Podcasts about Kot

Vor 18 Jahren hat Heinz Oberhummer die Science Busters mitbegründet. Um nach einer erfolgreichen Karriere als theoretischer Physiker nach der Emeritierung möglichst vielen Menschen zu erzählen, wie spannend, spektakulär faszinierend Wissenschaft ist. Viel interessanter und absurder als jede Heilsgeschichte, wie der glühende Atheist gern augenzwinkernd ergänzt hat. Neben der Liebe zu Alpakas, deren Kot noch heute als Pokal Teil des in seinem Namen jährlich vergebenen Heinz Oberhummer Awards sind, hat er auch sehr viel größere Tiere gemocht. Zum Beispiel Mäuse. Am 24.11.2015 ist Heinz Oberhummer leider viel zu früh gestorben. FM4 spielt in Erinnerung an ihn und seine großartige Art, Menschen für Wissenschaft zu begeistern eine Kolumne aus dem Jahr 2013. In der er mit Martin Puntigam bespricht, was passiert, wenn sich zwei Galaxien treffen. Sendungshinweis: FM4 Bis 1, 22.11.2025, 10 Uhr

V turistični oddaji smo obiskali občino Miklavž na Dravskem polju, kjer so ravninske poti kot ustvarjene za sproščeno kolesarjenje in družinske izlete. Ta kraj na Dravskem polju je dovolj blizu za krajši pobeg in zagotovo dovolj drugačen, da si ga zapomnimo. Kot sta si enoletno potovanje okrog sveta zapomnila popotnika Simona in Jure, ki sta se pred natanko 10-imi leti odpravila na pot.

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Tik pred odločanjem slovenskega regulatorja o tem, ali lahko hrvaška državna agencija Fina prevzame Ljubljansko borzo, se je oglasila vlada. Kot pravi njen podpredsednik Matej Arčon, so proti prevzemu, borzo pa so opredelili kot kritično infrastrukturo. Kaj bo na seji naredila agencija, še ni jasno. Drugi poudarki oddaje: - Ministrski zbor je potrdil tudi predlog novele zakona o RTV: ta natančneje opredeljuje državno financiranje manjšinskih programov ter uvaja sofinanciranje glasbene produkcije nacionalne medijske hiše. - Ob menjavi na čelu družbe Gen energija - vodenje prevzema Nada Drobne Popovič. V Posavju svarijo pred poseganjem v načrte Jedrske elektrarne Krško. - Ameriški diplomati v Kijevu predstavljajo mirovni načrt za Ukrajino; po nekaterih virih naj bi predvideval priključitev več ozemelj Rusiji. V Bruslju opozarjajo, da se morajo s pogoji miru strinjati Ukrajinci in Evropejci.

Andraž Keršič je arhitekt mlajše generacije, projektant, raziskovalec, kustos in pedagog ter soustanovitelj arhitekturnega biroja a2o2. Kot pravi je arhitektura v prvi vrsti namenjena ljudem, arhitekti pa lahko vidimo en in isti problem na različne načine, zato gre vedno za dialog, za izmenjavo idej, ker so stvari, na katere tudi najbolj izkušen arhitekt ne pomisli. V biroju nas druži to, da radi odkrivamo zgodbe prostorov in ustvarjamo arhitekturo, ki pomeni nek okvir za bivanje. Andraž Keršič Poleg številnih razstav v muzeju MAO je bil letos, skupaj s kolegi biroja a2o2, povabljen, da v Narodnem muzeju sodeluje pri postavitvi razstave "Barok v Sloveniji. Arhitektura in uporabna umetnost".

Wir fliegen als flauschiges Pferd durch ein Labyrinth und verfolgen verdächtige Leute am Flughafen. Außerdem verstecken wir unser Trinkgeld im Kot! Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Državni zbor je potrdil proračuna za prihodnji dve leti, ki prinašata rekordne izdatke. Kot pojasnjuje finančni minister Klemen Boštjančič, je tako med drugim zaradi nujnih strukturnih reform, pa tudi zaradi globalnih negotovosti, tako trgovinskih kot političnih. Kljub temu so obrambnemu ministrstvu odvzeli nekaj sredstev. Druge teme: - Evropska komisija predlaga okrepitev vlaganj v prometno infrastrukturo za izboljšanje vojaške mobilnosti; za to bo potrebnih približno 100 milijard evrov - Nemčija zavrnila plačilo odškodnin za genocid v Namibiji na začetku 20-ega stoletja, ki ga je sicer priznala pred štirimi leti - Policija prijela požigalca starega mlina v Beltincih; v preteklosti so ga že obravnavali zaradi kaznivih dejanj

Lovelyn Dušanič je Filipinka, ki že 2 leti neprekinjeno živi v Sloveniji. Kot otrok si je želela pomagati skupnosti, zato je bila njena prva želja postati županja. Danes dela kot zdravstvena delavka v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. Odločitev, da se z možem, ki je Slovenec, preseli v Slovenijo, je bila zanjo hkrati najlažja in najtežja. Najlažja zato, ker je vedela, da ga ljubi, in ker ji je Slovenija res všeč. Najtežja pa zato, ker se ni mogla izogniti stereotipu, da se Filipinke poročijo in preselijo v tujino zaradi denarja.

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

V galeriji DESSA je na ogled razstava K novim učnim prostorom, ki odpira vprašanja zasnove in oblikovanja učnih prostorov 21. stoletja. Predstavljene so učilnice iz različnih časovnih obdobij, ki prikazujejo zanimive rešitve za premik od starih k novim načinom poučevanja – od frontalnega pouka do različnih inovativnih pedagoških pristopov. Današnji čas ponovno postavlja stavbe osnovnih šol pred velike izzive.Kot kažejo zgledi iz tujine, bodo učilnice, namenjene frontalnemu poučevanju, kmalu nadomestili novi prostorski koncepti.Razstava je nastala v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, Fakulteto za arhitekturo, pod mentorstvom Mitje Zorca in Mojce Gregorski.

V ponedeljkovi oddaji vas bomo najprej povabili k ogledu zanimivega filma, ki je del sporeda ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Gre za slovensko manjšinsko koprodukcijo Bog ne bo pomagal hrvaške režiserke Hane Jušić. V Plesnem teatru Ljubljana pa smo si ogledali predstavo Ni to to, ki jo je po svojem besedilu režirala dramatičarka Simona Semenič. Kot je povedala avtorica, o predstavi razmišlja kot o monologu, ki se materializira v fizično podobo skozi štiri performativne akcije štirih ustvarjalk. Ne zamudite.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je začel turnejo po Evropi. V Grčiji je podpisal sporazum o dobavi ameriškega zemeljskega plina. Kot je dejal, so sklenili zelo pomemben dogovor, ki jim bo pomagal premostiti zimo. Ruske sile namreč nadaljujejo napade na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, zaradi katerih so po vsej državi pogosti izpadi elektrike in ogrevanja. Zelenski bo prihodnji teden obiskal tudi Francijo in Španijo, kjer pričakuje dogovore o krepitvi ukrajinske zračne obrambe. Ostali poudarki odddaje: - Izrael še naprej odločno nasprotuje neodvisni Palestini. - Na Hrvaškem vse glasneje preučujejo idejo za graditev lastne jedrske elektrarne. - Rokometašice Krima izgubile zadnjo letošnjo tekmo v ligi prvakinj.

Vsak deževen dan ima v sebi malo čarovnije – ko kapljicedrsijo po oknih in je zunaj preveč mračno, se v toplini doma skrivnost kar sama ponuja. Maja in Luka se takrat pogosto spomnita na stari Atlas. V takšnih trenutkih je radovednost največja – ne veš, kaj najdeš, in ne veš, kam te bopopeljala zgodba. Kot bi odprl knjigo, v kateri se na vsaki strani skriva majhna skrivnost: bo to točka na zemljevidu, ki nosi ime po nečem največkrat neopaznem ali pa morda krasi celo podobo pokrajine z nenavadnim navdihom?Pravljice iz starega Atlasa, Nataša Holy, Osnutek generiran s pomočjo UI Perplexity. Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slika: Wikipedija, Google earth, Atlas. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy

Nocoj bodo v Logu pod Mangartom pri spomeniku prižgali sveče v spomin na žrtve plazu. Mineva namreč 25 let, odkar se je najprej 15. novembra in nato še enkrat 17. novembra 2000 malo po polnoči sprožil plaz. Blatni tok je zravnal zgornji del vasi, povzročil ogromno škode in najhuje – pod seboj pokopal sedem domačinov. Z zadnjo, 4 milijone evrov vredno fazo sanacije po plazu bo država začela prihodnji mesec. Kot je na terenu ugotavljala Mariša Bizjak, so po četrt stoletja spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.

Tako imenovani Šutarjev zakon z obravnavo na pristojnem odboru danes začenja parlamentarno pot. Kot poudarja vlada, prinaša ukrepe za zagotavljanje varnosti. Strokovnjaki z različnih področij in nevladne organizacije opozarjajo, da je bil pripravljen preveč na hitro, brez strokovne razprave, zato da so nekatere določbe ustavno sporne, celota pa da vodi v represijo. Podpora zakonu v parlamentu je zagotovljena. Drugi poudarki oddaje: - Prvi teden podnebnih pogajanj v Braziliji je prinesel razprave o novih zavezah in iskanju financ za države v razvoju. Nekatere dogovore so že dosegli, a glavnina pogajanj pogajalce še čaka. - Ob dnevu slovenskega znakovnega jezika se vrstijo opozorila o še vedno omejenem dostopu gluhih do informacij. Zveza društev gluhih in naglušnih poziva k izvajanju zapisanega v ustavo. - Odbojkarji ACH Volleyja so po dramatičnem koncu tekme za uvrstitev v Ligo prvakov napredovali v zadnji krog kvalifikacij. V Tivoliju so premagali Dinamo iz Bukarešte s 3: 1.

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

Vlada je danes potrdila predlog sprememb zakona o orožju, ki bodo omogočile predajo nezakonitega orožja ali streliva brez pravnih posledic do 31-tega januarja. Podpredsednik vlade Matej Arčon je pojasnil, da bo za ta namen na voljo posebna telefonska številka, prek katere se bodo lahko dogovorili o predaji orožja. Vlada je potrdila tudi predlog novele zakona o zdravniški službi, ki bo specialistom omogočil lažje prehajanje med urgentno in družinsko medicino. Druge teme: - Ljubljanski klinični center je 50 let po odprtju glavne stavbe pred novimi izzivi. Ob medicinskih uspehih se hkrati spoprijemajo s pomanjkanjem kadra, predvsem negovalnega. Kot pravi glavna medicinska sestra Zdenka Mrak, skušajo izboljšati razmere, s sofinanciranjem šolnin, štipendiranjem in izplačevanjem nadur. - V Franciji potekajo spominske slovesnosti ob 10-ti obletnici terorističnih napadov v Parizu, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi. Medtem se del javnosti sprašuje, ali država dovolj pozornosti namenja varnosti. Eden od preživelih je prepričan, da se oblasti doslej niso dovolj posvečale razlogom za radikalizacijo in težavam, predvsem mladih. - Demokratski člani odbora za nadzor in vladne reforme v predstavniškem domu ameriškega kongresa so objavili tri sporočila pokojnega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina, ki bi lahko bila dokaz, da je Donald Trump vedel za njegovo trgovino z ljudmi.

Dino Zupančič je eden redkih slovenskih marketinških strokovnjakov, ki se lahko pohvali s strokovno podlago iz elektrotehničnih znanosti. Že v času študija je pritegnil pozornost stroke z odmevnimi projekti v sklopu študentskih organizacij, med drugim je vodil tudi največjo študentsko prireditev v Sloveniji, legendarno Škisovo tržnico.  Leta 2008 je soustanovil Agencijo 101, ki si je v več kot petnajstih letih delovanja izborila status ene najhitreje rastočih in prodornih slovenskih neodvisnih agencij. Kot direktor in strateški vodja ekip je usmerjal rešitve v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi naročniki.Danes kot direktor v agenciji skrbi za strateški razvoj in doseganje poslovnih ciljev. Je pozitiven realist, ki verjame, da so ljudje daleč največji in najpomembnejši kapital podjetja. Verjame v sinergije timskega dela, opirajoč se na vrednote, kot so lojalnost, profesionalnost, zanesljivost, inovativnost in proaktivnost. Prav vztrajno sledenje vrednotam, ki jih je agencija začrtala, je eden ključnih razlogov, da je agencija trenutno med najbolj zaželenimi delovnimi okolji v slovenskem prostoru. Od leta 2023 pa je tudi partner v agenciji McCann Ljubljana. V zadnjih letih je bila agencija večkrat nagrajena na domačih (SOF, Sempl, Diggit, Sporto, Websi, Effie) in mednarodnih festivalih (Clio Awards, European Excellence Awards, Balcannes in SomoBorac ter finalist festivala v Cannesu). Najljubši citat: Overthinking is not a strategy. Najljubša knjiga: Atomic habits - James ClearNajljubša serija: Trenutno Trainwreck - predvsem Woodstock 99Hobiji: Tenis, kolesarjenje, fitnes, razna druženja.Najljubša hrana: Vsa mediteranska hrana, predvsem čim manj predelana.Najljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: Google mapsZaključni nauki:·      Vztrajnost se poplača.·      Nikoli ne podcenjujte moči marketinga.·      Vse je v ravnovesju.

PCOS prizadene že 8-15% žensk po svetu, prve znake pa lahko tudi spregledamo. Kdaj posumiti, da imamo v ozadju hormonsko težavo?Diagnoza se postavi, če sta prisotna vsaj dva od treh znakov:1. Neredne menstruacije ali celo izostanek ovulacije – to pomeni, da jajčniki ne sproščajo jajčeca redno, kar se kaže v nerednem ciklusu ali težavah z zanositvijo.2. Povišani moški hormoni (androgeni) – kar se lahko pokaže kot mozolji, mastna koža, izpadanje las po “moškem” vzorcu ali poraščenost na obrazu in telesu.3. Videz policističnih jajčnikov na ultrazvoku – zdravnik lahko na jajčnikih vidi več manjših foliklov (mešičkov), ki izgledajo kot drobne ciste.Pomembno: za diagnozo ni nujno, da so prisotni vsi trije znaki – dovolj sta že dva. Zato ima lahko PCOS več različnih “obrazov” in se pri vsaki ženski izrazi nekoliko drugače.Kaj narediti? Kot vedno se moramo stvari lotiti holistično, torej na nivoju navad, prehrane in pravih dodatkov. Z zdravim načinom prehrane, rednim gibanjem ter občasnimi zdravniškimi pregledi lahko ženske ne le obvladujejo simptome PCOS, ampak tudi pomembno zmanjšajo tveganja za dolgoročne zaplete.

Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito. Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu. Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi. Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena  zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška. In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata. Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan! Ampak gremo lepo po vrsti. Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili. In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede. Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.« Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo. Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje. Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris. latinski izrek       Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot: “Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”  

Zveza Slovencev na Madžarskem je v Monoštru pripravila osrednjo slovesnost ob 35-letnici svojega delovanja. Slavnostni govornik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, je poudaril, da je porabska slovenska skupnost v tem času dokazala povezanost, vztrajnost in razvojno usmerjenost. Zvezi, ki je ob jubileju izdala zbornik, je podelil priznanje in zahvalo, priznanje pa je ob 40-letnici podelil tudi folklorni skupini iz Gornjega Senika. Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs je poudarila ključne mejnike 35-letnega delovanja. Kot prvega je izpostavila ustanovitev časopisa Porabje, s katerim so povezali skupnost ter slovenščino in narečje. Omenila je tudi rast števila kulturnih skupin, pridobitev Slovenskega doma in ustanovitev razvojne agencije ter programa spodbujanja gospodarske osnove. Med glavnimi izzivi prihodnosti pa je izpostavila zlasti delo z mladimi. No, jutri bodo v Novi Gorici podpisali pismo o nameri o nadaljevanju sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko pri gospodarskem in družbenem razvoju narodnostno mešanega območja na obeh straneh meje. Slovenskima ministroma Arčonu in Aleksandru Jevšku se bo pridružil madžarski zunanji minister Péter Szijjártó, skupaj se bodo na Sveti Gori udeležili maše, ki jo bo za padle madžarske vojake na Soški fronti daroval škof Peter Štumpf.

Madžarska je včeraj dosegla enoletni izvzem iz ameriških sankcij glede dobave ruske nafte. Kot zatrjuje ameriški predsednik Donald Trump, se je za to odločil, ker Madžarska nima pristanišč in je zato v težavnem položaju, v nasprotju z drugmih evropskimi državami, ki imajo dostop do morja. Druge teme: - Na Hrvaškem protesti po ukrepanju v zvezi z ustaško obarvanimi incidenti - Ortopedi v prihodnosti pričakujejo veliko vlogo umetne inteligence pri operacijah in zdravljenju - Kako bo na delo policistov ob martinovanju vplivala odločitev ustavnega sodišča o alkotestih?

Tenorist Branko Robinšak se je rodil 5. novembra 1955 v Mariboru. Debitiral je leta 1983 v Ljubljani z vlogo Tamina v Mozartovi Čarobni piščali in dobil zanjo Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Petnajst let je bil angažiran v opernih hišah Avstrije in Švice, nastopal je na najpomembnejših mednarodnih glasbenih festivalih. Leta 1991 je pel na Dunajskem poletju (Wiener Sommer) kot don Ottavio (v operi Don Giovanni), kritika ga je ocenila za “odkritje”. Kot prvak ljubljanske opere je od sezone 2000/2001 naprej nastopal v številnih vlogah. Leta 2011 je Branko Robinšak prejel nagrado Prešernovega sklada in takrat je Dejan Juravič posnel pogovor z njim.

In Deutschland werden derzeit in die ersten Häuser neuartige Trenn-Toiletten eingebaut: Sie trennen Kot und Urin – beides wird in speziellen Tanks gesammelt und anschließend in mehreren Schritten zu wertvollem Dünger weiterverarbeitet. Die ersten Kunden warten schon.

Prejemnik naziva Inovativni kmet 2025 Aleš Čadež je opisal inovacijo ročnega in traktorskega sadilca za papirnate verižne lončke. Kot najboljšega v konkurenci so ga prepoznali pri Zvezi podeželske mladine Slovenije in Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Bil je tudi gost podkasta RAST in Kmetijske oddaje.

Naši rojaki iz Stuttgarta v Nemčiji je bili na svetoletnem romanju v Rim in Vatikan. Kot je povedal župnik dr. Zvone Štrubelj, so vstopili skozi vsa štiri sveta vrata. Slovenska župnija v Stuttgartu je posvečena svetima bratoma Cirilu in Metodu, zato so obiskali tudi cerkev sv. Klementa, kjer je pokopan sv. Ciril, kjer so imeli sveto mašo. Srečali so se tudi s slovenskim veleposlanikom pri svetem sedežu Francem Butom ter bili zadnji dan na trgu svetega Petra v Vatikanu pri papeževi maši in blagoslovu urbi et orbi. Več boste slišali v nedeljski oddaji oz. podkastu.

Novomeški policisti so predstavili podrobnosti včerajšnjih hišnih preiskav v romskem naselju Žabjak. Za kazniva dejanja povzročitve splošne nevarnosti, nasilništva ter nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva so osumili štiri osebe. Kot je pojasnil Matjaž Štern z novomeške policijske uprave, so jim zasegli tri pištole, šibrenico in kalašnikovko ter več kot 700 kosov streliva. Na novomeškem državnem tožilstvu pa so danes dobili grožnjo s podtaknjeno bombo. V oddaji tudi: - Delodajalske organizacije protestno prekinjajo dejavnosti v Ekonomsko-socialnem svetu. - Pristojni odbor Evropskega parlamenta podprl evropsko pobudo za varen splav - Zmaga Zohrana Mamdanija na newyorških županskih volitvah odraz nezadovoljstva Američanov s predsednikom

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Na najboljši poti k pridružitvi Evropski uniji sta Črna gora in Albanija, je pred predstavitvijo poročila o tem dejala komisarka za širitev Marta Kos. Kot je dodala, opaža velik napredek pri Moldaviji in Ukrajini, najbolj pa jo skrbi dogajanje v Srbiji, kjer opažajo nazadovanje na področju vladavine prava, svobode medijev in tudi akademske svobode. Ob tem poudarja, da so marsikatere zahteve študentskih protestnikov tudi zahteve Unije v pristopnih pogajanjih. Drugi poudarki oddaje: - Slovenija za čimbolj omejeno prožnost pri doseganju zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. - Združene države Amerike Nigerijo opredelile kot državo, ki huje krši verske svoboščine. - Na hrvaških avtocestah začenjajo vzpostavljati elektronsko cestninjenje.

Kot v vseh pravljicah je tudi v tej nagrajena dobrota in usmiljenje. Čeprav si je zapravil možnost zaslužka in s tem preživetja, je bil prepričan, da je storil prav. In dobrota premaga tudi zlobno pošast,. Kaj je pošast pravzaprav imela za bregom? Je bila prepričana, da dninar ne bo znal odgovoriti na vprašanja in ga bo lahko požrla? Tega ne bomo izvedeli, kajti …Vir: Zbirka Biserna čebelica, Armenske pravljice, prevedel Širok Albert, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013, bere Nataša Holy

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Robert Friškovec je oseba, ki ima zelo zanimiva področja delovanja. Kot zaporniški vikar se srečuje z vsemi skupinami, kise jih zapor dotika na tak ali drugačen način: zaprte osebe, žrtve kaznivih dejanj, svojci, zaposleni v zaporskem sistemu, ljudje po prestani kazni. Obenem je zaposlen na Ministrstvu za pravosodje na uradu za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč, dela pa doktorat iz obnavljalne pravičnosti. Pa vendar je tista Robertova vloga, ki je mene spodbudila, da sem ga povabil na pogovor, vloga predavatelja - Robert je učitelj tehnik (nenasilne) komunikacije, znanje pa črpa tako iz močne teoretične podlage kot izjemnih lastnih izkušenj v praksi. Sporazumevanje je danes prevečkrat pozabljena veščina in ena najpomembnejših orodij uspešnega modernega človeka. Robert pravi, da se komunikacija prične s poslušanjem. Vabim vas torej, da prisluhnete :)Robert omenja knjigi Zakaj se ti bojim povedati kdo sem (John Joseph Powell) in Tišina v času hrupa (Erling Kagge).Brezplačen tečaj čuječnosti Palouse Mindfulness najdeš na: https://palousemindfulness.com/Hvala, ker me spremljaš!

Na današnji dan reformacije se na Slovenskem med drugim spominjamo prizadevanj reformatorjev za knjižno produkcijo v materinščini. Kot je v poslanici ob prazniku poudaril premier Robert Golob, je bila knjiga tedaj prebojna tehnologija. Ob tem je opomnil na nalogo vseh, da v času tehnoloških in družbenih prelomnic ohranimo slovensko besedo in jo vtkemo v sodobni digitalni svet. V oddaji tudi: - Po tragediji v Novem mestu sodišča zavračajo očitke o neukrepanju, a priznavajo, da bi postopke lahko vodili hitreje - Združeni narodi pozivajo ZDA, naj končajo napade na plovila v Karibskem morju - V Novi Sad se pred jutrišnjo obletnico zrušitve nadstreška zgrinja več tisoč ljudi z vse Srbije

Praznujemo dan reformacije, ki je v Sloveniji dela prost dan; smo ena od redkih držav, ki dan reformacije praznuje tako; to je z zgodovinskega gledišča razumljivo. Reformacija je za Slovence pomembnejša kot za preostale narode v osrednji Evropi, pravi literarni zgodovinar, urednik zbranih del Primoža Trubarja, profesor na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem Jonathan Vinkler. Kot še poudarja, reformacija Slovencem da protestantsko cerkev slovenskega jezika in posledično tudi slovenščino kot knjižni jezik. Zakaj je danes pomembno, da ohranjamo spomin na reformacijo, ki se je začela pred 508-imi leti; katere vrednote je postavila v ospredje; kdo je bral knjige v slovenščini v 16. stoletju ob predpostavki obče nepismenosti, o tem in drugih temah v tokratni praznični oddaji.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Voditelji sredozemskih držav so na vrhu v Portorožu med nujnimi ukrepi za okrepitev konkurenčnosti navedli vlaganja v raziskave in tehnologijo. Govorili so tudi o zelenem prehodu, ki je po besedah premierja Roberta Goloba najboljša pot naprej. Kot je dejal, se zavzemajo za prožen pristop po panogah, s posebnim poudarkom na avtomobilski industriji. Francoski predsednik Emmanuel Macron bo v Ljubljani nadaljeval delovni obisk pri nas. Državi krepita sodelovanje predvsem na področju jedrske energije. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Pred poslankami in poslanci obsežen sveženj sodniške zakonodaje - V domovih za starejše hitijo zbirati soglasja stanovalcev za prevedbo v nov sistem dolgotrajne oskrbe - S slovesnim odprtjem se začenja 28-ti Festival slovenskega filma

Danes začenjamo z novico iz sveta mode, ki se proti koncu poročila čudno zaplete. Ob robu tedna mode, ki je potekal v prestolnici in na katerem so pokazali oblačila, ki bodo na naših ulicah vidna po jedrski kataklizmi, je iz Londona prišla novica, da je slovenska moda osvojila prestižno nagrado. In sicer so se na modni pisti z nagrado, imenovano brunel, okitile uniforme Slovenskih železnic. Kot vemo, so bile te uniforme dolgo temno zelene, če pa ste imeli srečo v zadnjih letih videti na vlaku kakšnega železničarja, je ta nosil temno modro uniformo, ki jo je britanska ustanova prepoznala kot presežek, vreden nagrade. Tako so Slovenske železnice dobile eno najprestižnejših nagrad v svetu železnic. K njihovi točnosti to sicer ne bo pripomoglo, če pa se bo vlak iztiril, bo to storil pod vodstvom elegantno oblečenega strojevodje.Prav o iztirjenih bomo danes govorili, in seveda nismo neuvidevni do te mere, da bi za iztirjenja, skale na tirih, poškodovano signalizacijo in podobne rabote krivili železničarje. Še manj njihove uniforme. Imajo pa napadi na železniško infrastrukturo le dovolj zanimivih in potencialno katastrofalnih elementov, na katere velja opozoriti vsaj v naši oddaji, če se že javnost zaradi tega ne vznemirja preveč. Nazadnje, ko je kdo v Sloveniji namenoma poškodoval železniško infrastrukturo, je bilo to osemdeset in več let nazaj, ko so partizani minirali tire v želji zaustaviti okupatorsko logistiko. Okupatorji so jih brez usmiljenja imenovali banditi, kar se je po osemdesetih letih, ko ponovno doživljamo identične napade, omililo v vandale. Ni treba posebej poudarjati, ne nazadnje so to storili odgovorni pri Slovenskih železnicah, da gre za izjemno nevarno situacijo. Razumni se ne more domisliti ničesar potencialno bolj nevarnega, kar se nam je zgodilo kot narodu od osamosvojitvene vojne sem ... Celo katastrofalne poplave ali avtocestne nesreče, ki so nas doletele, se ne morejo meriti z nevarnostjo, ko se iztiri, bog ne daj, nabito poln potniški vlak. Zato čudi lahkota, s katero tako javnost kot tudi država obravnavamo ta dejanja. Nekaj je treba razjasniti; v sodobni terminologiji galopirajočega nasilja smo kategorije brezsmiselnih dejanj pomensko natančno opredelili. In nameren napad na civiliste, na splošno populacijo za doseganje kakršnihkoli parcialnih ciljev že, se nikjer ne imenuje drugače kot terorizem. V obravnavanih primerih gre za teroristična dejanja in kot zaskrbljenim ter primerno paranoičnim državljanom nam ni jasno, kako se po zadnjem primeru poškodovanja kretnice in posledičnega iztirjenja ni sestal svet za nacionalno varnost. Če kje v naši soseščini doživijo teroristični napad, se to telo nemudoma sestane; nato na zasedanju ugotovijo, da je Slovenija varna država, da je pri nas stopnja ogroženosti nizka, nevarnost terorizma pa zanemarljiva. No, zdaj ni več tako. Teroristična grožnja ni več le grožnja, temveč so napadi na železniško infrastrukturo že sami po sebi teroristični napadi. Odgovorni pa so primere prepustili običajnemu policijskemu delu, ko možje postave med ustavljanjem prometa, lovljenjem prekupčevalcev z barvnimi kovinami in varovanjem nogometnih derbijev še malo povprašajo po sumljivih tipih, ki brkljajo po tirih. Povedano drugače; storilce išče kriminalistična policija, kot da bi šlo za dejanje splošne kriminalitete … Po našem skromnem prepričanju pa gre za teroristično dejanje, ki zahteva povsem drugačen angažma in sestavo varnostnih sil. Ker le gola naključja so vsaj v treh napadih preprečila, da nismo imeli večdnevnih žalovanj, družinskih tragedij in posebne izdaje medijev. Se pravi, da je samo – pod navednicami – sreča preprečila teroristični napad in ga v brezmejni modrosti odgovornih zmanjšala na stopnjo običajnega kriminala. V Sloveniji premoremo dokument, ki se glasi »Državni načrt za zaščito in reševanja ob uporabi orožja ali sredstev za množično uničevanje v teroristične namene oziroma ob terorističnem napadu s klasičnimi sredstvi«. Ob teoretični opredelitvi terorizma, ki ga dokument razume kot »vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali ustanovam ter ga lahko izvajajo nedržavne skupine, posamezniki in države«, načrt predvideva kup dejavnosti, ki se jih sproži ne le po, temveč tudi ob teroristični grožnji. Vsi elementi napada na železniško infrastrukturo natančno sovpadajo z definicijo terorizma, kot ga razume državni načrt, zato bi bilo od odgovornih, ki imajo na tiskovnih konferencah polna usta varnosti, modro in nujno, da ga sprožijo, oziroma da stopnjo teroristične ogroženosti povečajo na »zelo visoko« vse do takrat, dokler se teroristov, ki napadajo železniško infrastrukturo, ne aretira.  

Obvezna božičnica v višini 639 evrov mora biti izplačana najpozneje do 18-ega decembra, je sklenila vlada. Kot je povedal njen podpredsednik Matej Arčon, predlog predvideva več izjem, tudi za podjetja v likvidnostnih težavah. Ta bodo imela možnost zimski dodatek izplačati z zamikom, najpozneje do 31-ega marca naslednje leto. Druge teme: - Evropska komisija je začrtala obris najpomembnejših obrambnih projektov, osrednja sta krepitev vzhodnega krila in zaščita pred droni. Je Evropa v obrambi sploh zmožna nastopiti enotno, tudi v luči oslabljenih odnosov z Združenimi državami? To je izkazala le ob začetku vojne v Ukrajini, pravi profesor mednarodnih odnosov Zlatko Šabič, ki meni, da je Evropa lahko akter, če to hoče, in se enakovredno pogovarja s Trumpom. - Izrael in gibanje Hamas si izmenjujeta trupla talcev in zapornikov. Iz Gaze prihajajo očitki, da izraelske sile ovirajo dostop strojev za odkopavanje ruševin. V enklavo je danes vstopilo sto tovornjakov s pomočjo, odprtje mejnega prehoda Rafa z Egiptom pa so znova zamaknili. - Ljubljanskemu kliničnemu centru je uspel nov preboj pri zdravljenju srčnih težav najmlajših. Manj kot enoletni deklici s hitro napredujočo okvaro srčne mišice so vgradili mehansko podporo, tako imenovano berlinsko srce, je povedal kirurg Ivan Kneževič. Po njegovih besedah je naprava otroku podarila čas, da počaka na presaditev srca.

Gospodarska zbornica oceno Mednarodnega denarnega sklada, ki je Sloveniji znižal napoved gospodarske rasti, ocenjuje kot spodbudno. Kot pravi prvi mož GZS-ja Bojan Ivanc je sklad v nasprotju s preostalimi institucijami napoved za letos ohranil nad enim odstotkom. Za prihodnje leto nam sklad napoveduje gospodarsko okrevanje in 2,3-odstotno gospodarsko rast. Drugi poudarki oddaje: - Obrambni ministri članic zveze Nato in Unije bodo danes ločeno razpravljali o krepitvi obrambe. Nemčija, največje evropsko gospodarstvo, vojaško industrijo že postavlja v ospredje. Podjetje Rheinmetall proizvodnjo avtomobilskih delov preusmerja v orožarski posel. - Delo slepim in slabovidnim prinaša več kot le finančno varnost, ob dnevu bele palice poudarja stroka. - Društvo slovenskih skladateljev je 80-letnico delovanja zaznamovalo s koncertom v Slovenski filharmoniji in podelitvijo Lipovškovih nagrad. Prejela sta jo Slovenska filharmonija in Simfonični orkester RTV Slovenija.

V tokratnem Antikvariatu je bilo govora o turbulentnem obdobju Informbiroja, ko je nad Jugoslavijo visel Damoklejev meč spora s Sovjetsko zvezo. Odmik od sovjetskega modela se je seveda poznal tudi v nogometu. Tik pred resolucijo Informbiroja je bila ustanovljena Nogometna zveza Slovenije, konec leta 1948 pa je iz nogometne sekcije Enotnosti nastal Odred. V jugoslovanskem pokalu je nastopilo lepo število slovenskih klubov, a niso bili preveč uspešni. Zelo pestro je bilo v republiški ligi, kjer je ljubljanski Železničar, ki mu je predsedoval kar predsednik NZS, za las prehitel konkurente. Ob pregledu »lig petice« pa zgodba od tragediji, ki je za vedno zaznamovala Torino FC in spremenila tok italijanske nogometne zgodovine. Kot ponavadi vam ob bizarnih zgodbicah, ki smo jih izbrskali iz starega časopisja ne bo dolgčas.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Premierje v Gazi še drži, Hamas naj bi pravkar začel izpuščati preostale izraelske talce, Izrael pa prve palestinske zapornike. V Izrael bo dopotoval ameriški predsednik Donald Trump, ki je pred odhodom zatrdil, da je vojna končana. Kot je dejal, ga ne skrbi, saj imajo zelo dober dogovor za vse. Trump se bo udeležil tudi slovesnosti v Egiptu ob potrditvi mirovnega načrta za Gazo. Ostali poudarki oddaje: - V Ljubljani sklepno dejanje zasedanja parlamentarne skupščine zveze Nato. Govornik tudi generalni sekretar zavezništva Mark Rutte. - Nov sistem dolgotrajne oskrbe še vedno z veliko nejasnosti. Na prevedbo vanj čaka 22 tisoč stanovalcev. Kaj bo s tistimi, ki so brez skrbnikov? - Na prelazu Vršič dvotedenski testni režim z zapornicami in prevzemom parkirnega listka že v dolini. Uvedba ureditve in parkirnine prihodnje poletje.

Vlada se je lotila ključnih točk za prihodnost Šaleške doline in opuščanje uporabe premoga. Zakon o zapiranju premogovnika Velenje želi sprejeti še ta mesec. Usklajen je z vodstvom premogovnika, ne pa s sindikati. Kot poudarja sindikalist Simon Lamot, so med drugim sporne zadeve glede predčasnega upokojevanja rudarjev. V oddaji tudi o tem: - Vzajemna začela postopno izplačevati premijo dopolnilnega zavarovanja - Evropska komisija predlaga ukrepe za zaščito evropskega jeklarstva - V Egiptu nadaljevanje pogajanj o končanju vojne v Gazi

Danes pa o prehranski problematiki. In seveda o vojni industriji, ki je priljubljena tema, medtem ko gledamo, kako se denar steka k trgovcem z orožarsko ropotijo. Neverjetno, vendar je ekonomska znanost dolga desetletja za opis razmerij med civilno potrošnjo in intenzivnim oboroževanjem uporabljala hrano. Maslo, če smo natančni. Teorija o maslu in topovih je še danes priljubljena v kolumnističnih naporih razložiti najnovejšo oboroževalno tekmo. Vendar je maslo v tej prispodobi zadnje čase padlo v nemilost; tako ga je zamenjalo živilo, ki bi ga v tem razmerju razumni najmanj pričakoval. Ker je krhko. Govorimo o jajcih. Teorija o jajcih in topovih.Na tem mestu se bomo izognili vsem neumestnim dovtipom, ki jih lahko človek zapiše ob rob razmišljanja o generalih, politikih in jajcih. To naj počnejo drugi, mi se bomo podali točno v sredo problema. Kot ste sami ugotovili – ali v trgovini, ali na lokalni tržnici – ima oboroževalna tekma neposreden vpliv na jajca. Ki jih ni, ali pa so draga. Dokler se nismo trudili doseči petih odstotkov BDP za obrambo, je bilo jajc kolikor hočeš, na ekonomskih fakultetah pa so kot učni pripomoček topovom priglihali maslo. A čim smo začeli denar kanalizirati v dejansko vojaško porabo, je jajc zmanjkalo. Kot rečeno, so jajca krhka in občutljiva na spremembe tako družbenega vzdušja, kot na preusmeritve industrijskih tokov. Najprej k očitnemu. Jajca se noro dražijo. V trenutku, ko to pišemo, se bližajo štirim evrom za paket desetih jajc, če pa gre za rojstnodnevno torto in potrebujete one iz proste reje, se boste stegnili do petih evrov. Brez napora. Na tržnicah je situacija podobna. Po uradnih statistikah so cene jajc šle v petih letih navzgor za 41 odstotkov, obstajajo pa tudi tržišča, na katerih so se podražila za petdeset odstotkov. Uradne razloge poznamo; vlade po vsem svetu krivijo ptičjo gripo, stroške krme in pa prehod na bolj humano odprto rejo. Eden izmed razlogov, ki je tudi poveden, pa je povečana potrošnja, saj so jajca kljub tem norim podražitvam še vedno najbolj dostopen vir beljakovin. Podražitev pa je le en vidik jajčne krize. Kot so se naučili tisoči, ki so letošnje poletje preživeli v hrvaških kampih, je mogoče celo to, da jajc zmanjka. Se pravi, da se je pomanjkanje jajc, ki je pred časom zadelo Združene države, razširilo tudi na staro celino in če kaj, pomanjkanje česarkoli liberalnemu kapitalizmu resnično ni v ponos. A to so uradne statistike, ki pa jim v naši analitični oddaji že od nekdaj ne posvečamo posebne veljave. Če hočemo priti zadevi do dna, moramo odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi, ali je prej bila kura ali jajce? Ker oboje je namreč neposredno povezano s topovi. H kuram, oziroma kokošim torej. Kokoši veljajo za neumne živali in kot smo se naučili iz zgodovine, si lahko neumen, vendar to še ne pomeni, da nisi preračunljiv. In kaj so pogruntale kokoši? Če zanalašč in načrtno nesejo manj jajc, jim s tem posledično višajo ceno. Čim dosežejo jajca visoko ceno, recimo petih evrov, postanejo njihovi producenti, se pravi kokoši, toliko bolj dragocene, oziroma vrednejše. Kar pomeni, da solidno nesnico – ki sicer znese manj jajc kot pred desetletjem – ob koncu valilne dobe ne čaka kokošja juha, temveč jo bodo rejci obdržali do visoke starosti. Kajti tudi eno jajce na dan je boljše kot nobeno jajce na dan. Pred petimi leti, ko so bila jajca evro dvajset, so rejci kokoši, ki so izgubile sposobnost jajčne hiperprodukcije, na hitro zamleli v piščančje medaljone ali piščančjo salamo; danes trikrat premislijo, preden to storijo. Če se vam zdi nemogoče, da bi kokoši poznale temelje neoliberalne ekonomije, ker so preneumne, se poglobite v ustroj kripto valut; ako je desetim mozoljastih računalničarjem uspelo določiti ceno niču, verjemite, da je mogoče milijardam kokoši določiti ceno jajc. Ampak to je le prvi del razlage. Drugi del govori o tem, kako so jajca v enačbi, oziroma aksiomu o maslu in topovih zamenjala mlekarski proizvod. Na kratko … Maslo je v proračunu držav prispodoba za civilno porabo, topovi pač za vojaško. Modra država mora iskati ravnovesje med obema; a čim se povečajo izdatki za maslo, se zmanjšajo izdatki za topove, trenutno pa smo na obratni strani opisane prispodobe, ko se povečujejo izdatki za topove in manjšajo za maslo. Ampak težava je v tem, da so cene masla stabilne. No, vsekakor bolj stabilne kot tiste za jajca, ker če bi merili inflacijo po jajcih, bi bili spet v Jugoslaviji. In prav zaradi tega, ker so jajca postala  rumeno-beli predmet poželenja, ker se jih ne moremo zasititi, ker jih cvremo, kuhamo, žvrkljamo in poširamo ne glede na ceno, morajo postati simbol civilne porabe. Torej teorija o jajcih in topovih. »Manj kot je jajc, več je topov,« je dejstvo, ki kriči iz informativnih oddaj ... Pa še nekaj je. Če se zazreš globoko v oči povprečne krave, vidiš, da jim je gladko vseeno za to, da jim iz vimen prihaja prispodoba o razdeljeni družbi na robu kataklizme. Krave se želijo le pasti in potem prežvekovati. A ne kokoši; mogoče so neumne, vendar so še kako preračunljive in medtem, ko se mi norčujemo iz njihovega inteligenčnega količnika, jim je uspelo zasužnjiti mesto v velikosti Ptuja. Ko boste torej naslednjič kupovali jajca, vedite, da niste potrošnik, temveč ste žrtev premišljenega in dobro vodenega ekonomskega eksperimenta; pesnik pred desetletji prilike o trgovcih z novci ni zaman preroško končal s kokošjo. Takole nas je posvaril božanski Župančič:                                   Ta putka kokodajca                                 Bo znesla zlata jajca!                                 Potem pa pit                                 Haha Zares                                 Vsi Blatničani zbrani.    

Ob novici, da je Specializirano državno tožilstvo vložilo zahtevo za sodno preiskavo v zadevi Bobnar, so v kabinetu premierja Roberta Goloba napovedali popolno sodelovanje predsednika vlade s pristojnimi organi, če bo uvedena preiskava. Kot so ob tem poudarili, ni nihče nad zakonom. Poslanska skupina Svobode sicer tudi po vložitvi zahteve za sodno preiskavo ohranja zaupanje v svojega predsednika in premierja Roberta Goloba. Podobno so povedali že pred slabim letom, ko je policija proti njemu vložila kazensko ovadbo. Odzivi na zahtevo za sodno preiskavo - povezano z očitki glede domnevno nedopustnega premierjevega vmešavanja v delo policije, kar mu očita nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar - so sicer skromni. Drugi poudarki oddaje: - Ruske sile izvedle največji napad na ukrajinsko plinsko omrežje od začetka vojne. - Po Evropi se vrstijo množični protesti zaradi izraelskih akcij proti mednarodni flotilji s človekoljubno pomočjo za Gazo. - Okužbe z virusom modrikastega jezika med divjadjo se zaradi nižjih temperatur umirjajo.

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.V Frekvenci X tokrat potujemo v svet visokoenergijske astrofizike z izjemno znanstvenico Carole Mundell. Z njo se bomo pogovarjali o črnih luknjah, eksplozijah zvezd, umetni inteligenci, znanstveni diplomaciji ... in tudi o tem, kako je v laboratoriju odkrivala rojstva novih črnih lukenj, medtem ko je njen novorojenček spal. Carole Mundell je astrofizičarka, direktorica znanstvenega programa pri Evropski vesoljski agenciji, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade in prva ženska, ki ji je Univerza v Novi Gorici podelila častni doktorat. V tej sezoni imamo tudi novost - rubriko Xpertiza: letos bomo ob koncu vsake epizode posebno pozornost namenili mladim raziskovalcem, doktorskim študentom in doktorjem znanosti na začetku kariere. S svojim delom redko zaidejo pod medijske žaromete, čeprav pogosto opravljajo izjemno pomembno raziskovalno delo. Kot prvi v Xpertizi gostuje doktorski študent filozofije na Univerzi v Mariboru Martin Justin, ki je pretekli teden dobil tudi nagrado Uroša Seljaka za najboljše znanstvene objave slovenskih študentov. 13. oktobra 2025 ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 100 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev, tonskih mojstrov in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Ameriški predsednik Donald Trump je včeraj gostil izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki je Belo hišo obiskal že četrtič letos. Podprla sta Trumpov mirovni predlog za Bližnji vzhod in Gazo v 21-ih točkah. Kot je dejal Trump, je sklenitev mirovnega sporazuma zelo blizu, čeprav Hamas še ni privolil v pogoje. v oddaji tudi o tem: - Ob vse hujši krizi v avtomobilski industriji nemška vlada išče rešitve za izhod iz gospodarske stagnacije. -Odbora za obrambo se bo seznanil z ustanovitvijo obrambne družbe Dovos - Prevajalci, tolmači in lektorji pozivajo h kritični rabi umetne inteligence pri prevajanju

Začetek včerajšnje kopenske ofenzive Izraela na mesto Gaza so pospremile številne obsodbe. Vse glasnejše so tudi organizacije z dejstvi, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Združeni narodi v najnovejšem poročilu govorijo o dokazu naklepa - gre za pismo Netanjahuja vojski. Kot pravi nekdanji pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov Danilo Türk, je to bistvenega pomena. Drugi poudarki oddaje: Evropska unija napoveduje pospešeno opuščanje ruskih fosilnih goriv. V Celju se odpira mednarodni podjetniški sejem MOS: v ospredju trajnost in inovacije Letošnja lastovka v roke Nini Dragičević za humorno in slogovno iznajdljivo zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije.