Podcasts about zrc sazu

Življenje na četrtem največjem otoku na svetu – Madagaskarju - se razvijalo povsem izolirano od preostalega sveta, potem ko se je ta že pred 90 milijoni let ločil od Indije. Prav zato se je tam življenje razvilo po nekoliko drugačnih poteh kot drugod in ustvarilo bogastvo vrst, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. Velik del jih sploh ne nismo uspeli popisati. Obenem pa je vse to bogastvo danes tudi izredno ogroženo zaradi podnebnih sprememb in posegov v okolje.Madagaskarju se bomo posvetili v družbi dveh raziskovalcev, ki se že vrsto let vedno znova vračata na ta otok in tam odkrivata nove in nove vrste pajkov. To sta prof. dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in doc. dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.Foto: Matjaž Bedjanič

Slovenija je konec prejšnjega tedna ukinila nadzor na mejah s Hrvaško in Madžarsko. Od 12. junija naprej pa moramo – tako kot druge članice Evropske unije - v celoti izvajati tudi pakt o migracijah in azilu. Gre za povsem nova pravila pri upravljanju migracij in mednarodne zaščite. Pakt naj bi omogočil učinkovit nadzor zunanjih meja Unije in enotno evropsko upravljanje migracij. Kakšne so trenutne migracijske razmere pri nas? Kako smo v Sloveniji pripravljeni na izvajanje migracijskega pakta? Kako potekajo postopki na meji po novem? Katere migrante bomo vračali po hitrih postopkih? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Peter Skerbiš, Uprava uniformirane policije; Urša Regvar, vodja področja azila in migracij pri Pravnem centru za varstvo človekovih pravic in okolja; dr. Jure Gombač, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Avtorica Lucija Dimnik Rikić.

Ves teden od danes do petka (15.-19.6.) v organizaciji Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni poteka Mednarodna krasoslovna šola »Klasični kras«, tokrat že 33. in v znamenju mota »Poti ogljika v krasu«. Pred začetkom je bil naš gost krasoslovec prof.dr. Franci Gabrovšek z inštituta, poleg njegovega kolega dr. Mitje Prelovška (tudi z inštituta) odgovoren za organizacijo in izpeljavo tokratnega, zdaj že kar tradicionalnega večdnevnega simpozija in hkrati šole. Enkrat na leto le-ta omogoča snidenje raziskovalcev kraškega podzemlja iz vsega sveta (letos 120 sodelujočih), tako tudi študentov, ki si na ta način pridobivajo potrebne raziskovalne izkušnje iz vsakokratne teme. In zakaj letošnja tema? Ogljik, ki v krasu kroži med organsko snovjo, zrakom, vodo in karbonatno kamnino, igra osrednjo vlogo pri raztapljanju in izločanju karbonatov. Tokrat krasoslovci skušajo dopolniti spoznanja o tem, kako se ogljikove poti v kraških masivih začenjajo, končujejo in prepletajo ter kakšen je globalni pomen teh procesov kot ponorov CO2. Več o tokratni krasoslovni šoli pa tudi na strani https://iks.zrc-sazu.si/ . FOTO: Krasoslovci merijo količine CO2 v kraškem podzemlju VIR: https://izrkp.zrc-sazu.si/sl/novice/33-mednarodna-krasoslovna-sola-klasicni-kras

Na 3. koncertu letošnje sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki je bil 2. junija 2026 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani, so pod naslovom Paisiello v Ljubljani zazvenele operne arije, ki so jih svoj čas poslušali Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj in Žiga Zois. Nastopila sta mladi francoski tenorist Bastien Rimondi in pianist Edoardo Torbianelli, nekaj vtisov s koncerta, ki je bil tudi del projekta 'Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča 1670–1848', pa je v prispevku zbral Mihael Kozjek (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Na koncertih ciklusa Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu smo se v zadnjih letih kar malo razvadili ob gostovanjih odličnih tujih glasbenikov, tudi – ali še zlasti – pevk in pevcev. Kot zadnji v vrsti izjemnih pevcev, specializiranih predvsem za izvajanje glasbe starejšega datuma nastanka, se je prejšnji teden predstavil mladi, 30-letni francoski tenorist Bastien Rimondi. V njegovem življenjepisu beremo, da se je izobraževal v Narbonnu, Toulusu in na pariškem konservatoriju, redno nastopa s pianistom Timothéejem Hudrisierjem v Duu Florestan ter sodeluje z uglednimi ansambli, kot sta Les Arts Florissants in Hemiolia. Izvaja baročni repertoar, novo glasbo in samospeve, tokrat pa se je predstavil in navdušil kot solist v arijah iz oper Vincenteja Martína y Solerja in Giovannija Paisiella, ki so bile v osemdesetih letih 18. stoletja med najpogosteje izvajanimi operami v ljubljanskem stanovskem gledališču. Po uvodni skladbi sporeda – rokopisni klavirski priredbi Simfonije iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki jo je pri zgodovinskem klavirju občuteno, s številnimi opaznimi dinamičnimi niansiranji in jasno izigranimi hitrejšimi pasusi tekoče podal stari znanec cikla pianist Edoardo Torbianelli, sta oba glasbenika najprej predstavila pastoralno arijo Pastirja iz opere Nina Giovannija Paisiella. Sledil je niz treh arij iz Paisiellovih oper Kralj Teodor v Benetkah in La Frascatana, pri čemer je Rimondi največ odobravanja požel za izvedbo Linhartovega slovenskega prevoda kavatine Nardona iz La Frascatane. Vmes je Torbianelli brezkompromisno izvedel še Rondo in variacije na duet 'Pace, caro mio sposo' iz Solerjeve opere Una cosa rara Emanuela Aloysa Försterja. V drugi polovici sporeda so zazvenele še arija Belmonta iz Mozartove spevoigre Beg iz Seraja, Romanca in pastorala z variacijami na podlagi Paisiellove opere Nina Daniela Steibelta – ponovno v prepričljivi izvedbi Edoarda Torbianellija – ter še nekaj odlomkov iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki je tako bila svojevrstna rdeča nit koncertnega večera. Glas Bastiena Rimondija bi lahko označili kot zapeljivega; je mehak in prodoren hkrati, dinamično prožen – pri tem največjo moč in dramatičnost skrbno hrani za vrhunce. Njegove kolorature so vselej lahkotne in izčiščene, zadržki oziroma diminuendi ob koncih fraz pa nadzorovani, polni, celo sladkobni vse do zadnjega izzvena. Zdi se, da je bil njegov glas kot ustvarjen za »belkantistično« naravo arij tokratnega sporeda. Vse to je Rimondi nadgradil s popolno predanostjo vsebini oziroma vzdušju posameznih arij; vsak nastop namreč podkrepi še z jasno izrazno mimiko ter dognanim razumevanjem in podajanjem besedila. Oba izvajalca, tako tenorist Bastien Rimondi kot Edoardo Torbianelli, sta nedvomno osvojila občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo atrij ZRC SAZU, poslovila pa sta se s kar dvema dodatkoma. V ciklusu Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu se je torej zvrstil še en navdihujoč in izpolnjujoč večer starejše glasbe, tokrat izbranih arij visokega klasicizma, dopolnjenih z virtuozno klavirsko glasbo Emanuela Aloysa Försterja in Daniela Steibelta.

Zakaj je med slovenskimi kmeti veliko tihe stiske? Zakaj mnogi težko priznajo, da ne zmorejo več? In ali so njihove težave res predvsem vprašanje duševnega zdravja – ali so vzroki še kje? Kako preseči ustaljene vzorce in kje poiskati pomoč? Naša gostja je bila višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU dr. Duška Knežević Hočevar.

Pri založbi Umco je izšla knjiga Zakon privlačnosti Jurija Hudolina, ki se giblje med potopisom, romanom in zgodovinsko čitanko, v njej pa avtor raziskuje območje med tržaškim dvorcem Miramar in Devinskim gradom. Pri Založbi ZRC SAZU pa so izdali Etimološki slovar slovenskih zoonimov avtorice dr. Metke Furlan, v katerem je zbranih več kot 6700 analiz poimenovanj za živali.

Kekec je v nadiškem narečju poimenovanje za petelinčka. To pa verjetno nima nobene zveze s filmskim junakom Kekcem. Zoonim kekec je tvorjenka iz nadiške besede keka in označuje srako, je razložila dr. Metka Furlan, avtorica Etimološkega slovarja slovenskih zoonimov, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Z doktorico Furlan smo se pogovarjali tudi o drugih zanimivih zoonimih, kot so volk, opica, kokoš in gož (Foto: Danganhfoto / Pixabay).

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Želimo si zdrave, pestre in kakovostne hrane, a hkrati pričakujemo, da bo vpliv kmetijstva na okolje skoraj neznaten. Spreminja se podnebje, dražijo se energenti ter gnojila, tu je še stalno prisotna konkurenca na kmetijskem trgu. Kako te nenehne pritiske doživljajo kmetje? So trenutni mehanizmi, ki naj bi kmetijam zagotovili socialno in ekonomsko varnost, učinkoviti? Kako te zahteve narekujejo tako družinsko življenje kot tudi organizacijo dela? Socialne, zdravstvene, ekonomske in osebne vidike kmečkega poklica raziskuje tokratna gostja Podob znanja, izr. prof. dr. Majda Černič Istenič, ki raziskovalno deluje na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU, v preteklosti pa je poučevala sociologijo podeželja na Biotehniški fakulteti.

Se spomnite prvotne oblikovalske zasnove zbirke Umetnine v žepu (izdaja jo Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri ZRC SAZU)? Knjige niso bile pravokotne, ampak so imele zgornjo in spodnjo stranico nevzporedni. Takšna zasnova je marsikaterega bralca presenetila, toda na povsem formalni ravni je lepo napovedala vsebino monografij. Pozneje se je zasnova vrnila v pričakovane okvire, toda v zbirki še vedno izhajajo še kako zanimive monografije. Takšna je zagotovo knjiga Stadion dr. Tine Potočnik. Verjetno ni nihče med nami ravnodušen ob propadanju Plečnikovega stadiona za Bežigradom, zato vas vabimo k poslušanju oddaje Izšlo je. V njej dr. Tina Potočnik v pogovoru z Markom Goljo predstavi njegovo zgodbo. Nikar ne zamudite. Foto: Tina Potočnik

Po mesecu dni se je v ponedeljek v ljubljanskem Cankarjevem domu sklenil Festival Literature sveta - Fabula, in gost zadnjega večera je bil vsestranski intelektualec Philippe Sands, avtor knjige »Vrnitev v Lemberg« (Lemberg je zgodovinsko nemško ime mesta Lvov v Ukrajini) – ki je bil tudi naš gost – eden od njegovih ključnih motov pri opisih razlogov in posledic strahot druge vojne je »potrebno je razumeti klavca in ne le žrtev«. Pripravili smo tudi poročilo z okrogle mize v okviru Tedna slovenske drame v Kranju, na kateri so ta teden gledališčniki iz Madžarske, Slovaške, Srbije, Avstrije in Slovenije govorili o umetniški svobodi gledališč na kocki v politično zaznamovanih okoliščinah. Izpostavljamo tudi izvirno razstavo z naslovom »Ne uničujte Slovenski Jezik!!« (zadnji pridevnik in samostalnik z veliko začetnico in neustrezen sklon pa sta seveda povzeta citata iz enega od dopisov inštitutskim jezikoslovcem) in podnaslovom »Pisma inštitutu«, na kateri je avtorica Agata Tomažič razstavila izbor dopisov Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU o takšnih in drugačnih predstavah o spremembah našega jezika. Ljubljanska galerija ŠKUC, dediščina progresivnih študentskih generacij druge polovice prejšnega stoletja, gosti razstavo z naslovom »Jedka Palestina«, palestinske avtorice Samire Badran, v kateri na svojstven način upodablja izkušnje židovskega uničevanja Palestincev v Palestini. Za zaključek smo pripravili pogovor s fotografom Klavdijem Slubanom, ki je v Viteški dvorani ljubljanskih Križank pripravil razstavo analognih posnetkov trenutkov ustvarjanja našega programa z naslovom »Tihi pogled na Ars« - svoje pa je v pogovoru povedala tudi odgovorna urednica programa Ingrid Kovač Brus. FOTO: Philippe Sands, Fabula '26 VIR: https://www.institutfrance.si/events/festival-fabula-philippe-sands/

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti. Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine, temveč kot njen sestavni del. Njihova pripovedna strategija je bila v veliki meri pogojena s kontekstom nastajanja historiografije kot posebnega rimskega žanra, ki je šele oblikoval svoje metode, cilje in meje. V tem okviru se raba mita kaže kot zavestno uporabljeno konstruktivno orodje, s katerim so zgodovinarji osmišljali preteklost, utrjevali identiteto skupnosti ter hkrati reflektirali njene notranje napetosti. Tako miti niso zgolj neresnične zgodbe, ampak pomemben način razumevanja sveta, ki prepleta simbolno, družbeno in zgodovinsko raven ter razkriva globlje strukture človeških skupnosti – tako v preteklosti kot v sedanjosti. O tem je bilo govora tudi na letošnjem 17. Grošljevem simpoziju: Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne, ki je potekal v sodelovanju Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, nanašal pa se je na vsebino monografije o zgodovini Rima Od ustanovitve mesta, delo rimskega zgodovinarja Tita Livija. sogovornik: sociolog dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta (Univerza v Ljubljani) Fotografija: Oltar, posvečen Marsu (božanskemu očetu Romulusa in Remusa) in Veneri (njuni božanski prednici), prikazuje elemente njune legende. Spodaj sta upodobljena bog Tiberinus ("oče Tibere") ter dojenčka dvojčka, ki ju doji volkulja. Na levi sta jastreba in Palatinski grič. (Ostia, danes Palazzo Massimo alle Terme) Vir: Wikipedia

Umetna inteligenca ni več vprašanje znanstvene fantastike, temveč politične ekonomije moči. Razprava o varnosti, etiki in delovnih mestih se vse bolj odmika od filmskih scenarijev in se seli k vprašanjem nadzora nad podatki, koncentracije kapitala ter odgovornosti razvijalcev. Ključno vprašanje ni več, ali bo tehnologija zmogla, temveč kdo jo usmerja – in v čigavem interesu. Oddaja odpira še vprašanja trga dela, varnosti in družbenih posledic: ali umetna inteligenca ostaja orodje ali postaja nadomestek človeškega odločanja – celo čustvene opore? O priložnostih, tveganjih in evropski suverenosti vnovič v Studiu ob 17.00. Gostje: Marko Štefančič, direktor Kompetenčnega centra za umetno inteligenco Slovenije; dr. Dan Podjed, antropolog, ZRC Sazu in IRI UL ter redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Rebeka Kropivšek Leskovar, raziskovalka na Fakulteti za računalništvo in informatiko.

Od izbrisa besede pravzaprav do iskanja gesel za križanke, take so želje in zahteve, ki jih prejmejo v dopisih na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V njih nekateri inštitutu očitajo napake, drugi nergajo nad odločitvami jezikoslovcev, tretji so do njih napadalni. Vsi pa inštitutu pripisujejo velik vpliv. Dopise si je mogoče ogledati v Atriju ZRC v Ljubljani, na razstavi z naslovom »Ne uničujte Slovenski Jezik!!« in podnaslovom »Pisma inštitutu«. V naši oddaji jih je predstavila Agata Tomažič, avtorica razstave (Foto: joslex / Pixabay).

V tokratni oddaji napovedujemo literarni večer cikla Ars teatralis, hommage Miroslavu Košuti, ki bo nocoj v Slovenskem stalnem gledališču Trst in uvodni koncert nove sezone cikla Harmonia Concertans, ki bo v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Bili smo tudi v Firencah, kjer je na ogled retrospektiva velikega mojstra moderne umetnosti Marka Rothka.

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje. Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen. Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija. Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)

Res je umazana volilna kampanjo že skoraj za nami, ampak smo pa vsaj malo zamenjali zunanje sovražnike. Letos so manj na sporedu teme ilegalnih migracij, novih azilnih kapacitet za prosilce, varovanje meje z ograjami in podobno. Ampak ta tema vseskozi tli pod površjem dnevne politike pa tudi ob šankih in političnih plakatih. In na naših ulicah: Predstavniki Ambasade Rog so opozorili na povečano število rasističnih napadov na tuje delavce, študente in prosilce za azil po Ljubljani. Po njihovih podatkih jih je bilo v zadnjih nekaj tednih več deset. Kakšen je odnos Slovencev do tujcev, do migrantov in prosilcev za mednarodno zaščito pri nas? Kako se je ta odnos v zadnji letih morda spremenil in od česa so odvisni naši predsodki? Kdo so ljudje do katerih imamo predsodke? Sogovorniki:  Noorullah in Dragana Oriyakhel Janja in prosilec za azil Romain Adje  ukrajinski zobozdravnik iz Brežic Vasyl Olianyshyn 23 letni Sharif tudi iz Brežic sociologinja, profesorica in raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU dr. Mirjam Milharčič Hladnik Miha Blažič – Ntoko, predstavnik Ambasade Rog, samonikle iniciative, ki jo sestavljajo lokalni aktivisti in migranti mimoidoči na ljubljanskih ulicah  

Umetna inteligenca ni več vprašanje znanstvene fantastike, temveč politične ekonomije moči. Razprava o varnosti, etiki in delovnih mestih se vse bolj odmika od filmskih scenarijev in se seli k vprašanjem nadzora nad podatki, koncentracije kapitala ter odgovornosti razvijalcev. Ključno vprašanje ni več, ali bo tehnologija zmogla, temveč kdo jo usmerja – in v čigavem interesu. Oddaja odpira še vprašanja trga dela, varnosti in družbenih posledic: ali umetna inteligenca ostaja orodje ali postaja nadomestek človeškega odločanja – celo čustvene opore? O priložnostih, tveganjih in evropski suverenosti v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Marko Štefančič, direktor Kompetenčnega centra za umetno inteligenco Slovenije; dr. Dan Podjed, antropolog, ZRC Sazu in IRI UL ter redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Rebeka Kropivšek Leskovar, raziskovalka na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Avtorica oddaje Urška Valjavec.

Enaindvajsetega februarja je minilo 140 let od rojstva Franceta Steleta, utemeljitelja umetnostne zgodovine na Slovenskem. Deloval je kot prvi poklicni konservator, univerzitetni profesor, urednik, likovni kritik in akademik. Dr. Milček Komelj je ob tej priložnosti in sprva na pobudo Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU napisal knjigo France Stele: Spomini nanj, na njegovo delo in učence - knjiga je izšla v sozaložništvu Slovenske matice (Milček Komelj je bil med letoma 2008 in 2018 tudi njen predsednik) in ZRC SAZU. V spominsko-esejističnem besedilu opiše Steletovo duhovno in intelektualno dediščino, njegov odnos do umetnosti kot nosilke narodove identitete in njegov vpliv na učence. Z dr. Milčkom Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem, doktorjem znanosti, članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti in članom Evropske akademije znanosti in umetnosti, pesnikom in esejistom se o knjigi pogovarja Aleksandra Saška Gruden.

V pogovoru z arheologinjo, eno najboljših poznavalk rimske dobe na Slovenskem, smo si skušali oblikovati predstavo, kako so bili videti tukajšnja mesta, ceste in polja v prvih stoletjih našega štetjaPravijo, da je preteklost tuja dežela, v kateri ljudje mislijo in ravnajo drugače od nas. Zato si, globlje ko gremo v zgodovino, težje predstavljamo, kako je tam oziroma takrat pravzaprav potekalo življenje. Vzemimo, na primer, čas, ko so našim krajem vladali rimski cesarji, obdobje nekako od sredine prvega do sredine petega stoletja torej. Ko arheologi odkopljejo kako razbito oljenko, počeno amforo ali ostanke hipokavsta, si najbrž še lahko zamislimo, kako so si Rimljani razsvetljevali temne noči, kako so pili vino ali se ogrevali v dolgih zimskih mesecih, precej težje pa si tedanje življenje predstavljamo s panoramske, ptičje perspektive. Težko je namreč misliti, od česa so prebivalci največjih rimskih mest na naših tleh, torej Emone, Celeje in Petovione, živeli, kako so bila ta mesta povezana med seboj in kako so bila vpeta v politične in ekonomske strukture imperija, kako so živeli ljudje, ki pač niso prebivali v velikih mestih, kateri kulti in rituali so, ne nazadnje, osmišljevali njihova življenja. Pa še lahko nadaljujemo … Je po tedanjih standardih Poetoviona veljala za bogato mesto? Koliko hrane, ki so jo potrebovali prebivalci Emone, so pridelali na poljih v bližini mesta? So bili Celejani po večini ljudje, ki so se v Savinjsko dolino preselili iz Italije, ali so bili v glavnem iz okolice in torej keltskega izvora? Ob takih vprašanjih predstavna moč naše domišljije hitro klecne in tu slej ko prej potrebujemo pomoč strokovnjakov, poznavalk in poznavalcev rimske dobe na Slovenskem. Ena najboljših je zagotovo arheologinja, dolgoletna raziskovalka na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU, dr. Jana Horvat. Kot avtorica, soavtorica ali urednica se je podpisala pod več kot 10 monografij in celo kopico znanstvenih člankov o rimski dobi na Slovenskem, ki nam, vzeti skupaj, v živih barvah naslikajo podobo te, oddaljene preteklosti naših krajev. Nekaj fotografij, ki nam bodo to preteklost približali, smo v pogovoru z dr. Horvat posneli tudi v tokratnih Podobah znanja. Foto: dr. Jana Horvat (Goran Dekleva)

Z dr. Jurijem Fikfakom, etnologom in slovenistom, z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, smo govorili o ozadju pustnega rajanja, ki je več kot zgolj čas zabave. »Pustne prakse se z urbanizacijo spreminjajo. Kar je bilo nekoč izraz podeželske solidarnosti, se danes seli v urbane festivale. Podeželsko in mestno se ne izključujeta, temveč prepletata: mesto potrebuje folklorni spektakel, vas pa urbano priznanje. Tako nastaja hibridna oblika sodobnosti, v kateri se tradicija in turizem medsebojno dopolnjujeta», je med drugim povedal sogovornik.

V gradu Štanjel domuje Muzej slovenskega jezika in knjige, interaktivna razstava, ki predstavlja knjižne mejnike iz slovenske zgodovine. Obiskovalci lahko vzamejo v roke Trubarjev Abecednik in se čudijo, kako je lahko tako majhna knjiga prelomna za slovenščino. Če pa se jim ob tem porodi še kakšno vprašanje, ga lahko zastavijo kar Trubarju samemu, njegovemu avatarju, ki naj bi po večini podajal pravilne odgovore. O tem, kaj vse je mogoče doživeti v Muzeju slovenskega jezika in knjige, smo se pogovarjali z Urošem Grilcem iz zavoda Škrateljc, pri katerem so načrtovali muzej. Za strokovno postavitev so poskrbeli pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri projektu so sodelovale tudi druge vodilne ustanove s področja jezika in knjige: Slovenski šolski muzej, Narodna in univerzitetna knjižnica ter druge (Foto Ana Rojc/Muzej slovenskega jezika in knjige).

Roman Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova je literarna mojstrovina 20. stoletja, v kateri avtor skozi tri sočasne svetove (Moskva v času Sovjetske zveze, Jeruzalem in svet nadnaravnega) raziskuje človekovo naravo, pravičnost, oblast, svobodo, ustvarjalnost in moč ljubezni. Roman, ki opisuje hudičeve vragolije v Moskvi med velikonočnim koncem tedna in na novo pripoveduje zgodbo o Jezusovem trpljenju z vidika Poncija Pilata, na izviren način premišljuje o vprašanju odnosa med dobrim in zlim ter o osebni odgovornosti in moralni izbiri posameznika. O etičnih, filozofskih in religioznih temah, ki jih roman odpira, bo spregovorila dr. Neža Zajc, rusistka in slovenistka z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU.

Dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU se kot raziskovalec dejavno posveča slovenski literaturi in kulturi med 16. in 19. stoletjem. Ob delu z dragocenimi rokopisi in ostalinami tistega obdobja pravi, da ga materialne priče preteklosti vsakič znova vznemirijo in odnesejo v drug čas, ob čemer viri niso le nosilci podatkov, temveč zgodbe, ki jih je treba znati povedati. Foto: Matjaž Tavčar

Božičnica je v glasovanju za besedo leta prejela največ glasov med 11 finalistkami. Več kot četrtino od okrog 4000 glasov. Izbor besede leta poteka na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Ob božičnici je bilo mogoče glasovati tudi za besede: carina, dolgotrajna oskrba, dvojna raba, flotilja, iskljiv, paliativa, redke zemlje, somestje, tiktokizacija, zastoj. Pred glasovanjem je komisija izbrala tudi besedo mladih, to je 6-7 [šest sedem]. Beseda označuje govorico mladih, ki posnema svet odraslih in ga hkrati karikira. Ob razglasitvi besede leta je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije danes razglasila tudi kretnjo leta. Največ glasov je prejela kretnja za besedo geopestrost. Ta kretnja je bila prvič predstavljena 6. oktobra ob mednarodnem dnevu geopestrosti. Njena posebnost je, da gre za prvo tovrstno kretnjo v znakovnem jeziku na svetu. Aleksander Čobec je k pogovoru povabil vodjo projekta Simono Klemenčič.

Kako so letni časi, poljedelska opravila, religijski kulti in praznovanja, dnevna politika ter širitev imperija vplivali na podobo starorimskega koledarja, katerega dediči smo tudi mi danes?Kdo se je pravzaprav odločil, da se naše koledarsko leto začne s prvim januarjem in ne nemara s kakim drugim dnem? – Kakor v toliko drugih stvareh, smo sodobniki tudi v tem pogledu zadolženi pri starih Rimljanih. Julij Cezar je bil namreč tisti, ki je – to je bilo leta 46 pred Kristusom – določil, da se bo odtistihmal leto začenjalo s prvim januarjem. A zakaj natanko je sloviti rimski diktator izmed vseh izbral ravno ta datum? In zakaj neki je Cezar dve leti pred smrtjo sploh sklenil, da je dotedanji koledar treba spremeniti oziroma reformirati? Pa tudi: kako se je njegov koledar – v zgodovino se je seveda vpisal kot julijanski – razlikoval od tistega, ki so ga Rimljani uporabljali prej? Iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja, odgovorov, ki se tičejo dolge in razmeroma zapletene evolucije rimskega koledarja v počasnem teku stoletij od prvih kraljev do pozne republike, smo se posvetili v tokratnih – silvestrskih – Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja, predavatelja antične zgodovine na koprski Fakulteti za humanistične študije ter predstojnika Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, dr. Gregorja Pobežina. Foto: rekonstrukcija edinega ohranjenega primerka starorimskega, pred-julijanskega koledarja, ki so ga leta 1915 odkrili na steni vile v Anziu (Museo del Teatro romano de Caesaraugusta / Wikipedija)

UNESCO je pred kratkim 13. september razglasil za mednarodni dan jam in krasa. Pobudo je na predlog Mednarodne speleološke zveze s sedežem v Postojni uradno predložila Slovenija oziroma Slovenska nacionalna komisija za Unesco, daleč največje zasluge za to pa ima izredna profesorica, doktorica geologije Nadja Zupan Hajna, znanstvena svetnica Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU s sedežem v Postojni. Za razglasitev si je v družbi krasoslovcev z vsega sveta prizadevala že vrsto let, medtem pa je iskala podporo po številnih državah sveta. Dr. Zupan Hajna je Mednarodni speleološki zvezi tudi vrsto let predsedovala in je še vedno članica njenega predsedstva. Je tudi članica skupine, ki se ukvarja z jamami na drugih planetih pri Evropski vesoljski agenciji in deluje v številnih strokovnih združenjih in organizacijah.

Haeresis fulminata ali Strela udari krivoverca je naslov izjemne knjige, v kateri je natisnjena drama Janeza Ludvika Schönlebna v latinščini in slovenskem prevodu Braneta Senegačnika. Uprizorjena je bila v ljubljanskem jezuitskem kolegiju leta 1651. Gre za prvi prevod kake jezuitske drame iz latinščine v slovenščino. Besedilo drame Haereseis fulminata dopolnjujejo opombe, komentar in spremne študije Monike Deželak Trojar in Braneta Senegačnika, pa tudi 12 faksimilov rokopisa. Knjiga je izšla pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. S tem prelomnim delom se bistveno dopolnjuje védenje o jezuitskem gledališču na Slovenskem, pa tudi v Evropi in po svetu – jezuiti so namreč uprizarjanje iger uvedli v okolja, kamor so prišli, kar pomeni, da je bilo jezuitsko gledališče v svojem času »globalen« pojav. O tragediji v 3600 verzih, za katero do nedavna nismo vedeli, da obstaja v zapisu, bodo v oddaji Ars humana govorijo urednica Monika Deželak Trojar, urednik in prevajalec Brane Senegačnik ter gostiteljica Tadeja Krečič. Oblikovalec zvoka: Jernej Boc

Dr. Mateja Ratej kot zgodovinarka sodobnemu času postavlja zrcalo. Dokazuje, da zgodovina niso le suhoparni podatki, letnice, oprijemljiva in nesporna dejstva. Zgodovina so tudi tako imenovani mali ljudje, običajni ljudje, in ravno njihova življenja odsevajo realističen utrip pravzaprav vseh zgodovinskih obdobij. Zaposlena je na ZRC SAZU, na Inštitutu za kulturno zgodovino, je urednica, publicistka, kolumnistka in avtorica več znanstvenih monografij in študij. Ni le raziskovalka preteklosti, ampak tudi kritična opazovalka sedanjosti.

Slovenija je tik pred izdajo nove "pravopisne ustave". Končuje se peta, zadnja javna razprava ob predlogu pravopisnih pravil Pravopis 8.0, ki so jih pripravili Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU in sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Rokopisi vseh poglavij so bili predani uredništvu novega pravopisa, ki bo zdaj pripravilo končno izdajo.

Duševnih stisk je vse več – tako med mladimi kot odraslimi. V času, ko se od ljudi pričakuje, da bodo močni, uspešni in odporni, se mnogi zlomijo pod težo vsakdana. Svoje prispeva tudi negotovost, v kateri živimo. Kaj poglablja duševne stiske, kako jih prepoznati in pravočasno pomagati? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-tih. Gre za ponovitev oddaje. Gostje: dr. Lilijana Šprah, psihologinja, ZRC SAZU; Patrik Senica, psiholog, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Matic Novak, vodja Inštituta za razvoj potencialov ADHD Modri junaki.

Gostja epizode 201 je dr. Tanja Petrović, jezikoslovka in antropologinja. Dr. Petrović je predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Pomen vojaških izkušenj Kompleksne pripovedi socializma in vojaškega življenja Identiteta in družbene strukture v Jugoslaviji Nostalgija in dediščina jugoslovanskega socializma Mediji, informacije in javna razprava Socializem, kapitalizem in sodobni izzivi Vloga države in družbe Globalni pogledi na socializem in kapitalizem Zgodovinski konteksti in sodobne implikacije

To je bila druga oddaja o knjigi, France Stele, spomini nanj, ki je izšla pri Slovenski matici in s pomočjo ZRC SAZU. Gost oddaje je bil avtor knjige akademik dr. Milček Komelj.

Duševne stiske so v porastu – tako med mladimi kot odraslimi. V času, ko se od ljudi pričakuje, da bodo močni, uspešni in odporni, se mnogi zlomijo pod težo vsakdana. Svoje prispeva tudi negotovost, v kateri živimo. Kaj poglablja duševne stiske, kako jih prepoznati in pravočasno pomagati? Odgovori v tokratnem Studiu ob 17-tih. Gostje: dr. Lilijana Šprah, psihologinja, ZRC SAZU; Patrik Senica, psiholog, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Matic Novak, vodja Inštituta za razvoj potencialov ADHD Modri Junaki. Avtorica oddaje Nataša Mulec.

V tokratni Intelekti odpiramo občutljivo in vse bolj perečo temo: zakaj vojska vstopa v osnovne šole in se v javnem prostoru predstavlja kot privlačna karierna možnost. Gre za nedolžno predstavitev poklica ali za prikrito obliko militarizacije družbe? Ali otroci, stari komaj 12 ali 13 let, sploh lahko kritično razumejo, kaj pomeni služenje vojski? Ali je šolski prostor še prostor kritičnega mišljenja, dialoga in vzgoje za mir? Z nami bodo filozof Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU, sociolog Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete in strokovnjak za teorijo vzgoje Robi Kroflič s Filozofske fakultete v Ljubljani. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

V britanskem časopisu Guardian so se vprašali, če se je zlata doba turizma končala. Ali je treba zapleteno razmerje med tistimi, ki želijo obiskati najbolj zanimive kraje na svetu, in tistimi, ki v njih živijo, postaviti na novo? Veliko Slovencev poleti še vedno najbolj vleče na morje, na Jadran, na Hrvaško. To potrjujejo tudi rezultati najnovejše raziskave družbe Valicon. Na Hrvaškem je, ali še bo, poletni dopust preživela kar polovica Slovenk in Slovencev; 8 odstotkov v Italiji, 5 v Grčiji; 21 odstotkov Slovenk in Slovencev bo dopustovalo v Sloveniji. 15 odstotkov prebivalk in prebivalcev pa letos na dopust ne bo odšlo. V tokratni Intelekti vam v poslušanje in razmislek ponujamo nekaj spominov na dopust, počitnice in potovanja, na taka, kot so bila nekoč. Govorili bomo o turizmu danes, za katerega se zdi, da ga bodo prenatrpanost, draginja, vojne in naravne katastrofe, pokopali. Kakšna pa bo, če sploh, torej prihodnost turizma? Sodelujejo: analitičarka Ana Jemec Špik (Slovenska turistična organizacija), politologinja prof. dr. Marjetka Rangus (Fakulteta za turizem Univerze v Mariboru), »sanjač slovenskega turizma« Dominik S. Černjak (Turistična zveza Slovenije) in etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka doc. dr. Jasna Fakin Bajec (ZRC SAZU in Fakulteta za Humanistiko Univerze v Novi Gorici).

Več kot četrtina odraslih v Sloveniji je sposobnih prebrati in razumeti le preprosta besedila, bralna pismenost je vse slabša. V dobi informacij pa je pismenost izjemnega pomena. Še posebej tudi za ranljive skupine, ki zaradi različnih oviranosti potrebujejo lahko berljive informacije. V tokratnem Studiu ob 17.00 se bomo ukvarjali z lahkim branjem. Gre za besedila, ki jih lažje beremo in razumemo. V Sloveniji je na voljo le malo več kot sto knjig v lahkem branju, prvi javni obrazci na občinah so šele ugledali luč sveta. Kako nastajajo novice v lahkem branju, ki jih objavljamo na portalu Enostavno.info v okviru MCC RTV Slovenija. Kako taka jezikovna različica vpliva na slovenski jezik in da bo v prihodnje verjetno vse več ljudi potrebovalo takšna besedila. Gostje: dr. Boris Kern, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Univerza na Primorskem; Aljaž Verhovnik, direktor Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika; Branka Mrđenović, strokovna sodelavka v kompetenčnem centru za lahko branje; Veronika Rot, strokovna sodelavka za dostopnost na RTV Slovenija, ustvarjalka portala Enostavno.info; Marko Rusjan, državni sekretar na ministrstvu za kulturo; Mira Rožej, testna bralka lahkega branja.

Več kot četrtina odraslih v Sloveniji je sposobnih prebrati in razumeti le preprosta besedila, bralna pismenost je vse slabša. V dobi informacij pa je pismenost izjemnega pomena. Še posebej tudi za ranljive skupine, ki zaradi različnih oviranosti potrebujejo lahko berljive informacije. V tokratnem Studiu ob 17.00 se bomo ukvarjali z lahkim branjem. Gre za besedila, ki jih lažje beremo in razumemo. V Sloveniji je na voljo le malo več kot sto knjig v lahkem branju, prvi javni obrazci na občinah so šele ugledali luč sveta. Kako nastajajo novice v lahkem branju, ki jih objavljamo na portalu Enostavno.info v okviru MCC RTV Slovenija. Kako taka jezikovna različica vpliva na slovenski jezik in da bo v prihodnje verjetno vse več ljudi potrebovalo takšna besedila. Gostje: dr. Boris Kern, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Univerza na Primorskem; Aljaž Verhovnik, direktor Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika; Branka Mrđenović, strokovna sodelavka v kompetenčnem centru za lahko branje; Veronika Rot, strokovna sodelavka za dostopnost na RTV Slovenija, ustvarjalka portala Enostavno.info; Marko Rusjan, državni sekretar na ministrstvu za kulturo; Mira Rožej, besedilna bralka lahkega branja.

Ob vseh potezah, ki jih odmerja nova ameriška vlada, odmeva in razburja napovedano drastično krčenje sredstev za tamkajšnjo znanost in raziskovanje. Slovenskega profesorja v Združenih državah smo vprašali o vzdušju na ameriških raziskovalnih ustanovah, pri dveh slovenskih poznavalcih znanosti pa preverjali, koliko je takšna drastična proračunska odločitev tudi simbolna poteza, kakšne bodo posledice napovedanih rezov in kako skrb vzbujajoč je vnovičen vzpon antiintelektualizma. Gostje: - dr. Jure Zupan, profesor na univerzi v Cincinnatiju- dr. Sašo Dolenc, urednik portala Kvarkadabra in poznavalec znanosti- dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Študentje v Srbiji že več kot štiri mesece protestirajo proti korupciji predsednika Aleksandra Vučića. A tudi sobotne demonstracije, največje doslej, niso omajale njegove oblasti. Medtem ko so s protestov prihajale strašljive pripovedi o domnevni uporabi zvočnega topa proti povsem mirnim protestnikom, pa uradni predstavniki Evropske unije o tem molčijo. Postavlja pa se tudi vprašanje, kako naprej. Ali bodo študentske demonstracije obdržale svoj naboj in kaj lahko dosežejo? Gostje: dr. Jovana Mihajlović Trbovc, kulturna zgodovinarka, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU; dr. Marko Hočevar, raziskovalec na Centru za politološke raziskave na Fakulteti za družbene vede; Vanja Vardjan, nekdanji dopisnik iz Beograda; Boštjan Anžin, dopisnik RTV Slovenija iz Srbije in z Balkana.

Pred petimi leti smo se zbudili v epidemiji, ki je bila razglašena večer prej. V tistem obdobju smo večkrat slišali, da naša življenja nikoli več ne bodo enaka. Kako je epidemija covida 19 v resnici spremenila naša življenja, kakšen je njen vpliv 5 let pozneje? Kaj so se naučili prebivalci, kaj se je naučila zdravstvena in epidemiološka stroka in kaj država? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00 , v katerem tudi o tem, kako smo pripravljeni na morebitni izbruh nove epidemije nalezljive bolezni in kaj moramo še postoriti. Gostje bodo: dr. Matjaž Jereb, predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana; dr. Maja Sočan, predstojnica Centra za nalezljive bolezni na NIJZ; Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite; dr. Dan Podjed, antropolog, ZRC SAZU.

V Frekvenci X bomo preučili tehnologijo, ki nam pomaga bolje razumeti površje Zemlje, z njo spoznavamo svojo zgodovino, zaradi nje porabimo manj škodljivih pesticidov, ob njeni pomoči bomo lahko bolj poplavno varni. Na prvi pogled povsem nepovezana področja, a skupno jim je, da pri njihovem raziskovanju uporabljamo lasersko skeniranje površja oziroma tehniko lidar. Razmislili bomo o vlogi umetne inteligence, ki je omogočila nove rabe lidarja, in se odpravili v mehiške džungle, da spoznamo praktično uporabo te tehnologije na terenu. Gosta: – Nejc Dougan, geodet, soustanovitelj podjetja Flai, in– dr. Aleš Marsetič, Inštitut za antropološke in prostorske študije ZRC Sazu. Povezava do testnega 3D vpogledovalnika v lidarski posnetek Slovenije Foto: Flai

Tadej in Ajda s pomočjo Besedomata preverjata svoj besedni zaklad. Ne gre le za zabavno igro, v kateri se lahko preizkusite prav vsi, ampak tudi za množično raziskavo poznavanja besedišča. Raziskovalec na Oddelku za leksikologijo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Andrej Perdih pa pojasnjuje, kaj nam bodo razkrili rezultati raziskave.Besedomat najdete tu.

V epizodi 165 je bila moja gostja dr. Mateja Ratej, slovenska zgodovinarka in raziskovalka na ZRC SAZU. Posveča se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zanimanje družbe za zgodovino Nacizem, socialna empancipacija in etablirana politika Nacizem vs komunizem Feminizem, iskanje prizemljenosti Izvori in vzvodi nacizma, bajtarji Komunizem v Sloveniji med obema vojnama Pripadnost in tribalizem Kaj se lahko naučimo iz zgodovine? Potrošniška tiranija Lastna odgovornost ali odgovornost sistema? Kako rešiti družbo? Knjiga Rožengrunt, žensko nasilje ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Ajda in Tadej sta se lotila jezikovne inventure leta 2024. V goste sta povabila dva človeka, ki skrbita za dva različna izbora besed leta. To sta dr. Simona Klemenčič, etimologinja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, in dr. Iztok Kosem iz Centra za jezikovne vire in tehnologije na Univerzi v Ljubljani.

V epizodi 164 je moja gostja bila dr. Marina Lukšič Hacin, znanstvena svetnica in redna profesorica sociologije. Je predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in direktorica programa European Master in Migration and Intercultural Relations (EMMIR). V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Študij izseljenstva Zgodovina mej, svoboda govora in konflikti med narodi Romska populacija Napačna raba besedišča Kultura ali družbeni odnos; razsvetljenski koncept Prost prehod, razlogi za selitev in svetovna revščina Rešitev revščine Burka, slečenost in oblečenost Desni in levi politični pol, populizem Priseljevanje v Slovenijo, delovne vize, integracija Neregularne selitve v Slovenijo Islamska ideologija v EU in konflikti vrednot ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Nekatere evropske države so začasno zaustavile obravnavanje prošenj državljanov Sirije za azil. Slovenija tega za zdaj ni storila, je pa slovenska policija poostrila nadzor na meji s Hrvaško in z Madžarsko. Kakšne so zdaj migracijske razmere pri nas? Kako bo padec režima sirskega predsednika Bašarja al Asada vplival na migracije? Kaj bo z državljani Sirije, ki so pri nas dobili mednarodno zaščito ali zaprosili zanjo? Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracijah in azilu? Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; dr. Jure Gombač, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU; Franci Zlatar, direktor Slovenske filantropije.

Jezik je živa stvar, se ves čas spreminja, posodablja in razvija, nekatera pravila ostanejo večno, druga se spremenijo. Kje jih poiskati in kako preveriti, kako se sklanjajo ženski priimki in ali so izrazi, kot so skrolati, lajkati, šerati, slogovno zaznamovani? Kaj so najpogostejše napake v slovenščini? Na naša jezikovna vprašanja bo odgovarjala gostja Svetovalnega servisa, dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta Frana Ramovša za slovenski jezik ZRC SAZU.

Ker je že iz časov, ko so govorili latinsko, ponavljanje mati modrosti, se po sedmih letih znova lotevamo pregovorov. Izšla je namreč knjiga Paremiologija med tradicijo in sodobnostjo, ki jo je pred kratkim izdal Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Je del triletnega projekta, ki se je začel z veliko zbirko pregovorov, ki so jo hranili na inštitutu. In pregovori oziroma paremije nas v Jezikanju vedno zanimajo.