Podcasts about Vendar

Lenoba, da mu ni para. In raje kot da bi poskrbel za družino, je odšel na potep. Vendar ga je preizkušnja pripravila do tega, da se je spremenil na bolje. Postal je pošten in delaven član družine. Vir: Cicibanova knjižnica, Duško Nanevski: Vilinski konjič, Prevedel Ivan Minatti, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983, bere Nataša Holy

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Poezija Blaža Iršiča ni všečna. Ne zazira se zasanjano v daljave, ne posluša šelestenja drevesnih krošenj in ne opeva lepot bivanja, še manj veličine človekovega duha. Te pesmi ne nudijo pobega pred pritlehnostjo naših življenj, zasidranih v rutino delavnika, ki ji uidemo enkrat na leto, če imamo srečo, da gremo na obalo gledat borovce. Iršičeva prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je izšla leta 2016. Kljub neizprosni pankerski drži »ne jebem sistema«, v kateri se mešata jeza in zafrkancija, je bilo nekaj na tej zbirki nevšečne poezije tako všečnega, da je avtorju prinesla nominacijo za Jenkovo nagrado in bila kmalu razprodana in ponatisnjena, kar je pri pesniških zbirkah redko, pri prvencih pa še posebej. Leta 2019 ji je sledila zbirka Človek pod luno, skoraj deset let od izida prvenca pa je pred nami tretja zbirka, ki ima od vseh morda najbolj provokativen naslov, Parada heteroseksualcev, a je od vseh treh najbolj umirjena, ne več tako jezna, a tudi ne sprijaznjena. Cinična, ironična, na trenutke temačna kot brezno eksistencialnega obupa, takšna je Parada heteroseksualcev, ob vsem tem pa nas še nasmeji, čeprav bi se morda rajši zjokali nad absurdnostjo življenja, ki jo razgalja Iršičeva poezija. Umrejo dobri in umrejo slabi. Umrejo tisti, ki živijo zdravo in tečejo maratone, tako kot umrejo tisti, ki maratonsko popivajo. »Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre,« je zapisal Iršič, bralka pa se lahko vpraša Je važno, kaj počnemo, medtem ko padamo? Pod navidezno frivolnostjo vznikajo resna vprašanja, a odgovorov ni na vidiku. Poezija Blaža Iršiča odslikava duh časa, v katerem je bog mrtev, smisel razpršen, edina tolažba, čeprav slaba, pa je smrt. Življenje je nekaj, kar je pač treba preživeti. O tem, kako bi ga morali preživljati, smo bombardirani na vsakem koraku. Najti moramo svojo pot, svojo resnico, svoj pravi jaz, to pa storimo tako, da vstajamo ob petih zjutraj, se ukvarjamo s tekom ali jogo, hodimo na terapijo in meditiramo. Z vsem tem seveda poskrbimo, da smo produktivni delavci in dobri potrošniki. To je smisel, ki nam ga daje kapitalizem in vse, kar delamo v imenu skrbi zase, delamo zato, da smo lahko kar se da učinkoviti člani družbe. Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo. Iršičeva poezija je to, kar se zgodi po tem. Meditacija je iz duhovne prakse postala le še eno orodje za obvladovanje stresa, tako kot je punk iz družbenega gibanja postal samo še ena od estetik. Če želimo doseči pankerski videz, moramo samo opraviti nekaj nakupov, par klikov je dovolj. Kako se sploh upirati v sistemu, ki vsako obliko odpora ponotranji in vsrka vase ter jo nazadnje spremeni v produkt, ki ga je mogoče kupiti? Morda je mali upor lahko poezija, ki ni zavezana k temu, da proizvaja karkoli uporabnega, niti smiselnega. Zato se Iršič lahko v nekaterih pesmih približa globokim eksistencialnim vprašanjem, spet v drugih pa je lahko zafrkljivo igriv, na primer v pesmi Biti npr. kruh: »''Si črn?'' / ''Ne. Polbel.''« V tej drži, ki se ne ozira na to, kakšna naj bi poezija bila, je tisti duh punka, ki je tako velikokrat omenjen, ko je govora o poeziji Blaža Iršiča. Pa tudi v neposrednosti besed in same forme, ki se ne trudi biti eksperimentalna, ter v dejstvu, da nič ni varno pred tem, da bi končalo v pesmi. Jezus in papež nista nič bolj sveta od pijancev in perverznežev, Picasso, Modigliani, Nietzsche in Rimbaud pa se v pesmih ne pojavljajo, da bi pesnik s tem izkazal svoje poznavanje umetnosti, filozofije in nadrealistov, temveč zato, da lahko reče »ko jih jebe« in postavi palčka na vrt. Zbirka Parade heteroseksualcev je precej obsežna in večinoma gre za daljše pesmi, med katerimi pa se občasno pojavljajo krajše, ki obsegajo le nekaj vrstic in spominjajo na bolj ali manj posrečene šale ter delujejo kot žganje, s katerim presekamo runde piva. Vsem pa je skupna nepredvidljivost, zaradi katere je zbirko užitek brati. Glavna odlika zbirke je ludizem, ki se ne ozira na »visoko« in »nizko«, ampak vse izenači, ker, kot je v enem izmed intervjujev povedal avtor: »Vse to obstaja. To je dovolj.« Tako smo priča nepričakovanim preskokom med globokimi premisleki in absurdom, med (skoraj) romantiko in vulgarnostjo, med zafrkancijo in smrtno resnostjo. Zbirka zaradi te mešanice deluje pristno in življenjsko, to ni poezija iz pregovornega slonokoščenega stolpa, je poezija povprečne človekove izkušnje, ki je pogosto protislovna in nemalokrat zmedena. Ne gre za to, da bi pesmi skušale izpričati neko občečloveško izkustvo, bolj za to, da se zaradi njihove neposredne iskrenosti bralke in bralci z njimi lahko povežemo, še najbolj na tistih mestih, ki so najbolj odkrita, surova, tudi boleča, kot je na primer začetek pesmi Duša: »Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.« Jezik, ki je sproščen, na trenutke pogovoren, vseskozi pa nepretenciozno preprost in vsakdanji, ima veliko vlogo pri komunikativnosti pesmi, ob branju se skoraj zdi, kot bi se pesnik pogovarjal z nami oziroma nas nagovarjal. Pesmi nam približa tudi humor tako v svojih svetlejših kot tudi v najbolj temnih legah. Nič ni tako resnega, niti življenje niti smrt, še manj poezija. Vendar pa kljub humorju v tonu zbirke prevlada mol, nekakšna melanholija, ki izhaja iz nenehne eksistencialne krize, v kateri sta se znašla posameznik in družba. Kot bi pod vsem tem humorjem tlela groza pred breznom, ki zre nazaj v nas. Kot bi bil humor še edina obramba, ki je preostala. Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna. Kaj ima z vsem tem opraviti parada heteroseksualcev? Vse in nič, kdo bi zares vedel. Blaž Iršič ne ve, kaj so binkošti, zna pa pisati večplastno, kompleksno in hkrati izredno dostopno poezijo. Morda ta deset let po prvencu ni več tako nabita z uporniško jezo, a še vedno ostaja družbeno kritična, poglobila pa se je v eksistencialni razsežnosti. Pesnikov slog se v desetletju ni kaj dosti spremenil, a se ga kljub temu ne moremo naveličati. Konec koncev za poezijo in pesnjenje ne velja dogma večnega napredka.

Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Kratka proza, še bolje prozica, a ne v slabšalnem smislu, ki je nastala izpod peresa Miše Gams, ima lastnosti nekakšnih prigodnic, zapisanih dogodkov, ki so se zgodili, ali pa tudi ne, kar je popolnoma irelevantno. Zapisani so na način, kot da jih pripovedovalec pove zbrani družbi ob kavi, nemara za šankom, ali pa tako, mimogrede, na sprehodu s prijateljem. Paleta vsebin je temu primerno pestra, raznorodna, zastavljena na vse strani neba, skoraj tako, kot bi pisateljica hotela nekemu relativno "mrtvemu" kraju, kjer se nič posebnega ne dogaja, kjer je dan podoben dnevu in se leta štukajo v dolgočasen niz praznine, za vsako ceno vliti nekaj duše, nekaj življenjskega "žmohta", ki je vreden pozornosti in debate. Ker gre za realističen pristop, že v prvem stavku Podalpskih odštekank spoznamo, da je to mestece Kamnik, zgodovinsko in arhitekturno zaščitena gruča hiš, v katerih so se med navadnimi ljudmi rodili tudi slavni in nadvse pomembni Slovenci, na primer Rudolf Maister, pa še kdo, večina pa jih tu le preživlja noč, svoj dragoceni čas in energijo pa preko dneva potrošijo v Ljubljani, kamor se vozijo na delo. Vendar to ni pomembno, sploh ni v fokusu zbirke, ni vezivno tkivo mesta, pač pa je pomembno dogajanje, ki mestu dodaja šarm in širši pomen, Zgodbe bi bile vse lahko resnične, predvidevamo celo, da večinoma so, toda, ko jih enkrat dobi v zobe ljudski duh, neusmiljen pripovedovalski stroj "rekla-kazala", se rade pretvorijo v prave dogodivščine s poanto, vsebino in literarno "encikliko", pismo, ki zaokroži od ust do ust, dokler se ne kanonizira v pisateljičini delavnici in postane zbirka zgodb. Seveda nismo do te mere naivni, da bi verjeli, da je vse res, hkrati pa prav dobro vemo, da je res prav vse, od pike do pike, od mamuta do generala in dekleta z gomoljastimi udi ali treh svetnikov (svetnîkov in svétnikov), ki so omamljeni od pijače in v trenutku navihanega navdiha ukradli mestni avtobus ter se razposajeno podili z njim naokrog, do Dneva, ko se ni zgodilo nič. Kraji, kot je Kamnik, imajo v "undergroundu" ogromno zgodb, večino skritih, večno zastrtih v rokah podzemlja, a nikoli se ne ve, kdaj pride mimo pisatelj, no, pisateljica, in jih "vrže na papir". Potem je slika mesta diametralno drugačna - iz spalnega naselja se prelevi v disneyland, kraljestvo pravljic, iluzij in neverjetnih štorij. Prav zabavno je v tem Kamniku, ni kaj! Pisateljičin način je mojstrsko preprost, piše z vidika nevtralne osebe, opazovalca, nič ne razlaga, ne komentira preveč, sploh zelo faktično beleži dogodke; ker pa je nevtralno oko lahko tudi negotovo v svoji presoji, ima vsaka zgodba tri verzije konca. Pač, po želji bralca, kar bi se mu zdelo najbolj verjetno in relevantno. Seveda bralec prebere vse tri možnosti, nad vsemi je navdušen, nikakor se ne more odločiti za najbolj veristično in primerno, zato zgodba ostane taka, kot je bila zapisana – z glavo in tremi repki. Prebereš na dušek, ker je tudi jezik točno tak – za na dušek. Nič literariziranja, nobenih bravur, zelo malo metaforike, če sploh kaj, vse faktično zabeleženo z rahlo distanco, včasih celo z duhcem humorja in iz šaljive distance. Nabor je pa tako širok, da se čudiš, kako je vse to možno strpati v mestece, ki je na trenutke tudi navadna vas ali spalni zaselek. Da ne bo nesporazuma, intenca knjige Podalpske odštekanke vsekakor ni samo sarkastična in duhovita, v svojem jedru je seriozna in poduhovljena, le napisana je tako, da zdrsne skozi možgane kot nekakšen newageevski odmev slavnih Butalcev. A brez strahu, primerjava je zgolj naključna in z resničnostjo nima nobene povezave, je pa nekaj na tem, da se redko kdaj znamo na šaljiv način pogovarjati o resnih in tudi žalostnih rečeh. To nam kot Slovencem nemara manjka, Miša Gams pa dotično psihološko strukturo podalpskega človeka nonšalantno preskoči in prostodušno zapiše zgodbe na mehak način, z nasmeškom v kotičku ust, a z majhnim črvičkom v umu, ki bralca vendarle sili k tehtnemu razmisleku. To je bravuroznost te knjižice. Skoraj bi si želeli nadaljevanja, razširitve, a, bog ve, da se v avtoričine literarne plane ne moremo spuščati, pa tudi Kamnika je verjetno nekje konec.

Uprava za zaščito in reševanje je danes preverila delovanje sistema SI-alarm za množično obveščanje ob naravnih in drugih nesrečah. Vendar številni prebivalci opoldne testnega sporočila niso prejeli, drugi so ga z zamikom. Pristojni pojasnjujejo, da so težave nastale pri distribuciji.

Uprava za zaščito in reševanje je danes preverila delovanje sistema SI-alarm, ki bo v prihodnje namenjen množičnemu in hitremu obveščanju prebivalcev v primeru naravnih in drugih nesreč. Vendar pa številni točno opoldne testnega potisnega sporočila niso sprejeli, nekateri pa so ga prejeli celo dvakrat, spet drugi z zamikom ob 15.40. uri. Pristojni pojasnjujejo, da so težave nastale pri distribuciji, konkretno jih bodo analizirali v prihodnjih dneh. V oddaji tudi o tem: - Vdori ruskih dronov sprožili pozive h krepitvi Natove protizračne obrambe - Ob svetovnem dnevu turizma v Portorožu zaznamujejo 140 let te panoge - Plezalka Janja Garnbret osvojila deseti naslov svetovne prvakinje

Veliki pohod je eden od številnih filmov, ki so adaptacije romanov klasika žanra grozljivke Stephena Kinga. Ni nenavadno, da ga je režiral Francis Lawrence, režiser Iger prestola, ki sodijo v enak žanr. Film je postavljen v distopično avtoritarno Ameriko srede dvajsetega stoletja. Natančneje, v prepoznavno južnjaško pokrajino. ZDA so že dolgo časa v krizi. Zato vsako leto organizirajo tekmovanje, na katerem tekmujejo mladi moški oziroma fantje, tekmovanje v hoji. Prenos tekme vsako leto dvigne produktivnost in prispeva k rasti BDP. Pravila so preprosta: ves čas je treba ohranjati hitrost petih kilometrov na uro, ob vsakem zaostanku ali spremembi smeri hoje tekmovalec dobi določeno število opozoril, potem pa ga ustrelijo. Zmaga tisti, ki ostane najdlje. A če bi film gledali zgolj v luči avtoritarizma, bi mu naredili krivico. Literarna predloga je iz leta 1979, iz obdobja, ko se je zagnal neoliberalni cikel kapitalizma. Prijava na tekmovanje je prostovoljna, vendar se nanj prijavijo skoraj vsi fantje v generaciji. Demokracija ne vodi v svobodo, temveč v potrjevanje uradne ideologije. Tekmovanje je dogma in tekma, ki je prispodoba tržne tekme, določa vse odnose med tekmovalci, tudi prijateljske. V ospredju je odnos med svetlopoltim Cooperjem Hofferjem in temnopoltim Davidom Jonssonom. Vendar barva njune kože ni relevantna. Pomembno je le, da sta tekmovalca oziroma, v alegorični interpretaciji, delavca. Gre za železne zakone tekme oziroma trga, za hladno objektivnost. Sodelujejo pripadniki različnih ameriških »ras«. Filmu uspeva potujitev resničnosti prek spretnega odmerjanja novih informacij. Kar se na začetku zdi dokaj normalno, a malo srhljivo, se kasneje začne razkrivati kot popolnoma iracionalno in okrutno. Z učinkom šoka, značilnega za Kingovo pripovedništvo, nas film zbuja iz lastne ideologije. Vizualno je minimalističen in še posebej privlačen za slovenske gledalce. Zeleno ruralno okolje spominja na slovensko pokrajino in vzbuja aluzije na lastno kulturo pohodništva. Tudi ko karavana končno prispe v mesto, je to majhno, dokaj pusto in z evropsko arhitekturo. Ob poti pa so v obliki krajev in ljudi izpostavljeni simboli ameriškega popkulturnega imaginarija, ki predstavljajo njeno srhljivo zgodovino. Če trg določa vse medčloveške odnose, določa tudi njihov odnos do lepega in plemenitega, pa tudi izražanje altruizma ali sociopatije in upora. Gre za izvrstno študijo karakterjev in odpiranje bistvenih vprašanj eksistence prek historičnega pogleda. Omogočili so jo tudi mladi igralci, ki so svoje vloge odigrali prepričljivo. In kljub vsej distopičnosti bodo lahko pozorni gledalci v njem odkrili svetlo revolucionarno sporočilo s pomembnim obratom za naš čas.

»Čas še ni zrel za to,« še vedno trdijo nekateri voditelji držav, ko gre za vprašanje priznanja Palestine. Vendar v vse kaže na to, da je v resnici že veliko prepozno. Med gradniki države – ozemlje, prebivalstvo in suverenost – je Palestini ostalo le še prebivalstvo, a preganjano, sestradano in stisnjeno na ozka območja ozemlja. Izrael se na ta mednarodna priznanja ne ozira. Njegovi tanki vdirajo vse globlje v mesto Gaza, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa pravi, da palestinske države ne bo dopustil. Bomo res dopustili, da obvelja pravilo močnejšega?

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Mnogovrstni umetnik, ki se poigrava z oblikami, formami, beži pred njimi – in govori o vlaku, za katerega si želi, da bi odpeljal s tega razčlovečenega sveta, ki mu vladajo Kralji Ubuji in se sprašuje, zakaj ljudje še vedno upoštevamo nepravične zakone vladajočih, brezčutnih, groteksnih figur, ki jih sam ne more več šteti za človeška bitja, vendar se jim zna upirati, z umetnostjo, ironijo, s humorjem ... Eden izmed najizvirnejših glasov lutkovne in animirane umetnosti – Matija Solce, ki je med drugim tudi doktoriral na Praški gledališki akademiji DAMU, se ne izpostavlja le kot umetnik na odrih, trgih in ulicah širom sveta, ali kot učitelj, akademski profesor, ampak hoče v prve vrste tudi takrat, ko gre za pravičnost in človečnost nasploh, ko gre za obstoj Gaze ... Pravi, da je zlomljen zaradi dogajanja na tem pogorišču, pokopališču človešnosti, zaradi ljudi, otrok in umetnikov, ki so že odšli, odhajajo zdaj, ko stradajo in umirajo ... Zavzema se za umetnost z odgovornostjo do sveta, za kreacijo, ki vpliva na družbo v globalnem smislu in spodkopava politiko kapitalizma ... Vseeno, čeprav številne nagrade in brezštevilna priznanja zanj niso merilo za umetniško vrednost, umetnika in njegove stvaritve, nazadnje je na letošnjem, 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, prejel glavno nagrado za predstavo Harms je kriv! Predstava je premiero doživela prav v dneh začetka ene najhujših, izraelskih agresij na Gazo, ki še traja in traja ... Fotografija: Lutkovno gledališče Maribor  

Onesnaževanje voda je vse bolj pereča tema. Voda v Sloveniji je dobre kakovosti, vendar pa več kot 2 milijardi ljudi na svetu trpita za pomanjkanjem pitne vode. Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da moramo proti onesnaževanju vode ukrepati preventivno in pitne vode ne vzeti kot nekaj samoumevnega. V zadnjih nekaj desetletjih veliko težav predstavlja predvsem mikroplastika. Vedno pa obstajajo načini za izboljšanje kakovosti vode. Predavanja na to temo se je udeležila Lucija Vidergar. Bere Andreja Čokl.

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Na Festivalu mlade literature Urška leta 2013 je bila pesnica Tina Volarič zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost, izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene izdelane pesmi, polne medbesedilnih, medumetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? Ne izogiba se komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo, preden je sama vstopila vanj. Obrača se k naravi, skupnosti in prednikom in ve tudi, kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«. Tina Volarič je pesnica, ilustratorka in aktivna opazovalka svojega procesa ustvarjanja. Žanrsko ostaja v območju narave, pri čemer pa nikakor ne gre za podobe zgolj z očesom zajetega življenja v njej, še manj za idealizirano lovljenje svetlobnih razpoloženj, temveč so v verze ujete metafore njenega intimnega notranjega sveta in tišine, ki se lahko bere tudi kot refleksija trenutnega stanja njenega kritičnega odnosa do sodobnega dogajanja. Zato ni presenetljivo, da je v letih med 2019 in 2023 sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je začela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Že v šestnajstem stoletju je angleški pesnik John Donne o povezanosti z naravo napisal slavne verze, ki danes, v času katastrof in podnebnih sprememb, zvenijo še bolj živo resnični kot nekoč: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; … in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.« Z bogato ilustrirano unikatno knjigo, ki jo je sofinansirala fundacija Kone iz Finske, je Tini Volarič uspelo – žal sprva le redkim bralcem – pripeljati živali v naša srca. Zbirka pesmi Nekje notri je uho, v kateri je vseh petnajst pesmi iz te pesničine bibliofilske knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je zato morala ugledati luč sveta, da bi z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Ena od velikih skrivnosti, ki je ob vseh presunljivih pesničinih liričnih prispodobah in vživljanjih vanje najbrž nikoli ne bomo razvozlali, je, kako svet dojemajo živali in rastline, kakšna je njihova resničnost. Kaj čutijo mlade košute, ki brskajo za sledmi in semeni, za vabo pomladnih svetlob? O čem razmišljajo ptice, milostne spremljevalke nakodranega vetra, razgrnjene glasnice kipečega petja? O čem tuhta zimska ptičica, ki skače in se oglaša cvrr-civk, naglašen tako, da nima z upehano uro nič skupnega, čeprav se ujemata? O čem sanja pes, ki izpod snega ujame redek zapisani vonj? »Nekega dne / je od neznano kje prispela / kolonija tjulnjev / in se nagnila na / nenaseljen prostor / med palcem in kazalcem / moje leve roke. // Kar dobro se razumemo. / od tedaj pravzaprav živim / polno življenje.« (Življenje je nepredvidljivo) O čem piše, kaj čuti pesnica v starem sadovnjaku s koščkom sadeža, popkom sveta v svojem grlu, ko pogoltne slino in postane jablana? Ko lahko le tiho opazuje, kako mlada srna nemoteno grizlja veje po planetariju, ko šteje drobne utrinke jabolk. Ko njeno besedo napolni voda in jo razlije čez brzice, curke, padce, mokrice, lagune, jezera v morje. V ocean besed, kjer valuje brezčasje: »Nebo pljusne / skozi odprta / usta noči.« Pisateljica Katherine Rundell v knjigi The Golden Mole: and Other Living Treasure (Zlati krt: in drugi živi zakladi) opisuje dvaindvajset znanih in manj znanih ogroženih živali. Želela je, da bi se zaradi opisanih resničnih zgodbic bralci spet navdušili in zaljubili v lepoto sveta, v njihovo krhkost in nenavadnost. Tudi ob branju pesmi Tine Volarič, ki si na svoj intimno razgaljajoč način želi isto, se zavemo, da smo si ljudje in živali bolj podobni, kot si želimo priznati in kot vemo. Privlačnost, ljubezen, zapeljivost, sla, materinstvo, uživanje v pomladnih razigranostih, v dobri hrani – vse to so človeški in živalski instinkti. Skupne so tudi stvari, ki se jim želimo izogniti: trpljenje, izguba, ponižanje, osamljenost, bolečina, bolezen in smrt. Kljub precej široki paleti značajskih lastnosti vse upesnjene like, ki iskrijo presunljivo podobo večini nevidnega sveta, druži kronična ujetost v pesničini notranjosti, ko poistovetena z njimi spretno razkriva zamolčane in temačnejše teme. Te tudi v bledih konturah vsakdana puščajo nezamenljivo sled, pesničina nesporna zmožnost vživljanja pa daje občutek, da so živali in rastline, ki jim je vdahnila življenje v besedah, dejansko otipljiva bitja. Pesmi in podobe Tine Volarič v knjigi Nekje notri je uho nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega: »Krompirjevo očesce me gleda / naravnost v oči, / ne odmakne pogleda, / vse bolj vame vidi, vedno globlje gre. / Spusti veko, jo dvigne, / požene kalček.« (Zapeljevanje I) Tako pesmi občutkov, ki si jih delimo z vsem bivajočim na zemlji, kot avtoričine ilustracije izhajajo iz občutja narave kot brezčasnega prostora, v katerem Tina Volarič vzpostavlja svoj red simbolnega odnosa do vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami objemajočih se dreves zato ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. »V oboke vršanja. V oboke besed. / Nekje tu notri je uho. // Poslušaj.«

Ljubezen, premierno prikazana na lanskem festivalu v Benetkah, je zadnji del trilogije iz sodobnega Osla, ki jo je posnel norveški avtor Dag Johan Haugerud. Osrednja lika sta izkušena urologinja Marianne, zdravnica srednjih let, in njen asistent Tor, mlajši bolničar, oba samska ter z različnimi pogledi in pristopi pri iskanju razmerij. Njegovo poročanje o izkušnjah z bežnimi stiki z moškimi vpliva na Marianne, zdi pa se, da tudi njeno spletanje zveze z ločenim očetom vpliva na Tora. Dag Johan Haugerud se je v svoji trilogiji izkazal za radovednega avtorja, ki ima samo toliko predsodkov kot njegovi liki, ki jim v pretežno dialoških filmih zleze pod kožo. Vsi njegovi portretiranci se na neki način iščejo. Vendar bi mu delali krivico, če bi ga reducirali na »dialoškost« oziroma na dramsko, scenaristično izhodišče: ima izjemno spretno roko pri izbiri in vodenju igralcev, pa tudi pri pomenski izrabi lokacij in ne nazadnje celoviti zvočno-slikovni upodobitvi mesta, ki se v Ljubezni pripravlja na praznovanje 100-letnice preimenovanja v Oslo. Precejšen pomenski del pripovedi se tokrat dogaja na trajektu oziroma premikih med otokom in jedrom mesta, med zasebnim in javnim življenjem, med domom, kar koli to že je, in službo. Občudovanja vreden je prikaz, kako so vse te ravni pravzaprav ves čas globoko prepletene. Zadnji del trilogije, podobno kot uvodne Sanje, preveva nežna melanholija. Avtor je tokrat v svoje pripovedi o intimnosti in razmerjih, pa tudi mesenosti in užitku, vpletel temo bolezni, medicinskih posegov v telo, tudi slutnjo minljivosti in smrti. Vse to je sestavni del življenja in ključno vpliva na duševnost in medosebne odnose. Večna tema, ki jo je Haugerud lepo pripeljal od prve najstniške zaljubljenosti v Sanjah do zrelih let in iskanja končnega pristanišča … Veliko zrelosti pokaže tudi s sporočilom med vrsticami, da idealnega razmerja ni, da imamo vsi svoje muhe, slabosti in pomanjkljivosti in da je dejansko težko preseči romantični razkol med pričakovanji in resničnostjo. V Ljubezni pokaže svoje like v trenutkih njihove največje ranljivosti, ne da bi iz nas naredil voajerje; v tem je njegova režijska veščina. Pokaže tudi, da je del našega vsakdanjika vedno »performativen« – pravzaprav se v vsakem izmed delov trilogije znajde dramsko-uprizoritvena sekvenca, ki na neki način simbolizira prav tisto življenjsko presežno, ki ga avtor vedno povezuje z nevidnimi nitmi intimne povezanosti. Plovba do tega je lahko razburkana in vodi mimo različnih čeri, toda ljudomrznosti ali pesimizma v trilogiji Daga Johana Haugeruda ne bomo našli.

Raziskovalka Tanja Črešnovar navdušuje s študijo o časovno omejenem prehranjevanju Pomembno je, da telesu dnevno zagotovimo optimalen vnos hranil in energije, poudarja raziskovalka in magistrica dietetike Tanja Črešnovar. »To je osnova!« Vendar se v sodobni družbi – kjer je pogosta neuravnotežena prehrana, kjer obroki niso enakomerno razporejeni, kjer se ljudje poslužujemo različnih diet in prehranjevalnih vzorcev – hitro poruši delovanje naše notranje biološke ure oziroma tako imenovanega telesnega cirkadianega ritma. Raziskovalna skupina, v kateri je sodelovala asist. Tanja Črešnovar s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem, je ugotovila, da v skladu z notranjo biološko uro, deluje tudi presnova. Prehranjevanje, ki je usklajeno s to našo uro, je torej bolj učinkovito. Zanimalo jih je, ali je bolje, da se v okviru osmih ur dnevno prehranjujemo od 8h zjutraj do 16h popoldan, ali od 12h do 20h zvečer; preostalih 16 ur pa uživamo zgolj vodo in nesladkan čaj. Vprašali so se, na kakšen način se izgubi več telesne teže in izboljša nekatere ključne zdravstvene kazalnike? O izsledkih študije, ki so jo objavili v znanstveni reviji Clinical Nutrition v Ultrazvoku. Ključne besede: postenje, časovno omejeno postenje, intermittent fasting, maščobna masa, diastolični krvni tlak, glukoza v krvi, hormon apetita leptin Članek v Clinical Nutrition TUKAJ Vprašanja in odgovori o intermitentnem postenju TUKAJ

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Aleš Šteger, doma in v tujini večkrat nagrajeni pesnik in pisec, je več let izvajal projekt Na kraju zapisano, v okviru katerega je na krajih dogajanja pisal o lokalno in globalno pomembnih dogodkih. Med drugim je za izložbo kavarne Maxi opazoval, premišljeval in pisal o velikih protestih proti političnim elitam, ki jih poznamo pod imenom vseslovenska vstaja. Ta projekt se je nekaterim zdel sporen, saj naj bi voajersko parazitiral na stiskah in strasteh drugih. Vendar pa so kritike pogosto prišle iz krogov, ki etičnega faktorja v svojih spoznavnih metodah ne priznavajo oziroma ga nadomeščajo s političnim. Politično naj bi bilo vsezajemajoče in tudi etično naj bi mu bilo podrejeno, zato lahko rečemo, da je šlo za politično kritiko. Vprašanje je vsekakor kompleksno, vendar se zdi, da je v romanu Ogenj Šteger uporabil sorodno tehniko zunanjega, se izvzel iz političnega in ravno s tem izvedel etično gesto, ki v sodobni slovenski umetnosti – pogosto eksplicitno ali implicitno spolitizirani – manjka. In to ravno v pravem duhovnozgodovinskem trenutku, ko lahko opazujemo razkroj etičnega v duhu politikantskega. Delo se ukvarja z življenjem ptujske partizanke, diplomatke, kustosinje in etnologinje Štefke Cobelj. Gre za zgodovinsko osebnost in morda je za zunanjega bralca bolje, da se ne ukvarja preveč z odnosom med resnično in fikcijsko osebnostjo, saj ima slednja sama po sebi velik simbolni naboj ter je nosilka družbenih protislovij polpretekle zgodovine, ki odloča tudi o sedanjosti. Sredi protislovij pa se razpira eksistenca posameznika. Opisana distanca pogleda in distanca do konkretne zgodovinske osebnosti sta ozaveščeni skozi pripovedovanje v drugi osebi. S tem je slovnično ves čas oznanjena avtorjeva prisotnost. Podobe protagonistkinega življenja se vrstijo podobno kot v filmu Oppenheimer – pripovedovalčev pogled je sočasno kamera in režija. Protagonistka je vpeta v različna družbena protislovja in razpeta med različne uradne ideologije svojega časa. Pripoved njihove nosilce prikazuje stereotipno, vendar vse na enak način neusmiljeno, od Slovencev do Srbov, Albancev in Somalcev. Problem stereotipov se v tem enačaju izniči. Krščanstvo, komunizem, islam, ki nagovarjajo celotno človeštvo in se izvorno borijo proti predsodkom in malenkostnosti, v igri človeških travm in egov postanejo orodja teh predsodkov in malenkostnosti. Panoramski zgodovinski pregled nas v času populističnega obujanja jugonostalgije vodi skozi mnoga notranja protislovja te države. Skozi njene nove razredne hierarhije, raznovrstne subkulturne in komaj zaznavne narodne hierarhije, skozi njena institucionalna in ekonomska protislovja. Z zgodovinske distance in skozi realističen pogled se razpad Jugoslavije ne zdi toliko šokanten kot je logičen izid te protislovij in disfunkcionalnosti polne države. Družbena protislovja so v vsaki državi seveda pričakovana in normalna, vendar pa je problem Jugoslavije v globokem razcepu med njimi in uradno propagando ter spektaklom. Etičnost dobrega romanopisja je, da ta razcep prikaže na ravni posameznika in njegove eksistence. Nekaj takih primerov etičnih romanesknih praks je v knjigi Literatura in etika izpostavil Tomo Virk, med njimi je denimo Človeški madež Philipa Rotha, ki je na potencialne nevarnosti tako imenovanega gibanja woke na ameriških kampusih pokazal že leta 2000. Poleg pomembnosti intervencije v današnjo družbeno stvarnost, ki jo prinaša Štegrov Ogenj, je roman pomemben tudi zaradi globoke eksistencialne vizije. Stalno kaže na uničujočo potrebo človeštva, da stvari fiksira, jim da ideološki pomen, si nadeva identiteto, namesto da bi stvarnost razumelo kot spremenljivo in neujemljivo. O tem v svojih temeljnih tekstih, najsi bodo sveti ali teoretski, govorijo tudi vse prej omenjene ideje. V ognju te strasti fiksiranja iluzije, da lahko popolnoma obvladamo svet, nato gorijo države, arhivi, spomini. Gre za enega najpomembnejših slovenskih romanov zadnjih let, ki ga je priporočljivo brati v današnji krizi etike in idej.

Pred 80-imi leti je nad Hirošimo eksplodirala atomska bomba. Rana je globoko zarezala v japonsko družbo. In rodil se je pacifizem, osem desetletij miru - a v časih, ko družbeni red neustavljivo razpada, se spreminja tudi Japonska. Bili smo v Hirošimi, govorili smo z zadnjimi preživelimi, ki so bili žrtve prvega jedrskega napada. Njihova pretresljiva pričanja nas spominjajo in opominjajo, kako pomemben je mir. Vendar se tudi Japonska v strahu pred vse močnejšo Kitajsko oborožuje. Razvija svoje rakete, povečuje obrambne izdatke. In se sprašuje, kako trdno je zavezništvo z ZDA. Kaj se je zgodilo s pacifizmom? Vojaški bombni napadi vse bolj vznemirjajo japonski zen. Družba z vse manjšo rodnostjo pa se medtem utaplja v delu. Bili smo pri japonski družini, ki išče pregovorno japonsko harmonijo. Po domače: ravnotežje med delom in prostim časom. Japoncem pri tem ne morejo pomagati niti roboti.

Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. V pesniški zbirki pisateljice, pesnice in literarne kritičarke filozofinje Marije Švanjcer Na odru nas umetnica najprej povabi na glasbene koncerte. Pesmi niso samo izraz spremljanja glasbe in njene lepote, ampak tudi resno komentiranje najrazličnejših situacij med občinstvom. Pesnica kritizira snemanje v dvorani, ki naj bi sedanjost preneslo v prihodnost, toda kako preredko znamo prav zaradi nenehnega snemanja užiti trenutek, opazovati in se prepustiti hipu? Ali bomo res vse to še kdaj gledali in podoživeli? Pesmi nas opozarjajo na pomen vživljanja v prav vsak trenutek, česar pa naj bi bilo vedno manj. Vse manj je tudi olike in vljudnosti v kulturi. Prizanašanja ni. Pesmi v zbirki Na odru so predvsem hvalnica umetnosti, subjektka jo občuduje in doživlja. Približevanje glasbe skozi poezijo daje pogled v avtoričin široko glasbeno izbiro tako popularne kot klasične glasbe. Pesmi so velik poklon glasbi, ki osmišlja posameznika in skupnost. Je kot gonilo in odmik od slabega: »Ne poznamo se, / toda vemo, / da smo bili skupaj, / združeni z glasbo / in odmaknjeni od vsakršnega zla.« Zbirko Na odru je mogoče brati tudi kot spremljanje življenja. Pogled ni lahkoten pogled, temveč razgalja vso šibkost in ranljivost. V zbirki Vesele pesmi je bila avtoričina poezija predvsem hvalnica življenju in soočenju s temnimi platmi, ta zbirka pa nas nagovarja tudi z oživljanjem predmetov. Ti so kot osvetlitve sredi praznega hodnika ali stene, so deus ex machina prebujenega življenja. Vendar pesnica v svet zre tudi kritično. Še posebej pridejo do izraza eksistencialne pesmi, ki prikažejo človekovo hladnost in slabost. Izjemno slikanje teže življenja Marija Švajncer uprizarja z barvami, zlasti s sivo in celo mrtvo barvo. Barve in atmosfera so pomembna komponenta tudi njenih prejšnjih zbirk, kot so na primer Sive pesmi in Kamnite pesmi. Ostre zareze niso nikdar olepšane, občutje slabosti in premislek o samosti in osamljenosti se prepletata brez pomilovanja. V Utrujeni pesmi je simbol pesnika pripeljan do konca. Prav tak pa je lahko tudi konec umetnikov in mislecev, ki so jim posvečene posamične pesmi. Tenkočutnost za sočloveka je namreč močan izraz v opusu Marije Švajncer. Soočenje s smrtjo in bolečino zaradi nje ni le trenutek, ampak proces danes preredko dopuščenega žalovanja. Pesem Samo ne umri!, posvečena Sašu Hribarju, v zadnjih verzih pravi: »Brez tebe bo molk še bolj boleč, / sovraštvo zadušljivo in grozeče. / Daj, ostani in se zvedavo ozri na praznine v duši, / zapolni jih in stori, / da nam bo lepo. / Nasmehni se, / kot si se tisti zadnji dopoldan.« Pesem deluje tudi na podlagi spomina. Preplet osebnega in skupinskega doživljanja je pogost pesničin prijem, uporabila ga je tudi v zbirki Igralca. posvečeni Gašperju Tiču in Jerneju Šugmanu. Preobrat k veselju je dosežen z motivom otrok, vnuka in s spremljanjem umetnosti. V zbirki je še veliko uspelih povednih pesmi, ki se dotikajo življenjskih vprašanj. To je poezija, ki daje vedeti in spoznavati. Kot Kandid, ki pa mu avtorica ne želi biti povsem podobna. Inteligenten humor namreč ne umanjka niti tokrat.

»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti. Aigul Hakimova je že več kot dvajset let ena najbolj prepoznavnih in ognjevitih protagonistk različnih aktivističnih skupin in gibanj, ki opozarjajo na ljudi z roba slovenske družbe, pa naj gre za izbrisane, brezposelne, migrante in begunce ali pa tuje delavce, ki za minimalne zneske gradijo naše nakupovalne centre. Vendar pa je pri Kirgizijki, ki se občasno ukvarja tudi s turističnim vodenjem, vsaj tako kot družbeno angažiranje zanimiva tudi njena življenjska zgodba, ki je do tega angažiranja pripeljala in je z njim prežeta. O njenem odraščanju v sovjetski in postsovjetski podeželski Kirgiziji, o tem, kako je iz tamkajšnje prestolnice Biškek, kjer je študirala mednarodne odnose in diplomacijo, prišla v Ljubljano in tu spoznala politično organiziranje »od spodaj«, ter o njenem pogledu na migracije in splošen družbeno-ekonomski razvoj postsocialističnega sveta, se je z Aigul Hakimovo za Razkošje v glavi pred nekaj manj kot tremi leti pogovarjala Alja Zore. Tokrat vam oddajo ponujamo v ponovno poslušanje.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Pesnik Ivan Dobnik z zbirko Nostalgija, utopija zaokroža svoje intenzivno ustvarjalno obdobje zadnjih petih let, v katerem je osrednja tema poezija sama. Prek zbirke Tihe pesmi, ki sedaj preraščajo v »tisoč pesniških zbirk, ki so / samo za sanje«, zbirke Čajne pesmi, vse mora biti poprej namreč »umito v kopeli čaja / za drobec sekunde«, zbirk Rojstvo oaze in Do konca odprto nebo, ki postajajo »Utopija vsega, kar je«, je nastala Nostalgija, utopija. Gre za zbirko, ki jo mora enkrat v življenju napisati vsak pesnik – pisati poezijo o poeziji, pisati poezijo poezije. Ne le v kontekstu drugih tematik, temveč celotno zbirko posvetiti tovrstnim vprašanjem. Zbirka je apoteoza poezije, kot takšna pa ne more biti ena sama, četudi narava poezije ostaja nespremenjena. »Pesem ne more nastati brez svojega stvaritelja – pesnika,« je Dobnik zapisal v uvodniku z naslovom Prisotnost pesnika – prisotnost poezije v 124./125. številki Poetikona, katerega urednik je. Vsak pesnik mora napisati tovrstno apoteozo zase in s tem tudi za vse druge. Razpetost med nostalgijo in utopijo je razpetost med začetkom njegovega ustvarjanja in tem, kaj poezija je – oaza, nebo, utopija. Metafizični kraj, kjer se srečujeta pesnik in poezija, stvaritelj in stvarstvo. Na predstavitvi je sam poudaril, da je vse bistvene koncepte, vse bistvene nastavke domislil v svojih gimnazijskih letih, hkrati pa je poezija postala utopija, dobesedno ne-kraj. Zbirka torej v tem smislu v domišljanju poezije doseže vrhunec. Če oaza in nebo, ki se prav tako kot motiva pojavljata v zbirki Nostalgija, utopija, v sebi še nosita nekakšno krajevnost, je krajevnost pri izrazu utopija povsem izgubljena. Pravzaprav je zanikana. Poezije kot kraja ni in hkrati je bolj kraj kot kdajkoli. Morda bi lahko predlagali drugo ime za utopijo, ta bi bila horizont, če naj nadaljujem metaforičnost iz neba. Na horizontu, naj nadaljujem metaforo, ni nič drugega kot veter. »Veter je del procesa,« se glasi citat iz Ezre Pounda, ki uvaja pesem O vetru in o obstoju brezčasja. Otvoritveni citati se sicer pojavljajo samo v začetnih pesmih, pri tem pa se kažejo kot dialog z drugimi »stvaritelji«. V tej pesmi v prozi Dobnik odpira vsa temeljna vprašanja poezije, naj to pojmujemo kot umetnost v splošnem: sanje, presežno, čas, neulovljivost: »[P]išem v neverjetno snovni realnosti, a tisto, kar je na drugi strani črk, za besedami in pisavo, je transcendenčno, in zagotovo lahko trdim, da je izum potovanj po brezčasnem prostorju že dolgo znan.« V tem je videti vodilo Dobnikovega pisanja: uporaba konkretnih podob, krajev, in hkrati stremljenje k upovedovanju presežnega: »Vse drugo je neoprijemljivo in spi v toplem hlevu.« V Metafizičnem pesniku na primer naniza: »Videl je / razkosano pesem kosov, slišal neslišno, lirično je iskal / zavetja v senci petja.« Ivan Dobnik je mojster izčiščevanja poezije vsega odvečnega. Čiste poezije, kakor jo je opisal Stéphane Mallarmé: polna je nakazovanj, a nikoli ničesar zares ne definira. Tovrstno pisanje pa postavlja več vprašanj kakor odgovorov; kar prava umetnost tudi terja od njenega stvaritelja. Pri Dobniku je bistveno vztrajanje v njej, biti zavezan poeziji. »Z mesta se ne premaknem. / Tukaj branim pokrajino.« Ali kot je zapisal v že omenjenem (programskem?) uvodniku: »Neuničljivo vztraja. Ali preprosto: diha, piše. Vendar onstran cirkuških akrobacij literarnega turizma in biznisa literarnih nagrad.« V tem smislu lahko beremo tudi njegove osti zoper napredek: »Regulacija reke je opustošila poezijo. Varna, divja, neznana in nikogaršnja obrobja so bila prve žrtve napredka.« A vendar ohranja vero v pesnika: »Ampak novorojene besede kljubujejo in skupaj z njimi njihov stvaritelj.« Zbirko Nostalgija, utopija odlikuje oblikovna raznovrstnost in pripomore k branju nekakšne rekapitulacije Dobnikovega ustvarjanja. Distihi, pesmi v prozi, sonet, pogosto poigravanje z zamiki verzov … bralca obdajo s tisočerimi podobami. Tako kot so kritiki pisali poprej, da je namreč Dobnikova poezija tudi ujemanje med zvenom in pomenom, je tudi ujemanje med obliko in pomenom. Na eni strani poezija izrekanja, magičnih izrekov, na drugi strani pa poezija dolgih povedi. Zbirka se bere, kot potovanje, morda celo kot dopotovanje. Koliko novega lahko zavezanost takšni poezija ponudi? Veliko, menim. Ali lahko preseneti? Dopotovanje, a kam? Skoz vse plameni spomin. Spomin ali Mnemozine, ki je mati poezije: »Kar gledam, je v naslednjih sekundah že spominjanje.« In ogenj, ki je in bo razsvetljeval in grel. »Zvečer sem si na jasi v notranjosti zanetil ogenj iz naplavljenega lesa in obstoj poezije se mi je razodeval ravno takrat v povsem drugačnih oblikah kot tedaj, toliko let pozneje.« Zadnjo pesem zbirke Nostalgija, utopija uvaja verz, ki nas zasuka na začetek oziroma dokončno odpravi linearnost časa: »Bil sem star pet let in v mraku gozda ob kmetiji sem / zakuril ogenj.« In nadalje v pesmi beremo: »In ta šokantno krhki onstran / še kar traja, sveti ogenj skozi desetletja […] Greješ me ti, klobčič volnenih sanj, zvesta divjina / iz vesolja pred začetkom«. O lovljenju vetra je pričal že Pridigar v Bibliji. Vse je poezija, naj zaključim. Vera vanjo je neomajna in trdna. Plameneča.

Če bi gospoda Jožeta Šivica vprašali, kateri material mu je še posebej ljub, bi verjetno brez pomisleka odgovoril les. Kot poklicni glasbenik je vse življenje igral violo, pozneje pa izdeloval lesene izdelke. Ljubljančan, ki zdaj živi v Rakitni, se je rodil očetu, poštnemu uradniku, in mami, ki je bila gospodinja. Zaradi bolezni je že zgodaj izgubil brata in sestro. Svojo glasbeno kariero na violi je začel v našem Simfoničnem orkestru, upokojitev pa dočakal v Slovenski filharmoniji. Vendar pa se je njegov prvi radijski nastop zgodil že veliko prej, kot boste izvedeli. V pogovoru konec lanskega leta, pogovarjala sta se z Lucijo Fatur, pa je Jože Šivic najprej nanizal nekaj otroških spominov iz časa druge svetovne vojne.

Raziskava iz leta 2019 je pokazala, da so v Sloveniji največ knjig prebrali mladi in starejši odrasli, v starostni skupini med 45 in 64 let pa jih je bralo le 42 odstotkov. Vendar pa je branje pomembna veščina, ki jo moramo razvijati vse življenje. O tem, katere knjige so najbolj brane in katere priporočajo knjigarnarji in bibliotekarji, je poizvedela Lucija Vidergar. Bere Darja Groznik.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Miza za štiri, tretji roman novinarke, pisateljice in urednice Lare Paukovič, je roman o družini, odnosih in tistih življenjskih obdobjih, ko se znajdemo na razpotju – ostati v varnosti znanega in rutine ali pa storiti korak v neznano? V obeh primerih tvegamo, a morda je nevarnost stagnacije bolj ogrožajoča, kot da nas tok odnese. S temi besedami bi lahko povzela srčiko tega konciznega dela, ki na nekaj več kot dvesto straneh pred nami razgrne življenje osemindvajsetletne J. Naj že na začetku poudarimo specifiko tega romana, in sicer da so vsi liki poimenovani z začetnicami. Po eni strani je s tem omogočena večja identifikacija, saj takšno naslavljanje daje vtis, da bi ti liki res lahko bili kdorkoli, po drugi strani pa to lahko bralko tudi zmoti in zmede – v tem primeru nimamo velikega števila likov, tako da poimenovanje z začetnicami nekako deluje. V dogajanje vstopimo in medias res: spremljamo par, ki se v avtu vozi na obisk, med njima pa je prišlo do prepira, še preden sta se odpravila od doma. Pripovedovalko, ki je tudi osrednji lik romana, torej spoznamo v tem čustvenem stanju, ko razmišlja, kako v njenem razmerju z B. ni bilo niti začetnega vznemirjenja, to pa jo napelje v fantaziranje o starem prijatelju in skoraj ljubimcu – kako bi bilo, če bi se namesto z B. ljubila z njim? Podobnim razmislekom o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, lahko sledimo skozi glavnino romana, ki se bere kot izsek iz odločilnega obdobja v življenju, v katerem si bo protagonistka začrtala pot naprej. Preden začne zares kreirati svojo prihodnost, pa mora predelati svojo preteklost. Njeno kopanje po lastni in družinski zgodovini je tudi posledica materine nenadne smrti pred enim letom. Žalovanje jo je še dodatno potisnilo v nekakšno stanje prostega teka, iz katerega pa jo zdrami nepričakovano vabilo mamine najboljše prijateljice in sodelavke v arhitekturnem biroju S., če bi pregledala fotografije iz študentskih časov, na katerih je tudi njena mama. Proces žalovanja je poln kompleksnih in nemalokrat nasprotujočih si občutenj, kar avtorica nazorno predstavlja s protagonistkinim premišljevanjem o mami in njunem odnosu, ob tem pa se odpirajo tudi širša vprašanja o vlogi in položaju sodobne ženske ter ženskosti nasploh. Poglavja, v katerih sledimo dogodkom v realnem času, se menjavajo s poglavji, v katerih se J. spominja otroštva in odraščanja, premišljuje o družinski dinamiki ali pa razmišlja o situacijah, ki so jo ključno zaznamovale. Preplet časovnic je izpeljan elegantno, saj je vsak premislek o tistem, kar je bilo nekoč, smiselno povezan s tem, kar se dogaja zdaj. Lara Paukovič je na ta način ustvarila prepričljiv in plastičen glavni lik. J. premišljuje o tem, kako je bila že od otroških let vedno postavljena pred ideal ženske, v kakršno naj bi odrasla, a se nikdar ni počutila, da bi se temu idealu lahko kdaj približala. Bila je bodisi predebela bodisi presuha, zaradi slabe samopodobe se v svojem telesu nikoli ni zares počutila dobro, prepričanje o lastni manjvrednosti jo je tudi ustavilo, da bi sledila svojim sanjam in si ustvarila kariero na področju umetnosti, temveč jo je potisnilo v varno, a nezadovoljujočo službo v marketingu. Razlog za to odkriva v odnosu z mamo, ki je bila »v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti« in zdi se, »da je verjela, da imajo pravico do seksualne ekspresije samo popolna telesa, grda pa je treba zatreti«. J. čuti sram, saj ima občutek, da nikdar ni dosegla pričakovanj in lepotnih idealov, ki jih je postavljala njena uspešna in vedno urejena mama. Le-ta je veliko dala na videz, pa tudi na ugled in prestiž – modne znamke, draga ličila in parfumi so J. dobro znani zaradi mame, ki je z vsem tem želela seči iz srednjega v višji razred, čeprav je to presegalo sredstva družine. V nasprotju z mamo je njeni prijateljici S razredni preskok uspel, ko se je poročila z D. Ko se J. in njen partner B. zbližujeta z zrelim parom, J. postaja vse bolj očitno, da je bilo med mamo in njeno prijateljico tudi veliko rivalstva in zavisti, D. pa je bil nekaj več kot le mož dobre prijateljice. Ob tem se pokaže ključna razlika med prijateljicama – njena mama je bila kljub svojemu videzu in prezenci v notranjosti negotova in je iskala zunanjo potrditev, tako pri možu kot pri drugih moških, S. pa je bila poosebitev samozavesti. J. se ob njej sprašuje: »Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?« Vendar pa se S. ne izkaže kot vzornica za J., saj v njej vidi tudi prevzetnost in privilegiranost. Življenja parov se vedno bolj prepletajo in ob tem pa postaja vse bolj jasno, kakšno je razmerje moči njimi. Starejši par v mlajšem ne vidi prijateljev, temveč človeka, s katerima se lahko poigra. Zanimivo je, da je v tej dinamiki mlajši par tisti, ki je bolj zadržan, starejši pa zelo očitno promiskuiteten in drzen tako v izkazovanju medsebojne naklonjenosti kot v nespodobnih vabilih. Čeprav D. vzbuja v J. poželenje, ta na to ne more pristati, kakor ne more pristati na to, da ji njen partner B. ne vzbuja več ničesar. Želi si strastnega razmerja, kot ga imata S. in D., a hkrati ne želi biti kot onadva, brezbrižna do vseh v iskanju užitka. Zdi se, da je J. z vseh strani zamejena s pričakovanji – od svoje mame, partnerja in nazadnje tudi od S. in D. Vsak od njih želi, da bi bila nekaj drugega, a ona ne želi nič od tega. Pravzaprav se zdi, da je celo življenje želela ugajati drugim in je pri tem izgubila sebe. Na začetku romana se sprašuje, kako bi bilo, če bi bila z drugim moškim, a z razvojem dogodkov vedno bolj ugotavlja, da kleč ni v drugem moškem, temveč v njej sami. Pot spoznavanja mame in njene preteklosti J. nepričakovano pelje na pot samospoznavanja. V njeni zgodbi vidi odsev svoje in ugotavlja, da je imela tudi mama na voljo ogromno vzporednih življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se tako odločila. Vprašanje je torej, čemu dati v življenju prednost? Njena mama je naredila to, kar se je od nje pričakovalo – ustalila se je, si ustvarila na videz popolno družino in tudi uspešno kariero. Toda J. ima občutek, da si je želela drugačnega življenja, tudi drugačnega partnerja od njenega očeta. Zdi se, kot da se je mama sprijaznila z umirjenim družinskim življenjem, hrepenela pa je po tem, kakor živita S. in D., ki sta imela denar in drznost, da sta si takšen način življenja lahko privoščila. J. se zave, da bo morala, če bi želela prekiniti vzorec, dati prednost sebi in se ne ozirati na to, kaj družba pričakuje od nje. Vendar ne na način, na katerega to počne S., ki se ne ozira na življenja drugih ljudi, ko zasleduje svoje cilje. Utreti si bo morala svojo pot. V tem lahko vidimo tudi generacijski prepad. Čeprav ima mlada ženska danes več možnosti, da se odloči, ali si želi družino, kariero, morda oboje ali pa nič od tega, pritiski, ki izhajajo iz vzgoje, še vedno vztrajajo v podzavesti. Podobno je z lepotnimi ideali, ki so bolj sproščeni, kot so bili v začetku dvatisočih, a se jih ženske, ki so odraščale v tistem času, le stežka otresejo. Roman Miza za štiri s tem odpira širša družbena vprašanja, a nanja ne poskuša odgovarjati, zgodbe ne širi v družbeno kritiko in ne podaja sodb o tem, kaj bi bilo bolj prav. Na neki točki se J. pogovarja z nekdanjo kolegico s fakultete, ki dela v galeriji in se ukvarja z aktivizmom. J. jo občuduje, ker je izbrala karierno pot v skladu s svojimi zanimanji, čeprav gre za manj stabilno in varno izbiro, zaradi katere je v prekarnem položaju. Občuduje jo tudi zaradi njenega družbene angažiranosti, o kateri iskreno pove, da je ne more razumeti: »težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.« J. je vpeta v silnice, na katere kot posameznica nima dosti vpliva, niti se ne trudi, da bi ga imela. Trudi pa se, da bi jih razumela in s tem morda prerasla svojo bolečino, izstopila iz pasivnosti ter spremenila tisto, kar lahko – sebe in svoje življenje. Roman sicer ostaja izsek iz življenja, a če ga beremo ob geslu zasebno je politično lahko v njem uvidimo tudi feministično noto.

Gospa Angelca Goršek pravi, da se prvih nekaj mesecev v pokoju kar ni mogla navaditi na dejstvo, da ne odhaja vsako jutro na delo. Vendar je hitro našla dejavnosti, ki ji zapolnijo prav vsak dan. Jutra začenja s 1000 gibi, gre za telovadbo, ki jo v okviru društva Šola zdravja izvajajo po Sloveniji zjutraj na prostem. Postala je celo vaditeljica in verjame, da z rednim gibanjem lahko preženeš tegobe, ki jih prinesejo leta. Gospa Angelca Goršek v pogovoru z Lucijo Fatur tudi vas vabi, da se jim pridružite.

Nekoč je živel kraljevič, ki se je moral spremeniti v žabo. Vendar sprememba ni bila takojšnja, kakor se dogaja v pravljicah o žabjih ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Zadnje tedne nas je dosegla prijetna vest, da bodo odslej cene goriv na avtocestah enako regulirane kot tiste v notranjosti. Kar pomeni, da nižje. Vest je bila prijetna za veliko večino državljanov, neprijetna pa za delničarje in upravo Petrola.Ta se je v podobi visokih Petrolovih direktorjev tako razhudila, da je skoraj pljunila. No, na koncu ni, ampak so Petrolovi direktorji kot užaljeni otroci povedali, da bodo pač zamrznili sponzorska sredstva za kulturo in šport in da bodo investirali na trgih in v državah, ki so do Petrola bolj prijazne. Potem so Petrolovi direktorji govorili o maržah in o zmanjšanih profitih in sploh, kako se prodajanje bencina v Sloveniji skoraj ne splača. Javnost je bila posledično ogorčena, ker je mnenja, da je Petrol tako ali tako monopolist, za katerega veljajo druga pravila in da je recimo plastenka vode zaradi posvečenega statusa Petrola v njihovih prodajalnah še enkrat dražja kot v normalnih prodajalnah. In tako naprej in tako nazaj. Ampak da ne bomo prilivali bencina na ogenj, se lotimo teme, ki je manj atraktivna od nalivanja bencina, prodajanja športnih stav, sprejemanja paketov, prodaje higienskih pripomočkov, alkoholnih pijač, krofov, sendvičev in kave, rezanega cvetja in napolitank, ter kar je podobnih izdelkov, ki v Petrolovih prodajalnah zlahka dosežejo rekordne cene. Hočemo povedati, da zaradi vsega naštetega in pomanjkanja konkurence ni posebej zahtevno biti Petrolov direktor, kajti kljub vsemu glamurju navkljub: petrolovci so pač še eni trgovci več. Zato se posvetimo njihovi dejavnosti, ki je neatraktivna, v javnih občilih skoraj anonimna, a še kako pomembna. Posvetimo se lulanju, ali uriniranju, ki mu včasih pravimo tudi mala potreba. V tej pasji vročini je treba med potovanji veliko piti, kot nam svetujejo zdravstveni delavci in kar z lahkoto storimo na Petrolovih bencinskih servisih. Nihče pa se ne posveča dejstvu, da je čez čas treba vso to tekočino tudi spraviti ven. Iz telesa, natančneje mehurja. Gre za fiziološki proces, ki je manj atraktiven kot pitje osvežilnih pijač, za organizem pa prav tako potreben. Da ne zapišemo nujen. In to je na Petrolovih bencinskih servisih mnogo težje storiti, kot se rehidrirati. Lulanje je na Petrolu problem. Poznamo dva glavna principa dostopa do Petrolovih sanitarij. Prvega v pomanjkanju strokovne terminologije imenujmo: »ključ je pri prodajalcu«. Ta je značilen predvsem za manjše in primestne servise. Za tiste, ki jim po novem grozi zaprtje. Zaradi tega, ker se v straniščih, po ustnih zagotovili črpalkarjev, dogajajo tudi nefiziološke rabote, so stranišča ali stranišče zaklenjeni. In če ste natočili gorivo ali kaj kupili, ste upravičeni do ključa. Ki ga prevzamete pri črpalkarju, po navadi je navezan na daljši, delno vlažni vrvici in ga po uporabi vrnete na mesto pri blagajni. Drugi princip, veljaven na vseh teh prečudovitih in bleščečih Petrolovih servisih ob avtocestah, pa je uporaba stranišča proti plačilu. Se pravi, da po plačilu na avtomatu stopite skozi podobno zaporo, kot jih poznajo smučarske vlečnice, ali pač kopališča in stadioni. Lahko plačate s kovanci ali Petrolovo kartico. Obstaja tudi možnost nekakšnih bonusov pri vstopnini na stranišče, če ste pred tem kaj kupili, ampak je sistem zapleten in nikomur se s tem ne da ukvarjati. Če povzamemo; Petrol vam ne računa le za nalivanje, temveč tudi za izlivanje. Kar je enkraten primer krvosesnega, ali pač sodobnega urino kapitalizma. Zgodovina kapitalizma in stranišč na bencinskih črpalkah je pisana in starožitna in ko smo civilizacijsko presegli gospe, ki so čistile za vami ter poslušale trkanje kovancev ob krožniček, smo uvedli avtomatiziran in davčno mnogo bolj transparenten sistem. Vendar naša kritika ne gre samo proti izkoriščanju človeka po stranišču, kot se je dogajalo včasih; kajti tudi danes Petrolova stranišča nenazadnje še vedno nekdo čisti. V maniri radikalne levice se vprašajmo: »Ali za svoje stranke Petrol, ki kljub maržam pri plastenki vode računa dvojno ali trojno ceno od nabavne, ne bi razmislil o brezplačnem lulanju?« Ali je človeško izločanje in skrb zanj za korporacijo resnično takšen strošek, da nam tega ne bi zmogla častiti? Ker, če pogledamo bolj socialne in družbeno odgovorne pravne subjekte, je uriniranje v večini slovenskih gospodarskih družb brezplačno. In če lahko greš zastonj na stranišče v gledališčih, ki so mnogo bolj siromašna od trgovcev z nafto, ob tem pa bodo zdaj ostala še brez Petrolovih sponzorskih sredstev, potem bi si lahko zaposleno čistilko, ki jo plačujejo iz prodaje bencina, ne pa iz pol evra straniščnine, privoščili tudi na Petrolu. Ali pa nam, glede na to, da so tretjinsko v državni lasti, priznali triintridesetodstotni popust na malo potrebo. Pa še nekaj na pol preverjenega nam je prišlo na uho. V času, ko so Petrolovi managerji (beri kot piše) jockali na tiskovni konferenci, kakšna strahovita muka je prodajati bencin v Sloveniji, so imeli vsi zaposleni pod skakalnicami v Planici velik piknik, ali team bulding, ali pač zabavo, ob 80-letnici ustanovitve podjetja. Zaposlenih na Petrolu je skoraj šest tisoč, na brezplačni žur pa jih ni prišla niti polovica. Mogoče pa bi se Petrolovi direktorji najprej posvetili odnosom v kolektivu, nato straniščem, šele zatem pa maržam.

Piše Silvija Žnidar, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Svetlano Slapšak obče bralstvo pozna kot vsestransko ustvarjalko, v prvi vrsti morda najprej kot neutrudno preučevalko antike, ki jo raziskuje s pomočjo različnih ved, kot so antropologija, zgodovina in literarne vede. Na to temo je objavila številne znanstveno podkovane knjige, med drugim Antično miturgijo, obširno in izvirno študijo grško-rimskih mitov, poglobljeno pa se je lotila tudi manj izpostavljenih topik oziroma fenomenov znotraj antike, o čemer pričata denimo publikaciji Zelje in spolnost ter Volna in telo. Svoje pero pa avtorica že dlje časa preizkuša tudi v literarnih vodah, njena zadnja romana imata naslov Kje smo? in Šola za delikatne ljubimce. Dela, ki jih piše, se ne ponašajo zgolj z znanstveno podkovanostjo na eni strani in izdelano pisavo na drugi, pač pa nosijo v sebi tudi izostren socialni čut, posebno humanistično težnjo po izpostavljanju in razgaljanju represivnih sistemov in njihovih odvodov v zgodovini. V obsežnem delu Hetera in filozof: Iz zgodovinske antropologije svobodnega para je piska skozi feministično študiozno prizmo po vzoru Simone de Beauvoir dregnila v samo osrčje antične patriarhalne strukture, za katero lahko trdimo, da se je ohranila vse do danes, in sicer dekonstruira zakonsko heteroseksualno zvezo oziroma družino. Pri tem jo, kot lahko razberemo iz poimenovanja raziskave, zanimajo odkloni od le-te, torej svobodnejše prakse ljubezni. Osrednja lika tega diskurza ali zgodbe sta hetera, izobražena kurtizana in filozof, ki se znajdeta na specifičnem mestu v družbi, kot zapiše Slapšak, »blizu roba družbe, ona po nuji, on po izbiri«. Tej dvojici je skupna mobilnost na »trgu dela«, saj mora tako kot kurtizana tudi kakšen filozof že v 5. stoletju pred našim štetjem, se pravi že v času atenske demokracije, ponujati svoje intelektualne zmožnosti v zameno za plačilo. Avtorica nam takšno zvezo oziroma potencial le-te demonstrira kot subverzivno gesto, ki rahlja rigiden in nasilen družbeni red, saj se ta odnos ne osredotoča na reprodukcijo in ohranjanje normativnih, tradicionalnih vrednot, ampak naj bi temeljil na tovarištvu, solidarnosti in zavezništvu, recipročnem in fluidnem prepletu dveh intelektov, pri čemer naj bi v tem odnosu do večje svobode prišla tudi ženska. Namreč: »Grška družbena ureditev, še zlasti demokratična v Atenah, je temeljila na popolni izključenosti žensk iz javnega in političnega življenja«. Morda bo bralstvo nekoliko presenečeno, ker bo izvedelo relativno malo o dejansko obstoječih parih hetere in filozofa, in tudi nastanek svobodnejše zveze ni podrobno predstavljen ali analiziran. Temu se seveda ne gre čuditi, primarni pisni viri o takšnih razmerjih so zelo skromni. A avtorica študije razprostira širšo antropološko-zgodovinsko sliko vsakdanjika »starodobnikov«, v katero vključuje tudi precizno in kritično branje mitov, filozofskih besedil, umetniških del in seveda antičnega leposlovja, pri čemer kreativno in imaginativno razmišlja oziroma sklepa o možnih dejanskostih para, o njunih položajih od atenske demokracije prek helenizma do krščanstva, o spremembah, ki jih je vnesla redefinicija ljubezenskega odnosa. Eden izmed najbolj vznemirljivih primerov v knjigi je zveza med Apsazijo in Periklom, ki ga sicer poznamo bolj kot državnika. Hetera in filozof je delo izredne eruditske širine, ki po eni strani razgalja patriarhalne vzorce atenske oziroma starogrške kulture, izpostavlja konzervativnost mislecev, kot je Aristotel, ki je verjel, da so ženske nižja bitja, preučuje mite, ki so polni brutalnega nasilja do žensk, in so kot taki vplivali tudi na javni diskurz in strukturiranje spolnih vlog, po drugi strani pa se fokusira na zgodbe o ženskah, ki so si izborile drobtinice svobode oziroma vsaj možnost individualnega akterstva, izpostavlja filozofe in pisce, ki so bili, kot Platon in Aristofan, ženskam bolj naklonjeni, ter opozarja na pestrost mitologije, ki je vsebovala seveda tudi like iznajdljivih, premetenih, samosvojih žensk. Učili so nas, da so mitologije načini, kako so si ljudje razlagali svet. A kot poudarja Svetlana Slapšak, je »snovanje mitoloških zgodb imelo včasih zelo preproste ideološke cilje, denimo da prikrije in minimalizira dejanske dogodke in odnose«. Tudi mitologija je tako lahko služila kot sredstvo za izvajanje represije, upravičevanje arbitrarnih norm, a kot vsaka zgodba ima tudi mit drugo, kreativnejšo, subverzivnejšo plat. Avtorica nas z veščo in dinamično pisavo, ki presega suhoparen znanstveni diskurz, potegne v živahen, kontrasten antični svet, pri čemer ob stvareh, ki jih nekako že poznamo iz zgodovine, spoznamo kup zabavnih dejstev iz vsakdanjika določenih skupin in posameznikov, z zanimanjem spremljamo njihove rituale in tako dalje. Tako izvemo, da si po pričeski lahko ne le prepoznal filozofa, ampak tudi ugotovil, kateri šoli pripada, ali da je obstajalo več vrst prostitutk, med katerimi so bile hetere najbolj »prestižne«, namenjene pretežno aristokraciji in »užitkom«, pornai pa so bile za »navadne smrtnike« in za zadovoljevanje »potreb«. Morda presenetljiv, a relevanten je tudi podatek, da je bila ginekološka vednost v antiki že precej napredna, zatrlo pa jo je nato krščanstvo, ki je demoniziralo žensko telo. Za literarne sladokusce bo še posebej dragocen pretežno zadnji del knjige, ki se loteva raziskovanja heter kot žanra. Med drugim razčlenjuje antični ljubezenski roman, ki je dlje časa veljal za ženski roman, nekaj literarno »manjvrednega«. Vendar pa, kot pronicljivo pokaže Svetlana Slapšak, je vseboval pomembne nastavke za razumevanje novega koncepta ljubezni. Lahko bi rekli, da avtorica knjigo Hetera in filozof zaključi z najbolj intrigantno in inovativno vsebino. Seveda je celotna knjiga polna fascinantne vednosti in razmišljanj, morda se le kdaj za kratek čas izgubimo zaradi tematskih digresij oziroma preskokov, kjer avtorica eno linijo »pripovedi« prekine z drugo. Celostno doživetje knjige je posebno, saj se nenehno prepletajo niti zgodovinskih pričevanj, mitologije in literature, a vsekakor to ni moteče. Kvečjemu pokaže na pestrost nekega obdobja, na zgodbenost in plastovitost zgodovine same.

Animacijski studio Pixar ima bogato tradicijo, saj so začeli kot grafični oddelek Lucasfilma, studia, ki je ustvaril Vojno zvezd, potem pa so kot samostojno podjetje v lasti in pod vodstvom ustanovitelja Appla Steva Jobsa postali pionirji digitalne animacije. Toda čeprav je njihov prvi celovečerni film Svet igrač napravil vtis zaradi uporabljenih tehnik in tehnologij, mu je uspeh pri gledalcih prinesla izjemna zgodba. V zadnjih treh desetletjih so to dokazali z vsakim filmom posebej, in čeprav nadaljevanja, kot so Avtomobili 3 in Pošasti z univerze, niso bila nujno potrebna, v svoji zgodovini še niso posneli slabega filma. Njihov najnovejši film Elio je zgodba o 11-letniku, ki po smrti staršev pristane v rejništvu svoje tete Olge. Ta je zaposlena v vojaški bazi, kjer skrbi za nadzor satelitov v orbiti, čeprav je nekoč hotela postati astronavtka. Elio se počuti tako zelo odrinjenega in osamljenega, da si želi, da bi ga odpeljali vesoljci. In ker je film kljub premlevanju travm vseeno prikupna animacija, se natanko to tudi zgodi. Še več, pangalaktično združenje miroljubnih in prijaznih vesoljskih ras misli, da je Elio voditelj Zemlje, ter mu zato ponudi ambasadorski položaj in mesto enakega med njimi. Toda preden bi se to lahko uresničilo, združenje napade divji agresor in v upanju na rešitev se Elio ponudi za pogajalca. Že iz tega opisa filmske zgodbe se čuti duh pustolovščine in divje domišljije pisanega vesolja, vendar so jedro filma Elieva čustvena travma zaradi izgube staršev ter težave, ki jih ima pri vzpostavljanju pristnih in iskrenih odnosov z drugimi. Kljub vesoljski vsebini in privlačni animaciji ima Elio precej vzporednic z evropsko produkcijo, recimo večkrat nagrajenim švicarskim filmom Bučko, ki je bil v prejšnjem desetletju celo nominiran za oskarja. Cilj Bučka je bila uporaba animacije kot izraznega sredstva za pripoved realistične zgodbe o sirotah, Elio pa animacijo uporabi za prikaz fantastične in neverjetne zgodbe. Vendar so v njej vseeno razkrita resnična čustva, ki jih marsikateri otrok goji do svojih tako ali drugače odsotnih staršev. Kljub Pixarjevemu klasično izpiljenemu pripovedništvu film v zadnjem delu nekoliko izgubi tempo in smisel zgodbe, potem ko nekoliko nerodno vsili še en akcijski prizor. Ta je očitno potreben, da poudari, kako zelo smo ljudje na Zemlji zmožni sodelovanja in skrbi drug za drugega, vendar to brez prave podlage v predhodnem delu filma učinkuje nekoliko plehko. Toda ob vse nižjih standardih ameriške produkcije otroških in mladinskih filmov, ki smo jim priča zadnja leta, je Elio vseeno kakovosten filmski izdelek in prijetna filmska izkušnja za vso družino. Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije. Zapiski: Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče. Šola Joga neizmerne sreče in zdravja  Sundari tempelj Atman joga federacija Mednarodna spletna stran žrtev Atman cult alert  Podkast The Bad Guru (BBC) Poglavja: 00:00:29 Britanski podkast The Bad Guru (BBC) 00:01:30 Kdo je Gregorian Bivolaru 00:05:21 Pričanja nekdanjih članov Joge neizmerne sreče in zdravja 00:15:27 Odgovor policijske uprave Ljubljana 00:16:00 Odzivi in dopisovanje s šolo Joga neizmerne sreče in zdravja 00:22:19 Masažni center Sundari tempelj 00:26:56 novinarka in producentka podkasta na BBC Cat McShane 00:28:38 Pogovor z Ireno Pan, preučevalko kultov pri nas

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.

Minuli konec tedna je bil na Hrvaškem v znamenju drugega kroga lokalnih volitev, ki so prinesle župane treh največjih mest. Slovenija in Hrvaška sta nekoč dan državnosti obeleževali 25. junija, Hrvaška se je potem odločila, da bo dan državnosti zaznamovala 30. maja, ko je bil sestavljen prvi večstrankarski hrvaški sabor. Vendar vsi tega praznika ne priznavajo in ne slavijo. Poletna sezona je pred vrati. Hrvaška vlada je letos posvarila turistične delavce, naj bodo previdni pri oblikovanju cen. So opozorila padla na plodna tla?

Zabavna pravljica pripoveduje o fantu, ki ni bil preveč bister. In prav zato so vsi, ki jih je srečal, izkoristili njegovo preprostost. Vendar je k sreči ostal preprost in ostal zadovoljen in srečen. Vir: Pripovedke o materah in sinovih, Josephine Evetts-Secker, prevedla in priredila Andreja Blažič Klemenc, Učila, Tržič 1999, bere Nataša HolyVir sličic: Artistly 4 , montaža Nataša Holy

Ajda Rooss je selektorica tekmovalnega programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje. Celoletno slovensko gledališko bero si je ogledovala brez vnaprejšnjega koncepta, odprto, z vsem znanjem, izkušnjami in intuicijo. Slovenska in mednarodna strokovna javnost in občinstvo jo predvsem poznajo po njeni predanosti lutkarstvu, ki mu je posvetila skoraj ves čas svoje kariere. Vendar je tudi igralka, dramaturginja, režiserka in publicistka, kar je vodilo ne le njen izbor, temveč tudi razmislek o slovenski gledališki krajini.

Sv. Frančišek Asiški še ni poznal v celoti molitve Zdrava Marija, kakor jo molimo danes, saj je dokončno prešla v rimsko liturgijo v 16. stol. Vendar pa ima Marija v Frančiškovi molitvi posebno mesto. Da se je Frančišek rad zatekal k Mariji, vidimo v njegovih spisih. Ohranjeni sta dve molitvi, ki kažeta na Frančiškovo pobožnost do Božje Matere. O njima nam je spregovorila šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja Martina Štemberger.

Sogovornica v tokratni oddaji, Ivana Hauser, je prav v ponedeljek praznovala lep življenjski jubilej: 80 let! Še sama se čudi, pravi, saj ima še kup načrtov in idej. A življenje ima svojo pot in veliko zavojev je prehodila tudi sama. V nekem obdobju se je odločila, da bo to pot razkrila tudi drugim, lotila se je pisanja; k temu jo je nagnila predvsem bolezen njenega zdaj pokojnega moža. Želela je opisati izkušnjo družine, v katero zareže Alzheimerjeva bolezen. Vendar pa so se ob tem odpirale številne zgodbe njenega življenja in tako je pred časom izšla knjiga z naslovom Tri dediščine in astrodvojčka. V Radljah ob Dravi je Ivano Hauser obiskala Lucija Fatur. Gospa Ivana je pogovor začela z odlomkom iz knjige.

Slovenci Grčijo dobro poznamo in imamo radi, takoj za Hrvaško je naša druga najbolj priljubljena počitniška destinacija. Vendar običajno obiščemo katerega od številnih grških otokov, morda še Atene, Solun in Peloponez. Bolj vzhodno, proti polotoku Halkídika, zanese predvsem poznavalce in tiste, ki znajo ceniti manj oblegane, a prav tako zelo lepe plaže in vedno zeleno naravo. Vzhodna Halkídika je raj za ljubitelje pohodništva in zgodovine, tu je bil rojen veliki mislec Aristotel, mnoge privabijo tudi skrivnostni samostani na polotoku Mount Athos. Zadnjih 15 let pa v tem času na Vzhodno Halkidiko vabi tudi kulinarični festival Kouzina. Pretekli konec tedna so program festivala namenili medu in ob svetovnem dnevu čebel jih je skupaj s slovenskimi čebelarji obiskala Andreja Čokl.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Nekaterim delom se vidi, da so nastala iz nuje, kot potreba po razgaljenju nekega subjekta ali stanja, prek njunega odnosa pa morda tudi kot potreba po razkrinkanju sistema. Obračun je ne nazadnje aktivna oblika soočenja z nasprotnikom, sestavljanje bilance pozitivnih in negativnih izidov, napovedovanje reza, ki bo, vsaj glede na izbiro besede, brutalen in dokončen, in bo prinesel nepovratne spremembe. Po obračunu vrnitev v status quo namreč ni več mogoča; obračun je radikalna gesta, pri kateri gre, vsaj teoretično, za preživetje. Soočenje potrebuje na drugi strani nekoga ali nekaj, kar presega pasivnost zrcalne funkcije. Rečeno z žargonom z nekega drugega področja: soočenje terja aktivno participacijo nasprotnega pola. Terja »Drugega/drugega« z veliko ali malo začetnico. Obračun, romaneskni prvenec pesnice Kaje Teržan, v tem smislu zastavlja drugačno vprašanje: ali je sploh mogoče razgaliti lastno ranljivost, izvesti radikalen, brezkompromisen in dokončen obračun s samim seboj? Roman Obračun ima svojo simbolno raven, ki se, tako kot Božanska komedija, razdeli na tri dele, od pekla proti nebesom. V romanu pa se sprehodijo od Močvirja skozi Hišo vse do zaključnega Samohoda. Kot Dante ima tudi pripovedovalka svojega vodnika in vodnico. Prvi je Krap, z japonskim imenom Koi, kar tudi sicer pomeni »krap«, in simbolizira odpornost, vztrajnost, željo po preživetju. V romanu predstavlja bolj kot ne materializacijo pripovedovalkinega notranjega glasu in ji zato sporoča točno tisto, kar sama v sebi že itak ve, čeprav se mora pretvarjati, da to sliši od nekoga zunanjega. Ko se v zadnjem delu romana znova srečata, ima krap človeško podobo in tudi sicer postane od pripovedovalke ločena, mestoma hostilna entiteta. V vmesnem prostoru, v Hiši, pripovedovalka sreča Karin, za katero se v zaključku izkaže, da je le druga skrajnost istosti. Skozi vse tri dele pa se ponavlja element vode, najprej kot močvirje, nato kot jezero, ki je neredko zaledenelo. V zadnjem delu je prostor dogajanja klet, vendar se motiv vode prenese na drugo raven besedila, na način ubesedovanja, ki v nasprotju s prej fragmentirano narativo postane tekoč in deroč oziroma kot je omenjeno v romanu: potok in reka. Voda je nasploh pogost motiv poezije Kaje Teržan; že njen pesniški prvenec je bil naslovljen Delta. V Obračunu je najti elemente pesmi Razgled nad jezerom iz nagrajene zbirke Krog, kot bi bil roman odgovor na tisti del, v katerem pravu pravi: »Skoraj, da me ni. Razgled sem; imam zunajtelesno izkušnjo jezera.« V nasprotju s tem namreč pripovedovalka Obračuna še kako je. Njena prisotnost obvladuje vse pripovedne plasti, do te mere, da občutje včasih postane klavstrofobično. Čeprav se zdi, da je vse v romanu usmerjeno k pripovedovalkini introspekciji, k postopnemu udejanjenju njene notranje preobrazbe, se ta ne zgodi zares, vsaj ne v tisti dokončni meri, ki bi jo od obračuna kot radikalne geste pričakovali. Ker se pripovedovalka ves čas sooča le sama s seboj, pa čeprav v različnih preoblikah, umanjka nasprotni pol, ki bi presegel stopnjo zrcaljenja, torej protipol, ki bi v roman vnesel napetost Drugosti. Obračun je usmerjen navzven in teče enosmerno: pripovedovalkin resnični nasprotnik je zunanji svet. Ta je večinoma prikazan kot odklonilen in sovražen, kar je razumljivo, saj je filtriran skozi optiko pripovedovalke. Zunanjost nima opornih točk, ki bi perspektivo premerile, jo, vsaj začasno, spreobrnile ali vsaj pretresle, tako da ostaja pogled nanj pretežno enoznačen. Edini zavezniki tega odtujenega sveta so otroci, ki so si sposobni ustvarili lasten svet z lastnimi pravili. Pripovedovalka jim skuša v tem slediti, prevzeti njihov pogled: od tod čarobni govoreči krap, od tod cele pasaže iz sanj in poetične podobe, ki jih nato raztrga krutost resničnosti. Pa vendar je v drži pripovedovalke nekaj, česar otroški pogled še nima, vsaj ne na tak način, in česar se sama pravzaprav dobro zaveda: zagrenjenosti, ki je nekje opisana kot »črn mehkužec ... bežno podoben ogromnemu sluzastemu polžu z velikansko glavo«. Pripovedovalka sicer sklene, da se bo stvora znebila, kar tudi stori; pa vendar do konca romana ostaja občutek, da ni zares izginil. Obračun Kaje Teržan bi lahko brali kot izpoved senzibilne subjektke, ki ne najde načina, kako se izraziti v svetu, ki deluje popolnoma drugače kot ona sama. Vendar pripovedovalka, namesto da bi problematizirala lastno tujost, ostaja trdno zasidrana v svojo pozicijo, od katere ne odstopa, in zato tudi sprememba ni mogoča. Roman se tako ujame v zanko avtoreferencialnosti, v smislu, da se nenehno obrača vase in v notranji svet pripovedovalke, ki se vedno znova sooča le sam s seboj. Tega postopka se v celoti zaveda in ga tudi nagovarja, vendar ga ne zmore preseči, zaradi česar ustvarja občutek nezmožnosti, da bi kroženju ubežala. Tu ni ne dvoumnosti ne ambivalence, ironija, o kateri berem na zavihku, pa ne pride do izraza, ker se izgubi v dobesednosti. Mogoče je bistvo Obračuna to, da roman sam vzpostavi Drugost v odnosu do bralstva. Čeprav lahko občudujem to držo, ideja tu presega izvedbo.

Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju v ponovitvi oddaje s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. (Oddaja je bila premierno predvajana 11. 03. 2024, vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).

Horacij je verjetno eden izmed najbolj poznanih rimskih pesnikov – živel in deloval je v 1. stol. pr. Kr., v zgodovino pa se ni zapisal samo zaradi svojega obsežnega pesniškega ustvarjanja, pač pa tudi zaradi dragocenih misli, ki jih je prelil v verze. Pesnik je namreč zelo rad razglabljal o splošnih etičnih vprašanjih, ki si jih še dandanes zastavljamo. Tako ga npr. v pesmi št. 9 pogled na zasneženo goro in zimsko pokrajino spodbudi k razmisleku o minevanju časa in kratkosti lastnega življenja. Vendar pesnik ob tem ne začuti žalosti in obupa, ravno nasprotno: v drugi kitici namreč svojega prijatelja pozove, naj naloži drv na ogenj in s tem prežene misel na mraz, hkrati pa naj si z vinom, ki je močan simbol uživanja, razbremeni skrbi. Ker namreč usoda ni v njegovih rokah, ampak z našimi življenji upravljajo višje sile, nima smisla, da bi dneve prebili zaskrbljeni. Ali kot zapiše pesnik sam: Bogovom prepusti vse druge skrbi, na njihov migljaj tudi burja obstane, zmiri se cipresa, ves gaj onemi, na starem jesénu več list se ne gane. Ne vprašaj za jutri! V dobiček si štej vsak dan, ki naklonijo višje ga sile! Uživaj na plesu, v ljubezni se grej, dokler se kri vroča pretaka skoz žile! Za Horacija je torej vsak dan, ki ga imamo, darilo bogov in bi ga morali zato kar najbolj izkoristiti. Kratkost in nepredvidljivost naših življenj zanj nista vir nesreče, pesimizma in obupa, pač pa ravno ta kratkost osmišlja vsa naša dejanja in nam daje zagon, da živimo polno življenje in se toliko bolj veselimo uspehov in srečnih doživetij. Podobno tudi v pesmi št. 11, ki je ena izmed najbolj znanih Horacijevih pesmi, nagovarja dekle, naj nikar ne poizveduje o prihodnosti, ki je izven našega dosega. Raje naj mirno pretrpi, karkoli ji je že namenjeno, kajti morda bo že z letošnjo zimo njenega življenja konec. Pesnik zato pesem znova konča s pozivom k uživanju današnjega trenutka, ki nam je edini z gotovostjo dan – takole je zapisal: Ne bodi muhasta in vina si nalij! Boljša je kratka slast kot up na dolge dni. Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman! Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!

Daleč stran, sredi širnega oceana bil nekoč zelen otok, kjer je živela najlepša princesa na svetu, ime ji je bilo Miranda. Bila je kraljica otoka. Nihče ni vedel, kdo so njeni starši, niti kako je prišla tja. Vendar ni bila sama; dvanajst prelepih deklet, njene dvorne dame so odraščale z njo na otoku. In kaj se je lepi Mirandi zgodilo, izveš v tej poljski pravljici . Še morda neznana beseda: Buzdovan je lesen ali kovinski kij. Vir: Polish Fairy Tales, The Project Gutenberg eBook, A. J. Gliński, prevedla Maude Ashurst Biggs, NEW YORK, John Lane company 1920, Datum izdaje: 8. julij 2011, Nazadnje posodobljeno: 7. januar 2021, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Tudi vile imajo otroke in kadar se odpravijo po opravkih ali na vilinsko rajanje, jih morajo uspavati. Pa kaj, ko vilinski dojenčki tudi ne marajo spati takrat ko bi to želele njihove mame. In rešitev so bili čudoviti tulipani v majhnem vrtu. Vendar, nič ni trajno in tudi zibelk za vilinske dojenčke ni več. Ostal pa je spomin. Vir: Pastirica drobtinica, izbor ljudskih pravljic, izbrala Kristina Brenkova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1965, bere Nataša Holy

Akne so ena najpogostejših bolezni kože, predvsem pri mladostnikih, pa tudi v odrasli dobi niso redke. Marsikdo misli, da se ne da pomagati in da bodo z leti težave minile. Vendar je dermatološko zdravljenje danes zelo učinkovito in lahko odpravi prenekatero stisko posameznika. V četrtkovem svetovalnem servisu bo na vaša vprašanja odgovarjal Borut Žgavec. dr. med., specialist dermatovenerolog. Pokličite ali nam pišite.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo.

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela? Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč. Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca … Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami. Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj. Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž! Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico. Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno. Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja. A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti. Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo. Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa. Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic. Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza. Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno. Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.

Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.

V sodobni digitalizirani družbi je druženje v spletnih prostorih prek različnih zaslonskih tehnologij del vsakdanjega življenja. Vendar nove aplikacije in naprave ne omogočajo le druženja z ljudmi iz fizičnega sveta, temveč tudi druženje z vplivnicami in vplivneži, znanimi iz sveta športa, zabave in politike, pa tudi s klepetalnimi roboti, ki jih poganja generativna umetna inteligenca. Kakšna je reprezentacija prijateljstva na družbenih medijih? Kako podatkovna ekonomija vpliva na te najtesnejše in najgloblje stike? Ali se v globoko polariziranem in radikaliziranem svetu krhajo pristni medosebni odnosi? Kje je torej danes še mesto za pravo prijateljstvo?O tem se je Urška Henigman pogovarjala s sogovornicami, ki so to tematiko predstavile vsaka s svojega zornega kota. Raziskovalka Katja Koren Ošljak s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je govorila o rezultatih raziskav Medijski repertoarji mladih in Digitalna zrelost mladih, pomen in vlogo prijateljstva pri vplivnicah in vplivnežih je razložila komunikatorka znanosti s Fakultete za računalništvo Univerze v Ljubljani Tinca Lukan, zgodovinarka dr. Manca G. Renko je predstavila reprezentacije prijateljstva v korespondencah, ki jih je našla v zgodovinskih arhivih, red. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani nam je pojasnila, kakšno vlogo igra prijateljstvo v različnih življenjskih obdobjih in ali lahko sega prek meja družbenih razredov, psihologinja izr. prof. dr. Ana Kozina s Pedagoškega inštituta pa je izpostavila, da se otroci in mladi sočutja, empatije in prijateljstva učijo tudi prek odnosa, ki ga z njimi vzpostavi in ohranja učiteljica ali učitelj. Eternal you - Nesmrtni ti

Kajenje sprošča, pomirja. S tem bi se strinjal skoraj vsak četrti prebivalec Slovenije. Vendar ta nemir, ki ga čuti kadilec in ga pomiri s cigareto, povzroča prav padec nikotina v telesu. Kajenje torej pomirja tisto, kar povzroča. Morda je to zato ena najtežjih oblik zasvojenosti. Gostja: mag. Jožica Mesarič, prof. zdr. vzg., vodja Centra za krepitev zdravja v enoti Moste - Polje Zdravstvenega doma Ljubljana.

Novi zakon o medijih, ki ga je vlada že poslala v Državni zbor, potrebujemo in z njim že močno zamujamo, poudarjajo na Društvu novinarjev Slovenije. Vendar ob tem opozarjajo, da bo po predlogu financiranje prek shem pomoči medijem še vedno odvisno od vsake nove vlade. Ostali poudarki oddaje: - Vlado v novem letu ob reformah čakajo tudi kadrovska vprašanja. - Slovaška z grožnjami Ukrajini zaradi ustavitve dobave ruskega plina. - Šolske počitnice se iztekajo, nekateri so zimsko veselje našli tudi na Rogli.

V ponedeljek pa začnem zares! Takoj po novem letu bo pravi čas! Vam zveni znano? Marsikaj in marsikdaj si obljubimo in čakamo na tisti pravi dan za začetek. Novo leto se zdi primerna prelomnica. Vendar pa raziskave kažejo, da kar 80 odstotkov ljudi svoje novoletne zaobljube prekrši že do 1. februarja, uspešnih pri doseganju svojih ciljev pa je le osem odstotkov. Zakaj nam je težko vztrajati? Se da do cilja priti po lažji poti? O tem bomo govorili v zadnjem svetovalnem servisu v tem letu, svetovala pa nam bo univerzitetna diplomirana psihologinja Eva Kovač. Pokličite ali nam pišite.

Človeška reprodukcija je v zahodnem svetu že dolgo ločena od seksualnosti. Pred 100 leti so bili na voljo prvi kondomi, Sava Kranj je v 50. letih 20. stoletja začela izdelovati diafragmo, tovarna Lek pa nekoliko pozneje spermicidno pasto, pred 60. leti pa so bile v Sloveniji na voljo prve kontracepcijske tabletke. Ženske so s kontracepcijo dobile zanesljivo in učinkovito metodo za nadzor nad svojim telesom. Vendar kontracepcija ni bila vzrok za spremembe na področju družinskega življenja, te so se zgodile že prej, saj so se ljudje že pred prihodom tabletke odločali za manj otrok. Družbenim spremembam torej sledi razvoj znanosti, temu pa zakonodaja. Leta 1974 je SFRJ v ustavo zapisala pravico o svobodnem odločanju o rojstvih otrok, kar ne vključuje le kontracepcije in abortusa temveč z razvojem biomedicine tudi pomoč pri zanositvi in zdravljenje neplodnosti. Leta 1983 je Ginekološka klinika v Ljubljani med prvimi na svetu uspešno opravila zunajtelesno oploditev in leta 1984 sta se rodili dvojčici. Reproduktivne pravice so temelj za doseganje enakosti spolov, zato bomo o njih govorili v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.