Podcasts about Morda

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Jure Franko. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je avtor dvanajstih knjig v slovenskem jeziku in šestih v angleščini. V kratkoprozni zbirki Lomljene poti ponuja v branje osem zgodb, v katerih vsakič znova vznika sodobni “zlomljeni” človek, ki razgalja potrošniško družbo 21. stoletja, iz katere na vsak način želi pobegniti. Bodisi prekine z dobro plačano službo in družino bodisi postane pozoren na razpoke v neoliberalni ideologiji, ki zazevajo ob ravnanju z brezdomci, vaškimi posebneži, neindoktriniranimi protestniki in nič hudega slutečimi živalmi … Stil pisanja variira med realističnim, nadrealističnim, znanstveno-fantastičnim in poetičnim in na trenutke se zazdi, da se znajdemo v možganih protagonista, o katerem ugotavljamo ali je umetniški genij, psihotik ali le izjemno senzibilno bitje, ki se v polni meri zaveda vpliva nezavednega na manifestacijo stvarnosti. Čeprav nas naslovnica s fotografijo dveh dečkov in razrite zemlje v ozadju navdaja z mislijo, da gre za realistično zasnovan potopis, nas že prvi zgodbi Dom, ki se zgodi in Prvič s prababico k maši “prizemljita” s svojim poetično-filozofskim slogom in polemiziranjem na temo begunstva in krščanskih stereotipov. V zgodbi Indigo in jaz, ki v podpoglavjih razpne ves barvni spekter refleksij pisarniške delavke, ki se poleg pritiska nadrejenih in sodelavcev morebiti sooča tudi s svojo avtističnostjo, ugotavljamo preplet subjektivnih misli in objektivne realnosti. Protagonist zgodbe Ugrez v obdobju korone ugotavlja, da vsi ljudje niso ujeti v ideološki diskurz o “reševanju drugega”, čeprav v procesu razsvetljevanja izgubi soprogo in sina in tudi delovno mesto. Zdi se, da ga preplavi notranji mir prav ob ugotovitvi, da se tam zunaj nahajajo ljudje, podobni njemu, z zasejanim dvomom o celem naboru rekvizitov in strategij, vpeljanih skupaj z novodobnim medicinskim imperativom: “In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe, in je popoldanski piš vstal, da bi prevetril prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl. Ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno. Predvsem pa … brez mask. Zdaj si je lahko spet domišljal, niso še vsi – prodani.” Čeprav se zgodba zasuka v smer maščevanja bogatemu in nadutemu šefu, pisatelj ne pozabi omeniti taborov, ki so se oblikovali v času epidemije covida, in medsebojnega obtoževanja naših in vaših, cepilcev in “antivakserjev”. Zgodba je zanimiva tudi zato, ker ponuja pogled v delovanje možganov in ustvarjanje prepričanja na podlagi retoričnih fraz in vizualizacij, ki lahko pripeljejo do dramatičnih razsežnosti. Primer magičnega realizma, ki ga povzroča lucidna samohipnoza, je zgodba, Simon med stvarmi. Brezdomec Simon, ki je s svojo prisotnostjo tako rekoč sestavni del velikega trgovskega centra, namreč izgine, njegovo dušo pa zajamejo izpovedi goloba, otroka iz soseske, ženske in varnostnika in s svojimi pričevanji odkrivajo koščke mozaika njegovega življenja in izginotja. V nekem trenutku se pojavi Simonovo vsevidno oko in se zlije s poletom ptice, ki zakriči: “Izginotje je zlitje s tem, kar ljudje spregledajo.” In v nadaljevanju: “Kot bi zamaknjenost v trenutku popustila, so se mimoidoči začeli prisiljeno nasmihati drug drugemu. Niso več vedeli, zakaj so se zbrali tukaj. Ali pa so potihoma govorili o nekom, ki asfalt spreminja v vodo.” Čudeži, ki se dogajajo protagonistom zgodb so možni zaradi prekrivanja različnih dimenzij subjektivne realnosti v skupinsko hipnozo, pisatelj pa z njihovimi citati tke simbolne vezi, s katerimi vnaša v fizikalni svet magijo kot čarovnik, ki se zaveda vpliva besed na konkretna dejanja. Tudi zadnje tri zgodbe so polne ekspresionističnih refleksij in simbolike, povezane z zvokom, glasbo, barvami in doživljanjem vojne oz. miru, ki ga protagonist zgodbe Beethoven ni odgovoril tako vztrajno išče. V dnevnik si zapiše: “Mir ni odsotnost sovražnika. Mir je takrat, ko lahko sovražniku rečeš – ti si del moje simfonije.” Zgodbi Kleejeva zanka in Tri spirale modrine sta poklon dvema imenitnima slikarjema, Paulu Kleeju in Van Goghu, ki sta se navduševala nad metafiziko svetlobe, barv in glasbe. Pisatelj odslikava zgodbi, kot bi nanašal barve na platno, in se pri tem poigrava z ekspresionizmom in nadrealizmom. Čeprav v opisih lahko začutimo tudi pisateljevo bit, kako vibrira z bitjo umrlih umetnikov, pod njo zaslutimo (z)lomljenost sodobnega človeka, ki išče prizemljitev za svoja hrepenenja in besede, s katerimi bi lahko opisal svojo razcepljenost v poblaznelem svetu nadrealnih pričakovanj, klasifikacij in semantičnih paberkovanj, ki se dostikrat vrtijo v začaranem krogu. Kratkoprozna zbirka Sama Kreutza Lomljene poti, ki v uvodu nosi domiselno posvetilo “tistim, ki nosijo namesto zemljevidov – brazgotine”, je namenjena posamezniku, ki se zaveda svojih ran in brazgotin, ki jih prekrije čas, je počastitev skozi uprizoritev njegovih notranjih bitk, ki jih zrcali sodobna družba. Avtorja moramo pohvaliti za inovativen stil, ki se na določenih mestih pojavi kot nadrealističen kolaž različnih žanrov, in za strukturo zbirke, zastavljene kot luciden hologram, ki ga lahko hkrati beremo na več diskurzivnih ravneh.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Tour de France FEMMES. Dirka po Poljski. Dirka po Burgosu. Ampak bolj kot rezultati so bili v ospredju "incidenti". Takšni in drugačni. Morda pa je celotna epizoda en incident. Karkoli... Prisluhni!Obišči Kofishop za super fine Kofirajd kose Disko grupo poganja ⁠@nduranznutrition

Ali smo res potrebovali še tretjo priredbo romana, ki je zaživel najprej leta 1962 kot tesnobna srhljivka z Robertom Mitchumom in potem v devetdesetih še kot eksplicitna, mejno sadistična grozljivka z Robertom De Nirom? Ali so zgodbi, katere morda največji odliki sta učinkovita zasnova in jedrnat tempo, res koristili raztegovanje na deset epizod, dodajanje stranskih zapletov in posodabljanje likov? Ali pa je glavni junak Max Cady eden tistih filmskih arhetipov, ki ga mora vsaka generacija doživeti, interpretirati in ponotranjiti po svoje? Cady je v vseh dosedanjih interpretacijah predstavljal utelešenje imanentnega zla, novo branje pa odpira prostor za interpretacijo, da je zlo edini logični sad globoko nagnite, etično iztirjene družbe. Max Cady je prekletstvo, ki smo ga nase priklicali sami. Pošasti se ne rodijo, zgnete in oblikuje jih okolica. Novi Rt strahu, ki ga je za televizijo priredil Nick Antosca, si svobodno izposoja elemente iz obeh predhodnih filmskih priredb: spoznali boste že bombastično glasbeno temo iz leta 1962, ki jo nova serija učinkovito vdela v svojo uvodno špico. Posvoji tudi slabost vzbujajoči učinek fotografskega negativa, ki ga je v svoji različici uporabil Martin Scorsese. Prav tako ne more biti naključje, da se je v seriji našla vloga za Juliette Lewis, za katero je bil Rt strahu pred četrt stoletja veliki filmski preboj. Nesubtilno sporočilo vseh teh povezav se najbrž glasi: Morda mislite, da to zgodbo in like poznate, vendar se motite. Vseh deset delov, ki jih je režirala manjša vojska različnih režiserjev, se je odvrtelo na pretočni platformi Apple TV+; v vlogi zločinca se je udomačil Javier Bardem, ob njem pa nastopijo še Amy Adams, Patrick Wilson, Ron Perlman in drugi. V nabuhli minutaži, ki jo je zgodba s selitvijo na male zaslone pridobila, se scenarij poigrava predvsem z dinamiko maščevanja in protimaščevanja, toda pri tem tako zelo manipulira z gledalčevo naklonjenostjo in tako pogosto uporablja melodramatične obrate, da zabrede onkraj meja vsaj približno verjetnega. Včasih več ni nujno tudi bolje. Novi Rt strahu bi bolje učinkoval kot miniserija v štirih ali petih delih – to pa ne pomeni, da camp predelava, ki smo jo dobili, nima nobene vrednosti. Gledalski užitek boste našli predvsem v slikoviti kulisi ameriškega juga (španski mah visi tako rekoč v vsakem kadru), v skoraj manični stiliziranosti posameznih epizod, v razpoloženjskem plastenju nelagodja in seveda v igralskih bravurah Javierja Bardema, ki se rad pozabava z vlogami psihopatov. Teatralnost zna uporabiti zelo taktično, ravno dovolj, da ostane v središču pozornosti, toda ne toliko, da bi grožnja njegove prisotnosti zvodenela. Morda je trajna privlačnost Rta strahu to, da v marsičem ostaja enako relevanten kot pred sedemdesetimi leti. Še vedno živimo v sistemu, kjer žrtve spolnega nasilja nočejo pričati o svojih izkušnjah, ker se zavedajo, da bodo na zatožni klopi pristali njihov značaj, način oblačenja in vedenje. Zločinci še vedno odkorakajo na prostost zaradi napak v postopku in policija še vedno ne naredi dovolj, da bi zaščitila ogrožene, preden se jim kaj zgodi. Vseeno pa se branja Rta strahu skozi desetletja tudi spreminjajo. Prejšnja filma nista postavljala pod vprašaj naporov odvetnika, da bi Cadyja zlepa ali zgrda spravil iz mesta, nova serija pa izhaja iz zavedanja, da korupcija prežema sistem na vseh ravneh – prisotna je tudi med vrlimi zagovorniki zakona in pravice. Novi Rt strahu je tipičen primerek novodobne "prestižne televizije", ki skuša z visokim proračunom in zvezdniško zasedbo nadgraditi izvirnik, ki nadgradnje v resnici ni potreboval. Vse velike preobrate scenarij najprej jasno nakaže in potem še eksplicitno razloži – pisci močno podcenjujejo našo sposobnost dojemanja ali pa resnično računajo s tem, da med ogledom ves čas buljimo v telefone. Scenarij v zgodbo navleče cel kup podzgodb in novih vsebinskih poudarkov, vendar pri tem ne more zares prikriti dejstva, da je Rt strahu pod črto še vedno zelo preprosta zgodba o psihopatskem morilcu in njegovih žrtvah, ki bi jim sicer težko prilepili pridevnik "nedolžne". Včasih ni nič narobe s tem, da šundu pustimo, da je šund. Rt strahu odlično funkcionira kot soočenje z našimi primarnimi strahovi, manj pa kot obsodba kazenskega pravosodnega sistema in razmislek o nevarnosti krivih obsodb. Piše: Ana Jurc Bere: Lidija Hartman

