Podcasts about Vendar

Na 900 metrih nadmorske višine, na Mrzlem Vrhu nad Idrijo, stoji kmetija, ki jo mnogi zaradi odmaknjene lege povezujejo s predstavo o »koncu sveta«. Vendar prav tukaj nastaja zgodba o razvoju, podjetnosti in vztrajnosti. Gašper Kosmač je kmetijo prevzel pred desetimi leti kot mladi prevzemnik in jo skupaj s starši ter bratom razvija v sodobno govedorejsko kmetijo s pasmo angus. Kako danes poteka življenje in delo na strmih pobočjih, s kakšnimi birokratskimi in gospodarskimi izzivi se soočajo slovenski kmetje ter ali je mogoče od kmetijstva tudi živeti? Kmetijo je obiskal Marko Rozman. Vsebina je del projekta Dostopnost za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Darja Pergovnik: "Plečnikov opus v Ljubljani je velik in raznolik, podrobno je obravnavan v številnih knjigah, strokovnih besedil in na razstavah. Vendar pa je med objavami manj podrobnih analiz njegovega urejanja odprtega prostora, čeprav je bilo prav to eno ključnih poglavij Plečnikovega dela. To potrjuje tudi uvrstitev nekaterih njegovih del na Unescov seznam." Darja Pergovnik je krajinska arhitektka, konzervatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

V Sloveniji se že četrt stoletja aktivno ukvarjamo z alkoholno politiko, to je od sprejetja zakona o omejevanju alkoholnih pijač. Vendar se zdi, da smo v družbi do prekomernega pitja še vedno zelo tolerantni in da so tudi težave zaradi škodljivega pitja prepogosto zanikane. Zato smo, kjer smo; na samem svetovnem vrhu po porabi čistega alkohola na prebivalca, da je smrtnost povezana z alkoholom med najvišjimi v Evropi, da so zdravstveni in vse splošni stroški zelo visoki. V tokratnem Studiu ob 17ih o tem, kje so še možnosti za bolj učinkovite ukrepe na področju zmanjševanja posledic zlorabe alkohola med mladimi in odraslimi. Gostje: Maja Roškar, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Mirjana Radovanović, Psihiatrična klinika Ljubljana; Katarina Rebernak, Center za krepitev zdravja Zdravstvenega doma Vrhnika Matej Košir, Inštitut za raziskave in razvoj »Utrip«.

Evropska unija je v preteklih letih sprejela več zakonov, ki naj bi ščitili uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami tehnoloških gigantov. Vendar v Bruslju pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilile. Kaj se dogaja? To v tokratnem Intervjuju razlaga Bram Vranken iz organizacije Corporate Europe Observatory, kjer nadzorujejo, preiskujejo in razkrivajo lobiranje.

Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju. Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami spletnih gigantov. Vendar v Bruslju trenutno pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilili. Zakaj zdaj te spremembe? Pomembno vlogo pri rahljanju regulacije igra lobiranje, ki ga preiskujejo v organizaciji Corporate Europe Observatory. Pogosto se ukvarja s problematično industrijo, kjer gre za jasen konflikt med interesi javnosti in poslovnim modelom posamezne industrije. Za to uporabljajo javno dostopne informacije, pa tudi metode, ki jih uporablja preiskovalno novinarstvo, kot so dostop do informacij javnega značaja ali intervjuji. Bram Vranken, ki preiskuje, kako tehnološki velikani lobirajo, koliko denarja porabljajo za te namene, koliko tehnoloških lobistov sploh je v Bruslju, se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je v Hiši EU v organizaciji Inštituta Danes je nov dan predaval o vplivu korporacij na evropsko politiko, lobiranju ter transparentnosti odločanja v institucijah Evropske unije. Pred predavanjem se je v radijskem studiu z njim pogovarjala Urška Henigman.  

Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Tamara Štajner je violistka in pisateljica, ki že od svojega devetnajstega leta prebiva na Dunaju. V nemščini je leta 2022 objavila pesniško zbirko, leto zatem pa svoj prvi roman Goseničji kožuh (Raupenfell) in ga je sedaj sama prevedla še v materni jezik. Za svoja literarna dela je prejela že več pomembnih nagrad, med drugim nagrado Kelag na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je razdeljen na štiri dele, v njem sledimo glasovom treh glavnih protagonistk, Jagode, Irine in Olívie. Jagoda je Hrvatica z Lošinja, ki je na Dunaj prišla, da bi se izšolala za kozmetičarko in tam našla delo. Tudi Irino in Olívio je tja vodila poklicna pot – obe sta glasbenici. Violončelistka Irina je odraščala v Franciji z očetom Francozom in mamo Romunko, pianistka Olívia pa v Sloveniji, kjer je živela samo z mamo, medtem ko je njen oče, Portugalec, bival v Portu. Njihove korenine tako segajo na različne konce Evrope in tudi njihove zgodbe se stikajo le bežno. Irina in Olívia sta po študiju izgubili stike, njuna skupna točka postane Jagoda, saj obe obiskujeta kozmetični salon, v katerem dela. Njihove pripovedi se odvijajo vzporedno, vsaka od njih spregovori neposredno in nam po malem odkriva drobce preteklosti, ki so vodili do situacije, v kateri se je znašla. In ta situacija je vsem trem skupna – to je nepričakovana nosečnost – a brez upanja na srečno družinsko življenje. Postavljene so pred dvome in odločitve, z vsem tem pa se sooča vsaka zase, vsaka na svoj način. Jagoda pobegne pred nasilnim možem, zaživi na svojem in sanja, da bi odprla svoj kozmetični salon, a ob tem rada pregloboko pogleda v kozarec. Irino bremeni družinska preteklost, njena mama in oče sta namreč imela burno razmerje, zaradi česar je oče nazadnje pristal v psihiatrični bolnišnici. Tudi sama je v ljubezni razočarana in strtega srca se odpravi na dopust v Porto, kjer se po spletu okoliščin spusti v afero s starejšim moškim. Ko se vrne na Dunaj in ga želi priklicati, se ji ne javlja, zapleta pa se tudi njen odnos z Oskarjem, moškim, zaradi katerega je pravzaprav pobegnila v Porto. Olívia pa vstopi v samostan sester salezijank, saj bi se rada odmaknila od sveta, a pravzaprav ne ve, kaj si želi tam najti in koliko časa si pravzaprav želi ostati. Hrepeni po tišini, v kateri lahko najde prostor in čas za pisanje. V svojih zapisih, ki jih imenuje fragmenti, reflektira svojo preteklost, predvsem razmerje, ki ga je imela s svojim precej starejšim profesorjem Leopoldom in je trajalo celo desetletje, bilo pa je, seveda, skrivno. Medtem ko je Olívia v samostanu, Leopold v bolnišnici umira za rakom. Očitna je torej njihova radikalna samota ob soočanju s prihajajočim materinstvom. To je še dodatno poudarjeno z njihovo izkušnjo tujstva. Na Dunaju so vse tri priseljenke, brez opore bližnje družine, na katero bi se lahko zanesle. Fizična razdalja med njimi in njihovimi družinami pa simbolizira tudi pomanjkanje čustvene povezave, saj imajo vse tri protagonistke zapleteno družinsko zgodovino. Tamara Štajner spretno prepleta preteklosti vseh treh, pri čemer so Jagodin beg pred nasiljem, Irinina družinska travma in Olíviina osamitev v samostanu le ozadje za globoko psihološko študijo žensk v obdobju sprememb. Kot namiguje že naslov, je nosečnost v romanu tudi čas preobrazbe, odmetavanja stare kože in začetka nečesa novega. Vendar pa to ni nujno povezano s samim materinstvom. Gre bolj za to, da so junakinje postavljene v situacijo, ki jih avtomatsko pahne iz pasivnosti, saj jih prisili, da razmislijo o svojem življenju, o tem, kaj jih je vodilo do sem in kako bi si želele, da bi se njihova pot odvijala naprej. Čeprav se protagonistke soočajo tudi z vprašanjem, kaj pomeni biti mati, še več, kaj pomeni biti dobra mati in ali bi to zmogle, so v ospredju teme opolnomočenja, avtonomije in iskanja lastne identitete. Materinstvo je tema, na kateri se krešejo kopja, in je bilo ter še vedno je predmet ideologij, ki posegajo v telesa in življenja posameznic. Moč literature je v tem, da pogleda onkraj ideoloških poenostavitev in obsodb ter pokaže na komplekstnost posameznice in njene situacije. V zadnjem času smo lahko brali kar nekaj izvrstnih del domačih avtoric, ki na podoben način prikazujejo večplastnost izkušnje nosečnosti in materinstva: s kresnikom nagrajeni roman Pričakovanja Anje Mugerli o neplodnosti in želji po otroku, Materinska knjižica Katje Gorečan o izgubi želenega otroka, Križci, krožci Jedrt Maležič o materistvu v istospolnem razmerju, Klopotec Maje B. Kranjc o materi, ki si ne želi biti mati, pesniška zbirka Rodna doba Nine Medved o vseh protislovjih tega obdobja v ženskem življenju, če naštejemo samo nekaj primerov. Goseničji kožuh Tamare Štajner se umešča v to linijo literarnih del, ki prepletajo intimno in družbeno. Pisateljica je s tem, ko je povezala zgodbe treh likinj, še bolj izpostavila mnogoterost te specifično ženske izkušnje, hkrati pa pokazala, kako zelo osamljena je lahko. Čeprav so Jagoda, Irina in Olívia noseče hkrati, to ne stke bližine med njimi, ena drugi za to niti ne povedo. Ta molk, lahko sklepamo, je posledica vseh stigem, ki so povezane z nosečnostjo, ki je nezaželena ali se zgodi v neurejenem partnerskem razmerju ter z vprašanjem, ali otroka obdržati. Roman se razplete z zaključki nosečnosti, ki se za vsako od protagonistk odvije drugače, epilog pa nam da slutiti, da so se iz te izkušnje izvile močnejše in odločnejše, kot so bile. Edino, kar na koncu zmoti, je govor umetnice Taryn Simon o splavu, ki ga posluša Olívia, saj se s tem zaključek romana obarva nekoliko preveč didaktično. Sporočilo romana je namreč jasno že prek same zgodbe in ta dodatna eksplikacija na koncu se zdi pozorni bralki povsem odvečna. Še ena odlika romana, ki jo je vredno izpostaviti, sta slog in polifonija, ki se ustvari prek treh pripovednih glasov. Tamari Štajner je uspelo ustvariti tri avtentične, plastične in samosvoje junakinje. Še posebej izstopa Jagoda, ki govori v pogovornem jeziku, z razposajenim tonom in obilico smisla za humor. Irina in Olívia sta si bolj podobni v svoji resnosti in zadržanosti, zato so poglavja, v katerih prisluhnemo Jagodi, prava popestritev. Jagoda je lik, ki se najmanj uklanja normam in je zato na trenutke tudi nevšečna. Je tista izmed trojice, ki bi jo najlažje obsojali – veliko kadi in pije, tudi med nosečnostjo, je promiskuitetna, preklinja … pa vendar je s svojo ognjevitostjo, optimizmom in močnim karakterjem izredno simpatična junakinja, Irina in Olívia kar nekoliko zbledita v njeni senci. Hkrati pa Jagoda s svojimi negativnimi lastnostmi predstavlja tudi najbolj radikalen upor proti ideološkemu kalupu »popolne, čiste matere« in nas, bralke in bralce, najbolj odkrito sooča s predsodki in pričakovanji, ki jih gojimo kot posamezniki in kot družba. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je tako vsebinsko kot slogovno večplasten in raznolik, v njem pa beremo surovo in avtentično pripoved o ženskah v ključnem trenutku, ko se morajo soočiti s preteklostjo in odločiti o prihodnosti. Je zgodba o preobrazbi. Noseče protagonistke so kot gosenice, a metulj, ki bo prišel iz kokona, ni nujno mati z otrokom. Odločitev, pred katero so postavljene, postane katalizator za iskanje lastne avtonomije in identitete ter povod za to, da odvržejo plasti preteklih travm in tujih pričakovanj, s tem pa roman ustvarja kompleksen in empatičen pogled v žensko izkušnjo sodobnega časa.

Z gozdom in v gozdu ravnajmo spoštljivo, je osnovno pravilo gozdnega bontona. Prost dostop v gozdove je civilizacijska pridobitev, na katero smo lahko v Sloveniji zelo ponosni. Vendar je treba v gozdu upoštevati tudi nekatere omejitve, predvsem pa poskrbeti, da gozd po obisku zapustimo takega, kot je bil, ko smo vstopili vanj. Vožnja po gozdu in gozdnih poteh je eden najbolj perečih problemov, na katerega opozarjajo tako lastniki kot obiskovalci gozdov. Kako je z uporabo gozdnih površin za rekreativne namene? Kako je regulirano nabiralništvo? Ali se zavedamo, da gozdne živali potrebujejo mir in da ne smemo uničevati rastja? Gost sredinega svetovalnega servisa bo magister Andrej Breznikar z Zavoda za gozdove Slovenije. Vaša vprašanja sprejemamo tudi na spletni strani prvi.rtvslo.si.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Spregovorili smo o Parkinsonovi bolezni, ki pogosto prinaša tresenje, upočasnjeno gibanje, togost mišic in težave z ravnotežjem. Vendar to ni celotna zgodba. Medicina je v zadnjih desetletjih zelo napredovala – in prav o tem, pa tudi o izzivih, s katerimi se bolniki še soočajo, smo govorili. Naši gostji sta bili nevrologinja Nina Zupančič Križnar in diplomirana medicinska sestra ter aktivna članica društva Trepetlika Lidija Ocepek.

Gospod, razsvetli mojo temo s svojo lučjo! Gospod, razkrij svoje obličje, ko trpim osamljenost! Gospod, prikaži se, ko bom v dvomih! Vendar, Gospod, bodi svoboden v vseh teh prošnjah ...

Najnovejši film norveškega režiserja Kristofferja Borglija, Drama, na prvi pogled deluje kot romantična komedija. V filmu spremljamo mlad par, Emmo in Charlieja, ki ju upodobita hollywoodska zvezdnika Zendaya in Robert Pattinson. Emma in Charlie sta tik pred poroko, nakar njuno predzakonsko srečo pretrese temačna skrivnost iz Emmine preteklosti. Tako v njun odnos vdira vse večja negotovost, priprave na veliki dan, kot so izbira rož in testno fotografiranje, pa se zaradi vse večje napetosti spremenijo v bolečo farso. Zendaya in Pattinson se izkažeta kot dobri izbiri za preobračanje arhetipov romantičnih junakov. Oba sta prvi večji uspeh doživela s popularnimi franšizami, Zendaya s Spider-Manom, Pattinson pa s sago Somrak. S svojo slavo, glamurjem in izkušnjami sta kot nalašč za glavni vlogi v romantični uspešnici. Vendar pa življenjepis obeh igralcev polnijo tudi sodelovanja s sicer komercialnimi, a bolj umetniško usmerjenimi režiserji, kot so Luca Guadanino, Christopher Nolan, brata Safdie, Lynne Ramsay in Claire Denis. Prav ti eklektični projekti lahko gledalcem služijo kot zanesljiv namig, da Drama ne bo še en povprečen film o mladi ljubezni in prikupnih poročnih zapletih. Emma je na videz rahločutno, lepo dekle s posrečenimi nerodnostmi, Charlie pa deluje kot tipičen angleški nevrotičen romantičen junak z razmršenimi lasmi in rahlim strniščem. V uvodnih minutah režiser spretno prikaže zgodovino para ob pomoči utrinkov njunega odnosa, po katerih nas popelje Charlie, ko vadi svoj poročni govor. Tako se lahko hitro prepričamo o globini in povezanosti njunega odnosa in kemiji med igralcema. Zendaya se izkaže z morda svojim do zdaj najboljšim igralskim nastopom, saj ji večplastnost Emmine osebnosti, njeno čustveno stisko, osamljenost in konfliktne občutke uspe prikazati z rahločutno in zadržano igro. Tudi Pattinson se dobro vživi v ljubečega, a obsesivnega Charlieja, ki s svojo paranojo poskrbi za večino komičnih trenutkov v filmu. Borgli film zgradi s kratkimi prizori in hitrimi rezi, ki nas prestavljajo iz filmske sedanjosti v pretekle dogodke ali pa namišljene scenarije. Večina dejanske drame v filmu se tako zgodi v glavah osrednjih likov. V odsotnosti pripovedovalca postane nezanesljiva sama pripoved, obenem pa nas vpogled v vsiljene misli likov kot občinstvo neprestano opozarja na pristranskost njunega doživljanja. Poudarjanje subjektivnega je tudi ena največjih kakovosti filma in glavni razlog, zakaj uspe Drama v svoji melodramatičnosti in satiričnem tonu podati tudi relativno pomenljiv razmislek o odnosih. Glavna šibkost filma je, da v celoti sloni na prepričljivosti izhodiščnega zapleta oziroma na tem, da se nam bo Emmina izpoved zdela dovolj pretresljiva, da upraviči vse nadaljnje peripetije. Brez tega bi dogajanje lahko izpadlo preveč banalno, liki pa povečini hinavski in vzvišeni. Predvsem karikiranost stranskih likov film zadrži v nekoliko površinski obravnavi predsodkov in strahov, ki lahko posežejo v neki odnos. Kljub temu pa je Drama zabaven in estetsko zadovoljiv film, ki ob suvereni režiji, lepi fotografiji in odlični igri ponuja tudi zanimiv komentar na sodobne odnose ter širšo družbeno moralo in vrednote. Piše: Vanja Gajić Bere: Maja Moll

Sogovornici, uspešni študentki, športnici in umetnici sta imeli do tistega usodnega leta precej jasno začrtane izobrazbene in poklicne cilje. Vendar so smrt očeta, babice in dedka, nato pa še tri poplave, ki so močno poškodovale družinsko hišo, temeljito zamajale finančno varnost in psihično stabilnost družine. Sogovornici sta bili pred resno dilemo, ali se še naprej šolati ali pa opustiti načrte in raje finančno pomagati mami. Pomoč Zveze Anita Ogulin je bila pri tem neprecenljiva.

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti. Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine, temveč kot njen sestavni del. Njihova pripovedna strategija je bila v veliki meri pogojena s kontekstom nastajanja historiografije kot posebnega rimskega žanra, ki je šele oblikoval svoje metode, cilje in meje. V tem okviru se raba mita kaže kot zavestno uporabljeno konstruktivno orodje, s katerim so zgodovinarji osmišljali preteklost, utrjevali identiteto skupnosti ter hkrati reflektirali njene notranje napetosti. Tako miti niso zgolj neresnične zgodbe, ampak pomemben način razumevanja sveta, ki prepleta simbolno, družbeno in zgodovinsko raven ter razkriva globlje strukture človeških skupnosti – tako v preteklosti kot v sedanjosti. O tem je bilo govora tudi na letošnjem 17. Grošljevem simpoziju: Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne, ki je potekal v sodelovanju Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, nanašal pa se je na vsebino monografije o zgodovini Rima Od ustanovitve mesta, delo rimskega zgodovinarja Tita Livija. sogovornik: sociolog dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta (Univerza v Ljubljani) Fotografija: Oltar, posvečen Marsu (božanskemu očetu Romulusa in Remusa) in Veneri (njuni božanski prednici), prikazuje elemente njune legende. Spodaj sta upodobljena bog Tiberinus ("oče Tibere") ter dojenčka dvojčka, ki ju doji volkulja. Na levi sta jastreba in Palatinski grič. (Ostia, danes Palazzo Massimo alle Terme) Vir: Wikipedia

Kako pomembno je za Združene države, da se večina svetovne nafte prodaja in kupuje v ameriških dolarjih, in ali je status dolarja kot svetovne rezervne valute v vse bolj multipolarnem svetu ogrožen?Iran se je na nedavne napade ameriške in izraelske vojske med drugim odzval tudi z zaprtjem strateško izjemno pomembe Hormuške ožine, skozi katero je še do pred kratkim potovalo več kot 20 milijonov sodov nafte dnevno oziroma kar petina svetovne naftne porabe. Vendar je Teheran kmalu začel razmišljati, da bi prehod skozi ožino selektivno dovoljeval nesovražnim ladjam, ki bi tranzitne takse in trgovanje z energenti poravnavale v kitajskih juanih, ne pa v ameriških dolarjih, v katerih sicer poteka velika večina svetovne trgovine z nafto. Ta strateška poteza Teherana pa ne deluje zgolj kot varnostni ukrep za zaščito lastnih prihodkov pred zahodnimi sankcijami, temveč pomeni tudi napad na geopolitični status dolarja. S prisilnim uvajanjem juana v samo osrčje svetovne energetske poti bi lahko namreč Iran poskusil spodkopati prevlado tako imenovanega petrodolarja, ki je nedvomno eden od temeljev ameriškega globalnega finančnega vpliva. Kaj torej sploh so petrodolarji, zakaj je za Združene države Amerike tako pomembno, da se nafta že pol stoletja kupuje in prodaja v njihovi valuti, kdaj se je ta sistem vzpostavil in kako bi se svet spremenil, če nastopi njegov konec, ki se zdi ob vedno šibkejšem in vse manj verodostojnem ravnanju Zahoda iz leta v leto in iz konflikta v konflikt bolj mogoč? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo bančnika in ekonomista, dolgoletnega direktorja Slovenske investicijske banke Sibila Svilana, zgodovinarja in novinarja Dnevnika Gala Krizmaniča ter dr. Josipa Lučeva z zagrebške Fakultete za politične vede. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: iranska naftna rafinerija Bandar Abbas, ki se nahaja prav v bližini Horuške ožine, Wikipedija Vabljeni tudi k poslušanju Intelekte o začetkih vzpostavitve dolarja kot rezervne valute: Brettonwoodski sistem ali kako se je svet začel vrteti okrog ameriškega dolarja.

Čarovnik iz Kremlja je politični triler, ki nas poda v svet Vadima Baranova, vsestranskega svetovalca Vladimirja Putina, glavnega junaka knjižne uspešnice Kremeljski mag italijanskega pisatelja Giuliana da Empolija. Gre za zgodbo o načinih politične manipulacije in povzpetništva v postsovjetski Rusiji, ki se je po Stalinovi smrti znašla na križišču dveh različnih političnih struj – kreniti v smeri ameriškega tipa demokracije ali po poti “klasičnega” ruskega avtoritarizma, ki ga je zasejal Stalin s svojo diktatorsko držo. Režiser filma in soscenarist Olivier Assayas, ki je skupaj s pisateljem Empolijem in filmskim režiserjem Emanuellom Carrèrejem začrtal scenaristično predlogo, nam že na začetku filma namreč nakaže, da tretje poti za postsovjetsko Rusijo enostavno ni. Avtogol pri izbiri novega predsednika naj bi si pravzaprav zabili ruski oligarhi v svoji naivni veri, da bo mladi uslužbenec obveščevalne službe precej bolj očetovski lik od dementnega Jelcina in “materinskega” Gorbačova, zagretega zagovornika prepovedi alkohola. Tovrstni oligarhi, ki močno spominjajo tudi na slovenske direktorske povzpetnike, ki so vznikali po slovenski osamosvojitvi kot gobe po dežju in sistematično uničevali eno tovarno za drugo, so čez noč zaslužili ogromne vsote denarja, si gradili vile na francoski obali in se ob vsaki priložnosti mešali v politiko. Tako ne preseneča, da je Putin s pomočjo Baranova z njimi obračunal na edini način, ki ga je pravzaprav poznal in za katerega je trdil, da ga državljani Rusije od Stalina naprej pričakujejo. Film gradi na nasprotju med ameriškim neoliberalnim kapitalizmom, ki ga žene gonja po denarju in ruskim suverenizmom, ki naj bi temeljil na geopolitični (pre)potentnosti in nietzchejanski volji po moči. Vendar pa pravi “nadčlovek” v filmu ni Putin, ki po nastopu predsedniškega mesta stopi v bran teritorialni obnovi nekdanje Sovjetske zveze, temveč njegov svetovalec. Ta se iz gledališkega režiserja in producenta resničnostnih oddaj prelevi v soustvarjalca ruske notranje in zunanje politike. Igra ga Paul Dano, ameriški igralec in režiser neodvisnih filmov in hollywoodskih uspešnic, ki s primesmi stoicizma in zenovske miline pokaže na protagonistovo sposobnost mediatorstva v še tako zahtevnih situacijah. V vlogi Vladimirja Putina nastopa Jude Law, ki se mu tokrat uspe povsem znebiti pretencioznih grimas, ki smo jih vajeni iz njegovih hollywoodskih filmov, tako da nam lik Putina že na začetku postane precej simpatičen prav zaradi njegove prizemljenosti, nesprenevedanja in odločnosti. Edino, kar zmoti že na začetku filma, je angleško-ameriška govorica, ki jo brezhibno govorijo praktično vsi “ruski” protagonisti. Glede tega v filmu še najbolje izpade ruski oz. latvijski igralec Andrei Zayats, edini igralec s slovanskimi potezami obraza in avtohtonim ruskim naglasom. Čeprav je Čarovnik iz Kremlja narejen v hollywoodski maniri s številnimi stranskimi igralci, ki na hitro vstopajo in izstopajo iz kadra, nam ostanejo v spominu določeni prizori – kot je npr. dialog med Baranovim in ruskim šahovskim mojstrom Kasparovom, ki mu v enem trenutku navrže, da je razlika med pravo in Putinovo demokracijo podobna razliki med navadnim in električnim stolom. Omenimo še pogovor med Baranovim in ameriškim novinarjem, ki mu v intervjuju želi povzročiti slabo vest s sklicevanjem na zrežirane teroristične napade v Moskvi in Kijevu, ki naj bi jih dirigiral Putin ob podpori svojega zvestega svetovalca. Film Čarovnik iz Kremlja se ne more pohvaliti z izvrstnim poznavanjem geopolitičnih razmer, saj jih vseeno motri z vzvišene pozicije ameriško-evropske naveze, ki pridiga o vrednotah demokracije, v istem trenutku, ko se pod njimi – ob zakrivanju oči pred ameriško-izraelskimi zločini na Bližnjem Vzhodu – na vseh nivojih do temeljev sesuva. Verjetno pa je njegova največja prednost v tem, da ga bodo gledalci iz Vzhodne in Zahodne Evrope ter Združenih držav Amerike gledali vsak na svoj način – skozi prizmo zgodovinskih in aktualnih političnih razmer v svoji državi. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Ajda Sokler.

V materinski hiši oziroma zavetišču za mladoletne mame v Liègeu se križajo poti najstnic, ki so ravnokar rodile ali pa so tik pred porodom. Za vsako od njih je drugačna zgodba, vendar jih vse povezujejo občutki stiske in negotovosti. Jessica je sama odraščala v rejniški družini in hkrati z iztekom nosečnosti išče svoje biološke starše. Perla se sooča z neresnim fantom, ki jo namerava med načrtovanjem skupne prihodnosti zapustiti; Julie si s partnerjem ureja življenje, a jo lovi njena narkomanska preteklost, Ariane pa beži pred domom, v katerem je doživela zlorabe … Film Mlade matere je trinajsti celovečerec belgijskih bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna. Izredno dinamičen, mozaičen preplet več osebnih zgodb nas postavi v središče dogajanja, brez pojasnjevanja, tako da je vsaj na začetku potrebno aktivno sodelovanje gledalca. Kamera v gibanju je ves čas v neposredni bližini protagonistk, njihovi obrazi in drobne geste povedo skoraj več kot dialogi. A stranski učinek te bližine, v katero nas potisneta brata Dardenne, ni samo spoznavanje človeške intime, ampak tudi svojevrsten pritisk. Film se namreč v večji meri odvije v zaprtih prostorih, ali pa so prizori posneti tako, da dogajalni prostor deluje brezperspektivno. Vendar bi kljub spretnemu obvladovanju mizanscenskega pristopa oziroma filmskih tehnik socialnega (neo)realizma težko rekli, da gre pri tem za čustveno manipulacijo. Stališče bratov Dardenne je pač jasno in tudi v celovečercu Mlade matere, za katerega sta prejela nagrado za najboljši scenarij lani v Cannesu, dosledno hodita po svoji poti. Film, ki raziskuje neko specifično temo, kaže predvsem globoko razumevanje za človeške stiske oziroma zagate, s katero se soočajo dekleta, ki niti sama še niso odrasla, a morajo že sprejemati najtežje odločitve. Vzporedno s temi študijami značajev oziroma intimnimi portreti mladoletnih mamic in njihovega zasebnega življenja avtorja raziskujeta tudi načine, kako se generacijsko dedujejo travme, zlorabe, odvisnosti in seveda sam razredni položaj. Če sta v tem brata Dardenne nekoliko – lahko bi rekli celo pričakovano – tezna, pa je z vidika družbene določenosti zanimiv tudi filmski prikaz, kako lahko socialna država deluje bolje od odločitev posameznika … Skratka, smo na znanem terenu belgijskega ustvarjalnega dvojca. Zaradi prepleta zgodb deluje celovečerec nekoliko bolj zgoščeno kot sicer, posledično pa je tudi žrtev določenih poenostavitev in ponekod predvidljivih fabulativnih rešitev. Sicer se pretežno uspešno izogne klišejem, vendar vsaj sam dvomim, da je bila ravno nagrada za scenarij tista najustreznejša. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo. Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju.  fotografija: Wikimedia commons

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.

Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).

Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.

Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih. Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih. Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

Še vedno odmeva govor Ameriškega predsednika Donalda Trumpa v kongresu, ki je trajal uro in 48 minut. S tem je podrl dosedanji rekord, ki ga je z eno uro in 20 minut dolgim govorom leta 2000 postavil Bill Clinton. Trump je tokrat govoril o 18.000 milijardah dolarjih novih naložb v ZDA, rekordnem visokem zaposlovanju, rekordno nizki inflaciji in cenah bencina ter uspehu svojih carin, pa tudi v o tem, da je končal osem vojn, med njimi tudi domnevno vojno med Kosovom in Srbijo. Vendar, so njegove navedbe preverljive?

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ŠafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi. Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom. Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja. Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.

Ko pomislimo na meduze, jih večinoma dojemamo kot nadlogo. Kot nekaj, kar opeče ali pokvari kopanje. A kaj, če niso le pasivni prebivalci morja? Zadnje raziskave kažejo, da meduze zaznavajo okolje in si zapomnijo izkušnje. Obenem svet aktivno, lahko bi rekli, radovedno raziskujejo, čeprav nimajo možganov, kakršne imamo mi ali druge živali. "Dolgo smo mislili, da brez sistema, podobnega našemu, tudi inteligence ni. Vendar smo tu odkrili drugačen način tega, čemur pravimo »biti inteligenten,« dognanja zadnjih raziskav pojasnjuje dr. Cinzia Chiandetti z Univerze v Trstu. Uveljavljena psihobiologinja in nevroznanstvenica že vrsto let raziskuje kognitivne sposobnosti živali in ruši predsodke, ki omejujejo naše razumevanje drugih vrst in sobivanje z njimi. V oddajo jo je povabila Lea Širok.

Mnogi so prepričani, da brez prehranskih dopolnil, ki naj bi krepila imunsko odpornost ali imela druge blagodejne učinke na naše zdravje in počutje, čez zimo ne bi ostali zdravi. Vendar strokovnjaki poudarjajo, da so ta dopolnila le morebitna dopolnitev zdrave prehrane in zdravega načina življenja nasploh. Kdaj potem sploh seči po prehranskih dopolnilih, kako v res široki ponudbi izbrati pravo in ga pravilno tudi uporabljati? Gostja torkovega Svetovalnega servisa bo mag. Martina Puc, avtorica baze prehranskih dopolnil P3 Professional; vprašanja zanjo že sprejemamo na prvi@rtvslo.si in v obrazcu na spletni strani Prvega.

Praznični čas je kot oaza, v kateri se okrepimo za zahteve vsakdana. Vendar pa so za mnoge prazniki tudi čas najhujše preizkušnje. Osamljenost je tiha in skrita in zato toliko bolj nevarna. Kaj lahko naredimo, da bi takim ljudem prišli naproti? In kaj lahko vsak zase naredi, da bi se znebil občutka osamljenosti? Na ta vprašanja sta v zadnji oddaji Za življenje letos govorila zakonca Meta in Rudi Tavčar.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

V župniji Marije vnebovzete v Clevelandu je ta ponedeljek zvečer potekala dekanijska adventna spokorna pobožnost. Duhovniki vseh župnij so bili na voljo za zakrament spovedi, da bi se verniki lahko na najboljši način pripravili na Jezusov rojstni dan, piše v župnijskem listu. Svoj prvi božič v večnosti pa bo obhajala sestra Štefana Osredkar, članica redovne skupnosti Notre Dame in hči župnije sv. Marije, ki je na drugo adventno nedeljo odšla k večnemu počitku. Rodila se je v Sloveniji 16. decembra 1944. Ko je njena družina ob koncu druge svetovne vojne pobegnila v Avstrijo, so jo pustili v oskrbi starih staršev, v pričakovanju, da se bodo čez nekaj tednov vrnili domov. Vendar se to ni zgodilo. Pri devetih letih se je združila z družino v Avstriji in se nato odpravila na pot, da bi začela novo življenje v Clevelandu. Med obiskovanjem srednje šole se je seznanila z redovnicami Notre Dame in sprejela božji klic. Znana je bila po svoji prijaznosti in tihi delovni etiki. Še novica iz župnije svetega Vida. Predsednica Oltarnega društva je župniku Janezu Retarju izročila darove, ki so bili to leto zbrani z mesečno prodajo krofov - 10 tisoč dolarjev. Namenili jih bodo za nadgradnjo cerkvenega ozvočenja in popravilo cerkvenih orgel.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Uvrstitev nove pesniške zbirke Marka Matičetovega V notranjosti so pokrajine v knjižno zbirko Sončnica, vsa nora od svetlobe je Mirjam Drev po že ustaljenem načinu za utemeljila tudi z besedami. »Marko Matičetov tistemu, kar ga obdaja in odzvanja v njem, prisluškuje z zvedavostjo in humorjem ter nato s pesniško veščino in nizom miselnih poant tudi zapiše.« Preprostejše in natančnejše oznake skorajda ni. Matičetov je v prejšnjih petih zbirkah gradil pesniški izraz, ki mu v marsičem botruje tudi slovenski pesnik Dane Zajc. To pomeni, da izbira izrazna sredstva, ki jim je podlaga organska, rodbinska, koreninska, prvobitna slovenščina. Njegove pesmi ne stremijo po kaki posebni inovativnosti besedja, ampak se zadovoljijo z ustaljenim besediščem. Vendar pesnik počne nekaj drugega. Na način, ki ni zavezan kakšni kombinatoriki in morda ludizmu, dosega učinke s predstavljivimi prispodobami. Kaj torej počne? Svoj notranji svet prenaša na zunanjost. Lirski subjekt najde svoj objekt projekcije. V uvodni pesmi piše: »Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe.« V tem stihu pesnik uporabi tako imenovano zrcaljenje, da preko besed, ki so zunaj izreke, pride do osmišljenosti v sebi. To nadaljuje do tistega trenutka oziroma pesmi, ko poosebi predmet. V tem smislu izstopa Pesem pralnega stroja. Začne se brez ovinkov z verzom: »Pral sem jima perilo.« Nadaljevanje takšnega načina pesnjenja se izteče v simulacijo, ki je tudi spominjanje sebe, otroške percepcije. »Veliko sanjam. / Starša ne vesta, o čem. / Jaz vem, pa ne znam povedati.« Ob prebiranju pesmi še zvemo, da pesnik ni več sam, saj se mu je pridružila ženska, s katero ima otroka. In tudi svoji družici nameni preslikave introspekcijskega dojemanja sveta, ko v pesmi z naslovom Ta zveza zapiše: »Ta dva ne vesta več, kako je biti sam. / Tako sta prepletena drug z drugim, / da si ne predstavljata, da ne bi bila.« Marko Matičetov se v zbirki V notranjosti so pokrajine dosledno ukvarja z malenkostmi in iz njih ter z njimi dosega veličastje preprostosti z učinki, ki so merljivi zgolj s čustvi. Ko je v prejšnjih zbirkah še opeval balinanje, bolj ali manj imaginativne izlete v Južno Ameriko, ali sprotne dogodke vsakršnega dne, je ostajal zvest osnovnim predstavitvenim načinom. Ni se zapletal v tavtologije, ni iskal izpovednega izraza na vso silo, temveč je puščal nekak naravni tok prispodob. V novi zbirki je vse prejšnje dosežke združil v sicer ustaljen način podajanja pesniške snovi, a temu že kar prepoznavnemu načinu dodal še nekaj: odvzetek. Svojemu izrazu je odvzel napor, ki sem mu – v komercialno oglaševalskem smislu – reče presežek. Ne, ta poezija ni presežna, ker tudi noče biti. Ta poezija je pač glasba, s katero pesnik dosega vsakovrstno bralstvo, ki ima posluh za občutenja in s čudenjem nad preprostostjo izraza oplemeniteno ustvarjalnost. Da se pesnjenje ne gradi na stalnem službovanju rasti, kopičenju, preseganju, je kakovost, ki sodobni slovenski poeziji pravzaprav manjka. In s takšnega stališča je pesniška zbirka Marka Matičetovega z naslovom V notranjosti so pokrajine tista pokrajina, kjer sončnice ne ovenijo.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar spoštuje odločitev vlade, ki je kljub njenim zadržkom potrdila kandidate za veleposlanike. Kot je dejala vodja predsedničinega kabineta Ula Tomaduz, je Pirc Musarjeva pomisleke izrazila zaradi transparentnosti. Po njenih besedah so želeli preprečiti morebitne špekulacije, da je predsednica sodelovala v postopkih. Tako se je odzvala na današnje očitke premierja Roberta Goloba, da je javno razpravljanje o kandidatih neprimerno. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Golob v Zasavju pozval k poostrenemu nadzoru nad morebitnim umetnim podaljševanjem čakalnih vrst v zdravstvu. - Po desetletjih prizadevanj odprli poslopje otroške bolnišnice v Šentvidu pri Stični. - Ukrajinski predsednik v Rimu; papež poudaril nujnost dialoga za končanje vojne.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Združene države, Velika Britanija in Evropska unija so konec oktobra prvič hkrati udarile po osrednjih stebrih ruske energetike. Sankcije na Rosneft, Lukoil in njihove hčerinske družbe naj bi zmanjšale prihodke Kremlja, omejile dostop do financiranja in ustvarile pritisk za neposredna pogajanja z Ukrajino o koncu vojne. Vendar ali imajo nove sankcije na najbolj sankcionirano državo na svetu sploh še odločilni vpliv pritiska in kako se skupaj z novimi energetskimi tokovi izrisuje nov geopolitični zemljevid razmerja svetovnih sil? O tem razmišljajo sogovorniki iz Rusije, ki pojasnjujejo, da so bile najučinkovitejše prav prve sankcije, po katerih je Moskva preusmerila naftne tokove na vzhod – proti Indiji, Kitajski in Turčiji, ki postaja glavno vozlišče sivega trga energentov. Globalne verige, lastništva tankerjev in trg derivatov so se že preoblikovali do te mere, da Zahod sankcionira model, kot pojasnjujejo sogovorniki, ki danes ne obstaja več. Oddajo je pripravila dopisnica iz Moskve Helena Ponudič.

Ob skodelici ceremonialnega kakava smo nadaljevali pogovor z Rasti Rastkom Križančičem. In pogovor je stekel o tem, kako dobro je biti "jaz", v svoji energiji in edinstvenosti.Ko nas vodi želja, da bi bili všeč, nezavedno stopamo stran od sebe. Prilagajamo ton glasu, izraze na obrazu, celo misli in prepričanja – vse zato, da bi ostali sprejeti, pohvaljeni, neizločeni. Vendar ima ugajanje svojo ceno.Sčasoma začnemo dvomiti vase. Ne vemo več, kaj si v resnici mislimo, kaj si želimo, kaj čutimo. Odnos do sebe postane pogojen – »v redu sem, če me drugi potrdijo«. Biti sam svoj pomeni stopiti iz tega kroga. Je proces, ki zahteva pogum: postaviti mejo, tvegati nerazumevanje, izbrati svojo resnico namesto všečnosti. A v zameno dobimo nekaj veliko večjega – notranjo jasnost, spoštovanje do sebe in svobodo, ki ne temelji na odobravanju, temveč na samospoštovanju.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Danes pa o prehranski problematiki. In seveda o vojni industriji, ki je priljubljena tema, medtem ko gledamo, kako se denar steka k trgovcem z orožarsko ropotijo. Neverjetno, vendar je ekonomska znanost dolga desetletja za opis razmerij med civilno potrošnjo in intenzivnim oboroževanjem uporabljala hrano. Maslo, če smo natančni. Teorija o maslu in topovih je še danes priljubljena v kolumnističnih naporih razložiti najnovejšo oboroževalno tekmo. Vendar je maslo v tej prispodobi zadnje čase padlo v nemilost; tako ga je zamenjalo živilo, ki bi ga v tem razmerju razumni najmanj pričakoval. Ker je krhko. Govorimo o jajcih. Teorija o jajcih in topovih.Na tem mestu se bomo izognili vsem neumestnim dovtipom, ki jih lahko človek zapiše ob rob razmišljanja o generalih, politikih in jajcih. To naj počnejo drugi, mi se bomo podali točno v sredo problema. Kot ste sami ugotovili – ali v trgovini, ali na lokalni tržnici – ima oboroževalna tekma neposreden vpliv na jajca. Ki jih ni, ali pa so draga. Dokler se nismo trudili doseči petih odstotkov BDP za obrambo, je bilo jajc kolikor hočeš, na ekonomskih fakultetah pa so kot učni pripomoček topovom priglihali maslo. A čim smo začeli denar kanalizirati v dejansko vojaško porabo, je jajc zmanjkalo. Kot rečeno, so jajca krhka in občutljiva na spremembe tako družbenega vzdušja, kot na preusmeritve industrijskih tokov. Najprej k očitnemu. Jajca se noro dražijo. V trenutku, ko to pišemo, se bližajo štirim evrom za paket desetih jajc, če pa gre za rojstnodnevno torto in potrebujete one iz proste reje, se boste stegnili do petih evrov. Brez napora. Na tržnicah je situacija podobna. Po uradnih statistikah so cene jajc šle v petih letih navzgor za 41 odstotkov, obstajajo pa tudi tržišča, na katerih so se podražila za petdeset odstotkov. Uradne razloge poznamo; vlade po vsem svetu krivijo ptičjo gripo, stroške krme in pa prehod na bolj humano odprto rejo. Eden izmed razlogov, ki je tudi poveden, pa je povečana potrošnja, saj so jajca kljub tem norim podražitvam še vedno najbolj dostopen vir beljakovin. Podražitev pa je le en vidik jajčne krize. Kot so se naučili tisoči, ki so letošnje poletje preživeli v hrvaških kampih, je mogoče celo to, da jajc zmanjka. Se pravi, da se je pomanjkanje jajc, ki je pred časom zadelo Združene države, razširilo tudi na staro celino in če kaj, pomanjkanje česarkoli liberalnemu kapitalizmu resnično ni v ponos. A to so uradne statistike, ki pa jim v naši analitični oddaji že od nekdaj ne posvečamo posebne veljave. Če hočemo priti zadevi do dna, moramo odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi, ali je prej bila kura ali jajce? Ker oboje je namreč neposredno povezano s topovi. H kuram, oziroma kokošim torej. Kokoši veljajo za neumne živali in kot smo se naučili iz zgodovine, si lahko neumen, vendar to še ne pomeni, da nisi preračunljiv. In kaj so pogruntale kokoši? Če zanalašč in načrtno nesejo manj jajc, jim s tem posledično višajo ceno. Čim dosežejo jajca visoko ceno, recimo petih evrov, postanejo njihovi producenti, se pravi kokoši, toliko bolj dragocene, oziroma vrednejše. Kar pomeni, da solidno nesnico – ki sicer znese manj jajc kot pred desetletjem – ob koncu valilne dobe ne čaka kokošja juha, temveč jo bodo rejci obdržali do visoke starosti. Kajti tudi eno jajce na dan je boljše kot nobeno jajce na dan. Pred petimi leti, ko so bila jajca evro dvajset, so rejci kokoši, ki so izgubile sposobnost jajčne hiperprodukcije, na hitro zamleli v piščančje medaljone ali piščančjo salamo; danes trikrat premislijo, preden to storijo. Če se vam zdi nemogoče, da bi kokoši poznale temelje neoliberalne ekonomije, ker so preneumne, se poglobite v ustroj kripto valut; ako je desetim mozoljastih računalničarjem uspelo določiti ceno niču, verjemite, da je mogoče milijardam kokoši določiti ceno jajc. Ampak to je le prvi del razlage. Drugi del govori o tem, kako so jajca v enačbi, oziroma aksiomu o maslu in topovih zamenjala mlekarski proizvod. Na kratko … Maslo je v proračunu držav prispodoba za civilno porabo, topovi pač za vojaško. Modra država mora iskati ravnovesje med obema; a čim se povečajo izdatki za maslo, se zmanjšajo izdatki za topove, trenutno pa smo na obratni strani opisane prispodobe, ko se povečujejo izdatki za topove in manjšajo za maslo. Ampak težava je v tem, da so cene masla stabilne. No, vsekakor bolj stabilne kot tiste za jajca, ker če bi merili inflacijo po jajcih, bi bili spet v Jugoslaviji. In prav zaradi tega, ker so jajca postala  rumeno-beli predmet poželenja, ker se jih ne moremo zasititi, ker jih cvremo, kuhamo, žvrkljamo in poširamo ne glede na ceno, morajo postati simbol civilne porabe. Torej teorija o jajcih in topovih. »Manj kot je jajc, več je topov,« je dejstvo, ki kriči iz informativnih oddaj ... Pa še nekaj je. Če se zazreš globoko v oči povprečne krave, vidiš, da jim je gladko vseeno za to, da jim iz vimen prihaja prispodoba o razdeljeni družbi na robu kataklizme. Krave se želijo le pasti in potem prežvekovati. A ne kokoši; mogoče so neumne, vendar so še kako preračunljive in medtem, ko se mi norčujemo iz njihovega inteligenčnega količnika, jim je uspelo zasužnjiti mesto v velikosti Ptuja. Ko boste torej naslednjič kupovali jajca, vedite, da niste potrošnik, temveč ste žrtev premišljenega in dobro vodenega ekonomskega eksperimenta; pesnik pred desetletji prilike o trgovcih z novci ni zaman preroško končal s kokošjo. Takole nas je posvaril božanski Župančič:                                   Ta putka kokodajca                                 Bo znesla zlata jajca!                                 Potem pa pit                                 Haha Zares                                 Vsi Blatničani zbrani.    

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Zadnje tedne nas je dosegla prijetna vest, da bodo odslej cene goriv na avtocestah enako regulirane kot tiste v notranjosti. Kar pomeni, da nižje. Vest je bila prijetna za veliko večino državljanov, neprijetna pa za delničarje in upravo Petrola.Ta se je v podobi visokih Petrolovih direktorjev tako razhudila, da je skoraj pljunila. No, na koncu ni, ampak so Petrolovi direktorji kot užaljeni otroci povedali, da bodo pač zamrznili sponzorska sredstva za kulturo in šport in da bodo investirali na trgih in v državah, ki so do Petrola bolj prijazne. Potem so Petrolovi direktorji govorili o maržah in o zmanjšanih profitih in sploh, kako se prodajanje bencina v Sloveniji skoraj ne splača. Javnost je bila posledično ogorčena, ker je mnenja, da je Petrol tako ali tako monopolist, za katerega veljajo druga pravila in da je recimo plastenka vode zaradi posvečenega statusa Petrola v njihovih prodajalnah še enkrat dražja kot v normalnih prodajalnah. In tako naprej in tako nazaj. Ampak da ne bomo prilivali bencina na ogenj, se lotimo teme, ki je manj atraktivna od nalivanja bencina, prodajanja športnih stav, sprejemanja paketov, prodaje higienskih pripomočkov, alkoholnih pijač, krofov, sendvičev in kave, rezanega cvetja in napolitank, ter kar je podobnih izdelkov, ki v Petrolovih prodajalnah zlahka dosežejo rekordne cene. Hočemo povedati, da zaradi vsega naštetega in pomanjkanja konkurence ni posebej zahtevno biti Petrolov direktor, kajti kljub vsemu glamurju navkljub: petrolovci so pač še eni trgovci več. Zato se posvetimo njihovi dejavnosti, ki je neatraktivna, v javnih občilih skoraj anonimna, a še kako pomembna. Posvetimo se lulanju, ali uriniranju, ki mu včasih pravimo tudi mala potreba. V tej pasji vročini je treba med potovanji veliko piti, kot nam svetujejo zdravstveni delavci in kar z lahkoto storimo na Petrolovih bencinskih servisih. Nihče pa se ne posveča dejstvu, da je čez čas treba vso to tekočino tudi spraviti ven. Iz telesa, natančneje mehurja. Gre za fiziološki proces, ki je manj atraktiven kot pitje osvežilnih pijač, za organizem pa prav tako potreben. Da ne zapišemo nujen. In to je na Petrolovih bencinskih servisih mnogo težje storiti, kot se rehidrirati. Lulanje je na Petrolu problem. Poznamo dva glavna principa dostopa do Petrolovih sanitarij. Prvega v pomanjkanju strokovne terminologije imenujmo: »ključ je pri prodajalcu«. Ta je značilen predvsem za manjše in primestne servise. Za tiste, ki jim po novem grozi zaprtje. Zaradi tega, ker se v straniščih, po ustnih zagotovili črpalkarjev, dogajajo tudi nefiziološke rabote, so stranišča ali stranišče zaklenjeni. In če ste natočili gorivo ali kaj kupili, ste upravičeni do ključa. Ki ga prevzamete pri črpalkarju, po navadi je navezan na daljši, delno vlažni vrvici in ga po uporabi vrnete na mesto pri blagajni. Drugi princip, veljaven na vseh teh prečudovitih in bleščečih Petrolovih servisih ob avtocestah, pa je uporaba stranišča proti plačilu. Se pravi, da po plačilu na avtomatu stopite skozi podobno zaporo, kot jih poznajo smučarske vlečnice, ali pač kopališča in stadioni. Lahko plačate s kovanci ali Petrolovo kartico. Obstaja tudi možnost nekakšnih bonusov pri vstopnini na stranišče, če ste pred tem kaj kupili, ampak je sistem zapleten in nikomur se s tem ne da ukvarjati. Če povzamemo; Petrol vam ne računa le za nalivanje, temveč tudi za izlivanje. Kar je enkraten primer krvosesnega, ali pač sodobnega urino kapitalizma. Zgodovina kapitalizma in stranišč na bencinskih črpalkah je pisana in starožitna in ko smo civilizacijsko presegli gospe, ki so čistile za vami ter poslušale trkanje kovancev ob krožniček, smo uvedli avtomatiziran in davčno mnogo bolj transparenten sistem. Vendar naša kritika ne gre samo proti izkoriščanju človeka po stranišču, kot se je dogajalo včasih; kajti tudi danes Petrolova stranišča nenazadnje še vedno nekdo čisti. V maniri radikalne levice se vprašajmo: »Ali za svoje stranke Petrol, ki kljub maržam pri plastenki vode računa dvojno ali trojno ceno od nabavne, ne bi razmislil o brezplačnem lulanju?« Ali je človeško izločanje in skrb zanj za korporacijo resnično takšen strošek, da nam tega ne bi zmogla častiti? Ker, če pogledamo bolj socialne in družbeno odgovorne pravne subjekte, je uriniranje v večini slovenskih gospodarskih družb brezplačno. In če lahko greš zastonj na stranišče v gledališčih, ki so mnogo bolj siromašna od trgovcev z nafto, ob tem pa bodo zdaj ostala še brez Petrolovih sponzorskih sredstev, potem bi si lahko zaposleno čistilko, ki jo plačujejo iz prodaje bencina, ne pa iz pol evra straniščnine, privoščili tudi na Petrolu. Ali pa nam, glede na to, da so tretjinsko v državni lasti, priznali triintridesetodstotni popust na malo potrebo. Pa še nekaj na pol preverjenega nam je prišlo na uho. V času, ko so Petrolovi managerji (beri kot piše) jockali na tiskovni konferenci, kakšna strahovita muka je prodajati bencin v Sloveniji, so imeli vsi zaposleni pod skakalnicami v Planici velik piknik, ali team bulding, ali pač zabavo, ob 80-letnici ustanovitve podjetja. Zaposlenih na Petrolu je skoraj šest tisoč, na brezplačni žur pa jih ni prišla niti polovica. Mogoče pa bi se Petrolovi direktorji najprej posvetili odnosom v kolektivu, nato straniščem, šele zatem pa maržam.

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije. Zapiski: Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče. Šola Joga neizmerne sreče in zdravja  Sundari tempelj Atman joga federacija Mednarodna spletna stran žrtev Atman cult alert  Podkast The Bad Guru (BBC) Poglavja: 00:00:29 Britanski podkast The Bad Guru (BBC) 00:01:30 Kdo je Gregorian Bivolaru 00:05:21 Pričanja nekdanjih članov Joge neizmerne sreče in zdravja 00:15:27 Odgovor policijske uprave Ljubljana 00:16:00 Odzivi in dopisovanje s šolo Joga neizmerne sreče in zdravja 00:22:19 Masažni center Sundari tempelj 00:26:56 novinarka in producentka podkasta na BBC Cat McShane 00:28:38 Pogovor z Ireno Pan, preučevalko kultov pri nas

Akne so ena najpogostejših bolezni kože, predvsem pri mladostnikih, pa tudi v odrasli dobi niso redke. Marsikdo misli, da se ne da pomagati in da bodo z leti težave minile. Vendar je dermatološko zdravljenje danes zelo učinkovito in lahko odpravi prenekatero stisko posameznika. V četrtkovem svetovalnem servisu bo na vaša vprašanja odgovarjal Borut Žgavec. dr. med., specialist dermatovenerolog. Pokličite ali nam pišite.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo.

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela? Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč. Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca … Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami. Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj. Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž! Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico. Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno. Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja. A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti. Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo. Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa. Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic. Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza. Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno. Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.

Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.

Kajenje sprošča, pomirja. S tem bi se strinjal skoraj vsak četrti prebivalec Slovenije. Vendar ta nemir, ki ga čuti kadilec in ga pomiri s cigareto, povzroča prav padec nikotina v telesu. Kajenje torej pomirja tisto, kar povzroča. Morda je to zato ena najtežjih oblik zasvojenosti. Gostja: mag. Jožica Mesarič, prof. zdr. vzg., vodja Centra za krepitev zdravja v enoti Moste - Polje Zdravstvenega doma Ljubljana.

V ponedeljek pa začnem zares! Takoj po novem letu bo pravi čas! Vam zveni znano? Marsikaj in marsikdaj si obljubimo in čakamo na tisti pravi dan za začetek. Novo leto se zdi primerna prelomnica. Vendar pa raziskave kažejo, da kar 80 odstotkov ljudi svoje novoletne zaobljube prekrši že do 1. februarja, uspešnih pri doseganju svojih ciljev pa je le osem odstotkov. Zakaj nam je težko vztrajati? Se da do cilja priti po lažji poti? O tem bomo govorili v zadnjem svetovalnem servisu v tem letu, svetovala pa nam bo univerzitetna diplomirana psihologinja Eva Kovač. Pokličite ali nam pišite.