Podcast appearances and mentions of Jasmin B Frelih

Piše Ana Geršak, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Leon, centralna figura Frelihovega romana Ledeni možje, se zdi kot duh iz polpozabljene preteklosti. Piše se leto 2009 in še vedno uporablja Nokio 3310, živi v razmerah, ki spominjajo na življenje v času Dickensa ali Zolaja, pa tudi njegovi življenjski nazori so bliže 19. stoletju kot sodobnosti. Namesto da bi študiral primerjalno književnost, po spletu okoliščin svoj čas raje posveča celoletnemu temeljitemu preučevanju francoske kulture: manično bere in gleda filme, okrepi znanje francoščine, za nekaj mesecev celo odpotuje v Francijo in domov pošilja pisma, ki bi jih brez težav napisal kak rousseaujevski epigon ali vsaj skrajni navdušenec epistolarnih romanov in ki kar prekipevajo od praznega leporečja. Kot bi Leona zadel sindrom Madame Bovary, kot bi se z aktom maničnega branja dejansko prelevil v stereotip klasičnega literarnega junaka romanov iz obdobja realizma. Že sam o sebi razmišlja tako, zaverovan je v lastno večvrednost, v svoj sicer neobstoječi talent, ki mu služi kot zaslomba, da se do drugih, sploh do žensk, obnaša povsem neodgovorno. Njegova pot, njegova vera v lastno večvrednost in literarno izjemnost dejansko spominjajo na zaplet kakšnih Izgubljenih iluzij, skladno z Balzacom pa tudi pri Frelihu junakov zalet privede do številnih razočaranj. Vse te navezave se v romanu kažejo tudi v prevzemanju razrednih razlik: Leon, otrok globoko verne matere, ki dela v župnišču in ki ni nikdar izdala, kdo je njegov oče, v modernizirani reprizi škofjeloškega pasijona pati hudo revščino, medtem ko so njegovi evropsko navdahnjeni kolegi vsi iz boljših družin in se lahko brez težav posvečajo luksuzu humanističnih študij, natančneje – komparativistike. V nasprotju z njimi Leona vsaj v začetku drži pokonci neomajna vera v literaturo, in po tej plati so Ledeni možje nekakšna rekonstrukcija začetniškega navdušenja nad izbranim študijem in možnostmi, ki jih prinaša. V razponu štirih let, kolikor jih zajema roman, se perspektiva seveda precej spremeni. Po drugi strani pa je Leon lik, ki živi življenje popolnoma brez posledic, oziroma natančneje: tudi ko ga doletijo, ga ne predrugačijo; nasprotno, Leon je od začetka do konca zasnovan kot monolit. Četudi se svet okrog njega spreminja, ostaja sam na spremembe precej imun, čeprav mu romaneskne okoliščine nudijo dovolj gradiva za avtorefleksijo. V nekem trenutku v pripovedi trčita dve narativi, dve podobi avtofiktivnosti: na eni strani Leon, na drugi Čarman, zlovešči duh, sodobni Mefisto iz izobražene družbe in boljše družine, nekdo, ki je svoje življenje še uspešneje kot Leon pretvoril – ali nemara kar potvoril – v literaturo. Leon in Čarman, »resnični« in »zgodovinski« človek, kakor sta se poimenovala, si izmenjujeta bralne nasvete in drug drugemu prodajata zgodbe o sebi in preteklih dogodkih. Čarman samega sebe doživlja kot fikcijo, v katero želi verjeti, Leon, dedič realizma, se predstavlja kot resničnost, ker hoče verjeti vase. »Moja ugibanja so moj poskus, da bi razumel svoj trenutek kot pripoved, kot nekaj človeškega in večjega od naključnega premetavanja zraka in mesa,« reče Čarman in pozneje doda: »Ob vsaki krizi prideta resničnost in pripoved v bolj ostro nasprotje.« Čarman naj bi bil Leonova temna plat in Leon, tako se zdi, na neki točki vendarle spregleda, opusti avtofikcijo ali literariziranje samega sebe, vendar še vedno deluje na enak način kot prej: kot bi se ne zgodilo nič. Ledeni možje pa so tudi vračanje v obdobje, ko se je zdelo, da lahko vzcveti nekaj novega, da bo marsikaj mogoče, sploh na področju kulture – dokler ni v visokoleteče sanje slovenske študentarije letnikov 2009 do 2012 zarezala napovedana in pričakovana gospodarska kriza, Leonovo življenje pa pretrese družinska tragedija, tako da se javno preplete z osebnim. S tega vidika so Ledeni možje, ki se ves čas spogledujejo z Bildungsromanom, tudi poskus orisa neke generacije v neki dobi, ki se je v nasprotju s tisto, ki so se ji v devetdesetih na široko odprla vrata boljše prihodnosti, morala soočiti s tem, da je ideja o diplomi, ki odpira vrata v varnost rednih plač, dokončno odpravljena s prekarnostjo in socialno nestabilnostjo. Trije ledeni možje ustrezajo trem poglavjem romana. Po ljudski tradiciji prinašajo zadnjo pozebo pred pomladno otoplitvijo, ki pa, nekoliko pričakovano, ne pride zares oziroma ni niti zares nakazana. Dogaja se veliko, a ne zgodi se nič, kar bi bilo lahko zelo močno sporočilo, če bi bil pripovedni glas bolje izkoriščen in če bi avtor do svojih likov – konkretno do Leona – privzel več distance. Glede na to, da je Leon tako v prepričanjih kot v dejanjih lik preživelega časa, morda predstavnik konstant družbenega nezavednega, bi bili Ledeni možje lahko kritika ali vsaj komentar neke zaprašene, samovšečne perspektive; lahko bi bili tudi parodija nekaterih še vedno trdoživih literarnih praks. Vendar pripovedovalec, ki si mestoma privošči ne povsem utemeljene vsevedne preskoke, svojega junaka bolj kot ne ujčka v njegovi objestnosti, v zadnjem poglavju pa nad njim in celotnim dogajanjem kakor da izgubi vsakršen nadzor. Roman preplavi kopica novih likov, ki jim ni dano, da bi se zares razvili, vsaj ne tako, kot so se njihovi predhodniki, v pripoved pa vpade tudi deus ex objekt, ki kot po kakšnem čudežu razjasni nekaj vrzeli. Četudi si predstavljam, da je marsikatera izbira v romanu plod premišljene avtorske odločitve, imam pri izvedbi še vedno nekaj pomislekov.

Jasmin B. Frelih: Piksli Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih Jela Krečič: Zmote neprevaranih Recenzije so napisali Ana Hancock, Marija Švajncer, Kristina Jurkovič in Urban Tarman.

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte

Jasmin B. Frelih je pisatelj, tik pred izidom novega romana Piksli. Za svoj prvenec Na/pol je prejel nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, nato pa še nagrado za najboljši evropski roman.

Our first EUPL Book Club spotlighted dystopian fiction. We explored the worlds created by three EUPL winning authors: Jasmin B. Frelih in 'In/Half', Bianca Bellová in 'The Lake', and Piia Leino in 'Heaven'. Our first discussion took place on 22 April, and we were joined by our three winning authors for an engaging talk on dystopian fiction and the worlds they've created in their novels. Catch up with our discussion.

Simona Semenič: Me slišiš? Milan Jesih: Maršal Drago Jančar: In ljubezen tudi Tone Škrjanec: Dihaj Eva Markun: Menažerija Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

In this episode, Jeff and Rebecca talk about Publisher’s Weekly’s 2018 Salary Survey, the National Book Award winners, WH Smith’s new bookstore format, and much more.   This episode is sponsored by: Book Riot Insiders Julian is a Mermaid by Rebecca Love In/Half by Jasmin B. Frelih The Great Courses Plus   Links discussed in this episode: WH Smith Least Popular UK Retailer BR’s own Kelly Jensen featured on WaPo 10 Best Kids Books of 2018 for Don’t Call Me Crazy National Book Award Winners Michelle Obama’s memoir is BECOMING a sensation Sorkin’s TO KILL A MOCKINGBIRD play opens Dec 13 (and therefore apparently was not struck down when performed in court) PW Publishing Salary Survey 2018

Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda Michael Krüger: Notranja skrivnost Antoine Cassar: Potni list Jurij Andruhovič: Moskoviada Recenzije so napisali Gabriela Babnik, Robert Kralj, Veronika Šoster in Zarja Vršič.

Maja 2068 bo minilo 100 let od revolucionarnih študentskih protestov, ki so generaciji, rojeni po 2. svetovni vojni, vlili upanje. Je bilo leto 1968 res zadnja velika utopija? Nihče ne ve, kakšen bo svet čez 50 let, kam bodo družbo pripeljale zdajšnje in prihodnje generacije politikov in poslovnežev, kaj bo prinesel razvoj tehnologije, v kakšnem podnebju bomo živeli … V študentskih domovih se povečuje povpraševanje po enoposteljnih sobah, kar tudi zunaj internetnega mehurčka potrjuje tezo o vse večji individualnosti mladih. Proti vojni v Siriji ali norostim ameriškega predsednika Trumpa ni množičnih protestov, prej kot za politična so se ljudje pripravljeni angažirati za etična in intimna vprašanja: ekologijo, zdravo prehrano, odnos do živali. Živimo pač sami s sabo in imamo, prosto po stari filozofski ideji, pravico, da se dobro počutimo. Kaj pa drugi? Vera v boljši svet in želja po njegovem spreminjanju se morda res zdita utopični, a iskrene ideje lahko vedno padejo na plodna tla. Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?! Morda pa so velike utopije šele pred nami. Ker brez utopij ni sprememb. Prihodnost je lahko tudi obet, ne le grožnja. V četrtem delu podkasta Zgodbe/Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kje se je izgubil duh iz leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnostjo. Osmišljamo 50 let zgodovine, analiziramo razmere v letu 2018 in gledamo v utopično prihodnost. Sogovornice in sogovorniki: Ivo Svetina, dr. Igor Pribac, dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Simona Škrabec, Aleksander Popovski, Ninna Kozorog, Marko Funkl, Teja Jarc, dr. Mirt Komel, Jasmin B. Frelih, študentke in študenti. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968?2018 pripovedujeta Gašper Andrinek in Jan Grilc. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Nina Zagoričnik, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.