Podcasts about slovencev

V osrednjem švicarskem Marijinem romarskem svetišču v Einsidelnu je včeraj potekalo tradicionalno, že 56. romanje Slovencev, ki živijo v Švici in sosednjih državah. Prišlo jih je blizu 300. Najprej so se zbrali pri molitvi križevega pota, medtem je bilo spovedovanje, vrh srečanja pa je bila slovesna sveta maša v baziliki, ki jo je ob somaševanju župnika Davida Taljata in predsednika Zveze duhovnikov, ki delujejo v Evropi Dorija Pečovnika vodil škof Anton Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za pastoralo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Pri maši je bil navzoč tudi veleposlanik Republike Slovenije v Švici Iztok Grmek s sodelavci, ki je zbrane tudi nagovoril in vsem skupaj zaželel, da bi to tradicionalno romanje povezovalo vse Slovence v Švici, posebej pa se je zahvalil župniku Taljatu za njegovo požrtvovalno in povezovalno poslanstvo. Letošnjemu romanju sta dala poseben pečat Nika in Jakob, ki sta med mašo prejela zakrament svete birme. Škof se je rojakom zahvalil za njihovo zvestobo veri, kulturi in jeziku ter za mnoge dejavnosti, ki se odvijajo v njihovih skupnostih. Letošnje romanje je potekalo v svetem letu, ko smo vsi skupaj kot romarji upanja povabljeni, da smo žive priče radosti, poguma in odgovornosti drug do drugega ter da nam je mar za naše bližnje, je iz Einsiedelna v Švici še sporočil škof Jamnik.

V oddaji smo povzeli dogajanje na molitvenem bdenju za mir, ki je 23. 9. 2025 potekalo na meji med Gorico in Novo Gorico. Tam so Cerkve v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem podpisale tudi skupni poziv za mir. Med drugimi aktualnimi novicami pa ste izvedeli tudi, katero skupino Slovencev je papež pozdravil po sredini splošni avdienci.

Tokratna oddaja je nastala na Opčinah pri Trstu, pri znanem rojaku Dragu Štoki. Po izobrazbi je pravnik, deloval je kot odvetnik, a je veliko svojih moči in svojega časa posvetil naši narodni skupnosti, in sicer v edini slovenski stranki v Italiji – Stranki slovenska skupnost. Boril se je za samostojno politično nastopanje Slovencev in bil kar štirikrat izvoljen za deželnega poslanca. V letih 2005 do 2015 je bil predsednik ene od krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij. Iskal je stike in povezave s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Močno je zaznamoval proces demokratizacije Slovenije. Je avtor več knjižnih del. Vedno je bil zvest zvestobi svojemu narodu, demokratičnemu prepričanju, globokim krščanskim izročilom in vsestranski svobodi v mišljenju, idealih in dejanjih. Vedno se je zavzemal za dialog in sodelovanje. Prejel je Pučnikovo plaketo za prispevek k razvoju demokracije v Sloveniji, medaljo Republike Slovenije za zasluge za dobrobit zamejskih Slovencev, naroda in jezika in plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije.

Na svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Južni Koreji bodo danes podelili odličja najboljšim tekmovalcem in tekmovalkam v težavnostnem plezanju. V Seulu je v polfinalu nastopilo šest Slovencev, vključno z osrednjo favoritinjo za naslov prvakinje Janjo Garnbret. Na svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu v Ruandi pa bosta danes cestni dirki za mladince in mlajše člane.

Tudi v zamejstvu se tako kot v Sloveniji soočajo s kadrovskimi izzivi v šolstvu. Kako pa je z vpisi v dvojezične ljudske in srednje šole na avstrijskem Koroškem? Prisluhnemo zgodbam pregnanih koroških Slovencev na slovesnosti ob 80. obletnici njihove vrnitve. V Celovcu potegnemo črto pod prvi dve leti delovanja IKulta - Interkulturnega prireditvenega centra. V Trstu se pridružimo obiskovalcem Slofesta – festivala Slovencev v Italiji, v Monoštru pa rojakom na srečanju porabskih Slovencev. Kako pa je z mladimi? Se tudi oni udeležujejo teh srečanj? Foto (slofest.zskd.eu): festival Slovencev v Italiji se je sklenil z nastopom slovenskih zborov in godb

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Na Borznem trgu v Trstu bo od jutri do sobote potekal festival Slovencev v Italiji, Slofest. V velikem prireditvenem šotoru in naselju hišk ob njem se bodo predstavljale slovenske ustanove v Italiji. Program bo pester in bogat ter prinaša: koncerte, gledališke predstave, literarna srečanja, okrogle mize, vodene oglede medkulturnega Trsta, razstave ter številne druge kulturne vsebine. Posebna novost letošnje izvedbe je obisk šol jutri in v petek dopoldne. Tako slovenske kot italijanske šole bodo vključene v raznolik šolski kulturni program, organizator pa predvideva obisk približno 3000 otrok in mladih. Festival Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji prireja v soorganizaciji Občine Trst in v sodelovanju z drugimi ustanovami Slovencev v Italiji in veliko mrežo sodelujočih društev podpornikov, pokroviteljev in partnerjev iz Italije in Slovenije. Slofest je bil prvič prirejen leta 2013, odtlej pa poteka praviloma vsako drugo leto. Letos bo na vrsti že 7. izvedba.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.

