Podcasts about skozi

Brina Stankovič Elesini je fotografinja, ki je v objektiv ujela tudi utrinke festivala Ritem srca 2026. Predstavila je svoje delo in veselje.

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Iransko-ameriški pogovori o prekinitvi ognja so zastali, kljub pozivom in grožnjam z obeh strani. Ameriški predsednik Donald Trump znova svari pred posledicami za Teheran, če ta ne bo kmalu sklenil dogovora; iranski zunanji minister Abas Aragči pa opozarja, da so pripravljeni na vnovičen neposreden spopad z ZDA, če pogajanja ne bodo prinesla sprejemljivih rezultatov. Medtem so posledice zaprtja Hormuške ožine za ves svet vse občutnejše. Drugi poudarki oddaje: - Nekdanji britanski zdravstveni minister Streeting napovedal kandidaturo za vodenje laburistov in vlade. - Kobilarna Lipica v pričakovanju sredstev za naložbo v obnovo bazena. - Slovenski hokejisti na svetovnem prvenstvu elitne skupine premagali Čehe.

Kolesarska sezona je v polnem zamahu, z njo pa tudi vprašanja: kakšno opremo izbrati, kam gre razvoj koles in ali so električna kolesa res prihodnost? Skozi svet sodobne kolesarske opreme (od čelad, oblačil do dodatkov in tehnoloških rešitev) nas je popeljal vodja Kolesarskega centra Sevnica-Krško Matjaž Traven.

Nova vlada RS je v zadnjih fazah oblikovanja. Čeprav še ne vemo zagotovo, kdo vse jo bo sestavljal, je slovenskim državljanom že s sprejetjem interventnega t. i. omnibus zakona jasno nakazala, kakšno politiko namerava izvajati in na kakšen način bo to počela. Skozi prizmo najverjetnejše podobe slovenske prihodnosti lahko tudi aktualne dogodke na mednarodnem prizorišču dojemamo drugače, kot smo jih doslej.

Gal Mladenović je v enoletnem študijskem premoru v Sloveniji prihranil denar za selitev in študij v mestu Stirling na Škotskem. Prvih pet let je ob delu študiral odnose z javnostmi, zadnji dve leti pa se ukvarja s turizmom. Opisuje barve škotskega višavja, neizprosna dež in veter, ki lomi dežnike in sklanja glave, pa tudi zgodovinski duh strateško pomembnega mesta. O gradovih, dvorcih, spomenikih in naravnih znamenitostih piše tudi na blogu otocan.si. 27-letni turistični vodnik pravi, da je opaziti porast evropskih turistov, ne le zaradi lepot Škotske, tudi zaradi vse bolj vročega Sredozemlja.

Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilecNelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.

Anja Deželak je grafična oblikovalka in navdušena tekačica. Iz Idrije se je preselila v Trbovlje, oba kraja sta jo zelo zaznamovala. Govorila bo o tem, kako se vizualno ustvarjanje povezuje z aktivnim življenjem, kako jo okolje navdihuje pri delu in kaj jo žene na več kot 100-kilometrskih tekih. Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Nika Mlinarič Hribar je štiri dni na teden fizičarka. Kadarkoli, predvsem ko dežuje, pa je podjetnica. Ima izkušnje iz letalske industrije in obožuje namizne igre. Je soustanoviteljica SnowBoardGames, to je neodvisni studio za izdajanje družabnih iger, ki se osredotoča na vrhunsko ilustracijo, kakovostne komponente in koncept »več igre v manjši škatli«. Med drugim bo razkrila, kako ji fizikalni pogled na reševanje problemov pomaga v podjetništvu in kaj jo vrže s tira.Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Marjeta Hribar je mednarodno priznana umetnica in ustvarjalka blagovne znamke KUOLMi, ročno izdelanega nakita iz premoga. Z njenimi kreacijami so nagradili nominirance za oskarje in nagrado grammy. V pogovoru zelo neposredno pove, kako se je znašla v Hollywoodu, kaj ji pomeni uspeh in zakaj si pogosto privošči dopust oziroma umik od ustaljenih opravil. Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Valentina Gazvoda je soustanoviteljica pražarne Iconic. Pred desetimi leti sta z možem začela sanjati o vrhunski kavi in danes prodata več kot tri tone edinstvene pražene kave. Kako se je začela njena podjetniška pot in zakaj ima pri tem pomembno vlogo tudi vrhunsko kolesarstvo?Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Vreden je kar polovico občinskega proračuna, zato brez pomoči države ne bi šlo. Drugi poudarki oddaje: - V Mariboru turizem cveti, a za rast bo v prihodnje potrebnih več namestitev. - Izjemno zanimanje za urbane vrtičke v medvoški in koprski občini. - Geopark Idrija tudi uradno s certifikatom Unescovih geoparkov.

Praznična oddaja je v znamenju že več kot 100 let trajajočega upora koroških Slovencev. Čušn pašjon je literarno glasbeni projekt skupine Praprotnice in Martina Sadunika, ki je nastal ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Z njim nas popeljejo skozi zgodovino koroških Slovencev, diskriminacijo, ki so jo doživljali, in nam predstavijo tudi vidik nemško govorečih Korošcev. Praprotnice s Čušn pašjonom gostujejo po južnem avstrijskem Koroškem; od Škofič, Šentjakoba v Rožu in Pliberka do Celovca. Z izbranimi pesmimi in avtorskimi besedili spodbujajo k premisleku o vojni in miru, spoštovanju in razumevanju. Nekoč in danes. Prisluhnite jim!Foto (Novice.at): Praprotnice premierno s Čušn pašjonom v Škofičah

Z nami sta ponovno bili gostji Nadica Žnidar in Anja Podlipnik, ki sta nadaljevali s predstavljanjem projekta in lastnih izkušenj. Travel Different for Future je mednarodni program, ki v praksi povezuje mlade prostovoljce, mentorje in partnerske organizacije v aktivno skupnost, kjer mladi niso le udeleženci, ampak tudi soustvarjalci vsebin in aktivnosti. Skozi redna spletna srečanja, mednarodne seminarje in 90-minutne interaktivne delavnice v srednjih šolah skupaj razvijajo nove metode dela, izmenjujejo izkušnje ter mlade spodbujajo k razmisleku o vplivu turizma na okolje, družbo in lokalne skupnosti. Posebna vrednost programa je mladinski vrstniški pristop, saj znanje o trajnostnem turizmu mladi prenašajo mladim, ob tem pa program z več kot 120 izvedenimi delavnicami in več kot 3000 vključenimi mladimi že ustvarja konkreten prostor za učenje, sodelovanje in odgovorno razmišljanje o potovanjih. S07E05Gostji: Nadica Žnidar & Anja PodlipnikModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 22. 04. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep Youtube: www.youtube.com/popotnistvo

Skozi oči petrolheada in voznika Aston Martina Vanquisha, Francija Verdenika, se potapljamo v globočine avtomobilske industrije. Otroštvo je preživel v vojni vihri Bosne in Hercegovine. Takrat na ulici prodajal cigarete in bučna semena, danes pušča pečat v avtomobilih. Magisterij strojništva je bil okno v svet, od koder sporoča, da so slovenski inženirji boljši od nemških. Iskreno in brez dlake spregovori o delu z evropskimi in kitajskimi avtomobilskimi znamkami, o tem, kdo dosega in kdo ne dosega standardov, kdo sprejema in kdo ne sprejema kompromisov. Presenečeni bi bili. Živi in svoje podjetje vodi v Bulgariji, električnega avta še ni peljal, rešil je nemogoč projekt za Porsche, prav posebno mnenje pa ima o varnosti kitajskih avtomobilov. Njegov družinski avto? Audi RS6 Performance. Vikend fura? Omenjeni Vanquish, McLaren 765 LT (!) in še marsikaj..Zapiski:Robert Lešnik - Mercedesov šef avtomobilske lepote:https://youtu.be/hpFqj981g5g Dr. Matjaž Korman - konstruktor neprebojnega Audija za Angelo Merkel:https://youtu.be/JhE2Xl-7f_k Stane Krajnc - Škofjeločan s krilihttps://youtu.be/EEtbOlwQ1eQIgor Akrapovič - Kako dobri so Akrapovič ponaredki?https://youtu.be/Wx2RRql6sFYChristophe Laubry - Dolenjski Francoz, ki je Revoz pomagal pripraviti na novo dobohttps://youtu.be/zohdDKmkX-sTom Fux - Slovenec s 40 milijardami prometa! https://youtu.be/I9DRbs_CcTgIvo Boscarol - vizionar, ki je prvi med oblake poslal elektroletalohttps://youtu.be/6nXnZT5U9gcMatej Zajc - Noben Ferrari ne gre na odpad!https://youtu.be/hrDr6cU0NDA Dan Lenard - Narisal megajahto za Jureta! https://youtu.be/ln885MSIncU.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)

Huberto Široka, rojen leta 1960, je eden izmed osrednjih umetnikov unikatnega oblikovanja nakita pri nas. Ustvarja in živi na Bledu, v svoji znameniti izjemno majhni, vendar impresivni delavnici, ki je hkrati tudi trgovina in prostor srečanj. Je avtor številnih ciklusov ali tematskih serij nakita, artefaktov, ki pogosto presegajo svojo osnovno funkcijo. Križi, Plesalke, Rojstvo, Valovanje, DNK, Opraševalci so nekatera imena teh tematskih ciklusov, za katere je dobil Huberto Široka številne nagrade in priznanja. Marsikdo ga povezuje predvsem z rajsko ptico, oblikovano po repliki najdbe s Pristave pri Bledu, ki je postala simbol Bleda. Ob Slovenskem tednu nakita v ljubljanskem centru Rog, osrednji prireditvi oblikovalcev nakita pri nas, je bila tudi predstavitev knjige z naslovom Huberto Široka, srebrokovač in oblikovalec nakita. Napisali so jo poleg samega avtorja še Lidija Pavlovčič in Petra Bole, izšla je pri Zavodu za turizem na Bledu. Umetnika je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič. Tonska realizacija Franci Moder.

Ker živimo v času nenehnih sprememb in izzivov, so se celjske gimnazije odločile, da se povežejo in vsako leto naslovijo aktualen družbeni pojav. Tako so se pred dnevi z gosti srečali v Narodnem domu Celje in dogodek naslovili: Popoln ali resničen? Lepota skozi oči mladih. To tematiko smo razširjeno nadaljevali tudi v tokratnem Gymnasiumu, v debati z dijakinjami Gimnazije Celje Center in Gimnazije Lava. Z nami so bile: Laura Bertoncelj, Zara Kregar, Tara Povh Klemenčič, Daša Goručan, Hana Dedić, Gaja Ramšak, Zara Škapin, z njimi pa je prišla tudi profesorica sociologije in slovenskega jezika Valerija Zorko.

Oddaja Pogovor O je bila v tednu katoliškega šolstva temu primerna. Pred mikrofon smo povabili rektorja vikariata Antona Martina Slomška Maribor dr. Ivana Štuheca, kaplana na Škofijski gimnaziji Vipava Mela Kovica in kaplana v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani Petra Čemažarja. Pogovarjali smo se o pomenu katoliškega šolstva za družbo in slovensko ter vesoljno Cerkev, v čem je njegova posebnost in o glavnih izzivih ter priložnostih za prihodnost.

Z oddajo Primorski kraji in ljudje smo se danes povabili v Hrastovlje. Pred in morda tudi v Cerkev svete Trojice, edinstvena zaradi svoje arhitekture in znamenitih fresk. Od začetka leta kulturni spomenik državnega pomena. Ne le v strokovnih krogih, tudi v širši javnosti velja, da cerkev predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti. Sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v državi. Taborska cerkev stoji na vzpetini ob vasi Hrastovlje vsaj od leta 1480. Da se je ohranila v kar se da najbolj avtentični podobi, gredo zasluge tako stroki, kot cerkvi in seveda krajanom, ki s predanostjo skrbijo zanjo. Predstavniki vseh bodo naši sogovorniki v tokratni oddaji Primorski kraji in ljudje, neposredno iz Hrastovelj. Tam zdaj pozdravljam Barbaro Kampos in ji predajam mikrofon...

Mag. Slavica Trstenjak je pedagoginja in dolgoletna ravnateljica Osnovne šole v Negovi, ki je pomembno zaznamovala razvoj šole in lokalne skupnosti. Posebej je znana po prizadevanjih za širjenje humanističnih vrednot v vzgoji ter po ohranjanju dediščine psihologa Antona Trstenjaka. Občina Gornja Radgona je razglasila leto 2026 za Trstenjakovo leto, ker je letos sto dvajset let od rojstva in trideset let od smrti Antona Trstenjaka, enega najpomembnejših slovenskih mislecev. Skozi vse leto se vrstijo številni kulturni, znanstveni in spominski dogodki, ki prikazujejo številne vidike njegove zapuščine. Trstenjak je dejal, dokler se o nekom govori, tako dolgo ta človek živi. V oddaji smo prepletali pot obeh, akademika in pedagoginje, ki je v lokalnem okolju med najbolj zaslužnimi za ohranjanje spomina na akademika dr. Trstenjaka prihodnjim rodovom.

Dr. Aleksander Zadel je klinični psiholog, ki smo ga spoznavali skozi različne projekte in kot odličnega govorca. Zapleteno ob njem postane razumljivo, nemogoče se zdi mogoče. Ljubezen vedno zmaga. Svetloba pa premaga temo, čeprav je vmes »veliko frke«, kot pravi. Tudi družbeni trenutek pri nas in v svetu razloži skozi oči in dušo psihologa - vselej z odgovornostjo. Skozi njegove besede lažje razumemo kaj pomeni manipulacija, kaj laž, kaj vseenost, kaj strah, kaj verbalna nasilnost in kaj nevarnost spletne anonimnosti. Ob vsem naštetem pa je tudi duhovit – razlog več za poslušanje pogovora, ki ga je v Gledališču Koper v sklopu radijskega projekta Pogovorni večeri, vodila Nataša Benčič.

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje. Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen. Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija. Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)

V hrupu sodobnega vsakdana, v času, ko se zdi, da je svet povsem razdeljen, ko ne manjka prepirov, nestrinjanj in trenj, ki dnevno spreminjajo tudi komunikacijsko krajino, se je tematika, ki jo je Elle uredništvo izbralo za letošnji Elle dialog, zdela ne le aktualna, ampak celo nujna, da jo čim bolj izpostavimo. Po uvodni kavi in rogljičkih se je tako zanetil pogovor, ki nas je popeljal onkraj vsakodnevne polarizacije, v svet diplomacije, zdrave komunikacije in tudi empatije ob spremljanju dogodkov, ki plamtijo okoli nas.V senci negotovosti in turbulentnih aktualnih dogodkov, sta tako gostji Vesna Milek, priznana pisateljica in kolumnitska ter Darja Bavdaž Kuret, izkušena diplomatka, zbranim poslušalkam ponudili svoj uvid skozi prizmo optimizma in spodbude, da lahko prav z besedami premagamo tudi na videz nepremostljive razdore.Več tukaj!Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / SPOTIFY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / METROPOLITAN.SI

Po poročilih Statističnega urada Republike Slovenije je v Sloveniji v študijskem letu 2024/2025 študiralo približno 12 tisoč tujih študentov, kar predstavlja 14,5 odstotka vseh študentov, ki študirajo v Sloveniji. Razlogi za takšno odločitev so zelo različni, prav tako so lahko izkušnje zelo kompleksne. O svoji študijski izkušnji v Sloveniji je govoril študent programa Evropske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, Italijan Pierluigi Orrù.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …

Piše Muanis Sinanović, bere Dejan Kaloper. Roman Tihotapec Alojza Ihana je nadaljevanje prejšnjega, Karantene, a ga, kot poudarjajo promocijski materiali in kot kaže tudi naša izkušnja, lahko beremo samostojno, brez poznavanja predhodnika. Gre za žanrsko delo, ki ga lahko umestimo med trilerje. V ospredju sta dva lika: zdravnik Andrej, ki je prebolel raka, želi poslovnemu partnerju Mariu, nekdanjemu uradniku in poslovnemu dobičkarju epidemije kovida predati svojo jadrnico. Ta se nahaja v Rimu, od koder izplujeta in se odpravita na pot k Jadranskemu morju. Njun položaj pa se zaplete, ko se ustavita pri sumljivem ruskem bogatašu Kudinovu, ki ima rezidenco v Budvi. Najpomembnejša razsežnost pripovedi je umeščenost v svetovnozgodovinski tukaj in zdaj. Ta umeščenost ni toliko duhovna, kot je politična, ekonomska in geopolitična. Med liki Ihan stke precej lucidno vez; povezuje jih v sodobnost na meji med visokim neoliberalizmom in prehodom v merkantilistično gospodarstvo na mednarodni ravni. Za neoliberalizem je značilna globalizacija kapitala, ki se kopiči v vedno manjšem številu rok. Zaradi globalizacije se države podrejajo mednarodnim institucijam in postajajo netransparentna skorumpirana podjetja. Roman dobro slika podobo te mednarodne oligarhije, ki jo predvsem v približno prvih dveh tretjinah gradi prizor za prizorom. Ne glede na to, ali gre za dubajske šejke, ruske oligarhe, iznajdljive slovenske uradnike ali italijansko mafijo, gre za skupino ljudi s skupnimi interesi, tudi prepričanji, ki pa so še vedno vpeti v globalno delitev dela in lokalne razmere. Liberalizem in fundamentalizem postaneta sodelavca in si podata roke, medtem ko ljudstva slepo verjamejo v ideološke pripovedi. Roman Tihotapec dobro detektira epidemijo kot enega od izvorov sodobnega svetovnega kaosa in obdobje ogromnega prenosa bogastva in reinvesticij. Tako je bilo tudi na Slovenskem, kjer je v poprej dokaj stabilno tranzicijo pospešeno vstopil drugod že uveljavljeni neoliberalizem in povzročil razkrajanje družbe, ki smo mu priča iz tedna v teden. Vse te premene Ihan lucidno popisuje skozi perspektive likov, njihove misli, osebnostne profile in poglede različne narodnosti. Vzhod in Zahod se stapljata, pravna država, s katero se je ponašal Zahod, pa postaja šala. Prav tako se stapljajo zakoni in korupcija, država in finance, vladanje narodu in skrb za zasebne interese. Ideali hitro izhlapevajo in med adrenalinskimi podvigi umetnikov, željnih slave, ter adrenalinom kreativnih podjetnikov ni prave razlike. Tudi odnosi med posamezniki so omejeni na transakcije. Eksistencialno gledano se Ihan posveča predvsem liku Andreja, ki ima izkušnjo smrti in obet njenega ponovnega prihoda. Skozi notranje dileme se kaže, da je bila v življenju njegovo osebno gonilo ambicija. Vendar nikakor ne gre za nepoštenega, pokvarjenega človeka – je le dedič svojega časa, ki uspeh postavlja kot vrhovni cilj, pri doseganju katerega kljub zavidljivemu družbenemu statusu niti ni posebno prodoren. Če nisi milijonar, pač ne šteješ nič. Zaplet in razplet romana sta dobro izpeljana, vendar se v zadnji tretjini razmerje med eksistencialno in politično dimenzijo kljub dobrim filozofskim zastavkom nekoliko poruši. Prav tako se nekoliko poruši razmerje med napetostjo trilerja in burlesko. Naslednji očitek, ki bi ga lahko podali, je obravnava ruskih likov. Čeprav Ihan večinoma razgrinja poglede Zahoda na Rusijo, je ta vendarle prikazana pretirano orientalistično in enoznačno. V tem se morda kaže tudi Ihanov pogled na razpletanje epidemije, ko je kot ugleden zdravnik vzhodni Evropi pripisal iracionalnost. Problem stereotipov je, da več zakrivajo kot razkrivajo. Danes Evropa izgublja prednost ravno zato, ker sprejema bolj iracionalne odločitve, medtem ko drugi vlečejo precej racionalne poteze. Kljub tem očitkom pa lahko sklenemo, da je Tihotapec obrtniško spodobno izpeljan roman, ki tistim, ki v njem znajo analizirati sodobni svet, ponuja dosti bralskega užitka.

Epizoda osvetljuje prelomno vlogo Galilea Galileija pri oblikovanju sodobne znanosti skozi preplet tehnoloških inovacij in matematičnega razmišljanja. Pogovor pojasnjuje, kako je Galilej z izpopolnitvijo daljnogleda in opazovanjem Lune nepopravljivo zamajal aristotelsko predstavo o popolnosti nebesnih teles. Ključni poudarek je na njegovi matematizaciji narave, kjer geometrijski zakoni postanejo resnično ogrodje materialnega sveta. Epizoda podrobno opiše tudi njegov epistemološki spor s Cerkvijo, ki je v matematiku videla grožnjo teološki avtoriteti nad resnico. Skozi analizo poskusov v hišnem priporu zaključimo, kako je Galilej z metodo izločanja subjektivnih zaznav postavil temelje za objektivno fiziko. Izvorni članek: Galileo Galilei – matematika kot nevidno okostje realnosti Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojneKomaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Louis Adamič in Tito leta 1949 Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.

Enaindvajsetega februarja je minilo 140 let od rojstva Franceta Steleta, utemeljitelja umetnostne zgodovine na Slovenskem. Deloval je kot prvi poklicni konservator, univerzitetni profesor, urednik, likovni kritik in akademik. Dr. Milček Komelj je ob tej priložnosti in sprva na pobudo Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU napisal knjigo France Stele: Spomini nanj, na njegovo delo in učence - knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice (Milček Komelj je bil med letoma 2008 in 2018 tudi njen predsednik) in ZRC SAZU. V spominsko-esejističnem besedilu opiše Steletovo duhovno in intelektualno dediščino, njegov odnos do umetnosti kot nosilke narodove identitete in njegov vpliv na učence. Z dr. Milčkom Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem, doktorjem znanosti, članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti in članom Evropske akademije znanosti in umetnosti, pesnikom in esejistom se o knjigi pogovarja Aleksandra Saška Gruden.

Po nedavnih ameriško-izraelskih udarih na Iran in iranskih povračilnih potezah ostaja ena najpomembnejših neznank svetovnih finančnih trgov cena nafte. Hormuška ožina, skozi katero poteka skoraj 20 odstotkov svetovne nafte, je šibka točka globalne dobavne verige. Vsaka motnja tam lahko potisne cene goriva in energentov bistveno višje. Zaradi tega se lahko poviša inflacija, kar zmanjšuje manevrski prostor centralnim bankam za zniževanje obrestnih mer. Posledično lahko pride do upočasnitve globalna rast. Kaj to pomeni za naše portfelje? Pred mikrofonom: Andraž Grahek, nekdanji upravljavec premoženja, soustanovitelj Tivoli Ventures in Capital Genetics (snemali smo v živo) ______________________ TAXISTENT - davčni asistent, ki pomaga oddati davčno napoved Uvažate lahko poročila IBKR; Trade Republic, Revolut, eToro in Trading 212. Z nekaj kliki ustvarite XML za uvoz v eDavke. Če zamudite, lahko v Taxistentu pripravite tudi dokument za Samoprijavo. Več na https://money-how.si/taxistent/ ______________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 27. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ KNJIGA: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ___________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 19. marec ali 22. april 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

S frančiškanom br. Miranom Špeličem smo govorili o pomenu pepelnične srede, o simboliki pepela ter o spreobrnjenju k Bogu, kar je namen postnega časa. Ta traja 40 dni, dodanih je še šest nedelj, ki niso postni dnevi. Kako z askezo in molitvijo do duhovnih koristi za dušo? Kaj je milost v tem času in koliko mora kristjan sodelovati z Bogom, da bo ta čas duhovno zorel?

Danes je svetovni dan radia. Radio se je razvil ob koncu prve svetovne vojne in je bil prava mala tehnična revolucija. Skozi desetletja je ob različnih vlogah dozoreval in postal medij, ki je pripomogel k demokratizaciji družbe. Kakšna pa je vloga radia danes? Radio - in spremembe, povezane z njim - preučuje komunikolog Peter Čakš, predavatelj in višji raziskovalec na Inštitutu za medijske komunikacije Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.

Kako je Stalina doživljal eden najvidnejših jugoslovanskih politikov, sicer tudi pisatelj in prevajalec Milovan Đilas v delu Srečanja s Stalinom (1962, slovenski prevod 2025, Beletrina), kaj je bilo za ta srečanja značilno in kako na Đilasovo pisanje ter tega sovjetskega voditelja gledamo danes? O tem v pogovoru z gostoma. Sodelujeta zgodovinar prof. dr. Božo Repe in nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Moskve Miha Lampreht. Na sliki del grafike z naslovnice slovenske izdaje knjige Srečanja s Stalinom Milovana Đilasa, Beletrina, 2025.

Akademska slikarka Cita Potokar se je rodila 28. novembra leta 1915, umrla je leta 1993, deset let prej pa je na prošnjo tedanjega urednika Cirila Stanija pred mikrofonom našega radia razmišljala o svojem življenju in delu. Cita Potokar je bila vsestransko ustvarjalna, pisala je tudi pesmi, eno poslušamo v oddaji, že od ranih let pa sta jo zanimali predvsem risba in slika. Sama je povedala: ''Risala sem neznansko rada, risalni blok je bil pripet na moja oblačila.''

V oddaji bomo prisluhnili pogovoru, ki je z logoterapevtom in stalnim diakonom Maticem Vidicem nastal na letošnjih mini počitnicah na Bledu. Tema je bila njegova knjiga Smernik za smisel, hkrati pa je Matic postregel z mnogimi življenjskimi spoznanji in modrostmi, ki jih je poslušalstvo na Bledu pospremilo z bučnim aplavzom.

V drugem delu odkrijemo žensko, ki je navdihnila besedo »scientist«. Potujemo med 18. stoletjem in prvo polovico 20. stoletja, ko se znanost iz salonov preseli v institucije. Francoska revolucija premožnim ženskam rahlo odpre vrata v znanost, s čimer se nam razširi polje razumevanja, da poleg spola produkcijo znanja oblikuje tudi družbeni razred. Spoznamo prve astronomke, matematičarke in Nobelovo nagrajenko. V slovenski prostor vstopamo prek Zofke Kveder, ene od prvih slovenskih pisateljic, ter prve slovenske zdravnice, Eleonore Jenko. Njuni zgodbi nas pripeljeta do raziskovalke prof. dr. Katje Mihurko, ki preučuje reprezentacije ženskosti in moškosti v književnosti, zlasti slovenski. V zaključku epizode nadaljujemo s postavljanjem znanstvenih temeljev. Sociologinja prof. dr. Jana Javornik, raziskovalka in profesorica na Univerzi v Leedsu, nam razširi razumevanje o spolno občutljivi znanosti in pojasni, da objektivnost ni privzeto moška. Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Katja Mihurko, prof. dr. Jana Javornik, prof. dr. Andreja GombocPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

Ker je danes praznični dan in ker je bilo leto za Možgane na dlani v marsičem praznično, bomo tokrat vašim nevronom namenili nekaj spominov in nekaj izzivov, vse pa je povezano – s prazniki. Skozi desetletje Možganov na dlani smo kar nekajkrat zagrizli v teme, ki so dišale po cimetu ali zvenele kot božična glasba. Me prav zanima, koliko se je usidralo v vaš hipokampus na knjižne police spomina in sploh, če ste se pripravljeni z nami poigrati v nadaljevanju!

Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.

Dr. Mateja Ratej kot zgodovinarka sodobnemu času postavlja zrcalo. Dokazuje, da zgodovina niso le suhoparni podatki, letnice, oprijemljiva in nesporna dejstva. Zgodovina so tudi tako imenovani mali ljudje, običajni ljudje, in ravno njihova življenja odsevajo realističen utrip pravzaprav vseh zgodovinskih obdobij. Zaposlena je na ZRC SAZU, na Inštitutu za kulturno zgodovino, je urednica, publicistka, kolumnistka in avtorica več znanstvenih monografij in študij. Ni le raziskovalka preteklosti, ampak tudi kritična opazovalka sedanjosti.

Zaslužni profesor Claudio Franceschi bo prihodnje leto dopolnil 80 let, pa je še vedno izjemno dejaven. Imunolog in gerontolog, zaslužni profesor imunologije na Univerzi v Bologni je bil med letoma 1996 in 2005 znanstveni direktor italijanskega nacionalnega raziskovalnega centa za staranje v Anconi. Svetovno znan je na področju biologije staranja, še posebno imunskega sistema. Je tudi oče izraza inflammaging – ki govori o kroničnih, nizkointenzivnih vnetnih procesih, ki v telesu potekajo med staranjem. Pripravlja: Mojca Delač.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je bil še zadnjič z nami zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver. Dobro desetletje nam je s svojim bogatim znanjem in z izkušnjami pomagal razumeti pomembnejše aktualne dogodke na tujem in doma. Kako sta se v tem času spremenila svet in Slovenija?

V Slovenskem primorju se je skozi stoletja ohranila navada osmice, ki je bila prvotno pravica kmeta, da lahko neobdavčeno prodaja vino in s tem presežek svojega pridelka. Skozi čas se je dejavnost spreminjala in prilagajala novim okoliščinam, vse dokler se ni oblikovala v to, kar danes poznamo kot osmico. Čeprav danes prodaja domačih pridelkov v obdobju osmice ni več neobdavčena, se je ohranila kot zabavna in za navdušence domačih dobrot izjemno privlačna dejavnost. Dvakrat na leto, po navadi spomladi in jeseni, je kmetom omogočeno ponuditi vse svoje pridelke, od vina do suhomesnatih izdelkov. Po sledeh frask, bršljanovih vejic, ki opozarjajo na aktivne osmice, smo se napotili po Krasu, ter se ustavili na dveh domačijah, kjer so nam razložili kako potekajo osmice pri njih, sami pa smo si tudi privoščili nekaj njihovih dobrot. O zgodovini in sami praksi osmice smo se pogovorili s Srečkom Horvatom s Kmetijsko gozdarskega zavoda v Novi Gorici.

Mariborska ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja s posvetovalnico, ki deluje v okvirih nadškofijske Karitas, je dopolnila 20 let delovanja. V tem času je osebje njenih prostovoljcev oskrbelo okoli tisoč ljudi iz kar 39 držav, čeprav je bila več kot polovica pomoči potrebnih državljanov Slovenije. Podobne »pro bono« ambulante delujejo še v Ljubljani, Kopru in Kranju. V tokratnem Studiu ob 17ih se bomo seznanili z njihovim delovanjem, pa tudi z upadom zanimanja mladih zdravstvenih delavcev za takšno delo, čeprav obeti kažejo, da obolelih brez zdravstvenega zavarovanja v prihodnosti zanesljivo ne bo manj. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.

4. avgusta bosta minili dve leti od poplav, ki so bile najhujša naravna nesreča v zgodovini Slovenije. Tudi po skoraj dveh letih je ljudem na prizadetih območjih težko. Večina odškodnin je izplačanih, v postopku za odstranitev je ali je bilo skupno 428 objektov. Skozi zgodbe ljudi, ki so utrpeli škodo, bomo v tokratnem Studiu ob 17.00 orisali poplavno obnovo. Odgovorili bomo na vprašanji, kako smo pripravljeni na takšne naravne dogodke v prihodnosti in ali lahko na táko pomoč, kot so jo dobili poplavljenci pred dvema letoma, prebivalci računajo tudi ob morebitni podobni naravni ujmi. Gostje: Boštjan Šefic, vodja vladne službe za obnovo po poplavah; Romana Lesjak, županja Črne na Koroškem; Lidija Globevnik, generalna direktorica direktorata za vode na ministrstvu za naravne vire in prostor.

kako prepoznati trenutek, ko je smiselno del naložb unovčiti in realizirati enega izmed svojih dolgoročnih finančnih ciljev? Bodo individualni računi aktivirali Slovence? Kaj pa kriptodavek? Je fer, da se obdavčijo kriptosredstva? Pred mikrofonom: Luka Gubo, izvršni direktor borznoposredniške družbe Equito Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Kako loviti zaslužke v negotovem okolju? Kako sestaviti portfelj? Tokrat bomo tudi grillali slovenski kapitalski trg. Zabavno bo in kar je najbolj pomembno - domov bomo odšli siti finančnega znanja! Ključne informacije Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Zadnja delavnica pred poletjem o prvih korakih v svet investiranja. Primerna je za začetnike. Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 12. junij Čas: 17:00–20:30 MONEY-HOW FRIENDS Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo (delavnica) Investiranje za začetnike Praktično o osnovah investiranja. Želim dostop Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Tesa Drev Juh se je pogovarjala z Leonom Vidmarjem, avtorjem animiranih filmov, ki je za svoj kratki animirani film Slovo na Festivalu slovenskega filma leta 2016 prejel vesno za najboljšo animacijo. Na letošnjem festivalu Berlinale pa je bil v tekmovalni sekciji Generation Kplus, posvečeni filmom, ki nagovarjajo mlajše občinstvo, predstavljen film Zgodbe iz čarobnega vrta. Zanj je je Leon Vidmar prispeval eno od treh zgodb – te so postavljene v okvirno pripoved filma, ki pa v celoti tematizira smrt.

Življenje te včasih postavi na nepričakovane poti, ki zamajejo temelje tvojega vsakdana in te povabijo k novemu začetku.V novi sezoni podkasta Lovim ravnotežje sem se odločila, da svojo preobrazbo delim s teboj v realnem času - pristno in brez olepšav. Kot ženska v srednjih letih se soočam z vprašanji identitete, smisla in sprememb, ki jih prinaša to obdobje življenja.To je neurejena zgodba v nastajanju, kjer boš priča moji osebni preobrazbi, iskanju novega ravnotežja in redefiniranju sebe. Skozi prihajajoče episode bom s teboj delila svoje uvide, načine upravljanja sprememb na kariernem in osebnem področju, preigravala dvome in iskala praktične načine in priložnosti za rast.Vabljena k poslušanju in spremljanju!