Podcasts about njegova

Združene države Amerike so v bližnji prihodnosti totalitarna država, ki jo vodi sprega korporacij, medijev in vlade. Družba nadzora je ločena na večinoma obubožano prebivalstvo, ki se zabava ob nasilnih resničnostnih oddajah, in v idili živeč višji sloj. Ben Richards, ki zaradi uporniškega obnašanja ne dobi službe in se poskuša z ženo in hčerko izvleči iz revščine, privoli v nastop v resničnostni oddaji Tekač, ki ponuja visoke nagrade, če tekmovalec v igri lovcev in plena preživi mesec dni. Znanstvenofantastična akcijska srhljivka Tekač je posneta po distopičnem romanu Stephena Kinga, ki je bil dogajalno postavljen prav v leto 2025. Seveda film kar kliče po iskanju podobnosti z današnjim časom, še posebno s stališča družbe nadzora, razredne delitve, socialnih krivic in obsedenosti z medijskim oblikovanjem resničnosti oziroma z resničnostnimi šovi samimi. Kolikor je dandanes – v aktualnem in umišljenem letu 2025 – sploh še mogoče ločevati med analognim življenjem in njegovim digitalnim odsevom. Samoumevna je tudi primerjava s celovečerno priredbo iz leta 1987, v kateri je kot glavni lik nastopal Arnold Schwarzenegger. Film Beg je bil precej bolj televizijski v smislu enodimenzionalne satire – dejansko je že takrat napovedal avdiovizualno potvarjanje oziroma tehnologijo deepfake in obsedenost z resničnostnimi oddajami, ki je dobila zagon šele kakšno desetletje po premieri; aktualni Tekač upošteva tehnološki napredek in se dobro odziva na interaktivnost, ki jo pravzaprav vsi živimo. Film je vešče režiral britanski avtor Edgar Wright, ki ga poznamo po domiselno in dinamično preoblikovanih žanrskih mešanicah, in tudi Tekaču ne primanjkuje sape. Glavno vlogo ima Glen Powell, ki se zna bolj približati jezi ponižanih in razžaljenih kot Arnold Schwarzenegger, ki je pač superjunak ne glede na zgodbo. V tem smislu je tudi aktualna priredba bolj zemeljska in dobro izrazi preganjavico današnjosti – Tekač je tako med dvema filmoma s Harrisonom Fordom, Iztrebljevalcem (Blade Runner, 1982) in Beguncem (The Fugitive iz l. 1993). Zagata z avtorstvom Celovečerec Beg (1987) je bil posnet po romanu Stephena Kinga, ki ga je leta 1982, tako kot še štiri druge, s psevdonimom izdal Richard Bachman. Toda filmska različica, ki je bila v marsičem prilagojena podobi in statusu Arnolda Schwarzeneggerja v osemdesetih letih, ima več skupnega kot z romaneskno predlogo pravzaprav s francosko-jugoslovansko koprodukcijo z naslovom Nagrada za tveganje (Le prix du danger, 1983), ki jo je režiral Yves Boisset. Francozi so zaradi očitnega kopiranja tudi uspešno tožili ameriške producente. Ampak zapletov tu še ni konec – francoski film je temeljil na kratki zgodbi Roberta Sheckleyja iz leta 1958, ki je verjetno prva napovedala vzpon in vpliv resničnostnih oddaj. Njegova kratka zgodba The Prize of Peril je doživela prvo priredbo že leta 1970 v zahodnonemškem televizijskem filmu Igra za milijon (Das Millionenspiel), ki je bil tako prepričljiv, da so ga jezni gledalci ob prvem predvajanju dojeli kot resnično sodobno gladiatorsko igro. A ker so nemški producenti odkupili avtorske pravice le za zgodbo, ne pa tudi za njeno filmsko priredbo, je moral film skoraj za tri desetletja v »bunker« in je bil znova prikazan šele leta 2002. Ker je bil Stephen King še pred plodovitim pisanjem tudi obseden bralec in je spremljal popularno kulturo, se lahko vprašamo o resničnem avtorstvu … Zagata z rasno politiko V romanu Stephena Kinga je Dan Kilian, producent razvpitega televizijskega programa, skratka, glavni negativec, temnopolt, etnični izvor Richardsove žene pa ni opredeljen. Filmska partnerica Arnolda Schwarzeneggerja je bila Maria Conchita Alonso, ki je po izvoru sicer Kubanka, vendar to ni imelo pomembne vloge. V najnovejši priredbi igra zlobnega televizijskega producenta še kako beli Josh Brolin, Richardsova žena in njegova glavna motivacija za preživetje pa je temnopolta Jayme Lawson. Prvemu Predatorju, ki je, tako kot Beg, doživel premiero leta 1987, so očitali rasistične podtone zaradi nekaterih telesnih posebnosti pošasti in snemalne lokacije. Letošnja enačica je že obrnila to perspektivo in podobno »prebujenske« podtone politične korektnosti lahko opazimo tudi pri Tekaču s spremembo rasnih vlog oziroma kar s popolnim preobratom v primerjavi z literarno predlogo – čisto v skladu z groteskno usmeritvijo Netflixovih adaptacij ... Zagata s sporočilom Film Tekač poskuša biti s svojo satirično jezo in srcem na strani gverilskega odpora ter razkrinkavanja zarot in središč moči nekakšen novi Klub golih pesti (Fight Club, 1999). Toda zanimivo je, kako poskuša film o razkrinkavanju vpliva televizijskih šovov na množice sam, pač z jezikom in dosego industrije zabave, prav tako vplivati na množice. Tu se celovečerni film ujame v podoben paradoks, kot ga je že davno definiral François Truffaut: da namreč ne more biti protivojnega filma, saj sama narava filmskega ustvarjanja s svojo vizualno-pripovedno uporabo konfliktov, napetosti, spektakla in vznemirjenja neizbežno povzdiguje samo vojno. Enako naivno je pričakovanje, da bi lahko imel znanstvenofantastični spektakel tipa Tekač v sebi kaj zares prevratnega – morda bi lahko šli še korak dlje in zapisali, da je po obdobju postmoderizma postalo morda najbolj uspavalno prav samo razkrinkavanje uspavalnih mehanizmov …

"Sveti Jozafat Kuncevič, katolički svetac, grkokatolički nadbiskup, redovnik i mučenik. Njegova smrt urodila je plodom mnogih obraćenja i učvršćenjem grkokatolika u zajedništvu s Rimom." Drago Bosnar

Jezikoslovec in esejist Kozma Ahačič je pri Cankarjevi založbi objavil svojo drugo zbirko esejev z nekoliko skrivnostnim naslovom KA. Avtorjev značaj se razkriva tako v njegovem jezikoslovnem delu, še bolj pa v njegovih esejih. Je zvedav opazovalec sveta, ki preudarno odmerja svoje poznavanje jezikoslovne tematike, nikoli ne pretirava, hkrati pa je zanimiv in berljiv. Morda še bolj zanimiv je kot opazovalec današnjega sveta in odličen poznavalec sodobne glasbe, pa tudi drugih umetniških praks. Njegova naveza na film Sanje japonskega režiserja Akire Kurosawe je res elegantna, in takih potez je v zbirki še več. Poklon umetnosti, analiza družbenih pojavov, jezikoslovna ilustracija in oseben odnos so v njegovih spisih eno, preudaren in argumentiran pa je tudi v pogovoru z Markom Goljo, tudi ob zagatnih vprašanjih, na primer o detoporišizaciji ali molku. Nikar ne zamudite.

Syed Amjad prihaja iz Indije, države z največ prebivalci na svetu. V Ljubljano je pred devetimi meseci prišel zaradi magistrskega študija na področju turizma. Njegova velika želja je, da bi nekoč postal lastnik indijske restavracije. Pravi, da se je v Sloveniji dobro znašel, in da je presenečen nad tem, da pri učenju slovenščine nima večjih težav.

Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš

Jia Zhangke je eden najvidnejših kitajskih režiserjev tako imenovane »šeste generacije«, ki je po letu 1990 zaradi poostrene državne cenzure vzniknila iz filmskega podzemlja in nase opozorila z izjemnimi bolj ali manj amaterskimi stvaritvami, posnetimi hitro in poceni, v slogu, ki spominja na italijanski neorealizem, in z namenom brezkompromisnega prikaza sodobnega stanja kitajske družbe. Zhangkejevi filmi se praviloma dotikajo izginjajočega sveta Ljudske republike Kitajske, pa naj gre za poplavljanje vasi ob graditvi mogočnega jeza Treh sotesk ali za usihanje poklicev, ki so nekoč prevladovali; njegovi protagonisti, preprosto vpeti v širši družbeni kontekst, zunanje dogajanje samo odsevajo skozi intimno osebno pripoved. Tudi pri Plimovanju je zgodba le postranska – ženska in moški se srečata, zaljubita, nato se njune poti ločijo in čez dolga leta spet naletita drug na drugega –, glavna pozornost in s tem odlika filma se skriva drugje. Material zanj je režiser in scenarist namreč nabiral več kot dvajset let. Ena od značilnosti filmskih ustvarjalcev kitajske šeste generacije so bile lahke in poceni ročne kamere, ki so jim omogočale, da so snemali tako rekoč povsod, in Jia Zhangke je to počel res intenzivno. Gradivo, ki ga je tako nabral skoraj mimogrede, medtem ko je ustvarjal svoje prejšnje filme ali pa tudi kar tako, je nato končno obliko dobilo šele v času nedavnega zaprtja zaradi pandemije, ko so – tokrat namensko – posneli še zadnjo tretjino filma. Tako monumentalen projekt, ki je prava kronika ne le družbenega dogajanja, ampak tudi tehnološkega razvoja filmskih kamer in nenazadnje režiserjevega uveljavljanja v domovini, bi bil verjetno precej težje povezljiv v relativno koherentno celoto, če Jia Zhangke ne bi vsa leta sodeloval z nekaterimi istimi igralci. Njegova žena in muza Zhao Tao, protagonistka vseh njegovih filmov po letu 2000, s svojo neverjetno filmsko karizmo skoraj sama osmišlja vso zgodbo, njena osamljenost pa doseže vrhunec v čudoviti interakciji s trgovinskim robotom sredi praznega nakupovalnega centra v času pandemije. Ob koncu filma je pretresljiv tudi objekt njenega nekdanjega poželenja in iskanja – moškega, h kateremu jo je vlekla usoda (igra ga Li Zhubin), je staranje namreč veliko bolj zaznamovalo. Plimovanje je v več ozirih zelo poseben film, je kronika sodobne Kitajske, njene družbe in številnih sprememb, ki so se zgodile v dvajsetih letih. Način, kako je režiser povezal razdrobljene koščke v vizualno in zvočno presunljivo celoto, pa razkriva, da ga še vedno privlačijo enake stvari, kot na začetku njegove filmske poti – neolepšano, neromantizirano prikazovanje sodobnega urbanega življenja, ki se enostavno zgodi. Piše: Gaja Pöschl Bere: Eva Longyka Marušič

Likovni kustos in pisatelj Sarival Sosič je svoj najnovejši roman Izpovedi erotomana objavil v prepoznavni knjižni zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost. Zanimivo besedilo na zavihku knjige je prispevala Tina Kolenik, naslovnico pa Iztok Sitar. Roman pripoveduje prvoosebni pripovedovalec v visoki starosti. Njegova pripoved morda ni vedno zanesljiva, je pa zagotovo natančna v opisu seksualnih prizorov. Vendar Sosičev erotoman ni zgolj strastno predan človeškemu telesu, ampak tudi (samo)premisleku. Več o romanu pove avtor v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Tomislav Šunjka gost je Vladimira Stankovića u 194. epizodi podkasta Biznis priče.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

+Trka vellike pobede, velikih vožnji, velikih kontroverzi i kazni samo za neke...+Da li smo u igrici ili u stvarnom svetu F1?+Virtualno vozilo bezbednosti bilo potrebno ili ne?-----------------OMV, ZVANIČNI PARTNER LAP 76 ⛽️Preuzmite OMV MyStation mobilnu aplikaciju, podržite Lap 76 - https://www.omv.co.rs/sr-rs/mystationPretvorite poene u trenutke radosti - svaka kupovina na OMV stanicama vam donosi poene, koje možete pretvoriti u trenutke radosti u prodavnici OMV-a.Pri kupovini goriva, preporučujemo MaxxMotion, za koji ostvarujete i popust!

Generacija koja je probudila Srbiju veruje da se dostojanstvo i odgovornost ne smeju više izgubiti. U novoj epizodi Radar Foruma, bivša javna tužiteljka u penziji Jasmina Paunović ugostila je dvoje studenata – Vukašina Đinovića sa Prirodno-matematičkog fakulteta u Novom Sadu i Nadu Trifković sa Fakulteta političkih nauka u Beogradu. Povod razgovora je komemoracija koja će se održati 1. novembra, na godišnjicu pada nadstrešnice koja je usmrtila 16 ljudi u Novom Sadu, ali se diskusija pretvorila u duboko svedočanstvo o odgovornosti, pravdi i probuđenoj mladosti koja više ne pristaje na ćutanje. „Skup je dostojanstven, miran, jer je pre svega komemorativan, posvećen žrtvama. Počećemo na 16 lokacija, simbolično, kroz ceo grad, biće i govora, i završiti minutima tišine kod Železničke stanice“, rekao je Đinović, najavljujući okupljanje koje će, kako kaže, „još jednom pokazati da godinu dana kasnije niko nije odgovarao za zločin“. Njegova koleginica Nada Trifković podsetila je da su studentske šetnje od novembra prošle godine promenile duh protesta i način na koji mladi doživljavaju odgovornost. „Mi smo odlučili da ponovo organizujemo šetnju jer mislimo da je to jedini način koji dolikuje komemoraciji. Da pokažemo da i dalje, posle ovoliko vremena, nismo stali i da smo spremni da se borimo za naše zahteve i pravdu za 16 žrtava. Učimo u hodu, organizujemo, spajamo fakultete i gradove – i to u ispitnom roku. Ali sve to radimo jer znamo da mora da se završi, jer nismo dobili pravdu i niko nije odgovarao za ono što se desilo.“ Govoreći o odgovornosti koja je sada na mladima, Trifković je poručila da njihov pokret više nije samo studentski, već narodni - jer promena, kako kaže, ne može doći ako se svi ne probude. "Ja bih se vratila na narod i na neku nadu da će on da ostane probuđen i da nikad više neće zaspati, zato što odgovornost jeste na nama. I mi smo preuzeli tu odgovornost kao studenti, kao naivna deca, mogla bih reći. Da li smo mi bili svesni količine te odgovornosti koje preuzimamo ili nismo, to je već pitanje koje će kasnije, kroz godine, kad se završi sve ovo, moći da se izanalizira. Ja se samo nadam da ovo sad što se desilo nikad neće biti zaboravljeno... i da naš narod ne bude apatičan, da naš narod ne ćuti kada vidi da se dešava nešto što nije pravedno i da naš narod ne bude sebičan, nego da pomažemo jednim drugima, da budemo svesni šta se dešava u našem društvu i da nikad više ne kažemo - ovo se mene ne tiče zato što ovo nije vezano za mene. Mora ceo narod da preuzme odgovornost i vrati svoj suverenitet."

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Nekoč je živel na Francoskem bogat trgovec z žitom. Imel je sina edinca z imenom Jan. Poslal ga je v mesto v trgovsko šolo, da bi se usposobil za še bolj spretnega trgovca kot je bil on sam, njegov oče. Vendar je bilo Janu usojeno drugačno življenje. Njegova dobrota in usmiljenje sta ga pripeljali do kraljevske krone. Vir: Zlata ptica, Zaklad pravljic, francoske pravljice, Henri Pourrat, prevedla Mihaela Šaričeva, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1971, bere Nataša Holy

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Ove godine obeležava se stogodišnjica rođenja čuvenog jazz pijaniste, kompozitora i aranžera Borislava Bore Rokovića, koji je bio dogogodišnji član čuvenog WDR Big Banda. Njegova kćerka, novinarka Maja Roković, koja živi u Kelnu, u razgovoru sa Borisom Rabrenovićem otkriva šta ovogodišnji Beogradski Jazz Festival priprema u čast njenog oca Bore Rokovića, ali i mnoge druge zanimljivosti iz njegovog života. Od kolege Zorana Ćatića saznajemo kakvih novosti ima na muzičkoj sceni Bosne i Hercegovine. Von Boris Rabrenovic.

Smashing machine: življenje v ringu je biografski film o koščku kariere enega prvih borcev lige UFC je poligon, v katerem zvezdnik Dwayne Johnson pod taktirko režiserja Bennyja Safdieja izkazuje svoje doslej skrite igralske veščine. Film je prejel srebrnega leva v Benetkah. V prvih kadrih filma Smashing Machine: Življenje v ringu spoznamo glavnega junaka Marka Kerra, kako v intervjuju razlaga o zmagi na turnirju v Braziliji, medtem ko se na platnu nizajo podobe njegovih dvobojev. Piše se leto 1997 in liga ultimativnega pretepanja UFC si ustvarja ime. Mark je rokoborec, a to so bitke mešanih borilnih veščin, tako da se spoprime tudi z boksarji, karateisti in mojstri drugih tehnik. Njegova mogočna fizična podoba vključuje tudi nenehne podplutbe na obrazu in redne obiske zdravnika. Prav pri teh najprej zaznamo, kakšne težave pestijo Marka. Režiser Benny Safdie, ki se je prvič lotil ustvarjanja filma brez podpore brata Josha, uporablja dokumentaristične pristope in veliko kadrov, posnetih iz roke. Ti so zaznamovali tudi njegove prejšnje filme, kot sta Dobri časi z Robertom Pattinsonom in Nebrušeni dragulji z Adamom Sandlerjem. To filmu doda stopnjo nevrotičnosti, ki odseva psiho glavnega junaka, kakor tudi njegova razmerja z bližnjimi ter njegov odnos do kariere. Za gledalca je rezultat nelagodje in to velja tako za nasilne prizore borb, kot za čustvene scene med Markom in njegovo partnerko Dawn, kjer ta avtorski pristop gledalcu daje občutek, da se vtika v njuno zasebnost. Na družbeni ravni sporočila filma Smashing Machine so številne vzporednice z grozljivko En in edini, ki je še vedno na sporedu v kinematografih. V obeh sta namreč v ospredju gladiatorska narava športa in neustavljivo stremljenje k zmagi ne glede na posledice, ki jih to pusti na človekovem telesu in umu. Na psihološki ravni je film študija posameznika, ki je ujet v to sceno, kakor tudi razcepa med ambicijami in zmožnostmi ter nezmožnostjo vzpostavitve čustvene povezave z ljudmi, ki nimajo istih izkušenj. Smashing Machine na prvi pogled tukaj ne prikaže veliko novega, saj so filmi, kot sta Rokoborec in lanski Železni krempelj, predstavili podobne, še bolj tragične zgodbe. A vseeno najde področje, na katerem izstopa. Ne glede na to, kako močno so se omenjeni filmi trudili pokazati negativen vpliv takih športov na človeka, so borbe praviloma posnete tako, da poveličujejo ali pa vsaj fetišizirajo nasilje in moč. Tukaj borbe niso niti malo seksi, temveč so brutalne in boleče in povsem jasno je, da je ne glede na rezultat borec na koncu zlomljen. K temu veliko pripomore tudi Dwayne Johnson v nedvomno najboljši vlogi kariere. Nekdanji in še zmeraj občasni prvak wrestlinga je v zadnjih desetletjih postal eden največjih hollywoodskih zvezdnikov. Čeprav se je občasno preizkusil v dramskih vlogah, je koval uspehe z akcijskimi filmi in komedijami, kjer je igral variacijo istega lika – močnega, stoičnega, skrivno širokosrčnega in zabavnega mišičnjaka. Njegov Mark Kerr ni tak. Je močan in prijazen, a tudi zagrenjen in pod stresom in nagnjen k nasilnim izpadom. Preobrazbo dodatno potencira maska, ki z nekaj protetiki in lasuljo izdatno spremeni Johnsonovo podobo. Nič manj izvrstna ni Emily Blunt v vlogi stereotipne in nerazumevajoče Dawn, njune skupne scene pa – vsaj v prvi polovici filma – še dodatno prizemljijo lika in predvsem Kerrove težave. A žal je film nekoliko predolg in v zadnji tretjini izgubi tempo, s tem pa tudi do takrat prepričljivo ustvarjeno pristnost. To se še posebej pozna pri zadnjem prepiru med Markom in Dawn, ko se lika že toliko časa vrtita v krogu, da vse skupaj zdrsne preblizu limonadam. Tako film proti koncu nekoliko pokvari vtis, a se vseeno suvereno podaja v tekmo za različne zlate kipce. Režiser Safdie je že slavil v Benetkah, Johnsonu pa skoraj zagotovo ne uide nominacija za oskarja.

Na svetovnem prvenstvu v slalomu na divjih vodah v Avstraliji so končali nastope tekmovalci v klasičnih disciplinah, v kanuju in kajaku. Na prvenstvu v Penrithu ostaja le še en tekmovalni dan, namenjen najboljšim posameznicam in posameznikom v krosu. V popoldanskih športnih minutah predstavimo postavljalko proge v Penrithu, ki znanje že devet let nabira pri nas v Tacnu. Tadej Pogačar pa bo po svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu nastopil še na evropskem prvenstvu in skušal v istem letu osvojiti oba naslova, kar je doslej uspelo redkim. Njegova največjega tekmeca bosta v nedeljo Remco Evenepoel in Jonas Vingegaard. Posvetimo se še jadralcem razreda formula kite, ki se na svetovnem prvenstvu v Cagliariju bližajo regatam za odličja.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Etnologinja in knjižničarka Jerneja Ferlež, avtorica vrste študij o bivalni kulturi in znamenitih mariborskih osebnostih 19. in 20. stoletja, se je z literaturo že spogledovala v knjigi Mariborska paralaksa, ki jo je napisala s Petrom Rezmanom. V desetih dneh, ki jih je kot gostja pisateljske rezidence prebila v Idriji, je naredila korak več in se še bolj sproščeno prepustila intuiciji in domišljiji. Idrija s svojo edinstveno rudarsko in kulturno tradicijo je bila izziv za odkrivanje in artikuliranje lastnega odnosa do posebnega okolja, v katerem se je znašla. Vnaprej ni vedela ničesar o ljudeh, ki jih je srečevala in se z mnogimi zbližala. Bilo je, kot da so samo čakali, da jih spravi v odnos s seboj, je zapisala ob slovesu. Uslužni arhivar, poštna uslužbenka, trgovka, knjižničarka, muzealki in še kdo so brez zadrege spregovorili, nekateri v narečju, tako da so se njihove besede, kot jih je začutila, pozibavale v mehkobi značilnih idrijskih samoglasnikov. Vsak po svoje so ji pomagali tkati zgodbe, v katerih so nastopali oni in njihovi predniki, še bolj navdihujoče pa so bile izpostavljene dobro stoletje stare fotografije mojstra Josipa Pelikana. Nekatere črno-bele upodobitve so delovale kot ilustracije k zgodbam, ki so jih spodbudile, druge so govorile same zase, tudi humorno in nekatere s kančkom erotike, ter razpirale krila domišljije. Vse – razen ene neznanega avtorja in druge s podpisom Marijane Pelikan – je med letom 1909 in sredo drugega desetletja 20. stoletja v Idriji posnel Josip Pelikan. V Trbižu rojenega mladeniča je fotografske obrti izučil domnevni oče Anton Schmeiler, s katerim si je v mestu uredil atelje. V njem je delal – ko ni bil v uniformi – do leta 1919, ko se mu je dokončno uprlo poitalijančevanje slovenske Idrije. Prodal je hišo in vse imetje razen fotografske opreme, ki jo je na skrivaj naložil na voz s konjsko vprego ter pod okriljem noči po gozdnih poteh pretihotapil v Jugoslavijo. Jerneja Ferlež je kajpada literarno oživila tudi to dramatično zgodbo – ter na koncu orisala še poznejše uspešno delovanje Josipa Pelikana z družino v Celju. Za njim so v idrijskih družinah, ne le najpremožnejših, ostali številni v fotografije ujeti spomini. Prevladujejo portreti meščanov in meščank, družin, otrok ter bolj zapetih kot šegavo razpoloženih druščin v prazničnih oblačilih. Avtorica je ob pogledu nanje nizala zgodbe, ki so se – ali bi se pred dobrim stoletjem lahko – zgodile. Ob duhoviti sodobni parafrazi Kosmačeve Poti v Tolmin predvsem resnejše zgodbe o bolj z razumom kot iz ljubezni sklenjenih porokah ter o stiskah deklet in žena, ki so zanosile, ne da bi imele v tesnem skupnem domovanju dveh ali treh generacij prostor za še eno dete. Toda ljudje, vajeni trdega življenja, niso moralizirali ali sanjarili o nedosegljivem. Hvaležni so bili za vse, kar so mogli obrniti na bolje. Jerneja Ferlež je v Idriji, hočeš nočeš, lovila tudi nevidne stopinje Franja Baša, še enega bližnjega človeka iz kroga utemeljiteljev slovenske etnologije. Bližnjega po stroki, čeprav je umrl leto, preden se je rodila, in zato, ker je postavil na noge muzejsko zbirko v njenem Mariboru. Njegova razprava Rudarska hiša v Idriji iz leta 1957, je dobila nove razsežnosti, ko je stala pred stavbami, ki jih je opisoval. V misli si je priklicala tudi hiše, ki so jih po Baševem času s prezidavami izmaličili ali podrli, a so se skozi posnetke, načrte ali pripovedi vrisale v njene predstave. Prebrala je, kod je hodil in kje, na primer, je stal, ko je skiciral neko podrobnost ali dajal napotke fotografu. Dokler se kot avtorica na vsem lepem ni zavedla, da je v Idrijo pravzaprav prišla zaradi svojih stopinj in pogledov, da mestece ni ne Baševo ne njeno in da je bil svoj čas tudi on le prišlek in zunanji opazovalec. Odložila je breme iskanja neulovljivega in nadaljevala po svoje – vedoč, da za dobro zgodbo ni pomembno le, kako in kaj se je – če se je – v resnici zgodilo.

Društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk UNIMA Slovenija je letošnjo Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo podelilo Silvanu Omerzuju. V utemeljitvi so zapisali, da je Omerzu subtilen diagnostik časa, prisluškovalec senc, portretist sodobnosti, svarilec prihodnosti in varuh preteklosti. Njegova predanost lutki – v misli, izdelavi, režiji in tihih postavitvah – pomeni edinstven in trajen fenomen v slovenskem lutkovnem prostoru. V pogovoru se bomo dotaknili njegovih ustvarjalnih začetkov, ustanovitve gledališča Konj in vpliva češkega lutkarstva na njegovo delo. Povedal nam je, da čeprav je prvo pravo predstavo videl šele, ko je bil sprejet v službo v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, je bila njegova pot v svet lutk spontana in naravna. Lutke je namreč risal, modeliral in sestavljal že v otroštvu.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCast Bio je kralj koji je želeo Evropu, a ostao upamćen po nemirima na Balkanu. Milan Obrenović je prva krunisana glava moderne Srbije, čovek u kojem su se sudarali ambicija i slabost, šarm i nesigurnost, evropski sjaj i balkanska drama. Njegova vladavina nije bila linearna priča o usponu i padu - bila je niz lomova, kontradikcija i odluka koje su Srbiju približavale Zapadu, ali je istovremeno gurale u nestabilnost. Njegov put od maloletnog kneza do prvog kralja obnovljene Srbije obeležili su i diplomatski uspesi i politički lomovi, ali i duboko lične drame. Iza glamura dvora i evropskog šarma krio se čovek rastrzan između ličnih strasti, zavisnosti od velikih sila i nemilosrdne balkanske stvarnosti. Istoričari Nikola Đukić i Ivan Drljača, u najdužoj epizodi do sada, otvaraju pitanja koja prate Milana do danas: kako je izgledao njegov politički savez sa Austrougarskom, koliko je Srbija platila cenu rata sa Bugarskom, šta se zaista događalo iza zatvorenih vrata braka sa kraljicom Natalijom i zbog čega je abdikacija izgledala kao beg od sopstvenog života?

V tej epizodi podcasta Glasovi ob poti Via Alpina se Katarina Žakelj iz CIPRE Slovenija pogovarja z Matevžem Pretnerjem, ki vodi ekološko turistično kmetijo v dolini Trenta, znotraj Triglavskega narodnega parka. Pohodniška pot Via Alpina poteka neposredno skozi to strmo in slikovito alpsko dolino. Matevž deli svoje izkušnje z življenjem in turizmom na zavarovanem območju, govori o selitvi družinske kmetije zaradi skalnega podora ter o pomenu trajnostnih praks. Njegova kmetija sprejema pohodnike in družine, ponuja preprosta prenočišča in uporablja rastlinsko čistilno napravo za odpadne vode. Pogovor poudarja pomen počasnega turizma, potrebo po boljši javni mobilnosti ter vlogo daljinskih poti pri ozaveščanju o okolju. Matevž si želi, da bi Via Alpina še naprej povezovala ljudi in regije ter ohranjala alpske doline kot živa in poseljena območja. Do podcast serije: https://www.cipra.org/sl/projekti/glasovi-ob-pohodniski-poti-via-alpina Naročite se na naš podcast: www.cipra.org/sl/podcast Projekt finančno podpira fundacija „Fürstlicher Kommerzienrat Guido Feger“ iz Lihtenštajna. Moderacija: Katarina Žakelj Postprodukcija: Michael Gams --- Voices along the Via Alpina: Matevž Pretner In this episode of Voices Along the Via Alpina Trail, Katarina Žakelj from CIPRA Slovenia talks with Matevž Pretner, who runs an organic agrotourism farm in Trenta Valley, inside Triglav National Park. The Via Alpina trail passes directly through this steep and scenic valley. Matevž shares insights into life and tourism in a protected area, including the relocation of his family's farm after a rockslide and the importance of sustainable practices. His farm welcomes hikers and families, offering simple accommodations and using eco-friendly wastewater treatment. The conversation highlights the growing relevance of slow tourism, the need for better public transport, and the role of long-distance hiking in raising environmental awareness. Matevž hopes the Via Alpina will continue to connect people and regions while keeping Alpine valleys vibrant and inhabited. Transcript in English language: https://www.cipra.org/media/files/en_transcript_voices-along-the-via-alpina-with-matevs-pretner.pdf/ To the podcast series: www.cipra.org/en/voices-along-the-via-alpina Subscribe to our podcast: www.cipra.org/en/podcast The project is financially supported by the foundation "Fürstlicher Kommerzienrat Guido Feger" in Liechtenstein. Moderation: Katarina Žakelj Post production: Michael Gams

"Franjino propovijedanje o „evanđeoskom siromaštvu“ brzo se širilo, pa su mu se već 1209. pridružili prvi istomišljenici. Franjo ih je – promišljajući o ljubavi i vrijednosti Božje Crkve i najboljim načinima njezine obnove – okupio u Red manje braće, tj. franjevce. Njegova povezanost s Bogom i svim stvorenjima i danas ostaje duhovni putokaz kojim bi trebalo ići." Kristijan Vujičić

Sergej Doskač gost je Vladimira Stankovića u 188. epizodi podkasta Biznis priče.

Švicarsko-francoski vsestranski umetnik Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965) je od leta 1920 znan pod psevdonimom Le Corbusier. Rodil se je v francoskem delu Švice, a je leta 1930 z naturalizacijo pridobil francosko državljanstvo. Njegova ustvarjalna pot je trajala pet desetletij in je obsegala različna umetniška področja, kot so slikarstvo, kiparstvo, urbanizem, dizajn, Le Corbusier je bil tudi odličen risar in pisec, predvsem pa je bil arhitekt, saj je prav v arhitekturi pustil močan, prepoznaven in neizbrisljiv pečat – danes namreč velja za enega od začetnikov moderne arhitekture, njegovi projekti pa so bili realizirani v Evropi, na Japonskem, v Indiji ter v Severni in Južni Ameriki. Če želimo razumeti Le Corbusierjeve projekte, moramo poznati njegova radikalna in strogo strukturirana stališča. Pri tem pa je bistveno, da on ni želel zgolj graditi hiš ali mest – želel je preoblikovati način življenja ljudi. Le Corbusier je namreč dojemal sodobni svet kot kaotičen in neučinkovit, in je verjel, da lahko arhitektura ponovno vzpostavi socialno harmonijo. Ob 60. obletnici njegove smrti pretresamo njegovo delo – kaj je zanj značilno, kaj vse zaobsega in ali je prestalo test časa. Gosta sta arhitekta prof. dr. Aleš Vodopivec in izr. prof. Aljoša Dekleva. Foto: Wikipedija

Njegova pesem nežno plava čez njive … Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Dr. Miha Mazzini je pisatelj, režiser in predavatelj, avtor tridesetih objavljenih knjig - v enajstih jezikih, in računalniški strokovnjak, avtor devetih priročnikov, dobitnik številnih nagrad za svoja literarna dela in filme. Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Pred tremi leti smo ga povabili k pogovoru ob izidu njegove knjige z naslovom Osebno. Zaradi dobrega odziva smo pogovor v poletnem, dopustniškem času ponovili.

Dr. Miha Mazzini je pisatelj, režiser in predavatelj, avtor tridesetih objavljenih knjig - v enajstih jezikih, in računalniški strokovnjak, avtor devetih priročnikov, dobitnik številnih nagrad za svoja literarna dela in filme. Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Pred tremi leti smo ga povabili k pogovoru ob izidu njegove knjige z naslovom Osebno. Zaradi dobrega odziva smo pogovor v poletnem, dopustniškem času ponovili.

Vincent je malce vzvišen grafični oblikovalec, zaposlen v večjem studiu. V nekaj dneh doživi dva neizzvana napada s strani sodelavcev. Direktor mu svetuje krajši dopust oziroma vsaj delo od doma, vendar na svojo grozo ugotovi, da sproža divji bes tudi pri popolnih neznancih; dovolj za napad je že neposreden očesni stik. Vincent se odpravi na podeželski vikend, kjer ugotovi, da ni edini na ta način ogrožen posameznik, in da se po Franciji širi val absurdnega nasilja. Francosko-belgijski film Vincent mora umreti je režijski prvenec igralca Stéphana Castanga; premiero je doživel v sekciji »Teden kritike« v Cannesu leta 2023. Njegova premisa je zelo kafkovska: naslovni lik se znajde v svetu, ki ga ne razume več; obtožen je brez očitne krivde, proti samim temeljem njegovega bivanja se zarotijo neznane sile. Temu dramskemu izhodišču sledi detektivska pripoved, saj se naslovni lik trudi raziskati, kaj se dogaja in kaj bi lahko ukrenil. Povejmo, da filmsko naracijo spremljamo iz njegovega gledišča. Vincent na poti sreča žensko, ki do njega presenetljivo ni sovražna in med njima se razvije neke vrste ljubezenska zgodba, v to pa so zamešane še prvine grozljivke in komedije absurda. Režiser spretno prehaja med vsemi temi elementi, ki se naslanjajo na žanrsko tradicijo in prikličejo v spomin vrsto starih mojstrov, od Buñuela do Romera. Odličen je v ustvarjanju tesnobne atmosfere, vendar se zdi, da ima scenarij v zadnji tretjini težave, in vseh sestavnih delov oziroma pripovednih niti ne zna splesti v trden organizem. V tem pogledu se velja spomniti na celovečerec Slepota, ki ga je po romanu Joséja Saramaga leta 2008 posnel Fernando Meirelles in je podobno pustil precej mešane vtise. Zdi se, kot da filmom, ki hočejo povedati preveč oziroma poudarjajo lastno pomembnost z nizanjem nabuhlih prispodob o stanju človeštva, družbe in posameznika v njej, na koncu pogosto spodleti. Kakorkoli, Vincent mora umreti je še vedno solidno delo, vešče vodeno ter dovolj izvirno, in če bi bila druga polovica enakovredna prvi, bi ga zlahka uvrstil med najboljše celovečerce leta. Gotovo je njegova odlika tudi v izbiri in vodenju igralcev, od katerih ni po svoji osnovni pojavi nihče izrazito simpatičen ali klasično privlačen, še posebej ne odlični Karim Leklou v naslovni vlogi. Avtorji se tako ljubko poigravajo tudi z našo identifikacijo in pričakovanji. Stéphan Castang in njegov scenarist, tudi igralec Mathieu Naert, sta v filmu Vincent mora umreti pred nas navrgla dovolj idejnih izhodišč, da pusti sled še dolgo po ogledu. Vsem pomanjkljivostim navkljub gre za zelo aktualno delo o eksistenčni negotovosti, izbruhih sovraštva, preganjavici. To je črna komedija o temeljni osamljenosti in nenazadnje izvrstna satira o razpadanju družbenih vezi in pravil. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Na naslovnici knjige Jutro ni bilo v načrtu je fotografski portret (delo DK) pesnika Toneta Škrjanca; pod naslovom je natisnjen podnaslov Zbrane pesmi 1977–2023. Skratka, na prvi pogled je knjiga že kar spomenik pesniku, vendar tak vtis nekoliko zavaja: Škrjančeva poezija kljub resnobnemu videzu knjige ni resnobna, pompozna, preresna, nasprotno. Njegova poezija je nekaj najbolj blagega, prepišnega, lahkotnega, presenetljivega, lepega, navdihujočega, sugestivnega, razpršenega. (To ne pomeni, da pesnik ne pozna robnih trenutkov, na primer z verzom danes je rana odprta.) Pesnik z osupljivo lahkoto ustvarja različna razpoloženja, svoje zapise o lastni življenjski izkušnji in doživljanju trenutkov pa zmerom znova prevede v univerzalne in hkrati enkratne podobe. Skratka, poezija, ki si zasluži Prešernovo nagrado. Več o knjigi, ki je izšla pri LUD Šerpa, poeziji in glasbi pove pesnik v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. (Prvič smo ga predvajali 11. julija 2024.)

Ob robu Foruma za mir, ki je potekal junija v Kopru, se je odgovorni urednik Založbe Ognjišče Božo Rustja pogovarjali z beograjskim nadškofom kardinalom Ladislavom Nemetom. Njegova zanimiva življenjska pot, nekatere teme foruma, predvsem pa njegova nedavna, skoraj sveža udeležba na konklavu so teme za pogovor, ki so se kar same ponujale. Prevodu pogovora za mesečnik Ognjišče ste lahko prisluhnili v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve.

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodBoris Pohulek je stručnjak u oblasti komunikacije._______________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Goran Janković gost je Vladimira Stankovića u 185. epizodi podkasta Biznis priče.

"Izrael ne bo napadel Irana. Njegova letala se bodo obrnila in odletela domov, pri tem pa Iranu prijazno pomahala. Premirje velja," je po davišnjem mirovnem dogovoru zapisal ameriški predsednik Donald Trump. Iran in Izrael drug drugega obtožujeta kršitev premirja, mednarodna skupnost pa meni, da je zdaj čas za vrnitev h pogajalski mizi. Izrael medtem neutrudno napada Gazo in čakajoče pred točkami za razdeljevanje človekoljubne pomoči. Drugi poudarki oddaje: - Začenja se dvodnevni vrh Nata, ki ga zaznamuje zvišanje obrambnih izdatkov. - V Bruslju četrti slovenski zahtevek za sredstva iz sklada za okrevanje. - Stopnjuje se toplotna obremenitev, po vsej državi velika požarna ogroženost.

Novi papež Léon XIV. je po včerajšnji izvolitvi danes daroval mašo v Sikstinski kapeli. V prvi pridigi je poudaril, da mora Cerkev delovati kot zgled in širiti sporočila enotnosti. Njegova uradna umestitev bo 18-ega maja. Druge teme: - Novi nemški kancler Friedrich Merz in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na pogovorih v Bruslju poudarila nujnost ničelnih carin z Združenimi državami. - Fiskalni svet ob napovedi glede povečanja obrambnih izdatkov: vladni načrti glede dodatnega zadolževanja le kratkotrajno vzdržni. - Začetek kolesarske dirke po Italiji. Primož Roglič lovi uspeh izpred dveh let.

Alen Sultanić gost je kod Vladimira Stankovića u 175. epizodi podkasta Biznis Priče

Papa Franjo, poglavar Katoličke crkve, preminuo je u 88. godini života. Njegova smrt pokrenula je višestoljetni proces izbora novog pape.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Pri uvajanju ameriških zaščitnih carin se je sinoči zgodil nov preobrat. Ameriški predsednik Donald Trump se je odločil za 90-dnevno prekinitev uvajanja carin, tako da ostajajo veljavne 10-odstotne carine za večino držav. Njegova odločitev sicer ne spreminja že veljavnih dajatev na avtomobile, jeklo in aluminij. Dobre novice so obšle le Kitajsko. Ne le da zamik veljavnosti carin zanjo ne velja, namesto napovedane 104-odstotne stopnje se je Trump odločil za kar 125-odstotne carine na kitajsko blago, namenjeno na ameriški trg. V oddaji tudi o tem: - Je bodoči nemški kancler Merz pred volitvami obljubljal preveč? - Poudarek tokratnih sprememb zakona o osnovni šoli na njeni vzgojni vlogi - Mednarodni odbor PEN-a na obisku Goric o vojnah in koncu miru

Biznis priče konferencija 2. i 3. aprila 2025. u Novom Sadu.

Dr Semir Osmanagić je autor 20 knjiga o piramidama i drevnim civilizacijama, koje su prevedene na mnoge svjetske jezike. Njegova doktorska disertacija na Fakultetu političkih nauka u Sarajevu bavila se civilizacijom Maja, ali najveća strast dr Osmanagića usmjerena je na istraživački rad i promociju otkrića Bosanskih piramida. Inače, rad dr Osmanagića pobuđuje veliku radoznalost širom svijeta, oduševljeno odobravanje s jedne strane, ali i polemike i osporavanja u nekim naučnim krugovima, s druge strane. U petak, 21. februara započinje svoju australijsku turneju "Moć piramida", kada će u nekoliko većih gradova održati predavanja o vlastitoj, drugačijoj koncepciji piramida i historije uopšte.

Zdravo. V tokratni epizodi se spomnimo na tisto jezero, ki se je delalo da je gin s tonikom (iz 2. poglavja 3. knjige, ki smo ga obdelali v 72. epizodi našega malega podkasta). Govorimo tudi o predigri, korporativnih kazalcih uspešnosti, vaši podpori, kako si zapomniti notne črte in še marsičem. Vržemo se tudi v 6. poglavje 6. knjige, odpotujemo na planet Nano, na katerem debatiramo o birokraciji, kapitalizmu, veri in na koncu celo ustanovimo religijo, ki zapoveduje proste dni od četrtka do ponedeljka! Vse kar morate storiti, da se nam pridružite je, da se dotaknete zvočnika in se nam pridružite. Nedoganljiva je Njegova volja!

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.