Podcasts about slovenskem

V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.

Pomembno vlogo pri začetkih izobraževanja slepih na Slovenskem so imele redovnice. Najpomembnejša med njimi je gotovo usmiljenka sestra Klara, z rodnim imenom Franica Vrhunc. Njeno življenje in delo ter položaj slepih in slabovidnih v prvi polovici 20. stoletja, nam je predstavila Urška Lah. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa smo oddajo zaokrožili s soneti izpod peresa Janeza Mlačnika.

CELÝ ROZHOVOR NAJDETE NA HEROHERO.CO/STUDION, DOSTUPNÝ JE TAKÉ KLUBOVÝM PŘEDPLATITELŮM A PŘEDPLATITELKÁM DENÍKU N „Systémová mizogynie je zadřená hluboko. Muže považujeme za normu, ženu za odchylku,“ říká ve Studiu N právnička a odborářka Šárka Homfray. Celkový výdělek českých žen je průměrně o 18 procent nižší než u mužů. „Ocitáme se na spodních příčkách mezinárodních žebříčků. V odměňování i genderové rovnosti si střídáme místa s Rumunskem a Slovenskem. Situace se u nás nemění, protože nedochází k systémovým změnám, které by mohly s něčím pohnout,“ tvrdí spoluautorka oceněné knihy Pay Gap. „Lidé jsou schopní říkat, že odbory jsou k ničemu, ale sami do nich nevstoupí. Odbory jsou jen tak silné, jak silné si udělají odboráře a odborářky,“ vysvětluje. Kdo propadává systémem? Proč společnost tak málo konfrontuje své volené zástupce? A jak se na pracovním trhu chováme k lidem, kteří k nám prchají z Ukrajiny před Putinovou válkou? Podívejte se na celý rozhovor.

O tem, kako se je na našem prostoru od sredine 19. stoletja naprej preoblikoval odnos do samomora ter kako je to vprašanje vpeto v širši kontekst preoblikovanja družbenih vrednot in političnih sistemovČloveške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnavati z bolj zdravstvene in sčasoma tudi družbene perspektive, kako so ga v nekaterih obdobjih tudi politično zlorabljali in kako so o njem poročali v javnosti, bomo govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, ki na to temo vodi projekt Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850-2000). Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: izsek iz Édouard Manet - Le Suicidé, okrog 1877; Wikipedija, javna last   Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki zagotavljajo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Za Kajo Bucik Vavpetič so Srebrne vezi romaneskni prvenec, vendar je pod psevdonimom Zoe Ashwood že pisala besedila za angleški trg, za slovenski trg pa prevajala fantazijska in romantična knjižna dela. Tudi pričujoči roman lahko uvrstimo v rubriko fantazijska romanca. Uvrstitev med deseterico najboljših romanov lanskega leta ne preseneča, saj je zgodba dobro strukturirana in ponuja zanimiv preplet ljubezenske romance in pustolovščin, v katerih se dobri junaki borijo proti zlim. Vse skupaj poteka na fiktivnem slovanskem ozemlju, katerega imena – Gorjanska, Brezinjska, Raška in Fareška – spominjajo na pokrajine in kraje na Slovenskem. Za boljšo odslikavo prizorišča je na koncu romana priložen zemljevid, delo ilustratorke Tine Dobrajc, ki je ustvarila tudi barvito ilustracijo na naslovnici. Avtorica Kaja Bucik Vavpetič si je glavne junake pa tudi stranske like zamislila kot kombinacijo ljudi in bajeslovnih bitij. Med njimi so v reki plavajoče rusalke, rogati mački – domovoji, čateži, psoglavci in druge “nakazni”, ki jih je zlobni knez Jaroslav Černograjski s pomočjo srebrnih ovratnic prisilil v suženjstvo. Tudi glavna junaka – Ljudmila in Gaber – nista običajna človeka, saj je Mila plod posesivne ljubezni med Jaroslavom in rusalko, njenemu izvoljencu Gabru pa iz glave poganjajo rogovi. Že na začetku romana izvemo, da ima Jaroslav za Milo pripravljenega drugega ženina – ostarelega generala Dragovana, kateremu dolguje uslugo – vendar ga Mila v navalu obupa porine po stopnicah, da omahne v smrt. Od takrat je na begu pred maščevanjem očeta, ki spotoma ubije njene služkinje, sinu Tiborju pa natakne srebrno ovratnico, da si pokori njegovo uporniško naravo. Mila se pri odhodu z gradu pridruži Gabru in njegovim prijateljem, ki kujejo maščevanje za smrt sorodnikov in vaščanov, ki jih je Milin oče brez usmiljenja zasužnjil ali ubil. Gabrom se čedalje bolj romantično zbližujeta, ovire, ki ju doživljata, pa so bolj stvar etičnih pomislekov in predsodkov zaradi družine, iz katere izvirata, kot kakih fizičnih ali logističnih zapletov. Gaber na nekem mestu celo izreče: “Če bi vse življenje iskal, ne bi našel ženske, ki je manj primerna zame kot ti. Tvoj oče je ubil moje starše. Jaz sem ti umoril brata.” Vrhunec romana je organiziran napad na Jaroslavov grad. Številne zagate se kmalu obrnejo njim v prid, še posebej ko dobijo na svojo stran pojoče rusalke ter borbene psoglavce in domovoje, katerim s pomočjo ugrabljene graščakinje odstranijo ovratnice. Le-te predstavljajo “srebrne vezi”, ki zasužnjenim bitjem na eni strani onemogočajo, da bi v polnosti izkoristila svoje potenciale, na drugi pa vzpostavljajo nemo zavezništvo med njimi. Zdi se, da Gaber svoji izvoljenki najbolj očita to, da predvsem želi osvoboditi brata Tiborja, ne pa zasužnjenih nakaz, ki umirajo zaradi opeklin pri uporabi tekočega srebra ali na bojnem polju: “Vem, da ni namenoma sebična, ampak kljub vsemu ne vidi, kako hudo je v tem kraljestvu zaradi Jaroslava. Ne ve, ker ni nikoli stala na bojnem polju in pobijala nakazni, ki so si od vsega najbolj želele svobode.” Čeprav bi o zaključku te fantazijske romance lahko rekli, da se okoliščine izidejo na način, da je “volk sit in koza cela”, ima bralec lahko pomisleke do dedovanja prestola, ki ga namesto bolj pravičnega Tiborja zasede Milin starejši brat, za katerega je znano, da je še do nedavnega ubogal očetove ukaze. Roman Kaje Bucik Vavpetič Srebrne vezi je tako iz vsebinskega kot iz stilističnega vidika obarvan izrazito dualistično – vsebina se v celoti odvija okrog osi dobrega in zla, ljubezni in smrti, medtem ko se formalno gledano izmenjujejo Milina in Gabrova poglavja, v katerih zreta na svet okoli sebe iz prvoosebne, precej idealizirane perspektive. Čeprav zgradba stoji na trdnih temeljih, pogrešamo dodaten uvid v dogajanje iz vidika Gabrovih prijateljev, Miline matere rusalke, ki je šele pred kratkim dočakala osvoboditev iz primeža moža Jaroslava, pa tudi izpoved Milinega vse bolj uporniškega rogatega mačka, domovoja Leska, ki si ves čas prizadeva nekaj povedati, a mu to nekako ne uspe. Upamo, da bo Kaja Bucik Vavpetič v prihodnja dela vključila dramaturško nadgradnjo v smislu večperspektivne zasnove zgodbe in kompleksnejših psiholoških orisov, ki bi bralca nedvomno še bolj intenzivno prikovali k branju knjige.

Ve vztazích mezi Slovenskem a Německem se objevilo nečekané napětí. Může za to vyjádření německého kancléře Friedricha Merze, který prohlásil, že pokud budou Slovensko s Maďarskem narušovat jednotu Evropské unie, mohlo by to vést u obou zemí ke stopnutí vyplácení prostředků z eurofondů. „Nemůžeme dovolit, aby rozhodnutí celé Evropské unie byla závislá na nějaké malé menšině,“ dodal Merz na okraj diskusního fóra.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Vladavina Marije Terezije v naše kraje ni prinesla samo krompirja in splošne obvezne osnovne šole, ampak je položila tudi temelje moderni državno-upravni administracijiČeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi. A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Dušana Kosa, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je po uredniški plati bdel nad zbornikom Ambicije, karierizem in elite : Materialno-socialne strategije, prakse in komunikacija plemiških elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku, ki je pred nedavnim luč sveta ugledal v elektronski obliki, in zanj prispeval tudi razpravo o deželnoknežjem uradništvu na Kranjskem za časa vladanja Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II.. Foto: Martin van Meytens – Ceremonija na dvor Marije Terezije v Hofburgu leta 1764, izsek (Wikipedija, javna last)

55. člen slovenske ustave opredeljuje možnost do svobodnega načrtovanja družine, natančneje, določa pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in pravico do splava. Je eden izmed temeljev enakopravnosti med spoloma, ki jo določa in omogoča državna ureditev. Slovenska ustava je bila sprejeta decembra 1991, pred njenim sprejetjem pa so potekala dolgotrajna prizadevanja, da 55. člen v novi državi ni bil črtan, da že pridobljene pravice v prejšnji državi, z nastankom nove niso bile okrnjene. Nič ni samoumevno in zgodba se z letom 1991 ne konča, želi izpostaviti predstava 55. člen, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režirala Tjaša Črnigoj. Ogledala si jo je Petra Tanko.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

700 let bo minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem bo spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj bomo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina. Slika: Boris Hajdinjak v svoji pisarni v srednjeveški mariborski sinagogi. V ozadju je kopija naslovnice Sarajevske Hagade (Aragonija/Barcelona, ok. 1350, Zemaljski muzej, Sarajevo)

Svetovni dan čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov praznuje ves svet, pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Sanje Janša: Cof pa hop! Ah, ti cofi, kako potujejo, kje vse se ustavijo in kje vse se srečamo z njimi. Cofasta miniatura iz domišljijskega sveta, ki pa nas opomni, da imajo tudi predmeti svoje življenje. Pripovedovalka: Gaja Filač. Avtorica besedila: Sanja Janša. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko jezero, a poleg teh jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih, kar je pomebna posebnost naše domovine, ter barij, ki so nekoč bila jezera. Veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja (ponovitev).

V Ljubljani se je z izborom zmagovalnih del zaključila Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum 2025, najprestižnejši svetovni forum za sodobno umetniško glasbo, v Slovenskem mladinskem gledališču pa bo danes premierno prikazana predstava Olivera Frljića z naslovom Inkubator: Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti.

V Ljubljani poteka 71. Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, prvič v več kot 70-letni zgodovini na Slovenskem. Ob tej priložnosti osvetljujemo zgodovino in namen tribune, ki poteka pod okriljem Mednarodnega glasbenega sveta. Zatem poročamo o gostovanju Orkestra Residentie iz Haaga v Zlatem abonmaju, v nadaljevanju skočimo še na Primorsko, najprej v Rafutski park v Novi Gorici, kjer je nastopil oktet rogov ter nato na prireditev "Z violino in malim basom od Rezije do Istre", ki je v soboto potekala v dvorani palače Gravisi Buttorai na sedežu Italijanske skupnosti Santorio Santorio v Kopru, konec oddaje pa bo v znamenju opere. Poročali bomo o aprilski uprizoritvi Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor v tržaškem opernem gledališču in zagrebški uprizoritvi Rusalke Antonína Dvořáka.

Pred nami sta dva praznika upora. Prvi je v nedeljo, 11. maja, ko bo referendum, na katerem bomo volivci odločili, ali naj vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke pade ali ne. Drugi je 13. maja, na dan, ko se je leta 1941 na Slovenskem začel resnični oboroženi boj zoper (italijanskega) okupatorja. Temu so se prvi uprli tigrovci, ne pa komunisti, kot lažnivo razglašajo.

V Slovenskem šolskem muzeju so v aprilu 2025 organizirali znanstveni simpozij, na katerem je deset predavateljev s poglobljenimi prispevki osvetlilo prvo polovico 20. stoletja s stališča meje, jezika in šole. Prispevki so objavljeni v znanstveni reviji Šolska kronika. Pred mikrofon smo povabili urednika omenjene revije, Antona Arka, muzejskega svetovalca.

Zakaj je bil odnos slovenske duhovščine do okupatorjev in odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno tako različen v različnih predelih slovenskega etničnega ozemlja Uveljavljena zgodba o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem gre nekako takole: narod, ki je bil v tistem času nedvomno večinsko katoliški, se je hitro v velikem delu postavil na stran ideološko mešanega odporniškega gibanja, ki so ga v pomembni meri organizirali komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli, katoliška cerkev pa je ne le simpatizirala z okupatorjem, ampak kmalu začela spodbujati tudi oboroževanje enot, ki so nastopile proti partizanskemu odporu, v katerem je sicer res vedno močnejšo vlogo prevzemala komunistična partija. In vendar ta mnogokrat povedana zgodba, ko pogledamo celotno slovensko duhovščino po vseh delih slovenskega etničnega ozemlja, nikakor ni več tako enoznačna. V tokratnih Sledeh časa bomo skušali zarisati veliko bolj kompleksno sliko odnosa slovenske duhovščine do okupatorja in Osvobodilne fronte ter se spomnili tudi tistih, včasih pozabljenih duhovnikov, ki v nasprotju z odločitvijo vodstva ljubljanske škofije niso nastopili proti partizanskemu odporu, ampak so ga bolj ali manj aktivno podpirali ali pa vsaj ostajali nevtralni in skušali preprečiti bratomorni spopad. Pri tem nam bodo pomagali teolog in pisatelj Peter Kovačič Peršin ter zgodovinarja, dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete in dr. Egon Pelikan z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Po partizanskem mitingu v Prezidu septembra 1943, v ospredju verski referent XIV. divizije Jože Lampret, drugi duhovnik pa je domači župnik iz Prezida, Wikipedija, javna last

Ime tedna je postal Andrej Smrekar, kustos in nekdanji direktor Narodne galerije v Ljubljani, ki mu je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo podelilo nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo. S svojim raziskovalnim delom na področju likovne umetnosti na Slovenskem je pomembno pripomogel k razvoju muzealske oziroma galerijske stroke ter k ohranjanju umetnostne dediščine v Sloveniji.Kandidata sta bila še: Nika Kuplenk Golobič, fotografinja, ki je na mednarodnem tekmovanju zveze fotografov živali v ZDA osvojila prestižno nagrado fotografinja živali 2025. Na tekmovanju, ki so ga organizirali ameriški poklicni fotografi, je zmagala v kategoriji Psi na prostem. Na fotografiji, poimenovani Duh, je združila dve fotografiji: portret psa in fotografijo zamegljene vode. Ven Jemeršić, glasbenik, direktor fotografije in režiser, ki je za videospot Satelita skupine Siddharta na mednarodnem filmskem festivalu Santa Cruz v Argentini osvojil nagrado za najboljši videospot. Zaradi režije številnih oglasov, televizijskih oddaj in predvsem glasbenih spotov se ga je prijel naziv guru slovenskega videospota.

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Rojaki na vseh koncih sveta se pripravljajo na veliko noč. Običaji in tradicije so od države do države, od kraja do kraja različni. V Trstu bo nocoj predvelikonočno srečanje s tržaškim škofom Henrikom Trevisijem. Pripravljata ga Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska prosveta. Začetek bo ob 20.30 v Peterlinovi dvorani. V Trstu pa jutri pričakujejo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, podpredsednika vlade, Mateja Arčona. Obisk pri naši narodni skupnosti bo začel v Slovenskem stalnem gledališču. Srečal se bo z vodstvi in s predstavniki društev obeh krovnih organizacij, Sveta slovenskih organizacij in Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Obiskal bo tudi sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI, Dijaški dom Srečko Kosovel ter najstarejše slovensko športno društvo na Tržaškem Bor, kjer se bo srečal s predstavniki Združenja slovenskih športnih društev in njegovim predsednikom.

V Slovenski kinoteki še do 6. maja poteka prva pregledna retrospektiva filmov Maje Weiss, prve slovenske režiserke, ki je posnela celovečerni film (to je bil leta 2002 Varuh meje). Maja Weiss je poleg fantastične romantike igranih del, kot so zapisali v Kinoteki, tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka; njeno delo zaznamujeta neomajna etična drža in pozorno obravnavanje žgočih in obrobnih družbenih tem. Na primer v dokumentarcih, kot so Judje na Slovenskem, Kam je izginil delavski razred?, Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, Banditenkinder: slovenskemu narodu ukradeni otroci in Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, Cesta bratstva in enotnosti. Pa treh filmih, ki se osredotočajo na Sudan in jih je posnela skupaj s Tomom Križnarjem: Nuba, čisti ljudje Dar Fur, vojna za vodo ter Oči in ušesa Boga. Retrospektivo, ki so jo pripravili tudi v sodelovanju s Festivalom dokumentarnega filma in s katero v Kinoteki skušajo prikazati razvoj avtorskega izraza ustvarjalke, ki čez dva dni praznuje šestdesetletnico, so pospremili tudi z razstavo. Pred naš mikrofon pa je Majo Weiss, eno najuspešnejših in cenjenih slovenskih filmskih režiserk, povabila Tina Poglajen.

V letošnjem letu zaznamujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, v kateri so se združile vse silnice, nasprotja, ostri nacionalni spori in strahovi 20. stoletja, je nekoč izjavil dr. Bojan Godeša, zgodovinar, znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino. Večinoma se dr. Bojan Godeša posveča raziskovanju druge svetovne vojne in z njo povezanih problemov na Slovenskem ter v širšem jugoslovanskem in evropskem okviru. Je pa tudi izjemen poznavalec dogajanja pred in med drugo največjo svetovno morijo. Svoje bogato raziskovalno delo je objavil v številnih zapisih in monografijah. Dr. Bojan Godeša je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

9. aprila Škoti obeležujejo nacionalni dan samorogov. Zakaj in kakšen simbol je nekdaj bil in je še danes samorog? O teh hibridnih konjih oz. mitoloških bitjih s čarobnim rogom se je Darja Pograjc pogovarjala z dr. Markom Frelihom, kustosom za afriške in ameriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju.

Pred cvetno nedeljo ponavljamo oddajo o velikonočnici in cvetnih običajih na Slovenskem. Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Jak se chovatelé skotu u hranic se Slovenskem chrání před zavlečením slintavky a kulhavky? Z jakých důvodů jsou podle NKÚ v systému dotací stále zásadní problémy? Proč se v Česku zrychlilo šíření žloutenky typu A, tzv. nemoci špinavých rukou? A vyřadí soudní verdikt Marine Le Penovou z boje o funkci francouzské prezidentky?

Jak se chovatelé skotu u hranic se Slovenskem chrání před zavlečením slintavky a kulhavky? Z jakých důvodů jsou podle NKÚ v systému dotací stále zásadní problémy? Proč se v Česku zrychlilo šíření žloutenky typu A, tzv. nemoci špinavých rukou? A vyřadí soudní verdikt Marine Le Penovou z boje o funkci francouzské prezidentky?

Jak se chovatelé skotu u hranic se Slovenskem chrání před zavlečením slintavky a kulhavky? Z jakých důvodů jsou podle NKÚ v systému dotací stále zásadní problémy? Proč se v Česku zrychlilo šíření žloutenky typu A, tzv. nemoci špinavých rukou? A vyřadí soudní verdikt Marine Le Penovou z boje o funkci francouzské prezidentky?Všechny díly podcastu Hlavní zprávy - rozhovory a komentáře můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Slovensko se v těchto dnech potýká s nákazou kulhavky a slintavky. Rakousko kvůli tomu zavedlo na hranicích se Slovenskem a Maďarskem zákaz dovozu živých zvířat, ale i čerstvých produktů z nich. Má jít o hovězí dobytek, prasata i ovce. Podobná opatření přijala i Česká republika, takže se ze Slovenska nesmí dovážet tepelně neopracované masné výrobky.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo.

Alenka Puhar je novinarka, publicistka, prevajalka, aktivistka za človekove pravice, pisateljica. Še kot študentka primerjalne književnosti in angleščine je prevedla distopični roman 1984 Georga Orwella, ki so ga že večkrat ponatisnili, leta pozneje je napisala knjige Prvotno besedilo življenja o zgodovini otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Peticije, pisma in tihotapski časi ter Slovenski avtoportret skozi karikature. Pa številne biografije ljudi, kot so, na primer Angela Vode, Mira Mihelič, Izidor Cankar, soavtorica je bila pri knjigah o Vitomilu Zupanu, Leonu Štuklju, Mimi Malenšek.... Alenka Puhar je nedavno praznovala osemdeset let. Pred mikrofon jo je povabila Tadeja Krečič.

Pomlad prinaša otoplitev tudi na kapitalskem trgu. Danes se začenja vpisovanje drugih ljudskih obveznic, konec leta bomo dočakali davčno prijaznejše individualne naložbene račune, število delničarjev na Ljubljanski borzi se bo v začetku prihodnjega leta z vstopom Vzajemne na kapitalski trg pomembno okrepilo. Za prepričljivejše povečanje likvidnosti in obsega trgovanja pa bi potrebovali vsaj še nekaj svežih podjetij, uvrščenih na Ljubljansko borzo. Gremo v to smer? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Nikolina Prah, državna sekretarka na ministrstvu za finance; Marko Bombač, predsednik uprave Ljubljanske borze; Blaž Bračič, član uprave NLB skladi; Igor Štemberger, predsednik uprave Ilirika.

Mladý slovenský europoslanec hlavní vládní strany Směr Erik Kaliňák, navíc šéf poradců premiéra Roberta Fica, prohlásil, že kdyby Ukrajina padla a Rusko by obsadilo i Zakarpatí sousedící se Slovenskem, tak by Slovensko konečně mělo na východních hranicích spolehlivého souseda.

Mladý slovenský europoslanec hlavní vládní strany Směr Erik Kaliňák, navíc šéf poradců premiéra Roberta Fica, prohlásil, že kdyby Ukrajina padla a Rusko by obsadilo i Zakarpatí sousedící se Slovenskem, tak by Slovensko konečně mělo na východních hranicích spolehlivého souseda.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Slováci podle něho historicky nikdy nepatřili k Západu, nejsou jasně prozápadně orientovaná společnost. Jak silná je inklinace Slováků k Východu, zejména k Rusku? A co bude se Slovenskem, až jednou odejde Robert Fico? Moderuje Barbora Tachecí.Všechny díly podcastu Osobnost Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Vláda Petra Fialy (ODS) zatím nevidí důvod obnovovat tradici společných zasedání se slovenskou vládou Roberta Fica. Oba kabinety rozděluje zejména pohled na zahraniční politiku. „Se Slovenskem máme vztah jako s žádnou jinou zemí. Tuto hodnotu bychom měli rozvíjet,“ kritizuje ochladnutí vztahů pro Český rozhlas Plus Radek Vondráček (ANO) ze sněmovního zahraničního výboru. „Jsme sousedé a měli bychom komunikovat. K tomu dochází,“ brání vládu Jan Beitl (ODS) ze stejného výboru.

Vláda Petra Fialy (ODS) zatím nevidí důvod obnovovat tradici společných zasedání se slovenskou vládou Roberta Fica. Oba kabinety rozděluje zejména pohled na zahraniční politiku. „Se Slovenskem máme vztah jako s žádnou jinou zemí. Tuto hodnotu bychom měli rozvíjet,“ kritizuje ochladnutí vztahů pro Český rozhlas Plus Radek Vondráček (ANO) ze sněmovního zahraničního výboru. „Jsme sousedé a měli bychom komunikovat. K tomu dochází,“ brání vládu Jan Beitl (ODS) ze stejného výboru.Všechny díly podcastu Pro a proti můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Ukrajina od ledna zastavila tranzit ruského plynu přes své území. Proti tomu se pokusil zasáhnout Robert Fico, když vyrazil do Moskvy a Kyjevu pohrozil přerušením dodávek elektřiny. Jak má Evropa na směřování Slovenska reagovat?Hostem Ptám se já byl bývalý diplomat a bývalý eurokomisař a europoslanec Pavel Telička.Vztahy mezi Ukrajinou a Slovenskem se vyostřují. V reakci na to, že Kyjev od ledna zastavil tranzit ruského plynu do Evropy přes své území, slovenský premiér Robert Fico (Směr) pohrozil Ukrajině odvetnými opatřeními. Včetně přerušení dodávek elektřiny. V novoročním projevu Fico také varoval, že „zastavení tranzitu bude mít drastické dopady na nás všechny v Evropské unii, ale ne na Ruskou federaci“.Ukrajinský prezident Volodymyr Zelenskyj naopak označil zastavení dodávek ruského plynu přes vlastní území za jednu z největších porážek Moskvy. Naprostá většina evropských zemí se podle něj změně úspěšně přizpůsobila. Ficovy výhrůžky odvetnými opatřeními pak Zelenskyj označil za otevření druhé energetické fronty proti Ukrajině na pokyn ruského prezidenta Vladimira Putina, se kterým se slovenský premiér setkal před vánočními svátky přímo v Moskvě. Jak silné má Fico spojence? Má pro nás smysl další setrvání ve visegrádské čtyřce? A co jsou hlavní výzvy pro českou diplomacii?--Podcast Ptám se já. Rozhovory s lidmi, kteří mají vliv, odpovědnost, informace.Sledujte na Seznam Zprávách, poslouchejte na Podcasty.cz a ve všech podcastových aplikacích.Archiv všech dílů najdete tady. Své postřehy, připomínky nebo tipy nám pište prostřednictvím sociálních sítí pod hashtagem #ptamseja nebo na e-mail: audio@sz.cz.

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je bila država v fokusu Hrvaška in eden izmed številnih gostujočih avtorjev in avtoric iz sosednje države je bil tudi pisatelj Damir Karakaš. Zagotovo gre za enega najbolj nagrajevanih in prevajanih sodobnih hrvaških avtorjev, a hkrati tudi enega redkih, ki v ospredje svojega ustvarjanja tako močno postavljajo hrvaško pokrajino Liko. V kratkih romanih, za katere je značilen pretanjen slog, namreč pogosto tematizira surovost okolja in Ličane v različnih zgodovinskih turbulencah. V slovenščini lahko beremo njegova romana Šumenje gozda in Proslava, ki sta v prevodu Jurija Hudolina izšla pri založbi Beletrina. Na Ljubljanskem filmskem festivalu pa je bil na ogled tudi film, nastal po romanu Proslava režiserja Bruna Ankovića, ki je na puljskem festivalu prejel veliko zlato areno. Z Damirjem Karakašem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Igor Velše, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: © C.Stadler/Bwag; CC-BY-SA-4.0

V tokratni epizodi štartamo z debato o modrem in belem e-Golfu, v kader padeta kit in lonec petunij, kar pričara pravo štoparsko žurersko vzdušje, medtem ko se prepotenim mislim prileže finska savna. Ključni pripomoček za preživetje v galaksiji je zopet zvita brisača, željo pa tokrat pošljemo daleč, daleč stran. Kmalu za tem, ko se spomnimo preteklih podvigov, ugotovimo, da je kaos v nas samih ter se zatečemo h knjigam za samopomoč, za konec pa vam želimo da se imate lepo in da se imate radi ... in da tokrat mislite nase in kupite vsa darila zase!

Nastaja veliki jezikovni model za slovenščino, vrsta umetne inteligence, ki bo omogočila tudi nekakšen slovenski ChatGPT. Kako bo delovala, je odvisno tudi od količine besedil, ki jih zbirajo pri nacionalnem projektu Povejmo. Usklajuje ga fakulteta za računalništvo in informatiko v Ljubljani, zanj pa potrebujejo vse, kar je bilo kdaj napisanega v slovenščini. Zbrati morajo 40 milijard besed. Jim bo uspelo prepričati zavode, medije, založbe in pisatelje, torej vse lastnike avtorskih pravic, naj sodelujejo pri oblikovanju slovenske umetne inteligence in prispevajo svoj delež oziroma besede? Kakšno je tveganje? Kako bo z avtorskimi pravicami? Kako inteligentna bo slovenska umetna inteligenca, če se ne bo učila ob slovenskih knjigah? Oddajo smo izvedli na 40. Slovenskem knjižnem sejmu; objavili jo bomo v tokratnem Studiu ob sedemnajstih. Gostje: dr. Simon Krek, vodja projekta s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani; dr. Miha Mazzini, pisatelj in računalniški strokovnjak; dr. Sašo Dolenc, pisec o znanosti; Marko Grobelnik z Instituta Jožef Stefan, član strokovnih skupin za raziskovanje umetne inteligence pri Evropski komisiji, Natu, OECD in Unescu.

V SOS-odmevu se bomo v prihodnjih mesecih malo bolj sistematično lotili tudi zgodovinskih zgodb. Za začetek vam ponujamo pogovor z dr. Alešem Šafaričem, vodjo Muzeja športa, ki je aktivno raziskoval čase sokolov in orlov.

Češi, kteří letos přijeli k polskému Baltu, tam zjistili věc, kterou si při pohledu tady z české kotliny uvědomí jen málokdo. Polsko, které na jihu sousedí s námi a Slovenskem, sousedí na severu vedle ruského Kaliningradu a Litvy i se Švédskem a Dánskem a vzdáleněji dokonce s Finskem, Estonskem a Lotyšskem.

Tokratni Studio ob 17-ih bo potekal ob neposrednem prenosu s 40. Slovenskega knjižnega sejma, kjer bomo prisluhnili pogovoru o podkastu Prvi na maturi. Posebno pozornost vsako leto namenjamo pripravi na maturitetni esej, ki čaka maturante splošne mature in prispeva kar polovico točk h končni oceni iz slovenščine. Kako mladi doživljajo in razumejo dela? Katera vprašanja ali dileme se jim zastavljajo ob prebiranju? So naše radijske oddaje kamenček v mozaiku priprave na esej in celotno maturo? Gostje: Katarina Torkar Papež, prof. slovenščine na Gimnaziji Poljane; Vid Kavčič in Vid Sakač, študenta; Ajda Lučovnik, dijakinja, letošnja maturantka; dr. Matej Šekli, RIC, predsednik DPK SM za slovenščino; Drago Meglič, RIC, pomočnik glavne ocenjevalke.

Česko na jaře přerušilo mezivládní konzultace se Slovenskem kvůli neshodám v zahraniční politice. „Na řadě je Česká republika, protože konzultace pozastavila,“ říká v pořadu Pro a proti Českého rozhlasu Plus poslanec vládní strany Smer-SD Marián Kéry. „Na slovenské straně se situace spíše zhoršuje,“ namítá předsedkyně TOP 09 Markéta Pekarová Adamová.

Rok Fica. Rok dlouhý, rok dramatický, rok plný změn. Skončily úřady, skončili šéfové a šéfky, skončí současná hymna a možná i jídelní lístky. Co teda začalo? A co bude se Slovenskem dál? Glosuje Adam Blaško z deníku SME, autor satirického podcastu Piatoček. Ptá se Matěj Skalický.

Rok Fica. Rok dlouhý, rok dramatický, rok plný změn. Skončily úřady, skončili šéfové a šéfky, skončí současná hymna a možná i jídelní lístky. Co teda začalo? A co bude se Slovenskem dál? Glosuje Adam Blaško z deníku SME, autor satirického podcastu Piatoček. Ptá se Matěj Skalický.Všechny díly podcastu Vinohradská 12 můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.