Podcasts about slovenskem

Restart vztahů mezi Českem a Slovenskem – tak označil předseda slovenské Národní rady Richard Raši návštěvu svého českého kolegy Tomia Okamury (SPD). „Atmosféra na Slovensku byla opravdu mimořádně plná očekávání,“ popisuje z Bratislavy Radek Vondráček (ANO). „Uvidíme, jak dlouho radostné opojení vydrží,“ namítá skepticky poslanec ODS Pavel Žáček v pořadu Pro a proti.

Vstopili smo v december, ko je poleg lučk, kuhanega vina, cimeta in prazničnih dreves prisotna še ena okrasitev – nogavice. Tiste velike, za (velika) darila. Prva morda prinese prvi od treh dobrih mož že ta konec tedna, smo se pa ob tem za tokratni Torkov kviz odločili iti na pot raziskovanja nogavičarstva na Slovenskem. In kam drugam kot v Tržič, ki je bil v 18. stoletju na Slovenskem najmočnejše nogavičarsko središče.

Nihče ni šolanja izumil, napredek človeštva je pripeljal do tega, da so družbe same ugotovile, da je to najboljše za vse - vladarje in tiste, ki so vladarjem služili. V tokratnih Radiovednih vseeno pogledamo ključne prelomice v razvoju šolstva. Naš sogovornik je tokrat kustos v Slovenskem šolskem muzeju Gregor Gartner.

Začenjamo z za mnoge ekskluzivnim pogovorom s svetovno prepoznavno performerko Marino Abramović, ki se te dni mudi v Ljubljani, nadaljujemo pa s svetovno muzealsko in dediščinsko novostjo, ki se vpisuje v enega od simbolnih vrhuncev letošnje dvojne evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica - predstavljamo sporočilo in opis v sredo odprte nastajajoče stalne razstave »Mesto na meji« v novogoriškem središču EPIC. Postavila jo je in jo dopolnjuje kustosinja Kaja Širok. Kako si predstavlja direktorovanje Drami SNG v Ljubljani nova direktorica Ivana Djilas, boste izvedeli v pogovoru z njo. Tokrat predstavljamo dobitnice in dobitnike štirih nagrad in priznanj, ki jih podeljujejo na iztekajočem se Slovenskem knjižnem sejmu, kjer kot kaže, v veliki meri ponujajo literaturo v angleškem jeziku. Podelili so Schwentnerjevo za življensko delo v založništvu in knjigotrštvu, nagrado Maruše Krese, založba Goga jo v sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov podeljuje najboljši zbirki kratkih zgodb, DSP je podelilo nagrado za najboljši prvenec, DSKP pa je podelilo nagrado Radojke Vrančič za prevod v slovenščino. Ženski odbor Slovenskega centra PEN je podelil nagrado »mira« dvema avtoricama. Povzeli smo tudi okroglo mizo o nezavidljivem položaju Kulturnega doma v Trstu, kjer se od sredine 60-ih let preteklega stoletja nahaja Slovensko stalno gledališče v Trstu – stavbnemu kompleksu arhitekta Eda Mihevca namreč grozi, da ga utegnejo lastniki zaradi nesolventnosti prodati na trgu. Foto: Neža Tuma

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.

Kako kultura in kulturniki živijo na družbenih omrežjih? So jim v pomoč pri promociji svojega dela? In ali kulturniki z izražanjem svojih mnenj na družabnih omrežjih predstavljajo neki nov fenomen družbeno angažiranega intelektualca? Ta in druga vprašanja pretresajo gostje na okrogli mizi. Sodelujejo: Maja Smrekar, dr. Peter Stanković in dr. Gregor Moder. Okrogla miza je v živo potekala na Glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma.

