Podcasts about IZ

Ja dzīvojot Latvijā ozolu zari, līgo vainags, jāņu siers un ugunskurs ir pats par sevi saprotams, tad kā līgošana iespējama Jaunzēlandē, Argentīnā vai Korejā?  To skaidrojam pirmssvētku raidījumā Globālais latvietis. 21. gadsimts, izzinot, kā līgošana transformējas prom no Latvijas un kāpēc tā ir tik svarīga svešumā.  Par svētkiem un tradīcijām sarunājas etnomuzikologs un folklorists Ēriks Zeps un zāļu sieva Līga Reitere. Par Jāņu svinēšanu tālu prom Latvijas stāsta Gita Meiere-Nestecka, kura rīko Jāņu svinības Jaunzēlandē, Aira Čekše no Argentīnas un Liena Jakovļeva no Dienvidkorejas. Gita Meiere-Nestecka arī dalās ar siera recepti.  Slinkais ķimeņu Jāņu siers Sastāvdaļas:  * 600 g rupji sarīvēta mocarellas siera * 200 līdz 300 g dāņu fetas siera, sagriezta nelielos gabaliņos * Ķimenes pēc garšas (aptuveni 1 kaudzīte ēdamkarote) Pagatavošana 1. Lielā bļodā sajauc mocarellu, fetu un ķimenes. 2. Liek mikroviļņu krāsnī uz 1 minūti. 3. Izņem un ātri, rūpīgi samaisa. 4. Liek mikroviļņu krāsnī vēl uz aptuveni 1 minūti. 5. Ja masa vēl nav pilnīgi viendabīga un sakususi, karsē vēl īsus intervālus, uzmanoties, lai siers nesaceptos. 6. Gatavo masu liek:     * lēzenās apaļās bļodiņās, vai     * uz marles vai rupja virtuves dvieļa, izveidojot apaļu formu, kas piešķirs skaistu faktūru. 7. Liek ledusskapī atdzist un sacietēt. Vislabāk pagatavot vakarā un atstāt ledusskapī pa nakti. 8. Kad siers pilnībā sacietējis, sagriež šķēlēs un pasniedz. Mazs ieteikums: ja vēlies izteiktāku tradicionālā Jāņu siera garšu, vari pievienot arī nedaudz kūpināta siera vai izmantot stiprākas garšas fetu.

Ozeáš 9,10-17 10 Ako vinič na púšti našiel som Izrael, ako na skorú figu na figovníku v jej prvom čase hľadel som na jeho otcov. Oni išli do Baal-Peóru, zasvätili sa Hanbe, stali sa ohavnosťou ako ich milenec. 11 Efrajimova sláva odletí ako vták. Nebudú plodiť ani rodiť, ani neotehotnejú. 12 Aj keď vychovajú svojich synov, vezmem ich od nich, aby u nich nebolo ľudí. Veru, beda im, keď sa od nich odvrátim. 13 Efrajim — videl som, ako svoje deti urobil korisťou pre lovca, ako Efrajim vyviedol svoje deti na zabitie. 14 Daj im, Hospodin — čo by si im tak dal? Daj im neplodné lono a vyschnuté prsia! 15 Všetko ich zlo sa prejavilo v Gilgále, áno, tam som ich znenávidel. Pre skazenosť ich skutkov ich vyženiem zo svojho domu; viac ich nebudem milovať, všetci ich veľmoži sú tvrdošijní. 16 Efrajim je ubitý, jeho korene vyschli, už neprinesú ovocie; ale aj keby rodili, usmrtím vytúžené ovocie ich lona. 17 Môj Boh ich zavrhne, lebo ho nepočúvali, a stanú sa zblúdilcami medzi národmi.“ Vinič na púšti a požehnanie. Dnešný text sa začína týmto paradoxom: Ako môže vyrásť a prežiť vinič na púšti? Aj ja som taký „vinič“ – Božie stvorenie predurčené prinášať dobré ovocie. No kde ma Boh našiel? Veru, na púšti tohto sveta. Daroval mi však nový život a ja sa Mu už nechcem odcudziť. Chcem vďačne prijímať každý nový deň s Ním. Ako radi si privlastňujeme slová požehnania a nachádzame potešenie v dobrých dňoch?! Vždy znova a znova si s nadšením pripomíname povzbudzujúce verše z Božieho slova o tom, že nás vody nezaplavia, ani plameň nespáli (Iz 43,2), že hoci aj polia nevydajú potravu, budeme jasať v Bohu našej spásy (Ab 3,17-18) alebo o zasľúbení požehnania (5M 28), či Žalmy 127 a 128 o odmene v podobe vydarených detí a dobrého životného partnera. Božie slovo je trvalé a nemenné. Môžem si ho privlastniť. Hovorí aj dnes ku mne osobne. Keď som oddala svoj život Pánovi Ježišovi, keď Ho túžim nasledovať, milovať blížnych, rásť vo viere a tešiť sa do nebeského domova, akákoľvek starosť a skúška môže byť pre mňa iba požehnaním. Len vytrvať a zostať verná! Zmluva v krvi s mojím Vykupiteľom je večná. Modlitba: Drahý Pane Bože, prosím Ťa, preveď ma časným životom k Sebe do večnej slávy! Viem, že si to nijako nezaslúžim, ale vďaka Tvojej milosti smiem dôverovať! Amen. Modlitba: ES 634 Autor: Iveta Topolčanyová Toto hovorí Hospodin: „Spomínam si na lásku tvojej mladosti, na ľúbosť z čias tvojich zásnub, keď si Ma nasledoval po púšti v krajine bez siatiny.“ Jeremiáš 2,2 Máme účasť na Kristovi, pravda, len ak si zachováme až do konca také pevné rozhodnutie, aké sme mali na začiatku. Hebrejom 3,14 1.Jána 3,19-24 •  Modlíme sa za: Spišské Vlachy − Krompachy (TaS) Otázky na rozjímanie: Ako dnes žijem z istoty, že som „vinič na púšti“, ktorého Boh našiel — či som si vedomý/á, že Boh ma daroval nový život a ja sa Mu už nechcem odcudziť, alebo stále hľadám útechu na púšti tohoto sveta? Kde v mojom živote som ako Efrajim, ktorý „išiel do Baal-Peóru, zasvätil sa Hanbe“ — či som ochotný/á zostať verný/á Bohu a neprinášať ovocie hanby, alebo som sa odvrátil/á od Boha a zasvätil/á sa iným modlám? Ako dnes žijem z poznaním, že „zmluva v krvi s mojím Vykupiteľom je večná“ — či som ochotný/á „vytrvať a zostať verný/á“ až do konca, ako je opisované v Hebrejom 3,14, alebo som nestály/á vo viere? Aplikácia do života: Dnes si spomeňte na jednu situáciu, kde ste sa odvrátili od Boha a zasvätili sa iným modlám. Napíšte si modlitbu: „Drahý Pane Bože, preveď ma časným životom k Sebe do večnej slávy! Viem, že si to nijako nezaslúžim, ale vďaka Tvojej milosti smiem dôverovať!“ Potom urobte jeden krok vernosti: čítanie Bibliu, modlitba, alebo vyznanie hriechu pred niekým. Dnes som vďačný za tieto 3 veci: _________________________________ _________________________________ _________________________________ Viac o vďačnosti, čo to je, prečo je dôležité byť vďačný, ako praktizovať vďačnosť nájdeš na blogu

Večer ima svojo moč. Sredino srečanje na frekvencah Radia Koper je dolgo eno uro. A mine kot bi trenil. Za to so krivi gostje, s katerimi se ob izbrani glasbi pogovarjajo novinarji. V ljubljanski Drami je Marijana Brecelj nanizala dolgo vrsto izjemnih vlog, še bolj pa so si njen obraz in glas zapomnili televizijski in filmski gledalci in radijski poslušalci. 8. junija je praznovala okroglih 80 let in v desetletjih bogate ustvarjalnosti prejela številne ugledne nagrade, med zadnjimi nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Najbolj pretresljiva je srhljiva aktualnost monodrame Nemško življenje. Iz zgodovine se nismo naučili nič. Še bolj pretresljivo pa je, da smo izgubili pravico obsojati preteklost, vse kar se je dogajalo. Čas, v katerem živimo, je morda še hujši od tistega med drugo svetovno vojno. Marijana Brecelj, igralka Še vedno veliko igra, to ji pomeni največ. Simpatična je, zgovorna, radoživa. Njen zadnji projekt je monodrama Nemško življenje, po besedilu britanskega dramatika Christoperja Hamptona, ki ga je je režiral Alen Jelen. V predstavi – to je sploh njena prva monodrama - igra Goebbelsovo osebno tajnico Brunhilde Pomsel, ki je v resničnem življenju šele pri 103 letih brez opravičil spregovorila o dolgo zamolčanem. Monodrama nam nastavlja močno ogledalo - o molku, prilagajanju, odgovornosti. Sooča nas z zgodovino in z nami samimi. Predstava je bila pred kratkim uvrščena v spremljevalni program Borštnikovega srečanja. Pod okriljem Primorskega poletnega festivala si jo bomo lahko v Kopru ogledali 28. julija. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastala pa je v produkciji Škuc gledališča.  

Lenart Zajc je z romanom Kolesca harmonije ponovno dokazal, da zna pripovedovati in/oziroma pisati, hkrati pa je s tem romanom izpisal izrazit prelom s svojo vojno trilogijo. Skratka, tudi z romanom Kolesca harmonije se predstavlja kot odličen fabulist, toda piše o nečem povsem drugem, drugačnem. V najnovejšem romanu, objavljenem pri Založbi Pivec, s podnaslovom Roman o času, je segel na področje fantazijskega romana in kvantne teorije. Če obstaja v romanu kaka točka, kak predmet, ki povezuje človeške usode, potem je to skrivnostna ura, ki ob dotiku omogoča potovanje skozi čas. Toda čeprav so protagonisti romana vrženi v različne čase in čeprav posledično ustvarjajo različne časovne tokove, imajo pisateljevi liki prepoznavno skupno potezo: so človeški, krvavi pod kožo, tudi s prtljago in nesimpatičnimi lastnostmi. Več o berljivem romanu pove Lenart Zajc v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Ja, Pan, jestem twoim Zbawcą, a twoim Odkupicielem jest Mocarz Jakubowy. Iz 60,16 Położyliśmy nadzieję w Bogu żywym, który jest Zbawicielem wszystkich ludzi, zwłaszcza wierzących. 1 Tm 4,10 Chcę cudownego dziś wysławiać grzeszników Przyjaciela w głos. Z Bogiem łaskawie mnie pojednał, światło niebieskie w duszę wniósł. Wysławiajcie mego Jezusa, miłość i wiele Jego cnót, nućcie o Jego mękach gorzkich, w których połamał śmierci grot. ŚE 583, 2; Philipp Paul Bliss (+)1876

»Življenje je darilo«, takšen je naslov knjige iz katere smo prebrali še tri navdihujoče zgodbe, kot jih je napisalo življenje. Kako postati izjemen človek, kje tičijo tatovi naših življenj in zakaj je hvaležnost največja vrednota? Kratke zgodbe Stefanosa Ksenakisa je napisalo življenje. Knjiga v kateri jih je zbral, je kot globok vodnjak bistre vode, ki odžeja. Izšla je pri založbi Primus.

Leopold I. je ob 70-letnici Vlada Kreslina za Izštekane napisal predzgodbo komada Tista zakartana ura. Srebrna ura, ki jo je Vladov dedek prinesel s soške fronte in jo kasneje zakartal, se je po dolgih letih sicer vrnila h Kreslinovim v Beltince, a kaj se je s to isto uro dogajalo med vojno? Raper iz Gornje Radgone pripoveduje (protivojno) zgodbo, kako “padajo, padajo srca in križi, mladi fantje na Soči, Nadiži.” Zapiski: Tista zakartana ura - Leopold I. na Izštekanih 2023 Tista zakartana ura - Vlado Kreslin (originalna zgodba) Komadi: Gledal tvoje sem oči sanjave Komadi: Daleč je za naju pomlad

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Pred tednom dni je Slovenska potapljaška zveza pripravila Dan potapljačev. Zveza združuje več kot 1500 potapljačev, ki se vsako leto zberejo na skupnem druženju in potopu. Tokrat so na srečanju očistili obalni pas v Strunjanu, vzporedno pa je čistilna akcija potekala tudi v Piranu. Iz morja so odstranili predvsem ribiške mreže, pločevino in plastično embalažo. Ob tej priložnosti smo nekaj potapljačev povabili pred naš mikrofon.

Nachýľte uši a poďte ku mne, poslúchajte a budete žiť. (Iz 55,3) Nachýliť uši je konkrétna voľba, konkrétne konanie, za ktoré sme sami zodpovední. Je tvojou zodpovednosťou, na ktorú stranu nachýliš svoje uši. Čo si volíš počuť, čím sa napĺňaš. A nie je jedno, čo si volíš… Nachýľte uši a poďte ku mne, poslúchajte a budete žiť. Ako človek nachýli svoje uši k Bohu? Tak, že študuje Božie slovo, modlí sa a premýšľa. „Ak si to zvolíš, tak tvoja duša bude žiť,“ hovorí Boh. Treba si uvedomiť, že toto nie je voliteľný predmet v Božej škole. Je to úloha učeníka v disciplíne vyhrať nad ľahostajnosťou a lenivosťou. Nejde to samo od seba a nie je to vždy ľahké. Vždy nás niečo stojí, keď uprednostňujeme Boha. Niečo z toho je práve v slovách: Poďte i vy, ktorí nemáte peniaze! Kupujte obilie, jedzte; poďte, kupujte bez peňazí, bez platenia víno a mlieko! (Iz 55,1) Si pozvaný piť a jesť bez platenia. Keď ale nie je treba platiť, prečo to Pán nazýva nakupovaním? Kristus dal život a krv ako platbu za tvoj hriech. Dlh je zmazaný, celý účet zaplatený, aby si mohol prísť, aj keď nemáš čím platiť. Pán ale vie, že niečo ťa to predsa bude stáť. Čas na Bibliu a modlitbu si musíš vykúpiť. Inými slovami: spása je zadarmo. Prijať tento dar však našu starú prirodzenosť stojí všetko. Obrátiť sa ku Kristovi znamená, že sa odvrátiš od niečoho iného. Niečoho sa vzdávaš, keď uprednostníš čas s Bohom, čas v tichu, spoločenstvo s ostatnými veriacimi. Žijeme totiž vo svete, ktorý sa silno zameriava na svetské blaho a na to, ako sa vyhnúť ťažkostiam. Hľadať pozemské je viac a viac bežné. Sme nepokojní. Myseľ je rozpoltená, zamestnávame sa všetkým možným a nemáme čas na Bibliu a modlitbu. Pravdou je, že čas je nie problémom. Je to využívanie času. Na to, čo je pre nás dôležité, čas máme. Naša rozpoltená myseľ, ktorá sa zaoberá viditeľnými, pozemskými vecami, nemá čas na večné. Čas ti nikto nedá. Čas si musíš vykúpiť. Vždy bude niečo stáť vyvoliť si chvíľu v tichu, modlitbe alebo chvíľu s Božím slovom namiesto sedenia pred televízorom alebo inými aktivitami. … vy, ktorí nemáte peniaze! Kupujte… Väčšina ľudí sa viac zamestnáva ponukami a lákadlami tohto sveta, než tým, ako rásť v milosti a poznaní Boha. Keď je myseľ uväznená v pochybnostiach ohľadom všetkého, čo sa nám zdá, že nám chýba, tak za chvíľu v nás nie je miesto pre nič iné, len pre závisť a sklamanie. Keď Boh hovorí: „Nachýľte uši a poďte ku mne,“ nepozýva k náboženskej snahe, kde sa máš trápiť, potiť a bojovať, aby si si zaslúžil Boží dar. Nič z toho, čo ti Boh dáva, si nezaslúžiš. Začína to na opačnom konci. Začína to tým, že nachýliš svoje uši k Bohu a budeš počuť evanjelium o Božom Synovi. On prišiel, aby si mal podiel na večnom živote, ktorý dokáže nasýtiť najhlbšie potreby duše. Nestane sa to ale samo od seba. Nie je to automatické… Musíš si to vyvoliť. Je dôležité uvedomiť si, že keď Boh hovorí: „Nachýľte uši a poďte ku mne,“ nie je to príkaz, ale ponuka, v ktorej ti chce otvoriť brány do zasľúbení, ktoré majú moc zmeniť tvoj život. Ty si ale volíš, čomu budeš načúvať, čím sa budeš napĺňať, čo je pre teba dôležité. Jedného dňa to budeš ty, kto bude žať dôsledky. Nachýľte uši a poďte ku mne… Týmto Pán hovorí: „Máš možnosť otvoriť sa Slovu, ktoré má moc zmeniť tvoj život.“ Božie slovo je živé, ostrejšie než dvojsečný meč. Má moc odhaliť náš hriech a nedostatky, ale má tiež moc uzdraviť a konať v živote nové veci. Aké rozhodujúce je, čím sa napĺňame, vyjadruje Ježiš takto: „Dobrý človek vynáša dobré z dobrého pokladu svojho srdca a zlý človek vynáša zlé zo zlého. Lebo z plnosti srdca hovoria jeho ústa.“ (Lk 6,45) V praxi to znamená, že je dôležité, čím si budeme napĺňať srdce. Počujte Ježišove slová: „Nieto tajné, čo by sa nestalo zjavné; a nieto skryté, čo by sa nevyzvedelo a nevyšlo najavo. Hľaďte teda, ako počúvate. Lebo tomu, kto má, bude dané, tomu však, kto nemá, bude odňaté aj to, o čom si myslí, že má.“ (Lk 8,17-18) „Hľaďte teda, ako počúvate,“ hovorí Ježiš. A Ježiš vie, čo hovorí. Hovorí v súvise so svojím Otcom, ktorý hovorí: „Nachýľte uši a poďte ku mne, poslúchajte a budete žiť.“ Tak daj prioritu načúvaniu Bohu! Curt Westman

Iz kolerabic, ki nas v teh dneh že razveseljujejo na naših vrtovih, lahko pripravimo prilogo ali pa juho. Slednjo lahko naredimo čisto ali pa kremno, odvisno od okusa gostov. Vedno je dobra harmonija okusov, zato kolerabicam dodamo še korenje in pa krompir. Prvi način je, da na maščobi pražimo čebulo in dodamo enakomerno narezano kolerabico, korenček in krompir. Večkrat pomešamo, na koncu lahko potresemo z moko z žličko moke (pirine) in zalijemo z vodo (glede na količino juhe). Zakuhamo lahko malo smetanovega podmeta, po okusu še dosolimo, pred serviranjem potresemo z zelenim peteršiljem ali drobnjakom. Če želimo kremno juho, jo zmiksamo s paličnim mešalnikom. Če se želimo izogniti moki, raje dajmo dva krompirja. Lahko pa surov krompir grobo naribamo (kot jabolka za zavitek),, počakamo, da prevre in bo škrob lepo povezal juho, nato dodamo še smetano. Juha bo boljšega okusa, če dodamo še zelenjav, ki morda ostaja. Spretne gospodinje bodo zagotovo vedele, kaj vse imajo v hladilniku in v shrambi in to porabile. Okus bo zelo izboljšal pečenkin sok.

Slovenske odbojkarice so po uvodnih dveh tekmah evropske lige pri dveh zmagah. Iz Črne gore so se preselile v Ljubljano. V koncu tedna jih čakata novi preizkušnji proti Islandiji in Latviji.

Liturgické čítania na každý deň z rímskokatolíckeho liturgického kalendára. Nepoškvrneného Srdca preblahoslavenej Panny Márie (spomienka) Iz 61, 9-11 (Ch) 1 Sam 2, 1b-e. 4-5. 6-7. 8a-d R.: Srdce mi plesá v mojom Bohu. Lk 2, 41-52 Tento podcast vám prinášajú študenti, členovia tímu a priatelia Kolégia Antona Neuwirtha. Email: podcast@kolegium.org

Backrooms temelji na viralni zgodbi, ki se je začela konec prejšnjega desetletja razvijati na podlagi najdene fotografije. Ta prikazuje prazen pisarniški oziroma trgovski prostor s spuščenimi stropi in neonsko osvetljavo, vse v rumenkastih odtenkih in odprto daleč naprej, kot da prostoru ne bi bilo konca. Objavo na spletnem omrežju je spremljalo srhljivo besedilo o izgubljenih dimenzijah, v katere lahko padeš kot v hroščasti videoigri in kjer zmeraj nekaj preži nate. Zmes boleče vsakdanje podobe in tega lovecraftovskega izhodišča je v naslednjih letih navdihnila številne ustvarjalce, ki so pisali zgodbe, programirali videoigre in snemali kratke filme. Najuspešnejši med zadnjimi je bil Kane Parsons, ki je pri šestnajstih, torej še v srednji šoli, posnel kratki film Backrooms o snemalcu, ki vpade v tak prazen prostor in tava od sobe do sobe, dokler ga na koncu ne začne loviti nekakšna pošast. Film je bil uspešnica in ima danes 84 milijonov ogledov, Parsons pa je nadaljeval s serijo povezanih filmčkov, po večini dolgih le minuto ali dve. Kmalu ga je opazil Hollywood in tako je Parsons pri dvajsetih dobil priložnost posneti Backrooms kot celovečerni film. Pri tem so se mu kot producenti pridružili številni uveljavljeni avtorji grozljivk, z Jamesom Wanom, Osgoodom Perkinsom in Shawnom Levyjem vred. Tako je dobil 10 milijonov dolarjev proračuna ter ga izkoristil za kompleksen in morbiden set ter zvezdniško zasedbo, ki vključuje nominiranca za oskarja Renate Reinsve in Chiwetela Ejioforja. Film izredno učinkovito dopolni podobo, vzdušje in neugodje kratkih filmov ter razširi obete, ki jih je bilo mogoče slutiti že iz izvirne spletne objave fotografije. Zgodba je zastavljena v duhu serij, kot je Območje somraka, kjer spremljamo običajno življenjsko zgodbo, v kateri se zgodi odmik v resničnosti. Tukaj imamo ločenca Clarka, faliranega arhitekta, ki se trudi s trgovino s pohištvom, v kateri tudi živi in kamor nikoli ne vidimo zaiti niti ene stranke. Neke noči v kleti odkrije prehod skozi steno in ta ga pripelje v skriven, očitno neskončen svet. Sprva je videti, kot da bi se njegova trgovina še nadaljevala, le da je vsaka soba po svoje napačna. Nekatere so videti kot v hiši iluzij, druge imajo tapecirane strme klančine, iz tretjih vodijo drobna vrata kot v omaro. Clark izkoristi svoj čut za prostor in celo kartira neki del, toda ko hoče vse to razložiti svoji terapevtki, hitro dojame, da je tik pred odločitvijo, da bi ga dala hospitalizirati. Tako si najde pomočnika, opremijo se s kamero, da bi šli še globlje in dlje. In stvari se seveda zalomijo. Glede na to, kako prazni so ti filmski prostori in da je prav ta odsotnost vsebine in funkcionalnosti tisto, kar jih naredi tako srhljive, je prav zanimivo, kako zelo polni so raznih detajlov, ki namigujejo na nekaj več, vendar tega nikoli ne razkrijejo v podrobnost. Tako je, denimo, v nekaterih prostorih postavljen kartonski model, ki v več jezikih predvaja zvočni zapis iz sonde Voyager, ki drvi skozi medzvezdni prostor. Še bolj povedne oziroma sugestivne so različne samo delno uspešne kopije izgubljenih ljudi in predmetov. Backrooms: Brez izhoda pušča odprta vrata za različne interpretacije same funkcije prostora, usode likov in pomena celotnega dogajanja, tako da številni obsesivni oboževalci že preučujejo vsak kader in namig, da bi lahko uzrli kakšno nit, ki bi jih privedla do višjega pomena. Toda obstaja tudi druga šola. To so tisti, ki film cenijo prav zaradi nedoločnosti in pomenske neoprijemljivosti, zaradi načina, kako z vizualnimi in zvočnimi podobami ustvari presunljivo vzdušje. Zaradi surove pisarniške podobe je vse skupaj boleče blizu grozi, ki jo marsikateri občutijo, ko pomislijo na službo. Na tem mestu je ponovno treba omeniti vzporednico s kozmično grozo v delih H. P. Lovecrafta, ki so nastala pred stotimi leti. Ključni povod tako za Lovecraftovo pisanje kot za navdušenje nad njim je izviral iz znanstvenih dognanj o neznatnosti človeka v primerjavi z neznanskostjo vesolja. In podobno se zdi, da bi v današnji dobi lahko dejali, da je uspeh filma Backrooms in drugih sorodnih del, kot je serija Severance, prav tako povezan s ključnim prelomom v družbi. In najočitnejša tarča se zdi vse neizprosnejši vzajemni odnos med človekom in njegovim delovnim mestom ter porastom brezpredmetnosti samih sebi namenjenih služb, ki jih je antropolog David Graber poimenoval Bulšihti. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Dejan Kaloper. Iz oddaje Gremo v kino.

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je pred kratkim izdala še eno zanimivo prevodno delo spod peresa dr. Mateje Gaber: Nemško pravljico Heinricha Heineja. Heine je bil svobodomislec, ki je navkljub cenzuri samozavestno zagovarjal in tudi satirično ubesedoval svoje ideale in poglede na nemštvo; med drugim je zapisal distih Z genijem, duhom svobode/ Devica Evrope je zaročena.// Več o Heineju in njegovi pesnitvi povesta prevajalka dr. Mateja Gaber in avtorica spremne besede dr. Irena Samide (v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo). Nikar ne zamudite.

Devetogodišnji učenik osnovne škole u Šćitarjevu ugušio se hranom. Vlada će pirotehničare izjednačiti s braniteljima. Iz stranke Možemo pitaju: Ako ministrica Irena Hrstić nije mogla riješiti liste čekanja u svojoj bolnici u Puli, kako će to učiniti u cijeloj državi?

Nous recevons Izïa, pour le single “Mieux que nous”& Laurent Ruquier, pour trois pièces de théâtre “La rencontre”, “Chante ettais-toi” et “Ailleurs” toutes programmées à La Comédie des Champs-Élysées à ParisTous les soirs, du lundi au jeudi à 20h sur France 5, Anne-Elisabeth Lemoine et toute son équipe accueillent les personnalités et artistes qui font l'actualité.

Nous recevonsLaurent Ruquier, pour trois pièces de théâtre “La rencontre”, “Chante et tais-toi” et “Ailleurs” toutes programmées à La Comédie des Champs-Élysées à Paris, et Izïa, pour le single “Mieux que nous”Tous les soirs, du lundi au jeudi à 20h sur France 5, Anne-Elisabeth Lemoine et toute son équipe accueillent les personnalités et artistes qui font l'actualité.

Nos invités de la deuxième partie de C à Vous du lundi 8 juin 2026:Izïa, pour le single “Mieux que nous”Ariane Chemin & Agnès Pizzini, pour la série documentaire “Colonna, une tragédie corse” sur France 2 et france.tvLaurent Ruquier, pour trois pièces de théâtre “La rencontre”, “Chante et tais-toi” et “Ailleurs” toutes programmées à La Comédie des Champs-Élysées à ParisAvec comme chaque soir également l'œil de Pierre, le pop up d'Emilie Tran Nguyen et bien entendu l'ABC de Bertrand Chameroy.Tous les soirs, du lundi au vendredi à 20h sur France 5, Anne-Elisabeth Lemoine et toute son équipe accueillent les personnalités et artistes qui font l'actualité.

Na darmo się trudziłem, na próżno i daremnie zużyłem swoją siłę. A jednak moje prawo jest u Pana, a moja zapłata u mojego Boga! (Iz 49,4) Szymon rzekł: Mistrzu, całą noc ciężko pracując, nic nie złowiliśmy; ale na Słowo twoje zarzucę sieci. (Łk 5,5)

Iz župnije Vir pri Domžalah smo neposredno prenašali sveto maši, ki jo je na 10. nedeljo med letom daroval tamkajšnji župnik Vito Urbanija. Pri bogoslužju je sodeloval mladinski pevski zbor Homec z instrumentalno spremljavo. Vodila ga je Polona Rakar.Za tehnično izvedbo prenosa je poskrbela ekipa RTVSlo.

Zyrgu sātys „Klajumi” saimineica Ilze Stabulniece Kruoslovys nūvoda Kaplovā ar saimi audzej Latvejis škirnis zyrgus, organizej zyrgu izjuodis pa Daugovys lūkim i saimis restoranā ļaudim pīduovoj kulinaruo montuojuma lobumus, kod iedīņam ir stuosts: „Iz sadarbeibys daudz kas bolstās vysā pasaulī, partū ka mes ari asam pasauļs, myusu Latgola, myusu Kruoslova.”  Latgolys pīrūbežā turysmys nav tikai pakolpuojums, bet gon dzeivisveids, dzymtys stuosts i atsatīkšona pret pasauli. Iz „Klajumim” cylvāki brauc naviņ iz zyrgu izjuodem, bet ari piec mīra i dobys spāka. Iz Latgolu vajag atbraukt „vysa pyrma deļ tuos leluos vierteibys – deļ myusu cylvāku – dzierdēt myusu bolsus, redzēt myusu patīsuos acs, saprast, kai mes dzeivojam, redzēt myusu lūpus, naviņ zyrgus, myusu dobu,” izsver Ilze Stabulniece.  

Published: Nov 30, 2010 Original Blurb: Flint is still MIA so Rich ropes in Iz to look at progs 1711 & 1712 and to announce an all new monthly 2000AD podcast.  As always expect language not suitable for the kiddies and spoilers throughout.

Italijanski režiser Francesco Sossai kot glavne teme svojega filma Še eno rundo, pa greva navaja alkohol, prijateljstvo in arhitekturo. Filmsko pripoved, ki bi jo lahko označili za križanca med Kaurismäkijevo delavsko stoičnostjo in italijanskimi komedijami iz šestdesetih let, ki pod humorjem skrivajo družbeno kritiko, je namreč navdihnila noč, preživeta v barih beneške nižine pred leti, ko sta s prijateljem po naključju srečala študenta arhitekture. Šlo je za eno tistih noči, v katerih se morda ne zgodi nekaj velikega, prelomnega, toda preplet drobnih, nenavadnih peripetij poskrbi za to, da si jo za vedno zapomniš. Na podobno odisejado brez pravega cilja, če za cilj ne štejemo osrednjega gonila pripovedi – iskanja zadnje pijače v večeru, po kateri je vedno želja po še eni, res zadnji pijači –, se odpravita tudi osrednja junaka filma – Carlobianchi in Doriano. Antijunaka srednjih let, ki sta nekdaj skupaj delala v enem izmed proizvodnih obratov v domačem kraju, danes povečini opevata spomine na devetdeseta leta, ko se je dalo tako ali drugače zaslužiti denar in ga tako ali drugače tudi zapravljati, med drugim v eni izmed javnih hiš v sosednji Avstriji. Ko se klatenju od bara do bara priključi študent arhitekture Giulio, ali pa ko mu, bolje rečeno, Carlobianchi in Doriano po naključnem srečanju kar ne pustita domov, njune zgodbe iz devetdesetih dobijo poslušalca, ki zanje, čeprav so bile izpričane že neštetokrat, sliši prvič in ki ju, ker se zaradi svoje mladosti obdobij, o katerih govorita, ne spominja, z zanimanjem posluša. Od pripovedi, ki v središče postavi naključno srečanje dveh starih mačkov, ki pogled usmerjata v pretekle zlate čase, z mladeničem, ki ima tako rekoč še vse pred sabo, bi gledalci lahko pričakovali, da bosta prva predala svoje življenjske modrosti drugemu, drugi pa bo na njuno presenečenje tudi njiju o čem poučil, toda Francesco Sossai se taki pripovedni zasnovi skoraj v celoti izogne. Čeprav Giulio večinoma posluša, stara mačka pa govorita, se njuno pripovedovanje pogosto konča z zamolki, ki ne ponujajo velikih razodetij, ali pa režiser poskrbi, da tisto, kar bi utegnilo zveneti kot sklepna življenjska modrost, preglasi diegetska glasba. Tako kot devetdesetih se mladi študent Giulio ne spominja niti finančne krize leta 2008. Leta, ki ga Carlobianchi in Doriano tu in tam, kot bi govorila o nečem zloveščem, o čemer naj se ne bi govorilo, omenita kot prelom, ki je zaznamoval njuni življenji, pa tudi beneško nižino sploh. Sossai beneško nižino v filmu namreč slika kot samosvoj karakter, neločljiv od junakov; kot območje nekdaj cvetoče, danes pa propadle industrije, območje avtocest in spremljajočih liminalnih prostorov – parkirišč, podvozov, postajališč, predvsem pa barov, še zadnjih prostorov skupnosti. Beneška nižina, ki jo slika Sossai, je, kot rad poudari v intervjujih, del nevidne Italije. Je prostor, ki se na idealiziranih, digitalno obdelanih turističnih razglednicah Benetk skriva med trgom sv. Marka in Dolomiti, ki se dvigujejo za njim. Ko eden izmed nemških turistov v baru v filmu reče, da si je prišel pogledat Italijo, še preden bo ta uničena oziroma – kot pokroviteljsko poudari – še preden jo Italijani sami uničijo –, mu Carlobianchi odgovori, da je za to žal že prepozen. Čeprav ima film Še eno rundo, pa greva na prvi pogled nastavke filma ceste, gre v resnici predvsem za film pokrajine, ki zaznamuje osrednja junaka in iz katere se kljub nenehnemu prestavljanju od ene točke do druge ne moreta premakniti. Prekladanje tjavendan, od bara do bara, se v Sossaijevem filmu namreč bolj kot za žanr klasična osvobajajoča pot v neznano zdi kot pripadnost prostoru, delno pa tudi ujetost vanj. Podobno zataknjenost pa film slika tudi na časovni ravni. Iz pripovedovanja osrednje dvojice se namreč zdi, da sta z mislimi še vedno skoraj izključno v času pred letom 2008, iskanje še zadnje pijače pa deluje kot popolna iluzija premikanja naprej v času. Dokler se noč ne konča, namreč še vedno obstaja možnost še tako majhne nepričakovane dogodivščine, ki za hip poživi izpraznjeno sedanjost. Piše in bere: Petra Meterc

Dela na krožišču na cesti med Izolo in Lucijo bodo nadaljevali po 15. septembru. Drugi poudarki: - Prizidek in obnova zdravstvene postaje v Žirovnici za boljše pogoje tako za paciente kot zaposlene. - V Kostanjevici na Krki razburjajo brodišča za dostop do reke. - Vipavski Križ dobiva podrobni prostorski načrt za prenovo. - Veronika Deseniška tudi po številnih stoletjih še vedno vznemirja. Izšla je znanstvena monografija Med resnico in legendo.

Izraelski zgodovinar Ilan Pappe živi v Veliki Britaniji. Slovenske bralke in bralci lahko beremo kar tri njegove prevedene knjige. Pri založbi Ciceron sta izšli knjigi Deset mitov o Izraelu : dekonstrukcija sionistične naracije in Etnično čiščenje Palestine, 1948, pri Mladinski knjigi pa Zgodovina moderne Palestine (v prevodu Irene Trenc Frelih). Avtor spremlja zgodovino palestinskega naroda od 19. stoletja do sodobnosti, precej pozornosti pa nameni vplivu političnega sionizma na usodo in položaj palestinskega naroda. O političnem sionizmu med drugim razmišlja tudi dr. Primož Šterbenc v svoji spremni besedi, pa tudi v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Na začetku in koncu pogovora pa lahko slišite odlomka iz skladbe Makan (Kraj) palestinske pevke Kamilye Jubran. Nikar ne zamudite.

Poslušalka ima domače jagode, iz njih bi rada pripravila domač sladoled. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj jih očisti in razreže (če se debelejše, lahko na štiri dele). Potrese jih s sladkorjem in doda sok limone. Posebej naj stepe sladko smetano (½ litra) in doda ena ali dva jogurta. Lahko sta navadna, odlično pa bo, če bo to jagodni jogurt. To naj doda k jagodam in dobro premeša. Lahko doda še kakšno godzno jagodo ali malino. Metlico naj pusti v posodi, ki pa jo postavi v skrinjo. Vsak ½ do ¾ ure na premeša. Tak bo nastal zelo okusen domač sladoled. Možno je tudi, da dobljeno mešanico naloži v posodice ali kozarčke in jih postavi v skrinjo. Iz jagod lahko naredi tudi domačo marmelado. Jagode očisti in nareže na polovice ali četrtine. Naloži jih na pekač, ki ga malo nagne. Nato naj potrese s sladkorjem. Tako pusti nekaj ur ali čez noč. Sok, ki se ob tem nabere, se porabi za popit, jagodno kašo pa naj naloži v kozico, po potrebi še dosladka in skuha. Pene naj sproti pobira. Čas kuhanja se skrajša z želirnim sladkorjem.

Ezután példabeszédekben kezdett szólni hozzájuk: ,,Egy ember szőlőt ültetett, bekerítette sövénnyel, présgödröt ásott és őrtornyot épített [Iz 5,1-2]. Aztán kiadta azt bérlőknek, és idegen földre utazott. Amikor elérkezett az ideje, elküldött egy szolgát a bérlőkhöz, hogy hozzon tőlük a szőlő terméséből. Azok megragadták őt, megverték, és üres kézzel bocsátották el. Erre másik szolgát küldött hozzájuk; ennek még a fejét is betörték és gyalázattal illették. Majd ismét másikat küldött, de azt is megölték, azután még másokat is. Ezek közül némelyeket megvertek, a többieket pedig megölték. Volt neki egy igen kedves fia, utoljára azt küldte el hozzájuk. Azt gondolta ugyanis: ,,A fiamat tiszteletben fogják tartani.'' A bérlők azonban így szóltak egymáshoz: ,,Itt az örökös! Gyertek, öljük meg, és miénk lesz az örökség!'' Megragadták, megölték és kidobták a szőlőn kívülre. Mit fog ezután tenni a szőlő ura? Eljön, megöli a bérlőket, a szőlőt pedig másoknak adja. Vagy nem olvastátok az Írást: ,,A kő, amelyet az építők elvetettek, szegletkővé lett; az Úr tette azzá, és csodálatos ez a mi szemünkben''?'' [Zsolt 118,22-23] Ekkor el akarták őt fogni, de féltek a tömegtől. Megértették ugyanis, hogy róluk mondta ezt a példabeszédet. Otthagyták hát őt, és elmentek.Olvasmányok, ünnepek a liturgikus naptárban. | Felolvassa: Varga László |

Iz belušev, ki jih v teh dneh že lahko dobimo z domačih polj in vrtov, se lahko pripravi odlična juha ali pa rižota. Beluše očistimo, oleseneli del odrežemo in narežemo na 1 do 1 ½ cm velike koščke. V vodo jih damo kuhat skupaj s krompirjem in korenčkom. Solimo in naj se kuhajo do mehkega. Nato jih zmiksamo in dobimo kremno juho iz belušev. V njo lahko zamešamo 1-2 žlici kisle smetane, po želji dodamo še kakšno začimbo. Lahko pa narezane beluše najprej pražimo na čebuli, dodamo krompir in korenje in zalijmo z vodo. Ko bo skuhano, zmiksamo. Za rižoto beluše narežemo in pražimo na čebuli, nato dodamo riž in ko bo dobro praženo, zalijemo z dvakratno količino vode ter solimo. Nato naj počasi, mirno vre. Ko se je tekočina pokuhala, dobro premešamo in po vrhu pokrijemo s tankimi rezinami masla.

Porté par une pop hypersensible et profondément organique, Adahy mêle synthés inspirés des années 80, lignes de basse puissantes et textes à fleur de peau pour raconter les fractures d'un monde qui vacille autant que les tourments intérieurs. Influencé·e par des artistes comme Izïa, Her, Feu! Chatterton ou encore Daniel Balavoine, Adahy construit un univers à la fois mélancolique, révolté et lumineux.Au fil de l'interview, iel revient sur la création de cet EP de 23 minutes où se croisent réflexions écologiques, quête de sens et besoin urgent de ralentir. Entre morceaux engagés comme Repartir à zéro ou Cap nouveau et titres plus introspectifs, Adahy rappelle que prendre soin du monde commence aussi par prendre soin de soi. Hébergé par Acast. Visitez acast.com/privacy pour plus d'informations.

Sramežljivi in neizkušeni Colin živi pri delavskih starših v angleškem predmestju, ki nimajo težav s sprejemanjem njegove homoseksualnosti. Mati mu celo uredi zmenek v lokalnem pubu, kjer prepeva v kvartetu s svojim očetom. Toda Colin se zagleda v skrivnostnega, postavnega motorista Raya, s katerim se spusti v burno razmerje dominacije in podrejenosti. Zelo hitro se tudi preseli k Rayu, kjer postane njegov služabnik. Molčeči Ray bolj skrbno razporeja vsakodnevne naloge kot odmerke pozornosti in naklonjenosti, ki jih namenja Colinu, in precej dolgo se zdi, da ta nenapisani dogovor ustreza obema … Ljubezen boli, celovečerni prvenec avtorja mlajše generacije Harryja Lightona, je požel navdušenje lani v Cannesu, kjer je prejel tudi nagrado za scenarij v sekciji Posebni pogled. Izvirni naslov Pillion je izraz za sovoznikov sedež na motorju, v prenesenem pomenu pa tudi za vlogo podrejenega v gejevskem odnosu. Čeprav promocijska besedila opozarjajo na eksplicitne in sadomazohistične prvine, gre v bistvu za pretanjen psihološki esej o nadvladi in podrejenosti v ljubezenskem paru, o bolj in manj izkušenih osebah, o karizmatičnih posameznikih in »sivih miših«. Pa tudi o iskanju lastnega jaza, pristnosti oziroma identitete. Dogajalni čas je avtor iz 70. let v izvirnem romanu prenesel v sodobnost. Odlika filma je v tem, da ne zdrsne v poskus šokiranja, obsojanja ali senzacionalizma. Niti se ne posmehuje umirjenosti in utirjenosti predmestnega življenja in običajnega zakona, kar je pogosto lahka tarča satire, niti ne poveličuje robnih spolnih ali partnerskih praks. Kot uči psihoanaliza, nelagodje in zagate najdemo povsod … V enaki meri kot za scenarij, bi si Harry Lighton zaslužil tudi nagrado za režijo, od zasnove posameznih prizorov, ki nikoli niso čisto predvidljivi, do izjemne izbire in odličnega vodenja predvsem glavnega igralskega dvojca, Harryja Mellinga, ki deluje kot srnjad v soju žarometov, in nevarno skrivnostnega Alexandra Skarsgårda. Očarljivo izvirna je tudi uporaba glasbe Erika Satieja oziroma njegove Gymnopédie. Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič. Iz oddaje Gremo v kino.

V dneh po letošnjih Binkoštih je izšla prva enciklika papeža Leona XIV. z naslovom Magnifica Humanis. Iz naslova je razvidno, da govori o veličini človeškosti in njenem ohranjanju v času umetne inteligence. Kaj enciklika sporoča kristjanu in Cerkvi, kaj sporoča svetu? Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

Ő pedig bement Jeruzsálembe, a templomba. Mindent megnézett, de mivel már estére járt az idő, kiment Betániába a tizenkettővel. Másnap, amikor kimentek Betániából, megéhezett. Meglátott messziről egy lombos fügefát. Elindult feléje, hátha talál rajta valamit. Mikor azonban odaért, semmit sem talált rajta, csak leveleket; ekkor még nem volt fügeérés ideje. Erre megszólalt, és azt mondta neki: ,,Senki ne egyen rólad többé soha gyümölcsöt!' A tanítványai hallották ezt. Azután Jeruzsálembe értek. Bement a templomba, és kezdte kiűzni azokat, akik adtak és vettek a templomban. A pénzváltók asztalait és a galambárusok székeit fölforgatta, s nem engedte meg, hogy valaki bármilyen edényt átvigyen a templomtéren. Azután így tanította őket: ,,Nincs talán megírva, hogy az én házam az imádság háza lesz minden nemzet számára? [Iz 56,7] Ti pedig rablók barlangjává tettétek azt.' [Jer 7,11] Mikor a főpapok és az írástudók meghallották ezt, azon törték a fejüket, hogy mi módon veszítsék el őt. Féltek ugyanis tőle, mert az egész tömeg csodálkozott a tanításán. Amikor beesteledett, kiment a városból. Másnap reggel, amikor elmentek a fügefa mellett, látták, hogy tőből kiszáradt. Péter visszaemlékezett, és azt mondta neki: ,,Rabbi, nézd, a fügefa, amelyet megátkoztál, kiszáradt.' Jézus ezt felelte nekik: ,,Higgyetek Istenben! Bizony, mondom nektek: ha valaki azt mondja ennek hegynek: ,,Emelkedj fel és vesd magad a tengerbe!'', és nem kételkedik szívében, hanem hiszi, hogy megtörténik, amit mond, akkor az meg is fog történni. Azért mondom nektek: Higgyétek, hogy mindazt, amit imádkozva kértek, elnyeritek, és meglesz nektek. Amikor azonban felálltok, hogy imádkozzatok, bocsássátok meg, ha valami sérelmetek van valaki ellen, hogy a ti Atyátok is, aki a mennyekben van, megbocsássa nektek vétkeiteket.Olvasmányok, ünnepek a liturgikus naptárban. | Felolvassa: Varga László |

Hebrejom 11,8-22 8 Vo viere Abrahám poslúchol, keď ho Boh volal, aby odišiel na miesto, ktoré mal dostať ako dedičstvo. Odišiel, hoci nevedel, kam ide. 9 Na základe viery sa usadil v prisľúbenej zemi ako v cudzej a býval v stanoch s Izákom a Jákobom, spoludedičmi toho istého prisľúbenia. 10 Očakával totiž mesto s pevnými základmi, ktorého tvorcom a staviteľom je Boh. 11 Vo viere aj neplodná Sára dostala silu počať potomka, hoci už prešiel jej čas, lebo pokladala za verného toho, čo jej dal prisľúbenie. 12 A tak z jedného muža, ktorého sila odumrela, sa narodilo také množstvo potomkov, ako je hviezd na nebi a piesku na morskom brehu, ktorý sa nedá spočítať. 13 Títo všetci umierali vo viere, aj keď nedosiahli to, čo bolo prisľúbené, ale iba z diaľky to videli a pozdravovali. Vyznávali, že sú na zemi cudzincami a pútnikmi. 14 Tí, čo takto hovoria, naznačujú, že hľadajú vlasť. 15 Keby totiž mysleli na tú, z ktorej vyšli, boli by mali dosť času vrátiť sa. 16 Teraz však túžia po lepšej, čiže po nebeskej. Preto sa ani Boh nehanbí volať sa ich Bohom, veď im pripravil mesto. 17 Vo viere Abrahám obetoval Izáka, keď bol skúšaný, a jednorodeného prinášal ako obetu ten, ktorý dostal prisľúbenia 18 a ktorému bolo povedané: Po Izákovi sa bude volať tvoje potomstvo. 19 Usudzoval totiž, že Boh má moc vzkriesiť aj mŕtvych. Preto dostal Izáka naspäť aj ako predobraz vzkriesenia. 20 Vo viere Izák požehnal Jákoba a Ezáva v pohľade do budúcnosti. 21 Vo viere Jákob, keď umieral, požehnal každého z Jozefových synov a poklonil sa opretý o vrch svojej palice. 22 Vo viere Jozef, keď zomieral, hovoril o odchode synov Izraela a pripomenul im, čo majú urobiť s jeho kosťami. Nebeský kus zeme. Abrahám, Izák, Jákob, Jozef – to sú ďalšie zvučné mená nielen pre Izraelcov, ale aj pre nás, kresťanov. Sú príkladom skutočnej viery, ktorá sa nespolieha na seba, ale na Božie zasľúbenia. Abrahámovi sľúbil Boh, že bude vlastniť kanaánsku krajinu. Kus zeme. No Abrahám žil napriek tomu v stanoch. Bol pútnikom a jediný kus zeme, ktorý si v Kanaáne kúpil, bol hrob pre jeho manželku Sáru. Čím to bolo, že aj keď mal na Kanaán nárok, lebo mu ho sľúbil sám Boh, predsa len bol na zem upätý len veľmi málo? Pretože on svoju nádej upínal k mestu, ktorého Staviteľom je Pán Boh. Nebeské mesto – nový Jeruzalem – to je ten najlepší podiel, kus zeme, po ktorom túžil nielen Abrahám, ale aj jeho potomkovia – a po ktorom by sme mali zo všetkého najviac túžiť aj my. Nie po pominuteľnom svete, ale po tom v nebesiach, v Božom meste. Toto pôsobí viera v Pána Ježiša Krista dnes v našom srdci. Toto pôsobila viera v srdci praotcov Izraela. Čo pôsobí tvoja viera? Máš svoj nebeský kus zeme? Modlitba: Pane Bože, ďakujem Ti, že si aj pre mňa pripravil miesto, kus zeme v Tvojom nebeskom meste! Ďakujem za všetky príklady skutočnej viery, ktorá sa spolieha na Teba! Amen. Pieseň: ES 199 Autor: Janka Maťová Dobrotivý Hospodin, odpusť každému, kto sa úprimne odhodlal vzývať Boha Hospodina. 2.Kronická 30,18-19 Ježiš rozpráva podobenstvo: Syn vstal teda a šiel k svojmu otcovi. Ešte bol ďaleko, keď ho otec zbadal. Zľutoval sa nad ním, pribehol k nemu, hodil sa mu okolo krku a vybozkával ho. Lukáš 15,20 Skutky apoštolov 18,1-11 •  Modlíme sa za: Sása (HoS) Otázky na rozjímanie: Ako dnes moja viera pripomína vieru Abraháma — či som ochotný vyjsť, keď ma Boh volá, aj keď nevidím cieľ? Kde v mojom živote potrebujem žiť ako pútnik v stanoch, upínať sa viac na nebeské mesto než na pominuteľné istoty tu na zemi? Ako môžem dnes napodobniť ich dôveru (Sára v počatí, Abrahám v obete, Jozef v odovzdávaní) v konkrétnej rozhodnutosti alebo čine pre vieru? Dnes som vďačný za tieto 3 veci: _________________________________ _________________________________ _________________________________ Viac o vďačnosti, čo to je, prečo je dôležité byť vďačný, ako praktizovať vďačnosť nájdeš na blogu

27. maja 2026 je minilo sto let od smrti Srečka Kosovela v Tomaju. Po pričevanju Kosovelovih ga je malo pred smrtjo obiskala prijateljica Fanica Obid. Spoznala sta se na učiteljišču, potem pa sta si izmenjala številna pisma, ki so zdaj zbrana v knjigi z naslovom Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922 – 1926. Izšla je nedavno pri Mladinski knjigi. Urednika zanimive knjige, ki jo dopolnjujejo številne fotografije, faksimile nekaterih strani pisem, razglednic, imensko kazalo in tri spremna besedila Tatjane Rojc ter Zorka in Dušana Jelinčiča, sta uredila Nela Malečkar in Aleš Berger. Pred mikrofon današnje oddaje ju je povabila Tadeja Krečič.

Stāsta Latvijas Mākslas akadēmijas Mākslas vēstures institūta vadošā pētniece un direktore Kristiāna Ābele; pārraides producente – Inta Zēgnere Lai gan Jani Rozentālu ierasts izcelt kā vienu no latviešu nacionālās kultūras pamatlicējiem un viņa veikums šajā ziņā ir neapstrīdami grandiozs, vērts atcerēties arī gleznotāja ciešās radošās saiknes ārpus tautiešu loka. Baltijas vācu sabiedrībā viņš iemantoja ne tikai savas mākslas cienītājus un darbu pasūtītājus, bet arī tuvus draugus un domubiedrus. Vislielākā nozīme šajā lokā bija draudzībai un sadarbībai ar diviem Rīgas vācu māksliniekiem – Bernhardu Borhertu (Bernhard Borchert, 1862 – pazudis 1945) un Evu Margarēti Borherti-Šveinfurti (Eva Margarethe Borchert-Schweinfurth, 1878–1964). Atbilstoši viņu pašu un Rozentāla mākslas tēlu saimes raksturam Borhertu pāri var iztēloties kā jūgendstila laikmeta Rīgas faunu un nimfu. Viņu dzīves un mākslas liecības pārliecina, ka “radīšanas prieka un drosmes” pilnajā mākslas modernizācijas vilnī, kas 20. gadsimta sākumā pāršalca Baltiju, ir aplami vai pārāk vienkāršoti akcentēt pretstatu starp “jaunās zemnieciskās tautas neizšķiesto spēku krājumos” sakņotu “svaigumu, veselīgo dzīves sparu” un “vācbaltu provinciālās gurdenības gaisu”, kā to savulaik darīja mākslas vēsturnieks Jānis Siliņš. Gan “Ievas meitas” krāšņuma un profesionālas pašcieņas vienlīdz dāsni apveltītā sieviete, gan izteiksmīgais kalsnais vīrietis, vairāku Rozentāla darbu modelis, kura veidols viesa tiklab dievišķas, kā fauniskas asociācijas, savos 20. gadsimta sākuma darbos un dzīves ainās izstrāvo neikdienišķu vitalitātes, artistiskuma un izdomas pārpilnību, kas iedvesmoja un aizrāva arī Rozentālu. Topošo latviešu mākslinieku draudzība ar Bernhardu Borhertu aizsākās kopīgo studiju laikā Pēterburgā. Būvuzņēmēja dēls, kas pēc Rīgas Sv. Pētera baznīcas grāmatu ziņām izrādās tieši gadu vecāks, nekā jau viņa dzīves laikā bija ierasts norādīt uzziņu literatūrā, 19. gadsimta 80. gados studēja Ķeizariskajā mākslas akadēmijā, cieši draudzēdamies ar Ādamu Alksni. Borherts jau agri izkopa noslieci uz ilustratīvu sižetisku saceri par vēsturiskām, mitoloģiskām un folkloras tēmām, padarīdams to par savas turpmākās daiļrades vadlīniju. Rīgas vīntirgotāja Šveinfurta meita Eva Margarēte, sešpadsmit gadus jaunāka par topošo vīru, pēc Elīzes fon Jungas-Štilingas (Elise von Jung-Stilling) zīmēšanas skolas pabeigšanas un skolotājas tiesību iegūšanas 19. gadsimta pēdējos gadus pavadīja Parīzē, kur skolojās privātās akadēmijās un pieredzēja 1900. gada Pasaules izstādi. 1901. gada beigās vienlaikus ar Evas Margarētes debiju Rīgas Mākslas biedrības salonā daļa jaunāko darbu bija izstādīti Minhenē, kur pirms atgriešanās dzimtenē noslēdzās viņas studiju ceļojumi. Izšķiroties par kopīgu nākotni, jauno mākslinieci fascinēja Borherta simbolistiskās fantāzijas un vilināja savam laikam drosmīgais solījums, ka viņai būs sava darbnīca un iespēja turpināt patstāvīgu gleznotājas karjeru. Pēc 1902. gadā noslēgtajām laulībām Bernhards apņemšanos pildīja, un 1904. gada presē bija lasāms: “E. M. Borhert-Šveinfurt kundze ieņem (..) tūliņ ceturto vietu aiz Purvīša, Valtera un Rozentāla. No Baltijas māksliniekiem tā ir viena starp ievērojamākiem.” (“Balss”, Nr. 29, 1904). Kad “Rūķa” mākslinieki studiju laikā un vēlāk devās uz Rīgu, daudzu ierastā apmešanās vieta bija pie Borherta Āgenskalnā, Kalnciema ielā 39. Toreizējā apbūve nav saglabājusies, taču iekšskati redzami vairākās fotogrāfijās, jo 1903.–1904. gadā Borhertu mājā pagāja arī Jaņa un Ellijas Rozentālu kopdzīves sākums līdz īpaši mākslinieka ģimenei projektētā dzīvokļa un darbnīcas pabeigšanai arhitekta Konstantīna Pēkšēna namā Alberta ielā 12. Rozentālu viesistabā tur  joprojām redzams Borherta darināts un apgleznots plauktiņš, ko viņš dāvināja jaunajam latviešu-somu pārim kāzās. Privātā krājumā saglabājies Rozentālam piederējis Evas Margarētes Borhertes-Šveinfurtes pašportrets, un to nākamgad noteikti ieraudzīsim 19. gadsimta un 20. gadsimta sākuma Baltijas mākslinieču darbu izstādē, ko Latvijas Nacionālajā mākslas muzejā gatavo mākslas vēsturniece Baiba Vanaga. Rozentālam un Borhertam Rīgā un Jelgavā 1901. un 1902. gadā notika kopīgas personālizstādes. Savukārt Rīgas Mākslas biedrības jauno telpu atklāšanas izstādē, ar kuru 1905. gadā durvis vēra Pilsētas mākslas muzejs, izcēlās visi trīs – kā rakstīja Pāvils Gruzna, “[..] pietiek ar Borhertiem un Rozentālu. Priekš viņiem vajadzēja nodalīt sevišķas telpas. Aiz viņiem viss ēnā.” (“Dienas Lapa”, Nr. 217, 1905) Jani un Bernhardu saistīja kopīgas intereses simbolisma tēlu pasaulē, savukārt Eva Margarēte, ko Rozentāls godāja par “ģeniālo sievieti” (“Vērotājs”, Nr. 12, 1905), latviešu kolēģim bija tuvākā meklējumu biedre portreta žanrā un pagarinātu triepienu tehnikas lietojumā. Mākslinieku trijotne bija ne tikai eļļas glezniecības meistari, bet arī izsmalcināti pastelisti. Borhertu pēdas Latvijas mākslas vēsturē gaisināja gan viņu aizbraukšana no dzimtenes pēc 1919. gada sarkanā terora, gan darbu bojāeja abos pasaules karos, gan jo sevišķi gandrīz visu 20. gadsimtu caurvijušais etnocentriskais skatījums, ilgstoši izslēdzot Latvijas cittautiešu veikumu no mākslas vēstures tēmu loka. Viņu klātbūtnes atgūšanu Latvijas kultūras ainā sekmēja gan 2010. gadā Latvijas Nacionālajā mākslas muzejā un Melngalvju namā sarīkotās Borhertu dzimtas pamatlicēju un pēcteču darbu viesizstādes, aptverot četras mākslinieku paaudzes, gan Evas Margerētes Borhertes-Šveinfurtes memuāru izdošana Vācijā. Abu veikums ir raksturots “Latvijas mākslas vēstures” 4. sējumā “Neoromantiskā modernisma periods. 1890–1915” (Rīga: Latvijas Mākslas akadēmijas Mākslas vēstures institūts; Mākslas vēstures pētījumu atbalsta fonds, 2014), kur viņu glezniecību aplūko Eduards Kļaviņš, un vairākos kopš gadu tūkstošu mijas radītos citu Latvijas mākslas vēsturnieku pētījumos. Līdzās atsevišķiem Borhertu darbiem, kas dažādos laikos nonākuši muzejos un jau pabijuši speciālistu redzeslokā, pašlaik Andreja Upīša memoriālais muzejs restaurē un pēta savā krājumā jaunatklātu Bernharda Borherta gleznojumu, savukārt Latvijas Nacionālais mākslas muzejs ir guvis iespēju tuvākajā laikā  papildināt kolekciju ar vienu no viņa pazīstamākajām vēsturiskajām kompozīcijām “Ordeņa bruņinieki” (1911).

Znana so imena vseh ministrskih kandidatov v četrti vladi Janeza Janše. SDS je potrdila sedmerico kandidatov - Andrej Šircelj bo prevzel vodenje ministrstva za finance, notranje ministrstvo Franci Matoz, zunanje pa Tone Kajzer. Minister za izobraževanje, znanost in mladino bo Borut Rončevič, ministrica za okolje in prostor Polona Rifelj, za kulturo pa Ignacija Fridl Jarc. Kandidatka za vodenje ministrstva brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu je Suzana Lep Šimenko. Kandidati Demokratov so Anže Logar za gospodarstvo in delo, Tadej Ostrc za zdravstvo in Mihael Zupančič za pravosodje. Iz vrst NSi je predsednik stranke Jernej Vrtovec kandidat za ministra za infrastrukturo in energetiko, Janez Cigler Kralj za kmetijstvo, Valentin Hajdinjak za obrambo in Mateja Ribič za demografijo. Stranka Fokus bo dobila ministrico za kohezijo, Moniko Kirbiš Rojs, SLS pa bo ostala brez ministra. Janša naj bi seznam kandidatov v Državni zbor vložil še nocoj.

Iz češenj, sploh tistih, ki že popokajo, lahko naredimo kompot (zraven damo kuhat tudi 2-3 jabolka), lahko pa jih izkoščičimo in pripravimo štrudelj. Nekaj jih lahko damo tudi v skrinjo za sladice ali kompot v zimskem času.

Milan Mačvan gost je Vladimira Stankovića u 208. epizodi podkasta Biznis priče.

Urša in Jure Mihevc (Fed Horses) pripovedujeta, igrata in pojeta družinsko zgodbo. Heleni je bilo 17 in nekaj čez, bila je lepa, mlada in rjava. Po 2. svetovni vojni je z Notranjske z očetom bežala v Trst in čez morje v Argentino. Mati jokala je teden dni, ko se je vrnila siva. To je resnična zgodba, zakaj politika ni vredna tvojega imena in kako meje domovine niso meje srca. Zapiski: Izštekani Fed Horses Komadi: Daleč je za naju pomlad Komadi: Sonce

If you follow gravel racing, you probably have seen Iz King with her infectious smile and bright orange kit around gravel events. In the last year, Iz's life has looked a little different; in August 2025 she gave birth to a baby girl and this week she joins us to discuss what that transition has been like for her and her family. She opens up about the challenges and rewards of getting back to training and racing after pregnancy, and how it feels to be coming back to such a competitive field in the women's gravel pro peloton. Iz speaks candidly about how having a daughter has changed her perspective on risk, in an inherently risky sport, and what is motivating her to continue pursuing cycling as a career.Follow Iz on Instagram @king_izFollow us on Instagram:@feistycycling@feisty_mediaGirls Gone Gravel Website:https://www.girlsgonegravel.com/Support our Partners:Register for Feisty Fest at https://feisty.co/events/Wahoo: Learn about the ELEMNT ROAM 3 at https://bit.ly/4tk2j23Visit PillarPerformance.shop, or for North American customers, head to TheFeed.com and use the code FEISTY for 15% off your first purchase.

U ovoj epizodi podkasta „Mindset“, gošća je Sanja Malagurski – proslavljena odbojkašica koja je svoj profesionalni put započela veoma rano, odlaskom u inostranstvo sa samo 16 godina.Govori o prvim velikim koracima u karijeri – pozivu za seniorsku reprezentaciju i odlasku na Olimpijske igre u Pekingu, ali i o izazovima koji dolaze uz rani profesionalizam i dugu inostranu karijeru .Otvoreno pričamo o periodima koji se ređe vide spolja – o oporavku nakon dve operacije prednjih ukrštenih ligamenata, o psihološkim izazovima i momentima kada je bilo najteže ostati na tom putu.Nakon 12 godina profesionalne karijere, Sanja se suočila sa burnout sindromom – temom koja je u sportu veoma prisutna, ali se o njoj i dalje nedovoljno govori. Iz današnje perspektive, sedam godina nakon završetka karijere, govori o važnosti prepoznavanja signala, otvorene komunikacije i traženja stručne pomoći.Ova epizoda donosi iskren uvid u to koliko sport oblikuje ličnost, ali i koliko je važno izgraditi identitet i van terena.  Ovo je takođe priča o snazi, trpljenju i onome o čemu se ćuti u sportu.Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Sanja MalagurskiDatum: 18 April  2026. Autor i domaćin: Tina KrajišnikLokacija: Studio Long MileProdukcija: Jao Mile#jaomilepodcast #sanjamalagulski #tinakrajisnik #crvenazvezda #kkpartizan #NikolaJovic #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic #micic

Triintridesetletni Mariborčan Petja Labovič, član mariborske SNG Drame, je odigral naslovno vlogo Riharda Tretjega v uprizoritvi, ki jo je režiral triintridesetletni mariborski režiser Jan Krmelj. Zanimivo, da Riharda skoraj praviloma igrajo starejši igralci, stari okrog petdeset let, čeprav je bil historični Rihard ubit v boju pri dvaintridesetih. Iz gledališkega lista: Rihard je v bistvu smpton sedanjosti, v kateri politika ne izbira sredstev, nasilja pa ne skriva več, temveč ga uprizarja pred očmi javnosti. Shakespearjeva kraljevska igra razgali, kaj je v bistvu vsake oblasti. Razprave o Rihardu Tretjem se že več kot pet desetletij gibljejo med zgodovinsko rekostrukcijo in mitologijo. Namreč ko je bil Rihard Tretji ubit v spopadu z vojsko Henrika VII., je njegov grob vse do avgusta 2022 veljal za izgubljenega. Po odkritju posmrtnih ostankov, 530 let pozneje, so ga častno pokopali v anglikanski cerkvi v Leicestru. Pogreba se je udeležilo 35 tisoč ljudi. Kako je prišlo do tega odkritja, je Stephen Frears leta 2022 posnel film Izgubljeni kralj (The lost king).

Dinamo na pragu potvrde ovosezonskog prvaka države. Hajduk kod kuće izgubio od Osijeka, a Rijeka od Varaždina. Iz lige ispada Vukovar.

Podkast #ZaDuleta i #PovodomDuška. Najtužniji povod za razgovor u najtraumatičnijoj sezoni KKP. Ovu epizodu obeležiće naš preskroman oproštaj od neponovljivog heroja Partizana. Od manje bitnih tema, obradili smo: formulu "Andrej Kostić za licencu UEFA", utakmice finiša drugog dela sezone (#slavićeseDrugoMesto ?). Klub nam je i dalje u organizacionom haosu - lobiranja i podmetanja su uveliko u toku. Iz faze sanacije ulećemo u fazu razvoja (pomozi Bože!) U košarkaškom klubu je "Đole Paranoja" sa 6 uzastopnih evroligaških pobeda sebi obezbedio mesto u nekim budućim monografijama. Partizan je posle 16 godina dobio MVP-ja EL, a neverovatni Carlik novi ugovor. Pobedili smo u Stožicama. Skočila je cena čokoladnih bananica. Vratio se Žofri Lovernj. Studio Hrizantema: Lemmy, Gazza, Gogec, crk Trajanje: 146 minuta ---------------------------------- Pokrenuli smo PATREON, pa ko želi sada može da časti za neko pivo, dodatne sadržaje i/ili tehničke popravke na podcastu: www.patreon.com/pfchisterical A ima i opcija za direktne donacije: paypal.me/partizanhisterical ---------------------------------- HISTI RADIO MIX br. 93 youtube.com/playlist?list=PLwhK…si=-hE_m13jiNE3ROTS Twitter: www.twitter.com/pfchisterical Instagram: www.instagram.com/pfchisterical/ Youtube: www.youtube.com/c/PartizanHistericalPodcast podcast.rs/show/histerical/ NAPRED PARTIZAN! NAPOMENA: Ovo je "uradi sam" podkast u kome navijači Partizana razgovaraju o zbivanjima u svom voljenom klubu. Izneta mišljenja i stavovi su lični, kafanski, i ne predstavljaju stavove bilo koje navijačke grupe, frakcije, dela uprave, radne ili druge organizacije. Nismo insajderi, eksperti, sportski radnici. Apsolutna vernost, ne apsolutna istina. Trudimo se da jezik koji koristimo bude fin književni - možete ga čuti na svakom stadionu i u svakoj sportskoj hali. Cover foto: Foto Kifla Majstor zvuka: crk Realizacija: Slavko Tatić, gajtan, štap, kanap, E.Morricone & Histi

Nenad Đorić, aka Đora Surovi, novi je gost Jao Mile podcast-a!Odrastao na Fontani, a od “diploma” ima Veselina Petrovića, Ognjena Aškrabića i Dejana Milojevića

Juhe so lahko topla predjed, lahko potešijo prvo lakoto ali so glavna jed. Uživamo tople ali hladne, prisegamo na sezonske. Špargljeva, koprivna, špinačna, čemaževa za spomladansko razbremenitev organizma po velikonočnih krepkih jedeh. Iz regrata lahko namesto solate pripravite tudi juho. Iz česa sestaviti in pripraviti spomladansko enolončnico? Kako kombiniramo zelenjavo in različne kaše v juhah, ki so samostojna jed? Gostja petkovega svetovalnega servisa bo kuharska mojstrica iz restavracije KULT316 na BIC Ljubljana Polona Hribar. Vprašanja lahko zapišete na spletni strani prvi.rtvslo.si ali pa nas pokličete med oddajo.

NuroLab je spremio besplatan FOCUS SCORE QUIZ! Popuni i saznaj gde gubiš mentalnu energiju i koliko te to zapravo košta.

Znate li ko je čovek koji je vratio Harija Potera u Srbiju, a čiji je otac ispisao najlepše stihove našeg detinjstva? Gost 361. epizode je Dobrivoje Lale Erić, čovek impresivne karijere i neverovatne životne priče. Kroz topao i nostalgičan razgovor sa Ivanom, Lale nas vodi na putovanje od romantičnog odrastanja u Bariču i specifičnog odnosa sa ocem, čuvenim pesnikom Dobricom Erićem, do urbanih beogradskih priča iz devedesetih. Otkriva nam kako je teklo njegovo obrazovanje, od ljubavi prema arheologiji, preko uloge Istraživačke stanice Petnica kao oaze slobode, do studija istorije umetnosti. Saznajemo kako je Srbija dobila prava na Harija Potera upravo zahvaljujući njemu, ali i kako već 15 godina uspešno spaja nauku, umetnost i društvo kroz rad u Centru za promociju nauke. Ovo je priča o radoznalosti, nepresušnoj energiji i želji za igrom koja menja svet oko nas. O čemu smo pričali: - Najava razgovora - Početak razgovora - Smilies pitanje: Šta je hteo da bude kad poraste? - Okruženje tokom odrastanja - Kako je biti sin Dobrice Erića - Selo i školski dani - Banovo brdo nekada - Gde na studije - Fakultetski dani - Život nakon revolucije - Pravac posle faksa - Iz izdavaštva u muzej - Centar za promociju nauke - Problemi posle Kovida - Zaključak razgovora Realizaciju ove epizode podržali su naši prijatelji i sponzori: - Epson Srbija - https://www.epson.rs - Orion telekom - https://oriontelekom.rs - Smilies - https://smilies.rs Hvala na poverenju i podršci! Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3Pr43b5 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/PojacaloRS/ IG: https://www.instagram.com/pojacalo.rs/ X: https://x.com/PojacaloRS LN: https://www.linkedin.com/company/pojacalo TikTok: https://www.tiktok.com/@pojacalo.rs