Podcasts about Kot

Letos se je vse pokrilo. 40 dni brez alkohola, prvi regrat in predvolilna soočenja na slovenskih televizijah. Aktivni udeleženci v slovenskem volilnem procesu imajo smolo. Namreč vsaka vas v Sloveniji ima svojo televizijo. In potem morajo po kandidatnih listah navzdol stranke delegirati oziroma dostavljati sogovornike na televizijska soočenja. Iz časa, ko je mladi Kennedy z znojem oblil Nixona, veljajo ta soočenja kot ključna za uspeh na volitvah. In svetovalci za medijsko nastopanje so se že tudi toliko udomačili na slovenskih tleh, da zdaj gledamo elokventne politike, ki vedo, kam postavljati roko in vejice, kdaj so premori smiselni in kako se naglašujejo posamezne besede ter kaj pomenijo nekatere tujke. Poznajo tudi dejstva iz zgodovine osamosvajanja ter osnovne statistične podatke o državi. In vse to na izust! Seveda pa to ne pomeni, da so televizijska soočenja kaj bolj relevantna, kot so bila včasih. Če hočete slišati resnično bistvena in kakovostna soočenja, jih morate poslušati na radiu. Kajti na radiju ni slike in ostane samo esenca izrečenega. Poskusimo primerjati televizijsko soočenje strankarskih prvakov s kuharsko oddajo na televiziji. Kot vemo, so kuharske oddaje noro priljubljene. Če se na televizijah že ne bojujejo v Ukrajini, ne predvajajo Prijateljev ali turških nadaljevank, pa zagotovo kuhajo. Ali potujejo po svetu in jedo. Kot vemo, sta pri hrani bistvena elementa okus in vonj. Se pravi, ravno ti razsežnosti hrane, ki jih televizija ni sposobna dostaviti gledalcu. Televizija dostavi samo podobo in pa vero v jedca ali v kuharja, ki zatrdi – »Mmm, kako je to dobro.« Gledalec nima za to, da je jed okusna ali da dobro diši, v skrajnem primeru, da je sploh užitna, nobenega dokaza. Pa vendar so kuharske oddaje tako zelo priljubljene, ker je podoba edino, kar sodobnega gledalca, obsedenega z zasloni, zanima. Podobno kot s kuharskimi oddajami, je s TV soočenji. Rešimo se iluzije, da se volilno telo odloča na osnovi soočenj. V bistvu jih doživljamo kot nastope, na katerih že tako ali tako vemo, kdo je naš favorit. Ne gre za odločanje na podlagi informiranja, gre za navijanje. Ne greš gledati nogometne tekme z namenom, da se boš na sredi odločil za koga boš navijal glede na dobro igro; ali boš navijal za Olimpijo, ali za Maribor, veš že dolgo pred začetkom prenosa. Enako je s soočenjem. Odstotek tistih, ki se bodo šele med soočenjem odločili, komu bodo zaupali svoj glas glede na uspešnost, artikuliranost in relevantnost nastopa, je v resnici minimalen – če pa se že odločimo ali si premislimo, to storimo zaradi podobe. Televizije se sicer po novem pohvalno trudijo s preverjanjem izrečenega, ampak to nam samo sporoča, kdo od politikov in v kolikšni meri govori resnico in kdo laže. Ampak kot smo se žalostno naučili v mednarodni pa tudi v domači politiki – laganje pa dandanašnji res ni eden od kriterijev, ki bi politikom onemogočil dostop do oblasti. Kje je torej podobnost med kuharsko oddajo in predvolilnim soočenjem na televiziji? Kot pri kuharjih televizija ne zmore prenašati vonja in okusa, tega ne zmore prenašati niti med soočenjem. Hočemo povedati, da je slovenska politična elita brez vonja in okusa. Naučeni pajaci, vsak s svojo že zdavnaj zgrajeno podobo, od agencij naučena podalpska puščobnost in umetna ter nenaravna ostra, državniška drža. Kot uradniki iz Kafkinih romanov, ki opravljajo sprejemni izpit na AGRFT. A za razumnega so lahko ta soočenja kljub vsemu povedna. Ker gostje na veliko razpredajo o tem, kaj vse imajo, kaj bodo naredili in kaj bodo spremenili, se lahko med podrobnejšim gledanjem podučimo, česa nimajo. In to je za njih nerodno, nas pa lahko skrbi. Torej; manjka jim iskrenosti, manjka jim empatije, predvsem pa trpijo za akutnim pomanjkanjem vsakega humorja. Iskre, duhá ali kakorkoli že hočete imenovati kategorijo, ki je tako za retorika kot posledično tudi za politika bistvenega pomena. Pa s tem ne mislimo na zabavljaštvo in neumerjenost tipa Trump, temveč moledujemo za vsaj majhen odmik od puščobnosti slovenskih političnih voditeljev. Ker če pogledamo galerijo slovenske politične elite zadnjih štirih desetletij, je eden večja puščoba od drugega, kar je v bolečem nasprotju s trditvami, da smo Slovenci zabaven in vesel narod. Povedano na kratko: po grenkih izkušnjah, na čelu katerih je korakal bivši predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta v eni osebi, je čas, da se na volitvah od podob premaknemo k vsebinam.

Diese Woche meldet sich die Community mit Korrekturen zurück – und die haben es in sich. Dann: Xavier Naidoo dreht wieder durch, diesmal mit Embryonen als Würzgranulat auf Chips, und Käthe fragt sich, warum die Konzerte trotzdem ausverkauft sind. Dobbi hat Armageddon mit frischen Augen gesehen und ist erschüttert vom patriotischen Schleimspur-Gehalt. Außerdem: Käthe ist tief verliebt in Lucifer, Dobbi hat Elektra überlebt – irgendwie – und im Reality-TV nennt jemand Claude Oliver Rudolph konsequent "Kot". Warum das alle keinen Sinn ergibt? Hört selber rein!

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

V jeziku se skrivajo majhne čarovnije, ki jim pravimofrazemi. To so besedne zveze, ki se delajo čisto običajne, a v resnici pomenijo nekaj čisto drugega, kot bi človek pričakoval. Kot majhni škrati med besedami — če jih razumeš, ti pomežiknejo. Zato danes odgrnimo tančico nad enim izmed njih.Vir: fran.si :Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov, slike: Artistly, bere Nataša Holy

Ime tedna je postala Katja Poboljšaj, biologinja in strokovna vodja projekta LIFE AMPHICON, enega najvidnejših in najcelovitejših naravovarstvenih projektov na področju varstva dvoživk v Sloveniji. Kot so predstavili na zaključni mednarodni konferenci projekta, ki se bo uradno zaključil konec leta, se je z ukrepi projekta, kot so obnova mokrišč, vzpostavitev novih vodnih habitatov in zmanjševanje smrtnosti dvoživk na prometnicah, izboljšalo stanje populacij dvoživk ter ohranila biotska raznovrstnost.Kandidata sta bila tudi: Lidija Koren iz Kampa Koren, ki je na turističnem sejmu v Stuttgartu prejela najvišje evropsko priznanje na področju kamping turizma – nagrado PiNCAMP Hall of Fame. To je nekakšen »oskar« kamping industrije, ki ga podeljujejo za življenjsko delo in trajni prispevek k razvoju kamping turizma. Kot pravi sama, je to nagrada, ki je ne moreš načrtovati ali se nanjo posebej pripraviti, saj jo prejmeš takrat, ko te opazijo ljudje iz stroke in prepoznajo, da s svojim delom prispevaš k skupnemu dobremu.  Leo Černic, režiser, ki je na 76. izdaji Berlinala za svoj kratki animirani film Kozmonavti prejel eno izmed štirih nagrad, ki jih uradna žirija podeljuje filmom v tekmovalnem programu kratkega filma – kandidaturo za nominacijo za European Film Awards. Nagrada pomeni pomembno mednarodno priznanje in uvrstitev v ožji izbor za najuglednejše evropske filmske nagrade ter predstavlja izjemno potrditev kakovosti in pomembno mednarodno vidnost za slovensko animacijo.   

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Maja Plaz je dolgoletna predsednica Društvo SOS telefon za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, ene ključnih nevladnih organizacij v Sloveniji na področju preprečevanja nasilja v družini in pomoči žrtvam nasilja. V svoji več kot tridesetletni karieri je skupaj s sodelavkami pomagala številnim ženskam in otrokom, ki so se zaradi družinskega nasilja znašli v hudih stiskah, ter jim pomagala najti izhod iz nasilja. Kot dolgoletna aktivistka in strokovnjakinja na področju socialnega varstva, človekovih pravic in enakosti spolov se zavzema za zaščito žensk in otrok pred nasiljem, dostopnost brezplačne pomoči, sistemske spremembe na področju zakonodaje ter večjo družbeno občutljivost za problematiko nasilja. Maja Plaz je v slovenskem prostoru prepoznana tudi kot pomemben glas civilne družbe na področju delovanja proti nasilju in zagovorništva pravic žensk. Pred radijski mikrofon jo je povabila voditeljica tokratne oddaje Razkošje v glavi Tita Mayer.

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Po ocenah Svetovnega gospodarskega foruma je več kot polovica svetovnega gospodarstva zelo močno odvisna od narave. Poleg podnebne krize se soočamo tudi s krizo zmanjševanja biotske raznovrstnosti in degradacije ekosistemov. Kot poudarja eden vodilnih morskih biologov Carlosom Duarte, pa se pomena varovanja narava v zadnjem času vse bolj zavedamo, kar še posebej velja za del zasebnega sektorja, denimo zavarovalnice, saj ekstremni vremenski pojavi povzročajo vse večjo škodo. Nenazadnje pa se moramo zavedati odgovornosti do prihodnjih generacij, kar, kot pravi, ni nek abstrakten pojem, saj gre za naše otroke in vnuke. S profesorjem Duartejem, ki je obiskal Ljubljano na povabilo Ekonomske fakultete, se je pogovarjala Špela Novak.

V dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji je bil v nedeljo, 15. februarja, četrti koncert filharmoničnega abonmaja Pretežno vokalni cikel. Zbor Slovenske filharmonije je vodila Rahela Durič, osrednja nit programa, poimenovanega "Kot zapisano", pa so bila dela duhovnih vsebin – od Mendelssohna do skladateljev, ki so zaznamovali zborovsko glasbo 20. stoletja in sodobnega časa. Z zborom so nastopili tudi organist Rok Rakar, violinist Žiga Faganel in violončelistka Alja Mandič Faganel. Upamo si trditi, da pred Zborom Slovenske filharmonije že lep čas ni stal gostujoči dirigent, ki bi s tako tehnično izdelanimi, a hkrati mehkimi gestami, jasno interpretacijsko vizijo in muzikalnostjo vodil to pevsko telo. Na tokratnem koncertu je vse naštete glasbene adute izkazala mlada dirigentka Rahela Durič. Zbor, ki ga je vodila skozi duhovne vsebine in raznovrstne glasbene izraze, ji je zavzeto sledil in se občutljivo odzival na njeno natančno gestikulacijo. Tako je že uvodna svetopisemska hvalnica Pojte Gospodu novo pesem litovskega skladatelja Vaclovasa Augustinasa s polnozvočno interpretacijo ustvarila obetaven vtis. V programski vsebini, ki se je izmenjujoč gibala med vznesenostjo, dramatično ostrino, meditativnostjo in kontemplacijo, je posebej pomembno izpostaviti izvrstno izvedbo obsežnejše, tehnično zahtevne skladbe Po pričevanju pisma avstrijskega skladatelja Wolframa Wagnerja. Ta v sodobnem, mestoma ekspresivno zaostrenem glasbenem jeziku, sledi pripovednosti besedila Herberta Vogga, v katerem gre za ostro kritiko verskega formalizma in povabilo k ponovnemu razmisleku o bistvenih razsežnostih krščanskega sporočila. Ob tem je zbor ohranjal intenzivnost in jasno vsebinsko sporočilnost, ki se je ob koncu simbolno prelila v koprenasto zveneč cluster, sklepni amen. Mendelssohnovi skladbi Daj, Gospod, naj bom odrešen in Otroka svojega usliši iz niza Treh duhovnih pesmi sta predstavljali vezni člen obeh delov koncerta Zbora Slovenske filharmonije, kjer se je s subtilnim glasom predstavila altistka Ana Potočnik. V posameznih skladbah pa so se izkazali tudi drugi pevski solisti – sopranistka Urška Šemrov, teronist Rok Ferenčak in basist Žiga Berložnik. Sicer pa je bila unikatna živost večera ustvarjena z domiselno izbranim programom, pri čemer so imela pomembno vlogo vokalno-instrumentalna dela. Omenjeni Mendelssohnovi skladbi in delo Kakor hrepeni jelen po potokih voda angleškega skladatelja Herberta Howellsa so zvenele ob prepričljivi spremljavi organista Roka Rakarja. V ganljivih, besedilno in glasbeno povednih teksturah litovskega skladatelja Vytautasa Miškinisa, Na svojem ležišču, in danskega skladatelja Johna Høybyea, Psalm 151, je kot solist z muzikalno, izrazno tenkočutno igro prepričal violinist Žiga Faganel. V Davidovi žalostinki ameriškega skladatelja Davida von Kampna pa je violončelistka Alja Mandič Faganel z zborom ustvarila subtilno in poglobljeno pripoved. Koncert je tako ponudil premišljeno glasbeno pot od hvalnice k poglobljenemu razmisleku, s krono prvovrstnih, slogovno dovršenih interpretacij vseh sodelujočih glasbenikov.

Razstava ''Čivki iz preteklosti, slovenska arheologija skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede'' prvič v Sloveniji na enem mestu postavlja na ogled 116 izvirnih arheoloških predmetov. Izjemne arheološke najdbe iz preteklosti odstirajo vpogled v skupnosti, ljudstva, ki so pred dolgimi tisočletji in stoletji živela na območju današnje Slovenije. Prvotno je bila razstava predstavljena na 75. knjižnem sejmu v Frankfurtu, premierno na slovenskih tleh jo ustvarjalci domačemu občinstvu do 23. 8. 2026 predstavljajo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. Kot pove podnaslov, se razstava Čivki iz preteklosti osredotoča na zvoke, simbole in besede. Te je v predmetih svojih zbirk izbiralo poleg Narodnega muzeja še devet muzejskih ustanov iz vseh geografskih regij države. Vse sodelujoče ustanove v svojih zbirkah hranijo neprecenljive arheološke zaklade. Predstavljeno gradivo je izbiralo in pripravljalo kar 22 kustosov in kustosinj. Sogovorniki: dr. Daša Pavlovič, vodja razstavnega projekta, avtorica koncepta razstave (Narodni muzej Slovenije) dr. Jure Krajšek, kustos (Pokrajinski muzej Celje) dr. Bernarda Županek, kustosinja (Mestni muzej Ljubljana) dr. Veronika Pflaum, kustosinja (Gorenjski muzej) dr. Petra Stipančič, kustosinja (Dolenjski muzej Novo mesto) dr. Branko Kerman, kustos, direktor (Pomurski muzej Murska Sobota)

#BeyondLeadershipFuckUpsTudi naši izjemni gosti delajo »Fuck-Upe« in se seveda od njih učijo, med njimi je tudi izjemen Igor Štemberger, ustanovitelj, lastnik in predsednik uprave Ilirike d.d., vodilne borzno posredniške družbe z več kot 30 letno tradicijo.Igor Štemberger je ustanovitelj, lastnik in predsednik uprave Ilirike d.d., ene najstarejših in najbolj prepoznavnih finančnih hiš v Sloveniji. Kot dolgoletni strokovnjak za kapitalske trge in investicijsko upravljanje vodi Iliriko skozi obdobje rasti, digitalizacije in širitve v širšo regijo. Igor je znan po svojem strateškem razmišljanju, jasni komunikaciji in sposobnosti povezovanja tržnih trendov s potrebami vlagateljev. V Sloveniji velja za izjemno kredibilen glas, ko gre za razumevanje financ, portfeljev in dolgoročnega investiranja. Je oseba, ki razume psihologijo vlagateljev in zna razložiti trende tako, da so razumljivi tudi širši javnosti.#BLFuckUps

V Ženevi se bodo nadaljevali pogovori med Ukrajino in Rusijo ob posredovanju ZDA glede končanja vojne v Ukrajini. Moskva je napovedala širši nabor tem kot na minulih pogovorih v Abu Dabiju. V Ženevi se bodo danes nadaljevala tudi pogajanja med Iranom in ZDA o iranskem jedrskem programu. Kot so sporočili iz Teherana, so v Ženevo prišli s konkretnimi predlogi za dosego pravičnega sporazuma. V oddaji tudi o tem: - Evropska komisija poziva Izrael, naj razveljavi ukrepe na Zahodnem bregu - Projekt drugega bloka krške nuklearke se nadaljuje, vlada v pripravo prostorskega načrta - Po državi zadnja pustna rajanja pred pokopom pusta - Na zadnji olimpijski skakalni tekmi Prevc in Lanišek peta

