Podcasts about namesto

Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)

Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Simona Vrečko je po potovanju po Nikaragvi z možem tam želela kupiti hiško, za čas, ko se bo življenje umirilo ali po upokojitvi. Na koncu sta kupila hostel, ki ga vodita že tretje leto, počitnice so postale posel. Hostel Mano a Mano v vasici Las Penitas je Simonin dom oziroma služba v času visoke sezone. Pravi, da so Nikaragovci zelo topli, čustveni in občutljivi ljudje, nič ne gre z ukazovanjem ali na silo. Vsakič, ko se vrne v Slovenijo pa jo prosijo, naj jim prinese sladko prestižno dobrino: čokolado.

Zdravo. Tokrat začnemo v Cutty Sarku, se preselimo v Cutty Sark, ugotovimo da cene v mehiških restavracijah niso prav nič mehiške, načrtujemo izlet v Islington, napovemo prvi letošnji retrogradni Merkur, povemo dobro novico ali dve in obiščemo srebrnohrbto gorilo v njegovi dnevni sobi. Sklenemo, da so namere nesramno bogatih Zemljanov, ki bi radi kolonizirali druge planete, še najbolj podobne begu iz slabega odnosa. Namesto da bi se trudili popraviti napake, je pač lažje zbežati in upati, da tam ni davkov. Spomnimo se tudi stare modrosti, znižanja, delo, Latvijo in 300.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.

Hamburgerji Anžeta Logarja ali brki Luke Mesca? Spletni meme je sporočilo v obliki slike z napisom ali ideja, ujeta v nekajsekundni posnetek. Na družbenih omrežjih so memi postali vsakodnevni odziv na aktualne novice, najpogosteje povezani s politiko in politiki. Kaj je v tem bizarnem svetu sploh še smešno? Kakšna je estetika spletnega humorja? Kako vzbujati pozornost v poplavi generičnih in anonimnih vsebin in kako pomembno vlogo imajo lahko na videz smešni in nepomembni spletni memi?Jernej Žumer je ilustrator in grafični oblikovalec, ki pozorno in kritično spremlja svet okrog sebe. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:01 Uvod in aktualni spletni utrinki 00:03:55 Spletna satira vs. analogna karikatura 00:05:10 Recept za dober meme 00:08:58 Donald Trump – kralj memov 00:10:35 Estetika in vizualna prepoznavnost 00:14:10 Slovenska scena in anonimnost ustvarjalcev 00:18:11 Vpliv memov na realni svet: Primer Dogecoin 00:23:50 Pričakovanja pred volitvami in zaključek

Letos bo minilo 80 let od začetkov slovenskega radijskega programa avstrijske javne RTV. Leta 1946 je namreč ORF prvič predvajala slovensko besedo. Iz Borovelj so prenašali nemško-slovensko kulturno prireditev, na kateri je slovenske pesmi recitiral Helmut Hartman in ta dan štejejo za rojstvo Slovenskega sporeda ORF. Helmut Hartman je k sodelovanju na radiu povabil tudi Marjana Velika, takrat še dijaka Slovenske gimnazije v Celovcu. Potem, ko je bil glavni urednik slovenskega programa ORF zadnjih 24 let in 21 let odgovorni urednik televizijske oddaje Dober dan, Koroška je zdaj tik pred upokojitvijo. Kot več drugih dejavnih koroških Slovencev je multifunkcionar, zato mu dela ne bo zmanjkalo. Od leta 1992 je predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, kar pomeni, da je na čelu krovne organizacije dlje kot je bil Marjan Šturm, se pošali. Pri depolitizaciji športne organizacije mu je pomagal Bernard Sadovnik, takrat tajnik športne zveze, ki danes povezuje več kot 35 društev in klubov. Kako pa je Marijan Velik zadovoljen z odnosom pristojnih do slovenskega programa ORF in kakšno prihodnost mu napoveduje? Prisluhnite!   Foto: Reichman

Slovenija letos ne bo sprejela migrantov iz bolj obremenjenih članic Evropske unije. Namesto tega je izbrala vplačilo v solidarnostni sklad, njen prispevek bo znašal 1,8 milijona evrov. Druge teme: - Zunanji ministri Unije na zasedanju v Bruslju obravnavajo razmere na več kriznih žariščih, med drugim v Iranu. Zaradi nasilnega zatiranja protestov so proti Teheranu že sprejeli nove sankcije, na mizi je tudi uvrstitev Iranske revolucionarne garde med teroristične organizacije. Pošiljamo jasno sporočilo, zatiranje ljudi ima svojo ceno in zanj boste kaznovani, je dejala prva diplomatka povezave Kaja Kallas. - Preiskovalna komisija državnega zbora, ki preiskuje sume nezakonitega financiranja strank, v vmesnem poročilu govori o morebitnem nezakonitem financiranju stranke SDS. Omenjeni v poročilu so prepričani, da gre za politični obračun. Predsednica komisije Tamara Vonta poudarja, da gre za posameznike, ki so v času, ki ga preiskuje komisija, dobili neprimerno več denarja kot kadarkoli prej ali pozneje. - Del slovenskih občin nasprotuje izračunom o koeficientu njihove razvitosti, ki bi več kot 30 občin v celoti izključili iz državnega sofinanciranja naložb. Zakonski predlog, ki bi jim zagotovil sredstva, ocenjujejo kot nezadosten. Kot je dejal predsednik Skupnosti občin Nejc Smole, zahtevajo popravo teh kazalcev, ker sicer ni moč govoriti o nekem realnem faktorju.

Evropska komisija je danes predstavila petletno strategijo za upravljanje migracij in prvo strategijo o vizumski politiki. Ta v naslednjih petih letih med drugim predvideva več deportacij in več sodelovanja z državami zunaj meja povezave. Slovenija bo v solidarnostni sklad za upravljanje migracij prispevala milijon 800 tisoč evrov, s tem pa se bo izognila sprejemu migrantov iz bolj obremenjenih držav člani.

Pisal se je 3. marec 2020. Marjan Šarec je odstopil kot predsednik vlade, ker je slabo ocenil, da lahko zmaga na predčasnih volitvah in poveča svojo moč. Namesto tega je pristal trdno na betonu praznega bazena, Janša pa je štel do 46 in tretjič prisegel kot predsednik vlade. Koronavirus je bil za vogalom, v Italiji so že odvažali krste starostnikov, Slovenija pa je drvela v neznano, na poti v zapiranje in druge ukrepe za preprečevanje novega virusa, na krilih katerih je koalicija KUL v spregi z mediji pozneje dobila redne volitve.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.

V naše jedilnike zdaj vključujemo kislo zelje. Kaj poleg segedina ali jote lahko naredimo, nam je povedala sestra Nikolina. Lahko pripravimo samo praženo kislo zelje, ki ga zabelimo s popraženo čebulo. Naredimo lahko zloženo jed: posebej pražimo meso, skuhajmo ajdovo kašo in skuhamo kislo zelje. Nalagamo plasti zelja, mesa in kaše, na vrhu je zelje. Polijemo z jajčnim mlekom (lahko še malo smetane) in na vrhu naribamo sir. Pokrijemo in pečemo 15-20 minut. Nato odkrijemo in pečemo še približno 20 minut. Namesto ajdove kaše lahko jed pripravimo iz riža ali prosene kaše. Pri segedinu moramo paziti, da je meso dobro praženo na čebuli. Pražimo tako dolgo, da zadiši. Takrat da dober okus. Dober okus da tudi lovorjev list in poper. Jedi bo dal dober okus kos mesa s kostmi (npr. reberca). K segedinu ponudimo ajdove žgance, koruzne žgance, krompir ali testenine, a pa kar kruha. Posebnih začimb ne potrebujemo. K praženju čebule lahko dodamo malo sesekljane paprike, pa kakšen česen ...

Zdravo. Epizodo začnemo s predvolilnimi temami, kot so božičnica, regres, november in veselje do dela. Izvemo, da je za uspeh na delovnem mestu bistveno predvsem veselje do dela. Ko obdelamo litostrojske štrajke v 90-ih, skočimo k ortodoksnim martinovalcem in napovemo našo bodočo selitev v klet na Trstenjakovo. Namesto na Komodo se preselimo v Rim, kjer najdemo zlata (sveta) vrata. Tam ti odpustijo vse grehe, še posebej, če še nisi krščen. Spoznamo tudi megapoda, letečo kuro, ki ne želi sedeti na jajcih. Douglas pove, da rad programira, čeprav traja programiranje precej dlje, kot če bi stvari izračunal "na peš". Ampak saj veste: važno je predvsem veselje do dela!

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Podpis pisma o nameri za novo avtobusno linijo med Šentjernejem in Sevnico. - V okviru participativnega proračuna v Postojni največ glasov za počitniško varstvo otrok s posebnimi potrebami. - Namesto na črno urejenega Dino parka pri Bledu novo parkirišče? - V Železnikih se veselijo obnovljenega bazena; naložba je stala 1,3 milijona evrov.

Namesto prekinitve življenja vsak bolnik potrebuje telesno, duhovno, duševno in socialno podporo, predvsem pa veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Različne službe, društva in posamezniki se zanj vsakodnevno darujejo. Nekateri med njimi so na posvetu, ki ga je pripravila Slovenska Karitas, spregovorili o sodelovanju na področju paliativne in hospic oskrbe, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem spremljanju umirajočih. V oddaji Srečanja smo prisluhnili družinski zdravnici, patronažni sestri in psihoterapevtki. Obogatile so nas bodo s svojimi dragocenimi izkušnjami.

