Podcasts about knjiga

Predstavili smo knjigo Peruti duha, avtorja Kirilone. Knjiga je izšla pri založbi KUD Logos, prevedel jo je brat Jan Dominik Bogataj, ki je bil tudi gost v studiu.

Mate Antološ je sin hrvatskih imigranata, koji su 1962. doselili u Australiju. Rođen je 1971. u Melbourneu. Antološ pisanjem pokušava prebroditi gubitak svojih roditelja, koji su preminuli prije nekoliko godina. Njegov drugi roman The Fall se nadovezuje na prvi The Uneasy Silence, u kojemu opisuje društveno ekonomske romjene koje je tijekom vremena uočio na poluotoku Mornington, istočno od Melbournea. Njegov drugi roman, The Fall će biti predstavljen u Morningtonu, 15.lipnja ove godine.

Marija je našim prijateljem, junakom šmarničnih zgodb, razodela, kako lep zaklad je Knjiga knjig.

Kakve kvalifikacije su potrebne za zanimanje „grobar pasa“? Treba li diploma, može li preko veze? Ili je ključno životno iskustvo? Amir Kamber razgovara s piscem Goranom Samardžićem o ljubavi, psima, korijenima i životu između dva grada – Sarajeva i Beograda. Za roman "Grobar pasa" Samardžić je nagrađen renomiranom književnom nagradom izdavačke kuće V.B.Z. Naš literarni selektor Davor Korić smatra da se ova knjiga veoma lako čita zato što je pisana jezgrovito, kratkim rečenicama, veoma emotivno. Von Amir Kamber.

Pot iz brezna je naslov nove knjige v slovenskem prostoru, katere avtorja sta Jožef in Lidija Kociper. Govori o pasteh zasvojenosti z alkoholom. Letno se v Sloveniji zdravi okrog tisoč ljudi. Rehabilitacija traja pet let, uspeh pri rehabilitaciji pa je približno 75-odstoten, pri tistih, ki opravijo petletni program. Je pa malo ljudi, ki se zares odločijo za pet let rehabilitacije. Potrebno je poznavanje problematike alkoholizma in njegovega ozadja, ne le biološkega, ampak tudi psihološkega in socialnega, poudarjata gosta. Kako pa knjiga nagovarja tudi globlje, do kakšnih spoznanj sta prišla ob svojem delu in v skupinah? Je prav izmenjava izkušenj v skupinskih terapijah ta duhovna komponenta?

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Svetlano Slapšak, avtorico knjige z naslovom Kje smo? in podnaslovom Ljubljanski steganogram, je vznemirila legenda, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja. Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce. Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. »V računalniških / elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.« Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram. V zvezi s tem je miturgija tisto, kar je poljubno in nedeljivo, vizualno in akustično, skratka, zgodba, ki je vselej drugačna. »Moj namen ni bil, da premagam pozabo, marveč da spomin miturgično razširim in obenem odstiram tehnike pozabe. Ključni element je tu nedeljivi del.« Svetlana Slapšak pravi, da je roman napisala kot poskus literarne verbaliziranja Lahove formule. Edini žanr, ki romanu ustreza, je menipska satira. Nastala je v poznem helenističnem obdobju in je nekakšna mešanica eseja, retorične vaje, verzov in zapleta, pravzaprav dekonstrukcija vseh teh žanrov. Ključni element je prenos oziroma potovanje. Argonavti se množijo vse do Lahovega števila, prenašajo sporočila in ostajajo nevidni. Samo poznavalci in poznavalke so tisti, ki jih opazujejo, opisujejo in opevajo. Svetlana Slapšak se prepričljivo uvršča mednje. Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij razgrne svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. V enem od zadnjih poglavij prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnih prizadevanj med študentsko stavko leta 1970 so jo politični nasprotniki napadli in ji prebili arkado. Srbska zgodovina se očitno ponavlja. Svetlana Slapšak je bila zmeraj uporniška in pokončna. Zna pa se tudi pošaliti na svoj račun, saj je kljub poudarjenemu intelektualizmu pogosto počela stvari, ki so jo zgolj zabavale in sproščale – od mode, aerobike in joge pa vse do zbiranja kuhinjskih receptov in domiselnega kuhanja. Avtoričino obsežno literarno-esejistično delo ima umetniško vrednost. Omeniti velja vidike eksofonije, se pravi vstopanja v drugi jezik in opuščanja materinščine – iz srbskega jezika v slovenski. Na koncu knjige sta namreč navedeni lektorica in korektorica, ne pa tudi prevajalka. Knjiga je napisana v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Svetlana Slapšak je do njih prizanesljiva, se z njimi pogovarja in skuša razumeti njihova dejanja. Kot da bi bili živi, stopajo pred nas Charles Nodier, hči Vuka Karadžića, Gustav Mahler, Medeja, Prešernova Urška, prijateljice in še marsikdo, osebe, ki so tako ali drugače povezane z Ljubljano. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena. V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in miturgijskih likov. Večina prevodov v romanu je delo Božidarja in Svetlane Slapšak, odlomek iz drame Biljane Jovanović je prevedel Darinko Kores. Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona, konja in miši, pa vse do krokodila in vrane. Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: »Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.«

Nekaj dni pred 22.majem - Mednarodnem dnevu biodiverzitete - so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije predstavili študijo o t.im. »pravih hrčkih« na severni polobli (znanstveno ime: cricetinae), eni najstarejših poddružin hrčkov. Gre za knjigo z naslovom »True Hamsters of the Palaearctic Region«, soavtor je dr. Georgy I. Shenbrot iz Univerze Ben Gurion v Izraelu, drugi soavtor pa je sogovornik v oddaji prof. dr. Boris Kryštufek, tudi dolgoletni kustos v tem muzeju. V pogovoru je pojasnil, zakaj prav hrčki in zakaj je potrebno za poznavanje stanja biodiverzitete občasno opraviti njeno revizijo zato, da bolje razumemo vsaj drobec sprememb med številnimi živalskimi vrstami na planetu. Knjiga je rezultat dolgoletnih raziskav na terenu in v prirodoslovnih muzejih predvsem severne poloble. Avtorja sta opravila revizijo teh glodalcev v pasu zmerne in polarne Evrazije in severne Afrike, kjer povečini živijo te živali. FOTO: Naslovnica študije o pravih hrčkih, ki je izšla pri založbi Univerze v Mariboru VIR: Goran Tenze, Program Ars

Predstavili smo knjigo z naslovom Otroci nas potrebujejo v kateri avtorja v prostor starševstva in vzgoje vnašata številne nove teme ter opozarjata, kako nehote in nevede izgubljamo svoje otroke, še preden so dovolj zreli, da bi jih lahko izpustili izpod svojega okrilja. Zavedata se, da je starševstvo danes polno izzivov, da staršem pogosto zmanjkuje moči in da se soočajo s številnimi pritiski sodobnega časa. Knjiga je izšla pri založbi Primus.

Ob 80. obletnici dneva zmage in konca druge svetovne vojne se po Sloveniji odvijajo dogodki, ki letos še posebej izpostavljajo pomen miru. Izšla pa je tudi knjiga o enem logistično najzahtevnejših reševanj civilnega prebivalstva pri nas, in sicer z naslovom Po zračnem mostu iz Bele krajine v Dalmacijo in podnaslovom Evakuacija civilistov marca 1945. Dogajanje pred osemdesetimi leti je na podlagi dokumentov, pričevanj in družinskega izročila rekonstruirala novinarka in publicistka Ilinka Todorovski. In še o nagradi skupine OHO za mlade vizualne umetnike ter zadnji operni premieri sezone Opere in baleta SNG Maribor.

Med 6. in 10. majem bo v Ljubljani potekala 12. Gibanica – Bienale sodobne plesne umetnosti v Sloveniji, ki ponuja strnjen izbor vznemirljivih plesnih predstav, ustvarjenih v minulih dveh sezonah. V spremljevalnem programu bodo potekali tudi delavnica plesne kritike, koreografski laboratorij in mednarodna konferenca Razvojne perspektive za ples. Založba Mladinska knjiga je pred kratkim izdala tri nova prozna dela slovenskih avtorjev; zbirko novel Človek, ki ga ni Branka Šömna ter romana Trafikant Romana Rozine in Kamp Alenke Vesenjak.

✓ Kako je putovanje ljudi u svemir zamišljano pre Jurija Gagarina? ✓ Koliko je pisanje C.S. Luisa slično Ajn Rend? ✓ Može li se od mita napraviti roman?

Državni zbor bo predvidoma 14 ur razpravljal o interpelaciji proti vladi. SDS jo je vložila, potem ko se premier Robert Golob ni želel opravičiti za izjave, da je druga Janševa vlada kriva za slabši položaj upokojencev. Drugi poudarki oddaje: - Verniki se bodo od danes lahko poslovili od umrlega papeža Frančiška v vatikanski baziliki svetega Petra. - Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski izrazil pripravljenost na neposredna pogajanja z Rusijo. - Knjiga je največja možnost za vnovičen zagon človečnosti, je ob svetovnem dnevu knjige poudaril predsednik PEN-a Marij Čuk.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."

V soboto se je zaključil teden slovenske drame. Slavila je uprizoritev Pet kraljev: k psihopatologiji neke monarhije, ki je nastala v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje, režirala pa jo je Livija Pandur. Nagrada za mladega dramatika je šla v roke Neži Lučki Peterlin, nagrada Slavka Gruma pa Milanu Ramšaku Markoviću. V Svetu kulture tudi o knjigi Martina Kušeja Za mano belina ter o izjemnem uspehu pianista Nejca Kampleta.

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Manca G. Renko je vešča pisanja. Vešča je tudi analitičnega in kritičnega razmisleka. Slednje ji najbrž pride zelo prav tudi pri njenem znanstvenem delu. Po izobrazbi je zgodovinarka, uveljavljena je tudi kot esejistka in urednica. Vse te veščine in talenti so združeni v njeni knjigi Živalsko mesto. Podnaslov Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih povzame kar nekaj njenih nivojev, ne pa vseh. Eseji so ponavadi žanr, ki zahteva počasno branje. Seveda moramo biti tudi pri pričujoči knjigi zbrani, vendar je slog Mance G. Renko gibek, dihajoč, vsebina pa privlačna, neodložljiva v svoji, (zagotovo vsaj literarni) iskrenosti. Ne želim reči, da avtorica ni iskrena kot individuum, ki ubeseduje svoje življenje, vendar se moramo zavedati, da ne glede na ostrino, prodornost in tudi čustvenost njene misli, beremo samocenzuriran zapis: »(...) prav toliko kot se s pisanjem razkrivamo, se tudi zakrivamo in pisanje ni nič bolj pot k dekonstrukciji kot konstrukciji lastne (literarne) osebe.« Pisanje imenuje tudi trening in mu ne pripisuje terapevtskih lastnosti, ki se pogosto izpostavljajo pri avtobiografskih zapisih. Knjiga je sestavljena iz desetih esejev, od teh ima eden funkcijo prologa, v katerem nas avtorica seznani s sestavo knjige in svojih izhodišč pri pisanju: “V živalskem mestu se mešajo napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost, nizke strasti.” In ta napoved ne razočara. V eseju Are We Having Fun Yet Manca G. Renko tematizira med drugim tudi vprašanje vrednosti umetnosti, tiste bolj izbrane in tiste druge, namenjene množicam. Kratek prerez skozi zgodovino pokaže, da imata visoka umetnost in množična, popularna kultura pogosto enak izvor oziroma motivacijo: razvedrilo. V primeru klasičnih izdelkov je šlo bolj za zabavo elit, za pozicijo zrenja, ki so si jo lahko privoščili bogati. Množična kultura pa je kultura potrošništva, ki ima v jedru prav tako razvedrilo, odmik od resničnosti. Manca G. Renko skozi reference iz filmov, filozofije in literature, niza vrsto zanimivih primerov, ki dajo vedeti, da trende v umetnosti postavljajo elite in kapital. V več esejih, tudi v pričujočem, razmišlja o ženski kot o objektu, o predmetu opazovanja (kot primere navaja kip Afrodite Knidske, Botticellijevo Venero ter njeno odslikavo v Ursuli Andress v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No). »Naš civilizacijski odnos do ženskih teles izhaja iz pogleda zlorabe, vdora v zasebnost, erotizacije brez privolitve.« V Osebni zgodovini popa vnovič, iz drugega zornega kota, izpostavlja položaj ženske in njenega dojemanja sveta, od zaljubljenosti do ženskega prijateljstva (vse to tudi skozi glasbene in knjižne reference, ki jih navaja). Esej kljub pisateljičini izjavi v prologu, da se v pisanju toliko odkriva, kot se tudi zakriva, deluje iskreno, lahko bi rekli boleče iskreno in ranjivo. Ko govori o prijateljstvih, pravi, da so bila nekatera »velika projekcija, ki je nastala iz želje po pripadanju, sprejetosti, varnosti in ljubezni.« »Želela sem dati vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase.« Gre seveda tudi za običajne vzorce odraščanja in za generacijske specifike, ki jih Manca G. Renko prikaže na nazoren in domišljen način. Podobno tematsko linijo lahko razberemo tudi v eseju Or at least a voice. Of a generation. Odlično je polemiziranje o delu, o vrednoti in vrednosti dela v eseju Mnogo dela za nič. Tudi tu Manca G. Renko vpleta v zapis vprašanje spolov, obenem pa diskusijo vpne v kontekst družbenih slojev. »Nihče na svetu ne more zaslužiti niti enega samega milijona izključno z delom. To je mogoče z delom in špekulacijami, delom in dediščino, delom in izkoriščanjem, delom in srečo – ne pa s samim delom.« Prav tako izpostavlja, da je razkorak med tem, kar nam prinaša denar (vsaj tisti za preživetje, zlasti če delamo na področju kulture), ter tem, kar nas resnično zanima, včasih velik, prav tako tudi izguba naše energije. Esej Življenje onkraj tradicije je zanimiva razprava o pomenu tradicij in tega, kdo se nanje najbolj veže. Avtorici se zdi, da so (malo)meščani tisti, ki se tradicije najbolj držijo (na primer skupna kosila ob družinskih praznikih), v to analizo vnaša tudi uživanje mesa, ki naj bi bilo prav tako prevladujoča 'tradicija' (malo)meščanov (in žensk, ki se preveč predajo družinskemu življenju in zavoljo družine odvržejo recimo vegetarijanstvo). Meni, da so neprivilegirani, tisti na margini, bolj osveščeni. Zanimiva je avtoričina precej ultimativna izjava: »Nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.« Obujanje tradicij, ki se v tem eseju vežejo zlasti na družinski krog, je prikazano v dokaj negativni luči, zdi se, da jih avtorica skoraj apriori povezuje z nezdravimi družinskimi dinamikami. Te vsekakor so navzoče, vendar menim, da je avtoričino opažanje v tem zapisu vendarle preveč črno-belo. Tradicije ne nazadnje prinašajo povezovanje, občutek pripadnosti, bližine (kar sicer izpostavi tudi M. Renko, vendar v obujanju »dobrega starega« vidi problem) in v sebi ne nosijo nujno patologij in preživetih vzorcev. O vlogi in položaju ženske v družbi vnovič lahko beremo v eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce, ki ga uvaja korespondenca med Jeanom Paulom Sartrom in Simone de Beauvoir. Sartre pričakuje od mlade Simone, ki je Sartra komajda dobro spoznala, da perici odnese njegovo umazano perilo. Esej nato zvede delo in ženski potencial na nekaj primerov, ki nazorno pokažejo na to, kako ženski intelekt ni pojmovan kot »eruditski, pač pa intuitiven, njihova vrednost ni prepoznana v izvirnih intelektualnih presežkih, pač pa se jih ceni predvsem kot sistematizatorke, promotorke ali popularizatorke (tujih) idej.« S pozicije ženske, ki velikokrat ni zadostno videna in slišana, žal tudi s strani same sebe in celo (ali pa še najbolj) takrat, ko je v jedru huda travma, se zbirka zaključi. Lahko kot nagovor vsem tistim, ki želijo osmisliti sebe, si dati prostor za izraz, za razmislek, za odgovorjena in odprta vprašanja. Tako kot pestrost in kompleksnost tematik besedilom v Živalskem mestu prinašata vrednost tudi multirefenčnost in intertekstualnost, ki bralkam in bralcem lahko odpreta mnoge nove miselne poti.

Začetek začasnega prenosa posmrtnih ostankov žrtev Macesnove gorice v kostnico na pokopališču v Škofji Loki.Nakup sodne stavbe na Litijski: Nacionalni preiskovalni urad podal kazensko ovadbo zoper štiri fizične in eno pravno osebo.SDS bo že danes vložila podpise za referendum proti privilegijem v državni zbor.V Mjanmaru in na Tajskem po uničujočem potresu še iščejo morebitne preživele, tla v regiji ostajajo nemirna.Predsednica Evrospke centralne banke v luči Trumpove trgovinske vojne pozvala h gospodarski neodvisnosti Evrope.Nekdanji skakalec Jernej Damjan in športni psiholog Matej Tušak o zgodovinskem uspehu Domna Prevca.Knjiga papeža Frančiška o ključnih trenutkih, ki so oblikovali njegov pogled na svet in vero.Na rast cen najbolj vplivale podražitve hrane in brezalkoholnih pijač.Šport: Hrgota ob svetovnem rekordu Prevca v Planici: za take trenutke delamo.Vreme: Možne bodo krajevne plohe. Jutri bo pretežno oblačno in vetrovno.

Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«

V nekoč ribiškem naselju Barkovlje na Tržaškem je bil pred sto leti z velikim zanosom ustanovljen veslaški klub Sirena. Klub, ki je prispodoba korenitih preobratov in zrcalo slovenske identiete, je ustanovil podjetnik Dragotin Starc. Zgodbo današnjega Tržaškega pomorskega kluba Sirena je v knjigi Slovenski glas v zalivu zapisala upokojena novinarka Ivana Suhadolc. Knjiga, ki je nastala že pred leti na podlagi arhivskega gradiva in osebnih pričevanj, je ob jubileju kluba izšla v dopolnjeni izdaji.

Zavod Celeia Celje se bo v tem letu ob 600. obletnici smrti Veronike Deseniške poklonil tej izjemni zgodovinski osebnosti s programom, ki bo skozi umetnost, igro, film, dialog in zgodovinske pripovedi. V Monoštru na Madžarskem so predstavili knjigo Težko je bilo, a smo zdržali, ki prinaša šest življenjskih zgodb ljudi iz Porabja, Prekmurja in Slovenskih goric.

Tokrat smo v oddaji Od slike do besede šli na Domačijo pod sv. Antonom, tja nas je popeljal dr. Janez Juhant, ki je lani ob petdesetletnici mašništva namesto zahvalnih podobic izdal kar knjigo. Avtor knjige se sprehodi skozi življenjsko pot in se s hvaležnostjo ozira tudi na trpke ovinke, ki jih je prehodil.

18. marca je minilo natančno pol stoletja od izida Pahorjeve in Rebulove knjige Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Najpomembnejši del te knjige je pogovor z Edvardom Kocbekom, kjer je kot eden izmed voditeljev odpora proti okupatorju, razkrinkal medvojni partijski teror in povojni množični umor neoboroženih domobrancev. Ob tem je Igor Omerza izdal knjigo Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba, ki smo jo tokrat predstavili.

Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.

Mogu li zla vremena mlade i nedužne ljude učiniti krivima? Amir Kamber razgovara s Enom Katarinom Haler o njenom romanu "Nevini". Više o hrvatskoj spisateljici saznajemo od našeg književnog selektora Davora Korića. Rijetko je da neko ko tek ulazi u svijet književnosti piše na tako superioran način bez početničkih vrludanja i nedoumica. I to s izraženom narativnom i psihološkom zrelošću. Pitanje nevinosti i krivice u Njemačkoj predstavlja duboko povijesno pitanje. Kako je to u Hrvatskoj? Von Amir Kamber.

Morski travniki in podvodni gozdički so pomembni vodni ekosistemi, od katerih so odvisni številni morski organizmi. Utrip življenja je v slovenskem morju je tudi zaradi njih pestrejši, kot bi si morda mislili, in še vedno lahko preseneti celo strokovnjake. A obenem se danes tudi tu močno čuti pritisk podnebnih sprememb in človeka. Kako se vse to pokaže na podvodnem življenju, na morskih cvetnicah in talnih, betoških algah, je v Podobah znanja predstavila priznana morska biologinja dr. Martina Orlando Bonaca, ki na Morski biološki postaji Piran vodi enoto za morsko biodiverziteto, še zlasti pa se posveča ohranjanju in obnovi ogroženih vrst rjavih alg. Za svoje delo je nedavno prejela nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke.

Pri Arhivu RS je izšla znanstvenokritična izdaja o delovanju stranke SLS med obema vojnama. Z naslovom Dr. Albin Šmajd, Slovenska ljudska stranka - povezave in nasprotja 1918-1946 prinaša popis dokumentov in korespondenc, ki se nanašajo na takrat največjo politično skupino na Slovenskem.

Piše Simon Popek, bere Igor Velše. V Ljubljani na Resljevi ulici stoji stara hiša z meščanskimi stanovanji; v enem izmed njih je večino dvajsetega stoletja živela družina avtorja knjige Enfilade: življenje stanovanja. Z ene strani se vidi na ljubljanski grad, z druge na Kamniške Alpe. Po stopnicah si se vzpel v stanovanje, kjer je del mladosti preživel tudi Miloš Kosec, danes arhitekt in poznavalec zgodovine urejanja interierjev, ki je pričujočo knjigo – izvrstno kroniko dvajsetega stoletja, ki združuje osebne, teoretske in zgodovinske vidike življenja v skupnih prostorih – napisal na podlagi zapiskov, ustnega izročila družinskih članov in seveda lastnih izkušenj. Knjiga je nujno tudi osebna, poudarja avtor v prologu, kar me je takoj napotilo k še eni »stanovanjski kroniki« druge polovice dvajsetega stoletja, dokumentarcu Mile Turajlić Druga stran vsega. V njem je režiserka v središče postavila staro meščansko stanovanje v središču Beograda, ki je bilo po drugi svetovni vojni, v času nacionalizacije, razdeljeno na dva dela. Dvoje vrat so komunisti zapečatili, na strani režiserkine mame je stal kavč, na drugi strani pa omare njene sosede, ki se tudi v letih po razpadu Jugoslavije ni odselila. Mila Turajlić je skozi pripoved o razlaščenemu stanovanju opisala zgodbo nekega časa in prostora, čas komunizma, ki materi kot univerzitetni profesorici ni bil naklonjen, razpadanje skupne države, dvig srbskega nacionalizma, čas Miloševića, revolucijo leta 2000 in ponoven dvig nacionalizma po volitvah leta 2015. Knjiga in film skratka ponujata perfekten dvojček na temo življenjske in sociopolitične dinamike. Koščeva knjiga na stodvajsetih straneh seveda ponuja kompleksnejši pogled v meščansko stanovanje na Resljevi; kot veleva naslov, obravnava fenomen enfilada, arhitekturne iznajdbe baroka in njegovega osrednjega bivanjskega motiva, ki je tedanji aristokraciji ponudila večjo zasebnost. Enfilade pomeni sosledje prostorov, nanizanih z vratnimi odprtinami v ravni liniji, in če človek stoji na enem koncu stanovanja in zre skozi serijo odprtih vrat, se mu nakazuje ponavljajoče se zaporedje, t.i. mise en abyme oziroma »zdrs v neskončno«. V 17. stoletju, ki je hodnike poznalo le v samostanih in na arkadnih dvoriščih, je enfilade pomenil osnovno organizacijo prvih stanovanj. Preživel je več revolucij, bivanjski ideal je v 19. stoletju prevzelo meščanstvo in ga po svoji meri nekoliko demokratiziralo, po industrijski revoluciji pa se je gradnja interierjev še bolj industrializirala. V 20. stoletju je enfilade izgubil svojo vlogo, čeprav je ponujal nekaj unikatnega. Tako kot je unikatna pričujoča knjiga, mešanica družinske kronike in socialne politične zgodovine. Kosec navaja kopico zgodovinskih referenc, pomen enfilada prek baročnih dvorcev in Versaillesa odpelje do pariške komune in Haussmanovega preoblikovanja urbanizacije Pariza v 19. stoletju, še prej se ustavi pri sončnem kralju in izpostavi rokokojsko revolucijo, ko so arhitekti v čutnem stopnjevanju iz enega prostora v drugega odkrili potencial erotičnega zapeljevanja, zgodovinsko popotovanje pa konča z zadnjim radikalnejših posegom v koncept enfilada, ki se je z razlaščanjem in drugačno vrsto družbene solidarnosti po drugi svetovni vojni, vsaj pri nas, uveljavil z utesnjevanjem oziroma delitvijo stanovanj na več enot. A bo vseh teh brez dvoma zanimivih in informativnih detajlih knjiga ne bi bila neodložljiva, če bi umanjkala družinska razsežnost in intimni pogled na stanovanje na Resljevi, ki je v dvajsetem stoletju gostilo – in preživelo – kopico družinskih članov, začasnih priseljencev, nacističnih racij, prisilnih sobivanj, redistribucijo materialnih dobrin in postopno praznjenje stanovanja. Nikoli ni nikomur idealno ustrezalo, pravi avtor, vedno je bilo za nekoga nepraktično, a se je – vsem pomanjkljivostim navkljub in ob vseh mogočih spremembah v družbenih razmerah – izkazalo za izjemno prilagodljiv in vitalen organizem. To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes. Enfilade je bil dolgo časa bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja – dveh lastnosti, ki smo ju v sodobnem bivališču popolnoma podcenili.

Dr. Becky Kennedy, popularna stručnjakinja za roditeljstvo, u bestselleru Unutarnja dobrota ističe da je ponašanje samo pokazatelj emocionalnih potreba ili izazova, a ne pokazatelj karaktera. Knjiga donosi metode temeljene na razumijevanju, empatiji i strpljenju i poručuje da se roditelji, kad se počnu osjećati dobro iznutra, počinju vidjeti i dobro u svojoj djeci.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo slišali dva pogovora. Najprej smo prisluhnili župniku župnije Ljubljana Stožice Miranu Kelvišarju, ki je nedavno napisal knjigo o božjemu služabniku Antonu Strletu, kasneje pa še novemu uredniku mesečnika Slovenski čas Martinu Nahtigalu, ki bo predstavil svojo novo vizijo urednikovanja. Seveda nismo šli mimo včerajšnje umestitve Petra Štumpfa za novega škofa v koprski škofiji in slovesu p. Metoda Benedika od tu zemskega življenja.

Na že 54. filmskem festivalu v Rotterdamu se tokrat predstavlja kar nekaj slovenskih ustvarjalcev, med njimi Gregor Božič s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna Hruška, v katerem Božič prek filma svoje raziskovanje sadnih sort razširja na filmsko platno. Poročamo o dvojezični knjigi Naš vsakdanji kino novinarja in filmskega kritika Sandra Scandolare, ki jo je izdal Kinoatelje v okviru uradnega programa Evropske prestolnice kulture, ocenjujemo pa tudi filme Brutalist, Medvedek Paddington v džungli in Sopotnica.

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija

Piše Marko Golja, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poljska pesnica Anna Świrszczyńska je bralke in bralce prevodne lirike nagovorila že leta 1963 v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja v prevodu urednika Lojzeta Krakarja, leta 1999 pa tudi v antologiji poljske ljubezenske lirike Prošnja za srečne otroke. Urednica Rozka Štefanova je poslovenila tudi njeno pesem Morilski ples, pesem, ki razume kot eno ljubezen, trpljenje in spomin, pesem, ki lepo naslika pesničino brezkompromisnost. Leta 2018 je pri Literarnoumetniškem društvu Literatura v knjižni zbirki Mozaiki izšla njena zbirka Baba sem. Knjižna zbirka je bila kratkosapna, toda zbirka je ponovno potrdila, da je prevajalka in publicistka Jana Unuk literarna posrednica v najboljšem, najlepšem in najvišjem pomenu besede. Že naslov je manifestativen in manifesten par excellence, kajti take oznake ne more izreči kdor koli. Pesnica pa se ni ustavila samo pri naslovu, ampak je rezko upesnila niz trpkih, bolečih ženskih usod v patriarhalnem svetu. Toda naj njene ženske še tako trpijo, naj jih moški še tako maltretirajo, ženske zmorejo, vztrajajo, njihova samozavest in moč rasteta, tudi njihova lepota. Skratka, Baba sem je zbirka, ki bi morala vpisati Anno Świrszczyńsko v zemljevid slovenske prevodne poezije. Morda ji je to uspelo, morda ne. Toda zagotovo je oziroma bo to uspelo knjigi Džingiskan v kopalnici. Knjiga vsebuje izbrane pesmi iz pesničinih pesniških zbirk, objavljenih v letih med 1936 in 1984 z izjemo pesmi iz zbirke Baba sem. Na prvi pogled je to škoda, kot da knjigi nekaj manjka, nekaj pomembnega, toda morda bo knjiga Džingiskan v kopalnici napotila bralko in bralca, da bosta pobrskala po Cobissu, našla pesničino edino samostojno zbirko v slovenščini in segla po njej. Naj bo tako ali drugače, Džingiskan v kopalnici prinaša vznemirljivo liriko. Pesnica je namreč ustvarjala v letih močne kulturne tradicije in zgodovinskih cunamijev, poljskega katolicizma, druge svetovne vojne in nacističnega terorja, socializma in vladavine komunistov, pa tudi feminizma in antifeminizma … Toda naj je bil svet okrog nje še tako nor in nasilen, je pesnica ohranjala svoj glas, ga razvijala in krepila. Njena ljubezen do moškega ni niti za hip hipa tradicionalna, njena ženska ni vdana žena, podrejena patriarhalnemu moškemu, ampak razume ljubezen brezkompromisno, absolutno, strastno. Tako kot v zbirki Baba sem se v njenih drugih zbirkah prav tako pojavlja trpljenje. Trpljenje je osebna izkušnja, neprenosljivo, intimno, hkrati pa izkušnja, ki trpečo ali trpečega spreminja, spremeni. Tako v pesmi Moje trpljenje v treh kratkih distihih zapiše »Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih. // Moje trpljenje je svinčnik, / s katerim pišem.« Anna Świrszczyńska pogosto piše o trpljenju, vendar ne zato, da bi s temi zapisi gradila ideologijo trpljenja, nasprotno. Ko piše o trpljenju, piše o stanju sveta, osebne izkušnje, izkušnje ženskega spola, vendar tega stanja ne sprejema kot nekaj nesprejemljivega, dokončnega. Ne pristaja niti na polaščevalni in polaščevalski diskurz. Njena poezija je zavezana slikanju stanja sveta, hkrati pa temu stanju kljubuje in ustvarja prostor svobode, samozavesti, poguma, človeško prepričljive drže. Pa naj bo ta cena še tako visoka, ko v pesmi Samota v zbirki Veter, objavljeni leta 1970 zapiše verz »Sama sem, močna sem«. S takimi verzi že kar deklarativno nasprotuje tako poljskemu katolicizmu kot poljskemu socializmu. Vendar Anna Świrszczyńska ni asocialno bitje; v knjigi je vrsta pesmi, ki pričajo o njenem socialnem čutu, posluhu za drugo, empatiji v polnem pomenu besede. V tovrstnih pesmih ni prostora za ideologijo, skrepenele formulacije o človeku kot družbenem bitju ali kaj podobnega, ne, njene besede, verzi in prizori so vedno zelo človeški, tudi presunljivi. Tudi v pesmih, ko piše o trenutkih pred smrtjo, pred težko preizkušnjo, pred operacijo, ne ponuja nobenih zarotitvenih obrazcev, bližnjic in obljub, ampak je pogumna in mirna kot Sokrat. Kot da bi želela sporočiti svetu: Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna. Tako da, ja, Anna Świrszczyńska je v slovensko prevodno književnost vstopala počasi, skoraj neopazno, ampak po zaslugi Jane Unuk, prevajalke knjig Baba sem in Džingiskan v kopalnici je zdaj tukaj, vznemirljiva in stroga in nežna in samozavestna in mirna, vredna naše pozornosti in naklonjenosti.

Koliko ste predmeta u svom domu koristili samo jednom ili dva puta? A što kada biste te stvari mogli posuditi umjesto da ih kupujete? To je osnovna ideja knjižnice stvari – iako tamo nema knjiga, knjižnice ovog tipa postaju sve popularnije.

Vladan Beara je psiholog i psihoterapeut sa 25 godina radnog iskustva. _______________________________________________________________________________________________ Sponzori ⚡️ Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Je res vsega kriva Luna? Izbirava in komentirava zanimivosti v novi publikaciji “Življenje z Luno”, ki jo je uredil Andrej Guštin. Knjiga vsebuje izbrane poljudne teme o Luni, njenem nastanku in povezavi z Zemljo, ter njenem vplivu na življenje. Knjiga je nastala ob razstavi o Luni, ki jo od konca oktobra lahko obiščete v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Na razstavi boste opazovali realistični model Lune velikosti človeka in se dotaknete prave Lune (oziroma lunarnega meteorita). Naslov epizode sva si izposodili po naslovu razstave: “Vsega je kriva Luna”! Hvala vsem, ki naju podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! — Zapiski epizode | “Vsega je kriva Luna” - razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) knjiga “Življenje z Luno” (nakup možen na strani PMS) Dodatne zanimivosti: | Velikost objektov na obzorju in na nebu (preizkus s kupolo sv. Petra v Rimu in ne z Luno) People and the Sky (Anthony Aveni) Night skies of Botswana (Stephen O'Meara) The First Astronomers - How Indigenous Elders Read the Stars (Duane Hamacher) Astronomy: Sky Country (Karlie Noon & Krystal de Napoli) Risoroman (NASA) “First woman” Nasveti: | podkast Hevreka - intervju o razstavi #3 epizoda podkasta Portal v vesolje Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2024”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.

U danu kada se žena porodi, niko joj neće reći da je pored bebe rođena još jedna ona – mama. Knjiga, koja je deo većeg projekta, „Mama, sve je u redu, utorak je u sredu“, bavi se mamom i njenom decom, izazovima, problemima, strahovima, uzbudljivim, nezaboravnim momentima, sa humorističnim crticama, koje se stidljivo provlače između redova punih ljubavi. O nastanku ove knjige pričaju naše gošće, idejni tvorci projekta, Maja Maršićević, producentkinja na televiziji „Una“ i dr Maja Milosavljević, lekar-psihijatar na Institutu za mentalno zdravlje. Odgovornost i briga, idu ruku pod ruku sa roditeljstvom, ali za nalet novih uloga, emocija i život okrenut naopačke, mame niko ne pripremi. Period koji se udobno smestio između trudnoće i roditeljstva, kao da ne postoji, a zapravo je ključan za razvoj jedne majke, ali i njene bebe. „Nema uputstva, ali postoji edukacija. Žena može da se pripremi na to šta je čeka posle porođaja. To je osetljiv period u kojem svaka od nas doživi određene promene. Važno je da znamo da osećanja ne treba da krijemo. Mami mora biti dozvoljeno da ispoljava i tugu, bol, ljutnju, tako će i dete sutra znati da prepozna, i da se nosi sa svojim emocijama“, priča Maja Milosavljević, koja radi u Kabinetu za perinatalnu i reproduktivnu psihijatriju, a deo od prodaje svakog primerka ove jedinstvene knjige odvaja se za edukaciju zdravstvenih radnika cele Srbije. Ovo delo se kupuje, ali na poklon, kaže Maja Maršićević, autorka predgovora i jedne od priča. „Sa drugim detetom upala sam u specifičan period, kao da sam izgubila kontrolu nad svojim životom. Zanimljivo da se to nije dogodilo sa prvim, već posle drugog porođaja. Svi imamo svoje priče, a važno je da one isplivaju, da se o njima čuje, da ne budu potisnute, zaboravljene, jer neke mogu ostaviti posledice ako ih zanemarimo“, kaže ona. Osim duhovitih momenata koji prožimaju gotovo sve tekstove, koji su se našli među koricama pomenute knjige, prostor je posvećen i ozbiljnim temama o kojima se nedovoljno govori. „Jedna priča je o postporođajnoj depresiji. To je važna tema, koju smo u našem društvu tek načeli. Porodilje se za pomoć najčešće javljaju ako su i ranije imale duševnih problema, pa umeju da prepoznaju da im je potreban stručan savet. Ostale mame često puštaju da prođe vreme, nastoje to da sakriju, ne shvataju šta im se dešava, ali jasno im je da nisu dobro. Najteže mi pada što se nas, lekara, javnost uvek seti nakon nekog tragičnog događaja, koji ovakvo stanje svesti može da uzrokuje“, kaže Maja Milosavljević. Priče o zaposlenim mamama često povlače i pitanje krivice, koju sve one osećaju s vremena na vreme. „Možda će neka mama reći, nije pošteno da sam na kafi sa drugaricom, dok mi je dete u vrtiću. Ali zašto nije, pa baš je to normalno. Mama mora da brine o svom fizičkom, ali i mentalnom zdravlju. Ta kafa sa drugaricom ili korišćenje slobodnog vremena, onako kako ona želi, je upravo to - čuvanje zdravlja, kako bi njoj, a samim tim i detetu, bilo bolje“, zaključuju naše gošće.

Policija je spriječila eskaliranje sukoba navijača Armade i Torcide. Uhitila je i pijanog vozača koji je usmrtio 13-godišnjaka na biciklu pa potom pobjegao. U Zagrebu je otvorena Knjiga žalosti povodom smrti europarlamentarca, vukovarskog branitelja i nekadašnjeg SDP-ovog ministra branitelja Freda Matića. Izbori u Domovinskom pokretu snažno su podijelili tu stranku.

Knjiga o novcu, tajne miijunaskog uma ili Secrets of millionaire mindpisca Herv Eker. Ova knjga govori o uvjerenjima i mentalnim obrazcima razmisljanja koja o novcu imaju bogati ljudi i srednja i niza klasa. Preporucujem da procitate i knjigu Bogat otac, siromasan otac.

"Kreativnost je veština koja se može naučiti." U 275. epizodi Pojačala Ivanu Miniću pridružuje se kolega podkaster i majstor marketinga i kreativnog rada, Goran Jankuloski. Goran ponavlja svoje gostovanje posle gotovo 100 epizoda Pojačala sa puno priča i anegdota o svojim minulim, tekućim i budućim poduhvatima. Kao jedan od ranih igrača na našoj podcasting sceni i osoba koja radi na svojevrsnom „korisničkom vodiču“ za kreativni rad, Goran će sa nama podeliti vredne uvide iz svoje dugogodišnje karijere u podkastingu, marketingu i kreativi. Sa nama će podeliti mali osvrt na svoja dostignuća, lekcije naučene iz grešaka i svoja mišljenja o trenutnom statusu podcasting sfere na našim prostorima i gde ima mesta za njeno poboljšanje. Takođe ćemo saznati par stvari o Goranovim budućim planovima za par uzbudljivih novih projekata, što uključuje i nov i originalan pristup konceptu peer grupa. Teme u epizodi: - Uvod - Početak razgovora - Napredak uz kompromise - Profitabilnost - Promena uloga - Ključni trenuci - Promena kursa - Gotovo sa podkastom? - Kolegijum i peer grupe - Knjiga o kreativnosti Realizacija Pojačalo podkasta ne bi bila moguća bez naših izuzetnih partnera: - Kompanija Epson koja je vodeći svetski proizvođač projektora i štampača za sve namene: https://www.epson.rs/sr_RS - Kompanija Orion telekom provajtera najbrže internet infrastrukture u Srbiji sa preko 30 godina iskustva: https://oriontelekom.rs Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3zOEvwy Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN Slušajte nas na: SoundCloud: http://bit.ly/2se8AQ8 Apple Podcasts: https://apple.co/2AKgRQA Google Podcasts: http://bit.ly/2RBp8kr Spotify: https://spoti.fi/2C0Deox Deezer: https://bit.ly/3lWzLd4

U novom izdanju Njuz POPkasta osvrnuli smo se na neke nove i neke stare serije i filmove, prisetili se filmova Donalda Saterlenda, ali i dokazali da knjige za plažu nisu uvek samo laka literatura. Ostanite do kraja da saznate kako su se Marko i Nenad proveli na koncertima Coldplay-a i Nik Kejva, te ko je do Njuzovaca misteriozno nestao. ✈️ Ovog leta Generali Osiguranje spremilo je za vas posebne pakete putnog osiguranja za vaše bezbriđno putovanje. Saznajte više o tome na:

Jasmina Stojanović je autorka knjige "Sreća kao razvoj svesti", diplomirani filolog, bivša urednica magazina "Sensa", "Men's Health" i drugih. Tokom svoje karijere uradila je ekskluzivne intervjue sa svetski poznatim ličnostima kao što su Leonardo Dikaprio, Sadguru, Nil Donald Volš, Greg Brajden, dr Brus Lipton i drugi. _______________________________________________________________________________________________

Na deci svet ostaje, a ako iz njihovih života izbrišemo kulturu, knjige i čitanje, čeka nas siva budućnost, ovo bi mogla da bude ukratko poruka nove Mamazjanije. U ovoj epizodi nas naše gošće, Jasminka Petrović poznata književnica, spisateljica dečjih knjiga i njena sestra Ivana Lukić, psihološkinja, nastavnica i takođe autorka brojnih knjiga za decu, uvode u književni svet modernih mališana. Društvene mreže, Fejsbuk, Instagram, TikTok, igrice, gejmerski rečnik, mogu biti saveznici, ali najčešće su neprijatelji pisane knjiške reči. Jasminka i Ivana slažu se da deca danas manje čitaju, ali to je zato što imaju sažete sadržaje, koji se brzo smenjuju na internetu i njihova koncentracija ne podržava čitanje od korice do korice, pa glavna karakteristika knjige treba da je – što kraća! Gejmerski jezik, proistekao iz engleskog, ali prilagođen srpskom, utiče da deca zaboravljaju svoj maternji i da im ta nova komunikacija postaje jedina ispravna i normalna. Ono što može da stane na put iskrivljenom jeziku, upravo su – knjige. „Dečje knjige treba da čitaju i roditelji, ne samo deca, jer je važno da se oni prebace bar ponekad u svet mališana, kako bi ih bolje razumeli i sa njima lakše komunicirali“, poručuju naše gošće. One takođe kažu da mame i tate treba da skinu maske strogoće, da se približe svom detetu, saslušaju ga, a ne da se uvek razgovor svodi na naredbe, pretnje i pametovanje. Inspiraciju za dečje priče, Jasminka, koja piše za najmlađe, i Ivana, čija su ciljna grupa tinejdžeri, srednjoškolci, nalaze u svakodnevnom životu i komunikaciji sa decom, ali i u svom detinjstvu, koje zauvek čuči u svima nama. Slažu se da nedostaje televizijski program za najmlađe, koji će okupljati čitavu porodicu, da danas svako gleda u svoj telefon, da roditelji i deca ne govore istim jezikom. One objašnjavaju kako najlakše dete privoleti knjigama i zašto deca danas manje čitaju, a navode i sve razloge zašto su dečje knjige važne. Opisuju nam kako je tehnološko doba uticalo na promenu sadržaja dečjih knjiga. Ivana nam je pričala na šta se danas školskom psihologu žale srednjoškolci i koje su njihove najveće muke. Jasmina i Ivana ispričale su nam i njihovu porodičnu priču, koja uključuje i Bojanu, treću, najmlađu sestru. Naime, Jasmina je dete iz prvog braka njihovog oca, a njene dve sestre imaju drugu majku. Međutim, dobar odnos između roditelja, doveo je do toga da one danas budu jedna drugoj najbliže, najveća podrška i snaga u svemu što rade, a sve to kao dokaz da je moguće i posle razvoda ostati u najboljim odnosima, ako je interes deteta na prvom mestu.

Ovaj podkast je kreno sporo, a onda se sve otelo kontroli. Donosimo vam možda najkontroverznije i najčudnije predloge do sada. Neki su nas oduševili, neki šokirali, a neki su ostavili samo "meh" utisak.

Dr Marija Anđelković i Dr Nenad Dikić rade sa svojim timom stručanjaka u Centru za sportsku ishranu i suplementaciju, zajedno učestvuju u pravljenju programa ishrane i suplementacije za više od 200 vrhunskih sportista Srbije. _______________________________________________________________________________________________