Podcasts about vseeno

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo. Vsaka predstava tako lahko postane mikrokozmos prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna aktualnega sveta. Temačnosti, duhovne pohabljenosti in izprijenosti ali absurdnosti v sodobnih konceptih družb, ki jih je Brecht očitno zaznal v porajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, velikokrat prikaže s kančkom posmehljivosti in ironije. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, kar je sodilo v meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča kreativnih uporov, se je poslužil t.i. odtujitvenega učinka.Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom, za katerega je zelo pomemben kriterij razrednega boja, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali ... Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)   

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Mnogovrstni umetnik, ki se poigrava z oblikami, formami, beži pred njimi – in govori o vlaku, za katerega si želi, da bi odpeljal s tega razčlovečenega sveta, ki mu vladajo Kralji Ubuji in se sprašuje, zakaj ljudje še vedno upoštevamo nepravične zakone vladajočih, brezčutnih, groteksnih figur, ki jih sam ne more več šteti za človeška bitja, vendar se jim zna upirati, z umetnostjo, ironijo, s humorjem ... Eden izmed najizvirnejših glasov lutkovne in animirane umetnosti – Matija Solce, ki je med drugim tudi doktoriral na Praški gledališki akademiji DAMU, se ne izpostavlja le kot umetnik na odrih, trgih in ulicah širom sveta, ali kot učitelj, akademski profesor, ampak hoče v prve vrste tudi takrat, ko gre za pravičnost in človečnost nasploh, ko gre za obstoj Gaze ... Pravi, da je zlomljen zaradi dogajanja na tem pogorišču, pokopališču človešnosti, zaradi ljudi, otrok in umetnikov, ki so že odšli, odhajajo zdaj, ko stradajo in umirajo ... Zavzema se za umetnost z odgovornostjo do sveta, za kreacijo, ki vpliva na družbo v globalnem smislu in spodkopava politiko kapitalizma ... Vseeno, čeprav številne nagrade in brezštevilna priznanja zanj niso merilo za umetniško vrednost, umetnika in njegove stvaritve, nazadnje je na letošnjem, 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, prejel glavno nagrado za predstavo Harms je kriv! Predstava je premiero doživela prav v dneh začetka ene najhujših, izraelskih agresij na Gazo, ki še traja in traja ... Fotografija: Lutkovno gledališče Maribor  

Onesnaževanje voda je vse bolj pereča tema. Voda v Sloveniji je dobre kakovosti, vendar pa več kot 2 milijardi ljudi na svetu trpita za pomanjkanjem pitne vode. Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da moramo proti onesnaževanju vode ukrepati preventivno in pitne vode ne vzeti kot nekaj samoumevnega. V zadnjih nekaj desetletjih veliko težav predstavlja predvsem mikroplastika. Vedno pa obstajajo načini za izboljšanje kakovosti vode. Predavanja na to temo se je udeležila Lucija Vidergar. Bere Andreja Čokl.

Piše Marija Švajncer, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Ana Pepelnik je pesmi v zbirki z naslovom V drevo napisala skoraj brez ločil in z malo začetnico, zato se je pri branju treba še posebej zbrati. Raba vejice ima v slovenščini velik pomen, tako da tu in tam na prvi pogled ni čisto jasno, ali koga nagovarja ali pa je beseda samo običajen del povedi. Poraja se tudi vprašanje, ali je pisanje Ane Pepelnik v resnici poezija, morda poezija v prozi, ali pa je kratko malo proza z liričnimi odtenki. Trditev, da ni ločil, je treba nekoliko omiliti. Avtorica nekajkrat postavi nekatera od njih, na primer vprašaj in klicaj, navaja kratice, besede v ležečem tisku, številke in znak za množenje ali neznanko v matematiki, odstotek ali kaj podobnega, vstavi pokončni črti in med njima pusti prazen prostor, v katerega lahko dodajamo besede ali verze, kolikor se nam zahoče, in soustvarjamo. Besedi pesem in srce prečrta. Najbrž ima za to tehten razlog, saj imata v poeziji poseben pomen, srce, ki se pojavi v njej, pa je že nekoliko zastarelo. Tako kot storijo mnogi slovenski pesniki in pesnice, so tudi v pesmih Ane Pepelnik dodane angleške besede. Pa saj to ni nič novega, dopolnjevanje slovenščine z angleškimi izrazi in drugimi v tujih jezikih tudi v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, razlika pa je vendarle v tem, da takrat še nismo bili dvojezični in se angleščina še ni tako polaščala slovenščine, kot se to dogaja v zadnjem času. Žal pa je čedalje manj ljudi, ki so na to pozorni in jih to tudi moti, saj sami dovolj cenijo izrazno moč lastnega jezika in jim je tako dopolnjevanje odveč. Avtorica kaže formalno svobodo že na naslovnici knjige: na njej je namreč navedeno Pepelnik Ana, ne pa Ana Pepelnik, kot zahteva slovenski pravopis, če že ne gre za navajanje po abecednem redu. To zamenjavo bi bilo mogoče razumeti, kot da se ima za pepelnik, v katerega kadilci odlagajo ogorke, pač nekaj, kar je že dogorelo in je treba zavreči, toda najbrž ni čisto tako, saj sta priimek in ime napisana z velikima začetnicama, skoraj vse besede v knjigi, kot smo že omenili, pa z malo. Pesnica tu in tam zaide v pogovorni jezik, krajša besede in uporablja namenilniško obliko. Vseeno je treba poudariti, da je poezija Ane Pepelnik subtilna in globoko izpovedna. Svoja nežna čustva namenja bodisi ženski bodisi moškemu, razbolela je in samotna, zaželi si, da bi zasijala svetloba. »plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo nadaljevanje« Do sebe je neprizanesljiva in priznava, da njeno življenje poteka v molu. Večkrat pomisli na minevanje in odhod. Smrt tistih, ki so ji nekaj pomenili, je tukaj ali pa se ji kot slutnja nenehno približuje. Pesnica pomisli na možnost reinkarnacije in pred seboj ugleda naravne pojave in velike živali, lahko pa bi se utelesila tudi v bolj neznatni: »čeprav je monika rekla če si predstavljam da bom samozavesten jež nekaj drugega samo ne človek ker človek pozablja ker človek onesnažuje ker človek ne spoštuje ker človek ljubi čeprav ne zares ne dovolj ker človek I uh« Pesmi govorijo o ranljivosti in nemoči, toda ni brez pomena, da se pesnica daje in razkriva kot dobra oseba, nežna, dobronamerna in vredna zaupanja. Freud je pisal o klientu, ki je imel občutek, da gori, tudi njej se dozdeva nekaj podobnega. Tesno ji je pri srcu, kaj kmalu se je polasti strah. Prav dobro ve, česa se je treba bati: svet se ji vsiljuje v vsej svoji bizarnosti, težavne trenutke ujame v pesmi. Vanje vstopajo različni ljudje in kmalu postane čudno temno; smrt je tista, ki povzroči temino. Svet pesnici pravzaprav nikoli ni bil všeč, ker se v njem, tako meni, še nikoli ni nič zares spremenilo in zares zgodilo, razen nekaj revolucij in večnih vojn. Verzi o štirih prvinah so slikoviti in odeti v bogato metaforiko, poglavitno pa je pristno občutenje razmerja med pesnico in vsem tistim, kar je zunaj nje. Po svoji poti stopa s posebno rahločutnostjo. Morda bi ji bilo pri tem pomikanju lažje, če ne bi imela v posesti toliko vednosti. Tako pa pestuje spoznanja, spomine na srečanja ter različne izkušnje, lepe in manj lepe. Razbolelo pomisli, da ljudem ni mar zanjo: »vem, da me folk ne mara preveč«. Toda za vztrajanje je dovolj razlogov. Preveva jo dragocen občutek, da so ji na voljo drevesa. Če hoče, jih lahko vzame s seboj, »ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«. Pesnica išče tudi povezanost med človekom in besedo, kajti beseda lahko postane pesem in zada bolečine, pravzaprav je pravšnja za pesem z drevesom. Avtorica išče izhod in pot do prenehanja, v njej se poraja tudi odpor. Včasih se ji primeri, da ne ve, ali ponavljanje enih in istih opravil pomeni obup ali pa morda odločitev za preživetje. Ne da bi navedla ime filozofa, je iz verzov mogoče razbrati, da ima v mislih Heraklita in njegovo spoznanje, da vse teče in da v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Primeri se ji, da se znajde v ontološki praznini in ta zanjo pomeni, da se odreka absolutni določenosti sveta. Ana Pepelnik piše elegije in psalme, včasih pa se ji zazdi, da je njeno pesnjenje podobno pisanju poslovilnega pisma. Dahne, da sploh ne živi zares, temveč samo čaka, da vse skupaj mine. Človek je pač v prostoru, ki ga zavzema, ne da bi pri tem podvomil, da na koncu ostane sam. Z leti ničesar več ni ali pa je občasno samo tisto, kar človeka dvigne nad oblake. Pravi, da skuša napisati nekaj lepega. Ne nazadnje ji to vsekakor uspeva. Prisluhnili ji bomo in ji verjeli, da je vsako drevo zares vračanje v pesem.

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

V oddaji 18. vzporednik tokrat predvsem o fenomenu Marko Preković - Thompson: kontroverzni hrvaški glasbenik naj bi namreč pred dnevi podrl svetovni rekord v prodaji vstopnic za svoj koncert na zagrebškem hipodromu. O njegovem spretnem izkoriščanju statusa prepovedanega in nadaljnjem razmahu skrajnodesničarske ustaške ideologije na Hrvaškem.

Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki je bil na enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep.« »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvale vreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, ter dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo skorajda nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.

Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman

Se vam zdi, da se svet vrti vse hitreje? Na dolgi rok drži ravno nasprotno. Torej vas občutek vara. Ali pač ne? No, s tem se ni treba ukvarjati srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, ki se je ta teden v Bruslju sešel s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Antoniem Costo. S čim pa se je ukvarjal dan pred srečanjem? To, da mu ni bilo treba pripravljati zagovora glede očitkov ali vprašanj o uporabi zvočnega topa, že veste. Evropska unija teh vprašanj ne postavlja. Vseeno pa vas utegne odgovor presenetiti.

Pomanjkanje osebja se v naši državi najbolj kaže v varstvenem in zdravstvenem sistemu. Marsikatera postelja v domovih za ostarele je prazna prav zaradi pomanjkanja delovne sile. Slovenija, tako kot tudi sosednje države, to vprašanje rešuje z iskanjem tuje delovne sile. Pri naših južnih sosedih ob obisku obale v restavracijah srečujemo delavce s Filipinov in iz drugih oddaljenih držav, v Sloveniji pa tega še ni opaziti. Vseeno v naši državi dela skoraj 500 Filipincev. Ena izmed njih je tudi Harriet Tiglav, ki v Sloveniji dela leto dni.

Pesnica Hannah Koselj Marušič se je knjižno prvič predstavila v generacijski antologiji, morda zborniku bog si ga drka na nas (2022), konec lanskega leta pa je prav tako v zbirki Črna skrinjica pri Literarnem društvu IA objavila pesniško prvenko z naslovom Vse je eno vse je vseeno (s kratkimi spremnimi besedami Hane Bujanović Kokot, Veronike Razpotnik in Špele Setničar). V zbirki, ki vsebuje fotografije pesnice v otroških letih in QR kode za dostop do njenih videev, objavlja pesnica zelo neposredno poezijo, nabito z iskrenostjo in čustvi, včasih pa si privošči tudi humor. Več o svoji poeziji pove Hannah Koselj Marušič v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesmi podgane z rožnatimi klobuki in mi smo Telebajski. Nikar ne zamudite. Foto: Marijo Županov

Pa tako lep dan je bil je slovenski film, ki flirta z različnimi žanri. Tako v prvem prizoru vidimo krvavo Katarino Čas, kako se opoteka po gozdni cesti proti žarometom avtomobila, ki morda prinaša rešitev, morda pa je le še en korak v kruti igri usode. To je stalnica grozljivk, a kot poudarjajo ustvarjalci filma, Pa tako lep dan je bil ni grozljivka, temveč triler. In res lahko v zgodbi najdemo elemente tega žanra, pa tudi drame in morda še kanček komedije pri razbijanju napetosti. Zgodba spremlja štiri prijateljice, ki se po daljšem času zmenijo v odročni gozdni hiši, da bi se zabavale in družile. A ena izmed njih obtiči s pokvarjenim avtomobilom na cesti in se kmalu zameri krajevnemu avtomehaniku, tako da jo besno išče po gozdu, medtem ko se v okolici hiše smuka sumljivi lovec, ki mu ubijanje ni tuje. Zasedba filma je izjemna. Štiri prijateljice prepričljivo igrajo Katarina Čas, Tina Vrbnjak, Ula Furlan in Nina Ivanišin, lovca pa Jure Henigman. Režiser in scenarist Perica Rai suvereno vodi zgodbo, ustvarja srhljivo ozračje in prikazuje pristno kompleksna razmerja med junakinjami. Med njimi je namreč stara zamera zaradi lahkomiselnega zapleta iz preteklosti, ki pa je za eno izmed njih imel krute posledice. Podrobnosti izvemo šele proti koncu, čeprav lahko iz namigov že kar hitro uganemo, za kako hud prelom gre. Medtem ko ima lik Nine Ivanišin večino filma lastno dogodivščino, Ula Furlan, Katarina Čas in Tina Vrbnjak med svojimi liki vzpostavijo kompleksno dinamiko svojeglavih prijateljic, ki jim pogosto brez logike udari na dan huda kri iz preteklosti ali pa jih vse bolj raznovrstne trenutne življenjske odločitve privedejo v konflikt in nato v še hitrejšo pomiritev. Ko se v drugi polovici filma zvrsti vse več sumljivih in strašljivih dogodkov, njihova celica razpade in so prisiljene poskrbeti vsaka zase, še prej pa ugotoviti, v kaj so se pravzaprav ujele. Jih zasleduje morilec ali je vse skupaj samo nesporazum? Pa tako lep dan je bil ima nekaj težav s tempom dogajanja in količino nelogičnih odzivov likov, saj je teh več kot v običajnih žanrskih izdelkih. To je zagotovo posledica kar desetletne produkcije filma, ki je nastajal v etapah, ko so člani ekipe imeli čas in zbrana finančna sredstva. Vseeno pa ne na vizualni podobi ne na zasedbi ni opaziti tega časovnega razpona, saj je videti, kot da bi se lahko vse zgodilo v enem dnevu. Konec ponudi posrečeno serijo preobratov, ki pripeljejo zgodbo do zadovoljivega sklepa, čeprav bi si ljubitelji žanra želeli še rešitev skrivnostnega ponavljajočega motiva – ali pa vsaj nastavek za nadaljevanje

Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.

Eden od ciljev sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti je tudi jasnejša ločnica med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, predvsem z omejevanjem oziroma prepovedjo t. i. dvojnih praks – redno zaposlenih v javnih zavodih, ki prek s. p. opravljajo tudi popoldansko delo pri zasebnikih. Travmatolog Matic Ciglič je pojasnil svoje argumente za takšno delo in poglede na javno ter zasebno zdravstvo pri nas.

Šest let živi v Sloveniji tokratna drugopoglednica. To je Argentinka, potomka slovenskih starih staršev, Nadia Magister, modna oblikovalka in solopevka. Odraščala je v glasbeni družini, zato je vedela, da je recimo petje del slovenske tradicije. Vseeno pa jo je presenetilo, kako dobri smo Slovenci v petju.

Nič ni samoumevno. Če smo "pričakovali", da bo po drugem dnevu premora Primož v rdeči majici, se je pričakovanje izkazalo za napačno. Ben O'Connor se drži bolje in dlje, kot smo mislili. Vseeno ostaja glavni kandidat za rdečo v Madridu, Primož, čeprav so si pri RBBH privoščili nekaj taktičnih spodrsljajev. Kakšnih, kaj, zakaj in kako? Prisluhni! Disko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

Piše Veronika Šoster, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Iztoka Osojnika najbolj poznamo po poeziji, izdal je že več kot trideset pesniških zbirk, a tudi proza mu ni tuja, nazadnje smo lahko brali knjigo kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa. Je začetnik vrste umetniških gibanj in nenehen hodec po obrobju, kjer njegova neverjetna ustvarjalna energija brbota in se bohoti brez raznih zunanjih omejitev. Znan je po medbesedilnosti in raztegovanju okvirjev, zato ne preseneča, da se je tokrat podal v vode vohunskega romana in ga napisal čisto po svoje. Roman Vohun nas vodi v skrivnostni svet Amisa Kosygina. Nanj prvič naletimo v trenutku, ko si nekaj zapisuje v svoj vohunski notes, zato si lahko mislimo, da se bo zgodba nadaljevala v smer vohunskih operacij, skrivnih sporočil in razkritih zarot, kar sicer se, a nikakor ne tako kot v klasičnem vohunskem romanu. Avtor namreč začne nagovarjati bralca oziroma bralko in se sproti odloča, kam bo zapeljal pripoved, obenem pa vohunjenje prepusti kar bralki, ki je tako ali tako najbolj zavzeta opazovalka dogajanja v romanu. Ali pa morda ravno on vohuni za bralko? Ta obrat je sicer napovedan že z naslovnico, kjer je nekaj črk avtorjevega imena obrnjenih na glavo, pa tudi s tonom pripovedovalca, ki je hudomušen in razigran in se zagotovo ne boji satire. Pri nas seveda že imamo poskuse satiričnega vohunskega trilerja, serijo o Spencerju S. Spencerju Jureta Godlerja, vendar je Osojnikov Vohun nekaj povsem drugega, izziv za literarne sladokusce in vse, ki se ne bojijo nevidnega črnila v nobeni obliki. Vohun pisatelju že takoj uide izpod nadzora, da ga mora zasledovati po ulicah, tačas pa nas vpeljuje v politične zarote in družbene analize najbolj pritlehnih vzgibov človeštva. Čakajo nas gosti in divjajoči odstavki in razmisleki o svetu, ki nas obkroža. Pripovedovalec pripoveduje o temah, kot so gentrifikacija, izkoriščanje delavstva, uničevalnost korporacij, onesnaževanje okolja, umetna inteligenca, komentira pa jih izvirno in neobremenjeno z raznimi sodobnimi agendami in trendi. To ni svet, ki bi nam bil odmaknjen, pravi Osojnik. Ko tako našteva razne dogodke in anomalije notranjega sveta romana, je, kot da bi brali rahlo izkrivljene novice – čeprav gre za pretirane dogodke in navidez šokantne naslove, ni to zares nič takega, vse se je že zdavnaj nagrmadilo na nas, blažene naivnosti o svetu je konec. Lahko vohunski roman sploh še obstane v takem kaosu in splošni informiranosti, ki je seveda tudi dezinformiranost? Vse to obravnava Osojnik, ki se ne ustavlja prav pogosto in ki mu sploh ni treba zajeti sape. Vmes sicer komentira, da so njegovi stavki zmršeni in da se bo moral malo tudi držati nazaj, zaveda se, da bralko obremenjuje z obilico podatkov, pa vendar mora naprej, da se vohun ne izmuzne. Kljub vsemu se Osojnik prepogosto zaplete v zastranitve, kar sicer tudi sam opazi in komentira, pa vendar bi si želela malenkost jasnejšo rdečo nit osnovne zgodbe, četudi je metazgodba. Poleg nenehnih pisateljevih komentarjev in prebijanja fikcijskih okvirjev zgodbe naletimo tudi na ogromno aluzij na literaturo in popkulturo, a so nekatera domača imena le rahlo spremenjena, da še vedno ostanejo prepoznavna. Zaradi tempa in politično nabite vsebine imamo ves čas občutek, da sedimo na sodčku smodnika, ki bo zdaj zdaj eksplodiral. Sočen in bogat jezik torej teče kot namazan, dogajanje pa je obloženo s podobami vohunskega sveta, ki se kar krešejo med sabo; imamo tajna obvestila, vohunske kanale, likvidacije, zarote. Osojnik vohunski poklic opisuje žmohtno in vabljivo, čeprav je usodno prepleten z vladnimi spletkami, žvižgači, javno moralo in še čim. Poklic, ki je v svojem bistvu politični, a se ga predvsem zaradi popkulture ves čas romantizira, kot da naj bi imel vohun neko višje poslanstvo, avtor postavlja v kontekst – gre za odposlanca, ki vohuni za nekoga, čigar morala je lahko več kot vprašljiva. Kje je torej pripadnost, kje integriteta in zvestoba? Kljub povedanemu pa ves čas opozarja, da to ne bo čisto pravi vohunski svet: »Upam, da je bralka do sedaj ugotovila, da to ne bo kaj prida vohunska zgodba. Tu ne bomo izvedeli nič o vohunih ali celo o napetih in zapletenih podvigih, v katerih je ta ali oni vohun svoje delo opravil z odliko ter svoji državi omogočil zmago tako na bojišču kot na diplomatskem parketu. […] Konec koncev gre za literaturo, karkoli že to pomeni.« Zazdi se, da tale vohun deluje pod pretvezo pisatelja, ali pa tale pisatelj pod pretvezo vohuna vohuni za nami. Kaj bo potem z vsem tem znanjem vendar ušpičil? Pripovedovalec opozori, da je treba delovati oprezno, kar zveni nadvse ironično, in kaže na samobitnost teksta, zaradi katere smo, vsaj tako se zdi, sploh tukaj. Vseeno nas v drugi polovici knjige popelje na izvirno vohunsko operacijo, skrajno tajno nalogo, ki pa jo mora opraviti kar pripovedovalec sam. Ko odnese smeti, namreč najde kuverto z navodili za vohunjenje na knjižnem sejmu, ki pa se hitro sprevrže v veliko bolj samonanašalno zadevo, kot bi si sprva mislili. Ko se nova velika vohunska uganka razreši in je misija – po Osojnikovo, seveda! – opravljena, sledi že nova, ki jo lahko razreši samo še vohunska beležnica gospoda Kosygina. Ki je verjetno obenem kar tale roman, ki je hkrati verjetno vohunsko poročilo o svetu, kjer po pripovedovalčevih besedah pustoši »hegemona globalna militaristična in merkantilna politika«. Kakšno mesto in vlogo ima v takem svetu še literatura in kaj vendar počne jezik, pa je tisto glavno, s pravim črnilom zapisano vprašanje.

Pri širjenju bolezni v telesu je ključna vloga medcelične komunikacije. Vse bolj jasno postaja, da imajo pri tem osrednjo vlogo drobne strukture, imenovane zunajcelični vezikli, ki v telesu nenehoma nastajajo, a jih nikakor ni preprosto raziskovati. Vseeno so deležne izredne pozornosti, saj predstavljajo tudi ključ do boljše diagnostike in zdravljenja. Zakaj, je v Podobah znanja pojasnila prof. dr. Veronika Kralj-Iglič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani. Gre za ponovitev oddaje, ki je nastala v marcu 2022.

V zadnji epizodi te sezone Cosmo podkasta psihologinja in uspešna podjetnica Nina Dušić Hren razkriva svojo definicijo uspeha, ki vključuje osebno zadovoljstvo in ravnotežje, ter deli svoje izkušnje z največjimi strahovi v podjetništvu in kako se z njimi spopada. Poudarja pomen vodenja podjetja z žensko energijo, ki vključuje intuicijo, sočutje in empatijo, ter razlaga svoj pogled na prodajo kot proces ustvarjanja vrednosti in gradnje odnosov.  Nina ponuja nasvete za tiste, ki so na začetku podjetniške poti, in govori o tem, ali res lahko vsakdo uspe. Deli svojo odločitev za študij jyotisha in ajurvede ter pojasnjuje, kako ta znanja vplivajo na njeno življenje in delo. Razloži tudi, zakaj nas privlačijo določeni tipi ljudi, in poudarja pomembnost prave hrane za zdravje in dobro počutje. Ponudi praktične nasvete za izboljšanje počutja z majhnimi, brezplačnimi vsakodnevnimi spremembami. Uživaj v poslušanju, Cosmo podkast pa se zopet vrača po poletni pavzi! :) Več o Nini: https://ninadusichren.com/ https://doberstik.si/o-meni/ Več o Flori Emi: https://floraema.com https://www.instagram.com/floraema/ Za lažje navigiranje po epizodi: 02:20 - Kaj je za Nino uspeh? 05:00 - Največji strah v podjetništvu 12:10 - Vodenje podjetja v ženski energiji 15:00 - Kaj je za Nino prodaja? 20:06 - Nasvet za vse na začetku svoje poti 32:00 - Ali lahko vsak uspe? 38:00 - Zakaj se je odločila študirati jyotish in ajuvredo? 42:20 - Zakaj nas privlači točno določen tip ljudi? 50:16 - Pomembnost prave hrane 53:50 - Na kaj pozabljamo pri skrbi zase? 55:00 - Pomembnost spanja 58:52 - Malenkosti za boljše počutje #cosmo #cosmopolitan #podcast #cosmopodcast #ninadusichren #floraemalotrič #zdravje #uspeh #nastopanje #ljubezen #odnosi #jyotish #ajurveda #spanje #hrana #zdravahrana #dodatki

Katrca, Katrca, daj mi strdi! … daj mi strdi! … Toda kar me je obkrožalo hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Vseeno pa je za besedo potrebovala pomensko razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjena. Strjeno je tisto, kar vsebuje strd. Strd pomeni med. Ja, ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in oni je vzela, napila se v cvetju medu. To je v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna spremembe. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, že zelo zgodaj, in dobro vem, da nisem vedela, kaj je organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeti, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače, preprosteje. Jezik za zobe, drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. Hecno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa je, da je bil v nemščini jezik die Zunge, kot nemščina pa die Sprache. Je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca, veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave tudi samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da bi bila nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalen razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!

Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.Sogovorniki: Tjaša Tomažin Razpotnik, vodja enotne pravne točke za brezplačno pravno pomoč na Zvezi Anite Ogulin in ZPM; Tina Plevnik, program Botrstvo v Sloveniji; Nina Balent, vodja prostočasnih aktivnosti za otroke in mladino na Zvezi Anite Ogulin in ZPM; Luka Rednjak, Zveza Anite Ogulin in ZPM. 

Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.Otroci so predstavljali njen pomemben del, saj so 50% prebivalstva nekdanje Jugoslavije, države, v kateri je bilo veliko razlik, predstavljali prav otroci, katerim so poskušali vcepiti vrednote, ki bi te razlike manjšale. Ustvarjalci otroške literature so odraščajočo publiko sicer postavljali v središče, vendar tako, da bi se ohranjal spomin na pretekle dogodke in legendarna imena. Tudi otroštvo, prikazano skozi literaturo, ni bilo romantizirano, preveč je bilo travm vojne ... Vseeno pa so podobe otroštva s sabo nosile ideje nove družbe, zato se ta literatura odpira novim smerem tako v vsebinskem smislu, kot likovno, estetskim. V ilustraciji so prevladovala ženske umetnice. Gostja dr. Katja Kobolt iz ZRC SAZU, ki je prispevala pomemben delež k razstavi Biba buba baja v Centru ilustracije v Ljubljani.   Fotografija:  iz slikanice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon

Prvi del filmske epike Obzorje: Ameriška saga, ki jo je posnel Kevin Kostner, je na filmskem festivalu v Cannesu prejel skoraj dvanajstminutne ovacije. Zagotovo gre za film, ki ima svoj čar. Gledalce nagovarja z nostalgičnim pristopom. Zdi se, kot da gre za film iz nekih drugih časov, iz zlate dobe vesternovskih in televizijskih filmskih epov. Prežema ga tipična filmska glasba, pomešana z zanimivo amerikano. V najboljših trenutkih nas triurni film spomni na pripovedništvo klasičnih ruskih romanov. Liki se znajdejo sredi usodnega zgodovinskega časa in na njegovem ozadju se odvijajo njihove osebne drame in biografije. Obdobje je oživljeno skozi privlačno rekonstrukcijo naselbin v odprtih in gorskih pokrajinah. Paleta likov je dovolj raznolika in njihovi posamični notranji konflikti ter osebne tragedije spletajo mrežo odnosov, ki nas iztrgajo iz individualistične zavesti ter nas čustveno vpletejo v občečloveško. Istočasno do neke mere prestopa kolonialni pogled. Hollywood je bilo večino svoje zgodovine promotor ameriške nacionalne mitologije, ki je upravičevala iztrebljenje in zasužnjenje nebelih ljudi. V obdobju, ko mnogi mlajši Američani to mitologijo močno prevprašujejo, se film, ki želi doseči odobravanje, mora zavedati tega vidika. Staroselci niso prikazani kot amorfna grozeča prikazen na obrobju misije belega človeka, temveč kot subjekti ljudstev, ki imajo tudi različne interese, medsebojne konflikte in legitimne ozemeljske interese. Vendarle pa bi lahko rekli, da je ta korak storjen prepozno in je premalo odločen. Resnično prelomen vestern bo tisti, ki bo uspel izstopiti iz belskega pogleda in nam zgodbo povedal na način, da ne bo zgolj politično korektna opomba k ameriškemu osvajanju, skozi staroselsko zgodovino in koncepcijo sveta samega. Cele tri ure filma so premalo, da bi se film zdel povsem konsistenten v svojih namenih. Povedati želi ogromno, za to pa mu včasih zmanjkuje fokusa. Na koncu prvega dela kot uvoda to kompenzira z zelo pospešenim prikazom dogajanja, v katerem se prizori z vsemi liki hitro menjajo v konfuzni časovni perspektivi. Niti nekaterih likov so skozi film prekinjene, drugi se pojavijo ne da bi se najavili in bi o njih karkoli vedeli ter pomembno vplivajo na dogajanje. Da bi podali celovito oceno filma, bomo torej morali videti nadaljevanje, v katerem se nam bo razkrila mreža, ki jo prvi del plete. Vseeno pa mu lahko očitamo, da se ne zna čisto odločiti ali želi biti samo uvod ali pa na koncu že stojimo sredi dogajanja. Prvi del ameriške sage je prepričljiv v svojem epskem zanosu, humanističnem pogledu in človeški tragiki. V svojem starokopitnem pristopu bo nekatere nostalgično prepričal, druge pa odvrnil. Vendar pa se mestoma zdi, da si je zastavil preveliko nalogo, da bi jo lahko povsem obvladal. Na ta očitek bo, kot rečeno, odgovorilo šele nadaljevanje. Obenem pa se, ob upoštevanju pomembnosti vsakega posameznika, ne moremo izogniti vtisu, da Hollywood kljub liberalnim kompromisom se vedno težko izstopa iz samozagledane kolonialne pripovedi, znotraj katere imajo nebelci le postransko vlogo, čeprav je država utemeljena na njihovi krvi.

Še dobro, da radiovedna novinarka Ajda Kus in njeni mladi "sodelavki" Elisa in Sofia niso iz sladkorja. Na poti do ljubljanske Biotehniške fakultete jih je namreč dodobra namočil dež. Vseeno pa so pri docentki Petri Terpinc posnele sladko epizodo Radiovednih o tem, kako nastane sladkor.

Spoštovane poslušalke, poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju. Tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je terjalo življenje, ali z radostjo dosežkov, ki smo jih uspeli narediti. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste kljub velikemu drenju pred njo gotovo obiskali baziliko sv. Petra. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, posnamejo nekaj fotografij in pohitijo k drugim znamenitostim, tam težko umiri. Se pa je vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki sprejemajo v svoje naročje otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.

Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, da mu posodi osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako zoprn, da mu nikakor ni želel posoditi osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel k meni brat iz sosednje vasi in si ga je sposodil, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno pa se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Nekoliko zmeden se je obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imajo zelo močno sposobnost, da se o nečem prepričajo, rečemo celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v obdobju lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak ima vsak izmed nas nalogo, da prebira zrno od plevela. To nam jemlje precej moči in pozornosti, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je dobro, če znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je njegov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, da mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«

Režiser filma Kaskader je nekdanji kaskader David Leitch, ki se je v zadnjem desetletju, odkar je stopil za kamero, izkazal z akcijskimi uspešnicami, kot so John Wick, Atomska blondinka in Hiter kot strel. Tudi v novem filmu izkorišča poznavanje praktičnih posebnih učinkov za spektakularna dejanja, s katerimi obdrži tempo zgodbe. Žanrsko je film romantična komedija, s katero se je Leitch zelo nekonvencionalno spogledoval že v Deadpoolu 2, tukaj pa je romantično razmerje med glavnima junakoma v ospredju. Ryan Gosling igra kaskaderja Colta, ki po nesreči na sceni pusti kariero in dekle, direktorico fotografije Jody v podobi Emily Blunt. Vseeno se vrne, ko ga producentka pokliče, češ da imajo težave pri snemanju in da lahko le on pomaga Jody pri njenem režijskem prvencu. Tako čez dan snema akcijske prizore, ponoči poskuša odkriti, kam je izginil zvezdnik filma, vmes pa se med njim in Jody spet zaiskri. Uspeh romantične komedije temelji na energiji, ki jo izžarevata glavna igralca. Čeprav sta oba odlična, jima scenarij ne dodeljuje dovolj skupnega časa, da bi romanca med njunima likoma na platnu res zaživela. Tako je večina filma osredotočena na Coltovo preiskovanje sumljivih okoliščin izginotja zvezdnika, glavna atrakcija pa so kaskaderski dosežki. Teh dobimo dvojno število, najprej tiste, ki jih snemajo za Jodyjin film ‒ tako tudi izvemo, kako to naredijo ‒ nato pa še tiste, ki se odvrtijo, ko so Coltu za petami zlikovci. Tako ne manjka preganjanja z avtomobili, pretepaških koreografij, eksplozij in strelskih obračunov, za nameček pa dobimo še svetovni rekord v prevračanju avtomobila z osmimi obrati in pol. Film temelji na televizijski nanizanki iz osemdesetih, v kateri je Lee Majors igral kaskaderja, ki je v prostem času lovec na glave. Žal je tudi scenarij za film na ravni televizijskega izdelka s kupom nepotrebnih preobratov, ko je že jasno, kam se zgodba razvija. Tega nič ne izboljša Leitcheva režija, saj je popolnoma očitno, da tudi njega bolj zanima, kako bo Colt divjal v avtomobilu, kot pa, kaj bo našel na cilju – razen če je to še en pretepaški dvoboj. Kaskader je torej zabaven film, ki pusti vtis zaradi posebnih učinkov, pa tudi zaradi Goslingove karizme in daru za komedijo, ki ga je lani pokazal že v Barbie. In kot najbrž nenačrten poklon lanski največji uspešnici se tukaj njegov prvi kaskaderski podvig zgodi na plaži.

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in že pred večerom vam želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Sanje in upanje morajo biti del življenja, ki ga živimo tukaj, zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Čeprav je danes veliko laže potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave in se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem pa se morajo varovati pred slepilom lahkih rešitev, kot so fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, pa moraš imeti pred očmi oazo, saj samo dokler imaš vero, da je tam nekje obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal neko žensko; z možem se že osem let trudita, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali upanje. Hkrati pa nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženski, ki čuti praznino, ker nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo vse čez noč uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno pa mora imeti upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele takrat, ko si tam. Tej ženski smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za tiste, ki so že okoli nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Vsem nam želim, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa malo že del našega življenja in da jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.

Na drugega aprila, dan rojstva danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, med drugim zaznamujemo mednarodni dan knjig za otroke. Avtorica letošnje poslanice japonska avtorica otroške literature Eiko Kadono je v njej izpostavila zgodbe, ki sedejo na krila in potujejo. Želijo si slišati, kako ti ob njih vznemirjeno bije srce. Na Valu preverjamo, kakšna je dobra, kakovostna literatura za otroke. O pomenu skupnega branja za razvoj otroka in krepitev družinskih vezi smo se pogovarjali s pisateljico in ravnateljico Vrtca Domžale Nino Mav Hrovat. Sodelujejo tudi zaposleni in obiskovalci Knjižnice Domžale.     

Ob vse daljših dneh in toplejšem vremenu je pomlad za večino letni čas optimizma, energije in rasti. Vseeno pa se kar nekaj ljudi v teh mesecih, predvsem marca in aprila, spopada z bolj neprijetnimi stranmi prehoda v toplejši del leta, in sicer s tako imenovano spomladansko utrujenostjo. Ta se najpogosteje izraža kot povečana utrujenost, zaspanost in splošno pomanjkanje energije, lahko pa se pojavijo tudi težave z zbranostjo ali čustvena nihanja, povečana razdražljivost in tesnobnost. Kako ukrepamo ob spomladanski utrujenosti, kaj pomaga in kaj ne, pa tudi kako je s preventivo, preverimo v petkovem Svetovalnem servisu. Z nami bo Nastja Salmič Tisovec, univerzitetna diplomirana psihologinja in koordinatorka za področje duševnega zdravja na novomeški enoti NIJZ.

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Ker smo zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean-Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Na slovensko borzo je predvsem zaradi izdaje ljudske obveznice prišlo skoraj 6.000 malih vlagateljev, ki so na novo odprli trgovalni račun. Ljubljanska borza je majhna, nizko likvidna, zato velja za tvegano: Vseeno številne male vlagatelje premami donosnost, s katerimi se lahko pohvali indeks SBI TOP. Ta namreč velja za enega bolj donosnih na svetu. Delnice slovenskih podjetja pa prave dividende krave. Denimo NLB je včeraj, 22. februarja objavil rekordne poslovne rezultate in podvojil dividendo iz 5,5 evra bruto na 11 evrov bruto (epizoda je bila posneta pred objavo rezultatov). Povprečna dividenda donosnost indeksa je okoli pet ali šest odstotkov na leto. V tokratni epizodi seciramo slovenski indeks po posameznih delnicah in panogah. Glede na to, da na trgu ni veliko velikih igralcev, smo razpravljali o ciljnih cenah analitikov za posamezne delnice in poslovanju vsakega blue chipa posebej, ter panogah, v katerih deluje. Gosta epizode sta upravljavca premoženja, ki budno spremljata slovenske borzne družbe: - Rok Brezigar, NLB Skladi - Matjaž Dlesk, Triglav Skladi Epizoda je objavljena tudi na Youtube

Spoštovani poslušalke in poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju, v tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je zahtevalo življenje, ali z radostjo ob doseženem. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste gotovo obiskali baziliko svetega Petra, pa čeprav je bila pred njo velika gneča. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, fotografirajo znamenitosti in hitijo k drugim, tam težko umiri. Se je pa vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki v svoje naročje sprejemajo otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.

Slovenski naslov filma Okus strasti povsem nazorno predstavi njegovo vsebino. Zgodba namreč spremlja kuharico Eugénie, ki živi in dela pri gastronomu Dodinu Bouffantu, večina dogajanja pa je osredotočenega na njuno skupaj strastno pripravljanje slastnih jedi. Obenem sta tudi par in tako dobimo vpogled še v njuno romantično strast. Ta je sicer nekoliko bolj umirjena, saj je dogajanje postavljeno na francosko podeželje v začetek 20. stoletja, zaradi česar je nujno izkazovanje romantike podvrženo določeni meri zadržanosti in družbenih protokolov, ki so nam danes morda tuji. Vseeno niti za trenutek ne podvomimo v iskrenost njune ljubezni ali v njuno enakopravnost v odnosu. Režiser Tran Anh Hung se je s svojim drugim francoskim filmom lotil predelave literarne klasike, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, njen avtor Marcel Rouff pa sodi med pionirje pisanja o gastronomskih užitkih. Hungov film te užitke mojstrsko prelije v žive podobe, k temu pa izdatno pripomoreta tudi Juliette Binoche in Benoît Magimel v glavnih vlogah. Ne le, da izkažeta izjemno mero žara in strasti drug do drugega, prav fascinantno je opazovati, kako vešča sta v pripravi hrane in s kako predanostjo se lotevata kuhe. Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična, prehranski vidik pa ga uvršča tudi v vse bolj priljubljen podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo s skoraj erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. Posamezni gurmanski vložki so sicer že desetletja stalnica kriminalk in filmov borilnih veščin iz Hong Konga in Japonske, kjer pogosto služijo kot lahkoten premor za umirjanje tempa in napetosti, ko denimo med obleganjem gangster pripravi pojedino za svojo ekipo ali talce. Obenem je vloga chefa tudi izziv za igralce, da izpilijo lastne spretnosti, tako smo lahko pod prste gledali hollywoodskim zvezdnikom, kot so Jon Favreu, Bradley Cooper in Nikolaj Coster-Waldau, pri nas pa tudi Juriju Zrnecu in Klemnu Janežiču. V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada v katerega obsesija s hrano žene uspešnega chefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Mení prikaže chefa kot vodjo kulta, ki gastronomijo uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega – film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.

Gledališče Koper v koprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke Koprodukcija dveh različnojezičnih gledališč ni nujno nekaj nenavadnega, a tokrat je zasedba sestavljena iz igralcev obeh gledališč in vsak govori v svojem jeziku: prepletata se torej srbščina in slovenščina. Še več: prepletata se, kakršni sta bili sredi 20. stoletja v uresničitvi prevajalcev, pesnikov Otona Župančiča in Sime Pandurovića ter leksikografa Živojina Simića. Pesniško in jezikovno dognana prevoda sta lahko težava za gledalca, ki z enim od jezikov ni domač. Rešitev so nadnapisi, a ti gledalčevo oko pritegujejo nase in zato njegovo pozornost usmerjajo od podrobnosti igre, s tem pa se izgublja gledališka izkušnja. Toliko večja je ta težava pri besedilu, ki je zaradi svoje pesniške izbrušenosti in časovne oddaljenosti za razumevanje zahtevno. Vseeno, zamisel takšne postavitve je privlačna. Igralci so pomešani, tako da pripadniki Capuletov ali Montegov niso govorci samo enega jezika, zato pa se ne more vzpostaviti nacionalna ločnica. Renesančno besedilo je scensko in kostumografsko preneseno v naš čas, včasih se zdi, da gre za resničnostni šov, ki ga v vlogi veronskega kneza vodi Aleš Valič, odličen v tej drobni vlogi, pretežno pa imaš občutek, da gre za dve mafijaški družini nekje v balkanskem okolju. Oblačila so polna trenirk in kričečih barv ter zlatih verig, a v omenjenem kontekstu to ne deluje kot ekstravaganca, ampak kot nujnost. Igralci se dobro gibljejo skozi zahtevno besedilo; sem in tja bi si želel čistejše artikulacije, a res le sem in tja. Kar pa se tiče koreografije njihovega gibanja, zlasti v večosebnih konstelacijah, je natančno zamišljeno in spretno izvedeno, čustva pa so razen z izjavami izražana tudi z dobro obrazno igro. Sklep: povsem konkretna in prepričljiva sodobna izvedba, ki pa ostaja zvesta besedilu in ga ne maliči.

S Petrom Vrečičem iz Verdija o kultni mariborski piceriji, Dravski ulici, Lentu, osebju in gostih Verdija ter željah za Maribor. Novembra bo 32 let, odkar je v Dravski ulici na Lentu odprta picerija Verdi, ki jo skoraj desetletje vodi Peter Vrečič. Pero, kot lastnika butične picerije kličejo gostje in prijatelji, v Verdiju dela vse od začetka picerije, prag lokala je prvič prestopil kot 24-letnik. "Verdi je specifična picerija. Trudimo se, delamo po najboljših močeh, četudi prihajajo krize, kot je bila tista v času epidemije koronavirusa in zdaj z obnovitvijo Lenta. Vseeno skušamo turistom in domačinom ponuditi prijaznost in ustrežljivost ter dobre pice, hkrati pa želimo, da so ljudje, ki so tukaj zaposleni, zadovoljni," uvodoma pove Pero. Ob jutrih si kavo skuha sam, nato gre na kavo kje v središču mesta, saj so te zanj začetek jutra in življenja. Tudi na Lentu lokali ponujajo dobro kavo, pravi. Pride kdo na kavo tudi v Verdija? "Pica je osnova, pridejo pa ljudje tudi na kavo. Ta po navadi sledi po pici," odgovarja. Pil je kavo z mlekom. Pogovor preberite na vecer.com/maribor Dobrodošli na uradnem kanalu medijske hiše Večer. Ne pozabite se naročiti na naš kanal in aktivirati obvestila, da ne zamudite nobenega prispevka. Radi bi vas spomnili, da s sklenitvijo Večerove naročnine dobite ekskluziven dostop do najnovejših novic, analiz, intervjujev in še veliko več! Postanite del naše bralske skupnosti in ostanite vedno korak pred vsemi. Sklenite naročnino na: https://vecer.com/narocnine Sledite nam tudi na naših drugih družbenih omrežjih, da ostanete v stiku z nami in delite svoje mnenje: Facebook: https://www.facebook.com/CasnikVecer Twitter: https://twitter.com/vecer Instagram: https://www.instagram.com/casnik_vecer

Piše: Iztok Ilich Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil. Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki. Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,« Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...« V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.« Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ... Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.

Raziskovalka in socialna antropologinja Nataša Rogelja Caf je s svojim nekdanjim fantom, zdaj možem, dolgo sanjarila o daljšem potovanju. Vseeno ji je bilo, kam bi odšla, le da bi odšla. A niti v sanjah si ni mogla predstavljati, da bo njuna pot naposled trajala sedem let in da bo dobršen del tega časa preživela na barki, za nameček pa bodo z njima na morju še otroci.Da je ostala brez službe, je bilo zanjo kislo-sladko odskočišče med valove. A oprijela se je predvsem njenega sladkega dela. Nenadoma sta imela z možem zase na razpolago ves čas in svet. Prodala sta stanovanje, si kupila barko in se z družino odgnala na plovbo po Mediteranu, pri čemer so se zelo dobro seznanili predvsem s plovnimi potmi med grškimi otoki. V tem času pa je tudi kisel del brezposelnosti postajal vse slajši. Ker kot antropologinja ni mogla iz svoje kože, je na potovanju, ki je medtem postajalo že kar neskončno domovanje, začela slediti življenju ostalim mimoidočim plovcem. Zgodbe teh morskih nomadov je popisala in nato strnjeno objavila v delu Trinajsti mesec. Čeprav so zdaj svoj zibajoči dom že zamenjali za takšnega na čvrstih tleh, pa ljubezen do pustolovščin in poti na sploh ohranja tudi poklicno. ***Nataša Rogelja Caf je raziskovalka in socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Pisala je recimo o poteh šavrink, ki so trgovale po Istri, in, nazadnje, letos s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi raziskovalnega dela, ki poteka med sprehodi in tudi v dobri družbi.

Malo zgodaj je še, da bi posijalo sonce. Vseeno vam v tem jutru želim, da bi bili ves dan polni luči. Brez luči v življenju smo izgubljeni. Še teže bi se čudili lepoti, ki nas obdaja. Poleg tega nam luč pomaga, da se izogibamo vsemu, kar bi nam lahko škodilo. Včasih je dovolj drobna lučka, da nas vodi v temi. Pogosto se kopljemo v svetlobi in niti ne opazimo, kako hitro lahko zapravimo njen vir. Verjetno smo že vsi videli sončno uro. Včasih je bil to edini vir za orientacijo v času. Senca je določala in usmerjala življenje skupnosti. Ponoči se je ta ura ustavila in s tem tudi življenje. Brez vira svetlobe je sončna ura le okras, ki ne vpliva na naše življenje. Šele s soncem, virom svetlobe, živi in usmerja naše življenje. Poznamo prispodobe o blodenju v temi; da smo zaslepljeni, če ne poznamo rešitve, in podobno. Človeštvo je že od nekdaj povezovalo razumevanje s svetlobo, lučjo, ki razsvetljuje. Rešitev je bila vedno kot nekakšna svetloba, ki posije in nam je potem vse jasno. Tudi otroci to hitro razumejo. Vsi, ki ste starši, veste, kako težko je otroka navaditi na temo, še posebej v časih, ko jih je česa strah. Marsikateri noče zaspati v temi in če nič drugega, hočejo imeti koga ob sebi. Starejši smo ob poplavi umetne svetlobe že pozabili, kaj je prava tema. Sam sem doživel globoko izkušnjo teme v podzemnih jamah. S skupino smo ostali nekaj časa v popolni temi. Čas se je vlekel in negotovost je naraščala. Luč, ki je prekinila to našo temo, je prinesla pravo olajšanje. Prav zaradi te dobrote, ki jo prinaša svetloba, pogosto pozabimo na njen vir. Danes je samoumevno, da je luč na vsakem vogalu, sonce sije vsak dan, luna sem ter tja, zato pa imamo ulične svetilke. A ne gre le za zunanjo svetlobo, ki zadovolji naše oči. Gre predvsem za notranjo svetlobo, ki potolaži otroka, nam ponudi odgovore, kako naprej, in nas utrdi v prepričanju, da smo na pravi poti. Zato si je veliki angleški mislec in svetnik Janez Henrik Newman zaželel, da bi bil tako, kakor sončno uro uravnava sonce, Bog tisti, ki bi uravnaval njega. Saj imamo lahko drobno ročno svetilko, prav tako naglavno ali ulično, tudi sonce je čudovit vir svetlobe, a povsod so sence in temačni kotički. S svetlobo, ki prihaja od Boga, teh senc ni, še manj nejasnih poti. Bog je tisti, ki te najbolje vodi skozi življenje. Prav te božje luči vam želim v današnjem dnevu, da bo vse videti lepo in dobro.

V epizodi #103 je bil moj gost Aleksander Batič, avtor knjige Vseeno. Vse je eno, mož in oče dveh najstniških otrok, po izobrazbi univerzitetni diplomirani ekonomist iz mednarodnega poslovanja in financ. Izobraževal se je tudi v Veliki Britaniji, več državah EU in Kanadi. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Kdo je Aleksander Batič? Kako najti nekaj, kar rad delaš? Odnos do stvari/dela, od kod izhaja odnos? Tehnike v meditaciji Razlogi za pisanje knjige Kaj je odgovornost za Aleksandra? Zver, ki stoji za tabo Kaj je ljubezen? Pastirjevanje Permakultura Vprašanje prejšnjega gosta ============================= Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). =============================

Tradicionalna odbita debata prinaša pregled telefonskega leta. Leto 2022 ni prineslo prebojnih novosti, Maruša in Anže debatirata o vidnih posledicah svetovnih kriz na trgu, o previsokih cenah telefonov in o enotnih polnilnikih, ki jih zahteva Evropska unija. Katere telefone z letnico 2022 se izplača kupiti? Tudi tokrat so razdeljeni v kategorije: pregrešno dragi, dostopni in poceni telefoni. Zapiski: Asus Zenfone 9 Vseeno mi je, koliko stane telefon iPhone 14 Pro and iPhone 14 Pro Max - Apple Specifications | Samsung Galaxy S22 vs S22+ vs S22 Ultra | The Official Samsung Galaxy Site Apple telefon, ki se ga izplača kupiti iPhone 14 Android telefon, ki se ga izplača kupiti Galaxy S22 & S22 Plus 5G Hočem poceni telefon Google Pixel 6a - Full phone specifications Galaxy A53 5G Za telefon nočem plačati skoraj nič Realme GT Master Edition realme 9 Pro 5G - realme (Europe) – Testi – Tehnozvezdje Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Twitterju. Dosegljiva sva tudi na naslovu: odbita@rtvslo.si. Podkast Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite.

Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.

Državnemu proračunu se letos obetajo najvišji prihodki od davka na dobiček podjetij v zgodovini. Precej nižji od načrtovanih so letos tudi izdatki po dveh letih visokih primanjkljajev kot posledice epidemije in ukrepov, povezanih z njo. Vseeno je po besedah državne sekretarke na finančnem ministrstvu Saše Jazbec prezgodaj govoriti o tem, ali bi primanjkljaj letos lahko znižali na tri odstotke bruto domačega proizvoda. Vprašanje med drugim je, kako bodo na stanje v državni blagajni vplivali ohlajanje gospodarstva in ukrepi za blažitev draginje. Druge teme: - Nafta bi se lahko letos še malenkost cenila, cene plina odvisne od odnosov med Rusijo in Unijo - Po odhodu prve ameriške kongresnice Nancy Pelosi v bližini Tajvana začetek kitajskih vojaških vaj - Katalonščina bi lahko kmalu postala uradni jezik v Evropskem parlamentu

Razmere na RTV niso dobre, še več, slabe so. Pogajanj med vodstvom hiše in novinarskim sindikatom praktično ni, razen v PR sporočilih za javnost "generalnega vodstva", ki navidezno poziva k dialogu. O stavki novinarskih sindikatov in navideznih pogajanjih smo govorili v Vročem mikrofonu. Na vse to pa smo pogledali tudi skozi strokovno prizmo kadrovanja na odgovorne funkcije v Sloveniji, vključno z javno RTV.

Dr. Belovičeva nam svetuje, katera posoda je priporočljiva in bolj prijazna zdravju.

Dr. Belovičeva nam svetuje, katera posoda je priporočljiva in bolj prijazna zdravju. 

Inflacija je tečna reč. V njeni naravi je, da jo slehernice in sleherniki dojamemo šele, ko je prepozno. Vseeno pa čutimo, da nekaj ni tako, kot je bilo. Kljub temu da nas uradne številke želijo prepričati, da je vse skupaj znotraj par odstotkov obvladljivega, nas pisk POS terminala vsakič polije s hladno prho realnosti. Za isti denar iz trgovine prinesemo skoraj pol manj kot pred dvema letoma; podražitve ključnih izdelkov pa včasih za tri in večkrat presegajo uradne ocene inflacije. Uradna statistika tako postreže s sedmimi odstotki in pol inflacije, v neuradnem življenju pa je samo jutranja kavica dražja za 91 odstotkov, nafta za 66, hotelske sobe pa za 37 odstotkov. Je torej vaša plača res samo par odstotkov manj vredna? Kako se pa vi "borite" z inflacijo?

V tokratnem podcastu razkrivamo, kako vlagati v vse bolj priljubljene kotirajoče sklade (ETF), ki so cenovno bolj ugodni od klasičnih vzajemnih skladov - tudi v ameriške ETF-e, ki jim je EU z regulativo omejila dostop do evropskega malega vlagatelja. Nadaljujemo s serijo investicijskih podcastov. Obdelali smo že vzajemne sklade, trgovalne platforme, tokrat kotirajoče sklade tako im. ETF (exchange traded fund, angl.). Ti skladi so praviloma cenovno bolj ugodni od klasičnih vzajemnih skladov, ki se tržijo v Sloveniji in so vse bolj priljubljeni med vlagatelji. Čeprav je ponudbe ETF-ov precej, pa ima slovenski (in evropski) mali vlagatelj omejen dostop do priljubljenih ameriških ETF, kot so Vanguard, SPDR, iShares in tako dalje. Amerika velja za zibelko in meko ETF-ov in Evropa ji težko sledi. Evropska regulativa pa od izdajateljev ETF-ov zahteva, da za namen trženja malim vlagateljem na evropskih tleh predloži tako imenovani KIID – to je dokument o ključnih informacijah za vlagatelje. Ideja je da se s tem transparentno predstavi finančni inštrument in hkrati omogoča enostavno primerjavo med njimi. Podobne dokumente je potrebno predstaviti strankam tudi pri drugih finančnih produktih kot so posojila, zavarovanja in podobno. Ta regulativa je v določenih delih tudi precej nelogična. Denimo, mali vlagatelji lahko čez lužo kupujejo precej bolj tvegane naložbe kot so delnice ali izvedene finančne inštrumente, ne morejo pa kupovati ameriških ETF-ov, ki veljajo zaradi načela razpršenosti za manj tvegane. Vseeno pa je Slovenija očitno nekaj posebnega, saj vlagateljem nudi nekaj več, kar druge evropske države načeloma ne. Razkrivamo, da slovenski vlagatelji lahko kupujejo tudi ameriške ETF, in sicer preko določenih slovenskih borznoposredniških hiš. Kako je to možno? Na Agenciji za trg vrednostnih papirjev pojasnjujejo, da trenutno vlagateljem v Sloveniji sicer ni dovoljeno tržiti skladov iz tretjih držav, a vseeno lahko borznoposredniške družbe na zahtevo stranke izvršijo naročilo za nakup tovrstnega finančnega instrumenta. To v prevodu pomeni, da na vašo izrecno zahtevo in če ta ustreza vašemu profilu tveganja, lahko ta nakup opravite. Hudič pa je v podrobnostih. Mimogrede, takšnega obvoda evropske regulative ne ponujajo med Slovenci priljubljeni tuji brokerji. Pa tudi številni slovenski traderji – ljubiteljski ali profesionalni, o tem obvodu nič ne vedo, niti mediji o tem niso poročali.  Ker ni vse kar se sveti tudi zlato, smo se poglobili v vsebino z izkušenim trgovalcem Nikolo Maljkovičem, zato da bomo kot vlagatelji znali pametno izbirati ETF-e in ne bomo nasedali prodajno motiviranim nasvetom. ____________________________________________________ SEZNAM TOP ETF-ov je obljavljen TU (www.biznispace.com). Če ga boste delili, ga dajte z opombo.... vlaganje v ETF je dolgoročna zgodba in investicije na kapitalske trge so tvegane. Ni garancij! Bolj ko gremo v nišo, večje je tveganje. Prav tako se je potrebno zavedati, da so vrednotenja na nekaterih trgih na rekordnih ravneh. Vstopate v času 12-let trajajočega bikovskega trenda. Ta zgodba se ne bo nadaljevala v nedogled. Nihče pa ne ve, kdaj se bodo tečajnice obrnile navzdol in kaj bo povod za to. Že zdaj - v vsej tej evforiji, ki smo ji priča - pa lahko napovemo, da bo padec boleč in bo mnoge preseneti. To smo že doživeli. Zgodovina se ponavlja, ampak vedno z nekoliko drugačnih dramskim lokom. Če že vlagate, vlagajte po pameti. Izobrazite se o tem. Ne poslušajte prodajalcev megle (teh je zdaj res veliko). ___________________________________________________ V podcastu boste slišali ....dopolnujemo  ....     ____________________________________________________ Povezave na družbenih omrežjih ​Linkedin https://www.linkedin.com/in/marjamilic/​​ Instagram https://www.instagram.com/marjamilic/​​ https://www.instagram.com/money_how_now/ Twitter https://twitter.com/marjamilic​​ https://www.facebook.com/MoneyHow1 https://www.youtube.com/marjamilic

Vsakič ko v trgovini čakam, da mi blagajničarka izroči račun, ki je ponavadi kar precej dolg, se sprašujem, zakaj se mi ta avtomatsko ne naloži na kartico zvestobe ali pošlje po mailu ali kako drugače digitalno izroči. Kar 80 odstotkov teh računov takoj roma v smeti, ostali pa se izgubijo nekje v fasciklih ali predalih. Pa ste vedeli, da račun, ki ga dobimo pri večini trgovcev ne moremo reciklirati, ker so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA oziroma kemično spojino bisfenol A. Ta se predvsem uporablja v masovni proizvodnji. Gre za strup, ki je škodljiv zdravju in je hormonski motilec, ki vpliva na reproduktivni in živčni sistem ter na metabolične in imunske procese v telesu. Pozor, nora številka - trgovci na dan porabijo najmanj 600 kilometrov papirja samo za tiskanje termičnih računov, ki jih potem niti reciklirati ne smemo. In glede na to, da imamo danes kot potrošniki možnost, da se odločimo glede načina plačila - ali z gotovino, kartico, telefonom, je zanimivo, da se ne moremo odločiti med digitalnim in tiskanim računom. Vseeno je luč na koncu tunela. Obstaja namreč aplikacija, ki omogoča izdajo digitalnih računov pri trgovcih. Gre za noprintZ. In je popolnoma brezplačna. Trenutno aplikacijo uporablja osem tisoč Slovencev. Kako deluje? Trgovec poskenira aplikacijo in digitalni račun v sekundi prileti v naš telefon. Tam imamo lahko arhiv računov, dodajamo lahko tudi garancije, pa tudi kartice zvestobe… Računov ne boste več iskali po smeteh, ko boste želeli vrniti izdelek ali pa po predalih, ko boste želeli uveljavljati garancijo. Mimogrede, nastavite si lahko tudi opomnik pred iztekom garancije. Digitalni računi so prihodnost. O tem, kako imeti zbrane vse račune na enem mestu, vključno z garancijami, sem se pogovarjala s Simonom Kolencem, direktorjem start-upa Fin4Green, ki je ustvaril aplikacijo noprintZ. Izvedeli boste še: Zakaj večina trgovcev, kljub visokim stroškom, še vedno izdaja tiskane termične račune? Tiskani računi trgovcev so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA. Kakšna je zdaj "nova" alternativa temu? Kateri trgovci izdajajo digitalne račune? Katere še lahko pričakujemo? Kako so se digitalni računi prejeli v tujini? Preko aplikacije vodimo evidenco o tem, koliko denarja porabimo pri določenem trgovcu. Ali bo možna tudi bolj razdrobljena analiza, v smislu, koliko kilogramov sladkarij smo pojedli v letu dni? Koliko ljudi si je snelo aplikacijo in koliko jih aktivno uporablja? Kako je z anonimnostjo in ali se lahko naši podatki zlorabijo za trženjske namene? Kako je z uveljavljanjem digitalnih garancij? Ali je oziroma bo možno z aplikacijo noprintZ tudi plačevati račune in ne le prejemati račune? Ali lahko postane aplikacija plačljiva? Kako je z uveljavljanem raznih popustov trgovcev, če imamo digitalni račun? Kdaj bodo postali digitalni računi nekaj povsem vsakdanjega?  (PS: zelo kmalu!) in še veliko več .....