Podcasts about VSE

Maali Almeida, vojni fotograf, se zbudi v onostranstvu. Ne more se spomniti, kje in kako je umrl. Tako se začne roman Sedem lun Maalija Almeide šrilanškega pisatelja Šehana Karunatilake, ki je leta 2022 osvojil Bookerjevo nagrado. Deloma kriminalka, deloma politična satira, deloma zgodba o duhovih, ki v trumah poseljujejo Šrilanko in prestolnico Kolombo. Tu je še nestandardni ljubezenski trikotnik in filozofska premišljevanja o smislu človeškega obstoja. Med argumenti Bookerjeve žirije za izbor prav tega romana je suveren in epski zamah, s katerim je Karunatilaka uspel ujeti izredno kompleksnost šrilanške družbe sredi državljanske vojne ter živo približati ljudi najrazličnejših družbenih slojev, narodnosti, poklicev, ambicij ter njihovih medsebojnih odnosov. Vse to pa je bogato podkletil z vseprisotnim črnim humorjem ter nepričakovanimi pripovednimi strategijami. Sedem lun Maalija Almeide je v Sobotnem branju predstavila Tina Mahkota, ki je roman prevedla v slovenščino. Izšel je pri založbi Morfem Plus.

When Russia invaded Ukraine, hundreds of starving dogs were trapped inside the Chernobyl Exclusion Zone. For years, Oregon-based veterinarian Dr. Jenn Betz had been their lifeline. Now, with Putin’s troops occupying the site, she had only one thought: How do I get back there? * Hi, Disorganized Crime listeners! Check out this story from the Very Special Episodes podcast. You can listen to new episodes of VSE every Wednesday wherever you get your podcasts. Today's episode is a production of iHeartPodcasts and School of Humans.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Poslanke in poslanci bodo danes prižgali zeleno luč za najverjetneje edino v tem mandatu, skupno pa 12-to spremembo ustave. V njej bo po novem zapisana pravica do uporabe gotovine. Predlog ima praktično soglasno podporo. Druge teme: - Izteka se kampanja pred nedeljskim referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Od polnoči volilni molk. - Vse več podrobnosti ameriškega mirovnega načrta za Ukrajino. Ta ne bo sprejela dogovora, ki bi prekoračil njene rdeče črte, Moskva za takojšnja pogajanja. - V šolah in vrtcih z dobrotami, kakršne so jedli že babice in dedki, končali teden slovenske hrane.

Špela Rotar rada hodi v muzeje, rada pleše, obiskuje koncerte. Je edina gluha študentka v Sloveniji! Slišeči o gluhih vemo malo, večinoma nimamo pojma. Zato mi je zaupala, kako je videti njeno življenje, s kom se druži, kako komunicira. Jo prijatelji vključijo v pogovore tudi, ko jih ne razume? Kako je z zmenki? Je tolmačka z njo 24 ur na dan? Kako je imeti ob sebi nekoga, ki mu moraš zaupati, da govori resnico? Največ časa pa sva namenili glasbi. Čuti jo na zelo poseben način. Vse, kar vas je zanimalo o svetu gluhih, v novi epizodi Rožnate.

Letošnji Teden slovenske hrane, ki poteka od 17. do 23. novembra in bo vrh dosegel v petek z uveljavljenim Tradicionalnim slovenskim zajtrkom, zajema vrsto akcij za krepitev zavedanja o pomenu lokale hrane. Povezuje jih slogan » Moja izbira je slovenska hrana«. Osrednja tema Tedna slovenske hrane je sodelovanje in uspešno delovanje vseh členov v verigi preskrbe s hrano od kmeta, kmetijskega podjetja, zadrug, živilsko – predelovalne industrije, distribucije in trgovine do končnega potrošnika. Vse to s ciljem večje prehranske odpornosti, ki v času novega geopolitičnega okolja postaja vedno pomembnejše strateško vprašanje.

V Goriških Brdih po nočnih nalivih izredno stanje, zaradi napovedanih novih padavin povečana nevarnost plazov na zahodu države.Pred referendumom se jutri začenja predčasno glasovanje. Zakon je zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev oziroma nekaj manj kot 340 tisoč volilnih upravičencev.Po Sloveniji molitve za svetost življenja, temu namenjena je bila tudi maša na Kureščku.V državnem zboru danes pestro, poleg začetka rednega zasedanja poslance čaka še izredna seja o izdatno preoblikovanem Šutarjevem zakonu.Po oceni Bruslja bo gospodarska rast v Evropski uniji letos dosegla 1,4 odstotka, v Sloveniji zgolj odstotek.Nov primer načrtnega ogrožanja varnosti na železnicah, tokrat na progi med Celjem in Žalcem.Vreme: Proti jutru bo predvsem na Kočevskem in Notranjskem lahko snežilo do nižin.Vse slabši finančni položaj občin zavira razvoj lokalne samouprave.V teden slovenske hrane vstopili z akcijo Lokalna hrana na vlakih.ŠPORT: Leja Glojnarič v skoku v višino do prve slovenske medalje na 25. olimpijadi gluhih v Tokiu.

V novi epizodi oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija so vajeti prevzeli novi vladni anketarji Jelka, Mirko in Milka, ki so od hiše do hiše zbirali podatke in merili priljubljenost vlade in kakovost mošta. Na posebni telefonski številki za oddajo orožja je klice sprejemal Jure Longyka, orožja pa bi se po novih pravilih radi znebili vsi, od Hojsa do Luke Mesca in seveda Bavčarja in Janše, ki se oglašata z mariborskega letališča. Na predreferendumski petek seveda ne moremo brez nove duhovne misli, Uroš Slak z Matozom, Strelom, Zahovičem in drugimi strokovnjaki razpravlja o neustavnosti alkotestov, svetoval nam je dvojni doktor Miran Kranjc, ki je pripravil krajši tečaj rokovanja, Elon Musk in Donald Trump na Bledu iščeta nov otok ljubezni, verjetno pa se nam bo oglasil tudi sam predsednik vlade Robert Golob, ki še vedno ni našel pravega imena za svojega mačkona. Vse to in še točno tri stvari v petek dopoldan na Prvem.

Čezmerna žeja in uriniranje, zamegljen vid, nenamerno hujšanje, pomanjkanje energije, bolezni dlesni … Vse to so lahko znaki sladkorne bolezni. V petek, na svetovni dan te epidemije tretjega tisočletja, bomo v Svetovalnem servisu gostili diabetologinjo dr. Jelko Zaletel, dr. med. Govorili bomo tako o prvih znakih bolezni kot o spopadanju z njo ter o spremembi življenjskega sloga, ki je največkrat neizogibna.

V podkastu Odprto smo enodružinskim hišam posvetili že kar nekaj pogovorov. Tematika je zares obsežna in neizčrpna, predvsem ker zaradi novih projektov ponuja tudi vedno nove priložnosti za pogovor. O nagrajenem projektu enodružinske hiše smo se tokrat pogovarjali z Juretom Henigsmanom, Vidom de Glerio in Sašo Štuhec iz biroja STRIP LAB. Hiša nad mestom je namreč letos prejela nagrado Zlati svinčnik ZAPS za odlično realizacijo. Žirija je prepoznala, da arhitekturni koncept hiše »spretno izkorišča naravne značilnosti mikro-lokacije in »posojeno« krajino daljnosežnih razgledov čez Mursko polje. Hiša se tako zliva z okolico, kot da bi tja vedno pripadala,« zato ne preseneča, da je bil projekt nominiran tudi za nagrado Piranesi leta 2024. V biroju STRIP LAB, ki ga poimenujejo tudi Laboratorij za trajnostne strategije, sledijo viziji, da je napredek v razumevanju in delovanju v prostoru možen le skozi interdisciplinarni pristop. Zato pri svojem delu sodelujejo z vsemi deležniki, ki prostor razumejo kot vrednoto. S svojimi projekti in delom želijo prispevati k ustvarjanju trajnostnega in avtentičnega okolja, usmerjenega v prihodnost. Arhitekturo povezujejo z urbanizmom, krajinsko arhitekturo in oblikovanjem ter kreativnim pristopom na strateški ravni. Sodelujejo z javnimi naročniki, nevladnimi organizacijami, podjetji in posamezniki. Vse z namenom ustvarjanja trajnostnega in avtentičnega prostora, namenjenega sodobnemu bivanju in prihodnosti. Prisluhnite podkastu Odprto!

Josip Pangerc je bil politik, podjetnik, glasbenik, borec za slovensko besedo in štiri mandate nadžupan občine Dolina – v tem času so gradili ceste, šole, vodovodno in električno napeljavo, pripeljal je zdraviliški turizem, vodil vinarsko in sadjarsko zadrugo, ustanovil Hranilnico in posojilnico, pa izobraževalno in pevsko društvo. Zavzemal se je za pravice žensk in rabo slovenskega jezika v uradniških postopkih. Letos mineva sto let od njegove smrti, a kljub vsemu še vedno spada med dokaj neznane osebnosti. Morda se bo to vsaj nekoliko spremenilo, ko bo odprt sodobno zasnovan muzej v njegovi domači hiši. Vse do maja smo si v Narodnem muzeju Slovenije lahko ogledali tudi razstavo s pomenljivim naslovom Pišem vam iz Doline pri Trstu, ki bo dobila še virtualno različico, in konec oktobra so na sedežu Slovenske matice pripravili posvet o njem. Foto (izrez): Naslovnica knjige Josip Pangerc. Plemeniti slovenski rodoljub avtorja Marca Manina (Založba Mladika)

Petra Seliška je mednarodno uveljavljena filmska režiserka dokumentarnih filmov, ki živi in ustvarja med Ljubljano, Marseille-jem in Skopljem. Leta 2003 je v Skoplju ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan film in festival dokumentarnega filma MAKEDOX FILM FESTIVAL. Njen najnovejši film Gora se ne bo premaknila je na Festivalu slovenskega filma Portorož, prejel kar tri nagrade vesna! Film nas popelje visoko v gore Severne Makedonije, kjer spremljamo tri brate, starih med šest in enaindvajset let, kako se spopadajo z zelo zahtevnim delom in osamljenostjo sredi divje narave. Skrbijo za krdelo ovac, koz, krav in za trop psov, ki jih čuvajo pred volkovi, živali vodijo na pašo, jih hranijo, hkrati pridelujejo tudi domači ovčji sir. Vse se odvija z večstoletno tradicijo planšarstva daleč stran od civilizacije, sicer komunicirajo med seboj z mobiteli, signal pa lahko ulovijo le na določenem mestu, ki je štirideset minut hoje oddaljen od njihovega bivalnega prostora. Mladi fantje se tudi vse bolj ukvarjajo z vprašanji, zakaj so tu, zakaj prav oni to počnejo, ali jih čaka drugačna prihodnost ali so obsojeni, da ostanejo in kaj bi se zgodilo, če bi eden od njih zapustil goro. Delovni naslov je bil najprej Dežela Šarplanincev, pravi režiserka Petra Seliškar: "ker pa nismo snemali na Šarplanini, ampak na gori Solunska glava, smo naslov spremenil"i. Pa tudi sam naslov Gora se ne bo premaknila ima močno metaforo.

Dino Zupančič je eden redkih slovenskih marketinških strokovnjakov, ki se lahko pohvali s strokovno podlago iz elektrotehničnih znanosti. Že v času študija je pritegnil pozornost stroke z odmevnimi projekti v sklopu študentskih organizacij, med drugim je vodil tudi največjo študentsko prireditev v Sloveniji, legendarno Škisovo tržnico.  Leta 2008 je soustanovil Agencijo 101, ki si je v več kot petnajstih letih delovanja izborila status ene najhitreje rastočih in prodornih slovenskih neodvisnih agencij. Kot direktor in strateški vodja ekip je usmerjal rešitve v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi naročniki.Danes kot direktor v agenciji skrbi za strateški razvoj in doseganje poslovnih ciljev. Je pozitiven realist, ki verjame, da so ljudje daleč največji in najpomembnejši kapital podjetja. Verjame v sinergije timskega dela, opirajoč se na vrednote, kot so lojalnost, profesionalnost, zanesljivost, inovativnost in proaktivnost. Prav vztrajno sledenje vrednotam, ki jih je agencija začrtala, je eden ključnih razlogov, da je agencija trenutno med najbolj zaželenimi delovnimi okolji v slovenskem prostoru. Od leta 2023 pa je tudi partner v agenciji McCann Ljubljana. V zadnjih letih je bila agencija večkrat nagrajena na domačih (SOF, Sempl, Diggit, Sporto, Websi, Effie) in mednarodnih festivalih (Clio Awards, European Excellence Awards, Balcannes in SomoBorac ter finalist festivala v Cannesu). Najljubši citat: Overthinking is not a strategy. Najljubša knjiga: Atomic habits - James ClearNajljubša serija: Trenutno Trainwreck - predvsem Woodstock 99Hobiji: Tenis, kolesarjenje, fitnes, razna druženja.Najljubša hrana: Vsa mediteranska hrana, predvsem čim manj predelana.Najljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: Google mapsZaključni nauki:·      Vztrajnost se poplača.·      Nikoli ne podcenjujte moči marketinga.·      Vse je v ravnovesju.

Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito. Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu. Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi. Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena  zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška. In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata. Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan! Ampak gremo lepo po vrsti. Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili. In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede. Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.« Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo. Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje. Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris. latinski izrek       Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot: “Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”  

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš

Razstava arhivskih fotografij o življenju in delu slovenskih beguncev v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba, je ta in naslednji mesec na ogled v Grabeljškovi dvorani Cankarjeve knjižnice na Vrhniki. Pred 80-imi leti je svoje domove zapustilo ter odšlo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško več kot 20.000 Slovencev. Njihov odhod iz domovine je bil v izjemno težkih razmerah resnično junaška zgodba. V blatu vetrinjskega polja, ob neprijazni taboriščni upravi in v hudem pomanjkanju so v nekaj dneh vzpostavili vrtce, osnovne šole in gimnazijo. Prav tako so iz nič vzniknili časopisi, pevski zbori, dramske skupine in vrsta drugih dejavnosti. Vse to lahko zaslutimo ob razstavljenih fotografijah. O povojnih dogodkih in življenju in delu slovenskih beguncev bo naslednji četrtek govorila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Piše Iztok Ilich, bereta Igor Velše in Maja Moll. Črki K in A v naslovu druge knjige esejev jezikoslovca in literata Kozme Ahačiča sta, kar ni težko uganiti, začetnici njegovega imena in priimka. Vendar imata tudi druge pomene: dvignjeni roki pod črkama sta staroegipčanski hieroglif, ki med drugim predstavlja življenjsko silo, enega od delov duše; ki odločilno vpliva na srečo in nesrečo, bolezen in zdravje, moč in nemoč, torej na celotno človekovo usodo. Ahačič svojih razmišljanj ne niza linearno, postopoma, temveč tok misli pogosto pretrga z zasukom, s preusmeritvijo pozornosti na neko sorodno, bližnjo temo. V večini esejev se iz različnih izhodišč vrača k temam, ki ga vznemirjajo in mu izpolnjujejo življenje. To sta ob izletih v svet filma predvsem poslušanje in aktivno ukvarjanje z glasbo ter znanstveno razmišljanje o različnih vidikih jezika, zlasti slovenščine. Delo z jezikom, pravi, nikoli ni končano. In dodaja, da za raziskovanje ni dovolj vrhunsko znanje, temveč tudi nepopisljivo, življenje prežemajoče navdušenje. Esej Scvrti možgani in zaklepanje ušes, na primer, začne s komaj slišnim predvajanjem nekega glasbenega albuma, v čemer najde »nujen recept za novo digitalno okolico, ki jo moramo znati utišati do te mere, da ni neslišna, a je obenem dovolj nevsiljiva, da jo lahko zaslišimo drugače.« Tudi iz svojih izkušenj pozna posledice pretirane glasnosti trivialnih spletnih vsebin: ker smo izpostavljeni vse več informacijam, vedno manj razmišljamo. Za to stanje se mu zdijo slovenski »scvrti možgani« primernejša besedna zveza od angleške »gnitje možganov«. Ko drsamo po svojih pametnih napravah navzgor, ugotavlja, »se prebijamo do nižjih in nižjih plasti kratkih filmčkov, ki nas polnijo z novimi in novimi impulzi … Vse mora biti skrajšano, zgoščeno, udarno, preprosto …« Možgane moramo zato, če jih želimo ohraniti za bistvene stvari, znati od časa do časa zakleniti. Esej Koraki, samo koraki Ahačič začenja s prizorom iz Kurosawovega filma Sanje, zaokroži pa ga z razmišljanjem o različnih ravneh sodobne slovenščine – od idealnega knjižnega govorjenega jezika na radiu in televiziji do različic pogovornega jezika. Odsotnost razmišljanja o jeziku na večini komercialnih medijev, opozarja, bi postala velik problem, če ne bi imeli dobrega usmerjevalnega modela na RTV. Mnogi, ki kot krokarji prežijo na vsako jezikovno napako, pozabljajo, da govorjeni jezik oblikujejo dobri vzorci in pozitivni vzori. Kajti »slovenski jezik ni več mladenič, ki bi ga morali ves čas opozarjati in kritizirati, ampak odrasla oseba z lastno izoblikovano in kompleksno osebnostjo, na katero lahko vplivamo samo, če jo hkrati sprejemamo.« Prav mehčanje strogosti v presojanju, kaj je prav, sprejemljivo in kaj ne, značilno za večji del starejših jezikoslovcev, je pomembna vrlina pisanja in ravnanja Kozme Ahačiča. K bralcu se ne sklanja z dvignjenim prstom, ampak se z njim pomenkuje ob skodelici kave. Še posebej dragoceno pa je, da se zna ob razlaganju slovničnih in pravopisnih pravil približati tudi mladim in najmlajšim, ki jih »piflanje« pravil in izjem sicer rado odvrne od branja. Povabi jih v družino na vse strani odprtih jezikovnih priročnikov Fran, ki jih je ustvaril s širokim krogom sodelavk in sodelavcev. V eseju Slovenščina kot velik jezik se Ahačič po pogovoru z Grenlandcem Perom vpraša, zakaj mi, ki nas je štiridesetkrat več, obupujemo nad slabim stanjem svojega jezika, ki v resnici sploh ni slabo. Tudi zato ne, ker nam je s Franovo družino uspelo vzpostaviti enega boljših servisov v Evropi za uporabnike jezika. Sklene z ugotovitvijo, da je poudarjanje naše majhnosti zgolj beg pred odgovornostjo, ki se je sprevrglo v razvado. V več kolumnah se avtor kritično sooča s položajem slovenščine v izobraževanju. Zavrača poskuse zniževanja meril na maturi in uvajanje angleščine v visokem šolstvu kot rešilne bilke za internacionalizacijo znanosti, saj »bi na najvišji ravni vodila v povprečje, provincializem – in ne v odličnost«. Rešitve prav tako ne vidi v zapiranju v meje lastnega jezika – provincializaciji v nasprotnem smislu. »Treba se bo naučiti živeti v večjezičnem globalnem svetu,« je prepričan. V eseju Zmaga in dva poraza je Ahačič pohvali sprejetje Zakona o javni rabi slovenščine, a hkrati opozarja na počasnost globalnih ponudnikov pretočnih vsebin pri uvajanju vmesnikov v slovenskem jeziku na zaslone, v avtomobile, gospodinjske naprave in še kam. »Vsak od nas,« vztraja, »mora po svojih močeh dvigniti svoj glas: enkrat kot potrošnik, drugič kot civilna družba, tretjič kot strokovnjak.« V drugem delu knjige se zvrsti devet v tedniku Mladina objavljenih esejev, nastalih med virusno pandemijo. V Koncu avtor znova zavrne prepričanje mnogih, ki po osamosvojitvi niso ponotranjili prehoda v novo obdobje slovenščine in vztrajajo, da je »edina oblika izražanja pripadnosti jeziku zaskrbljenost zanj, iskanje nedoslednosti v rabi in zgražanje nad različnimi odkloni«. Nazadnje se v remiksu Popotovanje iz Litija do Čateža duhovito naveže na Levstikov spis, pri čemer, opozarja, so vsi dogodki in dialogi izmišljeni, saj je legendarno literarno in jezikoslovno pot premeril le virtualno, s pomočjo Googlove aplikacije.

V dneh okrog praznika Vse svetih, ko več razmišljamo o naši minljivosti, smrti in povezanosti med nami, je bila naša gostja v Svetovalnici predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec. Spregovorili smo o pomenu odnosov v zadnjem obdobju življenja, o človekovi vrednosti, o tem, česa si ljudje v času umiranja želijo, pa tudi o zakonu, ki bi uvedel asistirani samomor. Je slednji povezan tudi z evgeniko, ki je ljudi delila na tiste, katerih življenje je več vredno, in na tiste, katerih življenje ne šteje veliko? Prisluhnite zanimivemu pogovoru na prazničen dan.

V dneh okrog praznika Vse svetih, ko več razmišljamo o naši minljivosti, smrti in povezanosti med nami, je bila naša gostja v Svetovalnici predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec. Spregovorili smo o pomenu odnosov v zadnjem obdobju življenja, o človekovi vrednosti, o tem, česa si ljudje v času umiranja želijo, pa tudi o zakonu, ki bi uvedel asistirani samomor. Je slednji povezan tudi z evgeniko, ki je ljudi delila na tiste, katerih življenje je več vredno, in na tiste, katerih življenje ne šteje veliko? Prisluhnite zanimivemu pogovoru na prazničen dan.

K ovdovelemu gospodarju dvorca na Norveškem se v pričakovanju boljšega življenja priženi ambiciozna Rebekka, prav tako ovdovela mati dveh najstniških hčera. Gospodar na poročni večer umre in na vrata kmalu potrkajo upniki. Izkaže se, da je razkošno posestvo pred bankrotom, to pa ne preprečuje gospodarjevi lepi hčerki Agnes, da se zaradi plemiškega rodu do mačehe in polsester ne bi prezirljivo vedla. Toda povzpetniška Rebekka ima svoj načrt: svojo neprivlačno hčer Elviro bo tako vzgojila in preobrazila, da bo »ustrezna« za poroko s princem. Grda polsestra (Den Stygge Stesøsteren) je celovečerni prvenec norveške avtorice mlajše generacije Emilie Blichfeldt. Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem. S svojo drznostjo je za gledalca podobno pretresljiva izkušnja kot primitivni lepotni posegi, ki jim je pod materino taktirko podvržena grda račka Elvira. Toda pozor, v Grdi polsestri, v kateri nedolžnost velja za dragoceno valuto, ni zares nedolžen nihče. Za Elviro, ki je bila že pred materinim podjetniškim načrtom zaljubljena v princa zaradi njegove pesniške zbirke, se izkaže, da je sicer žrtev svojih fantazem – v resničnem življenju je princ plitev primitivnež – toda ker se v svoji želji voljno podvrže preobrazbi, je vsaj sokriva za svojo nemilo usodo. Pripovedka o Pepelki, katere zasnutki segajo v antiko, je v zgodovini doživela številne preobrazbe, različne psihološko-filozofske šole pa so ji pripisovale zelo nasprotujoče si pomene. Od patriarhalne fantazije o podreditvi moškemu kot končnemu cilju do Freudove analize prisile, avtoritarnosti in moči želje. Jung je v arhetipski zgodbi našel prispodobo individuacije oziroma razvojne poti k sebi in iskanja notranjih zmožnosti, sodobna feministična kritika pa v zgodbi vidi predvsem kritiko družbenih pričakovanj in nadzora. Zdi se, da je scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt dobro preučila vsa ta izhodišča in je nasprotja tudi mojstrsko pregnetla v svoje delo, ki sešije zgodovinski kostumski spektakel s potujitvenimi učinki nizkoproračunskega B-filma. Ob mesenosti, ki se napenja pod korzeti, telesnih tekočinah, samopoškodbah, vprašanju lepote in tekmovalnosti, pa tudi samozavedanju ženske telesnosti moramo omeniti dve francoski predhodnici, Julio Ducournau s filmom Titan (2021) in Coralie Fargeat s Substanco (2024). Vse čistune, ki bi morda oporekali suverenemu mešanju žanrov in svobodni interpretaciji Pepelke, ki si jo je privoščila Emilie Blichfeldt, pa bi bilo treba opozoriti na to, da so znameniti pravljičarji 19. stoletja, kot so Hans Christian Andersen in brata Grimm, znali za svoje obdobje podobno spretno vnašati v pripovedi krutost in družbeno kritiko z nasilnimi in seksualnimi podtoni ... Zagotovo ena presežnih filmskih izkušenj leta.

Različne dobrote lahko pripravimo za praznične dni. Pri tem si lahko pri kakšnih sladicah, morda piškotih, pomagamo tudi s kostanjem, ki smo ga nabrali, naredimo še kakšen kostanjev nadev ali pa pri dodamo kostanj, da bodo piškoti, sladica malce drugačnega, boljšega okusa. Sestra Nikolina nam je povedala, kako naredimo sladico: kostanjev domači prijatelj. Miksamo 10 dag masla in15 dag sladkorja, vanili sladkor pridamo in 3 jajca. To dobro zmiksamo, da dobimo kremasto, bolj rahlo zmes. Posebej pripravimo si 26 dag pšenične ali pa pirine moke s pecilnim praškom in 5-6 dag orehov ali mandljev in 30 dag kostanja. Vse suhe sestavine premešamo, dodamo orehe (po želji še kakšno rozino). Nato napravimo gladko testo in iz njega oblikujemo štručke. Pečemo 30-40 minut. Ohlajene narežemo na debelino do pol centimetra.

Različne dobrote lahko pripravimo za praznične dni. Pri tem si lahko pri kakšnih sladicah, morda piškotih, pomagamo tudi s kostanjem, ki smo ga nabrali, naredimo še kakšen kostanjev nadev ali pa pri dodamo kostanj, da bodo piškoti, sladica malce drugačnega, boljšega okusa. Sestra Nikolina nam je povedala, kako naredimo sladico: kostanjev domači prijatelj. Miksamo 10 dag masla in15 dag sladkorja, vanili sladkor pridamo in 3 jajca. To dobro zmiksamo, da dobimo kremasto, bolj rahlo zmes. Posebej pripravimo si 26 dag pšenične ali pa pirine moke s pecilnim praškom in 5-6 dag orehov ali mandljev in 30 dag kostanja. Vse suhe sestavine premešamo, dodamo orehe (po želji še kakšno rozino). Nato napravimo gladko testo in iz njega oblikujemo štručke. Pečemo 30-40 minut. Ohlajene narežemo na debelino do pol centimetra.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Odvetnik Rudi Vouk je prejel nagrado, poimenovano po Ferdinandu Bergerju, s katero Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora nagrajuje civilnodružbeno zavzemanje. Odličje je prejel tudi Alaaeddin Alhalabi, po rodu iz Sirije, ki v februarskem atentatu v Beljaku storilca z avtom podrl na tla. V govoru je Colette M. Schmidt, urednica časnika „Der Standard, obema nagrajencema izrazila spoštovanje za pogum in vztrajnost, lik odvetnika Rudija Vouka pa predstavila v luči 70. obletnice Avstrijske državne pogodbe (ADP) in 7. člena. Nato je vključila še zadnji politični razplet. „Žalostno in sramotno je, da spet stojimo pred pomazanimi dvojezičnimi krajevnimi napisi – več kot 50 let po pogromu na dvojezična napise, ko je oče takrat sedemletnega Rudija Vouka pobral uničene dvojezične table in sina fotografiral pred praznimi tablicami. Vse dvojezične krajevne table, tarče zadnjega vandalizma, se nahajajo v okolici Muzeja Peršman, za katerega je po policijski raciji julija nastopil kot odvetnik Rudi Vouk“, je v govoru povzela Colette M. Schmidt. Obema nagrajencema je čestitala državnozborska poslanka in deželna govornica zelenih Olga Voglauer. V izjavi je zapisala, da sta oba pokazala, kaj pomeni odgovornost v demokraciji. Voukovo zavzemanje za pravice manjšin, pravno državo in demokracijo že desetletja oblikuje Koroško in Avstrijo ter si zasluži najvišje priznanje, je med drugim zapisala. Rudiju Vouku je na družbenem omrežju X čestitala slovenska ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon.

Odvetnik Rudi Vouk je prejel nagrado, poimenovano po Ferdinandu Bergerju, s katero Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora nagrajuje civilnodružbeno zavzemanje. Odličje je prejel tudi Alaaeddin Alhalabi, po rodu iz Sirije, ki v februarskem atentatu v Beljaku storilca z avtom podrl na tla. V govoru je Colette M. Schmidt, urednica časnika „Der Standard, obema nagrajencema izrazila spoštovanje za pogum in vztrajnost, lik odvetnika Rudija Vouka pa predstavila v luči 70. obletnice Avstrijske državne pogodbe (ADP) in 7. člena. Nato je vključila še zadnji politični razplet. „Žalostno in sramotno je, da spet stojimo pred pomazanimi dvojezičnimi krajevnimi napisi – več kot 50 let po pogromu na dvojezična napise, ko je oče takrat sedemletnega Rudija Vouka pobral uničene dvojezične table in sina fotografiral pred praznimi tablicami. Vse dvojezične krajevne table, tarče zadnjega vandalizma, se nahajajo v okolici Muzeja Peršman, za katerega je po policijski raciji julija nastopil kot odvetnik Rudi Vouk“, je v govoru povzela Colette M. Schmidt. Obema nagrajencema je čestitala državnozborska poslanka in deželna govornica zelenih Olga Voglauer. V izjavi je zapisala, da sta oba pokazala, kaj pomeni odgovornost v demokraciji. Voukovo zavzemanje za pravice manjšin, pravno državo in demokracijo že desetletja oblikuje Koroško in Avstrijo ter si zasluži najvišje priznanje, je med drugim zapisala. Rudiju Vouku je na družbenem omrežju X čestitala slovenska ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon.

Vlada je z interventnim zakonom optimizirala nekatere postopke ob uvedbi novega sistema dolgotrajne oskrbe. Zakon med drugim ureja, da bodo v nov sistem prevedeni tudi oskrbovanci v domovih za starejše, ki nimajo skrbništva in ne morejo dati soglasja. Starejšim od 80 let pa za uveljavitev pravice do e-oskrbe odslej ne bo več potrebno zdravniško mnenje. Vse to je tudi morebitna olajševalna okoliščina za ministra Maljevca pred jutrišnjo interpelacijo. Drugi poudarki oddaje: - Državni zbor po vetu državnega sveta znova sprejel noveli zakona o vrtcih in o gozdovih. - Voditelji članic Unije o uporabi zamrznjenega ruskega premoženja. - V Budimpešti množičen shod v podporo premierju Orbanu, istočasno tudi velik opozicijski shod

Pesniška zbirka Vse, kar ti moram povedati je izšla kot 124. knjiga v ugledni knjižni zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost. Njena avtorica, pesnica Špela Setničar je prvenko smiselno razdelila na nekaj tematskih sklopov. V uvodnem ciklu Vzgoja kanarčkov piše o otroški izkušnji, skoraj praviloma travmatični, pri tem pa najde prepoznavno ravnovesje med pričevanjem, spominjanjem in izpovedjo. V njeni poeziji imajo čustva pomembno mesto, vendar pesnica v svojem izražanju ni nikoli sentimentalna. To je razvidno tudi v ciklu Lasje sujejo, ki vsebuje pesmi o osebni izkušnji raka. Več o svoji poeziji in pesniški zbirki pove pesnica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, občuteno pa prebere tudi kar nekaj svojih pesmi. Nikar ne zamudite.

Ein Stromabkommen mit der EU soll den Zugang zum europäischen Strommarkt sichern, um die Versorgungssicherheit hierzulande zu stärken. Der Verband der Schweizer Elektrizitätsunternehmen, der VSE, stellt sich hinter das Abkommen - verlangt aber eine grundlegende Überarbeitung. Weitere Themen: Die historische Basler Altstadt soll tramfrei werden. Dieses Ziel verfolgt eine Gruppe von Visionären mit prominenten Mitgliedern. Sie wünschen sich für Basels Innenstadt grosszügige Plätze und Flaniermeilen mit vielen Bäumen und Brunnen. Grossbritanniens Prinz Andrew soll einst im Umfeld des Sexualstraftäters Epstein eine minderjährige Frau sexuell missbraucht haben. Der Prinz bestreitet die Vorwürfe seit Jahren vehement. Nun dürfte die Biografie des einstigen Epstein-Opfers Virginia Giuffre das Königshaus weiter unter Druck setzen.

Kaj prinaša sodna reforma? Ukinja okrajna sodišča, uvaja enovitega prvostopenjskega sodnika in predsednikom sodišč daje več odgovornosti. Vse to nujno potrebujemo in težko čakamo, pravijo na vrhovnem sodišču. Pomisleke pa imata Sodni svet in sodniško društvo. Sodni svet opozarja, da spremembe, ki jih je potrdila koalicija, pomenijo najhujši neposredni napad nanj vse od osamosvojitve. V sodniškem društvu pa se bojijo, da bo reforma začasno ustavila delo na sodiščih in povzročila nove sodne zaostanke. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Andreja Katič, ministrica za pravosodje; Urška Kežmah , predsednica Sodnega sveta; Tina Brecelj, vodja službe za zakonodajo na vrhovnem sodišču; Tomaž Bromše, predsednik Slovenskega sodniškega društva. Avtorica oddaje Jolanda Lebar.

Tokratno epizodo oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bomo odprli s posebnim dokumentarcem o življenju dronov, v sami oddaji pa se bo voditeljski trojček Uroš Slak, Igor E. Bergant in Marcel Štefančič spraševal, kdo bo novi urednik Tarče in zakaj bi to lahko bil Mirko Strojan. Slovenske železnice bodo predstavile nov literarno-umetniški projekt, v katerem bosta Vesna Milek in Sebastijan Cavazza brala poročila o zamudah potniških vlakov. Zlatko Zahovič in Franc Kangler sta naveličana politikov, ki zlorabljajo vijoličasto barvo, zato sta sklenila obračunati z Karlom Erjavcem, Vladimirjem Prebiličem in Zoranom Stevanovićem. Slišali bomo, kaj sta se po telefonu pogovarjala Putin in Trump, Fešn Tony pa se bo iz Ljubljanskega tedna mode oglašal z nasveti Zelenskemu, kaj obleči za mirovna pogajanja. Vse to in verjetno ne čisto vse to v petek dopoldan na Prvem.lek o dogodkih poslušalcem vseh generacij. Bodite del petkove zabave na Prvem.

Zaradi številnih nevšečnosti na slovenskih avtocestah vlada predlaga podaljšanje veljavnosti letnih vinjet. Vse, ki bodo v veljavi prvega decembra, bi veljale še dodatne štiri mesece. Že z novim letom pa bo, če bo predlog vlade podprl tudi državni zbor, vožnja po obalnih hitrih cestah mogoča brez vinjet. Druge teme: - Omejene dobave človekoljubne pomoči in vračanje trupel talcev krhajo premirje v Gazi. - Obrambni ministri Nata razpravljajo o dodatnem denarju za obrambo. - Kaj bodo zamude v postopkih pomenile za vodooskrbo na Obali in Krasu?

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Na slovenskem kapitalskem trgu je začelo brbotati. Upravičenci do deležev v Vzajemni zavarovalnici si že lahko naložijo delnice na trgovalne račune, tisti, ki so se odločili za izplačila, pa lahko pričakujejo denar v prihodnjih dneh. Vse vlagatelje bodo v prihodnjem letu razveselili davčno ugodnejši individualno naložbeni računi. Ljubljansko borzo, ki je po rasti indeksa SBI top med najboljšimi v svetu, pa, kot kaže, čaka tudi nov lastnik. O razmerah na slovenskem kapitalskem trgu v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Luka Podlogar, predsednik uprave NLB skladi; Alja Markovič Čas, članica uprave Vzajemna zavarovalnica; Igor Štemberger, predsednik uprave družbe Ilirika; Aleš Lokar, vodja upravljanja delniških naložb v Generali Investments. Avtorica oddaje Urška Subotič Jereb.

Vse, ki se nameravajo v kratkem upokojiti, zanima, ali naj to naredijo letos ali prihodnje leto. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje predvideva, da bo upokojitev v letu 2026 ugodnejša. Vaša konkretna vprašanja smo v petkovem Svetovalnem servisu postavili generalnemu direktorju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Marijanu Papežu.

Hi, Very Special Episodes listeners! We're hard at work on the next season of VSE, which lands October 15th. In the meantime, did you know our own Dana Schwartz has a new podcast? Give it a listen! Hoax!: Why do so many people believe things that aren’t true? In an era when claims of “fake news” come as naturally as breathing, and social media allows lies to spread and multiply like viruses, the question feels more relevant than ever. From the teenage girls who convinced Sir Arthur Conan Doyle that fairies were real in the 19th century to “Balloon boy” in 2009, Hoax! will explore the most audacious and ambitious tricks in history. Along the way, we’ll uncover the reasons people let themselves be fooled and how we can live our lives and engage with the media with a more critical eye. Co-hosted by Noble Blood’s Dana Schwartz and pop culture writer Lizzie Logan, we’ll bring you stories of pranks and grifts throughout history so big and bold they make us question why we believe what we believe in the first place. Listen to Hoax! on the iHeartRadio App or wherever you get your podcasts!See omnystudio.com/listener for privacy information.

Točno opoldne je uprava za zaščito in reševanje preverila delovanje sistema SI-alarm; ta bo v prihodnje namenjen množičnemu hitremu obveščanju prebivalcev ob naravnih in drugih nesrečah. Številni potisnega sporočila na svoje mobilne telefone niso prejeli, čeprav so bili povezani v slovensko mobilno omrežje. Direktor uprave za zaščito in reševanje Leon Behin je pojasnil, da je napaka nastala pri enem izmed operaterjev. Pričakujejo, da jo bo v kratkem odpravil. Več Lucija Dimnik Rikić. V oddaji tudi o tem:- - Janja Garnbret v Seulu po zlatu v težavnosti danes še zlata v balvanskem plezanju - Vse bolj izolirani Izrael še stopnjuje ofenzivo na Gazo, v Berlinu množični propalestinski protesti - V Celju počastili spomin na vrnitev med drugo svetovno vojno ukradenih otrok

V tokratni epizodi oddaje Radio GaGa - Nova generacija končno izvemo kdo je kriv, da so se ustavile tekoče stopnice na katerih sta stala Trump in Melania in kako sta z njuno rešitvijo povezana Serpentinšek in Elon Musk. Robert Golob se je ustavil na pogovoru z Vesno Milek in spregovoril o nekaterih še neznanih posledicah organizacije velike poroke, ter kako bo po novem izgledalo gorsko reševanje, če ga prevzame njegova načrtovalka porok. Marcel bo v studiu gostil Ursulo von der Layen, ki je slovencem prišla ponuditi nekaj orožja in delavnic za sestreljevanje in izvedeli bomo kdo je resnično izkopal velenjskega mamuta. Jure Longyka bo povezoval podelitev nagrad "Zlata Buča", novi in stari obrambni minister Sajovic in Šarec pa bosta povedala vse o novem orožarskem dovozu. Vse to in verjetno še nekaj vročih duetov z Urško Klakočar Zupančič v petek dopoldan na prvem.

Novo epizodo oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija začenjamo v hotelu "Pr Hojsar", kjer Janez praznuje rojstni dan skupaj s prijatelji. Vodenje oddaje tokrat prevzemata prvaka nacionalne in komercialne televizije Marcel Štefančič in Uroš Slak, ki bosta skupaj poizvedovala, zakaj Robert Golob potuje na Finsko in kdo bo vodil novo Ministrstvo za božič. Vse o dogodku dan brez denarja, o novem projektu, ki ga bo predstavil Luka Mesec, kako je potekal Trumpov obisk v Angliji, kaj je Elon Musk sporočil Ruparjevim protestnikom in zakaj Serpentinšek goji azijske sršene, verjetno izveste v petek dopoldan na Prvem.13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Začetek včerajšnje kopenske ofenzive Izraela na mesto Gaza so pospremile številne obsodbe. Vse glasnejše so tudi organizacije z dejstvi, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Združeni narodi v najnovejšem poročilu govorijo o dokazu naklepa - gre za pismo Netanjahuja vojski. Kot pravi nekdanji pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov Danilo Türk, je to bistvenega pomena. Drugi poudarki oddaje: Evropska unija napoveduje pospešeno opuščanje ruskih fosilnih goriv. V Celju se odpira mednarodni podjetniški sejem MOS: v ospredju trajnost in inovacije Letošnja lastovka v roke Nini Dragičević za humorno in slogovno iznajdljivo zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.

Krhkost je eden ključnih izzivov starajoče se družbe, ki povečuje tveganje za padce, bolezni, hospitalizacije in izgubo samostojnosti. V Sloveniji vsako leto padce beležijo pri tretjini starejših od 65 let, to bo leta 2063 predstavljajo tretjino prebivalstva. Vse pomembnejšo vlogo pri zdravem in varnem staranju zato igra fizioterapija. V tednu, ko smo zaznamovali svetovni dan fizioterapije, Svetovalni servis tako odpira vprašanja o tem, kako skrbeti za svoje telo, katere gibalne navade je dobro osvojiti in kako preprečiti padce. Gost oddaje bo Alen Pavlec iz Združenja fizioterapevtov Slovenije.

S fikicami smo se podružili na Aleji Sky in se imeli čarobno. Hvala, da ste prišli! p.s.: Ja, mi naj bi bili basket podkast. Vse ok. Dvokorak ima svoj Only Fans: http://bit.ly/DvokorakPatreon Če bi rad podcast podprl z enkratno donacijo, pa to še vedno lahko storiš tule: https://apparatus.si/podpridvokorak/ Hvala ker nas poslušaš, ti ninja napolitanka! […]

Poslanci so se po koncu parlamentarnih počitnic prvič sešli na plenarnem zasedanju. Na izredni seji imajo med drugim na mizi predlog novega medijskega zakona, ki ga bodo v tretji obravnavi predvidoma dokončno potrdili. Vse poslanske skupine koalicije so namreč napovedale podporo zakonu, ki so ga pripravili na ministrstvu za kulturo, v postopku sprejemanja pa je že več kot leto dni. V opoziciji medtem medijskemu zakonu nasprotujejo, saj so prepričani, da uvaja cenzuro in omogoča »prijateljsko« deljenje denarja medijem. V oddaji tudi: - Minister Poklukar: notranja revizija ni ugotovila nepravilnosti pri nakupu reševalnih helikopterjev. - Vrstijo se kritike na račun nezadostnega odziva Evropske unije na vojno v Gazi. - Prebivalci Splita zadovoljni zaradi izplutja ladje z 250-imi tonami azbesta iz tamkajšnje ladjedelnice.

Konstruktivno in produktivno. S tema besedama sta ruski in ameriški predsednik označila srečanje na Aljaski. Vladimir Putin je izrazil upanje, da je pomenilo uvod v končanje konflikta v Ukrajini. Donald Trump je dejal, da bo z vsebino seznanil ukrajinskega kolega Volodimirja Zelenskega in zvezo Nato. Sporazumela sva se o veliko točkah, a med njimi ni najpomembnejše, je dejal Trump. Po njegovih besedah imata sicer dobre možnosti, da jima uspe tudi pri tem. Še nekaj drugih poudarkov oddaje: - Vse manj zanimanja za postavitev malih sončnih elektrarn - Ob povečevanju števila nesreč v gorah policisti in reševalci pozivajo k previdnosti - Košarkarji do 16 let za evropski bron, člani izgubili tudi na tretji prijateljski tekmi

Vpliv ameriške politike na evropsko gospodarstvo, počasnost Evrope pri razvoju, orožarska industrija v Sloveniji, nepremičninski davek in poslovne razlike med Slovenijo, Hrvaško in Srbijo – to je le nekaj tem, o katerih govorimo v tokratni oddaji. Vse izhajajo iz pogovorov v podkastu Srce bije za posel, kjer sva se Urška Valjavec in Urška Subotič Jereb od januarja do junija pogovarjali z menedžerji in podjetniki, ki vodijo pomembna podjetja v Sloveniji in širši regiji. Najzanimivejše misli smo strnili v Studio ob 17.00.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oboroženi konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega je bilo več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00, ki ga ponavljamo. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

⏰ Driiiiing! Ofsaaaajd! 422! Tukaj je, stisnila nekako čas, prejšnji teden nikakor ni šlo, zdaj pa, ker ste tako zelo, zelo, zelo želeli. Ker se je reees dosti dogajalo. Seveda se je. In čisto, čisto, čiiiisto na koncu Ofsajda - se zgodi kaj? Olimpija zamenja trenerja. Seveda ga. Itak. Ker Ofsajd pravilo. Ko mi snemamo, ni noben trener varen.

Vse trave in vrtovi so njena bleščeča dvorana … Pripoveduje: Majda Grbac. Napisala: Marija Peršuh. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Jackie Gleason of The Honeymooners was obsessed with UFOs. Obsessed! Lucky for him, his golfing buddy just happened to be the leader of the free world — with access to a secret facility in Florida that Gleason said held all the answers he'd been seeking. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow us down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts. See omnystudio.com/listener for privacy information.