Podcasts about zadnja

Med 19. in 25. majem smo v počastitev svetovnega dneva čebel na Prvem programu Radia Slovenija že osmo leto pripravili cikel sedmih novih pravljic iz priljubljene otroške knjižne zbirke Čebelica, ob kateri so in še odraščajo generacije. Zadnja v nizu je pravljica Frana Milčinskega: Zakleti grad. O treh skopuhinjah, mladeniču, ki s svojo dobroto odreši prekletstvo in tem, da za srečo človek ne potrebuje zakladov, pač pa le dobroto, pogum in dobro srce. Pripovedovalec: Matej Puc. Avtor besedila: Fran Milčinski. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Neki svetovalec je pripovedoval: »Prejšnji teden je dobilo vstajenje zame nov pomen. Za seboj sem imel kar utrujajoč dan. Zadnja stvar ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Jakob Jaša Kenda je literarni zgodovinar, prevajalec in pisatelj, ki je med drugim znan tudi po literarnih raziskavah na področju dramatike, mladinske književnosti in znanstvenofantastične literature. Zadnja leta skrbno zapisuje svoje pohodniške dogodivščine – leta 2018 je izšel poučen potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je naslednje leto prejel nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado krilata želva za najboljši književni potopis, leta 2020 pa je izdal potopisni roman Transverzala, v katerem vodi bralce po slovenski planinski poti. S potopisnim romanom z naslovom Evropa: sever, severozahod začenja nov cikel predstavljanja pohodniških poti po Evropi, in sicer z opisom družinskega potovanja po Skandinaviji ter večtedenske ture po hriboviti Škotski. Jezik, s katerim Kenda opisuje geografsko raznoliko pokrajino in tudi zgodovino obeh dežel, je izjemno slikovit, duhovit in poučen, saj spotoma načenja številna vprašanja o varstvu naravne in kulturne dediščine, političnih razsežnostih angleškega kolonializma, sociološkem pogledu v razslojenost družbe, psiholoških značilnostih zadržanih Norvežanov in vsestranskih Škotov, medgeneracijskih in medkulturnih izzivih na poti in še bi lahko naštevali. Bralec kmalu dobi občutek, da ima pred seboj izkušenega pohodnika, ki teoretsko znanje iz najrazličnejših knjig spretno prepleta s terenskimi dogodivščinami, med katerimi najbolj izstopajo poučni pogovori z domačini in obujanje spominov na podobne preizkušnje v preteklosti, zlasti na skoraj identično pot po Britanskem otočju, ki jo je avtor obredel pred dobrimi tridesetimi leti. V spominu nam ostane opis “poti mrtvih” na Škotskem, ki so nastale ob nošenju mrtvih iz njihovih hiš do mesta pokopa, dandanes pa jih mednarodni popotniki uporabljajo kot javne poti oziroma bližnjice do strateških lokacij: “V izvirnih trasah so te poti potekale tudi karseda v ravni črti, prek večje močvare so zanje postavili neskončne mostovže. Po tedanjih prepričanjih naj bi si namreč ljudje vsak corpse road delili tako z mrtvimi kot raznolikimi nadnaravnimi bitji. In vsem tem onstranskim entitetam so bile prilagojene, saj naj ne bi bile sposobne prečiti tekoče vode in naj ne bi marale ovinkov.” Avtor se na tem delu posveti tudi funkciji obredov ob smrti pokojnika: “Prva je bila zagotoviti, da se mrlič ne bi vrnil med žive. Zato so krsto z doma spravili skozi posebej za to izdolbeno luknjo v steni, ki so jo nato zadelali, prevrnili so stole, na katerih je stala krsta, in podobno. /…/ Druga funkcija ritualov pa je bila na videz prvi kontradiktorna, obredje naj bi bilo namreč obenem namenjeno potrditvi obstoja sveta, vzporednega našemu. Temu je služila med drugim vloga, ki je bila na teh sprevodih edina dovoljena ženskam: pele so posebne pogrebne pesmi, imenovane coronah, ki so jih priče opisale kot “onstransko lepe”, “srhljivo rjutje” in “golčanje obsedenih z duhovi”.” Z enakim entuziazmom, kot na svoji poti opisuje poti in obredja, se Kenda posveča opisovanju medsebojne dinamike, ki nastaja ob vsakdanjih izzivih popotniških sotrpinov – najsi gre za družinske člane, ki raziskujejo deželo bratov Levjesrčnih in si v glavah ustvarjajo poanto impozantnih umetniških skulptur v norveškem parku Ekeberg, ali za strateško izbrana popotnika na pohodu po otoku Skye in severnem delu škotskega višavja, ki s svojimi izkušnjami prispevata svoj kamenček k mozaiku potovanja … Postavni Norvežan Christian, s katerim se spozna na pohajkovanju po Sloveniji, mu dela družbo na Norveškem in na Škotskem ter korak za korakom razgrinja primere etičnega kodeksa svoje države in diplomatskega poklica, simpatična Sorcha, ki je po izobrazbi biologinja in farmacevtka, pa mu pripoveduje o življenjskih prelomnicah in selitvah, ki so jo na koncu pripeljale nazaj v rodno Škotsko, kjer se izkaže kot odlična koordinatorka prenočišč, mediatorka pa tudi vodička. S pomočjo Christianovega pogleda na raznolikost liberalnih demokracij na severu Evrope, ki segajo od britanske “kastne” razslojenosti do skandinavskega egalitarizma, Kenda na koncu sestavi miselni zaključek: “Ne, če mene vprašaš, ste srečna sredina med Škoti in nami. Kot pravi Stoppard: sreča je ravnovesje. Izstopajočemu posamezniku in njegovemu daru nekaj tretmaja drhali običajno kar koristi, čeprav jasno ne toliko, da bi ga zlomil. In ko sva že ravno pri tvoji samokritiki, Christian, se meni vaša varianta družbene ureditve zdi očitno boljša od otoške. Britanska s svojo razslojenostjo veliko bolj kot vaša determinira posameznika glede na njegov rod. Se ti to zdi etično? Učinkovito?” Poleg Toma Stopparda Kenda v svojem popotniškem romanu citira tudi Dickensa, Ibsena, Shakespeara, Orwella, Nietzscheja, Davida Lyncha ter Kajetana Koviča in Gregorja Strnišo. Za ilustracijske vinjete in zemljevide je poskrbela akademska slikarka Nina Čelhar in z zabavnimi skicami še bolj razplamtela bralčevo domišljijo. Kako torej najbolj ustrezno opisati knjigo Evropa; sever, severozahod vsestranskega pisca Jakoba Kende? Najbolje jo opiše kar avtor sam, ko se mu na nekem mestu zareče: “Saj je, kot bi se znašel v bondiadi, in to tako rekoč v vlogi Sherlocka Holmesa …” Tudi bralec, ki se skupaj z avtorjem odpravi na obsežno pot, se ne more znebiti občutka, da je v vlogi detektiva, ki se skuša prebiti skozi labirint geopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in antropoloških izzivov. Ti vsakič znova pripeljejo do ugotovitve o tem, da v življenju ni preprostih bližnjic – ne na področju pohodništva ne na področju pisateljevanja, znanosti in metodologije. Tudi če pohodniki cilj najbolj jasno vidijo pred sabo, se morajo še vedno dvigniti med najvišje hribe in spustiti v najbolj nevarne močvirne doline, preden ga dosežejo … Upamo, da bodo prvemu delu evropske popotniške sage, ki se je začela na severozahodu Evrope, kmalu sledili tudi drugi deli.

Globoko morje je eno zadnjih neraziskanih in nedotaknjenih območij našega planeta – dom edinstvenih bitij in ključni zaveznik v boju proti podnebnim spremembam. Na njegovem dnu pa so tudi redke rudnine, ki so nujne za izdelavo visokotehnoloških naprav - od pametnih telefonov do vojne industrije. Korporacije zato vse bolj pritiskajo, da bi jih lahko izkoriščale. Strokovnjaki svarijo: globokomorsko rudarjenje prinaša preveliko tveganje za ekosisteme. Škoda bi bila nepopravljiva. Gre za naravno bogastvo, ki pripada vsem. Koalicija 32 držav zato zahteva moratorij. Greenpeace poziva tudi Slovenijo, naj se jim pridruži, in zbira podpise pod peticijo.

Najboljši kolesarji sveta so včeraj končali tekmovalni spored bojev v Ardenih, v katerih so se pomerili na dirki Liege-Bastogne-Liege. Zadnja preizkušnja v Ardenih sodi med največje enodnevne klasične dirke, tudi na tej pa je bil v središču pozornosti Tadej Pogačar. Košarkarji Olimpije pa se bližajo končnici Jadranske lige. V predzadnjem kolu rednega dela sezone so v Stožicah gostili beograjskega Partizana.

Najboljši kolesarji sveta so včeraj končali tekmovalni spored bojev v Ardenih, v katerih so se pomerili na dirki Liege-Bastogne-Liege. Zadnja preizkušnja v Ardenih sodi med največje enodnevne klasične dirke, tudi na tej pa je bil v središču pozornosti Tadej Pogačar. Košarkarji Olimpije pa se bližajo končnici Jadranske lige. V predzadnjem kolu rednega dela sezone so v Stožicah gostili beograjskega Partizana.

Če v gneči na cesti policisti z modrimi lučmi utirajo pot rešilcu, ki drvi iz ozadja, oglušujoča sirena trga našo notranjost in nam vsiljuje vprašanje, kaj bi bilo, če bi tisti hip iz zmečkanega vozila reševali prav nas. Prestrašeni preverjamo, ali bodo koga odpeljali na urgenco, ne upamo pa si niti pomisliti na to, da bi lahko koga prekrili in čakali na temni kombi. Nekaj trenutkov potem z olajšanjem rečemo: Hvala Bogu – samo nekaj sekund nas je ločilo od trka, ki bi lahko za vedno spremenil naše življenja. Pogovor s sopotnikom nas po nekaj kilometrih pomiri; ultimativno vprašanje – ali življenje ali smrt – zbledi, zavest pa ga potisne nekam v ozadje. Čisto drugače pa vstopimo v dramo življenja in smrti v velikem tednu, ko od velikega četrtka do velikonočnega jutra v skrivnostnem ritmu hodimo z Jezusom od dvorane zadnje večerje do Pilatove sodne palače in nato po Vii Dolorosi do Kalvarije. Pogled na križanega Kristusa nas gane in v nas prebudi sočutje. A veliko hujše je to, kar sledi: kaj, če je s smrtjo vsega konec, pa naj jo doživimo na cesti, na križu ali na bolniški postelji? Misleci se že od nekdaj te ultimativne teme lotevajo tudi drugače: z intelektualno distanco, vendar se ta ravnodušni pristop nikomur popolnoma ne posreči. Tako je bilo tudi s Ciceronom, rimskim državnikom in filozofom, ki se je v Tuskulu, nedaleč od Rima, v letu, preden so ga privrženci konzula Antonija obglavili, posvetil poglobljenemu premisleku o staranju in smrti. Razčlenil je štiri razloge, zaradi katerih je starost nesrečno obdobje. Najprej zato, ker nam onemogoči dejavnosti, ki so nam bile v najboljših letih v zadovoljstvo. Ko obnemoremo, nas mladi odrinejo in pozabijo na nas. Drugi razlog starostnih težav je oslabljeno telo, ki vse dela počasi in okorno. Starost, dodaja Ciceron, nas prikrajša za uživanje telesnih radosti in naslad. Tej tretji težavi, povezani s starostjo, sledi še četrta, strah zaradi bližine smrti. Zadnja tri leta je Ciceronov način razmišljanja zamenjala negotovost, kaj bo iz nas naredila umetna inteligenca. Lahko namreč postanemo stroj, v katerega bo nekdo vsadil spomine, in bi se kot človek-stroj lahko smejali in jokali ter živeli v misli, da smo še vedno ista oseba. Najhuje pri tem je, ker danes nihče ne ve, kaj se bo res zgodilo. Danes, na belo nedeljo, ko se v evangeliju srečujemo s sv. Tomažem, ki je dvomil o Jezusovem vstajenju, je vsaj zame zelo prepričljiv njegov preobrat iz dvoma in otrplosti v vero, ki mu je podelila odgovor, da je pomirjen rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Omahljivec Tomaž je postal pričevalec.

V finalni seriji državnega prvenstva v hokeju na ledu sta se še drugič pomerili ekipi Olimpije in Jesenic. Zmaji so v Tivoliju potrdili prevlado na domačih ledenih ploskvah in se veselili 20. naslova državnih prvakov. Najboljši kolesarji sveta pa se pripravljajo na jutrišnjo zadnjo preizkušnjo v Ardenih, ki sodi med peterico največjih enodnevnih dirk.

Zadnja tekmovalna dneva evropskega prvenstva judoistov v Črni Gori prinašata boje najtežjih kategorij. Slovenska reprezentanca v ragbiju pa je v evropski konferenčni ligi popoldne gostila reprezentanco Bosne in Hercegovine. Encijani v letošnji sezoni lovijo uvrstitev na tekme za evropski pokal, ki pomeni višjo kakovostno raven ragbija.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Države po svetu se pripravljajo na uvedbo dodatnih ameriških carin, ki jih je predsednik Donald Trump napovedal za jutri. Evropa si sprva želi doseči rešitev s pogajanji in ima v rokah veliko kart, je sporočila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Ob tem je dodala, da bodo po potrebi zaščitili evropske interese, ljudi in podjetja. Carine pa bi po njenem mnenju škodile tako evropskim kot ameriškim potrošnikom. Drugi poudarki: - Vodja bosanskih Srbov Dodik v Moskvi, sodišče od Interpola zahteva razpis mednarodne tiralice. - Zadnja ponudba odkupnine za stanovalce ob gradbišču mariborske onkologije. - Minister Logaj za medresorsko reševanje problematike neobiskovanja osnovne šole med romi.

Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Zadnja leta tudi v Slovenije buri duhove domnevna trgovina z dojenčki, ki naj bi od 60-ih let potekala na onbmočju nekdanje Jugoslavije. Materam naj bi otroke v porodnišnicah odvzeli pod pretvezo, da so umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, matere pa jih niso smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in statističnega urada. Je bilo okrog 20 tisoč dojenčkov res prodanih?

V Lahtiju na Finskem se je končala sezona svetovnega pokala za smučarske skakalke. Ta je bila sanjska za Niko Prevc, ki je drugič zapored osvojila veliki kristalni globus. 20-letnica je tekmice v seštevku sezone ugnala za več kot 500 točk. Rokometašice Krima pa so v pričakovanju začetka izločilnih bojev lige prvakinj. V osmini finala bodo njihove nasprotnice rokometašice nemškega Ludwigsburga, ki bodo v nedeljo gostile prvo tekmo.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Etnologinja, antropologinja in soorganizatorica in selektorica Festivala slovenskega etnografskega filma Manca Filak je avtorica etnografskih in dokumentarnih filmov, ki so bili predstavljeni in nagrajeni na številnih mednarodnih filmskih festivalih, so del muzejskih razstav, raziskovalnih projektov in slovenskega Registra nesnovne kulturne dediščine. S kamero je zabeležila različne vidike vsakdanjega načina življenja ljudi v Sloveniji, kot tudi v Bosni in Hercegovini, Makedoniji in Bolgariji. Svoje dosedanje izkušnje s terena od leta 2018 nadgrajuje tudi kot mlada raziskovalka, in sicer s teoretskim poglabljanjem v razumevanje epistemoloških in metodoloških vprašanj znotraj vizualne etnografije.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.

Zadnja epizoda prije nego što nam Eva postane mama! Hvala što ste tu i podržavate pomalo too much podcast! Stay tuned :) Razgovarale smo o:  00:00:00 Uvod 00:07:06 Life update Marie 00:11:50 O ljutnji 00:19:50 Kada zajedno rastemo u odnosu 00:49:17 Kako se nositi s tim da život nije fer 01:06:13 Paradoks: Prihvaćanje & opuštanje 01:10:45 Gdje drugi počinju i gdje mi završavamo? 01:21:18 Pritisak od obitelji: Kad će djeca? 01:39:20 Strah oko sigurnosti i mišljenja drugih 01:53:09 Upoznavalice: ili - ili  ☕ Počasti nas s kavom ako ti se svidjela epizoda: https://www.buymeacoffee.com/pomalotoomuch POVEŽITE SE S NAMA: Eva: https://www.instagram.com/toomucheva Marie: ⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/mariewasler⁠⁠⁠⁠ Slušajte, gledajte & subscribeajte naš podcast: YOUTUBE: https://bit.ly/3ytU2hP SPOTIFY: https://spoti.fi/3RNtHCj APPLE: ⁠⁠⁠⁠https://apple.co/3RNuD9W⁠⁠⁠⁠ Ako nam se želiš zahvaliti za naš rad i trud, bile bismo ti zahvalne da ovu epizodu podijeliš na svojim društvenim mrežama ili svojim prijateljima i da nas označiš (@toomucheva, @mariewasler) te da podcast ocijeniš i/ ili komentiraš na platformi na kojoj nas slušaš. Hvala ti!

Slovenski rokometaši so svetovno prvenstvo v Zagrebu začeli proti Kubi. V odzivih so po tekmi razmišljali o napredku v igri, predvsem pa o nadaljevanju prvenstva, jutrišnji tekmi proti Zelenortskim otokom. Zadnja nasprotnica v prvem delu turnirja na Hrvaškem bo v ponedeljek Islandija. Odbojkarji ACH Volleyja so v ligi prvakov odigrali zadnjo domačo tekmo, v 5. krogu so se pomerili z moštvom iz Berlina.

Slovenski rokometaši so svetovno prvenstvo v Zagrebu začeli proti Kubi. V odzivih so po tekmi razmišljali o napredku v igri, predvsem pa o nadaljevanju prvenstva, jutrišnji tekmi proti Zelenortskim otokom. Zadnja nasprotnica v prvem delu turnirja na Hrvaškem bo v ponedeljek Islandija. Odbojkarji ACH Volleyja so v ligi prvakov odigrali zadnjo domačo tekmo, v 5. krogu so se pomerili z moštvom iz Berlina.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Zadnja letošnja epizoda Kulturosfere bo ponovno posvečena našemu raziskovanju regionalne nevladne kulture in njenih problematik. Tokrat smo se pogovarjali s Sonjo Bezjak in Darjo Farasin iz Muzeja norosti Trate, kjer združujejo muzejsko raziskovanje marginalizacije duševnih bolezni z kulturno produkcijo in umetnostjo.

Prof. dr. Vesna Leskošek, redna profesorica na fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, je svojo poklicno pot začela kot prostovoljka, na terenu in v nenehnem prizadevanju za najranljivejše v naši družbi, otroke v stiski. Izkušnja z delom s socialno najšibkejšimi jo je vodila v akademsko raziskovanje problematike neenakosti, izključenosti, socialne politike, nasilja nad ženskami in otroki ter problema revščine. Doktorirala je s temo feminizma 1. vala na Slovenskem in izdala monografijo o tem z naslovom Zavrnjena tradicija. V zadnjih letih je uredila monografijo Teaching Gender in Social Work; Poučevanje o spolu v socialnem delu in v soavtorstvu izdala dve monografiji: Nasilje nad ženskami v Sloveniji in Zaposleni revni. Predava o spolu in nasilju, družbenih gibanjih, omrežjih in družbenih neenakostih. Trenutno se ukvarja z revščino v starosti. Rezultate raziskav objavlja v tujih in domačih znanstvenih revijah. Zadnja publikacija, izdana v soavtorstvu, ima naslov Pravica do abortusa. S prof. dr. Vesno Leskošek se je za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tita Mayer.

Zadnja oddaja v letu je dobra priložnost, da se ozremo k filmskemu dogajanju v letu 2024 – kateri filmi so prejeli nekaj najpomembnejših nagrad, kateri so bili najbolj kontroverzni filmi in kateri slovenski filmi so nas navdušili? Poleg tega smo pripravili nabor filmskih priporočil za silvestrski večer – nekaj del, ki tematizirajo minevanje časa in prehod v novo leto.

Zadnja številka glasila naših rojakov v Argentini Svobodna Slovenija med drugim napoveduje srečanja in koncerte v pripravi na božični praznik. Prvi koncert je bil preteklo nedeljo v San Martinu. Pripravili so ga tamkajšnji slovenski zbor, vokalna skupina Mučačas in otroški zbor Zvončki. Poimenovali so ga Zbudi se, Betlehem! Nocoj bo božični koncert Mešanega pevskega zbora San Justo z gosti, jutri bo božični koncert prav v Našem domu San Justo in sicer pod okriljem Balantičeve šole, v nedeljo pa bo v Ramos Mejiji koncert zbora Ex Corde in solistov ter učencev Slomškove šole. V cerkvi Marije Pomagaj v središču Buenos Airesa pa bo to nedeljo potekala adventna duhovna obnova. Vodil jo bo prof. dr. Ivan Štuhec, direktor zavoda Antona Martina Slomška iz Maribora.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Zadnja epizoda v tem letu je malce drugačna, bolj klepetava, a govorim o dveh zelo fajn stvareh - eni super knjigi in super obisku krasnega človeka. Želim vam lep december in se slišimo januarja!

Raoul Wijsma je pevec in pisec pesmi, ki ga na Slovenijo veže globoka vez, lepa in žalostna. Prvič je prišel sem, v Prlekijo, kot najstnik in od takrat se vrača. Zadnja leta skupaj s svojo glasbeno skupino Raoul & the Wisemen. Njihov zadnji projekt je bil povezan z zgodbo o povodnem možu, ki jo je zapisal že Valvazor, po njej pa balado napisal tudi Prešeren. Zakaj ima rad sezname, kje vidi razlike med Slovenijo in rodno Nizozemsko in kdo je bil vztrajnejši, oče ali mama, da mu je ime Raoul?

Zadnja informativna oddaja Zrcalo dneva prinaša strnjen pregled najbolj aktualnega dnevnega dogajanja. Zaokrožimo ga vsak dan ob 22.00 na Radiu Slovenija.

Zadnja oddaja pred zasluženimi počitnicami prinaša voditelja Luko Meseca, ki bo opogumljen po dobljeni sodbi zanesljivo povedal vse, kar sme. V studiu se mu bodo pridružili člani Civilne iniciative Kočevje, ki imajo svoje poglede na JEK2, pa Franc Kangler, ki nepreklicno odstopa kot prometni poročevalec in profesor Hanumak, ki bo predstavil prve produkte Energetske koalicije. Uroš Slak bo tokrat gostil Matjaža Hana in reperja Zlatka, ki bo nekaj ostrih verzov namenil tudi novi nuklearki, Marcel pa se bo z Jožetom Potrebuješem in drugimi pogovarjal o novem 15 minutnem mestu Čukitown. Kralj Karel, Karel Erjavec, en Karel iz Brežic in mogoče še en Karel v petek ob 10h na Prvem programu Radia Slovenija..

Zadnja desetletja je pojavnost atopijskega dermatitisa v razvitem svetu v porastu. Gre za imunsko pogojeno, kronično, ponavljajočo se bolezen, ki je pogostejša pri otrocih kot pri odraslih. Vzroki za atopijski dermatitis sicer niso povsem znani, je pa lahko prisoten tudi dedni faktor. Zakaj se razvije, kako negovati in zdraviti takšno kožo ter kako na pojavnost srbeža vpliva stres v Svetovalnem servisu med drugim pove doc. dr. Mateja Starbek Zorko, dr.med., specialistka dermatovenerologije, Dermatovenerološka klinika UKC Ljubljana in Medicinska fakulteta univerze v Ljubljani.

Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.Na spletni strani www.stat.si so na primer na voljo videoposnetki, s katerimi na preprost način razlagajo na videz zapletene statistične pojme. O objavljanju podatkov, ki niso sami sebi namen, in o statistični pismenosti pripoveduje Simona Klasinc Rozman, vodja oddelka za odnose z uporabniki. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju   Foto: SURS

V Parizu se bodo nocoj slovesno končale olimpijske igre, ki so Sloveniji prinesle dve zlati in eno srebrno medaljo. Druge teme: - Mejenje moči med Kijevom in Moskvo na ruskih tleh se nadaljuje. - Izrael pozval k novi evakuaciji več 10 tisoč prebivalcev Gaze. - Pristojno ministrstvo za delavce, ki delajo na vročini, obljublja ohlajene prostore.

Med 20. in 26. majem smo v počastitev svetovnega dneva čebel na Prvem že sedmo leto pripravili cikel sedmih novih pravljic iz priljubljene otroške knjižne zbirke Čebelica, ob kateri so in še odraščajo generacije. Zadnja v nizu je pravljica Ivana Mitrevskega: Vsi se bojijo žabona Jona, ki bo v knjižni obliki zaživela jeseni. Na radijskih valovih pa nocoj. Pravljica o požrešnem žabonu in tem, da je tudi dieta lahko za koga prav zabavna in odrešujoča. Pripovedovalec: Matej Zemljič. Avtor besedila: Ivan Mitrevski. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.

Radio roman Zadnja ruka, Renata Baretića poslušajte u ukupno 10 nastavaka tijekom ovog i sljedećeg tjedna Kad se Zvonku Fildu, bivšem novinaru i trenutnom piscu u trenucima ugode i sreće kreću pojavljivati njegovi vlastiti likovi iz priča sa zahtjevima i prohtjevima da ih izvoli pomaknuti iz stanja i situacija u kojima ih je ostavio u tim pričama, njegov život preokrenut će se naopačke. Uz nezavidnu obiteljsku situaciju s bivšom ženom koja ga ne doživljava te malodobnom kćeri koja ga također ne doživljava, a uz pomoć psihijatara, što stvarnih, što nestvarnih, Zvonko će krenuti u književno-spisateljsku avanturu te se uhvatiti u koštac sa svojim pričama, spisateljskim blokadama, nezavidnom pozicijom domaćeg pisca, živopisnim prijateljima koji mu više odmažu negoli pomažu. U svom standardnom spisateljski raspojasanom duhu, sa smislom za prirodnu rečenicu u dijalogu i vještinom lakog pripovijedanja, Renato Baretić donosi jednu komičnu priču uz obavezan osvrt na sadašnjicu. Redateljica: Hana Veček

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Oranžni optimum: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-optimum ----------------------------------------------------------- Povezava do vstopnic za predstavo "Sama sta najboljša": https://popup.si/fejmici-sama-sta-najboljsa/ Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Smučarska skakalka Nika Prevc bo drevi v Planici prejela veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Pred tem se bodo skakalke na srednji skakalnici pomerile na zadnji tekmi sezone. Že dopoldne pa bodo kvalifikacije pred jutrišnjo tekmo na letalnici opravili skakalci. V oddaji pa tudi o tem: - V Bruslju začetek vrha Evropske unije; premier Golob pred tem na sedežu Nata - Svetovna zdravstvena organizacija: od začetka vojne v Gazi več kot 400 napadov na bolnišnice, te dni tarča napadov Al Šifa, v kateri je ujetih več sto ljudi - Na Brdu pri Kranju srečanje notranjih ministrov Slovenije, Hrvaške in Italije o povečanju števila nezakonitih prehodov meje

V drugi epizodi transhumanističnega januarja se v Toplovodu posvečamo vplivu tehnologije na človeka, njegov um in telo. Kam gre tehnološki razvoj v odnosu do naše vrste? Kako spreminja in bo spreminjal naša življenja? Od izuma interneta do današnje nerazdružljivosti z informacijsko tehnologijo je čas minil v sunku, ki ga nismo zmogli sproti integrirati. Pravijo, da živimo v času zadnjih povsem bioloških generacij. Kakšna bosta človek in njegov svet bližnje prihodnosti? Česa se veselite? In kaj vas skrbi?

AIDEA knjiga je izšla! Hvala za podporoooo! :)  https://emka.si/products/aidea   =============================   V epizodi 125 je bil moj gost Jure Godler, vsestranski glasbeni, televizijski, gledališki in spletni ustvarjalec, mojster komedije, pisatelj in intelektualec. Zadnja leta je najbolj izpostavljen kot voditelj kvazinovičarskega tedenskega magazina Ta teden z Juretom Godlerjem in nič manj priljubljenega kviza Milijonar na Planet TV. Jure Godler: Naš človek v kafani https://emka.si/products/nas-clovek-v-kafani  V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Poslanstvo kreativnih ljudi Delovni proces pisanja knjig “Distraction Free” ustvarjanje Od ideje do akcije Wolfgang Amadeus Mozart Talent ali trdo delo? TV, radio GA-GA in Sašo Hribar Ta teden z Juretom Godlerjem “Woke” kultura Podkasta Opazovalnica in Gospoda Konsistentnost ustvarjanja Roman Naš človek v kafani Perfekcionizem in izgorelost