Podcasts about slovencev

Letošnje srečanje Slovencev iz zamejstva, sveta in domovine Dobrodošli doma se je v Novi Gorici in Gorici, v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025, minuli konec tedna začelo športno, in sicer je potekalo 47. srečanje mladih slovenskih športnikov iz Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške. Ob tem je potekalo tudi srečanje Zamejske športne koordinacije, sprejeli so letni program dela. Minuli konec tedna so se v Novi Gorici zbrali tudi evropski manjšinski novinarji, udeleženci letne skupščine Evropskega združenja dnevnikov v manjšinskih in regionalnih jezikih. Na prireditvi so podelili nagrado za najboljši prispevek v manjšinskem časopisu - šla je v Baskijo in nagrado Otta von Habsburga, ki je namenjena za izstopajoče prispevke o manjšinskih temah, pa je prejel Milan Rakovac, pisatelj in publicist iz Poreča, ki redno objavlja tudi v Primorskem dnevniku. V tem popoldnevu pa so v Novi Gorici podpisali tudi ustanovno listino Zamejske kulturne koordinacije.

Najnovejša mednarodna raziskava Patmos je pokazala, da je v obstoj Boga prepričanih več kot 60 odstotkov Slovencev, za 26 odstotkov pa je vera pomemben del vsakdanjega življenja. Ozrli smo se tudi v Župnijo Rovte, v kateri se bodo v teh dneh spomnili rojaka, duhovnika Janeza Hladnika, ki je umrl pred 60 leti.

V oddaji vas nekoliko podrobneje seznanjamo s srečanjem Slovencev iz zamejstva in sveta Dobrodošli doma, ki ga od danes do 3. julija gosti Evropska prestolnica kulture Nova Gorica z Gorico. Ustavljamo se tudi v slovenski dopolnilni šoli v Berlinu in se pogovarjamo z učiteljico Magdaleno Novak, ki se bo s skupino odraslih učencev tudi udeležila srečanja Dobrodošli doma v Novi Gorici. Potujemo pa tudi na Poljsko in se ustavljamo v Varšavi, kjer delo lektorice slovenskega jezika že več kot štiri desetletja opravlja dr. Jasmina Šuler Galos. Predstavljamo pa tudi Slovenca Marjana Venierja iz Nabrežine blizu Trsta, ki ga je pred davnimi leti pot odpeljala v Avstralijo.

Ne vem, kakšna bo letošnja slovesnost ob prazniku Dneva državnosti. Ne vem, če bo spet prevladala ideja, da mora umetniška svoboda zakriti vse znake domoljubja in narodnega ponosa, a ne bo niti enega otroškega zbora ki bi pel naše narodne pesmi, kaj šele tisoč otrok, ki bi peli Mi se imamo radi. Zato naj vsaj na ostalih praznovanjih, kjer ne bo delitve ljudi na tiste na pravi strani in ostale, odmevajo iz vsega grla in srca naše lepe domoljubne pesmi, naj budijo ponos v srcih vseh Slovencev. In naj se našim otrokom pokaže, kako smo hvaležni, da živimo prav v tej domovini in smo člani prav tega naroda, ki pa bo preživel tudi sedanje zgodovinske viharje le, če bo ohranil svoj slovensko dušo in slovensko srce.Hvala Slovenija, radi te imamo!Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.

Letošnje srečanje Slovencev iz zamejstva, sveta in domovine Dobrodošli doma se bo začelo jutri z otvoritvijo 47. Srečanja slovenskih športnikov iz vseh štirih zamejstev, kjer bo sodelovalo več kot 200 mladih. Že pred otvoritveno slovesnostjo se bodo na skupni seji sestali tudi člani nedavno ustanovljene Zamejske športne koordinacije in Komisije Olimpijskega komiteja Slovenije za šport v zamejstvu. Sestanka se bo udeležila tudi državna sekretarka Vesna Humar. Slednja je za naš radio dejala, da bo v celoti Dobrodošli doma razprl diapazon bogate dejavnosti rojakov v zamejstvu in po svetu. Dobrodošli doma 2025 se bo zaključil 3. julija z argentinskim večerom v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.

V Lemontu pri Chicagu v ZDA so v nedeljo praznovali 100-letnico takoimenovanih Ameriških Brezij. Za to priložnost je mednje prišel rektor brezjanske bazilike p. Robert Bahčič. Frančiškan p. Metod Ogorevc, ki skrbi za duhovno oskrbo Slovencev v Lemontu in širše je povedal, da se je zbralo približno 170 ljudi. Po slovesni sveti maši in petih litanijah Matere božje so praznovanje nadaljevali v dvorani. Poleg p. Roberta sta maševala še dva hrvaška frančiškana in dva stalna diakona. Stoletnico bodo praznovali vse leto, med drugim oktobra v svoji sredi pričakujejo škofa Antona Jamnika.

Predstavljamo izseljensko zgodbo Ljubljančanke Alenke Prinčič, ki je pred več kot četrt stoletja našla novi dom in delo na Nizozemskem, ustavljamo se v Švici, kjer se slovenski rojaki pripravljajo na tradicionalno prireditev ob koncu šolskega leta slovenske dopolnilne šole, ki bo tokrat nadvse športno obarvana. Posredujemo pa vam tudi nekaj informacij v zvezi z osrednjim Srečanjem Slovencev v zamejstvu in po svetu Dobrodošli doma, ki bo med 13. junijem in 3. julijem potekalo v Novi gorici, nekaj več pa izveste tudi o portalu multimedijskega centra RTV - Rojaki, ki tudi obvešča o dogajanju na področju Slovencev v zamejstvu in po svetu.

Župan Globasnice na avstrijskem Koroškem in predsednik Stalne konference svetov avtohtonih narodnih skupnosti v Avstriji in predsednik tega organa za slovensko narodno skupnost Bernard Sadovnik je poslal odprto pismo članom avstrijske vlade na Dunaju. V njem izraža zaskrbljenost in nerazumevanje nad napovedanim občutnim zmanjšanjem finančnih sredstev za avtohtone narodne skupnosti zaradi uskladitve proračuna. Upoštevajoč 70 let podpisa ADP, 80 let konca nacističnega terorja – in z mislijo na 50-letnico Zakona o narodnih skupnostih ta korak ni le „politično nerazumljiv, ampak predstavlja tudi hud udarec v obraz vsem, ki se vsakodnevno zavzemajo za ohranjanje in spodbujanje jezikovne in kulturne raznolikosti v Avstriji. Člane zvezne vlade izrecno poziva, da to preprečijo in meni, naj se dogovorijo, da bo ob izboljšanju proračunskih razmer podpora narodnim skupnostim usklajena z inflacijo in finančno okrepljena. Že prejšnji teden so bili do vladnih načrtov kritični pri Narodnem svetu koroških Slovencev. Avstrijski parlament bo o proračunu za prihodnji dve leti po napovedih glasoval 18. junija. Pred tem bodo o osnutku razpravljali v pristojnih odborih in tudi na plenarnem zasedanju.

V oddajah tudi o nslednjih temah: - 100 let naselja Pince - Marof, ki je nastalo ob doseljevanju primorskih Slovencev. - Drastična podražitev prenove Kulturnega doma v Kropi odnesla tudi nekaj načrtovanih posodobitev. - Na dolenjskem knjižnem sejmu v Novem mestu predstavljajo tisoč 200 knjig, ki so izšle v minulem letu. - V Sevnici tradicionalni festival modre frankinje.

Furlanija-Julijska krajina bo spet dobila pokrajine. Zeleno luč ustavnemu zakonu je prižgal senat v Rimu. Predlog je nastal na pobudo deželnega sveta, poslanska zbornica ga je odobrila 23. oktobra lani. Zakon mora sicer skozi še eno branje tako v poslanski zbornici kot v senatu, kar bo predvidoma jeseni ali najkasneje pozimi. V stranki naše manjšine Slovenski skupnosti so potezo senata označili za pozitivno za slovensko manjšino v Italiji, kritični pa so do slovenske senatorke Tatjane Rojc iz vrst Demokratske stranke, ki je glasovala proti zakonu. V Furlaniji-Julijski krajini bodo predvidoma znova dobili štiri pokrajine, ki jih je leta 2016 ukinila tedanja deželna vlada Debore Serracchiani: goriško, pordenonsko, tržaško in videmsko. Predvsem ukinitev tržaške in goriške pokrajine je pomenila hud udarec soudeležbi Slovencev pri upravljanju svojega naselitvenega prostora.

Izseljensko društvo Slovenija v svetu je ob 80-letnici povojnega begunstva v Slovenski filharmoniji pripravilo slovesno akademijo Slovenija, tukaj sem! - 80 let zvestobe in ustvarjalnosti. V dvorani so zazvenele melodije, ki so generacije Slovencev spremljale v tujini in verzi, ki so nastajali v hrepenenju po domovini. Prisluhnite recitacijam, celotno akademijo si lahko ogledate na našem Youtube kanalu, umetniškemu delu pa prisluhnite tu in tu.

Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je kritičen do napovedanega zmanjšanja podpor avstrijskim narodnim skupnostim, ki ga vlada na Dunaju načrtuje zaradi uskladitve proračuna. Krovna organizacija ne razume, da do zmanjšanja podpore narodnim skupnostim prihaja v jubilejnem letu podpisa ADP in zakona o narodnih skupnostih. Nerazumljivo je, da Avstrija po desetletjih zanemarjanja in dolgoletnem nepopolnem izvajanju zaščitnih določil 7. člena ADP in asimilacijske politike, zdaj načrtuje krčenje sredstev za narodne skupnosti, namesto, da bi dala viden signal in popravila škodo desetletij zanemarjanja. Narodni svet koroških Slovencev pripominja, da se od zadnje inflacijske prilagoditve podpor za narodne skupnosti sredstva, zlasti za priznane avtohtone narodne manjšine v Avstriji, niso več povišala, čeprav je prišlo do prilagoditve zaradi inflacije na vseh drugih področjih avstrijske družbe. In ugotavlja, da splošna družbena ureditev očitno ne velja za narodne skupine.

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

Na Slovenski pristavi pri Clevelandu so včeraj imeli odprtje letošnje sezone. Sveto mašo je daroval župnik pri Svetem Vidu Janez Retar, rojaki so imeli na voljo kosilo in zabavo s plesom, igral je Stane Mejač. Danes pa v Združenih državah Amerike praznujejo spominski dan, ko izrazijo hvaležnost tako preživelim veteranom kot vsem ženam in možem, ki so dali življenje za svobodo. Svetoviški veteranski odbor vsako leto z ameriškimi zastavicami okrasi tisoče grobov pokojnih veteranov na katoliških pokopališčih. Na pokopališču Vernih duš je včeraj popoldne molitve za vse padle v vojnah in za vse pokojne farane vodil župnik Janez Retar. Rojaki v Clevelandu pa so v petek obhajali večer slovenskih krščanskih izročil pred praznikom Marije Pomagaj. Zvečer so se zbrali pri Lurški Materi Božji na Chardon Road v Euclidu. Vsakoletno pobožnost pripravljajo člani Federacije društev KSKJ iz Ohia na čast Materi božji z Brezij, zavetnici Slovenije in Slovencev po svetu. Po rožnem vencu je bila sveta maša, nato pa še pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim. Marijo so prosili za ves svet, saj je tako zelo potreben njene Materinske pomoči, so še sporočili.

