Podcasts about njegova

"Raziskovanje razuma je prijetno in koristno," je prvi stavek v Uvodu k delu Razprava o človeškem razumu (1689, slovenski prevod 2025-26, Slovenska matica) Johna Locka (1632–1704). Gre za eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli, v katerem Locke raziskuje izvor, meje in obseg človeškega znanja oziroma vednosti. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma si je ta angleški mislec v tem delu nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov ter mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni ljudje, ki uporabljamo razum, da nas ta vodi k najboljšemu možnemu življenju. Locke je sicer izhajal iz empirističnih izhodišč in tako izpodbijal takrat uveljavljeni kartezijanski racionalizem, osnovan na tem, da so nekatera izkustva in koncepti mišljenja podedovani. Locke je to zavrnil z negacijo vrojenih idej ter ob tem poudarjal vlogo izkustva pri pridobivanju spoznanj. Tako je tudi postal vsesplošno znan s pojmom tabula rasa, po katerem se vsak človek rodi kot nepopisan list. Več o omenjenem monumentalnem filozofskem delu in temu filozofu pa v pogovoru s prof. dr. Božidarjem Kantetom, ki je delo prevedel ter k njemu spisal tudi spremno besedo. Na sliki Portret Johna Locka Godfreyja Knellerja iz leta 1697, vir Wikipedija.

Z nami je bil dr. Jože Duhovnik. Njegova poklicna in življenjska pot je izredno bogata. Doktoriral je na Fakulteti za strojništvo, kjer je bil pozneje redni profesor in dekan. Profesorsko pot je prepletal s sodelovanjem z gospodarstvom, njegovi izvedeni projekti pa delujejo na vseh celinah. Aktivno je sodeloval pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo. Bil je član, podpredsednik in predsednik mnogih upravnih organov pomembnih slovenskih podjetij in eden od soorganizatorjev in mecen dveh tradicionalnih počastitev državnih praznikov.

Videk je deveti otrok revne vdove, ki svoje dni rad preživlja v gozdu in zmeraj nosi srajčke svojih starejših bratov in sester. Njegova srajčka je zato vedno ponošena in tanka. Nekega dne Videk dobi čisto novo srajčico. Režiserka: Rosanda Sajko Prirejevalec: Boris A. Novak Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jerko Novak Videk – Kaja Deskovič-Živković Vidkova mama – Jerica Mrzel Ovca – Jana Osojnik Trnov grm – Dare Valič Pajek Tkalec – Brane Ivanc Rak Krojač – Ivan Jezernik Ptica Šivilja – Draga Potočnjak Bratci in sestrice – Milena Janežič, Miha Kralj, Barbara Langerholc, Grega Turšič, Evelin Pristavec, Nina Miklavič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1984.

Robert Perišić, hrvaški pisatelj, avtor knjige Mačka na koncu sveta, ki je izšla leta 2022. Knjiga je prevedena v številne jezike, preplavila je ne samo evropski, ampak tudi ameriški in mehiški trg, v kratkem bo izšla tudi v slovenskem prevodu. Robert Perišič poleg romanov piše tudi poezijo, kratke zgodbe, dramo in filmske scenarije. Njegova roman Naš človek v Iraku iz leta 2008 je bil svetovna uspešnica, o njem sta pisali Guardian in New Yorker, tudi njegov naslednji roman Območje brez signala je prejel odlične kritike doma in na tujem, po njem je bila posneta tudi hrvaška tv nadaljevanka v režiji Dalibora Matanića Njegov zadnji roman Mačka na koncu sveta je bil, v italijanskem prevodu, predstavljen na letošnjem 37.Tržaškem filmskem festivalu.

Još jednom da se pohvalimo da je počela sa radom naša prodavnica, gde možete istorijski odgovorno da trošite svoje pare:

V Trstu je v tem popoldnevu potekal pogovor o Zlatorogu Viktorja Parme. Dogodek sta pripravila Mestni gledališki muzej Carlo Schmidl in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, in sicer pred skorajšnjo tržaško koncertno izvedbo omenjene opere. Življenjsko in ustvarjalno pot Viktorja Parme je močno zaznamovalo vprašanje narodne identitete. Eden glavnih razlogov za njegovo skromno uveljavitev tiči v dejstvu, da je po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva postal »tujec« in s tem premalo reprezentativen za katerokoli od novonastalih držav nekdanjega večkulturnega cesarstva. Njegova mojstrovina Zlatorog je bila nazadnje uprizorjena leta 2009 v SNG Maribor v režiji Vita Tauferja, tokrat pa bo prvič v celoti izvedena v Trstu. Od tam so sporočili še, da se je dober mesec pred 90. rojstnim dnevom poslovil zamejski pesnik, vsestranski besedni ustvarjalec in Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta. Pomembno je prispeval k širjenju slovenske identitete v zamejstvu in širšem slovenskem prostoru.

Ljubiteljice in ljubitelje smučarskih skokov sta danes znova razveselila uspeha Domna in Nike Prevc na tekmah v Willingenu v Nemčiji, ki sta bili zadnji pred olimpijskimi igrami. Domen Prevc se je razveseli nove zmage, Njegova sestra Nika Prevc je bila na ženski tekmi tretja. Drugi poudarki oddaje: Mejni prehod Rafa bo lahko prešlo le približno 150 Palestincev Na Hrvaškem priprave na začetek vnovičnega obveznega služenja vojaškega roka Pred svetovnim dnevom mokrišč pozivi k njihovemu skupnemu ohranjanju

Vrnitev volka v evropski prostor deluje kot lakmusov papir: ob stiku z resničnostjo razkrije globoko zakoreninjene družbene napetosti. Na eni strani je idealizirana podoba divjine, na drugi vsakdanja realnost podeželja, kjer volk ni simbol, temveč konkretna in otipljiva grožnja. Volk Slavc se je skotil v Sloveniji in prehodil več kot 1500 kilometrov do Italije, kjer je ustvaril nov zarod. Njegova sled nas uči, da prihodnost ne pomeni vrnitve v idilo preteklosti, temveč zahteva nenehno pogajanje: med človekom in divjino, med redom in kaosom, med strahom in upanjem. To občutijo tudi na Blokah, ki so eno izmed območij v Sloveniji, kjer je srečanje z medvedom skorajda nekaj vsakdanjega, domačini pa pogosto naletijo tudi na sledi volkov in risov. Kako torej urediti »odnose« in omogočiti sobivanje med ljudmi in velikimi zvermi?Sogovorniki: Jure Bedenk, kozjerejec z Blok, poznavalec sobivanja z zvermi, Adam Weymouth, pisatelj in okoljski publicist, avtor knjige Volk samotar,  Sašo Dolenc, fizik in filozof, strokovni sodelavec Frekvence X, študentke in študenti ekologije. V rubriki Xpertiza (od 00:48:57) se predstavlja Rok Friš, mladi raziskovalec s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, ki si želi svoje strokovno znanje uporabiti pri načrtovanju električnih vozil. Poglavja: 00:03:13 Študentke in študenti ekologije o upravljanju z zvermi 00:05:34 Reportaža z Blok 00:18:49 Intervju z Adamom Weymouthom o volku Slavcu 00:47:10 Zaključna analiza dr. Saša Dolenca 00:48:57 Xpertiza: Rok Friš, načrtovanje e-vozil

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila? Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova mama Špela se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja zdravila Urbagen — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana Sodelujejo: Urbanova mama dr. Špela Miroševič (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. Damjan Osredkar (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. Leszek Lisowski (CMRI Sydney) in raziskovalec, ki se je projektu pridružil že na samem začetku, dr. Duško Lainšček (Kemijski inštitut Ljubljana).  Fundacija CTNNB 1 TUKAJ

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.

V oddaji Primorski kraji in ljudje bomo spoznali Gabra Radojevića, Izolana, ki je kot glasbeni producent veliko časa preživel v studiu v Prešnici. Svoj podpis je pustil na več zvočnih izdelkih slovenskih glasbenikov, sodeloval je pri večjih glasbenih projektih, kjer je sedel v kontrolni sobi za mešalno mizo. A to je bil Gaber, preden ga je prevzel zvok narave. Nedavno je bil izbran na natečaju za inovativne turistične projekte v koprski občini. Njegova zamisel je vinilni album, ki združuje kantavtorje iz treh držav in raziskuje zvočno krajino Istre, Krasa in Trsta. Tjaša Škamperle se je z njim sprehodila skozi spremembe, ki jih je doživel.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastPetar II Karađorđević je kralj koji je na presto stupio kao dečak, a istoriju napustio kao čovek bez zemlje, bez krune i bez države kojoj se mogao vratiti. Poslednji kralj Jugoslavije, simbol jedne epohe koja se raspala brže nego što je stigla da sazri, ostao je zarobljen između mita, politike, rata i lične tragedije.Na presto je stupio kao sedamnaestogodišnjak, u trenutku kada se Evropa već raspadala pod težinom rata, a Jugoslavija ulazila u svoju najdublju krizu. Njegova sudbina od samog početka nije bila državnički projekat, već istorijski lom: spoj detinjstva prekinutog atentatom, prerano nametnute simbolike i političkih odluka koje su se donosile mimo njega.Nikola Đukić i Ivan Drljača ne govore o romantičnom kralju u egzilu, već o realnoj istorijskoj figuri: o poreklu i dinastičkom nasleđu Petra II, o detinjstvu provedenom u senci atentata na kralja Aleksandra, o 27. martu 1941. i trenutku kada je maloletni kralj pretvoren u politički simbol otpora. Epizoda detaljno prati Petrovu ratnu sudbinu: odlazak iz zemlje, londonsku emigraciju, političku marginalizaciju i gubitak kontrole nad događajima u zemlji koja je formalno još bila njegova. Govori se o odnosima sa britanskom vladom, o sukobima unutar jugoslovenske emigracije, o prelasku saveznika na stranu partizanskog pokreta i trenutku kada je postalo jasno da se kralj neće vratiti. Nakon 1945. sledi zabrana povratka, konfiskacija imovine, život u egzilu, lični slomovi, bolest i smrt daleko od zemlje čiji je bio vladar.Ova epizoda otvara i pitanja kolektivnog sećanja: kako je Petar II pretvaran čas u mučenika, čas u nevažnu fusnotu; zašto je njegova lična sudbina često svedena na mitove, poluistine i ideološke karikature i koliko je njegova tragedija zapravo tragedija cele jedne kraljevine koja je nestala zajedno sa svojim kraljem.Ko je zaista bio Petar II Karađorđević i zašto je njegova priča i dalje bolna tačka jugoslovenske istorije? Zašto je u socijalističkoj Jugoslaviji sistematski potiskivan, a kasnije često idealizovan bez stvarnog razumevanja njegovih ograničenja? Koliko je istine u pričama o izgubljenom kralju, a koliko u pokušajima da se lična tragedija pretvori u političku poruku?

Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.

Simon Šerbinek je dramski igralec, profesor slovenskega jezika, lektor, pisatelj in predvsem človek z izjemno življenjsko zgodbo. Njegova pot je pred približno tridesetimi leti zavila v povsem nepričakovano smer, ko se je znašel v globoki osebni stiski in doživel izkušnjo, ki mu je za vedno spremenila življenje.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju.

Nekoč je živel fant po imenu Tomaž, ki se ni bal ničesar na svetu. Najprej je služil pri pastorju, nato je šel od gospodarja do gospodarja, in povsod je opravljal dela, ki so se jih bali vsi drugi. Šel je tja, kamor se nihče ni upal, in naredil, česar se ni drznil nihče drug. Njegova predrzna hrabrost je postala tako slovita, da se je o njem razvedelo celo v peklu – in sam vrag se je odločil, da je bolje ne zobati češenj z njim.Vir: Zlata ptica, Danske pravljice, izbral in priredil Lauritis Bödker, prevedel Janko Moder, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1965, bere Nataša Holy

Vladimir Habjan je z gorništvom povezan vse od otroštva, ko mu je lepote hribov predstavil oče. Svet gora je spoznaval in doživljal kot planinski vodnik, gorski stražar, alpinist in gorski reševalec. Svoja spoznanja, znanje, gorniške izkušnje ter manj znane pa tudi redko prehojene poti je predstavil v desetih gorniških vodnikih. Njegov najbolj znani vodnik je Brezpotja. Ta ga tudi sicer privlačijo in osvobajajo. Že štiriindvajseto leto je urednik Planinskega vestnika in Planinske založbe pri Planinski zvezi Slovenije. Njegova najnovejša knjiga z naslovom Na samotnih poteh – Peš čez Karnijce in skozi življenje pa je osebna zgodba in svojstven pregled avtorjeve življenjske poti. Z njim se je pogovarjala Aljana Jocif.

Pred mikrofonom smo gostili astrofotografa Boštjana Mesariča. Njegova slika aktualnega kometa Lemmon je bila izbrana za razstavo na sedmi letni konferenci o astronomiji, ki jo organizirajo astronomska društva iz vzhodnega dela Kitajske, enega najgosteje naseljenih in gospodarsko razvitih območij države. Konferenca združuje ljubitelje astronomije, strokovnjake in proizvajalce opreme za opazovanje zvezd, z namenom opazovanja nočnega neba. Pogovarjali smo se o astrofotografski poti našega gosta in opozorili na prihajajoči zimski meteorski roj Geminidi.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastNikola Pašić, inženjer po obrazovanju, ali i politički arhitekta čitave jedne političke epohe. Rođen u Zaječaru, obrazovan u Cirihu, zadojen idejama ruskih narodnjaka, vratio se u Srbiju kao buntovnik protiv režima i rešen da postane protivnik svake samovolje vlasti. No, sudbina je imala druge planove. Od revolucionara koji je bežao preko granice posle Timočke bune 1883. stigao je do najdugovečnijeg predsednika vlade u istoriji Srbije i Jugoslavije. Pašić je postao sinonim za politički instinkt, strpljenje i moć pregovora.Bio je čovek koji je umeo da preživi i kraljeve, i atentate, i izdaje. Sa Milanom Obrenovićem delio je prezir, sa Aleksandrom Obrenovićem nepoverenje, a s Petrom Karađorđevićem složnu, ali napetu saradnju. Kada su kraljevi padali, on je ostajao. Znao je da se povuče kada treba, da zaćuti kad svi viču, i da iskoči iz senke u trenutku kad se odlučuje o svemu. Njegov život bio je neprestani hod po tankoj liniji između političke svemoći i preživljavanja.Tokom Balkanskih ratova i Prvog svetskog rata, Pašić je bio na čelu države dok se sve oko nje rušilo. Dok su vojske ginule na Ceru i Kolubari, on je u Nišu i na Krfu pokušavao da očuva ideju države i diplomatijom izbori ono što oružje ne može. Njegova uloga u stvaranju Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1918. bila je kruna političkog umeća, ali i početak novih nesporazuma.Za jedne narodski vođa i otac moderne Srbije, za druge hladan manipulator, čovek koji je znao sve da preživi jer je znao kad da popusti.Istoričari Nikola Đukić i Ivan Drljača razgovaraju o tome kako je Pašić, neustrašiv i proračunat, manevrisao između kraljeva, stranih ambasada i nezadovoljnog naroda; majstor kompromisa, manipulator, politički strateg koji je znao da prepozna trenutak i da iz svake krize izađe jači. Razumeti Pašića znači razumeti i samu srpsku politiku tog vremena i svet u kojem su ideali često bili taoci prilika, a opstanak umeće veće od pobede.

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Rafaelova družba je po petih odmevnih predstavitvah monografije o Marjanu Grumu v Sloveniji in zamejstvu v juniju pripravila še cikel petih predstavitev v jesenski mesecih. V Lazah v Tuhinju, Trebnjem, Poljanah nad Škofjo Loko in Vojniku so potekali pogovorni večeri z zanimivi sogovorniki, prepleteni s kakovostnim glasbenim programom. Razstava je gostovala tudi v Državnem zboru v Ljubljani. Osrednja predstavitev knjige pa je bila v Galeriji Družina v Ljubljani. Marjan Grum je svetovno znani umetnik slovenskega rodu, ki živi v Buenos Airesu. Njegova umetnost prepleta slovensko likovno tradicijo s toplimi ritmi in barvitostjo latinskoameriškega sveta, kar ustvarja edinstveno vizualno govorico. Predstavitev knjige, pogovor z umetnikom in gosti ter kulturni program bo to soboto še v Kulturnem centru Muzej Conventillo pri Marjanu Grumu v La Boci v Buenos Airesu. Umetnikovo delo najlepše povzamejo besede prednice karmeličanskega samostana v Sori, s. Damjane Pintarič, ki je posredno tudi sodelovala pri knjigi: Pretresljivo. Globoko. Presežno. Čudovito.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Adama ni zanimalo ne rokovanje z meči, ne hoja po vrvi in še kaj, kar so počeli ostali člani družine Prevalski ... Pripovedovalec: Jurij Souček Glasbenik: Blaž Jurjevčič, klavir. Avtor besedila: Žiga X Gombač. Premierna izvedba v okviru projekta »Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami« v živo iz studia 26 Radia Slovenija, september 2017.

Združene države Amerike so v bližnji prihodnosti totalitarna država, ki jo vodi sprega korporacij, medijev in vlade. Družba nadzora je ločena na večinoma obubožano prebivalstvo, ki se zabava ob nasilnih resničnostnih oddajah, in v idili živeč višji sloj. Ben Richards, ki zaradi uporniškega obnašanja ne dobi službe in se poskuša z ženo in hčerko izvleči iz revščine, privoli v nastop v resničnostni oddaji Tekač, ki ponuja visoke nagrade, če tekmovalec v igri lovcev in plena preživi mesec dni. Znanstvenofantastična akcijska srhljivka Tekač je posneta po distopičnem romanu Stephena Kinga, ki je bil dogajalno postavljen prav v leto 2025. Seveda film kar kliče po iskanju podobnosti z današnjim časom, še posebno s stališča družbe nadzora, razredne delitve, socialnih krivic in obsedenosti z medijskim oblikovanjem resničnosti oziroma z resničnostnimi šovi samimi. Kolikor je dandanes – v aktualnem in umišljenem letu 2025 – sploh še mogoče ločevati med analognim življenjem in njegovim digitalnim odsevom. Samoumevna je tudi primerjava s celovečerno priredbo iz leta 1987, v kateri je kot glavni lik nastopal Arnold Schwarzenegger. Film Beg je bil precej bolj televizijski v smislu enodimenzionalne satire – dejansko je že takrat napovedal avdiovizualno potvarjanje oziroma tehnologijo deepfake in obsedenost z resničnostnimi oddajami, ki je dobila zagon šele kakšno desetletje po premieri; aktualni Tekač upošteva tehnološki napredek in se dobro odziva na interaktivnost, ki jo pravzaprav vsi živimo. Film je vešče režiral britanski avtor Edgar Wright, ki ga poznamo po domiselno in dinamično preoblikovanih žanrskih mešanicah, in tudi Tekaču ne primanjkuje sape. Glavno vlogo ima Glen Powell, ki se zna bolj približati jezi ponižanih in razžaljenih kot Arnold Schwarzenegger, ki je pač superjunak ne glede na zgodbo. V tem smislu je tudi aktualna priredba bolj zemeljska in dobro izrazi preganjavico današnjosti – Tekač je tako med dvema filmoma s Harrisonom Fordom, Iztrebljevalcem (Blade Runner, 1982) in Beguncem (The Fugitive iz l. 1993). Zagata z avtorstvom Celovečerec Beg (1987) je bil posnet po romanu Stephena Kinga, ki ga je leta 1982, tako kot še štiri druge, s psevdonimom izdal Richard Bachman. Toda filmska različica, ki je bila v marsičem prilagojena podobi in statusu Arnolda Schwarzeneggerja v osemdesetih letih, ima več skupnega kot z romaneskno predlogo pravzaprav s francosko-jugoslovansko koprodukcijo z naslovom Nagrada za tveganje (Le prix du danger, 1983), ki jo je režiral Yves Boisset. Francozi so zaradi očitnega kopiranja tudi uspešno tožili ameriške producente. Ampak zapletov tu še ni konec – francoski film je temeljil na kratki zgodbi Roberta Sheckleyja iz leta 1958, ki je verjetno prva napovedala vzpon in vpliv resničnostnih oddaj. Njegova kratka zgodba The Prize of Peril je doživela prvo priredbo že leta 1970 v zahodnonemškem televizijskem filmu Igra za milijon (Das Millionenspiel), ki je bil tako prepričljiv, da so ga jezni gledalci ob prvem predvajanju dojeli kot resnično sodobno gladiatorsko igro. A ker so nemški producenti odkupili avtorske pravice le za zgodbo, ne pa tudi za njeno filmsko priredbo, je moral film skoraj za tri desetletja v »bunker« in je bil znova prikazan šele leta 2002. Ker je bil Stephen King še pred plodovitim pisanjem tudi obseden bralec in je spremljal popularno kulturo, se lahko vprašamo o resničnem avtorstvu … Zagata z rasno politiko V romanu Stephena Kinga je Dan Kilian, producent razvpitega televizijskega programa, skratka, glavni negativec, temnopolt, etnični izvor Richardsove žene pa ni opredeljen. Filmska partnerica Arnolda Schwarzeneggerja je bila Maria Conchita Alonso, ki je po izvoru sicer Kubanka, vendar to ni imelo pomembne vloge. V najnovejši priredbi igra zlobnega televizijskega producenta še kako beli Josh Brolin, Richardsova žena in njegova glavna motivacija za preživetje pa je temnopolta Jayme Lawson. Prvemu Predatorju, ki je, tako kot Beg, doživel premiero leta 1987, so očitali rasistične podtone zaradi nekaterih telesnih posebnosti pošasti in snemalne lokacije. Letošnja enačica je že obrnila to perspektivo in podobno »prebujenske« podtone politične korektnosti lahko opazimo tudi pri Tekaču s spremembo rasnih vlog oziroma kar s popolnim preobratom v primerjavi z literarno predlogo – čisto v skladu z groteskno usmeritvijo Netflixovih adaptacij ... Zagata s sporočilom Film Tekač poskuša biti s svojo satirično jezo in srcem na strani gverilskega odpora ter razkrinkavanja zarot in središč moči nekakšen novi Klub golih pesti (Fight Club, 1999). Toda zanimivo je, kako poskuša film o razkrinkavanju vpliva televizijskih šovov na množice sam, pač z jezikom in dosego industrije zabave, prav tako vplivati na množice. Tu se celovečerni film ujame v podoben paradoks, kot ga je že davno definiral François Truffaut: da namreč ne more biti protivojnega filma, saj sama narava filmskega ustvarjanja s svojo vizualno-pripovedno uporabo konfliktov, napetosti, spektakla in vznemirjenja neizbežno povzdiguje samo vojno. Enako naivno je pričakovanje, da bi lahko imel znanstvenofantastični spektakel tipa Tekač v sebi kaj zares prevratnega – morda bi lahko šli še korak dlje in zapisali, da je po obdobju postmoderizma postalo morda najbolj uspavalno prav samo razkrinkavanje uspavalnih mehanizmov …

"Sveti Jozafat Kuncevič, katolički svetac, grkokatolički nadbiskup, redovnik i mučenik. Njegova smrt urodila je plodom mnogih obraćenja i učvršćenjem grkokatolika u zajedništvu s Rimom." Drago Bosnar

Jezikoslovec in esejist Kozma Ahačič je pri Cankarjevi založbi objavil svojo drugo zbirko esejev z nekoliko skrivnostnim naslovom KA. Avtorjev značaj se razkriva tako v njegovem jezikoslovnem delu, še bolj pa v njegovih esejih. Je zvedav opazovalec sveta, ki preudarno odmerja svoje poznavanje jezikoslovne tematike, nikoli ne pretirava, hkrati pa je zanimiv in berljiv. Morda še bolj zanimiv je kot opazovalec današnjega sveta in odličen poznavalec sodobne glasbe, pa tudi drugih umetniških praks. Njegova naveza na film Sanje japonskega režiserja Akire Kurosawe je res elegantna, in takih potez je v zbirki še več. Poklon umetnosti, analiza družbenih pojavov, jezikoslovna ilustracija in oseben odnos so v njegovih spisih eno, preudaren in argumentiran pa je tudi v pogovoru z Markom Goljo, tudi ob zagatnih vprašanjih, na primer o detoporišizaciji ali molku. Nikar ne zamudite.

Syed Amjad prihaja iz Indije, države z največ prebivalci na svetu. V Ljubljano je pred devetimi meseci prišel zaradi magistrskega študija na področju turizma. Njegova velika želja je, da bi nekoč postal lastnik indijske restavracije. Pravi, da se je v Sloveniji dobro znašel, in da je presenečen nad tem, da pri učenju slovenščine nima večjih težav.

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodNenad Gugl je profesor knjizevnosti, pisac i predavač. Njegova najprodavanija knjiga “Umro sam u petak” je bila povod naseg razgovora._________________________________________________________________________ Podržite podcast jednokratnim donacijama na PayPal-u: https://www.paypal.me/ivankosogor

Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš

Jia Zhangke je eden najvidnejših kitajskih režiserjev tako imenovane »šeste generacije«, ki je po letu 1990 zaradi poostrene državne cenzure vzniknila iz filmskega podzemlja in nase opozorila z izjemnimi bolj ali manj amaterskimi stvaritvami, posnetimi hitro in poceni, v slogu, ki spominja na italijanski neorealizem, in z namenom brezkompromisnega prikaza sodobnega stanja kitajske družbe. Zhangkejevi filmi se praviloma dotikajo izginjajočega sveta Ljudske republike Kitajske, pa naj gre za poplavljanje vasi ob graditvi mogočnega jeza Treh sotesk ali za usihanje poklicev, ki so nekoč prevladovali; njegovi protagonisti, preprosto vpeti v širši družbeni kontekst, zunanje dogajanje samo odsevajo skozi intimno osebno pripoved. Tudi pri Plimovanju je zgodba le postranska – ženska in moški se srečata, zaljubita, nato se njune poti ločijo in čez dolga leta spet naletita drug na drugega –, glavna pozornost in s tem odlika filma se skriva drugje. Material zanj je režiser in scenarist namreč nabiral več kot dvajset let. Ena od značilnosti filmskih ustvarjalcev kitajske šeste generacije so bile lahke in poceni ročne kamere, ki so jim omogočale, da so snemali tako rekoč povsod, in Jia Zhangke je to počel res intenzivno. Gradivo, ki ga je tako nabral skoraj mimogrede, medtem ko je ustvarjal svoje prejšnje filme ali pa tudi kar tako, je nato končno obliko dobilo šele v času nedavnega zaprtja zaradi pandemije, ko so – tokrat namensko – posneli še zadnjo tretjino filma. Tako monumentalen projekt, ki je prava kronika ne le družbenega dogajanja, ampak tudi tehnološkega razvoja filmskih kamer in nenazadnje režiserjevega uveljavljanja v domovini, bi bil verjetno precej težje povezljiv v relativno koherentno celoto, če Jia Zhangke ne bi vsa leta sodeloval z nekaterimi istimi igralci. Njegova žena in muza Zhao Tao, protagonistka vseh njegovih filmov po letu 2000, s svojo neverjetno filmsko karizmo skoraj sama osmišlja vso zgodbo, njena osamljenost pa doseže vrhunec v čudoviti interakciji s trgovinskim robotom sredi praznega nakupovalnega centra v času pandemije. Ob koncu filma je pretresljiv tudi objekt njenega nekdanjega poželenja in iskanja – moškega, h kateremu jo je vlekla usoda (igra ga Li Zhubin), je staranje namreč veliko bolj zaznamovalo. Plimovanje je v več ozirih zelo poseben film, je kronika sodobne Kitajske, njene družbe in številnih sprememb, ki so se zgodile v dvajsetih letih. Način, kako je režiser povezal razdrobljene koščke v vizualno in zvočno presunljivo celoto, pa razkriva, da ga še vedno privlačijo enake stvari, kot na začetku njegove filmske poti – neolepšano, neromantizirano prikazovanje sodobnega urbanega življenja, ki se enostavno zgodi. Piše: Gaja Pöschl Bere: Eva Longyka Marušič

Likovni kustos in pisatelj Sarival Sosič je svoj najnovejši roman Izpovedi erotomana objavil v prepoznavni knjižni zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost. Zanimivo besedilo na zavihku knjige je prispevala Tina Kolenik, naslovnico pa Iztok Sitar. Roman pripoveduje prvoosebni pripovedovalec v visoki starosti. Njegova pripoved morda ni vedno zanesljiva, je pa zagotovo natančna v opisu seksualnih prizorov. Vendar Sosičev erotoman ni zgolj strastno predan človeškemu telesu, ampak tudi (samo)premisleku. Več o romanu pove avtor v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Tomislav Šunjka gost je Vladimira Stankovića u 194. epizodi podkasta Biznis priče.

+Trka vellike pobede, velikih vožnji, velikih kontroverzi i kazni samo za neke...+Da li smo u igrici ili u stvarnom svetu F1?+Virtualno vozilo bezbednosti bilo potrebno ili ne?-----------------OMV, ZVANIČNI PARTNER LAP 76 ⛽️Preuzmite OMV MyStation mobilnu aplikaciju, podržite Lap 76 - https://www.omv.co.rs/sr-rs/mystationPretvorite poene u trenutke radosti - svaka kupovina na OMV stanicama vam donosi poene, koje možete pretvoriti u trenutke radosti u prodavnici OMV-a.Pri kupovini goriva, preporučujemo MaxxMotion, za koji ostvarujete i popust!

Generacija koja je probudila Srbiju veruje da se dostojanstvo i odgovornost ne smeju više izgubiti. U novoj epizodi Radar Foruma, bivša javna tužiteljka u penziji Jasmina Paunović ugostila je dvoje studenata – Vukašina Đinovića sa Prirodno-matematičkog fakulteta u Novom Sadu i Nadu Trifković sa Fakulteta političkih nauka u Beogradu. Povod razgovora je komemoracija koja će se održati 1. novembra, na godišnjicu pada nadstrešnice koja je usmrtila 16 ljudi u Novom Sadu, ali se diskusija pretvorila u duboko svedočanstvo o odgovornosti, pravdi i probuđenoj mladosti koja više ne pristaje na ćutanje. „Skup je dostojanstven, miran, jer je pre svega komemorativan, posvećen žrtvama. Počećemo na 16 lokacija, simbolično, kroz ceo grad, biće i govora, i završiti minutima tišine kod Železničke stanice“, rekao je Đinović, najavljujući okupljanje koje će, kako kaže, „još jednom pokazati da godinu dana kasnije niko nije odgovarao za zločin“. Njegova koleginica Nada Trifković podsetila je da su studentske šetnje od novembra prošle godine promenile duh protesta i način na koji mladi doživljavaju odgovornost. „Mi smo odlučili da ponovo organizujemo šetnju jer mislimo da je to jedini način koji dolikuje komemoraciji. Da pokažemo da i dalje, posle ovoliko vremena, nismo stali i da smo spremni da se borimo za naše zahteve i pravdu za 16 žrtava. Učimo u hodu, organizujemo, spajamo fakultete i gradove – i to u ispitnom roku. Ali sve to radimo jer znamo da mora da se završi, jer nismo dobili pravdu i niko nije odgovarao za ono što se desilo.“ Govoreći o odgovornosti koja je sada na mladima, Trifković je poručila da njihov pokret više nije samo studentski, već narodni - jer promena, kako kaže, ne može doći ako se svi ne probude. "Ja bih se vratila na narod i na neku nadu da će on da ostane probuđen i da nikad više neće zaspati, zato što odgovornost jeste na nama. I mi smo preuzeli tu odgovornost kao studenti, kao naivna deca, mogla bih reći. Da li smo mi bili svesni količine te odgovornosti koje preuzimamo ili nismo, to je već pitanje koje će kasnije, kroz godine, kad se završi sve ovo, moći da se izanalizira. Ja se samo nadam da ovo sad što se desilo nikad neće biti zaboravljeno... i da naš narod ne bude apatičan, da naš narod ne ćuti kada vidi da se dešava nešto što nije pravedno i da naš narod ne bude sebičan, nego da pomažemo jednim drugima, da budemo svesni šta se dešava u našem društvu i da nikad više ne kažemo - ovo se mene ne tiče zato što ovo nije vezano za mene. Mora ceo narod da preuzme odgovornost i vrati svoj suverenitet."

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCast Bio je kralj koji je želeo Evropu, a ostao upamćen po nemirima na Balkanu. Milan Obrenović je prva krunisana glava moderne Srbije, čovek u kojem su se sudarali ambicija i slabost, šarm i nesigurnost, evropski sjaj i balkanska drama. Njegova vladavina nije bila linearna priča o usponu i padu - bila je niz lomova, kontradikcija i odluka koje su Srbiju približavale Zapadu, ali je istovremeno gurale u nestabilnost. Njegov put od maloletnog kneza do prvog kralja obnovljene Srbije obeležili su i diplomatski uspesi i politički lomovi, ali i duboko lične drame. Iza glamura dvora i evropskog šarma krio se čovek rastrzan između ličnih strasti, zavisnosti od velikih sila i nemilosrdne balkanske stvarnosti. Istoričari Nikola Đukić i Ivan Drljača, u najdužoj epizodi do sada, otvaraju pitanja koja prate Milana do danas: kako je izgledao njegov politički savez sa Austrougarskom, koliko je Srbija platila cenu rata sa Bugarskom, šta se zaista događalo iza zatvorenih vrata braka sa kraljicom Natalijom i zbog čega je abdikacija izgledala kao beg od sopstvenog života?

Sergej Doskač gost je Vladimira Stankovića u 188. epizodi podkasta Biznis priče.

Njegova pesem nežno plava čez njive … Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodBoris Pohulek je stručnjak u oblasti komunikacije._______________________________________________________________________________________________Sponzori ⚡️Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Goran Janković gost je Vladimira Stankovića u 185. epizodi podkasta Biznis priče.

"Izrael ne bo napadel Irana. Njegova letala se bodo obrnila in odletela domov, pri tem pa Iranu prijazno pomahala. Premirje velja," je po davišnjem mirovnem dogovoru zapisal ameriški predsednik Donald Trump. Iran in Izrael drug drugega obtožujeta kršitev premirja, mednarodna skupnost pa meni, da je zdaj čas za vrnitev h pogajalski mizi. Izrael medtem neutrudno napada Gazo in čakajoče pred točkami za razdeljevanje človekoljubne pomoči. Drugi poudarki oddaje: - Začenja se dvodnevni vrh Nata, ki ga zaznamuje zvišanje obrambnih izdatkov. - V Bruslju četrti slovenski zahtevek za sredstva iz sklada za okrevanje. - Stopnjuje se toplotna obremenitev, po vsej državi velika požarna ogroženost.

Alen Sultanić gost je kod Vladimira Stankovića u 175. epizodi podkasta Biznis Priče

Pri uvajanju ameriških zaščitnih carin se je sinoči zgodil nov preobrat. Ameriški predsednik Donald Trump se je odločil za 90-dnevno prekinitev uvajanja carin, tako da ostajajo veljavne 10-odstotne carine za večino držav. Njegova odločitev sicer ne spreminja že veljavnih dajatev na avtomobile, jeklo in aluminij. Dobre novice so obšle le Kitajsko. Ne le da zamik veljavnosti carin zanjo ne velja, namesto napovedane 104-odstotne stopnje se je Trump odločil za kar 125-odstotne carine na kitajsko blago, namenjeno na ameriški trg. V oddaji tudi o tem: - Je bodoči nemški kancler Merz pred volitvami obljubljal preveč? - Poudarek tokratnih sprememb zakona o osnovni šoli na njeni vzgojni vlogi - Mednarodni odbor PEN-a na obisku Goric o vojnah in koncu miru

Biznis priče konferencija 2. i 3. aprila 2025. u Novom Sadu.