Podcasts about VSE

Nov teden, nova Disko grupa! Tokrat skačemo z ene celine na drugo. Od španske Vuelte in protestniškega dirkanja, do kanadskih klasik, kjer so kolesarji preizkusili formo pred svetovnim prvenstvom. Kdo ni stal na podiumu v Madridu? Kdo je v Kanadi razkazoval šprint? In kakšne so napovedi za Afriko? Vse to v novi epizodi. Prisluhni!Aja, pa še to. Naroči kolesarske nogaviceDisko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost, izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene izdelane pesmi, polne medbesedilnih, medumetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? Ne izogiba se komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo, preden je sama vstopila vanj. Obrača se k naravi, skupnosti in prednikom in ve tudi, kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«. Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih med 2019 in 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je začela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Že v šestnajstem stoletju je angleški pesnik John Donne o povezanosti z naravo napisal slavne verze, ki danes, v času katastrof in podnebnih sprememb, zvenijo še bolj živo resnični kot nekoč: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Z bogato ilustrirano unikatno knjigo, ki jo je sofinansirala fundacija Kone iz Finske, je Tini Volarič uspelo – žal sprva le redkim bralcem – pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? »Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.« (Življenje je nepredvidljivo) O čem piše, kaj čuti pesnica v starem sadovnjaku s koščkom sadeža, popkom sveta v svojem grlu, ko pogoltne slino in postane jablana? Ko lahko le tiho opazuje, kako mlada srna nemoteno grizlja veje po planetariju, ko šteje drobne utrinke jabolk. Ko njeno besedo napolni voda in jo razlije čez brzice, curke, padce, mokrice, lagune, jezera v morje. V ocean besed, kjer valuje brezčasje: »Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči.« Pisateljica Katherine Rundell v knjigi The Golden Mole: and Other Living Treasure (Zlati krt: in drugi živi zakladi) opisuje dvaindvajset znanih in manj znanih ogroženih živali. Želela je, da bi se zaradi opisanih resničnih zgodbic bralci spet navdušili in zaljubili v lepoto sveta, v njihovo krhkost in nenavadnost. Tudi ob branju pesmi Tine Volarič, ki si na svoj intimno razgaljajoč način želi isto, se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdahnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: »Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.« (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves zato ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. »V oboke vršanja. V oboke besed. / Nekje tu notri je uho. // Poslušaj.«

Ljubezen, premierno prikazana na lanskem festivalu v Benetkah, je zadnji del trilogije iz sodobnega Osla, ki jo je posnel norveški avtor Dag Johan Haugerud. Osrednja lika sta izkušena urologinja Marianne, zdravnica srednjih let, in njen asistent Tor, mlajši bolničar, oba samska ter z različnimi pogledi in pristopi pri iskanju razmerij. Njegovo poročanje o izkušnjah z bežnimi stiki z moškimi vpliva na Marianne, zdi pa se, da tudi njeno spletanje zveze z ločenim očetom vpliva na Tora. Dag Johan Haugerud se je v svoji trilogiji izkazal za radovednega avtorja, ki ima samo toliko predsodkov kot njegovi liki, ki jim v pretežno dialoških filmih zleze pod kožo. Vsi njegovi portretiranci se na neki način iščejo. Vendar bi mu delali krivico, če bi ga reducirali na »dialoškost« oziroma na dramsko, scenaristično izhodišče: ima izjemno spretno roko pri izbiri in vodenju igralcev, pa tudi pri pomenski izrabi lokacij in ne nazadnje celoviti zvočno-slikovni upodobitvi mesta, ki se v Ljubezni pripravlja na praznovanje 100-letnice preimenovanja v Oslo. Precejšen pomenski del pripovedi se tokrat dogaja na trajektu oziroma premikih med otokom in jedrom mesta, med zasebnim in javnim življenjem, med domom, kar koli to že je, in službo. Občudovanja vreden je prikaz, kako so vse te ravni pravzaprav ves čas globoko prepletene. Zadnji del trilogije, podobno kot uvodne Sanje, preveva nežna melanholija. Avtor je tokrat v svoje pripovedi o intimnosti in razmerjih, pa tudi mesenosti in užitku, vpletel temo bolezni, medicinskih posegov v telo, tudi slutnjo minljivosti in smrti. Vse to je sestavni del življenja in ključno vpliva na duševnost in medosebne odnose. Večna tema, ki jo je Haugerud lepo pripeljal od prve najstniške zaljubljenosti v Sanjah do zrelih let in iskanja končnega pristanišča … Veliko zrelosti pokaže tudi s sporočilom med vrsticami, da idealnega razmerja ni, da imamo vsi svoje muhe, slabosti in pomanjkljivosti in da je dejansko težko preseči romantični razkol med pričakovanji in resničnostjo. V Ljubezni pokaže svoje like v trenutkih njihove največje ranljivosti, ne da bi iz nas naredil voajerje; v tem je njegova režijska veščina. Pokaže tudi, da je del našega vsakdanjika vedno »performativen« – pravzaprav se v vsakem izmed delov trilogije znajde dramsko-uprizoritvena sekvenca, ki na neki način simbolizira prav tisto življenjsko presežno, ki ga avtor vedno povezuje z nevidnimi nitmi intimne povezanosti. Plovba do tega je lahko razburkana in vodi mimo različnih čeri, toda ljudomrznosti ali pesimizma v trilogiji Daga Johana Haugeruda ne bomo našli.

Poslanci so se po koncu parlamentarnih počitnic prvič sešli na plenarnem zasedanju. Na izredni seji imajo med drugim na mizi predlog novega medijskega zakona, ki ga bodo v tretji obravnavi predvidoma dokončno potrdili. Vse poslanske skupine koalicije so namreč napovedale podporo zakonu, ki so ga pripravili na ministrstvu za kulturo, v postopku sprejemanja pa je že več kot leto dni. V opoziciji medtem medijskemu zakonu nasprotujejo, saj so prepričani, da uvaja cenzuro in omogoča »prijateljsko« deljenje denarja medijem. V oddaji tudi: - Minister Poklukar: notranja revizija ni ugotovila nepravilnosti pri nakupu reševalnih helikopterjev. - Vrstijo se kritike na račun nezadostnega odziva Evropske unije na vojno v Gazi. - Prebivalci Splita zadovoljni zaradi izplutja ladje z 250-imi tonami azbesta iz tamkajšnje ladjedelnice.

V spletni trgovini EtnoArt spodbujajo izdelovanje z rokami, predstavljajo izdelke slovenskih rokodelcev. Vse se je začelo z lutkami iz blaga iz z natečajem. Pogovarjali smo se z Meto Pezdir.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani je konec avgusta potekal že 26. Poletni tabor inovativnih tehnologij. Udeležili so se ga osnovnošolci in srednješolci, ob prijavi pa so lahko izbirali med 11 različnimi delavnicami. Vse delavnice so zasnovane tako, da v njih mladi tehnologijo ne le uporabljajo, temveč tudi soustvarjajo. V oddaji Gymnasium smo z udeleženci in mentorjem predstavili nekatere izmed njih.

PIše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Naslov zbirke kratkih zgodb Nevenke Miklič Perne Revščina / zakladi obeta pripovedi o socialni tematiki z znanimi nasprotji, vendar se ta pojavijo le občasno. Podnajemnica, Fen in nekatere druge zgodbe segajo v težko otroštvo pripovedovalk in puščajo trajne posledice, duševne motnje vse življenje. Vse zgodbe pripovedujejo ženske v prvoosebnih notranjih monologih, nekaj pa je tudi psihološko zelo prepričljivih tretjeosebnih opisov. Več zgodb zaznamujejo medosebni odnosi, čustvena razmerja in osebna stališča do drugih. Matere so prizanesljive in pretirano skrbne do svojih otrok, a odzivi na to niso vedno pričakovani. Zaključek zgodbe Pege razkrije usodne dogodke, ki so povsem spremenili življenje pomembne uradnice. V firmi, kjer se ji je trideset let dobro godilo, jo preseneti novi lastnik, predstavnik multinacionalke, ki ugotovi, da njeno delovno mesto ni potrebno, in jo odpusti. Sama sebi in drugim noče priznati resnice, vendar se zatakne pri kreditu, ki ga je najela za nakup hčerinega stanovanje. Še vedno vzdržuje videz ugledne gospe, čeprav postane čistilka pri stari ženski in trikrat na teden pomaga dementni Vidi. Najpomembnejši pa je videz: »Strah me je edino teh temnih gub, ki so se začele nabirati okoli mojih oči, tega me je strah, gospa doktor.« Zgodba Dragi starši zveni kot pismo ali dnevnik postarane in zgarane pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. »Kaj pa naj jim rečem, tem današnjim staršem. No, lahko bi rekla: gospa, vaša dvojčka sta nagravžno scrkljana, gospa, vaša Mila se joče za vsak drek, gospod, vaša Katarinca je samo suhe makarone … gospa, vaš Aleksej ima gnile že vse zobe v ustih, ali niste vi zelo priznana psihologinja po poklicu – aha, mogoče ga nočete trpinčiti z umivanjem …« O svojih vrednotah razmišlja najstnica, ki je pravkar opravila maturo. Vsa zadovoljna sama s seboj in svojo popolnostjo v primerjavi z debelo sošolko, ki ima dva popravca, kuje načrte, kako bosta s fantom, ki je otrok narave, star dvaintrideset let in jo uči meditacije, odpotovala v Indijo. »Denar za pot in za prvo leto bom nekako vzela fotru in matki, ker sta že davno pozabila na vrednote in ju zanima samo še keš, zato bo to navsezadnje bolje zanju … Dareta ne zanima denar, ker živi za naravo in duhovne cilje. Majke mi. Grem kao študirat v tujino.« V kratkih in zelo kratkih zgodbah pisateljica dokazuje, da je dobra opazovalka vsakdanjih in nekoliko drugačnih ljudi. Zunanjih dogodkov skoraj ni, vse dogajanje se razrašča v razmišljanje: prava resnica se razkrije na koncu. Zgodba Udejanjanje dobrote je življenjsko vodilo mamice, ki nadvse ljubi svoji hčerkici, prijazna je tudi do vseh drugih ljudi, vsem znancem je kar naprej delala usluge, pekla peciva za nepomembne obiske, plačevala tortice, kavice, vstopnice prijateljicam in njihovim otrokom, podarjala bogata, izbrana darila za praznike in rojstne dneve; odzivi obdarovanih pa niso pričakovani. Spoznala je, da zaradi dobrote in pozornosti do drugih njeno življenje kljub vsemu trudu ali ravno zato ni postalo nič lepše, ampak ravno nasprotno. Presunljiva je satirična zgodba Nevidna ženska. Skupina ljudi kramlja o ženski, ki so jo bežno poznali. Pripombe so bolj opravljanje kot spomini. In vendar je bila ta ženska žrtev zločina, umetnica, kiparka, kar znanci omalovažujejo. »Samo lepo, da smo prišli na pogreb, smo le bili njeni sošolci. Če ne bi bilo nas, bi bilo bolj žalostno. Pa že dolgo se nismo videli. Moramo ponoviti.« Spremno besedo h knjigi je napisal Tomo Podstenšek, mojster kratkih zgodb: »Avtorica dokazuje, da suvereno obvlada različne jezikovne lege, ki jih ustrezno prilagaja starosti in lastnostim pripovedovalk, slog je zgoščen, veliko je namigov, ki širijo pahljačo možnosti interpretacij,« piše.

V spominih na svoja mlada leta pionir slovenske sinologije razkriva, kako mu je njegova zgodnja ljubezen do odkrivanja novih svetov – bodisi prek potovanj bodisi prek učenja jezikov – zlagoma tlakovala pot na KitajskoKo se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko. Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema. In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Drevesa vse svoje življenje rastejo in nekatera med njimi dosežejo izjemne velikosti. In če se rast v višino nekoč ustavi, pa se drevo leto za letom, milimeter za milimetrom debeli. Ta počasna, a vztrajna rast je izredno dinamičen proces, ki drevesom omogoča odzivanje na letne čase in spreminjajoče se podnebje. Vse, kar se dogaja v okolju, se tako zapiše tudi v notranjost drevesa - v kolobarje oziroma branike in drevesno skorjo. Ti kolobarji tako ne pripovedujejo zgolj o starosti samega drevesa, s podrobnim preučevanjem zgradbe in strukture lesa, lahko marsikaj izvemo o okolju in razmerah, v katerih je drevo raslo. Kaj vse med rastjo drevesa vpliva na drevo, da je les tak, kakršen je? In ali nam tudi struktura drevesne skorje, torej lubja, ličja lahko pove kaj o razmerah, v katerih je drevo raslo? S temi vprašanji se med drugim ukvarja tokratna gostja Podob znanja, dr. Jožica Gričar, raziskovalka z Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko Gozdarskega inštituta Slovenije.

Prihodnjo soboto 30. avgusta ob 16.30 bo v Andražu pod goro Oljko tradicionalna, že 41. prireditev Družina poje. Na njej se bo predstavilo 32 družin, kjer še gojijo domače, ljudsko petje. Ob dogodku pripravljajo tudi spremljevalni program. Vse skupaj pa nam je predstavil vodja organizacijskega odbora David Zabukóvnik.

Glavna junakinja filma je srednješolka Johanne, ki se na vso moč zatreska v svojo novo profesorico norveščine in francoščine. Film jo spremlja, kako se prebija skozi ta obenem čudovita in mučna čustva, ko se vse bolj zaveda, da se to ne more razviti v nič otipljivega. A vseeno poskuša. Ob tem skozi notranje monologe gledalcu razlaga svoja občutja, sanje in namere, potem pa se odloči žar svoje zaljubljenosti zapisati v zgodbo. Ker živi v dokaj liberalni družini, svoje pisanje pokaže babici, in ta ugotovi, da to sploh ni slabo. A to ni zgodba o meteorskem vzponu mlade literatke, temveč zgodba o tem, kako njeni zapisi vplivajo na življenje ljudi okrog nje. Prvi odziv je kakopak šok in, vsaj pri Johannini materi, strah. Navzven mati sicer trdi, da gre za strah pred morebitno zlorabo njene hčerke, a dejansko jo je presenetilo njeno odraščanje. Babica, ki je pesnica in je torej bolj odprta, obenem pa je to življenjsko fazo že prestala s svojo hčerko, je kakopak bolj liberalna in zagovarja objavo. Skozi vse te debate roman počasi pridobiva lastno osebnost in odriva tragičnost Johannine romance v ozadje. Vse to vodi v številne nepričakovane situacije, vroče družinske razprave in upodobitve prizorov, naracij in razlag, pri katerih gledalci vse manj vemo, kaj se je zares zgodilo, kaj so Johannine sanje in kaj njena razlaga situacije. Za povrhu zgodbo prežema subtilen skandinavski humor, ki ohranja film v ravnotežju, ko se ta izmenično nagiba k tragični neuslišani romanci in k širšim etičnim dilemam takega razmerja. Režiser in scenarist Dag Johan Haugerud, ki je generacijsko bliže babici kot glavni junakinji, zgodbo filma premišljeno stke z uporabo različnih orodij filmskega jezika – celo takih, kot je pripovedovalec v offu, ki je v filmih redkokdaj uspešno uporabljeno orodje. Skozi nekaj časovnih preskokov, upodobitev sanj in s prikazom sicer romantizirane, a izredno žive norveške prestolnice, ustvari razgibano filmsko pripoved, ki gledalca zlepa ne izpusti iz primeža. V zadnjih letih je norveška kinematografija ustvarila globalni pečat s filmi Joachima Trierja, kot je bil za več oskarjev nominirani Najbolj grozen človek na svetu. Seveda poleg konsistentnega vpliva njihove produkcije otroških filmov, ki so redno vključeni tudi v program Kinobalona in Art kino mreže. A Trierjevi in Haugerudovi filmi si delijo očaranost z glavnim mestom države, ki postane lik ali pa vsaj ključni element razvoja človeških junakov, in tako pripomore k njihovi kompleksnosti. Letos je še posebej veliko leto za norveške filme, saj jeseni prihaja v kine nov Trierjev film Sentimentalna vrednost, ki je slavil v Cannesu, medtem ko so v začetku leta prav Sanje prejele glavno nagrado Berlinala. Čeprav so Sanje zaključena zgodba, pa so le del režiserjeve kontemplacije o sodobnih razmerjih in njegovem domačem mestu. V tedenskem razmiku na kino spored namreč prihajata še Seks in Ljubezen, ki s Sanjami tvorita tematsko trilogijo. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko.

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke. Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila. Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili. Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo. Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)

Piše Veronika Šoster, bereta Jure Franko in Maja Moll. Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju. Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.« V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.« Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti. Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

Konstruktivno in produktivno. S tema besedama sta ruski in ameriški predsednik označila srečanje na Aljaski. Vladimir Putin je izrazil upanje, da je pomenilo uvod v končanje konflikta v Ukrajini. Donald Trump je dejal, da bo z vsebino seznanil ukrajinskega kolega Volodimirja Zelenskega in zvezo Nato. Sporazumela sva se o veliko točkah, a med njimi ni najpomembnejše, je dejal Trump. Po njegovih besedah imata sicer dobre možnosti, da jima uspe tudi pri tem. Še nekaj drugih poudarkov oddaje: - Vse manj zanimanja za postavitev malih sončnih elektrarn - Ob povečevanju števila nesreč v gorah policisti in reševalci pozivajo k previdnosti - Košarkarji do 16 let za evropski bron, člani izgubili tudi na tretji prijateljski tekmi

Na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih samostanov, stolnih cerkva in farnih cerkvic, kar zgovorno priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicijaUmetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki? Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca. Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)

V oddaji lahko izveste več o 36. Poletnem lutkovnem pristanu, mednarodnem lutkovnem festivalu, ki na različnih prizoriščih v mestu vabi tako najmlajše kot tudi odrasle. Vse do 26. avgusta je mogoče obiskati 43. festival Radovljica, ki je znan po svojem poudarku na starejši glasbi. Hiša Alojza Kocjančiča v Kubedu letos gosti umetniške rezidente s področja glasbenega ustvarjanja, zadnja dva meseca v njej biva pianist Tomaž Pačnik. V oddaji Odprta knjiga napovedujemo branje novega romana, kjer boste lahko poslušali malomeščansko kriminalno povest z naslovom Neznani storilec pisatelja in odvetnika Ljube Prennerja. Vabljeni k poslušanju!

Vpliv ameriške politike na evropsko gospodarstvo, počasnost Evrope pri razvoju, orožarska industrija v Sloveniji, nepremičninski davek in poslovne razlike med Slovenijo, Hrvaško in Srbijo – to je le nekaj tem, o katerih govorimo v tokratni oddaji. Vse izhajajo iz pogovorov v podkastu Srce bije za posel, kjer sva se Urška Valjavec in Urška Subotič Jereb od januarja do junija pogovarjali z menedžerji in podjetniki, ki vodijo pomembna podjetja v Sloveniji in širši regiji. Najzanimivejše misli smo strnili v Studio ob 17.00.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oboroženi konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega je bilo več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00, ki ga ponavljamo. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Piše Petra Koršič, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Obsežna sedemnajsta knjiga poezije plodovitega 52-letnega pesnika Miklavža Komelja tudi tokrat skriva pesniške misli, sentence, ki ob branju počasi padajo v globino in se dvigajo ter delujejo na bralca. V knjigi z naslovom To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, ki je modifikacija biblijskega citata iz Prilike o nespametnem bogatašu iz Lukovega evangelija (12,20), kjer Bog reče: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«, Komelj ostaja s prepoznavno intelektualno pesniško izreko v govorici razuma, tj. racionalnega filozofskega diskurza, in fenomenološko odpira vprašanje smrti in samoubojstva. Smrti in samoubojstva torej ne tematizira, ampak o smrti in samomoru izreka filozofsko, pesniško. Besedila tako delujejo hladno, racionalno, cerebralno in z navideznimi paradoksi, citatnostjo, nanašalnicami udejanjajo intelektualno vzvišen govor. Izstopajo besede, kot so noč, kača, tema in bela barva, seme, lava, beg, okno … ne nazadnje križ. Mnoge od njih preraščajo v simbole, vendar Komelj simbolne vrednosti ne omejuje na eno kulturno ali religijsko krajino, ampak jih plasti in s tem širi besedilne kontekste. Knjigo odpira citat Majakovskega z vzklikom s konca pesmi Človek, frazo bi lahko poslovenili kot Počivaj v miru. Knjiga stremi k temu, da bi bila »pesniška, konceptualna knjiga«, saj so tematsko profilirane pesmi razdeljene na tri dele: 41 pesmim prvega dela sledijo obsežna 999-verzna anagramska pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški ter 40 pesmi drugega dela, pri čemer dve žal manjkata v kazalu. Poleg fenomenov smrti – od samomora likovnega umetnika, smrti britanske kraljice, smrti ruske aktivistke do živali: metulja, vrabca, škorpijona, in poleg pesmi o križu, demonih, begu – so v knjigi tudi podvojeni fragmenti pesmi z minimalno modifikacijo kot samostojne enote, morda ravno zaradi doseganja zamišljenega števila pesmi. S temno-belo tehniko, skrajnimi legami in Komeljevim prepoznavnim navideznim paradoksiranjem se dotakne ekscesov, delirija, manije, praznosti, vsakdanjosti, skrajnosti ter navede številne avtorje moškega spola, par žensk in nekaj knjig, od Georgesa Batailla in Milarepe do Šalamuna, Živadinova in Uranjeka ter denimo novinarko Darjo Dugino Platonovo. Hitri anagramisti, mojstri premetank, upravičeno slovijo po iskrivosti, že v antiki so se navduševali nad čarom permutacije črk za oblikovanje novih smiselnih besed. Komelj je teh 999 vrstic oblikoval kot 333 trivrstičnic in si s tem omogočil, da se potencialni pomen nadaljuje v drugi ali tretji vrstici tercine. Impozantnost forme kliče po čestitki, vzbuja radovednost, mar si je avtor pomagal z umetno inteligenco, programom Anagram Solver, uporabil algoritme itd., ne nazadnje odpira vprašanje, kaj bralcu prinaša teh skoraj sedemdeset strani knjige. Anagramiranje je Komelju očitno blizu, saj je že v zbirki Modra obleka iz leta 2011 objavil obširno pesem z anagramiranim naslovom Nemi topot imen. S čim postreže leta 2024? Blodnjavi monolog vzklikov, kratkih trditev in mnogih vprašanj je vrtoglava igrarija. Kakšna tercina je bolj, kakšna manj posrečena, kakšna izpade tudi na silo. Kakor to, da je, upoštevajoč vnaprej določen nabor črk, Inana na 99. strani zapisana z enim n-jem, na 132 pa z dvema. Ampak namen rekordnih podvigov je dosežen. In učinek vrtoglavega vrtenja 43 črk naslova Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški nemara prinese različne bralske odzive. Morda je bilo za avtorja premetavanje črk, v duhu naslova knjige To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, oblika soočenja s samim sabo, morda soočenja človeka ob abrahamu ... Težko in zahtevno prebijanje skozi zid izjave, da noben atom človeškega telesa ni človeški, skozi zid na glavo obrnjene znane številke 666, torej 999, da slutiti, da je prostor odprt za večje od človeškega, in z obratom morda meri na usmerjanje k dobremu, ne satanskemu oziroma zlu. Kakor piše v knjigi na strani 158 – »[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih«. In če je to vratolomno prebijanje skozi 999 verzov občasno mučno za bralca, Komelj funkcijo ponavljanja osmisli nekje drugje, v pesmi Pot: »Tisočletno / ponavljanje / rituala // je / nepretrgano / približevanje // po / najkrajši / možni // poti. / Etika / se // pojavi, / ko / je // pot / že / izgubljena. // Toda / pot / ne // more / biti / izgubljena. // Izgubljen / je / samo // tisti, / ki / jo // izgubi. / Tudi / če // jo / izgubijo / vsi, // je / izgubljen / samo // tisti, / ki / jo // izgubi.« Etika se torej pojavi, ko je izgubljen tisti, ki je pot izgubil. Vrnimo se k vprašanju »smisla« in »pomena« anagramiranja. »Smisel« vrtoglavega prekucavanja uma je najbrž v doseganju orfičnega – nedoumljive, skrivnostne izkušnje, globine, »pomen« pa je prepuščen bralcu. Je norija informacij in povezav, blodnjak besed prisiljenost, polucija? Ta veščina morda le ni presežna vrednost umetniškega besedila. Najdejo se zanimive ubeseditve, do katerih je najbrž prišlo prav zaradi omejitve črk: Gre torej za cerebralno pesem, zgolj na-ključ-je, nezavedno pesem? V bogati mineštri, kjer se znajdejo na begunsko krizo asociirajoči goltani čolni, NSK do LGBT in številna božanstva, inicialke T. Š., N. B. in N. N. in številna imena (pri čemer izstopajo Metka, ki ob T. Š., Tomažu Šalamunu, insinuira na Metko Krašovec, Talita, ime Komeljeve hčere, in mnoga druga imena), bi se lahko razbralo, da anagrami govorijo o nočnem begu, telesu in telesnem, sli, slasti, odtrgljaju, užitku. Miklavž Komelj v 17. pesniški zbirki, do katere vsebinskih stališč se distanciram, detabuizira in destigmatizira smrt in samomor. S pesniškimi besedili opazno stopi v bran žrtvam družbene izključenosti oziroma se postavi proti apriornemu izključevanju. S tem širi zorni kot umevanja tematike in ob morebitnem bralskem nestrinjanju posledično odpira prostor za diskusijo. V resno tematiko Komelj občasno vnese tudi sicer trpek humor in, kakor ga poznamo, ne moralizira, o obscenostih, dostojanstvu in demonih piše pesmi z laboratorijsko sterilnim jezikom. V anagramiranju pa se bralec sooča z lomom valov teh Komeljevih sporočil in tako se sooča z lastnim bodisi dobrim, slabim, neprijetnim ali kakšnim drugačnim pookusom, ki ostane po branju. Gre za še eno knjigo avtorja, čigar prepoznani glas ažurno in poznano izgovarja iz privilegiranega položaja? Vse v knjigi izrečeno je napisano kot nedotakljivo. Če anagramskih sedemdeset strani pri bralcu ne doseže orfičnega učinka, izpade kot blebetanje, norija hipnih naključnih informacij in povezav, blodnjak, besedna polucija, prisiljeno. V zbirki Pred nevidnim iz leta 2022 je Komelj v pesmi Pred nevidnim zapisal: »Jaz nisem v nevarnosti. / Jaz sem nevarnost.« Pa ne recite, da vas nisem opozorila ... Sicer pa je v knjigi neoznačeni citat izjava Walterja Whita iz priljubljene serije Kriva pota (Breaking bad, 2008). In res je, Komelj nas je že sam posvaril – v Goreči knjigi iz leta 2021 v pesmi Pazi s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, / hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe«.

Drugi poudarki iz oddaje: - V občini Oplotnica so prenovili območje ribnika Partovec, ki je postalo del turistične ponudbe z vsebinami tudi za otroke. - Vse več rabljenih oblačil namesto v smeti prinašamo v zbirališča človekoljubnih organizacij ali v posebne trgovine. Eno takih smo obiskali v Ljutomeru -V Cerknem preizkušajo specialno tovorno vozilo za posredovanje ob naravnih nesrečah

Nadaljujejo se prizadevanja za mir v Ukrajini. Šest evropskih voditeljev je skupaj s predsednico Evropske komisije von der Leyen sporočilo, da o prihodnosti Ukrajine ni mogoče odločati brez nje. Poudarili so tudi, da mednarodnih meja ni mogoče spreminjati s silo. Ukrajinski predsednik Zelenski je pozdravil njihova prizadevanja, včerajšnje pogovore ameriških, britanskih in evropskih svetovalcev za nacionalno varnost pa je označil za konstruktivne. Drugi poudarki oddaje: Vse več kritik na Netanjahujev načrt o zavzetju Gaze, kjer se povečuje število mrtvih zaradi lakote. Libanonska vlada namerava do konca leta razorožiti gibanje Hezbolah. V Posočju zadovoljni z obiskom turistov, ki jih privlači predvsem neokrnjena narava.

⏰ Driiiiing! Ofsaaaajd! 422! Tukaj je, stisnila nekako čas, prejšnji teden nikakor ni šlo, zdaj pa, ker ste tako zelo, zelo, zelo želeli. Ker se je reees dosti dogajalo. Seveda se je. In čisto, čisto, čiiiisto na koncu Ofsajda - se zgodi kaj? Olimpija zamenja trenerja. Seveda ga. Itak. Ker Ofsajd pravilo. Ko mi snemamo, ni noben trener varen.

Na ministrstvu za obrambo so predstavili strategijo razvoja obrambne industrije. Cilj ustanovitve obrambnega holdinga, ki je doživel nekaj nasprotovanja, je po besedah pristojnega ministra Boruta Sajovica, da čim več sredstev za obrambo, varnost in odpornost proizvedemo doma. Kot še ocenjujejo, bodo trije odstotki BDP-ja za obrambne izdatke v dolgoročnem obdobju izpolnili potrebe po posodobitvi Slovenske vojske. Drugi poudarki oddaje: - Julija nekoliko večje število brezposelnih, Zavod ne zaznava krize v kovinsko-livarski industriji. - Vse več evropskih držav dobavlja ameriške sisteme protizračne obrambe za pomoč Ukrajini. - Izrael po napovedi premierja Netanjahuja o okupaciji celotne Gaze krepi smrtonosne napade na enklavo.

Z današnjim dnem so upokojenci na izpisku prvič lahko videli, kolikšen prispevek bodo odslej plačevali za dolgotrajno oskrbo - gre za en odstotek neto pokojnine. Od prvega julija namreč vsi plačujemo obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki je odvisen od višine dohodka: upokojenci torej en odstotek neto pokojnine, zaposleni odstotek bruto plače, še en odstotek bo plačal njihov delodajalec. Samozaposleni pa bodo plačevali dva odstotka svojih prihodkov, saj so v vlogi delojemalca in delodajalca. Obvezni prispevek je obračunan samodejno ob plači oziroma pokojnini in se zbira, podobno kot prispevek za zdravstveno zavarovanje, na računu ZZZS. Druge teme: - Kmetijska zbornica napoveduje protest zaradi po njihovem nevzdržnih razmer v panogi. - Vse več držav razmišlja o priznanju Palestine, v Gazi medtem vladajo katastrofalne razmere. - Slovenski odbojkarji po zmagi nad favoriziranimi Francozi v polfinalu lige narodov.

Vse daljši zastoji na cestah otežujejo življenje ter povzročajo veliko gospodarsko in okolijsko škodo. Promet, ki se povečuje sorazmerno z gospodarsko rastjo, je že zdavnaj presegel cestne zmogljivosti. V zadnjih 20-ih letih ni bilo skoraj nobene posodobitve in širitve zmogljivosti prometne infrastrukture, čeprav gospodarstvo zahteva tretji pas okoli Ljubljane in na vseh vpadnicah, saj prek Slovenije potekata dva pomembna koridorja. Kje je v prihodnje pričakovati najdaljše zastoje, kaj lahko naredimo z mehkimi ukrepi, kdaj bo javni potniški promet postal konkurenčen in ali širitve avtocest res izzovejo dodaten promet? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Andrej Ribič, direktor uprave DARS; Darko Trajanov, generalni direktor direktorata za prometno politiko na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo; Gregor Pretnar, prometni strokovnjak, PNZ; Slovenko Henigman, direktor Združenja za svetovalni inženiring na Gospodarski zbornici; Blaž Cvar, predsednik OZS.

Zdravo. Tokrat začnemo najbolj profesionalno, kar se da, tako da ne izostane niti primerjava med nami in RTV-jem. Toda, ker smo še vedno sami svoji kaskaderji, se zapletemo v debato o pajacih na semaforjih, identitetah, pajkicah in izumimo davek na izdihan CO₂. Vse za dvelovnik. Sledi šokantno razkritje, da ima tudi gozd (lahko) svojo identiteto in da ni nujno, da si želi biti gozd. Mogoče bi bil kdaj raje travnik. Ali pa morje. Od gozda se premaknemo k paradam: od vojaških hitro preidemo na parado divjih štosov, kakršno bi imel Zaphod, ki se ta teden poslavlja od Forda. Ugotovimo tudi, kdo je bog armagedona in zakaj nimamo novih očal.

Točnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj sto tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih približno 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj.

Prebivalcu Slovenije je bilo lani za prehrano na voljo v povprečju 143 kg sadja, 113 kg žit, 104 kg zelenjave, 91 kg mesa, 78 kg krompirja, 11 kg jajc, 6 kg riža in 1 kg medu. Vse našteto, pridelano in predelano v Sloveniji. Slovenija je 40-odstotno samooskrbna. Če pogledamo številke ‒ po podatkih statističnega urada smo približno 80-odstotno samooskrbni pri žitih, jajcih in mesu, deset odstotkov več pri mleku, ki ga tudi največ izvažamo, najnižje stopnje pa so pri sadju in zelenjavi ‒ oboje pribl. 30 odstotkov. Zelenjava, pridelana v Sloveniji, je kljub višji ceni pogosto bolj kakovostna, saj ne prepotuje na tisoče kilometrov. Njeno ceno pa zvišujejo predvsem slabše letine, vremenski vplivi in višji stroški pridelave. Kakšne so rešitve za večjo pridelavo sveže zelenjave, s katerimi ovirami se soočajo mali kmetje in velika pridelovalna podjetja? Smo se ob dostopnosti svežih pridelkov čez vso leto tudi potrošniki razvadili? Sogovorniki: Kristjan Magdič, predsednik Združenja pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih in solastnik ter direktor podjetja Paradajz Aleksandra Dervarič, kmetijska svetovalka Maša Brandstätter in Aljaž Sedovšek, kmetovalca na kmetiji mašAljaž

Po zaprtju štirih Petrolovih bencinskih servisih zaradi vladne regulacije cen, se vrstijo protesti pred zaprtimi črpalkam. Danes so se zbrali krajani Solčave, ki poudarajo, da je poteza energetske družbe za lokalno skupnost nesprejemljiva. Vlada sicer tudi ob grožnjah Petrola z novimi zaprtji ne namerava popustiti. Poznavalci pa menijo, da gre za boj za prevlado v podjetju med upravljalci državnega lastniškega deleža in zasebnimi lastniki. Drugi poudarki oddaje: - Evropska unija bo podaljšala zamrznitev carinskih protiukrepov za Združene države. - Vse več držav odstopa od Ottavske konvencije, Slovenija ostaja zavezana prepovedi protipehotnih min. - V izraelskem napadu na center za razdeljevanje vode ubitih 10 Palestincev.

Vse trave in vrtovi so njena bleščeča dvorana … Pripoveduje: Majda Grbac. Napisala: Marija Peršuh. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Življenjska zgodba Mehmedalije Alića je zapisana v njegovi avtobiografiji “Nihče” in upodobljena v celovečernem filmu “Rudar”. Skoraj še kot otrok je prišel rudarit v Zasavje, bil izbrisan, v Srebrenici sta bila ubita dva njegova brata, odkril je množično grobišče v Hudi Jami. Po upokojitvi zadnje desetletje živi v bližini Tuzle ter išče svoj mir in drugačno, manj stresno življenje. Z nami je obiskal svojo rojstno vas Grujičići in širše območje Srebrenice, ki ga spominja na čudovito otroštvo in tragično realnost. Mehmedalija Alić razmišlja o miru, solidarnosti, odpuščanju … Zakaj se je vredno boriti in živeti, zakaj ima igrišče, ki ga je zgradil v svoji vasi, smisel, četudi se na njem igra samo en otrok?Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije  

Mustafa Nukić je za navijače Olimpije idol, dosegel je nekaj legendarnih golov. Danes 34-letnega nogometaša in ekonomista je mama pred tremi desetletji zadnji trenutek v nahrbtniku odnesla iz krvavih vasi v Bosni in Hercegovini. Doma so bili v Vlasenici, njihovo bližnji sorodniki v Srebrenici. Lani so tam pokopali del posmrtnih ostankov Mustafovega strica. Prek Zagreba je družina prišla v begunski center na ljubljanskem Viču, kjer je Mustafa nekaj let živel skoraj kot v getu. Družina Nukić se je postavila na noge, Mustafa je doštudiral in imel kariero vrhunskega nogometaša. Hvaležen je Sloveniji, da ga je sprejela, navkljub temu, da mu je bilo velikokrat težko in se je počutil odrinjenega. Foto: MMC, alesfevzer.comRazpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici  

Bosna in Hercegovina pod svojim razgibanim površjem skriva razpoke, v katerih so tudi številna rudna bogastva. Zelo znan je rudnik soli v Tuzli, leta 2024 pa so blizu Sarajeva odprli rudnik, ki velja za eno največjih naložb v Bosni in Hercegovini. Mediji so takrat poročali, da naj bi do leta 2050 po nekaterih ocenah izkopali za pet milijard evrov cinka in svinca. Nedolgo tega so na vzhodu Bosne in Hercegovine odkrili tudi litij. Ampak, kot pravi marsikdo, se za marsikatero investicijo skriva tudi jasna gonja po dobičku, ki ne izbira sredstev. Zato so se v obrambo okolja začeli postavljati posamezniki, ki so jim začeli slediti tudi drugi. Lahko morda skrb za naravo preseže etnonacionalne meje v ljudeh ter zapolni razpoke miru, ki so v Bosni in Hercegovini ostale še od konca vojne pred 30 leti? Gašper Andrinek in Luka Hvalc sta v seriji Razpoke miru za podkast Zgodbe na Valu 202 odšla v Prijedor in Tuzlo, kjer sta se pogovarjala z angažiranimi mladimi, ki predstavljajo svetle izjeme v boju proti kolektivni naučeni nemoči, ki jo poskušajo razbiti z upanjem v bolj zdravo prihodnost. Za odziv pišite na: gasper.andrinek@rtvslo.si in luka.hvalc@rtvslo.si Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju

Sarajevo, prestolnica Bosne in Hercegovine. Olimpijsko mesto, ki je prestalo vojno in preživelo eno najdaljših obleganj v vojaški zgodovini. Sarajevčanke in Sarajevčani se različno soočajo s kruto zgodovino. Učiteljica Indira Buljubašić, novinarka Adisa Busuladžić in fotograf Igor Huzbašić nam pripovedujejo svoje zgodbe povezane s Sarajevom, osmišljajo vojno obdobje in razmišljajo o razpokah miru.Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Poglavja: 00:00:01 Uvod s hrvaškim zgodovinarjem Hrvojem Klasićem 00:02:43 Učiteljica Indira Buljubašić o vojni in Juretu Franku 00:20:49 Fotograf Igor Huzbašić o življenju v Ukrajini in Rusiji, zakaj se ni odločil za Tel Aviv 00:42:11 Novinarka Adisa Busuladžić o humanitarnih misijah in daytonski pralnici denarja

Jackie Gleason of The Honeymooners was obsessed with UFOs. Obsessed! Lucky for him, his golfing buddy just happened to be the leader of the free world — with access to a secret facility in Florida that Gleason said held all the answers he'd been seeking. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow us down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts. See omnystudio.com/listener for privacy information.

Električni skiroji so v preteklih nekaj letih postali ena od najbolj priljubljenih oblik mikromobilnosti pri nas, k čemur sta brez dvoma prispevali njihova praktičnost pri premagovanju manjših razdalj in cenovna dostopnost. Vse večje število e-skirojev na naših cestah pa pomeni tudi nove izzive za varnost, zakonodajo in sobivanje v prometu. Na kaj je treba biti pozoren pri nakupu in uporabi skiroja, kakšna je ustrezna zaščitna oprema in kaj o udeležbi skirojev prometu pravi zakonodaja, bo v petkovem Svetovalnem servisu povedal vodja področja varna mobilnost na AMZS-ju Erik Logar.

Med 900 tisoč zaposlenimi pri nas je tudi približno 35 tisoč invalidov, med katerimi so tudi slepi in slabovidni. V Sloveniji jih živi od 8 do 10 tisoč, zaposlenih pa jih je le približno 25 odstotkov v delovni dobi. Kakšne so zaposlitvene možnosti slepih in slabovidnih pri nas, je njihov položaj zaradi slepote in slabovidnosti pri zaposlovanju bolj specifičen od položaja drugih skupin invalidov? Kako je z njihovo izobrazbo ter kako jim pomaga zaposlitvena rehabilitacija? Poznajo delodajalci vse zakonske možnosti in ugodnosti finančnih spodbud, ki jih dobijo, če zaposlijo invalida in kakšni so primeri dobrih praks? Odgovore bomo iskali v današnjem Studiu ob 17.00 z gosti: Svetovalka generalnega direktorja za področje zaposlovanja invalidov in zaposlitvene rehabilitacije Zavoda za zaposlovanje Lea Kovač, vodja oddelka za spodbujanje zaposlovanja invalidov iz Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Aleksandra Kuhar, vodja programa Vseživljenjsko učenje slepih in slabovidnih pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Nastja Žlajpah, Novartisova zunanja sodelavka, članica v upravnem odboru Evropske zveze slepih, in sicer na področju zaposlovanja oseb z invalidnostjo, s poudarkom na zaposlovanju slepih in slabovidnih Anja Uršič vodja interesne skupine za vključevanje oseb z invalidnostmi v Novartisu Tamara Barič.

V predzadnji epizodi Radia Ga Ga - Nova generacija v tej sezoni se bomo seveda ustavili v naselju in preverili, kaj se je resnično dogajalo na gasilski veselici v Ribnici, in v konobi Bačva, da izvemo, kaj se bo dogajalo na vojaški vaji Jadranski udar. Uroš Slak bo od ministra Sajovica in Mesca ter novega svetovalca Martina Strela izvedel, kaj pomeni zeleni prehod v slovenski vojski, Miran Ališič bo za nas spremljal, kako se premika vročinski val, slišali bomo prvi del nove slovenske telenovele Skrito v Raayu, izvedeli bomo, zakaj in kako sta se pobotala Musk in Trump, Franc Kangler bo poročal s parade ponosa v Mariboru, Zoran Janković pa postaja novi svetovalec za organizacijo poletnih festivalov na celotnem Balkanu. Vse to, razen tisto, za kar bo zmanjkalo časa ta petek dopoldan na Prvem programu Radia Slovenija.

During one of the most delicate periods for international relations, the United States sent Bob Hope to China with the ultimate wingman. Together, the two icons would play an unexpected role in bridging a massive cultural divide. On Very Special Episodes, we tell one amazing story each week. Follow us down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts. * Very Special Thanks to our translator, Yixio Ren! Hosted by Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason EnglishWritten by Dylan HeuerProduced by Josh FisherEditing and Sound Design by Chris ChildsMixing and Mastering by Baheed FrazierStory Editor is Aaron EdwardsAdditional Editing by Mary DooeResearch and Fact-Checking by Dylan Heuer, Aaron Edwards, and Austin ThompsonOriginal Music by Elise McCoyShow Logo by Lucy QuintanillaExecutive Producer is Jason English You can email the show at veryspecialepisodes@gmail.com. See omnystudio.com/listener for privacy information.

Vse več držav uzakonja pomoč pri samousmrtitvi. Gre za zelo občutljivo etično–moralno temo, ki vzbuja veliko pomislekov in delitev v vseh državah. Poslanska večina je v slovenskem državnem zboru poslala predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v nadaljnjo obravnavo; podobno odločitev je na isti dan sprejel spodnji dom francoskega parlamenta. Kakšna je vsebina slovenskega predloga zakona o samousmrtitvi? Kdaj in pod kakšnimi pogoji bo človek z neozdravljivo boleznijo lahko sprejel odločitev o končanju svojega življenja? O vsem tem z zagovorniki in nasprotniki uzakonitve pomoči pri samomoru v tokratnem Studiu ob 17 – tih. Gostje: Tereza Novak, poslanka, PS Svoboda; Alenka Jeraj, poslanka, PS SDS; dr. Dušan Keber, Srebrna nit – združenje za dostojno starost; dr. Roman Globokar, moralni teolog, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.

In this episode we welcome Sarah Bryant, Finger Lakes Program Manager, and Isabel Barbosa, Special Population Coordinator. They join us to discuss the Voluntary Self-Exclusion program and supportive services. Questions that are discussed include:What is Voluntary Self-Exclusion (VSE)?What is the process to complete the VSE form?How can we connect with help to complete the VSE form?How does the VSE program work with casinos and benefit them?How does the VSE help make the casino environment better?How is an empathetic approach a beneficial strategy?Is there something we're doing with the casinos that can help them?Do we have a training that is specific to casino employees?Can someone refer themselves or someone else for VSE?Who do you contact to access this information and support? If you find yourself struggling with gambling harm, or if you suspect someone you know is facing such challenges, don't hesitate to seek help. For 24/7 support, call the NYS OASAS HOPEline at 1-877-846-7369 or text 467369. Or choose your county using our interactive map on our NYProblemGamblingHELP.org HOME PAGE to see the contact information for the Problem Gambling Resource Center (PGRC) in your region.

Klemnu žal in uspelo priti v finale, zato pa je v studio Radia Ga Ga – Nova generacija uspelo priti Marjanu Serpentinšku, ki bo podal strokovno analizo letošnjega nastopa na Evroviziji. Uroš Slak bo gostil vse zmagovalce referenduma, Matjaž Han pa bo razložil povezave med SD in naborom v ligi NBA. Na jasi so se spet zbrale živali, ki na začetku sezone delijo nasvete za srečevanje z ljudmi, Franc Kangler razloži, kako je voziti za Uber, Vladimir Putin se oglaša iz Novigrada, Martin Strel in Angelca Likovič bosta pomagala Dončiču pri vrnitvi v formo, Zvezdana pa bo gostila Heleno Blagne in Roberta Goloba in poskušala ugotoviti, zakaj je znotraj koalicije toliko ločitev. Vse to in verjetno kaj tudi ne v petek dopoldan na Prvem.

Velvalee Dickinson ran a doll shop on Madison Avenue that catered to wealthy collectors. But in one of the strangest espionage cases of World War II, Dickinson's clients had no idea she was using correspondence about doll orders to transmit coded U.S. military intelligence to the Japanese. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Velvalee Dickinson ran a doll shop on Madison Avenue that catered to wealthy collectors. But in one of the strangest espionage cases of World War II, Dickinson's clients had no idea she was using correspondence about doll orders to transmit coded U.S. military intelligence to the Japanese. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

On a cold day in 1973, a crowd gathered on a farm for one of history's strangest funerals. It was an elite group, including the Governor of Michigan, bank presidents, and local dignitaries. Even Walter Cronkite sent a correspondent. But they weren’t mourning anyone human. No, this was a pizza-based catastrophe. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

When he published The Great Gatsby 100 years ago this week, F. Scott Fitzgerald thought he'd written the Great American Novel. But it was a commercial flop. The year Fitzgerald died, he received a royalty check for a paltry seven copies. It would take an unlikely series of events to posthumously pluck a masterpiece from obscurity. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

When he published The Great Gatsby 100 years ago this week, F. Scott Fitzgerald thought he'd written the Great American Novel. But it was a commercial flop. The year Fitzgerald died, he received a royalty check for a paltry seven copies. It would take an unlikely series of events to posthumously pluck a masterpiece from obscurity. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Gene Fleming and his pet goose Andy made headlines around the world. They brought out the best in the people of Hastings, Nebraska. But amid all this attention, Andy also brought out the worst. And three decades later, Andy's legacy is still reverberating around their hometown. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

On August 26, 1965, LBJ issued a surprise executive order eliminating marriage as grounds for deferment from the Vietnam draft. The unexpected announcement set off a panic across the country. But if you could somehow get married before midnight, you might be in the clear. The problem was, nearly every state required blood tests or a waiting period — every state, that is, except Nevada. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.