Gost oddaje Spoznanje več predsodek manj je bil pisatelj in duhovnik mag. Branko Cestnik. Prva tema pogovora je bila komentar po nedeljskem referendumu o asistiranem samomoru. Zanimivo je, da se je tokom kampanje ustvarilo posebno gibanje za življenje, pravcata anti-nihilistična fronta. Pozornost smo namenili tudi preganjanju kristjanov v Nigeriji in se za konec ustavili še na Slovenskem knjižnem sejmu, ki se je danes začel in rekli kakšno o romanu Alme Karlin o Maksimiljanu Celjskem.

Dvojezično šolstvo od vrtca do univerze je ena od najpomembnejših tem koroških Slovencev. Pripravili so konkretne predloge za uveljavitev šolskega sistema, ki bi to omogočal tudi po končanih štirih letih osnovnega šolstva. Zdaj je na potezi zvezno ministrstvo za izobraževanje. Potegnemo črto pod 120 let delovanja slovenskega prosvetnega društva Edinost iz Škofič ob Vrbskem jezeru in gostimo nagrajeno tržaško prevajalko in pisateljico mlajše generacije Mojco Petaros. Spomini na babičino kuhinjo je naslov knjige, ki so jo pripravile članice Slovenskega doma Zagreb in zanima nas, kakšne recepte so zbrale. Urednik Franci Just pa pove več o pravkar izdanem zborniku z naslovom Slovenski rod tod še živi, nastalem ob 35 – letnici Zveze Slovencev na Madžarskem.Foto (Vida Toš) - Zbornik ob 35 letnici Zveze Slovencev na Madžarskem

Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.

Festivalovým karnevalem se v Česku už řadu let oslavuje 17. listopad. Dnes oficiálně „Den boje za svobodu a demokracii“. Rituálně se tu opakuje představa svobody jako uvolnění ze sevření autoritativní moci, které Česko, tehdy ještě se Slovenskem prožilo v listopadu 1989.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Na ljubljanskem Krakovskem nasipu je bila na ogled razstava Meja, jezik in šola: državni okviri in jezikovna politika v slovenskem šolstvu prve polovice 20. stoletja. Razstava Slovenskega šolskega muzeja, ki izpostavlja pomen slovenskega jezika v procesih izobraževanja na ozemlju današnje Slovenije pa tudi na obrobjih slovenskega poselitvenega prostora, je povod za pogovor, ki enkrat mesečno nastaja v sodelovanju Programa Ars s slovenskim sporedom ORF v Celovcu in Radiem Trst A. O burnem, pet desetletij trajajočem obdobju nenehnih premikov državnih meja in družbenopolitičnih ustrojev, pa tudi mestoma grobih posegov oblasti v jezikovne politike znotraj posameznih državnih tvorb, razmišljamo z gosti. Sodelujejo: v ljubljanskem studiu strokovni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja dr. Robert Devetak, v celovškega studiu jezikoslovec in zgodovinar dr. Theodor Domej in v tržaškem studiu znanstveni sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča SAZU zgodovinar dr. Aleksej Kalc Na fotografiji je nabiralnik za finančne prispevke v podporo Družbi svetega Cirila in Metoda, okrog leta 1900. Omenjena družba je bila narodnoobrambna organizacija, ki si je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prizadevala za gradnjo slovenskih ali dvojezičnih šol na jezikovno mešanih območjih Koroške, Goriške in Istre. Zbirka stalne razstave Slovenskega šolskega muzeja, foto: Andrej Peunik.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

V Slovenski vasi v Lanusu v Buenos Airesu v Argentini so v nedeljo praznovali 70. Slovenski dan in 73. Obletnico društva Slovenska vas. Predsednica društva Kristina Grbec nam je povedala, da so imeli ponovitev zlate maše rojaka Petra Opeke. Zbrali so se na dvorišču šole Marije Kraljice, ki je središče Slovenske vasi. Tam so po slovesnko zapeli Zlatomašnik bod' pozdravljen. Zbrali so se člani bratskih domov in tam je Peter Opeka izrekel zelo ganljive besede, ki so napolnile srca vsem navzočim. Prisotnih je bilo veliko duhovnikov: primas Argentine, kardinal Vinko Bokalič, nadškof Andrej Stanovnik, nadškof Anton Stres, duhovniki Franci Cukjati, Pavle Novak, Robert Brest, Gašper Mauko, Jože Bokalič in Toni Burja. Bila je res zelo slovesna maša, zelo ganljiva in je bila po slovensko in v španščini tudi zato, ker je bilo tudi precej špansko govorečih ljudi, nam je še povedala Kristina Grbec. Zlate maše Petra Opeke ter kulturnega programa na letošnjem 70. Slovenskem dnevu v Buenos Airesu v Argentini se je udeležilo več kot 500 ljudi.

Dokonce ani budoucí český premiér a hlavní osoba v zahraniční politice Andrej Babiš (ANO) se nemůže postavit po bok slovenského premiéra Roberta Fica příliš blízko. Tedy pokud míní hájit co nejlépe české národní zájmy a ekonomické priority, jak se píše v návrhu programového prohlášení budoucí vlády.

Proč je Robert Fico je hlavním rizikem při obnově vztahů se Slovenskem? Co bude znamenat pád Pokrovsku? Řekneme si taky pár slov k rozpočtu, probereme Kazachstán a abrahámovské dohody a na závěr si poslechněte glosu Ondřeje Neffa. Moderuje Ondřej Konrád.

Dokonce ani budoucí český premiér a hlavní osoba v zahraniční politice Andrej Babiš (ANO) se nemůže postavit po bok slovenského premiéra Roberta Fica příliš blízko. Tedy pokud míní hájit co nejlépe české národní zájmy a ekonomické priority, jak se píše v návrhu programového prohlášení budoucí vlády.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Proč je Robert Fico je hlavním rizikem při obnově vztahů se Slovenskem? Co bude znamenat pád Pokrovsku? Řekneme si taky pár slov k rozpočtu, probereme Kazachstán a abrahámovské dohody a na závěr si poslechněte glosu Ondřeje Neffa. Moderuje Ondřej Konrád.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

V tokratni oddaji vam predstavljamo knjižno novost z naslovom »Med Benetkami in Dunajem: Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete«. Knjigo sta napisala Brigitta Mader in Salvator Žitko. Bili smo tudi na kiparski razstavi »Vrvež« Polone Maher, ki je na ogled v Umetnostni galeriji Maribor. Pripravili pa smo tudi oceno predstave Kavarna, ki smo si jo ogledali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Današnje slovensko ozemlje je tisti del Evrope, ki od najstarejših časov omogoča najlažji kopenski prehod med vzhodom in zahodom, med osrednjo Evropo in Jadranskim morjem oziroma Sredozemljem. Tu že od pamtiveka potekajo najpomembnejše trgovske poti in zato so tu nastajale najrazličnejše državne tvorbe, ki so imele svoj denarni sistem. Del te bogate zgodovine oziroma zadnjih 150 let je opisanih katalogu Denar na Slovenskem.

Podcast 5:59 přináší další sérii, tentokrát ve spolupráci se zahraniční redakcí Seznam Zpráv. Středoevropský reportér Filip Harzer se při svých  cestách napříč Slovenskem snaží zjistit, jakým směrem se za čtvrté vlády premiéra Fica země vydala. A je to cesta k neliberální demokracii, jak Ficovi oponenti často zdůrazňují? Je možné, že v jeho stopách půjde i Andrej Babiš a jeho příští vláda? V prvním díle podcastové série Směr Fico, se Filip zaměřuje na premiérův nečekaný politický návrat v pocovidových volbách. Článek a další informace k nové sérii Směr Fico najdete na webu Seznam ZprávySledujte nás na sociálních sítích X, Instagram, Threads nebo Bluesky. Náměty a připomínky nám můžete psát na e-mail zaminutusest@sz.cz

Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje, da je lahko prenašalec nesel več vsebine. In, kdo ve, kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. Leto nastanka: 2020.

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Na današnji dan reformacije se na Slovenskem med drugim spominjamo prizadevanj reformatorjev za knjižno produkcijo v materinščini. Kot je v poslanici ob prazniku poudaril premier Robert Golob, je bila knjiga tedaj prebojna tehnologija. Ob tem je opomnil na nalogo vseh, da v času tehnoloških in družbenih prelomnic ohranimo slovensko besedo in jo vtkemo v sodobni digitalni svet. V oddaji tudi: - Po tragediji v Novem mestu sodišča zavračajo očitke o neukrepanju, a priznavajo, da bi postopke lahko vodili hitreje - Združeni narodi pozivajo ZDA, naj končajo napade na plovila v Karibskem morju - V Novi Sad se pred jutrišnjo obletnico zrušitve nadstreška zgrinja več tisoč ljudi z vse Srbije

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Praznujemo dan reformacije, gibanja, ki je Slovence urstilo med učene kulture z ustvarjanjem izvirnih besedil v slovenščini, ki tako postane tudi knjižni jezik. Reformacija nam da prvi tiskani knjigi - Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja pa tudi prvi prevod Biblije Jurija Dalmatina. Prav ob tej je v koroški osrednji knjižnici shranjen manj znan Črnjanski rokopis - eno od desetih del vpisanih v Unescovo nacionalno listino Spomin sveta. V oddaji tudi: - Kitajski predsednik Ši na gospodarskem forumu APEC izpostavil nujnost sodelovanja - Svet Evrope zaskrbljen zaradi skorajšnjega izstopa Latvije iz carigrajske konvencije - Ljubljanska univerza namenja 10 milijonov evrov štirim interdisciplinarnim projektom

Na sedežu Slovenske matice je včeraj potekal posvet o Josipu Pangercu, politiku, podjetniku, glasbeniku in narodnem buditelju, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu pa bodo jutri v režiji Janusza Kice premierno uprizorili predstavo Kavarna italijanskega komediografa Carla Goldonija.

Smo v tednu, ko praznujemo Dan reformacije, ki nam je dala prvo slovensko knjigo in slovenščino vzpostavila kot knjižni jezik. Kakšna pa je danes, dobrih 500 let od začetka reformacije na Slovenskem, podoba slovenske literarne krajine? Zanjo je značilno, da ni enotna, saj v njej soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je torej sodobna slovenska literatura, več v tokratnem Studiu ob 17-tih. Oddaja je bila prvič objavljena v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars. Gostje: dr. Varja Balžalorsky Antić, literarna teoretičarka in pesnica; Ana Schnabl, pisateljica in publicistka; Aljoša Harlamov, urednik, publicist in pisatelj. Avtor oddaje Gregor Podlogar.

Poznavalka srednjeveškega gradiva na Slovenskem, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob je predstavila novo knjigo Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. V Ljubljani pred ljubljansko Dramo pa je na ogled ulična razstava z naslovom Simfonija narave v Ljubljani Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Poznavalka srednjeveškega gradiva na Slovenskem, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob je predstavila novo knjigo Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. V Ljubljani pred ljubljansko Dramo pa je na ogled ulična razstava z naslovom Simfonija narave v Ljubljani Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

V tokratnem podkastu Odprto gostimo soustanovitelja arhitekturnega biroja KIP arhitekti, Ano Kosi in Ognena Arsova. Posvetili smo se pojmu mojstrstva v arhitekturi in gradbeništvu ter odnosu med arhitektom in izvajalcem. Razpravljali smo o razmerju med načrtovanjem in materializacijo arhitekture ter o ključni vlogi človeškega faktorja v procesu gradnje. Osrednji del pogovora je bil projekt Mojstri gradijo, s katerim sta v Slovenskem paviljonu na 19. Bienalu arhitekture v Benetkah poudarila vlogo praktičnega znanja, ročnih veščin in mojstrskih kompetenc gradbenih delavcev. Projekt je skozi eksperimentalni proces raziskoval razmerje arhitekt – mojster – arhitektura, ter fokus od ideje preusmerjal na materializacijo arhitekture. Celotna zamisel paviljona se uteleša v totemih, katerih zasnova in izvedba izhaja iz gradbenih tehnik, značilnih za sodobna gradbišča. Materializacija tudi najbolj prefinjene in umetniško ekspresivne arhitekture poteka na surovih in glasnih gradbiščih, ki so v popolnem kontrastu s prostori, kjer se arhitekturo načrtuje. V oddaji smo se dotaknili tudi zgodovinskega konteksta arhitekturnega poklica, izzivov sodobnega gradbeništva ter postopnemu izginjanju ključnih kompetenc. Govorili smo o pomenu razumevanja izvedbenih načrtov in o sodelovanju z mojstri na gradbišču. Vabljeni k poslušanju podkasta Odprto #41, ki ponuja vpogled v proces materializacije arhitekture ter poudarja, kako pomemben je dialog med teorijo in prakso. Slovenski paviljon si lahko na arhitekturnem bienalu v Benetkah ogledate še do 23. novembra.

Začetki šolstva pri nas segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje pa v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije (ponovitev oddaje).

Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Na tem odru ustvarja že trideset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, pogosto nastopa v literarnih oddajah in radijskih igrah našega radia. Prejela je več nagrad, omenimo nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Lani je prejela Sterijevo nagrado za vlogi Maruše in Marte v uprizoritvi Deževen dan v Gurlitschu (gúrliču) v Novem Sadu, pa nagrado julija za igro v predstavi Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija in letos Borštnikovo nagrado za isto vlogo. Ta mesec je praznovala okrogli jubilej, zato ji posvečamo tokratno oddajo. Z Darjo Reichman se je pogovarjala Tadeja Krečič. Tehnična izvedba Vladimir Jovanovič, produkcija 2020.

Oddajo začenjamo z razstavo Ohlajanje Miha Štruklja na Ravnah na Koroškem, v kateri se umetnik posveča interpretaciji železarske tradicije Raven na Koroškem. V Mariboru se drevi začenja 18. mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus, eno najzahtevnejših tekmovanj na področju zborovskega petja s pevci iz različnih koncev sveta. V Cankarjevem domu nadaljujejo s koncerti Srebrnega abonmaja – tokrat s komorno tolkalsko glasbo, ki pa bo zasnovana tudi scensko. V goste prihaja priznan nemški tolkalec Alexej Gerassimez. Dežela žalostnih psov(k) je naslov gibalno-predmetne predstave, ki sta jo v okviru programske platforme Biteater in v koprodukciji s KUD Qulenium Ljubljana zasnovala Filip Štepec in Jaka Smerkolj Simoneti. Slovensko društvo likovnih kritikov je podelilo nagrado kritiško pero, ki nagrajuje kritiško delovanje v zadnjih treh letih. Med 18. in 27. oktobrom v Kranju obeležujejo Jenkove dneve, v okviru katerih se spomnijo na pesnika Simona Jenka. Premiero na Komornem odru bo v Slovenskem narodnem gledališču Maribor doživela predstava Kot noč in dan. V Ljubljano pa s predstavo Medejini otroci prihaja Milo Rau, mednarodno priznan švicarski gledališki režiser. Vabljeni k poslušanju!

Glasbena matica v Clevelandu je bila ustanovljena leta 1930 kot Samostojna Zarja, kot poganjek Socialistične Zarje, ki pa je bila ustanovljena leta 1916. Ta velika slovenska pevska skupina je leta 1940 uradno spremenila ime v Glasbena matica in imela sedež v Slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair. V tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bil ta pevski zbor, predvsem pod vodstvom Antona Schubla iz Metropolitanske opere in Ivana Zormana, glasbenega direktorja in organista župnije sv. Lovrenca v Clevelandu, znan po številnih opernih in slovenskih predstavah. Toda zlata leta so se spremenila v leta somraka, z upadanjem števila članov in obiskovalcev. Jutri, v soboto, 18. oktobra, popoldne, bo v cerkvi Marije Vnebovzete v Clevelandu, še zadnji Hura. Glasbena matica bo imela svoj zadnji koncert v zgodovini.

Glasbena matica v Clevelandu je bila ustanovljena leta 1930 kot Samostojna Zarja, kot poganjek Socialistične Zarje, ki pa je bila ustanovljena leta 1916. Ta velika slovenska pevska skupina je leta 1940 uradno spremenila ime v Glasbena matica in imela sedež v Slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair. V tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bil ta pevski zbor, predvsem pod vodstvom Antona Schubla iz Metropolitanske opere in Ivana Zormana, glasbenega direktorja in organista župnije sv. Lovrenca v Clevelandu, znan po številnih opernih in slovenskih predstavah. Toda zlata leta so se spremenila v leta somraka, z upadanjem števila članov in obiskovalcev. Jutri, v soboto, 18. oktobra, popoldne, bo v cerkvi Marije Vnebovzete v Clevelandu, še zadnji Hura. Glasbena matica bo imela svoj zadnji koncert v zgodovini.

Pisateljica Vesna Lemaić piše kratke zgodbe in romane. Debitirala je leta 2008 s pripovedno zbirko Popularne zgodbe in z njo nemudoma opozorila bralke in bralce, da smo dobili dobro pisateljico. Za zbirko je dobila nagrado zlata ptica, pa nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in Dnevnikovo fabulo, predvsem pa je že v prvenki pokazala, da ima razvit čut za portretiranje literarnih likov in da ne miži pred socialno tematiko. To velja tudi za njeno šesto knjigo, za roman z naslovom Obraz (objavljen pri Cankarjevi založbi). Naslov romana je na prvi pogled preprost, neambiciozen, vendar ga pisateljica s svojo pripovedjo več kot opraviči. Njena romaneskna junakinja, Bruna, ima brazgotinast obraz, ki morda že simbolizira njeno rastočo stisko. Kot študentka, ki vse manj študira in se vse težjo preživlja, najde svoje prenočišče v skvotu nekje v Ljubljani. Toda tudi tam ona in njeni znanci potrebujejo denar za popravilo strehe, ki neusmiljeno pušča. Pisateljica tako zastavi roman kot pripoved o osebni stiski in o socialni stiski mladih, nato pa pripoved presenetljivo zasuka v srhljivko: telesa osrednjih protagonistov pokažejo zobe, pa tudi soba, v kateri naj bi strašil pokojni predsednik Tito in tako prispeval k prenovi strehe, postaja vse bolj strašljiva. Več o romanu Obraz pove Vesna Lemaić v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

V Česku máme vytipovaná dvě místa na velká datová centra, říká v rozhovoru pro SZ Byznys šéf české pobočky průmyslového developera Panattoni Pavel Sovička. Do Česka také přicházejí německé firmy, hledající cesty k úsporám. O takové investory už Česko nesoupeří jen s Polskem nebo se Slovenskem, velkými konkurenty jsou i Španělsko a Portugalsko. Třeba díky nižším cenám energií, dostupné pracovní síle a jednodušším povolovacím procesům. Agenda. Rozhovory s top lídry českého byznysu, zakladateli firem, odborníky. Čtvrthodinka o byznysu z první ruky. Každý všední den na SZ Byznys a ve všech podcastových aplikacích. Odebírejte na Podcasty.cz, Apple Podcasts nebo Spotify.

Dolgo pozabljeno delo dolgo neznanega avtorja, ki se je pač skril za psevdonimom, se ponuja v precej mučno branje, ki pa se zdaj, približno 90 let po nastanku, vseeno kaže kot eden najboljših, slogovno najbolj virtuoznih ruskih romanov 20. stoletjaZ osrednjimi romani in ključnimi pisatelji ruske literature, še zlasti tistimi, ki so ustvarjali v drugi polovici 19. ter prvi polovici 20. stoletja, smo na Slovenskem razmeroma dobro seznanjeni. Prav zato je bil nedavni izid knjige z nenavadnim, provokativnim naslovom Roman s kokainom, knjige, ki jo je, kot je moč razbrati z naslovnice, napisal pri nas docela neznani M. Agejev, luč sveta pa je v ruskem izvirniku ugledala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, precejšnje presenečenje. Od kod neki se je nenadoma vzelo to delo in treščilo na naše knjižne police? Kako to, da ne za avtorja ne za knjigo še nikoli nismo slišali? In, ne nazadnje, o čem neki Roman s kokainom govori in kako to počne, da se je priznani pisatelj in prevajalec Borut Kraševec odločil zadevo prevesti za založbo Literarno-umetniškega društva Šerpa? – To so bila zagonetna vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Boruta Kraševca. Foto: Goran Dekleva

Na slovenskem kapitalskem trgu je začelo brbotati. Upravičenci do deležev v Vzajemni zavarovalnici si že lahko naložijo delnice na trgovalne račune, tisti, ki so se odločili za izplačila, pa lahko pričakujejo denar v prihodnjih dneh. Vse vlagatelje bodo v prihodnjem letu razveselili davčno ugodnejši individualno naložbeni računi. Ljubljansko borzo, ki je po rasti indeksa SBI top med najboljšimi v svetu, pa, kot kaže, čaka tudi nov lastnik. O razmerah na slovenskem kapitalskem trgu v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Luka Podlogar, predsednik uprave NLB skladi; Alja Markovič Čas, članica uprave Vzajemna zavarovalnica; Igor Štemberger, predsednik uprave družbe Ilirika; Aleš Lokar, vodja upravljanja delniških naložb v Generali Investments. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Te dni so gobe po obdobju deževja hitro začele rasti ... Vsakdo katero pozna, vsaj jurčka ali lisičko ... Marsikdo jih nabira, števlni pa se jih še vedno bojijo. Le nekateri pa vedo, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo medicinske, in je njihov učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. (Ponovitev.)

Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Obisk pri rojakih v Beneluksu bo državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar zaključila v Bruslju, kjer si bo ogledala plesno predstavo priznanega slovenskega umetnika Mateja Kejžarja, ki bo v počastitev Evropske prestolnice kulture. Na Nizozemskem se je srečala s predstavnikoma Združenja prijateljev Slovenije in učiteljico slovenskega jezika. Obiskala je tudi slovensko skupnost v Limburgu na jugovzhodu države. Državna sekretarka se je v Liègu udeležila praznovanja 50. obletnice tamkajšnjega odseka Zveze Slovencev po svetu, v Kalmthoutu osrednje slovesnosti ob 100. obletnici rojstva botaničarke slovenskega rodu Jelene de Belder Kovačič, srečala se je s predstavniki društva Slolux, društva VTIS, Mednarodne zveze nevladnih organizacij Evropejci po svetu in se ustavila v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju, kjer je beseda tekla tudi o kulturnem delovanju tukajšnje slovenske skupnosti. Sogovorniki so izpostavili željo po aktivnejšem sodelovanju med slovenskimi društvi v celotnem Beneluksu. Razmišljali so, kako pritegniti mlade, otroke, druge Slovence, ki niso aktivno vpeti v dejavnosti skupnosti. Obisk je potrdil močno željo po ohranjanju vezi s Slovenijo, skrb za ohranjanje identitete, kulturne dediščine in tradicionalnih običajev.

Obisk pri rojakih v Beneluksu bo državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar zaključila v Bruslju, kjer si bo ogledala plesno predstavo priznanega slovenskega umetnika Mateja Kejžarja, ki bo v počastitev Evropske prestolnice kulture. Na Nizozemskem se je srečala s predstavnikoma Združenja prijateljev Slovenije in učiteljico slovenskega jezika. Obiskala je tudi slovensko skupnost v Limburgu na jugovzhodu države. Državna sekretarka se je v Liègu udeležila praznovanja 50. obletnice tamkajšnjega odseka Zveze Slovencev po svetu, v Kalmthoutu osrednje slovesnosti ob 100. obletnici rojstva botaničarke slovenskega rodu Jelene de Belder Kovačič, srečala se je s predstavniki društva Slolux, društva VTIS, Mednarodne zveze nevladnih organizacij Evropejci po svetu in se ustavila v Slovenskem pastoralnem centru v Bruslju, kjer je beseda tekla tudi o kulturnem delovanju tukajšnje slovenske skupnosti. Sogovorniki so izpostavili željo po aktivnejšem sodelovanju med slovenskimi društvi v celotnem Beneluksu. Razmišljali so, kako pritegniti mlade, otroke, druge Slovence, ki niso aktivno vpeti v dejavnosti skupnosti. Obisk je potrdil močno željo po ohranjanju vezi s Slovenijo, skrb za ohranjanje identitete, kulturne dediščine in tradicionalnih običajev.

Od hranic s Tanzanií šlapal cestovatel Tadeáš Šíma do pedálů podél břehu jezera Tanganika do města Bujumbura, odkud se chystal pokračovat k hranicím s Rwandou. Burundi je dle statistik druhý nejchudší stát na celém světě. Země rozlohou srovnatelná se Slovenskem má ale skoro trojnásobný počet obyvatel, takže cyklista ze střední Evropy nikde neprojede nepovšimnut. „Z lidí jsem ale cítil pohodu jako málokde,“ popisuje Tadeáš Šíma.Všechny díly podcastu Seriál Radiožurnálu můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Vyjednávání bezpečnostních záruk z Evropy, otázka ruské ropy a diplomatické cesty mezi Ukrajinou, Slovenskem a Maďarskem charakterizují současnou fázi jednání o míru. „Otázka je, jak přesvědčit Rusko, aby souhlasilo s nějakým kompromisem, který by si představoval západ a Ukrajina,“ říká v pořadu Jak to vidí… analytik Jan Ludvík z katedry bezpečnostních studií FSV UK. Co může ve světovém uspořádání znamenat nový návrh obranné strategie Spojených států amerických?Všechny díly podcastu Jak to vidí... můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

CELÝ ROZHOVOR NAJDETE NA HEROHERO.CO/STUDION, DOSTUPNÝ JE TAKÉ KLUBOVÝM PŘEDPLATITELŮM A PŘEDPLATITELKÁM DENÍKU N „Systémová mizogynie je zadřená hluboko. Muže považujeme za normu, ženu za odchylku,“ říká ve Studiu N právnička a odborářka Šárka Homfray. Celkový výdělek českých žen je průměrně o 18 procent nižší než u mužů. „Ocitáme se na spodních příčkách mezinárodních žebříčků. V odměňování i genderové rovnosti si střídáme místa s Rumunskem a Slovenskem. Situace se u nás nemění, protože nedochází k systémovým změnám, které by mohly s něčím pohnout,“ tvrdí spoluautorka oceněné knihy Pay Gap. „Lidé jsou schopní říkat, že odbory jsou k ničemu, ale sami do nich nevstoupí. Odbory jsou jen tak silné, jak silné si udělají odboráře a odborářky,“ vysvětluje. Kdo propadává systémem? Proč společnost tak málo konfrontuje své volené zástupce? A jak se na pracovním trhu chováme k lidem, kteří k nám prchají z Ukrajiny před Putinovou válkou? Podívejte se na celý rozhovor.

Svetovni dan čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov praznuje ves svet, pomembno zaznamuje dediščino čebelarjenja na Slovenskem. Najmlajše poslušalce želimo s ciklom sedmih novih radijskih pravljic spomniti tudi na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Tretja v nizu sedmih je pravljica Sanje Janša: Cof pa hop! Ah, ti cofi, kako potujejo, kje vse se ustavijo in kje vse se srečamo z njimi. Cofasta miniatura iz domišljijskega sveta, ki pa nas opomni, da imajo tudi predmeti svoje življenje. Pripovedovalka: Gaja Filač. Avtorica besedila: Sanja Janša. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.