Podcasts about slovencev

Slovenija in Madžarska sta v skupni sklad za gospodarski razvoj obmejnega območja namenili še vsaka po milijon evrov. Katere projekte bo sklad financiral letos in kaj to pomeni za porabske Slovence, pojasnjuje državna sekretarka Vesna Humar. Ustavimo se v Celovcu, kjer se te dni na tradicionalni Tribuni predstavljajo mladi koroški slovenski lutkarji in gledališčniki. Odpravimo se v Sele, kjer so ponosni na prvi občinski zemljevid slovenskih ledinskih in hišnih imen, priljubljen tudi med izletniki. Z doktorico Bogomilo Kravos se sprehodimo po Svetem Ivanu v Trstu, mestni četrti, ki je bila nekdaj pretežno slovenska. V Pulju pa se pridružimo učenkam in učencem dopolnilnega pouka slovenskega jezika. Zakaj so se odločili zanj? Prisluhnite!Foto (Jaka Novak): Slovesno odprtje Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani in koroška Slovenka Ana Grilc, ki bere o svojih prednikih pregnanih leta 1942 

V oddaji smo nadaljevali s tematiko izpred tedna dni in vam predstavili še tri zgodbe slovenskih izseljenskih učiteljev. Iz Buenos Airesa prihajata Saši Selan in Katja Zupanc, iz Brazilije pa Tilen Kravos. Vsi so se udeležili seminarja, ki sta ga zanje pripravila urad za Slovence po svetu in zavod za šolstvo. Nato pa smo z Janezom Stergarjem iz Kluba koroških Slovencev v Ljubljani predstavili bogat spored letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani, ki bodo potekali od 23. februarja do 11. aprila, zvrstilo se bo kar dvanajst dogodkov.

Med 26. februarjem in 11. aprilom bodo v Ljubljani potekali tradicionalni Koroški kulturni dnevi. V mesecu in pol se bo zvrstilo 12 različnih kulturnih dogodkov, prek katerih bomo lahko nekoliko bolje spoznali življenje in kulturno ustvarjanje koroških Slovencev. Gre za jagodni izbor zelo bogatega kulturnega dogajanja, pravi Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev, ki že vrsto let organizira dneve, skupaj s Krščansko kulturno in Slovensko prosvetno zvezo iz Celovca. Koroška slovenska igralka Lara Maria Vouk, ki skupaj z Lucijo Ostan Vejrup igra v predstavi Prihodi - odhodi, pa je vesela, da se bo v Ljubljani predstavil tudi Teater Rampa, profesionalno gledališče koroških Slovencev. Kdo vse se bo predstavil na tokratnih Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani? Prisluhnite!

V ponedeljek se bodo začeli tradicionalni Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. Do 11. aprila se bo zvrstilo 12 dogodkov. Na njih bodo skušali predstaviti pester izbor bogate kulturne dejavnosti. Vsako leto povabijo lutkarje, mladinske igralske skupine, slikarje, pevce, pripravljajo predstavitev strokovnih knjig, nam je povedal Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Program pripravljajo v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo iz Celovca. Stergar še dodaja: Mislim, da bodo potem še bolj prepričani, da je slovenstvo na severni strani Karavank še živo ne glede na številčno upadanje in občasne poklice ekscese. Na začetku letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani bo odprtje razstave Pregon koroških Slovencev 1942, v ponedeljek ob 18h v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani.

Smučanje, blejske kremne rezine in izleti po Prešernovih sledeh so tudi del tradicionalne Zimske šole v naravi na Gorenjskem, na kateri so se ta teden zbrali učenci dopolnilnega pouka slovenščine iz nemške zvezne dežele Baden Württemberg in njihovi starši. Kaj vse so doživeli in kako to zimsko druženje v domovini poteka? Strnili smo kulturne utrinke iz Prage, kjer je zelo dejavno Slovensko društvo Jože Plečnik, na praški univerzi pa se sliši tudi slovenski jezik, saj tam deluje tudi slovenski lektorat. Zabeležili smo dogajanje na društveni volilni skupščini in pustovanju v Banja Luki. V pogovoru z dolgoletno profesorico slovenščine na univerzi v Tokiu Jelisavo Dobovšek Sethna pa več o povezovanju Slovencev na Japonskem, ob krepitvi tečajev slovenščine.

Le še do tega petka, 20. februarja 2026, se je možno prijaviti na tradicionalni nagradni natečaj za diplomske, magistrske in doktorske naloge s področij Slovencev v zamejstvu in Slovencev po svetu. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ga pripravlja že štiriindvajsetič. V poštev pridejo raziskovalne naloge, ki so bile uspešno zagovarjane v lanskem letu, od 1. januarja do 31. decembra, napisane v slovenščini, italijanščini, nemščini, hrvaščini, francoščini, angleščini ali španščini. Strokovna komisija bo pri ocenjevanju upoštevala izvirnost teme oziroma pristopa, »uporabnost« oziroma informativnost ter strokovnost, zahtevnost, splošno kakovost dela. Najboljša tri dela s posameznega področja bodo nagrajena z 800, 600 in 400 evri.

V Slovenski vesi v Porabju na Madžarskem je minulo soboto potekalo tradicionalno borovo gostüvanje porabskih Slovencev. Našemljeni svatovski sprevod z več kot 250 nastopajočimi se je iz Slovenske vesi z borom odpravil po porabskih naseljih proti Monoštru. Poročni obred so opravili v mestnem središču Monoštra, potekal pa je v slovenskem in madžarskem jeziku.

Še enkrat se poklonimo tržaškemu rojaku Miroslavu Košuti, velikemu literatu, ki je pustil sledi ne le v zamejskem, temveč v širšem slovenskem prostoru. Ustavimo se v Porabju in preverimo, kako je bilo na tradicionalnem Borovem gostüvanju. Povabimo na ogled zanimive razstave Divja 70. leta, ki pripoveduje o boju koroških Slovencev za svoje pravice in solidarnosti. Čestitamo Slovenskemu prosvetnemu društvu Šentjanž, ki letos praznuje 120. obletnico ustanovitve. Skrb za slovenski jezik je ena od ključnih nalog društva, pravi predsednica Nadja Keuschnig. Doktorica Barbara Riman, vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja, pa spregovori o slovenskih društvih na Hrvaškem v prejšnjem stoletju in ob tem ugotavlja, da so današnji izzivi zelo podobni tistim pred 100 leti. Kakšni so? Prisluhnite! foto (Vida Toš): Borovo gostüvanje že več kot 200 let pripravljajo v Porabju

Ime tedna je postal Tomaž Lahajnar, predsednik Društva Laufarija Cerkno, ki obeležuje 70 let od ponovne oživitve ene najbolj prepoznavnih tradicionalnih pustnih skupin v Sloveniji. Tradicija, o kateri se v Cerknem ne prepira in ima veliko podporo domačinov, šteje 25 likov; za tri med njimi člani društva vsako leto obleke izdelajo na novo. Cerkljanska Laufarija je bila leta 2014 razglašena tudi za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena. Kandidati so bili tudi: Domen Prevc, Nika Prevc, Nika Vodan in Anže Lanišek,skakalni kvartet, ki je v Predazzu osvojil olimpijski naslov na tekmi mešanih ekip. Domen Prevc je z zlato medaljo na veliki skakalnici postal tudi prvi slovenski posamični olimpijski prvak v smučarskih skokih, Nika Prevc pa se z osvojenim bronom domov vrača s kompletom medalj vseh barv.  Herta Maurer Lausegger, etnologinja in slavistka, ki se že desetletja posveča ohranjanju kulturne dediščine ter dokumentiranju slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem, tudi z obsežnim avdiovizualnim gradivom. Trenutno se osredotoča na dokumentiranje ziljskega narečja. Za svoje življenjsko delo je prejela Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze.

Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

Rojaki onstran meje kulturni praznik praznujejo ves mesec. Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini so se na osrednji slovesnosti Francetu Prešernu, slovenski kulturi in Borisu Pahorju poklonili s praizvedbo kantate Patricka Quaggiata Grmada v pristanu. Februar je tudi mesec vpisov in zanima nas, kakšni so vpisni pogoji na dvojezičnih srednjih šolah na avstrijskem Koroškem, kjer znanje nabira veliko dijakov iz Slovenije. Naš sogovornik je tudi glavni urednik slovenskega programa avstrijske javne RTV Marijan Velik, dolgoletni predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, ponosen tudi na uspehe slovenskih športnikov. Porabski Slovenec Alojz Hanžek, letošnji dobitnik najvišjega priznanja, ki ga Madžarska podeljuje za delovanje v korist narodnih skupnosti, pa je prepričan, da se jezik in identiteta ohranjata skozi vsakdanje življenje, običaje in delo v skupnosti. Kaj vse počne? Prisluhnite!Foto (veleposlaništvo Republike Slovenije v Budimpesti Fb): Alojz Hanžek, dobitnik priznanja madžarske vlade, s predstavniki krovnih organizacij porabskih Slovencev in Republike Slovenije 

Danes se v Ljubljani, Domžalah in Radovljici začenja jubilejna, 20. izdaja Festivala gorniškega filma. Gre za najpomembnejši tovrstni dogodek v naši regiji, ki bo do sobote postregel s kar 34-imi filmi. Letošnji program je posebej vznemirljiv, saj bomo videli rekordno število slovenskih filmskih zgodb – med njimi tudi najnovejše delo nagrajenke Prešernovega sklada Petre Seliškar ter otvoritveni film Triglav, pot odrešitve. Bili smo tudi v Kulturnem domu v Trstu, kjer se je ob kulturnem prazniku odvila osrednja proslava Slovencev v Italiji.

Predvajali smo prispevka z mednarodne strokovne konference o slovenskih knjižnicah doma in po svetu Svetovnega slovenskega kongresa, in sicer o povezovanju slovenskih knjižnic doma in po svetu ter uporabi sodobnih tehnologij, pa tudi o vlogi NUK-a pri ohranjanju in dostopnosti zdomskega knjižničnega gradiva. O tem sta govorili: Barbara Kavčič, predsednica strokovnega odbora Zveze bibliotekarskih društev Slovenije in vodja specialne knjižnice za nepremično kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo [od 12:12 naprej] ter Helena Janežič, skrbnica zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu v Narodni in univerzitetni knjižnici [od 34:15 naprej]. Na začetku smo se ustavili še pri govorniškem natečaju za mlade na avstrijskem Koroškem, ki sta ga razpisali Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev. Rezultati so bili razglašeni ob podelitvi 47. Tischlerjeve nagrade. Prvo mesto je osvojila Mojca Prosen iz Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru na avstrijskem Koroškem.

