Podcasts about zrc sazu

Več kot četrtina odraslih v Sloveniji je sposobnih prebrati in razumeti le preprosta besedila, bralna pismenost je vse slabša. V dobi informacij pa je pismenost izjemnega pomena. Še posebej tudi za ranljive skupine, ki zaradi različnih oviranosti potrebujejo lahko berljive informacije. V tokratnem Studiu ob 17.00 se bomo ukvarjali z lahkim branjem. Gre za besedila, ki jih lažje beremo in razumemo. V Sloveniji je na voljo le malo več kot sto knjig v lahkem branju, prvi javni obrazci na občinah so šele ugledali luč sveta. Kako nastajajo novice v lahkem branju, ki jih objavljamo na portalu Enostavno.info v okviru MCC RTV Slovenija. Kako taka jezikovna različica vpliva na slovenski jezik in da bo v prihodnje verjetno vse več ljudi potrebovalo takšna besedila. Gostje: dr. Boris Kern, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Univerza na Primorskem; Aljaž Verhovnik, direktor Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika; Branka Mrđenović, strokovna sodelavka v kompetenčnem centru za lahko branje; Veronika Rot, strokovna sodelavka za dostopnost na RTV Slovenija, ustvarjalka portala Enostavno.info; Marko Rusjan, državni sekretar na ministrstvu za kulturo; Mira Rožej, testna bralka lahkega branja.

Sredi letošnjega junija je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni organiziral že 32. Mednarodno krasoslovno šolo »Klasični kras« (16.-20. junij 2025), ki je pravzaprav znanstveni simpozij z vsakič drugo temo. Tokratna je bila precej v skladu z učinki podnebnih sprememb: »Ekstremni pogoji in dogodki na krasu«. Podnebne spremembe in rast vpliva sodobnega načina industrijske civilizacije tudi na kraških površinah in podzemlju povzročajo vse pogostejše in močnejše ekstremne hidrološke in podnebne dogodke, ki grozijo tako kraškim ekosistemom kot tamkajšnim ljudem. Letošnji osrednji organizacijski koordinator tega 5-dnevnega znanstvenega simpozija krasoslovcev z vsega sveta je bil naš gost v oddaji, znanstveni sodelavec inštituta, hidrogeolog dr. Cyril Mayaud. Hidrogeologijo je diplomiral v Parizu, se izpopolnjeval v štajerskem Gradcu, in se ustalil v Postojni, kjer se je naučil tudi našega jezika. FOTO: Prikaz dela pri nas najbolj tipičnega kraškega polja Planinskega polja, ko ga zalije višek vode iz kraškega podzemlja VIR: avtor je Žan Kafol, IZRK ZRC SAZU

Več kot četrtina odraslih v Sloveniji je sposobnih prebrati in razumeti le preprosta besedila, bralna pismenost je vse slabša. V dobi informacij pa je pismenost izjemnega pomena. Še posebej tudi za ranljive skupine, ki zaradi različnih oviranosti potrebujejo lahko berljive informacije. V tokratnem Studiu ob 17.00 se bomo ukvarjali z lahkim branjem. Gre za besedila, ki jih lažje beremo in razumemo. V Sloveniji je na voljo le malo več kot sto knjig v lahkem branju, prvi javni obrazci na občinah so šele ugledali luč sveta. Kako nastajajo novice v lahkem branju, ki jih objavljamo na portalu Enostavno.info v okviru MCC RTV Slovenija. Kako taka jezikovna različica vpliva na slovenski jezik in da bo v prihodnje verjetno vse več ljudi potrebovalo takšna besedila. Gostje: dr. Boris Kern, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Univerza na Primorskem; Aljaž Verhovnik, direktor Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika; Branka Mrđenović, strokovna sodelavka v kompetenčnem centru za lahko branje; Veronika Rot, strokovna sodelavka za dostopnost na RTV Slovenija, ustvarjalka portala Enostavno.info; Marko Rusjan, državni sekretar na ministrstvu za kulturo; Mira Rožej, besedilna bralka lahkega branja.

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst? »Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo. Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni. Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

Mineva desetletje od izida študije o ohranjenih rudniških poročilih lastniku rudnikov in fužin na Gorenjskem Žigi (Sigismondu) Zoisu (1747–1819) v tedanjem slovenskem jeziku – po takratnih merilih kranjščini – od leta 1788 pa do leta 1816. Poročila od tedaj pa do njegove smrti l. 1819 so izgubljena. Avtor l. 2015 pri zbirki Thesaurus Memoriae oziroma podzbirki Fontes pri Založbi ZRC SAZU izšle knjige z naslovom "Slovenska rudarska poročila iz rudišča Belščica v Karavankah s preloma 18. in 19. stoletja za Sigismonda (Žiga) Zoisa" dr. Goran Schmidt je za oddajo junija 2015 osvetlil zgodovinsko ozadje in razloge, da se je takratni najbogatejši Kranjec in mecen razsvetljenskega kroga Kranjcev, od Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Antona Tomaža Linharta, Blaža Kumerdeja, Marka Pohlina, Jurija Vege, Jurija Japlja in Antona Janše, ob novici o francoski revoluciji zbal za morebitno ponovitev revolucije pri nas in med drugim začel blažje obravnavati podložnike na svojem gradu Brdo in v rudnikih. Takrat je ukazal dvema jeseniškima domačinoma, rudniškima nadzornikoma Lukasu in Vincencu Polcu, da morata rudniška poročila pisati v domačem, danes vemo, da v slovenskem jeziku. Ta poslovna rudarska poročila so obsežen korpus 483 rokopisnih listov in so v tej knjigi prvič obravnavana v izboru 116 poročil iz rudišča Belščica od maja 1797 do avgusta 1805, in sicer zato, ker opisujejo rudnik Žirovnica pri Jesenicah na Gorenjskem od odprtja do dokončnega zaprtja. Od Zoisove smrti l. 1819 pa do spomladi l. 1945 na Slovenskem do zdaj ni bilo mogoče najti niti enega rudniškega poročila v našem jeziku, temveč le v jezikih lastnikov rudnikov iz sosednjih in drugih evropskih držav. Delo vsebuje diplomatični in kritični prepis, interpretacijo v sodobni slovenščini in komentar omenjenih poročil o delovanju rudnika Žirovnica v navedenem obdobju. Gre za monografsko zasnovano, interdisciplinarno in znanstveno jezikovno-zgodovinsko-geološko-montanistično obravnavo teh poročil. Paradoks tematike je, da ta v arhivih ohranjena poročila v našem jeziku tako naravoslovcem kot humanistom niso bila neznana, le nobenemu se niso zdela vredna strokovne obravnave. Ta mesec je avtor dr. Goran Schmidt, sicer teatrolog, pred leti pa tudi ljubiteljski jamar in raziskovalec mineralov v jamah in opuščenih rudnikih, dopolnil 75 let. FOTO: Podoba Zoisove fužine v Bohinju VIR: https://razsvetljenstvo.splet.arnes.si/fuzinarstvo/

Stripovska biografija znamenitega filmskega režiserja, ki se je nad filmom najverjetneje navdušil prav med bivanjem v SlovenijiFritz Lang je slovit filmski režiser, čigar filmi, kot sta denimo znanstveno-fantastični Metropolis in psihološko napeti M - mesto išče morilca, so se vpisali v filmski kanon ter s svojim neverjetnim suspenzom in mračnimi podobami človekove narave zaznamovali svetovno nemo in zvočno kinematografijo. Kot mnogi veliki umetniki, pa Lang ni zanimiv le zaradi svojih filmov, ampak je v marsičem filmsko tudi njegovo življenje, polno vzponov in padcev, obarvanih tako z njegovim burnim značajem kot z dramatičnimi zgodovinskimi pretresi 20. stoletja. Ta Langova razburkana življenjska in ustvarjalna pot je nedavno našla mesto tudi v biografiji v stripu z naslovom Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood, ki je izšla v sodelovanju ZRC Sazu in Grossmanovega festivala, za tokratno Sobotno branje pa nam jo bo pomagal predstaviti avtor besedila in risbe tega biografskega stripa, Zoran Smiljanić. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Ob vseh potezah, ki jih odmerja nova ameriška vlada, odmeva in razburja napovedano drastično krčenje sredstev za tamkajšnjo znanost in raziskovanje. Slovenskega profesorja v Združenih državah smo vprašali o vzdušju na ameriških raziskovalnih ustanovah, pri dveh slovenskih poznavalcih znanosti pa preverjali, koliko je takšna drastična proračunska odločitev tudi simbolna poteza, kakšne bodo posledice napovedanih rezov in kako skrb vzbujajoč je vnovičen vzpon antiintelektualizma. Gostje: - dr. Jure Zupan, profesor na univerzi v Cincinnatiju- dr. Sašo Dolenc, urednik portala Kvarkadabra in poznavalec znanosti- dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU

V oddaji Kulturni fokus se bomo tokrat posvetili temi, o kateri je mogoče bolj malo povedati, saj je njena skrivnostna vsebina prekrita z nanosi dolgih tisočletij človeške zgodovine. Tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje. Poleg tega sodi v območje neverbalne komunikacije. V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe na splošno. Ker so njegovi začetki zamegljeni v davnini preteklosti, ne moremo vedeti, ali je neandertalcu, tako kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in so se mu razvnela čustva, vendar sta bila glas in glasba - naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje - v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s pozibavanjem telesa, zagotovo naravno uspavalno sredstvo; vpitje in predirljivi kriki, ki so se trgali iz najstarejšega glasbila, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočila. Lovska pesem in uspavanka sta ves čas človeške evolucije, tako kot druge melodije in zvrsti, neločljivo združevali dva pola razvoja glasbe.  O tem pričajo tudi mlajše arheološke najdbe glasbil, kot je neandertalčeva piščal: koliščarska ropotulja, železnodobna keramična ropotulja, žvenketajoči predmeti iz železne dobe, panova piščal, glasbila v situlski umetnosti, različni rogovi in ne nazadnje univerzalno glasbilo boben. Glasbila so bila tudi nepogrešljiv del duhovnega in ritualnega življenja ... Gosta: mag. Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta Neandertalčeva piščal, 60.000 let glasbe, in soavtor razstave dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Fotografija: Narodni muzej Slovenije 

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. O atlasu, ki nam je lahko v pomoč pri načrtovanju posegov v okolje, se je januarja lani z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU, pogovarjal Tomaž Gerden.

Je kaj pomembnejšega na področju dediščine od jezika? V jeziku smo, bivamo, nas določa, je dejal dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec in predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. V daljšem pogovoru z njim smo govorili o zgodovini in razvoju slovenščine. Med drugim je tudi avtor izvirne bibliofilske izdaje Stati inu obstati.

Ne bi pričakovali, da lahko beton krvavi. Pa vendar je to uveljavljen izraz v gradbeništvu. Krvavenje betona pomeni nezaželeno izcejanje vode iz cementne paste betona, ki se pojavi na površju med vibriranjem svežega betona ali v notranjosti elementa ob vgrajeni armaturi ali ob večjih zrnih agregata in zmanjšuje adhezijo kompozita, je zapisano v Terminološkem slovarju betonskih konstrukcij. Mogoče bi pričakovali bolj dramatično razlago, vendar krvavenje betona ni čisto nedolžno, če ste gradbenik. V oddaji se bomo ozrli še po drugih besedah, povezanih z betonom, razložili, kaj vse lahko beton simbolizira in zakaj je Terminološki slovar betonskih konstrukcij tako pomemben za gradbeno stroko. Gosta oddaje: dr. Mojca Žagar Karer in dr. Mitja Trojar, glavna urednika slovarja, ki je izšel pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Danes je Mednarodni dan plesa. Pobudnik zanj pa je kar Slovenec, in sicer Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog. Zaradi njegove pobude ta dan torej po svetu praznujemo že 43 let. Valček, polka, fokstrot, čačača, salsa, balet, hip hop … Mnogo vrst plesa poznamo danes tudi na naših tleh. Sogovornica: Rebeka Kunej, etnologinja, kulturna antropologinja, raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU.

Od oktobra l.2009 Društvo za antične in humanistične študije Slovenije organizira Grošljev simpozij, s katerim poleg spomina na pokojnega klasičnega filologa Milana Grošlja (1902-1979) predvsem skrbi za ohranjanje preostankov klasične izobrazbe v našem prostoru. Pretekli teden (18. - 20. marec) so v Atriju ZRC SAZU skupaj z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU pripravili že 16. po vrsti Grošljev simpozij, ki se ga je zadnja leta nekako prijelo ime »Grošljevi dnevi«. Tokratna tema oziroma delovni naslov srečanja zgodovinarjev, klasičnih filologov, arheologov, antropologov in drugih humanističnih profilov je bila »Pindarjeve ode in njihov čas: Forminga zlata« (forminga je antični liri soroden glasbeni instrument). Prvovrstni kanonski avtor, starogrški pesnik zbȏrovske lirike Pindar (518-438 pr.n.št.) je bil klasik, ki so ga v naš jezik prevajali razmeroma malo, tako da je simpozij v treh popoldnevih skušal z obstoječega vira odstrniti širino in globino te lirike in predvsem časa v katerem jo je pesnik usvarjal. Prvi dan je bil v znamenju prevajanja pesnika in izdaje nove študije o njem, drugi se je posvečal zgodovinsko-arheološkim platem športnih iger pri Starih, sklepni pa je izzvenel v poskusu vživetja v Pindarjev duhovni svet. V našem studiu smo se o fenomenu obdobja in lirike Pindarja v njegovem in sprejemu v našem kulturnem okolju skozi čas pogovarjali s tremi gosti, dr. Nado Grošelj, osrednjo organizatorico simpozija od začetka, prevajalcem pesnika doc. dr. Branetom Senegačnikom in postdiplomskim študentom Rokom Ribičem (vsi iz UL FF). FOTO: Z leve Rok Ribič, Nada Grošelj in Brane Senegačnik v avli radia VIR: Program Ars

Študentje v Srbiji že več kot štiri mesece protestirajo proti korupciji predsednika Aleksandra Vučića. A tudi sobotne demonstracije, največje doslej, niso omajale njegove oblasti. Medtem ko so s protestov prihajale strašljive pripovedi o domnevni uporabi zvočnega topa proti povsem mirnim protestnikom, pa uradni predstavniki Evropske unije o tem molčijo. Postavlja pa se tudi vprašanje, kako naprej. Ali bodo študentske demonstracije obdržale svoj naboj in kaj lahko dosežejo? Gostje: dr. Jovana Mihajlović Trbovc, kulturna zgodovinarka, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU; dr. Marko Hočevar, raziskovalec na Centru za politološke raziskave na Fakulteti za družbene vede; Vanja Vardjan, nekdanji dopisnik iz Beograda; Boštjan Anžin, dopisnik RTV Slovenija iz Srbije in z Balkana.

Pred petimi leti smo se zbudili v epidemiji, ki je bila razglašena večer prej. V tistem obdobju smo večkrat slišali, da naša življenja nikoli več ne bodo enaka. Kako je epidemija covida 19 v resnici spremenila naša življenja, kakšen je njen vpliv 5 let pozneje? Kaj so se naučili prebivalci, kaj se je naučila zdravstvena in epidemiološka stroka in kaj država? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00 , v katerem tudi o tem, kako smo pripravljeni na morebitni izbruh nove epidemije nalezljive bolezni in kaj moramo še postoriti. Gostje bodo: dr. Matjaž Jereb, predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana; dr. Maja Sočan, predstojnica Centra za nalezljive bolezni na NIJZ; Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite; dr. Dan Podjed, antropolog, ZRC SAZU.

Piše Milan Vogel, bereta Renato Horvat in Eva Lonygka Marušič. Slovensko etnološko društvo si poleg Glasnika, ki izide vsakega četrt leta, v svoji Knjižnici vsako leto ”prizadeva izdajati publikacije, ki odslikavajo široko polje sodobnega etnološkega in kulturnoantropološkega raziskovanja ter hkrati odražajo raznolikost tematik, pristopov, lokacij in drugih osišč vede,” je v uvodu zapisala urednica zbirke Ana Svetel. Tako so izšle različne tematske monografije ni tudi zborniki posvetovanj. Največ jih je s posvetov Vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo, zadnji v zbirki pa je nastal po mednarodnem posvetu Borovo gostüvanje, Blochziehen, rönkhúzás 26. in 27. septembra 2022 v Monoštru na Madžarskem. Zbornik Vleka ploha in poroka z borom. Pustni šegi v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem so uredile Marija Kozar Mukič, Mojca Ravnik in Nena Židov. Pri organizaciji posveta so poleg Slovenskega etnološkega društva sodelovali tudi Slovenski etnografski muzej kot slovenski koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Inštitut za narodopisje ZRC SAZU in Zveza Slovencev na Madžarskem. Na simpoziju naj bi raziskovalci predstavili svoje raziskave in nove ugotovitve o dveh najpogostejših pustnih šegah, ki ju poznajo skoraj po vsej Evropi, nekatere sledi po vodijo kar globoko v zgodovino. Organizatorji so skušali izvedeti več o izvoru, starosti ter razvoju vleke ploha in poroke z borom, o izvoru borovega gostüvanja, ki se je, kot pravijo urednice ”do danes pod tem imenom ohranilo v Prekmurju in Porabju, ter o povezavi te šege z mnogo širše razširjeno vleko ploha.” Posvet naj bi dopolnil ugotovitve prvega poročevalca o tej šegi v Prekmurju Borisa Kuharja, ki mu je o borovem gostüvanju med obema vojnama pripovedoval domačin Franc Bükvič. Vse tudi po tem zborniku ni povsem jasno, Bükvičeve pripovedi pa so droben, a avtentičen podatek ..., ”ki neposredno nakazuje vpliv stikov med prebivalci sosednjih pokrajin na razvoj teh šeg in nas opozarja, da bi morali bolje poznati prepletanje različnih kulturnih tradicij v načinu življenja prebivalcev na teh območjih”. Borovo gostüvanje kot šega poročitve dekleta ali fanta v vasi, kjer ni bilo nobene poroke, kar naj bi bilo sramota, ki jo je treba popraviti, je znano v Prekmurju in Porabju, vlečenje ploha pa je razširjeno vse prek Gradiščanske, Štajerske in Koroške na obeh straneh meje do Gorenjske in Kanalske doline. Oblike se med seboj razlikujejo, osnovni namen pa je enak: ohraniti rodnost in s tem življenje. Nosilci šege so različni, od fantovskih družb do društev, največkrat gasilskih, ki jim je to pomemben finančni vir. Šega se ne dogaja vsako leto, marveč le takrat, ko ni bilo prave poroke. Urednice so bistvo raziskav strnile takole: ”Prispevki pričajo o izredni pestrosti tradicije vleke ploha in poroke z borom, njeni regionalni raznovrstnosti, prilagodljivosti na socialne in zgodovinske okoliščine ter njeni vlogi v življenjih posameznikov in skupnosti. Zbornik na novo osvetljuje njun izvor in razvoj ter postavlja tudi mnoga nova vprašanja. Neposrednega odgovora na izhodiščno vprašanje o tem, kaj je Franc Bükvič videl na avstrijskem Štajerskem (nanj se namreč sklicuje B. Kuhar, op. MV), sicer nimamo, a na podlagi bogatega gradiva in spoznanj s posvetovanja v Monoštru bo odgovor na to in še mnoga druga vprašanja lažje najti. Upamo in želimo, da tudi v prihodnje v mednarodnem krogu raziskovalcev.” Dva prispevka sta namenjena nesnovni dediščini. Avstrijsko obravnava Cristina Blasetto, Nena Židov in Anja Jerin pa sta avtorici prispevka o vpisu šeg v Register nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji, v katerem jih je bilo do oktobra lani od 123 enot kar 14 povezanih s pustno dediščino.

Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025

Malo manj kot polovico potreb po pitni vodi pri nas pridobivamo iz kraških vodonosnikov. Ti s v primerjavi z nekraškimi še posebej občutljjivi na onesnaževanje, in žal ostajajo neprimerno zaščiteni. Zato so sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne razvili alternativno metodo za boljšo zaščito kraških vodnih virov. Gre za koncept »ranljivosti kraških vodonosnikov« s katerim označujejo verjetnost onesnaževanja in podajajo oceno občutljivosti na posledice s človekom povzročenega onesnaževanja. Koncept izhaja iz podmene, da gre za naravno lastnost kraškega podzemnega vodnega sveta, in je kot tak neodvisen od kemičnih lastnosti onesnaževal. Pri tovrstnih raziskavah postojnskega inštituta je že pred leti začela sodelovati krasoslovka, izr.prof.dr. Nataša Ravbar. Na začetku je nekaj misli posvetila mestu kraških vodonosnikov pri nas, po tem pa nadaljevala s podrobnostmi te alternativne metode za boljšo zaščito kraških vodnih virov. FOTO: Model prikaza kraških vodonosnikov – IZRK ZRC SAZU VIR: https://sdzv-drustvo.si/wp-content/uploads/2022/03/kras.jpg

Papua Nova Gvineja je država z daleč največjo gostoto jezikov na svetu. Je tudi območje, kjer jeziki, zaradi sprememb v načinih življenja, najhitreje izginjajo. Več kot štirideset let na Papui Novi Gvineji deluje in raziskuje antropolog prof. dr. Borut Telban z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Antropološko delo pa seveda nujno terja znanje lokalnih jezikov. To je zagotovo t. i. tok pisin, lingua franca Papue Nove Gvineja, ter v Telbanovem primeru karawarijski jezik, jezik skupnosti, katere član je postal pred več kot štirimi desetletji, ko je prvič prišel v vas Abonwari v provinci južni Sepik. Nekaj značilnosti teh izrazito drugačne jezikovne pokrajine smo osvetlili v tokratnih Jezikovnih pogovorih.

V evropski prestolnici kulture imajo lepo občinsko stavbo: ustvarili so jo arhitekt in avtor slovenskega parlamenta Vinko Glanz, freskant Slavko Pengov, kipar Boris Kalin in mozaicist Tone Žnidaršič. Več o stavbi in njenih ustvarjalcih pove knjiga Občinska stavba v Novi Gorici (izdajatelj je Umetnostnozgodovinski inštitut ZRC SAZU, založnik pa Založba ZRC). Napisali sta jo dr. Alenka Di Battista in dr. Katarina Mohar; predstavita pa jo v Izšlo je: prva z zaokroženo izjavo, druga v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

V Frekvenci X bomo preučili tehnologijo, ki nam pomaga bolje razumeti površje Zemlje, z njo spoznavamo svojo zgodovino, zaradi nje porabimo manj škodljivih pesticidov, ob njeni pomoči bomo lahko bolj poplavno varni. Na prvi pogled povsem nepovezana področja, a skupno jim je, da pri njihovem raziskovanju uporabljamo lasersko skeniranje površja oziroma tehniko lidar. Razmislili bomo o vlogi umetne inteligence, ki je omogočila nove rabe lidarja, in se odpravili v mehiške džungle, da spoznamo praktično uporabo te tehnologije na terenu. Gosta: – Nejc Dougan, geodet, soustanovitelj podjetja Flai, in– dr. Aleš Marsetič, Inštitut za antropološke in prostorske študije ZRC Sazu. Povezava do testnega 3D vpogledovalnika v lidarski posnetek Slovenije Foto: Flai

Znotraj kraja se lahko seli posameznik ali v novo stanovanje družina, kaj pa se zgodi ob preselitvi za »boljšim kruhom«, rečeno s frazo!? Skupina raziskovalcev je pri Založbi ZRC SAZU nedavno objavila zbornik o »Slovenske selitve v socializmu«, torej od konca vojne pa do zamenjave države. Gre za nadaljevanje leta 2020 objavljene monografije zbornika »Doba velikih migracij na Slovenskem«. Seveda pa ne gre le za selitve etničnih prebivalcev, ki se prepoznavajo kot Slovenci. Na ozemlju sedanje republike je skozi stoletja živelo kar nekaj drugih, prvotno neslovensko govorečih ljudi. V obdobju druge Jugoslavije se je na primer zahodna meja dokončno oblikovala šele z Osimskimi sporazumi med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo leta 1975. Več na temo povesta raziskovalki migracij z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU prof.dr. Marina Lukšič Hacin, tudi urednica knjige, in izr.prof.dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Obe predavata na Univerzi v Novi Gorici. FOTO: Levo Marina Lukšič Hacin in Mirjam Milharčič Hladnik VIR: Program Ars, Goran Tenze

Nova Gorica je družno z Gorico evropska prestolnica kulture. To je lepa priložnost za predstavitev mladosti mladega mesta. Umetnostna zgodovinarka dr. Alenka Di Battista namreč v svoji monografiji Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici (izšla je v zbirki Umetnine v žepu, izdala sta jo Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri ZRC SAZU in Založba ZRC SAZU) predstavi začetke Nove Gorice, začetke, pri katerih je zelo pomembno vlogo kot urbanist in arhitekt odigral Edvard Ravnikar. Več o tematiki, blokih, njihovi gradnji in zasnovi (stanovanja so bila velika 100 kvadratnih metrov!) pa v Izšlo je, v pogovoru Marka Golje z dr. Alenko Di Battista. Dodajmo, da je bila raziskava, podlaga za knjigo del raziskovalnega projekta Mapiranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem okviru; Modernistična Nova Gorica in njeni konteksti. Nikar ne zamudite.

Na območju Gorice so sobivali slovenski, furlanski, nemški in italijanski jezik ter judovska kultura. Pred odprtjem prve čezmejne evropske prestolnice kulture Nova Gorica–Gorica bomo pregledali jezikovne elemente tega prostora, ki se kažejo z različnimi poimenovanji Gorice, kot so Guriza, Görz, Gorizia, Gvrytsyh. Vprašali se bomo tudi, kako se je mejnost tega območja kazala v jeziku in koliko je presežena. Gosta sta dr. Matej Šekli in dr. Janoš Ježovnik z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (na fotografiji umetnina Zrcalo, umetnice Annibel Cunoldi Attems).

Tadej in Ajda s pomočjo Besedomata preverjata svoj besedni zaklad. Ne gre le za zabavno igro, v kateri se lahko preizkusite prav vsi, ampak tudi za množično raziskavo poznavanja besedišča. Raziskovalec na Oddelku za leksikologijo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Andrej Perdih pa pojasnjuje, kaj nam bodo razkrili rezultati raziskave.Besedomat najdete tu.

Navadili smo se, da nam satelitska navigacija izriše najhitrejšo pot do našega cilja. Samoumevno nam je, da si lahko kadarkoli pobliže pogledamo kraje na drugem koncu sveta ali radarsko sliko vremenskih razmer. To vse nam v našem vsakdanjiku omogočajo satelitski posnetkov, ki so preprosto dostopni prek raznih aplikacij. Podroben pogled od zgoraj pa pride še kako prav tudi pri raziskavah. Z daljinskim zaznavanjem je možno spremljati tako naravne pojave, kot so požari ali gibanje oceanov, kot tudi človekove dejavnosti, denimo migracije in kmetijstvo. A ko gre za raziskave, so marsikdaj zahteve, kakšni morajo biti posnetki, s kakšnimi algoritmi lahko iz njih dobimo najboljše možne informacije, še mnogo višje in zahtevajo veliko resnega dela. Z obdelavo in analizo satelitskih posnetkov se ukvarja dr. Urša Kanjir z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Poleg zaznavanja naravnih sprememb, poskuša satelitske posnetke razumeti tudi v širšem okviru družbenega dogajanja. V oddaji Podobe znanja med drugim prisluhnite o delovanju na področju, ki presega klasično delitev naravoslovno - družbeno, kako je na razvoj daljinskega zaznavanja vplivala vojaška industrija in še kakšni so pristopi pri uporabi algoritmov, ki raziskovalcem omogočajo interpretacijo satelitskih posnetkov.

Korporacija Meta, pod okrilje katere sodijo digitalne platforme Facebook, Instagram, WhatsApp (tri izmed štirih po številu uporabnikov največjih spletnih platform), je pred tednom dni ukinila preverjanje dejstev na svojih platformah v Združenih državah Amerike. Gre za pomenljiv obrat in jasen signal, da se opušča aktivna prizadevanja za zmanjševanje širjenja dezinformacij, zavajanj in laži na socialnih omrežjih. Zadnje desetletje je – vsaj od afere s Cambridge Analytico naprej – na različne načine nazorno pokazalo, da so številne vsebine, ki se najbolj viralno in tudi ciljano širijo po spletu, izrazito škodljive, tako za posameznike in posameznice kot za družbo v celoti; za našo zmožnost, med drugim, da se kvalitetno informiramo o dogajanju in na tej podlagi sprejemamo svoje odločitve, tudi politične. V prvi vrsti so žvižgači razkrivali, da platforme prek svojih algoritmov spodbujajo vsebine, s katerimi bi čim dlje zadržale uporabnike na omrežjih, ne glede na potencialno spornost vsebin, in zavračajo mehanizme, ki bi njihovo širjenje vsaj nekoliko omejili. Sledil je pritisk, tudi v obliki zakonodaje, kot je v Evropski uniji Akt o digitalnih storitvah, da morajo tehnološki velikani, ki so med najbogatejšimi podjetji na svetu, z različnimi pristopi aktivno zmanjševati količino problematičnih vsebin na svojih platformah. Med drugim s preverjanjem dejstev. In prav to se zdaj ukinja. Če sodimo že po izjavi šefa Mete, Marka Zuckerberga, se s tem podjetje zgolj vrača k svojim koreninam. Nobena skrivnost sicer ni, da je ta odločitev neposredni odgovor na vrnitev Donalda Trumpa na čelo ZDA, ki je moderiranju vsebin in preverjanju dejstev, ki je njega samega redno postavljalo na laž, pač izrazito nenaklonjen. Meta in številna druga podjetja se zdaj prilagajajo novi politični realnosti, to pa bo imelo daljnosežne posledice. Kaj se torej obeta v digitalnem prostoru in pri pogojih za objektivno poročanje in preverjanje dejstev, za profesionalno novinarsko delo? Na kakšne načine bodo te spremembe zadele Evropo, kaj pomenijo za demokracijo in kakšne strategije bi bile v teh spremenjenih pogojih smiselne, to bodo teme v središču tokratne Intelekte. Gostje v studiu danes so prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ustanoviteljica in odgovorna urednica centra za preiskovalno novinarstvo Oštro Anuška Delić, doc. dr. Jernej Kaluža s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in dr. Aleš Mendiževec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Na Hrvaškem se izteka čas za glasovanje v drugem krogu predsedniških volitev. Javnomnenjske ankete prepričljivo zmago napovedujejo aktualnemu predsedniku Zoranu Milanoviču, ki je sporočil, da je prepričan v svoj uspeh. Njegov protikandidat Dragan Primorac pa je poudaril, da na volitvah odločajo o prihodnosti Hrvaške. Drugi poudarki oddaje: - Kako blizu je dejansko prekinitev ognja v Gazi? - Predsednica državnega zbora: Dražgoše so simbol upora proti strahovladi. - ZRC SAZU ob evropski prestolnici kulture pripravil celoletni projekt Episkop mejnosti.

Donald Trump je ta teden potrdil najtemnejše slutnje in napovedi analitikov, da prihaja na oblast v ZDA protekcionistično naravnan politik, brez posebne afinitete do transatlantskih odnosov. S svojimi težnjami po priključitvi Kanade, zasedbi Panamskega prekopa in Grenlandije napoveduje preureditev mednarodnih razmerij, vzpostavljenih po drugi svetovni vojni. In medtem ko bodoči ameriški predsednik najtesnejšim zaveznikom daje jasno vedeti, da se na ZDA ni več mogoče zanašati, njegov bodoči minister za učinkovitost administracije in najbogatejši Zemljan Elon Musk podpira skrajno desnico na stari celini. Ob vsem nemiru, ki ga povzročata Trump in Musk, je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU razglasil besedo »genocid« za besedo leta 2024. V opomin, da na Bližnjem vzhodu še zmeraj umirajo civilisti – največ v Gazi, kjer je bilo v izraelskih napadih ubitih že več kot 46.000 ljudi.

Če je pojem preturizem še nekako sprejemljiv in ni presenetljiv, je dvojica genocid in mir pretresljiva. Izbrani kot Beseda leta in Kretnja leta sta ogledalo današnjih skrajnih napetosti. O teh in drugih, več kot 600 besedah, so danes ob predstavitvi spregovorili na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Drugačen vsakdan pa prikazuje razstava Horuk v nove čase - socialistični vrtec za otroka moderne družbe. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana je na ogled razstava, ki prikazuje razvoj ljubljanskih vrtcev od konca 2. svetovne vojne do 70. let preteklega stoletja. Vabimo vas k poslušanju!

V epizodi 165 je bila moja gostja dr. Mateja Ratej, slovenska zgodovinarka in raziskovalka na ZRC SAZU. Posveča se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zanimanje družbe za zgodovino Nacizem, socialna empancipacija in etablirana politika Nacizem vs komunizem Feminizem, iskanje prizemljenosti Izvori in vzvodi nacizma, bajtarji Komunizem v Sloveniji med obema vojnama Pripadnost in tribalizem Kaj se lahko naučimo iz zgodovine? Potrošniška tiranija Lastna odgovornost ali odgovornost sistema? Kako rešiti družbo? Knjiga Rožengrunt, žensko nasilje ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Zakaj lahko za besedo leta 2024 izbiramo med 11 nominiranimi besedami: bojler, brutalno, dvoživka, genocid, hibridno delo, kajtanje, komisarka, odklop, omrežnina, učitelji in zet. Vsaka odločitev, kakor tudi vsaka beseda, ima svojo zgodbo. Pregledali jih bomo s Simono Klemenčič, predsednico komisije, ki je izbrala nominiranke, eno besedo je dodala časopisna hiša Delo. Akcijo organizira ZRC SAZU v sodelovanju z našo spletno stranjo, Multimedijskim centrom RTV Slovenija. S predsednico komisije se je pogovarjal Aleksander Čobec. Za besedo leta lahko glasujete na spletnem naslovu beseda-leta.si do 7. januarja do 11.55. Besedo leta 2024 bodo namreč razglasili 5 minut pozneje. Glasujete lahko enkrat na dan. Izbrana pa je že novotvorjenka leta, to je preturizem (ustreznik za angleški izraz overtourism, prekomerni turizem). Na prireditvi 7. januarja bodo predstavniki Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije razglasili tudi kretnjo leta.

Zakaj besedo leta 2024 izbiramo med 11 nominiranimi besedami: bojler, brutalno, dvoživka, genocid, hibridno delo, kajtanje, komisarka, odklop, omrežnina, učitelji in zet? Vsaka odločitev kot tudi vsaka beseda ima svojo zgodbo. Pregledali jih bomo s Simono Klemenčič, predsednico komisije, ki je izbrala nominiranke. Eno besedo je dodala časopisna hiša Delo. Akcijo organizira ZRC SAZU v sodelovanju z našo spletno stranjo, Multimedijskim centrom RTV Slovenija.

Ajda in Tadej sta se lotila jezikovne inventure leta 2024. V goste sta povabila dva človeka, ki skrbita za dva različna izbora besed leta. To sta dr. Simona Klemenčič, etimologinja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, in dr. Iztok Kosem iz Centra za jezikovne vire in tehnologije na Univerzi v Ljubljani.

V prvi oddaji pretekli teden sta krasoslovca, prof.dr. Martin Knez in predstojnik postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU prof.dr. Tadej Slabe povzela temeljne značilnosti njunega že tridesetletnega raziskovalnega sodelovanja s kitajskimi krasoslovci. Z ekipo smo šli na obhod po južnokitajskem krasu za katerega je značilen t.im. »kopasti kras«, na maketi v muzeju Nacionalnega parka Guanling sta lepo prikazana profil kraških kop in podzemni sistem jam (glej fotografijo). Slišali bomo opis geologa Kneza o najdaljšem dolomitnem jamskem sistemu v geoparku Šuanguedong na svetu v dolžini dobrih 400 km. Najdaljši doslej raziskan jamski sistem s stranskimi rovi vred na svetu pa je jama Mammoth v zvezni državi Kentucky v ZDA. Knez v oddaji tudi pojasnjuje nastanek geoloških plasti tamkajšnega kraškega podzemlja, njegovo starost in lastnosti, Slabe pa morfologijo tam prevladujočih kamnin. Do obsežnih območij tega gričevnatega sveta smo se pripeljali z rednim vlakom, ki dosega tudi hitrosti do 242 km/h. FOTO: Maketa prereza južnokitajskega »kopastega krasa« in njegovega podzemeljskega sistema jam v Muzeju nacionalnega parka Guanling. VIR: Goran Tenze – Program Ars

V epizodi 164 je moja gostja bila dr. Marina Lukšič Hacin, znanstvena svetnica in redna profesorica sociologije. Je predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in direktorica programa European Master in Migration and Intercultural Relations (EMMIR). V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Študij izseljenstva Zgodovina mej, svoboda govora in konflikti med narodi Romska populacija Napačna raba besedišča Kultura ali družbeni odnos; razsvetljenski koncept Prost prehod, razlogi za selitev in svetovna revščina Rešitev revščine Burka, slečenost in oblečenost Desni in levi politični pol, populizem Priseljevanje v Slovenijo, delovne vize, integracija Neregularne selitve v Slovenijo Islamska ideologija v EU in konflikti vrednot ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Kitarist Mak Grgić si je s svojim ustvarjanjem prislužil že 3 nominacije za nagrado gremi. Letos je bila za nominacijo zaslužna nova plošča Entourer, na kateri izvaja dela slovenskih skladateljev Nine Šenk in Leona Firšta. Ploščo bo v družbi zasedbe Ensemble Dissonance predstavil nocoj v ljubljanskih Križankah. V oddaji se bomo posvetili tudi novostim založbe ZRC SAZU.

Nekatere evropske države so začasno zaustavile obravnavanje prošenj državljanov Sirije za azil. Slovenija tega za zdaj ni storila, je pa slovenska policija poostrila nadzor na meji s Hrvaško in z Madžarsko. Kakšne so zdaj migracijske razmere pri nas? Kako bo padec režima sirskega predsednika Bašarja al Asada vplival na migracije? Kaj bo z državljani Sirije, ki so pri nas dobili mednarodno zaščito ali zaprosili zanjo? Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracijah in azilu? Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; dr. Jure Gombač, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU; Franci Zlatar, direktor Slovenske filantropije.

Nocojšnja gostja bo zgodovinarka in publicistka, Manca G Renko, raziskovalka na ZRC SAZU, ustanoviteljica založbe No! Press, avtorica esejističnega prvenca Živalsko mesto ter prejemnica postdoktorske štipendije Marie Sklodowska-Curie Actions na Univerzi na Dunaju.

Jezik je živa stvar, se ves čas spreminja, posodablja in razvija, nekatera pravila ostanejo večno, druga se spremenijo. Kje jih poiskati in kako preveriti, kako se sklanjajo ženski priimki in ali so izrazi, kot so skrolati, lajkati, šerati, slogovno zaznamovani? Kaj so najpogostejše napake v slovenščini? Na naša jezikovna vprašanja bo odgovarjala gostja Svetovalnega servisa, dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta Frana Ramovša za slovenski jezik ZRC SAZU.

Janko Rožič je arhitekt, urbanist, predavatelj in esejist. Je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno znanega Hostla Celica. Skupaj s sodelavci je za različne projekte dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na prostorskih principih, semiotičnih vzorcih in jezikovnih uvidih, lastno ustvarjalnost povezuje z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi spoznanji ter z najstarejšo modrostjo umeščanja v prostor in rabe jezika. Zaveda se, da bistvo prostora zares odpira šele prostost, podobno kot izvirno misel v svetu podpira le smisel. Objavil je več esejev o Kocbeku, Pahorju, Starčeviću, Svetini, Hamvasu, Premku, Ravnikarju idr. Razmišljanje Pesem Krasa in »poiesis« Zemlje je pripravil za simpozij ob 120. Obletnici Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Organizirala ga je Neža Zajc v okviru ZRC SAZU 15. oktobra 2024.

Ker je že iz časov, ko so govorili latinsko, ponavljanje mati modrosti, se po sedmih letih znova lotevamo pregovorov. Izšla je namreč knjiga Paremiologija med tradicijo in sodobnostjo, ki jo je pred kratkim izdal Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Je del triletnega projekta, ki se je začel z veliko zbirko pregovorov, ki so jo hranili na inštitutu. In pregovori oziroma paremije nas v Jezikanju vedno zanimajo.

Portal Fran, eden največjih slovenskih portalov in hkrati eden največjih jezikovnih portalov na svetu, je v ponedeljek imel rojstni dan. Podatke o njem ste gotovo že slišali, vsak dan ga obišče 180.000 uporabnikov iz skoraj vseh držav sveta, brska pa med 45 slovarji, atlasom, 14 zbirkami ter išče odgovore v dveh spletnih svetovalnicah. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC Sazu je v vmesnem času pripravil tudi šolsko različico Frana, Frančka, v sredo, 16. oktobra, pa so predstavili še Franjo. Franja.eu je, kot nakazuje že spletna domena – svetovljanka. Gre namreč za spletno zbirko 20 dvojezičnih slovarjev, med njimi tudi latinskega in starogrškega.

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)

Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.Gostje oddaje so bili: dr. Matjaž Gregorič, evolucijski biolog, ZRC SAZU; dr. Gregor Belušič, biolog in fiziolog, Biotehniška fakulteta univerze v Ljubljani; dr. Jurij Bajc, fizik, Pedagoška fakulteta univerze v Ljubljani. Poseben gost: Brane Vižintin, Lutkovno gledališče Ljubljana. Bral je Igor Velše. Zapiski: Celotno oddajo poslušajte tukaj

Slovenščina je živ jezik, zato je različica, ki jo govorimo danes, drugačna kot tista izpred petdesetih let. To lahko prepoznamo tudi po novejšem besedju in prevzemanju tujk. Kakšen je naš odnos do prevzemanja besed, kako se spopadamo z novimi izrazi in kdo se ukvarja s sistematizacijo, bomo v četrtkovem Svetovalnem servisu preverili pri doktorici Mateji Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah. Sogovorniki: dr. Matjaž Gregorič, Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU dr. Nataša Karas Kuželički, Katedra za klinično biokemijo, Fakulteta za farmacijo, UNI LJ dr. Mitja Saje, Filozofska fakulteta, UNI LJ dr. Steve Brusatte, Univerza v Edinburgu

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefan in Fakulteta za matematiko in fiziko, UNI LJ   Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan. Posnetku celotne okrogle mize lahko prisluhnete na: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/175001526

Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.Sogovorniki: dr. Alojz Ihan, Medicinska fakulteta UNI LJ dr. Nina Gunde Cimerman, Biotehniška fakulteta UNI LJ dr. Sara Talian Drvarič, Kemijski inštitut dr. Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ dr. Tadej Troha, ZRC SAZU Sovoditelj dr. Luka Snoj, Inštitut Jožef Stefa in Fakulteta za matematiko in fiziko UNI LJ Okroglo mizo, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, je posnel tonski mojster Damjan Rostan.