Podcasts about bolj

Mnogi pravijo, da novega koronavirusa in covida ni več; drugi trdijo, da ga sploh nikoli ni bilo; tretji ga primerjajo z navadnim prehladom; četrti z gripo. Kdo ima prav? Zdravniki in raziskovalci danes bolj kot pred petimi leti poznajo posledice okužbe, ki pri mnogih vodijo v tako imenovani dolgi covid. Dr. Špela Šalamon je s kolegicami in kolegi pregledala škodo, ki jo covid pusti na človekovem imunskem sistemu: od imunske disfunkcije in ranljivosti za oportunistične okužbe, do pospešenega staranja in nevrokognitivnih motenj. Podatki razkrivajo podobnosti z AIDS-om. Ali je Covid-19 torej »AIDS, ki se prenaša po zraku«, kot je zapisala skupina strokovnjakov? Ali gre v največji meri za provokativno poenostavljanje, novo znanost ali nekaj vmes? Odgovor v Ultrazvoku. Originalni članek TUKAJ

Kako jih obdržati doma, predvsem mlade? Drugi poudarki: - V mesecu duševnega zdravja tudi v Ljubljani poudarjajo pomen preventive. Na voljo je tudi posebna telefonska številka, ki deluje 24 ur. - Boljše pogoje v prizadevanjih za varstvo kulturne dediščine bo v Kopru zagotovila selitev Zavoda v stavbo nekdanje luške kapitanije; selitev januarja. - Skrb za naravo na Goričkem ni prazna beseda - s kar 12-imi projekti, med njimi je tudi Povezani, skrbijo za izboljšanje stanja ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

Pet mesecev pred volitvami se politični boj vseh proti vsem stopnjuje. Del tega ni le politika, ampak tudi državne institucije. Kdo se v volilno tekmo podaja z najboljših startnih položajev, kaj v politični spopad prinašajo novi stari obrazi politike in kaj si od vsega skupaj lahko obetamo državljani? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Miro Cerar, nekdanji predsednik vlade; Antiša Korljan, politični analitik; Rok Čakš, politični analitik. Avtorica oddaja Jolanda Lebar.

Kamnita pokrajina, valovito in razgibano površje, pod njim pa skrivnosten svet jam in podzemnih rek – vse to so značilne poteze kraškega sveta. In če je edinstvenost jamskega življenja vsem dobro poznana, pa tudi nad zemljo kras skriva presenetljivo biotsko bogastvo.V vrtačah in drugih kotanjah se nabira zemlja, tam se zadržuje vlaga in tako se ustvarjajo razmere, ki se od okolice občutno razlikujejo in ravno to daje številnim rastlinskim in živalskim vrstam življenjski prostor. Ta preplet žive in nežive narave pa je izredno ranljiv; danes poleg človekove dejavnosti nanj dodatno pritiskajo še podnebne spremembe. O povezanosti živega in neživega sveta, o vlogi vrtač za biotsko pestrost in o varovanju nežive narave bo spregovorila tokratna gostja Podob znanja, dr. Mateja Breg Valjavec z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.   Foto: Mateja Breg Valjavec (Klara Jurečič)

Poljski intelektualec Stanisław Lem (1921-2006) ni pisal le znanstvenofantastičnih besedil temveč tudi recenzije izmišljenih besedil izmišljenih avtorjev o obstoječih izzivih. Vendar pa to niso le recenzije, ampak prostor in priložnost za miselne eksperimente. Takšna je tudi Provokacija. Prvič je izšla l. 1980 in je pravzaprav Lemova obravnava vprašanja holokavsta in travmatične izkušnje vojne med mladostjo v Lvovu. Te teme se je v svojih delih večkrat dotaknil, morda najočitneje v romanih Gospodov glas, Visoki grad, Prigode pilota Pirxa. Provokacija je zanimiva tudi danes, v času post-resničnosti, stopnjevanja vojn in nasilja in umikanja in zanikanja človečnosti in človeškosti pred militarizacijo – in razvrednotenjem – svobode, človekovih pravic in skrbi za drugega. O pravkar izdanem prevodu tega besedila pri Založbi ZRC SAZU v zbirki Pamfleti in njegovi analizi holokavsta je spregovoril pisec spremne besede dr. Martin Pogačar z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. V pogovoru smo skušali odgovoriti na vprašanje: Zakaj je »nikoli več!« po 2. sv. vojni vedno bolj »še vedno!« FOTO: Kje so razlogi za industrijski pomor ljudi v 20. stoletju v organizaciji nemške države ? VIR: https://encyclopedia.ushmm.org/content/en/photo/deportation-to-belzec

O svojih mamah si ne želimo slabo misliti in tudi če je njihovo ravnanje zares škodljivo, tega ne moremo verjeti. Odnos, ki ga spletemo s starši, še zlasti z materami, nas oblikuje vse življenje, prek nas pa tudi naše potomce. Kako se rešiti škodljivih vzorcev in gojiti zdrave, je Nadja Ebner, gostja oddaje Med štirimi stenami, opisala v osebnoizpovednem romanu »Kako pokopati mamo, ki je še živa«. Že z naslovom je dvignila veliko prahu. Foto: Rok Valenčič

»Nismo v vojni, a nismo več v miru,« je po tem, ko so preleti dronov prestrašili državljane skandinavskih in baltskih držav, izjavil nemški kancler Friedrich Merz. Evropa načrtuje obrambni zid proti brezpilotnim letalnikom, a vse bolj očitne so tudi razlike med državami. Slovenski premier zagotavlja, da je Slovenija varna. Bolj ga ta hip očitno skrbijo domače politične razmere, kjer se nadaljuje spopad za božičnico. Predvolilno tekmo bodo očitno zaznamovale tudi najnovejše poteze pravosodnih organov.13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

V pogovoru z Juretom Novakom, direktorjem Cankarjevega doma, preverjamo, kako leto dni po nastopu mandata gleda na položaj, izzive in naloge naše osrednje kulturne institucijeKoncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka. Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)

»Starost se pojavlja v nešteto različnih oblikah: od najbolj prijetnega doživljanja ob vnukih in osebnem zorenju, do težavnega nerazumevanja, bolezni in pešanja moči. Vsak človek je edinstveno različen od vseh drugih. Vsak trenutek sožitja v družini in družbi je neponovljiv in vsak se stara drugače!« S temi besedami je knjigo Draga Tacola pospremil dr. Jože Ramovš. »Dober dan, starost« je zbirka člankov vezana v knjigo, ki so pred leti izhajali v Reviji Ognjišče.Nekaj odlomkov smo prebrali v tokratni oddaji.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.

Trumpova definicija zavezništva se kaže kot vse bolj prožna in zamegljena, dokaz je tudi izraelski napad na Doho. Kaj napotitev nacionalne garde na ulice demokratskih mest vnaša v ameriški politični trenutek? In neverjetne zahteve po umiku določenih predmetov iz učnih načrtov ter akademskih vsebin univerz. To pa sploh niso vse teme, ki smo jih "obdelali" v pogovoru z ameriškim dopisnikom Andrejem Stoparjem.

V tokratni petkovi Centrifugi avtor Igor Bergant išče razloge, zakaj bi moralo prav nam v Sloveniji biti še kako vredno prizadevati si za boljši svet, četudi je zbezljal precej daleč proti norosti. In čeprav k tej norosti znamo tudi sami nekaj prispevati, pa ne le v slabem.

Leon XIV. pri splošni avdienci o tem, da ni nič bolj človeškega in nič bolj božjega, kot prositi za pomoč.Papež se bo jutri srečal z izraelskim predsednikom Isaacom Herzogom.Nadškof Gallagher na Blejskem strateškem forumu o iskanju konsenza na vseh ravneh.Srečanje katehetinj, katehistinj in katehetov mariborske nadškofije.Škof Maksimilijan Matjaž ob Tednu vzgoje: Bolj kot prinašalec znanja mora pedagog postajati pričevalec upanja.

Za mikrofon Elle podkasta je tokrat sedel Tomaž Mihelič, po izobrazbi delovni terapevt, pevec, novinar, modni agent in avtor knjige 33-To ni še ena knjiga o Caminu. Pridružite se nam in ugotovite zakaj bi moralo biti 'deljenje ljubezni' še posebaj v današnjih časih eden od poglavitnih nalog tako posameznika kot celotne družbe. Tomaž Mihelič, širši javnosti znan tudi kot Sestera Marlena, z voditeljico podkasta, Petro Windschnurer, brez dlake na jeziku razpravlja o svojem poslanstvu širiti ljubezen, dobro voljo, pomoč zatiranim in zapostavljenim, ljudem, ki se jim ta hip na svetu godi neizmerna krivica. Več o intervjuju si lahko preberete tukaj.Gost: Tomaž Miheličhttps://www.instagram.com/tomazmihelicmarlenna/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Katarina Julija Pipan je dvajsetletnica, ki se je odločila za študij gledališke režije in opere. Pri prvem sprejemnem preizkusu na AGRFT ni bila uspešna, a ni obupala. Vpisala se je na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer trenutno študira primerjalno književnost in muzikologijo, v svet gledališča pa je po naključju vstopila najprej kot hospitantka pri letošnji zelo uspešni uprizoritvi Opera za tri groše in nato še kot druga režiserjeva asistentka pri predstavi Medeja, ki je premiero doživela 27.julija letos na Dubrovniških poletnih igrah. Foto: Osebni arhiv Katarine Julije Pipan

V sobotnem, tokrat nekoliko drugačnem poletnem doživetju smo vas povabili v grad Cmurek. Tam že od leta 2013 domuje Muzej norosti, pred tem pa je več desetletij deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate.

Kdo je bolj zvit je japonska ljudska pravljica. Prebrala jo je knjižničarka Romana Hafnar.

Z Vesno Virant s podjetja Dormeo smo se pogovarjali o kakovostnem spancu. Kako si pomagamo z izbiro ležišča pri težavah s hrbtenico in kakšno vlogo imajo vzglavniki, ter skrb za ležišče je le nekaj tem, ki smo se jih dotaknili.

Sestra Nikolina je poslušalki, ki bi rada pripravila rahle zdrobove žličnike za juho, povedala, naj jih pripravi iz 2 jajc, 4 dag masla ali domače masti, 12 dag pšeničnega zdroba (če so jajca srednje debela, sicer manj ali več). To zmešamo z metlico, da dobimo gladko testo in pustimo počivati 15 minut. Bolj rahlo zmes bomo dobili, če rumenjake umešamo v stepen sneg. Pomaga tudi, da v zdrob zamešamo nožev vrh pecilnega praška. Kuhajo naj se v pokriti posodi, saj tudi to pripomore k rahljanju žličnikov.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.

Avtorica v komentarju razmišlja o zaskrbljujoči zasvojenosti slovenskih najstnikov z marihuano in drugimi omamnimi snovmi. Po njenih besedah kajenje vejpov, uporaba fug in žvečljivega tobaka pri 15 letih nikakor ne more biti zdravo. Pri tem se sprašuje, zakaj mladi potrebujejo omamo. Česa imajo preveč ali premalo, da se tako pogosto odločajo za beg? Erika Ašič sklene, da so omame posledica stanja v družbi.

Umetna inteligenca velja za tehnologijo, ki bo definirala 21. stoletje. Predvidena vlaganja vanjo v naslednjih nekaj letih gredo globalno gledano v bilijone dolarjev. Ob tem se bo občutno povečala tudi poraba elektrike, po ocenah IEA za štirikrat v le petih letih. Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic. Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, so preverjali v oddaji Intelekta, ki jo vnovič predvajamo v oddaji Studio ob 17.00. Gostje: dr. Andrej Filipčič, Inštitut Jožef Stefan in Univerza v Novi Gorici; dr. Iztok Lebar Bajec, Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani; dr. Uroš Lotrič, Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani; dr. Patricia Bulić, Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Vohunski triler režiserja Stevena Soderbergha, ki ga občinstvo najbolj pozna po filmu Seks, laži in videotrakovi, se lahko pohvali z izvirnim scenarijem, ki ga je napisal David Koepp. Koepp je že med pisanjem scenarija za film Misija: Nemogoče opravil številne intervjuje z agenti obveščevalnih služb in tako dobil idejo za pričujoči scenarij, v katerem se zakonca, zaposlena v isti obveščevalni agenciji, znajdeta pred preizkušnjo zvestobe delodajalcu, državi in drug drugemu. Seksapilni triler, v katerem osrednji vlogi britanskih obveščevalcev Georgea in Kathryn Woodhouse-a odigrata enigmatični Michael Fassbender ter vsestranska Cate Blanchett, je obenem tudi napeta drama z nekaj elementi akcijskega filma. Bolj kot s posnetki dramatičnega zasledovanja in hitrostnega odštevanja nas namreč film očara z nepričakovanimi psihološkimi igricami in poligrafskimi preizkusi, na podlagi katerih osrednji junak George med petimi sodelavci išče izdajalca agencije, ki naj bi s spletnim virusom delal v smeri izničenja njenega obstoja in razkrivanja informacij zlobnim Rusom. Seveda so britanski agenti za razliko od ruskih prikazani kot visoko sofisticirani, racionalni, znanstveni in prav perverzno etični, medtem ko so Rusi prikazani kot bradati barbari, ki jim gre v osnovi za uničenje svetovnega prebivalstva, kar je v tovrstnih filmih žal pravilo. Čeprav je film z dolžino 93 minut prekratek, da bi lahko natančno razdelal psihološke karakterje vseh petih britanskih osumljencev, med katerimi kot najbolj sumljiva izstopa Kathryn s svojimi skrivnostnimi obiski Züricha, pa ima prav vsak med njimi neko svojo bizarno posebnost, travmatično izkušnjo ali skrivnost, ki se dokončno razkrije v zadnjih petih minutah filma. V ostalih vlogah nastopajo Marisa Abela, Tom Burke, Naomie Harris, Regé-Jean Page in Pierce Brosnan, ki ga poznamo iz serije filmov o Jamesu Bondu. In če smo že pri Bondu; v filmu Črna torba lahko prepoznavamo določene dramaturške prijeme,ki so jih navdahnili tako filmi o Bondu, kot tudi film Gospod in gospa Smith, ki je s podobno zgodbo o vohunskem paru “zaoral ledino” pred dvajsetimi leti. Črna torba je bolj kot misteriozna detektivka v prvi vrsti film o zahodnih vrednotah, družinski zvestobi in poklicni etiki, za katero se na koncu izkaže, da jo izneverijo prav tisti, ki bi jo po službeni dolžnosti morali najbolj upoštevati. Črna torba je tako ime obveščevalne operacije kot tudi sinonim za metodologijo, s katero se lahko pride do dešifriranja tajnih podatkov preko različnih strategij analize izjav osumljencev. Film nenazadnje pokaže tudi na dejstvo, da so obveščevalci krvavi pod kožo in da pri svojem delu dostikrat naredijo veliko napak, ki jih lahko stanejo uglednega statusa, zakona in življenja. Piše: Miša Gams Bere: Ajda Sokler

Za nami je izjemno suhih 30 dni, suša je po vsej državi prizadela vse poljščine, opažajo v Kmetijsko-gozdarski zbornici, izpad pridelka je pričakovati tudi pri zelenjavi in v trajnih nasadih, pojavljajo se ožigi rastlin. V oddaji tudi o tem: - Brezposelnost pri nas junija rekordno nizka - Iranski jedrski program upočasnjen za dve leti, trdijo v Pentagonu - Pred Cernom opoldne zaplapolala zastava Slovenije

V času, ko se soočamo z velikimi okoljskimi izzivi, je angažiranost mladih na tem področju zelo pomembna. S svojimi besedami, razmisleki in zgodbami lahko opozorijo na sive lise, ki jih odrasli pogosto spregledamo. V tokratni oddaji Gymnasium gostimo mlade avtorice, ki so sodelovale in bile nagrajene na natečaju za najboljši novinarski prispevek Zeleno pero, ki obravnava teme, povezane z okoljevarstvom in naravo. V oddaji so spregovorile o tem, kaj jih žene k pisanju, kako doživljajo okoljsko problematiko in kakšno vlogo ima beseda v boju za boljši svet.

Slušna pravljica po istoimenski zgodbi, ki je tako rekoč del našega kolektivnega spomina, pripoveduje o dogodivščinah otrok na enem izmed dalmatinskih otokov; rekli so mu tudi Galebji otok. Bolj znana inačica te Seliškarjeve zgodbe je seveda filmska nadaljevanka v režijski upodobitvi Franceta Štiglica iz leta 1970, zvočno upodobitev, ki jo boste slišali danes, pa je podpisal prav tako filmski režiser France Kosmač, in to že leta 1958. Vezalec – Marjan Kralj Ivo – Iztok Klemenčič Ded Just – Aleksander Valič Brazilec – Jože Zupan Delovodja kamnoloma – Slavo Švajger Lorenzo – Dušan Škedl Ante – Maks Bajc Čuvaj – Janko Hočevar Oficir – Stane Česnik Delavec v kamnolomu – Ludvik Pečar Režiser: France Kosmač Tonska mojstrica: Ivica Štrukelj Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Ljubljana oktobra 1958

Predstavljamo vam Niko Kohne, finalistko Elle Talentov v kategoriji frizer.Nika vrjame, da če želiš biti pri tem kar počneš najboljši, se je potrebno učiti od najboljših.Celoten intervju si lahko preberete tukaj.⁠Gostja: Nika Kohnehttps://www.instagram.com/kohne_nika/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠YOUTUBE⁠  / ⁠FACEBOOK⁠ / ⁠INSTAGRAM⁠ / ⁠TIKTOK⁠ / ⁠ELLE.SI

Pred letom Srečka Kosovela, ki ga bomo ob stoletnici njegove smrti zaznamovali v letu 2026, je Digitalna knjižnica Slovenije začela s prepisom njegovih rokopisov. V projektu NUKove občanske znanosti bodo rokopisom izboljšali berljivost in dostopnost. K sodelovanju vabijo prostovoljce, ki bi pregledali rokopise in prispevali k ohranjanju slovenske digitalne dediščine. Več Urška Žižek, bere Lucija Fatur. Foto: Urška Žižek

"Vojne je konec in jaz moram oditi. Moje slike bi morale biti razstavljene v muzejih po vsem svetu." To naj bi bile zadnje besede Egona Schieleja in so tudi eden od napisov z razstave Čas pretresov – zadnja leta Egona Schieleja: 1914–1918, ki sta jo v Leopoldovem Muzeju na Dunaju sokurirali Kerstin Jesse in Jane Kallir in na kateri je predstavljenih 130 njegovih del. Kot pove naslov, se razstava osredotoča na njegovo pozno obdobje ustvarjanja, ki je turbulentno, a hkrati umetniško zelo zanimivo, saj ta avstrijski ekspresionistični slikar takrat ustvarja kot realist in sanjač. Ali kot med drugim v pogovoru pove Kerstin Jesse, so takrat tudi njegove upodobitve figur bolj voluminozne, bolj plastične. Barvna obdelava, na primer na koži ali oblačilih, se prav tako nagiba k bolj realističnemu prikazu. Več o razstavi in Schilejevemu poznem ustvarjanju pa v pogovoru z omenjeno kuratorko. Foto: Detajl s slike z naslovom Mati z dvema otrokoma II (1915), ki je v lasti Leopoldovega muzeja, avtor fotografije Gregor Podlogar

Ko je Donald Trump na začetku aprila skoraj celotnemu svetu napovedal obsežne carine, je Kitajska, za razliko od marsikatere druge države, vsaj na zunaj ohranila popolnoma mirno kri in s svojimi povračilnimi ukrepi jasno pokazala, da se Združenim državam ne bo pustila izsiljevati. Ob tem pa se seveda postavlja vprašanje, kaj je Kitajski - ki jo imamo včasih še vedno za tovarno sveta, močno odvisno od izvoza - omogočilo tako trdno pozicijo ter kakšna pravzaprav je kitajska ekonomsko-politična strategija v vedno bolj zaostreni trgovinski vojni, ki je prejkone tudi vojna za svetovno geopolitično prevlado. Kako je Kitajska pripravljena na radikalno znižanje trgovine z Združenimi državami, kaj so močne in kaj šibke točke njenega položaja v mednarodni ekonomiji in svetovnih dobavnih verigah, kako v oziru na geopolitične razmere preoblikuje svoje gospodarstvo in kakšne prednosti ali slabosti ji pri odzivu na novo ekonomsko realnost daje njen politično-ekonomski sistem? Ter nenazadnje, kaj vse to pomeni za življenjski standard Kitajcev in notranjepolitični položaj kitajske komunistične partije? Na tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali odgovoriti sinologinja dr. Maja Veselič z ljubljanske filozofske fakultete, politolog dr. Josip Lučev z zagrebške Fakultete za politične vede, ki se je z nami povezal iz Zagreba, ter ekonomist Sašo Šmigić, ki upravlja naložbe za kitajski in indijski trg pri Generali Investments. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Wikipedija, javna last

V prvem letošnjem četrtletju nas je presenetil občuten upad gospodarske aktivnosti. Je treba razloge iskati le v zunanjih grožnjah s carinami in geostrateškimi spremembami ali jih lahko pripišemo tudi naši prenizki konkurenčnosti ter prevelikim obremenitvam dela s prispevki in davki? Kje so rešitve oziroma katere slovenske in evropske projekte bi bilo treba pospešiti za prepričljivejšo gospodarsko rast? O vsem tem Urška Jereb v današnjem Studiu ob 17.00 z gosti. To bodo: prvi ekonomist pri Gospodarski zbornici Bojan Ivanc, direktorica Analitskoraziskovalnega centra pri Banki Slovenije Arjana Masten, direktor podjetij Plan-net Avto in Plan-net Solar Marko Femc in direktor podjetja Rihter Janez Rihter.

Umetna inteligenca velja za tehnologijo, ki bo definirala 21. stoletje. Predvidena vlaganja vanjo v naslednjih nekaj letih gredo globalno gledano v bilijone dolarjev. Ob tem se bo občutno povečala tudi poraba elektrike, po ocenah IEA za štirikrat v le petih letih. Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic. Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri sodelujejo prof. dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici ter izr. prof. dr. Iztok Lebar Bajec, prof. dr. Uroš Lotrič in prof. dr. Patricio Bulić s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

V Slovenijo se je preselila pred nekaj leti, ne da bi znala besedico slovensko. Danes je ona tista, ki ljudem s podobno zgodbo pomaga pri učenju novega jezika in vklapljanju v družbo.

Uporaba orodij umetne inteligence za komunikacijo je vse pogostejša in vedno bolj podobna komunikaciji med ljudmi. Čisto normalno se nam zdi, da ChatGPT za nasvet prosimo z uporabo vljudnostnih fraz in se za pomoč zahvalimo. Klepetalni roboti, ki odganjajo osamljenost in dolgočasje, so že desetletja stalnica v popkulturi, filmih, igrah. Kako pogosto se zatekamo k avtomatiziranim možnostim in ali lahko umetna inteligenca zagotavlja čustveno podporo brez resnih posledic? Rok Gumzej je socialni pedagog v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout. Zapiski: Rok Gumzej o igričarski pismenosti in igrah, ki pomagajo premagovati stiske Orodja, ki jih omenja Rok: character.ai, spicychat.ai, replika.com Troljo, klepetalni robot, ki je do leta 2021 napovedoval prihod ljubljanskega mestnega avtobusa Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si

Uporaba mobilnih telefonov v osnovni šoli le z odobritvijo učitelja za potrebe pouka; nov obvezni predmet informatika in digitalne tehnologije za učence sedmega razreda čez tri leta; precej sprememb v vzgojnem delovanju šole, na primer umik učenca, ki otežuje varnost in izvedbo pouka, iz šole; učitelji bodo lahko pregledovali šolske torbe in osebne predmete otrok v šoli. To so predlogi iz novele zakona o osnovni šoli, o katerih bo junija odločal državni zbor, v praksi pa naj bi zaživele prvega septembra. Kaj o njih menijo vpleteni v šolski sistem, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Vinko Logaj, minister za vzgojo in izobraževanje; Lara Romih, predsednica Zveza aktivov svetov staršev Slovenije; Sašo Božič, ravnatelj OŠ Mengeš, Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev; dr. Damijan Štefanc, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanjaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.

Človeška spolnost je močna sila. Je zapletena in skrivnostna, verjetno se tudi zato toliko ukvarjamo z njo. Lahko je sila, ki zbližuje, lahko pa je tudi uničevalna. Družba je na področju spolnosti v zadnjih desetletjih doživela velikanske spremembe. Danes v spolnosti skoraj ni več omejitev, pogosto jo dojemamo kot potrošniško dobrino, saj živimo v svetu, v katerem seks prodaja skoraj vse. Spolnost lahko v določenih primerih začne povzročati težave, lahko ima celo hude posledice. Naraščajo namreč zasvojenosti s seksualnostjo, tudi z internetnim seksom oziroma pornografijo, ki je zaradi digitalne dostopnosti vseprisotna . Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo. Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes  je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.   Foto:Mig Gilbert, Wikipedia

⏰ Driiiiiiing! Ofsaaaajd 410! Tokrat v torek, verjamem, da ste se zeeeeelo načakali, hvala za potrpljenje in razumevanje. Upava, da upravičiva zaupanje in potrpljenje. Ker po derbiju? Ob taki bitki za obstanek? O tem, kje je kdo v času derbija? Je pestro, zelo.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in najhitrejši internet v Sloveniji:https://www.t-2.net/novice/t-2-ponovno-na-vrhu-najboljsi-fiksni-internet-v-sloveniji-po-nperf-2024-----------------------------------------------------------Fejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

V času prihajajočih novih razmerij med velikimi silami se zdi, da so podnebne politike vse bolj odrinjene na rob, in to kljub temu, da je bilo minulo leto na podlagi meritev najtoplejše leto doslej, ekstremni vremenski dogodki pa se vrstijo. Novi ameriški predsednik je razglasil izstop iz pariškega podnebnega sporazuma in vrnitev k fosilnim gorivom ter zamrznil sredstva za spodbujanje čiste energije. Tudi prihodnji nemški kancler vidi druge prednostne naloge; v Evropi v splošnem se napoveduje povečanje izdatkov za obrambo. Kaj to pomeni za podnebne politike? Se bodo vrnile na mizo šele, ko bomo v to prisiljeni, ali pa bodo okoljske cilje vendarle še poganjali tehnološki razvoj in rastoče naložbe v obnovljive vire energije? O tem v oddaji Studio ob 17-tih. Gostje: dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani; Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist, Umantotera; mag. Eva Tomič, diplomatka, svetovalka predsednice republike za podnebne politike in človekove pravice; Uroš Vajgl, državni sekretar, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo.

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.Zapiski: Brentova fotografija mrtve gorile Uradna spletna stran Brent Stirton na Instagramu Zgodbe: Svetovno uveljavljeni fotografi na pobudo Slovencev znanje prenašajo v Boliviji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka

Desetega decembra zaznamujemo svetovni dan človekovih pravic. Čeprav je generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah na današnji dan že pred 76 leti, si moramo še vedno prizadevati za dosledno spoštovanje teh pravic. Število držav, vpletenih v konflikte, je največje po drugi svetovni vojni, število ubitih otrok v konfliktih se je lani potrojilo. Države po svetu povečujejo izdatke za vojsko, vsak enajsti Zemljan pa je lačen. Medtem ko se večina sveta premika v smeri enakopravnosti spolov, ženske v Afganistanu doživljajo popolno degradacijo. Izzivi na področju človekovih pravic pa ostajajo tudi v Sloveniji. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Marko Bošnjak, predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice; dr. Danilo Türk, prof. in nekdanji predsednik Republike Slovenije; Peter Svetina, varuh človekovih pravic Republike Slovenije; Metka Naglič, direktorica za kampanje in komunikacije na Amnesty International Slovenija.

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je za omejen čas in letošnje božično-novoletne praznike znižana na samo 29,90 EUR (redna cena 44 EUR). Ujemi svoj izvod na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ ... Ana Struna Bregar je izvršna direktorica organizacije CER - partnerstvo za trajnostno gospodarstvo. V epizodi govoriva o vlogi trajnostnega poslovanja in življenja, kako podjetja trajnostne standarde vpeljujejo v svoje poslovanje, kaj in kdo jim pri tem lahko pomaga. Govoriva pa tudi o greenwashingu oziroma namernemu in nenamernemu zavajanju na tem področju in kako lahko vsak od nas prepozna slabe in dobre prakse, ki nas obdajajo in s tem sprejemamo odgovornejše odločitve. Zapis današnje epizode, v katerem so ujete vse podrobnosti današnjega pogovora in povezave do omenjenih vsebin, najdeš tukaj. *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠⁠⁠info@ninagaspari.com.

J'entends très souvent mes élèves en cours particuliers qui ont des difficultés avec le pronom "en".Dans cet épisode, je vous explique en détail comment l'utiliser correctement.Voici les expressions idiomatiques dont je parle dans l'épisode : J'en ai marreJ'an ai assezJ'en ai ras-le-bolJ'en ai ras-la-casquetteJe n'en peux plus Je m'en vais (s'en aller)Ne t'en fais pas (s'en faire)Je lui en veuxBonne écouteVirginie d'ehoui! -----------------------------------------------------`Les 40 erreurs à NE PLUS faire, c'est gratuit et c'est ici.Si vous êtes intéressé par le groupe de lecture de roman policier, c'est ici.Vous voulez enfin passer à la vitesse supérieure ? Prenez des cours avec moi, c'est ici.

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je za omejen čas znižana. Ujemi svoj izvod na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ ... Mojca Sekulić je prehranska terapevtka iz Centra za prehransko terapijo. V tokratni epizodi govoriva o tem, kako razumeti sestavljanje zdravih, hranilno gostih obrokov, kako sprejemati boljše odločitve že med nakupovalnim procesom v trgovini ali tržnici, kako prepoznamo živila, ki nam ne ustrezajo, kdaj gre za intoleranco na posamezna živila in kako zadostimo potrebo po vnosu dovoljšnjega deleža beljakovin v vsakem obroku z izbiro prehrane, da bomo poskrbeli za svoje telo in dolgoročno boljše počutje. Zapis današnje epizode, v katerem so ujete vse podrobnosti današnjega pogovora, povezave in dodaten material, najdeš ⁠tukaj⁠. *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠⁠⁠info@ninagaspari.com.

Število kibernetskih napadov skokovito narašča, najbolj nedavno je obsežni napad doživela Univerza v Mariboru. Jasno se kaže, kako vse bolj sofisticirani postajajo ti napadi in da je lahko tako rekoč vsakdo tarča kibernetskih napadalcev. Slednji so tudi vse bolj organizirani in specializirani. Večja kibernetska odpornost tako postaja nujna za normalno funkcioniranje številnih sistemov v sodobnih družbah. Boljšo podlago za večjo informacijsko varnost naj bi ponudil prenovljeni Zakon o informacijski varnosti, ki bo širokemu krogu deležnikov prinesel tudi nove obveznosti. Gre za prenos evropske direktive o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v slovensko zakonodajo. Aktualnim trendom na področju informacijske varnosti in zakonskim spremembam se bomo posvetili v Studiu v 17h, v katerem sodelujejo: - dr. Uroš Svete, direktor Urada za informacijo varnost:; - Tadej Hren z Nacionalnega centra za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT; - Boštjan Vrečko, koordinator za informacijsko varnost in neprekinjeno poslovanje v Telekomu Slovenije; - Grega Prešeren, etični heker in tehnični vodja v podjetju Carbonsec Gre za reprizo oddaje.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je posvaril Libanon, da ga lahko doleti enako uničenje kot Gazo. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je vnovič pozval k takojšnji prekinitvi ognja in posvaril pred možnostjo širjenja konflikta. Izraelska vojska medtem še naprej obstreljuje palestinsko enklavo in severno sosedo, izvedla pa je tudi zračni napad na sirsko prestolnico Damask. Ubitih je bilo najmanj sedem civilistov. Drugi poudarki oddaje: - Floridi se približuje orkan Milton, ki bi po opustošenju Helene lahko povzročil še več težav. - Vladna služba za obnovo po poplavah išče primerna zemljišča za nove domove. - Mednarodni festival stripa Tinta v ospredje tokrat postavlja moč ženskih avtorskih glasov.