Podcasts about Morda

Digitalni svet, kjer danes poteka kar znaten del naših življenj in komunikacije, si pogosto prestavljamo zelo nematerialno. Vanj vstopamo preko gladkih in svetlečih zaslonov, vsebine, ki nas zanimajo, so shranjene nekje v spletnih oblakih. Vse poteka gladko. Vse, kar potrebujemo: naše slike, dokumenti in zanimive povezave so nekje varno shranjene, nobenih težav ni z založenimi papirji in nikjer nobenih smeti.A to je le privid. Da so digitalni odpadki povsem realen problem, opozarjajo v društvu Ekologi brez meja, ki po uspešnih akcijah Očistimo Slovenija, zadnja leta opozarjajo tudi na problem mnogo bolj izmuzljivih digitalnih odpadkov, med drugim so na to temo pripravili strokovno konferenco. O problemu digitalnih odpadkov smo govorili z dekanjo Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani prof. dr. Mojco Ciglarič. Foto: slika je simbolična, Pixabay/geralt

V poznih 70. letih, v obdobju brazilske vojaške diktature, nekdanji profesor Armando Solimões pod krinko potuje v nekakšno komuno, zavetišče za politične begunce, kjer nadaljuje svoje življenje kot Marcelo. Medtem ko raziskuje tudi preteklost svoje družine in se druži z drugimi disidenti, njegovi nekdanji nasprotniki nadenj pošljejo atentatorje ... V današnjem času študentke zgodovine raziskujejo dokumente o brazilski preteklosti in skušajo z avdioposnetki rekonstruirati mrežo političnega odpora; pri tem pa v živo srečajo tudi zdravnika, nenavadno podobnega Armandu. Povzetek zgodbe brazilskega celovečerca Tajni agent (O Agente Secreto, 2025) pove pravzaprav zelo malo o tem vznemirljivem filmskem organizmu, ki ga podpisuje scenarist in režiser Kleber Mendonça Filho. Film postavi enačaj med osebnim in političnim; medtem ko gledalec skoraj kot forenzik po koščkih sestavlja usodo profesorja Armanda, se pred nami izrisuje tudi freska brazilske družbe in časa, oziroma značaja nekega represivnega obdobja. A hkrati je film na nek način zelo igriv, tudi duhovit; Mendonça Filho se spretno poigrava z nekaterimi žanrskimi zakonitostmi, etnološkimi posebnostmi in suvereno plava v »grindhouse« barvni paleti, ki še dodatno priklicuje sedemdeseta leta. Uspe mu biti celo smešen na preganjavičen na način Kafke, z vdori absurda, ki pa hkrati sledi sanjski logiki pripovedi. Ali bolje rečeno, pošlje nas na potovanje po meandrih spomina, ki preskakujejo med časovnimi obdobji, dogodki in identitetami. Film bi s svojo konstrukcijo zlahka zdrsnil v neprebavljiv solipsizem, vendar brez skrbi: ves čas smo v varnih rokah zrelega avtorja, ki ga je užitek opazovati pri delu. Na lanskem festivalu v Cannesu sta bila nagrajena Mendonça Filho kot režiser in Wagner Moura kot glavni igralec; njegov portret zadržanega intelektualca pooseblja tudi samega gledalca kot »divjega detektiva«, če lahko uporabim sintagmo Roberta Bolaña. Ta se mora znajti v kaotičnih situacijah, kjer nihče ni nujno to, za kar se sprva predstavlja, in kjer posamezna podoba ni nujno tudi resnična. Morda je neko širšo zgodovinsko resnico zares mogoče izkusiti samo z bogatim mozaikom fiktivnih anekdot. Tajni agent je slikovita, karnevalska filmska izkušnja mojstrskega cineasta, ki v domiselnem valovanju pripovedi utopi bolečino zgodovinske izkušnje. Film zares velikega platna in velikega avtorskega zamaha. In – nenazadnje – tudi slovo Uda Kierja, ki tu nastopi v svoji zadnji filmski vlogi. Bere: Igor Velše Piše: Gorazd Trušnovec

Ponižnost izhaja iz ponižanja. To pa je za sodoben svet popolnoma nesprejemljiv pojem. Morda pa obstajata dve vrsti ponižanja, nenamerno, ki pušča prostor ...

Oddajo smo začeli s kratko razglasitvijo nagrajenih filmov jubilejnega festivala gorniškega filma. Potem pa smo se predali doživetjem s pravljično - doživljajskih poti, ki dajejo družinam možnost, da kakovostno preživijo čas v naravi. Z nami je bil direktor Zavoda Škrateljc dr. Uroš Grilc, ki z ekipo razvija pravljično transverzalo poti po Sloveniji. Morda ste že naleteli na lesene skulpture v gozdu pri Bevkah ali kje drugje - trenutno je vseh poti 13. Pogovor se je ustavil tudi ob bralni pismenosti, gibanju in predlogu, kako preživeti del zimskih počitnic.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«

Álvaro Gribel, repórter especial e colunista do Estadão, comenta os principais assuntos da Economia e Política nacionais no Jornal Eldorado, às 2ªs, 4ªs e 6ªs, às 8h30.See omnystudio.com/listener for privacy information.

France Prešeren ima za našo identiteto prav posebno simbolno in tudi mitologizirano vlogo. Zaseda osrednje mesto v naši kulturni, narodni, politični in umetniški zavesti. Raziskan je do obisti, njegov videz pa nam z gotovostjo ne bo nikoli znan – kar je bilo očitno celo tako zelo moteče, da so se pojavili pozivi, da bi ga izkopali in posthumno rekonstruirali njegov obraz. Od kod tako močna potreba, da bi vedeli, kako je bila videti neka znana osebnost? Prešernova podoba mora ustrezati tudi našim predstavam o tem, kako naj bo videti pesnik, ki mu pripisujemo tolikšen pomen. Morda ni čudno, da je Prešernov spomenik v Ljubljani, danes tako samoumeven, ob razkritju leta 1905 razdelil kranjsko javnost – in obe strani sta imeli svoje očitke. Klerikalna struja je bila zgrožena zaradi golote muze, drugi so mu očitali likovno zastarelost. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivih javnosti in drugih Prešernovih podobah razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu, ki je bila v Narodni galeriji na ogled od oktobra 2023 do februarja 2024. Tedaj je nastal tudi pogovor.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.

MUSICINTHEAIR @Villahangar #PodcastShow THIS WEEK presents >> @rwhitney-mkok [EPISODE 400-58] TRACKLIST: 01. FNX OMAR, Mr. v - The Place 02. Octave - Something I Said 03. Monkey Safari - Loud enough 04. Adriatique, Samm (BE), Jaimes - Back To Life 05. An21 , HIISAK, Able Faces -Alright (Matador Remix) 06. Fiona Kraft -Deeper Feelings 07. Andrew Meller - Morning 08. Bontan - That's Right 09. N-You-Up -Jungle Maniac 10. Desiree - Femme 11. Jamie Jones, Miluhska - La Musa (Adam Ten Remix) 12. Monkey Safari, G.Zamora - Vive 13. Whitney Mkok, Bukeka -Ubuhle 14. Louie Vega, Nico Vega - How He Works ( N-You-Up) 15. Morda & Vanco - Xele (feat Xelimpilo) Site -> www.villahangar.com FB -> www.facebook.com/villahangar TT -> www.twitter.com/Villahangar

V tokratnem sobotnem popoldnevu ste spoznali vrhunsko gledališko in filmsko igralko Natašo Barbaro Gračner. Morda se je spomnite iz Pevčevega filma Carmen, morda kot strogo ravnateljico v Bičkovem filmu Razredni sovražnik; ljubitelje gledališča je zagotovo presunila v vlogi Medeje, v teh dneh jo lahko vidite v predstavi Zdravnica v ljubljanski Drami. Nataša Barbara Gračner je odigrala več kot dvesto gledaliških, filmskih, televizijskih in radijskih vlog, ki so brez izjeme poglobljene karakterne študije dramskih likov. Za svoje delo je bilo večkrat nagrajena; nazadnje je lani junija prejela Borštnikov prstan, ki je najbolj prestižna slovenska nagrada za igralske dosežke. Kaj jo je potegnilo v svet gledališča, s čim jo očara še danes, kako je delati z mladimi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo – o vsem tem in še marsičem v oddaji Naš gost.

Tokrat plujemo v prerez sveta psihiatrije in psihologije. Morda pa vam za začetek rečem, da malo pomislite, kako se počutite v svojem telesu. Udobno? Napeto? Zaspano? Nemirno? Pomembno vlogo bo namreč odigralo v prihodnjih minutah. Karl Theodor Jaspers se je bil nemško-švicarski psihiater in filozof, ki je s svojim delom močno vplival na moderno teologijo, psihiatrijo in filozofijo. Leta 1913 je izdal delo Splošna psihopatologija, ki je pustilo odtis na poznejših diagnostičnih kriterijih. Na Univerzi v Heidelbergu stolica nosi ime po njem, in mesto profesure tam zaseda dr. Thomas Fuchs, psihiater in filozof, gost tokratne oddaje. Pripravlja: Mojca Delač.

Za Nobelovo nagrado za mir se je treba bojevati, tudi z vojno, si je bržkone rekel ameriški predsednik Donald Trump, preden je v Venezuelo napotil svoje vojake, da bi ugrabili predsednika in njegovo soprogo. To, da ima napadena država veliko nafte, ki bi jo lahko izkoriščala ameriška podjetja, je kvečjemu dodaten plus, mednarodno pravo pa vojaško najmočnejše države na svetu ne skrbi preveč. Ob burnem začetku leta Trump napoveduje nadaljevanje svojih podvigov. Morda pride na vrsto še katera druga latinskoameriška država. In pa seveda Grenlandija, za katero pa uporaba vojske najbrž niti ne bo potrebna. Trumpova samozavest je velika, glede na medle odzive preostalega sveta pa tudi upravičena.

Če bi mogli pokukati v človeško srce, kaj mislite? Kaj bi tam zagledali? Morda bi kdo pomislil, da bi v človeškem srcu mogli najti veselje in ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sveto leto je tudi leto sprave. Morda lahko božični stisk roke prinese novo upanje v ta naš nemirni svet.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Jure Godler, vsestranski ustvarjalec – glasbenik, skladatelj, komedijant, imitator, televizijski voditelj in zmeraj bolj tudi pisatelj – je v novi knjigi Mrtvi kot prekinil serijo vohunskih romanov (ki jih sestavlja kar pet komičnih peripetij dinamičnega agentskega dua Spencerja & Novaka) in napisal kriminalni roman, ki je, kot pravi, »bolj v klasičnem slogu Agate Christie«. Preusmeritev iz vohunskega v kriminalni žanr, iz napete adrenalinske satire v možgane kravžljajoči »whodunit«, mu gre odlično od rok oziroma izpod peresa, zato razveseljivo prebrati, da je Mrtvi kot otvoritvena kriminalka nove serije o razreševanju umorov, ki na sceno postavlja še enega detektivskega knjižnega junaka. Poleg dveh najbolj znanih in priljubljenih slovenskih kriminalističnih inšpektorjev, Demšarjevega redkobesednega Martina Vrenka in Golobovega mrkega Tarasa Birse, smo zdaj dobili še pragmatičnega detektiva Hermana Arha, ki se enemu od protagonistov zdi kot kakšen lik iz starega francoskega detektivskega filma. »Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom.« Naslov Mrtvi kot se poigrava s slepim kotom, ki vozniku kljub zrcalom ostane skrito. To je zgodba o dveh prijateljih, ki se poznata že od vrtca in si ne bi mogla biti bolj različna. Bojan, glavni pripovedovalec oziroma zapisovalec, je v tem odnosu grdi raček, Maksimilijan Pinter, na kratko Maks, pa narcističen labod in neusmiljen lomilec dekliških src. Ni čudno, da so se njune poti v mladeniški dobi za več let ločile, in ko se spet srečata in prijateljstvo obnovita, je Maks, ki se je vrnil iz tujine, že kriptomilijonar z lastnim prostornim stanovanjem in še enim, v katerega nastani babico. Tudi dekle ima; spoznal jo je sicer prek spleta in o njej bolj malo ve, a videti je zaljubljen in prepričan v uspeh njune zveze. Bojana zvleče na večerjo k svoji osovraženi družini, kjer jim z velikim užitkom razkrije, da je zdaj bogataš, vendar se lahko za njegov denar obrišejo pod nosom. Najboljšega prijatelja in svojo punco Klariso povabi tudi na svojo razkošno jadrnico, zasidrano na Hrvaškem. Po francoskem bendu, ki sta ga z Bojanom poslušala kot otroka, jo je imenoval Angle mort – Mrtvi kot. In prav na njenem krovu se Maks po prekrokani noči zjutraj zbudi med okrvavljenimi rjuhami, o Klarisi pa ni ne duha ne sluha. Bojan mu nesebično priskoči na pomoč in se na vse kriplje trudi zakriti prijateljev domnevni zločin, a ta je zaradi šoka že začel izgubljati razum in ukrepati po svoje. Roman Mrtvi kot ni krvav in ni na silo intelektualen, pa tudi psihološki triler ni, čeprav ima psihologija v njem pomembno vlogo. Korektno upraviči vse zahteve in pričakovanja kriminalnega žanra, ne bi pa bil nič posebnega, če ga avtor ne bi napisal dinamično in rahlo sarkastično, v živahnem jeziku, polnem iskrivih dialogov, z dobrim ravnotežjem med komedijo in tragedijo, ter ga začinil z zanimivo zgradbo in dobršno mero čudaštva. Po godlerjevsko pač. Tukaj je tragični junak Maks, ki mu nenadno bogastvo prav nič ne pomaga vzdrževati njegove že od najstništva nestabilne psihe. Tukaj so Maksova disfunkcionalna družina, ki jo provociranje sina milijonarja in apetiti po njegovem denarju še bolj raztreščijo; pa njegova ljubljena prebrisana babica Marjanca, ki pred vsemi drugimi družinskimi člani hlini nepokretnost in demenco, da se jim maščuje, ker so jo vtaknili v dom. Tukaj je Klarisa, skrivnostna Maksova ljubica, o kateri pa bralec izve tako malo, kot malo ve o njej Maks; razen da je bila prikupno dekle. In tukaj je izmuzljivi Bojan, ki v zgodbi, ki jo je sam zapisal, izpade kar preveč prijateljsko vdan, dobronameren in razumevajoč, skoraj viteški. Zanimivo je, da se detektiv Herman Arh pojavi šele v osmem poglavju, na dobri polovici romana, ko ga kot Slovenca, ki dopustuje na Hrvaškem, hrvaški kolegi povabijo, da prevzame primer izginule slovenske potnice na jadrnici Angle mort. Drzno odločitev, da osrednji lik kriminalistične preiskave uvede tako pozno, je pisatelj pojasnil z besedami, da je odlika dobre detektivke zaplet sam, kombinacija motivov in vzgibov in tudi ustvarjalnost umora samega. Detektiv po njegovem sodi v drugi plan, »a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora«. Arh na koncu Bojanove izpovedi na pičlih desetih straneh v Pripisu res razplete zamotano štorijo, vendar pojasnilo za bralca ni popoln šok, saj se mu je tu in tam marsikaj poblisknilo že prej. Morda je največja pomanjkljivost te, sicer kratkočasne in duhovite kriminalke ta, da se pogled med branjem ne znajde prav pogosto v mrtvem kotu. Pravzaprav se z njim resnično in dokončno sreča le Maks Pinter, kar posrečeno ubesedi Herman Arh: »Zlo se mu je mojstrsko prihulilo v mrtvi kot. In niti najmanjšega opozorila ni dalo od sebe.« Zanimivo bo opazovati, kakšno mesto si bo novi detektiv izboril v družbi drugih fiktivnih stanovskih kolegov; poleg dveh že omenjenih jih v slovenskem trenutno močno zastopanem kriminalističnem žanru kar mrgoli. Občutek imam, da se bo dobro znašel.

V svojem celovečernem prvencu Fantasy režiserka Kukla vzpostavi svet, ki hkrati obstaja in ne obstaja: topografija slovenske periferije je predrugačena prek vizualne logike postjugoslovanskega prostora, čas pa razpada v preplet anahronizmov in sodobnih tehnoloških sledi. Rezultat je urbanistična krajina, ki ni ne Ljubljana ne Makedonija, kjer so film deloma posneli, temveč nekakšen hibridni teritorij; ta se izkaže za idealen prostor za zgodbo, ki običajna razmerja med realističnim in fantastičnim zamenja za liminalno. S tem film še pred vzpostavitvijo pripovedi uokviri svoje osrednje zanimanje: identiteta kot neprestano uprizarjanje, kot fluidnost, kot večno nastajanje. V ospredju so tri prijateljice: Mihrije (Sarah Al Saleh), Sina (Mina Milovanović) in Jasna (Mia Skrbinac). Film jih ne obravnava toliko kot psihološko zaokrožene celote, temveč bolj kot vektorje družbenega pritiska. Patriarhalnost priseljenskih okolij, ekonomska ranljivost in generacijska določenost so vanje nekako vtisnjene: zdi se, da maskulinizirani performansi boksa, trenirke, vožnja z motorji … ne govorijo toliko o zavestno izbrani spolni identiteti kot o performansu spola, kot strategiji preživetja. V tej konfiguraciji vstop Fantasy, transspolne ženske, deluje kot nekakšna motnja – ne pripovedna, temveč ontološka. Fantasy v izvedbi Aline Juhart, kot namiguje že njeno ime, ves čas lebdi med fantazijo in osebo. Prav to je tisto, zaradi česar liku grozi, da bo ostal na ravni transspolne različice tropa »Manic Pixie Dream Girl«: to je filmski lik, običajno ženske, ki v zgodbo vstopi predvsem zato, da s svojo prikupno čudaškostjo, drugačnostjo in energijo sproži osebno preobrazbo glavnega junaka, običajno moškega, pri čemer njeno lastno notranje življenje ostaja v ozadju. Ko je preobrazba končana, pa iz pripovedi izgine. Tudi Fantasy, transspolna ženska, je v pripovedi je nameščena kot katalizator notranje preobrazbe Mihrije, cisspolne ženske. Je lik, ki deluje kot »iz drugega sveta«. To potrjuje njena estetika – rožnata oblačila, čaj z listi vrtnic v rožnatih skodelicah, bleščice – in njena ekscentričnost – stanovanje, okrašeno z ikebanami, ukradenimi s pokopališča, ki imata v tem smislu skoraj simbolistično funkcijo. Šele pozneje film modulira pogled in nakaže razpoke: Fantasy ima lastno zgodovino, lastno ranljivost, posebno tisto, povezano z nesprejetostjo v družini. Napetost med subjektom in tropom pa vendarle ostane del filmske arhitekture. Najbolj izrazita odlika Fantasy je njegova formalna fluidnost, ki vzporedno z idejo spolne fluidnosti razpira tudi meje filmske forme. Kukla prehaja med videospotovsko estetiko in klasičnim igranim filmom s pretanjeno lahkotnostjo, ki je v slovenskem prostoru izjemno redka. Videospotovski segmenti, zaznamovani z ritmizirano kamero Lazarja Bogdanovića, zamolklo, a nasičeno barvno paleto in glasbenimi poudarki Relje Ćupića, delujejo kot notranji monologi ali kot polja čustvenega odmeva likov. Realistični prizori delujejo kot kontrapunkt: zgoščeni, anksiozni, omejeni v prostoru. Ta dvojnost ni dekorativna, temveč deluje kot strukturni princip, s katerim film oblikuje ambivalentnost identitet, ki so ujete med normativnostjo in željo. Če so realistični prizori izraz družbenih omejitev, so videospotovski trenutki izraz možnosti, potencialnosti. V uvodnem prizoru stolpnice odtrgane lebdijo v zraku, s čimer se film ne odpove resničnosti, temveč razširi njen okvir – in vanj vpiše subjektivna stanja svojih likov. Prostor ima pri tem ključno vlogo. Brutalistična arhitektura, pografitirani zidovi in razkrojene betonske površine niso samo ozadje, temveč del dramaturgije. Kukla jih ne uporablja naturalistično, temveč grafično: kot masivne strukture, ki delujejo kot vizualni poudarki. Jugoslovanski modernistični spomenik je v filmu posnet kot avtonomna forma, kot nadrealistična, skoraj fantastična prezenca v enem izmed prizorov, ki so za protagonistko čustveno najintenzivnejši. Poleg tega pa se film zasidra v kulturnem imaginariju, ki presega nacionalne meje. V tem smislu Fantasy deluje kot film regije, ne države. Tematsko vstopa tja, kjer slovenski film pogosto okleva: v preplet spolne identitete, migracijskih izkušenj in razrednega položaja. Vendar Kukle ne zanima naturalizem, niti sociološki: svoje like oblikuje ne skozi njihove družbene vloge, temveč skozi njihove izmike. Morda zato delujejo manj kot psihološko zaokrožene osebnosti in bolj kot nosilke različnih oblik subverzije. Od gledalke, gledalca je odvisno, ali bosta to videla kot primanjkljaj, ali kot nekaj skladnega s filmsko logiko, ki svojo energijo črpa iz estetike, ne iz pripovedne izčrpnosti. Fantasy tako ni film, ki bi ga merili po konvencijah pripovednosti, temveč po oblikovni inovativnosti. Njegov največji dosežek je vzpostavitev vizualnega sistema, v katerem postane spolna fluidnost prepoznavna ne le na ravni likov, temveč v sami zgradbi filmskega jezika. Ko film neprisiljeno prehaja med realistično in fantazijsko ravnjo, med videospotom in fikcijo, med notranjim in zunanjim, hkrati prehaja med identitetami. Kuklin prvenec je v kontekstu sodobnega slovenskega filma prelomen ne toliko zaradi tematske drznosti, temveč zaradi formalne suverenosti, s katero to temo prevede v vizualno, in v izrazito osebno obliko filmskega jezika. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Sonce na Zemljo pošlje vsakodnevno dovolj energije, da bi z njo lahko pokrili vse potrebe človeštva po njej in še mnogo več. A kljub temu je danes povsem očitno, da se tovrstna 'energetska enačba' - vsaj za zdaj - nikakor ne izide v obojestransko zadovoljstvo človeštva in planeta.Morda pa bi se lahko naslonili na že stoletje in več stare ideje Hermana Potočnika Noordunga in Nikole Tesle ter prestregli potrebno energijo, ki prihaja s Sonca, kar v Zemljini orbiti? Nad atmosfero je fotonov mnogo več kot na površju, oblakov tam ni in paneli bi načeloma lahko zbirali energijo 24 ur na dan ter jo pošiljali na izbrano lokacijo na Zemlji. O tem resno razmišljajo pri Nasi in v drugih vesoljskih agencijah, vse več je tudi ambicioznih podjetij, ki stavijo na to, da so prav orbitalne elektrarne tisti pravi odgovor na dilemo brezogljične prihodnosti skupaj z obiljem električne energije.Kje je danes na tem področju meja med fantastiko in realno možnim, v Intelekti razmišljajo dr. Uroš Kerin, direktor Elektroinštituta Milana Vidmarja, izr. prof. dr. Marko Jošt s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.Foto: umetniška upodobitev prenosa energije z orbite na Zemljo, projekt Solaris, ESA

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Ajda Sokler. Poklicno se Peter Krkoč ukvarja z marketingom, njegovo poslanstvo pa je ustvarjanje umetnosti. V mlajših letih je bil vodilni pri skupini Skalp, ki se je napajala v psihedeličnem rocku in punku. Ko je še živel v Vipavski dolini, se je v ustvarjalni literarni delavnici otresal vplivov, prejetih prek državnega šolskega sistema. Posledica tega je skupinski roman Otok pozabe, v katerem je sodeloval z Lauro Brataševec, Dominikom Kobolom, Jolando Lesnik, Matjažem Stibiljem in Bojanom Bizjakom. Roman Zrna norosti, od leta 2020 po delih objavljan na portalu Burjač, je obsežna in tudi težka knjiga. Prek tristo potiskanih strani je vezanih v trde in trdne platnice bledo modre barve, ki jih krasijo le štiri stilizirana zrna, postavljena navpično. Od daleč spominjajo na razmajan silos. Knjiga je brez navedbe o številu izvodov in ceni. Takšna je pač navada pri samozaložbah, ki so lahko opremljene le z res kar najmanj podatki, kar je vsekakor prednost, saj so samozaložbe praviloma ljubiteljski projekti. In prav ljubiteljstvo je osnovno gonilo pisave Petra Krkoča. Pisec uvodnih strani Bojan Bizjak – Zakawsky, ki je bil pisateljev mentor v šoli ustvarjalnega pisanja, poudarja, da je to pisanje zmes kar najrazličnejših žanrov, pripovednih postopkov, eksperimentiranja in še česa. Pravo branje pa se začne s predstavitvijo vseh nastopajočih likov in njihovih značilnosti. Sestavljajo pahljačo zgodb, ki jih povezuje le nagnjenost do upora proti ustaljenim pisateljskim postopkom, proti tržni naravnanosti, proti vsem oblikam totalitarizmov. A pisanje se ukvarja z realnim, se spogleduje z aktualnostjo, kar pisatelj, ki je tudi neke vrste pisar, doseže s prevračanjem imen in poimenovanj oseb in pojavov. To počne tako duhovito, da ni težko prepoznati realnih oseb in pojavov. Sama naracija ali kar rdeča nit je pravzaprav postranska, kar nekakšen blef ali zasilna struktura. Poudarek je predvsem na sprotnih domislicah, ki relativno kratka poglavja spravljajo v senco kratkih zgodb, nemara kar črtic. Posebnost je ta, da se vsako tako poglavje konča s kratko povedjo, ki napoveduje naslednje dogodke in črtice povezuje v verigo spretno postavljenih označevalcev. Nekakšen vrh enega od strukturnih lokov je poglavje z naslovom Nova ustava: rob norosti, ki se končuje s povedma: „Zrno norosti ti je le odprlo pot do mene. Od tu naprej sva neločljivo zvezana v pogovor, če boš želel.“ Introvertirano diskurznost na drugi strani uravnoveša pisateljevo ukvarjanje s tako imenovano socialnostjo, ki jo ustrezno ponazarjata stavka na koncu poglavja Balet za revolucijo: „Naša moč so zastave v vetru. / Čas je za revolucijo.“ Izpostavljena navedka sta strop in dno istega silosa, napolnjenega z zrni norosti, ki jih prozni liki goltajo kot nekakšne pilule, s katerimi zaznavajo svet in svoj položaj v njem. Morda bi bila ena od asociacij tudi misel na psihiatrično ustanovo, a takšna primerjava je preskromna. Zrna norosti so razmetana tudi poleg silosa, morda jih je okoli še več kot v silosu. In tudi na takšen metaforičen način knjiga Zrna norosti opozarja, da je prava norišnica vsenaokrog. Pisatelj pa si dovoli, da na kar najbolj neustaljen način takšna zrna pedantno posadi v upanju, da nas dosežejo s svojim homeopatskim učinkom.

Morda je eden najlepših odmevov Slovenskega knjižnega sejma ta, da nas vsakič znova povabi, naj ob dobri knjigi premislimo o svojem mestu v svetu, naj postanemo bolj pozorni do soljudi in bolj odprti za navdihe in spodbude Duha.

Na knjižnem sejmu smo lahko videli pet knjižnih novosti iz najnovejšega, šestega letnika zbirke Klasična Beletrina (Beletrina), v tokratni epizodi Izšlo je pa lahko izveste več o morda najbolj zanimivem romanu petega letnika. To je roman Slivov cvet v zlati vazi, ki naj bi ga oziroma ga je napisal Lanling Xiaoxaiosheng. Domače bralke in bralci poznajo roman pod naslovom Lepe gospe z bogatega dvora, ki je izšel v kar treh izdajah. Omenjeno verzijo je iz nemščine prevedel Ivan Skušek, najnovejšo pa je prevedla iz izvirnika Katja Kolšek. Roman, ki je zelo obsežen in vsebuje sto natančno strukturiranih poglavij, lahko tako beremo v zgolj v izsekih: Skuškov prevod (leta 1965 je izšla tretja izdaja) vsebuje uvodnih devetinštirideset poglavij romana, objava Katje Kolšek pa od vključno dvainšestdesetega poglavja do vključno devetinsedemdesetega. Morda je kdo ob tem podatku pomislil, da je škoda, da ni izšel še obsežnejši izbor ali pa celoten roman, toda tudi tako objavljeni roman nudi bralki in bralcu otipljiv vpogled v zelo zanimivo literarno delo, ki med vrsticami pripoveduje o družbenem in osebnem razkroju v dinastiji Ming. Romaneskni junak Ximen Qing je povzpetnik in ne pozna meja, tudi v ljubezenskem življenju ne. Tako sprejme afrodiziak od indijskega meniha, afrodiziak, zaradi katerega pozneje tudi umre. Zaradi erotičnih prizorov avtorica spremne besede v naslovu omeni tudi sintagmo obscena literatura. Več o romanu pa pove Katja Kolšek v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa še kratek odlomek iz romana v kitajščini in daljši v slovenščini. Nikar ne zamudite.

Medtem ko sem danes pisal pisma, sem spoznal, da je pisanje pisem bolj oseben način sporočanja kakor pogovor po telefonu. Morda bo zvenelo ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Morda veste, kateri grad iz 11. stoletja je najbližji Novi Gorici? Skrit za Kostanjevico ali Kapelo, kot 143 metrov visokemu griču pravijo domačini, ostaja skorajda neviden in kdo ve, koliko Novogoričanov ga je sploh obiskalo. A prav po griču, na katerem je zrastel, je Gorica, ki ima pomembno vlogo tudi za Slovence, dobila ime. Tokrat je goriški grad, ki je v času Evropske prestolnice kulture ena najbolj obiskanih turističnih točk, prvič obiskala tudi Eva Furlan.

Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.

Akcija na vseh frontah! Ciril je na dirkališču Ascari borbal z novim 911 Turbo S in se vrnil v brlog prepričan, da je Porschejeva ikona postala še bistveno boljša, Seba je na Kitajskem z avtomobilom plul v bazenu (!!!) in vozil tudi svetovnega hitrostnega rekorderja. Kaj pa Jure? V Južni Koreji je iz Hyundajevega inženirja izvlekel nekaj, kar ne bi smel in po dirkališču  vozil Ioniqa 6N! Morda sta se s Sebatom proti koncu tudi malo sporekla. Tema? Ja, kitajski avti, kaj pa drugega..IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠

Pulmologinja Irena Šarc: Bolezen človeka oropa življenjskega zadovoljstva. V Sloveniji vsako leto zabeležimo približno 2.000 hospitalizacij zaradi poslabšanja kronične obstruktivne pljučne bolezni – s kratico KOPB. Kratka sapa, zadihanost in utrujenost, tudi kašelj in izkašljevanje sluzi; to so značilne težave bolnic in bolnikov. V približno 90-ih odstotkih je vzrok za KOPB kajenje, svoje lahko prispevajo tudi onesnažen zrak, genetika in virusne okužbe. Za eno od oblik obolenja so razvili sodobno biološko zdravilo. Tudi o tej novosti podrobneje v Ultrazvoku. Iztok Konc je ob robu letošnjega Golniškega simpozija o KOPB govoril s specialistko pulmologije asist. mag. Ireno Šarc s Klinike Golnik. Foto: Klinika Golnik

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Nika Prusnik Kardum se v zbirki Ob reki mmmm bliža tistemu, kar so v teoriji jezika iskali poststrukturalisti – odprtosti pomena in gibljivosti subjekta. V njeni liriki je ta dinamični subjekt izjavljanja močno prisoten. Julia Kristeva je v Revoluciji pesniškega jezika opredelila subjekt v procesu, na točki, ko se iz razpoke rojeva pomen, ki hkrati razpada in se vzpostavlja. S predjezikovnim – z impulzi, zvočnostjo, ritmi in afekti, ki se pojavijo pred artikuliranim govorom – pesnica seka tisto, kar je Lacan označil za simbolno, in odpira prostor, kjer pomen še ni vklenjen v besedo. To zaznavajo tudi avtorji spremnih besed: Miklavž Komelj piše, da se »zbirka glasi«, saj da »pravi nosilec teh verzov ni papir, ampak glas, njen magični glas, ki prihaja tako globoko iz telesa«. Milan Dekleva je spremno besedo naslovil Liturgija dihanja v divjini sveta, Boris A. Novak pa piše, da »je bilo [ob uglasbitvi pesmi] mogoče slišati vsak zven in pomen, besedo, zlog,« ter nadaljuje: »in vsi smo čutili, da posluša tudi Prva Duša, skriti Bog …« Zbirko Ob reki mmmm sestavlja sedemnajst pesmi. V njih je veliko medmetov in glasov – v pesmi Sinjebradec sta to denimo dve kitici A-jev. Zbirka se odpira skozi mistiko in ezoteriko, kar najlepše prikaže mantrično ponavljanje v pesmi Zora/Volkovi: »Volkovi, volkovi, / tečem z volkovi. / Volkovi, volkovi, sanjam z volkovi. / Volkovi, volkovi, / plešem z volkovi. / Volkovi, volkovi / igram se z volkovi. / Volkovi, volkovi, / novi rodovi. / Volkovi, volkovi./ čas je za – auuuuuuu.« Zbirka je močno povezana z Naravo: v njej se pojavljajo sintagme, kot so »pradavna moč«, »pradavno srce«, »z naravo smo vsi sestre in brati«, v pesmi Zimska pa se lirska subjektinja z Naravo popolnoma izenači: »Nimam veliko, imam pa vse. / Vsa polja so moja, reke in gozdovi, / puščave in morja, zasneženi vrhovi.« Čeprav je naravna govorica ena izmed najbolj avtentičnih potez zbirke, se mestoma ponavlja v podobnih vzorcih, kar rahlo oslabi učinek presenečenja. Vzpostavi tudi odnos z Bogom, vendar v čezteološkem smislu. V pesmi Biblijo berem pride do sklepa, s katerim povzame duhovno jedro zbirke: »Bog ni ideja, Bog je občutek, odnos.« To povezavo – med mistiko, vero in naravo – lahko razume le nekdo, ki je z naravo povezan in je hkrati Narava sama. Tega svojega položaja večnosti in naravne pravilnosti se lirska subjektinja zaveda; v pesmi Molitev k temi pravi: »grem, kadar bi morala ostati, in ostanem, kadar bi morala iti.« Kljub izenačenju z Naravo in odnosu, ko je z Bogom že kar na ti, v lirski subjektinji ni napuha, temveč ponižnost. V pesmi Molitev domov pravi: »Ponižna sem pred tvojo veličino, / ponižna sem pred nevidnim / micelijem, ki ga ustvarjaš.« A kako ne bi bila ponižna, če se je, kot piše v uvodni pesmi, z umiranjem že rokovala. S tem pooseblja zavest o minljivosti, ki jo sodobni kapitalistični svet pogosto izgublja. Le Narava lahko ne glede na vse ostaja prvinska, svoja. V pesmi Zora/Volkovi se tega zaveda in pravi: »Hoteli so me pridobiti, / spreminjati, vzgojiti. / Ne, ni šlo, ni šlo, ni šlo, ni šlo.« Nika Prusnik Kardum mojstrsko uporablja ponavljanje in ustvarja organsko polisemijo: enake besede v različnih kontekstih pri njej pridobivajo nove pomene, kar je v poeziji, nasičeni z istimi izrazi, redko. Na primer: »Bele breze nam rožljajo, / bele čaplje se smehljajo, / bele gore, beli breg, / bele planike, belo sonce.« Lirska subjektinja očitno občuti svojo predjezikovnost, ki je po Kristevi materinska. Tako v pesmi Sinjebradec poje iz maternice, ob tem pa mesto vstane od mrtvih. Ona ni le pevka pesmi, je subjekt, ki razpada in se vzpostavlja; ali, kot pravi v pesmi, ni pevka te pesmi – je pesem, ki jo pojo. V nekaterih pesmih se zdi, da lirska subjektinja nadaljuje miselni lok, ki ga je odprl Kosovel v pesmi Kons 5 – eksistenci v gnoju in esenci v zlatu – dodaja še tretje, Sveto, Duhovno v Bogu. Pesem Belo, rdeče, črno namreč konča takole: »brez gnoja ni zlata / brez gnoja ni Boga.« Lirska subjektinja je morda ob uvodnih besedah prve pesmi ena izmed žensk, katerih intuitivno, svobodno naravo duši sodobna kultura. A skozi zbirko sprejema lastno senco, sledi intuiciji, se ritualno povezuje z Naravo, ustvarja in zaupa življenjskemu ciklu in se tako ob koncu zbirke izkristalizira kot ženska, ki teče z volkovi. Zbirka Nika Prusnik Kardum Ob reki mmmm je izjemno subtilna, čuteča in prav ničejansko prikimava svoj sveti DA dobremu in zlemu: »To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in kar bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj jaz bom ta, / kjer te rane se končajo.« Zbirka je zasnovana kot zvočna in telesna izkušnja, ki bralca ne nagovarja neposredno, temveč ga vabi k poslušanju in ponovnemu branju. Kljub temu pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti: včasih so verzi neenakomerno dolgi, kar z vidika berljivosti mestoma zmoti tok branja. Zaslužila bi tudi nekoliko boljšo lekturo, saj branje motijo manjše zatipkanine in slovnične pomanjkljivosti. Poenostavitev jezika je ponekod tvegana, npr. verz »Nimam veliko, imam pa vse,« je sprav močan, a v literarnem kontekstu lahko hitro zdrsne iz poetike v geslo. Zbirka se bere tekoče, a občasno ji rahlo zmanjka napetosti, kontrasta in suspenza. Poetika notranjega miru namreč ponekod preglasi konflikt, iz katerega bi lahko vzniknila močnejša napetost. Kljub temu pa zbirka prinaša svežino, saj se iz nje oglasi glas, ki je tako utelešen, da se vrača k naturni oralnosti. Uvaja naravo, ki ni več metafora notranjosti, ampak sogovornica. Pesem, podobno kot pri Zajcu ali Strniši, znova prevzema ritualno funkcijo, ki jo Nika Prusnik Kardum udejanja kot obred stika med Človekom, Duhovnostjo in Naravo. Zbirka Ob reki mmmm je tako močna, kot je ranljiva. Morda ni popolna, je pa ena izmed tistih, ki so žive.

Josip Pangerc je bil politik, podjetnik, glasbenik, borec za slovensko besedo in štiri mandate nadžupan občine Dolina – v tem času so gradili ceste, šole, vodovodno in električno napeljavo, pripeljal je zdraviliški turizem, vodil vinarsko in sadjarsko zadrugo, ustanovil Hranilnico in posojilnico, pa izobraževalno in pevsko društvo. Zavzemal se je za pravice žensk in rabo slovenskega jezika v uradniških postopkih. Letos mineva sto let od njegove smrti, a kljub vsemu še vedno spada med dokaj neznane osebnosti. Morda se bo to vsaj nekoliko spremenilo, ko bo odprt sodobno zasnovan muzej v njegovi domači hiši. Vse do maja smo si v Narodnem muzeju Slovenije lahko ogledali tudi razstavo s pomenljivim naslovom Pišem vam iz Doline pri Trstu, ki bo dobila še virtualno različico, in konec oktobra so na sedežu Slovenske matice pripravili posvet o njem. Foto (izrez): Naslovnica knjige Josip Pangerc. Plemeniti slovenski rodoljub avtorja Marca Manina (Založba Mladika)

Jezikoslovec in esejist Kozma Ahačič je pri Cankarjevi založbi objavil svojo drugo zbirko esejev z nekoliko skrivnostnim naslovom KA. Avtorjev značaj se razkriva tako v njegovem jezikoslovnem delu, še bolj pa v njegovih esejih. Je zvedav opazovalec sveta, ki preudarno odmerja svoje poznavanje jezikoslovne tematike, nikoli ne pretirava, hkrati pa je zanimiv in berljiv. Morda še bolj zanimiv je kot opazovalec današnjega sveta in odličen poznavalec sodobne glasbe, pa tudi drugih umetniških praks. Njegova naveza na film Sanje japonskega režiserja Akire Kurosawe je res elegantna, in takih potez je v zbirki še več. Poklon umetnosti, analiza družbenih pojavov, jezikoslovna ilustracija in oseben odnos so v njegovih spisih eno, preudaren in argumentiran pa je tudi v pogovoru z Markom Goljo, tudi ob zagatnih vprašanjih, na primer o detoporišizaciji ali molku. Nikar ne zamudite.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Zlatomašnik Miro Šlibar kot duhovnik že petdeset let črpa iz novomašnega gesla: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim, 8, 28). Je častni kaplan bazilike v Lurdu in član kapitlja lurških kaplanov, svojo duhovniško pot je začel v Sodražici, nadaljeval kot kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Iz mnogih služb, ki gradijo mozaik njegovega poslanstva, je gotovo najbolj odmevno vodenje bolniške župnije v Ljubljani. Danes je hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Vsa leta je srčno predan delu z bolniki in skrbi za bolniško pastoralo. Morda ste se z njegovim krepkim korakom srečali na Kredarici, kjer je od leta 2019 odgovoren za svete maše. Mnogi bi ga prepoznali tudi po glasu, saj je zvesti sodelavec »Radijskih katehez za bolnike« na Radiu Ognjišče. Prisluhnite duhovniku, ki po različnih poteh pričuje za življenje.

Si lahko predstavljaš, da je nekdo tako ponosen, da ne vidi ničesar okrog sebe, le sebe in samo sebe. Pravljica Hansa Christiana Andersena nam prikaže ozek svet ponosne krpalke, ki je pravzaprav zelo srečna, saj ne uvidi, da je nepomembna in ima o sebi zelo visoko mnenje. Da ni tako, vidimo le mi, zunanji opazovalci. In kaj je tu pomembnejše, njena sreča ali naše zmrdovanje nad njenim zgrešenim ponosom? Morda neznana beseda. Krpalka je malo debelejša šivanka, ki se uporablja za krpanje. In kaj je krpanje? Ko luknjo na hlačah prekrijemo s krpo in zašijemo. In kaj je krpa? To je kos blaga, ki ga uporabimo za krpanje luknje. Prilsuhni torej zabavni Andersenovi pravljici Vir: Hans Christian Andersen, Pravljice, prevedel Rudolf Kresal, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1950, bere Nataša Holy

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Maja Moll, Prvenec Vida Kavčiča Izdihano je konsekventna poetika telesa, v kateri spremljamo telo med razpadanjem in do neke mere ponovno tvorbo – med ranjenostjo in igro, med vsakdanom in fantastiko. Ob branju prisluhnemo in se zgrozimo ob tem, kar nam pripovedujeta glasova lirskega subjekta in lirske subjektinje. Pogosto sta izenačena z diabolično destruktivno silo, saj so groteske izpeljane do skrajnosti, do izmaličenja. Glas iz vizualno dodelane zbirke nas zato pogosto postavi pred zid in vpraša, ali tu sploh še lahko govorimo o Baudelairejevi estetiki grdega ali zgolj o grdem, brutalnem, katastrofičnem. Poželenje, ki v zbirki nastopi ob telesu, namreč vedno pripelje do najtemačnejšega možnega izida – do izmaličenja, do patologije in do destrukcije. Ne glede na to, ali gre za obred prehranjevanja, za srečanje ali pa za igro, ki lahko sprva kratkotrajno deluje kot razigranost, vedno vodi v tanatos – v izmaličenost do brazgotin in smrti. Hrepeneče telo vsaka izpolnitev uniči, vse rezultira v pohabljenje. Telo v Kavčičevi temni liriki telesa, ki se napaja iz narave, nasilja in fantastike, vselej obstaja kot nosilec spomina na nekaj travmatičnega, bolečega, uničenega, vendar lirski subjekt tega nikoli ne vrednoti, nikoli se temu ne približa. Izmaličeno telo prav ingardnovsko pusti tam, na straníci pesniške zbirke. Pred bralcem se tako znajde abjektno telo, če uporabimo besedno zvezo Julie Kristeve iz njene monografije Moči groze (Pouvoirs de l'horreur, 1980), torej telo, ki je odvratno in privlačno hkrati. Ob naturalističnem verizmu telesa je vsekakor treba omeniti še fantastični okvir. V zbirki naletimo na fantastične figure, kot so vampirji, železna devica ali črna sapa, ki delujejo kot notranji demoni. To se smiselno ujema z naklonom naracije lirskega subjekta, čigar preprost, konkreten in neposreden jezik se občasno približuje diskurzivni obliki ljudskega slovstva. Oblikovno preproste pesmi na trenutke zazvenijo prav folklorno, v znanem, domačem ritmu kratkih in udarnih verzov, ki pa ta okvir ljudske preprostosti občasno presegajo z onomatopoetičnostjo. Če pesmi beremo glasno, kar je pomembno za branje poezije, v kateri, če si sposodim misel Borisa A. Novaka, pomen zveni in zven pomeni, dobimo občutek dihanja, kašljanja, sopenja. To se ujema z grotesknostjo telesa, ki je pri Kavčiču docela izpeljana. Organska vpeljava tona ljudske pesmi in navezava na fantastično tradicijo v sodobni literaturi sicer ni redkost, srečamo jo denimo že v pesmih Svetlane Makarovič ali v romanih Marjana Tomšiča in drugih, vsekakor pa je Kavčič fantastične motive, npr. vampirja, ki ga v sodobnosti lahko srečamo tudi v največjem svetovnem šundu tipa Somrak in Mlada luna, dovršeno ukradel trivialni naraciji in jih vtkal v poezijo kot mračne simbole. Na primer v pesmi Štrudelj: Ribaj, ribaj jabolko, jabolko za štrudelj. Že nocoj ga spekla bom za jutri po kosilu. Ko do konca zribaš ga, pa se ne ustavi. Le korajžno in naprej ribaj prst na dlani. Ribaj, ribaj do kosti, pa naribaj roko. Stresi v vlečeno testo. Pa zapeci. Rano. Kavčičeva zbirka Izdihano je konsistentna. Kombinacija hermetične simbolike in brutalnega verizma ji daje vtis drugačnosti v sodobni pesniški produkciji. Temna lirika telesa kot sinteza fantastike, ljudskega, groteske, brutalnega, patološkega in telesne destrukcije je sorodnejša evropski gotski liriki kot trivialni pop estetiki. Čeprav v podtonu lahko zaznamo zgolj željo, da bi zbirka s svojo morbidnostjo šokirala in zgrozila bralca. Pesem Vampir se začne s kitico: »Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.« V kratke kitice so posrečeno vključeni vsakdanji stereotipi in slovenski klišeji, ki na nek način vzpostavljajo kontrast groteski, hkrati pa jo še bolj izpostavljajo. A vztrajanje pri pretežno istem motivno-tematskem polju v bralcu lahko rodi občutek, da do izčrpanosti vstopa v vedno en in isti obred, le da s spremenjenimi rekviziti. Čeprav avtor združuje vsakdanje in fantastično ter groteskno in ljudsko, to počne v precej podobnem registru temačnosti in brutalnosti. Manjka razpoka, skozi katero bi se pokazala še druga plast človekovega doživetja telesa, ki bi navsezadnje to tèmo lahko osmislila, saj se resnica v umetnosti razodeva v razlikah, ne v podobnostih. Zbirka Izdihano Vida Kavčiča ni prelomna v smislu ustvarjanja novega literarnega gibanja, je pa nekakšen singularni glas, saj je redkost, ki v slovenski poeziji ponuja hibrid ljudskega uroka, gotske fantastične lirike in že skoraj fetišistične naslade ob telesni destrukciji in smrti. Jani Kovačič mi je nekoč dejal, da to, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril. Pa vendar, kaj bi bila lahko sklepna nota te zbirke? Morda to, da v konkavnem zrcalu prav derridajevsko pokaže, da nobena podoba ni stabilna, pač pa se vsaka razkraja in tako vsako telo rezultira v izmaličeno mrhovino, ki pade na pleča od zbirke frustriranega bralca.

Zoran Kesić je znani srbski novinar in satirik, voditelj kultne oddaje "24 minuta sa Zoranom Kesićem." Je tudi vedno bolj prepoznaven stand-up komik. Ob njegovem gostovanju v Sloveniji smo se s Kesićem pogovarjali o razmerah v Srbiji, kaj lahko prinesejo protesti, odnosu do Evropske unije, kako se s humorjem boriti proti avtoritarni oblasti in zakaj je dobro, če nimaš šoferskega izpita.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Še opazimo skriti prehod, ki povezuje mestno promenado z zelenim objemom parka? Koliko pogledov, koliko mimobežnih duš in spominov še ujame ta, nekoč priljubljen prostor tistih, ki so iskali nekaj več, nekaj boljšega? Pasaža zanimivih izložb in trgovin, naključnih srečanj in nakupov, nepredstavljivi vonj New Yorka ... na ljubljanski način. Ko pasaža ni bila le prehod, temveč destinacija. Nemogoče je ujeti vse, kar se je zgodilo v njenem objemu. Morda le utrinek, trenutek dveh pasantov, ki sta v njej za hip našla zavetje in se zapisala v zvočni impresiji Nevihta v pasaži. - Zvočna impresija, Nevihta v pasaži, je nastala ob razstavi Prva ljubljanska pasaža: pasaža Nebotičnik in pasaža Viktoria. Razstava bo na ogled od 15. oktobra do 3. decembra 2025 v pasaži Nebotičnik. Scenarij: Alenka Selčan Božič Interpretacija: Maša Drganc, Robert Veselko, Primož Pirnat Oblikovanje zvoka: Sašo Kalan, studio Sonolab Projekt podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana. Foto: Marjan Ciglič, 1966, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Dolgo nas ni bilo na spregled. Predolgo? Morda. A, ko je človek zdoma in zaseden... K sreči z zadevami, ki zadevajo kolesarstvo. Kaj vse se je pripetilo Mateju in Urošu na svetovnem in evropskem prvenstvu. Na dirki po Emiliji. In še kje... Prisluhni!p.s. Prvih 12 minut je Martin imel izklopljen mikrofon, zato se ga malenkost slabše sliši.Aja, pa še to. Naroči kolesarske nogaviceDisko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

»Starost se pojavlja v nešteto različnih oblikah: od najbolj prijetnega doživljanja ob vnukih in osebnem zorenju, do težavnega nerazumevanja, bolezni in pešanja moči. Vsak človek je edinstveno različen od vseh drugih. Vsak trenutek sožitja v družini in družbi je neponovljiv in vsak se stara drugače!« S temi besedami je knjigo Draga Tacola pospremil dr. Jože Ramovš. »Dober dan, starost« je zbirka člankov vezana v knjigo, ki so pred leti izhajali v Reviji Ognjišče.Nekaj odlomkov smo prebrali v tokratni oddaji.

»Starost se pojavlja v nešteto različnih oblikah: od najbolj prijetnega doživljanja ob vnukih in osebnem zorenju, do težavnega nerazumevanja, bolezni in pešanja moči. Vsak človek je edinstveno različen od vseh drugih. Vsak trenutek sožitja v družini in družbi je neponovljiv in vsak se stara drugače!« S temi besedami je knjigo Draga Tacola pospremil dr. Jože Ramovš. »Dober dan, starost« je zbirka člankov vezana v knjigo, ki so pred leti izhajali v Reviji Ognjišče.Nekaj odlomkov smo prebrali v tokratni oddaji.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

Domača predvolilna sezona že septembra ponuja božična darila, novoslovensko politikantstvo in balkansko kanalizacijo. Liter alpskega mleka je že krepko dražji od litra bencina. Medtem ko se ukvarjamo s praznjenjem domačih kanalov in kanalizacij, svet pada globlje in globlje, spremljanje genocida v živo postaja rutina. Morda pa s korakom nazaj po zgledu Luke Dončića lahko postanemo tudi zmagovalci našega časa.

V tednu Perzeidov zarisujemo kontraste: med trenutnim in dolgotrajnim, med usodami, ki v sekundi zgorijo, in tistimi, ki v tišini hirajo tedne. Med inflacijo pogledov in deflacijo uvidov. Kje je meja med tem, kar gledamo, in tem, kar res vidimo, se v tokratni Petkovi centrifugi sprašuje Maja Ratej.

Marco Aurélio Mello, ex-ministro do STF, disse ao Estadão que seria necessário recorrer à psicanálise para entender o que está por trás das decisões de Alexandre de Moraes.Na semana passada, o ministro do Supremo impôs medidas cautelares a Jair Bolsonaro, incluindo o uso de tornozeleira eletrônica, a proibição de uso das redes sociais e de manter contato com o filho Eduardo, que está nos Estados Unidos.A decisão de Moraes foi referendada pela Primeira Turma do STF, por 4 votos a 1.Ao comentar a atuação do ministro e da Corte, Marco Aurélio afirmou: “Eu teria que colocá-lo em um divã e fazer uma análise talvez mediante um ato maior, e uma análise do que ele pensa, o que está por trás de tudo isso. O que eu digo é que essa atuação alargada do Supremo, e uma atuação tão incisiva, implica desgaste para a instituição... A história cobrará esses atos praticados. Ele (Moraes) proibiu, por exemplo, diálogos. Mordaça, censura prévia, em pleno século que estamos vivendo. É incompreensível.”Felipe Moura Brasil, Duda Teixeira e Ricardo Kertzman comentam:Papo Antagonista é o programa que explica e debate os principais acontecimentos do   dia com análises críticas e aprofundadas sobre a política brasileira e seus bastidores.     Apresentado por Felipe Moura Brasil, o programa traz contexto e opinião sobre os temas mais quentes da atualidade.     Com foco em jornalismo, eleições e debate, é um espaço essencial para quem busca informação de qualidade.     Ao vivo de segunda a sexta-feira às 18h.    Apoie o jornalismo Vigilante: 10% de desconto para audiência do Papo Antagonista  https://bit.ly/papoantagonista  Siga O Antagonista no X:  https://x.com/o_antagonista   Acompanhe O Antagonista no canal do WhatsApp. Boletins diários, conteúdos exclusivos em vídeo e muito mais.  https://whatsapp.com/channel/0029Va2SurQHLHQbI5yJN344  Leia mais em www.oantagonista.com.br | www.crusoe.com.br 

Na Novi Zelandiji je pristal z zadnjim letalom pred zaprtjem države zaradi koronavirusa. Morda ne čisto zadnjim, vsekakor pa je bil njegov let med zadnjimi. Ko so bili še v zraku, so namreč uradno omejili vstop v državo. Urh Vodopivec je bil na tistem letu pred petimi leti eden redkih tujcev. Večinoma so se namreč domačini vračali domov. Po neobičajni proceduralni dobrodošlici si je sčasoma našel delo kot obiralec kivijev. Pozneje si je še nekajkrat podaljšal bivanje, se zaposlil v izposojevalnici avtomobilov, zdaj pa je tik pred tem, da pridobi stalno prebivališče in tudi s tem povezane pravice. Domov se mu še ne mudi.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

TRACKLIST: 1. Vacay - Aminé [@heyamine] 2. For You - TOKiMONSTA & Kaelin Ellis [@tokimonsta @kaelinellisog] 3. Impulso [Studio Bros Remix] - Branko & Studio Bros [@brankoofficial] 4. Say My Name (feat. Zyra) [Hayden James Remix] - ODESZA [@odesza] 5. Nanã - Polo & Pan [@polo-pan] 6. Ascension (feat. Tim Victor) - Ricky Belfort [@rickybelfort] 7. Tadow [Full Crate Remix] - Masego [@fullcrate] 8. Horns In The Sun (feat. Brenden Praise, Morda & Mo-T) [Thakzin Remix] - DJ Kent 9. Superman - Black Coffee [@realblackcoffee] 10. She Raised Us in Sunset Park - musclecars [@musclecarsnyc] 11. Kiss from the Sun - Joe Hertz [@joehertz] 12. Ibiza - Butcher Brown [@butcherbrownrva] 13. Lifetones - Joe Armon-Jones [@joe-armon-jones]

Your music suggestions are always welcome. Drop me a text or voice note01-YVETTE MICHELL-I'M NOT FEELING YOU02-DIANA KING-SHY GUY03-MOLLY & SILENT ADDY feat SKILLIBENG & SHENSEEA-SHAKE IT TO THE MAX04-KOFFEE-TOAST05-SHABBA RANKS-TING A LING06-SEAN PAUL-LIKE GLUE07-NOTCH-NUTTIN NUH GO SO08-CUTTY RANKS-LIMB BY LIMB09-CHAKA DEMUS & PLIERS-BAM BAM10-MAPAPUTSI VS DJ DINO BRAVO-KLEVA11-SUPASTA-HA RE BAPALA12-TROMPIES-SINGIYAH NGE NGHOMA13-MAWILLIES-INTWENJANI14-THEBE-NGIBUYILE15-M'DU-O BUNA MANG16-ARTHUR MAFOKATE-KAFFIR17-BLACK COFFEE feat NAKHANE TOURE18-50 CENT feat OLIVIA-CANDY SHOP19-AFRONOM & MILIUS-MOLENTO20-ADAM PORT & STRYV, KEINEMUSIK, ORSO feat MALACHIII-MOVE21-OSCAR MBO & JAZZWORK feat THUKUTHELA-VUKA22-JAY KAY feat JAZZWORKX & THUKUTHELA-ISAKA (6AM)23-DLALA THUKZIN feat ZEH MCGEBA & MK PRODUCTIONS-SOHLALA SISONKE24-DJ KENT feat MO-T, MORDA & BRENDEN PRAISE-HORNS IN THE SUN25-DJ DINO BRAVO-MY SUMMER RAIN26-DJ DINO BRAVO feat SGANANDA-BAYEDESupport the show

V tej epizodi skupaj z gostom Tomom Bicklom raziskujemo, kako lahko prav vsak izmed nas prispeva k znanstvenim odkritjem – in to kar iz udobja domačega kavča! Tom nama predstavi projekt občanske znanosti Backyard Worlds, ki ljubiteljem astronomije omogoča pregledovanje posnetkov neba in odkrivanje novih objektov v naši soseščini – med njimi tudi izmuzljive rjave pritlikavke. Morda pa bo prav kdo izmed nas tisti, ki bo odkril skrivnostni deveti planet?Hvala vsem, ki podkast podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠!—Zapiski epizode |Backyard worlds: Planet 9https://citizenscience.si/, Občanska znanost v SlovenijiO občanski znanosti v Sloveniji: https://journals.uni-lj.si/knjiznica/article/view/18126/16401Projekt občanske znanosti Zavoda Cosmolab: https://cosmolab.si/projekti/svetlobno-onesnazenje-slovenskega-nebaOpazovanja:(knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2025”⁠⁠⁠Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠Vesoljsko vreme na Space Weather.comSeverni sij (stran v slovenščini): https://severnisij.si/Aplikacije za telefon: Stellarium, SkySafari, SkyPortal, Aurora (za polarni sij)Planetarij na računalniku: Stellarium----Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)Podkast Temna stran Lune je del mreže aktivnosti Zavoda Cosmolab: https://www.cosmolab.si

Človekoljubna pomoč, ki jo je Izrael odobril pripeljati v Gazo, je le kaplja v morje, pravi generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Judovska država po njegovih besedah še vedno zadržuje večino pomoči. Kot je povedal, prebivalci enklave preživljajo morda najbolj okrutno fazo vojne. Izrael je skoraj 80 dni blokiral dostavo nujnih potrebščin, celotnemu prebivalstvu pa grozi lakota. Dodal je, da družine stradajo, svet pa to gleda v živo. V oddaji tudi o tem: - Kolesarska dirka po Italiji prihaja v Slovenijo. - Janezu Janši na kongresu SDS nov mandat na čelu stranke. - Ameriška vlada Evropski uniji zagrozila z dodatnimi carinami.

01 Kabza De Small - Eningi (Remix) Intro02 Jage Heejay & Classic Desire Feat. Zeh McGeba - Masizijonge03 Coco Soul & Nurogroove ft Zano - Kulula04 Ezra & Disciples of House - Impi YeMpilo (feat. Kabza De Small & Nkosazana Daughter)05 Thakzin , Morda & Brenden Praise - Loko (Feat. Mwah Keys , Hypesoul & Suffocate SA)06 Thakzin & Brenden Praise - Njalo07 Thakzin_ Mörda & Xelimpilo - utlwa08 Muzari, B-soul & Sir Mos ft Nokwazi - Angin'valo09 Thandiswa Mazwai - kwanele (DJ Nkabza 3 Step Bootleg)10 Harrison Crump - Ride (DJ Nkabza 3 Step Bootleg)11 Beyoncee - Cuff It (Bootleg)12 Kabza De Small & Dj Maphorisa - Hello (Jnr SA COVER)13 Jnr SA x Darque (feat. Scotts Maphuma & Cyfred) -Welele14 Jnr SA - MAYE15 Shakes & Les, LeeMcKrazy - Funk 99 (TorQue MuziQ 3 Step Remix)16 Naak & Drumetic Boyz - Oko17 Drumetic Boyz - Bokahohle18 Dlala Thukzin & Goldmax - VAR19 Chopstar, Omary - Tremor (Original Mix)20 Mpho.Wav & Atmos Blaq- ATMOS WAV I21 All Night Long (Atmos Blaq Remix)22 Zakes Bantwini Feat. Xolani Sithole - Clap Your Hands (TorQue MuziQ 3 Step Remix)