Podcasts about bolj

Glasbeni utrip, 16. 9. 2026, piše in bere Mihael Kozjek. Letošnjo edicijo Ljubljana festivala je sklenil niz simfoničnih koncertov vrhunskih orkestrov svetovnega slovesa. Kot zadnji je 8. septembra 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Filharmonični orkester Baltskega morja, ki ga je leta 2008 ustanovil Kristjan Järvi in ga sestavljajo mladi glasbeniki iz držav ob Baltskem morju. Zasedbo zaznamuje igranje na pamet torej brez notnih stojal in not, na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma pa so – z izjemo nižjih godal – vsi glasbeniki stali in mestoma tudi zamenjali kakšno pozicijo. Filharmonike Baltskega morja je v Ljubljani vodil ameriški dirigent Robert Treviño, njihov sicer umetniški partner in glavni gostujoči dirigent. Pred koncertno generalko se je z njim pogovarjal glasbeni urednik Primož Trdan in ga povprašal o delovanju orkestra in njegovi prepoznavni značilnosti: "Baltski filharmonični orkester je zelo mlad orkester in vsi glasbeniki igrajo na pamet. To pomeni, da nimamo notnih stojal in ne uporabljamo notnega gradiva. Za vsak program porabimo teden dni, v katerem intenzivno vadimo in na ta način ves čas vzpostavljamo tesne medsebojne odnose. Mislim, da česa takšnega v svetu ne boste našli prav pogosto, še posebej pri izvajanju tako zahtevnega in čudovitega programa. Ko nastopamo na ta način, imamo med seboj neposredno povezavo; nimamo možnosti, da bi se – kot se včasih reče – z glavami zakopali v note. Pri tem nikakor ne želim reči česa slabšalnega. Igrati glasbo na pamet je namreč zares zahtevno. Povprečen profesionalni orkester preprosto nima časa, da bi sploh pomislil na takšen projekt, saj od vsakega posameznika zahteva mesece priprav, nato pa potrebujemo še nekoliko več časa za vaje na odru, da lahko skupaj z glasbeniki in dirigentom vse skupaj zares dobro deluje. To je bolj podobno tistemu, kar bi pričakovali, kar gledate godalni kvartet. Gre za izjemno visoko stopnjo medsebojne interakcije in prav zaradi tega nastane veliko bolj čvrsta energija, ki jo občutijo tudi poslušalci. Seveda moramo omeniti še nekaj. Člani Baltskega filharmoničnega orkestra so večinoma precej mladi glasbeniki. Ne moremo mu reči mladinski orkester, saj so glasbeniki v svojih dvajsetih in tridesetih letih vendar so mladi in ta mladostna energija je zelo nalezljiva. Občinstvo ta izkušnja običajno resnično prevzame". Čeprav glasbeniki Filharmoničnega orkestra Baltskega morja prihajajo iz pregovorno hladnega severa, pa v njih tli vroče glasbeno srce. Spored z močnim finskim pridihom je uvedel Cantus Arcticus Einojuhanija Rautavaare, ki je v svojem osnovnem bistvu koncert za ptičje petje in orkester. V njem glasbeniki ptičje petje, posneto v močvirjih na severu Finske, dopolnjujejo in bogatijo z izpisanim, skorajda onomatopoetskim posnemanjem ptičjih zvokov in zgoščanjem Rautavaarove zvočne teksture. Glasbeniki so na oder Gallusove dvorane prihajali postopoma, s tihimi, premišljenimi koraki in navidezno povsem sproščeno, a vsakič dostojanstveno držo. Z zvoki, ki so jih izvabili iz svojih glasbil, pa tudi s koreografskim pridihom, saj so nekateri z menjavanjem pozicij oder dojemali kot naravni habitat ptic, so organsko prepletli posnetke ptičjega petja. V tistih delih, ki jih zaznamuje bolj konsonantna harmonija, pa so z vzvalovano, homogeno in nadvse uravnoteženo igro poustvarili vso tisto mistično ozračje in prvinsko naravo Rautavaarove partiture, ki je zazvenela sveže, izvirno tudi za današnji čas, in celovito zaokrožena. Kar je orkester nakazal v uvodni skladbi, je potrdil v nadaljevanju pri izvedbi Violinskega koncerta št. 1 v g-molu Maxa Brucha, v katerem se je kot solistka predstavila mednarodno uveljavljena slovenska glasbenica Lana Trotovšek. Orkester jo je spremljal – in dopolnjeval – s prožno igro, nadzorovano dinamiko, morda mestoma mehkejšo artikulacijo, predvsem pa z izjemno energijo, ki jo črpa iz medsebojne povezanosti in mladostnega elana. Solistka se je izkazala z brezkompromisnim pristopom v obeh krajnih stavkih, nasploh pa s pojočim tonom in muzikalno prefinjenostjo, ki je bila še posebej povzdignjena v osrednjem stavku. Čeprav bi morda v bolj dramatičnih odsekih pričakovali intenzivnejšo artikulacijo, več dramatičnosti in sunkovitih dinamičnih sprememb, pa je bil njen interpretativni pristop izrazno močan, poglobljen, plastična, izjemno senzibilna igra pa ob visoki izvajalski ravni nadvse kompatibilna s preostalim orkestrom. Svoje odlike je poudarila tudi v dodatku – Sarabandi iz Partite za solo violino št. 2 v d-molu Johanna Sebastiana Bacha. Za več kot zgledno urejeno skupno igro je skrbel dirigent Robert Treviño. Spočetka se je sicer zdelo, da bi bil dinamični razpon lahko še večji in da je orkester solistko na nekaj piano mestih malce preglasil, a Treviño je orkestrov potencial vselej potrpežljivo hranil za nekaj ključnih izbruhov, predvsem pa za živahni sklepni rondo. Močnejšo individualno noto je Treviño vdahnil sklepni skladbi sporeda – Sibeliusovi 5. simfoniji, ki je kot subtilno rdečo nit programa ali vsaj obeh krajnih skladb izpostavila ptice. Sibeliusova Peta je spričo goste orkestracije in mestoma razdrobljene fakture, v kateri se skorajda spontano prelivajo številni drobni melodični motivi, skoraj njegovi okruški, izvajalsko zahtevno za vsak orkester, še zlasti pa, če se izvedbe lotiš »na pamet«. A glasbeniki Filharmoničnega orkestra Baltskega morja so bili pod vodstvom ameriškega dirigenta partituri več kot le kos, pa čeprav tehnična izvedba ni bila vselej brezhibna; intonacija na začetku počasnega stavka je bila malce vprašljiva, včasih so bila v glasnejših tutti delih podhranjena godala, tu in tam se je pojavil tudi kakšen tehnični zdrs ali napačen vstop. Bolj kot to pa je izvedbo zaznamovalo ogromno tistih majcenih detajlov, kot je bil sklepni let labodov, ki so se ob plastični agogiki in dinamiki, naravnih gradacijah in njihovih umiritvah ter samozavestni, energični in mestoma skoraj poplesavajoči igri zdaj nežno, zdaj odločneje zalesketali iz te znamenite Sibeliusove glasbe z značilnim severnjaških pridihom. Filharmonični orkester Baltskega morja je odličen orkester, morda ne ravno na isti ravni, kot Državna kapela iz Dresdna ali Londonski simfonični orkester, ponuja pa neponovljivo, živo glasbeno izkušnjo s posebno energijo, ki jo lahko ponudijo samo nadarjeni mladi glasbeniki, povezani v izvajalsko telo, ki diha kot eno.

Pred nami je predlog pomembnih zakonodajnih sprememb, ki zadevajo RTV Slovenija, ne le prihodnost tega javnega medija, pač pa tudi spremembo slovenske medijske krajine. O tem, kaj spremembe upravljanja in načina financiranja pomenijo za neodvisnost javnega RTV-servisa, se je Luka Robida pogovarjal z namestnikom generalnega direktorja Evropske radiodifuzne zveze oz. EBU Jeanom Philipom De Tenderjem. EBU je nedavno pozvala k močnejšim varovalkam, ki bi v okviru predlaganega zakona poskrbele za zaščito institucionalne in uredniške neodvisnosti tega medija - zato vprašanje: katere so glavne skrbi glede tega zakonodajnega predloga in kakšne posledice bi lahko imel za RTV Slovenija?

Tone Škrjanec je prvo pesniško zbirko Blues zamaha izdal leta 1997, odtlej je objavil še deset pesniških zbirk, zadnjo z naslovom Indigo leta 2023. Leta 2017 je prejel nagrado čaša nesmrtnosti za svoj pesniški opus, leta 2018 pa še Jenkovo in Veronikino nagrado za pesniško zbirko Dihaj. Njegova poezija je prevedena v številne jezike. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko delo. Ob začetku letošnje Vilenice se je v atriju RTV centra Koper / Capodistria s pesnikom Tonetom Škrjancem pogovarjala Irena Urbič. Objavljamo nekoliko skrajšan posnetek pogovora.

Tudi morju in morskim organizmom je to poletje prevroče. Dnevni rekordi temperature morja niti niso tako zelo pomembni, kot sta vedno višje povprečje in pridneni morski vročinski val. Tržaški zaliv je najbolj severni del Jadrana, od koder se morski organizmi, ki niso odporni na visoke temperature, nimajo kam več umakniti. Že zdaj bi morali razmišljati tudi o posledicah dvigovanja morske gladine. O tem vnovič v tokratni oddaji Studio ob 17ih. Gostje: dr. Andreja Ramšak, Nacionalni inštitut za biologijo, Morska biološka postaja Piran dr. Irena Fonda, Zavod You(r)sea za ohranjanje biodiverzitete morja YouSea dr. Jerneja Penca, Znanstveno raziskovalno središče Koper, Mediteranski inštitut za okoljske študije dr. Andrej Kryžanowski, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerza v Ljubljani.

Prevajalec, podkaster, filmski kritik, eden glasnejših in dejavnejših ambasadorjev znanstvenofantastičnega žanra z diplomsko nalogo o Batmanu. Vse to in še več lahko pripišemo Igorju Harbu, ki je izdal svoj znanstvenofantastični prvenec Ko Zemlja zdrsne za obzorje založbe Goga. Zaradi njegovih prevodov lahko bralci in bralke v slovenskem jeziku berejo temeljna dela znanstvene fantastike, kot sta deli Temelji Isaaca Asimova in Dune: Peščeni planet Franka Herberta. S svojima soagentoma v podkastu Obod debatira o vsem, kar vsaj malo diši po žanru. Kaj bi vzel s seboj v vesolje in ali med maratonom razrešuje morebitne prevajalske dileme? Igor Harb je gost Tine Lamovšek.

Letošnji 29. mednarodni festival Mladi levi nastaja v svetu, ki ga zaznamujejo vojne, družbene razpoke, prostorska problematika, razpad solidarnosti. Teme, ki jih je festival zaznal in nanje odgovarjal že v preteklosti, letos v ospredje priplavajo še bolj zaostreno. Kot opozarja organizacijska ekipa zavoda Bunker, letošnja festivalska edicija ne obljubljanja velikih sprememb in velikih zgodb. Bolj pomembno se jim zdi vztrajanje pri skupnih prostorih mišljenja in ustvarjanja. Stabilnost in vztrajanje razumejo kot zmago in zavezo, festival pa tako ne odpira le prostora za komunikacijo med umetnostjo in občinstvom, temveč nudi tudi podporno okolje za mlade umetnike, ohranja povezavo z umetniki iz prejšnjih festivalskih let, poudarja skrb in na hiperprodukcijo odgovarja s počitkom. O teh temah se bomo v oddaji pogovarjali z Almo R. Selimović, direktorico festivala in zavoda Bunker, ki organizira festival, ter oblikovalkama umetniškega programa festivala, Klaro Drnovšek Solina in Mojco Jug. Vabljeni k poslušanju!

Piše Sanja Podržaj, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič Pesniška zbirka pesnice, esejistke in prevajalke Nataše Velikonja preseneti že na prvi pogled, in to dobesedno. Oblečena je v črn ovitek, na naslovnici pa ne najdemo naslova in imena avtorice, ampak kar pesem. Na ta način v zbirko vstopimo, še preden knjigo zares odpremo. Zadnja platnica, ki običajno vabi z blurbom, je prazna, tudi na zavihkih in v notranjosti knjige ni nobenega spremnega besedila o zbirki ali o avtorici. Brez dodatnih besedil smo bralke postavljene pred golo poezijo, ki nas vabi, da se z njo soočimo neposredno, se ji prepustimo brez obljub in pričakovanj, brez kakršnih koli usmeritev. Čeprav so naslovni ključi vodilni simbol zbirke, ključa za branje ne potrebujemo. Pozornost pri oblikovanju pa je samo pika na i pri konceptualni dodelanosti celotne zbirke. Gre namreč za pesmi v prozi, ki se med seboj smiselno nadaljujejo in povezujejo v tekočo pripoved, kot bi se drug za drugim nizali filmski prizori. Pesmi so pripovedne, neposredne, iskrene in globoko intimne. Zdi se, da je odsotnost vseh spremljevalnih besedil način, da bi se kar se da otresle vseh oznak in kategorij, ki bi se nanje brez dvoma nalepile. Lezbična poezija, družbeno kritična poezija, aktivistična poezija, izpovedna poezija … karkoli od tega bi uporabili, da bi lažje zagrabili snov zbirke, bi bilo premalo, preozko in pravzaprav nepošteno do pesmi. Njihovo vsebino najbolje opišejo verzi: »Rada pišem o vsaki stvari in stvari je toliko, kolikor jih naberejo duša in oči, pa še vse onkraj, življenje je obsežno, jaz pa ne znam zapirati oken in vrat, in tako me ta nabor preganja, ...« Pesniška snov je življenje samo oziroma tisti drobec, ki ga pesnici uspe ujeti in zapisati. Seveda je ta neulovljivost, to izmikanje kategorizaciji, za akademsko ukvarjanje s poezijo in z umetnostjo nasploh nekaj neulovljivega. In pesmi same izražajo nasprotovanje temu akademskemu pristopu in pravzaprav celotni akademski sferi, ki je ločena od stvarnega sveta in po njem pravzaprav nima nobene potrebe. Pesnica to primerja z zaprtim boksom in izpostavlja ključno razliko med tistimi, ki umetnost ustvarjajo, in tistimi, ki se z njo akademsko ukvarjajo. Pesniki ne morejo biti pesniki – delajo kot redarji v klubih, učijo jogo, lektorirajo, so osebni asistenti, delajo v knjigarnah, oglaševalskih agencijah in tako naprej, medtem ko so akademičarji lahko akademičarji, imajo redno zaposlitev in vse ugodnosti, ki sodijo zraven. Pri tem pa pesnica ne izpostavlja umetnikov oziroma natančneje pesnikov kot neko posebno kategorijo, ampak jih postavlja ob bok vsem prekarnim delavkam in delavcem – prodajalki v pekarni, sezonskim delavcem na poljih, delavki v trafiki, natakarici, pa tudi novinarkam, fotografom in tako naprej. Vsem je skupna izkušnja negotovosti, nestabilnosti in finančne stiske. Takšne stiske tudi literarna nagrada – četudi ena najprestižnejših, kot je Jenkova, ki jo je Nataša Velikonja prejela leta 2022 za zbirko Prostor sred križišč – ne more odpraviti. Kot je zapisala v eni izmed pesmi, denar traja kakšna dva meseca. Čeprav dobršen del zbirke Ključi govori o negotovi finančni in stanovanjski situaciji pesnice, ki delo na področju kulture opravlja že večji del svojega življenja, ta tema ne prednjači pred drugimi. Morda pa bi lahko rekli, da je v tem trenutku najbolj aktualna glede na negativen odnos do kulturnikov in dela v kulturi ter na izjave ministrice za kulturo o tem, kako naj bi nastajala vrhunska umetnost. Potrebovala naj bi predvsem težke življenjske preizkušnje. Nataša Velikonja je leta 1994 objavila prvenec Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko pri nas. Po tem je objavila še sedem pesniških zbirk, sedem esejističnih del in mnogo prevodov, ob tem pa napisala še številne članke za domače in tuje publikacije. Odločitev, da bo življenje posvetila pisanju, knjigam in literaturi, ima svoje, predvsem materialne posledice, ki usmerjajo tok življenja. Pesnica, ki piše o svojem življenju, ne more mimo tega, prav tako kakor ne more mimo homoseksualnosti. V eni izmed pesmi piše »mnogo več in spet vse več jih misli, da homoseksualnost ni umetniška snov.« Pesničina pozicija je nasprotna – vse, kar je del življenja, kar je del umetnice, je umetniška snov. Njena zgodovina, njen vsakdan, njene želje in fantazije, upi, pričakovanja, prepričanja … Osebno je politično in osebno je pesniško, zato je lahko ena sama pesem izpovedna in angažirana hkrati. Čeprav se kritiki temu ne moremo povsem izogniti, je poezijo najlepše brati brez razčlenjevanja, jo zajeti v vsej kompleksni in včasih tudi kontradiktorni celoti. Zbirka Ključi je ne nazadnje zbirka o ljubezni, tako tisti romantični, lezbični, kot tudi ljubezni do družine, prijateljev, domačega mesta in seveda knjig, branja in pisanja. Čeprav Nataša Velikonja piše o svojih stiskah, ki so neposredno povezane z njenim poklicem, ni čutiti obupavanja, ampak bolj neko kljubovalnost, vztrajnost in predanost. Zbirka se začne z bolj družbenimi tematikami, pesničinim socialnim položajem in stanovanjskim problemom, temu pa se postopoma pridružujejo tudi pesmi o ljubezni in družini ter osebni zgodovini. Bolj ko se bližamo koncu, močnejša je simbolika ključev iz naslova. Nekateri ključi odpirajo vrata doma, drugi ne odpirajo ničesar več. So ključi, ki jih izgubimo, in so ključi, za katere ne vemo več, čemu služijo. Imamo ključe, ki so samo naši, in ključe, ki si jih delimo … Majhen predmet z veliko simbolike je Nataša Velikonja spretno uporabila za upovedovanje svoje izkušnje, v kateri pa se izkristalizira tudi marsikaj univerzalnega.

O svojih mamah si ne želimo slabo misliti in tudi če je njihovo ravnanje zares škodljivo, tega ne moremo verjeti. Odnos, ki ga spletemo s starši, še zlasti z materami, nas oblikuje vse življenje, prek nas pa tudi naše potomce. Kako se rešiti škodljivih vzorcev in gojiti zdrave, je Nadja Ebner, gostja oddaje Med štirimi stenami, opisala v osebnoizpovednem romanu »Kako pokopati mamo, ki je še živa«. Že z naslovom je dvignila veliko prahu.

Ime tedna je postal Seku M. Conde, novinar in ustvarjalec spletnega portala Afrika nikogar ne zanima, ki ponuja sveže novice in povezave do preverjenih virov o dogajanju na afriški celini. Projekt je sprva nastal kot osebni zbiralnik novic s pomočjo umetne inteligence, pozneje pa se je zaradi pomanjkanja tovrstnih vsebin v slovenskem prostoru razvil v javno dostopen portal, katerega namen je preseganje stereotipov in zapolnjevanje informacijske vrzeli o Afriki. Kandidata sta bila tudi: Miran Kostanjevec, vodja prostovoljske akcije Pomoč Omišu, ki jo je začel po katastrofalnem požaru na območju Omiša. Nekaj zbranega materiala je že prispelo v Omiš, zdaj pa zbirajo ponudbe podjetij, obrtnikov in posameznikov, pripravljenih pomagati. Ko bo škoda popisana in bo jasno, kaj ljudje, ki jih je prizadel požar, potrebujejo, se bo pomoč nadaljevala. Kot so zapisali na Facebookovem profilu Pomoč Omišu, akcije niso ustavili, saj želijo najprej ugotoviti, kaj ljudje potrebujejo, in jim tako pomagati prav. Val Vec, mladi raziskovalec in član Laboratorija za informacijske tehnologije Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer so razvili sistem, ki s pomočjo senzorja na golf palici spremlja igralčev zamah in ga primerja z njegovim najboljšim zamahom. Senzor spremlja gibanje palice, aplikacija pa golfistu že med vadbo pokaže, kje njegov zamah odstopa, da lahko svojo izvedbo sproti prilagaja. Pri razvoju so sodelovali tudi profesionalni trenerji golfa.

V Sarajevu poteka mednarodni filmski festival, ki je eden najpomembnejših festivalov jugovzhodne Evrope. Tam je te dni doživel svetovno premiero novi celovečerni igrani film Izgubljeni sin režiserja in scenarista Darka Štanteta. Leta 2018 je Štante posnel prvenec z naslovom Posledice, v katerem je obravnaval mladostnike na robu; središčna tema novega filma Izgubljeni sin je v širšem pomenu nasilje. Z režiserjem Izgubljenega sina Darkom Štantetom se je pred sarajevsko premiero pogovarjal Aleksander Čobec. Foto: Slovenski filmski center

Kdaj in kako so začele nastajati prve zvezde in galaksije v oddaljenem in v temo zavitem otroštvu našega vesolja, je eno izmed najbolj vznemirljivih vprašanj sodobne kozmologije. A iskanje odgovorov nanj je vse prej kot preprosto. Govorimo namreč o času, ki je tako oddaljen in odmaknjen, da je iskanje informacij o tem, kaj se je dogajalo pred 13 milijardami let in več, izredno zahtevno in dobesedno na sami meji možnega. Med ključnimi orodji za reševanje tovrstnih ugank je zdaj brez dvoma vesoljski teleskop Jamesa Webba, katerega kamere lahko v bližnji infrardeči svetlobi vidijo globje v čas, kot smo zmogli kadarkoli prej. Z njegovo pomočjo raziskuje letošnja prejemnica priznanja Ambasadorska znanosti Republike Slovenije prof. dr. Maruša Bradač s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Gre za ponovitev oddaje. Foto: Igor Napast

Po podatkih Agencije za okolje je danes še zadnji dan rekordno dolgega vročinskega vala. Krajšo ohladitev si lahko obetamo jutri, ko bo od severovzhoda pritekal nekoliko hladnejši zrak. Tako bo v notranjosti Slovenije jutri in v soboto vročina prehodno nekoliko popustila, na Primorskem bodo vztrajale visoke temperature. Od nedelje se bodo dvigovale tudi drugod. Stroka napoveduje, da bodo sušne razmere po državi vztrajale še vsaj deset dni. Drugi poudarki oddaje: - Naraščajoči proizvodni stroški zaradi vremena in vojn bi lahko povzročili novo zvišanje cen hrane. - Zelenski svari, da bo Rusija pred zimo še povečala proizvodnjo in uporabo balističnih raket. - Uefa ostaja zavezana bojkotu tekmovanj pod pokroviteljstvom Fife.

Huda vročina in pomanjkanje padavin sta že povzročila hudo sušo zgornjega sloja tal, vse bolj pa ogrožata tudi podtalnico. Ker se večje padavine še ne kažejo, je smiselno varčevanje s pitno vodo, v delih države so njeno uporabo za nenujne namene že omejili. Do preklica je tako med drugim prepovedano zalivanje vrtov, pranje vozil in polnjenje bazenov. V oddaji tudi o tem: - Odločba Ustavnega sodišča ne glede na izid referenduma o interventnem zakonu odpira številna pravna vprašanja. - Bo Bruselj Sloveniji dovolil dodatno nižanje trošarin na energente? Odgovor predvidoma znan čez 3 mesece. - Gianni Infantino z zamislijo o delni privatizaciji svetovnega prvenstva izgublja podporo članic svetovne nogometne organizacije.

4. avgusta se spominjamo 3. obletnice poplav. To je bila največja naravna nesreča v zgodovini samostojne Republike Slovenije. Povzročila je skoraj tri milijarde evrov neposredne škode. Poplave so marsikaj spremenile, v prihodnjih minutah se bomo sprehodili po takrat poplavljenih območjih in predvsem preverili, kako naprej.

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Obsežni požari v Franciji so povzročili izredne razmere, zaradi katerih je predsednik Emmanuel Macron sklical krizno zasedanje vlade. Pogorelo je 116 tisoč hektarjev, domove je zapustilo več kot 325 tisoč ljudi, večinoma iz departmaja Gironde, kjer so se sicer razmere nekoliko stabilizirale. Z ognjenimi zublji se še naprej bojujejo tudi v Španiji. Požar pri Madridu še ni pod nadzorom, vendar naj bi se nekateri že danes vrnili na svoje domove. Druge teme: - Ukrajinski predsednik Zelenski v London in Washinton po nadaljnjo podporo in vojaško opremo - Po zamrznitvi prispevka za energetsko učinkovitost in okoljske dajatve jutri pocenitev naftnih derivatov - Tadej Pogačar z novo zmago na Touru in svojo človeškostjo vpisan med največje v zgodovini

Drugi poudarki oddaje: - Na Gorenjskem vlagajo v nove kolesarske povezave, saj se zavedajo, da je kolesarjenje vse bolj priljubljeno. - Kopanje v reki Vipavi pri Biljah je še vedno odsvetovano. Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano bo ta teden opravil nove analize. - Pri prenovi rojstne hiše Otona Župančiča so našli zanimive poslikave.

Ime tedna je postal Tadej Pogačar, najboljši kolesar na svetu, ki se je s peto zmago na Dirki po Franciji pridružil elitnemu klubu kolesarjev s petimi skupnimi zmagami v najzahtevnejši kolesarski preizkušnji na svetu. Za njim je izjemen Tour, na katerem je osvojil pet etapnih zmag, med njimi tudi na kultnem vzponu na Alpe d'Huez, kjer je postavil rekord najhitrejšega vzpona. Ob tem 27-letnik ni blestel le kot tekmovalec za skupno zmago, ampak je v več etapah prevzel tudi vlogo pomočnika in mentorja ter moštvenemu kolegu, Mehičanu Isaacu del Toru, pomagal do tretjega mesta v skupnem seštevku. Kandidati so bili tudi: Tim Samuel Milčevski, bolj znan kot DJ Matway, didžej in glasbeni producent, ki je kot eden redkih slovenskih ustvarjalcev elektronske glasbe nastopil na največjem svetovnem festivalu elektronske glasbe, Tomorrowlandu v Belgiji. Z nastopom na razprodanem festivalu, na katerem je na 16 odrih nastopilo več kot 500 izvajalcev elektronske glasbe, je naredil pomemben korak na svoji mednarodni glasbeni poti. Žiga Lin Hočevar, Peter Kauzer in Lan Tominc, kajakaši na divjih vodah, ki so na ekipni tekmi v slalomu na svetovnem prvenstvu v Oklahoma Cityju osvojili zlato medaljo. Sloveniji so tako priborili prvi naslov svetovnih prvakov na ekipnih tekmah v slalomu na divjih vodah po osamosvojitvi. Doslej so slovenski kajakaši na svetovnem prvenstvu v tej disciplini zmagali le enkrat, in sicer še pod jugoslovansko zastavo.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Trojni enačaj, ki zaznamuje naslov knjige Čas ≡ prostor komparativista in enega najprodornejših raziskovalcev kosoveliane Janeza Vrečka, nas postavlja v osrčje novega branja Srečka Kosovela. Matematični znak ≡ se bere kot »je identično« in torej ne pomeni istega stanja kot pri dvojnem enačaju, ki pomeni »je enako«. Razlikujeta se v tem, da slednji predpostavlja dve pojavnosti z enako vrednostjo, trojni enačaj pa med dve pojavnosti vnaša enopomenskost, eno ima zdaj še drugo ime, ki je s prvim popolnoma skladno, identično, eno. V našem primeru je naslov monografije povzet iz Kosovelove misli: »Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas ≡ prostor. Nova mistika, mistika časo-prostora.« Razumevanje časa, ki je prostor, in obratno v luči kvantne mehanike, je zaznamovalo Kosovelovo razumevanje poezije. Enost stvari se je prelila v njegov, lahko rečemo njegov, konstruktivizem, ki ni le umetniška smer, ampak način življenja. Enost stvari je bila njegova zahteva, poziv: enost človeka in »prirode«, vsebine in oblike, kozmosa in prostora. »Črke rasto v prostor,« je zapisal. Vrečkov izziv pri predstavitvi Kosovela ni samo lotiti se ga kot pesnika, temveč tudi kot izjemnega misleca. Namen monografije je zlasti slednji. Vrečko je monografijo je zasnoval skozi 10 poglavij in uvod. Ta nas prav zares uvaja, saj avtor v njem predstavlja svoje zasnove za pričujoče delo, v obrisih začrta poteze, ki jih nato skozi knjigo jasneje izriše, svojo raziskavo pa sopostavi k drugim raziskavam Srečka Kosovela. Ob tem se mi zdi vredno izpostaviti njegov odnos do korifeje slovenske primerjalne književnosti Antona Ocvirka. Če je šlo, kot sam pravi, v njegovi monumentalni pregledni monografiji o Srečku Kosovelu iz leta 2011 za nekakšno apologijo Ocvirka, ki ga je prvi povezal s konstruktivizmom, tu do njega vzpostavi distanco in opozori tudi na njegove zmote. Pri tem se na primer ustavi pri njegovi izdaji Integralov. V uvodu tudi jasno zapiše, da so se danes uveljavljeni pojmi kvantne mehanike pojavili večinoma po Kosovelovi smrti, tako da moramo biti pri njihovi aplikaciji na Kosovelovo poezijo previdni. Omenja pa, da jih je Kosovel »zaznaval«, »intuitivno prišel do spoznanj, ki so bila blizu spoznanjem Plancka, Einsteina, Bohra in drugih fizikov. Kako rešiti nastalo zagato?« Deset nadaljnjih poglavij bi lahko razdelili na tri dele. Poglavji Kosovelove definicije konstruktivizma in Spopad med Kosovelom in Černigojem prinašata splošnejše opazke o Kosovelovem konstruktivizmu ter zlasti slednje postavlja Kosovela ob bok njegovim sodobnikom in primerja njihovo dojemanje konstruktivizma z njegovim. V sedmih preostalih poglavjih Vrečko interpretira konkretne pesmi in iz njih izpeljuje Kosovelovo razumevanje kvantne mehanike. Podrobneje se ukvarja z njegovim manifestom Mehanikom in ga poveže z njegovimi protomanifesti ter kanoniziranimi pesmimi Kalejdoskop, Monolog, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Kons 5 in Tragedija na oceanu. Tretji del monografije pa predstavlja zadnje poglavje z naslovom Sam moram vse dopolniti, v katerem se loteva Kosovelove bolezni in smrti, njegovega odnosa do komunistične partije, sodelovanja z organizacijo TIGR in razumevanja revolucije. Najprej bi želel spregovoriti o podnaslovu Ob stoti obletnici smrt Srečka Kosovela, ki ni posrečeno izbran. Knjiga je res izšla v njegovem letu in bo tako zasluženo deležna več pozornosti, kot bi je bila verjetno zunaj tega, vendar presega nekakšno jubilejno izdajo. To lahko izberemo iz avtorjeve pisave, saj gre za pionirsko delo tako v Kosovelovem primeru kot tudi sicer. Po branju monografije ne moremo več brati Kosovela, kot smo ga doslej. Po drugi strani pa prinaša navdihujoče branje pri povezovanju umetnosti z znanostjo in nudi tudi svojevrstno metodološko oporo za drugačno branje pesmi tudi drugih avtorjev. Boljši podnaslov bi bil tako takšen, ki bi nas dejansko usmerjal na vsebino, kazal v notranjost dela. Kvantna prepletenost, ki bi jo Kosovel lahko zaznaval, z njim pa korespondiral njegov pojem prozornosti iz pesmi Prerojenje (»Sam, sam, sam moram biti, / vsako telo neprozorno v prozornost preiti«) je ves čas prisotna. Tudi prepletenost sicer je značilnost monografije. Vrečko k posameznim vzorčnim pesmim vpleta številne druge Kosovelove pesmi, aforizme in mnoga znanstvena dela. Kdaj do onemoglosti, kdaj do vrtenja časa. Kaj želim reči? Da se mi je ob branju monografije večkrat zazdelo, da berem že argumentirane stvari, ki so zdaj spet še enkrat argumentirane, da berem aforizme, ki so že korespondirali s prejšnjimi ugotovitvami. Ob njih pa fizikalne dokaze zanje, ki so bili objavljeni mnogo pozneje. Ali je denimo »mistična luč teorije« res v povezavi z Bohrovo atomsko mistiko, kot so drugi imenovali njegovo interpretacijo fizike leta kasneje? Ali Kosovel piše »prav o tem« – čeravno pojave samo zaznava – torej o singularnosti, točki z neskončno gostoto, ki nastane pri črnih luknjah, v kateri se čas ustavi, ko beremo verz: »Ura večnosti se je premaknila v Nič.« Neposredno zatem pa droben citat iz knjige slovenskega filozofa Marka Uršiča, ki ga ob tej sopostavitvi ne morem brati kot dokaz k izpeljani temi. Kot bralec si želim več prostora, ki bi znal zajeti in biti, se imenovati čas. Več prostora, s tem mislim na daljše odlomke pesmi, na daljše citate, če ti podpirajo tako pomembne teze. Ob tem bi si želel več časa, historične perspektive, a nikakor ne historizma. Nekaj tega bi bilo v obstoječem besedilu mogoče navesti namesto komparativističnega navajanja med besedilom z zgodovinarskimi opombami pod črto, kjer bi bil izpisan celoten bibliografski podatek, za katerega bi vedel, kdaj je izšel. Pri pesmih bi si kot bralec želel izpostavitve tega, kar lahko najdemo v povezavi s kvantno mehaniko pri določeni pesmi, ob koncu pa sklepno poglavje, ki bi povzelo glavne ugotovitve Kosovelovega »zaznavanja« teh pojavov v pesmih. Pomembni študiji to pritiče, zlasti takšni. Morda najbolj nazoren primer tega je v uvodu izpisana množica Kosovelovih doslej neinterpretiranih zapisov, primer tega je v začetku kritike naveden. Nekateri v nadaljevanju dobijo svojo časovnost, drugi ne. A če se vrnem h kvantni prepletenosti, je monografija kažipot, namig, ki ga razume dobronamerni bralec, drugačnega pisanja. Janez Vrečko v monografiji Čas ≡ prostor postavlja nove temelje za razumevanje Kosovelove poezije in poezije, umetnosti sicer. S tem pa tudi podlago za nove interpretativne izzive. Ponuja nam metodološki in epistemološki zgled. Ponuja nam, rečeno s Kosovelom, dejanje, gibanje vseskozi. Od nas zahteva naše lastno dejanje. Ne biti dani na dvoje, ampak biti eno.

Pozornost svetovne javnosti bo nocoj usmerjena v New York, kjer se bosta v finalu svetovnega prvenstva v nogometu na stadionu Met Life pomerili Španija in Argentina. Prvič v zgodovini finalnih obračunov se bosta za naslov pomerili vodilni reprezentanci Fifine lestvice: Argentinci so prvi, Španci pa drugi. Obenem bo to tudi prvi finalni obračun zadnjih zmagovalcev evropskega in južnoameriškega prvenstva. Po ocenah bo tekmo prek zaslonov spremljalo kar 1,8 milijarde ljudi po vsem svetu. V oddaji tudi o tem: - Ukrajina po obsežnem ruskem napadu na Kijev zaveznice poziva k pomoči pri krepitvi protiraketnih sistemov. - Mineva 120 let od odprtja 144 kilometrov dolge Bohinjske železniške proge, ki je srednjo Evropo povezala z morjem. - Na severovzhodu države močna neurja z vetrolomi in točo.

Dogajanje na trgu, ki je ta teden sprožilo dež dramatičnih naslovov, je po oceni borznega poznavalca Andraža Grahka predvsem šum. Padci AI delnic so klasično pobiranje dobičkov po izjemni rasti, indeks strahu VIX pa pri vrednosti okoli 18 ostaja pod dolgoletnim povprečjem — panike na trgu torej še ni. Bolj kot kratkoročni popravek Grahka skrbi srednjeročna slika: pričakovane rasti dobičkov AI podjetij so na zgodovinskih ekstremih, hiperskalerji s prepletenimi posli pa ga spominjajo na banke pred letom 2008. Med kandidati za "AI Lehmana" pokaže na Oracle. Recept za vlagatelje je manj dramatičen od naslovov: kdor mesečno vlaga v razpršene indekse, naj nadaljuje, večje zneske pa razporedi na 12 do 24 mesecev. Sam taktično drži 10 do 20 odstotkov premoženja v denarju in pričakuje, da bodo boljše nakupne priložnosti prišle v naslednjih dvanajstih mesecih. Pred mikrofonom: Andraž Grahek, Capital Genetics, Tivoli Ventures [OGLAS] Če se odločite odpreti račun pri Trade Republic, lahko to storite prek naše partnerske povezave. S tem ne boste imeli dodatnih stroškov, boste pa podprli ustvarjanje vsebin Money-How. trade.re/moneyhow_ie Epizodo je bila predvajana v živo 17.7. ob 18:00 na Youtube/MarjaMilic. Naroči se na kanal in spremljaj v živo tudi ti. ______________________ Denis Avdić & Marja Milič predstavljata Psihologija denarja z avtorjem uspešnice Morganom Houslom 19.oktober 2026 I Hala Tivoli Podrobneje o dogodku https://psihologija-denarja.si/ ______________________ PRENOVLJENA DELAVNICA: Investiranje za začetnike Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ___________________ Spletna delavnica INR: kako izbrati račun, naložbe in strategije https://money-how.si/izobrazevanja/ ______________________ PONATIS KNJIGE: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ____________________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Pesnik, pisatelj, esejist, mislec in aktivist Jure Detela je gotovo eden najbolj zanimivih, edinstvenih in enigmatičnih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Morda je njegova neobičajna, tudi tragična življenjska pot v splošni zavesti celo bolj znana kot njegovo delo, a eno z drugim je pravzaprav neločljivo. Prepričanja, ki jih je zagovarjal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se z današnjega vidika zdijo daljnosežna, mnogo pred svojim časom. Z dejanji, vsakodnevnimi odločitvami, si je prizadeval za nenasilje v najširšem pomenu besede. Objavil je pesniški zbirki Zemljevidi in Mah in srebro ter avtobiografski esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov. Umrl je mnogo prezgodaj leta 1992 in za seboj pustil tudi nedokončan roman in številne fragmente, zbrane v pričujoči knjigi, je bilo napisano veliko in marsikaj. Predvsem se lahko zgodi, da ko govorimo o osebnostih, kot je bil Detela, zapademo v psihologiziranje in to, da avtorja obravnavamo kot kurioziteto. Na tem mestu bi se temu skušali izogniti in se posvetili njegovemu literarnemu delu, v katerem se kažeta globina in domet njegove misli. Za razumevanje nedokončanega romana Plačilo za moje stoletje je ključno poznati nekaj dejstev iz avtorjevega življenja, ki predstavljajo tudi osrednje teme v romanu. Detela se je zavzemal za absolutno nenasilje, zanj pa to ni bilo zgolj neko abstraktno načelo, ampak je to tudi živel. Bil je vegetarijanec, kar zanj ni bila samo prehranska izbira, temveč tudi izraz etičnega odnosa do vseh bitij, in to je prenesel tudi v svojo poetiko, saj represije ni želel uporabljati niti v jeziku. Njegov odnos do narave presega zgolj ekološko zavest, ampak se je zavzemal za predrugačenje človekovega zavojevalskega odnosa do nje. Izjemno dejaven je bil kot aktivist in se zavzemal za odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji ter nasprotoval mehanizmom policijskega in vojaškega nasilja. Roman Plačilo za moje stoletje je nastajal v prvi polovici osemdesetih let. Miklavž Komelj, tudi sam pesnik, ki ga poznamo tudi kot urednika zbranih del in del iz zapuščine Vojka Gorjana, Jaše Zlobca, Srečka Kosovela, Karla Destovnika Kajuha in Vena Pilona, je svoje tovrstno delo pravzaprav začel z Detelo – leta 2011 so izšli Orfični dokumenti: teksti in fragmenti iz zapuščine, nato leta 2018 Zbrane pesmi v kar dveh delih. Plačilo za moje stoletje je filozofski roman, ki vas bo, če poznate poezijo Jureta Detele, zelo presenetil. Napisan je dokumentaristično, čeprav opisuje stvari, ki se niso zgodile, dogodki pa so uporabljeni kot ozadje za argumentacijo. Sama realističnost romana, njegov neposredni in neokrašeni jezik, se ujemajo z Detelovo poetiko, s katero si je prizadeval, da bi besede osvobodil represivnih funkcij. To pomeni, da je vse, kar je zapisano, mišljeno dobesedno, brez kakršnihkoli metafor. Te so namreč substitut, ki reducira in odstrani stvar ali bitje, to, o čemer pravzaprav govorimo, in so kot take primer nasilja v jeziku. Glavni junak in pripovedovalec romana Plačilo za moje stoletje je Jure Detela sam, v njem pa se prikaže kot morilec. Vse se začne z bojem za to, da v Jugoslaviji ne bi podaljšali služenja vojaškega roka in da bi razmere v vojašnicah postale bolj humane. Jure Detela si je s peticijami res prizadeval za različne cilje, vendar ni imel nobenega stika s politiko in politiki, kot je prikazano v romanu. V njem prijatelj Peter Glogovec romanesknega Jureta prepriča, da se udeleži večerje s politično elito – izmišljenimi osebami, ki nimajo povezave z resničnimi političnimi akterji tistega časa. Ti politiki naj bi bili Juretu naklonjeni in bi jih lahko nagovoril, da delujejo v smeri njegovih ciljev, s tem pa bi veliko mladim vojakom prihranil marsikatero bolečino in trpljenje. Jure se vda in v imenu doseganja dobrega cilja popusti glede svojih strogih etičnih načel – na večerji jé gamsje možgane, da ne bi naredil slabega vtisa s svojim vegetarijanstvom, in to sproži učinek snežne kepe, saj se drobni kompromisi hitro sprevržejo v vse hujše in hujše. Nazadnje se s sprijeno politično elito zaplete v utilitaristično logiko sveta, ki temelji na umoru – nasilje vedno utemeljujejo z višjim ciljem. Njihovi argumenti Jureta prepričajo s tem, ko trdijo, da bo z ubojem ene živali ali človeka, pred trpljenjem rešil množice drugih bitij. Nasilje v imenu nenasilja torej oziroma v imenu doseganja višjega cilja, ki je nenasilna družba. Roman govori o nasilju, lahko slutimo, kaj se dogaja, čeprav nasilna dejanja niso nikoli opisana. V ospredju so argumenti za ta dejanja, prave filozofske razprave za in proti, ki predstavljajo glavnino besedila prvega dela romana. Ta doseže vrhunec, ko Jure sodeluje v skrivnostnem karmično očiščevalnem postopku, s katerim naj bi duše tistih, ki so predmet tega postopka, rešili pred neskončnim ciklom rojstev in smrti, ki prinaša trpljenje. Karmično očiščevalni postopek izvajajo na političnih disidentih, jih mučijo in nazadnje ubijejo. Vse v imenu višjega dobrega. Enega od disidentov živega zakopljejo in Jure pri tem sodeluje, nato pa ga pred nadaljnjimi zablodami reši prijatelj Simon, ki predstavlja ideal absolutnega nenasilja. Skupaj disidenta odkopljeta a prepozno. Jure se s Simonovo pomočjo zave, da ga je elita izkoristila za svoje nemoralne cilje, in se v drugem delu romana očiščuje svojih okrutnih dejanj. Prvemu in drugemu delu romana v knjigi sledi dodatek, v katerem je objavljena še druga verzija romana, skupaj z zapisi in fragmenti, ki so bili ohranjeni med rokopisom, a niso njegov del, se pa z njim vsebinsko povezujejo. V uvodu Miklavž Komelj pojasnjuje, kako se je lotil sestavljanja romana iz kaotičnosti rokopisa na premešanih listih in lističih, Detela je roman pisal po fragmentih, nekateri odlomki pa so ohranjeni v dveh verzijah. Delo, ki je brez dvoma zahtevalo veliko študija, potrpežljivosti in poznavanja pesnika ter njegovega kroga, je Miklavž Komelj dopolnil še z detajlno in obsežno spremno študijo, s katero je vzpostavil kontekst, ki je za bralke in bralce v tem primeru nujno potreben. Roman namreč nima velike literarne vrednosti in res ni primerljiv z Detelovo poezijo po slogovni dovršenosti. Njegova največja vrednost so filozofski pogovori, argumenti za nasilje in proti nasilju, v katerih se pokaže avtorjeva intelektualna širina. Romana, ki je obstajal zgolj v fragmentih, avtor seveda ni končal niti ni šel skozi uredniški proces. Tudi Komelj v besedilo ni posegal, objavljeno je takšno, kot je bilo, z vsemi napakami in lapsusi, na katere je kot urednik opozoril v opombah. V spremni študiji predstavlja ne le čas in prostor Detelovega ustvarjanja, temveč se temeljito opira na njegova druga dela, predvsem esejistična, korespondenco, pričevanja tistih, ki so ga poznali, in tako skuša rekonstruirati tudi tisto, kar je pisatelja gnalo pri ustvarjanju, zakaj je želel napisati roman, tako zelo drugačen od vsega, kar je napisal poprej, in tako zelo nasilen. Je sploh želel z njim kaj sporočiti ali ga je pisal zase, da bi si prek njega prišel do dna? Tega zagotovo ne bomo nikoli izvedeli in roman lahko beremo na več načinov, kar izpostavlja tudi Komelj. Po eni strani gre lahko za čisto transgresijo, ali pa za eksperiment, v katerem avtor preizkuša samega sebe in kaj bi se zgodilo z njim, če bi opustil svojo moralno integriteto. Lahko da gre za eno samo veliko halucinacijo, rezultat vseh strahov o tem, da bi povzročal trpljenje. Morda pa gre za grotesko in parodijo, saj je v romanu tudi veliko črnega humorja. Komelj zapiše: »Mučni občutek, ki ga lahko pusti tekst, je – ob tem, da se v njem sijajne pasaže izmenjujejo z osupljivimi bizarnostmi – prav v tem, da ni jasno, kdaj gre za fikcijo in kdaj za resničen dokument o notranjem stanju; in kar je najbolj osupljivo: videti je, da za Detelo med obojim pri pisanju tega teksta sploh ni razlike.« Vsaka izdaja, kot je ta, je v veliki meri tudi delo tistega, ki je naredil izbor, sestavil odlomke ter jih kontekstualiziral s spremnim besedilom. Miklavž Komelj je velik Detelov poznavalec, zato ne dvomimo o tem, da je svoje delo opravil strokovno in korektno. Bolj zanimivo je v tem primeru dejstvo, da je knjiga Plačilo za moje stoletje izšla pri manjši založbi in da se za izdajo še neobjavljenega dela pesnika, ki je pustil trajno sled v slovenskem kulturnem prostoru, ne samo kot pesnik temveč tudi kot prodoren mislec in aktivist, niso odločili pri kateri od večjih založb, ki redno izdajajo tudi dela slovenskih klasikov. Vsekakor je knjiga Plačilo za moje stoletje pomemben prispevek k domači literarni zgodovini in poznavanju opusa Jureta Detele. Njegova dela je danes vredno brati, saj spodbujajo vizijo drugačnega odnosa do sveta – nekaj, kar nujno potrebujemo.

Medtem ko ministrstva pospešeno pripravljajo rebalans proračuna, se člani parlamentarnega odbora za finance prepirajo o tem, kako je javne finance upravljala prejšnja vlada. Vladna in opozicijska stran kritizirata druga drugo, Fiskalni svet pa ukrepe obeh označuje kot odmikanje od zavez oziroma srednjeročne vzdržnosti javnih financ. Druge teme: - Iran na ameriške napade spet odgovarja z obstreljevanjem zalivskih držav. - Najtoplejši junij doslej terjal tudi več kot 5 tisoč mrtvih v Nemčiji. - Maribor s prestižnim priznanjem za trajnostni razvoj turizma.

Začela se je javna obravnava predloga zakona o nacionalnem demografskem skladu. Po navedbah finančnega ministrstva je temeljni namen zakona vzpostavitev dolgoročno vzdržnega in preglednega sistema upravljanja državnega premoženja, katerega koristi bodo namenjene krepitvi dolgoročne stabilnosti in varnosti pokojninskega sistema. Kritiki zakonu očitajo koncentracijo politične in gospodarske moči v enem centru. Drugi poudarki: - Zoran Stevanovič leta 2004 pravnomočno obsojen, ker je nekomu grozil, da ga bo uničil in ustrelil. - Voditelji članic Nata na vrhu v Ankari o krepitvi vlaganj v obrambo Evrope. - Tadej Pogačar na četrti etapi dirke po Franciji predal rumeno majico.

Rafaelova loža v prenovi, Tržaško operno gledališče Verdi postaja še boljše V znameniti Rafaelovi loži, hodniku v drugem nadstropju vatikanske Apostolske palače, ki ga smejo uporabljati samo papež, njegovi najožji sodelavci in najvišji gostje, delajo vatikanski mojstri restavratorji. Obnova ene najdragocenejših renesančnih mojstrovin bo trajala pet let. Tržaško operno gledališče Verdi postaja še lepše in pomembnejše. V novi sezoni bo med uglednimi imeni solistov kar nekaj opernih zvezd, pa tudi režiserjev in dirigentov.

Kako MiCA spreminja evropski kripto trg, kaj morajo storiti uporabniki nelicenciranih ponudnikov, kaj pomeni za prihodnost tokenizacije ter zakaj bi lahko bili največji zmagovalci prav največji svetovni igralci? Pred mikrofonom: Peter Merc, strokovnjak za pravne vidike kriptotrgov Epizodo smo snemali v živo 1.7. ob 13:00 na Youtube. Naroči se na YouTube in nas spremljaj v živo https://www.youtube.com/marjamilic ______________________ Denis Avdić & Marja Milič predstavljata Psihologija denarja z avtorjem uspešnice Morganom Houslom 19.oktober 2026 I Hala Tivoli Podrobneje o dogodku https://psihologija-denarja.si/ ______________________ PRENOVLJENA DELAVNICA: Investiranje za začetnike Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ___________________ Spletna delavnica INR: kako izbrati račun, naložbe in strategije https://money-how.si/izobrazevanja/ ______________________ PONATIS KNJIGE: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Knjigo naroči tu: https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ____________________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Islandski filmar Hlynur Pálmason je za Ljubezen, ki ostaja napisal scenarij, ga režiral in tudi posnel. Zanimivo je, da je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu pes, ki v filmu nastopa, po imenu Panda, za svojo vlogo prejel pasjo palmo. Gre za filmsko pripoved o družini s tremi otroki po ločitvi staršev, posneto na 35 mm filmski trak. Ločitev v filmu ni redko tematizirana, pristopi do nje pa seveda segajo od tragičnih do bolj humornih. Za Ljubezen, ki ostaja ne bi mogli reči, da na ločitev daje humoren ali pretirano tragičen pogled, vsekakor pa je sprejemajoč – življenjsko dejstvo družine, ki je v ospredju tega filma. O razlogih za razdružitev para režiser ne razglablja, ne poskuša jasno začrtati kakršnekoli teze, ne išče definicij, ampak zgolj prikaže izsek časa, tok dogajanja, vsakdan te specifične družine po ločitvi: mame umetnice, očeta, ki pogosto živi svoje vzporedno življenje na ribiški ladji ter vsakdanjik otrok, ki je kar se da brezskrben in povezan z naravo. Vse skupaj se dogaja na ozadju slikovite islandske pokrajine z veliko vetra, s spranimi barvami in morjem. Naslov Ljubezen, ki ostaja je zgovoren in ključen, kajti prav iskanje tega, kar ostaja po razhodu staršev, je v središču filma, ki neidealizirano in brez romantičnega filtra v ospredje postavlja nasprotujoča si čustva, ki vrvijo v takšni situaciji. Pálmason je povedal, da gre zanj za oseben film, in v njem res igrajo njegovi trije otroci. Spretno in duhovito se prepletata dve ravni resničnosti - realno dogajanje v filmu in raven, ki ponazarja čustveno stanje likov. To prepletanje deluje spontano, naravno, tako kot se tudi v resnici pri ljudeh prepleta resničnost z nanosi, ki predstavljajo naše strahove, želje, fantazije. Nekakšen magični realizem torej, s katerim se Pálmason poklanja človekovi domišljiji in zaznavam, ki presegajo zgolj realno, a so na neki način vendarle del te realnosti. Poleg družinske je pomembna tema v filmu tudi sodobna umetnost in umetniški trg danes. Anna – mati, ki je obenem likovna umetnica, z rjavenjem kovinskih modelov ustvarja slike. Njen postopek je sam po sebi simboličen, saj tako ustvarja umetnine s posredovanjem učinkov minevajočega časa in odtisov, ki jih ta čas skupaj s predmeti pušča na platnu. Kot življenje pušča svoje sledi na nas. Zanimiva v filmu je med drugim simbolna podoba strašila – viteza, h kateremu hodijo protagonisti in vanj izstreljujejo puščice. Bolj ko je zdelan, bolj postaja človeški – in to je samo na videz protislovno. Naj dodamo, da je Pálmason prav figuri tega viteza posvetil samostojen film z naslovom Ivana Orleanska. Film Ljubezen, ki ostaja nevsiljivo prikaže specifičen način bivanja na Islandiji, v klimatsko neizprosnem delu našega sveta, ki mu zaradi svoje odmaknjenosti uspeva ohranjati lastne kulturne posebnosti. Sprašuje se o ljubezni in korakih naprej v življenju, ki pa jih je včasih težko narediti. Iz oddaje Gremo v kino.

Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je nedavno predstavilo novo spletno in mobilno aplikacijo eLastovka, ki je namenjena slovenskim državljanom na potovanjih in začasnem bivanju v tujini. Aplikacija uporabnikom omogoča hiter dostop do ključnih informacij za varno potovanje, med drugim do potovalnih nasvetov in ocen tveganja za posamezne države, kontaktnih podatkov diplomatsko-konzularnih predstavništev Republike Slovenije ter nujnih številk v tujini. Še več podrobnosti je predstavil vodja Konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, Viktor Mlakar.

Erik Logar je strokovnjak za varno mobilnosti pri AMZS in se vsak dan vozi v službo v Ljubljano. Z njim smo se v terenskem studiu Prvega v Idriji pogovarjali o značilnostih ceste in varnosti na poti. Vsebina je del projekta Dostopnost za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

V turistični oddaji smo vas med drugim povabili na kolesarjenje. Najprej smo se ustavili na Dravski kolesarski poti, nato smo predstavili novost na kolesarskem zemljevidu – Štrekno v Mislinjski dolini. Povabili smo vas še v občino Lovrenc na Pohorju, ki je vredna obiska tudi zaradi različnih posebnosti, kot je bogata sakralna dediščina.

Zdravo. Tokrat začnemo z razkritjem stoletja: krivec za nakup Patrij je končno znan: to je en opraskan Pinzgauer v Pivki, ki ga je “nekdo” obdrgnil. Izumimo tudi vilkend (vikend vila) in se vprašamo zakaj se otroci v šoli ne učijo (vse)življenjskih veščin in se pripeljemo do angelčkov parkiranja in do osnovnega vprašanja kapitalizma: če moraš po 23 letih popiti 100% več piva, da bi sledil triodstotni rasti, sistem očitno ne deluje. Dokazano na gajbi piva. QED.Vmes obdelamo še Marxa in razliko med idejo in tem, kar so iz nje naredili boljševiki, Stalin in še kdo. Pridemo do dognanja, da je srečen človek slab potrošnik in da, če bi se dolgčasa malo navadili, bi bil svet drugačen. Pri 4. poglavju Zadnje priložnosti pa skočimo na Novo Zelandijo, kjer so fjordi lepi, Douglas pa sedi v helikopterju, kar pa vemo, da ne pomeni nič dobrega. Vsaj zanj.

Združene države in Iran so blizu podpisa začasnega dogovora o končanju vojne. Kot danes poroča ameriški portal Axios, dogovor vključuje 60 dnevno podaljšanje premirja, prost prehod Hormuške ožine ter odpravo ameriške blokade iranskih pristanišč in nekaterih sankcij glede iranske prodaje nafte. Po navedbah ameriških uradnikov naj bi se Teheran strinjal tudi s predajo svojih zalog obogatenega urana, čeprav naj bi pogajanja o iranskem jedrskem programu potekala v času podaljšanega premirja. Bolj zadržani so na iranskem zunanjem ministrstvu. Iranska tiskovna agencija Fars pa je zavrnila navedbe o prostem prehodu Hormuške ožine, češ da ta ostaja pod iranskim nadzorom. V oddaji tudi: - Kaj se glede na koalicijsko pogodbo obeta na področju obrambe? - Na množičnem študentskem protestu v Beogradu prvič predstavili predvolilni program. - Zlata palma filmskega festivala v Cannesu v roke ustvarjalcev filma Fjord.

Skozi oči petrolheada in voznika Aston Martina Vanquisha, Francija Verdenika, se potapljamo v globočine avtomobilske industrije. Otroštvo je preživel v vojni vihri Bosne in Hercegovine. Takrat na ulici prodajal cigarete in bučna semena, danes pušča pečat v avtomobilih. Magisterij strojništva je bil okno v svet, od koder sporoča, da so slovenski inženirji boljši od nemških. Iskreno in brez dlake spregovori o delu z evropskimi in kitajskimi avtomobilskimi znamkami, o tem, kdo dosega in kdo ne dosega standardov, kdo sprejema in kdo ne sprejema kompromisov. Presenečeni bi bili. Živi in svoje podjetje vodi v Bulgariji, električnega avta še ni peljal, rešil je nemogoč projekt za Porsche, prav posebno mnenje pa ima o varnosti kitajskih avtomobilov. Njegov družinski avto? Audi RS6 Performance. Vikend fura? Omenjeni Vanquish, McLaren 765 LT (!) in še marsikaj..Zapiski:Robert Lešnik - Mercedesov šef avtomobilske lepote:https://youtu.be/hpFqj981g5g Dr. Matjaž Korman - konstruktor neprebojnega Audija za Angelo Merkel:https://youtu.be/JhE2Xl-7f_k Stane Krajnc - Škofjeločan s krilihttps://youtu.be/EEtbOlwQ1eQIgor Akrapovič - Kako dobri so Akrapovič ponaredki?https://youtu.be/Wx2RRql6sFYChristophe Laubry - Dolenjski Francoz, ki je Revoz pomagal pripraviti na novo dobohttps://youtu.be/zohdDKmkX-sTom Fux - Slovenec s 40 milijardami prometa! https://youtu.be/I9DRbs_CcTgIvo Boscarol - vizionar, ki je prvi med oblake poslal elektroletalohttps://youtu.be/6nXnZT5U9gcMatej Zajc - Noben Ferrari ne gre na odpad!https://youtu.be/hrDr6cU0NDA Dan Lenard - Narisal megajahto za Jureta! https://youtu.be/ln885MSIncU.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Ali bodo posledice uporabe brezpilotnih letalnikov ter drugih avtonomnih vozil in plovil na bojnih poljih 21. stoletja res primerljive, kot je slišati, s posledicami vpeljave smodnika v vojne spopade v 14. stoletju?Bolj ko opazujemo vojni v Ukrajini in Iranu, bolj očitno postaja, da so tako imenovani robotski troti oziroma droni – se pravi brezpilotni letalniki pa tudi avtonomna kopenska in celo podvodna vozila – postali ključno novo orožje na bojiščih 21. stoletja. V tem smislu se zdi precej pomenljiva nedavna izjava belgijskega obrambnega ministra Thea Franckna, ki je daljnosežnost posledic uporabe dronov na bojnih poljih sodobnega sveta primerjal z učinki, ki jih je na evropsko vojskovanje imela vpeljava smodnika med stoletno vojno v 14. stoletju. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako se natanko pod vplivom robotskih trotov spreminjajo parametri vojskovanja tako na operativno-taktični kakor na strateški ravni. Med drugim nas je zanimalo, za kaj vse se ta orožja uporabljajo, kako težko oziroma lahko jih je izdelovati, koliko njihova proizvodnja pravzaprav stane in, nikakor ne nazadnje, kako se zaradi njih spreminjajo razmerja moči med vojskami? Je, drugače rečeno, oborožena sila, ki premore najbolj zmogljiva in sofisticirana orožja, orožja, ki praviloma niso prav poceni, a ne zna obenem dobro uporabljati dronov, še v zanesljivi prednosti pred na papirju sicer šibkejšim nasprotnikom, ki pa je vojskovanja z avtonomnimi vozili in letali že vešč? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dvema obramboslovkama in dvema obramboslovcema s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani – z dr. Majo Garb, dr. Ljubico Jelušič, dr. Erikom Kopačem in dr. Miho Šlebirjem. Foto: ukrajinska vojaka aprila 2024 pripravljata brezpilotni letalnik tipa Vampir za uporabo (Wikipedija / Armijainform)

V naslednjih dveh do treh tednih bodo Združene države Amerike Iran napadale še posebej močno. Donald Trump napoveduje, da jih bo vrnil »v kameno dobo, kamor sodijo.« Žal vse več avtokratov po svetu dela vse, da bomo na koncu v kameni dobi pristali vsi. Izraelsko-iranska skupine Sistanagila, ki deluje v Berlinu, medtem s svojim ustvarjanjem sporoča, da medsebojno poslušanje in radovednost povezujeta. Pravijo, da težava niso ljudje, ampak vlade in politiki.Viri: Iransko-izraelski ansambel Sistanagil: "projekt, ki je mogoč le v Berlinu – ne v Izraelu ne v Iranu", MMC RTV Slovenija Sistanagila - Live Full Length Concert at the Neukölner Opera Smrt na meji, Tednik, TV Slovenija Druga jutranja kronika, 2. april 2026, Radio Slovenija Prof. dr. Siniša Malešević: Bolj kot svetovna vojna je nevarno večje število regionalnih vojn, Prvi Dogodki in odmevi, 30. marec 2026, Radio Slovenija Mirko Cigler: Bo Trump začel kopensko ofenzivo v Iranu?, Prvi Ekonomist Kovač o podražitvah, vladi in Petrolu, 30. marec 2026, Odmevi Dogodki in Odmevi, 31. marec 2026, Prvi Umetnost možnega: Politika, denar in videotrakovi (Primož Cirman in Silvester Šurla) Aktualna tema: Navedbe v prisluhih so zaskrbljujoče, Slovenija bi lahko padla še nižje na lestvici zaznave korupcije, Prvi Druga jutranja kronika, 1. april, Radio Slovenija Hafis: Zbirka zapleši z menoj, Tribuna Zapleši z menoj, 108 divje sladkih pesmi sufijskega mojstra

Early in the bushfire season, the town of Mongarlowe was encircled by flames and cut off from outside support. The town was facing encroaching fires so vast and severe that in other circumstances support teams of extra fire trucks and crews, emergency services and much more would have been sent to aid the town - but in this season of fires - there was no extra support to give. So the town itself spawned a grass roots firefighting group to assist the local Rural Fire Services Brigade - the Mongarlowe Mosquito Army. Guests:James ‘Bolj’ BakerboljevacHollie BakerboljevacPaul BottRowena Hall Credits:Producer Alice AnsaraExecutive producer and sound design Sarah MashmanProduction management team Vicky Sprouse and Abe KillianEngineering Tegan NicholsScript consultant Zoe FergusonTheme Oliver Beard This podcast has been brought to you by the Community Broadcasting Association of Australia, and is supported by The Judith Neilson Institute for Journalism and Ideas and The Paul Ramsay Foundation.See omnystudio.com/listener for privacy information.

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).

V želji po boljši oskrbi bencinskih servisov, od koder že nekaj dni prihajajo poročila o gneči in pomanjkanju energentov, bo vlada posegla v državne rezerve naftnih derivatov in jih postopno sproščala. Do ponedeljka se bosta pristojni ministrstvi v zvezi s tem še usklajevali z zavodom za blagovne rezerve in s trgovci. Tveganj za oskrbo po zagotovilih ministra, pristojnega za energijo, ni, bo pa treba blažiti pritisk na cene. Druge teme: - Od izbruha vojne na Bližnjem vzhodu v Iranu razseljenih več kot tri milijone ljudi. - Ob začetku stavke policistov jih pristojno ministrstvo opozarja na dolžnost izvajanja vseh ključnih nalog. - 34-letnemu osumljencu poškodovanja železniške infrastrukture na progi Sežana-Jesenice odredili hišni pripor.

Se napihuje balon umetne inteligence? Kaj pomeni korekcija v primerjavi z medvedjim trgom? Zakaj psihologija pogosto premaga razum? Kako naj vlagatelj reagira na hrup, ki ga ustvarjajo mediji, algoritmi in vplivni glasovi z Wall Streeta? Je v takšnem okolju bolj smiselna aktivna ali pasivna strategija? Kam danes investirati 20.000 evrov – tudi v luči prihajajočih individualnih naložbenih računov (INR)? Katere so TOP delnice, na katere se splača biti pozoren? Pred mikrofonom: Izidor Jerman, direktor področja individualnega upravljanja premoženja pri Triglav Investments “Negotovost ni razlog za umik, je pa razlog za disciplino.“ ______________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 27. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ KNJIGA: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 22. april 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Izobraževalne ustanove ta konec tedna odpirajo vrata za bodoče dijake in študente. Na informativnih dnevih se bodo lahko seznanili z izobraževalnimi programi, obšolskimi dejavnostmi in možnostjo zaposlitve. Odločitev, kje nadaljevati izobraževalno pot, je zelo pomembna in za večino mladostnikov zahtevna. Pregled trga dela sicer razkriva, da je trenutno na voljo veliko delovnih mest, primanjkuje pa specifičnih znanj in kompetenc. O izbiri srednješolske in študijske smeri kot podlagi za čim boljše zaposlitvene možnosti, novostih v študijskih programih in kariernem usmerjanju mladih v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Urban Kodrič, državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije; dr. Klavdija Kutnar, rektorica Univerze na Primorskem; Nives Počkar, direktorica Šolskega centra Ljubljana in predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije; Julija Pirnat, zavod za zaposlovanje.

Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska. Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata. Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala. In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!« In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika! Analizirajmo. En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom. Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič. Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?« Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico. Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal. Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir. A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ... Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!« Kar pomeni prosim in hvala …

Med slovensko mladino je raba angleščine vse pogostejša tako v vsakdanji medosebni komunikaciji kot na družbenih omrežjih. Angleški izrazi po njihovem mnenju delujejo bolj sproščeno, z uporabo angleščine so tudi bolje povezani z globalnim svetom, v katerem odraščajo. Uporabljajo jo tudi zaradi novih pojmov, ki se pojavijo, pa zanje (še) nimamo ustreznega slovenskega poimenovanja. Trend je vse bolj prisoten tudi v medijih in popularni kulturi. Strokovnjaki opozarjajo, da so spremembe v jeziku naravne in da večjezičnost praviloma bogati posameznika ter jezik kot tak, in poudarjajo, da angleščina ne izpodriva slovenščine, temveč sobiva z njo in se prilagaja novemu času. Bolj zaskrbljujoče je, da imajo mladi vse več težav z razumevanjem zahtevnejših besedil v maternem jeziku. Zato je pomembno, da so jim v slovenščini na voljo kakovostne vsebine, ki so jim blizu in v katerih se prepoznajo.

Državni zbor bo jutri končal zadnjo redno sejo v tem mandatu. Pred volitvami, ki bodo 22-ega marca, pa namerava koalicija sprejeti še nekaj zakonskih predlogov, zato je pričakovati še kakšno izredno sejo. Ena, s kar 18-imi predlogi zakonov, je že sklicana za prihodnji ponedeljek. Jutri naj bi, po več kot letu dni, dobili novega guvernerja Banke Slovenija. Predsednica republike Nataša Pirc Musar predlaga zdajšnjega viceguvernerja Primoža Dolenca, ki naj bi imel koalicijsko podporo. Bolj negotova je izvolitev Simone Drenik Bavdek za varuhinjo človekovih pravic. Ni pa še znano, ali bodo poslanke in poslanci jutri odločali o dveh ali treh kandidatih za nove ustavne sodnike. Druge teme: - Več kot sto poštnih poslovalnic po državi bo od danes obratovalo s krajšim delovnim časom. - Izrael naj bi danes po skoraj dveh letih odprl mejni prehod Rafa med Gazo in Egiptom, a le v omejenem obsegu. - Prestižnega grammyja za najboljši glasbeni album leta prvič dobil portoriški zvezdnik Bad Bunny. V zahvalnem nagovoru ostro nad zloglasno protipriseljensko agencijo ICE.

To, katere besede izbiramo, kako nekaj povemo in o čem najpogosteje govorimo, je včasih še zgovornejše kot to, kaj povemo. Zato se je dr. Jernej Kaluža, raziskovalec s Katedre za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede lotil analize besedil glasbenih del balkan trapa. Pojasnil bo, kakšen jezik uporabljajo ustvarjalci, kako se razlikuje glede na državo, iz katere je pisec besedila, katere besede so v teh besedilih najpogostejše in kaj teme, ki se jih lotevajo, povedo o sodobni družbi in njenem pogledu na ljubezen.

Vlaknine vplivajo na zdravje našega črevesja. Številne klinične študije dokazujejo, da zmanjšujejo tveganje za nastanek raka na debelem črevesju. A medtem ko starejša populacija po navadi bolje vključuje vlaknine v svojo prehrano, mladi odrasli pojedo premalo vlaknin. Bolj ko je živilo procesirano, manj prehranskih vlaknin vsebuje oz. je hranilno revnejše. Kakšen je priporočen dnevni vnos vlaknin in kako ga lahko povečamo? O tem z Zalo Horvat, magistrico inženirko prehrane v četrtkovem Svetovalnem servisu!

Slovenija letos ne bo sprejela migrantov iz bolj obremenjenih članic Evropske unije. Namesto tega je izbrala vplačilo v solidarnostni sklad, njen prispevek bo znašal 1,8 milijona evrov. Druge teme: - Zunanji ministri Unije na zasedanju v Bruslju obravnavajo razmere na več kriznih žariščih, med drugim v Iranu. Zaradi nasilnega zatiranja protestov so proti Teheranu že sprejeli nove sankcije, na mizi je tudi uvrstitev Iranske revolucionarne garde med teroristične organizacije. Pošiljamo jasno sporočilo, zatiranje ljudi ima svojo ceno in zanj boste kaznovani, je dejala prva diplomatka povezave Kaja Kallas. - Preiskovalna komisija državnega zbora, ki preiskuje sume nezakonitega financiranja strank, v vmesnem poročilu govori o morebitnem nezakonitem financiranju stranke SDS. Omenjeni v poročilu so prepričani, da gre za politični obračun. Predsednica komisije Tamara Vonta poudarja, da gre za posameznike, ki so v času, ki ga preiskuje komisija, dobili neprimerno več denarja kot kadarkoli prej ali pozneje. - Del slovenskih občin nasprotuje izračunom o koeficientu njihove razvitosti, ki bi več kot 30 občin v celoti izključili iz državnega sofinanciranja naložb. Zakonski predlog, ki bi jim zagotovil sredstva, ocenjujejo kot nezadosten. Kot je dejal predsednik Skupnosti občin Nejc Smole, zahtevajo popravo teh kazalcev, ker sicer ni moč govoriti o nekem realnem faktorju.

Sprašujemo se, kako pozitivno vplivati na črevesno mikrobioto, se primerno gibati in jesti, da bomo imeli zdravo črevesje in s tem tudi telo ter možgane. Zato v tokratni oddaji ponujamo tudi jedilnik, s katerim si lahko pomagamo pri boljšem delovanju našega telesa, predvsem naših možganov. Že kar nekaj časa je znano, da našemu črevesju pravimo tudi drugi možgani, v zadnjih letih pa smo prišli do spoznanj, da imajo črevesje in mikroorganizmi v njem pomembno vlogo tudi pri razvoju duševnih bolezni, kot so tesnoba, depresija, shizofrenija, pa tudi nevrodegenerativnih bolezni, kot je Parkinsonova bolezen. Gosti oddaje so: mikrobiologinja dr. Maja Rupnik z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in z Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, mikrobiolog dr. Blaž Stres s Kemijskega inštituta v Ljubljani in magistrica nutricionistike Ajda Strnad. Študije na področju mikrobiote in vpliva na možgane:  Povezava med črevesjem in duševnim zdravjem Boljša hrana je motivacija za večjo telesno aktivnost Mikroorganizem v črevesju lahko vpliva na razvoj nevrodegenerativnih bolezni V rubriki Xpertiza (od 00:28:33) se predstavlja Mihael Boštjan Končar, raziskovalec in asistent s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Poglavja: 00:02:12 Kaj je mikrobiota? 00:04:45 Imunski sistem je tudi v črevesju 00:05:57 Vpliv hrane in gibanja na duševno zdravje 00:10:46 Raziskave na področju povezave mikrobiota-črevesje-možgani 00:14:44 Kaj jesti za zdrave možgane 00:19:17 Prehrana, ki naj ne postane še en stresni faktor 00:22:18 Je kava dobra za našo mikrobioto? 00:23:15 Probiotiki - rešitev ali le kratkoročna potuha? 00:25:23 Fekalna transplantacija 00:28:33 Xpertiza: Mihael Boštjan Končar 00:03:39 Škodljivi in neškodljivi mikroorganizmi v telesu 00:26:20 Prihodnost raziskovanja na področju mikrobiote

V zadnji epizodi v letu 2025 gostuje Iztok Franko, ki je analiziral prvo tretjino sezone LA Lakersov in Luke Dončića. Vabljeni k poslušanju in uspešno leto 2026!