Podcasts about slovencev

Slovenija in Madžarska sta lahko, ko gre za varovanje manjšin, vzor mnogim državam po svetu, je prepričana predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, ki je skupaj z madžarskim kolegom Tamásom Sulyokom obiskala Pomurje in Porabje. Predsednik krovne Državne slovenske samouprave Karel Holec, pa verjame, da bodo porabski Slovenci, če bodo enotni, ne le preživeli, temveč tudi živeli.Gostimo Nives Cossutta, tržaško rojakinjo, ki je prevzela vodenje Slovenske kulturno gospodarske zveze. Ta krovna organizacija Slovencev v Italiji je pred pomembnimi izzivi in tega se zaveda tudi nova predsednica. Kako pa si predstavlja sodelovanje z drugo krovno organizacijo Svetom slovenskih organizacij? Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Pri njegovi pripravi je sodeloval tudi nekdanji senator Stojan Spetič, politik in novinar. Zanima nas, kako se danes spominja časov priprave zakona, zelo pomembnega za rojake v Furlaniji – Julijski krajini. Z urednico tržaške založbe Mladika Nadio Roncelli potegnemo črto pod več kot 20 let sodelovanja na slovenskem knjižnem sejmu in predstavimo nov projekt režiserja Mihe Dolinška X Smrklja. Namenjen je mladim koroškim Slovencem in krepitvi uporabe slovenskega jezika tudi na spletnih platformah. Zanimanje mladih za sodelovanje v njem pa je, kot lahko slišite, navdihujoče.  

V oddaji gostimo predsednico lokalnega odbora društva V tujini izobraženih Slovencev - VTIS na Nizozemskem Sašo Gorišek, ki osrednjo pozornost namenja vsebini srečanja predstavnikov društva v Haagu, predstavljamo tudi zgodbo Slovenke iz Banjaluke Olge Suvajac, z Vladimirjem Vučkovićem iz Vršca smo se sprehodili po razstavi ob 80 letnici prihoda prvih Slovencev v Banat, z Joem Valenčičem pa se ustavljamo na festivalu slovensko ameriške polke, ki so ga pripravili v Clevelandu.

Letošnja 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma spomladi 1945 ob izteku ponuja priložnost obuditve dejstev in predvsem spomina na takratne oborožene protagoniste antifašizma v tedanji kraljevini Italiji in sedanji Sloveniji. Ki seveda takrat ni obstajala v mednarodno-pravno-politični obliki kot njena pred in povojna zahodna soseda. Razdeljena je bila med 4 okupacijske oblasti z vseh štirih strani neba. Če rečem obuditev spomina na dejstva, imamo v mislih predvsem vojaško-ideološko-politično moč in učinke obeh odporništev na iztek vojne. Ni niti slučajna le raba označbe 80-letnica vojaškega poraza nacifašizma in ne jubilejna obletnica konca 2. svetovne vojne. Med drugim tudi zato, ker je bil tedanji nasprotnik poražen le vojaško, kot glede na njegovo že dolgoletno, vedno bolj javno navzočnost opažamo bolj in bolj. Kako se tega spominjamo v Sloveniji, in kako se spominjajo teh zgodovinskih dogodkov v sosednji Italiji, posebej v obmejnem območju. O tem se tokrat pogovarjamo z gostoma, zgodovinarjema, dr. Nevenko Troha z Inštituta za novejšo zgodovino in dr. Štefanom Čokom iz Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, osrednji knjižnici Slovencev v Italiji. FOTO: Na snemanju v studiu z leve, Štefan Čok, Goran Tenze, Nevenka Troha VIR: Štefan Čok

Krovni zakon o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je doživel drugo posodobitev od sprejetja v letu 2006. Novela, ki jo je v petek podprlo vseh 79 prisotnih poslancev, nihče ni bil proti, prinaša predvsem novosti za rojake v sosednjih državah. Najpomembnejša sprememba je nov sklop, povezan s spodbujanjem njihovega gospodarskega razvoja. S tem bo omogočeno izvajanje programa, za katerega ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport že zagotavlja sredstva v naslednjih proračunih. V naslednjih štirih letih bo za to namenjenih deset milijonov evrov. Na področju regionalnega sodelovanja novela določa organ, pri katerem se zagotavljajo proračunska sredstva za uresničitev prevzetih mednarodnih obveznosti, ki se izvajajo v interesu Slovencev v zamejstvu. Poleg tega novela rešuje prostorsko stisko Slovenske izseljenske matice in Svetovnega slovenskega kongresa. Na petkovem zasedanju je bilo med drugim slišati željo, da bi država podoben model našla tudi za krepitev gospodarskega sodelovanja med Slovenci po svetu.

Dvojezično šolstvo od vrtca do univerze je ena od najpomembnejših tem koroških Slovencev. Pripravili so konkretne predloge za uveljavitev šolskega sistema, ki bi to omogočal tudi po končanih štirih letih osnovnega šolstva. Zdaj je na potezi zvezno ministrstvo za izobraževanje. Potegnemo črto pod 120 let delovanja slovenskega prosvetnega društva Edinost iz Škofič ob Vrbskem jezeru in gostimo nagrajeno tržaško prevajalko in pisateljico mlajše generacije Mojco Petaros. Spomini na babičino kuhinjo je naslov knjige, ki so jo pripravile članice Slovenskega doma Zagreb in zanima nas, kakšne recepte so zbrale. Urednik Franci Just pa pove več o pravkar izdanem zborniku z naslovom Slovenski rod tod še živi, nastalem ob 35 – letnici Zveze Slovencev na Madžarskem.Foto (Vida Toš) - Zbornik ob 35 letnici Zveze Slovencev na Madžarskem

Gropada je ena najstarejših vasi na tržaškem krasu. Prvič je omenjena leta 1150, in sicer kot kraj, kjer je imela stara tržaška plemiška rodbina Bonomo vinograde. V Gropadi je bila nekoč večina prebivalcev Slovencev. Tudi danes slovenski jezik tam slišimo na vsakem koraku. V Gropadi je doma tudi Slovensko kulturno društva Skala. Že 140 let. Z nekaj prekinitvami. Častitljivo obletnico so v domači vasi nedavno proslavlili s štiridnevno prireditvijo.

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, tako imenovani Šutarjev zakon, ki ga je v nekoliko popravljeni obliki od vladnega predloga nekaj po polnoči sprejel državni zbor, prinaša več pooblastil policiji, zaostruje kaznovalno politiko in posega v del socialnih pravic. Pričakovati je, da bo zakon pristal na ustavnem sodišču. Tudi danes se namreč vrstijo opozorila, da nesorazmerno posega v človekove pravice. Župani občin jugovzhodne Slovenije menijo, da gre za korak naprej in izboljšanje pravnega okvira za reševanje romskih vprašanj. Ostali poudarki oddaje: Večmilijonska škoda po neurju v Goriških brdih. Tik za mejo v več krajih blatno opustošenje po poplavah. Udeleženci podnebne konference v Belemu tudi o boju proti dezinformacijam in zelenemu zavajanju. Preiskava Mozaik: sedem Slovencev osumljenih spletne izmenjave gradiva o spolnih zlorabah otrok.

Slovenščina od vrtca do univerze je eden od ciljev koroških Slovencev. Pri tem lahko pomembno vlogo igra tudi študij slovenščine na celovški univerzi, ki v okviru Inštituta za slavistiko poteka že pol stoletja. Za razvoj jezika so pomembni tudi ekonomski dejavniki in kot ugotavlja doktor Klemen Lah, lektor za slovenščino na Reki in v Zadru, bi veljalo že obstoječe dobre prakse nadgraditi z večjo promocijo slovenske kulture na Hrvaškem. Krepitev gospodarskih temeljev pa je pomemben dejavnik za mlade rojake v sosednjih državah, so se strinjali udeleženci konference v Trstu, namenjene perspektivam mladih. Manjšina potrebuje ne le podjetnike, temveč tudi kadre, ki bodo skupnost vodili v prihodnje, pravi predsednik Slovenske deželne gospodarske zveze iz Trsta Fabio Pahor. Nina Malalan pa je prepričana, da z dvo - ali večjezičnostjo postaneš čustveno bolj občutljiv in prilagodljiv. Za ohranitev in razvoj slovenskega jezika so pomembni tudi mediji in tega se dobro zavedajo tudi v Porabju.Foto (USZS): 3. letna konferenca Zamejske gospodarske koordinacije posvečena mladim

V Celovcu so sinoči podelili letošnjo Einspilerjevo nagrado. Prejel jo je Georg Wurmitzer. Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta mu jo podelila za konkretno podporo vidnih in trajnostnih projektov slovenske narodne skupnosti na Koroškem v času njegovega aktivnega delovanja v koroški deželni politiki. Bil je dolgoletni župan občine Albeck iz vrst ljudske stranke, deželni in državni poslanec, leta 1999 je postal član deželne vlade, od leta 2000 do 2004 pa bil deželni predsednik ljudske stranke. Predsednik Zbora narodnih predstavnikov Narodnega sveta koroških Slovencev Nanti Olip je za naš radio dejal, da so Wurmitzerja spoznali kot velikega poštenjaka, ki je prepričan kristjan in svoje vrednote tudi živi: kar je obljubil, je držal besedo, vedno je prišel na lice mesta preverjat zadeve, tudi proti absolutnim večinam v občinskih svetih in po tem šele odločal … Dostikrat v prid slovenske narodne skupnosti. Njegove sledi so konkretno vidne od Podjune do Zile.

Zveza Slovencev na Madžarskem je v Monoštru pripravila osrednjo slovesnost ob 35-letnici svojega delovanja. Slavnostni govornik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, je poudaril, da je porabska slovenska skupnost v tem času dokazala povezanost, vztrajnost in razvojno usmerjenost. Zvezi, ki je ob jubileju izdala zbornik, je podelil priznanje in zahvalo, priznanje pa je ob 40-letnici podelil tudi folklorni skupini iz Gornjega Senika. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs je poudarila ključne mejnike 35-letnega delovanja. Kot prvega je izpostavila ustanovitev časopisa Porabje, s katerim so povezali skupnost ter slovenščino in narečje. Omenila je tudi rast števila kulturnih skupin, pridobitev Slovenskega doma in ustanovitev razvojne agencije ter programa spodbujanja gospodarske osnove. Med glavnimi izzivi prihodnosti pa je izpostavila zlasti delo z mladimi. No, jutri bodo v Novi Gorici podpisali pismo o nameri o nadaljevanju sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko pri gospodarskem in družbenem razvoju narodnostno mešanega območja na obeh straneh meje. Slovenskima ministroma Arčonu in Aleksandru Jevšku se bo pridružil madžarski zunanji minister Péter Szijjártó, skupaj se bodo na Sveti Gori udeležili maše, ki jo bo za padle madžarske vojake na Soški fronti daroval škof Peter Štumpf.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Razstava arhivskih fotografij o življenju in delu slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba, je ta in naslednji mesec na ogled v Grabeljškovi dvorani Cankarjeve knjižnice na Vrhniki. Pred 80-imi leti je svoje domove zapustilo ter odšlo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško več kot 20.000 Slovencev. Njihov odhod iz domovine je bil v izjemno težkih razmerah resnično junaška zgodba. V blatu vetrinjskega polja, ob neprijazni taboriščni upravi in v hudem pomanjkanju so v nekaj dneh vzpostavili vrtce, osnovne šole in gimnazijo. Prav tako so iz nič vzniknili časopisi, pevski zbori, dramske skupine in vrsta drugih dejavnosti. Vse to lahko zaslutimo ob razstavljenih fotografijah. O povojnih dogodkih in življenju in delu slovenskih beguncev bo naslednji četrtek govorila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je izboljšal raven manjšinskega varstva. Najpomembnejši je bil sprejem zakona za pripadnike slovenske manjšine v Videmski pokrajini, torej za rojake v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, saj je Italija s tem prvič priznala, da na tem območju živi slovenska manjšina. Zakon je med drugim določil pravice do izobraževanja v slovenskem jeziku in pravico do rabe slovenščine na javnih upravah, pa pravico do vidne dvojezičnosti in izražanja narodne identitete in lastnih medijev, če omenimo le nekatere. Četrt stoletja po sprejetju zakona marsikod te pravice še vedno niso zagotovljene, nasprotno, ponekod se razmere poslabšujejo. Kot naprimer v Bardu v Terskih dolinah, čeprav je ta občina ena od 32, kjer velja zaščitni zakon, župan tega ne priznava in trdi, da slovensko narečje ne obstaja. Slovencem onemogoča delovanje in jih diskriminira. Lotil se je tudi župnika Renza Calligara, ki se je po ustrahovanju odločil za upokojitev. Toda, kot zagotavlja Igor Černo, občinski svetnik in kulturno zelo dejaven rojak, se županu ne bodo uklonili. Nasprotno. V Bardu se je z rojaki in župnikom pogovarjala Lucija Tavčar, novinarka Radia Trst A. Prislunite jim!Foto: Brošura Slovencev v Videmski pokrajini - Mi smo tu

Milena Zupanc je v Sloveniji dva meseca. Sem je prišla na prakso. Je medicinska sestra, potomka Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino. Poudarja, da je življenje v Buenos Airesu lepo, a da je pogosto tudi nevarno, v Sloveniji pa se počuti dobro in varno. Prakso opravlja na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in razlaga, da bi se lahko argentinski zdravstveni sistem kaj naučil od našega. Ima pet bratov, vsi še živijo doma s starši. Od rojstva dalje govorijo slovensko in gojijo slovenske vrednote. Rada ima Slovenijo in če bi ji tukaj ponudili službo, bi o tem dobro premislila.

Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.

V oddaji vas popeljemo na Maldive, kamor je pred skoraj dvemi leti pot odpeljala tudi mlado Lariso Šinkovec, ki je svoj novi dom našla na otoku Thoddoo. Ustavljamo se v Bruslju, kjer je z letošnjim šolskim letom vodstvo slovenske dopolnilne šole prevzela nova učiteljica Nataša Schell. Popeljemo pa vas tudi v Srbijo in vam v poslušanje ponujamo zgodbi dveh generacij Slovencev v Banatu; babice Cvetke Vučkovič, ki je iz Bele Krajine v rani mladosti prispela v Gudurico in njenega vnuka Borislava, rojenega v Banatu, ki se je odpravil na študij v Slovenijo.

Konec tedna prinaša začetek sezone svetovnega pokala v alpskem smučanju. Vnovič jo bodo začeli tekmovalci in tekmovalke v tehničnih disciplinah, in sicer z veleslalomom v Söldnu, kjer bo nastopila peterica Slovencev. V oddaji podrobneje še o namiznem tenisu. Sezona za najboljše igralce sveta se nadaljuje s turnirjem v Londonu, kjer slovenske barve zastopa Darko Jorgić.

Nasilni poseg na protifašističnem taboru na Peršmanovi obudil močna čustva Sporna policijska akcija konec julija na protifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji na Avstrijskem je sprožila oster odziv ne le med koroškimi Slovenkami in Slovenci, ampak tudi v Sloveniji. Racija je potekala na kraju, ki ima za koroške Slovence veliko simbolno vrednost. Na tem območju so nacisti 25. aprila 1945 ubili enajst članov slovenskih družin Kogoj in Sadovnik. Preiskovalna komisija, ki preučuje okoliščine akcije, je med tem časom pripravila vmesno poročilo, dokončnega epiloga pa še ne. Dejanje avstrijske policije pa je odprlo vprašanje zgodovinskih bremen skozi čas. O vsem tem in kulturi spominjanja v tokratnem Studiu ob 17.00. Oddaja je nastala v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars; prvič je bila objavljena v oddaji Ars humana. Gostje: Marta Ivašič, prof. zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine; Eva Hartmann, podpredsednica Društva Peršman; Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu; Janez Stergar, prof. zgodovine in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Avtor oddaje Miha Pasterk

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil javna poziva za finančno podporo avtohtoni slovenski narodni skupnosti v zamejstvu in Slovencem po svetu za prihodnje leto. Z razpisoma želi utrjevati in ohranjati narodno, jezikovno ter kulturno identiteto rojakov; krepiti medsebojno povezovanje, medgeneracijsko povezovanje ter povezovati skupnosti z Republiko Slovenijo in povečati prepoznavnost dejavnosti rojakov v domovini, hkrati pa vzdrževati strukture in dejavnosti ter delovanja in povezovanja na področju mladih in za mlade ali na področju gospodarstva ali znanosti ali izobraževanja. Prioriteti javnega razpisa sta podpora dejavnostim za utrjevanje in krepitev znanja oziroma doseganje višje ravni znanja slovenskega jezika ter podpora vključevanju mladih v dejavnosti kulturnih, športnih in drugih društev, organizacij ter ustanov Slovencev v zamejstvu po svetu. Za izseljenstvo je na voljo 1.600.000 evrov, za zamejstvo pa 8.050.000 evrov. Rok ja prijavo je 11. november za zamejstvo in 12. november za izseljenstvo.

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je objavil javna poziva za finančno podporo avtohtoni slovenski narodni skupnosti v zamejstvu in Slovencem po svetu za prihodnje leto. Z razpisoma želi utrjevati in ohranjati narodno, jezikovno ter kulturno identiteto rojakov; krepiti medsebojno povezovanje, medgeneracijsko povezovanje ter povezovati skupnosti z Republiko Slovenijo in povečati prepoznavnost dejavnosti rojakov v domovini, hkrati pa vzdrževati strukture in dejavnosti ter delovanja in povezovanja na področju mladih in za mlade ali na področju gospodarstva ali znanosti ali izobraževanja. Prioriteti javnega razpisa sta podpora dejavnostim za utrjevanje in krepitev znanja oziroma doseganje višje ravni znanja slovenskega jezika ter podpora vključevanju mladih v dejavnosti kulturnih, športnih in drugih društev, organizacij ter ustanov Slovencev v zamejstvu po svetu. Za izseljenstvo je na voljo 1.600.000 evrov, za zamejstvo pa 8.050.000 evrov. Rok ja prijavo je 11. november za zamejstvo in 12. november za izseljenstvo.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars. Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Državna proračuna za prihodnji dve leti predvidevata občutno povečanje sredstev za rojake v sosednjih državah in izseljenstvu. S tem se je danes seznanila pristojna komisija državnega zbora. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon je povedal, da je za prihodnje leto predvidenih 12,8 milijona, za leto 2027 pa okrog 13,4 milijona evrov. Te številke je označil za spodbudne in razveseljive. Ob tem je izrazil zadovoljstvo, ker so uspeli sredstva zagotoviti tudi pri drugih resorjih in iz drugih virov. Še posebej je omenil sodelovanje na področju gospodarstva, športa in kulture. Minister se je strinjal s pobudama predsednice komisije Suzane Lep Šimenko (SDS) in poslanca Franca Medica (NSi), da bi v prihodnje še povečali sredstva, namenjena za delovanje Slovencev po svetu. Pri tem je bilo govora tudi o financiranju poslovnih subjektov in društev prek javne agencije Spirit Slovenija.

Državna proračuna za prihodnji dve leti predvidevata občutno povečanje sredstev za rojake v sosednjih državah in izseljenstvu. S tem se je danes seznanila pristojna komisija državnega zbora. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon je povedal, da je za prihodnje leto predvidenih 12,8 milijona, za leto 2027 pa okrog 13,4 milijona evrov. Te številke je označil za spodbudne in razveseljive. Ob tem je izrazil zadovoljstvo, ker so uspeli sredstva zagotoviti tudi pri drugih resorjih in iz drugih virov. Še posebej je omenil sodelovanje na področju gospodarstva, športa in kulture. Minister se je strinjal s pobudama predsednice komisije Suzane Lep Šimenko (SDS) in poslanca Franca Medica (NSi), da bi v prihodnje še povečali sredstva, namenjena za delovanje Slovencev po svetu. Pri tem je bilo govora tudi o financiranju poslovnih subjektov in društev prek javne agencije Spirit Slovenija.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Jutri bo minilo 105 let od koroškega plebiscita, s katerim je bilo izgubljeno enajst odstotkov slovenskega ozemlja in precejšen del slovenskega naroda. Čeprav v zadnjih letih na uradnih prireditvah ob 10. oktobru v Celovcu in drugje po deželi sodelujejo tudi koroški Slovenci, ta dan še vedno obuja spomine na poveličevanje enojezičnosti Koroške in na politiko, ki vidi manjšino kot kamen spotike. Mlajša generacija znotraj narodne skupnosti skupaj s kulturnimi društvi pripravlja prireditev, na kateri bodo spomnili, da letos mineva 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe, ki v 7. členu vsebuje pravice za slovensko, pa tudi druge narodne skupnosti v Avstriji. Te pravice še niti zdaj niso v celoti uresničene. Na to opozarja tudi predsednik državnega sveta Marko Lotrič in naglaša, da je dolžnost države Slovenije, da opozarja in zahteva, da se zapisano v pogodbi tudi dejansko uresničuje. Ne zaradi preteklosti, ampak zlasti zaradi prihodnosti Slovencev, ki živijo v Avstriji. Ob tem velja poudariti, da so se v zadnjih desetletjih zgodili tudi pozitivni premiki, ki so pomembni, a žal še vedno premalo, da bi lahko govorili o polni uresničitvi pravic slovenske manjšine, še navaja Marko Lotrič. Vse Slovence doma ter po svetu nagovarja: ohranjajmo jezik, kulturo in narodno zavest kot skupno vez, ki nas povezuje čez meje in čez čas. Bodimo solidarni s Slovenci zunaj meja in hkrati utrjujmo mostove s sosedi.

Jutri bo minilo 105 let od koroškega plebiscita, s katerim je bilo izgubljeno enajst odstotkov slovenskega ozemlja in precejšen del slovenskega naroda. Čeprav v zadnjih letih na uradnih prireditvah ob 10. oktobru v Celovcu in drugje po deželi sodelujejo tudi koroški Slovenci, ta dan še vedno obuja spomine na poveličevanje enojezičnosti Koroške in na politiko, ki vidi manjšino kot kamen spotike. Mlajša generacija znotraj narodne skupnosti skupaj s kulturnimi društvi pripravlja prireditev, na kateri bodo spomnili, da letos mineva 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe, ki v 7. členu vsebuje pravice za slovensko, pa tudi druge narodne skupnosti v Avstriji. Te pravice še niti zdaj niso v celoti uresničene. Na to opozarja tudi predsednik državnega sveta Marko Lotrič in naglaša, da je dolžnost države Slovenije, da opozarja in zahteva, da se zapisano v pogodbi tudi dejansko uresničuje. Ne zaradi preteklosti, ampak zlasti zaradi prihodnosti Slovencev, ki živijo v Avstriji. Ob tem velja poudariti, da so se v zadnjih desetletjih zgodili tudi pozitivni premiki, ki so pomembni, a žal še vedno premalo, da bi lahko govorili o polni uresničitvi pravic slovenske manjšine, še navaja Marko Lotrič. Vse Slovence doma ter po svetu nagovarja: ohranjajmo jezik, kulturo in narodno zavest kot skupno vez, ki nas povezuje čez meje in čez čas. Bodimo solidarni s Slovenci zunaj meja in hkrati utrjujmo mostove s sosedi.

Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, bo ta konec tedna praznovala zlati jubilej. Stranka lipove vejice, kot ji tudi pravijo, si na krajevni, državni in meddržavni ravni ter z nastopi svojih predstavnikov v izvoljenih telesih prizadeva za spoštovanje narodnostnih pravic Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini, kot jih določajo italijanska ustava in državne ter deželne zaščitne norme, meddržavni sporazumi ter splošne konvencije. Skrbi tudi za vsestranski napredek slovenske narodnostne skupnosti, za sožitje med Slovenci in Italijani ter sodelovanje med Italijo in Slovenijo, za reševanje splošnih vprašanj na območju, kjer živi slovenska manjšina. Jutrišnje slovesnosti na devinskem gradu se bo udeležil tudi podpredsednik slovenske vlade in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, ki bo stranki podelil priznanje in zahvalo Urada za vztrajno uveljavljanje slovenskega glasu v političnem prostoru ter za utrjevanje vezi z matično domovino.

Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, bo ta konec tedna praznovala zlati jubilej. Stranka lipove vejice, kot ji tudi pravijo, si na krajevni, državni in meddržavni ravni ter z nastopi svojih predstavnikov v izvoljenih telesih prizadeva za spoštovanje narodnostnih pravic Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini, kot jih določajo italijanska ustava in državne ter deželne zaščitne norme, meddržavni sporazumi ter splošne konvencije. Skrbi tudi za vsestranski napredek slovenske narodnostne skupnosti, za sožitje med Slovenci in Italijani ter sodelovanje med Italijo in Slovenijo, za reševanje splošnih vprašanj na območju, kjer živi slovenska manjšina. Jutrišnje slovesnosti na devinskem gradu se bo udeležil tudi podpredsednik slovenske vlade in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, ki bo stranki podelil priznanje in zahvalo Urada za vztrajno uveljavljanje slovenskega glasu v političnem prostoru ter za utrjevanje vezi z matično domovino.

Joško Tischler je med koroškimi Slovenci dobro znan. Gre za enega pomembnih rojakov, ki so postavljali temelje za ohranitev in razvoj slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. O njegovem življenju in delu je bilo napisanih nekaj zbornikov, dr. Andrej Rahten pa je avtor prve biografije o tem pomembnem politiku in šolniku, očetu Slovenske gimnazije v Celovcu. Zaslužen je za uvedbo obveznega dvojezičnega šolstva, ki je, čeprav je bila po desetih letih ukinjena, postavila temelje Slovenski gimnaziji. Kaj pa bi Joško Tischler dejal danes na vse to, kar se dogaja? Prisluhnite pogovoru z dr. Andrejem Rahtnom! Foto (Mateja Železnikar): predstavitev knjige v atriju ZRC SAZU 30.9.2025

Slovenci v zamejstvu si lahko prihodnje leto obetajo več denarja iz Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, zagotavlja državna sekretarka Vesna Humar. Kako pa je s posodobitvami zakonodaje in strategije? Olimpijski komite Slovenije je na Opčinah pri Trstu odprl prvo regijsko pisarno v zamejstvu. Zanima nas, kaj to pomeni za šport Slovencev v Italiji. Ustavimo se v Celovcu, kjer so na konferenci razpravljali o predšolskem izobraževanju kot temelju za učenje jezika. Po potrditvi učnega načrta za pouk slovenskega jezika in kulture na hrvaških osnovnih šolah preverjamo, kako je z ustreznimi učbeniki in kako z usposobljenimi učitelji slovenščine. Odpravimo se tudi v Porabje, ki ga je takoj po prevzemu funkcije obiskal novi slovenski veleposlanik na Madžarskem. Zakaj? Prisluhnite!Foto (OKS- ZŠZ): odprtje prve zamejske regijske pisarne OKS v Trstu 

V osrednjem švicarskem Marijinem romarskem svetišču v Einsidelnu je včeraj potekalo tradicionalno, že 56. romanje Slovencev, ki živijo v Švici in sosednjih državah. Prišlo jih je blizu 300. Najprej so se zbrali pri molitvi križevega pota, medtem je bilo spovedovanje, vrh srečanja pa je bila slovesna sveta maša v baziliki, ki jo je ob somaševanju župnika Davida Taljata in predsednika Zveze duhovnikov, ki delujejo v Evropi Dorija Pečovnika vodil škof Anton Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za pastoralo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Pri maši je bil navzoč tudi veleposlanik Republike Slovenije v Švici Iztok Grmek s sodelavci, ki je zbrane tudi nagovoril in vsem skupaj zaželel, da bi to tradicionalno romanje povezovalo vse Slovence v Švici, posebej pa se je zahvalil župniku Taljatu za njegovo požrtvovalno in povezovalno poslanstvo. Letošnjemu romanju sta dala poseben pečat Nika in Jakob, ki sta med mašo prejela zakrament svete birme. Škof se je rojakom zahvalil za njihovo zvestobo veri, kulturi in jeziku ter za mnoge dejavnosti, ki se odvijajo v njihovih skupnostih. Letošnje romanje je potekalo v svetem letu, ko smo vsi skupaj kot romarji upanja povabljeni, da smo žive priče radosti, poguma in odgovornosti drug do drugega ter da nam je mar za naše bližnje, je iz Einsiedelna v Švici še sporočil škof Jamnik.

V osrednjem švicarskem Marijinem romarskem svetišču v Einsidelnu je včeraj potekalo tradicionalno, že 56. romanje Slovencev, ki živijo v Švici in sosednjih državah. Prišlo jih je blizu 300. Najprej so se zbrali pri molitvi križevega pota, medtem je bilo spovedovanje, vrh srečanja pa je bila slovesna sveta maša v baziliki, ki jo je ob somaševanju župnika Davida Taljata in predsednika Zveze duhovnikov, ki delujejo v Evropi Dorija Pečovnika vodil škof Anton Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za pastoralo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Pri maši je bil navzoč tudi veleposlanik Republike Slovenije v Švici Iztok Grmek s sodelavci, ki je zbrane tudi nagovoril in vsem skupaj zaželel, da bi to tradicionalno romanje povezovalo vse Slovence v Švici, posebej pa se je zahvalil župniku Taljatu za njegovo požrtvovalno in povezovalno poslanstvo. Letošnjemu romanju sta dala poseben pečat Nika in Jakob, ki sta med mašo prejela zakrament svete birme. Škof se je rojakom zahvalil za njihovo zvestobo veri, kulturi in jeziku ter za mnoge dejavnosti, ki se odvijajo v njihovih skupnostih. Letošnje romanje je potekalo v svetem letu, ko smo vsi skupaj kot romarji upanja povabljeni, da smo žive priče radosti, poguma in odgovornosti drug do drugega ter da nam je mar za naše bližnje, je iz Einsiedelna v Švici še sporočil škof Jamnik.

V oddaji smo povzeli dogajanje na molitvenem bdenju za mir, ki je 23. 9. 2025 potekalo na meji med Gorico in Novo Gorico. Tam so Cerkve v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem podpisale tudi skupni poziv za mir. Med drugimi aktualnimi novicami pa ste izvedeli tudi, katero skupino Slovencev je papež pozdravil po sredini splošni avdienci.

V oddaji smo povzeli dogajanje na molitvenem bdenju za mir, ki je 23. 9. 2025 potekalo na meji med Gorico in Novo Gorico. Tam so Cerkve v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem podpisale tudi skupni poziv za mir. Med drugimi aktualnimi novicami pa ste izvedeli tudi, katero skupino Slovencev je papež pozdravil po sredini splošni avdienci.

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Na svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Južni Koreji bodo danes podelili odličja najboljšim tekmovalcem in tekmovalkam v težavnostnem plezanju. V Seulu je v polfinalu nastopilo šest Slovencev, vključno z osrednjo favoritinjo za naslov prvakinje Janjo Garnbret. Na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu v Ruandi pa bosta danes cestni dirki za mladince in mlajše člane.

Tudi v zamejstvu se tako kot v Sloveniji soočajo s kadrovskimi izzivi v šolstvu. Kako pa je z vpisi v dvojezične ljudske in srednje šole na avstrijskem Koroškem? Prisluhnemo zgodbam pregnanih koroških Slovencev na slovesnosti ob 80. obletnici njihove vrnitve. V Celovcu potegnemo črto pod prvi dve leti delovanja IKulta - Interkulturnega prireditvenega centra. V Trstu se pridružimo obiskovalcem Slofesta – festivala Slovencev v Italiji, v Monoštru pa rojakom na srečanju porabskih Slovencev. Kako pa je z mladimi? Se tudi oni udeležujejo teh srečanj? Foto (slofest.zskd.eu): festival Slovencev v Italiji se je sklenil z nastopom slovenskih zborov in godb

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.

V Ilirski Bistrici je bila danes osrednja slovesnost pred jutrišnjim dnevom priključitve Primorske k matični domovini. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v nagovoru poudarila pomen upora in iznajdljivosti Slovencev, ki sta v času fašističnega terorja ohranila našo kulturo in svobodo. Drugi poudarki oddaje: Ameriški zunanji minister Rubio v Tel Aviv na pogovore o nedavnem izraelskem napadu na Katar Oglasi za nezdravo hrano ciljajo na otroke, opozarja stroka, ki poziva k regulaciji prehranskega marketinga Uspešen dan za slovenske tenisačice: Kaja Juvan zmagala v Tivoliju, Veronika Erjavec na Kitajskem

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Voditelji Nemčije, Francije in Velike Britanije bodo popoldne gostili video konferenco zaveznic Ukrajine v sklopu tako imenovane koalicije voljnih. V ospredju bo po pričakovanjih razprava o varnostnih jamstvih za Ukrajino v primeru mirovnega dogovora z Rusijo. Nemški kancler Friedrich Merz meni, da je ameriška pripravljenost sodelovati v takšnih zagotovilih dobra novica, saj tako Evropa ne bo sama v tem. Poudaril je, da moramo Evropejci opraviti svoj del. V oddaji tudi o tem: - Ob vnovičnem nasilju na srbskih protestih sinoči najhuje v Valjevu - Od Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom mineva 106 let - Nov poraz članske košarkarske reprezentance, tista do 16 let se kiti z evropskim bronom

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenija danes zaznamuje državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Predsednica Nataša Pirc Musar je v poslanici poudarila vlogo Prekmurja pri krepitvi slovenske identitete, premier Robert Golob pa je med drugim izpostavil razvojni potencial regije. Da ima Prekmurje veliko priložnosti, še več pa znanja in volje, se strinja tudi direktor Razvojnega centra Murska Sobota Bojan Kar. Drugi poudarki: - Na srečanje Trumpa in Zelenskega tudi močna evropska delegacija. - Protestniki po vsem Izraelu zahtevajo konec vojne in vrnitev talcev. - Dars bo zvečer za sto dni za ves promet zaprl del vipavske hitre ceste.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

V britanskem časopisu Guardian so se vprašali, če se je zlata doba turizma končala. Ali je treba zapleteno razmerje med tistimi, ki želijo obiskati najbolj zanimive kraje na svetu, in tistimi, ki v njih živijo, postaviti na novo? Veliko Slovencev poleti še vedno najbolj vleče na morje, na Jadran, na Hrvaško. To potrjujejo tudi rezultati najnovejše raziskave družbe Valicon. Na Hrvaškem je, ali še bo, poletni dopust preživela kar polovica Slovenk in Slovencev; 8 odstotkov v Italiji, 5 v Grčiji; 21 odstotkov Slovenk in Slovencev bo dopustovalo v Sloveniji. 15 odstotkov prebivalk in prebivalcev pa letos na dopust ne bo odšlo. V tokratni Intelekti vam v poslušanje in razmislek ponujamo nekaj spominov na dopust, počitnice in potovanja, na taka, kot so bila nekoč. Govorili bomo o turizmu danes, za katerega se zdi, da ga bodo prenatrpanost, draginja, vojne in naravne katastrofe, pokopali. Kakšna pa bo, če sploh, torej prihodnost turizma? Sodelujejo: analitičarka Ana Jemec Špik (Slovenska turistična organizacija), politologinja prof. dr. Marjetka Rangus (Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru), »sanjač slovenskega turizma« Dominik S. Černjak (Turistična zveza Slovenije) in etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec (ZRC SAZU in Fakulteta za Humanistiko Univerze v Novi Gorici).

Točnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj sto tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih približno 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj.