Podcasts about slovenskem

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Na današnji dan reformacije se na Slovenskem med drugim spominjamo prizadevanj reformatorjev za knjižno produkcijo v materinščini. Kot je v poslanici ob prazniku poudaril premier Robert Golob, je bila knjiga tedaj prebojna tehnologija. Ob tem je opomnil na nalogo vseh, da v času tehnoloških in družbenih prelomnic ohranimo slovensko besedo in jo vtkemo v sodobni digitalni svet. V oddaji tudi: - Po tragediji v Novem mestu sodišča zavračajo očitke o neukrepanju, a priznavajo, da bi postopke lahko vodili hitreje - Združeni narodi pozivajo ZDA, naj končajo napade na plovila v Karibskem morju - V Novi Sad se pred jutrišnjo obletnico zrušitve nadstreška zgrinja več tisoč ljudi z vse Srbije

Praznujemo dan reformacije, gibanja, ki je Slovence urstilo med učene kulture z ustvarjanjem izvirnih besedil v slovenščini, ki tako postane tudi knjižni jezik. Reformacija nam da prvi tiskani knjigi - Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja pa tudi prvi prevod Biblije Jurija Dalmatina. Prav ob tej je v koroški osrednji knjižnici shranjen manj znan Črnjanski rokopis - eno od desetih del vpisanih v Unescovo nacionalno listino Spomin sveta. V oddaji tudi: - Kitajski predsednik Ši na gospodarskem forumu APEC izpostavil nujnost sodelovanja - Svet Evrope zaskrbljen zaradi skorajšnjega izstopa Latvije iz carigrajske konvencije - Ljubljanska univerza namenja 10 milijonov evrov štirim interdisciplinarnim projektom

Na sedežu Slovenske matice je včeraj potekal posvet o Josipu Pangercu, politiku, podjetniku, glasbeniku in narodnem buditelju, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa bodo jutri v režiji Janusza Kice premierno uprizorili predstavo Kavarna italijanskega komediografa Carla Goldonija.

Smo v tednu, ko praznujemo Dan reformacije, ki nam je dala prvo slovensko knjigo in slovenščino vzpostavila kot knjižni jezik. Kakšna pa je danes, dobrih 500 let od začetka reformacije na Slovenskem, podoba slovenske literarne krajine? Zanjo je značilno, da ni enotna, saj v njej soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je torej sodobna slovenska literatura, več v tokratnem Studiu ob 17-tih. Oddaja je bila prvič objavljena v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars. Gostje: dr. Varja Balžalorsky Antić, literarna teoretičarka in pesnica; Ana Schnabl, pisateljica in publicistka; Aljoša Harlamov, urednik, publicist in pisatelj. Avtor oddaje Gregor Podlogar.

Poznavalka srednjeveškega gradiva na Slovenskem, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob je predstavila novo knjigo Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. V Ljubljani pred ljubljansko Dramo pa je na ogled ulična razstava z naslovom Simfonija narave v Ljubljani Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Začetki šolstva pri nas segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje pa v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije (ponovitev oddaje).

Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Na tem odru ustvarja že trideset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, pogosto nastopa v literarnih oddajah in radijskih igrah našega radia. Prejela je več nagrad, omenimo nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Lani je prejela Sterijevo nagrado za vlogi Maruše in Marte v uprizoritvi Deževen dan v Gurlitschu (gúrliču) v Novem Sadu, pa nagrado julija za igro v predstavi Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija in letos Borštnikovo nagrado za isto vlogo. Ta mesec je praznovala okrogli jubilej, zato ji posvečamo tokratno oddajo. Z Darjo Reichman se je pogovarjala Tadeja Krečič. Tehnična izvedba Vladimir Jovanovič, produkcija 2020.

Glasbena matica v Clevelandu je bila ustanovljena leta 1930 kot Samostojna Zarja, kot poganjek Socialistične Zarje, ki pa je bila ustanovljena leta 1916. Ta velika slovenska pevska skupina je leta 1940 uradno spremenila ime v Glasbena matica in imela sedež v Slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair. V tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bil ta pevski zbor, predvsem pod vodstvom Antona Schubla iz Metropolitanske opere in Ivana Zormana, glasbenega direktorja in organista župnije sv. Lovrenca v Clevelandu, znan po številnih opernih in slovenskih predstavah. Toda zlata leta so se spremenila v leta somraka, z upadanjem števila članov in obiskovalcev. Jutri, v soboto, 18. oktobra, popoldne, bo v cerkvi Marije Vnebovzete v Clevelandu, še zadnji Hura. Glasbena matica bo imela svoj zadnji koncert v zgodovini.

Oddajo začenjamo z razstavo Ohlajanje Miha Štruklja na Ravnah na Koroškem, v kateri se umetnik posveča interpretaciji železarske tradicije Raven na Koroškem. V Mariboru se drevi začenja 18. mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus, eno najzahtevnejših tekmovanj na področju zborovskega petja s pevci iz različnih koncev sveta. V Cankarjevem domu nadaljujejo s koncerti Srebrnega abonmaja – tokrat s komorno tolkalsko glasbo, ki pa bo zasnovana tudi scensko. V goste prihaja priznan nemški tolkalec Alexej Gerassimez. Dežela žalostnih psov(k) je naslov gibalno-predmetne predstave, ki sta jo v okviru programske platforme Biteater in v koprodukciji s KUD Qulenium Ljubljana zasnovala Filip Štepec in Jaka Smerkolj Simoneti. Slovensko društvo likovnih kritikov je podelilo nagrado kritiško pero, ki nagrajuje kritiško delovanje v zadnjih treh letih. Med 18. in 27. oktobrom v Kranju obeležujejo Jenkove dneve, v okviru katerih se spomnijo na pesnika Simona Jenka. Premiero na Komornem odru bo v Slovenskem narodnem gledališču Maribor doživela predstava Kot noč in dan. V Ljubljano pa s predstavo Medejini otroci prihaja Milo Rau, mednarodno priznan švicarski gledališki režiser. Vabljeni k poslušanju!

Pisateljica Vesna Lemaić piše kratke zgodbe in romane. Debitirala je leta 2008 s pripovedno zbirko Popularne zgodbe in z njo nemudoma opozorila bralke in bralce, da smo dobili dobro pisateljico. Za zbirko je dobila nagrado zlata ptica, pa nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in Dnevnikovo fabulo, predvsem pa je že v prvenki pokazala, da ima razvit čut za portretiranje literarnih likov in da ne miži pred socialno tematiko. To velja tudi za njeno šesto knjigo, za roman z naslovom Obraz (objavljen pri Cankarjevi založbi). Naslov romana je na prvi pogled preprost, neambiciozen, vendar ga pisateljica s svojo pripovedjo več kot opraviči. Njena romaneskna junakinja, Bruna, ima brazgotinast obraz, ki morda že simbolizira njeno rastočo stisko. Kot študentka, ki vse manj študira in se vse težjo preživlja, najde svoje prenočišče v skvotu nekje v Ljubljani. Toda tudi tam ona in njeni znanci potrebujejo denar za popravilo strehe, ki neusmiljeno pušča. Pisateljica tako zastavi roman kot pripoved o osebni stiski in o socialni stiski mladih, nato pa pripoved presenetljivo zasuka v srhljivko: telesa osrednjih protagonistov pokažejo zobe, pa tudi soba, v kateri naj bi strašil pokojni predsednik Tito in tako prispeval k prenovi strehe, postaja vse bolj strašljiva. Več o romanu Obraz pove Vesna Lemaić v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

V Česku máme vytipovaná dvě místa na velká datová centra, říká v rozhovoru pro SZ Byznys šéf české pobočky průmyslového developera Panattoni Pavel Sovička. Do Česka také přicházejí německé firmy, hledající cesty k úsporám. O takové investory už Česko nesoupeří jen s Polskem nebo se Slovenskem, velkými konkurenty jsou i Španělsko a Portugalsko. Třeba díky nižším cenám energií, dostupné pracovní síle a jednodušším povolovacím procesům. Agenda. Rozhovory s top lídry českého byznysu, zakladateli firem, odborníky. Čtvrthodinka o byznysu z první ruky. Každý všední den na SZ Byznys a ve všech podcastových aplikacích. Odebírejte na Podcasty.cz, Apple Podcasts nebo Spotify.

Dolgo pozabljeno delo dolgo neznanega avtorja, ki se je pač skril za psevdonimom, se ponuja v precej mučno branje, ki pa se zdaj, približno 90 let po nastanku, vseeno kaže kot eden najboljših, slogovno najbolj virtuoznih ruskih romanov 20. stoletjaZ osrednjimi romani in ključnimi pisatelji ruske literature, še zlasti tistimi, ki so ustvarjali v drugi polovici 19. ter prvi polovici 20. stoletja, smo na Slovenskem razmeroma dobro seznanjeni. Prav zato je bil nedavni izid knjige z nenavadnim, provokativnim naslovom Roman s kokainom, knjige, ki jo je, kot je moč razbrati z naslovnice, napisal pri nas docela neznani M. Agejev, luč sveta pa je v ruskem izvirniku ugledala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, precejšnje presenečenje. Od kod neki se je nenadoma vzelo to delo in treščilo na naše knjižne police? Kako to, da ne za avtorja ne za knjigo še nikoli nismo slišali? In, ne nazadnje, o čem neki Roman s kokainom govori in kako to počne, da se je priznani pisatelj in prevajalec Borut Kraševec odločil zadevo prevesti za založbo Literarno-umetniškega društva Šerpa? – To so bila zagonetna vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Boruta Kraševca. Foto: Goran Dekleva

Na slovenskem kapitalskem trgu je začelo brbotati. Upravičenci do deležev v Vzajemni zavarovalnici si že lahko naložijo delnice na trgovalne račune, tisti, ki so se odločili za izplačila, pa lahko pričakujejo denar v prihodnjih dneh. Vse vlagatelje bodo v prihodnjem letu razveselili davčno ugodnejši individualno naložbeni računi. Ljubljansko borzo, ki je po rasti indeksa SBI top med najboljšimi v svetu, pa, kot kaže, čaka tudi nov lastnik. O razmerah na slovenskem kapitalskem trgu v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Luka Podlogar, predsednik uprave NLB skladi; Alja Markovič Čas, članica uprave Vzajemna zavarovalnica; Igor Štemberger, predsednik uprave družbe Ilirika; Aleš Lokar, vodja upravljanja delniških naložb v Generali Investments. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Te dni so gobe po obdobju deževja hitro začele rasti ... Vsakdo katero pozna, vsaj jurčka ali lisičko ... Marsikdo jih nabira, števlni pa se jih še vedno bojijo. Le nekateri pa vedo, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo medicinske, in je njihov učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. (Ponovitev.)

Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Obisk pri rojakih v Beneluksu bo državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar zaključila v Bruslju, kjer si bo ogledala plesno predstavo priznanega slovenskega umetnika Mateja Kejžarja, ki bo v počastitev Evropske prestolnice kulture. Na Nizozemskem se je srečala s predstavnikoma Združenja prijateljev Slovenije in učiteljico slovenskega jezika. Obiskala je tudi slovensko skupnost v Limburgu na jugovzhodu države. Državna sekretarka se je v Liègu udeležila praznovanja 50. obletnice tamkajšnjega odseka Zveze Slovencev po svetu, v Kalmthoutu osrednje slovesnosti ob 100. obletnici rojstva botaničarke slovenskega rodu Jelene de Belder Kovačič, srečala se je s predstavniki društva Slolux, društva VTIS, Mednarodne zveze nevladnih organizacij Evropejci po svetu in se ustavila v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju, kjer je beseda tekla tudi o kulturnem delovanju tukajšnje slovenske skupnosti. Sogovorniki so izpostavili željo po aktivnejšem sodelovanju med slovenskimi društvi v celotnem Beneluksu. Razmišljali so, kako pritegniti mlade, otroke, druge Slovence, ki niso aktivno vpeti v dejavnosti skupnosti. Obisk je potrdil močno željo po ohranjanju vezi s Slovenijo, skrb za ohranjanje identitete, kulturne dediščine in tradicionalnih običajev.

Od hranic s Tanzanií šlapal cestovatel Tadeáš Šíma do pedálů podél břehu jezera Tanganika do města Bujumbura, odkud se chystal pokračovat k hranicím s Rwandou. Burundi je dle statistik druhý nejchudší stát na celém světě. Země rozlohou srovnatelná se Slovenskem má ale skoro trojnásobný počet obyvatel, takže cyklista ze střední Evropy nikde neprojede nepovšimnut. „Z lidí jsem ale cítil pohodu jako málokde,“ popisuje Tadeáš Šíma.Všechny díly podcastu Seriál Radiožurnálu můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V Clevelandu in okolici so v nedeljo sklenili letošnje Slovenske dneve. V dvanajstih dneh so prikazali pripravo tipičnih slovenskih jedi in trgatev, na ogled so bile razstave in slovenski film. Prostovoljci Slovenskega genealoškega društva so pripravili potep skozi zgodovinske slovenske četrti Clevelanda, zbrali so se tudi v Slovenskem kulturnem vrtu, ki praznuje 30. obletnico. V javni knjižnici Clevelanda je potekala še okrogla miza z naslovom Od sosesk do narodov: Moč pod-nacionalne diplomacije, ki je raziskala naraščajoči pomen diplomacije med ljudmi in kraji in iskala odgovore na vprašanje, kako se lahko Cleveland poveže s skupnostmi po vsem svetu, da bi spodbudil zaupanje, trgovino, inovacije in mir. Zaključek je bil v znamenju tradicionalnega praznovanja žetve, parade polke, slovenskega petja in plesa. Slovenske dneve je organiziral generalni konzulat pod vodstvom Suzane Češarek v sodelovanju s partnerji iz slovenske skupnosti. Konec tega tedna pa slovenska skupnost v Clevelandu pričakuje obisk predsednice države Nataše Pirc Musar. Po napovedih bo v dvorani cerkve Marije Vnebovzete podelila priznanje slovenski skupnosti v Ohiu.

Papež o Gazi: Ni prihodnosti, ki bi temeljila na nasilju, prisilnem izgnanstvu ali maščevanju.Matevž Mehle: Stična ni samo praznovanje mladine, ampak cerkve na Slovenskem.Škof Saje na Brezjah pripadnike slovenske vojske povabil k ustvarjalnosti, kreativnosti in nesebičnosti ter čestital vojaškemu vikariatu za 25 let delovanja.Upravna enota izdala sporno dovoljenje za kanal C0 – jutri v Ljubljani že 24 shod za zaščito čiste pitne vodeEstonija za izredno zasedanje VS ZN zaradi ruske kršitve zračnega prostora.Slovensko društvo Hospic: Če si človek še vedno želi umreti, pomeni, da še nismo vsega storili zanj.Čez teden dni drugi letošnji Pohod za življenje v Sloveniji – tokrat v Štajerski prestolnici.Na Trgu Evrope, na meji med Italijo in Slovenijo, v torek molitveno bdenje za mir.Šport: Tadej Pogačar na Svetovnem prvenstvu v Ugandi danes v kronometru po vrhunsko uvrstitev.Vreme: Jutri se bo po sončnem dopoldnevu od zahoda oblačilo, tam bodo že možne manjše padavine.

V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Sični bodo v četrtek, 18. september, ob 18. uri odprli razstavo CISTERSCAPES, kulturna krajina cistercijanov, ki sta jo skupaj pripravila Muzej krščanstva na Slovenskem in Galerija Božidar Jakac - Muzej moderne in sodobne umetnosti. Razstavo nam je predstavila direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični mag. Nataša Polajnar Frelih.

V tokratni oddaji gostimo izjemno sogovornico – biologinjo, profesorico, raziskovalko in kulturno delavko Marinko Pertot. Njeno življenje je stkano iz pedagoškega dela na slovenskih šolah in univerzi v Trstu, iz botaničnih raziskav na Krasu in v Furlaniji ter iz predanega dela v Slovenskem planinskem društvu Trst, ki mu je predsedovala kar dve desetletji. Sodelovala je pri številnih naravovarstvenih projektih in med drugim kartirala urbano floro Trsta. Bila je tesna sodelavka uglednih botanikov, prevajalka strokovnih del in ocenjevalka znanstvenih knjig. Ob vsem tem pa ostaja tudi povezovalka – med znanostjo in skupnostjo, med Slovenci in drugimi narodi, med naravo in človekom. Mi smo jo dan po hudi nevihti obiskali na njenem domu v Barkovljah.

Vyjednávání bezpečnostních záruk z Evropy, otázka ruské ropy a diplomatické cesty mezi Ukrajinou, Slovenskem a Maďarskem charakterizují současnou fázi jednání o míru. „Otázka je, jak přesvědčit Rusko, aby souhlasilo s nějakým kompromisem, který by si představoval západ a Ukrajina,“ říká v pořadu Jak to vidí… analytik Jan Ludvík z katedry bezpečnostních studií FSV UK. Co může ve světovém uspořádání znamenat nový návrh obranné strategie Spojených států amerických?Všechny díly podcastu Jak to vidí... můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Cerkev dobila dva nova svetnika, predvsem vzornika mladih.Na kanonizaciji Petra Jurija Frassatija in Karla Acutisa med številnimi romarji na Trgu sv. Petra tudi Slovenci.V Cerkvi na Slovenskem danes veliko slovesnosti, nekatere že v luči jutrišnjega praznika Marijinega rojstva.V največjem ruskem napadu na Ukrajino več mrtvih, v Kijevu poškodovan sedež vladeZakaj v Združenju zasebnih vrtcev Slovenije in Civilni iniciativi staršev otrok v zasebnih vrtcih v petek pripravljajo protest?Predstavniki redov in skupnosti s frančiškovsko karizmo peš romajo iz Goričkega v Piran.Slovenija ob 17.30 z Italijo za četrtfinale evropskega prvenstva v košarki.

Na glavnem trgu v Mariboru si bo v okviru programa Balet pod zvezdami mogoče ogledati prelomno baletno predstavo Tango, ki je leta 1998 navdušila občinstvo, na odrskih deskah pa živi še danes. V oddaji boste izvedeli še, kaj prinaša nova razstava v Slovenskem planinskem muzeju, ki je nastala ob 130-letnici Aljaževega stolpa. Nekaj besed namenjamo tudi dogodkom v Radečah, kjer te dni poteka že 9. edicija Sonc festivala. Oddajo nadaljujemo v Preddvoru, kjer so organizirali simpozij z naslovom Med resnico in legendo: Veronika Deseniška nekoč in danes. Oddajo pa zaključujemo z zvočno gibalnim sprehodom Glasno neslišni svet, ki ga bo kmalu mogoče poslušati tudi v obliki radijske igre. Vabljeni k poslušanju!

Zbirka Kondor ima zelo pomembno mesto v slovenskem literarnem sistemu. Uvrstitev slovenskih avtoric in avtoric v zbirko lahko namreč pomeni korak h kanonizaciji avtorice ali avtorja. V minulih letih sta tako izšli knjigi izbranih pesmi dveh slovenskih pesnic, zagotovo nekoliko prezrte Ade Škerlj (1924-2009) in Saše Vegri (1934-2010). Knjigo izbranih pesmi Saše Vegri z naslovom Obhod v času je uredila Varja Balžalorsky Antić. Izbor ob običajnem aparatu vsebuje pesmi iz vseh pesničinih zbirk in odlomke iz njenih refleksij. Urednica izbora je v pogovoru z Markom Goljo (med drugim) poudarila, kako je pesnica iz zbirke v zbirko razvijala svojo poetiko in da je vsaka zbirka prelomno dejanje; z zbirko Konstelacije je najverjetneje ustvarila enega izmed vrhuncev modernistične lirike na Slovenskem. Več pa v Izšlo je, ki vsebuje tudi dve pesmi Saše Vegri v pesničini interpretaciji. Nikar ne zamudite.

Ob začetku zbiranja podpisov pod zahtevo za razpis referenduma o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bomo v oddaji Pogovor o predvajali posnetek okrogle mize, ki se še kako dotika tega področja. V letošnjem marcu so jo pripravili na Univerzi Sigmunda Freuda. O žalovanja v času paliativne oskrbe in umiranja bližnje osebe so spregovorili nekdanja državna koordinatorica za razvoj paliativne medicine Mateja Lopuh, vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladih pri Slovenskem društvu Hospic Tamara Zemlič Radović in član komisije za medicinsko etiko, pediater dr. Urh Grošelj. Omizje je povezovala Mateja Feltrin Novljan.

Zveza Slovencev na Madžarskem je gostila letošnjo, 53. mednarodno likovno kolonijo mladih, ki je pet dni potekala v Monoštru. Med ustvarjanjem se je družilo 17 otrok od 5. do 9. razreda iz Porabja, Slovenije, Avstrije in Italije. Kolonija se vsako leto seli med Slovenijo in kraji, kjer živijo zamejski Slovenci. Poleg dopoldanskega ustvarjanja so bili popoldnevi na koloniji namenjeni spoznavanju naravne in kulturne dediščine Porabja in Prekmurja. Tako so udeleženci obiskali Tromejo, slovenski muzej Avgusta Pavla v Monoštru, baročno cerkev ter svetlobni križ v Števanovcih, prosti čas pa so namenili druženju in športnim dejavnostim. Ob zaključku kolonije so v Slovenskem domu v Monoštru pripravili razstavo likovnih in lončarskih izdelkov. Otroci so namreč obiskali dve delavnici: likovno je vodila mlada mentorica Tina Rajnar, lončarsko pa izkušeni lončarski mojster iz Prekmurja Štefan Zelko. Kolonija tako že 53 let povezuje mlade iz različnih držav, ki utrjujejo znanje slovenskega jezika in krepijo čezmejne vezi.

Na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih samostanov, stolnih cerkva in farnih cerkvic, kar zgovorno priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicijaUmetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki? Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca. Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)

Drahé bydlení a nedostupné hypotéky v Česku? Zapomeňte – ve srovnání s Polskem i Slovenskem si naše země vede velmi  dobře.V sousedním Polsku totiž ještě nedávno hypoteční sazby začínaly osmičkou – dolů šly až v posledních měsících, ale stále to není nic, co by klientům nahrávalo. „Takzvaná proměnlivá sazba tam začíná na 6,4 procenta, což je samozřejmě spíš pro ty bonitnější klienty. Ten nebonitní tam dál bude mít sedmičku,“ říká v rozhovoru pro SZ Byznys Michal Jalovecký, šéf společnosti Ekonomické stavby Polsko s tím, že situaci nepomáhá ani extrémní růst cen.Rozhovor vznikl během Mezinárodního filmového festivalu Karlovy Vary.

Drahé bydlení a nedostupné hypotéky v Česku? Zapomeňte – ve srovnání s Polskem i Slovenskem si naše země vede velmi dobře. V sousedním Polsku totiž ještě nedávno hypoteční sazby začínaly osmičkou – dolů šly až v posledních měsících, ale stále to není nic, co by klientům nahrávalo. „Takzvaná proměnlivá sazba tam začíná na 6,4 procenta, což je samozřejmě spíš pro ty bonitnější klienty. Ten nebonitní tam dál bude mít sedmičku,“ říká v rozhovoru pro SZ Byznys Michal Jalovecký, šéf společnosti Ekonomické stavby Polsko s tím, že situaci nepomáhá ani extrémní růst cen. Rozhovor vznikl během Mezinárodního filmového festivalu Karlovy Vary.

Kako oz. v katerem jeziku se s turističnimi ponudniki, na primer gostinci, sporazumevate med počitnicami na Hrvaškem, kjer je ali bo tudi letos dopustovala več kot polovica Slovencev? Vas moti, da so jedilniki v gostilnah na hrvaški obali v angleškem, nemškem, morda italijanskem ali celo madžarskem jeziku, nikjer pa v slovenskem? Bi se morali hrvaški turistični delavci bolj potruditi in ponuditi menuje tudi v slovenščini, saj smo Slovenci že tradicionalno med najbolj pogostimi turisti na Jadranu? Kaj menijo slovenski turisti na Crikveniški rivieri in kako odgovarjajo tamkajšnji gostinci in natakarji?

Med 3. in 16. avgustom bo v Stični potekala Mednarodna poletna šola konserviranja in restavriranja kamnitih površin. Pri njej bo sodelovalo 14 prostovoljcev iz vsega sveta. Njen glavni organizator je Muzej krščanstva na Slovenskem.

CELÝ ROZHOVOR NAJDETE NA HEROHERO.CO/STUDION, DOSTUPNÝ JE TAKÉ KLUBOVÝM PŘEDPLATITELŮM A PŘEDPLATITELKÁM DENÍKU N „Systémová mizogynie je zadřená hluboko. Muže považujeme za normu, ženu za odchylku,“ říká ve Studiu N právnička a odborářka Šárka Homfray. Celkový výdělek českých žen je průměrně o 18 procent nižší než u mužů. „Ocitáme se na spodních příčkách mezinárodních žebříčků. V odměňování i genderové rovnosti si střídáme místa s Rumunskem a Slovenskem. Situace se u nás nemění, protože nedochází k systémovým změnám, které by mohly s něčím pohnout,“ tvrdí spoluautorka oceněné knihy Pay Gap. „Lidé jsou schopní říkat, že odbory jsou k ničemu, ale sami do nich nevstoupí. Odbory jsou jen tak silné, jak silné si udělají odboráře a odborářky,“ vysvětluje. Kdo propadává systémem? Proč společnost tak málo konfrontuje své volené zástupce? A jak se na pracovním trhu chováme k lidem, kteří k nám prchají z Ukrajiny před Putinovou válkou? Podívejte se na celý rozhovor.

Ve vztazích mezi Slovenskem a Německem se objevilo nečekané napětí. Může za to vyjádření německého kancléře Friedricha Merze, který prohlásil, že pokud budou Slovensko s Maďarskem narušovat jednotu Evropské unie, mohlo by to vést u obou zemí ke stopnutí vyplácení prostředků z eurofondů. „Nemůžeme dovolit, aby rozhodnutí celé Evropské unie byla závislá na nějaké malé menšině,“ dodal Merz na okraj diskusního fóra.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Svetovni dan čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov praznuje ves svet, pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Sanje Janša: Cof pa hop! Ah, ti cofi, kako potujejo, kje vse se ustavijo in kje vse se srečamo z njimi. Cofasta miniatura iz domišljijskega sveta, ki pa nas opomni, da imajo tudi predmeti svoje življenje. Pripovedovalka: Gaja Filač. Avtorica besedila: Sanja Janša. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

V Ljubljani poteka 71. Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, prvič v več kot 70-letni zgodovini na Slovenskem. Ob tej priložnosti osvetljujemo zgodovino in namen tribune, ki poteka pod okriljem Mednarodnega glasbenega sveta. Zatem poročamo o gostovanju Orkestra Residentie iz Haaga v Zlatem abonmaju, v nadaljevanju skočimo še na Primorsko, najprej v Rafutski park v Novi Gorici, kjer je nastopil oktet rogov ter nato na prireditev "Z violino in malim basom od Rezije do Istre", ki je v soboto potekala v dvorani palače Gravisi Buttorai na sedežu Italijanske skupnosti Santorio Santorio v Kopru, konec oddaje pa bo v znamenju opere. Poročali bomo o aprilski uprizoritvi Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor v tržaškem opernem gledališču in zagrebški uprizoritvi Rusalke Antonína Dvořáka.

Zakaj je bil odnos slovenske duhovščine do okupatorjev in odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno tako različen v različnih predelih slovenskega etničnega ozemlja Uveljavljena zgodba o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem gre nekako takole: narod, ki je bil v tistem času nedvomno večinsko katoliški, se je hitro v velikem delu postavil na stran ideološko mešanega odporniškega gibanja, ki so ga v pomembni meri organizirali komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli, katoliška cerkev pa je ne le simpatizirala z okupatorjem, ampak kmalu začela spodbujati tudi oboroževanje enot, ki so nastopile proti partizanskemu odporu, v katerem je sicer res vedno močnejšo vlogo prevzemala komunistična partija. In vendar ta mnogokrat povedana zgodba, ko pogledamo celotno slovensko duhovščino po vseh delih slovenskega etničnega ozemlja, nikakor ni več tako enoznačna. V tokratnih Sledeh časa bomo skušali zarisati veliko bolj kompleksno sliko odnosa slovenske duhovščine do okupatorja in Osvobodilne fronte ter se spomnili tudi tistih, včasih pozabljenih duhovnikov, ki v nasprotju z odločitvijo vodstva ljubljanske škofije niso nastopili proti partizanskemu odporu, ampak so ga bolj ali manj aktivno podpirali ali pa vsaj ostajali nevtralni in skušali preprečiti bratomorni spopad. Pri tem nam bodo pomagali teolog in pisatelj Peter Kovačič Peršin ter zgodovinarja, dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete in dr. Egon Pelikan z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Po partizanskem mitingu v Prezidu septembra 1943, v ospredju verski referent XIV. divizije Jože Lampret, drugi duhovnik pa je domači župnik iz Prezida, Wikipedija, javna last

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

V velikonočnem času, ko v medije prihajajo najrazličnejše, žal tudi komercializirane duhovne vsebine, je prav, da se posvetimo zgodovini Cerkve na naših tleh. Ki pa je bila, kot zgodovina Cerkve sploh, pogosto vijugava, težavna, predvsem pa danes v marsičem pozabljena. A tudi tisti manj obveščeni verniki ali pa celo laiki se strinjajo, da je eden prelomnih dogodkov v zgodovini Cerkve na Slovenskem prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor. Gre za skoraj generičen pojem in razen tega, da je to uspelo škofu Antonu Martinu Slomšku, se o samem prenosu v laični javnosti ne ve dosti. Sploh pa ne poznamo podrobnosti in oseb, ki so še stale za tem zgodovinskim dejanjem. Eden najtesnejših Slomškovih sodelavcev je bil tisti čas Marko Glaser, duhovnik pri sv. Petru v današnjem Malečniku. Oddaja, ki jo je pripravil Marko Radmilovič, poskuša odstraniti nekaj pozabe z osebnosti tega izjemnega moža.

Jak se chovatelé skotu u hranic se Slovenskem chrání před zavlečením slintavky a kulhavky? Z jakých důvodů jsou podle NKÚ v systému dotací stále zásadní problémy? Proč se v Česku zrychlilo šíření žloutenky typu A, tzv. nemoci špinavých rukou? A vyřadí soudní verdikt Marine Le Penovou z boje o funkci francouzské prezidentky?

Jak se chovatelé skotu u hranic se Slovenskem chrání před zavlečením slintavky a kulhavky? Z jakých důvodů jsou podle NKÚ v systému dotací stále zásadní problémy? Proč se v Česku zrychlilo šíření žloutenky typu A, tzv. nemoci špinavých rukou? A vyřadí soudní verdikt Marine Le Penovou z boje o funkci francouzské prezidentky?

Pomlad prinaša otoplitev tudi na kapitalskem trgu. Danes se začenja vpisovanje drugih ljudskih obveznic, konec leta bomo dočakali davčno prijaznejše individualne naložbene račune, število delničarjev na Ljubljanski borzi se bo v začetku prihodnjega leta z vstopom Vzajemne na kapitalski trg pomembno okrepilo. Za prepričljivejše povečanje likvidnosti in obsega trgovanja pa bi potrebovali vsaj še nekaj svežih podjetij, uvrščenih na Ljubljansko borzo. Gremo v to smer? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Nikolina Prah, državna sekretarka na ministrstvu za finance; Marko Bombač, predsednik uprave Ljubljanske borze; Blaž Bračič, član uprave NLB skladi; Igor Štemberger, predsednik uprave Ilirika.

Mladý slovenský europoslanec hlavní vládní strany Směr Erik Kaliňák, navíc šéf poradců premiéra Roberta Fica, prohlásil, že kdyby Ukrajina padla a Rusko by obsadilo i Zakarpatí sousedící se Slovenskem, tak by Slovensko konečně mělo na východních hranicích spolehlivého souseda.

Vláda Petra Fialy (ODS) zatím nevidí důvod obnovovat tradici společných zasedání se slovenskou vládou Roberta Fica. Oba kabinety rozděluje zejména pohled na zahraniční politiku. „Se Slovenskem máme vztah jako s žádnou jinou zemí. Tuto hodnotu bychom měli rozvíjet,“ kritizuje ochladnutí vztahů pro Český rozhlas Plus Radek Vondráček (ANO) ze sněmovního zahraničního výboru. „Jsme sousedé a měli bychom komunikovat. K tomu dochází,“ brání vládu Jan Beitl (ODS) ze stejného výboru.