Podcasts about slovenskem

Za konec leta na Frekvenci X obračamo pogled nazaj, v čas, ko so znanstvene ideje dišale po terenu, drzni radovednosti in neustrašnosti. V oddaji bomo listali po novi knjigi Zgodbe o slovenskih znanstvenikih in znanstvenicah fizika Antona Gradiška, in to vse od srednjeveških motrilcev neba do sodobnih raziskovalcev 20. stoletja. Spoznali bomo ljudi, ki so znanost pri nas soustvarjali na presenetljive načine: na primer kdo je svetu predstavil človeško ribico, kdo je prisluškoval žuželkam, katera aristokratinja je bila neumorna v arheoloških izkopavanjih in kako je slovenski raketni inženir razmišljal o vožnji po vesolju. Svoja zgodba pa je tudi, kako sta se egipčanska mumija in krokodil znašla v Ljubljani. Gost: dr. Anton Gradišek, Institut 'Jožef Stefan' V Xpertizi, kjer predstavljamo mlade raziskovalce na začetku njihovih raziskovalnih poti, pa se tokrat selimo na Štajersko. Spoznali boste Žana Mongusa, študenta doktorskega študija na Fakulteti za kmetijsko in biosistemske vede Univerze v Mariboru, ki je eden redkih srečnežev, ki lahko vsakodnevno pilotira drone in preizkuša meje njihovih sposobnosti.

Umetniki so včasih zelo problematični, ampak že s tem, ker so umetniki, so fascinantni, je povedal režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Da del slovenske družbe in politike vidi umetnike popolnoma drugače, je pokazal referendum o izjemnih pokojninah umetnikov. Za nami je izjemno filmsko leto. Kulturniško leto 2025 je na Slovenskem utripalo tudi z Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel László Krasznahorkai. V tokratni oddaji Studio ob 17.00 bomo pregledali, kaj nas je na področju kulture in umetnosti v letu 2025 najbolj navdihovalo, kateri filmi, razstave, predstave in knjige so stopili v ospredje. Kaj je bilo storjenega na področju kulturne politike. Avtor oddaje Aleksander Čobec.

Po številu samostanov in redovnikov so bili kapucini v 18. stoletju najštevilčnejša redovna skupnost na Slovenskem. Gre za katoliški red, ki sledi miselnosti in učenjem redovnega ustanovitelja in svetnika Frančiška Asiškega. Med drugim jih poznamo tudi zaradi Škofjeloškega pasijona, najstarejšega dramskega besedila v slovenščini, ki ga je napisal brat Romuald in ga hranijo v Kapucinski knjižnici samostana v Škofji Loki. A ta knjiga še zdaleč ni edino pomembno knjižno delo, za katerega skrbijo. Kapucinski samostan, ki deluje od leta 1707, ima namreč kar 6 knjižnic. Najdragocenejša dela sicer niso na ogled, smo pa v oddaji Nedeljska reportaža obiskali njihovo knjižnico spomeniško zavarovanih starih knjig.

Umetniki so včasih zelo problematični, ampak že s tem, ker so umetniki, so očarljivi, je povedal režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Da del slovenske družbe in politike vidi umetnike popolnoma drugače, je pokazal referendum o izjemnih pokojninah umetnikov. Za nami je izjemno filmsko leto. Kulturniško leto 2025 je na Slovenskem utripalo tudi z Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel László Krasznahorkai. V oddaji bomo pregledali, kaj nas je na področju kulture in umetnosti v letu 2025 najbolj navdihovalo, kateri filmi, razstave, predstave in knjige so stopili v ospredje. Kaj je bilo storjenega na področju kulturne politike.

Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danesPred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev? Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje. In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti. Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)

Smo v času, ko se v slovenskih gospodinjstvih peče potica, mize pa se šibijo pod težo medenjakov in jabolčnih zavitkov Skratka, v ospredju je sladkor in prav tako bo tudi v tokratni oddaji. Na letošnji izvedbi Avdiofestivala, smo Maja Ratej, Ajda Kus in Neža Borkovič pred 120-glavo množico osnovnošolcev posnele interaktivno epizodo Radiovednih. Z občinstvom in strokovnjaki smo izvajale kemijske poskuse, se spraševale, kolikšna je še “sprejemljiva” količina sladkorja v prehrani odraslega človeka, ter pogledale v preteklost sladkorja na Slovenskem …Vendarle ni naključje, da smo se o sladkorju pogovarjali prav v ljubljanski Cukrarni. Povezava do kemijskega poskusa "Faraonove kače" v video obliki. Gostje: Marko Jeran, Institut Jožef Stefan, Ana Maglov, bodoča zdravnica in oseba s sladkorno boleznijo, Barbara Zajc Tekavec, BIC Ljubljana, Blaž Vurnik, Mestni muzej. Poglavja: 00:00:01 Radiovedni v Cukrarni 00:01:28 Zgodovina sladkorja 00:04:16 Barbara Zajc Tekavec o zdravi meri zaužitega sladkorja 00:07:51 Dijakinji Lara Suhovršnik in Vita Purnat o dobrih in slabih plateh sladkorja 00:09:02 Ana Maglov o sladkorni bolezni 00:11:37 Dr. Marko Jeran o kemijski sestavi sladkorja 00:15:07 Dr. Blaž Vurnik o zgodovini Cukrarne 00:20:17 Xpertiza: Gaia Kravanja

Smo v času, ko se v slovenskih gospodinjstvih peče potica, mize pa se šibijo pod težo medenjakov in jabolčnih zavitkov Skratka, v ospredju je sladkor in prav tako bo tudi v tokratni oddaji. Na letošnji izvedbi Avdiofestivala, smo Maja Ratej, Ajda Kus in Neža Borkovič pred 120-glavo množico osnovnošolcev posnele interaktivno epizodo Radiovednih. Z občinstvom in strokovnjaki smo izvajale kemijske poskuse, se spraševale, kolikšna je še “sprejemljiva” količina sladkorja v prehrani odraslega človeka, ter pogledale v preteklost sladkorja na Slovenskem …Vendarle ni naključje, da smo se o sladkorju pogovarjali prav v ljubljanski Cukrarni. Povezava do kemijskega poskusa "Faraonove kače" v video obliki. Gostje: Marko Jeran, Institut Jožef Stefan, Ana Maglov, bodoča zdravnica in oseba s sladkorno boleznijo, Barbara Zajc Tekavec, BIC Ljubljana, Blaž Vurnik, Mestni muzej. Poglavja: 00:00:01 Radiovedni v Cukrarni 00:01:28 Zgodovina sladkorja 00:04:16 Barbara Zajc Tekavec o zdravi meri zaužitega sladkorja 00:07:51 Dijakinji Lara Suhovršnik in Vita Purnat o dobrih in slabih plateh sladkorja 00:09:02 Ana Maglov o sladkorni bolezni 00:11:37 Dr. Marko Jeran o kemijski sestavi sladkorja 00:15:07 Dr. Blaž Vurnik o zgodovini Cukrarne 00:20:17 Xpertiza: Gaia Kravanja

V oddaji Moja zgodba smo začeli s predvajanjem nekaterih prispevkov iz simpozija z naslovom Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem, ki je potekal 10. septembra 2025. Soorganizirala sta ga Slovenska matica in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sklopu Leta dediščine. Na njem je sodelovala vrsta referentov različnih strok, ki so temno in težko dediščino komunistične revolucije predstavili vsak iz svojega poklicnega vidika. Poleg uvodnih besed ste lahko slišali tudi predavanje Lane Delač Hrovatin v katerem je predstavila nadzor tajne politične policije nad Edvardom Kocbekom, Borisom Pahorjem in Viktorjem Blažičem.

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Haeresis fulminata ali Strela udari krivoverca je naslov izjemne knjige, v kateri je natisnjena drama Janeza Ludvika Schönlebna v latinščini in slovenskem prevodu Braneta Senegačnika. Uprizorjena je bila v ljubljanskem jezuitskem kolegiju leta 1651. Gre za prvi prevod kake jezuitske drame iz latinščine v slovenščino. Besedilo drame Haereseis fulminata dopolnjujejo opombe, komentar in spremne študije Monike Deželak Trojar in Braneta Senegačnika, pa tudi 12 faksimilov rokopisa. Knjiga je izšla pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. S tem prelomnim delom se bistveno dopolnjuje védenje o jezuitskem gledališču na Slovenskem, pa tudi v Evropi in po svetu – jezuiti so namreč uprizarjanje iger uvedli v okolja, kamor so prišli, kar pomeni, da je bilo jezuitsko gledališče v svojem času »globalen« pojav. O tragediji v 3600 verzih, za katero do nedavna nismo vedeli, da obstaja v zapisu, bodo v oddaji Ars humana govorijo urednica Monika Deželak Trojar, urednik in prevajalec Brane Senegačnik ter gostiteljica Tadeja Krečič. Oblikovalec zvoka: Jernej Boc

Dvestoosemintrideseta epizoda podkasta O.B.O.D. je jubilejna dvajseta epizoda v živo in je posvečena knjigam in seriji o Fentabotu. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se tokrat na povabilo založbe Aktivni mediji oglasili na 41. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani in pogovor posneli na glavnem odru. Igor pravi, da knjig zaradi njihove zabavnosti kar ne moreš odložiti, […]

Restart vztahů mezi Českem a Slovenskem – tak označil předseda slovenské Národní rady Richard Raši návštěvu svého českého kolegy Tomia Okamury (SPD). „Atmosféra na Slovensku byla opravdu mimořádně plná očekávání,“ popisuje z Bratislavy Radek Vondráček (ANO). „Uvidíme, jak dlouho radostné opojení vydrží,“ namítá skepticky poslanec ODS Pavel Žáček v pořadu Pro a proti.

Restart vztahů mezi Českem a Slovenskem – tak označil předseda slovenské Národní rady Richard Raši návštěvu svého českého kolegy Tomia Okamury (SPD). „Atmosféra na Slovensku byla opravdu mimořádně plná očekávání,“ popisuje z Bratislavy Radek Vondráček (ANO). „Uvidíme, jak dlouho radostné opojení vydrží,“ namítá skepticky poslanec ODS Pavel Žáček v pořadu Pro a proti.Všechny díly podcastu Pro a proti můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V minutah za kulturo smo vas povabili na odprtje še zadnje razstave Odsevi upanja, ki je nastala v okviru kulturnih projektov ob svetem letu v Cerkvi na Slovenskem in že od marca potuje po vseh slovenskih škofijah in zamejstvu. V torek (9.12.) jo bodo na ogled postavili še v Galeriji Družina, tja pa nas je povabila soavtorica mag. Bernarda Stenovec.

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

Vstopili smo v december, ko je poleg lučk, kuhanega vina, cimeta in prazničnih dreves prisotna še ena okrasitev – nogavice. Tiste velike, za (velika) darila. Prva morda prinese prvi od treh dobrih mož že ta konec tedna, smo se pa ob tem za tokratni Torkov kviz odločili iti na pot raziskovanja nogavičarstva na Slovenskem. In kam drugam kot v Tržič, ki je bil v 18. stoletju na Slovenskem najmočnejše nogavičarsko središče.

Nihče ni šolanja izumil, napredek človeštva je pripeljal do tega, da so družbe same ugotovile, da je to najboljše za vse - vladarje in tiste, ki so vladarjem služili. V tokratnih Radiovednih vseeno pogledamo ključne prelomice v razvoju šolstva. Naš sogovornik je tokrat kustos v Slovenskem šolskem muzeju Gregor Gartner.

Začenjamo z za mnoge ekskluzivnim pogovorom s svetovno prepoznavno performerko Marino Abramović, ki se te dni mudi v Ljubljani, nadaljujemo pa s svetovno muzealsko in dediščinsko novostjo, ki se vpisuje v enega od simbolnih vrhuncev letošnje dvojne evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica - predstavljamo sporočilo in opis v sredo odprte nastajajoče stalne razstave »Mesto na meji« v novogoriškem središču EPIC. Postavila jo je in jo dopolnjuje kustosinja Kaja Širok. Kako si predstavlja direktorovanje Drami SNG v Ljubljani nova direktorica Ivana Djilas, boste izvedeli v pogovoru z njo. Tokrat predstavljamo dobitnice in dobitnike štirih nagrad in priznanj, ki jih podeljujejo na iztekajočem se Slovenskem knjižnem sejmu, kjer kot kaže, v veliki meri ponujajo literaturo v angleškem jeziku. Podelili so Schwentnerjevo za življensko delo v založništvu in knjigotrštvu, nagrado Maruše Krese, založba Goga jo v sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov podeljuje najboljši zbirki kratkih zgodb, DSP je podelilo nagrado za najboljši prvenec, DSKP pa je podelilo nagrado Radojke Vrančič za prevod v slovenščino. Ženski odbor Slovenskega centra PEN je podelil nagrado »mira« dvema avtoricama. Povzeli smo tudi okroglo mizo o nezavidljivem položaju Kulturnega doma v Trstu, kjer se od sredine 60-ih let preteklega stoletja nahaja Slovensko stalno gledališče v Trstu – stavbnemu kompleksu arhitekta Eda Mihevca namreč grozi, da ga utegnejo lastniki zaradi nesolventnosti prodati na trgu. Foto: Neža Tuma

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.

Kako kultura in kulturniki živijo na družbenih omrežjih? So jim v pomoč pri promociji svojega dela? In ali kulturniki z izražanjem svojih mnenj na družabnih omrežjih predstavljajo neki nov fenomen družbeno angažiranega intelektualca? Ta in druga vprašanja pretresajo gostje na okrogli mizi. Sodelujejo: Maja Smrekar, dr. Peter Stanković in dr. Gregor Moder. Okrogla miza je v živo potekala na Glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma.

Gost oddaje Spoznanje več predsodek manj je bil pisatelj in duhovnik mag. Branko Cestnik. Prva tema pogovora je bila komentar po nedeljskem referendumu o asistiranem samomoru. Zanimivo je, da se je tokom kampanje ustvarilo posebno gibanje za življenje, pravcata anti-nihilistična fronta. Pozornost smo namenili tudi preganjanju kristjanov v Nigeriji in se za konec ustavili še na Slovenskem knjižnem sejmu, ki se je danes začel in rekli kakšno o romanu Alme Karlin o Maksimiljanu Celjskem.

Dvojezično šolstvo od vrtca do univerze je ena od najpomembnejših tem koroških Slovencev. Pripravili so konkretne predloge za uveljavitev šolskega sistema, ki bi to omogočal tudi po končanih štirih letih osnovnega šolstva. Zdaj je na potezi zvezno ministrstvo za izobraževanje. Potegnemo črto pod 120 let delovanja slovenskega prosvetnega društva Edinost iz Škofič ob Vrbskem jezeru in gostimo nagrajeno tržaško prevajalko in pisateljico mlajše generacije Mojco Petaros. Spomini na babičino kuhinjo je naslov knjige, ki so jo pripravile članice Slovenskega doma Zagreb in zanima nas, kakšne recepte so zbrale. Urednik Franci Just pa pove več o pravkar izdanem zborniku z naslovom Slovenski rod tod še živi, nastalem ob 35 – letnici Zveze Slovencev na Madžarskem.Foto (Vida Toš) - Zbornik ob 35 letnici Zveze Slovencev na Madžarskem

Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.

Festivalovým karnevalem se v Česku už řadu let oslavuje 17. listopad. Dnes oficiálně „Den boje za svobodu a demokracii“. Rituálně se tu opakuje představa svobody jako uvolnění ze sevření autoritativní moci, které Česko, tehdy ještě se Slovenskem prožilo v listopadu 1989.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

V Slovenski vasi v Lanusu v Buenos Airesu v Argentini so v nedeljo praznovali 70. Slovenski dan in 73. Obletnico društva Slovenska vas. Predsednica društva Kristina Grbec nam je povedala, da so imeli ponovitev zlate maše rojaka Petra Opeke. Zbrali so se na dvorišču šole Marije Kraljice, ki je središče Slovenske vasi. Tam so po slovesnko zapeli Zlatomašnik bod' pozdravljen. Zbrali so se člani bratskih domov in tam je Peter Opeka izrekel zelo ganljive besede, ki so napolnile srca vsem navzočim. Prisotnih je bilo veliko duhovnikov: primas Argentine, kardinal Vinko Bokalič, nadškof Andrej Stanovnik, nadškof Anton Stres, duhovniki Franci Cukjati, Pavle Novak, Robert Brest, Gašper Mauko, Jože Bokalič in Toni Burja. Bila je res zelo slovesna maša, zelo ganljiva in je bila po slovensko in v španščini tudi zato, ker je bilo tudi precej špansko govorečih ljudi, nam je še povedala Kristina Grbec. Zlate maše Petra Opeke ter kulturnega programa na letošnjem 70. Slovenskem dnevu v Buenos Airesu v Argentini se je udeležilo več kot 500 ljudi.

Proč je Robert Fico je hlavním rizikem při obnově vztahů se Slovenskem? Co bude znamenat pád Pokrovsku? Řekneme si taky pár slov k rozpočtu, probereme Kazachstán a abrahámovské dohody a na závěr si poslechněte glosu Ondřeje Neffa. Moderuje Ondřej Konrád.

Dokonce ani budoucí český premiér a hlavní osoba v zahraniční politice Andrej Babiš (ANO) se nemůže postavit po bok slovenského premiéra Roberta Fica příliš blízko. Tedy pokud míní hájit co nejlépe české národní zájmy a ekonomické priority, jak se píše v návrhu programového prohlášení budoucí vlády.

Dokonce ani budoucí český premiér a hlavní osoba v zahraniční politice Andrej Babiš (ANO) se nemůže postavit po bok slovenského premiéra Roberta Fica příliš blízko. Tedy pokud míní hájit co nejlépe české národní zájmy a ekonomické priority, jak se píše v návrhu programového prohlášení budoucí vlády.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Proč je Robert Fico je hlavním rizikem při obnově vztahů se Slovenskem? Co bude znamenat pád Pokrovsku? Řekneme si taky pár slov k rozpočtu, probereme Kazachstán a abrahámovské dohody a na závěr si poslechněte glosu Ondřeje Neffa. Moderuje Ondřej Konrád.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V tokratni oddaji vam predstavljamo knjižno novost z naslovom »Med Benetkami in Dunajem: Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete«. Knjigo sta napisala Brigitta Mader in Salvator Žitko. Bili smo tudi na kiparski razstavi »Vrvež« Polone Maher, ki je na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Pripravili pa smo tudi oceno predstave Kavarna, ki smo si jo ogledali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Današnje slovensko ozemlje je tisti del Evrope, ki od najstarejših časov omogoča najlažji kopenski prehod med vzhodom in zahodom, med osrednjo Evropo in Jadranskim morjem oziroma Sredozemljem. Tu že od pamtiveka potekajo najpomembnejše trgovske poti in zato so tu nastajale najrazličnejše državne tvorbe, ki so imele svoj denarni sistem. Del te bogate zgodovine oziroma zadnjih 150 let je opisanih katalogu Denar na Slovenskem.

Podcast 5:59 přináší další sérii, tentokrát ve spolupráci se zahraniční redakcí Seznam Zpráv. Středoevropský reportér Filip Harzer se při svých  cestách napříč Slovenskem snaží zjistit, jakým směrem se za čtvrté vlády premiéra Fica země vydala. A je to cesta k neliberální demokracii, jak Ficovi oponenti často zdůrazňují? Je možné, že v jeho stopách půjde i Andrej Babiš a jeho příští vláda? V prvním díle podcastové série Směr Fico, se Filip zaměřuje na premiérův nečekaný politický návrat v pocovidových volbách. Článek a další informace k nové sérii Směr Fico najdete na webu Seznam ZprávySledujte nás na sociálních sítích X, Instagram, Threads nebo Bluesky. Náměty a připomínky nám můžete psát na e-mail zaminutusest@sz.cz

Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje, da je lahko prenašalec nesel več vsebine. In, kdo ve, kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. Leto nastanka: 2020.

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Na današnji dan reformacije se na Slovenskem med drugim spominjamo prizadevanj reformatorjev za knjižno produkcijo v materinščini. Kot je v poslanici ob prazniku poudaril premier Robert Golob, je bila knjiga tedaj prebojna tehnologija. Ob tem je opomnil na nalogo vseh, da v času tehnoloških in družbenih prelomnic ohranimo slovensko besedo in jo vtkemo v sodobni digitalni svet. V oddaji tudi: - Po tragediji v Novem mestu sodišča zavračajo očitke o neukrepanju, a priznavajo, da bi postopke lahko vodili hitreje - Združeni narodi pozivajo ZDA, naj končajo napade na plovila v Karibskem morju - V Novi Sad se pred jutrišnjo obletnico zrušitve nadstreška zgrinja več tisoč ljudi z vse Srbije

Praznujemo dan reformacije, gibanja, ki je Slovence urstilo med učene kulture z ustvarjanjem izvirnih besedil v slovenščini, ki tako postane tudi knjižni jezik. Reformacija nam da prvi tiskani knjigi - Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja pa tudi prvi prevod Biblije Jurija Dalmatina. Prav ob tej je v koroški osrednji knjižnici shranjen manj znan Črnjanski rokopis - eno od desetih del vpisanih v Unescovo nacionalno listino Spomin sveta. V oddaji tudi: - Kitajski predsednik Ši na gospodarskem forumu APEC izpostavil nujnost sodelovanja - Svet Evrope zaskrbljen zaradi skorajšnjega izstopa Latvije iz carigrajske konvencije - Ljubljanska univerza namenja 10 milijonov evrov štirim interdisciplinarnim projektom

Na sedežu Slovenske matice je včeraj potekal posvet o Josipu Pangercu, politiku, podjetniku, glasbeniku in narodnem buditelju, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa bodo jutri v režiji Janusza Kice premierno uprizorili predstavo Kavarna italijanskega komediografa Carla Goldonija.

Smo v tednu, ko praznujemo Dan reformacije, ki nam je dala prvo slovensko knjigo in slovenščino vzpostavila kot knjižni jezik. Kakšna pa je danes, dobrih 500 let od začetka reformacije na Slovenskem, podoba slovenske literarne krajine? Zanjo je značilno, da ni enotna, saj v njej soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je torej sodobna slovenska literatura, več v tokratnem Studiu ob 17-tih. Oddaja je bila prvič objavljena v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars. Gostje: dr. Varja Balžalorsky Antić, literarna teoretičarka in pesnica; Ana Schnabl, pisateljica in publicistka; Aljoša Harlamov, urednik, publicist in pisatelj. Avtor oddaje Gregor Podlogar.

Poznavalka srednjeveškega gradiva na Slovenskem, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob je predstavila novo knjigo Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. V Ljubljani pred ljubljansko Dramo pa je na ogled ulična razstava z naslovom Simfonija narave v Ljubljani Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Poznavalka srednjeveškega gradiva na Slovenskem, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob je predstavila novo knjigo Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. V Ljubljani pred ljubljansko Dramo pa je na ogled ulična razstava z naslovom Simfonija narave v Ljubljani Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Na slovenskem kapitalskem trgu je začelo brbotati. Upravičenci do deležev v Vzajemni zavarovalnici si že lahko naložijo delnice na trgovalne račune, tisti, ki so se odločili za izplačila, pa lahko pričakujejo denar v prihodnjih dneh. Vse vlagatelje bodo v prihodnjem letu razveselili davčno ugodnejši individualno naložbeni računi. Ljubljansko borzo, ki je po rasti indeksa SBI top med najboljšimi v svetu, pa, kot kaže, čaka tudi nov lastnik. O razmerah na slovenskem kapitalskem trgu v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Luka Podlogar, predsednik uprave NLB skladi; Alja Markovič Čas, članica uprave Vzajemna zavarovalnica; Igor Štemberger, predsednik uprave družbe Ilirika; Aleš Lokar, vodja upravljanja delniških naložb v Generali Investments. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Vyjednávání bezpečnostních záruk z Evropy, otázka ruské ropy a diplomatické cesty mezi Ukrajinou, Slovenskem a Maďarskem charakterizují současnou fázi jednání o míru. „Otázka je, jak přesvědčit Rusko, aby souhlasilo s nějakým kompromisem, který by si představoval západ a Ukrajina,“ říká v pořadu Jak to vidí… analytik Jan Ludvík z katedry bezpečnostních studií FSV UK. Co může ve světovém uspořádání znamenat nový návrh obranné strategie Spojených států amerických?Všechny díly podcastu Jak to vidí... můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

CELÝ ROZHOVOR NAJDETE NA HEROHERO.CO/STUDION, DOSTUPNÝ JE TAKÉ KLUBOVÝM PŘEDPLATITELŮM A PŘEDPLATITELKÁM DENÍKU N „Systémová mizogynie je zadřená hluboko. Muže považujeme za normu, ženu za odchylku,“ říká ve Studiu N právnička a odborářka Šárka Homfray. Celkový výdělek českých žen je průměrně o 18 procent nižší než u mužů. „Ocitáme se na spodních příčkách mezinárodních žebříčků. V odměňování i genderové rovnosti si střídáme místa s Rumunskem a Slovenskem. Situace se u nás nemění, protože nedochází k systémovým změnám, které by mohly s něčím pohnout,“ tvrdí spoluautorka oceněné knihy Pay Gap. „Lidé jsou schopní říkat, že odbory jsou k ničemu, ale sami do nich nevstoupí. Odbory jsou jen tak silné, jak silné si udělají odboráře a odborářky,“ vysvětluje. Kdo propadává systémem? Proč společnost tak málo konfrontuje své volené zástupce? A jak se na pracovním trhu chováme k lidem, kteří k nám prchají z Ukrajiny před Putinovou válkou? Podívejte se na celý rozhovor.