Podcasts about VSE

Jackie Gleason of The Honeymooners was obsessed with UFOs. Obsessed! Lucky for him, his golfing buddy just happened to be the leader of the free world — with access to a secret facility in Florida that Gleason said held all the answers he'd been seeking. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow us down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts. See omnystudio.com/listener for privacy information.

»Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« (Jn 16,15)Duhovni nagovor je pripravil nadškof Marjan Turnšek.

V predzadnji epizodi Radia Ga Ga - Nova generacija v tej sezoni se bomo seveda ustavili v naselju in preverili, kaj se je resnično dogajalo na gasilski veselici v Ribnici, in v konobi Bačva, da izvemo, kaj se bo dogajalo na vojaški vaji Jadranski udar. Uroš Slak bo od ministra Sajovica in Mesca ter novega svetovalca Martina Strela izvedel, kaj pomeni zeleni prehod v slovenski vojski, Miran Ališič bo za nas spremljal, kako se premika vročinski val, slišali bomo prvi del nove slovenske telenovele Skrito v Raayu, izvedeli bomo, zakaj in kako sta se pobotala Musk in Trump, Franc Kangler bo poročal s parade ponosa v Mariboru, Zoran Janković pa postaja novi svetovalec za organizacijo poletnih festivalov na celotnem Balkanu. Vse to, razen tisto, za kar bo zmanjkalo časa ta petek dopoldan na Prvem programu Radia Slovenija.

Na izviru reke Une na Hrvaškem, tik ob meji z Bosno in Hercegovino, so lani poleti brez ustreznih dovoljenj začeli graditi manjšo hidroelektrarno. Lokalni prebivalci, večinoma srbske narodnosti, so se nemudoma aktivirali, s protesti so ustavili gradnjo in sprožili širše nadnacionalno ekološko gibanje. Na območju kraja Srb zaradi burne zgodovine in razvojne degradiranosti to nikakor ni samoumevno.Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije. Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.

Besedna in slikovna, predvsem pa doživljajska zgodovina Petre Vencelj je polna dosežkov. Ena najboljših slovenskih plezalk, legenda slovenskega alpinizma, prostega plezanja, inštruktorica, geografinja, umetnostna zgodovinarka, umetnostna kritičarka, kuratorka, kustosinja, fotografinja, predavateljica, knjižna avtorica, tekstopiska, turistična vodnica, mama, hčera, sestra, kristjanka. Vse to je Petra Vencelj, tokratna portretiranka. Že to je veliko, pa še vedno ni vse. Ob srečanju z njo, ob pogovoru z njo, mi je prišla na misel Alenka Rebula, ki v knjigi Blagor ženskam piše o tem, kako ženske tudi zaradi svoje cikličnosti in senzibilnosti potrebujemo veliko druženja s svojimi notranjimi silami, da nam postanejo znane, domače, da se jim naučimo zaupati, in da nam postane lastna ženskost vodilo, vir moči in vsestranske rodovitnosti. In prav ob Petri Vencelj se spomnim na to, kar je zapisala Rebula:" Blagor ženskam, ki se spuščajo v goreča brezna iskat svojo dušo in se vračajo v ožganih krilih z osmojenimi lasmi, z otročiči v naročju stopajo navzdol po vulkanu pod oboki cvetnega prahu s sporočilom o rešenem svetu. Blagor ženskam, ki ne umrejo, samo izginejo, kot kruh na mizi. Nenadoma ga zmanjka in nihče od živih ni ostal lačen."

During one of the most delicate periods for international relations, the United States sent Bob Hope to China with the ultimate wingman. Together, the two icons would play an unexpected role in bridging a massive cultural divide. On Very Special Episodes, we tell one amazing story each week. Follow us down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts. * Very Special Thanks to our translator, Yixio Ren! Hosted by Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason EnglishWritten by Dylan HeuerProduced by Josh FisherEditing and Sound Design by Chris ChildsMixing and Mastering by Baheed FrazierStory Editor is Aaron EdwardsAdditional Editing by Mary DooeResearch and Fact-Checking by Dylan Heuer, Aaron Edwards, and Austin ThompsonOriginal Music by Elise McCoyShow Logo by Lucy QuintanillaExecutive Producer is Jason English You can email the show at veryspecialepisodes@gmail.com. See omnystudio.com/listener for privacy information.

80-letnico begunstva in povojnega izseljenstva so obeležili tudi na žegnanju v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v Buenos Airesu v Argentini. V devetdnevnici, ki jo je pripravil Robert Brest, so se rojaki na praznik pripravili s poslušanjem Marijinih pesmi, duhovnimi mislimi in molitvami o tem, kako Mati Marija vsem kaže pot upanja in pomaga h končnemu cilju, ki so nebesa. Otroci so ves teden barvali podobe Marije Pomagaj obkrožene z rožicami različnih velikosti. Vsako rožico so pobarvali, če so molili, naredili dobro delo, ubogali starše ali govorili slovensko. Vse pobarvane podobe so položili pred oltar v košaro. Delegat Franci Cukjati je v pridigi pri sveti maši naglasil Marijino prisotnost v Jezusovem življenju in kako je bila Marija tudi vodnica beguncev, ki so zaradi vere morali v izseljenstvo. Ti so po njegovih besedah v Mariji našli oporo in moč. Po blagoslovu so Mariji zapeli v zahvalo za življenje in vero v 80-ih letih begunstva in izseljenstva s prošnjo, naj Marija še naprej prosi zanje in jih varuje s svojim plaščem, še v najnovejši izdaji piše Svobodna Slovenija iz Argentine.

Poslušalka bi rada pripravila sočno krompirjevo solato, da bi tako porabila meso, ki je ostalo od prazničnega kosila. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj skuha krompir v olupkih, ga čim bolj vročega olupi, tanko nareže in takoj zabeli z oljem. Malo naj premeša in pokrije, da se olje vsrka v krompir in ga tako zmehča. Posebej naj pripravi marinado (kis, sol in poper), k tej solati doda tudi narezano čebulo in narezane kisle kumarice. Vse skupaj naj premeša in pusti, da se solata marinira, da se okusi premešajo med seboj. Lahko jo naredi tudi z jogurtnim prelivom: lonček jogurta, 2 žlici smetane, limonin sok, malo kisa, žličko majoneze ali gorčice. Tak preliv lahko uporabi za marsikatero kuhano solato, bodisi iz testenin, riža ali kaše.

Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.

Camilla Dobravc v Sloveniji živi že skoraj 16 let. Pred selitvijo v našo državo je bil njen dom v Egiptu, pred tem v Veliki Britaniji, rojena pa je na Danskem. Slišali ste jo že lahko v eni od majskih oddaj Radiosfera, ko smo govorili o njeni domovini, danes pa torej Danka pove več o svoji osebni zgodbi in tem, kaj jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer se otroke pa vzgaja precej drugače kot na Danskem. Vse podrobneje pojasni v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Za Kajo Bucik Vavpetič so Srebrne vezi romaneskni prvenec, vendar je pod psevdonimom Zoe Ashwood že pisala besedila za angleški trg, za slovenski trg pa prevajala fantazijska in romantična knjižna dela. Tudi pričujoči roman lahko uvrstimo v rubriko fantazijska romanca. Uvrstitev med deseterico najboljših romanov lanskega leta ne preseneča, saj je zgodba dobro strukturirana in ponuja zanimiv preplet ljubezenske romance in pustolovščin, v katerih se dobri junaki borijo proti zlim. Vse skupaj poteka na fiktivnem slovanskem ozemlju, katerega imena – Gorjanska, Brezinjska, Raška in Fareška – spominjajo na pokrajine in kraje na Slovenskem. Za boljšo odslikavo prizorišča je na koncu romana priložen zemljevid, delo ilustratorke Tine Dobrajc, ki je ustvarila tudi barvito ilustracijo na naslovnici. Avtorica Kaja Bucik Vavpetič si je glavne junake pa tudi stranske like zamislila kot kombinacijo ljudi in bajeslovnih bitij. Med njimi so v reki plavajoče rusalke, rogati mački – domovoji, čateži, psoglavci in druge “nakazni”, ki jih je zlobni knez Jaroslav Černograjski s pomočjo srebrnih ovratnic prisilil v suženjstvo. Tudi glavna junaka – Ljudmila in Gaber – nista običajna človeka, saj je Mila plod posesivne ljubezni med Jaroslavom in rusalko, njenemu izvoljencu Gabru pa iz glave poganjajo rogovi. Že na začetku romana izvemo, da ima Jaroslav za Milo pripravljenega drugega ženina – ostarelega generala Dragovana, kateremu dolguje uslugo – vendar ga Mila v navalu obupa porine po stopnicah, da omahne v smrt. Od takrat je na begu pred maščevanjem očeta, ki spotoma ubije njene služkinje, sinu Tiborju pa natakne srebrno ovratnico, da si pokori njegovo uporniško naravo. Mila se pri odhodu z gradu pridruži Gabru in njegovim prijateljem, ki kujejo maščevanje za smrt sorodnikov in vaščanov, ki jih je Milin oče brez usmiljenja zasužnjil ali ubil. Gabrom se čedalje bolj romantično zbližujeta, ovire, ki ju doživljata, pa so bolj stvar etičnih pomislekov in predsodkov zaradi družine, iz katere izvirata, kot kakih fizičnih ali logističnih zapletov. Gaber na nekem mestu celo izreče: “Če bi vse življenje iskal, ne bi našel ženske, ki je manj primerna zame kot ti. Tvoj oče je ubil moje starše. Jaz sem ti umoril brata.” Vrhunec romana je organiziran napad na Jaroslavov grad. Številne zagate se kmalu obrnejo njim v prid, še posebej ko dobijo na svojo stran pojoče rusalke ter borbene psoglavce in domovoje, katerim s pomočjo ugrabljene graščakinje odstranijo ovratnice. Le-te predstavljajo “srebrne vezi”, ki zasužnjenim bitjem na eni strani onemogočajo, da bi v polnosti izkoristila svoje potenciale, na drugi pa vzpostavljajo nemo zavezništvo med njimi. Zdi se, da Gaber svoji izvoljenki najbolj očita to, da predvsem želi osvoboditi brata Tiborja, ne pa zasužnjenih nakaz, ki umirajo zaradi opeklin pri uporabi tekočega srebra ali na bojnem polju: “Vem, da ni namenoma sebična, ampak kljub vsemu ne vidi, kako hudo je v tem kraljestvu zaradi Jaroslava. Ne ve, ker ni nikoli stala na bojnem polju in pobijala nakazni, ki so si od vsega najbolj želele svobode.” Čeprav bi o zaključku te fantazijske romance lahko rekli, da se okoliščine izidejo na način, da je “volk sit in koza cela”, ima bralec lahko pomisleke do dedovanja prestola, ki ga namesto bolj pravičnega Tiborja zasede Milin starejši brat, za katerega je znano, da je še do nedavnega ubogal očetove ukaze. Roman Kaje Bucik Vavpetič Srebrne vezi je tako iz vsebinskega kot iz stilističnega vidika obarvan izrazito dualistično – vsebina se v celoti odvija okrog osi dobrega in zla, ljubezni in smrti, medtem ko se formalno gledano izmenjujejo Milina in Gabrova poglavja, v katerih zreta na svet okoli sebe iz prvoosebne, precej idealizirane perspektive. Čeprav zgradba stoji na trdnih temeljih, pogrešamo dodaten uvid v dogajanje iz vidika Gabrovih prijateljev, Miline matere rusalke, ki je šele pred kratkim dočakala osvoboditev iz primeža moža Jaroslava, pa tudi izpoved Milinega vse bolj uporniškega rogatega mačka, domovoja Leska, ki si ves čas prizadeva nekaj povedati, a mu to nekako ne uspe. Upamo, da bo Kaja Bucik Vavpetič v prihodnja dela vključila dramaturško nadgradnjo v smislu večperspektivne zasnove zgodbe in kompleksnejših psiholoških orisov, ki bi bralca nedvomno še bolj intenzivno prikovali k branju knjige.

Vse več držav uzakonja pomoč pri samousmrtitvi. Gre za zelo občutljivo etično–moralno temo, ki vzbuja veliko pomislekov in delitev v vseh državah. Poslanska večina je v slovenskem državnem zboru poslala predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v nadaljnjo obravnavo; podobno odločitev je na isti dan sprejel spodnji dom francoskega parlamenta. Kakšna je vsebina slovenskega predloga zakona o samousmrtitvi? Kdaj in pod kakšnimi pogoji bo človek z neozdravljivo boleznijo lahko sprejel odločitev o končanju svojega življenja? O vsem tem z zagovorniki in nasprotniki uzakonitve pomoči pri samomoru v tokratnem Studiu ob 17 – tih. Gostje: Tereza Novak, poslanka, PS Svoboda; Alenka Jeraj, poslanka, PS SDS; dr. Dušan Keber, Srebrna nit – združenje za dostojno starost; dr. Roman Globokar, moralni teolog, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.

Partnerstvo za Dravsko kolesarsko pot je pomagalo uresničevati projekt tam, kjer je bilo treba v prepričevanje in prizadevanja vložiti nekaj več truda. Vse od leta 2016 ga je vodil Leo Kremžar, nekoč župan občine Miklavž na Dravskem polju, od minulega torka pa mu predseduje mag. Alan Bukovnik, župan Radelj ob Dravi. V oddaji smo skupaj z Urošem Rozmanom, direktorjem RRA Koroška spoznali delovanje in uspehe partnerstva ter izvedeli, kako se projekt nadgrajuje in kaj mu bodo v najbližji prihodnosti še dodali.

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

V vsakem človeku se bije boj. Na svetli strani je visokogorski orel. Vse, kar orel prinaša, je dobro. Orel se povzpne do oblakov. Četudi ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

In this episode we welcome Sarah Bryant, Finger Lakes Program Manager, and Isabel Barbosa, Special Population Coordinator. They join us to discuss the Voluntary Self-Exclusion program and supportive services. Questions that are discussed include:What is Voluntary Self-Exclusion (VSE)?What is the process to complete the VSE form?How can we connect with help to complete the VSE form?How does the VSE program work with casinos and benefit them?How does the VSE help make the casino environment better?How is an empathetic approach a beneficial strategy?Is there something we're doing with the casinos that can help them?Do we have a training that is specific to casino employees?Can someone refer themselves or someone else for VSE?Who do you contact to access this information and support? If you find yourself struggling with gambling harm, or if you suspect someone you know is facing such challenges, don't hesitate to seek help. For 24/7 support, call the NYS OASAS HOPEline at 1-877-846-7369 or text 467369. Or choose your county using our interactive map on our NYProblemGamblingHELP.org HOME PAGE to see the contact information for the Problem Gambling Resource Center (PGRC) in your region.

Festival Rdeči revirji, ki ga organizira Zavod Vitkar pod umetniškim vodstvom Branka Potočana, vsako leto poteka v Zasavju, natančneje v Hrastniku, Zagorju ob Savi in Trbovljah. Glavna ideja festivala so povezovanje domačih umetnikov, društev in zavodov z drugimi slovenskimi in tudi mednarodnimi izvajalci, ohranjanje prepleta tradicionalnih in sodobnih vsebin ter povezovanje in sodelovanje ljudi. Za štiri dni bo 23. festival oživil hrastniške ulice in prostore kulturnih ustanov ter popestril vsakdanje življenje s številnimi prireditvami različnih zvrsti. Nato se bo preselil v Zagorje ob Savi, kjer bo festivalsko dogajanje potekalo od 5. do 7. junija, v Trbovljah pa od 19. do 21. junija. Vse podrobnosti programa najdete na spletni strani festivala.

K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«

Poslušalka bi rada pripravila ribo v pečici, spekla bi jo skupaj s krompirjem. Sestra Nikolina je povedala, da lahko tako pripravi ribo v celoti ali pa ribje filete. V vsakem primeru jo dobro soli in začini z mešanico peteršilja, česna, soli in olivnega olja. S tem namaže ribo po notranji strani, se pravi ne po koži. Položimo jo na jena ali glineno posodo. Dno nežno pokapljamo z oljem. Ob strani damo narezano zelenjavo: bučke, korenček, krompir (lahko tudi na pol kuhanega) ... Vse pokapljamo z olivnim oljem dodamo še kakšno začinimo (peteršilj, rožmarin ...) in pečemo pri 180 stopinjah Celzija. Čez nekaj minut po potrebi pokrijemo z alu-folijo ali pa s pokrovom pekača/posode. Pečemo od 20 do 30 minut. Na mizo lahko postrežemo kar v pekaču.

Vse bolj je jasno, da turizem niso le potovanja in oddih, ampak tudi odgovornost - do okolja, skupnosti in prihodnosti. Trajnostni turizem ni več le usmeritev, ampak nuja, če želimo ohraniti naravne in kulturne dragocenosti našega sveta. Kako lahko ta načela živimo vsak dan, dokazuje družina Butul z Manžana pri Kopru. Na njihovi domačiji že vrsto let živijo v sozvočju z naravo, s spoštovanjem do zemlje, tradicije in ljudi. Filozofijo domačije je predstavil Črt Butul, s katerim se je pogovorila Anita Urbančič. Črt je bil kot najstnik najprej fotograf in novinar, nato je postal najmlajši ljubiteljski sommelier, pri 23 pa kuhal v restavraciji z Michelinovo zvezdico v Švici. A vedno znova se je vračal domov, kjer skupaj s staršema vsa leta soustvarja edinstveno trajnostno zgodbo. Foto: Jaka Ivančič

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Špela Setničar: Vse, kar ti moram povedati, Kaja Teržan: Obračun, Jelka Pšajd: Težko je bilo, a smo zdržali / Žmetno je bilau, depa smo zdržali. Recenzije so napisali Jože Štucin, Ana Geršak in Andrej Lutman.

Piše Jože Štucin, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati v vsem odstopa od pesniških prvencev mladih pesnic; ni tipanja po besedni melasi, ni iskanja identitete in odkrivanja svojih "jazov", v ničemer ni začetniški in iščoč, temveč je zrelo pisanje o sebi, o svojem življenju in bivanjskih stiskah na način, kot da je vse globoko premišljeno in izklesano v precizni narativnosti, z izjemnim občutkom za pripoved in iskrivo iskrenost. V tem smislu so tudi metafore zelo čiste, nedvoumne, pesniška zgodba pa se dogaja, kot vsem nam, v magičnem plesu življenja in smrti, rojevanja in izginjanja, upanja in strahu, ljubezni in sovraštva. Slednjega še najmanj, bolj "med vrsticami", če že. Zbirka je razdeljena na šest enot, ki nekako določajo predih med branjem, so kot nekakšna cezura, da se vse misli ne pomešajo v eno samo pesem. Naslovi so programski in opredeljujejo vsebinske poudarke, vsaj delno določajo "postaje" pesniškega odraščanja, nabor vsebin pa je pester, raznoroden in osvobojen vsakršnih predsodkov. Poezija je brezdomna, v resnici nima svoje posesti, živi lahko kjerkoli, tudi tam, kjer življenja sploh ni. V pesmi Utopljenec z začetka zbirke se zgodi nemara prvi stik otroka s smrtjo, ko iz vode izvlečejo utopljenca. A tu je še skrbna "mami (ki) pravi, / naj zaprem oči. / Nihče ne sme / videti mrtveca, / ki so ga ravnokar / potegnili iz vode, / lahko te obišče v spanju." Toda mrtveci so, to je pač dejstvo, še svojega nosimo s sabo od rojstva do konca. Borimo se z njim, ga skušamo izigrati, mu nastavljamo pasti in privide, ga skrivamo pred sabo, mu nadevamo maske ljubezni ali strahu in ga svaljkamo na vse načine, da bi se ga otresli, celo mešamo si glavo z raznimi opoji ali praški, pa nič, v pesmi Konec sveta se rodi le borno razodetje: "Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju." Pesnica ima za sabo tudi grozno izkušnjo, diagnozo raka, ki še dodatno podčrtava njeno občutljivost in pronicljivost za vse temačne sobe življenja, za izgube in izkrivljene odnose, ki lahko klestijo po mladosti. Take so tudi njene izkušnje z nasilnimi partnerji, begajočimi in ranjenimi ljubimkami. Izkušnje in razodetja se nato pretočijo v trpko spoznanje o svetu, kalijo dušo in krotijo vsakršne rakaste tvorbe, tiste resnične in tudi tiste, ki se razraščajo v dvomu, strahu in brezupu. In ko vse to nekako postane duhovna "vaservaga", se začnejo rojevati pesmi, presunljivi, na trenutke tudi s humorjem požlahtnjeni verzi, v katerih pesnica polno zaživi brez besed, ki bi se zatikale med zobmi, brez sramu in v spokojnem ritmu samoironije. V prvi pesmi štiridelne prigodnice z nekoliko enigmatičnim naslovom Vsem, ki veste se takole dobrodušno razpiše: "Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim." Zbirka ima sinkopiran ritem, vsaj glede vsebin. Pesnica preskakuje tematike in kronološke uzance reducira na spontane utrinke, iz nje pač vre in zakaj bi hladili krop, zakaj bi brzdali paro in iskali ohladitve v tišini in miru: ko vre, naj brbota do izsušitve! Naj se vsi njeni bivši in bivše, čudni ali navadni, lepi ali nevidni, valjajo v poetični savni in použivajo pesničino pozornost. Tudi tisti, ki je zatrdil, da je zadnja na seznamu: "Ko sem odhajala, si obljubil, / da sem zadnja na seznamu / z imeni deklet". Pa tudi onidve, ki sta jo poklicali v dnevih osamljenosti. Take pesmi ne dobi kdorkoli: "Dišali sta po otroškem / pudru. Neprekinjeno / sta me poljubljali, / medtem ko sta ožemali / pomaranče / za džus in vodko. // Ne vem, kje se je vse / začelo. / Kako je slina krožila / med ustnicami / in verzi Tomaža Šalamuna, / in kako / mi je prišlo." Zbirko Špele Setničar Vse, kar ti moram povedati krasi obilje čustveno-čutnih nians, tudi intimnih izpovedi, zaokroži pa se z gotovo najbolj nežno pesmijo, kar jih je podpisani kdaj koli prebral o kužkih, naših zvestih prijateljih. Mogoče najčistejših, kdo za vraga bi vedel in razumel to pasjo ljubezen in predanost. Pesem Majhno srce zaključi knjigo z verzi "In ko se po sestankih, / službah in protestnih shodih / rešimo ljudi, nas pričakujejo, / ležeči volkovi na domači preprogi, / in se v obratu ključa v vratih / zaletavo dvignejo z življenjem, / ki je krajše od tvojega, / z razprtim gobčkom, iz katerega visi / iztegnjen jezik – pasje molčijo, / pasji ljubljenci, pasji angeli."

Blaž Strle je izkušen tehnološki vodja, ki zelo dobra razume in pozna disruptivne tehnologije, trende in inovacije in je Predsednik Uprave BE-terna Skupine, vodilnega evropskega ponudnika informacijskih rešitev. Svojo pot je začel kot poslovni svetovalec in vztrajno napredoval po lestvici, kjer je vodil ekipe v Adacti, postal izvršni direktor Adacta Dynamics,  nato postal COO BE-terna Skupine in na koncu stopil v vlogo Predsednika Uprave. Njegova pot znotraj podjetja je dokaz, kaj je mogoče s predanostjo in vztrajnostjo. Blaževa zgodba, ki prihaja iz Slovenije, dokazuje, da s trdim delom uspeh ne pozna meja. Ima diplomo iz računalništva in MBA, ki ga je pridobil na prestižni šoli v Španiji, IE Business School. Blaž Strle med tremi dejavniki uspeha družbe BE-terna izpostavlja znanje, inovativnost in usmerjenost v uspeh svojih strank. Največjo poslovno lekcijo pa opisuje tako: »Najpomembnejša je ekipa, vse ostalo je drugotnega pomena.« Postaviti prave ljudi na pravo mesto in vzpostaviti dobro okolje je največ, kar lahko vodja naredi. Kot vodja ne verjame v stereotipe in en »Leadership style«. Pristopa ne moreš ukalupiti, podjetje se razvija, situacije so različne, različni so ljudje…, učiš se in prilagajaš. Včasih ne smeš dati več kot le ključe, drugič cilje, tretjič »korenček«, naslednjič »palico«, včasih je ventil treba priviti, drugič sprostiti. Vse s ciljem, da bomo jutri boljši, kot smo danes. Blaž je prepričan, da mora biti dober vodja v prvi vrsti »dober človek«, ki zna prisluhniti, biti dostopen, voditi z zgledom in navduševati. Za odličnost vodenja je pomembno dati v ospredje podjetje in zaposlene, povedati, kar misliš, verjeti v to, kar govoriš, in stati za svojimi dejanji. Prvi del se preslika v zaupanje, drugi pa v navduševanje. Je zahteven, saj od sebe in od sodelavcev pričakuje nadpovprečnost in učinkovitost. Najljubši citat: The problem is not the problem, the problem is your attitude about the problem. Najljubša knjiga: Good to GreatNajljubša serija: M*A*S*HHobiji: potovanja, jadranje, šport, dirkanjeNajljubša hrana: sushiNajljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: InstagramZaključni nauki za naše poslušalce:·      Sreča je bolj odvisna od nas samih, kot od okolice. Kroti žival v sebi in boš srečen.·      Bodi takšen kot želiš. da bi bili drugi do tebe.·      Male spremembe delajo velike razlike.

Klemnu žal in uspelo priti v finale, zato pa je v studio Radia Ga Ga – Nova generacija uspelo priti Marjanu Serpentinšku, ki bo podal strokovno analizo letošnjega nastopa na Evroviziji. Uroš Slak bo gostil vse zmagovalce referenduma, Matjaž Han pa bo razložil povezave med SD in naborom v ligi NBA. Na jasi so se spet zbrale živali, ki na začetku sezone delijo nasvete za srečevanje z ljudmi, Franc Kangler razloži, kako je voziti za Uber, Vladimir Putin se oglaša iz Novigrada, Martin Strel in Angelca Likovič bosta pomagala Dončiču pri vrnitvi v formo, Zvezdana pa bo gostila Heleno Blagne in Roberta Goloba in poskušala ugotoviti, zakaj je znotraj koalicije toliko ločitev. Vse to in verjetno kaj tudi ne v petek dopoldan na Prvem.

VSE verzeichnet Umsatzrückgang - Steuereinnahmen laut Schätzung drastisch niedriger - Kritik an neuen Rentenplänen in Luxemburg - Bundesweite Aktion Einheitsbuddeln in Orscholz eröffnet - Umweltministerin Berg UmMin Konferenz

“Saj bi odpustil pa ne morem.” “Saj sem mu odpustil, toda pozabiti ne morem.” “Vse sem mu odpustila, toda ne morem ga videti.”Lahko bi nadaljevali s podobnimi izjavami ljudi, ki so bili v življenju hudo prizadeti ponižani, razočarani. Nič lažje ni storilcem, ki jih mučijo težki spomini zaradi hudih prestopkov, na katere ne morejo pozabiti. Nekaj nasvetov, kako odpustiti v tokratni oddaji Sol in luč v kateri smo prebrali nekaj odlomkov iz istoimenske knjige, Kako odpustiti. Izšla je pri založbi Ognjišče.

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Vse se laže preboli kot krivico. Odpustiti povzročeno zlo pomeni spravo, odpuščanje. To svetopisemsko stališče je prastaro, a težko uresničljivo. Tudi nam povzroča težave. Meni omenjanje sprave v zaporedju vrine v spomin tri dogodke. Vojna. Vsak večer zagrnjena okna. Strel v gluho noč. Zjutraj leži v sadovnjaku mrtev človek. Partizan, ki se je bil vračal od tam, kamor je bil poslan kot »terenska zveza«. Ni padel pod okupatorjevim strelom, kar daje misliti. Francetov France ga je na hitro pokopal ob jablano. Ni se razvedelo. Pokojnik ima svoje spominsko obeležje. Na njem je zapisan kot Nace, a da je bilo njegovo pravo partizansko ime Cene. Čudna pomota. Še ista vojna. Blizu hiše straži nemški vojak. Zelo mlad človek. K sebi vabi kodrolasega dečka: Komm her, Pöblein. Komm! (= deček, pridi sem; pridi!). Otrok zbeži k hišnim vratom. Vojak povesi glavo. Ta človek zagotovo ni moril. Vzet je bil družini in poslan na bojni ples. S kom naj se spravi, če še živi? Po vojni. Nenadoma zmanjka nekaj ljudi. Včeraj je mizar Jože še bil, naslednji dan ni prišel v delavnico. Ni ga bilo nikoli nikamor več. »Pa tak funkcionar je njegov brat,« so se nekateri čudili, drugi pa namigovali. Na nobeni spominski plošči ni njegovega imena. Trije dogodki iz zgodovinskega časa, ki se dotikajo moje kože. Kaj pa vsi drugi, zdaj že znani, in vsi neznani na obeh straneh ideološke črte! Sprava. Ta je doma na sredi srca, sicer je prevečkrat le bolj ali manj bobneča beseda. Spravni spomeniki pa so opomniki. Eden je komaj dovolj. »Pa se ne moreta spravit,« so kdaj modrovali starejši ljudje na račun sovaščanov, ki sta se bodla zaradi drevesa, posekanega na meji, in jih »tud sodnija ne more poglihat«, so rekli. Stara zaveza pozna spravne darove, navadno živali. A ne samo teh; modri Sirah pravi: »Gospodu po volji je odstopiti od hudobije, sprava je odstopiti od krivice.« Nobenega zaklanega vola, ampak - odpuščanje. Pa pravimo: tudi če bi odpustil, ne bi mogel pozabiti. Saj ravno spominjati se je treba, da ne bi ponavljali znanih grozot. Svet se razpenja čez Vzhod in Zahod, Sever in Jug. Kar niso le strani neba, so pomenljiv obraz današnjega sveta.

Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice. 81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe. Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ... Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Prva tritedenska kolesarska dirka sezone se začenja na albanskih cestah. Karavana bo pot proti Rimu začela z razgibano etapo med Dračem in Tirano. Vse oči bodo uprte v Primoža Rogliča, ki bo skušal drugič v karieri osvojiti Giro. Na Danskem in na Švedskem pa se bo danes začelo svetovno prvenstvo v hokeju na ledu. Slovenija je priprave na turnir v Stockholmu končala z zmago nad Kazahstanom, prva tekma prvenstva elitne skupine pa jo čaka jutri, ko se bo v švedski prestolnici pomerila s Kanado.

Prva tritedenska kolesarska dirka sezone se začenja na albanskih cestah. Karavana bo pot proti Rimu začela z razgibano etapo med Dračem in Tirano. Vse oči bodo uprte v Primoža Rogliča, ki bo skušal drugič v karieri osvojiti Giro. Na Danskem in na Švedskem pa se bo danes začelo svetovno prvenstvo v hokeju na ledu. Slovenija je priprave na turnir v Stockholmu končala z zmago nad Kazahstanom, prva tekma prvenstva elitne skupine pa jo čaka jutri, ko se bo v švedski prestolnici pomerila s Kanado.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. To je bil najsmrtonosnejši oborožen konflikt v človeški zgodovini, posledice katerega so bili več deset milijonov smrtnih žrtev, od tega večina civilnih, grozote holokavsta, številni vojni zločini in velikansko uničenje. Vse te strahote so prinesle tudi streznitev in spoznanje, da je vsekakor treba preprečiti ponovitev česa podobnega. Toda ob tem, ko praznujemo obletnico konca ene velike vojne, se hkrati pripravljamo na naslednjo. Močno so se zamajali tako svetovna družbena ureditev kot prizadevanja za mir. Že bližnja prihodnost je zelo negotova. O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Ksenija Vidmar Horvat, profesorica sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Božo Repe, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; dr. Petra Roter, profesorica mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbe vede Univerze v Ljubljani.

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

Franja, Jelendol, Pavla, Zgornji Hrastnik, Krvavice in druge partizanske bolnice, ki so delovale v skrajno zahtevnih okoliščinah, ki jih je ustvarila okupacija, niso bile pri zdravljenju pacientov nič manj uspešne od bistveno bolje opremljenih bolnic največjih zavezniških armadTočnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov. In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pa Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj. Foto: Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (SI-Ziga / Wikipedija)

Velvalee Dickinson ran a doll shop on Madison Avenue that catered to wealthy collectors. But in one of the strangest espionage cases of World War II, Dickinson's clients had no idea she was using correspondence about doll orders to transmit coded U.S. military intelligence to the Japanese. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Velvalee Dickinson ran a doll shop on Madison Avenue that catered to wealthy collectors. But in one of the strangest espionage cases of World War II, Dickinson's clients had no idea she was using correspondence about doll orders to transmit coded U.S. military intelligence to the Japanese. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

On a cold day in 1973, a crowd gathered on a farm for one of history's strangest funerals. It was an elite group, including the Governor of Michigan, bank presidents, and local dignitaries. Even Walter Cronkite sent a correspondent. But they weren’t mourning anyone human. No, this was a pizza-based catastrophe. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

When he published The Great Gatsby 100 years ago this week, F. Scott Fitzgerald thought he'd written the Great American Novel. But it was a commercial flop. The year Fitzgerald died, he received a royalty check for a paltry seven copies. It would take an unlikely series of events to posthumously pluck a masterpiece from obscurity. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

When he published The Great Gatsby 100 years ago this week, F. Scott Fitzgerald thought he'd written the Great American Novel. But it was a commercial flop. The year Fitzgerald died, he received a royalty check for a paltry seven copies. It would take an unlikely series of events to posthumously pluck a masterpiece from obscurity. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

In this episode we welcome Deborah Lavaud and Jessica McCarthy, Team Leaders for the NYC and Central Problem Gambling Resource Centers. They join us to discuss the connection between socioeconomics and problem gambling. Questions that are discussed include:Why is this topic important?How is problem gambling viewed differently within different socioeconomic levels?Why do you believe socioeconomics create differences in view of problem gambling?How do socioeconomics affect problem gambling support efforts?What are some different impacts of socioeconomics being observed within different regions?What resources do you offer for support?What additional resources do you feel are needed?What are some upcoming trainings on the connection of problem gambling and socioeconomics?What recommendations do you have to support those who are struggling due to socioeconomic disparities?What can communities do? What is Voluntary Self-Exclusion (VSE)?What are the benefits of VSE?

Gene Fleming and his pet goose Andy made headlines around the world. They brought out the best in the people of Hastings, Nebraska. But amid all this attention, Andy also brought out the worst. And three decades later, Andy's legacy is still reverberating around their hometown. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Nova epizoda oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija, bo tako kot ves svet pod vplivom nove trgovinske vojne. Kako bo ta vplivala na svet in Evropo, bo v studiu ugotavljal Marcel Štefančič s številnimi gosti, od Slavoja Žižka do Ursule von der Layen. Uroš Slak pa se bo z Urško Klakočar Zupančič, Matejem Lahovnikom in Alešem Hojsom pogovarjal o možnih rešitvah za Slovenijo. Izvedeli bomo še, kaj na carinski upravi počneta Serpentinšek in Martelanc in kako bodo ljubljanske nutrije pomagale pingvinom, Zvezdana se bo z Matjažem Hanom pogovarjala o pomembni življenjski prelomnici. Preverili pa bomo tudi, v katerih športih se bodo lahko domači politični akterji spopadli na Lažijadi 2025. Vesna Milek bo gostila Zorana Predina, Igor Bergant Tanjo Fajon in Aleksandra Vučića, Franc Kangler pa vam ponuja par receptov za uspešno švercanje čez mejo. Vse to, razen tistega, za kar bo zmanjkalo časa, v petek dopoldan na Prvem.

On August 26, 1965, LBJ issued a surprise executive order eliminating marriage as grounds for deferment from the Vietnam draft. The unexpected announcement set off a panic across the country. But if you could somehow get married before midnight, you might be in the clear. The problem was, nearly every state required blood tests or a waiting period — every state, that is, except Nevada. * On the Very Special Episodes podcast, we tell one incredible story each week. Follow Dana Schwartz, Zaron Burnett, and Jason English down a different rabbit hole every Wednesday. Subscribe to VSE wherever you get your podcasts.See omnystudio.com/listener for privacy information.

Kako se je skozi zgodovino oblikoval ameriški izrazito skeptičen pogled na vlogo države v družbi in gospodarstvu ter zakaj v Evropi na to gledamo drugače?Vse odkar je Donald Trump pred približno dvema mesecema ponovno postal ameriški predsednik, lahko spremljamo celo vrsto ukrepov, ki močno krčijo in spodkopavajo ameriško državno birokracijo oziroma vrsto državnih podsistemov, ki skrbijo za najrazličnejša polja ameriške družbe in gospodarstva, od pokojninskega sistema pa do državne vremenske službe. Če se površnemu opazovalcu lahko zdi, da gre pri tem početju za povsem individualne kaprice nekaterih vplivnih ljudi v administraciji, pa nekoliko bolj podroben pogled v ameriški politični diskurz hitro pokaže, da se te ideje nikakor niso pojavile čez noč, ampak je skepticizem do javnih sistemov že dolgo globoko zasidran v ameriški politični kulturi, ameriško pojmovanje države in njenih nalog ter pristojnosti pa je v marsikaterem oziru precej drugačno od tistega, ki se je oblikovalo na evropski celini, kjer kot razmeroma samoumevno razumemo, da država skrbi za celo vrsto stvari, od zdravstvenih in socialnih sistemov, pa do šolstva in okoljskih regulacij ter celo lastništva osnovne infrastrukture. Kako sta se ta dva precej različna pogleda na vlogo države v družbi in gospodarstvu skozi zgodovino oblikovala in razvijala, katere so glavne razlike med njima ter kaj eden ali drugi koncept lahko pomeni za funkcioniranje moderne države v današnjem času, se bomo spraševali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete, politologa dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede ter kulturologa dr. Blaža Kosovela. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz preambule ustave Združenih držav

Improvizator, glasbenik in freestyle raper “Umetnost misli”, nekoč poznan kot Urh Mlakar, v tem delu ustvari spontano pesem: “Vse je kemija!” in našima fantoma pomaga odgovoriti na vprašanje: “Kdo ali kaj je Paspula?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

V predpraznični epizodi oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bo dame, gospe in žene nagovoril najbolj žametni glas Slovenije Sebastijan Cavazza, zapela jim bo kraljica ljudskih src Helena Blagne, Franc Kangler pa bo podelil nekaj vozniških nasvetov. Ob tem bomo spremljali tudi podelitev oskarjev, Miran Ališič bo komentiral parlamentarni pretep, spremljali bomo Volodimirja Zelenskega na njegovem prvem profesionalnem modnem stajlingu, Uroš Slak pa bo z Mescem, Grimsom in Sajovicem razpravljal o stari dilemi – maslo ali topovi. Vse to in še dobrodelni koncert za orožje s številnimi domačimi glasbenimi gosti samo v petek dopoldan na Prvem.

Tokratno epizodo oddaje Radio Ga Ga - Nova generacija bo odprl sam premier Robert Golob, ki bo poslušalce in člane vlade nagovoril ob proslavljanju 1000 dni na vladi. Ob tej priložnosti bo od kolegov Mesca, Grimsa in Čadonič Špelič dobil tudi lepo darilo. Spremljali bomo prvi finale novega radijskega kviza "Penziolov", ki ga vodi Karel Erjavec in v katerem tekmovalec Pavle poskuša kar najhitreje obrati čim več upokojencev. Donald Trump in Elon Musk sta pred kratkim prispela v Slovenijo, da se s pravno službo družine Strojan dogovorita o posebni zaščiti za Tesle na slovenskih cestah, nova duhovna misel se tokrat ubada s samim svetim "spiritom", spremljali bomo podelitev nagrade Oslar, Uroš Slak pa bo z Angelco Likovič in Natašo Sukič razpravljal o vdorih tujerodnih krofov na slovenske mize. Vse to, morda pa tudi kaj čisto drugega v petek dopoldan na Prvem.