Podcasts about knjiga

Na Prvem programu Radia Slovenija 60 let oddaje praznujemo z 12 novimi pravljicami z natečaja za izvirno pravljico za oddajo Lahko noč, otroci! iz leta 2021 in s presenečenjem. Izšla bo knjiga Lahko noč, otroci! 60 let z 12 pravljicami, ilustracijami Jake Vukotiča in QR kodami s povezavo do zvočnih pravljic na portalu Živ žav. Knjiga je oblikovana tako, da je primerna za skupno družinsko branje ali prve samostojne bralne korake, pri tem ohranja poslanstvo oddaje Lahko noč, otroci!: spodbujanje domišljije in ljubezni do maternega jezika. Danes vas vabimo k poslušanju pravljice Na valovih avtorice Sončke Vidmar, ki jo interpretira Ana Urbanc. Kot vsak dan ob 19.45 ali med podkasti!

Dr. Džavid Haverić jedan je od vodećih muslimanskih historičara u Australiji. On je vanredni istraživački saradnik na Univerzitetu Charles Sturt i počasni saradnik Viktorija muzeja u Melbourneu, a do sada je objavio 14 knjiga, koje se uglavnom bave poviješću dolaska muslimana na australijsko tlo. Razgovarali smo povodom izdanja njegove nove knjige “530 godina begovske familije Haverić - genealogija i historiografija”.

Knjiga, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji je že po naslovu namenjena očetom, toda, kot pravi uvod, bosta po branju oba, oče in mati, drugačna, kot sta bila prej. Temu lahko pritrdim in več kot priporočim delo avtorice, ki je zdravnica pediatrinja, svetovalka za mlade v Michiganu. Tokrat smo iz knjige z naslovom Močni očetje, močne hčere, ki jo je napisala Meg Meeker in je izšla pri založbi Ognjišče, prebrali nekaj odlomkov iz drugega poglavja z naslovom Vaša hči potrebuje junaka.

Kaj se zgodi, če se v knjigi črke in besede postavijo na napačna mesta? Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Na beneškem Lidu bodo v soboto zvečer na že 82. beneškem filmskem festivalu podelili glavne festivalske nagrade, za katere se potegujeta tudi filma Bugonija Yorgosa Lanthimosa in film Frankenstein v režiji Guillerma del Tora /giljêrma del tóra/. Pri založbi Beletrina pa je včeraj izšla druga esejska knjiga ameriškega avtorja Noaha Charneyja o slovenski kulturi z naslovom Slovenoljub.

Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Osnovno vprašanje, ki se pojavlja ob branju romana Romana Rozine Trafikant, je: v kaj vse je ovita glavna zgodba? Knjiga obsega okoli dvesto petdeset strani, zgodba s knjižnim naslovom pa nekako sto trideset. Kje je torej razlika sto dvajsetih strani. Računanja za začetek dovolj? Dejstvo je, da je sila težko pronicati v srž romana. Kako tudi ne, saj opisuje vsestransko sumljive okoliščine, ki so spremljale smrt uličnega prodajalca hrane in pijače Dervisha Devetaka. Da se lahko bralstvo dokoplje do podatkov, potrebnih za kolikor toliko celovito predstavo o srži te pisarije, se mora seznaniti s Pisateljevim predgovorom in Založnikovim predgovorom ter pri tem usmeriti pozornost na to, da sta obe osebi pisani z veliko začetnico. Dalje: za razumevanje romana se je skoraj nujno seznaniti tudi z delom knjige, ki Trafikantu sledi, to pa so študije, ki jih piše Romana Rozin in imajo naslove Kukanje v trafiko, Pogodba, Manca Majnik, Pisatelj in Trafikant, Enciklopedije, Optik Panoptik s podnaslovom Temna pravljica in Kdo je avtor Temne pravljice, ter sklepno poglavje z naslovom Nekakšen sklep. Našteto dokazuje, da prebijanje skozi vse te umetnine ni lahko početje. Celo več kot to: je pristajanje na strukturalne lome, s katerimi bralstvo morda lahko seže po razrešitvi, a kaj kmalu spozna, da razrešitve v klasičnem oziroma ustaljenem pomenu te besede ni. In je tudi ne more biti. Skrivnostna oseba, ki je le likec in kasneje tudi lik, zavzema sporočilno celoto, s katero se pisatelj poistoveti do tiste mere, do katere seže bralstvo. A od tu ni poti naprej, pač pa v cikcakanje, tako imenovano odcepno ali spodmikajoče se branje branje, ki zahteva nenehno listanje in preverjanje že prebranega. Tak postopek pa je seveda izraz tiste sile, ki se ji pravi novinarstvo in ima občasno oznako dodatna veja oblasti. Napetost raste, ko ta dodatna veja oblasti preiskuje osnovno vejo oblasti, in napetost raste, ko je preiskovano besedilo, v katerem trafikant, ki je izpostavljen stalnemu pregledovanju z ulice, zazna, da ima svojo zgodbo. Knjiga z naslovom Trafikant usklajuje tudi tako imenovane moške in ženske kvote, ko pisateljeva projekcija imena postane ženska oblika osebnega zaimka. In prav usklajenost je beseda, s katero je najprimerneje opredeliti sporočilnost te knjige. Sorazmerja, s katerimi pisatelj dopolnjuje svojo osnovno naracijo, so dognana do obsežnosti tako knjige kot tudi potencialne koncentracije bralstva, se pravi, da se književno delo sooča s preobsežnostjo. Preobsežnost pa ni kakovost, ki bi upravičila vlogo posrednikov med dogodki in njih opisi. Za nekakšno asociativno zvezo z vejami oblasti je poskrbljeno tudi z naslovnico knjige, ki ponuja kavelj. In odpira vprašanje: na kaj vse se lahko prime knjižna vsebina.