Osrednja prireditev Slovencev v Italiji ob Prešernovem dnevu vsako leto poteka drugje: eno leto na Tržaškem, drugo na Goriškem in tretje na Videmskem. Pripravljata jo obe krovni organizaciji slovenske manjšine, Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza. Letos bo to nedeljo v Kulturnem domu v Trstu in bo potekala pod častnim pokroviteljstvom predsednikov obeh držav. Program je pripravila Glasbena matica, naslov so mu dali po noveli Borisa Pahorja Grmada v pristanu, ki jo je v verze prelila Nina Pahor, glasbo je za simfonični orkester, mešani pevski zbor in solista napisal Patrick Quaggiato. Gre za novo, izvirno glasbeno delo, ki skozi umetniški izraz odpira temeljna vprašanja zgodovinskega spomina, identitete in človeškega dostojanstva. Slavnostna govornica bo igralka Ilaria Bergnach. Krovni organizaciji bosta podelili nagradi za življenjsko delo pri kulturnem udejstvovanju.

Letos bo minilo 80 let od začetkov slovenskega radijskega programa avstrijske javne RTV. Leta 1946 je namreč ORF prvič predvajala slovensko besedo. Iz Borovelj so prenašali nemško-slovensko kulturno prireditev, na kateri je slovenske pesmi recitiral Helmut Hartman in ta dan štejejo za rojstvo Slovenskega sporeda ORF. Helmut Hartman je k sodelovanju na radiu povabil tudi Marjana Velika, takrat še dijaka Slovenske gimnazije v Celovcu. Potem, ko je bil glavni urednik slovenskega programa ORF zadnjih 24 let in 21 let odgovorni urednik televizijske oddaje Dober dan, Koroška je zdaj tik pred upokojitvijo. Kot več drugih dejavnih koroških Slovencev je multifunkcionar, zato mu dela ne bo zmanjkalo. Od leta 1992 je predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, kar pomeni, da je na čelu krovne organizacije dlje kot je bil Marjan Šturm, se pošali. Pri depolitizaciji športne organizacije mu je pomagal Bernard Sadovnik, takrat tajnik športne zveze, ki danes povezuje več kot 35 društev in klubov. Kako pa je Marijan Velik zadovoljen z odnosom pristojnih do slovenskega programa ORF in kakšno prihodnost mu napoveduje? Prisluhnite!   Foto: Reichman

Herta Maurer-Lausegger je za življenjsko delo na področju etnologije, jezikoslovja ter dokumentacije slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem prejela 47. Tischlerjevo nagrado, ki jo podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev. Več

6. maja 2026 bo minilo 50 let od rušilnega potresa v Benečiji in Reziji, ki je prizadel tudi Posočje. Umrlo je skoraj 1000 ljudi, 2 tisoč 400 je bilo poškodovanih, številne vasi pa so bile uničene. Je pa potres spodbudil beneške Slovence k razmisleku, kdo so in kako naprej, pravi znana beneška pesnica in vsestranska kulturna delavka Marina Černetič. Poleg obnove porušenih domov so se začela formalno ustanavljati slovenska društva, nastalo je Beneško gledališče, skrb za otroke, ustvarjalne delavnice in tabori pa so bili prvi zametki dvojezične večstopenjske šole v Špetru. O posledicah potresa in pestrem kulturnem delovanju se z Marino Černetič pogovarja Lucija Tavčar, urednica Radia Trst A.

Na Zimski šoli slovenskega jezika v Ljubljani smo ujeli utrip med udeleženci z vsega sveta. Z Evo Marijo Puc, glasbenico slovenskih korenin, ki bo na Evroviziji zastopala Luksemburg, smo se pogovarjali o vezeh s Slovenijo; z novim predsednikom Društva v tujini izobraženih Slovencev Žanom Dapčevičem pa o kroženju znanja in smernicah delovanja društva VTIS v novem mandatu.

V Slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair v Clevelandu je bila minulo soboto Pristavska noč. To je prireditev s plesom in zabavo, ki ima že dolgoletno tradicijo, potekal je že 65-ič. V nedeljo je bil v farni dvorani pri Svetem Vidu v Clevelandu pri dopoldanski maši predstavljen film Exodus 1945: Naša kri, ki je nastal v produkciji Studia Siposh iz Slovenije. Film v slovenščini z angleškimi podnapisi osvetljuje delo slovenskih zdravnikov, dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža, ki sta ob koncu druge svetovne vojne od maja do junija 1945 rešila na tisoče Slovencev, beguncev iz Jugoslavije v južno Avstrijo. Na predstavitvi filma je bil tudi David Sipoš. Film bodo to soboto predvajali še v slovenski župniji Svetega Gregorija velikega v Hamiltonu v Kanadi, v soboto pa župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu.

Univerzitetna klinika Golnik ter kirurgi s kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo ljubljanskega kliničnega centra sta v naši državi prvič uspešno uvedli zdravljenje obstruktivne spalne apneje s stimulacijo podjezičnega možganskega živca. Novembra so ta poseg opravili pri prvih petih bolnikih. Slovenija se tako pridružuje državam z najsodobnejšimi oblikami zdravljenja bolnikov s to boleznijo. V Sloveniji ima težave s spalno apnejo približno 150 tisoč odraslih Slovencev, okoli 9 tisoč se jih že zdravi s CPAP terapijo. Za metodo stimulacije podjezičnega živca pa so primerni trije odstotki.