Odnos najvišjih političnih predstavnikov države do manjšin je pokazatelj razvoja demokracije, zato so pomembna tudi sporočila, ki jih ti dajejo ob svojih obiskih. Kaj je na srečanjih s predsednikoma Italije in Avstrije sporočala slovenska predsednica Nataša Pirc Musar? To ni političen song je naslov nove predstave Teatra Rampa iz Celovca, ki jo je oblikovala ekipa mladih koroških slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Režiserka Julija Urban je v predstavo o korupciji in manipulaciji vključila sodobne tehnologije, brez katerih, se zdi, ne znamo več živeti. Ustavimo se na Opčinah, kjer so potekali jubilejni 60. študijski dnevi Draga, povabimo vas na Slofest – festival Slovencev v Italiji - , ki bo potekal v središču Trsta in se posvetimo izzivom, s katerimi se soočajo mladi zamejski kmetovalci.   Foto (Mateja Železnikar): To ni političen song - nova predstava Teatra Rampa

V Ilirski Bistrici je bila danes osrednja slovesnost pred jutrišnjim dnevom priključitve Primorske k matični domovini. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v nagovoru poudarila pomen upora in iznajdljivosti Slovencev, ki sta v času fašističnega terorja ohranila našo kulturo in svobodo. Drugi poudarki oddaje: Ameriški zunanji minister Rubio v Tel Aviv na pogovore o nedavnem izraelskem napadu na Katar Oglasi za nezdravo hrano ciljajo na otroke, opozarja stroka, ki poziva k regulaciji prehranskega marketinga Uspešen dan za slovenske tenisačice: Kaja Juvan zmagala v Tivoliju, Veronika Erjavec na Kitajskem

V tokratni oddaji gostimo izjemno sogovornico – biologinjo, profesorico, raziskovalko in kulturno delavko Marinko Pertot. Njeno življenje je stkano iz pedagoškega dela na slovenskih šolah in univerzi v Trstu, iz botaničnih raziskav na Krasu in v Furlaniji ter iz predanega dela v Slovenskem planinskem društvu Trst, ki mu je predsedovala kar dve desetletji. Sodelovala je pri številnih naravovarstvenih projektih in med drugim kartirala urbano floro Trsta. Bila je tesna sodelavka uglednih botanikov, prevajalka strokovnih del in ocenjevalka znanstvenih knjig. Ob vsem tem pa ostaja tudi povezovalka – med znanostjo in skupnostjo, med Slovenci in drugimi narodi, med naravo in človekom. Mi smo jo dan po hudi nevihti obiskali na njenem domu v Barkovljah.

