Podcasts about VSE

Komisar Šefčovič o Trumpovi grožnji s 30-odstotnimi carinami: To bi bil konec trgovanja, kot ga poznamo.Trump Ukrajini obljubil novo pošiljko protizračnega obrambnega sistema Patriot. V Kijevu Trumpov posebni odposlanec Kellogg.Politični komentator Miran Videtič o obrambi in referendumih: Nedvomno je poraženec Republika Slovenija.Na splošni maturi uspešnih skoraj 92 odstotkov kandidatov, na poklicni malo manj kot 89 odstotkov.Vse več župnij poroča, da jim je ministrstvo za kulturo zavrnilo sofinanciranje pri obnovi sakralne dediščine.Minister Maljevac: Večji del mreže za dolgotrajno oskrbo na domu bo vzpostavljen med poletjem. Prve odločbe obljublja v jeseni.Slovenski turizem z rastjo, a se sooča pomanjkanjem delovne sile in rastjo stroškov.Šport: Pogačar pred današnjo prvo pravo gorsko etapo še naprej v rumeni majici vodilnega kolesarja na dirki po Franciji.Vreme: Pretežno jasno bo, najvišje temperature do 32 °C.

Po zaprtju štirih Petrolovih bencinskih servisih zaradi vladne regulacije cen, se vrstijo protesti pred zaprtimi črpalkam. Danes so se zbrali krajani Solčave, ki poudarajo, da je poteza energetske družbe za lokalno skupnost nesprejemljiva. Vlada sicer tudi ob grožnjah Petrola z novimi zaprtji ne namerava popustiti. Poznavalci pa menijo, da gre za boj za prevlado v podjetju med upravljalci državnega lastniškega deleža in zasebnimi lastniki. Drugi poudarki oddaje: - Evropska unija bo podaljšala zamrznitev carinskih protiukrepov za Združene države. - Vse več držav odstopa od Ottavske konvencije, Slovenija ostaja zavezana prepovedi protipehotnih min. - V izraelskem napadu na center za razdeljevanje vode ubitih 10 Palestincev.

Delitev Slovenije na podeželsko in mestno je sicer nepopularna, nekoliko izključujoča, a vendar še kako živa. Praviloma je podeželska Slovenija manj prisotna v medijih, ima svoje, nekoliko skrivnostne rituale in stereotipno velja, da je bolj naklonjena tradicionalnim vrednotam. Čeprav bi pričakovali nasprotno, se prepad med obema skupnostnma še poglablja. Eden izmed največjih izzivov podeželja je, kako na zemlji obdržati mladino. Bleščava mesta je mamljiva, zato smo v preteklih desetletjih opazovali boleč proces staranja podeželja, kar pa se, kot kažejo podatki, kljub vsemu nekoliko umirja. Vse več mladih razume življenje na podeželju, kmetovanje in stik z zemljo kot primerjalno prednost. Enkrat letno se podeželska mladina dobi na veliki in tradicionalni prireditvi, ki se imenuje »Državne kmečke igre!« Obiskal jih je Marko Radmilovič.

Prof. dr. Tanja Žigon je doma v Planini pri Rakeku. To, kar počne danes, se razlikuje od njene otroške želje, da bi postala veterinarka. To je bila njena velika strast, vendar pa se je sčasoma izkazalo, da ne prenese pogleda na kri. Takoj ji je postalo slabo in še danes, ko mora na odvzem krvi, laborantkam povzroča skrbi, saj izgubi zavest. Je pa Tanja rasla v okolju, ki je nekako spodbujalo to, kar danes počne. Združuje vse, kar jo v življenju zanima. Na eni strani je to kulturna zgodovina, na drugi jeziki. Vse to se je smiselno povezalo. Prof. dr. Tanjo Žigon bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Vse trave in vrtovi so njena bleščeča dvorana … Pripoveduje: Majda Grbac. Napisala: Marija Peršuh. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Življenjska zgodba Mehmedalije Alića je zapisana v njegovi avtobiografiji “Nihče” in upodobljena v celovečernem filmu “Rudar”. Skoraj še kot otrok je prišel rudarit v Zasavje, bil izbrisan, v Srebrenici sta bila ubita dva njegova brata, odkril je množično grobišče v Hudi Jami. Po upokojitvi zadnje desetletje živi v bližini Tuzle ter išče svoj mir in drugačno, manj stresno življenje. Z nami je obiskal svojo rojstno vas Grujičići in širše območje Srebrenice, ki ga spominja na čudovito otroštvo in tragično realnost. Mehmedalija Alić razmišlja o miru, solidarnosti, odpuščanju … Zakaj se je vredno boriti in živeti, zakaj ima igrišče, ki ga je zgradil v svoji vasi, smisel, četudi se na njem igra samo en otrok?Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije  

Mustafa Nukić je za navijače Olimpije idol, dosegel je nekaj legendarnih golov. Danes 34-letnega nogometaša in ekonomista je mama pred tremi desetletji zadnji trenutek v nahrbtniku odnesla iz krvavih vasi v Bosni in Hercegovini. Doma so bili v Vlasenici, njihovo bližnji sorodniki v Srebrenici. Lani so tam pokopali del posmrtnih ostankov Mustafovega strica. Prek Zagreba je družina prišla v begunski center na ljubljanskem Viču, kjer je Mustafa nekaj let živel skoraj kot v getu. Družina Nukić se je postavila na noge, Mustafa je doštudiral in imel kariero vrhunskega nogometaša. Hvaležen je Sloveniji, da ga je sprejela, navkljub temu, da mu je bilo velikokrat težko in se je počutil odrinjenega. Foto: MMC, alesfevzer.comRazpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici  

Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Muanis Sinanović z eseji v knjigi Razmerja moči prodira v srž zahodne kulture in odstira propagandne tančice z ideoloških mehanizmov, na katere se le-ta naslanja. Tenkočutno analizira tako mahinacije neoliberalnega kapitalizma, ki s pomočjo mita o romantični ljubezni, kulta upornika brez razloga in povzdigovanja najrazličnejših subverzivnih subkultur uničuje družino z namenom, da bi iz posameznika ustvaril kompulzivnega potrošnika, kot tudi paradokse, h katerim se zateka zlasti levi politični pol družbe v pretirani skrbi za politično in zgodovinsko “korektnost”. V eseju z naslovom Palestina omenja hipije kot začetnike neoliberalizma, ki naj bi se v imenu svobode zavzemali za prosti trg in nastopili proti krščanski religiji svojih staršev, v spisu z naslovom Levi kult kulture pa ugotavlja, da hedonizem in “subverzija vsega” postajata vodilni vrednoti oziroma gesli levoliberalne ideologije, medtem ko slovenska kultura postaja talka propagandnega kolesja elit, namesto da bi bila odsev državljanske raznolikosti. V eseju Nelagodje v kulturi gre še korak dlje pri trditvi, da slovenski kulturniški elitizem predstavljajo “na eni strani potomci nacionalnih elit, na drugi strani pa izbrani predstavniki narodnostnih, spolnih in drugih manjšin ter t. i. mladih žensk”. Slednje omenja tudi v eseju Kresnik, ko obudi spomin na podelitev nagrade leta 2023, posmrtno dodeljene Ladu Kralju za roman Ne bom se več drsal na bajerju, pri tem pa naj bi podelitev naletela na neodobravanje mlajših avtoric, ki so v izboru videle znamenje vladavine patriarhata in konzervativne miselnosti. Sinanović že v predgovoru odkrito pove, da ne prisega na uveljavljene ideološke delitve in da se postavlja nasproti tako progresizmu kot fundamentalizmu. Pri tem ne taji, da kljub temu črpa iz obeh, pri čemer mu retorični aparat “služi podobno kot obvladovanje borilne veščine”. Večkrat se v knjigi spotakne tudi ob idealizirano oz. romantizirano podobo delavskega razreda in proletarske kulture, ki po njegovem mnenju predstavlja le drug obraz buržoazne oz. malomeščanske kulture. V razredni zavesti sicer vidi prvi pogoj za samospoštovanje delavcev, ki morajo stopiti v razredni boj, da bi bila njihova življenja osmišljena, medtem ko naj bi bilo kapitalizem mogoče odpraviti le, če se “velik del delavskega razreda za to odloči, ne glede na medsebojne razlike znotraj njega”. V svojih spisih se dotakne tudi newagevstva v nasprotju s tradicionalnima religijama, kot sta krščanstvo in islam. Novodobnost obravnava kot “misticistično opitost posameznikov samih s sabo” ter “znak individualističnega duha, ki se sklada z neoliberalno težnjo po čim večji atomizacije družbe na enote”, pri krščanstvu in islamu pa izpostavlja priložnosti za zavezništvo, vsaj kar se tiče zagovarjanja in udejanjanja podobnih načel, vezanih na razvijanje oblik skupnosti, solidarnosti, kooperacije, skromnosti in empatije. Esejistična zbirka Razmerja moči je že deveta knjiga pesnika, pisatelja, esejista in multidisciplinarnega kritika Sinanovića; le nekaj mesecev pred njo je objavil fikcijski esej Vse luči, s katerim se je uvrstil v ožji krog nominirancev za letošnjo Cankarjevo nagrado. V obeh knjigah lahko začutimo ostrino njegovega duha, ki brez odvečnega cinizma secira družbeno-politične pojave na lokalni, državni, evropski in globalni ravni, ter išče tako zgodovinske vzroke kot tudi sociološke in predvsem pragmatične filozofske rešitve. Čeprav avtor priznava, da so osnutki esejev nastali na družbenih omrežjih kot aktualne refleksije družbenopolitičnega dogajanja in jih je postopoma razvijal v obliki kolumne ali eseja, namenjenega objavi v reviji ali na spletnem portalu, nas presenečata dramaturška zaokroženost prispevkov v celoto in nadgradnja posameznih tem, ki se navezujejo druga na drugo. Že v predgovoru izpostavlja, da se je pisanja lotil predvsem zato, ker so zločini v Gazi iz njega izvabili tisto potlačeno, Freud bi rekel “tisto nedomačno”, das Unheimliche, kar je prav gotovo prispevalo k analizi številnih dokumentarnih filmov o Palestini in pisanju razprave na temo banalnosti zla ter problematiziranju žanra grozljivke: “… zdi se namreč, da ni več potrebe po simulaciji raztrganih teles in drugih krvavih prizorov, saj filmski ponaredek ne more doseči same resničnosti z razkosanimi telesi otrok, črevesja, odtrganimi udi, obrazi, ki odpadajo z glave in tako naprej. Grozljivka se kaže kot izrazit žanr Zahoda, saj je namenjen neizživeti sado-mazohistični želji srednjih razredov, ki se v vsakdanjem življenju ne soočajo z nasiljem. Tudi to stanje pa je ob vedno pogostejših pokolih, ki jih zagrešijo “romantični osamljeni junaki”, kakršni nastopajo v omenjenih filmih, na ameriških šolah postavljeno pod vprašaj. Hollywood je torej sam sprožil kult nasilja za srednjerazredno publiko, h kateri se to nasilje zdaj v resničnosti tudi vrača.” Zadnja tretjina knjige Razmerja moči je osredotočena na Sinanovićevo kritiško dejavnost – v tovrstnih spisih podaja svoja mnenja o zanimivih knjigah, dokumentarnih in igranih filmih, popularni in ljudski glasbi. Ti prispevki zaokrožajo mozaik razmislekov o navidezni zaceljenosti subjekta, ki jo poraja psihotični ustroj neoliberalne družbe, ta pa temelji na fetišizaciji in fragmentaciji individualnega in družbenega telesa, ki v svoji biti nikoli ne more biti zaceljeno niti vsaj približno pomirjeno. V svoji odprtosti zadeva ob vse okoli sebe, zato nas ne čudi, da Sinanović predvsem poudarja pomembnost preverjanja lastne izjavljalne pozicije in nenehne samorefleksije.

Bosna in Hercegovina pod svojim razgibanim površjem skriva razpoke, v katerih so tudi številna rudna bogastva. Zelo znan je rudnik soli v Tuzli, leta 2024 pa so blizu Sarajeva odprli rudnik, ki velja za eno največjih naložb v Bosni in Hercegovini. Mediji so takrat poročali, da naj bi do leta 2050 po nekaterih ocenah izkopali za pet milijard evrov cinka in svinca. Nedolgo tega so na vzhodu Bosne in Hercegovine odkrili tudi litij. Ampak, kot pravi marsikdo, se za marsikatero investicijo skriva tudi jasna gonja po dobičku, ki ne izbira sredstev. Zato so se v obrambo okolja začeli postavljati posamezniki, ki so jim začeli slediti tudi drugi. Lahko morda skrb za naravo preseže etnonacionalne meje v ljudeh ter zapolni razpoke miru, ki so v Bosni in Hercegovini ostale še od konca vojne pred 30 leti? Gašper Andrinek in Luka Hvalc sta v seriji Razpoke miru za podkast Zgodbe na Valu 202 odšla v Prijedor in Tuzlo, kjer sta se pogovarjala z angažiranimi mladimi, ki predstavljajo svetle izjeme v boju proti kolektivni naučeni nemoči, ki jo poskušajo razbiti z upanjem v bolj zdravo prihodnost. Za odziv pišite na: gasper.andrinek@rtvslo.si in luka.hvalc@rtvslo.si Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju

Brez hrane ni suverenosti države, brez namakanja pa na plitkih prodantih tleh ne bo kmetijske pridelave, svarijo na Kmetijsko gozdarskem zavodu Ptuj. Vse pridelovalce pozivajo, da izkoristijo vso namakalno tehniko, da bi se namočilo čimveč kmetijske pridelave.

Zato moramo biti realni. Edini učinkovit odgovor na sušo je namakanje. Vse ostalo se sicer laični javnosti dobro sliši, kmetje pa vedo, da ne pomaga.

Sarajevo, prestolnica Bosne in Hercegovine. Olimpijsko mesto, ki je prestalo vojno in preživelo eno najdaljših obleganj v vojaški zgodovini. Sarajevčanke in Sarajevčani se različno soočajo s kruto zgodovino. Učiteljica Indira Buljubašić, novinarka Adisa Busuladžić in fotograf Igor Huzbašić nam pripovedujejo svoje zgodbe povezane s Sarajevom, osmišljajo vojno obdobje in razmišljajo o razpokah miru.Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Poglavja: 00:00:01 Uvod s hrvaškim zgodovinarjem Hrvojem Klasićem 00:02:43 Učiteljica Indira Buljubašić o vojni in Juretu Franku 00:20:49 Fotograf Igor Huzbašić o življenju v Ukrajini in Rusiji, zakaj se ni odločil za Tel Aviv 00:42:11 Novinarka Adisa Busuladžić o humanitarnih misijah in daytonski pralnici denarja

Jackie Gleason of The Honeymooners was obsessed with UFOs. Obsessed! Lucky for him, his golfing buddy just happened to be the leader of the free world — with access to a secret facility in Florida that Gleason said held all the answers he'd been seeking. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow us down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts. See omnystudio.com/listener for privacy information.

Električni skiroji so v preteklih nekaj letih postali ena od najbolj priljubljenih oblik mikromobilnosti pri nas, k čemur sta brez dvoma prispevali njihova praktičnost pri premagovanju manjših razdalj in cenovna dostopnost. Vse večje število e-skirojev na naših cestah pa pomeni tudi nove izzive za varnost, zakonodajo in sobivanje v prometu. Na kaj je treba biti pozoren pri nakupu in uporabi skiroja, kakšna je ustrezna zaščitna oprema in kaj o udeležbi skirojev prometu pravi zakonodaja, bo v petkovem Svetovalnem servisu povedal vodja področja varna mobilnost na AMZS-ju Erik Logar.

Med 900 tisoč zaposlenimi pri nas je tudi približno 35 tisoč invalidov, med katerimi so tudi slepi in slabovidni. V Sloveniji jih živi od 8 do 10 tisoč, zaposlenih pa jih je le približno 25 odstotkov v delovni dobi. Kakšne so zaposlitvene možnosti slepih in slabovidnih pri nas, je njihov položaj zaradi slepote in slabovidnosti pri zaposlovanju bolj specifičen od položaja drugih skupin invalidov? Kako je z njihovo izobrazbo ter kako jim pomaga zaposlitvena rehabilitacija? Poznajo delodajalci vse zakonske možnosti in ugodnosti finančnih spodbud, ki jih dobijo, če zaposlijo invalida in kakšni so primeri dobrih praks? Odgovore bomo iskali v današnjem Studiu ob 17.00 z gosti: Svetovalka generalnega direktorja za področje zaposlovanja invalidov in zaposlitvene rehabilitacije Zavoda za zaposlovanje Lea Kovač, vodja oddelka za spodbujanje zaposlovanja invalidov iz Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Aleksandra Kuhar, vodja programa Vseživljenjsko učenje slepih in slabovidnih pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Nastja Žlajpah, Novartisova zunanja sodelavka, članica v upravnem odboru Evropske zveze slepih, in sicer na področju zaposlovanja oseb z invalidnostjo, s poudarkom na zaposlovanju slepih in slabovidnih Anja Uršič vodja interesne skupine za vključevanje oseb z invalidnostmi v Novartisu Tamara Barič.

»Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 16,15)Duhovni nagovor je pripravil nadškof Marjan Turnšek.

V predzadnji epizodi Radia Ga Ga - Nova generacija v tej sezoni se bomo seveda ustavili v naselju in preverili, kaj se je resnično dogajalo na gasilski veselici v Ribnici, in v konobi Bačva, da izvemo, kaj se bo dogajalo na vojaški vaji Jadranski udar. Uroš Slak bo od ministra Sajovica in Mesca ter novega svetovalca Martina Strela izvedel, kaj pomeni zeleni prehod v slovenski vojski, Miran Ališič bo za nas spremljal, kako se premika vročinski val, slišali bomo prvi del nove slovenske telenovele Skrito v Raayu, izvedeli bomo, zakaj in kako sta se pobotala Musk in Trump, Franc Kangler bo poročal s parade ponosa v Mariboru, Zoran Janković pa postaja novi svetovalec za organizacijo poletnih festivalov na celotnem Balkanu. Vse to, razen tisto, za kar bo zmanjkalo časa ta petek dopoldan na Prvem programu Radia Slovenija.

Na izviru reke Une na Hrvaškem, tik ob meji z Bosno in Hercegovino, so lani poleti brez ustreznih dovoljenj začeli graditi manjšo hidroelektrarno. Lokalni prebivalci, večinoma srbske narodnosti, so se nemudoma aktivirali, s protesti so ustavili gradnjo in sprožili širše nadnacionalno ekološko gibanje. Na območju kraja Srb zaradi burne zgodovine in razvojne degradiranosti to nikakor ni samoumevno.Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije. Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.

Besedna in slikovna, predvsem pa doživljajska zgodovina Petre Vencelj je polna dosežkov. Ena najboljših slovenskih plezalk, legenda slovenskega alpinizma, prostega plezanja, inštruktorica, geografinja, umetnostna zgodovinarka, umetnostna kritičarka, kuratorka, kustosinja, fotografinja, predavateljica, knjižna avtorica, tekstopiska, turistična vodnica, mama, hčera, sestra, kristjanka. Vse to je Petra Vencelj, tokratna portretiranka. Že to je veliko, pa še vedno ni vse. Ob srečanju z njo, ob pogovoru z njo, mi je prišla na misel Alenka Rebula, ki v knjigi Blagor ženskam piše o tem, kako ženske tudi zaradi svoje cikličnosti in senzibilnosti potrebujemo veliko druženja s svojimi notranjimi silami, da nam postanejo znane, domače, da se jim naučimo zaupati, in da nam postane lastna ženskost vodilo, vir moči in vsestranske rodovitnosti. In prav ob Petri Vencelj se spomnim na to, kar je zapisala Rebula:" Blagor ženskam, ki se spuščajo v goreča brezna iskat svojo dušo in se vračajo v ožganih krilih z osmojenimi lasmi, z otročiči v naročju stopajo navzdol po vulkanu pod oboki cvetnega prahu s sporočilom o rešenem svetu. Blagor ženskam, ki ne umrejo, samo izginejo, kot kruh na mizi. Nenadoma ga zmanjka in nihče od živih ni ostal lačen."

During one of the most delicate periods for international relations, the United States sent Bob Hope to China with the ultimate wingman. Together, the two icons would play an unexpected role in bridging a massive cultural divide. On Very Special Episodes, we tell one amazing story each week. Follow us down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts. * Very Special Thanks to our translator, Yixio Ren! Hosted by Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason EnglishWritten by Dylan HeuerProduced by Josh FisherEditing and Sound Design by Chris ChildsMixing and Mastering by Baheed FrazierStory Editor is Aaron EdwardsAdditional Editing by Mary DooeResearch and Fact-Checking by Dylan Heuer, Aaron Edwards, and Austin ThompsonOriginal Music by Elise McCoyShow Logo by Lucy QuintanillaExecutive Producer is Jason English You can email the show at veryspecialepisodes@gmail.com. See omnystudio.com/listener for privacy information.

80-letnico begunstva in povojnega izseljenstva so obeležili tudi na žegnanju v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu v Argentini. V devetdnevnici, ki jo je pripravil Robert Brest, so se rojaki na praznik pripravili s poslušanjem Marijinih pesmi, duhovnimi mislimi in molitvami o tem, kako Mati Marija vsem kaže pot upanja in pomaga h končnemu cilju, ki so nebesa. Otroci so ves teden barvali podobe Marije Pomagaj obkrožene z rožicami različnih velikosti. Vsako rožico so pobarvali, če so molili, naredili dobro delo, ubogali starše ali govorili slovensko. Vse pobarvane podobe so položili pred oltar v košaro. Delegat Franci Cukjati je v pridigi pri sveti maši naglasil Marijino prisotnost v Jezusovem življenju in kako je bila Marija tudi vodnica beguncev, ki so zaradi vere morali v izseljenstvo. Ti so po njegovih besedah v Mariji našli oporo in moč. Po blagoslovu so Mariji zapeli v zahvalo za življenje in vero v 80-ih letih begunstva in izseljenstva s prošnjo, naj Marija še naprej prosi zanje in jih varuje s svojim plaščem, še v najnovejši izdaji piše Svobodna Slovenija iz Argentine.

Poslušalka bi rada pripravila sočno krompirjevo solato, da bi tako porabila meso, ki je ostalo od prazničnega kosila. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj skuha krompir v olupkih, ga čim bolj vročega olupi, tanko nareže in takoj zabeli z oljem. Malo naj premeša in pokrije, da se olje vsrka v krompir in ga tako zmehča. Posebej naj pripravi marinado (kis, sol in poper), k tej solati doda tudi narezano čebulo in narezane kisle kumarice. Vse skupaj naj premeša in pusti, da se solata marinira, da se okusi premešajo med seboj. Lahko jo naredi tudi z jogurtnim prelivom: lonček jogurta, 2 žlici smetane, limonin sok, malo kisa, žličko majoneze ali gorčice. Tak preliv lahko uporabi za marsikatero kuhano solato, bodisi iz testenin, riža ali kaše.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Camilla Dobravc v Sloveniji živi že skoraj 16 let. Pred selitvijo v našo državo je bil njen dom v Egiptu, pred tem v Veliki Britaniji, rojena pa je na Danskem. Slišali ste jo že lahko v eni od majskih oddaj Radiosfera, ko smo govorili o njeni domovini, danes pa torej Danka pove več o svoji osebni zgodbi in tem, kaj jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer se otroke pa vzgaja precej drugače kot na Danskem. Vse podrobneje pojasni v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Za Kajo Bucik Vavpetič so Srebrne vezi romaneskni prvenec, vendar je pod psevdonimom Zoe Ashwood že pisala besedila za angleški trg, za slovenski trg pa prevajala fantazijska in romantična knjižna dela. Tudi pričujoči roman lahko uvrstimo v rubriko fantazijska romanca. Uvrstitev med deseterico najboljših romanov lanskega leta ne preseneča, saj je zgodba dobro strukturirana in ponuja zanimiv preplet ljubezenske romance in pustolovščin, v katerih se dobri junaki borijo proti zlim. Vse skupaj poteka na fiktivnem slovanskem ozemlju, katerega imena – Gorjanska, Brezinjska, Raška in Fareška – spominjajo na pokrajine in kraje na Slovenskem. Za boljšo odslikavo prizorišča je na koncu romana priložen zemljevid, delo ilustratorke Tine Dobrajc, ki je ustvarila tudi barvito ilustracijo na naslovnici. Avtorica Kaja Bucik Vavpetič si je glavne junake pa tudi stranske like zamislila kot kombinacijo ljudi in bajeslovnih bitij. Med njimi so v reki plavajoče rusalke, rogati mački – domovoji, čateži, psoglavci in druge “nakazni”, ki jih je zlobni knez Jaroslav Černograjski s pomočjo srebrnih ovratnic prisilil v suženjstvo. Tudi glavna junaka – Ljudmila in Gaber – nista običajna človeka, saj je Mila plod posesivne ljubezni med Jaroslavom in rusalko, njenemu izvoljencu Gabru pa iz glave poganjajo rogovi. Že na začetku romana izvemo, da ima Jaroslav za Milo pripravljenega drugega ženina – ostarelega generala Dragovana, kateremu dolguje uslugo – vendar ga Mila v navalu obupa porine po stopnicah, da omahne v smrt. Od takrat je na begu pred maščevanjem očeta, ki spotoma ubije njene služkinje, sinu Tiborju pa natakne srebrno ovratnico, da si pokori njegovo uporniško naravo. Mila se pri odhodu z gradu pridruži Gabru in njegovim prijateljem, ki kujejo maščevanje za smrt sorodnikov in vaščanov, ki jih je Milin oče brez usmiljenja zasužnjil ali ubil. Gabrom se čedalje bolj romantično zbližujeta, ovire, ki ju doživljata, pa so bolj stvar etičnih pomislekov in predsodkov zaradi družine, iz katere izvirata, kot kakih fizičnih ali logističnih zapletov. Gaber na nekem mestu celo izreče: “Če bi vse življenje iskal, ne bi našel ženske, ki je manj primerna zame kot ti. Tvoj oče je ubil moje starše. Jaz sem ti umoril brata.” Vrhunec romana je organiziran napad na Jaroslavov grad. Številne zagate se kmalu obrnejo njim v prid, še posebej ko dobijo na svojo stran pojoče rusalke ter borbene psoglavce in domovoje, katerim s pomočjo ugrabljene graščakinje odstranijo ovratnice. Le-te predstavljajo “srebrne vezi”, ki zasužnjenim bitjem na eni strani onemogočajo, da bi v polnosti izkoristila svoje potenciale, na drugi pa vzpostavljajo nemo zavezništvo med njimi. Zdi se, da Gaber svoji izvoljenki najbolj očita to, da predvsem želi osvoboditi brata Tiborja, ne pa zasužnjenih nakaz, ki umirajo zaradi opeklin pri uporabi tekočega srebra ali na bojnem polju: “Vem, da ni namenoma sebična, ampak kljub vsemu ne vidi, kako hudo je v tem kraljestvu zaradi Jaroslava. Ne ve, ker ni nikoli stala na bojnem polju in pobijala nakazni, ki so si od vsega najbolj želele svobode.” Čeprav bi o zaključku te fantazijske romance lahko rekli, da se okoliščine izidejo na način, da je “volk sit in koza cela”, ima bralec lahko pomisleke do dedovanja prestola, ki ga namesto bolj pravičnega Tiborja zasede Milin starejši brat, za katerega je znano, da je še do nedavnega ubogal očetove ukaze. Roman Kaje Bucik Vavpetič Srebrne vezi je tako iz vsebinskega kot iz stilističnega vidika obarvan izrazito dualistično – vsebina se v celoti odvija okrog osi dobrega in zla, ljubezni in smrti, medtem ko se formalno gledano izmenjujejo Milina in Gabrova poglavja, v katerih zreta na svet okoli sebe iz prvoosebne, precej idealizirane perspektive. Čeprav zgradba stoji na trdnih temeljih, pogrešamo dodaten uvid v dogajanje iz vidika Gabrovih prijateljev, Miline matere rusalke, ki je šele pred kratkim dočakala osvoboditev iz primeža moža Jaroslava, pa tudi izpoved Milinega vse bolj uporniškega rogatega mačka, domovoja Leska, ki si ves čas prizadeva nekaj povedati, a mu to nekako ne uspe. Upamo, da bo Kaja Bucik Vavpetič v prihodnja dela vključila dramaturško nadgradnjo v smislu večperspektivne zasnove zgodbe in kompleksnejših psiholoških orisov, ki bi bralca nedvomno še bolj intenzivno prikovali k branju knjige.

Vse več držav uzakonja pomoč pri samousmrtitvi. Gre za zelo občutljivo etično–moralno temo, ki vzbuja veliko pomislekov in delitev v vseh državah. Poslanska večina je v slovenskem državnem zboru poslala predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v nadaljnjo obravnavo; podobno odločitev je na isti dan sprejel spodnji dom francoskega parlamenta. Kakšna je vsebina slovenskega predloga zakona o samousmrtitvi? Kdaj in pod kakšnimi pogoji bo človek z neozdravljivo boleznijo lahko sprejel odločitev o končanju svojega življenja? O vsem tem z zagovorniki in nasprotniki uzakonitve pomoči pri samomoru v tokratnem Studiu ob 17 – tih. Gostje: Tereza Novak, poslanka, PS Svoboda; Alenka Jeraj, poslanka, PS SDS; dr. Dušan Keber, Srebrna nit – združenje za dostojno starost; dr. Roman Globokar, moralni teolog, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.

Partnerstvo za Dravsko kolesarsko pot je pomagalo uresničevati projekt tam, kjer je bilo treba v prepričevanje in prizadevanja vložiti nekaj več truda. Vse od leta 2016 ga je vodil Leo Kremžar, nekoč župan občine Miklavž na Dravskem polju, od minulega torka pa mu predseduje mag. Alan Bukovnik, župan Radelj ob Dravi. V oddaji smo skupaj z Urošem Rozmanom, direktorjem RRA Koroška spoznali delovanje in uspehe partnerstva ter izvedeli, kako se projekt nadgrajuje in kaj mu bodo v najbližji prihodnosti še dodali.

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

In this episode we welcome Sarah Bryant, Finger Lakes Program Manager, and Isabel Barbosa, Special Population Coordinator. They join us to discuss the Voluntary Self-Exclusion program and supportive services. Questions that are discussed include:What is Voluntary Self-Exclusion (VSE)?What is the process to complete the VSE form?How can we connect with help to complete the VSE form?How does the VSE program work with casinos and benefit them?How does the VSE help make the casino environment better?How is an empathetic approach a beneficial strategy?Is there something we're doing with the casinos that can help them?Do we have a training that is specific to casino employees?Can someone refer themselves or someone else for VSE?Who do you contact to access this information and support? If you find yourself struggling with gambling harm, or if you suspect someone you know is facing such challenges, don't hesitate to seek help. For 24/7 support, call the NYS OASAS HOPEline at 1-877-846-7369 or text 467369. Or choose your county using our interactive map on our NYProblemGamblingHELP.org HOME PAGE to see the contact information for the Problem Gambling Resource Center (PGRC) in your region.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Klemnu žal in uspelo priti v finale, zato pa je v studio Radia Ga Ga – Nova generacija uspelo priti Marjanu Serpentinšku, ki bo podal strokovno analizo letošnjega nastopa na Evroviziji. Uroš Slak bo gostil vse zmagovalce referenduma, Matjaž Han pa bo razložil povezave med SD in naborom v ligi NBA. Na jasi so se spet zbrale živali, ki na začetku sezone delijo nasvete za srečevanje z ljudmi, Franc Kangler razloži, kako je voziti za Uber, Vladimir Putin se oglaša iz Novigrada, Martin Strel in Angelca Likovič bosta pomagala Dončiču pri vrnitvi v formo, Zvezdana pa bo gostila Heleno Blagne in Roberta Goloba in poskušala ugotoviti, zakaj je znotraj koalicije toliko ločitev. Vse to in verjetno kaj tudi ne v petek dopoldan na Prvem.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

Franja, Jelendol, Pavla, Zgornji Hrastnik, Krvavice in druge partizanske bolnice, ki so delovale v skrajno zahtevnih okoliščinah, ki jih je ustvarila okupacija, niso bile pri zdravljenju pacientov nič manj uspešne od bistveno bolje opremljenih bolnic največjih zavezniških armadTočnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pa Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj. Foto: Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (SI-Ziga / Wikipedija)

Velvalee Dickinson ran a doll shop on Madison Avenue that catered to wealthy collectors. But in one of the strangest espionage cases of World War II, Dickinson's clients had no idea she was using correspondence about doll orders to transmit coded U.S. military intelligence to the Japanese. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Velvalee Dickinson ran a doll shop on Madison Avenue that catered to wealthy collectors. But in one of the strangest espionage cases of World War II, Dickinson's clients had no idea she was using correspondence about doll orders to transmit coded U.S. military intelligence to the Japanese. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

On a cold day in 1973, a crowd gathered on a farm for one of history's strangest funerals. It was an elite group, including the Governor of Michigan, bank presidents, and local dignitaries. Even Walter Cronkite sent a correspondent. But they weren’t mourning anyone human. No, this was a pizza-based catastrophe. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

When he published The Great Gatsby 100 years ago this week, F. Scott Fitzgerald thought he'd written the Great American Novel. But it was a commercial flop. The year Fitzgerald died, he received a royalty check for a paltry seven copies. It would take an unlikely series of events to posthumously pluck a masterpiece from obscurity. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

When he published The Great Gatsby 100 years ago this week, F. Scott Fitzgerald thought he'd written the Great American Novel. But it was a commercial flop. The year Fitzgerald died, he received a royalty check for a paltry seven copies. It would take an unlikely series of events to posthumously pluck a masterpiece from obscurity. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

In this episode we welcome Deborah Lavaud and Jessica McCarthy, Team Leaders for the NYC and Central Problem Gambling Resource Centers. They join us to discuss the connection between socioeconomics and problem gambling. Questions that are discussed include:Why is this topic important?How is problem gambling viewed differently within different socioeconomic levels?Why do you believe socioeconomics create differences in view of problem gambling?How do socioeconomics affect problem gambling support efforts?What are some different impacts of socioeconomics being observed within different regions?What resources do you offer for support?What additional resources do you feel are needed?What are some upcoming trainings on the connection of problem gambling and socioeconomics?What recommendations do you have to support those who are struggling due to socioeconomic disparities?What can communities do? What is Voluntary Self-Exclusion (VSE)?What are the benefits of VSE?

Gene Fleming and his pet goose Andy made headlines around the world. They brought out the best in the people of Hastings, Nebraska. But amid all this attention, Andy also brought out the worst. And three decades later, Andy's legacy is still reverberating around their hometown. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Nova epizoda oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija, bo tako kot ves svet pod vplivom nove trgovinske vojne. Kako bo ta vplivala na svet in Evropo, bo v studiu ugotavljal Marcel Štefančič s številnimi gosti, od Slavoja Žižka do Ursule von der Layen. Uroš Slak pa se bo z Urško Klakočar Zupančič, Matejem Lahovnikom in Alešem Hojsom pogovarjal o možnih rešitvah za Slovenijo. Izvedeli bomo še, kaj na carinski upravi počneta Serpentinšek in Martelanc in kako bodo ljubljanske nutrije pomagale pingvinom, Zvezdana se bo z Matjažem Hanom pogovarjala o pomembni življenjski prelomnici. Preverili pa bomo tudi, v katerih športih se bodo lahko domači politični akterji spopadli na Lažijadi 2025. Vesna Milek bo gostila Zorana Predina, Igor Bergant Tanjo Fajon in Aleksandra Vučića, Franc Kangler pa vam ponuja par receptov za uspešno švercanje čez mejo. Vse to, razen tistega, za kar bo zmanjkalo časa, v petek dopoldan na Prvem.

On August 26, 1965, LBJ issued a surprise executive order eliminating marriage as grounds for deferment from the Vietnam draft. The unexpected announcement set off a panic across the country. But if you could somehow get married before midnight, you might be in the clear. The problem was, nearly every state required blood tests or a waiting period — every state, that is, except Nevada. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Kako se je skozi zgodovino oblikoval ameriški izrazito skeptičen pogled na vlogo države v družbi in gospodarstvu ter zakaj v Evropi na to gledamo drugače?Vse odkar je Donald Trump pred približno dvema mesecema ponovno postal ameriški predsednik, lahko spremljamo celo vrsto ukrepov, ki močno krčijo in spodkopavajo ameriško državno birokracijo oziroma vrsto državnih podsistemov, ki skrbijo za najrazličnejša polja ameriške družbe in gospodarstva, od pokojninskega sistema pa do državne vremenske službe. Če se površnemu opazovalcu lahko zdi, da gre pri tem početju za povsem individualne kaprice nekaterih vplivnih ljudi v administraciji, pa nekoliko bolj podroben pogled v ameriški politični diskurz hitro pokaže, da se te ideje nikakor niso pojavile čez noč, ampak je skepticizem do javnih sistemov že dolgo globoko zasidran v ameriški politični kulturi, ameriško pojmovanje države in njenih nalog ter pristojnosti pa je v marsikaterem oziru precej drugačno od tistega, ki se je oblikovalo na evropski celini, kjer kot razmeroma samoumevno razumemo, da država skrbi za celo vrsto stvari, od zdravstvenih in socialnih sistemov, pa do šolstva in okoljskih regulacij ter celo lastništva osnovne infrastrukture. Kako sta se ta dva precej različna pogleda na vlogo države v družbi in gospodarstvu skozi zgodovino oblikovala in razvijala, katere so glavne razlike med njima ter kaj eden ali drugi koncept lahko pomeni za funkcioniranje moderne države v današnjem času, se bomo spraševali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete, politologa dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede ter kulturologa dr. Blaža Kosovela. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz preambule ustave Združenih držav

Improvizator, glasbenik in freestyle raper “Umetnost misli”, nekoč poznan kot Urh Mlakar, v tem delu ustvari spontano pesem: “Vse je kemija!” in našima fantoma pomaga odgovoriti na vprašanje: “Kdo ali kaj je Paspula?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

V predpraznični epizodi oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bo dame, gospe in žene nagovoril najbolj žametni glas Slovenije Sebastijan Cavazza, zapela jim bo kraljica ljudskih src Helena Blagne, Franc Kangler pa bo podelil nekaj vozniških nasvetov. Ob tem bomo spremljali tudi podelitev oskarjev, Miran Ališič bo komentiral parlamentarni pretep, spremljali bomo Volodimirja Zelenskega na njegovem prvem profesionalnem modnem stajlingu, Uroš Slak pa bo z Mescem, Grimsom in Sajovicem razpravljal o stari dilemi – maslo ali topovi. Vse to in še dobrodelni koncert za orožje s številnimi domačimi glasbenimi gosti samo v petek dopoldan na Prvem.

Tokratno epizodo oddaje Radio Ga Ga - Nova generacija bo odprl sam premier Robert Golob, ki bo poslušalce in člane vlade nagovoril ob proslavljanju 1000 dni na vladi. Ob tej priložnosti bo od kolegov Mesca, Grimsa in Čadonič Špelič dobil tudi lepo darilo. Spremljali bomo prvi finale novega radijskega kviza "Penziolov", ki ga vodi Karel Erjavec in v katerem tekmovalec Pavle poskuša kar najhitreje obrati čim več upokojencev. Donald Trump in Elon Musk sta pred kratkim prispela v Slovenijo, da se s pravno službo družine Strojan dogovorita o posebni zaščiti za Tesle na slovenskih cestah, nova duhovna misel se tokrat ubada s samim svetim "spiritom", spremljali bomo podelitev nagrade Oslar, Uroš Slak pa bo z Angelco Likovič in Natašo Sukič razpravljal o vdorih tujerodnih krofov na slovenske mize. Vse to, morda pa tudi kaj čisto drugega v petek dopoldan na Prvem.