Herta Maurer-Lausegger je za življenjsko delo na področju etnologije, jezikoslovja ter dokumentacije slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem včeraj prejela 47. Tischlerjevo nagrado, ki jo podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev. Predsednik slednjega Zdravko Inzko pravi, da nagrajenka odkriva skrite zaklade in omogoča, da nekatere stvari, kot ziljsko narečje, ne odidejo v pozabo. Vse življenje si je prizadevala za ohranjanje kulturne dediščine na Koroškem, v zadnjem času še posebej na Zili. Janko Krištof, predsednik Krščanske kulture zveze, pa je dejal, da je nagrado prejela, ker je našla izgubljene stike in veliko reči otela pozabe. Herti Maurer-Lausegger, ki je prejela že Kugyjevo nagrado, plaketo Nika Kureta, slavistično in koroško deželno nagrado, Tischlerejeva nagrada pomeni zelo veliko in jo namenja vsem, ki so z njo sodelovali in jo v kakršnikoli obliki podprli. Sinoči so v Mohorjevi hiši v Celovcu podelili tudi nagrade govorniškega natečaja za mlade. Prvo mesto je osvojila Mojca Prosen, ki obiskuje Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru.

Ime tedna je postala Eva Pirc, razvojna inženirka, ki v podjetju Dewesoft načrtuje in testira elektronska vezja ter razvija nove tehnološke rešitve. Prejemnica naziva Inženirka leta 2025 v svojem delu prepleta inženirstvo z ustvarjalnim duhom; njeno delo je fuzija dveh navidezno ločenih svetov – tehnike in domišljije, so zapisali člani komisije. Ob tem je navdih mladim ter pomemben zgled ženskam v tehniki in znanosti. Kandidata sta bila tudi: Cecilija Blazutič Skočir, predsednica slovenskega dramskega društva Beneško gledališče, pomembnega stebra slovenske kulture v Benečiji, ki že 50 let skrbi za ohranjanje tamkajšnjega posebnega slovenskega narečja ter povezuje ljubitelje gledališča vseh generacij. 50. obletnico so s predstavo v narečni besedi obeležili na Dnevu emigranta, največji družbenopolitični prireditvi Slovencev na Videmskem.  Domen Prevc, smučarski skakalec, to sezono brez konkurence, ki je po osvojitvi zlatega orla postal še novi svetovni prvak v smučarskih poletih ter tretji slovenski skakalec s posamičnim naslovom svetovnega prvaka v poletih. Kot je povedal po podelitvi zlate snežinke je to uspeh, ki ga gradiš vrsto let.  

Odprli smo vprašanje vrednot v tistem delu našega prostora, kjer v nebo kipi državni simbol - gora Triglav. Kaj nam danes sploh pomeni? Je še skupni simbol Slovencev ali se je spremenil v logotip, tržno ikono ali kuliso za »selfije« z obveznim srčkom za okvir? Državljanska pobuda za dan Triglava ni uspela, kako bomo praznovali 7. avgust, če bo razglašen državni praznik? Poznavalka kulturne in družbene krajine ter iskriva sogovornica Marjeta Keršič Svetel ima svoj predlog. Pogovor si lahko ogledate tudi na YouTube kanalu Radia Ognjišče.

Gostja oddaje je državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, ki se ozira na poglavitne dogodke in delo Urada v minulem letu, postregla je z nekaterimi novostmi , ki so povezane s področjem Slovencev po svetu in nanizala tudi nekaj konkretnih informacij, ki zadevajo delovanje slovenskih skupnosti po svetu. Gostimo tudi raziskovalko migracij dr. Julijo Sardelič Winikoff, rojakinjo iz Prekmurja, ki že več kot šest let biva in deluje na Novi Zelandiji. Pogovarjamo pa se tudi s predsednico slovenskega društva Planika iz Zrenjanina in učiteljico slovenskega jezika in kulture na tem območju dr. Mileno Spremo.

Družba se razvija v napačno smer – vse postaja zamenljivo, vrednote razpadejo. Kje najdeš zase trdne oporne točke? To je naslov zmagovalnega govora letošnjega govorniškega natečaja za mlade na avstrijskem Koroškem, ki ga razpisujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev. Včeraj je na Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu potekalo zaključno tekmovanje. Udeležilo se ga je sedem kandidatk in kandidatov iz Slovenske gimnazije v Celovcu, Dvojezične trgovske akademije, Višje šole za gospodarske poklice v Šent Petru in Gimnazije Alpe Jadran v Velikovcu. Zmagovalka je Mojca Prosen iz 4. letnika šentpeterske šole, ki bo svoj govor predstavila in nagrado prejela ob podelitvi Tischlerjeve nagrade 2026 Herti Maurer Lausegger v ponedeljek, 26. januarja, v Mohorjevi hiši v Celovcu.

Smrčanje včasih ni le nadležno, ampak lahko pomeni resno zdravstveno težavo. Obstruktivna spalna apneja je bolezen dihal, zaradi katere ima težave na tisoče Slovencev. Govorili smo o tem, kako prepoznati opozorilne znake, zakaj je dober spanec temelj zdravja in kakšne so posledice, če motnje dihanja med spanjem ostanejo nezdravljene. Naša gostja je bila specialistka pnevmologije z Univerzitetne klinike Golnik Kristina Ziherl.

Dan emigranta je tradicionalno srečanje Slovencev iz Videmske pokrajine in priložnost za kritično oceno položaja slovenske narodne skupnosti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kakšne so tam trenutne razmere? Skupaj s predstavniki koroških Slovencev potegnemo črto pod lansko jubilejno leto, ki ga je najbolj zaznamovala policijska racija pri Peršmanu, in preverjamo, kaj si obetajo v letošnjem. Bodo pozivi k posodobitvi zakona o narodnih skupnostih, ki se vrstijo že desetletja, vendarle uslišani? Naša gostja je vsestransko dejavna porabska rojakinja Marijana Sukič, vrsto let glavna urednica tednika Porabje, zdaj pa je v knjižnem daru bralcem dodana njena zbirka kratkih zgodb Daleč, daleč poje mila melodija. Na Reki pa se s študenti Filozofske fakultete pogovarjamo tudi o razlogih za vpis na študij slovenskega jezika. Prisluhnite!Foto (USZS): Dan emigranta in praznovanje 50 letnice Beneškega gledališča

Najstarejši tednik koroških Slovencev je Nedelja. Pred sto leti, marca 1926, ga je ustanovila skupina slovenskih duhovnikov na Zilji. Leta 1941 so ga nacisti prepovedali, po drugi svetovni vojni pa je znova začel izhajati. Na stoletnico Nedelje med drugim opozarja tudi dopolnjen logotip na naslovnici tednika. O jubileju so govorili na nedavnem Novoletnem srečanju v Tinjah, kjer je dolgoletni urednik Nedelje Hanzi Tomažič podčrtal, da je zelo malo primerov, kjer bi znamka ostala nespremenjena skozi sto let ... Hanzi Tomažič je za posodobitev tednika Nedelja prejel tudi častno Meškovo priznanje Združenja novinarjev in publicistov Slovenije.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

Začetek leta je tudi čas za pregled dela v preteklem obdobju in nove delovne načrte, zato smo se v oddaji skupaj s predstavniki treh civilnih združenj, ki v Sloveniji delujejo na področju Slovencev po svetu – Svetovnega slovenskega kongresa, Slovenske izseljenske matice in Izseljenskega društva Slovenija v svetu, ozrli na opravljeno delo in naloge v pravkar minulem letu, pogledali pa smo tudi načrte dela, ki si jih zastavljajo v letu 2026. Predstavljamo pa tudi zgodbo dveh mladih slovenskih rojakov z Goriškega Lucrezie Bogaro in Mateja Leopolija , ki sta novi dom in delo našla v nemški prestolnici Berlin.

No, pa skupaj odtecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja. Prazniki so minili pričakovano, a nekaj novega obredja je dovolj, da posvetimo današnjo analizo festivalu, ki je za nami. Najprej k običajnemu; odrasli in mladina so si ponovno z veseljem odstreljevali dele okončin, holesterol je tekel v potokih in tradicionalna družina v krizi se je za nekaj ur prebila v ospredje. Novosti letošnjih praznikov pa so naslednje: zapadel je sneg, kapitalisti so ukinili MTV, ameriškemu predsedniku je Božiček prinesel državo, zajček mu bo še drugo. Kot znajo povedati etnografi, se tradicija, da postane tradicija, najprej rodi, in nenavadno, da smo prav v teh neveselih časih priča tolikim rojstvom novih tradicij. Zato danes, še vedno v prazničnem vzdušju, nekaj o rojstvu najnovejše praznične tradicije. O novoletnih skokih v stoječe, tekoče, slane in sladke vode. Včasih je bilo namakanje v zimski vodi rezervirano za severnjake, pri nas se je pred nekaj leti začelo na obali. Če kaj, potem so prvojanuarski možje in žene v kopalkah priklicali novinarske ekipe, ki prvega že tako trpijo zaradi pomanjkanja dogodkov. Nato pa se je začela ta moda širiti – težko zapišemo kot požar – po naši prekrasni deželi. Ob obali so prišle na vrsto reke, potem jezera, potem ribniki, potem mlake in letos so naši marljivi dopisniki poročali o vsaki malo bolj ambiciozni vodi, ki je imela na sredi Slovenca, tresočega se v objemu tistih nekaj stopinj. Ob rojstvu te nove tradicije pa si vsi zmrzljivi ne moremo kaj, da se ne vprašamo: »Zakaj« in pa še tudi: »Čemu?« Nekaj drži kot pribito. Verjetno ni bolj učinkovitega načina za preganjanje novoletnega mačka, kot je proces, pri katerem telo izpostavimo temperaturnemu šoku. Kri v žilah zblazni, toksini se izločijo in spoli nagoni izginejo. Potem pa je, vsaj po izjavah udeležencev, tu še metafizični element. Voda čisti in po tej logiki tista voda, ki je tik na tem, da spremeni agregatno stanje, čisti še bolj. Ko na začetku koledarskega leta torej zaplavamo v ledeni vodi, nas ta očisti preteklega leta in na simbolni ravni pozabimo na dogodke preteklega leta. Če nas pa kap, pozábimo še na vse ostalo. Obstaja pa za te vrle može in žene še ena mogoča razlaga; včasih so spremembo koledarja imenovali tudi »skok v novo leto«. Ker pa se je ta skok iz izreke počasi izgubil, ga plavalci ponovno uvajajo s tem, da skačejo v januarske vodotoke. Eden izmed elementov, ki ga ne smemo zapostaviti, sploh v civilizaciji spletnih vplivnežev, pa je tudi kultura kopanja v ledeni vodi, ki jo reklamirajo na internetu in imajo nekateri izmed teh junakov toliko sledilcev, da jim je čemenje med ledenimi kockami postalo poklic. To naj bi zdravilo večino znanih bolezni, človeško zavest pa postavilo na povsem novo raven. Kar z lahkoto verjamemo. Da ta zapis ne bo razumljen kot zanikanje te nove tradicije, še enkrat poudarimo, da gre za junaško dejanje, ki ne le dokazuje klenost, dolgoživost in vitalnost naroda, temveč tudi samodejno izpostavlja tiste najpogumnejše med nami; tiste, ki nas naj vodijo v svetlejšo prihodnost. In na tem mestu imamo vsi, ki prvega januarja sedimo v copatih, največja žrtev pa je med koncertom in skoki pojesti samo en kos potice, veljaven pomislek. Dejstvo je namreč, da novoletno kopanje skokovito narašča. Vsako leto se mu pridruži nova voda, število kopalcev pa raste na potenco. Tako ne bo dolgo, ko bo plavajočih več kot zmrzljivih boječk. In kot to počnejo večine nad manjšino, bo novoletno kopanje postalo splošna norma, vsi, ki se ga ne bodo udeležili, pa bodo praznično marginalizirani. Kajti tako obredje in tradicije delujejo. Ob večerjah, smrekici, darilih in ognjemetu se bo praznikom priključil še skok v ledeno vodo in dva milijona Slovencev, se bo, kot Indijci v Gangesu, na začetku leta obredno očistilo. Rešitev za vse tiste med nami, ki nočemo testisov v trebušni votlini, prihaja iz nepričakovane smeri. Verjetno se sprašujete, čemu se tradicija rojeva tako pozno v zgodovini naroda. Se pravi, zakaj niso že naši predniki slekli kožuhov in cap in se ob solsticiju zagnali v vodo. »I, niso se mogli!« Kajti vodotoki so bili ob tem času tradicionalno zamrznjeni. Hočemo povedati, da prvega januarja v preteklosti, ko so zime še bile zime, ni bilo prosto dostopnih voda, ker jih je prekrival led. Tako bi si morali naši predniki s sekiro najprej razbiti odprtino, v katero bi se nato po tjulenjsko potopili. Kar pa jim ni prišlo na pamet. In ker kaže, da se bodo klasične zime vrnile, bi lahko bilo tudi te nove tradicije na hitro konec. Kdo ve, mogoče pa jo bo nadomestilo novoletno golo drsanje.

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

Ob koncu leta, ko mediji po navadi delajo analize in so vsi po vrsti zaskrbljeni nad prihodnostjo, se lotimo zaskrbljene analize tudi v naši skromni redakciji. Skrbijo nas namreč fašizem, nacionalizem in rasizem v Sloveniji. Zadeva je namreč taka, da so ti omenjeni pojavi pri nas na izjemno nizki ravni, in glede tega capljamo za razvitim svetom. Hočemo povedati naslednje. Slovenski fašisti, nacionalisti in rasisti so nekonsistentni, nepovezani, nespretni, skorajda smešni, in v današnji oddaji se bomo posvetili vzrokom za ta skrb zbujajoč pojav. Poglejmo zadnji primer, ko je rasist na kolesu s solzivcem na mostu čez Dravo poškropil temnopoltega Mariborčana.Kot so povedale priče in mama žrtve, je bil rasist v temnejših oblačilih in je nato pobegnil na kolesu. Lepo vas prosimo! Kateri rasist in belski supremacist, ki da kaj nase, pa se obleče v temna oblačila! Polovica rasističnega naboja se mu med vožnjo po Tržaški izgubi že na njegovi jakni in hlačah, za božjo voljo! Štajerska, ki je že tako ali tako statistično pod slovenskim povprečjem, očitno ne zna pridelati niti dostojnih rasistov. Če bi hotel biti rasist resnično rasističen, ogorčen in ljut, bi bil seveda oblečen v svetla, da ne zapišemo bela oblačila. Rasist na kolesu v temnih oblačilih, ki kar med vožnjo poškropi s solzivcem svojega someščana, ki je zelo verjetno bolj Slovenec kot on sam, in nato pobegne s kolesom prek mosta, pa je videti bolj kot ne tragikomično. Za otroka in družino seveda tragično, za prispevek k slovenskemu rasizmu pa komično. Čeprav je glavni namen naše oddaje družbena analiza in ne izobraževanje – za to imamo v naši medijski hiši specializirana uredništva – naj na hitro podučimo tega in ostale slovenske rasiste, kako je videti rasistični napad, ki je vreden te besede. "V bele halje oblečeni s šilastimi belimi kapucami, ki zakrivajo obraz, počasi korakajo rasisti prek starega mosta čez Dravo. Mora se jih zbrati vsaj sto ali dvesto. Ker biti rasist na družbenih omrežjih in v spletnih komentarjih ne šteje. Nekje sredi te množice mora še posebno zagreti rasist nositi goreči križ. Ker je z ognjem na odprtem težava, bi strpna družba dovolila tudi križ, ovešen z božičnimi lučkami, napajanimi iz akumulatorja, ki ga nosi drugi rasist." Se pravi: oblačila so bela, nobenih koles in predvsem nobenega škropljenja s solzivcem. Tudi nobenega vzklikanja: »Maribor šampijon«, saj je rasizem preveč kompleksna in stroga rabota, da bi jo prepustili organiziranim navijaškim skupinam. Ima pa slovenski rasizem ključno težavo z rasističnim objektom. Temnopoltih pri nas ni ravno v izobilju. Oziroma jih, z rasističnega stališča, primanjkuje. Pa še ti, ki so, nekako ne delujejo zares. Ubogi mariborski deček ima belopolte starše, kar je za rasizem, ki mu je rodoslovje bistvo delovanja, da ne zapišemo raison dʼetre, še dodatna frustracija. Tudi ostali slovenski temnopolti niso tisti klasični, kot jih poznamo na izvorih rasizma, rojenega na afriški celini. Se pravi, ali so, kot v primeru mariborskega dečka, vzornejši Slovenci od rasistov samih, ali so Romi, ki avtohtono živijo na teh prostorih, ali pa so priseljenci, brez katerih bi rasistom ob večerih manjkala kitajska hrana, prinesena na dom. In tako po rasistično naprej in po rasistično nazaj. Potem pa je tu še gola aritmetika. Se pravi, katerih je v Sloveniji več: ali naših sodržavljanov temne polti ali belopoltih rasistov? Če je več temnopoltih, kot je rasistov, pridemo do neprijetne in za teorijo rasizma skoraj nevzdržne situacije, da so rasisti v odnosu do temnopoltih manjšina. Rasisti morajo biti, ali se vsaj počutiti kot večina, saj drugače rasizem nima pravega smisla. Če pa je rasistov več kot naših temnopoltih sodržavljanov, potem pridemo do teze z začetka današnje oddaje, da so leni, slabo organizirani in za rasiste precej boječi. Če je največ, kar skupaj spravi slovenski rasizem, Štajerc na peciklu v temnih oblačilih, ki z varne razdalje poškropi otroka, potem so slovenski rasisti precej bedne kreature. Ker pa smo sredi praznikov in se tudi z našo uredniško politiko pridružujemo spokoju, miru in upanju, le še manjša opomba za konec. Kot večina Slovencev, se bodo tudi slovenski rasisti te dni poklonili rojstvu deteta, ki se je rodilo na Bližnjem vzhodu, verjetno precej temnopolto, v tujo kulturo, s tujim jezikom, tujimi šegami, da nas odreši.   Če bi bili slovenski rasisti vsaj malo konsistentni, bi odšli k polnočnici s solzivcem.

V Srbiji se nadaljujejo študentski protesti. Beograjski župan je iz varnostnih razlogov odpovedal silvestrski koncert na Trgu republike. Prednovoletno vzdušje je kljub temu prisotno v mestu, med drugim ga lahko doživite v zimsko pravljici v Beogradu na vodi.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Ta mesec je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije predstavil obsežen zbornik z naslovom »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč«. Od 60 tisoč zaprtih v italijanskih, madžarskih in hrvaških taboriščih med drugo vojno, jih je bilo v nemških, tako koncentracijskih kot uničevalnih kot je bil npr. Auschwitz na ozemlju okupirane Poljske, zaprtih dobrih 20 tisoč. Osrednja pobudnica zbornika in ena od njegovih urednic, hkrati pa avtorica skoraj polovice od 45 prispevkov, muzejska svetnica, zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar, pripoveduje o njegovem nastajanju in še neodkritih taboriščnih aspektih tragičnega obdobja druge svetovne vojne. Zbornik je razdeljen v 3 vsebinske sklope, v prvem zasledimo splošne orise in razlage kontekstov zapiranj, drugi del vključuje taboriščne zgodbe nekaj taboriščnikov, tretji del pa ponuja prispevke sodelavcev iz slovenskih muzejev iz vseh regij. Gre za doslej najbolj celovit prispevek za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema, ki v treh vsebinskih sklopih in 45 prispevkih predstavlja znane in manj raziskane teme ter pripovedi posameznikov. Besedila je prispevalo 16 dediščinskih ustanov in muzejev iz vse države, 5 avtorjev pa je pripravilo tematske prispevke. Besedila izpostavljajo nekaj osebnih zgodb oseb, od katerih nekatere niso bile v taboriščih, so pa bile vpete v nacistični preiskovalni zaporniški sistem. Članki so se lotili opisov tako osebnih predmetov, dokumentov, pisem, spominskih in kuharskih taboriščnih knjižic, v korpus taboriščnikov pa sta vključena tudi prispevka o taboriščnih usodah Slovencev iz obmejnih delov z Italijo in Avstrijo FOTO: Naslovnica zbornika VIR: Program Ars

Papež Leon na četrto adventno nedeljo o Jožefu, ki se je popolnoma predal Bogu.Na spominski vigiliji v Avstraliji se je na tisoče ljudi poklonilo žrtvam nedavnega terorističnega napada.V domovih starejših po Sloveniji po uvedbi novega sistema še nimajo vseh odgovorov glede povrnitve stroškov za bivanje.Zgodovinar Granda po obglavljenju Titovega spomenika: Političen kip mora deliti politično usodo.Na Dunaju in v Bratislavi so romarji Radia Ognjišče doživeli tri maše božične devetdnevnice in se srečali z vojaki Slovenske vojske.ŠPORT: Po včerajšnji zmagi Domna Prevca danes na zmagovalnem odru v Engelbergu tudi Nika Prevc.Vreme: Jutri se bo povsod pooblačilo, po nekaterih nižinah bo še vztrajala megla.Zastopniki delavskih pravic kritični do dodatnih zaostritev pri nadzoru bolniških odsotnostih.Zdravje mladih Slovencev po najnovejših raziskavah med najslabšimi v Evropi.Pred prazniki opozorilo: Bodi zvezda, ne meči petard! Spoštuj sebe, bližnje in živali.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju.

Obiskali smo 10. Simpozij slovenskih raziskovalcev v tujini, ki je v organizaciji društva VTIS - V tujini izobraženih Slovencev ta teden potekal v Ljubljani in se pogovarjali z dvema mladima predstavnikoma društva in raziskovalcema, ki sta si znanje in izkušnje na področju fizike pridobivala v Švici oziroma v Nemčiji. Seznanjamo vas tudi s spletnim tečajem slovenščine Slonline, ki ga je odslej mogoče uporabljati tudi v obliki interaktivnega učbenika Naslon, razvili pa so ga na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Gostimo pa tudi slovenskega rojaka iz Nemčije Mihaela Medveda, ki v Sindelfingnu vodi društvo Slovenski muzikantje.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.

Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«

Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje varnosti, tako imenovani Šutarjev zakon, ki ga je v nekoliko popravljeni obliki od vladnega predloga nekaj po polnoči sprejel državni zbor, prinaša več pooblastil policiji, zaostruje kaznovalno politiko in posega v del socialnih pravic. Pričakovati je, da bo zakon pristal na ustavnem sodišču. Tudi danes se namreč vrstijo opozorila, da nesorazmerno posega v človekove pravice. Župani občin jugovzhodne Slovenije menijo, da gre za korak naprej in izboljšanje pravnega okvira za reševanje romskih vprašanj. Ostali poudarki oddaje: Večmilijonska škoda po neurju v Goriških brdih. Tik za mejo v več krajih blatno opustošenje po poplavah. Udeleženci podnebne konference v Belemu tudi o boju proti dezinformacijam in zelenemu zavajanju. Preiskava Mozaik: sedem Slovencev osumljenih spletne izmenjave gradiva o spolnih zlorabah otrok.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Milena Zupanc je v Sloveniji dva meseca. Sem je prišla na prakso. Je medicinska sestra, potomka Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni preselili v Argentino. Poudarja, da je življenje v Buenos Airesu lepo, a da je pogosto tudi nevarno, v Sloveniji pa se počuti dobro in varno. Prakso opravlja na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in razlaga, da bi se lahko argentinski zdravstveni sistem kaj naučil od našega. Ima pet bratov, vsi še živijo doma s starši. Od rojstva dalje govorijo slovensko in gojijo slovenske vrednote. Rada ima Slovenijo in če bi ji tukaj ponudili službo, bi o tem dobro premislila.

Nasilni poseg na protifašističnem taboru na Peršmanovi obudil močna čustva Sporna policijska akcija konec julija na protifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji na Avstrijskem je sprožila oster odziv ne le med koroškimi Slovenkami in Slovenci, ampak tudi v Sloveniji. Racija je potekala na kraju, ki ima za koroške Slovence veliko simbolno vrednost. Na tem območju so nacisti 25. aprila 1945 ubili enajst članov slovenskih družin Kogoj in Sadovnik. Preiskovalna komisija, ki preučuje okoliščine akcije, je med tem časom pripravila vmesno poročilo, dokončnega epiloga pa še ne. Dejanje avstrijske policije pa je odprlo vprašanje zgodovinskih bremen skozi čas. O vsem tem in kulturi spominjanja v tokratnem Studiu ob 17.00. Oddaja je nastala v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars; prvič je bila objavljena v oddaji Ars humana. Gostje: Marta Ivašič, prof. zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine; Eva Hartmann, podpredsednica Društva Peršman; Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu; Janez Stergar, prof. zgodovine in predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Avtor oddaje Miha Pasterk

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Voditelji Nemčije, Francije in Velike Britanije bodo popoldne gostili video konferenco zaveznic Ukrajine v sklopu tako imenovane koalicije voljnih. V ospredju bo po pričakovanjih razprava o varnostnih jamstvih za Ukrajino v primeru mirovnega dogovora z Rusijo. Nemški kancler Friedrich Merz meni, da je ameriška pripravljenost sodelovati v takšnih zagotovilih dobra novica, saj tako Evropa ne bo sama v tem. Poudaril je, da moramo Evropejci opraviti svoj del. V oddaji tudi o tem: - Ob vnovičnem nasilju na srbskih protestih sinoči najhuje v Valjevu - Od Združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom mineva 106 let - Nov poraz članske košarkarske reprezentance, tista do 16 let se kiti z evropskim bronom