Na 31. filmskem festivalu v Sarajevu bo svetovno premiero doživel celovečerec Belo se pere na devetdeset, ki ga je po knjižni uspešnici Bronje Žakelj režiral Marko Naberšnik. Zgodba spremlja Bronjo skozi različna obdobja njenega življenja. Gre za ganljiv, humoren in navdihujoč film o spoprijemanju z boleznijo in smrtjo. Knjiga je bila leta 2019 ovenčana z nagrado Kresnik in se uvršča med največje leposlovne uspešnice v Sloveniji zadnjih desetletij. S pisateljico in režiserjem filma se je pred premiero pogovarjal Marko Rozman.

Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za počitek na soncu. Živi danes! Smej se danes! Danes bodi srečen! To je le delček zapisa Phila Bosmansa, priljubljanega pisatelja in redovnika, Njegovi zapisi so kot sprehod v prijetni senci v kateri se, v tišini njegovih besed, prav prijetno spočiješ. Knjiga je izšla pri založbi Ognjišče.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

(Jutri), na praznik Marijinega Vnebovzetja bo ob 17h slovesnost ob 120 letnici posvetitve cerkve Lurške Matere Božje na Polšniku. Ob tem svečanem dogodku bo izšla tudi knjiga Stoletni polšniški navdihi, po romarski poti Ivana Globelnika. Pri njenem nastanku je sodelovalo 47 avtorjev. V oddaji tudi o tem, da bo med 18. in 23. avgustom Ptuj gostil 29. festival Dnevi poezije in vina v organizaciji založbe Beletrina.

»Ljubezen je iznajdljiva,« bi lahko dodali naštevanju apostola Pavla, ki opisuje njene lastnosti. Zgodbe iz knjige z naslovom Zgodbe za skladen zakon in družino, so navdih vsem, ki se prepustijo njihovim nagovorom. Avtor, Božo Rustja, ki jih je zbral, je z njimi skušal nakazati možnosti, kako očistiti in opleti zaraščene poti, da bodo na skupnih poteh zakoncev spet zacvetele rože. Knjiga je izšla pri založbi Ognjišče.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

✓ Gde se sve može razmišljati sistemski? ✓ Kada je vreme za bavljenje naukom? ✓ Šta je egregor?

Zdravo! V ničti epizodi sedme sezone odpremo novo poglavje našega malega podkasta. Mogoče malo bolj resni, malo bolj raziskovalni, malo bolj izobraževalni. V 7. sezoni beremo knjigo Zadnja priložnost, ki jo je skupaj z zoologom Markom Carwardineom napisal naš ljubi Douglas Adams! Knjiga govori o izumirajočih živalskih vrstah - Mark je prispeval svoje izkušnje, Douglasova vloga pa je bila: “da bi bil skrajno neveden nezoolog, ki naj bi ga prav vse, kar bi se zgodilo, popolnoma presenetilo.” Mi smo v uvodu v knjigo slalomirali med Bobom, Jožetom, orgonskimi topovi in granatami, propadlimi starimi sortami krompirja, Monsantom, kemtrejli in dejstvom, da se neumnost lahko izmeri. V wattih. Skratka, čaka vas prvi pogovor o knjigi, ki naj bi razsvetljevala, ne reševala, pa vseeno naredi oboje. In seveda o vsem vmes. Pa še bonus: nova identiteta za poslušalce - štoparke in štoparji, pozdravite raziskovalke in raziskovalce.

Piše Petra Koršič, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Obsežna sedemnajsta knjiga poezije plodovitega 52-letnega pesnika Miklavža Komelja tudi tokrat skriva pesniške misli, sentence, ki ob branju počasi padajo v globino in se dvigajo ter delujejo na bralca. V knjigi z naslovom To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, ki je modifikacija biblijskega citata iz Prilike o nespametnem bogatašu iz Lukovega evangelija (12,20), kjer Bog reče: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?«, Komelj ostaja s prepoznavno intelektualno pesniško izreko v govorici razuma, tj. racionalnega filozofskega diskurza, in fenomenološko odpira vprašanje smrti in samoubojstva. Smrti in samoubojstva torej ne tematizira, ampak o smrti in samomoru izreka filozofsko, pesniško. Besedila tako delujejo hladno, racionalno, cerebralno in z navideznimi paradoksi, citatnostjo, nanašalnicami udejanjajo intelektualno vzvišen govor. Izstopajo besede, kot so noč, kača, tema in bela barva, seme, lava, beg, okno … ne nazadnje križ. Mnoge od njih preraščajo v simbole, vendar Komelj simbolne vrednosti ne omejuje na eno kulturno ali religijsko krajino, ampak jih plasti in s tem širi besedilne kontekste. Knjigo odpira citat Majakovskega z vzklikom s konca pesmi Človek, frazo bi lahko poslovenili kot Počivaj v miru. Knjiga stremi k temu, da bi bila »pesniška, konceptualna knjiga«, saj so tematsko profilirane pesmi razdeljene na tri dele: 41 pesmim prvega dela sledijo obsežna 999-verzna anagramska pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški ter 40 pesmi drugega dela, pri čemer dve žal manjkata v kazalu. Poleg fenomenov smrti – od samomora likovnega umetnika, smrti britanske kraljice, smrti ruske aktivistke do živali: metulja, vrabca, škorpijona, in poleg pesmi o križu, demonih, begu – so v knjigi tudi podvojeni fragmenti pesmi z minimalno modifikacijo kot samostojne enote, morda ravno zaradi doseganja zamišljenega števila pesmi. S temno-belo tehniko, skrajnimi legami in Komeljevim prepoznavnim navideznim paradoksiranjem se dotakne ekscesov, delirija, manije, praznosti, vsakdanjosti, skrajnosti ter navede številne avtorje moškega spola, par žensk in nekaj knjig, od Georgesa Batailla in Milarepe do Šalamuna, Živadinova in Uranjeka ter denimo novinarko Darjo Dugino Platonovo. Hitri anagramisti, mojstri premetank, upravičeno slovijo po iskrivosti, že v antiki so se navduševali nad čarom permutacije črk za oblikovanje novih smiselnih besed. Komelj je teh 999 vrstic oblikoval kot 333 trivrstičnic in si s tem omogočil, da se potencialni pomen nadaljuje v drugi ali tretji vrstici tercine. Impozantnost forme kliče po čestitki, vzbuja radovednost, mar si je avtor pomagal z umetno inteligenco, programom Anagram Solver, uporabil algoritme itd., ne nazadnje odpira vprašanje, kaj bralcu prinaša teh skoraj sedemdeset strani knjige. Anagramiranje je Komelju očitno blizu, saj je že v zbirki Modra obleka iz leta 2011 objavil obširno pesem z anagramiranim naslovom Nemi topot imen. S čim postreže leta 2024? Blodnjavi monolog vzklikov, kratkih trditev in mnogih vprašanj je vrtoglava igrarija. Kakšna tercina je bolj, kakšna manj posrečena, kakšna izpade tudi na silo. Kakor to, da je, upoštevajoč vnaprej določen nabor črk, Inana na 99. strani zapisana z enim n-jem, na 132 pa z dvema. Ampak namen rekordnih podvigov je dosežen. In učinek vrtoglavega vrtenja 43 črk naslova Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški nemara prinese različne bralske odzive. Morda je bilo za avtorja premetavanje črk, v duhu naslova knjige To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, oblika soočenja s samim sabo, morda soočenja človeka ob abrahamu ... Težko in zahtevno prebijanje skozi zid izjave, da noben atom človeškega telesa ni človeški, skozi zid na glavo obrnjene znane številke 666, torej 999, da slutiti, da je prostor odprt za večje od človeškega, in z obratom morda meri na usmerjanje k dobremu, ne satanskemu oziroma zlu. Kakor piše v knjigi na strani 158 – »[V]sa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih«. In če je to vratolomno prebijanje skozi 999 verzov občasno mučno za bralca, Komelj funkcijo ponavljanja osmisli nekje drugje, v pesmi Pot: »Tisočletno / ponavljanje / rituala // je / nepretrgano / približevanje // po / najkrajši / možni // poti. / Etika / se // pojavi, / ko / je // pot / že / izgubljena. // Toda / pot / ne // more / biti / izgubljena. // Izgubljen / je / samo // tisti, / ki / jo // izgubi. / Tudi / če // jo / izgubijo / vsi, // je / izgubljen / samo // tisti, / ki / jo // izgubi.« Etika se torej pojavi, ko je izgubljen tisti, ki je pot izgubil. Vrnimo se k vprašanju »smisla« in »pomena« anagramiranja. »Smisel« vrtoglavega prekucavanja uma je najbrž v doseganju orfičnega – nedoumljive, skrivnostne izkušnje, globine, »pomen« pa je prepuščen bralcu. Je norija informacij in povezav, blodnjak besed prisiljenost, polucija? Ta veščina morda le ni presežna vrednost umetniškega besedila. Najdejo se zanimive ubeseditve, do katerih je najbrž prišlo prav zaradi omejitve črk: Gre torej za cerebralno pesem, zgolj na-ključ-je, nezavedno pesem? V bogati mineštri, kjer se znajdejo na begunsko krizo asociirajoči goltani čolni, NSK do LGBT in številna božanstva, inicialke T. Š., N. B. in N. N. in številna imena (pri čemer izstopajo Metka, ki ob T. Š., Tomažu Šalamunu, insinuira na Metko Krašovec, Talita, ime Komeljeve hčere, in mnoga druga imena), bi se lahko razbralo, da anagrami govorijo o nočnem begu, telesu in telesnem, sli, slasti, odtrgljaju, užitku. Miklavž Komelj v 17. pesniški zbirki, do katere vsebinskih stališč se distanciram, detabuizira in destigmatizira smrt in samomor. S pesniškimi besedili opazno stopi v bran žrtvam družbene izključenosti oziroma se postavi proti apriornemu izključevanju. S tem širi zorni kot umevanja tematike in ob morebitnem bralskem nestrinjanju posledično odpira prostor za diskusijo. V resno tematiko Komelj občasno vnese tudi sicer trpek humor in, kakor ga poznamo, ne moralizira, o obscenostih, dostojanstvu in demonih piše pesmi z laboratorijsko sterilnim jezikom. V anagramiranju pa se bralec sooča z lomom valov teh Komeljevih sporočil in tako se sooča z lastnim bodisi dobrim, slabim, neprijetnim ali kakšnim drugačnim pookusom, ki ostane po branju. Gre za še eno knjigo avtorja, čigar prepoznani glas ažurno in poznano izgovarja iz privilegiranega položaja? Vse v knjigi izrečeno je napisano kot nedotakljivo. Če anagramskih sedemdeset strani pri bralcu ne doseže orfičnega učinka, izpade kot blebetanje, norija hipnih naključnih informacij in povezav, blodnjak, besedna polucija, prisiljeno. V zbirki Pred nevidnim iz leta 2022 je Komelj v pesmi Pred nevidnim zapisal: »Jaz nisem v nevarnosti. / Jaz sem nevarnost.« Pa ne recite, da vas nisem opozorila ... Sicer pa je v knjigi neoznačeni citat izjava Walterja Whita iz priljubljene serije Kriva pota (Breaking bad, 2008). In res je, Komelj nas je že sam posvaril – v Goreči knjigi iz leta 2021 v pesmi Pazi s citatom iz Egipčanske knjige mrtvih: »Pazi, jaz zbiram besede moči, / od povsod in od vsakogar, / hitreje od hrtov, hitreje / od svetlobe«.

