Podcasts about rogelja

Dve raziskovalki, dve znanstvenici, dve pohodki nas v svoji knjigi etnografskih esejev Hodopisi popeljeta skozi zgodbe robnih slovenskih pokrajin in njihovih prebivalcev. Z njima stopamo po stezah preteklosti in sedanjosti, odkrivamo številne zanimive zgodbe, ki sta jih iztrgali pozabi. Obenem premišljujeta o sami naravi raziskovanja, o tem, kako tesno so med seboj prepleteni antropologija, pisanje in hoja. Hodopisna meditacija je specifična človeška, kognitivno-fizična človeška dejavnost, pravita, nedokončana, nelinearna, meandrirajoča, tipajoča, odprta za nove zaključke in začetke. Skozi nočni pogovor bomo skupaj obiskali nekatere izmed poti, ki sta jih prehodili in popisali. Odpravili se bomo po poti Šavrink, spoznali blatne stezice in papirne cvetice Porabja, se potikali po koroških grapah in še kod. Na potep z Natašo Rogelja Caf, znanstveno sodelavko Inštituta za slovensko izseljenstvo, in Špelo Ledinek Lozej, znanstveno sodelavko Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, vas vabi Nada Vodušek.

Antropologinja, ki je z družino dolgih sedem let preživela na jadrnici in postala nekakšna morska nomadkaDr. Nataša Rogelja Caf, antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je pred kakimi 15 leti pustila za seboj utečen ljubljanski vsakdanjik in se z družino preselila na barko, s katero je v naslednjih sedmih letih potem objadrala vzhod Sredozemskega morja, predvsem njegove grške in turške obale. Kaj jo je pravzaprav nagnilo k tako drastični spremembi življenjskega sloga? Kako so ji na barki minevali dnevi, letni časi in leta? Ali je bilo v takem okolju težko vzgajati tri otroke? Koga vse je na svojih morskih poteh še srečala? Predvsem pa: ali se je, ko se je naposled vrnila na kopno, vrnila spremenjena, predrugačena? – Odgovore smo v pogovoru z dr. Rogelja Caf iskali v tokratnem Razkošju v glavi. foto: iz osebnega arhiva Nataše Rogelja Caf (Uroš Hočevar)

Raziskovalka in socialna antropologinja Nataša Rogelja Caf je s svojim nekdanjim fantom, zdaj možem, dolgo sanjarila o daljšem potovanju. Vseeno ji je bilo, kam bi odšla, le da bi odšla. A niti v sanjah si ni mogla predstavljati, da bo njuna pot naposled trajala sedem let in da bo dobršen del tega časa preživela na barki, za nameček pa bodo z njima na morju še otroci.Da je ostala brez službe, je bilo zanjo kislo-sladko odskočišče med valove. A oprijela se je predvsem njenega sladkega dela. Nenadoma sta imela z možem zase na razpolago ves čas in svet. Prodala sta stanovanje, si kupila barko in se z družino odgnala na plovbo po Mediteranu, pri čemer so se zelo dobro seznanili predvsem s plovnimi potmi med grškimi otoki. V tem času pa je tudi kisel del brezposelnosti postajal vse slajši. Ker kot antropologinja ni mogla iz svoje kože, je na potovanju, ki je medtem postajalo že kar neskončno domovanje, začela slediti življenju ostalim mimoidočim plovcem. Zgodbe teh morskih nomadov je popisala in nato strnjeno objavila v delu Trinajsti mesec. Čeprav so zdaj svoj zibajoči dom že zamenjali za takšnega na čvrstih tleh, pa ljubezen do pustolovščin in poti na sploh ohranja tudi poklicno. ***Nataša Rogelja Caf je raziskovalka in socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Pisala je recimo o poteh šavrink, ki so trgovale po Istri, in, nazadnje, letos s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi raziskovalnega dela, ki poteka med sprehodi in tudi v dobri družbi.

Ivan Dobnik: Tihe pesmi, Čajne pesmi in Rojstvo oaze; Samanta Hadžić Žavski: Obiski; Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej: Hodopisi. Recenzije so napisali Marko Elsner Grošelj, Anja Radaljac in Iztok Ilich.

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Razmišljanje in razpravljanje med hojo – bodisi med sprehajanjem bodisi med daljšo potjo, samotno ali v družbi – ni nov način oblikovanja ali izmenjave pogledov. Živahno razpravljanje med gibanjem po obokanem atenskem sprehajališču sega vse do starogrških mislecev. Že Aristotel in pripadniki njegove šole, peripatetiki so svoja stališča ostrili med dolgimi sprehodi. Iz 18. stoletja je dobro znana misel Jeana Jacquesa Rousseauja, da hoja oživlja duha. V Izpovedih je zapisal, da najbolj obžaluje, da na potovanjih ni pisal dnevnika, kajti: »nikdar nisem toliko mislil, toliko doživljal, bil toliko jaz sam kakor tedaj, ko sem potoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli,« je zapisal. Med filozofi sta o hoji v dnevnikih pisala tudi Sǿren Kirkegaard in Edmund Husserl, medtem ko sta Charles Baudelaire in za njim Walter Benjamin v urbanem okolju vpeljala koncept flanerja – urbanega pohajkovalca in raziskovalca mesta. Tudi pri slovenskih raziskovalcih in raziskovalkah je bila hoja, čeprav nereflektirana kot metoda, stalna spremljevalka raziskovalnih prizadevanj. Med drugim je, kot opozarjata avtorici, zaznamovala pohode Avgusta Pavla po porabskih vaseh ob dokumentiranju odprtih ognjišč. Podobno so se nekaj pozneje znamenite Orlove terenske ekipe, ko so prečesavale slovensko podeželje, med kraji in sogovorci večinoma premikale peš, kar je bila in je deloma še danes »samoumevna terenska praksa, prilegajoča se preučevani temi«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej še dodajata, da izkušnja premikanja rodi zgodbe, takšne, ki povezujejo svetove in nakazujejo nove poti. »Tisti, ki hodimo, pišemo, raziskujemo,« pravita, »smo del poti in potovanja, del naših zgodb, del procesa, del življenja, o katerem pišemo, ga opazujemo in živimo.« Zbornik Hodopisi – posrečena skovanka! – je zanimiv in aktualen prispevek tej tisočletni tradiciji. Natančneje ga opredeljuje podnaslov Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Je zanimiv in aktualen prispevek o literaturi, ki sega od antike do danes in se, kar je posebej pomembno, nanaša na naš prostor. Sedem esejev v jedru knjige se namreč sprehaja po obmejnih pokrajinah Istre, Goričkega, Porabja, Koroške in Julijskih Alp, pri čemer avtorici opozarjata na predhodno dialoško fazo »brušenja misli med različno formiranimi raziskovalci, končno pa vseh sedem izriše svojo sled v vmesnem prostoru med znanstvenim tekstom in esejistiko«. Knjiga tako poskuša z osredotočanjem na korake, besede in poti, prehojene ali zapisane, »osvetliti vmesni prostor, hojo in pisanje pa pri tem razume kot spoznavni proces, terensko izkušnjo, kot del dolgega pogovora, ki meandrira med okljuki življenja«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej sta v dveh daljših uvodnih spisih – in nazadnje še v epilogu – vzpostavili teoretski in metodološki okvir povezave hoje in pisanja oziroma razmišljanja med gibanjem, kakor so ga v različnih obdobjih obravnavali številni avtorji in avtorice. V hodopisih vidita etnografske dogodke, posebne zaradi svoje meditativne narave, ki hojo in pisanje, obe praksi gibanja, preizkušata kot metodi antropološkega raziskovanja. Razmisleke o pisanju in antropologiji osvetljujeta s treh zornih kotov: pisanja kot predmeta raziskovanja, kot metode antropološkega raziskovanja in kot refleksije antropološkega pisanja samega. Niz sedmih esejev v nadaljevanju začenjata s spominjanjem na lastno pionirsko izkušnjo iz devetdesetih let. Spodbudila jo je seminarska naloga, ki sta jo pozneje priredili za knjižno objavo – sami sta jo označili za fotostrip – Potepanje po poteh Šavrinke Marije. Ponovitev štiridnevne hoje po 125 km dolgi krožni poti dobrih 30 let pozneje – po sledi nekdanjih istrskih kmetic-trgovk ter lastnih stopinj – od Gračišča v notranjosti Istre do Trsta, ima seveda več v metodološkem smislu pomembnih časovnih zamikov. Sledi šest hodopisnih esejev, ki se dogajajo ob robu slovenskega sveta: na Goričkem, v Porabju, na Koroškem, v Julijskih Alpah in Novi Gorici. Zadnji hodinar – tako označen, ker je na pot šla širša skupina raziskovalk – pa se kot skorajda detektivsko početje odvije vzdolž reke Rižane od izvira do izliva pri Ankaranu. Po mnenju avtoric prav ta sklepni zapis – ker tudi reka ne miruje – najjasneje izriše metodo pisanja v povezavi s hojo.

For the final episode of the year, Sam presents a few highlights from the 2019 Young China Watchers Conference, held in partnership with the Lau China Institute at King’s College London. The podcast begins with opening remarks from James Tunningley of YCW and Dr. Igor Rogelja of Lau China Institute. Tunningley provides an overview of a range of important events which took place over the past year, and introduces the theme of the conference, ‘PRC at 70: Behind the Headlines.’ Rogelja elaborates on the importance of transcending simplistic narratives, especially at a time when the debate over containment versus engagement is reaching new heights in China-watching circles. Next we listen to an excerpt from the keynote speech by renowned author Jonathan Fenby. Fenby describes the mix of confidence and concern which the current Chinese leadership applies to some of the challenges arising from the country’s leap to global prominence. Frederick Ladbury of YCW introduces the first panel on science and technology, followed by an excerpt from panellist Adam Knight, PhD candidate at University of Leiden and co-founder of branding agency Tong Digital. Knight speaks about what he calls ‘techno-Orientalism:’ the misunderstanding of China’s current technological capabilities combined with the projection of Western fears of technology onto a foreign entity. He also answers questions on how to counter the export of a ‘China model’ of the Internet, and on the Chinese reaction to the U.S.-led narrative of China as an unstoppable authoritarian force. The second panel on Chinese diplomacy and the developing world is moderated by Tunningley. The podcast includes an excerpt from panellist Linda Calabrese, a development economist at the Overseas Development Institute. Calabrese emphasises the need to view China’s overseas activity as the result of many individual actors driven by individual motivations. She also stresses the fact that, for many resource-deprived developing nations, China is often the main or only investor available for developing funding. Our final panel covers the rise of Chinese millennials and is moderated by Sarah Montgomery of YCW. The featured speaker for this podcast is Vincent Ni, Senior Journalist with BBC and Yale Greenberg World Fellow. Ni advises against the generalisation of Chinese youth, and considers the factors which contribute to the wide variety of world views within this generation. He also answers a question about Chinese overseas students, their attitude towards Western values and their role in the improvement of Sino-Western relations. — The YCW Podcast is a monthly podcast series by Young China Watchers. We’re a global community of young professionals, providing a platform to discuss the most pressing issues emerging from China today. We organise events with China experts in our 10 chapters across Asia, Europe and the U.S., fostering the next generation of China thought leaders. Download and follow our podcast on Spotify, iTunes, Google Play Music and your usual platforms for podcasting. Produced by Sam Colombie, with support from Johanna Costigan. Music: ‘We Build With Rubber Bands’, ‘Dirty Wallpaper’ by Blue Dot Sessions. For any suggestions, recommendations or other notes, please email us at editor@youngchinawatchers.com.

»Nimamo druge izbire, kot da izbiramo. Ni drugega izhoda, kot da izstopamo.« zapiše Nataša Rogelja, doktorica antropologije, v svoji knjigi Trinajsti mesec. V njej so zbrani literarizirani portreti morskih nomadov, ljudi, ki so bivanje na kopnem zamenjali za bivanje na morju. Med njimi je bila sedem let tudi avtorica z družino.

Vse več ljudi se danes podaja na takšna in drugačna popotovanja, tudi zelo dolgotrajna. Vse več je tudi tistih, ki se odločijo za bolj korenit prelom in t. i. običajno življenje še temeljiteje pustijo za sabo. Denimo, da svoja stanovanja zamenjajo za jadrnico ter utečene življenjske tirnice za nestalno, nomadsko življenje na morju. Takšnim morskim nomadom se je raziskovalno posvetila antropologinja dr. Nataša Rogelja, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V študiji, pisani v angleščini, Blue Horizons oziroma Sinja obzorja se je raziskovanja teh novodobnih življenjsko-stilskih nomadov lotila z antropološkega vidika, bolj osebni pogled na takšno življenjsko izkušnjo pa je pozneje popisala v bolj esejistično zasnovani knjigi Trinajsti mesec. Z dr. Natašo Rogelja se je v oddaji Podobe znanja pogovarjala Nina Slaček.

Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay