Podcasts about avtorica

V današnjem Studiu ob 17ih o napovedi ministra za izobraževanje Boruta Rončevića, da bo šolska politika ob pomoči različne strokovne javnosti, ne le pedagoške, v dveh letih pripravila temeljito reformo šolstva. Nekatera izhodišča so osupnila javnost, najbolj napoved odprave devetletke in prehod na osemletno obvezno osnovno šolo. Koreniti poseg v devetletko je odziv trenutne šolske politike na slabe rezultate 15-letnikov v mednarodni raziskavi znanja PISA. Slovenski šolarji so dosegli najslabše rezultate, odkar sodelujejo v omenjeni raziskavi. Slabši so v bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. Vsi, ki so vpeti v šolski sistem, se strinjajo, da je treba ustaviti padajočo krivuljo znanja mladih. Vprašanje je le, ali to storiti z rigoroznim ukrepanjem ali postopno in premišljeno. Gostje: Mojca Škrinjar, državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino: dr. Vinko Logaj, nekdanji minister za izobraževanje; dr. Klaudija Šterman Ivančič, znanstvena sodelavka na Pedagoškem inštitutu; mag. Mojca Mihelič, združenje ravnateljev in pomočnikov osnovnih šol. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Kdo bi Pedru Almodóvarju očital, da se po 23 celovečercih ponavlja; mi bomo raje rekli, da se vrača k večnim temam ustvarjalne krize, krivde in ega. Pri 76 letih se sprašuje, ali je ustvarjalni princip, na katerem je zgradil celo svojo kariero, sploh legitimen. Po izletu v ustvarjanje v angleščini se Španec vrne k iztočnicam največje mojstrovine svojih zrelih let, drame Bolečina in slava. Še vedno ga namreč mučijo dvomi o etičnosti prenašanja resničnega življenja na film. Raúl je scenarist v srednjih letih in v primežu ustvarjalne krize. V svoj novi scenarij začne vpletati poglavja in osebe iz lastnega življenja. V tej zgodbi režiserka oglasov Elsa išče pot nazaj k filmski umetnosti. Medtem ko Raúl sedi pred tipkovnico, Elsino izmišljeno življenje pred našimi očmi zaživi enako polno kot življenje moža, ki si njeno usodo sproti izmišlja. Bridki božič je tako zgodba, ki se odvija na dveh vzporednih ravneh, in Almodóvar od gledalca pričakuje, da bo med njima našel vzporednice in ujemanja. Včasih nam ta ujemanja kar izrecno pojasni: Raúl se spominja, kako je pred dvajsetimi leti prvič doživel napad panike, in podobna usoda doleti tudi Elso. Po naključju pristane ravno v bolnišnici, v kateri je snemala svoj zadnji film, preden je to poglavje svoje kariere obesila na klin. Elso v njeni stiski za roko drži skoraj svetniški fant, mladi slačifant in gasilec Beau, ki deluje deloma kot idealizirana seksualna fantazija, deloma kot še eden od Raúlovih alter-egov in malce tudi kot njegov resnični partner Santi. Oba protagonista, Raúl in Elsa, imata torej globoko vdana partnerja, katerima sta dodelila zgolj podporno vlogo v svoji drami; tako Beau kot Santi obstajata samo v odnosu do svojih čustveno skopih ljubimcev. Zdi se, da nas Almodóvar svari pred tem, da bi se zaljubljali v umetnike: vsakogar so pripravljeni spremeniti v stranski lik svoje lastne melodrame. Če se je v Bolečini in slavi Almodóvar še spraševal, kako lahko osebna zgodovina navdihne umetniško ustvarjanje, zdaj njegov umetnik navdih išče predvsem zunaj sebe. Raúl in Elsa skoraj izključno popisujeta dogodke, ki niso njuna last: tragična smrt otroka, diagnoza neozdravljive bolezni, razpadajoče zakonske zveze prijateljev. Pokažeta nam sicer, kako se umetniško delo rodi, a pri tem iz procesa v celoti izpadeta empatija in uvidevnost do drugih. Raúl kot Elsa se v svojem pisanju igrata z ognjem: navdih črpata iz najbolj bolečih življenjskih epizod ljudi, ki so jima najbližje. V tej dimenziji se naša dvodelna zgodba razcepi še enkrat: kakšno priznanje poskuša po ovinkih iz sebe iztisniti Almodóvar sam? Avtofikcijo je ustvarjal, še preden je žanr sploh dobil to ime. Koga je izdal, na čigava čustva se je prisesal za svojo lastno umetnost in kakšne demone poskuša izgnati z Bridkim božičem? Umetnost posnema življenje in življenje posnema umetnost. Oba režiserja v filmu travme svojih najbližjih za dramatično napetost uporabita s tako lahkoto in sta svoje početje pripravljena braniti tako odločno, da je treba sklepati, da je tudi Almodóvar vse etične zadržke pri sebi že zdavnaj razrešil in ranjena čustva okolice pripisal kolateralni škodi. Osrednja dilema filma se tako zdi "razrešena", še preden dobi poln razmah; Almodóvar kakršnemu koli nasprotujočemu stališču ne odstopi dovolj manevrskega prostora, da bi lahko verjeli njegovi domnevni dilemi in razklanosti. Bridki božič je mea culpa, v kateri nobeden od treh umetnikov – Raúl, Elsa in predvsem Almodóvar – ne čuti kake pretirane krivde. »Spomin, prepleten s fikcijo, je vedno fikcija,« zaključi Raúl. Bridki božič je težko razumeti drugače kot osebni manifest, kot samokritiko in hkrati že tudi apologijo velikega mojstra, ki se ozira na svojo polstoletno kariero. Tema bolečine, ki je povezana z umetniškim ustvarjanjem, je njegova stalnica. Tokrat ji dodaja tudi nežno obsodbo umetnika, ki je tako zaverovan vase in v lastno bolečino, da ni zmožen zares videti ljudi, ki ga imajo radi. Avtorica recenzije je Ana Jurc, iz oddaje Gremo v kino.

Letošnja poletna sezona je bila znova tudi sezona gozdnih požarov in zdi se, da gre za trend, ki postaja vse pogostejši. Konec koncev zdaj že skoraj vsako leto zabeležimo nov globalni temperaturni rekord in vsi kazalniki kažejo, da tudi tokrat ne bo nič drugače. Kako se torej na vse bolj vročem planetu spreminjajo gozdovi in v kolikšni meri se sploh lahko prilagajajo nenehnemu dvigovanju temperatur? Kakšni bodo čez nekaj let ali desetletij, ko se nam, ob različnih možnih podnebnih scenarijih, obetajo le še mnogo bolj neprijazne razmere? O tem smo govorili v oddaji Glasovi svetov, tokrat ponovno v Studiu ob 17. Gostje: - klimatologinja mag. Mojca Dolinar, vodja Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo na Agenciji za okolje;- prof. dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani;- dr. Andreja Nève Repe z Zavoda za gozdove. Avtorica oddaje Nina Slaček.

Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Nika Nikolič je v literarni prostor vstopila z romanom Nekadilci brez otrok, kjer je že v naslovu priklicala nemogočo situacijo najemojemalcev; od njih lastniki stanovanj zahtevajo čim manj motenj, ki bi jih lahko prinesli neukrotljivi otroci, tudi čim manj sledi na inventarju, ki bi ga recimo pustil tobačni dim. V romanu sledimo zgodbi punce, ki s priložnostnimi deli zasluži preveč za podporo, a ne dovolj za preživetje. Hkrati je njena bivša cimra enostransko prekinila komunikacijo in se izmika, kar protagonistki jemlje mir, predvsem pa se zateka v notranji svet, v sanjarjenje, s katerim kompenzira občutek nemoči v vsakdanjem življenju. V lastnih sanjarijah je seveda bistveno bolj pogumna, spretna in uspešna kot v realnosti, pri popisovanju drsenja med svetovi pa je v pisavi Nike Nikolič opaziti, da je ukvarjanje s terapijami njeno poklicno področje in da se na vsakovrstne odklope od realnosti, pretežno nefunkcionalne, spozna. To je očitno tudi v romanu Zataknjeni v vezju. V njem obrobna in v bistvu anarhistična skupnost na meji urejenega in urbanega sveta, ki je dodobra reguliran in so pravila toga in nesprejemljiva, poskuša živeti avtonomno. Vodi jih spretna izdelovalka robotov za zabavo in prosti čas, nekakšnih idealnih spremljevalcev, ki jih potem čustveno in telesno nepotešeni klienti najemajo za zmenke. In podobno. Kot ena od strank najame robota tudi nekakšna inšpektorica, ki skrbi, da tisti z obrobja mesta ne bi kršili mestnih predpisov o tem, kaj roboti smejo početi in kakšno programsko opremo lahko vsebujejo; seveda je tudi to določeno, saj gre za družbo prihodnosti, ki je družba popolnega nadzora, patrulj nekakšni androidov, ki vdirajo v sisteme robotov in preverjajo njihovo ustreznost in zakonitost njihovega programiranja. Ob tej grožnji za anarhistično skupnost, ki se preživlja z izposojo in izdelavo robotov in so ji očitno na sledi, pa ji grozi tudi porušenje hierarhije v mafijskem podzemlju; skupina, ki je komuno ob plačilu varovala pred konkurenčnimi kriminalnimi in izsiljevalskimi tolpami, doživlja notranjo preobrazbo, stari vodja, ki je zagotavljal stabilnost, izgublja moč in se počasi umika, na vrh pa prihajajo novi ljudje. Avtorica v romanu zaostruje tendence sedanjosti, recimo totalni digitalni nadzor, regulacijo odnosov med roboti in programi in uporabniki. Hkrati nas postavlja na prizorišče, ki ga poznamo iz nekaterih distopij, v katerem je družbeno tkivo tako načeto, da prevladuje moč in večina slepo sledi nevidnim odločevalcem in njihovim zapovedim, ne da bi se spraševali o smiselnosti vsega skupaj. Tisti ki iščejo alternative in se naselijo v pravni in ostalih prazninah med skupnostmi, torej znanilci novega in uporniki, pa postopno izginjajo s prizorišča. Svet v romanu Zataknjeni v vezju je hipertehnološki. Stroji so že postali tako podobni ljudem, da jih je težko ločiti, predvsem pa je njihove odzive mogoče usmerjati z dodajanjem recimo empatije, humorja ali poželenja, seveda simuliranega in programiranega. Veliko prostora je namenjenega popisovanju različnih strojnih odzivov na spremenjene okoliščine delovanja, kar seveda vodi to pisavo v razsežnosti, kjer so čustva in osebnostne lastnosti zabrisane, nejasne, predvsem pa izginjajo. Hkrati ravno to poudarja vlogo nezavednih procesov, tudi pri tistih, ki še nismo v kibernetskih časih in tehnološko sproženem delovanju. Človek, kakor se zrcali v robotu, se tako kaže kot vsota nenadzorovanih reakcij in motivacij. Čustva kot nekaj v evoluciji pridobljenega so nepotrebna v hipu, ko jih lahko še bolj od originalov poustvarijo roboti. Hkrati pa ravno supertehnologizacija sveta malce potegne tudi na že preigrane viže iz distopičnega in znanstvenofantastičnega žanra, najprej kar na roman Mi Jevgenija Zamjatina izpred dobrega stoletja. Nika Nikolič se tako v romanu Zataknjeni v vezju navezuje na temelje znanstvene fantastike, pa tudi na obuditev in razcvet žanra, ki ga je v zadnji tretjini prejšnjega stoletja s potovanji v vesolje spodbudila realna možnost srečanja s tujimi, nezemeljskimi inteligencami, danes pa se napaja iz možnosti in pasti, ki jih v svet prinaša vse večja raba umetne inteligence.

Na vrhuncu planinske sezone se povečuje število obiskovalcev gora, planinske koče so polne. Z večjim obiskom gora pa se povečuje tudi možnost gorskih nesreč. Žal smo tudi ta teden že poročali o tragični nesreči v visokogorju. Lani so gorski reševalci posredovali 660-krat, letos že več kot 450-krat. Lani je v kar 41 odstotkih ponesrečenim pomagal helikopter. V Studiu ob sedemnajstih vnovič o odgovornem gibanju v gorah, posebnostih letošnje sezone in zahtevnih helikopterskih stenskih reševanjih ter o prizadevanjih za večjo obveščenost obiskovalcev gora in uporabo verodostojnih informacij. Gostje: Žan Karničar, podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije; Aleš Drekonja, podpredsednik Planinske zveze Slovenije; Matija Zupančič, pilot Slovenske vojske; Matej Brajnik, vodja Gorske enote policije. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Zbirka štirinajstih znanstvenih prispevkov Alenke Koron Stičišča predstavlja daljše časovno raziskovanje slovenskega leposlovja. Razprave so že bile objavljene v monografijah in revijah, kot so Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost in češka Slavica litteraria. Raziskovalka, literarna komparativistka in publicistka se v njih posveča slovenskemu leposlovju dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Pozorna je na tuje vplive, realne okoliščine nastajanja in ustvarjanja del, pri čemer uporablja različne literarnoteoretske metode. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem je avtorica pozorna na prvo svetovno vojno in na različne vidike, ki so vplivali na pisanje. Začenja z vojno prozo v današnjem splošnem literarnem spominu nekoliko spregledanih Milana Puglja in Juša Kozaka. Oba sta pisala z vidika, kako uničujoča je vojna za kogarkoli. Poudarek je na nesmiselnosti vojne, s citiranimi odlomki omenjenih avtorjev je prikazana vsa anomalija in pogubnost vojne, v opombah pa avtorica opozori tudi na tuje avtorje, ki so vojno zagovarjali. V drugem delu Stičišč se Alenka Koron posveča Borisu Pahorju, letu 1968 in Rudiju Šeligu, pri čemer je pozorna na okoliščine nastajanja del in literarnega dogajanja. V članku Življenjepisi Borisa Pahorja razgrinja tudi zasebne, senčne plati njegovega življenja, prispevek Nekropola Borisa Pahorja in svetovna literatura pa konča z mislijo, da njegova kanonizacija v svetovno literaturo še ni končana. Pozornost na tudi na Slovenskem prelomno leto 1968 je osredotočena na raziskovanje proze in dramatike. Avtorica se poglablja v dramska in prozna dela Primoža Kozaka, Dušana Jovanovića, Marka Švabića, Mateta Dolenca in Dimitrija Rupla in Milana Dekleve. Še posebej bi izpostavila primerjave francoske književnosti z literarnim dogajanjem na Slovenskem v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja v prispevku Dolgo leto `68 v slovenskem pripovedništvu in dramatiki. Gre za obdobje, ki je z literarnoznanstvenega področja premalo raziskano, na kar opozarja tudi avtorica razprav. Zadnji članek v tem sklopu pa kritično predstavlja pripovedni opus Rudija Šeliga. Zadnji, tretji del razprav se ukvarja z različnimi temami v prozi. Sodobni teoretski pristopi so zanimivi in s široko perspektivo kažejo na možnosti raziskovanja znotraj literature. Alenka Koron analizira pripovedni prostor Idine kocke Suzane Tratnik, pri čemer bi opozorila na spacialnost v tekstu. Raziskovalka upošteva sodobne teoretske načine in jih pronicljivo sklada z analiziranjem omenjene kratke zgodbe. V nadaljevanju se posveča večjezičnosti in večkulturnosti Josipa Ostija in Gorana Vojnovića, pri čemer je pozorna na zgodovinske okoliščine. V članku o alpinistični pripovedni literaturi se osredotoča na Igorja Škamperleta, Dušana Jelinčiča in Bogdana Biščaka, pri tem pa je pozorna tudi na terminologijo. Zadnja razprava obravnava zvoke in glasbo v izbranih besedilih Ivana Cankarja, Milana Puglja, Cirila Kosmača in Rudija Šeliga. Pri tem poskuša dokazati, da je glasba v vseh »besedilih modernizirala oziroma specifično sooblikovala njihov pripovedni diskurz«. Tudi tukaj avtorica uporablja sodobne raziskovalne pristope. Stičišča Alenke Koron so dragocen nabor znanstvenih besedil, saj predstavljajo pomembne teme in avtorje in avtorico ter osvetljujejo do zdaj premalo raziskana področja literarne zgodovine.

Kako živite? Kdo ste? Kolikokrat rečete "da", čeprav čutite "ne"? Knjiga "Od pridnosti k pristnosti" ima podnaslov Kdo smo, ko ne živimo več za druge?. Avtorica dr. Saša Krajnc, coachinja, psihoterapevtka in predavateljica, prepleta osebno zgodbo in strokovne nasvete, izvemo, da se omejujočih prepričanj in vzorcev lahko osvobodimo, da bo naše življenje – zares naše. Da bomo polno zadihali in se ne bomo omejevali. Pot je zapletena, vendar ni nemogoča. Dr. Sašo Krajnc je v eno od letošnjih oddaj povabila Lucija Fatur.

Na vrhuncu planinske sezone se povečuje število obiskovalcev gora, planinske koče so polne. Z večjim obiskom gora pa se povečuje tudi možnost gorskih nesreč. Lani so gorski reševalci posredovali 660-krat, letos že 440-krat. Lani je v kar 41 odstotkih ponesrečenim pomagal helikopter. V tokratnem Studiu ob sedemnajstih, ki bo v živo potekal z Jezerskega, bomo govorili o odgovornem gibanju v gorah, posebnostih letošnje sezone in zahtevnih helikopterskih stenskih reševanjih ter o prizadevanjih za večjo obveščenost obiskovalcev gora in uporabo verodostojnih informacij. Gostje: Žan Karničar, podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije; Aleš Drekonja, podpredsednik Planinske zveze Slovenije; Matija Zupančič, pilot Slovenske vojske; Matej Brajnik, vodja Gorske enote policije. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

Jazbec se rad igra z besedami in si jih tudi izmišlja. Nekega dne pa ugotovi, da je porabil vse rime. Na pomoč, miš, veverica, zajec, medved in vi, otroci! Nastopajo: Jožica Avbelj (pripovedovalka), Maja Končar (miš), Marijana Brecelj (veverica), Ivo Ban (medved), Željko Hrs (jazbec), Zvone Hribar (zajec). Avtorica besedila: Nina Mav Hrovat po kreativni zasnovi izr. prof. dr. Barbare Baloh in Samante Kobal v sodelovanju z urednikom Žigo Koscem. Dramaturginja: Samanta Kobal. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojstra zvoka: Matjaž Miklič in Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Vodja projekta: Špela Šebenik. Premierno predvajanje 31.8.2023 v okviru projekta Lahkonočnice na obisku v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija 2023.

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Nekoč se mali ježek odpravi povprašat svoje prijatelje o njihovih spretnostih, saj sam svoje še ni odkril. Pripoveduje: Tadej Pišek. Avtorica besedila: Manca Ferjan. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, julij 2023.

Piše Urban Leskovar, bere Igor Velše. Izo Strehar poznamo kot dramatičarko in filmsko scenaristko. Za dramsko besedilo Izkoristi in zavrzi me je bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, leta 2024 je to nagrado tudi prejela za besedilo Nezakonske matere. Za film Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je ob svojem izidu navdušil strokovno in laično javnost, je na Festivalu slovenskega filma leta 2021 prejela vesno za najboljši scenarij. Pripoved v njenem romanesknem prvencu Drsenje sledi dvema protagonistkama: Katarini, mladi brezposelni mami, in Juliji, izgoreli doktorski študentki. Obe se spopadata z mentalno stisko. Katarina je ujetnica klasičnih življenjskih mejnikov – čeprav ima razumevajočega partnerja in prikupno hčer, se počuti nezadostno in neizživeto, kar vodi v depresijo. Zdi se, da živi življenje, ki ji je bilo vsiljeno mimo njenih želja. Avtorica je to situacijo spretno izkoristila, saj prek Katarine detabuizira pomanjkanje materinske ljubezni in nakaže, da imajo družbena pričakovanja, ki posameznicam vsiljujejo spolne vloge, lahko uničujoče posledice. Mama mora biti požrtvovalna in ljubeča, hvaležna za to, da je to poslanstvo dobila v dar, a Katarina temu kalupu ne ustreza. Dragoceno je, da se je Iza Strehar lotila te tematike, saj skrb za prihodnje generacije še vedno temelji na ramenih žensk. Hkrati pa prek Katarine opozarja tudi na dvojne standarde. Družba precej bolj ostro kaznuje ženske, ki jim spodleti v materinski, kot moške, ki jim spodleti v očetovski vlogi. Na drugem bregu pa je Julija, ki v nasprotju s Katarino beži od klasičnih življenjskih mejnikov in spolnih vlog, a se sooča z drugačnimi izzivi. Kot doktorska študentka se spopada z izgorelostjo in pritiskom, da briljira na vseh področjih svojega delovanja, kar jo privede do psihoze. Roman Drsenje je strukturiran tako, da iz poglavja v poglavje izmenično spremljamo Katarino in Julijo. Lika sta kontrastna, izvemo tudi, da sta junakinji nekdanji sostanovalki, ki so ju življenjske odločitve oddaljile, a zdi se da je rezultat enak ne glede na to, ali sta družbenim pričakovanjem sledili ali se od njih namenoma distancirali, saj obe pristaneta v psihiatrični ustanovi. Avtoričina poglobljena karakterna študija protagonistk pa več kot o Katarini in Juliji pove o svetu, v katerem živita oziroma živimo. Pritisk na mlade ženske, naj zanosijo, čeprav bi zaradi kariernih ambicij raje zanosile pozneje, njihovo nenehno soočanje s seksizmom, in pritisk, da morajo zaradi neodgovornih spolnih partnerjev splaviti – slednje preganja Katarino – so tabuji, o katerih preprosto ne govorimo. Dejstvo je, da so tovrstne zgodbe marginalizirane in utišane. Prav tu bi lahko našli razlago za to, da tako Katarina kot Julija, ne glede na njune življenjske odločitve, pristaneta v psihiatrični ustanovi. Če nikomur ne moreta zaupati svojih izkušenj, sta posledično razčlovečeni; preostane jima le to, da jih tiščita v sebi, kjer se, nikoli slišane, nalagajo ena na drugo. Pripoved je neizprosna, prav v tem pa ima Drsenje tudi širšo družbeno poslanstvo, saj svoj govor začenja tam, kjer javni diskurz praviloma umolkne. V našem vsakdanu bi bili zgodbi Katarine in Julije nevarni, saj spodkopavata prevladujočo družbeno ureditev, a ravno tu na pomoč priskoči moč fikcije, ki lahko – pod varnim okriljem fabuliranja in ideje umetnosti, ločene od življenja, poda zgodbo, ki bi jo v pogovoru s prijatelji ob kavi, za družinsko mizo ali v novicah le stežka slišali. Dejstvo, da se Iza Strehar tega zaveda, daje romanu Drsenje posebno moč. Poleg zgodb, ki ostanejo neizrečene, na protagonistki negativno vplivajo tudi neurejeni družinski odnosi. Katarinin oče je odsoten, njena mama se izkaže za čustveno manipulatorko, ki izrablja dogmo katoliške morale in hčeri nenehno povzroča slabo vest ter jo na ta način čustveno nadvlada. Julijini starši so akademiki in zapriseženi deloholiki, ki od hčere pričakujejo zgolj presežke. Avtorica nas podrobno seznanja z Julijino paranojo, junakinja namreč v vsakdanjih naključjih vidi velike zarote. Svojce in prijatelje deli na tiste, ki so indoktrinirani, in tiste, ki niso. Misli, da je nekdo nadzoruje, a ne ve zakaj. Problem, ki pri tem vznikne, je, da Julijine paranoične misli na neki točki niso več karakterizacija, ampak zgolj vrtenje v prazno, element, ki vsebine ne dopolnjuje, ampak postane njen balast. Julijina paranoja bi zgodbi na primer lahko dodala neko drugo raven, ki bi lucidno poglabljala njeno vsebino, a do tega žal ne pride. Prav tako bi si lahko želeli, da bi bila oblika oziroma način pripovedovanja v romanu enako brezkompromisna kot vsebina. Avtorica Iza Strehar vse stavi na realizem, s tem pripoved sicer ničesar ne izgubi, toda morebiti bi bila vsebina še bolj prepričljiva, če bi jo ubesedila v bolj unikatnem formatu – spomnimo se Materinske knjižice Katje Gorečan, ki tematiko spontanega splava predstavi iz perspektive nerojenega fetusa. Sicer pa je pred nami suveren in drzen romaneskni prvenec. Iza Strehar je namesto moraliziranja izbrala empatijo, napisala suvereno karakterno študijo svojih protagonistk ter podala gol prikaz dveh žalostnih usod, ki ob koncu knjige izzvenita v negotovosti.

Bomo prvega januarja 2027 – čez manj kot pol leta – dobili novo, specializirano, sodišče za sojenje v zadevah korupcije in organiziranega kriminala? Bo takrat z delom začelo tudi preoblikovano specializirano tožilstvo, ki bo preganjajo tovrstna kazniva dejanja? Kaj bo prinesel zakon o tako imenovanem SKOK-u? Učinkovitejši pregon korupcije je sicer ena najpomembnejših zavez aktualne vlade. Pa so predlagane spremembe prava rešitev? O vsem tem v Studiu ob 17-ih. Gosta: Mihael Zupančič, minister za pravosodje; Boštjan Penko, nekdanjim direktorjem vladnega urada za preprečevanje korupcije in državnim tožilcem, danes odvetnikom. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

V Piranski zaliv bo letos priplulo 50 potniških ladij, s katerih naj bi na kopno prišlo približno 15 tisoč turistov. Slovenske obmorske občine lahko od januarja za potniške ladje zaračunavajo dnevno pavšalno turistično takso. Koper se ladijskemu turizmu posveča že dve desetletji, o tem razmišljajo tudi v Izoli. Čeprav je skupek vseh obiskov potniških ladij pri nas malenkosten v primerjavi z ekonomijo križarjenja v Sredozemlju, prihodi takih ladij v slovensko morje zanimajo tako občane kot turistične delavce in nenazadnje tiste, ki jih skrbi okoljski vidik te vrste turizma. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Mia Botter Marasović, urad za gospodarski razvoj na Občini Piran; dr. Anton Gosar, Fakulteta za turizem Turistica; Jadran Klinec, direktor Uprave Republike Slovenije za pomorstvo; Robert Turk, svetnik občine Izola in dolgoletni vodja enote zavoda za varstvo narave. Avtorica oddaje Tjaša Škamperle.

Piše Jože Štucin, bereta Bernard Stramič in Maja Moll. Pesniška zbirka uveljavljene pesnice Ines Cergol je izšla ob njenem odhodu v pokoj. Verjetno tudi kot nekakšna duhovna odpravnina šole, kjer je kot profesorica slovenščine dolga leta navduševala mlade literate ter se udejstvovala v mnogih drugih šolskih in družbenih dejavnostih. Sodelovala je z uglednimi institucijami na Koprskem, bila aktivna v Združenju književnikov Primorske ter še na mnogih področjih, posebej uspešno pa je bilo njeno večletno vključevanje gimnazijcev v mednarodni festival Vilenica. Na teh srečanjih so njeni dijaki vodili okrogle mize s književniki in tvorno sodelovali tudi pri drugih festivalskih akcijah. Ob vsem tem pa je gradila tudi svojo poetično izraznost. Izdala je več pesniških zbirk, A fresco pa je v njenem opusu še posebej dragocena enota. Zagotovo lahko rečemo, da je Ines Cergol svoje profesionalno življenje izpovedala tudi skozi pesniški uvid, na način besedne izraznosti. V vseh letih se je nabralo veliko iskrivih spoznanj, pogledov, lebdenj nad bivanjskim prostorom, tudi pod krilom Heideggerjeve misli, ki govori da se "bit resnice odkriva kot svoboda", kot je med drugim izpostavil pisec spremne besede Mile Pešorda. Logično je izpeljalo, da pesnica nekako izhaja iz humanističnih postulatov človekove nebogljenosti, celo nemoči, ki jih je treba premagovati z dejanji. V pesmi in vem, se iskreno predaja refleksijam te nemoči: "ljubezen do otroka je čuječnost brez sna / tako silna kot ljubezen do Boga // zato se o njej ne da napisati niti enega samega verza // vsi psalmi so le trkanje na vrata preddverja neba". V tej pesmi je resignacija popolna. Kaj se potem sploh da? Kaj ima sploh smisel, mimo trkanja "na vrata preddverja neba"? Ta pesniška drža je radikalna. Niti ne tako zelo izvirna, če pomislimo, da vsi prej ali slej pomislimo na edino možnost, ki nam na koncu pritiče – odhod v onstranstvo z votlostjo naših zemeljskih upanj v naročju. Za nekoga v nebesa, bog ne daj v pekel, za druge v nič, za nekatere pa v naročje spomina. Ko estetika duhovne razodetosti profilira edino čustvo, ki nekaj velja, to je ljubezen, se pri Ines Cergol tudi to slednje in edino upanje sprevrže v dvom, v boleče spoznanje. Pesem in slutim je deprimirana, da je joj. Še zadnjo svetlo bilko iz človekove biti neusmiljeno izruje iz temeljev smisla: "tudi ljubezen / je le senca / resničnega sveta". Naslov zbirke A fresco lahko razumemo, kot da je nekaj nastalo 'na sveže', kar aludira na slikarsko tehniko fresk. Slednje se zdi bolj kot namig na literarno fresko nekega življenjskega obdobja, ki ga avtorica zapušča, kot na resnično sliko na sveži steni, ki bo dihala skozi čas. Vsaj v smislu poklicnih obveznosti se pesnica poslavlja, vsekakor pa ostaja "v sveži igri" kot pesnica, kot zanimiva in kreativna ustvarjalka. Knjiga je razdeljena na pet ciklov, ki z naslovi bralca vsaj delno usmerjajo. Začne se z Brezglasnostjo, ki jo uvaja pesem freska. Avtorica ugotavlja, da "ta koža, popisana zunaj in znotraj (...) še ni pristan za razkropljene ptice". Vrata pušča odprta, veliko "kože" je še neposlikane, nepopisane, vse je še tu, čeprav se dobro zaveda, da bo nekoč "pognala klice v neko belo dlan / in zacvetela bo kamnita roža". V teh verzih se izmenjujeta resignacija in hrepenenje; še obstaja upanje, še se splača kovati črke v verze, četudi bo to na koncu le kamnita roža, mogoče puščavska roža iz kremena in peska ali pa monument, svetilnik bodočih občudovalcev. Večina pesniških enot se tu začenja z veznikom "če", ki uvaja nek vsebinski pogojnik. V pesmi če ne vem na primer zaključi: "kot morje brez dna si, vznemirljivo pogubno v besneči temini, / kot nasičeno zrcalo, / ki ne more sprejeti nobenega odseva več ..." Zapeljani smo v globine eksistencialne stiske, saj v isti pesmi avtorica skoraj v paniki na dno oceana vrže sidro nevednosti, značilne pesniške drže: "ne vem, / kje se konča podoba brez roba, / odmev neizgovorljivosti". Po tem resigniranem sklopu pesmi se odpre filozofsko poglavje. Cikel Brezčasnost ponuja deset pesmi, ki se večinoma začenjajo s podrednim veznikom "ko". Pesmi zato pridobijo na spoznanjih, opažanjih, zaključkih. Pomenljiva je pesem ko globina, ki pretanjeno razodene spoznanje o razsežnostih bivanja, ki so nam na voljo, ko smo tu, na Zemlji. Pesnica piše misel brez metafor, neposredno na bel papir, brez prekrivanja s svežino freske, ki dopušča tudi možnost naključnih lis: "in odpre se globina neba // težko je ne zaiti v meandrih neskončnih možnosti // a večnost je ena sama in nima dna". Nekako nas uvede v kozmične razsežnosti precej bolj "konkretnih" ciklov z naslovi Mesec, Roža in Breztežnost. Cikel Mesec ima nekaj nastavkov modernističnega razmišljanja o pesniških strukturah, denimo o vlogi naslova pesmi. Postopek ni nov, že nekateri znani avtorji, na primer Pound, Apollinaire ..., so pesmi naslavljali na koncu vseh verzov. Torej obrnjena slika – glava, iz katere je pognalo telo kot bilka, pesem. Tudi pri Ines Cergol ima ta način tak namen. Bralec naj bi poanto lahko dojel šele na koncu pesmi, ko prebere telo in pride do glave, naslova. Ne gre torej za modernizem, temveč bolj za zanimivo tehniko usmerjanja bralčeve percepcije. V pesmi, ki je dala naslov ciklu, pesnica personalizira nebesno telo, in mu logično v naslovu na koncu pripiše totalno nevednost, kajti: (Mesec) ne ve, da vse nenehno kroži. In aludira na človeka, ki sicer za kroženje ve, kar je sicer njegova "mora", obenem pa se zanaša na dejstvo, da vsi vemo za "kroženje", ne pa za "smisel kroženja". Tako se tolaži: "Blagor mu dokler ne ve / Dokler le vase zre / Dokler ne vidi pore v roži / Dokler ni ločen od zemljé / in blagor nam da še ne ve". Cikel Roža nadaljuje to tematiko, se pa sooča s spoznanji, ki segajo tudi v območje molitve bolj v smislu premišljevanja in duhovnega poglabljanja kot prošnje za pomoč ali slavljenje Boga. Samota je grozljiva motivacija, mislim seveda na eksistencialno osamljenost človeka, ki se rodi in umre sam. V pesmi circulus vitiousus je taka priprošnja: "Pokaži mi pot, ki se ne vrača v izhodišče kroga, / temveč se brez slepega kroženja pne / v srčiko časa, / ki ne ugaša". Zbirka Ines Cergol A fresco, premišljeno zasnovana in s poanto razgrnitve pesničinega kreda, se konča s ciklom Breztežnost. Nekako se vrne na začetek. Ujeti smo v breznu brezbesednosti in breztežnosti kot lunino vrtenje, ki "je rojevalo lunine mene, a s svojega okna sem videla le eno stran ..."

Vsakega od nas prizadenejo prizori čakajočih pred zdravstvenim domom, ker se želijo opredeliti pri novi družinski zdravnici ali zdravniku. Je to naša nova realnost? Se lahko v obdobju dokler se družinska medicina kadrovsko ne popolni, temu izognemo z boljšo organizacijo? Kako izgleda dostopnost do zdravnika na geografsko raznolikih terenih? O vsem tem v Studiu ob 17.00, ki smo ga sredi junija organizirali v Filmskem gledališču v Idriji. Gostje: mag. Tomaž Glažar, nekdanji direktor Zdravstvenega doma Idrija; Miloš Simov, pediater v Zdravstvenem domu Idrija; Marjan Sušelj, zastopnik pacientovih pravic; Primož Uršič, direktor Zdravstvenega doma Tolmin. Avtorica oddaje Katja Arhar. Vsebine oz. oddaje iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.

Za nami je god slovenskih apostolov Cirila in Metoda, pred nami pa predstavitev dopolnjene izdaje izčrpne monografije o svetih bratih, ki sta most med Vzhodom in Zahodom Evrope akademikinje prof. ddr. Marije Stanonik. Izšla je pri založbi Družina, kjer bo predstavitev v torek, 7. julija. Avtorica je bila gostja naše oddaje o kulturi.

V dneh okoli solsticija, ki so najbolj obsijani s soncem, je največ tudi proizvodnje elektrike iz sončnih elektrarn - pri nas lahko v tem času doseže okoli 20 odstotkov. Energija iz sonca je tako najbolj hitro rastoč vir elektrike v zadnjem desetletju. A po hitrem razmahu v zadnjem letu prvič vidimo nekoliko manjšo rast novih zmogljivosti. Nizke, celo negativne cene elektrike v tem času in omejitve omrežja prinašajo dvome v to, ali je rast fotovoltaike še prava pot do večje energetske samozadostnosti in do ogljične nevtralnosti. Uporabniki se po drugi strani sprašujejo, ali in v kakšnih pogojih se postavitev male elektrarne še izplača. O vsem tem v tokratnem Studio ob 17ih. Gostje: Hinko Šolinc, generalni direktor direktorata za energijo, ministrstvo za infrastrukturo in energetiko Nina Hojnik, direktorica Združenja slovenske fotovoltaike dr. Marko Topič, dekan ljubljanske Fakultete za elektrotehniko; Benjamin Turnšek, Elektro Primorska. Avtorica oddaje Erna Strniša.

Slovenke in Slovenci smo odlični varčevalci, bistveno manj pa vlagamo. V bankah imamo nakopičenih več kot 40 milijard evrov prihrankov, ki so praktično neobrestovani. Po drugi strani se izogibamo investiranju na borzi, češ da je preveč tvegano in nevarno. Rešitev je v finančnem opismenjevanju, s katerim lahko spremenimo to konservativnost in si pomagamo pridobiti donose, nujne tako za dopolnitev pokojnin prebivalstva kot financiranje podjetij in ne nazadnje zadolževanje države doma namesto v tujini. O vsem tem v tokratnem Studio ob 17-ih. Gostje: Luka Podlogar, predsednik uprave NLB skladi; Benjamin Jošar, predsednik uprave Triglav skladi in predsednik upravnega odbora slovenskega združenja družb za upravljanje; Marja Milič, ustvarjalka finančnega podkasta Money-How in ambasadorka finančne pismenosti. Avtorica oddaje Urska Subotič Jereb.

Najmanjšemu polžku in majceni miški se mudi na tržnico … Pripovedujeta: Anja Novak in Gregor Zorc. Avtorica besedila: Natalija Šimunović. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Za Slovenijo lahko po 35 letih samostojnosti rečemo, da je po številnih kazalnikih uspešna, še vedno varna in socialno razmeroma stabilna država. Hkrati pa se že vrsto let sooča z razvojnimi izzivi, ki zavirajo njen napredek. Kje smo danes in kakšna prihodnost nas čaka? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Antiša Korljan, politični analitik Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Aleša Mižigoj, direktorica podjetja Medex Tanita Čamdžič, podpredsednica Mladinskega sveta Slovenije. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

Gozd je ena najstarejših podob v literaturi, mitologiji, filozofiji ter drugih humanističnih vedah. Kot prostor skrivnosti, preizkušnje, samote, svobode ali stika z naravo se pojavlja že v antičnih mitih in epih, pozneje pa v srednjeveških pripovedih, pa potem v romantiki in moderni ter vedno bolj v sodobni literaturi in okoljski humanistiki. O gozdu so pisali številni avtorji, kot sta na primer Dante in Thoreau, a pomembna razmišljanja o gozdu so prispevale tudi številne filozofinje in pisateljice, kot sta na primer Robin Wall Kimmerer in Olga Tokarczuk. Te so gozd običajno razumele kot prostor spomina, identitete, skrbi za naravo in raziskovanja človekovega odnosa do drugih živih bitij. Zaradi svoje večplastnosti ostaja gozd navdih za umetnike, pisatelje, mislece in raziskovalce, ki v njem prepoznavajo tako konkreten življenjski prostor kot tudi močan simbol človekovega odnosa do narave, spomina, skupnosti in samega sebe. V to tematiko s knjigo Globoko v gozdu (UMco, 2026) vstopa tudi Irena Štaudohar, novinarka Sobotne priloge časopisa Delo. Avtorica predstavlja to delo in premišljuje še o pomenu, vlogi in simboliki gozda. Foto: detajl iz grafike na naslovnici knjige Globoko v gozdu (UMco, 2026, oblikovanje Rok Marinšek).

Gostja, slovenistka, predvsem pa etnologinja dr. Marija Klobčar iz Kamnika, je skozi dolgoletne raziskave ustnega ljudskega izročila, dediščine potujočih pevcev, geneze ljudskih pesmi in medkulturnega prepletanja dvojezičnih izrazov tovrstne pisne in nezapisane dediščine, v svoj opus uvrstila tudi pred kratkim pri Založbi ZRC SAZU izdano študijo z naslovom »Zvonovi so sami zapeli – naravne nesreče in kolektivni spomin«. V povzetku predstavitve na spletni strani založbe so zapisali, »da se monografija vsebinsko večinoma naslanja na (t.im. »beljaški) potres leta 1348, za samo obravnavo te teme pa je bilo odločilno razreševanje zgodovinskega konteksta izročila, povezanega s Kamnikom in z izročilom o jezeru, ki naj bi bilo na prostoru tega mesta pred potresom«. Temeljno raziskovalno izhodišče dela je soočenje interpretacij zgodovinopisnega pristopa, ki temelji izključno na pisanih virih o dogodku (za razliko s Koroško, jih s Kranjske praktično ni) z interpretacijo nezapisanega ljudskega izročila. Avtorica izpostavlja, da slednja razlaga ne more dokazljivo pojasniti datumov dogodkov, lahko pa s poglabljanjem v nepisno dediščino odpre nova zgodovinska razumevanja teh dogodkov. Primer: gradovi, novi trgi in naselja nemških priseljencev na ozemlju sedanje Slovenije v drugi polovici 14. stoletja prvenstveno niso nastali zaradi posledic smrtonosne »črne« kuge po potresu temveč zaradi posledic potresa, torej razrušenih gradov in naselij z večinskim slovenskim prebivalstvom vred. FOTO: Marija Klobčar v našem studiu s knjigo v rokah VIR: Program Ars, Goran Tenze

Bi radi izvedeli kako preganja čas grajski duhec Duško? Avtorica besedila: Cvetka Sokolov. Pripovedovalec: Matej Zemljič. Glasbenik: Matej Krajter, pozavna. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Vodja projekta: Špela Šebenik. Nova izvedba pravljice v živo s strehe Radia Slovenija, 21.6.2023.

Vsakega od nas prizadenejo prizori čakajočih pred zdravstvenim domom, ker se želijo opredeliti pri novi družinski zdravnici ali zdravniku. Je to naša nova realnost? Se lahko v obdobju dokler se družinska medicina kadrovsko ne popolni, temu izognemo z boljšo organizacijo? Kako izgleda dostopnost do zdravnika na geografsko raznolikih terenih? O vsem tem tokrat Studiu ob 17.00 iz Filmskega gledališča v Idriji. Oddajo sooblikujejo tudi občinstvo. Gostje: mag. Tomaž Glažar, nekdanji direktor Zdravstvenega doma Idrija; Miloš Simov, pediater v Zdravstvenem domu Idrija; Marjan Sušelj, zastopnik pacientovih pravic; Primož Uršič, direktor Zdravstvenega doma Tolmin. Avtorica oddaje Katja Arhar. Vsebine oz. oddaje iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.

Način in raven komuniciranja v slovenski politiki se že dolgo znižujeta. V zadnjih letih smo videli in slišali že marsikaj. Od neprimernih besed, napotitev na ginekološki pregled, mišk, do dvigovanja krila. Tako, kot nazadnje, predsednik državnega zbora Zoran Stevanovič z opazko o pocestniškem vedenju nekaterih poslank, so že mnogi šli do roba primernega ali celo čez. Janez Janša je bil zaradi zapisa o odsluženih prostitutkah obsojen. Ali je v političnem pogovoru res dovoljeno vse? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Ljudmila Novak, nekdanja poslanka državnega zbora in parlamenta EU, nekdanja ministrica in predsednica stranke NSi; dr. Milan Brglez, prof. mednarodnih odnosov, nekdanji predsednik državnega zbora; dr. Matej Avbelj, ustavni pravnik; dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik in prof.. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

Letos minevajo tri desetletja od sprejetja prvega pravilnika službe nujne medicinske pomoči, temeljnega za nadaljnji organiziran razvoj sistema, ki odločilno vpliva na preživetje in potek bolezni najbolj ogroženih bolnikov in poškodovanih. Kako se je razvijala in spreminjala služba, zakaj je vse manj zanimanja za urgentno medicino, kaj bodo prinesli satelitski urgentni centri in kako pomembni so v nujnih stanjih tudi prvi posredovalci? Urgentni centri in zaposleni so vse bolj obremenjeni, kot tudi ambulante nujne medicinske pomoči. Po dostopnih podatkih je kar 60 odstotkov oskrb v urgentnih centrih nenujnih. Več v Studiu ob 17ih, kjer bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, zakaj nujna medicinska pomoč organizacijsko potrebuje samostojno institucijo. Gostje: dr. Gregor Prosen, predstojnik Urgentnega centra UKC Maribor; dr. Mitja Mohor, spec. urgentne medicine, Zdravstveni dom Kranj; Denis Kordež, poznavalec nujne medicinske pomoči. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

Ob imenovanju nove vlade Janeza Janše je Slovenija tarča očitkov o poslabšanih gospodarskih napovedih ter opozoril o preseženem javnofinančnem primanjkljaju. Našo državo kot majhno, izvozno usmerjeno gospodarstvo so zares močno prizadele geostrateške spremembe in vojna žarišča v svetu. Dodatno se doma že dlje časa spopadamo z nekonkurenčnostjo in premajhno produktivnostjo. V zaostrenih razmerah je zato ključno, ali bodo napovedani vladni ukrepi, kot so davčne razbremenitve in brzdanje javne porabe, zadostovali, ali pa bi za gospodarsko stabilnost in razvoj potrebovali še kaj. O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; Tine Kračun, direktor Inštituta za strateške rešitve; Goran Novkovič, odgovorni urednik Podjetne Slovenije. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Pravljica o tem, kako oholost nikoli ni prava pot in kako je prijaznost vedno pravi ključ. Tudi, ko velikan ukrade letne čase … Pripoveduje: Matija Rozman. Avtorica besedila: Irena Androjna. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Režiser oddaje in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

O prepomembni kozi, ki pretirava prav o vsem in veverici, ki odkrije, da pogled od zgoraj opogumi in še tako velik strah naredi majhen, nam bo pripovedovala igralka Polona Juh. Pripoveduje: Polona Juh. Avtorica besedila: Polonca Kovač. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Režiser oddaje in avtor idejne zasnove cikla Čebelice: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Na področju zaposlovanja invalidov letos zaznamujemo dve pomembni obletnici - 50 let od začetkov sistemskega urejanja tega področja ter 20 let izvajanja kvotnega sistema zaposlovanja invalidov, ki velja za primer dobre prakse v evropskem prostoru. V Sloveniji deluje 152 invalidskih podjetij in 68 zaposlitvenih centrov, v katerih zaposlujejo in usposabljajo invalide, ki se zaradi invalidnosti ne morejo zaposliti ali obdržati zaposlitve pri delodajalcih v običajnem delovnem okolju, ker jim ne morejo zagotoviti ustreznih delovnih mest. Kako pomembna je njihova vloga pri socialnem vključevanju invalidov v družbo, kako se spoprijemajo s konkurenco, saj so invalidska podjetja umeščena na običajen trg, kakšne prilagoditve potrebujejo zaposleni, kako deluje sistem kvot in kakšni so rezultati letošnje analize učinkovitosti in upravičenosti subvencioniranja invalidskih podjetij? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Špela Jakša, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; mag. Tea Černigoj Pušnjak, poslovodja v invalidskem podjetju Dom dva topola, Društvo distrofikov Slovenije; mag. Vojka Martinčič, predsednica Zavoda invalidskih podjetij Slovenije in direktorica invalidskega podjetja Slovenske železnice - Železniško invalidsko podjetje; Zarja Ševala Ćehić, predsednica Zavoda zaposlitvenih centrov Slovenije in direktorica Zaposlitvenega centra. Avtorica oddaje Petra Medved.

Tema tokratnega Studia ob 17.00 je koalicijska pogodba nove, četrte vlade Janeza Janše. Kaj ukrepi prinašajo gospodarstvu, sociali, pravni državi? Kakšna razmerja vzpostavljajo? Česa se je bati in kaj je razlog za zadovoljstvo? Katere so morebitne pasti? Kakšen način vladanja lahko pričakujemo? Kaj nas čaka v danih geopolitičnih razmerah? Odgovori sledijo v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Marko Jaklič, ekonomist, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; mag. Damijan Florjančič, nekdanji predsednik vrhovnega sodišča; Jakob Počivavšek, sindikalist, Pergam; Antiša Korljan, politični analitik. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

Na svetovni dan čebel bo igralka Barbara Cerar interpretirala pesmi Neže Maurer, zbrane pod naslovom Od srede do petka. Vabljeni na poetično popotovanje z vetrom med oblake, krošnje dreves ali dneve tedna za sladke sanje … Pripovedovalka: Barbara Cerar. Avtorica besedila: Neža Maurer. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Cikel pravljic iz knjižne zbirke Čebelica. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2023.

Zakaj se staramo in kaj se pri tem dogaja v naših celicah? V novi epizodi Frekvence X o dolgoživosti raziskujemo celične mehanizme staranja. Zakaj se genetski material poškoduje in čemu se nam s starostjo začno kopičiti poškodovane celice? Pojasnili bomo, kako na proces staranja vplivajo prehrana, gibanje, spanje in mikrobiota ter zakaj kljub številnim 'anti-aging' obljubam staranja ne moremo ustaviti. Lahko pa z življenjskim slogom pomembno vplivamo na to, kako zdravo in kakovostno se bomo starali. Gostji: dr. Mateja Erdani Kreft, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Tamara Lah Turnšek, biokemičarka in strokovnjakinja za biologijo raka Bral je Jure Franko. Avtorica fotografije: Umetna inteligenca. Poglavja: 00:03:05 Kaj se v tednu dni zgodi v naših celicah? 00:05:14 O tokratnih gostjah 00:00:01 Namesto uvoda: Kje smo bili prejšnjič in kam gremo tokrat? 00:06:06 Staranje ali ko je poškodb v celicah vse več 00:07:38 Na to, kako se staramo, vpliva tudi epigenetika 00:08:47 Vse celice v telesu se ne starajo enako hitro 00:10:14 O epigenetski uri 00:11:18 Apoptoza in senescenca 00:13:52 O vlogi telomer 00:16:29 Večplastna narava mitohondrijev 00:19:12 Dobra novica je, da na številne procese v celici vpliva tudi življenjski slog … Razlaga o prehrani in gibanju. 00:23:29 Geni niso vedno odločilni 00:24:30 Vloga mikrobiote pri zdravju celic 00:25:34 Pri 'anti-ageing' tretmajih velja biti previdno sumničav 00:28:36 Ponovimo … 00:30:38 Xpertiza: Minea Rutar

Državni zbor danes odloča o interventnem zakonu za razvoj Slovenije, ki je tako rekoč povsem razdelil javnost. Zagovorniki trdijo, da zakon z zmanjšanjem DDV-ja ščiti prebivalstvo pred energetsko draginjo, z davčno ugodnejšo obravnavo pa razbremenjuje podjetja in normirance ter tako izboljšuje konkurenčnost gospodarstva. Nasprotniki pa poudarjajo, da bodo na boljšem zgolj že zdaj najbolje plačani v državi, da bo v javne finance navrtal milijardo evrov globoko luknjo ter da se z njim posega v pridobljene pravice na področju pokojnin in zdravstva. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, direktor Obrtne zbornice Slovenije; Jakob Počivavšek, predsednik konfederacije sindikatov Pergam; Marko Lotrič, predsednik stranke Fokus; Igor Feketija, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Evropska unija prehaja iz krize v krizo. Svet se močno in hitro spreminja, ob geopolitičnih pretresih postaja tristranski, Evropa pa je na razpotju – ali naj gre po poti strateške samostojnosti ali pa bo postala postranski akter. Stara celina želi ohraniti tudi evropski način življenja, svoboščine, visoke standarde človekovih pravic, demokracije, blaginje in varovanja okolja. O tem, v kakšni kondiciji je Evropska unija, ki se je razvila kot mirovni projekt, pred dnevom Evrope v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Jelena Juvan, Katedra za obramboslovje, FDV Univerze v Ljubljani; dr. Matej Accetto, Katedra za ustavno pravo, PF Univerze v Ljubljani; mag. Sibil Svilan, dolgoletni predsednik uprave SID banke; mag. Mojca Širok, nekdanja dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja. Avtorica oddaje Sandra Krišelj.

Prekinitev ognja med Združenimi državami in Iranom je na trhlih nogah, Hormuška ožina je spet zaprta in dobava nafte in utekočinjenega zemeljskega plina z Bližnjega vzhoda prekinjena. Napetostim ni videti konca, na stari celini pa se že oblikujejo ukrepi za zagotovitev oskrbe z energenti po še znosnih cenah ob povečani porabi jeseni. Kaj trenutna situacija pomeni za cene nafte, zemeljskega plina in električne energije, kako so te povezane med sabo, kateri so načrtovani ukrepi za ublažitev cenovnih skokov v Evropi in doma ter kako zanesljiva je oskrba? O vsem tem, pa tudi o načrtih Evrope za večjo energetsko neodvisnost v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Nada Drobne Popović, generalna direktorica Gen energije; Matija Bitenc, glavni direktor Plinovodov; Tilen Šarlah, finančni analitik; Duška Godina, direktorica Agencije za energijo. Avtorica oddaje Erna Strniša

Pred nami so prvomajski prazniki, ki za mnoge pomenijo prvi pravi pobeg v letošnji potovalni sezoni. A začetek leta 2026 v turizmu ni običajen. Svetovne razmere, višji stroški in negotovosti vplivajo na to, kako in kam potujemo – ter koliko smo pripravljeni plačati. Slovenci ostajamo zvesti preverjenim destinacijam, a odločitev vse pogosteje sprejemamo tik pred odhodom. Se turizem zaradi napetosti v svetu vrača bližje domu? In katere destinacije bodo izstopale? Odgovori v tokratnem Studio ob 17ih. Avtorica oddaje Simeona Rogelj.

Madžarski volilci so z rekordno udeležbo na včerajšnjih volitvah prepričljivo sporočili premierju Viktorju Orbanu: »Dovolj je!« Opozicijski voditelj Peter Magyar je prepričljiv zmagovalec, saj je stranka Tisza pod njegovim vodstvom dobila več kot dvetretjinsko parlamentarno večino. Orbanov poraz je dobra novica za Evropsko unijo ter slaba za njegove zaveznike, voditelje Združenih držav Amerike, Rusije, Srbije in Izraela. Kakšne spremembe in usmeritve je pričakovati po prelomnih volitvah na Madžarskem, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Darja Bavdaž Kuret, diplomatka, nekdanja veleposlanica na Madžarskem; dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in politični analitik; dr. Boštjan Udovič, politolog, FDV Univerza v Ljubljani. Avtorica oddaje Sandra Krišelj.

Potem ko je Državna volilna komisija v torek tudi uradno potrdila izid volitev v državni zbor, bo jutri ustanovna seja državnega zbora, ki jo je sklicala predsednica republike Nataša Pirc Musar. Poslanke in poslanci bodo potrdili mandate, potem bo sledil ključni del seje, izvolitev predsednika ali predsednice državnega zbora. Ker ta na tajnem glasovanju potrebuje najmanj 46 glasov podpore, izvolitev že lahko pomeni, da se je oblikovala koalicija, ki bi lahko izvolila tudi predsednika vlade. Ali se je že oblikovala ustrezna politična večina, kje se lahko zaplete, kako bodo naprej stekli postopki za oblikovanje vlade? Kakšna je tokratna sestava državnega zbora in zakaj je ta vse bolj le podaljšek vlade? O vsem tem pred prvo sejo novega sklica parlamenta v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Janez Pogorelec, ustavni pravnik; dr. Gregor Virant, nekdanji predsednik državnega zbora; dr. Milan Brglez, nekdanji predsednik državnega zbora. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

Po volilni nedelji se v politiki začenja novo štetje za sedem strank, ki so se uvrstile v državni zbor. Tesna zmaga Roberta Goloba, pospremljena z izrazito polarizacijo, bo otežila sestavljanje koalicije. Kdo bi lahko sodeloval s kom, za kakšno ceno in kaj so politikom sporočili volivci? Odgovore bomo iskali v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Miro Haček, politolog FDV Univerze v Ljubljani; dr. Dejan Verčič, strokovnjak za strateško komuniciranje FDV Univerze v Ljubljani; dr. Miro Cerar, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani; Tomaž Celestina, komentator na Radiu Slovenija. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

''Le kaj je, ki glasno hreščeče zdaj tuli? Le kaj je, ki močno v trebuščku me žuli?'' Pripoveduje: Mojka Končar. Avtorica besedila: Kaja Kramar. Glasbeni opremljevalec: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Nejc Zupančič. Dramaturginja: Kaja Novosel. Režiser: Bor Ravbar. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Radijska pravljica je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, februar 2023.

Slovenija je s skoraj polovico kraškega površja v svetu znana kot ena najbolj kraških držav, kjer so kraške pojave tudi prvič znanstveno opisali. Presenetljiv je podatek, da imamo že skoraj 16 tisoč raziskanih jam in več kot 150-letno tradicijo na tem področju. Vrhunske ekipe jamarjev nas še vedno vsako leto presenečajo z skoraj neverjetnimi odkritji na različnih koncih Slovenije. V tokratnem Studiu ob 17-ih gostimo predstavnike jamarskih društev iz Primorske, Dolenjske, Gorenjske in Ljubljane. Vsem so skupni ljubezen do raziskovanja neznanega, druženje in sodelovanje ter dokumentiranje. Gostje: Špela Di Batista Borko, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana; Peter Mašič, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana; Erika Kozamernik, Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina Mitja Remih, Jamarski klub Novo Mesto Benedikt Praznik, Jamarsko društvo Carnium Kranj. Avtorica oddaje Alenka Terlep.

Umetna inteligenca ni več vprašanje znanstvene fantastike, temveč politične ekonomije moči. Razprava o varnosti, etiki in delovnih mestih se vse bolj odmika od filmskih scenarijev in se seli k vprašanjem nadzora nad podatki, koncentracije kapitala ter odgovornosti razvijalcev. Ključno vprašanje ni več, ali bo tehnologija zmogla, temveč kdo jo usmerja – in v čigavem interesu. Oddaja odpira še vprašanja trga dela, varnosti in družbenih posledic: ali umetna inteligenca ostaja orodje ali postaja nadomestek človeškega odločanja – celo čustvene opore? O priložnostih, tveganjih in evropski suverenosti v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Marko Štefančič, direktor Kompetenčnega centra za umetno inteligenco Slovenije; dr. Dan Podjed, antropolog, ZRC Sazu in IRI UL ter redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Rebeka Kropivšek Leskovar, raziskovalka na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Avtorica oddaje Urška Valjavec.

V domove za starejše trenutno praviloma ne sprejemajo novih stanovalcev po novem zakonu o dolgotrajni oskrbi, saj je čakanje na odločbo predolgo. To pa lahko predstavlja več sto evrov višji znesek na položnici za posameznika. Ob tem poračuni za nazaj niso predvideni. Tudi za dodatek za pomoč in postrežbo od decembra ni več mogoče zaprositi. Dolgotrajna oskrba na domu kot najpomembnejša pravica za ljudi, ki si želijo čim dlje ostati v domačem okolju, se izvaja v zelo majhnem obsegu. Ne samo neprijazni in dolgotrajni postopki, težave povzroča tudi izrazito pomanjkanje kadra. Zvišanje minimalne plače, ki je večino stisnilo v iste okvirje, zaposlene še dodatno demotivira. Kje smo s pravicami do dolgotrajne oskrbe, katere storitve je mogoče dobiti, kaj pa bo očitno počakalo na spremembe, ki se jih bo lotila prihodnja vlada oziroma naslednji sklic parlamenta? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Tatjana Milavec, sekretarka skupnosti CSD; Andrej Štesl, predsednik združenja direktorjev članov socialnih zavodov; Martin Kopatin, direktor zavoda Pristan. Avtorica oddaje Alenka Terlep.

Drugi februar je svetovni dan mokrišč, na katerih se spajata voda in kopno in kjer se začenja življenje. Mokrišča nam dajejo pitno vodo, hrano, varnost pred poplavami in blažijo podnebne spremembe. A podatki so skrb vzbujajoči - skoraj 90 odstotkov mokrišč smo uničili od 18. stoletja do zdaj. Letos so v ospredju tradicionalna znanja in povezave narave s kulturno dediščino. V tokratnem Studiu ob 17-ih o stanju mokrišč v Sloveniji, ramsarskih lokalitetah in kako te dragocene habitate ohraniti za prihodnje rodove. Gostje: mag. Katja Vrtovec, Direktorat za naravo, Sektor za biotsko raznovrstnost Ministrstvo za naravne vire in prostor; dr. Nika Debeljak, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave; Janez Kastelic, direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje; Borut Peric, vodja strokovne službe Parka Škocjanske jame. Avtorica oddaje Sabrina Mulec.

Banke v naši državi nadaljujejo krčenje mreže poslovalnic in ukinjanje bankomatov. Svojo poslovno odločitev pojasnjujejo z naraščajočo digitalizacijo in optimizacijo, kar najbolj prizadene starejše in ranljive občane na podeželju ter v demografsko ogroženih krajih. Na centralizacijo storitev opozarjajo v združenju in v skupnosti občin Slovenije. Ta zato od države in regulatorjev zahteva dejavno vlogo. Pošta Slovenije pa bo februarja skrajšala delovni čas v 111-ih poštnih poslovalnicah, kar bo po mnenju občin še poslabšalo kakovost javno dostopnih storitev. Kaj pomeni omejevanje dostopa do storitev na podeželju za njihove prebivalce, v tokratnem Studiu ob 17-tih s primeri s terena. Gostje: dr. Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Združenja bank Slovenije; mag. Karmen Lebe Grajf, direktorica Divizije Pisma v Pošti Slovenije; Nejc Smole, predsednik Skupnosti občin Slovenije. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

V evropskem tednu preprečevanja raka materničnega vratu smo v tokratnem Studiu ob 17-ih ugotavljali, kako blizu smo morebitnemu izkoreninjenju te vrste raka, saj je edina, za katero imamo učinkovito cepivo. Pogledali bomo, kako smo sicer uspešni pri obvladovanju bremena raka, saj je pojavnost tega pri nas precej pogostejša od povprečja v Evropski uniji, večja je tudi stopnja umrljivosti. Govorili bomo o dostopnosti najnovejših zdravil in novih tehnologij ter uvajanju novih presejalnih programov. Gostje: dr. Urška Ivanuš, Onkološki inštitut, predsednica Zveze slovenskih društev za boj proti raku; dr. Janja Ocvirk, strokovna direktorica Onkološkega inštituta; dr. Milica Stefanović, Pediatrična klinika Univerzitetni klinični center Ljubljana; Tanja Španić, predsednica Europa Donna Slovenija. Avtorica oddaje Helena Lovinčič.

Pod odejo se skrij, da te ne ugrizne zima … Pripoveduje: Jelena Sitar. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Prvi program Radia Slovenija in A1 Slovenija sta že deveto leto zapored združila radijsko oddajo za otroke s 60-letno tradicijo in Lahkonočnice, pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko tri zaporedne četrtke prisluhnili novim radijskim uspavankam. V prvem večeru vas bo v sladke sanje popeljala pravljica Jane Bauer: Medvedov rojstni dan v interpretaciji dramskega igralca Aleša Valiča. Pripovedovalec: Aleš Valič. Avtorica besedila: Jana Bauer. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Ilustrator: Miha Hančič. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.