Podcasts about Kot

Avstralijo je pretresel najhujši strelski napad v zadnjih 30-ih letih. Na znameniti plaži Bondi v Sydneyu sta napadalca streljala na množico zbrano na praznovanju judovskega praznika hanuka. Ubitih je bilo 12 ljudi, vključno z enim od strelcev, ranjenih jih je 29. Policija incident obravnava kot teroristični napad. Premier zvezne države New South Wales Chris Minns je dejal, da takšna grozljiva dejanja ne smejo razdeliti Avstralcev. Kot je dejal, je to šokanten dogodek, ki v Avstraliji ni pogost. Policiji bodo zagotovila vsa potrebna sredstva. Poudaril je še, da je treba poslati jasno sporočilo judovski skupnosti in vsem Avstralcem, da takšna grozljiva nasilna dejanja ne bodo nikoli dopustna. Druge teme: - Kijev se je pripravljen odpovedati članstvu v Natu v zameno za varnostna jamstva Zahoda. - Do četrtka morajo delodajalci zaposlenim nakazati božičnico. - V ljubljanskem BTC-ju obsežen požar, gasi ga več kot 300 gasilcev, NIJZ izdal opozorilo.

Policija je v odzivu na ogorčenje po izpustitvi glavnega osumljenca v zadevi Šutar zaradi pomanjkanja dokazov o krivdi sporočila, da deluje zakonito in strokovno ter bo storila vse v njeni pristojnosti za razjasnitev primera in zagotovitev varnosti ljudi. Kot poudarjajo, je odločitev sodišča o odpravi pripora v izključni pristojnosti sodstva, ne pomeni pa, da policija ni opravila svojega dela, niti ne pomeni konca kazenskega postopka. Javnost pozivajo k umirjenosti in zaupanju v delovanje institucij pravne države.

V turistični oddaji smo obiskali Selnico ob Dravi. Kot že ime pove, je to občina v Dravski dolini, ob reki, ki je imela pomembno vlogo pri nastanku, zgodovini in razvoju kraja. Za promocijo kraja, ki je znan po pridelavi jabolk, si prizadeva tudi turistično društvo Godi mi. Z nami je bil še dobrodelni kolesar Iztok Kočevar; pred nekaj meseci je prekolesaril pot od Maribora do Carigrada in zbiral denar za otroke iz socialno ogroženih družin.

Okrožno sodišče v Novem mestu je iz pripora izpustilo 21-letnika, osumljenega oktobrskega napada na Novomeščana Aleša Šutarja, ki je nato zaradi poškodb umrl. Po nekaterih informacijah je namreč več prič v preiskavi zatrdilo, da 21-letnik ni napadalec, pač pa naj bi to bil mladoletni Rom, ki je bratranec zdajšnjega osumljenca. Na generalni policijski upravi zagotavljajo, da je policija v predkazenskem postopku izvedla vse potrebne aktivnosti. Kot dodajajo, so v Novo mesto danes napotili dodatne kriminaliste. Župan Gregor Macedoni je nad dogajanjem zgrožen in razočaran.Pravosodno ministrstvo je ob tem sporočilo, da posameznih odprtih sodnih ali preiskovalnih postopkov ne more komentirati.

Slovenija bo morala po zdajšnjih izračunih za novo posojilo Evropske unije Ukrajini, ob uporabi zamrznjenega ruskega premoženja, zagotoviti poroštvo v vrednosti približno 700 milijonov evrov. Tako je, pred današnjim srečanjem z evropskimi kolegi v Bruslju, ocenil finančni minister Klemen Boštjančič. Kot je dodal, bi to poroštvo uporabili samo v skrajnem primeru. Ostali poudarki oddaje: - Ljubljanski župan Jankovič pred parlamentarno komisijo: projekt C0 je varen. - Invalidi proti podaljšanju roka za ureditev dostopnosti javnih objektov. - Začenja se leto pesnika Krasa, Srečka Kosovel.

Novi načelnik Generalštaba Slovenske vojske je brigadir Boštjan Močnik, dozdajšnji poveljnik njenih sil. Vlada ga je potrdila po predlogu obrambnega ministra Boruta Sajovica, ki je ob tem dejal, da je Močnik izjemen poznavalec obrambnega področja. Druge teme: - Vlada je potrdila predlog o prestrukturiranju savinjsko-šaleške regije. Za ta namen bo iz različnih virov zagotovljenih več kot 282 milijonov evrov. Podrobnosti bodo še dorekli, pravi župan Šoštanja Boris Goličnik in dodaja, da prehajajo na obnovljive vire, za kakšne projekte gre, pa je po njegovih besedah prezgodaj govoriti. - KPK poziva k zakonski ureditvi tako imenovanih vrtljivih vrat, ko se zaposleni iz javnega sektorja nato zaposlijo v zasebnem ali državnem podjetju. Izvršna direktorica Združenja nadzornikov Irena Prijović meni, da je politični mandat prav dokončati, ne pa s pozicije moči iskati nove funkcije ali boljše profesionalne priložnosti. - Združene države Amerike naj bi od Ukrajine prejele pripombe na mirovni dogovor. O njem bodo danes govorili voditelji koalicije voljnih. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je v Berlinu pozval k enotnosti Evrope. Kot je dejal, deljenje bremen ni le slogan, temveč konkretna zaveza in znamenje, da zveza NATO ostaja močna, enotna in sposobna braniti svoje ozemlje.

Novi načelnik generalštaba Slovenske vojske bo brigadir Boštjan Močnik, je odločila vlada. Dozdajšnji poveljnik sil Slovenske vojske bo z novim letom nasledil Roberta Glavaša. Kot je dejal obrambni minister Borut Sajovic, ima Močnik izkušnje tako doma kot na tujem, zato je prepričan tudi, da bo znal k sodelovanju v vojski nagovoriti tudi mlade. Vlada je danes med drugim potrdila tudi predlog novega zakona o Slovenski tiskovni agenciji. Preostali poudarki oddaje: Nemški kancler Merz še ta teden pričakuje razprave z ameriškimi pogajalci za mir v Ukrajini. Zaposleni v Mahleju bodo po zamrznitvi stavke za zdaj nadaljevali delo. Mednarnodni dan gora letos z opozorili pred posledicami izginjanja ledenikov.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar spoštuje odločitev vlade, ki je kljub njenim zadržkom potrdila kandidate za veleposlanike. Kot je dejala vodja predsedničinega kabineta Ula Tomaduz, je Pirc Musarjeva pomisleke izrazila zaradi transparentnosti. Po njenih besedah so želeli preprečiti morebitne špekulacije, da je predsednica sodelovala v postopkih. Tako se je odzvala na današnje očitke premierja Roberta Goloba, da je javno razpravljanje o kandidatih neprimerno. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Golob v Zasavju pozval k poostrenemu nadzoru nad morebitnim umetnim podaljševanjem čakalnih vrst v zdravstvu. - Po desetletjih prizadevanj odprli poslopje otroške bolnišnice v Šentvidu pri Stični. - Ukrajinski predsednik v Rimu; papež poudaril nujnost dialoga za končanje vojne.

Minden, ami gin: az alapanyagoktól a lepárlásig, a fűszerektől a koktélkészítésigDavid T. Smith italszakíró több száz szócikkben ismerteti a klasszikus ital történetét, bevezet az illatok és ízek sokszínű birodalmába: a borókától a citrusokig, a klasszikus London dry gin eleganciájától az újhullámos főzdék merész alkotásáig. Különleges receptek, érdekes tudnivalók és a világ ginalapú italkülönlegességei teszik ezt a könyvet még izgalmasabbá - olvashatjuk a fülszövegben és számos példát kiemelve, különösen az ízekre, a fűszerekre fókuszálva beszélgetünk a könyvről Szűts Ágnessel, a Kotányi Hungária Kft. marketing menedzserével.

Piše Silvija Žnidar, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Pri Črni skrinjici lahko vselej računamo na to, da bo njihov program plaval proti toku osrednjih literarnih trendov oziroma da bodo v njej izhajale knjige, ki z vsebino razburkajo mirne valove slovenske pesniške produkcije. V zadnjem letniku sta na primer izšli zbirki Vida Kavčiča in Andreja Lupinca, ki se bodisi s približevanjem svojstveni baladi bodisi z apropriacijo otroških izštevank približujeta najbolj krutim, nokturnim plastem in obrazom človeške biti. Lupinčeve Iz-šte-va-nke za mo-ri-šča že z svojim povednim imenom namigujejo na morbidnejšo rabo otroških pesmi, bralca pripravljajo na opuščanje vsakršnega upa na kaj lažjega, svetlejšega. Kot je v spremnem zapisu poudaril Zdravko Duša, imajo izštevanke svojo temačno zgodovino, s sabo nosijo delce ljudske folklor. Izvoru te pesniške oblike bi lahko namreč sledili do vraževerne prakse vedeževanja z žrebom. Med drugim Duša omenja druidski čarovniški obred, pri katerem je izbranec, določen z izštevanjem, usmrčen. Izštevanka, kot se uporablja pri otroških igrah ali kakšni drugi tovrstni zabavi, pa, kot vemo, služi kot nekakšna iniciacija v igro, pri čemer lahko z izštevanjem vanjo vstopiš ali iz nje izpadeš. Kot taka je izštevanka pomemben ritual igre, ki se začne z uvajanjem pravil le te. Če jih analiziramo in obravnavamo kot pesniške oblike, pa ugotovimo, da se naslanjajo na nonsensno poetično tradicijo, vsebujejo veliko onomatopoij, izmišljenih besed, pri čemer je močan poudarek na ritmu, ki ga pogosto generira ravno ujemanje nesmiselnih, a blizuzvočnih besed. Lupinčeva zbirka sicer ne vodi v otroške igre, ampak gre za izštevanke, ki nas z vsako kratko poemo pahnejo v brutalno igro vojne, agresije vsakega proti vsakemu in vsemu, izštevanje preprosto izigrava posameznike iz linije življenja. Kot bralci takoj, in medias res, brez kakršnega koli opozorila, pademo v nekakšno vsesplošno, vseprežemajoče bojno stanje, kjer bolj ali manj velja pravilo »človek človeku volk«, subjekt(iv)nost je bolj ali manj izbrisana v kataklizmah okrutnosti, tudi živali so bolj ali manj vpete v igro nenehnega, perpetuirajočega se nasilja. »Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo", je v svoji radikalni in šokantni Stolpnici zapisal Ballard, in to lahko apliciramo tudi na tukaj obravnavano delo, kjer smo vrženi v brutalno mesoreznico obstoja. Nobena pesem-izštevanka nam ne pusti do sape, znajdemo se v bojnih jarkih, soočeni smo z raznoraznim orožjem, vojnim žargonom, klanjem, mučenjem, izdajami. Besede, ki jih pesnik uporablja, so v skladu s tem izrazito visceralno-telesne, ne izogiba se niti izrazom raznoraznih telesnih izločkov, takšna skorajda jarryjevska vulgarnost v jeziku pa je seveda namenska, saj zbirka verjetno želi zbujati močne učinke. Formalno avtor sicer večinoma sledi »zakonom« izštevanke, gradi močan ritem in tempo, ki sicer ni povsod enakomerno umerjen, občasno si domisli ali dogradi svoje nonsensne besede kot so »žinga žinga raja« in »bigola ragola hopsasa«, uporablja stopnjevanje k izpadanju deležnikov oziroma kazanju na izbranega, ki pa ponavadi pomeni nekakšno morbidno izključitev, temačen konec ali ne nazadnje smrt. V izboru rim se sicer avtor drži manj drznih »parjenj«, tako da večinoma kombinira zvočno ujemajoče se samostalnike, pridevnike in glagole, redkejša so druga ujemanja. Tu in tam deluje, kot da je neka beseda postavljena na svoje mesto zgolj zato, ker je bila dovolj »ustrezna«, v celotnem kontekstu pa deluje »neorgansko«, vsiljeno, kot na primer v naslednji izštevanki: »Čelada, ščit in bodeča žica / gužva, hrana, vrsta, skret / denar v podlogi, mrzla pica / naj miži ta prasica«. Pica tukaj deluje kot beseda, ki je bila vpeljana zgolj zaradi metruma, rime. Veliko je tudi naštevanja, kar sicer lahko potencira moč prisotnosti nekega pomenskega polja, ali poudarja intenzivnost dogajanja ali situacije, lahko pa pomeni tudi manko uporabe drugih pesniških sredstev in postopkov. Seveda lahko upoštevamo, da gre pri takšnih pesniških oblikah za preproste forme, kot bi rekel Andre Jolles, vendar se kljub temu zdi, da je namen zbirke nadgradnja le teh, podajanje drugačnega sporočila in ekspresije, ki ga izštevanke, razen igrivega konteksta in morebitnih ostankov folklore in tradicije, načeloma nimajo. Sporočilo oziroma v Lupinčevem primeru namembnost bi bilo torej bizarno, črnohumorno in sarkastično podajanje človeškega stanja v njegovi najbolj skrajni, surovi, apokaliptični formi, kot take pa so lahko kritika vojnega, sovražnega stanja. Ostaja pa tukaj še veliko manevrskega prostora. Zdravko Duša sicer Izštevanke z morišča primerja z Izštevanji Svetlane Makarovič, vendar gre pri pesnici za mnogo kompleksnejše strukture, daljše pesmi in niansirano podano podobo zla. Lupinčeve Izštevanke nekoliko premalo izrabljajo možnost razčlenjevanja, nadgrajevanja in poigravanja s formo, z večpomenskimi paronomazijami, potencialno vzpostavitvijo dramaturškega loka. Po nekaj pesmih z močnim nabojem nasilja je bralec tako že hitro uveden v monotonost ponavljanja podobnega, z nekaj razlike v menjavi besed. Pohvalne so sicer vpeljava onomatopoij, imitacija in opisnost delovanja vojnih mašinerij, kar je na primer uporabljal že Marinetti, le ta žal za precej bolj vojno-pozitivno sporočilo, dobrodošla pa je tudi raba obešenjaškega humorja, čeprav tudi ta običajno ne preči običajnih tropov oziroma izrazov tovrstne poezije: »Obešenci bingljajo / z jablan visijo / veter jih ziblje / se nemo smejijo«. Lupinc v bistvu najbolj briljira v pesmih, kjer združujeta in izmenjujeta premišljen ludizem in piker humor na temačni matrici, takrat se na primer približuje obešenjaškim, črnohumornim pesnikom, kot je bil na primer Otto Nebel s satirično pesmijo Zuginsfeld. Izštevanke za morišča dosegajo poetično-srhljiv učinek z nekakšno omniprezentno, malodane ahumano pozicijo pisanja, pri čemer se zdi, da se človeška drama odvija v neusmiljenem, fatalističnem, na nasilje obsojenem svetu. Pogrešam sicer nekaj temporalne aktualnosti; večina poem, z izjemo tistih, ki bežno vpeljejo partizane, komuniste in kapitalizem, se zdi ahistoričnih. Pod črto gre torej za zbirko, ki s svojo temačno zasnovo in raznimi transformacijami preobražanja otroške forme gradi dobro in potencialno privlačno strukturo, ki pa ji manjka nekaj oblikovne drznosti in premišljenosti ter vsebinske razvejenosti.

Dobrih 100 nas še loči do parlamentarnih volitev in dogajanje na slovenskem političnem prizorišču postaja vse bolj dinamično. Stranka Prerod, evroposlanca Vladimirja Prebiliča, je sinoči sporočila, da bo nastopila samostojno in ne na skupni listi z SD-jem. Kot je dejal Prebilič so volivci izgubili zaupanje v levosredinski blok. V oddaji tudi: - Varnostni svet Združenih narodov poziva k spoštovanju premirja v Libanonu - V Dohi opozorila o krhki prekinitvi ognja v Gazi - Civilna inciativa Reši sotočje proti gradnji turistično-rekreacijskega centra na Lancovem

Spadate med ljubitelje mode? Potem verjetno veste, da imajo nekatere velike fast fashion znamke nove kolekcije skoraj vsak teden, včasih celo vsak dan. A več kot 60 odstotkov teh oblačil v enem letu pristane med odpadki, velik del pa sploh ni primeren za reciklažo. Kot protiutež temu hitremu tempu mode je Koper lani postal bogatejši za prostor z vintage, second-hand in predelanimi oblačili. Drugo Skico, kot se imenuje trgovinica, si je zamislila gostja tokratne oddaje Primorski kraji in ljudje, mlada in zagnana oblikovalka Naja Stanić. Zakaj ji imena nekdanjih velikanov Mura, Rašica, Vezenine Bled in Labod poženejo kri po žilah, kdo najpogosteje posega po oblačilih iz Druge skice in kakšne načrte ima za naprej? Prisluhnite!

Po dolgem času se s podkastom vračamo k njegovim koreninam. Pred slabimi štirimi leti je namreč nastal kot kanal za širjenje idej in principov umirjanja in bojevanja s stresom. In moja najljubša metoda za tovrstne podvige je - čuječnost. Eva Požar je magistrica sociologije, specializantka psihoterapije in učiteljica čuječnosti. Je ena izmed ustanoviteljic Društva za razvijanje čuječnosti. Kot coachinja na področju spolnosti in odnosov pa je tudi odličen sogovornik za pomembno vprašanje: ali ima čuječnost mesto celo pri seksu? Vabljeni da z nama raziščete čudovito teorijo in prakso čuječnosti. In upam, da tudi vam spremeni življenje na lepše.Epizoda je nastala v sodelovanju z Neuroth, vodilnim evropskim podjetjem za slušno akustiko in zaščito sluha. Vabljeni na njihov brezplačen test sluha: https://www.neuroth.com/sl-SI/spletna-rezervacija-termina/Mala šola čuječnosti na podkastu Umetnost Lenarjenja:- prvi del: https://open.spotify.com/episode/0noH1Al5pnQDTE252g7Fhs?si=OtLBpHl2RRqZmo5vry7zcg- drugi del: https://open.spotify.com/episode/2XoWYLhWQpUshtZFuABKOQ?si=KiTk3FViShedVhfWomEZ_wRaziskava o vplivu prakse čuječnosti na Alzheimerjevo bolezen: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34718153/Evo najdeš na: www.evapozar.comDruštvo za razvijanje čuječnosti: www.cujecnost.orgČASOVNICA0:00 Uvod in predstavitev gostje Eve Požar3:50 Kako postati učitelj čuječnosti: študij v Veliki Britaniji6:00 Budistične korenine vs. sekularna uporaba v psihologiji10:10 Definicija čuječnosti: Namerno usmerjanje pozornosti11:35 Evina osebna izkušnja: Od parka na Danskem do tišine v Indiji14:00 Koncept sprejemanja: Ali to pomeni, da se vdamo v usodo16:40 Prostor med dražljajem in odzivom (primer jeze pri starševstvu)21:30 Fizične spremembe v možganih (amigdala) in manjša reaktivnost23:45 Nevroplastičnost: Zakaj samo branje o čuječnosti ni dovolj25:40 Formalne prakse: Pregled telesa, sedeča meditacija in čuječa hoja28:50 Kako pogosto je treba vaditi za rezultate31:30 Opozorilo: Kdaj čuječnost ni primerna (travme in duševne motnje)33:40 Preprosta vaja: Kako opazovati dihanje in kaj narediti z mislimi40:50 Čuječa komunikacija: Kako resnično poslušati sogovornika44:00 Težave s sluhom, socialna izključenost in stigma48:45 Povezava med čuječnostjo, spolnostjo in užitkom51:40 Mit o spontanem poželenju in pritiski glede pogostosti spolnosti55:00 Čuječ pregled telesa in spoznavanje anatomije57:20 Sprejemanje telesa: Odnos do bolečine in hvaležnost (primer hrbtenice)59:40 Kako misli in pričakovanja ("kako bi moralo biti") uničijo spolnost1:03:40 Strah pred spolno prenosljivimi okužbami in stigma "umazanosti"1:09:40 Dostopnost testiranja v Sloveniji in pomen preventive1:12:40 Evina izkušnja z učenjem čuječnosti v zaporu1:15:20 Čuječnost kot podpora po zdravljenju raka1:17:20 Kje začeti in priporočila knjig in tečajev

Žlehtnoba temelji na knjižni uspešnici iz leta 1995, ki je bila nato pred dobrima dvema desetletjema predelana v uspešen broadwayski muzikal. Ta je osnova za ta dva filma, čeprav sta bistveno daljša – že prva Žlehtnoba je namreč le pet minut krajša od celotnega gledališkega muzikala. A medtem, ko je bil lanski film energičen in zabaven, se pri novem dodatne minute poznajo. Tempo je neenakomeren, saj zgodba nenehno zavija na stranpoti preštevilnih likov; kar ne bi bilo napačno, če bi bile njihove usode vsaj delno nepričakovane, ali pa kaj več od pustih klišejev. Tako je težko vzpostaviti odnos do kogarkoli razen Elphabe, tako imenovane zlobne čarovnice, ki jo je za tako razglasil dejansko skorumpirani čarovnik. In če se za trenutek ustavimo pri njem – ta potencialno najbolj očarljiv lik je nekonsistenten, dolgočasen in povsem brez karizme, pa čeprav ga upodobi Jeff Goldblum. Dodatna težava filma je resnično življenje. S temami o zlorabi oblasti, iskanju grešnih kozlov med drugačnimi in zatiranju manjšin se film zdi kot nič kaj subtilna kritika trenutnih ameriških oblasti in njihove politike, kar gledalca nenehno dreza iz iluzije filmskega sveta in ruši fantazijsko podobo. A dejstvo je, da so film začeli snemati pred tremi leti in večina teh elementov izhaja iz trideset let stare literarne predloge. Tudi sicer so tovrstne teme v popularni umetnosti precej pogoste, in kadar nenadoma začenjajo tako štrleti ven, to najbrž pove več o stanju sedanjosti kot o umetnosti. Zato se raje osredotočimo še na ta, umetniški vidik filma. Kot omenjeno, je scenarij šibka točka, a ni edina. Ker stranski liki niso dovolj razviti, tudi njihova igra ne pride do izraza, in to posledično drži tudi za njihovo petje. Pri tem še najbolj izstopa oskarjevka Michelle Yeoh, ki je nedvomno odlična igralka in mojstrica borilnih veščin, peti pa ne zna ravno dobro. Po drugi strani sta Cynthia Erivo in Ariana Grande ponovno izjemni, vendar tudi onidve ne uspeta rešiti filma. Glavni vzrok je v tem, da so v prvem filmu porabili večino najboljših pesmi, tako da ni nobene, ki bi dosegla Defying Gravity. Še najbližje pride zaključna For Good, v kateri se Grande in Erivo izjemno ujameta. Po drugi strani pa Žlehtnoba za vedno ohranja tisto, kar je najbolj navdušilo pri prvem filmu. Scenografija je barvita, plesne točke so ambiciozne in dobro skoreografirane, glavni junakinji se ob odlični igri in petju obeh vtisneta v spomin. Ali je to dovolj za krasno kino-izkušnjo? Odgovor ni preprost. Film je sam po sebi žal dolgočasen, vendar si lahko predstavljam, da je ogled lahko zabavna izkušnja, če je skupinski. Še toliko bolj, če bi imeli na voljo tako imenovane pojoče projekcije, pri katerih imajo glasbeni vložki podnapise s poskakujočo žogico kot pri karaokah. Tovrstne projekcije so ponekod izredno uspešne in so zanimiva oblika druženja v kinu, saj je ogled filma v kinu nenazadnje družaben dogodek.

Združene države in Rusija različno ocenjujejo uspešnost mirovnih pogovorov v Moskvi. Kot pravijo oboji, je dialog dober znak, a preboja ni bilo. Ameriški pogajalci bodo danes znova gostili predstavnike Ukrajine, je napovedal predsednik Volodimir Zelenski. V oddaji tudi: - Putin gre na prvi obisk v Indijo po štirih letih, Macron je obiskal svojega kitajskega kolega - Policija nesrečo 6-kolesnega oklepnega vozila v Pesnici, v kateri se je poškodovalo šest vojakov, obravnava kot prekršek - Neža Klančar na evropskem prvenstvu v kratkih bazenih v disciplini 50 metrov delfin sedm

Zveza kmetic Slovenije je prostovoljna nevladna organizacija, ki povezuje 124 lokalnih društev kmetic, žena in deklet na podeželju in združuje več kot 9000 članic. V tem tednu so s srečanjem na turistični kmetiji Podmlačan v Selški dolini obeležile letošnjih 30 let delovanja. O opravljenem delu v tem obdobju se je Jernejka Drolec pogovarjala z dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije Ireno Ule. Kot pravi, je njihov glas slabo slišan in država ima še veliko dela, da izboljša položaj kmečkih žensk, brez katerih kmetije usihajo. Fotografija: Žiga Živulović jr. F.A.Bobo

Zadnje dni je veliko zgražanja poklicnih dušebrižnikov in še več dušebrižnic vzbudil bivši predsednik Borut Pahor. Dal se je fotografirati v pižami vrhunskih slovenskih pižamarjev in v komentarju napisal, da gre za najboljše pižame na svetu. In da, če je ne boste kupili, vam bo nekaj v življenju manjkalo. Ali nekaj podobnega, ker kam bi prišli, če bi razumni začeli natančno navajati besedila oglasov v želji, da bi zveneli verodostojno. Kot rečeno, smo Pahorja, pa ne prvič, smešili, se zgražali in počeli podobno, kar smo z njim počeli celotno njegovo dolgotrajno in vseobsegajočo politično kariero. On pa se je na vse požvižgal in se dal kar tri desetletja demokratično izvoliti na tron troedinega demokratičnega boga, kar do sedaj ni uspelo še nikomur. Zato rajtamo, da se tudi nad zgražanjem ob njegovi podobi v pižami ne vznemirja preveč. Še preden vroči in svilnati debati dodamo svoj komentar, se poglobimo v teorijo in prakso pižam. Ker smo ljudje postali amorfna mešanica vsega, se je treba za delitve zateči stran od levičarjev in desničarjev. Ker, kot vemo, je v vsakem desničarju nekaj levičarja in obratno. Pri pižamah so zadeve dosti bolj jasne. Ali jih nosiš, ali jih preziraš. Tisti, ki se oblečejo, da gredo spat, ne morejo razumeti razvlečenih majic, morebitne golote in ostalih nočnih bizarnosti. Tisti, ki pa jim je pižama nekaj tako tujega kot srednjeveška verižna srajca, menijo, da je svilena druga koža za časa nočnega počitka odmev nekih drugih, preteklih časov. Ko so bile spalnice še hladne. Tako ali drugače. Če sklepamo – nekoliko ambiciozno mogoče – bi lahko trdili, da so pižamarji bolj konservativni, tradicionalni in s tem k politični desnici obrnjeni posamezniki, nasprotno pa so opletajoči samo z majico ali celo goli, ki trosijo mikrodelce kože kar povsod okoli, bolj liberalni, svobodomiselni, se pravi bolj v levo usmerjeni sanjači. Tako je Pahorja bolj kot njegovo dolgoletno koketiranje za zmernega desničarja izdala reklamna akcija, v kateri z navdušenjem govori o svoji zavezanosti pižami. Potem naprej; iz političnih in žurnalističnih krogov je prišel očitek, da se za politika ne spodobi mazati si rok z umazanim svetom marketinga. Dajte no! Devetdeset odstotkov slovenskih politikov bi reklamiralo še kaj drugega kot pižame, le da bi jim bil kdo voljan takšen šiht ponuditi. Pa trgovci niso neumni in bolj zaupajo igralcem, pevcem in podobnim javnim osebam. Ker, kar pa je spet značilno; če bi recimo pižamo reklamirala ali Janša ali Golob, bi šla fabrika kmalu na kant. Ker pri marketingu je treba presegati politično sredino, če že ne kaj drugega. In če smo še bolj analitični; kaj pa je Pahor, skupaj s stotnijo Slovencev, ki se profesionalno ukvarja s politiko, delal kot predsednik parlamenta, predsednik vlade in predsednik republike? »I, kaj? Reklamiral je ideje!« Včasih leve, včasih desne, vsekakor pa ideje, ko niso zrasle na njegovem zeljniku. Od arbitraže do pižame se zdi na dnevnopolitični ravni ogromen korak, na načelni pa sploh ne. Bivši predsednik je sicer nekaj mesecev nazaj malo pojamral, da država ne skrbi lepo za njega, zato mora na trg, da preživi. In gosti podkaste, predava ter reklamira pižame … Vse to za ljubi kruhek. A kot tak le nadaljuje početje, ki mu je bil zvest kot politik. Pahor samo je, in to je dovolj, da ga ljudje kupujejo. Je namreč čeden, tako v temni obleki, enako v pižami. Samo peščica slovenskih šestdesetletnikov zmore kaj takega. In s tem, ko služi, ker obstaja, se pridružuje novi industriji vplivnežev, ki počnejo prav to. Obstajajo in s tem služijo. Družboslovje, sploh tisto bolj angažirano, je nad novo pogruntavščino zgroženo, kajti po njihovem sta srp in kladivo še vedno nujna za to, da se opravlja neko delo; a če smo povsem realni, je vplivništvo najčistejša mogoča industrija. Profit s pomočjo ljudi, kot je Pahor, nastaja iz nič, ob tem pa ne nastajajo nobeni stranski proizvodi, ki bi bremenili naše okolje, ali pač še poglobili splošno blaznost, v kateri smo. Pred koncem pa še k podrobnosti, ki je Pahorjeve kritike razbesnela, njegove apologete pa spravila v zadrego. Na večini fotografij oglasne kampanje je solo, z zamišljenim pogledom atenskega misleca; le na eni fotografiji mu dela družbo golo, brezimno dekle brez obraza, modrih las, ki ga na pol objema. In dušebrižniki z začetka so se nad to fotografijo še posebej usajali, ker naj bi imela senzualni naboj, ki se nikakor ne spodobi za funkcijo predsednika, akoravno bivšega. Ampak po natančnem preučevanju fotografije lahko v naši redakciji pojasnimo zmoto, ki je vodila do tega vizualnega nesporazuma. Noben od začetkov, še manj koncev standardnega koitusa ne prinese situacije, v kateri sta se znašla predsednik in brezimna blondinka. Enostavno položaji telesa in ostale okoliščine ne podpirajo teze, da gre za napeljevanje k spolnosti. Ko natančno pogledamo okončine, položaj ženske, njeno krčevito oklepanje predsednikovega torza, smo povsem prepričani, da gre za klasičen položaj reševanja utopljenca. Pahor je znan kot navdušen plavalec in položaj rok, tako njega kot ženske, brez dvoma nakazuje na pravilno izvedeno reševanje iz vode. Kaj je hotel predsednik na razkošni postelji v razkošni pižami s tem sporočiti? Dovolite, da vam sporočilo predamo v obliki oglasa. »Svilanit! Elegantni tudi v izrednih razmerah!«

Danes začenjata veljati zadnji dve pravici iz zakona o dolgotrajni oskrbi: pravica do oskrbe v instituciji, torej v domovih, in pravica do denarnega prejemka. Od začetka lanskega leta je mogoče izbrati oskrbovalca družinskega člana. Ključna pravica do dolgotrajne oskrbe na domu je začela veljati prvega julija, a so jo začeli izvajati v komaj nekaj primerih. Prav tako od poletja vsi plačujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo. Drugi poudarki oddaje: - Pravica do plačevanja z gotovino je odslej ustavna pravica, bodo to popoldne razglasili v državnem zboru. Omejitve za plačevanje s kovanci in bankovci so lahko le tehnične ali varnostne. - Sodeč po sporočilih Bruslja, Washingtona in Kijeva bi lahko bili blizu mirovnemu dogovoru o Ukrajini. Moskva je, pred jutrišnjim obiskom ameriškega odposlanca Steva Wittkofa, bolj zadržana. - Nogometna zveza - po odhodu Matjaža Keka - išče novega selektorja. Kot najresnejšega kandidata omenjajo nekdanjega Kekovega pomočnika Boštjana Cesarja.

Ime meseca novembra je Aleš Čadež, v Sloveniji prejemnik naziva Inovativni mladi kmet, naziv najboljšega pa je prejel še na 11. Evropskem kongresu mladih kmetov v Bruslju. Kot prvi Slovenec do zdaj je med 31 kandidati iz 27 držav izstopal s svojim delom in prepričal strokovno žirijo. Poleg glavnega priznanja je prejel tudi nagrado za najboljši projekt energetske učinkovitosti. Kmetijstvo Čadež domuje v vasi Delnice blizu Poljan v Poljanski dolini.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Združene države v teh dneh vodijo intenzivna diplomatska prizadevanja za končanje vojne v Ukrajini, v Gazi pa se nadaljuje krhko premirje. Iz enklave tudi danes poročajo o novih smrtonosnih izraelskih napadih. Razmere ostajajo napete tudi med Izraelom in Libanonom, kamor je danes dopotoval papež Leon 14-i. Kot edino možnost za končanje konflikta med Izraelci in Palestinci je navedel rešitev dveh držav. Drugi poudarki oddaje: - Na Hrvaškem množična zborovanja proti fašizmu. - Od jutri v veljavi zadnji dve pravici iz zakona o dolgotrajni oskrbi. - V Puconcih umestili novega evangeličanskega škofa.

Nagrado čuvaj/watchdog za prispevek k razvoju slovenskega novinarstva letos prejme Ervin Hladnik Milharčič. Kot je zapisala porota, so ga nagradili za desetletja vrhunskih reportaž, lucidnih kolumn, pronicljivih komentarjev, nepozabnih intervjujev in poročil o dogajanju doma in po svetu. Za izstopajoče novinarske dosežke je med drugimi nagrado dobil tudi naš dopisnik Boštjan Anžin, ki je v minulem letu posebej opozarjal na politične napetosti v Srbiji. V oddaji tudi o tem: - Bi lahko ZDA za dosego miru priznale ruski nadzor nad zasedenimi ozemlji v Ukrajini? - Papežev večdnevni obisk Bližnjega vzhoda v znamenju obsodb nasilja in pozivov k mirnemu sobivanju. - Po Mariboru in Ljubljani bodo praznične luči danes prižgali tudi v Celju.

Dobitnik letošnje nagrade čuvaj/watchdog za življenjski prispevek razvoju slovenskega novinarstva je Ervin Hladnik Milharčič. Kot je v obrazložitvi zapisala komisija, mu nagrado podeljujejo za desetletja vrhunskih reportaž, lucidnih kolumen, pronicljivih komentarjev, nepozabnih intervjujev in poročil o dogajanju po svetu in doma. Nagrado za debitantko leta 2025 je prejela novinarka Vala 202 Neža Borkovič. Za izstopajoče novinarske dosežke so nagradili Damijana Žišta z Večera, Tino Jereb z Dnevnika ter Boštjana Anžina in Janjo Lakner Anžin z Radiotelevizije Slovenija.

Pripotovali smo do zadnje, četrte epizode v naši mini Novembrski seriji, ki govori o staranju in dolgoživosti. Kot smo se naučili, je bistveno tudi vprašanje – zdravoživosti. Pravzaprav bi to moral biti kar cilj – da živimo čim dlje, čim bolj zdravo. Doslej smo že slišali svetovno priznane strokovnjake na področju staranja: zaslužnega profesorja Claudia Franceschija iz Bologne, prod. Dr. Vero Gorbunovo iz Rochestra ZDA, prof. dr. Bjoerna Schumacherja iz Koelna iz Nemčije, v pretekli epizodi sta nastopila prof. dr. Elsa Logarinho in prof. dr. João Pedro de Magalhães. Prva deluje v Portu, drugi v Birminghamu. Da pa slednje ne bo samo plovba v neznano, danes gostimo še nevroznanstvenico, prof. dr. Luizo Lopes, ki na Gulbenkianovem inštitutu za molekularno biologijo vodi nevroznanstveni laboratorij, zlasti pa jo zanima nevrofiziologija staranja, kognicija in spomin. Za piko na i torej tokrat v ospredju – eni in edini možgani.

Vlada je danes med drugim potrdila predlog zakona o dodatnih nujnih ukrepih v zdravstveni dejavnosti. Kot je povedala pristojna ministrica Valentina Prevolnik Rupel, zakon uvaja določene ukrepe za obvladovanja absentizma. Ta je po njenih besedah pri nas hud problem in zahteva visoka finančna sredstva. Druge teme: - Projektu kulturnega centra Rotovž v Mariboru 21 milijonov evrov evropskih sredstev. - Gospodarska zbornica vnovič pozvala k takojšnjemu začetku izvajanja skrajšanega delovnika. - Vzrok za požar v Hongkongu, v katerem je umrlo najmanj 55 ljudi, bi lahko bila malomarnost.

Bo novi interventni zakon za zdravstvo otežil zlorabo bolniške odsotnosti? Zdravniki so že do zdaj pacientom velikokrat določali, kako prestajati bolniški stalež, tudi nadzor nad njimi je obstajal že prej. Kot pojasnjuje Ana Vodičar z Zavoda za zdravstveno zavarovanje, je zdaj le natančneje opredeljen, hkrati pa zakon zaostruje sankcije. Ob tem se predvidevene še finančne spodbude za specializacijo urgentne in družinske medicine. Več po drugih poudarkih oddaje: - Žiga Debeljak dobil nov štiriletni mandat na čelu Slovenskega državnega holdinga - Rusija bi končala ofenzivo v Ukrajino, če bi Kijev umaknil vojsko s prilaščenih ozemelj - Policisti v Ljubljani zasegli večjo količino elektronskih cigaret in bonbonov s THC-jem

In this bonus episode of Sound Opinions, Jim shares a Kot-esque pick from a band named after someone very dear to him.Join our Facebook Group: https://bit.ly/3sivr9TBecome a member on Patreon: https://bit.ly/3slWZvcSign up for our newsletter: https://bit.ly/3eEvRnGMake a donation via PayPal: https://bit.ly/3dmt9lUSend us a Voice Memo: Desktop: bit.ly/2RyD5Ah Mobile: sayhi.chat/soundopsSee Privacy Policy at https://art19.com/privacy and California Privacy Notice at https://art19.com/privacy#do-not-sell-my-info.

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami. Nocoj bomo premierno slišali pravljico Prigoda zobne miške avtorice Adriane Kozina Bojc v interpretaciji igralca Primoža Pirnata. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! leta 2021. V deželi čarobni za morjem nekje prebiva miš majhna v gradu svetlečem, ki ‒ čudo ‒ gradijo ga beli zobje. Kot biser leskeče se tam iz daljave, iz njega se vijejo zlate poti, po njih pa, glej, miška hiti v širjave k otroku, ki zobek svetleči zgubi. Pripoveduje: Primož Pirnat. Avtorica besedila: Adriana Kozina Bojc. Glasbeni oblikovalec: Luka Hočevar. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Ana Krauthaker. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija 2025.

Vrh slovenske politike je pozdravil včerajšnjo odločitev sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev, ki je zavrnil zahtevo hrvaške državne finančne agencije Fina za vstop v lastništvo Ljubljanske borze. Kot so utemeljili na ATVP, Fina ne izpolnjuje zakonskih meril. Poznavalci razmer medtem pričakujejo, da se bo hrvaška agencija na odločbo pritožila. V oddaji tudi: - Opozorilo Bruslja Sloveniji zaradi proračuna - je bila božičnica kaplja čez rob? - Trump: Ukrajina in Rusija tik pred mirovnim dogovorom. V Moskvo in Kijev potujeta odposlanca iz Bele hiše. - Policija za praznični december napoveduje poostren nadzor psihofizičnega stanja voznikov. Med povzročitelji nesreč desetina alkoholiziranih.

Gościem Michała Olszewskiego jest Bartłomiej Kot, dyrektor warszawskiego biura Aspen Institute, ekspert ds. międzynarodowych. Kto siedział przy stole negocjacyjnym, na którym został wykuty 28-punktowy amerykańsko-rosyjski "plan pokojowy" dla Ukrainy? Dlaczego Ukraina nie może wprost zaprotestować przeciw temu planowi? Jakie błędy nasz gość widzi w europejskiej kontrpropozycji? Jaka jest rola Polski w negocjacjach, które właśnie rozpoczęły się w Luandzie, stolicy Angoli? I czy należy się przejmować deadlinem wyznaczonym przez Trumpa na przyjęcie planu przez Ukrainę? Więcej podcastów na: https://wyborcza.pl/podcast. Piszcie do nas w każdej sprawie na: listy@wyborcza.pl.

Današnje razmišljanje bo polno netočnosti, površnosti in nerazumevanja tematike, o kateri bomo razmišljali. Ampak obstaja dejstvo, da zaradi pomanjkanja bolj kompetentnih razlag nekdo mora seči v osje gnezdo. Gre pa tako. Zadnje čase se kot javnost in ostareli prdci čudimo blaznostim, ki jih počne naša mladež. V Zagrebu so požgali nebotičnik, pri nas nastavljajo predmete na tire, norosti najstnikov v prometu se stopnjujejo še in še … Organi ta novi trend podivjanosti stlačijo pod klasični vandalizem, medtem ko se med najstniki natančno ve, da gre za fenomen, imenovan "Tik tok izziv". Zelo na kratko in kot rečeno brez empiričnih podatkov, ki bi trditve podprli. Začelo se je dokaj benigno, akoravno butasto do korenin. Na vedno eno in isto glasbeno podlago so mladi na platformah najprej plesali en in isti ples, potem so se s filmsko montažo preoblačili, nato so začeli izvajati tudi potencialno nevarne  potegavščine, ki pa seveda niso bile dovolj, da bi jih omrežja prepovedala. Ne drži pa, da se niso trudila. A nov potencialno nevaren izziv se lahko širi s hitrostjo gozdnega požara in preden umetna inteligenca, vgrajena v platforme, zazna potencialno nevarnost, po spletu kroži že tisoče kopij, kar sledi preprosti digitalni logiki, da je viralnost pomembnejša od varnosti. Ob tem pa je mladina pametna, kot le kaj, in zna omejitve objav posnetkov, ki so potencialno nevarni, tudi zaobiti. Kot so včasih zapisali: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni … Na začetku so ljudje drug drugemu na glavo kot presenečenje zlivali čebre vode in posnetki presenečenih so potovali na popularno družbeno omrežje. A kot vse v življenju, so se posnetki počasi prelevili v ekstreme; izmikanje stolov, snemanje sebe nad prepadom in bog ve, kaj še vse. Mladina je začela živeti po diktatu algoritmov in starejšim se še sanjalo ni, kakšna je njihova realnost. Izziv, tudi drznost, ki sta temelj odraščanja, sta iz rok tradicije ali navad povsem prešla v roke kolektivne digitalne histerije. Kot primer: na medmrežju kroži govorica, da mladi, ki so požgali nebotičnik v Zagrebu, trdijo, da so vanj vstopili z namenom posneti video, ki na družbenem omrežju prikazuje skupine najstnikov, kako raziskujejo zapuščene stavbe. Zaneten ogenj naj bi jim prinesel več ogledov. Poznati pa moramo vsaj dva bistvena motiva, skrita v ozadju predmetov na naših tirih … Platforme ali niso, ali pa so zelo ohlapno pravno odgovorne za vsebino objav; in seveda, kot vedno, je v ozadju denar. Algoritem nagrajuje ekstremne, dramatične, adrenalinske vsebine, število ogledov je nato povezano z reklamami; vse to skupaj je v končni konsekvenci rodilo razred mladih, imenovanih »vplivneži, ki jim je objavljanje vsebin na internetu dobro plačan poklic«. Ker zgledi vlečejo, je najstnikom ideja klasične službe, s šefi, delovnim časom in obveznostmi skrajno tuja … Kakorkoli se zdi bizarno in analognemu razumu tuje, je trditev, da nekdo meče stara kolesa na železniško progo v upanju, da bo to postalo njegov poklic, med mladimi povsem legitimna. Ampak to še ni vse v tej težko razumljivi šlamastiki. Istočasno s pojavom vedno bolj ekstremnih potegavščin, ali pač enostavno snemanju ekstremnih podvigov, ki jih mi razumemo kot vandalizem, se je v vso zgodbo vpletel še nov element. Gre za manipulacije video ali avdio posnetkov s pomočjo umetne inteligence. Prav v tej oddaji smo se pred nekaj tedni za las izginili komentarju o tragediji jokajočih ukrajinskih vojakov, ki v uniformah med vožnjo na fronto svojim domačim še zadnjič pošiljajo obupane klice na pomoč. Pozneje se je izkazalo, da gre za povsem digitalno generiran posnetek in vi kot poslušalci bi skoraj dobili komentar, ki bi temeljil na neresnici. Tako moramo med navalom vandalizma, ki ga, kot slišimo, preiskujejo celo tajne službe, postaviti osnovno vprašanje: »Kaj je resnično? Kaj dejansko obstaja v realnem času in prostoru in kaj je samo produkt strojev?« Naivnost in nepoučenost naših generacij, ki pa še vedno držimo vzvode oblasti, nas vodi v neizogibni spopad z generacijami, ki živijo v vzporednem univerzumu in so jim šege in navade tukajšnjih plemen povsem nerazumljive. Po našem skromnem mnenju smo naredili celoten krog, od primatov sem. Kajti spet se čudimo in sprašujemo, ali je realnost, ki jo vidimo, slišimo in doživljamo, sploh realnost … Ali pač gre za umetno generirano realnost, ki jo srkamo kot nezavedne žrtve nekih zlobnih imperijev. Edina resničnost se zdi dejstvo, da so utopije, prikazane v znanstveni fantastiki izpred pol stoletja, postale resničnost. In medtem, ko smo starejše generacije pasivne  žrtve, je naša mladina aktiven konzument ter istočasno tudi gorivo za razraščajočo se blaznost. Odzvali smo se, kot je bilo pričakovati. Klici k prepovedi mobilnih telefonov v šolah so do neke mere meso postali, minister za šolstvo pa se je zavzel proti prepovedi orodij umetne inteligence v šolah, nekateri starši po svojih najboljših močeh omejujejo čas pred zasloni. A vse to je pljunek v morje in človeštvo, ki ne zna ustaviti sovraštva iz mesa in krvi, se seveda ne bo zmoglo upreti sovražniku, ki ga niti ne vidi.

Svet Agencije za trg vrednostnih papirjev je zavrnil zahtevo hrvaške državne finančne agencije Fina za vstop v lastništvo Ljubljanske borze. Kot so poudarili, Fina ne ustreza zakonskim merilom.

Dino Zupančič je eden redkih slovenskih marketinških strokovnjakov, ki se lahko pohvali s strokovno podlago iz elektrotehničnih znanosti. Že v času študija je pritegnil pozornost stroke z odmevnimi projekti v sklopu študentskih organizacij, med drugim je vodil tudi največjo študentsko prireditev v Sloveniji, legendarno Škisovo tržnico.  Leta 2008 je soustanovil Agencijo 101, ki si je v več kot petnajstih letih delovanja izborila status ene najhitreje rastočih in prodornih slovenskih neodvisnih agencij. Kot direktor in strateški vodja ekip je usmerjal rešitve v sodelovanju s številnimi domačimi in tujimi naročniki.Danes kot direktor v agenciji skrbi za strateški razvoj in doseganje poslovnih ciljev. Je pozitiven realist, ki verjame, da so ljudje daleč največji in najpomembnejši kapital podjetja. Verjame v sinergije timskega dela, opirajoč se na vrednote, kot so lojalnost, profesionalnost, zanesljivost, inovativnost in proaktivnost. Prav vztrajno sledenje vrednotam, ki jih je agencija začrtala, je eden ključnih razlogov, da je agencija trenutno med najbolj zaželenimi delovnimi okolji v slovenskem prostoru. Od leta 2023 pa je tudi partner v agenciji McCann Ljubljana. V zadnjih letih je bila agencija večkrat nagrajena na domačih (SOF, Sempl, Diggit, Sporto, Websi, Effie) in mednarodnih festivalih (Clio Awards, European Excellence Awards, Balcannes in SomoBorac ter finalist festivala v Cannesu).

Volivke in volivci danes na referendumu odločajo o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Do 11-e ure je glasove oddalo 10,18 odstotka volilnih upravičencev. Kot je izpostavil predsednik Državne volilne komisije Peter Golob to pomeni, da bi na volišča utegnilo priti nekaj več volivcev kot ob majskem referendumu o pokojninskih dodatkih za umetniške dosežke. Druge teme: - Predsednica republike ob dnevu generala Maistra: na njegovi zapuščini je nastala sodobna Slovenija. - Evropske zaveznice Kijeva na pogovorih v Ženevi: ukrajinskih meja se ne sme spreminjati s silo. - Je novi zakon, ki ureja položaj študentov, premalo ambiciozen?

Vor 18 Jahren hat Heinz Oberhummer die Science Busters mitbegründet. Um nach einer erfolgreichen Karriere als theoretischer Physiker nach der Emeritierung möglichst vielen Menschen zu erzählen, wie spannend, spektakulär faszinierend Wissenschaft ist. Viel interessanter und absurder als jede Heilsgeschichte, wie der glühende Atheist gern augenzwinkernd ergänzt hat. Neben der Liebe zu Alpakas, deren Kot noch heute als Pokal Teil des in seinem Namen jährlich vergebenen Heinz Oberhummer Awards sind, hat er auch sehr viel größere Tiere gemocht. Zum Beispiel Mäuse. Am 24.11.2015 ist Heinz Oberhummer leider viel zu früh gestorben. FM4 spielt in Erinnerung an ihn und seine großartige Art, Menschen für Wissenschaft zu begeistern eine Kolumne aus dem Jahr 2013. In der er mit Martin Puntigam bespricht, was passiert, wenn sich zwei Galaxien treffen. Sendungshinweis: FM4 Bis 1, 22.11.2025, 10 Uhr

Tik pred odločanjem slovenskega regulatorja o tem, ali lahko hrvaška državna agencija Fina prevzame Ljubljansko borzo, se je oglasila vlada. Kot pravi njen podpredsednik Matej Arčon, so proti prevzemu, borzo pa so opredelili kot kritično infrastrukturo. Kaj bo na seji naredila agencija, še ni jasno. Drugi poudarki oddaje: - Ministrski zbor je potrdil tudi predlog novele zakona o RTV: ta natančneje opredeljuje državno financiranje manjšinskih programov ter uvaja sofinanciranje glasbene produkcije nacionalne medijske hiše. - Ob menjavi na čelu družbe Gen energija - vodenje prevzema Nada Drobne Popovič. V Posavju svarijo pred poseganjem v načrte Jedrske elektrarne Krško. - Ameriški diplomati v Kijevu predstavljajo mirovni načrt za Ukrajino; po nekaterih virih naj bi predvideval priključitev več ozemelj Rusiji. V Bruslju opozarjajo, da se morajo s pogoji miru strinjati Ukrajinci in Evropejci.

Andraž Keršič je arhitekt mlajše generacije, projektant, raziskovalec, kustos in pedagog ter soustanovitelj arhitekturnega biroja a2o2. Kot pravi je arhitektura v prvi vrsti namenjena ljudem, arhitekti pa lahko vidimo en in isti problem na različne načine, zato gre vedno za dialog, za izmenjavo idej, ker so stvari, na katere tudi najbolj izkušen arhitekt ne pomisli. V biroju nas druži to, da radi odkrivamo zgodbe prostorov in ustvarjamo arhitekturo, ki pomeni nek okvir za bivanje. Andraž Keršič Poleg številnih razstav v muzeju MAO je bil letos, skupaj s kolegi biroja a2o2, povabljen, da v Narodnem muzeju sodeluje pri postavitvi razstave "Barok v Sloveniji. Arhitektura in uporabna umetnost".

Wir fliegen als flauschiges Pferd durch ein Labyrinth und verfolgen verdächtige Leute am Flughafen. Außerdem verstecken wir unser Trinkgeld im Kot! Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Lovelyn Dušanič je Filipinka, ki že 2 leti neprekinjeno živi v Sloveniji. Kot otrok si je želela pomagati skupnosti, zato je bila njena prva želja postati županja. Danes dela kot zdravstvena delavka v Domu upokojencev Šmarje pri Jelšah. Odločitev, da se z možem, ki je Slovenec, preseli v Slovenijo, je bila zanjo hkrati najlažja in najtežja. Najlažja zato, ker je vedela, da ga ljubi, in ker ji je Slovenija res všeč. Najtežja pa zato, ker se ni mogla izogniti stereotipu, da se Filipinke poročijo in preselijo v tujino zaradi denarja.

Državni zbor je potrdil proračuna za prihodnji dve leti, ki prinašata rekordne izdatke. Kot pojasnjuje finančni minister Klemen Boštjančič, je tako med drugim zaradi nujnih strukturnih reform, pa tudi zaradi globalnih negotovosti, tako trgovinskih kot političnih. Kljub temu so obrambnemu ministrstvu odvzeli nekaj sredstev. Druge teme: - Evropska komisija predlaga okrepitev vlaganj v prometno infrastrukturo za izboljšanje vojaške mobilnosti; za to bo potrebnih približno 100 milijard evrov - Nemčija zavrnila plačilo odškodnin za genocid v Namibiji na začetku 20-ega stoletja, ki ga je sicer priznala pred štirimi leti - Policija prijela požigalca starega mlina v Beltincih; v preteklosti so ga že obravnavali zaradi kaznivih dejanj

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Tako imenovani Šutarjev zakon z obravnavo na pristojnem odboru danes začenja parlamentarno pot. Kot poudarja vlada, prinaša ukrepe za zagotavljanje varnosti. Strokovnjaki z različnih področij in nevladne organizacije opozarjajo, da je bil pripravljen preveč na hitro, brez strokovne razprave, zato da so nekatere določbe ustavno sporne, celota pa da vodi v represijo. Podpora zakonu v parlamentu je zagotovljena. Drugi poudarki oddaje: - Prvi teden podnebnih pogajanj v Braziliji je prinesel razprave o novih zavezah in iskanju financ za države v razvoju. Nekatere dogovore so že dosegli, a glavnina pogajanj pogajalce še čaka. - Ob dnevu slovenskega znakovnega jezika se vrstijo opozorila o še vedno omejenem dostopu gluhih do informacij. Zveza društev gluhih in naglušnih poziva k izvajanju zapisanega v ustavo. - Odbojkarji ACH Volleyja so po dramatičnem koncu tekme za uvrstitev v Ligo prvakov napredovali v zadnji krog kvalifikacij. V Tivoliju so premagali Dinamo iz Bukarešte s 3: 1.

Vlada je danes potrdila predlog sprememb zakona o orožju, ki bodo omogočile predajo nezakonitega orožja ali streliva brez pravnih posledic do 31-tega januarja. Podpredsednik vlade Matej Arčon je pojasnil, da bo za ta namen na voljo posebna telefonska številka, prek katere se bodo lahko dogovorili o predaji orožja. Vlada je potrdila tudi predlog novele zakona o zdravniški službi, ki bo specialistom omogočil lažje prehajanje med urgentno in družinsko medicino. Druge teme: - Ljubljanski klinični center je 50 let po odprtju glavne stavbe pred novimi izzivi. Ob medicinskih uspehih se hkrati spoprijemajo s pomanjkanjem kadra, predvsem negovalnega. Kot pravi glavna medicinska sestra Zdenka Mrak, skušajo izboljšati razmere, s sofinanciranjem šolnin, štipendiranjem in izplačevanjem nadur. - V Franciji potekajo spominske slovesnosti ob 10-ti obletnici terorističnih napadov v Parizu, v katerih je bilo ubitih 130 ljudi. Medtem se del javnosti sprašuje, ali država dovolj pozornosti namenja varnosti. Eden od preživelih je prepričan, da se oblasti doslej niso dovolj posvečale razlogom za radikalizacijo in težavam, predvsem mladih. - Demokratski člani odbora za nadzor in vladne reforme v predstavniškem domu ameriškega kongresa so objavili tri sporočila pokojnega spolnega prestopnika Jeffreyja Epsteina, ki bi lahko bila dokaz, da je Donald Trump vedel za njegovo trgovino z ljudmi.

Obstaja velika nevarnost da, tudi če boste današnji prispevek poslušali, ga ne boste slišali. Zunaj namreč divjajo martinovanja in alkoholiziranost, pijanost, nabitost, in podobni izrazi so glavna deviza nocojšnjega večera. Seveda ne nastopamo z moralističnih višav, ker bog ve, da smo v naši redakciji ljubitelji kozarčka ali dveh. Moti le nakladanje, da je martinovanje del slovenske tradicije. Nič ni dlje od resnice; edina razlika med martinovanjem in fabricirani prazniki sodobnosti, kot so noč čarovnic, valentinovo in celo božič do neke meje, je ta, da smo si martinovanje izmislili sami. Te vrstice pišemo iz enega središč slovenskega vinskega vesolja in slovenska vinogradniška tradicija ne pozna nič podobnega martinovanju v današnji obliki. Če že, je ob svetem Martinu vinogradnik povabil ljudi, ki so pomagali pri trgatvi, na kozarec vina. In to je bilo vse. Ampak tradicije nekje in nekoč pač morajo nastati, tako zdaj sedimo sredi nastajanja tradicije množičnih bakanalij.Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito. Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu. Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi. Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena  zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška. In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata. Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan! Ampak gremo lepo po vrsti. Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili. In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede. Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.« Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo. Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje. Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris. latinski izrek       Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot: “Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”  

Madžarska je včeraj dosegla enoletni izvzem iz ameriških sankcij glede dobave ruske nafte. Kot zatrjuje ameriški predsednik Donald Trump, se je za to odločil, ker Madžarska nima pristanišč in je zato v težavnem položaju, v nasprotju z drugmih evropskimi državami, ki imajo dostop do morja. Druge teme: - Na Hrvaškem protesti po ukrepanju v zvezi z ustaško obarvanimi incidenti - Ortopedi v prihodnosti pričakujejo veliko vlogo umetne inteligence pri operacijah in zdravljenju - Kako bo na delo policistov ob martinovanju vplivala odločitev ustavnega sodišča o alkotestih?

In Deutschland werden derzeit in die ersten Häuser neuartige Trenn-Toiletten eingebaut: Sie trennen Kot und Urin – beides wird in speziellen Tanks gesammelt und anschließend in mehreren Schritten zu wertvollem Dünger weiterverarbeitet. Die ersten Kunden warten schon.

Zdaj, ko smo zakonsko odzaščitili Rome, je čas, da se posvetimo zakonski zaščiti živali. Živali so zakonsko izjemno regulirane … Najbolj so regulirane tiste, ki jih imamo za kosilo, potem medvedi, na tretjem mestu pa morajo biti psi. O pasjih zakonih torej in o zmedi, ki jo prinašajo. Najprej smo dobili zakonsko regulacijo psov na povodcih. Oziroma je ta obstajala že od nekdaj, a globe so se dramatično zvišale. Pes brez povodca bo lastnika poslej stal premoženje. Te dni pa dobivamo še zakonsko regulativo znotraj zakonodaje proti mučenju živali, ki z globo kaznuje lastnike, ki pse privezujejo za verige in ostale vrvice. Najprej in na začetku. Jasno, da je vsak razumni proti prosto tekajočim psom in proti psom na verigah: ampak na načelni ravni je za vse tiste, ki se v pasji svet ne poglabljajo preveč, kar nekaj zmede. Torej na povodec da, na verigo ne? A zmeda traja le tako dolgo, dokler ne prebijemo prvega aksioma pasje sodobnosti. Psi so namreč dvojni. Tisti podeželski in tisti urbani. Zakon pa, kot vsi zakoni, useka počez. Hočemo povedati, da pes, ki na deželi teka za traktorjem, ni enako, kot zverina, ki prosto teka po Čopovi; kot tudi nikomur ne pade na pamet, da bi pred Schellenburškimi dvori razpel jeklenico, nanjo pa zavezal psa, kot to počnejo na kmetijah slovenskega podeželja. Se pravi; kar je za psa na deželi dokaj normalno, se pravi, da se giblje prosto, kot od matere rojen, je za psa v mestu prekršek, ki bo lastnika stal plačo. In obratno. Kar je za psa na deželi normalno pasje življenje, namreč da je čez dan odvezan, ponoči pa privezan čuva kmetijo pred lopovi, je za psa v mestu nezaslišan eksces. Ampak to je le načelni del zgodbe. Potem moramo h globam. Te so namreč prav drakonske in če k odvezanim in privezanim globam prištejemo še globe za pasje kakanje, oziroma za nepobiranje pasjih iztrebkov, kar je nujno v mestu in butasto na deželi, pridemo do spoznanja, da vas pobalinski pes lahko stane celo premoženje, saj smo za pse odgovorni lastniki. Kot smo starši odgovorni za otroke, ampak težko, da bi nas oblasti kaznovale s toliko globami, če bi od časa do časa pretirano razigranega najstnika privezali na verigo. Zdaj pa k resni analizi. Težava je seveda v tem, da so kapitalisti takoj našli nevralgično točko človekovega odnosa do psa, ki je seveda sodobna praksa, po kateri je posedovati psa bolj praktično kot vzgajati pamža. Je pa postalo oboje približno enako drago. Kakovostna pasja hrana stane več kot človeška hrana, ker psi za zdaj še nimajo zdravstvenega zavarovanja, obisk pri veterinarju velja enako kot bela plomba, pasje trgovine se le po anatomsko različnih krojih ločijo od človeške konfekcije. Šolanje psa velja podobno kot šolanje prvošolčka, prav tako pasja nega, pasja vzreja, pasji kriminal, pasji hoteli in pasja potovanja. Skratka; pes ni več človekov najboljši prijatelj, počasi postaja edini prijatelj in ob kapitalistih so to pogruntali tudi zakonodajalci. Zato so začeli pisati pasje zakone, kjer pa so zakoni, so tudi globe. Psi, sploh tisti preveč privezani in tisti povsem odvezani, sploh pa tisti, ki kakajo, so nevarni … Čeprav za zdravje Slovencev mnogo manj nevarni kot čebele, ose in sršeni, katerih zakonska regulacija pa močno šepa. Kot tudi kaznovalna politika. Gremo k morebitnim rešitvam … Najprej na urbana področja. V Ljubljani, kjer se pišejo pasji zakoni, imajo 26 tisoč psov, ki se statistično brezčutno ponečedijo vsaj enkrat dnevno. Tako dobimo ogromno število pasjih odpadkov, kar postaja problem, ker so pasji iztrebki, za razliko od recimo govejih, precej toksični. Ne predlagamo sicer, da bi po mestu hodile krave, ampak če nemudoma ne odstranite pasjega iztrebka, kar je za zunanjega opazovalca še vedno eden najbolj bizarnih postopkov, v katerega se je prostovoljno zapletla civilizacija, vas to lahko stane do 100 evrov. Ob tem pa boste tudi ogrozili javno zdravje, saj se lahko bakterije v pasjem iztrebku razširijo po okolju. To pa še ni vse. Če se psič ponečedi na zasebnem zemljišču – še vedno smo v Ljubljani – in kot lastnik ne poberete iztrebka, ima lastnik parcele pravico poklicati policijo, ki sproži postopek zaradi nedostojnega, oziroma žaljivega vedenja. Načelno gledano, se je žaljivo vedel pes, nasrkali boste pa vi … Misel, da greste na sprehod, ob tem pa potencialno užalite polovico zasebno razparceliranega mesta, je nekoliko komična, če v sebi ne bi nosila zrna soli … Zakonodajalec od vas zahteva popoln nadzor nad psom. Od povodcev, do pobiranja kakcev, do preprečitev žaljenja, do preprečitve privezovanja … Lastništvo psa zahteva po črki zakona nad živaljo absoluten nadzor in našo absolutno odgovornost, kadar tega ni. Vendar … Kaj je potemtakem ostalo od prijateljstva? Najboljšemu prijatelju ne dovolimo niti sekunde svobode, niti trohice svobodne volje, ne dovolimo mu niti deset odstotkov tega, za kar ga je naredila evolucija, ali pa čemu ga je Noe vzel na barko. Odvisno, na kateri strani pasjega stvarjenja pač stojite. Vzeli smo mu pasjo naravo, prijateljstvo pa spremenili v praktično suženjstvo. In da se razumemo; pes, ki se onečedi na zasebno parcelo, je resničen problem, ker je zasebna parcela majhna, ker je mesto majhno, ker je zelenih površin malo, potencialnih iztrebkov pa 9,5 milijona komadov letno. Kar bi zakonodaja morala narediti – seveda pa ga ni junaka, ki bi si kaj takšnega upal niti predlagati ne – je, da bi po vzoru socialne službe komisije preverile, ali lastnik izpolnjuje pogoje za imeti psa. Najprej psihološke; ker za zapiranje psov v kletke in za vse življenje na verige, kot so primeri, proti katerim se poskuša boriti zakonodaja, moraš biti primerno ubrisan … Nato pa tudi, ali je zadoščeno bivalnim pogojem za lastništvo psa, kar, po zdravi presoji, odpiše vse pse v stanovanjskih blokih. Ker pa so psi v dvigalih in na poročnih fotografijah postali nova normalnost, ki jo živi tudi oziroma predvsem slovenska politično-ekonomska-družbena elita, je normalizacija odnosa med psom in človekom v bližnji prihodnosti nemogoča.

Robert Friškovec je oseba, ki ima zelo zanimiva področja delovanja. Kot zaporniški vikar se srečuje z vsemi skupinami, kise jih zapor dotika na tak ali drugačen način: zaprte osebe, žrtve kaznivih dejanj, svojci, zaposleni v zaporskem sistemu, ljudje po prestani kazni. Obenem je zaposlen na Ministrstvu za pravosodje na uradu za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč, dela pa doktorat iz obnavljalne pravičnosti. Pa vendar je tista Robertova vloga, ki je mene spodbudila, da sem ga povabil na pogovor, vloga predavatelja - Robert je učitelj tehnik (nenasilne) komunikacije, znanje pa črpa tako iz močne teoretične podlage kot izjemnih lastnih izkušenj v praksi. Sporazumevanje je danes prevečkrat pozabljena veščina in ena najpomembnejših orodij uspešnega modernega človeka. Robert pravi, da se komunikacija prične s poslušanjem. Vabim vas torej, da prisluhnete :)Robert omenja knjigi Zakaj se ti bojim povedati kdo sem (John Joseph Powell) in Tišina v času hrupa (Erling Kagge).Brezplačen tečaj čuječnosti Palouse Mindfulness najdeš na: https://palousemindfulness.com/Hvala, ker me spremljaš!

Na današnji dan reformacije se na Slovenskem med drugim spominjamo prizadevanj reformatorjev za knjižno produkcijo v materinščini. Kot je v poslanici ob prazniku poudaril premier Robert Golob, je bila knjiga tedaj prebojna tehnologija. Ob tem je opomnil na nalogo vseh, da v času tehnoloških in družbenih prelomnic ohranimo slovensko besedo in jo vtkemo v sodobni digitalni svet. V oddaji tudi: - Po tragediji v Novem mestu sodišča zavračajo očitke o neukrepanju, a priznavajo, da bi postopke lahko vodili hitreje - Združeni narodi pozivajo ZDA, naj končajo napade na plovila v Karibskem morju - V Novi Sad se pred jutrišnjo obletnico zrušitve nadstreška zgrinja več tisoč ljudi z vse Srbije

Voditelji sredozemskih držav so na vrhu v Portorožu med nujnimi ukrepi za okrepitev konkurenčnosti navedli vlaganja v raziskave in tehnologijo. Govorili so tudi o zelenem prehodu, ki je po besedah premierja Roberta Goloba najboljša pot naprej. Kot je dejal, se zavzemajo za prožen pristop po panogah, s posebnim poudarkom na avtomobilski industriji. Francoski predsednik Emmanuel Macron bo v Ljubljani nadaljeval delovni obisk pri nas. Državi krepita sodelovanje predvsem na področju jedrske energije. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Pred poslankami in poslanci obsežen sveženj sodniške zakonodaje - V domovih za starejše hitijo zbirati soglasja stanovalcev za prevedbo v nov sistem dolgotrajne oskrbe - S slovesnim odprtjem se začenja 28-ti Festival slovenskega filma