Podcasts about Kot

Človekoljubna pomoč, ki jo je Izrael odobril pripeljati v Gazo, je le kaplja v morje, pravi generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Judovska država po njegovih besedah še vedno zadržuje večino pomoči. Kot je povedal, prebivalci enklave preživljajo morda najbolj okrutno fazo vojne. Izrael je skoraj 80 dni blokiral dostavo nujnih potrebščin, celotnemu prebivalstvu pa grozi lakota. Dodal je, da družine stradajo, svet pa to gleda v živo. V oddaji tudi o tem: - Kolesarska dirka po Italiji prihaja v Slovenijo. - Janezu Janši na kongresu SDS nov mandat na čelu stranke. - Ameriška vlada Evropski uniji zagrozila z dodatnimi carinami.

V izraelskih napadih na Gazo je bilo v zadnjem dnevu ubitih skoraj 100 ljudi, v enklavo je sicer prišlo nekaj pomoči. Izraelski premier Benjamin Netanjahu ne popušča pritiskom in zatrjuje, da se bo vojna nadaljevala, dokler cilji ne bodo doseženi. Kot je dejal, bo na koncu tega procesa palestinska enklava pod izraelskim vojaškim nadzorom, Hamas pa poražen. Drugi poudarki oddaje: - Vlada danes o noveli zakona o vrtcih; ta ohranja možnost povečanja števila otrok v oddelkih. - Prešernovo gledališče bo vodil dozdajšnji vršilec dolžnosti Rok Bozovičar. - Prvi finalist domačega rokometnega prvenstva Slovan, nasprotnik bo znan v soboto.

Ali je 70 let po podpisu avstrijske državne pogodbe še mogoče pričakovati dejansko uresničitev pravic, zapisanih v njenem 7. členu? Če do tega ne bo prišlo kmalu, uresničitev ne bo več potrebna, opozarja naš sogovornik, znani koroški slovenski odvetnik Rudi Vouk. V Pliberku prisluhnemo koncertu Za mir bom govoril. Kot opozarjajo organizatorji SPD Edinost, si je namreč treba vseskozi prizadevati za mir. O čezmejnem gospodarskem sodelovanju in izzivih na tem področju pa tudi italijanski birokraciji pripoveduje Borut Sardoč iz Slovenskega  deželnega gospodarskega združenja iz Trsta. V Porabju pa se pridružimo ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateju Arčonu, ki se je z delegacijo mudil na dvodnevnem obisku. Kaj vse je videl in zakaj so takšni obiski pomembni za Slovence onstran meje? Prisluhnite!   Foto (USZS): slovenska delegacija na obisku v Porabju

Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost. Ta je nastajala v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih – v strahu pred sovražnikovimi napadi. Partizansko lutkovno gledališče je nekaj mesecev pred koncem vojne nastalo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smisla partizanskega boja – zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odraslemu občinstvu -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer leta 1944.Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, so tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Njegovo delo, znano zaradi izvirne ikonografske zamisli, poznamo kot Taboriščni tarok. Kobe je na srčev as natisnil številko taboriščnika, tisto, ki je bila dodeljena njemu, s čimer je poudaril industrijo smrti v nacističnem holokavstu.  Veliko več prizorov krute resničnosti s portretiranji kaznovanja, dela, mučenja in smrti, ki so ohranjeni v obliki umetniških del, je nastalo v italijanskih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer umetniškega ustvarjanja med interniranci niso povsem prepovedali, zato so bili tudi material in sredstva laže dostopni.  gostja: Tina Fortič Jakopič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije  fotografija: Lutkovna predstava Jurček, 28. junij 1945, Mladinska dvorana Ljubljana foto: Milan Krajnc, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije     

Znani katoliški duhovnik in eksorcist, 5. maja 2017 umrli, Marijan Arhar je kot bogoslovec pisal posebni, duhovni dnevnik. Kot knjigo z naslovom »Duhodnevnik« ga je uredila psihologinja iz Skupnosti Emanuel Helena Reberc.

Ministrstvo za kulturo bo v letošnjem letu prvič podprlo tudi gostovanja kulturnih dogodkov, kroženje koncertov, gledaliških predstav in razstav v zamejstvu. Glavni cilj je izboljšati dostopnost kulturnih vsebin za prebivalce, ne glede na to, kje živijo, so sporočili z ministrstva. Na voljo je za dobrih 50 odstotkov več sredstev, 150.000 evrov za kroženje del v Sloveniji in 80.000 evrov za zamejstvo. Poziv, ki je objavljen na spletni strani ministrstva, se deli na javne zavode iz Slovenije ter na organizacije iz zamejstva v Avstriji, Italiji, Hrvaški in Madžarski, ki delujejo v kulturi in na področju povezovanja in sodelovanja Slovencev na teh območjih. Kot so še zapisali na ministrstvu, poziv omogoča, da posamezna umetniška dela, ki so v preteklih letih nastala z njihovo finančno podporo, doživijo več ponovitev in se predstavijo več ljudem v različnih krajih, ne le v občini, v kateri so nastala. Razpis je odprt do porabe sredstev oz. najkasneje do 30. oktobra.

Nobena skrivnost ni, da po birmi med mladimi opažamo osip. Marsikdo že med samo birmansko pripravo pove, da »hodim samo še do birme, potem pa me ne vidijo več«. Kot da bi bila birma samo nekaj, kar je potrebno odkljukati. Kateri pa so tisti dejavniki, pristopi in aktivnosti, s katerimi lahko mlade pritegnemo k nadaljevanju aktivnega življenja kot kristjani? O tem smo razmišljali v tokratni epizodi Reflektorja skupaj z gosti Lucijo Kovač, mladinsko animatorko in voditeljico otroškega ter mladinskega zbora, br. Domnom Iljašem, frančiškanskim bogoslovcem, ki se ukvarja z mladinsko pastoralo v župniji Marijino Oznanjenje v Ljubljani, ter Emanuelom Meserkom, ki na Katoliški mladini koordinira mladinsko župnijsko pastoralo. Vas zanima več? - preberite knjigo "Vrnitev" o tem, kako mlade povabiti nazaj v Cerkev: https://tinyurl.com/2kerdufk Moderatorka pogovora: Tina Martinec Selan Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #mladi #mladiinvera

Precej pozornosti mednarodne javnosti je usmerjene v Carigrad, kjer naj bi jutri potekali neposredni pogovori med Rusijo in Ukrajino o premirju. Za zdaj še ni znano, kdo bo vodil delegaciji. Medtem ko potekajo priprave na pogovore, pa je slišati opozorila, da morata strani doseči pravičen mir, ki spoštuje ozemeljsko celovitost Ukrajine. Kot je dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres, je izjemno pomembno, da prevlada mednarodno pravo. V trenutku, ko se bomo odrekli obrambi mednarodnega prava, bomo tlakovali pot kaosu po vsem svetu, je opozoril. Drugi poudarki oddaje: - Trump tudi v Katarju podpisal dogovore v višini več kot 1,2 bilijona dolarjev - Premier Golob ocenjuje, da interpelacija kulturne ministrice Vrečko ne bo uspešna - Klicna številka 114 odslej namenjena tudi za vprašanja o dolgotrajni oskrbi

Die drei großen Fragen: Wie schnell ist Kot im Weltall? Was haben Heisenberg, Einstein, Newton mit Analplugs zu tun? Und was ist bitte ein Fraulwurf? Spoiler - eine Frau die freiwillig unter der Erde lebt. Eventuell müssen die Jungs wegen Klimawandel und Artensterben auswandern. Ein Planet ohne Sternmull ist nicht lebenswert. Werden sie irgendwann auf Özcans Traumplanet, dem "Freie Frauen Planet" leben? Außerdem geht es um Legalisierung von Marihuana und Drogen in den USA.+++ Weitere Infos zu unseren Werbepartnern findet ihr hier: https://linktr.ee/bratwurstundbaklava ++++++ Unsere allgemeinen Datenschutzrichtlinien finden Sie unter https://datenschutz.ad-alliance.de/podcast.html +++ +++ Wir verarbeiten im Zusammenhang mit dem Angebot unserer Podcasts Daten. Wenn Sie der automatischen Übermittlung der Daten widersprechen wollen, klicken Sie hier: https://datenschutz.ad-alliance.de/podcast.html +++Unsere allgemeinen Datenschutzrichtlinien finden Sie unter https://art19.com/privacy. Die Datenschutzrichtlinien für Kalifornien sind unter https://art19.com/privacy#do-not-sell-my-info abrufbar.

Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi. Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij. Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona. Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj. Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti. Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili. In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical. Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno. In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot … Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje? Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni. In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj. Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume. In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi … Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Jakob Jaša Kenda je literarni zgodovinar, prevajalec in pisatelj, ki je med drugim znan tudi po literarnih raziskavah na področju dramatike, mladinske književnosti in znanstvenofantastične literature. Zadnja leta skrbno zapisuje svoje pohodniške dogodivščine – leta 2018 je izšel poučen potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je naslednje leto prejel nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado krilata želva za najboljši književni potopis, leta 2020 pa je izdal potopisni roman Transverzala, v katerem vodi bralce po slovenski planinski poti. S potopisnim romanom z naslovom Evropa: sever, severozahod začenja nov cikel predstavljanja pohodniških poti po Evropi, in sicer z opisom družinskega potovanja po Skandinaviji ter večtedenske ture po hriboviti Škotski. Jezik, s katerim Kenda opisuje geografsko raznoliko pokrajino in tudi zgodovino obeh dežel, je izjemno slikovit, duhovit in poučen, saj spotoma načenja številna vprašanja o varstvu naravne in kulturne dediščine, političnih razsežnostih angleškega kolonializma, sociološkem pogledu v razslojenost družbe, psiholoških značilnostih zadržanih Norvežanov in vsestranskih Škotov, medgeneracijskih in medkulturnih izzivih na poti in še bi lahko naštevali. Bralec kmalu dobi občutek, da ima pred seboj izkušenega pohodnika, ki teoretsko znanje iz najrazličnejših knjig spretno prepleta s terenskimi dogodivščinami, med katerimi najbolj izstopajo poučni pogovori z domačini in obujanje spominov na podobne preizkušnje v preteklosti, zlasti na skoraj identično pot po Britanskem otočju, ki jo je avtor obredel pred dobrimi tridesetimi leti. V spominu nam ostane opis “poti mrtvih” na Škotskem, ki so nastale ob nošenju mrtvih iz njihovih hiš do mesta pokopa, dandanes pa jih mednarodni popotniki uporabljajo kot javne poti oziroma bližnjice do strateških lokacij: “V izvirnih trasah so te poti potekale tudi karseda v ravni črti, prek večje močvare so zanje postavili neskončne mostovže. Po tedanjih prepričanjih naj bi si namreč ljudje vsak corpse road delili tako z mrtvimi kot raznolikimi nadnaravnimi bitji. In vsem tem onstranskim entitetam so bile prilagojene, saj naj ne bi bile sposobne prečiti tekoče vode in naj ne bi marale ovinkov.” Avtor se na tem delu posveti tudi funkciji obredov ob smrti pokojnika: “Prva je bila zagotoviti, da se mrlič ne bi vrnil med žive. Zato so krsto z doma spravili skozi posebej za to izdolbeno luknjo v steni, ki so jo nato zadelali, prevrnili so stole, na katerih je stala krsta, in podobno. /…/ Druga funkcija ritualov pa je bila na videz prvi kontradiktorna, obredje naj bi bilo namreč obenem namenjeno potrditvi obstoja sveta, vzporednega našemu. Temu je služila med drugim vloga, ki je bila na teh sprevodih edina dovoljena ženskam: pele so posebne pogrebne pesmi, imenovane coronah, ki so jih priče opisale kot “onstransko lepe”, “srhljivo rjutje” in “golčanje obsedenih z duhovi”.” Z enakim entuziazmom, kot na svoji poti opisuje poti in obredja, se Kenda posveča opisovanju medsebojne dinamike, ki nastaja ob vsakdanjih izzivih popotniških sotrpinov – najsi gre za družinske člane, ki raziskujejo deželo bratov Levjesrčnih in si v glavah ustvarjajo poanto impozantnih umetniških skulptur v norveškem parku Ekeberg, ali za strateško izbrana popotnika na pohodu po otoku Skye in severnem delu škotskega višavja, ki s svojimi izkušnjami prispevata svoj kamenček k mozaiku potovanja … Postavni Norvežan Christian, s katerim se spozna na pohajkovanju po Sloveniji, mu dela družbo na Norveškem in na Škotskem ter korak za korakom razgrinja primere etičnega kodeksa svoje države in diplomatskega poklica, simpatična Sorcha, ki je po izobrazbi biologinja in farmacevtka, pa mu pripoveduje o življenjskih prelomnicah in selitvah, ki so jo na koncu pripeljale nazaj v rodno Škotsko, kjer se izkaže kot odlična koordinatorka prenočišč, mediatorka pa tudi vodička. S pomočjo Christianovega pogleda na raznolikost liberalnih demokracij na severu Evrope, ki segajo od britanske “kastne” razslojenosti do skandinavskega egalitarizma, Kenda na koncu sestavi miselni zaključek: “Ne, če mene vprašaš, ste srečna sredina med Škoti in nami. Kot pravi Stoppard: sreča je ravnovesje. Izstopajočemu posamezniku in njegovemu daru nekaj tretmaja drhali običajno kar koristi, čeprav jasno ne toliko, da bi ga zlomil. In ko sva že ravno pri tvoji samokritiki, Christian, se meni vaša varianta družbene ureditve zdi očitno boljša od otoške. Britanska s svojo razslojenostjo veliko bolj kot vaša determinira posameznika glede na njegov rod. Se ti to zdi etično? Učinkovito?” Poleg Toma Stopparda Kenda v svojem popotniškem romanu citira tudi Dickensa, Ibsena, Shakespeara, Orwella, Nietzscheja, Davida Lyncha ter Kajetana Koviča in Gregorja Strnišo. Za ilustracijske vinjete in zemljevide je poskrbela akademska slikarka Nina Čelhar in z zabavnimi skicami še bolj razplamtela bralčevo domišljijo. Kako torej najbolj ustrezno opisati knjigo Evropa; sever, severozahod vsestranskega pisca Jakoba Kende? Najbolje jo opiše kar avtor sam, ko se mu na nekem mestu zareče: “Saj je, kot bi se znašel v bondiadi, in to tako rekoč v vlogi Sherlocka Holmesa …” Tudi bralec, ki se skupaj z avtorjem odpravi na obsežno pot, se ne more znebiti občutka, da je v vlogi detektiva, ki se skuša prebiti skozi labirint geopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in antropoloških izzivov. Ti vsakič znova pripeljejo do ugotovitve o tem, da v življenju ni preprostih bližnjic – ne na področju pohodništva ne na področju pisateljevanja, znanosti in metodologije. Tudi če pohodniki cilj najbolj jasno vidijo pred sabo, se morajo še vedno dvigniti med najvišje hribe in spustiti v najbolj nevarne močvirne doline, preden ga dosežejo … Upamo, da bodo prvemu delu evropske popotniške sage, ki se je začela na severozahodu Evrope, kmalu sledili tudi drugi deli.

Največji svetovni gospodarstvi, Združene države Amerike in Kitajska, sta stopili korak nazaj v trgovinski vojni in dosegli dogovor o znižanju vzajemnih carin za obdobje 90-ih dni. Kot je dejal ameriški finančni minister Scott Bessent po pogovorih v Ženevi, bosta Washington in Peking za ta čas znižala vzajemne carine za 115 odstotnih točk. Po njegovem sta obe strani v razpravah pokazali veliko mero spoštovanja. V oddaji tudi o tem: - Kurdska delavska stranka napovedala razpustitev in konec oboroženega boja. - Po včerajšnjem referendumu napovedana vložitev interpelacije zoper kulturno ministrico Asto Vrečko. - Ob mednarodnem dnevu medicinskih sester množični pozivi k izboljšanju delovnih razmer

Osrednja informativna oddaja Radia Slovenija. Kot podkast so na voljo tudi oddaje Jutranja kronika, Danes do 13h, Po Sloveniji, Radijski dnevnik, Zrcalo dneva. Kratka poročila pa objavljamo v podkastu Novice Radia Slovenija.

Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, na sporedu ob 18.30. Kot podkast so na voljo tudi oddaje Jutranja kronika, Danes do 13h, Po Sloveniji, Dogodki in odmevi, Zrcalo dneva ter Novice Radia Slovenija (kratka poročila od 6.00 do 23.00).

V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.

Beli dim iz dimnika na Sikstinski kapeli v Vatikanu je sinoči naznanil, da je izvoljen novi poglavar Rimskokatoliške cerkve. To je postal ameriški kardinal Robert Francis Prevost, ki si je izbral ime Leon XIV. Novi papež je kmalu po izvolitvi na balkonu bazilike pozdravil številne zbrane vernike in v nagovoru svetu poslal sporočilo miru. Kot je dejal, si želi sinodalno cerkev, ki si vedno prizadeva za mir, deluje človekoljubno in je blizu tistim, ki trpijo. V oddaji tudi: - Ob 80-ti obletnici konca druge svetovne vojne drevi v Stožicah državna proslava. - Ob napovedi povečanja obrambnih izdatkov pomisleki, ali bodo vanje res lahko umeščeni tudi infrastrukturni in drugi projekti. - Začenja se kolesarska dirka po Italiji, na kateri bo Primož Roglič skušal ponoviti uspeh izpred dveh let.

Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice. 81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe. Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ... Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Novi Papež Leon Štirinajsti je v vatikanski Sikstinski kapeli daroval prvo mašo na položaju poglavarja rimskokatoliške cerkve. V obdobju trenj in konfliktov je izrazil obžalovanje zaradi prevelikega prizadevanja za moč. Kot je dejal, mora Cerkev v teh temnih časih osvetljevati pot s svetlim zgledom svojih članov. Več po teh poudarkih oddaje. - Ruski predsednik Putin na paradi v Moskvi: Rusija se bo vedno borila proti nacizmu in rusofobiji - Generalni sekretar NATA pozdravil slovensko odločitev za zvišanje obrambnih izdatkov - V Novi Gorici in Gorici ob Dnevu Evrope povezali mlade z obeh strani mej

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

Indija je sinoči izvedla več zračnih napadov na cilje v Pakistanu. Kot so navedli v New Delhiju, gre za odgovor na aprilski smrtonosni napad na indijski del Kašmirja. Islamabad medtem napoveduje povračilne ukrepe. Drugi poudarki oddaje: - V Vatikanu se bo popoldne začel konklave, na katerem bodo volili novega papeža. - Evropska komisija predstavila načrt dokončne opustitve rabe ruskih fosilnih goriv do konca leta 2027. - Inter prvi finalist nogometne lige prvakov, v drugem polfinalu se bosta drevi pomerila PSG in Arsenal.

Svet si ne more privoščiti še enega vojaškega spopada, je v odzivu na sinočnje indijsko obstreljevanje ciljev v Pakistanu dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Pakistan, ki še naprej zanika aprilski uboj 26-ih turistov v indijskem delu pokrajine Kašmir, napoveduje ukrepanje. Kot je dejal govorec vojske Ahmed Chaudry, si pridržujejo pravico do odgovora na indijsko agresijo ob času, na kraju in na način, ki jim bo ustrezal. Dopoldne so sestrelili več indijskih vojaških letal. V oddaji tudi o tem: - Brezposelnost aprila nižja kot mesec prej, pa tudi kot ta mesec lani. - Za ajdovski park znanja na 16-ih hektarjih veliko zanimanje vlagateljev. - Ljutomerska gimnazija gosti mednarodni filmski festival Student cuts.

V bolnišnici v italijanskem Vidmu je včeraj umrl Božo Zuanella, župnik v Tarčmunu in Sovodnji, zadnji beneškoslovenski duhovnik in čedermac. Decembra bi dopolnil 84 let, v duhovnika je bil posvečen pred 60-imi leti. Bil je izvedenec za imenoslovje in zgodovino Beneške Slovenije. Pred leti je za naš program povedal: Po drugi svetovni vojni so povezali komunizem s slovensko kulturo in jezikom. Pred leti je proti njemu potekal sodni proces zaradi knjige Mračna leta Benečije. Proces na sodišču se je vlekel kar nekaj let, a na koncu je bil oproščen. V zadnjih letih je zaslužen za oživitev prvih svetih obhajil v slovenskem jeziku. Kot je sporočil beneški petnajstdnevnik Dom, je Zuanella umrl zaradi neozdravljive bolezni in ga bodo pokopali v Matajurju. Več boste našli na naši spletni strani.

W Polsce po narkotyki sięgają coraz młodsze dzieci. W poradniach odwykowych pojawiają się już nawet 10-12-latki. Do jednego z warszawskich szpitali codziennie trafia jedno lub dwoje dzieci po przedawkowaniu, próbie samobójczej. Po pandemii próby samobójcze w zdecydowanej większości związane są z narkotykami i lekami. Jeszcze dwa lata temu, to była jedna taka próba w miesiącu. Problem jest ogromny. W rozmowie wokół książki "Noski. Tak ćpają polskie dzieci" udział biorą: współautor (wraz z małżonką Magdą) reportażu Piotr Mieśnik, dr Aneta Górska-Kot - dyrektorka Oddziału Pediatrii warszawskiego szpitala przy ul. Niekłańskiej oraz Mikołaj, jeden - bohaterów książki. 

Vodja nemških krščanskih demokratov Friedrich Merz presenetljivo ni dobil zadostne podpore za kanclerja. Čeprav ima njegova koalicija 328 sedežev v bundestagu, je zanj glasovalo le 310 poslancev. Kot je pojasnila predsednica parlamenta Julia Klöckner, Merz tako ni prejel zahtevane absolutne večine 316-ih glasov, s katerimi bi postal deseti zvezni kancler. V oddaji tudi: - Hamas ne vidi smisla v novih mirovnih pogovorih z Izraelom. - Maturanti pisali prvo polo zrelostnega izpita. - Škoda včerajšnje ujme na območju Cerknega morda milijonska.

Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med letoma 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na podlagi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo jim lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.

Kaum zu glauben aber wahr, wir sind bei Folge 100 angekommen. Egal ob seit der ersten Folge oder erst seit der letzten: schön, dass du da bist. Wir haben uns heute auf zwei Kontinenten zusammengefunden, um mit dir in die nächsten 100 Folgen zu starten.Die Jungs sprechen u.a. über Roberts Aufenthalt in Japan, Smart Home Raffinessen und Bongrauchen. Außerdem erfährst du, warum Kot auf dem Mond dich reich machen kann und was es mit Bruxismus auf sich hat.Den Rest macht dann der Maler – hier kommt Folge 100.Schreib' uns gerne in die Kommentare, seit welcher Folge du dabei bist und lass uns gerne eine Bewertung hier, falls du das nicht schon erledigt hast :)Oha (⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Instagram⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠)Robert (⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Instagram⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠)⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠www.digitales.gift

Med 12. in 17. majem bo pod okriljem Programa Ars prvič v Ljubljani potekala mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, eden najprestižnejših svetovnih radijskih forumov za sodobno umetniško glasbo. Ta bo s koncerti in drugimi dogodki osvetlila sodobno glasbeno ustvarjalnost, s posebnim poudarkom na slovenskih skladateljih. Kot uvod v tribuno bo Program Ars in z njim RTV Slovenija v okviru cikla Jazz Ars All Stars gostil poseben koncert, posvečen 60-letnici Evroradijskega jazzovskega orkestra. O tem glasbenem dogajanju in pomenu tribune razmišljamo z glasbenimi uredniki. Sodelujejo Gregor Pirš, Hugo Šekoranja in Primož Trdan.

Tokratni gost Obrazov sosednje ulice je Gregor Komac, nekdanji namiznoteniški reprezentant, član mariborskega prvoligaša v namiznem tenisu, tudi trener oseb s Parkinsonovo boleznijo. Kot pravi, je to zanj letos zadnja sezona kot aktiven igralec namiznega tenisa, še zdaleč pa v tem športu ni rekel zadnje besede.

Ob današnjem svetovnem dnevu medijev se vrstijo pozivi med drugim k zagotavljanju varnosti novinarjev. Ti se po vsem svetu spopadajo s številnimi izzivi, tudi zaupanje v medijsko delo se ponekod precej znižuje. Novinarji marsikdaj poročajo z zelo nevarnih območij, kot je Gaza, ki je vsak dan podvržena silovitim izraelskim napadom. Kot je dejal namestnik vodje palestinskega Sindikata novinarjev Tahsin al-Astul, je bilo v več kot 17-ih mesecih ubitih 210 novinarjev, ki so poročali o zločinih na območju Gaze. Današnji dan je zato priložnost, da se to izpostavi ter da se po njegovem medijski genocid ustavi. Drugi poudarki: - Obletnica prve narodne vlade Slovenije: zaobljuba dela v korist ljudi vladajoče zavezuje tudi danes. - Minevata dve leti od strelskega pohoda v beograjski osnovni šoli. - Vse več delodajalcev v zaposlitvene oglase vključuje tudi tretji spol.

Na Meddržavnem sodišču v Haagu se je končalo zaslišanje o pravnih obveznostih Izraela do agencij Združenih narodov v Gazi. Danes je svoja stališča predstavila tudi naša država. Kot je poudaril slovenski predstavnik Marko Rakovec, so trenutne razmere v enklavi in na drugih okupiranih palestinskih ozemljih grozljive in nesprejemljive ter zahtevajo takojšnji odziv mednarodne skupnosti v skladu z mednarodnim pravom. V oddaji tudi o tem: - Olajšani postopki za delo tujcev pri nas bodo skušali rešiti hudo pomanjkanje delovne sile. - Zakaj po dveh letih od uveljavitve Pravilnika poklicnih bolezni ta še ni povsem zaživel? - Požar v Tovarni kemičnih izdelkov v Hrastniku pogašen. Vzrok še ni znan.

Ste danes že naredili svojih rekreativnih tisoč gibov? Govorimo o rekreaciji v okviru društev Šole zdravja, katerih člani vsako jutro poskrbijo za svoje zdravje. Vadba 1000 gibov je primerna za vsakogar, dodana vrednost je, da jo izvajajo zunaj. Gospa Silvica Erlih je vodja ljubljanske podružnice društva Šola zdravja. Kot zanimivost je med drugim tudi povedala, da k vadbi še posebej vabijo moške, saj jih ženske po številu nemalokrat prekašajo. Slišali bomo ponovitev oddaje, s Silvico Erlih se je pogovarjala Lucija Fatur.

Slovenija, tukaj sem! je naslov akademije, ki jo pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Kot nam je povedala Anja Katarina Kocmur, letos praznujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, ko se je veliko Slovencev znašlo pred težko odločitvijo ostati doma v potencialni nevarnosti ali iti v tujino. Ogromno jih je odšlo in na tujih tleh so ostali Slovenci in začeli so pisati pesmi in prozo. Nekateri so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. Na akademiji bodo poleg recitatorjev nastopili solisti: Bernarda in Marko Fink, Ivan Andres Arnšek, Lucas Somoza Osterc in Andrej Rustja, violinistka Mojca Jerman in pianist Ivan Vombergar. Nastopila bosta tudi Mendoški oktet in Mešani pevski zbor argentinskih Slovencev v očetnjavi. Akademija bo 10. maja v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.

V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije. Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije. Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.

Kurjenje kresov na predvečer prvega maja, praznika dela, ni le družabni dogodek, temveč tudi opomin na nujnost zagotavljanja delavskih pravic. Na to bodo na številnih dogodkih opozorili tudi sindikalisti. Kot pravi Jolanda Lašič iz zveze svobodnih sindikatov, glavno vodilo ostaja slogan "Vsi za enega, eden za vse". Na spoštovanje svojih pravic posebej opozarjajo tudi mladi, pri katerih ena največjih težav ostaja prekarno delo. V oddaji tudi o tem: - Za odstop od proračunskih pravil Unije neuradno zaprosila tudi Slovenija. - Kijev za preučitev novih dokumentov iz ZDA glede dogovora o redkih rudninah potrebuje še nekaj časa. - Nasprotovanje sodelovanju z anhovsko družbo Alpacem predstavo v okviru EPK premaknilo na Cerje.

Te dni, ko je vse v znamenju pomladi, dela in konca druge svetovne vojne, mora imeti človek železne živce, da se ga kaj od naštetega ne dotakne. Če pa ima srečo ali smolo, da je recimo druga svetovna vojna vplival nanj tudi s premoženjsko ali kakšno drugačno škodo, bo po zakonu, ki ga je koalicija vložila v proceduro, dobil 8000 evrov. Škoda je bila, rajtamo, sicer storjena hipno, kot se za vojno spodobi, izplačilo pa bo po obrokih. Junaški koalicijski poslanci so razložili, da se s tem dejanjem druga svetovna vojna pri nas simbolično končuje. S simboličnim koncem druge svetovne vojne ima razmišljujoči težavo, ker je simbolični konec očitno premalo za dejanski konec. Simbolično drugo svetovno vojno končujemo že trideset let, pa ni videti, da bi bili koncu kaj bližje, kot smo bili leta 1945. Vse tiste lipe, govori, novinarski članki in spravne slovesnosti so bile namenjene simboličnemu koncu druge svetovne vojne, ki pa danes – takoj ko odpremo katerega internetnih forumov ali pa podpremo katerega predmestnih šankov – še vedno traja. Ker so se očitno simbolični prvoborci iz devetdesetih izpeli, se je nova generacija simbolistov zatekla k edinemu, kar zna. Za simbol, ki bo končal drugo svetovno vojno, je izbrala keš. Če simbolično niso znali končati vojne pozivi k spravi in religiozni koncept odpuščanja, ali pa gerontološki fenomen pozabljanja, jo bodo končala nakazila. Sicer v obrokih, a kljub temu. Vojna škoda je bila od nekdaj zanimiva tema, reparacije tudi, a vse te zadeve so urejene in urejane z zakoni, tako da čudi, od kot zdaj takšna vnema po povrnitvi vojne škode. In ko gremo nekoliko bolj v globino novice o vloženem zakonu, uvidimo, da je poteza koalicije vsaj malo cinična. Je pa res absolutno simbolična. Kot pravijo predlagatelji, bodo izplačila dobili upravičenci, ki imajo status žrtve vojnega nasilja. Se pravi izgnanci, interniranci, taboriščniki in ukradeni otroci. Zdaj pa ciničen, ali pač butasti del zakona. Očitno ni koalicijskim poslancem nihče povedal, da praznujemo osemdeset let od končanja vojne in da žrtev vojnega nasilja ni več. Ker bi bili danes stari nekje od sto do sto dvajset let. Žrtve vojnega nasilja so večinoma že pomrle. In ker tako odškodnin, pa čeprav v obrokih, zakon ne bo mogel izplačati, ker jih nima komu, imajo poslanci v skrajni konsekvenci prav. Ker bo izplačilo, ki ga ne bo – simbolično, se bo tudi vojna, ki je ni – simbolično končala. Ampak se ne bo. Za to pa bodo, kot za toliko stvari v naših življenjih, poskrbele srednješolske učiteljice slovenščine in mojstri, ki urejajo slovensko maturo. Za letošnji maturitetni esej so slovenisti v svoji brezkrajni modrosti izbrali vojno tematiko. Ker je toliko vojn okoli nas in ker eno menda pričakujemo zdaj zdaj tudi na naših tleh, je dobro, da osemnajstletniki o njih malo razmišljajo. In so maturanti fasali Jančarja in Kocbeka. Z uravnotežnega stališča bi človek, ki ni komparativist, zapisal, da tema ni zgledno ideološko uravnotežena in da partizani na maturi simbolično izgubljajo vojno, ampak kdo smo mi, da dvomimo v srednješolsko slovenistično pamet. Menimo pa, da slovenisti in slovenistke z nenehnim obnavljanjem medvojne travme – s katero otroci, rojeni nekje leta 2008, nimajo popolnoma nič – skrbijo, da plamen druge svetovne vojne in slovenskega razkola vsaj na simbolni ravni nikoli ne ugasne. Večji del teh zaslug si seveda pripisujemo mediji, ampak tudi šolstvo ob politiki nima čistih rok. Če se človek nad tem priduša, mu šolniki nemudoma očitajo sindrom Trnuljčice. Češ, kako naivno je gledanje, da vojn ne bi bilo, če se o njih ne bi pogovarjali. Najbrž imajo prav, in človeška bestialnost je inštalirana sui generis, ampak vseeno se zdi vojna na maturi pretirana tema. Sicer pa je res, da slovenisti in primerjalni knjižničarji menijo, da je visoka literatura le tista, ki vsebuje travmo. Večja je travma, kakovostnejše je pisanje. Tako so pred desetletjem ob Alamutu maturantom naložili razmišljanje o samomoru; tudi letošnja tema, ko partizani, Nemci in domači izdajalci mrejo v snopih, ni daleč od ultimativne zateženosti. Ker če že otroci morajo razmišljati o vojni in če jih mora v meditativno stanje spraviti literatura … kaj pa, če bi jim dali brati Švejka? Gre za ultimativno protivojno knjigo. Ali pa Kavelj 22, prav tako. Ali pa Zbogom orožje. Ali pa Mladi levi. Razmišljujoči se ne more znebiti vtisa, da sta Jančar in Kocbek zapovedana izključno zaradi tega, da se nalaga nove generacije na kres narodovega razkola in je teza o mladini, ki si bo z razmišljanjem o vojni primerno trasirala pot v odraslost, približno tako manipulativna in dnevnopolitično motivirana, kot je izplačilo osmih jurjev desetim stoletnikom.

Et si on se lançait dans la location courte durée ??? Après avoir : ➡ passé pas mal de nuits dans différents logements  ➡ échangé avec plein de propriétaires satisfaits ➡ bossé avec des coachés de notre programme Ascension Immo sur leur projet  On se rend bien compte des avantages de ce mode d'exploitation : ✅ Rentabilité boostée  ✅ Une plus grande maîtrise sur son bien ✅ La possibilité de créer quelque chose de beau ✅ Les rencontres... Mais on garde aussi clairement à l'esprit les désavantages : ❌ Le gros travail de mise en route  ❌ La charge mentale  ❌ Les risques de tomber sur de mauvais voyageurs (ou une intervention du GIGN) ❌ L'instabilité des revenus... Bref, il y a beaucoup de pour et de contre ! Dans cet épisode, on vous révèle si on est prêts ou non à se lancer dans ce type d'exploitation. On vous y partage les 3 options qui existent aujourd'hui pour réaliser ce type d'investissement en Belgique. Bonne écoute ! www.money-mindset.be 

Po dvanajstih letih vodenja rimskokatoliške cerkve je umrl papež Frančišek, ki je bil prvi jezuit in prvi Južnoameričan na tem položaju. Kot vsak papež je tudi on pustil pečat v delovanju največje krščanske cerkve. Šele čas in njegov naslednik bosta pokazala, kako močna in globoka je njegova zapuščina. O tem z gosti tokratnega Studia ob 17-ih. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; dr. Nadja Furlan Štante, teologinja, znanstvena svetnica, Znanstveno-raziskovalno središče Koper; dr. Boštjan Udovič, prof. mednarodnih odnosov, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Mojca Širok, dopisnica RTV iz Rima.

Konec druge svetovne vojne je prinesel velike spremembe v Sloveniji in Jugoslaviji. Komunistična partija je prevzela oblast in se lotila reorganizacije športa, oziroma po novem fizkulture, po sovjetskem vzoru.V prvi povojni epizodi smo obdelali prve tekme po osvoboditvi, ustanavljanje novih fizkulturnih društev na temelju prejšnjih športnih klubov, prvo jugoslovansko povojno nogometno prvenstvo, na katerem so sodelovale reprezentance republik in ne klubi in prvo povojno slovensko prvenstvo, ki je dalo zelo presenetljivega prvaka.Kot ponavadi vam v naši družbi ne bo dolgčas, saj je bizarnih anekdot in nenavadnih dejstev v prvem povojnem obdobju na pretek.

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Ruski napad na ukrajinsko mesto Sumi, v katerem je bilo ubitih več kot 30 ljudi, je med evropskimi zunanjimi ministri v Luksemburgu sprožil pozive k okrepitvi pomoči Ukrajini. Da je to prava poteza, meni tudi vodja evropske diplomacije Kaja Kallas. Kot dodaja, je treba pritisniti na Rusijo, da bo ustavila to vojno. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Japonska v korak s svetom kljub tradicionalno pacifistični drži stopa s krepitvijo vojaške in vesoljske industrije. - Ljubljanski UKC v svetovnem vrhu robotske kirurgije, ki bolnikom omogoča manj tvegane in manj invazivne posege. - Jezuitski red se je zaradi prepočasnega odzivanja na pritožbe opravičil domnevnim žrtvam zlorab Marka Rupnika.

Evropska unija je odobrila povračilne ukrepe na ameriške carine za jeklo in aluminij. V Bruslju ob današnjem začetku veljavnosti carin vseeno poudarjajo pripravljenost na pogajanja. Kot pravi državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Matevž Frangež, Slovenija podpira skupen evropski odziv, ki je v tem pogledi po njegovih besedah skrbno odmerjen, zato da ne poslabša dodatna pogojev za gospodarstva in izvoz evropskih izdelkov. - Zaradi ameriških carin in vse večjega strahu pred globalno recesijo so v Nemčiji pohiteli s koalicijskim dogovorom. Danes so ga dosegli in podpisali konservativci in levosredinski Socialni demokrati. - Kakšni so učinki prenovljenega plačnega sistema v javnem sektorju? O tem danes prvič po uveljavitvi razpravljajo vlada in sindikati, na mizi imajo poročilo delovne skupine. Kot je povedala državna sekretarka na ministrstvu za javno upravo Mojca Ramšak Pešec, so vsi odzivi povezani z nestrinjanjem z vrednotenjem delovnih mest v kolektivnih pogodbah. - Parlamentarna preiskovalna komisija ni kazensko ovadila nekdanjega prvega moža policije Boštjana Lindava, kot ji je naložil državni zbor. Namesto tega je z dopisom odločanje prepustila policiji.

Od danes veljajo 10-odstotne ameriške carine na uvoz blaga, v sredo pa bo začel veljati sveženj dodatnih, še višjih carin za približno 60 držav in Evropsko unijo. Unija ponuja pogajanja o carinah, a hkrati napoveduje povračilne ukrepe. Ni pa to vse, kar lahko stori pri soočanju s sedanjo carinsko krizo. Kot je dejal predstavnik gospodarske zbornice Evropske unije na Kitajskem Adam Dunnett, je bil doslej pristop Unije iskanje tistih, ki so pripravljeni na sodelovanje. Kot je nakazal, Združene države očitno na to niso pripravljene, zato morajo preostale države okrepiti medsebojno sodelovanje. V oddaji tudi: - Ukrajina: premirje bi že lahko dosegli, vendar ga Rusija zavrača - Kaj v praksi pomenijo dogovorjene spremembe pokojninske zakonodaje? - V okviru prostovoljskega Dneva za spremembe na Notranjskem akcija pogozditve

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Zaključek planiškega praznika je prinesel neizmerno slavje v dolino pod Poncami. Ob današnji zmagi Anžeta Laniška se v Planico z neverjetnim skokom Domna Prevca vrača tudi svetovni rekord. Kot je dejal novopečeni rekorder, si je zgodovinski mejnik želel bolj kot karkoli drugega. Današnje športno slavje je dopolnil še kolesarski as Primož Roglič, ki je vnovič osvojil dirko po Kataloniji. Ostali poudarki oddaje: - Hamas sprejel nov predlog o prekinitvi ognja v Gazi, Izrael poslal svojega. - Nepremišljeni odzivi na ameriške carine bi lahko škodili evropskemu gospodarstvu, svari stroka. - V okviru tedna slovenske drame nocoj živa uprizoritev radijske igre grem greš greva.

Kot vsi pravi Slovenci se tudi člani ekipe Radia Ga Ga – Nova Generacija danes oglašajo iz Planice, kamor bodo kljub prepovedi ob pomoči Helene Blagne pretihotapili legendarnega Andreja Stareta. V Planici so seveda tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je mami za materinski dan obljubil skok v tandemu, pa predstavniki stranke Levica, ki po Sloveniji odpirajo gradbene projekte, Franc Kangler, ki tokrat namesto prometa ureja parkiranje, La Toya pa bo del inšpekcije službe, ki slači tekmovalce in preverja drese. Poleg tega se bo Uroš Slak z Dimitrijem Ruplom, Angelco Likovič, Martinom Strelom in ministrom Sajovicem pogovarjal o novi realnosti in o tem, kako si pripraviti zaloge hrane za 72 ur, družina Strojan se bo navduševala nad prihodom tujih delavcev in verjetno še kaj tretjega, vse to v petek dopoldan na Prvem.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Ludzie współcześni przez tysiące lat żyli równolegle z innymi hominidami, np. znanymi chyba wszystkim neandertalczykami (ale nie tylko). Nie żyliśmy w jednych grupach, ale na pewno się spotykaliśmy, a przez jakiś czas również się z nimi krzyżowaliśmy. Potem przestaliśmy (to zresztą bardzo ciekawe dlaczego, o czym niżej), ale raczej nie oznaczało to wrogości, nie mamy żadnych znalezisk świadczących o obopólnej agresji. Dzięki dostępności badań genetycznych nasza wiedza o innych hominidach gwałtownie się poszerzyła w ciągu ostatnich 20 lat. O aktualnym stanie wiedzy i niesamowitych perspektywach rozmawiam z prof. Małgorzatą Kot z Wydziału Archeologii UW, która za parę miesięcy ponownie wyrusza do Azji Centralnej, w wysokie góry zachodniego Tienszanu i Pamiro-Ałtaju, by tam szukać śladów relacji ludzi współczesnych z innymi hominidami, tym razem w projekcie finansowanym z grantu ERC Consolidator Grant.Od dawna wiemy, że człowiek współczesny wyewoluował w Afryce i stamtąd wywędrował na inne kontynenty. Genetyka mówi nam więcej: wyjść było kilka. Pierwsze trzy populacje, które dotarły do Europy, po prostu wymarły. My jesteśmy potomkami tej czwartej. Nasi przodkowie poradzili sobie w lodowatej Europie, choć byli przystosowani do warunków afrykańskich. – Brak morfologicznego dostosowania nadrobiliśmy kulturowo – opowiada badaczka. Czyli nauczyliśmy się, jak się ubrać, jak polować i jak mieszkać, by przeżyć. Dość szybko straciliśmy ciemny pigment, częściowo w wyniku ewolucji, a w dużej mierze dzięki krzyżowaniu się z neandertalczykami.Tajemnicza sprawa jest taka, że wcale nie trwało to długo. – Wiemy, że my z neandertalczykiem krzyżowaliśmy się tak naprawdę bardzo krótko, to było jakieś 4-5 tysięcy lat – mówi prof. Kot. A przecież spotykaliśmy się o wiele, wiele dłużej. Hominidy wędrowały w grupach rodzinnych po 8-10 osób. W grupach liczyło się pochodzenie „po mieczu”, mężczyźni byli ze sobą genetycznie spokrewnieni, a córki odchodziły do innych grup. Nie wiemy, jak to dokładnie przebiegało, ale pojedynczej kobiecie na pewno trudno byłoby przeżyć samotnie, więc do wymian musiało dochodzić przy okazji spotkań grup. – Myślę, że każde spotkanie z grupą ludzką było wtedy wartościowe, czy to byli neandertalczycy, czy denisowianie – tłumaczy badaczka. To była szansa na wzbogacenie puli genetycznej. Co ciekawe, nie znaleziono ani jednych szczątków neandertalczyka z genami ludzi współczesnych. Przypuszcza się, że kobiety ludzi współczesnych nie były w stanie urodzić dziecka neandertalczyka – to były dzieci większe, z dużo większą głową. Są też dowody na krzyżowanie się neandertalczyków z denisowianami, a stan wiedzy zmienia się z każdym nowym znaleziskiem.W odcinku usłyszycie też, jak się przygotować do badań w górach Uzbekistanu, dlaczego prof. Kot wierzy, że znajdzie tam ślady denisowian (byli genetycznie dostosowani do życia w wysokich górach!) i dlaczego to inne populacje wyginęły, choć my też byliśmy na granicy wymarcia. Jestem totalnie zafascynowana tym tematem (i panią profesor!)  Polecam gorąco!

Peter Kavčič je motorist z dušo, glavo in srcem. V podcastu doživeto spregovori o trenutku, ko je na sosedovi koruzni njivi prvič odprl plin Yamahine kroske, o večkratni udeležbi Dakarskega relija v vlogi novinarja, komentiranju prenosov dirk MotoGP in občutkih pri polaganju peklensko hitrega BMW M 1000 RR. Kot enega novinarskih vrhuncev izpostavi vožnjo dirkalnega MotoGP Kavasakija. Čelado na glavo in gas v poslušanje! Bonus pike: v brlogu Atmosfercev se prvič znajde tudi motocikel! POLOŽNICE:- OSVOJI TEDENSKI BREZPLAČNI NAJEM TRIUMPH TRIDENT 660: https://www.motoxgeneration.com/sl/nagradna-igra-osvoji-tedenski-brezplacni-najem-triumph-trident-660- TRIUMPHA IZ STUDIA NAJDEŠ PRI https://www.motoxgeneration.com/sl/- YOGI TRGOVINA Z MOTORISTIČNO OPREMO: https://www.yogi.si- PLEŠKO MOTO NA NOVI LOKACIJI: https://pleskomoto.comZAPISKI:-PEROTOVA SPLETNA STRAN: https://www.motoavantura.si

Napete geopolitične razmere in grozeče trgovinske vojne vodijo v veliko negotovost tudi v gospodarstvu in v nepredvidljivost na finančnih trgih. Ob teh razmerah so predvsem za male, manj poučene vlagatelje še bolj kot sicer zanimive varne naložbe, ki pa so vendarle tudi donosne. Kot zagotavljajo na finančnem ministrstvu, bo taka tudi druga izdaja slovenske ljudske obveznice. Vpis se začenja danes, potekal pa bo do 21-tega marca prek treh bank - NLB, OTP in BKS, ter borznoposredniške hiše Ilirika. V oddaji tudi: - Slovenija začenja delavce dejavno iskati v Aziji. - V Savdski Arabiji priprave na jutrišnje srečanje predstavnikov Združenih držav in Ukrajine. - Košarkarji Olimpije v jadranski ligi v Stožicah premagali Crveno zvezdo s 74:69.