Benečija žaluje. Včeraj je v 85-tem letu starosti umrl msgr. dr. Marino Qualizza, duhovnik, profesor in do zadnjega odgovorni urednik polmesečnika Dom. Pred dobrima dvema tednoma je umrl tudi njegov vrstnik Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji, publicist in zbiralec narodnega blaga. Oba sta bila v duhovnika posvečena pred 60-imi leti. V zadnjem mesecu sta tako Benečija in slovenski narod izgubila zadnja čedermaca, stebra slovenstva, vere in kulture. Qualizza je bil od leta 1970 do leta 2014 profesor dogmatike v videmskem semenišču in na inštitutu verskih znanosti, ki ga je leta 1986 ustanovil in bil kar 25 let dekan. Napisal je več deset knjig s teološko vsebino. Nekaj let je bil župnik stolne cerkve v Vidmu. Vedno je skrbel za pravice Slovencev videmske pokrajine in pomagal pri slovenskih organizacijah. Msgr. Marino Qualizza je 37 let, do lanskega poletja, ob nedeljah daroval svete maše v slovenskem jezku v Dreki tik ob meji s Slovenijo. Ob sobotah je od pomladi 2013 daroval sveto mašo po slovensko v Špetru. To je bila velika prelomnica - je povedal za oddajo Naš gost, leta 2014. Qualizza se je zavzemal za dvojezičen verouk v Benečiji, ki se je začel leta 2017. Pogreb msgr. Qualizze bo v ponedeljek, 26. maja, ob 15. uri v špeterski župnijski cerkvi. Pokopali ga bodo pri Svetem Lenartu v Podutani. V globoki žalosti ob smrti msgr. Marina Qualizze so se organizatorji jutrišnjega dogodka, namenjenega poimenovanju ulice po Lambertu Ehrlichu v Žabnicah, odločili, da slovesnost prestavijo na kasnejši datum, ki ga bodo še sporočili. V spomin na msgr. Marina Qualizzo bo jutri ob 11.00 v cerkvi svetega Egidija v Žabnicah sveta maša.

Letošnji maj je obarvan tudi spominsko, in sicer zaradi 80. obletnice konca druge svetovne vojne in 70. obletnice podpisa Državne pogodbe o obnovi samostojne in demokratične Avstrije (ADP). To soboto bo ob okrogli obletnici povojnega begunstva potekalo tudi romanje v Vetrinj in Špital ob Dravi. Sveto mašo v vetrinjski cerkvi, v bližini nekdanjega begunskega taborišča, bo daroval krško-celovški škof dr. Jože Marketz, prepeval bo pevski zbor iz Sel na Koroškem. Po maši bo recital iz »Maše za vstajenje Slovencev« avtorja Toneta Rodeta. Romarji bodo obiskali tudi Špital ob Dravi in si ogledali nekaj krajev in pomnikov, ki so povezani s povojnim begunstvom.

O slovesni akademiji Slovenija, tukaj sem (reportaža Roka Mihevca in slavnostni govor dr. Andreja Finka), o romanju argentinskih Slovencev k Materi božji v Lujan (od 19:57), slovenskih šmarnicah, ki bodo pri Gospe Sveti na avstrijskem Koroškem (pogovor z Marijo Gruškovnjak iz Katoliške akcije od 25:54), gostovanju vokalne skupine Cantate Domino pri rojakih na Škotskem (prispevek Petre Stopar od 39:33) in novice in vabila tudi z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Ministrstvo za kulturo bo v letošnjem letu prvič podprlo tudi gostovanja kulturnih dogodkov, kroženje koncertov, gledaliških predstav in razstav v zamejstvu. Glavni cilj je izboljšati dostopnost kulturnih vsebin za prebivalce, ne glede na to, kje živijo, so sporočili z ministrstva. Na voljo je za dobrih 50 odstotkov več sredstev, 150.000 evrov za kroženje del v Sloveniji in 80.000 evrov za zamejstvo. Poziv, ki je objavljen na spletni strani ministrstva, se deli na javne zavode iz Slovenije ter na organizacije iz zamejstva v Avstriji, Italiji, Hrvaški in Madžarski, ki delujejo v kulturi in na področju povezovanja in sodelovanja Slovencev na teh območjih. Kot so še zapisali na ministrstvu, poziv omogoča, da posamezna umetniška dela, ki so v preteklih letih nastala z njihovo finančno podporo, doživijo več ponovitev in se predstavijo več ljudem v različnih krajih, ne le v občini, v kateri so nastala. Razpis je odprt do porabe sredstev oz. najkasneje do 30. oktobra.

V slovenski cerkvi svetega Rafaela v Merrylandsu v Sydneyju v Avstraliji bo tamkajšnji slovenski župnik frančiškan p. Darko Žnidaršič jutri ob pol enajstih dopoldne po krajevnem času daroval pogrebno sveto mašo za pokojnega Florjana Auserja. Bil je lastnik, urednik in oblikovalec Glasa Slovenije, revije, ki je najprej izhajala v tiskani obliki, sedaj pa je to spletna stran Stičišče avstralskih Slovencev. Več let je bil tudi predstavnik Slovencev iz Avstralije v Svetu Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu. Po njegovi zaslugi, delavnosti in odprtosti je veliko digitaliziranega gradiva iz življenja rojakov v Avstraliji že v Arhivu RS v Ljubljani. Florjan Auser je zadnja leta živel v Sloveniji, večkrat pa je bil v svoji drugi domovini Avstraliji. V četrtek po veliki noči je v 77-tem letu življenja v bolnišnici v Melbournu umrl za posledicami možganske kapi. Pokopan bo v Sloveniji.

Papež Leon XIV. vzhodnim Cerkvam obljubil, da si bo po najboljših močeh prizadeval, da se bo mir širil, voditelje držav pa pozval: Pogovarjajmo in pogajajmo se!56 odstotkov Slovencev v zadnjih dveh letih živi slabše, kaže poizvedba Utrip družbe.Slovenija gospodarsko stabilna, a s precejšnjim zaostankom za Evropsko unijo pri produktivnosti dela.Bomo Slovenci ostali brez kulturne dediščine? Po oceni arheologinje Verene Perko predlog zakona za to področje katastrofalno slabo pripravljen.Bregant: SLS je vedno predstavljala glas zdrave kmečke pameti.Zelenski vabi Putina in Trumpa na jutrišnje mirovne pogovore v Carigradu.Vreme: Jutri popoldne od severa pooblačitev s plohami, nevihtami in ohladitvijo.Juhant povabil predsednico države na slovesnost ob ukinjenem narodnem dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja.Saudova Arabija Trumpu obljubila 600 milijard evrov vlaganj.ŠPORT: Koprčani in Celjani ter Murašice in Ljubljančanke v Stožicah za nogometna pokalna naslova.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu in podpredsednik slovenske vlade Matej Arčon je pred nekaj minutami začel obisk pri slovenski manjšini v Porabju na Madžarskem. Na Slovenski vzorčni kmetiji v Gornjem Seniku bo govoril z gospodarstveniki, prijavitelji projektov na program spodbujanje gospodarske osnove avtohtone slovenske narodne skupnosti na Madžarskem in župani porabskih občin Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalovci, Verica - Ritkarovci, Števanovci, Andovci in Monošter. Jutri bo na programu obisk dvojezičnih vrtcev Monošter in Sakalovci in osnovne šole Števanovci. Ob koncu ministrovega obiska bo srečanje s predsednikoma obeh krovnih organizacij: Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske samouprave in z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu, Andreo Kovacs, Karlem Holcem in Eriko Köles Kiss.

Znameniti roman Cirila Kosmača, ki govori o junaštvu in strahopetnosti, o samožrtvovanju in konformizmu, je eno ključnih del o slovenski izkušnji druge svetovne vojneDruga svetovna vojna že dolgo služi kot sicer hudo temačen, a nenavadno bogat rudnik, v katerem naši književniki in književnice iščejo in tudi najdevajo snov za svoje pisanje. Pomislimo: v avtobiografski izkušnji zasajena romana, kot sta Nekropola Borisa Pahorja in Menuet za kitaro Vitomila Zupana, pa literarizirani dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka, zbrani v Tovarišiji in Listini, so že dolgo v samem jedru slovenskega leposlovnega kanona. In čeprav desetletja precej hitro minevajo, slovenska izkušnja druge svetovne vojne ustvarjalno očitno vznemirja tudi naše umetnike in umetnice mlajših generacij – poizkus razumeti, kaj se je med letoma 1941 in '45 pri nas godilo, je namreč vpisan v razmeroma recentna dela, v romane, kot sta To noč sem jo videl Draga Jančarja in Angel pozabe Maje Haderlap, pa tudi v epsko pesnitev Borisa A. Novaka Vrata nepovrata. Ko govorimo o donkihotskih naporih literatov, kako neizrekljivo grozo svetovnega spopada na slovenskih tleh nekako vendarle izreči, pa nikakor ne moremo mimo Cirila Kosmača, književnika, čigar delo se je nemara celo najpogosteje, najbolj vztrajno vrtelo okoli boja Slovenk in Slovencev – še zlasti Primork in Primorcev, kajpada – zoper genocidne tendence nacifašizma. Italijansko fašistično represijo je, denimo, tematiziral v kratki zgodbi Gosenica, junaštvo partizanov v noveli Očka Orel, ki mu je nato služila tudi kot predloga, ko je pisal scenarij za naš prvi celovečerec Na svoji zemlji. No, bržčas še kompleksnejši, še bolj pretanjen pa je njegov prikaz druge svetovne v romanih Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku. In prav temu delu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Andraža Gombača, publicista in knjižnega urednika, ki je za založbo Beletrina pripravil nov natis Balade, ki pa pred bralke in bralce zdaj prihaja v nekoliko drugačni, daljši oziroma razširjeni obliki. Od kod se je pravzaprav vzela ta različica Balade o trobenti in oblaku pa, seveda, kaj nam roman pravzaprav sporoča in, ne nazadnje, kako se delo vpenja v Kosmačev širši literarni opus, smo v pogovoru z Andražem Gombačem preverjali ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Foto: Goran Dekleva

V okviru Evropske prestolnice kulture zgodovinarka in muzealka Kaja Širok pripravlja osrednjo razstavo, ki bo osvetlila dediščino svetovnih vojn, migracij, razdeljenih družin in različnih pogledov na skupno zgodovino čezmejnega goriškega prostora. Razstava z naslovom Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja, krajše EPIC, bo postavljena v nekdanjih skladiščih železniške postaje. Posebna vrednost razstave bodo tudi osebna pričevanja ljudi z obeh strani meje - Slovencev in Italijanov - ki zgodovino doživljajo različno. Kaja Širok, sicer predavateljica na Univerzi v Novi Gorici, se raziskovalno posveča ustni zgodovini, mejam in kolektivnemu spominu. V svoji knjigi Kalejdoskop goriške preteklosti je podrobno predstavila življenje na Goriškem v prvi polovici 20. stoletja. Pogovor s Kajo Širok, strokovno vodjo omenjene razstave, je pripravila Nataša Uršič.

Slovenija, tukaj sem! je naslov akademije, ki jo pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Kot nam je povedala Anja Katarina Kocmur, letos praznujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, ko se je veliko Slovencev znašlo pred težko odločitvijo ostati doma v potencialni nevarnosti ali iti v tujino. Ogromno jih je odšlo in na tujih tleh so ostali Slovenci in začeli so pisati pesmi in prozo. Nekateri so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. Na akademiji bodo poleg recitatorjev nastopili solisti: Bernarda in Marko Fink, Ivan Andres Arnšek, Lucas Somoza Osterc in Andrej Rustja, violinistka Mojca Jerman in pianist Ivan Vombergar. Nastopila bosta tudi Mendoški oktet in Mešani pevski zbor argentinskih Slovencev v očetnjavi. Akademija bo 10. maja v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.

Piše Kristina Jurkovič, bereta Igor Velše in Sanja Rejc.. Pri knjižnih recenzijah se običajno posvečamo le besedilu, toda če knjigo za odrasle krasijo ilustracije, kar je precej neobičajno, je treba narediti izjemo; še toliko bolj, ko gre za skladen tandem slike in besede, kot je to v avtobiografski pripovedi Moj kraški pristan avtorice Elizabeth Griffin, kjer čarobne črno-bele jedkanice Alfreda Furlanija čudovito prevajajo avtoričina občutja v podobo. To ponazarja že naslovnica, natančno izrisan igličast gozd, skozi katerega se pretika svetloba in v katerega vodi široka pot, ki ni le prispodoba avtoričinih pohajanj po kraški gmajni, marveč tudi raziskovanja svoje življenjske poti. Ta jo je, kot beremo, pred tridesetimi leti prek mnogih stranpoti pripeljala iz Amerike v zgodovinsko in družbeno občutljivo okolje tržaškega zaledja, kjer si je z možem Italijanom ustvarila družino in kjer še danes poučuje angleščino. Kot se za pristno popotnico spodobi, je Griffinova vedoželjno in občutljivo odprta proti drugemu in drugačnosti. V ospredju knjige stoji njeno odkrivanje še vedno krhkega sobivanja Italijanov in zamejskih Slovencev, še vedno razmejene bližine, kar avtorica zelo dobro ponazori na primeru tamkajšnje nižje srednje šole, kamor hodijo tako italijanski kot slovenski dijaki, a je pouk organiziran tako, da se nikoli ne srečajo. Svoja opažanja in občutenja tujosti, tudi izločenosti, vedno skuša razumeti, prav slednje doživi ob spodletelem poskusu, da bi sinova izšolala v slovenskih šolah. Neprijetni izkušnji navkljub ne neha spoštovati in občudovati slovenske skupnosti, njeno močno voljo po samoohranitvi celo povezuje z lastnim bivanjem: ''Kdove,'' si rečem med vožnjo z dela, ''ali moji slušatelji slutijo, da me spominjajo na Kras, ko pa so tako neustrašni, vztrajni in odločni?'' Sama pri sebi se nasmehnem: ''Kjer sem sprva videla zadržanost, zdaj uziram veliko ljubeznivost in lepoto. Nič drugače ni z mojim bivanjem na Krasu.'' Avtorica Elizabeth Griffin se pred nobeno perspektivo ne zapira, nasprotno, odpira ji nove horizonte in zdi se, da jo ravno zavedanje in sprejemanje raznolikosti vedno bolj ukoreninjata v poprej tujem okolju. Njena zgodba pa je tudi lep preplet makro- in mikrosvetov. Prek svojega vrta se poveže s kraško zemljo, na sprehodih s psom Benom odkriva kraški svet in naleti na marsikatero človeško zgodbo, prek ljubečih portretov posameznih prebivalcev prikaže dinamično mikroklimo svojega kraja. Tako v poglavju Trgovec, trgovina, leta eden od temeljev kraja po lastnikovi smrti postane le še ena v vrsti brezdušnih prodajaln, kamor zahaja vedno manj kupcev. Pripoved tkejo zunanje izkušnje in notranji uvidi oziroma refleksije, ki se najtesneje povežejo ob smrti avtoričinega očeta. Na daljših sprehodih intenzivno začuti očetovo prisotnost in tudi sam Kras, ki kot nekakšen čuteč sopotnik vpija njeno razpoloženje. Zave se, da sta oba, vsak na svoj način, njeni zavetni luki pred življenjem in njegovimi pretresi. V jasnosti tega spoznanja zasije tudi kraška pokrajina na zadnji ilustraciji. Moj kraški pristan je lepa, blaga pripoved o sidranju v tuji deželi, ki postane fizični dom, po dušni plati pa umirjeno bivanje v čisti prisotnosti. Doživljanje sveta skozi prizmo Elizabeth Griffin je pravi bralski balzam in želeli bi si, da bi nas v prihodnje popeljala še na kakšno plovbo.

V Peterlinovi dvorani v Trstu bodo nocoj podelili 62. zamejsko nagrado Vstajanje. Prejela jo bo Andrejka Možina za glasbeno-literarni projekt Besede ne ubogajo. Nagrajenka je glasbenica, skladateljica in besedilopiska, ki že dolgo raziskuje pokrajino zamejske poezije in povezuje verze z notami. V omenjeni knjigozvočnici gre za preplet različnih umetniških izrazov: poezije, glasbe in likovne umetnosti. Andrejka Možina je izbrala pesnice različnih generacij (Zora Tavčar, Irena Žerjal, Silvana Paletti, Alenka Rebula, Marija Kostnapfel, Marina Cernetig, Andreina Trusgnach Cekova) in izpostavila njihovo ustvarjalnost v prostoru Slovencev v Italiji. Besedila izbranih pesmi je uglasbila in izvedla s skupino Violoncelli Itineranti. Projekt ponuja novo, sodobno in privlačno pot širjenja slovenske poezije. Strokovno žirijo nagrade Vstajenje sestavljajo: prof. Magda Jevnikar, prof. Jadranka Cergol, prof. Adrijan Pahor, novinarka Erika Jazbar, urednica Nadia Roncelli in urednik Marij Maver.

Franja, Jelendol, Pavla, Zgornji Hrastnik, Krvavice in druge partizanske bolnice, ki so delovale v skrajno zahtevnih okoliščinah, ki jih je ustvarila okupacija, niso bile pri zdravljenju pacientov nič manj uspešne od bistveno bolje opremljenih bolnic največjih zavezniških armadTočnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pa Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj. Foto: Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (SI-Ziga / Wikipedija)

Po oceni Evropske centralne banke naj bi imelo kar 15 odstotkov Slovenk in Slovencev naložbe v kripto, kar nas uvršča v vrh med državami evra. Dobiček od kripto valut pa bodo kmalu morali plačati vsi, ne zgolj tisti, ki trgujejo v okviru dejavnosti. Še teden dni je namreč v javni razpravi predlog zakona o davku od dobička ob prodaji kripto-sredstev. Finančno ministrstvo predlaga 25 odstotni davek in možnost samoprijave za nazaj, imetniki kripto valut pa ocenjujejo, da je predlagana stopnja odločno previsoka. Pristojni minister Klemen Boštjančič odgovarja, da gre za višino obdavčitve, ki je povsem primerljiva z obdavčitvijo ostalih virov kapitala, ne le delnic, tudi nepremičnin. Kakšno pa je stališče imetnikov kriptovalut? Urška Jereb se je pogovarjala s Klemnom Končanom Verstovškom iz Društva Bitcoin Slovenija.

Ena od pomembnih ustanov koroških Slovencev je tudi K in K center v Šentjanžu v Rožu, ki letos praznuje 30 letnico delovanja. V stavbi, kjer je bila nekoč ljudska šola, 1993 pa jo je kupila Slovenska prosvetna zveza iz Celovca, je živahno kulturno dogajanje skozi vse leto. Letos pa je še posebej pestro prav zaradi pomembnega jubileja. Kaj vse se je, se in se bo dogajalo, pripovedujejo nekdanja poslovodja Trudi Wieser Moschitz, zdajšnja vodja Julija Schellander Obid in slikarka Zorka L Weis, ki je svojo umetniško kariero začela prav stavbi, kjer je danes K in K center. Že kot šolarka je namreč zelo rada risala.  Foto (Mateja Železnikar) - Zorka L Weis - retrospektivna razstava Zrcalo voda/Wasserspiele ob 30-letnici K in K centra  

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.

Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.

Apostolski nuncij v Sloveniji Jean Marie Speich z junijem odhaja na Nizozemsko.Celjski škof Maksimiljan Matjaž na radijskem misijonu o Sv. Duhu in „težkih“ vprašanjih.Nadškof Zore pri sinočnji sveti maši: Bomo odpuščali, kot je to storil nadškof Alojzij Uran?Na Sladki Gori 4. vseslovensko srečanje mož in očetov.Utrip družbe: Večina Slovencev meni, da se razmere slabšajo; SDS vodi v podpori volivcev.Hoivik o referendumu: Glas proti zakonu bo tudi glas za obrambo vrednot Slovenije in kulture.Vreme: Jutri se bo pooblačilo.Vlada sprejela predlog zakona za krepitev kibernetske varnosti.Rusija napadla Ukrajino z več deset droni.Nocoj v Ribnici znova Ribniški pasijon, v Mariboru pa Bachov pasijon po Janezu.

Z odprtjem razstave slikarja Karla Vouka se v teh trenutkih uradno začenjajo Koroški kulturni dnevi v Ljubljani 2025. Ob podpori Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze iz Celovca jih pripravljata Društvo avstrijsko-slovenskega prijateljstva in Klub koroških Slovencev iz Ljubljane. Predsednik slednjega Janez Stegar je povedal, da bo odprtje v Galeriji Družina. Za glasbeni okvir bo poskrbel: vokalni kvartet “Dobniško jezero”. Prost ogled razstave do torka, 22. aprila, od ponedeljka do petka med 9. in 17. uro ter ob sobotah med 8. in 12. uro v galeriji Družina v Ljubljani.

V pogovoru z jezikoslovko in dialektologinjo preverjamo, kaj nam stari lokalni toponimi povedo o materialni in duhovni kulturi porabskih SlovencevIzmed vseh slovenskih skupnosti, ki so navsezadnje ostale onkraj naših državnih meja, v matici najbrž najslabše poznamo tiste rojake, ki živijo na Madžarskem, v Porabju. Ne le da v deželah na desnem bregu Mure v splošnem slabo poznamo zgodovino tistih s Slovenci poseljenih krajev, ki so stoletja sodili pod krono svetega Štefana, ali da so cestne povezave s Porabjem še danes razmeroma skromne, tudi razumevanje narečja, ki ga govorijo tamkajšnji ljudje, nam povzroča nemalo preglavic. Precejšnjo razdaljo, ki nas torej loči od porabskih Slovencev, zdaj vsaj malo krajša študija Zemljepisna imena slovenskega Porabja, ki je izšla pri Založbi ZRC. Pri pripravi te knjige so moči združili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj vse so severno od Goričkega navsezadnje odkrili, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili eno izmed soavtoric Zemljepisnih imen slovenskega Porabja, jezikoslovko, dialektologinjo in raziskovalko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Mojco Kumin Horvat. Foto: dr. Mojca Kumin Horvat (Goran Dekleva)

Razprave, ali bi se morale krovne politične organizacije koroških Slovencev povezati v eno organizacijo, potekajo že več desetletij, toda mnenja ostajajo različna. Usklajeni pa so cilji in ključne teme, na katere opozarjajo. Kaj pa mladi? Doberdobska rock skupina Blek Panters, znana po koncertnih spektaklih, praznuje 30 letnico. O pripravah na tri koncerte v Kulturnem domu v Gorici pripoveduje soustanovitelj skupine Peter Gergolet. Z etnologinjo Jasno Simoneta in Silvo Perčič, ki že več desetletij raziskuje narodne noše, se pogovarjamo o bogastvu narodnih noš na Tržaškem in projektu Ženska duša v barvi in vezenini. Pridružimo pa se tudi gimnazijcem iz Monoštra, ki so obiskali vrstnike na Ljutomerski gimnaziji.   Foto: Nadja Doljak - slovenska narodna noša na Tržaškem  

Predlog novele zakona, ki bi razmejil javno in zasebno zdravstvo, je razlog za današnjo burno razpravo v državnem zboru. Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel na kritike odgovarja, da je smer zakona takšna, da zagotavlja večjo preglednost in jasnost ureditve dela v javnem in zasebnem sektorju. Poslanci so na različnih bregovih predvsem glede člena o neprofitnosti koncesionarjev, trenja so tudi v koaliciji. Druge teme: - Zimski dodatek, ki ga prinaša pokojninska reforma, bo prvič izplačan že novembra letos. Popolna novost reforme pa so dodatni odmerni odstotki na račun služenja obveznega vojaškega roka, ki ga bodo lahko uveljavljale tudi ženske. - Vrstijo se odzivi na ameriško napoved o 25-odstotnem zvišanju carin na uvoz avtomobilov. V Bruslju kot prvi korak poudarjajo dialog, tudi gospodarska zbornica Slovenije poziva k temeljitemu premisleku. Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal pravi, da mora Evropa pogledat, kje je lahko najboljša in se opreti na lastno znanje in produkte in delati na tem. - Današnje kvalifikacije smučarskih skakalcev napovedujejo odličen konec tedna v dolini pod Poncami. Med sedmerico Slovencev, ki je uspešno prestala kvalifikacije pred jutrišnjo tekmo, je bil na četrtem mestu najboljši Domen Prevc. Dejal je, da skoki še niso bili idealni.

V slovenski cerkvi svetega Rafaela v Merrylandsu v Sydneyju so se s pogrebno sveto mašo poslovili od rojakinje Marthe Magajna. Rodila se je leta 1939 v Bevkah pri Vrhniki, v Avstralijo je prišla leta 1967. V slovenski skupnosti je bila udeležena v številih dejavnostih, tako pri Klubu Triglav v Sydneyju kot pri HASA NSW, to je zgodovinski arhiv za avstralske Slovence, ki deluje že več kot dvajset let. Neprecenljivo je bilo Martino delo pri rednem beleženje dogodkov v slovenski skupnosti in poročanje za versko revijo Misli in Stičišče avstralskih Slovencev, nam je povedal slovenski župnik v Merrylandsu v Sydneyju p. Darko Žnidaršič. Martha je bila ponosna Avstralka, za vedno hvaležna za priložnosti, ki jih je nudila nova država. Toda v srcu je ostala predana hči domovine.

V Avstriji so po več mesečnih pogajanjih ustvarili novo vlado brez skrajno desne svobodnjaške stranke, sicer zmagovalke na avstrijskem Koroškem. Koroški Slovenci so si lahko malce oddahnili, vendar zaenkrat kaže, da se tudi v novi vladi ne bo nič spremenilo. Na drugi strani se vpis otrok v dvojezične šole povečuje, a se znanje in predvsem raba slovenščine ne izboljšujeta.

V Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana bo zaživela prva koprodukcija ljubljanske Drame in Opere, uprizoritev Opera za tri groše. Delo Bertolta Brechta in Kurta Weilla, ki je spoj dramskega in glasbenega gledališča, je režirala Mateja Koležnik. To bo prva originalna izvedba pri nas, v kateri bodo nastopili dramski igralci, operni pevci in instrumentalisti. Gledališka predstava z naslovom AS-LAS-GLAS prvega profesionalnega gledališča Koroških Slovencev teatra Rampa je nominirana za avstrijsko kulturno nagrado Stella za mlade. Gre za poseben projekt, ki na igriv način prikazuje, kako jezik ustvarja razumevanje in povezuje različne kulture.

V Ljubljani se bodo v naslednjih dneh začeli tradicionalni Koroški kulturni dnevi. Ob podpori Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze iz Celovca jih pripravljata Klub koroških Slovencev in Društvo avstrijsko-slovenskega prijateljstva iz Ljubljane. Letos bo na na sporedu kar 12 predstav. Prva bo Mali princ v izvedbi Mlade gledališke skupine iz Bilčovsa na avstrijskem Koroškem, druga pa Lutkovna predstava »Črni muc« skupine iz Ziljske doline,nam je povedal Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Koroški kulturni dnevi v Ljubljani bodo letos potekali od 22. marca do 23. aprila.

Demografski padec vpliva tudi na vpise otrok v šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji in vse se glasnejša so opozorila, da so nujne spremembe. Kakšne? Dvojezični vrtci in šole na avstrijskem Koroškem imajo težave s pomanjkanjem usposobljenih pedagogov. Celovška Mohorjeva, ki ima med drugim tudi dvojezične jasli, rešitve išče s čezmejnim evropskim projektom Lingua prek večmesečnih praks in izmenjav vzgojiteljic iz Slovenije. Aljaž Pestotnik, glavni urednik literarne revije Rastje, spregovori o najnovejši številki, ki bo posvečena svobodni družbi 80 let po koncu druge svetovne vojne. Z upokojeno novinarko Silvo Eöry, ki je vrsto let tudi za Sotočja poročala iz Porabja, pa obujamo spomine na njene prve poti k Slovencem na Madžarskem. Foto (Silva Eöry): Porabska jasa

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Maja bo minilo 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe, ki pa v najpomembnejših točkah ostaja neuresničena. Zaradi tega se v manjšini na Koroškem stopnjuje frustracija; motivacija predstavnikov manjšinskih organizacij, da bi si še naprej prizadevali za uresničitev zapisanih pravic, v enaki meri upada. Kaj predstavnike slovenske manjšine žene v prizadevanjih za ohranitev slovenske manjšine v Avstriji in tudi Italiji? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev; Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Italiji; Walter Bandelj, predsednik Sveta slovenskih organizacij v Italiji; Boris Jesih, poznavalec manjšinske politike. Avtorica, Marica Kušej, urednica dneva slovenskega sporeda ORF na frekvenci Radio Agora.

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.Zapiski: Brentova fotografija mrtve gorile Uradna spletna stran Brent Stirton na Instagramu Zgodbe: Svetovno uveljavljeni fotografi na pobudo Slovencev znanje prenašajo v Boliviji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka

V tokratni epizodi o klasičnih borznih posrednikih in njihovem spopadu z vse večjo konkurenco cenovno ugodnih tujih platform, ki disruptirajo ta trg. Čeprav se finančni svet vse bolj digitalizaciji, pa kar 20 do 30 odstotkov slovenskih vlagateljev še vedno raje odda trgovalna naročila po telefonu. Pred mikrofonom: Matjaž Lorenčič, član uprave borznoposredniške hiše Ilirika Epizoda je objavljena tudi na Youtube

V drugem delu našega sprehoda po Primorski v času, ko je bila v krempljih italijanskega fašizma, smo najprej orisali politično ozadje, nato pa smo si bolj podrobno pogledali zgodovino nogometa v Kopru, Izoli, Piranu, Tolminu, Sežani, Ajdovščini, Postojni, Vipavi, Ilirski Bistrici in nekaterih drugih krajih. Za konec pa smo si pogledali še, kako je bilo z nogometno infrastrukturo v tem obdobju. Imena kot so Circolo Sportivo, Libertas, Ampelea, Dopolavoro, Postumia, Edera ipd. nam danes ne pomenijo kaj dosti, nekoč pa je bila to športna realnost Slovencev v Italiji.

Slovenski žičničarji si želijo boljšo zimsko sezono od prejšnje. Po obsežnih 80-milijonskih naložbah v infrastrukturo in ponudbo gorskih centrov si smučišča, tudi srednje velika in manjša, želijo sistemske pomoči države. Ministrstvo za infrastrukturo naj bi za vzdrževanje žičnic to sezono namenilo nekaj več kot 3 milijone evrov. Negotovost upravljalcev je povečalo spremenjeno obračunavanje omrežnin, ki bo vplivalo na poslovanje. Smučišče na Starem vrhu sta občini lastnici začasno zaprli, reševanje Kanina je obstalo, težave imajo tudi manjša smučišča. Več v tokratnem Studiu ob 17-ih. Janez Janša, podpredsednik Združenja žičničarjev Slovenije in direktor RTC Krvavec Duška Godina, direktorica Agencije za energijo Uroš Zupan, direktor Smučarske zveze Slovenije.

Decembrski žur se začenja. In kje ga je lepše začeti, kot v Bruslju. Tako v prenesenem kot v neprenesenem pomenu besede. Škandal je nekoliko zamegljen in potrebna je vsa analitična moč osebja naše skromne oddaje, da ugotovimo kaj je v ozadju. To vemo … Slovenski evroposlanci iz Evropske ljudske stranke, kaveljci in korenine iz brazd vzdržljivosti in ostalih strank slovenske pomladi, so se v Bruslju pošteno razhudili na osebje slovenskega veleposlaništva. Namreč ta institucija je naokoli pošiljala vabilo na zabavo, ki se bo v evropski prestolnici odvila 29. 11. in nosi naslov Yu nostalgija. Ker v visoki politiki Bruslja ni naključij, je cvet slovenske politične desnice pogruntal, da gre za levičarsko provokacijo, ker seveda 29. 11. je tisti datum, ko so v Jajcu ustanovili rajnko Jugoslavijo. Slovenski spomladanci so na pragu zime zainteresirani javnosti, svojim lastnim navijačem in mogoče še kateremu neslovenskemu evropskemu poslancu, ki po kavi v bifeju parlamenta ni imel pametnejšega dela, razložili, da je bila Jugoslavija zločinska tvorba in da se jo je nostalgično spominjati, sploh pa se nostalgično zabavati, hudičevo delo, ki bo, če se ne bo preprečilo, deviško Slovenijo po bližnjici odpeljalo do propada. To so rekli, se junaško podpisali, nato pa se odpravili po svojih evropsko-ljudskih opravkih, ki so oboževanje Orbana in netenje strahu pred migranti. In po novem pred yu pop rockom. Najprej in na začetku. Podpisani; Matej Tonin, Romana Tomc, Branko Grims, Zala Tomašič in Milan Zver so videti natanko tako, kot da v življenju niso bili na žuru. Verjetno mislijo, da so bili, ampak strankarski piknik ob Soči in petdesetletnice v garažah ne štejejo. Ne štejejo niti Modrijani v dvorani Golovec, niti praznovanje osemdesetletnice v domu starejših občanov. Nismo poklicani, da slovensko desnico učimo temeljev žura, ampak Yu nostalgija je med žuri žanr. Če se obregneš ob žanr, si videti podobno neizobražen, kot če zahtevaš, da prepovejo kavbojke v filmski umetnosti, ali biografije v literaturi. Gre za žanr, ki obstaja in živi in je verjetno na samem vrhu tematskih žurov; ob recimo 70 disco party, ali pa ob 80 pop, ali 90 divas. Na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju niso tako naredili nič nedržavotvornega; precej stereotipno so segli v košaro s tematskimi žuri in ven izvlekli Yu pop rock nostalgijo party. V tem trenutku, v decembru pa sploh, jih je po slovenskih kafičih, klubih in diskotekah najti kakšna dva ducata, pa celo lokalni zastopniki SDS in bratovščine ne tekajo okoli in s kadilom ne bezljajo peklenščka, ter Dj-ju ne grozijo z ekskomunikacijo. Hočemo povedati; če se na žure ne spoznaš, niti na te kamilične, kot je yu nostalgija, potem ne sodi o njih. Da ne boste videti smešni. In mimogrede … Na yu nostalgija partijih se vrtijo tudi Martini Krpani, pa Neca Falk, pa Lačni Franz, pa kakšni Pankrti in kar je presežkov slovenskega pop rocka. Ampak sveta jezica proti Yu nostalgiji ima tudi globlji, težji in še bolj sramoten podton, ki bi se mu poslanci z nekaj malega razmisleka lahko izognili. Gre za nostalgijo kot pojem. Za kakšno čustvo gre, katera duševna stanja vsebuje, kdaj nastopi in podobno, prepustimo dušeslovcem; mi lahko samo hladno ugotovimo, kako so poslanci nostalgijo, natančneje yu nostalgijo razumeli, komentirali in celo od veleposlanice zahtevali sankcioniranje, kot da je to nekaj absolutno slabega. Se pravi, da če nostalgično pomislite na Jugoslavijo, ste najmanj neprimerni državljani te države, kot zaposleni na slovenskem veleposlaništvo v Bruslju pa boste lahko celo deležni sankcij. Ampak kje je kleč? Omejevanje nostalgije je poseg v osnovno človekovo pravico, ki presega državljanstvo, politične preference, svetovni nazor in podobno. Gre za intimno čustvovanje, gre za tople občutke ob misli na mladost. Povedano drugače ... Grims, Tonin in kamarila od nas zahtevata – od kakšne polovice danes živečih Slovencev – da se odpovemo nedolžnosti in čistosti spomina na mladost. Da tudi ko pomislimo na rutice, na tovariša Tita, na vso to navlako, ki je bila ideološko sporna, a je vgrajena v naša bitja – je to nostalgija. Pa to ne pomeni, da bomo šli sredi noči v Velenje pod Brozov kip nastavljati vence. Nostalgija je vgrajena v naš etos in nima nič skupnega z agendami, ki jih eno za drugo valijo na strankarskih gnezdih slovenske desnice. Ne moremo si drugače predstavljati, kot da politična akcija, ki neposredno napade nostalgične občutke polovice državljanov, to stori iz dveh razlogov; ali nima nostalgičnih čustev, ker so ta potlačena z jedkostjo in žolčem profesionalne zagrenjenosti, ali pa ne premore niti minimuma empatije do drugih bitij, kar je tudi osnova nostalgičnega čutenja.

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Der Spiegla in številnih agencij.Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – ponuja razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost, intenzivnih izobraževalnih delavnice pa se udeležuje več kot 200 večinoma bolivijskih fotografov. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana slovenska umetnica, ki se je v Južno Ameriko z Bleda preselila leta 1982. Umetniški vodja festivala pa je slovenski fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in poodnebni krizi.