Če misliš, da je problem v odnosih pomanjkanje ljubezni…te bo ta video presenetil.Resnica je pogosto drugačna:ni problem, da se ne ljubimo dovolj — problem je, da smo si preblizu… ali pa preveč oddaljeni.V tem iskrenem pogovoru odpiramo temo, o kateri se premalo govori:

Studio Marvel je Spider-Mana po desetih letih in treh filmih končno vrnil tja, kamor spada: na ulice New Yorka. V prvi trilogiji s Tomom Hollandom kot mladim, še zelenim Spider-Manom, so superjunaka pošiljali po evropskih turističnih znamenitostih in ga množili v multivesolju – niso pa nam privoščili tistih najbolj antologijskih prizorov, povezanih s tem likom. Menda je bilo »že prevečkrat videno«, kako Spider-Man slalomira nad newyorškimi ulicami in visi s stolpnic mesta, ki nikoli ne spi. No, novi režiser Destin Daniel Cretton, ki je še od filma Shang-Chi in legenda o desetih prstanih znan po svoji ljubezni do borilnih veščin in prizemljenih akcijskih prizorov, je izkoristil priložnost za nov začetek in vpeljavo malo bolj zrelega, odraslega Spider-Mana. Zmedeni najstnik iz prve trilogije je dobil dobrodošlo nadgradnjo značaja, akcijski prizori pa so najboljši, kar smo jih v tej franšizi kdaj videli. Manj je bombastičnih in predimenzioniranih pošasti, več je preproste radosti nihanja med nebotičniki. Na trenutke se Nov dan približa celostni potopitveni izkušnji, ki pričara bobneče vzdušje vrvečega velemesta. Film se oklene iztočnice spektakla Ni poti domov iz leta 2021. Doktor Strange je takrat, da bi preprečil usodno zlivanje med vzporednimi vesolji, iz spomina vsega človeštva izbrisal podatek, da je Peter Parker Spider-Man. Drugače povedano: vse karte je zdaj treba premešati na novo. Minila so štiri leta in Peter Parker se vse bolj izgublja v svoji vlogi superjunaka. Medtem, ko sistematično izkoreninja kriminal v New Yorku, se je težko izogniti občutku, da se z vso to storilnostjo samo skriva pred lastno osamljenostjo. Teta May je mrtva, edina prijatelja, ki ju je kdaj imel, MJ in Ned, pa očitno uživata v študentskih letih, ne da bi ju pri tem obremenjevali kakršni koli spomini na Parkerja. Peter, ki svoje večere preživlja v zanikrnem podstrešnem stanovanju, ju mazohistično zalezuje na družbenih omrežjih in se niti ne poskuša zbližati s kakšnim novim človekom. Stres te brezizhodne situacije v njem sproži tudi telesne spremembe. Če je prej svoje »pajkove mreže« proizvajal in sprožal sintetično, so zdaj začele same brizgati iz njegovih zapestij. Te nenadne spremembe v DNK-ju služijo kot opomin, da je Peter vendarle drugačen, mutant, in film se v tem vidiku – seveda znotraj parametrov blockbusterja – spogleduje celo z žanrom telesne grozljivke. Bi moral Spider-Man pustiti, da ga skrivnostna mutacija nadgradi v še bolj učinkovit borilni stroj, ali pa naj se upre postopnemu razčlovečenju? Medtem, ko naš junak premleva to dilemo, se nadenj spravi skrivnostna entiteta, ki očitno lahko preskakuje med telesi nič hudega slutečih gostiteljev in se jim naseli v možgane. Ustvarjalci filma so se neznansko trudili skrivati, kateri antologijski stripovski lik, ki ga igra Sadie Sink, je osrednji antagonist zgodbe – ampak vse teorije oboževalcev so se izkazale za pravilne. Spider-Manova zgodba je naposled trčila s stripovskim svetom, v katerem se gibljejo mutantski Možje X. Med svoje zaveznike Spider-Man lahko šteje Črno vdovo – njo igra Florence Pugh. Ta s svojim štorastim slovanskim naglasom poskrbi za zabaven intermezzo. Drug zaveznik je profesor Bruce Banner, ki pa se bo seveda na neki točki napihnil v neobvladljivo zeleno pošast, Hulka. Malo manj prepričljiva je njegova bromanca s Frankom Castlom alias Kaznovalcem, žilavim vojnim veteranom in silakom, ki pretirava s svojim karikiranim mačizmom. Igra ga Jon Bernthal, kar števec igralcev iz Odiseje pripelje na tri (druga dva sta seveda Tom Holland in Zendaya). Najbolj prizemljeni in človeški prizori v filmu so tisti, v katerih se Petrova pot končno križa z MJ-jino. Zendaya zbuja vtis, da je v stripovski film vkorakala iz neke druge, veliko bolj odrasle drame. Njen lik trmasto vztraja pri človeški razsežnosti zgodbe in ji s tem daje težo. (Kljub temu nam scenarij z vpeljavo nadnaravnega omogoči za Petrovo situacijo skoraj transgresiven ljubezenski prizor, ki ga sicer ne bi dobili.) Zelo očitno je, da poskuša Nov dan Spider-Mana (in morda cel svoj panteon) potisniti v bolj odraslo, čustveno zrelo fazo. Morda je to edini način, da preživijo v zabavnem ekosistemu, ki je končno prerasel zlizano formulo superjunaških spektaklov s predimenzioniranimi, računalniško animiranimi kataklizmami in serijskimi uničenji sveta. Igralci so naposled več kot samo zamenljiva telesa, na katere se da navesiti pajkice in posebne učinke. Ideja je prava, čeprav je film v tretjem dejanju še vedno prenatrpan s peripetijo in bi mu koristil veliko hitrejši razplet. Vseeno pa nam pusti kanec upanja, da decembrski Vzpon doktorja Dooma, naslednje veliko poglavje Maščevalcev, ne bo popolnoma brezdušen behemot. Recenzijo je napisala Ana Jurc, bere Lidija Hartman. Iz oddaje Gremo v kino.

Ko je prerok Jeremija opazoval lončarja pri delu, ga je prešinilo, da smo tudi ljudje kot glina v Stvarnikovih rokah. (prim. Jer 18,1-6) Morda se vam upira misel, da smo oblikovani in v rokah kogarkoli. Povsem razumljivo ...

Piše Silvija Žnidar, bere Sanja Rejc. Peta pesniška zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu tke pisano poetično platno iz raznobarvnih, raznoliko toniranih tematskih niti, ki izvirajo iz takšnih in drugačnih ljubezenskih in družinskih odnosov, težkih, bežnih, lahkotnih ali kompleksnih, iz osebnih in medosebnih travm, iskanja notranjega ravnotežja, zaznavanja miline in bolesti v svetu, trenutnih psihičnih zakrčenosti in končnega odpiranja v svet, kjer je vse – bolj ali manj skrivnostno – povezano med sabo. Pretanjenost pesničinega peresa lahko zaznamo že v tem, da nobena pesem ne poje le ene tematske linije in ne podaja enostavnih motivov, pomenov ali emocij. Veliko jih učinkuje na način razslojene, počasi razgrinjajoče se in stopnjujoče se meditacije, z morebitnimi obrati poetične misli, in temu se povsem organsko pridružujejo večinoma solidne, močne pa tudi nežne podobe. Te so seveda tudi v službi retoričnih sredstev, metaforizacije ali metonimizacije, a večinoma ostanejo precej zasidrane v konkretni materiji in svetu, bralec lažje zatipa prenesene pomene za njihovim »ogrodjem«. Že naslov zbirke je intrigantno dvo- ali večumen oziroma ga kot takega lahko dojemamo, ko odložimo knjigo. Vse tri entitete – pes, dvojčici in tatu – se sicer pojavijo v pesmi z naslovom Razkošje in imajo v njenem kontekstu specifičen pomen, a jih lahko v navezi s celoto interpretiramo v razširjeni dimenziji večpomenskosti. Če se ustavimo zgolj pri psu, ta na primer zastopa živali, ki so v pesmih nekaj milega, krhkega, a hkrati kot del narave močnega in drugačnega; lahko pa pes simbolično, kot v eni izmed pesmi, reprezentira antipod toksičnega razmerja. Podobno bi lahko zeleni tatu razumeli kot permanenten zapis na telesu, ki v kožo vtiska spomine preteklosti za prihodnost, lahko pa je tudi opomnik bolečine. Zbirka se nenehno ziblje sem in tja na spektru manka in poskusa zapolnitve. Pesniški glas oziroma subjekt, ki ga zastopa v posamični pesmi, se pogosto vrača v preteklost, razgalja travme, ki so pustile brazgotine na njem in bližnjem in prihajajo na plan v takšnih in drugačnih oblikah še v sedanjem, tekočem času. Neredko so to družinske razprtije, na primer zapleten odnos s sestro, ki jo lomi depresija, kar skuša pišoča zaceliti. Zanimiv kontekst preteklih bolečin, ki jih nosimo s sabo, prinaša izraz »notranje deklice«, ki bi jih lahko tolmačili kot ostanke samote, zapostavljenosti, ranjenosti v najbolj nežnih, zgodnjih trenutkih obstoja in prek katerih se ljudje povezujejo ali razvezujejo še v prihodnosti. Več je tudi momentov, kjer osebe uničuje krutost specifičnega zgodovinskega časa, vojn. Takšna je že uvodna pesem, zapis o ukrajinski ženski, na katero pritiska predvsem simbolična bomba, kar sicer najprej daje vtis, da bo knjiga ubrala neko drugo pot pesniške pripovedi. Nato se znajdemo v pesmih, kjer posamezniki, najbrž predniki, skozi medij izpovedujoče se pesniške subjektke izražajo krčevito, zamolklo, globoko potisnjeno bolečino vojnih groz, holokavsta, pri čemer pisava, se pravi verzifikacija njihove zgodbe, poskuša dati glas zatrtim, pokazati krivice, če jih že ne more izravnati. Nemalo je tudi tehtanja odnosov, ki so tako hetero- kot homoseksualni, veliko je razhajanj, priznavanja napak, umikov in zlomov v komunikaciji. Odnosi pa v zbirki niso zgolj prostor ranjenosti ali manka, temveč tudi prostor, kjer se pesniški subjekt nenehno uči prihajati k sebi in skozi bližino z drugim spreminja lastno obliko, se uči biti v odnosih. Ljubezen je sicer lahko tveganje, a kljub temu nas odpre spremembi. Pesniška govorica raste iz teh srečevanj, saj skuša ujeti sledi, ki so jih drugi pustili v telesu in spominu, hkrati pa jih z zapisom že preoblikuje, osmišlja. Zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu sicer nima posebnega dramaturškega loka, posamične sekvence so ločene z belino listov, a ne gre za strogo tematsko ločevanje, slične meditacije, refleksije in topike večinoma konsistentno krožijo skozi knjigo. Morda lahko za kakšen odsek rečemo, da vsebuje več vračanj v preteklost, kakšen del pripoveduje o »zunanjih«, osebah, ki niso sam pesniški subjekt, ali zavzamejo heterodiegetsko pozicijo, če si dovolimo presaditi prozno literarno teorijo na pesniško »pripoved«. Tako kot samo življenje zbirke, ki se čuti bolj ciklično kot strogo premočrtno, sestavljeno iz mnogih drobcev, ki trkajo med sabo in se srečujejo v različnih časovnicah, je tudi ta zbirka valovita kot morje; slednje pesniški subjektki pomeni neko obliko pomiritve, raja, meditacije. Prednost zbirke je tudi močna čutna senzoričnost, ponazarjanje emocij, odnošajev z barvami in njihovim žarenjem, s skrbno vzpostavitvijo fizičnega »dogajalnega« prostora pesmi, ki nudi mnogo konotacij. Kar zmoti pesniško polnost, razvejenost in raznolikost je občasna »klišejska«, kdaj pa kdaj motivacijska misel, ki izpade nekoliko šibko in nepotrebno. Če bi iskala ključno besedo za obravnavano zbirko, bi najbrž vzporedno pomislila na dva izraza: razpoka in divja milina. V življenju, ki ga izpoveduje pesnica, pa tudi nasploh, vedno obstajajo razpoke: med posamezniki, v njihovi psihi, med ljudmi in naravo, ljudmi in presežnim. A poezija Alje Adam poskuša te razpoke – če že ne zapolniti – negovati, ozaljšati s svetlobo, z iskanjem pomiritve v stiku s tem, kar presega čisto, golo materialnost, in končno, s poezijo. Milina pa, prosto po Anne Dufourmantelle, predstavlja skrito transformativno silo življenja, ki ni končno stanje miru, ampak sila preoblikovanja. Ni naključje, da se zbirka zaključi z verzoma: »Pisanje zame ni bilo več nujnost, / temveč prostor za milino.«

Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Trojni enačaj, ki zaznamuje naslov knjige Čas ≡ prostor komparativista in enega najprodornejših raziskovalcev kosoveliane Janeza Vrečka, nas postavlja v osrčje novega branja Srečka Kosovela. Matematični znak ≡ se bere kot »je identično« in torej ne pomeni istega stanja kot pri dvojnem enačaju, ki pomeni »je enako«. Razlikujeta se v tem, da slednji predpostavlja dve pojavnosti z enako vrednostjo, trojni enačaj pa med dve pojavnosti vnaša enopomenskost, eno ima zdaj še drugo ime, ki je s prvim popolnoma skladno, identično, eno. V našem primeru je naslov monografije povzet iz Kosovelove misli: »Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas ≡ prostor. Nova mistika, mistika časo-prostora.« Razumevanje časa, ki je prostor, in obratno v luči kvantne mehanike, je zaznamovalo Kosovelovo razumevanje poezije. Enost stvari se je prelila v njegov, lahko rečemo njegov, konstruktivizem, ki ni le umetniška smer, ampak način življenja. Enost stvari je bila njegova zahteva, poziv: enost človeka in »prirode«, vsebine in oblike, kozmosa in prostora. »Črke rasto v prostor,« je zapisal. Vrečkov izziv pri predstavitvi Kosovela ni samo lotiti se ga kot pesnika, temveč tudi kot izjemnega misleca. Namen monografije je zlasti slednji. Vrečko je monografijo je zasnoval skozi 10 poglavij in uvod. Ta nas prav zares uvaja, saj avtor v njem predstavlja svoje zasnove za pričujoče delo, v obrisih začrta poteze, ki jih nato skozi knjigo jasneje izriše, svojo raziskavo pa sopostavi k drugim raziskavam Srečka Kosovela. Ob tem se mi zdi vredno izpostaviti njegov odnos do korifeje slovenske primerjalne književnosti Antona Ocvirka. Če je šlo, kot sam pravi, v njegovi monumentalni pregledni monografiji o Srečku Kosovelu iz leta 2011 za nekakšno apologijo Ocvirka, ki ga je prvi povezal s konstruktivizmom, tu do njega vzpostavi distanco in opozori tudi na njegove zmote. Pri tem se na primer ustavi pri njegovi izdaji Integralov. V uvodu tudi jasno zapiše, da so se danes uveljavljeni pojmi kvantne mehanike pojavili večinoma po Kosovelovi smrti, tako da moramo biti pri njihovi aplikaciji na Kosovelovo poezijo previdni. Omenja pa, da jih je Kosovel »zaznaval«, »intuitivno prišel do spoznanj, ki so bila blizu spoznanjem Plancka, Einsteina, Bohra in drugih fizikov. Kako rešiti nastalo zagato?« Deset nadaljnjih poglavij bi lahko razdelili na tri dele. Poglavji Kosovelove definicije konstruktivizma in Spopad med Kosovelom in Černigojem prinašata splošnejše opazke o Kosovelovem konstruktivizmu ter zlasti slednje postavlja Kosovela ob bok njegovim sodobnikom in primerja njihovo dojemanje konstruktivizma z njegovim. V sedmih preostalih poglavjih Vrečko interpretira konkretne pesmi in iz njih izpeljuje Kosovelovo razumevanje kvantne mehanike. Podrobneje se ukvarja z njegovim manifestom Mehanikom in ga poveže z njegovimi protomanifesti ter kanoniziranimi pesmimi Kalejdoskop, Monolog, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Kons 5 in Tragedija na oceanu. Tretji del monografije pa predstavlja zadnje poglavje z naslovom Sam moram vse dopolniti, v katerem se loteva Kosovelove bolezni in smrti, njegovega odnosa do komunistične partije, sodelovanja z organizacijo TIGR in razumevanja revolucije. Najprej bi želel spregovoriti o podnaslovu Ob stoti obletnici smrt Srečka Kosovela, ki ni posrečeno izbran. Knjiga je res izšla v njegovem letu in bo tako zasluženo deležna več pozornosti, kot bi je bila verjetno zunaj tega, vendar presega nekakšno jubilejno izdajo. To lahko izberemo iz avtorjeve pisave, saj gre za pionirsko delo tako v Kosovelovem primeru kot tudi sicer. Po branju monografije ne moremo več brati Kosovela, kot smo ga doslej. Po drugi strani pa prinaša navdihujoče branje pri povezovanju umetnosti z znanostjo in nudi tudi svojevrstno metodološko oporo za drugačno branje pesmi tudi drugih avtorjev. Boljši podnaslov bi bil tako takšen, ki bi nas dejansko usmerjal na vsebino, kazal v notranjost dela. Kvantna prepletenost, ki bi jo Kosovel lahko zaznaval, z njim pa korespondiral njegov pojem prozornosti iz pesmi Prerojenje (»Sam, sam, sam moram biti, / vsako telo neprozorno v prozornost preiti«) je ves čas prisotna. Tudi prepletenost sicer je značilnost monografije. Vrečko k posameznim vzorčnim pesmim vpleta številne druge Kosovelove pesmi, aforizme in mnoga znanstvena dela. Kdaj do onemoglosti, kdaj do vrtenja časa. Kaj želim reči? Da se mi je ob branju monografije večkrat zazdelo, da berem že argumentirane stvari, ki so zdaj spet še enkrat argumentirane, da berem aforizme, ki so že korespondirali s prejšnjimi ugotovitvami. Ob njih pa fizikalne dokaze zanje, ki so bili objavljeni mnogo pozneje. Ali je denimo »mistična luč teorije« res v povezavi z Bohrovo atomsko mistiko, kot so drugi imenovali njegovo interpretacijo fizike leta kasneje? Ali Kosovel piše »prav o tem« – čeravno pojave samo zaznava – torej o singularnosti, točki z neskončno gostoto, ki nastane pri črnih luknjah, v kateri se čas ustavi, ko beremo verz: »Ura večnosti se je premaknila v Nič.« Neposredno zatem pa droben citat iz knjige slovenskega filozofa Marka Uršiča, ki ga ob tej sopostavitvi ne morem brati kot dokaz k izpeljani temi. Kot bralec si želim več prostora, ki bi znal zajeti in biti, se imenovati čas. Več prostora, s tem mislim na daljše odlomke pesmi, na daljše citate, če ti podpirajo tako pomembne teze. Ob tem bi si želel več časa, historične perspektive, a nikakor ne historizma. Nekaj tega bi bilo v obstoječem besedilu mogoče navesti namesto komparativističnega navajanja med besedilom z zgodovinarskimi opombami pod črto, kjer bi bil izpisan celoten bibliografski podatek, za katerega bi vedel, kdaj je izšel. Pri pesmih bi si kot bralec želel izpostavitve tega, kar lahko najdemo v povezavi s kvantno mehaniko pri določeni pesmi, ob koncu pa sklepno poglavje, ki bi povzelo glavne ugotovitve Kosovelovega »zaznavanja« teh pojavov v pesmih. Pomembni študiji to pritiče, zlasti takšni. Morda najbolj nazoren primer tega je v uvodu izpisana množica Kosovelovih doslej neinterpretiranih zapisov, primer tega je v začetku kritike naveden. Nekateri v nadaljevanju dobijo svojo časovnost, drugi ne. A če se vrnem h kvantni prepletenosti, je monografija kažipot, namig, ki ga razume dobronamerni bralec, drugačnega pisanja. Janez Vrečko v monografiji Čas ≡ prostor postavlja nove temelje za razumevanje Kosovelove poezije in poezije, umetnosti sicer. S tem pa tudi podlago za nove interpretativne izzive. Ponuja nam metodološki in epistemološki zgled. Ponuja nam, rečeno s Kosovelom, dejanje, gibanje vseskozi. Od nas zahteva naše lastno dejanje. Ne biti dani na dvoje, ampak biti eno.

Pred slabim mesecem smo obeležili 35. obletnico slovenske samostojnosti. Dogodek, vreden praznovanja. Ne pozabimo: prva Jugoslavija je trajala manj kot samostojna Slovenija. Trajanju druge, socialistične, pa se počasi približuje. Če bi vzeli dejansko, funkcionalno dolžino trajanja slednje, se ji bo samostojna Slovenija že skoraj približala. Skratka obletnica, na katero smo lahko ponosni, kljub temu da v naši državi ne gre tako, kakor smo si ob njenem začetku želeli. Morda je dovolj pogledati, katera politična opcija jo je vodila večino časa od osamosvojitve do danes. Komentar je pripravil mag. Božo Rustja, odgovorni urednik revije Ognjišče.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Pesnik, pisatelj, esejist, mislec in aktivist Jure Detela je gotovo eden najbolj zanimivih, edinstvenih in enigmatičnih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Morda je njegova neobičajna, tudi tragična življenjska pot v splošni zavesti celo bolj znana kot njegovo delo, a eno z drugim je pravzaprav neločljivo. Prepričanja, ki jih je zagovarjal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se z današnjega vidika zdijo daljnosežna, mnogo pred svojim časom. Z dejanji, vsakodnevnimi odločitvami, si je prizadeval za nenasilje v najširšem pomenu besede. Objavil je pesniški zbirki Zemljevidi in Mah in srebro ter avtobiografski esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov. Umrl je mnogo prezgodaj leta 1992 in za seboj pustil tudi nedokončan roman in številne fragmente, zbrane v pričujoči knjigi, je bilo napisano veliko in marsikaj. Predvsem se lahko zgodi, da ko govorimo o osebnostih, kot je bil Detela, zapademo v psihologiziranje in to, da avtorja obravnavamo kot kurioziteto. Na tem mestu bi se temu skušali izogniti in se posvetili njegovemu literarnemu delu, v katerem se kažeta globina in domet njegove misli. Za razumevanje nedokončanega romana Plačilo za moje stoletje je ključno poznati nekaj dejstev iz avtorjevega življenja, ki predstavljajo tudi osrednje teme v romanu. Detela se je zavzemal za absolutno nenasilje, zanj pa to ni bilo zgolj neko abstraktno načelo, ampak je to tudi živel. Bil je vegetarijanec, kar zanj ni bila samo prehranska izbira, temveč tudi izraz etičnega odnosa do vseh bitij, in to je prenesel tudi v svojo poetiko, saj represije ni želel uporabljati niti v jeziku. Njegov odnos do narave presega zgolj ekološko zavest, ampak se je zavzemal za predrugačenje človekovega zavojevalskega odnosa do nje. Izjemno dejaven je bil kot aktivist in se zavzemal za odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji ter nasprotoval mehanizmom policijskega in vojaškega nasilja. Roman Plačilo za moje stoletje je nastajal v prvi polovici osemdesetih let. Miklavž Komelj, tudi sam pesnik, ki ga poznamo tudi kot urednika zbranih del in del iz zapuščine Vojka Gorjana, Jaše Zlobca, Srečka Kosovela, Karla Destovnika Kajuha in Vena Pilona, je svoje tovrstno delo pravzaprav začel z Detelo – leta 2011 so izšli Orfični dokumenti: teksti in fragmenti iz zapuščine, nato leta 2018 Zbrane pesmi v kar dveh delih. Plačilo za moje stoletje je filozofski roman, ki vas bo, če poznate poezijo Jureta Detele, zelo presenetil. Napisan je dokumentaristično, čeprav opisuje stvari, ki se niso zgodile, dogodki pa so uporabljeni kot ozadje za argumentacijo. Sama realističnost romana, njegov neposredni in neokrašeni jezik, se ujemajo z Detelovo poetiko, s katero si je prizadeval, da bi besede osvobodil represivnih funkcij. To pomeni, da je vse, kar je zapisano, mišljeno dobesedno, brez kakršnihkoli metafor. Te so namreč substitut, ki reducira in odstrani stvar ali bitje, to, o čemer pravzaprav govorimo, in so kot take primer nasilja v jeziku. Glavni junak in pripovedovalec romana Plačilo za moje stoletje je Jure Detela sam, v njem pa se prikaže kot morilec. Vse se začne z bojem za to, da v Jugoslaviji ne bi podaljšali služenja vojaškega roka in da bi razmere v vojašnicah postale bolj humane. Jure Detela si je s peticijami res prizadeval za različne cilje, vendar ni imel nobenega stika s politiko in politiki, kot je prikazano v romanu. V njem prijatelj Peter Glogovec romanesknega Jureta prepriča, da se udeleži večerje s politično elito – izmišljenimi osebami, ki nimajo povezave z resničnimi političnimi akterji tistega časa. Ti politiki naj bi bili Juretu naklonjeni in bi jih lahko nagovoril, da delujejo v smeri njegovih ciljev, s tem pa bi veliko mladim vojakom prihranil marsikatero bolečino in trpljenje. Jure se vda in v imenu doseganja dobrega cilja popusti glede svojih strogih etičnih načel – na večerji jé gamsje možgane, da ne bi naredil slabega vtisa s svojim vegetarijanstvom, in to sproži učinek snežne kepe, saj se drobni kompromisi hitro sprevržejo v vse hujše in hujše. Nazadnje se s sprijeno politično elito zaplete v utilitaristično logiko sveta, ki temelji na umoru – nasilje vedno utemeljujejo z višjim ciljem. Njihovi argumenti Jureta prepričajo s tem, ko trdijo, da bo z ubojem ene živali ali človeka, pred trpljenjem rešil množice drugih bitij. Nasilje v imenu nenasilja torej oziroma v imenu doseganja višjega cilja, ki je nenasilna družba. Roman govori o nasilju, lahko slutimo, kaj se dogaja, čeprav nasilna dejanja niso nikoli opisana. V ospredju so argumenti za ta dejanja, prave filozofske razprave za in proti, ki predstavljajo glavnino besedila prvega dela romana. Ta doseže vrhunec, ko Jure sodeluje v skrivnostnem karmično očiščevalnem postopku, s katerim naj bi duše tistih, ki so predmet tega postopka, rešili pred neskončnim ciklom rojstev in smrti, ki prinaša trpljenje. Karmično očiščevalni postopek izvajajo na političnih disidentih, jih mučijo in nazadnje ubijejo. Vse v imenu višjega dobrega. Enega od disidentov živega zakopljejo in Jure pri tem sodeluje, nato pa ga pred nadaljnjimi zablodami reši prijatelj Simon, ki predstavlja ideal absolutnega nenasilja. Skupaj disidenta odkopljeta a prepozno. Jure se s Simonovo pomočjo zave, da ga je elita izkoristila za svoje nemoralne cilje, in se v drugem delu romana očiščuje svojih okrutnih dejanj. Prvemu in drugemu delu romana v knjigi sledi dodatek, v katerem je objavljena še druga verzija romana, skupaj z zapisi in fragmenti, ki so bili ohranjeni med rokopisom, a niso njegov del, se pa z njim vsebinsko povezujejo. V uvodu Miklavž Komelj pojasnjuje, kako se je lotil sestavljanja romana iz kaotičnosti rokopisa na premešanih listih in lističih, Detela je roman pisal po fragmentih, nekateri odlomki pa so ohranjeni v dveh verzijah. Delo, ki je brez dvoma zahtevalo veliko študija, potrpežljivosti in poznavanja pesnika ter njegovega kroga, je Miklavž Komelj dopolnil še z detajlno in obsežno spremno študijo, s katero je vzpostavil kontekst, ki je za bralke in bralce v tem primeru nujno potreben. Roman namreč nima velike literarne vrednosti in res ni primerljiv z Detelovo poezijo po slogovni dovršenosti. Njegova največja vrednost so filozofski pogovori, argumenti za nasilje in proti nasilju, v katerih se pokaže avtorjeva intelektualna širina. Romana, ki je obstajal zgolj v fragmentih, avtor seveda ni končal niti ni šel skozi uredniški proces. Tudi Komelj v besedilo ni posegal, objavljeno je takšno, kot je bilo, z vsemi napakami in lapsusi, na katere je kot urednik opozoril v opombah. V spremni študiji predstavlja ne le čas in prostor Detelovega ustvarjanja, temveč se temeljito opira na njegova druga dela, predvsem esejistična, korespondenco, pričevanja tistih, ki so ga poznali, in tako skuša rekonstruirati tudi tisto, kar je pisatelja gnalo pri ustvarjanju, zakaj je želel napisati roman, tako zelo drugačen od vsega, kar je napisal poprej, in tako zelo nasilen. Je sploh želel z njim kaj sporočiti ali ga je pisal zase, da bi si prek njega prišel do dna? Tega zagotovo ne bomo nikoli izvedeli in roman lahko beremo na več načinov, kar izpostavlja tudi Komelj. Po eni strani gre lahko za čisto transgresijo, ali pa za eksperiment, v katerem avtor preizkuša samega sebe in kaj bi se zgodilo z njim, če bi opustil svojo moralno integriteto. Lahko da gre za eno samo veliko halucinacijo, rezultat vseh strahov o tem, da bi povzročal trpljenje. Morda pa gre za grotesko in parodijo, saj je v romanu tudi veliko črnega humorja. Komelj zapiše: »Mučni občutek, ki ga lahko pusti tekst, je – ob tem, da se v njem sijajne pasaže izmenjujejo z osupljivimi bizarnostmi – prav v tem, da ni jasno, kdaj gre za fikcijo in kdaj za resničen dokument o notranjem stanju; in kar je najbolj osupljivo: videti je, da za Detelo med obojim pri pisanju tega teksta sploh ni razlike.« Vsaka izdaja, kot je ta, je v veliki meri tudi delo tistega, ki je naredil izbor, sestavil odlomke ter jih kontekstualiziral s spremnim besedilom. Miklavž Komelj je velik Detelov poznavalec, zato ne dvomimo o tem, da je svoje delo opravil strokovno in korektno. Bolj zanimivo je v tem primeru dejstvo, da je knjiga Plačilo za moje stoletje izšla pri manjši založbi in da se za izdajo še neobjavljenega dela pesnika, ki je pustil trajno sled v slovenskem kulturnem prostoru, ne samo kot pesnik temveč tudi kot prodoren mislec in aktivist, niso odločili pri kateri od večjih založb, ki redno izdajajo tudi dela slovenskih klasikov. Vsekakor je knjiga Plačilo za moje stoletje pomemben prispevek k domači literarni zgodovini in poznavanju opusa Jureta Detele. Njegova dela je danes vredno brati, saj spodbujajo vizijo drugačnega odnosa do sveta – nekaj, kar nujno potrebujemo.

Sprevod je vse daljši. Trump je snedel rdeči karton, Erdogan podarja revolverje, Grimsu je ostalo sedem prijateljčkov, Golobu senca, Stevanoviću pa mišice. Domače zelenice krvavijo zaradi pretiranega domoljubja, klovni na pogrebu demokracije pa bodo končno odšli na počitnice. Morda celo v gozdove.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Po navadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman pričakujemo, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav tako, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci (ponovitev).

Zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko nas drugi vendarle neustavljivo privlačijo?»Pohlep, ob pomanjkanju boljših besed, je dober,« pravi Michael Douglas v slovitem monologu iz filma Wall Street, pod katerega se je podpisal režiser Oliver Stone. Se pa Douglas tu seveda ne ustavi, temveč v vlogi brezvestnega investitorja Gordona Gekka, za katero je leta 1987 prejel tudi oskarja za najboljšega igralca, nadaljuje: »Pohlep se nikoli ne moti. Pohlep deluje. Pohlep razjasni sleherno situacijo in izraža samega duha evolucije. Naj gre za pohlep po življenju, po denarju, po ljubezni ali znanju, pohlep je obraz nezadržnega vzpona človeštva.« Te besede so se razločno vpisale v naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin. Berejo se namreč kot nekakšen eleganten destilat dominantne ideologije zadnjih nekaj desetletij na Zahodu; so esenca neoliberalizma, njegovega – ob pomanjkanju boljših besed – temeljnega etosa. No, kar se ni vpisalo v naš kulturno-zgodovinski spomin, pa je, da je jedrno sporočilo filma, sporočilo Wall Streeta kot celote, natanko nasprotno razmišljanju Gordona Gekka. Oliver Stone, čigar levičarske simpatije niso nikakršna skrivnost, namreč skuša pokazati, kako pohlep spodjeda tradicionalne vrednote, kot sta pošteno delo in osebnostna integriteta, pokazati skuša, kako pohlep razgrajuje ključne medčloveške, družbene vezi, ne nazadnje skuša pokazati, kako pohlep uničuje tudi t. i. realno gospodarstvo. Vse to film poskuša, gledalke in gledalci pa smo si zapomnili – in najbrž vsaj malo tudi ponotranjili – predvsem poglede, stališča in vrednote karizmatičnega negativca Gekka. Zakaj? Morda zato, ker se vrtoglavega bogastva vedno drži nekaj magnetično, neustavljivo privlačnega? – Ta argument sicer zveni precej prepričljivo, a zakaj potem nihče ne sanjari o tem, da bi nekega dne postal odtujeni magnat à la Charles Foster Kane iz Državljana Kana, legendarne mojstrovine Orsona Wellsa iz leta 1941? Zakaj nikomur ne pade na misel, da bi svoje življenje živel kot gospod Potter, brezčutni, hladnokrvni skopuh iz filma Čudovito življenje, ki ga je leta 1946 posnel Frank Capra? Pravo vprašanje, ki si ga v tem kontekstu torej velja postaviti, je slej ko prej tole: zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko drugi vendarle zapeljivo mamijo? K temu pa morda lahko dodamo še tole podvprašanje: ali je filmov, ki zasledovanje in kopičenje bogastva ter življenje na veliki nogi prikazujejo v privlačnejši luči, kaj več, odkar sta ob koncu 70-ih let 20. stoletja Margaret Thatcher in Ronald Reagan sprožila neoliberalno revolucijo? – Odgovore smo v tokratnem, filmsko obarvanem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Jelo Krečič, filozofinjo, raziskovalko in predavateljico na več fakultetah, članicah Univerze v Ljubljani.   Foto: Lionel Barrymore v vlogi gospoda Potterja iz Caprovega filma Čudovito življenje; poznavalci sedme umetnosti, ki jih je leta 2003 k sodelovanju povabil Ameriški filmski inštitut, so gospoda Potterja postavili na šesto mesto lestvice 50 največjih zlikovcev v zgodovini ameriškega filma (Wikipedija, javna last)

Ko so v obdobju med obema svetovnima vojnama klerikalci, liberalci, krščanski socialisti in komunisti iskali vsak svoj odgovor na vprašanje, kaj se pravi biti Slovenec, so pravzaprav že tlakovali pot v državljansko vojnoŠolska učenost pravi: na Slovenskem je med drugo svetovno vojno, med letoma 1941 in 1945 torej, potekala državljanska vojna. To seveda drži, a na nek način bi lahko rekli, da – paradoksalno – to obenem tudi ne drži. Pomislimo: dr. France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, je menil, da se je državljanska vojna v resnici končala šele spomladi leta 1990, ko se je pač konstituirala naša prva večstrankarska skupščina, medtem ko pesimisti med nami najbrž celo mislijo, da se v resnici sploh nikdar ni nič končalo, da je vročo državljansko vojno kvečjemu zamenjala hladna, ki pa slej ko prej traja še naprej. Morda še bolj nenavadno pa je, da niti trenutka, ko se je državljanska vojna začela, ni mogoče določiti z vso gotovostjo. Natanko v tem kontekstu veja omeniti, da je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla razprava Slovenski narod, v kateri njen avtor, dr. Sašo Jerše, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, elokventno zatrjuje, da so bile, metaforično rečeno, puške, s katerimi smo se Slovenke in Slovenci med letoma 41 in 45 streljali, pravzaprav nabite že precej prej. Jerše se v svoji knjigi namreč loteva analize slovenske ideološke krajine v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja in ugotavlja, da so bile opredelitve bistva slovenstva, kakor so jih v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikovali klerikalci, liberalci, komunisti in krščanski socialisti, med seboj tako fundamentalno različne, da lahko rečemo, da je duh bratomornega spopada iz stekleničke v resnici ušel, že dolgo preden je enkrat po 6. aprilu 1941, se pravi po napadu sil osi na tedanjo Jugoslavijo, prvi Slovenec na svojega soseda, bližnjika oziroma brata pogledal čez puškino cev. Zato se velja vprašati, kako so ti nepomirljivo različni diskurzi opredeljevali, kaj se pravi biti Slovenec; vprašati se velja, katere vrednote so ti nacionalni diskurzi postavljali v samo jedro slovenstva in kako si je bilo skozi njihovo prizmo navsezadnje moč predstavljali táko prihodnost našega naroda, ki bi bila zares svetla? – No, prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jeršeta. Foto: detajl s stenske poslikave Zgodovina Slovencev, ki jo je v preddverju Velike dvorane Državnega zbora leta 1958 ustvaril Slavko Pengov (Marko Klinc / arhiv Državnega zbora RS)

Večer ima svojo moč. Sredino srečanje na frekvencah Radia Koper je dolgo eno uro. A mine kot bi trenil. Za to so krivi gostje, s katerimi se ob izbrani glasbi pogovarjajo novinarji. V ljubljanski Drami je Marijana Brecelj nanizala dolgo vrsto izjemnih vlog, še bolj pa so si njen obraz in glas zapomnili televizijski in filmski gledalci in radijski poslušalci. 8. junija je praznovala okroglih 80 let in v desetletjih bogate ustvarjalnosti prejela številne ugledne nagrade, med zadnjimi nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Najbolj pretresljiva je srhljiva aktualnost monodrame Nemško življenje. Iz zgodovine se nismo naučili nič. Še bolj pretresljivo pa je, da smo izgubili pravico obsojati preteklost, vse kar se je dogajalo. Čas, v katerem živimo, je morda še hujši od tistega med drugo svetovno vojno. Marijana Brecelj, igralka Še vedno veliko igra, to ji pomeni največ. Simpatična je, zgovorna, radoživa. Njen zadnji projekt je monodrama Nemško življenje, po besedilu britanskega dramatika Christoperja Hamptona, ki ga je je režiral Alen Jelen. V predstavi – to je sploh njena prva monodrama - igra Goebbelsovo osebno tajnico Brunhilde Pomsel, ki je v resničnem življenju šele pri 103 letih brez opravičil spregovorila o dolgo zamolčanem. Monodrama nam nastavlja močno ogledalo - o molku, prilagajanju, odgovornosti. Sooča nas z zgodovino in z nami samimi. Predstava je bila pred kratkim uvrščena v spremljevalni program Borštnikovega srečanja. Pod okriljem Primorskega poletnega festivala si jo bomo lahko v Kopru ogledali 28. julija. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastala pa je v produkciji Škuc gledališča.  

Svoje čase tabloidi, danes pa spletne novice, prinašajo množico osebnih zgodb zvezdnikov, ki tako ali drugače podlegajo bremenu slave. Morda pa je prav v tem skrivnost nasveta, ki ga je dal Jezus in ga lahko strnemo v misel ...

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

Morda pa bi se morali vsako jutro vprašati h komu smo poslani? Prav mi in prav danes? Poslani v najširšem pomenu. Srečali bomo na desetine ljudi. Večinoma bežno, nekaj v pogovoru ...

V arhitekturi smo dolgo verjeli, da je napredek vedno povezan z nečim novim. Z novo stavbo, novo podobo, novim začetkom. Danes pa se zdi, da najbolj zanimiva arhitektura nastaja prav tam, kjer se arhitekt najprej ustavi. Kjer ne začne z rušitvijo, ampak z vprašanji: kaj je tukaj že prisotno? Kaj lahko ostane? Kaj je vredno nadaljevati? Morda zato letošnje Plečnikove nagrade ne govorijo toliko o spektaklu, ampak o pozornosti. O arhitekturi, ki zna delovati tiho. Ki ne tekmuje s prostorom, ampak ga posluša. Naša gosta v tokratni epizodi podkasta Odprto sta Matjaž Bolčina in Ernest Milčinovič iz ARP studia. Za projekt prenove Hiše b2 so skupaj z Urško Bertok Herman in Janom Žonto letos prejeli Plečnikovo medaljo za arhitekturno realizacijo manjšega merila. Projekt prenove skoraj običajne hiše iz leta 1927 ni prepričal zaradi velikosti posega, temveč zaradi premišljenosti arhitekturnega pristopa. ARP studio deluje na področju prenov, kulturne dediščine, javnih stavb in stanovanjskih projektov, v središču njihovega dela pa ostaja preprosta, skoraj radikalna misel: arhitektura ni vedno ustvarjanje novega sveta, temveč sposobnost prepoznati potencial sveta, ki že obstaja. V jedru njihove prakse je prepričanje, da »ideja nima merila« – izhodišče, ki omogoča, da se arhitekturno razmišljanje giblje med drobnimi intervencijami in kompleksnimi javnimi stavbami. Velik del njihovih realizacij nastaja znotraj obstoječega grajenega tkiva, tako anonimnega kot spomeniško zaščitenega, kjer se z veliko občutljivostjo odzivajo na prostorske in zgodovinske danosti. Pri tem se kot ključne teme vedno znova pojavljajo odnos med arhitekturo in krajino, dialog med dediščino in sodobnim ter jasnost arhitekturne misli v prostorski kompoziciji. V tokratnem pogovoru smo odprli vprašanja, kako nastaja arhitektura, ki spoštuje obstoječe, a ga hkrati presega, kako se skozi čas oblikuje odnos do prostora in zakaj so majhne intervencije včasih prav tako odločilne kot veliki arhitekturni posegi. Prisluhnite podkastu Odprto!

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Knjiga filozofa Milosava Gudovića Jež in polž, Hermenevtična basen skrivnosti je resno strokovno delo z vsem zahtevanim znanstvenim aparatom – od seznama literature do stvarnega in imenskega kazala ter povzetka v dveh jezikih. Recenzenta sta bila Brane Senegačnik in Luka Trebežnik, spremno besedo je napisal Alen Širca. Avtor interpretira stališča francoskega filozofa judovskega rodu Jacquesa Derridaja in nemškega filozofa Maxa Schelerja. Derrida se je v zgodovino filozofije zapisal kot pobudnik destruktivizma, Scheler pa je bil personalistični fenomenolog. Gudović z vidika hermenevtike natančno in zbrano bere nekatera njuna dela in temeljito razlaga pojmovanje poezije, se pravi Derridajevo sklicevanje na ježa in Schelerjevo na polža. V slikovitem, vendar vsebinsko in formalno doslednem pisanju je kar nekaj paradoksov, provokacij in obratov in opozoril, da ne vidimo prav – v resnici je drugače, kot se nekaj kaže navzven. Podobno pišejo slovenski lacanovci, pa tudi v filozofemih drugih strukturalistov, zlasti teoretskih psihoanalitikov, je bilo kar precej tovrstne svobode. Gudovićevo pozornost je vzbudil Derridajev kratki esej Kaj je poezija? iz leta 1988. V njem je dekonstruktivist zagotavljal, da se o pesništvu na področju filozofske razlage lahko govori le s šiframi in metaforičnostjo ter spodkopavanjem metafizične misli in njenega esencializma. Po temeljnem načelu dekonstrukcije je za vse igre pisanja značilna arbitrarnost, vsaka interpretacija je nova preizkušnja svobode. Arbitrarnost se izkazuje v samolastnosti odločitve. Odgovor na to Kaj je poezija? sledi logiki izvorne poíesis, ki presega meje jezikovne umetnosti. V teoretskem govoru o pesništvu izgine tisto, kar poezija je in kako se nam razkriva. Dekonstruktivno mišljenje, zgoščeno v sluteči odgovor, ne nadomešča literarne besede, ampak se prepoznava v zrcalu pesniškega. Derrida igro interpretacije enači z diktatom. Poezija govori sama, izgovarja samo sebe in odgovarja zase. Gudović poudarja, da se Derridajev nauk odpoveduje učenosti in védenju, izenačenim z znanjem. Dekonstruktivist je umetnik paradoksa, vseeno pa je poezija povezana z dolžnostjo sporočljivosti. Sporočanje brez naslovnika je nesmiselno. Poezija sama odgovarja na vprašanje o lastnem bistvu, in sicer tako, da pride v neskritost in kulturno orbito. Odgovarja zase in nase. /…/ Pesništvo je samo svoja privatna skrivnost. Milosav Gudović pomisli, da nas interpretacija Derridajeve negativne poetike pripelje do odločilne točke v njegovem zapletenem in metaforičnem odgovoru ter opuščanju institucionalnega pojmovanja poezije. Derridajev esej Kaj je poezija? je pravzaprav po naravi negativna in apofatična basen, v kateri je glavni junak jež, vržen na pot metaforizacije in apofatike. Apofatika pomeni zanikanje oziroma opisovanje tega, kar nekaj ni, namesto tega, kar je, in neposrednega opisovanja. Podoba ježa je vpeta v svobodno igro s filozofskim izročilom. Derrida z metaforo ogrožene živali skuša opisati lastno neprijetno razpoloženje in pokazati, da pravzaprav ne najde popolnega odgovora. Metafora po njegovem mnenju ni značilna samo za poezijo, temveč tudi za filozofijo kot metafiziko. Bivanje v metafori je podobno bivanju v svetu – v njem se vselej že nahajamo in ga razumemo. Prispodoba ježa je pisateljska domislica, ki namiguje na to, da je pesniška pisava vselej izvzeta iz vsakdanjega jezika. Običajna in vladajoča filozofska gramatika je ne moreta razvozlati. Gudović ugotavlja, da se Derrida bliža pesmi s tem, da se odreče interpretaciji. Njegova dekonstruktivna in negativna poetika je brez vednosti in onstran vednosti. Derrida nikoli ni skrival tega, da je bil pod močnim Heideggerjevim vplivom. Nenavadno pa je, da je pesem umestil v srce in svetoval, naj se je naučimo na pamet. Gudović se poglablja tudi v personalistično fenomenologijo Maxa Schelerja, zlasti v njegovo pojmovanje reda ljubezni, latinsko ordo amoris. Po Schelerjevem mnenju je največji dosežek, da človek stvari ljubi tako kot Bog. Zamisli se nad polžem in njegovo hišico. Polževa hišica je torej metafora počasnega gibanja celotne paradigme, na kateri temelji resnično samozrenje osebnosti. Človek nikoli ne zmore – naj se še tako trudi – odvreči vrednostnega bremena. Človek je v marsičem, zlasti v elementih skrivnostnosti, podoben polžu, seveda pa je tudi meta(ontološko) privilegiran in poklican k transcendiranju svetnih danosti. Gudović se na koncu vpraša, kaj naj bi pri vsem tem, kar je predstavil, počela interpret kot nemi opazovalec ali zapisovalec in tolmač. Morda ima v mislih samega sebe. Na hitro bi zapisal, kaj je videl in slišal, kar se mu je zazdelo, kajti takšen splet dogodkov in idej – o tem ne bi niti za hip podvomil – je poseben provokativen fenomen. /…/ Tolmač je ves čas v zadregi in nevarnosti, da tudi njegovo kratko delo o zgoščenem delu ostane zapleteno, nedokončano. Pisec spremne besede, literarni teoretik Alen Širca, se sprašuje, ali dobrega pisca in umetnika nasploh ne spoznamo prav po dobrih metaforah, primerjavah, alegorijah, simbolih, prilikah in parabolah. Na njegovo vprašanje je mogoče odgovoriti, da smo vse to lahko prebrali v knjigi Jež in polž Milosava Gudovića. Njegovo filozofiranje res zahteva precej zbranosti, vendar je tako izzivalno in poglobljeno, da ga tisti, ki še vedno ljubimo filozofijo, tako kot jež ali polž, pravzaprav kot njuni samici, z zanimanjem in veseljem vzamemo v roke in za nekaj časa pozabimo na razburkano dogajanje okrog sebe.

Piše Vid Bešter, bere Dejan Kaloper. Vsaka pesem v pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe Potem ima na razpolago dve strani. Na levi strani je pod naslovom v poševnem tisku zapisana trivrstičnica, ‒ nekakšen moto k daljši pesmi na desni strani. Vsaka daljša pesem je dolga natanko eno stran. Nekaj pesmi ima še oštevilčena nadaljevanja, ki pa so prav tako vsa dolga natanko eno stran. Ker pa imajo nekatere pesmi vendarle več besed kot druge, variira dolžina vrstice. Dolžina vrstice je torej očitno podrejena enakomerni dolžini pesmi: vsaka ima enaintrideset vrstic. Iz tega že lahko izpeljemo ugotovitev, da verz kot vsebinska in ritmična enota za zbirko Potem ni prav zelo pomemben. Kakor imajo vse pesmi enako postavitev na strani, tako so enakomerno urejene tudi v štiri dele in ti v celoto. V vsakem od štirih delov, ki so zasnovani na ohlapnih vsebinskih vezeh, je devet pesmi. Skupaj torej šestintrideset daljših pesmi, ki jih spremlja šestintrideset trivrstičnic, vse skupaj pa uvaja sedemitrideseta pesem, sestavljena iz štirih trivrstičnic ... Bralcu je ob tem redu, ki vlada v zbirki gotovo prijetno ‒ kot v lepo urejenem in obdelanem vrtu. Trivrstičnice so po vsebini in vlogi podobne haikuju, čeprav nimajo oblikovnih značilnosti te japonske pesemske zvrsti. Nekako nakazujejo razpoloženje ali nagib, s katerim se bere daljša pesem na nasprotni strani. Morda pa kažejo tudi na obljubo in pogled v trenutku, ko je bila pesem napisana. Pravzaprav so kot tiste semenske vrečice, ki jih nataknjene na paličice ali položene pod kamne puščamo ob gredicah, da ne pozabimo, kaj smo zasejali. Daljše pesmi v takšni družbi spominjajo na tisto japonsko literarno zvrst, ki haikuju pridruži kratko prozno besedilo ‒ impresijo ali dnevniški zapis, poln podob. Tudi pesmi v zbirki Potem nimajo močnega ritma, po retorični legi so bliže prozi kakor liriki, na vsebino pa pomembno vplivajo trenutni vtisi, misli in spomini. Njihova liričnost pa se skriva v toku podob, sestavljenem večinoma iz prostih asociacij. Podobe v pesmih zato težijo k abstrakciji, ki pa vendarle ne prevlada ‒ podobe še kažejo tako na zunanji kot na čustveni svet. Izmenjavanje metafore in abstraktnejše osvobojene asociativne podobe ustvarja napetost in gibanje. Zdaj prevzame pobudo veriga asociacij in pesem steče, skoraj zdrvi, drugič prevladata metafora in njen pomen, pa pesem stopi počasneje, opisuje in pripoveduje. Kljub temu pa od podob ni mogoče pričakovati preveč. Bralcu, ki bi rad preveč razumel, utegne na njih spodrsniti kot na spolzkem kamenju. Ni povsem jasno, ali so na teh mestih zakodirani kakšni skriti pomeni in kje iskati ključ do njih ..., če so nam sploh namenjeni. Bralcu bo bolje, če bo pesmi prebiral tako, da ga bodo asociacije nosile s sabo. A tudi svobodni polet domišljije na krilih asociacij znajo pesmi dokaj grobo prekiniti. Čeprav je podobam puščene veliko svobode, je pesnici sporočilnost vendarle pomembnejša in rada zategne vajeti. Tako so pesmi napete med podobami, ki so preabstraktne, da bi lahko razbrali njihovo sporočilo, in tistimi, ki so preveč nadzorovane, da bi sporočilo v njih bralci lahko izsanjali. Poleg bogato razbohotenih podob je za pesmi značilno skoraj deklarativno izjavljanje. Neposredno izrečena oziroma zabeležena opažanja, stališča, spomini, občutki se vrivajo med podobe ‒ skoraj kot nepovabljene misli. Morda z največjim učinkom v drugem delu Tiha polja. Tu v zbirki najbolj prevladujejo podobe narave, lahko bi dejali pogledi skozi razna okna. Narava je v zbirki Potem tudi sicer pomemben motiv in pogosto jedro, ki spodbudi nizanje podob. Govorka skuša v pesmih ubesediti in posredovati osupljivo lepoto, ki ji je priča. A se ji vmešajo misli na begunce, žrtve genocida, vojne in drugih družbenih krivic. In narava se svoji lepoti zazdi ravnodušna in brezčutna. Podoben proces vmešavanja tudi v drugih delih zbirke gradi tematska osišča. V prvem delu Vsi moji mrtvi se na primer v spomine na bližnje mešajo misli na sedanjost ‒ in nelagodje nad političnimi obeti, ki grozijo prihodnjim rodovom. V tem delu je mešanje registrov manj posrečeno in se približuje teznosti. Ta plast izjavljanja, ki se vmešava med podobe, je pogosto enoznačna in vsakdanja. V njih se nam govorka seveda najbolj razkrije. Pokaže svoj okus in gledišče: da so ji všeč določene slike in pesniki, da ima določena politična prepričanja, pripada določenemu rodu in naravo opazuje na določenih krajih. Drugače povedano: ima osebnost in ta je pravzaprav osrednja vsebina zbirke. “Jaz”, ki govori v pesmih, ni le abstraktna slovnična nujnost ‒ je subjekt, ki svet opazuje in se očitno čuti dolžno izreči in opredeliti. Sam se nam ponuja sklep, da je naloga teh pesmi, da beležijo pesničine občutljivosti. Pesmi v zbirki ne govorijo o svetu, kakršen je, pač pa nam poročajo o odzivih neke osebnosti. Ni tako pomemben razgled skozi okno, ampak tisto, kar govorka ob njem občuti. Zato ne govori o vojni, ampak o strahu pred vojno. In ne govori o beguncih, ampak o svojem sočutju. Najjasnejši primer tega so morebiti impresije ob slikah, ki prevladujejo v tretjem delu Angel. Tu je glas sicer najmanj oseben, a skuša z rabo asociacij in podob očitno ubesediti specifičen občutek in trenutek gledanja, ki je vendar toliko več od sporočila neke slike. Zbirka Tatjane Pregl Kobe Potem je po temeljnem odnosu do sveta precej impresionistična. Pesnica motri lastne odzive na dražljaje sveta tam zunaj ‒ ni nenavadno, da jo vleče k naravi. Kot naravnost pove v zadnjem delu Vpogled, v katerem se ukvarja s poetološkimi temami, jo najbolj zanima: “Kako najti besedo, ki ni le beseda? / Besedo, ki preseva moč skozi čutno zaznavo?” Bralec pa se, ko lista med gredicami zbirke Potem, počuti kot gost v tujem vrtu, kamor je zataval morda po naključju. Gotovo občuduje bohotne podobe, ki so na vrtu zasejane. Marsikaj najbrž razume, velikokrat najbrž kaj tudi zgreši … včasih začuti piš vetra s pejsaža, včasih pa se z nelagodjem prestopa ob pogovoru neznancev … Kako pa se bo po obisku počutil, pa je odvisno od tega, kako dobro se bo sporazumel z gostiteljico, ki svoj vrt razkazuje.

Morda ga bo pozabil v trgovini … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Matea Reba. Posneto v studiih Radia Slovenija 1993.

»Marsikdaj pa se v skupnosti ali zunaj nje najdejo ljudje, katerih interes ni več povezanost, napredek, razvoj, ampak od zunaj ali pa od znotraj rušijo skupnost, njen osnovni namen, kakovost dela in odnosov v njej. Morda s pritiskom in vplivom na vodilne ali z vnašanjem razdora med zaposlene, morda z rušenjem avtoritete nekomu od staršev ali – v primeru podjetja – pristojnim za določene naloge. Morda to počnejo zaradi klasične slovenske zavisti, egoizma, nezrelosti, škodoželjnosti, morda zaradi lastne neuspešnosti, morda zaradi ideološke usmerjenosti … V vsakem primeru take ideje in taki ljudje vnašajo v skupnost nemir, intrige in laži, so zahrbtni in spletkarski, razdiralni,« je v komentarju zapisala urednica Domovine Erika Ašič.

Kaj pomeni trta in mladike? Morda najdemo odgovor v petih neposrednih naročilih Jezusa, ki jih najdemo v Evangelijih?

Izrisujejo se obrisi morebitne prihodnje vladne koalicije. Predsednik SDS Janez Janša je napovedal, da bodo strankam, ki bodo podprle predlog zakona o vladi, poslali v usklajevanje izhodišča koalicijske pogodbe. Na izredni seji državnega zbora so medtem veliko prahu dvignile javne finance. V oddaji tudi o tem: - Evropski voditelji so na Cipru obravnavali predlog novega 7-letnega proračuna povezave, a brez konkretnih številk. - Washington poziva Teheran k sprejetju pametnega mirovnega dogovora. - Avstrijske oblasti razkrile nove podrobnosti o zastrupljeni otroški hrani.

V tokratnem pogovoru z ekipo Energij meseca odpiramo aktualno temo, ki se dotika vseh nas – podražitve goriva, dražja hrana, omejitve in občutek negotovosti.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.

Ameriška blokada iranskih pristanišč bo trajala, dokler ne bo dosežen končni dogovor z Iranom, je sporočil ameriški predsednik Donald Trump . Iran pa je zagrozil, da hormuška ožina ne bo dolgo ostala odprta, če amerika ne bo umaknila svojih ladij. Medtem sta Francija in Velika Britanija gostili evropski vrh 40-tih držav za zagotavljanje proste in varne plovbe skozi Hormuško ožino. Kljub novih kritikam ameriškega predsednika Donalda Trumpa na račun zaveznic v zvezi NATO so Evropejci pripravljeni na posredovanje, a šele ko bo konec sovražnosti v Perzijskem zalivu. V oddaji tudi o tem: - V Svobodi umik Demokratov iz koalicijskih pogajanj označili za politično prevaro - Maribor ta konec tedna v znamenju zborovske glasbe - Odbojkarice Branika blizu osvojitve osemnajstega naslova državnih prvakinj

Nemirni časi včasih porodijo res prelomne ideje. To vsekakor velja za zlato dobo kitajske filozofije, ki je bila obenem čas, ki so ga več stoletij določale nenehne vojne in spopadi. Morda so prav zato klasične kitajske miselne tradicije od konfucionizma do daoizma in moizma v številnih pogledih izrazito pacifistične.Ko danes pomislimo na Kitajsko, se nam najverjetneje že nariše podoba sodobne velesile. Podoba dežele modernih velemest, neskončnih, v svet odprtih pristanišč in robotiziranih tovarn, ki zmorejo zalagati cel planet z velikimi količinami vsega: od električnih avtomobilov, solarnih panelov, farmacevtskih izdelkov do seveda že pregovorne plastike v vseh mogočih oblikah. Zaradi svoje rastoče teže, ki jo ima tako z gospodarskega, geopolitičnega kot tudi vojaškega vidika, že kar nekaj časa velja za veliko tekmico Združenih držav Amerike. Zgodovina pa nas je že večkrat podučila, da so tovrstna tekmovanja med velesilami večinoma tudi odličen poligon za obsežne spopade in vojne; obenem nam sedanjost že nazorno kaže, da se je obdobje sorazmernega miru in stabilnosti v svetu zaključilo. Kako se bo torej Kitajska odzivala v novih kaotičnih časih, bo seveda zelo pomembno sooblikovalo svet in globalna razmerja moči v prihodnje. A pri tem ni pametno delati zaključkov, kakšni utegnejo biti ti odzivi, ne da bi vsaj v grobem poznali tisto miselno podlago, iz katere se ti premisleki napajajo. In ta podlaga je mnogo bolj razgibana in večplastna, kot si na zahodu običajno predstavljamo. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov odpravili v eno najbolj kaotičnih, burnih in z nenehnimi vojnami zaznamovanih obdobij kitajske zgodovine, ki je obenem tudi zlata doba kitajske filozofije. Podali smo se torej v čas, v katerem je nekje med 5. in 3. stoletjem pred našim štetjem vzniknila množica raznolikih idejnih tokov, ki so na različne načine in z različnimi intenzitetami pustili svojo sled v kitajski miselni tradiciji in ki nedvomno kažejo svoj vpliv tudi danes. A res številne med temi miselnimi strujami so bile - morda prav zato, ker so vzniknile sredi nenehnih vojn - izrazito pacifistično intonirane. Naj gre za konfuciansko filozofijo, ki je kasneje skozi večji del kitajske zgodovine tvorila osrednji temelj državne ideologije, ali za daoistično misel, katere vpliv je bil morda manj izpostavljen, a vendarle vseskozi močno prisoten, ali pa konec koncev za dolgo precej pozabljeno in na svoj način radikalno moistično filozofijo, v kateri lahko najdemo kar nekaj vzporednic s krščanstvom; kitajska idejna tradicija nam vsekakor ponuja marsikaj – tako smerokaze, ki nam lahko osvetlijo odločitve in ravnanje Kitajske danes, kot tudi, čisto preprosto, nova plodna izhodišča za razmišljanje o pogojih za mir v današnjih, znova nemirnih časih. Kitajskim tradicionalnim miselnim tokovom in zlasti njihovim pacifističnim poudarkom smo se posvetili v družbi sinologinje in filozofinje prof. dr. Jane Rošker za oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Žerjavi, ki nosijo srečo, Avtor: cesar Huizong, dinastija Severni Song, 12. stoletje, Wikipedia, javna last

Morda ste že slišali za Petra Thiela. Thiel je milijarder, ki je med drugim razvil Palantir, orodje za množičen nadzor ljudi. Od začetka podpira Donalda Trumpa in podpredsednika Vance-a. Za hobi se ukvarja s filozofijo in teologijo. Nedavno je prišel v Rim predavat katoličanom o svojem videnju sveta …Komentar je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Morda ste že kje slišali latinski rek: “Nomen est omen.” (Ime je znamenje). Ko je Mojzes Boga, ki mu je govoril v gorečem grmu vprašal po imenu, mu je odgovoril z nenavadnim odgovorom ...

Novega sogovornika oddaje Drugi pogled smo poiskali v Zgornji Kungoti. Tam že precej let živi Avstralec Trent Whiddon, ki je v Slovenijo prvič prišel pred slabimi 20 leti. Morda vam je njegovo ime znano, saj gre za priznanega avstralskega plesalca in koreografa, ki je nastopal tudi na Broadwayju, v BBC-jevi oddaji Strictly come dancing in na mnogih drugih svetovnih odrih in plesiščih. Razlog, da je že toliko let prebivalec Slovenije, je njegova partnerka, prav tako priznana plesalka Gordana Grandošek Whiddon. Ni pa to edino, kar ga je prepričalo, da se je ustalil v Sloveniji.

O razburkani življenjski poti enega najbolj kontroverznih slovenskih pisateljev preteklega stoletja - partizana, boema, ženskarja, političnega zapornika in človeka brezkompromisno svobodnega duhaEden naših najpomembnejših literarnih zgodovinarjev, Dušan Pirjevec, je menil, da slovenski literarni junaki pogosto niso gospodarji svoje usode, temveč se zapirajo v svoje trpljenje ter igrajo pasivno vlogo žrtve, in verjetno bi lahko rekli, da je nekaj tovrstnega sentimenta nedvomno del našega nacionalnega značaja. Morda so prav zato posebej zanimivi ljudje iz naše zgodovine, ki temu stereotipu ne ustrezajo. Eden takih je nedvomno pisatelj Vitomil Zupan. Svojo pustolovsko pot je začel že v mladosti, ko se je podal v svet in delal na ladjah ter razgrajal v pristaniščih, kasneje se je pridružil partizanom v drugi svetovni vojni, po vojni pa je bil leta zaprt zaradi svojega ekscesnega načina življenja in norčevanja iz oblasti. Vse to je nato popisal v vrsti avtobiografskih romanov, ki jih danes prištevamo med najboljša slovenska literarna dela. Razburkano življenje Vitomila Zupana, v ospredju katerega se ves čas vije boj za ohranitev samega sebe in svoje notranje svobode, nam bodo za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti pisatelj, prevajalec, kritik in Zupanov prijatelj Aleš Berger, dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino ter dr. Matevž Kos z Oddelka za primerjalno književnost z ljubljanske filozofske fakultete, vključen pa je tudi arhivski posnetek pisatelja. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Vitomil Zupan, arhivsko gradivo, uporabljeno v filmu Pogovori o Vitomilu Zupanu, Slovenski filmski center Vabljeni tudi k poslušanji oddaje Sledi časa o Zupanovem prijatelju Dušanu Pirjevcu iz radijskega arhiva: Dušan Pirjevec med revolucijo in literaturo.

Morda smo še pred tednom dni verjeli, da Iran popušča glede ameriških zahtev o plemenitenju urana in je dogovor blizu. A svet je bil vnovič priča ameriškemu in izraelskemu napadu. Med prvimi žrtvami je bil iranski verski vodja Ali Hamenei. Sledil je iranski odgovor, ne le na Izrael in ameriške vojaške ladje, ampak tudi na bližnje zalivske in bližnjevzhodne arabske države. Ljudje z vseh delov sveta, ki so se znašli v teh naftno bogatih državah, poslovno ali turistično, so še vedno v zakloniščih ali čakajo na letala, ki bi jih prepeljala domov. Kako dolgo bo to še trajalo, ali Iran postaja novo krizno žarišče? O tem in še čem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: dr. Rok Zupančič, Katedra za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Faris Kočan, Katedra za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; Jožef Kunič, nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu.

Álvaro Gribel, repórter especial e colunista do Estadão, comenta os principais assuntos da Economia e Política nacionais no Jornal Eldorado, às 2ªs, 4ªs e 6ªs, às 8h30.See omnystudio.com/listener for privacy information.

MUSICINTHEAIR @Villahangar #PodcastShow THIS WEEK presents >> @rwhitney-mkok [EPISODE 400-58] TRACKLIST: 01. FNX OMAR, Mr. v - The Place 02. Octave - Something I Said 03. Monkey Safari - Loud enough 04. Adriatique, Samm (BE), Jaimes - Back To Life 05. An21 , HIISAK, Able Faces -Alright (Matador Remix) 06. Fiona Kraft -Deeper Feelings 07. Andrew Meller - Morning 08. Bontan - That's Right 09. N-You-Up -Jungle Maniac 10. Desiree - Femme 11. Jamie Jones, Miluhska - La Musa (Adam Ten Remix) 12. Monkey Safari, G.Zamora - Vive 13. Whitney Mkok, Bukeka -Ubuhle 14. Louie Vega, Nico Vega - How He Works ( N-You-Up) 15. Morda & Vanco - Xele (feat Xelimpilo) Site -> www.villahangar.com FB -> www.facebook.com/villahangar TT -> www.twitter.com/Villahangar

Sonce na Zemljo pošlje vsakodnevno dovolj energije, da bi z njo lahko pokrili vse potrebe človeštva po njej in še mnogo več. A kljub temu je danes povsem očitno, da se tovrstna 'energetska enačba' - vsaj za zdaj - nikakor ne izide v obojestransko zadovoljstvo človeštva in planeta.Morda pa bi se lahko naslonili na že stoletje in več stare ideje Hermana Potočnika Noordunga in Nikole Tesle ter prestregli potrebno energijo, ki prihaja s Sonca, kar v Zemljini orbiti? Nad atmosfero je fotonov mnogo več kot na površju, oblakov tam ni in paneli bi načeloma lahko zbirali energijo 24 ur na dan ter jo pošiljali na izbrano lokacijo na Zemlji. O tem resno razmišljajo pri Nasi in v drugih vesoljskih agencijah, vse več je tudi ambicioznih podjetij, ki stavijo na to, da so prav orbitalne elektrarne tisti pravi odgovor na dilemo brezogljične prihodnosti skupaj z obiljem električne energije.Kje je danes na tem področju meja med fantastiko in realno možnim, v Intelekti razmišljajo dr. Uroš Kerin, direktor Elektroinštituta Milana Vidmarja, izr. prof. dr. Marko Jošt s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.Foto: umetniška upodobitev prenosa energije z orbite na Zemljo, projekt Solaris, ESA

Akcija na vseh frontah! Ciril je na dirkališču Ascari borbal z novim 911 Turbo S in se vrnil v brlog prepričan, da je Porschejeva ikona postala še bistveno boljša, Seba je na Kitajskem z avtomobilom plul v bazenu (!!!) in vozil tudi svetovnega hitrostnega rekorderja. Kaj pa Jure? V Južni Koreji je iz Hyundajevega inženirja izvlekel nekaj, kar ne bi smel in po dirkališču  vozil Ioniqa 6N! Morda sta se s Sebatom proti koncu tudi malo sporekla. Tema? Ja, kitajski avti, kaj pa drugega..IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠

Josip Pangerc je bil politik, podjetnik, glasbenik, borec za slovensko besedo in štiri mandate nadžupan občine Dolina – v tem času so gradili ceste, šole, vodovodno in električno napeljavo, pripeljal je zdraviliški turizem, vodil vinarsko in sadjarsko zadrugo, ustanovil Hranilnico in posojilnico, pa izobraževalno in pevsko društvo. Zavzemal se je za pravice žensk in rabo slovenskega jezika v uradniških postopkih. Letos mineva sto let od njegove smrti, a kljub vsemu še vedno spada med dokaj neznane osebnosti. Morda se bo to vsaj nekoliko spremenilo, ko bo odprt sodobno zasnovan muzej v njegovi domači hiši. Vse do maja smo si v Narodnem muzeju Slovenije lahko ogledali tudi razstavo s pomenljivim naslovom Pišem vam iz Doline pri Trstu, ki bo dobila še virtualno različico, in konec oktobra so na sedežu Slovenske matice pripravili posvet o njem. Foto (izrez): Naslovnica knjige Josip Pangerc. Plemeniti slovenski rodoljub avtorja Marca Manina (Založba Mladika)

Zoran Kesić je znani srbski novinar in satirik, voditelj kultne oddaje "24 minuta sa Zoranom Kesićem." Je tudi vedno bolj prepoznaven stand-up komik. Ob njegovem gostovanju v Sloveniji smo se s Kesićem pogovarjali o razmerah v Srbiji, kaj lahko prinesejo protesti, odnosu do Evropske unije, kako se s humorjem boriti proti avtoritarni oblasti in zakaj je dobro, če nimaš šoferskega izpita.

Domača predvolilna sezona že septembra ponuja božična darila, novoslovensko politikantstvo in balkansko kanalizacijo. Liter alpskega mleka je že krepko dražji od litra bencina. Medtem ko se ukvarjamo s praznjenjem domačih kanalov in kanalizacij, svet pada globlje in globlje, spremljanje genocida v živo postaja rutina. Morda pa s korakom nazaj po zgledu Luke Dončića lahko postanemo tudi zmagovalci našega časa.

.01 Hypnosis X KB Motsilanyane X Thebe - Music is You (Cuebur Spirit Mix)02 Dj Zinhle, Liema Pantsi, MORDA & Mthunzi - Hlala Nami03 Frigid Armadillo, Atmos Blaq & Mthunzi - Ingalo04 Citizen Deep - Ubala (feat. Dr Thulz & Maline Aura) [Extended]05 Angie Stone - W.I.D.M.Y (Drega Bootleg)06 Dj Zinhle & Mthunzi & MORDA - Ekhaya (feat. Nana Atta & Sfundo)07 Jazzworx x Dlala Thukzin x Thukuthela - Uvalo08 Thukuthela, Jazzworx & Sykes - uMA weNGANE (feat. Major League DJz)09 Jazzworx Feat Mawhoo , Thukuthela & GL Ceejay - Uzizwa Kanjani10 MK Productions & Zeh McGeba & Thee Buhle - Ngiyazisola ft Sykes11 Dlala Thukzin & Kabza De Small - Muthi (feat. Zeh McGeba, MK Productions & Masuda)12 Kwamzy & Ek'se Swiss - The World13 Fura & Deejay Svidge - Sela14 Atmos Blaq, Kyotic & King P - Isbhamu15 Thakzin - kids are here16 Moderat - More Love (Da Capo & Chaleee Remix)17 Crystal Waters - Gypsy Woman [Zrust dBe Bootleg]18 Shoba - The Dream19 Mzee X Kampi Moto - Umoja (Enoo Napa Remix)20 DrumeticBoyz - Feeling21 Da Africa Deep & NuroGroove - No End [We Beloong]22 London Grammar - In For The Kill (Bootleg)23 Gino Brown & Noxious Dj - Dance Ritual Part II [Extended]

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Marco Aurélio Mello, ex-ministro do STF, disse ao Estadão que seria necessário recorrer à psicanálise para entender o que está por trás das decisões de Alexandre de Moraes.Na semana passada, o ministro do Supremo impôs medidas cautelares a Jair Bolsonaro, incluindo o uso de tornozeleira eletrônica, a proibição de uso das redes sociais e de manter contato com o filho Eduardo, que está nos Estados Unidos.A decisão de Moraes foi referendada pela Primeira Turma do STF, por 4 votos a 1.Ao comentar a atuação do ministro e da Corte, Marco Aurélio afirmou: “Eu teria que colocá-lo em um divã e fazer uma análise talvez mediante um ato maior, e uma análise do que ele pensa, o que está por trás de tudo isso. O que eu digo é que essa atuação alargada do Supremo, e uma atuação tão incisiva, implica desgaste para a instituição... A história cobrará esses atos praticados. Ele (Moraes) proibiu, por exemplo, diálogos. Mordaça, censura prévia, em pleno século que estamos vivendo. É incompreensível.”Felipe Moura Brasil, Duda Teixeira e Ricardo Kertzman comentam:Papo Antagonista é o programa que explica e debate os principais acontecimentos do   dia com análises críticas e aprofundadas sobre a política brasileira e seus bastidores.     Apresentado por Felipe Moura Brasil, o programa traz contexto e opinião sobre os temas mais quentes da atualidade.     Com foco em jornalismo, eleições e debate, é um espaço essencial para quem busca informação de qualidade.     Ao vivo de segunda a sexta-feira às 18h.    Apoie o jornalismo Vigilante: 10% de desconto para audiência do Papo Antagonista  https://bit.ly/papoantagonista  Siga O Antagonista no X:  https://x.com/o_antagonista   Acompanhe O Antagonista no canal do WhatsApp. Boletins diários, conteúdos exclusivos em vídeo e muito mais.  https://whatsapp.com/channel/0029Va2SurQHLHQbI5yJN344  Leia mais em www.oantagonista.com.br | www.crusoe.com.br 

Na Novi Zelandiji je pristal z zadnjim letalom pred zaprtjem države zaradi koronavirusa. Morda ne čisto zadnjim, vsekakor pa je bil njegov let med zadnjimi. Ko so bili še v zraku, so namreč uradno omejili vstop v državo. Urh Vodopivec je bil na tistem letu pred petimi leti eden redkih tujcev. Večinoma so se namreč domačini vračali domov. Po neobičajni proceduralni dobrodošlici si je sčasoma našel delo kot obiralec kivijev. Pozneje si je še nekajkrat podaljšal bivanje, se zaposlil v izposojevalnici avtomobilov, zdaj pa je tik pred tem, da pridobi stalno prebivališče in tudi s tem povezane pravice. Domov se mu še ne mudi.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

TRACKLIST: 1. Vacay - Aminé [@heyamine] 2. For You - TOKiMONSTA & Kaelin Ellis [@tokimonsta @kaelinellisog] 3. Impulso [Studio Bros Remix] - Branko & Studio Bros [@brankoofficial] 4. Say My Name (feat. Zyra) [Hayden James Remix] - ODESZA [@odesza] 5. Nanã - Polo & Pan [@polo-pan] 6. Ascension (feat. Tim Victor) - Ricky Belfort [@rickybelfort] 7. Tadow [Full Crate Remix] - Masego [@fullcrate] 8. Horns In The Sun (feat. Brenden Praise, Morda & Mo-T) [Thakzin Remix] - DJ Kent 9. Superman - Black Coffee [@realblackcoffee] 10. She Raised Us in Sunset Park - musclecars [@musclecarsnyc] 11. Kiss from the Sun - Joe Hertz [@joehertz] 12. Ibiza - Butcher Brown [@butcherbrownrva] 13. Lifetones - Joe Armon-Jones [@joe-armon-jones]