Podcasts about skozi

Piše Ajda Klepej, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pesniški prvenec Eve Šubic Tema se deduje po očetu se razpira kot intimističen svet, v katerem pa pesnica, v nasprotju s temačnim naslovom in naslovnico, predvsem raziskuje in preobrača temo v drugo obliko svetlobe, ki je vseprisotna. Tema ne pomeni ugasnjena luč, praznina, nič, temveč je za pesnico prostor mnogoterih odtenkov in nians, ki se izrisujejo ponekod ostreje, drugod bolj zabrisano. Skozi obsežno zbirko, ki vključuje zajetno število pesmi na nekaj več kot 150 straneh, lirska subjektinja tke osebnoizpovedno izkušnjo, zaznamovano z vlogami, ki jih ima v življenju. Njene vloge se skozi zbirko polagoma razvijajo iz zelo partikularnih in predeterminiranih v občečloveške in brezčasne. Je hči, vnukinja, študentka, ženska, ženska brez otrok, ljubimka, ljubimka brez ljubimca in bitje, polno podedovane travme in strahu pred minevanjem in predvsem polno teme, ki jo je treba na ta ali oni način na neki točki prekvasiti v nekaj drugega: »Tvoja sreča bi bila tako unikatna, / kot je tvoja žalost.« Zbirka se nam zazdi izredno intimistična ravno zaradi upesnjenih osebnoizpovednih stisk, ki pritičejo ljubezni, minevanju, odraščanju, slikam iz narave. Vendar pa že takoj na začetku začutimo, da bo zbirka veliko več kot zgolj vóden ogled bunkerja naše psihe, če parafraziram pesničine verze. V svojem izrazju in témah je veliko bolj drzna, da bi njeno poezijo mogli zreducirati na zgolj osebnoizpovedno in intimistično. Najbolj vidno radikalna dela zbirke se izrišeta v tretjem delu, naslovljenem Nesnice, in v četrtem delu z naslovom Pepe, kjer nas presenetijo in pretresejo že slike in grafike kokoši. Feministične note, ki se v zbirki nalahno izrisujejo že prej, pesnica na tem mestu radikalizira do glasnega forte. Zadnja dva dela zbirke sta določena z naslovoma, prva dva razločka pa se ponujata kar sama. Intimističnemu izpovedovanju, prepletenemu s slikami iz otroštva, družinskim krogom, ki se izkaže za disfunkcionalnega, in pesmimi, ki bi lahko nastale tudi iz gledišča otroka, sledi del, ki ga zaznamuje neizpolnjena, mestoma uničujoča romantična ljubezen, ki ravno v tej zbirki doživlja zadnje vzdihljaje. Preden se lotimo zadnjih dveh, najbolj vpadljivih delov zbirke, se moramo nujno posvetiti prvima dvema. Čeprav nista opremljena z grafikami in slikami, sled in odmev puščata bolj subtilno in zaradi tega dosti bolj domiselno. Ta vpadljivost ne potrebuje živobarvnih slik ali modernističnih postavitev verzov. Gre za tih glas, ki nastopi vmes ali na koncu pesmi, včasih v poševnem tisku, in ironično ali humorno spremlja verzno besedilo. Tukaj lirska subjektka izstopi iz svoje resničnosti in iz odmaknjenega vmesnega prostora komentira dogajanje. Gre za izolirane verze, ki včasih delujejo kot aforizmi, iztrgani so iz prostora in časa in obvisijo brez dodatnih razlag. So drobne opazke, rečeno z besednjakom Jureta Jakoba. Za ta tihi glas se zdi, kot da odzvanja sam pri sebi, sam zase, le zase. Pri bralcu povzroči miselne premore, ki delujejo izjemno nepredvidljivo in sveže: »... ko se rodimo, mislimo, da bomo živeli, ko umremo, prav tako.« Ta notranji glas je hkrati poln samozavedanja, lahko bi ga imenovali tudi poetološki, saj uvaja misli, ki se nanašajo na lastno poetiko: »Nikoli ne napišeš enako iskrene pesmi dvakrat.« Zavoljo tega glasu je možno upesniti še tako boleče trenutke, ki bi se brez napisanega, brez besed, razblinili, ne bi obstajali. »In midva nekje daleč narazen, nekje med a, b, c, in d, tako brezimenska, da v nekaj letih ne bo več mogoče zastaviti vprašanja, ki bi mu bila odgovor (ki bi naju oblikovalo v besede).« Element presenečenja, ki zaseka skozi intimistični svet lirske subjektinje, so torej Nesnice. Tematika se tukaj radikalno spremeni, poprej tiho navzoča feminizem in kritika sodobne, še vse preveč patriarhalne družbe, prevzameta vso pozornost zaradi grafične razgibanosti verzov in zelo približanih slik kokoši. Med na videz diametralno nasprotnima svetovoma pa vendarle obstaja povezava. Napetost med lirsko subjektinjo in moškimi družinskimi člani, pravzaprav celotno skupnostjo, ki je zaprta, tradicionalna, nazadnjaška, kar se tiče pogleda na spolne vloge, lahko zaznavamo že prej. Utesnjenost, sovraštvo, nemoč proti taki miselnosti izbruhnejo v obliki poosebitve kokoši z vlogo ženske. Kokoši pravzaprav nikoli niso imenovane tako, so zgolj nesnice, saj se od njih pričakuje samo valjenje jajc, »ker včasih želijo izvaliti idejo namesto otroka. / Takrat oče pravi, da so kure butaste.« Lajtmotiv nesnic je, da petelin ostaja. Kritika je precej nazorna in slikovita. Zanimivo pa je, da v zadnjem delu zbirke, naslovljenem Pepe, družinski petelin s tem imenom umre. Slovo od njega s pogrebom morda pomeni večjo in širšo osvoboditev lirske subjektinje, ki je tudi nemalokrat zreducirana na nesnico. Tema se deduje po očetu je nadvse zanimiv in perspektiven pesniški prvenec. Zagotovo gre za zbirko, ki ji ni podobna nobena druga. Ves čas ohranja modernističnost v smislu nekonvencionalnega, neuveljavljenega in novega, tudi skozi intimizem. Tako radikalno različna svetova poetike se dobro dopolnjujeta in prepletata, tako da je zbirka konceptualno zelo dobro zamišljena. V nekaterih intimističnih pesmih, kjer jih že omenjeni pesniški glas ne postavi v perspektivo in se do njih ne opredeli, izgubijo težo, ki jo zbirka sicer ima. Rešitev vidim v manj obsežni zbirki, kjer bi vse pesmi služile svojemu namenu in konceptu in kjer bi bila odločitev za umestitev vsake pesmi zavestna, celoten izdelek pa bi deloval bolj izčiščeno. Kljub temu pa se po branju počutimo malo manj v tèmi, ali pa v njej vsaj nismo sami.

Gost jutranje Svetovalnice je bil Andrej Klemenc iz Ljubljanske kolesarske mreže. Pogovarjali smo se o projektu Knjižnica koles. To je neprofiten projekt, namenjen izboljšanju dostopa do trajnostne mobilnosti za otroke iz socialno ogroženih družin, migrante in starejše osebe. Skozi vzpostavitev izposojevalnice koles so omogočili brezplačen, varen in okolju prijazen način prevoza tistim, ki so pogosto iz njega izključeni.

Piše Tonja Jelen bere Eva Longyka Marušič. Knjiga Irene Štaudohar Globoko v gozdu je precizno eruditsko delo, ki pa so ga spodbudili osebni vzgibi. Eseje s podnaslovom O divjem in intimnem je namreč sprožila prerana izguba avtoričinega očeta in ravno tako se tudi končajo. A čeprav se je eno življenje tam prehitro končalo, ta habitat ni postal osovražen. Daleč od tega – je izjemen navdih. Irena Štaudohar je v tem polliterarnem delu iz več perspektiv zajela literarni, filozofski, glasbeni, filmski in likovni svet, osrednja nit pa je moč gozda z vsemi njegovimi zakonitostmi in skrivnostmi. Tako kot je v knjigi Fižolozofija ponižno, občudujoče in hkrati racionalno razmišljala o odnosu do vrta in o njegovi veličastnosti, je tokrat gozd postal izjemen nabor lastnih in tujih izkušenj. Kaj vse pomeni gozd oziroma njegov celotni sistem, v katerem bivajo živali, rastline in drevesa, nam prikaže z branjem literature in z lastnim doživljanjem. Približa nam recimo gozd v Mainu, ki ga je obiskala in ki je tudi dogajalni prostor v delih Stephena Kinga. Večkrat je seveda omenjeno delo Walden Henryja Davida Thoreauja, avtorju pa je posvetila tudi samostojen esej, preprosto imenovan Thoreau. Avtoričina skorajda redna pot na Rožnik, vzpenjanje na vrh hriba, pa je kot metafora za očiščenje – ta izčiščena poetika odnosa do gozda je pomemben pokazatelj njenega razumevanja in dojemanja gozda. Gozd ni le sistem dreves. Je veličina, iz katere rastejo pravljice, zgodbe, romani, pesmi, filmi, glasba. Treba ga je občudovati in slišati – in ne dojemati kot nekaj samoumevnega. Skozi vso umetniško zgodovino nam to podaja skorajda poetično in znanstveno. Ne gre torej spregledati, kako pomembno, poglobljeno in veličastno so veliki intelektualci in intelektualke, umetniki in umetnice doživljali gozd in se mu predajali. Čeprav knjiga Globoko v gozdu ni ekološko ali družbeno angažirano delo, pa kljub temu podira idejo antropocentričnega sveta. Kot misel, da smo mi tu le začasno in je narava tista, ki odloča in izbira. Treba je živeti z njo in dopuščati njeno prebivalstvo čim bliže sebi. Kot je to storil Deakin, ki je v domačem dimniku gostil lastovke in zapisal: »Krožile so pod stropom kot modre misli.« Avtorica Irena Štaudohar pretanjeno preliva premišljevanje in gibanje, najsi bo to hoja po gozdu, plavanje v mrzli vodi ali plezanje po drevesih. Divje in romantično hkrati, kot zagovor vseh, predvsem žensk. Vseh, ki jih je svet dojemal kot motilke, čarovnice, histeričarke in pohujševalke. Eseja Drevesa in ženske ter Mistika sta zagovor vseh upornic, resničnih in literarnih. Vse so tlakovale pot in se žrtvovale za današnje ženske. da bi jim bilo lažje: »Danes nas nagovarjajo, ker predstavljajo vrednote, ki jih obupno želimo povrniti, da bi preživeli,« piše Irena Štaudohar. Obširni eseji so polni citatov iz avtoričinih lastnih opravljenih intervjujev in klasične in sodobne literature. Ta se ne omejuje le na določena imena, pač pa se presenetljivo, a razumljivo razvejeno nagiba tudi v bolj popularno kulturo, kot je npr. Elizabeth Gilbert s knjigo Jej, moli, ljubi. Ljubezen in erotika se stapljata mimogrede, že povsem romantično. A to tudi poganja svet – pravzaprav prav blaznost spodbuja nove ideje. In tako se esej Medved posveča tudi erotičnemu odnosu z medvedom. Kontroverzno delo Marian Engel Medved Irena Štaudohar interpretira z globokim spoštovanjem do te živali. To niso zveri, kot nam jih radi predstavljajo njihovi odstranjevalci. Knjiga Globoko v gozdu je preplet čustev, znanja, razumevanja in spoštovanja naravnih zakonitosti. Je dojemanje človeške in naravne prvinskosti, ki je v svetu algoritmov in pristajanja na sivine vedno manj upoštevana. Ne moremo je izbrisati, kot tudi gozdov ne, saj vedno prerastejo umetne zajezitve misli ali prostora. Je kot vmesna pot med magijo, divjostjo, čarobnostjo in razumskim upoštevanjem, strahospoštovanjem narave. Že avtoričina prva knjiga Magija za realiste je dobro tlakovala pot, knjiga Globoko v gozdu pa je vse še bolj nadgradila.

Ime tedna je Laura Petek, specializantka urgentne medicine iz Maribora, ki se je po kratkem premoru doma že vrnila na novo misijo v Ukrajino. Kot zdravnica prostovoljka pomaga v bližini fronte, kjer oskrbujejo ranjence s strelnimi ranami in poškodbami zaradi eksplozij. Delo poteka pod zemljo, ob zračnih alarmih, eksplozijah in napadih z droni, ki otežujejo evakuacijo ranjencev. Kot prostovoljka je delovala že na kriznih območjih v Ugandi, Indiji, Libanonu in Iraku, za urgentno medicino pa se je odločila prav zato, ker zdravnika pripravi na najbolj nepredvidljive razmere. Kandidati so bili tudi: Alenka Veler in Irena Matko Lukan, urednici zbirke Zlata ptica, prve in največje zbirke folklornih pripovedi pri nas, ki letos praznuje 70 let. Leta 1956 jo je zasnovala legendarna urednica Mladinske knjige Kristina Brenkova. Zbirka prinaša ljudske pripovedi z vsega sveta in še danes velja za založniški unikum v svetovnem merilu ter pomembno vpliva na razvoj pripovedovalske umetnosti pri nas. Doslej je v njej izšlo 125 knjig, jubilejno leto pa je zaznamovala tudi nova antologija Gora, skala, gozd, drevo, ki prinaša 17 evropskih ljudskih pravljic. Matic Omulec, predsednik Rubik kluba Slovenije, ki že več kot 15 let na prostovoljni osnovi združuje ljudi vseh starosti, ki se ukvarjajo z mehanskimi ugankami. Prav minuli konec tedna so v Dobrovi pri Ljubljani pripravili osmo državno prvenstvo v reševanju Rubikovih kock, na katerem se je več kot 140 tekmovalcev iz 17 držav pomerilo v 16 uradnih disciplinah. Med njimi sta tudi reševanje z eno roko in reševanje z zavezanimi očmi.

Nadškof obravnava nasprotje med sodobnim iskanjem vidnosti na družbenih omrežjih in krščansko potjo ponižnosti. Opozarja, da hlastanje po pozornosti in všečkih ustvarja iluzijo pomembnosti, zaradi katere so ljudje pripravljeni delati moralne kompromise. Prava pot k Bogu namesto tega zahteva odpoved lastnemu egu ter tiho in ponižno služenje brez pričakovanja odobravanja ali plačila. Preko Petrove lekcije msgr. Turnšek pojasnjuje, da mora učenec hoditi za Kristusom in sprejeti križ kot logiko evangeljske ljubezni, ne pa Bogu narekovati lastnih poti. Nagovor se sklene z razmišljanjem o tem, ali posameznik pri svojem delu išče prepoznavnost sveta ali pristen odnos z Bogom.

V katehezi za bolnike in starejše je še odmeval praznik Marijinega vnebovzetja v luči smrti in večnega življenja. To, kar je dosegla ona, naj bi dosegli vsi mi. Naše odrešenje je v vstajenju celotnega človeka, telesa in duše. Naš gost, bolniški župnik Anže Cunk, je spregovoril tudi o tem, kako biti blizu umirajočem človeku in o njegovih svežih izkušnjah z bolniki. V minutah za liturgijo bo pojasnil pomen uvodnega kesanja pri maši, ki ni spovedna odveza, a ima kljub temu velik pomen.

Zavod za slovensko izobraževanje je tudi letošnje poletne počitnice za učence dvojezične šole v Špetru v Beneški Sloveniji pripravil bogat program dejavnosti, ki ponuja priložnost za aktivno preživljanje prostega časa v slovenskem jeziku ob športu, ustvarjalnosti, glasbi in raziskovanju narave, poroča petnajstdnevnik Dom. Programi Potoki, Gor in dol, Športni kamp in Poletno Sonce so tudi letos združili številne otroke, ki so dneve preživljali na poteh, športnih igriščih, ustvarjalnih delavnicah in v družbi vrstnikov. Posebno vrednost poletnim dejavnostim dajejo ljudje, ki jih soustvarjajo. Med njimi imajo pomembno vlogo animatorji, nekdanji učenci dvojezične šole, ki danes z veliko zavzetostjo, odgovornostjo in srčnostjo spremljajo mlajše generacije. Njihova pripravljenost, da se znova preizkusijo v novi vlogi, skrbijo za otroke in jim postanejo zgled, predstavlja lepo kontinuiteto šolske skupnosti in prenos vrednot med generacijami. Pomemben prispevek so dali tudi številni izvajalci delavnic, ki so z različnimi vsebinami obogatili poletni program. Posebno mesto imela Glasbena matica, ki je otrokom približala svet glasbe.

Domačija največjega slovenskega epskega pesnika Antona Aškerca – letos je minilo 170 let od njegovega rojstva – na Senožetah nad Rimskimi Toplicami je posebnost. Ne le, da se omenja že sredi 13. stoletja, čeprav je Aškerčev rod v letu francoske revolucije tja zanesel Matija Aškerc. Skozi stoletja je ohranila svoj prvotni značaj, ostala v družinbskih okvirih in ohranila tradicionalne kmetijskeg dejavnosti tega prostora. Za vse to so zaslužni daljni pesnikovi sorodniki, ki z namajhnim trudom s tradicijo izvirno bogatijo naš čas. Foto: Stane Kocutar

V tem poletju je postala samostojna 59. splošna knjižnica v Sloveniji - Knjiižnica Ivančna Gorica. Z raznovrstnimi vsebinami, dogodki, bralnima kluboma, izzivi ter ob sodelovanju z različnimi ustanovami v lokalnem okolju privablja več tisoč uporabnikov. Ob obisku in v pogovoru z zaposlenimi smo odkrivali, kako se je vloga knjižnic v minulih letih okrepila. Podrobnosti - tudi o tem, kako spodbujati branje pri najmlajših - lahko slišite v prispevku. Izkušen knjižničar Roman Rozina pa je pripravil še nekaj bralnih predlogov: - Noah Charney: Slovenologija - Karl Gržan: Mir - Peter Mayle: Leto dni v Provansi - Janko Mlakar: Med Šmarno goro in Mont Blancom - Eleanor H. Porter: Poliana - Eric-Emmanuel Schmitt: Ognjena noč - Robert Specht: Tisha (roman) - William P. Young: Koliba - Dragica Šteh: Ta pesem je zate - Nejka Omahen: Vihar v meni - Alojzij Zupančič: Skozi štirinajst rodov - Metod Turnšek: Črni Hanej - Nataša Rebec Lukšič: Od pike do pike - Josip Jurčič: Lepa Vida

Pred nami je še zadnja šesta oddaji iz znanstvenega posveta Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. Objavo prispevkov smo umestili v sklop obeležitve 35-letnice slovenske samostojnosti. Tokrat lahko poslušate predavanji dr. Vanja Kočevarja, ki je spregovoril na temo: Od Sclavonie in Windischlanda do slovenske dežele, in pa pravnika prof. dr. Igorja Kaučiča, ki je predstavil Ustavnopravni položaj Slovenije od leta 1918 do danes.

V Beneški palači v Naborjetu v Kanalski dolini je do konca meseca na ogled trijezična razstava o Svetih Višarjah. Letos mineva že 666 let, od kar je žabniški pastirček na dobrih 1700 metrov visokem višarskem hribu našel kipec Matere Božje. Razstavo stotih primerkov spominkov – od podobic in nabožnih podob do manjših predmetov ter spominskih plaket, ki jih je v pol stoletja zbral Leopoldo Komac iz Rablja, organizira Združenje don Mario Cernet v sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij, društvom nemško govorečih Kanalčanov ter Inštitutom za slovensko kulturo iz Špetra. Ob torkih dopoldne in četrtkih popoldne so za obiskovalce organizirani vodeni ogledi, ki jih vodita zbiratelj Leopoldo Komac in koordinatorica razstave Claudia Plazotta Gerdol. Razstava je lep prikaz pobožnosti in spoštovanja treh narodov do Višarske Marije. Na Svetih Višarjah bo jutri zvečer v cerkvi molitev rožnega venca, nato pa procesija z Marijinim kipom, praznično bo seveda v soboto, v nedeljo pa bo na Svetih Višarjah maševal nadškof Riccardo Lamba.

Kristijan Muck (1941) je igralec, režiser, likovnik, esejist, pesnik, dramatik, pedagog in še kaj. V pogovoru z Vilmo Štritof se predstavi kot neutruden iskalec in premišljevalec, usidran v bogat duhovni svet, ki se odraža v njegovem obsežnem opusu raznolikih stvaritev, povezanih predvsem z gledališčem. Oddaja je bila posneta septembra 2025. Vabimo vas k poslušanju!

V novembru 2024 je bil v dvorani Slovenske matice v Ljubljani znanstveni posvet Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. Pripravili so ga ob 180. letnici prve javne rabe modernega imena Slovenija, mi pa prispevke umeščamo v sklop praznovanja 35 letnice slovenske samostojnosti. Tokrat je bila na sporedu že peta oddaja v nizu. Prispevek ddr. Igorja Grdine nosi naslov Od slovenske dežele do Slovenije. Dr. Helena Jaklitsch pa je spregovorila na temo Slovenija v zamejstvu in izseljenstvu.

V Etnografskem muzeju v Naborjetu bodo jutri (petek) odprli razstavo z naslovom »Svete Višarje: Sledi nekega potovanja«. To je razstava sto spominkov iz zasebne zbirke Leopolda Komaca, ki so nastali tekom stoletij kot znak predanosti treh narodov Višarski Devici Mariji.

Bayreuthske slavnostne igre veljajo za enega najpomembnejših in najstarejših glasbenih festivalov na svetu. Prvi je potekal leta 1876, ko je nemški skladatelj, dramatik, pesnik, pisatelj, gledališki režiser in dirigent Richard Wagner (1813–1883) izpeljal zamisel o glasbenem festivalu, posvečenem izključno njegovim delom, in že takrat so izvedli njegov celotni Nibelungov prstan. Skladatelj je tako ustvaril prostor, kjer naj bi njegova glasbena dela zaživela natanko tako, kot si jih je zamislil, brez tedanjih opernih konvencij. Zato je v tem bavarskem mestu dal zgraditi posebno gledališče, Festspielhaus oziroma Festivalno dvorano, ki jo odlikujeta izjemna akustika in skriti orkestrski prostor. Pozneje je Bayreuth postal romarsko središče ljubiteljev Wagnerjeve glasbe z vsega sveta. Po skladateljevi smrti je umetniško vodstvo prevzela njegova družina, ki festival vodi še danes. Skozi zgodovino je festival doživel več prelomnic: prekinili sta ga obe svetovni vojni, leta 1951 pa sta ga prevzela Wagnerjeva vnuka Wieland in Wolfgang Wagner in ga temeljito prenovila. S sodobnimi, pogosto minimalističnimi režijami sta ustvarila tako imenovani Novi Bayreuth, ki je močno vplival na razvoj operne režije v drugi polovici 20. stoletja. Še več, z vrhunskimi glasbeniki in izjemnimi režiserji Bayreuth še vedno ostaja eno najvplivnejših opernih prizorišč na svetu. Skozi čas so na odru tamkajšnje Festivalne dvorane nastopile tudi številne legendarne pevke in pevci, pa seveda številni vplivni in pomembni dirigenti. Skratka, ta glasbeni festival je postal evropski kulturni fenomen. A kakšen dejanski pomen ima ta festival danes, kaj vse se je z njim dogajalo v preteklosti in koliko je z njim pridobila Wagnerjeva glasba – o tem ob njegovi 150-letnici v pogovoru. Gost je prof. dr. Gregor Pompe z Oddelka za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Ob njem pa radijski kolega Dejan Juravić predstavi še zgodovino naših radijskih prenosov s tega festivala. Foto: Festivalna dvorana Richarda Wagnerja, vir: Wikipedija

Poslušate lahko četrto oddajo iz znanstvenega posveta Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja, ki smo jo umestili v sklop praznovanja 35 letnice slovenske samostojnosti. Dr. Andrej Rahten je predstavil prelomni čas političnih odločitev na prehodu iz habsburškega okvira v novo državo SHS, odvetnik, član Grboslovnega in zastavoslovnega društvo Heraldica Slovenica Anže Hobič pa je spregovoril o Zemljevidu slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja.

Dr. Veronika Fikfak je redna profesorica mednarodnega prava in človekovih pravic na Univerzitetnem kolidžu v Londonu in direktorica Inštituta UCL za človekove pravice. Prav mednarodno pravo, javno pravo in človekove pravice so področja, na katerih je raziskovalno izjemno prodorna in uspešna ter strokovno mednarodno priznana. Za svoje raziskave je prejela več nagrad in raziskovalnih sredstev, objavlja v uglednih revijah, kot sodnica ad hoc sodeluje pri Evropskem sodišču za človekove pravice, je strokovna članica svetovalnega odbora pri Svetu Združenih narodov za človekove pravice in članica Stalnega arbitražnega sodišča. O aktualnih izzivih za mednarodno pravo, med katere sodijo tudi klimatske spremembe in umetna inteligenca, njenih aktualnih projektih, stikih s Slovenijo in izkušnjah življenja in dela v tujini se bo s prof. Veroniko Fikfak pogovarjala Mojca Delač.

Kako je vznik potrošništva v 19. stol. spremenil pogoje za pisanje in branje književnosti in kako je literatura naslednji dve stoletji reflektirala nezaslišano novost, ki jo v človeški zgodovini predstavlja proces komodifikacije vseh stvari, odnosov in doživetij?Eden ključnih fenomenov današnjega ekonomskega življenja je skoraj gotovo potrošništvo. Pa pravzaprav ne le ekonomskega; naš konzumerizem, naše nebrzdano nakupovanje raznovrstnih materialnih dobrin pač ne poganja le farm, tovarn in storitvenih podjetij na vseh celinah tega sveta, ampak je vanj slej ko prej vpisana tudi obljuba globoke osebne izpolnitve. Vtis je namreč, da se potihoma vsi nadejamo, da nam bo življenje, ko bomo enkrat le uspeli kupiti tisti izmuzljivi, misteriozni, a eksistencialno osrečujoči artikel X, naposled razkrilo svoj pravi smisel. Če dobro premislimo, so tovrstna pričakovanja, ki vsakdanjo ekonomsko aktivnost povezujejo s predstavami o osebnostni samorealizaciji, več kot le nekoliko smešna, a to še ne pomeni, da moramo sodobniki po vsej sili zardevati zaradi svoje nekritične zaslepljenosti. Nedavno je pod okriljem Založbe ZRC namreč izšla intrigantna, sociološko intonirana literarno-zgodovinska razprava Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence, v kateri je njen avtor, komparativist in publicist dr. Luka Novak, prepričljivo pokazal, da so se sirenskemu klicu potrošništva ljudje pravzaprav pustili zapeljati že pred časom. Na ozadju Novakove analize nekaterih velikih tekstov francoske ter italijanske književnosti 19. in 20. stoletja – v tem kontekstu velja najbrž omeniti vsaj romane Balzaca, Flauberta, Zolaja in Pasolinija –, se namreč pokaže, da se je proces poblagovljenja ne le stvari, ampak tudi doživetij in odnosov med ljudmi začel že pred kakimi 200 leti in da so bili največji pisatelji tistega časa nanj še kako pozorni. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno: kako pronicljivi so pravzaprav bili mojstri peresa prejšnjih dveh stoletij, ko je šlo za analizo potrošništva? So že takrat videli, kakšne želje in ambicije, kakšne iluzije in samoprevare so vpisane v ravnanje in razmišljanje potrošnic in potrošnikov? So že v obdobju, ko se je potrošništvo komaj šele rojevalo, že videli, kam vse skupaj vodi? So, drugače rečeno, videli v naš čas? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Novaka.   Foto: ena prvih veleblagovnic v zgodovini, Au Bon Marché, je svoja vrata odprla že v 30. letih 19. stoletja v Parizu, takole pa je bila videti približno pol stoletja pozneje, ko jo je neznan avtor ovekovečil na  gravuri iz leta 1887 (Wikipedija, javna last)

Pred časom je v Ljubljani potekal znanstveni posvet Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. Pripravili so ga ob 180. obletnici prve javne rabe modernega imena Slovenija, letos, ko slavimo 35 letnico samostojnosti, pa so ti prispevki še posebej aktualni. V tretji oddaji v nizu lahko prisluhnete prispevku dr. Janeza Höflerja »Od Sclavinie do Sclavonie: o pojmu Slovenija v srednjem veku.« Sledi pa še prispevek dr. Aleša Mavra »Zedinjena Slovenija od programa do prve delne uresničitve.«

Ime tedna je postal Janez Vrečko, literarni zgodovinar, teoretik in eden vodilnih slovenskih kosovelologov, ki je pripravil vsebinsko zasnovo nove postavitve v prenovljeni Kosovelovi domačiji v Tomaju pri Sežani, kjer je Srečko Kosovel preživel pomemben del svojega življenja. Na razstavi so na ogled tudi nekateri pesnikovi osebni predmeti, med njimi znamenita očala in krstna oblačila. Vrečko je nedavno izdal knjigo Čas je prostor, v kateri Kosovela predstavlja kot velikega poznavalca moderne znanosti, zlasti fizike.Kandidata sta bila tudi: Jurij Rakun, profesor na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede ter vodja projekta in mentor ekipi študentov, ki so na mednarodnem tekmovanju Field Robot Event v Nemčiji dosegli izjemen uspeh. Z inovativno rešitvijo so po večletnem razvoju in delu na področju kmetijske robotike z avtonomnim robotom osvojili prvo mesto v disciplini freestyle. Robot s pomočjo strojnega vida najprej prepozna šparglje in plevel, nato pa robotska roka neželene rastline natančno odstrani. Ajda Bračič, pisateljica, ki je za roman Kresničevje prejela letošnjo nagrado kresnik. Avtoričin romaneskni prvenec o krivdi, naravi in preživetju po oceni žirije odlikujejo večplastna pripoved, preplet psihološke, okoljske in mistične tematike ter izrazito poetičen jezik, ki pomembno soustvarja njegovo posebno atmosfero. Skozi zgodbo odpira vprašanja osebne in kolektivne krivde, človekovega odnosa do narave ter možnosti preživetja v svetu, zaznamovanem z negotovostjo.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v svojih depojih hrani več kot 2000 daril, ki so jih v času svojih mandatov prejeli nekdanji predsedniki Republike Slovenije. V prostorih muzeja občasna razstava Darila državi skozi izbor protokolarnih in osebnih daril pripoveduje zgodbo slovenske državnosti, mednarodnih odnosov in simbolnega jezika diplomacije. Skozi predstavitev državnega protokola in predsedniške palače pa razstava odpira tudi pogled v ozadje funkcije predsednika republike.

Nagrado kresnik za najboljši roman preteklega leta, ki jo podeljuje medijska hiša Delo, so podelili Ajdi Bračič za roman Kresničevje. Petčlansko strokovno žirijo je avtorica s svojim romanesknim prvencem prepričala z večplastno zgodbo o krivdi, naravi in preživetju. Roman Kresničevje, ki je izšel pri založbi LUD Literatura, je letos prejel tudi nagrado kritiško sito in bil med nominiranimi za Cankarjevo nagrado. Na kresni večer so podelili tudi nagradi mlado pero za mlade avtorje in kritike. Nagrado mlado pero za kritika je prejela literarna kritičarka Eva Ule, nagrado mlado pero za avtorje pa prozaistka Julija Lukovnjak. V Plečnikovem avditoriju v parku Tivoli se bo odvila 15. izdaja mednarodnega festivala Spider, katerega osrednja tema je letos Ne vemo, česa ne vemo. Skozi ples, performans in pogovore se bodo ustvarjalci spraševali o tem, kako v času algoritmov, umetne inteligence in nenehne produkcije informacij misliti telo, gibanje in skupnost.

Ob bližajočem prazniku 35-letnici samostojne Slovenije v oddaji Moja zgodba objavljamo prispevke iz znanstvenega posveta z naslovom Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. Tokrat lahko poslušate prispevka dr. Borisa Golca o Dihotomiji slovensko – kranjsko in pa dr. Tomaža Lazarja na temo: Pogledi od zunaj. Slovenski prostor in njegovi prebivalci v dojemanju poznosrednjeveških sodobnikov.

Matija Tomc je idejni vodja, producent in fotograf projekta Facing Death - Soočanja s smrtjo. S sodelavci ustvarjajo estetsko dovršene diptihe: dve fotografiji iste osebe, kjer portret živega človeka zre neposredno v svoj posmrtni obraz. Pred desetimi leti je bil še močno vpet v modno fotografijo; italijanska izdaja revije Vogue ga je denimo uvrstila med osem najbolj nadarjenih modnih fotografov. Tam so spodobujali raznolike projekte in med drugim odprli tudi temo post-mortem fotografije. In takrat je počasi pri njem začela zoreti zamisel o sodobnih posmrtnih portretih. Spominja se posmrtnih fotografij svojih prastarih staršev v družinskem albumu. Dobro pa ve, da so takšne podobe iz njih nasploh izginile, ko pokojnikov pred pogrebom nismo več imeli na domu, temveč v mrliških vežicah. Kot je povedal v podkastu, smo s tem premikom smrt izrinili iz skupnosti, s tem pa si tudi otežili proces žalovanja: »Rešili smo higienski vidik, na drugi strani pa zanemarili psihološkega.« Skupaj s Špelo Jambrek sta v teh razmislekov zasnovala projekt Soočanja s smrtjo, pri katerem z ekipo ustvarijo pretresljiv, a estetsko izščiščen diptih osebe, ki zre v svojo posmrtno podobo. Projekt deluje kot mreža koncentričnih krogov, ki povezujejo ustvarjalce, prostovoljce društva Hospic, umirajoče in njihove svojce, strokovnjake, institucije in širšo javnost. Matija poudarja, da umirajoči v projekt vstopajo pri polni zavesti in aktivno sodelujejo pri oblikovanju svoje zadnje podobe. »In na sploh je zanimivo, da v zadnjih dneh pogovori ne tečejo o velikih filozofskih ali religioznih temah, ampak o povsem konkretnih zadevah: kaj bi še radi videli, kaj bi še radi doživeli, katero Netflixovo serijo bi še pogledali, s kom bi še radi preživeli čas.« V svojem delu uporablja estetiko kot vozilo, s katerim težke vsebine približa javnosti na sprejemljiv način. Skozi objektiv opazuje, kako se strahovi ob neposrednem stiku z umirajočimi pogosto razblinijo. -- Podpri Strašno hude Bi jih radi spoznali še več? Bi jih bili pripravljeni tudi podpreti? To lahko storite www.strasnohudi.si/podpri

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

Se soočate z miomi, cistami ali hormonskim neravnovesjem? V tem videu voditeljica Ana Ocvirk in strokovnjakinja za hormone Simone Godina raziskujeta, kaj nam telo sporoča skozi te težave in kako si lahko pomagamo na naraven način.V videu boste izvedeli:00:43: Kaj so miomi in ciste? Razlika med njimi in zakaj nastanejo 02:04: Vloga estrogena: Kako nepravilna presnova estradiola vpliva na razrast tkiv03:25: Hormonsko neravnovesje: Zakaj nam primanjkuje progesterona in kakšen vpliv ima stres (kortizol)05:38: Pomen jeter in črevesja: Zakaj so jetra ključna za čiščenje hormonov iz telesa09:54: Življenjski slog: Vpliv bioritma, spanja in čustvenih konfliktov na žensko zdravje14:45: Naravna pomoč z ricinusovim oljem: Kako topli obkladki podpirajo jetra in limfoŽelite več takšnih vsebin? Naročite se na kanal in tapnite

V oddaji Moja zgodba smo ob 35-letnici samostojne slovenske države začeli objavljati prispevke iz znanstvenega posveta z naslovom Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. V prvi oddaji lahko poslušate prispevek dr. Jurija Perovška z naslovom: Slovenija – od dežele do države in dr. Renata Podbersiča, ki je predstavil Prvo pesem o Slovencih.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči, ki so izšle v zadnjih treh letih, je pred nami nova pesniška zbirka Jožeta Štucina, tolminskega pesnika, pisatelja, recenzenta in pedagoga, ki je pred štiridesetimi leti začel svoj pesniški opus s prvencem Ritem zavesti. Tudi v zbirki Matador in ljubica se posveča minevanju, soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Že v prvi pesmi je osrednji motiv samost, ki lirski subjekt posrka v ljubezen, da dve samoti postaneta “samo ti za mene in samo jaz za tebe”, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da “miga in da rojeva besede iz glagola biti”: “vsebine terjajo pomožnost, / noben glagol ni poceni. / glagol biti je pa sploh drag, / celo precenjen. // se mi zdi.” Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami in ljubeznijo. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / kot meniškov puh, / kot cekinček v januarju, / kot orion na nebu. // lebdiva / in se iščeva / na tleh.” Užitek je brati pesnika, ki z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot “starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik”, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, “v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.” Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: “v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.” Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: “na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, / edino upanje, / da nisi samo utrinek samega sebe / v brezmejnosti vesolja. // da za hip nisi sam.” To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: “slogan iz oglasa: / jupidu, podtalno je polno življenja! // besedilni korpus: / na koncu se združimo vsi v enega, / v salonu iste franšize. // cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.” Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti ... V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, “nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.” Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: “Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.” In res bi bil najbolj ustrezen naziv za Štucinovo pesnikovanje prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.

O pretanjenih kriminalcih, iznajdljivih slikarjih, naivnih šarlatanih in robinhoodovskih junakih ter celo o političnih in vojnih akterjih, ki so risali in tiskali lažne bankovce in kovali lažne kovanceDenar je od nekdaj sprepleten in povezan z oblastjo in večino človeške zgodovine so bili kralji, cesarji, kasneje pa države s svojimi centralnimi bankami tisti, ki so strogo nadzorovali tiskanje ali kovanje denarja, nadzor nad izdelavo lastne valute pa še danes velja za enega temeljev državne suverenosti. In vendar so se skozi zgodovino pojavljali posamezniki ali skupine, ki so - bodisi iz stike ali uporniškosti bodisi iz pohlepa - to pravico vzeli tudi v svoje roke. Prav o njih bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Skozi zgodovino ponarejanja denarja nas bodo pospremili dr. Andrej Šemrov iz Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenija ter Urška Purg in Matko Mioč iz Muzeja in galerije MUZA, kustosa tamkajšnje razstave Denar in kriminal: Tekma brez konca. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: ročno narisan ponarejen bankovec za 100 dinarjev, Kraljevina Jugoslavija, 1929, s pretiskom LAŽNA v cirilici, osebni arhiv Marka Mihajlovića, objavljeno z dovoljenjem Muzeja in galerije MUZA

Brina Stankovič Elesini je fotografinja, ki je v objektiv ujela tudi utrinke festivala Ritem srca 2026. Predstavila je svoje delo in veselje.

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Iransko-ameriški pogovori o prekinitvi ognja so zastali, kljub pozivom in grožnjam z obeh strani. Ameriški predsednik Donald Trump znova svari pred posledicami za Teheran, če ta ne bo kmalu sklenil dogovora; iranski zunanji minister Abas Aragči pa opozarja, da so pripravljeni na vnovičen neposreden spopad z ZDA, če pogajanja ne bodo prinesla sprejemljivih rezultatov. Medtem so posledice zaprtja Hormuške ožine za ves svet vse občutnejše. Drugi poudarki oddaje: - Nekdanji britanski zdravstveni minister Streeting napovedal kandidaturo za vodenje laburistov in vlade. - Kobilarna Lipica v pričakovanju sredstev za naložbo v obnovo bazena. - Slovenski hokejisti na svetovnem prvenstvu elitne skupine premagali Čehe.

Kolesarska sezona je v polnem zamahu, z njo pa tudi vprašanja: kakšno opremo izbrati, kam gre razvoj koles in ali so električna kolesa res prihodnost? Skozi svet sodobne kolesarske opreme (od čelad, oblačil do dodatkov in tehnoloških rešitev) nas je popeljal vodja Kolesarskega centra Sevnica-Krško Matjaž Traven.

Nova vlada RS je v zadnjih fazah oblikovanja. Čeprav še ne vemo zagotovo, kdo vse jo bo sestavljal, je slovenskim državljanom že s sprejetjem interventnega t. i. omnibus zakona jasno nakazala, kakšno politiko namerava izvajati in na kakšen način bo to počela. Skozi prizmo najverjetnejše podobe slovenske prihodnosti lahko tudi aktualne dogodke na mednarodnem prizorišču dojemamo drugače, kot smo jih doslej.

Gal Mladenović je v enoletnem študijskem premoru v Sloveniji prihranil denar za selitev in študij v mestu Stirling na Škotskem. Prvih pet let je ob delu študiral odnose z javnostmi, zadnji dve leti pa se ukvarja s turizmom. Opisuje barve škotskega višavja, neizprosna dež in veter, ki lomi dežnike in sklanja glave, pa tudi zgodovinski duh strateško pomembnega mesta. O gradovih, dvorcih, spomenikih in naravnih znamenitostih piše tudi na blogu otocan.si. 27-letni turistični vodnik pravi, da je opaziti porast evropskih turistov, ne le zaradi lepot Škotske, tudi zaradi vse bolj vročega Sredozemlja.

Trgovina z ljudmi skozi oči otroka, ki je hkrati žrtev in storilecNelegalne množične migracije in trgovina z ljudmi, ki je tesno prepletena z njimi, so snov romana Še turškega pisatelja Hakana Gündaya, ki je navdih zanjo dobil v resničnem dogodku. Zgodbo pripoveduje deček Gaza, katerega oče pri devetih letih vzame za pomočnika pri svojem poslu – tihotapljenju ljudi. Skozi njegove oči in odraščanje ter verigo travmatičnih dogodkom roman Še ponuja vpogled tako v vzgibe posameznikov kot v dinamiko odnosov med ljudmi, ki vedno znova povzročajo trpljenje v eni najbolj množičnih in vztrajnih humanitarnih katastrof današnjega časa.

Nika Mlinarič Hribar je štiri dni na teden fizičarka. Kadarkoli, predvsem ko dežuje, pa je podjetnica. Ima izkušnje iz letalske industrije in obožuje namizne igre. Je soustanoviteljica SnowBoardGames, to je neodvisni studio za izdajanje družabnih iger, ki se osredotoča na vrhunsko ilustracijo, kakovostne komponente in koncept »več igre v manjši škatli«. Med drugim bo razkrila, kako ji fizikalni pogled na reševanje problemov pomaga v podjetništvu in kaj jo vrže s tira.Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Valentina Gazvoda je soustanoviteljica pražarne Iconic. Pred desetimi leti sta z možem začela sanjati o vrhunski kavi in danes prodata več kot tri tone edinstvene pražene kave. Kako se je začela njena podjetniška pot in zakaj ima pri tem pomembno vlogo tudi vrhunsko kolesarstvo?Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Anja Deželak je grafična oblikovalka in navdušena tekačica. Iz Idrije se je preselila v Trbovlje, oba kraja sta jo zelo zaznamovala. Govorila bo o tem, kako se vizualno ustvarjanje povezuje z aktivnim življenjem, kako jo okolje navdihuje pri delu in kaj jo žene na več kot 100-kilometrskih tekih. Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Marjeta Hribar je mednarodno priznana umetnica in ustvarjalka blagovne znamke KUOLMi, ročno izdelanega nakita iz premoga. Z njenimi kreacijami so nagradili nominirance za oskarje in nagrado grammy. V pogovoru zelo neposredno pove, kako se je znašla v Hollywoodu, kaj ji pomeni uspeh in zakaj si pogosto privošči dopust oziroma umik od ustaljenih opravil. Pogovori so nastali v okviru projekta WIN, katerega namen je izboljšanje zaposlovanja žensk v obrobnih industrijskih regijah v Podonavju. Skozi podkaste si s predstavitvijo osebnih zgodb žensk v Zasavju, prizadevamo povečati prepoznavnost, spodbujati globlje razumevanje potreb žensk in prepoznati institucionalne ovire. Želimo, da se glasovi žensk slišijo, njihove zgodbe slavijo in njihovi boji prepoznajo. Osebne pripovedi služijo kot močno orodje za ponazoritev resničnosti, upov in dosežkov žensk na trgu dela, za razbijanje stereotipov in za navdihovanje sprememb. Projekt je podprt iz programa Interreg Podonavje, ki ga sofinancira Evropska unija. Več o projektu si lahko preberete TUKAJ.

Vreden je kar polovico občinskega proračuna, zato brez pomoči države ne bi šlo. Drugi poudarki oddaje: - V Mariboru turizem cveti, a za rast bo v prihodnje potrebnih več namestitev. - Izjemno zanimanje za urbane vrtičke v medvoški in koprski občini. - Geopark Idrija tudi uradno s certifikatom Unescovih geoparkov.

Praznična oddaja je v znamenju že več kot 100 let trajajočega upora koroških Slovencev. Čušn pašjon je literarno glasbeni projekt skupine Praprotnice in Martina Sadunika, ki je nastal ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Z njim nas popeljejo skozi zgodovino koroških Slovencev, diskriminacijo, ki so jo doživljali, in nam predstavijo tudi vidik nemško govorečih Korošcev. Praprotnice s Čušn pašjonom gostujejo po južnem avstrijskem Koroškem; od Škofič, Šentjakoba v Rožu in Pliberka do Celovca. Z izbranimi pesmimi in avtorskimi besedili spodbujajo k premisleku o vojni in miru, spoštovanju in razumevanju. Nekoč in danes. Prisluhnite jim!Foto (Novice.at): Praprotnice premierno s Čušn pašjonom v Škofičah

Z nami sta ponovno bili gostji Nadica Žnidar in Anja Podlipnik, ki sta nadaljevali s predstavljanjem projekta in lastnih izkušenj. Travel Different for Future je mednarodni program, ki v praksi povezuje mlade prostovoljce, mentorje in partnerske organizacije v aktivno skupnost, kjer mladi niso le udeleženci, ampak tudi soustvarjalci vsebin in aktivnosti. Skozi redna spletna srečanja, mednarodne seminarje in 90-minutne interaktivne delavnice v srednjih šolah skupaj razvijajo nove metode dela, izmenjujejo izkušnje ter mlade spodbujajo k razmisleku o vplivu turizma na okolje, družbo in lokalne skupnosti. Posebna vrednost programa je mladinski vrstniški pristop, saj znanje o trajnostnem turizmu mladi prenašajo mladim, ob tem pa program z več kot 120 izvedenimi delavnicami in več kot 3000 vključenimi mladimi že ustvarja konkreten prostor za učenje, sodelovanje in odgovorno razmišljanje o potovanjih. S07E05Gostji: Nadica Žnidar & Anja PodlipnikModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 22. 04. 2026Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep Youtube: www.youtube.com/popotnistvo

Skozi oči petrolheada in voznika Aston Martina Vanquisha, Francija Verdenika, se potapljamo v globočine avtomobilske industrije. Otroštvo je preživel v vojni vihri Bosne in Hercegovine. Takrat na ulici prodajal cigarete in bučna semena, danes pušča pečat v avtomobilih. Magisterij strojništva je bil okno v svet, od koder sporoča, da so slovenski inženirji boljši od nemških. Iskreno in brez dlake spregovori o delu z evropskimi in kitajskimi avtomobilskimi znamkami, o tem, kdo dosega in kdo ne dosega standardov, kdo sprejema in kdo ne sprejema kompromisov. Presenečeni bi bili. Živi in svoje podjetje vodi v Bulgariji, električnega avta še ni peljal, rešil je nemogoč projekt za Porsche, prav posebno mnenje pa ima o varnosti kitajskih avtomobilov. Njegov družinski avto? Audi RS6 Performance. Vikend fura? Omenjeni Vanquish, McLaren 765 LT (!) in še marsikaj..Zapiski:Robert Lešnik - Mercedesov šef avtomobilske lepote:https://youtu.be/hpFqj981g5g Dr. Matjaž Korman - konstruktor neprebojnega Audija za Angelo Merkel:https://youtu.be/JhE2Xl-7f_k Stane Krajnc - Škofjeločan s krilihttps://youtu.be/EEtbOlwQ1eQIgor Akrapovič - Kako dobri so Akrapovič ponaredki?https://youtu.be/Wx2RRql6sFYChristophe Laubry - Dolenjski Francoz, ki je Revoz pomagal pripraviti na novo dobohttps://youtu.be/zohdDKmkX-sTom Fux - Slovenec s 40 milijardami prometa! https://youtu.be/I9DRbs_CcTgIvo Boscarol - vizionar, ki je prvi med oblake poslal elektroletalohttps://youtu.be/6nXnZT5U9gcMatej Zajc - Noben Ferrari ne gre na odpad!https://youtu.be/hrDr6cU0NDA Dan Lenard - Narisal megajahto za Jureta! https://youtu.be/ln885MSIncU.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)

Epizoda osvetljuje prelomno vlogo Galilea Galileija pri oblikovanju sodobne znanosti skozi preplet tehnoloških inovacij in matematičnega razmišljanja. Pogovor pojasnjuje, kako je Galilej z izpopolnitvijo daljnogleda in opazovanjem Lune nepopravljivo zamajal aristotelsko predstavo o popolnosti nebesnih teles. Ključni poudarek je na njegovi matematizaciji narave, kjer geometrijski zakoni postanejo resnično ogrodje materialnega sveta. Epizoda podrobno opiše tudi njegov epistemološki spor s Cerkvijo, ki je v matematiku videla grožnjo teološki avtoriteti nad resnico. Skozi analizo poskusov v hišnem priporu zaključimo, kako je Galilej z metodo izločanja subjektivnih zaznav postavil temelje za objektivno fiziko. Izvorni članek: Galileo Galilei – matematika kot nevidno okostje realnosti Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Po nedavnih ameriško-izraelskih udarih na Iran in iranskih povračilnih potezah ostaja ena najpomembnejših neznank svetovnih finančnih trgov cena nafte. Hormuška ožina, skozi katero poteka skoraj 20 odstotkov svetovne nafte, je šibka točka globalne dobavne verige. Vsaka motnja tam lahko potisne cene goriva in energentov bistveno višje. Zaradi tega se lahko poviša inflacija, kar zmanjšuje manevrski prostor centralnim bankam za zniževanje obrestnih mer. Posledično lahko pride do upočasnitve globalna rast. Kaj to pomeni za naše portfelje? Pred mikrofonom: Andraž Grahek, nekdanji upravljavec premoženja, soustanovitelj Tivoli Ventures in Capital Genetics (snemali smo v živo) ______________________ TAXISTENT - davčni asistent, ki pomaga oddati davčno napoved Uvažate lahko poročila IBKR; Trade Republic, Revolut, eToro in Trading 212. Z nekaj kliki ustvarite XML za uvoz v eDavke. Če zamudite, lahko v Taxistentu pripravite tudi dokument za Samoprijavo. Več na https://money-how.si/taxistent/ ______________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 27. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ KNJIGA: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ___________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 19. marec ali 22. april 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Pogledali bomo v slovenski film leta 2025 in se vprašali, kako raznoliko govori o svetu, v katerem nastaja. Skozi izbor igranih, dokumentarnih in kratkih filmov, med katerimi je posebna pozornost namenjena filmom Kaj ti je deklica, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, Fantasy, avtorica Tina Poglajen raziskuje, komu je danes zaupana filmska perspektiva, kako se spreminja filmski jezik in kako se (če se) rahlja dolgo prevladujoč enoten pogled. Gre za kritični premislek o sodobni filmski produkciji pri nas, ki odpira vprašanja onkraj posameznih filmov. Besedilo Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025 je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Mariborska ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja s posvetovalnico, ki deluje v okvirih nadškofijske Karitas, je dopolnila 20 let delovanja. V tem času je osebje njenih prostovoljcev oskrbelo okoli tisoč ljudi iz kar 39 držav, čeprav je bila več kot polovica pomoči potrebnih državljanov Slovenije. Podobne »pro bono« ambulante delujejo še v Ljubljani, Kopru in Kranju. V tokratnem Studiu ob 17ih se bomo seznanili z njihovim delovanjem, pa tudi z upadom zanimanja mladih zdravstvenih delavcev za takšno delo, čeprav obeti kažejo, da obolelih brez zdravstvenega zavarovanja v prihodnosti zanesljivo ne bo manj. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.