Podcasts about sonce

Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!

V ekipi Pohoda za življenje se veselimo dne, ko bodo pričevalci na naših pohodih tudi bivši protestniki.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan. Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela." S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje". Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi." Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg". Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe." Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!- Ker smo porabili preveč fosilnih goriv, smo jih prepovedali, in dobili smo električne avtomobile.- Ker so električni avtomobili porabili preveč elektrike, smo prepovedali električne bojlerje in dobili smo plinske grelnike vode.- Ker je v Ukrajini vojna, smo prepovedali plinske bojlerje, in ljudje so začeli vodo greti na štedilnikih z drvmi.- Ker drva preveč onesnažujejo okolje, smo prepovedali štedilnike in ljudje so se nehali umivati.- Ker so ljudje začeli smrdeti, smo jim prepovedali obiskovati javne prostore.- Ko je prišla zima, je neumite ljudi, ki so živeli v mrzlih stanovanjih, začelo zebsti, zato so se začeli bolj debelo oblačiti.- Ker tekstilna industrija onesnažuje okolje in izkorišča suženjsko delavno silo v Indoneziji, smo prepovedali tekstil in ljudje so ostali goli in bosi.- Ker so ljudje ostali goli in bosi v hladnih stanovanjih, brez tople vode in s stoječimi avtomobili, so začeli več jesti, da bi jih grele kalorije.- Ker pridelovanje hrane in kmetijstvo zastrupljata prst in onesnažujeta okolje, smo hrano prepovedali, tako so ljudje ostali lačni.- Ker so ljudje ostali lačni, goli, bosi, brez tople vode in avtomobilov, so zapustili stanovanja in si poiskali jame, kraška brezna in pa gozdove, kjer so lahko nabirali robide, maline in lešnike.- Ker ni bilo več pravega razloga, da bi goli, bosi, premraženi in lačni ljudje volili politične stranke, so postali pleme.- Ker so bila nekatera plemena bolj spretna od drugih, so vsake toliko uplenila mamuta.- Ker ni bilo več prometa, kmetijstva, industrije, družbene strukture in izkoriščanja naravnih virov, je okolje postalo kristalno čisto.- Ko je okolje postalo kristalni čisto, ljudje pa so živeli v jamah in lovili mamute, je na Zemljo treščil asteroid. Tako gre to.Včasih se zdi, kot da uradniki nimajo nobenega stika z resničnostjo. Kot da bivajo v nekakšnih oazah, vsako jutro pa se odpravijo delat v naš potratni in onesnaženi svet. Kako si drugače predstavljati – zelo tehnični in večini ljudi nerazumljiv – zakon o učinkoviti rabi energije, po katerem je vgradnja bojlerjev in podobnih naprav, ki električno energijo uporabljajo za proizvajanje toplote, prepovedana. In to ne le za novograditelje; tudi tiste, ki imajo takšne naprave doma, bo obiskala neusmiljena bojlerska inšpekcija ter trebušasti izvir ugodja zaplenila. Ko je narod vstal v pravični obrambi civilizacijske pravice do umivanja s toplo vodo, so užaljeni uradniki zakon umaknili, med umikom pa žebrali edino mantro, ki jo poznajo: "Sonce, veter in toplotna črpalka. Sonce, veter in toplotna črpalka." In tako naprej in tako nazaj.Kot da ni dovolj vzpon skrajno vprašljivih političnih struktur po vsem planetu, ki so v svoja jadra ujele zablode zelenega prehoda, uradniki še vedno vztrajajo z neumnimi akcijami, kot je recimo ta slovenska s prepovedjo bojlerjev. Seveda je razumnemu jasno, da je treba spremeniti načine in tehnologije, s katerimi energetsko poganjamo našo civilizacijo in da smo tako intelektualno kot tehnološko sposobni omejiti oziroma ustaviti uničevanje planeta. A težava je v tem, da smo se za kaj takšnega obrnili na napačne preroke. Prav te dni poteka podnebna konferenca v Azerbajdžanu, kjer politiki le še enkrat več z okoljem mešetarijo, ker pač to edino in najbolje znajo. Hočemo povedati, da letošnje najbolj vroče leto v zgodovini meritev presega kognitivne sposobnosti politikov. Kot smo se boleče naučili tukaj in zdaj, politični ceh ne privlači tistih najmodrejših med nami, zato prihaja do neumnih in z resničnostjo skreganih ukrepov à la ukinitev bojlerjev. Zeleni prehod je intelektualno prezahtevna operacija, da bi jo zaupali politikom, še sploh zdaj, ko so na vrhovih treh najmočnejših svetovnih držav trije "notorični bebci", kot bi se izrazil Švejk. Samo kot primer ... proti zastrupljanju ukrajinskih polj kot žitnice Evrope z vojno ter njenimi posledicami je vaša zaveza, da boste na balkonu redili peteršilj, ugašali luči in zapirali radiator, patetična in brez vsake praktične vrednosti. Bivanje človeka na planetu in njegova interakcija z okoljem ni ne tehnično, ne mednarodno, ne politično, temveč filozofsko vprašanje. Ker kako naj razumevanje sveta, ki vrednoti narode in riše meje po gozdovih, rekah in morjih, prepreči vetru, da bi bil veter.

Ciao. Pristali smo na Siciliji. Tokrat namenoma ne bomo govorili o Italiji na splošno, saj vas popeljemo na joga retreat na Sicilijo.

Mesec oktober je v mnogočem mesec, ki je povezan z duhovnostjo, ko Sonce ugaša in moramo mraz pregnati s pomočjo našega notranjega ognja. Razplamtimo ga lahko z molitvijo, v oktobru še posebej z rožnim vencem in s primernim branjem. V oddaji Sol in luč smo izbrali knjigo z naslovom Poti graditve duhovne identitete.- Duhovno življenje je dinamičen proces osebne svetosti.- Kako ljudje zlorabljamo Boga in kakšna je pri tem odgovornost posameznika?- Soočenje z lastnimi mejami je odkritje našega poslanstva.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Hoja po oblakih je romaneskni prvenec Mirjam Dular, doktorice astronomije, prevajalke in avtorice literarnih kritik in člankov za poljudnoznanstvene revije pa tudi pesnice, ki je izdala tri pesniške zbirke – Stikanja, Spoznavanje narave in družbe in Lirika – ter zbirko kratke proze Milina pogovora. Pričujoči roman je poleti razveselil bralce in poznavalce staroverstva na Slovenskem. V njem sledimo prvoosebnemu pripovedovalcu Davidu, ki se spominja odraščanja pri dedku v Posočju, saj ga je ta naučil intuitivnega opazovanja narave in njenih pojavov – tako na zemlji kot na nebu. Ko odraste in se vpiše na študij filozofije in farmacije, se njegova želja po raziskovanju krajev svojih prednikov le še razrašča, skupaj z ljubeznijo do žensk, s katerimi gradi pristne odnose. Kljub tragični zgodbi njegove prve partnerke Tatjane, ki v prometni nesreči umre skupaj z njunim še nerojenim otrokom, se čez leta naveže na precej mlajšo Koro, s katero kmalu dobita sina, ki ga poimenujeta Liduk. Vendar mu šele prijateljstvo z Matjažem, ki ga po misterioznem obredu sreča ob Krnskem kamnitem krogu, poda nekatere odgovore na vprašanja, ki v njem dozorijo med branjem knjige Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. Medveščka avtorica v romanu izrecno ne omenja, a se nanj večkrat naveže do te mere, da ne more biti dvoma, da glavni junak črpa svoje ugotovitve iz knjige, ki je pred slabim desetletjem razkrila številne neznanke o staroverstvu v Posočju. Roman nudi veliko iztočnic za pogovore – ne samo o staroverstvu v zahodni Sloveniji, temveč tudi o starodavnih grških kultih kot sta Demetrin in Dionizov, ter primerjav med rituali zgodnjega krščanstva in mitraizma. Glavni junak namreč kot protiutež uradniškemu delu v prostem času raziskuje razne mitreje, ki jih je v Sloveniji kar nekaj, in sestavlja filozofsko-antropološki mozaik tako imenovane prareligije, v katerem imata veliko vlogo narava in Sonce: “Človek ne more obstajati izven narave. Narava – svet, naše Osončje, vesolje – določa naše možnosti. Kar se tiče energije, smo v celoti odvisni od Sonca. Vso energijo, bodisi neposredno toploto bodisi posredno, mislim na fotosintetsko vgrajevanje energije v rastline, v našo hrano, dobivamo s Sonca.” Ko primerja staroversko izročilo s krščanstvom, ugotavlja, da prvo ponuja človeku veliko več svobode, kar se vzgoje otrok in spolnosti tiče, medtem ko so ženske pri obeh ostale nekje v ozadju, saj so imele omejen dostop do sodelovanja pri obredih. Novi prijatelj Matjaž pa Davidu odpre oči, da so se poljedelski kulti od nekdaj bolj opirali na naravo, ki se pri starovercih s Posočja kaže v podobi vseprežemajoče Nikrmane: “Vse skupaj je mnogo bolj povezano in enotno, kot sva mislila! Krščanstvo, mitraizem, pra – in predslovanska verovanja s prikladnimi in za obdelovalca zemlje sprejemljivimi svetišči v naravi – vse to se je prepletlo, se združilo z lokalnimi šegami, nemara tudi z upanjem na boljši in lepši svet in normalno, da so v tradiciji trdih moških fevdalnih oblastnikov v teh skritih hribih sami sestavili svoj verovanjski mikrokozmos, v katerem so raje verjeli v boginjo.” Ko David skozi sinove oči znova odkriva kraje, kjer je odraščal z dedkom, se mu odpira nov pogled na življenjske sopotnice pa tudi na znanost in filozofijo. Vedno bolj ugotavlja, kako je vse v rokah neke višje sile in lastnega nezavednega: “Večino tovrstnih ravnanj smo sicer zavili v sofisticirane postopke, katerim sledimo in verjamemo, da smo boljši in močnejši od narave, predvsem pa, da se odločamo sami, po lastnem premisleku. A v resnici smo le ena od vrst, ne le odvisna od genov in okolja, ampak tudi podrejena nezavednemu.” Pri tem si pomaga s staroverskim konceptom tročana, o katerem z Matjaževo pomočjo ugotavlja, da ne gre zgolj za arhetip, ki pooseblja preplet treh svetov – podzemeljskega, zemeljskega in nadzemeljskega, ki ga uteleša drevo s koreninami, deblom in krošnjo – temveč za “način življenja, ki se ga izkustveno predaja iz generacije v generacijo” in ki ga lahko interpretiramo tako v geografskem pogeldu kot v smislu ustvarjanja družinskih vezi, saj ponazarja trikotnik razmerij med očetom, materjo in otrokom: “Starša ti nastavita zgloba za osebnostni tročan in potem se morata umakniti. Trdne palčke njunih prvotnih stranic morajo odpasti in dati prostor za okvir edinstveno tvojega, samostojnega življenja, ki bo od njiju neodvisno.” Razglabljanje o tem, kako osebnostni tročan deluje v primeru manka starša, partnerja ali otroka je zanimiva snov za filozofske, sociološke in psihoanalitične debate, še bolj pa nas preseneti ugotovitev, da bi bratovščina starovercev morda še dandanes obstajala, če bi ob vzniku prve svetovne vojne za naslednika predvideli žensko, ne moškega, ki se je moral pridružiti italijanski vojski. David, ki je od dedka preko matere podedoval dve staroverski knjigi, v nekem trenutku dobi uvid, da bi ženske lahko dlje ohranjale staro vero, če bi jim bilo to ob pravem času omogočeno: “Celo moj dedek je knjigi na koncu predal hčerki!” Čeprav je hvalospev ženskam in naravi prisoten skozi ves roman, pa je psihološki oris Tatjane in Kore precej bolj pomanjkljiv od karakternega opisa Davida in Matjaža, ki v kratkem času postaneta nerazdružljiva sogovornika in prijatelja. Kora – ki nosi ime Demetrine hčere Perzefone – se namreč ves čas posveča doktorski nalogi in nima časa za druženje z družino in prijatelji, njena začetna intuicija glede Matjaža se izkaže za napačno, odnos s partnerjem Davidom pa je začrtan v točno določenih časovnih okvirih. Bralec tako dobi vtis, da so vloge na nek način zamenjane – da se ženske pomikajo od intuicije k znanstvenemu diskurzu, moški pa od logike proti mistiki in duhovnosti. Ko Matjaž Davida na koncu vpraša, zakaj staroverskih knjig ne izroči v preučevanje antropologom, mu ta odgovori: “'Si nor!? sem zavpil. 'To je moja edina vez s predniki!' 'Tvoja identiteta, tvoja vrv,' je zamrmral Matjaž. 'Kaj pa logika, na katero prisegaš sicer?' Logika je nasitna, a žeje po mistiki ne pogasi. V vsaki tradiciji, celo če je izmišljena, pa se najdejo univerzalna in trajno uporabna izročila, kot je na primer koncept hoje po oblakih.” O hoji po oblakih, ki je pravzaprav metafora za metafizično ureditev sveta, in o spominjanju pokojnih članov skupnosti s pomočjo metafore vrvi govori tudi zaključna zgodba, ki je dodana romanu na podoben način kot uvodna zgodba o beli kači, pogostem simbolu ljudskih zgodb in staroverskega izročila. Med branjem romana Hoja po oblakih se zdi, kot da pisateljica gradi mozaik simbolov, s katerimi nam na eni strani približa svet narave, na drugi pa svet pristnih odnosov, ki v digitalni dobi s prevlado umetne inteligence postajajo ključni za evolucijo našega duha. Pronicanje v svet staroverstva, ki so ga okrog boginje Nikrmane ustvarili naši pradedje, nas opozarja na večdimenzionalno naravo stvarstva, v kateri se vsako dejanje odslikava na treh ravneh – imaginarni, simbolni in fizični oz. realni. Kačji pastir, ki v podobi Tatjanine duše spremlja Davida ob potoku, je tako simbol osebnostne preobrazbe, iniciacije v zrelost, introspekcije in težnje po uravnovešanju znanosti in (pra)religije, logike in intuicije, usode in naključja. Gre za projekt, ki za znanstvenico in pisateljico Mirjam Dular pomeni velik literarni izziv, za bralca pa pogled v svet staroverske kulture, ki ga nikoli ne bo v celoti razkril.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič, prevedli Alojz Gradnik, Brane Senegačnik in Matej Venier. Razkošna dvojezična izdaja sonetov velike italijanske renesančne pesnice Vittorie Colonna, ki je izšla zgolj dve leti po izidu integralnega prevoda Petrarcovega Canzoniera, na svojevrsten način potrjuje, da zgodovinski dialog z veliko poezijo ni nikoli zaključen, posredno pa tudi, da še danes nista mrtva ne sonet ne petrarkizem. Če so provansalski trubadurji, Petrarca in njegovi posnemovalci, petrarkisti, odločilno vplivali na naš način doživljanja in ubesedovanja ljubezenskega čustva s povzdigovanjem ljubljene osebe, njene lepote in kreposti ter z opisovanjem omahovanja zaljubljenca med trpljenjem in blaženostjo, se ne zdi nič manj očitno dejstvo, da se je evropski način čustvovanja od nekdaj najbolj organsko pretakal skozi sonet. Na temeljno zaznamovanost evropske lirike s sonetno formo in njeno neminljivost pri nas najbolj vztrajno opozarja poznavalec in tudi sam mojster soneta Boris A. Novak. V monografiji Sonet iz leta 2004 je izrisal teorijo in zgodovino te pesniške oblike in podal ugotovitev, da je »sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.« Po njegovih besedah prvenstvo med vsemi pesniškimi oblikami sonetu prinaša njegova »zgoščena oblika, kjer mora biti vsaka beseda pretehtana, medsebojni odnosi med besedami pa morajo vzpostavljati kompleksno pomensko mrežo.« Čeprav to še zdaleč ni edina možnost, se je pri nas po Prešernovem zgledu uveljavila predvsem najbolj kanonična in zahtevna oblika soneta: dve kvartini, dve tercini, jambski enajsterec in oklepajoče ženske rime. Ključna lastnost soneta je tako zgoščena zvočnost, ki nastane kot posledica izjemno utesnjene oblike, in ki s tem paradoksalno stopnjuje tudi čustveno energijo in težo eksistencialnega sporočila, položenega v pesem. Po drugi strani pa sonet ni nikoli poznal nikakršnih motivno-tematskih omejitev in lahko enako učinkovito oklepa tako energijo religioznih čustev kot humorja, satire itn. Medtem ko so druge srednjeveške oblike izumrle, je sonet preživel vse zgodovinske svetovnonazorske in estetske pretrese in postal svojevrsten podaljšek in katalizator novoveške evropske subjektivitete – kot bi ta v njem našla svoje naravno okolje in primeren okvir, skozi katerega lahko na potencirano dramatičen in visoko estetiziran način pretoči svojo senzibilnost, od sublimnega do banalnega in distanciranega. Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna, saj je samo v 16. stoletju nastalo na sto tisoče petrarkističnih sonetov. Čeprav se tudi njeni soneti ne motivno ne oblikovno niso izognili Petrarcovemu vplivu, Vittorio Colonna od nepregledne množice Petrarcovih epigonov ločujeta nenavadno močan avtorski pečat in avtentičnost eksistencialne izkušnje, vtisnjene v sonetno formo. Čisti in iskreni glas pesničinega lirskega jaza presune in očara takoj na začetku: »Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / »Je človek? Je božanstvo?« sem dvomila. // In v enem hipu duša podarila / ji sladko je svobodo, zagorela / v pozabi sebe je tedaj vesela, / za zmeraj njeni volji se uklonila.« V teh verzih lahko jasno opazujemo, kako k učinku neposredne izpovednosti, s katerim se pesnica v hipu približa sodobnemu bralcu, pripomore stroga sonetna forma, ki pesničin navdih brzda in mu preprečuje, da močna čustva, ki generirajo njene verze v času, ko je pesniško otroštvo čustev že davno minilo, nikoli ne zdrsnejo v patos, kliše, pozo ali zgolj artizem, ampak gre ves čas skrajno zares. Osrednje čustveno gibalo, okrog katerega so začeli nastajati soneti Vittorie Colonna, pesnice, ki je pisala približno petindvajset let, pa ni toliko bivanjska groza kot skorajda neutolažljiva žalost zaradi izgube ljubljenega moža. Pesnica je namreč začela pisati ljubezensko liriko, ki kasneje sublimira v vzvišeno duhovno poezijo, šele po soprogovi smrti. Vittoria Colonna se je rodila v plemiški družini blizu Rima in njena poroka s Ferrantejem d'Avalosom, pescarskim markizom, je bila dogovorjena že v otroštvu. Poročila sta se, ko je bilo Vittorii 19 let. Njen mož je služil kot visoki častnik v habsburški vojski v okviru Svetega rimskega cesarstva in umrl leta 1525 za posledicami ran sicer zmagovite bitke pri Pavii, v kateri so Habsburžani pridobili nadzor nad severno Italijo. Vittoria je nato kot vdova – njene pesmi so znane tudi kot »vdovske pesmi« – večinoma živela po samostanih, vendar se ni nikoli zaobljubila. Bila je naklonjena reformacijskim gibanjem, ki so se hitro širila po Evropi, obiskovala je na primer krožek spiritualov. Umrla je leta 1547, ko so se že razplamtela protireformacijska preganjanja; ravno tega leta se je moral v izgnanstvo umakniti Primož Trubar. Vittoria Colonna kot umetnica ni bila ambiciozna kot njen veliki predhodnik Petrarca in je svoje delo le nerada posredovala javnosti. Ena redkih izjem je rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jih je osebno podarila Michelangelu Bounarottiju. Z njim jo je povezovalo tesno prijateljstvo, in tudi on ji je posvetil več sonetov. Kljub takšni drži in odmaknjenemu življenju je pesnica že za življenja široko zaslovela, iz njene korespondence pa je razvidno, da si je dopisovala s številnimi najvplivnejšimi osebnostmi svojega časa, pridigarji, literati in slikarji. Nekaj časa je bil njen mentor Pietro Bembo, najvišja jezikoslovna in literarna avtoriteta takratnega časa, Ludovico Ariosto pa je v svojem epu Besneči Orlando o njenem pesništvu zapisal: »Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.« Opus Vittorie Colonna je ohranjen v 60 rokopisih, poleg tega so do sedaj odkrili tudi 22 tiskanih izdaj z njenimi pesmimi, objavljenih pred letom 1547. Za pesničinim hrbtom pa je na dvorih in v pesniških in učenjaških krogih od Italije do Francije krožilo še na desetine neavtoriziranih rokopisnih zbirk. V Sloveniji smo veliko pesnico prvič spoznali leta 1940, ko je Alojz Gradnik za antologijo Italijanska lirika prevedel šest njenih sonetov in ti so kot poklon Gradnikovi neminljivi prevajalski veščini vključeni tudi v pričujoči izbor. Knjiga skupno prinaša 112 sonetov, kar je približno četrtina pesničinega opusa. Soneti so razdeljeni v tri tematske sklope: Ljubezenski verzi, Duhovni verzi in Epistolarni verzi, poleg tega izbor spremljata tudi poglobljena biografska in literarno-teoretična študija profesorice Patrizie Farinelli in zanimivo daljše razmišljanje Braneta Senegačnika o temeljnih izzivih prevajanja pesniških besedil. Vittoria Colonna, ki se je pesniško izoblikovala v živahnem okolju neapeljskega petrarkizma, je po tematskem obratu od ljubezenske lirike k duhovni poeziji, ki se je zgodil okrog leta 1536, obveljala za začetnico nabožne poezije, pisane v petrarkistični tradiciji. Patrizia Farinelli ob tem piše, da je pesnica od poveličevanja moževe osebe in smrti prešla k poveličevanju Kristusa in odrešenjskega pomena njegove smrti. Oba tematska loka se pretresljivo stikata v motivu sonca: v ljubezenskih pesmih je sonce, pisano z malo začetnico, najpogostejša prispodoba za ljubljenega, v duhovni poeziji pa pesnica kot Sonce z veliko začetnico imenuje Kristusa v vlogi tolažnika in odrešenika. Vendar lahko iz vsebinske dramaturgije duhovnih pesmi razberemo, da pot od enega k drugemu »soncu« nikakor ni bila lahka, in tudi pozneje njena sicer iskrena in živa vera niha med občutji popolnega zaupanja, milosti, vere v posmrtno življenje in ponovno snidenje z ljubljenim do občutij najgloblje žalosti, popolne resignacije in celo misli na samomor: »Lastna bi roka od bolesti gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.« O bolečini, ki jo preživlja, skozi celotno zbirko pretresljivo pričajo številni verzi: »Odkar je sonce moje skrilo lice, / narave red se je premaknil z mesta, / če bol ne skriva čutom mi resnice.« Zaradi globoke kontemplativne intoniranosti in vztrajnega priklicevanja Božje navzočnosti duhovne pesmi Vittorie Colonna pogosto spominjajo na molitev in številne med njimi pravzaprav lahko beremo kot čudovite molitve v obliki sonetov. Tukaj še bolj kot v ljubezenskih pesmih, kjer pogosto posnema Petrarcovo besedišče in skladnjo, pride do izraza njena avtorska avtentičnost, saj v pesmi izvirno vnaša resnoben evangeljski ton ter temu primerno pozorno odmerja retorične učinke, zelo pogosta je na primer raba enjambementa. Sklenemo lahko, da se kot celota opus Vittorie Colonna v bralčevo zavest trajno vtisne zaradi svoje izpovedne iskrenosti, še bolj pa zaradi privzdignjenosti in nenavadnega dostojanstva sloga, ki njeno poezijo upravičeno uvršča med vrhove evropske renesančne lirike.

Samotarske zvezde, kot je naše Sonce, v vesolju niso v večini. Polovica zvezd, ki jih vidimo na temnem nebu, je dvozvezdij. Če gledamo v nebo iz osvetljenega mesta, bomo uzrli skoraj sama dvozvezdja. Na to, kako rade se zvezde družijo, najbolj vpliva njihova masa. Bolj masivne, kot so zvezde, bolj verjetno je, da bodo v paru ali v še bolj številčni kompoziciji. Trenutno najbolj številčna gravitacijsko povezana zvezdna kompozicija šteje sedem zvezd, je povedal astrofizik doc. dr. Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.Najdejo pa se tudi zvezdni pari, ko so izredno blizu skupaj. V članku v reviji Nature Astronomy so tako poročali o četvernem zvezdnem vrtiljaku, o dveh parih dvojnih zvezd, ki sta med seboj oddaljena približno toliko kot Sonce in Jupiter in se obkrožita v šestih letih. Zvezdi, ki sta v paru, pa druga okoli druge zaplešeta v 4 oziroma 20 dneh. Glede na razmere, ki so nam znane iz našega lokalnega vesolja, gre tu za precej bolj burno zvezdno dogajanje, ki ponovno dokazuje, kako zelo različne razmere vladajo na različnih koncih naše galaksije. Življenjska pot omenjenega četverozvezdja z oznako HD 74438 se bo najverjetneje sklenila kot supernova tipa 1a, so ugotovili znanstveniki, med katerimi sta tudi Gregor Traven in Tomaž Zwitter. Supernove tega tipa so v astronomiji izredno pomembne, saj imajo zaradi specifičnega načina, kako do njih pride, vedno podoben izsev in jih uporabljajo kot t. i. standardne svetilnike za preračunavanje razdalj v vesolju. Ampak ta bi utegnila biti nekoliko drugačna.»To ne bo tipična supernova tipa 1a, ki sicer nastane, ko dosežemo mejo 1,44 mase Sonca (Chandrasekharjeva limita), ampak bi lahko bila – zaradi dodatne energije, ki se zgodi ob trku –, skupna masa manjša, pa bi vendarle eksplodirala kot supernova 1a,« izpostavlja specifičnost napovedane supernove Gregor Traven. Gre za ponovitev oddaje, ki je nastala junija 2022.

Avstralski astronom Dave Herald nam predstavi okultacije asteroidov in njihova opazovanja, ki omogočajo izjemno natančno določanje njihovih orbit in oblik. Spregovorimo pa tudi o tem, kaj so opazovanja Luninih okultacij razkrila o vrtenju Zemlje. Hvala vsem, ki naju podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! — Zapiski epizode | https://cloud.occultwatcher.net/  Novice: Rezultati natečaja GoChile: Zvezdnate ptice južnega neba Rezultati mednarodnega projekta Sonce v pločevinki Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2023”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

Une manifestation raciste s'est-elle déroulée récemment à Paris ? C'est ce que prétend montrer, à tort, une vidéo activement diffusée sur les réseaux sociaux et repérée par la rédaction de RFI à Nairobi. Les internautes qui la partagent dénoncent « une marche anti-noirs dans les rues de la capitale pendant que Macron colonise la Nouvelle-Calédonie ». En réalité, cette vidéo est un montage destiné à alimenter les tensions. À l'image, des dizaines de manifestants défilent dans la rue. Certains arborent des drapeaux palestiniens et des drapeaux rouges, marqués du logo du NPA, le Nouveau parti anticapitaliste. Première incohérence, ce mouvement politique et les militants pro-palestiniens ne sont pas connus pour défendre des idées xénophobes.La scène, que nous avons géolocalisée, se déroule devant l'Opéra Bastille, dans le 12ᵉ arrondissement de Paris. Pour la dater, nous avons comparé des dizaines de photos de manifestations et identifié le défilé du 1ᵉʳ mai 2024 organisé lors de la traditionnelle fête du travail. Le service de presse du Nouveau parti anticapitaliste (NPA) nous l'a confirmé.Côté son, on entend d'abord des témoignages racistes de militants qu'on ne voit pas à l'image. Certains reprennent le slogan « Calais aux Calaisiens ».Deuxième incohérence, on sait que les images montrent une manifestation à Paris et non à Calais, ville du nord de la France. On entend ensuite un journaliste s'exprimer. Lui aussi évoque une manifestation devant la mairie de Calais.Élément important, son ton ressemble beaucoup à l'intonation employée dans les documentaires télévisés. Nous avons donc fait une recherche par mots clés sur des plateformes de vidéos en ligne pour savoir d'où provient cette bande son. Résultat, l'extrait provient en réalité d'un documentaire télévisé réalisé en 2016 par les journalistes du magazine Enquête exclusive au moment d'une action du collectif d'extrême-droite « Sauvons Calais ». Un reportage diffusé sur la chaîne de télévision française M6, en mars 2016.Des images sans rapport avec bande sonCe que l'on voit n'a donc aucun rapport avec ce que l'on entend. Quelqu'un a volontairement mélangé les images d'une manifestation pro-palestinienne en mai 2024 à Paris, avec la bande son d'un reportage tourné à Calais huit ans plus tôt, dans le but de tromper les internautes et d'alimenter les tensions. Comparée au deepfake ou autre montage sophistiqué, cette technique de manipulation ne coûte rien à produire, demande très peu de connaissances techniques, mais peut suffire à désinformer.L'analyse des comptes qui partagent cette vidéo montre que plusieurs internautes poussent cette vidéo sur TikTok, YouTube, Instagram et LinkedIn. Notre rédaction à Nairobi nous a aussi informés que l'infox se répand actuellement en français, mais aussi en swahili, dans différents groupes WhatsApp.

Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati.

Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.

Ko se astronavti udeležijo usposabljanja v jamah postanejo… jamonavti. Zakaj so (tudi slovenske) jame primerne za astronavte, česa se naučijo, v čim se preizkusijo? Pogovarjali sva se z Loredano Bessone, vodjo programov ESA CAVES in ESA PANGEA za trening astronavtov, in s prof. Francijem Gabrovškom iz Inštituta za raziskovanje Krasa ZRC SAZU, ki pri programu tudi sodeluje.   We are grateful to Loredana Bessone for providing the audio file used during astronaut training. The text is from the book “Into the unknown: the exploration of Škocjan Caves”.  Podkast lahko podprete na https://ko-fi.com/temnastranlune. Zapiski: ESA CAVES and Pangea main page ESA CAVES 2012 discovery of a new crustacean species in cave training course Grottenarbeiter (film by Tullio Bernabei) Knjiga o raziskovanju Škocjanskih jam: “Into the unknown : the exploration of Škocjan Caves" / "V neznano : raziskovanje Škocjanskih jam” Podcasts and book recommendations by Loredana Bessone: Houston we have a podcast ESA explores podcast 13 minutes to the Moon The interplanetary podcast Samantha Cristoforetti: Diary of an Apprentice Astronaut Tim Peake: The Astronaut Selection Test Book Cris Kraft: Flight: My life in mission control Gene Kranz (Apollo flight director): Failure is not an option Chris Hadfield: An astronaut guide to life on Earth Priporočila Francija Gabrovška Nadja Zupan Hajna: Karst, caves and people Arthur Palmer: Cave geology Novice: Frank Rubio in izgubljeni vesoljski paradižnik Orki v vesolju Opazovanja: ⁠projekt Sonce v pločevinki⁠ (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2023” Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠⁠, na spletni strani⁠⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na ⁠Space Weather.com⁠  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Cave sounds from ZapSplat Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠) Temna stran Lune je del Zavoda Cosmolab, ki se ukvarja s promocijo in popularizacijo astrofizike.

Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov stvaritve vseh vrst, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te puščave se prebija na dan marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo usmeritev k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomnil me je na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore je zapisal, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo je že to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda našla pomoč za prizadete. Velja pregovor, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacač odrgne koleno, še ni treba z njim v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … ali nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prava vznesenost! Največ sveta otrokom sliši Slave … V ozadju pa pandemija in pišmveuška obrazna maska. Ta čas je razsut. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Sestaviti nazaj pa ne!

Plodoviti pisatelj Ivan Sivec je izdal knjigo o uporu ižanskih kmetov v prelomnem letu 1848 pod naslovom Sonce v megli. Temo kmečkega upora je prepletel z ljubezensko zgodbo in o tem smo z avtorjem govorili v minutah namenjenih kulturi.

Živali se odločijo, da je bolje, da se sonce ne poroči … Pripoveduje: Janez Albreht. Makedonska pravljica. Prevedla: Alenka Novak. Avtorica pesmi: Bina Štampe Žmavc. Posneto v studiih Radia Slovenija 2009.

V tokratni epizodi se selimo v Čile, k teleskopu GoChile. GoChile, ki sta ga zasnovali Univerza v Novi Gorici in astronomska revija Spika, je izobraževalni in nekomercialni projekt. Primarno je namenjen študentom, vendar z GoChile teleskopi lahko opazujejo (in ustvarjajo zanimive raziskovalne naloge) tudi dijaki. GoChile nama je predstavil dr. Jure Japelj. Podkast lahko podprete na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! --- Zapiski epizode | https://gochile.si/ https://ung.si/sl/fakultete/fakulteta-za-naravoslovje/raziskave/gochile/ Emily Levesque: The last stargazers Kelly and Zach Weinersmith: A city on Mars Novice: Kvaziluna Zoozve [Radiolab] Zoozve [Radiolab] Breaking newsve about Zoozve Solar Eclipse 2017: Life Responds [članek] Life Responds: Citizen Science to Document Behavior Changes in Plants and Animals During the 2017 Total Solar Eclipse Eclipse Soundscapes Project [članek] Aeroecology of a solar eclipse Sonce v pločevinki: poziv k sodelovanju Opazovanja: [Portal v vesolje] Komet 12P/Pons-Brooks viden s prostimi očmi [Portal v vesolje] Prvi Sončev mrk leta 2024 (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2023”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

Namaste, pristali smo v Nepal.

Pri založbi Beletrina je izšla ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu, delo biografinje, zgodovinarke in preiskovalne novinarke Gitte Sereny Pot v temo. Knjiga je nastala na podlagi več kot 70 urnih pogovorov s Franzem Stanglom, ki je med 2. svetovno vojno vodil uničevalni taborišči Sobibor in Treblinka. Predstavljamo tudi razstavo fotografa Matica Pandela Plastično sonce v Mali galeriji Cankarjevega doma.

Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.Ste vedeli, da delovanje Sonca povzroči tudi eno od najlepših predstav na nebu – pojav mnogoterih imen? Severni sij, polarni sij, severne luči, aurora borealis. Za fizikalno razlago o tem, kako nastane, pa prisluhnite tokratni oddaji s številnimi gosti: strokovni sodelavec dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, dr. Primož Kajdič, univerza Universidad Autónoma de México (UNAM), njegov blog: Sončni blog, dr. Jure Atanackov, raziskovalec na Geološkem zavodu Slovenije in ljubiteljski astronom. Foto: Jure Atanackov, 5. 11. 2023, iz Gomile (Dolenjska)

Piše Leonora Flis, bere Lidija Hartman. Nobelovec Kazuo Ishiguro je v romanu Klara in sonce ustvaril distopični svet (ne tako oddaljene) prihodnosti, v katerem se izgubljajo socialni stiki, ljudje so odtujeni drug od drugega. Otroci se šolajo doma in da lažje premagujejo dolgčas, jim starši kupujejo robote, humanoidne stroje, umetne prijatelje ali UP-je, kot jih imenuje avtor, ki se, kot to umetna inteligenca lahko počne, z interakcijami s človeško raso vedno bolj izpopolnjujejo in nadgrajujejo. Prazen svet, ki pa vseeno prikazuje razvoj prijateljstva med deklico Josie in njeno UP Klaro. Josie ima sicer tudi človeškega prijatelja Ricka, vendar je poudarek na vezi med deklico in robotko. Zgodbo pripoveduje Klara, zato je dikcija nekoliko nenavadna, stavčna struktura ni običajna, vendar ne toliko, da bi bilo to kakorkoli moteče za bralce in bralke. Prvoosebna pripovedovalka je v svoji naraciji dosledna, zaznaven pa je tudi njen razvoj in potek načina razmišljanja, ki pa je pravzaprav vedno usmerjen v nekakšno sprijaznjenost z usodo, torej s poglavitnim namenom njenega obstoja – služenjem človeški rasi. Kazua Ishigura v Sloveniji poznamo zlasti po prevedenih romanih Ostanki dneva, Ko smo bili sirote in Ne zapusti me nikdar. Roman Ostanki dneva preigrava odnos med gospodarji in služabniki, pokornimi, spoštljivimi služabniki in tistimi, ki vladajo, Ne zapusti me nikdar pa je prav tako kot Klara in sonce znanstvenofantastični, distopični roman. Ne nazadnje pa tudi roman Klara in sonce tematizira odnos med nadrejenimi in podrejenimi. Umetna inteligenca v romanu ima podobo robotov, katerih glavni namen je ustreči željam ljudi. Ishiguro razmišlja o razvoju umetne inteligence, vendar ne v smislu prevlade nad ljudmi, temveč pokornega služenja. Morda se je pri oblikovanju celostne podobe UP-jev nekoliko zgledoval po že obstoječih robotih na Japonskem, ki nosijo 3D maske pokojnih ljudi in govorijo z njihovim tonom glasu. To so roboti za žalovanje, uporabljajo jih za lajšanje procesa žalovanja pri ljudeh, ki so izgubili ljubljene. Klara, ki se hrani s sončno svetlobo, dolgo živi v trgovini z UP-ji, saj je nihče ne izbere. Žalostna in potrta je, ko pa jo končno izbere bolehna Josie, se ji odpre nov svet. Čeprav ni najnovejši model UP-ja, je hitro učljiva in pravzaprav bolj sočutna od večine ljudi v romanu. Ker je Josie vse bolj bolna, njena mama razmišlja o tem, da bi, v primeru dekličine smrti, njene misli, možgane, spomine, prenesla v Klaro. Klara ne oporeka, saj je njena naloga ubogati, vendar se stvari za Josie in Klaro vendarle odvijejo drugače. Ishiguro pretežno opisuje svet, kot ga vidi robotka. Seveda imamo vpogled tudi v razmišljanja Josie, Ricka, Josijine mame in očeta ter še nekaj stranskih oseb, ki začinijo zgodbo, vendar je temeljni poudarek na razsežnostih uma in čustev umetne inteligence. Gotovo gre za zelo aktualno tematiko, vendar romanu, sploh če upoštevamo njegovo dolžino (malo manj kot 400 strani), umanjka izvirnost pri razmišljanju o delovanju umetne inteligence. Roman je v izvirniku sicer izšel leta 2021, leto kasneje pa je širša skupnost spoznala chat GPT. Morda je težava v tem, da je slovenski prevod izšel leta 2023, ko smo se že nekoliko udomačili v ravnanju z umetno inteligenco in si nabrali precej informacij v zvezi z njenim delovanjem. Pač pa je roman Klara in sonce močan v slikanju odnosov med ljudmi in stroji ter v prikazu Klarinega mentalnega in čustvenega razvoja. Opozoriti velja še na to, da so v romanu ljudje bolj podobni strojem, roboti pa postajajo sočutni, humani, razmišljujoči. To je prihodnost, kot si jo je zamislil Ishiguro. Klarina predanost in ubogljivost pa na koncu nista poplačani, vsaj ne na način, kot bi morda pričakovali, a tudi v tej fazi svojega vnaprej začrtanega življenja, ni resignirana, saj, kot pravi, »ima spomine, ki jih lahko predeluje in jih razpostavlja v pravo zaporedje.« V tem smo si podobni. Ko ali če nam ne ostane nič drugega v življenju, nam vedno ostajajo spomini.

Hiše pač niso zato na svetu, da bi živele same. Pripoveduje: Polona Juh Napisala: Mojca Osojnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.

Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase«. »Izgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je izgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od majhnega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmeuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!

Kot je ponavadi v pravljicah, sta tudi v tej bolgarski pravljici starejši sestri tako zavistni, da sta sklenili škodovati svoji sestri. A njuna nakana se ni čisto posrečila. Prisluhni bolgarski pravljici Sonce in luna. Zbirka Zlata ptica, Živa voda in druge bolgarske pravljice, Ran Bosilek, prevedel Matej Rode, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1958, bere Nataša Holy

V ospredje tokrat postavljamo drugi koncert letošnjega abonmaja Kromatika, na katerem je zagotovo največ pozornosti pritegnil avstralski violinist kitajskih korenin Christian Li, ter prvi koncert letošnje sezone abonmajskega cikla Filharmonični klasični koncerti, kjer je v vlogi solista nastopil trobentač Jeroen Berwaerts. V nadaljevanju pa bomo poročali o novi notni zbirki violinistke Anastazije Juvan, o programu Zavoda Celeia Celje, koncertu Zbora Slovenske filharmonije Sonce za vse ter tudi o koncertu Komornega zbora Glasbene matice Ljubljana.

Platonov dialog Simpozij je neskončna hvalnica ljubezni. Gostje, ki so se zbrali na skupnem obedu, so se dogovorili, da se bodo odpovedali pijančevanju, ki pogosto sledi gostiji – namesto tega so želeli s slavospevi počastiti Erosa, boga ljubezni. Med govorniki je nastopil tudi Aristofan, ki je razvijal idejo o ljubezni kot želji po enosti. Da pa bi laže pojasnil svojo misel, jo je predstavil v obliki prispodobe o izvorni naravi ljudi. »Sprva so bili namreč trije spoli, ne dva kot zdaj, moški in ženski, ampak je poleg njiju obstajal še tretji, ki je združeval oba,« je začel svojo pripoved. »Vsak človek je bil po obliki popolnoma zaobljen; imel je okrogel hrbet in tudi boke. Imel je štiri roke in prav toliko nog; imel je dva čisto podobna obraza na okroglem vratu in glavo, ki je bila podložena obema nasprotnima obrazoma; štiri ušesa in dva sramna dela.« S tem je hotel povedati, da so bili ljudje v začetku popolni, v sebi so združevali vse, kar so potrebovali za srečno življenje, in dve enoti sta bili združeni v harmonično celoto. Trije različni spoli pa so obstajali zato, »ker je bil moški spol v začetku potomec Sonca, ženski Zemlje, tisti, ki je bil udeležen v obeh, pa je bil potomec Lune, saj ima Luna delež v njiju.« Sonce je namreč vir svetlobe in ljubezni, Zemlja poraja iz tega občutka, Luna pa obliva to Zemljo s sončno svetlobo in je zato posrednik med njima. Ti prvotni ljudje so poznali svojo pravo naravo in najvišje resnice, prav zaradi tega svojega védenja pa so sčasoma postali domišljavi – prevzeli so se, se začeli istovetiti z bogovi in poskušali seči do nebes, da bi jim prevzeli mesto. Zato je Zevs, poglavar bogov, skupaj z drugimi božanstvi sklenil, da bodo ljudi kaznovali tako, da jih bodo razrezali na dvoje in jih tako ošibili. Ko je človeška narava začutila, da so jo ločili na dve polovici, je vsak del v obupu poskušal najti svojo manjkajočo polovico. Iz hrepenenja po izvorni enosti sta se objeli, se oklenili druga druge v želji, da bi se znova zarasli, a zaman – namesto tega je ena polovica »iskala drugo in se je je oklenila, najsi je naletela na polovico celotne ženske ali celotnega moškega. In tako so umirali.« Tako Aristofan zbranim pojasnjuje izvor našega hrepenenja po drugem človeku, po njegovi bližini, ob pomoči katere želimo vedno znova obujati spomin na prvotno popolnost. Čeprav se po njegovem mnenju to iskanje največkrat izjalovi, saj smo iz obupa pripravljeni v odnos nepremišljeno povabiti skoraj vsakogar, pa nas ta zgodba vendarle opogumlja, da je nekje zunaj nekdo, s katerim se bomo lahko zlili kot dva koščka iste sestavljanke.

Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmveuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!

Nov teden je prinesel umiritev vremena; obeta se sonce, reke počasi upadajo. Kot je povedala hidrologinja Mojca Robič, se situacija umirja, tudi v prihodnjih dneh pričakujejo zmanjševanje pretokov in izboljšanje razmer. Umik vode je razkril obsežnost uničenja. Količina potrebnega dela je nepredstavljiva. A na Koroškem, ki jo je ujma izjemno prizadela, ne obupujejo, poudarjajo da bodo morali pomagati en drugemu. Solidarnost pa presega tudi državne meje. Druge teme: - V Slovenijo prihaja pomoč iz tujine; politični vrh danes o nujnih ukrepih - V Pomurju težave še vedno s podtalnico - Slovenska odličja na svetovnih prvenstvih: plezalka Janja Garnbret zlatu dodala srebro; Tadej Pogačar bronast

Že Hari Mata Hari in Tajči so v pesmi "Sedamnaest ti je godina" peli "Znoj ti lijepi majicu uz tijelo", čemur smo priča tudi na Tour-u. Sonce pripeka, bije se vroč boj in vse nas pripravlja na ključni tretji teden. Le glavna pretendenta sta hladna, kot "Špricer". Pa sta res? Prisluhni!

Zaspalo je, zato zmeda na Zemlji. Pripoveduje: Boris Kerč. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Na Islandiji med 21. decembrom in 21. junijem vsak dan pridobi nekje 1 do 7 minut dnevne svetlobe. Ravno zdaj, v teh dnevih, pa Islandke in Islandci živijo s pojavom, ki ga imenujejo »midnight sun«, ko sonce zvečer zaide šele po polnoči. »Polnočno sonce« je navdih za današnji Torkov kviz! Sogovornica: vodnica pasjih vlečnih vpreg na Svalbardu Hana Urank.

Nel pomeriggio di giovedì 13 aprile, con le Donne al Volante insieme a Liliana Russo e Katia De Rossi, è stato ospite Fabio Sonce, che ci ha parlato di come organizzare i viaggi, anche con i propri figli. «Il consiglio che mi sento di dare ai genitori è di partire, fare un programma e vedere cosa si vuole fare, sempre pensando ai bambini». New York, è la meta più consigliata; città con un sacco di attrazioni, attività e musei adatti alle famiglie e ai bambini. «Ci occupiamo di organizzare viaggi, li promuoviamo e poi partecipiamo, trovate tutto sul nostro sito».

Nel nuovo episodio di TuttoLibri, la nostra Liliana Russo presenta Bambini con la valigia di Giulia Marchesan e Fabio Sonce

Frida in Maja sta se sprli. Jeza je Fridi narekovala slabo voljo, razmišljala je kako bi se maščevala. Skrbi je zaupala mami, ta pa je predlagala, da prijateljici odpusti. Ne skrbite, zaplet ima srečen in miren konec. Pa krasen nauk tudi.

Frida in Maja sta se sprli. Jeza je Fridi narekovala slabo voljo, razmišljala je kako bi se maščevala. Skrbi je zaupala mami, ta pa je predlagala, da prijateljici odpusti. Ne skrbite, zaplet ima srečen in miren konec. Pa krasen nauk tudi.

Na deželnozborskih volitvah na avstrijskem Koroškem je vnovič največ glasov dobila Socialdemokratska stranka Petra Kaiserja. Toda zmaga je manj prepričljiva kot v prejšnjih dveh mandatih. Če je pred desetimi leti koroškim Slovencem posijalo sonce, kaj za njih pomeni tokratni rezultat? Koliko bo lahko na njihove probleme v koroškem deželnem zboru opozarjal Franc Jožef Smrtnik? Politolog dr. Karl Hren ne pričakuje bolj promanjšinske politike. Nadaljujemo zgodbo o zelo pomembnih porabskih štipendistih, ki pa jih je vse manj. Pristojni v slovenski narodni skupnosti se tega zavedajo in iščejo konkretne rešitve, ugotavljata doktorici Katalin Munda Hirnök in Sonja Novak Lukanović z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. V Pulju se pridružimo udeležencem male šole slovenščine. Na Svetih Višarjah pa se pogovarjamo z gostilničarjem Juretom Prešernom, tudi o dirki po Italiji, ki bo letos imela enega od ciljev prav na Višarjah.

Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.

Mali drobni cvet je rasel ob visoki in lepi sončnici in se, kot ona, želel obračati za soncem. Želja ga je v resnici popeljala na okensko polico k veseli deklici. Kako pa je prišel do nje? Prisluhnite zgodbi.

Mali drobni cvet je rasel ob visoki in lepi sončnici in se, kot ona, želel obračati za soncem. Želja ga je v resnici popeljala na okensko polico k veseli deklici. Kako pa je prišel do nje? Prisluhnite zgodbi.

Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.

Sonce mu je stopilo čokolado … Pripoveduje: Tomaž Gubenšek. Napisala: Manka Kremenšek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Sonce in Luna sta žalostna, ker je na Zemlji toliko smeti … Pripoveduje: Ivan Rupnik. Napisala: Celina Kolenc. Posneto v studiih Radia Slovenija 2001.

Ljudje so postali žejni besed … Pripoveduje: Vera Per. Napisala: Ela Peroci. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

Ko ozdravi, je spet tu veselje. Pripoveduje: Ivo Ban. Napisal: Primož Pečenko. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1980.

Zakaj je vesoljsko vreme pomembno za Zemljo? Kako pa Sonce in sončev veter vplivata na preostale planete? In katere so še nerešene uganke? O vremenskih zanimivostih Osončja sva se pogovarjali s Primožem Kajdičem, ki raziskuje v Mehiki in v slovenščini ureja Sončni blog! Vprašanja, pripombe in ocene zbirava v tem spletnem obrazcu in na naslovu podkast.temnastranlune afna gmail.com. Zapiski: Open statement for peace in Ukraine and in the world Novice | Blokada vesoljskih aktivnosti zaradi vojne v Ukrajini spletni posvet Komisije za enake možnosti na področju znanosti: “Znanstvenice v medijih” James Webb: poravnava zrcal Megakomet Bernardinelli–Bernstein Proksima d Intervju | Primož Kajdič https://soncniblog.com/ Opazovanja: Messierov maraton v Trnovem nad Novo Gorico slovenska astronomska revija Spika: http://astronomska-revija-spika.si/ (knjiga) G. Cannat, “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2021” (knjiga) Bojan Kambič: “Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10x50” ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's Scientific Visualization Studio Zvočni intermezzo: NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida) Glasba: Peli (Opravičujemo se za vse nevšečnosti)

Our last episode about Sex and Swinging! Next week, Household Chores! /sOnce again we fight the Hairdos for the right to say what we want!Kink shaming just got personal!What do you mean we can't have sex on camera anymore?It's not about burning books this time! Get bonus content on PatreonSupport this show http://supporter.acast.com/SexyJammiesSwingcast. Our GDPR privacy policy was updated on August 8, 2022. Visit acast.com/privacy for more information.