Podcasts about knjiga

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Začelo se je s plemenito vizijo o tehnologiji za dobrobit človeštva, končalo pa z mastnim zaslužkom največjih tehnoloških velikanov. Tako nekako lahko strnemo osrednjo idejo knjige Prevlada avtorice Parmy Olson o orodjih umetne inteligence, ki so v zadnjih letih obrnila svet na glavo. Prisluhnite intervjuju z njo, v katerem strnemo zgodbo ustanoviteljev podjetij DeepMind in OpenAI Demisa Hassabisa in Sama Altmana, ki stojita za orodji, kot sta Chat GPT in AlphaGo, razmišljamo pa tudi o tem, ali lahko takšna tehnologija sploh kdaj zares uide korporativnim interesom. Gostja: Parmy Olson, novinarka (Bloomberg) in avtorica knjige 'Prevlada: umetna inteligenca, ChatGPT in tekma, ki bo spremenila svet'. Knjiga je v prevodu Sama Kuščerja dostopna tudi v slovenskem jeziku. V Xpertizi (39:31) se predstavlja Anita Bolčevič, raziskovalka na področju turizma, FKBV UM. Avtorstvo fotografije na naslovnici podkasta: Kim Farinha     Poglavja: 00:00:01 Uvod 00:01:53 Parmy Olson in kaj jo je navdušilo za poročanje o tehnologiji 00:05:38 Kdo sta Sam Altman in Demis Hassabis 00:11:24 Na prizorišče stopita Google in Microsoft 00:14:41 Kakšna je bila vloga Elona Muska? 00:16:43 Google in njegov Goljatov paradoks 00:17:45 Kitajska noče zaostajati 00:20:55 Kakšna je dejanska tržna vrednost umetne inteligence 00:24:39 Zakaj je regulacija umetne inteligence tako težavna? 00:30:06 Negotov položaj novopečenih diplomantov ali kdo bo opravljal prakso? 00:33:30 Umetna inteligenca, njena 'empatija' in skriti interesi v ozadju 00:36:27 UI uporabljamo za preverjanje lastnih idej, ne njihovo generiranje 00:39:31 Xpertiza: Anita Bolčevič

Knjiga me pomlaja – tak je naziv projekta, ki so ga izvedli pri Slovenski matici za stanovalce domov za starejše. Matičina jezikovna druženja v letu 2025 je bil nadaljevanje in nadgradnja projekta Knjiga me pomlaja. Matičina medgeneracijska literarna druženja. Podrobnosti o vsebini dejavnosti, odzivu stanovalcev in tudi želja v prihodnosti, nam je predstavila vodja Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, ki poslušalce poziva k zapisovanju svojih spominov in branju; s posebnim povabilom starejšim, naj vsak dan berejo svojim vnukom.

Vsaka druga ženska v Sloveniji je žrtev psihičnih zlorab, vsaka peta doživlja tudi fizično nasilje, opozarjajo pri Društvu SOS telefon, eni od nevladnih organizacij, ki žrtvam pomaga na poti iz nasilja. Čeprav je načeloma področje pomoči tovrstnim žrtvam zakonodajno urejeno, pa je 67 umorov žensk v okoliščinah, povezanih z družinskim ali partnerskim nasiljem, umrlih med letoma 2014 in 2024, opomin, da nekatere žrtve ne dobijo pravočasnega in ustreznega odziva sistema. Kako nasilje deluje na žrtev in kakšne so sistemske prepreke, ki morda otežujejo iskanje pomoči in izhoda iz nasilja, smo govorili s svetovalko SOS telefona za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Tem je lahko v pomoč tudi knjiga z naslovom V njeni koži, zbirka zgodb žensk, ki so zapustile nasilni odnos. Knjiga je brezplačno dostopna na spletni strani društva, kmalu pa bo dostopna tudi kot zvočnica.

Robert Perišić, hrvaški pisatelj, avtor knjige Mačka na koncu sveta, ki je izšla leta 2022. Knjiga je prevedena v številne jezike, preplavila je ne samo evropski, ampak tudi ameriški in mehiški trg, v kratkem bo izšla tudi v slovenskem prevodu. Robert Perišič poleg romanov piše tudi poezijo, kratke zgodbe, dramo in filmske scenarije. Njegova roman Naš človek v Iraku iz leta 2008 je bil svetovna uspešnica, o njem sta pisali Guardian in New Yorker, tudi njegov naslednji roman Območje brez signala je prejel odlične kritike doma in na tujem, po njem je bila posneta tudi hrvaška tv nadaljevanka v režiji Dalibora Matanića Njegov zadnji roman Mačka na koncu sveta je bil, v italijanskem prevodu, predstavljen na letošnjem 37.Tržaškem filmskem festivalu.