Namesto prekinitve življenja vsak bolnik potrebuje telesno, duhovno, duševno in socialno podporo, predvsem pa veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Različne službe, društva in posamezniki se zanj vsakodnevno darujejo. Nekateri med njimi so na posvetu, ki ga je pripravila Slovenska Karitas, spregovorili o sodelovanju na področju paliativne in hospic oskrbe, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem spremljanju umirajočih. V oddaji Srečanja smo prisluhnili družinski zdravnici, patronažni sestri in psihoterapevtki. Obogatile so nas bodo s svojimi dragocenimi izkušnjami.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Protestne akcije napovedujejo meščani Pulja, ki so izvedeli, da naj bi v puljski ladjedelnici Uljanik začeli izdelovati orožje in strelivo. Hrvaška pošta se že nekaj let bori s pomanjkanjem delovne sile, poštarjev je premalo, pošiljke zamujajo…. Na Reki meščani več tednov niso dobivali niti računov, ker jih ni imel kdo dostaviti. Na pošti so se zdaj domislili pilotnega projekta, v katerem bi sostanovalci v blokih sami delili pošto svojim sosedom. Hrvaška vlada bo osem milijonov vreden športni center zgradila v mestu, ki ima 44 prebivalcev. S čim si je vas Vučevica prislužila takšen center?

Namesto na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so v opuščeni dvorani Kina Komuna premierno uprizorili igro norveškega nobelovca Jona Fosseja Tukaj v temnem gozdu. Besedilo, nastalo leta 2023, je prevedla Marija Zlatnar Moe, kot režiser, oblikovalec prostora in avtor videa je uprizoritev zasnoval Dorian Šilec Petek. Vtise po predpremieri 1.10. je zbrala Staša Grahek. Jon Fosse: Tukaj v temnem gozdu I svarte skogen inne, 2023 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 2. oktober 2025 Prevajalka Marija Zlatnar Moe Režiser, oblikovalec prostora in avtor videa Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Avtor glasbe Andrej Kobal Kostumograf Timotej Rosc Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka režiserja Selena Trontelj V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz romanov Jona Fosseja A Shining in Septology. Avtorja dodatnih besedil sta Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek. Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Jaka Lah, Jure Rajšp k. g., Judita Zidar, Boris Kerč in Andrej Kobal Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/tukaj-v-temnem-gozdu/

Razmere Slovencem še nikoli niso bile tako naklonjene, kot ravno zdaj. Tako je v sporočilu za javnost zapisal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko. V mislih je imel področje sodstva. Pred dnevi je namreč kot novi predsednik deželnega sodišča v Celovcu prisegel Manfred Herrnhofer, ki se, tako kot zvezna ministrica za pravosodje, dr. Anna Sporrer, zavzema za popolno izpolnitev sedmega člena Avstrijske državne pogodbe na področju sodstva. Postopoma naj bi bila mala sodišča, kjer že kmalu ne bo niti enega slovenskega sodnika, opuščena, v zameno bi pa dobili okrajna sodišča v Beljaku, Celovcu in Velikovcu. V Celovcu naj bi pa postalo dvojezično tudi deželno sodišče z modernim servisnim centrom, prevajalci, dvojezičnimi tajnicami, skrbništvom in ostalim dvojezičnim osebjem. Narodni svet tako razširitev podpira. Namesto enajstih občin bo tako imelo dostop do dvojezičnega sodstva kar šestintrideset dvojezičnih občin. Dr. Inzko pričakuje, da bo že kmalu prišlo do razširitve veljavnostnega območja za dvojezično sodstvo. Še to: na slovesnosti prisege Herrnhoferja za novega predsednika deželnega sodišča v Celovcu je zadonela tudi slovenska pesem.

Razmere Slovencem še nikoli niso bile tako naklonjene, kot ravno zdaj. Tako je v sporočilu za javnost zapisal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko. V mislih je imel področje sodstva. Pred dnevi je namreč kot novi predsednik deželnega sodišča v Celovcu prisegel Manfred Herrnhofer, ki se, tako kot zvezna ministrica za pravosodje, dr. Anna Sporrer, zavzema za popolno izpolnitev sedmega člena Avstrijske državne pogodbe na področju sodstva. Postopoma naj bi bila mala sodišča, kjer že kmalu ne bo niti enega slovenskega sodnika, opuščena, v zameno bi pa dobili okrajna sodišča v Beljaku, Celovcu in Velikovcu. V Celovcu naj bi pa postalo dvojezično tudi deželno sodišče z modernim servisnim centrom, prevajalci, dvojezičnimi tajnicami, skrbništvom in ostalim dvojezičnim osebjem. Narodni svet tako razširitev podpira. Namesto enajstih občin bo tako imelo dostop do dvojezičnega sodstva kar šestintrideset dvojezičnih občin. Dr. Inzko pričakuje, da bo že kmalu prišlo do razširitve veljavnostnega območja za dvojezično sodstvo. Še to: na slovesnosti prisege Herrnhoferja za novega predsednika deželnega sodišča v Celovcu je zadonela tudi slovenska pesem.

Zdravo. Tokrat začnemo nostalgično: spomnimo se daljinca na kabel, prvih igralnih konzol iz konca 70-ih in 80-ih, ter (ker je september) študiramo, katere podkaste je najbolje poslušati v gneči na cesti. Iz te debate nas katapultira do drznega teološkega vprašanja, ali res obstaja bog prometnih kolon in ali ga slučajno častimo vsakič, ko hupamo. Ali pa hupanje deluje kot cerkveni zvon? Sveta Feltna ali Sveti Hupko, usmili se nas. Namesto nas najde rešitev za manj gneče Roman Mars, mi pa brainstormamo, kateri podkast najbolj pomirja na začetku kolone na Celovške, potem pa čudežno preidemo na 2. poglavje knjige Zadnja priložnost. Tri leta po dogodkih iz 1. poglavja so naši junaki na lovu za komodskim zmajem. Mi pa razmišljamo, zakaj so nam plazilci manj simpatični od kosmatih mesojedcev.

Nedavni pogovori med ameriškim predsednikom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Putinom na Aljaski so prinesli nekaj upanja, da se vendarle bliža konec vojne na vzhodu Evrope. Kljub okrepljeni diplomatski dejavnosti pa je za zdaj pri reševanju ukrajinskega konflikta več vprašanj kot odgovorov. Pogledali bomo tudi na Bližnji vzhod, kjer je izraelska vojska sprožila ofenzivo za zavzetje mesta Gaza. Hkrati so izraelske oblasti odobrile načrte za gradnjo novih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Kje so meje potrpljenja mednarodne skupnosti? Tudi o tem v Labirintih sveta.

Zdravo. Tokrat smo res prišli do bridkega konca. Končali smo zadnje poglavje 6. knjige iz trilogije v štirih delih, po vsem vesolju znane štoparske biblije. Ker spet ugotovimo, da srečnih koncev ni, vas opozarjamo, da preverite darilne bone za večerje, toplice in kar je še tega, ker zapadejo v dveh letih, lahko tudi manj. Namesto v Ortu in drugih gostilnah, ugotovimo, da te dni zapravljamo za raznorazne naročnine, Artur pa se odpravi na pot, kjer za trenutek sreča Fenchurch in konča na tisti njemu tako ljubi plaži. Ampak tam so (kvarnik!) že spet Vogoni. V 68 tednih 6. sezone smo obdelali 6. knjigo, v 272 epizodah pa celotno štoparsko sago – in zdaj nas čaka samo še koktajl z rezino limone. In zlato opeko. Lepo je bilo, nekateri smo tudi jokali.

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekomStaroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

Marsikdo je že slišal, kako je mlado dekle, ki je študiralo pri znamenitem Franzu Boasu, pred sto leti odšlo na Samoo in tam proučevalo vsakdanje življenje. Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vprašanja. Margaret Mead je pozneje postala tudi pomembna javna intelektualka, karizmatična govorka in predana liberalka, čeprav v nekaterih pogledih zelo kontroverzna.Marsikdo je tudi slišal in bral, kako je njeno delo, tudi knjigo Odraščanje na Samoi, po njeni smrti kritiziral in uničeval Derek Freeman. Poudarjal je, da je njena knjiga neverodostojna, da je nekakšen mit, projekcija njenih lastnih prepričanj in način osvobajanja lastne spolnosti. Namesto da bi jo dopolnil, je njeno delo razvrednotil, čeprav je bila njegova izobrazba antropološko pomanjkljiva.  Gost: dr. Rajko Muršič Foto: Wikipedia

Po elektronski pošti se je oglasila tudi poslušalka, ki bi rada shranila nekaj jagod. Namesto marmelade bi jih rada termično obdelala ... Sestra Nikolina iz jagod dela marmelado, nepredelane pa shranjuje tudi v skrinji in jih uporablja za razne sladice. Še boljše pa je, da se jih zmiksa, doda še kakšno kapljo limone in jih uporabi za sladoled, k pudingu ali sladice na žlico. Še ena možnost pa je jagodni sok, ki pa ga moramo sladkati, segreti do 90 °C in dobro zapreti v kozarčke.

Po elektronski pošti se je oglasila tudi poslušalka, ki bi rada shranila nekaj jagod. Namesto marmelade bi jih rada termično obdelala ... Sestra Nikolina iz jagod dela marmelado, nepredelane pa shranjuje tudi v skrinji in jih uporablja za razne sladice. Še boljše pa je, da se jih zmiksa, doda še kakšno kapljo limone in jih uporabi za sladoled, k pudingu ali sladice na žlico. Še ena možnost pa je jagodni sok, ki pa ga moramo sladkati, segreti do 90 °C in dobro zapreti v kozarčke.

Zdravo. Od dileme, ali pojesti sirov žepek, nas hitro katapultira v časovno-prostorsko superpozicijo, zato se sprašujemo, ali je ta Schrödingerjev ponedeljek v resnici torek, sreda, četrtek, petek ali mogoče celo vikend!? Ali je ponedeljek in hkrati ni ponedeljek?! Če je temu tako, svetujemo, da namesto v službo zavijete na Brnik in odletite neznano kam, ter nam od tam pošljete kartico na naš dobro znani naslov! Kar se 6. knjige tiče, se 10. poglavje nadaljuje: poštna ladja uBid pripelje zadnji paket, Thor poizkusi z drugim udarcem, Trillian omedli, Artur pa ostane Artur. Za poslušalce in poslušalke ustanovimo platinasti oz. diamantni klub.

Namesto v najlepšo se zaljubi v najprijaznejšo zajkljo. Pripoveduje: Nina Valič. Napisal: Tomo Kočar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.

Od 10 do 30 odstotkov tistih, ki so preboleli covid, v blagi ali težki obliki, trpi za dolgim covidom»Moje telo je v celoti okvarjeno,« pravi Bojan Ambrožič, ki se že več kot dve leti bori z dolgim covidom. Namesto, da bi se mu zdravje izboljševalo, se mu poslabšuje. Lani je tako v postelji preležal kar 280 dni. »Trenutno živim dobesedno v hišnem zaporu – no, bolj realno sem še precej bolj omejen: sem v zaporu lastnega telesa,« dodaja. Več o njegovih zdravstvenih težavah, stiskah in ovirah v oddaji Ultrazvok. Foto: Bojan Ambrožič Zapisi Bojana Ambrožiča TUKAJ   

Italija ni nikoli obračunala s svojo preteklostjo. Za obdobje fašizma in vlogo italijanskih okupatorjev v drugi svetovni vojni se zdi, kot da bi ju izbrisala iz zgodovinskega spomina. Zaradi partizanskega odpora proti nacistični okupaciji in odločitve, da se po kapitulaciji fašizma postavi na stran zaveznikov, je iz poraženke nastala zmagovalka. V obdobju hladne vojne je Italija, država, ki je imela največjo Komunistično partijo v zahodni Evropi, imela vlogo odbojne blazinice med blokoma. Namesto spoprijemanja s fašizmom je povojna italijanska politika omogočala nastanek mita Italijanov kot dobrih ljudi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve, ne agresorji; mita, ki je 80 let pozneje še vedno globoko zasidran v delih italijanske družbe.

Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.

Evropska unija je odobrila povračilne ukrepe na ameriške carine za jeklo in aluminij. V Bruslju ob današnjem začetku veljavnosti carin vseeno poudarjajo pripravljenost na pogajanja. Kot pravi državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Matevž Frangež, Slovenija podpira skupen evropski odziv, ki je v tem pogledi po njegovih besedah skrbno odmerjen, zato da ne poslabša dodatna pogojev za gospodarstva in izvoz evropskih izdelkov. - Zaradi ameriških carin in vse večjega strahu pred globalno recesijo so v Nemčiji pohiteli s koalicijskim dogovorom. Danes so ga dosegli in podpisali konservativci in levosredinski Socialni demokrati. - Kakšni so učinki prenovljenega plačnega sistema v javnem sektorju? O tem danes prvič po uveljavitvi razpravljajo vlada in sindikati, na mizi imajo poročilo delovne skupine. Kot je povedala državna sekretarka na ministrstvu za javno upravo Mojca Ramšak Pešec, so vsi odzivi povezani z nestrinjanjem z vrednotenjem delovnih mest v kolektivnih pogodbah. - Parlamentarna preiskovalna komisija ni kazensko ovadila nekdanjega prvega moža policije Boštjana Lindava, kot ji je naložil državni zbor. Namesto tega je z dopisom odločanje prepustila policiji.

Javnega življenja niso ustavili. Švedska se je boja proti novemu koronavirusu in covidu lotila s strategijo, ki je bila drugačna od večine drugih evropskih držav. Brez strogega lockdowna in policijske ure, brez zapovedane uporabe zaščitnih mask, brez zapiranja osnovnih šol. Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil tako imenovani švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa za mnoge najbolj učinkovit način boja proti covidu. Pa je temu res tako? Kaj se je dogajalo Švedskem? Ali je bil Švedski pristop bolj primeren? Sogovorniki intelekte so bili v takratno dogajanje na Švedskem aktivno vpleteni. To so »oče« švedske strategije, infektolog in med epidemijo prvi državni epidemiolog dr. Anders Tegnell, članica tako imenovane skupine dvaindvajsetih virologinja dr. Lena Einhorn, ki je v javnem pismu izrazila odmevno kritiko in zaskrbljenost nad načinom švedskega boja proti covidu, in ekonomist dr. Joakim Sonnegard, sekretar neodvisne komisije, ki je ocenila ravnanje švedske politike in stroke v prvih dveh letih pandemije. V oddaji so izpostavili prednosti in slabosti tako imenovanega švedskega modela boja proti covidu. Oddaja je nastala kot del projekta Pet let pozneje. Sodelujoči: Lena Einhorn, Joakim Sonnegord, Anders Tegnell, Blaž Oder in Luka Smajila. Maja Moll, Renato Horvat in Matej Rus, ki so brali prevode. Za tehnično izvedbo so poskrbeli: Janez Ahlin, Jernej Boc, Damjan Rostan in David Lap. Pripravil Iztok Konc. Foto: MMC RTV/ Kaja Sajovic Daljši intervju z dr. Tegnellom TUKAJ  Podkast "Pet let pozneje" TUKAJ

Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Predsednika Donald Trump in Volodimir Zelenski danes nista podpisala sporazuma o ameriškem dostopu do strateških izkopanin na Ukrajinskem ozemlju, s čimer je ameriški predsednik želel doseči kompenzacijo za izkazano pomoč Ukrajini v času vojne. Namesto tega je Bela hiša ponudila prizor, kakršnega ameriška in svetovna javnost nista videli še nikoli v zgodovini. Trump, podpredsednik J. D. Vance in Zelenski so se v Ovalni pisarni glasno prerekali pred mikrofoni in objektivi kamer. Novinarska konferenca je bila odpovedana, Zelenski pa je zapustil Belo hišo.

Namesto igrač orehi in pripovedovanje pravljic … Pripoveduje: Slavko Cerjak. Napisal: Milutin Danojlić. Posneto v studiih Radia Slovenija 1983.

»Sladkarije škodujejo zobem« - to je stavek, ki ga zobozdravniki radi ponavljajo. V mesecu decembru je čokolad, bonbonov in ostalih raznih sladkih dobrot na krožnikih še več kot ponavadi, zato je ustrezna skrb za naše ustno zdravje in ustno zdravje naših otrok še toliko bolj pomembna. Kolikokrat na dan si je priporočljivo umiti zobe? Kako izbrati pravo ščetko in zobno pasto? Sta zobna nitka in ustna vodica obvezna pripomočka pri ustni higieni? O tem smo govili v četrtkovem svetovalnem servisu z gostom, zobozdravnikom Markom Novakom.

Tokrat v Frekvenci X sledimo Locardovemu načelu, da vsak stik povzroči sled, ki jo je možno najti. Ne preiskujemo sicer kraja zločina, ampak "sledi", ki jih za seboj pušča forenzična znanost. Namesto tega, kdo je morilec, pa iščemo odgovor na vprašanje, kaj vse zmore forenzika in kako se resničnost razlikuje od filmov in televizijskih serij.Sogovorniki: Andrej Gerjevič, vodja Oddelka za kakovost in razvoj Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL); Nina Degenek, forenzična izvedenka Oddelka za biološke preiskave NFL; Matej Trapečar, vodja Oddelka za daktiloskopijo NFL; Mojca Janežič, forenzična izvedenka Oddelka za kemijske preiskave NFL in Tadej Hren iz nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT.

Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki? Razpravljajo: doc. dr. Mateja Berčan, ki na terenu dela kot patronažna medicinska sestra, hkrati tudi predava na Univerzi Alma Mater Europaea; predavateljica in raziskovalka asist. dr. Miriam Hurtado Monarres s Fakultete za družbene vede, magister managementa Alen Gril (Dom dr. Janka Benedika Radovljica) ter antropolog in predavatelj prof. dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. V živo iz Cankarjevega doma ob Festivalu za tretje življenjsko obdobje pripravil: Iztok Konc.Foto: Pixabay, cc

Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.Kako torej stojimo pred letošnjo sezono? Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim zavrnilo pritožbo slovenskih ribičev, ki so tožili Hrvaško zaradi izdajanja kazni zaradi ribolova v Piranskem zalivu. Zgodba ima dolgo brado, sega pa v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je največji sin obeh narodov vzkliknil: "Ne priznajem ovaj sud!" Odtistihmal se je na teh prostorih razvila častivredna navada, da se sodišča in njih odločitve priznavajo samo takrat, ko ti to ustreza. To je en vidik, ki bi ga lahko uvrstili med narodopisne značilnosti obeh narodov. Potem pa je tu še dnevnopolitični vidik. Šlamastike se je na belem konju pred leti lotil razreševati sam Borut Pahor. Končalo se je s "kakšen fantastičen dan" in zgodovina je pokazala, da je bil res, ampak za Jadranko, ne pa za Boruta. Zadeva je namreč ta, da je piranski ribič za medije resignirano izjavil, da niso od tokratne evropske sodbe pričakovali nič pozitivnega. Ker da sodišča tako ali tako vedno razsodijo v korist Hrvatov. Tako da mora hladen racionalni um, neobremenjen z raznimi nacionalističnimi nahrbtniki, vzeti v obzir možnost, da imajo Hrvati prav. V vsem tem sporu namreč. Da se Slovenci motimo in da je absolutno pravična rešitev tista, ki mejno črto riše po sredini zaliva. Ker če vse mogoče institucije že tako dolgo odbijajo naše argumente, bi nam lahko počasi prišlo v zavest, da so ti neutemeljeni. Ker vsa tridesetletna saga počasi prehaja v absurd. Hrvaški policisti so namreč izumili nov šport; ob pisanju kazni za parkiranje na gmajnah, v gozdičkih in ob poljskih poteh so zdaj pogruntali nov način polnjenja malo državnega, malo pa družinskih proračunov … Z marljivim pisarniškim delom so slovenskim ribičem po nekaterih ocenah napisali za 3,4 milijona evrov glob. Slovensko morsko gospodarstvo je vredno sicer 910 milijonov evrov, v njem pa je zaposlenih komaj 242 oseb; tako da bi si panoga lahko privoščila redno kršenje meje in lovljenje celo na Kornatih ter posledično  redno plačevanje glob, ampak kot vedno v meddržavnih sporih gre za princip. Zdaj ko smo obdelali zgodovinske in etnološke ter malo tudi pravne vidike mejnega spora, kar tako ali tako počne devetdeset odstotkov slovenskih medijev, se moramo podati na izmuzljivo področje ihtiologije, kot se učeno reče znanosti o ribah. Dejstvo je namreč, da je ribam vseeno, kje so ulovljene. In da ribe, razen gojenih brancinov in orad, nimajo nobenega zavedanja ne o ribolovnih območjih ne o šengenski meji. Dejstvo je tudi, da v mejnem sporu nista žrtvi Slovenija ali Hrvaška, temveč so vedno ribe. Mejni spor o ribištvu v najgrozljivejši luči prikazuje homocentrični odnos do narave. Namesto, da bi se pravniki, vladi in ribiči obeh držav trudili, kako zaščititi brezmejni akvatorij Jadranskega morja, kako gospodariti z morskimi organizmi čim bolj sonaravno, smo ga spremenili v anarhokapitalistični poligon, kjer vsak ropa, kolikor je le mogoče. Ampak tu se današnje rahlo nestrpno predavanje še ne konča. Zadnje tedne sledimo pravemu napadu hrvaških prehrambnih podjetij, ki prevzemajo slovenska prehrambna podjetja. Celo nacionalistični element v slovenski družbi raje prešteva migrante na mejah, kot da bi dvignil obrv, a dejstvo je, da pomemben del slovenske prehranske suverenosti z lastništvom tretje države kopni. In če smo skrajno sodobni ter priznavamo združeno Evropo kot mesto prostega pretoka kapitala in s tem legitimnost hrvaških nakupov, si moramo zastaviti vsaj eno vprašanje … Večina Slovencev pozna Hrvaško, hrvaško jadransko obalo in mogoče še Zagreb. Ampak če popotnika zanese v druge, da ne zapišemo večinske dele Hrvaške, vidi opustelo državo. Z vedenjem o blagostanju recimo Slavonije, Podravine in Posavine izpred nekaj desetletij, danes tudi v mesecih žetve začuden popotnik zre na prazna, zapuščena polja, na kilometre panonskih vasi brez enega samega prebivalca, na okostenele konstrukcije socialističnih prehrambnih gigantov. Ni treba biti gospodarski analitik, da popotnik uvidi, kako je nekoč žitnica cele države opustela, da ne zapišemo, da je neobstoječa. In zdaj to neobstoječe gospodarstvo kupuje paradne konje slovenske živilske industrije … Kot je kapital iz neobstoječe, praktično nedelujoče in na pol kriminalne države Srbije kupil Fructal in zida hotele po prestolnici. Ne gre za nacionalistične izpade in šovinizem do nekdanjih bratov v skupni državi. Gre samo za preprost očesni test, med katerim nekoliko bolj kritični opazovalec zazna boleče neskladje med realnim stanjem družbe in bančnim računom posameznikov – kar pa tisoče Slovencev, ki na Balkanu čez poletje testirajo "lozo", čevape in cene točenega, seveda ne zanima. Mogoče pa nam odgovore o naštetih vprašanjih prinese na pladnju bivši predsednik Borut Pahor, ki se ponuja za mirotvorca med balkanskimi plemeni. Ne dvomimo, da mu bo v Bosni uspelo med Bošnjaki in Srbi vzpostaviti fantastičen mir, ampak posledično bo pa avtoprevoznik iz Banja Luke kupil Blejski otok.

V življenju – in s filmom ni nič drugače – se zgodijo presenečenja in zahtevne preizkušnje, ki jih človek – s pomočjo bližnjih – lahko premaga. Snemanje dokumentarnega filma Cent'anni o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo, levkemijo, se je prevesilo v odkrivanje nezaceljenih ran dolgoletnega partnerskega odnosa, je povedala režiserka Maja Doroteja Prelog, gostja oddaje Razgledi in razmisleki. Njen celovečerni dokumentarec Cent'anni oziroma Sto let, ki bo na filmskem festivalu v Trstu doživel svetovno premiero, je med ustvarjanjem sam od sebe zavil v nepričakovano smer: namesto načrtovanega prikaza veličastnega zmagoslavja človekovega duha nad telesom in boleznijo gledalec tako vstopi v univerzalno in hkrati intimno izkušnjo, ki je skupna ljudem v dolgotrajnih in predanih partnerskih zvezah. Potlačena čustva, zamere in nezaceljene rane prej ali slej privrejo na dan in nič drugače ni v filmu Cent'anni. Z Majo Dorotejo Prelog se je pogovarjal Urban Tarman. Na fotografiji: Blaž Murn in Maja Doroteja Prelog v filmu Cent'anni (2024); vir fotografije BSF in SFC.

Dr. Matjaž Korman je Audijev razvojnik s filmsko poklicno potjo. Je oče e-trona, ki je v prostem času pomagal Elonu Musku, nemška obveščevalna služba pa mu je zaupala razvoj in izdelavo neprebojnega Audija A8 za Angelo Merkel. Med testiranjem je pod njem sprožil TNT eksplozijo. Namesto na kavo, gre raje na dirkališče po podatke in užitke. V RS-u, seveda. V prostem času izdeluje najlažja letala svetu,  Atmosfercem pa je dal besedo, da bo v največji tovarni motorjev na svetu naredil varno hišo za najboljše bencinarje in dizle. ZAPISKI: PROJEKT AUDI A1 E-TRON: https://ibb.co/JRzSxzk , https://ibb.co/0mqnLKf , https://ibb.co/pXQxmq0 PROJEKT NEPREBOJNI AUDI A8 ZA ANGELO MERKEL - https://ibb.co/B3PNf1x PROJEKT AUDI R8 E-TRON - https://ibb.co/T8T5h71 , https://ibb.co/d5R3Py3 PROJEKT A1 CLUBSPORT QUATTRO - https://ibb.co/kQRYhb1 , https://ibb.co/1RdGXFb . . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠

Črt se je lani preselil v Moskvo in se tam poročil z Ano. Našel si je delo, najprej kot kuhar, nato še kot kurir na električnem kolesu. Ko se je že zazdelo, da se mu življenje v tujini počasi "postavlja", se je začela vojna v Ukrajini in okolje je postalo nezdravo. Vrnil se je v Slovenijo, kjer se zdaj ukvarja z birokracijo in čaka, da se mu končno v Ljubljani pridruži tudi žena.

Včerajšnji veliki petek, s katerim se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu, je bil še posebej slovesen v Rimu. Papež Frančišek je vodil popoldanski verski obred v Petrovi baziliki v Vatikanu, ob večernem križevem potu pa ga v rimskem Koloseju ni bilo. Razlog za odsotnost so bile nizke temperature. Druge teme: - Izraelski premier Benjamin Netanjahu odredil mobilizacijo rezervnih enot policije in vojske. - Civilna iniciativa Glas ljudstva na pohodu pozvala k ureditvi razmer v zdravstvu in pripravila tri zakonske predloge. - Ob sklepu Tedna slovenske drame Grumova nagrada Anji Novak Anjuta za Tekst telesa.

Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?

V zgodbi za lahko noč, ki jo je napisala Svetlana Makarovič, vas vabimo na olimpijado. Namesto športnikov bomo spodbujali živali, ki so se odločile tekmovati. Pripoveduje: Kristijan Muck. Napisala: Svetlana Makarovič. Posneto v studiih Radia Slovenija 1984.