Podcasts about namesto

Gostiteljica Jasmina Kandorfer s strokovnjakinjami odpira globok pogovor o kompleksnosti ženskih odnosov. Zakaj je ženska agresija pogosto skrita in psihološka? Kako nas tradicionalne družbene vloge omejujejo pri izražanju čustev?V videu boste izvedeli:03:39: Skriti obrazi ženske agresije: Namesto fizičnega konflikta se ženska agresija pogosto izraža skozi tišino, opravljanje, diskreditacijo in izključevanje. Za možgane in živčni sistem je ta oblika bolečine lahko močnejša od fizičnega udarca. 04:10: Ujeti v vloge: Raziskujemo, kako tradicionalna vzgoja sili moške in ženske v predpisane vloge, kar vodi do nezadovoljstva in napadov, ko pričakovanja niso izpolnjena.09:52: 10 zapovedi sestrstva: Jasmina predstavi ključna načela za zdrave ženske odnose, vključno s tem, zakaj zrela ženska ne tekmuje in ne znižuje vrednosti drugih. 18:59 Zdravilna moč ženskih krogov: Zakaj je povezovanje med ženskami ključno za naš obstoj in kako nas pravi ženski krog lahko dobesedno "nahrani" in nam da krila. Ti je bila vsebina všeč?

Ppiše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kakovosten in umetniško prepričljiv roman Pie Prezelj Bili smo trije je drugačen od romanov, ki pri nas izhajajo v zadnjem času. Ne gre za to, da bi moralizirali ali se skušali držati togih vrednostnih meril, temveč kratko malo za to, da je napisan čustveno ter brez vulgarnosti in dopolnjevanja z angleškimi besedami. Avtorica zna marsikaj že znanega povedati na nov in izviren način. V tretji osebi ednine razgrne pretresljivo zgodbo o iskanju naklonjenosti, sprejetosti in premagovanju tistega, kar je literarne like zaznamovalo v preteklosti. Protagonistka Olga, ženska v petdesetih letih, po poklicu fotografinja, brska po svoji preteklosti. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo ob njenem rojstvu. Zakaj je življenje preživela pri posvojiteljih? Jo je mati oddala? Jo je zapustila? Ji je dala vsaj ime? Naključja pripomorejo, da se sreča s polbratom Theom in maminim ljubimcem Jakobom. Odpotuje na oddaljen otok na severu. Pisateljica ne pove natančno, kje se vse skupaj dogaja in v katerem jeziku se protagonisti pogovarjajo. Pa saj to sploh ni pomembno. Poglavitno je, da iščejo pot drug do drugega in se skušajo zbližati. Pri tem jih kot posebno določilo povezuje spomin na pokojno Olgino mater, pravzaprav žensko, ki jo je rodila. Olga si zastavlja nova in nova vprašanja. »Je prišla? Po kaj? Vprašanje si je v mesecih pred tem zastavljala znova in znova, ga preobračala, razpirala, a bolj ko se je spraševala, kaj naj bi našla na otoku, ležečem tam nekje na severu, celino oddaljenem od nje, huje je postajalo. Toda vedela je, da mora iti.« Pisateljica menjava prizorišča in dialoge. Po zbliževanju Olge in Thea se v pripoved vplete materina življenjska zgodba, v kateri je mogoče izvedeti, da ni bilo čisto tako, kot je predvidevala zapuščena hči. Olga pestuje svojo bolečino s težo nečesa, kar se nikoli ni moglo uresničiti, toda tudi njena mati je spoznala, kaj sta trpljenje in nemoč, ter začutila, kako se lahko življenja mladega dekleta polastijo drugi ljudje, starši ali kdorkoli že. Izkaže se, da vse skupaj sploh ni črno-belo. Ljudje bi si morali vsaj malo prizadevati, da bi se vživljali drug v drugega in se skušali razumeti. Zgodijo se čarobni trenutki, ko so se zbližajo, potem se v hipu spet oddaljijo drug od drugega, morda tudi zato, ker vsak postavlja sebe pred ostale, saj je prepričan, da je njegova bolečina največja. »Morala je izvedeti, izvedeti nemudoma, a ne zato, da bi ji spričo tega nato laže odpustila, pač pa da bi se veter, ki je pihal skoznjo in jo razdiral, naposled in enkrat za vselej polegel.« Pia Prezelj nas mojstrsko vodi skozi čas, ki ga doživljajo literarne osebe. V strnjenem slogu in estetsko subtilno razkriva njihove občutke in nakazuje tudi tisto, kar skušajo skriti drug pred drugim. Slog je delno lapidaren, delno pa prepreden s čudovitimi metaforami, zlasti kadar pisateljica opisuje naravno dogajanje na otoku, kamor se odpravi, da bi kaj izvedela o materi in tudi sami sebi. Narava je nepredvidljiva, morje tudi nevarno, megla pa tu in tam tako gosta, da se samotni sprehajalec lahko izgubi v njej. Jakob je že v letih in prav njemu se zgodi, da se med tavanjem utrudi in ga morajo otočani poiskati. K sreči ga najdejo in potem si z Olgo izmenjata nekaj naklonjenih besed. Že prej sta našla pot drug do drugega. Pisateljica zna dogajanje prikazovati s posebno notranjo napetostjo, tako da se med branjem začnemo bati slabega razpleta. Kdo sestavlja trojico, ki je navedena v naslovu? Morda Olga, Theo in Jakob, pisateljica pa razkrije, da so to Olgina mati, njen fant in nerojeni otrok. Kako bo resnico, kakršna koli že je, sprejel ta fant? »Jo prezira? Mu je odleglo? Ni vedela, kako naj mu pojasni, da ji je kljub trudu spodletelo, kako naj mu pove, da jo je izdolblo, izpraznilo, da nima več od kod jemati, da mu nima česa dati. Tam, na zadnjih sedežih razgretega avtomobila, jo je tolažilo le eno: za kratek hip so bili trije.« Pesnica, pisateljica, etnologinja in kulturna antropologinja Ana Svetel v spremni besedi primerja roman Bili smo trije z avtoričinim nagrajenim prvencem Težka voda in v obeh delih odkriva pripovedni minimalizem. Ugotavlja, da so človeške zgodbe in situacije tako usodne in težke kot tudi drobne, rahle in upovedane z obilico praznega prostora. Namesto slikanja umeščenosti v tok zgodovine in družbe je videti, kot »da lebdimo v občutenih prostorih, tipajočih srečavanjih, krhkih slutnjah in zlasti v obilici samote, celo osamljenosti«. Pia Prezelj je po mnenju Ane Svetel v svojem pisanju poetična in ekonomična hkrati. Osrednja tokova pripovedi, prostorski in odnosni tok, se na poetičen in impliciten način stakneta. Za konec je treba reči, da ni brez pomena, kaj o svojem novem romanu pravi avtorica. Na predstavitvi knjige Bili smo trije je povedala, da gre med drugim za sorodstveno razmerje ter hkrati za tekočino odsotnosti in občutek manka. Vsi ljudje imamo občutek odsotnosti nečesa in iščemo dom, poraja se nestabilnost resnice. Pia Prezelj, ki opravlja novinarsko delo, je bila tudi fotografinja in se po svoje, kot pravi, v novem romanesknem delu pokloni fotografom. Brez velikih besed je treba srečanje z romanom Bili smo trije skleniti, da je kratko malo lep in čustven v dobrem pomenu besede, liričen in v marsičem tudi čudovito skrivnosten. Ni me sram priznati, da sem prvič, odkar sem brala roman Ringlšpil pisatelja Franja Husama Najija, jokala. Lepota, umetniškost in globina izpovedi lahko privabijo tudi solze, čeprav si domišljamo, da smo razumni, kritični in primerno zadržani ljudje.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Sandi Radovan je arhitekt, oblikovalec, fotograf in slikar. Kot oblikovalec in fotograf je avtor celostne podobe založbe Hiša poezije, njenih knjižnih izdaj in revije Poetikon. S pisanjem se je začel intenzivneje ukvarjati leta 2013 in v reviji Poetikon objavil svojo cikel Resničnostni šov. Pri Književnem društvu Hiša poezije je nato izšla obsežna pesniška zbirka Tujec pred vrati (2015), pri kateri je njegov oblikovalski del izrazito dominanten, tako z atraktivnim belo-rdečim posegom v črno naslovno stran kot z izmenjujočo se tipografijo in velikostjo posameznih črk, prepletajočo se vizualno zgradbo posameznih pesemskih besedil, praznin in številk skozi vso zbirko. Rad ima preproste stvari, lepoto vidi v nepopolnosti, kakršni so tudi njegovi zapisi – preprosti in nepopolni. Tega, kar piše, sam nima za poezijo. Tudi drugo pesniško zbirko Koda (2015–2025) sestavljajo lirični fragmenti misli in občutij, zapisani neposredno, brez predhodnega razmisleka o končni literarni obliki. Osredotoča se predvsem na vsebino, sporočilo in energijo zapisa, temu primerno je tudi minimalistično oblikovanje notranjosti s krhko tipografijo in čisto belino strani brez večjih oblikovalskih posegov. Ovitek zbirke Koda že na črni naslovni strani asketsko vabi zgolj z veliko QR kodo, obdano z nevsiljivo rdečo obrobo. V notranjosti se črna koda pojavi osemkrat med štirimi poglavji, število osmih manjših kod se smiselno ponovi na strani, kjer je s fotografskim portretom in kratko biografijo predstavljen avtor zbirke. Poezija za Sandija Radovana ni projekt, ki bi se ga lotil z vnaprej jasno idejno zasnovo, ampak je vdor neznanega. Je kot sanje, ki jih ne moreš načrtovati ali ujeti v mrežo logike. Kot pesnik izklopi svojo profesionalno naravo, ko preide v drug medij. Vpliv arhitekta in profesionalnega oblikovalca v njegovi poeziji ni bistven, čeprav sestava in izjemno premišljeno oblikovanje obeh zbirk kažeta na to. Njegove pesmi so izrazito organske in čustveno neukročene. Njegova poezija deluje neposredno, ne podreja se vnaprej določeni formi ali strogi gradnji verzov. Namesto reda si dovoljuje emocionalen kaos, ki je vse prej kot urejen ali simetričen. Je neposreden, njegovi verzi delujejo, kot da so zapisani v trenutku, brez olepšav, ki bi jih pričakovali od nekoga, ki se ukvarja z estetiko prostora. Pesmi ne gradi, temveč izpoveduje, kar briše sledi njegovega osnovnega poklica in v ospredje postavlja zgolj ranljivega človeka. Pesmi so različno dolge – čisto kratke trivrstičnice ali dvostranski zapisi v prostem verzu, ki ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Branje zbirke deluje kot pogled v dnevnik, kjer je lirski subjekt ranljiv, kar pri bralcu vzbuja močno empatijo. Pesmi v zbirki Koda se ukvarjajo predvsem z iskanjem stika, tako ljubezenskega kot čisto filozofskega, v nekatere verze sta vtisnjena nemir in paradoksalnost bivanjskih razsežnosti. Motivi so zelo različni, od fizike, astronomije do naravnih pojavov, od podobe konca sveta, kakršnega poznamo, in kozmičnega sevanja do vsakdanjih reči. Sprehodov v dežju, hipov dvoma in strahu na točki oklevanja, medtem ko lirski subjekt sega tja gor, in se tam spodaj spodmikajo tla. Pesem Skrivališča predstavlja neizbrisen spomin, ki se zapiše brez pesnikove volje. »Vse je nekako nad teboj, v glavi, obkroža te z vseh strani, vgrajeno vate, kot trdi disk, ki beleži podatke, navidezno neizbrisljive in večne.« Ta tehnološka metafora za pesnikov notranji arhiv poudarja težo preteklosti in tog sistem, ki kljubuje navidezni prepuščenosti naključju v drugih pesmih. Lirski subjekt tako ne ustvarja pesmi na novo, temveč le razkriva že shranjene izkušnje iz svojega trdnega, notranjega 'skladišča'. Vsakdanji predmeti nosijo zgodbe. Intimne, družbene, večne. Humorne in razposajene. Vračajo se v preteklost, ponujajo duhovno sedanjost, zbudijo nežnost, so ljubezen. Tudi bolečini in vsemu okoli nje ne more zares pobegniti. V pesmi Čopič je navzoč eden dokazov, da se Radovan pri pesnjenju popolnoma odpoveduje nadzoru, načrtovanju. Če bi pesem pisal arhitekt v svoji profesionalni vlogi, bi verjetno pisal o smeri, namenu, kompoziciji ali strukturi poteze. Lirski subjekt pa naredi ravno nasprotno: ne vodi čopiča, ampak mu dopušča naključno in ne funkcionalno sled. Trenutni gib je osvobojen forme, nima vnaprej določenega cilja. Pesem slavi organski, nepredvidljivi del ustvarjanja, ki je v arhitekturi razumljen kot napaka ali šum, v poeziji pa kot čista resnica. Poezija mu ne služi za gradnjo struktur, ampak za opazovanje, kje se beseda ustavi sama od sebe. Pesnik ne ve, od kod je prišla Pesem, kje jo je našel, ne koga je v sanjah objela (Pesem Pesmi): »Nekje med tu in tam, neopazno, nežno, sredi labirinta besed, nekje v vmesnem času in prostoru, mimobežno, kot da se ni zgodilo in se ne bo nikoli več.« Če bi bil v pesmi prisoten arhitekt, bi poznal izvor, konstrukcijo in namen, vedel bi zakaj stoji zid in od kod pride svetloba v prostor. Nenaslovljena trivrstična pesem na koncu knjige – »Te tri vrstice / sled obledele tinte / vse kar danes imava« – ni načrt, ki bi kljuboval času, ampak nekaj, kar bledi, izginja in je minljivo. Nič ni fiksnega ali trajnega. Ta podoba je vrhunec iracionalnega. Arhitektura je budnost, natančnost in materija, trivrstična pesem pa je prikazana kot nezaveden, intimen gib duše, ki se zgodi neodvisno od pesnikove volje. Lirski subjekt ne nastopa kot mojster, ki obvladuje prostor, ampak kot posrednik, ki zgolj beleži sledi nečesa, kar je minilo. Ta neposvečenost v popolno formo jezika je pravzaprav njegova največja izrazna moč, saj dovoli pesmim, da živijo svoje življenje, ne glede na to, kako in kdaj jih je zapisal in kako jih je razvrstil v knjigi. Pesniška zbirka Koda ima štiri poglavja z različnim številom pesmi in različnih dolžin: Dihanje, Skoraj vse naenkrat, Prehodi in Zadnja stran. Na poti desetletnega pisanja in iskanja svoje izreke je Radovan dosegel tiste zadnje besede, s katerimi v pesmi Ni res na zadnji črni strani končuje svoje pesniško sporočilo: »… ampak ti povem / tu ni nobenega ovinkarjenja / ni res, da sem spet zaspal z odprtimi očmi / tu ni slepe ulice / ni res, da sem se ljubil s stotimi ženskami / in z vsako stokrat / tu smo vsi ranljivi / ni res, da sem ljubil nekoč / in bom ljubil spet / tu je konec poti // kamorkoli se obrnem / karkoli ustvarjam / in vse, kar zrušim / vse to ni res / ni res, da zdaj grem / in vse je res / to ti povem.« Sandi Radovan kot pesnik svet opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva. Njegova poezija ni v nasprotju z relativnimi občutenji, poglobljenim dojemanjem sveta in notranjimi kontradikcijami sodobnega človeka. Četudi črpa iz zgodovine spomina (nekaj pesmi ima v naslovu tudi datum), iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled, vendarle dojema poezijo kot skrajno resno, intimno in celo telesno izkušnjo, kot pristen, drhteč izraz resnice, ki je primerljiv z ljubezenskim zanosom.

Bil je ulični umetnik. Za mimoidoče je na evropskih trgih igral piščal, ali pa postal živi kip. Danes Argentinec Guillermo Daniel Escalante Rodríguez vodi lončarske delavnice v sklopu Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenijo je pred petnajstimi leti izbral za svoj dom. Tukaj je ostal tudi zaradi Prešernovega trga; navdušen je namreč nad tem, da ga ne krasi vojskovodja na konju, temveč največji slovenski pesnik in njegova muza. To veliko pove o državi in o vrednotah ljudi, ki tam živijo.

Zakaj se staramo in kaj se pri tem dogaja v naših celicah? V novi epizodi Frekvence X o dolgoživosti raziskujemo celične mehanizme staranja. Zakaj se genetski material poškoduje in čemu se nam s starostjo začno kopičiti poškodovane celice? Pojasnili bomo, kako na proces staranja vplivajo prehrana, gibanje, spanje in mikrobiota ter zakaj kljub številnim 'anti-aging' obljubam staranja ne moremo ustaviti. Lahko pa z življenjskim slogom pomembno vplivamo na to, kako zdravo in kakovostno se bomo starali. Gostji: dr. Mateja Erdani Kreft, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Tamara Lah Turnšek, biokemičarka in strokovnjakinja za biologijo raka Bral je Jure Franko. Avtorica fotografije: Umetna inteligenca. Poglavja: 00:03:05 Kaj se v tednu dni zgodi v naših celicah? 00:05:14 O tokratnih gostjah 00:00:01 Namesto uvoda: Kje smo bili prejšnjič in kam gremo tokrat? 00:06:06 Staranje ali ko je poškodb v celicah vse več 00:07:38 Na to, kako se staramo, vpliva tudi epigenetika 00:08:47 Vse celice v telesu se ne starajo enako hitro 00:10:14 O epigenetski uri 00:11:18 Apoptoza in senescenca 00:13:52 O vlogi telomer 00:16:29 Večplastna narava mitohondrijev 00:19:12 Dobra novica je, da na številne procese v celici vpliva tudi življenjski slog … Razlaga o prehrani in gibanju. 00:23:29 Geni niso vedno odločilni 00:24:30 Vloga mikrobiote pri zdravju celic 00:25:34 Pri 'anti-ageing' tretmajih velja biti previdno sumničav 00:28:36 Ponovimo … 00:30:38 Xpertiza: Minea Rutar

Na tokratnem zasedanju smo v nekoliko premešani zasedbi bolj na hitro obdelali tekmo s Primorjem in se potem posvetili osrednji tematiki epizode: licenciranju. Pogovarjali smo se tudi o financah v slovenskem nogometu, o permutacijah v boju za Evropo, o drugi ligi, o Žanu Trontlju in za konec seveda še o basketu in hokeju. Namesto manjkajočih Jureta in Juniorja je bil tokrat z nami Tim Dobovšek.

Na četrto velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega Pastirja, neposredno prenašamo sveto mašo iz župnije Radlje ob Dravi. Mašuje župnik Jože Poljanšek. Namesto pridige ima nagovor bogoslovec Danijel Petric. Sodeluje mešani pevski zbor sv. Mihael z zborovodkinjo in organistko Urško Skalovnik.

Na četrto velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega Pastirja, smo neposredno prenašali sveto mašo iz župnije Radlje ob Dravi. Maševal je župnik Jože Poljanšek. Namesto pridige je imel nagovor bogoslovec Danijel Petric. Sodeloval je mešani pevski zbor sv. Mihael z zborovodkinjo in organistko Urško Skalovnik.

Arhitekturni mislec Juhani Pallasmaa meni, da se o arhitekturi ne naučimo največ iz priročnikov, temveč iz literature, filozofije, filma in drugih umetnosti, pa tudi od prijateljev in mentorjev, ki so morda že stoletja pokojni. Leta 1936 rojeni finski arhitekt, pedagog in teoretik še danes spodkopava samoumevnosti stroke. Namesto gotovosti ponuja dvom kot temeljno ustvarjalno orodje; namesto podob poudarja telo, čute in izkušnjo prostora; namesto o rešitvi govori o izpovedi ter poudarja sposobnost empatičnega vživljanja. Arhitektura pri njem ni le funkcionalna, temveč način vzpostavljanja odnosa do sveta – »kako se jaz in svet prepletata«, kot je zapisal sam. Pri Outsiderju je nedavno izšel prevod njegovega dela Ukoreninjenost: Refleksije za mlade arhitekte, ki je nastalo po zgledu Rilkejevih pisem mlademu pesniku in razpira ključne vidike njegove misli. Toda knjiga je dragoceno branje za vse, ki se sprašujejo o svojem odnosu do prostora, poudarjata prevajalec Luka O. Jerman in strokovni sodelavec Matevž Granda.

Glasovi tišine z Matejo Lopuh, zdravnico, ki spremlja človeka do zadnjega koraka.Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen. Svojcem kot strokovnjakinja paliativne medicine pomaga to energijo ujeti, namesto da pred njo zbežijo.Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Njena pot pa se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bolečine« – to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še kako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje »balastne vreče«.

V naslednjih dveh do treh tednih bodo Združene države Amerike Iran napadale še posebej močno. Donald Trump napoveduje, da jih bo vrnil »v kameno dobo, kamor sodijo.« Žal vse več avtokratov po svetu dela vse, da bomo na koncu v kameni dobi pristali vsi. Izraelsko-iranska skupine Sistanagila, ki deluje v Berlinu, medtem s svojim ustvarjanjem sporoča, da medsebojno poslušanje in radovednost povezujeta. Pravijo, da težava niso ljudje, ampak vlade in politiki.Viri: Iransko-izraelski ansambel Sistanagil: "projekt, ki je mogoč le v Berlinu – ne v Izraelu ne v Iranu", MMC RTV Slovenija Sistanagila - Live Full Length Concert at the Neukölner Opera Smrt na meji, Tednik, TV Slovenija Druga jutranja kronika, 2. april 2026, Radio Slovenija Prof. dr. Siniša Malešević: Bolj kot svetovna vojna je nevarno večje število regionalnih vojn, Prvi Dogodki in odmevi, 30. marec 2026, Radio Slovenija Mirko Cigler: Bo Trump začel kopensko ofenzivo v Iranu?, Prvi Ekonomist Kovač o podražitvah, vladi in Petrolu, 30. marec 2026, Odmevi Dogodki in Odmevi, 31. marec 2026, Prvi Umetnost možnega: Politika, denar in videotrakovi (Primož Cirman in Silvester Šurla) Aktualna tema: Navedbe v prisluhih so zaskrbljujoče, Slovenija bi lahko padla še nižje na lestvici zaznave korupcije, Prvi Druga jutranja kronika, 1. april, Radio Slovenija Hafis: Zbirka zapleši z menoj, Tribuna Zapleši z menoj, 108 divje sladkih pesmi sufijskega mojstra

Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo. Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju.  fotografija: Wikimedia commons

Izraelska in ameriška vojska sta danes sprožili nov val napadov na Iran, ki so v skladu z načrti Tel Aviva in Washingtona usmerjeni v uničenje vojaške infrastrukture in vladajočega režima. Od sobote je bilo v Iranu ubitih več kot 1200 ljudi, ranjenih pa več kot 5400. Drugi poudarki oddaje: - Zunanji ministri Unije in zalivskih držav ob stopnjevanju napetosti na Bližnjem vzhodu prepričani, da je diplomacija edina pot do trajne varnosti - Urad za makroekonomske analize in razvoj malenkost poslabšal napoved letošnje rasti. Namesto 2,1-odstotno pričakuje 2-odstotno - Ob nacionalnem dnevu branja predstavitev manifesta, ki se zavzema za razvoj bralne kulture od zgodnjega otroštva naprej

Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)

Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Simona Vrečko je po potovanju po Nikaragvi z možem tam želela kupiti hiško, za čas, ko se bo življenje umirilo ali po upokojitvi. Na koncu sta kupila hostel, ki ga vodita že tretje leto, počitnice so postale posel. Hostel Mano a Mano v vasici Las Penitas je Simonin dom oziroma služba v času visoke sezone. Pravi, da so Nikaragovci zelo topli, čustveni in občutljivi ljudje, nič ne gre z ukazovanjem ali na silo. Vsakič, ko se vrne v Slovenijo pa jo prosijo, naj jim prinese sladko prestižno dobrino: čokolado.

Zdravo. Tokrat začnemo v Cutty Sarku, se preselimo v Cutty Sark, ugotovimo da cene v mehiških restavracijah niso prav nič mehiške, načrtujemo izlet v Islington, napovemo prvi letošnji retrogradni Merkur, povemo dobro novico ali dve in obiščemo srebrnohrbto gorilo v njegovi dnevni sobi. Sklenemo, da so namere nesramno bogatih Zemljanov, ki bi radi kolonizirali druge planete, še najbolj podobne begu iz slabega odnosa. Namesto da bi se trudili popraviti napake, je pač lažje zbežati in upati, da tam ni davkov. Spomnimo se tudi stare modrosti, znižanja, delo, Latvijo in 300.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.

Hamburgerji Anžeta Logarja ali brki Luke Mesca? Spletni meme je sporočilo v obliki slike z napisom ali ideja, ujeta v nekajsekundni posnetek. Na družbenih omrežjih so memi postali vsakodnevni odziv na aktualne novice, najpogosteje povezani s politiko in politiki. Kaj je v tem bizarnem svetu sploh še smešno? Kakšna je estetika spletnega humorja? Kako vzbujati pozornost v poplavi generičnih in anonimnih vsebin in kako pomembno vlogo imajo lahko na videz smešni in nepomembni spletni memi?Jernej Žumer je ilustrator in grafični oblikovalec, ki pozorno in kritično spremlja svet okrog sebe. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:01 Uvod in aktualni spletni utrinki 00:03:55 Spletna satira vs. analogna karikatura 00:05:10 Recept za dober meme 00:08:58 Donald Trump – kralj memov 00:10:35 Estetika in vizualna prepoznavnost 00:14:10 Slovenska scena in anonimnost ustvarjalcev 00:18:11 Vpliv memov na realni svet: Primer Dogecoin 00:23:50 Pričakovanja pred volitvami in zaključek

Letos bo minilo 80 let od začetkov slovenskega radijskega programa avstrijske javne RTV. Leta 1946 je namreč ORF prvič predvajala slovensko besedo. Iz Borovelj so prenašali nemško-slovensko kulturno prireditev, na kateri je slovenske pesmi recitiral Helmut Hartman in ta dan štejejo za rojstvo Slovenskega sporeda ORF. Helmut Hartman je k sodelovanju na radiu povabil tudi Marjana Velika, takrat še dijaka Slovenske gimnazije v Celovcu. Potem, ko je bil glavni urednik slovenskega programa ORF zadnjih 24 let in 21 let odgovorni urednik televizijske oddaje Dober dan, Koroška je zdaj tik pred upokojitvijo. Kot več drugih dejavnih koroških Slovencev je multifunkcionar, zato mu dela ne bo zmanjkalo. Od leta 1992 je predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, kar pomeni, da je na čelu krovne organizacije dlje kot je bil Marjan Šturm, se pošali. Pri depolitizaciji športne organizacije mu je pomagal Bernard Sadovnik, takrat tajnik športne zveze, ki danes povezuje več kot 35 društev in klubov. Kako pa je Marijan Velik zadovoljen z odnosom pristojnih do slovenskega programa ORF in kakšno prihodnost mu napoveduje? Prisluhnite!   Foto: Reichman

Slovenija letos ne bo sprejela migrantov iz bolj obremenjenih članic Evropske unije. Namesto tega je izbrala vplačilo v solidarnostni sklad, njen prispevek bo znašal 1,8 milijona evrov. Druge teme: - Zunanji ministri Unije na zasedanju v Bruslju obravnavajo razmere na več kriznih žariščih, med drugim v Iranu. Zaradi nasilnega zatiranja protestov so proti Teheranu že sprejeli nove sankcije, na mizi je tudi uvrstitev Iranske revolucionarne garde med teroristične organizacije. Pošiljamo jasno sporočilo, zatiranje ljudi ima svojo ceno in zanj boste kaznovani, je dejala prva diplomatka povezave Kaja Kallas. - Preiskovalna komisija državnega zbora, ki preiskuje sume nezakonitega financiranja strank, v vmesnem poročilu govori o morebitnem nezakonitem financiranju stranke SDS. Omenjeni v poročilu so prepričani, da gre za politični obračun. Predsednica komisije Tamara Vonta poudarja, da gre za posameznike, ki so v času, ki ga preiskuje komisija, dobili neprimerno več denarja kot kadarkoli prej ali pozneje. - Del slovenskih občin nasprotuje izračunom o koeficientu njihove razvitosti, ki bi več kot 30 občin v celoti izključili iz državnega sofinanciranja naložb. Zakonski predlog, ki bi jim zagotovil sredstva, ocenjujejo kot nezadosten. Kot je dejal predsednik Skupnosti občin Nejc Smole, zahtevajo popravo teh kazalcev, ker sicer ni moč govoriti o nekem realnem faktorju.

Evropska komisija je danes predstavila petletno strategijo za upravljanje migracij in prvo strategijo o vizumski politiki. Ta v naslednjih petih letih med drugim predvideva več deportacij in več sodelovanja z državami zunaj meja povezave. Slovenija bo v solidarnostni sklad za upravljanje migracij prispevala milijon 800 tisoč evrov, s tem pa se bo izognila sprejemu migrantov iz bolj obremenjenih držav člani.

Pisal se je 3. marec 2020. Marjan Šarec je odstopil kot predsednik vlade, ker je slabo ocenil, da lahko zmaga na predčasnih volitvah in poveča svojo moč. Namesto tega je pristal trdno na betonu praznega bazena, Janša pa je štel do 46 in tretjič prisegel kot predsednik vlade. Koronavirus je bil za vogalom, v Italiji so že odvažali krste starostnikov, Slovenija pa je drvela v neznano, na poti v zapiranje in druge ukrepe za preprečevanje novega virusa, na krilih katerih je koalicija KUL v spregi z mediji pozneje dobila redne volitve.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.

V naše jedilnike zdaj vključujemo kislo zelje. Kaj poleg segedina ali jote lahko naredimo, nam je povedala sestra Nikolina. Lahko pripravimo samo praženo kislo zelje, ki ga zabelimo s popraženo čebulo. Naredimo lahko zloženo jed: posebej pražimo meso, skuhajmo ajdovo kašo in skuhamo kislo zelje. Nalagamo plasti zelja, mesa in kaše, na vrhu je zelje. Polijemo z jajčnim mlekom (lahko še malo smetane) in na vrhu naribamo sir. Pokrijemo in pečemo 15-20 minut. Nato odkrijemo in pečemo še približno 20 minut. Namesto ajdove kaše lahko jed pripravimo iz riža ali prosene kaše. Pri segedinu moramo paziti, da je meso dobro praženo na čebuli. Pražimo tako dolgo, da zadiši. Takrat da dober okus. Dober okus da tudi lovorjev list in poper. Jedi bo dal dober okus kos mesa s kostmi (npr. reberca). K segedinu ponudimo ajdove žgance, koruzne žgance, krompir ali testenine, a pa kar kruha. Posebnih začimb ne potrebujemo. K praženju čebule lahko dodamo malo sesekljane paprike, pa kakšen česen ...

Zdravo. Epizodo začnemo s predvolilnimi temami, kot so božičnica, regres, november in veselje do dela. Izvemo, da je za uspeh na delovnem mestu bistveno predvsem veselje do dela. Ko obdelamo litostrojske štrajke v 90-ih, skočimo k ortodoksnim martinovalcem in napovemo našo bodočo selitev v klet na Trstenjakovo. Namesto na Komodo se preselimo v Rim, kjer najdemo zlata (sveta) vrata. Tam ti odpustijo vse grehe, še posebej, če še nisi krščen. Spoznamo tudi megapoda, letečo kuro, ki ne želi sedeti na jajcih. Douglas pove, da rad programira, čeprav traja programiranje precej dlje, kot če bi stvari izračunal "na peš". Ampak saj veste: važno je predvsem veselje do dela!

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Podpis pisma o nameri za novo avtobusno linijo med Šentjernejem in Sevnico. - V okviru participativnega proračuna v Postojni največ glasov za počitniško varstvo otrok s posebnimi potrebami. - Namesto na črno urejenega Dino parka pri Bledu novo parkirišče? - V Železnikih se veselijo obnovljenega bazena; naložba je stala 1,3 milijona evrov.

Namesto prekinitve življenja vsak bolnik potrebuje telesno, duhovno, duševno in socialno podporo, predvsem pa veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Različne službe, društva in posamezniki se zanj vsakodnevno darujejo. Nekateri med njimi so na posvetu, ki ga je pripravila Slovenska Karitas, spregovorili o sodelovanju na področju paliativne in hospic oskrbe, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem spremljanju umirajočih. V oddaji Srečanja smo prisluhnili družinski zdravnici, patronažni sestri in psihoterapevtki. Obogatile so nas bodo s svojimi dragocenimi izkušnjami.

Namesto prekinitve življenja vsak bolnik potrebuje telesno, duhovno, duševno in socialno podporo, predvsem pa veliko sočutja, varnosti in sprejetosti. Različne službe, društva in posamezniki se zanj vsakodnevno darujejo. Nekateri med njimi so na posvetu, ki ga je pripravila Slovenska Karitas, spregovorili o sodelovanju na področju paliativne in hospic oskrbe, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem spremljanju umirajočih. V oddaji Srečanja smo prisluhnili družinski zdravnici, patronažni sestri in psihoterapevtki. Obogatile so nas bodo s svojimi dragocenimi izkušnjami.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Protestne akcije napovedujejo meščani Pulja, ki so izvedeli, da naj bi v puljski ladjedelnici Uljanik začeli izdelovati orožje in strelivo. Hrvaška pošta se že nekaj let bori s pomanjkanjem delovne sile, poštarjev je premalo, pošiljke zamujajo…. Na Reki meščani več tednov niso dobivali niti računov, ker jih ni imel kdo dostaviti. Na pošti so se zdaj domislili pilotnega projekta, v katerem bi sostanovalci v blokih sami delili pošto svojim sosedom. Hrvaška vlada bo osem milijonov vreden športni center zgradila v mestu, ki ima 44 prebivalcev. S čim si je vas Vučevica prislužila takšen center?

Namesto na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so v opuščeni dvorani Kina Komuna premierno uprizorili igro norveškega nobelovca Jona Fosseja Tukaj v temnem gozdu. Besedilo, nastalo leta 2023, je prevedla Marija Zlatnar Moe, kot režiser, oblikovalec prostora in avtor videa je uprizoritev zasnoval Dorian Šilec Petek. Vtise po predpremieri 1.10. je zbrala Staša Grahek. Jon Fosse: Tukaj v temnem gozdu I svarte skogen inne, 2023 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 2. oktober 2025 Prevajalka Marija Zlatnar Moe Režiser, oblikovalec prostora in avtor videa Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Avtor glasbe Andrej Kobal Kostumograf Timotej Rosc Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka režiserja Selena Trontelj V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz romanov Jona Fosseja A Shining in Septology. Avtorja dodatnih besedil sta Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek. Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Jaka Lah, Jure Rajšp k. g., Judita Zidar, Boris Kerč in Andrej Kobal Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/tukaj-v-temnem-gozdu/

Razmere Slovencem še nikoli niso bile tako naklonjene, kot ravno zdaj. Tako je v sporočilu za javnost zapisal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko. V mislih je imel področje sodstva. Pred dnevi je namreč kot novi predsednik deželnega sodišča v Celovcu prisegel Manfred Herrnhofer, ki se, tako kot zvezna ministrica za pravosodje, dr. Anna Sporrer, zavzema za popolno izpolnitev sedmega člena Avstrijske državne pogodbe na področju sodstva. Postopoma naj bi bila mala sodišča, kjer že kmalu ne bo niti enega slovenskega sodnika, opuščena, v zameno bi pa dobili okrajna sodišča v Beljaku, Celovcu in Velikovcu. V Celovcu naj bi pa postalo dvojezično tudi deželno sodišče z modernim servisnim centrom, prevajalci, dvojezičnimi tajnicami, skrbništvom in ostalim dvojezičnim osebjem. Narodni svet tako razširitev podpira. Namesto enajstih občin bo tako imelo dostop do dvojezičnega sodstva kar šestintrideset dvojezičnih občin. Dr. Inzko pričakuje, da bo že kmalu prišlo do razširitve veljavnostnega območja za dvojezično sodstvo. Še to: na slovesnosti prisege Herrnhoferja za novega predsednika deželnega sodišča v Celovcu je zadonela tudi slovenska pesem.

Razmere Slovencem še nikoli niso bile tako naklonjene, kot ravno zdaj. Tako je v sporočilu za javnost zapisal predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko. V mislih je imel področje sodstva. Pred dnevi je namreč kot novi predsednik deželnega sodišča v Celovcu prisegel Manfred Herrnhofer, ki se, tako kot zvezna ministrica za pravosodje, dr. Anna Sporrer, zavzema za popolno izpolnitev sedmega člena Avstrijske državne pogodbe na področju sodstva. Postopoma naj bi bila mala sodišča, kjer že kmalu ne bo niti enega slovenskega sodnika, opuščena, v zameno bi pa dobili okrajna sodišča v Beljaku, Celovcu in Velikovcu. V Celovcu naj bi pa postalo dvojezično tudi deželno sodišče z modernim servisnim centrom, prevajalci, dvojezičnimi tajnicami, skrbništvom in ostalim dvojezičnim osebjem. Narodni svet tako razširitev podpira. Namesto enajstih občin bo tako imelo dostop do dvojezičnega sodstva kar šestintrideset dvojezičnih občin. Dr. Inzko pričakuje, da bo že kmalu prišlo do razširitve veljavnostnega območja za dvojezično sodstvo. Še to: na slovesnosti prisege Herrnhoferja za novega predsednika deželnega sodišča v Celovcu je zadonela tudi slovenska pesem.

Zdravo. Tokrat začnemo nostalgično: spomnimo se daljinca na kabel, prvih igralnih konzol iz konca 70-ih in 80-ih, ter (ker je september) študiramo, katere podkaste je najbolje poslušati v gneči na cesti. Iz te debate nas katapultira do drznega teološkega vprašanja, ali res obstaja bog prometnih kolon in ali ga slučajno častimo vsakič, ko hupamo. Ali pa hupanje deluje kot cerkveni zvon? Sveta Feltna ali Sveti Hupko, usmili se nas. Namesto nas najde rešitev za manj gneče Roman Mars, mi pa brainstormamo, kateri podkast najbolj pomirja na začetku kolone na Celovške, potem pa čudežno preidemo na 2. poglavje knjige Zadnja priložnost. Tri leta po dogodkih iz 1. poglavja so naši junaki na lovu za komodskim zmajem. Mi pa razmišljamo, zakaj so nam plazilci manj simpatični od kosmatih mesojedcev.

Nedavni pogovori med ameriškim predsednikom Trumpom in njegovim ruskim kolegom Putinom na Aljaski so prinesli nekaj upanja, da se vendarle bliža konec vojne na vzhodu Evrope. Kljub okrepljeni diplomatski dejavnosti pa je za zdaj pri reševanju ukrajinskega konflikta več vprašanj kot odgovorov. Pogledali bomo tudi na Bližnji vzhod, kjer je izraelska vojska sprožila ofenzivo za zavzetje mesta Gaza. Hkrati so izraelske oblasti odobrile načrte za gradnjo novih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Kje so meje potrpljenja mednarodne skupnosti? Tudi o tem v Labirintih sveta.

Zdravo. Tokrat smo res prišli do bridkega konca. Končali smo zadnje poglavje 6. knjige iz trilogije v štirih delih, po vsem vesolju znane štoparske biblije. Ker spet ugotovimo, da srečnih koncev ni, vas opozarjamo, da preverite darilne bone za večerje, toplice in kar je še tega, ker zapadejo v dveh letih, lahko tudi manj. Namesto v Ortu in drugih gostilnah, ugotovimo, da te dni zapravljamo za raznorazne naročnine, Artur pa se odpravi na pot, kjer za trenutek sreča Fenchurch in konča na tisti njemu tako ljubi plaži. Ampak tam so (kvarnik!) že spet Vogoni. V 68 tednih 6. sezone smo obdelali 6. knjigo, v 272 epizodah pa celotno štoparsko sago – in zdaj nas čaka samo še koktajl z rezino limone. In zlato opeko. Lepo je bilo, nekateri smo tudi jokali.

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekomStaroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da nekatere staroselske skupine ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju. Namesto tega so se zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja, odločili za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zato, ker z njo želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha. gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije  fotografija: staroselci amazonskega pragozda Wikipedia

Zdravo. Od dileme, ali pojesti sirov žepek, nas hitro katapultira v časovno-prostorsko superpozicijo, zato se sprašujemo, ali je ta Schrödingerjev ponedeljek v resnici torek, sreda, četrtek, petek ali mogoče celo vikend!? Ali je ponedeljek in hkrati ni ponedeljek?! Če je temu tako, svetujemo, da namesto v službo zavijete na Brnik in odletite neznano kam, ter nam od tam pošljete kartico na naš dobro znani naslov! Kar se 6. knjige tiče, se 10. poglavje nadaljuje: poštna ladja uBid pripelje zadnji paket, Thor poizkusi z drugim udarcem, Trillian omedli, Artur pa ostane Artur. Za poslušalce in poslušalke ustanovimo platinasti oz. diamantni klub.

Namesto v najlepšo se zaljubi v najprijaznejšo zajkljo. Pripoveduje: Nina Valič. Napisal: Tomo Kočar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.

Evropska unija je odobrila povračilne ukrepe na ameriške carine za jeklo in aluminij. V Bruslju ob današnjem začetku veljavnosti carin vseeno poudarjajo pripravljenost na pogajanja. Kot pravi državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Matevž Frangež, Slovenija podpira skupen evropski odziv, ki je v tem pogledi po njegovih besedah skrbno odmerjen, zato da ne poslabša dodatna pogojev za gospodarstva in izvoz evropskih izdelkov. - Zaradi ameriških carin in vse večjega strahu pred globalno recesijo so v Nemčiji pohiteli s koalicijskim dogovorom. Danes so ga dosegli in podpisali konservativci in levosredinski Socialni demokrati. - Kakšni so učinki prenovljenega plačnega sistema v javnem sektorju? O tem danes prvič po uveljavitvi razpravljajo vlada in sindikati, na mizi imajo poročilo delovne skupine. Kot je povedala državna sekretarka na ministrstvu za javno upravo Mojca Ramšak Pešec, so vsi odzivi povezani z nestrinjanjem z vrednotenjem delovnih mest v kolektivnih pogodbah. - Parlamentarna preiskovalna komisija ni kazensko ovadila nekdanjega prvega moža policije Boštjana Lindava, kot ji je naložil državni zbor. Namesto tega je z dopisom odločanje prepustila policiji.

Javnega življenja niso ustavili. Švedska se je boja proti novemu koronavirusu in covidu lotila s strategijo, ki je bila drugačna od večine drugih evropskih držav. Brez strogega lockdowna in policijske ure, brez zapovedane uporabe zaščitnih mask, brez zapiranja osnovnih šol. Namesto na prepovedi so stavili na priporočila. Prav zato je bil tako imenovani švedski model obvladovanja pandemije novega koronavirusa za mnoge najbolj učinkovit način boja proti covidu. Pa je temu res tako? Kaj se je dogajalo Švedskem? Ali je bil Švedski pristop bolj primeren? Sogovorniki intelekte so bili v takratno dogajanje na Švedskem aktivno vpleteni. To so »oče« švedske strategije, infektolog in med epidemijo prvi državni epidemiolog dr. Anders Tegnell, članica tako imenovane skupine dvaindvajsetih virologinja dr. Lena Einhorn, ki je v javnem pismu izrazila odmevno kritiko in zaskrbljenost nad načinom švedskega boja proti covidu, in ekonomist dr. Joakim Sonnegard, sekretar neodvisne komisije, ki je ocenila ravnanje švedske politike in stroke v prvih dveh letih pandemije. V oddaji so izpostavili prednosti in slabosti tako imenovanega švedskega modela boja proti covidu. Oddaja je nastala kot del projekta Pet let pozneje. Sodelujoči: Lena Einhorn, Joakim Sonnegord, Anders Tegnell, Blaž Oder in Luka Smajila. Maja Moll, Renato Horvat in Matej Rus, ki so brali prevode. Za tehnično izvedbo so poskrbeli: Janez Ahlin, Jernej Boc, Damjan Rostan in David Lap. Pripravil Iztok Konc. Foto: MMC RTV/ Kaja Sajovic Daljši intervju z dr. Tegnellom TUKAJ  Podkast "Pet let pozneje" TUKAJ

Namesto igrač orehi in pripovedovanje pravljic … Pripoveduje: Slavko Cerjak. Napisal: Milutin Danojlić. Posneto v studiih Radia Slovenija 1983.

»Sladkarije škodujejo zobem« - to je stavek, ki ga zobozdravniki radi ponavljajo. V mesecu decembru je čokolad, bonbonov in ostalih raznih sladkih dobrot na krožnikih še več kot ponavadi, zato je ustrezna skrb za naše ustno zdravje in ustno zdravje naših otrok še toliko bolj pomembna. Kolikokrat na dan si je priporočljivo umiti zobe? Kako izbrati pravo ščetko in zobno pasto? Sta zobna nitka in ustna vodica obvezna pripomočka pri ustni higieni? O tem smo govili v četrtkovem svetovalnem servisu z gostom, zobozdravnikom Markom Novakom.

Tokrat v Frekvenci X sledimo Locardovemu načelu, da vsak stik povzroči sled, ki jo je možno najti. Ne preiskujemo sicer kraja zločina, ampak "sledi", ki jih za seboj pušča forenzična znanost. Namesto tega, kdo je morilec, pa iščemo odgovor na vprašanje, kaj vse zmore forenzika in kako se resničnost razlikuje od filmov in televizijskih serij.Sogovorniki: Andrej Gerjevič, vodja Oddelka za kakovost in razvoj Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL); Nina Degenek, forenzična izvedenka Oddelka za biološke preiskave NFL; Matej Trapečar, vodja Oddelka za daktiloskopijo NFL; Mojca Janežič, forenzična izvedenka Oddelka za kemijske preiskave NFL in Tadej Hren iz nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT.

Vsak peti prebivalec Slovenije je star 65 let ali več – v številkah to pomeni, da pri nas živi že več kot 460.000 starostnikov in starostnic. Starost je lahko lepo in polno življenjsko obdobje. Kar pa ne velja za vse. Lahko jo spremljajo stereotipi, predsodki, diskriminacija. Vedno glasnejši so tisti, ki opozarjajo, da smo v neoliberalizmu – ki ceni moč, mladost, zdravje, lepoto, produktivnost – prešli iz sočutnega dojemanja starosti v sovražni starizem – v sovražno staromrzništvo. Namesto, da bi starostnike obravnavali kot enakopravne člane družbe, jih potiskamo na rob. Kakšna je torej starost v Sloveniji? Kako v Sloveniji živijo starejši od 65 let; starostniki? Razpravljajo: doc. dr. Mateja Berčan, ki na terenu dela kot patronažna medicinska sestra, hkrati tudi predava na Univerzi Alma Mater Europaea; predavateljica in raziskovalka asist. dr. Miriam Hurtado Monarres s Fakultete za družbene vede, magister managementa Alen Gril (Dom dr. Janka Benedika Radovljica) ter antropolog in predavatelj prof. dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. V živo iz Cankarjevega doma ob Festivalu za tretje življenjsko obdobje pripravil: Iztok Konc.Foto: Pixabay, cc

Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.Kako torej stojimo pred letošnjo sezono? Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim zavrnilo pritožbo slovenskih ribičev, ki so tožili Hrvaško zaradi izdajanja kazni zaradi ribolova v Piranskem zalivu. Zgodba ima dolgo brado, sega pa v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je največji sin obeh narodov vzkliknil: "Ne priznajem ovaj sud!" Odtistihmal se je na teh prostorih razvila častivredna navada, da se sodišča in njih odločitve priznavajo samo takrat, ko ti to ustreza. To je en vidik, ki bi ga lahko uvrstili med narodopisne značilnosti obeh narodov. Potem pa je tu še dnevnopolitični vidik. Šlamastike se je na belem konju pred leti lotil razreševati sam Borut Pahor. Končalo se je s "kakšen fantastičen dan" in zgodovina je pokazala, da je bil res, ampak za Jadranko, ne pa za Boruta. Zadeva je namreč ta, da je piranski ribič za medije resignirano izjavil, da niso od tokratne evropske sodbe pričakovali nič pozitivnega. Ker da sodišča tako ali tako vedno razsodijo v korist Hrvatov. Tako da mora hladen racionalni um, neobremenjen z raznimi nacionalističnimi nahrbtniki, vzeti v obzir možnost, da imajo Hrvati prav. V vsem tem sporu namreč. Da se Slovenci motimo in da je absolutno pravična rešitev tista, ki mejno črto riše po sredini zaliva. Ker če vse mogoče institucije že tako dolgo odbijajo naše argumente, bi nam lahko počasi prišlo v zavest, da so ti neutemeljeni. Ker vsa tridesetletna saga počasi prehaja v absurd. Hrvaški policisti so namreč izumili nov šport; ob pisanju kazni za parkiranje na gmajnah, v gozdičkih in ob poljskih poteh so zdaj pogruntali nov način polnjenja malo državnega, malo pa družinskih proračunov … Z marljivim pisarniškim delom so slovenskim ribičem po nekaterih ocenah napisali za 3,4 milijona evrov glob. Slovensko morsko gospodarstvo je vredno sicer 910 milijonov evrov, v njem pa je zaposlenih komaj 242 oseb; tako da bi si panoga lahko privoščila redno kršenje meje in lovljenje celo na Kornatih ter posledično  redno plačevanje glob, ampak kot vedno v meddržavnih sporih gre za princip. Zdaj ko smo obdelali zgodovinske in etnološke ter malo tudi pravne vidike mejnega spora, kar tako ali tako počne devetdeset odstotkov slovenskih medijev, se moramo podati na izmuzljivo področje ihtiologije, kot se učeno reče znanosti o ribah. Dejstvo je namreč, da je ribam vseeno, kje so ulovljene. In da ribe, razen gojenih brancinov in orad, nimajo nobenega zavedanja ne o ribolovnih območjih ne o šengenski meji. Dejstvo je tudi, da v mejnem sporu nista žrtvi Slovenija ali Hrvaška, temveč so vedno ribe. Mejni spor o ribištvu v najgrozljivejši luči prikazuje homocentrični odnos do narave. Namesto, da bi se pravniki, vladi in ribiči obeh držav trudili, kako zaščititi brezmejni akvatorij Jadranskega morja, kako gospodariti z morskimi organizmi čim bolj sonaravno, smo ga spremenili v anarhokapitalistični poligon, kjer vsak ropa, kolikor je le mogoče. Ampak tu se današnje rahlo nestrpno predavanje še ne konča. Zadnje tedne sledimo pravemu napadu hrvaških prehrambnih podjetij, ki prevzemajo slovenska prehrambna podjetja. Celo nacionalistični element v slovenski družbi raje prešteva migrante na mejah, kot da bi dvignil obrv, a dejstvo je, da pomemben del slovenske prehranske suverenosti z lastništvom tretje države kopni. In če smo skrajno sodobni ter priznavamo združeno Evropo kot mesto prostega pretoka kapitala in s tem legitimnost hrvaških nakupov, si moramo zastaviti vsaj eno vprašanje … Večina Slovencev pozna Hrvaško, hrvaško jadransko obalo in mogoče še Zagreb. Ampak če popotnika zanese v druge, da ne zapišemo večinske dele Hrvaške, vidi opustelo državo. Z vedenjem o blagostanju recimo Slavonije, Podravine in Posavine izpred nekaj desetletij, danes tudi v mesecih žetve začuden popotnik zre na prazna, zapuščena polja, na kilometre panonskih vasi brez enega samega prebivalca, na okostenele konstrukcije socialističnih prehrambnih gigantov. Ni treba biti gospodarski analitik, da popotnik uvidi, kako je nekoč žitnica cele države opustela, da ne zapišemo, da je neobstoječa. In zdaj to neobstoječe gospodarstvo kupuje paradne konje slovenske živilske industrije … Kot je kapital iz neobstoječe, praktično nedelujoče in na pol kriminalne države Srbije kupil Fructal in zida hotele po prestolnici. Ne gre za nacionalistične izpade in šovinizem do nekdanjih bratov v skupni državi. Gre samo za preprost očesni test, med katerim nekoliko bolj kritični opazovalec zazna boleče neskladje med realnim stanjem družbe in bančnim računom posameznikov – kar pa tisoče Slovencev, ki na Balkanu čez poletje testirajo "lozo", čevape in cene točenega, seveda ne zanima. Mogoče pa nam odgovore o naštetih vprašanjih prinese na pladnju bivši predsednik Borut Pahor, ki se ponuja za mirotvorca med balkanskimi plemeni. Ne dvomimo, da mu bo v Bosni uspelo med Bošnjaki in Srbi vzpostaviti fantastičen mir, ampak posledično bo pa avtoprevoznik iz Banja Luke kupil Blejski otok.

Črt se je lani preselil v Moskvo in se tam poročil z Ano. Našel si je delo, najprej kot kuhar, nato še kot kurir na električnem kolesu. Ko se je že zazdelo, da se mu življenje v tujini počasi "postavlja", se je začela vojna v Ukrajini in okolje je postalo nezdravo. Vrnil se je v Slovenijo, kjer se zdaj ukvarja z birokracijo in čaka, da se mu končno v Ljubljani pridruži tudi žena.