Podcasts about VSE

Na Programu Ars pripravljajo dva orgelska koncerta v ciklu »Obiski Kraljice«. Prvi koncert bo že (jutri) v četrtek, 1. oktobra, v Plečnikovi cerkvi sv. Frančiška v Šiški. Poleg tega smo povabili še na koncert v Župnijsko cerkev v Tomaj, kjer bodo ob 100-letnici smrti Srečka Kosovela pripravili glasbeno literarni večer »Vse je pesem«. Gostja je bila glasbena urednica Programa Ars Polona Gantar!

Piše Sanja Podržaj, bereta Bernard Stramič in Ajda Sokler. Zbirka kratkih zgodb Dan za izboljšave je knjižni prvenec Alene Begić, ki je prvotno izšel leta 2022 v Zagrebu. Pisateljica bosanskih korenin se je rodila v Nemčiji ter odraščala med dvema državama in dvema jezikoma, katerima je dodala še tretjega, slovenščino, ko se je odločila za študij filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je trenutno doktorska študentka. Štirinajst zgodb, ki jih lahko beremo v izvrstnem prevodu Klarise Jovanović, bolj kot avtoričino (med)narodnost odseva njeno filozofsko ozadje, saj protagoniste in protagonistke postavlja v situacije, ko se morajo soočiti z ustaljenimi predstavami, družbenimi normami, ki veljajo praktično za samoumevne, in idejami, v katere verjamemo, ne da bi o njih podvomili. Glavna odlika zbirke, ki zna marsikoga morda odvrniti od branja, so nevšečni liki, absurdne okoliščine, v katerih se znajdejo, in obilica črnega humorja. Zbirka z drznim in domiselnim slogom, ki se ne boji grdega, spominja na dela ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh, ki prav tako piše o obstrancih, ljudeh, ki se ne morejo ali ne želijo vklopiti v družbo; v slovenščino sta prevedena romana Eileen in Moje leto počitka in sprostitve ter zbirka kratke proze Domotožje po drugem svetu. V zgodbah Alene Begić na primer beremo o ženski, ki si želi, da bi jo zadela kap, da bi končno lahko zapustila svojega partnerja; o družini, katere člani neizmerno onesrečujejo drug drugega; o ženski, ki želi z raznoraznimi pripomočki popraviti svoj videz, in o moškem, ki ga privlači prav njena grdost; o dekletu, ki edino strast najde v spanju … Izstopa izrazita telesnost, saj udi in oči podivjajo, se upirajo, poleg tega pa so tudi opisi likov zelo fizični, brez olepševanja, nasprotno, celo s pretiranimi grdimi lastnostmi, ki v bralki vzbudijo nelagodje, na trenutke tudi gnus. Vzemimo za primer zgodbi Ljudje s sončniki in Romantičen delavec. V prvi spremljamo družinski izlet na plažo. Na razgreti betonski ploščadi razprostrejo brisače mama, oče in hči, med njimi pa zeva odsotnost sina, ki je storil samomor. Hči, ki je pripovedovalka zgodbe, se sprašuje, kdo od njih, ki so ostali, bo odšel naslednji. Niso ena tistih srečnih družin, ki jih predstavljajo ljudje s sončniki: »Tu so bili napihnjeni Hello Kitty obroči in veseli, široki sončniki, ki so jih oni pogledovali deloma z zavistjo, deloma s strahom, ker so v ljudeh s sončniki videli posebno vrsto ljudi, ki svoje življenje jemlje resno. Po vsej verjetnosti so se jim drobnarije zdele pomembne, dogovarjali so se, kaj vse bodo vzeli s seboj na plažo, gotovo so imeli redno službo, terenca z velikim prtljažnikom, v katerega so lahko natlačili vse drobne potrebščine, s pomočjo katerih so negovali svoja življenja.« Nasprotno pa nesrečni družini, ki jo opazujemo, vedno kaj manjka, nikoli ni dovolj stvari za vse člane, kot bi bil nekdo vedno odveč. Gojijo iluzijo, da bi se lahko tudi oni spremenili v ljudi, kakršni so ljudje s sončniki. Prepričani so, da so sončniki, terenec in skrbno spakirane potrebščine za na plažo znaki srečnega in uspešnega življenja. Njihove neskladne in neugledne podloge za brisače predstavljajo nekakšen moralni poraz, zmotno verjamejo, da urejen videz pomeni tudi urejeno življenje. Ob zgodbi Ljudje s sončniki se poraja vzporednica z družbenimi omrežji, kjer zlahka dobimo vtis, da so življenja drugih bolj pestra, vznemirljiva in srečna od našega. Tudi podobe vsakdana so kurirane in zlahka si predstavljamo, da so vsi ti ljudje svoje življenje spravili v red, medtem ko se sami spopadamo s kaosom. Že Tolstoj v Ani Karenini piše: »Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Morda je to še posebej resnično v času algoritmov, ki nam eno za drugo servirajo variacije ene in iste podobe sreče in uspeha. Morda je nesreča družine iz te zgodbe v tem, da se primerjajo ne samo z drugimi, temveč z ideali, ki so zanje nedosegljivi, s tem pa samo poglabljajo svoje nezadovoljstvo. Podobno se zgodba Romantičen delavec poigrava z ustaljeno predstavo o uspešnosti, o ideji večnega napredka, ki smo jo prenesli tudi na osebno raven. Protagonistka zgodbe nima nobene želje po tem, da bi se izboljšala ali da bi napredovala. Ni ambiciozna kot njena visokostorilnostna mati, ki vedno najde čas in prostor za dodatno delo. Prav nasprotno, želi si samo spati in vsako delo dobesedno izgubi izpred oči, ki nočejo in nočejo sodelovati z njo. Na srečo pa njena mati naleti na oglas za romantičnega delavca: »Od nekdaj je znano, da nas romantika paralizira, nas delovno onesposobi. In na tem svetu je v resnici zelo malo ljudi, ki so sposobni za nedelo. Ker pa ob nedelu ne moreš preživeti, smo delo prilagodili tako, da zaposleni lahko dela, ne da bi se odpovedal svoji romantiki. Za kaj takega ni treba biti ambiciozen in ni treba biti sposoben za timsko delo. Zadošča nam, da opravi, kar je nujno, v glavi pa razmišlja, o čemer hoče.« Podobno se tudi druge zgodbe norčujejo iz ideje nenehnega izboljševanja, s katero je obsedena naša družba. Najbolj očitno morda v naslovni zgodbi Dan za izboljšave, v kateri moški pripoveduje o svoji grdi partnerki, ki si prek spleta kar naprej naroča raznorazne naprave in preparate, s katerimi bi čim bolj popravila svoj videz, a njega privlači prav njena grdost: s poželenjem opisuje njen grdi obraz, žabjim krakom podobne prste, izboklino na vratu, kriv in masten nos, štrleča ušesa in podbradek. Najraje pa jo gleda, kako si vsako sredo namesti vse pripomočke hkrati in se v miru popravlja. Ob tem zlahka pomislimo na lepotne vplivnice in vse njihove jutranje in večerne rutine z neskončno množico produktov za izboljšanje kože, las, beline zob in še česa. Zbirka Alene Begić Dan za izboljšave je polna podobnih pretiranih in do absurda pripeljanih situacij, ki s humorjem in grotesko razgaljajo družbene patologije, kot so obsedenost z videzom in podobo ali ideje o napredku, uspehu, storilnosti in nenehnem samoizboljševanju. Nevšečni, tudi nevrotični in narcisoidni liki in bizarne situacije, v katerih se znajdejo, ponujajo vpogled v to, kako zelo smo te ideale ponotranjili in kako malo prostora pri tem ostane za tisto človeško, ki ni vedno lepo, kaj šele popolno, je pa vendarle del nas. Čar zgodb pa je tudi v tem, da jih lahko beremo zelo analitično, v njih iščemo pomene in povezave, lahko pa se zgolj prepustimo njihovi nenavadnosti in uživamo v čudoviti čudnosti.

»Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas paranja in čas šivanja.« Tako beremo v odlomku ...

Esteban Martínez, cenjeni režiser srednjih let, se po daljši odsotnosti vrne v rodno Španijo, kjer pripravlja svoj novi celovečerec. Na kosilu se sreča s svojo zdaj že odraslo hčerko Emilio, ne najbolj uspešno igralko, s katero v času svoje odsotnosti in njenega odraščanja ni bil v stiku. Esteban ji zagotovi profesionalen pristop na snemanju, vendar stare frustracije in nepredelane rane ves čas vdirajo na filmsko prizorišče in v njun zapleten zasebni odnos. Film Ljubljeno bitje je vešče režiral Rodrigo Sorogoyen, ki ga tudi pri nas poznamo po izjemni podeželski psihološki kriminalki Zveri. Filmov-o-snemanju-filma je toliko, da bi jih lahko označili skoraj za samostojen žanr. Očitno v karieri vsakega avtorja nastopi trenutek, ko se mu zazdi, da lahko na to temo pove nekaj novega. Vendar je Ljubljeno bitje vsaj v enaki meri tudi film o odnosu oče–hči. V obeh vlogah blestita vsak s svojo izjemno prezenco Javier Bardem in Victoria Luengo. Scenarij oziroma film je bil delno improviziran, kar pripomore k zanimivemu ritmu dialogov, ki odražajo zadrego in zadržanost, tudi napetost in nepredvidljivost. Vse to skozi sam proces snemanja, ki je najbolj »nenaravna«, lažna in izumetničena dejavnost, polna motenj, popravkov, logističnih zapletov in prekinitev, privede do trenutkov globoke notranje resnice in osebne ranljivosti. V tem pogledu Ljubljeno bitje večkrat spomni na Sentimentalno vrednost, prejemnika nagrade Grand Prix lani v Cannesu. Teh »lažnih« sestavnih delov filma Rodrigo Sorogoyen niti ne skriva, nasprotno, z godardovskimi elementi, kot sta preskakujoča montaža in prehajanje v različne filmske formate in slikovne sloge, jih celo poudarja. In znova, prav to pripomore k zanimivemu prehajanju iz filma v resničnost oziroma iz zaigranih odnosov na več ravneh v notranje psihološke procese tako hčere, igralke kot očeta, režiserja. Podobno vlogo ima tudi uporaba prizorišča, neprijazno polpuščavsko okolje, v katerem so tako rekoč edina živa bitja ljudje – izpostavljeni, skoraj goli pred sabo in nami. Če zgodba kostumskega filma-v-filmu obuja špansko kolonialistično zgodbo, pa je Ljubljeno bitje obenem tudi pripoved o tem, da so se časi spremenili. Dinamika polomljene starševske ljubezni si podaja roko z dinamiko moči, ki vsaj v javnosti ni več nekaznovana. Različne zlorabe v imenu umetnosti, ki so jih nekoč dopuščali v imenu višjega cilja in so celo proslavile določene ustvarjalce, neredko pa so izvirale le iz pritlehnih impulzov, danes niso več sprejemljive, in tako se Estebanu del ekipe tudi upre in ga zapusti. A kako bo s hčerko? Na intimni ravni pa ostajajo zadeve bolj zapletene in nedorečene …

Sodelovanje pri kršitvi parlamentarnih pravil in onemogočanje izvedbe parlamentarnih preiskav tri opozicijske stranke očitajo predsedniku državnega zbora Zoranu Stevanoviču. Zahtevo za njegovo razrešitev obravnava državni zbor, Stevanovič pa je v nagovoru dejal, da je stranka Resnica po podpori oblikovanju vlade postala problem, ki ga je treba odstraniti, pri čemer pa ne misli odgovarjati za dejanja celotnega državnega zbora. Poslanci bodo danes obravnavali tudi predlog večine koalicijskih strank in Resnice o razrešitvi podpredsednice parlamenta Nataše Avšič Bogovič, ki pa v nasprotju s Stevanovičem nima zagotovljene podpore. Druge teme: - Nekdanji premier Robert Golob je bil v zadevi Karigador v konfliktu interesov, je ugotovila Komisija za preprečevanje korupcije. Golobova obramba je v odzivu napovedala izpodbijanje ugotovitev s tožbo, saj da so postopek vodili nezakonito, kar pa na KPK zavračajo. - Vlada bo blažila morebitne izrazite podražitve zemeljskega plina in elektrike za najranljivejše odjemalce, je napovedal infrastrukturni minister Jernej Vrtovec in dodal, da bo verjetno treba sprejeti tudi uredbo, ki bo blokirala zgornjo ceno. Zahtev Petrola po odpravi regulacije cen naftnih derivatov medtem ni komentiral. - Prebivalce Kamnika pa vse bolj skrbi, kaj se dogaja z njihovo pitno vodo. Vse pogosteje morajo namreč vodo prekuhavati, razlog za onesnaženje pa uradno ni znan.

Volitve v Rusiji so zadnji dve desetletji bolj predstava kot resnično glasovanje. Rezultat je v največji meri znan vnaprej, in to velja tudi za tokratne volitve v spodnji dom parlamenta, državno dumo. Vse, razen premočne zmage predsednikove stranke Enotna Rusija, bi bilo ogromno presenečenje. Kljub temu pa tudi te volitve odpirajo priložnost za razmislek o ruski politiki in družbi. Zakaj politika volitve sploh potrebuje, če so z glasovnic umaknili edino protivojno stranko, ki pa skoraj zagotovo ne bi prišla v parlament? Kakšne ideje jo vodijo v vse bolj avtoritarno vladavino? Kako iskreni so v svojih odgovorih ljudje na ulici in kaj si zares mislijo o političnih, gospodarskih in varnostnih razmerah v državi? Studio ob 17.00 bomo tokrat posvetili Rusiji po pričakovani novi volilni zmagi stranke predsednika Vladimirja Putina. Gosti: Matjaž Nahtigal, pravnik, Fakulteta za management UP; Aleš Maver, zgodovinar, Filozofska fakulteta UM; Denis Mancevič, politolog in rusist; Helena Ponudič, dopisnica iz Moskve.

Piše Blaž Kavšek, bere Jure Franko. Optimisti so romaneskni prvenec filozofa in umetnostnega zgodovinarja Vida Simonitija. Največji del romana zaseda zgodba Valentina Volka, mladeniča iz Kassla, sina slovenskih imigrantov v Nemčiji. V najstniških letih se pod mentorstvom lokalnega duhovnika slovenskih korenin navduši nad literaturo in svojim slovenstvom ter se v Ljubljano odpravi študirat primerjalno književnost in slovenistiko. Spremljamo njegove odprave iz študentske sobice v Rožni dolini, s katerimi odkriva ljubljansko umetniško sceno v predkriznem koščku 21. stoletja. Gre za svet posthumanističnih seminarjev, branj poezije in pretencioznih zabav. Še bolj je to svet sramu pred neprebranimi klasikami in strahu pred preveliko sentimentalnostjo, sramu in strahu pred vsem nespodobno avtentičnim in pred vsakršno preprostostjo. Sociološki kontekst torej, kjer se ne zdi trapasto izjaviti, da je »željo […] treba misliti z Lacanom«. Simoniti je v roman vpeljal kriminalko in ljubezensko zgodbo. Gonilo prve je gimnazijski profesor matematike Rupnik, ki se ujame v isti milje kot Valentin, toda zaradi popolnoma drugačnih, bolj ciničnih, vendar enako obsesivnih motivacij. Ljubezenska zgodba pa se nanaša na Valentinov odnos z Diano, mamo svojega prijatelja Petra, mladega povzpetnika na ljubljanski intelektualni sceni. Peter je zaradi družinskega pedigreja samoumevno vpet v okolje, v katero se na vse pretege želita vpeti Valentin in Rupnik, pri čemer avtor njuni hrepenenji z vsakim kodrom zgodbe zaostruje, izpolnjuje ter ju približuje imploziji. Milje, v katerem so udeleženi Rupnik, Valentin in Peter, eksplodira v policijski raciji, tragični smrti in velikih javnih demonstracijah. Roman Vida Simonitija Optimisti je smiselno vrednotiti na dveh ravneh: mikro in makro. Na mikroravni je tekst domiseln in avtor se očitno dobro počuti na nivoju situacije, celo še bolj ozko: na nivoju bežnih opažanj in opazk. Opisi zagrenjenega zmačkanega Rupnika, ki pobruha svojega dijaka, posameznih čustvenih pogovorov ali majhne ugotovitve o strukturi intelektualne scene so kompetentni in bistroumni. Nevsiljivo spreten je denimo že uvodni prizor, kafkovsko ujet nekje med budnostjo in spancem, človeškostjo in živalskostjo. Bolj neučinkovit pa je roman na makroravni. Vse bolj kompleksno spletanje z začetka avtonomnih naracij, ki smo mu priča v drugi polovici precej obsežne knjige, zgolj po inerciji razrešuje nastavljene probleme. Gre bolj za nizanje intrig kot za globinsko preizkušanje likov. Kriminalna podstat zgodbe, ki prevladuje v drugi polovici romana, na trenutke deluje precej karikaturno, kot neumestno bombastičen dodatek k orisu neke scene, ki bi bil morda bolj prepričljiv, če bi pisatelj uporabil manj pompozna sredstva. Sporočilno najbolj izrazit element romana je sprememba fokusa v zadnjem poglavju. Pripoved preskoči deset let. Iz Ljubljane se preseli v London, presedla z Valentina, njegovih problemov in nerazrešenosti odnosa z Diano in ljubljansko sceno na njegovega sostanovalca iz tiste študentske sobice v Rožni dolini Aljošo in na Petrovo nekdanje dekle Anamarijo. Lika, ki sta v pripovedi, preobremenjeni z Valentinom Volkom, ostala neopažena, se ga zdaj komaj še spomnita. S tem se roman tako rekoč odpove čustvenim zastavkom svojih prvih devetdesetih odstotkov. Bralcu se z Aljošo in Anamarijo v zadnjem poglavju razkrije drugačen sistem vrednot, obsesij, skrbi in ambicij, kot jih je vajen iz večjega dela knjige. Ob tem se mu na hitro razkrije tudi neka druga Ljubljana, ki je samozavestno živela poleg Valentinove. Kontekst se iz predkrizne Ljubljane razširi na velikanska svetova anglosaškega literarnega in akademskega dogajanja ter evropske birokracije. Odpre se v negotovo prihodnost, pri čemer tista stara Ljubljana postane ne nujno nepomembna, a povsem postranska postaja ljudi, ki jih je nekoč gojila. To razčaranje je najbolj otipljiv prispevek romana. Po eni strani manjša moč anksioznih prepričanj o pomembnosti in usodnosti izkušnje posameznika, po drugi strani pa smeši pregovorno samozagledanost provincialnih intelektualnih mehurčkov. Istočasno bi sicer lahko rekli, da majhen, individualen, ljubljanski delček življenja Valentina Volka, od katerega se roman sicer zavestno oddalji oziroma nanj pozabi, Simoniti navda s polnopomenskostjo, ki jo napoveduje romanov epigraf, vzet iz Rilkejevih Pisem mlademu pesniku. Za ljudi, ki močno čutijo, namreč ni »pustih« ali »neznatnih« krajev, piše Rilke. Kljub temu pa tako tovrstno razčaranje kot romantizacija razčaranega ne vzpostavita zares jasne sodbe o Valentinovem svetu niti o večjem svetu, ki ga je z Aljošo in Anamarijo nadomestil. Pri tem ni dovolj zanimiva niti ta neodločnost. Optimisti Vida Simonitija so študija o odraščanju, eksperimentiranju, stremljenju in stremuštvu, ki pa je morda malce preveč pomirjena sama s seboj, da bi se bila zmožna izreči o čem večjem od sebe. Sicer na trenutke očitno spretno napisan roman obetajočega pisca na koncu samozadovoljno izzveni kot vaja v nekogaršnji nostalgiji.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kaj bi lahko pomenil naslov Kar in kar maj? Razumeli bi, če bi avtor napisal Kar in kar naj, toda dodani maj je nekaj posebnega in dovolj zgovornega. To je pomladni mesec, ko vse cveti in že skoraj pozabljamo, kako nas je pozimi zeblo in nam je bilo kar sitno. Dozdevalo se nam je, da trave ne bodo nikoli več ozelenele in se bodo sivi in pusti dnevi vlekli kot jara kača. Marko Kravos je tudi v zrelem obdobju svojega pesniškega snovanja pesnik pomladi, nove rasti in prebujenja. Že res, da je v zbirki nekaj pesmi, ki pozvanjajo kot nekakšne predsmrtnice, toda poglavitno je, da prevladujejo hvalnice življenja. Pesnik je pomladno radoživ, igriv, duhovit in celo navihan. Njegov korenjak se imenuje brizgavec in ima narisane klobuk in brčice. Zapisal se je ljubezni, zna se smejati na svoj račun. Ni mu nerodno, da bi se razgalil, saj je še vedno ves mlad in vihrav. Odgovor na pisanost življenja, minevanje in slutnjo konca je njegova poezija sama. Tako kot Prešeren zapoje, naj poet ne jenja peti, se tudi Kravos predaja verzom, s katerimi zaustavlja odhod s tega sveta. Piše stihe in stihi pišejo njega. Zna storiti, da vse postane smiselno in barvito, odene se v posebno milino. Ponuja veselje, vmes dahne kaj osebnega, družbenokritičnega in filozofskega. V pesmih je zgoščen njegov čas. Veliko ve in verze ovije z življenjsko modrostjo, a ga kdaj pa kdaj osrečujeta tudi domnevna nevednost in novo iskanje. Radosti se in se čudi in je malce ironičen. Ves blag je, dobronameren in ohranjevalec upanja. Zlepa ga ne bo zapustilo, čeprav so se srednja leta že poslovila. Postal je zlat poblisk na listu poezije, ljubezen je tista moč, ki mu daje polet in zamaknjenost. »Nadnaravno vznemirjen in neizkušen, / sladostrastno sam, na kraju vsega / ljubim. In ni me sram.« Erotika je posredovana kot nežna čutnost in zadovoljstvo, da življenje ponuja toliko raznovrstnih užitkov. Če mu preostanejo samo še bežni in komaj opazni dotiki, je tudi to dragoceno. Izrekati je mogoče osrečujoče besede in se veseliti dvojine, možnosti znotraj nje in vsega, kar se bo primerilo ali pa se ne bo zgodilo. Nič zato, pesem bo zazvenela in njen zven bo pričevanje o živosti in optimizmu. Poet se ne brani niti naključja, saj mu lahko prinese vse mogoče in nori svet za kratek čas uredi v prijetno preživljanje in odzivanje na zunanje dogajanje. Rad ima dvojnosti in kar nekaj verzov nameni duši in telesu. Navaja vprašanja in daje neposredne ali večpomenske odgovore. Če ni hudiča, duše nihče ne preizkuša. Je duša potem še kaj vredna? Kot kava, kratka, grenka: kjer ni tesnobe, ni odrešenja. Duša včasih ponagaja, veselo čivkne, potem pa kar odleti. »Za vselej zavlada mir za oba, / ko se razideta. Nič več pekla.« Že res, toda občutila sta tudi raj. Skupaj jima je bilo toplo in razigrano, vedno znova se jima je dozdevalo, da večnost vendarle ni samo prazna beseda in lažno upanje. Srce je bílo glasno, zdaj enakomerno, zdaj z razmetanimi utripi: »Srce je ambivalentno čutilo, / Moško in žensko in še vse drugo. // Vse bolj je v svojih dejanjih / neprištevno, a marljivo.« Pesnik z verzi odganja zlo tega sveta. Spomni se na Auschwitz, pomisli na otroške krike v Gazi in resignirano zapiše, da zadušenega zla ne bo nikoli konec. Lahko se zazre v vesolje, toda tudi tam ne najde niti pomiritve niti odrešitve. Njegova zapuščina postaja poročilo o življenju in slepilu časa. »Če se le najde kdo, ki ti odkupi / večno ljubezen in bližnjo smrt.« S formalnega vidika se Marko Kravos večinoma drži pravopisnih pravil, le nekaj pesmi je napisanih brez ločil. Tu in tam omeni tudi kaj iz slovnice, na primer predlog, da je treba m izgovoriti kot nezveneči ustnični pripornik z implozijo. Pripomni pa tudi, da slovnica nima pravil za rok nežnosti, saj nikjer ni zapisan dovršni čas izliva. Tu in tam se verzi končajo z rimo. Pomembna spoznanja so zapisana v ležečem ali krepkem tisku, beseda ž i v pa celo razprto. Življenjske resnice, globoka vednost in šaljive domislice so urejene v kitice različnih dolžin. Nekatere pesmi so kratke, vendar izpovedno nadvse globoke in polnokrvne. Kravos se domisli celo tega, da na koncu pesmi pod črto doda nekakšno opombo ali morda pojasnilo, med drugim seznanitev o tem, da je v slovensko poezijo končno uvedel motiv zajca, dolgoušca, ki se, kot pravi, v detelji sladostrastno pôja. V poeziji Marka Kravosa je veliko besednih iger, parafraz in aluzij. Za hip se pojavi lepa Vida, kaj kmalu pred nami zaplava usodna riba Faronika, starozavezna Adam in Eva pa sta prav dobro vedela, kako in kaj, avtor bi dodal, kar in kar maj. V pesniški zbirki s tem naslovom sta umetniško prepričljivo povezani univerzalnost in individualnost. Jezikoslovka in slovenistka Vesna Mikolič je pesniško zbirko Kar in kar maj v spremni besedi, že kar študiji, ovrednotila kot zrelo podobo Kravosove bogate in prepoznavne poetike in destilat dolgoletnega pesniškega ustvarjanja, v katerem so se izoblikovali ključni gradniki njegovega izraza. Lahkotnost je združena z mislijo, humor z metafiziko, ironija z nežnostjo. Zbirko preveva dvojno gibanje. Zavedanje minevanja in ljubezen sta sili, ki dopolnjujeta druga drugo.

»Vse, po čemer ljudje resnično hrepenijo, je notranji mir, duševni mir, sozvočje s samim seboj. Anselm Grün v svojem delu Mir srca prinaša tisto modrost starih menihov, ki pomaga preprečiti notranjo raztresenost, da bi lahko polneje živeli svojo resničnost. Izkušnja srčnega miru – v meništvu se predvideva usidranost človeka v Bogu – je prikazana kot možnost glede na sodobne izkušnje: kot pot, ko najdemo svoje bistvo, notranjo gotovost in pravo mero in končno kot sposobnost, da najdemo stik s svojim najglobljim hrepenenjem.« Tako je zapisano v uvodu v knjigo Mir srca, avtorja p. Anselma Grüna, ki smo jo v oddaji Sol in luč že predstavljali. Tokrat smo za vas izbrali še nekaj odlomkov.

Orbis Pictus: World Affairs in the Visual Digital Era by Dr Vendulka Kubalkova https://www.amazon.com/Orbis-Pictus-Affairs-Visual-Digital/dp/B0H3YQ4MMR Drvkubalkova.com The invention of the movable-type printing press by Johannes Gutenberg in the mid-1400s represents one of the most significant technological advancements in history. The printing press shaped the modern era by revolutionizing how information was shared and preserved, as well as educational practices. Today, society is entering the Digital Era. Students now grow up with the internet and social media. Research shows that younger generations increasingly prefer audio-visual content, while both students and the general public read for recreation less often. This book introduces an innovative educational format we call a videobook. It offers access to about 135 original online videos, featuring animated presentations that provide a comprehensive introduction to contemporary global issues. The videobook covers a wider range of topics than most university-level International Relations courses. Integrating video content improves accessibility and relevance, addressing the limitations of traditional educational resources. The videos also encourage deeper engagement with philosophy and history. Many universities have yet to fully adopt visualization as a teaching tool, which remains a significant limitation in the Digital Era. This project aims to address that gap. This work is designed primarily for university students but remains accessible to a wider audience. Professor Kubálková holds a JUDr. from Charles University, Czechoslovakia, and a Ph.D. in International Politics from Lancaster University, England. She is also a graduate of the Prague Conservatoire. She currently serves as a Professor of International Studies at the University of Miami in Florida. Her previous appointments include academic positions in England, New Zealand, and Australia, as well as fellowships at the University of Munich, Stanford University, and the University of California, Berkeley. She has served as Assistant Provost for International Studies and Director of the M.A. program in International Administration (MAIA). Since 2016, she has been a Visiting Professor at VSE, University of Economics and Business, Prague. Professor Kubálková is a past President of the International Studies Association South and served for ten years as a trustee of the Social Science Research Foundation Board at the Korbel School of International Studies, University of Denver. She co-edited the eight-volume M. E. Sharpe series, “International Relations in a Constructed World,” and was a founding member and co-chair of the ISA section Global International Relations (GIRS). Following years in exile, she received the Jan Masaryk Medal “Pro Amicitia Inter Naciones” for expertise in International Relations and has been inducted into the “Memory of the Nation” of the Czech Republic. Her research, publications, and teaching focus on International Relations theory, Marxism, Constructivism, post-Soviet studies, religion, civilizations, culture in world affairs, non-Western perspectives, pedagogy, and the application of information technology in education. She is the author, among others, of My Path to Global International Relations: An Autobiographical Textbook (2026).

Piše Andrej Lutman, bere Dejan Kaloper. Knjiga, ki je izšla pri založbi, ki se imenuje Super, si vsaj na začetku zasluži nekaj superlativov. Pa jih naštejmo: imenitna, čudovita, odlična, dražestna, vrhunska, vabljiva zapeljiva, mikavna, očarljiva, privlačna ... Poznamo še katerega? Ne? Lahko nadaljujemo? Pa dajmo: ugledna, pomembna, znamenita, izbrana, prevzvišena ... Tako nekako naj bi potekal pouk na eni izmed ljubljanskih gimnazij v letu, od katerega bo prav kmalu minilo pol stoletja. In potemtakem ni čudno, da je roman, ki ga je s pomočjo umetne inteligence napisal Boštjan Tadel, označen za zgodovinskega. A ne samo zgodovinski, je tudi ljubezenski. Med dolgočasenjem pri pouku polpretekle zgodovine, s katero mnogi dijaki nimajo kaj početi, se dogajajo tudi zmenki za preživljanje tako imenovanega prostega časa in prihajajočih zimskih počitnic. Ker je učenje dejstev, ki pa so le preveč ideološko obremenjena, sprejeto z določeno mero odpora, je med poukom nadvse vabljivo poslušanje radijskega prenosa pomembne smučarske tekme, na kateri se na belih strminah za presežne športne rezultate potegujejo domači smučarji. Med poročanjem s tako razburljive tekme pa je osrednji dogodek nekaj povsem drugega. Na zdravljenju je namreč državnik in radijska poročila stalno oskrbujejo poslušalstvo s potekom zdravljenja oziroma mu sčasoma namenjajo osrednjo pozornost. Skupina gimnazijcev in gimnazijk se nato med zimskimi počitnicami odpravi na smučanje, kam drugam kot na Gorenjsko. Na tem terenu se razbohotijo in razvejajo ljubezenske in druge vezi, spletene že med poukom. Pripoved sestavljajo poročila o zdravljenju, poročilo o tekmi, vezi, spletene v šoli, in odnosi, vzpostavljeni na počitnicah, in na teh štirih ravneh Boštjan Tadel plete zgodovinsko nit. A to še ni vse. Zraven napleta tudi glasbeni okus tistega časa, kar je zgledno predstavljeno s seznamom na knjižnem zavihku. Osemdeseta so bila pač čas prepleta diska in punka ter obračunavanj privržencev ene in druge glasbene smeri. Nekakšno nasprotje pa je vpliv tako imenovane klasične glasbe, ki pa je bila že tista zvrst, ki je prispevala k družbeni delitvi oziroma označevanju družbeno prepoznavnejše diferenciacije. Gimnazija je pač veljala za elitnejšo šolo in odskočno desko za vsakovrstne vezi, ki niso omejene na druženje po diskotekah ali za šankom in za vsakodnevno pehanje, ki ga je udarnejši duh jugoslovanskega socializma že zapuščal. Celotna naracija romana je zgledno zapletena in spletena. Kako tudi ne, saj je bila prvotno namenjena snemanju filma, kar pa še ni bilo realizirano, in je tako preurejena za knjižne potrebe bralstvu omogočila osebnejšo predstavljivost. Poseben splet, ki osnovni naraciji daje globino, pa so pogovori gimnazijcev o tako imenovanih zamolčanih temah, ki so krojile polpreteklo zgodovino. V teh pogovorih je v ospredju poreklo staršev oziroma tudi nekakšna družinska zgodovina, ki se prav počasi razkriva in sovpada z razkrivanjem zdravstvenega stanja državnika, voditelja. Odlika romana Boštjana Tadla Svoboda 1980 je ustvarjanje vzdušja, v katerem prevladujejo odkrit posmeh, opisovanje tovarištva, ki ga še ni načel pritiskajoči kapitalizem z individualiziranjem življenjskih slogov, in pa komunikativni slengovski vrivki. Vse to docela pričara čas, ko je zgodovina obrnila nov list. In obrnjeni list razkriva dozo prikritega sarkazma, kar nemara nakazuje tudi knjižna naslovnica, na kateri par smuči nakazuje tako eksplicitno dogajanje protagonistov kot tudi usodo voditelja. Gimnazijska skupina se pač postavlja na lastne noge, saj se časi odraščanja končujejo. Morda dozori tudi čas, da se roman Svoboda 1980 prelije na televizijske zaslone in filmska platna.

V Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem bo v soprodukciji s KD Iglu v tem večeru na ogled mednarodna improvizacijska predstava Bridges - hidak - mostovi - ponti - ponts. Šest umetnikov iz različnih kultur se bo združilo na odru. S seboj bodo prinesli bogastvo svojih jezikov — slovenščine, italijanščine, angleščine, francoščine in madžarščine. Uporabiti pa želijo tudi alternativne jezike, kot so latovščina, glasba, luč in izrazna moč telesa. Vse to se bo zlilo v igrivo komedijo zmešnjav, truda po stiku in končnega razumevanja drug drugega brez skupnega jezika. Predstava je nastala v okviru projekta štirih gledališč, ki so želela združiti svoje improvizacijske veščine brez pretirane uporabe angleščine, sicer najbolj pogostega jezika v mednarodnih sodelovanjih. V dobrih dveh letih so umetniki raziskovali skupne točke njihovih jezikov, pa tudi načine komunikacije brez uporabe govorjenih besed.

Kratke pripovedi Ivana Cankarja obsegajo kar 14 knjig njegovega Zbranega dela. Za bralce, ki jim je to prevelik izziv, a bi se s Cankarjevo kratko pripovedjo vseeno radi podrobneje seznanili, je od nedavnega na voljo tudi antološki izbor tovrstnih besedil z naslovom Vse te melodije, oznanjevalke mojih trenutkov : kratka pripoved Ivana Cankarja. Pripravila ga je dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana, ki se s Cankarjem poglobljeno ukvarja že pet desetletij. Knjigo, izšla je pri založbi Goga, je obogatila tudi z bralnim vodilom in obsežno spremno besedo.

Velenje v teh dneh utripa v znamenju domišljije in otroške igre. Vse do petka tam pripravljajo Pikin festival, letošnja izvedba je že 37-ta. Vsako dopoldne v Velenje prispe 35 avtobusov šolarjev, dejavnosti za obiskovalce so brezplačne. Celotedenski festival organizira javni zavod Festival Velenje, ki ga vse od ustanovitve vodi direktorica Barbara Pokorny. V tokratnem intervjuju se bomo z njo pogovarjali o otroški domišljiji in kako v ta svet tudi zaradi organizacije festivala vstopajo odrasli. Kako utripa Velenje, sicer rudarsko mesto, s pomočjo kulture in prireditev. In nenazadnje, kako v svetu, kjer štejejo rezultati, danes organizirati prireditve.

Sestra Nikolina je poslušalki, ki si želi pripraviti domač ajvar, povedala, da so glavne sestavine: zrel paradižnik, paprika in čebula. Paradižnik očistimo in operemo, nato ga z mesoreznico zmeljemo. Dobljeno kašo damo na gazo in počakamo, da se odcedi. Stehtamo in dodamo enako količino zmlete domače paprike (če je paradižnik še zelen, dodamo več rdeče paprike). Vse skupaj damo v kozico, ki jo prej namažemo z oljem. Dodamo še čebulo: na 2 kg paradižnika pride od ½ do ¾ kg čebule, ki jo prav tako zmeljemo na mesoreznico. Nato kuhamo kot marmelado. Po okusu solimo, mešamo in večkrat poskusimo ter če je treba, dosolimo. Ko je že skoraj kuhano, sladkamo in prilijemo (na zgoraj napisano količino paradižnika) 1-2 dl olja ter še malo kuhamo. Nazadnje zamešamo gorčico (4-5 polnih jušnih žlic). Vmešamo in ne kuhamo več. Naložimo v vroče kozarce in dobro zapremo. Pokrijemo z odejo in počasi ohlajamo, nato pa preložimo v shrambo. Tekočine, ki je ostala od odcejanja paradižnika, ne uporabljamo.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Če pošteno povem, sem obsežno pesniško zbirko Moj papirnati dom prebirala v nekem posebnem ozračju. Minljivost je z odhajanjem v onkraj nekaterih ljudi iz moje bližine postala preveč resnična, ocena knjige Mrtvaški ples Damijana Stepančiča težka, in izpoved pesnika Aceta Mermolje z opisovanjem bolečine osamljenosti in temine postaranega življenja še težja. Po drugi strani pa mi je bil čustveno-kognitiven pristop tudi v pomoč, saj sem lahko globlje dojemala pesnikovo zrenje v prepad med fizičnim in metafizičnim. Že prvi verzi zbirke Moj papirnati dom napovedujejo hlad, ki bralca spremlja vse do konca knjige: »Vračal sem se s pesniškega srečanja, / ki sta ga objela mraz in dež, / edina v vsem poletju.« Prvi verzi pesmi Vračanje s pesniškega srečanja, napisane junija 2022, bralca takoj popeljejo v žaloigro, ki govori o pričakovanjih in realnosti. Nagrada, ki je pesnik na tem srečanju kljub pričakovanju ni dobil, bi pomenila priznanje njegovemu ustvarjanju v vseh minulih desetletjih – od časov, ko je bil »pred vekom dni« še mlad, do dni, ko se kot star pesnik sprašuje: »Kaj naj mi bo sedaj nagradno tekmovanje, / ko se moram kot cigan odseliti v past puščave?« A je že tako, da je nagrad malo, odličnih pesnic in pesnikov, ki bi si jih zaslužili, pa več, vendar v tem ni njegova poanta. V čem torej je? Zakaj Mermolja – kajti umestitev prav te pesmi na začetek zbirke Moj papirnati dom zagotovo ni naključje – tako izpostavi vrnitev lirskega subjekta s pesniškega večera in meditacijo o nedobljeni nagradi? Da bi v celoti razumeli težo in pomen te odločitve, se je treba ozreti na pesnikovo bogato preteklost, ki jo zaznamuje več desetletij ustvarjanja, na njegovih prejšnjih trinajst samostojnih pesniških zbirk. Zgodnja mladostna poezija Aceta Mermolje je bila na slovenski lirični sceni sprejeta kot sveža, ostra in izrazito opazna osvežitev zamejskega literarnega prostora. Ko je leta 1972 izšel znameniti Pesniški list št. 3, je postal eden najobetavnejših mlajših zamejskih glasov. Njegova literarna pot se je nadaljevala z zbirkami Nova pesmarica, Med kaktusi kuham kavo in Z zvezdami v žepu, v njih je opozoril nase z ironično in hudomušno govorico, v katero je duhovito vpletal elemente nadrealizma. Vse od začetka ga je od starejše generacije zamejskih pesnikov ločeval modernističen pristop z opuščanjem ločil in vpeljevanjem nadrealističnih prvin. Njegov zgodnji vstop na slovensko pesniško prizorišče pred več kot petdesetimi leti, ko se je njegov lirski svet razpenjal od Krasa prek Benečije vse do morja, je zaznamoval oster posluh za drobne, na videz nepomembne detajle. Začetna faza, polna formalnega eksperimentiranja in ironične distance, je postavila temelje za prehod v polno pesniško zrelost. Kot zamejski avtor je seveda v svoji bogati metaforiki opisoval vsakdanje življenje tržaškega prostora. V zbirkah Igra v matu, Elegije in Basni ter Drobci na parketu so njegove pesmi dobile novo konotacijo, meditacija o modernem svetu, odtujenosti in družbenih krivicah je postala intimnejša in globlja. V času, ko je v ospredje postavljal socialna, idejna in eksistencialna vprašanja tržaške oziroma zamejske stvarnosti, je bilo v njegovi poeziji zaznati tesnobo, odtujenost in osamljenost sodobnega človeka. Prelom v njegovem opusu, ki že napoveduje intimen obračun z minljivostjo, predstavljajo zbirke Na robu lista, To ni zame in predvsem Okruški. Osnovni motiv postaneta staranje in minljivost, s čimer nadaljuje v zbirkah Čivk duše in slogovno drznejši Lukov greh. Moj papirnati dom je zbirka daljših in krajših pesmi v prostem verzu s premišljenim in mestoma upočasnjenim notranjim ritmom. Urejena je v šest ciklov z različnim naborom pesmi: Laguna, Upor, Analiza sanj, Čas nevidnosti, Drobtine in Za zaključek. Prvi je najbolj meditativen. Pesnik govori o želji po pisanju knjige in hkrati o tem, da se boji ostati duša brez mesa in se izliti v madeže črnila. Piše o daljavah časa, o preteklosti v Jugoslaviji, revoluciji in Titu. O Gorjancih in Kostanjevici na Jakčevi sliki, o jezu na modri Soči in z granatami preluknjanem Sabotinu. O otočku Gradiške lagune in celo o nostalgičnem dopustu z ženo, vnukom in psom na Olibu, ki se že navezuje na naslednji spomin. Kot enajsto je na konec uvrstil pesem Rogoznica, o polotoku, kamor so se na počitnice vrnili po vojni, ki je pometala s topovi in s sovraštvom in ko je sosed klal soseda. Napisana je bila pred tridesetimi leti! Že Mermoljev natanko premišljeni izbor in gradnja tega razdelka pričata o prepletenosti časa, kjer v pogledu na preteklost ni pomembna kronologija. Izmed vseh enainpetdesetih pesmi v knjigi so samo štiri v prvem razdelku označene z letnico nastanka. Drugi cikel, v katerem je štirinajst pesmi, že z naslovom Upor določa drugačne verze. Pesmi z večjim političnim nabojem o vojnih grozotah, uporu proti zlu in človekovi uničevalni naravi so ujete v pretekli čas, kjer »Spomin miži, / da ne bi štel izgub / in imen v poteptani travi«. Ekspresivna metaforika v naslednjih bolj metafizičnih razdelkih dobi krila. Analiza sanj s petimi pesmimi predstavlja dramaturški vrh zbirke zaradi čiste liričnosti, ki si jo Mermolja privošči, kot da mu mala, drobna sanja ne dovoli verzov o grozotah, vojnah in travmah današnjega časa. Cikel se konča z izginotjem pesnika, ki je daroval sporočila pobesnelemu vetru, da je razmetaval poletja in zime, dolge verze in kratke rime. Dialog z mrtvimi in razmišljanje o nekem drugem življenju se nadaljuje tudi v ciklu Čas nevidnosti. V desetih pesmih z estetsko izpiljenimi prispodobami je podana globlja refleksija o neskončnosti vesolja in časa, v eni od teh pa predstavi pesnika, ki »s premraženo roko / išče globino, tisto pod / snegom in pod ledeno zemljo, / ki v odkrivanju srčnih strun / rani s petjem telo do krvi«. Cikel desetih pesmi Drobtine prinaša krajše zapise, pa tudi različna sporočila. V prvi, Kratka avtobiografija, se pesnik sprašuje: »Kdo sem?« Naslov naslednje je odgovor: Zamejski pesnik. Pesniško poslanstvo, spomini na mrtve pesnike iz svojega okolja, samota in molk, zaklenjen v kletki upa. Na koncu knjige je v razdelku Za zaključek samo ena pesem, ki pa se kljub naslovu Vse izgine, ne konča turobno: »Iz žalostnih not se predrami up / in pomislim na obliko sanje, / ko leti v oblak kot / pravokoten zmaj, / ki ga otrok vleče z vrvico, ovito na prste; / rahel tresljaj življenja.« Prav v tem »rahlem tresljaju življenja« se skriva odgovor na vprašanje, zakaj Ace Mermolja zbirko Moj papirnati dom odpira z grenko meditacijo o nedobljeni nagradi. Verzi o nedobljenem družbenem priznanju na začetku knjige niso izraz užaljenosti, temveč pesnikov zavestni rez z zunanjim, materialnim svetom. Priznanja in nagrade pripadajo preteklosti, tektonskim premikom zgodovine, Trstu in zamejski stvarnosti, ki jo je pesnik popisoval več kot pol stoletja. Na pragu starosti pa pesnik, ki se nedvoumno sooča z minljivostjo lastnega življenja, a hkrati vztraja v pesniškem dialogu s svetom, spozna, da je edina resnična »nagrada« tista, ki ostane, ko vse zunanje izgine: to je sposobnost, da iz globine osamljenosti in mraza še vedno izvabi lirično sanjo. Postavitev uvodne pesmi je tako ključ, ki bralcu odklene celotno zbirko – je Mermoljevo dokončno slovo od hrupa sveta in prostovoljen vstop v tišino lastnega papirnatega doma, kjer je pomembno le še tisto, kar je metafizično.

Piše Tonja Jelen bere Eva Longyka Marušič. Knjiga Irene Štaudohar Globoko v gozdu je precizno eruditsko delo, ki pa so ga spodbudili osebni vzgibi. Eseje s podnaslovom O divjem in intimnem je namreč sprožila prerana izguba avtoričinega očeta in ravno tako se tudi končajo. A čeprav se je eno življenje tam prehitro končalo, ta habitat ni postal osovražen. Daleč od tega – je izjemen navdih. Irena Štaudohar je v tem polliterarnem delu iz več perspektiv zajela literarni, filozofski, glasbeni, filmski in likovni svet, osrednja nit pa je moč gozda z vsemi njegovimi zakonitostmi in skrivnostmi. Tako kot je v knjigi Fižolozofija ponižno, občudujoče in hkrati racionalno razmišljala o odnosu do vrta in o njegovi veličastnosti, je tokrat gozd postal izjemen nabor lastnih in tujih izkušenj. Kaj vse pomeni gozd oziroma njegov celotni sistem, v katerem bivajo živali, rastline in drevesa, nam prikaže z branjem literature in z lastnim doživljanjem. Približa nam recimo gozd v Mainu, ki ga je obiskala in ki je tudi dogajalni prostor v delih Stephena Kinga. Večkrat je seveda omenjeno delo Walden Henryja Davida Thoreauja, avtorju pa je posvetila tudi samostojen esej, preprosto imenovan Thoreau. Avtoričina skorajda redna pot na Rožnik, vzpenjanje na vrh hriba, pa je kot metafora za očiščenje – ta izčiščena poetika odnosa do gozda je pomemben pokazatelj njenega razumevanja in dojemanja gozda. Gozd ni le sistem dreves. Je veličina, iz katere rastejo pravljice, zgodbe, romani, pesmi, filmi, glasba. Treba ga je občudovati in slišati – in ne dojemati kot nekaj samoumevnega. Skozi vso umetniško zgodovino nam to podaja skorajda poetično in znanstveno. Ne gre torej spregledati, kako pomembno, poglobljeno in veličastno so veliki intelektualci in intelektualke, umetniki in umetnice doživljali gozd in se mu predajali. Čeprav knjiga Globoko v gozdu ni ekološko ali družbeno angažirano delo, pa kljub temu podira idejo antropocentričnega sveta. Kot misel, da smo mi tu le začasno in je narava tista, ki odloča in izbira. Treba je živeti z njo in dopuščati njeno prebivalstvo čim bliže sebi. Kot je to storil Deakin, ki je v domačem dimniku gostil lastovke in zapisal: »Krožile so pod stropom kot modre misli.« Avtorica Irena Štaudohar pretanjeno preliva premišljevanje in gibanje, najsi bo to hoja po gozdu, plavanje v mrzli vodi ali plezanje po drevesih. Divje in romantično hkrati, kot zagovor vseh, predvsem žensk. Vseh, ki jih je svet dojemal kot motilke, čarovnice, histeričarke in pohujševalke. Eseja Drevesa in ženske ter Mistika sta zagovor vseh upornic, resničnih in literarnih. Vse so tlakovale pot in se žrtvovale za današnje ženske. da bi jim bilo lažje: »Danes nas nagovarjajo, ker predstavljajo vrednote, ki jih obupno želimo povrniti, da bi preživeli,« piše Irena Štaudohar. Obširni eseji so polni citatov iz avtoričinih lastnih opravljenih intervjujev in klasične in sodobne literature. Ta se ne omejuje le na določena imena, pač pa se presenetljivo, a razumljivo razvejeno nagiba tudi v bolj popularno kulturo, kot je npr. Elizabeth Gilbert s knjigo Jej, moli, ljubi. Ljubezen in erotika se stapljata mimogrede, že povsem romantično. A to tudi poganja svet – pravzaprav prav blaznost spodbuja nove ideje. In tako se esej Medved posveča tudi erotičnemu odnosu z medvedom. Kontroverzno delo Marian Engel Medved Irena Štaudohar interpretira z globokim spoštovanjem do te živali. To niso zveri, kot nam jih radi predstavljajo njihovi odstranjevalci. Knjiga Globoko v gozdu je preplet čustev, znanja, razumevanja in spoštovanja naravnih zakonitosti. Je dojemanje človeške in naravne prvinskosti, ki je v svetu algoritmov in pristajanja na sivine vedno manj upoštevana. Ne moremo je izbrisati, kot tudi gozdov ne, saj vedno prerastejo umetne zajezitve misli ali prostora. Je kot vmesna pot med magijo, divjostjo, čarobnostjo in razumskim upoštevanjem, strahospoštovanjem narave. Že avtoričina prva knjiga Magija za realiste je dobro tlakovala pot, knjiga Globoko v gozdu pa je vse še bolj nadgradila.

Tako kot vse preroke, je tudi svetega Frančiška doletela ista usoda, nesprejemanje, posmeh in zavrnitev. Vse dokler njegove svetosti niso začeli spremljati čudeži ...

Papež Leon XIV.: Boga ne smemo soditi po svojih pričakovanjihŠtevilo smrtnih žrtev in pogrešanih v Nepalu in Tibetu še naraslo; molitve zagotovil tudi sveti oče.Začelo se je ocenjevanje škode po letošnji suši, Cigler Kralj kmetom še enkrat obljubil potrebno pomočJutri na Bledu začetek 21. strateškega foruma. Prihajajo premierji Hrvaške, Madžarske in Češke.Kolesarski zvezdnik Tadej Pogačar utrpel pretres možganov ter zlom ključnice in vratnega vretenca.Pobudniki referenduma glede lokalnih volitev napovedali umik pobude, obrnili se bodo na ustavno sodiščePred 1. septembrom: v Ljubljani prvošolcev manj za 20 razredov. Vse več otrok s posebnimi potrebami in učnimi motnjami.Šport: Po judoistkah na sredozemskih igrah do odličja še triatlonka Tjaša VrtačičVreme: Danes bo pretežno jasno. Jutri bo sončno in vroče.

Prevajalec, podkaster, filmski kritik, eden glasnejših in dejavnejših ambasadorjev znanstvenofantastičnega žanra z diplomsko nalogo o Batmanu. Vse to in še več lahko pripišemo Igorju Harbu, ki je izdal svoj znanstvenofantastični prvenec Ko Zemlja zdrsne za obzorje založbe Goga. Zaradi njegovih prevodov lahko bralci in bralke v slovenskem jeziku berejo temeljna dela znanstvene fantastike, kot sta deli Temelji Isaaca Asimova in Dune: Peščeni planet Franka Herberta. S svojima soagentoma v podkastu Obod debatira o vsem, kar vsaj malo diši po žanru. Kaj bi vzel s seboj v vesolje in ali med maratonom razrešuje morebitne prevajalske dileme? Igor Harb je gost Tine Lamovšek.

V Sarajevu se je zaključil 32. filmski festival. Nagrado srce Sarajeva za najboljši igrani celovečerni film je prejel film Everytime avstrijske režiserke Sandre Wollner. V tekmovalnem programu celovečernih igranih filmov je bil tudi slovenski film z naslovom Vse, kar je narobe s tabo scenaristke in režiserke Urše Menart. Vabimo vas tudi na balet Romeo in Julija v okviru Festivala Ljubljana, bili pa smo tudi na 10. tematski razstavi z naslovom Gnoj je zlato v Kosovelovem domu v Sežani.

Agencija za okolje je po deževju sinoči in ponoči povsod po državi preklicala veliko požarno ogroženost. Danes nas čaka še ena pošiljka padavin. Kot je dejal meteorolog Blaž Šter z Agencije za okolje, bo nevihtni sistem zajel celotno Slovenijo; proti večeru bo dosegel vzhod države, nato se bo ozračje umirilo. Padavine pa do zdaj niso še olajšale trdovratne suše. Na Agenciji ob tem poudarjajo, da lahko močan dež v trenutnih razmerah povzroči celo dodatno škodo. Druge teme: - Vse pogostejše vremenske ujme v prilagajanje svojih ponudb in poslovanja sili tudi zavarovalnice. - Iranski predsednik Pezeškjan: vojna se mora na neki toči končati, najbolje da zdaj. - V Nemčiji vse več političnih glasov zahteva odgovornost Ukrajine za sabotaže plinovodov Severni tok.

Dolgo pričakovane padavine ponekod po državi povzročajo precejšnje težave. Minulo noč predvsem na severu in vzhodu Slovenije, kjer je ob udaru strele umrl moški. Precej burno vremensko dogajanje pa je ob prehodu hladne fronte pričakovati tudi v prihodnjih urah in zvečer. Druge teme: - Vse več držav kritičnih do širjenja judovskih naselij na Zahodnem bregu. - Ameriški gospodarski pritisk ne bo rešil konflikta na Bližnjem vzhodu, meni Kitajska. - V Slovenski Bistrici se začenja festival plezanja, tokrat z dobrodelno noto.

Jutri se bo s podelitvijo nagrad sklenil 32. Sarajevski filmski festival. V tekmovalnem programu celovečernih igranih filmov se za Srce Sarajeva poteguje tudi slovenski film Vse, kar je narobe s tabo scenaristke in režiserke Urše Menart. Na letošnjem festivalu bo sicer v različnih programskih sklopih na ogled kar 16 filmov in ena serija s slovensko udeležbo, kar je do sedaj najštevilčnejša udeležba slovenskih filmskih ustvarjalcev v Sarajevu. Projekcija kratkega filma Karpa Godine ''O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami'' iz leta 1972 bo danes ob 18-ih v Zgodovinskem atriju Mestne hiše v Ljubljani odprla deseti festival Grounded – festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma, ki se z aktualnimi družbenimi vprašanji ukvarja tako, da povezuje navidezno nezdružljivo: deinstitucionalizirane teoretske razprave, povsakdanjenje družbenega aktivizma in progresivne klubske elektronske kulture.

Jutri se bo s podelitvijo nagrad sklenil 32. Sarajevski filmski festival. V tekmovalnem programu celovečernih igranih filmov se bo za srce Sarajeva potegoval tudi slovenski film Vse, kar je narobe s tabo scenaristke in režiserke Urše Menart, intimna drama o prijateljstvu, čustveni odtujenosti in hrepenenju po bližini. V tekmi za srce Sarajeva za celovečerni dokumentarni film pa je med drugim slovenski dokumentarec Ko pridem ven režiserja Metoda Pevca, v kategoriji kratkih igranih filmov pa se za srce Sarajeva poteguje tudi slovenski kratki animirani film Kozmonavti Lea Černica. Od blizu je v Sarajevu dogajanje spremljal Aleksander Čobec.

Zamah dotika, šesta samostojna knjiga poezije za odrasle avtorja Milana Šelja, že v svojem naslovu vsebuje močan kontrast – zamah, ki asociira na silo, hitrost in dotik, ki napotuje na nežnost in bližino. Kako se ti sili dopolnjujeta? Kako se povezujeta z večplastnim, a pomenljivim motom knjige: »Vse manj nas je, ki se spomnimo začetka poti«? Milan Šelj je ustvaril močno, zelo natančno in premišljeno zgrajeno knjigo, ki pripoveduje o pomenu spomina in spominjanja, o večnem, neusahljivem prepletu erosa in tanatosa, pa tudi o tem, kakšen je bil in je odnos družbenih skupnosti do kvirovske identitete.

Poslanec Mahnič od seje komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v zvezi s predsedničino afero ne pričakuje veliko.Novinar Tomaž Kavčič o ozadju in verodostojnosti spletne peticije Mihe Brejca za odstop predsednika parlamenta Zorana Stevanovića.Kangler in Stevanović po obisku azilnega doma: Postopki trajajo predolgo, razmere zahtevajo ukrepanje.Pred začetkom šolskega leta alarmantno pomanjkanje učiteljev; junija rekordnih 4000 prostih mest.V nočnem napadu Rusije na Kijev ubitih najmanj 13 ljudi. Ali Zelenski dobiva resnega političnega konkurenta?Trump z gospodarskimi sankcijami zagrozil državam, ki podpirajo Iran.Začenja se izplačevanje pomoči prizadetim v lanski suši.Vse več mladostnikov na predelanih mopedih v prekršku, a željo po izzivih in priznanju vrstnikov. Kje so starši?Šport: Nogometaši Celja še naprej na odlični poti proti Ligi prvakov. Povratna tekma proti Slovanu bo naslednjo sredo v knežjem mestu.Vreme: Zvečer se bodo nevihte razširile proti vzhodu države.

Navkljub dosežkom ženskih pravic v preteklem stoletju, navkljub hvalisanju, v kako napredni družbi živimo, navkljub morda navideznemu občutku, da živimo v varnem okolju, temu žal ni tako. Če si ženska, je večja verjetnost, da boš za isto delovno mesto plačana manj, večja možnost, da boš spolno nadlegovana in/ali izpostavljena neprimernim opazkam. Vse našteto velja tudi za novinarke in urednice, kar potrjujejo tudi mednarodni projekt Ženske v medijih, ki se – kot ime sugerira – osredotoča na medijski sektor. Nasilje nad ženskami v medijih na podlagi spola je globalen primer, občutijo ga tudi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Več o raziskavi in tej tematiki pa v današnjem pogovoru Tine Lamovšek z asistentko na Mirovnem inštitut Tjašo Turnšek, sicer magistrico kulturologije. Vabljeni k poslušanju. O nacionalnem poročilu o Slovneiji si lahko preberete tu, primerjalno poročilo je na tej povezavi.

»Sreča osvojenega vrha neizogibno prinese tudi bolečino sestopa,« je v svojo knjigo z naslovom Vse se uglasi in izpolni zapisala doktorica Elisabeth Lukas. Nekaj odlomkov dela, ki je izšlo pri Celjski Mohorjevi družbi, smo ponovili v tokratni oddaji.

Letos bo razstava Hiša na hribu posebna, saj cerkev sv. Marjete v Žlebah pri Medvodah praznuje 500. obletnico. Ob tej priložnosti bodo konec tedna odprli razstavo sodobne umetnosti in pripravili koncert. Vse to pa bo uvod v praznovanja, ki bodo potekala ves prihodnji teden in bodo vrh dosegla 30. avgusta s sveto mašo ob 10. uri.

V pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem preverjamo, kaj je to »epatka«, kako klasificirati medmete in zakaj bi bilo bolje, ko bi občinski uradniki v Komendi poznali etimologijo, ki se skriva za imenom potoka Pšata Ste vedeli, da je beseda »ptica« nekoč najverjetneje pomenila majhno žival, mladiča ali otroka? Ali da je beseda »lipa« pomensko pravzaprav povezana z maščobo, saj etimološko izhaja iz istega indoevropskega korena, iz katerega je v slovenščino po več ovinkih prišla tujka »lipid«? – Vse to so uvidi, ki nam jih ponuja monumentalni, neskončno fascinantni Slovenski etimološki slovar, ki ga je že pred leti pripravil jezikoslovec in slovenist akad. prof. dr. Marko Snoj. Prav po zaslugi tega slovarja akademika Snoja – sicer raziskovalca na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti – razmeroma dobro pozna tudi širša javnost. Je pa k temu je slej ko prej treba dostaviti, da se najbrž zavedamo samo njegovega dela v polju etimologije, čeprav njegova znanstvena zvedavost v resnici sega še na številna druga področja – od preučevanja besedišča, ki ga je v 18. stoletju uporabljal Marko Pohlin, do gramatikalne analize medmetov, skoraj gotovo ene najbolj nenavadnih besednih vrst. Gre za ponovitev oddaje.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Rekordno dolgotrajen vročinski val bodo le za kratek čas prekinile padavine. Olajšanja pa ne bo za voznike, saj je pred nami še en prometno zelo obremenjen konec tedna. Kombinacija zastojev, vročine in utrujenosti je na cesti pogosto usodna. Ob tem je vnovič na mestu poziv k oblikovanju reševalnega pasu. Dodatna previdnost ob vročini, pa tudi sicer, velja za vse udeležence v prometu: - Število nesreč z e-skiroji se je letos povečalo kljub poostritvi zakonodaje. - Vse več težav ukrajinske vojske zaradi nezmožnosti prestrezanja ruskih raket - V Celju se začenja letošnji festival stare glasbe Seviqc.

Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hiroshigejevim lesorezom je razstava, uvrščena se v sklop Odstiranja Narodne galerije. Gre za enajst del na papirju, ki jih je Zoran Mušič podaril nečakinji Vandi Mušič, ona pa Narodni galeriji. Vse do zdaj kustosi zbirke niso mogli ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti, zato je to prva razstava kakih indijskih del v prostorih Narodne galerije. Tokrat je nastala s pomočjo docentke doktorice Nine Petek s Filozofske fakultete. Razstavo si je mogoče ogledati vse do drugega septembra, predstavljata jo avtorica razstave Kristina Preininger in Tadeja Krečič.

Zdravo. Tokrat začnemo s poročilom s terena: paritvenik klic v kampu je bil divji, ljudje so celo jokali. Poročajte tudi vi. Poročamo tudi, da se retrogradni Merkur končuje, angelčki parkiranja so očitno na dopustu, Zi pa poroča, da je videl še enega (dva) Instgramarja, ki sta se delala, da sta v Matrici. V kader pridejo tudi mlin, krušna peč in topel kruh. Preden se posvetimo knjigi, izpeljemo alegorijo, ki daje epizodi naslov: volilci se navdušujejo nad ljudmi, ki so jim podobni, s katerimi bi šli lahko na pir, ampak avion naj vozi tisti, ki ga zna. Enako velja za zdravnike in še marsikatero branžo. Najbrž kar vse. Ta teden predlagamo res odlično plažno branje: knjigo Zadnja priložnost, četudi govori o izumirajočih vrstah.

Iran je bil ponoči tarča novega vala ameriških napadov, odgovoril je z napadi na ameriške baze v regiji. V luči nove zaostritve je bil v Ankari vrh Nata, ki se je kljub vse večjemu razkolu med ZDA in evropskimi zaveznicami končal poenoteno. Ameriški predsednik Trump je bil sicer znova kritičen do zaveznic, ker so ga pustile na cedilu in se niso vključile v vojno. Druge teme: - Grims izključen iz Evropske ljudske stranke. Napovedal nadaljevanje dela v parlamentu in nastop na naslednjih volitvah. - Vse več podjetij seli sedeže iz Slovenije. Razlogi: visoki davki in toga delovna zakonodaja. - Na kolesarski dirki po Franciji danes zahtevna gorska etapa, na mundialu prvi četrtfinalni obračun.

Vse od konca druge svetovne vojne svet bistveno oblikuje ameriški imperializem. Četudi so imele Združene države v Sovjetski zvezi še skoraj pol stoletja pomembnega rivala in niso igrale vloge izključnega svetovnega hegemona, so odločilno oblikovale povojni svet. Še več, s svojo politično, ekonomsko, vojaško, institucionalno in kulturno močjo so dosegle tolikšen vpliv, da se je dejanska ozemeljska zasedba teritorijev, kakršne so se posluževali stari imperiji, pokazala kot tako rekoč nepotrebna. Danes je hegemonska vloga Združenih držav – predvsem zaradi vzpona Kitajske – ponovno pod vprašajem. In vendar se zdi, da koncu ameriškega imperializma ne bomo priča tako zlahka. V tokratni Intelekti se ob bližajoči se 250. obletnici nastanka ZDA zato sprašujemo: kakšna je pravzaprav narava ameriškega imperializma? Na kakšen način so Združene države, ki so dolgo veljale za eno najbolj izolacionističnih držav, zavladale in še vladajo svetu? V živo v studiu Prvega programa so z mano dr. Bogomir Kovač z ljubljanske Ekonomske fakultete, radijski kolega zgodovinar dr. Tomaž Gerden in sociolog dr. Marko Kržan. foto: Pixabay

In der Schweiz soll der Bau neuer Atomkraftwerke wieder möglich werden. Nach dem Bundesrat und dem Ständerat hat sich nun auch der Nationalrat dafür ausgesprochen. Er hat am Donnerstag den indirekten Gegenvorschlag zur Blackout-Initiative angenommen. Gast ist Michael Frank, Direktor des Verbands Sch Für die Befürworter neuer AKW ist es ein Erfolg: Der Nationalrat hat am Donnerstag mit knapper Mehrheit entschieden, das AKW-Verbot aufzuheben. Er folgt damit dem Ständerat und Energieminister Albert Rösti. Das letzte Wort dürfte jedoch das Stimmvolk haben - die Grünen haben bereits das Referendum angekündigt. Soll die Schweiz neue AKW bauen? Die Diskussion mit Michael Frank, Direktor des Verbands Schweizerischer Elektrizitätsunternehmen (VSE). Er ist zu Gast bei David Karasek.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

V Sloveniji živimo relativno dobro. Imamo visoko kakovost življenja, dostop do narave, športno infrastrukturo in močno regionalno povezanost. A hkrati vse več ljudi skrbi prihodnost. Stopnja nezaupanja v politične institucije je izjemno visoka, zdravstveni sistem se sooča z resnimi težavami z dostopnostjo, absentizem narašča, mladi so vse bolj negotovi glede perspektive, vprašanja dolgoročne vzdržnosti pokojnin pa ostajajo odprta. Kaj vse to pomeni za prihodnost Slovenije? Kako bo umetna inteligenca transformirala slovenska podjetja in ali bomo ujeli ta vlak? Katere veščine bodo sploh prinašale višje plače v prihodnosti in zakaj slovenska politika namesto dolgoročne strategije še vedno raje vlada na podlagi javnomnenjskih anket in nagrajevanja z "bombončki"? Vse to in še več razkriva poročilo o kakovosti življenja v Sloveniji, ki so ga pripravili na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar)? Pred mikrofonom: dr. Peter Wostner, Umar Naroči se na YouTube in nas spremljaj v živo https://www.youtube.com/marjamilic Pridruži se pobudi Nula ni dovolj! Preveri na www.money-how.si/nula-ni-dovolj ______________________ Denis Avdić & Marja Milič predstavljata Psihologija denarja z avtorjem uspešnice Morganom Houslom 19.oktober 2026 I Hala Tivoli Podrobneje o dogodku https://psihologija-denarja.si/ ______________________ PRENOVLJENA DELAVNICA: Investiranje za začetnike Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ___________________ Spletna delavnica INR: kako izbrati račun, naložbe in strategije https://money-how.si/izobrazevanja/ ______________________ PONATIS KNJIGE: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke -- vsa INR orodja (primerjalnik, iskalnik, strategije) ____________________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Se sprašujejo študenti Fakultete za arhitekturo, ki so lani novembra 2025 ustanovili časnik SOHA. Skupaj ga urednikujejo in oblikujejo trije absolventi Luka Tomažič, Maja Perpar in Tilen Kos ter Lana Jereb, ki je v četrtem letniku študija. Zdi se, so zapisali, da naša, nekoč napredna arhitekturna šola, zdaj zaostaja pri vprašanjih, ki se tičejo tako sodobnega študija kot položaja arhitekture v svetu. Vrzel med arhitekturo v praksi in arhitekturo na fakulteti pa se še naprej vztrajno veča. V časniku SOHA se med drugim ukvarjajo s kritiko kapitalistične produkcije v arhitekturi, prostoru in gradbeništvu. Iščejo nove sodelavce za sodelovanje v uredniškem odboru, pri oblikovanju vsebin, lektoriranju, grafičnem oblikovanju, izbiranju gradiva za filmske večere ter organiziranju dogodkov. Vse zainteresirane vabijo, da jih kontaktirajo na elektronsko pošto: Soha.lega.info@gmail.com

Evropski voditelji so na včerajšnjem vrhu v Tivtu podprli širitev Unije in se strinjali, da je treba pospešiti vključevanje držav Zahodnega Balkana. Ponujajo jim bližnjico, kandidatke bi prej dobile mesto za evropsko mizo, ne pa tudi pravice glasovanja. Druge teme: - Izrael še naprej napada jug Libanona. Vse bolj nasilen tudi na Zahodnem bregu; ubit palestinski dojenček - Se bo plačna reforma v javnem sektorju uveljavila do konca? Nova vlada napoveduje razmislek - Na slovesnosti v Kočevskem rogu pozdravili prizadevanja za dostojen pokop žrtev povojnih pobojev

Vse do oktobra bo potekalo snemanje novega animiranega kratkega filma Kriva pota režiserja Leona Vidmarja. Avtorja smo povprašali, kako poteka snemanja lutkovne animacije. V oddaji bomo izvedeli tudi, kaj prinaša letošnji, že 22. mednarodni festival Kino Otok, ki se bo v Izoli odvijal prihodnji teden. Poleg tega ocenjujemo tudi film Novi val Richarda Linklaterja in Še eno rundo, pa greva Francesca Sossaija.

V državnem zboru se dopoldne pred pristojnimi parlamentarnimi odbori začenjajo prva zaslišanja kandidatk in kandidatov za ministrska mesta v novi vladi Janeza Janše. V ministrski ekipi je med koalicijskimi partnericami sedem ministrskih stolčkov pripadlo SDS, štirje NSi, trije Demokratom in eno Fokusu, SLS pa je ostala brez svojega ministrskega kandidata. Vse predstavitve bodo opravili danes in jutri, poslanci pa bodo o seznamu kandidatov predvidoma odločali v četrtek na izredni seji. Drugi poudarki: - Vrstijo se obsodbe stopnjevanja izraelske invazije na Libanon. - Današnji svetovni dan mleka v senci večmesečne krize pridelave zaradi padca odkupnih cen. - Finski hokejisti petič svetovni prvaki po zmagi nad gostitelji Švicarji.

Zakaj se staramo in kaj se pri tem dogaja v naših celicah? V novi epizodi Frekvence X o dolgoživosti raziskujemo celične mehanizme staranja. Zakaj se genetski material poškoduje in čemu se nam s starostjo začno kopičiti poškodovane celice? Pojasnili bomo, kako na proces staranja vplivajo prehrana, gibanje, spanje in mikrobiota ter zakaj kljub številnim 'anti-aging' obljubam staranja ne moremo ustaviti. Lahko pa z življenjskim slogom pomembno vplivamo na to, kako zdravo in kakovostno se bomo starali. Gostji: dr. Mateja Erdani Kreft, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Tamara Lah Turnšek, biokemičarka in strokovnjakinja za biologijo raka Bral je Jure Franko. Avtorica fotografije: Umetna inteligenca. Poglavja: 00:03:05 Kaj se v tednu dni zgodi v naših celicah? 00:05:14 O tokratnih gostjah 00:00:01 Namesto uvoda: Kje smo bili prejšnjič in kam gremo tokrat? 00:06:06 Staranje ali ko je poškodb v celicah vse več 00:07:38 Na to, kako se staramo, vpliva tudi epigenetika 00:08:47 Vse celice v telesu se ne starajo enako hitro 00:10:14 O epigenetski uri 00:11:18 Apoptoza in senescenca 00:13:52 O vlogi telomer 00:16:29 Večplastna narava mitohondrijev 00:19:12 Dobra novica je, da na številne procese v celici vpliva tudi življenjski slog … Razlaga o prehrani in gibanju. 00:23:29 Geni niso vedno odločilni 00:24:30 Vloga mikrobiote pri zdravju celic 00:25:34 Pri 'anti-ageing' tretmajih velja biti previdno sumničav 00:28:36 Ponovimo … 00:30:38 Xpertiza: Minea Rutar

In honor of April Fools' Day, Zaron Burnett digs into a persistent legend surrounding VSE regular Richard Nixon. With a little help from his pops, Zaron ventures into smoky clubs to unpack a bizarre tale of jazz, drugs, and politics. After the episode, Dana talks about her upcoming book, The Arcane Arts. Zaron discusses his role in a recent Jordan Peele documentary, and Jason reveals his real name for the first time on this podcast. * Hosted by Zaron Burnett, Dana Schwartz, and Jason EnglishWritten by Zaron BurnettSenior Producer is Josh FisherEditing and Sound Design by Chris ChildsAdditional Editing by Mary DooeMixing and Mastering by Josh FisherOriginal Music by Elise McCoyShow Logo by Lucy QuintanillaExecutive Producer is Jason EnglishSee omnystudio.com/listener for privacy information.

In honor of April Fools' Day, Zaron Burnett digs into a persistent legend surrounding VSE regular Richard Nixon. With a little help from his pops, Zaron ventures into smoky clubs to unpack a bizarre tale of jazz, drugs, and politics. After the episode, Dana talks about her upcoming book, The Arcane Arts and Zaron discusses his role in a recent Jordan Peele documentary. * See omnystudio.com/listener for privacy information.

In honor of April Fools' Day, Zaron Burnett digs into a persistent legend surrounding VSE regular Richard Nixon. With a little help from his pops, Zaron ventures into smoky clubs to unpack a bizarre tale of jazz, drugs, and politics. After the episode, Dana talks about her upcoming book, The Arcane Arts. Zaron discusses his role in a recent Jordan Peele documentary, and Jason reveals his real name for the first time on this podcast. * Hosted by Zaron Burnett, Dana Schwartz, and Jason EnglishWritten by Zaron BurnettSenior Producer is Josh FisherEditing and Sound Design by Chris ChildsAdditional Editing by Mary DooeMixing and Mastering by Josh FisherOriginal Music by Elise McCoyShow Logo by Lucy QuintanillaExecutive Producer is Jason EnglishSee omnystudio.com/listener for privacy information.