POPULARITY
Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda ... Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor. Prebudil se je v bolnišnici, polomljen. Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše.”
Novi papež Léon XIV. je po včerajšnji izvolitvi danes daroval mašo v Sikstinski kapeli. V prvi pridigi je poudaril, da mora Cerkev delovati kot zgled in širiti sporočila enotnosti. Njegova uradna umestitev bo 18-ega maja. Druge teme: - Novi nemški kancler Friedrich Merz in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na pogovorih v Bruslju poudarila nujnost ničelnih carin z Združenimi državami. - Fiskalni svet ob napovedi glede povečanja obrambnih izdatkov: vladni načrti glede dodatnega zadolževanja le kratkotrajno vzdržni. - Začetek kolesarske dirke po Italiji. Primož Roglič lovi uspeh izpred dveh let.
Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.
Alen Sultanić gost je kod Vladimira Stankovića u 175. epizodi podkasta Biznis Priče
Avtor se osredotoča na obdobje pontifikata papeža Frančiška, ki je v svojem vodstvu izkazoval izjemno empatijo in skrb za tiste, ki trpijo. Povezuje njegovo delo z likom usmiljenega Samarijana, ki je bil usmerjen k pomoči potrebnim. Frančišek je videl cerkev kot bolnišnico za duše, kar je odražalo njegovo prizadevanje za bližino in tolažbo ljudem. Primož Lorbek poudarja pomen njegove vizije, da bi evangelij postal aktiven del skupnosti. Njegova pastoralna naravnanost je bogatila cerkev in spodbujala iskanje resnice v duhu enotnosti. Ob zaključku se dotakne težav, s katerimi se je srečeval ter njegove zaveze ljubezni in sočutja, kar naj bi nas vse opogumilo k nadaljnjemu služenju drugim.
Papa Franjo, poglavar Katoličke crkve, preminuo je u 88. godini života. Njegova smrt pokrenula je višestoljetni proces izbora novog pape.
Papež Frančišek je veljal za zagovornika konservativnih stališč Cerkve, kot jezuit pa je bil tudi predstavnik naprednih pristopov pri več družbenih vprašanjih, med drugim pri pomoči revnim. Po besedah frančiškana Mirana Špeliča, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Cerkev nikoli ni bila okostenela v svojem času. Vedno se je odzivala na izzive časov.
Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.
Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.
Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.
Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.
Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.
Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.
Njegova bogata glasbena, pedagoška in teoretska ustvarjalnost do danes navdihujeta tako strokovno kot laično javnost. Vemo, da je bil izvrsten, tehnično in muzikalno spreten violinist, izjemno ploden skladatelj, nato poglobljen glasbeni pedagog, ki je poučeval violino po vsej današnji Evropi in bil je tudi odličen mislec na področju glasbene teorije. Rodil se je 8. aprila 1692 v Piranu, naselju, ki je bilo takrat živahno in pomembno pristanišče znotraj Beneške republike in del italijanskega kulturnega kroga, ki je hkrati imel slovanski del prebivalstva ter slovansko zaledje. Živel je v času, pred razvojem narodne zavesti med evropskimi ljudstvi in hkrati v času, ko je bila Evropa vsaj tako velik kulturni prostor kot je danes. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Giuseppeja Tartinija se je že v njegovem času prijel naziv Učitelj narodov in v tem duhu ostaja zelo aktualen tudi danes po več kot tristo letih, kar pojasnjuje muzikolog, Nejc Sukljan, soustvarjalec razstave, ki je bila leta 2022 postavljena v Evropskem parlamentu v Bruslju. Rodno Istro je Giuseppe Tartini zapustil v zgodnji mladosti, pri šestnajstih letih, a kaže, da je ta v njem pustila pomemben otroški vtis, saj je v nekaterih skladbah prepoznavna tukajšnja ljudska motivika. In Giuseppe Tartini je rodni Istri zapustil bogato dediščino svoje osebnosti, ki se danes izraža tako na področju glasbene umetnosti kot na področju kulturnega turizma. Zaključil se je velik evropski projekt Tartini BIS - Krepitev vplivov in sinergij kulturnega turizma v znamenju Giuseppeja Tartinija, katerega partnerji so bili Glasbeni konservatorij Giuseppe Tartini, Občina Piran / Društvo pripadnikov italijanske narodne skupnosti, Fondacija Luigi Bon iz Vidma, RRA Zeleni Kras, Konservatorij Benedetto Marcello in Združenje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Rezultati projekta Tartini BIS so vidni in opazni, poudarja predsednik združenja italijanske skupnosti v Kopru Maurizio Tremul. Projekt Tartini BIS je prispeval k digitalizaciji Tartinijeve zapuščine in izdelavo spletne strani discovertartini.eu, ki med drugim vsebuje tematski katalog Tartinijevih skladb. Aktivna soustvarjalka tematskega kataloga, priprave gradiva za digitalizacijo in sploh raziskovalka dediščine Giuseppeja Tartinija je muzikologinja Margherita Canale Degrassi. Ob analizi Tartinijevih partitur ugotavlja aktualnost Giuseppeja Tartinija na primer tudi v tem, da je motive iz njegovih partitur mogoče preoblikovati v povsem sodobno, tudi elektronsko glasbo, s čimer je navdušil večer Tartini electronic. Projekt Tartini BIS je prinesel tudi ustanovitev čezmejnega mladinskega orkestra, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Francesca Guglielma ter izvedel nekaj navdihujočih koncertov. Skrbnica orkestra je Kris Dassena. 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija pa je počastil koncert v dvorani Avditorija Portorož z gostujočim ansamblom La Divina Armonia (Božanska harmonija) z izvedbo del Giuseppeja Tartinija in njegovih beneških sodobnikov, Antonia Vivaldija in Baldassarja Galuppija ob elektronskih vizualizacijah Urše Čuk. Koncert je združil veščine stare, baročne izvajalske prakse s sodobnimi vizualnimi elektronskimi prijemi in tako laičnemu kot strokovnemu občinstvu približal lepoto brezčasnih partitur na najvišji izvedbeni ravni. Tako projekt Tartini BIS kot koncert ob 333. obletnici rojstva velikega mojstra Giuseppeja Tartinija pa prinašata spoznanja o veličini glasbene dediščine, ki ima svoje netišče v Istri. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.
Pri uvajanju ameriških zaščitnih carin se je sinoči zgodil nov preobrat. Ameriški predsednik Donald Trump se je odločil za 90-dnevno prekinitev uvajanja carin, tako da ostajajo veljavne 10-odstotne carine za večino držav. Njegova odločitev sicer ne spreminja že veljavnih dajatev na avtomobile, jeklo in aluminij. Dobre novice so obšle le Kitajsko. Ne le da zamik veljavnosti carin zanjo ne velja, namesto napovedane 104-odstotne stopnje se je Trump odločil za kar 125-odstotne carine na kitajsko blago, namenjeno na ameriški trg. V oddaji tudi o tem: - Je bodoči nemški kancler Merz pred volitvami obljubljal preveč? - Poudarek tokratnih sprememb zakona o osnovni šoli na njeni vzgojni vlogi - Mednarodni odbor PEN-a na obisku Goric o vojnah in koncu miru
Predvolilno geslo ameriškega predsednika Donalda Trumpa »Naredimo Ameriko spet veliko« (Make America Great Again) se le nekaj tednov po njegovem prevzemu vodenja ZDA sprevrača v svoje nasprotje. Njegova uvedba carin na uvoz blaga iz okoli 60 držav je povzročila padec vrednosti delnic na borznih trgih (še najbolj ameriških), po svetu se širi strah pred recesijo.
Kot je znano, je skupina redovnic skupnosti Loyola nekdanjega jezuita Marka Rupnika leta 2021 obtožila, da jih je v 90. letih prejšnjega stoletja spolno in psihočno zlorabljal. Zlorabil naj bi najmanj dvajset žensk, zlasti v skupnosti v Ljubljani, v kateri je deloval in ki jo je Vatikan kasneje razpustil. Jezuitski red je nedavno domnevnim žrtvam Marka Rupnika, ki obtožbe še vedno zanika, ponudil pomoč. Njegova odvetnica je Vatikan pozvala, naj Rupnika čim prej privede pred sodišče. Naša dopisnica iz Rima Mojca Širok, se je pogovarjala z dvema nekdanjima redovnicama od približno dvajsetih, ki Rupnika obtožujejo zlorabe.
Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper
Biznis priče konferencija 2. i 3. aprila 2025. u Novom Sadu.
Neki časopis je objavil fotografijo skupine zapornikov pri delu. Obnavljali so zapuščino hišo. Čez nekaj dni je eden od zapornikov pisal uredniku: »Hvala vam, da ste objavili članek s fotografijo o našem delu. Zadnjič je časopis pisal o meni takrat, ko sem bil obsojen. Zato sem bil vesel, ko je vaš časopis objavil članek, ki govori o meni, ko delam nekaj dobrega. Ko sem pred 18 meseci prestopil prag zapora, sem bil zelo podoben hiši, ki smo jo obnavljali. Toda Bog je začel delovati v mojem življenju in me v Kristusu naredil za novo stvaritev.« Zgodba zelo lepo ponazarja sporočilo evangelija, ki govori o smokvinem drevesu, ki ni rodilo sadov (Lk 13,1-9). Zato ga je gospodar hotel posekati. Vinogradnik je prosil gospodarja, naj da drevesu še drugo možnost. Ali ni postni čas tudi za nas »druga priložnost«, ki nam jo daje Bog v svoji dobroti? To je sporočilo o potrpežljivem Božjem čakanju, ko nam v svoji dobroti daje še drugo možnost. Ni važno, kako pogosto pademo, Bog se vedno osredotoči na dobro, ki ga moremo storiti. Bog nikoli ne obupa nad nami. Nikoli nas ne dokončno obsodi ali zavrne. Zelo spodbudno sporočilo je, da se Bog kljub vsej naši slabosti in našim številnim napakam še vedno ukvarja z nami, da bi obrodili sad. Njegova potrpežljiva ljubezen je najučinkovitejše hranilo za rast dobrega v nas. Ta ljubezen nas hrani in nam daje moč. Ima moč, da nas dvigne in nas spodbudi, da naredimo korak do plodnega, polnega in mirnega življenja. Bog je pripravljen, da nam da drugo, tretjo, in še nadaljnje možnosti. Te misli nas vodijo k začetni zgodbi in Jezusovi priliki. Oba: zapornik in hiša sta bila obsojena in ponazarjata sporočilo Jezusove prilike. Obema so dali drugo možnost. Hišo je mesto obsodilo, ko jo je namenilo porušiti. Toda nekdo je prepričal mestne oblastnike, naj hiši drugo možnost. »Naj jo popravijo zaporniki,« je predlagal. »Če bodo iz nje naredili koristno zgradbo, je ne bomo porušili.« Tudi zapornik je bil obsojen. Imeli so ga za družbi škodljivega in so ga zaprli. Čeprav je družba dvignila roke nad njim, jih Bog ni dvignil. Bog mu je dal drugo priložnost, kot vinogradnik v današnjem evangeliju. Zapornik je odgovoril na Božji predlog in postal drugi človek.
Tokratni gost oddaje je bil Slobodan Boban Jankovič, beograjski kantavtor, ki je domovino zamenjal za Slovenijo. Njegova življenska pot, ki je vseskozi prepredena z glasbo, ga je pred dobrimi osmimi leti pripeljala v Maribor.
V kranjski Galeriji mestne hiše so bila razstavljena dela poznobaročnega slikarja Leopolda Layerja in njegove slikarske delavnice. Govorili smo z avtorjem razstave Damirjem Globočnikom.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Z Dnevnikom čuvaja nas Esad Babačić zapelje v svoj svet, v katerem se bogato prepletajo glasba, šport in poezija, področja, na katerih se je tudi sam preizkušal, ki so ga pritegovala, očarala in pozneje usmerjala njegovo pot novinarja, pesnika in esejista. Njegova umetniška žilica zmore zvesto prenesti njegovo strast do športa, panka in uglasbenih besedil, iz katerih citira najbolj udarne verze, medtem ko svoje, izvirne, spretno umešča med dnevniške zapise. Teksti, datumsko zamejeni, so prodorna premišljevanja o številnih vidikih preteklih in aktualnih stanj in dogodkov, tudi poročanja iz časov vojne za Slovenijo, ko še ni bilo povsem jasno, kako se bodo delitve in sovražnosti razvijale. Kritike, ki letijo na nedomišljene gradbene posege v Ljubljani, kot je na primer kolos Šumi, pa na odnos do pisateljev – lenuhov in delomrznežev, po prepričanju garaške večine – so bolj trpke kot neizprosne. Najgloblje pa segajo spomini. Stanja duha, kot sta melanholija in depresija, pa tudi samota in odtujenost, ki imata različne obraze, tudi v dvojini, opisuje skozi lastno izkušenjsko perspektivo in skozi zgodbe bližnjih, katerih usode so se ga boleče dotaknile. Nikakor pa ni mogoče prezreti zanj značilnih humornosti in ironije, s katerima se kaže njegova iskriva vitalnost. Ta je najbolje izražena v zapisih o lenobi, njenem aristokratskem dostojanstvu in potrebi, da bi pravico do lenobe uzakonili skupaj z univerzalnim temeljnim dohodkom. Ko nas Babačić ujame v preplet znanih pankerjev in športnikov, med naslove filmov, obraze igralcev pa tudi anonimnih sopotnikov v življenju, se zdi, da smo priča neusahljivi komunikaciji med pisateljem in njegovimi idoli, ki jih zvesto oživlja, ko z živim občudovanjem in brez kančka zavisti obuja njihove najboljše stvaritve. Otrok iz migrantsko-delavske družine, katere življenje se je začelo v kleti hiše na Streliški ulici v Ljubljani, je preselitev v stanovanje z balkonom na Vodmatu doživel kot vzpon na družbeni lestvici. Balkon je postal statusni simbol, korak v svet, točka z razgledom. Življenje na igrišču med bloki, kjer je domišljijo buril že skromen drog za stepanje preprog, ki je postal igralo in preizkusni test vzdržljivosti, je bistrim otrokom usmerjalo pot v samostojnost. Sami so si izmišljali igre in pravila zanje, in čeprav med novo elito blokovski otroci tudi danes veljajo za manjvredne „lidlčke“, je med njimi, ki se še družijo in igrajo med bloki, veliko takšnih, ki si znajo svoj položaj v skupini, pa ne le na dvorišču, izboriti sami, brez pomoči staršev in odvetnikov. Pa tu niso mišljeni nasilneži in kriminalci in ne tolpe, za katere velja prepričanje, da se prav tam oblikujejo. Poreklo in usodo staršev avtor zapisuje skoraj neopazno, z nekaj trpkosti, gorak pa je do položaja proletariata v osemdesetih letih. Ko se zdi, da je Babačić izčrpal že vse teme, v drugem delu knjige Dnevnik čuvaja sledi nadaljevanje v obliki pisem med njim in občudovalko, ki mu v pismu izrazi priznanje za kolumne. Vesel odmeva se odzove in med njima steče živahna izmenjava mnenj, navduševanje nad sorodnostjo izkušenj, prepričanj in celo usod. Maja, kot je ime dopisovalki, postane nekakšen odsev v ogledalu, ki dobiva čedalje jasnejše obrise, njun odnos skozi pisma postaja izpolnjujoča dvojina, o kateri sta vsak zase in skupaj veliko razmišljala, jo interpretirala in ji podeljevala različne pojavne oblike, seveda ne v slovničnem pomenu. Knjiga Dnevnik čuvaja ne prikazuje zaporedja nekih dogodkov, to je zbir fragmentarnih spominov in razmišljanj, ki se včasih ponavljajo, na novo vrednotijo in osvetljujejo, a so vendarle strnjeno pričevanje o življenju tukaj in zdaj z vsemi danostmi iz preteklosti. Pričevanje, ki je verodostojno, občuteno in odkrito, zato je branje te knjige preprosto užitek.
Čovjek kojeg je Donald Trump imenovao izaslanikom SAD-a za Bliski istok sada je uključen u pregovore o prekidu vatre kako bi se okončao rat u Ukrajini. Unatoč tome što nije izabran i nema formalno političko iskustvo, Steve Witkoff sada je u središtu napora da se riješe dva najhitnija svjetska sukoba. Predsjednik Trump ga naziva izvrsnim pregovaračem, ali nagli ulazak g. Witkoffa na globalnu diplomatsku scenu izazvao je brojne reakcije.
Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let. Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah. Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote. Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.
Dr Semir Osmanagić je autor 20 knjiga o piramidama i drevnim civilizacijama, koje su prevedene na mnoge svjetske jezike. Njegova doktorska disertacija na Fakultetu političkih nauka u Sarajevu bavila se civilizacijom Maja, ali najveća strast dr Osmanagića usmjerena je na istraživački rad i promociju otkrića Bosanskih piramida. Inače, rad dr Osmanagića pobuđuje veliku radoznalost širom svijeta, oduševljeno odobravanje s jedne strane, ali i polemike i osporavanja u nekim naučnim krugovima, s druge strane. U petak, 21. februara započinje svoju australijsku turneju "Moć piramida", kada će u nekoliko većih gradova održati predavanja o vlastitoj, drugačijoj koncepciji piramida i historije uopšte.
Zdravo. V tokratni epizodi se spomnimo na tisto jezero, ki se je delalo da je gin s tonikom (iz 2. poglavja 3. knjige, ki smo ga obdelali v 72. epizodi našega malega podkasta). Govorimo tudi o predigri, korporativnih kazalcih uspešnosti, vaši podpori, kako si zapomniti notne črte in še marsičem. Vržemo se tudi v 6. poglavje 6. knjige, odpotujemo na planet Nano, na katerem debatiramo o birokraciji, kapitalizmu, veri in na koncu celo ustanovimo religijo, ki zapoveduje proste dni od četrtka do ponedeljka! Vse kar morate storiti, da se nam pridružite je, da se dotaknete zvočnika in se nam pridružite. Nedoganljiva je Njegova volja!
Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«
Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.
V petek, 14. junija 2024, se je osemindvajset vznemirjenja in zabave željnih obiskovalcev zabaviščnega parka Oaks v Portlandu v ZDA, znašlo v nezavidljivi situaciji. Medtem ko so se vozili na eni od tamkajšnjih atrakcij, se je naprava na najvišji točki vožnje zataknila, in naslednjih 30 minut so obrnjeni na glavo obtičali 15 metrov od tal. Zelo verjetno je, da še nikoli niste obtičali v zabaviščnem parku ali pa - kot 46 letni Timothy Cipriani v ventilacijskem jašku nad fritezo v restavraciji, ki jo je nameraval oropati. Toda zelo verjetno je, da ste že in da boste še kdaj obtičali. Ujeti v izčrpljujoče delo z veliko premikanja, a brez vsakega napredka. Ali pa v toksičen odnos. Morda ste obtičali živem blatu depresije ali pa do vratu v močvirju nerazrešenega konflikta. Se zataknili v delovnem razmerju z ne preveč delavnimi sodelavci ali osornim šefom. V evangeliju po Janezu, 5. poglavju, je zapisana zgodba o človeku, ki je obtičal. Sicer za opis njegovega stanja nikjer ni uporabljena ta beseda, a prav lahko bi bila. Osemintrideset let se je namreč že nahajal v kopeli Betezda in čakal na ozdravitev. “Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: ‘Ali hočeš ozdraveti?'” (Jn 5,5-7 ŽNZ) Kako čudno vprašanje: “Ali hočeš ozdraveti?” Pogovarjal sem že z veliko bolniki: v njihovih domovih, v cerkvah, bolnišnicah, domovih za ostarele. Molil sem zanje. Z njimi bral Sveto pismo. Klečal poleg njihove bolniške postelje ali pa stal z zaskrbljeno družino. Toda še nikoli nisem nikogar od njih vprašali: “Ali hočeš ozdraveti?” Zakaj je Jezus postavil to vprašanje? Dolžina bolnikovega bivanja v Betezdi ga je spodbudila, da vpraša: “Ali hočeš ozdraveti?” Ali pa ti je všeč, če si bolan? Ker nenazadnje ti ne gre tako slabo. V tvojem lončku se nabere dovolj kovancev za hrano. Poleg tega bi lahko ozdravitev zmotila tvojo rutino. Ozdraveti pomeni vstati, poiskati si delo, živeti. Ali res hočeš ozdraveti? Morda je za nas aktualna katera od različic tega vprašanja, toga vprašanje samo je še kako na mestu: Se res želiš izobraziti? Preboleti svojo preteklost? Priti v formo? Si pripravljena premakniti se naprej? Zlahka se namreč navadimo na svojo bolečino, težavo ali bolezen in se potem sprašujemo kdo sploh smo brez tega. Takrat, ko ni napredka, imamo občutek, da smo obtičali. Ko se borimo z istim razočaranjem s katerim smo se borili pred desetletjem, ali se soočamo z istimi strahovi s katerimi smo se soočali lani. Ko začutimo da vsi drugi prej pridejo do tega, kar si želijo in nam nihče noče pomagati. V besedah, ki jih je Kristus namenil bolniku v kopeli Betezda je sporočilo za vsakega človeka, ki ima občutek, da je obtičal. “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” (Jn 5,8) Vstani. Naredi nekaj. Deluj. Napiši prošnjo. Prijavi se na razpis za delovno mesto. Poišči svetovalca ali terapevta. Poišči pomoč. Vstani. Vzemi svojo posteljo. Pretrgaj s preteklostjo. Zapusti slabo družbo - v virtuali ali resničnosti. Opusti slabo navado. In hodi. Verjemi, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Svoj pogled usmeri na nov cilj in začni hoditi v njegovi smeri. Po Kristusovem posredovanju je bolnik v Betezdi ozdravel. Tega kako se bo Bog odzval na naše stanje ujetosti, nam nihče ne more povedati. Njegova pomoč, čeprav vedno na voljo, je vedno specifična. Ni naše, da mu povemo kaj naj naredil. Naše je, da mu zaupamo. Da vstanemo, pustimo preteklost za seboj in hodimo.
Nizozemski pisatelj Guus Kuijer je danes eden najbolj uveljavljenih, prevajanih in branih mladinskih pisateljev. Njegova pripovedna izhodišča so najpogosteje zorni koti odraščajočega otroka ali mlajšega najstnika. Ta se namreč začenja zavedati sveta okoli sebe, se sooča z novimi situacijami in kritično opazuje svet odraslih. Posebno mesto ima zbirka knjig o deklici Polleke, z veliko željo postati pesnica. Gre za čutne zgodbe, po eni od njih je nastala tudi tokratna igra, o odraščanju v sodobnem času, v katerem otrok, ki bi moral odrasti v zrelo osebnost ob podpori staršev, prevzema del njihovih vlog. Prevajalka: Mateja Seliškar Kenda Avtorica priredbe in režiserka: Ana Krauthaker Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Matjaž Miklič Avtor izvirne glasbe: Bojan Jurjevič – Jurki Spik – Matej Puc Polleke – Urška Bambič Mimoena – Aljaž Cimermančič Babica – Nina Skrbinšek Dedek – Sandi Pavlin Klošarja – Peter Musevski in Marko Mandić Mama – Manca Ogorevc Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija junija 2011
Kuhati je Dimitri Chapelle začel kot najstnik. To je bilo vse, kar je lahko počel doma po športni poškodbi. Izšolal se je za slaščičarskega mojstra in videl mnogo sveta. Delal je v elitnih restavracijah, a se je zvezdicam odpovedal v zameno za prosti čas. Njegova strast so dolgi teki po gozdnih stezicah in hribih. Na tekmah v Sloveniji je med najboljšimi tekači. Za še hitrejše čase pa ima preveč rad življenje, vključno s hrano in vinom. Je le Francoz, pravi.Zapiski: Dimitri Chapelle na Instagramu tekaški dosežki slaščičarna, kjer dela
Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija
Vseslovensko »maratonsko« branje Svetega pisma poteka od nedelje, 26., do četrtka, 30. januarja, 24 ur na dan. Svetopisemski maraton pripravlja organizacijski odbor, v katerem so predstavniki različnih krščanskih gibanj in skupnosti. Njegova pobudnica je Svetopisemska družba Slovenije, ki maraton tudi organizira.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Eden najbolj karizmatičnih Hrvatov, nekdaj serijski zmagovalec in lovec FIS točk, Ivica Kostelić, je podcast prepojil s silnim navorom življenskih modrosti, ki jih predaja tudi na svoje štiri otroke. V dveh urah pogovora smo pri 190 utripih srca na minuto drveli po znamenitem Streifu, rezali valove severnega Atlantika in ugotovili, da se da s hlodi trenirati za vrhunske športne rezultate. Marljivost, vztrajnost in trdo delo še danes postavlja na prvo mesto. Njegova prva ljubezen je morje! Prevzel nas je z neskončno zanimivo pripovedjo o prečenju ledene puščave Grenlandije. Enako dobro se počuti tako na topelm Mljetu s potapljaško masko na obrazu in harpuno v roki, kot tudi v prostranih snežnih pobočjih aljaških gorskih velikanov. Z Janico, ki se javnosti ne izpostavlja pogosto, se še vedno super razumeta. Pravi, da je Slovenija dežela neverjetno zagnane "outdoor" kulture, avtomobilov pa ne mara! . ZAPISKI: PREČENJE GREENLANDIJE - https://www.youtube.com/watch?v=CbOalT4M3l0 YOUTUBE KANAL IVICE KOSTELIĆA - https://www.youtube.com/@ivicakostelic7232/videos SMUČANJE NA ALJASKI - https://www.youtube.com/watch?v=ab3A6u4EeXM JADRALSKA TEKMA - https://www.youtube.com/watch?v=zk_jUcToZ8c INSTAGRAM IVICA KOSTELIĆ - https://www.instagram.com/ivicakostelic/ . POLOŽNICE: SVET UŽITKA - IGRA “NEVER HAVE I EVER” - https://www.svetuzitka.com/never-have-i-ever.html KODA “ATMOSFERCI” PRINESE 20% POPUSTA ZA IGRO, S KODO “ATMOSFERCI5” PA DOBITE 5% POPUSTA ZA VSE NEZNIŽANE IZDELKE! . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2 PODPRI ATMOSFERCE - https://app.vibeit.co/en/atmosferci PODPRI KOMOTAR MINUTO - http://shop.komotarminuta.com/en SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/jure_gregorcic/ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - https://www.instagram.com/komotar_minuta/ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sebavtom/
Donald Trump se vraća u Belu kuću. Njegova pobeda je zapravo pobeda nacionalizma i populizma. Likovi poput Orbana, Putina ili Vučića oduševljeni su. Zašto usred silnog nezadovoljstva liberalnim kapitalizmom gledamo uspon desnice i nacionalista? Zar to nije kontradiktorno? O tome razgovaramo sa Karlom Bastom, profesorom komparativne politike na Edinburškom univerzitetu.
Mate Janković jedan je od najpoznatijih hrvatskih kuhara i gastro stručnjaka. Njegova karijera počela je skromno, no izrasla je u niz uspjeha – od televizijskih emisija poput MasterChef Hrvatska, do suradnje s vrhunskim restoranima i promocije domaće prehrambene industrije. Kroz godine, Mate je oblikovao svoj stil koji modernizira tradicionalna jela, uvijek vodeći računa o održivosti i kvaliteti namirnica. Njegova filozofija kuhanja i životna putovanja podsjećaju nas na autentični duh kulinarske avanture koju je proslavio i Anthony Bourdain, kojemu je Mate bio gost u emisiji "No reservations", u epizodi o Hrvatskoj. U razgovoru za SBS Croatian, Mate se osvrnuo na svoje početke u ugostiteljstvu, uspjehe, i nedavnu posjetu Australiji.
U ovom inspirativnom videu istražujemo duboku snagu zahvalnosti i njen utjecaj na naše unutarnje stanje. Kroz priče poput Nicka Vujicica, čovjeka rođenog bez ruku i nogu, otkrivamo kako zahvalnost može transformirati naše poglede na život. Nick, motivacijski govornik, svakodnevno prakticira zahvalnost, prepoznajući ljepotu i vrijednost u svakom trenutku. Također, osvrnut ćemo se na model svetog Franje, koji je u svemu pronalazio savršenstvo i ljepotu, čak i u patnji. Njegova filozofija pokazuje kako zahvalnost može postati put prema unutarnjem miru i ispunjenju. Pridružite nam se u ovom putovanju otkrivanja kako zahvalnost može promijeniti našu perspektivu i obogatiti naš život. Učimo zajedno kako u svemu vidjeti blagoslove i pronaći sreću unatoč izazovima.
56 - Danas zaranjamo u fascinantan svet srednjovekovne Srbije i jednog od najmoćnijih vladara tog doba - Stefana Uroša II Milutina. Njegova vladavina bila je obeležena neverovatnim usponima, burnim ratovima, ali i izuzetnim diplomatskim pobedama. U ovoj epizodi istražujemo kako je Milutin, ne samo uspeo da proširi granice Srbije, već i da izgradi zadužbine koje i danas krase Balkan. Ko je bio Milutin? Kakve je igre moći vodio sa Vizantijom? I kako je njegova politika uticala na sudbinu Srbije u narednim vekovima? Pridružite nam se dok otkrivamo priču o kralju, vladaru, ratniku i graditelju – Stefanu Urošu II Milutinu. O njemu večeras pričaju naši istoričari Ivan Drljača i Nikola Đukić.
Stjepan Šandrk je slikar poznat po zanimljivom twistu u svojim djelima: uključivanju motiva moderne, najčešće tehnologijom obogaćene kulture, u medij slikanja gdje tako nešto definitivno nije očekivano. Njegova slika u tehnici ulja na platnu može sadržavati motiv mrtve prirode koji izgleda kao da je nastao ispod kista nizozemskog majstora - ali na trpezi su i McDonalds krompirići i Coca Cola. Ili cijela slika - opet ulje na platnu - može prikazivati trenutak kada druga osoba kroz kameru mobitela fotografira neki oblik umjetnosti umjesto da uživa u njemu. Većina njegovih slika sadrži moment iznenađenja, a njegova djela su, osim na brojnim izložbama, sve popularnija i u privatnim zbirkama ili domovima. Stjepan definitivno drži korak s tehnologijom, te je među ostalim i entuzijast za cryptocurrency, te je koristio i tehnologiju NFT-ova. Razgovarali smo o umjetničkoj ispiraciji, tehnologiji ali i o tome kako postati umjetnik koji ne dijeli stereotipnu sudbinu "siromašnih" ili "neshvaćenih." Stjepan Šandrk uskoro ima izložbu u Vukovaru! What happens is not as important as how you react to what happens.Elen Glasgow Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda
51 - Drugi svetski rat nije izbio iznenada, već je bio rezultat godina rastuće napetosti i nesuglasica. Nakon Prvog svetskog rata, nezadovoljstvo Versajskim mirom ostavilo je Nemačku ogorčenom i osiromašenom. U međuvremenu, Hitler je došao na vlast 1933. godine sa željom za osvetom i proširenjem nemačke teritorije. Njegova agresivna politika dovela je do anšlusa Austrije 1938. godine i kasnije okupacije Sudetske oblasti u Čehoslovačkoj. Svet je reagovao politikom smirivanja, nadajući se da će to zaustaviti rat. Ali, 1. septembra 1939. godine, Nemačka je napala Poljsku, ignorišući paktove i sporazume, što je dovelo do reakcije saveznika - Velike Britanije i Francuske - i početka najrazornijeg sukoba u istoriji čovečanstva. U godinama koje su prethodile, diplomatski neuspesi, ekonomske krize i političke ambicije otvorili su vrata ovom globalnom sukobu. I tada, uz zvuke aviona i sirena, svet je ušao u najmračniji sukob u svojoj istoriji. O početku rata i događajima koji su mu prethodili danas pričaju naši istoričari Nikola Šipka i Nikola Đukić.
V epizodi 148 je bil moj gost Nick Bostrom, profesor, filozof in avtor številnih vplivnih del, kot sta knjiga "Superintelligence" in članek "The Simulation Hypothesis". Njegova najnovejša knjiga: Deep Utopia: Life and Meaning in a Solved World https://nickbostrom.com/deep-utopia/ V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Raziskovanje utopije in distopije Preoblikovanje namena in smisla v rešenem svetu Subjektivni in objektivni namen v rešenem svetu Umetni in naravni cilji v rešenem svetu Premišljanje človeških vrednot za prihodnost Navigiranje konfliktov in iskanje sodelovalnih rešitev Zasledovanje umetne splošne inteligence Povezava med inteligenco in zavestjo Postopna zamenjava organske snovi s silicijem ============================================= Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================================= AIDEA Podkast: Pogovori o zavesti, vesolju, naši kulturi, tehnologiji in prihodnosti človeštva ... Pogovori o idejah. Vodi Klemen Selakovič Spletna stran: https://aidea.si Instagram: https://www.instagram.com/aidea_podkast/ Tik Tok: https://www.tiktok.com/@klemenselakovic
44 - Neron - jedna od najfascinantnijih i najkontroverznijih figura u istoriji Rima, simbol je dekadencije i umetničkog duha. Njegova priča nas podseća koliko tanka linija može biti između genijalnosti i ludila. Zato o njemu danas u ovoj letnjoj epizodi razgovaraju i naši istoričari Ivan Drljača i Nikola Đukić.
42 - Stefan Nemanja, rodonačelnik dinastije Nemanjića, jedan je od najvažnijih srpskih srednjevekovnih vladara. Njegova vladavina od 1166. do 1196. godine označila je prekretnicu u istoriji Srbije. Nikola Šipka u goste je pozvao istoričara umetnosti Nikolu Piperskog da zajedno pričaju o počecima dinastije Nemanjića i osnivaču nacije.
Matija je potomec Slovenca in Avstralke škotsko-irskega porekla, ki sta skupaj sicer le dve leti preživela v Sloveniji, vendar sta svoje otroke vzgajala (tudi) kot Slovence. Svoje otroštvo je preživel na obali Melbourna, prestolnice avstralske zvezne dežele Viktorija, kjer s svojim partnerjem sicer pol-Američanom živi še danes. Po nekaj letih neizpopolnjujočega in dokaj mukotrpnega dela v pravu (kot zastopnik priseljencev je v kmalu obupal nad učinki svojih prizadevanj znotraj rigidnega in tujcem neprijaznega avstralskega sistema),zdaj išče čim več priložnosti za kreativno pisanje, ki ga veseli že od majhnih nog. Neka prijateljica scenaristka ga je odvrnila od ideje, da bi pisal knjige, saj bi s tem le stežka preživel, zato zdaj piše scenarije za filme in televizijske serije. Njegova želja je, da bi vse življenje preživel kot Slovenec, Avstralec, Američan ... pa še kaj - prebivalec sveta, skratka, ki bi se redno selil po različnih koncih planeta in raziskoval različna okolja. Pravi namreč, da so zgodbe, ki se jih lahko prelije na papir in na filmsko platno, vedno zgodbe vseh ljudi, ne samo pripadnikov ene določene kulture.
"Nova tehnologija donosi probleme, ali i napredak." Gost Ivana Minića u 262. epizodi Pojačala je Vladimir Lelićanin, CTO u AF LABs i upravnik katedre za WEB dizajn i programiranje na SAE Institutu u Beogradu. Njegova karijera prošla je zanimljiv put koji je počeo sa psihologijom i tokom godina evoluirao u rad na Web3 tehnologijama i veštačkoj inteligenciji. U razgovoru sa Ivanom Vladimir će nam opisati svoj razvojni put i pojasniti svrhu i primenu blockchain tehnologija u svetu biznisa, kao i dati mali teaser o svom trenutnom projektu Apex Fusion koji će uskoro biti predstavljen javnosti. Teme u epizodi: - Uvod - Početak razgovora - Kad porastem biću... - Faks i prvi polslići - Prvi programerski poslovi - Problemi freelancera - Rad u edukaciji - Blockchain tehnologija - Apex Fusion teaser Realizacija Pojačalo podkasta ne bi bila moguća bez naših izuzetnih partnera: - Kompanija Epson koja je vodeći svetski proizvođač projektora i štampača za sve namene: https://www.epson.rs/sr_RS - Kompanija Orion telekom provajtera najbrže internet infrastrukture u Srbiji sa preko 30 godina iskustva: https://oriontelekom.rs Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/49REN2p Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN