Podcasts about avtorica

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!

Lutkovno gledališče Ljubljana:12. 2. 2026 radio Slovenija, Ars, 13. 2. 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila včeraj najmlajšim premierno namenjena predstava z naslovom Učiteljica, ki je nastala po predlogi istoimenske slikanice italijanske umetnice Susanne Mattiangeli. Uprizoritev besedila pesnice in pisateljice, ki se veliko posveča tudi lutkovnemu mediju, je vrisana v učilnico, središče analognega učenja, prostor urejeno zloženih predmetov, uporabnih stvari in učnih pripomočkov, narisanih podob in človeških modelov. Predstavo, ki jo je režirala Lucija Trobec, si je ogledala Magda Tušar. Avtorica besedila: Susanna Mattiangeli Prevajalka: Dušanka Zabukovec Režiserka: Lucija Trobec Igrajo: Aja Kobe, Maja Kunšič, Voranc Boh Dramaturginja: Luna Pentek Avtorica likovne podobe lutk in rekvizitov: Katarina Planinc Scenografka: Jasna Vastl Avtorica zvočne in glasbene podobe: Lucija Lorenzutti Kostumografka: Sara Grižon Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Oblikovalec luči: Uroš Istenič Lutkovni tehnolog: Iztok Bobič Lektorica: Tjaša Pirnar Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aleš Erjavec Producentka: Katra Krsmanović Lučni vodja: Uroš Istenič Scenska tehnika: Kliment Petkukjeski Vodja delavnic: Zoran Srdić Izdelava scene, rekvizitov in kostumov: David Klemeničič, Iztok Bobić, Olga Milić, Laura Krajnc, Lorena Bukovec, Mateja Šušteršič, Neva Vrba, Artiko, GCDPI d.o.o., Atelje Mali, Ključavničarstvo Uroš Mehle, Senčila.si

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Drugi februar je svetovni dan mokrišč, na katerih se spajata voda in kopno in kjer se začenja življenje. Mokrišča nam dajejo pitno vodo, hrano, varnost pred poplavami in blažijo podnebne spremembe. A podatki so skrb vzbujajoči - skoraj 90 odstotkov mokrišč smo uničili od 18. stoletja do zdaj. Letos so v ospredju tradicionalna znanja in povezave narave s kulturno dediščino. V tokratnem Studiu ob 17-ih o stanju mokrišč v Sloveniji, ramsarskih lokalitetah in kako te dragocene habitate ohraniti za prihodnje rodove. Gostje: mag. Katja Vrtovec, Direktorat za naravo, Sektor za biotsko raznovrstnost Ministrstvo za naravne vire in prostor; dr. Nika Debeljak, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave; Janez Kastelic, direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje; Borut Peric, vodja strokovne službe Parka Škocjanske jame. Avtorica oddaje Sabrina Mulec.

Banke v naši državi nadaljujejo krčenje mreže poslovalnic in ukinjanje bankomatov. Svojo poslovno odločitev pojasnjujejo z naraščajočo digitalizacijo in optimizacijo, kar najbolj prizadene starejše in ranljive občane na podeželju ter v demografsko ogroženih krajih. Na centralizacijo storitev opozarjajo v združenju in v skupnosti občin Slovenije. Ta zato od države in regulatorjev zahteva dejavno vlogo. Pošta Slovenije pa bo februarja skrajšala delovni čas v 111-ih poštnih poslovalnicah, kar bo po mnenju občin še poslabšalo kakovost javno dostopnih storitev. Kaj pomeni omejevanje dostopa do storitev na podeželju za njihove prebivalce, v tokratnem Studiu ob 17-tih s primeri s terena. Gostje: dr. Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Združenja bank Slovenije; mag. Karmen Lebe Grajf, direktorica Divizije Pisma v Pošti Slovenije; Nejc Smole, predsednik Skupnosti občin Slovenije. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka pesnice in prevajalke Žive Čebulj Praznih rok upesnjuje slo po življenju in vsem, kar ga polni. Že v prvi pesmi se zgosti misel celotne zbirke: »da se ne ubiješ / vsako jutro znova / je vseeno neverjeten čudež // la vie est un miracle«. Zbirko sestavljajo cikli oscilacije, razgrnitve, zagrnitve, umiritve in prepustitve, ki jim sledi zadnji del odzvanjanja. Ta pojasnjuje zadnje verze v pesmih, ki so pisani v poševnem tisku. Gre za citate, asociacije, omembe oseb in misli iz intervjujev in tudi spletno povezavo. Avtorica s tem spretno komunicira z bralstvom, kaže pa tudi na dosledno navajanje navdihov. Vsak cikel upravičuje svoje poimenovanje, zbirko pa se lahko bere tudi kot poemo čustev in porajajočih se stanj. Gre za naval, ki ga avtorica strastno in umirjeno vodi. To so pesmi, v katerih sije svetloba in se kažejo odtenki teme. A vedno se najde odločnost, da nikoli ni konca. Tega je mogoče povezati s subjektinjinim obiskom pokopališča, kar je kot odgovor na avtoričin pesniški prvenec Sama ljubezen je to iz leta 2023. V njem sta bila jasno prikazana umiranje in minevanje, ki sta se povezovala z neznosnim trpljenjem in porajajočim se vprašanjem o odrešenju. A če se je avtoričin prvenec spraševal o evtanaziji, nas zdaj poezija usmerja k smislu življenja. Tudi če se »sestavljaš vsak dan znova«, je to vredno. Obsežna pesniška zbirka se s prostim verzom in opustitvijo velikih začetnic posveča premišljevanju o vsakodnevnih smislih, radostih in teminah. Vse to je jezikovno pregneteno in izčiščeno v kratke verze. Pesmi so različnih dolžin, a njihova intenziteta je vedno enaka, vse imajo naboj, ki je eden najmočnejših kvalitet obravnavanega dela. Pomembno je tudi zavedanje odgovornosti do drugih. Živa Čebulj namreč poudarja, da ti drugi lahko da tudi svoje skrbi in bolečino. Odziv subjektinje je zrel, saj kljub svoji lastni temini vedno želi pomagati. Obenem je to tudi zbirka, ki govori o želji po bližini in dvojini z moškim, vendar se pri tem pojavi ključen pomislek o nasilju in poniževanju ženske. Brutalnosti pa tudi v naravi ni mogoče uiti. Občutenje do nje se kaže skozi vso zbirko. Eden izmed močnejših atributov je poistovetenje z različnimi literarnimi junakinjami, pri čemer gre za prikaz upora. Ne, subjektinja ne bo nikoli spadala v zbirko pop ikon. Sodi med »samosvoje«, kot jih označujejo drugi in druge: »zato ker sem morana / jenta / jagababa / pehta // živa«. Čeprav se pesnica sprašuje o ravnovesju, je ženstvena divjost izražena na svojstven način. V času ponovnega vzpona tradicionalnih ženskih podob je to več kot nujno, tudi v leposlovju. Pesmi v zbirki Praznih rok vstopajo v svet bolečine, v stanje odmika. Velika rešiteljica je poezija: »ko sem najbolj razdejana / pride pesem / vzame me v naročje / kakor kralj iz podzemlja // jablana spoznanja raste v meni // in zacveti / ko sem najbolj darovana«. Tudi sicer ima poezija močno, odrešilno vlogo. Pri tem ne gre za pretirano idealizacijo, temveč pomeni pobeg, pomiritev in ne nazadnje varnost. V zbirki deluje kot kontrapunkt vsemu spraševanju. Živa Čebulj je z drugo pesniško zbirko Praznih rok še bolj prepričala in daje vedeti, kako pomembno je ohranjati čudenje, iskanje svetlobe in morebiti tudi hrepenenje. Prav to daje živost, ki jo lahko povežemo tudi z avtoričinim imenom in s slovansko boginjo. Pesmi so v svoji izraznosti iskrene, ne glede na to, kaj vse odpirajo. Tako je tudi življenje, in tega se avtorica dobro zaveda in ne olepšava.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je premiero doživel poetični spektakel Orfej in Evridika, ki vsem dobro znani grški mit pretvori v poetično premišljevanje o smrti in ženski emancipaciji. Predstavo je režiral Jan Krmelj, avtorica besedila je Urša Majcen. Predstava je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega in En–Knapa. Avtorica besedila: Urša Majcen Avtor glasbe: Sašo Vollmaier Režiser: Jan Krmelj Koreograf: Iztok Kovač Dramaturginja: Petra Pogorevc Scenograf: Lin Japelj Kostumografka: Brina Vidic Lektorica: Klasja Kovačič Oblikovalca zvoka: Matej Čelik, Jure Žigon Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec videa: Gašper Torkar Avtorja priredbe besedila: Jan Krmelj, Petra Pogorevc Avtor aranžmajev in korepetitor: Sašo Vollmaier Perzefona: Nataša Tič Ralijan Virginia Woolf, Sylvia Plath, Sarah Kane: Ajda Smrekar Evridika: Lena Hribar Škrlec Orfej: Matic Lukšič Haron: Filip Samobor Kerber: Lara Wolf k. g. Tantal: Gregor Gruden Sizif: Joseph Nzobandora - Jose Ixion: Gal Oblak k. g. Zbor: Veronika Železnik k. g., Filip Štepec k. g., Mattia Cason, Matija Franješ, Tina Habun, Fiona Macbride, Carolina Alessandra Valentini, Nika Zidar Had: Sašo Vollmaier

V evropskem tednu preprečevanja raka materničnega vratu smo v tokratnem Studiu ob 17-ih ugotavljali, kako blizu smo morebitnemu izkoreninjenju te vrste raka, saj je edina, za katero imamo učinkovito cepivo. Pogledali bomo, kako smo sicer uspešni pri obvladovanju bremena raka, saj je pojavnost tega pri nas precej pogostejša od povprečja v Evropski uniji, večja je tudi stopnja umrljivosti. Govorili bomo o dostopnosti najnovejših zdravil in novih tehnologij ter uvajanju novih presejalnih programov. Gostje: dr. Urška Ivanuš, Onkološki inštitut, predsednica Zveze slovenskih društev za boj proti raku; dr. Janja Ocvirk, strokovna direktorica Onkološkega inštituta; dr. Milica Stefanović, Pediatrična klinika Univerzitetni klinični center Ljubljana; Tanja Španić, predsednica Europa Donna Slovenija. Avtorica oddaje Helena Lovinčič.

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

Evropski kmetje, tudi slovenski, nasprotujejo enemu največjih trgovinskih sporazumov v zgodovini, ki ga bodo v soboto podpisali predstavniki Evropske unije in četverice južnoameriških držav, članic Mercosurja. Na čem temelji njihov strah pred uvozom kmetijskih pridelkov iz teh držav na evropski trg? Bo ta sporazum res neposredno ogrozil slovensko kmetijstvo? Katere usmeritve za večjo samooskrbo s hrano ter krepitev in odpornost kmetijstva prinaša predlog Vizije za kmetijstvo in hrano 2040? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Mateja Čalušić, ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; dr. Emil Erjavec, agrarnim ekonomistom z Biotehniške fakultete; dr. Jože Podgoršek, predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in dr. Tatjana Zagorc, direktorico Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije. Avtorica oddaje Jernejka Drolec.

Minimalna plača znova buri duhove – in to tik pred politično vročo pomladjo. Minister za delo bo socialnim partnerjem predstavil predlog, ki bi najnižjo plačo potisnil do meje tisoč evrov neto. Za to ne potrebuje soglasja vlade, le obvezen posvet s socialnimi partnerji. Delodajalci svarijo pred dodatnimi pritiski na podjetja, sindikati vztrajajo, da obljube ne smejo ostati na papirju. Kaj to pomeni za trg dela, plačne lestvice in cene vsakodnevnih storitev? Se bo dvig prelil v višje plače ali predvsem v višje račune? In ali si gospodarstvo, zlasti izvozniki, v težavah takšen poseg sploh lahko privoščijo? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Danijel Lamperger, generalni direktor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije; Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije; Leonela Domitrovič, direktorica sekcije iskanje in selekcija na agenciji za zaposlovanje Adecco; dr. Polona Domadenik Muren, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Valjavec

Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali pogovor ob knjigi Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja – avtorice Marije Gasser. Prav v teh dneh mineva 80 let od njegove nasilne smrti, ki je tudi po toliko letih še vedno zavita v skrivnost. Avtorica je upokojene učiteljice iz Železnikov, sicer raziskovalke povojnega dogajanja v vaseh pod Ratitovcem in v Davči.

V Studiu ob 17-ih nadaljujemo preglede dogajanja v tem letu; tokrat se bomo zazrli v domovino. Ko pogledamo na iztekajoče se leto, smo v precej nenavadni situaciji, a običajni za predvolilno leto. Del politike sporoča, da je Slovenija uspešna in zgledna, drugi del pa, da tone. Kako je bilo in kaj nas čaka, bomo povprašali strokovnjake. Pridružite se nam v oddaji Slovenija 2025 v terminu Studia ob 17-ih. Gostje: dr. Samo Zver, UKC Ljubljana; Tatjana Milavec, Skupnost CSD; dr. Denis Čaleta, Inštitut za korporativne varnostne študije; Antiša Korljan, politični komentator; Tomaž Celestina, politični komentator. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

Z novim letom se uveljavljajo prve vsebinske novosti pokojninske reforme, povezane predvsem z bolj dostojnimi pokojninami za najbolj ranljive. A tokrat se osredotočamo na vzdržni del pokojninske zakonodaje ter vsebine, ki so bile v tokratni reformi spregledane. Zanima nas, kako dolgo bo zdaj veljaven sistem ob demografskih trendih še vzdržen. Podobno se sprašujejo v Nemčiji, kjer imajo hude težave pri prenovi pokojninskega sistema. Čeprav so številke na prvi pogled suhoparne, je zgodba, ki jo razkrivajo, skrb vzbujajoča. Pokojnine sicer bodo, vprašanje pa je, kolikšna bo njihova realna vrednost. Bodo čez nekaj desetletij sploh zadoščale za kaj drugega kot osnovne dobrine in storitve? Kje bo država iskala dodatna sredstva za financiranje prvega stebra - in ali bo to pomenilo višje obremenitve dela, prerazporejanje drugih javnih izdatkov ali tiho zmanjševanje pravic prihodnjih upokojencev? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Igor Feketija, državni sekretar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Žiga Vižintin, direktor pokojninskih zavarovanj v Pokojninski družbi A; Goran Novković, odgovorni urednik Podjetne Slovenije. Avtorica oddaje Urška Valjavec.

Pod odejo se skrij, da te ne ugrizne zima … Pripoveduje: Jelena Sitar. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

V ponovljeni mednarodni raziskavi TIMSS, v kateri je sodelovalo devet držav, so slovenski petošolci pokazali največjo rast znanja matematike in naravoslovja. Kaj kaže ta rezultat naših 11-letnikov? Velike razlike v znanju med učenci iz različnih držav poglabljajo učni načrti; naši učenci se pri matematiki nekatere vsebine učijo v višjih razredih kot najbolj uspešni učenci, sodelujoči v raziskavi, v drugih državah. Ali bo prenovljen učni načrt za matematiko za osnovno šolo premaknil računanje z ulomki in decimalnimi števili v nižji razred? Zakaj imajo matematiko dečki raje kot deklice? Zakaj se naši učenci v šoli počutijo slabše kot njihovi vrstniki iz drugih držav? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Barbara Japelj Pavešič, nacionalna koordinatorico raziskave TIMSS, Pedagoški inštitut; Janja Zupančič, državna sekretarko na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; mag. Mojca Suban, koordinatorica predmetne kurikukularne komisije za prenovo učnega načrta za matematiko, zavod za šolstvo; Sašo Božič, ravnatelj Osnovne šole Mengeš. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Te dni znova poročamo o težavah v zdravstvu. Med njimi so domnevno umetno podaljševanje čakalnih vrst, odhodi maksilofacialnih kirurgov iz UKC Ljubljana in pomanjkanje urgentnih zdravnikov. Ministrstvo za zdravje skuša del teh težav rešiti z interventnim zakonom, ki med drugim uvaja natančno opredelitev dovoljenega gibanja v dneh bolniškega staleža zaradi naraščajočega absentizma. Podrobneje o vsem tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Jasna Humar, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje; Sašo Rebolj, direktor Zdravstvenega doma Kamnik; Ana Vodičar, direktorica področja za odločanje o pravicah in za medicinske pripomočke na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Avtorica oddaje Katja Arhar.

Kaznivih dejanj med mladoletniki je znova vse več. Stroka opozarja, da bi imele pri njihovem preprečevanju največji učinek hitre obravnave. Bomo končno, z več kot 15-imi leti zamude, dobili zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov? Prejšnji teden je v državnem zboru prestal prvo obravnavo, podpirajo ga tako rekoč vse poslanske skupine. Zakaj ga potrebujemo in kaj bo prinesel? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: mag. Nina Koželj, generalna direktorica Direktorata za kaznovalno pravo in človekove pravice na ministrstvu za pravosodje; Robert Tekavec, vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi; Mirjam Kline, vrhovna državna tožilka; Deja Kozjek, višja sodnica; Katja Filipčič, katedra za kazensko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

Prvi program Radia Slovenija in A1 Slovenija sta že deveto leto zapored združila radijsko oddajo za otroke s 60-letno tradicijo in Lahkonočnice, pravljice sodobnih slovenskih avtorjev. V oddaji Lahko noč, otroci! boste lahko tri zaporedne četrtke prisluhnili novim radijskim uspavankam. V prvem večeru vas bo v sladke sanje popeljala pravljica Jane Bauer: Medvedov rojstni dan v interpretaciji dramskega igralca Aleša Valiča. Pripovedovalec: Aleš Valič. Avtorica besedila: Jana Bauer. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Ilustrator: Miha Hančič. Fonetičarka: Mateja Juričan. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Cikel pravljic za sladke sanje v okviru projekta Lahkonočnice v oddaji Lahko noč, otroci!. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2025.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Vsako sredo ste lahko slišali novo, nocoj pa bomo kot zadnjo v nizu premierno slišali pravljico Dante se okuži avtorice Marjete Lubej v interpretaciji igralca Saše Tabakovića. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Zmaj Rožljaj, zmaj Žlampaj in zmaj Dante so bili dobri prijatelji. Radi so bruhali ogenj v daljavo ali v tarčo, še rajši pa strašili hrabre viteze in reševali ugrabljene princeske ... Pripoveduje: Saša Tabaković. Avtorica besedila: Marjete Lubej. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Svet pozdravov in dobrih želja. Pripovedujeta: Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Petra Meterc se je pogovarjala s Petro Seliškar, režiserko, scenaristko in producentko, avtorico večkrat nagrajenega filma Gora se ne bo premaknila. Petra Seliškar je v gorah Severne Makedonije preživela pet poletij; nastala sta dva filma Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki je namenjen mladim. Ton in montaža Robert Markoč.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Prigoda zobne miške avtorice Adriane Kozina Bojc v interpretaciji igralca Primoža Pirnata. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. V deželi čarobni za morjem nekje prebiva miš majhna v gradu svetlečem, ki ‒ čudo ‒ gradijo ga beli zobje. Kot biser leskeče se tam iz daljave, iz njega se vijejo zlate poti, po njih pa, glej, miška hiti v širjave k otroku, ki zobek svetleči zgubi. Pripoveduje: Primož Pirnat. Avtorica besedila: Adriana Kozina Bojc. Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Čudodelna košara avtorice Katje Stanič. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. Potem jo je uzrla. Poleg nje je stala velika, prostorna, živobarvna košara. Čudovita se ji je zdela, tako vesela, živahna je bila. Pa ni vedela natančno, kaj naj z njo počne. Pripoveduje: Mojka Končar. Avtorica besedila: Katja Stanič. Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar. Mojster zvoka: Urban Gruden. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Odkritje paracetomola v vloženih kumaricah odpira številna vprašanja: kako varna je hrana, ki pride na prodajne police; s čim vse je onesnažena, pa niti ne vemo; zakaj mora Slovenija kumarice in še marsikaj uvažati iz drugega konca sveta in ne zagotavlja dovoljšnjih količin iz svoje lastne pridelave; kako različni so predpisi pridelave, ki veljajo za naše kmete in pridelovalce iz tretjih držav; ter nenazadnje kakšen je pomen označevanja porekla, če potrošniku ne zagotavlja hitre in jasne informacije. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Nadja Škrk, vodja sektorja za nadzor hrane na Upravi za varno hrano, varstvo rastlin in veterinarstvo; Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije; Robert Golc, predstavnik Kmetijsko gozdarske zbornice, tudi zaposlen v javni službi kmetijskega svetovanja in tudi pridelovalec zelenjave iz Gorenjske. Avtorica oddaje Jernejka Drolec.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Objokana Neli avtorice Olge Pege Kunstelj. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. V drevesno duplino v kateri se drenjajo štiri mlade sovice nas bo s svojim glasom popeljala igralka Ana Urbanc. »Ne približujte se ljudem,« je svareče rekla sova. »Res ne!« je pritrdil sovir. »Ljudje se bojijo celo pajkov, klopov in mušic. Sovam pa že od nekdaj pripisujejo svoje strahove.« »Me smo prijazne sove, a ne?« je Neli vprašujoče pogledala svoje sestre. »Jaaa…!« so vse hkrati prikimale. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Olga Pega Kunstelj. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Matjaž Miklič. Režiser: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Učenke in učenci so se po jesenskih počitnicah vrnili v šolske klopi. Pričakal jih je novi pravilnik o ocenjevanju znanja. Ta v prakso prinaša več sprememb: razširja načine ocenjevanja znanja, uvaja možnost medpredmetnega ocenjevanja, zmanjšuje število ocen pri predmetu in posega v način določanja zaključne ocene pri predmetu. O prednostih in slabostih omenjenih rešitev na področju ocenjevanja znanja v devetletki in drugih aktualnih temah na področju izobraževanja, zlasti na področju zagotavljanja varnega učnega okolja za vse učence, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Vinko Logaj, minister za vzgojo in izobraževanje; mag. Mojca Mihelič, ravnateljica OŠ Danile Kumar Ljubljana ter predsednica združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev; Alen Kofol, ravnatelj OŠ Sežana; Lara Romih, predsednica zveze aktivov svetov staršev. Avtorica oddaje Nataša Lang.

Duševne stiske so v porastu – tako med mladimi kot odraslimi. V času, ko se od ljudi pričakuje, da bodo močni, uspešni in odporni, se mnogi zlomijo pod težo vsakdana. Svoje prispeva tudi negotovost, v kateri živimo. Kaj poglablja duševne stiske, kako jih prepoznati in pravočasno pomagati? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-tih. Gostje: dr. Lilijana Šprah, psihologinja, ZRC SAZU; Patrik Senica, psiholog, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Matic Novak, vodja Inštituta za razvoj potencialov ADHD Modri Junaki. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Mila in vsevedni velikan avtorice Tine Vrščaj. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. O prijateljstvu med deklico Milo in orjakom z velikim srcem nam bo pripovedovala igralka Nataša Barbara Gračner. Mila se je nasmehnila. Kakšne orjaške besede! Velikanova usta najbrž sploh ne poznajo majhnih besed. Mila je sedla v travo in se naslonila na njegov trebuh. Njegovo dihanje jo je premetavalo kot razburkano morje, ampak to jo je zabavalo. Orjaka je pocukala za majico. »No, zakaj ne vidim?« Pripoveduje: Nataša Barbara Gračner. Avtorica besedila: Tina Vrščaj. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

Po sobotnem tragičnem dogodku v Novem mestu, v katerem je umrl domačin in ki je pretresel državo, predsednik vlade Robert Golob napoveduje zaostritev zakonodaje oziroma dodatne represivne ukrepe za odkrivanje in pregon osumljencev kaznivih dejanj. V tokratnem Studiu ob 17-ih bomo iskali odgovore strokovnjakov, kateri ukrepi bi ljudem povrnili občutek varnosti ter kako povečati učinkovitost tožilstva, sodstva in drugih organov preganjanja in odkrivanja kaznivih dejanj. Gostje: Marjeta Švab Širok, podpredsednica vrhovnega sodišča; Boštjan Lindav, upokojeni policist; dr. Miha Šepec, strokovnjak za kazensko pravo, Univerza v Mariboru; Robert Škrjanc, komentator, Radio Slovenija; Jože Žura, dopisnik Radia Slovenija iz Novega mesta; dr. Katarina Bergant, generalna državna tožilka, pogovor z njo je vnaprej posnet. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

Začenja se 28. Festival slovenskega filma v Portorožu. Kakšna so pričakovanja glede letošnjega filmskega programa? V kakšni formi je slovenski film? Kaj najbolj vpliva na njegovo kakovost in prepoznavnost? Kje je prostor za izboljšave? Kaj določa “uspeh” slovenskega filma na domačem festivalskem prizorišču? Odgovori na ta in druga vprašanja sledijo v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Ana Jurca, filmska kritičarka; Igor Harb, filmski kritik; Matic majcen, filmski kritik. Avtorica oddaje Tina Poglajen.

Kaj prinaša sodna reforma? Ukinja okrajna sodišča, uvaja enovitega prvostopenjskega sodnika in predsednikom sodišč daje več odgovornosti. Vse to nujno potrebujemo in težko čakamo, pravijo na vrhovnem sodišču. Pomisleke pa imata Sodni svet in sodniško društvo. Sodni svet opozarja, da spremembe, ki jih je potrdila koalicija, pomenijo najhujši neposredni napad nanj vse od osamosvojitve. V sodniškem društvu pa se bojijo, da bo reforma začasno ustavila delo na sodiščih in povzročila nove sodne zaostanke. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Andreja Katič, ministrica za pravosodje; Urška Kežmah , predsednica Sodnega sveta; Tina Brecelj, vodja službe za zakonodajo na vrhovnem sodišču; Tomaž Bromše, predsednik Slovenskega sodniškega društva. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

Čez dobro leto, tretjo nedeljo v novembru 2026, bodo potekale lokalne volitve. Volilni upravičenci bodo znova volili župane, občinske svetnike in predstavnike v svetih krajevnih skupnosti. A tokrat bodo pravila igre nekoliko spremenjena. Novembra lani je državni zbor namreč potrdil spremembe Zakona o lokalnih volitvah. Ta med drugim zdaj celovito ureja volilni spor, na novo določa, kako se oblikuje občinski svet, kako naj se oblikujejo volilne komisije in odbori. V javnosti je morda najbolj odmevala sprememba glede volitev predstavnikov v svete krajevnih skupnosti. V javnosti pa odmeva razrešitev župana občine Gornji Petrovci, ki je bil pravnomočno obsojen na zaporno kazen. Zapleta se tudi v Bovcu, kjer bi svetniki odpoklicali župana z referendumom. Tudi o tem v tokratni oddaji Studio ob 17-ih. Gostje: Alenka Plahuta, vodja službe za občinski svet in krajevne skupnosti Mestne občine Koper; Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije in župan občine Pivka; Roman Lavtar, vodja Sektorja za lokalno samoupravo na Ministrstvu za javno upravo. Avtorica oddaje Barbara Kampos De Stefani.

Pet mesecev pred volitvami se politični boj vseh proti vsem stopnjuje. Del tega ni le politika, ampak tudi državne institucije. Kdo se v volilno tekmo podaja z najboljših startnih položajev, kaj v politični spopad prinašajo novi stari obrazi politike in kaj si od vsega skupaj lahko obetamo državljani? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Miro Cerar, nekdanji predsednik vlade; Antiša Korljan, politični analitik; Rok Čakš, politični analitik. Avtorica oddaja Jolanda Lebar.

Najlepše je zaspati ob pravljicah. To vedo številne generacije poslušalcev oddaje Lahko noč, otroci! Literarno spretno oblikovana besedila, odlična interpretacija velikih imen slovenskega gledališča ter glasbena spremljava pričarajo poslušalcem pravljični svet. In – ne glede na njihovo starost – pustijo domišljiji prosto pot … Radijska pravljica že 60 let vsak večer ob 19.45 na Prvem programu Radia Slovenija pospremi najmlajše v svet sanj. Nocoj pa boste radijski poslušalci slišali posnetek pravljice, ki smo jo na današnjem Avdiofestivalu v Cukrarni v družbi najmlajših izvedli v živo. Pravljico Bojane Vajt Lisička in siva miška je interpretirala dramska igralka Ajda Smrekar. Pripoveduje: Ajda Smrekar. Avtorica besedila: Bojana Vajt. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstri zvoka: Sonja Strenar, Urban Gruden, Damir Ibrahimkadić. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posnetek pravljice, ki smo jo na Avdiofestivalu pred občinstvom izvedli v živo, Galerija Cukrarna, 13.10.2025.

Evropska unija želi z Aktom o umetni inteligenci spodbuditi zanesljiv in varen razvoj umetne inteligence, ki bo spoštoval temeljne človekove pravice, hkrati pa podpiral inovacije in zagotovil, da bo Evropa postala vodilna na tem področju. Nova zakonodaja naj bi v celoti začela veljati prihodnje leto. Kje je Slovenija na poti regulacije, kaj pomeni za regulacijo iniciativa »Stop-the-Clock«? Kateri sistemi umetne inteligence države že uporabljajo in zakaj bi potrebovali register umetne inteligence? Kako avtomatizacija vpliva na življenja ljudi in ali je visokotehnološki kapitalizem združljiv z demokracijo in varovanjem človekovih pravic? Pogovor je bil prvič objavljen v oddaji Intelekta. Gostje: Jasmina Ploštajner, Inštitut Danes je nov dan; Darja Petric Štrbenk, Ministrstvo za digitalno preobrazbo; dr. Ana Sobočan, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani; dr. Blaž Vrečko Ilc, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Urška Henigman.

Ob praznovanju 60-letnice oddaje Lahko noč, otroci! na Prvem pripravljamo 12 posebnih sred z 12 novimi pravljicami in presenečenjem 22. oktobra! Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Neustrašni avtorice Ane Grošelj v interpretaciji igralke Aje Kobe. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico leta 2021. Nekoč je živel pastir, ki je hotel biti neustrašen … Pripoveduje: Aja Kobe. Avtorica besedila: Ana Grošelj. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.

Na slovenskem kapitalskem trgu je začelo brbotati. Upravičenci do deležev v Vzajemni zavarovalnici si že lahko naložijo delnice na trgovalne račune, tisti, ki so se odločili za izplačila, pa lahko pričakujejo denar v prihodnjih dneh. Vse vlagatelje bodo v prihodnjem letu razveselili davčno ugodnejši individualno naložbeni računi. Ljubljansko borzo, ki je po rasti indeksa SBI top med najboljšimi v svetu, pa, kot kaže, čaka tudi nov lastnik. O razmerah na slovenskem kapitalskem trgu v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Luka Podlogar, predsednik uprave NLB skladi; Alja Markovič Čas, članica uprave Vzajemna zavarovalnica; Igor Štemberger, predsednik uprave družbe Ilirika; Aleš Lokar, vodja upravljanja delniških naložb v Generali Investments. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Državni zbor je po julijskem vetu državnega sveta prejšnji teden vnovič potrdil novi zakon o gostinstvu s pomembnimi spremembami za oddajanje stanovanjskih enot v kratkotrajen turistični namen. To bo po novem omejeno na določeno število dni, ki bo odvisno od tega, kako žgoča je stanovanjska problematika v posamezni občini. Kdaj bodo sobodajalci izvedeli, koliko dni na leto bodo lahko oddajali v prihajajočem letu; kako bo potekal nadzor nad izvajanjem zakona in koliko dodatnih stanovanjskih enot, ki so jih doslej oddajali turistom, bo prešlo na dolgoročen najemniški trg? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Matevž Frangež, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport; Tadej Cotič, Združenje sobodajalcev; Barbara Rajgelj, Pravna mreža za varnost demokracije. Avtorica oddaje Simeona Rogelj

Oddaja Lahko noč, otroci! že 60 let vsak večer ob 19.45 na Prvem pospremi najmlajše v svet sanj. 12 novim pravljicam z našega natečaja lahko prisluhnete vsako sredo vse do 3. decembra, nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Jesen, ki je želela postati pomlad avtorice Ines Kavgić v interpretaciji igralke Darje Reichman. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. In kako je biti pomad? Kar naporno, ampak čudovito je in zelo barvno, čeprav nemirno … Pripoveduje: Darja Reichman. Avtorica besedila: Ines Kavgić. Avtor glasbe: Rudi Pančur. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, junij 2025.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami z natečaja za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! iz leta 2021 in s presenečenjem 22. oktobra. Nocoj pa bomo premierno slišali Zabavno pra-pravljico avtorice Mateje Perpar v interpretaciji igralca Mateja Puca. In zakaj je vila izbrala jezikovne kapljice pomanjševalke? Pripoveduje: Matej Puc. Avtorica besedila: Mateja Perpar. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

Vladni predlog za uvedbo obvezne božičnice oziroma 14-te plače tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju razburja vsevprek. Gospodarstveniki so na nogah, češ da se utegne konkurenčnost naših podjetij poslabšati zaradi dodatne finančne obveznosti. Sindikati upajo, da je ideja premišljena in uresničljiva v praksi. Politični analitiki namigujejo, da gre za populistično potezo pred koncem vladnega mandata. Ekonomisti pa opozarjajo, da bodo stroški božičnice v javnem sektorju dodatno obremenili državno blagajno. Za zdaj torej dobivamo več vprašanj kot odgovorov. Na najpomembnejša bomo skušali odgovoriti v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Matevž Frangež, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo; Jakob Počivavšek, sindikalist; Mitja Gorenšček, izvršni direktor na GZS; dr. Rok Spruk, ekonomist. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Ob praznovanju 60-letnice oddaje Lahko noč, otroci! na Prvem pripravljamo 12 posebnih sred z 12 novimi pravljicami in presenečenjem 22. oktobra! Nocoj bomo premierno slišali pravljico Kdo je prebudil Sonce? avtorice Simone Kopinšek. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pravljica o Vešči, ki išče svetlobo takrat, kadar je ni, in si od vseh edina upa leteti v globoki temi … Pripoveduje: Nataša Barbara Gračner. Avtorica besedila: Simona Kopinšek. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.

V tokratnem Studiu ob 17ih o spremembah, ki se obetajo na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje so namreč pripravili zakonodajne spremembe. Pedagoška stroka nekaterim predlaganim rešitvam ostro nasprotuje. Zakaj se število učencev in učenk z dodeljeno dodatno strokovno pomočjo zadnja leta povečuje? Kaj predlagane spremembe prinašajo učencem, ki imajo na primer avtizem ali motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo, in kaj učencem, ki imajo učne težave ali so priseljenci? Bo dodatna strokovna pomoč otrokom po novem bolj ali manj dostopna? Gostje: dr. Natalija Vovk Ornik, vodja Oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na zavodu za šolstvo; dr. Milena Košak Babuder, profesorica za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani; Aleksandra Valančič, ravnateljica Osnovne šole Poldeta Stražišarja za otroke s posebnimi potrebami; Sara Rotar, socialna pedagoginja in članica izvršilnega odbora Društva šolskih svetovalnih delavcev. Avtorica oddaje Lucija Dimnik Rikić.

Danes je državni praznik, dan priključitve Primorske k matični domovini. Primorsko že v imenu zaznamuje morje. Ali spoštujemo resolucijo o pomorski usmeritvi, če je država s prodajo in neustrezno zakonodajo dovolila propad Splošna plovbe? Kaj likvidacija ladjarske družbe pomeni za dragoceno pomorsko znanje in dediščino? Kdo naj postane novi ladjar? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Duška Žitko, muzejska svetnica, kustosinja za umetnostno zgodovino Pomorski muzej Sergej Mašera Piran; Jadran Klinec, direktor Uprave za pomorstvo; Peter Vidmar, dekan Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani. Avtorica oddaje Tjaša Škamperle.

Velenje in Šoštanj sta z okoliškimi kraji več desetletij predstavljala enega od ključnih temeljev slovenske energetike. V skladu z zelenim prehodom pa je premog postal »nebodigatreba«, ki ga je treba nadomestiti z okolju prijaznejšimi energenti. Prihodnost Šaleške doline po obdobju premogovništva bo začrtal eden od dveh ključnih zakonov – zakon o razvojnem prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije. Prihaja pozneje, kot je bilo načrtovano, in vse kaže, da s premalo denarja za uspešno prihodnost doline. Ta med drugim Holdingu Slovenske elektrarne prinaša 43 milijonov evrov, da bi na enem od jezer, ki je nastal kot posledica izkopavanja premoga, zgradili največjo plavajočo sončno elektrarno v Evropi. Tudi to je ena od skrbi lokalnega prebivalstva. Kako daleč so postopki za sončno elektrarno in zakaj bi moralo vse to zanimati celotno Slovenijo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje; Boris Goličnik, nacionalni koordinator pravičnega prehoda in župan občine Šoštanj; Mitja Tašler, pomočnik direktorja TEŠ; Simon Lamot, sindikalist v Premogovniku Velenje; Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. Avtorica oddaje Metka Pirc.

Lahko noč, otroci! praznuje 60 let in najmlajše vsak večer ob 19.45 pospremi v svet sanj. Vsako sredo vse do 3. decembra boste zato lahko na Prvem slišali novo pravljico z našega natečaja - 12 sred, 12 novih pravljic in presenečenje 22. oktobra! Nocoj pa bomo premierno slišali pravljico Na valovih avtorice Sončke Vidmar. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Pripoveduje: Ana Urbanc. Avtorica besedila: Sončka Vidmar. Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič. Mojster zvoka: Matjaž Miklič. Režiserka: Špela Kravogel. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, avgust 2025.