Podcasts about slovenskem

Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!

Proč by měli ministři Babišovy vlády jezdit spíš do Varšavy než do Bratislavy. Válka mezi Slovenskem, Maďarskem a Ukrajinou. Trump narazil u Nejvyššího soudu. Pozdě, ale přece. Boj o české porodnictví nekončí. Kancléř Merz přepnul do merkelovsky uhlazeného režimu.

Slovenský premiér Robert Fico (Smer) pohrozil Ukrajině zastavením dodávek elektřiny ze Slovenska, pokud Kyjev v pondělí 23. února neobnoví tranzit ruské ropy na Slovensko. Plyne to ze sobotního Ficova prohlášení na jeho facebookovém účtu. Dodávky ruské ropy přes Ukrajinu ropovodem Družba na Slovensko a do Maďarska jsou přerušeny od konce ledna po ruských útocích na ukrajinskou energetickou infrastrukturu.

Proč by měli ministři Babišovy vlády jezdit spíš do Varšavy než do Bratislavy. Válka mezi Slovenskem, Maďarskem a Ukrajinou. Trump narazil u Nejvyššího soudu. Pozdě, ale přece. Boj o české porodnictví nekončí. Kancléř Merz přepnul do merkelovsky uhlazeného režimu.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Slovenský premiér Robert Fico (Smer) pohrozil Ukrajině zastavením dodávek elektřiny ze Slovenska, pokud Kyjev v pondělí 23. února neobnoví tranzit ruské ropy na Slovensko. Plyne to ze sobotního Ficova prohlášení na jeho facebookovém účtu. Dodávky ruské ropy přes Ukrajinu ropovodem Družba na Slovensko a do Maďarska jsou přerušeny od konce ledna po ruských útocích na ukrajinskou energetickou infrastrukturu.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Napovedujemo premierno uprizoritev predstave V potu mojega obraza v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici. Avtorski projekt je nastal v režiji Sebastijana Horvata kot scenski koreografski esej o strahovih, upih in fantazijah, povezanih z razmerjem med tehnološkim napredkom in svetom dela. V Slovenj Gradcu pa danes odpirajo spominsko razstavo ob 100. obletnici rojstva slikarja in grafika Bogdana Borčića.

Škoromátija je pustna šega na južnem obrobju Brkinov in Podgrajsko-Matarskem podolju v vaseh: Gradišče, Ritomeče, Obrov, Javorje, Male Loče, Hrušica, Podgrad, Podbeže in Račice. Škoromati veljajo danes za prve in najstarejše omenjene maske na Slovenskem. In čeprav so Brkini (hribovita pokrajina med Krasom, Istro in Kvarnerjem) od mesta prve omembe škoromata oddaljeni približno sto kilometrov, so škoromati v Brkinih najmanj 700 let v istem prostoru ohranili tako ime mask kot tudi sam obred pustovanja

Ustavljamo se na seminarju za učitelje slovenskega jezika iz čezmorskih držav, ki je v teh dneh potekal v Sloveniji in se pogovarjamo z nekaterimi udeleženci, prek radijskih valov se podajamo k slovenskim rojakom v Skopje, kjer je slovensko društvo France Prešeren pripravilo že tradicionalno prireditev ob Slovenskem kulturnem prazniku. Pustni čas je tu in tudi ponekod pri naših rojakih, ki živijo po svetu, pustne šeme v teh dneh odganjajo zimo. Tudi v ameriškem Clevelandu že več kot desetletje prav na pustno soboto slovenska skupnost pripravlja zdaj že tradicionalno kurentovanje, ki ga spremlja vrsta kulturno etnoloških dogodkov. Seznanjamo pa vas tudi z delovnimi načrti slovenskega planinskega društva Triglav iz Züricha.

V Clevelandu v ZDA, kjer živi največja izseljenska skupnost izven Slovenije, v teh dneh poteka tradicionalno Kurentovanje. Kurentov skok je bil v soboto, 7. februarja, dan kasneje je bila kuharska delavnica, v ponedeljek pa so prikazali novi slovenski celovečerni film To je rop!. V počastitev Prešernovega dne je bila v torek v župnijski dvorani pri svetem Vidu monodrama Ivana Cankarja Gospa Judit, v kateri nastopa Gaia Višnar. Danes bodo v Slovenskem narodnem domu odprli razstavo in pripravili pogovor o pomembnem Clevelandčanu Georgu Voinovichu, jutri bo v župnijski dvorani pri svetem Vidu pogovor o maskah z Miho Špičkom iz Slovenskega etnografskega muzeja, zvečer pa bo še tečaj polke. Vrhunec kurentovanja v Clevelandu bo v soboto v Slovenskem narodnem domu. Vsakoletna prisotnost kurentov v Cleveland prinese edinstveno kulturno izkušnjo, ki daje poudarek slovenski dediščini.

Kako pravzaprav vrednotiti ulično likovno umetnost? Kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti, murali in druge poslikave, ki jih najdemo na ljubljanski Metelkovi?Grafiti zavzemajo precej dvoumno mesto v očeh javnosti. Če so po mnenju nekaterih pravzaprav eklatanten primer vandalizma in simptom širše družbene dekadence, nekakšnega celostnega razkroja moralnih vrednot, pa drugi v njih, nasprotno, prepoznavajo dragoceno pričevanje, nepogrešljivo družbeno-politično intervencijo oziroma že kar ključen umetniški izraz deklasiranih slojev, ki o sebi in svojem položaju v svetu nočejo ali ne morejo govoriti kako drugače, saj nimajo dostopa do akademij, galerij, muzejev, založb in tiskarn, vseh tistih institucij, skratka, ki služijo ustvarjalkam in ustvarjalcem iz socialnih okoljih, ki so pač nekoliko višje na družbeni hierarhični lestvici. Ta ambivalenca v našem odnosu do grafitov se je, če dobro premislimo, v zadnjih nekaj desetletjih kvečjemu še poglobila. Dela kolikor anonimnega toliko razvpitega Banksyja, bržčas najbolj slavnega uličnega umetnika na svetu, katerega prava identiteta ostaja skrbno varovana skrivnost, se, denimo, na dražbah zdaj prodajajo za milijone. Po drugi strani pa je nedavna odločitev ljubljanske policije, da z grafiti že dolgo porisano Metelkovo z okolico razglasi za varnostno tvegano območje, slej ko prej potrdila najhujše sume in strahove vseh tistih, ki imajo od vsega najraje neomadeževane fasade – kakor da bi veljala enačba, da tam, kjer so grafiti, je pač tudi kriminal. Nič čudnega, skratka, če je antropologinja dr. Helena Konda svojo knjigo Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem (Založba Univerze v Ljubljani), v kateri pretresa delovanje dveh umetniških, grafitarskih kolektivov – Mizzarta in Strip Cora, kajpada – v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, začela s temle stavkom: »Umetnost na ulicah obstaja, odkar obstajajo ulice, spreminjajo pa se njene pojavne oblike in položaj v družbenem vrednostnem sistemu.« Kako torej vrednotiti grafite oziroma, širše, ulično umetnost? Še bolj konkretno: kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti in murali na ljubljanski Metelkovi? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Heleno Konda.   Foto: ena izmed poslikav, ki so jih člani kolektiva Mizzart ustvarili leta 1993 v prostorih kluba Bunker v Ljubljani (arhiv kolektiva Mizzart, poobjavljeno v knjigi Helene Konda Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem)

Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?

Da ne gre več samo za festival, temveč za pravi gorniški praznik, o Festivalu gorniškega filma pravi Silvo Karo, ustanovitelj in direktor festivala, ki ga je v preteklih 19 letih obiskalo približno 100 tisoč gledalcev. Z rastjo festivala je raslo tudi zanimanje za domačo filmsko produkcijo, zato bo prav letos na sporedu rekordno število slovenskih filmov. Festival bo odprl celovečerni dokumentarni film Triglav: Pot odrešitve, ki obravnava dogodek, ko je strela pred 50 leti zarezala v mlada življenja skupine pohodnikov na Triglav. Premierno bo predvajan tudi film ZaPisane gore, 130 let Planinskega vestnika, ki sta ga režirala Mojca Volkar Trobevšek in Andrej Podbevšek. Film bo na festivalu na sporedu v četrtek, 12. februarja, v soboto, 21. februarja, pa ga bodo predvajali tudi na filmskem festivalu Goroventure v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Dokumentarec bo nato potoval po planinskih društvih po Sloveniji, ogledati pa si ga bo mogoče tudi na Televiziji Slovenija.

Poslušate lahko četrto oddajo s prispevki iz simpozija z naslovom Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem. Tokrat smo izpostavili dve temi, ki sta povezani tudi s slovensko kulturo in težko dediščino komunizma pri nas. Prof. dr. Mira Miladinović Zalaznik je spregovorila na temo Kdo je lahko slovenski pisatelj ali slovenska pisateljica?, publicistka Alenka Puhar pa o Orwellu po jugoslovansko.

V času od konca 18. stol. do začetka druge svetovne vojne se je svet sicer nekajkrat obrnil na glavo, ključno moralno sporočilo, ki ga posredujejo izobraževalne institucije na Slovenskem, pa se slej ko prej ni spremeniloZnani francoski marksistični filozof Louis Althusser se je v zgodovino teoretske misli leta 1970 vpisal s trditvijo, da je šola najpomembnejši ideološki aparat v moderni državi. To, rečeno zelo preprosto, pomeni, da se prav prek izobraževalnega sistema posameznice in posamezniki najbolj temeljito seznanimo ne le z življenjsko koristnimi znanji in veščinami, ampak v šolskih klopeh tudi globoko ponotranjimo dominantna pravila obnašanja in mišljenja, ki omogočajo obstoječemu družbenemu redu z vladajočo elito na čelu in manj pa tudi bolj izkoriščanimi razredi pod njo, da se uspešno obnavlja in krepi. Althusserjeva teza gotovo zveni intrigantno, ampak v kolikšni meri, če jo pač postavimo v konkreten zgodovinski kontekst, tudi drži? To je vprašanje, ki bo v letošnjem letu precej zaposlovalo sodelavke in sodelavce Slovenskega šolskega muzeja, saj na pomlad pripravljajo znanstveni simpozij, na katerem bodo pretresali vprašanje, kako so se v poldrugem stoletju od Marije Terezije do začetka druge svetovne vojne v slovenski šoli spreminjali svetovnonazorski oziroma vrednostni poudarki, ki so jih učitelji in učiteljice predajali svojim učencem in učenkam. V tem kontekstu pa se zdi posebej pomembno vprašanje, kako sta v habsburški monarhiji oziroma, pozneje, v prvi Jugoslaviji za prevladujoč ideološki pečat, ki naj ga šola vtisne šolajočim, zdaj sodelovali zdaj tekmovali Cerkev in posvetna državna oblast. Kaj torej vidimo, če s tega vidika pretresemo zgodovino izobraževanja na Slovenskem od zadnje četrtine 18. do sredine 20. stoletja, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Simonom Malmenvallom zgodovinarjem, teologom in rusistom, predavateljem na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosom v Slovenskem šolskem muzeju. Foto: poslopje C. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani leta 1915; danes je to Gimnazija Poljane (Wikipedija, javna last)

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Kaj se ti v resnici dogaja v umu, ko postavljaš vprašanje? Tako se na svoji spletni strani sprašuje ena najbolj veščih spraševalk, kar jih poznamo na Slovenskem. Še več: pogovor z njo je posebno doživetje, izpisani intervju pa sogovorniku ponuja svež, neznan vpogled v samega sebe. In ni jih malo, ki so njeno povabilo k intervjuju sprejeli kot najdragocenejšo nagrado za svoje delo. – Novinarka Delove Sobotne priloge Patricija Maličev je spraševalka, pripovedovalka in raziskovalka skritih kotičkov ljudskih zgodb. Je tudi Goričanka in prebivalka sveta, ki si ne pušča postavljati mej. Janko Petrovec jo je pred dnevi gostil na Pogovornem večeru v Gledališču Koper. Patricija Maličev torej – v oddaji Odprto za srečanja.

Številni se že pripravljajo na prihod pusta; pustna sobota bo sicer čez približno tri tedne, na valentinovo, 14-ega februarja. Pust v Sloveniji bodo, po tradiciji, prvi pozdravili kurenti, s kurentovim skokom, v noči z drugega na tretji februar v Budini pri Ptuju. Že danes pa se lahko med izbranimi pustnimi liki sprehodite v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer so pred dnevi odprli razstavo Maske: od rituala do karnevala.

Prisluhnete lahko tretji oddaji s prispevki iz simpozija z naslovom Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem, ki sta ga skupaj pripravila Slovenska matica in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sklopu Leta dediščine. Simpozij je potekal 10. septembra 2025 (lani). Dr. Željko Oset je pripravil prispevek o Jožetu Košarju, piscu karakteristik, prof. dr. Mitja Ferenc pa razmišljanje na temo Pokop za vse naše mrtve.

