Podcasts about njegova

Bel dim, rjav odblesk je naslov razstave fotografa Nika Erika Neubauerja, ki je nastala med bivanjem v New Yorku in prikazuje utrip mestnega vsakdana, blišč in bedo večmilijonskega mesta, katerega podoba je postala ikonična. Na ogled je v mariborski Umetnostni galeriji. V Ljubljano pa je prispel francoski pisatelj Eduard Louis. Velik mednarodni uspeh je dosegel že z romanesknim prvencem Opraviti z Eddyjem iz leta 2014. Njegova dela so izrazito avtofikcijska, med njimi je knjiga Kdo mi je ubil očeta, na intimnih spominih temelječe fiktivno pismo očetu, ki ima pri nekaj več kot petdesetih letih popolnoma uničeno zdravje. Louisovo gostovanje je tokrat osredotočeno na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, kjer so študenti pripravili uprizoritev po motivih njegovih proznih del, v največji meri prvenca Opraviti z Eddyjem, kot nosi naslov tudi uprizoritev, nastopil pa bo tudi z javnim predavanjem »Umetnost pobega«.

Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. V Piškotih s sporočilom Uroš Zupan ponuja svojevrsten kolaž dragocenih premislekov, spominov, subjektivnega doživljanja telesne bolečine ob neizogibnem zavedanju ranljivosti in minljivosti, pa esejev o literaturi in popularni glasbi, s katerima je organsko zraščen, saj sta sestavni deli njegovega intimnega sveta. Ob njiju je rasel, zorel, se navduševal in navdihoval. Ko v esejih navaja najljubše avtorje na področju literature in najljubše izvajalce in skladbe popularne glasbe, gre še dlje, saj pogosto izpisuje besedila pesmi, jih razčlenjuje in opozarja na ključna mesta, v glasbo pa bralca uvaja tako kot to besedni ustvarjalec zna, in sicer z izvrstnimi poetičnimi, subtilnimi opisi, ki se dotikajo posameznih instrumentalnih delov, vokalnih izvedb, različnih nivojev in plasti glasbe, vse tako privlačno, da si bralec zaželi te skladbe še sam ponovno ali na novo zavrteti in se vanje potopiti z novim uvidom, z novo, čeprav izposojeno izkušnjo. Pesnikov izbor literatov ne preseneča, a Zupan ga osvetljuje z izborom posameznih pesmi, kolikor jih obseg njegovega dela dopušča. Njegova najljubša pesnica je Nobelova nagrajenka Wisława Szymborska, najljubši pesnik je Czesłav Miłosz, najljubši nemški pesnik pa Gotfried Benn. Ne izogne se niti ameriški pesnici, Nobelovi nagrajenki novejšega datuma Louisi Glück. Dolgo, navaja avtor, je bil njegov najljubši roman, kultno delo Aleksandrijski kvartet Lawrenca Durrela. Pesnik ima gotovo na zalogi še mnogo imen in mnogo kriterijev po katerih izbira, a že navedeni avtorji so jagodni izbor iz svetovne literature. Zanimivo in resnično je njegovo razmišljanje o branju poezije, o uvidu vanjo. Niso vse pesmi vedno odprte našemu razumevanju, kar ne govori o kvaliteti pesmi. Pesem mora imeti svoj čas in bralec svoj trenutek, da jo sprejme, prepozna v njej sebe in svoje izkušnje, ali nove, neznane izkušnje, jo ponotranji in posvoji. Popularna glasba je v času socializma prihajala k nam z zamikom, po različnih kanalih, vendar so jo ljubitelji in med njimi je bil tudi avtor Piškotov s sporočilom, cenili toliko bolj, kolikor težje so do nje prišli. Mnoge skladbe so bile povezane z avtorjevim razpoloženjem in čustvi, z določenim obdobjem ali dogodkom in tako so ostali zapisani v spominu in tako jih ob poslušanju vedno znova izvabljajo. Zupan je kot samouk na tem področju prebiral vse, kar je bilo o popularni glasbi napisanega, ustvarjal je lastne zbirke in v pričujoči knjigi ponudil tudi sezname svojih najljubših plošč devetdesetih, osemdesetih in sedemdesetih let, zadnji dve veljata za zlato dobo, klasiko tedaj še ne priznane glasbe. Zupan tako v Piškotih s sporočilom ponuja malo enciklopedijo popularne glasbe in glede na vse v knjigi napisano, mu gre, poznavalcu, res zaupati. Najbolj oseben in iskren del te zbirke je zajet v zapisih o bolečem soočenju s telesnimi omejitvami zaradi obrab, ki nas doletijo v času, ko se telo začne starati. Na pragu šestdesetih, pogosto v bolečinah, ki filtrirajo njegova občutja, ki reducirajo njegove aktivnosti na osnovno, na hojo, ugotavlja, da je tudi s hojo pretiraval, v želji, da se priklene na zemljo in tako podaljša svoj vek na njej. Da podaljša bivanje ob svojih bližnjih, kajti misel, da jih ne bo več videl, je neznosna. Vračanje v otroštvo je značilno za to obdobje, vračanje k preprostim deškim igram, v rodne Trbovlje, v čas, ko je bilo vse skromno in sivo, ko je le domišljija barvala vsakdanjost in jo delala vznemirljivo. A čas se je neusmiljeno vrtel, komaj izmišljene igre so zastarevale, menjavali so se vzorniki, menjavale so se vrednote, preizkusiti je bilo treba razne omame, potovati in od blizu doživeti čarobnost oddaljenih in opevanih pokrajin in tujih mest. O vsem tem piše avtor in med prozne tekste dodaja ne samo pesmi priznanih avtorjev, temveč tudi svoje lastne pesmi. Zanimiv, širen svet nam ponuja v Piškotih s sporočilom, zanimiva doživetja, preplet proze in poezije, pisan z neko novo, za Uroša Zupana neznačilno ponižnostjo in tiho melanholijo.

V Novem mestu se bo danes začel finale državnega prvenstva v košarki. Po štirih letih se bosta za naslov pomerili najuspešnejši moštvi v zgodovini tekmovanja, Krka in Olimpija. V oddaji boste slišali tudi najboljšega slovenskega namiznoteniškega igralca, ki je s Saarbrücknom tretjič osvojil ligo prvakov. Njegova ekipa bo v prihodnji sezoni še močnejša, saj jo bo okrepil sloviti kitajski igralec.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

Nik Anikis Skušek je magister slikarstva, ki že od zgodnjega otroštva ustvarja in hodi po svoji slikarski umetniški poti, saj je že kot petleten deček zelo jasno povedal svojim staršem, da želi postati slikar. S tem so se strinjali in ga podprli. Že v osnovni šoli je imel razredničarko, ki je učila likovni pouk, nato je šel na umetniško gimnazijo in akademijo, potem pa se mu je odprla možnost, da gre študirat v Firence, in je tudi tam dokončal akademijo. Starši so ga vseskozi izdatno podpirali, saj vse skupaj ni bilo »mala malica«, kot pravi sam. Nik je zato hvaležen, da je slikarstvo postalo njegov poklic, s katerim se lahko preživlja. Njegova pot pa je lahko tudi spodbuda vsem tistim, ki se kljub nadarjenosti bojijo negotove slikarske prihodnosti. Nik Anikis Skušek je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Blaž Strle je izkušen tehnološki vodja, ki zelo dobra razume in pozna disruptivne tehnologije, trende in inovacije in je Predsednik Uprave BE-terna Skupine, vodilnega evropskega ponudnika informacijskih rešitev. Svojo pot je začel kot poslovni svetovalec in vztrajno napredoval po lestvici, kjer je vodil ekipe v Adacti, postal izvršni direktor Adacta Dynamics,  nato postal COO BE-terna Skupine in na koncu stopil v vlogo Predsednika Uprave. Njegova pot znotraj podjetja je dokaz, kaj je mogoče s predanostjo in vztrajnostjo. Blaževa zgodba, ki prihaja iz Slovenije, dokazuje, da s trdim delom uspeh ne pozna meja. Ima diplomo iz računalništva in MBA, ki ga je pridobil na prestižni šoli v Španiji, IE Business School.

Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda ... Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor. Prebudil se je v bolnišnici, polomljen. Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše.”

Ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik je na praznik Fatimske Matere Božje v cerkvi Marijinega Vnebovzetja v Crngrobu daroval sveto mašo za mir, odpuščanje in spravo. Sledilo je odprtje slikarske razstave akademskega slikarja Jošta Snoja, ki bo v omenjenem Marijinem svetišču na ogled do konca junija. Njegova dela izražajo pretresljivo lepoto barve kot odgovor na bolečino umetnika, ko je obiskal Hudo jamo. Ker je zlo osvetlil z Božjo lučjo je razstavi tudi dal naslov: Umetnost kot preboj v drugi svet. Dogodka se je udeležila Marjana Debevec in z njim posnela pogovor.

Blaž Strle je izkušen tehnološki vodja, ki zelo dobra razume in pozna disruptivne tehnologije, trende in inovacije in je Predsednik Uprave BE-terna Skupine, vodilnega evropskega ponudnika informacijskih rešitev. Svojo pot je začel kot poslovni svetovalec in vztrajno napredoval po lestvici, kjer je vodil ekipe v Adacti, postal izvršni direktor Adacta Dynamics,  nato postal COO BE-terna Skupine in na koncu stopil v vlogo Predsednika Uprave. Njegova pot znotraj podjetja je dokaz, kaj je mogoče s predanostjo in vztrajnostjo. Blaževa zgodba, ki prihaja iz Slovenije, dokazuje, da s trdim delom uspeh ne pozna meja. Ima diplomo iz računalništva in MBA, ki ga je pridobil na prestižni šoli v Španiji, IE Business School. Blaž Strle med tremi dejavniki uspeha družbe BE-terna izpostavlja znanje, inovativnost in usmerjenost v uspeh svojih strank. Največjo poslovno lekcijo pa opisuje tako: »Najpomembnejša je ekipa, vse ostalo je drugotnega pomena.« Postaviti prave ljudi na pravo mesto in vzpostaviti dobro okolje je največ, kar lahko vodja naredi. Kot vodja ne verjame v stereotipe in en »Leadership style«. Pristopa ne moreš ukalupiti, podjetje se razvija, situacije so različne, različni so ljudje…, učiš se in prilagajaš. Včasih ne smeš dati več kot le ključe, drugič cilje, tretjič »korenček«, naslednjič »palico«, včasih je ventil treba priviti, drugič sprostiti. Vse s ciljem, da bomo jutri boljši, kot smo danes. Blaž je prepričan, da mora biti dober vodja v prvi vrsti »dober človek«, ki zna prisluhniti, biti dostopen, voditi z zgledom in navduševati. Za odličnost vodenja je pomembno dati v ospredje podjetje in zaposlene, povedati, kar misliš, verjeti v to, kar govoriš, in stati za svojimi dejanji. Prvi del se preslika v zaupanje, drugi pa v navduševanje. Je zahteven, saj od sebe in od sodelavcev pričakuje nadpovprečnost in učinkovitost. Najljubši citat: The problem is not the problem, the problem is your attitude about the problem. Najljubša knjiga: Good to GreatNajljubša serija: M*A*S*HHobiji: potovanja, jadranje, šport, dirkanjeNajljubša hrana: sushiNajljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: InstagramZaključni nauki za naše poslušalce:·      Sreča je bolj odvisna od nas samih, kot od okolice. Kroti žival v sebi in boš srečen.·      Bodi takšen kot želiš. da bi bili drugi do tebe.·      Male spremembe delajo velike razlike.

Novi papež Léon XIV. je po včerajšnji izvolitvi danes daroval mašo v Sikstinski kapeli. V prvi pridigi je poudaril, da mora Cerkev delovati kot zgled in širiti sporočila enotnosti. Njegova uradna umestitev bo 18-ega maja. Druge teme: - Novi nemški kancler Friedrich Merz in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na pogovorih v Bruslju poudarila nujnost ničelnih carin z Združenimi državami. - Fiskalni svet ob napovedi glede povečanja obrambnih izdatkov: vladni načrti glede dodatnega zadolževanja le kratkotrajno vzdržni. - Začetek kolesarske dirke po Italiji. Primož Roglič lovi uspeh izpred dveh let.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Alen Sultanić gost je kod Vladimira Stankovića u 175. epizodi podkasta Biznis Priče

Avtor se osredotoča na obdobje pontifikata papeža Frančiška, ki je v svojem vodstvu izkazoval izjemno empatijo in skrb za tiste, ki trpijo. Povezuje njegovo delo z likom usmiljenega Samarijana, ki je bil usmerjen k pomoči potrebnim. Frančišek je videl cerkev kot bolnišnico za duše, kar je odražalo njegovo prizadevanje za bližino in tolažbo ljudem. Primož Lorbek poudarja pomen njegove vizije, da bi evangelij postal aktiven del skupnosti. Njegova pastoralna naravnanost je bogatila cerkev in spodbujala iskanje resnice v duhu enotnosti. Ob zaključku se dotakne težav, s katerimi se je srečeval ter njegove zaveze ljubezni in sočutja, kar naj bi nas vse opogumilo k nadaljnjemu služenju drugim.

Papa Franjo, poglavar Katoličke crkve, preminuo je u 88. godini života. Njegova smrt pokrenula je višestoljetni proces izbora novog pape.

Papež Frančišek je veljal za zagovornika konservativnih stališč Cerkve, kot jezuit pa je bil tudi predstavnik naprednih pristopov pri več družbenih vprašanjih, med drugim pri pomoči revnim. Po besedah frančiškana Mirana Špeliča, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Cerkev nikoli ni bila okostenela v svojem času. Vedno se je odzivala na izzive časov.

Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Ugledni skladatelj Viktor, koji radi u Nizozemskoj i Hrvatskoj, dolazi za vrućega ljeta na otok kako bi napisao glazbu za Shakespeareovu Oluju. Dok pokušava uhvatiti glazbu koja titra na otoku, osluškuje priče koje ga okružuju – priče starosjedilaca, gospođa ispred slastičarnice, mlade žene koja iščekuje povratak supruga pomorca, mladića i djevojaka na plaži, arheologa koji istražuju uvalu, parova koji se svađaju, maturanata koji se zaljubljuju i drugih živopisnih likova koji ljeti nastanjuju otok. Njegova se priča poput niti isprepleće s drugima i sve one tvore gustu mrežu u kojoj su ulovljeni događaji iz sadašnjosti i prošlosti, kratkotrajni uzdasi ili dugotrajna pamćenja. Tražeći inspiraciju, Viktor i ne sluti da se nalazi na Arielovu otoku, koji se upleće u živote junaka u godini kada dočekuje vilinsku kraljicu Titaniju. Ardura pripovijeda o ljetu, o ljubavima, čekanjima, odlascima i dolascima, o umjetnosti i životu, o fantastici i realnome, a Sanja Lovrenčić spojila je kroz priče o Viktoru i Arielu sadašnjost i prošlost, moguće i nemoguće, kako to već biva svakoga ljeta na svakom otoku. "Ardura" je roman u kojem priče mnogobrojnih likova svjetlucaju baš kao što svjetluca i more, dugotrajno i nezaboravno. Redateljica; Katja Šimunić, dramatizacija Sanja Lovrenčić, tonmajstor: Dubravko Robić, glazbena urednica: Adriana Kramarić, glumili su: jelena Miholjević, Mladen Vasary, Hrvojka begović, Dunja Fajdić, Mladen Vujčić, Ivana Boban, Franka Meštrović.

Njegova bogata glasbena, pedagoška in teoretska ustvarjalnost do danes navdihujeta tako strokovno kot laično javnost. Vemo, da je bil izvrsten, tehnično in muzikalno spreten violinist, izjemno ploden skladatelj, nato poglobljen glasbeni pedagog, ki je poučeval violino po vsej današnji Evropi in bil je tudi odličen mislec na področju glasbene teorije. Rodil se je 8. aprila 1692 v Piranu, naselju, ki je bilo takrat živahno in pomembno pristanišče znotraj Beneške republike in del italijanskega kulturnega kroga, ki je hkrati imel slovanski del prebivalstva ter slovansko zaledje. Živel je v času, pred razvojem narodne zavesti med evropskimi ljudstvi in hkrati v času, ko je bila Evropa vsaj tako velik kulturni prostor kot je danes. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Giuseppeja Tartinija se je že v njegovem času prijel naziv Učitelj narodov in v tem duhu ostaja zelo aktualen tudi danes po več kot tristo letih, kar pojasnjuje muzikolog, Nejc Sukljan, soustvarjalec razstave, ki je bila leta 2022 postavljena v Evropskem parlamentu v Bruslju. Rodno Istro je Giuseppe Tartini zapustil v zgodnji mladosti, pri šestnajstih letih, a kaže, da je ta v njem pustila pomemben otroški vtis, saj je v nekaterih skladbah prepoznavna tukajšnja ljudska motivika. In Giuseppe Tartini je rodni Istri zapustil bogato dediščino svoje osebnosti, ki se danes izraža tako na področju glasbene umetnosti kot na področju kulturnega turizma. Zaključil se je velik evropski projekt Tartini BIS - Krepitev vplivov in sinergij kulturnega turizma v znamenju Giuseppeja Tartinija, katerega partnerji so bili Glasbeni konservatorij Giuseppe Tartini, Občina Piran / Društvo pripadnikov italijanske narodne skupnosti, Fondacija Luigi Bon iz Vidma, RRA Zeleni Kras, Konservatorij Benedetto Marcello in Združenje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Rezultati projekta Tartini BIS so vidni in opazni, poudarja predsednik združenja italijanske skupnosti v Kopru Maurizio Tremul. Projekt Tartini BIS je prispeval k digitalizaciji Tartinijeve zapuščine in izdelavo spletne strani discovertartini.eu, ki med drugim vsebuje tematski katalog Tartinijevih skladb. Aktivna soustvarjalka tematskega kataloga, priprave gradiva za digitalizacijo in sploh raziskovalka dediščine Giuseppeja Tartinija je muzikologinja Margherita Canale Degrassi. Ob analizi Tartinijevih partitur ugotavlja aktualnost Giuseppeja Tartinija na primer tudi v tem, da je motive iz njegovih partitur mogoče preoblikovati v povsem sodobno, tudi elektronsko glasbo, s čimer je navdušil večer Tartini electronic. Projekt Tartini BIS je prinesel tudi ustanovitev čezmejnega mladinskega orkestra, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Francesca Guglielma ter izvedel nekaj navdihujočih koncertov. Skrbnica orkestra je Kris Dassena. 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija pa je počastil koncert v dvorani Avditorija Portorož z gostujočim ansamblom La Divina Armonia (Božanska harmonija) z izvedbo del Giuseppeja Tartinija in njegovih beneških sodobnikov, Antonia Vivaldija in Baldassarja Galuppija ob elektronskih vizualizacijah Urše Čuk. Koncert je združil veščine stare, baročne izvajalske prakse s sodobnimi vizualnimi elektronskimi prijemi in tako laičnemu kot strokovnemu občinstvu približal lepoto brezčasnih partitur na najvišji izvedbeni ravni. Tako projekt Tartini BIS kot koncert ob 333. obletnici rojstva velikega mojstra Giuseppeja Tartinija pa prinašata spoznanja o veličini glasbene dediščine, ki ima svoje netišče v Istri. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Pri uvajanju ameriških zaščitnih carin se je sinoči zgodil nov preobrat. Ameriški predsednik Donald Trump se je odločil za 90-dnevno prekinitev uvajanja carin, tako da ostajajo veljavne 10-odstotne carine za večino držav. Njegova odločitev sicer ne spreminja že veljavnih dajatev na avtomobile, jeklo in aluminij. Dobre novice so obšle le Kitajsko. Ne le da zamik veljavnosti carin zanjo ne velja, namesto napovedane 104-odstotne stopnje se je Trump odločil za kar 125-odstotne carine na kitajsko blago, namenjeno na ameriški trg. V oddaji tudi o tem: - Je bodoči nemški kancler Merz pred volitvami obljubljal preveč? - Poudarek tokratnih sprememb zakona o osnovni šoli na njeni vzgojni vlogi - Mednarodni odbor PEN-a na obisku Goric o vojnah in koncu miru

Predvolilno geslo ameriškega predsednika Donalda Trumpa »Naredimo Ameriko spet veliko« (Make America Great Again) se le nekaj tednov po njegovem prevzemu vodenja ZDA sprevrača v svoje nasprotje. Njegova uvedba carin na uvoz blaga iz okoli 60 držav je povzročila padec vrednosti delnic na borznih trgih (še najbolj ameriških), po svetu se širi strah pred recesijo.

Kot je znano, je skupina redovnic skupnosti Loyola nekdanjega jezuita Marka Rupnika leta 2021 obtožila, da jih je v 90. letih prejšnjega stoletja spolno in psihočno zlorabljal. Zlorabil naj bi najmanj dvajset žensk, zlasti v skupnosti v Ljubljani, v kateri je deloval in ki jo je Vatikan kasneje razpustil. Jezuitski red je nedavno domnevnim žrtvam Marka Rupnika, ki obtožbe še vedno zanika, ponudil pomoč. Njegova odvetnica je Vatikan pozvala, naj Rupnika čim prej privede pred sodišče. Naša dopisnica iz Rima Mojca Širok, se je pogovarjala z dvema nekdanjima redovnicama od približno dvajsetih, ki Rupnika obtožujejo zlorabe.

Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper

Biznis priče konferencija 2. i 3. aprila 2025. u Novom Sadu.

Neki časopis je objavil fotografijo skupine zapornikov pri delu. Obnavljali so zapuščino hišo. Čez nekaj dni je eden od zapornikov pisal uredniku: »Hvala vam, da ste objavili članek s fotografijo o našem delu. Zadnjič je časopis pisal o meni takrat, ko sem bil obsojen. Zato sem bil vesel, ko je vaš časopis objavil članek, ki govori o meni, ko delam nekaj dobrega. Ko sem pred 18 meseci prestopil prag zapora, sem bil zelo podoben hiši, ki smo jo obnavljali. Toda Bog je začel delovati v mojem življenju in me v Kristusu naredil za novo stvaritev.« Zgodba zelo lepo ponazarja sporočilo evangelija, ki govori o smokvinem drevesu, ki ni rodilo sadov (Lk 13,1-9). Zato ga je gospodar hotel posekati. Vinogradnik je prosil gospodarja, naj da drevesu še drugo možnost. Ali ni postni čas tudi za nas »druga priložnost«, ki nam jo daje Bog v svoji dobroti? To je sporočilo o potrpežljivem Božjem čakanju, ko nam v svoji dobroti daje še drugo možnost. Ni važno, kako pogosto pademo, Bog se vedno osredotoči na dobro, ki ga moremo storiti. Bog nikoli ne obupa nad nami. Nikoli nas ne dokončno obsodi ali zavrne. Zelo spodbudno sporočilo je, da se Bog kljub vsej naši slabosti in našim številnim napakam še vedno ukvarja z nami, da bi obrodili sad. Njegova potrpežljiva ljubezen je najučinkovitejše hranilo za rast dobrega v nas. Ta ljubezen nas hrani in nam daje moč. Ima moč, da nas dvigne in nas spodbudi, da naredimo korak do plodnega, polnega in mirnega življenja. Bog je pripravljen, da nam da drugo, tretjo, in še nadaljnje možnosti. Te misli nas vodijo k začetni zgodbi in Jezusovi priliki. Oba: zapornik in hiša sta bila obsojena in ponazarjata sporočilo Jezusove prilike. Obema so dali drugo možnost. Hišo je mesto obsodilo, ko jo je namenilo porušiti. Toda nekdo je prepričal mestne oblastnike, naj hiši drugo možnost. »Naj jo popravijo zaporniki,« je predlagal. »Če bodo iz nje naredili koristno zgradbo, je ne bomo porušili.« Tudi zapornik je bil obsojen. Imeli so ga za družbi škodljivega in so ga zaprli. Čeprav je družba dvignila roke nad njim, jih Bog ni dvignil. Bog mu je dal drugo priložnost, kot vinogradnik v današnjem evangeliju. Zapornik je odgovoril na Božji predlog in postal drugi človek.

Tokratni gost oddaje je bil Slobodan Boban Jankovič, beograjski kantavtor, ki je domovino zamenjal za Slovenijo. Njegova življenska pot, ki je vseskozi prepredena z glasbo, ga je pred dobrimi osmimi leti pripeljala v Maribor.

V kranjski Galeriji mestne hiše so bila razstavljena dela poznobaročnega slikarja Leopolda Layerja in njegove slikarske delavnice. Govorili smo z avtorjem razstave Damirjem Globočnikom.

Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Z Dnevnikom čuvaja nas Esad Babačić zapelje v svoj svet, v katerem se bogato prepletajo glasba, šport in poezija, področja, na katerih se je tudi sam preizkušal, ki so ga pritegovala, očarala in pozneje usmerjala njegovo pot novinarja, pesnika in esejista. Njegova umetniška žilica zmore zvesto prenesti njegovo strast do športa, panka in uglasbenih besedil, iz katerih citira najbolj udarne verze, medtem ko svoje, izvirne, spretno umešča med dnevniške zapise. Teksti, datumsko zamejeni, so prodorna premišljevanja o številnih vidikih preteklih in aktualnih stanj in dogodkov, tudi poročanja iz časov vojne za Slovenijo, ko še ni bilo povsem jasno, kako se bodo delitve in sovražnosti razvijale. Kritike, ki letijo na nedomišljene gradbene posege v Ljubljani, kot je na primer kolos Šumi, pa na odnos do pisateljev – lenuhov in delomrznežev, po prepričanju garaške večine – so bolj trpke kot neizprosne. Najgloblje pa segajo spomini. Stanja duha, kot sta melanholija in depresija, pa tudi samota in odtujenost, ki imata različne obraze, tudi v dvojini, opisuje skozi lastno izkušenjsko perspektivo in skozi zgodbe bližnjih, katerih usode so se ga boleče dotaknile. Nikakor pa ni mogoče prezreti zanj značilnih humornosti in ironije, s katerima se kaže njegova iskriva vitalnost. Ta je najbolje izražena v zapisih o lenobi, njenem aristokratskem dostojanstvu in potrebi, da bi pravico do lenobe uzakonili skupaj z univerzalnim temeljnim dohodkom. Ko nas Babačić ujame v preplet znanih pankerjev in športnikov, med naslove filmov, obraze igralcev pa tudi anonimnih sopotnikov v življenju, se zdi, da smo priča neusahljivi komunikaciji med pisateljem in njegovimi idoli, ki jih zvesto oživlja, ko z živim občudovanjem in brez kančka zavisti obuja njihove najboljše stvaritve. Otrok iz migrantsko-delavske družine, katere življenje se je začelo v kleti hiše na Streliški ulici v Ljubljani, je preselitev v stanovanje z balkonom na Vodmatu doživel kot vzpon na družbeni lestvici. Balkon je postal statusni simbol, korak v svet, točka z razgledom. Življenje na igrišču med bloki, kjer je domišljijo buril že skromen drog za stepanje preprog, ki je postal igralo in preizkusni test vzdržljivosti, je bistrim otrokom usmerjalo pot v samostojnost. Sami so si izmišljali igre in pravila zanje, in čeprav med novo elito blokovski otroci tudi danes veljajo za manjvredne „lidlčke“, je med njimi, ki se še družijo in igrajo med bloki, veliko takšnih, ki si znajo svoj položaj v skupini, pa ne le na dvorišču, izboriti sami, brez pomoči staršev in odvetnikov. Pa tu niso mišljeni nasilneži in kriminalci in ne tolpe, za katere velja prepričanje, da se prav tam oblikujejo. Poreklo in usodo staršev avtor zapisuje skoraj neopazno, z nekaj trpkosti, gorak pa je do položaja proletariata v osemdesetih letih. Ko se zdi, da je Babačić izčrpal že vse teme, v drugem delu knjige Dnevnik čuvaja sledi nadaljevanje v obliki pisem med njim in občudovalko, ki mu v pismu izrazi priznanje za kolumne. Vesel odmeva se odzove in med njima steče živahna izmenjava mnenj, navduševanje nad sorodnostjo izkušenj, prepričanj in celo usod. Maja, kot je ime dopisovalki, postane nekakšen odsev v ogledalu, ki dobiva čedalje jasnejše obrise, njun odnos skozi pisma postaja izpolnjujoča dvojina, o kateri sta vsak zase in skupaj veliko razmišljala, jo interpretirala in ji podeljevala različne pojavne oblike, seveda ne v slovničnem pomenu. Knjiga Dnevnik čuvaja ne prikazuje zaporedja nekih dogodkov, to je zbir fragmentarnih spominov in razmišljanj, ki se včasih ponavljajo, na novo vrednotijo in osvetljujejo, a so vendarle strnjeno pričevanje o življenju tukaj in zdaj z vsemi danostmi iz preteklosti. Pričevanje, ki je verodostojno, občuteno in odkrito, zato je branje te knjige preprosto užitek.

Čovjek kojeg je Donald Trump imenovao izaslanikom SAD-a za Bliski istok sada je uključen u pregovore o prekidu vatre kako bi se okončao rat u Ukrajini. Unatoč tome što nije izabran i nema formalno političko iskustvo, Steve Witkoff sada je u središtu napora da se riješe dva najhitnija svjetska sukoba. Predsjednik Trump ga naziva izvrsnim pregovaračem, ali nagli ulazak g. Witkoffa na globalnu diplomatsku scenu izazvao je brojne reakcije.

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let. Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah. Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote. Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.

Dr Semir Osmanagić je autor 20 knjiga o piramidama i drevnim civilizacijama, koje su prevedene na mnoge svjetske jezike. Njegova doktorska disertacija na Fakultetu političkih nauka u Sarajevu bavila se civilizacijom Maja, ali najveća strast dr Osmanagića usmjerena je na istraživački rad i promociju otkrića Bosanskih piramida. Inače, rad dr Osmanagića pobuđuje veliku radoznalost širom svijeta, oduševljeno odobravanje s jedne strane, ali i polemike i osporavanja u nekim naučnim krugovima, s druge strane. U petak, 21. februara započinje svoju australijsku turneju "Moć piramida", kada će u nekoliko većih gradova održati predavanja o vlastitoj, drugačijoj koncepciji piramida i historije uopšte.

Zdravo. V tokratni epizodi se spomnimo na tisto jezero, ki se je delalo da je gin s tonikom (iz 2. poglavja 3. knjige, ki smo ga obdelali v 72. epizodi našega malega podkasta). Govorimo tudi o predigri, korporativnih kazalcih uspešnosti, vaši podpori, kako si zapomniti notne črte in še marsičem. Vržemo se tudi v 6. poglavje 6. knjige, odpotujemo na planet Nano, na katerem debatiramo o birokraciji, kapitalizmu, veri in na koncu celo ustanovimo religijo, ki zapoveduje proste dni od četrtka do ponedeljka! Vse kar morate storiti, da se nam pridružite je, da se dotaknete zvočnika in se nam pridružite. Nedoganljiva je Njegova volja!

Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

V petek, 14. junija 2024, se je osemindvajset vznemirjenja in zabave željnih obiskovalcev zabaviščnega parka Oaks v Portlandu v ZDA, znašlo v nezavidljivi situaciji. Medtem ko so se vozili na eni od tamkajšnjih atrakcij, se je naprava na najvišji točki vožnje zataknila, in naslednjih 30 minut so obrnjeni na glavo obtičali 15 metrov od tal. Zelo verjetno je, da še nikoli niste obtičali v zabaviščnem parku ali pa - kot 46 letni Timothy Cipriani v ventilacijskem jašku nad fritezo v restavraciji, ki jo je nameraval oropati. Toda zelo verjetno je, da ste že in da boste še kdaj obtičali. Ujeti v izčrpljujoče delo z veliko premikanja, a brez vsakega napredka. Ali pa v toksičen odnos. Morda ste obtičali živem blatu depresije ali pa do vratu v močvirju nerazrešenega konflikta. Se zataknili v delovnem razmerju z ne preveč delavnimi sodelavci ali osornim šefom. V evangeliju po Janezu, 5. poglavju, je zapisana zgodba o človeku, ki je obtičal. Sicer za opis njegovega stanja nikjer ni uporabljena ta beseda, a prav lahko bi bila. Osemintrideset let se je namreč že nahajal v kopeli Betezda in čakal na ozdravitev. “Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: ‘Ali hočeš ozdraveti?'” (Jn 5,5-7 ŽNZ) Kako čudno vprašanje: “Ali hočeš ozdraveti?” Pogovarjal sem že z veliko bolniki: v njihovih domovih, v cerkvah, bolnišnicah, domovih za ostarele. Molil sem zanje. Z njimi bral Sveto pismo. Klečal poleg njihove bolniške postelje ali pa stal z zaskrbljeno družino. Toda še nikoli nisem nikogar od njih vprašali: “Ali hočeš ozdraveti?” Zakaj je Jezus postavil to vprašanje? Dolžina bolnikovega bivanja v Betezdi ga je spodbudila, da vpraša: “Ali hočeš ozdraveti?” Ali pa ti je všeč, če si bolan? Ker nenazadnje ti ne gre tako slabo. V tvojem lončku se nabere dovolj kovancev za hrano. Poleg tega bi lahko ozdravitev zmotila tvojo rutino. Ozdraveti pomeni vstati, poiskati si delo, živeti. Ali res hočeš ozdraveti? Morda je za nas aktualna katera od različic tega vprašanja, toga vprašanje samo je še kako na mestu: Se res želiš izobraziti? Preboleti svojo preteklost? Priti v formo? Si pripravljena premakniti se naprej? Zlahka se namreč navadimo na svojo bolečino, težavo ali bolezen in se potem sprašujemo kdo sploh smo brez tega. Takrat, ko ni napredka, imamo občutek, da smo obtičali. Ko se borimo z istim razočaranjem s katerim smo se borili pred desetletjem, ali se soočamo z istimi strahovi s katerimi smo se soočali lani. Ko začutimo da vsi drugi prej pridejo do tega, kar si želijo in nam nihče noče pomagati. V besedah, ki jih je Kristus namenil bolniku v kopeli Betezda je sporočilo za vsakega človeka, ki ima občutek, da je obtičal. “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” (Jn 5,8) Vstani. Naredi nekaj. Deluj. Napiši prošnjo. Prijavi se na razpis za delovno mesto. Poišči svetovalca ali terapevta. Poišči pomoč. Vstani. Vzemi svojo posteljo. Pretrgaj s preteklostjo. Zapusti slabo družbo - v virtuali ali resničnosti. Opusti slabo navado. In hodi. Verjemi, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Svoj pogled usmeri na nov cilj in začni hoditi v njegovi smeri. Po Kristusovem posredovanju je bolnik v Betezdi ozdravel. Tega kako se bo Bog odzval na naše stanje ujetosti, nam nihče ne more povedati. Njegova pomoč, čeprav vedno na voljo, je vedno specifična. Ni naše, da mu povemo kaj naj naredil. Naše je, da mu zaupamo. Da vstanemo, pustimo preteklost za seboj in hodimo.

Kuhati je Dimitri Chapelle začel kot najstnik. To je bilo vse, kar je lahko počel doma po športni poškodbi. Izšolal se je za slaščičarskega mojstra in videl mnogo sveta. Delal je v elitnih restavracijah, a se je zvezdicam odpovedal v zameno za prosti čas. Njegova strast so dolgi teki po gozdnih stezicah in hribih. Na tekmah v Sloveniji je med najboljšimi tekači. Za še hitrejše čase pa ima preveč rad življenje, vključno s hrano in vinom. Je le Francoz, pravi.Zapiski: Dimitri Chapelle na Instagramu tekaški dosežki slaščičarna, kjer dela

Eden najbolj karizmatičnih Hrvatov, nekdaj serijski zmagovalec in lovec FIS točk, Ivica Kostelić, je podcast prepojil s silnim navorom življenskih modrosti, ki jih predaja tudi na svoje štiri otroke. V dveh urah pogovora smo pri 190 utripih srca na minuto drveli po znamenitem Streifu, rezali valove severnega Atlantika in ugotovili, da se da s hlodi trenirati za vrhunske športne rezultate. Marljivost, vztrajnost in trdo delo še danes postavlja na prvo mesto. Njegova prva ljubezen je morje! Prevzel nas je z neskončno zanimivo pripovedjo o prečenju ledene puščave Grenlandije. Enako dobro se počuti tako na topelm Mljetu s potapljaško masko na obrazu in harpuno v roki, kot tudi v prostranih snežnih pobočjih aljaških gorskih velikanov.  Z Janico, ki se javnosti ne izpostavlja pogosto, se še vedno super razumeta. Pravi, da je Slovenija dežela neverjetno zagnane "outdoor" kulture, avtomobilov pa ne mara! . ZAPISKI: PREČENJE GREENLANDIJE - https://www.youtube.com/watch?v=CbOalT4M3l0 YOUTUBE KANAL IVICE KOSTELIĆA - https://www.youtube.com/@ivicakostelic7232/videos SMUČANJE NA ALJASKI - https://www.youtube.com/watch?v=ab3A6u4EeXM JADRALSKA TEKMA - https://www.youtube.com/watch?v=zk_jUcToZ8c INSTAGRAM IVICA KOSTELIĆ - https://www.instagram.com/ivicakostelic/ . POLOŽNICE: SVET UŽITKA - IGRA “NEVER HAVE I EVER” - https://www.svetuzitka.com/never-have-i-ever.html KODA “ATMOSFERCI” PRINESE 20% POPUSTA ZA IGRO, S KODO “ATMOSFERCI5” PA DOBITE 5% POPUSTA ZA VSE NEZNIŽANE IZDELKE! . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM -  ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebavtom/⁠⁠

Donald Trump se vraća u Belu kuću. Njegova pobeda je zapravo pobeda nacionalizma i populizma. Likovi poput Orbana, Putina ili Vučića oduševljeni su. Zašto usred silnog nezadovoljstva liberalnim kapitalizmom gledamo uspon desnice i nacionalista? Zar to nije kontradiktorno? O tome razgovaramo sa Karlom Bastom, profesorom komparativne politike na Edinburškom univerzitetu.

Mate Janković jedan je od najpoznatijih hrvatskih kuhara i gastro stručnjaka. Njegova karijera počela je skromno, no izrasla je u niz uspjeha – od televizijskih emisija poput MasterChef Hrvatska, do suradnje s vrhunskim restoranima i promocije domaće prehrambene industrije. Kroz godine, Mate je oblikovao svoj stil koji modernizira tradicionalna jela, uvijek vodeći računa o održivosti i kvaliteti namirnica. Njegova filozofija kuhanja i životna putovanja podsjećaju nas na autentični duh kulinarske avanture koju je proslavio i Anthony Bourdain, kojemu je Mate bio gost u emisiji "No reservations", u epizodi o Hrvatskoj. U razgovoru za SBS Croatian, Mate se osvrnuo na svoje početke u ugostiteljstvu, uspjehe, i nedavnu posjetu Australiji.

U ovom inspirativnom videu istražujemo duboku snagu zahvalnosti i njen utjecaj na naše unutarnje stanje. Kroz priče poput Nicka Vujicica, čovjeka rođenog bez ruku i nogu, otkrivamo kako zahvalnost može transformirati naše poglede na život. Nick, motivacijski govornik, svakodnevno prakticira zahvalnost, prepoznajući ljepotu i vrijednost u svakom trenutku. Također, osvrnut ćemo se na model svetog Franje, koji je u svemu pronalazio savršenstvo i ljepotu, čak i u patnji. Njegova filozofija pokazuje kako zahvalnost može postati put prema unutarnjem miru i ispunjenju. Pridružite nam se u ovom putovanju otkrivanja kako zahvalnost može promijeniti našu perspektivu i obogatiti naš život. Učimo zajedno kako u svemu vidjeti blagoslove i pronaći sreću unatoč izazovima.

56 - Danas zaranjamo u fascinantan svet srednjovekovne Srbije i jednog od najmoćnijih vladara tog doba - Stefana Uroša II Milutina. Njegova vladavina bila je obeležena neverovatnim usponima, burnim ratovima, ali i izuzetnim diplomatskim pobedama. U ovoj epizodi istražujemo kako je Milutin, ne samo uspeo da proširi granice Srbije, već i da izgradi zadužbine koje i danas krase Balkan. Ko je bio Milutin? Kakve je igre moći vodio sa Vizantijom? I kako je njegova politika uticala na sudbinu Srbije u narednim vekovima? Pridružite nam se dok otkrivamo priču o kralju, vladaru, ratniku i graditelju – Stefanu Urošu II Milutinu. O njemu večeras pričaju naši istoričari Ivan Drljača i Nikola Đukić.

Stjepan Šandrk je slikar poznat po zanimljivom twistu u svojim djelima: uključivanju motiva moderne, najčešće tehnologijom obogaćene kulture, u medij slikanja gdje tako nešto definitivno nije očekivano. Njegova slika u tehnici ulja na platnu može sadržavati motiv mrtve prirode koji izgleda kao da je nastao ispod kista nizozemskog majstora - ali na trpezi su i McDonalds krompirići i Coca Cola. Ili cijela slika - opet ulje na platnu - može prikazivati trenutak kada druga osoba kroz kameru mobitela fotografira neki oblik umjetnosti umjesto da uživa u njemu. Većina njegovih slika sadrži moment iznenađenja, a njegova djela su, osim na brojnim izložbama, sve popularnija i u privatnim zbirkama ili domovima. Stjepan definitivno drži korak s tehnologijom, te je među ostalim i entuzijast za cryptocurrency, te je koristio i tehnologiju NFT-ova. Razgovarali smo o umjetničkoj ispiraciji, tehnologiji ali i o tome kako postati umjetnik koji ne dijeli stereotipnu sudbinu "siromašnih" ili "neshvaćenih." Stjepan Šandrk uskoro ima izložbu u Vukovaru! What happens is not as important as how you react to what happens.Elen Glasgow Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda

51 - Drugi svetski rat nije izbio iznenada, već je bio rezultat godina rastuće napetosti i nesuglasica. Nakon Prvog svetskog rata, nezadovoljstvo Versajskim mirom ostavilo je Nemačku ogorčenom i osiromašenom. U međuvremenu, Hitler je došao na vlast 1933. godine sa željom za osvetom i proširenjem nemačke teritorije. Njegova agresivna politika dovela je do anšlusa Austrije 1938. godine i kasnije okupacije Sudetske oblasti u Čehoslovačkoj. Svet je reagovao politikom smirivanja, nadajući se da će to zaustaviti rat. Ali, 1. septembra 1939. godine, Nemačka je napala Poljsku, ignorišući paktove i sporazume, što je dovelo do reakcije saveznika - Velike Britanije i Francuske - i početka najrazornijeg sukoba u istoriji čovečanstva. U godinama koje su prethodile, diplomatski neuspesi, ekonomske krize i političke ambicije otvorili su vrata ovom globalnom sukobu. I tada, uz zvuke aviona i sirena, svet je ušao u najmračniji sukob u svojoj istoriji. O početku rata i događajima koji su mu prethodili danas pričaju naši istoričari Nikola Šipka i Nikola Đukić.

V epizodi 148 je bil moj gost Nick Bostrom, profesor, filozof in avtor številnih vplivnih del, kot sta knjiga "Superintelligence" in članek "The Simulation Hypothesis". Njegova najnovejša knjiga: Deep Utopia: Life and Meaning in a Solved World https://nickbostrom.com/deep-utopia/  V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Raziskovanje utopije in distopije Preoblikovanje namena in smisla v rešenem svetu Subjektivni in objektivni namen v rešenem svetu Umetni in naravni cilji v rešenem svetu Premišljanje človeških vrednot za prihodnost Navigiranje konfliktov in iskanje sodelovalnih rešitev Zasledovanje umetne splošne inteligence Povezava med inteligenco in zavestjo Postopna zamenjava organske snovi s silicijem ========================================­===== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). https://aidea.si/aidea-mailing-lista  ========================================­===== AIDEA Podkast: Pogovori o zavesti, vesolju, naši kulturi, tehnologiji in prihodnosti človeštva ... Pogovori o idejah. Vodi Klemen Selakovič Spletna stran: https://aidea.si Instagram: https://www.instagram.com/aidea_podkast/ Tik Tok: https://www.tiktok.com/@klemenselakovic 

44 - Neron - jedna od najfascinantnijih i najkontroverznijih figura u istoriji Rima, simbol je dekadencije i umetničkog duha. Njegova priča nas podseća koliko tanka linija može biti između genijalnosti i ludila. Zato o njemu danas u ovoj letnjoj epizodi razgovaraju i naši istoričari Ivan Drljača i Nikola Đukić.

42 - Stefan Nemanja, rodonačelnik dinastije Nemanjića, jedan je od najvažnijih srpskih srednjevekovnih vladara. Njegova vladavina od 1166. do 1196. godine označila je prekretnicu u istoriji Srbije. Nikola Šipka u goste je pozvao istoričara umetnosti Nikolu Piperskog da zajedno pričaju o počecima dinastije Nemanjića i osnivaču nacije.

"Nova tehnologija donosi probleme, ali i napredak." Gost Ivana Minića u 262. epizodi Pojačala je Vladimir Lelićanin, CTO u AF LABs i upravnik katedre za WEB dizajn i programiranje na SAE Institutu u Beogradu. Njegova karijera prošla je zanimljiv put koji je počeo sa psihologijom i tokom godina evoluirao u rad na Web3 tehnologijama i veštačkoj inteligenciji. U razgovoru sa Ivanom Vladimir će nam opisati svoj razvojni put i pojasniti svrhu i primenu blockchain tehnologija u svetu biznisa, kao i dati mali teaser o svom trenutnom projektu Apex Fusion koji će uskoro biti predstavljen javnosti. Teme u epizodi: - Uvod - Početak razgovora - Kad porastem biću... - Faks i prvi polslići - Prvi programerski poslovi - Problemi freelancera - Rad u edukaciji - Blockchain tehnologija - Apex Fusion teaser Realizacija Pojačalo podkasta ne bi bila moguća bez naših izuzetnih partnera: - Kompanija Epson koja je vodeći svetski proizvođač projektora i štampača za sve namene: https://www.epson.rs/sr_RS - Kompanija Orion telekom provajtera najbrže internet infrastrukture u Srbiji sa preko 30 godina iskustva: https://oriontelekom.rs Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/49REN2p Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN