Podcasts about skozi

Ob bližajočem prazniku 35-letnici samostojne Slovenije v oddaji Moja zgodba objavljamo prispevke iz znanstvenega posveta z naslovom Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. Tokrat lahko poslušate prispevka dr. Borisa Golca o Dihotomiji slovensko – kranjsko in pa dr. Tomaža Lazarja na temo: Pogledi od zunaj. Slovenski prostor in njegovi prebivalci v dojemanju poznosrednjeveških sodobnikov.

Matija Tomc je idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo. S sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj posmrtni obraz. Pred desetimi leti je bil še močno vpet v modno fotografijo; italijanska izdaja revije Vogue ga je denimo uvrstila med osem najbolj nadarjenih modnih fotografov. Tam so spodobujali raznolike projekte in med drugim odprli tudi temo post-mortem fotografije. In takrat je počasi pri njem začela zoreti zamisel o sodobnih posmrtnih portretih. Spominja se posmrtnih fotografij svojih prastarih staršev v družinskem albumu. Dobro pa ve, da so takšne podobe iz njih nasploh izginile, ko pokojnikov pred pogrebom nismo več imeli na domu, temveč v mrliških vežicah. Kot je povedal v podkastu, smo s tem premikom smrt izrinili iz skupnosti, s tem pa si tudi otežili proces žalovanja: »Rešili smo higienski vidik, na drugi strani pa zanemarili psihološkega.« Skupaj s Špelo Jambrek sta v teh razmislekov zasnovala projekt Soočanja s smrtjo, pri katerem z ekipo ustvarijo pretresljiv, a estetsko izščiščen diptih osebe, ki zre v svojo posmrtno podobo. Projekt deluje kot mreža koncentričnih krogov, ki povezujejo ustvarjalce, prostovoljce društva Hospic, umirajoče in njihove svojce, strokovnjake, institucije in širšo javnost. Matija poudarja, da umirajoči v projekt vstopajo pri polni zavesti in aktivno sodelujejo pri oblikovanju svoje zadnje podobe. »In na sploh je zanimivo, da v zadnjih dneh pogovori ne tečejo o velikih filozofskih ali religioznih temah, ampak o povsem konkretnih zadevah: kaj bi še radi videli, kaj bi še radi doživeli, katero Netflixovo serijo bi še pogledali, s kom bi še radi preživeli čas.« V svojem delu uporablja estetiko kot vozilo, s katerim težke vsebine približa javnosti na sprejemljiv način. Skozi objektiv opazuje, kako se strahovi ob neposrednem stiku z umirajočimi pogosto razblinijo. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

Se soočate z miomi, cistami ali hormonskim neravnovesjem? V tem videu voditeljica Ana Ocvirk in strokovnjakinja za hormone Simone Godina raziskujeta, kaj nam telo sporoča skozi te težave in kako si lahko pomagamo na naraven način.V videu boste izvedeli:00:43: Kaj so miomi in ciste? Razlika med njimi in zakaj nastanejo 02:04: Vloga estrogena: Kako nepravilna presnova estradiola vpliva na razrast tkiv03:25: Hormonsko neravnovesje: Zakaj nam primanjkuje progesterona in kakšen vpliv ima stres (kortizol)05:38: Pomen jeter in črevesja: Zakaj so jetra ključna za čiščenje hormonov iz telesa09:54: Življenjski slog: Vpliv bioritma, spanja in čustvenih konfliktov na žensko zdravje14:45: Naravna pomoč z ricinusovim oljem: Kako topli obkladki podpirajo jetra in limfoŽelite več takšnih vsebin? Naročite se na kanal in tapnite

V oddaji Moja zgodba smo ob 35-letnici samostojne slovenske države začeli objavljati prispevke iz znanstvenega posveta z naslovom Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. V prvi oddaji lahko poslušate prispevek dr. Jurija Perovška z naslovom: Slovenija – od dežele do države in dr. Renata Podbersiča, ki je predstavil Prvo pesem o Slovencih.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči, ki so izšle v zadnjih treh letih, je pred nami nova pesniška zbirka Jožeta Štucina, tolminskega pesnika, pisatelja, recenzenta in pedagoga, ki je pred štiridesetimi leti začel svoj pesniški opus s prvencem Ritem zavesti. Tudi v zbirki Matador in ljubica se posveča minevanju, soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Že v prvi pesmi je osrednji motiv samost, ki lirski subjekt posrka v ljubezen, da dve samoti postaneta “samo ti za mene in samo jaz za tebe”, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da “miga in da rojeva besede iz glagola biti”: “vsebine terjajo pomožnost, / noben glagol ni poceni. / glagol biti je pa sploh drag, / celo precenjen. // se mi zdi.” Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami in ljubeznijo. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / kot meniškov puh, / kot cekinček v januarju, / kot orion na nebu. // lebdiva / in se iščeva / na tleh.” Užitek je brati pesnika, ki z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot “starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik”, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, “v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.” Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: “v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.” Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: “na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, / edino upanje, / da nisi samo utrinek samega sebe / v brezmejnosti vesolja. // da za hip nisi sam.” To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: “slogan iz oglasa: / jupidu, podtalno je polno življenja! // besedilni korpus: / na koncu se združimo vsi v enega, / v salonu iste franšize. // cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.” Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti ... V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, “nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.” Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: “Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.” In res bi bil najbolj ustrezen naziv za Štucinovo pesnikovanje prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.

O pretanjenih kriminalcih, iznajdljivih slikarjih, naivnih šarlatanih in robinhoodovskih junakih ter celo o političnih in vojnih akterjih, ki so risali in tiskali lažne bankovce in kovali lažne kovanceDenar je od nekdaj sprepleten in povezan z oblastjo in večino človeške zgodovine so bili kralji, cesarji, kasneje pa države s svojimi centralnimi bankami tisti, ki so strogo nadzorovali tiskanje ali kovanje denarja, nadzor nad izdelavo lastne valute pa še danes velja za enega temeljev državne suverenosti. In vendar so se skozi zgodovino pojavljali posamezniki ali skupine, ki so - bodisi iz stike ali uporniškosti bodisi iz pohlepa - to pravico vzeli tudi v svoje roke. Prav o njih bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Skozi zgodovino ponarejanja denarja nas bodo pospremili dr. Andrej Šemrov iz Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenija ter Urška Purg in Matko Mioč iz Muzeja in galerije MUZA, kustosa tamkajšnje razstave Denar in kriminal: Tekma brez konca. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: ročno narisan ponarejen bankovec za 100 dinarjev, Kraljevina Jugoslavija, 1929, s pretiskom LAŽNA v cirilici, osebni arhiv Marka Mihajlovića, objavljeno z dovoljenjem Muzeja in galerije MUZA

Brina Stankovič Elesini je fotografinja, ki je v objektiv ujela tudi utrinke festivala Ritem srca 2026. Predstavila je svoje delo in veselje.

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Iransko-ameriški pogovori o prekinitvi ognja so zastali, kljub pozivom in grožnjam z obeh strani. Ameriški predsednik Donald Trump znova svari pred posledicami za Teheran, če ta ne bo kmalu sklenil dogovora; iranski zunanji minister Abas Aragči pa opozarja, da so pripravljeni na vnovičen neposreden spopad z ZDA, če pogajanja ne bodo prinesla sprejemljivih rezultatov. Medtem so posledice zaprtja Hormuške ožine za ves svet vse občutnejše. Drugi poudarki oddaje: - Nekdanji britanski zdravstveni minister Streeting napovedal kandidaturo za vodenje laburistov in vlade. - Kobilarna Lipica v pričakovanju sredstev za naložbo v obnovo bazena. - Slovenski hokejisti na svetovnem prvenstvu elitne skupine premagali Čehe.

Kolesarska sezona je v polnem zamahu, z njo pa tudi vprašanja: kakšno opremo izbrati, kam gre razvoj koles in ali so električna kolesa res prihodnost? Skozi svet sodobne kolesarske opreme (od čelad, oblačil do dodatkov in tehnoloških rešitev) nas je popeljal vodja Kolesarskega centra Sevnica-Krško Matjaž Traven.

Nova vlada RS je v zadnjih fazah oblikovanja. Čeprav še ne vemo zagotovo, kdo vse jo bo sestavljal, je slovenskim državljanom že s sprejetjem interventnega t. i. omnibus zakona jasno nakazala, kakšno politiko namerava izvajati in na kakšen način bo to počela. Skozi prizmo najverjetnejše podobe slovenske prihodnosti lahko tudi aktualne dogodke na mednarodnem prizorišču dojemamo drugače, kot smo jih doslej.

Gal Mladenović je v enoletnem študijskem premoru v Sloveniji prihranil denar za selitev in študij v mestu Stirling na Škotskem. Prvih pet let je ob delu študiral odnose z javnostmi, zadnji dve leti pa se ukvarja s turizmom. Opisuje barve škotskega višavja, neizprosna dež in veter, ki lomi dežnike in sklanja glave, pa tudi zgodovinski duh strateško pomembnega mesta. O gradovih, dvorcih, spomenikih in naravnih znamenitostih piše tudi na blogu otocan.si. 27-letni turistični vodnik pravi, da je opaziti porast evropskih turistov, ne le zaradi lepot Škotske, tudi zaradi vse bolj vročega Sredozemlja.

Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilecNelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.

Marjeta Hribar je mednarodno priznana umetnica in ustvarjalka blagovne znamke KUOLMi, ročno izdelanega nakita iz premoga. Z njenimi kreacijami so nagradili nominirance za oskarje in nagrado grammy. V pogovoru zelo neposredno pove, kako se je znašla v Hollywoodu, kaj ji pomeni uspeh in zakaj si pogosto privošči dopust oziroma umik od ustaljenih opravil. Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Valentina Gazvoda je soustanoviteljica pražarne Iconic. Pred desetimi leti sta z možem začela sanjati o vrhunski kavi in danes prodata več kot tri tone edinstvene pražene kave. Kako se je začela njena podjetniška pot in zakaj ima pri tem pomembno vlogo tudi vrhunsko kolesarstvo?Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Anja Deželak je grafična oblikovalka in navdušena tekačica. Iz Idrije se je preselila v Trbovlje, oba kraja sta jo zelo zaznamovala. Govorila bo o tem, kako se vizualno ustvarjanje povezuje z aktivnim življenjem, kako jo okolje navdihuje pri delu in kaj jo žene na več kot 100-kilometrskih tekih. Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Nika Mlinarič Hribar je štiri dni na teden fizičarka. Kadarkoli, predvsem ko dežuje, pa je podjetnica. Ima izkušnje iz letalske industrije in obožuje namizne igre. Je soustanoviteljica SnowBoardGames, to je neodvisni studio za izdajanje družabnih iger, ki se osredotoča na vrhunsko ilustracijo, kakovostne komponente in koncept »več igre v manjši škatli«. Med drugim bo razkrila, kako ji fizikalni pogled na reševanje problemov pomaga v podjetništvu in kaj jo vrže s tira.Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Vreden je kar polovico občinskega proračuna, zato brez pomoči države ne bi šlo. Drugi poudarki oddaje: - V Mariboru turizem cveti, a za rast bo v prihodnje potrebnih več namestitev. - Izjemno zanimanje za urbane vrtičke v medvoški in koprski občini. - Geopark Idrija tudi uradno s certifikatom Unescovih geoparkov.

Praznična oddaja je v znamenju že več kot 100 let trajajočega upora koroških Slovencev. Čušn pašjon je literarno glasbeni projekt skupine Praprotnice in Martina Sadunika, ki je nastal ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Z njim nas popeljejo skozi zgodovino koroških Slovencev, diskriminacijo, ki so jo doživljali, in nam predstavijo tudi vidik nemško govorečih Korošcev. Praprotnice s Čušn pašjonom gostujejo po južnem avstrijskem Koroškem; od Škofič, Šentjakoba v Rožu in Pliberka do Celovca. Z izbranimi pesmimi in avtorskimi besedili spodbujajo k premisleku o vojni in miru, spoštovanju in razumevanju. Nekoč in danes. Prisluhnite jim!Foto (Novice.at): Praprotnice premierno s Čušn pašjonom v Škofičah

Z nami sta ponovno bili gostji Nadica Žnidar in Anja Podlipnik, ki sta nadaljevali s predstavljanjem projekta in lastnih izkušenj. Travel Different for Future je mednarodni program, ki v praksi povezuje mlade prostovoljce, mentorje in partnerske organizacije v aktivno skupnost, kjer mladi niso le udeleženci, ampak tudi soustvarjalci vsebin in aktivnosti. Skozi redna spletna srečanja, mednarodne seminarje in 90-minutne interaktivne delavnice v srednjih šolah skupaj razvijajo nove metode dela, izmenjujejo izkušnje ter mlade spodbujajo k razmisleku o vplivu turizma na okolje, družbo in lokalne skupnosti. Posebna vrednost programa je mladinski vrstniški pristop, saj znanje o trajnostnem turizmu mladi prenašajo mladim, ob tem pa program z več kot 120 izvedenimi delavnicami in več kot 3000 vključenimi mladimi že ustvarja konkreten prostor za učenje, sodelovanje in odgovorno razmišljanje o potovanjih. S07E05Gostji: Nadica Žnidar & Anja PodlipnikModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 22. 04. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep Youtube: www.youtube.com/popotnistvo

Skozi oči petrolheada in voznika Aston Martina Vanquisha, Francija Verdenika, se potapljamo v globočine avtomobilske industrije. Otroštvo je preživel v vojni vihri Bosne in Hercegovine. Takrat na ulici prodajal cigarete in bučna semena, danes pušča pečat v avtomobilih. Magisterij strojništva je bil okno v svet, od koder sporoča, da so slovenski inženirji boljši od nemških. Iskreno in brez dlake spregovori o delu z evropskimi in kitajskimi avtomobilskimi znamkami, o tem, kdo dosega in kdo ne dosega standardov, kdo sprejema in kdo ne sprejema kompromisov. Presenečeni bi bili. Živi in svoje podjetje vodi v Bulgariji, električnega avta še ni peljal, rešil je nemogoč projekt za Porsche, prav posebno mnenje pa ima o varnosti kitajskih avtomobilov. Njegov družinski avto? Audi RS6 Performance. Vikend fura? Omenjeni Vanquish, McLaren 765 LT (!) in še marsikaj..Zapiski:Robert Lešnik - Mercedesov šef avtomobilske lepote:https://youtu.be/hpFqj981g5g Dr. Matjaž Korman - konstruktor neprebojnega Audija za Angelo Merkel:https://youtu.be/JhE2Xl-7f_k Stane Krajnc - Škofjeločan s krilihttps://youtu.be/EEtbOlwQ1eQIgor Akrapovič - Kako dobri so Akrapovič ponaredki?https://youtu.be/Wx2RRql6sFYChristophe Laubry - Dolenjski Francoz, ki je Revoz pomagal pripraviti na novo dobohttps://youtu.be/zohdDKmkX-sTom Fux - Slovenec s 40 milijardami prometa! https://youtu.be/I9DRbs_CcTgIvo Boscarol - vizionar, ki je prvi med oblake poslal elektroletalohttps://youtu.be/6nXnZT5U9gcMatej Zajc - Noben Ferrari ne gre na odpad!https://youtu.be/hrDr6cU0NDA Dan Lenard - Narisal megajahto za Jureta! https://youtu.be/ln885MSIncU.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)

Huberto Široka, rojen leta 1960, je eden izmed osrednjih umetnikov unikatnega oblikovanja nakita pri nas. Ustvarja in živi na Bledu, v svoji znameniti izjemno majhni, vendar impresivni delavnici, ki je hkrati tudi trgovina in prostor srečanj. Je avtor številnih ciklusov ali tematskih serij nakita, artefaktov, ki pogosto presegajo svojo osnovno funkcijo. Križi, Plesalke, Rojstvo, Valovanje, DNK, Opraševalci so nekatera imena teh tematskih ciklusov, za katere je dobil Huberto Široka številne nagrade in priznanja. Marsikdo ga povezuje predvsem z rajsko ptico, oblikovano po repliki najdbe s Pristave pri Bledu, ki je postala simbol Bleda. Ob Slovenskem tednu nakita v ljubljanskem centru Rog, osrednji prireditvi oblikovalcev nakita pri nas, je bila tudi predstavitev knjige z naslovom Huberto Široka, srebrokovač in oblikovalec nakita. Napisali so jo poleg samega avtorja še Lidija Pavlovčič in Petra Bole, izšla je pri Zavodu za turizem na Bledu. Umetnika je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič. Tonska realizacija Franci Moder.

Ker živimo v času nenehnih sprememb in izzivov, so se celjske gimnazije odločile, da se povežejo in vsako leto naslovijo aktualen družbeni pojav. Tako so se pred dnevi z gosti srečali v Narodnem domu Celje in dogodek naslovili: Popoln ali resničen? Lepota skozi oči mladih. To tematiko smo razširjeno nadaljevali tudi v tokratnem Gymnasiumu, v debati z dijakinjami Gimnazije Celje Center in Gimnazije Lava. Z nami so bile: Laura Bertoncelj, Zara Kregar, Tara Povh Klemenčič, Daša Goručan, Hana Dedić, Gaja Ramšak, Zara Škapin, z njimi pa je prišla tudi profesorica sociologije in slovenskega jezika Valerija Zorko.

Oddaja Pogovor O je bila v tednu katoliškega šolstva temu primerna. Pred mikrofon smo povabili rektorja vikariata Antona Martina Slomška Maribor dr. Ivana Štuheca, kaplana na Škofijski gimnaziji Vipava Mela Kovica in kaplana v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani Petra Čemažarja. Pogovarjali smo se o pomenu katoliškega šolstva za družbo in slovensko ter vesoljno Cerkev, v čem je njegova posebnost in o glavnih izzivih ter priložnostih za prihodnost.

Z oddajo Primorski kraji in ljudje smo se danes povabili v Hrastovlje. Pred in morda tudi v Cerkev svete Trojice, edinstvena zaradi svoje arhitekture in znamenitih fresk. Od začetka leta kulturni spomenik državnega pomena. Ne le v strokovnih krogih, tudi v širši javnosti velja, da cerkev predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti. Sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v državi. Taborska cerkev stoji na vzpetini ob vasi Hrastovlje vsaj od leta 1480. Da se je ohranila v kar se da najbolj avtentični podobi, gredo zasluge tako stroki, kot cerkvi in seveda krajanom, ki s predanostjo skrbijo zanjo. Predstavniki vseh bodo naši sogovorniki v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje, neposredno iz Hrastovelj. Tam zdaj pozdravljam Barbaro Kampos in ji predajam mikrofon...

Dr. Aleksander Zadel je klinični psiholog, ki smo ga spoznavali skozi različne projekte in kot odličnega govorca. Zapleteno ob njem postane razumljivo, nemogoče se zdi mogoče. Ljubezen vedno zmaga. Svetloba pa premaga temo, čeprav je vmes »veliko frke«, kot pravi. Tudi družbeni trenutek pri nas in v svetu razloži skozi oči in dušo psihologa - vselej z odgovornostjo. Skozi njegove besede lažje razumemo kaj pomeni manipulacija, kaj laž, kaj vseenost, kaj strah, kaj verbalna nasilnost in kaj nevarnost spletne anonimnosti. Ob vsem naštetem pa je tudi duhovit – razlog več za poslušanje pogovora, ki ga je v Gledališču Koper v sklopu radijskega projekta Pogovorni večeri, vodila Nataša Benčič.

Mag. Slavica Trstenjak je pedagoginja in dolgoletna ravnateljica Osnovne šole v Negovi, ki je pomembno zaznamovala razvoj šole in lokalne skupnosti. Posebej je znana po prizadevanjih za širjenje humanističnih vrednot v vzgoji ter po ohranjanju dediščine psihologa Antona Trstenjaka. Občina Gornja Radgona je razglasila leto 2026 za Trstenjakovo leto, ker je letos sto dvajset let od rojstva in trideset let od smrti Antona Trstenjaka, enega najpomembnejših slovenskih mislecev. Skozi vse leto se vrstijo številni kulturni, znanstveni in spominski dogodki, ki prikazujejo številne vidike njegove zapuščine. Trstenjak je dejal, dokler se o nekom govori, tako dolgo ta človek živi. V oddaji smo prepletali pot obeh, akademika in pedagoginje, ki je v lokalnem okolju med najbolj zaslužnimi za ohranjanje spomina na akademika dr. Trstenjaka prihodnjim rodovom.

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje. Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen. Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija. Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)

Po poročilih Statističnega urada Republike Slovenije je v Sloveniji v študijskem letu 2024/2025 študiralo približno 12 tisoč tujih študentov, kar predstavlja 14,5 odstotka vseh študentov, ki študirajo v Sloveniji. Razlogi za takšno odločitev so zelo različni, prav tako so lahko izkušnje zelo kompleksne. O svoji študijski izkušnji v Sloveniji je govoril študent programa Evropske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, Italijan Pierluigi Orrù.

V hrupu sodobnega vsakdana, v času, ko se zdi, da je svet povsem razdeljen, ko ne manjka prepirov, nestrinjanj in trenj, ki dnevno spreminjajo tudi komunikacijsko krajino, se je tematika, ki jo je Elle uredništvo izbralo za letošnji Elle dialog, zdela ne le aktualna, ampak celo nujna, da jo čim bolj izpostavimo. Po uvodni kavi in rogljičkih se je tako zanetil pogovor, ki nas je popeljal onkraj vsakodnevne polarizacije, v svet diplomacije, zdrave komunikacije in tudi empatije ob spremljanju dogodkov, ki plamtijo okoli nas.V senci negotovosti in turbulentnih aktualnih dogodkov, sta tako gostji Vesna Milek, priznana pisateljica in kolumnitska ter Darja Bavdaž Kuret, izkušena diplomatka, zbranim poslušalkam ponudili svoj uvid skozi prizmo optimizma in spodbude, da lahko prav z besedami premagamo tudi na videz nepremostljive razdore.Več tukaj!Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / SPOTIFY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / METROPOLITAN.SI

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.

Epizoda osvetljuje prelomno vlogo Galilea Galileija pri oblikovanju sodobne znanosti skozi preplet tehnoloških inovacij in matematičnega razmišljanja. Pogovor pojasnjuje, kako je Galilej z izpopolnitvijo daljnogleda in opazovanjem Lune nepopravljivo zamajal aristotelsko predstavo o popolnosti nebesnih teles. Ključni poudarek je na njegovi matematizaciji narave, kjer geometrijski zakoni postanejo resnično ogrodje materialnega sveta. Epizoda podrobno opiše tudi njegov epistemološki spor s Cerkvijo, ki je v matematiku videla grožnjo teološki avtoriteti nad resnico. Skozi analizo poskusov v hišnem priporu zaključimo, kako je Galilej z metodo izločanja subjektivnih zaznav postavil temelje za objektivno fiziko. Izvorni članek: Galileo Galilei – matematika kot nevidno okostje realnosti Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojneKomaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Louis Adamič in Tito leta 1949 Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.

Enaindvajsetega februarja je minilo 140 let od rojstva Franceta Steleta, utemeljitelja umetnostne zgodovine na Slovenskem. Deloval je kot prvi poklicni konservator, univerzitetni profesor, urednik, likovni kritik in akademik. Dr. Milček Komelj je ob tej priložnosti in sprva na pobudo Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU napisal knjigo France Stele: Spomini nanj, na njegovo delo in učence - knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice (Milček Komelj je bil med letoma 2008 in 2018 tudi njen predsednik) in ZRC SAZU. V spominsko-esejističnem besedilu opiše Steletovo duhovno in intelektualno dediščino, njegov odnos do umetnosti kot nosilke narodove identitete in njegov vpliv na učence. Z dr. Milčkom Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem, doktorjem znanosti, članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti in članom Evropske akademije znanosti in umetnosti, pesnikom in esejistom se o knjigi pogovarja Aleksandra Saška Gruden.

Po nedavnih ameriško-izraelskih udarih na Iran in iranskih povračilnih potezah ostaja ena najpomembnejših neznank svetovnih finančnih trgov cena nafte. Hormuška ožina, skozi katero poteka skoraj 20 odstotkov svetovne nafte, je šibka točka globalne dobavne verige. Vsaka motnja tam lahko potisne cene goriva in energentov bistveno višje. Zaradi tega se lahko poviša inflacija, kar zmanjšuje manevrski prostor centralnim bankam za zniževanje obrestnih mer. Posledično lahko pride do upočasnitve globalna rast. Kaj to pomeni za naše portfelje? Pred mikrofonom: Andraž Grahek, nekdanji upravljavec premoženja, soustanovitelj Tivoli Ventures in Capital Genetics (snemali smo v živo) ______________________ TAXISTENT - davčni asistent, ki pomaga oddati davčno napoved Uvažate lahko poročila IBKR; Trade Republic, Revolut, eToro in Trading 212. Z nekaj kliki ustvarite XML za uvoz v eDavke. Če zamudite, lahko v Taxistentu pripravite tudi dokument za Samoprijavo. Več na https://money-how.si/taxistent/ ______________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 27. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ KNJIGA: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ___________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 19. marec ali 22. april 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

S frančiškanom br. Miranom Špeličem smo govorili o pomenu pepelnične srede, o simboliki pepela ter o spreobrnjenju k Bogu, kar je namen postnega časa. Ta traja 40 dni, dodanih je še šest nedelj, ki niso postni dnevi. Kako z askezo in molitvijo do duhovnih koristi za dušo? Kaj je milost v tem času in koliko mora kristjan sodelovati z Bogom, da bo ta čas duhovno zorel?

Danes je svetovni dan radia. Radio se je razvil ob koncu prve svetovne vojne in je bil prava mala tehnična revolucija. Skozi desetletja je ob različnih vlogah dozoreval in postal medij, ki je pripomogel k demokratizaciji družbe. Kakšna pa je vloga radia danes? Radio - in spremembe, povezane z njim - preučuje komunikolog Peter Čakš, predavatelj in višji raziskovalec na Inštitutu za medijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.

Kako je Stalina doživljal eden najvidnejših jugoslovanskih politikov, sicer tudi pisatelj in prevajalec Milovan Đilas v delu Srečanja s Stalinom (1962, slovenski prevod 2025, Beletrina), kaj je bilo za ta srečanja značilno in kako na Đilasovo pisanje ter tega sovjetskega voditelja gledamo danes? O tem v pogovoru z gostoma. Sodelujeta zgodovinar prof. dr. Božo Repe in nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Moskve Miha Lampreht. Na sliki del grafike z naslovnice slovenske izdaje knjige Srečanja s Stalinom Milovana Đilasa, Beletrina, 2025.

Akademska slikarka Cita Potokar se je rodila 28. novembra leta 1915, umrla je leta 1993, deset let prej pa je na prošnjo tedanjega urednika Cirila Stanija pred mikrofonom našega radia razmišljala o svojem življenju in delu. Cita Potokar je bila vsestransko ustvarjalna, pisala je tudi pesmi, eno poslušamo v oddaji, že od ranih let pa sta jo zanimali predvsem risba in slika. Sama je povedala: ''Risala sem neznansko rada, risalni blok je bil pripet na moja oblačila.''

V oddaji bomo prisluhnili pogovoru, ki je z logoterapevtom in stalnim diakonom Maticem Vidicem nastal na letošnjih mini počitnicah na Bledu. Tema je bila njegova knjiga Smernik za smisel, hkrati pa je Matic postregel z mnogimi življenjskimi spoznanji in modrostmi, ki jih je poslušalstvo na Bledu pospremilo z bučnim aplavzom.

V drugem delu odkrijemo žensko, ki je navdihnila besedo »scientist«. Potujemo med 18. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja, ko se znanost iz salonov preseli v institucije. Francoska revolucija premožnim ženskam rahlo odpre vrata v znanost, s čimer se nam razširi polje razumevanja, da poleg spola produkcijo znanja oblikuje tudi družbeni razred. Spoznamo prve astronomke, matematičarke in Nobelovo nagrajenko. V slovenski prostor vstopamo prek Zofke Kveder, ene od prvih slovenskih pisateljic, ter prve slovenske zdravnice, Eleonore Jenko. Njuni zgodbi nas pripeljeta do raziskovalke prof. dr. Katje Mihurko, ki preučuje reprezentacije ženskosti in moškosti v književnosti, zlasti slovenski. V zaključku epizode nadaljujemo s postavljanjem znanstvenih temeljev. Sociologinja prof. dr. Jana Javornik, raziskovalka in profesorica na Univerzi v Leedsu, nam razširi razumevanje o spolno občutljivi znanosti in pojasni, da objektivnost ni privzeto moška. Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Katja Mihurko, prof. dr. Jana Javornik, prof. dr. Andreja GombocPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

Ker je danes praznični dan in ker je bilo leto za Možgane na dlani v marsičem praznično, bomo tokrat vašim nevronom namenili nekaj spominov in nekaj izzivov, vse pa je povezano – s prazniki. Skozi desetletje Možganov na dlani smo kar nekajkrat zagrizli v teme, ki so dišale po cimetu ali zvenele kot božična glasba. Me prav zanima, koliko se je usidralo v vaš hipokampus na knjižne police spomina in sploh, če ste se pripravljeni z nami poigrati v nadaljevanju!

Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Mariborska ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja s posvetovalnico, ki deluje v okvirih nadškofijske Karitas, je dopolnila 20 let delovanja. V tem času je osebje njenih prostovoljcev oskrbelo okoli tisoč ljudi iz kar 39 držav, čeprav je bila več kot polovica pomoči potrebnih državljanov Slovenije. Podobne »pro bono« ambulante delujejo še v Ljubljani, Kopru in Kranju. V tokratnem Studiu ob 17ih se bomo seznanili z njihovim delovanjem, pa tudi z upadom zanimanja mladih zdravstvenih delavcev za takšno delo, čeprav obeti kažejo, da obolelih brez zdravstvenega zavarovanja v prihodnosti zanesljivo ne bo manj. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.

4. avgusta bosta minili dve leti od poplav, ki so bile najhujša naravna nesreča v zgodovini Slovenije. Tudi po skoraj dveh letih je ljudem na prizadetih območjih težko. Večina odškodnin je izplačanih, v postopku za odstranitev je ali je bilo skupno 428 objektov. Skozi zgodbe ljudi, ki so utrpeli škodo, bomo v tokratnem Studiu ob 17.00 orisali poplavno obnovo. Odgovorili bomo na vprašanji, kako smo pripravljeni na takšne naravne dogodke v prihodnosti in ali lahko na táko pomoč, kot so jo dobili poplavljenci pred dvema letoma, prebivalci računajo tudi ob morebitni podobni naravni ujmi. Gostje: Boštjan Šefic, vodja vladne službe za obnovo po poplavah; Romana Lesjak, županja Črne na Koroškem; Lidija Globevnik, generalna direktorica direktorata za vode na ministrstvu za naravne vire in prostor.

kako prepoznati trenutek, ko je smiselno del naložb unovčiti in realizirati enega izmed svojih dolgoročnih finančnih ciljev? Bodo individualni računi aktivirali Slovence? Kaj pa kriptodavek? Je fer, da se obdavčijo kriptosredstva? Pred mikrofonom: Luka Gubo, izvršni direktor borznoposredniške družbe Equito Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Kako loviti zaslužke v negotovem okolju? Kako sestaviti portfelj? Tokrat bomo tudi grillali slovenski kapitalski trg. Zabavno bo in kar je najbolj pomembno - domov bomo odšli siti finančnega znanja! Ključne informacije Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Zadnja delavnica pred poletjem o prvih korakih v svet investiranja. Primerna je za začetnike. Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 12. junij Čas: 17:00–20:30 MONEY-HOW FRIENDS Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo (delavnica) Investiranje za začetnike Praktično o osnovah investiranja. Želim dostop Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si