Podcasts about skozi

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Nekaterim delom se vidi, da so nastala iz nuje, kot potreba po razgaljenju nekega subjekta ali stanja, prek njunega odnosa pa morda tudi kot potreba po razkrinkanju sistema. Obračun je ne nazadnje aktivna oblika soočenja z nasprotnikom, sestavljanje bilance pozitivnih in negativnih izidov, napovedovanje reza, ki bo, vsaj glede na izbiro besede, brutalen in dokončen, in bo prinesel nepovratne spremembe. Po obračunu vrnitev v status quo namreč ni več mogoča; obračun je radikalna gesta, pri kateri gre, vsaj teoretično, za preživetje. Soočenje potrebuje na drugi strani nekoga ali nekaj, kar presega pasivnost zrcalne funkcije. Rečeno z žargonom z nekega drugega področja: soočenje terja aktivno participacijo nasprotnega pola. Terja »Drugega/drugega« z veliko ali malo začetnico. Obračun, romaneskni prvenec pesnice Kaje Teržan, v tem smislu zastavlja drugačno vprašanje: ali je sploh mogoče razgaliti lastno ranljivost, izvesti radikalen, brezkompromisen in dokončen obračun s samim seboj? Roman Obračun ima svojo simbolno raven, ki se, tako kot Božanska komedija, razdeli na tri dele, od pekla proti nebesom. V romanu pa se sprehodijo od Močvirja skozi Hišo vse do zaključnega Samohoda. Kot Dante ima tudi pripovedovalka svojega vodnika in vodnico. Prvi je Krap, z japonskim imenom Koi, kar tudi sicer pomeni »krap«, in simbolizira odpornost, vztrajnost, željo po preživetju. V romanu predstavlja bolj kot ne materializacijo pripovedovalkinega notranjega glasu in ji zato sporoča točno tisto, kar sama v sebi že itak ve, čeprav se mora pretvarjati, da to sliši od nekoga zunanjega. Ko se v zadnjem delu romana znova srečata, ima krap človeško podobo in tudi sicer postane od pripovedovalke ločena, mestoma hostilna entiteta. V vmesnem prostoru, v Hiši, pripovedovalka sreča Karin, za katero se v zaključku izkaže, da je le druga skrajnost istosti. Skozi vse tri dele pa se ponavlja element vode, najprej kot močvirje, nato kot jezero, ki je neredko zaledenelo. V zadnjem delu je prostor dogajanja klet, vendar se motiv vode prenese na drugo raven besedila, na način ubesedovanja, ki v nasprotju s prej fragmentirano narativo postane tekoč in deroč oziroma kot je omenjeno v romanu: potok in reka. Voda je nasploh pogost motiv poezije Kaje Teržan; že njen pesniški prvenec je bil naslovljen Delta. V Obračunu je najti elemente pesmi Razgled nad jezerom iz nagrajene zbirke Krog, kot bi bil roman odgovor na tisti del, v katerem pravu pravi: »Skoraj, da me ni. Razgled sem; imam zunajtelesno izkušnjo jezera.« V nasprotju s tem namreč pripovedovalka Obračuna še kako je. Njena prisotnost obvladuje vse pripovedne plasti, do te mere, da občutje včasih postane klavstrofobično. Čeprav se zdi, da je vse v romanu usmerjeno k pripovedovalkini introspekciji, k postopnemu udejanjenju njene notranje preobrazbe, se ta ne zgodi zares, vsaj ne v tisti dokončni meri, ki bi jo od obračuna kot radikalne geste pričakovali. Ker se pripovedovalka ves čas sooča le sama s seboj, pa čeprav v različnih preoblikah, umanjka nasprotni pol, ki bi presegel stopnjo zrcaljenja, torej protipol, ki bi v roman vnesel napetost Drugosti. Obračun je usmerjen navzven in teče enosmerno: pripovedovalkin resnični nasprotnik je zunanji svet. Ta je večinoma prikazan kot odklonilen in sovražen, kar je razumljivo, saj je filtriran skozi optiko pripovedovalke. Zunanjost nima opornih točk, ki bi perspektivo premerile, jo, vsaj začasno, spreobrnile ali vsaj pretresle, tako da ostaja pogled nanj pretežno enoznačen. Edini zavezniki tega odtujenega sveta so otroci, ki so si sposobni ustvarili lasten svet z lastnimi pravili. Pripovedovalka jim skuša v tem slediti, prevzeti njihov pogled: od tod čarobni govoreči krap, od tod cele pasaže iz sanj in poetične podobe, ki jih nato raztrga krutost resničnosti. Pa vendar je v drži pripovedovalke nekaj, česar otroški pogled še nima, vsaj ne na tak način, in česar se sama pravzaprav dobro zaveda: zagrenjenosti, ki je nekje opisana kot »črn mehkužec ... bežno podoben ogromnemu sluzastemu polžu z velikansko glavo«. Pripovedovalka sicer sklene, da se bo stvora znebila, kar tudi stori; pa vendar do konca romana ostaja občutek, da ni zares izginil. Obračun Kaje Teržan bi lahko brali kot izpoved senzibilne subjektke, ki ne najde načina, kako se izraziti v svetu, ki deluje popolnoma drugače kot ona sama. Vendar pripovedovalka, namesto da bi problematizirala lastno tujost, ostaja trdno zasidrana v svojo pozicijo, od katere ne odstopa, in zato tudi sprememba ni mogoča. Roman se tako ujame v zanko avtoreferencialnosti, v smislu, da se nenehno obrača vase in v notranji svet pripovedovalke, ki se vedno znova sooča le sam s seboj. Tega postopka se v celoti zaveda in ga tudi nagovarja, vendar ga ne zmore preseči, zaradi česar ustvarja občutek nezmožnosti, da bi kroženju ubežala. Tu ni ne dvoumnosti ne ambivalence, ironija, o kateri berem na zavihku, pa ne pride do izraza, ker se izgubi v dobesednosti. Mogoče je bistvo Obračuna to, da roman sam vzpostavi Drugost v odnosu do bralstva. Čeprav lahko občudujem to držo, ideja tu presega izvedbo.

