Zgodbe

Somaliland je razglasil neodvisnost od Somalije leta 1991, a ga do danes ni priznala še nobena država. Izjemna glasbenica in strastna borka za ohranjanje kulturne identitete Sahra Halgan je prepričana, da bi jo morali priznati. V osemdesetih je v vojni za osamosvojitev Somalilanda kot medicinska sestra s pesmijo spodbujala bojevnike proti diktaturi in si prislužila nadimek Hagan, ki pomeni »borka«. Verskim skrajnežem to ni bilo všeč. Sahra ne bi smela peti, ker je ženska. Borka s pesmijo, se ni ustavila, ko so ji govorili, da je greh, da moški in ženske skupaj plešejo na njeno glasbo in so prekinjali njene koncerte. Prepričana je, da je glasba dobra za ljudi, saj lahko odpira um in prinaša srečo.

Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?

Baljvine so kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je ob razpadu nekdanje Jugoslavije živelo 1500 ljudi, polovica Srbov in polovica Bošnjakov. Navkljub etnični in verski razdeljenosti, so tudi med državljansko vojno živeli v sožitju in se izognili krvavim konfliktom. Kako jim je uspelo in kakšno je sporočilo iz Baljvin v Bosni in Hercegovini, v državi, ki se zdi še naprej vrelišče za nove in nove spore?Balkan je tektonsko dejaven prostor. Pogosti so potresi. Na površju nemirnih tal pa pretresi. Razpad nekdanje Jugoslavije so zaznamovali krvavi spopadi med narodi, ki so nekoč sobivali pod isto streho. So tri desetletja po koncu vojn razpoke miru kaj manj globoke? Kako zaceliti še vedno boleče rane, kako povezati razdvojene svetove? In kje iskati veziva, ki lahko utrdijo krhki mir? V raziskovalni seriji Vala 202 “Razpoke miru” odkrivamo zgodbe sobivanja, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče.

Jian Gao je profesor na Univerzi za mednarodne študije v Šanghaju. Je ekspert za evropske študije. Kritičen je do Trumpa in ZDA, do celotne zahodne agende, ki po njegovem mnenju ne predstavlja modernizacije. Ne verjame v svobodo govora, odločno zagovarja kitajska stališča, tudi v odnosu do Rusije. V avli njegove univerze so z zlatimi črkami zapisane tri besede: sanje, prepričanje, ljubezen.

Shameen Prashantham je profesor ekonomije v Šanghaju. Rojen je bil v Veliki Britaniji, ima indijsko-šrilanške korenine, od leta 2015 živi in dela na Kitajskem. Napisal je knjigo z zanimivim naslovom “Plesati z gorilami”. V njej analizira razmerja med zagonskimi podjetji in velikimi korporacijami. Razloži kompleksnost kitajsko-evropskih odnosov. Pojasni ozadja carinske vojne. Argumentira, zakaj je svet veliko več od ZDA.

Wang Guanglin je profesor angleščine na mednarodni univerzi v Šanghaju. Študenti imajo na Kitajskem do učiteljev podobno spoštovanje kot do staršev, čeprav se čuti vpliv tehnologij. Profesor Guanglin je tudi prevajalec angleške, ameriške in avstralske literature. Od slovenskih avtorjev pozna filozofa Slavoja Žižka, ki ga je tudi mogoče brati v kitajščini.

Yolinda Chen je diplomatska predstavnica Fidžija v Šanghaju. Srečamo se v 86. nadstropju ikoničnega in 420 metrov visokega nebotičnika Jin Mao. Kakšni so pogledi na Kitajsko in svet z višine, kakšni z vidika majhne otoške države v Tihem oceanu.

Wei Shen je profesor na eni izmed najboljših kitajskih univerz. Srečali smo se ob velikem jezeru v Hangdžovu, s hitrim vlakom le slabo uro oddaljenem od Šanghaja. Zahodno jezero, ki s svojo mondenostjo malo spominja na Bled, ima simbolično mesto v kitajsko-ameriških odnosih. Hangdžov je eno izmed tehnoloških središč Kitajske, tukaj se je rodila tudi aplikacija za umetno inteligenco DeepSeek.

Blaž Štefe je osem let živel na Kitajskem, dela v avtomobilski industriji, povezati skuša slovenske in kitajske poslovneže. Pogovarjamo se o carinski vojni ZDA in Kitajske, priložnostih Evropske unije, očitkih o kitajskem kopiranju zahodnih tehnologij. Tudi o modernih avtomobilih in hitrih vlakih. Kitajski poslovni kulturi.Zapiski: -Blaž Štefe o kitajski mobilnosti v podkastu Zelena luč. -APM: Kako deluje kitajska avtomobilska industrija? 

John Zhao je eden izmed direktorjev vodilnega kitajskega možganskega trusta, Centra za Kitajsko in globalizacijo. Kako v Pekingu osmišljajo Trumpove carinske rekorde, zakaj se počutijo močne iz samozavestne, kako izboljšati odnose z Evropsko unijo. Kitajska beseda za krizo vsebuje tako nevarnost kot priložnost.

Vuhan ni samo koronavirus. Velemesto ob reki Jangce ima bogato zgodovino, močno industrijo, uporabljajo tudi že umetno inteligenco. Po Vuhanu se vozimo s kolesom, se sprehodimo po ogromnem parku s pogledom na visoke nebotičnike, obiščemo optično dolino. Klepetamo z domačinkami in domačini. Zapiski: Fotoreportaža Maja Valerija iz Vuhana Reportaža za TV Globus iz Vuhana Intervju z glavnim kitajskim virologom

Melinda Liu je novinarka, ki že od leta 1980 živi v Pekingu. Dela za ameriški tednik Newsweek. Pojasni bliskovit vzpon Kitajske in razloge za optimizem navkljub slabšim gospodarskim kazalcem. Zakaj Kitajci sramežljivo občudujejo Elona Muska in kako bi z Donaldom Trumpom lahko celo sklenili trgovinski sporazum.

Shuihui Zhang je profesor sociologije v Šanghaju. Sliši tudi na slovensko ime Luka Novak. Pojasni silovit razvoj Kitajske v samo nekaj desetletjih, prepad med mesti in ruralnimi območji, razloge za nizko rodnost in staranje prebivalstva, zapleten pokojninski sistem in ne samo pozitivne vplive hitre digitalizacije. Državo primerja s človekom, Kitajska je zdaj v srednjih letih, uporabiti mora predvsem izkušnje.

Søren Pagter je profesor fotografije v danskem Arhusu. Če nisi zvedav, ne moreš biti dober fotograf, pravi. Dobrega četrt stoletja se ob delu uči. Poučuje tudi po svetu in je član žirij. Na Finskem, Islandiji, v Nepalu, Iranu in drugje. Vesel je, da lahko spremlja mlade, ki razmišljajo, čutijo potrebo, da morajo nekaj spremeniti. Navdihujoče je, ko si v teh časih obdan s takšnimi ljudmi, pravi.Zapiski: Søren Pagter na Instagramu Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka Zgodbe: Bolj kot kjer koli upanje najde v trdoživosti ljudi

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.Zapiski: Brentova fotografija mrtve gorile Uradna spletna stran Brent Stirton na Instagramu Zgodbe: Svetovno uveljavljeni fotografi na pobudo Slovencev znanje prenašajo v Boliviji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ve čas vojne je ya številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.

V enem izmed zalivov v Zadru se na barki po cele dneve sonči pudljica Nina. Njen lastnik je stari mornar in zavedni krvodajalec Venci Jurin, ki je poln zgodb vseh vrst.

Alvaro Passeri je strokovnjak za animatroniko. Proslavil se je kot filmski ustvarjalec, s svojimi kreacijami, animacijami in posebnimi efekti je sodeloval celo s Hollywoodom, v svojem rimskem studiu pa je med drugim izdelal robota Leonarda Da Vincija in animatronski živalski orkester, ki igra na resnične instrumente. Pred časom je obiskal Trbovlje.

Sindre Wimberger je spletni razvijalec. Skrbi za digitalizacijo Dunaja. Je "oče" digitalnega asistenta WienBot, ki za izboljšanje dostopnosti informacij uporablja umetno inteligenco. Zakaj je Dunaj tudi digitalna prestolnica, kateri so ključni digitalni projekti in kako se iz pametnega spreminjajo v inovativno mesto.Povezave do posebnih epizod z Dunaja: Antropologinja Caroline iz okrožja Ottakring Sladko življenje upokojenke Evelyn   Pravnik Domen Brus in slovenski pridih  Mamica Anna o vrtcih, porodniški, polovičnem delovnem času   Gerald o viziji 250 avtomobilov na 1000 prebivalcev    Alena o šolstvu in skrbi za otroke z avtizmom

V organizaciji dveh Slovencev se je na festivalu dokumentarne fotografije v bolivijskem Santa Cruzu zbralo blizu dvajset svetovno uveljavljenih fotoreporterjev, urednikov in profesorjev. Med njimi sodelavci National Geographica, Bloomberga, New York Timesa, Der Spiegla in številnih agencij.Druga izvedba festivala Manzana 1 – kakor se imenuje tudi osrednje prizorišče, galerija v središču dvomilijonskega mesta – ponuja razstave, vodene oglede in predavanja za širšo javnost, intenzivnih izobraževalnih delavnice pa se udeležuje več kot 200 večinoma bolivijskih fotografov. Gonilna sila galerije in festivala je Ejti Štih, vedno nasmejana slovenska umetnica, ki se je v Južno Ameriko z Bleda preselila leta 1982. Umetniški vodja festivala pa je slovenski fotograf Matjaž Krivic, ki v Boliviji po etapah že več let spremlja zgodbi o pridobivanju litija in poodnebni krizi.

Nagrajeni novinar Borisov Mitov se poklicno veliko ukvarja s korupcijo, ki je največji problem sodobne Bolgarije. Dela za bolgarsko izpostavo Radia Svobodna Evropa, enega redkih medijev, ki ga ne obvladujeta politika in kapital. Je tudi velik nogometni navdušenec in navijač kluba Levski iz Sofije. Žalosti ga, da tudi bolgarskemu nogometu ravno ne cvetijo rožice.

Vladimir Karafizov je IT inženir, star je 48 let. Deluje v zelo razvitem sektorju, Bolgarija je namreč regijsko središče za številna velika tehnološka podjetja, kar prinaša tudi pozitivne učinke zaradi vlaganj in višjih plač. Po drugi strani pa se mnogi počutijo izkoriščene.

To je zgodba o glasbeni skupini Ekatarina Velika iz Beograda, znani tudi s kratico EKV. Delovala je med letoma 1982 in 1994. Pet njenih članov je umrlo mladih. 30 let pozneje imajo še vedno veliko oboževalcev in skoraj kulten status. Tudi v Sloveniji. Kakšen je fenomen skupine, kako je (bila) povezana s Slovenijo, kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi pri mlajši generaciji, ki je ni nikoli videla živo? S sopotniki in sodobniki skupine v različnih krajih nekdanje Jugoslavije osmišljamo, kako je Ekatarina Velika spreminjala svet do konca pesmi … Kako je opazovati zvezde z Milanom, s katero slovensko družino je Magi muzicirala na jadranskem otoku, kakšen smisel za humor je imel Bojan, kdo v Ljubljani za lastno veselje in navdih preigrava Ekatarino Veliko.  Sogovorniki: Dušan Vesić, Aleksandar Žikić, Anja Rupel, Esad Babačić, Ivan Fece Firči, Miha Hawlina, člani benda Repetitor, Husein Hasanefendić Hus, Dani Bavec, Mile Kekin, Tamara Milošević. Radijski dokumentarec o skupini Ekatarina Velika v produkciji Vala 202 je nastajal v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Avtorji so: Luka Hvalc, Jan Grilc (oba Val 202) in Lucijan Zalokar (Delo).

Kulturni center Pekarna v Mariboru deluje že 30 let. Nekdanja vojašnica, specializirana za peko kruha, je zdaj zanesljivo pribežališče alternativne kulture in misli. V pekarni avtonomne mariborske kulture se mesi kakovosten program, ekipa za zdaj uspešno odvrača tudi politične in kapitalske pritiske. Obiskali smo različna prizorišča, se pogovarjali s prvoborci in aktivnimi uporabniki. Tudi o ozadjih imen kluba Gustaf in bukvarne Ciproš, pa o grafitu, ki je aktualnega župana privabil v Pekarno z dvema sprejema.

Komunikatorka znanosti Ljubov Kostova je bila članica zadnje bolgarske odprave na Antarktiko, kjer so jo osupnile ledene gore. Ker so neverjetno lepe, velike in barvite. Prikazujejo se v 500 odtenkih bele. Bolgarija ima na otoku Livingstone kot edina balkanska država antarktično bazo že od leta 1988. Gre za enega izmed paradnih projektov države, ki v znanost in raziskovanje sicer vlaga veliko manj od evropskega povprečja.

Sofija je v zadnjih letih postala tudi zelo grafitarsko mesto. V bolgarsko prestolnico prihajajo najboljši svetovni ustvarjalci uličnih poslikav. Veliko je družbeno-kritičnih in angažiranih muralov. Eden izmed ustvarjalcev je tudi študent režije, ki nosi kapo z napisom Filmar.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Nikos Panagiotou je profesor novinarstva na Aristotelovi univerzi v Solunu, ki je z 80 tisoč študenti največja v Grčiji. Kakšne so posledice ukinitve grške javne radiotelevizije zaradi varčevalnih ukrepov pred desetletjem in zakaj je Grčija na lestvici svobode medijev najslabša med članicami Evropske unije.

Solun je drugo največje grško mesto. Lega ob morju, bogata zgodovina in veliko mladih prebivalcev, mu dajejo poseben šarm. Pri spomeniku Aleksandru Velikemu se družimo s skejterji in obiščemo kampus največje grške univerze, ki nosi ime po filozofu Aristotelu.

Danae Sioziou je večkrat nagrajena grška pesnica. Tik pred padcem Berlinskega zidu se je rodila v Nemčiji, ko je šla v šolo, so se z družino vrnili v Grčijo. V atenski četrti Ampelokipi se s pogledom na akropolo pogovarjamo o poeziji, demokraciji, dolgem repu finančne krize iz leta 2010, življenju v labirintih Aten …

V zadnjem delu serije o SURS-u predstavljamo nekaj podrobnosti o mednarodni vpetosti Statističnega urada Republike Slovenije, ki je sestavni del evropskega statističnega sistema, statističnega sistema Združenih narodov, dejaven pa je tudi v OECD, mednarodnih strokovnih združenjih in v mednarodnih razvojnih projektih.O tem pripoveduje Barbara Dremelj Ribič, namestnica generalne direktorice SURS-a. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji 5. del: "Ferrari na kolovozu" 6. del: Popisovalec je pozvonil trikrat Nedeljska gostja: Apolonija Oblak Flander, generalna direktorica Sursa   Foto: SURS

O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji 5. del: "Ferrari na kolovozu"   Foto: Tina Žnidaršič, osebni arhiv

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.Laura Šuštar Kožuh, vodja oddelka za sodelovanje s podjetji, in Luka Zupanc, vodja oddelka za anketiranje oseb in gospodinjstev, opisujeta, kako zbirajo podatke, od terenskega in telefonskega anketiranja do spletnih vprašalnikov in najrazličnejših registrov ter drugih podatkovnih virov, tudi zelo sodobnih, ki verjetno predstavljajo prihodnost zbiranja podatkov. Razlagata še, kako strogo politiko varovanja podatkov imajo na statističnem uradu in dodajata, da so svoje delo tudi med epidemijo covida-19 opravili zelo dobro. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji   Foto: SURS

Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.O spremljanju gibanja cen in inflaciji se pogovarjamo s Klavdijo Škerlak iz oddelka za statistiko cen, ki med drugim opisuje delo opazovalcev cen. Razloži nam, kaj pomeni spletno strganje cen in kako sodelujejo z Eurostatom. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 5. del: "Ferrari na kolovozu"   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.Na spletni strani www.stat.si so na primer na voljo videoposnetki, s katerimi na preprost način razlagajo na videz zapletene statistične pojme. O objavljanju podatkov, ki niso sami sebi namen, in o statistični pismenosti pripoveduje Simona Klasinc Rozman, vodja oddelka za odnose z uporabniki. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.O zgodovini SURS-a pripoveduje Irena Svetin iz oddelka za objavljanje podatkov. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna   Foto: SURS

Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.Zapiski: 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna

Na Hvaru se prav vsako popoldne na balinišču dobiva druščina otoških upokojencev. Med njimi je tudi nekdanji natakar Joško. V senci se pogovarjamo o turizmu, dobri hrani, cenah, tudi o nepalskem poštarju in zakaj se raje kot v morju hladijo na kavču.

Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.

To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?

Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.