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Za nekaj breztežnih, skorajda hipnotičnih trenutkov se zazdi, da se bo zgodila pripovedna čarovnija; da se bo prvi roman Maja Haderlap Angel pozabe na nevidni razpoki kot živo srebro prelil v novega, Ženske v temi, in se bosta knjigi strnili v nedeljivo celoto. Ta vzgib je morda posledica neubranljive sile pričakovanja; v Angelu pozabe avtorica hkrati z apokalipso koroških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej izriše nepozabna družinska in družbena portreta babice Mici in očeta Zdravka, medtem ko lik matere ostane oklevajoče ambivalenten – in zato toliko bolj vznemirljiv. Zato ne preseneča, da ob podatku na začetku romana Ženske v temi, da se bo protagonistka z Dunaja odpeljala k ostareli mami na Koroško, samodejno potegnemo sklep, da bo avtorica družinsko galerijo podaljšala z monumentalnim portretom matere. In vendar ne: roman Ženske v temi po nekaj uvodnih zamahih krene v povsem drugo smer, na drugačna tematska križišča in v drugačno atmosfero kot Angel pozabe; še najbolj pa preseneti drugačen, poenostavljeno rečeno, veliko bolj negotov notranji tempo romana. V Angelu pozabe, čeprav zvečine pisanim iz otroške perspektive (Drago Jančar ga je po Lojzetu Kovačiču parafraziral Deklica in smrt), so vsebinska in vrednostna razmerja in stališča jasna; in temu sledi tudi pisava. Nasprotno Ženske v temi – kot v retrovizorju nemara sugerira že naslov – že v uvodnih akordih zazvenijo tipajoče, krhko in že tudi nekoliko nepovezano, pri čemer je osrednji katalizator tovrstnega vzdušja ranljiva in razpršena protagonistka Mira, za katero se zdi, da jo je avtorica zavestno umestila daleč proč od brezimne, a notranje veliko bolj navzoče prvoosebne pripovedovalke v Angelu pozabe. Deklica, kasneje mladostnica, v Angelu pozabe sama pri sebi ves čas dobro vé in ubeseduje, kdo je in kaj se ji dogaja, medtem ko Mira v Ženskah v temi samo sebe zaznava nekako haptično, tako da se poraja vtis, kot da zmore zgolj občasno slediti valovanju svoje zavesti. Mirino stanje občasno spomni na junake Marka Sosiča: »To je kača, ki leže jajca v meni, je tuhtala Mira, ta žival je večna, razmnožuje se po železni, zame nedoumljivi zakonitosti. Začutila je plamtenje hladnega ognja, ki se je sprijel v visok, vse višji vrtinec plamenov, se najprej zatikajoče se, naposled pa odločno in neomajno razmahnil in požgal vse, kar ga je skušalo ustaviti.« Razlogov za Mirino bolj ali manj stalno tesnobo je veliko; eden od najbolj pomenljivih je jezik, saj Mira, Koroška Slovenka, ne v slovenščini ne v nemščini nima besed za svoja občutja: »V Mirini družini so zaupali robatim tonom, za vse so bili nekaj najbolj običajnega. ( … ) S tem jezikom je Mira zrasla, bil je njen dejanski materni jezik, robat in skrčen na najnujnejše, jezik, ki jo je izoblikoval in ki se mu ni mogla drugače postaviti po robu, kakor da se mu je izmaknila, se ogradila od njega.« Povod za tokratni Mirin odhod z Dunaja je obisk ostarele matere v domači podjunski vasi. Stik z domačim okoljem opiše z besedami: »Bil je zadah umiranja, sladkoben in žarek, četudi opojen zadah umiranja življenja.« Še prej v besedilu svojo vas imenuje »past«, ob čemer se spomnimo na dekličin citat iz Angela pozabe, ko prihaja na počitnice: »Domači griči se preobrazijo v past, ki vsako poletje seže po meni in me zgrabi.« 'Past' je torej eden od skupnih in hkrati najbolj simptomatičnih in izzivalnih toposov obeh romanov. To, da obe protagonistki koroške vasi in njihov okoliš, imenujeta 'past', nazorno govori, kako trpko je, zlasti za mladega človeka, biti koroški Slovenec, vsak trenutek izpostavljen in zaznamovan. Mira ni dovolj pogumna, da bi se borila za slovenstvo, kar pa ne pomeni, da se ji ob prihodu vsakič znova ne vzbudijo mešani občutki odpadništva in pripadnosti slovenski manjšini. Ob snidenju z materjo po dolgem času spregovori v slovenščini, naslednji dan pa med opravki v Železnem Dolu, majhnem sosednjem mestu, nepričakovano naleti na Jurija, svojo mladostno ljubezen, in se dogovori za zmenek. Z Jurijem se je razšla, ker je podtaknil razstrelivo pod električno napeljavo, da bi mednarodno javnost opozoril na koroški problem. Jurij je torej drugačen od nje, ki je pred »nevšečnostjo biti koroški Slovenec« pobegnila na Dunaj, se poročila z Avstrijcem Martinom in se zaposlila v knjižnici. Ko Mira med obiskom preiskuje vzroke za svoje partnerske, identitetne in duševne težave, se med drugim spominja, kako ji je okolica kot otroku nič krivi naprtila krivdo za očetovo smrt (ta motiv se ujema z utopitvijo v Angelu pozabe) in kako je ob tem čutila, da jo mati zaradi tega sovraži (mati ji to zdaj tudi potrdi), ter kako so jo kot deklico otipavali in nadlegovali vaški pijanci. Za to, da bi odkrila poglavitni vzrok svojih težav, pa sluti, da bi morala »pobrskati pod pepel druge svetovne vojne« – kar pa se ji zdi tako neznosno, da se temu takoj odpove: »Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klobčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko.« Poleg tega Mira med pospravljanjem najde anketo, s katero je pred diplomo raziskovala položaj koroških Slovenk, pa tudi svoj najstniški dnevnik iz časa, ko je zanosila, splavila in pristala na psihiatriji. Mira si med vračanjem h koreninam torej prizadeva, da bi poiskala vzroke za svoje osebno počutje in nelagodje v (slovenski) kulturi – in jih najdeva vsenaokrog, vendar zaenkrat nima moči, da bi jih presegla; tako tudi ni čudno, da konec njene zgodbe ostane povsem odprt. V drugem delu, v trenutku Mirinega odhoda na Dunaj, roman preklopi na pripoved Mirine mame Ani, pri čemer nemudoma izstopi neskladnost predstav, ki jih imata mati in hči druga o drugi. Jasno je, da je Ani kljub telesni betežnosti duhovno in miselno prožna, tudi sama pa se, ob selitvi iz domače hiše v varovano okolje, znajde na križpotju. Tudi Ani ne razpolaga z jezikom za svoje spomine in občutja, zato ji pride na misel, da bi si življenje najlaže približala z risanjem: »Če bi hotela narisati svojo mater, bi jo kot temno gorsko kraljico, ki živi v ledu in premore lastnost, da ob nekaterih dnevih stopi na dan kot velikanka, ob drugih dneh pa je prozorno bitje.« V primerjavi s hčerjo Ani deluje veliko bolj uravnoteženo; zdi se, da predvsem zahvaljujoč svoji sposobnosti, da se pravočasno ustavi pred usodnimi vprašanji, nekako v skladu z Nietzschejevim spoznanjem, da če predolgo gledamo v brezno, nas lahko brezno pogleda nazaj. Ani je – morda tudi zaradi globoke osebne vere – podarjeno, da je brezno ne privlači predolgo ... Ta lastnost je dobro vidna ob njenem premišljevanju o materi Neži, za katero Ani ni nikoli dokončno dognala, ali je bila žrtvujoča se svetnica ali gostilniška lahkoživka. Ko se v Ani poleže trenutno vznemirjenje, lahko mirno in razsodno živi naprej življenje slehernice. Njena nedoslednost v spoznavanju je eden od vidikov njene osebnosti, zaradi katerega ostaja ženska v temi, in hkrati učinkovit preživetveni mehanizem. Maja Haderlap v knjigi Ženske v temi odpira večna vprašanja človeške bližine, ženske in narodnostne identitete, odnosov med materami in hčerami, strategij soočanja s travmami, minevanja in drugih, vendar se ob koncu zdi, da ji ni uspelo poiskati tako učinkovitih notranje- in zunanjeformalnih kanalov za posredovanje svojih tematik kot v romanu Angel pozabe. Lika Mire in Ani nista dovolj karizmatična in večplastna, da bi iz njiju lahko zrasel prepričljiv skelet romana (medtem ko njuni potencialno veliko bolj zagonetni sorodnici, Neža in Dragica, ostaneta v ozadju). Kot kontrapunkt premalo magnetičnima junakinjama bi avtorica verjetno lahko učinkovito zgradila dinamično zunanje dogajanje, vendar je tega malo, zgolj za nujni okvir. Notranji tonus pripovedi rahljajo tudi dolgi, ponekod preveč površinski oziroma pozunanjeni opisi, ki večkrat nimajo dovolj razvidnega vpliva na dogajanje in razvoj romana. Delež bežnih impresij, spominov, opisov in drugih zastranitev je tolikšen, da se izgubljata rdeča nit in linearnost romana, fokus pripovedi pa dodatno zamegljuje tematska neosredotočenost, saj ni povsem jasno, kaj avtorica izpostavlja kot ključen Mirin oziroma Anin problem, in, v povezavi s tem, kaj je središčna tema romana – duševna neravnovesja, identiteta ali odnos med materami in hčerami? Roman tako ves čas nekako niha in od bralca pogosto terja, da si ga sam osmišlja in razlaga. Ženske v temi ponujajo zanimive nastavke, ki pa so izpeljani preveč nejasno, da bi jih forma romana lahko ustrezno podčrtala in povzdignila. Kot da roman že po svoji naravi terja odločnejšo strukturo, zato bi bilo nemara zanimivo preizkusiti, kako bi avtoričine tokratne literarne odločitve učinkovale v krajših formah.

Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, ki pa je hkrati tudi začetek povojnega begunstva in izseljenstva. Razstava arhivskih fotografij o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem, ki so jo pripravili pri Rafaelovi družbi, bo od nedelje mesec dni postavljena v predprostoru kapele na Logu pri Brezovici. V ponedeljek, 15. septembra, bo ob tem predavanje zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch, ki bo govorila o povojnih dogodkih ter predstavila življenje in delo slovenskih beguncev. 80. obletnice odhoda iz Slovenije, begunstva in izseljenstva se bodo jutri spomnili tudi v Argentini, kjer je novo domovino našlo okoli 6000 naših rojakov. Spominsko sveto mašo bo daroval zaslužni nadškof msgr. Andrej Stanovnik, in sicer v cerkvi svete Julije na aveniji Alberdi v Buenos Airesu, kjer so se Slovenci zbirali v prvih letih po prihodu. Zbrali se bodo ob geslu: Izgubili so domovino, a ohranili so vero, še poroča tednik Svobodna Slovenija iz Argentine

V Kulturnem domu v Gorici se je včeraj začel 60. seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem ter dvojezične šole v Špetru. Poteka v okviru Evropske prestolnice kulture GO!2025. Osrednja tema je Jezik in dobrobit oz. poti do učenja in dobrega počutja. Jubilejnega seminarja se je udeležila tudi državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki je v nagovoru poudarila izjemno vlogo učiteljev: Ne učite samo otrok in mladih, ne učite samo Slovencev, temveč učite in vzgajate Evropejce. Prenašate vrednote sodelovanja, sožitja, medsebojnega spoštovanja, prijateljstva – ne tako, da pridigate, ampak tako, da te vrednote vsak dan dejavno živite. Seminar, ki bo potekal do 12. septembra, organizirajo Zavod RS za šolstvo, Urad za slovenske šole na Deželnem šolskem uradu Furlanija-Julijska krajina in Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje.

Kraška ohcet, največja etnološka prireditve Slovencev v Italiji, je presegla pričakovanja. Več kot 1200 svatov vseh generacij, oblečenih v narodne noše, je dokaz, kako pomembna je ta prireditev za celotno slovensko narodno skupnost v Furlaniji – Julijski krajini. Ustavimo se v Monoštru, kjer je potekal seminar za učitelje in vzgojitelje v narodnostno mešanem okolju, namenjen krepitvi slovenskega jezika in identitete. Povabimo vas v Koroški muzej v Celovcu, na ogled razstave Hinschaun!Poglejmo, ki pripoveduje o obdobju nacističnega režima na avstrijskem Koroškem. Maja Haderlap, slovenska avtorica v središču jubilejne 40. Vilenice, pa spregovori o svojem najnovejšem romanu Ženske v temi, v katerem razmišlja o vlogi ženske nekoč in danes, odhajanju ter iskanju identitete, smisla življenja in svobode. Foto (USZS): mladoporočenca 28. Kraške ohceti

Iz Celovca so sporočili, da je v 84. letu starosti umrl dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze in predsednik Narodopisnega inštituta Urban Jarnik Nužej Tolmaier. Za svoje delo je leta 2021 prejel Tischlerjevo nagrado, leta 2023 pa Štrekljevo. Deželni glavar Kaiser je v izjavi dejal, da Koroška z njim izgublja „izjemno osebnost, človeka, ki se je desetletja z veliko vnemo udejstvoval za slovensko narodno skupnost in medkulturno sobivanje“. Z Nužejem Tolmaierjem je tesno povezan tudi močan razcvet kulturnega življenja med koroškimi Slovenci. Trajen dokument pa je njegovo obširno publicistično delo na področju kulturnega, glasbenega in pevskega ustvarjanja ter njegov prispevek k dokumentaciji narodopisne dediščine koroških Slovencev, so še zapisali pri KKZ in inštitutu Urban Jarnik, kjer so tudi navedli vodilo njegovega dela, da kar je zapisano, ne bo izbrisano.

Bogato in raznoliko je delovanje slovenskih društev na avstrijskem Koroškem. Tokrat smo pogledali k trem: Slovensko prosvetno društvo Gorjanci Kotmara vas, Katoliško prosvetno društvo Drava Žvabek in Slovensko prosvetno društvo Dobrač Brnca. Predsedniki Vinko Wieser, Jokej Logar in Marjan Gallob so bili gostje prireditve letošnjih Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani, ki jo je pripravil Klub koroških Slovencev v Ljubljani.

Voditelji Nemčije, Francije in Velike Britanije bodo popoldne gostili video konferenco zaveznic Ukrajine v sklopu tako imenovane koalicije voljnih. V ospredju bo po pričakovanjih razprava o varnostnih jamstvih za Ukrajino v primeru mirovnega dogovora z Rusijo. Nemški kancler Friedrich Merz meni, da je ameriška pripravljenost sodelovati v takšnih zagotovilih dobra novica, saj tako Evropa ne bo sama v tem. Poudaril je, da moramo Evropejci opraviti svoj del. V oddaji tudi o tem: - Ob vnovičnem nasilju na srbskih protestih sinoči najhuje v Valjevu - Od Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom mineva 106 let - Nov poraz članske košarkarske reprezentance, tista do 16 let se kiti z evropskim bronom

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenija danes zaznamuje državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Predsednica Nataša Pirc Musar je v poslanici poudarila vlogo Prekmurja pri krepitvi slovenske identitete, premier Robert Golob pa je med drugim izpostavil razvojni potencial regije. Da ima Prekmurje veliko priložnosti, še več pa znanja in volje, se strinja tudi direktor Razvojnega centra Murska Sobota Bojan Kar. Drugi poudarki: - Na srečanje Trumpa in Zelenskega tudi močna evropska delegacija. - Protestniki po vsem Izraelu zahtevajo konec vojne in vrnitev talcev. - Dars bo zvečer za sto dni za ves promet zaprl del vipavske hitre ceste.

Ob današnjem državnem prazniku se spominjamo 17. avgusta 1919, ko so se prekmurski Slovenci po več stoletjih madžarske oblasti spet povezali z matico. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v poslanici poudarila vlogo Prekmurja pri krepitvi slovenske identitete, premier Robert Golob pa je izpostavil med drugim razvojni potencial regije. Združitev prekmurskih Slovencev z matico je pri nas državni praznik, ki ni dela prost, od leta 2006.

Ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom bomo spoznavali medversko pestrost Prekmurja in se poglobili v zgodbo božjega služabnika Danijela Halasa. Mineva namreč 80 let od smrti duhovnika, ki je kljub zatiranju madžarskih oblasti med drugo svetovno vojno spodbujal slovenske vernike, naj v cerkvenem in javnem življenju uporabljajo slovenščino. O čem nas uči zgodba duhovnika Halasa? Kako živ je danes medverski dialog na severovzhodu Slovenije? In kaj praznik priključitve pomeni Prekmurcem? O vsem tem bomo spregovorili z gostjo Metko Fujs, nekdanjo direktorico Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

Pia Hrovat, znana tudi po profilu Nasmeh zdravju, je zobozdravnica, specialistka zobne protetike, ki verjame, da zdravje zob nikoli ni samo stvar nasmeha – temveč ogledalo celotnega telesa. V podkastu govoriva o njeni poti v svet zobne protetike, o ustnem zdravju in napakah Slovencev, pa tudi o hormonih, medicinski hipnozi in estetskih posegih, ki spremenijo, a ne izumetničijo. Vsekakor pogovor, ki ti bo odprl nov pogled na zdravje …V najinem iskrenem pogovoru se dotakneva pomembnih tem:Kako stanje v ustih vpliva na celotno telo – ker bakterije potujejo po krvi.Ustno zdravje Slovencev – je mehka zobna ščetka v resnici napaka?Hormoni in perimenopavza – zakaj o tem še vedno premalo govorimo.Estetski posegi brez umetnega videza – kdaj in kakšni so lahko pozitivni?Medicinska hipnoza – pristop, ki odpira nova vrata k notranjemu ravnovesju.Pia je delila tudi svojo izkušnjo življenja na Jamajki, govorila, kako njeno delo spreminja življenja onkoloških bolnikov, delila pa je tudi svoje misli o lepoti in samozavesti.Po ogledu videa ali poslušanju podkasta se lahko z nami povežeš tudi na Instagramu: ► https://www.instagram.com/malincanastja/ ► https://www.instagram.com/nasmeh.zdravju/Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na nastja.kramer@malinca.si

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Aleš Šteger, doma in v tujini večkrat nagrajeni pesnik in pisec, je več let izvajal projekt Na kraju zapisano, v okviru katerega je na krajih dogajanja pisal o lokalno in globalno pomembnih dogodkih. Med drugim je za izložbo kavarne Maxi opazoval, premišljeval in pisal o velikih protestih proti političnim elitam, ki jih poznamo pod imenom vseslovenska vstaja. Ta projekt se je nekaterim zdel sporen, saj naj bi voajersko parazitiral na stiskah in strasteh drugih. Vendar pa so kritike pogosto prišle iz krogov, ki etičnega faktorja v svojih spoznavnih metodah ne priznavajo oziroma ga nadomeščajo s političnim. Politično naj bi bilo vsezajemajoče in tudi etično naj bi mu bilo podrejeno, zato lahko rečemo, da je šlo za politično kritiko. Vprašanje je vsekakor kompleksno, vendar se zdi, da je v romanu Ogenj Šteger uporabil sorodno tehniko zunanjega, se izvzel iz političnega in ravno s tem izvedel etično gesto, ki v sodobni slovenski umetnosti – pogosto eksplicitno ali implicitno spolitizirani – manjka. In to ravno v pravem duhovnozgodovinskem trenutku, ko lahko opazujemo razkroj etičnega v duhu politikantskega. Delo se ukvarja z življenjem ptujske partizanke, diplomatke, kustosinje in etnologinje Štefke Cobelj. Gre za zgodovinsko osebnost in morda je za zunanjega bralca bolje, da se ne ukvarja preveč z odnosom med resnično in fikcijsko osebnostjo, saj ima slednja sama po sebi velik simbolni naboj ter je nosilka družbenih protislovij polpretekle zgodovine, ki odloča tudi o sedanjosti. Sredi protislovij pa se razpira eksistenca posameznika. Opisana distanca pogleda in distanca do konkretne zgodovinske osebnosti sta ozaveščeni skozi pripovedovanje v drugi osebi. S tem je slovnično ves čas oznanjena avtorjeva prisotnost. Podobe protagonistkinega življenja se vrstijo podobno kot v filmu Oppenheimer – pripovedovalčev pogled je sočasno kamera in režija. Protagonistka je vpeta v različna družbena protislovja in razpeta med različne uradne ideologije svojega časa. Pripoved njihove nosilce prikazuje stereotipno, vendar vse na enak način neusmiljeno, od Slovencev do Srbov, Albancev in Somalcev. Problem stereotipov se v tem enačaju izniči. Krščanstvo, komunizem, islam, ki nagovarjajo celotno človeštvo in se izvorno borijo proti predsodkom in malenkostnosti, v igri človeških travm in egov postanejo orodja teh predsodkov in malenkostnosti. Panoramski zgodovinski pregled nas v času populističnega obujanja jugonostalgije vodi skozi mnoga notranja protislovja te države. Skozi njene nove razredne hierarhije, raznovrstne subkulturne in komaj zaznavne narodne hierarhije, skozi njena institucionalna in ekonomska protislovja. Z zgodovinske distance in skozi realističen pogled se razpad Jugoslavije ne zdi toliko šokanten kot je logičen izid te protislovij in disfunkcionalnosti polne države. Družbena protislovja so v vsaki državi seveda pričakovana in normalna, vendar pa je problem Jugoslavije v globokem razcepu med njimi in uradno propagando ter spektaklom. Etičnost dobrega romanopisja je, da ta razcep prikaže na ravni posameznika in njegove eksistence. Nekaj takih primerov etičnih romanesknih praks je v knjigi Literatura in etika izpostavil Tomo Virk, med njimi je denimo Človeški madež Philipa Rotha, ki je na potencialne nevarnosti tako imenovanega gibanja woke na ameriških kampusih pokazal že leta 2000. Poleg pomembnosti intervencije v današnjo družbeno stvarnost, ki jo prinaša Štegrov Ogenj, je roman pomemben tudi zaradi globoke eksistencialne vizije. Stalno kaže na uničujočo potrebo človeštva, da stvari fiksira, jim da ideološki pomen, si nadeva identiteto, namesto da bi stvarnost razumelo kot spremenljivo in neujemljivo. O tem v svojih temeljnih tekstih, najsi bodo sveti ali teoretski, govorijo tudi vse prej omenjene ideje. V ognju te strasti fiksiranja iluzije, da lahko popolnoma obvladamo svet, nato gorijo države, arhivi, spomini. Gre za enega najpomembnejših slovenskih romanov zadnjih let, ki ga je priporočljivo brati v današnji krizi etike in idej.

Mariana Poznič je rojena slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu. O delu in življenju v Buenos Airesu, o dejavnosti v slovenski skupnosti v Argentini, povezovanju s Slovenijo in vsakdanjem utripu v več milijonski argentinski prestolnici se je z Mariano Poznič pogovarjala Lili Brunec. Foto: Ivo Žajdela/Družina

Kako oz. v katerem jeziku se s turističnimi ponudniki, na primer gostinci, sporazumevate med počitnicami na Hrvaškem, kjer je ali bo tudi letos dopustovala več kot polovica Slovencev? Vas moti, da so jedilniki v gostilnah na hrvaški obali v angleškem, nemškem, morda italijanskem ali celo madžarskem jeziku, nikjer pa v slovenskem? Bi se morali hrvaški turistični delavci bolj potruditi in ponuditi menuje tudi v slovenščini, saj smo Slovenci že tradicionalno med najbolj pogostimi turisti na Jadranu? Kaj menijo slovenski turisti na Crikveniški rivieri in kako odgovarjajo tamkajšnji gostinci in natakarji?

Svete Višarje, ki stojijo na stičišču slovanskega, romanskega in germanskega sveta, so bile že 37. prizorišče romanja Slovencev iz matične, zamejske in izseljenske Slovenije. Ti se zberejo na tromeji vsako leto na prvo nedeljo v avgustu. Tudi tokrat je predavanju o narodnostno-bivanjskih vprašanjih, bistvenih za naš narod, sledilo slovesno bogoslužje. Vodil ga je škof, ki je odgovoren za Slovence v zamejstvu in po svetu, Anton Jamnik. Zbranim je izrekel zahvalo za zvestobo Bogu, kulturi in jeziku. Rojaki slovenstvo ohranjajo na različnih delih sveta. Povabil jih je, naj poživijo svojo vero, da bodo kos izzivom, ki jih prinaša ta čas.

Poletje je v polnem razmahu in planinske poti zvabijo po tradiciji največ Slovencev prav avgusta. Naš gost je bil gorski reševalec Jani Bele, Z njim smo govorili o tem, kako se varno podati v gore, kaj naj bo v nahrbtniku, kako prepoznati svoje meje in zakaj je dobra priprava ključna za varen korak.

Tadej Pogačar je pričakovano rumeno majico varno pripeljal do Pariza, njegovo četrto zmago na Touru je v živo spremljalo veliko Slovencev. Številni so kampirali ob trasi in jo očitno zelo dobro odnesli, predvsem veliko bolje kot udeleženci antifašističnega tabora ob Peršmanovi domačiji, kjer so avstrijski policisti s specialno enoto, helikopterjem in letalniki izvedli obsežno racijo. Zaradi domnevne kršitve glede kampiranja in varstva narave. Mednarodni pritiski na Izrael, tudi zaradi politike stradanja v Gazi, se stopnjujejo, medtem pa je po mnenju madžarskega premierja Orbana Trump Ursulo von der Leyen pojedel za malico in dosegel za Evropsko unijo zelo slab trgovinski dogovor.

V britanskem časopisu Guardian so se vprašali, če se je zlata doba turizma končala. Ali je treba zapleteno razmerje med tistimi, ki želijo obiskati najbolj zanimive kraje na svetu, in tistimi, ki v njih živijo, postaviti na novo? Veliko Slovencev poleti še vedno najbolj vleče na morje, na Jadran, na Hrvaško. To potrjujejo tudi rezultati najnovejše raziskave družbe Valicon. Na Hrvaškem je, ali še bo, poletni dopust preživela kar polovica Slovenk in Slovencev; 8 odstotkov v Italiji, 5 v Grčiji; 21 odstotkov Slovenk in Slovencev bo dopustovalo v Sloveniji. 15 odstotkov prebivalk in prebivalcev pa letos na dopust ne bo odšlo. V tokratni Intelekti vam v poslušanje in razmislek ponujamo nekaj spominov na dopust, počitnice in potovanja, na taka, kot so bila nekoč. Govorili bomo o turizmu danes, za katerega se zdi, da ga bodo prenatrpanost, draginja, vojne in naravne katastrofe, pokopali. Kakšna pa bo, če sploh, torej prihodnost turizma? Sodelujejo: analitičarka Ana Jemec Špik (Slovenska turistična organizacija), politologinja prof. dr. Marjetka Rangus (Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru), »sanjač slovenskega turizma« Dominik S. Černjak (Turistična zveza Slovenije) in etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec (ZRC SAZU in Fakulteta za Humanistiko Univerze v Novi Gorici).

Gre za čezmeren poseg policije in nespoštljivo ravnanje na kraju, ki koroškim Slovencem predstavlja simbol upora proti nacizmu in hkrati kraj spomina na 11 ljudi, ki so jih vojaki SS-a ubili tik pred koncem druge svetovne vojne, opozarjajo organizacije koroških Slovencev, ki so se ostro odzvale na včerajšnje ravnanje avstrijske policije in njene specialne enote na mladinskem protifašističnem taboru pri muzeju Peršman. Zahtevajo, da se raziščejo vse okoliščine te policijske racije. Pojasnila glede ravnanja avstrijske policije pričakuje tudi Slovenija. Kaj se je dogajalo na Peršmanovi domačiji? Kako se počutijo udeleženci tabora in kakšne bi lahko bile politične posledice te, po mnenju odvetnika Rudija Vouka, ilegalne policijske racije? Prisluhnite!Foto (Damijan Smrečnik/Novice.at): Policija je pregledala tudi notranjost Peršmanove domačije

Cerkev na avstrijskem Koroškem je od nekdaj bila gonilna sila tudi za slovensko kulturno udejstvovanje, ki je dvigovalo in narodnostno oblikovalo narod. V današnjem svetu pa sta tako vera in slovenska beseda pred novimi izzivi. Tako razmišlja škof krške škofije v Celovcu dr. Jože Marketz. Svoje razmišljanje je pripravil za letošnje Koroške kulturne dneve v Ljubljani, za večer, ki ga je organiziral Klub koroških Slovencev v Ljubljani. Na njem je sodeloval tudi zgodovinar in slavist dr. Teodor Domej, njegovemu razmišljanju ste lahko prisluhnili pred tednom dni.

V pogovoru z Jaroslavom Skrušnýjem, mojstrskim prevajalcem iz češčine in francoščine, preverjamo, kaj je v drugi polovici 20. stoletja slovenskemu kulturnemu prostoru dala francoska in kaj češka literaturaKo smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju. Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala. Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado. A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja. Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)

Tokrat predstavljamo pravnico Mariano Poznič iz Argentine. Rojena je slovenskim staršem v Buenos Airesu, po poklicu pa odvetnica in sodna tolmačka za slovenščino. Zelo je dejavna v tamkajšnji slovenski skupnosti, med drugim je v vodstvu krovnega društva slovenskih organizacij v Argentini Zedinjena Slovenija. Je tudi urednica tednika Svobodna Slovenija, že nekaj let pa je tudi predstavnica Slovencev iz Argentine v Svetu vlade republike Slovenije za Slovence po svetu.

Filip Firbas, poznavalec nepremičninskega trga, predavatelj na javnem zavodu Cene Štupa v Ljubljani o finančni pismenosti, je svetoval, kako izbiramo nepremičnino glede na stil življenja. Skozi leta, posebej ko moči opešajo, je dobro premisliti, kaj si želimo in koliko zmoremo, kako preurediti ali izbrati stanovanje ali hišo, da bosta bivalno in stroškovno prijaznejša do naših zmožnosti. Vrsto je izzivov, tudi zaradi že pregovorne navezanosti Slovencev na svojo zemljo, lastnino in seveda tudi nepremičnine. Govorili smo tudi o razlikah med stanovanjem in hišo.

Točnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj sto tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih približno 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj.

Kakšna je vloga katoliške Cerkve v kulturnem delovanju koroških Slovencev? Koliko organizacij ima v svojem naslovu pridevnik katoliški? Ali ima slovensko organizirano življenje na avstrijskem Koroškem drugačen profil kot pri nemški večini? V oddaji ste slišali razmišljanje zgodovinarja in slavista dr. Teodorja Domeja. Pripravil ga je za letošnje Koroške kulturne dneve v Ljubljani, za večer, ki ga je organiziral Klub koroških Slovencev v Ljubljani. Na njem je sodeloval tudi krški škof Jože Marketz, njegovemu razmišljanju boste lahko prisluhnili čez teden dni.

V oddaji gostimo slavista, prevajalca in kulturnika Petra Kuharja, ki že 18 let živi na Češkem in je bil tudi pobudnik za ustanovitev slovenskega društva Jože Plečnik v Pragi. Pogovarjali smo se tudi z urednico slovenske radijske oddaje Okence v slovenski svet, ki deluje v Buenos Airesu Mariano Pirc, pred radijski mikrofon pa smo med obiskom v Sloveniji ujeli tudi Walterja Šuberja, ki prihaja iz Avstralije in deluje na slovenskem radiu Radio glas avstralskih Slovencev v Sydneyu, rojen Primorec, ki pa se je še kot otrok s starši preselil na peto celino. Pred radijski mikrofon pa je stopil tudi mladi predsednik slovenskega društva v San Justu v Argentini Marjan Godec, ki ohranja slovenstvo v tej južnoameriški državi že kot pripadnik tretje generacije Slovencev.

Jelka Godec: Vlada kaže popolno nezrelost in ignoranco – tako v zdravstvu kot pri vprašanju varnosti in članstva v Natu.Vlada v Državni zbor pošilja predlog o 25-odstotni obdavčitvi kriptosredstev.Raziskava Utrip družbe: Večina Slovencev za obstanek v Natu, javnost razdeljena glede obrambnih izdatkov, v sporu z vlado večina na strani Petrola, ki je spet odprl poslovalnice.Poslanci potrdili zakonodajni sveženj, ki vzpostavlja temelje za stabilno financiranje in širitev javnega najemnega stanovanjskega fonda. V SDS opozarjajo, da je predlog slab.Zaradi nestanovitnega vremena še veliko pšenice pa tudi drugih nekoliko poznejših žit ostaja na poljih.Po spopadih sirskih sil z Druzi, Izrael napadel vladne prostore v Damasku. Vrstijo se pozivi k zadržanosti.Šport: Pogačar kljub včerajšnjem padcu poškodb ni utrpel in je pripravljen na današnji dan, ki se bo sklenil z vzponom na Hautacam. (Otakám)Vreme: Popoldne bo delno jasno, nastalo bo še nekaj ploh in kakšna nevihta. Jutri bo sončno s svežim jutrom.

V nedeljo je minilo 105 let od požiga tržaškega Narodnega doma in pet let od podpisa memoranduma za vrnitev doma slovenski narodni skupnosti v Italiji. Krajšo slovesnost ob tem so pripravili: Fundacija Narodni dom, krovni organizaciji naše narodne skupnosti Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza ter stranka Slovenska skupnost. Glasbeno točko sta pripravila gojenca Glasbene matice, sledilo je polaganje vencev, medtem ko je zbrane v imenu Fundacije Narodni dom nagovoril podpredsednik Walter Coren. Napovedal je, da Fundacija večji dogodek pripravlja ob koncu leta, ko bi radi počastili tudi gledališko dejavnost, ki se je vse od začetka odvijala v prostorih Narodnega doma. Stavba, ki so jo po načrtu arhitekta Maksa Fabianija dogradili leta 1904, je bila pomembno večnamensko središče tržaških Slovencev in drugih Slovanov v Trstu.

Na nedeljo Slovencev po svetu se je nenadoma in nepričakovano ter prezgodaj končala življenjska pot izseljenskega duhovnika Aleša Kalamarja. Rodil se je pred 44-imi leti, v duhovnika je bil posvečen leta 2007. Po novi maši v Dolencih na Goričkem je bil dve leti kaplan v Gornji Radgoni, nato še dve v Lendavi. Od leta 2011 je deloval v Stuttgartu v Nemčiji v okviru slovenske katoliške misije. Telo pokojnega duhovnika bodo nocoj pripeljali v župnijsko cerkev sv. Nikolaja v Dolencih, kjer bodo zvečer somaševali dekanijski duhovniki, jutri popoldne pa bo pogreb. Vodil ga bo ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki je v okviru slovenske škofovske konference zadolžen za Slovence po svetu. Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov bo zastopal predsednik Izidor-Dori Pečovnik. Mašo zadušnico bodo v nedeljo imeli tudi v cerkvi sv. Konrada v Stuttgartu in se hvaležno spominjali vsega, kar je Aleš Kalamar dobrega naredil za to skupnost in se Bogu zahvalili za vse darove, s katerimi jo je obogatil, je zapisal njegov naslednik dr. Zvone Štrubelj.

Kolesarji so na dirki po Franciji opravili že dve etapi. Med najboljšimi kolesarji na svetu nastopa četverica Slovencev, Primož Roglič in Tadej Pogačar pa napadata najvišja mesta v skupnem seštevku.

Kolesarji so na dirki po Franciji opravili že dve etapi. Med najboljšimi kolesarji na svetu nastopa četverica Slovencev, Primož Roglič in Tadej Pogačar pa napadata najvišja mesta v skupnem seštevku.

Prva nedelja v juliju je že vrsto let nedelja Slovencev po svetu. Kakšen je njen pomen, kako naj jo obeležimo, kako Cerkev v Sloveniji spremlja izseljence danes, nam je povedal škof za Slovenci po svetu dr. Anton Jamnik, ki je napovedal tudi novega duhovnika za Slovence v Argentini. Ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar pa je (od 16:27 naprej) predstavil bogato dejavnost organizacije, ki jo vodi ter povabil tudi na tradicionalno Romanje treh Slovenij na Svete Višarje na prvo avgustovsko nedeljo.

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Franja, Jelendol, Pavla, Zgornji Hrastnik, Krvavice in druge partizanske bolnice, ki so delovale v skrajno zahtevnih okoliščinah, ki jih je ustvarila okupacija, niso bile pri zdravljenju pacientov nič manj uspešne od bistveno bolje opremljenih bolnic največjih zavezniških armadTočnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pa Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj. Foto: Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (SI-Ziga / Wikipedija)

Predlog novele zakona, ki bi razmejil javno in zasebno zdravstvo, je razlog za današnjo burno razpravo v državnem zboru. Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel na kritike odgovarja, da je smer zakona takšna, da zagotavlja večjo preglednost in jasnost ureditve dela v javnem in zasebnem sektorju. Poslanci so na različnih bregovih predvsem glede člena o neprofitnosti koncesionarjev, trenja so tudi v koaliciji. Druge teme: - Zimski dodatek, ki ga prinaša pokojninska reforma, bo prvič izplačan že novembra letos. Popolna novost reforme pa so dodatni odmerni odstotki na račun služenja obveznega vojaškega roka, ki ga bodo lahko uveljavljale tudi ženske. - Vrstijo se odzivi na ameriško napoved o 25-odstotnem zvišanju carin na uvoz avtomobilov. V Bruslju kot prvi korak poudarjajo dialog, tudi gospodarska zbornica Slovenije poziva k temeljitemu premisleku. Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal pravi, da mora Evropa pogledat, kje je lahko najboljša in se opreti na lastno znanje in produkte in delati na tem. - Današnje kvalifikacije smučarskih skakalcev napovedujejo odličen konec tedna v dolini pod Poncami. Med sedmerico Slovencev, ki je uspešno prestala kvalifikacije pred jutrišnjo tekmo, je bil na četrtem mestu najboljši Domen Prevc. Dejal je, da skoki še niso bili idealni.

Maja bo minilo 70 let od podpisa Avstrijske državne pogodbe, ki pa v najpomembnejših točkah ostaja neuresničena. Zaradi tega se v manjšini na Koroškem stopnjuje frustracija; motivacija predstavnikov manjšinskih organizacij, da bi si še naprej prizadevali za uresničitev zapisanih pravic, v enaki meri upada. Kaj predstavnike slovenske manjšine žene v prizadevanjih za ohranitev slovenske manjšine v Avstriji in tudi Italiji? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev; Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Italiji; Walter Bandelj, predsednik Sveta slovenskih organizacij v Italiji; Boris Jesih, poznavalec manjšinske politike. Avtorica, Marica Kušej, urednica dneva slovenskega sporeda ORF na frekvenci Radio Agora.