Podcasts about avtorica

Oddaja Lahko noč, otroci! že 60 let vsak večer ob 19.45 na Prvem pospremi najmlajše v svet sanj. 12 novim pravljicam z našega natečaja lahko prisluhnete vsako sredo vse do 3. decembra, nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Jesen, ki je želela postati pomlad avtorice Ines Kavgić v interpretaciji igralke Darje Reichman. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. In kako je biti pomad? Kar naporno, ampak čudovito je in zelo barvno, čeprav nemirno … Pripoveduje: Darja Reichman. Avtorica besedila: Ines Kavgić. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami z natečaja za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! iz leta 2021 in s presenečenjem 22. oktobra. Nocoj pa bomo premierno slišali Zabavno pra-pravljico avtorice Mateje Perpar v interpretaciji igralca Mateja Puca. In zakaj je vila izbrala jezikovne kapljice pomanjševalke? Pripoveduje: Matej Puc. Avtorica besedila: Mateja Perpar. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

Vladni predlog za uvedbo obvezne božičnice oziroma 14-te plače tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju razburja vsevprek. Gospodarstveniki so na nogah, češ da se utegne konkurenčnost naših podjetij poslabšati zaradi dodatne finančne obveznosti. Sindikati upajo, da je ideja premišljena in uresničljiva v praksi. Politični analitiki namigujejo, da gre za populistično potezo pred koncem vladnega mandata. Ekonomisti pa opozarjajo, da bodo stroški božičnice v javnem sektorju dodatno obremenili državno blagajno. Za zdaj torej dobivamo več vprašanj kot odgovorov. Na najpomembnejša bomo skušali odgovoriti v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Matevž Frangež, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo; Jakob Počivavšek, sindikalist; Mitja Gorenšček, izvršni direktor na GZS; dr. Rok Spruk, ekonomist. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Etnologinja in knjižničarka Jerneja Ferlež, avtorica vrste študij o bivalni kulturi in znamenitih mariborskih osebnostih 19. in 20. stoletja, se je z literaturo že spogledovala v knjigi Mariborska paralaksa, ki jo je napisala s Petrom Rezmanom. V desetih dneh, ki jih je kot gostja pisateljske rezidence prebila v Idriji, je naredila korak več in se še bolj sproščeno prepustila intuiciji in domišljiji. Idrija s svojo edinstveno rudarsko in kulturno tradicijo je bila izziv za odkrivanje in artikuliranje lastnega odnosa do posebnega okolja, v katerem se je znašla. Vnaprej ni vedela ničesar o ljudeh, ki jih je srečevala in se z mnogimi zbližala. Bilo je, kot da so samo čakali, da jih spravi v odnos s seboj, je zapisala ob slovesu. Uslužni arhivar, poštna uslužbenka, trgovka, knjižničarka, muzealki in še kdo so brez zadrege spregovorili, nekateri v narečju, tako da so se njihove besede, kot jih je začutila, pozibavale v mehkobi značilnih idrijskih samoglasnikov. Vsak po svoje so ji pomagali tkati zgodbe, v katerih so nastopali oni in njihovi predniki, še bolj navdihujoče pa so bile izpostavljene dobro stoletje stare fotografije mojstra Josipa Pelikana. Nekatere črno-bele upodobitve so delovale kot ilustracije k zgodbam, ki so jih spodbudile, druge so govorile same zase, tudi humorno in nekatere s kančkom erotike, ter razpirale krila domišljije. Vse – razen ene neznanega avtorja in druge s podpisom Marijane Pelikan – je med letom 1909 in sredo drugega desetletja 20. stoletja v Idriji posnel Josip Pelikan. V Trbižu rojenega mladeniča je fotografske obrti izučil domnevni oče Anton Schmeiler, s katerim si je v mestu uredil atelje. V njem je delal – ko ni bil v uniformi – do leta 1919, ko se mu je dokončno uprlo poitalijančevanje slovenske Idrije. Prodal je hišo in vse imetje razen fotografske opreme, ki jo je na skrivaj naložil na voz s konjsko vprego ter pod okriljem noči po gozdnih poteh pretihotapil v Jugoslavijo. Jerneja Ferlež je kajpada literarno oživila tudi to dramatično zgodbo – ter na koncu orisala še poznejše uspešno delovanje Josipa Pelikana z družino v Celju. Za njim so v idrijskih družinah, ne le najpremožnejših, ostali številni v fotografije ujeti spomini. Prevladujejo portreti meščanov in meščank, družin, otrok ter bolj zapetih kot šegavo razpoloženih druščin v prazničnih oblačilih. Avtorica je ob pogledu nanje nizala zgodbe, ki so se – ali bi se pred dobrim stoletjem lahko – zgodile. Ob duhoviti sodobni parafrazi Kosmačeve Poti v Tolmin predvsem resnejše zgodbe o bolj z razumom kot iz ljubezni sklenjenih porokah ter o stiskah deklet in žena, ki so zanosile, ne da bi imele v tesnem skupnem domovanju dveh ali treh generacij prostor za še eno dete. Toda ljudje, vajeni trdega življenja, niso moralizirali ali sanjarili o nedosegljivem. Hvaležni so bili za vse, kar so mogli obrniti na bolje. Jerneja Ferlež je v Idriji, hočeš nočeš, lovila tudi nevidne stopinje Franja Baša, še enega bližnjega človeka iz kroga utemeljiteljev slovenske etnologije. Bližnjega po stroki, čeprav je umrl leto, preden se je rodila, in zato, ker je postavil na noge muzejsko zbirko v njenem Mariboru. Njegova razprava Rudarska hiša v Idriji iz leta 1957, je dobila nove razsežnosti, ko je stala pred stavbami, ki jih je opisoval. V misli si je priklicala tudi hiše, ki so jih po Baševem času s prezidavami izmaličili ali podrli, a so se skozi posnetke, načrte ali pripovedi vrisale v njene predstave. Prebrala je, kod je hodil in kje, na primer, je stal, ko je skiciral neko podrobnost ali dajal napotke fotografu. Dokler se kot avtorica na vsem lepem ni zavedla, da je v Idrijo pravzaprav prišla zaradi svojih stopinj in pogledov, da mestece ni ne Baševo ne njeno in da je bil svoj čas tudi on le prišlek in zunanji opazovalec. Odložila je breme iskanja neulovljivega in nadaljevala po svoje – vedoč, da za dobro zgodbo ni pomembno le, kako in kaj se je – če se je – v resnici zgodilo.

Ob praznovanju 60-letnice oddaje Lahko noč, otroci! na Prvem pripravljamo 12 posebnih sred z 12 novimi pravljicami in presenečenjem 22. oktobra! Nocoj bomo premierno slišali pravljico Kdo je prebudil Sonce? avtorice Simone Kopinšek. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pravljica o Vešči, ki išče svetlobo takrat, kadar je ni, in si od vseh edina upa leteti v globoki temi … Pripoveduje: Nataša Barbara Gračner. Avtorica besedila: Simona Kopinšek. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

V tokratnem Studiu ob 17ih o spremembah, ki se obetajo na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje so namreč pripravili zakonodajne spremembe. Pedagoška stroka nekaterim predlaganim rešitvam ostro nasprotuje. Zakaj se število učencev in učenk z dodeljeno dodatno strokovno pomočjo zadnja leta povečuje? Kaj predlagane spremembe prinašajo učencem, ki imajo na primer avtizem ali motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo, in kaj učencem, ki imajo učne težave ali so priseljenci? Bo dodatna strokovna pomoč otrokom po novem bolj ali manj dostopna? Gostje: dr. Natalija Vovk Ornik, vodja Oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na zavodu za šolstvo; dr. Milena Košak Babuder, profesorica za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani; Aleksandra Valančič, ravnateljica Osnovne šole Poldeta Stražišarja za otroke s posebnimi potrebami; Sara Rotar, socialna pedagoginja in članica izvršilnega odbora Društva šolskih svetovalnih delavcev. Avtorica oddaje Lucija Dimnik Rikić.

Danes je državni praznik, dan priključitve Primorske k matični domovini. Primorsko že v imenu zaznamuje morje. Ali spoštujemo resolucijo o pomorski usmeritvi, če je država s prodajo in neustrezno zakonodajo dovolila propad Splošna plovbe? Kaj likvidacija ladjarske družbe pomeni za dragoceno pomorsko znanje in dediščino? Kdo naj postane novi ladjar? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Duška Žitko, muzejska svetnica, kustosinja za umetnostno zgodovino Pomorski muzej Sergej Mašera Piran; Jadran Klinec, direktor Uprave za pomorstvo; Peter Vidmar, dekan Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Tjaša Škamperle.

Enajstega avgusta letos je minilo osemdeset let, odkar je bila uzakonjena splošna volilna pravica za ženske na območju nekdanje Jugoslavije. To je po več letih boja za volilno pravico žensk pomenilo zgodovinski preboj. O tem, kako so si ženske priborile vstop na polje politike, kako so bila prizadevanja za volilno pravico povezana z zahtevami za pravičnejšo družbo, boljši socialni in ekonomski položaj žensk ter za reproduktivne pravice, bomo govorili v tokratni oddaji Sledi časa. Avtorica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Isidoro Grubački z Inštituta za novejšo zgodovino, zgodovinarko dr. Ano Cergol Paradiž in sociologinjo dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Za slovensko avtorico v središču jubilejne, 40. izdaje festivala Vilenica je bila letos izbrana Maja Haderlap, leta 1961 v Železni Kapli rojena pesnica in pisateljica. Svoj pesniški prvenec je objavila že leta 1983, zbirko Žalik pesmi, prozni prvenec pa je sledil šele čez osemindvajset let, leta 2011, in sicer izjemno uspešen roman Angel pozabe. Zanj je prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Letos, dve leti po objavi v Avstriji, je v slovenskem prevodu izšel tudi njen roman Ženske v temi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bomo sprehodili po avtoričinih literarnih postajah. Predvajamo del pogovora, ki je pomenil uvodni dogodek letošnje 40. Vilenice. Z Majo Haderlap se je v ponedeljek v Atriju Regionalnega RTV-centra Koper/Capodistria pogovarjala Irena Urbič.

Velenje in Šoštanj sta z okoliškimi kraji več desetletij predstavljala enega od ključnih temeljev slovenske energetike. V skladu z zelenim prehodom pa je premog postal »nebodigatreba«, ki ga je treba nadomestiti z okolju prijaznejšimi energenti. Prihodnost Šaleške doline po obdobju premogovništva bo začrtal eden od dveh ključnih zakonov – zakon o razvojnem prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije. Prihaja pozneje, kot je bilo načrtovano, in vse kaže, da s premalo denarja za uspešno prihodnost doline. Ta med drugim Holdingu Slovenske elektrarne prinaša 43 milijonov evrov, da bi na enem od jezer, ki je nastal kot posledica izkopavanja premoga, zgradili največjo plavajočo sončno elektrarno v Evropi. Tudi to je ena od skrbi lokalnega prebivalstva. Kako daleč so postopki za sončno elektrarno in zakaj bi moralo vse to zanimati celotno Slovenijo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje; Boris Goličnik, nacionalni koordinator pravičnega prehoda in župan občine Šoštanj; Mitja Tašler, pomočnik direktorja TEŠ; Simon Lamot, sindikalist v Premogovniku Velenje; Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. Avtorica oddaje Metka Pirc.

Lahko noč, otroci! praznuje 60 let in najmlajše vsak večer ob 19.45 pospremi v svet sanj. Vsako sredo vse do 3. decembra boste zato lahko na Prvem slišali novo pravljico z našega natečaja - 12 sred, 12 novih pravljic in presenečenje 22. oktobra! Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Na valovih avtorice Sončke Vidmar. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Sončka Vidmar. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

Nova Evropska komisija si od decembra 2024 prizadeva, da bi bila Evropa močnejša in odpornejša. Poleg krepitve gospodarstva želi poglabljati globalna partnerstva, prevzeti večjo odgovornost za svojo obrambo in še naprej podpirati Ukrajino. Uspešnost obvladovanja prihodnjih kriz bo odvisna tudi od načrtovane prenove skupnega proračuna po letu 2028. Kako to doseči in da bo Unija vodilna sila v zdajšnjih geopolitičnih pretresih v svetu, bo v rednem letnem nagovoru predstavila predsednica komisije Ursula von der Leyen. O prihodnjih načrtih Evropske unije v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jerneja Jug Jerše, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji; dr. Rok Spruk, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Sandra Krišelj.

Civilna iniciativa staršev otrok v zasebnih vrtcih in Združenje zasebnih vrtcev Slovenije napovedujeta protestni shod ta petek pred državnim zborom. Razlog je novela zakona o vrtcih, ki predvideva ukinitev financiranja zasebnih vrtcev iz javnih sredstev, ki izvajajo javni kurikulum, torej enakega kot javni vrtci. Ali omenjeni predlog ogroža zasebno pobudo na področju predšolske vzgoje pri nas? Ali bodo zasebne vrtce lahko obiskovali le otroci iz premožnih družin? Novela zakona o vrtcih prinaša še druge novosti. O vsem tem z gosti v tokratnem Studiu ob 17-tih. Gostje: minister za vzgojo in izobraževanje dr. Vinko Logaj; vodja Oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje MU MOL Marija Fabčič; ravnateljica Vrtca Medvode in predstavnica združenja ravnateljev Romana Epih; ravnateljica zasebnega Vrtca Bambi Taja Steblovnik; ustanovitelj in vodja iniciative staršev otrok, ki obiskujejo zasebni vrtec, Gregor Bezenšek. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Bolezen modrikastega jezika povzroča množične, od 30- do 40-odstotne pogine in gospodarsko škodo ter pušča dolgoročne posledice v panogi ovčereje. Razmere so ponekod katastrofalne, rejci in veterinarji pa nemočni, saj primanjkuje zaščitnih sredstev, kopičijo se tudi trupla poginulih živalih. Najbolj sta prizadeta južni in zahodni del države, zato so tam v minulih dneh že odprli dodatne zbirne centre za hitrejše odvažanje trupel. O aktualnih razmerah na terenu, programu cepljenja in pomočeh države rejcem; pa tudi o tem, ali nam pretijo še kakšne hude nalezljive bolezni, ki ogrožajo živinorejo pri nas, v tokratnem Studiu ob 17-tih. Gostje: Vida Znoj, generalna direktorica Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin; Aleš Hvalc, predstavnik Zveze društev rejcev drobnice Slovenije; Tomo Wankmuller, Veterinarska zbornica. Avtorica oddaje Jernejka Drolec.

H. C: Andersen in Saša Eržen: Avtorica dramatizacije:Saša Eržen po motivih H. C. Andersena Režiserka:Yulia Kristoforova Dramaturg:Benjamin Zajc Igrajo:Voranc Boh, Asja Kahrimanović, Polonca Kores, Matevž Müller, Nika Manevski k. g. Skladatelj:Vasko Atanasovski Scenografka:Vasilija Fišer Kostumografka:Urška Grahovac V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči letošnjo gledališko sezono odprli s premiero dramatiziranih motivov Andersenove Snežne kraljice, z bajko o ljubezni, ki je nastala po besedilni predlogi Saše Eržen. Predstavo, ki jo je režirala Yulija Kristoforova, v glavnih vlogah pa sta zaigrala Nika Manevski in Voranc Boh, si je ogledala Magda Tušar:

Danes se o umetni inteligenci govori večinoma kot o revolucionarni tehnologiji, ki bo tako rekoč spremenila svet. Med drugim naj bi nam pomagala reševati tudi posledice podnebnih sprememb in degradacije okolja. Koliko resnice je v tovrstnih napovedih in kje so pasti njene uporabe? Kje vse se uporablja in kaj se razvija? Bomo z njeno pomočjo lahko dejansko zmanjšali naš ogljični in okoljski odtis ali pa bo njena visoka poraba električne energije temeljni problem le še povečala. Gostje: prof. dr. Sašo Džeroski, vodja odseka za Tehnologije znanja na Institutu "Jožef Stefan"; prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, posvetovalnega organa vlade; izr. prof. dr. Nataša Atanasova s fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani; doc. dr. Vida Groznik s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Ponovitev Intelekte. Avtorica oddaje Nina Slaček.

Pred nami je Nacionalni mesec skupnega branja 2025, ki je namenjen spodbujanju branja in okrepitvi bralne kulture pri nas. Tokrat bo v središču glasno branje in pripovedovanje. Strokovnjaki ugotavljajo, da beremo več kot kdaj prej, pa imamo kljub temu vedno več težav z razumevanjem in sprejemanjem informacij. Zato ne presenečajo izsledki raziskav, ki razgrinjajo upad bralne pismenosti celotne populacije. Kako jo izboljšati? Kakšna je pri tem vloga izobraževalnih ustanov, tudi knjižnic? Kako na bralno pismenost vpliva branje na digitalnih platformah? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alenka Štrukelj, Nacionalna koordinatorka Nacionalnega meseca skupnega branja 2025; dr. Gaja Kos, predsednica Bralne značke Slovenija; dr. Sabina Fras Popović, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in predsednica Bralnega društva Slovenije. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Po več kot dvajsetih letih bomo – kot kaže – vendarle dobili nov zakon o medijih. Državni zbor naj bi namreč zakon na jutrišnji izredni seji dokončno potrdil. Krovni medijski zakon med drugim uvaja državne pomoči za medije. Med ključnimi cilji je tudi pregled nad medijskim lastništvom in omejevanje medijske koncentracije. Predlog novega zakona med drugim prepoveduje spodbujanje nasilja ali sovraštva. Bodo državne pomoči medijem, ki so na robu preživetja, omogočile nadaljnji obstoj? Ali zakon s prepovedjo sovražnega govora res uvaja cenzuro? Bomo o zakonu o medijih odločali tudi državljani na referendumu? Več o tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Marko Rusjan, državni sekretar na ministrstvu za kulturo; Alenka Jeraj, poslanka Slovenske demokratske stranke; dr. Marko Milosavljević, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Mojca Zabukovec, Sindikat novinarjev Slovenije. Avtorica oddaje Lucija Dimnik Rikić.

Letošnji 20-ti Blejski strateški forum poteka pod naslovom Pobegli svet, kar se zdi zelo primeren opis razmer v svetu številnih žgočih in tlečih konfliktov, spodkopavanja mednarodnega prava in vseh pravil, vzpostavljenih v zadnjih desetletjih, ter stopnjevanja podnebne krize. Kako se znajti v tem vse bolj negotovem svetu? Kako ubrati pravo pot v odločanju med etiko in pragmatizmom? Kje se je izgubila Evropa in kakšna je vloga Slovenije? O tem v tokratnem Studiu ob 17h z Bleda. Gostje: Mirko Cigler, publicist in nekdanji diplomat; dr. Marko Lovec, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Ana Klemen, udeleženka strateškega foruma mladih, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Avtorica oddaja Špela Novak.

Avtorica se sprašuje, zakaj otrok šola kmalu po začetnem zagonu ne veseli več. So res vsega krivi učitelji, kot dostikrat slišimo? Pa naredimo svojo (domačo) nalogo tudi starši? K dobremu počutju v šoli močno pripomore tudi razpoloženje med sošolci. Avtorica med drugim poudari: Smo bitja odnosov in otrok se bo šole veselil, če bo čutil, da je v njej sprejet, slišan in spoštovan.

PIše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Naslov zbirke kratkih zgodb Nevenke Miklič Perne Revščina / zakladi obeta pripovedi o socialni tematiki z znanimi nasprotji, vendar se ta pojavijo le občasno. Podnajemnica, Fen in nekatere druge zgodbe segajo v težko otroštvo pripovedovalk in puščajo trajne posledice, duševne motnje vse življenje. Vse zgodbe pripovedujejo ženske v prvoosebnih notranjih monologih, nekaj pa je tudi psihološko zelo prepričljivih tretjeosebnih opisov. Več zgodb zaznamujejo medosebni odnosi, čustvena razmerja in osebna stališča do drugih. Matere so prizanesljive in pretirano skrbne do svojih otrok, a odzivi na to niso vedno pričakovani. Zaključek zgodbe Pege razkrije usodne dogodke, ki so povsem spremenili življenje pomembne uradnice. V firmi, kjer se ji je trideset let dobro godilo, jo preseneti novi lastnik, predstavnik multinacionalke, ki ugotovi, da njeno delovno mesto ni potrebno, in jo odpusti. Sama sebi in drugim noče priznati resnice, vendar se zatakne pri kreditu, ki ga je najela za nakup hčerinega stanovanje. Še vedno vzdržuje videz ugledne gospe, čeprav postane čistilka pri stari ženski in trikrat na teden pomaga dementni Vidi. Najpomembnejši pa je videz: »Strah me je edino teh temnih gub, ki so se začele nabirati okoli mojih oči, tega me je strah, gospa doktor.« Zgodba Dragi starši zveni kot pismo ali dnevnik postarane in zgarane pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. »Kaj pa naj jim rečem, tem današnjim staršem. No, lahko bi rekla: gospa, vaša dvojčka sta nagravžno scrkljana, gospa, vaša Mila se joče za vsak drek, gospod, vaša Katarinca je samo suhe makarone … gospa, vaš Aleksej ima gnile že vse zobe v ustih, ali niste vi zelo priznana psihologinja po poklicu – aha, mogoče ga nočete trpinčiti z umivanjem …« O svojih vrednotah razmišlja najstnica, ki je pravkar opravila maturo. Vsa zadovoljna sama s seboj in svojo popolnostjo v primerjavi z debelo sošolko, ki ima dva popravca, kuje načrte, kako bosta s fantom, ki je otrok narave, star dvaintrideset let in jo uči meditacije, odpotovala v Indijo. »Denar za pot in za prvo leto bom nekako vzela fotru in matki, ker sta že davno pozabila na vrednote in ju zanima samo še keš, zato bo to navsezadnje bolje zanju … Dareta ne zanima denar, ker živi za naravo in duhovne cilje. Majke mi. Grem kao študirat v tujino.« V kratkih in zelo kratkih zgodbah pisateljica dokazuje, da je dobra opazovalka vsakdanjih in nekoliko drugačnih ljudi. Zunanjih dogodkov skoraj ni, vse dogajanje se razrašča v razmišljanje: prava resnica se razkrije na koncu. Zgodba Udejanjanje dobrote je življenjsko vodilo mamice, ki nadvse ljubi svoji hčerkici, prijazna je tudi do vseh drugih ljudi, vsem znancem je kar naprej delala usluge, pekla peciva za nepomembne obiske, plačevala tortice, kavice, vstopnice prijateljicam in njihovim otrokom, podarjala bogata, izbrana darila za praznike in rojstne dneve; odzivi obdarovanih pa niso pričakovani. Spoznala je, da zaradi dobrote in pozornosti do drugih njeno življenje kljub vsemu trudu ali ravno zato ni postalo nič lepše, ampak ravno nasprotno. Presunljiva je satirična zgodba Nevidna ženska. Skupina ljudi kramlja o ženski, ki so jo bežno poznali. Pripombe so bolj opravljanje kot spomini. In vendar je bila ta ženska žrtev zločina, umetnica, kiparka, kar znanci omalovažujejo. »Samo lepo, da smo prišli na pogreb, smo le bili njeni sošolci. Če ne bi bilo nas, bi bilo bolj žalostno. Pa že dolgo se nismo videli. Moramo ponoviti.« Spremno besedo h knjigi je napisal Tomo Podstenšek, mojster kratkih zgodb: »Avtorica dokazuje, da suvereno obvlada različne jezikovne lege, ki jih ustrezno prilagaja starosti in lastnostim pripovedovalk, slog je zgoščen, veliko je namigov, ki širijo pahljačo možnosti interpretacij,« piše.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in Karel Destovnik – Kajuh, julija pa je izšel njegov novi strip Fritz Lang: Ljutomer–Berlin–Hollywood. Ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja Zorana Smiljanića smo lahko pred letom in pol spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, ki vam jo ponovno ponujamo v poslušanje. Avtorica oddaje je Darja Groznik.

V prvem delu romana Pot do Resnice smo slišali zgodbo Aninega otroštva. Avtorica romana, ki je izšel pri založbi ognjišče je Ana S. T.

Predstavljamo vam simpatično Nizozemko, ki doktorat opravlja v Belgiji, Lauriso Arneales Arauz. Laurisa se je med magisterijem v Groeningenu specializirala za področje zdravega staranja, zdaj pa je del skupine za človeško fiziologijo in športno fizioterapijo na Univerzi Vrije v Bruslju. Njena ljubezen pa seveda- možgani. Raziskuje, kako so z utrujenostjo, ki povzroča tudi kognitivne in gibalne napake, povezani nevrotransmiterji. Avtorica oddaje: Mojca Delač. Prevode bere: Ajda Sokler.

Priletela je ptica pisanih barv … Bodite radovedni! Pripovedujeta Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal se uporaba drog po svetu povečuje. V ospredje prihaja kokain, vse bolj priljubljen tudi pri nas. Pristojni opažajo še povečanje hkratne rabe različnih drog. Medtem na začetek zakonodajnega postopka čaka zakonski predlog Gibanja Svoboda in Levice o uporabi konoplje za osebne namene. Kaj vse to pomeni za posameznika in družbo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Košir Inštitut Utrip; Andrea Margan Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem UKC-ju; Marko Verdenik Združenje DrogArt. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

Pred tremi leti se je več kot tisoč 500 poklicnih in prostovoljnih gasilcev spopadalo z največjim požarom v zgodovini samostojne Slovenije. Goreči Kras je zaposloval še veliko drugih služb iz sistema zaščite in reševanja, na delu so bili prostovoljci, gozdarska stroka je še danes vpeta v sanacijo. Tri leta pozneje nas na kraški požar opomnita pogled na pokrajino ter spraševanje, kaj bo drugače, če se ponovi. O novostih in pridobitvah, ki so posledica kraškega požara, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Leon Behin, generalni direktor Uprave za zaščito in reševanje; Mitja Vidmar, vodja Sektorja za izvajanje podpore gašenju iz zraka; Simon Vendramin, poveljnik Gasilske enote Nova Gorica; Matej Kravanja, območna enota Zavoda za gozdove Sežana; Boris Budal. namestnik direktorja Zavoda za gasilno in reševalno službo Sežana. Avtorica oddaje Tjaša Škamperle

Avtorica opozarja, da videz politične realnosti v Sloveniji pogosto zavaja in da se za vladnimi obljubami skrivajo drugačni motivi. Kritizira premierja, ki s prepričljivim nastopom obljublja reforme in rešitve, a ob tem zanemarja dejanske posledice svojih politik. Nepoučeni državljani se hitro ujamejo v retoriko o izboljšavah zdravstva in dolgotrajne oskrbe, medtem ko bolj informirani opozarjajo na povečanje stroškov, pomanjkanje kadrov in odhod strokovnjakov v tujino. Tanja Dominko izpostavlja neskladje med obljubljeno podporo gospodarstvu in dejanskim odnosom do dobičkov podjetij ter dvomi o vzdržnosti proračuna zaradi številnih načrtovanih ukrepov. Dominko zato poziva k budnemu in kritičnemu spremljanju vladnih odločitev, saj pasivnost državljanov omogoča neodgovorno politično delovanje.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Najlepše je zaspati ob pravljicah. To vedo številne generacije poslušalcev oddaje Lahko noč, otroci!. Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico avtorice Irene Mraz: O vejici, ki je šla v svet. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. O vejici, najmlajši na beli bukvi, drevesu, ki so ga vsi obiskovalci gozda občudovali, nam bo pripovedoval igralec Branko Jordan. Pripoveduje: Branko Jordan. Avtorica besedila: Irena Mraz. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, februar 2025.

Četrta oddaja Lahko noč, otroci! v našem novem ciklu radijskih čebelic - besedil iz knjižne zbirke Čebelica, ki so zaživela v zvočni podobi, prinaša nekaj živalskih, nekaj gozdnih in nekaj človeških pesmi o vsakdanjostih tega samosvojega sveta. Zdi se, da je ta skozi rimo še bolj pisan in nam razkrije tudi kaj, kar se nam v tej vsakdanjosti kdaj izmuzne. Pripovedovalka: Darja Reichman. Avtorica besedila: Tina Arnuš Pupis. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Svetovni dan čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov praznuje ves svet, pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Sanje Janša: Cof pa hop! Ah, ti cofi, kako potujejo, kje vse se ustavijo in kje vse se srečamo z njimi. Cofasta miniatura iz domišljijskega sveta, ki pa nas opomni, da imajo tudi predmeti svoje življenje. Pripovedovalka: Gaja Filač. Avtorica besedila: Sanja Janša. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Praznovanju svetovnega dneva čebel, ki nas na pobudo Slovenije pri OZN vse od leta 2018 naprej opominja na izjemen pomen čebel, se že osmo leto zapored pridružuje tudi svojevrstni pravljični cikel Čebelice v oddaji Lahko noč, otroci!. Nocoj bodo najmlajše pospremile v svet sanj tople, iskrive in navihane pesmi Neže Maurer, ki nas, med drugim opomnijo na srečico, na previdnost, na to, da nikoli ni prav, na pomladni veter ali zlate copatke. Pa tudi na to, kaj je strah. Skratka, pogledajo na naš svet z zvedave in bolj vedre plati. Četudi kdaj ni takšen in se v njem ne počutimo prav doma. Na današnji svetovni dan čebel se bomo z dramsko igralko Nino Valič in zbirko pesmi Televizijski otroci, ki je v Knjižnici Čebelica izšla leta 1986, poklonili Neži Maurer ob njenem nedavnem slovesu. Pripovedovalka: Nina Valič. Avtorica besedila: Neža Maurer. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Med 19. in 25. majem v počastitev svetovnega dneva čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri OZN 20. maja praznuje ves svet, na Prvem programu Radia Slovenija že osmo leto v poslušanje ponujamo sedem novih pravljic iz priljubljene otroške knjižne zbirke Čebelica, ob kateri so in še odraščajo generacije. Na situ letošnje, osme sezone so se znašle tri zbirke pesmi in štiri pravljice. Eden od namenov cikla Čebelice je slušno opismenjevanje otrok, eden od ciljev pa ustvarjanje poetičnih, toplih, človeških vsebin za najmlajše s skrbno izbrano literaturo in njeno interpretacijo.V prvem večeru prisluhnite omnibusu treh zgodb Barbare Hanuš. O obližu za moč in pogum, pa o tem, da je kašljanje in kihanje lahko prav zabavno in tem, kaj pomiri Marka, da ne kriči več. Kako pogumni morajo biti otroci … Pripovedovalec: Blaž Šef. Avtorica besedila: Barbara Hanuš. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Nocoj bomo premierno slišali pravljico Podkev in njena sreča avtorice Polone Šergon. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Zdirjal kot iz uma čez mokro je trato, a tam ga čakálo lepljivo je blato. Prilepila podkev se v mokro je reč, so žeblji zavpili: »Ne moremo več!« in glej, naša podkev je kmalu spoznala, da samcata v travi je mokri ostala. Pripoveduje: Primož Pirnat. Avtorica besedila: Polona Šergon. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstra zvoka: Sonja Strenar in Matjaž Miklič.. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, april 2025.

Tinč ve, kaj pomeni samostojen. Sam si umije zobe. Vrne se z mokrimi lasmi, z mokro pižamo … Pripoveduje: Barbara Medvešček. Avtorica besedila: Viki Voglar. Režiser: Alen Jelen. Tonska mojstrica: Sonja Strenar. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2022.

Nocoj bomo premierno slišali pravljico Rdeča žoga avtorice Mateje Črv Sužnik. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Drobna ženica je živela v majhni hiši z majhnim vrtom. Vsak dan je pometla po hiši, pogrebla po vrtu. Redko se je zgodilo, da je kdo šel mimo njene hiše. Še bolj redko, da jo je kdo opazil. In od sile redko, da ji je kdo voščil: »Dober dan.« Pripoveduje: Jernej Gašperin. Avtorica besedila: Mateja Črv Sužnik. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Ana Krauthaker. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, marec 2025.

Nocoj bomo premierno slišali pravljico Lisičja šola ali Viktorija gre v šolo avtorice Majde Eržen Novak. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Lisička Viktorija se pogumno odpravlja k naslednjemu, za lisice najpomembnejšemu predmetu … Pripoveduje: Tina Resman Lasan. Avtorica besedila: Majda Eržen Novak. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, februar 2025.

Pomaga tudi kakavček … Igrata: Tjaša Železnik (mama, pripovedovalka) in Marli Piletič Železnik (deklica Lara). Avtorica besedila: Tatjana Gomboc Jerman. Režiser: Alen Jelen. Tonski mojster: Miha Jaramaz. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Fonetičarka: Mateja Juričan. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Objava v okviru projekta B-AIR Radia Slovenija. Posneto v studiih Radia Slovenija, studio 02, januar 2022.

Tokratna oddaja Lahko noč, otroci bo nekaj posebnega, saj bomo v njej gostili Zverinice! To je nov podkast Radia Slovenija, v katerem boste lahko spoznavali živali. Od majhnih do ogromnih, od morskih do kopnih, od tistih na tleh do tistih v zraku. Kako se prehranjujejo, kako gradijo zavetje, kdo je glavni, kdo je hiter in kdo počasen? To se o živalih sprašujemo in si hkrati odgovorimo v novi otroški izobraževalno-igrani seriji Zverinice. V prvi oddaji igrata glavno vlogo radovedni deček Denis in morski konjiček, ki ima srečanje s svojo zaročenko. In če bo hotel priti pravočasno, bo moral zares pohiteti. Nemogoč izziv za najpočasnejšo žival na svetu. V podvodni svet morskega konjička nas bosta popeljala igralca Anja Novak in Blaž Šef. Avtorica literarnega dela: Isabelle Collombat. Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma. Režiserka: Saška Rakef. Igralca: Anja Novak in Blaž Šef. Mojster zvoka: Urban Gruden. Zverinice so izvirna oddaja Francoskega radia France Inter, ki nastaja v sodelovanju s francoskim Nacionalnim prirodoslovnim muzejem. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, januar 2025.

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Sipa ima izredne moči: plašč nevidnosti, super razpršilec črnila, vendar se nima s kom igrati skrivalnic, razen morda z lačnim morskim psom ... Ima ovalno in ploščato telo ter deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Živi v čudovitem svetu, ki ga poseljujejo ribe, kiti, morski psi, rakovice, morske zvezde, kozice, morske vetrnice in koralni grebeni: v oceanu. Sipa lahko po želji spremeni barvo in tudi svojo teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala, brezhibno se zlije z okolico. To ji zelo koristi pri lovu ali pri begu pred plenilci. In to še ni vse: njeno telo oddaja svetlobo, podobno bliskom, ki naelektri njen plen in ga hipnotizira, da ne more pobegniti. Ima tudi skrivno orožje: vrečko s črnilom! Bolje, da je ne prestrašite, sicer lahko v obraz dobite črno barvilo, ki se imenuje sepija. Jesti ali se pustiti pojesti? Ji vse te super moči lahko omogočijo, da se izogne nevarnostim?La seiche : championne du cache cache sous-marin Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!La moule : la folle journée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Začetek zime je, čas, ko svizci spijo zimsko spanje. »Šest mesecev spanja? Ne pride v poštev!«, se upre mali svizec. Svizci morajo pozimi spati, da prihranijo moči. Poleti in spomladi se hranijo s sadjem, drevesnim lubjem, črvi, čebulicami rastlin, cvetnimi popki, deteljami in pajki ... Tako pridobijo čim več teže in se pripravijo na dolg spanec. Ko si napolnijo zaloge, pride zima in skrijejo se globoko v hibernaculum. Hibernaculum je latinska beseda, ki pomeni zimsko zatočišče. Pod zemljo se namestijo na ležišču iz suhe trave in stisnejo skupaj, da jim je toplo. A mali svizec sovraži spanje ... La marmotte : Marmotton ne veut pas dormir ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.