V okviru Evropske prestolnice kulture zgodovinarka in muzealka Kaja Širok pripravlja osrednjo razstavo, ki bo osvetlila dediščino svetovnih vojn, migracij, razdeljenih družin in različnih pogledov na skupno zgodovino čezmejnega goriškega prostora. Razstava z naslovom Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja, krajše EPIC, bo postavljena v nekdanjih skladiščih železniške postaje. Posebna vrednost razstave bodo tudi osebna pričevanja ljudi z obeh strani meje - Slovencev in Italijanov - ki zgodovino doživljajo različno. Kaja Širok, sicer predavateljica na Univerzi v Novi Gorici, se raziskovalno posveča ustni zgodovini, mejam in kolektivnemu spominu. V svoji knjigi Kalejdoskop goriške preteklosti je podrobno predstavila življenje na Goriškem v prvi polovici 20. stoletja. Pogovor s Kajo Širok, strokovno vodjo omenjene razstave, je pripravila Nataša Uršič.

Kadar trpljenje in žalost ne smeta več imeti deleža pri življenju, se na to odzovemo z depresijo,« je v svojo knjigo z naslovom Poti skozi depresijo zapisal avtor, p Anselm Grün. Nekaj odlomkov smo prebrali v ponovitvi tokratne oddaje.

PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.

Ob našem terenskem obisku Murske Sobote smo pred mikrofon povabili tudi dijakinje in dijake Gimnazije Murska Sobota. Skozi številne aktivnosti, ki jih izvajajo, bodo predstavili utrip na šoli in nam predstavili možnosti, ki jim jih za uspeh v življenju ponuja regija iz katere prihajajo.

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler.

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Jutri bo za tabornike in tabornice poseben dan. Zbrali se bodo na Taborniškem feštivalu, največjem taborniškem dogodku v mestu, ki ga organizira Mestna zveza tabornikov Ljubljana. Osrednje pozornosti bodo tokrat deležne taborniške zgodbe. Skozi desetletja se jih je nabralo veliko. Zveza tabornikov Slovenije namreč deluje že več kot 70 let. Sedemdeset taborniških zgodb so zdaj zbrali v knjigi, ki jo bodo jutri ob 12. uri predstavili v parku Tivoli. Tja vas v pestro taborniško vzdušje vabijo med 10. in 14. uro.

V okviru 57. srečanja mednarodnega odbora PEN na Bledu so pisatelji in pisateljice za mir včeraj obiskali Evropsko prestolnico kulture na Goriškem.Med vožnjo z Bleda v Novo Gorico so na vlaku izpeljali literarna branja, na cilju pa še več drugih dogodkov.V Kulturnem domu v Gorici so na dveh okroglih mizah govorili o vodi ter o podnebnih spremembah, migracijah, vojnah oziroma o koncu miru. Z dopoldanskimi projekcijami filmov in pogovori z avtorji se je v Hiši filma v Gorici začela Retrospektiva Vzhod / Zahod – Meja skozi film in zgodovino, ki jo v sodelovanju s številnimi partnerji organizira goriški Kinoatelje. Retrospektiva, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture, obsega izbor več kot petdesetih filmov in obzornikov od leta 1945 do danes. Do nedelje je v sklopu Milanskega tedna oblikovanja v Alcovi na ogled Material bar, postavitev, ki javnosti predstavlja prakse 11 slovenskih oblikovalcev oziroma kolektivov.

Ime tedna je postala Staša Rojten, predsednica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronažni dejavnosti pri Zbornici – Zvezi. Kot del edine službe zdravstvenega sistema že 50 let skrbijo za zdravje in dobrobit ljudi v njihovem domačem okolju, s predanostjo, strokovnostjo in srčnostjo vseh izvajalcev pa so pogosto tudi edina vez med pacientom in zdravstvenim sistemom.Kandidata sta bila še: Jan Cvitkovič, režiser, ki je za kratki dokumentarni film Gram srca na 25. Festivalu neodvisnega filma prejel prvo nagrado. Skozi osebne izpovedi in resnične zgodbe posameznikov so z ustvarjalci vstopili v svet škodljivih posledic uporabe drog in na ulicah Ljubljane spremljali odvisnike, ki so v intervjujih izpovedali lastno doživljanje bolečine človeškega obstoja. Marko Mušič, arhitekt in Prešernov nagrajenec, ki je v luči prenove glavne železniške postaje v Ljubljani javno izrazil nasprotovanje odstranitvi interierja starega kolodvora in spremembi namembnosti notranje ureditve. Za to se je zavzela tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki Mušičevo delo opisuje kot najlepše javne prostore sodobne Ljubljane 80. let. Ureditev po zagotovilih infrastrukturnega ministrstva ostaja ohranjena v celoti.

Leta 627 je menih Pavlin obiskal kralja Edvina v severni Angliji, da bi ga pridobil za sprejem krščanstva. Kralj je ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gost v oddaji je Maks Alič - študent 1. letnika magistrskega študijskega programa Gradbeništvo na UL FGG. Skozi pogovor odgovorimo na številna vprašanja, npr. zakaj BIMpogovori nimajo vsako leto 100+ novih naročnikov, kako se študenti UL FGG spoznavajo z BIM in zakaj se je maturant Gimnazije Bežigrad odločil za študij gradbeništva?

V tokratni družbi je z nami kandidatka za Slovenko leta - Sanja Lončar. Izjemna ženska, ki se je tokrat znašla v povsem novi vlogi in priznala, da ji je pogovor o sami sebi malček nelagoden. Iskrenost v naših življenjih je izredno pomembna in Sanja izredno smo ti hvaležni, da si bila tukaj, z nami.V koherenca pogovoru je Jasmini Kandorfer povedala vse o svojem otroštvu in kako je iz svetovne popotnice postala strokovnjakinja na področju samooskrbe. Veseli nas, da boste skozi oddajo Sanjo Lončar spoznali bolje. Vabimo vas, pa da zanjo glasujete tudi na spodnji povezavi. Ker graditi skupnost in dajati ljudem, je dano določenim ljudem. In to moramo praznovati.Glasujte tukaj: https://slovenkaleta.si/

Kakšen marec se je zarisal med vijuge! Upamo, da ste tako kot mi ob oblikovanju vsebin, uživali tudi vi, če ste jim že namenili svoja slušna omrežja. In če smo na poti skozi leta začeli pri jeseni, zaključujemo s pomladjo in nadarjenimi mladimi ljudmi. Z nami bodo dijakinje in dijak Gimnazije Vič ter psiholog prof. dr. Valentin Bucik.Kaj je nadarjenost? Kako lahko bolje podpremo mlade ljudi, ki so nadarjeni? Zakaj je najstništvo tudi nevropsihološko zanimivo obdobje? Sodelujejo: - Dijakinje in dijak z Gimnazije Vič Hana, Nej, Kim, Tisa in Lea, z njimi se je pogovarjala Neža Borkovič - Psiholog, prof. dr. Valentin Bucik, Oddelek za psihologijo, FF Univerze v Ljubljana

Eva Ostrouška je seksologinja, pisateljica in vplivnica. Govorila sva o seksu. In o seksu v dolgotrajnih razmerjih. Zakaj sta obliki izpostavljeni kot dve kategoriji, bo jasno iz debate. Uživajte.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poezija pesnice in urednice portala Pesem.si Ane Porenta je v zbirki zaTišje blizu prav tistemu, s čimer je poimenovala knjigo: zatišju in tišini. Skozi pesmi se lahko sprehajamo po drobnih spominskih motivih, reminiscencah na otroštvo in pretekle trenutke. Vse manj so otipljivi, a vedno bolj živi v spominu. Ena ključnih tem je vračanje v različne lege otroštva, v zidove doma oziroma domačije. A to ni seganje v tradicionalne okove, temveč preseganje dopuščene svobode. Kako ne lomiti in si preprosto vzeti, lahko preprosto, verz za verzom, najdemo med branjem. A hkrati obstaja zanka – subjektka oziroma kaj okoli nje na trenutke mirno razpada in se spet vrača in sestavi nazaj. Fizičnimi premiki vedno najdejo kaj novega in prav aktivnosti – na primer pospravljanje ali hoja – pesmim dajejo živost. Ta večna telesna prisotnost in čuječnost pa ves čas silita k premisleku o tu in zdaj. Kako zelo pomembno je najti vsak detajl in ga vtkati v pesem, najsi bodo to spomini na otroštvo subjektke ali njenih otrok, družine ali psa. Slednji je pomembno gonilo in je eden izmed presežkov v zbirki. Motivika psa je povezana z njegovim življenjem, radostjo in umiranjem, a tudi slednje ne izniči njegovega mesta v prostoru; še vedno ga je treba prestopiti. Subtilnost teh pesmi je močna, prav tako izraznost. Sobivanje s človekovim najboljšim prijateljem je zavezniško in kaže, kako pomemben člen je v skupnosti. Zanimivo mesto imajo še motivi drugih živali, najbolj presenetljivo je sobivanje z muho: »Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.« Vse pa se veže na minljivost, kakor koli in o čemer koli spregovorijo pesmi. V presunljivi zbirki Deklice je Ana Porenta pomembno mesto dajala ženskam, v zbirki zaTišje pa se večkrat postavi nazaj in se umika svetu. Kot da bi se kot ustvarjalka na podeželju, kot mama v sindromu praznega gnezda in kot človek na samotnem pohajkovanju čutila nepomembno. Ta tihi upor proti vrvežu življenja in antropocentrizmu veje iz večine pesmi. Verz »Ni dovolj biti človek« s tem preseže idejo pesniškega jaza. Čeprav je ta vpet v odnose, odhode, opazovanje in pomoč, je tukaj in zdaj še veliko drugega. To je obče gledano narava, ki jo opazovalka v njej opazuje in občuduje. Najbolj skozi prizmo razvijanja podobe, v njej pa je najti še več pesniških tropov. Domiselnih, dobro izpeljanih in dodelanih. Posebnost je v rabi velikih črk sredi besede, posebej če so ob njih predpone. Tak je že naslov, torej zaTišje, pa praBit, dvoGovor. To lahko povežem z verzoma: »Orjaške črke so se mi zarile / v čelni reženj.« Jezik Ane Porenta je gibek in izbran. Humorja je manj kot v njenih prejšnjih pesniških delih in prvič pesmim ni namenila naslova. Opaziti pa je veliko grenkobe, zlasti v zaključkih. Ti včasih odgovarjajo celotni pesmi, kot na primer »Moja mama ima hribček na dlani«. Pesmi Ane Porenta v zbirki ZaTišje se zanimivo ukvarjajo s stapljanjem sveta in z negacijo subjektke same. Veliko je zrelih premišljevanj o medgeneracijskem prenašanju bolečine, sprejemanju drugačnih pogledov in kritičnosti o tempu sodobnega življenja. A glavni umik ostaja pisanje, ki je nenehen proces: »Ošiliti moram pisavo, / vrstice zarobiti, / jih izostriti, obtrgati.« Zbirke ponuja veliko možnosti za poglobljeno razmišljanje o vsakem delčku. Ničesar ni dobro prezreti, saj ima vse lahko svoj smisel.

Že več filmov je bilo posvečenih pralnicam, ki so jih na Irskem vodile sestre magdalenke med 18. in poznim 20. stoletjem. Tja so družine poslale nespodobne ženske, dekleta – ocenjujejo, da je bilo teh okrog 30 tisoč – ki so bile pravzaprav zastonj delovna sila. Marsikatero dekle je tam rodilo nezakonskega otroka, ki ga ni smelo obdržati. Šele leta 2014 se je država uradno opravičila za početje teh samostanov. Spomnimo se filma Sestre magdalenke režiserja Petra Mullana ali Philomene v režiji Stephena Frearsa, zdaj pa je o tej temi po noveli Claire Keegan nastal film Take majhne stvari v režiji Tima Mielantsa. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Družinski oče Bill Furlong se preživlja kot trgovec s premogom na irskem podeželju. Ko okrog božiča 1985 dostavi premog v lokalni samostan, v kleti najde premraženo nosečo mladostnico. Medtem ko se začne poglabljati v zlorabe, ki se skrivajo za zidovi samostana, se sooča tudi z lastnimi travmami iz otroštva, ko je moral v konservativnem okolju odraščati kot potomec matere samohranilke. Irski koprodukcijski film Take majhne stvari pod taktirko belgijskega režiserja Tima Mielantsa je bil premierno prikazan na lanskem Berlinalu in temelji na noveli irske pisateljice Claire Keegan. Filmski fabuli se sicer rahlo pozna, da temelji na kratki zgodbi, vendar je delo v sebi zaključena celota. Na filmskem platnu igralsko dominira Cillian Murphy; pravzaprav se celovečerec osredotoča predvsem na notranji svet njegovega molčečega Billa Furlonga. Je v tem uspešen? Da in ne. Skozi njegovo pretežno pasivno ravnanje spoznamo zelo natančno izrisan mikrokozmos, tako zasebni kot družbeni, toda avtorskim postopkom bi lahko očitali, da gledalca vse preveč neposredno vodijo za roko, da bi delo zraslo v nekaj zares presežnega. Kljub nekaj zanimivim elipsam in režijskim odločitvam kot gledalci vsa spoznanja dejansko dobimo postrežena na pladnju; še večinoma monokromatska paleta krompirjastih, sepija tonov vsaj enako kot k morečemu vzdušju prispeva k občutku instantne stiliziranosti. Pa še za božič se dogaja, razumete? Seveda vse te jasne poante v ničemer ne zmanjšujejo teže grozljive dediščine katoliških zlorab tekom 20. stoletja na Irskem, ki jih je leta 2002 odmevno izpostavil že celovečerec Sestre Magdalenke škotskega avtorja Petra Mullana. V tem pogledu je tudi ogrodje filma Take majhne stvari večna zgodba borbe posameznika proti sistemu. Če smo rekli, da je v igralskem smislu to v celoti film Cilliana Murphyja, pa gre v pozitivnem smislu izpostaviti, da je to vendarle delo o ženskah in skozi pripoved spretno preigra številne vloge, ki so jih morale igrati ali jih še vedno igrajo na življenjski poti Billa Furlonga: od njegovih petih hčera in ljubeče soproge, preko njegove mame in njene delodajalke ter poznejše skrbnice, do »padlih deklet« in sistema represije žensk nad ženskami v samostanu, ki jo pooseblja mati prednica v odlični igralski interpretaciji Emily Watson. Film Take majhne stvari je v celoti soliden in zapusti razumski in čustven odmev. Pred gledalca spretno postavi tudi vprašanje, kako bi ravnal, če bi se znašel v čevljih Billa Furlonga. Bi ostal nemi opazovalec z varne razdalje ali bi bil tisti »drugi« – gre torej za isto vprašanje, ki nam ga zastavi mojstrski, z zlato palmo nagrajeni hrvaški kratki film Mož, ki ni mogel molčati …

Kronična neprespanost pa prinaša številna tveganja za posameznika in družbo. In kaj so trenutno vroče teme v somnologiji? Kako slaba spalna higiena vpliva na možgane Skozi leta? Kaj kažejo raziskave med slovenskimi najstniki? Koliko o pomenu spanja za zdrave možgane že ve fiziologija? Veliko vprašanj, s katerimi se je Mojca Delač obrnila na sogovornice v tokratni oddaji: • Prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, somnologinja, Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, UKC Ljubljana • Prof. dr. Maja Bresjanac, vodja Laboratorija za regeneracijo in plastičnost živčevja, Inštitut za patološko fiziologijo, Medicinska Fakulteta v Ljubljani • Doc. dr. Vita Štukovnik, klinična psihologinja, predavateljica psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru Ankete sta posneli Vida Lestan in Neža Borkovič. Epizoda je nastala v okviru posebne marčevske serije Skozi leta, s katero se pridružujemo temi letošnjega Tedna možganov.

Hrepenenje po večni mladosti je staro skoraj toliko kot človeška civilizacija. Izoblikovalo je mite, pripovedi, legende in tudi odprlo pot sodobni znanosti in odkrivanju skrivnosti dolgoživosti. Ali lahko kljubujemo času ali je bolje, da kakovostno preživimo tistega, ki ga imamo? Epizoda je del posebne serije Skozi leta, ki jo Možgani na dlani pripravljajo v sodelovanju s Frekvenco X na Valu 202. Skozi tokratno oddajo vas peljeta Luka Hvalc in Mojca Delač.

Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.

V čem so možgani starejših, če so zdravi seveda, boljši od mlajših? Serijo Skozi leta, s katero se že tradicionalno pridružujemo temi Tedna možganov, začenjamo z vprašanjem, kaj se lahko pomlad življenja nauči od jeseni, kako ohraniti možgane gibke tudi v pozni starosti pa tudi, česa se lahko naučimo od japonske družbe, ki je znana po dolgoživosti prebivalcev. Pripravljajo: Mojca Delač, Neža Borkovič in Luka Hvalc.

Skozi prizmo zgodovine šolstva na Slovenskem je mogoče brez posebnih težav razbrati celotno slovensko zgodovino v minulem stoletjuZnani francoski marksistični filozof Louis Althusser je njega dni trdil, da je šola najpomembnejši ideološki aparat države. To se pravi, da po Althusserjevem mnenju država izobraževalni sistem uporablja, da bi iz učenk in učencev navsezadnje ustvarila državljanke in državljane po svojem okusu, da bi jim, drugače rečeno, med poukom vcepila ideje, predstave oziroma vrednote, ki bodo iz mladih naredili kolikor marljive in produktivne toliko oblastem poslušne odrasle, ki bodo – za dobro mero – znali živeti v tvornem sožitju z drugimi sodržavljankami in sodržavljani. Da ta teza slej ko prej ni iz trte izvita, lahko opazimo, če si pogledamo zgodovino šolstva na Slovenskem nekako od konca 19. do sredine 20. stoletja. To je bilo, kot vemo, obdobje globokih družbenih in političnih pretresov oziroma sprememb. Človek, ki se je, denimo, rodil leta 1890 v Trstu, se leta 1925 zaradi fašističnih pritiskov preselil v Maribor, leta 1942 pa pred nacističnimi okupacijskimi oblastmi pobegnil v Ljubljano, kjer je leta 1950 tudi umrl, je v vsega šestih desetletjih skusil življenje v Avstro-Ogrski, v Italiji, Nemčiji in dveh Jugoslavijah, prvi, Karađorđevi, in drugi, socialistični. In prav vsaka izmed teh držav, prav vsak izmed teh politično-ideoloških režimov si je ob svojem času prizadeval ustvariti izobraževalni sistem po svoji meri. Kako se je torej v hitrem teku let prve polovice 20. stoletja spreminjala šola na slovenskem narodnem ozemlju? Kako so se, na primer, spreminjali jeziki, v katerih se je na Slovenskem poučevalo, kako predmetnik, ki se ga je poučevalo, in kaj nam vse to pove o zgodovinskih preizkušnjah, ki smo jih Slovenci navsezadnje preživeli? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti ter kustosa v Slovenskem šolskem muzeju, dr. Simona Malmenvalla. Foto: poslopje Gimnazije Jurija Vege v Idriji, v katerem je po l. 1901 domovala prva državna srednja šola, v kateri je pouk potekal izključno v slovenščini (Dunja Wedam / Wikipedija)

Piše Marica Škorjanec-Kosterca, bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič. Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela. Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni. Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta. Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.« Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča. Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost: »Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu. Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.« Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.

Če bi vam kdo povedal zgodbo o mestu, ki je bilo iz nič načrtovano kot ena od propagandnih izložb v hladni vojni, nato pa je bilo spričo geopolitičnih razmer prisiljeno v vedno bolj skromne načrte od prvotnih, zgodbo o mestu, ki je nastalo kot zgled mesta delavcev, že po nekaj desetletij pa je bil velik del tamkajšnjih prebivalcev zaposlen v igralnicah, v katerih so denar puščali bogatejši sosedje z zahodne strani meje, bi se verjetno z zanimanjem podali na izlet v ta nenavaden kraj. Četudi je Nova Gorica vse to, pa se prejkone le malokdo od nas skoznjo sprehodi na način, da bi lahko najbolj zanimive zgodbe tega modernistično zamišljenega mesta tudi dejansko ugledal. Na današnjem sprehodu po Novi Gorici bomo storili prav to. Skozi ulice, bloke, drevesa, izložbe in igralnice ter zgodbe o uresničenih in neuresničenih urbanističnih načrtih, bomo Novo Gorico odkrivali s pomočjo raziskovalca in turističnega vodnika, kulturologa dr. Blaža Kosovela, ki je pot po mestu opisal tudi v knjigi Nova Gorica: novo mesto ob meji: vodnik po somestju obeh Goric in okolici, ki je izšla pri Zavodu Magistrala in Društvu humanistov Goriške. Knjižni vodnik je izdan v sklopu projekta Ab Initio - urbana utopija, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica 2025. Nedeljsko reportažo je pripravila Alja Zore. Foto: Prešernova ulica v Novi Gorici, zgodnja 60. leta; izsek iz razglednice, hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica

Tesa Drev Juh se je pogovarjala z Leonom Vidmarjem, avtorjem animiranih filmov, ki je za svoj kratki animirani film Slovo na Festivalu slovenskega filma leta 2016 prejel vesno za najboljšo animacijo. Na letošnjem festivalu Berlinale pa je bil v tekmovalni sekciji Generation Kplus, posvečeni filmom, ki nagovarjajo mlajše občinstvo, predstavljen film Zgodbe iz čarobnega vrta. Zanj je je Leon Vidmar prispeval eno od treh zgodb – te so postavljene v okvirno pripoved filma, ki pa v celoti tematizira smrt.

Izšla je knjiga o nesmrtni skupini The Beatles, ki razkriva njihovo zgodbo z mnogih različnih strani. Njen naslov je All You Need Is Love: Zgodovina skupine The Beatles skozi še neobjavljene intervjuje. Doslej so bili objavljeni samo posamični delčki teh intimnih in edinstvenih pogovorov. Podatki, zgodbe, doživetja in avtoriteta ljudi, ki jih pripovedujejo, imajo zgodovinsko vrednost. Takšne zbirke nikoli več ne bo mogoče sestaviti. Izšla je pri založbi Učila, prevedel jo je Simon Demšar.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan. Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela." S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje". Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi." Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg". Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe." Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«

Življenje te včasih postavi na nepričakovane poti, ki zamajejo temelje tvojega vsakdana in te povabijo k novemu začetku.V novi sezoni podkasta Lovim ravnotežje sem se odločila, da svojo preobrazbo delim s teboj v realnem času - pristno in brez olepšav. Kot ženska v srednjih letih se soočam z vprašanji identitete, smisla in sprememb, ki jih prinaša to obdobje življenja.To je neurejena zgodba v nastajanju, kjer boš priča moji osebni preobrazbi, iskanju novega ravnotežja in redefiniranju sebe. Skozi prihajajoče episode bom s teboj delila svoje uvide, načine upravljanja sprememb na kariernem in osebnem področju, preigravala dvome in iskala praktične načine in priložnosti za rast.Vabljena k poslušanju in spremljanju!

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je v program Evropske prestolnice kulture vključil s celoletnim programom Episkop mejnosti. Skozi vse leto bodo obravnavali različne teme, povezane s čezmejnim goriškim prostorom. V oddaji predstavljamo tudi novo razstavo o holokavstu, ki je na ogled v Deželnem muzeju v Celovcu.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.

Bliža se obletnica smrti pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (11. november 1821 – 9. februar. 1881), ki ga še vedno berejo nove in nove generacije, preučujejo pa ga tudi številni literarni zgodovinarji in zgodovinarke, ena od njih je dr. Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947). Z njo smo se pogovarjali o njeni odmevni biografiji s preprostim naslovom Dostojevski (LUD Literatura, 2021), ki velja za eno najboljših, in o proučevanju tega velikega ruskega pisatelja, o takratnem družbenem kontekstu, o filmskih upodobitvah nekaterih ruskih del in še čem. Foto: Wikipedija

V sklepnem delu druženja s Slovenci v Gorici se vračamo v tamkajšnji Trgovski dom in se poklonimo Simonu Gregorčiču. Njegov doprsni kip stoji v bližnjem mestnem parku Ljudskem vrtu in zre v okna knjižnice Damirja Feigla v pritličju doma. Mojo srčno kri škropite je bil naslov literarno glasbenega večera iz cikla Ars teatralis, ki ga je 3. program našega Radia pripravil skupaj s Stalnim slovenskih gledališčem Trst in Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica aprila leta 2022 in tako povezal slovenski gledališki ustanovi z obeh strani meje. Skozi življenje in poezijo Simona Gregorčiča nas bodo v nadaljevanju vodili Jure Kopušar in Blaž Valič iz SNG Nova Gorica, Nikla Petruška Panizon iz SSG Trst ter Eva Longyka Marušič. Z glasbo jih spremlja harmonikar Aleksander Ipavec Ipo. Prisluhnite! Foto (ARS): Grafična podoba literarno glasbenega večera - Vesna Vidmar

Paznica Eva deluje kot vestna in skrbna delavka, ki ima z večino zapornikov kljub nadrejeni vlogi dober, včasih celo materinski odnos. Uči jih čuječnosti, pomaga jim pri šolskih nalogah, ko je treba, pa jih tudi odločno postavi na njihovo mesto. A ko v zapor pripeljejo nove zapornike, spoznamo njeno temno plat. Ko uzre surov obraz mladega Mikkela, se popolnoma spremeni, z njo pa tudi filmsko prizorišče. Eva ni več uvidevna, mirna avtoriteta, ampak postaja vedno bolj živčna, napeta in nasilna. Z njo se tudi zapor razblini v to, kar pod površjem dejansko je: prostor nasilja, zlorabe in hierarhije. Glavna igralka Sidse Babett Knudsen izjemno uprizori to preobrazbo, ki ji dovolj subtilno sledijo kamera, luč, kostumografija in scenografija. Odlično ji parira tudi soigralec Sebastian Bull v vlogi nepredvidljivega Mikkela. Režiser in soscenarist Gustav Möller se je očitno zavedal, kaj je dobil s takšnim igralskim parom, saj je dinamiko filma zgradil na odnosu med njima. Ta se med zgodbo večkrat obrne na glavo in s tem vzdržuje napetost vse do konca. Medtem ko lahko na več točkah sočustvujemo z Evo in njeno bolečino, pa nas njena maščevalnost in nasilnost do zapornika velikokrat odvračata. Po drugi strani čutimo nagonski odpor do Mikkela, ampak se nam v krempljih maščevalne paznice včasih preprosto zasmili. Ravno v trenutkih, ko se lahko poistovetimo z enim izmed njiju, film obrne perspektivo. In ko eden preveč ekscesno prevlada, mu potek dogodkov spodmakne položaj moči. Ta dvojna igra je ponekod neprepričljiva, saj pretirano relativizira v resničnosti jasno začrtano zaporniško hierarhijo. A poanta, ki jo film sporoča, je jasna. V zaporu ni zmagovalcev, vsi so poraženci. Mesto najbolj brutalnega izraza državnega monopola nad nasiljem terja svoj davek. In tudi paznica ga mora nositi. Medtem ko zaporniki vsaj vidijo svoje rešetke in vedo, kako dolgo bodo za zapahi, pa svojega lastnega zapora do pretresa Eva sploh ne opazi. Dodatno plast tragične usode Evinega sina in njunega odnosa film tako postavi na popolnoma novo raven. Iz zaporniškega filma maščevanja se pretvori v družinsko dramo o težavnem soočanju staršev s sinovi-prestopniki. In s tem v ospredje postavi krivdo, čustveni ekvivalent zaporu. Krivda, ki jo pooseblja Evin sin, še bolj kot zapor nerazločljivo povezuje Evo in Mikkela. Skozi to povezavo pa v temen zaporniški svet posije celo žarek upanja, da je rehabilitacija ene in drugega mogoča.

Upanje je v srcu vsakega. Krščanstvo je vera upanja po odrešenju in večnosti. Leto 2025 je v Katoliški cerkvi sveto leto, posvečeno prav temu upanju. O upanju v krščanstvu bo govoril profesor na Teološki fakulteti dr. Matjaž Celarc.

V tokrat precej drugače obarvanem Glasbenem utripu ne bomo poročali o glasbenih dogodkih, se spotikali ob instrumentalne lapsuse ali ploskali priznanim virtuozom in orkestrom. Tokrat smo se posvetili prazničnemu decembru. A vanj nismo pogledali skozi odrasle kritiške oči, včasih preveč obremenjene in izumetničene. Dovolili smo si brezmejno iskrenost. Za spremembo smo letos pokukali v brezbrižni otroški svet in izvedeli, kako tale praznični čas doživljajo oni. Uredniki uredništva za resno glasbo smo se namreč odločili, da bomo o doživljanju meseca lučk, glasbe, prireditev, obdarovanja, dobrih mož in iskrenih želja povprašali kar naše najmlajše. V Glasbenem utripu pa seveda ne sme manjkati glasba. Otroci so skladbe izbirali sami, nekateri so jih tudi sami zaigrali ali zapeli.

Maruša Kink, režiserka, gledališka in filmska gralka. Na Mali oder Mestnega gledališča ljubljanskega je postavila uprizoritev Ex, sodobnega nemškega dramatika in režiserja Mariusa von Mayenburga. Gre za igro o partnerskih odnosih, prespraševanje ali smo s tem zadovoljni, kako živimo, s kom živimo, zakaj tako in ne drugače, kako težko je zdržoma živeti eno harmonsko življenje.

Tokrat nam bodo družbo delali mladi raperji in plesalci hip hopa. Gostje so se namreč odpravili na Ulcafest, mednarodni dogodek, ki združuje mlade umetnike iz Hrvaške, Španije, Gruzije in Slovenije v skupnem prizadevanju za podnebno pravičnost skozi hip hop kulturo. Kaj vse so mladi počeli in česa novega so se tam naučili, pa so nam povedali v oddaji Gymnasium.

Film Megalopolis je doslej dobil že številne oznake: znanstveno-fantastični ep, tragedija, drama, Wellesovska vizija, umetniški manifest, melodrama, gangsterski film, poslednja izpoved, utopija ali distopija, celo norost ali 'mesto samo zase'. Nič hudega torej, če poskusim še s svojo oznako: esejizirana pravljica. Oznaka pravljica se za hip pojavi celo na začetku samega filma in razvoj zgodbe v resnici do konca sledi tej uvodni oznaki. Razmerje med dobrim in zlim, kot se za vsako pravljico spodobi, je – vsaj na videz – jasno že iz znanega sinopsisa Megalopolisa: v mestu Novi Rim, nekakšnem stiliziranem New Yorku kot svetovnem središču moči, ki pa mu grozi propad, se razvname boj med vizionarskim umetnikom Cezarjem Katilino in konservativnim županom Franklynom Cicerom. Cezar si želi revolucionarni skok v za marsikoga utopično, idealistično prihodnost, v kateri zgradb ne bi več gradili, ampak bi te s pomočjo čudežne snovi Megalona, ki jo je Cezar sam izumil, zrastle kot nekakšne rastline. Pri tem ima Cezar močnega podpornika v finančniku Hamiltonu Krasu. Župan Cicero po drugi strani vztraja pri nazadnjaškem statusu quo, ki vzdržuje pohlep, osebne interese in strankarsko vojno. Mednju pa je razpeta Julia Cicero, županova hči, ki ljubi Katilino enako predano kot tista druga znamenita Julija Romea, v zgodbo pa seveda posega še en shakespearjanski lik Jaga, tu z imenom Klavdij Pulcher. V osnovi torej pravljica številnih referenc, z dobrimi, hudobnimi in princeso, v drugem delu pa se zgodi celo nekaj podobnega kot v znamenitem sklepu Rdeče kapice. Pravljičnost je za odraslo oko seveda takojšen odmik, celo potujitev, zato je skok v esejskost, v razmislek o trenutnem stanju sveta in njegovem možnem utopičnem ali distopičnem razvoju logičen in predvsem presenetljivo gladek in nemoteč. Film, kot si je zaželel Coppola v eni svojih izjav, v resnici sugerira vprašanje, ali je družba, v kateri živimo, res edina možna. Esejistični razmislek tu že preide v pravo socialno filozofijo. Ampak vse to, kot rečeno, Coppoli uspe doseči organsko, skladno s potekom zgodbe. V skladu z osnovno strukturo, pravljičnim in esejističnim odmikom, pa mu uspe še nekaj: vpeljati tretji, medijski odmik – zdi se, kot da vso zgodbo ves čas spremljamo prek zaslonov oziroma skozi cedilo televizijskih ali medijskih kamer – dobri, ustvarjalni Katilina postane alegorija dobrega, zvijačni, premeteni župan/politik Cicero predvsem pa zahrbtni, hudobni Klavdij Pulcher alegorija zla, Wow Platinum, nekdanje Katilinovo dekle, alegorija oportunizma itn. Skozi medijsko sito – in to je ostra Coppolova kritika – stvari postanejo pretirane, uniformne in črno-bele, liki, ki jih gledamo, niso in ne morejo biti več realne osebe, ampak nekaj pravljično pripovedovanega, fiktivnega – celo verizem filmske podobe jih v Coppolovi viziji v tem pogledu ne skrha. Morda prav v tem odzvanja tista kritika novinarjev iz ust slavnega Michaela Cimina, češ da ustvarjajo bad fiction – slabo literaturo. Postanejo pa te alegorične osebe izvrsten, celo gnetljiv material za filozofsko refleksijo sveta in bivanja v njem. Megalopolis kot esejizirana pravljica Coppoli torej omogoči dvoje: hkrati ponuditi odsev trenutka, krize vrednot ali kar vsega, kar pojmujemo pod terminom Zahod, s pravljičnimi zasuki, v katerih celo mrtvi oživijo, pa možnost vitalističnega premisleka o novem. Kot vsak pravi, dober esej, film ne komentira, ni vseveden, ne daje odgovorov, ampak je v osnovi vprašanje, igrivo, velikokrat duhovito, v razkošna, ekstravagantna oblačila oblečeno vprašanje. In teh in takih v marsikdaj enoumni medijski krajini močno primanjkuje. Sklep: če rdečo kapico požre volk, je to črna kronika, če pa se rdeči kapici nekako posreči, da pride živa iz trebuha, je to kot rojstvo metulja. Ali umetnosti, ki s svojo večplastnostjo navdušuje in sprašuje.

Velik požar ni uničil slovite pariške stolnice Notre-Dame, ampak jo je prenovil, saj se zdi, da se dviguje kot ptič feniks iz pepela. Zahtevno obnovo so dokončali po načrtih in zbrali celo več denarja, kot so ga porabili. Obiskovalci bodo katedralo lahko občudovali v povsem novi, očiščeni podobi, kot pred 200 leti, nekaj predmetov pa je povsem novih ali pa so postavljeni na drugo mesto. Kakšna bo nova pot skozi to slovito stolnico, v pogovoru s prof. dr. Edvardom Kovačem, poznavalcem francoske kulture, ki je več let živel v Parizu in v Franciji tudi predaval (foto: EPA).

Polh živi na slovenskem ozemlju že tisočletja, še posebno gosto je naseljen na območju Dinarskega gorstva. Skozi zgodovino smo Slovenci razvili ambivalenten odnos do igrivih glodavcev, po eni strani jih razumemo kot nadloge ali tudi škodljivce, po drugi strani jih imamo za izredno ljubke živali. Prav poseben odnos so imeli do njih prebivalci Notranjske in Dolenjske, saj so polhi pogosto ljudem omogočili preživetje v času lakot ali na območjih z manj rodovitno zemljo. Zato se je v teh krajih razvila tradicija lova na polhe za njihovo meso, kožice in mast, imenovana polhanje. Ta etnološka posebnost se je skozi čas razvila v preživitveno in trgovsko panogo, včasih pa je bila tudi izraz slovenstva. Skrivnostnega polha in polhanje so nam pomagali bolje razumeti biolog in raziskovalec v Prirodoslovnem muzeju Slovenije dr. Boris Kryštufek, polhar in izdelovalec polšjih pasti iz Travnika pri Loškem Potoku Janko Lavrič, predsednik Koroškega polharskega društva Dušan Leskovec in etnologinja ter svetnica v Notranjskem muzeju Magda Peršič.

Janko Rožič je arhitekt, urbanist, predavatelj in esejist. Je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno znanega Hostla Celica. Skupaj s sodelavci je za različne projekte dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na prostorskih principih, semiotičnih vzorcih in jezikovnih uvidih, lastno ustvarjalnost povezuje z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi spoznanji ter z najstarejšo modrostjo umeščanja v prostor in rabe jezika. Zaveda se, da bistvo prostora zares odpira šele prostost, podobno kot izvirno misel v svetu podpira le smisel. Objavil je več esejev o Kocbeku, Pahorju, Starčeviću, Svetini, Hamvasu, Premku, Ravnikarju idr. Razmišljanje Pesem Krasa in »poiesis« Zemlje je pripravil za simpozij ob 120. Obletnici Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Organizirala ga je Neža Zajc v okviru ZRC SAZU 15. oktobra 2024.

Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.

Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Pred natanko enim tednom je skupina študentov zasegla prostore Fakultete za družbene vede. Protest, ki so ga poimenovali "Nič tišine do svobodne Palestine", je bil eden odmevnejših študentskih protestov v zadnjem času. Zdi se, da so ti po 60. in 70. letih prejšnjega stoletja kar nekako zamrli. Najodmevnejši so v zadnjem času zagotovo propalestinski študentski protesti v Združenih državah Amerike.Za organizacijo študentskih protestov je nujna močna študentska skupnost. Skozi leta pa se je študentska skupnost zelo spreminjala in prišla do točke, kjer ji komajda lahko še rečemo skupnost. Zakaj študentski protesti v Sloveniji niso takšnih razsežnosti kot tisti v Ameriki in ali študentje proteste dojemajo kot nujne za spreminjanje družbe in svojega položaja v njej? Sogovornika: Gaj Kolšek, študent politologije ter dr. Tomaž Deželan, profesor politologije na Fakulteti za družbene vede in raziskovalec politične participacije mladih.

V posebni izdaji oddaje Radio Ga Ga - Nova generacija, bomo prisluhnili živemu nastopu ekipe na štartu teka "Ultra Trail Vipavske doline" prejšnji petek v Ajdovščini. Skozi večer vas bo vodila voditeljska trojka Robert, Marjan in Urška, ki bodo skupaj s številnimi gosti govorili predvsem o – teku. Borut Pahor in Janez Janša bosta pri Urošu Slaku govorila o razliki med tekom in begom, Martin Strel o teku pod vodo in Vesna Milek o teku po pariških ulicah. Iz proge se nam bo javljal Miran Ališič, gastronomsko ponudbo postaj bo ocenil Dimitrij Rupel, seveda pa ne bodo manjkali glasbeni gostje Jan Plestenjak, Werner, Fredi MiIler, Jože Potrebuješ in drugi, ki bodo predstavili svoje nove songe o teku. Vse to in še več v petek nekaj čez 10 na Prvem programu.

Časovni stroj je nova serija podcasta Lovim ravnotežje, v kateri so poobjavljene epizode, ki s svojo aktualnostjo kličejo po vnovičnem poslušanju. Pogovor z navdihujočo Nino Grilc je bil prvič objavljen junija 2023. Zapis epizode, ki vključuje iztočnice in vire iz pogovora, je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda216 Na tej povezavi lahko najdete tudi povezavo do celotnega pogovora z Nino. *** Nina Grilc je ena od najbolj neverjetnih in močnih žensk, s katerimi sem imela priložnost govoriti in pogovor ujeti za podcast. Skozi svojo zgodbo, ki jo je zaznamovala izguba moža Marka in očeta njenih treh otrok, iskreno govori o žalovanju, izgubi in ohranjanju spomina zase in za svoje otroke. *** Uživajte v poslušanju!

V "razvitem svetu" si domišljamo, da je demokracija temelj, na katerem počiva naša svoboda. Skozi demokratične procese naj bi ljudje svoje ideje o svetu presnavljali v družbene dogovore/zakone, po katerih živimo. V kolesje demokracije lahko posredujemo različne ideje, ki postanejo razvojni modeli, potem pa se odločimo za najbolj optimalnega. Ali zadeva dobro deluje? Ali sploh deluje? In zakaj ne, če ne? In nenazadnje: kaj pa sploh izbiramo, kadar se na "Zahodu" igramo demokracijo?

Anže, Pižama in Jure skušajo zanetiti upor, a se vsakršna prevratniška žilica razpoči ob pregradi sodobne slovenske pop glasbe. Če so ti glave všeč, jih lahko podpreš in dobiš dodatno mini epizodo. Pridi se pogovarjat -> Discord: Apparatus klub Vprašaj Glave – Glave #169 Zapiski: Anže: René Artois Harry DuBois Harry Mudd Pižama: E depois […]

Skozi različna vprašanja se v januarju posvečamo ideji transhumanizma, po kateri bo človek s tehnološkim napredkom pospešil prepočasno meandriranje evolucije in se odrešil trpljenja, nemara celo smrti. Tokrat vas sprašujemo, kako vi osebno razumete napredek? Kaj mislite, kakšen napredek se nam bo -ne da bi nas kdorkoli karkoli vprašal - zgodil v naslednjih desetih letih?