Podcasts about VSE

Letos bo razstava Hiša na hribu posebna, saj cerkev sv. Marjete v Žlebah pri Medvodah praznuje 500. obletnico. Ob tej priložnosti bodo konec tedna odprli razstavo sodobne umetnosti in pripravili koncert. Vse to pa bo uvod v praznovanja, ki bodo potekala ves prihodnji teden in bodo vrh dosegla 30. avgusta s sveto mašo ob 10. uri.

V pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem preverjamo, kaj je to »epatka«, kako klasificirati medmete in zakaj bi bilo bolje, ko bi občinski uradniki v Komendi poznali etimologijo, ki se skriva za imenom potoka Pšata Ste vedeli, da je beseda »ptica« nekoč najverjetneje pomenila majhno žival, mladiča ali otroka? Ali da je beseda »lipa« pomensko pravzaprav povezana z maščobo, saj etimološko izhaja iz istega indoevropskega korena, iz katerega je v slovenščino po več ovinkih prišla tujka »lipid«? – Vse to so uvidi, ki nam jih ponuja monumentalni, neskončno fascinantni Slovenski etimološki slovar, ki ga je že pred leti pripravil jezikoslovec in slovenist akad. prof. dr. Marko Snoj. Prav po zaslugi tega slovarja akademika Snoja – sicer raziskovalca na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti – razmeroma dobro pozna tudi širša javnost. Je pa k temu je slej ko prej treba dostaviti, da se najbrž zavedamo samo njegovega dela v polju etimologije, čeprav njegova znanstvena zvedavost v resnici sega še na številna druga področja – od preučevanja besedišča, ki ga je v 18. stoletju uporabljal Marko Pohlin, do gramatikalne analize medmetov, skoraj gotovo ene najbolj nenavadnih besednih vrst. Gre za ponovitev oddaje.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Rekordno dolgotrajen vročinski val bodo le za kratek čas prekinile padavine. Olajšanja pa ne bo za voznike, saj je pred nami še en prometno zelo obremenjen konec tedna. Kombinacija zastojev, vročine in utrujenosti je na cesti pogosto usodna. Ob tem je vnovič na mestu poziv k oblikovanju reševalnega pasu. Dodatna previdnost ob vročini, pa tudi sicer, velja za vse udeležence v prometu: - Število nesreč z e-skiroji se je letos povečalo kljub poostritvi zakonodaje. - Vse več težav ukrajinske vojske zaradi nezmožnosti prestrezanja ruskih raket - V Celju se začenja letošnji festival stare glasbe Seviqc.

Ali smo res potrebovali še tretjo priredbo romana, ki je zaživel najprej leta 1962 kot tesnobna srhljivka z Robertom Mitchumom in potem v devetdesetih še kot eksplicitna, mejno sadistična grozljivka z Robertom De Nirom? Ali so zgodbi, katere morda največji odliki sta učinkovita zasnova in jedrnat tempo, res koristili raztegovanje na deset epizod, dodajanje stranskih zapletov in posodabljanje likov? Ali pa je glavni junak Max Cady eden tistih filmskih arhetipov, ki ga mora vsaka generacija doživeti, interpretirati in ponotranjiti po svoje? Cady je v vseh dosedanjih interpretacijah predstavljal utelešenje imanentnega zla, novo branje pa odpira prostor za interpretacijo, da je zlo edini logični sad globoko nagnite, etično iztirjene družbe. Max Cady je prekletstvo, ki smo ga nase priklicali sami. Pošasti se ne rodijo, zgnete in oblikuje jih okolica. Novi Rt strahu, ki ga je za televizijo priredil Nick Antosca, si svobodno izposoja elemente iz obeh predhodnih filmskih priredb: spoznali boste že bombastično glasbeno temo iz leta 1962, ki jo nova serija učinkovito vdela v svojo uvodno špico. Posvoji tudi slabost vzbujajoči učinek fotografskega negativa, ki ga je v svoji različici uporabil Martin Scorsese. Prav tako ne more biti naključje, da se je v seriji našla vloga za Juliette Lewis, za katero je bil Rt strahu pred četrt stoletja veliki filmski preboj. Nesubtilno sporočilo vseh teh povezav se najbrž glasi: Morda mislite, da to zgodbo in like poznate, vendar se motite. Vseh deset delov, ki jih je režirala manjša vojska različnih režiserjev, se je odvrtelo na pretočni platformi Apple TV+; v vlogi zločinca se je udomačil Javier Bardem, ob njem pa nastopijo še Amy Adams, Patrick Wilson, Ron Perlman in drugi. V nabuhli minutaži, ki jo je zgodba s selitvijo na male zaslone pridobila, se scenarij poigrava predvsem z dinamiko maščevanja in protimaščevanja, toda pri tem tako zelo manipulira z gledalčevo naklonjenostjo in tako pogosto uporablja melodramatične obrate, da zabrede onkraj meja vsaj približno verjetnega. Včasih več ni nujno tudi bolje. Novi Rt strahu bi bolje učinkoval kot miniserija v štirih ali petih delih – to pa ne pomeni, da camp predelava, ki smo jo dobili, nima nobene vrednosti. Gledalski užitek boste našli predvsem v slikoviti kulisi ameriškega juga (španski mah visi tako rekoč v vsakem kadru), v skoraj manični stiliziranosti posameznih epizod, v razpoloženjskem plastenju nelagodja in seveda v igralskih bravurah Javierja Bardema, ki se rad pozabava z vlogami psihopatov. Teatralnost zna uporabiti zelo taktično, ravno dovolj, da ostane v središču pozornosti, toda ne toliko, da bi grožnja njegove prisotnosti zvodenela. Morda je trajna privlačnost Rta strahu to, da v marsičem ostaja enako relevanten kot pred sedemdesetimi leti. Še vedno živimo v sistemu, kjer žrtve spolnega nasilja nočejo pričati o svojih izkušnjah, ker se zavedajo, da bodo na zatožni klopi pristali njihov značaj, način oblačenja in vedenje. Zločinci še vedno odkorakajo na prostost zaradi napak v postopku in policija še vedno ne naredi dovolj, da bi zaščitila ogrožene, preden se jim kaj zgodi. Vseeno pa se branja Rta strahu skozi desetletja tudi spreminjajo. Prejšnja filma nista postavljala pod vprašaj naporov odvetnika, da bi Cadyja zlepa ali zgrda spravil iz mesta, nova serija pa izhaja iz zavedanja, da korupcija prežema sistem na vseh ravneh – prisotna je tudi med vrlimi zagovorniki zakona in pravice. Novi Rt strahu je tipičen primerek novodobne "prestižne televizije", ki skuša z visokim proračunom in zvezdniško zasedbo nadgraditi izvirnik, ki nadgradnje v resnici ni potreboval. Vse velike preobrate scenarij najprej jasno nakaže in potem še eksplicitno razloži – pisci močno podcenjujejo našo sposobnost dojemanja ali pa resnično računajo s tem, da med ogledom ves čas buljimo v telefone. Scenarij v zgodbo navleče cel kup podzgodb in novih vsebinskih poudarkov, vendar pri tem ne more zares prikriti dejstva, da je Rt strahu pod črto še vedno zelo preprosta zgodba o psihopatskem morilcu in njegovih žrtvah, ki bi jim sicer težko prilepili pridevnik "nedolžne". Včasih ni nič narobe s tem, da šundu pustimo, da je šund. Rt strahu odlično funkcionira kot soočenje z našimi primarnimi strahovi, manj pa kot obsodba kazenskega pravosodnega sistema in razmislek o nevarnosti krivih obsodb. Piše: Ana Jurc Bere: Lidija Hartman

Zoran Mušič in zbirka starih indijskih del z dodanim Hiroshigejevim lesorezom je razstava, uvrščena se v sklop Odstiranja Narodne galerije. Gre za enajst del na papirju, ki jih je Zoran Mušič podaril nečakinji Vandi Mušič, ona pa Narodni galeriji. Vse do zdaj kustosi zbirke niso mogli ikonografsko, slogovno ali časovno opredeliti, zato je to prva razstava kakih indijskih del v prostorih Narodne galerije. Tokrat je nastala s pomočjo docentke doktorice Nine Petek s Filozofske fakultete. Razstavo si je mogoče ogledati vse do drugega septembra, predstavljata jo avtorica razstave Kristina Preininger in Tadeja Krečič.

Zaradi nizkega pretoka in povišanih temperatur Save bodo v Jedrski elektrarni Krško ponoči začeli postopno zmanjševati moč reaktorja. Kot so sporočili iz JEK-a, jo bodo najprej zmanjšali na 80 odstotkov, nato po potrebi še več. Če ne bo bolje, bo nujen popoln izklop. Gre za načrtovan in nadzorovan začasen ukrep. Drugi poudarki oddaje: - Vse pogostejši vročinski valovi in ekstremne vremenske razmere vplivajo tudi na potovalne navade. - Ukrajinski predsednik znova poziva zaveznice k dobavi izstrelkov za najsodobnejše prestrezne sisteme. - Kaj bo prinesel krizni sestanek predsednika FIFE Infantina z visokimi predstavniki organizacije?

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Priprave na spomladi zaokrožen kulturno-politični projekt Evropska prestolnica kulture, ki je ustvarjalno povezal obe Gorici, so spodbudile posebno razpoloženje, iz katerega so ob uradnem programu dogodkov spontano rasle različne bolj osebne povezave. Tako je tudi nastajanje knjige Volkuljin sin združilo dva avtorja, enega iz slovenske in drugega z italijanske strani današnje meje, ki mesti deli in povezuje. V ustvarjalni dialog sta se zapletla Anton Špacapan Vončina, ilustrator, kipar in scenograf iz Šempetra pri Gorici, ter pesnik Francesco Tomada, srednješolski učitelj v Gorici. Njuno sodelovanje se je razvilo iz zamisli, da bi posnela film na temo življenja Slovencev v obdobju fašističnega raznarodovalnega terorja. »Vse skupaj,« je genezo romana opisal Špacapan Vončina, »se je res začelo z idejo, da bi naredili kratkometražni film. Napisal sem list in pol A4 formata zgodbe, ta del je ostal skoraj nedotaknjen in je prva stran romana." Besedilo je v nadaljevanju pisal na prtičke iz oštarij, ki jih je nato, kot dodaja, "Francesco na srečo prelevil v Times New Roman, sicer nikoli ne bi prišlo do konca." Popisani prtički so se drug za drugim sestavljali v roman, Špacapan pa je medtem ves čas risal zgodbo. Ne presenetljivo, saj je bolj kot pisatelj ilustrator pa tudi scenograf, kipar in performer recikliranja ter obenem zelo vizualen tip ustvarjalca z bogatimi izkušnjami v svetu filma. Ilustracije, sta se nazadnje strinjala avtorja, niso bile vključene v knjigo (Špacapan jih je pozneje posebej predstavil na razstavi), pisanje pa je ohranilo nizanje daljših in krajših sekvenc, značilnih za filmske kadre. Kmalu po italijanskem izvirniku je delo s prevodom Gašperja Maleja dobilo tudi slovensko izdajo. Prizorišče pripovedi je Čepovan, slovenska vas, ki je bila po prvi svetovni vojni z rapalsko mejo odtrgana od nove jugoslovanske države in so jo novi gospodarji preimenovali v Chiapovano. Začetek opisanega dogajanja je zaznamovan z datumom 3. februar 1931, ko so fašistične oblasti iz Gorice poslale v vas manjšo vojaško posadko. Ne zato, ker bi jo bilo treba braniti, pač pa poitalijančiti, kar se dotlej ni zgodilo. V šoli, cerkvi in gostilni je še vedno odzvanjala barbarska slovenščina, ki je preprosti domačini niso bili pripravljeni sami od sebe zamenjati za vzvišeno kulturo in jezik dedičev mogočnega Rima. Tej ugotovitvi je sledil jasen ukaz: »Tukaj se govori samo italijansko!« In ker sama zapoved ni zadoščala, so Italijani stopnjevali nasilje. Z oken hiš so ukazali odstraniti polknice, da ne bi bilo nič skrito njihovim pogledom. Odpustili so dolgoletno učiteljico Majdo in začeli, za svarilen zgled, trpinčiti vaščane, ki se niso uklonili novim pravilom. Potem ko iz notranjosti države dalj časa niso poslali nadomestnega učitelja, je pouk prevzel sam poveljujoči poročnik Angelo, zagrenjen vojni invalid na vozičku. Najostreje se je lotil samosvojih Kafolovih, deda Miroslava, očeta Karla in enajstletnega Srečka. Luca Manegheso v spremni besedi v kljubovalnem Srečku vidi celo očiten namig na Kosovela, ki se je uprl preimenovanju v Fortunata. To je vrhnja, realna plast pripovedi z zgodovinskim ozadjem in sporočilom, da nasilje prejkoslej rodi upor. Nekateri, večinoma že pokojni vaščani v njej nastopajo s pravimi imeni in vlogami, tiste ki tega niso želeli, pa sta avtorja preimenovala ali ustvarila nove like. Hkrati se je izpod površja začela čedalje močneje oglašati lokalna legenda o ženski, ki se je spremenila v orjaško belo volkuljo. Kadar se je iznenada prikazala iz gozda, so za njo ostale luže krvi v snegu. Pojavila pa se je vedno, kadar so se v nevarnosti znašli Srečko in njegovi. V tem strašljivem liku je mogoče zaslutiti tudi pridušen vpliv svoj čas v hribih nad Vipavsko dolino razširjene staroverske prakse, ki po pisanju Pavla Medveščka prav v okolici Čepovana pozna skrivnostno Belo v gozdu. Volkulja se je Srečku naposled dala prepoznati kot njegova nesrečna mati, ki ni zbolela in umrla, kot sta mu govorita oče in ded, ampak je po preobrazbi v zver zbežala v gozd in od daleč bdela nad svojim edincem. Potem ko je krvavo obračunala z Italijani, ki imajo v svojih genih med drugimi zapisan mit, da sta Večno mesto ustanovila posvojenca volkulje Romul in Rem, je fanta prepustila odraščanju in se vrnila v gozd. Obrnjena analogija, ki sta jo uporabila Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, kajpada ni brez razloga. Ne nazadnje je tudi fašistična vzgoja poznala volčiče, volkuljine sinove in hčere, šest do osem let stare dečke in deklice, ki so jim v državni organizaciji Balilla vcepljali dučejevo ideologijo. Avtorja romana Volkuljin sin se na tej prelomni točki ne poslovita od upornega Srečka, temveč njegovi zgodbi v skopih obrisih sledita do konca. Kot partizan Snežak se je pozimi 1944 proslavil z uničenjem dveh italijanskih kamionov, dobro leto pozneje pa ga je partijska sodna komisija kaznovala z zaporom, ker je, še vedno zavezan pravici, spričo pomanjkljivih dokazov zavrnil ukaz za usmrtitev štirih osumljencev. Poleti 1971 se je peščica prijateljev od Srečka poslovila v tišini prazne pokopališke kapele v Solkanu. Brez pridig in poslovilnih govorov …

Obogatiti izkušnjo slovenstva skozi prijetno druženje z vrstniki, spoznavati slovenske kraje in dediščino, utrjevati znanje slovenskega jezika. Vse to so lastnosti Tabora slovenskih otrok. Svetovni slovenski kongres SSK ga je letos pripravil že 30-ič. Z mikrofonom sem se opravil v CŠOD Škorpijon v bližini Maribora, se pogovarjal z udeleženci (Mali iz Berlina, Vilma iz Brazilije, Frano iz Belgije, David iz Luksemburga, Erik iz Italije in Maša s Češke), animatorji in voditelji (Matija, Stanko, Oleg in Sonja). Vabljeni k poslušanju reportaže!

Nismo zaspali, ampak dali na prvo mesto duševni mir. Kakorkoli, Tour je za "nami" in zgodilo se je to, kar smo nekako pričakovali oziroma napovedovali. Vmes so nastopili še zapleti s padci in odstopi, z rjavimi hlačami in kratkimi živci. Vse to je Tour. Prisluhni!Obišči Kofishop za super fine Kofirajd koseDisko grupo poganja ⁠@nduranznutrition

Piše Silvija Žnidar, bere Sanja Rejc. Peta pesniška zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu tke pisano poetično platno iz raznobarvnih, raznoliko toniranih tematskih niti, ki izvirajo iz takšnih in drugačnih ljubezenskih in družinskih odnosov, težkih, bežnih, lahkotnih ali kompleksnih, iz osebnih in medosebnih travm, iskanja notranjega ravnotežja, zaznavanja miline in bolesti v svetu, trenutnih psihičnih zakrčenosti in končnega odpiranja v svet, kjer je vse – bolj ali manj skrivnostno – povezano med sabo. Pretanjenost pesničinega peresa lahko zaznamo že v tem, da nobena pesem ne poje le ene tematske linije in ne podaja enostavnih motivov, pomenov ali emocij. Veliko jih učinkuje na način razslojene, počasi razgrinjajoče se in stopnjujoče se meditacije, z morebitnimi obrati poetične misli, in temu se povsem organsko pridružujejo večinoma solidne, močne pa tudi nežne podobe. Te so seveda tudi v službi retoričnih sredstev, metaforizacije ali metonimizacije, a večinoma ostanejo precej zasidrane v konkretni materiji in svetu, bralec lažje zatipa prenesene pomene za njihovim »ogrodjem«. Že naslov zbirke je intrigantno dvo- ali večumen oziroma ga kot takega lahko dojemamo, ko odložimo knjigo. Vse tri entitete – pes, dvojčici in tatu – se sicer pojavijo v pesmi z naslovom Razkošje in imajo v njenem kontekstu specifičen pomen, a jih lahko v navezi s celoto interpretiramo v razširjeni dimenziji večpomenskosti. Če se ustavimo zgolj pri psu, ta na primer zastopa živali, ki so v pesmih nekaj milega, krhkega, a hkrati kot del narave močnega in drugačnega; lahko pa pes simbolično, kot v eni izmed pesmi, reprezentira antipod toksičnega razmerja. Podobno bi lahko zeleni tatu razumeli kot permanenten zapis na telesu, ki v kožo vtiska spomine preteklosti za prihodnost, lahko pa je tudi opomnik bolečine. Zbirka se nenehno ziblje sem in tja na spektru manka in poskusa zapolnitve. Pesniški glas oziroma subjekt, ki ga zastopa v posamični pesmi, se pogosto vrača v preteklost, razgalja travme, ki so pustile brazgotine na njem in bližnjem in prihajajo na plan v takšnih in drugačnih oblikah še v sedanjem, tekočem času. Neredko so to družinske razprtije, na primer zapleten odnos s sestro, ki jo lomi depresija, kar skuša pišoča zaceliti. Zanimiv kontekst preteklih bolečin, ki jih nosimo s sabo, prinaša izraz »notranje deklice«, ki bi jih lahko tolmačili kot ostanke samote, zapostavljenosti, ranjenosti v najbolj nežnih, zgodnjih trenutkih obstoja in prek katerih se ljudje povezujejo ali razvezujejo še v prihodnosti. Več je tudi momentov, kjer osebe uničuje krutost specifičnega zgodovinskega časa, vojn. Takšna je že uvodna pesem, zapis o ukrajinski ženski, na katero pritiska predvsem simbolična bomba, kar sicer najprej daje vtis, da bo knjiga ubrala neko drugo pot pesniške pripovedi. Nato se znajdemo v pesmih, kjer posamezniki, najbrž predniki, skozi medij izpovedujoče se pesniške subjektke izražajo krčevito, zamolklo, globoko potisnjeno bolečino vojnih groz, holokavsta, pri čemer pisava, se pravi verzifikacija njihove zgodbe, poskuša dati glas zatrtim, pokazati krivice, če jih že ne more izravnati. Nemalo je tudi tehtanja odnosov, ki so tako hetero- kot homoseksualni, veliko je razhajanj, priznavanja napak, umikov in zlomov v komunikaciji. Odnosi pa v zbirki niso zgolj prostor ranjenosti ali manka, temveč tudi prostor, kjer se pesniški subjekt nenehno uči prihajati k sebi in skozi bližino z drugim spreminja lastno obliko, se uči biti v odnosih. Ljubezen je sicer lahko tveganje, a kljub temu nas odpre spremembi. Pesniška govorica raste iz teh srečevanj, saj skuša ujeti sledi, ki so jih drugi pustili v telesu in spominu, hkrati pa jih z zapisom že preoblikuje, osmišlja. Zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu sicer nima posebnega dramaturškega loka, posamične sekvence so ločene z belino listov, a ne gre za strogo tematsko ločevanje, slične meditacije, refleksije in topike večinoma konsistentno krožijo skozi knjigo. Morda lahko za kakšen odsek rečemo, da vsebuje več vračanj v preteklost, kakšen del pripoveduje o »zunanjih«, osebah, ki niso sam pesniški subjekt, ali zavzamejo heterodiegetsko pozicijo, če si dovolimo presaditi prozno literarno teorijo na pesniško »pripoved«. Tako kot samo življenje zbirke, ki se čuti bolj ciklično kot strogo premočrtno, sestavljeno iz mnogih drobcev, ki trkajo med sabo in se srečujejo v različnih časovnicah, je tudi ta zbirka valovita kot morje; slednje pesniški subjektki pomeni neko obliko pomiritve, raja, meditacije. Prednost zbirke je tudi močna čutna senzoričnost, ponazarjanje emocij, odnošajev z barvami in njihovim žarenjem, s skrbno vzpostavitvijo fizičnega »dogajalnega« prostora pesmi, ki nudi mnogo konotacij. Kar zmoti pesniško polnost, razvejenost in raznolikost je občasna »klišejska«, kdaj pa kdaj motivacijska misel, ki izpade nekoliko šibko in nepotrebno. Če bi iskala ključno besedo za obravnavano zbirko, bi najbrž vzporedno pomislila na dva izraza: razpoka in divja milina. V življenju, ki ga izpoveduje pesnica, pa tudi nasploh, vedno obstajajo razpoke: med posamezniki, v njihovi psihi, med ljudmi in naravo, ljudmi in presežnim. A poezija Alje Adam poskuša te razpoke – če že ne zapolniti – negovati, ozaljšati s svetlobo, z iskanjem pomiritve v stiku s tem, kar presega čisto, golo materialnost, in končno, s poezijo. Milina pa, prosto po Anne Dufourmantelle, predstavlja skrito transformativno silo življenja, ki ni končno stanje miru, ampak sila preoblikovanja. Ni naključje, da se zbirka zaključi z verzoma: »Pisanje zame ni bilo več nujnost, / temveč prostor za milino.«

Piše Tonja Jelen, bere Ana Bohte. Roman urednika in pisatelja Orlanda Uršiča Preden grem naprej odstira lokalno in nacionalno zgodovino, opisuje povojni čas posameznika in njegove družine, ki so ji odvzeli dostojanstvo in tudi življenja. Literarizirana resnična zgodba pokaže, da ima vsaka stvar več plati, Tudi v četrtem romanu se Orlando Uršič osredotoča na posameznika in njegovo pezo, povezano z osebno preteklostjo. Tako kot v prejšnjem romanu Krušni oče, v katerem se je ukvarjal z življenjem Josipa Hutterja in z njim povezanim bogatim gospodarskim vzponom Maribora, tudi v romanu Preden grem naprej razčlenjuje usodo realnega posameznika. Skorajda enak je tudi zgodovinski čas, prav tako se ukvarja z vprašanji o dobrem in zlu, odločitvah in družinskih tragikah po drugi svetovni vojni. Pomembno je razčlenjevanje vprašanja, kaj vse prinese konec vojna. Pravega konca in sprave ni, ostaja priokus, da sovraštvo in notranji boji ostanejo za zmeraj, najsi gre za posameznika ali kolektiv. Romaneskna zgodba je postavljena v mesto B., kot ga imenuje pisatelj, vendar se kmalu izkaže, da gre za Slovensko Bistrico in njeno okolico. Uršič natančno in hkrati boleče podaja podobo štajerskih krajev, ki skrivajo veliko tragiko nehumanih odločitev. Kaj vse pomeni Črno jezero, kaj vse so storili Pohorskemu bataljonu, kaj vse se je dogajalo ob talilnici bakra … se vrtinči v pripovedovalčevem miselnem toku. Sporočilnost romana je jasna: vse to je bilo nedopustno. Protagonist Alois Attems, v romanu tudi Louis, sin grofa Ferdinanda in grofice Vande Attems, se leta 1945 vrne v rojstno mesto in se sooči s posledicami mobilizacije v nemško vojsko. Znana družina Attems v povojnem času ni več živela v gradu. Louis se počasi vrača v spomine na lepo otroštvo, družina mu je pomenila varnost. Vse se spremeni z vojno in nato z denacionalizacijo. Alois težko spremlja, ko z Attemsovega gradu odnašajo osebne družinske predmete. Analitično premišljuje o drugi svetovni vojni in prisilni mobilizaciji. Tovrstnih polemik in obsodb je še danes veliko, roman pa pojasnjuje, zakaj je družina Attems v drugi vojni ravnala tako, kot je. V nemško vojsko so bili vpoklicani vsi moški v družini, tudi mladoletni. Družina, razen Louisa, pristane v taborišču, preživita samo dva otroka. Vsaka vojna prinaša brutalna dejanja. V romanu Preden grem naprej se osebna in družinska zgodba prepletata s kolektivnim spominom na številne vojne in povojne žrtve. Eden izmed protagonistovih najhujših spominov je ubijanje ljudi, čeprav so, kot je rekel, ubijali samo uniforme, in ne posameznikov. Vpoklican je bil kot petnajstletnik, iz nemške vojske je prebegnil v ameriško vojsko, nato se je bojeval kot jugoslovanski partizan. Njegov individualni odnos do vojne je jasen, odklonilen. Prva Uršičeva romana sta analizirala travmatično otroštvo, v najnovejšem pa se Alois v najtežjih trenutkih spominja pristnega in prvinskega stika z materjo. Psihološko niansiranje je dobro premišljeno in tudi karakterizacija ostalih literarnih likov je pretanjeno izrisana. Likinje, kot so mati, Katica, Jeanette in gospa K., so kot njegove vodnice, spodbujajo ga ali pa ga rešujejo pred smrtjo. Prihod v mesto B. je namreč bolj ali manj pomenil past, zanko, iz katere pa se je Attemsov zadnji sin vendarle rešil. Čeprav je rešitev enega življenja povezana s smrtjo drugega. Roman Preden grem naprej je mogoče brati z vidika zgodovine, psihologije in sociologije. Orlando Uršič opominja na preteklost, ki je mnogim zamolčana in prikrita tudi na krajevni ravni, hkrati pa razbije slovensko simboliko vlaka, ki ne daje več upanja.

Brechtovo ustvarjanje in horizont komunizma je naslov izbora teatroloških študij o Bertoltu Brechtu, ki je pred desetimi leti izšel pri Knjižnici Mestnega gledališča Ljubljanskega. Avtor študij – te so nastajale od šestdesetih do devetdesetih let – je hrvaški akademik in svetovno priznani brechtolog dr. Darko Suvin. V uvodu k izdaji je poudaril, da Brecht ni bil le dramatik in avtor pomembnih teoretskih spisov o gledališču, temveč tudi eden največjih pesnikov svojega obdobja. »Vse, kar je napisal,« pravi, »je imelo jasno poetsko obzorje in je podajalo nepričakovano ustvarjalno videnje bogate, toda begajoče in naposled krvave resničnosti človeških odnosov v njegovi in moji dobi, ki ga je tudi teoretsko povzel kot potujitveni učinek ali postopek, s katerim nas umetniško delo pripravi do tega, da pogledamo na svet okoli sebe s svežimi očmi, trezno in natančno.« 14. avgusta bo minilo 70 let od Brechtove smrti in ob tej priložnosti vas spet vabimo k poslušanju oddaje, ki jo je pred desetletjem pripravila Petra Tanko. Njena gosta sta bila teatrolog dr. Darko Suvin in avtor spremne besede k izdaji prof. dr. Aldo Milohnić. Redaktorica ponovitve Maja Žvokelj.

Zdravo. Tokrat začnemo s poročilom s terena: paritvenik klic v kampu je bil divji, ljudje so celo jokali. Poročajte tudi vi. Poročamo tudi, da se retrogradni Merkur končuje, angelčki parkiranja so očitno na dopustu, Zi pa poroča, da je videl še enega (dva) Instgramarja, ki sta se delala, da sta v Matrici. V kader pridejo tudi mlin, krušna peč in topel kruh. Preden se posvetimo knjigi, izpeljemo alegorijo, ki daje epizodi naslov: volilci se navdušujejo nad ljudmi, ki so jim podobni, s katerimi bi šli lahko na pir, ampak avion naj vozi tisti, ki ga zna. Enako velja za zdravnike in še marsikatero branžo. Najbrž kar vse. Ta teden predlagamo res odlično plažno branje: knjigo Zadnja priložnost, četudi govori o izumirajočih vrstah.

Življenjska pot mag. Roberta Hostnika je, kot že priimek pove, ves čas povezana z gozdom. Gozd je zanj nekaj tako lepega in prvinskega, da je to nemogoče opisati z besedami. Vse se je zgodilo spontano. Včasih, ko komu pove, da je gozdar, in mu ta razkrije, da je tudi sam želel opravljati ta poklic, mu mag. Robert Hostnik odvrne, da je to čudovit poklic, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu.

Vse ima svoj čas, pravi Pridigar in vse je mogoče, če delamo v skladu z Božjim načrtom, lahko dodamo, če opazujemo svetega Frančiška.Ko je doživljal krivico, ni dopustil, da bi njegova duša obležala v blatu krivičnosti ...

V slovenski župniji svetega Gregorija Velikega v Hamiltonu v Kanadi je v mesecu juliju bolj mirno, razen rednih svetih maš in kakšnega krsta, kot beremo v zadnjem Vestniku. Vse bolj dejavno pa je po slovenskih parkih. To nedeljo je bilo proščenje v Slovenskem klubu Bled, ki leži med Hamiltonom in Niagarskimi slapovi. Nastopila sta Slovenska folklorna skupina Nageljčki iz Toronta in Vokalna skupina Plamen iz Toronta, ki bo mimogrede čez dober mesec dni nastopila v Sloveniji - na Ptuju, v Tržiču in v Celju. To soboto bo živahno v Slovenskem Parku, ker bo t.i. Pečenkafest. Danes bo po večerni sveti maši v slovenski župniji v Hamiltonu nastopila Folklorna skupina Leščeček iz Veržeja. Skupino jutri zvečer čaka še nastop v župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu na Večeru folklornega prijateljstva.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Pesnik, pisatelj, esejist, mislec in aktivist Jure Detela je gotovo eden najbolj zanimivih, edinstvenih in enigmatičnih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Morda je njegova neobičajna, tudi tragična življenjska pot v splošni zavesti celo bolj znana kot njegovo delo, a eno z drugim je pravzaprav neločljivo. Prepričanja, ki jih je zagovarjal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se z današnjega vidika zdijo daljnosežna, mnogo pred svojim časom. Z dejanji, vsakodnevnimi odločitvami, si je prizadeval za nenasilje v najširšem pomenu besede. Objavil je pesniški zbirki Zemljevidi in Mah in srebro ter avtobiografski esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov. Umrl je mnogo prezgodaj leta 1992 in za seboj pustil tudi nedokončan roman in številne fragmente, zbrane v pričujoči knjigi, je bilo napisano veliko in marsikaj. Predvsem se lahko zgodi, da ko govorimo o osebnostih, kot je bil Detela, zapademo v psihologiziranje in to, da avtorja obravnavamo kot kurioziteto. Na tem mestu bi se temu skušali izogniti in se posvetili njegovemu literarnemu delu, v katerem se kažeta globina in domet njegove misli. Za razumevanje nedokončanega romana Plačilo za moje stoletje je ključno poznati nekaj dejstev iz avtorjevega življenja, ki predstavljajo tudi osrednje teme v romanu. Detela se je zavzemal za absolutno nenasilje, zanj pa to ni bilo zgolj neko abstraktno načelo, ampak je to tudi živel. Bil je vegetarijanec, kar zanj ni bila samo prehranska izbira, temveč tudi izraz etičnega odnosa do vseh bitij, in to je prenesel tudi v svojo poetiko, saj represije ni želel uporabljati niti v jeziku. Njegov odnos do narave presega zgolj ekološko zavest, ampak se je zavzemal za predrugačenje človekovega zavojevalskega odnosa do nje. Izjemno dejaven je bil kot aktivist in se zavzemal za odpravo smrtne kazni v Jugoslaviji ter nasprotoval mehanizmom policijskega in vojaškega nasilja. Roman Plačilo za moje stoletje je nastajal v prvi polovici osemdesetih let. Miklavž Komelj, tudi sam pesnik, ki ga poznamo tudi kot urednika zbranih del in del iz zapuščine Vojka Gorjana, Jaše Zlobca, Srečka Kosovela, Karla Destovnika Kajuha in Vena Pilona, je svoje tovrstno delo pravzaprav začel z Detelo – leta 2011 so izšli Orfični dokumenti: teksti in fragmenti iz zapuščine, nato leta 2018 Zbrane pesmi v kar dveh delih. Plačilo za moje stoletje je filozofski roman, ki vas bo, če poznate poezijo Jureta Detele, zelo presenetil. Napisan je dokumentaristično, čeprav opisuje stvari, ki se niso zgodile, dogodki pa so uporabljeni kot ozadje za argumentacijo. Sama realističnost romana, njegov neposredni in neokrašeni jezik, se ujemajo z Detelovo poetiko, s katero si je prizadeval, da bi besede osvobodil represivnih funkcij. To pomeni, da je vse, kar je zapisano, mišljeno dobesedno, brez kakršnihkoli metafor. Te so namreč substitut, ki reducira in odstrani stvar ali bitje, to, o čemer pravzaprav govorimo, in so kot take primer nasilja v jeziku. Glavni junak in pripovedovalec romana Plačilo za moje stoletje je Jure Detela sam, v njem pa se prikaže kot morilec. Vse se začne z bojem za to, da v Jugoslaviji ne bi podaljšali služenja vojaškega roka in da bi razmere v vojašnicah postale bolj humane. Jure Detela si je s peticijami res prizadeval za različne cilje, vendar ni imel nobenega stika s politiko in politiki, kot je prikazano v romanu. V njem prijatelj Peter Glogovec romanesknega Jureta prepriča, da se udeleži večerje s politično elito – izmišljenimi osebami, ki nimajo povezave z resničnimi političnimi akterji tistega časa. Ti politiki naj bi bili Juretu naklonjeni in bi jih lahko nagovoril, da delujejo v smeri njegovih ciljev, s tem pa bi veliko mladim vojakom prihranil marsikatero bolečino in trpljenje. Jure se vda in v imenu doseganja dobrega cilja popusti glede svojih strogih etičnih načel – na večerji jé gamsje možgane, da ne bi naredil slabega vtisa s svojim vegetarijanstvom, in to sproži učinek snežne kepe, saj se drobni kompromisi hitro sprevržejo v vse hujše in hujše. Nazadnje se s sprijeno politično elito zaplete v utilitaristično logiko sveta, ki temelji na umoru – nasilje vedno utemeljujejo z višjim ciljem. Njihovi argumenti Jureta prepričajo s tem, ko trdijo, da bo z ubojem ene živali ali človeka, pred trpljenjem rešil množice drugih bitij. Nasilje v imenu nenasilja torej oziroma v imenu doseganja višjega cilja, ki je nenasilna družba. Roman govori o nasilju, lahko slutimo, kaj se dogaja, čeprav nasilna dejanja niso nikoli opisana. V ospredju so argumenti za ta dejanja, prave filozofske razprave za in proti, ki predstavljajo glavnino besedila prvega dela romana. Ta doseže vrhunec, ko Jure sodeluje v skrivnostnem karmično očiščevalnem postopku, s katerim naj bi duše tistih, ki so predmet tega postopka, rešili pred neskončnim ciklom rojstev in smrti, ki prinaša trpljenje. Karmično očiščevalni postopek izvajajo na političnih disidentih, jih mučijo in nazadnje ubijejo. Vse v imenu višjega dobrega. Enega od disidentov živega zakopljejo in Jure pri tem sodeluje, nato pa ga pred nadaljnjimi zablodami reši prijatelj Simon, ki predstavlja ideal absolutnega nenasilja. Skupaj disidenta odkopljeta a prepozno. Jure se s Simonovo pomočjo zave, da ga je elita izkoristila za svoje nemoralne cilje, in se v drugem delu romana očiščuje svojih okrutnih dejanj. Prvemu in drugemu delu romana v knjigi sledi dodatek, v katerem je objavljena še druga verzija romana, skupaj z zapisi in fragmenti, ki so bili ohranjeni med rokopisom, a niso njegov del, se pa z njim vsebinsko povezujejo. V uvodu Miklavž Komelj pojasnjuje, kako se je lotil sestavljanja romana iz kaotičnosti rokopisa na premešanih listih in lističih, Detela je roman pisal po fragmentih, nekateri odlomki pa so ohranjeni v dveh verzijah. Delo, ki je brez dvoma zahtevalo veliko študija, potrpežljivosti in poznavanja pesnika ter njegovega kroga, je Miklavž Komelj dopolnil še z detajlno in obsežno spremno študijo, s katero je vzpostavil kontekst, ki je za bralke in bralce v tem primeru nujno potreben. Roman namreč nima velike literarne vrednosti in res ni primerljiv z Detelovo poezijo po slogovni dovršenosti. Njegova največja vrednost so filozofski pogovori, argumenti za nasilje in proti nasilju, v katerih se pokaže avtorjeva intelektualna širina. Romana, ki je obstajal zgolj v fragmentih, avtor seveda ni končal niti ni šel skozi uredniški proces. Tudi Komelj v besedilo ni posegal, objavljeno je takšno, kot je bilo, z vsemi napakami in lapsusi, na katere je kot urednik opozoril v opombah. V spremni študiji predstavlja ne le čas in prostor Detelovega ustvarjanja, temveč se temeljito opira na njegova druga dela, predvsem esejistična, korespondenco, pričevanja tistih, ki so ga poznali, in tako skuša rekonstruirati tudi tisto, kar je pisatelja gnalo pri ustvarjanju, zakaj je želel napisati roman, tako zelo drugačen od vsega, kar je napisal poprej, in tako zelo nasilen. Je sploh želel z njim kaj sporočiti ali ga je pisal zase, da bi si prek njega prišel do dna? Tega zagotovo ne bomo nikoli izvedeli in roman lahko beremo na več načinov, kar izpostavlja tudi Komelj. Po eni strani gre lahko za čisto transgresijo, ali pa za eksperiment, v katerem avtor preizkuša samega sebe in kaj bi se zgodilo z njim, če bi opustil svojo moralno integriteto. Lahko da gre za eno samo veliko halucinacijo, rezultat vseh strahov o tem, da bi povzročal trpljenje. Morda pa gre za grotesko in parodijo, saj je v romanu tudi veliko črnega humorja. Komelj zapiše: »Mučni občutek, ki ga lahko pusti tekst, je – ob tem, da se v njem sijajne pasaže izmenjujejo z osupljivimi bizarnostmi – prav v tem, da ni jasno, kdaj gre za fikcijo in kdaj za resničen dokument o notranjem stanju; in kar je najbolj osupljivo: videti je, da za Detelo med obojim pri pisanju tega teksta sploh ni razlike.« Vsaka izdaja, kot je ta, je v veliki meri tudi delo tistega, ki je naredil izbor, sestavil odlomke ter jih kontekstualiziral s spremnim besedilom. Miklavž Komelj je velik Detelov poznavalec, zato ne dvomimo o tem, da je svoje delo opravil strokovno in korektno. Bolj zanimivo je v tem primeru dejstvo, da je knjiga Plačilo za moje stoletje izšla pri manjši založbi in da se za izdajo še neobjavljenega dela pesnika, ki je pustil trajno sled v slovenskem kulturnem prostoru, ne samo kot pesnik temveč tudi kot prodoren mislec in aktivist, niso odločili pri kateri od večjih založb, ki redno izdajajo tudi dela slovenskih klasikov. Vsekakor je knjiga Plačilo za moje stoletje pomemben prispevek k domači literarni zgodovini in poznavanju opusa Jureta Detele. Njegova dela je danes vredno brati, saj spodbujajo vizijo drugačnega odnosa do sveta – nekaj, kar nujno potrebujemo.

Iran je bil ponoči tarča novega vala ameriških napadov, odgovoril je z napadi na ameriške baze v regiji. V luči nove zaostritve je bil v Ankari vrh Nata, ki se je kljub vse večjemu razkolu med ZDA in evropskimi zaveznicami končal poenoteno. Ameriški predsednik Trump je bil sicer znova kritičen do zaveznic, ker so ga pustile na cedilu in se niso vključile v vojno. Druge teme: - Grims izključen iz Evropske ljudske stranke. Napovedal nadaljevanje dela v parlamentu in nastop na naslednjih volitvah. - Vse več podjetij seli sedeže iz Slovenije. Razlogi: visoki davki in toga delovna zakonodaja. - Na kolesarski dirki po Franciji danes zahtevna gorska etapa, na mundialu prvi četrtfinalni obračun.

V tokratnji oddaji smo se dotaknili pomembne obletnice - 250 let ustanovitve ZDA, ki so jo obeležili 4. julija. Praznovanje prihaja v času tektonskih geopolitičnih premikov, ko Belo hišo vodi nepredvidljivi Donald Trump, svet pa se sooča s prav tako nepredvidljivimi krizami. Kje so ZDA danes, kako odmevajo zadnje ameriške vojaške operacije v mednarodnem okolju in kakšno je stanje ameriške demokracije po 250-ih letih ter pred jesenskimi kongresnimi volitvami? Vse to so vprašanja, na katera so nam pomagali odgovoriti gostje:upokojeni diplomat dr. Božo Cerar,politolog in strokovnjak za ZDA Klemen Balanč,direktorica Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji ter predsednica AmChama Europe Ajša Vodnik.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Po navadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman pričakujemo, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav tako, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci (ponovitev).

Delitev Slovenije na podeželsko in mestno je sicer nepopularna, nekoliko izključujoča, a vendar še kako živa. Praviloma je podeželska Slovenija manj prisotna v medijih, ima svoje, nekoliko skrivnostne rituale in stereotipno velja, da je bolj naklonjena tradicionalnim vrednotam. Čeprav bi pričakovali nasprotno, se prepad med obema skupnostnma še poglablja. Eden izmed največjih izzivov podeželja je, kako na zemlji obdržati mladino. Bleščava mesta je mamljiva, zato smo v preteklih desetletjih opazovali boleč proces staranja podeželja, kar pa se, kot kažejo podatki, kljub vsemu nekoliko umirja. Vse več mladih razume življenje na podeželju, kmetovanje in stik z zemljo kot primerjalno prednost. Enkrat letno se podeželska mladina dobi na veliki in tradicionalni prireditvi, ki se imenuje »Državne kmečke igre!« Obiskal jih je Marko Radmilovič. Oddaja je repriza.

Zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko nas drugi vendarle neustavljivo privlačijo?»Pohlep, ob pomanjkanju boljših besed, je dober,« pravi Michael Douglas v slovitem monologu iz filma Wall Street, pod katerega se je podpisal režiser Oliver Stone. Se pa Douglas tu seveda ne ustavi, temveč v vlogi brezvestnega investitorja Gordona Gekka, za katero je leta 1987 prejel tudi oskarja za najboljšega igralca, nadaljuje: »Pohlep se nikoli ne moti. Pohlep deluje. Pohlep razjasni sleherno situacijo in izraža samega duha evolucije. Naj gre za pohlep po življenju, po denarju, po ljubezni ali znanju, pohlep je obraz nezadržnega vzpona človeštva.« Te besede so se razločno vpisale v naš kolektivni kulturno-zgodovinski spomin. Berejo se namreč kot nekakšen eleganten destilat dominantne ideologije zadnjih nekaj desetletij na Zahodu; so esenca neoliberalizma, njegovega – ob pomanjkanju boljših besed – temeljnega etosa. No, kar se ni vpisalo v naš kulturno-zgodovinski spomin, pa je, da je jedrno sporočilo filma, sporočilo Wall Streeta kot celote, natanko nasprotno razmišljanju Gordona Gekka. Oliver Stone, čigar levičarske simpatije niso nikakršna skrivnost, namreč skuša pokazati, kako pohlep spodjeda tradicionalne vrednote, kot sta pošteno delo in osebnostna integriteta, pokazati skuša, kako pohlep razgrajuje ključne medčloveške, družbene vezi, ne nazadnje skuša pokazati, kako pohlep uničuje tudi t. i. realno gospodarstvo. Vse to film poskuša, gledalke in gledalci pa smo si zapomnili – in najbrž vsaj malo tudi ponotranjili – predvsem poglede, stališča in vrednote karizmatičnega negativca Gekka. Zakaj? Morda zato, ker se vrtoglavega bogastva vedno drži nekaj magnetično, neustavljivo privlačnega? – Ta argument sicer zveni precej prepričljivo, a zakaj potem nihče ne sanjari o tem, da bi nekega dne postal odtujeni magnat à la Charles Foster Kane iz Državljana Kana, legendarne mojstrovine Orsona Wellsa iz leta 1941? Zakaj nikomur ne pade na misel, da bi svoje življenje živel kot gospod Potter, brezčutni, hladnokrvni skopuh iz filma Čudovito življenje, ki ga je leta 1946 posnel Frank Capra? Pravo vprašanje, ki si ga v tem kontekstu torej velja postaviti, je slej ko prej tole: zakaj nekateri bogataški negativci z velikega platna absolutno odbijajo, medtem ko drugi vendarle zapeljivo mamijo? K temu pa morda lahko dodamo še tole podvprašanje: ali je filmov, ki zasledovanje in kopičenje bogastva ter življenje na veliki nogi prikazujejo v privlačnejši luči, kaj več, odkar sta ob koncu 70-ih let 20. stoletja Margaret Thatcher in Ronald Reagan sprožila neoliberalno revolucijo? – Odgovore smo v tokratnem, filmsko obarvanem Kulturnem fokusu iskali v pogovoru z dr. Jelo Krečič, filozofinjo, raziskovalko in predavateljico na več fakultetah, članicah Univerze v Ljubljani.   Foto: Lionel Barrymore v vlogi gospoda Potterja iz Caprovega filma Čudovito življenje; poznavalci sedme umetnosti, ki jih je leta 2003 k sodelovanju povabil Ameriški filmski inštitut, so gospoda Potterja postavili na šesto mesto lestvice 50 največjih zlikovcev v zgodovini ameriškega filma (Wikipedija, javna last)

Nina Irt deluje na področju turizma. Poletje je čas izletov. Vse več nas je, ki počitniški čas izrabimo tudi za odkrivanje domačih krajev. Množico doživetij ponujajo kotički, ki so lahko zelo blizu nas, a jih spregledamo. Zgodbe, ki jih piše življenje naših ljudi.

Vse bolj javna trenja med evropskim poslancem iz vrst SDS Brankom Grimsom in Evropsko ljudsko stranko so danes dosegla vrhunec. Največja politična skupina v Evropskem parlamentu je sporočila, da bo evropskega poslanca iz Slovenije izključila iz svojih vrst zaradi nesodelovanja in spodkopavanja stranke. Druge teme: - Resnica: od Mijića bomo zahtevali odstop, če mu bo dokazana krivda. - V Kijevu za jutri razglasili dan žalovanja po silovitem ruskem obstreljevanju. - Muzej slovenske osamosvojitve bo začasno vodil Jože Dežman.

Polovica leta je za nami, ko v kratkih mislih hodimo po poti s Frančiškom in se družimo z njim ob njegovi bogati duhovni zapuščini. Ob branju svetnikovih izjav o sebi, močno izstopa popolno izničenje svojega deleža. Vse je ena sama hvala Gospodu ...

Piše Robert Šabec, bere Dejan Kaloper. Veliki brat je dejansko iz mesa in krvi in še kako živ. Vse kar je George Orwell že davno vedel in popisal v romanu 1984, v katerem predstavlja distopično, totalitarno družbeno ureditev splošnega nadzora, se nam z zadnjim delom Dragice Krapež materializira oziroma personalizira v osebi starega očeta, po domače »wačeta«, ki naj bi si zaradi zlobe in totalnega nadzora nad družino in tudi nad okolico ne zaslužil niti lastnega imena ampak je v celotni pripovedi označen zgolj kot Diktator…. Diktator z griča. Dogajanje je postavljeno v od boga pozabljeno vasico Jesenica nad Cerknim in ta vaški mogotec – veliki wače – je zraven pri praktično vseh pomembnejših odločitvah v vasi, kot tudi v Cerknem, tesne povezave in znanstva pa ima tudi v Idriji in v širših partijskih krogih. Posebej odločilen je njegov pečat pri družinskih zadevah in dinamiki, saj mu nič ne uide in nič ne gre mimo njega. Vseprisoten je, kot so vsenavzoči teleekrani v znamenitem delu 1984, za red in vse ostalo na vasi pa dodatno poskrbi še 'Miselna policija' v podobi vaških čenč, ki velikemu dedku nosijo pod nos vse pomembne in manj pomembne še sveže informacije. Beležiti je seveda treba vse in še več. Če pogledamo njegova zgodnja leta, naj bi bil wače, po pisanju Dragice Krapež, vse do druge svetovne vojne vsaj na videz »povsem normalen človek«, po poklicu krojač, ki je poročil starejšo kmetico z nezakonskim sinom. Odraščal naj bi v verni družini. Poleg pastorka, ki je kasneje med drugo svetovno vojno padel kot odlikovan partizan, je imel še sina (avtoričinega očeta), ki so ga nacisti internirali v delovno taborišče. Sprememba dedkovega svetovnega nazora se je zgodila prav med drugo svetovno vojno, ko naj bi postal goreč zagovornik komunizma, leninizma, Stalina in Rusije, kot izpolnitve onostranskega raja v tostranstvu. In krojač je naposled – sicer bolj ali manj nepojasnjeno – postal fanatičen diktator, ki naj bi iz hiše zmetal vse, kar je dišalo po starih časih in takratnih malikih. Na smetišče zgodovine je frčal bogkov kot, prepovedal je molitev doma in še več, zakrivil naj bi ločitev svojega že odraslega sina. Poskrbel naj bi, da so Dragico še kot dojenčka vzeli mami in jo pripisali očetu oziroma posredno sebi. Vnukinji naj bi pozneje prepovedoval druženja, nadzoroval stike z očetom, tlačil njene želje in ambicije, vplival na izbiro šolanja, zaposlitve, partnerja in drugo. Dragica ni smela izbirati prijateljev po svoji volji, izbrati šole po svoji presoji, kot se tudi ne zaposliti po svoji želji. Diktator naj bi vseskozi držal vse niti igre trdno v svojih rokah, zmanipuliral naj bi vse in vsakogar v svoji bližini, in to na način, da so celo njegovi bližnji postali zgolj neme sence, brezvoljne kreature – sužnji brez volje in moči. Namesto Dragice in njenih je seveda odločal edini in vsemogoči wače. Ta nekdanji krojač, rusofil brez primere, je bil tako vsemogoč, da je prelisičil celo »zagamano« informbirojevsko leto 1948 in potencialno bivakiranje na Golem otoku, ki bi ga pravzaprav moralo čakati, vendar avtorica temu diktatorjevemu podvigu ne nameni nobene pozornosti. Če vsaj pogojno zapišemo, da je psihopatija diktatorja v delu Dragice Krapež razdelana do obisti, pa pogrešamo globlje vzroke domala mazohistične nravi vseh drugih protagonistov – torej vsaj delček tistega, kar v Heglovi Fenomenologiji duha prepoznamo v odnosu med gospodarjem in hlapcem. Del odgovora na prvi del ugotovitve se sicer skriva v nekoliko širši družbeni sliki in polpreteklih zgodovinskih dogodkih v vasi Jesenica na Cerkljanskem, ki jih avtorica sicer nakaže, a jih ne razvija, hočeš ali nočeš pa so jim bili priča vsaj nekateri protagonisti knjige. Je bil brutalni in skrivnostni wače morda tako ali drugače soočen z zloglasnim zločinom, ko so esesovci s Koroške in v sodelovanju s kolaboranti po bitki na Poreznu 24. marca 1945 v to odročno vasico pripeljali 147 ujetih borcev NOV in jih zaprli v prazen Sovrčenov hlev? In naslednji dan, na cvetno nedeljo, v dveh urah postrelili 106 mladih fantov in mož. O tem zgodovinskem dejstvu v delu Dragice Krapež žal ne izvemo ničesar, po drugi strani pa je treba priznati, da je bralec večkrat soočen z družinsko sago, ki se po vsej sili skuša konfrontirati s širšim družbeno-političnim ideološkim okvirjem. Kakorkoli, pisanje Dragice Krapež razpira brezno potlačene izjemno močne travme. Diktator z griča je izrazito subjektivno obarvano biografsko in osebno pričevanjsko čtivo, povsem primerno za ljubitelje tovrstne žanrske literature. Knjigo dopolnjuje fotografsko in dokumentarno gradivo.

Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. Pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen je že s prvo pesniško zbirko Pobalinka, prav tako pa tudi z drugo Greva, ostajava, saj sva pokazala razvejano in poglobljeno odsevanje individualnega bivanja. V lepo zvenečih verzih je poosebljala naravne pojave in jih povezovala s pojmi. Tako v impresivnih kot refleksivnih pesmih je upesnila osebno zgodbo in v njej nakazala ogroženost. V prizadevanju, da bi ohranjala moč, je bil otrok tisti, s katerim se ji je to posrečilo. Pesnica je intenzivno občutila ostre robove svoje eksistence, vendar ji je pisanje pesmi dajalo smisel in razlog za obstoj. V tretji pesniški zbirki Od točke nič je avtorica razgrnila spopadanje z ovirami, premagovanje zidov in vztrajanje na življenjski poti. Marsikaj se lahko izjalovi, v pesničino občutenje se zarine tudi samota, kljub temu pa je njena pesniška energija tista, ki ji pomaga ohranjati bivanje, in to tudi tedaj, kadar se ji dozdeva, da se je znašla v brezčasju. Mogoče se je vrniti, ostati in še vedno iti naprej. V novi pesniški zbirki Vtiskovanje so poudarjeni trije vidiki – eksistencialna stiska, feministične pobude in ustvarjalni postopek. Razraščata se bolečina in trpljenje, tu in tam podani neposredno, še večkrat obvladani, toda dovolj nazorni in estetsko zaokroženi. Pesnica v slikovitem slogu opozarja na nezavidljiv položaj žensk, izvirno, domiselno in inovativno je zlasti njeno pesniško prikazovanje, kako se loteva različnega pisanja, na primer analiz, interpretacij in literarnih ocen. Vse skupaj se začne z vprašanji: »Kje je luč / da me umiri / kje sonce / da me sprejme / kje svetloba / da mi daje upanje? / Kje?« Odgovori se razrastejo v poetičnih verzih, v katerih so bodisi vsebovani bodisi izraženi neposredno in v obliki izpovedi. Eksistencialno stisko razkrijejo subtilne metafore. V iskanju izhoda iz težavnega položaja je občutiti strah. Pesnica potuje vase, pomika se po skritih delih svoje notranjosti in, kot pravi, izpiše delce, ki se nabirajo v njej. Govori si, kako bi bilo treba ravnati, v hipu pa se ji zazdi, da bo zadoščala zgolj zaustavitev. V vsem tem vrvenju in negotovosti se namreč želi reševati z mirom in spokojnostjo. Veliko ji je tudi do tega, da bi začutila prostranost ter ločila, redčila in privzdignila tisto, kar iz korenin sije v prostranost: »nekaj me mora potegniti ven / praviš / zravnati moram sebe / da me spet ne upognejo drugi / da iz neke prozorne beline / nekaj začne sijati. Občutja prikliče tudi narava, toda v tem doživljanju je slutiti turobnost, že skoraj izenačeno z zunanjim dogajanjem. Bilke se upognejo, prasketanje potihne, veje zaledenijo, podgane migajo z repki in se režijo, slišati je tudi smeh hijen. Videti je, kot da narava umira in se ohlaja. Ljudje se bodo morali greti z notranjo toploto in pri tem ne bodo odveč pozornost in spretnost v odmikih in koncih ter iskanje ponovnih sklenitev. Večkrat se pojavi simbolika žil, omenjene so tudi rane, telo je razbolelo, toda protagonistka vseeno zmore ohranjati notranjo moč in obvladati takšne in drugačne izzive. Ženske, ki jim je treba dati glas ter opozoriti na njihovo zatiranost in odrinjenost, so upodobljene kot kurentice, vračke, sestre magdalenke in vile rojenice. Tonja Jelen jih nagovarja, toda kdaj pa kdaj jim je nekoliko podobna tudi sama. »kdo pa so te ženske? / še iščejo lastno sobo / tonejo / so zaprte znotraj / (nekoč) / so sploh kaj? / vračka / vrački / vračke …« In česa se pri tej razvejani razbolelosti zaželi pesnica? Kako se je mogoče izviti iz ogrožajočega položaja? »bila bi drevo / napajalka ožilja / zraščena z besedo / kot človek misel – / zglajena z / ravnino nebom zemljo / rastem vedno / jasneje.« Ustvarjalni postopek, ki ga Tonja Jelen prikaže v domiselno oblikovanih stihih, poteka kot tehten premislek, vstopanje v problematiko in odkrivanje bistva. Ustvarjalka išče mnogovrstne možnosti razlag, se poglablja v različna besedila, predeluje svoja spoznanja in sega po presežnem. »Raztelesim / napisano / pozorna na glasove / predelujem spreminjam pomen / kaj vse da en glas / in kaj vzame / središčim težišče / pomena / ga izklesam / prečešem / kaj bo zraslo iz tega // mogoče po nečem diši« Pesnica priznava, da izraz seseklja in ga rani, toda tudi izraz rani njo. Z besedami se spopada in gradi, kot pravi, nov imperij slovstva. Marsikaj je treba spiliti, pisati jasno, udarno in hkrati tiho, pregnesti strukturo, ji dati pravi pomen in začutiti tudi tisto, kar samo tli. Poezija zanjo niso le občutki in samo črke, temveč je vse to tudi izenačeno z žarčenjem, razčlembo in gradnjo. Včasih je tega na tisoče. Pesnica se vpraša, ali je mogoče vse to ubesediti. Vaja ne bo lahka, saj se zdi, da gre hudo zares. Tisto, kar nastane, pa so nekakšni nanosi premišljevanj. Na prvi pogled je videti, da so pesmi napisane brez ločil, pozorno branje pa tu in tam opazi kak vprašaj, oklepaj in poševnico, celo piko, tri pike in zvezdice. Naslovi so natisnjeni v krepkem tisku in se pomensko nadaljujejo v prvem verzu. Pesmi imajo tudi posebno likovno podobo, ki tu in tam kaže na to, kako se je treba spustiti nekam navzdol, na neznano dno. Nekatere besede so zapisane med poševnicami, z oklepajem izraz dobi dvojni pomen, dve besedi sta prečrtani, tri pike so v ravni vrsti ali nameščene druga nad drugo. Metafore zvenijo estetsko učinkovito in nekoliko mračno, na primer: izbruh črnih pijavk, črvičenje strahu, integracija misli, zvezena v sledenje, zvoki neučakanosti in druge. Po mnenju avtorja spremne besede Aljaža Krivca je Vtiskovanje Tonje Jelen fascinantno hibridna pesniška zbirka. Prevevata jo za pesnico že znana lirska tenkočutnost in glas intime, tokrat pa se jima pridruži še uporniški duh. Predstavitev pesniške zbirke Krivec na zavihku platnice sklene z besedami: »Pesnica v pričujoči knjigi z le par potezami seže v najrazličnejše dimenzije tega, kaj je poezija, ob tem pa ji ostaja globoko zavezana.«

Imate v svoji omari svileno oblačilo? Ste se morda vprašali, kako je nastalo in zakaj je tako prijetno na otip? Vas zanima, kako svilogojka splete svileno nit? Kakšna je bila zgodovina svilogojstva pri nas in zakaj je danes pomembno obujanje te dejavnosti ter zakaj je ključno, da so izdelki iz svile v celoti pridelani in predelani v Sloveniji? Vse to bomo raziskovali v današnji Nedeljski reportaži. Pogovarjali smo se z ustanoviteljico Inštituta za svilogojstvo in svilarstvo pri nas z doktorico Rebeko Lucijano Berčič in bili na obisku pri ljubiteljski svilogojki in svilarki Alberti Rožanec iz osrednje slovenske regije. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Vse od konca druge svetovne vojne svet bistveno oblikuje ameriški imperializem. Četudi so imele Združene države v Sovjetski zvezi še skoraj pol stoletja pomembnega rivala in niso igrale vloge izključnega svetovnega hegemona, so odločilno oblikovale povojni svet. Še več, s svojo politično, ekonomsko, vojaško, institucionalno in kulturno močjo so dosegle tolikšen vpliv, da se je dejanska ozemeljska zasedba teritorijev, kakršne so se posluževali stari imperiji, pokazala kot tako rekoč nepotrebna. Danes je hegemonska vloga Združenih držav – predvsem zaradi vzpona Kitajske – ponovno pod vprašajem. In vendar se zdi, da koncu ameriškega imperializma ne bomo priča tako zlahka. V tokratni Intelekti se ob bližajoči se 250. obletnici nastanka ZDA zato sprašujemo: kakšna je pravzaprav narava ameriškega imperializma? Na kakšen način so Združene države, ki so dolgo veljale za eno najbolj izolacionističnih držav, zavladale in še vladajo svetu? V živo v studiu Prvega programa so z mano dr. Bogomir Kovač z ljubljanske Ekonomske fakultete, radijski kolega zgodovinar dr. Tomaž Gerden in sociolog dr. Marko Kržan. foto: Pixabay

In der Schweiz soll der Bau neuer Atomkraftwerke wieder möglich werden. Nach dem Bundesrat und dem Ständerat hat sich nun auch der Nationalrat dafür ausgesprochen. Er hat am Donnerstag den indirekten Gegenvorschlag zur Blackout-Initiative angenommen. Gast ist Michael Frank, Direktor des Verbands Sch Für die Befürworter neuer AKW ist es ein Erfolg: Der Nationalrat hat am Donnerstag mit knapper Mehrheit entschieden, das AKW-Verbot aufzuheben. Er folgt damit dem Ständerat und Energieminister Albert Rösti. Das letzte Wort dürfte jedoch das Stimmvolk haben - die Grünen haben bereits das Referendum angekündigt. Soll die Schweiz neue AKW bauen? Die Diskussion mit Michael Frank, Direktor des Verbands Schweizerischer Elektrizitätsunternehmen (VSE). Er ist zu Gast bei David Karasek.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

V Sloveniji živimo relativno dobro. Imamo visoko kakovost življenja, dostop do narave, športno infrastrukturo in močno regionalno povezanost. A hkrati vse več ljudi skrbi prihodnost. Stopnja nezaupanja v politične institucije je izjemno visoka, zdravstveni sistem se sooča z resnimi težavami z dostopnostjo, absentizem narašča, mladi so vse bolj negotovi glede perspektive, vprašanja dolgoročne vzdržnosti pokojnin pa ostajajo odprta. Kaj vse to pomeni za prihodnost Slovenije? Kako bo umetna inteligenca transformirala slovenska podjetja in ali bomo ujeli ta vlak? Katere veščine bodo sploh prinašale višje plače v prihodnosti in zakaj slovenska politika namesto dolgoročne strategije še vedno raje vlada na podlagi javnomnenjskih anket in nagrajevanja z "bombončki"? Vse to in še več razkriva poročilo o kakovosti življenja v Sloveniji, ki so ga pripravili na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar)? Pred mikrofonom: dr. Peter Wostner, Umar Naroči se na YouTube in nas spremljaj v živo https://www.youtube.com/marjamilic Pridruži se pobudi Nula ni dovolj! Preveri na www.money-how.si/nula-ni-dovolj ______________________ Denis Avdić & Marja Milič predstavljata Psihologija denarja z avtorjem uspešnice Morganom Houslom 19.oktober 2026 I Hala Tivoli Podrobneje o dogodku https://psihologija-denarja.si/ ______________________ PRENOVLJENA DELAVNICA: Investiranje za začetnike Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ___________________ Spletna delavnica INR: kako izbrati račun, naložbe in strategije https://money-how.si/izobrazevanja/ ______________________ PONATIS KNJIGE: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke -- vsa INR orodja (primerjalnik, iskalnik, strategije) ____________________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Se sprašujejo študenti Fakultete za arhitekturo, ki so lani novembra 2025 ustanovili časnik SOHA. Skupaj ga urednikujejo in oblikujejo trije absolventi Luka Tomažič, Maja Perpar in Tilen Kos ter Lana Jereb, ki je v četrtem letniku študija. Zdi se, so zapisali, da naša, nekoč napredna arhitekturna šola, zdaj zaostaja pri vprašanjih, ki se tičejo tako sodobnega študija kot položaja arhitekture v svetu. Vrzel med arhitekturo v praksi in arhitekturo na fakulteti pa se še naprej vztrajno veča. V časniku SOHA se med drugim ukvarjajo s kritiko kapitalistične produkcije v arhitekturi, prostoru in gradbeništvu. Iščejo nove sodelavce za sodelovanje v uredniškem odboru, pri oblikovanju vsebin, lektoriranju, grafičnem oblikovanju, izbiranju gradiva za filmske večere ter organiziranju dogodkov. Vse zainteresirane vabijo, da jih kontaktirajo na elektronsko pošto: Soha.lega.info@gmail.com

Evropski voditelji so na včerajšnjem vrhu v Tivtu podprli širitev Unije in se strinjali, da je treba pospešiti vključevanje držav Zahodnega Balkana. Ponujajo jim bližnjico, kandidatke bi prej dobile mesto za evropsko mizo, ne pa tudi pravice glasovanja. Druge teme: - Izrael še naprej napada jug Libanona. Vse bolj nasilen tudi na Zahodnem bregu; ubit palestinski dojenček - Se bo plačna reforma v javnem sektorju uveljavila do konca? Nova vlada napoveduje razmislek - Na slovesnosti v Kočevskem rogu pozdravili prizadevanja za dostojen pokop žrtev povojnih pobojev

Vse do oktobra bo potekalo snemanje novega animiranega kratkega filma Kriva pota režiserja Leona Vidmarja. Avtorja smo povprašali, kako poteka snemanja lutkovne animacije. V oddaji bomo izvedeli tudi, kaj prinaša letošnji, že 22. mednarodni festival Kino Otok, ki se bo v Izoli odvijal prihodnji teden. Poleg tega ocenjujemo tudi film Novi val Richarda Linklaterja in Še eno rundo, pa greva Francesca Sossaija.

V državnem zboru se dopoldne pred pristojnimi parlamentarnimi odbori začenjajo prva zaslišanja kandidatk in kandidatov za ministrska mesta v novi vladi Janeza Janše. V ministrski ekipi je med koalicijskimi partnericami sedem ministrskih stolčkov pripadlo SDS, štirje NSi, trije Demokratom in eno Fokusu, SLS pa je ostala brez svojega ministrskega kandidata. Vse predstavitve bodo opravili danes in jutri, poslanci pa bodo o seznamu kandidatov predvidoma odločali v četrtek na izredni seji. Drugi poudarki: - Vrstijo se obsodbe stopnjevanja izraelske invazije na Libanon. - Današnji svetovni dan mleka v senci večmesečne krize pridelave zaradi padca odkupnih cen. - Finski hokejisti petič svetovni prvaki po zmagi nad gostitelji Švicarji.

Zakaj se staramo in kaj se pri tem dogaja v naših celicah? V novi epizodi Frekvence X o dolgoživosti raziskujemo celične mehanizme staranja. Zakaj se genetski material poškoduje in čemu se nam s starostjo začno kopičiti poškodovane celice? Pojasnili bomo, kako na proces staranja vplivajo prehrana, gibanje, spanje in mikrobiota ter zakaj kljub številnim 'anti-aging' obljubam staranja ne moremo ustaviti. Lahko pa z življenjskim slogom pomembno vplivamo na to, kako zdravo in kakovostno se bomo starali. Gostji: dr. Mateja Erdani Kreft, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Tamara Lah Turnšek, biokemičarka in strokovnjakinja za biologijo raka Bral je Jure Franko. Avtorica fotografije: Umetna inteligenca. Poglavja: 00:03:05 Kaj se v tednu dni zgodi v naših celicah? 00:05:14 O tokratnih gostjah 00:00:01 Namesto uvoda: Kje smo bili prejšnjič in kam gremo tokrat? 00:06:06 Staranje ali ko je poškodb v celicah vse več 00:07:38 Na to, kako se staramo, vpliva tudi epigenetika 00:08:47 Vse celice v telesu se ne starajo enako hitro 00:10:14 O epigenetski uri 00:11:18 Apoptoza in senescenca 00:13:52 O vlogi telomer 00:16:29 Večplastna narava mitohondrijev 00:19:12 Dobra novica je, da na številne procese v celici vpliva tudi življenjski slog … Razlaga o prehrani in gibanju. 00:23:29 Geni niso vedno odločilni 00:24:30 Vloga mikrobiote pri zdravju celic 00:25:34 Pri 'anti-ageing' tretmajih velja biti previdno sumničav 00:28:36 Ponovimo … 00:30:38 Xpertiza: Minea Rutar

Na platformah, kot je Polymarket, se danes lahko stavi na marsikaj. Kdaj bo odprta Hormuška ožina, kdo bo v slovenski vladi, kolikokrat bo jutri tvitnil Trump? Vse od vremena, športnih stav, do vojaških napadov je danes lahko zapakirano kot finančni instrument in potencialni vir zaslužka. Današnji čas nam je menda prinesel nov način napovedovanja prihodnosti – tako imenovane napovedne trge (v angl. prediction markets). Tako je se imenujejo, ker naj bi z visoko natančnostjo napovedovali prihodnje trende oziroma dogodke. Gre za platforme, med katerimi sta danes najbolj poznani Polymarket in Kalshi, ki uporabnikom omogočajo, da svoj denar vložijo oziroma stavijo na podlagi tega, kakšen prihodnji razplet najrazličnejših dogodkov pričakujejo. In če se izbira izkaže za pravilno, lahko s tem zaslužijo kar precej denarja. Tako je nek Francoz zaslužil več kot 85 milijonov evrov, ko je stavil na zmago Donalda Trumpa na ameriških volitvah, ameriški vojak pa dobrih 400 000 dolarjev, ko je stavil na zajetje nekdanjega venezuelskega predsednika Nicolása Madura. No, slednjega zdaj obtožnica bremeni zlorabe zaupnih informacij. Platforme za trgovanje z dogodki vsekakor ponujajo pester nabor dogodkov, na katere lahko stavite: od datumov vojaških napadov, gibanja cen nafte, prek števila tvitov ameriškega predsednika do tega, kakšno bo vreme, in povsem običajnih športnih stav. Kako so stave postale neke vrste finančni instrument, zakaj naj bi zaradi svoje napovedne moči predstavljale neke vrste informacijski mehanizem in kaj nam ta sodobni pojav prinaša, so v Intelekti razmišljali izvršni direktor Modre zavarovalnice Primož Cencelj, strokovnjak za tehnologije veriženja blokov oziroma blockchain izr. prof. Muhamed Turkanović s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru in komunikologinja s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin.Foto: Pixabay/blickpixel

Plačujemo premije zavarovanja in na koncu nič ne dobimo, si pogosto rečemo. Potem sledi: ah, meni se to ne bo zgodilo. Nekateri se zato ne odločajo za zavarovanja ali pa so podzavarovani, ker ne dobijo nečesa materialnega ali pa ne vidijo rasti ali upada portfelja kot pri vlaganju v vrednostne papirje — skratka nimajo občutka, da so si s tem kupili zaščito. Velikokrat se zgodi, da plačujemo premije za stvari, ki jih zlahka nadomestimo, pustimo pa nezavarovano tisto, kar nam lahko pokuri naše prihranke. Denimo: 5.000 evrov na dan v bolnišnici v tujini. Hiša zavarovana za 150 tisoč evrov, obnova stane 300 tisoč. Potres povzroči požar, zavarovalnica pa potem ne izplača zavarovalnine. Kaj moramo vedeti o zavarovanjih? Pred mikrofonom: Maja Krumberger, direktorica Slovenskega zavarovalnega združenja *epizoda se je prenašala v živo na YouTube 14. aprila ob 14:00 Naroči se na YouTube in nas spremljaj v živo. Koliko kapitala je treba imeti, da mesečno prejemamo 500 ali 1.000 evrov neto dividend? Poigrajte se z dividendnim simulatorjem za SBITOP. Simulator je prosto dostopen. ______________________ Denis Avdić & Marja Milič predstavljata Psihologija denarja z avtorjem uspešnice Morganom Houslom 19.oktober 2026 I Hala Tivoli Podrobneje o dogodku https://psihologija-denarja.si/ ______________________ Bootcamp INR v živo: kako izbrati račun, naložbe in strategije Termini: Ljubljana - 23. april 2026 med 17.00 in 20:00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ___________________ Bootcamp za začetnike Termini: 21. april 2026 med 17.00 - 20:00 (v živo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani) 21.maja 2026 med 17:00 - 20.00 (v živo on-line) Info: https://money-how.si/dogodki/ ______________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 28. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ PONATIS KNJIGE: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke - vsa INR orodja (primerjalnik, iskalnik, strategije) ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 21. april 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Kaj je dividenda in zakaj nekatera podjetja izplačujejo visoke dividende? Katere dividendne delnice in ETF-je izbrati? Kdo so dividendi kralji in kdo dividendni aristokrati? Kako so dividende obdavčene v Sloveniji in kako individualni naložbeni račun (INR) spreminjajo enačbo? Katere so dividende pasti? Kdaj investirati v ETF, ki izplačuje dividende in kako ga izbrati? Pred mikrofonom: Nikola Maljković, Optimtrader in Domen Kregar, Ilirika Koliko kapitala je treba imeti, da mesečno prejemamo 500 ali 1.000 evrov neto dividend? Poigrajte se z dividendnim simulatorjem za SBITOP (https://money-how.si/dividendni-simulator-sbitop/) *epizoda se je prenašala v živo na YouTube 10. aprila ob 11:00 Naroči se na YouTube in nas spremljaj v živo. ______________________ Denis Avdić & Marja Milič predstavljata Psihologija denarja z avtorjem uspešnice Morganom Houslom 19.oktober 2026 I Hala Tivoli Podrobneje o dogodku https://psihologija-denarja.si/ ______________________ Bootcamp INR v živo: kako izbrati račun, naložbe in strategije Termini: Ljubljana - 23. april 2026 med 17.00 in 20:00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ___________________ Bootcamp za začetnike Termini: 21. april 2026 med 17.00 - 20:00 (v živo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani) 21.maja 2026 med 17:00 - 20.00 (v živo on-line) Info: https://money-how.si/dogodki/ _____________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 28. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ PONATIS KNJIGE: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 21. april 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

In honor of April Fools' Day, Zaron Burnett digs into a persistent legend surrounding VSE regular Richard Nixon. With a little help from his pops, Zaron ventures into smoky clubs to unpack a bizarre tale of jazz, drugs, and politics. After the episode, Dana talks about her upcoming book, The Arcane Arts. Zaron discusses his role in a recent Jordan Peele documentary, and Jason reveals his real name for the first time on this podcast. * Hosted by Zaron Burnett, Dana Schwartz, and Jason EnglishWritten by Zaron BurnettSenior Producer is Josh FisherEditing and Sound Design by Chris ChildsAdditional Editing by Mary DooeMixing and Mastering by Josh FisherOriginal Music by Elise McCoyShow Logo by Lucy QuintanillaExecutive Producer is Jason EnglishSee omnystudio.com/listener for privacy information.

In honor of April Fools' Day, Zaron Burnett digs into a persistent legend surrounding VSE regular Richard Nixon. With a little help from his pops, Zaron ventures into smoky clubs to unpack a bizarre tale of jazz, drugs, and politics. After the episode, Dana talks about her upcoming book, The Arcane Arts and Zaron discusses his role in a recent Jordan Peele documentary. * See omnystudio.com/listener for privacy information.

In honor of April Fools' Day, Zaron Burnett digs into a persistent legend surrounding VSE regular Richard Nixon. With a little help from his pops, Zaron ventures into smoky clubs to unpack a bizarre tale of jazz, drugs, and politics. After the episode, Dana talks about her upcoming book, The Arcane Arts. Zaron discusses his role in a recent Jordan Peele documentary, and Jason reveals his real name for the first time on this podcast. * Hosted by Zaron Burnett, Dana Schwartz, and Jason EnglishWritten by Zaron BurnettSenior Producer is Josh FisherEditing and Sound Design by Chris ChildsAdditional Editing by Mary DooeMixing and Mastering by Josh FisherOriginal Music by Elise McCoyShow Logo by Lucy QuintanillaExecutive Producer is Jason EnglishSee omnystudio.com/listener for privacy information.

Toplejši dnevi so na ceste že privabili nekatere motoriste, a to še ne pomeni, da so na novo motoristično sezono vsi ustrezno pripravljeni. Pesek in prah na cestišču, spolzko in ponekod še vedno poledenelo vozišče, slabša vidljivost, razpoke in udarne jame. Vse to so ovire, ki jih morajo motoristi predvideti, saj prostora za improvizacijo in nepripravljenost na cesti ni. Kako poskrbeti za tehnično brezhibnost motocikla, kaj vse je treba preveriti, preden se motorist poda na pot, kako pomembna je dobra fizična pripravljenost in kakšne poti izbrati za začetek nove sezone. To je nekaj vprašanj, na katera bo v četrtkovem Svetovalnem servisu po pol deveti odgovoril Luka Žunec, inštruktor v AMZS-jevem centru varne vožnje Vransko. Veseli bomo tudi vaših vprašanj, po telefonu, elektronski pošti ali na spletni strani Prvega.

Most people think turning around a 60-year-old public company is about cost cuts, headcount reductions, and financial engineering. But real transformation doesn't start on the income statement. It starts when you realize the house you just bought, the one on the great street, in the great neighborhood, with decades of history, isn't a light renovation, you have to tear it down to the studs. That's the reality of turning around a legacy business. When John Cuomo stepped into the CEO role at VSE Corporation, he inherited a 60-year-old company that was overly diversified, culturally hierarchical, and strategically unfocused. Most leaders would have protected what was there, instead, John simplified.  He divested non-core assets. He focused the company almost entirely around aerospace. He reshaped the executive team. He flattened the organization. He made cultural fit, not just performance a gating factor for leadership. And he rebuilt the business around an OEM-centric aftermarket strategy, choosing partnership over short-term arbitrage. The result: over five years, VSE's market cap grew from roughly $300 million to over $3 billion. In this special replay episode, I sat down with John to unpack what it really means to take a 60-year-old company down to the studs, and rebuild it for the next 60. You'll also learn: -Why tearing a company “down to the studs” can be the only way to unlock long-term value -How simplifying a diversified structure accelerated growth instead of limiting it -Why VSE avoids PMA and stays tightly aligned with OEM partners -How to evaluate acquisitions beyond financials, and why cultural fit is non-negotiable -What most executives misunderstand about integration versus portfolio management -How to scale without losing nimbleness and execution speed -The real risks in today's aftermarket M&A environment and why “everything shiny” isn't always valuable -Why presence, not policy, is the foundation of empowerment and execution   About the Guest John Cuomo is the President and CEO of VSE Corporation. Appointed Chief Executive Officer in 2019,  he brings 21 years of experience in distribution and the aftermarket services industry. John previously served as Vice President and General Manager of Boeing Distribution Services Inc. Before Boeing's 2018 acquisition of the Aerospace Solutions Group of KLX Inc., John served as its President and General Manager (since 2014). From 2000 to 2014, John served in multiple roles and functions at B/E Aerospace (parent company of KLX, Inc. until 2014), including Vice President & General Manager and Senior Vice President, Global Sales, Marketing & Business Development. Before joining B/E Aerospace, John served as an attorney at a large multinational law firm practicing commercial law, mergers and acquisitions, and litigation. Connect with John on LinkedIn.  About Your Host Craig Picken is an Executive Recruiter, writer, speaker, and ICF Trained Executive Coach. He is focused on recruiting senior-level leadership, sales, and operations executives in the aviation and aerospace industry. His clients include premier OEMs, aircraft operators, leasing/financial organizations, and Maintenance/Repair/Overhaul (MRO) providers, and since 2008, he has personally concluded more than 400 executive-level searches in a variety of disciplines. Craig is the ONLY industry executive recruiter who has professionally flown airplanes, sold airplanes, and successfully run a P&L in the aviation industry. His professional career started with a passion for airplanes. After eight years' experience as a decorated Naval Flight Officer – with more than 100 combat missions, 2,000 hours of flight time, and 325 aircraft carrier landings – Craig sought challenges in business aviation, where he spent more than 7 years in sales with both Gulfstream Aircraft and Bombardier Business Aircraft. Craig is also a sought-after industry speaker who has presented at Corporate Jet Investor, International Aviation Women's Association, and SOCAL Aviation Association.    Podcast CTA Check out this episode on our website, Apple Podcasts, or Spotify, and don't forget to leave a review if you like what you heard. Your review feeds the algorithm, so our show reaches more people. Thank you!

In 1979, the world watched as NASA’s 77-ton space station made its fiery plunge back to Earth. When Skylab broke apart over a sleepy Australian town, the falling debris set off a global media frenzy. This is the story of the night the sky actually fell — and the teenager who became an improbable hero. Hi, Disorganized Crime fans! Check out this story from the Very Special Episodes podcast. You can listen to new episodes of VSE every Wednesday wherever you get your podcasts. * Today's episode is a production of iHeartPodcasts and School of Humans. See omnystudio.com/listener for privacy information.

When Russia invaded Ukraine, hundreds of starving dogs were trapped inside the Chernobyl Exclusion Zone. For years, Oregon-based veterinarian Dr. Jenn Betz had been their lifeline. Now, with Putin’s troops occupying the site, she had only one thought: How do I get back there? * Hi, Disorganized Crime listeners! Check out this story from the Very Special Episodes podcast. You can listen to new episodes of VSE every Wednesday wherever you get your podcasts. Today's episode is a production of iHeartPodcasts and School of Humans.See omnystudio.com/listener for privacy information.