Podcasts about zgodbo

Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilecNelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.

Povsod po svetu – in Slovenija pri tem ni nobena izjema – zaznavamo porast nestrpnosti, sovražnega govora in nasilja nad temnopoltimi osebami, osebami arabskega rodu, nad migranti, Romi pa tudi drugimi manjšinami in marginaliziranimi družbenimi skupinami. Da sta rasizem in diskriminacija zaradi osebnih okoliščin kljub zakonski prepovedi v naši družbi še kako prisotna, opozarja tokratna gostja oddaje gledališka igralka Lina Akif, ki nam je zaupala svojo zgodbo o rasizmu. Zgodbo o tem, kaj je zanjo pomenilo odraščati kot temnopolta deklica, s kakšnimi predsodki in stereotipi se je morala v življenju soočati zaradi svoje barve kože ter kakšne ovire mora premagovati danes kot temnopolta gledališka igralka. Lino Akif je pred mikrofon povabila voditeljica oddaje Tita Mayer.

Na svetovni dan lutk se je v Sodnem stolpu predstava Lutkovnega gledališča Maribor - Skrinjica sinjega maka dotaknila vseh prisotnih generacij. Z ustvarjalci in obiskovalcih se je o demenci, človeški bližini, spominih in moči lutkovnega ustvarjanja pogovarjala Mojca Delač.

V oddaji o kulturi smo predstavili novi slovenski celovečerni film Exodus 1945: Naša kri studia Sipoš. Nastal je po resnični zgodbi sanitetnega vlaka iz maja 1945, ko po komunističnem prevzemu oblasti veliko ljudi zapušča Jugoslavijo. Zgodbo snemanja filma o zdravnikih dr. Janezu Janežu in dr. Valentinu Meršolu nam bo predstavil pobudnik projekta David Sipoš.

Ime tedna je postal Srečko Molk, unikatni oblikovalec lesenega nakita, ki je bil izbran med petdeset najboljših umetnikov z vsega sveta, ki bodo maja razstavljali v Muzeju za umetnost in oblikovanje v New Yorku, enem najpomembnejših muzejev sodobnega nakita na svetu. Organizatorje je prepričal z ročno izdelanim nakitom iz lokalnih materialov, pri katerem uporablja tudi izprano zlato iz reke Drave.Kandidata sta bila tudi: Ajda Miška, pobudnica ene najbolj prepoznavnih decembrskih akcij, Pecivo za starejše, s katero so na Goriškem že deseto leto zapored mnogim polepšali praznike. Prostovoljci so za starejše in invalidne osebe, uporabnike storitve Pomoč na domu, v vseh šestih goriških občinah pripravili kar 500 paketov domačega peciva in piškotov.   Tomislav Jovanović – Tokac, pevec skupine Dan D, ki je po tridesetih letih delovanja na silvestrovo v domačem Novem mestu odigrala svoj zadnji koncert. Zasedba je močno zaznamovala slovensko glasbeno sceno: ustvarili so 11 albumov, igrali na največjih in najintimnejših odrih ter osvojili najprestižnejše glasbene nagrade. 

Ko so leta 1889 postavili Eifflov stolp kot glavno atrakcijo za takratno mednarodno razstavo, je Idrijčan Cene, kot so ga klicali doma, dobil zamisel, da se tudi sam nameni v Pariz. A kako potovati? Po dolgem premišljevanju se je odločil, da se bo dal nesti v košu. In kje drugje kot v Šebreljah, kjer so znani po močnih ljudeh, je našel nosača Anžeta. Seveda izmišljena zgodba je prav ob koncu 19. stoletja zaživela v humoreski Vinka Lapajneta. Potopis z vsemi prigodami iz Idrije do Pariza v košu, je objavljal v takratnem humorističnem časopisu Brus, ki je izhajal med letoma 1889 in 1891. Zgodbo je po več kot 130-ih letih po naključju odkril Mirko Ivan Schwery, po očetu Švicar in po mami Šebreljec. Ker sta popotnika potovala tudi skozi njegov rojstni Zürich, ga je stvar pritegnila, zgodbo je zbral v celoti, jo prepisal in izdal v knjigi. Pri projektu je sodeloval tudi David Velikanje, član Dramatičnega društva Idrija, ki ga je ustanovil prav avtor humoreske Vinko Lapajne. O njem do zdaj ni bilo veliko znanega, prav ob izidu knjige V koši v Pariz pa je več podatkov zbrala Danila Zalatel, ki skupaj z Božo Vencelj v idrijskem dialektu zapisuje tudi zgodbe iz Idrije in okolice.

V centrifugo smo ujeli nekaj nepozabnih izjav in ocen nedeljskega referenduma, težave oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana, ob katerih opazovalec dobi občutek, da se kopja med javnim in zasebnim lomijo na hrbtih pacientov, kar ni prav. Zgodbo tega tedna pa zaključujemo z mislijo, da bi bil morda svet drugačen, boljši, lepši, če bi več brali.

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

O skrivnem razvoju jugoslovanskega nuklearnega programa Če vemo, da je danes na svetu le 9 držav, ki posedujejo jedrsko orožje, si je skorajda nemogoče zamisliti, da bi ob nekoliko drugačnem poteku zgodovine v to skupino prav lahko spadala tudi naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija. In pri tem ne govorimo o kakšni iz trte izviti špekulaciji, ampak o možnosti, ki je bila vsaj v nekem trenutku videti povsem realistična in ki so se ji Jugoslovani presenetljivo približali. Jugoslavija je namreč nekaj let po vojni zagnala enega najbolj resnih in ambicioznih nuklearnih programov v socialističnem svetu, ki je imel jasen, pa čeprav kot skrbno skrivnost varovan cilj: proizvesti jedrsko orožje. Kako blizu je bila Jugoslavija izdelavi atomske bombe in zakaj se je sredi pomanjkanja povojnih let, brez vsakih resnih pogojev za to, sploh odločila zagnati tako drag in kompleksen program? Ter kako ji je uspelo, kljub mnogim spodrsljajem, relativno zgodaj postaviti nuklearni reaktor, ki je sicer še v istem letu postal kraj dolgo prikrivane nesreče? Zgodbo o jugoslovanskem jedrskem programu nam bo za tokratne Sledi časa pomagal predstaviti zgodovinar dr. Marko Miljković z Inštituta ekonomskih znanosti v Beogradu, ki je dogajanje podrobno opisal v knjigi Titova atomska bomba, ki je letos izšla pri založbi Srednja Evropa v Zagrebu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Tito med obiskom reaktorja v Vinči leta 1958

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Tamara Likon in Jure Ule sta avtorja risoromana Pehta, ki sta ga predstavila na festivalu Tinta. Zgodbo je napisal Jure in se odvija pod nekimi drugimi gorami, ko Pehte, kot jo poznamo mi, še ni, vizulano podobo pa je ustvarila Tamara. Pehta je mlado dekle, ki je zelo navezano na naravo, zato zgodba potuje skozi vse štirih letne čase. Zaznamuje pa jo tudi posebna povezanost z naravni čudesi. Pri nas se lik Pehte prvič pojavi v pripovedi Kekec na volčji sledi, ki jo je leta 1922 ustvaril pisatelj Josip Vandot. V filmu Kekec (1963) jo je upodobila igralka Ruša Bojc. Pod različnimi imeni ima Pehta globoke korenine v staroslovanskem in germanskem bajeslovju na območju alpskega sveta. Včasih deluje kot prijazna in lepa prikazen, včasih pa kot strašna in kruta varuhinja krščanskih običajev. Njene prednice so antične boginje iz mitologij indoevropskih in sredozemskih narodov, ki poosebljajo lik matere.

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Premiera 27. september 2025 Na Velikem odru ljubljanske Drame so novo sezono odprli z dramo Osvoboditev Skopja, eno najmočnejših in tudi najbolj osebnih del Dušana Jovanovića. Zgodbo spremljamo skozi oči šestletnega dečka Zorana, ki je Jovanovićev alter ego – tiha priča dogodkov, ki so se vtisnili v avtorjev spomin kot globoka, nikoli zaceljena brazgotina otroštva v vojni. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Režiser Luka Marcen Dramaturg Rok Andres Lektorica Tatjana Stanič Scenograf Lin Martin Japelj Kostumografinja Ana Janc Oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Oblikovalka maske Julija Gongina Asistentka dramaturga (študijsko) Luna Pentek Igralska zasedba Saša Tabaković, Polona Juh, Pia Zemljič, Jurij Zrnec, Uroš Fürst, Saša Pavček, Nina Valič, Boris Mihalj, Ana Pavlin, Rok Vihar; v uprizoritvi nastopa tudi Nastja Mezek

V prihodnjih minutah bomo tekli po ulicah Tržiča. Seveda ne dobesedno, ampak nas bo tja popeljala gospa Ana Jerman, velika ljubiteljica teka. Nekdanja vzgojiteljica in potem ravnateljica tržiških vrtcev je ljubezen do športa z različnimi dejavnostmi približala že najmlajšim. Gibanju pa ostaja zvesta tudi v pokoju, z leti se ji je doma nabrala bogata zbirka priznanj, medalj in pokalov. Pred spomladanskim Tekom trojk je Ano Jerman v Bistrici pri Tržiču obiskala Lucija Fatur.

V Poletni radijski tribuni smo govorili o tem, da se naše drugo največje mesto – Maribor razvija v skladu z regenerativnim pristopom, ki temelji na ideji, da je s svojo dejavnostjo treba okolju vračati več, kot smo iz njega vzeli. Preverili smo še, katere so turistične prednosti tega mesta ob Dravi, pa tudi, kako zadovoljni so z letošnjim obiskom.

Kemijski elementi do vključno železa nastajajo v zvezdah z jedrsko fuzijo. Vsi težji elementi – od kobalta in svinca do zlata, urana in drugih – pa za nastanek potrebujejo še mnogo bolj ekstremna okolja: nastajajo ob eksplozijah zvezd in trkih nevtronskih zvezd. A marsičesa o njihovem nastanku še ne vemo. Za raziskave nukleosinteze in poustvarjanje tako ekstremnih okolij tu na Zemlji so potrebni posebni pospeševalniki delcev, kakršen je Evropski center za raziskave z ioni in antiprotoni FAIR v nemškem Darmstadtu. Slovenija je med ustanovnimi članicami te znanstvene povezave, tako da v tamkajšnjih raziskavah aktivno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki in znanstvenice. V raziskavi, ki je bila objavljena v prestižni reviji Nature, so odkrili nepričakovane asimetrične cepitve v eksotičnih jedrih. Kaj je pomen te in drugih raziskav s področja jedrske fizike je predstavila nacionalna koordinatorka Centra FAIR dr. Jelena Vesić z odseka za fiziko nizkih in srednjih energij na Institutu "Jožef Stefan".

V prihodnjih minutah bomo tekli po ulicah Tržiča. Seveda ne dobesedno, ampak nas bo tja popeljala gospa Ana Jerman, velika ljubiteljica teka. Nekdanja vzgojiteljica in potem ravnateljica tržiških vrtcev je ljubezen do športa z različnimi dejavnostmi približala že najmlajšim. Gibanju pa ostaja zvesta tudi v pokoju, skozi leta se ji je doma nabrala bogata zbirka priznanj, medalj in pokalov. V pričakovanju sobotnega ljubljanskega teka trojk je Ano Jerman v Bistrici pri Tržiču obiskala Lucija Fatur.

V tokratni oddaji ste slišali izpoved Katje Stajnko, ki je na papir prelila soočanje z dejstvom, da je njen mlajši sin avtist. V knjigi Krožišča avtizma razgalja družinsko zgodbo, ki ob skrbeh in prilagajanjih prinaša tudi mnogo pozitivnih trenutkov. Mariborčanka, ki se je z družino preselila v Šentilj, je razkrila tudi, zakaj ji je poklic učiteljice razrednega pouka na mariborski Osnovni šoli Ludvika Pliberška pisan na kožo pa tudi kdaj in zakaj je postala strastna nogometna navijačica.

Od četrtka, 27. marca je v Muzeju za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije v Ljubljani redno odprta razstava z naslovom »Zdravje je naše največje bogastvo«. Gre za letošnjo osrednjo, sicer začasno razstavo z izborom zgodb slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja, ki si jih boste lahko v stavbi »Cekinov grad«, kot tudi poznamo stavbo muzeja poleg Hale Tivoli, ogledali do pomladi 2026. Zgodbo o pobudi za pripravo razstave leta 2021 je v pogovoru povedala osrednja koordinatorica razstave iz muzeja, kustosinja Nataša Strlič, v naš studio pa je prišla vodilna poznavalka zgodovine medicine in zdravstva pri nas, prof.dr. Zvonka Zupanič Slavec, sicer vodja Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski Medicinski fakulteti. FOTO: Stavba Muzeja za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije v parku Tivoli v Ljubljani VIR: Fototeka muzeja

V nekoč ribiškem naselju Barkovlje na Tržaškem je bil pred sto leti z velikim zanosom ustanovljen veslaški klub Sirena. Klub, ki je prispodoba korenitih preobratov in zrcalo slovenske identiete, je ustanovil podjetnik Dragotin Starc. Zgodbo današnjega Tržaškega pomorskega kluba Sirena je v knjigi Slovenski glas v zalivu zapisala upokojena novinarka Ivana Suhadolc. Knjiga, ki je nastala že pred leti na podlagi arhivskega gradiva in osebnih pričevanj, je ob jubileju kluba izšla v dopolnjeni izdaji.

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak danJosip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je pred nedavnim izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Nežmaha. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

Gospa Jasna Cajnko je že mlada postala mamica dvojčkoma, hčerki in sinu. Bila je sicer presenečena, da pričakuje kar dva dojenčka, a pozneje, pravi, sta bila precej mirna otroka. Ko sta odrasla, pa je življenje ubralo povsem svojo, nepričakovano in težko pot. Zgodbo je popisala v knjigi z naslovom Norica, v drugem delu pa so hčerini zapisi. Jasna Cajnko pravi: " Žal mi je , da moja hči ne živi več in ne more videti, da je svet lep." Gospo Jasno Cajnko je na pogovor povabila Lucija Fatur..

Igor Bezinović je eden najbolj plodovitih hrvaških režiserjev mlajše generacije. Na februarskem filmskem festivalu v Rotterdamu je za svoj najnovejši igrano-dokumentarni film Fiume o morte!, ki je nastajal več kot deset let in se posveča enemu izmed najbolj nenavadnih obdobij reške zgodovine, prejel glavno nagrado. Več o filmu - tudi na sporedu Festivala dokumentarnega filma - v pogovoru Petre Meterc z režiserjem Bezinovićem.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.

Uprizoritveno besedilo je dramatizacija esejističnega dela bosansko-ameriškega avtorja Aleksandra Hemona. Zgodbo mojih življenj sestavlja petnajst besedil oziroma življenjskih poglavij, ki v plesni predstavi zaživijo kot krpanka, v katero se vpisujejo vprašanja doma in domovine, odgovornosti, identitete v starem in novem kraju ter navsezadnje smisla izseljenstva. Se domači kraj da iztrgati iz posameznika? Režija, adaptacija besedila: Ivana Djilas Dramaturgija in avtorstvo adaptacije besedila: Goran Vojnović Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana Oblikovanje videa: Vesna Vega Kostumografija: Jelena Proković Scenografija: Sara Slivnik Oblikovanje luči in tehnične rešitve: Janko Oven Glasba, video snemanje in oblikovanje zvoka: Beti Strgar Nastopajo: Murat, Veronika Valdés, Branko Potočan, Željko Božič

Zgodbe, ki jih piše življenje. Zgodbe, ki se nikoli nikomur ne bi smele zgoditi. A žal jih ni tako malo in prepogosto so skrite v domovih. Tistih domovih, ki naj bi pomenili varnost in toplino. Damijan Janžekovič se je s svojo zgodbo soočal vse od otroških let. Zgodbo, ki pripoveduje o nasilju v družini, alkoholizmu, strahu. Zdaj jo lahko beremo vsi, saj je Damijan Janžekovič vse dogajanje, vse svoje občutke in razmišljanje zapisal v treh knjigah. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.

Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.

Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na svoje telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko brusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – lahko odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za človeške baterije žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki se komaj še premikajo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar jih večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V obdobju mojih staršev ni bilo pohlepne, vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila, da si morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se spusti v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se hrčkovemu kolesu v prihodnje v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.

Kam greš človek? Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Kam greš človek? Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe ...Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Piše: Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Nina Kremžar se je leta 2019 s pesmimi predstavila v prvencu Dostop na odprto morje, zdaj pa je izšla še njena prva zbirka kratke proze Opazovalnica. V njej nas vabi, da se skupaj z njo povzpnemo na razgledišče in si z daljnogledom približamo štiriindvajset izsekov iz življenja njenih junakov in junakinj. običajnih posameznikov in posameznic. Vsi so nekako ujeti – nekateri v odnosih in vlogah, ki jih igrajo, drugi v preteklosti in spominih, spet tretji v vedenjskih vzorcih. Beremo na primer o neizpolnjenih partnerskih in družinskih razmerjih, v katerih ostaja veliko neizrečenega, ter o ljudeh, ki se tako zelo oklepajo preteklosti, da v sedanjosti praktično ne živijo več; pa o takšnih, ki se zavedajo zgrešenosti svojih dejanj, a se kljub temu ne morejo ustaviti. Pripovedi preigravajo eksistencialne teme o bivanju in minevanju, smrti in izgubi, žalovanju, spominu in preteklosti, hrepenenju in prihodnosti. Najpogostejši motiv je soočenje z izgubo, zaradi katere se liki in likinje zataknejo nekje v preteklosti in se ne zmorejo premakniti naprej. S tem odpre že prva zgodba Bela gradnja, v kateri protagonistki umre partner, s katerim je začela graditi življenje. V njej je polno obžalovanja, da se zaradi strahu pred izgubo hiše ni mogla zares udomačiti v njej, nazadnje pa je izgubila tistega, ki je bil njen pravi dom. Vendar pa ima izguba poleg smrti še druge obraze. V zgodbi April oče z leti vse bolj izgublja hčer in ko se nazadnje zopet zbližata, spozna, da je izgubil priložnost za spremembo. Kakor je bežal njegov oče, je bežal sam in sedaj lahko samo nemo opazuje, kako beži tudi njegova hči: »V tem trenutku ni nobenih idealov, nobenih zamer. Samo ona in jaz, dva človeka, ki sva si preveč podobna. In prvič se mi zazdi, da je prav, da oba molčiva.« Simona v zgodbi Agorafobija je izgubila nekaj, česar pravzaprav nikdar ni imela, s tem pa tudi možnost polnokrvnega življenja, saj se je omejila na varno notranjost doma. Tam čaka in skozi zastrto okno opazuje, kdaj se bo vrnila njena mladostna prijateljica, prva in edina ljubezen. Le ona bi jo namreč lahko spravila iz te pasivnosti. Boleča je tudi izguba bližnjega zaradi odvisnosti, ki kot črn oblak visi nad družino v dveh povezanih zgodbah Bi kdo še? in Dediščina. Potem pa je tu še zgodba Zajtrk, v kateri je predstavljena izguba duševnega zdravja, saj se v protagonistu vedno znova pojavljajo glasovi, ki mu jemljejo avtonomijo, dokler ne postane ujetnik svojih misli. Odraslost je še ena stvar, ki teži junake in junakinje zbirke Opazovalnica. Oče v zgodbi April se v novi vlogi in odgovornosti, ki ji pripada, ne znajde: »Odrasli? Komu lažem? Še nikoli v življenju se nisem počutil odraslega. /…/ Kako se je to zgodilo? Enkrat se obrneš in skrbeti moraš za nekoga, čeprav do zdaj nisi znal niti zase.« Tudi pripovedovalec zgodbe Midva v enem samem dolgem izdihu brez končnih ločil razmišlja o trenutku, ko odrasteš in se postaraš. Ugotovi, da »tak trenutek ne obstaja, ker te noben dogodek, ne prvo stanovanje, ne poroka, ne rojstvo otroka, zares ne potisne v odraslost, postopek je dolgotrajen in neopazen« Nenadoma, še sam ne veš kdaj, se znajdeš v novi preobleki – nekaterim v njej uspe nadaljevati življenje, drugim pa pomeni zgolj ječo. Omenimo še zgodbe, ki motivno-tematsko izstopajo: Lovišče, Prebujanje in O teži človeka. V prvi lovec razmišlja o ubijanju iz oddaljenosti in z višine opazovalnice: »Ne igram se boga, le z nogami rad bingljam nad breznom. Edino tako, ko življenje čaka za mojim hrbtom, ko strmim nekam navzdol, se zavedam, da obstaja in da sem del njega.« Zgodba Prebujanje meji na pravljično pripoved, saj ustvari mistično atmosfero otroštva v idiličnem okolju pri skrivnostni Mari, ki se konča s prisilnim odhodom pripovedovalca v mesto, v svet odraslih. V fantastični zgodbi O teži človeka pa spregovori Iustitia, Pravica, ki nagovori obtoženca in tehta njegovo krivdo. Te zgodbe so bolj razmišljujoče, v njih je nekaj skrivnostnega in intrigantnega, saj njihovo sporočilo ostaja zastrto in se ne predstavlja tako neposredno kot pri ostalih. Slednje zgodbe v zbirko vnašajo nekaj pestrosti, saj preostale bolj ali manj zajemajo iz klasičnega nabora bivanjskih tematik, ki so v književnosti pogosto obravnavane. Poleg tega avtorica v zgodbe vpleta tudi aktualne socialne problematike, kot so partnersko in družinsko nasilje, ekonomske razlike, priseljenstvo, alkoholizem in odvisnost, vendar večinoma ostajajo v ozadju kot kulisa za intimne stiske protagonistov. Čeprav se v štiriindvajsetih zgodbah Opazovalnice soočamo s podobnimi vsebinami, je zbirki uspelo uiti enoličnosti na formalni ravni, kjer je opaziti več igrivosti in eksperimentiranja. Le redkokatera zgodba v zbirki je napisana v klasični obliki. Avtorica Nina Kremžar je našla inovativne načine, kako podati konvencionalne teme s suspenzom, ki vzbudi in ohrani bralkino pozornost. Zgodba Jutranja kava, ki je leta 2017 prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo, odpira pomembno temo nasilja v partnerskem odnosu. S tem ko je avtorica prečrtala dele besedila, nam je pokazala vse tisto, kar zaradi previdnosti ali strahu ostane neizrečeno. Zgodbo lahko beremo na več načinov in če preberemo samo prečrtane dele, se nam odkrije precej drugačna podoba razmerja, kot če beremo samo neprečrtano besedilo. Izstopa tudi najdaljša zgodba zbirke, Nazaj. V njej se skozi dnevniške zapiske pomikamo nazaj v času, kot namiguje že naslov, od boleče ločitve para, ki jo povzroči smrt, do bolj veselega in brezskrbnega časa v njuni mladosti, ko sta se spoznala. V zgodbi Fuego pa besede začnejo razpadati v črke, kot kosmi pepela, ki jih med požarom odnese visoko v zrak. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar se loteva tematike ujetosti, ki je sicer že nekoliko izpeta, vendar ji je o tem uspelo nekaj povedati na svojstven in inovativen način. Največja odlika zbirke so prav igre z oblikami pripovedi, ki bralko presenetijo z vsako novo zgodbo. Opazovalnica je prepričljiv in obetaven kratkoprozni prvenec avtorice, ki jo bomo gotovo še brali.

Ob ljubljanski operi se je vse od konca 19. stoletja, ko so to imenitno stavbo dogradili, bohotila rdečelistna bukev. Zrasla je v veliko in lepo drevo. Ko je dopolnila približno 115 let, pa so jo posekali, saj je bila napoti pri obnovi opernega poslopja. Da bi priljubljeno drevo na nek način ohranili pri življenju, je Arboretum Volčji Potok v sodelovanju s SNG Opera in Balet Ljubljana cepil njene cepiče. Vzgojili so več kot sto mladih dreves, ki po slovenskih vrtovih in parkih ohranjajo njen spomin. Kakšna je zgodba drevesa, ki ga več ni?Sogovorniki: Maja Simoneti, krajinska arhitekta; Matjaž Mastnak, dendrolog iz Arboretuma Volčji Potok; Marijanka Sešek, ki je več kot 40 let dela v operni maski. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva; Drevo ima zgodbo, 4. del: Tisa v Stranah.  Prvoosebno zgodbo rdečelistne operne bukve bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?Sogovornika: mag. Špela Koblar Habič, načrtovalka na Zavodu za gozdove Slovenije; Jože Posega, najstarejši vaščan v Stranah, ki živi v tisini neposredni bližini.  Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva. Prvoosebno zgodbo tise v Stranah bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.Sogovornici: Blanka Malgaj, solastnica posestva Fabiani; dr. Rebeka Lucijana Berčič, Inštitut za svilogojstvo in svilarstvo. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka. Prvoosebno zgodbo Fabianijeve murve bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Drevo ima zgodbo in to, ki jo predstavimo zdaj, raste na 52 hektarjev veliki kmetiji v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid. Kako se svet vidi s tako mogočne višine, kaj vse je videla in kdo je zastal v njeni senci, nam Sgermova smreka pove kar sama, pomagajo ji Gregor Sgerm ter Matic in Blaž Kristan.

V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?Sogovornika: Mateja Kišek Vovk, doktorica dendrologije; Jože Prah, Zavod za gozdove. Za strokovno pomoč se zahvaljujemo prof. Robertu Brusu z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Prvoosebno zgodbo Gašperjevega kostanja bere Igor Velše.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Žiga Kastelic je popoldneve in večere svojega otroštva preživljal s staršema alkoholikoma po gostilnah in bifejih. Zgodbo o vzponih in padcih v družinskih odnosih je opisal v knjigi Ti, v moji krvi, ki je po eni strani hvalnica ljubezni med starši in sinom, po drugi pa zelo trezen pogled na alkoholizem in posledice, ki jih ta povzroči. O razpletih, ki so lahko tudi srečni, se je v oddaji Med štirimi stenami z njim pogovarjala Cirila Štuber.

Zgodbo, ki jo je doživela kot 10-letna deklica, naša današnja sogovornica nosi s seboj že vse življenje. Izguba očeta se je Andreji Goropevšek zarezala globoko v srce, zbujala so se ji številna vprašanja in šele s tem, ko je razmišljanja zapisala in bo zgodba izšla v knjigi, je, kot pravi, prišla do določenih spoznanj. Nekaj misli bo Andreja Goropevšek podelila tudi z nami, na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.

Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.

Špelo Omahen je ljubezen iz mesta pripeljala na kmetijo, kjer se je začela prikupna podjetniška zgodba Ta Strletov sladoled. V tem iskrenem pogovoru ti bo Špela zaupala zgodbo znamke, kako se je iz popoldanskega hobija priženjene meščanske zgodila srčna podjetniška zgodba, ki je preživela ločitev, vzpone in padce, ujela srca premnogih, ki se radi posladkamo z njihovimi zanimivimi okusi, ki so med drugim navdušili tudi našo najbolj priznano šefinjo Ano Roš Stojan. Špelo in Ta Strletov sladoled lahko spremljaš prek spletne strani, kjer najdeš vse lokacije, Facebooka in Instagrama. Zapis epizode, ki vključuje iztočnice in vire iz pogovora, je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda209 *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠info@ninagaspari.com

Nastja Kramer Pesek in Andreja Stopar sta ustanoviteljici in solastnici podjetja Malinca. V tej epizodi govorimo o tem, kako sta kot sošolki na faksu in prijateljci pred enajstimi leti  začeli zodbo Malince, kako se je skozi čas razvijala, rasta in spreminjala. Kako sta v tem času prešli ključne mejnike, se soočili s spremembami trga, prepoznavali priložnosti, premagovali padce in napake, gradili ekipo, postavljali meje v njunem odnosu in kako danes, ko imata obe tudi družini usklajujeta družinsko in poslovno življenje. Malinco lahko spremljaš prek spletne trgovine, Instagrama in Facebooka. Prisluhneš pa lahko tudi njihovemu podcastu Čvek ob matchi, v katerem gostijo zanimive sogovornice in sogovornike. Zapis epizode, ki vključuje iztočnice in vire iz pogovora, je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda208 *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠info@ninagaspari.com

Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.

Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.

Čeprav se praznični dnevi včasih zdijo kot nekakšno brezčasno ponavljanje enih in istih obredov, ima vsak praznik vendarle tudi svojo zgodovino. In ko se zazremo v drugo polovico preteklega stoletja, gotovo lahko rečemo, da se je ena najbolj zanimivih prazničnih zgodb na našem prostoru spisala prav okoli božiča. Eden najpomembnejših praznikov večinsko katoliškega slovenskega prebivalstva, ki so ga praznovali celo v partizanih, svoje mesto v družbi pa je ohranil še celih 7 let po koncu vojne, so jugoslovanske oblasti leta 1952 ukinile kot dela prost dan in prepovedale njegovo praznovanje v javnosti, prvo javno medijsko voščilo božiča po več-desetletnem izključno zasebnem praznovanju pa smo dobili šele leta 1986 - in to s strani predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Kaj je torej določalo odnos jugoslovanske države do božiča? Kako se je ta skozi čas spreminjal in kako lahko nanj gledamo v širšem notranje in zunanje-političnem kontekstu, v katerem se je v posameznih obdobjih znašla naša nekdanja država? Ter kaj se je v ozadju vseh teh ukrepov dogajalo z resničnim praznovanjem tega praznika med ljudmi? Zgodbo o božiču v socialistični Jugoslaviji sta nam za tokratne, praznične Sledi časa pomagala predstaviti teolog in zgodovinar dr. Dejan Pacek ter etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Slovenija bo po 24 letih spet igrala na evropskem prvenstvu v nogometu. Voditelja podkasta Slavko Jerič in Toni Gruden sta analizirala prve odzive po žrebu. Vabljeni k poslušanju!

Prve slovenske fotografinje lahko v Galeriji Jakopič spoznate na razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Sokuratorka postavitve je dr. Marija Skočir, višja kustosinja ter vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica."Gre za zelo široko metodologijo raziskovanja, marsikaj se najde, ampak šele od tistega trenutka dalje, ko poznamo ime teh fotografinj. Vsi pregledi fotografije na Slovenskem so fotografinje namreč bolj ali manj izpustili, le tu in tam se pojavi kakšno ime. Zgodbo slovenskih fotografinj začenjamo okoli 1863, ko so delovale predvsem v ateljejih."

Brez interventnega zakona, po katerem imajo zdravstveni izvajalci plačano vse kar naredijo, bi se čakalne dobe še povečale, je pokazala analiza, ki so jo danes predstavili na ministrstvu za zdravje. Da se čakalne dobe še kar daljšajo kljub temu, da sistem naredi več, skoraj že enako kot v letu pred korono, pa je vzrok v eksplozivni rasti novih napotnic, zlasti napotnic z višjimi stopnjami nujnosti. Zato se je ministrstvo tudi odločilo za spremembe interventnega zakona, po katerem bo denar usmerjen v najbolj kritične čakalne dobe. Druge teme: - Slovenske železnice za izboljšanje kakovosti potniškega prometa v nakup 20-ih novih vlakov za 150 milijonov evrov. - Nemčija Kitajski očita, da v prizadevanjih za preoblikovanje svetovnega reda deluje proti nemškim interesom. - Evropski parlament potrdil pogajalsko izhodišče o aktu o umetni inteligenci, ki se zavzema za strožji nadzor.

Razbitje ruskega vohunskega gnezda v Ljubljani bo - kot kaže - novica dneva. Zgodbo o velikem uspehu slovenskih obveščevalcev razkriva časnik Delo, ki med drugim poroča, da sta ruska vohuna, ki so ju priprli, delovala kot južnoameriška poslovneža. Grozi jima do 8 let zapora. Drugi poudarki oddaje: - Nemški kancler Olaf Scholz zavrnil ukrajinske pozive k dobavi lovskih letal. - Za posledicami alkohola pri nas umre približno 900 ljudi na leto. - Danci tretjič zapored svetovni rokometni prvaki.

Tokrat vas v pravljici za lahko noč čaka čarovnik, ki ni znal čarati, zatrapal pa se je v prelepo, razvajeno grajsko gospodično. Zgodbo o čarovniku, ki se mu je od zaljubljenosti že kar vrtelo, je napisala Liljana Praprotnik Zupančič, pripoveduje pa jo pa igralka Draga Potočnjak. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.