Podcasts about Vendar

Slovenci Grčijo dobro poznamo in imamo radi, takoj za Hrvaško je naša druga najbolj priljubljena počitniška destinacija. Vendar običajno obiščemo katerega od številnih grških otokov, morda še Atene, Solun in Peloponez. Bolj vzhodno, proti polotoku Halkídika, zanese predvsem poznavalce in tiste, ki znajo ceniti manj oblegane, a prav tako zelo lepe plaže in vedno zeleno naravo. Vzhodna Halkídika je raj za ljubitelje pohodništva in zgodovine, tu je bil rojen veliki mislec Aristotel, mnoge privabijo tudi skrivnostni samostani na polotoku Mount Athos. Zadnjih 15 let pa v tem času na Vzhodno Halkidiko vabi tudi kulinarični festival Kouzina. Pretekli konec tedna so program festivala namenili medu in ob svetovnem dnevu čebel jih je skupaj s slovenskimi čebelarji obiskala Andreja Čokl.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Nekaterim delom se vidi, da so nastala iz nuje, kot potreba po razgaljenju nekega subjekta ali stanja, prek njunega odnosa pa morda tudi kot potreba po razkrinkanju sistema. Obračun je ne nazadnje aktivna oblika soočenja z nasprotnikom, sestavljanje bilance pozitivnih in negativnih izidov, napovedovanje reza, ki bo, vsaj glede na izbiro besede, brutalen in dokončen, in bo prinesel nepovratne spremembe. Po obračunu vrnitev v status quo namreč ni več mogoča; obračun je radikalna gesta, pri kateri gre, vsaj teoretično, za preživetje. Soočenje potrebuje na drugi strani nekoga ali nekaj, kar presega pasivnost zrcalne funkcije. Rečeno z žargonom z nekega drugega področja: soočenje terja aktivno participacijo nasprotnega pola. Terja »Drugega/drugega« z veliko ali malo začetnico. Obračun, romaneskni prvenec pesnice Kaje Teržan, v tem smislu zastavlja drugačno vprašanje: ali je sploh mogoče razgaliti lastno ranljivost, izvesti radikalen, brezkompromisen in dokončen obračun s samim seboj? Roman Obračun ima svojo simbolno raven, ki se, tako kot Božanska komedija, razdeli na tri dele, od pekla proti nebesom. V romanu pa se sprehodijo od Močvirja skozi Hišo vse do zaključnega Samohoda. Kot Dante ima tudi pripovedovalka svojega vodnika in vodnico. Prvi je Krap, z japonskim imenom Koi, kar tudi sicer pomeni »krap«, in simbolizira odpornost, vztrajnost, željo po preživetju. V romanu predstavlja bolj kot ne materializacijo pripovedovalkinega notranjega glasu in ji zato sporoča točno tisto, kar sama v sebi že itak ve, čeprav se mora pretvarjati, da to sliši od nekoga zunanjega. Ko se v zadnjem delu romana znova srečata, ima krap človeško podobo in tudi sicer postane od pripovedovalke ločena, mestoma hostilna entiteta. V vmesnem prostoru, v Hiši, pripovedovalka sreča Karin, za katero se v zaključku izkaže, da je le druga skrajnost istosti. Skozi vse tri dele pa se ponavlja element vode, najprej kot močvirje, nato kot jezero, ki je neredko zaledenelo. V zadnjem delu je prostor dogajanja klet, vendar se motiv vode prenese na drugo raven besedila, na način ubesedovanja, ki v nasprotju s prej fragmentirano narativo postane tekoč in deroč oziroma kot je omenjeno v romanu: potok in reka. Voda je nasploh pogost motiv poezije Kaje Teržan; že njen pesniški prvenec je bil naslovljen Delta. V Obračunu je najti elemente pesmi Razgled nad jezerom iz nagrajene zbirke Krog, kot bi bil roman odgovor na tisti del, v katerem pravu pravi: »Skoraj, da me ni. Razgled sem; imam zunajtelesno izkušnjo jezera.« V nasprotju s tem namreč pripovedovalka Obračuna še kako je. Njena prisotnost obvladuje vse pripovedne plasti, do te mere, da občutje včasih postane klavstrofobično. Čeprav se zdi, da je vse v romanu usmerjeno k pripovedovalkini introspekciji, k postopnemu udejanjenju njene notranje preobrazbe, se ta ne zgodi zares, vsaj ne v tisti dokončni meri, ki bi jo od obračuna kot radikalne geste pričakovali. Ker se pripovedovalka ves čas sooča le sama s seboj, pa čeprav v različnih preoblikah, umanjka nasprotni pol, ki bi presegel stopnjo zrcaljenja, torej protipol, ki bi v roman vnesel napetost Drugosti. Obračun je usmerjen navzven in teče enosmerno: pripovedovalkin resnični nasprotnik je zunanji svet. Ta je večinoma prikazan kot odklonilen in sovražen, kar je razumljivo, saj je filtriran skozi optiko pripovedovalke. Zunanjost nima opornih točk, ki bi perspektivo premerile, jo, vsaj začasno, spreobrnile ali vsaj pretresle, tako da ostaja pogled nanj pretežno enoznačen. Edini zavezniki tega odtujenega sveta so otroci, ki so si sposobni ustvarili lasten svet z lastnimi pravili. Pripovedovalka jim skuša v tem slediti, prevzeti njihov pogled: od tod čarobni govoreči krap, od tod cele pasaže iz sanj in poetične podobe, ki jih nato raztrga krutost resničnosti. Pa vendar je v drži pripovedovalke nekaj, česar otroški pogled še nima, vsaj ne na tak način, in česar se sama pravzaprav dobro zaveda: zagrenjenosti, ki je nekje opisana kot »črn mehkužec ... bežno podoben ogromnemu sluzastemu polžu z velikansko glavo«. Pripovedovalka sicer sklene, da se bo stvora znebila, kar tudi stori; pa vendar do konca romana ostaja občutek, da ni zares izginil. Obračun Kaje Teržan bi lahko brali kot izpoved senzibilne subjektke, ki ne najde načina, kako se izraziti v svetu, ki deluje popolnoma drugače kot ona sama. Vendar pripovedovalka, namesto da bi problematizirala lastno tujost, ostaja trdno zasidrana v svojo pozicijo, od katere ne odstopa, in zato tudi sprememba ni mogoča. Roman se tako ujame v zanko avtoreferencialnosti, v smislu, da se nenehno obrača vase in v notranji svet pripovedovalke, ki se vedno znova sooča le sam s seboj. Tega postopka se v celoti zaveda in ga tudi nagovarja, vendar ga ne zmore preseči, zaradi česar ustvarja občutek nezmožnosti, da bi kroženju ubežala. Tu ni ne dvoumnosti ne ambivalence, ironija, o kateri berem na zavihku, pa ne pride do izraza, ker se izgubi v dobesednosti. Mogoče je bistvo Obračuna to, da roman sam vzpostavi Drugost v odnosu do bralstva. Čeprav lahko občudujem to držo, ideja tu presega izvedbo.

Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju v ponovitvi oddaje s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. (Oddaja je bila premierno predvajana 11. 03. 2024, vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).

Horacij je verjetno eden izmed najbolj poznanih rimskih pesnikov – živel in deloval je v 1. stol. pr. Kr., v zgodovino pa se ni zapisal samo zaradi svojega obsežnega pesniškega ustvarjanja, pač pa tudi zaradi dragocenih misli, ki jih je prelil v verze. Pesnik je namreč zelo rad razglabljal o splošnih etičnih vprašanjih, ki si jih še dandanes zastavljamo. Tako ga npr. v pesmi št. 9 pogled na zasneženo goro in zimsko pokrajino spodbudi k razmisleku o minevanju časa in kratkosti lastnega življenja. Vendar pesnik ob tem ne začuti žalosti in obupa, ravno nasprotno: v drugi kitici namreč svojega prijatelja pozove, naj naloži drv na ogenj in s tem prežene misel na mraz, hkrati pa naj si z vinom, ki je močan simbol uživanja, razbremeni skrbi. Ker namreč usoda ni v njegovih rokah, ampak z našimi življenji upravljajo višje sile, nima smisla, da bi dneve prebili zaskrbljeni. Ali kot zapiše pesnik sam: Bogovom prepusti vse druge skrbi, na njihov migljaj tudi burja obstane, zmiri se cipresa, ves gaj onemi, na starem jesénu več list se ne gane. Ne vprašaj za jutri! V dobiček si štej vsak dan, ki naklonijo višje ga sile! Uživaj na plesu, v ljubezni se grej, dokler se kri vroča pretaka skoz žile! Za Horacija je torej vsak dan, ki ga imamo, darilo bogov in bi ga morali zato kar najbolj izkoristiti. Kratkost in nepredvidljivost naših življenj zanj nista vir nesreče, pesimizma in obupa, pač pa ravno ta kratkost osmišlja vsa naša dejanja in nam daje zagon, da živimo polno življenje in se toliko bolj veselimo uspehov in srečnih doživetij. Podobno tudi v pesmi št. 11, ki je ena izmed najbolj znanih Horacijevih pesmi, nagovarja dekle, naj nikar ne poizveduje o prihodnosti, ki je izven našega dosega. Raje naj mirno pretrpi, karkoli ji je že namenjeno, kajti morda bo že z letošnjo zimo njenega življenja konec. Pesnik zato pesem znova konča s pozivom k uživanju današnjega trenutka, ki nam je edini z gotovostjo dan – takole je zapisal: Ne bodi muhasta in vina si nalij! Boljša je kratka slast kot up na dolge dni. Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman! Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!

Daleč stran, sredi širnega oceana bil nekoč zelen otok, kjer je živela najlepša princesa na svetu, ime ji je bilo Miranda. Bila je kraljica otoka. Nihče ni vedel, kdo so njeni starši, niti kako je prišla tja. Vendar ni bila sama; dvanajst prelepih deklet, njene dvorne dame so odraščale z njo na otoku. In kaj se je lepi Mirandi zgodilo, izveš v tej poljski pravljici . Še morda neznana beseda: Buzdovan je lesen ali kovinski kij. Vir: Polish Fairy Tales, The Project Gutenberg eBook, A. J. Gliński, prevedla Maude Ashurst Biggs, NEW YORK, John Lane company 1920, Datum izdaje: 8. julij 2011, Nazadnje posodobljeno: 7. januar 2021, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Tudi vile imajo otroke in kadar se odpravijo po opravkih ali na vilinsko rajanje, jih morajo uspavati. Pa kaj, ko vilinski dojenčki tudi ne marajo spati takrat ko bi to želele njihove mame. In rešitev so bili čudoviti tulipani v majhnem vrtu. Vendar, nič ni trajno in tudi zibelk za vilinske dojenčke ni več. Ostal pa je spomin. Vir: Pastirica drobtinica, izbor ljudskih pravljic, izbrala Kristina Brenkova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1965, bere Nataša Holy

Kadar naši kinematografi gostijo film, ki ga oglašujejo kot eno največjih azijskih uspešnic, je to po navadi žanrski izdelek, recimo epski film z borilnimi veščinami, kriminalka ali grozljivka. Seveda v Aziji snemajo tudi filme drugih žanrov, a zaradi kulturnih specifičnosti se komedije in drame v Evropi pogosto ne obnesejo ali pa veljajo za umetniške filme, ki pritegnejo le majhen krog občinstva. Ob omejeni distribuciji in brez večje promocije bo to sicer veljalo tudi za film Babičin sin, čeprav gre za mednarodno najuspešnejši tajski film vseh časov, ki je prebil kulturne meje po vsem svetu in sprožil tako viralne meme TikToka kot tudi resnične družbene spremembe. Babičin vnuk ima preprosto in univerzalno premiso. 78-letna Mengju si želi, da bi se njeni potomci bolje razumeli, in prepričana je, da bi bil velik grob na lepem pokopališču dober prostor za njihovo druženje po njeni smrti, pa si ga žal ne more privoščiti. Ko družina ugotovi, da ima Mengju raka v zadnjem stadiju, se njen leni vnuk M nekoliko oportunistično odloči, da bo, medtem ko pri šolanju pavzira, skrbel zanjo v upanju, da mu bo zapustila hišo. Ob pristnem druženju se sčasoma zbližata in M ugotovi, da sta nega babice in njena bližina vredni več kot kakršen koli denar. A zgodba še zdaleč ni tako naivna in preprosta, kot bi bilo mogoče sklepati po tej premisi. Režiser in scenarist sta jo razvijala več let in jo delno utemeljila na svojih izkušnjah in družinskih vezeh. Ob pomoči naturščkov v vlogi babice in vnuka sta ustvarila izredno univerzalno družinsko zgodbo, s katero se lahko marsikdo poistoveti. To se je tudi zgodilo. Potem ko je film postal uspešnica v domovini, je pritegnil množice tudi na Kitajskem, Filipinih in v Singapurju, nato pa še v Evropi in ZDA. Skupno naj bi si ga ogledalo več kot 10 milijonov ljudi. Pogosto so filmi iz oddaljenih kultur zanimivi zaradi drugačnosti v estetiki, zgodbi in načinu pripovedništva. Marsikateri film tako gledalcem ponudi prvi vpogled v drugo kulturo, nato pa je odvisno od posameznika, ali bo s to izkušnjo gradil močnejšo empatijo do nje ali pa le fetišiziral drugačnost. Vendar to ne velja za film Babičin sin, saj med prikazom družinskih odnosov, ki so hkrati ravno tako toksični in ljubeči kot pri nas, številne kulturne razlike popolnoma zbledijo. Vsi imamo v razširjenih družinah sorodnike, ki ne obiskujejo svojih ostarelih staršev, odkar so obogateli, pa take, ki so zakockali ves denar in pridejo samo po posojilo, in seveda tudi take, kot je M-jeva mati, ki so pripravljeni pomagati, a ob nočnih izmenah in pogostih nadomeščanjih v nizko plačanih službah tega preprosto ne zmorejo. Z demografskimi spremembami v večini sveta nastajajo vse starejše družbe z vse manjšimi razširjenimi družinami in to prinaša epidemijo osamljenosti, ki jo številni že občutijo. A medtem ko svet počasi drsi v to smer, nas lahko umetnost prebudi in pokaže drugo pot. In točno to se zgodi s filmom Babičin vnuk. Čeprav tu in tam prikupno humorna, nas usoda te družine gane prav zaradi svoje vsakdanjosti, ki je niti eksotika Bangkoka ne more narediti tuje. Po ogledu razumemo, zakaj so v Singapurju ob vstopnici delili robce, zakaj je film v Aziji sprožil debate o skrbi za ostarele in zakaj naslednjič na obisku pri sorodnikih ne bomo pogledovali proti uri in čakali, kdaj lahko odidemo.

Ta pravljica, tako kot mnoge druge, nas pouči o tem, kako koristno je, če smo dobri do drugih. Vendar ne vedno. Včasih so tisti, ki jim storimo uslugo, nehvaležni in nas želijo izdati. To se je zgodilo tudi dečku iz te pravljice, vendar se je le vse srečno končalo, tako kot se pravljice morajo. Vir: Zlata ptica, Tiger iz pogorja Kumgang, korejske pravljice, izbral, prevedel in spremno besedo napisal Andrej Bekeš, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1982, bere Nataša Holy

Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«

Akne so ena najpogostejših bolezni kože, predvsem pri mladostnikih, pa tudi v odrasli dobi niso redke. Marsikdo misli, da se ne da pomagati in da bodo z leti težave minile. Vendar je dermatološko zdravljenje danes zelo učinkovito in lahko odpravi prenekatero stisko posameznika. V četrtkovem svetovalnem servisu bo na vaša vprašanja odgovarjal Borut Žgavec. dr. med., specialist dermatovenerolog. Pokličite ali nam pišite.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pretežna oblika pisateljevanja filozofa, profesorja, glasbenika, pisca Boštjana Narata je bila do zdaj esej, tako da je z romanom Bend stopil na novo ozemlje, pravzaprav je zelo suvereno zakorakal vanj. Kako tudi ne bi, roman govori o glasbenikih in glasbi, Narat pa ima za seboj trideset let igranja v bendih in dobro pozna njihovo dinamiko. Zgodba je dokaj preprosta. Študentka Zoja gre na avdicijo za pevko v bendu, ki je pred časom nepojasnjeno izgubil svojega pevca, Gorana. Kar izginil je. Zoja s svojim glasom in besedili navduši člane skupine Hektorja, Domna in TJ-ja in takoj jo sprejmejo medse. Vendar pa to ni edini bend v romanu; skoraj enakovredno vlogo ima Zojin družinski bend. Foter Damjan, nekoč znani muzičar s super po krivici pozabljeno glasbeno skupino, se je potegnil vase, hodi po hiši kot duh in izdeluje ptičje hišice; mama Ksenija je izstopila iz literarne scene in zdaj piše uspešne priročnike za življenje, vodi delavnice, predavanja, terapije … in s tem odlično služi; starejši brat, nakladaški Tejo, pa zagrenjenost zaradi vrnitve pod domači krov, ker je tako pač najbolj udobno, kompenzira s filozofiranjem. Prav Tejo izpostavi to, kar je poleg glasbe rdeča nit pripovedi: ali je vredno delati tisto, kar res ljubiš in v kar res verjameš, in zaradi tega životariti, ali pa je bolj praktično in razumno privoliti v kompromise ne tako zadovoljujoče službe, ki ti prinaša dober denar? In ker seveda tudi na tem področju ni vse črno-belo – ali si se z odločitvijo za udobnejše preživetje tudi prodal, izdal svoje ideale? Ali pa je ravno tako prav, kot vzkipi Domen, da hočeš od tistega, kar rad delaš, tudi dostojno živeti in zato ni nespodobno sprejeti kakšnega kompromisa. Da je muzika tvoja služba, tvoj poklic: “Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.” Ali ko skuša Ksenija prenapetima sinu in hčeri pojasniti, kako je že zdavnaj spoznala, da so uniforme povsod: “Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.” Poleg razpravljanja o preživetju in seveda o glasbi Narat tankočutno in v gledališki maniri dialogov in monologov v Zojini glavi vpleta tudi spomine, navezanost, strahove, upanje, razočaranje, ljubezen …, stvari, ki so vsem pomembne in domače. Več je zamolčanosti kot odprtega, neposrednega uvida; takšne so povezave z Goranovim izginotjem, Zojino osuplo spregledanje tesnega, še vedno “zacopanega” odnosa njenih staršev, pa njen impulzivni vzgib za edino ljubezensko srečanje v romanu, ki bi ga nepozoren bralec mimogrede spregledal. Taki občutljivi, dragoceni detajli. Kratki, preprosti stavki, ki imajo svojo težo. Veliko je naštevanja, seznamov, sploh zajtrkov. Z enim se roman tudi začne in nevsiljivo razkrije družbeni status Zojine družine. Zelo dobro delujejo tudi naslovi pesmi in imena izvajalcev, ki se vrtijo v kafiču, kjer se pred vajo ali po njej dobivajo člani benda, in se pojavljajo skozi ves roman. Pravzaprav tako super, da sem si ob branju včasih nataknila slušalke in se potopila v omenjene komade, čeprav nisem kakšna glasbofilka in so mi zakulisne strukture in delovanje bendov španska vas. Vendar je ta sicer kratkočasni roman zbudil v meni nostalgijo in hrepenje; ne po glasbenem bendu kot takem, ampak po popolni pripadnosti določenim ljudem, določeni zadevi. Po popolni predanosti, da bi prišel stvari do dna. Jezik, ki ga med seboj govorijo člani benda, se zdi glasbenemu nepoznavalcu na trenutke zelo specifičen in prav zato posrečeno vznemiri, kot na primer naštevanje glasbenih rekvizitov na odru – zame zares kos čudovite poezije (z znanstvenofantastičnim pridihom). Prostor je majhen, no, ne tako majhen, bolj zabasan. Dva marshalla ob desni steni, dvakrat po štiri desetke, dve glavi, ena JCM 900, druga neka zgonjena reč neznanega izvora. Dve stojali za kitaro, stol, zraven štirje kitarski kovčki, nasproti bobni – “A to so ludwigi?” – dva prehodna, kotel, sner, vse po jusu, standard, ob kotlu zložene torbe. Levo in desno dva visokotonca, miza je v desnem kotu, šestnajst kanalov, kabli v glavnem povezani in natančno razpredeni po prostoru, neuporabljeni so lepo zviti in obešeni nad mešalko. Ob steni nasproti vhoda vufer, klaviature na štenderju in rhodesi v kovčku, zraven en vox in dva fenderja, manjši nič posebnega, ampak ima vintage šminko – tista rumena varianta – večji je bolj resen, hot red deville, ni še klasika, ampak enkrat bo, zraven dva bas feršta, ampeg in mesa boogie. V kotu štiri stojala za mikrofone, eno notno in bobnarska žirafa, ki je očitno zašla. Nekje v romanu Narat zapiše, da je “improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.” Mojster je tudi v pisanju, zato je škoda, da je v tem igrivem in dinamičnem romančku za nekaj not, pravzaprav za kar nekaj glasbenih sklopov, izgubil skladateljski “filing” in dovolil, da iz njega spregovorita esejist in filozof. Dolgi filozofski traktati, ki jih besediči Tejo, zame najšibkejši člen romana, in razne literarne razprave, ki jih na avtobusu prebira ali v slušalkah posluša Zoja, so popolnoma odveč. Sicer gladko tekoče, jedrnato besedilo pretirano zavrejo, mu odvzamejo nekaj “žmohta” in poskočnosti. Nekaj dialoških momentov je tudi predolgih, saj so – glede na ostale izbrušene, žive dialoge – malo za lase privlečeni. Vse to bi bilo mogoče izpustiti, ali v manjših dozah in verodostojneje položiti v usta glavnih junakov; potem bi bil roman res izčiščen, skorajda idealno pripravljen za odrsko ali filmsko upodobitev, po katerih glasno kliče. Ampak tudi pomanjkljivostim navkljub je Bend domišljena, duhovita in pretanjena pripoved za vse bralce, ne le za glasbeno navdahnjene. Ko ga prebereš, se ti zgodi, kot se je zgodilo Zoji, ko sta šla s Hektorjem prvič skupaj na kavo – nekaj lepega.

V okviru Vseslovenske akcije ozaveščanja in socialnega vključevanja invalidov z naslovom Vidiš človeka ali invalidnost, ki invalide skozi različne aktivnosti vključuje v javnost in družbo, je nastalo nekaj pogovorov, ki jih boste lahko slišali v oddaji Med štirimi stenami. Akcijo organizira Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije z namenom, da javnost spozna uspehe in zanimive življenjske zgodbe posameznikov, ki znajo kljub invalidnosti izkoristiti svoje prednosti in stopajo po edinstvenih poteh. Danes boste spoznali doktorico Saro Ahlin Doljak, ki je odvetnica, profesorica na Evropski pravni fakulteti, mediatorka in pisateljica. Njeno življenje od leta 2011 zaznamuje multipla skleroza, zaradi katere ne more govoriti in je gibalno ovirana, zato uporablja invalidski voziček. Vendar pa je diagnoza in zapleti bolezni niso ustavili. Z njo se je pogovarjala Lara Gril.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo.

Vsi vemo, da bi morali ravnati drugače, da bi se v našem svetu kaj spremenilo. Govorimo o praznem, mrzlem svetu »kdo bo koga«, v katerem čutimo veliko potrebo po tem, da vračamo tistemu, ki nas je udaril po enem licu, z udarcem po obeh, če je le mogoče, o svetu, v katerem je možna izbira samo v tem, na katero stran se bomo postavili. Vsi vemo, da polarizacija ni pravi odgovor, pa drugače nekako ne zmoremo, vedno znova se nam zdi, da bomo, če bomo recimo ljubili svoje sovražnike, če bomo odpuščali, če bomo do ljudi usmiljeni, s tem za kaj prikrajšani. V tem je vsa tragika naše nemoči, oklepa nas želja po povprečnosti. Povprečnost, o kateri govorim, ni običajnost, ni normalnost, torej nekaj, kar bi lahko razumeli kot nekaj človeku naravnega, niti ni statistična sredina, v katero spada večina ljudi. Ne, pri povprečnosti človeka govorimo o neodraslosti, o trmastem vztrajanju pri svojem, v tem je tista povprečnost, ki hromi človekovo rast. Povprečnost nekega človeka je v tem, da se noče spreminjati, čeprav ve, da bi se moral, povejmo po svetopisemsko, da v svojem srcu zakrkne. Da ne sega čez samega sebe in se ne ravna več po glasu svoje vesti, temveč po glasu prikladnosti, ugajanja splošnim družbenim pričakovanjem oz. načinom ravnanja. Povprečen človek dela, kakor »delajo vsi«, in ravno zato ne razmišlja več, ali je to prav ali narobe. Za precej udobno rešitev gre, zato je povprečnost tako zelo priljubljena, celo domača, s tem, ko se potopimo v družbeno anonimnost, se izognemo nepotrebnim vprašanjem in kritikam, tudi tistim znotraj nas, ali res delamo prav. In se nam zdi, da smo čisto dobri ljudje. V to zaspano lažno zadovoljnost s samim seboj udari Jezus z besedo, ki izraža krščansko drugačnost: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.« (Lk 6,35) Razlika, ki jo zahteva od tistih, ki želijo hoditi za njim, je torej v naporu. Narediti nekaj več od tega, kar »delajo vsi«, narediti nekaj drugače, kot nas sili udobje. Vendar se ta napor ne more roditi iz človekovih sposobnosti, niti na podlagi odločitve, da bi bili boljši od drugih, taki poskusi se vedno slabo končajo, ali se ima potem človek za večvrednega ali pa se počuti kakor nekdo, s katerim lahko vsak ravna, kakor se mu zazdi. Edina pot do drugačnosti je v tem, da se zavedamo, kdo pravzaprav smo – sinovi Najvišjega namreč. On pa »je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih«. (Lk 6,35) In ker je on tak do nas, smo njegovi sinovi tedaj, ko smo sami takšni tudi do drugih. Zaradi njega, ker se On do nas vede kot Oče. In v tem je tisti napor, ki lahko prinese spremembe, spoznati, da nas ima rad, tudi ko si tega ne zaslužimo.

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela? Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč. Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca … Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami. Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj. Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž! Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico. Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno. Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja. A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti. Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo. Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa. Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic. Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza. Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno. Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.

Mickey Barnes in njegov prijatelj Timo, ki sta se zadolžila v propadli nepremičninski špekulaciji, se krutemu izterjevalcu v bližnji prihodnosti izmuzneta s prijavo na kolonizatorsko medplanetarno odpravo. Mickey pristane med tako imenovanimi »nadomestljivimi« – vesoljskimi težaškimi delavci, ki med opravljanjem nevarnih opravil pogosto umrejo in jih nadomestijo s kloniranim lastnim telesom z vsajenimi starimi spomini. Vendar se pri 17. različici Mickeyja zadeve nekoliko zapletejo … Pričakovanja po filmu Parazit, s katerim je južnokorejski režiser Bong Joon-ho leta 2019 in 2020 doživel svetovno prepoznavnost, so bila visoka; s filmom Mickey 17, ki je premiero doživel na nedavnem Berlinalu, pa je obenem naredil korak naprej in se vrnil h koreninam. Film uporablja jezik futurizma, da bi spregovoril o današnjem času, in je mešanica črne komedije, distopije, znanstvene fantastike, vesoljske pustolovščine in družbene satire. Na potovanju, ki ga spremljamo in doživljamo skupaj s protagonisti filma, avtorji spretno prehajajo med žanri in med temami, ki so bile podrobneje razdelane že v številnih drugih znanstvenofantastičnih celovečercih. Vendar filmu tega ne kaže zameriti, saj se niti sam – kljub svojemu visokoproračunskemu zaledju – ne jemlje preveč resno; seveda če ne razumemo prav satire za kraljevsko pot k resnim dilemam in h kritiki vsakdanjosti. Mark Ruffalo v vlogi propadlega politika, ki vodi in financira vesoljsko kolonizatorsko odpravo, tako izredno spominja na Donalda Trumpa in s tem opozarja, v kako nelagodno resničnost smo se nenadoma zbudili. Skratka, za navidezno lahkotnostjo, s katero Bong Joon-ho žonglira med žanri, in bohotnostjo, s katero niza filmske reference, se skrivajo številna filozofska in religiozna vprašanja ter koncepti, ki se dotikajo človeškega bistva. Od osnov ljubezni, ponovnega rojstva, identitete, samožrtvovanja, do zavržnih civilizacijskih praks, pomanjkanja empatije, zasužnjevalnih impulzov ter potrošniškega odnosa do ljudi in okolja nasploh. Pri tem je avtorjem v precejšnjo pomoč podvojeno karikiran pristop Roberta Pattinsona, ki igralsko dominira v filmu in nas nazadnje opozori, da je prav minljivost eden od temeljev človečnosti. Ali bo film Mickey 17 pustil kakšno globljo dolgoročno sled? Zdi se, da se avtorska ekipa sploh ne ukvarja s tem vprašanjem. Če upoštevamo, kako dolgo traja produkcija tako zahtevnega filma, se zdi, da je premiero doživel v najbolj primernem trenutku. Z vizualno dinamičnim jezikom, tehnično izpiljenostjo in številnimi posrečenimi prizori, s celostnim oblikovanjem novega planeta in njegovih avtohtonih prebivalcev, pa tudi z vnosom komičnih elementov v pripoved so avtorji poskrbeli predvsem za prijetno gledalsko izkušnjo, vse nadaljnje interpretacije pa prepuščajo nam. Včasih je že to čisto dovolj.

Tako kot za vsa dela Nataša Kramberger, pisateljice, ki se je pred sedmimi leti odločila za ekološko kmetovanje, je tudi za roman Po vsej sili živ značilen preplet sodobnosti in starožitnosti, zavzetosti in srčnosti, verizma in nadrealistične poetičnosti. Zanj je Nataša Kramberger letos prejela nagrado Prešernovega sklada. Z avtorico se je pogovarjal Vlado Motnikar.

Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta. Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre. Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta. Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega. Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke. Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.

Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.

Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)

Piše Iztok Ilich, bere Renat Horvat. Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti. Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje. V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe. Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali. Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero. Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.

V zgodnjih desetletjih novega veka, ko se stari svet čudi dosežkom novo odkritega sveta, predvsem današnje Amerike, kjer koristoljubni pustolovci konkvistadorji pohlepno prežijo na tamkajšnje bogastvo (osupne jih npr. izjemna arhitektura Aztekov), Evropa začenja spoznavati do tedaj neznane kulture in nepredstavljive podobe življenja oddaljenih dežel. Tudi uveljavljeni umetniki, slikarji, kiparji, tiskarji in trgovci z umetninami se spogledujejo z novimi motivi. Vedoželjni umetniki najdejo v pripovedih in materialnih dokazih, neprecenljivi predmetnosti, skoraj neusahljiv vir motivik za umetniško interpretacijo, nove spodbude, predvsem pa razcvet svoje domišljije.Vplivi na likovno umetnost, ki jo bogatijo predstave o tujih kulturah, zaznamujejo tudi umetniško prakso in zbirateljstvo našega nekdanjega plemstva. O tem in o drugih značilnostih nekdanjih zbirk aristokracije bo več povedala dr. Tina Košak, umetnostna zgodovinarka in anglistka z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in docentka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. V zvezi s tem velja omeniti, da so na današnji dan leta 1525 (28. februarja, op. p.: včasih se omenja tudi letnica 1524) zavojevalci ubili zadnjega azteškega vladarja Cuauhtémoca.Azteški imperij, ki se je razlegal predvsem na območju današnje Mehike, velja za enega najbolj cvetočih, razvitih in naprednih civilizacij. Njihova moderna prestolnica Tenochtitlan je nastala na majhnem otoku sredi jezera Texcoco, med drugim so razvijali (književnost) in pisavo ter slikali likovne podobe, uporabljali koledarje in zaupali v smisel svojih zgodb, legend in mitov. Vendar je bilo kmalu po nasilnem zavojevanju, zavzetju, pustošenju in iztrebljanju veliko tega uničenega. V nekoliko izkrivljeni obliki, ko gre za odnos do resnice in dokumentarnosti, duhovnih in mišljenjskih praks ter zgodovinskih dogodkov, vseeno sled staroselske kulture, s katero je tako okrutno obračunal Cortes, zato da bi izrabil znanje in se okoristil z neprecenljivimi primeri srebrnega in zlatega bogastva, najdemo upodobljeno v Florentinskem kodeksu, ki vsebuje slikovni, ilustrativni popis zgodovine ter kulturnih, verskih in vsakdanjih praks Aztekov ter bitk s Španci, pa tudi opise bolezni, naravnih danosti in živalstva ...Vse to je odmevalo tudi v delih, ki jih je posedovalo plemstvo na naših današnjih tleh. V oddaji ne bo govora le o vplivih tujih kultur, ampak o ambicijah plemstva, ki se je ponašalo z deli takratnih velikih mojstrov, katerih imena nikdar niso poniknila v pozabo. Sprehodili se bomo po slovenskih gradovih, kot sta Vurberk in grad Hrastovec ...  Foto: Prebivalka Floride, vir: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, oder Beschreibung des Welt-teils Amerika, Amsterdam, 1673, foto: Tina Košak

Umetna inteligenca že odločilno posega v življenje marsikaterega prebivalca tega planeta. Vendar se najdejo tudi uspešna podjetja, ki na prvo mesto še vedno postavljajo ustvarjalno vlogo posameznika. Peter Ladič je direktor ptujskega podjetja Intera, ki se več kot dvajset let ukvarja z računalniškim programiranjem. Visokotehnološko podjetje razvija sistem Intrix, ki naročnikom omogoča optimizacijo poslovnih procesov. Podjetje večinoma vsako leto prejema različne nagrade za najboljšega zaposlovalca med malimi podjetji v državi. Petru Ladiču pa smisla ne pomeni samo moderen način delovanja, ampak tudi trajnostna skrb za dobro počutje zaposlenih. Kako jim to uspeva?

Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.

Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.

V sodobni digitalizirani družbi je druženje v spletnih prostorih prek različnih zaslonskih tehnologij del vsakdanjega življenja. Vendar nove aplikacije in naprave ne omogočajo le druženja z ljudmi iz fizičnega sveta, temveč tudi druženje z vplivnicami in vplivneži, znanimi iz sveta športa, zabave in politike, pa tudi s klepetalnimi roboti, ki jih poganja generativna umetna inteligenca. Kakšna je reprezentacija prijateljstva na družbenih medijih? Kako podatkovna ekonomija vpliva na te najtesnejše in najgloblje stike? Ali se v globoko polariziranem in radikaliziranem svetu krhajo pristni medosebni odnosi? Kje je torej danes še mesto za pravo prijateljstvo?O tem se je Urška Henigman pogovarjala s sogovornicami, ki so to tematiko predstavile vsaka s svojega zornega kota. Raziskovalka Katja Koren Ošljak s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je govorila o rezultatih raziskav Medijski repertoarji mladih in Digitalna zrelost mladih, pomen in vlogo prijateljstva pri vplivnicah in vplivnežih je razložila komunikatorka znanosti s Fakultete za računalništvo Univerze v Ljubljani Tinca Lukan, zgodovinarka dr. Manca G. Renko je predstavila reprezentacije prijateljstva v korespondencah, ki jih je našla v zgodovinskih arhivih, red. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani nam je pojasnila, kakšno vlogo igra prijateljstvo v različnih življenjskih obdobjih in ali lahko sega prek meja družbenih razredov, psihologinja izr. prof. dr. Ana Kozina s Pedagoškega inštituta pa je izpostavila, da se otroci in mladi sočutja, empatije in prijateljstva učijo tudi prek odnosa, ki ga z njimi vzpostavi in ohranja učiteljica ali učitelj. Eternal you - Nesmrtni ti

Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.

Kraljična Marija je morala pobegniti od doma, saj je bila očetova zahteva nemogoča. In kot vedno v pravljicah je naletela na kraljeviča, godnega za ženitev. Ki je bil pa precej izbirčen. Vendar, vztrajnost je lepa čednost. Ker je vztrajala, ji je končno uspelo osvoijiti lepega mladeniča. Kako, izveš v italijanski pravljici iz okolice Rima. Vir: Zlata ptica, Italijanske pravljice 2. knjiga, Italo Calvino, prevedel Gašper Malej, Ljubljana, Mladinska knjiga 2022, bere Nataša Holy

Zgodovina človeštva ponuja številne primere preseljevanja – tako narodov kot posameznikov. Kajti v človeku je bila vedno želja po odkrivanju novega. Tega, kar je v neposredni bližini, pa tudi tistega, kar je – kot pravimo – za sedmimi gorami. Krištof Kolumb, eden drznejših avanturistov, se je odpravil v Indijo, da bi odkril Ameriko. Evropske kraljevine preteklih stoletij so svojo moč in oblast gradile na pomorščakih, ki so osvajali morja in ozemlja tujih celin. Polastili so se zakladov, ki so jih našli na svoji poti. Zlato, nakit, diamante in smaragde, dišave in zelišča, preproge in svilo – vse, kar jim je prišlo pod roko, so odnesli. Včasih še sužnje, ker je na plantažah veleposestnikov z Zahoda primanjkovalo delovne sile. Koliko je bilo ropa in plenjenja in prisvajanja tuje lastnine, ve samo dobri Bog, kajti zgodovina poraženih ljudstev ni zapisana v učbenikih zmagovalcev. Poleg tega se grozodejstev tudi nihče več ne spominja dobro, ker teče življenje naprej in sproti ustvarja svojo lastno, zapleteno zgodovino. Globalizem, ki smo mu priča danes, nastopa pod krinko vzajemnih interesov in ustvarjalca vsesplošne blaginje. Vendar je v svojem jedru enako neizprosen, krut in sebičen, kot so bili osvajalski sistemi prejšnjih časov. Prosta trgovina med neenakimi partnerji namreč nikoli ni prosta, ampak je na koncu vedno izsiljevanje in privolitev v podrejenost šibkejših. Razvoj tretjega in četrtega sveta je sicer nujen, a teče pod vplivom razmišljanja, da potrebuje razviti svet dodatne baze surovin, nove prodajne trge in poceni delovno silo. Tako globalizem v resnici neenakosti ne zmanjšuje, ampak jo veča. Še posebno zato, ker stavi na podkupljivost oblastnikov iz revnih držav. In je pri tem uspešen. Ali bomo nekoč vendarle imeli globalno vas, ki bo sama sebe urejala planetarno? Težko verjeti, kajti za tak dosežek bi bila potrebna resnična vzajemnost, ne le navidezna solidarnost.

Prenovo bivalnih mestnih predelov, ki izrinja prvotne prebivalce v prid razvoja turizma in storitev za pripadnike višjega razreda, je New York intenzivno doživljal že v drugi polovici preteklega stoletja. Prazne stavbe, katerih propadanje so sprožile špekulacije nepremičninskega trga, so takrat postale zavetje mnogih umetnikov, ki so tvorili dobro poznano živahno umetniško sceno tistega časa. Del nje je bil tudi konceptualni umetnik John Fekner, ki je umetniška dela ustvarjal v številnih medijih, a najbolj je znan po jedrnatih napisih, ki jih je grafitiral po zapuščenih objektih, s sporočili, kot so ''Prelomljene obljube'', ''Razpad'', ''Tračnice prek poti staroselcev''. Napisani na ruševinah velemest v tipografiji, podobni časopisnim naslovom, ali pa na gradbišču novonastajajoče infrastrukture, v svojem bistvu nosijo politična sporočila. Opozarjajo na pravice manjšin in ignorantski odnos oblasti do revnejših slojev družbe. Vendar pa je Feknerjev opus veliko bolj kompleksen in so ostre fraze, zarezane v javni prostor, le vrh ledene gore, polne glasbe, poezije, videa, avdiovizualnih del in prostorskih intervencij. Čeprav je sodeloval pri številnih skupinskih razstavah, je razstava ''Samo John … in tako naprej'' v Galeriji Vžigalica prva retrospektivno-dokumentarna predstavitev njegovega širšega delovanja. Foto: Broken Promises, 1980 © z dovoljenjem Raziskovalnega arhiva Johna Feknerja (sekundarni vir: Galerija Vžigalica)

Kajenje sprošča, pomirja. S tem bi se strinjal skoraj vsak četrti prebivalec Slovenije. Vendar ta nemir, ki ga čuti kadilec in ga pomiri s cigareto, povzroča prav padec nikotina v telesu. Kajenje torej pomirja tisto, kar povzroča. Morda je to zato ena najtežjih oblik zasvojenosti. Gostja: mag. Jožica Mesarič, prof. zdr. vzg., vodja Centra za krepitev zdravja v enoti Moste - Polje Zdravstvenega doma Ljubljana.

Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.

V šele drugi epizodi nove mesečne rubrike, ki vam bo s praktičnimi nasveti pomagala rešiti majhne in večje težavice, smo spregovorili o prehladih! Ob prehodu iz toplega v hladno in zmanjšani količini vitamina D3 v organizmu smo tarča virusov! Zato nas veliko zboli za sezonske bolezni dihal. Vendar, ali bi to lahko ustavili, čeprav opazimo že prve znake? Obstaja pot nazaj, da ne bi popolnoma zboleli in kako se tega pravilno lotiti! Kaj so prvi koraki? iz prehrane izločimo ves sladkor, povečamo dodajanje vitamina D3 (tudi za 3x več), pijemo veliko tekočine (vode ali nesladkanega čaja), jemo veliko zelenega, se gibljemo na svežem zraku in si privoščimo več počitka in spimo v popolni temi!

Kot otrok sem rad igral tetris. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje, ko je šlo, bolj sta rastli tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila take čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v svoji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršen koli je že blok in kakor koli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomnita, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam treba čakati, da pride kaj boljšega, ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, ustvarjalnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le prožnejši glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.

Novi zakon o medijih, ki ga je vlada že poslala v Državni zbor, potrebujemo in z njim že močno zamujamo, poudarjajo na Društvu novinarjev Slovenije. Vendar ob tem opozarjajo, da bo po predlogu financiranje prek shem pomoči medijem še vedno odvisno od vsake nove vlade. Ostali poudarki oddaje: - Vlado v novem letu ob reformah čakajo tudi kadrovska vprašanja. - Slovaška z grožnjami Ukrajini zaradi ustavitve dobave ruskega plina. - Šolske počitnice se iztekajo, nekateri so zimsko veselje našli tudi na Rogli.

Z novimi sirskimi oblastmi v Damasku sta se danes sešla francoski zunanji minister Jean-Noel Barrot in njegova nemška kolegica Annalena Baerbock. Kot je dejala, bo odprava sankcij proti Siriji odvisna od nadaljnjega političnega procesa. Prepričana je, da boljša prihodnost za državo pomeni vključujoč, miren prenos oblasti, spravo in obnovo. Za to je potreben politični dialog, ki vključuje vse etnične in verske skupine, moške in ženske, je še dodala. Ostali poudarki oddaje: - Kulturna ministrica Asta Vrečko izpostavila nujnost državne pomoči medijem. - Poljska na slovesnost ob začetku predsedovanja Svetu Evropske unije ni povabila Madžarske. - Ameriški predsednik Joe Biden je blokiral prodajo ameriškega proizvajalca jekla US Steel.

V ponedeljek pa začnem zares! Takoj po novem letu bo pravi čas! Vam zveni znano? Marsikaj in marsikdaj si obljubimo in čakamo na tisti pravi dan za začetek. Novo leto se zdi primerna prelomnica. Vendar pa raziskave kažejo, da kar 80 odstotkov ljudi svoje novoletne zaobljube prekrši že do 1. februarja, uspešnih pri doseganju svojih ciljev pa je le osem odstotkov. Zakaj nam je težko vztrajati? Se da do cilja priti po lažji poti? O tem bomo govorili v zadnjem svetovalnem servisu v tem letu, svetovala pa nam bo univerzitetna diplomirana psihologinja Eva Kovač. Pokličite ali nam pišite.

Najbolj učinkovit in varen način za tvorbo vitamina D (ki je klasifikacijsko gledano pravzaprav hormon) je sončenje! Znanstveniki šele v zadnjem obdobju dojemajo, kako pomembno vlogo ima vitamin D za delovanje celotnega telesa. Dolgo časa so ga povezovali le s tvorbo kosti (nujen je namreč za presnovo kalcija in fosforja), a to je le ena izmed vseh njegovih nalog!Pomanjkanje vitamina D je globalna težava. Izsledki študije Roberta Kocha so pokazali, da je raven vitamina D pri 57 % moških in 58 % žensk pod kritično mejno vrednostjo, pri ženskah nad 65 let pa je bilo takšnih kar 75 %! Seveda so vrednosti pozimi še toliko nižje … Zato je nujno, da si omislimo dodatek vitamina D v obliki dopolnila. Vendar pomembno je, da izberemo pravega ... o tem se je Neža tokrat pogovarjala z Jasmino Kandorfer.

Pod besedo disleksija razumemo skupek učnih težav pri šolarjih. Vendar pa omenjene kognitivne težave krojijo posameznikovo življenje tudi v odraslem obdobju. Posvetili se jim bomo tudi v tokratni Svetovalnici: s kakšnimi omejitvami se srečujejo odrasli z disleksijo, katere nadomestne strategije so učinkovite in ali obstaja kakšno združenje za odrasle z disleksijo? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih zastavili naši gostji prof. dr. Ani Krajnc z Inštituta za disleksijo.

Piše Majda Travnik Vode, bere Igor Velše. Milan Knep, trenutno tajnik Škofijskega katehetskega urada pri ljubljanski nadškofiji, je leta 2020 po več kot štiridesetih letih raznovrstnega duhovniškega delovanja in potem ko je svoja razmišljanja objavljal v različnih medijih – tudi v oddaji Duhovna misel na Prvem programu Radia Slovenija – izdal knjižni prvenec Eseji o križu letos pa so jim sledili še Eseji o vstajenju. Kot v spremni besedi piše Tadej Rifel, sta po avtorjevih besedah kljub nekajletnemu časovnemu razmiku »zbirki dopolnjujoči, kajti krščansko oznanilo je celota le, če se križ nadaljuje z vstajenjem.« Poleg vsebine, ki jo avtor umešča nekoliko stran od prevladujočega družbenega in kulturnega diskurza, ki ga po njegovem mnenju zaznamujeta odsotnost metafizičnega in tragični svetovni nazor, je zanimivo tudi formalno ozadje dvainpetdesetih esejev v zbirki, ki jih je avtor večinoma izpeljal iz specifične žanrske oblike – katoliške pridige ali homilije. Za prvo in hkrati najznamenitejšo pridigo v zgodovini velja Jezusov govor na gori blizu Galilejskega jezera, vendar gre tudi sicer za zelo staro polliterarno obliko, v katero je pravzaprav že od začetka vtisnjen esejistični format – kljub temu, da je pridiga namenjena širšemu občinstvu, esej pa velja za poudarjeno intimno oziroma zasebno zvrst. Pridiga je tudi drugi, najbolj znani brižinski spomenik (z znamenitim začetkom: Če bi naš ded ne grešil…), ki velja za izvrsten primer srednjeveške retorike. V Evropi pa so najbrž najbolj prepoznavne in še danes pomembne pridige Mojstra Eckharta s konca 13. in začetka 14. stoletja, ki se prav tako zlahka berejo kot vrhunski eseji. Knepovi Eseji o vstajenju vznikajo iz volje po preseganju običajnega tragičnega obzorja pričakovanja, kamor se po avtorjevih besedah vpisuje velika večina novoveške in sodobne umetnosti, filozofije in kulture – in sicer z obratom v krščansko oziroma biblično izročilo. Kot lahko opazujemo, je krščanstvo tako v Evropi kot pri nas že dolgo v zatonu, pri čemer ne gre samo za afere, ki usodno pretresajo cerkvene strukture, ampak – kot lahko na primer beremo v pred kratkim izdanem brezkompromisnem, razgaljajočem eseju Chantal Delsol –, za konec krščanske civilizacije kot take. Kljub vtisu skorajšnjega pogorišča pa lahko vidimo tudi, da v krščanstvu še vedno vztraja veliko vernikov in duhovnikov ¬– morda tudi zaradi Jezusove obljube, da bo s svojo Cerkvijo ostal do konca sveta. Tako tudi Knep, čeprav si ne zatiska oči pred stvarnostjo, v svoja nazorsko, duhovno, psihološko in filozofsko izjemno široko zarisana besedila ne pripušča malodušja. Njegovi eseji – kratki, a od začetka do konca izpeljani v žlahtni filozofski maniri in retorično brezhibni – odpirajo probleme in jih s pomočjo Svetega pisma dialektično razrešujejo in zapirajo, pri čemer ima vselej zadnjo besedo nekaj, kar je že zdavnaj izginilo iz moderne filozofije – duh oziroma presežno. Čeprav je bila, kot v enem svojih zadnjih intervjujev skorajda presenečeno ugotavlja Jürgen Habermas, filozofija dolgo skoraj istovetna s teologijo, se je ta povezava že davno izgubila – morda je bila ravno ta metamorfoza eden od zgodnjih znanilcev zatona krščanske civilizacije. In na čem sloni sodobna filozofija, če se ne sprašuje več o absolutni resnici, biti, poslednjih rečeh, telosu? Alain Badiou v spisu Manifest za filozofijo iz leta 1989, razbere in nato brez sence dvoma – kot rečeno, gre za manifest –, ugotovi, da je sodobna filozofija pogojena s štirimi »generičnimi postopki resnice«: politiko, znanostjo, umetnostjo in ljubeznijo. Čeprav zadnji pojem, ljubezen, na videz dopušča večsmerne interpretacije, med njimi na nobeni instanci ni predvidena konkretna transcendenca, kakršno je nekdaj predstavljal krščanski Bog. Zaradi tega in neštevilnih drugih podobnih dogodkov se zdi krščanska filozofija stvar preteklosti. Vendar nas ravno besedila, kakršna so Knepovi eseji, drobna, a prepričana, argumentirana in nagovarjajoča, prisilijo, da se vprašamo, ali je res tako? Knep, ki se je v duhovniški karieri največ ukvarjal z mladinsko in zakonsko pastoralo, namreč s pomočjo svojih svetopisemskih navdihovalcev, prerokov Izaija, Jeremija, Siraha in apostolov Pavla, Janeza in Jezusa, vsakič znova ubesedi katerega od ključnih problemov zdajšnjosti; bodisi smrt in naš odnos do nje, odmiranje življenjskega smisla, vzgojo otrok in medgeneracijske odnose bodisi družbeno stvarnost. Osvetljuje jih iz perspektive slehernika, v katerega se vsakič znova postavi, nato pa tematiko sistematično razčleni in obdela iz vseh običajnih zornih kotov – le da na koncu iz široko razgrnjenih aporij ne izide kot tragični poraženec, ampak kot zmagovalec. Njegova besedila tako res postanejo eseji o vstajenju – seveda le, če sprejmemo njihovo krščansko logiko. To, kar Knepu daje odločilno prednost, je namreč za marsikoga nezamisljivo, saj avtor svoje razpravljanje vsakič znova subtilno privede do točke nič oziroma do točke, kjer je potrebna totalna odpoved razumu in predaja štafete duhu. Ravno tu je kleč: potem ko je ob nekem problemu v razpravo kompetentno pritegnil in obdelal na primer Hegla, Spinozo, Fichteja, Platona ali katerega od principov sodobne psihologije ali psihoterapije, na koncu vso skrbno predstavljeno argumentacijo izpusti in se vrže v prazno, saj iskreno verjame, da bo tako storil največ in najhitreje. Da je predaja duhu kraljevska pot do rešitve. Čeprav je zbirka Eseji o vstajenju kristocentrična in je njeno gravitacijsko jedro Kristusovo odrešenjsko poslanstvo, se poleg Kristusa avtorjev največji zgled zdi apostol Pavel s svojim neutrudnim evangelizatorskim žarom. Pravzaprav so katoliški duhovniki danes v podobnem položaju, kot je bil nekoč Pavel: Kristusa oznanjajo v skorajda povsem poganskem svetu. S svojimi esejističnimi razmišljanji Milan Knep to počne samozavestno in zavezujoče.

Če bi gospoda Jožeta Šivica vprašali, kateri material mu je še posebej ljub, bi verjetno brez pomisleka odgovoril - les. Kot poklicni glasbenik je vse življenje igral violo, pozneje pa izdeloval lesene izdelke. Ljubljančan, ki zdaj živi na Rakitni, se je rodil očetu, poštnemu uradniku, in mami, ki je bila gospodinja. Zaradi bolezni je že zgodaj izgubil brata in sestro. Svojo glasbeno kariero na violi je začel v našem RTV Simfoničnem orkestru, upokojitev pa dočakal v Slovenski filharmoniji. Vendar pa se je njegov prvi radijski nastop zgodil že mnogo prej, kakor boste izvedeli. V pogovoru z Lucijo Fatur pa je Jože Šivic najprej nanizal nekaj otroških spominov iz časa druge svetovne vojne.

Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.

Človeška reprodukcija je v zahodnem svetu že dolgo ločena od seksualnosti. Pred 100 leti so bili na voljo prvi kondomi, Sava Kranj je v 50. letih 20. stoletja začela izdelovati diafragmo, tovarna Lek pa nekoliko pozneje spermicidno pasto, pred 60. leti pa so bile v Sloveniji na voljo prve kontracepcijske tabletke. Ženske so s kontracepcijo dobile zanesljivo in učinkovito metodo za nadzor nad svojim telesom. Vendar kontracepcija ni bila vzrok za spremembe na področju družinskega življenja, te so se zgodile že prej, saj so se ljudje že pred prihodom tabletke odločali za manj otrok. Družbenim spremembam torej sledi razvoj znanosti, temu pa zakonodaja. Leta 1974 je SFRJ v ustavo zapisala pravico o svobodnem odločanju o rojstvih otrok, kar ne vključuje le kontracepcije in abortusa temveč z razvojem biomedicine tudi pomoč pri zanositvi in zdravljenje neplodnosti. Leta 1983 je Ginekološka klinika v Ljubljani med prvimi na svetu uspešno opravila zunajtelesno oploditev in leta 1984 sta se rodili dvojčici. Reproduktivne pravice so temelj za doseganje enakosti spolov, zato bomo o njih govorili v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.

Se sprašuješ, kako lahko digitalizacija pozitivno vpliva na področje logistike in tradicionalnih industrij, ter kakšna tveganja prinaša? Digitalizacija industrije lahko prinese kar do 20 % povečanje operativne učinkovitosti in do 30% zmanjšanje stroškov logistike. Vendar pa se kar 70 % podjetij sooča z izzivi pri implementaciji novih tehnologij. Z uvajanjem novih tehnologij, kot so umetna inteligenca, IoT in avtomatizacija, digitalna preobrazba omogoča večjo učinkovitost, zanesljivost in prilagodljivost. Prinaša pa tudi izzive, kot so večja ranljivost podatkov, zapletene implementacije in potreba po nenehnem prilagajanju. Na dogodku smo skupaj z vodilnimi strokovnjaki, Blažem Jakopinom (Priot), Igorjem Jakominom (ex CargoX), in Juretom Hrvatinom (OptiVlak), raziskali, kako se izogniti pastem in izkoristiti prednosti digitalizacije. Spoznajte najboljše prakse, ki vam bodo pomagale uspešno voditi preobrazbo vašega podjetja v digitalni dobi.

Piše Miša Gams, bereta Renato Horvat in Višnja Fičor. Čeprav sta romana Vinka Möderndorferja Odštevanje in Zvezda, žlica in ura napisana tako, da povsem samozadostno delujeta kot ločeni, tematsko nepovezani enoti, lahko med njima najdemo veliko zanimivih vzporednic. Oba namreč v razponu 24 ur nudita zgodovinski prerez dogajanja treh generacij družin na sredini in ob koncu 20. stoletja, ki so ju zaznamovali druga svetovna vojna in politični procesi v Jugoslaviji. Čeprav je glavni protagonist romana Odštevanje moški srednjih let, ki ga oče po tridesetih letih odsotnosti znova pokliče in povabi v rojstno vas, dobijo svoj glas v romanu tudi protagonistova hči, mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v taboriščih. Tudi v romanu Zvezda, žlica in ura je v ospredju spomin na dedka, Maistrovega obveščevalca, kulturnega animatorja in soborca, ki je več let preživel v italijanskem taborišču, v domobranski celici Belgijske kasarne, v mariborskem zaporu, zaporu v Lepoglavi in celo na Golem otoku, kjer je pristal zaradi pisma komunistični partiji s predlogi za izboljšanje agrarne reforme. Vendar pa so tokrat v ospredju vendarle ženske – zlasti babica, nekdanja tajnica Rudolfa Maistra, ki je dolga leta sama skrbela za tri hčerke – od teh dve gluhonemi – in za gluhonemega sina, ki se je pri sedemnajstih pridružil partizanom. Osrednja protagonistka zgodbe, ki se odvija konec 20. stoletja, je zdaj že odrasla vnukinja, ki se po mamini smrti s svojim triletnim sinom vrne v stanovanje, v katerem je preživela otroštvo, in zdaj znova vzpostavlja stik z najrazličnejšimi simbolnimi predmeti iz preteklosti in z duhovi prednikov. Dotik nedelujoče stenske ure, ki je veljala za največjo dragocenost družine, jo prezrcali v čas, ko sta se babica in dedek preselila v novo stanovanje, partizanska kapa gluhonemega strica je prebudila spomin na njegov beg pred sovražniki, ki so ustrelili njegovega najboljšega prijatelja, lesena žlica je kar sama povedala zgodbo o dedkovem pobegu iz italijanskega taborišča in še bi lahko naštevali. Vnukinja prek predmetov odpira vrata v različna poglavja preteklosti, tako da se bralcu zazdi, kot da bi vstopil v časovni stroj, ki bi ga vsakič znova odložil pred vrati neke družinske zgodbe. Hkrati pa glavna junakinja te iste predmete ponudi sinu kot igračke, s katerimi si lahko krajša čas in jih posvoji kot dragocene toteme, da bi hitreje vzpostavil stik z umrlimi predniki in njihovimi zgodbami o boju za preživetje: »Spomin stvari smo ljudje. Ko bomo uničili stvari, bo izginil tudi spomin. Spomin stvari so naša minula dejanja, ki segajo v sedanjost in prihodnost. Ostalo je pozaba, ki je hujša od smrti.” V ospredje romana Zvezda, žlica in ura je Möderndorfer postavil dve paradigmi rekonstrukcije spomina na preteklost – babičino in materino. Medtem ko babica čuva predmete, povezane z njenim možem in sinom, kot svete relikvije, jih njeni hčerka, tj. mati glavne junakinje, drugega za drugim prodaja, podarja ali meče na smetišče. Vnukinja po prihodu v stanovanje postavi predmete na svoje mesto, jih očisti in podari sinu za igro. Že s tem, ko sina v kuhinji posadi na stol, ki ga je uporabljala le babica, pokaže, da ima do predmetov podobno stališče kot ona: “Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.” Möderndorfer ne imenuje glavnih junakov niti mesta, v katerega je umestil osrednje dogajanje – edina orientacijska točka je železniška postaja z veliko uro, katero zagotovo premore precej mest v nekdanji državi. Prepoznamo le Beograd kot glavno mesto z mogočnimi upravnimi zgradbami, v katerih gluhonemi stric iz dneva v dan ponižno čaka na maršala Tita, da bi mu razložil, da si njegov oče kot prizadeven komunist ni zaslužil bivanja na Golem otoku, temveč priznanje najvišje vrste. Pisatelj z veliko mero kritičnosti in ostrine piše o času, ko so ljudje zgolj zaradi dobronamerne kritike družbenega sistema za več let pristali v zaporu, iz katerega so jih potem poskušale na različne načine izvleči zlasti njihove soproge. Bodisi z obiski pomembnih funkcionarjev bodisi s pisanjem diplomatskih in ljubezenskih pisem. Zvezda, žlica in ura je zato predvsem roman o ljubezni in vztrajanju, o brisanju meja med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo, materialnim in duhovnim, posvetnim in simbolnim. Poleg tega, da razpira različne plasti realnosti naših prednikov ter njihovih medvojnih in povojnih izkušenj, poraja vprašanja o tem, kako spomin preoblikuje pogled na doživljanje sedanjosti in zgodovine. Vinko Möderndorfer se nam razkriva kot subtilen in čuteč avtor, ki navezuje stik z bralcem skozi čustveno izpoved prvoosebnih pripovedovalcev in pripovedovalk, pri tem pa še povečuje suspenz s ponavljanjem besednih zvez in izrazov. Tako v uvodu knjige, ko govori o pogumnih ženskah v družini, ponudi pogled v zgodovino ženskega trpljenja v patriarhalni družbi, ki pozna le vojno in kaznovanje: “Moški vendar sejejo seme. In vero. In vojne. In smrt. Ženske lahko zvesto sledijo. Samo sledijo. Ker sledijo, so kaznovane. /…/ Zaplinijo jih. Še prej posilijo. Na sestankih jih ignorirajo. Pošiljajo jih nazaj za štedilnik. Še prej posilijo. Vzamejo jim pravico do razpolaganja z lastnim telesom. Še prej posilijo. Še prej posilijo. Še prej posilijo. In moški gledajo. In njihove ljubice gledajo in si mislijo, prav jim je, ženam, materam, upornicam, zakaj raje niso ostale ljubice, ubogljive priležnice. Ženske, največje sovražnice žensk. Ženske. Ženske v družini. Ženske, ki držijo strop neba v miru in vojni. V kugi in lakoti. Babice. Prababice. Prababice, ki se oglašajo v svojih vnukih, pravnukih, prapravnukinjah. Čuvajke ognja. Shranjevalke spominov. Skrbnice preteklosti in prihodnosti.” O skrbnicah preteklosti in prihodnosti bo po vsej verjetnosti govoril tudi zadnji romanu trilogije, ki ga že nestrpno čakamo.

Danes pa o zanimivi pobudi, ali bolje rečeno akciji, ki jo je začela slovenska vlada. S pomočjo "Agencije za energijo republike Slovenije" so sestavili test oziroma nabor vprašanj, ki bo dokončno izmeril inteligenco vseh prebivalcev Slovenije. Začeli bodo s prvim oktobrom, še bolj natančno pa s prvimi položnicami konec meseca, in takrat bomo končno izvedeli, kako inteligentni smo Slovenci. Konec bo skrivalnic in ekstremov navzdol v smislu "neumni smo kot noč", ali navzgor, ko kričimo: "Pametnejši smo od Einsteina …" Z znanstveno metodo, nepristransko in akademsko hladno, bomo poslej poznali ne le inteligenco naroda, temveč tudi vsakega posameznika.Testa inteligence so se na "Agenciji za energijo" lotili zelo inteligentno, kajti kakorkoli drugače bi bilo neumno. Se pravi, da lahko pozabite na naivna ali preprosta vprašanje v slogu "Vozite avtobus iz Ljubljane v Maribor. Petnajst potnikov vstopi v Mariboru, sedem jih izstopi v Celju. Kako je ime vozniku avtobusa?"Ne! Tako butastih vprašanj, po katerih smo do zdaj sodili inteligenco ljudi, v novem testu ni. Novi test temelji na predpostavki, znani v sodobni psihologiji, da je treba najprej najti skupno kategorijo, skupno raven, v kateri lahko različni ljudje nato podajajo različno vrednotene odgovore o isti temi. Kar je osnova inteligence. Raziskovalci, misleci in čistilke na Agenciji za energijo so se domislili, da je lahko takšna skupna tema elektrika. Tako test inteligence, ki bo zmeril IQ naroda, temelji na elektriki. Naša skromna oddaja kot prvi medij v Sloveniji prinaša nekaj integralnih vprašanj testa, brez da bi kompromitirali končni rezultat. Vprašanja so namreč tako zapletena, da boste potrebovali za razmislek o njih več tednov, mesecev, v nekaterih primerih celo leta. Prvo vprašanje je sicer še preprosto … Prvo vprašanjeSpremenila se bo višina položnice za elektriko. Vendar se ne bo spremenila cena elektrike, temveč cena omrežnine. Ali to pomeni, da ima vsaka elektrika svoje omrežje, ali pa, da ima vsako omrežje svojo elektriko. Namig; elektriko morate razumeti kot avtomobil, omrežnino pa kot avtocesto. Vendar ne dobesedno, saj se cestnina plačuje različno od dela dneva, ko se vozite, od tipa avtomobila in od tega, ali ste Agenciji za energijo kot voznik všeč. Drugo vprašanjePovprečnim in majhnim porabnikom elektrike ni treba skrbeti, saj bo za njih omrežnina celo nižja. Vendar … Če so vsi povprečni uporabniki tudi majhni uporabniki, kaj so potem podpovprečni uporabniki? In če so vsi nadpovprečni uporabniki praviloma veliki uporabniki, ki jih mora skrbeti, se ne bodo poskušali v procesu rešiti skrbi tako, da bodo postali povprečni oziroma majhni uporabniki? Namig: kaj je povprečno in kaj nadpovprečno so na Agenciji za energijo določili z intenzivnim merjenjem iztegnjenega sredinca leve roke. Tretje vprašanjeNovi model bo pravičnejši, ker bodo tisti, ki omrežje uporabljajo bolj, plačevali več kot tisti, ki ga uporabljajo manj. Do zdaj so tisti, ki so ga uporabljali bolj, plačevali enako, kot tisti, ki so ga uporabljali manj, kar je bilo krivično do tistih, ki so ga uporabljali manj. Namig: po obrnjeni logiki Agencije za energijo pomeni tudi, da če nekdo uporablja javni potniški promet, drugi ga pa sploh ne uporablja, je javni potniški promet do tistega, ki ga ne uporablja, krivičen. Četrto vprašanjeČe ste zgradili sončno elektrarno in toplotno črpalko v dobri veri, da poskušate rešiti planet in se prekobaliti na zeleno stran, boste zdaj kaznovani z višjo omrežnino. To, kar je bilo mišljeno kot bonus, postane v interpretaciji Agencije za energijo malus, iz česar sledi, da ni nujno dobro za vas, kar je dobro za planet, ob tem pa je to, kar je slabo za vas in dobro za planet, tudi vedno dobro za slovensko elektrogospodarstvo. Namig: Nič ni tako, kot je videti ob podpisu pogodbe. Peto vprašanjeČe bodo lahko porabo elektrike po novem merili na petnajst minut in vas bodo za presežek vaše nazivne moči kaznovali šele leta 2026, kdaj vas bodo kaznovali, ko bodo porabo merili vsako minuto? Namig: Aleksander Mervar, direktor Elesa, in Duška Godina, direktorica Agencije za energijo, bosta postala najbolje obveščeni osebi v Sloveniji. Šesto vprašanjeČe Janez Janša in Borut Pahor zgradita TEŠ 6, ki namesto, da bi energijo dajal, energijo jemlje, komu se v takšnem primeru zaračuna izguba, če vemo, da se energija ne pojavi iz nič in se v nič ne povrne.Namig: Če bi Borut in Janez morala povzročeno škodo odplačati z družbeno koristnim delom, bi morala naslednjih sedem tisoč dve sto triindvajset let pomagati vzgojiteljicam v peskovniku najbližjega vrtca. Sedmo, zadnje vprašanjeČeprav je na prvi pogled ni, ali lahko kljub temu najdete povezavo med semaforji Franca Kanglerja in omrežnino Roberta Goloba? Namig: Prve kocke vzletijo, ko pristanejo zadnje položnice. To je torej nekaj najtežjih vprašanj testa inteligence, ki ga je pripravila država s pomočjo trdega dela strokovnjakov na Agenciji za energijo pod patronatom Elesa. Mimogrede in nevezano na temo. Na Elesu imajo zaradi izjemnih intelektualnih naporov pri pripravi tega in njemu podobnih testov tudi ene najvišjih plač v državi, iz česar sledi, da elektrike ni treba dobro razumeti, če hočeš z njo dobro služiti. In če na vsa ta navedena vprašanja ne boste znali odgovoriti … Ne se preveč sekirati. V Sloveniji so inteligentni odgovori državljanov na neinteligentna vprašanja države izjema, neinteligentni odgovori države na inteligentna vprašanja državljanov pa pravilo.

Na trgu nepremičnin, kjer prevladuje kronično pomanjkanje ponudbe stanovanje, je ta hip prodajalec kralj. Za stanovanje se potegujejo številni kupci, prav tako pa tudi nepremičninski posredniki. Pravila igre posredovanja so jasna, a se zdi, da jih nekateri ne upoštevajo.   Pred časom sem prodajala stanovanje. Čeprav sem v oglasu jasno navedla, da stanovanje prodajam brez nepremičninskega posrednika, sem dobila poplavo klicev posrednikov, češ da imajo kupca za moje stanovanje. Vendar so mi hitro dali vedeti, da če želim, da mi pripeljejo kupca, moram z njimi prej podpisati pogodbo o nepremičninskem posredovanju. S tem bi se tudi zavezala k plačilu provizije. Takšno ravnanje se mi zdi nekorektno. Izkušnjo sem opisala tudi na LinkedInu, kjer je bilo precej odziva. Kot zanimivost, ki ni omenjena v epizodi - večina potencialnih kupcev, ki je prišla na ogled, je prišla brez posrednika. Gosti epizode so: - Odvetnik Primož Feguš - Branko Potočnik, predsednik zbornice za poslovanje z nepremičninami in predsednik Združenja družb za nepremičninsko posredovanje pri GZS - Boštjan Udovič, direktor zbornice za poslovanje z nepremičninami pri GZS Epizoda je objavljena tudi na Youtube

Številne države izražajo podporo sinočnjemu sprejetju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov z načrtom ameriškega predsednika Joeja Bidna o premirju v Gazi. Vendar se ob tem postavljajo številna vprašanja, ali je dogovor med sprtima stranema, kot ga predlagajo Združene države Amerike, sploh mogoč. Analitiki največjo težavo vidijo v nepripravljenosti Izraela, da bi sprejel trajno premirje. Ameriški zunanji minister Antony Blinken medtem nadaljuje turnejo po Bližnjem vzhodu. Danes je v Amanu, kjer poteka mednarodna konferenca o humanitarni pomoči za Gazo, ki jo skupaj pripravljata Jordanija in Egipt. Slovenija bo prek različnih programov Združenih narodov za to podarila dodatna dva milijona evrov in pol. Druge teme: - Banka Slovenije zvišala napovedi gospodarske rasti za letos in prihodnje leto; optimistična je tudi za naprej. - V ljubljanskem kliničnem centru naj bi jeseni začeli celično zdravljenje bolnikov s krvnimi raki. - Pristojni iščejo rešitve po včerajšnjem dogodku na Osnovni šoli Vélika Dólina v občini Brežice, ko je učenec fizično napadel drugega učenca in ga poškodoval.