Podcasts about Kot

Premierje v Gazi še drži, Hamas naj bi pravkar začel izpuščati preostale izraelske talce, Izrael pa prve palestinske zapornike. V Izrael bo dopotoval ameriški predsednik Donald Trump, ki je pred odhodom zatrdil, da je vojna končana. Kot je dejal, ga ne skrbi, saj imajo zelo dober dogovor za vse. Trump se bo udeležil tudi slovesnosti v Egiptu ob potrditvi mirovnega načrta za Gazo. Ostali poudarki oddaje: - V Ljubljani sklepno dejanje zasedanja parlamentarne skupščine zveze Nato. Govornik tudi generalni sekretar zavezništva Mark Rutte. - Nov sistem dolgotrajne oskrbe še vedno z veliko nejasnosti. Na prevedbo vanj čaka 22 tisoč stanovalcev. Kaj bo s tistimi, ki so brez skrbnikov? - Na prelazu Vršič dvotedenski testni režim z zapornicami in prevzemom parkirnega listka že v dolini. Uvedba ureditve in parkirnine prihodnje poletje.

Vlada se je lotila ključnih točk za prihodnost Šaleške doline in opuščanje uporabe premoga. Zakon o zapiranju premogovnika Velenje želi sprejeti še ta mesec. Usklajen je z vodstvom premogovnika, ne pa s sindikati. Kot poudarja sindikalist Simon Lamot, so med drugim sporne zadeve glede predčasnega upokojevanja rudarjev. V oddaji tudi o tem: - Vzajemna začela postopno izplačevati premijo dopolnilnega zavarovanja - Evropska komisija predlaga ukrepe za zaščito evropskega jeklarstva - V Egiptu nadaljevanje pogajanj o končanju vojne v Gazi

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.V Frekvenci X tokrat potujemo v svet visokoenergijske astrofizike z izjemno znanstvenico Carole Mundell. Z njo se bomo pogovarjali o črnih luknjah, eksplozijah zvezd, umetni inteligenci, znanstveni diplomaciji ... in tudi o tem, kako je v laboratoriju odkrivala rojstva novih črnih lukenj, medtem ko je njen novorojenček spal. Carole Mundell je astrofizičarka, direktorica znanstvenega programa pri Evropski vesoljski agenciji, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade in prva ženska, ki ji je Univerza v Novi Gorici podelila častni doktorat. V tej sezoni imamo tudi novost - rubriko Xpertiza: letos bomo ob koncu vsake epizode posebno pozornost namenili mladim raziskovalcem, doktorskim študentom in doktorjem znanosti na začetku kariere. S svojim delom redko zaidejo pod medijske žaromete, čeprav pogosto opravljajo izjemno pomembno raziskovalno delo. Kot prvi v Xpertizi gostuje doktorski študent filozofije na Univerzi v Mariboru Martin Justin, ki je pretekli teden dobil tudi nagrado Uroša Seljaka za najboljše znanstvene objave slovenskih študentov. 13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Ameriški predsednik Donald Trump je včeraj gostil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je Belo hišo obiskal že četrtič letos. Podprla sta Trumpov mirovni predlog za Bližnji vzhod in Gazo v 21-ih točkah. Kot je dejal Trump, je sklenitev mirovnega sporazuma zelo blizu, čeprav Hamas še ni privolil v pogoje. v oddaji tudi o tem: - Ob vse hujši krizi v avtomobilski industriji nemška vlada išče rešitve za izhod iz gospodarske stagnacije. -Odbora za obrambo se bo seznanil z ustanovitvijo obrambne družbe Dovos - Prevajalci, tolmači in lektorji pozivajo h kritični rabi umetne inteligence pri prevajanju

Vrstijo se odzivi na mirovni načrt za Gazo, ki ga je ameriški predsednik Donald Trump predstavil izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju. Z načrtom se strinja Evropska unija, odzvali so se tudi voditelji številnih držav - med drugimi Slovenije, Francije, Italije in Nemčije. Kot je dejal nemški kancler Friedrich Merz, je omenjeni predlog najboljši način za končanje vojne. Hamas še preučuje načrt. Drugi poudarki oddaje: Evropska unija bo Ukrajini namenila dve milijardi evrov za obrambo pred droni. Poštarju v Kopru grozi odpoved, ker je prehitro raznosil pošto. Nekdanji minister Hojs osumljen sodelovanja s Kavaškim klanom

Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo Correct the map za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najbolj pogosto uporabljen prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (1512 – 1594), bolj znan kot Gerardus Mercator, namreč popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, na primer, Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14x večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth iz leta 2018 (na priloženi sliki) V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s Katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, v primeru okvar satelitske navigacije, pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta še vedno plovbi primernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega pa ljudje iz slovenskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t.im. »krivdo belega človeka«. Ta velja za bivše in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope. Kot zanimivost še to, pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič – alumni Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta sodelovala z njim še Bernhard Jenny, in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih dejanskih velikostih. FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l.2018 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection

Ameriški predsednik Donald Trump je po srečanju z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem v Beli hiši dpredstavil predlog za mir v Gazi. Ta med drugim predvideva prehodno mednarodno upravo za enklavo, osvoboditev vseh izraelskih talcev v zameno za približno 2 tisoč palestinskih zapornikov, konec vojne in operacij izraelske vojske v Gazi ter njen postopen umik, pa tudi dostavo obsežne humanitarne pomoči v enklavo. Kot je dejal Trump, se arabske in muslimanske države z načrtom zavezujejo k hitri demilitarizaciji Gaze ter takojšnji razorožitvi Hamasa in drugih terorističnih organizacij. Izraelski premier Netanjahu je podprl predlog in napovedal popolno uničenje Hamasa, če gibanje ne bo privolilo predloga.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.

Kakšnih 1.200 ljudi se je v soboto zvečer zbralo v Kobaridu na predavanju priznanega italijanskega zgodovinarja, profesorja in avtorja številnih nagrajenih knjig Alessandra Barbera. Predvsem z italijanskega vidika je obudil spomin na 12. soško bitko oktobra 1917, o čemer je leta 2017 napisal tudi knjigo. Barbero je poudaril, da je bila bitka pri Kobaridu več kot le vojaški poraz – bila je izraz globljih družbenih in političnih problemov, ki so imeli trajne posledice za Italijo in širšo Evropo. Kot poudarja Barbero, je dogajanje pred več kot 100 leti opomin, da je zgodovina zbirka človeških dejanj, ki se lahko ponovijo, zato je pomembno, da se iz nje učimo in si prizadevamo za mir in spravo. Glavni organizatorji dogodka so bili Fundacija Poti miru, Znanstveno-raziskovalni center SAZU in kulturno društvo eStoria, ki v Gorici organizira enega najpomembnejših zgodovinskih festivalov v Evropi. Na dogodku, ki je bil del Interreg projekta Beyond Walk of Peace, je bila tudi Mariša Bizjak.

Die Maus zum Hören - Lach- und Sachgeschichten. Heute: mit Geschichten über Papageien, Vögeln und ihrer Kacke, einem Besuch in einer Tierklinik, mit André und natürlich mit der Maus und dem Elefanten. Tierische Doku: Zwergpapageien in der Tierklinik (05:49) Frage des Tages: Wie können Papageien Körner aufpicken? (14:07) Fragen verboten: Papagei in Not (25:30) Warum heißt es Papagei, nicht Mamagei? (35:40) Warum haben Vögel weiße Vogelkacke? (46:48) Lauderbachs Musikschule für Coole (53:16) Von Andre Gatzke.

Gost je bil rektor bazilike na Brezjah p. Robert Bahčič. Kot frančiškan je spregovoril o nastajanju Potrjenega Vodila sv. Frančiška, kar ni bilo najbolj enostavno.

Film Ena bitka za drugo v neizprosnem tempu vrsti eno temo za drugo: revolucija, spolnost, starševstvo, militarizem, rasizem, migracije … Pa to so le glavne teme, ki jih odpira. Nekatere na svež in izviren način, druge pa površno in neprepričljivo. Režiser in scenarist Paul Thomas Anderson si je tokrat očitno zadal preveč, pa ne le na ravni scenarija. Čeprav so nekateri deli filma pričakovano odlični in jih je pravi užitek gledati, pa je v celoti gledano zmeden in nekonsistenten. Ko začnemo uživati v sočnih dialogih, nas vrže v akcijo. Ko se sprostimo ob akcijskih prizorih in dobri glasbi, nas prestavi v družinsko melodramo. Ko se vživimo v glavne junake in njihove odnose, pristanemo v satiri. Ko se začnemo smejati, nas šokira in zapeljuje. Kot da to ne bi bilo dovolj, tudi v glavnih junakinjah in junakih, ki jih večinoma izvrstno upodobi zvezdniška zasedba, ne najdemo sidra. Takoj potem, ko se z njimi poistovetimo, ko jih vzljubimo ali zasovražimo, nam jih film vzame – dokončno ali vsaj začasno. Izjemnih likov, kot so zdelan in zmeden, a hkrati srčen oče Pat oziroma Bob (Leonardo DiCaprio), samosvoja in močna upornica Perfidia (Teyana Taylor) in zadrto zavrti, a hkrati neuničljivi polkovnik Lockjaw (Sean Penn), je v filmu na pretek. A noben izmed njih kljub skoraj triurni dolžini ne dobi dovolj prostora, da bi na platnu res zablestel. Tempo filma s tem ponekod celo spominja na podoben slog nekega drugega Andersona – Wesa, a tudi pri tem ne vztraja, oziroma se jemlje veliko preresno, da bi lahko deloval kot skrajno odbit, domišljijski odsev absurdne realnosti. Rezultat je zgodba, ki ves čas bolj ali manj drsi po površini, kot na hitro zlepljen kolaž aktualnih tem, zvezdniških imen, dobrih posnetkov in zanimivih okolij. In čeprav je vse to občasno posneto vrhunsko, nas film kot celota nikoli prav ne potopi v globino svojih likov, njihovih čustev in družbenopolitičnega konteksta, v katerega so postavljeni. Posledično na koncu izpade reakcionarno namesto revolucionarno. Konzervativno namesto napredno. In večkrat neokusno namesto izzivalno. Ponekod je razvlečen in dolgočasen, saj ljudje še kar blebetajo, medtem ko čakamo, kaj se bo zgodilo. Spet drugič pa preveč odrezav in prenagljen, saj bi želeli slišati ali videti še več, preden nas vrže v novo, popolnoma drugačno situacijo. Ena bitka za drugo je skratka eden tistih filmov, v katerem je marsikaj dobrega, celo odličnega, a se to nikoli ne poveže v delujočo, prepričljivo celoto. Kot bi Paul Thomas Anderson v skladu z naslovom snemanje res razumel kot eno bitko za drugo. Ko bi morala priti končna, veličastna zmaga, pa mu je zmanjkalo navdiha (in časa) za piko na i, ki bi vse povezala v res dober film. Teh smo od njega že vajeni in jih skoraj pričakujemo. Morda pa ta pričakovanja, ki jih dodatno napihujejo hvalospevi ameriških kritikov, prav tako naredijo svoje. Filmar, katerega odlika je prav preseganje pričakovanj in zapovedi, se je tokrat ujel v lastno past.

Odmevajo uvodni govori svetovnih voditeljev na 80. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov. Medtem ko je bil ameriški predsednik Trump kritičen do delovanja Svetovne organizacije in držav, ki so v zadnjem času priznale Palestino, je slovenska predsednica Nataša Pirc Musar pozvala k multilateralizmu in h končanju genocida v Gazi. Kot je dejala, nismo ustavili ne holokavsta, ne genocida v Ruandi in ne nismo ustavili genocida v Srebrenici. Ustaviti moramo genocid v Gazi. Izgovorov ni več, je bila jasna predsednica. Drugi poudarki: - Kremelj: Rusija nima druge možnosti kot nadaljevanje ofenzive. - Krepitev sredstev za varnost ni grožnja, ampak priložnost, poudarja premier Golob. - Slovenski paraplezalci osvojili dve odličji na svetovnem prvenstvu.

Na drugi dan splošne razprave Generalne skupščine Združenih narodov je iranski predsednik Masud Pezeškian dejal, da Teheran ni in nekoliko ne bo razvijal jedrskega orožja. Kot glavnega krivca za nemire v regiji pa je obtožil Izrael. Eden bolj pričakovanih je bil tudi govor ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega.

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

V napadu izraelskih sil je bil popolnoma uničen osrednji klinični center v mestu Gaza. Tarči obstreljevanj sta po podatkih palestinskih zdravstvenih virov še najmanj dve kliniki. Od začetka vojne v Gazi je bilo ubitih več kot tisoč 700 zdravstvenih delavcev. Medtem se v mednarodni skupnosti vrstijo pozivi k zaustavitvi napadov in mirni rešitvi dveh držav. Kot je dejal predsednik Evropskega sveta Antonio Costa, Unija obsoja vojaško ofenzivo v Gazi. Po njegovih besedah Evropska unija znova poziva k takojšnjemu premirju, neoviranemu dostopu humanitarnih organizacij in končanju negotovosti. Zavzema se tudi za takojšnjo in brezpogojno izpustitev vseh talcev. Drugi poudarki: - Minister Boštjančič: Za uresničitev obljube o božičnici bo treba izpeljati še nekaj korakov. - Državni zbor o noveli zakona, ki naj bi izboljšala pogoje za kulturno dejavnost in umetniško ustvarjanje. - V ljubljanskem UKC-ju prva robotska presaditev ledvice žive darovalke pri nas.

Premier Robert Golob vztraja pri uvedbi obvezne božičnice. Kot je še enkrat zatrdil, pri odgovarjanju na poslanska vprašnja, bo ta obvezna za vse, saj so po njegovem zaposleni tako v zasebnem kot javnem sektorju največje bogastvo in največji kapital naše države. Golob je med drugim napovedal tudi ukrepe na področju oblikovanja cen hrane. Ostali poudarki oddaje: - Na konferenci o rešitvi izraelsko-palestinskega vprašanja v obliki dveh držav danes predvidoma nova priznanja Palestine. - 50 tisoč protestnikov v Budimpešti izrazilo nasprotovanje sporni plakatni kampanji, ki jo Orbanova vlada financira z javnim denarjem. - Slovenski odbojkarji z Američani za uvrstitev v četrtfinale svetovnega prvenstva.

Piše Ana Geršak, bere Maja Moll. Balada o trobenti in oblaku sodi med klasike slovenske književnosti 20. stoletja, k priljubljenosti tega zvrstno izmuzljivega teksta pa je veliko prispevala tudi filmska priredba Franceta Štiglica iz leta 1961. Novelo oziroma povest oziroma kratki roman je Kosmač v več delih prvič objavil v reviji Naša Sodobnost v letih 1956 in 1957; kot beremo v izčrpni spremni besedi Andraža Gombača pa je v knjižni obliki izšla šele tri leta po filmski priredbi in še to v skrajšani obliki. Kot vsaka dobra klasika je tudi Balada bila in gotovo še bo deležna številnih in raznovrstnih literarnih interpretacij, zato se bom pomudila le pri tisti, ki nagovarja trenutno znova aktualno dilemo avtorskega družbenega angažmaja. Tokratna izdaja je ponatis prvotne revijalne objave, ki je vsebovala več pasaž, namenjenih razgrinjanju pisateljskih notranjih konfliktov. Oziroma natančneje: konfliktov med literarno fikcijo in resničnostjo, zapisanih v času, ki je od pisatelja terjal predvsem družbeni angažma v načinu upodabljanja prizorov iz obdobja fašistične in nacistične okupacije med drugo svetovno vojno. Kot bi lik pisatelja utelešal diskrepanco med socrealistično usmerjeno vizijo literature in dejansko vojno izkušnjo. Balada o trobenti in oblaku povezuje vzporedni zgodbi o junaškem Temnikarju in strahopetnem Črnilogarju. Povzetek zveni kot zasnova pravljice pa tudi sicer ima zgodba nemalo pravljičnih elementov, recimo kontrastiranje likov, ki se, takole na hitro, delijo na etično dobre in slabe. Ideja dvojnosti je ostala zapisana tudi v naslovu, ki ga je avtor na kratko razložil z besedami, da trobenta predstavlja smrt, oblak pa življenje. Še pomenljivejši je bil prvotni podnaslov: »Osnutek za dvoje novel, ki sta ostali osnutek.« Svetova, prepletena v duhu maksime, ki pravi, da je življenje bolj neverjetno od domišljije, povezuje lik pisatelja Petra Majcna. Ta se zateče na dolenjsko podeželje, da bi v miru napisal zgodbo, ki ga preganja že dlje časa, o Temnikarju in njegovi družini. Zgodba še ni napisana in do konca pripovedi niti ne bo: razraščala se bo zgolj v Majcnovi domišljiji, njen zaplet pa bo usodno posegel v življenje Črnilogarjeve družine, s čimer se bo izpolnilo Majcnovo nekoliko samovšečno zatrjevanje, da je Temnikar »resničen«. Kolikor bolj se bo lik pisatelja prepuščal lastnim vizijam, bolj bo bežal od znamenj, ki nakazujejo na »resnično« tragedijo svojih gostiteljev. Balada o trobenti in oblaku je pripoved o nezmožnosti ubesedovanja resničnosti v času, ko je resničnost nasilja že davno presegla domišljijo. Peter Majcen, Kosmačev alter ego, ki že z imenom namiguje na lastno neznatnost, morda celo povprečnost, zasleduje za tisti čas tipično herojsko in skoraj pravljično zgodbo o pogumnem kmetu in njegovi nič manj pogumni ženi, ki v dobro kolektiva, družbe, nacije žrtvujeta sebe in svojo družino. Majcnova naracija preigrava klišeje povojne proze, domnevne šibkosti, ki naj bi jih imela Temnikarja, pa so bolj kot ne literarnega značaja in namenjene temu, da junaka približajo sleherniku, zaradi česar je njuna žrtev le še bolj herojska. A v Majcnovo pripoved ves čas vdira resnično življenje v podobi posameznikov, ki so tragedijo, sumljivo podobno Temnikarjevi, doživeli na lastni koži in ki jo želijo na vsak način deliti s pisateljem. Ta se jih panično otepa, kot bi intuitivno zaznal nevarnost, ki jo njegovi popolno zasnovani narativi predstavlja nepopolna dejanskost. Nasprotje Temnikarju tako uteleša lik, ki je daleč od tedanje predstave junaškega. Črnilogar je opisan kot izdajalec, kot posameznik šibke volje, ki za svojo strahopetnost krivi gospodovalno ženo. Pripovedni liniji sta v uravnoteženem kontrastu, tako kot liki, pri katerih je hitro prepoznavno kdo sodi na katero stran. Majcen namreč že od samega začetka v Črnilogarju prepoznava nekaj, kar ga odbija, in čeprav se zdi, da bi se morala perspektiva v nekem trenutku zasukati, se to ne zgodi. Tudi v tej dosledno izpeljani naravnanosti likov je nekaj pravljičnega. Balada o trobenti in oblaku je danes, v času tolikerih svetovnih konfliktov, relevantna ravno zaradi dileme angažmaja, ki jo lik Petra Majcna ubeseduje v Kosmačevem imenu: v svojem prizadevanju, da bi upodobil idejo nekega junaštva, je taisto idejo upodobil tako, da jo je preslikal v negativ. Že res, da je junak zgodbe Temnikar, a Balada je zgodba o Črnilogarju, sodobna parabola o tem, da bo posameznika vedno dohitela teža njegovih dejanj.

Mednarodni dan miru tudi letos poteka v senci oboroženih spopadov po vsem svetu, je v poslanici dejal generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Kot je povedal, smo priča eksploziji konfliktov, kršitvam mednarodnega prava, število beguncev pa je največje doslej. Ob dnevu miru je tako pozval vsakega posameznika, naj bo glas tistih, ki ga nimajo. Ostali poudarki oddaje: - Ob več deset žrtvah napadov v Gazi znova tudi smrti zaradi lakote. - Nizozemska policija po nasilnih protimigrantskih protestih v Haagu napoveduje nove aretacije. - Med spletnimi prevarami prevladuje fišing, veliko tudi zlonamerne programske opreme.

Združeno kraljestvo, Avstralija in Kanada so priznali Palestino. Kot so dejali, s tem želijo obuditi upanje na mir in rešitev dveh držav. Kot je dejal britanski premier Keir Starmer, se danes pridružujejo 150-im članicam Združenih narodov, ki so Palestino že priznale. Gre za obljubo palestinskemu in izraelskemu narodu, da je mogoče doseči boljšo prihodnost. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je medtem v odzivu znova zatrdil, da palestinske države ne bo. Drugi poudarki: - Nekatera evropska letališča po kibernetskem napadu še vedno ne obratujejo neovirano. - Z dolgoročnim jemanjem zdravil brez recepta lahko nehote prikrijemo resnejše težave. - Pogačar v vožnji na čas za las zgrešil bron, Čeh v finalu meta diska osmi.

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Nekoč je stalo mogočno drevo. Kot nekakšna stavba je zaznamovalo pokrajino. Ob njem so se srečevali rodovi dijakov. Nihče si ni mogel ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Skoraj vsa ljudstva si pripovedujejo pravljico o neuslišani ljubezni. Tako kot večna Romeo in Julija, sta tudi Tahir in Zuhra hrepnela drug po drugem. In nič jima ni moglo preprečiti da se ne bi vsaj po smrti združila. Kot večen opomin, da ljudje ne smemo posegati v srečo drugih. Še prej pa neznane besede: Kara – batir je črni junak, karavan-saraj je večje počivališče za karavane, prenočišče v mestu ali ob cesti, karavan-baši je karavanski vodnikIn kaj je karavana? v orientalskem okolju skupina potujočih ljudi, zlasti trgovcev, romarjev, skupaj pa so potovali zaradi varnosti .Vir: ZLATA PTICA , UZBEŠKE PRAVLJICE, Prevedel Cvetko Zagorski . Mladinska knjiga, v Ljubljani 1965, bere Nataša Holy

Vlada vztraja pri obvezni božičnici, pri čemer predlaga, da bi znašala polovico minimalne bruto plače, to je 639 evrov. Kot je dejal finančni minister Klemen Boštjančič, je cilj še vedno davčna razbremenitev dela. Ob tem vlada popušča pri normiranih s.p.-jih, predlaga, da se meja prihodkov za status zviša na 120 tisoč evrov z zdajšnjih 60 tisoč. Drugi poudarki: - Državni zbor bo danes glasoval o pokojninski reformi. - Na obisku predsednik sindikata palestinskih novinarjev. - Zelenski: Rusom gre v vojni slabše, kot so pričakovali.

Veste, kje je bila prva tovarna testenin na Kranjskem, kje so prvi pakirali mleko v embalažo?, to sta le dve od številnih inovacij ilirskobistriškega konca. Kot iz rokava jih je našteval Primož Rojc, ki v mizarski delavnici z bratom sledita očetovim stopinjam in izdelujeta ročno izdelane lesene, domače igrače. Prejela sta tudi mednarodno priznanje.

Zrelost ni konec lepote – je njen vrhunec. V to nas v tej epizodi prepriča Pika Zrim – dama, ki pred vstopom v šesto desetletje dokazuje, da stil in mladosten videz nimata roka trajanja. Kot modna vplivnica s svojim izgledom in nasveti razkriva, kaj je skrivnost zrele lepote. S Piko Zrim smo se pogovarjali, zakaj koža z leti potrebuje več kot le klasično nego. Preizkusila je serum nove generacije – Nivea Cellular Epigenetics, zasnovan na znanosti epigenetike – in z nami delila svoje vtise, rezultate ter recept za sijočo, negovano in mladostno kožo.Več o intervjuju si lahko preberete tukaj.Gostja: Pika Zrimhttps://www.instagram.com/pika_zrim/Voditeljica: Urška piršSpremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE⁠ /⁠ METROPLAY⁠ / ⁠FACEBOOK⁠ / ⁠INSTAGRAM⁠ / ⁠TIKTOK⁠ / ⁠ELLE.SI⁠

Začetek včerajšnje kopenske ofenzive Izraela na mesto Gaza so pospremile številne obsodbe. Vse glasnejše so tudi organizacije z dejstvi, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Združeni narodi v najnovejšem poročilu govorijo o dokazu naklepa - gre za pismo Netanjahuja vojski. Kot pravi nekdanji pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov Danilo Türk, je to bistvenega pomena. Drugi poudarki oddaje: Evropska unija napoveduje pospešeno opuščanje ruskih fosilnih goriv. V Celju se odpira mednarodni podjetniški sejem MOS: v ospredju trajnost in inovacije Letošnja lastovka v roke Nini Dragičević za humorno in slogovno iznajdljivo zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.

Izraelska vojska je začela kopensko ofenzivo na mesto Gaza, več tisoč ljudi je ponoči zbežalo proti jugu enklave. Voditelji arabskih držav pa so na vrhu v Katarju obsodili izraelski napad na predstavnike Hamasa v Dohi prejšnji teden. Kot je dejal eden od predstavnikov zalivskih držav, od partneric in Združenih držav pričakujejo, da bodo uporabile svoj vpliv na Izrael in preprečile morebitne nove hude kršitve. Izraelski premier sicer ne izključuje nadaljnjih napadov na voditelje Hamasa v tujini. Ostali poudarki oddaje: - Na Poljskem nov incident z dronom. Varnostne sile pridržale dva beloruska državljana. - Ameriški predsednik Trump drugič na obisk k britanskemu kralju Karlu Tretjemu, sledili bodo trgovinski pogovori med državama. - Začenja se Evropski teden mobilnosti. V Sloveniji lani kar dve tretjini prebivalcev nikoli ni sedlo na avtobus ali vlak.

V časih, ko se cvet naše predstavniške demokracije obklada z »gnoji od človeka« in se primerja s Hitlerjem, razumnega mika, da bi se obrnil na drugo stran in dremal dalje; a kaj ko je ugovor vesti močnejši od predmestne pritlehnosti. Tako se danes sprašujemo: »Kako je mogoče, da so se polizdelki tipa Zvonko Černač pojavili na tržišču?« In še naprej: »Kako je mogoče, da jim je dan privilegij javne besede.« Odgovor smo, presenetljivo, našli pri Mozartu. Vemo, da bi bil za raziskati to temo najprimernejši nenadkriljivi Marjan Jerman, a žal ga ni več med nami – tako moramo v naši skromni oddaji ugrizniti v gnilo jabolko slovenskih medsosedskih odnosov.  Zadnje čase se je namreč med žive meje, veje hrušk, ki segajo čez mejo, barve fasad in vojne dovoznih poti, čiščenja skupnih vhodov, prenove kopalnic in kar je podobnih medsosedskih tragedij, vrinil nov element. Wolfgang Amadeus Mozart. Oziroma otroci, ali pač zreli ljubitelji  glasbe, ki vadijo njegove etude, skladbice, sonatine ali sonate. Bog ne daj koncerte. Kot nam sporočajo v medijih, policija prejema vse več prijav zaradi hrupa, ker sosedje vadijo instrument. Skoraj praviloma gre za klasično glasbo, v mnogih primerih za v glasbenih šolah šolajočo se mladino. In na tem mestu potegnemo črto. Najbolj očitna točka, ki jo samo ošinemo, tako zelo je prezentna, je dejstvo, da je ukvarjanje z lepimi umetnostmi eden zadnjih branikov, ki današnjo mladež še drži na strani razuma. Histerija družbenih omrežij in računalniških iger je po podatkih že dosegla pandemične razsežnosti in mnoge države, ki so pri vzgoji mladine praviloma okretne kot čezoceanska ladja, so začele sprejemati prve ukrepe, da bi zamejile škodljive posledice strmenja v zaslone. Igranje instrumenta oziroma ukvarjanje z glasbo, ki je imela na zgodovino mladinskih gibanj v zadnjih dveh stoletjih neizmeren vpliv, je eno zadnjih sider normalnosti v tem podivjanem svetu. In potem se tem veličastnim mehanizmom, ki so sooblikovali civilizacijo, upre miselnost slovenske soseske. Da hrup, ki prihaja iz sosednjega stanovanja, ali hiše, ali parcele, moti njen mir. Na državo ni računati. Država je nekje v svojem drobovju nekoč spisala zakone o hrupu in njegova svetost decibel je vladar tega vesolja. Ni pomembno, ali gre za Mozarta, za nočno rajanje, ali za mopede pod oknom – usodo velikanov klasične glasbe odrejajo decibeli. Zato ima država po neki bizarni logiki pravico, da ostarelo profesorico klavirja oglobi, ker je igrala Mozarta. V smeri, da bi država zaščitila ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, torej ne moremo naprej. Tako nam ostane le še spekulacija, z mnogo vegave teorije. Gre pa tako. Posameznik v sedemdesetih kvadratih svojega dvosobja zahteva pravico do miru. Do tišine in spokoja. Ker ko je zastavil svojo dušo pri banki, si ni kupil le stanovanja, temveč si je tudi zagotovil popolno izolacijo od vsega ostalega. Razen veselic v istrskem kampu Slovenec v stanovanju noče imeti nobenih stikov s komerkoli in s čimerkoli. Mozart v sosednjem stanovanju je tako neposredna grožnja njegovi osnovni pravici do miru. In ta pravica se nato upre pravici božanskega Wolfganga, da je igran! Zadeva je namreč ta, da so rezultati genialnih umov tista kolesca, ki poganjajo voz civilizacije naprej. Mozartova glasba je rojena za to, da se igra. Ves čas in nihče je nima pravice omejevati. Omejevanje je podobno bedasto, kot če bi omejevali posledice Teslovega genija in bi ostali brez elektrike! Tako imamo spopad na eni strani slovenskega sosedskega hohštapleraja in na drugi strani enega temeljnih gradnikov civilizacije. Zakon, kar nas v končnih posledicah pripelje do anomalij Zvonka Černača, daje prav pravici do zasebnosti, tišine in miru. Za zdaj. Svet bo brez dvoma boljši, ko bodo po zakonu imeli prav glasbeniki, umetniki in šolajoča se mladina; ljubitelji klasične glasbe in ostarele profesorice klavirja. Do takrat pa le še  predlog, ki smo ga našli v mučilnih tehnikah starega Vzhoda. Dajmo ljudi, ki jih moti hrup glasbenih instrumentov, zapreti v popolno tišino. Brez kakršnihkoli dražljajev iz okolja. V takšni tišini se mora človek slej kot prej soočiti s samim sabo. In velika večina nezadovoljnih sosedov bi že po nekaj urah moledovala, naj nekdo v sosednjem prostoru za božjo voljo začne igrati na klavir.

V tokratni epizodi Ofsizna, sta dva najbolj zagreta privrženca našega državnega prvenstva Gašper in Bwaž podala svoje poglede na naše državno prvenstvo - natančneje na našo prvo ligo znano kot Liga OTB banka.Kot se spodobi sta prečesala klub po klubu, na koncu pa še podala sodbo, katero mesto na lestvici bo vsak klub posebej dosegel. Ali sta imela prav, ali sta brcnila v temo, pa ve samo ciganka…Vabljeni k poslušanju!

Podpis pogodbe o nakupu helikopterjev za nujno medicinsko pomoč, ki je bil predviden za danes, se je zamaknil, potem ko je Komisija za preprečevanje korupcije vložila zahtevek za revizijo postopka javnega naročila. Kot je napovedal notranji minister Boštjan Poklukar, bodo počakali na ugotovitve revizije. Čas za podpis pogodbe s podjetjem Leonardo se sicer izteče 26-ega septembra.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Grundsätzlich brauchen heimische Vögel kein Futter von uns. Singvögel, Greifvögel und Eulen finden genug und artgerechtes Futter selbst. Und auch im Winter ist Zufüttern nur in Ausnahmefällen nötig. Die gesetzlichen Regelungen zum Füttern von Vögeln aller Art sind von Kanton zu Kanton verschieden. Grundsätzlich verboten bzw. bewilligungspflichtig ist es jedenfalls bei Greifvögeln und Eulen. Singvögel können oder sollen höchstens gefüttert werden, wenn im Winter während längerer Zeit eine Schneedecke liegt und/oder die Böden gefroren sind. Wichtig ist dabei immer das richtige, artgerechte Futter. Von Brot und anderen Lebensmitteln wird dringend abgeraten, sie sind für Vögel nicht verträglich. Singvögel brauchen Samen und Kerne oder Früchte. Auch sollte der Futterplatz regelmässig von Kot befreit werden. Und er sollte «katzensicher» sein, um für die Vögel nicht zur Falle zu werden.

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Po prometnem kaosu, ki so ga povzročila dela na vipavski hitri cesti, v Darsu napovedujejo nov režim. Kot so se z drugimi zainteresiranimi dogovorili na današnjem sestanku, bodo vzpostavili poseben vozni pas, namenjen le tovornjakom. Druge teme: - Ljubljanski UKC priznava stisko na urgenci zaradi preobremenjenosti. K pomoči poziva vse izvajalce v regiji. - Obrambni ministri Unije o varnostnih jamstvih za Ukrajino. Moskva razprave označuje kot nevarne. - Izrael umaknil mesto Gaza s seznama območij za humanitarne prekinitve napadov in ga označil za območje spopadov.

Železniški promet bo po drugem tiru, kot kaže, stekel še nekoliko pozneje, kot so napovedovali v družbi 2TDK. Kot pravi njen direktor Matej Oset, bodo dela na terenu - po dodatnih težavah - dokončana do pomladi, potem pa bo vse odvisno od testiranj in postopkov za pridobivanje dovoljenj. Drugi poudarki oddaje: - Slovenija poudarja podporo Palestini, tudi s posebnim memorandumom. - Srbski protestniki Vučiću glede ukrepov za najrevnejše očitajo populizem. - Kakšna bo dolgotrajna strategija kmetijstva in pridelave hrane pri nas?

Lakota v Gazi je zdaj tudi uradno potrjena. Združeni narodi so razmere označili za najhujšo stopnjo prehranske krize, humanitarne agencije pa svarijo, da strada več kot pol milijona ljudi. Ob tem so se znova zvrstili številni pozivi k takojšnji prekinitvi ognja in dostavi humanitarne pomoči. Kot je poudarila predsednica države Nataša Pirc Musar, mora biti človečnost na prvem mestu. Druge teme: - Trump znova zagrozil Rusiji, če v dveh tednih ne bo napredka glede ukrajinskega konflikta. - V Gornji Radgoni začetek mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma Agra - Dobrodelni plezalni maraton Janje Garnbret. V 24-ih urah želi preplezati 100 smeri.

Molk Izraela po Hamasovem sprejetju katarsko-egiptovskega mirovnega predloga pred nekaj dnevi je včeraj prekinil izraelski premier Benjamin Netanjahu. Napovedal je pogajanja za izpust vseh talcev, končanje vojne pod pogoji, sprejemljivimi za Izrael, in zavzetje mesta Gaza. Kot je dodal, gresta poraz Hamasa in osvoboditev talcev "z roko v roki". Drugi poudarki oddaje: Ukrajinski predsednik Zelenski: zahteve Rusije za končanje vojne so nedostojne. Uporaba umetne inteligence pri delu postaja vse bolj nujna za ohranjanje konkurenčnosti. Polom slovenske košarkarske reprezentance na pripravljalni tekmi v Beogradu.

Izraelska vojska je uresničila napovedi in začela prvo fazo kopenske ofenzive na mesto Gaza. Kot je sporočila, že nadzoruje njegovo obrobje. Združeni narodi so v odzivu opozorili, da bo to še poglobilo že zdaj hudo humanitarno krizo; generalni sekretar organizacije Antonio Guterres poudarja ključen pomen takojšnjega premirja v enklavi in izpustitve talcev. Po njegovem bi to lahko preprečilo dodatne smrti, ki bi jih sicer povzročila okupacija mesta Gaza. Več po drugih poudarkih oddaje: Drugi poudarki oddaje: Washington sporoča Bruslju: Evropa mora prevzeti vodilno vlogo pri varnostnih jamstvih za Ukrajino. Minimalna plača v Sloveniji od leta 2009 višja za več kot 100 odstotkov. V ospredju tradicionalne konference ravnateljev pred novim šolskim letom varnost in podpora učencem.

Medijsko odmevna srečanja ameriškega predsednika Trumpa z ruski predsednikom Putinom, nato pa še z voditelji Ukrajine in najpomembnejših članic Nata so minila brez konkretnega odziva Rusije. Kot nakazuje tudi Trump, se Ukrajina ne bo mogla izogniti prepustitvi izgubljenega ozemlja Rusiji. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je poudaril, da je za Kijev v pogovorih o ozemlju najprej pomembno vedeti, s kakšnimi varnostnimi zagotovili bodo preprečili, da bi Putin še kdaj poskusil napasti dele Ukrajine. Drugi poudarki oddaje: - Izrael zdaj ne kaže namena, da bi končal vojno v Gazi, na predlog premirja se še ni odzval. - Zasebni detektivi ugotavljajo, da je zlorab na področju bolniških odsotnosti zelo veliko. - Ob prometnih kolapsih očitno, da smo o sodobni železniški infrastrukturi začeli razmišljati prepozno.

Športniki, vrhunski športniki, so tretirani kot nekakšen tabernakelj, sveti prostor, posvečen, v katerega polagamo svoje največje upe, najbolj skrita hrepenenja, od njih pričakujemo skorajda odrešenjsko moč, hkrati pa jih tako zlahka iz panteona vržemo ven, v podzemlje, in na tej poti v pekel jih seveda zapustimo ali pa še huje, pospremimo z vsem lastnim neizživetim, frustriranim, destruktivnim. Na kratko – vrhunski športniki so najbolj pripraven poligon za naše projekcije. In v dobi turbo kapitalizma, na prepihu transhumanizma, hiper individualizma, ko poslušamo zgodbe o več deset in sto milijonskih športnih pogodbah, o številnih zlorabah, tudi spolnih, o vse bolj brezkompromisni tekmovalnosti, ki mnogokrat spregleda sotekmovalca kot sočloveka, se v tokratni Intelekti sprašujemo - ali (vrhunske) športnike sploh še postavljamo na piedestal/zaradi česa, katere so vrline in vrednote ter primankljaji/deviacije, ki jih živijo? In mi z njimi. Kot posamezniki in kot družba. Za premišljevanja in debato so se avtorici in voditeljici Intelekte Liani Buršič v radijskem studiu pridružili gostje: - mag. Sara Isaković, olimpijska podprvakinja v plavanju (Peking 2008 - srebrna medalja na 200 m prosto), magistrica performance psihologije (psihologije uspešnega nastopanja). Študirala je na kalifornijski univerzi Berkeley in univerzi San Diego. Je tudi publicirana znanstvenica na področju nevropsihologije, TEDx govorka in avtorica. 17 let že deluje v vodah psihologije in pomaga ljudem pri optimizaciji vsakdanjega delovanja in vrhunskega nastopanja v stresnih situacijah. - - dr. Milan Hosta – znanstveni sodelavec in predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, športni pedagog, filozof, trener življenjskih veščin ter mentor tudi vrhunskim športnikom pri razvoju zavesti, ustanovitelj Sportikus programa in pobudnik razvoja filozofije športa v Sloveniji leta 2001. Član delovne skupine Consciousness Education Collaborative Inquiry pri Galileo Commission in aktivni sodelavec pri Global Consciousness Project 2.0 pri HeartMath Institute. - - docent dr. Uroš Perko - nekdanji vrhunski športni plezalec, na Fakulteti za vede o zdravju doktoriral na temo duševnih motenj v športu, na podlagi tega je nastala še istoimenska knjiga. Študiral je tudi psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je geštalt psihoterapevt, deluje v Zavodu Mitikas, je avtor večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti. Na Novi univerzi je nosilec predmeta Psihoterapija v športu.

Vsak mirovni sporazum o Ukrajini mora zagotoviti tudi varnost Rusije, je tamkajšnji zunanji minister Sergej Lavrov poudaril po včerajšnjih pogovorih evropskih voditeljev z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Ob tem je poudaril, da so izmenjave ozemlja vedno bistveni del razreševanja konfliktov, in dodal, da njihovi cilji v Ukrajini nikoli niso bili ozemeljske narave. Kot je dejal, je njihov cilj zaščita Rusov, ki tam živijo že stoletja. Drugi poudarki: - Ob svetovnem dnevu humanitarnosti pozivi k zaščiti humanosti. - Tudi primorska in mariborska univerza ne bosta začenjali novih sodelovanj z izraelskimi. - Zaskrbljenost gospodarstvenikov nad polletnimi rezultati.

W poniedziałek w "Onet Rano." przywita się Odeta Moro, której gośćmi będą: Piotr Masłowski - Polska 2050; Bartłomiej Kot - ekspert ds. polityki zagranicznej, Fundacja im. Kazimierza Pułaskiego; Michał Tracz - Fakty TVN; Michael Owen - legendarny piłkarz brytyjski. W części "Onet Rano. WIEM" gościem Mikołaja Kunicy będzie: Marcin Wyrwał - Onet. 

Po srečanju Donalda Trumpa in Vladimirja Putina je bilo od obeh voditeljev, pa tudi iz Ukrajine in Evropske unije, slišati dokaj enotna sporočila - o upanju, da se bo vojna končala. Kakšen bo konkreten izkupiček vrha, še nekaj časa ne bo znano, prav tako ne, kakšne koristi si obetata voditelja velesil. Kot je dejal politični analitik Klemens Fischer z univerze v Kölnu, je bila Ukrajina le odskočna deska, ne pa osrednja točka pogajanj. Bistvo je bil nov mirovni dogovor med Rusijo in Združenimi državami. Ostali poudarki oddaje: - Poplave in plazovi v Pakistanu zahtevali že več kot 320 življenj. - Število turistov pri nas tudi v začetku avgusta višje kot lani. - Mariborski Poletni lutkovni pristan letos v ospredje postavlja vprašanje človečnosti.

Evropa pred petkovim srečanjem Trump-Putin nadaljuje diplomatska prizadevanja za vključitev Unije in Ukrajine v pogovore. Kot poudarjajo, brez njih ne bo pravega miru. Drugi poudarki oddaje: - Kdo je podjetje Leonardo, ki bo Sloveniji dobavilo nova namenska helikopterja? - Ljubljanska občina zadovoljna z razpisom za sežigalnico, nasprotovanja civilne družbe ne ponehajo - Ob proastu solarne joga opozorila na nepopravljive okvare vida

In Tasmanien widmet sich ein preisgekröntes Museum einem Thema, das sonst niemand anrührt: Kot. Die österreichische Gründerin Karin Koch will damit nicht nur Wissen vermitteln, sondern auch Tabus brechen und zugleich Kunst schaffen.

Witajcie, witajcie Młode Umysły; w piątym odcinku LAMU sezonu 2025 zajmiemy wynalazkami i potęgą ludzkiej innowacji… czyli pomysłowości! 

1. avgust in napovedana uveljavitev 30-odstotnih carin na uvoz iz Evropske unije v Združene države sta vse bliže. Evropske države v strahu pred posledicami za gospodarstvo še upajo na trgovinski dogovor, pri čemer nemški kancler Friedrich Merz meni, da Američani očitno niso pripravljeni na enakopraven sporazum. Združenim državam pa se s sklepanjem sporazumov očitno ne mudi. Kot je dejal ameriški finančni minister Scott Bessent, je za njih bolj pomembna kakovost dogovorov kot čas njihove sklenitve. Drugi poudarki oddaje: Po več kot 900 ubitih, ki so v Gazi čakali na človekoljubno pomoč, več kot 20 držav poziva Izrael h končanju vojne. Nezakonitih prestopov meje letos polovico manj kot lani, prošnja za azil odobrena 39-im ljudem. Kolesarje na dirki po Franciji danes čaka vzpon na slovitega velikana Provanse, Mont Ventoux.

Referenduma o povečevanju obrambnih izdatkov ne bo, saj je državni zbor sklep o razpisu raferenduma včeraj razveljavil. A po razpravi je jasno, da se širša debata o obrambnih izdatkih šele začenja. Kot je opozoril poslanec SD-ja Soniboj Knežak, nimamo odgovorov na ključna vprašanja. V oddaji tudi o tem: - Izrael in Sirija naj bi se dogovorila o premirju, v Suvajdi se nadaljuje medetnično nasilje - V Cerknem ta konec tedna vrhunec dogodkov ob 30-ti obletnici najdbe neandertalčeve piščali - Kolesarje na Touru čaka najtežja prirenejska etapa. Pogačar po včerajšnji zmagi v skupnem seštevku s štirimi minutami prednosti