Podcasts about Vendar

Piše Matej Bogataj, bere Dejan Kaloper. Prvenec Boštjana Trohe – Kara Kako igrati šah v temi, podnaslovljen kot Priročnik za začetnike, je težko žanrsko umestiti, še težje mu je najti primerjavo v domačem literarnem prostoru. Roman sprva deluje precej enigmatično – trije zavaljeni, pijani in našmrkani se v uvodu znajdejo na letalu in na letališčih. Toledo je očitno nadvse bogat in financira igro, ki zahteva precejšnjo investicijo in ga trpijo samo zato. Zraven sta aristokratska dama Joburg, nekakšna grofica, ki nekaj da na fineso in etiketo, in bivši študent medicine Capo, ki je vzdevek dobil ne po svojem šefovskem položaju, temveč po mestu rojstva, Kopru oziroma Capodistrii. So na vrhu v igri, ki jo igra nespremenljivih dvanajst ekip, vendar je njihov primat zaradi notranjih trenj ogrožen, Toledova vse bolj izrazita in naraščajoča nesposobnost hromi in ogroža vse, in ni čudno, da iščejo zamenjavo. Na letališču se vsaj eden od njih dobi z v Parizu živečim fantom, ki pere denar. Vrhunsko, recimo »tisto«, pošiljajo Rusi francoski strankarski voditeljici Marie Le Pen, pa malo savdskim šejkom in kar je še spornih oziroma kot takšnih v literarnem svetu prepoznanih negativcev. Kako, kaj in zakaj poteka igra, Trohe ne zanima in to je brez dvoma velika pomanjkljivost tega pisanja; kot seveda tudi pavšalne sodbe, ki so samoumevne samo v tem zaključenem literarnem svetu, ki pa nima ostrih robov in se nam pogosto zdi, da niti ne poskuša zrcaliti realnosti, temveč vzpostaviti paralelno in samozadostno, neodvisno okolje za negativce. Po uvodu se drastičnost nadaljuje. Tudi z zgoščevanjem. Kandidat, ki naj bi zamenjal brutalno umorjenega Toleda, profesionalno zadušenega s steklenico konjaka, živi kot pralec denarja v Parizu. Pred dekletom, umetnostno zgodovinarko, katere mati je živela v blodnjah zaradi atrijske fibrilacije, skriva, da ima isto bolezen tudi sam. Če se napreza, ga občasno tako zvije, da se po napornih sestankih ali bežanju po smrdljivih predmestjih svetovnih prestolnic, v katerih tolpe neusmiljeno prežijo na bogate, potopi v sanjski svet. Tam se vse odvija na eno temo – na pogodbo s hudičem, podobno faustovski, v kateri se mora odločiti za ničimer zamejeno moč ali za harmonično in malce tudi rutinsko in umirjeno sobivanje z zaročenko. Kar pomeni samo kakšen teden Bornea in želv, sicer pa meščansko in umetniško življenje v Parizu. Ker je razvoj dogodkov divji in komaj verjeten, se nam včasih zdi, da je pretežni del Trohovega pisanja življenje v glavi, torej delirij oziroma prividi, ki jih ima med izklapljanjem zavesti zaradi srčne napake. Recimo bežanje po strehah visoko nad Parizom, s policaji iz posebne enote za petami, komaj nekaj dni po operaciji na prsnem košu – ta je že ena takšna, pa ne edina. Vendar nam enega od ključev za branje ponuja kar Trohova biografija. Ukvarja se namreč z videoigricami, kjer je, kot recimo v filmih o borilnih veščinah, vse mogoče. Breza se upogne in deluje kot lok, če se vanjo zažene sposoben borec. Ravni igre – in Capo ponuja največji možni izplen – proti vrhu dobivajo vse bolj fantastične dimenzije. To skoraj pojasni tudi skrbno izpisane dogajalne prostore, predmestja Pariza in Kaira, letališke terminale, vse je v vlogi nekakšne prepričljivosti. Ob tem ima Priročnik za začetnike še enega vzornika: Tarantina, filmskega režiserja, ki se je bolj kot iz realnosti napajal iz žanrske tradicije in pritrjevanja, celo napihovanja tistega, kar je v žanrih odveč in nepotrebno. Roman Kako igrati šah v temi je tako knjiga, ki se spogleduje z vizualnim, tudi z drastiko, bolj in bolje pa bi moral izrisati motivacijo likov, da bi bil prepričljivejši.

Piše Ajda Klepej, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pesniški prvenec Eve Šubic Tema se deduje po očetu se razpira kot intimističen svet, v katerem pa pesnica, v nasprotju s temačnim naslovom in naslovnico, predvsem raziskuje in preobrača temo v drugo obliko svetlobe, ki je vseprisotna. Tema ne pomeni ugasnjena luč, praznina, nič, temveč je za pesnico prostor mnogoterih odtenkov in nians, ki se izrisujejo ponekod ostreje, drugod bolj zabrisano. Skozi obsežno zbirko, ki vključuje zajetno število pesmi na nekaj več kot 150 straneh, lirska subjektinja tke osebnoizpovedno izkušnjo, zaznamovano z vlogami, ki jih ima v življenju. Njene vloge se skozi zbirko polagoma razvijajo iz zelo partikularnih in predeterminiranih v občečloveške in brezčasne. Je hči, vnukinja, študentka, ženska, ženska brez otrok, ljubimka, ljubimka brez ljubimca in bitje, polno podedovane travme in strahu pred minevanjem in predvsem polno teme, ki jo je treba na ta ali oni način na neki točki prekvasiti v nekaj drugega: »Tvoja sreča bi bila tako unikatna, / kot je tvoja žalost.« Zbirka se nam zazdi izredno intimistična ravno zaradi upesnjenih osebnoizpovednih stisk, ki pritičejo ljubezni, minevanju, odraščanju, slikam iz narave. Vendar pa že takoj na začetku začutimo, da bo zbirka veliko več kot zgolj vóden ogled bunkerja naše psihe, če parafraziram pesničine verze. V svojem izrazju in témah je veliko bolj drzna, da bi njeno poezijo mogli zreducirati na zgolj osebnoizpovedno in intimistično. Najbolj vidno radikalna dela zbirke se izrišeta v tretjem delu, naslovljenem Nesnice, in v četrtem delu z naslovom Pepe, kjer nas presenetijo in pretresejo že slike in grafike kokoši. Feministične note, ki se v zbirki nalahno izrisujejo že prej, pesnica na tem mestu radikalizira do glasnega forte. Zadnja dva dela zbirke sta določena z naslovoma, prva dva razločka pa se ponujata kar sama. Intimističnemu izpovedovanju, prepletenemu s slikami iz otroštva, družinskim krogom, ki se izkaže za disfunkcionalnega, in pesmimi, ki bi lahko nastale tudi iz gledišča otroka, sledi del, ki ga zaznamuje neizpolnjena, mestoma uničujoča romantična ljubezen, ki ravno v tej zbirki doživlja zadnje vzdihljaje. Preden se lotimo zadnjih dveh, najbolj vpadljivih delov zbirke, se moramo nujno posvetiti prvima dvema. Čeprav nista opremljena z grafikami in slikami, sled in odmev puščata bolj subtilno in zaradi tega dosti bolj domiselno. Ta vpadljivost ne potrebuje živobarvnih slik ali modernističnih postavitev verzov. Gre za tih glas, ki nastopi vmes ali na koncu pesmi, včasih v poševnem tisku, in ironično ali humorno spremlja verzno besedilo. Tukaj lirska subjektka izstopi iz svoje resničnosti in iz odmaknjenega vmesnega prostora komentira dogajanje. Gre za izolirane verze, ki včasih delujejo kot aforizmi, iztrgani so iz prostora in časa in obvisijo brez dodatnih razlag. So drobne opazke, rečeno z besednjakom Jureta Jakoba. Za ta tihi glas se zdi, kot da odzvanja sam pri sebi, sam zase, le zase. Pri bralcu povzroči miselne premore, ki delujejo izjemno nepredvidljivo in sveže: »... ko se rodimo, mislimo, da bomo živeli, ko umremo, prav tako.« Ta notranji glas je hkrati poln samozavedanja, lahko bi ga imenovali tudi poetološki, saj uvaja misli, ki se nanašajo na lastno poetiko: »Nikoli ne napišeš enako iskrene pesmi dvakrat.« Zavoljo tega glasu je možno upesniti še tako boleče trenutke, ki bi se brez napisanega, brez besed, razblinili, ne bi obstajali. »In midva nekje daleč narazen, nekje med a, b, c, in d, tako brezimenska, da v nekaj letih ne bo več mogoče zastaviti vprašanja, ki bi mu bila odgovor (ki bi naju oblikovalo v besede).« Element presenečenja, ki zaseka skozi intimistični svet lirske subjektinje, so torej Nesnice. Tematika se tukaj radikalno spremeni, poprej tiho navzoča feminizem in kritika sodobne, še vse preveč patriarhalne družbe, prevzameta vso pozornost zaradi grafične razgibanosti verzov in zelo približanih slik kokoši. Med na videz diametralno nasprotnima svetovoma pa vendarle obstaja povezava. Napetost med lirsko subjektinjo in moškimi družinskimi člani, pravzaprav celotno skupnostjo, ki je zaprta, tradicionalna, nazadnjaška, kar se tiče pogleda na spolne vloge, lahko zaznavamo že prej. Utesnjenost, sovraštvo, nemoč proti taki miselnosti izbruhnejo v obliki poosebitve kokoši z vlogo ženske. Kokoši pravzaprav nikoli niso imenovane tako, so zgolj nesnice, saj se od njih pričakuje samo valjenje jajc, »ker včasih želijo izvaliti idejo namesto otroka. / Takrat oče pravi, da so kure butaste.« Lajtmotiv nesnic je, da petelin ostaja. Kritika je precej nazorna in slikovita. Zanimivo pa je, da v zadnjem delu zbirke, naslovljenem Pepe, družinski petelin s tem imenom umre. Slovo od njega s pogrebom morda pomeni večjo in širšo osvoboditev lirske subjektinje, ki je tudi nemalokrat zreducirana na nesnico. Tema se deduje po očetu je nadvse zanimiv in perspektiven pesniški prvenec. Zagotovo gre za zbirko, ki ji ni podobna nobena druga. Ves čas ohranja modernističnost v smislu nekonvencionalnega, neuveljavljenega in novega, tudi skozi intimizem. Tako radikalno različna svetova poetike se dobro dopolnjujeta in prepletata, tako da je zbirka konceptualno zelo dobro zamišljena. V nekaterih intimističnih pesmih, kjer jih že omenjeni pesniški glas ne postavi v perspektivo in se do njih ne opredeli, izgubijo težo, ki jo zbirka sicer ima. Rešitev vidim v manj obsežni zbirki, kjer bi vse pesmi služile svojemu namenu in konceptu in kjer bi bila odločitev za umestitev vsake pesmi zavestna, celoten izdelek pa bi deloval bolj izčiščeno. Kljub temu pa se po branju počutimo malo manj v tèmi, ali pa v njej vsaj nismo sami.

Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Iztok Geister je od pesniških začetkov, ko je bil član konceptualistične skupine OHO, takrat s pomenljivim psevdonimom Plamen in s pesniško zbirko Parjenje čevljev kot najbolj znano in priznano iz tistega obdobja, prehodil dolgo literarno pot. V zadnjem času ga beremo predvsem v občutenih in poglobljenih esejih o naravi – o sobivanju, soodvisnosti in raznovrstnosti živalskih vrst v različnih biotopih. Izstopajo predvsem spisi o pticah, bil je tudi soustanovitelj Društva za opazovanje in proučevanje ptic, ki je s svojimi monitoringi opozarjalo na občutljivost naravnih habitatov, izpostavljenih intenzivnemu in monokulturnemu poljedelstvu, kemičnemu in biološkemu onesnaženju in nepremišljenemu prilaganju krajine potrebam človeka, kar potem plačujemo recimo s poplavami in sušami. Esej o otoku predstavlja naslednjo fazo njegovega pisanja, navdihuje se pri piscih, ki pišejo tudi na podlagi prebranega. Pri Geistru, kot je sam neženirano zapisal, tudi na podlagi televizijskih dokumentarcev o različnih stabilnih, včasih tudi ogroženih habitatih na eksotičnih in težko dostopnih, pogosto množičnemu turizmu tudi prepovedanih območjih po svetu. Pri tem je opazen Geistrov odmik v katalogizacijo, v sicer esejistično omejeno in osebno precejeno, pa vendar takšno oblikovanje različnih seznamov in nabiranje podrobnosti, kakršnega sta recimo obnovila knjižni molj in obsedenec s starimi rokopisi in deli mojstrov fantastike Jorge Louis Borges in Umberto Eco z obsedenostjo s seznami. Ali pa strastni erudit Predrag Matvejević s knjigami o kulturni pestrosti Sredozemlja ali nabirko zapisov o kruhu. Podobno kot njegov neoavantgardni vrstnik Ivo Svetina, ki je iz potovanja pomorščaka Barbose prozno in kar najbolj osebno izpisal skoraj fantastičen, pa vendar tudi na zgodovino naslonjen roman Malabar, tudi Geister v Eseju o otoku povzema popotne dnevnike in pričevanja zapisovalcev o velikih pomorskih ekspedicijah. Povzame Homerjevo Odisejo, ker se njene epizode dogajajo na otokih, obdela Robinzona in se ukvarja z velikimi odkrivanji, od Magellanove poti okoli sveta do Darwinovega potovanja z ladjo Beagle, omenja gusarstvo in usode nasedlih posadk, vse kar najbolj osebno precejeno in verjetno hote nezaključeno, skoraj naključno. Pogosto pač v službi citiranja obskurnih avtorjev, ob čemer pogosto upravičeno polemično precedi odnos do živali in domorodcev na na novo odkritih ozemljih, pa naj gre za nekdanje živalske portrete, kakršne je pisal Fran Erjavec, ali za predsodkov polne in do delov biološkega konglomerata nastrojenih popisovalcev živalskih vrst. Nekaterih izginulih, drugih ogroženih, če so se prilagodile majhnosti specifičnosti otoškega življenja in jih je potem doletelo odkritje človeka z vsemi boleznimi in živalskimi vrstami, ki jih takšno zavojevanje prinese. Ne le, da je Geister izpustil recimo Guliverjeva potovanja, kjer nastopajo plavajoči otoki in fantastične prikazni kot izraz notranje imperialne politike, tudi v poglavju o poimenovanju otokov po živalih se bolj naslanja na enciklopedično znanje kot na izkušnje iz akvatorija, v katerega se sicer rad spominsko vrača. Izpusti recimo zadrske in kvarnerske otoke, kot so Mišar, Mišnjak ali Zeča, da o poimenovanju jadranskih otokov po ribjih vrstah, kot je recimo Grujica, ne omenjamo. Vendar je takšna provizorična zasnova zbirke esejev, ohlapno nabranih okoli pojma otok, verjetno hotena. Čeprav se po zamahu zdi, da gre za koagulacijo, za zgoščevanje vedenja, za tisto, kar so včasih imenovali summa, pa je Geistrovo pisanje lahko kar najbolj osebno. Najbolj učinkovito takrat, kadar govori o eksotičnih pticah ali redkih, endemnih rastlinah, najbolj neposredno takrat, ko popisuje svoje stike z redkimi ptičjimi vrstami in morda najmanj posrečeno v poljudnem uvodnem delu, ko poskuša jezikoslovno zajeti pojmovni bazen ali v stilu poljudnih revij našteti vzroke za nastanek otokov. Kar navdušuje, je Geistrov optimizem; ne le zaradi nedavnih znova odkritih ptičjih oziroma živalskih vrst, za katere so mislili, da so izginile, tudi usodo koralnih grebenov vidi drugače od medijsko zapovedanega senzacionalizma in verjame v veliko regenerativno moč narave.

Osma etapa kolesarske dirke po Španiji je presenetila slovensko in tudi svetovno javnost. Dobil jo je sicer Francoz Bryan Coquard, za katerega je to prva etapna zmaga na katerikoli od tritedenskih dirk. Vendar jo je zasenčil padec prvega kolesarja sveta in dotlej vodilnega v skupnem seštevku Tadeja Pogačarja. Po prvih informacijah si je zlomil ključnico, obenem pa je kazal tudi znake pretresa možganov. Nastope na Vuelti je končal.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Prvo, kar nam ob prebiranju pesniške zbirke Vida Karlovška Destrukcije pade v oči, je domiselna igra z jezikom. Ta se iz pesmi v pesmi stopnjuje, besedne zveze se ponavljajo in hudomušno preobračajo kot v kakšni ludistični igri, pri čemer se pesnik posveča zlasti njihovemu zvenu in z njim povezanimi asociacijami … Tako v pesmi z naslovom steklina pesnik zapiše: “...steklena zver sem / lomim se na prepihu jezika …”, v pesmi razpoke samote pa se filozofsko razpiše o smislu in praznini, ne da bi zapustil prizorišče temačne groteske in semantične igre z besedami: “... hranim se / z razžrtimi ličinkami / besed ruševin / pregriznem vratove /pomenom imenom / znanega / hranim / pepel/ pogorišča / pogovora / da ga raztrosim / po poljih praznine / odhajam / zapuščam podobe / smisla bistva / odhajam / polzim skoz / razpoke samote / odhajam / da ne bi odšli drugi ...” Že v naslovu pesmi verz = zver je vidno preigravanje s črkami v besedi verz. Ta v nadaljevanju postaja čedalje bolj pasji in zverinski, saj renči in hkrati šklepeta od mraza: “tisti ki cvili / je skoraj vedno / sam če se mu / približaš bo zelo / verjetno kazal / zobe in pritajeno / renčal obenem / pa bo še vedno / podrhtaval od / mraza.” Motiv animalizma, ki hodi z roko v roki s samoto in odtujenostjo, je viden tudi v pesmi koraki drdrajo, pri kateri zaznamo utesnjenost ob vrženosti v svet birokracije in večnega izpolnjevanja nesmiselnih obrazcev, ki razgaljajo brezobraznost sodobne družbe: “... povsod sami / obrazi obrazci / brezobraznosti / obrazložitve / misel se prostituira / na konici jezika / usmiljenje / cviljenje / da ne pozabiš živeti / žival …” Včasih se pesniku oz. lirskemu subjektu zazdi, kot bi se besede kot trop sršenov namnožile v ozkem grlu telesa in se spremenile v “zabuhel krik”, spet drugič občuti sebe kot rahel kup pepela, ki lahko kadarkoli zaneti požar ali pa – tako kot v pesmi rekviem – zareže v tuje misli: “... nabrekla koža / je zrela za pok / prediren zvok / zareže v tvoje misli / naenkrat pomrejo / vsi smisli / in up se upepeli.” Vid Karlovšek v svojih Destrukcijah po eni strani eksistencialistično secira biblijske reke, kot je “prah si in v prah se povrneš”, po drugi pa se zdi, kot da si vizualizira besede kot kamnite bloke, ki se pred njim lomijo na prafaktorje, medtem ko čaka bodisi na strelo, ki bi jih dokončno spremenila v pepel, ali pa na prebuditev svoje moči, s katero bi iz njih zgradil piramido. Vendar pa subjekt – tako kot v pesmi pepel postajam – postaja skalnat in poraščen s trnjem, ki grozi vsakemu, ki bi se mu preveč približal: “ ...prebodem te praskam / s sebe kamen krušim / da odpade z mene / zadnji kos rjovem kot / žival kot stroj / streljam / besede v prazno v prah / se krušim pepel pa se / sesuva sam vase z vsako / kretnjo vsakim pišem vetra / pišem verze in čakam da / trešči strela v to kamnito / gmoto v ta kup pepela toda / noč je prazna in tiha / prodira v vse spomine / in ne mine in ne mine / le čedalje / tišja je.” Sublimnost poezije Vida Karlovška se najbolj kaže v ljubezenskih pesmih, kjer subjekt prepoznava temeljno zavezanosti smrti, hkrati pa v združitvi z Drugim oz. Drugo ugleda plastenje oz. podvajanje samot, tako da v pesmi o ljubezni rahločutno zapiše: “... slina s slino se spoji / las z lasom se zaplete / kost ob kost se skruši / penetracija v zavest / stokanje dveh samot / dvojnega molka / zaritega v prst / jezika / neutrudno / spajati se / spati spati / zgrabim te / raztrgam / umorim / v svoji srčni krvi / utopim / ljubezen moja.” Eros-thanatos je viden tudi v številnih drugih pesmih, kot so francoski poljub, akt, ti ki si smrt, motiv meduze in še bi lahko naštevali … Razpoke jezika, gmoto molka in kamnite bloke tesnobe pesnik doživlja tako na metafizični in metaforični kot na povsem telesni ravni, kar s ponavljanjem besednih zvez in uvodnimi aliteracijami prinaša zvočnost, ritem in celo melodičnost, ki je zlasti na nastopih v živo tako zelo dobrodošla. Po drugi strani pa se Karlovšek poigrava tudi s preoblikovanjem klasičnih pregovorov, na primer “človek človeku molk”, in njihovim umeščanjem v drug jezik. V Baladi o črnem vesolju z umeščanjem besede “črna” v različne kontekste in situacije na posrečen način prikaže depresivno vzdušje dolgočasne nedelje: “… črn je bog / črn in ubog / črne so dežne kaplje / ki zdrizasto kapljajo / s črnega neba / črno je sonce / črno kot ogromno / ognjeno oglje / črni so njegovi žarki / ki sijejo skozi črna okna / v črne obraze / črnih državljanov / in njihovih črnih mačk / ki tekajo čez črno cesto …” Pesmi Vida Karlovška so ekspresionistične in doživljajske, zdi se, kot bi pesnik želel svoje notranje stanje preliti v bralca oz. bralko, ki se na posameznih mestih brez dvoma lahko poistoveti z lirskim subjektom. Destrukcije so primeren naslov za zbirko, pri kateri dobimo občutek, da se pesnikova samota in samota bralca eksponentno približujeta, dokler na neki točki ne trčita in se sesujeta v prah. Nato pa kot ptič feniks poletita proti obzorju, ustvarjenemu z novo serijo poigravajočih se besed … nad oazo “presejanih” verzov, ki presekajo s praznino.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Odiseja je eno največjih in najbolj interpretiranih del evropske književnosti, ki se je pojavljalo tudi v drugih literarnih delih, pa v likovni umetnosti in v zadnjih desetletjih tudi v popularni kulturi, predvsem v filmskih priredbah. Kar je pri tem zanimivo, je, da sta tako Iliada kot Odiseja sicer povezani s številnimi neznankami glede časa nastanka, avtorstva, načina nastajanja in zapisovanja obeh pesnitev. Vendar se je na podlagi raziskav in dešifriranja mikenske pisave v sredini 20. stoletja oblikovala domneva, kot poudarja prevajalec Kajetan Gantar, "da je treba Homerja in nastanek Iliade in Odiseje datirati nekako v sredino osmega stoletja pred Kristusom". Kar pa je gotovo, je, da gre za umetniško izredno domiselna in skrbno pretehtana epa, še posebej to velja za Odisejo. Ta ep temelji na pesnitvah oziroma motivnih podlagah, ki se med seboj povežejo v celoto, ki razpade na dva velika dela – to sta Odisej na poti in Odisej na Itaki –, vsak od njiju pa ima po dvanajst spevov, vsak izmed teh pa se spet deli na tri manjše enote po štiri speve. Ep najprej opisuje desetletno vračanje Odiseja na otok Itaka po koncu trojanske vojne, sklene pa se z zgodbo o Odisejevem snidenju z ženo in pokolom vsiljivih snubcev. Na poti ga čakajo težke preizkušnje, ki razkrijejo njegovo iznajdljivost, vztrajnost in hrepenenje po domu. Zgodba o potovanju prehaja v razmisleke o poti skozi življenje, iskanju samega sebe in upanju ter moralnih dilemah. Zato Odiseja ni le ep o vrnitvi v očetnjavo, je tudi ep o ponovni vzpostavitvi kozmičnega ravnovesja, ki se je podrlo z vojno v Troji, o odpuščanju in o neprenehnem sledenju samemu sebi oziroma svojim ciljem. V pogovoru, katerega izhodišče je film Odiseja Christopherja Nolana, razmišljamo o tej filmski priredbi, razsežnostih epa, o interpretacijah in današnjem pogledu na to skoraj tri tisoč let staro literarno delo. Sodelujejo klasična filologinja in prevajalka Homerjeve Iliade Jelena Isak Kres, filologinja in prevajalka Nada Grošelj ter filmski kritik in prevajalec Igor Harb. Foto: marmorni doprsni kip Homerja, rimska kopija izgubljenega helenističnega originala iz 2. stoletja pr. n. št., ki jo hrani Britanski muzej; vir – Wikipedija.

Po epidemiji covida med mladimi pogostejše injiciranje heroina.Prestolnica se je v minulih desetletjih zelo spremenila, nihče ji več ne more očitati zaspanosti ali pomanjkanja razvoja. Vendar je začrtana smer v minulih letih premalo pozornosti in sredstev namenila za podporo in pomoč najranljivejših skupin ljudi. Droge in brezdomstvo nista nova pojava, več kot očitno pa določene širše družbeno politične okoliščine vplivajo na večjo vidnost brezdomnih uporabnikov in uporabnic drog. Med njimi je vse več mladih, tudi mladoletnih. Zakaj se je to zgodilo in kako ta problem reševati? O tem v tokratni oddaji, vsak s svojega zornega kota so problematiko razložile doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić s Centra za študij drog in zasvojenosti na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, Hana Košan, predsednica društva Kralji ulice, Pavla Zabret, strokovna delavka v dnevnem centru za mlade uporabnike in uporabnice substanc med 15 in 26 let pri združenju Drogart in Borut Bah, predsednik društva Stigma.

Film 3 tedne pozneje srbskega režiserja Miroslava Terzića, ki je bil nedavno prikazan in nagrajen na festivalu v Karlovih Varih in na puljskem filmskem festivalu, se posveča medvrstniškemu nasilju. Režiser, ki ga je za film navdihnil resničen dogodek, ob snovanju filma pa se je zgodilo tudi množično streljanje na šoli v Beogradu, pravi, da so mladi junaki v njegovem filmu pravzaprav ogledalo nasilne družbe. Z Miroslavom Terzićem se je v Karlovih Varih pogovarjala Petra Meterc. Bere Jure Franko, ton in montaža Janez Ahlin.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Tone Perčič je pisatelj, ki se ga literarna zgodovina in bralstvo spominjata predvsem po romanu Izganjalec hudiča, ki je leta 1995 prejel nagrado kresnik in v slovensko literarno krajino posegel kot presenetljiv postmodernistični rez. Presenetljiv tudi zato, ker je bil Perčič takrat, kakor je še danes, v literarnih krogih skrivnostna, nepoznana osebnost. Leta 1998 je izginil z leposlovnega prizorišča in leta 2000 izdal še monografijo o prostozidarstvu. Roman Dežela je njegova prva knjiga po četrt stoletja. Vsi omenjeni podatki vzpostavljajo draž in suspenz pričakovanja. Če bi morali vsebino romana Dežela zajeti v en sam stavek kot zapis na platnici, bi lahko zapisali nekaj takega: to je mešanica Kafke, Lyncha in Atomik Harmonika. Zveni banalno, a je lahko ustrezna popotnica. Ne glede na to, da je vzporednice s Kafko avtor kritiziral že v enem redkih intervjujev, v davnem obdobju, ko je prejel nagrado kresnik. A tej referenci se ne moremo ogniti. Glavni lik romana, inženir Hundek, je namreč zapleten v klobčič zahtev, ki si jih ni sam izbral in katerih uresničitev se mu strukturno izmika oziroma je kar nemogoča. Vnaprej je obsojen na poraz in sodbo. Po intenzivnem prepričevanju treh odposlancev Dežele, ki ga na videz prijazno, v resnici pa vsiljivo in manipulativno mamijo v njegovi deželi Kenek, se odpravi v omenjeno Deželo, kjer mora zgraditi most. Izkaže se, da je to poskušal že nekdo pred njim, a se je projekt sfižil. Ali pa v resnici ni nihče tega poskušal in je šlo za nekaj drugega? Resničnost se nam stalno izmika, vsak občutek trdnih tal pod bralskimi nogami je zgolj kratkotrajen. V tem se odraža lynchevski element. Režiser je znal logiko sanj v filmu izvrstno upodobiti in to uspeva tudi Perčiču v romanu. Absurdnosti, anahronizmi in jezikovne premestitve se vrstijo, smisel celotnega dogajanja, pa se ves čas izmika. Priče smo nenehnim sanjskim rezom, ki preprečujejo uresničenje pričakovanja in ga prelagajo v prihodnost, to uresničenje pa se nam iz poglavja v poglavje zdi bolj nedosegljivo. Sanjskost sveta se odraža tudi v nedomačni mešanici zloveščega in sproščenega, humornega in grozljivega; kolikor bolj je nekaj grozljivo in zlovešče, bolj je sproščeno in humorno ter obratno. Pola sta neločljivo soodvisna. Potem pa so tu seveda še sanje v sanjah … V romaneskni simboliki bi morda lahko iskali tudi sledi avtorjevega interesa za prostozidarstvo. Hundek se znajde v nekakšnem skrivnem društvu, ne da bi sam to hotel in ne da bi mu lahko ušel. Tudi gradnja mostu bi lahko aludirala na simbole tega gibanja. Po drugi strani bi lahko šlo tudi za alegorijo tranzicijske Slovenije, slovenske družbe kot skrivnega društva, utemeljenega na mimikriji, z absurdnimi gradbenimi projekti in tajkunskimi podvigi, z delitvijo na podeželje in mesto, na zdravo kmečko pamet in norost. S srednjeevropsko vnaprejšnjo obsojenostjo posameznika na podreditev kolektivu po poti pasivne agresije. V tem je element, ki ga povezujemo z imenom Atomik Harmonik. Vendar nobeno branje ne sme biti redukcionistično. Roman vselej sledi lastni notranji logiki razvoja, za katerega je značilno stalno spodmikanje smisla. V tem se sooči tudi z nekaterimi problemi. Ker se razrešitev strukturno odlaga, se lahko vleče tudi tekst, ki hodi po tanki liniji med duhovitostjo in duhovičenjem – od duhovitosti pa je, kot smo omenili, odvisen tudi učinek groze. Pojavlja se vprašanje, ali se bo zgodba ohranila na robu med ambivalentnimi sanjami in bralsko nočno moro, med dražljivim uhajanjem smisla in razpadom v nihilistični kaos. Kljub občasnemu nihanju se Dežela vendarle obdrži na nogah pri svojem zahtevnem romanesknem projektu. Branje za tiste, ki jih poleg trendovske književnosti, primerne za populariziranje na družbenih omrežjih, zanimajo tudi nagajivi zdrsi v nezavedno trendov, za katere je potrebnega tudi nekaj prefinjenega občutka za anahronizme.

Drugi celovečerec nemške režiserke Masche Schilinski je na lanskem Cannskem festivalu osvojil nagrado žirije. Slovenski naslov Zvok padanja je preveden iz angleškega naslova. V izvirniku je naslov In die Sonne schauen, kar dobesedno pomeni zreti v sonce, vendar pa res gre na več nivojih za temo padanja, zato je prevod naslova primeren. Že v prvencu se je režiserka ukvarjala z obdobjem otroštva in odraščanja, kot je povedala na novinarski konferenci v Cannesu: »Zelo me zanima otroška perspektiva. Otroci začutijo stvari, ki jih odrasli ne izrečejo, marsikaj zaznajo in razkrijejo, tudi tisto, kar odrasli želijo prikriti. Na svet zrejo brez vnaprej izdelanih konceptov. Za filmsko pripoved se mi zdi to odlično izhodišče.« Mascha Schilinski je scenarij za film napisala skupaj z Louise Peter: »Neko poletje sva z Louise skupaj preživeli na kmetiji v regiji Altmark v severovzhodni Nemčiji. Tam sva delali na scenarijih za druge filme. Hitro sva se začeli spraševati o tistem kraju. Dobili sva vtis, da se je tam čas ustavil. Nekega dne sva naleteli na fotografijo treh žensk iz 1920. let. Bila je presenetljivo sodobna in zdelo se nama je, da naju te tri ženske gledajo naravnost v oči. Začeli sva se spraševati o njihovih usodah in raziskovati, kaj se je tam dogajalo. V teku raziskav sva ugotovili vse mogoče. Menim, da še veliko stvari o času ne razumemo. Vendar danes vemo, da se travme prenašajo iz ene generacije v drugo. Do teh travm iz preteklosti nimamo več neposrednega dostopa, verjamem pa, da do njih lahko dostopamo prek čustev in pogosto po telesnem odzivu ugotovimo, da smo podedovali neko travmo iz preteklosti.« Film zaobsega časovni razpon od 1910. do 2020.let. V fokusu so štiri dobe, ki se v filmu prepletajo, v vsaki pa sledimo enemu glavnemu ženskemu liku. Vzporedno spoznavamo še usode drugih ženskih in moških likov. Seznanimo se tudi z načini življenja, kar je posebej zanimivo. Tu so navade, običaji, posebno narečje prostora, v katerega je vse skupaj postavljeno, v ospredju pa so tragični dogodki. Mascha Schilinski: »Večkrat sva si zastavili vprašanje, ali se lahko osvobodimo travm iz preteklosti. Niso nas tako zelo zanimale travme, ki so posledica velikih dogodkov, kot so denimo vojne, ampak posledice manjših dogodkov, raznih občutij, nesrečnih naključij, o katerih ljudje pogosto ne spregovorijo, dokler ne ležijo na smrtni postelji. In zanimala naju je povezanost med ljudmi iz različnih generacij. Zvok padanja je čustveno zelo zahteven film – v ospredju je namreč izguba nedolžnosti otroške dobe. Pri tem gledalci dobijo vpogled v vidike iz zgodovine žensk na tem specifičnem območju, ki marsikomu niso znani – gre za strahote, ki so vsekakor pustile sledi na več naslednjih generacijah tako žensk kot moških. Estetika filma je izjemna, kamera vrhunska – za njo stoji Fabian Gamper, ki je posnel že režiserkin prvenec, prav tako izjemni sta igra in režija. Gre za resnično subtilno in mojstrsko izvedeno delo, tako da nagrada žirije v Cannesu ne preseneča. Filmu lahko kvečjemu očitamo, da je v njem preveč teh težkih usod na kupu. Ne da to ni prepričljivo, vendar je nasičenost s tragiko proti koncu filma že težko vzdržna. V tem čutu za tragiko film spominja na Hudičevo kopel avstrijske režiserke Veronike Franz izpred dveh let, ki je sicer postavljen v sredino 18. stoletja v Avstrijo, vendar prav tako temelji na arhivskih zapisih. Jeseni pa bo v kine prišel film Rose režiserja Markusa Schleinzerja, umeščen v 17. stoletje, ki se ukvarja z dejstvom, da so se ženske v preteklosti iz različnih razlogov izdajale za moške. Zahtevne zgodbe o ženskah iz zgodovine in sedanjosti so v filmu vsekakor na pohodu. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.

Igralec George Fahmy uživa status megazvezdnika egipčanskega filma; kljub temu, da družbo vse bolj obvladuje konservativna verska struja, se prepušča raznim nedovoljenim užitkom, od pijače do izvenzakonskih razmerij. Njegove pregrehe, med katerimi krmari s svojim večnim šarmom, ga sčasoma vendarle dohitijo; ko dobi ponudbo, da bi v cenenem propagandno-biografskem filmu odigral vlogo aktualnega predsednika Al-Sisija, ki vlada režimu s trdo roko, je ne more zavrniti. Vendar je to šele začetek njegovih težav. Orli republike švedskega scenarista in režiserja egipčanskih korenin Tarika Saleha je izvrstna žanrska zmes; spretno prepleta elemente melodrame, politične spletke, družbene kritike, trilerja in filma noir. V marsičem spominja na ameriške preganjavične kriminalke iz 70. let, iz obdobja »novega Hollywooda«, ko so se avtorji mlajše generacije skozi žanrske filme odzivali na tesnobno politično vzdušje, na korupcijo, ki je prežemala politiko, in na vsesplošen občutek nemoči. Film Orli republike, ki je bil premierno predstavljen v glavnem programu lanskega festivala v Cannesu, je strupena satirična kritika režima Abdela Fattaha el-Sisija, ki velja po vseh merilih za diktatorja, Egipt pod njegovo dolgoletno vladavino pa se je spremenil v »bolnika« Bližnjega vzhoda. Hkrati pa gre tudi za duhovit metafilm, ki pokuka v ozadje kinematografske oziroma popkulturne industrije in preigrava njuno razmerje do vsakokratne oblasti in hinavščino kot splošno družbeno vezivo. Tarik Saleh preizprašuje vlogo domnevno avtonomnega posameznika znotraj represivnega režima, spreminjajočo se obliko njegove samopodobe ter celo paleto iger moči, nadzora, cenzure, vpliva, pritiska. Film je s svojim prašnim koloritom in vročim vzdušjem izrazito lokalno umeščen, hkrati pa z globoko človeškimi dilemami posameznikov univerzalno prepoznaven. Največjo težo pri tem nosi Fares Fares, uveljavljen švedski igralec libanonskega porekla v glavni vlogi Georgea Fahmyja, katerega značaj je po antični dramski maksimi hkrati njegova usoda. Čeprav bi filmu lahko očitali nekoliko meandrast ritem, se stave, s katerimi se Orli republike tudi začnejo, v resnici zelo spretno stopnjujejo iz prizora v prizor. Pot od majhnih vsakdanjih kompromisov in moralnih prekrškov do velike izdaje je morda počasna in vijugasta, ampak po spodletelem državnem udaru so v igri samo še tiste najvišje. Dejstvo, da je bil eden od stranskih igralcev egipčanskega rodu zaradi svojega nastopa v filmu doma v odsotnosti obsojen, je samo še ena – tragična – metafilmska potrditev moči fikcije, ki nosi težo resničnosti in pravzaprav podpira celotno poanto filma …

Na 900 metrih nadmorske višine, na Mrzlem Vrhu nad Idrijo, stoji kmetija, ki jo mnogi zaradi odmaknjene lege povezujejo s predstavo o »koncu sveta«. Vendar prav tukaj nastaja zgodba o razvoju, podjetnosti in vztrajnosti. Gašper Kosmač je kmetijo prevzel pred desetimi leti kot mladi prevzemnik in jo skupaj s starši ter bratom razvija v sodobno govedorejsko kmetijo s pasmo angus. Kako danes poteka življenje in delo na strmih pobočjih, s kakšnimi birokratskimi in gospodarskimi izzivi se soočajo slovenski kmetje ter ali je mogoče od kmetijstva tudi živeti? Kmetijo je obiskal Marko Rozman. Vsebina je del projekta Dostopnost za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Darja Pergovnik: "Plečnikov opus v Ljubljani je velik in raznolik, podrobno je obravnavan v številnih knjigah, strokovnih besedil in na razstavah. Vendar pa je med objavami manj podrobnih analiz njegovega urejanja odprtega prostora, čeprav je bilo prav to eno ključnih poglavij Plečnikovega dela. To potrjuje tudi uvrstitev nekaterih njegovih del na Unescov seznam." Darja Pergovnik je krajinska arhitektka, konzervatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

V Sloveniji se že četrt stoletja aktivno ukvarjamo z alkoholno politiko, to je od sprejetja zakona o omejevanju alkoholnih pijač. Vendar se zdi, da smo v družbi do prekomernega pitja še vedno zelo tolerantni in da so tudi težave zaradi škodljivega pitja prepogosto zanikane. Zato smo, kjer smo; na samem svetovnem vrhu po porabi čistega alkohola na prebivalca, da je smrtnost povezana z alkoholom med najvišjimi v Evropi, da so zdravstveni in vse splošni stroški zelo visoki. V tokratnem Studiu ob 17ih o tem, kje so še možnosti za bolj učinkovite ukrepe na področju zmanjševanja posledic zlorabe alkohola med mladimi in odraslimi. Gostje: Maja Roškar, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Mirjana Radovanović, Psihiatrična klinika Ljubljana; Katarina Rebernak, Center za krepitev zdravja Zdravstvenega doma Vrhnika Matej Košir, Inštitut za raziskave in razvoj »Utrip«.

Evropska unija je v preteklih letih sprejela več zakonov, ki naj bi ščitili uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami tehnoloških gigantov. Vendar v Bruslju pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilile. Kaj se dogaja? To v tokratnem Intervjuju razlaga Bram Vranken iz organizacije Corporate Europe Observatory, kjer nadzorujejo, preiskujejo in razkrivajo lobiranje.

Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju. Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami spletnih gigantov. Vendar v Bruslju trenutno pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilili. Zakaj zdaj te spremembe? Pomembno vlogo pri rahljanju regulacije igra lobiranje, ki ga preiskujejo v organizaciji Corporate Europe Observatory. Pogosto se ukvarja s problematično industrijo, kjer gre za jasen konflikt med interesi javnosti in poslovnim modelom posamezne industrije. Za to uporabljajo javno dostopne informacije, pa tudi metode, ki jih uporablja preiskovalno novinarstvo, kot so dostop do informacij javnega značaja ali intervjuji. Bram Vranken, ki preiskuje, kako tehnološki velikani lobirajo, koliko denarja porabljajo za te namene, koliko tehnoloških lobistov sploh je v Bruslju, se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je v Hiši EU v organizaciji Inštituta Danes je nov dan predaval o vplivu korporacij na evropsko politiko, lobiranju ter transparentnosti odločanja v institucijah Evropske unije. Pred predavanjem se je v radijskem studiu z njim pogovarjala Urška Henigman.  

Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Tamara Štajner je violistka in pisateljica, ki že od svojega devetnajstega leta prebiva na Dunaju. V nemščini je leta 2022 objavila pesniško zbirko, leto zatem pa svoj prvi roman Goseničji kožuh (Raupenfell) in ga je sedaj sama prevedla še v materni jezik. Za svoja literarna dela je prejela že več pomembnih nagrad, med drugim nagrado Kelag na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je razdeljen na štiri dele, v njem sledimo glasovom treh glavnih protagonistk, Jagode, Irine in Olívie. Jagoda je Hrvatica z Lošinja, ki je na Dunaj prišla, da bi se izšolala za kozmetičarko in tam našla delo. Tudi Irino in Olívio je tja vodila poklicna pot – obe sta glasbenici. Violončelistka Irina je odraščala v Franciji z očetom Francozom in mamo Romunko, pianistka Olívia pa v Sloveniji, kjer je živela samo z mamo, medtem ko je njen oče, Portugalec, bival v Portu. Njihove korenine tako segajo na različne konce Evrope in tudi njihove zgodbe se stikajo le bežno. Irina in Olívia sta po študiju izgubili stike, njuna skupna točka postane Jagoda, saj obe obiskujeta kozmetični salon, v katerem dela. Njihove pripovedi se odvijajo vzporedno, vsaka od njih spregovori neposredno in nam po malem odkriva drobce preteklosti, ki so vodili do situacije, v kateri se je znašla. In ta situacija je vsem trem skupna – to je nepričakovana nosečnost – a brez upanja na srečno družinsko življenje. Postavljene so pred dvome in odločitve, z vsem tem pa se sooča vsaka zase, vsaka na svoj način. Jagoda pobegne pred nasilnim možem, zaživi na svojem in sanja, da bi odprla svoj kozmetični salon, a ob tem rada pregloboko pogleda v kozarec. Irino bremeni družinska preteklost, njena mama in oče sta namreč imela burno razmerje, zaradi česar je oče nazadnje pristal v psihiatrični bolnišnici. Tudi sama je v ljubezni razočarana in strtega srca se odpravi na dopust v Porto, kjer se po spletu okoliščin spusti v afero s starejšim moškim. Ko se vrne na Dunaj in ga želi priklicati, se ji ne javlja, zapleta pa se tudi njen odnos z Oskarjem, moškim, zaradi katerega je pravzaprav pobegnila v Porto. Olívia pa vstopi v samostan sester salezijank, saj bi se rada odmaknila od sveta, a pravzaprav ne ve, kaj si želi tam najti in koliko časa si pravzaprav želi ostati. Hrepeni po tišini, v kateri lahko najde prostor in čas za pisanje. V svojih zapisih, ki jih imenuje fragmenti, reflektira svojo preteklost, predvsem razmerje, ki ga je imela s svojim precej starejšim profesorjem Leopoldom in je trajalo celo desetletje, bilo pa je, seveda, skrivno. Medtem ko je Olívia v samostanu, Leopold v bolnišnici umira za rakom. Očitna je torej njihova radikalna samota ob soočanju s prihajajočim materinstvom. To je še dodatno poudarjeno z njihovo izkušnjo tujstva. Na Dunaju so vse tri priseljenke, brez opore bližnje družine, na katero bi se lahko zanesle. Fizična razdalja med njimi in njihovimi družinami pa simbolizira tudi pomanjkanje čustvene povezave, saj imajo vse tri protagonistke zapleteno družinsko zgodovino. Tamara Štajner spretno prepleta preteklosti vseh treh, pri čemer so Jagodin beg pred nasiljem, Irinina družinska travma in Olíviina osamitev v samostanu le ozadje za globoko psihološko študijo žensk v obdobju sprememb. Kot namiguje že naslov, je nosečnost v romanu tudi čas preobrazbe, odmetavanja stare kože in začetka nečesa novega. Vendar pa to ni nujno povezano s samim materinstvom. Gre bolj za to, da so junakinje postavljene v situacijo, ki jih avtomatsko pahne iz pasivnosti, saj jih prisili, da razmislijo o svojem življenju, o tem, kaj jih je vodilo do sem in kako bi si želele, da bi se njihova pot odvijala naprej. Čeprav se protagonistke soočajo tudi z vprašanjem, kaj pomeni biti mati, še več, kaj pomeni biti dobra mati in ali bi to zmogle, so v ospredju teme opolnomočenja, avtonomije in iskanja lastne identitete. Materinstvo je tema, na kateri se krešejo kopja, in je bilo ter še vedno je predmet ideologij, ki posegajo v telesa in življenja posameznic. Moč literature je v tem, da pogleda onkraj ideoloških poenostavitev in obsodb ter pokaže na komplekstnost posameznice in njene situacije. V zadnjem času smo lahko brali kar nekaj izvrstnih del domačih avtoric, ki na podoben način prikazujejo večplastnost izkušnje nosečnosti in materinstva: s kresnikom nagrajeni roman Pričakovanja Anje Mugerli o neplodnosti in želji po otroku, Materinska knjižica Katje Gorečan o izgubi želenega otroka, Križci, krožci Jedrt Maležič o materistvu v istospolnem razmerju, Klopotec Maje B. Kranjc o materi, ki si ne želi biti mati, pesniška zbirka Rodna doba Nine Medved o vseh protislovjih tega obdobja v ženskem življenju, če naštejemo samo nekaj primerov. Goseničji kožuh Tamare Štajner se umešča v to linijo literarnih del, ki prepletajo intimno in družbeno. Pisateljica je s tem, ko je povezala zgodbe treh likinj, še bolj izpostavila mnogoterost te specifično ženske izkušnje, hkrati pa pokazala, kako zelo osamljena je lahko. Čeprav so Jagoda, Irina in Olívia noseče hkrati, to ne stke bližine med njimi, ena drugi za to niti ne povedo. Ta molk, lahko sklepamo, je posledica vseh stigem, ki so povezane z nosečnostjo, ki je nezaželena ali se zgodi v neurejenem partnerskem razmerju ter z vprašanjem, ali otroka obdržati. Roman se razplete z zaključki nosečnosti, ki se za vsako od protagonistk odvije drugače, epilog pa nam da slutiti, da so se iz te izkušnje izvile močnejše in odločnejše, kot so bile. Edino, kar na koncu zmoti, je govor umetnice Taryn Simon o splavu, ki ga posluša Olívia, saj se s tem zaključek romana obarva nekoliko preveč didaktično. Sporočilo romana je namreč jasno že prek same zgodbe in ta dodatna eksplikacija na koncu se zdi pozorni bralki povsem odvečna. Še ena odlika romana, ki jo je vredno izpostaviti, sta slog in polifonija, ki se ustvari prek treh pripovednih glasov. Tamari Štajner je uspelo ustvariti tri avtentične, plastične in samosvoje junakinje. Še posebej izstopa Jagoda, ki govori v pogovornem jeziku, z razposajenim tonom in obilico smisla za humor. Irina in Olívia sta si bolj podobni v svoji resnosti in zadržanosti, zato so poglavja, v katerih prisluhnemo Jagodi, prava popestritev. Jagoda je lik, ki se najmanj uklanja normam in je zato na trenutke tudi nevšečna. Je tista izmed trojice, ki bi jo najlažje obsojali – veliko kadi in pije, tudi med nosečnostjo, je promiskuitetna, preklinja … pa vendar je s svojo ognjevitostjo, optimizmom in močnim karakterjem izredno simpatična junakinja, Irina in Olívia kar nekoliko zbledita v njeni senci. Hkrati pa Jagoda s svojimi negativnimi lastnostmi predstavlja tudi najbolj radikalen upor proti ideološkemu kalupu »popolne, čiste matere« in nas, bralke in bralce, najbolj odkrito sooča s predsodki in pričakovanji, ki jih gojimo kot posamezniki in kot družba. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je tako vsebinsko kot slogovno večplasten in raznolik, v njem pa beremo surovo in avtentično pripoved o ženskah v ključnem trenutku, ko se morajo soočiti s preteklostjo in odločiti o prihodnosti. Je zgodba o preobrazbi. Noseče protagonistke so kot gosenice, a metulj, ki bo prišel iz kokona, ni nujno mati z otrokom. Odločitev, pred katero so postavljene, postane katalizator za iskanje lastne avtonomije in identitete ter povod za to, da odvržejo plasti preteklih travm in tujih pričakovanj, s tem pa roman ustvarja kompleksen in empatičen pogled v žensko izkušnjo sodobnega časa.

Z gozdom in v gozdu ravnajmo spoštljivo, je osnovno pravilo gozdnega bontona. Prost dostop v gozdove je civilizacijska pridobitev, na katero smo lahko v Sloveniji zelo ponosni. Vendar je treba v gozdu upoštevati tudi nekatere omejitve, predvsem pa poskrbeti, da gozd po obisku zapustimo takega, kot je bil, ko smo vstopili vanj. Vožnja po gozdu in gozdnih poteh je eden najbolj perečih problemov, na katerega opozarjajo tako lastniki kot obiskovalci gozdov. Kako je z uporabo gozdnih površin za rekreativne namene? Kako je regulirano nabiralništvo? Ali se zavedamo, da gozdne živali potrebujejo mir in da ne smemo uničevati rastja? Gost sredinega svetovalnega servisa bo magister Andrej Breznikar z Zavoda za gozdove Slovenije. Vaša vprašanja sprejemamo tudi na spletni strani prvi.rtvslo.si.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Spregovorili smo o Parkinsonovi bolezni, ki pogosto prinaša tresenje, upočasnjeno gibanje, togost mišic in težave z ravnotežjem. Vendar to ni celotna zgodba. Medicina je v zadnjih desetletjih zelo napredovala – in prav o tem, pa tudi o izzivih, s katerimi se bolniki še soočajo, smo govorili. Naši gostji sta bili nevrologinja Nina Zupančič Križnar in diplomirana medicinska sestra ter aktivna članica društva Trepetlika Lidija Ocepek.

Gospod, razsvetli mojo temo s svojo lučjo! Gospod, razkrij svoje obličje, ko trpim osamljenost! Gospod, prikaži se, ko bom v dvomih! Vendar, Gospod, bodi svoboden v vseh teh prošnjah ...

Najnovejši film norveškega režiserja Kristofferja Borglija, Drama, na prvi pogled deluje kot romantična komedija. V filmu spremljamo mlad par, Emmo in Charlieja, ki ju upodobita hollywoodska zvezdnika Zendaya in Robert Pattinson. Emma in Charlie sta tik pred poroko, nakar njuno predzakonsko srečo pretrese temačna skrivnost iz Emmine preteklosti. Tako v njun odnos vdira vse večja negotovost, priprave na veliki dan, kot so izbira rož in testno fotografiranje, pa se zaradi vse večje napetosti spremenijo v bolečo farso. Zendaya in Pattinson se izkažeta kot dobri izbiri za preobračanje arhetipov romantičnih junakov. Oba sta prvi večji uspeh doživela s popularnimi franšizami, Zendaya s Spider-Manom, Pattinson pa s sago Somrak. S svojo slavo, glamurjem in izkušnjami sta kot nalašč za glavni vlogi v romantični uspešnici. Vendar pa življenjepis obeh igralcev polnijo tudi sodelovanja s sicer komercialnimi, a bolj umetniško usmerjenimi režiserji, kot so Luca Guadanino, Christopher Nolan, brata Safdie, Lynne Ramsay in Claire Denis. Prav ti eklektični projekti lahko gledalcem služijo kot zanesljiv namig, da Drama ne bo še en povprečen film o mladi ljubezni in prikupnih poročnih zapletih. Emma je na videz rahločutno, lepo dekle s posrečenimi nerodnostmi, Charlie pa deluje kot tipičen angleški nevrotičen romantičen junak z razmršenimi lasmi in rahlim strniščem. V uvodnih minutah režiser spretno prikaže zgodovino para ob pomoči utrinkov njunega odnosa, po katerih nas popelje Charlie, ko vadi svoj poročni govor. Tako se lahko hitro prepričamo o globini in povezanosti njunega odnosa in kemiji med igralcema. Zendaya se izkaže z morda svojim do zdaj najboljšim igralskim nastopom, saj ji večplastnost Emmine osebnosti, njeno čustveno stisko, osamljenost in konfliktne občutke uspe prikazati z rahločutno in zadržano igro. Tudi Pattinson se dobro vživi v ljubečega, a obsesivnega Charlieja, ki s svojo paranojo poskrbi za večino komičnih trenutkov v filmu. Borgli film zgradi s kratkimi prizori in hitrimi rezi, ki nas prestavljajo iz filmske sedanjosti v pretekle dogodke ali pa namišljene scenarije. Večina dejanske drame v filmu se tako zgodi v glavah osrednjih likov. V odsotnosti pripovedovalca postane nezanesljiva sama pripoved, obenem pa nas vpogled v vsiljene misli likov kot občinstvo neprestano opozarja na pristranskost njunega doživljanja. Poudarjanje subjektivnega je tudi ena največjih kakovosti filma in glavni razlog, zakaj uspe Drama v svoji melodramatičnosti in satiričnem tonu podati tudi relativno pomenljiv razmislek o odnosih. Glavna šibkost filma je, da v celoti sloni na prepričljivosti izhodiščnega zapleta oziroma na tem, da se nam bo Emmina izpoved zdela dovolj pretresljiva, da upraviči vse nadaljnje peripetije. Brez tega bi dogajanje lahko izpadlo preveč banalno, liki pa povečini hinavski in vzvišeni. Predvsem karikiranost stranskih likov film zadrži v nekoliko površinski obravnavi predsodkov in strahov, ki lahko posežejo v neki odnos. Kljub temu pa je Drama zabaven in estetsko zadovoljiv film, ki ob suvereni režiji, lepi fotografiji in odlični igri ponuja tudi zanimiv komentar na sodobne odnose ter širšo družbeno moralo in vrednote. Piše: Vanja Gajić Bere: Maja Moll

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti. Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine, temveč kot njen sestavni del. Njihova pripovedna strategija je bila v veliki meri pogojena s kontekstom nastajanja historiografije kot posebnega rimskega žanra, ki je šele oblikoval svoje metode, cilje in meje. V tem okviru se raba mita kaže kot zavestno uporabljeno konstruktivno orodje, s katerim so zgodovinarji osmišljali preteklost, utrjevali identiteto skupnosti ter hkrati reflektirali njene notranje napetosti. Tako miti niso zgolj neresnične zgodbe, ampak pomemben način razumevanja sveta, ki prepleta simbolno, družbeno in zgodovinsko raven ter razkriva globlje strukture človeških skupnosti – tako v preteklosti kot v sedanjosti. O tem je bilo govora tudi na letošnjem 17. Grošljevem simpoziju: Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne, ki je potekal v sodelovanju Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, nanašal pa se je na vsebino monografije o zgodovini Rima Od ustanovitve mesta, delo rimskega zgodovinarja Tita Livija. sogovornik: sociolog dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta (Univerza v Ljubljani) Fotografija: Oltar, posvečen Marsu (božanskemu očetu Romulusa in Remusa) in Veneri (njuni božanski prednici), prikazuje elemente njune legende. Spodaj sta upodobljena bog Tiberinus ("oče Tibere") ter dojenčka dvojčka, ki ju doji volkulja. Na levi sta jastreba in Palatinski grič. (Ostia, danes Palazzo Massimo alle Terme) Vir: Wikipedia

Sogovornici, uspešni študentki, športnici in umetnici sta imeli do tistega usodnega leta precej jasno začrtane izobrazbene in poklicne cilje. Vendar so smrt očeta, babice in dedka, nato pa še tri poplave, ki so močno poškodovale družinsko hišo, temeljito zamajale finančno varnost in psihično stabilnost družine. Sogovornici sta bili pred resno dilemo, ali se še naprej šolati ali pa opustiti načrte in raje finančno pomagati mami. Pomoč Zveze Anita Ogulin je bila pri tem neprecenljiva.

Kako pomembno je za Združene države, da se večina svetovne nafte prodaja in kupuje v ameriških dolarjih, in ali je status dolarja kot svetovne rezervne valute v vse bolj multipolarnem svetu ogrožen?Iran se je na nedavne napade ameriške in izraelske vojske med drugim odzval tudi z zaprtjem strateško izjemno pomembe Hormuške ožine, skozi katero je še do pred kratkim potovalo več kot 20 milijonov sodov nafte dnevno oziroma kar petina svetovne naftne porabe. Vendar je Teheran kmalu začel razmišljati, da bi prehod skozi ožino selektivno dovoljeval nesovražnim ladjam, ki bi tranzitne takse in trgovanje z energenti poravnavale v kitajskih juanih, ne pa v ameriških dolarjih, v katerih sicer poteka velika večina svetovne trgovine z nafto. Ta strateška poteza Teherana pa ne deluje zgolj kot varnostni ukrep za zaščito lastnih prihodkov pred zahodnimi sankcijami, temveč pomeni tudi napad na geopolitični status dolarja. S prisilnim uvajanjem juana v samo osrčje svetovne energetske poti bi lahko namreč Iran poskusil spodkopati prevlado tako imenovanega petrodolarja, ki je nedvomno eden od temeljev ameriškega globalnega finančnega vpliva. Kaj torej sploh so petrodolarji, zakaj je za Združene države Amerike tako pomembno, da se nafta že pol stoletja kupuje in prodaja v njihovi valuti, kdaj se je ta sistem vzpostavil in kako bi se svet spremenil, če nastopi njegov konec, ki se zdi ob vedno šibkejšem in vse manj verodostojnem ravnanju Zahoda iz leta v leto in iz konflikta v konflikt bolj mogoč? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo bančnika in ekonomista, dolgoletnega direktorja Slovenske investicijske banke Sibila Svilana, zgodovinarja in novinarja Dnevnika Gala Krizmaniča ter dr. Josipa Lučeva z zagrebške Fakultete za politične vede. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: iranska naftna rafinerija Bandar Abbas, ki se nahaja prav v bližini Horuške ožine, Wikipedija Vabljeni tudi k poslušanju Intelekte o začetkih vzpostavitve dolarja kot rezervne valute: Brettonwoodski sistem ali kako se je svet začel vrteti okrog ameriškega dolarja.

V materinski hiši oziroma zavetišču za mladoletne mame v Liègeu se križajo poti najstnic, ki so ravnokar rodile ali pa so tik pred porodom. Za vsako od njih je drugačna zgodba, vendar jih vse povezujejo občutki stiske in negotovosti. Jessica je sama odraščala v rejniški družini in hkrati z iztekom nosečnosti išče svoje biološke starše. Perla se sooča z neresnim fantom, ki jo namerava med načrtovanjem skupne prihodnosti zapustiti; Julie si s partnerjem ureja življenje, a jo lovi njena narkomanska preteklost, Ariane pa beži pred domom, v katerem je doživela zlorabe … Film Mlade matere je trinajsti celovečerec belgijskih bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna. Izredno dinamičen, mozaičen preplet več osebnih zgodb nas postavi v središče dogajanja, brez pojasnjevanja, tako da je vsaj na začetku potrebno aktivno sodelovanje gledalca. Kamera v gibanju je ves čas v neposredni bližini protagonistk, njihovi obrazi in drobne geste povedo skoraj več kot dialogi. A stranski učinek te bližine, v katero nas potisneta brata Dardenne, ni samo spoznavanje človeške intime, ampak tudi svojevrsten pritisk. Film se namreč v večji meri odvije v zaprtih prostorih, ali pa so prizori posneti tako, da dogajalni prostor deluje brezperspektivno. Vendar bi kljub spretnemu obvladovanju mizanscenskega pristopa oziroma filmskih tehnik socialnega (neo)realizma težko rekli, da gre pri tem za čustveno manipulacijo. Stališče bratov Dardenne je pač jasno in tudi v celovečercu Mlade matere, za katerega sta prejela nagrado za najboljši scenarij lani v Cannesu, dosledno hodita po svoji poti. Film, ki raziskuje neko specifično temo, kaže predvsem globoko razumevanje za človeške stiske oziroma zagate, s katero se soočajo dekleta, ki niti sama še niso odrasla, a morajo že sprejemati najtežje odločitve. Vzporedno s temi študijami značajev oziroma intimnimi portreti mladoletnih mamic in njihovega zasebnega življenja avtorja raziskujeta tudi načine, kako se generacijsko dedujejo travme, zlorabe, odvisnosti in seveda sam razredni položaj. Če sta v tem brata Dardenne nekoliko – lahko bi rekli celo pričakovano – tezna, pa je z vidika družbene določenosti zanimiv tudi filmski prikaz, kako lahko socialna država deluje bolje od odločitev posameznika … Skratka, smo na znanem terenu belgijskega ustvarjalnega dvojca. Zaradi prepleta zgodb deluje celovečerec nekoliko bolj zgoščeno kot sicer, posledično pa je tudi žrtev določenih poenostavitev in ponekod predvidljivih fabulativnih rešitev. Sicer se pretežno uspešno izogne klišejem, vendar vsaj sam dvomim, da je bila ravno nagrada za scenarij tista najustreznejša. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Čarovnik iz Kremlja je politični triler, ki nas poda v svet Vadima Baranova, vsestranskega svetovalca Vladimirja Putina, glavnega junaka knjižne uspešnice Kremeljski mag italijanskega pisatelja Giuliana da Empolija. Gre za zgodbo o načinih politične manipulacije in povzpetništva v postsovjetski Rusiji, ki se je po Stalinovi smrti znašla na križišču dveh različnih političnih struj – kreniti v smeri ameriškega tipa demokracije ali po poti “klasičnega” ruskega avtoritarizma, ki ga je zasejal Stalin s svojo diktatorsko držo. Režiser filma in soscenarist Olivier Assayas, ki je skupaj s pisateljem Empolijem in filmskim režiserjem Emanuellom Carrèrejem začrtal scenaristično predlogo, nam že na začetku filma namreč nakaže, da tretje poti za postsovjetsko Rusijo enostavno ni. Avtogol pri izbiri novega predsednika naj bi si pravzaprav zabili ruski oligarhi v svoji naivni veri, da bo mladi uslužbenec obveščevalne službe precej bolj očetovski lik od dementnega Jelcina in “materinskega” Gorbačova, zagretega zagovornika prepovedi alkohola. Tovrstni oligarhi, ki močno spominjajo tudi na slovenske direktorske povzpetnike, ki so vznikali po slovenski osamosvojitvi kot gobe po dežju in sistematično uničevali eno tovarno za drugo, so čez noč zaslužili ogromne vsote denarja, si gradili vile na francoski obali in se ob vsaki priložnosti mešali v politiko. Tako ne preseneča, da je Putin s pomočjo Baranova z njimi obračunal na edini način, ki ga je pravzaprav poznal in za katerega je trdil, da ga državljani Rusije od Stalina naprej pričakujejo. Film gradi na nasprotju med ameriškim neoliberalnim kapitalizmom, ki ga žene gonja po denarju in ruskim suverenizmom, ki naj bi temeljil na geopolitični (pre)potentnosti in nietzchejanski volji po moči. Vendar pa pravi “nadčlovek” v filmu ni Putin, ki po nastopu predsedniškega mesta stopi v bran teritorialni obnovi nekdanje Sovjetske zveze, temveč njegov svetovalec. Ta se iz gledališkega režiserja in producenta resničnostnih oddaj prelevi v soustvarjalca ruske notranje in zunanje politike. Igra ga Paul Dano, ameriški igralec in režiser neodvisnih filmov in hollywoodskih uspešnic, ki s primesmi stoicizma in zenovske miline pokaže na protagonistovo sposobnost mediatorstva v še tako zahtevnih situacijah. V vlogi Vladimirja Putina nastopa Jude Law, ki se mu tokrat uspe povsem znebiti pretencioznih grimas, ki smo jih vajeni iz njegovih hollywoodskih filmov, tako da nam lik Putina že na začetku postane precej simpatičen prav zaradi njegove prizemljenosti, nesprenevedanja in odločnosti. Edino, kar zmoti že na začetku filma, je angleško-ameriška govorica, ki jo brezhibno govorijo praktično vsi “ruski” protagonisti. Glede tega v filmu še najbolje izpade ruski oz. latvijski igralec Andrei Zayats, edini igralec s slovanskimi potezami obraza in avtohtonim ruskim naglasom. Čeprav je Čarovnik iz Kremlja narejen v hollywoodski maniri s številnimi stranskimi igralci, ki na hitro vstopajo in izstopajo iz kadra, nam ostanejo v spominu določeni prizori – kot je npr. dialog med Baranovim in ruskim šahovskim mojstrom Kasparovom, ki mu v enem trenutku navrže, da je razlika med pravo in Putinovo demokracijo podobna razliki med navadnim in električnim stolom. Omenimo še pogovor med Baranovim in ameriškim novinarjem, ki mu v intervjuju želi povzročiti slabo vest s sklicevanjem na zrežirane teroristične napade v Moskvi in Kijevu, ki naj bi jih dirigiral Putin ob podpori svojega zvestega svetovalca. Film Čarovnik iz Kremlja se ne more pohvaliti z izvrstnim poznavanjem geopolitičnih razmer, saj jih vseeno motri z vzvišene pozicije ameriško-evropske naveze, ki pridiga o vrednotah demokracije, v istem trenutku, ko se pod njimi – ob zakrivanju oči pred ameriško-izraelskimi zločini na Bližnjem Vzhodu – na vseh nivojih do temeljev sesuva. Verjetno pa je njegova največja prednost v tem, da ga bodo gledalci iz Vzhodne in Zahodne Evrope ter Združenih držav Amerike gledali vsak na svoj način – skozi prizmo zgodovinskih in aktualnih političnih razmer v svoji državi. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Ajda Sokler.

Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo. Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju.  fotografija: Wikimedia commons

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.

Italijanska režiserka Lorena Luciano je posnela dokumentarni film o redovnicah, ki jih je domnevno zlorabil slovenski duhovnik in umetnik Marko Rupnik, z naslovom Nune proti Vatikanu. Nekdanje sestre Skupnosti Loyola pričajo o Rupnikovih manipulacijah in zlorabah, film pa pokaže tudi širše dimenzije zlorab redovnic v Cerkvi in njihovo prikrivanje. Vendar film ni samo kritika Cerkve, ampak tudi poziv vsem verujočim, ki utelešajo vrednote Cerkve, naj se ne bojijo prizadevati si za pravico, saj je pravica najboljša pot do tega, da ustvarijo boljšo Cerkev, je povedala z emmyjem nagrajena režiserka, ki je tudi sama katoličanka. Pred slovensko premiero na Festivalu dokumentarnega filma smo se v oddaji Razgledi in razmisleki z njo pogovarjali o tej poti, na katero se je podala s svojim filmom (Foto: Film2 Productions).

Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.

Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih. Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih. Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

Še vedno odmeva govor Ameriškega predsednika Donalda Trumpa v kongresu, ki je trajal uro in 48 minut. S tem je podrl dosedanji rekord, ki ga je z eno uro in 20 minut dolgim govorom leta 2000 postavil Bill Clinton. Trump je tokrat govoril o 18.000 milijardah dolarjih novih naložb v ZDA, rekordnem visokem zaposlovanju, rekordno nizki inflaciji in cenah bencina ter uspehu svojih carin, pa tudi v o tem, da je končal osem vojn, med njimi tudi domnevno vojno med Kosovom in Srbijo. Vendar, so njegove navedbe preverljive?

"Ta roman je kraj, kamor me je odpeljalo srce. Ta roman je moja ljubezenska pesem rekam – tistim, ki še tečejo, in onim, ki jih že davno ni več." Elif ŠafakV romanu Po nebu tečejo reke potuje kapljica vode, reke pa skozi stoletja valovijo s tisočerimi spomini. Ljudje razmišljajo o zgodovini in znanosti, berejo epe in si pripovedujejo zgodbe, pišejo poezijo, poznajo modrosti in mite, kopičijo znanje, odkrivajo pozabljene pisave ter razvozlavajo skrivnostne znake. Zanima jih posebna in presunljiva dežela, kjer so davno tega asirski kralji gradili palače, kanale in vrtove ter postavili ogromno knjižnico z zaščitnimi duhovi pred vsakim vhodom, da se temu blaženemu raju ne bi pripetilo nič hudega … Vendar se je zgodilo – in se še vedno dogaja: preganjanja, pokoli in smrti. Rečni tokovi na dolgem potovanju čez širjave in daljave, puščave in goščave, doline in kotline, skozi svetlobo in temo človeštva, skozi hlad in toploto – ko voda zaledeni, izpareva in se znova utekočinja – prenašajo dežno kapljico. Ta je lahko zadnja v plastenki vode ali čista, grenka solza, ki tava na svoji krožni poti proti morju … V tem neprestanem kroženju vode se s kapljico prepletajo fiktivni dogodki in dejansko izpričana zgodovina: najprej dežna kapljica pristane na glavi asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah, na koncu prepleta zgodb pa je to solza, ki spolzi iz očesa na rečni čoln v Londonu. Medtem padajo imperiji, ki so se znali nekako preslepiti, da bodo trajali večno. Tudi ljudje živimo v pomirjajoči zmoti, da bodo stavbe, ki jih postavljamo, pesmi, ki jih zlagamo, in civilizacije, ki jih ustvarjamo, preživele tudi potem, ko nas bo odnesla reka večnega počitka. Sogovornica: Andreja Udovč, Založba SanjePrevedla: Maja Ropret

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi. Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom. Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja. Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

Mnogi so prepričani, da brez prehranskih dopolnil, ki naj bi krepila imunsko odpornost ali imela druge blagodejne učinke na naše zdravje in počutje, čez zimo ne bi ostali zdravi. Vendar strokovnjaki poudarjajo, da so ta dopolnila le morebitna dopolnitev zdrave prehrane in zdravega načina življenja nasploh. Kdaj potem sploh seči po prehranskih dopolnilih, kako v res široki ponudbi izbrati pravo in ga pravilno tudi uporabljati? Gostja torkovega Svetovalnega servisa bo mag. Martina Puc, avtorica baze prehranskih dopolnil P3 Professional; vprašanja zanjo že sprejemamo na prvi@rtvslo.si in v obrazcu na spletni strani Prvega.

Danes pa o prehranski problematiki. In seveda o vojni industriji, ki je priljubljena tema, medtem ko gledamo, kako se denar steka k trgovcem z orožarsko ropotijo. Neverjetno, vendar je ekonomska znanost dolga desetletja za opis razmerij med civilno potrošnjo in intenzivnim oboroževanjem uporabljala hrano. Maslo, če smo natančni. Teorija o maslu in topovih je še danes priljubljena v kolumnističnih naporih razložiti najnovejšo oboroževalno tekmo. Vendar je maslo v tej prispodobi zadnje čase padlo v nemilost; tako ga je zamenjalo živilo, ki bi ga v tem razmerju razumni najmanj pričakoval. Ker je krhko. Govorimo o jajcih. Teorija o jajcih in topovih.Na tem mestu se bomo izognili vsem neumestnim dovtipom, ki jih lahko človek zapiše ob rob razmišljanja o generalih, politikih in jajcih. To naj počnejo drugi, mi se bomo podali točno v sredo problema. Kot ste sami ugotovili – ali v trgovini, ali na lokalni tržnici – ima oboroževalna tekma neposreden vpliv na jajca. Ki jih ni, ali pa so draga. Dokler se nismo trudili doseči petih odstotkov BDP za obrambo, je bilo jajc kolikor hočeš, na ekonomskih fakultetah pa so kot učni pripomoček topovom priglihali maslo. A čim smo začeli denar kanalizirati v dejansko vojaško porabo, je jajc zmanjkalo. Kot rečeno, so jajca krhka in občutljiva na spremembe tako družbenega vzdušja, kot na preusmeritve industrijskih tokov. Najprej k očitnemu. Jajca se noro dražijo. V trenutku, ko to pišemo, se bližajo štirim evrom za paket desetih jajc, če pa gre za rojstnodnevno torto in potrebujete one iz proste reje, se boste stegnili do petih evrov. Brez napora. Na tržnicah je situacija podobna. Po uradnih statistikah so cene jajc šle v petih letih navzgor za 41 odstotkov, obstajajo pa tudi tržišča, na katerih so se podražila za petdeset odstotkov. Uradne razloge poznamo; vlade po vsem svetu krivijo ptičjo gripo, stroške krme in pa prehod na bolj humano odprto rejo. Eden izmed razlogov, ki je tudi poveden, pa je povečana potrošnja, saj so jajca kljub tem norim podražitvam še vedno najbolj dostopen vir beljakovin. Podražitev pa je le en vidik jajčne krize. Kot so se naučili tisoči, ki so letošnje poletje preživeli v hrvaških kampih, je mogoče celo to, da jajc zmanjka. Se pravi, da se je pomanjkanje jajc, ki je pred časom zadelo Združene države, razširilo tudi na staro celino in če kaj, pomanjkanje česarkoli liberalnemu kapitalizmu resnično ni v ponos. A to so uradne statistike, ki pa jim v naši analitični oddaji že od nekdaj ne posvečamo posebne veljave. Če hočemo priti zadevi do dna, moramo odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi, ali je prej bila kura ali jajce? Ker oboje je namreč neposredno povezano s topovi. H kuram, oziroma kokošim torej. Kokoši veljajo za neumne živali in kot smo se naučili iz zgodovine, si lahko neumen, vendar to še ne pomeni, da nisi preračunljiv. In kaj so pogruntale kokoši? Če zanalašč in načrtno nesejo manj jajc, jim s tem posledično višajo ceno. Čim dosežejo jajca visoko ceno, recimo petih evrov, postanejo njihovi producenti, se pravi kokoši, toliko bolj dragocene, oziroma vrednejše. Kar pomeni, da solidno nesnico – ki sicer znese manj jajc kot pred desetletjem – ob koncu valilne dobe ne čaka kokošja juha, temveč jo bodo rejci obdržali do visoke starosti. Kajti tudi eno jajce na dan je boljše kot nobeno jajce na dan. Pred petimi leti, ko so bila jajca evro dvajset, so rejci kokoši, ki so izgubile sposobnost jajčne hiperprodukcije, na hitro zamleli v piščančje medaljone ali piščančjo salamo; danes trikrat premislijo, preden to storijo. Če se vam zdi nemogoče, da bi kokoši poznale temelje neoliberalne ekonomije, ker so preneumne, se poglobite v ustroj kripto valut; ako je desetim mozoljastih računalničarjem uspelo določiti ceno niču, verjemite, da je mogoče milijardam kokoši določiti ceno jajc. Ampak to je le prvi del razlage. Drugi del govori o tem, kako so jajca v enačbi, oziroma aksiomu o maslu in topovih zamenjala mlekarski proizvod. Na kratko … Maslo je v proračunu držav prispodoba za civilno porabo, topovi pač za vojaško. Modra država mora iskati ravnovesje med obema; a čim se povečajo izdatki za maslo, se zmanjšajo izdatki za topove, trenutno pa smo na obratni strani opisane prispodobe, ko se povečujejo izdatki za topove in manjšajo za maslo. Ampak težava je v tem, da so cene masla stabilne. No, vsekakor bolj stabilne kot tiste za jajca, ker če bi merili inflacijo po jajcih, bi bili spet v Jugoslaviji. In prav zaradi tega, ker so jajca postala  rumeno-beli predmet poželenja, ker se jih ne moremo zasititi, ker jih cvremo, kuhamo, žvrkljamo in poširamo ne glede na ceno, morajo postati simbol civilne porabe. Torej teorija o jajcih in topovih. »Manj kot je jajc, več je topov,« je dejstvo, ki kriči iz informativnih oddaj ... Pa še nekaj je. Če se zazreš globoko v oči povprečne krave, vidiš, da jim je gladko vseeno za to, da jim iz vimen prihaja prispodoba o razdeljeni družbi na robu kataklizme. Krave se želijo le pasti in potem prežvekovati. A ne kokoši; mogoče so neumne, vendar so še kako preračunljive in medtem, ko se mi norčujemo iz njihovega inteligenčnega količnika, jim je uspelo zasužnjiti mesto v velikosti Ptuja. Ko boste torej naslednjič kupovali jajca, vedite, da niste potrošnik, temveč ste žrtev premišljenega in dobro vodenega ekonomskega eksperimenta; pesnik pred desetletji prilike o trgovcih z novci ni zaman preroško končal s kokošjo. Takole nas je posvaril božanski Župančič:                                   Ta putka kokodajca                                 Bo znesla zlata jajca!                                 Potem pa pit                                 Haha Zares                                 Vsi Blatničani zbrani.    

Kje drugje kot na vašem priljubljenem programu, v vaši priljubljeni analitični oddaji, se bo začela vroča politična jesen. Kar je vsaj malo smešen izraz. Jesen pride vsako leto, politika pa je ves čas tu. Tako danes debatiramo samo o tem, kaj je vroče. Zato pohitimo, da nas ne prehitijo. Ob koncu poletja so skupaj z jurčki po deželi vzniknili plakati Karla Erjavca. Mož je pred časom ustanovil novo stranko, ki se poigra z besedno zvezo »za-upanje«. Se pravi: Karl Erjavec nam bo omogočil upanje, le zaupati mu moramo. Kreativci, ki so se v oni agenciji domislili slogana, so imeli uspešno kreativno popoldne. Na plakatu ob tem še stoji, da gre za odpornega, vztrajnega in teflonskega politika, stranka Zaupanje pa se bo zavzemala za varno prihodnost. Glede na nacionalno vlogo medija se s tako minimalističnim premikom na politični sceni, kot je ustanovitev nove stranke, ne bi ukvarjali, če ne bi šlo za Karla. Res da ankete in analize in tudi politična konkurenca stranki Zaupanje ne prerokujejo ne dolgega, ne uspešnega življenja; notranji glas in večinsko mnenje znotraj redakcije naše skromne oddaje pa nas obvezujeta, da stranki posvetimo potrebno pozornost. Ker mogoče ne poznamo volilnega telesa, tako kot ga poznajo javnomnenjske agencije, zato pa volilno telo živimo in posledično razumemo. Hočemo povedati: »Karl Erjavec se je in se bo še vrnil. Večkrat.« Plakat in s tem Erjavec sam imata dve značilnosti. S prvo opravimo v stavku ali dveh. Da je odporen in vztrajen, še nekako razumemo; da sam sebe imenuje – kot mu je pred leti nadel vzdevek primestni šaljivec – teflonski, pa je nekoliko preveč. Po analogiji, da se teflona nič ne prime, tako naj bi tudi iz političnega bitja Karla Erjavca vse odletelo, se ne prijelo, sploh pa se na njem nič prismodilo. In Karl omogoča kuhanje skoraj brez maščobe. Ker duhovičenje – da se ga je treba lotevati samo s kuhalnico in bog ne daj v z vilicami, ker enkrat odluščen je karcinogen – ne vodi nikamor, se posvetimo drugi značilnosti plakata. To je doprsna podoba Karla Erjavca. V temni obleki, beli srajci, kravati in z značilno skrivnostnim nasmehom Mone Lize. Na tem mestu pa se začudeni ustavimo, kot se začudeno ustavlja na stotine Slovencev ob enem izmed Karlovih dvestotih plakatov. Karl je namreč videti izjemno dobro. Leta mu niso prišla do živega. Gladka, napeta koža, lepi lasje, sive oči. Koketna prečka. Človek je videti mladostno, zdravo in vitalno. Zaupanja vredna mešanica decembrskega dobrega moža in upravitelja parkirne hiše. Ob tem pa, če nas pogled in približevanje slike do velikosti piksla ne varata, Karel ni uporabil katerega digitalnih orodij, ki znajo manipulirati s fotografijami. Sicer dopuščamo možnost, da se kje na kakšnem podstrešju skriva slika, na kateri se stara v razpadajočega starca, a na plakatih je Karl imeniten. Iz česar izpeljujemo začetno tezo, da je stranka, ki jo vodi, resen kandidat za preboj parlamentarnega praga na bližajočih se volitvah. Vendar se moramo kljub temu vprašati, zakaj tako. Kajti slovenska politična zgodovina, vsaj tista neobremenjena in neodvisna, Karla ne pomni po kakšnih presežkih, ki bi jih žrtvoval na oltarju slovenske državnosti. Ves čas svojega političnega delovanja je bil drobnjakarski, kruhoborski populist, ki je za paravanom upokojenske agende krmaril bizarno politično strukturo, imenovano DESUS. Ampak – kot je večkrat dokazano – ima volilno telo izjemno kratek spomin, če že ne kratke pameti, in Karl Erjavec dva pika nula bo v sijoči podobi le še enkrat več zasijal na parlamentarnem nebu. Kar nas pripelje do ugotovitve, s katero velja odpreti vročo politično jesen. Slovenci kot volivci in kot politična bitja smo obsedeni s podobo. Ne z bistvom, s sržjo družbenih procesov, temveč s preprosto pojavnostjo, iz katere nato klepljemo svoje politične preference. Če položimo Karla na stran, si za trenutek poglejmo poroko premiera Goloba. Nikogar ni zanimalo bistvo poroke, ki je čustvena naklonjenost dveh oseb, temveč se je vsa Slovenija ukvarjala samo z njeno podobo. Kdo, kdaj, koliko in kje. Tako Karl svoje politične usode, modro, ni zaupal političnemu programu ali sklicevanju na svoje morebitne presežke v javnem delovanju. Ne, stavil je in stavi na podobo, vedoč, da Slovenci ne zmoremo pogledati onkraj vidnega. Karl Erjavec, ki je dobro videti na plakatih, bo dobro videti v parlamentu, na ministrstvu, morebiti celo na Erjavčevi cesti številka 17 … Kjerkoli se bo že pojavil, se z njegove teflonske podobe ne bodo samo odbijale afere in politični nasprotniki, temveč se – žalostno – nanj ne bo moglo navezati nič, kar bi bilo količkaj smiselno.

Zadnje tedne nas je dosegla prijetna vest, da bodo odslej cene goriv na avtocestah enako regulirane kot tiste v notranjosti. Kar pomeni, da nižje. Vest je bila prijetna za veliko večino državljanov, neprijetna pa za delničarje in upravo Petrola.Ta se je v podobi visokih Petrolovih direktorjev tako razhudila, da je skoraj pljunila. No, na koncu ni, ampak so Petrolovi direktorji kot užaljeni otroci povedali, da bodo pač zamrznili sponzorska sredstva za kulturo in šport in da bodo investirali na trgih in v državah, ki so do Petrola bolj prijazne. Potem so Petrolovi direktorji govorili o maržah in o zmanjšanih profitih in sploh, kako se prodajanje bencina v Sloveniji skoraj ne splača. Javnost je bila posledično ogorčena, ker je mnenja, da je Petrol tako ali tako monopolist, za katerega veljajo druga pravila in da je recimo plastenka vode zaradi posvečenega statusa Petrola v njihovih prodajalnah še enkrat dražja kot v normalnih prodajalnah. In tako naprej in tako nazaj. Ampak da ne bomo prilivali bencina na ogenj, se lotimo teme, ki je manj atraktivna od nalivanja bencina, prodajanja športnih stav, sprejemanja paketov, prodaje higienskih pripomočkov, alkoholnih pijač, krofov, sendvičev in kave, rezanega cvetja in napolitank, ter kar je podobnih izdelkov, ki v Petrolovih prodajalnah zlahka dosežejo rekordne cene. Hočemo povedati, da zaradi vsega naštetega in pomanjkanja konkurence ni posebej zahtevno biti Petrolov direktor, kajti kljub vsemu glamurju navkljub: petrolovci so pač še eni trgovci več. Zato se posvetimo njihovi dejavnosti, ki je neatraktivna, v javnih občilih skoraj anonimna, a še kako pomembna. Posvetimo se lulanju, ali uriniranju, ki mu včasih pravimo tudi mala potreba. V tej pasji vročini je treba med potovanji veliko piti, kot nam svetujejo zdravstveni delavci in kar z lahkoto storimo na Petrolovih bencinskih servisih. Nihče pa se ne posveča dejstvu, da je čez čas treba vso to tekočino tudi spraviti ven. Iz telesa, natančneje mehurja. Gre za fiziološki proces, ki je manj atraktiven kot pitje osvežilnih pijač, za organizem pa prav tako potreben. Da ne zapišemo nujen. In to je na Petrolovih bencinskih servisih mnogo težje storiti, kot se rehidrirati. Lulanje je na Petrolu problem. Poznamo dva glavna principa dostopa do Petrolovih sanitarij. Prvega v pomanjkanju strokovne terminologije imenujmo: »ključ je pri prodajalcu«. Ta je značilen predvsem za manjše in primestne servise. Za tiste, ki jim po novem grozi zaprtje. Zaradi tega, ker se v straniščih, po ustnih zagotovili črpalkarjev, dogajajo tudi nefiziološke rabote, so stranišča ali stranišče zaklenjeni. In če ste natočili gorivo ali kaj kupili, ste upravičeni do ključa. Ki ga prevzamete pri črpalkarju, po navadi je navezan na daljši, delno vlažni vrvici in ga po uporabi vrnete na mesto pri blagajni. Drugi princip, veljaven na vseh teh prečudovitih in bleščečih Petrolovih servisih ob avtocestah, pa je uporaba stranišča proti plačilu. Se pravi, da po plačilu na avtomatu stopite skozi podobno zaporo, kot jih poznajo smučarske vlečnice, ali pač kopališča in stadioni. Lahko plačate s kovanci ali Petrolovo kartico. Obstaja tudi možnost nekakšnih bonusov pri vstopnini na stranišče, če ste pred tem kaj kupili, ampak je sistem zapleten in nikomur se s tem ne da ukvarjati. Če povzamemo; Petrol vam ne računa le za nalivanje, temveč tudi za izlivanje. Kar je enkraten primer krvosesnega, ali pač sodobnega urino kapitalizma. Zgodovina kapitalizma in stranišč na bencinskih črpalkah je pisana in starožitna in ko smo civilizacijsko presegli gospe, ki so čistile za vami ter poslušale trkanje kovancev ob krožniček, smo uvedli avtomatiziran in davčno mnogo bolj transparenten sistem. Vendar naša kritika ne gre samo proti izkoriščanju človeka po stranišču, kot se je dogajalo včasih; kajti tudi danes Petrolova stranišča nenazadnje še vedno nekdo čisti. V maniri radikalne levice se vprašajmo: »Ali za svoje stranke Petrol, ki kljub maržam pri plastenki vode računa dvojno ali trojno ceno od nabavne, ne bi razmislil o brezplačnem lulanju?« Ali je človeško izločanje in skrb zanj za korporacijo resnično takšen strošek, da nam tega ne bi zmogla častiti? Ker, če pogledamo bolj socialne in družbeno odgovorne pravne subjekte, je uriniranje v večini slovenskih gospodarskih družb brezplačno. In če lahko greš zastonj na stranišče v gledališčih, ki so mnogo bolj siromašna od trgovcev z nafto, ob tem pa bodo zdaj ostala še brez Petrolovih sponzorskih sredstev, potem bi si lahko zaposleno čistilko, ki jo plačujejo iz prodaje bencina, ne pa iz pol evra straniščnine, privoščili tudi na Petrolu. Ali pa nam, glede na to, da so tretjinsko v državni lasti, priznali triintridesetodstotni popust na malo potrebo. Pa še nekaj na pol preverjenega nam je prišlo na uho. V času, ko so Petrolovi managerji (beri kot piše) jockali na tiskovni konferenci, kakšna strahovita muka je prodajati bencin v Sloveniji, so imeli vsi zaposleni pod skakalnicami v Planici velik piknik, ali team bulding, ali pač zabavo, ob 80-letnici ustanovitve podjetja. Zaposlenih na Petrolu je skoraj šest tisoč, na brezplačni žur pa jih ni prišla niti polovica. Mogoče pa bi se Petrolovi direktorji najprej posvetili odnosom v kolektivu, nato straniščem, šele zatem pa maržam.

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije. Zapiski: Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče. Šola Joga neizmerne sreče in zdravja  Sundari tempelj Atman joga federacija Mednarodna spletna stran žrtev Atman cult alert  Podkast The Bad Guru (BBC) Poglavja: 00:00:29 Britanski podkast The Bad Guru (BBC) 00:01:30 Kdo je Gregorian Bivolaru 00:05:21 Pričanja nekdanjih članov Joge neizmerne sreče in zdravja 00:15:27 Odgovor policijske uprave Ljubljana 00:16:00 Odzivi in dopisovanje s šolo Joga neizmerne sreče in zdravja 00:22:19 Masažni center Sundari tempelj 00:26:56 novinarka in producentka podkasta na BBC Cat McShane 00:28:38 Pogovor z Ireno Pan, preučevalko kultov pri nas

Akne so ena najpogostejših bolezni kože, predvsem pri mladostnikih, pa tudi v odrasli dobi niso redke. Marsikdo misli, da se ne da pomagati in da bodo z leti težave minile. Vendar je dermatološko zdravljenje danes zelo učinkovito in lahko odpravi prenekatero stisko posameznika. V četrtkovem svetovalnem servisu bo na vaša vprašanja odgovarjal Borut Žgavec. dr. med., specialist dermatovenerolog. Pokličite ali nam pišite.

Ker se je svet tako veličastno razletel, nekoč združeni danes ugotavljamo, da se je najbolje zanesti kar sam nase. V našem primeru to pomeni, da se Slovenci zanesemo na Slovence in v manjši meri, da se Slovenci zanesemo na Slovenijo. Bodimo konkretni. Če hočemo biti siti in neodvisni od uvožene hrane, se je dobro oskrbeti sam. Temu pravimo samooskrba. Če hočemo biti zaščiteni, se je dobro zaščititi sam. Temu pravimo samozaščita. Če hočemo biti varni, ne smemo računati na Nato in Trumpa, temveč se moramo pripraviti, da se bomo branili sami. Temu pravimo samoobramba. In na koncu. Če hočemo biti v Sloveniji zadovoljni, se moramo zadovoljiti sami. Temu pravimo samozadovoljevanje. Govorimo torej o povečanju izdatkov za obrambo. Debata je vroča in vsi analitiki se strinjajo, da bo v prihajajoči predvolilni kampanji še bolj vroča. Vendar poglejmo na orožje in oboroževanje tudi z druge strani … Najbolj nas skrbi in večina prepirov se vrti okoli tega, da bomo do leta 2030 ali celo prej žrtvovali dva odstotka BDP za obrambo. Ampak hec je v tem, da se stroški za obrambo povečujejo že ves čas. Od lani na letos s približno 1,3 odstotka na 1,5 odstotka, naslednje leto pa še za desetinko odstotka več. Se pravi, da medtem ko se prepiramo o dveh odstotkih, se jim v tišini počasi približujemo. Hočemo povedati, da se bomo leta 2029, ko bomo tiho prišli do 1,97 odstotka BDP-ja, namenjenega za obrambo, glasno prepirali, kako bo, ko bomo na dveh odstotkih. Kot da bi se vsa država prepirala o neobstoječih gradovih v oblakih, nihče pa ne bi opazil marmornih stopnic, ki jih gradimo do tja. Ampak do zdaj smo se že naučili, da pri oboroževanju in žrtvovanju BDP-ja zanj ne gre za resnične varnostne potrebe nekega naroda, temveč gre za investicijski cikel, ki je potreben, da kapitalistična utvara, podmazana z javnim denarjem, teče naprej. Lep primer sta nemška avtomobilska industrija, ki je v krizi, in nemška orožarska industrija, ki cveti. Se pravi, ko delavec, ki sestavlja golfe, zaradi krize na avtomobilskem trgu izgubi službo, se naslednji dan zaposli v Rheinmettalu, kjer sestavlja tanke, ker vojna panoga trenutno cveti. Kot medklic: vsak, ki pozna skrite ovinke učiteljice zgodovine, bi moral zašpičiti ušesa ob novici o cvetoči nemški orožarski industriji … Če bomo zvišali izdatke za obrambo, beri orožje, ne bomo nič bolj varni. Kot nas uči zgodovina vojn, v konfliktih praviloma ne zmaguje orožje, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Izgubljajo pa ne tisti z manj orožja, temveč tisti, ki se jim za vojno fučka … Vsaj tako nas učijo obramboslovci. In še drugi medklic … V troboju med legendarnimi katedrami rajnke FSPN, se pravi med novinarji, politologi in obramboslovci, so ti zadnji absolutni zmagovalci tranzicije. Tako po številu, kot po vplivu. Kakorkoli: obramboslovje uči, da je eno največjih zagotovil zmage v vojaškem konfliktu motiviranost vojaštva. In kot lep primer navajajo slovensko osamosvojitveno vojno, ko se je slabše opremljena in številčno inferiorna slovenska stran uspešno uprla mogočni jugoslovanski ljudski armadi. Ampak časi so se spremenili in danes se zdi, da bi se Slovenci s puško v roki sovragu uprli le še pri obrambi lokalnega Hoferja. Druga možnost pa so vsemogoči droni, ki bi na Slovenskem končno odgovorili na večno vprašanje, kaj se dogaja za sosedovim plotom. Ampak če smo začeli, pa še končamo z javkanjem o nesmiselni porabi državnega denarja … Dva odstotka BDP-ja, ki bosta šla za orožje, nista težava. Težava je 98 odstotkov BDP-ja, ki gre za vse ostalo.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo.

Na prvi pogled idilično življenje v eno najbolj odročnih vasi na Škotskem in s popolno službo kot vodja recepcije luksuznega butičnega hotela, ki ga za počitniško destinacijo izbirajo zvezdniki in zvezdnice, kot sta Jennifer Lawrence in Emma Thompso, je zadnja tri leta živela Tamara Zorc. Vendar ni vse zlato, kar se sveti. V majhnem okolju, v katerem vsak vsakogar pozna in vsak o vsakomer vse ve, se je kar nekaj njenih sodelavcev spopadalo z občutki ujetosti in osamljenosti ob nezmožnosti umika od vsakdanjih skrbi v službi. Mnogi so uteho poiskali v alkoholu, nekateri so razvili hujše oblike duševnih bolezni. Tamara in njen partner, ki je prav tako delal v omenjenem hotelu, zato razmišljata o spremembah svojega življenjskega stila, morda tudi selitvi na kakšen drug konec sveta.

Kajenje sprošča, pomirja. S tem bi se strinjal skoraj vsak četrti prebivalec Slovenije. Vendar ta nemir, ki ga čuti kadilec in ga pomiri s cigareto, povzroča prav padec nikotina v telesu. Kajenje torej pomirja tisto, kar povzroča. Morda je to zato ena najtežjih oblik zasvojenosti. Gostja: mag. Jožica Mesarič, prof. zdr. vzg., vodja Centra za krepitev zdravja v enoti Moste - Polje Zdravstvenega doma Ljubljana.

V ponedeljek pa začnem zares! Takoj po novem letu bo pravi čas! Vam zveni znano? Marsikaj in marsikdaj si obljubimo in čakamo na tisti pravi dan za začetek. Novo leto se zdi primerna prelomnica. Vendar pa raziskave kažejo, da kar 80 odstotkov ljudi svoje novoletne zaobljube prekrši že do 1. februarja, uspešnih pri doseganju svojih ciljev pa je le osem odstotkov. Zakaj nam je težko vztrajati? Se da do cilja priti po lažji poti? O tem bomo govorili v zadnjem svetovalnem servisu v tem letu, svetovala pa nam bo univerzitetna diplomirana psihologinja Eva Kovač. Pokličite ali nam pišite.