Kaj je zdaj s temi Hrvati? S pomladjo se vrnejo ptice selivke, z volitvami se vrnejo Hrvati. Točni kot švicarska ura. Včasih so prihajali s piranskim zalivom, Jožkom Jorasom, ratifikacijo in ostalimi obmejnimi praksami. Letos je drugače. Letos so predvolilna tema, ker so boljši od nas. V gospodarstvu in – če lahko dodamo – v nogometu. Toliko boljši so od nas, da se gospodarstveniki selijo na Hrvaško. Kot se prej omenjene ptice selivke jeseni selijo na jug. Ker pri nas »v gospodarskem okolju vlada zima«, pravijo podjetniki in gospodarstveniki. Oboje bi lahko združili v eno samo besedo in bi jim poslej pravili kapitalisti. Ampak ne moremo, ker bi bila nato gospodarska zbornica »kapitalistična zbornica«, Klub slovenskih podjetnikov pa »Klub slovenskih kapitalistov« – kar pa se ne sliši primerno. Kakorkoli. Hrvati so nas prehiteli. To se običajnim možganom sliši neverjetno, ampak tako zatrjujejo ljudje, ki poznajo gospodarske številke. In te govorijo Hrvatom v prid. Torej; ali lažejo številke, ali lažejo novodobni  hrvatofili, ki so bili še predvčerajšnjim hrvatofobi, ali pa laže razgled, če razumni potuje po Hrvaški. Pa s tem ne mislimo na Istro in  Dalmacijo, na Hvar in Dubrovnik. Mislimo, recimo, na podravsko magistralo od Virovitice do Osijeka. Tam se naši preroki gospodarske rasti zagotovo niso peljali. Ker tam so samo vasi brez ljudi, polja brez posevkov in obup in beda silita iz nemih oken. A vsaka trditev – tako tudi ta o hrvaškem prehitevanju -– ima na srečo svoj preizkus. Ker so nas po Slovaški, Češki, Poljski, Litvi Latviji in Estoniji ter najbrž tudi Romuniji sedaj prehiteli še Hrvati, Srbi pa so tako ali tako pokupili vse slovensko gospodarstvo, moramo izvesti eksaktni preizkus. Ki je, kot vsi eksaktni preizkusi, dokončen. Če torej slovenska javna občila poročajo, da so nas Hrvati prehiteli, bi morala hrvaška javna občila poročati, da so prehiteli Slovence. Pa tudi ob skrbnem pregledu, celo vsakodnevnem spremljanju medijev v sosednji državi, nismo naleteli na nič podobnega. Oni sami so prepričani, da so njihovo gospodarstvo, BDP, razvitost, socialna država in kar je te navlake, globoko pod slovensko ravnijo. Se pravi, da smo mi prepričani, kako so nas Hrvati prehiteli, Hrvati sami pa so prepričani, da capljajo za Slovenijo. Pa se naj človek zdaj na volitvah prav odloči. Nekje pa so nas Hrvati le prehiteli in dovolite, da naredimo manjši ovinek in današnjo oddajo intoniramo kot dvovsebinsko. Hrvati so namreč ponovno uvedli naborništvo. In se tako pridružili tistim evropskim državam, ki so prepričane, da bodo Rusi udarili čez – če citiramo legendarnega Zmaga Jelinčiča. Hrvaški mladeniči morajo odslej na vojaško usposabljanje in ko je vodja slovenske opozicije oni dan delil modrost, je verjetno mislil prav na nabornike, ko je Hrvaško postavil pred Slovenijo. In dodal, da pod njegovo vlado neka oblika vojaškega usposabljanja čaka tudi slovensko mladež. Oprostite, ampak na tem mestu moramo izraziti močno nestrinjanje z načrti vodje opozicije. Vemo in verjamemo, da je v Sloveniji mnogo navdušencev nad flintami in uniformami, še več je onih, ki menijo, da smo vojaško ogroženi, največ pa je tistih, ki trdijo, da je za obrambo domovine treba dati tudi življenje. V postmoderni družbi gre za preživete koncepte, za romantično nakladanje, ki bi se ga morala družba, obsedena s knjigami za samopomoč in osebnostno rast, globoko sramovati. Kar predlagamo – da ne bomo le a prióri proti – je začasna suspenzija anonimnosti volitev. Kot vemo, je anonimnost na internetu civilizacijo že tako ali tako prignala na rob propada, zato dajmo za določen čas ukiniti anonimnost demokratičnega odločanja. Se pravi, da boste tisti, ki boste volili politične opcije, ki zagovarjajo, da naši otroci postanejo ali žrtve, ali morilci, natančno registrirani. Ko pride uvedba naborništva v Sloveniji ponovno na mizo, naj se vojašnice napolnijo samo z vašimi otroki. Ker da nekdo anonimno upravlja z življenjem in usodo našega otroka, je povsem nesprejemljivo in v tretjem tisočletju moralno nevzdržno. Seveda ne gre le za opozicijo, tudi sedanja vlada je lepo zarezala v militarizacijo družbe, zato naj povzamemo mnenje civiliziranega dela slovenske javnosti: »Možnost, da nas napadejo ali Avstrijci, ali Italijani, ali Madžari, ali Hrvati, ali pač Rusi, Izraelci, Palestinci, Danci oziroma  Američani, je nična. Pika. Mnogo večja je možnost, da se voda spremeni v kri, da žabe preplavijo deželo, hiše in palače, da se prah dežele spremeni v insekte, da roji muh napadejo slovenske domove, da množično pogine živina, da toča z ognjem opustoši polja, nato pa pridejo kobilice in požrejo, kar je ostalo.« In tako naprej in tako nazaj.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Igor Štemberger je ustanovitelj, lastnik in predsednik uprave Ilirike d.d., ene najstarejših in najbolj prepoznavnih finančnih hiš v Sloveniji. Kot dolgoletni strokovnjak za kapitalske trge in investicijsko upravljanje vodi Iliriko skozi obdobje rasti, digitalizacije in širitve v širšo regijo. Igor je znan po svojem strateškem razmišljanju, jasni komunikaciji in sposobnosti povezovanja tržnih trendov s potrebami vlagateljev. V Sloveniji velja za izjemno kredibilen glas, ko gre za razumevanje financ, portfeljev in dolgoročnega investiranja. Je oseba, ki razume psihologijo vlagateljev in zna razložiti trende tako, da so razumljivi tudi širši javnosti. O družbi Ilirika:Ilirika je ena vodilnih in najdlje delujočih finančnih institucij v Sloveniji, ustanovljena leta 1993. Podjetje je specializirano za borzno posredništvo, upravljanje premoženja, investicijske sklade, finančno svetovanje ter podporo institucionalnim in malim vlagateljem. Deluje v Sloveniji, Srbiji, Severni Makedoniji in širši regiji, kjer gradi svoj ugled na strokovnosti, zanesljivosti in dolgoročni investicijski filozofiji. Ilirika je ena redkih domačih institucij, ki združuje tradicijo, regionalno prisotnost in modernizacijo portfeljskih storitev. Najljubsi citat: Mark Avrelij: Če ni prav, tega ne stori, če ni res, tega ne reciNajljubša knjiga: Starec in morje, Ernest HemingwayNajljubša serija: Izgubljeni v vesolju ter Lucky Luciano je bilo ime seriji,ki sem jo zelo rad gledal ob petkih zvečer leta 1999. Bil je to čas 1930 mafijskih družin v ZDA čas prihibicije.Hobiji: šport - kolesarstvo, smučanje, plavanjeNajljubša hrana: ribe Najljubši podjetnik: v Sloveniji jih je kar nekaj, žal ne moreš našteti prav vseh; brata Jakopin, izjemen dosežek v gradnji jadrnic; g. Akrapovič, g. Ivo Boscarol, oba ustanovitelja Bitstampa, lastnik-stanovitelj NGEN baterijski polnilniki, …G. Pleško, director in ustanovitelj Cosylab.Med tujimi: ne poznam vseh - a ustanovitelj in dolgoletni vodja Microsofta in prav tako podjetja Apple so po mojem mnenju zagotovo med najbolj uspešnimi Najljubša aplikacija: email aplikacija, Delo, Zaključni nauki za poslušalce: ·      V življenju je zelo pomembno vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Treba se je držati dobrega občutka, da lahko dobro spiš. Nujno je delati v skladu z zakonom, da ne zaideš s prave poti, kajti potem zelo pogosto ni več vrnitve, saj to pomeni nemir v telesu,nemir v družini, slabo samozavest…·      Potrebno je čuvati zdravje, saj je to ključno, ker življenje ni tekma na kratke proge, skrbeti za dobro hrano, dovolj spanja..·      Morajo si prisluhniti in ugotoviti, kaj bi zares radi delali in ugotoviti, ali imajo v svojem telesu tudi vsaj osnovne predpostavke za to. Kajti če jih nekaj zares zanima in to delajo z veseljem, delo postane hobij. S tem in tako imajo seveda tudi voljo. Tam, kjer je volja, je tudi moč in to pomeni, da ni težko v taki simbiozi najti tudi disciplino, ker rad delaš tudi poskrbiš za pravi ritem in na dolgi rok ne utruja telesa in misli ter prinaša tudi rezultat.

Na veliki skakalnici v Predazzu je pod petimi krogi vse nared za žensko posamično tekmo. Po včerajšnji zlati medalji Domna Prevca si odličja obetajo tudi slovenske skakalke. Niki Prevc je večja naprava na treningih povzročala nekaj več težav kot srednja. Kot pravi, je ključen spust z rampe, kjer po njenih besedah lahko vse zamudiš ali pa narediš nekaj dobrega. Tekma se bo začela čez četrt ure. Druge teme: - Množičen obisk pustnih karnevalov po državi; na Ptuju rekorden. - Ob sklepu münchenske varnostne konference tudi o naglem vstopu Ukrajine v Unijo. - Izraelska vlada olajšala nakup zemlje na zasedenem Zahodnem bregu.

Fakultete, višje in srednje šole danes in jutri mladim na informativnih dnevih predstavljajo študijske in srednješolske programe, pa tudi zaposlitvene možnosti, ki jih pridobljeni nazivi omogočajo. Prav tu zbrane informacije lahko pripomorejo k lažji odločitvi, kam se vpisati. Kot pravi direktorica Šolskega centra in predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Nives Počkar, pa bodočim dijakom skušajo tudi nazorno prikazati in približati šolsko okolje. V oddaji tudi: - Pred sejo Ekonomsko-socialnega sveta umaknjen sporni predlog glede normirancev. - Na Münchenski varnostni konferenci razprava o krhanju čezatlantskih odnosov. - Na štajerski avtocesti Dars vnovič začenja obsežna dela.

Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omêrzuja. Kot že v Družinskem filmu, je tudi tokrat v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra Timon Šturbej, glavno vlogo očeta pa irski igralec Barry Ward, ki je bil pri filmu tudi izvršni producent. Ob premieri filma je pogovor z režiserjem posnela Tesa Drev Juh. V njem Omerzu med drugim govori o občutku brezizhodnosti, ki ga je želel vnesti v film, o tem, kako težko je danes nagovoriti gledalce, pa o posebnem razmerju med otroki in odraslimi v okviru družine, ki otežuje resnično poznavanje drug drugega.

Sezona 1951 se je v celoti odvijala v koledarskem letu 1951. Kot smo vas v Nogometnem antikvariatu že navadili, je bilo zelo pestro, na trenutke bizarno. Začelo se je s kvalifikacijami Odreda in subotiškega Spartaka za prvo ligo. Razplet bi bil težko bolj dramatičen.V prvi zvezni ligi »čudežna« zmaga Crvene zvezde, v drugi ligi različni usodi Odreda in trboveljskega Rudarja, v slovenski ligi spet kranjsko slavje in kup kolobocij, v slovenskih nižjih ligah prav tako zabave polna skleda, mednarodni nogomet pa smo tokrat izjemoma izpustili in prišparali za naslednjič.

Pisateljica Tina Vrščaj je doživela čast, ki so jo v minulih tridesetih in več letih doživele redke, preredke slovenske pisateljice: o njenem romanu Na Klancu bodo dijaki in dijakinje pisali maturitetni esej. Pred kratkim je pri založbi Beletrina objavila obsežen roman Učne ure Eve. K. V novem romanu nastopa že znana junakinja, le da je tokrat v ospredju njeno poklicno delovanje. Kot učiteljica biologije v izmišljeni osnovni šoli se srečuje z vrsto težav, pri tem pa nima podpore pri ravnateljici in v kolektivu. Pisateljica je v svojem opisu šolskih ekscesov zelo nazorna in sugestivna, zato bi bil njen roman primerno berilo za učiteljstvo in vse, ki sooblikujejo šolsko politiko. Več o romanu Učne ure Eve K. pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, prebere pa tudi kratek odlomek iz romana, ki lepo ponazori junakinjino stanje. Nikar ne zamudite.

Vlada je z nekaterimi ukrepi res prišla naproti gospodarstvu, a obenem z dodatnimi obremenitvami poslabšala njegovo konkurenčnost na mednarodnih trgih. Zaradi velikega povečanja stroškov dela je ogroženih 16 tisoč podjetij s skupno 66 tisoč zaposlenimi, v katerih je dodana vrednost manjša od stroškov dela zaposlenega z minimalno plačo. Tako kažejo izračuni Gospodarske zbornice. Po njenih podatkih so se stroški dela v zadnjem polletju v Sloveniji povečali za več kot petino. Kot pravijo, grozi izguba produktivnosti in delovnih mest ter selitev nekaterih podjetij v tujino. Druge teme: - Dispečerji na številki 112 podpisali stavkovni sporazum z vlado; o še neizpolnjenih zadevah se bodo skušali dogovoriti do konca prihodnjega leta. - Rusija odgovornost za napad na namestnika vodje obveščevalne službe pripisuje Ukrajini in Poljski. - Prebivalci Štepanjskega naselja v Ljubljani opozarjajo, da je parkirnih mest bistveno premalo, županu ponujajo predloge za rešitve.

Ime tedna je postal Pavle Čuk, vodja smučišča Ski Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je pred več kot dvajsetimi leti obnovil smučarske naprave in tako smučišče, ki beleži že šestdeset let organiziranega smučanja, rešil pred propadom. Od takrat skupaj z ekipo vsako zimo skrbi za izdelavo umetnega snega in zagon naprav ter tako ohranja pri življenju eno redkih malih smučišč pri nas, ki ostaja priljubljeno med vsemi generacijami.Kandidata sta bila tudi: Nika Prevc, najboljša smučarska skakalka zadnjih sezon in olimpijska podprvakinja, ki je svoj prvi olimpijski nastop na srednji skakalnici v Predazzu končala na drugem mestu in osvojila srebrno medaljo. To je že 29. kolajna na zimskih olimpijskih igrah za slovenske športnike, Nika Prevc pa je z uspehom še utrdila svoj status ene vodilnih športnic slovenskega zimskega športa. Branko Zakotnik, specialist internistične onkologije, ki je večino svoje poklicne poti posvetil delu na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter pomembno prispeval k razvoju sodobnega zdravljenja raka v Sloveniji, za kar je prejel tudi državno odlikovanje red za zasluge. Kot dolgoletni predstojnik internistične onkologije in prvi koordinator Državnega programa obvladovanja raka je soustvarjal sistemski pristop k onkološki oskrbi ter zaznamoval razvoj stroke in organizacijo zdravljenja bolnikov z rakom.         

Ob današnjem prazniku po državi vrvi od kulturnega dogajanja. Kranj se je vrnil v čase Franceta Prešerna, v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici je potekal tradicionalni recital njegove poezije, osrednja slovesnost pa je bila v Prešernovi rojstni Vrbi, kjer so v petek odprli njegovo prenovljeno hišo. Kot je bilo slišati med množico obiskovalcev, je doživeti praznik kulture tam, kjer poezija ni le oddaljen spomin, temveč živo izhodišče, res nekaj posebnega. Drugi poudarki oddaje: - Gospodarstveniki opozarjajo, da se bo dvig minimalne plače prelil v višje cene - Na Portugalskem v drugem krogu volijo predsednika, ponekod zaradi neurij preložili glasovanje - Na paralelnem veleslalomu Mastnak po fotofinišu ob bronasto medaljo

Pred mikrofon smo povabili Klemna Brvarja, direktorja Mariborske knjižnice. Konec leta se bo ta končno preselila v nove, sodobne prostore v Centru Rotovž. Kot poudarja sogovornik, bo to velika pridobitev tako za mesto, kot knjižnico, ki ni več le prostor za izposojo knjig.

Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Nach fast drei Jahren Reingezwitschert wird es endlich Zeit für eine richtige Kackfolge. Genau das dachten sich eure Hosts, Fabian und Martin. Ein bisschen bodenständiger, ein bisschen näher dran am echten Vogelleben und definitiv nichts von oben herab. Also zumindest nichts, was nicht sowieso von oben kommt. Ihr glaubt nicht, wie viele unglaubliche Kackfakten es da draußen gibt. Wie läuft das in der Vogelwelt eigentlich ab? Wofür steht Guano wirklich? Und was haben Fliegen damit zu tun? Es wird überraschend spannend, ein bisschen eklig und vor allem richtig lustig. Also macht's euch bequem und hört rein. Schei* drauf, es lohnt sich! Diese Episode wird unterstützt vom Falke – Journal für Vogelbeobachter, dem Magazin für alle, die noch tiefer in die Vogelwelt eintauchen wollen. Freut euch auf spannende Forschungsberichte, praktische Beobachtungstipps, hilfreiche Bestimmungshilfen, Reisegeschichten aus aller Welt und ein kniffliges Vogelrätsel in jeder Ausgabe. Mehr unter: www.falke-journal.de P.S.: Es gibt Testabos – und Studierende sparen extra! Alle Links und Infos zu den Themen dieser Folge findet ihr wie immer unter: NABU.de/vogelpodcast Wenn euch der Podcast gefällt, abonniert ihn, empfehlt uns weiter und hinterlasst gerne eine Bewertung. Fragen, Feedback oder einfach ein nettes Hallo? Schreibt uns an: vogelpodcast@NABU.de Damit ihr keine Folge mehr verpasst: Aktiviert die Benachrichtigungen in eurer Podcast-App!

Ustanovitev urada za izgone migrantov, ki jo je včeraj napovedal opozicijski poslanec Žan Mahnič v primeru vlade pod vodstvom SDS-a, nova varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek vidi skozi prizmo predvolilnega dogajanja. Kot dodaja, je naša država na tem področju vezana na evropski pravni red, izven katerega ne vidi možnosti delovanja. Druge teme: - Nenadzorovane migracije so med Slovenci na prvem mestu zaskrbljenosti zaradi varnostnih vprašanj, drugod v Evropski uniji pa na petem. Državljane povezave sicer najbolj skrbijo konflikti in vojne v bližini. Za končanje tiste v Ukrajini so se njeni, ruski in ameriški predstavniki znova sešli v Abu Dabiju. - Bela hiša in Kremelj, pa tudi Peking, sicer ogrožajo mednarodni red, menijo v človekoljubni organizaciji Human Rights Watch. Demokratične države, ki spoštujejo človekove pravice, zato pozivajo k oblikovanju strateškega zavezništva v boju proti šrijenju avtoritarnega vala. - Čeprav prispevek za dolgotrajno oskrbo že več kot pol leta plačujemo vsi, so zneski na položnicah prebivalcev domov za starejše nižji samo za tiste, ki so že vstopili v sistem. Za številne, ki še vedno čakajo na odločbe, pa so še vedno visoki. Za pomoč prosijo v centrih za socialno delo.

Letos bo minilo 80 let od začetkov slovenskega radijskega programa avstrijske javne RTV. Leta 1946 je namreč ORF prvič predvajala slovensko besedo. Iz Borovelj so prenašali nemško-slovensko kulturno prireditev, na kateri je slovenske pesmi recitiral Helmut Hartman in ta dan štejejo za rojstvo Slovenskega sporeda ORF. Helmut Hartman je k sodelovanju na radiu povabil tudi Marjana Velika, takrat še dijaka Slovenske gimnazije v Celovcu. Potem, ko je bil glavni urednik slovenskega programa ORF zadnjih 24 let in 21 let odgovorni urednik televizijske oddaje Dober dan, Koroška je zdaj tik pred upokojitvijo. Kot več drugih dejavnih koroških Slovencev je multifunkcionar, zato mu dela ne bo zmanjkalo. Od leta 1992 je predsednik Slovenske športne zveze iz Celovca, kar pomeni, da je na čelu krovne organizacije dlje kot je bil Marjan Šturm, se pošali. Pri depolitizaciji športne organizacije mu je pomagal Bernard Sadovnik, takrat tajnik športne zveze, ki danes povezuje več kot 35 društev in klubov. Kako pa je Marijan Velik zadovoljen z odnosom pristojnih do slovenskega programa ORF in kakšno prihodnost mu napoveduje? Prisluhnite!   Foto: Reichman

Svojo športno kariero je gradila počasi – s ponavljanji, natančnostjo in vztrajanjem. Kot specialistka za veleslalom je smučarka iz Šmartnega ob Paki v svetovnem pokalu dvakrat stala na odru za zmagovalke in se zapisala visoko na lestvici slovenskega ženskega veleslaloma. Trikrat operirano koleno, leta treningov in nenehno iskanje popolne vožnje so oblikovala športnico, ki je razumela vztrajanje kot osnovno stanje. Tudi takrat, ko se zaradi poškodbe leta 2013 ni mogla udeležiti olimpijskih iger v Sočiju. Med poškodbami in tekmovalnimi leti je dobila idejo, ki je po športni karieri postala podjetje Snow Monkey. Ne kot pobeg iz športa, ampak kot njegovo nadaljevanje v drugačni obliki. V sredini oddaji Intervju gostimo Ano Drev, nekdanjo vrhunsko smučarko, ki bo govorila o svoji karieri, menjavi opreme, vstopu v podjetništvo, ljubezni do knjig in zakaj poklicno in zasebno ni nikoli hrepenela po pozornosti in odrskih lučeh.

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Še slaba dva meseca sta do volitev v Državni zbor in slabe tri tedne do začetka predvolilne kampanje, a se zdi, kot da smo sredi nje. In letošnja bo, vsaj po predsezoni sodeč, brutalna. Kot ne pojenja brutalno ravnanje agentov ICE v Združenih državah Amerike, ki je zasenčilo tudi vse ‘trumpizme', s katerimi tudi ta teden ni varčeval predsednik Trump.

Ameriški dolar izgublja del svoje dolgoletne dominantne vloge, evro pa se krepi. Takšno okolje ima neposredne posledice za evropske vlagatelje, saj lahko krepitev evra občutno zmanjša ali celo izniči kapitalske dobičke, ustvarjene na ameriških delniških trgih. Kako se vlagatelji lahko zaščitijo pred valutnimi nihanji? Kot naravno zaščito pred razvrednotenjem papirnatih valut sogovornika izpostavita zlato in srebro, ki zgodovinsko ohranjata kupno moč v obdobjih valutne in geopolitične negotovosti. Pred mikrofonom: Simon Skubin in Nikola Maljković (OptimTrader) ____________________________ NOVO: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 19. marec 2026 med 17.00 in 20.30 Maribor 5. februar 2026 med 17:00 in 20:30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Ciril Keršmanc ni več kandidat za ustavnega sodnika. Predsednica Nataša Pirc Musar je ob umiku njegove kandidature napovedala novo kandidatko, ki naj bi jo koalicija podpirala. Po besedah poslanke Nataše Avšič Bogovič iz Svobode gre za ime, ki je bilo že v igri, in sicer Barbara Kresal. Druge teme: - Moskva in Kijev naj bi se dogovorila za delno zaustavitev zračnih napadov do nedelje, potem ko so številni v ukrajinski prestolnici ostali brez ogrevanja v dneh izjemno nizkih temperatur. Po besedah kremeljskega govorca Dmitrija Peskova je bil pobudnik premirja ameriški predsednik. Kot je dejal, je Donald Trump osebno zaprosil ruskega kolego Putina, da do konca meseca ustavi napade na Kijev in tako pospeši mirovna pogajanja. - Mednarodna skupnost z Belo hišo na čelu je pozdravila premirje v Siriji, ki ga je Damask sklenil s tam delujočimi kurdski borci. Dogovor sledi spopadom med stranema, v katerih je sirska vojska osvojila obsežna območja pod nadzorom kurdskih sil, ki so nekoč obvladovale več kot četrtino države. - Del kmečkih organizacij za prihodnji petek napoveduje nov protest v Ljubljani, od vlade med drugim zahtevajo zaščito domačih pridelovalcev. Številna združenja ne podpirajo protesta. Anton Medved iz kmečkega sindikata pravi, da se bodo sicer udeležili protesta, a opozarja.

Ob jutrišnjem zvišanju zagotovljenih in invalidskih pokojnin ekonomisti opozarjajo, da gre le za kratkoročne popravke in ne sistemske rešitve, s čimer se nevarno približujemo izenačevanju v revščini. Kot dodaja Marko Jaklič, dolgoročno sistem ne bo vzdržen brez obljubljenih strukturnih reform. Drugi poudarki: - Zunanji ministri Unije znova o posojilu Ukrajini, pa tudi o nasilnem zatrtju protestov v Iranu. - Washington napoveduje začetek druge faze premirja v Gazi, ki predvideva razorožitev Hamasa. - Košarkarji Olimpije po napeti končnici izgubili v Benetkah, odbojkarji ACH-ja nemočni v Ankari.

Slovenija letos ne bo sprejela migrantov iz bolj obremenjenih članic Evropske unije. Namesto tega je izbrala vplačilo v solidarnostni sklad, njen prispevek bo znašal 1,8 milijona evrov. Druge teme: - Zunanji ministri Unije na zasedanju v Bruslju obravnavajo razmere na več kriznih žariščih, med drugim v Iranu. Zaradi nasilnega zatiranja protestov so proti Teheranu že sprejeli nove sankcije, na mizi je tudi uvrstitev Iranske revolucionarne garde med teroristične organizacije. Pošiljamo jasno sporočilo, zatiranje ljudi ima svojo ceno in zanj boste kaznovani, je dejala prva diplomatka povezave Kaja Kallas. - Preiskovalna komisija državnega zbora, ki preiskuje sume nezakonitega financiranja strank, v vmesnem poročilu govori o morebitnem nezakonitem financiranju stranke SDS. Omenjeni v poročilu so prepričani, da gre za politični obračun. Predsednica komisije Tamara Vonta poudarja, da gre za posameznike, ki so v času, ki ga preiskuje komisija, dobili neprimerno več denarja kot kadarkoli prej ali pozneje. - Del slovenskih občin nasprotuje izračunom o koeficientu njihove razvitosti, ki bi več kot 30 občin v celoti izključili iz državnega sofinanciranja naložb. Zakonski predlog, ki bi jim zagotovil sredstva, ocenjujejo kot nezadosten. Kot je dejal predsednik Skupnosti občin Nejc Smole, zahtevajo popravo teh kazalcev, ker sicer ni moč govoriti o nekem realnem faktorju.

Državni zbor bo med drugim obravnaval predlog novega zakona o udeležbi delavcev pri dobičku. Vlada želi z njim z ustreznejšimi pogoji omogočiti udeležbo delavcev pri dobičku v večjem obsegu kot doslej. Kot je pojasnil gospodarski minister Matjaž Han, bi država to spodbujala z ugodnejšo davčno obravnavo. Drugi poudarki: - Slovenska podjetja lahko dolgoročno pričakujejo pozitivni učinek evropskih trgovinskih sporazumov z Indijo in južnoameriškimi državami. - Izraelski premier Benjamin Netanjahu vztraja, da v Gazi ne bo nastala palestinska država. - Rokometna reprezentanca le še s teoretičnimi možnostmi za polfinale evropskega prvenstva; z današnjo zmago proti Islandiji bi si zagotovila svetovno prvenstvo.

Danes ugriznimo v kislo jabolko in materializiramo enega izmed dveh milijonov kvalificiranih mnenj, ki jih imamo Slovenci o smučarskih skokih. Smučarski skoki so eden izmed konstitutivnih elementov naroda, in razpravljati o njih, pomeni razpravljati o Triglavu, čebelah, gasilcih, Prešernu ali ljubljanskih nepremičninah. Pa kljub vsemu poskusimo, kajti zadnje dni so smučarski skoki oziroma poleti prišli v medijske termine in strani, ki se ne ukvarjajo izključno s športom. Za tiste, ki mogoče živijo pod kamnom, le uvod; v smučarskih skokih so naši športniki trenutno najboljši na svetu. Kot so to v kolesarstvu, košarki, plezanju, dirkanju skozi puščavo, motokrosu in še kje. S tem, da so v smučarskih skokih najboljši na svetu v obeh kategorijah; tako med moškimi kot ženskami. In potem nam je bilo na zadnjem svetovnem prvenstvu onemogočeno seči po medalji, ker so smuči našega šampiona skočile brez njega. V starih časih so bili smučarski skoki zelo enostaven šport. Tekmovalci so se pognali v globino in tisti, ki je v seštevku dveh skokov skočil najdlje, je bil zmagovalec. Nekaj je k rezultatu dodala še lepota figure in pristanka, ampak v glavnem se je skakalo zaradi daljave. Ampak potem so začeli komplicirati. Ker so tekme trajale nepregledno dolgo, so se jih televizije naveličale prenašati, občinstvo pa se je napilo in zato so uvedli spremembe, ki so smučarske skoke naredile za šport, razumljiv izključno naravoslovnim intelektualcem. Dodali so vetrno izravnavo, ker ni vseeno, kako močno in v katero smer piha veter med skokom. Gre za zapleteno fizikalno formulo, ki jo znajo izračunati le vrhunski fiziki in pa zmogljivi računalniki. Tako se danes dogaja, da je nekdo, ki skoči krajše, boljši od nekoga, ki skoči dlje. K temu potem dodamo še tradicionalne sodniške ocene in pa seveda višino zaletišča ter dobimo mešanico, kjer rezultat tekmovalca dobesedno prinese računalniški izračun. Zaradi te matematične kompleksnosti tekmovanja so skoki danes primerni le za narode z odličnim izobraževalnim sistemom in z dolgo zimo. In zaradi tega gre za šport, ki ga je v resnici sposobnih dojeti le nekaj narodov na svetu – vsi ostali so eksoti. Ampak s spremenljivkami, ki smo jih opisali, se še ne konča. Potem pa so tu še pravila pri opremi … Prepustnost materiala obleke, velikost te obleke, razmerje med tekmovalčevo težo in višino smuči in še na desetine pravil, ki so naredile smučarske skoke za najbolj reguliran šport na svetu. Po goljufanju Norvežanov iz lanske sezone pa še za najbolj reguliran šport v znanem vesolju. In potem se v ta, s pravili obtežen in nekoč izjemno lep šport, pripelje smučka brez skakalca. Ni čudno, da je takšen incident funkcionarje spravil na rob razuma in posledično povzročil še spor v mednarodnih odnosih. Najprej k logiki stvari samih; če reguliraš vsak trenutek športnega dogodka, je nujno, da se bo na neki točki zgodilo nekaj proti pravilom. Kot se je zgodilo v Domnovem primeru, kjer je v nereguliranem prislanjanju smuči presodilo njeno veličanstvo gravitacija. In nato je vsem na očeh sledil očiten spopad civilizacij. Kot v germanskih domoljubnih filmih iz tridesetih let dvajsetega stoletja je švicarski kontrolor demonstriral večvrednost rase nad ostalimi narodi. Če ne bi bilo njegovo racanje in gestikuliranje do neke mere smešno, bi zbujalo skrb, kako se tudi znotraj športnega, se pravi viteškega tekmovanja, poskušajo uveljaviti kategorije, za katere smo verjeli, da so danes v mednarodnih odnosih že zdavnaj presežene. In zgodovina, ta večna učiteljica življenja nas spomni, kako dogodek iz Oberstdorfa ni ne banalen, niti enkraten. V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je rojevala legenda o Planici, je organizator in danes skoraj pozabljeni smučarski delavec Joso Gorec, bil težke bitke z germansko, pa delno tudi nordijsko strujo v mednarodni smučarski zvezi. Ta nikakor ni ne hotela razumeti, ne dovoliti, da bi se izven njihovega interesnega polja rodil ne le nov center tega prelepega športa, temveč tudi nov, po njihovih argumentih tudi smrtno nevaren šport, ki ga danes poznamo kot smučarske polete. Na simbolni ravni se bo tako argument, ki ga bo v sporu zastopala slovenska stran, se pravi, da je treba v sporni situaciji najprej upoštevati interes športnika, udaril z argumentom izpred stoletja, da je v sporu najmočnejši argument vpliva in moči.

Odpovedi štirih maksilofacialnih kirurgov na ljubljanskem kliničnem centru bodo, kot kaže, obveljale. Današnji sestanek ni bil uspešen, saj razširjeni strokovni kolegij ni pristal na pogoje, ki so jih postavili kirurgi. Generalni direktor Marko Jug je dejal, da so jim ponudili drugačno organizacijo, kar bodo storili znova, težko pa bodo v kratkem zgradili novo maksilofacialno kliniko. Druge teme: - Finančna uprava bo nadaljevala izvršbe na socialno pomoč dolžnikom, saj je prepričana, da za to ne potrebuje predhodne presoje na centrih za socialno delo. Kot uspešne ocenjuje tudi skupne patrulje s policijo, ki jih izvaja od novembra, pravi generalni direktor Fursa Peter Grum. Kot dodaja, so tako nekaterim prekrškarjem zarubili skupno 44 vozil. - Končalo se je zasedanje Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, ki ga je zaznamoval predvsem ameriški predsednik Donald Trump. Prav njegova nepredvidljivost je največja skrb tudi za slovenske gospodarstvenike. Evropa bo uspešna, če stopi skupaj, meni pravnik Miro Cerar, in sicer tako da pokaže svojo moč, a ne zaostruje konflikta, kar je po njegovem domača naloga za evropske voditelje. - Ozemeljska vprašanja so ključni dejavnik za končanje vojne v Ukrajini, sporoča Moskva. V ospredje postavlja umik ukrajinskih sil iz Donbasa. Kot je dejal svetovalec ruskega predsednika Jurij Ušakov, si želijo diplomatske rešitve, a bodo, dokler ni dosežena, tudi na bojišču sledili svojim ciljem.

Ameriški predsednik Donald Trump je na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu v nagovoru najprej laskal samemu sebi in ameriškemu gospodarstvu, v Evropo pa usmeril številne ostre puščice, češ da si škoduje z množičnimi migracijami in zelenim prehodom. Ponovil je tudi zahtevo po Grenlandiji. Kot je dejal, ne bo uporabil sile. Po njegovih besedah je vse, kar si želijo, lastništvo Grenlandije v celoti. Drugi poudarki: - Častnika Slovenske vojske bosta ta konec tedna odpotovala na Grenlandijo; tam bosta nekaj dni. - Kaj bi ob ameriških carinskih grožnjah pomenil evropski povračilen ukrep prodaje ameriških dolžniških papirjev? - Zakon o dolgotrajni oskrbi obšel ljudi s posebnimi potrebami, ki si želijo enakopravne obravnave.

Glede razsodbe KPK-ja … premier Golob se je na težji način naučil, kar se zdi, je temeljni del sodobne digitalne kulture: »Če si pijan, zadet, zaljubljen, besen in po novem tudi šele dva dni predsednik vlade – nikarte pošiljati sms-jev.« Če hočemo do potankosti razumeti šlamastiko, v katero se je zapletel naš predsednik vlade, se moramo poglobiti v grenko-sladko zgodovino kršenja integritete. Na samem začetku teh kršitev sta Adam in Eva. Če ne bi bilo njunega kršenja integritete, posledično ne bi bilo greha in celotno bivanje na tem planetu bi se drugače odvilo. Potem so se kršitve integritete dogajale vso zgodovino, za katero se zdi, da je brez teh kršitev sploh ne bi bilo. Kajti vsi konflikti, ki so, resnici na ljubo, gonilo napredka, poezije in znanosti, so posledica kršenja integritete. Kar nas pripelje do premiera Goloba, ki je kršil integriteto s tem, ko je Tatjani Bobnar, takrat notranji ministrici, dajal navodila, kako naj kadruje v policiji. S sms-jem. Mediji smo to pozneje poimenovali »poizkus kadrovskega lomastenja v policiji«. Ampak, česar se pisuni premalo zavedamo, znanost pa je o tem kristalno jasna, je dejstvo, da je integriteta vzročno-posledični posel. Skoraj vedno se kršenje zgodi zaradi kršenja pred njim. Tako moramo do kršenja integritete pred kršenjem integritete Roberta Goloba. Tam stoji kot skala trdno Janez Janša. Namreč; on je pred Golobom kadrovsko lomastil po policiji, ko je v svojevrstni kristalni noči zamenjal vse komandirje policijskih postaj. Zamenjali so jih načelniki policijskih postaj, ob nazivu pa se je Janševo lomastenje po policiji nadaljevalo tudi s konkretnimi menjavami na visokih položajih policije. Golob je torej v svojem mandatu, ob tem, ko je načelnike preimenoval nazaj v komandirje, poskušal samo odlomastiti to, kar je pred njim nalomastil Janša. Tako, da je poslal sporočilo z integritetno sporno vsebino notranji ministrici. Ki je bila, kar pa je najbolj zabavno, kot generalna direktorica policije po prisegi Janševe vlade nemudoma odlomastena s položaja, in Golob je naivno sklepal, da se bo hotela za tisto lomastenje oddolžiti. Ni pa vedel, da je gospa šampionka integritete ter je Goloba razkrinkala. Pozneje jo je vzela v bran in v službo sama predsednica države, ki ima v sefu zaklenjeno skrinjico z najčistejšo esenco slovenske integritete ter jo varuje po službeni dolžnosti, kot tudi po prepričanju. Okoli predsednice republike in Tatjane Bobnar pod njenim okriljem se tako ustvarja krog močnih, poštenih in načelnih žensk, proti katerim sta Vida Tomšič in Pepca Kardelj pionirki z modro kapo in rdečimi dokolenkami. Ampak namesto praznega nakladanja in vegavih insinuacij si poglejmo konkreten primer vpliva integritetne afere na prihajajoče volitve. Kot je znano v mnogih primerih tako s politično leve kot s politično desne, KPK postane nenavadno dejavna v času okoli volitev. In nobenega dvoma ni, da je premier, ki ga zdaj bremeni vprašljiva integriteta, na prihajajočih volitvah v slabšem položaju od brezmadežne politične konkurence! A na nekaj tako komisija kot posebne enote odvetnikov z obeh strani, da o načrtovalcih predvolilnih kompanij sploh ne govorimo, niso računali. To je čas. Čas, ki teče tudi politikom. Starejši volivci namreč radi pozabljamo in dogodkih izpred štirih let, ko je nekdo nekomu pisal sms, so že zdavnaj prekriti z vedno novimi in novimi nanosi političnih pritlehnosti. Saj so nas v toku trajanja mandata na dvoboj Golob-Bobnar vsake toliko opomnili, ampak da bi na izust vedeli, za kaj je šlo, pa niti ne. Tako smo starejši pozabili, mlajši volivci pa … … Mlajši volivci, recimo, da so danes stari osemnajst, devetnajst ali dvajset let, so bili ob času spornega dejanja stari štirinajst, petnajst in šestnajst. Tako se jim dva meseca pred volitvami zdijo kandidati, ki so sporni, ker ne znajo komunicirati s sms-ji, bolj kot ne smešni. Zna biti, da jo bo premier odnesel iz afere s kršenjem integritete bolj kot ne nepoškodovan. Še sploh, ker ga tako dežurni satiriki kot njegovi politični nasprotniki še vedno najbolj besno napadajo zaradi njegovega priimka, ki je sinonim nadležne ptice, in dejstva, da se je poročil z vplivnico. Dokler pa se najhujša predvolilna bitka bije na krvavem polju priimkov in partnerjev, je bojazen, da bi politična in obča integriteta med demokratičnim odločanjem karkoli pomenila – povsem odveč.

Minister za delo Luka Mesec po posvetu s socialnimi partnerji vztraja pri zvišanju minimalne plače na tisoč evrov neto. Kot vodilo za to odločitev je navedel zdaj veljaven prag tveganja revščine, ki je 981 evrov. V gospodarstvu menijo, da gre za predvolilno potezo. Predsednik Združenja delodajalcev Marjan Trobiš opozarja, da so podjetja preobremenjena. Ostali poudarki oddaje: - V evropskih vojaških okrepitvah na Grenlandiji naj bi sodelovala tudi Slovenija - na otok bo predvidoma napotila 2 častnika. - Bela hiša napovedala ustanovitev mednarodnega odbora za mir v Gazi, a imen članov za zdaj ne razkriva. - Na kariernem sejmu v Ljubljani v ospredju poklici v zdravstvu in drugih dejavnostih, kjer primanjkuje kadrov.

O prihodnosti Grenlandije lahko odločata le ta sama in Danska, je ob obisku Washingtona dejal nemški zunanji minister Johann Wadephul. Ob tem je potrdil tesno sodelovanje z Združenimi državami v zvezi Nato. Kot je dejal, imata Rusija in Kitajska svoje interese v arktični regiji, zato je za zaveznice ključnega pomena, da se kmalu lotijo zaščite svojih prioritet. Drugi poudarki: - Krvavi protesti v Iranu se nadaljujejo, ameriški predsednik grozi s carinami državam, ki poslujejo s Teheranom. - Premier Golob bo na delovnem kosilu iskal konsenz s predstavniki strank leve sredine. - Katere so nevarnosti širjenja umetne inteligence na področje čustvene podpore?

Danes pa poskus penetracije v um in sanje zmešanega cesarja z one strani Atlantika. Ko se je naveličal carin, je predsednik Trump odkril nov konjiček. Osvajanje držav. Poskusil je že s Kanado, nato se je oklical za suverena v Venezueli, po novem se tresejo Kubanci, po starem pa Grenlandci. Pa tudi Iran mu je, skladno s tradicijo ameriških predsednikov, v zadnjih urah močno zadišal. Strokovnjaki, še sploh, če vzamemo v obzir tudi oba preostala zmešanca, se pravi ruskega in kitajskega predsednika, sodobnost imenujejo »novi imperializem«; ampak razumnega vse skupaj bolj spominja na srednji vek. Oziroma na predrazsvetljenski čas, ko so bile nacionalne države samo oddaljeni sen v glavah humanističnih naivnežev. In tukaj ter zdaj se Slovenec vpraša, čemu se Trump še ni stegnil po nas. Čemu ga ne zanimamo, čemu nas ne omenja, ne grozi in ne osira? Čemu nismo deležni niti malo, pa čeprav groteskne milosti velikega oranžnega? Položaj od daleč spominja na čas pred odkritim prvim primerom koronavirusa pri nas, ko so ga imeli že vse naokoli. Sicer smo bili srečni, da ga še nimamo, ampak smo se vseeno ljubosumno spraševali, zakaj smo ravno mi izjema. Podobno je s Trumpom. Čemu se prička, grozi in norčuje iz večine držav sveta, Slovenije pa niti ne omenja? V naši skromni oddaji, kjer smo mimogrede na Trumpa opozarjali že dolgo, preden se je utelesil, boste tako natančno izvedeli, čemu Trump ne steguje svojih podplutih dlani po naši državi. »I, zato, ker jo že ima!« Hočemo povedati, da predmoderni um, kot je Trumpov, meni, da jo je dobil za doto, s tem ko je poročil eno podtriglavskih hčera! Kot vemo iz konteksta, imajo Trumpovi dovolj, če že ne preveč informacij o Sloveniji; nenazadnje so mulca te dni dali na odvajanje od slovenskega naglasa! Tako je povsem nemogoče, da ameriški predsednik ne bi imel s Slovenijo nobenih načrtov. Ali si jo je pustil za pozneje, ali pa misli, da je zadeva že končana, je stvar politične aritmetike, vsekakor pa je na njegovem zemljevidu sveta Slovenija že obarvana v zlato; kar je predsedniška barva novega časa. Ko smo se s tem seznanili, nas naša raziskava pelje še dlje v temačen in zaviti svet Trumpovih nepremičninskih poslov. Tako se moramo vprašati, kaj lahko Slovenija Trumpu sploh ponudi. Vsaka država, ki jo Trump ali v domišljiji ali dejansko nabavi, nekaj ponuja. Pri Venezuelcih je prispevek sorazmerno jasen in ga je oni dan grafično lepo prikazal prijatelj Tomato. Pri Kubancih gre za lokacijo, pri Grenlandiji pa za kvadraturo. Tako pač delujejo nepremičninski možgani, zato ostaja nejasno, eksploatiranje katerega bogastva je povezal s Slovenijo. Kar je čudno, kajti odgovor je kot na dlani. Poglejmo v samo srce naše državnosti, ki je naša himna, v kateri poet preroško oznani: Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice. Ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle. Torej je odločeno. Slovenija bo v Trumpov imperij prispevala dekleta. Bo že vedel, eno ima doma in kot kaže, zdaj že v drugem mandatu, kaj dosti več od lepote Melanija ne ponuja. In da ne bo pomote … Mladenke, te lepe žlahtne rožice, so za tesnega prijatelja, obsojenega pedofila še kako pomembna dobrina. Hočemo povedati, da če bomo uspešno izvažali slovensko žensko lepoto, se nam ni bati, da bi bili v nastajajočem cesarstvu kot narod potisnjeni vstran. Ne, kje pa! Zna se zgoditi, da bomo celo pri koritu, le pripravljeni moramo biti, če se bo starec odločil zamenjati staro za novo. Tako kot smo mi zapriseženega ljubitelja slovanskih bokov prevzeli Čehom, moramo biti čuječi, da nam ga ne ugrabijo recimo Slovaki. In zdaj k tretjemu in zadnjemu poudarku današnjega razmisleka. Od človeka, ki ženske dokazano razume le kot blago, bi pričakovali, da nežnega spola ne bo uspel pridobiti na svojo politično barko. Po logiki stvari za šoviniste in spolne predatorje tipa Trump, ki po vsem planetu vznikajo kot gobe po dežju, ne bi smela glasovati nobena ženska. Če smo že moški dovolj utrgani … Pa je ravno obratno. Kot nam pričajo primeri, tudi domačih politikov z avtokratskimi težnjami, je ženski spol nad testosteronsko prevaro izjemno navdušen. Žensko volilno telo se nepojmljivo, in to z veseljem daje na razpolago vsakemu teh nasilnežev. Ki ne sramotijo le moških kot spola, temveč sramotijo tudi javni prostor, ne nazadnje pa človeštvo kot tako. Psihologija ima o tem fenomenu verjetno svojo razlago, mi, bolj preprostega duha, pa zaupamo Andreju Šifrerju, ki je preroško ugotovil, da lepa dekleta ljubijo barabe. K temu lahko, glede na vizualne dokaze, ki nam jih dostavlja civilizacija, ki se ves čas in neprestano snema in fotografira, dodamo le še to, da te barabe ljubijo tudi grda, ostarela in sploh vsakršna dekleta.

Ameriški in ukrajinski predsednik Donald Trump in Volodimir Zelenski sta zadovoljna z izkupičkom sinočnjih pogovorov na Floridi. Napredek je viden na več področjih, je dejal Zelenski in dodal, da je mirovni sporazum v 20-ih točkah 90-odstotno usklajen. V celoti so usklajena tudi ameriška varnostna zagotovila Kijevu, je povedal Zelenski. Kot pravi, so se strinjali, da so prav ta ključni korak za dosego trajnega miru, zato bodo o njih razpravljali še naprej. Drugi poudarki: - Volitve na Kosovu neuradno osvojila vladajoča stranka Samoodločba. - Slovenija bo leto sklenila s pričakovanim proračunskim primanjkljajem. - Domen Prevc pred prvo tekmo novoletne turneje osvojil kvalifikacije v Oberstdorfu.

Atmosferci podkast sezono z letnico 2025 zaključujemo s pravim polnozrnatim Kraševcem! Mart Dekleva na dveh Harley Dvidson strojnih ljubicah vozi burjo in grom boga ognja ter kroma. Kot mladenič je katrco učil zavirat na olivno olje, na cesti pa je preživel tudi izredno hudo prometno nesrečo, ki je njegovemu življenju dala nov zagon. Mart je v brlog pripeljal za cel šlepar anekdot, številk in zgodb iz transporta, oziroma večno aktualne kamionarske logistike. Pravi, da iz kabin tovornjakov tudi sredi noči dobi klice, ki so včasih tudi nenavadni ali pa celo kakšnega možakarja spravijo v rahlo zadrego. Jure pa seveda trdi, da bi Mart v seriji Yellowstone z lahkoto zamenjal robatega Ripa Wheelerja..ZAPISKI:Dobrodelni harleisti:https://youtube.com/shorts/rEuFRa7Asjc?si=cCGsKp0-fXdYv1LuDKV Mobility - vse kar morate vedeti:https://www.dkv-mobility.com/si/sl.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠

W przedświątecznym odcinku Raportu o książkach spotykamy się z filozofem i pisarzem, dlatego rozpiętość lektur będzie bardzo szeroka: od Heraklita, przez Brunona Schulza, Bolesława Leśmiana, Denisa Johnsona, Platona… po Wita Szostaka.W centrum naszej rozmowy będzie jednak znakomity esej filozoficzny, który jest odbiciem spotkania filozofa z pisarzem. Pyta bowiem o związek myślenia z opowieścią. W tej historii metaforą myślenia jest morze, a metaforą opowieści – rzeka.„Dorzecza i dociekania” Dobrosława Kota to fascynująca lektura, w której rzeka nie jest tylko punktem wyjścia, ale też przedmiotem rozmyślań. Choć „przedmiot” to słowo niefortunne w odniesieniu do rzeki, bo rzeka – jak pisze filozof – to czasownik, a nie rzeczownik.Rzeki umykają językowi, a język broni się przed rzecznym żywiołem, tworząc metafory.Rzeka, która jest wiecznym ruchem i zmiennością, jest zresztą być może najlepszą metaforą literatury.Bo czy podobnie jak nie można dwa razy wejść do tej samej rzeki, tak samo nie można dwa razy przeczytać tej samej książki?To jedno z wielu pytań literacko-filozoficznych, które – mam nadzieję – porwą Państwa niczym nurt rzeki w ten świąteczno-noworoczny czas.Prowadzenie: Agata KasprolewiczGoście: Dobrosław Kot/Wit SzostakKsiążka: „Dorzecza i dociekania” – Dobrosław Kot; Wydawnictwo słowo/obraz terytoria---------------------------------------------Raport o stanie świata to audycja, która istnieje dzięki naszym Patronom, dołącz się do zbiórki ➡️ ⁠https://patronite.pl/DariuszRosiak⁠Subskrybuj newsletter Raportu o stanie świata ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠➡️ ⁠https://dariuszrosiak.substack.com⁠Koszulki i kubki Raportu ➡️ ⁠https://patronite-sklep.pl/kolekcja/raport-o-stanie-swiata/⁠ [Autopromocja]

In this bonus episode of Sound Opinions, Jim shares a Kot-esque pick from a band named after someone very dear to him.Join our Facebook Group: https://bit.ly/3sivr9TBecome a member on Patreon: https://bit.ly/3slWZvcSign up for our newsletter: https://bit.ly/3eEvRnGMake a donation via PayPal: https://bit.ly/3dmt9lUSend us a Voice Memo: Desktop: bit.ly/2RyD5Ah Mobile: sayhi.chat/soundopsSee Privacy Policy at https://art19.com/privacy and California Privacy Notice at https://art19.com/privacy#do-not-sell-my-info.