Knjiga dolgoletne profesorice italijanščine na klasičnem liceju v Trstu Marije Kacin z naslovom Primorska šola na prepihu pokriva čas od konca prve svetovne vojne leta 1918 do leta 2025. S tem zgodovinskim delom so se pri idrijski založbi Bogataj spomnili 80. obletnice obnovitve slovenskih šol v Italiji. V Teatru Rampa, edinem profesionalnem gledališču slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem, pa so pripravili novo predstavo Simultano, s katero obeležujejo 100. obletnico rojstva pisateljice Ingeborg Bachmann.

Park vojaške zgodovine Pivka je predstavil knjigo Najhrabrejši med hrabrimi - baron Andrej Čehovin (1810-1855), s katero so se ob 170. obletnici njegove smrti skupaj z razstavo poklonil spominu na večkrat odlikovanega slovenskega častnika v avstrijski cesarski vojski. Avtorja razstave in dvojezične slovensko-angleške knjige sta Janko Boštjančič in Pavel Car.

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena. Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati. Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjigeFotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnostiZaložba Studia humanitatis

»Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.« Tako o tridelno zasnovani knjigi, skozi katero spremljamo nemile usode treh žensk, ki v sebi nosijo pradavne moči, posredovane po sorodstvenih vezeh, pravi urednica knjige in avtorica spremne besede Andreja Udovč.Poseben način zbliževanja z naravo, ki je tudi zdravilen, se od prednic prenaša vse od leta 1619, ko deklico Altho bremeni obsodba za smrt kmeta, ki so ga poteptale krave. V razkošju dvorca leta 1942 živi zelo izolirano življenje deklica Violet, ki (skoraj) na skrivaj raziskuje svet drobnih živali, vse bolj pa jo zanima tudi skrivnostna materina usoda. Štiristo let pozneje, ko se z zatohlim vaškim okoljem bori Altha, iz londonskega stanovanja, v katerega je ujeta, pred nasilnim partnerjem zbeži Kate …Sicer pa je lani minilo 600 let od umora – najverjetneje utopitve – Veronike Deseniške, ki je bila prav tako obsojena čarovniškega delovanja. Knjiga je izšla pri Založbi Sanje, prevedlajo je Polona Glavan.  

Predstavili smo knjigo Vsak naslednji otrok je lepši, Folklorne in spominske pripovedi iz Poljanske doline od Fužin do Škofje Loke. 53 zapisovalcev je ohranilo 1464 pripovedi, ki jih je zaupalo 148 pripovedovalcev. Knjigo, ki jo bodo predstavili v novem Kulturnem domu v Poljanah, v četrtek 15. januarja ob 18. uri, nam bo predstavila urednica akademikinja, ddr. prof. Marija Stanonik.

Igor Omerza, raziskovalec arhivov nekdanje komunistične tajne politične policije Udba, je predstavil že svojo šesto knjigo iz serije Osamosvojitelji in Udba, tokrat z naslovom Janez Janša – Kaplar. Knjiga ima 428 strani in je bogato ilustrirana s fotografijami ter faksimili arhivskih dokumentov.

Peter Svetina in njegova Veščina pisanja Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave. Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca... Fotografija: Založba Miš

⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠Prebrali smo nekaj odlomkov iz knjige Phila Bosmansa o katerih je Ulrich Schütz zapisal, da so: “kot sončni žarki, ki lahko prinesejo luč v temo življenja.” Knjiga “Živi vsak dan, 365 vitaminov za srce,” je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.

Duša, ki dobi krila, živi lahkotneje, pravi pater Anselm. Če ste izgoreli, v skrbeh, pesimistični ali brezvoljni, potem vabimo, da prisluhnete nekaj odlomkom knjižice z naslovom Angel preprostost, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastJa grešni Gligorije dijak nedostojan da se nazovem dijakom zastavih ovo Jevanđelje zlatom knezu velikoslavnomu Miroslavu sinu Zavidinu a mene gospodine ne zaboravi grešnoga no me sačuvaj sebi...Miroslavljevo jevanđelje. Najstariji ćirilični rukopis koji nikada nije bio samo rukopis. Knjiga koja je preživela sve: osvajanja, požare, krađe, preseljavanja, i tumačenja koja su je menjala više nego vreme.Ovaj rukopis već osam stotina godina stoji na raskršću umetnosti, politike i identiteta. U njemu se čita sve: od vizantijskog uticaja i latinskih upliva, do ambicija humskih kneževa i pitanja koja i dalje izazivaju rasprave i razdore: ko ga je tačno naručio, ko ga je pisao, i zašto se njegov put ne uklapa u mirnu, linearnu predstavu o nastanku srpske pismenosti.Dr Jovana Milovanović i dr Nikola Piperski otvaraju jedno od najdragocenijih poglavlja srpske srednjovekovne kulture, pričajući o knjizi koja je postala jedan od simbola srpskog nacionalnog identiteta, svedok moći, politike, ambicije i sporova koji i danas odzvanjaju.Istorija Miroslavljevog jevanđelja jedno je od najdragocenijih poglavlja srpske srednjovekovne kulture; na njega danas gledamo ne samo kao na remek-delo iluminacije, već i kao na dokument čije je poreklo, autorstvo i put kroz vekove uvek bilo isprepletano nedoumicama, sukobima i borbom za simboličku prevlast.Jovana i Nikola razmatraju i probleme koji su pratili rukopis: sporove oko porekla, tumačenja natpisa, nedostatke u samom datovanju, političke upotrebe rukopisa u modernoj eri, kao i večitu borbu oko toga kome "pripada“ i šta znači danas narodu, državi, nauci ili istoriji umetnosti.Ova epizoda je priča o prvom ćiriličnom rukopisu, ali i duboki ulazak u svet u kojem se mešaju ambicija dvora, umeće nepoznatih pisara, i savremene kontroverze koje pokazuju da ni srednjovekovne knjige nisu imune na prepisivanja, borbe za interpretaciju i političke zahvate.Miroslavljevo jevanđelje je ogledalo srednjeg veka kakav jeste: neuredan, složen, politički, fascinantno lep i duboko protivrečan.Ovo je priča o moći rukopisa koji je preživeo sve svoje tumače.

