Podcasts about Kot

Na 3. koncertu letošnje sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki je bil 2. junija 2026 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani, so pod naslovom Paisiello v Ljubljani zazvenele operne arije, ki so jih svoj čas poslušali Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj in Žiga Zois. Nastopila sta mladi francoski tenorist Bastien Rimondi in pianist Edoardo Torbianelli, nekaj vtisov s koncerta, ki je bil tudi del projekta 'Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča 1670–1848', pa je v prispevku zbral Mihael Kozjek (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Na koncertih ciklusa Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu smo se v zadnjih letih kar malo razvadili ob gostovanjih odličnih tujih glasbenikov, tudi – ali še zlasti – pevk in pevcev. Kot zadnji v vrsti izjemnih pevcev, specializiranih predvsem za izvajanje glasbe starejšega datuma nastanka, se je prejšnji teden predstavil mladi, 30-letni francoski tenorist Bastien Rimondi. V njegovem življenjepisu beremo, da se je izobraževal v Narbonnu, Toulusu in na pariškem konservatoriju, redno nastopa s pianistom Timothéejem Hudrisierjem v Duu Florestan ter sodeluje z uglednimi ansambli, kot sta Les Arts Florissants in Hemiolia. Izvaja baročni repertoar, novo glasbo in samospeve, tokrat pa se je predstavil in navdušil kot solist v arijah iz oper Vincenteja Martína y Solerja in Giovannija Paisiella, ki so bile v osemdesetih letih 18. stoletja med najpogosteje izvajanimi operami v ljubljanskem stanovskem gledališču. Po uvodni skladbi sporeda – rokopisni klavirski priredbi Simfonije iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki jo je pri zgodovinskem klavirju občuteno, s številnimi opaznimi dinamičnimi niansiranji in jasno izigranimi hitrejšimi pasusi tekoče podal stari znanec cikla pianist Edoardo Torbianelli, sta oba glasbenika najprej predstavila pastoralno arijo Pastirja iz opere Nina Giovannija Paisiella. Sledil je niz treh arij iz Paisiellovih oper Kralj Teodor v Benetkah in La Frascatana, pri čemer je Rimondi največ odobravanja požel za izvedbo Linhartovega slovenskega prevoda kavatine Nardona iz La Frascatane. Vmes je Torbianelli brezkompromisno izvedel še Rondo in variacije na duet 'Pace, caro mio sposo' iz Solerjeve opere Una cosa rara Emanuela Aloysa Försterja. V drugi polovici sporeda so zazvenele še arija Belmonta iz Mozartove spevoigre Beg iz Seraja, Romanca in pastorala z variacijami na podlagi Paisiellove opere Nina Daniela Steibelta – ponovno v prepričljivi izvedbi Edoarda Torbianellija – ter še nekaj odlomkov iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki je tako bila svojevrstna rdeča nit koncertnega večera. Glas Bastiena Rimondija bi lahko označili kot zapeljivega; je mehak in prodoren hkrati, dinamično prožen – pri tem največjo moč in dramatičnost skrbno hrani za vrhunce. Njegove kolorature so vselej lahkotne in izčiščene, zadržki oziroma diminuendi ob koncih fraz pa nadzorovani, polni, celo sladkobni vse do zadnjega izzvena. Zdi se, da je bil njegov glas kot ustvarjen za »belkantistično« naravo arij tokratnega sporeda. Vse to je Rimondi nadgradil s popolno predanostjo vsebini oziroma vzdušju posameznih arij; vsak nastop namreč podkrepi še z jasno izrazno mimiko ter dognanim razumevanjem in podajanjem besedila. Oba izvajalca, tako tenorist Bastien Rimondi kot Edoardo Torbianelli, sta nedvomno osvojila občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo atrij ZRC SAZU, poslovila pa sta se s kar dvema dodatkoma. V ciklusu Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu se je torej zvrstil še en navdihujoč in izpolnjujoč večer starejše glasbe, tokrat izbranih arij visokega klasicizma, dopolnjenih z virtuozno klavirsko glasbo Emanuela Aloysa Försterja in Daniela Steibelta.

V delih države, ki jih je sinoči in ponoči zajelo močno neurje s padavinami, točo in sunki vetra, se je danes začela sanacija posledic. O škodi poročajo iz delov Koroške, Štajerske in Gorenjske, kjer je bilo najhuje. V Cerkljah in Komendi je poškodovanih ali uničenih več kot 200 objektov. Razmere v Komendi , kjer bo škoda po prvih ocenah več 10-milijonska, so si ogledali tudi nekateri predstavniki vlade, med njimi premier Janez Janša. Kot je dejal, je obseg škode tolikšen, da omogoča državno pomoč. Pomoči države pri odpravljanju posledic naravne nesreče se nadejajo tudi kmetje v Podravju, kjer je klestenje toče najbolj prizadelo kmetijske površine, škoda je ponekod 100-odstotna.

Četrta vlada Janeza Janše je začela z delom. Kot je napovedal premier, si želi predvsem dolgočasnega mandata. S tem je ciljal na prepotreben mir pri delu, da bi bilo uresničevanje obljub iz koalicijske pogodbe lažje, brez nepotrebnega medijskega stampeda od prvega dne in brez histerije nevladnikov, ki bi javnost od prvega dne prepričevali, da je v državi nekaj narobe samo zato, ker je prišlo do menjave oblasti. Vsaj mediji so se ob prisegi 16. slovenske vlade nekoliko umirili, zavedajoč se, da je ministrska ekipa postavljena, stranke usklajene, koalicija trdna in vlada stabilna.

»Sin že več kot dva meseca ne hodi v vrtec, hčerke pa vanj sploh nismo vpisali, ker nimamo prevoza,« iskreno priznava mama treh otrok, ki brez prevoza ne more iskati niti službe. Njen partner je lahko službo obdržal le zaradi prijaznosti sodelavcev, ki so ga vozili v službo, predvsem iz nočne izmene pa je domov velikokrat pešačil tudi poldrugo uro. In hkrati nosil hrano iz trgovine. Zdaj, ko jim je donatorka podarila svoj starejši avto, bo vse nepopisno lažje. Kot je bilo lažje njej pred dobrim desetletjem, ko je sama potrebovala pomoč za golo preživetje in jo dobila prav pri Zvezi Anita Ogulin.

Nočno neurje z obilnimi padavinami je razdejalo občino Žetale. Kot je dejal župan Matjaž Kopše, je povzročilo obsežno škodo na javni in zasebni infrastrukturi, sprožilo se je okoli 50 zemeljskih plazov. Druge teme: - Janša opoziciji poslal vabilo k partnerstvu za sistemske spremembe in razvoj gospodarstva. - Iran po sinočnjih napadih udaril po ameriških oporiščih v zalivskih državah. - Kočevce spet motita hrup in prah iz obrata za izdelavo peletov. Občina pravi, da nima pristojnosti.

Dars je včeraj zvečer na avtocestnem delovišču pri Postojni začel izvajati dela tudi ponoči. Poudarjajo, da nočno delo ni nič novega, ga pa zdaj stopnjujejo. Izvajalec Kolektor CPG pojasnjuje, da gre za načrtovano časovnico, ker je nočno delo v pogodbi predvideno, aneksov ne bo. Strokovnjaki medtem opozarjajo, da ima nočno delo številne posebne zahteve in lahko nekoliko pospeši obnovo, ne more pa rešiti vsega, ter da vse skupaj lahko reši le manj istočasno odprtih gradbišč. V oddaji tudi o tem: - Kot zadnji od novih ministrov uradno prevzema posle minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer. - Italija izraelskega ministra za nacionalno varnost obtožuje nezakonitega pridržanja in mučenja članov humanitarne flotilje za Gazo. - V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije odpirajo razstavo protokolarnih in osebnih daril, ki so jih prejeli nekdanji predsedniki Republike Slovenije.

Piše Simon Popek, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. V slovenskem založniškem prostoru smo v zadnjem letu dobili nekaj odličnih knjig, ki v osrednjo vlogo ne postavljajo klasičnih literarnih junakov, temveč arhitekturo, stanovanja, hiše. Miloš Kosec v knjigi Enfilade skozi »življenje meščanskega stanovanja« na Resljevi ulici v Ljubljani ni obravnaval le fenomena enfilade, arhitekturne iznajdbe baroka in njenega osrednjega bivanjskega motiva, temveč je izpisal kroniko svoje družine skozi 20. stoletje, ko so se menjavali različni stanovalci, ekonomski in politični sistemi. Tudi Slobodan Šnajder je v romanu Angel izginjanja s pomočjo hiše na zagrebški Ilici popisal 20. stoletje; pri njem je bila dvonadstropna hiša celo glavna pripovedovalka zgodbe, v kateri se prosto mešajo zgodovinska dejstva, resnične osebnosti, izmišljeni liki, celo mitske pojave, ki potujejo v prostoru in času. S Heleno Koder, Rožančevo nagrajenko za zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, smo dobili še eno prvovrstno kroniko nekega časa in »portret« objekta, ki je v Ljubljani stal stoletje in pol, nato pa v času tranzicije in divje privatizacije popolnoma propadel, dokler ga niso pred petnajstimi leti dokončno porušili. Ljubljanski Kolizej je bil stara večstilna hiša v središču mesta, zgrajen sredi 19. stoletja za časa župana Hradeckega in sprva namenjen avstro-ogrski vojski kot tranzitna vojašnica. Kasneje je bil spremenjen v poslovni in stanovanjski objekt, v potresu leta 1895 je bil poškodovan in deloma porušen, po drugi svetovni vojni pa je z nacionalizacijo postajal vse bolj zanemarjen dom delavskega razreda in deprivilegiranih, med drugim ljudi, ki jim je oblast zaradi takšnih ali drugačnih razlogov način odvzela stanovanje. Scenaristka Helena Koder in režiser Žare Lužnik sta se leta 1984 odločila o Kolizeju posneti dokumentarni film. V za bivanje še komajda primernem objektu so v prisilnem sobivanju tedaj živeli etnično mešani stanovalci, tako priseljenci z juga Jugoslavije kot umetniki, predstavniki nekdanjega meščanstva in socialni primeri. Kolizej je po eni strani spominska knjiga o času avtoričinega ustvarjalnega procesa pred štiridesetimi leti; Helena Koder piše o metodah dela, raziskovanju in spoznavanju prebivalcev propadajočega objekta, pomenu dialoga, zaupanja in potrpežljivosti, malih manipulacijah, vseh nujnih sestavinah v procesu gradnje dokumentarnega filma. V sklepni tretjini pa knjiga postane še mnogo več, najprej zgodba o nastanku objekta, njegovih zagovornikih in mecenih, pripoved o vizionarskih prednikih, investitorjih, filantropih, urbanističnih načrtovalcih in županih, ki so provincialno Ljubljano z drznimi projekti znali postaviti na zemljevid tedanje avstro-ogrske monarhije, obenem pa srdita kritika posttranzicijske Ljubljane in provincialnega mišljenja aktualnih vlagateljev in županov, ki so dopustili propad Kolizeja, z gradnjo njegovega naslednika, objekta, namenjenega elitam in profitu, pa izpeljali – kot trdi avtorica - »tipično destruktivno zgodbo slovenske tranzicije.« S »srdito kritiko« pa nimam v mislih avtoričinega morebitnega agresivnega intelektualnega sloga. Nasprotno, s Heleno Koder, ki je prvo knjigo objavila globoko v svojih osemdesetih letih, slovenski prostor ni dobil le avtorice eruditskih, poetično obarvanih in jezikovno imenitnih tekstov, temveč pisko, ki svoja nestrinjanja in občutke krivice enako prepričljivo artikulira z umirjenim in uglajenim slogom. Povedano drugače, knjige Helene Koder ponujajo čudovito in enkratno skladnjo, na primer ko primerja ustvarjanje knjige in filma: »V filmu je mnogo več, kot je v tem besedilu. In v tem besedilu je mnogo več, kot je v samem filmu. Če ju položim eno čez drugega, besedilo čez film, dobim globino. Kot da bi si nataknila očala za tretjo razsežnost. In v tistem trenutku se mi odpre četrta razsežnost: čas.«

Na spletni strani italijanskega senata je odslej dostopna tudi slovenska različica italijanske ustave. Pobudo za to so dali v Svetu slovenskih organizacij (SSO), eni od krovnih organizacij naše narodne skupnosti v Italiji. Kot še navajajo, gre za pomemben korak pri uresničevanju jezikovne enakopravnosti in priznavanju vloge slovenske narodne skupnosti v državi. Mineva namreč 80 let od ustanovitve Republike Italije. Prevod je pripravil centralni urad za slovenski jezik pri deželi Furlanija - Julijska krajina. SSO še navaja, da objava slovenske različice italijanske ustave na spletni strani senata predstavlja pomembno simbolno in praktično dejanje, to potrjuje spoštovanje jezikovne raznolikosti, krepi vidnost slovenske narodne skupnosti v Italiji ter omogoča širšo dostopnost ustavnih načel in vrednot v slovenskem jeziku. V SSO še ocenjujejo, da gre za znak pozornosti do slovenske narodne skupnosti in prispevek h krepitvi demokratičnih vrednot, dialoga in medsebojnega spoštovanja

Izrael in Iran sta sporočila, da sta ustavila napade, v katerih so bili glavne tarče petrokemični in naftni objekti ter vojaški cilji. Kaj bo to pomenilo za nadaljevanje mirovnega procesa, za zdaj ni znano, je pa vodja mednarodne agencije za jedrsko energijo Rafael Grossi danes dejal, da so pogajanja med Iranom in Združenimi državami trenutno v zapleteni fazi. Kot je dodal, je ob koncu dneva pomembno le eno - politični dialog. Po njegovem mnenju je treba doseči diplomatsko rešitev spora. Dejal je, da v to verjamejo in bodo ta prizadevanja še naprej podpirali. Drugi poudarki: - Madžarska po menjavi oblasti umaknila blokado sredstev za vojaško podporo Ukrajini. - V opoziciji različna mnenja glede sodelovanja v partnerstvu za razvoj. - Dan Primoža Trubarja tudi kot opomnik na pomen krepitve narodne identitete.

Lakota, revščina, spomin, užitek, razrednost, zgodovina, razkrivanje družbe. Teme, skozi katere antropologinja Svetlana Slapšak v knjigi Kuhinja revežev: Eseji in recepti založbe Goga razmišlja o hrani kot političnem, družbenem, kulturnem in intimnem vprašanju. Zelo neposredno govori o krivicah v svetu. Zaradi draginje je hrana vse bolj stvar prestiža, ne pa dobrina, ki bi morala biti dostopna vsem, in sicer tako cenovno kot po kakovosti ter da ni škodljiva za zdravje. Kot poznavalka antičnih svetov in antropologije spolov se v knjigi opira na dve temi, ki ju tudi sicer najraje obravnava v svojih raziskavah: ena je revščina, druga pa Balkan in njegova celotna antična zgodovina hrane. V knjigi tudi o tem, kako se o hrani vse bolj govori kot o luksuzu, premalo pa kot o vprašanju preživetja. Foto: Radio Prvi

Večer ima svojo moč. Sredino srečanje na frekvencah Radia Koper je dolgo eno uro. A mine kot bi trenil. Za to so krivi gostje, s katerimi se ob izbrani glasbi pogovarjajo novinarji. Bojan Roš je človek, ki je v življenju nosil veliko različnih vlog. Bil je zdravnik, pulmolog in diabetolog, dolgoletni zdravnik v Tolminu, kasneje tudi koncesionar. Je lovec, človek narave, vizionar, ki je na pobočju gore Kuk, s pogledom na Matajur, simbolom Nediških dolin in osupljivo doline Soče, soustvaril Nebesa – eno najbolj prepoznavnih turističnih zgodb Posočja. Najbolj je človek srečen, če je zdrav in če ima zdravo familijo. In celo familijo. Bojan Roš Rojen je bil v Hrastniku, odraščal v družini, ki jo je povojna razlastitev močno zaznamovala. Kot mladenič je hodil peš čez hribe v šolo, študij medicine končal z odliko, hkrati pa vodil enega najbolj znanih študentskih zbirališč v Ljubljani. Žena Katja je več kot 30 let pisala zgodbe za časopis Delo. Hči Maja je stopila po mamini poti, le da je za pripovedovanje zgodb uporabljala televizijsko kamero. Hči Ana pa je verjetno najboljša kuharska mojstrica na svetu. Bojan Roš je dedek in človek, ki še danes rad poprime za delo, pomaga sosedu in z zanimanjem spremlja svet okoli sebe. Z njim o  življenju med ambulanto in hribi, o zdravstvu nekoč in danes, o lovski etiki, družini, Nebesih in o tem, kaj človeka po vseh teh letih še vedno žene naprej. 

Voditelji članic Evropske unije so se na vrhu s kolegi z zahodnega Balkana v Črni gori zavzeli za pospešitev širitve zdajšnje 27-erice, s čimer se strinja tudi premier Janez Janša. Kot je dejal, je slabo, da se to še vedno dogaja v formalnih okvirjih. V oddaji tudi o tem: - Potem ko so palestinsko zastavo včeraj sneli z vladne palače, so jo danes obesili na predsedniški. - Varnostni izzivi so med osrednjimi temami vrha Evropska unija - zahodni Balkan v Tivtu. - Izolska bolnišnica bo skušala morebitne okvare opreme ob izpadih elektrike preprečiti s postavitvijo sončne elektrarne.

Ko je francoski novi val, umetniško gibanje iz sredine prejšnjega stoletja, zarezal v dotedanjo filmsko tradicijo, ustvarjalno omejeno z brezhibno izpiljenimi scenariji in okostenelo produkcijo, ki ni dopuščala nobenega odmika, je film definiral popolnoma na novo. Nenadoma se je v njem znašlo vse, kar je še do včeraj veljalo za nesprejemljivo – na primer snemanje kadrov s kamero kar iz roke – in kar se nam danes zdi popolnoma samoumevno, to pa seveda le še dodatno potrjuje revolucionarno daljnovidnost zagnanih ustvarjalcev. Prav posebej pa novi val, ki je filmski svet pretresel kot pravi cunami, zaznamuje še nekaj: izredna povezanost in sodelovanje takrat še zelo mladih filmskih ustvarjalcev, ki so v iskanju novega filmskega izraza zmogli stopiti skupaj in ustvariti resnično navdihujoče ustvarjalno okolje. In prav to neverjetno in enkratno filmsko vzdušje konca petdesetih let v Parizu je poskušal oživiti ameriški režiser Richard Linklater v filmu Novi val ter se tako pokloniti svojim stanovskim predhodnikom, predvsem Jeanu-Lucu Godardu, čigar film Do zadnjega diha si je vzel za izhodišče. Linklater – širšo prepoznavnost mu je zagotovil romantični film Pred sončnim vzhodom iz leta 1995 – je resnični mojster ustvarjanja atmosfere, ki gledalca tako posrka v dogajanje, da vsaj tu in tam kar pozabi na svojo pozicijo opazovalca, in prav to je najbrž tudi največja odlika njegovega najnovejšega celovečernega filma. Kot sam pravi, se namreč zgodbe o nastajanju enega najbolj prelomnih filmov v zgodovini ni nameraval lotiti biografsko ali preveč dokumentaristično, ampak se je s svojo kamero želel »potopiti v leto 1959 ter oživiti čas, ljudi, vzdušje«, pri tem pa je seveda ostal močno zavezan resničnim dogodkom in poročilom o njih. Posebej srečno roko je imel pri izbiri igralcev, sploh pri zasedbi Guillauma Marbecka, saj je bila upodobitev Jeana-Luca Godarda zanj prva glavna filmska vloga, nalogo pa je, kot pravi sam, ob pomoči sončnih očal, kakršne je nosil Godard sam, opravil zares izvrstno. V nasprotju s filmom, s katerim je Godard spremenil filmsko zgodovino in ga na producentovo precejšnjo grozo posnel popolnoma brez vnaprejšnjega scenarija, po trenutnem navdihu in s sproti improviziranimi dialogi, je Linklater s svojo ustvarjalno ekipo kar nekaj časa namenil pripravam, med snemanjem pa vendarle ohranil tisti pristni novovalovski občutek spontanosti in igrivosti ter ga uspešno prenesel na veliko platno. Novi val, ki ga je bilo moč videti že na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, pred dnevi pa so z njim v Kinodvoru odprli letošnje Kinodvorišče, se v filmsko zgodovino gotovo ne bo vpisal tako močno, kot se je Godardov prvenec, vseeno pa gre za enega boljših filmskih poklonov, ki s svojim živahnim magnetizmom ni privlačen le za ozek krog filmofilov, ampak tudi za širše, dobrega filma željno občinstvo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

Minulo soboto je začela obratovati žičnica na svete Višarje in s tem se je začela tudi letošnja romarska sezona. Do 27. septembra bodo vsaj tri svete maše na dan. Kot piše beneškoslovenski petnajstdnevnik Dom, je videmska nadškofija pred kratkim sporočila, da bo novi rektor višarskega svetišča Ennio Gobbatto. Rodil se je leta 1961 in prihaja iz kraja Goricizza pri Codroipu. Dosedanji rektor p. Peter Lah je namreč dokončno zapustil to funkcijo in se stalno preselil v Rim, kjer poučuje na Papeški univerzi Gregoriana. Vernikom za zdaj še ni znano, ali novi rektor poleg italijanščine obvlada tudi slovenski in nemški jezik. Tako trenutno ni jasno, ali bo za vernike in obiskovalce ohranjena tradicija pastoralne skrbi in darovanja svetih maš v krajevnih jezikih.

V državnem zboru poteka izredna seja, na kateri bodo poslanci potrdili ministrsko ekipo Janeza Janše. Premier Janez Janša je v obrazložitvi predloga ministrske ekipe poudaril, da bo to vlada za vso Slovenijo in vse generacije. Kot je poudaril, bodo z njenim nastopom veljala enaka merila za vse. Vse opozicijske bo prihodnji teden pozval k partnerstvu za uspešno Slovenijo. V oddaji tudi o tem: - Kljub premirju med Izraelom in Libanonom skrajno desni del izraelske politike vztraja pri nadaljevanju vojne s Hezbolahom - V Grosupljem začetek nadzidave zdravstvenega doma, v dobrem letu bo zaživel tudi satelitski urgentni center - Zaradi kaosa na cesti med Izolo in Lucijo lokalne oblasti predlagajo nadaljevanje del na Belvederju po turistični sezoni

Zaslišanja ministrskih kandidatov so končana, novo vlado Janeza Janše čaka samo še jutrišnje potrjevanje v državnem zboru. Kot zadnji kandidat je zeleno luč dobil Borut Rončevič, ki bo prevzel vodenje resorja za izobraževanje, mladino in znanost. Drugi poudarki oddaje: - V Združenju zdravstvenih zavodov opozarjajo na negativne posledice enoodstotnega nižanja cen storitev na račun materialnih stroškov - Združene države po iranskih napadih na ameriška oporišča s povračilnimi napadi na otok Kešm v Hormuški ožini. - Predsednik Evropskega sveta Antonio Costa na turneji po Zahodnem Balkanu poudarja zavezanost Evropske unije širitvenemu procesu.

Suzana Lep Šimenko je kot bila potrjena kot kandidatka za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sedem od enajstih navzočih članov pristojne komisije državnega zbora je njeno predstavitev označilo za ustrezno, nihče ni glasoval proti. In katere bodo njene prednostne naloge? Zavzela se bo za krepitev gospodarskega sodelovanja s Slovenci zunaj meja. Večji poudarek namerava dati tudi mladim. Kot prioriteto je pred komisijo za Slovence v zamejstvu in po svetu izpostavila tudi ohranjanje slovenstva. Suzana Lep Šimenko je bila kot poslanka Slovenske demokratske stranke v ptujskem volilnem okraju v državni zbor prvič izvoljena leta 2014. S problematiko Slovencev zunaj meja se je dobro seznanila v prejšnjem sklicu parlamenta, ko je bila predsednica komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice JE Ana Kamenik iz Slovenske Bistrice. Širša javnost jo pozna kot hčerko ravnatelja ene od mariborskih srednjih šol, ki je pred leti storil samomor. Mineva leto in pol, odkar je Ana izdala knjigo z naslovom Ravnateljeva hči in prvič javno spregovorila o svoji zgodbi. Kot pravi, si želi, da bi le-ta pomagala ljudem, ki se znajdejo v podobni stiski, kot se je ona ob očetovi smrti.

Ob slovenski lipi v švedskem kraju Vadstena se je na tradicionalnem vseslovenskem srečanju letos zbralo več kot sto rojakov. V oddaji podrobneje o dogodku in utripu v slovenski skupnosti na Švedskem. Pripravili smo reportažo o projektu Kot hiša velika žaba, s katerim so slovenske pravljice in pesmi pripotovale do skupin učencev slovenščine v Švici, Lihtenštajnu in na Predarlskem. Z dolgoletno učiteljico dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Pragi Heleno Poche smo govorili o izzivih v učilnici, pred mikrofon pa smo privabili tudi Slovenki iz Avstralije - mamo in hčer, Marjanco in Moniko Tanus.

Sramežljivi in neizkušeni Colin živi pri delavskih starših v angleškem predmestju, ki nimajo težav s sprejemanjem njegove homoseksualnosti. Mati mu celo uredi zmenek v lokalnem pubu, kjer prepeva v kvartetu s svojim očetom. Toda Colin se zagleda v skrivnostnega, postavnega motorista Raya, s katerim se spusti v burno razmerje dominacije in podrejenosti. Zelo hitro se tudi preseli k Rayu, kjer postane njegov služabnik. Molčeči Ray bolj skrbno razporeja vsakodnevne naloge kot odmerke pozornosti in naklonjenosti, ki jih namenja Colinu, in precej dolgo se zdi, da ta nenapisani dogovor ustreza obema … Ljubezen boli, celovečerni prvenec avtorja mlajše generacije Harryja Lightona, je požel navdušenje lani v Cannesu, kjer je prejel tudi nagrado za scenarij v sekciji Posebni pogled. Izvirni naslov Pillion je izraz za sovoznikov sedež na motorju, v prenesenem pomenu pa tudi za vlogo podrejenega v gejevskem odnosu. Čeprav promocijska besedila opozarjajo na eksplicitne in sadomazohistične prvine, gre v bistvu za pretanjen psihološki esej o nadvladi in podrejenosti v ljubezenskem paru, o bolj in manj izkušenih osebah, o karizmatičnih posameznikih in »sivih miših«. Pa tudi o iskanju lastnega jaza, pristnosti oziroma identitete. Dogajalni čas je avtor iz 70. let v izvirnem romanu prenesel v sodobnost. Odlika filma je v tem, da ne zdrsne v poskus šokiranja, obsojanja ali senzacionalizma. Niti se ne posmehuje umirjenosti in utirjenosti predmestnega življenja in običajnega zakona, kar je pogosto lahka tarča satire, niti ne poveličuje robnih spolnih ali partnerskih praks. Kot uči psihoanaliza, nelagodje in zagate najdemo povsod … V enaki meri kot za scenarij, bi si Harry Lighton zaslužil tudi nagrado za režijo, od zasnove posameznih prizorov, ki nikoli niso čisto predvidljivi, do izjemne izbire in odličnega vodenja predvsem glavnega igralskega dvojca, Harryja Mellinga, ki deluje kot srnjad v soju žarometov, in nevarno skrivnostnega Alexandra Skarsgårda. Očarljivo izvirna je tudi uporaba glasbe Erika Satieja oziroma njegove Gymnopédie. Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič. Iz oddaje Gremo v kino.

V Hrastniku se začenja mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Rdeči revirji, ki bo potekal tudi v Zagorju, Trbovljah in Litiji. Kot so zapisali, predstavlja različne umetniške žanre in oblike, s katerimi bi radi oživili dogajanje na zasavskih ulicah. V Galeriji Jakopič v Ljubljani odpirajo razstavo nizozemskega fotografa Roba Hornstre, ki že dve desetletji ustvarja portret našega časa s fotografiranjem ljudi v njihovem vsakdanu, z naslovom Običajni ljudje. Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici bo na velikem odru premierno odigralo komično dramo Češnjev vrt, besedilo Čehova, ki ga je hrvaška režiserka Tamara Damjanović v svoji priredbi še dodatno začinila in oživela.

Rojaki s Švedske so ob binkoštnem prazniku po tradiciji poromali v Vadsteno, k sveti Brigiti Švedski, sozavetnici Evrope. Kot nam je povedal slovenski župnik Zvone Podvinski, je romanje obsegalo: mašo, procesijo, blagoslov nove table pri slovenski lipi, slovesne litanije in obhajanje večera slovenskih krščanskih izročil. Praznovali so 35-letnico slovenske samostojnosti in prav toliko Slovenske zveze na Švedskem ter tudi župnikov 70-i življenjski jubilej. Romanje v Vadsteno je vodil Koordinator dušnega pastirstva Slovencev po svetu Dori Pečovnik. Tam je bila tudi zastopnica slovenske države, pooblaščena ministrica Milena Stefanović Kajzer. V kulturnem programu romanja v Vadsteno so nastopili profesorji iz glasbene šole Brežice, za zabavo pa je poskrbela skupina Džuboks iz Kostanjevice na Krki.

Spletna stran državnega arhiva v Gorici, ki hrani dokumente sodišč iz časa pred priključitvijo Italiji in dokumente italijanskih perifernih uradov, je po novem na voljo tudi v slovenščini. S tem želijo nuditi učinkovitejšo podporo slovensko govorečim uporabnikom in olajšati iskanje informacij, so sporočili na omrežju Facebook. Kot so še zapisali, želijo s spletno stranjo v slovenščini in novo grafično podobo zagotoviti bolj dostopno, jasno in vključujočo izkušnjo brskanja, s čimer bodo pomagali odpraviti fizične in jezikovne ovire. Državni arhiv v Gorici deluje od leta 1964, opravlja pa dejavnosti, povezane z zaščito, upravljanjem, valorizacijo in promocijo ohranjene kulturne dediščine. Pri tem javnosti zagotavlja širši dostop do kulturne dediščine, shranjene v arhivu.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Sandi Radovan je arhitekt, oblikovalec, fotograf in slikar. Kot oblikovalec in fotograf je avtor celostne podobe založbe Hiša poezije, njenih knjižnih izdaj in revije Poetikon. S pisanjem se je začel intenzivneje ukvarjati leta 2013 in v reviji Poetikon objavil svojo cikel Resničnostni šov. Pri Književnem društvu Hiša poezije je nato izšla obsežna pesniška zbirka Tujec pred vrati (2015), pri kateri je njegov oblikovalski del izrazito dominanten, tako z atraktivnim belo-rdečim posegom v črno naslovno stran kot z izmenjujočo se tipografijo in velikostjo posameznih črk, prepletajočo se vizualno zgradbo posameznih pesemskih besedil, praznin in številk skozi vso zbirko. Rad ima preproste stvari, lepoto vidi v nepopolnosti, kakršni so tudi njegovi zapisi – preprosti in nepopolni. Tega, kar piše, sam nima za poezijo. Tudi drugo pesniško zbirko Koda (2015–2025) sestavljajo lirični fragmenti misli in občutij, zapisani neposredno, brez predhodnega razmisleka o končni literarni obliki. Osredotoča se predvsem na vsebino, sporočilo in energijo zapisa, temu primerno je tudi minimalistično oblikovanje notranjosti s krhko tipografijo in čisto belino strani brez večjih oblikovalskih posegov. Ovitek zbirke Koda že na črni naslovni strani asketsko vabi zgolj z veliko QR kodo, obdano z nevsiljivo rdečo obrobo. V notranjosti se črna koda pojavi osemkrat med štirimi poglavji, število osmih manjših kod se smiselno ponovi na strani, kjer je s fotografskim portretom in kratko biografijo predstavljen avtor zbirke. Poezija za Sandija Radovana ni projekt, ki bi se ga lotil z vnaprej jasno idejno zasnovo, ampak je vdor neznanega. Je kot sanje, ki jih ne moreš načrtovati ali ujeti v mrežo logike. Kot pesnik izklopi svojo profesionalno naravo, ko preide v drug medij. Vpliv arhitekta in profesionalnega oblikovalca v njegovi poeziji ni bistven, čeprav sestava in izjemno premišljeno oblikovanje obeh zbirk kažeta na to. Njegove pesmi so izrazito organske in čustveno neukročene. Njegova poezija deluje neposredno, ne podreja se vnaprej določeni formi ali strogi gradnji verzov. Namesto reda si dovoljuje emocionalen kaos, ki je vse prej kot urejen ali simetričen. Je neposreden, njegovi verzi delujejo, kot da so zapisani v trenutku, brez olepšav, ki bi jih pričakovali od nekoga, ki se ukvarja z estetiko prostora. Pesmi ne gradi, temveč izpoveduje, kar briše sledi njegovega osnovnega poklica in v ospredje postavlja zgolj ranljivega človeka. Pesmi so različno dolge – čisto kratke trivrstičnice ali dvostranski zapisi v prostem verzu, ki ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Branje zbirke deluje kot pogled v dnevnik, kjer je lirski subjekt ranljiv, kar pri bralcu vzbuja močno empatijo. Pesmi v zbirki Koda se ukvarjajo predvsem z iskanjem stika, tako ljubezenskega kot čisto filozofskega, v nekatere verze sta vtisnjena nemir in paradoksalnost bivanjskih razsežnosti. Motivi so zelo različni, od fizike, astronomije do naravnih pojavov, od podobe konca sveta, kakršnega poznamo, in kozmičnega sevanja do vsakdanjih reči. Sprehodov v dežju, hipov dvoma in strahu na točki oklevanja, medtem ko lirski subjekt sega tja gor, in se tam spodaj spodmikajo tla. Pesem Skrivališča predstavlja neizbrisen spomin, ki se zapiše brez pesnikove volje. »Vse je nekako nad teboj, v glavi, obkroža te z vseh strani, vgrajeno vate, kot trdi disk, ki beleži podatke, navidezno neizbrisljive in večne.« Ta tehnološka metafora za pesnikov notranji arhiv poudarja težo preteklosti in tog sistem, ki kljubuje navidezni prepuščenosti naključju v drugih pesmih. Lirski subjekt tako ne ustvarja pesmi na novo, temveč le razkriva že shranjene izkušnje iz svojega trdnega, notranjega 'skladišča'. Vsakdanji predmeti nosijo zgodbe. Intimne, družbene, večne. Humorne in razposajene. Vračajo se v preteklost, ponujajo duhovno sedanjost, zbudijo nežnost, so ljubezen. Tudi bolečini in vsemu okoli nje ne more zares pobegniti. V pesmi Čopič je navzoč eden dokazov, da se Radovan pri pesnjenju popolnoma odpoveduje nadzoru, načrtovanju. Če bi pesem pisal arhitekt v svoji profesionalni vlogi, bi verjetno pisal o smeri, namenu, kompoziciji ali strukturi poteze. Lirski subjekt pa naredi ravno nasprotno: ne vodi čopiča, ampak mu dopušča naključno in ne funkcionalno sled. Trenutni gib je osvobojen forme, nima vnaprej določenega cilja. Pesem slavi organski, nepredvidljivi del ustvarjanja, ki je v arhitekturi razumljen kot napaka ali šum, v poeziji pa kot čista resnica. Poezija mu ne služi za gradnjo struktur, ampak za opazovanje, kje se beseda ustavi sama od sebe. Pesnik ne ve, od kod je prišla Pesem, kje jo je našel, ne koga je v sanjah objela (Pesem Pesmi): »Nekje med tu in tam, neopazno, nežno, sredi labirinta besed, nekje v vmesnem času in prostoru, mimobežno, kot da se ni zgodilo in se ne bo nikoli več.« Če bi bil v pesmi prisoten arhitekt, bi poznal izvor, konstrukcijo in namen, vedel bi zakaj stoji zid in od kod pride svetloba v prostor. Nenaslovljena trivrstična pesem na koncu knjige – »Te tri vrstice / sled obledele tinte / vse kar danes imava« – ni načrt, ki bi kljuboval času, ampak nekaj, kar bledi, izginja in je minljivo. Nič ni fiksnega ali trajnega. Ta podoba je vrhunec iracionalnega. Arhitektura je budnost, natančnost in materija, trivrstična pesem pa je prikazana kot nezaveden, intimen gib duše, ki se zgodi neodvisno od pesnikove volje. Lirski subjekt ne nastopa kot mojster, ki obvladuje prostor, ampak kot posrednik, ki zgolj beleži sledi nečesa, kar je minilo. Ta neposvečenost v popolno formo jezika je pravzaprav njegova največja izrazna moč, saj dovoli pesmim, da živijo svoje življenje, ne glede na to, kako in kdaj jih je zapisal in kako jih je razvrstil v knjigi. Pesniška zbirka Koda ima štiri poglavja z različnim številom pesmi in različnih dolžin: Dihanje, Skoraj vse naenkrat, Prehodi in Zadnja stran. Na poti desetletnega pisanja in iskanja svoje izreke je Radovan dosegel tiste zadnje besede, s katerimi v pesmi Ni res na zadnji črni strani končuje svoje pesniško sporočilo: »… ampak ti povem / tu ni nobenega ovinkarjenja / ni res, da sem spet zaspal z odprtimi očmi / tu ni slepe ulice / ni res, da sem se ljubil s stotimi ženskami / in z vsako stokrat / tu smo vsi ranljivi / ni res, da sem ljubil nekoč / in bom ljubil spet / tu je konec poti // kamorkoli se obrnem / karkoli ustvarjam / in vse, kar zrušim / vse to ni res / ni res, da zdaj grem / in vse je res / to ti povem.« Sandi Radovan kot pesnik svet opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva. Njegova poezija ni v nasprotju z relativnimi občutenji, poglobljenim dojemanjem sveta in notranjimi kontradikcijami sodobnega človeka. Četudi črpa iz zgodovine spomina (nekaj pesmi ima v naslovu tudi datum), iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled, vendarle dojema poezijo kot skrajno resno, intimno in celo telesno izkušnjo, kot pristen, drhteč izraz resnice, ki je primerljiv z ljubezenskim zanosom.

Ime tedna je postala Mojca Volkar Trobevšek, učiteljica slovenskega jezika na Osnovni šoli Stranje, ki je v okviru iniciative Učitelj sem! Učiteljica sem! postala učiteljica leta 2026. Pri poučevanju ji je najpomembneje, da učenci razumejo, zakaj se učijo določenih vsebin, in kako bodo pridobljeno znanje uporabljali v prihodnosti. Slovenska predstavnica na svetovnem izboru učiteljev je tudi urednica, avtorica in redna sodelavka Planinskega vestnika ter drugih medijev. Piše kratko prozo in poezijo, njena zgodba pa je bila lani nagrajena na Beletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo.Kandidata sta bila tudi: Martin Horvat, arheolog in vodja kustodiata za srednji vek v Mestnem muzeju Ljubljana, ki je s svojim več kot 40-letnim delom ter rezultati obsežnih arheoloških raziskav bistveno prispeval k poznavanju urbanega razvoja Ljubljane v srednjem in novem veku ter k napredku srednjeveške in novoveške arheologije v Sloveniji. Za svoje delo je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, najvišje priznanje, ki ga vsako leto podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Teja Oblak, košarkarica, ki je dosegla pomemben mejnik slovenskega športa in ženske košarke. Kot prva Slovenka je zaigrala v ženski ligi NBA, najmočnejšem ženskem klubskem tekmovanju na svetu. Po dolgotrajnih težavah s poškodbo se je uspešno vrnila na parket, kjer je v dresu Portlanda ob zmagi proti Torontu v 17-ih minutah dosegla tri točke in devet asistenc. Kapetanka slovenske reprezentance je s tem znova potrdila svojo vztrajnost in pomembno vlogo v slovenski košarki ter odprla novo poglavje za slovenske košarkarice na največjem odru.

Združene države in Iran so blizu podpisa začasnega dogovora o končanju vojne. Kot danes poroča ameriški portal Axios, dogovor vključuje 60 dnevno podaljšanje premirja, prost prehod Hormuške ožine ter odpravo ameriške blokade iranskih pristanišč in nekaterih sankcij glede iranske prodaje nafte. Po navedbah ameriških uradnikov naj bi se Teheran strinjal tudi s predajo svojih zalog obogatenega urana, čeprav naj bi pogajanja o iranskem jedrskem programu potekala v času podaljšanega premirja. Bolj zadržani so na iranskem zunanjem ministrstvu. Iranska tiskovna agencija Fars pa je zavrnila navedbe o prostem prehodu Hormuške ožine, češ da ta ostaja pod iranskim nadzorom. V oddaji tudi: - Kaj se glede na koalicijsko pogodbo obeta na področju obrambe? - Na množičnem študentskem protestu v Beogradu prvič predstavili predvolilni program. - Zlata palma filmskega festivala v Cannesu v roke ustvarjalcev filma Fjord.

Iran in Združene države Amerike naj bi bile zelo blizu dogovora o končanju vojne. A za odpiranje šampanjca še ni čas, opozarjajo iranski mediji. Odprti ostajata še ena ali dve točki, zaradi katerih bi lahko po njihovem poročanju dogovor odpovedali. Še danes naj bi izvedeli, ali bodo kmalu odprli Hormuško ožino in končali mednarodno naftno krizo. Kot lahko sklepamo, so manjkajoče točke sporazuma povezane z vprašanjem iranskega jedrskega programa. Tako čakamo na odgovor, ali bo Iran glede tega kaj popustil.

V Artkino mreži se je zavrtel nemški film Kaj Marielle ve režiserja Frédérica Hambaleka z zanimivim vprašanjem v središču – kako bi reagirali starši, če bi njihov otrok nenadoma vedel za vse, kar delajo ali o čemer se pogovarjajo? Film, v katerem igrata prvaka nemškega filma Julia Jentsch in Felix Kramer, pa mlada Laeni Geiseler, si je ogledala Tesa Drev. Kaj Marielle ve že v izhodišču ponudi zanimiv miselni obrat, ki je k pisanju scenarija spodbudil tudi Frédérica Hambaleka. V naši družbi je že kar splošno sprejeto, da odrasli še dolgo v najstniška leta nadzorujejo svoje otroke – sprva prek kamer, ki jih namestijo v otroške sobe, pozneje z raznimi aplikacijami na njihovih telefonih in računalnikih. Kako pa bi se starši počutili, če bi otroci nenadoma nadzirali nas oziroma bi o nas vedeli vse – od tega, kaj počnemo, do tega, o čem se pogovarjamo? V filmu Kaj Marielle ve naslovna Marille po klofuti, ki ji jo prisoli sošolka, razvije telepatske sposobnosti in je proti svoji volji v mislih vseskozi prisotna pri starših. Ko jima to pove, sta starša sprva zmedena in mislita, da jima prisluškuje, preden ji začneta verjeti in prva reakcija je samocenzura. Kljub fantastičnemu elementu v zgodbi film gradi na realizmu prikaza družinskih odnosov. Videnja deklice učinkujejo kot katalizator – kar je bilo prej skrito pod površje, vsi neizrečeni občutki, pa tudi dejanja, hitro pridejo na dan. Kot gledalci se vprašamo, če so bile te nadnaravne sposobnosti pravzaprav potrebne za to, da je Marielle ugotovila neke zadeve o svojih starših. V tem smislu film ponudi razmislek o tem, koliko otroci dejansko vedo, ko jim nekaj poskusimo prikriti, ko poskusimo pred njimi odigrati neko vlogo – na primer avtoritete v družini. Film pravzaprav v nekaj potezah in s pomočjo subtilnega humorja razgali, kako veliko temelji na prikrivanju in kako samoumevno se nam to zdi. Prva reakcija je staršev je torej poskus prikrivanja, po tem vsak od staršev po svoje pristopi k iskanju iskrenosti. V tem primeru gre za radikalno iskrenost, ker torej ni možnosti prikrivanja česarkoli, pravzaprav gre za več plasti iskrenosti, saj tudi do sebe nismo vedno povsem iskreni, kaj šele do drugih. To novo iskanje odprtosti nujno sproži val dogodkov, tudi zaustavitev rutine in revizijo staršev glede tega, kdo sta postala v teku let in glede kakovosti njunega medsebojnega odnosa. Obenem se odpre možnost za bolj iskren in bližnji odnos tudi med starši in Marielle, ki ima zdaj jasen vpogled v njune ranljivosti, pomanjkljivosti, šibkosti in v njun medsebojni odnos. Po eni strani je film v tem zelo pozitivno naravnan, po drugi strani pa izpostavi pogojenost ljubezni in ukoreninjenost dojemanja krivde v naši družbi. Kaj Marielle ve je idejno presenetljivo poln film in je tudi zaradi odlične igralske zasedbe, predvsem Laeni Geiseler, ki igra naslovno Marielle, gledalski užitek.

Človek neposredno povzroča usihanje biotske pestrosti na vseh celinah in v vseh ekosistemih, je potrdila najnovejša obsežna znanstvena analiza več kot 2.000 študij. Kot dodajajo njeni avtorji, so človeški vplivi že zmanjšali lokalno raznolikost vrst v povprečju za skoraj petino, pri čemer so najbolj prizadete dvoživke, plazilci in sesalci. Strokovnjaki opozarjajo, da se nam narava preobraža pred očmi: habitati izginjajo z rekordno hitrostjo, izjemno pereči so onesnaževanje, podnebne spremembe, pohod invazivnih vrst in prekomerno izkoriščanje virov. Je torej izguba biotske pestrosti dandanes večji problem, kot pa so podnebne spremembe? Gosta: Davorin Tome, Nacionalni inštitut za biologijo Irena Bertoncelj, Kmetijski inštitut Slovenije

Ob prvi obletnici smrti beneškega duhovnika in profesorja Marina Qualizze, ki je bil tudi odgovorni urednik petnajstdnevnika Dom, bo več slovesnosti potekalo konec tedna. Bil je namreč duhovni oče slovenske skupnosti, moralna avtoriteta, ki ji je stal ob strani s svojo človeškostjo in modrostjo ter svojim globokim znanjem. V soboto bo tako maša pri Mariji Devici v Dreki in v Špetru, v nedeljo pa v rojstni Podutani. Dom ob letošnji 60-letnici pripravlja posebno knjigo o msgr. Qualizzi ter publikacijo o njegovem teološkem delu. To bo za marsikoga nekaj novega, saj se je pokojni v domačih krajih predstavljal le kot dušni pastir in zaveden Slovenec. Benečani čutijo njegov blagoslov glede slovenskega jezika v cerkvah in tudi sobotne svete maše po slovensko v špetrski farni cerkvi. Tam bo 30. maja k prvemu svetemu obhajilu pristopilo deset otrok, ki obiskujejo dvojezični verouk. Kot v aktualnem Domu piše odgovorni urednik Ezio Gosgnach, gre velika zahvala duhovnikom, ki niso Slovenci, a se našega jezika pridno učijo in laikom, ki si vsak teden prizadevajo, da se v cerkvah sliši Božjo besedo, se moli in poje po slovensko. Te je pokojni Marino Qualizza imenoval »Čedermaci današnjih dni«.

Ein Standpunkt von Uwe Froschauer.Geht es schon wieder los?Nein, nicht mit den Hantaviren und ihrer eventuellen Gefährlichkeit, sondern mit dem, was das Imperium der Lügen eventuell daraus macht – mit Alarm, Schlagzeilen, Expertenrunden und der Frage, ob aus Unsicherheit erneut Gewissheit gemacht wird, und die Wahrheit wieder einmal zur Lüge diffamiert und die Lüge zur Wahrheit erhoben wird. Das Misstrauen nach dem Coronabetrug sitzt hoffentlich noch tief in den Gliedern der Bevölkerung. Werden Risiken der Hantaviren objektiv erklärt, oder wieder Erzählungen gebaut, die die Angst wesentlich größer machen als die Datenlage rechtfertigt?Bisher ist ja noch nicht viel passiert, und Politiker, Medien und Wissenschaftler sowie die institutionellen Hauptakteure wie WHO und RKI haben den vermeintlichen Teufel noch nicht an die Wand gemalt. Noch nicht. Sollte dieses Szenario jedoch eintreten, sollten Sie genau hinsehen, wer was wie sagt.Lasst euch gesetztenfalls dieses Mal nicht triggern, lasst euch nichts von angeblichen Experten erzählen, werdet hellhörig, wenn andere Meinungen abgeschmettert werden, lasst euch in eurer persönlichen Freiheit nicht begrenzen, wenn es aus eurer Sicht nicht erforderlich ist. Das Volk ist der Souverän und nicht seine gewählten Vertreter!HantavirenDie Existenz von Viren ist ohnedies nicht zu 100 Prozent bewiesen, auch wenn einiges für ihr Vorhandensein spricht. Viren wurden angeblich isoliert, genetisch sequenziert, in Zellkulturen vermehrt und strukturell analysiert. Was man diskutieren sollte, sind einzelne Nachweismethoden, Diagnostik, politische Bewertungen oder konkrete Krankheitszuschreibungen. Weder die Existenz noch die Nicht-Existenz von Viren ist nach meinem Wissensstand eindeutig nachgewiesen. Nachfolgend gehe ich von ihrem Vorhandensein aus.Hantaviren sind wie auch Coronaviren keine neue Erscheinung und auch kein bislang unbekannter Erreger. Es handelt sich um eine Gruppe von Viren, die vor allem über Nagetiere auf den Menschen übertragen werden – meist durch Kontakt mit deren Urin, Kot oder Speichel beziehungsweise über eingeatmete, belastete Partikel. Damit gehören Hantaviren zu den sogenannten Zoonosen, also Krankheiten, die vom Tier auf den Menschen übergehen können.Die Infektion beginnt häufig mit unspezifischen Symptomen wie Fieber, starken Kopf- und Gliederschmerzen oder allgemeinem Krankheitsgefühl. Je nach Virustyp können schwere Verläufe folgen, bei denen entweder die Nieren oder die Lunge betroffen sind. Die meisten bekannten Hantavirus-Arten gelten nicht als leicht von Mensch zu Mensch übertragbar. Eine Ausnahme bildet jedoch das Andes-Virus, das in Südamerika vorkommt und bei engem Kontakt zwischen Menschen weitergegeben werden kann.Dieser Virustyp steht nun im Mittelpunkt aktueller Berichte rund um einen Ausbruch auf dem Expeditionsschiff MV Hondius. Mehrere Infektionen und Todesfälle haben internationale Gesundheitsbehörden auf den Plan gerufen. Bisher stehen drei Todesfälle im Zusammenhang mit dem Ausbruch: eine deutsche Passagierin und ein älteres Ehepaar aus den Niederlanden. Der Mann verstarb bereits am 11. April auf dem Schiff, seine Ehefrau etwa zwei Wochen danach. Gleichzeitig betonen Behörden und Fachinstitutionen bislang, dass sich die Situation nicht mit der Dynamik früherer globaler Pandemieereignisse vergleichen lasse.Hoffen wir mal, dass das auch so bleibt, zumal es bei der angeblichen Corona-Pandemie ebenso anfing und der Coronabetrug erst nach und nach aufgebauscht wurde....https://apolut.net/hantavirus-beginn-der-volksverarschung-2-0-von-uwe-froschauer/ Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Ime tedna je postala Sara Šabec, programska vodja projekta Kino brez ovir, ki je na Dunaju med 369 prijavljenimi projekti iz različnih evropskih držav prejel 3. nagrado SozialMarie in bil prepoznan kot eden najboljših primerov socialnih inovacij letošnjega leta. Projekt, ki ga izvajajo Kulturni dom Cerknica, Kino Union Celje in Kino Linhartova dvorana Radovljica, je v sklopu programa pripravil več kot 60 dostopnih filmskih projekcij z zvočnimi opisi, opisnimi podnapisi in tolmačenjem v slovenski znakovni jezik. V program pa je bilo vključenih skoraj 3000 predstavnikov skupnosti slepih, slabovidnih, gluhih in naglušnih.Kandidati so bili tudi: Miha Bezeljak, slovenski igralec in lutkovni ustvarjalec, član Lutkovnega gledališča Maribor, ki je za vlogo v predstavi Ostržek prejel nagrado za najboljšega igralca na 12. Festivalu otroške umetnosti v Sarajevu tako po mnenju žirije kot občinstva. Poleg te nagrade je za isto predstavo prejel še več pomembnih priznanj, ki potrjujejo njegov pomemben prispevek k sodobnemu lutkovnemu gledališču in izjemno prepoznavnost predstave Ostržek v mednarodnem prostoru.  Miša Fister in Tomaž Goslar s kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino interne klinike, ki sta vodila klinično študijo, v kateri so strokovnjaki v UKC Ljubljana kot prvi na svetu potrdili, da imajo bolniki s srčnim infarktom več možnosti za uspešno zdravljenje, če zdravilo za topljenje strdkov heparin prejmejo že na poti v bolnišnico. Kot sta povedala, bo strokovno zelo odmevna študija najverjetneje vplivala na mednarodne smernice zdravljenja srčnega infarkta. V povprečju na dan obravnavajo približno dva primera, letno pa okoli 700 takšnih bolnikov.   

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Sindikati so po sprejetju interventnega zakona za razvoj Slovenije napovedali zbiranje podpisov za zakonodajni referendum. Kot so poudarili, je njihova dolžnost, da ubranijo socialno državo pred razkrojem. V oddaji tudi o tem: - Na zagovornika načela enakosti se je lani obrnilo skoraj 600 ljudi, v 13-ih primerih so potrdili diskriminacijo, kaže poročilo zagovornika Mihe Lobnika, ki se mu letos izteče mandat - V ospredju zasedanja obrambnih ministrov Evropske unije sta nadaljnja vojaška pomoč Ukrajini in krepitev skupne obrambe; med drugim skupnih nabav - Tekmovanje za pesem Evrovizije izgublja glasbeni in dobiva vse večji geopolitični pridih; letošnjo 70-to zaznamuje odstop petih nacionalnih medijskih hiš od sodelovanja

Potnike na ladji za križarjenje, ki je pod drobnogledom javnosti zaradi izbruha andskega seva hantavirusa na krovu, od jutra evakuirajo na španskem otoku Tenerife. Potnike, ločene po nacionalnostih, do obale vozijo s čolni, nato se bodo v domače države vračali s čarterskimi poleti. Španska ministrica za zdravje Monica Garcia je sporočila, da je prva skupina španskih državljanov že evakuirana z ladje, vsi drugi zdaj sledijo.Kot je dodala, načrtujejo, da bodo vračanje potnikov v domovino končali jutri, ko bo vzletelo letalo, namenjeno v Avstralijo. V oddaji tudi: - Ekonomisti o t.i. interventnem zakonu za razvoj: nujno je upočasniti rast izdatkov države, nekateri ukrepi nesmiselni. - Nemčija skuša preprečiti italijanski prevzem druge največje nemške banke. - Uvedba predmeta računalništva v osnovnih šolah je nujna, a tudi načrti za prihodnost področju namenjajo premalo ur.

Mehr als die Hälfte aller im Handel erhältlichen Fische stammt aus Fischfarmen. Doch diese Aquakulturen verunreinigen oft die umliegenden Gewässer mit Kot und Chemikalien. Geht das auch anders? Ein Podcast von Marko Pauli.

Vojna na Bližnjem vzhodu je zaostrila inflacijske pritiske. Cene življenjskih potrebščin so se ta mesec v primerjavi z aprilom lani zvišale za več kot tri odstotke. Kot pravi Tatjana Brvar s Statističnega urada, so na to vplivale predvsem podražitve goriv in energije. Visoka, skoraj dvoodstotna, je bila tudi mesečna inflacija, prav tako predvsem zaradi zvišanja cen energentov. V oddaji tudi o tem: - Po potrditvi zakona o vladi se nadaljujejo ugibanja o razdelitvi resorjev. - Zelenski tudi po pogovoru Trumpa in Putina ne vidi ruske želje po končanju vojne. - Po državi bodo drevi zagoreli kresovi, ponekod obujajo še druge običaje.

Na počitniško obarvani Frekvenci X vam tokrat v poslušanje prinašamo zgodbi dveh mladih znanstvenikov, ki sta ta in pretekli teden gostovala v Xpertizi, rubriki Frekvence, v kateri predstavljamo mlade na začetku kariere v znanosti. Najprej bomo spoznali Ano Štuhec Kocijan, raziskovalko na Univerzah v Oxfordu in Cambridgeu, ki se ukvarja s proteini, ki zaznavajo magnetno polje. V nadaljevanju pa bo svoje delo predstavil Črtomir Perharič z Morske biološke postaje v Piranu. Kot fizik raziskuje tako imenovano biološko ogljično črpalko v morju, pri čemer ga še posebej zanima vloga meduz pri prenosu ogljika v morske globine.

Kolegij predsednika parlamenta bo dopoldne odločal o izredni seji državnega zbora, na kateri bodo poslanci potrjevali zmanjšanje števila ministrstev na 14. Ta bo po pričakovanjih jutri, ko se bo državni zbor seznanil tudi z odločitvijo predsednice republike Nataše Pirc Musar, da ne bo predlagala mandatarja. Kot je pojasnila, ji nihče ni zagotovil, da ga podpira najmanj 46 poslancev. Druge teme: - Iranski predlog vnovičnega odprtja Hormuške ožine ne žanje navdušenja v Združenih državah. - Ob svetovnem dnevu varnosti pri delu opozorila o pomenu tudi zdravega psihosocialnega okolja. - Ženska namiznoteniška reprezentanca svetovno prvenstvo začenja proti Tajkam, moška proti Špancem.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar končuje posvete o kandidatu za mandatarja prihodnje vlade. Kot je pojasnila, po opravljenih posvetovanjih z vodji poslanskih skupin ni prejela glasov, potrebnih za izvolitev. Relativni zmagovalec volitev pa ji je dejal, da v teh okoliščinah soglasja za prevzem mandata ne more dati, zato je Pirc Musar predsednika državnega zbora obvestila, da v prvem krogu ne more predlagati kandidata za predsednika vlade. Druge teme: - V Islamabadu iranski in ameriški predstavniki, njihovo srečanje še pod vprašajem - Gorenjski turistični delavci si obetajo rekordno poletno sezono - Piran ter Sečoveljske in Strunjanske soline v znamenju solinarskega praznika

Vodja SDS-a Janez Janša je napovedal, da bo strankam, ki bodo podprle zakon o vladi, poslal izhodišča koalicijske pogodbe. Kot je dodal, vlade ne bo sestavljal za vsako ceno. Druge teme: - Iranski zunanji minister Abas Aragči drevi v Islamabadu, poročajo iz Pakistana - Vsak tretji zdravstveni delavec v Evropi s simptomi depresije ali anksioznosti - Zaradi praznikov in šolskih počitnic že danes pričakujejo povečan promet in zastoje že danes

Bližajoča se energetska kriza bo tako resna kot tisti v letih 1973 in 2022 skupaj, je danes poudaril evropski komisar za energijo Dan Joergensen. Bruselj je zato med drugim podal priporočila za zmanjšanje porabe energije v gospodinjstvih in gospodarstvu ter napovedal zapolnitev skladišč plina še pred zimo. Joergenssen je še napovedal pospešitev prizadevanj za boljše spremljanje zalog goriv v povezavi, tudi letalskega. Druge teme: - Madžarska in Slovaška sta vendarle znova pričakali rusko nafto, ki je po ukrajinskem popravilu naftovoda Družba znova stekla po njem, Ukrajina pa se je razveselila današnje novice iz Bruslja. Stalni predstavniki članic Unije so se namreč dogovorili o izplačilu 90 milijard evrov vrednega posojila Kijevu in 20-tem svežnju sankcij proti Moskvi. - Spremembe zakona o vladi, ki jih je predlagalo Gibanje Svoboda, je njena poslanska skupina umaknila še pred začetkom obravnave na današnji prvi seji parlamentarnega skupnega odbora. Kot so pojasnili, ne želijo ovirati oblikovanja nove vlade, kot si jo je zamislila nastajajoča koalicija. Medtem je svoj predlog zakona o vladi vložila SDS. Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović pa je izrazil prepričanje, da bi mandatarja lahko izvolili v prvem krogu. - Zaradi zahtevnih razmer v bolnišnici Slovenj Gradec je odstopil začasni strokovni direktor Rok Vačovnik. O odstopu razmišlja tudi poslovni direktor Vladimir Topler, če s pristojnimi ne bodo našli rešitev. GREGOR: Tudi jutri bo sončno, zjutraj bo ponekod slana. KATJA: Z vami sva Gregor Budal in Katja Podgoršek.

Mirovna pogajanja med Združenimi državami in Iranom bodo jutri v Pakistanu, je danes znova napovedal ameriški predsednik Donald Trump. Kljub določenemu napredku v pogovorih po navedbah Irana ostajajo odprta nekatera ključna vprašanja, tako glede Hormuške ožine, ki je znova pod strogim nadzorom iranske vojske, kot tudi glede jedrskega programa. Kot je danes dejal iranski predsednik Masud Pezeškjan, Iran ni začel te vojne niti nikogar ne napada, želi pa si svojih pravic, tudi do jedrskega orožja. Washington se je po njegovih besedah odločil, da Teheran te pravice ne sme uveljavljati, čeprav za tako odločitev nima pristojnosti. V oddaji tudi o tem: - Bolgari znova na predčasnih volitvah, ki razgaljajo politično krizo. - Izvolitev Stevanovića na čelo Državnega zbora še vedno buri duhove. - Judoistka Metka Lobnik bronasta na evropskem prvenstvu v Gruziji.

Iran je znova uvedel strog vojaški nadzor nad Hormuško ožino, ki so jo za tovorni promet odprli včeraj, pojavljajo se tudi navedbe o streljanju na najmanj tri ladje. Ameriški predsednik Donald Trump namreč vztraja pri blokadi iranskih pristanišč do dosege dogovora z Iranom, ki tovrstne ultimate zavrača. Kot so navedbe Iranske revolucionarne garde povzeli iranski mediji, so v dobri veri odprli ožino za nadzorovan prehod omejenega števila plovil, vendar so ga zdaj znova omejili, saj Združene države kršijo dogovore in v okviru blokade nadaljujejo piratska dejanja. Drugi poudarki: - Gospodarstvo najhujše energetske posledice vojne šele pričakuje. - Ob oblikovanju nove koalicije predvolilne obljube vse bolj bledijo. - Festival čokolade v Radovljici znova privabil več tisoč obiskovalcev.

Kot vsak delovni petek tudi ta po poročilih ob 17ih na Prvem programu sledita pregled in komentar dogodkov doma in po svetu v Tedenskem aktualnem mozaiku ter Labirintih sveta. V Tedenskem aktualnem mozaiku bomo pogledali zlasti vse, kar se dogaja v Sloveniji v lovu na zaklad, ki tokrat sliši na ime »46 glasov«.

Ugibanj, ali bo Gibanje Svoboda uspelo pregovoriti Demokrate Anžeta Logarja o sodelovanju v morebitni koaliciji, je konec, saj je Logar sporočil, da Demokrati z njim končujejo pogajanja in dodal, da so v Svobodi v minulih dneh skušali poslance Demokratov prisiliti v koalicijski sporazum. Druge teme; - Prehod vsem tovornim ladjam skozi Hormuško ožino je odprt. To je pred nekaj minutami sporočil iranski zunanji minister Abas Argači. Dodal je, da bo ožina odprta do izteka začasnega premirja med Libanonom in Izraelom. Izrael sicer vztraja, da operacij proti Hezbolahu še ni končal. - Posledice konflikta in energetske krize močno čutijo tudi letalski prevozniki, nemška Lufthansa krči poslovanje, med drugim na ljubljanskem letališču. Ukinjeni so vsi leti med Brnikom in Münchnom do 1. junija. - Ekonomsko-socialni svet na seji ni obravnaval interventnega poslanskega zakona, ki ga predlagajo stranke tako imenovanega tretjega bloka. Kot je dejal Jakob Počivavšek, sindikati namreč vztrajajo, da je treba formalno urediti način dela v obdobju medvladja.

Mišo naju je pelal. Od Robija foter. Na eno najboljših 0:0 tekem v zgodovini NK Maribor. O, ja. Ko se je špricalo pouk (ko se je prek medijev prosilo učitelje, naj ne dajejo neopravičenih ur) in ko je bilo 20.10.1993 največ ludi na delovno sredo na kaki fuzbal tekmi pri nas. Ziher. Ob 14.30. Tekma, ki me spomni, zakaj imam in imamo tako radi fuzbal. In ta klub. Čeprav so nas potem pokradli gori v Nemčiji. ne, ni bil rdeči. O, ne. Bozgotov frajštos pa Lukićev rdeči. Vtetovirano v spomin. Kaj maš, kaj mata pa zdaj to, Jaša? Iskreno, to je bonus runda, ekstra epizoda. Takšnih bo zdaj več. Ta je odprta za vse, potem pa bodo prihajale tedensko za tiste, ki (bo)ste naročeni. Zic bo še vedno prosto dostopen vsem. Do konca sezone še zgurava in se vrževa na glavo. Zdaj se bom lotil Patreona oziroma platform za takšno prakso in naredil tako, da tisti, ki podpirate Ofsajd oziroma ga boste, boste take epizode dobivali za zraven. Kot bonus. Ker ... Zdaj ali nikoli, ne? Več povem sproti, najbolj na koncu, prosim prisluhnite. Najbolj pa me, prosim, zanima, kako se vam zdi ta(kšna) epizoda? Če ni okej, če je bedno, komot povejte. Ne bom jezen ;). Če bi še, če imate kakšne tekme, trenutke, če imate vprašanja, pa kar. Saj več povem v oddaji. Če vam znese, mi bo res ogromno pomenilo. Ker zdaj ali nikoli. Na glavo, ajde!

Rok, ki ga je ameriški predsednik Donald Trump postavil iranskim oblastem za sklenitev mirovnega dogovora oziroma vnovično odprtje Hormuške ožine, se bo iztekel jutri ob 2. uri zjutraj po srednjeevropskem času. Če Iran tega roka ne bo upošteval, mu Trump grozi z uničenjem mostov in elektrarn. Kot je poudaril, se lahko uničenje zgodi v štirih urah, če bodo to želeli, ampak si tega ne želijo. Ostali poudarki oddaje: - Astronavti misije Artemis 2 dosegli rekordno oddaljenost od Zemlje ter izzvali to in prihodnje generacije, naj rekord ne obvelja za dolgo. - Državna volilna komisija danes o ugovoru SDS-a na izvedbo državnozborskih volitev; potrjevala bo tudi njihove izide. - Po treh tednih se s četrtfinali nadaljuje nogometna liga prvakov - nocoj bosta tekmi Real Madrid - Bayern München in Sporting - Arsenal; ljubljanske hokejiste čaka peta polfinalna tekma proti Pustertalu.

Postni čas se bliža koncu in v tem obdobju je najbrž marsikdo svojim dodatnim kilogramom napovedal vojno. Pa se vsi ti čisto zares zavedajo, v kaj se spuščajo? Kot pravi gostja tokratne Frekvence X endokrinologinja Marija Pfeifer, je najslabše tako imenovano jo-jo hujšanje. Maščevje v našem telesu ni le odvečna zaloga kalorij, ampak zapleten in presenetljivo dejaven organ, ki vpliva na naš apetit in občutek lakote, manj znano pa je, da botruje tudi nekaterim resnim zdravstvenim zapletom, celo pojavu raka. Zakaj ni vseeno, kje v telesu se maščoba kopiči in zakaj strokovnjaki odsvetujejo večkratno hujšanje v življenju, pa v tokratni oddaji. Gostja: Endokrinologinja in specialistka interne medicine prof. dr. Marija Pfeifer Zapiski:Vroči mikrofon o Ozempicu V Xpertizi (odf 26' 25'' naprej) je gostja Urška Janjoš, doktorska študentka molekularne biologije, ki na Kemijskem inštitutu preučuje introne. Poglavja: 00:01:47 Maščevje imajo vretenčarji, pa celo tudi žuželke. Kaj pa evolucijska vloga pri človeku? 00:02:58 To ni le intertno, ampak izjemno aktivno tkivo. Skoraj kot organ! 00:04:18 Kaj pa pri posameznikih, kjer se maščoba ne more odlagati? 00:05:27 Belo, rjavo, celo bež. Še najbolj pa je pomembno, kje v telesu tiči. 00:09:11 Kakšno revolucijo je prineslo odkritje hormona leptina? 00:11:50 Ko je maščevja več in več, začne delati težave. Pa tudi o povezavi med rakom in debelostjo. 00:14:32 Je telesna teža res le vprašanje volje? "Ti ljudje nimajo več nadzora, koliko naj jedo." 00:16:58 Zakaj je zelo pomembno, da nismo že v otroštvu predebeli? 00:17:53 Obstaja kaj takega kot zdrava debelost? 00:19:50 Kakšno hujšanje bi bilo torej učinkovito? 00:22:25 Pomembna je predvsem preventiva 00:23:07 Na kratko o pasteh novih zdravil 00:25:45 Kaj pa prihodnjič? 00:26:25 Xpertiza: Urška Janjoš