Podcasts about knjiga

Pogledaj epizodu i ostavi komentar, najkreativniji komentar osvaja knjigu - 55 Biznis Priča.

Naša življenja zaznamujejo različna čustvena stanja. Eno izmed teh je jeza. Jezi nas lahko zelo veliko stvari: od odnosov do ljudi, s katerimi težko krmarimo skozi vsakdanjik, ampak moramo, do novic, družbene klime in dejstva, da nekaj ne gre po naših načrtih. Jeza ni le razdiralen, negativen odziv na dogajanje, je zapisano v knjigi psihoterapevtskega para Leonide in Alberta Mrgoleta z naslovom Z jezo na lepše. Knjiga bralca vodi do razumevanja, kaj jezo povzroči in kakšni procesi pri tem nastajajo, pa tudi v regulacijo jeze, ki ima vsesplošen pozitiven učinek. Vsebina knjige prinaša številna praktična, uporabna, hkrati pa strokovno podkovana spoznanja in napotke. Leonido in Alberta Mrgoleta je pred mikrofon povabila Darja Groznik.

Pogledaj epizodu i ostavi komentar, najkreativniji komentar osvaja knjigu - 55 Biznis Priča.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

Kako živite? Kdo ste? Kolikokrat rečete "da", čeprav čutite "ne"? Knjiga "Od pridnosti k pristnosti" ima podnaslov Kdo smo, ko ne živimo več za druge?. Avtorica dr. Saša Krajnc, coachinja, psihoterapevtka in predavateljica, prepleta osebno zgodbo in strokovne nasvete, izvemo, da se omejujočih prepričanj in vzorcev lahko osvobodimo, da bo naše življenje – zares naše. Da bomo polno zadihali in se ne bomo omejevali. Pot je zapletena, vendar ni nemogoča. Dr. Sašo Krajnc je na pogovor povabila Lucija Fatur.

V oddaji Moja zgodba smo skozi literarno zgodbo iz knjige »Vse je postalo plamen« pisateljice Nataše Konc Lorenzutti predstavili zgodbo zamolčane akademske kiparke Lize Hribar, ki je bila skupaj z možem Zoranom obsojena na Nagodetovem procesu. Knjiga je v zbirki Knezova knjižnica izšla pri založbi Slovenska matica.

Milan Mačvan gost je Vladimira Stankovića u 208. epizodi podkasta Biznis priče.

Piše Silvija Žnidar, bere Eva Longyka Marušič Pisave pisateljice Eve Mahkovic, tudi dramaturginje in dramatičarke, se že od začetka njenega literarnega ustvarjanja drži oznaka avtofikcija, o kateri je zadnje čase, sploh na naših tleh, veliko govora, nemalo se je tudi piše. A pri Evi Mahkovic lahko vselej računamo na to, da nas bo z vsako novo knjižno izdajo presenetila z novo slogovno pa tudi vsebinsko prizmo formiranja avtofikcije, na podlagi česar se nam zdi, da vselej vpademo v malce drugačno sfero piske, ki razpreda o svojih interierjih in eksterierjih. S knjigo na tak dan najbolj trpi mastercard je ustvarila svojevrstne facebookovske dnevniške zapise, skorajda v poetično-aforistični maniri s pridihom takšne drugačne ironije in sarkazma, s TOXICom pa nas je potegnila v divji svet avtofikcijskega romanesknega hibrida, sestavljenega iz različnih manierizmov, oblik pisave. Potem imamo še Vinjete straholjubca, ki niso avtofikcijske, ampak delo fascinantne domišljije z afiniteto do nadrealistične groteske, ki se lahko postavi ob bok pisateljicam, kot so Dorothea Tanning, Leonora Carrington in Leonor Fini. V samem začetku Pogovorov z Bogom avtorica zapiše: »Ko sem napisala: Oseba je lahko toliko stvari hkrati, sem se zlagala. Jaz seveda ne bi mogla biti nič drugega kot Eva Mahkovic«. A deluje, kot da se avtorska oseba zaveda, da je vsak jaz performativen, nenehno podrejen transformacijam, maskiranju, re-invencijam; že samo spominjanje nekega preteklega jaza je posredna, olepšana ali pomanjkljiva naracija – ravno zato je Eva Mahkovic kot avtorica izjemo intrigantna, saj nas k temu, kar naj bi bili njeno sebstvo in percepcija materialnosti, v katerega je le to položeno, pripušča skozi različne jezikovne formacije, refleksije. Ne prepričuje nas v avtentičnost, ki je v naši post-»tisto in ono« že tako ali tako iztrošen in pomanjkljiv pojem, temveč računa na afektivnost, moč izraznosti v pisavi. Mnogo bralstva, najsibo strokovnega ali »občega«, ji je očitalo ravno pomanjkanje pristnosti, univerzalnosti. A kar avtorica vedno znova dokaže, je, da nobena bolečina, izkustvo ni univerzalno, ampak sta bridko lastna, in da ju bralstvu najbolje približamo ravno s pravšnjim razmerjem ranljivosti in moči govorice, in to dokazuje piska tudi v zadnjem delu. Kako bi torej opredelili delo Pogovori z Bogom? Lahko bi si sposodili romantični, Schleglov termin univerzalne progresivne poezije, ki leporečno govori o hibridni književnosti, vsebujoči razne zvrsti, od poezije, proze, drame do kritike, filozofije, avtorefleksije, z vsemi možnimi stilskimi prijemi. V osnovi tako lahko rečemo, da gre za avtofikcijske zapise o osebni tragediji v času napovedujočih se podnebnih kriz, ki se ne držijo linearne narativne linije, temveč so polni digresij, stranskih refleksij, nizanja popkulturnih, zgodovinskih in umetniških referenc, mešanj »visokega in nizkega« tako v registrih vsebine kot stila; intertekstualnih paralel, izmed katerih najbolj izstopa Kleistova drama Katica iz Heilbronna, ki zaradi momenta požara oziroma preizkusa z ognjem postane pomemben interpretacijski ključ. Pogovori z Bogom so nekakšno hibridno telo raznovrstnih tekstov, ki bi jim lahko nadeli različna imena: dnevniški zapisi, samorefleksije, vrtinci seznamov, alineje strahu, narativne razglednice, dialogi s popkulturnimi fenomeni, sekularne alegorije, vizije posvetne mističarke itd. Vsekakor pestro branje, ki pa sicer ne deluje tako naostreno in intenzivno kot pri TOXICu. Specifična kaotičnost notranjosti in zunanjosti, ki sta vselej v prepustnem prepletu, se odvijata počasneje, mehkeje, z več melanholične ranljivosti. Kljub različnim stranpotem, fragmentiranosti ali »slepim rokavom« teksta se celota bere gladko, sledimo jasnemu dramaturškemu loku, z »vrhuncem« v družinski tragediji, ki nato avtorico popelje do novih razmislekov o sebi in svojih odnosih do raznih fenomenov, ljudi in stvari. Kot namiguje že naslov knjige, gre v tem hibridnem romanu za nagovor Boga, ki pa je bolj kot dogmatičen svetopisemski Bog bitje različnih pojavnosti, kar pač trenutno »molivka« rabi od presežne entitete. Knjiga je nekakšen retoričen aparat artikulacije notranjosti. Bog je kot nekakšen dnevnik, h kateremu se obračamo v času lastne akutne krize, samote, da objasnimo sebe, predamo svoja čustva višji sili, za katero vemo, da verjetno ne bo urgirala, ampak nam že sama konfesija ponuja jasnejšo sliko, če ne ravno striktnih odgovorov in rešitev. Eva Mahkovic si je knjigo sicer zamislila v obliki strukture krščanske maše, vendar je, kot bralstvo kmalu opazi, to mišljeno precej ohlapno oziroma, kot »priznava« piska, prilagojeno njenim predstavam. Zanimivo bi bilo sicer gledati na roman kot na izpoved moderne, sekularne mučenice, mističarke na ozadju potrošništva in podnebne apokalipse. Torej ženske, ki trpi zaradi družinske tragedije, ki jo globoko, duhovno transformira, hkrati pa jo žrejo tegobe nelagodja v telesu, ki se zdi tuje, necelovito, fragmentarno, kot je zrcalno razdrobljena celotna pripoved, v telesu, podrejenemu počasnemu propadanju, stigmatiziranemu z neizprosnimi znaki staranja. Dodatno komponento trpljenja povzroča neznosno stanje vročičnega okolja, zapisanega apokalipsi, ki jo napovedujejo podnebne spremembe, zaradi česar se nekateri avtoričini uvidi zdijo kot vizije gorečega sveta, materije. Če beremo študije preučevalk misticizma, mučenic, svetnic in religioznih zadev, kot so Marina Warner, Amy Hollywood in Rachel J. D. Smith, izvemo, da telo pri mističarkah in mučenicah ni bilo nasprotje duha, temveč njegov medij, proizvajalec pomena skozi bolečino, primarno prizorišče religijskega izkustva. Melanholija, ki večinoma spremlja takšna mistična, mučeniška stanja, pa ni zgolj razpoloženje, temveč epistemološko stanje, generator vednosti, kot na primer že od Roberta Burtona in Dürerja naprej. Pisateljici različne preizkušnje, tragedije in telesna nelagodja omogočajo pogled v neko širšo vednost o sebstvu pa tudi o stanju okolja in o poziciji ženskega spola in telesa v družbi, pri čemer pa knjiga ne vztraja pri tem, da ima končne, totalne odgovore, raje vztraja v odprtosti. Piska seveda mitov ženske telesnosti ne utrjuje, temveč jih s tem, ko jim tudi občasno podlega, učinkovito secira, analizira, subvertira. Takšno branje se zdi privlačno, čeprav bi bilo morda enostavneje reči, da gre za nekakšno potencirano, časovno večsmerno elegijo: avtorica v raznih manirah žaluje za ranami, ki jih zada trenutna nesreča ali pa so jih zadali drugi pretekli dogodki, hkrati pa že vnaprej piše žalostinko za izginjajočim svetom. Za upodabljanje tega sveta, kot stkanega iz vročične nočne more, uporablja konkretne, efektivne, neposredne, neolepšane opise, morbidno razpoloženje stopnjuje z motivi in podobami mrtvih živalic, ki skupaj z drugimi izvirnimi prispodobami prerastejo v čudovito metaforično mrežo znamenj nasilja, strahu in smrti. Skozi celotno knjigo je vzdušje primerno vročično, skorajda halucinatorno, somnambulno, kot pri Katici iz Heilbronna, avtorica gradi na primerni paleti barv, ki poudarja katastrofo ognja in njegovih pomenskih sledov. Na vse skupaj bi lahko prišili tudi termin morbidne fascinacije nad stanji nesreče in raznimi smrtmi, a če ta idiom naznanja nekakšno vznemirjenje, radovednost nad takšnim stanjem stvari, pa pri Evi Mahkovic pomeni tudi nekakšno globljo povezanost z žalobnim podtokom celotnega življa. Čeprav vročičen svet na začetku in koncu knjige teži k nekemu kaosu, entropiji, kar je tudi čudovito barvno uprizorjeno, piska vselej ohranja »drobce božjega v svetu« vročine, nekakšno milost, lepoto, možnost celjenja. Pogovori z Bogom so fascinantni in čudoviti zaradi notranjih napetosti in kontradikcij: zaradi nekakšne baročnosti vsebine, neštetih seznamov tega in onega, mrgolečih asociacij, hkrati pa melanholičnosti uprizoritve le tega. Zaradi neumornega zanimanja za telesno, ki pa je vselej že prizorišče bistrega »duha«. Zaradi neskončne žalosti, ki jo generirajo različne tragedije, hkrati pa zaradi sijajno svetlečih se drobcev, ki toliko nežneje pobožajo v temini.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Knjiga filozofa Milosava Gudovića Jež in polž, Hermenevtična basen skrivnosti je resno strokovno delo z vsem zahtevanim znanstvenim aparatom – od seznama literature do stvarnega in imenskega kazala ter povzetka v dveh jezikih. Recenzenta sta bila Brane Senegačnik in Luka Trebežnik, spremno besedo je napisal Alen Širca. Avtor interpretira stališča francoskega filozofa judovskega rodu Jacquesa Derridaja in nemškega filozofa Maxa Schelerja. Derrida se je v zgodovino filozofije zapisal kot pobudnik destruktivizma, Scheler pa je bil personalistični fenomenolog. Gudović z vidika hermenevtike natančno in zbrano bere nekatera njuna dela in temeljito razlaga pojmovanje poezije, se pravi Derridajevo sklicevanje na ježa in Schelerjevo na polža. V slikovitem, vendar vsebinsko in formalno doslednem pisanju je kar nekaj paradoksov, provokacij in obratov in opozoril, da ne vidimo prav – v resnici je drugače, kot se nekaj kaže navzven. Podobno pišejo slovenski lacanovci, pa tudi v filozofemih drugih strukturalistov, zlasti teoretskih psihoanalitikov, je bilo kar precej tovrstne svobode. Gudovićevo pozornost je vzbudil Derridajev kratki esej Kaj je poezija? iz leta 1988. V njem je dekonstruktivist zagotavljal, da se o pesništvu na področju filozofske razlage lahko govori le s šiframi in metaforičnostjo ter spodkopavanjem metafizične misli in njenega esencializma. Po temeljnem načelu dekonstrukcije je za vse igre pisanja značilna arbitrarnost, vsaka interpretacija je nova preizkušnja svobode. Arbitrarnost se izkazuje v samolastnosti odločitve. Odgovor na to Kaj je poezija? sledi logiki izvorne poíesis, ki presega meje jezikovne umetnosti. V teoretskem govoru o pesništvu izgine tisto, kar poezija je in kako se nam razkriva. Dekonstruktivno mišljenje, zgoščeno v sluteči odgovor, ne nadomešča literarne besede, ampak se prepoznava v zrcalu pesniškega. Derrida igro interpretacije enači z diktatom. Poezija govori sama, izgovarja samo sebe in odgovarja zase. Gudović poudarja, da se Derridajev nauk odpoveduje učenosti in védenju, izenačenim z znanjem. Dekonstruktivist je umetnik paradoksa, vseeno pa je poezija povezana z dolžnostjo sporočljivosti. Sporočanje brez naslovnika je nesmiselno. Poezija sama odgovarja na vprašanje o lastnem bistvu, in sicer tako, da pride v neskritost in kulturno orbito. Odgovarja zase in nase. /…/ Pesništvo je samo svoja privatna skrivnost. Milosav Gudović pomisli, da nas interpretacija Derridajeve negativne poetike pripelje do odločilne točke v njegovem zapletenem in metaforičnem odgovoru ter opuščanju institucionalnega pojmovanja poezije. Derridajev esej Kaj je poezija? je pravzaprav po naravi negativna in apofatična basen, v kateri je glavni junak jež, vržen na pot metaforizacije in apofatike. Apofatika pomeni zanikanje oziroma opisovanje tega, kar nekaj ni, namesto tega, kar je, in neposrednega opisovanja. Podoba ježa je vpeta v svobodno igro s filozofskim izročilom. Derrida z metaforo ogrožene živali skuša opisati lastno neprijetno razpoloženje in pokazati, da pravzaprav ne najde popolnega odgovora. Metafora po njegovem mnenju ni značilna samo za poezijo, temveč tudi za filozofijo kot metafiziko. Bivanje v metafori je podobno bivanju v svetu – v njem se vselej že nahajamo in ga razumemo. Prispodoba ježa je pisateljska domislica, ki namiguje na to, da je pesniška pisava vselej izvzeta iz vsakdanjega jezika. Običajna in vladajoča filozofska gramatika je ne moreta razvozlati. Gudović ugotavlja, da se Derrida bliža pesmi s tem, da se odreče interpretaciji. Njegova dekonstruktivna in negativna poetika je brez vednosti in onstran vednosti. Derrida nikoli ni skrival tega, da je bil pod močnim Heideggerjevim vplivom. Nenavadno pa je, da je pesem umestil v srce in svetoval, naj se je naučimo na pamet. Gudović se poglablja tudi v personalistično fenomenologijo Maxa Schelerja, zlasti v njegovo pojmovanje reda ljubezni, latinsko ordo amoris. Po Schelerjevem mnenju je največji dosežek, da človek stvari ljubi tako kot Bog. Zamisli se nad polžem in njegovo hišico. Polževa hišica je torej metafora počasnega gibanja celotne paradigme, na kateri temelji resnično samozrenje osebnosti. Človek nikoli ne zmore – naj se še tako trudi – odvreči vrednostnega bremena. Človek je v marsičem, zlasti v elementih skrivnostnosti, podoben polžu, seveda pa je tudi meta(ontološko) privilegiran in poklican k transcendiranju svetnih danosti. Gudović se na koncu vpraša, kaj naj bi pri vsem tem, kar je predstavil, počela interpret kot nemi opazovalec ali zapisovalec in tolmač. Morda ima v mislih samega sebe. Na hitro bi zapisal, kaj je videl in slišal, kar se mu je zazdelo, kajti takšen splet dogodkov in idej – o tem ne bi niti za hip podvomil – je poseben provokativen fenomen. /…/ Tolmač je ves čas v zadregi in nevarnosti, da tudi njegovo kratko delo o zgoščenem delu ostane zapleteno, nedokončano. Pisec spremne besede, literarni teoretik Alen Širca, se sprašuje, ali dobrega pisca in umetnika nasploh ne spoznamo prav po dobrih metaforah, primerjavah, alegorijah, simbolih, prilikah in parabolah. Na njegovo vprašanje je mogoče odgovoriti, da smo vse to lahko prebrali v knjigi Jež in polž Milosava Gudovića. Njegovo filozofiranje res zahteva precej zbranosti, vendar je tako izzivalno in poglobljeno, da ga tisti, ki še vedno ljubimo filozofijo, tako kot jež ali polž, pravzaprav kot njuni samici, z zanimanjem in veseljem vzamemo v roke in za nekaj časa pozabimo na razburkano dogajanje okrog sebe.

Grški pravoslavni teolog in filozof Hristos Janaras je znan po svojih pronicljivih in tudi polemičnih delih. Taka je tudi knjiga "Proti religiji", ki sta jo predstavila poznavalca Janarasovih del Gorazd Kocjančič in Matjaž Črnivec.

Klasična filologinja Barbara Šega Čeh bogati prevodno književnost s prevodi Ovidija. Tako je pred kratkim pri Slovenski Matici izšla že tretja knjiga Ovidijevih Metamorfoz v njenem prevodu, natančneje njihova VII., VIII. In IX. knjiga. Bralka in bralec lahko bereta v heksametrih marsikaj izzivalnega, tako o naravi ljudi kot tudi bogov, ki imata marsikatero skupno potezo. Knjiga vsebuje tudi reprodukcije baročnih slikarjev na Ovidijeve motive, žal črno-bele. Na koncu dvojezične izdaje pa so koristne opombe in nič manj koristen slovar imen. Več o Ovidiju, njegovih Metamorfozah in nekaterih človeških usodah, pa tudi o prebivalcih Olimpa pove prevajalka Barbara Šega Čeh v pogovoru z Markom Goljo, Renato Horvat pa prebere zaokrožena odlomka: prvega o Medeji in drugega o Dedalu in njegovem sinu Ikaru. Nikar ne zamudite.

Na Radiu Ognjišče smo knjigo z naslovom 365 in 1 dan s Teboj, italijanskega duhovnika Tonina Lasconija spremljali že pred leti, ko nas je v svojim izjemnih razmišljanjih nagovarjal v dnevni duhovni misli. Za tokratno oddajo Sol in luč smo izbrali nekaj njegovih odlomkov, ki govorijo o Mariji, saj smo vstopili v mesec posvečen Božji materi. Knjiga je izšla pri Založbi Ognjišče.

Pri založbi Umco je izšla knjiga Zakon privlačnosti Jurija Hudolina, ki se giblje med potopisom, romanom in zgodovinsko čitanko, v njej pa avtor raziskuje območje med tržaškim dvorcem Miramar in Devinskim gradom. Pri Založbi ZRC SAZU pa so izdali Etimološki slovar slovenskih zoonimov avtorice dr. Metke Furlan, v katerem je zbranih več kot 6700 analiz poimenovanj za živali.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.

V današnji oddaji se posvečamo knjigi izbranih člankov in predavanj Aleksandra Bassina z naslovom »Gledalec misli. Umetnikovo delo in njegov interpret«. Nova knjiga enega vodilnih slovenskih likovnih kritikov, kustosov in publicistov ter dolgoletnega direktorja Mestne galerija Ljubljana, prinaša izbor avtorjevih zapisov, nastalih od petdesetih let preteklega stoletja do danes. Bili smo tudi v galeriji Caserma v Krajinskem parku Sečoveljske soline, kjer je na ogled razstava 18 likovnih del, ki so del fonda družbe Soline. Zbirka sicer zajema več kot 100 del.

V Gledališkem muzeju v Trstu so predstavili biografski dokumentarec o življenju opernega basista Giannija Sancina. Tržaški rojak, ki je velik del svoje kariere preživel na ljubljanskem in drugih odrih Evrope, je slovel predvsem po interpretativni prodornosti in glasovni eleganci, bil pa je tudi vzor mlajšim kolegom. V maju bo pri Beletrini izšla nova knjiga dr. Jožeta Pirjevca Kardelj: socialistični utopist na oblasti. Avtor se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma.

»Knjiga ni čudežni napitek, čeprav lahko naredi čudeže. Knjiga je konkretnost in neomejena možnost. Možnost ohraniti zdrave celice človečnosti, miru, strpnosti, sobivanja, demokracije, enakopravnosti,« je v poslanici ob današnjem svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic zapisal predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk. Danes pozornost namenjamo 31. Slovenskim dnevom knjige in prazniku knjigarn ter premieri predstave Vojna nima ženskega obraza, ki jo na podlagi istoimenske knjižne predloge nobelovke Svetlane Aleksijevič nocoj uprizarjajo na odru Male Drame SNG Drama Ljubljana.

Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.

22. aprila leta 1878 se je v Ljubljani rodila Zofka Kveder, ki ji v letošnjem letu namenjamo posebno pozornost. Ob 100. obletnici njene smrti, ki bo novembra, je namreč leto 2026 razglašeno za leto Zofke Kveder. S svojim peresom se je pisateljica dotikala vaške in socialne tematike, poudarjeno je pisala o ženskah, o izkoriščanju in podrejenosti žensk, o izseljenstvu. V tokratni oddaji Katja Mihurko, urednica Zbranih del Zofke Kveder, govori o četrti knjigi, ki med drugimi literarnimi deli obsega tudi roman Nada. Pogovor je nastal pred devetimi leti.

Postavi pitanje:https://forms.gle/bSGXwqRJV6Qno7cX8Prijava za Uvodnu ponudu: https://www.jovanamiljanovic.com/uvodna-ponudaPrijava za Biznis bazu: https://www.jovanamiljanovic.com/biznis-baza

Festival slovanskih književnosti se letos posveča dvajseti obletnici zbirke Sto slovanskih romanov, gostil pa bo osem priznanih sodobnih avtoric in avtorjev. Pri Mladinski knjigi so predstavili tri leposlovne novosti: knjigo Kolizej Helene Koder, slikanico Gospod Izraziti Nobelove nagrajenke Olge Tokarczuk in priznane ilustratorke Joanne Concejo ter stripovsko interpretacijo romana Ime rože, ki jo je ustvaril legendarni italijanski stripar Milo Manara. V mariborskem razstavišču Kibela pa si lahko le še do konca tedna ogledate razstavo z naslovom Naredi sliko slikarja, kiparja in grafika Jožeta Šubica.

Kaj nam o internetu pove filozofija? Kako filozofsko razmišljati o vplivu interneta na človeka, družbo in njeno delovanje? Kaj lahko iz teh razmislekov izvemo o ideologiji, našem času in kapitalizmu? Ta in podobna vprašanja v knjigi Splet in subjekt (Analecta, 2025) pretresa filozofinja dr. Bara Kolenc. Knjiga je namreč v celoti zavezana aktualni tematiki, saj se sooča s trenutnim dogajanjem, povezanim z internetom. Kolenc v njej vzpostavi lastno ontologijo, skozi katero premišlja prepletanje digitalne virtualne in nedigitalne fizične realnosti ter se sprašuje o vlogi umetne inteligence. In poudari, da je svetovni splet nadstruktura, ki parazitira na infrastrukturi interneta. Zato internet ni nevtralen tehnološki dosežek, temveč je materializirana ideologija. Foto – vir: Wikipedija

Razgovaramo s dobitnikom Lajpziške nagrade za europsko razmijevanje 2026. godine. Miljenko Jergović objašnjava zbog čega se u knjizi Trojica za Kartal vraća na trag jedne svoje druge, za mnoge kultne, zbirke priča koja se bavi opsadom Sarajeva. Njegov nekadašnji sugrađanin, naš kolega, Davor Korić, prikazuje kontekst, analizira i prezentira zanimljiv odlomak iz nove knjige. A mi od Jergovića, pored ostalog, saznajemo što misli o čitaocima i nekim drugim ratovima. Von Amir Kamber.

Majda Širca je avtorica nove monografije o naši legendarni igralki Mileni Zupančič. Knjiga je izšla v seriji knjig, ki jih skupaj z nagrado Ita Rina za življensko delo, izda Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev. Kot piše v utemeljitvi nagrade Ita Rina za življenjsko delo, je Milena Zupančič v skoraj 60-letni karieri ustvarila eno najobsežnejših in najbolj prepoznavnih igralskih poti v zgodovini slovenskega filma. Neizbrisen pečat je pustila v filmih, kot so Cvetje v jeseni, Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak, Idealist, Panika in Srečen za umret. V svoji karieri je posnela več kot 60 filmov, od tega 25 celovečercev.

Našega velike misionarja spremljamo na zadnjem delu poti do Indijancev.

Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov. Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje.Sogovornik: prevajalec knjige Borut Omerzel

Knjiga o mestu dam (1405) italijansko-francoske pisateljice in filozofinje Christine de Pizan je eno najzgodnejših del, ki v središče postavlja ženske, in še danes preseneča sodobno bralstvo s svojo zgovorno upodobitvijo in prepričljivo argumentacijo v prid ženski odličnosti. Ob pomoči treh božjih alegorij – Pameti, Poštenosti in Pravičnosti – v delu zavrača prepričanja v tistem obdobju o manjvrednosti ženskega spola in zgradi utopično mesto s slavnimi ženskami iz zgodovine, slovečimi po svojih vrlinah in krepostih, pa tudi po intelektualnih sposobnostih, ki jih ženskam tedanje splošno mnenje odreka. O življenjski poti Christine de Pizan, njenem ustvarjanju in predvsem o njenem izjemnem delu Knjiga o mestu dam spregovorila literarna zgodovinarka dr. Katja Mihurko, ki že več kot dve desetletji raziskuje žensko literarno avtorstvo.

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Začelo se je s plemenito vizijo o tehnologiji za dobrobit človeštva, končalo pa z mastnim zaslužkom največjih tehnoloških velikanov. Tako nekako lahko strnemo osrednjo idejo knjige Prevlada avtorice Parmy Olson o orodjih umetne inteligence, ki so v zadnjih letih obrnila svet na glavo. Prisluhnite intervjuju z njo, v katerem strnemo zgodbo ustanoviteljev podjetij DeepMind in OpenAI Demisa Hassabisa in Sama Altmana, ki stojita za orodji, kot sta Chat GPT in AlphaGo, razmišljamo pa tudi o tem, ali lahko takšna tehnologija sploh kdaj zares uide korporativnim interesom. Gostja: Parmy Olson, novinarka (Bloomberg) in avtorica knjige 'Prevlada: umetna inteligenca, ChatGPT in tekma, ki bo spremenila svet'. Knjiga je v prevodu Sama Kuščerja dostopna tudi v slovenskem jeziku. V Xpertizi (39:31) se predstavlja Anita Bolčevič, raziskovalka na področju turizma, FKBV UM. Avtorstvo fotografije na naslovnici podkasta: Kim Farinha     Poglavja: 00:00:01 Uvod 00:01:53 Parmy Olson in kaj jo je navdušilo za poročanje o tehnologiji 00:05:38 Kdo sta Sam Altman in Demis Hassabis 00:11:24 Na prizorišče stopita Google in Microsoft 00:14:41 Kakšna je bila vloga Elona Muska? 00:16:43 Google in njegov Goljatov paradoks 00:17:45 Kitajska noče zaostajati 00:20:55 Kakšna je dejanska tržna vrednost umetne inteligence 00:24:39 Zakaj je regulacija umetne inteligence tako težavna? 00:30:06 Negotov položaj novopečenih diplomantov ali kdo bo opravljal prakso? 00:33:30 Umetna inteligenca, njena 'empatija' in skriti interesi v ozadju 00:36:27 UI uporabljamo za preverjanje lastnih idej, ne njihovo generiranje 00:39:31 Xpertiza: Anita Bolčevič

Knjiga me pomlaja – tak je naziv projekta, ki so ga izvedli pri Slovenski matici za stanovalce domov za starejše. Matičina jezikovna druženja v letu 2025 je bil nadaljevanje in nadgradnja projekta Knjiga me pomlaja. Matičina medgeneracijska literarna druženja. Podrobnosti o vsebini dejavnosti, odzivu stanovalcev in tudi želja v prihodnosti, nam je predstavila vodja Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, ki poslušalce poziva k zapisovanju svojih spominov in branju; s posebnim povabilom starejšim, naj vsak dan berejo svojim vnukom.

Vsaka druga ženska v Sloveniji je žrtev psihičnih zlorab, vsaka peta doživlja tudi fizično nasilje, opozarjajo pri Društvu SOS telefon, eni od nevladnih organizacij, ki žrtvam pomaga na poti iz nasilja. Čeprav je načeloma področje pomoči tovrstnim žrtvam zakonodajno urejeno, pa je 67 umorov žensk v okoliščinah, povezanih z družinskim ali partnerskim nasiljem, umrlih med letoma 2014 in 2024, opomin, da nekatere žrtve ne dobijo pravočasnega in ustreznega odziva sistema. Kako nasilje deluje na žrtev in kakšne so sistemske prepreke, ki morda otežujejo iskanje pomoči in izhoda iz nasilja, smo govorili s svetovalko SOS telefona za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Tem je lahko v pomoč tudi knjiga z naslovom V njeni koži, zbirka zgodb žensk, ki so zapustile nasilni odnos. Knjiga je brezplačno dostopna na spletni strani društva, kmalu pa bo dostopna tudi kot zvočnica.

Robert Perišić, hrvaški pisatelj, avtor knjige Mačka na koncu sveta, ki je izšla leta 2022. Knjiga je prevedena v številne jezike, preplavila je ne samo evropski, ampak tudi ameriški in mehiški trg, v kratkem bo izšla tudi v slovenskem prevodu. Robert Perišič poleg romanov piše tudi poezijo, kratke zgodbe, dramo in filmske scenarije. Njegova roman Naš človek v Iraku iz leta 2008 je bil svetovna uspešnica, o njem sta pisali Guardian in New Yorker, tudi njegov naslednji roman Območje brez signala je prejel odlične kritike doma in na tujem, po njem je bila posneta tudi hrvaška tv nadaljevanka v režiji Dalibora Matanića Njegov zadnji roman Mačka na koncu sveta je bil, v italijanskem prevodu, predstavljen na letošnjem 37.Tržaškem filmskem festivalu.

Park vojaške zgodovine Pivka je predstavil knjigo Najhrabrejši med hrabrimi - baron Andrej Čehovin (1810-1855), s katero so se ob 170. obletnici njegove smrti skupaj z razstavo poklonil spominu na večkrat odlikovanega slovenskega častnika v avstrijski cesarski vojski. Avtorja razstave in dvojezične slovensko-angleške knjige sta Janko Boštjančič in Pavel Car.

Knjiga dolgoletne profesorice italijanščine na klasičnem liceju v Trstu Marije Kacin z naslovom Primorska šola na prepihu pokriva čas od konca prve svetovne vojne leta 1918 do leta 2025. S tem zgodovinskim delom so se pri idrijski založbi Bogataj spomnili 80. obletnice obnovitve slovenskih šol v Italiji. V Teatru Rampa, edinem profesionalnem gledališču slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem, pa so pripravili novo predstavo Simultano, s katero obeležujejo 100. obletnico rojstva pisateljice Ingeborg Bachmann.

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati. Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjigeFotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnostiZaložba Studia humanitatis

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastJa grešni Gligorije dijak nedostojan da se nazovem dijakom zastavih ovo Jevanđelje zlatom knezu velikoslavnomu Miroslavu sinu Zavidinu a mene gospodine ne zaboravi grešnoga no me sačuvaj sebi...Miroslavljevo jevanđelje. Najstariji ćirilični rukopis koji nikada nije bio samo rukopis. Knjiga koja je preživela sve: osvajanja, požare, krađe, preseljavanja, i tumačenja koja su je menjala više nego vreme.Ovaj rukopis već osam stotina godina stoji na raskršću umetnosti, politike i identiteta. U njemu se čita sve: od vizantijskog uticaja i latinskih upliva, do ambicija humskih kneževa i pitanja koja i dalje izazivaju rasprave i razdore: ko ga je tačno naručio, ko ga je pisao, i zašto se njegov put ne uklapa u mirnu, linearnu predstavu o nastanku srpske pismenosti.Dr Jovana Milovanović i dr Nikola Piperski otvaraju jedno od najdragocenijih poglavlja srpske srednjovekovne kulture, pričajući o knjizi koja je postala jedan od simbola srpskog nacionalnog identiteta, svedok moći, politike, ambicije i sporova koji i danas odzvanjaju.Istorija Miroslavljevog jevanđelja jedno je od najdragocenijih poglavlja srpske srednjovekovne kulture; na njega danas gledamo ne samo kao na remek-delo iluminacije, već i kao na dokument čije je poreklo, autorstvo i put kroz vekove uvek bilo isprepletano nedoumicama, sukobima i borbom za simboličku prevlast.Jovana i Nikola razmatraju i probleme koji su pratili rukopis: sporove oko porekla, tumačenja natpisa, nedostatke u samom datovanju, političke upotrebe rukopisa u modernoj eri, kao i večitu borbu oko toga kome "pripada“ i šta znači danas narodu, državi, nauci ili istoriji umetnosti.Ova epizoda je priča o prvom ćiriličnom rukopisu, ali i duboki ulazak u svet u kojem se mešaju ambicija dvora, umeće nepoznatih pisara, i savremene kontroverze koje pokazuju da ni srednjovekovne knjige nisu imune na prepisivanja, borbe za interpretaciju i političke zahvate.Miroslavljevo jevanđelje je ogledalo srednjeg veka kakav jeste: neuredan, složen, politički, fascinantno lep i duboko protivrečan.Ovo je priča o moći rukopisa koji je preživeo sve svoje tumače.

U epizodi koja nosi bezobrazni redni broj 69, u goste nam je došao Mladen Urdarević Mlađa (polovina dua "Daško i Mlađa", istoričar u pokušaju i čovek koji se razume u garažni rok). Mlađa nam je otkrio zašto je sa Nikolom Škorićem pokrenuo "Točak istorije" i da li je moguće pričati o Vikinzima bez pominjanja rogova. Zatim smo se kolektivno bacili u depresiju prisećajući se serije Sivi dom, koja je idealna za gledanje ako imate koronu i želite da vam bude još gore. Pričali smo o novom Frankenštajnu koji izgleda kao da je ispao iz Vogue kataloga, domaćem filmu Hajduk u Beogradu koji nas je vratio u vreme kad su frizure bile kriminalne, a školstvo strogo, i o tome da li će nam AI oteti poslove ili samo pisati bolje pesme od domaćih repera. Za kraj, prisećamo se kako smo u Rovinju ispali šovinisti jer nismo imali spreman odgovor na pitanje "Gde su vam žene?".

U novoj, pomalo haotičnoj epizodi Njuz Podkasta, odajemo počast studentima koji pešače od Novog Pazara do Novog Sada i analiziramo sve pokušaje vlasti da ih u tome spreče - od medijskih spinova do policijskih patrola. Bavimo se i misterijom nedelje: šta se zaista dogodilo u Ćacilendu? Da li je požar bio slučajan ili savršeno tempiran da zaseni rezoluciju Evropskog parlamenta? Ko je pucao, ko je ranjen, a ko je sve režirao? Pretresamo i najnovije "stručne" analize predsednika Vučića o ruskom leku za rak i njegovoj ceni od 100.000 evra, kao i izjavu Sandre Božić o potrebi da se visoko obrazovanje "sruši do temelja". Za kraj, otkrivamo kako je Dušan Borković, naš proslavljeni automobilista, od grada Pančeva dobio 10 miliona evra i zašto se mi i dalje molimo za YouTube plaketu. ⏰ Iskreno: Treba nam ta Plaketa! Ne da bi nam bio bolji biznis, nego da bi bili kul pred našom decom. Nemojte da nas terate da budemo najnevažniji YouTube kanal u istoriji Srbije! Svi imaju Plaketu! Pokažite milost: Pritisnite SUBSCRIBE i lajkujte – inače ćemo misliti da ste ljubomorni jer smo bili pozvani da budemo svedoci saradnici na konferenciji. Naslovna fotka: Screenshot/RTV Mag

Upozorenje: posle ove epizode možda ćete proveravati ispod kreveta. Jelisaveta se istraumirala gledajući novu "Monsters" seriju, pa smo morali da analiziramo: da li je Netflix prešao svaku granicu dobrog ukusa? Ali ovo nije samo horor priča! Pronašli smo norvešku seriju "Exit" o najgorim (i najbogatijim) ljudima na svetu koje ćete obožavati da mrzite, a Nenad se poklonio svom TV-u i objašnjava zašto je jedna video igra bolje napisana od 99% današnjih filmova. Plus kao i uvek - filmovi, knjige, muzika, svaštara i naša sećanja na Kristale i Dejana Gvozdena ❤️

Dr. Džavid Haverić jedan je od vodećih muslimanskih historičara u Australiji. On je vanredni istraživački saradnik na Univerzitetu Charles Sturt i počasni saradnik Viktorija muzeja u Melbourneu, a do sada je objavio 14 knjiga, koje se uglavnom bave poviješću dolaska muslimana na australijsko tlo. Razgovarali smo povodom izdanja njegove nove knjige “530 godina begovske familije Haverić - genealogija i historiografija”.

Kaj se zgodi, če se v knjigi črke in besede postavijo na napačna mesta? Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

✓ Gde se sve može razmišljati sistemski? ✓ Kada je vreme za bavljenje naukom? ✓ Šta je egregor?

Zdravo! V ničti epizodi sedme sezone odpremo novo poglavje našega malega podkasta. Mogoče malo bolj resni, malo bolj raziskovalni, malo bolj izobraževalni. V 7. sezoni beremo knjigo Zadnja priložnost, ki jo je skupaj z zoologom Markom Carwardineom napisal naš ljubi Douglas Adams! Knjiga govori o izumirajočih živalskih vrstah - Mark je prispeval svoje izkušnje, Douglasova vloga pa je bila: “da bi bil skrajno neveden nezoolog, ki naj bi ga prav vse, kar bi se zgodilo, popolnoma presenetilo.” Mi smo v uvodu v knjigo slalomirali med Bobom, Jožetom, orgonskimi topovi in granatami, propadlimi starimi sortami krompirja, Monsantom, kemtrejli in dejstvom, da se neumnost lahko izmeri. V wattih. Skratka, čaka vas prvi pogovor o knjigi, ki naj bi razsvetljevala, ne reševala, pa vseeno naredi oboje. In seveda o vsem vmes. Pa še bonus: nova identiteta za poslušalce - štoparke in štoparji, pozdravite raziskovalke in raziskovalce.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

✓ Kako se transhumanizam uklapa u pokret za ukidanje čoveka? ✓ Zašto GDP/BND možda nije adekvatna mera blagostanja? ✓ Po čemu je Evropa u prednosti u odnosu na Ameriku?

✓ Kako je putovanje ljudi u svemir zamišljano pre Jurija Gagarina? ✓ Koliko je pisanje C.S. Luisa slično Ajn Rend? ✓ Može li se od mita napraviti roman?

Državni zbor bo predvidoma 14 ur razpravljal o interpelaciji proti vladi. SDS jo je vložila, potem ko se premier Robert Golob ni želel opravičiti za izjave, da je druga Janševa vlada kriva za slabši položaj upokojencev. Drugi poudarki oddaje: - Verniki se bodo od danes lahko poslovili od umrlega papeža Frančiška v vatikanski baziliki svetega Petra. - Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski izrazil pripravljenost na neposredna pogajanja z Rusijo. - Knjiga je največja možnost za vnovičen zagon človečnosti, je ob svetovnem dnevu knjige poudaril predsednik PEN-a Marij Čuk.