Podcasts about njegova

Ameriški predsednik Donald Trump je odpotoval na Kitajsko v obdobju geopolitičnih zmešnjav, ki jih je povzročil s svojimi nepredvidljivimi in impulzivnimi dejanji brez razmisleka o posledicah. Njegova politika moči in izsiljevanja tudi do zaveznic, je pomagala pri vzpostavljanju podobe Kitajske kot stabilne velesile in varuha mednarodnega prava. Pred obiskom Trumpu ni uspelo skleniti dogovora z Iranom, najbolj naj bi ga razjezila zahteva Teherana o povrnitvi vojne škode. Če bi se posvetoval s strokovnjaki, bi mu verjetno napovedali, kar se je zgodilo. Iran je po napadih postal še zahtevnejši pogajalec, njegov jedrski program pa je medtem tako močno napredoval, da ga ne more več omejiti noben sporazum. Bosna in Hercegovina se je po izreku kazni predsedniku entitete Republike Srbske Miloradu Dodiku znašla v najhujši krizi po koncu vojne pred 30 leti. Dodik je izjavil, da daytonska Bosna in Hercegovina ne obstaja več ter državnim organom odrekel gostoljubje na ozemlju entitete. V času zaostrenih razmer v mednarodni politiki težave zahodnega Balkana zlahka spregledamo, a hkrati ne smemo pozabiti, da je ta del sveta že večkrat povzročil širše konflikte, kot se je sprva zdelo. Tokrat smo se pogovarjali s profesorjem mednarodnih odnosov dr. Farisom Kočanom. Čeprav sva se pred nekaj tedni za to sezono poslovila, sva poletni dopust morala prekiniti s posebno epizodo. Bomo šli jeseni na dva referenduma, na enega ali referendumov sploh ne bo? Petkovo glasovanje o predlogu Levice za referendum o dvigu obrambnih stroškov na tri odstotke je zarisalo novo politično podobo Slovenije. Na isti strani so se znašli poslanci vladne Levice in Socialnih demokratov ter opozicijskih SDS in NSi. Poraženec tega zapleta, predsednik vlade Robert Golob, je slabe pol ure kasneje udaril z napovedjo nove referendumske pobude – o članstvu Slovenije v Natu. V kaosu, ki je sledil, se vse strani borijo za svoj košček pozornosti in za svojo resnico, najin gost, komentator časopisa Delo Uroš Esih, pa poudarja, da so v tej zgodbi prav vsi ravnali nedržavotvorno in zgolj za lastne notranjepolitične koristi. Analiziramo interese in namene strank, vladnih in opozicijskih in ugibamo o možnih posledicah, pa tudi geopolitični kontekst, v katerem se odvija slovenska politična melodrama in lahko odpre vrata hibridnim ruskim napadom na trdnost zveze Nato skozi slovenska odprta vrata. Za konec se pozabavamo še z razvpito parado nacionalizma in neoustaštva na zagrebškem hipodromu, kateri niso podlegli niti znani slovenski domoljubi. Do odprtja zimskih olimpijskih iger na severu Italije nas loči le še en dan, a poročila s terena kažejo, da priprave še zdaleč niso povsod končane. Med gradbišči, prometnimi ozkimi grli in logističnimi izzivi organizatorji lovijo zadnje roke, hkrati pa stopnjujejo tudi varnostne ukrepe — tako na prizoriščih kot v digitalnem prostoru, kjer so preprečili več kibernetskih napadov. O vzdušju v Milanu in o tem, kako blizu so igre tisti pravi olimpijski podobi, smo se pogovarjali z našo dopisnico iz Italije Mojco Širok, ki se je iz Rima začasno preselila v prestolnico Lombardije. Parlamentarne volitve na Madžarskem so po 16 letih vladavine stranke Fidesz in Viktorja Orbana prinesle spremembo. Opozicijska stranka Tisza je osvojila dvotretjinsko večino, naslednji predsednik madžarske vlade bo očitno Peter Magyar. Razmišljamo o kampanji, rezultatih ter prihodnjih korakih Madžarske, tudi o njenih odnosih z Evropsko unijo, ZDA in Rusijo. Gosta: - Dr. Faris Kočan s Centra za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede - Seku Conde, novinar TV Slovenija

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Knjiga filozofa Milosava Gudovića Jež in polž, Hermenevtična basen skrivnosti je resno strokovno delo z vsem zahtevanim znanstvenim aparatom – od seznama literature do stvarnega in imenskega kazala ter povzetka v dveh jezikih. Recenzenta sta bila Brane Senegačnik in Luka Trebežnik, spremno besedo je napisal Alen Širca. Avtor interpretira stališča francoskega filozofa judovskega rodu Jacquesa Derridaja in nemškega filozofa Maxa Schelerja. Derrida se je v zgodovino filozofije zapisal kot pobudnik destruktivizma, Scheler pa je bil personalistični fenomenolog. Gudović z vidika hermenevtike natančno in zbrano bere nekatera njuna dela in temeljito razlaga pojmovanje poezije, se pravi Derridajevo sklicevanje na ježa in Schelerjevo na polža. V slikovitem, vendar vsebinsko in formalno doslednem pisanju je kar nekaj paradoksov, provokacij in obratov in opozoril, da ne vidimo prav – v resnici je drugače, kot se nekaj kaže navzven. Podobno pišejo slovenski lacanovci, pa tudi v filozofemih drugih strukturalistov, zlasti teoretskih psihoanalitikov, je bilo kar precej tovrstne svobode. Gudovićevo pozornost je vzbudil Derridajev kratki esej Kaj je poezija? iz leta 1988. V njem je dekonstruktivist zagotavljal, da se o pesništvu na področju filozofske razlage lahko govori le s šiframi in metaforičnostjo ter spodkopavanjem metafizične misli in njenega esencializma. Po temeljnem načelu dekonstrukcije je za vse igre pisanja značilna arbitrarnost, vsaka interpretacija je nova preizkušnja svobode. Arbitrarnost se izkazuje v samolastnosti odločitve. Odgovor na to Kaj je poezija? sledi logiki izvorne poíesis, ki presega meje jezikovne umetnosti. V teoretskem govoru o pesništvu izgine tisto, kar poezija je in kako se nam razkriva. Dekonstruktivno mišljenje, zgoščeno v sluteči odgovor, ne nadomešča literarne besede, ampak se prepoznava v zrcalu pesniškega. Derrida igro interpretacije enači z diktatom. Poezija govori sama, izgovarja samo sebe in odgovarja zase. Gudović poudarja, da se Derridajev nauk odpoveduje učenosti in védenju, izenačenim z znanjem. Dekonstruktivist je umetnik paradoksa, vseeno pa je poezija povezana z dolžnostjo sporočljivosti. Sporočanje brez naslovnika je nesmiselno. Poezija sama odgovarja na vprašanje o lastnem bistvu, in sicer tako, da pride v neskritost in kulturno orbito. Odgovarja zase in nase. /…/ Pesništvo je samo svoja privatna skrivnost. Milosav Gudović pomisli, da nas interpretacija Derridajeve negativne poetike pripelje do odločilne točke v njegovem zapletenem in metaforičnem odgovoru ter opuščanju institucionalnega pojmovanja poezije. Derridajev esej Kaj je poezija? je pravzaprav po naravi negativna in apofatična basen, v kateri je glavni junak jež, vržen na pot metaforizacije in apofatike. Apofatika pomeni zanikanje oziroma opisovanje tega, kar nekaj ni, namesto tega, kar je, in neposrednega opisovanja. Podoba ježa je vpeta v svobodno igro s filozofskim izročilom. Derrida z metaforo ogrožene živali skuša opisati lastno neprijetno razpoloženje in pokazati, da pravzaprav ne najde popolnega odgovora. Metafora po njegovem mnenju ni značilna samo za poezijo, temveč tudi za filozofijo kot metafiziko. Bivanje v metafori je podobno bivanju v svetu – v njem se vselej že nahajamo in ga razumemo. Prispodoba ježa je pisateljska domislica, ki namiguje na to, da je pesniška pisava vselej izvzeta iz vsakdanjega jezika. Običajna in vladajoča filozofska gramatika je ne moreta razvozlati. Gudović ugotavlja, da se Derrida bliža pesmi s tem, da se odreče interpretaciji. Njegova dekonstruktivna in negativna poetika je brez vednosti in onstran vednosti. Derrida nikoli ni skrival tega, da je bil pod močnim Heideggerjevim vplivom. Nenavadno pa je, da je pesem umestil v srce in svetoval, naj se je naučimo na pamet. Gudović se poglablja tudi v personalistično fenomenologijo Maxa Schelerja, zlasti v njegovo pojmovanje reda ljubezni, latinsko ordo amoris. Po Schelerjevem mnenju je največji dosežek, da človek stvari ljubi tako kot Bog. Zamisli se nad polžem in njegovo hišico. Polževa hišica je torej metafora počasnega gibanja celotne paradigme, na kateri temelji resnično samozrenje osebnosti. Človek nikoli ne zmore – naj se še tako trudi – odvreči vrednostnega bremena. Človek je v marsičem, zlasti v elementih skrivnostnosti, podoben polžu, seveda pa je tudi meta(ontološko) privilegiran in poklican k transcendiranju svetnih danosti. Gudović se na koncu vpraša, kaj naj bi pri vsem tem, kar je predstavil, počela interpret kot nemi opazovalec ali zapisovalec in tolmač. Morda ima v mislih samega sebe. Na hitro bi zapisal, kaj je videl in slišal, kar se mu je zazdelo, kajti takšen splet dogodkov in idej – o tem ne bi niti za hip podvomil – je poseben provokativen fenomen. /…/ Tolmač je ves čas v zadregi in nevarnosti, da tudi njegovo kratko delo o zgoščenem delu ostane zapleteno, nedokončano. Pisec spremne besede, literarni teoretik Alen Širca, se sprašuje, ali dobrega pisca in umetnika nasploh ne spoznamo prav po dobrih metaforah, primerjavah, alegorijah, simbolih, prilikah in parabolah. Na njegovo vprašanje je mogoče odgovoriti, da smo vse to lahko prebrali v knjigi Jež in polž Milosava Gudovića. Njegovo filozofiranje res zahteva precej zbranosti, vendar je tako izzivalno in poglobljeno, da ga tisti, ki še vedno ljubimo filozofijo, tako kot jež ali polž, pravzaprav kot njuni samici, z zanimanjem in veseljem vzamemo v roke in za nekaj časa pozabimo na razburkano dogajanje okrog sebe.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."

"Voda je seveda blagodejna, zrak še bolj in svetloba najbolj."Ko je zagovarjal vegetarijanstvo in nudizem, so ga razglašali za mazača, vendar pa so ga na sodišču vedno oprostili. V času, ko so za boljše počutje še puščali kri, je on iskal drugačne poti do zdravja. Verjel je v moč vode, zraka in sonca, v gibanje, počitek in v preprosto, skoraj asketsko življenje. V tokratnem Ultrazvoku v živo z Bleda predstavljamo neobičajno življenje in delo Arnolda Riklija (1823–1906). Pokojni švicarski zdravilec velja za enega najvidnejših zagovornikov t. i. atmosferičnega zdravljenja in za začetnika zdraviliškega turizma na Bledu in v Sloveniji. Njegova terapija je temeljila na vegetarijanski prehrani in na vodnih, zračnih in sončnih kopelih. O Arnoldu Rikliju in njegovi zapuščini v pogovoru v živo z Bleda. Sogovornika: zdravnik mag. Leopold Zonik in skrbnik Riklijeve dediščine Vojko Zavodnik.

“Pa priden bodi!” so starši velikokrat naročali svojim otrokom in jim gotovo še, čeprav že nekaj časa, tisti bolj tankočutni pravijo, da bi bila veliko bolj primerna beseda dober ...

Ime tedna sta postala Arne Hodalič in Katja Bidovec, fotografski tandem in prva slovenska fotografa, ki sta uspela priti na naslovnico ikonične ameriške revije National Geographic. Fotografijo zlate pasne zaponke sta posnela med petletnim dokumentiranjem potopljene ladje iz 7. stoletja ob otoku Mljet. Ob tem njune fotografije ne le dokumentirajo odkritja, temveč tudi soustvarjajo njegovo zgodbo, predstavljeno na več kot dvajsetih straneh aprilske številke revije. Kandidata sta bila tudi:Jure Knez, soustanovitelj trboveljskega visokotehnološkega podjetja Dewesoft, ki že več kot 20 let sodeluje z ameriško vesoljsko agencijo NASA. Njihova napredna merilna in programska oprema ima pomembno vlogo tudi pri enem najpomembnejših vesoljskih projektov današnjega časa – misiji Artemis 2, vesoljskem poletu s preletom Lune. Podjetje pri tej misiji sodeluje z merilnimi sistemi in programsko opremo, s katerimi pri NASI med drugim spremljajo vibracije rakete ter v realnem času analizirajo ključne podatke za varnost in potek misije. Zvezdan Pirtošek, priznani slovenski nevrolog, ki je postal prvi Slovenec, imenovan za neodvisnega strokovnjaka Združenih narodov za pravice starejših pri Svetu OZN za človekove pravice. Njegova naloga bo spremljanje položaja starejših po svetu, opozarjanje na diskriminacijo ter priprava priporočil za izboljšanje njihovega položaja. Kot je dejal, imenovanje razume kot veliko čast zase in za Slovenijo, pa tudi kot pomembno priznanje, da pravice starejših niso obrobno vprašanje, temveč eno temeljnih vprašanj človeškega dostojanstva v sodobnem svetu.

Ko mu boste prisluhnili, ne boste verjeli, da govori Kolumbijec, ki je šele pred šestimi leti prišel v Slovenijo. Njegova slovenščina je namreč brezhibna. Andres Cepeda je anesteziolog, ljubitelj narave in žuželk ter strasten opazovalec vesolja, ki si tja gor želi tudi odpotovati kot del odprave. Obožuje krvavice in kislo zelje z ocvirki, pogreša pa tropsko sadje. V pogovoru pove, kako se je znašel v Sloveniji, kakšne so prednosti življenja v mali državi sredi Evrope in zakaj tako rad opravlja svoj poklic.

Šta se desi kada devetnaestogodišnjak odluči da ne ode iz svog grada, već da u njemu stvori prilike za sve ostale? U poslednjoj epizodi specijala realizovanog u saradnji sa Kreativnim mentorstvom, Ivan razgovara sa do sada najmlađim gostom Pojačala, devetnaestogodišnjim Muhamedom Smakićem iz Novog Pazara. Muhamed je dokaz da energija, vizija i želja za promenom ne poznaju godine. Kroz svoju inicijativu "Poguraj me" i sopstveni podkast, on aktivno radi na stvaranju novih prilika za mlade u svojoj lokalnoj zajednici, rušeći predrasude i dokazujući da se svet može menjati i van velikih centara. Ovaj razgovor je priča o odrastanju, snazi mentorstva, važnosti aktivizma i pronalaženju svog puta. Muhamed deli kako je tekao njegov razvoj od školskih dana do danas, šta ga je inspirisalo da se bavi mentalnim zdravljem i inkluzijom, i zašto je odlučio da ostane u Novom Pazaru i tu gradi budućnost za sebe i druge. Njegova priča je snažan podsetnik na moć pojedinca i inspiracija za sve koji veruju da se pozitivne promene mogu pokrenuti bez obzira na sve prepreke. Program *Kreativno mentorstvo za mlade profesionalce i profesionalke* podržava British Council u okviru projekta Kultura i kreativnost za Zapadni Balkan (CC4WBs), finansiran od strane Evropske unije. Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/4sGdIcr Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/PojacaloRS/ IG: https://www.instagram.com/pojacalo.rs/ X: https://x.com/PojacaloRS LN: https://www.linkedin.com/company/pojacalo TikTok: https://www.tiktok.com/@pojacalo.rs

V tokratni oddaji Sedmi dan bomo osvetlili eno najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora – Več kot 300 let star Škofjeloški pasijon je eno od najdragocenejših kulturnih in duhovnih dediščin slovenskega prostora. To izjemno delo, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Oddaja bo raziskovala, kako pomembna je uprizoritev pasijona za ohranjanje kulturne identitete ter kako globoko je vpeta v duhovno življenje skupnosti. Škofjeloški pasijon ni zgolj gledališki dogodek, temveč edinstvena procesijska predstava, ki združuje vero, umetnost in skupnostno izkušnjo ter vsakič znova nagovarja sodobnega človeka. Dotaknili se bomo tudi razlogov, zakaj je pasijon skozi stoletja ostal živ in izjemno priljubljen – tako med ustvarjalci kot občinstvom. Njegova moč se skriva v univerzalnih temah trpljenja, odrešenja, solidarnosti in upanja, ki presegajo čas in prostor. Gost v oddaji je eden od organizatorjev in tudi igralcev v pasijonu Jernej Tavčar.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …

Dragan Simović u razgovoru sa Ognjenom Radonjićem objašnjava zašto je srpsko selo pred tačkom pucanja, kako država fingira pomoć koja zapravo ide krupnom kapitalu i kako slobodni seljaci postaju meta režimskog zastrašivanja jer odbijaju da predaju zemlju. U novoj epizodi Radar Foruma,poslednjoj u kojoj je domaćin Ognjen Radonjić, profesor ekonomije na Filozofskom fakultetu u Beogradu, gostovao je Dragan Simović koji je postao jedno od najprepoznatljivijih lica otpora srpskog sela. Poljoprivrednik i ekološki aktivista iz Srednje Dobrinje kod Požege, bio je među prvima koji su podigli glas protiv istraživanja litijuma, ali i jedan od onih koji su prosipali mleko u znak protesta zbog ponižavajućih otkupnih cena. Njegova borba spaja dve priče koje vlast uporno pokušava da razdvoji – odbranu zemlje od štetnog rudarenja i opstanak poljoprivrede u državi koja se sela odriče jer, kako kaže, „rudarenje i poljoprivreda ne idu jedno s drugim“.

Rizwan Zahoor je iz Islamabada v Slovenijo prišel zaradi doktorata, ostal pa zaradi življenja, ki si ga je tukaj ustvaril. Danes kot raziskovalec dela na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, z družino živi v Ljubljani, Slovenijo pa je postala njegova nova domovina. Njegova pot do sem ni bila preprosta – od urejanja dokumentov prek Kitajske do prvih zadreg s slovenščino. Začela pa se je nekega dne, ko je v Pakistanu vklopil televizijo in prvič spremljal tekmo smučanja.

Posetite našu prodavnicu, gde možete istorijski odgovorno da trošite svoje pare:

Na prvi pogled je videti, da smo knjigo Cesarstvo znakov francoskega teoretika Rolanda Barthesa v slovenskem prevodu dobili precej pozno. To je res: slovenski prevod Suzane Koncut je izšel več kot petdeset let po izidu izvirnika pri Založbi/*cf., toda knjiga je še vedno zanimiva in pravočasna. Pokaže namreč, kako je Barthes proizvajal pomene, kako se je sicer nekako oprl na japonsko kulturno zgodovino in življenje, nato pa je sam razvijal svoje pomene s prepoznavno avtobiografsko pisavo (prevajalka je svoje delo opravila odlično). Njegova knjiga ni le posledica njegove očaranosti z Deželo vzhajajočega sonca, ampak tudi kritičen komentar zahodne civilizacije. Več o knjigi pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo literarni znanstvenik dr. Andraž Jež, pisec spremne besede. Nikar ne zamudite.

Piše: Klemen Golner Prebral: Renato Horvat Dan po tem, ko so podelili nagrade na drugem mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ljubljani, je Gallusova dvorana Cankarjevega doma gostila recital Grigorija Sokolova (2. marec 2026): še en izjemen pianistični dogodek, ki je 9. Zimski festival in slovensko prestolnico spremenil v središče klavirskih navdušencev. Sokolov je koncertant legendarnih proporcij. Njegov ugled temelji na globoki umetniški integriteti, podprti z izjemno tonsko in nasploh obrtno močjo, ki ne peša kljub pianistovim 75-im letom. Za Ljubljano je izbral dve veliki sonati, kar je napovedovalo izrazito kontemplativen klavirski večer, obrnjen k velikim strukturam, stališčem, ki se izrazijo skozi razsežnosti glasbenega dela in zahtevajo brezhibno pozornost in vpletenost tako izvajalca kot poslušalcev. Primerno pridušena svetloba razprodane Gallusove dvorane je pričakala velikega pianista, ki je z natančno odmerjenimi koraki in s kratkim poklonom poosebljal osredotočenost na glasbeno potovanje, pred katerim je bil. Kot domala vsi veliki pianisti ima tudi Sokolov izjemen, njemu lasten ton. Na tipke se spušča z visoke klopi. Širok, zveneč ton – vzdignjen nad subjektivnost – je skoraj metafizičen; nikoli kot posledica dražljajev, nikoli kot odziv telesa ali kaprica sluha. Ton Sokolova je skoraj uniformiran, v službi glasbenega in hkrati ključ do umetnosti, ki nas popelje onkraj zvočne zavese. Struktura sama v glasbi nikoli ne more biti ozvočena, se pa lahko uresniči skozi zvok, a le temu redko uspe, da je ne utopi v svojem mediju. Tega se Sokolov dobro zaveda. Njegova interpretacija Beethovnove Velike sonate op. 7 in Schubertove poslednje sonate D. 960 ni temeljila na dramatskem kontrastu posameznih stavkov in tem. Prevladoval je občutek, da pianist teži k zbliževanju tematik in izraza, k velikemu loku in skoraj nezemeljski zvočni distanci. Tam, kjer bi se lahko pomudil ob lirični lepoti, je gledal naprej in se hkrati ni dal spodnesti močnim tragičnim krikom pri Schubertu ter Beethovnovi samozavestni moči. Beethovnove Bagatele op. 133 na koncu prvega dela in šest dodatkov, s katerimi je Grigorij Sokolov sklenil recital, so bili pod vplivom velikih sonat. V zadnjem dodatku – Silotijevi priredbi Bachovega preludija, smo lahko zaslišali pianistov osebni vzdih, medtem ko je duh izvedbe recitala tiho priplaval za nami dolgo po tem, ko smo že zapustili koncertno dvorano.

Pogovor Nikolaja Kopernika ne predstavlja kot radikalnega revolucionarja, temveč kot konservativnega učenjaka, ki je s heliocentrizmom poskušal antični astronomiji povrniti izgubljeno estetsko harmonijo. Njegovo delo je gnala želja po odpravi matematične »grdote« takratnega sistema, k čemur so ga spodbudile humanistične kritike astrologije in nova dognanja o geometrijski nujnosti gibanja planetov. Čeprav je Kopernik s premikom Zemlje iz središča vesolja nehote porušil dotedanjo metafizično podobo sveta, se prava veličina njegove zapuščine skriva v pogumu uma, ki je z matematiko presegel omejenost čutnega zaznavanja. Njegova vizija se je dokončno izpolnila šele s Keplerjevim odkritjem eliptičnih tirnic, ki so dokončno nadomestile tisočletni ideal popolnih krogov. Izvorni članek: Nikolaj Kopernik - napačen razlog za pravo revolucijo Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih. Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih. Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej. Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam. Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji. Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.

Sredstva iz Evropskega socialnega sklada plus so na voljo tudi za zagotavljanje dostopa do varnega splava, je danes sporočila Evropska komisija v odzivu na evropsko državljansko pobudo My Voice, My Choice, ki jo je koordiniral Inštitut 8. marec. Njegova vodja Nika Kovač komisijo poziva, naj podpre dodatno financiranje za ta namen. Druge teme: - ZPIZ potrdil izredno uskladitev pokojnin, zdaj mora to storiti še vlada - V Ženevi danes nova pogajanja o Ukrajini in Iranu; za zdaj brez prebojev - Pred nogometaši Celja povratna tekma za uvrstitev v osmino finala konferenčne lige

"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.

Z nami je bil dr. Jože Duhovnik. Njegova poklicna in življenjska pot je izredno bogata. Doktoriral je na Fakulteti za strojništvo, kjer je bil pozneje redni profesor in dekan. Profesorsko pot je prepletal s sodelovanjem z gospodarstvom, njegovi izvedeni projekti pa delujejo na vseh celinah. Aktivno je sodeloval pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo. Bil je član, podpredsednik in predsednik mnogih upravnih organov pomembnih slovenskih podjetij in eden od soorganizatorjev in mecen dveh tradicionalnih počastitev državnih praznikov.

Videk je deveti otrok revne vdove, ki svoje dni rad preživlja v gozdu in zmeraj nosi srajčke svojih starejših bratov in sester. Njegova srajčka je zato vedno ponošena in tanka. Nekega dne Videk dobi čisto novo srajčico. Režiserka: Rosanda Sajko Prirejevalec: Boris A. Novak Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jerko Novak Videk – Kaja Deskovič-Živković Vidkova mama – Jerica Mrzel Ovca – Jana Osojnik Trnov grm – Dare Valič Pajek Tkalec – Brane Ivanc Rak Krojač – Ivan Jezernik Ptica Šivilja – Draga Potočnjak Bratci in sestrice – Milena Janežič, Miha Kralj, Barbara Langerholc, Grega Turšič, Evelin Pristavec, Nina Miklavič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1984.

Robert Perišić, hrvaški pisatelj, avtor knjige Mačka na koncu sveta, ki je izšla leta 2022. Knjiga je prevedena v številne jezike, preplavila je ne samo evropski, ampak tudi ameriški in mehiški trg, v kratkem bo izšla tudi v slovenskem prevodu. Robert Perišič poleg romanov piše tudi poezijo, kratke zgodbe, dramo in filmske scenarije. Njegova roman Naš človek v Iraku iz leta 2008 je bil svetovna uspešnica, o njem sta pisali Guardian in New Yorker, tudi njegov naslednji roman Območje brez signala je prejel odlične kritike doma in na tujem, po njem je bila posneta tudi hrvaška tv nadaljevanka v režiji Dalibora Matanića Njegov zadnji roman Mačka na koncu sveta je bil, v italijanskem prevodu, predstavljen na letošnjem 37.Tržaškem filmskem festivalu.

Još jednom da se pohvalimo da je počela sa radom naša prodavnica, gde možete istorijski odgovorno da trošite svoje pare:

V Trstu je v tem popoldnevu potekal pogovor o Zlatorogu Viktorja Parme. Dogodek sta pripravila Mestni gledališki muzej Carlo Schmidl in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, in sicer pred skorajšnjo tržaško koncertno izvedbo omenjene opere. Življenjsko in ustvarjalno pot Viktorja Parme je močno zaznamovalo vprašanje narodne identitete. Eden glavnih razlogov za njegovo skromno uveljavitev tiči v dejstvu, da je po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva postal »tujec« in s tem premalo reprezentativen za katerokoli od novonastalih držav nekdanjega večkulturnega cesarstva. Njegova mojstrovina Zlatorog je bila nazadnje uprizorjena leta 2009 v SNG Maribor v režiji Vita Tauferja, tokrat pa bo prvič v celoti izvedena v Trstu. Od tam so sporočili še, da se je dober mesec pred 90. rojstnim dnevom poslovil zamejski pesnik, vsestranski besedni ustvarjalec in Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta. Pomembno je prispeval k širjenju slovenske identitete v zamejstvu in širšem slovenskem prostoru.

Ljubiteljice in ljubitelje smučarskih skokov sta danes znova razveselila uspeha Domna in Nike Prevc na tekmah v Willingenu v Nemčiji, ki sta bili zadnji pred olimpijskimi igrami. Domen Prevc se je razveseli nove zmage, Njegova sestra Nika Prevc je bila na ženski tekmi tretja. Drugi poudarki oddaje: Mejni prehod Rafa bo lahko prešlo le približno 150 Palestincev Na Hrvaškem priprave na začetek vnovičnega obveznega služenja vojaškega roka Pred svetovnim dnevom mokrišč pozivi k njihovemu skupnemu ohranjanju

Vrnitev volka v evropski prostor deluje kot lakmusov papir: ob stiku z resničnostjo razkrije globoko zakoreninjene družbene napetosti. Na eni strani je idealizirana podoba divjine, na drugi vsakdanja realnost podeželja, kjer volk ni simbol, temveč konkretna in otipljiva grožnja. Volk Slavc se je skotil v Sloveniji in prehodil več kot 1500 kilometrov do Italije, kjer je ustvaril nov zarod. Njegova sled nas uči, da prihodnost ne pomeni vrnitve v idilo preteklosti, temveč zahteva nenehno pogajanje: med človekom in divjino, med redom in kaosom, med strahom in upanjem. To občutijo tudi na Blokah, ki so eno izmed območij v Sloveniji, kjer je srečanje z medvedom skorajda nekaj vsakdanjega, domačini pa pogosto naletijo tudi na sledi volkov in risov. Kako torej urediti »odnose« in omogočiti sobivanje med ljudmi in velikimi zvermi?Sogovorniki: Jure Bedenk, kozjerejec z Blok, poznavalec sobivanja z zvermi, Adam Weymouth, pisatelj in okoljski publicist, avtor knjige Volk samotar,  Sašo Dolenc, fizik in filozof, strokovni sodelavec Frekvence X, študentke in študenti ekologije. V rubriki Xpertiza (od 00:48:57) se predstavlja Rok Friš, mladi raziskovalec s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, ki si želi svoje strokovno znanje uporabiti pri načrtovanju električnih vozil. Poglavja: 00:03:13 Študentke in študenti ekologije o upravljanju z zvermi 00:05:34 Reportaža z Blok 00:18:49 Intervju z Adamom Weymouthom o volku Slavcu 00:47:10 Zaključna analiza dr. Saša Dolenca 00:48:57 Xpertiza: Rok Friš, načrtovanje e-vozil

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila? Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova mama Špela se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja zdravila Urbagen — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana Sodelujejo: Urbanova mama dr. Špela Miroševič (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. Damjan Osredkar (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. Leszek Lisowski (CMRI Sydney) in raziskovalec, ki se je projektu pridružil že na samem začetku, dr. Duško Lainšček (Kemijski inštitut Ljubljana).  Fundacija CTNNB 1 TUKAJ

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.

V oddaji Primorski kraji in ljudje bomo spoznali Gabra Radojevića, Izolana, ki je kot glasbeni producent veliko časa preživel v studiu v Prešnici. Svoj podpis je pustil na več zvočnih izdelkih slovenskih glasbenikov, sodeloval je pri večjih glasbenih projektih, kjer je sedel v kontrolni sobi za mešalno mizo. A to je bil Gaber, preden ga je prevzel zvok narave. Nedavno je bil izbran na natečaju za inovativne turistične projekte v koprski občini. Njegova zamisel je vinilni album, ki združuje kantavtorje iz treh držav in raziskuje zvočno krajino Istre, Krasa in Trsta. Tjaša Škamperle se je z njim sprehodila skozi spremembe, ki jih je doživel.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastPetar II Karađorđević je kralj koji je na presto stupio kao dečak, a istoriju napustio kao čovek bez zemlje, bez krune i bez države kojoj se mogao vratiti. Poslednji kralj Jugoslavije, simbol jedne epohe koja se raspala brže nego što je stigla da sazri, ostao je zarobljen između mita, politike, rata i lične tragedije.Na presto je stupio kao sedamnaestogodišnjak, u trenutku kada se Evropa već raspadala pod težinom rata, a Jugoslavija ulazila u svoju najdublju krizu. Njegova sudbina od samog početka nije bila državnički projekat, već istorijski lom: spoj detinjstva prekinutog atentatom, prerano nametnute simbolike i političkih odluka koje su se donosile mimo njega.Nikola Đukić i Ivan Drljača ne govore o romantičnom kralju u egzilu, već o realnoj istorijskoj figuri: o poreklu i dinastičkom nasleđu Petra II, o detinjstvu provedenom u senci atentata na kralja Aleksandra, o 27. martu 1941. i trenutku kada je maloletni kralj pretvoren u politički simbol otpora. Epizoda detaljno prati Petrovu ratnu sudbinu: odlazak iz zemlje, londonsku emigraciju, političku marginalizaciju i gubitak kontrole nad događajima u zemlji koja je formalno još bila njegova. Govori se o odnosima sa britanskom vladom, o sukobima unutar jugoslovenske emigracije, o prelasku saveznika na stranu partizanskog pokreta i trenutku kada je postalo jasno da se kralj neće vratiti. Nakon 1945. sledi zabrana povratka, konfiskacija imovine, život u egzilu, lični slomovi, bolest i smrt daleko od zemlje čiji je bio vladar.Ova epizoda otvara i pitanja kolektivnog sećanja: kako je Petar II pretvaran čas u mučenika, čas u nevažnu fusnotu; zašto je njegova lična sudbina često svedena na mitove, poluistine i ideološke karikature i koliko je njegova tragedija zapravo tragedija cele jedne kraljevine koja je nestala zajedno sa svojim kraljem.Ko je zaista bio Petar II Karađorđević i zašto je njegova priča i dalje bolna tačka jugoslovenske istorije? Zašto je u socijalističkoj Jugoslaviji sistematski potiskivan, a kasnije često idealizovan bez stvarnog razumevanja njegovih ograničenja? Koliko je istine u pričama o izgubljenom kralju, a koliko u pokušajima da se lična tragedija pretvori u političku poruku?

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastNikola Pašić, inženjer po obrazovanju, ali i politički arhitekta čitave jedne političke epohe. Rođen u Zaječaru, obrazovan u Cirihu, zadojen idejama ruskih narodnjaka, vratio se u Srbiju kao buntovnik protiv režima i rešen da postane protivnik svake samovolje vlasti. No, sudbina je imala druge planove. Od revolucionara koji je bežao preko granice posle Timočke bune 1883. stigao je do najdugovečnijeg predsednika vlade u istoriji Srbije i Jugoslavije. Pašić je postao sinonim za politički instinkt, strpljenje i moć pregovora.Bio je čovek koji je umeo da preživi i kraljeve, i atentate, i izdaje. Sa Milanom Obrenovićem delio je prezir, sa Aleksandrom Obrenovićem nepoverenje, a s Petrom Karađorđevićem složnu, ali napetu saradnju. Kada su kraljevi padali, on je ostajao. Znao je da se povuče kada treba, da zaćuti kad svi viču, i da iskoči iz senke u trenutku kad se odlučuje o svemu. Njegov život bio je neprestani hod po tankoj liniji između političke svemoći i preživljavanja.Tokom Balkanskih ratova i Prvog svetskog rata, Pašić je bio na čelu države dok se sve oko nje rušilo. Dok su vojske ginule na Ceru i Kolubari, on je u Nišu i na Krfu pokušavao da očuva ideju države i diplomatijom izbori ono što oružje ne može. Njegova uloga u stvaranju Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1918. bila je kruna političkog umeća, ali i početak novih nesporazuma.Za jedne narodski vođa i otac moderne Srbije, za druge hladan manipulator, čovek koji je znao sve da preživi jer je znao kad da popusti.Istoričari Nikola Đukić i Ivan Drljača razgovaraju o tome kako je Pašić, neustrašiv i proračunat, manevrisao između kraljeva, stranih ambasada i nezadovoljnog naroda; majstor kompromisa, manipulator, politički strateg koji je znao da prepozna trenutak i da iz svake krize izađe jači. Razumeti Pašića znači razumeti i samu srpsku politiku tog vremena i svet u kojem su ideali često bili taoci prilika, a opstanak umeće veće od pobede.

Adama ni zanimalo ne rokovanje z meči, ne hoja po vrvi in še kaj, kar so počeli ostali člani družine Prevalski ... Pripovedovalec: Jurij Souček Glasbenik: Blaž Jurjevčič, klavir. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Premierna izvedba v okviru projekta »Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami« v živo iz studia 26 Radia Slovenija, september 2017.

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodNenad Gugl je profesor knjizevnosti, pisac i predavač. Njegova najprodavanija knjiga “Umro sam u petak” je bila povod naseg razgovora._________________________________________________________________________ Podržite podcast jednokratnim donacijama na PayPal-u: https://www.paypal.me/ivankosogor

Tomislav Šunjka gost je Vladimira Stankovića u 194. epizodi podkasta Biznis priče.

+Trka vellike pobede, velikih vožnji, velikih kontroverzi i kazni samo za neke...+Da li smo u igrici ili u stvarnom svetu F1?+Virtualno vozilo bezbednosti bilo potrebno ili ne?-----------------OMV, ZVANIČNI PARTNER LAP 76 ⛽️Preuzmite OMV MyStation mobilnu aplikaciju, podržite Lap 76 - https://www.omv.co.rs/sr-rs/mystationPretvorite poene u trenutke radosti - svaka kupovina na OMV stanicama vam donosi poene, koje možete pretvoriti u trenutke radosti u prodavnici OMV-a.Pri kupovini goriva, preporučujemo MaxxMotion, za koji ostvarujete i popust!

Generacija koja je probudila Srbiju veruje da se dostojanstvo i odgovornost ne smeju više izgubiti. U novoj epizodi Radar Foruma, bivša javna tužiteljka u penziji Jasmina Paunović ugostila je dvoje studenata – Vukašina Đinovića sa Prirodno-matematičkog fakulteta u Novom Sadu i Nadu Trifković sa Fakulteta političkih nauka u Beogradu. Povod razgovora je komemoracija koja će se održati 1. novembra, na godišnjicu pada nadstrešnice koja je usmrtila 16 ljudi u Novom Sadu, ali se diskusija pretvorila u duboko svedočanstvo o odgovornosti, pravdi i probuđenoj mladosti koja više ne pristaje na ćutanje. „Skup je dostojanstven, miran, jer je pre svega komemorativan, posvećen žrtvama. Počećemo na 16 lokacija, simbolično, kroz ceo grad, biće i govora, i završiti minutima tišine kod Železničke stanice“, rekao je Đinović, najavljujući okupljanje koje će, kako kaže, „još jednom pokazati da godinu dana kasnije niko nije odgovarao za zločin“. Njegova koleginica Nada Trifković podsetila je da su studentske šetnje od novembra prošle godine promenile duh protesta i način na koji mladi doživljavaju odgovornost. „Mi smo odlučili da ponovo organizujemo šetnju jer mislimo da je to jedini način koji dolikuje komemoraciji. Da pokažemo da i dalje, posle ovoliko vremena, nismo stali i da smo spremni da se borimo za naše zahteve i pravdu za 16 žrtava. Učimo u hodu, organizujemo, spajamo fakultete i gradove – i to u ispitnom roku. Ali sve to radimo jer znamo da mora da se završi, jer nismo dobili pravdu i niko nije odgovarao za ono što se desilo.“ Govoreći o odgovornosti koja je sada na mladima, Trifković je poručila da njihov pokret više nije samo studentski, već narodni - jer promena, kako kaže, ne može doći ako se svi ne probude. "Ja bih se vratila na narod i na neku nadu da će on da ostane probuđen i da nikad više neće zaspati, zato što odgovornost jeste na nama. I mi smo preuzeli tu odgovornost kao studenti, kao naivna deca, mogla bih reći. Da li smo mi bili svesni količine te odgovornosti koje preuzimamo ili nismo, to je već pitanje koje će kasnije, kroz godine, kad se završi sve ovo, moći da se izanalizira. Ja se samo nadam da ovo sad što se desilo nikad neće biti zaboravljeno... i da naš narod ne bude apatičan, da naš narod ne ćuti kada vidi da se dešava nešto što nije pravedno i da naš narod ne bude sebičan, nego da pomažemo jednim drugima, da budemo svesni šta se dešava u našem društvu i da nikad više ne kažemo - ovo se mene ne tiče zato što ovo nije vezano za mene. Mora ceo narod da preuzme odgovornost i vrati svoj suverenitet."

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCast Bio je kralj koji je želeo Evropu, a ostao upamćen po nemirima na Balkanu. Milan Obrenović je prva krunisana glava moderne Srbije, čovek u kojem su se sudarali ambicija i slabost, šarm i nesigurnost, evropski sjaj i balkanska drama. Njegova vladavina nije bila linearna priča o usponu i padu - bila je niz lomova, kontradikcija i odluka koje su Srbiju približavale Zapadu, ali je istovremeno gurale u nestabilnost. Njegov put od maloletnog kneza do prvog kralja obnovljene Srbije obeležili su i diplomatski uspesi i politički lomovi, ali i duboko lične drame. Iza glamura dvora i evropskog šarma krio se čovek rastrzan između ličnih strasti, zavisnosti od velikih sila i nemilosrdne balkanske stvarnosti. Istoričari Nikola Đukić i Ivan Drljača, u najdužoj epizodi do sada, otvaraju pitanja koja prate Milana do danas: kako je izgledao njegov politički savez sa Austrougarskom, koliko je Srbija platila cenu rata sa Bugarskom, šta se zaista događalo iza zatvorenih vrata braka sa kraljicom Natalijom i zbog čega je abdikacija izgledala kao beg od sopstvenog života?

Sergej Doskač gost je Vladimira Stankovića u 188. epizodi podkasta Biznis priče.

Njegova pesem nežno plava čez njive … Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodBoris Pohulek je stručnjak u oblasti komunikacije._______________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Goran Janković gost je Vladimira Stankovića u 185. epizodi podkasta Biznis priče.

Alen Sultanić gost je kod Vladimira Stankovića u 175. epizodi podkasta Biznis Priče