slovenskih beguncev bo naslednji četrtek govorila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je izboljšal raven manjšinskega varstva. Najpomembnejši je bil sprejem zakona za pripadnike slovenske manjšine v Videmski pokrajini, torej za rojake v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, saj je Italija s tem prvič priznala, da na tem območju živi slovenska manjšina. Zakon je med drugim določil pravice do izobraževanja v slovenskem jeziku in pravico do rabe slovenščine na javnih upravah, pa pravico do vidne dvojezičnosti in izražanja narodne identitete in lastnih medijev, če omenimo le nekatere. Četrt stoletja po sprejetju zakona marsikod te pravice še vedno niso zagotovljene, nasprotno, ponekod se razmere poslabšujejo. Kot naprimer v Bardu v Terskih dolinah, čeprav je ta občina ena od 32, kjer velja zaščitni zakon, župan tega ne priznava in trdi, da slovensko narečje ne obstaja. Slovencem onemogoča delovanje in jih diskriminira. Lotil se je tudi župnika Renza Calligara, ki se je po ustrahovanju odločil za upokojitev. Toda, kot zagotavlja Igor Černo, občinski svetnik in kulturno zelo dejaven rojak, se županu ne bodo uklonili. Nasprotno. V Bardu se je z rojaki in župnikom pogovarjala Lucija Tavčar, novinarka Radia Trst A. Prislunite jim!Foto: Brošura Slovencev v Videmski pokrajini - Mi smo tu

Milena Zupanc je v Sloveniji dva meseca. Sem je prišla na prakso. Je medicinska sestra, potomka Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino. Poudarja, da je življenje v Buenos Airesu lepo, a da je pogosto tudi nevarno, v Sloveniji pa se počuti dobro in varno. Prakso opravlja na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in razlaga, da bi se lahko argentinski zdravstveni sistem kaj naučil od našega. Ima pet bratov, vsi še živijo doma s starši. Od rojstva dalje govorijo slovensko in gojijo slovenske vrednote. Rada ima Slovenijo in če bi ji tukaj ponudili službo, bi o tem dobro premislila.

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

V oddaji vas popeljemo na Maldive, kamor je pred skoraj dvemi leti pot odpeljala tudi mlado Lariso Šinkovec, ki je svoj novi dom našla na otoku Thoddoo. Ustavljamo se v Bruslju, kjer je z letošnjim šolskim letom vodstvo slovenske dopolnilne šole prevzela nova učiteljica Nataša Schell. Popeljemo pa vas tudi v Srbijo in vam v poslušanje ponujamo zgodbi dveh generacij Slovencev v Banatu; babice Cvetke Vučkovič, ki je iz Bele Krajine v rani mladosti prispela v Gudurico in njenega vnuka Borislava, rojenega v Banatu, ki se je odpravil na študij v Slovenijo.

Konec tedna prinaša začetek sezone svetovnega pokala v alpskem smučanju. Vnovič jo bodo začeli tekmovalci in tekmovalke v tehničnih disciplinah, in sicer z veleslalomom v Söldnu, kjer bo nastopila peterica Slovencev. V oddaji podrobneje še o namiznem tenisu. Sezona za najboljše igralce sveta se nadaljuje s turnirjem v Londonu, kjer slovenske barve zastopa Darko Jorgić.

Nasilni poseg na protifašističnem taboru na Peršmanovi obudil močna čustva Sporna policijska akcija konec julija na protifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji na Avstrijskem je sprožila oster odziv ne le med koroškimi Slovenkami in Slovenci, ampak tudi v Sloveniji. Racija je potekala na kraju, ki ima za koroške Slovence veliko simbolno vrednost. Na tem območju so nacisti 25. aprila 1945 ubili enajst članov slovenskih družin Kogoj in Sadovnik. Preiskovalna komisija, ki preučuje okoliščine akcije, je med tem časom pripravila vmesno poročilo, dokončnega epiloga pa še ne. Dejanje avstrijske policije pa je odprlo vprašanje zgodovinskih bremen skozi čas. O vsem tem in kulturi spominjanja v tokratnem Studiu ob 17.00. Oddaja je nastala v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars; prvič je bila objavljena v oddaji Ars humana. Gostje: Marta Ivašič, prof. zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine; Eva Hartmann, podpredsednica Društva Peršman; Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu; Janez Stergar, prof. zgodovine in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Avtor oddaje Miha Pasterk

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil javna poziva za finančno podporo avtohtoni slovenski narodni skupnosti v zamejstvu in Slovencem po svetu za prihodnje leto. Z razpisoma želi utrjevati in ohranjati narodno, jezikovno ter kulturno identiteto rojakov; krepiti medsebojno povezovanje, medgeneracijsko povezovanje ter povezovati skupnosti z Republiko Slovenijo in povečati prepoznavnost dejavnosti rojakov v domovini, hkrati pa vzdrževati strukture in dejavnosti ter delovanja in povezovanja na področju mladih in za mlade ali na področju gospodarstva ali znanosti ali izobraževanja. Prioriteti javnega razpisa sta podpora dejavnostim za utrjevanje in krepitev znanja oziroma doseganje višje ravni znanja slovenskega jezika ter podpora vključevanju mladih v dejavnosti kulturnih, športnih in drugih društev, organizacij ter ustanov Slovencev v zamejstvu po svetu. Za izseljenstvo je na voljo 1.600.000 evrov, za zamejstvo pa 8.050.000 evrov. Rok ja prijavo je 11. november za zamejstvo in 12. november za izseljenstvo.

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil javna poziva za finančno podporo avtohtoni slovenski narodni skupnosti v zamejstvu in Slovencem po svetu za prihodnje leto. Z razpisoma želi utrjevati in ohranjati narodno, jezikovno ter kulturno identiteto rojakov; krepiti medsebojno povezovanje, medgeneracijsko povezovanje ter povezovati skupnosti z Republiko Slovenijo in povečati prepoznavnost dejavnosti rojakov v domovini, hkrati pa vzdrževati strukture in dejavnosti ter delovanja in povezovanja na področju mladih in za mlade ali na področju gospodarstva ali znanosti ali izobraževanja. Prioriteti javnega razpisa sta podpora dejavnostim za utrjevanje in krepitev znanja oziroma doseganje višje ravni znanja slovenskega jezika ter podpora vključevanju mladih v dejavnosti kulturnih, športnih in drugih društev, organizacij ter ustanov Slovencev v zamejstvu po svetu. Za izseljenstvo je na voljo 1.600.000 evrov, za zamejstvo pa 8.050.000 evrov. Rok ja prijavo je 11. november za zamejstvo in 12. november za izseljenstvo.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

V Ilirski Bistrici je bila danes osrednja slovesnost pred jutrišnjim dnevom priključitve Primorske k matični domovini. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v nagovoru poudarila pomen upora in iznajdljivosti Slovencev, ki sta v času fašističnega terorja ohranila našo kulturo in svobodo. Drugi poudarki oddaje: Ameriški zunanji minister Rubio v Tel Aviv na pogovore o nedavnem izraelskem napadu na Katar Oglasi za nezdravo hrano ciljajo na otroke, opozarja stroka, ki poziva k regulaciji prehranskega marketinga Uspešen dan za slovenske tenisačice: Kaja Juvan zmagala v Tivoliju, Veronika Erjavec na Kitajskem

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Voditelji Nemčije, Francije in Velike Britanije bodo popoldne gostili video konferenco zaveznic Ukrajine v sklopu tako imenovane koalicije voljnih. V ospredju bo po pričakovanjih razprava o varnostnih jamstvih za Ukrajino v primeru mirovnega dogovora z Rusijo. Nemški kancler Friedrich Merz meni, da je ameriška pripravljenost sodelovati v takšnih zagotovilih dobra novica, saj tako Evropa ne bo sama v tem. Poudaril je, da moramo Evropejci opraviti svoj del. V oddaji tudi o tem: - Ob vnovičnem nasilju na srbskih protestih sinoči najhuje v Valjevu - Od Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom mineva 106 let - Nov poraz članske košarkarske reprezentance, tista do 16 let se kiti z evropskim bronom

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenija danes zaznamuje državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Predsednica Nataša Pirc Musar je v poslanici poudarila vlogo Prekmurja pri krepitvi slovenske identitete, premier Robert Golob pa je med drugim izpostavil razvojni potencial regije. Da ima Prekmurje veliko priložnosti, še več pa znanja in volje, se strinja tudi direktor Razvojnega centra Murska Sobota Bojan Kar. Drugi poudarki: - Na srečanje Trumpa in Zelenskega tudi močna evropska delegacija. - Protestniki po vsem Izraelu zahtevajo konec vojne in vrnitev talcev. - Dars bo zvečer za sto dni za ves promet zaprl del vipavske hitre ceste.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

V britanskem časopisu Guardian so se vprašali, če se je zlata doba turizma končala. Ali je treba zapleteno razmerje med tistimi, ki želijo obiskati najbolj zanimive kraje na svetu, in tistimi, ki v njih živijo, postaviti na novo? Veliko Slovencev poleti še vedno najbolj vleče na morje, na Jadran, na Hrvaško. To potrjujejo tudi rezultati najnovejše raziskave družbe Valicon. Na Hrvaškem je, ali še bo, poletni dopust preživela kar polovica Slovenk in Slovencev; 8 odstotkov v Italiji, 5 v Grčiji; 21 odstotkov Slovenk in Slovencev bo dopustovalo v Sloveniji. 15 odstotkov prebivalk in prebivalcev pa letos na dopust ne bo odšlo. V tokratni Intelekti vam v poslušanje in razmislek ponujamo nekaj spominov na dopust, počitnice in potovanja, na taka, kot so bila nekoč. Govorili bomo o turizmu danes, za katerega se zdi, da ga bodo prenatrpanost, draginja, vojne in naravne katastrofe, pokopali. Kakšna pa bo, če sploh, torej prihodnost turizma? Sodelujejo: analitičarka Ana Jemec Špik (Slovenska turistična organizacija), politologinja prof. dr. Marjetka Rangus (Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru), »sanjač slovenskega turizma« Dominik S. Černjak (Turistična zveza Slovenije) in etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec (ZRC SAZU in Fakulteta za Humanistiko Univerze v Novi Gorici).