V prvi oddaji tega tedna bomo najprej prelistali najnovejšo knjigo lektorja, urednika in pesnika Andreja Brvarja, ki je v petek praznoval visoki jubilej – 80 let. Obiskali bomo tudi Vuzenico, kjer so se ta konec tedna začeli Vuzeniški dnevi. Zaznamovalo jih je odprtje slikarske razstave Oskar von Pistor in Vuzenica v atriju tamkajšnjega župnišča.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

Prvič v zgodovini se zgodilo, da je vodja Katoliške cerkve sam napisal svojo biografijo. Pokojni papež Frančišek v knjigi z naslovom Upanje, razkrije svojo osebno zgodbo, se osredotoči na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata in se dotakne številnih vprašanj današnjega časa. Knjiga zajema tudi številne anekdote, besedilo pa bogatijo redke zasebne fotografije. Prevedel jo je Janko Petrovec, novinar in dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rima in Vatikana. O tem kakšen je bil papež in kaj vse razkriva v knjigi, pa podrobneje z ljubljanskim pomožnim škofom msgr. dr. Antonom Jamnikom.

✓ Kako se transhumanizam uklapa u pokret za ukidanje čoveka? ✓ Zašto GDP/BND možda nije adekvatna mera blagostanja? ✓ Po čemu je Evropa u prednosti u odnosu na Ameriku?

Predstavili smo delo Abby Johnson: Nenačrtovano starševstvo. Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Gost oddaje je bil prevajalec Niki Neubauer.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.

V tokratni oddaji najprej o novem Muzeju tovorništva in prevozništva v Senožečah, ki so ga vzpostavili v tamkajšnji mitnici. Predstavljamo zvočno knjigo Mesto v zalivu tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je izšla pri ZKP RTV Slovenija ter vas vabimo v SNG Nova Gorica, kjer gostuje Madžarsko državno gledališče iz romunskega Temišvara s predstavo 1978. Gre za sedmega izmed dvanajstih gledaliških projektov Dodekalogije v režiji Tomija Janežiča.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

Predstavili smo knjigo Peruti duha, avtorja Kirilone. Knjiga je izšla pri založbi KUD Logos, prevedel jo je brat Jan Dominik Bogataj, ki je bil tudi gost v studiu.

Mate Antološ je sin hrvatskih imigranata, koji su 1962. doselili u Australiju. Rođen je 1971. u Melbourneu. Antološ pisanjem pokušava prebroditi gubitak svojih roditelja, koji su preminuli prije nekoliko godina. Njegov drugi roman The Fall se nadovezuje na prvi The Uneasy Silence, u kojemu opisuje društveno ekonomske romjene koje je tijekom vremena uočio na poluotoku Mornington, istočno od Melbournea. Njegov drugi roman, The Fall će biti predstavljen u Morningtonu, 15.lipnja ove godine.

Marija je našim prijateljem, junakom šmarničnih zgodb, razodela, kako lep zaklad je Knjiga knjig.

Kakve kvalifikacije su potrebne za zanimanje „grobar pasa“? Treba li diploma, može li preko veze? Ili je ključno životno iskustvo? Amir Kamber razgovara s piscem Goranom Samardžićem o ljubavi, psima, korijenima i životu između dva grada – Sarajeva i Beograda. Za roman "Grobar pasa" Samardžić je nagrađen renomiranom književnom nagradom izdavačke kuće V.B.Z. Naš literarni selektor Davor Korić smatra da se ova knjiga veoma lako čita zato što je pisana jezgrovito, kratkim rečenicama, veoma emotivno. Von Amir Kamber.

Pot iz brezna je naslov nove knjige v slovenskem prostoru, katere avtorja sta Jožef in Lidija Kociper. Govori o pasteh zasvojenosti z alkoholom. Letno se v Sloveniji zdravi okrog tisoč ljudi. Rehabilitacija traja pet let, uspeh pri rehabilitaciji pa je približno 75-odstoten, pri tistih, ki opravijo petletni program. Je pa malo ljudi, ki se zares odločijo za pet let rehabilitacije. Potrebno je poznavanje problematike alkoholizma in njegovega ozadja, ne le biološkega, ampak tudi psihološkega in socialnega, poudarjata gosta. Kako pa knjiga nagovarja tudi globlje, do kakšnih spoznanj sta prišla ob svojem delu in v skupinah? Je prav izmenjava izkušenj v skupinskih terapijah ta duhovna komponenta?

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Svetlano Slapšak, avtorico knjige z naslovom Kje smo? in podnaslovom Ljubljanski steganogram, je vznemirila legenda, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja. Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce. Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. »V računalniških / elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.« Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram. V zvezi s tem je miturgija tisto, kar je poljubno in nedeljivo, vizualno in akustično, skratka, zgodba, ki je vselej drugačna. »Moj namen ni bil, da premagam pozabo, marveč da spomin miturgično razširim in obenem odstiram tehnike pozabe. Ključni element je tu nedeljivi del.« Svetlana Slapšak pravi, da je roman napisala kot poskus literarne verbaliziranja Lahove formule. Edini žanr, ki romanu ustreza, je menipska satira. Nastala je v poznem helenističnem obdobju in je nekakšna mešanica eseja, retorične vaje, verzov in zapleta, pravzaprav dekonstrukcija vseh teh žanrov. Ključni element je prenos oziroma potovanje. Argonavti se množijo vse do Lahovega števila, prenašajo sporočila in ostajajo nevidni. Samo poznavalci in poznavalke so tisti, ki jih opazujejo, opisujejo in opevajo. Svetlana Slapšak se prepričljivo uvršča mednje. Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij razgrne svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. V enem od zadnjih poglavij prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnih prizadevanj med študentsko stavko leta 1970 so jo politični nasprotniki napadli in ji prebili arkado. Srbska zgodovina se očitno ponavlja. Svetlana Slapšak je bila zmeraj uporniška in pokončna. Zna pa se tudi pošaliti na svoj račun, saj je kljub poudarjenemu intelektualizmu pogosto počela stvari, ki so jo zgolj zabavale in sproščale – od mode, aerobike in joge pa vse do zbiranja kuhinjskih receptov in domiselnega kuhanja. Avtoričino obsežno literarno-esejistično delo ima umetniško vrednost. Omeniti velja vidike eksofonije, se pravi vstopanja v drugi jezik in opuščanja materinščine – iz srbskega jezika v slovenski. Na koncu knjige sta namreč navedeni lektorica in korektorica, ne pa tudi prevajalka. Knjiga je napisana v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Svetlana Slapšak je do njih prizanesljiva, se z njimi pogovarja in skuša razumeti njihova dejanja. Kot da bi bili živi, stopajo pred nas Charles Nodier, hči Vuka Karadžića, Gustav Mahler, Medeja, Prešernova Urška, prijateljice in še marsikdo, osebe, ki so tako ali drugače povezane z Ljubljano. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena. V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in miturgijskih likov. Večina prevodov v romanu je delo Božidarja in Svetlane Slapšak, odlomek iz drame Biljane Jovanović je prevedel Darinko Kores. Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona, konja in miši, pa vse do krokodila in vrane. Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: »Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.«

Nekaj dni pred 22.majem - Mednarodnem dnevu biodiverzitete - so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije predstavili študijo o t.im. »pravih hrčkih« na severni polobli (znanstveno ime: cricetinae), eni najstarejših poddružin hrčkov. Gre za knjigo z naslovom »True Hamsters of the Palaearctic Region«, soavtor je dr. Georgy I. Shenbrot iz Univerze Ben Gurion v Izraelu, drugi soavtor pa je sogovornik v oddaji prof. dr. Boris Kryštufek, tudi dolgoletni kustos v tem muzeju. V pogovoru je pojasnil, zakaj prav hrčki in zakaj je potrebno za poznavanje stanja biodiverzitete občasno opraviti njeno revizijo zato, da bolje razumemo vsaj drobec sprememb med številnimi živalskimi vrstami na planetu. Knjiga je rezultat dolgoletnih raziskav na terenu in v prirodoslovnih muzejih predvsem severne poloble. Avtorja sta opravila revizijo teh glodalcev v pasu zmerne in polarne Evrazije in severne Afrike, kjer povečini živijo te živali. FOTO: Naslovnica študije o pravih hrčkih, ki je izšla pri založbi Univerze v Mariboru VIR: Goran Tenze, Program Ars

Predstavili smo knjigo z naslovom Otroci nas potrebujejo v kateri avtorja v prostor starševstva in vzgoje vnašata številne nove teme ter opozarjata, kako nehote in nevede izgubljamo svoje otroke, še preden so dovolj zreli, da bi jih lahko izpustili izpod svojega okrilja. Zavedata se, da je starševstvo danes polno izzivov, da staršem pogosto zmanjkuje moči in da se soočajo s številnimi pritiski sodobnega časa. Knjiga je izšla pri založbi Primus.

Ob 80. obletnici dneva zmage in konca druge svetovne vojne se po Sloveniji odvijajo dogodki, ki letos še posebej izpostavljajo pomen miru. Izšla pa je tudi knjiga o enem logistično najzahtevnejših reševanj civilnega prebivalstva pri nas, in sicer z naslovom Po zračnem mostu iz Bele krajine v Dalmacijo in podnaslovom Evakuacija civilistov marca 1945. Dogajanje pred osemdesetimi leti je na podlagi dokumentov, pričevanj in družinskega izročila rekonstruirala novinarka in publicistka Ilinka Todorovski. In še o nagradi skupine OHO za mlade vizualne umetnike ter zadnji operni premieri sezone Opere in baleta SNG Maribor.

Med 6. in 10. majem bo v Ljubljani potekala 12. Gibanica – Bienale sodobne plesne umetnosti v Sloveniji, ki ponuja strnjen izbor vznemirljivih plesnih predstav, ustvarjenih v minulih dveh sezonah. V spremljevalnem programu bodo potekali tudi delavnica plesne kritike, koreografski laboratorij in mednarodna konferenca Razvojne perspektive za ples. Založba Mladinska knjiga je pred kratkim izdala tri nova prozna dela slovenskih avtorjev; zbirko novel Človek, ki ga ni Branka Šömna ter romana Trafikant Romana Rozine in Kamp Alenke Vesenjak.

✓ Kako je putovanje ljudi u svemir zamišljano pre Jurija Gagarina? ✓ Koliko je pisanje C.S. Luisa slično Ajn Rend? ✓ Može li se od mita napraviti roman?

Državni zbor bo predvidoma 14 ur razpravljal o interpelaciji proti vladi. SDS jo je vložila, potem ko se premier Robert Golob ni želel opravičiti za izjave, da je druga Janševa vlada kriva za slabši položaj upokojencev. Drugi poudarki oddaje: - Verniki se bodo od danes lahko poslovili od umrlega papeža Frančiška v vatikanski baziliki svetega Petra. - Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski izrazil pripravljenost na neposredna pogajanja z Rusijo. - Knjiga je največja možnost za vnovičen zagon človečnosti, je ob svetovnem dnevu knjige poudaril predsednik PEN-a Marij Čuk.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."

V soboto se je zaključil teden slovenske drame. Slavila je uprizoritev Pet kraljev: k psihopatologiji neke monarhije, ki je nastala v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje, režirala pa jo je Livija Pandur. Nagrada za mladega dramatika je šla v roke Neži Lučki Peterlin, nagrada Slavka Gruma pa Milanu Ramšaku Markoviću. V Svetu kulture tudi o knjigi Martina Kušeja Za mano belina ter o izjemnem uspehu pianista Nejca Kampleta.

Na že 54. filmskem festivalu v Rotterdamu se tokrat predstavlja kar nekaj slovenskih ustvarjalcev, med njimi Gregor Božič s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna Hruška, v katerem Božič prek filma svoje raziskovanje sadnih sort razširja na filmsko platno. Poročamo o dvojezični knjigi Naš vsakdanji kino novinarja in filmskega kritika Sandra Scandolare, ki jo je izdal Kinoatelje v okviru uradnega programa Evropske prestolnice kulture, ocenjujemo pa tudi filme Brutalist, Medvedek Paddington v džungli in Sopotnica.

Koliko ste predmeta u svom domu koristili samo jednom ili dva puta? A što kada biste te stvari mogli posuditi umjesto da ih kupujete? To je osnovna ideja knjižnice stvari – iako tamo nema knjiga, knjižnice ovog tipa postaju sve popularnije.

Vladan Beara je psiholog i psihoterapeut sa 25 godina radnog iskustva. _______________________________________________________________________________________________ Sponzori ⚡️ Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Je res vsega kriva Luna? Izbirava in komentirava zanimivosti v novi publikaciji “Življenje z Luno”, ki jo je uredil Andrej Guštin. Knjiga vsebuje izbrane poljudne teme o Luni, njenem nastanku in povezavi z Zemljo, ter njenem vplivu na življenje. Knjiga je nastala ob razstavi o Luni, ki jo od konca oktobra lahko obiščete v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Na razstavi boste opazovali realistični model Lune velikosti človeka in se dotaknete prave Lune (oziroma lunarnega meteorita). Naslov epizode sva si izposodili po naslovu razstave: “Vsega je kriva Luna”! Hvala vsem, ki naju podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! — Zapiski epizode | “Vsega je kriva Luna” - razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) knjiga “Življenje z Luno” (nakup možen na strani PMS) Dodatne zanimivosti: | Velikost objektov na obzorju in na nebu (preizkus s kupolo sv. Petra v Rimu in ne z Luno) People and the Sky (Anthony Aveni) Night skies of Botswana (Stephen O'Meara) The First Astronomers - How Indigenous Elders Read the Stars (Duane Hamacher) Astronomy: Sky Country (Karlie Noon & Krystal de Napoli) Risoroman (NASA) “First woman” Nasveti: | podkast Hevreka - intervju o razstavi #3 epizoda podkasta Portal v vesolje Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2024”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.

U danu kada se žena porodi, niko joj neće reći da je pored bebe rođena još jedna ona – mama. Knjiga, koja je deo većeg projekta, „Mama, sve je u redu, utorak je u sredu“, bavi se mamom i njenom decom, izazovima, problemima, strahovima, uzbudljivim, nezaboravnim momentima, sa humorističnim crticama, koje se stidljivo provlače između redova punih ljubavi. O nastanku ove knjige pričaju naše gošće, idejni tvorci projekta, Maja Maršićević, producentkinja na televiziji „Una“ i dr Maja Milosavljević, lekar-psihijatar na Institutu za mentalno zdravlje. Odgovornost i briga, idu ruku pod ruku sa roditeljstvom, ali za nalet novih uloga, emocija i život okrenut naopačke, mame niko ne pripremi. Period koji se udobno smestio između trudnoće i roditeljstva, kao da ne postoji, a zapravo je ključan za razvoj jedne majke, ali i njene bebe. „Nema uputstva, ali postoji edukacija. Žena može da se pripremi na to šta je čeka posle porođaja. To je osetljiv period u kojem svaka od nas doživi određene promene. Važno je da znamo da osećanja ne treba da krijemo. Mami mora biti dozvoljeno da ispoljava i tugu, bol, ljutnju, tako će i dete sutra znati da prepozna, i da se nosi sa svojim emocijama“, priča Maja Milosavljević, koja radi u Kabinetu za perinatalnu i reproduktivnu psihijatriju, a deo od prodaje svakog primerka ove jedinstvene knjige odvaja se za edukaciju zdravstvenih radnika cele Srbije. Ovo delo se kupuje, ali na poklon, kaže Maja Maršićević, autorka predgovora i jedne od priča. „Sa drugim detetom upala sam u specifičan period, kao da sam izgubila kontrolu nad svojim životom. Zanimljivo da se to nije dogodilo sa prvim, već posle drugog porođaja. Svi imamo svoje priče, a važno je da one isplivaju, da se o njima čuje, da ne budu potisnute, zaboravljene, jer neke mogu ostaviti posledice ako ih zanemarimo“, kaže ona. Osim duhovitih momenata koji prožimaju gotovo sve tekstove, koji su se našli među koricama pomenute knjige, prostor je posvećen i ozbiljnim temama o kojima se nedovoljno govori. „Jedna priča je o postporođajnoj depresiji. To je važna tema, koju smo u našem društvu tek načeli. Porodilje se za pomoć najčešće javljaju ako su i ranije imale duševnih problema, pa umeju da prepoznaju da im je potreban stručan savet. Ostale mame često puštaju da prođe vreme, nastoje to da sakriju, ne shvataju šta im se dešava, ali jasno im je da nisu dobro. Najteže mi pada što se nas, lekara, javnost uvek seti nakon nekog tragičnog događaja, koji ovakvo stanje svesti može da uzrokuje“, kaže Maja Milosavljević. Priče o zaposlenim mamama često povlače i pitanje krivice, koju sve one osećaju s vremena na vreme. „Možda će neka mama reći, nije pošteno da sam na kafi sa drugaricom, dok mi je dete u vrtiću. Ali zašto nije, pa baš je to normalno. Mama mora da brine o svom fizičkom, ali i mentalnom zdravlju. Ta kafa sa drugaricom ili korišćenje slobodnog vremena, onako kako ona želi, je upravo to - čuvanje zdravlja, kako bi njoj, a samim tim i detetu, bilo bolje“, zaključuju naše gošće.

"Kreativnost je veština koja se može naučiti." U 275. epizodi Pojačala Ivanu Miniću pridružuje se kolega podkaster i majstor marketinga i kreativnog rada, Goran Jankuloski. Goran ponavlja svoje gostovanje posle gotovo 100 epizoda Pojačala sa puno priča i anegdota o svojim minulim, tekućim i budućim poduhvatima. Kao jedan od ranih igrača na našoj podcasting sceni i osoba koja radi na svojevrsnom „korisničkom vodiču“ za kreativni rad, Goran će sa nama podeliti vredne uvide iz svoje dugogodišnje karijere u podkastingu, marketingu i kreativi. Sa nama će podeliti mali osvrt na svoja dostignuća, lekcije naučene iz grešaka i svoja mišljenja o trenutnom statusu podcasting sfere na našim prostorima i gde ima mesta za njeno poboljšanje. Takođe ćemo saznati par stvari o Goranovim budućim planovima za par uzbudljivih novih projekata, što uključuje i nov i originalan pristup konceptu peer grupa. Teme u epizodi: - Uvod - Početak razgovora - Napredak uz kompromise - Profitabilnost - Promena uloga - Ključni trenuci - Promena kursa - Gotovo sa podkastom? - Kolegijum i peer grupe - Knjiga o kreativnosti Realizacija Pojačalo podkasta ne bi bila moguća bez naših izuzetnih partnera: - Kompanija Epson koja je vodeći svetski proizvođač projektora i štampača za sve namene: https://www.epson.rs/sr_RS - Kompanija Orion telekom provajtera najbrže internet infrastrukture u Srbiji sa preko 30 godina iskustva: https://oriontelekom.rs Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3zOEvwy Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN Slušajte nas na: SoundCloud: http://bit.ly/2se8AQ8 Apple Podcasts: https://apple.co/2AKgRQA Google Podcasts: http://bit.ly/2RBp8kr Spotify: https://spoti.fi/2C0Deox Deezer: https://bit.ly/3lWzLd4

U novom izdanju Njuz POPkasta osvrnuli smo se na neke nove i neke stare serije i filmove, prisetili se filmova Donalda Saterlenda, ali i dokazali da knjige za plažu nisu uvek samo laka literatura. Ostanite do kraja da saznate kako su se Marko i Nenad proveli na koncertima Coldplay-a i Nik Kejva, te ko je do Njuzovaca misteriozno nestao. ✈️ Ovog leta Generali Osiguranje spremilo je za vas posebne pakete putnog osiguranja za vaše bezbriđno putovanje. Saznajte više o tome na: