Podcasts about bolj

Umetna inteligenca velja za tehnologijo, ki bo definirala 21. stoletje. Predvidena vlaganja vanjo v naslednjih nekaj letih gredo globalno gledano v bilijone dolarjev. Ob tem se bo občutno povečala tudi poraba elektrike, po ocenah IEA za štirikrat v le petih letih. Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic. Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, preverjamo v tokratni Intelekti, v kateri sodelujejo prof. dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici ter izr. prof. dr. Iztok Lebar Bajec, prof. dr. Uroš Lotrič in prof. dr. Patricio Bulić s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Dobro poznani Infocenter TNP v Bohinju bo kmalu dobil drugačno podobo. Pomemben del novega Centra Biosfernega območja Julijske Alpe bo degustacijski center, v katerem bodo obiskovalci lahko poskusili in kupili izdelke s certifikatom Znak kakovosti Triglavskega narodnega parka. O novi vlogi priljubljene 'Bohinjke', pa tudi o življenju v bisofernem območju smo v našem terenskem studiu v Stari Fužini govorili z Ano Marijo Kunstelj, vodjo Centra TNP Bohinj, in mlado kmetico, sirarko in 'majerico' Lucijo Gartner.

Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo iz antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanj človeka znanstveniki lahko razberejo določene modele nastanka kuge (ponovitev).

V Slovenijo se je preselila pred nekaj leti, ne da bi znala besedico slovensko. Danes je ona tista, ki ljudem s podobno zgodbo pomaga pri učenju novega jezika in vklapljanju v družbo.

Piše Anja Radaljac, bere Sanja Rozman. Obronki, pesniški prvenec Nike Gradišek, je ob upoštevanju trenutnega položaja poezije v slovenskem literarnem prostoru kontekstualno mogoče razumeti tudi kot pesniško pojasnilo, zakaj se poezija, občedružbeno, morda zdi enostavno odveč. Zbirka se namreč zaključuje z verzoma: »Tu ni prostora za pesmi, ker je naju dovolj«. Brati bi ju bilo mogoče tudi prispodobično, kot izpolnitev, ki nastopi po koncu samskosti, v zaljubljenosti, a struktura zbirke vendarle napotuje tudi na to, da ju beremo kot svojevrsten literarni – in politični – ključ, ki razkriva nekaj bistvenega o idejni ravni Obronkov. Za precej pesmi v zbirki se zdi, da površinsko uspešno razumejo medij poezije; napisane so pretežno v sodobnem jeziku, ne posegajo po eksplicitno izžetih podobah, večinoma imajo soliden potek in so obrtniško dokaj izdelane, vendar inovativnost v njih bolj ali manj umanjka. Toda če pesmi pogledamo bolj plastično – če jih beremo onkraj podob in osnovne rabe jezika – se zdi, da so pisane obrazčasto. Ob pregledu medbesedilnih referenc – poleg obvezne Sylvie Plath še Ivan Minatti in Tone Pavček –, daje poezija te zbirke vtis, da se poraja iz precej omejenega branja sodobne slovenske poezije; v njej se namreč na specifičen način srečujejo trendi sočasne revialno in spletno objavljene poezije ter zelo zamejene knjižne produkcije iz prejšnjega stoletja. Obronki večinoma segajo na površinsko raven utrinkov vsakodnevnosti, kar je še en pristop v poeziji, ki deluje vse bolj utrujeno; v svojih najbolj prepričljivih izrazih ta pristop obče ponuja visceralne, subjektivne uvide v bivanjske izkušnje pesniških glasov, v svoji najbolj razvodeneli obliki pa ne zmore vzdržati polnosti bivanjskega izkustva, ki ob nizanju podob terja vsaj še emocionalno, intimno in refleksijsko raven besedila. Tega večina pesmi v Obronkih ne zmore ponuditi. Poetska subjektivna izkušnja se ne izriše na kompleksen način, dokaj malo pesmi namreč zajame vse ravni besedila, ki bi bile za to potrebne. Prvi del zbirke tako popisuje rahlo rutinsko, a pretežno prijetno študentsko izkušnjo, ki mestoma opozarja na posamične stiske – npr. osamljenost, identitetno praznino – a emocionalno ne zgradi jasne podobe o notranjem svetu pesniških oseb. Bolj problematično je, da si pesmi na idejno-politični ravni za zapolnitev mankov, ki se na tej ravni sicer kažejo skozi večji del zbirke, ponekod sposojajo iz občega nabora perečih družbenih problematik, pri čemer pride do površinskih in problematičnih načinov upovedovanja določenih tematik. Takšen primer je na primer vzporejanje prostorskih stisk študentske pesniške populacije, »drogerašev« in brezdomcev – tako z vidika materialnih prostorov kot z vidika družbenih prostorov. V Obronkih ta vzporednica ni napravljena na politično odgovoren način, ki bi etiško odgovorno in idejno inovativno ter s težo, ki temu pritiče, prepoznaval eksistencialne stiske marginaliziranih skupin odvisniške in brezdomne populacije. Podobno suvereno, a površinsko Obronki segajo tudi po nekaterih ustaljenih ideologijah, kot je na primer specizem, in ne kažejo razumevanja za problematiko političnega položaja nečloveških bitij v sodobnih družbah; živali so, z izjemo krastač, ki jih v eni od pesmi nihče ni odnesel s ceste, razumljene kot metafore, kot prispodobe za pojme ali stanja v človekovi psihi ali medosebni človeški dinamiki; take postopke je seveda mogoče najti v stoletjih pesniške tradicije, na vsak način tudi pri Pavčku in Minattiju, kakšna sodobnejša perspektiva te tematike pa v Obronkih ni zaznana; v zbirki ni upoštevan niti velik premik, ki ga je v slovensko literarno poezijo tozadevno vnesel Jure Detela s svojim življenjskim projektom. Podobno je z razumevanjem medosebnih odnosov, ki imajo – zlasti z vidika zaključka zbirke – poudarjeno problematično noto, ki kaže na globljo patriarhalno strukturo v podtalju knjige. Pesmi sledijo opisanemu vzorcu beleženja vsakodnevnosti skozi pretežno površinsko prizmo, dokler v zbirko ne vstopita neimenovani on in tema ljubezni. Tukaj Obronki pridobijo nekaj emocionalne napetosti, a se slabše izogibajo zdrsom v ustaljene podobe; inovativnost tukaj še bolj umanjka. Najbolj problematičen je v tem kontekstu jedrni uvid zbirke: poezija je mašilo, orodje za spopadanje s trenutki osamljenosti, manka človekove bližine, pogosto pa kar za preganjanje dolgčasa; prostora za pesmi ni več, ko je dovolj njiju. Če pesmi prej mestoma nakazujejo praznost identitete pesniške osebe, pa vidimo, da do zapolnitve te praznine ne more priti prek umetnosti ali individuacije, temveč z zaljubljenostjo in zlitjem z drugim. Ni dovolj pesniška subjektka sama, temveč onadva, kar je precej konservativna poanta (ženska pravzaprav jedrno potrebuje moškega) in potem postanejo vse njene vsebine in umetniška prizadevanja nevredni beleženja. Zbirka Nike Gradišek Obronki naposled napotuje na vprašanje o prostoru, ki za poezijo (ne) obstaja; s čim in kako ta zamejeni prostor zapolnjujemo?

Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je naslov nove knjige zgodovinarja in muzealca dr. Marka Štepca, pomembnega strokovnjaka za obdobje velike vojne. O neštevilnih pokopališčih, spomenikih, ploščah, kapelicah in nagrobnikih, o tem, kaj se je z njimi dogajalo v zadnjih sto letih – pa tudi o tem, ali sovraštvo res ne sega prek pepela umrlih – se z dr. Markom Štepcem pogovarja Staša Grahek. Na fotografiji je naslovnica knjige Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne - Odkritje spomenika na Dovjem pri Mojstrani 24. maja 1925 (Razglednico hrani Milan Škrabec)

Uporaba orodij umetne inteligence za komunikacijo je vse pogostejša in vedno bolj podobna komunikaciji med ljudmi. Čisto normalno se nam zdi, da ChatGPT za nasvet prosimo z uporabo vljudnostnih fraz in se za pomoč zahvalimo. Klepetalni roboti, ki odganjajo osamljenost in dolgočasje, so že desetletja stalnica v popkulturi, filmih, igrah. Kako pogosto se zatekamo k avtomatiziranim možnostim in ali lahko umetna inteligenca zagotavlja čustveno podporo brez resnih posledic? Rok Gumzej je socialni pedagog v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout. Zapiski: Rok Gumzej o igričarski pismenosti in igrah, ki pomagajo premagovati stiske Orodja, ki jih omenja Rok: character.ai, spicychat.ai, replika.com Troljo, klepetalni robot, ki je do leta 2021 napovedoval prihod ljubljanskega mestnega avtobusa Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si

Uporaba mobilnih telefonov v osnovni šoli le z odobritvijo učitelja za potrebe pouka; nov obvezni predmet informatika in digitalne tehnologije za učence sedmega razreda čez tri leta; precej sprememb v vzgojnem delovanju šole, na primer umik učenca, ki otežuje varnost in izvedbo pouka, iz šole; učitelji bodo lahko pregledovali šolske torbe in osebne predmete otrok v šoli. To so predlogi iz novele zakona o osnovni šoli, o katerih bo junija odločal državni zbor, v praksi pa naj bi zaživele prvega septembra. Kaj o njih menijo vpleteni v šolski sistem, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Vinko Logaj, minister za vzgojo in izobraževanje; Lara Romih, predsednica Zveza aktivov svetov staršev Slovenije; Sašo Božič, ravnatelj OŠ Mengeš, Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev; dr. Damijan Štefanc, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Slovenci Grčijo dobro poznamo in imamo radi, takoj za Hrvaško je naša druga najbolj priljubljena počitniška destinacija. Vendar običajno obiščemo katerega od številnih grških otokov, morda še Atene, Solun in Peloponez. Bolj vzhodno, proti polotoku Halkídika, zanese predvsem poznavalce in tiste, ki znajo ceniti manj oblegane, a prav tako zelo lepe plaže in vedno zeleno naravo. Vzhodna Halkídika je raj za ljubitelje pohodništva in zgodovine, tu je bil rojen veliki mislec Aristotel, mnoge privabijo tudi skrivnostni samostani na polotoku Mount Athos. Zadnjih 15 let pa v tem času na Vzhodno Halkidiko vabi tudi kulinarični festival Kouzina. Pretekli konec tedna so program festivala namenili medu in ob svetovnem dnevu čebel jih je skupaj s slovenskimi čebelarji obiskala Andreja Čokl.

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

V oddaji 18. vzporednik tokrat predvsem o fenomenu Marko Preković - Thompson: kontroverzni hrvaški glasbenik naj bi namreč pred dnevi podrl svetovni rekord v prodaji vstopnic za svoj koncert na zagrebškem hipodromu. O njegovem spretnem izkoriščanju statusa prepovedanega in nadaljnjem razmahu skrajnodesničarske ustaške ideologije na Hrvaškem.

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

Horacij je verjetno eden izmed najbolj poznanih rimskih pesnikov – živel in deloval je v 1. stol. pr. Kr., v zgodovino pa se ni zapisal samo zaradi svojega obsežnega pesniškega ustvarjanja, pač pa tudi zaradi dragocenih misli, ki jih je prelil v verze. Pesnik je namreč zelo rad razglabljal o splošnih etičnih vprašanjih, ki si jih še dandanes zastavljamo. Tako ga npr. v pesmi št. 9 pogled na zasneženo goro in zimsko pokrajino spodbudi k razmisleku o minevanju časa in kratkosti lastnega življenja. Vendar pesnik ob tem ne začuti žalosti in obupa, ravno nasprotno: v drugi kitici namreč svojega prijatelja pozove, naj naloži drv na ogenj in s tem prežene misel na mraz, hkrati pa naj si z vinom, ki je močan simbol uživanja, razbremeni skrbi. Ker namreč usoda ni v njegovih rokah, ampak z našimi življenji upravljajo višje sile, nima smisla, da bi dneve prebili zaskrbljeni. Ali kot zapiše pesnik sam: Bogovom prepusti vse druge skrbi, na njihov migljaj tudi burja obstane, zmiri se cipresa, ves gaj onemi, na starem jesénu več list se ne gane. Ne vprašaj za jutri! V dobiček si štej vsak dan, ki naklonijo višje ga sile! Uživaj na plesu, v ljubezni se grej, dokler se kri vroča pretaka skoz žile! Za Horacija je torej vsak dan, ki ga imamo, darilo bogov in bi ga morali zato kar najbolj izkoristiti. Kratkost in nepredvidljivost naših življenj zanj nista vir nesreče, pesimizma in obupa, pač pa ravno ta kratkost osmišlja vsa naša dejanja in nam daje zagon, da živimo polno življenje in se toliko bolj veselimo uspehov in srečnih doživetij. Podobno tudi v pesmi št. 11, ki je ena izmed najbolj znanih Horacijevih pesmi, nagovarja dekle, naj nikar ne poizveduje o prihodnosti, ki je izven našega dosega. Raje naj mirno pretrpi, karkoli ji je že namenjeno, kajti morda bo že z letošnjo zimo njenega življenja konec. Pesnik zato pesem znova konča s pozivom k uživanju današnjega trenutka, ki nam je edini z gotovostjo dan – takole je zapisal: Ne bodi muhasta in vina si nalij! Boljša je kratka slast kot up na dolge dni. Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman! Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!

Mariborski participativni proračun, v katerem so občani predlagali in izglasovali 86 projektov, bi moral biti končan lani, a precej zamuja. Izvedena je peščica projektov, javnost pa zaradi ukinitve uradne spletne strani težko spremlja trenutno stanje. Po nedavnem sprejetju občinskega proračuna pa občina le napoveduje boljše čase za ta projekt.

Bolj ko postajajo mednarodni odnosi negotovi in napeti, bolj so pomembne na videz obrobne podrobnosti, ki lahko odločijo, v katero smer se bodo odvila pogajanjaVsaj del zahodnega sveta je bil po koncu hladne vojne in padcu socializma prepričan, da je nastopil konec zgodovine, zahodni politični in ekonomski ustroj pa bo slej ko prej prevladal povsod po svetu. V tem kontekstu je verjetno jasno, da to ni bil ravno čas, ki bi Zahod silil v premislek marsikdaj arogantnega obnašanja do drugih sil in spregledovanja njihovih pogledov ter miselnega in kulturnega sveta, iz katerega izhajajo in ki v veliki meri določa njihove odločitve. Danes pa je že jasno, da je Zahod le eden od centrov geopolitične moči in da bodo pogovori s predstavniki kultur, ki so lahko zelo drugačne od zahodne, ključni ne le za dobre gospodarske odnose, ampak tudi za razreševanje političnih in celo vojaških konfliktov. Čeprav je bilo poznavanje drugega od nekdaj pomemben del stikov med ljudmi iz različnih okolij, smo se torej znašli v multipolarnem svetu, v katerem bodo gospodarstveniki, diplomati in politiki prisiljeni še precej bolje spoznati kulture svojih sogovornikov, kakršni so denimo Rusija, Kitajska, Indija in Brazilija, v kontekstu vedno manj samoumevnih zavezništev znotraj samega Zahoda pa seveda nikakor ni nepomembna tudi pozornost na naše notranje medsebojne razlike, ki včasih nikakor niso tako majhne. Korak v tej meri predstavlja tudi delo Medkulturna pogajanja: izzivi, dileme in rešitve, ki je nedavno izšlo pri založbi Fakultete za družbene vede. Kako pravzaprav pristopiti k medkulturnim pogajanjem ter kako na različnih koncih sveta razmišljajo o sklepanju dogovorov, pa tudi o odnosih in svetu nasploh, sta predstavila zaslužni profesor, strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose dr. Marjan Svetličič ter dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvotno predvajan v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: Pogovori kitajske in ameriške delegacije na vrhu G20 v Buenos Airesu leta 2018, Wikipedija, javna last

PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.

Študent je prišel k znanemu francoskemu filozofu in znanstveniku Blaisu Pascalu in rekel: Če bi imel tvojo ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V tokratni epizodi Radiovednih nas čaka grenko spoznanje. Raziskujemo namreč, zakaj regrat skozi leto postaja vse bolj grenak. Oziroma - za začetek - ali to sploh drži. Izveste tudi, zakaj je grenak in zakaj vas po zvrhani skledi regratove solate lahko boli želodec.

Rezistenco je razvila Escherichia colli, klebsiela ...Prof. Dan Andersson na švedski Univerzi v Uppsali, mimogrede – mednarodne primerjave Univerzo v Uppsali uvrščajo med 100 najboljših univerz na svetu – vodi Center za antibiotike. S skupino sedemnajstih raziskovalk in raziskovalcev preučujejo odpornost bakterij na antibiotike, delujejo pa tudi na področju hitrejše diagnostike bakterijskih okužb. »Preizkušamo tudi metodo, s katero bi lahko preverili delovanje različnih kombinacij antibiotikov. Razvili smo enostavno ploščico s kislim agarjem, na kateri lahko pogledamo, ali dva antibiotika delujeta sinergistično ali antagonistično.« S prof. dr. Danom Anderssonom se je v Biomedicinskem centru (BMC) Univerze v Uppsali srečal Iztok Konc. Kdo je prof. Dan Andersson TUKAJ Raziskovalna skupina in raziskave TUKAJ

Jutri bo za tabornike in tabornice poseben dan. Zbrali se bodo na Taborniškem feštivalu, največjem taborniškem dogodku v mestu, ki ga organizira Mestna zveza tabornikov Ljubljana. Osrednje pozornosti bodo tokrat deležne taborniške zgodbe. Skozi desetletja se jih je nabralo veliko. Zveza tabornikov Slovenije namreč deluje že več kot 70 let. Sedemdeset taborniških zgodb so zdaj zbrali v knjigi, ki jo bodo jutri ob 12. uri predstavili v parku Tivoli. Tja vas v pestro taborniško vzdušje vabijo med 10. in 14. uro.

V luči negotove carinske politike po vsem svetu so danes v Varšavi zasedali finančni ministri Unije. Evropski komisar za gospodarstvo Valdis Dombrovskis je sporočil, da bodo ameriške carine bolj prizadele ameriško gospodarstvo kot evropsko. Druge teme: - ZDA za hitrejšo pot do končanja vojne v Ukrajini; Moskva kritično o evropski politiki do Rusije - Marijan Papež ostaja na čelu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. - Župani haloških občin proti postavitvi vetrnic v občinah Žetale in Rogatec

Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.

Nevarni gradbinec je ponosen predstavnik novega trenda akcijskih filmov, ki akcijske prizore začinijo z reakcionarno politično agendo. Pravzaprav gre za revitalizacijo klasičnega žanra osemdesetih, tako niti ni presenetljivo, da scenarij prihaja izpod peresa samega Sylvestra Stallona. On je namreč predelal akcijsko kriminalko Chucka Dixona o nekdanjem specialcu Levonu, ki se trudi živeti pošteno kot gradbinec, a se nato zaplete v reševanje ugrabljenega dekleta. Film je sprva nameraval posneti sam, a je njegovo izvedbo predal prijatelju Jasonu Stathamu in režiserju Davidu Ayerju, ki sta se lani ujela pri snemanju akcijskega filma Čebelar. Med filmoma je veliko vzporednic, pa tudi nekaj ključnih razlik na področju akcije in zgodbe. Prva je v precejšnje razočaranje zaradi preredkih akcijskih scen v Nevarnem gradbincu, te pa so posnete s številnimi rezi, zaradi česar trpita ritem in dinamika. Koreografije so v primerjavi s Čebelarjem preprostejše in se po večini zanašajo na orožje, ne na pesti. Statham je sicer še vedno prepričljiv, čeprav je že večkrat dokazal, da zmore bistveno več, medtem ko je poplava zlikovcev, ki mu stojijo nasproti, bledo dolgočasna v svoji pisani pestrosti. In potem je tukaj zgodba. Že pri prebiranju opisa izvirnega romana lahko ugotovimo, da ta ni posebej izviren, saj gre za preplet konceptov iz filma Ugrabljena z Liamom Neesonom in romanov o Jacku Reacherju. Ideja samotnega junaka, ki z brutalno silo in izdatnimi mišicami preseka nemoč zakona in civiliziranosti, da odstrani zlikovce, je bila tudi zlati standard akcijskih filmov osemdesetih, ki so jih poosebljali Arnold Schwarzenegger, Jean-Claude Van Damme in prej omenjeni Sylvester Stallone. Zgodovina tega žanra je odlično popisana tudi v lani prevedeni knjigi Zadnji pravi moški avtorja Nicka de Semlyena, ki se osredotoča na zabavne in pogosto absurdne vidike nastajanja teh filmov in njihovega vpliva. Bolj problematična je njihova politična podstat, ki je v duhu reaganizma zanikala vpliv družbe in potencirala ideal individualizma. Podoben koncept so z dodatno mero moralnega izpraševanja obdelali superjunaški filmi in njihov upokojenski podžanr ostarelih maščevalcev, v katerih je Liam Neeson obudil svojo kariero. A filmi, kot sta Nevarni gradbinec in Čebelar, so znanilci sprememb in glasniki trumpovske podobe sveta. Ta je izpostavljena predvsem v odnosu med protagonistom, žrtvami in zločinci in njihovimi podobami. Tako je junak, ki ga igra Jason Statham, kakopak beli moški, medtem ko sta žrtvi v obeh filmih pripadnici ameriških etničnih manjšin. Zločinci v Nevarnem gradbincu so ruski mafijci, med katerimi se starejši držijo nekih kvazičastnih tradicij, mlajši pa so degeneriranci, praktično vsi njihovi podporniki pa karikature etničnih stereotipov. Medtem ko je Čebelar temeljil na absurdnih konceptih b-filmov, skozi katere je z nekaj komike prikazal tako politično skorumpirane zlikovce kot tudi skrivno državno organizacijo, ki ji pripada junak, se zdi, da se Nevarni gradbinec jemlje resno. Ugrabitev dekleta in prikaz zlobnežev sta v sozvočju z mantrami iz črne kronike tabloidov, in čeprav bi tudi Čebelarju lahko očitali navezave na Q-anonovske teorije o Hillary Clinton, ni bilo mogoče zgrešiti humorja. Politično sporočilo umetnosti je odziv na družbeno realnost, v kateri ta nastane, pri čemer popkulturni izdelki običajno delujejo v sozvočju s politično realnostjo. A ne glede na naš odnos do družbene paranoje, ki je v Združenih državah pripomogla k Trumpovemu drugemu mandatu, je glavni problem, ki ga bo v filmu prepoznal vsak oboževalec žanra, šibka akcija. Oceno je napisal Igor Harb. Bere Igor Velše.

Človeška spolnost je močna sila. Je zapletena in skrivnostna, verjetno se tudi zato toliko ukvarjamo z njo. Lahko je sila, ki zbližuje, lahko pa je tudi uničevalna. Družba je na področju spolnosti v zadnjih desetletjih doživela velikanske spremembe. Danes v spolnosti skoraj ni več omejitev, pogosto jo dojemamo kot potrošniško dobrino, saj živimo v svetu, v katerem seks prodaja skoraj vse. Spolnost lahko v določenih primerih začne povzročati težave, lahko ima celo hude posledice. Naraščajo namreč zasvojenosti s seksualnostjo, tudi z internetnim seksom oziroma pornografijo, ki je zaradi digitalne dostopnosti vseprisotna . Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo. Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes  je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.   Foto:Mig Gilbert, Wikipedia

Smučarski skoki imajo bogato zgodovino, v kateri so se tudi dresi razvijali tako na področju materialov kot oblikovanja, da bi tekmovalcem omogočili boljše rezultate in večjo varnost. Pred tedni je zelo odmeval škandal v zvezi z norveško ekipo, ki je skušala drese prikrojiti zavoljo boljših rezultatov, takšne manipulacije pa posledično sprožajo vse strožja pravila glede oblačenja smučarskih skakalcev in skakalk. Kaj pa če bi bili dresi povsem oprijeti? Koliko krajši bi bili poleti in skoki? Bi bili zaradi tega tudi bolj nevarni, je zanimalo naše poslušalce. Odgovor sta pri kontrolorki dresov Špeli Rogelj iskala Miha Trošt in Maja Ratej.

Gradnja drugega tira se vse bolj zapleta. Gradbeni podjetji v lasti turškega Yapi Markezija, ki gradita ključni infrastrukturni projekt pri nas, imata namreč blokirane račune. Več turških delavcev ob neizplačilu plač razmišlja o vrnitvi domov, podizvajalci so nepoplačani. Z njimi in dobavitelji naj bi Turki v nekaj tednih sklenili dogovore o reprogramiranju finančnih obveznosti, s Kolektorjem CPG so se že dogovorili o spremembi razdelitve del.

Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.

V metliški občini nekaj več kot 450 Romov živi v petih romskih naseljih, ki so večinoma na občinskih zemljiščih. Nekateri so zemljišče od občine že odkupili po nakupni ceni 7 evrov na kvadratni meter. Kljub temu izzivi ostajajo, te bo občina reševala tudi v letošnjem letu, ko bo iz državnega proračuna na podlagi zakona o financiranju občin prejela dobrih 228 tisoč evrov za urejanje razmer v romski skupnosti. Sandi Horvat se je odpravil tudi v največje romsko naselje v občini, Boriha – Rosalnice, v katerem živi več kot polovica vseh Romov v občini. Preveril je česa si tamkajšnji Romi želijo in kateri so njihovi trenutni največji izzivi.

⏰ Driiiiiiing! Ofsaaaajd 410! Tokrat v torek, verjamem, da ste se zeeeeelo načakali, hvala za potrpljenje in razumevanje. Upava, da upravičiva zaupanje in potrpljenje. Ker po derbiju? Ob taki bitki za obstanek? O tem, kje je kdo v času derbija? Je pestro, zelo.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in najhitrejši internet v Sloveniji:https://www.t-2.net/novice/t-2-ponovno-na-vrhu-najboljsi-fiksni-internet-v-sloveniji-po-nperf-2024-----------------------------------------------------------Fejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

V času prihajajočih novih razmerij med velikimi silami se zdi, da so podnebne politike vse bolj odrinjene na rob, in to kljub temu, da je bilo minulo leto na podlagi meritev najtoplejše leto doslej, ekstremni vremenski dogodki pa se vrstijo. Novi ameriški predsednik je razglasil izstop iz pariškega podnebnega sporazuma in vrnitev k fosilnim gorivom ter zamrznil sredstva za spodbujanje čiste energije. Tudi prihodnji nemški kancler vidi druge prednostne naloge; v Evropi v splošnem se napoveduje povečanje izdatkov za obrambo. Kaj to pomeni za podnebne politike? Se bodo vrnile na mizo šele, ko bomo v to prisiljeni, ali pa bodo okoljske cilje vendarle še poganjali tehnološki razvoj in rastoče naložbe v obnovljive vire energije? O tem v oddaji Studio ob 17-tih. Gostje: dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani; Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist, Umantotera; mag. Eva Tomič, diplomatka, svetovalka predsednice republike za podnebne politike in človekove pravice; Uroš Vajgl, državni sekretar, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo.

Ime tedna je postal Matjaž Knap, predsednik Pustnega društva Cerknica, organizacije, ki vsako leto v pustnem času prevzame oblast v Cerknici in kraj spremeni v Butale. Pust v Cerknici letos obeležuje 50 let organiziranega pustovanja in je iz lokalnega običaja zrasel v eno največjih pustnih prireditev v Sloveniji.Kandidata sta bila še: Nika Prevc, smučarska skakalka, ki je na svetovnem prvenstvu v Trondheimu na Norveškem po šestih zaporednih zmagah v svetovnem pokalu dosegla največji uspeh v karieri. S skokoma, dolgima 98 in 100 metrov, je bila najboljša v obeh serijah in tako prepričljivo osvojila zlato medaljo ter postala svetovna prvakinja. Matjaž Juhart, profesor defektologije, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije ter pobudnik razglasitve Dneva inkluzije. Ta širi zavedanje, da imajo vsi ljudje pravico sodelovati v družbi, imajo enak dostop do šolanja, dela, zdravstva in drugih pomembnih storitev. Dan inkluzije smo prvič obeležili minulo soboto, 1. marca.

Bolj kot naše slabosti nas vznemirjajo napake drugih. Če zavračanja bližnjih ne ustavimo in si ne priznamo, da smo tudi sami nepopolni, začne naš mrki pogled na ravnanje drugih preraščati v jezo. In če tudi tej ne postavimo meje, se začne verbalno nasilje, pri marsikom tudi fizično. Ker se je Jezus zavedal, da se lahko celo na videz nenevarno ironiziranje drugih sprevrže v sovraštvo, je svojim učencem izrekel ostro svarilo: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Zelo dobro mnenje o sebi je imel, na primer, Maximilien Robespierre (1758–1794), eden ključnih mož francoske revolucije. Popolnoma se je raznežil nad svojo dobroto, ko se je pred zbrano množico zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, splošno volilno pravico ter odpravo suženjstva in smrtne kazni. V svoji navidezni miroljubnosti je nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo. Ker je branil človekove pravice, so revni in zatirani videli v njem svojega zaveznika. Robespierre, ki se je imel za človekoljuba, pa ni bil pozoren na temo v svoji duši, bruna v svojem očesu ni opazil, temveč so ga neskončno motile le iveri v očeh drugih; ne da bi se prav zavedal, je postal zagovornik terorja. Pri obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Zahteval je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov, da ima kdo kakršno koli kritično mnenje o republiki. Zaradi bruna v svojem očesu in nenasitne krvoločnosti si ni delal slabe vesti, a zaradi iveri, ki jo je opazil v očesu sodržavljana, je ukazal ubijanje. Člani Konventa so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Robespierre je začel z utopičnimi idejami Jeana - Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem. Tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo pravičniško retoriko, so se pozneje naslajali ob pogledu na giljotino, ki je ustavila njegovo blaznost. Parižanom iz obdobja francoske revolucije in vsakemu izmed nas je namenjena Jezusova beseda: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« Dandanes se javni govor zaostruje. Ljudje so jezni, a ne na svoje sebično iskanje udobja, ampak na vse okoli sebe, ker ne ustrezajo idealom, ki si jih rišejo v svoji glavi. Tem bi takoj izdrli bruno iz očesa. Če naj prav ocenjujemo razmere v družbi, moramo najprej stopiti pred Vsemogočnega in ga ponižno vprašati, kako nas vidi on.

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.Zapiski: Brentova fotografija mrtve gorile Uradna spletna stran Brent Stirton na Instagramu Zgodbe: Svetovno uveljavljeni fotografi na pobudo Slovencev znanje prenašajo v Boliviji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka

Zaostrovanje konflikta med Izraelom in jemenskimi hutijevci je skrb vzbujajoče, menijo v Organizaciji Združenih narodov, potem ko je bilo v izraelskem napadu na letališče v Sani ranjeno tudi njeno osebje. Izrael kljub premirju napada Libanon; čeprav so vsak dan v ospredju druga žarišča, pa ne smemo pozabiti na Gazo. Po besedah Hišama Mohane iz Rdečega križa so razmere v enklavi katastrofalne in tonejo iz slabega v še slabše. Civilisti so ujeti v brezizhodnost preseljevanja, lakote in pomanjkanja varnosti. V oddaji tudi: - Moskva: Slovaška bi lahko gostila mirovne pogovore s Kijevom. - Nemški predsednik poziva k spoštljivi kampanji pred februarskimi volitvami. - Evropska unija z novo strategijo v reševanje avtomobilskega sektorja.

Desetega decembra zaznamujemo svetovni dan človekovih pravic. Čeprav je generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah na današnji dan že pred 76 leti, si moramo še vedno prizadevati za dosledno spoštovanje teh pravic. Število držav, vpletenih v konflikte, je največje po drugi svetovni vojni, število ubitih otrok v konfliktih se je lani potrojilo. Države po svetu povečujejo izdatke za vojsko, vsak enajsti Zemljan pa je lačen. Medtem ko se večina sveta premika v smeri enakopravnosti spolov, ženske v Afganistanu doživljajo popolno degradacijo. Izzivi na področju človekovih pravic pa ostajajo tudi v Sloveniji. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Marko Bošnjak, predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice; dr. Danilo Türk, prof. in nekdanji predsednik Republike Slovenije; Peter Svetina, varuh človekovih pravic Republike Slovenije; Metka Naglič, direktorica za kampanje in komunikacije na Amnesty International Slovenija.

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je za omejen čas in letošnje božično-novoletne praznike znižana na samo 29,90 EUR (redna cena 44 EUR). Ujemi svoj izvod na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ ... Ana Struna Bregar je izvršna direktorica organizacije CER - partnerstvo za trajnostno gospodarstvo. V epizodi govoriva o vlogi trajnostnega poslovanja in življenja, kako podjetja trajnostne standarde vpeljujejo v svoje poslovanje, kaj in kdo jim pri tem lahko pomaga. Govoriva pa tudi o greenwashingu oziroma namernemu in nenamernemu zavajanju na tem področju in kako lahko vsak od nas prepozna slabe in dobre prakse, ki nas obdajajo in s tem sprejemamo odgovornejše odločitve. Zapis današnje epizode, v katerem so ujete vse podrobnosti današnjega pogovora in povezave do omenjenih vsebin, najdeš tukaj. *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠⁠⁠info@ninagaspari.com.

J'entends très souvent mes élèves en cours particuliers qui ont des difficultés avec le pronom "en".Dans cet épisode, je vous explique en détail comment l'utiliser correctement.Voici les expressions idiomatiques dont je parle dans l'épisode : J'en ai marreJ'an ai assezJ'en ai ras-le-bolJ'en ai ras-la-casquetteJe n'en peux plus Je m'en vais (s'en aller)Ne t'en fais pas (s'en faire)Je lui en veuxBonne écouteVirginie d'ehoui! -----------------------------------------------------`Les 40 erreurs à NE PLUS faire, c'est gratuit et c'est ici.Si vous êtes intéressé par le groupe de lecture de roman policier, c'est ici.Vous voulez enfin passer à la vitesse supérieure ? Prenez des cours avec moi, c'est ici.

Mesec november je posvečen ozaveščanju o raku pri moških. V naši zadnji novembrski oddaji Evrope osebno smo vam predstavili zgodbo Američana Seana Swarnerja, ki se je kar dvakrat spopadel z boleznijo, danes pa s svojimi dosežki navdihuje milijone po svetu.

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je za omejen čas znižana. Ujemi svoj izvod na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ ... Mojca Sekulić je prehranska terapevtka iz Centra za prehransko terapijo. V tokratni epizodi govoriva o tem, kako razumeti sestavljanje zdravih, hranilno gostih obrokov, kako sprejemati boljše odločitve že med nakupovalnim procesom v trgovini ali tržnici, kako prepoznamo živila, ki nam ne ustrezajo, kdaj gre za intoleranco na posamezna živila in kako zadostimo potrebo po vnosu dovoljšnjega deleža beljakovin v vsakem obroku z izbiro prehrane, da bomo poskrbeli za svoje telo in dolgoročno boljše počutje. Zapis današnje epizode, v katerem so ujete vse podrobnosti današnjega pogovora, povezave in dodaten material, najdeš ⁠tukaj⁠. *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠⁠⁠info@ninagaspari.com.

Število kibernetskih napadov skokovito narašča, najbolj nedavno je obsežni napad doživela Univerza v Mariboru. Jasno se kaže, kako vse bolj sofisticirani postajajo ti napadi in da je lahko tako rekoč vsakdo tarča kibernetskih napadalcev. Slednji so tudi vse bolj organizirani in specializirani. Večja kibernetska odpornost tako postaja nujna za normalno funkcioniranje številnih sistemov v sodobnih družbah. Boljšo podlago za večjo informacijsko varnost naj bi ponudil prenovljeni Zakon o informacijski varnosti, ki bo širokemu krogu deležnikov prinesel tudi nove obveznosti. Gre za prenos evropske direktive o ukrepih za visoko skupno raven kibernetske varnosti v slovensko zakonodajo. Aktualnim trendom na področju informacijske varnosti in zakonskim spremembam se bomo posvetili v Studiu v 17h, v katerem sodelujejo: - dr. Uroš Svete, direktor Urada za informacijo varnost:; - Tadej Hren z Nacionalnega centra za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT; - Boštjan Vrečko, koordinator za informacijsko varnost in neprekinjeno poslovanje v Telekomu Slovenije; - Grega Prešeren, etični heker in tehnični vodja v podjetju Carbonsec Gre za reprizo oddaje.

Kadar pravijo, da politično odgovornost prevzemajo vsi, je v resnici ne prevzame nihče. Nemčija je kihnila, Slovenijo pa je že malo požgečkalo po grlu. Ves svet nas hvali. Dvojina je bližina. To je nekaj misli, iztrganih iz Petkove centrifuge, v kateri Tatjana Pirc ugotavlja, da kritični glasovi pogosto obupano obmolknejo. Rešitev je skrita v naslovu centrifuge.

Kakšen vpliv ima umetna inteligenca na ustvarjanje književnosti? Koliko so in koliko bodo pametna orodja pomagala literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem? Bomo v prihodnje literaturo delili na tisto, ki jo je ustvaril človek, in tisto, ki jo je ustvarila umetna inteligenca? Kako je v teh primerih z vprašanjem avtorstva in avtorskih pravic? Vprašanj, povezanih s tem, je vedno več. O njih v tokratnem Studiu ob 17.00. Gosta: Vuk Ćosić, avtor knjige Nacija – Kultura (LUD Šerpa, 2022); Jernej Županič, avtor knjige Navade in uzance (Črna skrinjica, 2023).

Izraelske sile so včeraj prvič doslej bombardirale severni Libanon, pri čemer je bilo ubitih 22 civilistov. Ponoči je bilo v napadih na Gazo ubitih 40 Palestincev. Okupator v enklavi stiska obroč okoli tamkajšnjega največjega begunskega taborišča Džabalija. V svetu medtem močno odmevajo izraelski napadi na pripadnike mirovne misije Združenih narodov UNIFIL. Svetovna organizacija sporoča, da bodo modre čelade kljub pritiskom izraelske vlade ostale na svojih položajih. Drugi poudarki oddaje: - Zobozdravniki pozivajo Zdravstveno zavarovalnico, naj znova izračuna ceno bele zalivke. - Pokojninski zavod: Bolj ugodno se je upokojiti konec tega leta kot v začetku prihodnjega. - Področje paliativne oskrbe pestijo pomanjkanje kadra, neinformiranost svojcev in zaposlenih ter nedorečenost standardov in normativov.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je posvaril Libanon, da ga lahko doleti enako uničenje kot Gazo. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je vnovič pozval k takojšnji prekinitvi ognja in posvaril pred možnostjo širjenja konflikta. Izraelska vojska medtem še naprej obstreljuje palestinsko enklavo in severno sosedo, izvedla pa je tudi zračni napad na sirsko prestolnico Damask. Ubitih je bilo najmanj sedem civilistov. Drugi poudarki oddaje: - Floridi se približuje orkan Milton, ki bi po opustošenju Helene lahko povzročil še več težav. - Vladna služba za obnovo po poplavah išče primerna zemljišča za nove domove. - Mednarodni festival stripa Tinta v ospredje tokrat postavlja moč ženskih avtorskih glasov.

Po silovitih napadih na Libanon v minulih dneh so izraelske sile davi izvedle napade na več kot 300 tarč Hezbolaha v Libanonu. Libanonsko ministrstvo za zdravje ocenjuje, da je bilo v teh napadih ubitih več kot 180 ljudi, več sto pa ranjenih. Hezbolah je medtem izstrelil več raket na položaje izraelske vojske v bližini Haife. O žrtvah ne poročajo. Libanonska vlada je izraelske napade označila za uničevalni načrt, medtem ko Izrael ne izključuje niti možnosti kopenske ofenzive na Libanon. V oddaji tudi: - Komisija kljub nesklepčnosti ministrico za digitalno preobrazbo pozvala k odstopu. - Opolnoči nižje cene bencina, dizla in kurilnega olja. - Ob dnevu slovenskega športa in evropskem tednu športa po državi številne prireditve.

Število kibernetskih napadov se skokovito povečuje. So tudi vse bolj izbrušeni in lahko onesposobijo ključno infrastrukturo, ohromijo celotne panoge ter povzročijo ogromno škodo. Ta globalni trend tudi Slovenije ni obšel in večja kibernetska odpornost postaja nujna za normalno delovanje številnih sistemov v državi. Boljšo podlago za večjo informacijsko varnost naj bi ponudil prenovljen zakon o informacijski varnosti, ki bo širokemu krogu vpletenih naložil nove obveznosti. Gre za prenos evropske direktive o ukrepih za boljšo skupno kibernetsko varnost v slovensko zakonodajo. Aktualnim trendom na področju informacijske varnosti in zakonskim spremembam bomo namenili pozornost v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Uroš Svete, direktor Urada Republike Slovenije za informacijo varnost; Tadej Hren z Nacionalnega centra za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT; Boštjan Vrečko, koordinator za informacijsko varnost in neprekinjeno poslovanje v Telekomu Slovenije; Grega Prešeren, etični heker in soustanovitelj podjetja Carbonsec.

Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.

V epizodi 142 je bil moj gost Daniel Siter, strokovnjak za življenje Adolfa Hitlerja, zgodovino nacizma in nacističnih taborišč. Zaposlen je na mednarodni univerzi Alma Mater Europaea in Mednarodnem raziskovalnem centru druge svetovne vojne Maribor. Za svoje magistersko delo je bil predlagan za Prešernovo nagrado. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Prva svetovna vojna Boljševiška revolucija v Rusiji Vzpon nacizma in Hitlerjevo življenje Mein Kampf Zametki 2. svetovne vojne Začetek 2. svetovne vojne Katere droge je jemal Hitler? Operacija Barbarosa, napad na SZ in poraz Nemčije 2. svetovna vojna na zahodu Prihod v Berlin, kapitulacija Nemčije in Hilterjev samomor Povojno obdobje Hladna vojna in trenutna vojna v Ukrajini