Avtobiografski roman, v katerem se bosansko-francoski pisatelj prvi zares sooči s svojo izkušnjo vojne ob razpadu Jugoslavije»Sreča je pogosto samo odsotnost nesreče.« Tako se glasi ena od misli, ki se vedno znova priplazijo v besedila bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića, še prav posebej pa zaznamuje njegov zadnji roman, Vojna in dež. V tem resnično neposrednem avtobiografskem delu se namreč pisatelj prvič sooči s svojo izkušnjo bojevanja v vojni ob razpadu Jugoslavije in dezertiranja iz nje, izkušnjo, ki jo je do zdaj v svojem pisanju vedno postavljal na stran. Mojstrsko spisan roman pa pred nami ne zariše le resnično nefiltrirane podobe vojne - v kateri trditev, da je sreča samo odsotnost nesreče, pridobi zelo stvarne in otipljive obrise - ampak delo deluje tudi kot neke vrste popotovanje po procesu soočenja s tem travmatičnim dogodkom, soočenja, polnega ne le bolečih spominov, ampak tudi premislekov o človeškem življenju nasploh. O romanu Vojna in dež, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, smo se za tokratno sobotno branje pogovarjali s prevajalko Ano Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Sobotnega branja o prejšnjem romanu iz Čolićeve trilogije o izgnanstvu: Knjiga odhodov.

Haeresis fulminata ali Strela udari krivoverca je naslov izjemne knjige, v kateri je natisnjena drama Janeza Ludvika Schönlebna v latinščini in slovenskem prevodu Braneta Senegačnika. Uprizorjena je bila v ljubljanskem jezuitskem kolegiju leta 1651. Gre za prvi prevod kake jezuitske drame iz latinščine v slovenščino. Besedilo drame Haereseis fulminata dopolnjujejo opombe, komentar in spremne študije Monike Deželak Trojar in Braneta Senegačnika, pa tudi 12 faksimilov rokopisa. Knjiga je izšla pri Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. S tem prelomnim delom se bistveno dopolnjuje védenje o jezuitskem gledališču na Slovenskem, pa tudi v Evropi in po svetu – jezuiti so namreč uprizarjanje iger uvedli v okolja, kamor so prišli, kar pomeni, da je bilo jezuitsko gledališče v svojem času »globalen« pojav. O tragediji v 3600 verzih, za katero do nedavna nismo vedeli, da obstaja v zapisu, bodo v oddaji Ars humana govorijo urednica Monika Deželak Trojar, urednik in prevajalec Brane Senegačnik ter gostiteljica Tadeja Krečič. Oblikovalec zvoka: Jernej Boc

Didier Eribon v svoji najnovejši knjigi z naslovom Življenje, starost in smrt navadne delavke strne svoje spomine na pokojno mamo ter jih stke s sociološko analizo izkušnje staranja v neoliberalnem sistemu razredne razslojenosti družbe. Knjiga je v slovenskem prevodu Iztoka Ilca izšla pri Založbi Cf. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer se je o knjigi pogovarjala z dr. Ano Kralj.

Mariborčanka Sabina Fras Popović, nekdanja knjižničarka in bibliotekarka Mariborske knjižnice, danes predavateljica na ljubljanski filozofski fakulteti, je prejemnica mnogih strokovnih nagrad za ustvarjalne projekte in delo na področju promocije knjig, branja, bralne kulture in mladinske književnosti. Knjiga je moje življenje, pravi avtorica mladinske trilogije Prava hokejska banda in jo poklanja mladim športnikom in mladim bralcem. (foto: Maja Modrinjak)

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama. Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok …  Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček. Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino  

Tokrat smo za vas izbrali zelo zahtevno knjigo z izzivalnim naslovom Prepovedana izkušnja in podnaslovom ob katerem dvignemo obrvi, Od ašrama do samostana. Avtor je duhovnik, p. Joseph-Marie Verlinde, ki je bil v mladosti zelo nadarjen: uspešno je doktoriral iz jedrske kemije in dobil prestižno mesto mladega raziskovalca. Že v času študija je popolnoma prekinil s katoliško vero in zašel v ezoterične duhovne prakse: iniciiran je bil v transcendentalno meditacijo, ter postal priljubljen učenec Maharishija Mahesha Yogija, ki ga je spremljal v ašram v Himalaji. Kljub podrtim mostovom, kot se sam izrazi, je ob neposrednem stiku z Jezusom, našel pot nazaj, kjer je po dolgi poti postal duhovnik. Knjiga je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Ajda Sokler. Poklicno se Peter Krkoč ukvarja z marketingom, njegovo poslanstvo pa je ustvarjanje umetnosti. V mlajših letih je bil vodilni pri skupini Skalp, ki se je napajala v psihedeličnem rocku in punku. Ko je še živel v Vipavski dolini, se je v ustvarjalni literarni delavnici otresal vplivov, prejetih prek državnega šolskega sistema. Posledica tega je skupinski roman Otok pozabe, v katerem je sodeloval z Lauro Brataševec, Dominikom Kobolom, Jolando Lesnik, Matjažem Stibiljem in Bojanom Bizjakom. Roman Zrna norosti, od leta 2020 po delih objavljan na portalu Burjač, je obsežna in tudi težka knjiga. Prek tristo potiskanih strani je vezanih v trde in trdne platnice bledo modre barve, ki jih krasijo le štiri stilizirana zrna, postavljena navpično. Od daleč spominjajo na razmajan silos. Knjiga je brez navedbe o številu izvodov in ceni. Takšna je pač navada pri samozaložbah, ki so lahko opremljene le z res kar najmanj podatki, kar je vsekakor prednost, saj so samozaložbe praviloma ljubiteljski projekti. In prav ljubiteljstvo je osnovno gonilo pisave Petra Krkoča. Pisec uvodnih strani Bojan Bizjak – Zakawsky, ki je bil pisateljev mentor v šoli ustvarjalnega pisanja, poudarja, da je to pisanje zmes kar najrazličnejših žanrov, pripovednih postopkov, eksperimentiranja in še česa. Pravo branje pa se začne s predstavitvijo vseh nastopajočih likov in njihovih značilnosti. Sestavljajo pahljačo zgodb, ki jih povezuje le nagnjenost do upora proti ustaljenim pisateljskim postopkom, proti tržni naravnanosti, proti vsem oblikam totalitarizmov. A pisanje se ukvarja z realnim, se spogleduje z aktualnostjo, kar pisatelj, ki je tudi neke vrste pisar, doseže s prevračanjem imen in poimenovanj oseb in pojavov. To počne tako duhovito, da ni težko prepoznati realnih oseb in pojavov. Sama naracija ali kar rdeča nit je pravzaprav postranska, kar nekakšen blef ali zasilna struktura. Poudarek je predvsem na sprotnih domislicah, ki relativno kratka poglavja spravljajo v senco kratkih zgodb, nemara kar črtic. Posebnost je ta, da se vsako tako poglavje konča s kratko povedjo, ki napoveduje naslednje dogodke in črtice povezuje v verigo spretno postavljenih označevalcev. Nekakšen vrh enega od strukturnih lokov je poglavje z naslovom Nova ustava: rob norosti, ki se končuje s povedma: „Zrno norosti ti je le odprlo pot do mene. Od tu naprej sva neločljivo zvezana v pogovor, če boš želel.“ Introvertirano diskurznost na drugi strani uravnoveša pisateljevo ukvarjanje s tako imenovano socialnostjo, ki jo ustrezno ponazarjata stavka na koncu poglavja Balet za revolucijo: „Naša moč so zastave v vetru. / Čas je za revolucijo.“ Izpostavljena navedka sta strop in dno istega silosa, napolnjenega z zrni norosti, ki jih prozni liki goltajo kot nekakšne pilule, s katerimi zaznavajo svet in svoj položaj v njem. Morda bi bila ena od asociacij tudi misel na psihiatrično ustanovo, a takšna primerjava je preskromna. Zrna norosti so razmetana tudi poleg silosa, morda jih je okoli še več kot v silosu. In tudi na takšen metaforičen način knjiga Zrna norosti opozarja, da je prava norišnica vsenaokrog. Pisatelj pa si dovoli, da na kar najbolj neustaljen način takšna zrna pedantno posadi v upanju, da nas dosežejo s svojim homeopatskim učinkom.

