Podcasts about Marija

U najnovijoj epizodi Digitalk podcasta, gostuje Marija Milošević, iskusna product menadžerka, konsultantkinja i preduzetnica sa više od deset godina iskustva u razvoju softverskih rešenja. Razgovaramo o konceptu Vibe codinga, načinu na koji veštačka inteligencija omogućava programiranje – njegovim mogućnostima, ograničenjima i uticaju na razvoj softverske industrije. Takođe, osvrćemo se na izazove i perspektive koje AI alati donose, uključujući i stavove tvrdokornih programera. Tema je posebno relevantna u kontekstu budućnosti tehnologije i kuda ova industrija ide. Povod za razgovor je RoadMaps konferencija na kojoj će Marija 27. Septembra održati predavanje upravo na ovu temu, a tokom emisije ne propustite ni naša iznenađenja za slušaoce. Osim teme Vibe codinga, iskoristili smo priliku i Marijino bogato iskustvo, pa su kraj razgovora obeležile teme vezane za digitalne nomade, preduzetništvo, konsultantski rad kao i zašto su karijerne promene dobre. Marija preporučuje: Lovable tool da probate Vibe coding, te sa vama deli svoj affiliate link preko koga ćete dobiti 10 dodatnih kredita: https://lovable.dev/invite/98496f45-99a2-407b-b797-4ab585f66468 Marija Milošević, Product & Growth Advisor - https://www.linkedin.com/in/marijamilosevic/ O čemu smo pričali: - Uvod i predstavljanje - Marijin profesionalni put: jedna veoma zanimljiva avantura - Želja za promenom - Deljenje znanja: predavanje na RoadMaps konferenciji - Vibe Coding - Bringing Vibes into Product Management - Vibe coding: kodiranje uz pomoć AI-a - Zašto “pravi” programeri često hejtuju vibe coding - Da zaključimo gde se Vibe coding nalazi danas u industriji - Remote rad i daleke destinacije: digitalni nomadi - Preduzetništvo - Konsultantska uloga - Karijerni shift-ovi - Iznenađenje za kraj Pratite Digitalk podkast za više tema iz digitalnog marketinga, advertajzinga i karijere u kreativnoj industriji: LN: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs FB: https://www.facebook.com/Digitalk.rs IG: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Digitalne usluge Raiffeisen banke koje preporučujemo za mala i srednja preduzeća: https://bit.ly/3IcDPWw - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA vitamini i minerali - https://bivits.com/kategorija/bivits-paketi/ Puno obaveza, stres, prekovremeni rad... zvuči poznato? E, za to imamo pravo rešenje. To su BiVits ACTIVA vitamini i minerali. Sa njima ćete lako uzeti zdravlje u svoje ruke i više od toga. Preporučujemo vam NO STRESS paket – kombinacija tri suplementa koja pomažu da se bolje naspavate, smanjite napetost i podignete energiju. Na BiVits sajtu možete pronaći kombinaciju koja je baš za vas, a uz poseban kod DIGITALK ostvarujete i 25% popusta! Uzmite zdravlje u svoje ruke – uz BiVits ACTIVA vitamine i minerale! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "Ovo je marketing" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

English is a worldwide language that is not spoken in English-speaking countries but also countries that have no affiliation etymologically with it.-In her debut episode, Marija talks to us about how a decent amount of people speak the English language, despite the faults in the educational system.-Marija also says that hard work is not something that many people take pride in but it's more of a talent than anything else.-Drop in and listen to the journey of this exciting English teacher.

V piransko samostansko cerkev sv. Frančiška je včeraj prispela slika Marija z detetom in svetniki beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia, ki so jo po 85 letih vrnili iz Padove. Gvardijan pater Janez Šamperl je vrnitev slike označil za znamenje dobrega sodelovanja in dolge, uspešno prehojene 85-letne poti.

Hello and welcome to the show. Today's guest is Marija Krsmanovic, a Senior Architect at LWK + PARTNERS based in Dubai with a global background that spans Slovenia, Brazil, Germany, Qatar, and over a decade in the UAE. Her journey has been focused on design excellence whilst maintaining a balance across her life goals. So without further ado, let's get into it!..Marija Krsmanovic - LinkedInLWK + PARTNERS - Website | LinkedIn | Facebook | Instagram | X..To stay updated with our episodes, please follow us on your favorite streaming platform..The aForm Show - ⁠⁠⁠⁠Instagram⁠⁠⁠⁠ | ⁠⁠⁠⁠LinkedIn⁠⁠⁠⁠Alan George - ⁠⁠⁠⁠Instagram⁠⁠⁠⁠ | ⁠⁠⁠⁠LinkedIn⁠⁠⁠

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Dejan Koban: Mrčes, Marij Čuk: Zlato zrno, Roman Rozina: Trafikant. Recenzije so napisali Miša Gams, Marija Švajncer in Andrej Lutman.

Sliko beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia, na kateri so Marija z detetom in svetniki, bodo prihodnji teden iz Padove vrnili v piransko samostansko cerkev Sv. Frančiška. Delo so iz Pirana odpeljali v času druge svetovne vojne, že leta pa potekajo aktivnosti, da bi umetniška dela, ki so bila na hranjenje odpeljana v Italijo, dobila svoj prvotni prostor na mestu za katerega so bila ustvarjena. Nekaj več o tem nam je povedal nekdanji veleposlanik pri Svetem sedežu Tomaž Kunstelj iz ministrstva za zunanje zadeve.

La comunidad epistémica se reúne una vez más en Epistheme 2024, un evento internacional que conecta a investigadores, médicos, autoridades gubernamentales y estudiantes en torno a los grandes desafíos de la salud. Este año, el foco está puesto en la tuberculosis, una enfermedad que sigue afectando a millones de personas en el mundo. Conversamos con la Dra. Marija Miric, directora ejecutiva de la fundación Two Oceans, y con el Dr. Eddy Pérez-Then, asesor honorífico, para conocer de qué trata este encuentro, por qué la tuberculosis es el tema central, cuándo y dónde se realizará, y a quiénes está dirigido. Un diálogo imprescindible sobre investigación, prevención y el futuro de la salud pública global.

Marija in Franc Sedeljšak iz Korp sta pogosto oblečena v narodno nošo. Več kot štirideset let redno obiskujeta prireditve in na njih iz srca z oblačilno dediščino kažeta dragocenost slovenstva in svojo pripadnost domovini. Nošo je treba spoštovati in ne smemo biti površno oblečeni.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Poslušalka Marija ima tri večje temno zelene buče in jo zanima, kako bi jih lahko porabila oziroma ali jih lahko tudi pripravi s skrinjo. Iz njih lahko naredimo juho, prilogo, polpete, zavitek, solato ... Za zavitek vlečeno testo razvaljamo in namažemo s skuto (½ kg, ki ji lahko dodamo kakšno jajce), potresemo naribane buče. Potresemo sol, poper in zlatorumeno praženo čebulo. Zavijemo in položimo na namazan pekač, pomažemo s kislo smetano in spečemo. Za zamrzovanje jih narežemo ali naribamo, kot jih bomo potrebovali za juhe ali omake. Takoj jih naložimo v vrečke, dobro zapremo in damo v zamrzovalnik. Ko jih bomo potrebovali, jih zjutraj prestavimo v hladilnik, da se odcedijo, nato jih ožamemo in damo pražit na čebulo …

"Raduje se Marija i pjeva svoju pjesmu radosti zato što je Bog pohodio ljude, narod ovaj i oslobodio nas od Zloga." Fra Ivan Bradarić

Slišali smo, kako lahko sodobni človek pristopi k razumevanju najstarejšega Marijinega praznika. Kakšno je njegovo sporočilo, zakaj je bil in še vedno je veliki šmaren tako pomemben za Slovence? Naš gost je bil minorit in rektor osrednjega Marijinega romarskega svetišča mariborske nadškofije na Ptujski Gori p. Toni Brinjovc, ki je v svetem letu tudi misijonar upanja.

Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija. Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Marija je najboljša učiteljica tišine, ki jo iščemo tudi v gorskem svetu. Zakaj so gore prostor, kjer človek lažje začuti presežno? Kako se v tišini narave rojeva molitev in kako Marijino varstvo občutijo na svojih poteh gorski tekač, padalec in zlatomašnik ter oskrbnik svetišča na Kredarici? Naši gostje na praznik Marjinega vnebovzetja so bili trije duhovniki: dr. Matjaž Celarc, Jože Poje in Miro Šlibar.

Slovenija je v vrhu po številu cerkva, posvečenih Mariji, tista na Ptujski Gori pa velja za pravi biser mehke gotike. Lepa Marija in Marija Zavetnica s plaščem sta na znamenitem ptujskogorskem reliefu iz prve polovice 15. stoletja združeni in pravijo, da naj bi bil to prvi primer združitve teh dveh pomembnih gotskih motivov – tudi zato, pa seveda zaradi izjemne likovne upodobitve, sodi v tem delu Evrope v sam vrh. ''To našo umetnost na Ptujski Gori hodijo gledat od vsepovsod, še zlasti pa jo cenijo Francozi,'' pravi pater Toni Brinjovc. Sicer pa romarji prihajajo iz vse Evrope, veliko jih je denimo s Poljske. Na romanje se seveda številni odpravijo prav na dan Marijinega vnebovzetja, ki mu pravimo tudi veliki šmaren ali velika maša in je najstarejši Marijin praznik. V baziliki Marije Zavetnice, cerkvi, ki je nastala okoli leta 1410, jih torej v baročnem glavnem oltarju pričakajo reliefna mojstrovina, na katero pada barvna svetloba skozi velikanske, šilaste vitraje, in tudi več drugih izjemnih umetnin. Pogled z zelenice pa, če je le vreme naklonjeno, razpira čudovito panoramo na Kamniške Alpe, Dravsko polje, Pohorje, Slovenske gorice, Maribor, bližnji Ptuj, pa tudi več cerkva. Foto: Žiga Bratoš

Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje. V Katoliški cerkvi je praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, 15. avgust, priljubljen romarski praznik. Številni verniki se odpravijo v Marijina svetišča. O prazniku in Mariji v slovenskem prostoru pa več z gostom, upokojenim mariborskim nadškofom msgr. dr. Marjanom Turnškom.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

Miklavž Komelj: To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, Aleš Šteger: Ogenj, Florjan Lipuš: Mrtve stvari. Recenzije so napisali Petra Koršič, Muanis Sinanović in Marija Švajncer.

Marija Švajncer: Na odru, Petra Julia Ujawe: Najboljše šele pride, Mimi Podkrižnik: Čista sreča. Recenzije so napisale Tonja Jelen, Anja Radaljac in Leonora Flis.

Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. V pesniški zbirki pisateljice, pesnice in literarne kritičarke filozofinje Marije Švanjcer Na odru nas umetnica najprej povabi na glasbene koncerte. Pesmi niso samo izraz spremljanja glasbe in njene lepote, ampak tudi resno komentiranje najrazličnejših situacij med občinstvom. Pesnica kritizira snemanje v dvorani, ki naj bi sedanjost preneslo v prihodnost, toda kako preredko znamo prav zaradi nenehnega snemanja užiti trenutek, opazovati in se prepustiti hipu? Ali bomo res vse to še kdaj gledali in podoživeli? Pesmi nas opozarjajo na pomen vživljanja v prav vsak trenutek, česar pa naj bi bilo vedno manj. Vse manj je tudi olike in vljudnosti v kulturi. Prizanašanja ni. Pesmi v zbirki Na odru so predvsem hvalnica umetnosti, subjektka jo občuduje in doživlja. Približevanje glasbe skozi poezijo daje pogled v avtoričin široko glasbeno izbiro tako popularne kot klasične glasbe. Pesmi so velik poklon glasbi, ki osmišlja posameznika in skupnost. Je kot gonilo in odmik od slabega: »Ne poznamo se, / toda vemo, / da smo bili skupaj, / združeni z glasbo / in odmaknjeni od vsakršnega zla.« Zbirko Na odru je mogoče brati tudi kot spremljanje življenja. Pogled ni lahkoten pogled, temveč razgalja vso šibkost in ranljivost. V zbirki Vesele pesmi je bila avtoričina poezija predvsem hvalnica življenju in soočenju s temnimi platmi, ta zbirka pa nas nagovarja tudi z oživljanjem predmetov. Ti so kot osvetlitve sredi praznega hodnika ali stene, so deus ex machina prebujenega življenja. Vendar pesnica v svet zre tudi kritično. Še posebej pridejo do izraza eksistencialne pesmi, ki prikažejo človekovo hladnost in slabost. Izjemno slikanje teže življenja Marija Švajncer uprizarja z barvami, zlasti s sivo in celo mrtvo barvo. Barve in atmosfera so pomembna komponenta tudi njenih prejšnjih zbirk, kot so na primer Sive pesmi in Kamnite pesmi. Ostre zareze niso nikdar olepšane, občutje slabosti in premislek o samosti in osamljenosti se prepletata brez pomilovanja. V Utrujeni pesmi je simbol pesnika pripeljan do konca. Prav tak pa je lahko tudi konec umetnikov in mislecev, ki so jim posvečene posamične pesmi. Tenkočutnost za sočloveka je namreč močan izraz v opusu Marije Švajncer. Soočenje s smrtjo in bolečino zaradi nje ni le trenutek, ampak proces danes preredko dopuščenega žalovanja. Pesem Samo ne umri!, posvečena Sašu Hribarju, v zadnjih verzih pravi: »Brez tebe bo molk še bolj boleč, / sovraštvo zadušljivo in grozeče. / Daj, ostani in se zvedavo ozri na praznine v duši, / zapolni jih in stori, / da nam bo lepo. / Nasmehni se, / kot si se tisti zadnji dopoldan.« Pesem deluje tudi na podlagi spomina. Preplet osebnega in skupinskega doživljanja je pogost pesničin prijem, uporabila ga je tudi v zbirki Igralca. posvečeni Gašperju Tiču in Jerneju Šugmanu. Preobrat k veselju je dosežen z motivom otrok, vnuka in s spremljanjem umetnosti. V zbirki je še veliko uspelih povednih pesmi, ki se dotikajo življenjskih vprašanj. To je poezija, ki daje vedeti in spoznavati. Kot Kandid, ki pa mu avtorica ne želi biti povsem podobna. Inteligenten humor namreč ne umanjka niti tokrat.

Gioconda Belli: Ognjeno drevo; Marija Švajncer: Ljubezen v breznu; Ilinka Todorovski: Po zračnem mostu iz Bele krajine v Dalmacijo. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Ifigenija Simonović in Milan Vogel.

"Samo glas koji te spoznaje, a ne osuđuje, već ljubi i ohrabruje, može iscijeliti naše srce. Samo takav glas, Isusov glas pun majčinske ljubavi, koji prodire u srce i oslobađa od grješne prošlosti svatko može prepoznati, ali mora načuliti svoje duhovne uši, kao dijete izgubljeno u dućanu, kao uplakana Marija Magdalena." Vlč. Vedran Jakić

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Ivan Dobnik Nostalgija, utopija; Primož Mlačnik: Surferski dnevi; Mateja Gaber: Svet je drugačen. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Miša Gams in Marija Švajncer.

Fluent Fiction - Serbian: Sunflowers and Strength: A Family's Bond Amid Allergy Challenges Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.com/sr/episode/2025-07-20-22-34-02-sr Story Transcript:Sr: Жути цветови сунцокрета простирали су се као бескрајно море преко равнице Војводине.En: The yellow blossoms of the sunflower stretched like an endless sea across the plains of Vojvodina.Sr: Било је лето, и мирис земље мешао се са свежим ваздухом.En: It was summer, and the scent of the earth mingled with the fresh air.Sr: Бори је осећао понос и захвалност што његова породица већ генерацијама ради на овој земљи.En: Boris felt pride and gratitude that his family had worked this land for generations.Sr: Али овде, међу високом врстом сунцокрета, стајао је са проблемом који је претио свему што су градили – алергија.En: But here, among the tall sunflower types, he stood with a problem threatening everything they had built—an allergy.Sr: Борис је увек био јак.En: Boris had always been strong.Sr: Ипак, ово лето показивало му је границе његових снага.En: Yet, this summer was showing him the limits of his strength.Sr: Кашљање и кијање постајали су све гори.En: The coughing and sneezing were getting worse.Sr: Онако сам у пољу, сваки корак био је тежак.En: Alone in the field, each step was heavy.Sr: „Морам да приберем снагу“, мислио је.En: "I need to gather my strength," he thought.Sr: Његова деца, Марија и Стефан, отишли су у градове да пронађу свој пут.En: His children, Marija and Stefan, had gone to the cities to find their own way.Sr: Иако их је волео, није хтео да их зове на помоћ.En: Although he loved them, he didn't want to call them for help.Sr: Поносан је био.En: He was proud.Sr: Дани су пролазили брзо, а жетва је била све ближа.En: The days passed quickly, and the harvest was approaching.Sr: Борис је знао да не може сам.En: Boris knew he couldn't do it alone.Sr: Неколико пута је покушао, али алергија га је упорно спречавала.En: He tried several times, but the allergy persistently stopped him.Sr: Коначно, једног сунчаног поподнева, седећи под старом храстом, одлучио је да позове.En: Finally, one sunny afternoon, sitting under an old oak, he decided to call.Sr: С тешким срцем узео је мобилни телефон и окренуо број.En: With a heavy heart, he took his mobile phone and dialed the number.Sr: „Марија?En: "Marija?Sr: Стефан?En: Stefan?"Sr: “ чуо је свој глас пун неизвесности.En: he heard his voice full of uncertainty.Sr: Вратили су се кући два дана касније, са осмесима и пуним ентузијазма.En: They returned home two days later, with smiles and full of enthusiasm.Sr: Загрлили су оца, и Борис је, са олакшањем, осетио како терет поноса спада с његових плећа.En: They hugged their father, and Boris, with relief, felt the burden of pride fall from his shoulders.Sr: Заједно, породица је радила као један.En: Together, the family worked as one.Sr: Светле главе сунцокрета сада су падале под заједничким радом њихових руку.En: The bright heads of sunflowers were now falling under the combined effort of their hands.Sr: На крају дана, док је сунце залазило иза хоризонта, Борис и деца су седели на рубу поља, гледајући како се пејзаж мења у топле златне нијансе.En: At the end of the day, as the sun set behind the horizon, Boris and the children sat on the edge of the field, watching the landscape turn into warm golden hues.Sr: „Хвала вам“, рекао је он тихо и искрено.En: "Thank you," he said quietly and sincerely.Sr: Тада је разумео – није било лоше тражити помоћ.En: Then he understood—it wasn't bad to ask for help.Sr: А заједништво им је донело нову снагу и наду за будућност.En: And togetherness brought them new strength and hope for the future.Sr: Кроз ово искуство, Борис је научио да љубав и подршка породице могу учинити чуда.En: Through this experience, Boris learned that the love and support of family could work wonders.Sr: Ту, на сунцокретовом пољу, схватио је да му помоћ ближњих није само ослободила руке, већ оснажила срце.En: There, in the sunflower field, he realized that help from his loved ones not only freed his hands but strengthened his heart.Sr: Знао је да од сада неће бити сам у својој борби, већ да стоји раме уз раме са онима које воли.En: He knew that from now on he would not be alone in his struggle but would stand shoulder to shoulder with those he loved. Vocabulary Words:blossoms: цветовиplain: равницаmingled: мешао сеgratitude: захвалностgenerations: генерацијаthreatening: претиоallergy: алергијаstrength: снагаcoughing: кашљањеsneezing: кијањеharvest: жетваpersistently: упорноuncertainty: неизвесностenthusiasm: ентузијазамrelief: олакшањеburden: тежинаhorizon: хоризонтlandscape: пејзажsincerely: искреноtogetherness: заједништвоsupport: подршкаwonders: чудаrealized: схватиоstruggle: борбаshoulder: рамеpride: поносoak: храстgather: приберемcalls: позовеeffort: рад

"Martina je sposobnost prevagnula na Zapadu usprkos tome što Isus kaže da je Marija izabrala bolji dio. To sa sobom nosi i teške posljedice. Sve je više ljudi koji su izgorjeli od posla i sve je više onih koji su upali u depresivno stanje. Odakle epidemije depresije i izgorenosti u zapadnome svijetu?" Fra Ante Vučković

Marija tiek kronēta par debesu un zemes Karalieni. Vara, kas tiek piešķirta Marijai, ir maiga. Tā ir neuzbāzīga, piedodoša, mīloša, drosmīga vara - līdzīgi kā Kristum, Karalim, kurš noliecās kalpošanā cilvēkiem. Marija ir Karaļa Māte. Rožukronis mūs ved pretīm uzvarai. Labās cīņas, kas mums ir jāizcīna, Marija var mums palīdzēt uzvarēt - caur Rožukroņa lūgšanu. Mūsu sirds mūri var krist kā Jērikas nocietinājumi, lūdzoties Rožukroni atkal un atkal.

Radio Marija ir klausītāju veidots radio, kas nes Dieva Vārdu pasaulē. Radio Marija balss skan 24 stundas diennaktī. Šajos raidījumos klausītājiem kā saviem draugiem neatkarīgi no viņu reliģiskās pārliecības cenšamies sniegt Kristus Labo Vēsti – Evaņģēliju, skaidru katoliskās Baznīcas mācību. Cenšamies vairot lūgšanas pieredzi un sniegt iespēju ielūkoties visas cilvēces kultūras daudzveidībā. Radio Marija visā pasaulē darbojas uz brīvprātīgo kalpošanas pamata. Labprātīga savu talantu un laika ziedošana Dieva godam un jaunās evaņģelizācijas labā ir daļa no Radio Marija harizmas. Tā ir lieliska iespēja ikvienam īstenot savus talantus Evaņģēlija pasludināšanas darbā, piedzīvojot kalpošanas prieku. Ticam, ka Dievs īpaši lietos ikvienu cilvēku, kurš atsauksies šai kalpošanai, lai ar Radio Marija starpniecību paveiktu Latvijā lielas lietas. Radio Marija ir arī ģimene, kas vieno dažādu vecumu, dažādu konfesiju, dažādu sociālo slāņu cilvēkus, ļaujot katram būt iederīgam un sniegt savu pienesumu Dieva Vārda pasludināšanā, kā arī kopīgā lūgšanas pieredzē. "Patvērums Dievā 24 stundas diennaktī", - tā ir Radio Marija Latvija devīze. RML var uztvert Rīgā 97.3, Liepājā 97.1, Krāslavā 97.0, Valkā 93.2, kā arī ar [satelītuztvērēja palīdzību un interneta aplikācijās](http://www.rml.lv/klausies/).

Radio Marija ir klausītāju veidots radio, kas nes Dieva Vārdu pasaulē. Radio Marija balss skan 24 stundas diennaktī. Šajos raidījumos klausītājiem kā saviem draugiem neatkarīgi no viņu reliģiskās pārliecības cenšamies sniegt Kristus Labo Vēsti – Evaņģēliju, skaidru katoliskās Baznīcas mācību. Cenšamies vairot lūgšanas pieredzi un sniegt iespēju ielūkoties visas cilvēces kultūras daudzveidībā. Radio Marija visā pasaulē darbojas uz brīvprātīgo kalpošanas pamata. Labprātīga savu talantu un laika ziedošana Dieva godam un jaunās evaņģelizācijas labā ir daļa no Radio Marija harizmas. Tā ir lieliska iespēja ikvienam īstenot savus talantus Evaņģēlija pasludināšanas darbā, piedzīvojot kalpošanas prieku. Ticam, ka Dievs īpaši lietos ikvienu cilvēku, kurš atsauksies šai kalpošanai, lai ar Radio Marija starpniecību paveiktu Latvijā lielas lietas. Radio Marija ir arī ģimene, kas vieno dažādu vecumu, dažādu konfesiju, dažādu sociālo slāņu cilvēkus, ļaujot katram būt iederīgam un sniegt savu pienesumu Dieva Vārda pasludināšanā, kā arī kopīgā lūgšanas pieredzē. "Patvērums Dievā 24 stundas diennaktī", - tā ir Radio Marija Latvija devīze. RML var uztvert Rīgā 97.3, Liepājā 97.1, Krāslavā 97.0, Valkā 93.2, kā arī ar [satelītuztvērēja palīdzību un interneta aplikācijās](http://www.rml.lv/klausies/).

"Svi mi, vjernici i nevjernici, i svi ljudi dobre volje, trebamo se osjetiti pozvani od Boga. Siromašni zaslugama, a bogati Božjim darovima." Fra Ivan Bradarić

Aplink pasaulį per 80 dienų. Tai ne tik rašytojo Žiulio Verno nuotykių romano pavadinimas, bet ir tikra šeimos kelionės istorija. Marija ir Markas Libermanai – šiuolaikinio cirko kūrėjai, kurie su dvejų metų dukra Ula išsikėlė tikslą – apskrieti pasaulį. Kelionės metu jie įveikė 44 tūkstančius kilometrų. Apie kelionės planavimą ir įspūdžius šeimą kalbina Anastasija Marčenkaitė.

Dievmātes Uzņemšana debesīs. Šis noslēpums mūs aizved domās uz Aglonu, kur augustā svinam lielākos Dievmātes svētkus Latvijā. Marijas pazemību Dievs paaugstina - līdz pat debesīm. Tomēr Viņa, tāpat kā Viņas Dēls, bija nokāpusi arī visdziļākajās ielejās, pieskārusies sāpēm. "Un šo sāpju dziļumā, ko upurēja ar mīlestību, Marija kļuva par mūsu Māti, par Māti cerībai. Nav nejauši, ka tautas dievbijībā nemitējamies piesaukt Jaunavu Mariju kā Stella Maris – Jūras Zvaigzni – tā apliecinot cerību, ka vētrainajos dzīves notikumos Dievmāte nāk mums palīgā, sniedz atbalstu, aicina uzticēties Dievam un nezaudēt cerību.” (no Pāvesta Franciska bullas Jubilejas gadam, Cerība nepieviļ, 24)

Na pogovor v oddajo sta prišla zakonca, ki sta že okusila lepoto narave na prav vseh višinskih metrih na Zemlji. Celo najvišje sta stala skupaj, kot prvi zakonski par. Marija in Andrej Štremfelj. Da je "moč noči v svetlobi zvezd", bosta povedala v naslednjih minutah, izvedeli pa bomo tudi, ali so zvezde v Himalaji kaj drugačne kot doma. Na pogovor ju je ob izidu knjige povabila Lucija Fatur.

Neziņa ir viena no grūtākajām dzīves situācijām - kad nezinām, vai būs karš, vai nepazaudēsim darbu, vai attiecības izturēs pārbaudījumus, vai atgūsim veselību. Mūsu smadzenes cenšas kontrolēt nekontrolējamo, mēs bezgalīgi meklējam informāciju vai pilnīgi no tās izvairāmies, bet stress tik un tā paliek. Klīniskā psiholoģe, PhD, Marija Ābeltiņa šajā sarunā dalās gan personīgā pieredzē par grūtību pārvarēšanu, gan piedāvā profesionāles padomus, kā pāriet no satraukuma paralīzes uz konstruktīvu rīcību. Viņa izskaidro kentaura metaforu - kāpēc mūsu "zirdziņa jeb dzīvnieciskā daļa" reaģē uz draudiem, bet "cilvēka daļa" var mācīties dzīvot neziņā, neatliekot prieku un svarīgās lietas uz vēlāku laiku. Šī saruna ir ceļvedis visiem, kas grib mācīties dzīvot pilnvērtīgi pat tad, kad nākotne šķiet miglaina un neparedzama.Šo epizodi filmējām Power-Up SPACE Rīgas centrā. Te ir viss, kas nepieciešams – moderni aprīkotas studijas un arī daudzpusīgas telpas pasākumiem, kur rīkot apmācības, prezentācijas, filmu vakarus un pat konferences ar skaistu skatu uz Rīgu. Piesakies iepazīšanās tūrei!SARUNAS PIETURPUNKTI:0:00 Ievads2:17 Sarunas tēma - izdegšana no bailēm un uztraukuma4:14 Vai pastāv atkarība no satraukuma meklēšanas?6:40 “Kentaurs” - cilvēks kā racionālās un instinktīvās daļas savienojums11:24 Drošības meklēšana caur informācijas pārsātinājumu14:00 Izvairīšanās no informācijas kā pretēja stratēģija17:47 Māņticība par to, ka satraukšanās atvairīs nelabo18:29 Kognitīvi biheiviorālā terapija un pieņēmumu pārbaude20:51 Dubultais satraukums - satraukšanās par satraukšanos25:38 Sociālā ietekme - kā apkārtējie ietekmē mūsu satraukumu30:34 Diplomātu un ekspertu viedokļi nav objektīva realitāte38:13 Radikālā pieņemšana - dzīvot ne-ideālā situācijā43:34 Salīdzinājums ar pagātni - 90. gadi, finanšu krīze48:03 Cikliski uztraukumi - 2008. krīze, kovids, karš Ukrainā, Tramps52:42 Vainas sajūta par to, ka dzīvojam labi, kamēr citiem ir slikti54:34 Pieauguša cilvēka izaicinājums - turpināt priecāties, neskatoties uz bēdām56:36 Power-Up SPACE ir vieta, kur īstenot savus radošos projektus. Te ierakstījām šo Cilvēkjaudas epizodi. Piesakies iepazīšanās tūrei: https://www.powerupspace.eu/57:36 Marijas personīgais stāsts par grūtu laiku pārvarēšanu1:00:16 Līdzīgas situācijas - vēzis remisijā, darba stress, attiecības1:02:54 "Kāpēc man tas ir jāpiedzīvo?" - grāmata "Kad ar labiem cilvēkiem notiek sliktas lietas"1:09:47 Atšķirt racionālās bailes no papildu stresa1:15:27 Ikdienas darbs ar domām un faktiem1:18:01 Satraukums darba un uzņēmējdarbības kontekstā1:18:34 Marijas personīgais stāsts par darba maiņu un bailēm1:30:23 Miega trūkuma sekas uz spriestspēju un lēmumu pieņemšanu

Ik pa laikam izskan ziņas par to, ka zinātnieki tālās visuma dzīlēs atraduši kādu planētu, kura varētu būt mājvieta kādām primitīvām dzīvības formām. Visbiežāk tiek norādīts uz ūdens klātbūtni vai citiem ķīmiskiem un fizikāliem parametriem, kas atbilst mūsu izpratnei par dzīvībai piemērotu vietu. Taču neskatoties uz to, drošticamu pierādījumu pagaidām mums nav. Kāpēc? Ar ko šobrīd rezultējušies mūsu centieni atrast vēl kādu dzīvu organismu ārpus mūsu planētas? Raidījumā Zināmais nezināmajā skaidro IT speciālists, astronomijas entuziasts Raitis Misa un Latvijas Universitātes Eksakto un tehnoloģijas fakultātes Astronomijas institūta pētnieks Ilgonis Vilks. Radioteleskopa izbūvē Čīlē iesaistās arī inženiere Līga Marija Putna no Latvijas Laikā līdz 2029. gadam Čīlē plānots izveidot jaunu teleskopu, un tā tapšanā iesaistījusies arī inženiere Līga Marija Putna no Latvijas. Būdama šobrīd otrpus okeānam, Līga ar prieku ir gatava raidījuma Zināmais nezināmajā klausītājus iepazīstināt ar teleskopa būvniecības mērķi un faktoriem, ar ko jārēķinās, veicot šādu darbu tuksnesī. “Latviete veido īpaši lielā teleskopa digitālo dvīni” - tā pirms dažiem mēnešiem bija lasāms astronomijas jautājumiem veltītā žurnāla “Zvaigžņotā Debess” numurā. Šī latviete ir Līga Marija Putna - inženiere, kura pieteikusies Eiropas Dienvidu observatorijas konkursam un nokļuvusi Čīlē, kur pašlaik top pasaulē lielākais optiskais teleskops. Ar Līgu Mariju mēs tiekamies, izmantojot attālinātās saziņas vietni, un mūs šķir septiņu stundu laika starpība. Eiropas Dienvidu observatorijas galvenais birojs izvietots Vācijā, Garhingā pie Minhenes. Vēl viens birojs, kurā atrodas Līga Marija, ir Čīlē, Santjago Vitakūrā, un tad trešais objekts - arī Čīlē, Atakamas tuksnesī, uz kurieni zinātniece dodas aptuveni vienu reizi mēnesī. Kad pieteikusies darbam, viņa domājusi, ka ģeogrāfiski tas notiks Eiropas Savienībā ar nepieciešamību dažreiz doties uz Čīli. Bijis citādi, un varbūt pat labāk to sākotnēji nenojaust.

Welcome to our second crossover episode of season 2! This week, we're spotlighting Narratives of Purpose podcast, hosted by Claire Murigande - but we'll be back next week with a new episode of Made For Us.Narratives of Purpose showcases stories of impact-driven founders. Covering diverse topics from youth empowerment to global health equity to sustainable food systems, it's one to have on your radar if you're interested in purpose-led innovation.In this conversation from their Women's Health Series, host Claire delves into the world of FemTech and women's health with Marija Butkovic, Founder and CEO of Women of Wearables, a global organisation that supports female innovators in wearable tech and health tech. Claire and Marija discuss: Challenges women face in the health industryThe role of investment in advancing women's healthThe evolution of FemTech and the untapped potential for investment and entrepreneurship in the sector Learn more about Narratives of Purpose: https://narratives-of-purpose.podcastpage.io/—Connect with Made for Us on LinkedIn and InstagramShow notes and transcripts: https://made-for-us.captivate.fm/

Canadian podcasting duo Darren Grimes and Graham Dunlop of Grimerica discuss censorship, the new king of Canada Mark Carney, cataclysmic cycles, and more funky stuff! Watch on BitChute / Brighteon / Rumble / Substack / YouTube Geopolitics & Empire · Grimerica: Censorship, Conspiracy, Carney, & Cataclysmic Cycles! #551 *Support Geopolitics & Empire! Become a Member https://geopoliticsandempire.substack.com Donate https://geopoliticsandempire.com/donations Consult https://geopoliticsandempire.com/consultation **Visit Our Affiliates & Sponsors! Above Phone https://abovephone.com/?above=geopolitics easyDNS (15% off with GEOPOLITICS) https://easydns.com Escape Technocracy course (15% off with GEOPOLITICS) https://escapethetechnocracy.com/geopolitics PassVult https://passvult.com Sociatates Civis (CitizenHR, CitizenIT, CitizenPL) https://societates-civis.com Wise Wolf Gold https://www.wolfpack.gold/?ref=geopolitics Websites Grimerica https://grimerica.ca Grimerica Outlawed https://grimericaoutlawed.ca The Eh-List https://eh-list.ca Contact at the Cabin https://contactatthecabin.com Adultbrain Publishing https://adultbrain.ca About Darren Grimes Darren Grimes spent his formative years raised by his mother in Northern Ontario Canada. Darren spent his early adulthood working in the steel industry, eventually landing him in Calgary Alberta. During this time Darren and friend Graham Dunlop started The Grimerica Podcast, an interview podcast about all the things they and their podcast community find interesting in the world, which helped lead him to many, many rabbit holes. Today Darren raises two young daughters in Alberta, Canada, working as a podcast host, author and entrepreneur. Darren spends a lot of time with his family and hunting and fishing.. His skeptical approach to the phenomena investigated on The Grimerica Show is tempered by his libertarian leanings, though this combination frequently leads him to crush the dreams of anyone looking for a high-rated synchronicity. Working in high steel construction has given him the privilege of having a bird's-eye perspective on a variety of subject matter, both literally and figuratively. His avoidance of cameras has nothing to do with paranoia, taking his picture will, very literally, steal his soul. Someday, Darren hopes to bust a few caps in Sasquatch, while he has more than a few caps swirling around in his own head. He is not as clean and sober as Graham. About Graham Dunlop Graham's primary passions are podcasting, researching, and helping others. Obsessed with learning and self-improvement, Graham and Darren started The Grimerica Podcast in 2013. Their show has continued to grow into a sizable and loving community. Most recently he's pursued a spin-off podcast, Grimerica Outlawed, and has narrated various audiobooks. A fast-paced life of corporate ladder climbing and competitive sports eventually took its toll, and Graham got completely clean and sober in 2008. Every year since then has been an escalating pursuit into the esoteric, occult, and spiritual arenas. Somewhere along the way he found time to travel around the world, become a Reiki master, get certified in Addiction Studies, facilitate Buddhist meditative recovery meetings, coach hockey, and lead numerous CE-5 expeditions (Close Encounters of the Fifth Kind). His journey has been one of achievement and compassion. Other professional management experiences includes Operations Manager at Premsteel Fabricators and several director positions with ACRO Aerospace: Director of Business Excellence, Director of Technical Services, and Director of Purchasing. However Graham's current focus is on raising his awareness, and enjoying living outside the city with the love of his life, Marija. In what spare time he has, he makes his mark in the imagination of others with the unparalleled skill of Dungeon Master Supreme.

Papež Frančišek je v Okrožnici za skupni dom Laudáto si – Hvaljen, moj Gospod zapisal: »V sodobnem času se je uveljavila človekova pretirana osredinjenost nase, antropocentrizem, ki danes - preoblečen - še naprej spodkopava vsakršno omembo skupnega in vsak poskus krepitve socialnih vezi. Zato je prišel čas, ko je treba vnovič opozoriti na resničnost in njene meje, ki po svoje omogočajo zdrav in rodoviten človeški in družbeni napredek. Neustrezna razlaga krščanske antropologije je imela za posledico napačno pojmovanje človekovega razmerja do sveta. … Pravilna razlaga pojmovanja človeka kot gospodarja stvarstva pa pravi, da ga moramo razumeti kot odgovornega upravljavca.« - pronicljiv pogled na žgoče težave sodobnosti… prevod Marija in Peter Pavel Bratina, bereta Maja Moll in Igor Velše, urednica oddaje Tadeja Krečič

Mein Kurs 100 Prozent Hörverständnis - hier klicken⁠ACHTUNG: Rabatt nur noch bis 21. April!Thema der Folge:In dieser Episode von Deutsches Geplapper enttarnen Marija und ich sogenannte Worthülsen, also Wörter, die wenig aussagen, vage und unpräzise sind. Wir erklären, wann man solche Hülsen benutzt, welche typischen Worthülsen es in der deutschen Sprache gibt und wie man sie vermeiden kann.Oster-Rabatt auf meinen DeutschkursAlle Infos: ⁠⁠100 Prozent Hörverständnis⁠⁠WEITERE LERNANGEBOTE

Nuo kovo vidurio visi Tauragės darželinukai pradėti maitinti tik ekologišku maistu. Tam įsteigta speciali savivaldybei pavaldi įmonė.Per 83 tūkstančiai žmonių, kurie šiais metais buvo įtraukti į pensijų kaupimą antroje pakopoje, arba jiems siūloma atnaujinti anksčiau sustabdytų įmokų mokėjimą, dar neperskaitė „Sodros“ siunčiamų pranešimų asmeninėse paskyrose.Aktualus klausimas.Kiek pinigų planuojate išleisti Velykų stalui?Į LRT girdi kreipėsi vilnietė Marija, kuri skundžiasi, kad iš kaimynystėje esančios odontologijos klinikos nuolat sklinda erzinantis garsas ir nemalonus kvapas. Pasak moters, ji kreipėsi į įvairias institucijas, tačiau šios nepadėjo sustabdyti garso taršos.Po priesaikos vakar pareigas pradėjo eiti naujasis Valstybės saugumo departamento direktorius Remigijus Bridikis. Jo teigimu, kovojant su priešiškų valstybių veikimu, esminis vaidmuo tenka žvalgybos bendradarbiavimui su visuomene ir Lietuvos bei užsienio institucijomis.Praėjusią savaitę Seimo pirmininkas Saulius Skvernelis LRT televizijos laidoje “Dienos tema” teigė, kad žvalgybos institucijos perpėja apie didėjantį sabotažo, diversijų ir įvairių provokacijų regione pavojų. Rusijos hibridines atakas prieš Europą Bendrijos diplomatijos vadovė neseniai pavadino “valstybės remiamu terorizmu”.Ved. Rūta Kupetytė