V času, ko se Cerkev na Slovenskem in v Evropi sooča s številnimi izzivi evangelizacije, je dragoceno doživeti papeževo bližino in njegovo očetovsko držo. Domov smo se vrnili okrepljeni v veri.

Maskiranje je del vsakdanjega življenja in praznikov, ki mu sledimo tako s šegami letnega kot tudi življenjskega kroga. S svojo dolgo zgodovino povezuje našo preteklost in prihodnost. Razstava Maske: Od rituala do karnevala – osrednji letošnji razstavni projekt v Slovenskem etnografskem muzeju – predstavlja različne oblike maskiranja s poudarkom na pustni dediščini Slovenije. Bogastvo pustnih šeg v slovenskem okolju se kaže skozi podobnosti in posebnosti pustnih skupin in njihovega delovanja. V pustnem času se vsakdanji svet obrne na glavo, zamenjajo se vloge, narobe postane prav.Razstava Maske: Od rituala do karnevala, ki jo spremlja istoimenska dvojezična publikacija, je do avgusta 2027 na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Slovenski škofje so med 12. in 17. januarjem poromali v Rim in papežu Leonu XIV. predstavili delovanje Slovenske katoliške cerkve v zadnjem obdobju. V oddaji bomo spregovorili tudi o prvih mesecih delovanja novega papeža. Kako je potekal prvi izredni kardinalski konzistorij pod njegovim vodstvom? Kako je jubilejno, sveto leto, končano pred nekaj tedni, vplivalo na njeno delovanje? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17.00-tih. Gostje: dr. Andrej Saje, škof in predsednik SŠK; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Boštjan Udovič, profesor na FDV Univerze v Ljubljani. Avtor oddaje Tomaž Gerden.

Kaj vse danes razumemo z besedo maske in kako jih od prejšnega tedna predstavljajo v Slovenskem etnografskem muzeju? Razstavo z naslovom »Maske: od rituala do karnevala«, odprta bo do konca avgusta 2027, bodo tokrat predstavili avtorji razstave: vodja projekta razstave o maskah mag. Adela Pukl in njena kolega, mag. Anja Jerin, sicer tudi ena od koordinatoric varstva nesnovne kulturne dediščine, in Miha Špiček, vodja oddelka za dokumentacijo v muzeju. Od odprtja 15. januarja je tam na voljo tudi publikacija, ki z enajstimi prispevki desetih avtoric in avtorjev poglablja razumevanja fenomena mask kot univerzalne manifestacije kultur človekovih skupnosti. FOTO: Z leve Anja Jerin, Miha Špiček in Adela Pukl VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tudi ta konec tedna bo gledališko bogat: v Slovenskem stalnem gledališču Trst bodo krstno uprizorili predstavo Na drugi strani, po besedilu argentinsko-ameriškega prozaista in dramatika Ariela Dorfmana; V Mariboru igralki in performerki Barbara Kukovec in Minca Lorenci uprizarjata duet o različnih oblikah nuje, njenih vzrokih in posledicah. V vsakdanjih situacijah iščeta napetost med zadrževanjem in izlivanjem in vedno znova ugotovita, da obstaja nešteto razlogov, zaradi katerih smo Pissed, kakršen je naslov njunega dela, ki ga bosta premierno uprizorili jutri, na Intimnem odru GT 22. Ob razglasitvi in začetku Kettejevega in Cankarjevega leta, ki ga sooblikujeta občini njunih rodnih mest: Ilirska Bistrica in Vrhnika, bo jutrišnja uvodna prireditev Kette in Cankar – iskrenost srca, moč duha.

»Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami,« je med drugim zapisal Dušan Moravec leta 1971 v publikaciji Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Bojan Stupica se v gledališko zgodovino vpisuje kot režiser in igralec, obenem pa tudi kot arhitekt, ki je uprizoritve umeščal v izvirne odrske prostore. Največji del svojega časa in ustvarjalnih sil je namenil beograjskim in še nekaterim jugoslovanskim gledališčem, pa tudi odrom velikih evropskih središč. S Slovenijo in z Ljubljano ga vežejo po prvih eksperimentalnih nastopih in po prvem, nekajmesečnem angažmaju v Mariboru, le tri kratka obdobja rednega dela v ljubljanski Drami: mladostna gledališka leta, prva sezona v času okupacije in prvi dve po osvobojditvi, ko je bil leto dni tudi ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča, med drugim zapiše Dušan Moravec, že med vojno pa je izdelal tudi načrt za prenovo in dozidavo gledališke stavbe. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri oblikovanju Akademije za igralsko umetnost in na njej predaval osnove dramske igre in režije. Poučeval je tudi na gledaliških akademijah v Beogradu in Zagrebu. O delu Bojana Stupice, ki je bil v celoti gledališki človek, saj je bil v mariborski in ljubljanski Drami pred vojno angažiran kot igralec, režiser in scenograf, v slovenskih gledališčih, kot ga je teatrološko in zgodovinsko popisal Dušan Moravec, se bomo posvetili v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju!

Navaljujemo s predvajanjem nekaterih prispevkov iz simpozija z naslovom Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem, ki je potekal 10. septembra 2025. Poslušate lahko dve predavanji: prof. dr. Stane Granda je pripravil razmišljanje na temo Med Združeno in samostojno Slovenijo, dr. Jože Možina pa o Slovenskem razkolu.

Sezono, posvečeno Cankarju, v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju nadaljujejo s krstno uprizoritvijo predstave ''Hlapci, dokumentarec za prihodnost''. Režiser Jan Krmelj je klasično delo umestil v sodoben čas, v ospredje pa je postavil vprašanje, kako in zakaj je kritično mišljenje postalo nevarno za politične sisteme, ki bolj cenijo manipulacijo in dobiček kot pa človeško življenje. Med knjižnimi novostmi, ki so ob koncu leta v različnih zbirkah izšle pri založbi Mladinska knjiga, so avtorska in prevodna dela: Polnočni utrinki iz Brazilije Milene Šmit, V parku, mesec Marjana Strojana, Ocean na steni Tjaše Mislej, Domovina Evropa Timothyja Gartona Asha in Avtokracija, d. d. Anne Applebaum.

V Buenos Airesu in Mendozi je slovenski zavod za zaposlovanje v sodelovanju z veleposlaništvom naše države v Argentini nedavno pripravil srečanja z naslovom Življenje in delo v Sloveniji. Član ekipe je bil tudi Uroš Kopavnik, vodja območne službe v Kranju. Predstavili so priložnosti na slovenskem trgu dela ter s pomočjo celovitih informacij omogočili podporo pri morebitnem vključevanju v delovno in življenjsko okolje v Sloveniji. Predstavili so tudi ugledne slovenske delodajalce in njihove potrebe s področja zdravstva in socialnega varstva.

Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.

Za konec leta na Frekvenci X obračamo pogled nazaj, v čas, ko so znanstvene ideje dišale po terenu, drzni radovednosti in neustrašnosti. V oddaji bomo listali po novi knjigi Zgodbe o slovenskih znanstvenikih in znanstvenicah fizika Antona Gradiška, in to vse od srednjeveških motrilcev neba do sodobnih raziskovalcev 20. stoletja. Spoznali bomo ljudi, ki so znanost pri nas soustvarjali na presenetljive načine: na primer kdo je svetu predstavil človeško ribico, kdo je prisluškoval žuželkam, katera aristokratinja je bila neumorna v arheoloških izkopavanjih in kako je slovenski raketni inženir razmišljal o vožnji po vesolju. Svoja zgodba pa je tudi, kako sta se egipčanska mumija in krokodil znašla v Ljubljani. Gost: dr. Anton Gradišek, Institut 'Jožef Stefan' V Xpertizi, kjer predstavljamo mlade raziskovalce na začetku njihovih raziskovalnih poti, pa se tokrat selimo na Štajersko. Spoznali boste Žana Mongusa, študenta doktorskega študija na Fakulteti za kmetijsko in biosistemske vede Univerze v Mariboru, ki je eden redkih srečnežev, ki lahko vsakodnevno pilotira drone in preizkuša meje njihovih sposobnosti.

Umetniki so včasih zelo problematični, ampak že s tem, ker so umetniki, so fascinantni, je povedal režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Da del slovenske družbe in politike vidi umetnike popolnoma drugače, je pokazal referendum o izjemnih pokojninah umetnikov. Za nami je izjemno filmsko leto. Kulturniško leto 2025 je na Slovenskem utripalo tudi z Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel László Krasznahorkai. V tokratni oddaji Studio ob 17.00 bomo pregledali, kaj nas je na področju kulture in umetnosti v letu 2025 najbolj navdihovalo, kateri filmi, razstave, predstave in knjige so stopili v ospredje. Kaj je bilo storjenega na področju kulturne politike. Avtor oddaje Aleksander Čobec.

Po številu samostanov in redovnikov so bili kapucini v 18. stoletju najštevilčnejša redovna skupnost na Slovenskem. Gre za katoliški red, ki sledi miselnosti in učenjem redovnega ustanovitelja in svetnika Frančiška Asiškega. Med drugim jih poznamo tudi zaradi Škofjeloškega pasijona, najstarejšega dramskega besedila v slovenščini, ki ga je napisal brat Romuald in ga hranijo v Kapucinski knjižnici samostana v Škofji Loki. A ta knjiga še zdaleč ni edino pomembno knjižno delo, za katerega skrbijo. Kapucinski samostan, ki deluje od leta 1707, ima namreč kar 6 knjižnic. Najdragocenejša dela sicer niso na ogled, smo pa v oddaji Nedeljska reportaža obiskali njihovo knjižnico spomeniško zavarovanih starih knjig.

Umetniki so včasih zelo problematični, ampak že s tem, ker so umetniki, so očarljivi, je povedal režiser in performer Dragan Živadinov, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Da del slovenske družbe in politike vidi umetnike popolnoma drugače, je pokazal referendum o izjemnih pokojninah umetnikov. Za nami je izjemno filmsko leto. Kulturniško leto 2025 je na Slovenskem utripalo tudi z Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. Nobelovo nagrado za literaturo je prejel László Krasznahorkai. V oddaji bomo pregledali, kaj nas je na področju kulture in umetnosti v letu 2025 najbolj navdihovalo, kateri filmi, razstave, predstave in knjige so stopili v ospredje. Kaj je bilo storjenega na področju kulturne politike.

Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danesPred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev? Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje. In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti. Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)

Smo v času, ko se v slovenskih gospodinjstvih peče potica, mize pa se šibijo pod težo medenjakov in jabolčnih zavitkov Skratka, v ospredju je sladkor in prav tako bo tudi v tokratni oddaji. Na letošnji izvedbi Avdiofestivala, smo Maja Ratej, Ajda Kus in Neža Borkovič pred 120-glavo množico osnovnošolcev posnele interaktivno epizodo Radiovednih. Z občinstvom in strokovnjaki smo izvajale kemijske poskuse, se spraševale, kolikšna je še “sprejemljiva” količina sladkorja v prehrani odraslega človeka, ter pogledale v preteklost sladkorja na Slovenskem …Vendarle ni naključje, da smo se o sladkorju pogovarjali prav v ljubljanski Cukrarni. Povezava do kemijskega poskusa "Faraonove kače" v video obliki. Gostje: Marko Jeran, Institut Jožef Stefan, Ana Maglov, bodoča zdravnica in oseba s sladkorno boleznijo, Barbara Zajc Tekavec, BIC Ljubljana, Blaž Vurnik, Mestni muzej. Poglavja: 00:00:01 Radiovedni v Cukrarni 00:01:28 Zgodovina sladkorja 00:04:16 Barbara Zajc Tekavec o zdravi meri zaužitega sladkorja 00:07:51 Dijakinji Lara Suhovršnik in Vita Purnat o dobrih in slabih plateh sladkorja 00:09:02 Ana Maglov o sladkorni bolezni 00:11:37 Dr. Marko Jeran o kemijski sestavi sladkorja 00:15:07 Dr. Blaž Vurnik o zgodovini Cukrarne 00:20:17 Xpertiza: Gaia Kravanja

Smo v času, ko se v slovenskih gospodinjstvih peče potica, mize pa se šibijo pod težo medenjakov in jabolčnih zavitkov Skratka, v ospredju je sladkor in prav tako bo tudi v tokratni oddaji. Na letošnji izvedbi Avdiofestivala, smo Maja Ratej, Ajda Kus in Neža Borkovič pred 120-glavo množico osnovnošolcev posnele interaktivno epizodo Radiovednih. Z občinstvom in strokovnjaki smo izvajale kemijske poskuse, se spraševale, kolikšna je še “sprejemljiva” količina sladkorja v prehrani odraslega človeka, ter pogledale v preteklost sladkorja na Slovenskem …Vendarle ni naključje, da smo se o sladkorju pogovarjali prav v ljubljanski Cukrarni. Povezava do kemijskega poskusa "Faraonove kače" v video obliki. Gostje: Marko Jeran, Institut Jožef Stefan, Ana Maglov, bodoča zdravnica in oseba s sladkorno boleznijo, Barbara Zajc Tekavec, BIC Ljubljana, Blaž Vurnik, Mestni muzej. Poglavja: 00:00:01 Radiovedni v Cukrarni 00:01:28 Zgodovina sladkorja 00:04:16 Barbara Zajc Tekavec o zdravi meri zaužitega sladkorja 00:07:51 Dijakinji Lara Suhovršnik in Vita Purnat o dobrih in slabih plateh sladkorja 00:09:02 Ana Maglov o sladkorni bolezni 00:11:37 Dr. Marko Jeran o kemijski sestavi sladkorja 00:15:07 Dr. Blaž Vurnik o zgodovini Cukrarne 00:20:17 Xpertiza: Gaia Kravanja

Dvestoosemintrideseta epizoda podkasta O.B.O.D. je jubilejna dvajseta epizoda v živo in je posvečena knjigam in seriji o Fentabotu. Agenti Mito, Igor in Aljoša so se tokrat na povabilo založbe Aktivni mediji oglasili na 41. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani in pogovor posneli na glavnem odru. Igor pravi, da knjig zaradi njihove zabavnosti kar ne moreš odložiti, […]

Restart vztahů mezi Českem a Slovenskem – tak označil předseda slovenské Národní rady Richard Raši návštěvu svého českého kolegy Tomia Okamury (SPD). „Atmosféra na Slovensku byla opravdu mimořádně plná očekávání,“ popisuje z Bratislavy Radek Vondráček (ANO). „Uvidíme, jak dlouho radostné opojení vydrží,“ namítá skepticky poslanec ODS Pavel Žáček v pořadu Pro a proti.

Restart vztahů mezi Českem a Slovenskem – tak označil předseda slovenské Národní rady Richard Raši návštěvu svého českého kolegy Tomia Okamury (SPD). „Atmosféra na Slovensku byla opravdu mimořádně plná očekávání,“ popisuje z Bratislavy Radek Vondráček (ANO). „Uvidíme, jak dlouho radostné opojení vydrží,“ namítá skepticky poslanec ODS Pavel Žáček v pořadu Pro a proti.Všechny díly podcastu Pro a proti můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Festivalovým karnevalem se v Česku už řadu let oslavuje 17. listopad. Dnes oficiálně „Den boje za svobodu a demokracii“. Rituálně se tu opakuje představa svobody jako uvolnění ze sevření autoritativní moci, které Česko, tehdy ještě se Slovenskem prožilo v listopadu 1989.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Dokonce ani budoucí český premiér a hlavní osoba v zahraniční politice Andrej Babiš (ANO) se nemůže postavit po bok slovenského premiéra Roberta Fica příliš blízko. Tedy pokud míní hájit co nejlépe české národní zájmy a ekonomické priority, jak se píše v návrhu programového prohlášení budoucí vlády.

Proč je Robert Fico je hlavním rizikem při obnově vztahů se Slovenskem? Co bude znamenat pád Pokrovsku? Řekneme si taky pár slov k rozpočtu, probereme Kazachstán a abrahámovské dohody a na závěr si poslechněte glosu Ondřeje Neffa. Moderuje Ondřej Konrád.

Dokonce ani budoucí český premiér a hlavní osoba v zahraniční politice Andrej Babiš (ANO) se nemůže postavit po bok slovenského premiéra Roberta Fica příliš blízko. Tedy pokud míní hájit co nejlépe české národní zájmy a ekonomické priority, jak se píše v návrhu programového prohlášení budoucí vlády.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Proč je Robert Fico je hlavním rizikem při obnově vztahů se Slovenskem? Co bude znamenat pád Pokrovsku? Řekneme si taky pár slov k rozpočtu, probereme Kazachstán a abrahámovské dohody a na závěr si poslechněte glosu Ondřeje Neffa. Moderuje Ondřej Konrád.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Današnje slovensko ozemlje je tisti del Evrope, ki od najstarejših časov omogoča najlažji kopenski prehod med vzhodom in zahodom, med osrednjo Evropo in Jadranskim morjem oziroma Sredozemljem. Tu že od pamtiveka potekajo najpomembnejše trgovske poti in zato so tu nastajale najrazličnejše državne tvorbe, ki so imele svoj denarni sistem. Del te bogate zgodovine oziroma zadnjih 150 let je opisanih katalogu Denar na Slovenskem.

Podcast 5:59 přináší další sérii, tentokrát ve spolupráci se zahraniční redakcí Seznam Zpráv. Středoevropský reportér Filip Harzer se při svých  cestách napříč Slovenskem snaží zjistit, jakým směrem se za čtvrté vlády premiéra Fica země vydala. A je to cesta k neliberální demokracii, jak Ficovi oponenti často zdůrazňují? Je možné, že v jeho stopách půjde i Andrej Babiš a jeho příští vláda? V prvním díle podcastové série Směr Fico, se Filip zaměřuje na premiérův nečekaný politický návrat v pocovidových volbách. Článek a další informace k nové sérii Směr Fico najdete na webu Seznam ZprávySledujte nás na sociálních sítích X, Instagram, Threads nebo Bluesky. Náměty a připomínky nám můžete psát na e-mail zaminutusest@sz.cz

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«

Na današnji dan reformacije se na Slovenskem med drugim spominjamo prizadevanj reformatorjev za knjižno produkcijo v materinščini. Kot je v poslanici ob prazniku poudaril premier Robert Golob, je bila knjiga tedaj prebojna tehnologija. Ob tem je opomnil na nalogo vseh, da v času tehnoloških in družbenih prelomnic ohranimo slovensko besedo in jo vtkemo v sodobni digitalni svet. V oddaji tudi: - Po tragediji v Novem mestu sodišča zavračajo očitke o neukrepanju, a priznavajo, da bi postopke lahko vodili hitreje - Združeni narodi pozivajo ZDA, naj končajo napade na plovila v Karibskem morju - V Novi Sad se pred jutrišnjo obletnico zrušitve nadstreška zgrinja več tisoč ljudi z vse Srbije

Smo v tednu, ko praznujemo Dan reformacije, ki nam je dala prvo slovensko knjigo in slovenščino vzpostavila kot knjižni jezik. Kakšna pa je danes, dobrih 500 let od začetka reformacije na Slovenskem, podoba slovenske literarne krajine? Zanjo je značilno, da ni enotna, saj v njej soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je torej sodobna slovenska literatura, več v tokratnem Studiu ob 17-tih. Oddaja je bila prvič objavljena v Ars humani na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars. Gostje: dr. Varja Balžalorsky Antić, literarna teoretičarka in pesnica; Ana Schnabl, pisateljica in publicistka; Aljoša Harlamov, urednik, publicist in pisatelj. Avtor oddaje Gregor Podlogar.

Na slovenskem kapitalskem trgu je začelo brbotati. Upravičenci do deležev v Vzajemni zavarovalnici si že lahko naložijo delnice na trgovalne račune, tisti, ki so se odločili za izplačila, pa lahko pričakujejo denar v prihodnjih dneh. Vse vlagatelje bodo v prihodnjem letu razveselili davčno ugodnejši individualno naložbeni računi. Ljubljansko borzo, ki je po rasti indeksa SBI top med najboljšimi v svetu, pa, kot kaže, čaka tudi nov lastnik. O razmerah na slovenskem kapitalskem trgu v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Luka Podlogar, predsednik uprave NLB skladi; Alja Markovič Čas, članica uprave Vzajemna zavarovalnica; Igor Štemberger, predsednik uprave družbe Ilirika; Aleš Lokar, vodja upravljanja delniških naložb v Generali Investments. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

28. Festival slovenskega filma v Portorožu je med drugimi obiskal direktor Evropske filmske akademije Matthias Wouter Knol. Evropska filmska akademija je namreč Prvomajski trg v Piranu, ki je že večkrat služil kot filmska kulisa, uvrstila na seznam zakladov evropske filmske kulture. Gre za prvo lokacijo v Sloveniji, ki ji je pripadla ta čast. Letos so na festivalu sicer predstavili tudi dve televizijski seriji: mladinsko serijo Smrdljivc in srhljivko Pošast za železno zaveso, prve sadove razširjenega financiranja produkcije na igrane televizijske serije na Slovenskem filmskem centru. Noč čarovnic pa tudi letos odmeva skozi filme. V Slovenski kinoteki sta bili na sporedu Noč živih mrtvecev in Dežela živih mrtvecev Georga A. Romera, v Kinu Bežigrad si boste lahko na bežigrajski noči čarovnic ogledali Somrak, v ljubljanskem Kinodvoru pa bo »maraton groze, gorja in gravža« uvedla klasika avstralskega filmarja Petra Weira o dekletih, ki leta 1900 izginejo na pikniku, Piknik pri Hanging Rocku. V nadaljevanju mu bo med drugimi sledila Grda polsestra, o kateri v oddaji slišimo: »Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem.«