Podcasts about francijo

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je začel turnejo po Evropi. V Grčiji je podpisal sporazum o dobavi ameriškega zemeljskega plina. Kot je dejal, so sklenili zelo pomemben dogovor, ki jim bo pomagal premostiti zimo. Ruske sile namreč nadaljujejo napade na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, zaradi katerih so po vsej državi pogosti izpadi elektrike in ogrevanja. Zelenski bo prihodnji teden obiskal tudi Francijo in Španijo, kjer pričakuje dogovore o krepitvi ukrajinske zračne obrambe. Ostali poudarki odddaje: - Izrael še naprej odločno nasprotuje neodvisni Palestini. - Na Hrvaškem vse glasneje preučujejo idejo za graditev lastne jedrske elektrarne. - Rokometašice Krima izgubile zadnjo letošnjo tekmo v ligi prvakinj.

Ob drugi obletnici Hamasovega napada na Izrael sta sovražni strani vendarle sprejeli prvo fazo mirovnega načrta. Tako v Izraelu kot v Gazi je zavladal previdni optimizem, da bo orožje vendarle utihnilo ter da bodo izraelski talci in palestinski zaporniki kmalu izpuščeni. Konca spopadov še vedno ni videti v Ukrajini, kjer se nadaljujejo medsebojno obstreljevanje in napadi z brepilotnimi letalniki. Pogledali bomo tudi v Francijo, kjer jim nikakor ne uspe sestaviti stabilne vlade.

Na evropskem prvenstvu v košarki je slovenska reprezentanca odigrala tri tekme. Najprej s Poljsko in Francijo, včeraj pa v Katovicah še z Belgijo. Ta teden jo v skupinskem delu tekmovanja čakata še dva obračuna. Slovenske odbojkarice pa bodo popoldne igrale tekmo osmine finala proti Turčiji. Več tudi o dogajanju na prvem letošnjem nogometnem derbiju med Olimpijo in Mariborom.

Izrael je okrepil napade na mesto Gaza, kjer humanitarne razmere postajo čedalje hujše. Nenehno bombandiranje tega gosto poseljenega območja, je znova prisililo tisoče Palestincev v beg. Eden od mnogih prebivalcev, ki so zapustili svoje domove, je razmere kot katastrofalne. Pojasnil je, da se zaradi neprekinjenih napadov celotne ulice rušijo na prebivalce, nihče pa ne odstranjuje ruševin, ne išče preživelih in ne poskrbi za trupla umrlih. V oddaji tudi: - Ameriški predsednik Trump načrtuje preimenovanje Ministrstva za obrambo v Ministrstvo za vojno. - Celovška cesta spet normalno prevozna, odprti vsi štirje priključki predora Šentvid. - Slovenski košarkarji po porazu s Francijo danes v dvoboju proti Belgiji. - Sončno bo, več oblačnosti le v Prekmurju.

Na evropskem prvenstvu v košarki se Slovenci v skupinskem delu merijo v Katovicah. Po tekmah s Poljsko in Francijo naše košarkarje danes čaka še dvoboj z Belgijo. V Tacnu pa so zbrani kanuisti in kajakaši na tekmi za svetovni pokal v slalomu na divjih vodah. Danes bodo v ospredju tekme kanuistov, na katerih bodo med favoriti znova tudi slovenski predstavniki.

Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletjaLiterarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi. Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

Slovenski odbojkarji ligo narodov nadaljujejo v Burgasu, mestu ob Črnem morju. Do konca tedna se bo Slovenija pomerila s Francijo, Japonsko, gostiteljico Bolgarijo in že v današnjem popoldnevu s Turčijo.

Slovenski odbojkarji ligo narodov nadaljujejo v Burgasu, mestu ob Črnem morju. Do konca tedna se bo Slovenija pomerila s Francijo, Japonsko, gostiteljico Bolgarijo in že v današnjem popoldnevu s Turčijo.

Rusija in Ukrajina bosta nemudoma začeli mirovne pogovore, je po včerajšnjih ločenih telefonskih pogovorih z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim zatrdil ameriški predsednik Donald Trump. Ta je govoril tudi z več evropskimi voditelji, ki so napovedali okrepitev pritiska na Rusijo s sankcijami. Drugi poudarki oddaje: - Ob mednarodnih pozivih Izraelu k dostavi pomoči v Gazo v okrepljenih napadih na enklavo od polnoči ubitih skoraj 50 ljudi. - Pred poslanci danes zakon glede stalne sheme skrajšanega delovnega časa, ki bi v času kriz zaščitil podjetja in delovna mesta. - Slovenski hokejisti so si z zmago nad Francijo na svetovnem prvenstvu zagotovili obstanek med elito.

V Stockholmu in Herningu se končuje skupinski del svetovnega prvenstva v hokeju na ledu. Slovenija je zadnjo tekmo odigrala včeraj, v švedski prestolnici se je na odločilni tekmi za obstanek med elitno druščino pomerila s Francijo. Po dnevu premora se bo nadaljevala kolesarska dirka po Italiji. Tekmovalci se bodo še drugič na letošnjem Giru pomerili v posamični vožnji na čas, na kateri bi lahko vodilnim v razvrstitvi vnovič nekaj prednosti odščipnil Primož Roglič.

V Stockholmu in Herningu se končuje skupinski del svetovnega prvenstva v hokeju na ledu. Slovenija je zadnjo tekmo odigrala včeraj, v švedski prestolnici se je na odločilni tekmi za obstanek med elitno druščino pomerila s Francijo. Po dnevu premora se bo nadaljevala kolesarska dirka po Italiji. Tekmovalci se bodo še drugič na letošnjem Giru pomerili v posamični vožnji na čas, na kateri bi lahko vodilnim v razvrstitvi vnovič nekaj prednosti odščipnil Primož Roglič.

Piše Andrej Lutman, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. „Zgodbe odražajo osebno izkušnjo zapletenih zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili pripovedovalci hočeš nočeš udeleženi, in zahtevne socialno-družinske razmere, ki so določile njihovo ravnanje,“ je v uvodu k zbirki Težko je bilo, a smo zdržali zapisal Franci Just. Pripovedovalcev je šest oziroma so štiri pripovedovalke in dva pripovedovalca. Njihove pripovedi je skrbno zapisala Jelka Pšajd, etnologinja, ki je zaposlena v murskosoboškem muzeju in proučuje preteklo življenje v pomurskem prostoru s poudarkom na rokodelstvu, prehrani in vlogi žensk.. Njeno nagnjenje do tovrstnega početja je strnjeno v stavku iz knjižnega napotila: „Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.“ Prvo zgodbo v knjigi je zapisal Jože Vučko, v muzej pa jo je prinesla njegova hči. V njej se pojavi poved, ki bi bila lahko povzetek kar vseh zgodb: „Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.“ Opisuje otroštvo na kmetiji in odraščanje, ki se je končalo pred uradom za delo, ki pa ga ni bilo. Je pa prišlo naročilo za delo v Franciji. In tja se je odpeljal ter sprejel delo na kmetiji. Začela se je druga svetovna vojna in njegovo vračanje v Prekmurje, ki pa je vodilo prek Nemčije, kjer je pomagal obnavljati zbombardirano deželo. Ko se mu je le uspelo vrniti, je bil že vpoklican v vojsko. Prav vojni čas je osrednja tema pripovedi. Druga tema pa je njegovo ukvarjanje z molžo krav, saj je bilo ukvarjanje s to živino v najširšem pomenu njegovo kar življenjsko poslanstvo. Pripoved Julijane Zrim je povezana z delom na njivah in travnikih. Ko se je zaposlila, si je pri frizerju omislila trajno in si s tem 'prislužila' posmehovanje, češ: s trajno v štalo. Posebnost njene pripovedi so slikoviti opisi šeg, navad in vraž. Pripoved je razdeljena na krajše sestavke in deluje kot skupek kratke proze. Naslednja pripovedovalka ima vzdevek Micika. Pripoved je osredotočena na viničarijo, siromašno, leseno hiško z enim bivalnim prostorom, ki je imela v kleti prostor za predelavo in shranjevanje vina. V zvezi s takšnim bivališčem se pojavi tudi poimenovanje cimprača, hiša, narejena iz masivnega lesa in ometana z zmesjo ilovice in slame ter premazana z apnenim beležem. Hiša je bila prekrita s slamo. To besedilo je pomembno tudi z lingvističnega stališča, saj vsebuje številne narečne izraze, ki so z opombami pojasnjeni. In še eno posebnost ima: precej podrobno opiše menstruacijo in osebno higieno. Krajša izpoved Marije z Goričkega obravnava odhod v Francijo in vrnitev na Goričko, pripovedovalka pa izpostavi še svoj položaj ob možu, ki je v njeni odsotnosti služil dvema ljubicama: vdovi in pijači. Občutje lahko povzame izpoved: „Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil sposojeni denar za mojo pot v Francijo.“ Obljubila sem mu, da ga bom čakala je v naslovu izpostavila samska ženska, ki ni želela biti niti imenovana. Zaznamoval jo je oče, ko jo je nabil s kovinskim delom konjskega biča, ker se mu je bila zlagala, da ni bila z nikomer, čeprav je poleg nje sedel občudovalec. Povedna je njena izpoved: „Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.“ Pripoved vsebinsko doseže vrh s podatkom, da se ji je zaročenec zlagal, da gre v Anglijo, a se je izkazalo, da je kot partizan padel v Pohorskem bataljonu. Zbirko šestih pripovedi končujejo nostalgični spomini Janoša Oreovca na verovanja, šege, molitve in praznike. Pripovedovalec obžaluje, da tega ni več in da mladih tovrstnosti ne zanimajo pretirano. Glede na splošno sporočilo knjige je pomenljiv odlomek: „Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.“ Ob listanju knjige Težko je bilo, a smo zdržali morda nastane vtis, da v njej zbrane pripovedi mejijo na novinarsko poročilo s priporočilom za obisk ali ogled tistega, kar izpostavljajo. Tak vtis ne zbledi, a pomembnejši je čar preprostosti, v kar je ovita izpovedna naravnanost.

Kardinali dopoldne s številnimi verniki obhajali sveto mašo za izvolitev novega papeža; dekan kardinalskega zbora: Edina primerna drža v času konklava je molitev.Kardinali volivci se bodo ob 16.30 odpravili v Sikstinsko kapelo; Prvi dim iz najbolj znanega dimnika na svetu lahko pričakujemo že nocoj po 19. uri.80 odstotkov kardinalov volivcev je imenoval papež Frančišek. Najmlajši ima 45 let, v povprečju pa so stari 70 let. Na referendumu o dodatku k pokojninam na področju umetnosti včeraj predčasno glasovalo manj kot pol odstotka volivcev. Predsedniku SDS Janezu Janši se obeta še en mandat na čelu stranke.Indija napadla več ciljev v Pakistanu. Ta je odogovoril s povračilnimi napadi.VREME: Popoldne in jutri bo pretežno oblačno z občasnimi krajevnimi padavinami.Brezposelnost v Sloveniji nižja že tretji mesec zapored. Potrebe po kadrih na praktično vseh področjih.Novi nemški kancler Merz že na prvi obisk na Poljsko in v Francijo.ŠPORT: Inter prvi finalist nogometne Lige prvakov. Za drugo finalno vozovnico drevi PSG in Arsenal.

Piše Marica Škorjanec-Kosterca, bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič. Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela. Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni. Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta. Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.« Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča. Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost: »Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu. Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.« Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.

Britanski premier Keir Starmer danes v Londonu gosti neformalni vrh o vojni v Ukrajini. Pred srečanjem je napovedal oblikovanje načrta za konec ukrajinske vojne, ki ga bodo nato skupaj s Francijo predstavili ZDA. Druge teme: - Izrael ustavil dostavo pomoči v Gazo, Hamas vztraja, da je treba začeti drugo fazo dogovora o premirju - Malo razlogov za optimizem glede podnebnih politik - Na pustno nedeljo po državi vrsta karnevalskih prireditev, med drugim na Ptuju in v Cerknici

Za treking, ki v njenem vznožju obkroži najvišjo goro v Alpah Mont Blanc, pravijo, da je eden izmed najlepših trekingov v Evropi. Prečka tri države - Italijo, Francijo in Švico. Izziva se vsako leto lotijo tudi tekači na legendarni preizkušnji Ultra Trail du Mont Blanc, ki 170 km in 10.000 višinskih metrov brez daljših premorov pretečejo v enem kosu. O duhovni izkušnji te preizkušnje je razmišljal asistent pri Katedri za sveto pismo in judovstvo in duhovnik ljubljanske nadškofije dr. Matjaž Celarc.

Za treking, ki v njenem vznožju obkroži najvišjo goro v Alpah Mont Blanc, pravijo, da je eden izmed najlepših trekingov v Evropi. Prečka tri države - Italijo, Francijo in Švico. Izziva se vsako leto lotijo tudi tekači na legendarni preizkušnji Ultra Trail du Mont Blanc, ki 170 km in 10.000 višinskih metrov brez daljših premorov pretečejo v enem kosu. O duhovni izkušnji te preizkušnje je razmišljal asistent pri Katedri za sveto pismo in judovstvo in duhovnik ljubljanske nadškofije dr. Matjaž Celarc.

Včerajšnji obračun med Hrvaško in Francijo v Zagrebu je dal prvega finalista svetovnega rokometnega prvenstva, nocoj se bosta za drugo finalno vstopnico v Bærumu na Norveškem pomerili reprezentanci Danske in Portugalske. Sezona svetovnega pokala za alpske smučarke se je včeraj nadaljevala z nočnim slalomom v Courchevelu, kjer se je v tekmovalno karavano tik pred svetovnim prvenstvom vrnila Mikaela Shiffrin.

Včerajšnji obračun med Hrvaško in Francijo v Zagrebu je dal prvega finalista svetovnega rokometnega prvenstva, nocoj se bosta za drugo finalno vstopnico v Bærumu na Norveškem pomerili reprezentanci Danske in Portugalske. Sezona svetovnega pokala za alpske smučarke se je včeraj nadaljevala z nočnim slalomom v Courchevelu, kjer se je v tekmovalno karavano tik pred svetovnim prvenstvom vrnila Mikaela Shiffrin.

Na Bledu se je končalo svetovno prvenstvo drugega kakovostnega razreda za hokejiste do 20 let. Mladi risi so se pomerili s kakovostnimi tekmeci, z Norveško, Dansko, Francijo in sosednjima Avstrijo ter Madžarsko. Odzive po končanem prvenstvu, s katerega se je le najboljša ekipa uvrstila v elitni razred hokeja, prepletemo z izplenom slovenskih smučarskih tekačev na tekmah svetovnega pokala v Davosu.

Gostili smo Lucijo Rihtaršič, ki jo je pot vodila na študij v Francijo. V oddaji je spregovorila o življenju v tujini, tamkajšnji naravi, Francozih, kulinariki in še kakšni zanimivi tematiki.

Gostili smo Lucijo Rihtaršič, ki jo je pot vodila na študij v Francijo. V oddaji je spregovorila o življenju v tujini, tamkajšnji naravi, Francozih, kulinariki in še kakšni zanimivi tematiki.

Rashid Masharawi je uveljavljeni palestinski filmski ustvarjalec, ki živi med Francijo in Zahodnim bregom. Njegov zadnji projekt From Ground Zero (Iz ničelne točke) je omnibus 22 kratkih filmov, ki so jih v zadnjem letu ustvarili filmski ustvarjalci v oblegani Gazi.

V Belgiji danes ne praznujejo Martinovega, imajo pa državnik praznik, ki je vezan na konec prve svetovne vojne. Ali belgijsko vinogradništvo res doživlja razcvet? V Klicni kodi smo skočili tudi v Francijo, od koder je prišla novica, da so se v zvonikih znamenite pariške katedrale Notre Dame spet oglasili njeni zvonovi. Kdaj bo odprtje katedrale?

Slovenski hokejisti so na Bledu začeli priprave na olimpijski kvalifikacijski turnir, ki bo konec meseca v Latviji. Ob gostiteljih se bo Slovenija v Rigi pomerila še s Francijo in Ukrajino. Pred kolesarji na dirki po Španiji pa je prva gorska etapa z zaključnim vzponom prve kategorije.

28. julija je minilo 110 let od začetka prve svetovne vojne; to je bil globalni spopad med antanto in centralnimi silami. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Združenim kraljestvom, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Pozneje so se stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. K antanti so pristopile Romunija, Japonska, Italija in ZDA, k centralnim silam pa Otomansko cesarstvo in Bolgarija. Boji so potekali predvsem v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila eden najbolj smrtonosnih spopadov v zgodovini, saj je po ocenah umrlo 9 milijonov vojakov, 23 milijonov je bilo ranjenih, med žrtvami je bilo tudi veliko civilistov. Oddajo pa posvečamo vprašanju, kako je prva svetovna vojna zaznamovala svet in ustvarjanje v njem. Pred slabim desetletjem se je Staša Grahek o tem pogovarjala z umetnostnim zgodovinarjem akademikom dr. Milčkom Komeljem in zgodovinarjem dr. Markom Štepcem.

V Parizu so zbrani športnice in športniki z vsega sveta, ki že nestrpno čakajo na nocojšnje uradno odprtje poletnih olimpijskih iger. V prihodnjih 16-tih dneh se bodo za medalje pomerili v več kot 300 disciplinah. Dogodke bodo spremljale množice obiskovalcev, ki so preplavile mesto. Pariške oblasti zagotavljajo, da je za varnost dobro poskrbljeno. Druge teme: - Olimpijske igre ponujajo veliko priložnost za tkanje novih gospodarskih vezi med Slovenijo in Francijo. - Tomaž Vesel tudi uradno slovenski kandidat za evropskega komisarja; katero področje ga zanima, še ni znano. - V Kokri vzpostavili pretočnost hudournika, ki je v nedavnem neurju povzročil ogromno škodo.

Sveta Ivana Arška, Devica Orleanska je ena od najbolj nenavadnih osebnosti svetovne zgodovine. Preprosto dekle je trdilo, da sliši glasove angelov in svetnic in je v prvi polovici 15. stoletja rešilo Francijo pred angleško okupacijo. Kdo je bila ta izjemna osebnost, kakšna je bila njena tragična usoda. O zavetnici Francije se je z dobrim poznavalcem te države teologom in filozofom dr. Edvardom Kovačem pogovarjal Tomaž Gerden.

Dva dni pred slovesnim odprtjem olimpijskih iger v Parizu so v Francijo med zadnjimi odpotovali slovenski odbojkarji.

Piše Ana Geršak, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Leon, centralna figura Frelihovega romana Ledeni možje, se zdi kot duh iz polpozabljene preteklosti. Piše se leto 2009 in še vedno uporablja Nokio 3310, živi v razmerah, ki spominjajo na življenje v času Dickensa ali Zolaja, pa tudi njegovi življenjski nazori so bliže 19. stoletju kot sodobnosti. Namesto da bi študiral primerjalno književnost, po spletu okoliščin svoj čas raje posveča celoletnemu temeljitemu preučevanju francoske kulture: manično bere in gleda filme, okrepi znanje francoščine, za nekaj mesecev celo odpotuje v Francijo in domov pošilja pisma, ki bi jih brez težav napisal kak rousseaujevski epigon ali vsaj skrajni navdušenec epistolarnih romanov in ki kar prekipevajo od praznega leporečja. Kot bi Leona zadel sindrom Madame Bovary, kot bi se z aktom maničnega branja dejansko prelevil v stereotip klasičnega literarnega junaka romanov iz obdobja realizma. Že sam o sebi razmišlja tako, zaverovan je v lastno večvrednost, v svoj sicer neobstoječi talent, ki mu služi kot zaslomba, da se do drugih, sploh do žensk, obnaša povsem neodgovorno. Njegova pot, njegova vera v lastno večvrednost in literarno izjemnost dejansko spominjajo na zaplet kakšnih Izgubljenih iluzij, skladno z Balzacom pa tudi pri Frelihu junakov zalet privede do številnih razočaranj. Vse te navezave se v romanu kažejo tudi v prevzemanju razrednih razlik: Leon, otrok globoko verne matere, ki dela v župnišču in ki ni nikdar izdala, kdo je njegov oče, v modernizirani reprizi škofjeloškega pasijona pati hudo revščino, medtem ko so njegovi evropsko navdahnjeni kolegi vsi iz boljših družin in se lahko brez težav posvečajo luksuzu humanističnih študij, natančneje – komparativistike. V nasprotju z njimi Leona vsaj v začetku drži pokonci neomajna vera v literaturo, in po tej plati so Ledeni možje nekakšna rekonstrukcija začetniškega navdušenja nad izbranim študijem in možnostmi, ki jih prinaša. V razponu štirih let, kolikor jih zajema roman, se perspektiva seveda precej spremeni. Po drugi strani pa je Leon lik, ki živi življenje popolnoma brez posledic, oziroma natančneje: tudi ko ga doletijo, ga ne predrugačijo; nasprotno, Leon je od začetka do konca zasnovan kot monolit. Četudi se svet okrog njega spreminja, ostaja sam na spremembe precej imun, čeprav mu romaneskne okoliščine nudijo dovolj gradiva za avtorefleksijo. V nekem trenutku v pripovedi trčita dve narativi, dve podobi avtofiktivnosti: na eni strani Leon, na drugi Čarman, zlovešči duh, sodobni Mefisto iz izobražene družbe in boljše družine, nekdo, ki je svoje življenje še uspešneje kot Leon pretvoril – ali nemara kar potvoril – v literaturo. Leon in Čarman, »resnični« in »zgodovinski« človek, kakor sta se poimenovala, si izmenjujeta bralne nasvete in drug drugemu prodajata zgodbe o sebi in preteklih dogodkih. Čarman samega sebe doživlja kot fikcijo, v katero želi verjeti, Leon, dedič realizma, se predstavlja kot resničnost, ker hoče verjeti vase. »Moja ugibanja so moj poskus, da bi razumel svoj trenutek kot pripoved, kot nekaj človeškega in večjega od naključnega premetavanja zraka in mesa,« reče Čarman in pozneje doda: »Ob vsaki krizi prideta resničnost in pripoved v bolj ostro nasprotje.« Čarman naj bi bil Leonova temna plat in Leon, tako se zdi, na neki točki vendarle spregleda, opusti avtofikcijo ali literariziranje samega sebe, vendar še vedno deluje na enak način kot prej: kot bi se ne zgodilo nič. Ledeni možje pa so tudi vračanje v obdobje, ko se je zdelo, da lahko vzcveti nekaj novega, da bo marsikaj mogoče, sploh na področju kulture – dokler ni v visokoleteče sanje slovenske študentarije letnikov 2009 do 2012 zarezala napovedana in pričakovana gospodarska kriza, Leonovo življenje pa pretrese družinska tragedija, tako da se javno preplete z osebnim. S tega vidika so Ledeni možje, ki se ves čas spogledujejo z Bildungsromanom, tudi poskus orisa neke generacije v neki dobi, ki se je v nasprotju s tisto, ki so se ji v devetdesetih na široko odprla vrata boljše prihodnosti, morala soočiti s tem, da je ideja o diplomi, ki odpira vrata v varnost rednih plač, dokončno odpravljena s prekarnostjo in socialno nestabilnostjo. Trije ledeni možje ustrezajo trem poglavjem romana. Po ljudski tradiciji prinašajo zadnjo pozebo pred pomladno otoplitvijo, ki pa, nekoliko pričakovano, ne pride zares oziroma ni niti zares nakazana. Dogaja se veliko, a ne zgodi se nič, kar bi bilo lahko zelo močno sporočilo, če bi bil pripovedni glas bolje izkoriščen in če bi avtor do svojih likov – konkretno do Leona – privzel več distance. Glede na to, da je Leon tako v prepričanjih kot v dejanjih lik preživelega časa, morda predstavnik konstant družbenega nezavednega, bi bili Ledeni možje lahko kritika ali vsaj komentar neke zaprašene, samovšečne perspektive; lahko bi bili tudi parodija nekaterih še vedno trdoživih literarnih praks. Vendar pripovedovalec, ki si mestoma privošči ne povsem utemeljene vsevedne preskoke, svojega junaka bolj kot ne ujčka v njegovi objestnosti, v zadnjem poglavju pa nad njim in celotnim dogajanjem kakor da izgubi vsakršen nadzor. Roman preplavi kopica novih likov, ki jim ni dano, da bi se zares razvili, vsaj ne tako, kot so se njihovi predhodniki, v pripoved pa vpade tudi deus ex objekt, ki kot po kakšnem čudežu razjasni nekaj vrzeli. Četudi si predstavljam, da je marsikatera izbira v romanu plod premišljene avtorske odločitve, imam pri izvedbi še vedno nekaj pomislekov.

Igor Dernovšek je skupaj z Alešem Češnovarjem leta 1984 ustanovil skupino Niet. V dobrem letu dni so se prebili na sceno, nastopili na Novem rocku in odšli na turnejo v Francijo. Bil je maj 1985 v Parizu. Del benda se je odpravil v četrt Pigalle. Sledila so leta aidsa in smrti. Igor leta 1993 napiše komad Bil je maj.

Slovenski hokejisti so se v Bytomu v sklopu priprav na svetovno prvenstvo v Italiji še drugič pomerili s Poljsko. Do začetka prvenstva v Bolzanu jih čakata še dve prijateljski tekmi s Francijo. V domačih športnih dvoranah se končuje državno prvenstvo košarkaric, tik pred začetkom nove sezone pa so slalomisti na divjih vodah.

Slovenski hokejisti so se v Bytomu v sklopu priprav na svetovno prvenstvo v Italiji še drugič pomerili s Poljsko. Do začetka prvenstva v Bolzanu jih čakata še dve prijateljski tekmi s Francijo. V domačih športnih dvoranah se končuje državno prvenstvo košarkaric, tik pred začetkom nove sezone pa so slalomisti na divjih vodah.

Ženska rokometna reprezentanca se je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo dvakrat pomerila s Francijo. Tekmi sta bili, kljub izidoma, odličen test pred prihajajočimi olimpijskimi kvalifikacijami. Z evropskega prvenstva na Madžarskem pa se je domov vrnila strelska reprezentanca z zračnim orožjem, katere osrednji cilj je prav tako povezan z največjim letošnjim dogodkom, olimpijskimi igrami v Parizu.

Ženska rokometna reprezentanca se bo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo vnovič pomerila s Francijo. Slovenke bodo v Orleansu skušale popraviti vtis po visokem domačem porazu, ko so bile aktualne svetovne in olimpijske prvakinje v Velenju boljše za 15 zadetkov. Posvetimo se še razpletu moškega veleslaloma v Aspnu, kjer alpski smučarji končujejo turnejo na ameriških tleh.

Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.CERN povezuje več kot 15 000 znanstvenikov iz vsega sveta, tudi Slovence. Prav ta teden se je sicer v Sloveniji mudila strokovna skupina Cerna, ki je preverjala, ali naša država izpolnjuje ključne kriterije za polnopravno članstvo v tej ugledni mednarodni organizaciji. Kot so sporočili iz Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, naj bi slovenska zastava predvidoma zaplapolala v Cernu v začetku prihodnjega leta. Sogovorniki: Dr. Tadej Novak, Inštitut Jožef Stefan, Univerza v Novi Gorici (projekt SMASH) Dr. Andrej Gorišek, Inštitut Jožef Stefan Dr. Anja Kranjc Horvat, Science Gateway Center, CERN Dr. Michael Doser, Tovarna antimaterije, CERN Charlotte Lindberg Warakaulle, direktorica za mednarodne odnose v CERN-u Dr. Simone Campana, Podatkovni center, CERN Dr. Markus Zerleuth, Large Magnet Facility, CERN Rende Steerenberg, Kontrolni center v CERN-u Na kratko sodelujejo tudi novinarji in komunikatorji znanosti Saša Novak, Mojca Delač, Saša Senica, Maja Čakarić, Sašo Dolenc in Goran Dekleva. Hvala Znanosti na cesti za organizacijo ekskurzije. Vodenje po CERN-u: dr. Anja Kranjc Horvat, dr. Andrej Gorišek in dr. Tadej Novak. Pomoč pri posnetkih: Mojca Delač.

Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Prevedla: Veronika Rot. Drugi roman ene najbolj prodornih katalonskih ustvarjalk mlajše generacije Irene Solà je zelo posebno in nenavadno pisanje, saj se v njem prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in slogi. Pripoved, ki se dogaja v podeželskem okolju pirenejske pokrajine ob meji s Francijo, se razteza preko različnih časov in dimenzij bivanja na istem prostoru, v njej se gnetejo vraže, običaji in legende, mitologija in bratomorna vojna, preteklost, sedanjost in onostranstvo, resnično in nadnaravno, sanje in čuječnost, strah in pogum. V knjigi spregovorijo različna bitja, živa in neživa – oblaki, rusalke, duhovi, psi, srnjaki, gobe, gore, medvedi in seveda ljudje – vsi imajo svoj način in slog pripovedovanja. Od preteklosti sta odvisni sedanjost in prihodnost, vse je povezano z vsem, vse se napaja iz narave, izvira iz nje in se vanjo vrača, vse je brezčasno in hkrati vsečasno. “Tukaj smo bile vedno in tukaj vedno tudi bomo,” pripovedujejo gobe, katerih spomin seže veliko dlje kot človeški. “Ker ni začetka in ni konca. Ker je bet ene bet vseh. Klobuk ene je klobuk vseh. Spore ene so spore vseh. Zgodba ene je zgodba vseh.” Človekovo nebogljenost in nepomembnost v primerjavi z neusmiljenimi silami narave, in kako je posameznik le droben košček mogočne vsemirske sestavljanke, nakazuje že uvodni prizor, ko strela ubije kmeta in ljubiteljskega pesnika Domèneca, sicer vajenega težkega življenja v odročnih krajih. Na to stran gore je prišel pogledat h kravam, pa tudi preizkusit verze, saj mu jih je doma, ob delu in nenehnem otroškem vrišču, težko kovati in slišati. Hotel se je prepričati, kakšen okus imajo in kako zvenijo, kajti kadar je človek sam, mu verzov ni treba govoriti šepetaje. O njegovi smrti neprizadeto pripovedujejo nevihtni oblaki, ki so jo povzročili, na njegovo truplo pa z obžalovanjem naletijo tudi duhovi štirih žena, ki so jih na smrt obsodili zaradi čarovništva, in besedo dobijo pozneje. Iz različne časovne oddaljenosti spregovorijo Domènecovi domači – žena Sió ter otroka Mia in Hilari. Čeprav roman nima glavnega junaka ali premočrtne pripovedi, je prav Domènecova družina s kmetije Koljekrava stičišče in odskočna deska vseh zgodb, dogodkov, spominov in časov, saj se je njena usoda najmočneje dotaknila vseh – pokrajine, živali in ljudi. V štirih delih in skozi osemnajst poglavij različni pripovedovalci v bogatem jeziku, polnem nevsakdanjih metafor, z menjavanjem slogov (poetičnega, realističnega, magično realističnega, toka zavesti) slikajo veličastno fresko nekega prostora, polno surove prvinskosti in melanholičnega optimizma. “Ta kraj je težak kot kamen, kot krava v naročju. Vse tako majhno, vse tako enako,” razmišlja najstnica Cristina, ki za preganjanje dolgčasa išče granate, krogle in ostanke orožja, ki jih je tam pustila državljanska vojna. In si bolj od vsega želi oditi daleč stran. Pa čeprav se kasneje vrne. Odraščanje, tragedije, smrt, nesrečo, vojno, ljubezen, upanje in odpuščanje neobičajni govorci predstavljajo iz različnih zornih kotov in, kakor je to čudno slišati, iz nehomogenega materiala čudežno ustvarijo ubrano celoto, visoko pesem stvarstvu, iz katere veje svoboden, panteistični duh. Pojem in gora pleše je knjiga, po branju katere obsediš kot od strele zadet, pisati o njej pa ni preprosto. Bolj kot vsebina, ki jo je zaradi zagonetne večplastnosti težko ubesediti, je pomemben čustven odziv bralca, blagodejen občutek, ki te preveva in te še dolgo ne zapusti. Kot bi se pred tabo odvijala čarovnija, ki je ne moreš povsem doumeti, vendar popolnoma podležeš njenim čarom. Besedilo je z izjemnim občutkom za poetičnost in slogovne raznolikosti bralno tekoče prelila prevajalka Veronike Rot, po njeni zaslugi je to jezikovno osupljivo in zahtevno delo v slovenščini res magično zazvenelo. Kot pravi, je bil največji izziv prav razmerje med kmečko okornostjo in poetičnostjo besedila, za katero je morala ujeti pravo melodijo, besedišče, besedni red, dolžino stavkov … Razgiban ritem in navidezno lahkotnost romana pa vseskozi ohranjajo tudi repeticije, ki napisano še bolj približajo govorjeni besedi. “In nato grem v hišo. Puško odložim v omaro. Rada bi poiskala srnjaka. Rada bi, da se ne bi zdanilo. Da bi okrogla luna ostala in živela na vrtu kot mačka. Da bi Jaume ostal in živel na vrtu kot maček. Da bi si poskusila povedati vse stvari, in to velikokrat. Skodelici žalostno ždita na kuhinjski mizi, v temi, psica odide v spalnico, saj je čas za spanje. Ker sva prej spali in so naju zbudili, zdaj pa se zdi, da te noči ne bo nikoli konec. Vendar pa jaz nočem iti spat. Nočem, da bi Jaume odšel. Toliko stvari je treba povedati.” Roman Irene Solà Pojem in gora pleše se začenja kot nekakšna okoljska moralka, v kateri narava žuga človeku in kaže svojo večvrednost, brezbrižna do vsega, kar ga določa, tudi do njegovih ustvarjalnih darov. Kmalu pa se roman razvije v pretanjeno študijo vedno vnovične potrditve medsebojne povezanosti in soodvisnosti; zadiha kot en organizem. Čeprav gora v svojem poglavju ravnodušno zagrozi, da se bo znova začelo premikanje, uničenje in nov začetek (“nihče se ne bo spominjal imen vaših otrok”) bralec narave ne začuti kot bavbava, ampak po branju obsedi pomirjen s svojim mestom v njej. Na veke vekov.

Kako so se na božič pripravljali in kako so ga praznovali naši rojaki? Povezani smo bili z Argentino (lazarist Toni Burja iz Slovenske vasi v Buenos Airesu od 0:57 naprej), Avstralijo (frančiškan p. Darko Žnidaršič iz Merrylandsa v Sydneyju od 12:13 naprej), Kanado (salezijanec Drago Gačnik iz Hamiltona od 22:10 naprej), Francijo (župnik v Freyming-Merlebachu Jože Kamin od 32:31 naprej) in Nemčijo (župnik v Münchnu Izidor Pečovnik Dori od 42:40 naprej). Poročali smo (od 53:55 naprej) tudi o podelitvi 36. Černetove nagrade ter nanizali še nekaj novic …

Naš gost je 77-letni doktor Evgen Bavčar - slepi umetnik, pisatelj, konceptualni ustvarjalec in fotograf. Razpet je med svojima dvema domovinama: med Francijo in Slovenijo, med Parizom in Lokavcem pri Ajdovščini. Z njim se bomo pogovarjali o njegovem doživljanju presežnega, svetega in Božjega.

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Mateja Perpar in Ivan Lotrič. Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav – najsi bo to enoletno potovanje s kolesom okoli sveta, šestmesečno pešačenje vzdolž Himalaje od Butana do Tadžikistana, pet mesecev jahanja po srednjeazijskih stepah, hoja od Sibirije do Indije po poti ubežnikov iz gulaga, zasledovanje snežnega leoparda na visokih planotah Tibeta s fotografom Vincentom Munierom ali pešačenje po podeželskih poteh Francije, za katero se je odločil namesto običajne rehabilitacije po hudem padcu z višine. Njegovo pisanje je večinoma avtobiografsko, a vendar daleč od klasičnega ali literarnega potopisa; to tudi ni esej, niti ga ne bi mogli, kljub nekaterim prvinam, prišteti k pikaresknemu ali razvojnemu romanu. Tesson piše izjemno filmsko – jedrnato odmerjene misli in kratki, udarni dialogi res še najbolj spominjajo na filmski scenarij. Zato ni čudno, da so po kar nekaj njegovih knjigah, med njimi je tudi V sibirskih gozdovih, posneli filme. V sibirskih gozdovih je dnevnik, ki ga je Sylvain Tesson pisal v šestmesečni osami na bregu Bajkalskega jezera od začetka februarja do konca julija 2010, od v led vkovane zime do prebujanja narave in razcveta poletja. Naporno pustolovščino Tesson je začel v supermarketu v Irkutsku, kjer si je priskrbel obsežno zalogo za mesece izolacije in ob ugotovitvi, da prodajajo kar petnajst vrst kečapa, zapisal prvega od tragikomičnih uvidov, kakršnih je v knjigi vse polno: “Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.” Samotno bivanje pa se konča s čakanjem na prevoz domov, nazaj v Francijo. “Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.” Priznava, da se je sredi tajge preobrazil in da mu je, čeprav človeku nemirnega duha, nepremičnost prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila. Tesson piše dnevnik vsak dan, vseh šest mesecev. Dnevi so nabiti z dogajanjem, notranjim in zunanjim, čeprav bi si kdo mislil, da se mu v negostoljubni divjini ne more zgoditi nič, ali vsaj nič izjemnega. Njegova koča je stara geološka postojanka, zgrajena v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je od najbližjega soseda oddaljena pol dneva hoda. Srečanja z ljudmi so redka, a zato toliko bolj slikovita. Brezhibno ubesedeno ter ostroumno in z veliko mero humorja in ironije je zabeljeno vse njegovo početja, najsi bo to sekanje drv – “nekoč je življenje na podeželju in v gozdovih ohranjalo človeka v formi”,vlečenje vode iz luknje, ki jo je zvrtal v zaledenelo Bajkalsko jezero – “kakšen občutek, da si si zaslužil svojo vodo”, pripravljanje obrokov, lovljenje rib, pohajkovanje z mladima psičkoma, občudovanje siničk, čuvark gozda v objemu ledu, ki jim je “tuj snobizem lastovk, ki zimo preživljajo v Egiptu”, branje svetovnih klasikov, kriminalk, filozofskih del, pustolovskih romanov … knjig, ki jih je izbral posebej za to priložnost in prinesel s sabo. “Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.” Pisatelj drsa po zaledenelem jezeru, hodi na raziskovalne pohode v okolici, po ledu in snegu obiskuje sosede pol dneva hoda daleč, gosti nenapovedane obiskovalce, opreza za medvedom, si spomladi privošči vožnje s kanujem. Pije vodko in nepremično vpija razgled skozi okno, saj je “misel, da bi ga fotografiral, najboljši način, da ubiješ moč trenutka”. V osami ga doseže tudi novica o ljubezenskem polomu. Pa vendar Tesson ni samoljubno zagledan vase, tudi ne stavi vsega na dih jemajoče opise narave in vseh majhnih in velikih bitij v njej, ampak se povezano s svojim doživljanjem in vsakdanom ves čas dotika najbolj perečih okoljskih groženj, sive energije in ogljičnega odtisa ter predvsem brezbrižnega, predrznega in vzvišenega odnosa do narave, saj človek ves čas stremi k izboljševanju svojega ugodja in materialnega kopičenja. Morda je prav življenje v koči, ki ga večina vidi kot regresijo, napredek, se sprašuje Tesson. “Ne predstavljaj preveč teže na površini zemeljske oble,” je njegov moto. Knjiga V sibirskih gozdovih je danes še bolj aktualna kot v času, ko je bila napisana, saj je v njej poleg vsega drugega veliko govora o svobodi, trenutno zelo izrabljani in pogosto napačno interpretirani besedi. Kajti svoboda vsebuje tudi odgovornost, odrekanje in pogum, da se znaš v samoti poglobiti vase. In morda potem tudi kaj spremeniti, pri sebi in širše. Prav v zvezi s svobodo je Tesson napisal enega najlepših, najmočnejših in najbolj poetičnih odstavkov v knjigi: “Svoboden človek ima čas. Človek, ki obvlada prostor, je preprosto močan. V mestu nam uhajajo minute, ure leta. Tečejo iz rane ranjenega časa. V koči se čas pomiri. Uleže se k vašim nogam kot star prijazen pes in nenadoma niti ne vemo več, da je tam. Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.” V poplavi raznoraznih potopisnih knjig, domačih in tujih – saj takšen ali drugačen potopis napiše že skoraj vsak, ki se za nekaj dni odpravi po uhojenih, markiranih poteh – je V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona delo, ki ga je težko pripisati kakršni koli literarni zvrsti, in ima res kaj povedati. Ta brutalno odkriti naravoslovno-pkoljski dnevnik z esejističnimi in pesniškimi vložki in primesmi duhovitega vandrovskega pripovedništva je hvalnica človekovi volji in vzdržljivosti, napisan tako popolno, da so vse besede odveč. Najbolje je uporabiti Tessonove, da se nikoli ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet. A čeprav po njegovem ni ničesar lepšega od samote, se navadnemu smrtniku, ki o njegovih pustolovščinah samo sanja, približa z zelo povednim stavkom: “Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.”

Gostili smo Ano Rozman, ki jo je pot v tujino prvič vodila že pri 21 letih, ko je šla na študijsko izmenjavo na Dansko. Nato je študijsko prakso opravljala v Švici, na meji s Francijo, in se zaljubila v to državo ter se v Lyon odpravila še na magistrski študij. V oddaji je spregovorila o študiju in delu v tujini.

Gostili smo Ano Rozman, ki jo je pot v tujino prvič vodila že pri 21 letih, ko je šla na študijsko izmenjavo na Dansko. Nato je študijsko prakso opravljala v Švici, na meji s Francijo, in se zaljubila v to državo ter se v Lyon odpravila še na magistrski študij. V oddaji je spregovorila o študiju in delu v tujini.

Ime tedna je Maša Pavoković, dolgoletna vodja Špil lige, ki je nastala na pobudo Kina Šiška in praznuje 10 let. V teh letih je liga dijaških bendov omogočila mladim neuveljavljenim skupinam in solistom, da se predstavijo najširši javnosti in pridobijo prve odrske izkušnje, med zmagovalci kot tudi le sodelujočimi pa so zdaj že zelo uveljavljene zasedbe kot so Joker Out, Koala Voice, LPS in številne druge. Kandidata sta bila še: Aleksander Čeferin, predsednik Evropske nogometne zveze, pobudnik izjemno odmevne dobrodelne nogometne tekme na stadionu Stožice. Takoj po najavi so sodelovanje nemudoma napovedali številni največji zvezdniki tega športa, na tekmi pa ni bila v ospredju tekmovalnost, ampak nogometne veščine mojstrov, ki so tako pomagali zbirati sredstva za prizadete v katastrofalnih poplavah v Sloveniji. Tine Urnaut, kapetan slovenske odbojkarske reprezentance, ki je tokrat na Evropskem prvenstvu naše odbojkarje popeljal do bronaste medalje. Po veliki smoli v polfinalu so uspeli fantje strniti in okrepiti svoje vrste ter premagali Francijo v napeti tekmi za tretje mesto. Tokratna medalja je že četrta z zadnjih petih evropskh prvenstev.

Evropska centralna banka je v primežu trdovratne inflacije včeraj vnovič zvišala ključno obrestno mero za četrt odstotne točke na 4 odstotke. Kot pravi guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle, odločitev ni presenetljiva. Po njegovem bi bilo bolj presenetljivo, če bi dvige nadaljevala tudi v prihodnje, saj ocenjujejo, da so dozdajšnji dvigi obrestnih mer takšni, da bodo pomembno prispevali k zniževanju inflacije v naslednjih četrtletjih in tudi letih. Drugi poudarki oddaje: - V zraku visi proračun ameriške zvezne vlade v novem fiskalnem letu, ki se začne oktobra. - Nemški muzej romantike bo do konca novembra gostil razstavo o Francetu Prešernu in Luizi Pesják. - Slovenski odbojkarji v polfinalu evropskega prvenstva izgubili proti Poljski. Jutri se bodo na tekmi za bron pomerili s Francijo.

Francijo so peto noč zapored pretresali nasilni protesti po smrti 17-letnika, ki ga je ustrelil policist. Čeprav je bilo zaradi vandalizma in nasilja aretiranih več kot 700 ljudi, so oblasti ocenile, da je bila noč nekoliko mirnejša od prejšnjih. Za varnost je skrbelo 45 tisoč policistov. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je zaradi protestov odpovedal za danes predvideno pot v Nemčijo, bo doma o aktualnih razmerah razpravljal z ministri. Preostale novice: Nov strelski napad v Združenih državah zahteval najmanj 2 smrtni žrtvi in 28 ranjenih. Pred sejo Ekonomsko-socialnega sveta tudi delodajalci kritični do krhanja socialnega dialoga. Slovenija bo Evropske igre zaključila z vsaj 13-imi odličji.

Začela se je Dirka po Franciji. Kolesarski navdušenci bodo v prihodnjih dneh in tednih stiskali pesti za najboljše, eden od glavnih favoritov je naš Tadej Pogačar. Francijo pa ob pričakovanju enega večjih športnih dogodkov v državi te dni pretresajo nasilje in izgredi. Druge teme: - Tudi sinoči goreli avtomobili, poškodovane številne stavbe, razglasitev izrednih razmer bi podprla večina Francozov - Špansko predsedovanje Evropski uniji premier Sanchez začel z obiskom Ukrajine - Pod najevsko lipo razmisleki o slovenskem jeziku in kulturi, pa tudi kritike o zapostavljanju Koroške

Sinoči je v Katarju naslov svetovnih nogometnih prvakov osvojila Argentina, ki je v finalu premagala Francijo. Na razprodanem stadionu Lusail so argentinski navijači skupaj z nogometaši živeli svoje sanje. V oddaji tudi: - Evropski ministri za energetiko naj bi se danes dogovorili o kapici za cene plina - Humanitarne organizacije opažajo občutno porast ljudi, ki potrebujejo pomoč - Odvetniki po vsej državi danes ponujajo brezplačne nasvete

Francijo bo tudi prihodnjih pet let vodil Emmanuel Macron. Na eni strani njegova prepričljiva zmaga, na drugi zgodovinski uspeh robne desnice z visoko podporo Marine Le Pen, ob tem pa rekordna abstinenca. S tako popotnico gredo francoske politične sile junija na parlamentarne volitve. Kako bo Macron reformiral Francijo in kakšne družbene posledice to prinaša, kaj njegov drugi mandat pomeni za čvrstost Evropske unije, kaj za multilateralizem, in v kakšnem gospodarskem ozračju bo krmaril drugo največje gospodarstvo v Uniji. O tem v Studiu ob 17.00 z Lukom Robido. Kaj lahko drugi mandat francoskega predsednika Emmanuela Macrona prinese njegovim evropskim zaveznicam? Obstajajo vzporednice med francoskimi, slovenskimi in madžarskimi volitvami? Francijo bo tudi prihodnjih pet let vodil Emmanuel Macron. Na eni strani njegova prepričljiva zmaga, na drugi zgodovinski uspeh robne desnice z visoko podporo Marine Le Pen, ob tem pa rekordna abstinenca. S tako popotnico gredo francoske politične sile junija na parlamentarne volitve. Kako bo Macron reformiral Francijo in kakšne družbene posledice to prinaša, kaj njegov drugi mandat pomeni za čvrstost Evropske unije, kaj za multilateralizem in v kakšnem gospodarskem razpoloženju bo krmaril drugo največje gospodarstvo v Uniji. O tem voditelj Luka Robida s sogovorniki. Gostje: – Mimi Podkrižnik, Delo, – dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede, – dr. Rok Spruk, Ekonomska fakulteta.

Kakšna je Francija po petih letih predsedovanja Emmanuela Macrona? V kakšnih okoliščinah so šli francoski volivci spet na volišča, kakšnih obljub in medsebojnih kritik so se naposlušali v kampanji pred predsedniškimi volitvami? Kako drugačen kot pred petimi leti je notranjepolitični prostor, pred kakšnimi družbenimi, političnimi in gospodarskimi izzivi je? Kako se drugo največje gospodarstvo 27-erice umešča v Evropsko unijo in kako znajde na širšem mednarodnem parketu? Odgovore na vsa ta vprašanja po francoski volilni nedelji išče voditelj Luka Robida z gosti. Gostje: - dr. Ana Bojinović Fenko s Katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede, - Jožef Kunič, diplomat, nekdanji veleposlanik v Franciji, - dr. Jan Grobovšek, ekonomist z Univerze v Edinburghu. Kakšen pečat je zdajšnji predsednik pustil po prvem mandatu, bo Francijo vodi še pet let?Kakšna je Francija po petih letih predsedovanja Emmanuela Macrona? V kakšnih okoliščinah so šli francoski volivci spet na volišča, kakšnih obljub in medsebojnih kritik so se naposlušali v kampanji pred predsedniškimi volitvami? Kako drugačen kot pred petimi leti je notranjepolitični prostor, pred kakšnimi družbenimi, političnimi in gospodarskimi izzivi je? Kako se drugo največje gospodarstvo 27-erice umešča v Evropsko unijo in kako znajde na širšem mednarodnem parketu? Odgovore na vsa ta vprašanja po francoski volilni nedelji išče voditelj Luka Robida z gosti. Gostje: – dr. Ana Bojinović Fenko s Katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede, – Jožef Kunič, diplomat, nekdanji veleposlanik v Franciji, – dr. Jan Grobovšek, ekonomist z Univerze v Edinburghu.