»Zapihal je močan veter, stemnilo se je, začela je padati sodra, spustila se je gosta megla. Močno se je ohladilo. Črn oblak je bil nenadoma tik nad nami. Okoli devetih so iz oblaka začele švigati strele. Začel se je sodni dan.« Tako hudo nevihto na Triglavu pred 53-imi leti, ki se je spremenila v tragedijo, v knjigi Strela z jasnega - krivda preživelega in pot odrešitve opisuje Dare Vidic. Knjigo je po njegovi pripovedi napisala njegova soproga Biba Jamnik Vidic.Knjiga je nastala po snemanju dokumentarnega filma Triglav - pot odrešitve. Premiera filma bo prihodnje leto na Festivalu gorniškega filma. 

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.

V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljicLeta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca. Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice? Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega. Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)

U epizodi koja nosi bezobrazni redni broj 69, u goste nam je došao Mladen Urdarević Mlađa (polovina dua "Daško i Mlađa", istoričar u pokušaju i čovek koji se razume u garažni rok). Mlađa nam je otkrio zašto je sa Nikolom Škorićem pokrenuo "Točak istorije" i da li je moguće pričati o Vikinzima bez pominjanja rogova. Zatim smo se kolektivno bacili u depresiju prisećajući se serije Sivi dom, koja je idealna za gledanje ako imate koronu i želite da vam bude još gore. Pričali smo o novom Frankenštajnu koji izgleda kao da je ispao iz Vogue kataloga, domaćem filmu Hajduk u Beogradu koji nas je vratio u vreme kad su frizure bile kriminalne, a školstvo strogo, i o tome da li će nam AI oteti poslove ili samo pisati bolje pesme od domaćih repera. Za kraj, prisećamo se kako smo u Rovinju ispali šovinisti jer nismo imali spreman odgovor na pitanje "Gde su vam žene?".

Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.

Maria Velikonja, vnukinja pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga junija 1945 obsodili na prvem montiranem procesu po koncu druge svetovne vojne pri nas in nato ustrelili na strelišču na Dolenjski cesti, je v samozaložbi izdala dvojezično angleško-slovensko knjigo z naslovom Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba. Ivo Jevnikar, Alenka Puhar, Renato Podbersič in avtorica Maria Velikonja so omenjeno delo predstavili na Študijskem centru za narodno spravo.

Ali nam srce bije v ritmu naših korakov? To se je spraševal Samo Rugelj, ko je izbral naslov za svojo novo knjigo En korak, en utrip srca. Knjiga prinaša tako osebne zgodbe o osvajanju maratonov kot tudi vpogled v zgodovino tega mitskega izziva. Rugelj je prvi maraton pretekel s svojim očetom, psihiatrom Janezom Rugljem, štiri desetletja pozneje ga je osvojil s sinom Janom. Za 50. rojstni dan pa je njegova žena tekla skupaj z njim na 50 kilometrov. Pravi, da je bilo to zanj najlepše darilo.

Najnovejše znanstvene raziskave dokazujejo, da se travmatične izkušnje lahko prenašajo skozi generacije. Vzroki teh težav morda ne ležijo v naših življenjskih izkušnjah, ampak v življenjih naših staršev, starih staršev in celo prastarih staršev. Mark Wolynn spada med priznane raziskovalce podedovanih družinskih travm, in knjiga, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji govori prav o tem. prisluhnite uvodu v katerem je avtor zelo iskreno opisal svojo izkušnjo. Knjiga z naslovom Podedovane družinske travme je izšla pri založbi Primus.

V dvorani Alme Karlin Cankarjevega doma je Slavoj Žižek predstavil svojo novo knjigo Nebesa v razsulu. Gre za prevod dela Heaven in Disorder, ki je v izvirniku izšlo v angleščini ob koncu pandemije covida-19, zdaj pa ga je v slovenskem prevodu izdala Cankarjeva založba. Knjiga prinaša Žižkov značilni spoj filozofske ostrine, kulturne analize in politične provokacije ter razgalja protislovja sodobnega sveta, v katerem se nebesni red razkraja v nered, ki pa morda vendarle skriva novo možnost. Tudi predstavitev je minila v Žižkovem slogu: v dvorano je aktivno vnašal nered, ponekod tudi ogorčenje, ki pa ga je, kot vedno, ko govorimo o največjem slovenskem in enem izmed največjih svetovnih filozofov, polna dvorana pričakovala.Avtor fotografije: Saša Kovačič

U novoj, pomalo haotičnoj epizodi Njuz Podkasta, odajemo počast studentima koji pešače od Novog Pazara do Novog Sada i analiziramo sve pokušaje vlasti da ih u tome spreče - od medijskih spinova do policijskih patrola. Bavimo se i misterijom nedelje: šta se zaista dogodilo u Ćacilendu? Da li je požar bio slučajan ili savršeno tempiran da zaseni rezoluciju Evropskog parlamenta? Ko je pucao, ko je ranjen, a ko je sve režirao? Pretresamo i najnovije "stručne" analize predsednika Vučića o ruskom leku za rak i njegovoj ceni od 100.000 evra, kao i izjavu Sandre Božić o potrebi da se visoko obrazovanje "sruši do temelja". Za kraj, otkrivamo kako je Dušan Borković, naš proslavljeni automobilista, od grada Pančeva dobio 10 miliona evra i zašto se mi i dalje molimo za YouTube plaketu. ⏰ Iskreno: Treba nam ta Plaketa! Ne da bi nam bio bolji biznis, nego da bi bili kul pred našom decom. Nemojte da nas terate da budemo najnevažniji YouTube kanal u istoriji Srbije! Svi imaju Plaketu! Pokažite milost: Pritisnite SUBSCRIBE i lajkujte – inače ćemo misliti da ste ljubomorni jer smo bili pozvani da budemo svedoci saradnici na konferenciji. Naslovna fotka: Screenshot/RTV Mag

Poznavalka srednjeveškega gradiva na Slovenskem, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob je predstavila novo knjigo Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. V Ljubljani pred ljubljansko Dramo pa je na ogled ulična razstava z naslovom Simfonija narave v Ljubljani Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Poznavalka srednjeveškega gradiva na Slovenskem, umetnostna zgodovinarka Nataša Golob je predstavila novo knjigo Pozdravljen, ti, ki bereš: Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. V Ljubljani pred ljubljansko Dramo pa je na ogled ulična razstava z naslovom Simfonija narave v Ljubljani Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Samo seks se napaja pri izviru erotike, seksualnosti, a govori in reflektira o vsem mogočem. Pisateljica Erika Johnson Debeljak je vanj postavila primarne reči, vse pa je zgradila na bivanjski substanci razmnoževalnega akta, ki opredeljuje življenje, ga celo poraja, a če smo pri tej oznaki vsaj malo previdni, skozi branje seks postaja vedno bolj muzikalen, večglasen, kot kakšen krasen zborovski seks-tet, proti koncu knjige pa se besedi pridruži še "pripomenka" sekstant, orodje, ki nas vodi po svetu, nam kaže strani neba in nam pomaga živeti. Knjiga je, to nam kmalu postane jasno, roman, ki miselno in vsebinsko plahuta po civilizaciji, obdeluje vse mogoče teme, s seksom pa se ukvarja sporadično, kot bi brskali po netu za pornografskimi vsebinami in ob slikah imeli čisto druge misli v glavi. Libido je širok pojem. Mogoče se res začne z vonjavami izpod pazduhe, konča pa se gotovo v abstraktnih parfumih, ki segajo do neba. Tudi eros je delikatna beseda s številnimi vsebinami in pomeni. Če smo jezikovno dosledni, je pri starih Grkih to bog ljubezni, poželenja in spolne privlačnosti, Rimljani so ga preimenovali v Amorja, vendar ni, da bi človek preveč razglabljal – seks, ki nekako krmari knjigo, je pač tista elementarna prvina, nemara goli gon, nagon in sla, ki vse pogojuje. Erosa ni brez seksa, če bi hoteli biti pragmatični, platonovski verziji navkljub, kjer oznaka pomeni višjo, duhovno obliko ljubezni, silo, ki človeka vodi k lepoti in modrosti. Ergo, na spolzkih tleh smo, ko zaidemo v ta arhetip, v ta summus vseh človekovih stremljenj in dejanj, ki ga je med prvimi iz mita izluščil Sigmund Freud in mu nadel uzde, ki konja vodijo, gonijo in krotijo ... Vsaj mislimo, da je tako. Glede na tematiko ne preseneča, da pisateljica začenja roman z Meduzo. Za razumevanje branja je vendarle treba vedeti, kaj ta starogrški mit pomeni in v kakšne variabilne oblike se je skozi zgodovino modificiral. Meduza, ena od treh Gorgon, je bila smrtnica. Sprva ni bila pošast, temveč lepa deklica, ki je služila kot svečenica v Ateninem templju. To, porečemo, je bilo lepo delo, no, se pa stvari zapletejo, ko jo je bog morja Pozejdon zapeljal, mogoče celo posilil. Atena se je razjezila – kako domače! – ne na Pozejdona, temveč na Meduzo in jo spremenila v pošast z lasmi iz kač, in vsak, ki bi jo pogledal, bi se spremenil v kamen. Meduza v tem romanu je čista metafora, je samo namig v smeri mitologije, v tiste plasti literature, kjer se kopičijo arhetipi, pravzgibi, osnovne strasti, nagon po življenju. Glavna protagonostka v knjigi je vendarle sodobna ženska, ki se sooča s staranjem, ki počasi čuti v sebi smrtno sapo, konec "mita", in se zaradi tega nenadejanega položaja, ko se vse sanje po zakonih narave spreminjajo v moro, začne ukvarjati sama s sabo na zanimiv način. Pisateljica pravi, da gre za "protiljubezensko zgodbo". Glavna oseba v knjigi je Ona v tretji osebi: "Njo svet vidi, toda le, če se tako odloči, in pri mojih letih – kajti če uporabim kliše, moja najboljša leta so mimo, sem ženska na napačni strani šestdesetega - se raje odloča za ne. Se pravi, je nevidna, prozorna, skoraj neobsotoječa." Slednje, o nevidnosti, je kasneje lepo razdelano. Staranje pomeni počasno izginjanje iz vidnega polja sveta. Nihče ne opazi starca, ni zanimiv, nima perspektive, ni atrakcija za oko. To pa je lahko, tudi pravi avtorica, celo koristno, saj kot nevidnež, kot nihče, lahko opazuješ življenje brez interakcije, brez refleksij in povratnih impulzov; resnica postaja jasna in popolnoma čista ter – enosmerna. Tole je nekakšen pritajeni kredo v knjigi, nekakšen potisk za bralca, ki si o staranju ne želi vedeti veliko ali celo nič, a ga te uvodne teze prepričajo, da bere naprej in proti koncu že hlasta po zgodbi. Pisateljica se je spretno izognila lamentacijam vobče, jamranju in strahu pred smrtjo na način, ki preferira mladost, živost in erotično razburljivost. Še zadnjič postaja deklica s sanjami, zakaj pa ne?, kdo nam določa, kdaj je konec strasti, hrepenenja, ljubezi in seksa. Patriarhat, ta kumulus naše civilzacije, nam govori eno, starejša gospa, pa gre po svoje, suvereno in odločno. In naenkrat smo na drugem polu iste premice življenjske črte, ki jo tokrat riše Tinder, in se vprašamo: Kaj ti je, babica? Zakaj so tvoje želje tako velike? Zakaj še hrepeniš po moškem, ker imaš že suha usta od skrbi in peze življenja? Kje so tvoje meje? Zakaj si še polna sle in upanja? Krasna prekucija, v romanesknem in vsebinskem smislu, preskok na premici življenja, ko se proti koncu oziramo nazaj in živimo naprej, avtorica pa nonšalantno ošvrkne svet, ki ga krojijo moški, tudi možače in ponižne ženske, in v prvi plan postavi svojo vizijo svobode, osvobojenosti, nekakšne enakopravnosti in enakovrednosti. Hecno je, da za svoj boj v roke vzame moško orožje, seks, uzi, ki ponavadi kosi po ženskih sužnjah in zadovoljuje samo moški del populacije. Sicer je preprosto, pisateljica že uvodoma namigne, "da so dogodki zgolj naključni, a ne bi imela nič proti, če bi si ji res zgodili," saj se v krizi poznih srednjih let, če pomislimo, da je premagala že vsa "mlada leta" in se sooča s starostjo, odloči na svoj računalnik naložiti program za stike, znameniti Tinder in nadaljevati "mladost". Kratek rezime romana, ki je poln duhovitih izpeljav, iskrivih razmislekov o položaju ženske v našem času, pa tudi na splošno, skratka o dominaciji patriarhata, pa o staranju, predvsem v povezavi s predsodkom, da ženske v zrelih letih (tu je eksplicitno mišljeno po menopavzi, v času sušenja kože in povešanja seksualnih kazalnikov) po nekakšni nazadnjaški tezi ne morejo in ne smejo imeti več spolnih želja. Avtorica se odloči pokazati nove poti, povzdigniti zgodbo do ekstremov, ko se srečata pornografija in primarna sla, živa želja po seksu, še pretkana z ljubezenskimi občutki in nagonom, ki prek suhega užitka »male smrti« vodi v dokončno odmrtje. Intrigantski roman brez primere, voaerje bo vlekel v podrobnosti, emanicipirane bralke bo celo odvračal od konzumacije, sploh, ker avtorica brez težav preklaplja v svet moških pornografskih fantazij; za nekoga, ki ga zamika Erica Johnoson Debeljak, imenitna avtorica, ki se je naselila v naši kulturi in ima častitljiv renome, pa bo branje lep doživljaj: poln erotike, duhovitih indicev, gladkih razmislekov in intimnega razmišljanja in s sklepom, ki pove vse: "Ti boš zadnji. Ti boš tisti, ki mi bo vrnil devištvo. Tako neznansko sem si prizadevala, leta in leta sem se trudila odriniti prerokbo, jo potisniti nekam v prihodnost, spet pomladiti svoje telo, ga narediti lepo, da bo čutilo, da bo živelo. Toda izpolnitivi prerokbe, ko je enkrat oznanjena, se ne moremo izogniti nič bolj kot vsi tisti mogočni kralji in kraljice, vsi tisti mogočni bogovi in boginje. Kajti konec koncev, kdo pa sem jaz?"

Upozorenje: posle ove epizode možda ćete proveravati ispod kreveta. Jelisaveta se istraumirala gledajući novu "Monsters" seriju, pa smo morali da analiziramo: da li je Netflix prešao svaku granicu dobrog ukusa? Ali ovo nije samo horor priča! Pronašli smo norvešku seriju "Exit" o najgorim (i najbogatijim) ljudima na svetu koje ćete obožavati da mrzite, a Nenad se poklonio svom TV-u i objašnjava zašto je jedna video igra bolje napisana od 99% današnjih filmova. Plus kao i uvek - filmovi, knjige, muzika, svaštara i naša sećanja na Kristale i Dejana Gvozdena ❤️

Dr. Džavid Haverić jedan je od vodećih muslimanskih historičara u Australiji. On je vanredni istraživački saradnik na Univerzitetu Charles Sturt i počasni saradnik Viktorija muzeja u Melbourneu, a do sada je objavio 14 knjiga, koje se uglavnom bave poviješću dolaska muslimana na australijsko tlo. Razgovarali smo povodom izdanja njegove nove knjige “530 godina begovske familije Haverić - genealogija i historiografija”.

Kaj se zgodi, če se v knjigi črke in besede postavijo na napačna mesta? Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

✓ Gde se sve može razmišljati sistemski? ✓ Kada je vreme za bavljenje naukom? ✓ Šta je egregor?

Zdravo! V ničti epizodi sedme sezone odpremo novo poglavje našega malega podkasta. Mogoče malo bolj resni, malo bolj raziskovalni, malo bolj izobraževalni. V 7. sezoni beremo knjigo Zadnja priložnost, ki jo je skupaj z zoologom Markom Carwardineom napisal naš ljubi Douglas Adams! Knjiga govori o izumirajočih živalskih vrstah - Mark je prispeval svoje izkušnje, Douglasova vloga pa je bila: “da bi bil skrajno neveden nezoolog, ki naj bi ga prav vse, kar bi se zgodilo, popolnoma presenetilo.” Mi smo v uvodu v knjigo slalomirali med Bobom, Jožetom, orgonskimi topovi in granatami, propadlimi starimi sortami krompirja, Monsantom, kemtrejli in dejstvom, da se neumnost lahko izmeri. V wattih. Skratka, čaka vas prvi pogovor o knjigi, ki naj bi razsvetljevala, ne reševala, pa vseeno naredi oboje. In seveda o vsem vmes. Pa še bonus: nova identiteta za poslušalce - štoparke in štoparji, pozdravite raziskovalke in raziskovalce.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

✓ Kako se transhumanizam uklapa u pokret za ukidanje čoveka? ✓ Zašto GDP/BND možda nije adekvatna mera blagostanja? ✓ Po čemu je Evropa u prednosti u odnosu na Ameriku?

Mate Antološ je sin hrvatskih imigranata, koji su 1962. doselili u Australiju. Rođen je 1971. u Melbourneu. Antološ pisanjem pokušava prebroditi gubitak svojih roditelja, koji su preminuli prije nekoliko godina. Njegov drugi roman The Fall se nadovezuje na prvi The Uneasy Silence, u kojemu opisuje društveno ekonomske romjene koje je tijekom vremena uočio na poluotoku Mornington, istočno od Melbournea. Njegov drugi roman, The Fall će biti predstavljen u Morningtonu, 15.lipnja ove godine.

✓ Kako je putovanje ljudi u svemir zamišljano pre Jurija Gagarina? ✓ Koliko je pisanje C.S. Luisa slično Ajn Rend? ✓ Može li se od mita napraviti roman?

Državni zbor bo predvidoma 14 ur razpravljal o interpelaciji proti vladi. SDS jo je vložila, potem ko se premier Robert Golob ni želel opravičiti za izjave, da je druga Janševa vlada kriva za slabši položaj upokojencev. Drugi poudarki oddaje: - Verniki se bodo od danes lahko poslovili od umrlega papeža Frančiška v vatikanski baziliki svetega Petra. - Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski izrazil pripravljenost na neposredna pogajanja z Rusijo. - Knjiga je največja možnost za vnovičen zagon človečnosti, je ob svetovnem dnevu knjige poudaril predsednik PEN-a Marij Čuk.

Vladan Beara je psiholog i psihoterapeut sa 25 godina radnog iskustva. _______________________________________________________________________________________________ Sponzori ⚡️ Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu: