Podcasts about vseeno

Piše Marija Švajncer, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Ana Pepelnik je pesmi v zbirki z naslovom V drevo napisala skoraj brez ločil in z malo začetnico, zato se je pri branju treba še posebej zbrati. Raba vejice ima v slovenščini velik pomen, tako da tu in tam na prvi pogled ni čisto jasno, ali koga nagovarja ali pa je beseda samo običajen del povedi. Poraja se tudi vprašanje, ali je pisanje Ane Pepelnik v resnici poezija, morda poezija v prozi, ali pa je kratko malo proza z liričnimi odtenki. Trditev, da ni ločil, je treba nekoliko omiliti. Avtorica nekajkrat postavi nekatera od njih, na primer vprašaj in klicaj, navaja kratice, besede v ležečem tisku, številke in znak za množenje ali neznanko v matematiki, odstotek ali kaj podobnega, vstavi pokončni črti in med njima pusti prazen prostor, v katerega lahko dodajamo besede ali verze, kolikor se nam zahoče, in soustvarjamo. Besedi pesem in srce prečrta. Najbrž ima za to tehten razlog, saj imata v poeziji poseben pomen, srce, ki se pojavi v njej, pa je že nekoliko zastarelo. Tako kot storijo mnogi slovenski pesniki in pesnice, so tudi v pesmih Ane Pepelnik dodane angleške besede. Pa saj to ni nič novega, dopolnjevanje slovenščine z angleškimi izrazi in drugimi v tujih jezikih tudi v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, razlika pa je vendarle v tem, da takrat še nismo bili dvojezični in se angleščina še ni tako polaščala slovenščine, kot se to dogaja v zadnjem času. Žal pa je čedalje manj ljudi, ki so na to pozorni in jih to tudi moti, saj sami dovolj cenijo izrazno moč lastnega jezika in jim je tako dopolnjevanje odveč. Avtorica kaže formalno svobodo že na naslovnici knjige: na njej je namreč navedeno Pepelnik Ana, ne pa Ana Pepelnik, kot zahteva slovenski pravopis, če že ne gre za navajanje po abecednem redu. To zamenjavo bi bilo mogoče razumeti, kot da se ima za pepelnik, v katerega kadilci odlagajo ogorke, pač nekaj, kar je že dogorelo in je treba zavreči, toda najbrž ni čisto tako, saj sta priimek in ime napisana z velikima začetnicama, skoraj vse besede v knjigi, kot smo že omenili, pa z malo. Pesnica tu in tam zaide v pogovorni jezik, krajša besede in uporablja namenilniško obliko. Vseeno je treba poudariti, da je poezija Ane Pepelnik subtilna in globoko izpovedna. Svoja nežna čustva namenja bodisi ženski bodisi moškemu, razbolela je in samotna, zaželi si, da bi zasijala svetloba. »plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo nadaljevanje« Do sebe je neprizanesljiva in priznava, da njeno življenje poteka v molu. Večkrat pomisli na minevanje in odhod. Smrt tistih, ki so ji nekaj pomenili, je tukaj ali pa se ji kot slutnja nenehno približuje. Pesnica pomisli na možnost reinkarnacije in pred seboj ugleda naravne pojave in velike živali, lahko pa bi se utelesila tudi v bolj neznatni: »čeprav je monika rekla če si predstavljam da bom samozavesten jež nekaj drugega samo ne človek ker človek pozablja ker človek onesnažuje ker človek ne spoštuje ker človek ljubi čeprav ne zares ne dovolj ker človek I uh« Pesmi govorijo o ranljivosti in nemoči, toda ni brez pomena, da se pesnica daje in razkriva kot dobra oseba, nežna, dobronamerna in vredna zaupanja. Freud je pisal o klientu, ki je imel občutek, da gori, tudi njej se dozdeva nekaj podobnega. Tesno ji je pri srcu, kaj kmalu se je polasti strah. Prav dobro ve, česa se je treba bati: svet se ji vsiljuje v vsej svoji bizarnosti, težavne trenutke ujame v pesmi. Vanje vstopajo različni ljudje in kmalu postane čudno temno; smrt je tista, ki povzroči temino. Svet pesnici pravzaprav nikoli ni bil všeč, ker se v njem, tako meni, še nikoli ni nič zares spremenilo in zares zgodilo, razen nekaj revolucij in večnih vojn. Verzi o štirih prvinah so slikoviti in odeti v bogato metaforiko, poglavitno pa je pristno občutenje razmerja med pesnico in vsem tistim, kar je zunaj nje. Po svoji poti stopa s posebno rahločutnostjo. Morda bi ji bilo pri tem pomikanju lažje, če ne bi imela v posesti toliko vednosti. Tako pa pestuje spoznanja, spomine na srečanja ter različne izkušnje, lepe in manj lepe. Razbolelo pomisli, da ljudem ni mar zanjo: »vem, da me folk ne mara preveč«. Toda za vztrajanje je dovolj razlogov. Preveva jo dragocen občutek, da so ji na voljo drevesa. Če hoče, jih lahko vzame s seboj, »ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«. Pesnica išče tudi povezanost med človekom in besedo, kajti beseda lahko postane pesem in zada bolečine, pravzaprav je pravšnja za pesem z drevesom. Avtorica išče izhod in pot do prenehanja, v njej se poraja tudi odpor. Včasih se ji primeri, da ne ve, ali ponavljanje enih in istih opravil pomeni obup ali pa morda odločitev za preživetje. Ne da bi navedla ime filozofa, je iz verzov mogoče razbrati, da ima v mislih Heraklita in njegovo spoznanje, da vse teče in da v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Primeri se ji, da se znajde v ontološki praznini in ta zanjo pomeni, da se odreka absolutni določenosti sveta. Ana Pepelnik piše elegije in psalme, včasih pa se ji zazdi, da je njeno pesnjenje podobno pisanju poslovilnega pisma. Dahne, da sploh ne živi zares, temveč samo čaka, da vse skupaj mine. Človek je pač v prostoru, ki ga zavzema, ne da bi pri tem podvomil, da na koncu ostane sam. Z leti ničesar več ni ali pa je občasno samo tisto, kar človeka dvigne nad oblake. Pravi, da skuša napisati nekaj lepega. Ne nazadnje ji to vsekakor uspeva. Prisluhnili ji bomo in ji verjeli, da je vsako drevo zares vračanje v pesem.

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

V oddaji 18. vzporednik tokrat predvsem o fenomenu Marko Preković - Thompson: kontroverzni hrvaški glasbenik naj bi namreč pred dnevi podrl svetovni rekord v prodaji vstopnic za svoj koncert na zagrebškem hipodromu. O njegovem spretnem izkoriščanju statusa prepovedanega in nadaljnjem razmahu skrajnodesničarske ustaške ideologije na Hrvaškem.

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki je bil na enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvale vreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, ter dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo skorajda nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.

Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman

Se vam zdi, da se svet vrti vse hitreje? Na dolgi rok drži ravno nasprotno. Torej vas občutek vara. Ali pač ne? No, s tem se ni treba ukvarjati srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, ki se je ta teden v Bruslju sešel s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Antoniem Costo. S čim pa se je ukvarjal dan pred srečanjem? To, da mu ni bilo treba pripravljati zagovora glede očitkov ali vprašanj o uporabi zvočnega topa, že veste. Evropska unija teh vprašanj ne postavlja. Vseeno pa vas utegne odgovor presenetiti.

Pomanjkanje osebja se v naši državi najbolj kaže v varstvenem in zdravstvenem sistemu. Marsikatera postelja v domovih za ostarele je prazna prav zaradi pomanjkanja delovne sile. Slovenija, tako kot tudi sosednje države, to vprašanje rešuje z iskanjem tuje delovne sile. Pri naših južnih sosedih ob obisku obale v restavracijah srečujemo delavce s Filipinov in iz drugih oddaljenih držav, v Sloveniji pa tega še ni opaziti. Vseeno v naši državi dela skoraj 500 Filipincev. Ena izmed njih je tudi Harriet Tiglav, ki v Sloveniji dela leto dni.

Pesnica Hannah Koselj Marušič se je knjižno prvič predstavila v generacijski antologiji, morda zborniku bog si ga drka na nas (2022), konec lanskega leta pa je prav tako v zbirki Črna skrinjica pri Literarnem društvu IA objavila pesniško prvenko z naslovom Vse je eno vse je vseeno (s kratkimi spremnimi besedami Hane Bujanović Kokot, Veronike Razpotnik in Špele Setničar). V zbirki, ki vsebuje fotografije pesnice v otroških letih in QR kode za dostop do njenih videev, objavlja pesnica zelo neposredno poezijo, nabito z iskrenostjo in čustvi, včasih pa si privošči tudi humor. Več o svoji poeziji pove Hannah Koselj Marušič v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesmi podgane z rožnatimi klobuki in mi smo Telebajski. Nikar ne zamudite. Foto: Marijo Županov

Pa tako lep dan je bil je slovenski film, ki flirta z različnimi žanri. Tako v prvem prizoru vidimo krvavo Katarino Čas, kako se opoteka po gozdni cesti proti žarometom avtomobila, ki morda prinaša rešitev, morda pa je le še en korak v kruti igri usode. To je stalnica grozljivk, a kot poudarjajo ustvarjalci filma, Pa tako lep dan je bil ni grozljivka, temveč triler. In res lahko v zgodbi najdemo elemente tega žanra, pa tudi drame in morda še kanček komedije pri razbijanju napetosti. Zgodba spremlja štiri prijateljice, ki se po daljšem času zmenijo v odročni gozdni hiši, da bi se zabavale in družile. A ena izmed njih obtiči s pokvarjenim avtomobilom na cesti in se kmalu zameri krajevnemu avtomehaniku, tako da jo besno išče po gozdu, medtem ko se v okolici hiše smuka sumljivi lovec, ki mu ubijanje ni tuje. Zasedba filma je izjemna. Štiri prijateljice prepričljivo igrajo Katarina Čas, Tina Vrbnjak, Ula Furlan in Nina Ivanišin, lovca pa Jure Henigman. Režiser in scenarist Perica Rai suvereno vodi zgodbo, ustvarja srhljivo ozračje in prikazuje pristno kompleksna razmerja med junakinjami. Med njimi je namreč stara zamera zaradi lahkomiselnega zapleta iz preteklosti, ki pa je za eno izmed njih imel krute posledice. Podrobnosti izvemo šele proti koncu, čeprav lahko iz namigov že kar hitro uganemo, za kako hud prelom gre. Medtem ko ima lik Nine Ivanišin večino filma lastno dogodivščino, Ula Furlan, Katarina Čas in Tina Vrbnjak med svojimi liki vzpostavijo kompleksno dinamiko svojeglavih prijateljic, ki jim pogosto brez logike udari na dan huda kri iz preteklosti ali pa jih vse bolj raznovrstne trenutne življenjske odločitve privedejo v konflikt in nato v še hitrejšo pomiritev. Ko se v drugi polovici filma zvrsti vse več sumljivih in strašljivih dogodkov, njihova celica razpade in so prisiljene poskrbeti vsaka zase, še prej pa ugotoviti, v kaj so se pravzaprav ujele. Jih zasleduje morilec ali je vse skupaj samo nesporazum? Pa tako lep dan je bil ima nekaj težav s tempom dogajanja in količino nelogičnih odzivov likov, saj je teh več kot v običajnih žanrskih izdelkih. To je zagotovo posledica kar desetletne produkcije filma, ki je nastajal v etapah, ko so člani ekipe imeli čas in zbrana finančna sredstva. Vseeno pa ne na vizualni podobi ne na zasedbi ni opaziti tega časovnega razpona, saj je videti, kot da bi se lahko vse zgodilo v enem dnevu. Konec ponudi posrečeno serijo preobratov, ki pripeljejo zgodbo do zadovoljivega sklepa, čeprav bi si ljubitelji žanra želeli še rešitev skrivnostnega ponavljajočega motiva – ali pa vsaj nastavek za nadaljevanje

Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.

Eden od ciljev sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti je tudi jasnejša ločnica med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, predvsem z omejevanjem oziroma prepovedjo t. i. dvojnih praks – redno zaposlenih v javnih zavodih, ki prek s. p. opravljajo tudi popoldansko delo pri zasebnikih. Travmatolog Matic Ciglič je pojasnil svoje argumente za takšno delo in poglede na javno ter zasebno zdravstvo pri nas.

Šest let živi v Sloveniji tokratna drugopoglednica. To je Argentinka, potomka slovenskih starih staršev, Nadia Magister, modna oblikovalka in solopevka. Odraščala je v glasbeni družini, zato je vedela, da je recimo petje del slovenske tradicije. Vseeno pa jo je presenetilo, kako dobri smo Slovenci v petju.

Nič ni samoumevno. Če smo "pričakovali", da bo po drugem dnevu premora Primož v rdeči majici, se je pričakovanje izkazalo za napačno. Ben O'Connor se drži bolje in dlje, kot smo mislili. Vseeno ostaja glavni kandidat za rdečo v Madridu, Primož, čeprav so si pri RBBH privoščili nekaj taktičnih spodrsljajev. Kakšnih, kaj, zakaj in kako? Prisluhni! Disko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.

Pri širjenju bolezni v telesu je ključna vloga medcelične komunikacije. Vse bolj jasno postaja, da imajo pri tem osrednjo vlogo drobne strukture, imenovane zunajcelični vezikli, ki v telesu nenehoma nastajajo, a jih nikakor ni preprosto raziskovati. Vseeno so deležne izredne pozornosti, saj predstavljajo tudi ključ do boljše diagnostike in zdravljenja. Zakaj, je v Podobah znanja pojasnila prof. dr. Veronika Kralj-Iglič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani. Gre za ponovitev oddaje, ki je nastala v marcu 2022.

V zadnji epizodi te sezone Cosmo podkasta psihologinja in uspešna podjetnica Nina Dušić Hren razkriva svojo definicijo uspeha, ki vključuje osebno zadovoljstvo in ravnotežje, ter deli svoje izkušnje z največjimi strahovi v podjetništvu in kako se z njimi spopada. Poudarja pomen vodenja podjetja z žensko energijo, ki vključuje intuicijo, sočutje in empatijo, ter razlaga svoj pogled na prodajo kot proces ustvarjanja vrednosti in gradnje odnosov.  Nina ponuja nasvete za tiste, ki so na začetku podjetniške poti, in govori o tem, ali res lahko vsakdo uspe. Deli svojo odločitev za študij jyotisha in ajurvede ter pojasnjuje, kako ta znanja vplivajo na njeno življenje in delo. Razloži tudi, zakaj nas privlačijo določeni tipi ljudi, in poudarja pomembnost prave hrane za zdravje in dobro počutje. Ponudi praktične nasvete za izboljšanje počutja z majhnimi, brezplačnimi vsakodnevnimi spremembami. Uživaj v poslušanju, Cosmo podkast pa se zopet vrača po poletni pavzi! :) Več o Nini: https://ninadusichren.com/ https://doberstik.si/o-meni/ Več o Flori Emi: https://floraema.com https://www.instagram.com/floraema/ Za lažje navigiranje po epizodi: 02:20 - Kaj je za Nino uspeh? 05:00 - Največji strah v podjetništvu 12:10 - Vodenje podjetja v ženski energiji 15:00 - Kaj je za Nino prodaja? 20:06 - Nasvet za vse na začetku svoje poti 32:00 - Ali lahko vsak uspe? 38:00 - Zakaj se je odločila študirati jyotish in ajuvredo? 42:20 - Zakaj nas privlači točno določen tip ljudi? 50:16 - Pomembnost prave hrane 53:50 - Na kaj pozabljamo pri skrbi zase? 55:00 - Pomembnost spanja 58:52 - Malenkosti za boljše počutje #cosmo #cosmopolitan #podcast #cosmopodcast #ninadusichren #floraemalotrič #zdravje #uspeh #nastopanje #ljubezen #odnosi #jyotish #ajurveda #spanje #hrana #zdravahrana #dodatki

Katrca, Katrca, daj mi strdi! … daj mi strdi! … Toda kar me je obkrožalo hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Vseeno pa je za besedo potrebovala pomensko razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjena. Strjeno je tisto, kar vsebuje strd. Strd pomeni med. Ja, ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in oni je vzela, napila se v cvetju medu. To je v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna spremembe. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, že zelo zgodaj, in dobro vem, da nisem vedela, kaj je organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeti, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače, preprosteje. Jezik za zobe, drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. Hecno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa je, da je bil v nemščini jezik die Zunge, kot nemščina pa die Sprache. Je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca, veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave tudi samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da bi bila nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalen razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!

Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.Sogovorniki: Tjaša Tomažin Razpotnik, vodja enotne pravne točke za brezplačno pravno pomoč na Zvezi Anite Ogulin in ZPM; Tina Plevnik, program Botrstvo v Sloveniji; Nina Balent, vodja prostočasnih aktivnosti za otroke in mladino na Zvezi Anite Ogulin in ZPM; Luka Rednjak, Zveza Anite Ogulin in ZPM. 

Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.Otroci so predstavljali njen pomemben del, saj so 50% prebivalstva nekdanje Jugoslavije, države, v kateri je bilo veliko razlik, predstavljali prav otroci, katerim so poskušali vcepiti vrednote, ki bi te razlike manjšale. Ustvarjalci otroške literature so odraščajočo publiko sicer postavljali v središče, vendar tako, da bi se ohranjal spomin na pretekle dogodke in legendarna imena. Tudi otroštvo, prikazano skozi literaturo, ni bilo romantizirano, preveč je bilo travm vojne ... Vseeno pa so podobe otroštva s sabo nosile ideje nove družbe, zato se ta literatura odpira novim smerem tako v vsebinskem smislu, kot likovno, estetskim. V ilustraciji so prevladovala ženske umetnice. Gostja dr. Katja Kobolt iz ZRC SAZU, ki je prispevala pomemben delež k razstavi Biba buba baja v Centru ilustracije v Ljubljani.   Fotografija:  iz slikanice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon

Prvi del filmske epike Obzorje: Ameriška saga, ki jo je posnel Kevin Kostner, je na filmskem festivalu v Cannesu prejel skoraj dvanajstminutne ovacije. Zagotovo gre za film, ki ima svoj čar. Gledalce nagovarja z nostalgičnim pristopom. Zdi se, kot da gre za film iz nekih drugih časov, iz zlate dobe vesternovskih in televizijskih filmskih epov. Prežema ga tipična filmska glasba, pomešana z zanimivo amerikano. V najboljših trenutkih nas triurni film spomni na pripovedništvo klasičnih ruskih romanov. Liki se znajdejo sredi usodnega zgodovinskega časa in na njegovem ozadju se odvijajo njihove osebne drame in biografije. Obdobje je oživljeno skozi privlačno rekonstrukcijo naselbin v odprtih in gorskih pokrajinah. Paleta likov je dovolj raznolika in njihovi posamični notranji konflikti ter osebne tragedije spletajo mrežo odnosov, ki nas iztrgajo iz individualistične zavesti ter nas čustveno vpletejo v občečloveško. Istočasno do neke mere prestopa kolonialni pogled. Hollywood je bilo večino svoje zgodovine promotor ameriške nacionalne mitologije, ki je upravičevala iztrebljenje in zasužnjenje nebelih ljudi. V obdobju, ko mnogi mlajši Američani to mitologijo močno prevprašujejo, se film, ki želi doseči odobravanje, mora zavedati tega vidika. Staroselci niso prikazani kot amorfna grozeča prikazen na obrobju misije belega človeka, temveč kot subjekti ljudstev, ki imajo tudi različne interese, medsebojne konflikte in legitimne ozemeljske interese. Vendarle pa bi lahko rekli, da je ta korak storjen prepozno in je premalo odločen. Resnično prelomen vestern bo tisti, ki bo uspel izstopiti iz belskega pogleda in nam zgodbo povedal na način, da ne bo zgolj politično korektna opomba k ameriškemu osvajanju, skozi staroselsko zgodovino in koncepcijo sveta samega. Cele tri ure filma so premalo, da bi se film zdel povsem konsistenten v svojih namenih. Povedati želi ogromno, za to pa mu včasih zmanjkuje fokusa. Na koncu prvega dela kot uvoda to kompenzira z zelo pospešenim prikazom dogajanja, v katerem se prizori z vsemi liki hitro menjajo v konfuzni časovni perspektivi. Niti nekaterih likov so skozi film prekinjene, drugi se pojavijo ne da bi se najavili in bi o njih karkoli vedeli ter pomembno vplivajo na dogajanje. Da bi podali celovito oceno filma, bomo torej morali videti nadaljevanje, v katerem se nam bo razkrila mreža, ki jo prvi del plete. Vseeno pa mu lahko očitamo, da se ne zna čisto odločiti ali želi biti samo uvod ali pa na koncu že stojimo sredi dogajanja. Prvi del ameriške sage je prepričljiv v svojem epskem zanosu, humanističnem pogledu in človeški tragiki. V svojem starokopitnem pristopu bo nekatere nostalgično prepričal, druge pa odvrnil. Vendar pa se mestoma zdi, da si je zastavil preveliko nalogo, da bi jo lahko povsem obvladal. Na ta očitek bo, kot rečeno, odgovorilo šele nadaljevanje. Obenem pa se, ob upoštevanju pomembnosti vsakega posameznika, ne moremo izogniti vtisu, da Hollywood kljub liberalnim kompromisom se vedno težko izstopa iz samozagledane kolonialne pripovedi, znotraj katere imajo nebelci le postransko vlogo, čeprav je država utemeljena na njihovi krvi.

Še dobro, da radiovedna novinarka Ajda Kus in njeni mladi "sodelavki" Elisa in Sofia niso iz sladkorja. Na poti do ljubljanske Biotehniške fakultete jih je namreč dodobra namočil dež. Vseeno pa so pri docentki Petri Terpinc posnele sladko epizodo Radiovednih o tem, kako nastane sladkor.

Spoštovane poslušalke, poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju. Tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je terjalo življenje, ali z radostjo dosežkov, ki smo jih uspeli narediti. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste kljub velikemu drenju pred njo gotovo obiskali baziliko sv. Petra. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, posnamejo nekaj fotografij in pohitijo k drugim znamenitostim, tam težko umiri. Se pa je vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki sprejemajo v svoje naročje otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.

Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, da mu posodi osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako zoprn, da mu nikakor ni želel posoditi osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel k meni brat iz sosednje vasi in si ga je sposodil, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno pa se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Nekoliko zmeden se je obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imajo zelo močno sposobnost, da se o nečem prepričajo, rečemo celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v obdobju lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak ima vsak izmed nas nalogo, da prebira zrno od plevela. To nam jemlje precej moči in pozornosti, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je dobro, če znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je njegov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, da mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«

Režiser filma Kaskader je nekdanji kaskader David Leitch, ki se je v zadnjem desetletju, odkar je stopil za kamero, izkazal z akcijskimi uspešnicami, kot so John Wick, Atomska blondinka in Hiter kot strel. Tudi v novem filmu izkorišča poznavanje praktičnih posebnih učinkov za spektakularna dejanja, s katerimi obdrži tempo zgodbe. Žanrsko je film romantična komedija, s katero se je Leitch zelo nekonvencionalno spogledoval že v Deadpoolu 2, tukaj pa je romantično razmerje med glavnima junakoma v ospredju. Ryan Gosling igra kaskaderja Colta, ki po nesreči na sceni pusti kariero in dekle, direktorico fotografije Jody v podobi Emily Blunt. Vseeno se vrne, ko ga producentka pokliče, češ da imajo težave pri snemanju in da lahko le on pomaga Jody pri njenem režijskem prvencu. Tako čez dan snema akcijske prizore, ponoči poskuša odkriti, kam je izginil zvezdnik filma, vmes pa se med njim in Jody spet zaiskri. Uspeh romantične komedije temelji na energiji, ki jo izžarevata glavna igralca. Čeprav sta oba odlična, jima scenarij ne dodeljuje dovolj skupnega časa, da bi romanca med njunima likoma na platnu res zaživela. Tako je večina filma osredotočena na Coltovo preiskovanje sumljivih okoliščin izginotja zvezdnika, glavna atrakcija pa so kaskaderski dosežki. Teh dobimo dvojno število, najprej tiste, ki jih snemajo za Jodyjin film ‒ tako tudi izvemo, kako to naredijo ‒ nato pa še tiste, ki se odvrtijo, ko so Coltu za petami zlikovci. Tako ne manjka preganjanja z avtomobili, pretepaških koreografij, eksplozij in strelskih obračunov, za nameček pa dobimo še svetovni rekord v prevračanju avtomobila z osmimi obrati in pol. Film temelji na televizijski nanizanki iz osemdesetih, v kateri je Lee Majors igral kaskaderja, ki je v prostem času lovec na glave. Žal je tudi scenarij za film na ravni televizijskega izdelka s kupom nepotrebnih preobratov, ko je že jasno, kam se zgodba razvija. Tega nič ne izboljša Leitcheva režija, saj je popolnoma očitno, da tudi njega bolj zanima, kako bo Colt divjal v avtomobilu, kot pa, kaj bo našel na cilju – razen če je to še en pretepaški dvoboj. Kaskader je torej zabaven film, ki pusti vtis zaradi posebnih učinkov, pa tudi zaradi Goslingove karizme in daru za komedijo, ki ga je lani pokazal že v Barbie. In kot najbrž nenačrten poklon lanski največji uspešnici se tukaj njegov prvi kaskaderski podvig zgodi na plaži.

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in že pred večerom vam želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Sanje in upanje morajo biti del življenja, ki ga živimo tukaj, zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Čeprav je danes veliko laže potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave in se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem pa se morajo varovati pred slepilom lahkih rešitev, kot so fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, pa moraš imeti pred očmi oazo, saj samo dokler imaš vero, da je tam nekje obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal neko žensko; z možem se že osem let trudita, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali upanje. Hkrati pa nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženski, ki čuti praznino, ker nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo vse čez noč uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno pa mora imeti upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele takrat, ko si tam. Tej ženski smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za tiste, ki so že okoli nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Vsem nam želim, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa malo že del našega življenja in da jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.

Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke. Avtorica letošnje poslanice japonska avtorica otroške literature Eiko Kadono je v njej izpostavila zgodbe, ki sedejo na krila in potujejo. Želijo si slišati, kako ti ob njih vznemirjeno bije srce. Na Valu preverjamo, kakšna je dobra, kakovostna literatura za otroke. O pomenu skupnega branja za razvoj otroka in krepitev družinskih vezi smo se pogovarjali s pisateljico in ravnateljico Vrtca Domžale Nino Mav Hrovat. Sodelujejo tudi zaposleni in obiskovalci Knjižnice Domžale.     

Ob vse daljših dneh in toplejšem vremenu je pomlad za večino letni čas optimizma, energije in rasti. Vseeno pa se kar nekaj ljudi v teh mesecih, predvsem marca in aprila, spopada z bolj neprijetnimi stranmi prehoda v toplejši del leta, in sicer s tako imenovano spomladansko utrujenostjo. Ta se najpogosteje izraža kot povečana utrujenost, zaspanost in splošno pomanjkanje energije, lahko pa se pojavijo tudi težave z zbranostjo ali čustvena nihanja, povečana razdražljivost in tesnobnost. Kako ukrepamo ob spomladanski utrujenosti, kaj pomaga in kaj ne, pa tudi kako je s preventivo, preverimo v petkovem Svetovalnem servisu. Z nami bo Nastja Salmič Tisovec, univerzitetna diplomirana psihologinja in koordinatorka za področje duševnega zdravja na novomeški enoti NIJZ.

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Ker smo zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean-Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Na slovensko borzo je predvsem zaradi izdaje ljudske obveznice prišlo skoraj 6.000 malih vlagateljev, ki so na novo odprli trgovalni račun. Ljubljanska borza je majhna, nizko likvidna, zato velja za tvegano: Vseeno številne male vlagatelje premami donosnost, s katerimi se lahko pohvali indeks SBI TOP. Ta namreč velja za enega bolj donosnih na svetu. Delnice slovenskih podjetja pa prave dividende krave. Denimo NLB je včeraj, 22. februarja objavil rekordne poslovne rezultate in podvojil dividendo iz 5,5 evra bruto na 11 evrov bruto (epizoda je bila posneta pred objavo rezultatov). Povprečna dividenda donosnost indeksa je okoli pet ali šest odstotkov na leto. V tokratni epizodi seciramo slovenski indeks po posameznih delnicah in panogah. Glede na to, da na trgu ni veliko velikih igralcev, smo razpravljali o ciljnih cenah analitikov za posamezne delnice in poslovanju vsakega blue chipa posebej, ter panogah, v katerih deluje. Gosta epizode sta upravljavca premoženja, ki budno spremljata slovenske borzne družbe: - Rok Brezigar, NLB Skladi - Matjaž Dlesk, Triglav Skladi Epizoda je objavljena tudi na Youtube

Spoštovani poslušalke in poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju, v tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je zahtevalo življenje, ali z radostjo ob doseženem. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste gotovo obiskali baziliko svetega Petra, pa čeprav je bila pred njo velika gneča. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, fotografirajo znamenitosti in hitijo k drugim, tam težko umiri. Se je pa vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki v svoje naročje sprejemajo otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.

Slovenski naslov filma Okus strasti povsem nazorno predstavi njegovo vsebino. Zgodba namreč spremlja kuharico Eugénie, ki živi in dela pri gastronomu Dodinu Bouffantu, večina dogajanja pa je osredotočenega na njuno skupaj strastno pripravljanje slastnih jedi. Obenem sta tudi par in tako dobimo vpogled še v njuno romantično strast. Ta je sicer nekoliko bolj umirjena, saj je dogajanje postavljeno na francosko podeželje v začetek 20. stoletja, zaradi česar je nujno izkazovanje romantike podvrženo določeni meri zadržanosti in družbenih protokolov, ki so nam danes morda tuji. Vseeno niti za trenutek ne podvomimo v iskrenost njune ljubezni ali v njuno enakopravnost v odnosu. Režiser Tran Anh Hung se je s svojim drugim francoskim filmom lotil predelave literarne klasike, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, njen avtor Marcel Rouff pa sodi med pionirje pisanja o gastronomskih užitkih. Hungov film te užitke mojstrsko prelije v žive podobe, k temu pa izdatno pripomoreta tudi Juliette Binoche in Benoît Magimel v glavnih vlogah. Ne le, da izkažeta izjemno mero žara in strasti drug do drugega, prav fascinantno je opazovati, kako vešča sta v pripravi hrane in s kako predanostjo se lotevata kuhe. Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična, prehranski vidik pa ga uvršča tudi v vse bolj priljubljen podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo s skoraj erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. Posamezni gurmanski vložki so sicer že desetletja stalnica kriminalk in filmov borilnih veščin iz Hong Konga in Japonske, kjer pogosto služijo kot lahkoten premor za umirjanje tempa in napetosti, ko denimo med obleganjem gangster pripravi pojedino za svojo ekipo ali talce. Obenem je vloga chefa tudi izziv za igralce, da izpilijo lastne spretnosti, tako smo lahko pod prste gledali hollywoodskim zvezdnikom, kot so Jon Favreu, Bradley Cooper in Nikolaj Coster-Waldau, pri nas pa tudi Juriju Zrnecu in Klemnu Janežiču. V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada v katerega obsesija s hrano žene uspešnega chefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Mení prikaže chefa kot vodjo kulta, ki gastronomijo uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega – film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.

Gledališče Koper v koprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke Koprodukcija dveh različnojezičnih gledališč ni nujno nekaj nenavadnega, a tokrat je zasedba sestavljena iz igralcev obeh gledališč in vsak govori v svojem jeziku: prepletata se torej srbščina in slovenščina. Še več: prepletata se, kakršni sta bili sredi 20. stoletja v uresničitvi prevajalcev, pesnikov Otona Župančiča in Sime Pandurovića ter leksikografa Živojina Simića. Pesniško in jezikovno dognana prevoda sta lahko težava za gledalca, ki z enim od jezikov ni domač. Rešitev so nadnapisi, a ti gledalčevo oko pritegujejo nase in zato njegovo pozornost usmerjajo od podrobnosti igre, s tem pa se izgublja gledališka izkušnja. Toliko večja je ta težava pri besedilu, ki je zaradi svoje pesniške izbrušenosti in časovne oddaljenosti za razumevanje zahtevno. Vseeno, zamisel takšne postavitve je privlačna. Igralci so pomešani, tako da pripadniki Capuletov ali Montegov niso govorci samo enega jezika, zato pa se ne more vzpostaviti nacionalna ločnica. Renesančno besedilo je scensko in kostumografsko preneseno v naš čas, včasih se zdi, da gre za resničnostni šov, ki ga v vlogi veronskega kneza vodi Aleš Valič, odličen v tej drobni vlogi, pretežno pa imaš občutek, da gre za dve mafijaški družini nekje v balkanskem okolju. Oblačila so polna trenirk in kričečih barv ter zlatih verig, a v omenjenem kontekstu to ne deluje kot ekstravaganca, ampak kot nujnost. Igralci se dobro gibljejo skozi zahtevno besedilo; sem in tja bi si želel čistejše artikulacije, a res le sem in tja. Kar pa se tiče koreografije njihovega gibanja, zlasti v večosebnih konstelacijah, je natančno zamišljeno in spretno izvedeno, čustva pa so razen z izjavami izražana tudi z dobro obrazno igro. Sklep: povsem konkretna in prepričljiva sodobna izvedba, ki pa ostaja zvesta besedilu in ga ne maliči.

S Petrom Vrečičem iz Verdija o kultni mariborski piceriji, Dravski ulici, Lentu, osebju in gostih Verdija ter željah za Maribor. Novembra bo 32 let, odkar je v Dravski ulici na Lentu odprta picerija Verdi, ki jo skoraj desetletje vodi Peter Vrečič. Pero, kot lastnika butične picerije kličejo gostje in prijatelji, v Verdiju dela vse od začetka picerije, prag lokala je prvič prestopil kot 24-letnik. "Verdi je specifična picerija. Trudimo se, delamo po najboljših močeh, četudi prihajajo krize, kot je bila tista v času epidemije koronavirusa in zdaj z obnovitvijo Lenta. Vseeno skušamo turistom in domačinom ponuditi prijaznost in ustrežljivost ter dobre pice, hkrati pa želimo, da so ljudje, ki so tukaj zaposleni, zadovoljni," uvodoma pove Pero. Ob jutrih si kavo skuha sam, nato gre na kavo kje v središču mesta, saj so te zanj začetek jutra in življenja. Tudi na Lentu lokali ponujajo dobro kavo, pravi. Pride kdo na kavo tudi v Verdija? "Pica je osnova, pridejo pa ljudje tudi na kavo. Ta po navadi sledi po pici," odgovarja. Pil je kavo z mlekom. Pogovor preberite na vecer.com/maribor Dobrodošli na uradnem kanalu medijske hiše Večer. Ne pozabite se naročiti na naš kanal in aktivirati obvestila, da ne zamudite nobenega prispevka. Radi bi vas spomnili, da s sklenitvijo Večerove naročnine dobite ekskluziven dostop do najnovejših novic, analiz, intervjujev in še veliko več! Postanite del naše bralske skupnosti in ostanite vedno korak pred vsemi. Sklenite naročnino na: https://vecer.com/narocnine Sledite nam tudi na naših drugih družbenih omrežjih, da ostanete v stiku z nami in delite svoje mnenje: Facebook: https://www.facebook.com/CasnikVecer Twitter: https://twitter.com/vecer Instagram: https://www.instagram.com/casnik_vecer

Piše: Iztok Ilich Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil. Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki. Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,« Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...« V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.« Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ... Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.

Raziskovalka in socialna antropologinja Nataša Rogelja Caf je s svojim nekdanjim fantom, zdaj možem, dolgo sanjarila o daljšem potovanju. Vseeno ji je bilo, kam bi odšla, le da bi odšla. A niti v sanjah si ni mogla predstavljati, da bo njuna pot naposled trajala sedem let in da bo dobršen del tega časa preživela na barki, za nameček pa bodo z njima na morju še otroci.Da je ostala brez službe, je bilo zanjo kislo-sladko odskočišče med valove. A oprijela se je predvsem njenega sladkega dela. Nenadoma sta imela z možem zase na razpolago ves čas in svet. Prodala sta stanovanje, si kupila barko in se z družino odgnala na plovbo po Mediteranu, pri čemer so se zelo dobro seznanili predvsem s plovnimi potmi med grškimi otoki. V tem času pa je tudi kisel del brezposelnosti postajal vse slajši. Ker kot antropologinja ni mogla iz svoje kože, je na potovanju, ki je medtem postajalo že kar neskončno domovanje, začela slediti življenju ostalim mimoidočim plovcem. Zgodbe teh morskih nomadov je popisala in nato strnjeno objavila v delu Trinajsti mesec. Čeprav so zdaj svoj zibajoči dom že zamenjali za takšnega na čvrstih tleh, pa ljubezen do pustolovščin in poti na sploh ohranja tudi poklicno. ***Nataša Rogelja Caf je raziskovalka in socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Pisala je recimo o poteh šavrink, ki so trgovale po Istri, in, nazadnje, letos s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi raziskovalnega dela, ki poteka med sprehodi in tudi v dobri družbi.

Malo zgodaj je še, da bi posijalo sonce. Vseeno vam v tem jutru želim, da bi bili ves dan polni luči. Brez luči v življenju smo izgubljeni. Še teže bi se čudili lepoti, ki nas obdaja. Poleg tega nam luč pomaga, da se izogibamo vsemu, kar bi nam lahko škodilo. Včasih je dovolj drobna lučka, da nas vodi v temi. Pogosto se kopljemo v svetlobi in niti ne opazimo, kako hitro lahko zapravimo njen vir. Verjetno smo že vsi videli sončno uro. Včasih je bil to edini vir za orientacijo v času. Senca je določala in usmerjala življenje skupnosti. Ponoči se je ta ura ustavila in s tem tudi življenje. Brez vira svetlobe je sončna ura le okras, ki ne vpliva na naše življenje. Šele s soncem, virom svetlobe, živi in usmerja naše življenje. Poznamo prispodobe o blodenju v temi; da smo zaslepljeni, če ne poznamo rešitve, in podobno. Človeštvo je že od nekdaj povezovalo razumevanje s svetlobo, lučjo, ki razsvetljuje. Rešitev je bila vedno kot nekakšna svetloba, ki posije in nam je potem vse jasno. Tudi otroci to hitro razumejo. Vsi, ki ste starši, veste, kako težko je otroka navaditi na temo, še posebej v časih, ko jih je česa strah. Marsikateri noče zaspati v temi in če nič drugega, hočejo imeti koga ob sebi. Starejši smo ob poplavi umetne svetlobe že pozabili, kaj je prava tema. Sam sem doživel globoko izkušnjo teme v podzemnih jamah. S skupino smo ostali nekaj časa v popolni temi. Čas se je vlekel in negotovost je naraščala. Luč, ki je prekinila to našo temo, je prinesla pravo olajšanje. Prav zaradi te dobrote, ki jo prinaša svetloba, pogosto pozabimo na njen vir. Danes je samoumevno, da je luč na vsakem vogalu, sonce sije vsak dan, luna sem ter tja, zato pa imamo ulične svetilke. A ne gre le za zunanjo svetlobo, ki zadovolji naše oči. Gre predvsem za notranjo svetlobo, ki potolaži otroka, nam ponudi odgovore, kako naprej, in nas utrdi v prepričanju, da smo na pravi poti. Zato si je veliki angleški mislec in svetnik Janez Henrik Newman zaželel, da bi bil tako, kakor sončno uro uravnava sonce, Bog tisti, ki bi uravnaval njega. Saj imamo lahko drobno ročno svetilko, prav tako naglavno ali ulično, tudi sonce je čudovit vir svetlobe, a povsod so sence in temačni kotički. S svetlobo, ki prihaja od Boga, teh senc ni, še manj nejasnih poti. Bog je tisti, ki te najbolje vodi skozi življenje. Prav te božje luči vam želim v današnjem dnevu, da bo vse videti lepo in dobro.

V epizodi #103 je bil moj gost Aleksander Batič, avtor knjige Vseeno. Vse je eno, mož in oče dveh najstniških otrok, po izobrazbi univerzitetni diplomirani ekonomist iz mednarodnega poslovanja in financ. Izobraževal se je tudi v Veliki Britaniji, več državah EU in Kanadi. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Kdo je Aleksander Batič? Kako najti nekaj, kar rad delaš? Odnos do stvari/dela, od kod izhaja odnos? Tehnike v meditaciji Razlogi za pisanje knjige Kaj je odgovornost za Aleksandra? Zver, ki stoji za tabo Kaj je ljubezen? Pastirjevanje Permakultura Vprašanje prejšnjega gosta ============================= Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). =============================

Novinar, ki pravi, da je v življenju videl dovolj. Tudi zato je zdaj napisal prvo (napol) leposlovno knjigo z naslovom Vojni dnevnik (UMco). Bralcu brez ovinkarjenja in neposredno prikaže, kako je, ko se nenadoma znajdeš sredi vojne. Boštjan Videmšek pove tudi, kaj si misli o umetni inteligenci, ChatGPT, o tem, da ne prenese samoviktimizacije v novinarstvu, o prekletstvu politične korektnosti, pa o vedno tesnejših prijateljskih vezeh, o lego kockah, balastu in o tem, zakaj biti v središču zgodovine ni prijeten občutek. Z njim se pogovarja Gašper Andrinek.

Epizoda posneta je bila po točno določenem scenariju, ki si ga lahko preberete na OT Newsletterju. Danes vam preberem zadnja 2. V prvem sestavljam … Peterko atraktivnosti. Košarkarje, ki te pustijo odprtih ust. Igralce, zaradi katerih si prižgeš tekmo - čeprav moštvo nima za burek. Lepote igre košarke. Majstre, ki jih najraje gledam.Kyriejeva čarovnija, DeRozanova čistost, Jokić bi čaral za vtekajočega Edwardsa in na trici pripravljenega Curryja. NAJ-atraktivnejša peterka lige NBA. Žoga bi šla, trice bi padale, zabijanja bi tresla dvorano.Koga pa vi najraje gledate?“Najbolj osovražena ekipa lige” pa so besede JA-ja Moranta. Očitno manifestira svoje sporočilo. JA pravi, da so najbolj osovražena ekipa lige, ker so glasni, drugim pa to ni všeč. Da ljudje pravijo, da so napihnjeni, čeprav so le samozavestni.Vseeno mislim, da je med samozavestjo in aroganco razlika. Pri prvi nasprotniku vseeno kažeš spoštovanje, pri drugi tega pač ni treba. Ekipe in posameznike, ki so osvojili že krepko več kot je kdorkoli od Memphisa sanjal, imajo Grizliji skoraj za norce. Začeli so igrati umazano, nesramno, nosijo se kot večkratni prvaki, pa so zaenkrat osvojili le končnico. Se pa strinjam z JA-jem, da postajajo najbolj osovražena ekipa lige. Glede na to, da v dosežek vlagajo veliko truda, pa z vsem srcem verjamem, da jim bo tudi uspelo.Res cenim vašo podporo, če OverTime komu priporočite, se naročite ali delite. Hvala! Beremo se v ponedeljek, slišimo danes teden! Bodite čudovito. Fejst pomembni linki: OverTime Newsletter - kolumna Za več NBA takeawayev: Twitter, Instagram

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Jezuitski kolegij, ki je v Ljubljani deloval med letoma 1597 in 1773, je učencem ponujal najboljšo izobrazbo, ki si jo je bilo takrat moč pridobiti na Kranjskem, in velja za nekakšnega predhodnika ljubljanske univerze Ko iščemo razloge, čemu se v poznem srednjem in zgodnjem novem veku slovenski kraji v gospodarskem, družbenem in kulturnem pogledu niso razvijali tako hitro kakor kakšne druge dežele v naši širši soseščini – recimo Lombardija, Bavarska in Češka –, tedaj moramo najbrž ugotoviti, da je svoje pridodalo tudi dejstvo, da na naših tleh vse do leta 1919 ni bilo nobene univerze. Na hipotetičnem vseučilišču v Ljubljani bi slej ko prej bilo, ker bi pač bilo blizu, ceneje in enostavneje študirati kakor v Padovi, na Dunaju ali v Pragi, to pa bi, kajpada, pripomoglo k hitrejšemu širjenju novih, prebojnih vednosti in dviganju splošne stopnje omike med prebivalci tako imenovanih notranje-avstrijskih dežel. Vseeno pa to še ne pomeni, da si na Kranjskem v 17. in 18. stoletju ni bilo mogoče pridobiti precej spodobne izobrazbe; za to je namreč v pomembni meri skrbel jezuitski kolegij v Ljubljani, ki so ga ustanovili leta 1597, ugasnil pa je slabi dve stoletji pozneje, leta 1773. Kako pomembno vlogo v zgodovini našega prostora je pravzaprav igrala ta institucija, postane jasno, če pomislimo, da so jo obiskovali tudi Valvasor, Vega in Vodnik. A kaj natanko je bil jezuitski kolegij, če pač ni bil univerza? Kako so menihi, ki so ga vodili, razumeli njegovo poslanstvo? In kakšno znanje so navsezadnje ponujali svojim učencem? Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, saj smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko, dr. Moniko Deželak Trojar. Naša gosta, sicer raziskovalka na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter izvrstna poznavalka kulturne zgodovine slovenskih dežel v 17. in 18. stoletju, je namreč ena izmed avtoric intrigantne razstave Ko so nam zvezde naklonjene, ki na desetih panojih pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije zvedavim mimoidočim predstavlja bogato zgodovino jezuitskega kolegija v Ljubljani. foto: Monika Deželak Trojar (Goran Dekleva)

V oddaji Odprto za srečanja smo gostili Aleksandra Batiča, avtorja knjige Vseeno. Vse je eno. Z njo je orisal pot v srčnost, ki je tlakovana z nadzorom toka misli. Obenem je knjiga tudi svojevrsten poklon vsem naravnim lepotam Slovenije. Svojo kariero je začel v gospodarstvu, med drugim je delal v menedžerskem in informacijskem svetovanju, soorganiziral akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, bil je tudi predsednik Sveta za varstvo okolja RS, zdaj predava o trajnostnem razvoju po šolah. Pred mikrofon ga je povabila Vesna Potočar Godnič.

Porodna izkušnja je tema, o kateri se po navadi pogovarjamo v zaprtih krogih. Še zlasti slabe izkušnje ostajajo zaprte med štirimi stenami ali zato, da ne bi prestrašili nič hudega slutečih kandidatk za porod, ali pa zato, ker porodnica s tako izkušnjo občuti sram in krivdo, ker ni znala ali zmogla roditi drugače, zato o tem raje ne govori. O porodnih izkušnjah se je Cirila Štuber pogovarjala z mamo Majo Majcen Nadú in mamo in dulo Špelo P. Peternel.

V prvi uri nočnega programa se bomo pogovarjali z avtorjem knjige Vseeno. Vse je eno, Aleksandrom Batičem. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani ekonomist iz mednarodnega poslovanja in financ. Zgodaj se je srečal z odličnim zaslužkom, obogatenim še z vlaganjem na borzo. Med drugim je delal v menedžerskem in informacijskem svetovanju, soorganiziral akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, bil je tudi predsednik Sveta za varstvo okolja RS, zdaj predava o trajnostnem razvoju po šolah, napisal pa je tudi knjigo, ki je svojevrsten poklon vsem naravnim lepotam Slovenije.

Tradicionalna odbita debata prinaša pregled telefonskega leta. Leto 2022 ni prineslo prebojnih novosti, Maruša in Anže debatirata o vidnih posledicah svetovnih kriz na trgu, o previsokih cenah telefonov in o enotnih polnilnikih, ki jih zahteva Evropska unija. Katere telefone z letnico 2022 se izplača kupiti? Tudi tokrat so razdeljeni v kategorije: pregrešno dragi, dostopni in poceni telefoni. Zapiski: Asus Zenfone 9 Vseeno mi je, koliko stane telefon iPhone 14 Pro and iPhone 14 Pro Max - Apple Specifications | Samsung Galaxy S22 vs S22+ vs S22 Ultra | The Official Samsung Galaxy Site Apple telefon, ki se ga izplača kupiti iPhone 14 Android telefon, ki se ga izplača kupiti Galaxy S22 & S22 Plus 5G Hočem poceni telefon Google Pixel 6a - Full phone specifications Galaxy A53 5G Za telefon nočem plačati skoraj nič Realme GT Master Edition realme 9 Pro 5G - realme (Europe) – Testi – Tehnozvezdje Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Twitterju. Dosegljiva sva tudi na naslovu: odbita@rtvslo.si. Podkast Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite.

Po vsej verjetnosti smo Jako še bolj zmedli, če si je želel omisliti gravel kolo. Vseeno upamo, da najde duh grevlanja in mu bo ta epizoda vsaj malo pomagala. Debata o kolesih, trendih in inovacijah. Prisluhni!

Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje.No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj.Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej.Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje.Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.

Slovenski kolesarski zvezdnik Primož Roglič ni znan po dolgih intervjujih. Kar ima povedati, raje pove na dirkah na kolesu. Vseeno si je ob okrevanju po operaciji rame vzel nekaj več minut za pogovor, ki smo ga že dolgo načrtovali. Ob nedeljah nas običajno razveseljuje na dirkah, tokrat je nedeljski gost. V pogovoru z Igorjem Tomincem je povedal, kakšne rezultate bi moral dosegati v smučarskih skokih, da se kolesarska zgodba sploh nikoli ne bi zgodila. Kako se bo ‘spoprijel' z letošnjim zmagovalcem Toura Jonasom Vingegaardom za kapetansko vlogo v moštvu Jumbo Visma. Kaj razmišlja, ko padci vedno znova ustavljajo njegovo zmagovito pot, in kako blizu slovesu je bil, ko je letos doživel bridko razočaranje na Vuelti. Pa poleg padcev seveda tudi o vzponih v njegovi karieri, denimo o zakulisju dogajanja na poti do zlate olimpijske medalje.

Start:up Müsli: Zakaj je razvoj HARDware res “HARD” in kako vseeno uspeti by Start:up Maribor

Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.

Učenci in dijaki se bodo prihodnji teden vrnili v šole na običajen način, tako kot pred epidemijo, je bilo slišati na današnji konferenci ravnateljev na Brdu pri Kranju. Vseeno pa pričakujejo upoštevanje preventivnih ukrepov, pravi minister za izobraževanje Igor Papič. Ob vračanju šolanja v ustaljene tirnice pa se znova prebijajo v ospredje že znane težave - pomanjkanje kadra, prevelik pritisk na šole v mestih in porast šolanja na domu. V oddaji boste slišali tudi: - Zunanja ministrica Fajon ni naklonjena ukinitvi turističnih vizumov za ruske državljane. - Za položaj generalnega državnega odvetnika se na ponovljenem razpisu poteguje sedem kandidatov. - Kranj bodo do 25-ega septembra krasile fotografije z vsega sveta.

Državnemu proračunu se letos obetajo najvišji prihodki od davka na dobiček podjetij v zgodovini. Precej nižji od načrtovanih so letos tudi izdatki po dveh letih visokih primanjkljajev kot posledice epidemije in ukrepov, povezanih z njo. Vseeno je po besedah državne sekretarke na finančnem ministrstvu Saše Jazbec prezgodaj govoriti o tem, ali bi primanjkljaj letos lahko znižali na tri odstotke bruto domačega proizvoda. Vprašanje med drugim je, kako bodo na stanje v državni blagajni vplivali ohlajanje gospodarstva in ukrepi za blažitev draginje. Druge teme: - Nafta bi se lahko letos še malenkost cenila, cene plina odvisne od odnosov med Rusijo in Unijo - Po odhodu prve ameriške kongresnice Nancy Pelosi v bližini Tajvana začetek kitajskih vojaških vaj - Katalonščina bi lahko kmalu postala uradni jezik v Evropskem parlamentu

Razmere na RTV niso dobre, še več, slabe so. Pogajanj med vodstvom hiše in novinarskim sindikatom praktično ni, razen v PR sporočilih za javnost "generalnega vodstva", ki navidezno poziva k dialogu. O stavki novinarskih sindikatov in navideznih pogajanjih smo govorili v Vročem mikrofonu. Na vse to pa smo pogledali tudi skozi strokovno prizmo kadrovanja na odgovorne funkcije v Sloveniji, vključno z javno RTV.

Dr. Belovičeva nam svetuje, katera posoda je priporočljiva in bolj prijazna zdravju.

Dr. Belovičeva nam svetuje, katera posoda je priporočljiva in bolj prijazna zdravju. 

Inflacija je tečna reč. V njeni naravi je, da jo slehernice in sleherniki dojamemo šele, ko je prepozno. Vseeno pa čutimo, da nekaj ni tako, kot je bilo. Kljub temu da nas uradne številke želijo prepričati, da je vse skupaj znotraj par odstotkov obvladljivega, nas pisk POS terminala vsakič polije s hladno prho realnosti. Za isti denar iz trgovine prinesemo skoraj pol manj kot pred dvema letoma; podražitve ključnih izdelkov pa včasih za tri in večkrat presegajo uradne ocene inflacije. Uradna statistika tako postreže s sedmimi odstotki in pol inflacije, v neuradnem življenju pa je samo jutranja kavica dražja za 91 odstotkov, nafta za 66, hotelske sobe pa za 37 odstotkov. Je torej vaša plača res samo par odstotkov manj vredna? Kako se pa vi "borite" z inflacijo?

Po 11. septembru je bil Afganistan v samem središču pozornosti svetovnih pa tudi slovenskih medijev. 20 let smo zavzeto spremljali tamkajšnjo vojno, spremljali smo tamkajšnjo politiko in, jasno, trpljenje milijonov navadnih Afganistank in Afganistancev. No, potem pa so poleti 2021 Američani sklenili, da svojih ciljev v nesrečni državi očitno ne bodo mogli nikoli doseči, in se po dveh desetletjih okupacijske prisotnosti naposled umaknili. Skupaj z njimi so odšli tudi mediji in vsi skupaj smo se začeli posvečati drugim krizam, s covidom, vojno v Ukrajini ter energetsko in prehransko draginjo na čelu. Afganistan nas je kratko malo prenehal zanimati. Vseeno pa to še ne pomeni, da se tam ne dogaja nič več pomembnega ali da nam je za usodo tega konca sveta lahko vseeno. Kaj moramo torej vedeti o Afganistanu danes in kdo nam lahko tamkajšnje razmere predstavi, če tega ne počno več novinarke in novinarji? – V slovenskem okolju je to gotovo lahko gost tokratnih Podob znanja, filozof in raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Vasja Badalič, ki proučuje vojaške, politične in ekonomske aspekte sodobnih oboroženih konfliktov nasploh in afganistanskega posebej, pri čemer ga, se zdi, še posebej zaposluje vprašanje, kako ti spopadi vplivajo na civiliste, ujete med dvema ognjema. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Vasja Badalič (Goran Dekleva)

To nedeljo beremo v Jozuetovi knjigi presunljiv stavek: »Danes sem v vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Kot vemo, so bili Izraelci kar nekaj stoletij sužnji v egiptovski deželi. A biti suženj ne pomeni samo biti prikrajšan za osnovne človekove pravice, je tudi veliko ponižanje za človeka in hkrati izmaličenje najlepšega, kar nosi človek v sebi. Judje so bili namreč prepričani, da jih je Bog upodobil po svoji modrosti in ljubezni kot svobodne ljudi. Zato tudi kadar molijo, stojijo pokonci. S tem kažejo dostojanstvo, ki so ga prejeli od svojega Stvarnika, da namreč nagovarjajo Boga tudi s svojo bogopodobnostjo. Njihova postava prav tako strogo prepoveduje poklekati pred katerega koli človeka. Zdaj pa je napočil trenutek, da jih njihov Bog osvobodi največjega ponižanja in sramotenja, zda odhajajo v obljubljeno deželo, kjer se bodo nasitili s kruhom, mlekom in medom, zdaj bodo dvignili čaše z najboljšim vincem. Ruski pisatelj Dostojevski je za grškim cerkvenim očetom zelo poudarjal človekovo svobodo in se vpraševal, zakaj jo je Bog človeku podaril, ko pa je vedel, da jo bo zlorabi in se božji ljubezni odtegnil? Stvarnik, nasprotno kot človek, podarjene svobode nikoli ne odtegne. Da, v tem je veličina Boga, da človeku dopusti, da neha verovati in ljubiti in svobodno odide. Nobeno drugo bitje na svetu ni obdarjeno s takšno svobodo. Zdaj bomo bolje razumeli priliko o izgubljenem sinu, ki je pravzaprav pripoved o dobrem Očetu. Oče točno ve, da bo sin imetje, ki mu ga bo dal, zapravil. Vseeno mu ga daje. Namenil mu ga je in mu z njim do konca podaril tudi svobodo, čeprav jo bo izgubil. Toda za sina sužnost brez prave ljubezni postane kmalu neznosna in znova zelo ponižujoča. Kot vemo, so bile svinje za Izraelce nečiste živali. Če je sprejel, da jih pase, pomeni, da tudi spoštovanja do samega sebe nima več. In potem se spomni, da je v Očetovi bližini vsak najmanjši služabnik svoboden. Odšel bo nazaj k njemu in ga prosil, da bi bil tisti zadnji strežnik v njegovi hiši, kar pomeni, da bi bil znova vsaj malce svoboden. A Bog se razkrije kot dobri oče in v svoji dobroti svojemu otroku znova vrača najvišje dostojanstvo, izjemno svobodo, zato za svojega ljubljenca vzklikne. »Dajte mu prstan na roke!« Prstan je bil takrat znamenje človeka, ki je bil plemenitega in svobodnega stanu. Ob koncu odlomka beremo pri Luku, kako je starejši sin, ki je bil vedno zvest Očetu, ljubosumen, ker je Oče mlajšemu bratu ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo. Pa vendar dobri Oče tolaži tudi starejšega sina, ko mu razkriva, kaj vse je z njim očetovsko delil. Res je, Božja ljubezen ne pozna meja in prerašča našo domišljijo.

Tema prokrastinacije oz. odlašanja je obširna, saj se le to povezuje s številnimi dejavniki. Zato za začetek spoznajmo kaj sploh je pojem prokastinacije in kaj so razlogi za to, da odlašamo. V tej epizodi si bomo pogledali kaj je prokrastinacija, kaj so vzroki za to, da prokrastiniramo, kakšni so različni tipi prokrastinatorjev, kakšen vpliv ima prokrastinacija na naše življenje in kako prenehamo s prokrastinacijo. Podcaste o perfekcionizmu, ki jih omenjam v tej epizodi, najdete na naslednjih povezavah: podcast #7 https://anchor.fm/spela-kresnik/episodes/EP--7-Spoznajmo-svoj-perfekcionizem-e18sqva podcast #8 https://anchor.fm/spela-kresnik/episodes/EP--8-Razvoj--miselni-vzorci-ter-posledice-perfekcionizma-in-kako-ga-ukrotiti-e1976lj podcast #10 https://anchor.fm/spela-kresnik/episodes/EP--10---Perfektni-zunaj--kaj-pa-not----z-dr--Lucijo-evnik-e19se3r Za tiste, ki vas o tej temi zanima več, vam priporočam, da pobrskate o njej na spletu, kjer najdete ogromno informacij. Našla pa sem tudi knjigo, ki govori o tej tematiki, vendar je sama še nisem prebrala. Vseeno dodajam povezavo do nje, saj vsebina, ki je na kratko opisana, izgleda zanimivo : https://www.bukla.si/knjigarna/psihologija-in-psihiatrija/konec-prokrastinacije.html ---------------- Za vsa dodatna vprašanja, predloge in komentarje sem na voljo preko e-maila: info@spelakresnik.com ali preko zasebnega sporočila na Instagramu @spela.kresnik_psihologinja Vabljeni tudi, da obiščete mojo spletno stran: www.spelakresnik.com

Pred kratkim sem srečal znanca. Navadno se samo bežno pozdraviva. Tistega dne pa me je zaustavil in z vso pozornostjo pogledal. Iz njegovih ust se je zaslišal globok vzdih navdušenja: »Veš kaj sem prebral!« Nič drugega nisem mogel izustiti, kot le kratki: »Kaj?« Če ste, drage poslušalke, dragi poslušalci, danes od samega navdušenja nad knjigo, ki jo berete, ob prvem prebujanju vstali, da nadaljujete z branjem, potem razumete, kaj me je ob tem srečanju tako prevzelo. Človek, ki ga poznam že dovolj dolgo, da vem, kako neobčutljiv je in še težje o svojih občutjih govori, je kar naenkrat sredi ulice spregovoril o doživljanju, zgražanju, navdušenju, globini, ki bi jo od njega ne pričakoval. Res da ni govoril toliko o sebi, bolj o junakih iz knjige, ki jo je prebral. Vseeno je zmogel in znal pri tem oživeti, navdušiti še mene, da sem kmalu vzel to knjigo tudi sam v roke. Bolj iz zanimanja o tem, kaj ga je tako prevzelo, kot iz želje po samem branju. Pisatelj Franz Kafka je zapisal, da bi knjiga morala biti sekira za zamrznjeno morje v nas. Da morje zamrzne, se mora temperatura spusti zelo nizko. Zato je ta led še težje razbiti. Da človek čustveno otrpne, zaledeni, je bolj enostavno. Da ga zopet pripravimo do čustvovanja in še bolj, da o tem spregovori, je res potrebna ostra in močna sekira. Če gre pri ledu na silo in z močjo, pri človeku ne gre tako. Tisti, ki ste brali Kafkova dela, veste, da je čustvovanje zapletena stvar in brezčutni sistem okrog nas nam kaj dosti ne pomaga, da bi si upali biti kot odprta knjiga. Prebijati se skozi Kafkove zapise je muka, ki človeka bolj spravi k jezi in dolgočasju kot k navdušenju. Vseeno je knjiga prostor, kjer si še tako boječ človek lahko privošči pogum, kraj, kjer še tako neobčutljiv človek na skrivoma potoči solzo. Dobra knjiga nas posrka vase in z junaki pozabimo nase. Takrat se nehote zazremo v ogledalo in v njem zazremo svojo lastno dušo. Čustva literarnih junakov lahko postopno prebujajo zamrznjeno morje v naši duši. Ob navdušenemu bralcu, ki me je presenetil s svojim čustvenim izlivom, ne smemo pozabiti na zelo preprosto stvar: da se to ne bi zgodilo, če ne bi vzel knjige v roke in se prebil skozi prve strani. Potem je šlo samo po sebi. Želim nam vsem, da bi si vedno znova drznili privoščiti pobege v dobre knjige. Naj nas beseda, če pa je pisana z veliko začetnico, še bolje, prevzame, da bomo danes tudi mi sejali navdušenje okrog sebe.

Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.

Katrca, Katrca, daj mi strdi! …, daj mi strdi! Toda kar me obkroža hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Pomensko je za besedo vseeno potrebovala razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjen. Strdeno je tisto, kar vsebuje strd. Strdeno pomeni medeno. Ja ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. To je pa v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma od Svetega Duha pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna premene. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, in že zelo zgodaj in dobro vem, da nisem vedela, KAJ JE organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeli, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače in bolj preprosto. Jezik za zobe, Drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. t Smešno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa to, da je bil v nemščini jezik die Zunge, toda kot nemščina pa die Sprache. A je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – ko kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja ne in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da je nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalni razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!

Znakovni jezik je bil prepovedan. Učili smo se po isti metodi kot slišeči otroci. Če smo vseeno kretali, smo bili kaznovani, tudi tepeni. Brez pravice do uporabe znakovnega jezika sem se počutila ponižano. V bistvu smo imeli slabši položaj kot živali, se svojega šolanja spominja Marija Möderndorfer. Takšni primeri se pri nas ne bi smeli več zgoditi, tudi zaradi tega, ker sta jezika gluhih in gluhoslepih postala ustavno varovani kategoriji. Kaj pomenijo in prinašajo ustavne spremembe, bomo vprašali državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Cveta Uršiča in poslanca LMŠ Janija Möderndorferja, ki je tudi tolmač znakovnega jezika.

Nasveti za vzdrževanje hladilnika in zmanjšanje tveganja za pojav okužb

Vožnja z letalom lahko človeku daje poseben občutek in tudi posebna spoznanja. Ko letalo pluje po nebu, je mogočih veliko različnih razgledov, ki jih opazuješ skozi majhno okno. Planjave oblakov, verige gora, hribov in planin. Mesta, naselja in posamezne hiše, ki so še nekajkrat pomanjšane verzije, kot si jih lahko ogledamo v Minimundusu. Kot otrok sem bil vesel, kadar sem s sorodniki obiskal ta zabaviščni park. Tam so makete različnih svetovnih znamenitosti in čudes tako živo upodobljene in skorajda na dlani. Pogled z letala ponuja svet na dlani. Kar mene osebno nagovarja vsakič, ko se peljem z letalom, je spoznanje, da so človeške stvari, dogodki, problemi zelo majhni. Pri tem ne gre za to, da bi komur koli s to izjavo želel vzeti težo, ki jo nosi v življenju ali jo doživlja v posameznem konfliktu ali situaciji. Zase vem, da se moram učiti stopiti nazaj, pogledati širše, videti celoto, kdaj tudi počakati, da mine nekaj časa. Je že res, da me take drže učijo življenjske izkušnje, ki prihajajo z leti. Vseeno pa se mi zdi smiseln, kot spodbuda za tovrsten odmik, tudi današnji praznik Jezusovega vnebohoda. Jezus se je dvignil v nebo. Lahko bi tudi rekli, da se je vrnil v Očetovo hišo, v svojo polnost. Lastnost Jezusovih učencev je tudi to, da se učimo dvigniti, odmakniti, pa tu ne gre za nadutost, marveč da se učimo gledati širše. Niti ne gre za brezbrižnost do posamezne situacije ali osebe, gre za preprosto zavedanje, da je smiselno gledati širše, ker se tako vidi celotna slika. Pogled širše daje novo dimenzijo. Drugače gledamo na človeka in njegovo situacijo, če mu dovolimo, da nam pove, kaj ga je pripeljalo v točko življenja, kjer je trenutno. Izriše se nam drugačna slika, če ne usmerjamo samo na to, kaj je nekdo naredil narobe, in zastavimo zgolj vprašanje »zakaj?«. S pogledom iz drugega zornega kota je mogoče zastaviti vprašanje, ki spregovori več o tem, kako pravzaprav vidiš to, kar se je zgodilo. Jezus je z vnebohodom uresničil svoje besede, ko je rekel »Jaz sem pot«. On je pot k Očetu, in če želimo biti njegove učenke in učenci, naj bi bila naša dejanja podobna njemu. Ob Jezusovem vnebohodu so učenci prepoznali, da bodo s posnemanjem svojega učitelja tudi oni hodili po poti k Očetu, proti večnosti. Pot, ki me vodi v nebo. Stavek, ki lahko vsakemu posamezniku prinaša svojo vsebino. Z vami sem delil svoje prepoznavanje Jezusa, ki je šel k Očetu, in Jezusa, ki kot Bog gleda na celoto posameznika in je zato usmiljen. Lep praznični dan vam želim!

V tokratnem podcastu razkrivamo, kako vlagati v vse bolj priljubljene kotirajoče sklade (ETF), ki so cenovno bolj ugodni od klasičnih vzajemnih skladov - tudi v ameriške ETF-e, ki jim je EU z regulativo omejila dostop do evropskega malega vlagatelja. Nadaljujemo s serijo investicijskih podcastov. Obdelali smo že vzajemne sklade, trgovalne platforme, tokrat kotirajoče sklade tako im. ETF (exchange traded fund, angl.). Ti skladi so praviloma cenovno bolj ugodni od klasičnih vzajemnih skladov, ki se tržijo v Sloveniji in so vse bolj priljubljeni med vlagatelji. Čeprav je ponudbe ETF-ov precej, pa ima slovenski (in evropski) mali vlagatelj omejen dostop do priljubljenih ameriških ETF, kot so Vanguard, SPDR, iShares in tako dalje. Amerika velja za zibelko in meko ETF-ov in Evropa ji težko sledi. Evropska regulativa pa od izdajateljev ETF-ov zahteva, da za namen trženja malim vlagateljem na evropskih tleh predloži tako imenovani KIID – to je dokument o ključnih informacijah za vlagatelje. Ideja je da se s tem transparentno predstavi finančni inštrument in hkrati omogoča enostavno primerjavo med njimi. Podobne dokumente je potrebno predstaviti strankam tudi pri drugih finančnih produktih kot so posojila, zavarovanja in podobno. Ta regulativa je v določenih delih tudi precej nelogična. Denimo, mali vlagatelji lahko čez lužo kupujejo precej bolj tvegane naložbe kot so delnice ali izvedene finančne inštrumente, ne morejo pa kupovati ameriških ETF-ov, ki veljajo zaradi načela razpršenosti za manj tvegane. Vseeno pa je Slovenija očitno nekaj posebnega, saj vlagateljem nudi nekaj več, kar druge evropske države načeloma ne. Razkrivamo, da slovenski vlagatelji lahko kupujejo tudi ameriške ETF, in sicer preko določenih slovenskih borznoposredniških hiš. Kako je to možno? Na Agenciji za trg vrednostnih papirjev pojasnjujejo, da trenutno vlagateljem v Sloveniji sicer ni dovoljeno tržiti skladov iz tretjih držav, a vseeno lahko borznoposredniške družbe na zahtevo stranke izvršijo naročilo za nakup tovrstnega finančnega instrumenta. To v prevodu pomeni, da na vašo izrecno zahtevo in če ta ustreza vašemu profilu tveganja, lahko ta nakup opravite. Hudič pa je v podrobnostih. Mimogrede, takšnega obvoda evropske regulative ne ponujajo med Slovenci priljubljeni tuji brokerji. Pa tudi številni slovenski traderji – ljubiteljski ali profesionalni, o tem obvodu nič ne vedo, niti mediji o tem niso poročali.  Ker ni vse kar se sveti tudi zlato, smo se poglobili v vsebino z izkušenim trgovalcem Nikolo Maljkovičem, zato da bomo kot vlagatelji znali pametno izbirati ETF-e in ne bomo nasedali prodajno motiviranim nasvetom. ____________________________________________________ SEZNAM TOP ETF-ov je obljavljen TU (www.biznispace.com). Če ga boste delili, ga dajte z opombo.... vlaganje v ETF je dolgoročna zgodba in investicije na kapitalske trge so tvegane. Ni garancij! Bolj ko gremo v nišo, večje je tveganje. Prav tako se je potrebno zavedati, da so vrednotenja na nekaterih trgih na rekordnih ravneh. Vstopate v času 12-let trajajočega bikovskega trenda. Ta zgodba se ne bo nadaljevala v nedogled. Nihče pa ne ve, kdaj se bodo tečajnice obrnile navzdol in kaj bo povod za to. Že zdaj - v vsej tej evforiji, ki smo ji priča - pa lahko napovemo, da bo padec boleč in bo mnoge preseneti. To smo že doživeli. Zgodovina se ponavlja, ampak vedno z nekoliko drugačnih dramskim lokom. Če že vlagate, vlagajte po pameti. Izobrazite se o tem. Ne poslušajte prodajalcev megle (teh je zdaj res veliko). ___________________________________________________ V podcastu boste slišali ....dopolnujemo  ....     ____________________________________________________ Povezave na družbenih omrežjih ​Linkedin https://www.linkedin.com/in/marjamilic/​​ Instagram https://www.instagram.com/marjamilic/​​ https://www.instagram.com/money_how_now/ Twitter https://twitter.com/marjamilic​​ https://www.facebook.com/MoneyHow1 https://www.youtube.com/marjamilic

V Zeliščarnici smo govorili o regratu. Sanja Lončar nam je ob tem zaupala še recept za tinkturo iz regratovih korenin.

Vsakič ko v trgovini čakam, da mi blagajničarka izroči račun, ki je ponavadi kar precej dolg, se sprašujem, zakaj se mi ta avtomatsko ne naloži na kartico zvestobe ali pošlje po mailu ali kako drugače digitalno izroči. Kar 80 odstotkov teh računov takoj roma v smeti, ostali pa se izgubijo nekje v fasciklih ali predalih. Pa ste vedeli, da račun, ki ga dobimo pri večini trgovcev ne moremo reciklirati, ker so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA oziroma kemično spojino bisfenol A. Ta se predvsem uporablja v masovni proizvodnji. Gre za strup, ki je škodljiv zdravju in je hormonski motilec, ki vpliva na reproduktivni in živčni sistem ter na metabolične in imunske procese v telesu. Pozor, nora številka - trgovci na dan porabijo najmanj 600 kilometrov papirja samo za tiskanje termičnih računov, ki jih potem niti reciklirati ne smemo. In glede na to, da imamo danes kot potrošniki možnost, da se odločimo glede načina plačila - ali z gotovino, kartico, telefonom, je zanimivo, da se ne moremo odločiti med digitalnim in tiskanim računom. Vseeno je luč na koncu tunela. Obstaja namreč aplikacija, ki omogoča izdajo digitalnih računov pri trgovcih. Gre za noprintZ. In je popolnoma brezplačna. Trenutno aplikacijo uporablja osem tisoč Slovencev. Kako deluje? Trgovec poskenira aplikacijo in digitalni račun v sekundi prileti v naš telefon. Tam imamo lahko arhiv računov, dodajamo lahko tudi garancije, pa tudi kartice zvestobe… Računov ne boste več iskali po smeteh, ko boste želeli vrniti izdelek ali pa po predalih, ko boste želeli uveljavljati garancijo. Mimogrede, nastavite si lahko tudi opomnik pred iztekom garancije. Digitalni računi so prihodnost. O tem, kako imeti zbrane vse račune na enem mestu, vključno z garancijami, sem se pogovarjala s Simonom Kolencem, direktorjem start-upa Fin4Green, ki je ustvaril aplikacijo noprintZ. Izvedeli boste še: Zakaj večina trgovcev, kljub visokim stroškom, še vedno izdaja tiskane termične račune? Tiskani računi trgovcev so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA. Kakšna je zdaj "nova" alternativa temu? Kateri trgovci izdajajo digitalne račune? Katere še lahko pričakujemo? Kako so se digitalni računi prejeli v tujini? Preko aplikacije vodimo evidenco o tem, koliko denarja porabimo pri določenem trgovcu. Ali bo možna tudi bolj razdrobljena analiza, v smislu, koliko kilogramov sladkarij smo pojedli v letu dni? Koliko ljudi si je snelo aplikacijo in koliko jih aktivno uporablja? Kako je z anonimnostjo in ali se lahko naši podatki zlorabijo za trženjske namene? Kako je z uveljavljanjem digitalnih garancij? Ali je oziroma bo možno z aplikacijo noprintZ tudi plačevati račune in ne le prejemati račune? Ali lahko postane aplikacija plačljiva? Kako je z uveljavljanem raznih popustov trgovcev, če imamo digitalni račun? Kdaj bodo postali digitalni računi nekaj povsem vsakdanjega?  (PS: zelo kmalu!) in še veliko več .....

Življenje nas včasih preizkuša tudi tako, da se znajdemo v navidezno brezizhodnem položaju. V taki situaciji spoznaš, da ti ne preostane drugega kot neizmerno zaupati. Se popolnoma predati. Moliti. Ob tej predaji občutiš svojo majhnost in nepomembnost. Postaneš ponižen. Neskončno ponižen. Poklekneš in se povsem predaš. Vetru. Soncu. Vseeno komu ali čemu. Ob tem spet potrdiš tisto končno resnico do katere prideš v takih trenutkih, da je večino stvari v tvojem življenju vnaprej določenih. Tvoja svobodna volja pa je v glavnem le navidezna. In, ko si na tleh, ko si povsem ponižen zmagaš. Takrat se zgodi čudež. Šele, ko si ponižen spoštuješ Življenje, takrat vse ljubiš, vse razumeš in vsemu služiš. Šele takrat lahko spoštuješ drugega. To pa je temelj medčloveških odnosov in sploh odnosov z živo in neživo naravo. V najglobljem zavedanju, da smo vsi ENO, se mi nehote vsiljuje razmišljanje o znanstvenem pristopu k reševanju medčloveških odnosov. Ali je um tisti, ki nam lahko poda rešitev iz teme, v katero je zašla zahodna industrijska civilizacija? Ali nas bo etična odgovornost spet vrnila k samemu sebi? Človekova energija, moč, ki nam je sprva omogočala preživetje, se je skozi stoletja spremenila v silo, ki se je na mnogih področjih obrnila proti človeštvu. Ta sila velikokrat ruši naravno ravnovesje, nas vodi proč od etične odgovornosti in onemogoča medkulturno harmonijo. Danes se sprašujemo ali lahko naše preživetje temelji na takšni sili. Je ta energija tista, ki nam bo zagotovila prihodnost, temelječo na humanih vrednotah povezovanja in spoštovanja? Odgovor se ponuja v naši želji po večji etični odgovornosti in tudi po novih konceptih, ki bi bili dostopni vsem. Sprostiti bo potrebno novo energijo, ki bo dajala moč šibkim, ki bo zadostila radovednim, ki bo spoštovala odstopanja od splošno sprejetih norm, ki bo dajala možnost sodelovanju, ne nadvladi. To je čista energija, katere sadove bo človeštvo želo še v daljni prihodnosti. To bo omogočalo posamezniku in družbi razvoj vsega potenciala s katerim je povezano celotno človeštvo. Le tako bomo lahko zadihali kot civilizacija brez ločenosti med črne in bele, revne in bogate. Navidezna ločenost je namreč samo tančica, ki prekriva dejansko stanje naše družbene razslojenosti, neenotnosti in propadajočih struktur in narave, ki nas opominja, da nismo sami.

Tudi danes vas na začetku ne pustiva čisto hladnih kar se aktualij tiče. Glavne rezultate Premier lige in Lige prvakov sva pokrila. Vseeno pa tisti malo bolj zabaven del predstavlja oblikovanje najinih enajsteric. Vsak si je izbral enega igralca iz ene premierligaške ekipe. Ko jo je "draftal" sva jo vrgla v smeti. Najini moštvi sestavljajo torej nogometaši iz dvajsetih različnih franšiz (razen golmane, tam sva malo guljufala), vmes pade pa še Wernerjev "Ne gane me". Čigava postava je boljša?Vesela sva, če se odločiš naročit, ocenit, komentirat ali delit. Hvala!TimeOutov Youtube kanal

V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev. Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, dr. Andrej Stopar, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi Ameriški Rubikon, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, smo v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Čas razsvetljenstva, obdobje, ki mu pravimo tudi čas razuma, je tudi obdobje, ki je srednji Evropi prineslo ne le željo po muzejih, pač pa tudi njihovo ustanavljanje. Prvi je bil nacionalni muzej v Budimpešti, sledil mu je muzej v Pragi. Ideja o deželnem muzeju je nastala tudi na Kranjskem v krogu Žige Zoisa. To so podprli tudi udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa. Pripravili so predlog, ki ga je 15. oktobra leta 1821 obravnavala uprava dežele Kranjske. In prav ta datum velja za datum ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja, ki mu danes pravimo Deželni muzej za Kranjsko, saj je muzej dežele Kranjske, ne pa muzej v Kranju. Prvi predmeti, ki so prišli v muzej, so bili predvsem darovi. Muzej namreč ni imel rednega financiranja in s tem posledično precej težav, saj je cesar potrdil njegovo ustanovitev z določbo, da ne sme biti v breme državi. Vseeno pa so že leta 1831 v stavbi liceja, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu, postavili prvo stalno razstavo in s tem odprli vrata muzeja tudi splošnemu občinstvu. Leta 1883 cesar položi temeljni kamen nove muzejske stavbe in po petih letih je bilo odprto novo, izključno kulturi namenjeno poslopje pri nas: Deželni muzej za Kranjsko, tudi Rudolfinum. Po razpadu Avstro-Ogrske je muzej izgubil vlogo deželnega muzeja in leta 1921 ga takratna vlada preimenuje v Narodni muzej, leta 1997 pa postane Narodni muzej Slovenije.

10 dobrih stvari, ki jih je prineslo leto 202010 dobrih stvari, ki jih je prineslo leto 2020Letošnje leto je bilo … Ah, kaj bi razpredala. Pač čudno. Sedaj, ko se počasi bliža koncu, se oziramo nazaj, premlevamo kaj smo se naučili in razmišljamo o tem, če nam je prineslo sploh kaj dobrega? Si zadel na lotu? Če nisi, to morda ni bilo ravno tvoje najboljše leto. Vseeno ne dvomim, da se […] Prispevek 10 dobrih stvari, ki jih je prineslo leto 2020 izvira s portala Student.si.

O epidemiji in soočanju z njo je v posebnem pogovoru za RadioOgnjišče spregovoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.Opozoril je, da trenutna zdravstvena kriza terja odziv slehernega odnas. Vseeno pa z optimizmom in velikim veseljem gleda v prihodnjeleto, ko upa, da se bo s pomočjo cepiva mogoče vrniti k starimoblikam sodelovanja, pogovarjanja, objemanja, k vsemu temu, karpotrebujemo ljudje, da se počutimo zaželene in dobrodošle. Precejrazdeljene politike pa je pozval k sodelovanju. Pahor je spregovorilše o sodelovanju s sosednjimi državami in spomnil na skorajšnjo30-letnico plebiscita.

Alja Berčič Ivanuš je bila edina kapitanka v Adrii Airways. Pravi, da človeka letenje prevzame do zadnje celice: ''Takrat, ko letiš, se počutiš dobro.'' Zadnji meseci leta 2019 so bili za nekdanje zaposlene v Adrii Airways čas težkih odločitev, grenkih spoznanj, velikih življenjskih preobratov. Alja Berčič Ivanuš je to obdobje imenovala čas razpotij, ko se je odločala med ponudbami, ki jih je dobivala iz sveta, in tehtala ceno usklajevanja poklicnega in družinskega življenja …

Vlada Republike Slovenije je izdala uredbo o načinu uporabe turističnih bonov, ki bodo na voljo od 19. junija do konca leta. Bon, ki bo unovčljiv za nastanitev ali za nastanitev z zajtrkom, bo deljiv in se bo lahko unovčil v večkratnem znesku. Vseeno ostaja veliko neznank in vprašanj, na katere bomo odgovarjali v četrtkovem svetovalnem servisu. Podorobneje v pogovoru s Heleno Cvikl z Direktorata za turizem.

V studio prihaja izvrstna vokalistka Ana Soklič. Zadnja dva meseca bi morala miniti v znamenju priprav in večurnih vaj za nastop na evrovizijskem odru, vendar je ta letos zaradi pandemije sameval. Vseeno v tem času Ana ni počivala. S sproščenim klepetom ob spremljavi glasbe se bomo sprehodili po njeni ustvarjalni poti, ki jo je vodila do pesmi Voda in zmage na nacionalnem tekmovanju, dvomesečni karanteni in načrtih po njej. Nikakor ne bomo mogli mimo vprašanja, kako bi izgledal evrovizijski nastop, če bi se ta zgodil. Ano Soklič je na pogovor povabil Sandi Horvat.

Preživljamo peti teden od začetka epidemije koronavirusa in že v tem času smo doživeli marsikaj, za kar bi še pred nekaj meseci rekli, da gre za stvar filmov. Izredne razmere so pokazale na najslabše, hkrati pa tudi na tisto najboljše v nas. Lahko bi rekli, da naša družba preživlja test solidarnosti, da zre v zrcalo, ki si ga je postavila sama. Marsikdo je z živci že povsem na koncu, stiska zna v teh dneh in nočeh biti velika. Vseeno življenje še vedno poteka relativno mirno in k sreči imamo dostop do skoraj vsega, kar smo imeli tudi pred krizo. Da je tako, nekateri tvegajo celo lastno zdravje. Žrtvujejo svoj čas, delijo svoje dobrine, se odrekajo lastnim privilegijem v korist drugih. Prav je, da se jim zahvalimo. In prav je, da skušamo v sebi in drugih poiskati in izpostaviti tisto najboljše, kar lahko težke čase, ki jih preživljamo, vseeno naredi lepše in boljše. To noč vam zato dajemo možnost, da se na telefonski številki 01/475 22 22 v živo zahvalite tistim, ki vam dni v izolaciji ali morda celo v bolezni delajo znosnejše.

Grema na skype z Jagodo Đorđević: Zaupajmo stroki in ukrepom. Brez debate Jagoda Đorđević je svetovalka za odnose z javnostmi, tudi v UKC Maribor, nekdanja novinarka in urednica Za nekaj časa smo naše družbene in socialne stike z ulic, lokalov in drugih javnih prostorov premaknili na družbena omrežja in splet. V rubriki Grema na kafe se vsak teden s sogovorniki srečamo v mariborskih lokalih, tokrat smo pogovor ob kavi opravili preko aplikacije za spletno komuniciranje Skype. Jagoda Đorđević je te dni doma, v izolaciji. Vseeno opravlja svoje delo, s kolegico Duško Žolger preko Pepermint Pr pomagata UKC Maribor pri komunikaciji z javnostjo, da je ta te dni obremenjena institucija ob poplavi informacij še bolj učinkovita in slišana. Z Đorđevićevo, nekdanjo novinarko in urednico, smo se pogovarjali tudi o položaju samozaposlenih, o neodgovornem ravnanju nekaterih v času koronavirusa in o kriznem komuniciranju. Pila je kavo in domači čaj. Intervju najdete na vecer.com/maribor PS: Se opravičujem, ker je kvaliteta zvoka tokrat še slabša kot sicer :( . Za nastanek tega intervjuja je bila potrebna improvizacija. Delamo z dobrim namenom, za vas. Hvala, ker nas berete in poslušate. Bodite zdravi in ostanite doma. Miha D.

Maruša, Anže in Pika Šarf z odbitimi poslušalci tokrat prebirajo drobni tisk podjetja Google. Ugotavljajo, da je uporabniku prijazen in razumljiv, a tudi kratek, zagotovo so torej uporabnikom kaj prikrili in zamolčali.

Snov in protisnov se razlikujeta zgolj po enem parametru, vendar nam ta na vprašanje, zakaj je snov na samem začetku razvoja vesolja prevladala nad protisnovjo, ne ponudi dokončnega odgovora. Vseeno je osupljivo, koliko se je naše poznavanje našega vesolja poglobilo v zadnjih dveh desetletjih, kar se sam aktivno posveča raziskavam, poudarja dr. Jure Zupan, redni profesor na Univerzi v Cincinnatiju. A že mnogo prej, v srednji šoli, ko se je prvič navdušil nad tem področjem, ga je presenetilo, koliko pravzaprav že vemo o najzgodnejših trenutkih razvoja vesolja. Opazovanja in eksperimenti so bili pri tem ključni, poudarja Zupan, ki je sam sicer teoretski fizik. A eno brez drugega ne gre. Od odkritja, da imajo nevtrini maso, do Higgsovega bozona, so neposredne meritve tiste, ki nam edine lahko povedo nekaj zanesljivega. Toda pot do njih je mestoma prav neverjetno zahtevna, še toliko bolj, če želimo zaznati nekaj tako izmuzljivega, kot je temna snov, še eno področje, ki se mu prof. Jure Zupan intenzivno posveča. Foto:Nina Slaček

V zadnjih dveh letih je bilo število umrlih udeležencev v prometu najnižje v vseh letih, odkar merimo prometno varnost. To je brez dvoma lep obet. Vseeno sta lani na slovenskih cestah umrla 102 udeleženca cestnega prometa, to pa je natanko 102 preveč. Kako še izboljšati vozniško kulturo med Slovenci? Se znamo razvrščati v zastojih, zakaj je uporaba pametnih telefonov v prometu nespametna, kako omejiti hitrost vožnje in vožnjo pod vplivom alkohola? To je le nekaj vprašanj, na katera bomo skušali odgovoriti v torkovem Svetovalnem servisu. Vabljeni k poslušanju in sodelovanju.

Če vas pot zanese v Klavže v Baški grapi, lahko za to obstajata dva razloga. Eden je, da točno veste, koga ali kaj tam iščete. Drugi je, da ste se verjetno izgubili. Svet, ki se zdi kot iz pravljice, je turistom seveda privlačen. Tistim, ki so si tam služili in si še služijo vsakdanji kruh, pa ni bilo nikoli lahko. Zato ne preseneča, da so se ljudje od tam kljub mnogim poskusom oblasti odseljevali, naseljeval pa se je v te kraje malokdo. Vseeno so bila nekatera obdobja do prebivalcev prijaznejša kot druga. Tako obdobje je bilo tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so na tem pozabljenem koncu zaradi potreb po povezavi Primorske z Gorenjsko začeli graditi železniško progo. Takrat se začne tudi zgodba kovačije Antona Kogoja, ki kljub številnim težavam kot zasebna zbirka ali še bolj kot muzej stoji še danes. V čas kovaških mojstrov se je z njegovim vnukom Ljubom v oddaji Sledi časa vrnil Jure K. Čokl.

December je mesec dobrih mož in ti nemalokrat v darilne vreče pridajo tudi suho sadje. To velja za sladek priboljšek in je v primerjavi z bonboni različnih vonjav, velikosti , tekstur in barv neprimerno bolj zdrava različica sladice, bodo znali povedati prehranski strokovnjaki. Vseeno z njim zaradi nezanemarljive količine vsebnosti fruktoze ne gre pretiravati. Sušenje je sicer odličen način konzerviranja sadja. Posušeno je prikladno za dolgotrajno shranjevanje, tudi kot dodatek v jogurt k žitaricam ali pa zgolj kot hiter prigrizek, ko ni časa za človeka dostojno obedovanje. O suhem sadju v tokratni rubriki "Veste, kaj jeste?" z nutricionistko Mojco Cepuš.

Definicija iz naslova je na mestu sploh takrat, ko iščemo motivacijo za naprej. Razlog (motiv) zakaj iščemo motivacijo pa pri tem ni pomemben, ampak je pomemben predvsem foksu. Vseeno naj ti obrazložim oba konstrukta in sicer motiv ter fokus. Motivacija oz. motiv prihaja iz tebe in je vezan na potrebo. Slednja pa je lahko fizična ali mentalna, potreba je. Najbolj pomembni pa so občutki ob potrebi...

Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.

Centrifuga se poskuša odmakniti od relativizacije pojmov in teden zapakirati v ne preveč pust(n)o norčijo. Vseeno bo komu namenoma vzbudila slabo vest, da se bo lažje najedel krofov. Teden komentira Gašper Andrinek.

Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post ZDRAVJE! Vem, Da Morda Nočeš Govoriti O Njem, A Vseeno… appeared first on Filip Pesek.

Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post ZDRAVJE! Vem, Da Morda Nočeš Govoriti O Njem, A Vseeno… appeared first on Filip Pesek.

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.

Podcast Strašno hudi tokrat gosti Miho Krofla, strašno hudega raziskovalca in pedagoga ljubljanske Biotehniške fakultete ter enega največjih poznavalcev velikih zveri v Sloveniji. Ko pravimo poznavalec, ne mislimo zgolj osebe, ki zre ... izza platnic knjig in računalnika. Miha se z njimi čisto zares srečuje v naravi. Z medvedom se je tako »pozdravil« že več kot 200-krat. So v tem času postali že kolegi? Miha odločno zanika. »Zelo jasno je, da nas te živali ne dojemajo kot prijatelje.« No, zgodilo pa se je tudi že, da se je znašel sredi volčjega brloga in si z mamo volkuljo zrl iz oči v oči. In? Nič. Nič? Nič. Kljub temu tega ne počnite nikoli in nikdar. Saj veste − vsak je svoje hiše gospodar. Miha, ki gozd in njegove prebivalce pozna kot svoj dom, pa kljub temu pravi, da ga ob srečanju z našimi velikimi zvermi ni nikoli kaj pretirano strah. »Vseeno te živali ne lovijo človeka za hrano,« odvrne in doda: »Dejansko več strahu občutim, če se peljem po cesti na teren.« Ja, Miha je svojevrsten. Oborožen z znanjem in izkušnjami premaguje vse stereotipe − o tem, ali bi nas medved, ko nas sreča, kar takoj napadel, ali je crkljiv in len, pa tudi kako dober plesalec je, pa o tem, ali risi plezajo na drevo, ali so to velike pikaste mačke, ki lovijo miši, in ali volkovi čisto zares tulijo v luno ... Kot poudarja, so velike zveri posebne tudi zaradi svoje ekološke funkcije − s svojo prisotnostjo močno vplivajo na življenjski krogotok sistema, v katerem živijo, na številnost določenih populacij in tudi na njihovo obnašanje. »Po domače rečeno: jelen ni jelen, če ga ne lovi volk. Vizualno in anatomsko že, a po obnašanju v ekosistemu, se lahko precej spremeni,« ponazori Miha. Zaradi tega jim pravimo tudi tako imenovane ključne vrste. Zdaj, ko že trka pomlad, bo Miha nadaljeval z izvajanjem projekta o medvedih: nekaj so jih že opremili s telemetričnimi ovratnicami, nekaj jih še bodo. »Spremljamo predvsem odnos medveda do človeka. Pri tem vpeljujemo tudi nekatere ukrepe, s katerimi bi želeli pomagati lokalnemu prebivalstvu, da bi zmanjšali težave z medvedi.« Tako bodo na teren postavili prve medovarne smetnjake. Ti so narejeni tako, da medved ne more priti do smeti in dobiti »nagrade« v obliki hrane. »Pričakujemo, da se bo zmanjšalo število obiskov v naseljih, s tem pa tudi konflikti. To je eden izmed večjih projektov, ki ga trenutno izvajamo.« Poleti bodo nadaljevali tudi monitoring volka z izzivanjem tuljenja (po posebnem tečaju gredo s prostovoljci na teren in tulijo kot volkovi, ti pa se oglašajo nazaj). Če bi bil volk ... Ko pa se bodo spomladi vse živali do konca zbudile in pretegnile, se srečale v kakšen gozdnem lokalu na kavi in se pogovarjale, kam bi se rade preselile, bi izbrale Slovenijo ali bi raje iskale drug življenjski prostor? »Odvisno od vrste do vrste,« v smehu odgovori Miha. »Kakšnim bi bilo kar udobno v Sloveniji, za kakšne druge pa verjamem, da bi raje izbrale kakšno sosednjo državo. Če bi bil jaz na primer volk, si definitivno ne bi želel biti v Sloveniji. Že v Italiji ali na Hrvaškem bi bilo verjetno bolj prijazno. --- Podkast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar. Pripombe, kritike, pohvale in tudi predloge za goste (u)loviva na strasnohudi@delo.si. Glasba: Bowrain Obdelava zvoka: Gregor Zemljič Likovna podoba: Mashoni«

*OPOZORILO* Oddaja zaradi tehničnih težav nesramno, a nenamerno preskakuje. Iskreno se opravičujemo obema gostoma, najbolj pa vam, cenjeni poslušalci. Derbi vseh derbijev. Tekma, ki je imela preveč pod/predzgodb za 90 minut. Zato se ponuja rekordno dolg Ofsajd po rekordno gledanem derbiju [373.616 prek Kanal A], ki ni postregel z goli, je pa zato s praktično vsem drugim. "Vseeno, Jaša, skoraj tri ure?" je razumen in smiseln očitek/kritika/vprašanje. Ja. Vem. Predolg. Tako dolg, da predlagamo poslušanje po kosih [spodaj navodila]. Zakaj tako iber predolg? Ker smo gostili Mateja Klinca iz Olimpija Supporters, ki je soorganiziral največji desant Ljubljančanov na Maribor, in Matjaža Šalamuna Šalco, špikerja Nk Maribor v Ljudskem vrtu. Hvala obema za res vsebinske odgovore! S Klemnom pa sva se sprehodila še skozi štiri preostale, z goli nekoliko oskubljene, vendar nič manj kvalitetne in za razplet zlasti na dnu lestvice razburljive tekme 24. kroga PLTS Navijači Olimpije morda najprej skočite na 35. minuto. Navijači Maribora morda najprej skočite na 90. minuto. *** RUMENI KARTON: Matic Fink [Olimpija] za odvezovanje in zavezovanje kopačk. RDEČI KARTON: Kanalu A za izbiro in debato sobotnih gostov, še bolj pa za zamik tekem in občutek, da se vsebinsko pokrivanje PLTS vse bolj krči. HEROJ KROGA: Matej Radan [Rudar]! Izvajanje gol avta, ki gre v kot. Noro! Aja. Pa Rudar je zmagal. Z 20 favli! UGOVARJANJE KROGA: @Dixi1979 za spraševanje in poskus PayPala, iber hvala, še rihtamo stvar - ni še vse, kot smo mislili, da je. Hvala! GOL KROGA: Dejan Urbanč [Krško] za evrogol, granato, golazo. *** ZAPISNIK Oddajo #Ofsajd o naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije najdete tukaj, kjer ste jo pravkar našli, kar je najbrž na iTunes, kjer nama lahko pritisnete kako, ajde, vsaj trojko in napišete kakšno taktično, po vsej verjetnosti pa ste na nas naleteli tudi na Soundcloudu in. SVa na facebooku, na tviterju še ne, predvsem pa pridno odgovarjava na ofsajd@urbani.si Najdete pa nas tudi na Ajnfoh, Aufbix platformi urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], o nas pa dobrodošlo razlaga tudi www.novimaribor.com. Sva koga ali kaj pozabila? Ja. Hvala, Boki Batina, GT22 & Rene Puhar za sodelovanje v oddajah, Marku Ulagi za logotip!

»Vseeno je, če ga ljubite ali sovražite – Quentin Tarantino je eden največjih živečih režiserjev/scenaristov/auteurjev sodobnega filma. Tako je vsak nov Tarantinov film dogodek svetovnih razsežnosti.« Pištolo pustite pri tisti skali na levi in se počasi, z dvignjenimi rokami vkrcajte na zadnjo kočijo za Red Rock. S FilmFlow podkastom v ušesih se udobno namestite in […]

Nepričakovanega gosta na levem boku ni imel sinoči le Bojan Jokić. Okej. Uf. Pa saj... Je bilo pričakovano? Malo pa že... Andrej Jarmolenko... Hud gost, ki se je lepo udomačil na svoji strani in zagnal motor, da je Slovenija v dodatnih kvalifikacijah na prvi tekmi z Ukrajino v Lvivu izgubila z 2:0 oziroma 0:2. Pa saj... Sinoči je bilo kar nekaj porazov. Naš Rene je pripeljal kar v studio ob tako pozni in s pivom politi uri nenapovedanega obiskovalca Miho Sonda, tako da smo se uvodoma kar malo lovili, saj je prišel nekdo, ki nas baje obožuje, čeprav nas je šele zdaj prvič poslušal. Hm. Da fak? Kakorkoli. Zato je bila tokratna oddaja rahlo bipolarna, saj je imel Jaša kar nekaj težav, da se je privadil na novo realnost in poskus vplivanja publike na nekatere odločitve, a jih je z odlično montažo Bokija Batine kar dobro zatrl. Šef je pač lepo bit, ne?;) Jah. Tako to je. Vse je enkrat prvič. Tudi Jarmolenko za Jokića, Kurtića, Krhina in ekipo. Ampak, glejte, Slovenija še lahko gre naprej. Kar vprašajte našega gosta. Miha Penko, imenovani @penkalis [Sportklub]. Krasen gost, še en Primorec! Vse boste tako izvedeli o tem, kako je biti uradni napovedovalec/špiker na tekmah slovenske nogometne reprezentance. Pogovarjali smo se seveda tudi o tem, kje je lažje prebrati prvo postavo: v Ljudskem vrtu ali Stožicah. In prišli do ugotovitve, da je v torek na vrsti tekma za to generacijo in selektorja. Začeli smo res poklapano, se skušali razvrediti med to izvenserijsko poznosobotno oddajo in na koncu, spet, celo zapeli. In bomo, baje, tudi v Ljudskem vrtu. Ni predaje? Baje res ne. Upamo, da bomo tako razposajeni tudi v sredo, 18. novembra, ko bo naš gost eden-in-edini Andrej Miljković [Ekipa]. Takrat bomo že vedeli vse, kako in kaj, Milko pa nam bo seveda povedal, zakaj je tako. #Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 [da, tudi tokratno oddajo] na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.si