Podcasts about istre

Šivana ladja. Etruščanske pahljače. In edinstvena upodobitev pomorske bitke na bronasti situli ... Arheološke najdbe zgovorno pričajo o razviti pomorski dejavnosti starodavnih prebivalcev Istre - Histrov. Bili so trgovci, ribiči, ladjedelci in pirati. Slednje je bilo takrat povsem legitimna gospodarska dejavnost. Z zahodno obalo Jadrana so bili praktično trajektno povezani, pravi dr. Martina Blečić Kavur, avtorica prve znanstvene monografije o istrskih staroselcih in istoimenske razstave 'Herojska doba Histrov'. Ta je pred stalno postavitvijo v Arheološkem muzeju Istre v Pulju do septembra še na ogled na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Kako izjemni pomorščaki, a tudi diplomati, so bili Histri pa z dr. Blečić Kavur podrobneje razkrivamo v oddaji.

Biografski strip Plapolanje skale nikakor ni lahkoten sprehod skozi mladostniško obdobje prvega pesnika Istre in duhovnika Alojza Kocjančiča. Avtorica besedila, pesnica in avtorica več del o Kocjančiču, Ines Cergol in stripar ter ilustrator Matej Kocjan - Koco sta v njem besedno in slikovno prepletla večplastno zgodbo o Kocjančičevem odraščanju med Kubedom in Gorico v času fašizma na Primorskem. Ena osrednjih tem risoromana je zato raznarodovanje, ki so se mu, drugače kot drugod, uprli tudi primorski duhovniki.

V Ljubljani poteka 71. Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, prvič v več kot 70-letni zgodovini na Slovenskem. Ob tej priložnosti osvetljujemo zgodovino in namen tribune, ki poteka pod okriljem Mednarodnega glasbenega sveta. Zatem poročamo o gostovanju Orkestra Residentie iz Haaga v Zlatem abonmaju, v nadaljevanju skočimo še na Primorsko, najprej v Rafutski park v Novi Gorici, kjer je nastopil oktet rogov ter nato na prireditev "Z violino in malim basom od Rezije do Istre", ki je v soboto potekala v dvorani palače Gravisi Buttorai na sedežu Italijanske skupnosti Santorio Santorio v Kopru, konec oddaje pa bo v znamenju opere. Poročali bomo o aprilski uprizoritvi Donizettijeve opere Lucia di Lammermoor v tržaškem opernem gledališču in zagrebški uprizoritvi Rusalke Antonína Dvořáka.

Na to, da je danes 1. april, dan norcev oz. norčavosti, smo vas že spomnili. Nismo pa omenili dejstva, da v Združenih državah Amerike danes obeležujejo še en neformalni praznik – dan »boomerjev«. Gre za dan, ki je posvečen baby boom generaciji in njenim dosežkom. Kdo pravzaprav sploh je "boomer"? In kaj v resnici pomeni fraza »ok, boomer«? O tem v današnjem Torkovem kvizu s psihologinjo in psihoterapevtko Katjo Križaj s Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Istre in Psihološkega raziskovalnega inštituta.

Socialni partnerji so podpis dogovora o pokojninski reformi prestavili na sredo dopoldan, je sporočil minister za delo Luka Mesec. Danes so več ur razpravljali o nekaterih ključnih točkah, o izpogajanem bodo do podpisa govorili organi socialnih partnerjev, je še dodal Mesec. Sicer sta po njegovih besedah tako zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot tisti, ki mu bo sledil, usklajena. V oddaji tudi: - Državni zbor ima sedem dni časa za razpis referenduma o pokojninah umetnikov. - Evropske desničarske stranke v bran obsojeni francoski voditeljici Marine Le Pen. - Rižanski vodovod se bo tudi prihodnjih pet let delno napajal iz hrvaške Istre.

Zdravo. Tokrat v uvodu ugotovimo, da kljub novi digitalni uri, nismo nesrečni. Ker je ura (seveda) kitajske izdelave, se ne izognemo mednarodni in domači politiki, od tam pa do osamosvojitvenih junaščin ni daleč. Spomnimo se načela "Sam', da nau bol'" in priznamo, da bi bilo včasih bolje ne spremljati dnevnih novic. V 6. poglavju 6. knjige pridemo na Asgard, spoznamo Heimdalla in dejstvo, da malo znano dejstvo, da vikinške čelade z rogovi niso zares vikinške.

Ob naraščajočem medvrstniškem nasilju in pojavih samopoškodovanja so poleg pomoči tem otrokom in mladostnikom zelo pomembne tudi preventivne dejavnosti. Na Primorskem, kjer je problematika nasilja pri otrocih močneje izražena kot drugje, so v Svetovalnem centru Istre za šolarje in dijake pripravili dejavnosti, ki pomagajo reševati konflikte, povezovati otroke, starše in učitelje oziroma otrokom dajejo možnost, da so njihove težave slišane. Predstavlja jih direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Istra mag. Vesna Starman.

Drugi poudarki oddaje: - Popoplavna sanacija koroških občin zamaknila nekatere druge projekte, predvidene tudi razlastitve - Kako se v mariborskih šolah pripravljajo na vpis prvošolčkov? - Zdravstvena šola v Novi Gorici je končno dočakala prepotrebno obnovo in novo opremo - Letošnja največa naložba v Rogaški Slatini bo kopališče - Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre z zaščiteno označbo je lahko močan adut turistične ponudbe - V prestolnici v javno-zasebnem partnerstvu končali prenovo športne dvorane Ježica - Novomeško poklicno gledališče Anton Podbevšek Teater bo letos na oder postavilo štiri predstave

Slovesna sveta maša ob umestitvi novega koprskega škofa Petra Štumpfa. Uvod v maši je imel generalni vikar Slavko Rebec, nato je spregovoril apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Jean Marie Speich, papeško bulo je prebral kancler Janez Jurij Arnež, pridigal pa je dosedanji koprski škof Jurij Bizjak. Pri maši je prepeval Stolni pevski zbor Štefan Kovač Koper, pevci zbora Sončna pesem in cerkvenih pevskih zborov slovenske Istre. Zbor je spremljala priložnostna instrumentalna zasedba. Zborovodji sta bila Miran Bordon in Matjaž Černic, na orglah je zbor spremljal Mirko Butkovič.

Včerajšnji ponedeljek - tretji ponedeljek v januarju - velja za najotožnejši dan v letu. Formulo za izračun najdepresivnejšega dne je predlagal psiholog Cliff Arnall. Na Prvem pa danes, v torek 21. januarja, temu ob bok in v uteho ponujamo objem. V Torkovem kvizu ob svetovnem dnevu objemov. Sogovornica: psihologinja in psihoterapevtka Katja Križaj s Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Istre in Psihološkega raziskovalnega inštituta.

Matjaža na ultrah skoraj nič ne more presenetiti, ker ima zanimivo tekaško filozofijo - in teflonski želodec! Debatirala sva o tem, kako ga je trail osvojil in zasvojil, kako je okužil še ženo, zakaj se tako rad vrača na UTMB, kaj so zanj ključne sestavine uspešnega ultraša (namig: ni trening!) in njegovih hudo zanimivih prigodah od Diagonale norcev do Omana, od Baške grape do Istre. Hecala sva se tudi o mrzli vodi, družinskih duelih, socialnih omrežjih, telefonskih klicih sredi noči in bruhanju. Pa še mnogo več - tole je ultra poslastica!

Med poudarki še: - Koprski občinski svet potrdil investicijski projekt vodooskrbe slovenske Istre in Krasa- - Na celjskem si obetajo dva nova mostova - Podravska gasilska regija drevi na Ptuju obeležuje 40 let delovanja - Festival božičnega kruha v velikolaških krajih združuje številne dogodke

Nekateri preostali vsebinski poudari oddaje: - S povezavo štirih primorskih vodovodov do varne in zadostne oskrbe s pitno vodo na širšem območju Istre. - Učenci Osnovne šole Bistrica pri Tržiču imajo pouk spet v prostorih matične šole. Te je obina obnovila po požaru. - Na Cerkljanskem ugibajo, ali bo smučišče to zimo sploh obratovalo. -V Žalcu si manejo roke po še eni uspešni sezoni fontane piv.

V spomin na današnji dan pred 77 leti, ko je začela veljati pariška mirovna pogodba, po kateri so Zgornje Posočje, Vipavska dolina, večji del Krasa in manjši del Istre postali del Slovenije, danes praznujemo obletnico vrnitve Primorske k matični domovini. To samo praznik Primorcev, ampak praznik cele Slovenije, je v slavnostnem govoru na osrednji prireditvi v Vipavi poudaril premier Robert Golob. Moč naroda nikoli ne izhaja iz razdvajanja, ampak vedno samo iz skupnih vrednot, je še poudaril.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.

Če živiš na morju, si seveda tako ali drugače zelo povezan z njim. O tem pripovedujejo tudi zgodbe iz davne preteklosti Istre. Na zahodni istrski obali je eno najbolj slikovitih arheoloških najdišč Sipar. Prvi prebivalci so se na malem polotoku naselili že v pozni antiki, oziroma, v 1. stoletju pred našim štetjem. Bili so ribiči in trgovci. Tudi s škrlatno barvo. O tem pričajo trnki, uteži za mreže, ter ostanki morskih polžev, ki so jih arheologi odkrili v tako rekoč vseh plasteh večstoletne zgodovine mesteca. O življenju z morjem na Sipru pripoveduje razstava Mestnega muzeja Umag, ki jo gosti piranski Pomorski muzej. Za tokratno oddajo si jo je ogledala Lea Širok.

Vsem skupaj lep praznik. Letos je, kot vemo, sluzast. Oba največja in najpomembnejša državna praznika sta v koledar izjemno strateško umeščena. Kar pomeni, da smo se Slovenci tudi ob najpomembnejših in najtežjih političnih in vojaških odločitvah v preteklosti že odločali strateško. Pomeni, da smo gledali tudi vnaprej. Dan samostojnosti in enotnosti je umeščen v božično-novoletni cikel prostih dni, Dan državnosti pa sovpada s koncem šolskega pouka, ko se tradicionalno na prvem morju otrokom pridružijo še starši. Otroci nato prav tako tradicionalno ostanejo v prikolicah in na vikendih z dedki in babicami, starše pa za teden ali dva še pokliče nazaj blagostanje slovenske socialne države.In vse to je letos uničeno. Nepovratno in sramotno. Morje je namreč prekrila sluz. V trenutku, ko to pišemo, se starka burja sicer trudi zadevo uničiti, a po napovedih bo sluz vztrajala. Da je zadeva še bolj nenavadna: slovensko morje je prekrila sluz, obale sosedje Istre pa bele pene. Hrvati dan državnosti namreč praznujejo le kakšen dan za nami in tudi njihov odhod na junijsko dopustovanje bo pokvarjen. Seveda ne bomo šli tako daleč, da bomo sluz, ki je nekaj najbolj nagravžnega, kar lahko pridela narava, v nekaterih primerih pa tudi človeško telo, povezovali s simboliko praznika. Akoravno bi morali, resnici na ljubo, nekatera državna praznovanja, v teh treh desetletjih opisati kot sluzava. Če menite, da pretiravamo, se samo spomnite križev in težav, ki smo jih imeli s praporščaki in globokimi dilemami, kateri prapori so na državni proslavi primerni in kateri ne, kateri umetniški presežki so plačani in koliko in kdo je bil glavni govorec ter kaj je sporočil občestvu. »Sluzavo do Savudrije!« Ampak ne; o sluzi v odnosu Slovencev do praznika, celo do lastne države, ter o sluzi v obnašanju in delovanju izvoljenih in nameščenih moža in žena, ki upravljajo to državo, naj sodijo drugi. Mi se bomo posvetili merljivim komponentam tega neobičajnega morskega pojava. Biologi so natančno razložili, od kod in kaj je sluz, povedali so vse o mikroorganizmih, o temperaturi morja in o tem, da bo sluzenja vedno več. Skrbniki in razlagalci našega okolja zadnja leta s stavkom: »Tega bo v prihodnosti vedno več,« redno končujejo svoje razlage. Tako da sluz kot kaže ni enkraten pojav, temveč se bomo z njo morali naučiti živeti. Podobno kot z ekstremnimi vremenskimi pojavi. Ampak kljub vsemu spoštovanju do ljudi, ki razumejo naravno željo mikroorganizmov po združevanju, potrebujemo za popolno razumevanje sluzi tudi nekaj družboslovja. Biologija nam razloži, čemu nastaja sluzenje morja, družboslovje pa, zakaj prihaja do sluzenja morja. Namreč nobena skrivnost ni, da si med plavanjem v slovenskem morju že kdaj prej naletel na naselja mikroorganizmov, na združene države enoceličarjev, na meduze, trave, alge in podobne organizme, ki jih turistične agencije ne lepijo na prve strani letakov. Na kar nisi naletel, pa so bile recimo ribe. Po našem skromnem in nedvomno napačnem mnenju se je treba ozreti na slovensko morje celostno. Poglejmo, kaj vse zahtevamo od teh nekaj deset kilometrov obale in nekaj deset kvadratnih kilometrov vodne površine. Morje je za Slovenijo izjemno pomemben gospodarski prostor. Z luko Koper seveda. Eno večjih pristanišč Evrope ne zavzema samo prostora in če vemo, da s svojim delovanjem neposredno učinkuje recimo na prebivalce Dolge vasi ali Jesenic, kako ne bi učinkovalo na obalo in morje tik ob luki. Drugi gospodarski element, ki smo ga obesili morju, je ribolov, tretji pa turizem. Se pravi, da na slovenskem morju slonijo trije pomembni, da ne zapišemo ključni stebri slovenskega gospodarstva. Za primerjavo si zamislite, da bi recimo na Pohorju zgradili ogromno mednarodno letališče, postavili petdeset hotelov in kolonijo apartmajev ter v gozdovih dovolili komercialni odstrel divjadi. Čeprav so biologi sposobni prešteti mikroorganizme in čeprav komunala in naravovarstvo skrbita za primerno varovanje morja in obalnega pasu, ima zdrava pamet svoje omejitve. Noro povečevanje prebivalstva, ki gre med turistično sezono v absurd, ravnovesje enostavno poruši. Milijon teles, ki najprej nenadzorovano konzumira in nato nenadzorovano izloča, bi onesnažilo kamnito puščavo, kaj šele morje. Potem pa je tu še mednarodni vidik. Sosedje na Hrvaškem imajo že tako dovolj težav s turizmom; zadnjič recimo se jim je sesul elektroenergetski sistem, ko so vsi turisti v istem trenutku prižgali nekaj milijonov klimatskih naprav. Tako se moramo ozreti na Piranski zaliv kot subjekt sporne meje med državama in kot objekt sporne arbitražne odločitve mednarodnega sodišča. Kot vemo, Schengenski režim trmoglavljenja z mejnim sporom tudi ribolovnih območij ni spremenil in državi še zmeraj živita v slabo prikritem sporu. Kaj pa za ta spor pomeni, ko Piranski zaliv prekriva debela plast sluzi? Poznavalci pravijo, da potrebujemo le še nekaj plasti sluzi in se bo morje spremenilo v kopno, kar prinaša povsem novo dinamiko mejnega spora. Obstaja pa tudi pozitiven vidik sluzi v morju.Biologi so že zdaj zagotovili, da sluz človeškemu zdravju, se pravi zdravju kopalcev, ni nevarna in po nekaterih pričevanjih lahko kopanje v sluzi, podobno kot namakanje v blatu, blagodejno vpliva na človeško telo. Tudi kot obloga za vedno občutljivo kožo obraza. Če se te navedbe izkažejo kot resnične, bo slovensko morje postalo ena najbolj zaželenih turističnih destinacij na svetu. In Hrvati nam s svojimi belimi penami ne bodo segli do kolen.

Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Boris Pangerc, učitelj, lokalni politik, pevec, kronist, biograf in, sploh ne nazadnje, pesnik in pisatelj iz Doline pri Trstu, ne živi v ožjem območju Mesta v zalivu in je, nekaj tudi zato, manj na očeh kulturne javnosti, kot so bili Boris Pahor, Alojz Rebula in Marko Sosič ali so še Marko Kravos, Ace Mermolja, Marij Čuk in Dušan Jelinčič. V marsičem je drugačen tudi njegov pesniški svet, vpet v nasilno degradirano, a v osnovi še vedno ruralno okolje Brega pod Kraškim robom. To je prostor, kjer dajejo oljke vrhunsko, z najuglednejšimi priznanji ovenčano deviško olje. Kjer so blago vzvalovljeni griči ravno toliko dvignjeni nad prometni trušč in podjetniško prerivanje spodaj, da nezdravi nemir ne more seči do žlahtnih oljčnikov. Lahko pa pravšnji veter do njih prinese vonj po morju in soli. Med realnim svetom spopadanja ranjene narave in človeka, oboroženega s tehnološkimi dosežki vseh vrst in oprtega na vladajočo politiko, ter Pangerčevo pesniško govorico ni enačaja. So pa številni vplivi in vzporednice. Najprej dejstvo, da lahko v letih po upokojitvi tudi sam preživlja več časa v svojem oljčniku. Tam ni le pozoren opazovalec brstenja, zorenja, obiranja in stiskanja zelenega zlata, temveč z delom scela vpet v ta od davnine komaj kaj spremenjen naravni red. Je eden najuspešnejših pridelovalcev olja s severozahodnega roba Istre pa tudi častilec in varuh oljk, skrivenčenih stark in na novo posajenih drevesc na začetku življenja. Veseli se, kadar jim gre dobro, kadar je ravno prav dežja in sonca za bogato letino, in nemočno trpi, kadar si zmrzal, požrešni insekti in druge nadloge jemljejo prevelik davek. Preprosto ne more biti drugače, kot da se oljka vedno znova pojavlja tudi v Pangerčevi poeziji. V pesmi Veriga na primer zapiše: »Morje / sklanjam z oljčnikom / oljko spregam z oljem / olje stopnjujem s presežnikom / najboljše / najžlahtnejše / najistrjanejše". Najbolj istrsko torej. V pesmi Moje zeleno zlato pravi: »moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«, ko v naslednji pesmi obrezuje oljke, pa na koncu zmoli: »rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.« Nato se ji še enkrat pokloni v verzih: »belica žlahtna / dobrotljiva kraljica stvarstva /… / svečenica našega oljkarstva …« dokler ne pade na kolena in se do konca zapriseže srebrnemu božanstvu v pesmi V začetku je bila oljka: »oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«. Oljčnik nad morjem je Boris Pangerc upodobil tudi v pesmi, posvečeni prijatelju slikarju Dezideriju Švari: »Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …« Ko se ozira na oljkarja, ribiča in solinarja, jih v nemara ključni pesmi v zbirki vsakega posebej upesni kot čudovite krajinarje. Vsak po svoje je čez hrbet in obličje ožgan, »vsak po svoje se na svojem spoprijema / dan na dan / oljkar v veje se zapreda / ribiču se morje odpira kot zaseda / solinar strže solno polje / vsak obrača / kakor mu je Bog naklonil vse po svoje / tako je sto in sto že let / vsak svoj biser brusi / oljke morje in soline / zadrgnjeni v nakit ki te prežari / začara te urok / ki ne pregori nikoli « Je pa skrb za oljke – s pesnikovimi besedami »čarobna zgodba / ki se že tisoč let / spleta in razpleta v svet«, v nekaterih pesmih tudi metafora za druge nadloge, ki jih prinaša in odnaša življenje. Pesnik ne more biti ravnodušen do stisk in bolečin, ki jih naravi in človeku prizadeva v hitro kopičenje lastnine in moči zaverovan današnji človek. V pesmih v zadnjem delu zbirke pogleda tudi v preteklost in spomni, da je bil vojni čas, ko je v zubljih izginil Plehnik v Valah, težak, srhljiv: » ... takrat so Švabi tolkli vas / zdaj tolče nas moderni čas …« In še, da je zdaj drugače: »… naselje spreminja se v skelet / sinic v gnezdu je pomalem vedno manj / duše so otrple / in oglašanja letnih časov je le za ščebet.« A čeprav je življenje prek Doline spolzelo kot sanje, v sklepni pesmi vendarle zapiše, »… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce« Jezikoslovka Vesna Mikolič v uvodu k zbirki Oljke in morje in sol opozarja na še eno značilnost Pangerčevega pisanja. Vidi jo v pesnikovem odzivanju na hitre spremembe v družbi in lastni notranjosti, katerim »sledi z raznolikim besediščem, z rabo novotvorjenk, visoko knjižnih besed na eni in dialektizmov na drugi strani, obenem pa mu 'istrjanjenje' pomeni tudi korak nazaj k sebi.« V novi zbirki Borisa Pangerca lahko vidimo še en prispevek k vse preskromni zavesti, ki jo posebno vztrajno širi pomorščak in etnolog Bruno Volpi Lisjak – da smo Slovenci tudi pomorski narod. Da so Koper, Izola in Piran šele pred nekaj desetletji postali slovenski, medtem ko je obala med Miljami in Devinom, stoletja ribolovno območje slovenskih ribičev, to obeležje že skoraj povsem izgubila. Hkrati je pomembno, da se je pesnik znova odločil spregovoriti tudi italijansko govorečim sosedom; vse pesmi in spremna besedila so vzporedno natisnjeni tudi v italijanskem prevodu Mihe Obita, urednika dvojezičnega Novega Matajurja.

Več klopov, več bolezni?Travniki, gozdovi in vrtovi niso le naravno okolje za človeka, ampak tudi za klope. To drži tudi letos. Od vsepovsod namreč poročajo, da je prav letos klopov veliko več. Poročila prihajajo iz Ljubljane, Črnomlja in slovenske Istre, pa tudi iz Gorenjske in Koroške. Termini za cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu se hitro polnijo. Kako pa se ubranimo borelioze, erlihioze in babezioze? Kakšne so posledice okužbe? V ponedeljkovem Svetovalnem servisu je odgovarjala infektologinja dr. Petra Bogovič.

V oddajo smo povabili enega najvidnejših primorskih zgodovinarjev, dr. Salvatorja Žitka, ki je pred več kot 60 leti, ko je začel raziskovati, postavil temelje za razvoj slovenskega zgodovinopisja Istre. Poučeval je na koprski gimnaziji, bil dolgoletni direktor Pokrajinskega muzeja Koper in več desetletij predsednik Zgodovinskega društva za Južno Primorsko. Za pomemben doprinos k preučevanju kulturne dediščine Slovenske Istre je prejel častno priznanje Izidorja Cankarja. Je častni meščan koprske občine, in čeprav že dolgo ne živi več v Kopru, ta ostaja njegovo najljubše mesto.

Tartinijev trg v Piranu je bil predzadnji letošnji aprilski vikend živahno središče soli, solinarjev in zgodovine solinarstva. Razlog za to je bil namreč že 20. Solinarski praznik, na katerem so letos z ozaveščanjem o pomenu varovanja okolja in ekološki naravnananosti tradicionalnih dejavnosti, kakršno je tudi solinarstvo, obeležili še Dan Zemlje, 22. april. Solinarstvo pa je bilo v preteklosti povezano tudi z ribištvom, slednje pa še z mnogimi drugimi dejavnostmi. Tudi o tem govorimo v tokratni oddaji Morje in mi, v katero je Lea Širok povabila dr. Nadjo Terčon iz Pomorskega muzeja. Predstavili bosta namreč ribiško zbirko, ki so je muzej prenovil ob svojem letošnjem 70. jubileju.

O novih video vsebinah Agencije za varnost prometa, o nestrpnih voznikih in o tem kaj bi moral narediti Pogačar, da bi zmagal Milano-Sanremo. Pa o Veliki nagradi slovenske Istre powered by I feel Slovenia in še čem. Prisluhni!

Kaj se je resnično dogajalo v vojnem in povojnem času na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji ter zakaj so ti tragični dogodki v zadnjih desetletjih postali tako privlačna snov za od zgodovinskih dejstev vedno bolj oddaljeno italijansko politično propagando?Nobena zgodovinska, še zlasti vojna ali povojna situacija, ni črno-bela. V vseh vojnah se, na eni in na drugi strani, pojavljajo tudi nedolžne žrtve in usoda sleherne izmed njih je tragična. Če teh žrtev ne gre pozabiti in jih popolnoma utopiti v širšem toku zgodovine, pa je ravno tako nevarno skozi njihove zgodbe izkrivljati preteklost in jo izrabljati za politično propagando. Prav to se v zadnjih desetletjih intenzivno dogaja s tem, kar z italijansko besedo za kraška brezna posplošeno imenujemo »fojbe«. Izvensodne usmrtitve nekaj tisoč povečini italijanskih sodelavcev fašističnega režima, ki so se deloma že med, predvsem pa ob koncu druge svetovne vojne zgodile na Primorskem in v Istri - in smo v našem prostoru o njih resnično dolgo molčali - se namreč v čustveno nabiti retoriki italijanskih osrednjih medijev in (ne le desničarskih) politikov brez vsakega zgodovinskega konteksta in obsojanja fašizma prikazujejo kot povsem neizzvan zločin barbarskih komunističnih Slovanov nad blagohotnimi in civiliziranimi Italijani, ki so žrtve krutih Jugoslovanov postali izključno zaradi svoje narodnosti. Podobno je z ezuli: če je bila usoda okrog 200 tisoč Italijanov, ki so se po ocenah zgodovinarjev izselili iz območja, ki je po vojni pripadlo Jugoslaviji, res marsikdaj tragična, se je v italijanski različici spremenila kar v prisilni izgon, ki je pod imenom »eksodus« dobil skorajda biblične razsežnosti. Kaj se je torej na tem območju v resnici dogajalo v vojnem in povojnem času? Kako lahko to dogajanje vidimo v širšem zgodovinskem kontekstu tega prostora, pa tudi v kontekstu povojnih obračunavanj in preseljevanj, ki so se takrat dogajala drugod po Evropi? Ter kako se je percepcija teh dogodkov skozi nadaljnjo zgodovino spreminjala na obeh straneh meje in zakaj so Italijani ravno v zadnjih desetletjih začeli ob hkratnem zamolčevanju fašističnih zločinov tako veliko govoriti o nečem, kar je prej dolgo ostajalo zgolj v spominih ezulov in med skrajno desnico ob vzhodni italijanski meji? O tovrstnih vprašanjih se bomo nekaj dni pred prihajajočim italijanskim Dnevom spomina na fojbe in izgon Italijanov iz Julijske krajine, Istre in Dalmacije pogovarjali v tokratni Intelekti. Z mano v studiu so trije zgodovinarji, dr. Nevenka Troha z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je bila tudi članica mešane slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je leta 2000 sprejela skupno poročilo o dogajanju, ki ga bomo obravnavali, dr. Gorazd Bajc z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter sodelavec znanstveno-raziskovalnega središča Koper, italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.

Bi Portorož znova lahko postal središče zgolj petičnega turizma? Ta scenarij je malo verjeten. A tudi množični turizem ni prava pot, opozarjajo strokovnjaki. Dejstvo je, da je Portorož zaspal in nujno rabi nov razvojni trenutek. Kako pomemben je pri tem estetsko usklajen videz destinacije? Ali urejene kolesarske steze, plaže? Kaj pa ponudba gostincev, zdaj preplavljena s hitro hrano in turističnimi meniji. Kaj pogrešajo Portorožani? Kakšno strategijo načrtujejo pristojni? In katere so najbolj šibke točke turizma slovenske Istre na poti v trajnostno preobrazbo? Nekaj odgovorov je poiskala Lea Širok.

»Zjutraj in tudi zvečer je narava zelo poetična,« pravi fotograf Jaka Ivančič, ki je v zadnjih letih pritegnil pozornost predvsem s svojimi krajinskimi fotografijami, v katere zna ujeti čarobnost narave. Med drugim je National Geographic njegovo fotografijo zasneženega Bleda pred časom uvrstil na prvo mesto prestižnega seznama najboljših krajinskih fotografij leta, več let zapored pa se uvršča tudi med najboljše krajinske fotografe na Instagramu pri nas. Očaran je zlasti nad zasneženimi krajinami, sicer pa po duši Primorec, ki Istre ne bi zamenjal za nič na svetu, čeprav so mu ljube tudi gore. V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kako išče motive, zakaj mu je še posebej všeč zasnežena krajina, in tudi o tem, kako je prav zaradi fotografije odkril manj obljudene dele Slovenije.

543. Part 2 of our interview with our friend Elista Istre. Elista has written a new book entitled, Josette and Friends Cook a Gumbo. “This beautifully written and illustrated children's book is a brilliant blend of Louisiana's culture and cuisine.”— Chef John Folse "Cool fall days and warm, cozy friendships bring Josette and her friends together to cook a delicious gumbo bursting with flavor. As the children add their favorite ingredients to the pot, they stir up some fascinating stories about Louisiana's people — including Cajuns, Creoles, American Indians, French, Africans, Germans, and Spanish Isleños. While spicing up their friendship in Mama's kitchen, what will Josette and her friends discover about each other and their own connections to this tasty dish? Bon appétit!" "Dr. Elista Istre, a native and lifelong resident of Lafayette, Louisiana, is a descendant of Cajuns, French Creoles, and Spanish Isleños. An avid traveler with a passion for cultures across the globe, Elista has been sharing her region's diverse heritage with audiences of all ages around the world for more than twenty years. Elista founded her own company Belle Heritage to provide consulting expertise and create cultural experiences that inspire individuals and organizations to celebrate the beauty of heritage." (ULL Press) This week in Louisiana history. October 6, 1860. John Slidell publishes his address to people of LA. "Let every man go to polls...we may soon be called under a common flag against a common enemy." This week in New Orleans history. Ralph Dupas (October 14, 1935 – January 25, 2008) was a boxer from New Orleans who won the world light middleweight championship. Champion Denny Moyer came to New Orleans on April 29, 1963, and Dupas won the title with a fifteen-round unanimous decision. This week in Louisiana. San Bernardo Scenic Byway LA Hwy 46 Website Beginning at the border of Orleans and St. Bernard Parishes and stretching 29 miles along Louisiana Hwy 46, the San Bernardo National Scenic Byway traverses St. Bernard Parish along the Mississippi River to the fishing villages of Yscloskey and Delacroix Island. Many of St. Bernard's major attractions are located along the byway including the Old Arabi Historic Districts, Chalmette Battlefield & National Cemetery, Docville Oaks and Farm, and the Islenos Museum & Village Complex Postcards from Louisiana. Single Malt Please with Maude Caillat at the BMC Bar on Decatur St. in New Orleans. Listen on Google Play. Listen on Spotify. Listen on TuneIn. The Louisiana Anthology Home Page. Like us on Facebook. 

542. Part 1 of our conversation with our friend Elista Istre. She has written a book entitled, Josette and Friends Cook a Gumbo. “This beautifully written and illustrated children's book is a brilliant blend of Louisiana's culture and cuisine.”— Chef John Folse "Cool fall days and warm, cozy friendships bring Josette and her friends together to cook a delicious gumbo bursting with flavor. As the children add their favorite ingredients to the pot, they stir up some fascinating stories about Louisiana's people—including Cajuns, Creoles, American Indians, French, Africans, Germans, and Spanish Isleños. While spicing up their friendship in Mama's kitchen, what will Josette and her friends discover about each other and their own connections to this tasty dish? Bon appétit!" "Dr. Elista Istre, a native and lifelong resident of Lafayette, Louisiana, is a descendant of Cajuns, French Creoles, and Spanish Isleños. An avid traveler with a passion for cultures across the globe, Elista has been sharing her region's diverse heritage with audiences of all ages around the world for more than twenty years. Elista founded her own company Belle Heritage to provide consulting expertise and create cultural experiences that inspire individuals and organizations to celebrate the beauty of heritage." (ULL Press) This week in Louisiana history. September 30, 1764. D'Abbadie acknowledges receipt of transfer of colony from French to Spanish. This week in New Orleans history. This week in Louisiana. Steamboat Washington Arrives in New Orleans October 7, 1816. Commemorative Stamp Issued March 3, 1989. Watercolor by Richard Schlecht. On October 7, 1816 the Washington, built by Henry M. Shreve, was the first double-decker. steamboat to arrive in New Orleans and became the model for the classic style of Mississippi river boats -- flat-bottomed, two stories, steam-powered paddle wheel mounted on the stern, two smoke-stacks. First used to carry cargo it was soon open for passenger transportation. The Washington moved at lightning speed compared to other boats on the rivers -- 16 mph upstream and downstream at as much as 25 mph. Shreve launched the boat earlier that year on the Monongahela River just above Pittsburgh. Shreve's cleverly designed Washington had all the features that would soon come to characterize the classic Mississippi riverboat: a two-story deck, a stern-mounted paddle wheel powered by a high-pressure steam engine, a shallow, flat-bottomed hull, and a pilothouse framed by two tall chimneys. Perfectly designed for the often-shallow western rivers like the Mississippi and Missouri, the Washington proved itself on its inaugural voyage the following spring. Steaming upriver against the current with full cargo, the Washington reached Louisville in only 25 days, demonstrating that the powerful new generation of steamboats could master the often-treacherous currents of the mighty western rivers. Soon the Washington began to offer regular passenger and cargo service between New Orleans and Louisville. Postcards from Louisiana. Single Malt Please with Maude Caillat at the BMC Bar on Decatur St. in New Orleans.  Listen on Google Play. Listen on Spotify. Listen on TuneIn. The Louisiana Anthology Home Page. Like us on Facebook. 

Na nočni obisk prihaja Aleš Jelinčič, ki starim predmetom vdihuje življenje ali pa skrbi, da ne propadajo naprej. Svoj hobi je spremenil v poklic in postal konzervator v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. V njegovi delavnici se je med drugim znašel znameniti nemški šifrirni stroj enigma, ki so ga pred desetletji našli pod morsko gladino ob obali Istre in je sedaj na ogled v pivškem Parku vojaške zgodovine. Njegova strast so stara italijanska kolesa, je med drugim povedal v pogovoru z Matejo Rolih Maglica.

Gost tokratne oddaje Odprto za srečanja neprestano nekaj popravlja, obnavlja. Starim predmetom vdihuje življenje ali pa skrbi, da ne propadajo naprej. Aleš Jelinčič je svoj hobi spremenil v poklic in postal konzervator v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. V njegovi delavnici se je med drugim znašel znameniti nemški šifrirni stroj enigma, ki so ga pred desetletji našli pod morsko gladino ob obali Istre in je sedaj na ogled v pivškem Parku vojaške zgodovine. Je velik ljubitelj starih italijanskih koles, sprošča pa se z obiski odlagališč odpadkov, je povedal v pogovoru z Matejo Rolih Maglica.

In this week's episode of the Pipeliners Podcast, host Russel Treat is joined by Michael Istre, Project Manager at Interstate Natural Gas Association of America & The INGAA Foundation, INC., to discuss INGAA's study on blending hydrogen in natural gas transmission pipelines. Listen to the episode now to learn more about the focus of the study, its findings, as well as the risks and considerations for blending hydrogen in natural gas transmission pipelines.  Visit PipelinePodcastNetwork.com for a full episode transcript, as well as detailed show notes with relevant links and insider term definitions. 

Piše: Iztok Ilich Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil. Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki. Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,« Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...« V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.« Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ... Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.

U Hrvatskoj obilježen Međunarodni dan nestalih osoba, koji obilježava i kao Dan sjećanja na nestale osobe u Domovinskom ratu. Obljetnica tragedije na Kornatima, kada je u još uvijek ne do kraja razjašnjenim okolnostima smrtno stradalo 12 vatrogasaca. Obnavlja se zagrebačka Klinika za infektologiju teško stradala u potresu pred dvije godine, a ravnateljica klinike Alemka Markotić komentirala je i blago povećanje broja oboljelih od korone. Zbog obilnih oborina, ali i zbog loše infrastrukture, poplavljene ulice i podrumi na jugu Istre.

Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Razmišljanje in razpravljanje med hojo – bodisi med sprehajanjem bodisi med daljšo potjo, samotno ali v družbi – ni nov način oblikovanja ali izmenjave pogledov. Živahno razpravljanje med gibanjem po obokanem atenskem sprehajališču sega vse do starogrških mislecev. Že Aristotel in pripadniki njegove šole, peripatetiki so svoja stališča ostrili med dolgimi sprehodi. Iz 18. stoletja je dobro znana misel Jeana Jacquesa Rousseauja, da hoja oživlja duha. V Izpovedih je zapisal, da najbolj obžaluje, da na potovanjih ni pisal dnevnika, kajti: »nikdar nisem toliko mislil, toliko doživljal, bil toliko jaz sam kakor tedaj, ko sem potoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli,« je zapisal. Med filozofi sta o hoji v dnevnikih pisala tudi Sǿren Kirkegaard in Edmund Husserl, medtem ko sta Charles Baudelaire in za njim Walter Benjamin v urbanem okolju vpeljala koncept flanerja – urbanega pohajkovalca in raziskovalca mesta. Tudi pri slovenskih raziskovalcih in raziskovalkah je bila hoja, čeprav nereflektirana kot metoda, stalna spremljevalka raziskovalnih prizadevanj. Med drugim je, kot opozarjata avtorici, zaznamovala pohode Avgusta Pavla po porabskih vaseh ob dokumentiranju odprtih ognjišč. Podobno so se nekaj pozneje znamenite Orlove terenske ekipe, ko so prečesavale slovensko podeželje, med kraji in sogovorci večinoma premikale peš, kar je bila in je deloma še danes »samoumevna terenska praksa, prilegajoča se preučevani temi«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej še dodajata, da izkušnja premikanja rodi zgodbe, takšne, ki povezujejo svetove in nakazujejo nove poti. »Tisti, ki hodimo, pišemo, raziskujemo,« pravita, »smo del poti in potovanja, del naših zgodb, del procesa, del življenja, o katerem pišemo, ga opazujemo in živimo.« Zbornik Hodopisi – posrečena skovanka! – je zanimiv in aktualen prispevek tej tisočletni tradiciji. Natančneje ga opredeljuje podnaslov Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Je zanimiv in aktualen prispevek o literaturi, ki sega od antike do danes in se, kar je posebej pomembno, nanaša na naš prostor. Sedem esejev v jedru knjige se namreč sprehaja po obmejnih pokrajinah Istre, Goričkega, Porabja, Koroške in Julijskih Alp, pri čemer avtorici opozarjata na predhodno dialoško fazo »brušenja misli med različno formiranimi raziskovalci, končno pa vseh sedem izriše svojo sled v vmesnem prostoru med znanstvenim tekstom in esejistiko«. Knjiga tako poskuša z osredotočanjem na korake, besede in poti, prehojene ali zapisane, »osvetliti vmesni prostor, hojo in pisanje pa pri tem razume kot spoznavni proces, terensko izkušnjo, kot del dolgega pogovora, ki meandrira med okljuki življenja«. Nataša Rogelja Caf in Špela Ledinek Lozej sta v dveh daljših uvodnih spisih – in nazadnje še v epilogu – vzpostavili teoretski in metodološki okvir povezave hoje in pisanja oziroma razmišljanja med gibanjem, kakor so ga v različnih obdobjih obravnavali številni avtorji in avtorice. V hodopisih vidita etnografske dogodke, posebne zaradi svoje meditativne narave, ki hojo in pisanje, obe praksi gibanja, preizkušata kot metodi antropološkega raziskovanja. Razmisleke o pisanju in antropologiji osvetljujeta s treh zornih kotov: pisanja kot predmeta raziskovanja, kot metode antropološkega raziskovanja in kot refleksije antropološkega pisanja samega. Niz sedmih esejev v nadaljevanju začenjata s spominjanjem na lastno pionirsko izkušnjo iz devetdesetih let. Spodbudila jo je seminarska naloga, ki sta jo pozneje priredili za knjižno objavo – sami sta jo označili za fotostrip – Potepanje po poteh Šavrinke Marije. Ponovitev štiridnevne hoje po 125 km dolgi krožni poti dobrih 30 let pozneje – po sledi nekdanjih istrskih kmetic-trgovk ter lastnih stopinj – od Gračišča v notranjosti Istre do Trsta, ima seveda več v metodološkem smislu pomembnih časovnih zamikov. Sledi šest hodopisnih esejev, ki se dogajajo ob robu slovenskega sveta: na Goričkem, v Porabju, na Koroškem, v Julijskih Alpah in Novi Gorici. Zadnji hodinar – tako označen, ker je na pot šla širša skupina raziskovalk – pa se kot skorajda detektivsko početje odvije vzdolž reke Rižane od izvira do izliva pri Ankaranu. Po mnenju avtoric prav ta sklepni zapis – ker tudi reka ne miruje – najjasneje izriše metodo pisanja v povezavi s hojo.

Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?Veliki mislec francoskega razsvetljenstva, Jean Jacques Rousseau, je v svojih znamenitih Izpovedih, ki jih lahko štejemo za prvo avtobiografijo v modernem pomenu besede, med drugim zapisal tole: »Nikdar nisem toliko mislil, toliko živel, toliko doživljal, bil toliko jaz sam, ako smem tako reči, kakor tedaj, ko sem popotoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli. Kadar sem na mestu, sem skoraj nezmožen misliti; moje telo se mora gibati, da zaživi v njem duh.« Čeprav so bile te besede zapisane pred četrt tisočletja, se v njih z lahkoto prepoznamo tudi mi danes. Iti na krepčilen sprehod in si tako zbistriti glavo ter urediti svoje misli – to je vendar nekaj, kar počnemo oziroma izkušamo vsak dan ali vsaj vsak teden, kajne. No, pred nedavnim pa je luč sveta ugledala knjiga, ki je Rousseaujev uvid o simbiotičnem sovpadanju med agilno hojo in agilnim mišljenjem, povzdignila na novo, višjo raven. Antropologinji Špela Ledinek Lozej in Nataša Rogelja Caf – prva je raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, druga pa na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije – sta namreč pri Založbi ZRC objavili delo Hodopisi, zbirko etnografskih esejev o slovenskih obmejnih regijah od Istre na jugozahodu do Goričkega in Porabja na severovzhodu, ki pa so nastali na nogah. Avtorici sta namreč standardne, utečene znanstveno-raziskovalne metode in prijeme, značilne za etnografsko oziroma antropološko pisanje, prekvasili, dopolnili in nadgradili z bolj literarnim diskurzom, ki strogo znanost pač spaja s potopisno-introspektivnimi premišljevanji o hoji skozi kraje, ki so sicer bili predmet njunega raziskovalnega zanimanja. A zakaj natanko sta se odločili za tak pristop? Čemu prisluškovati utripanju lastnega telesa in premenam svojih misli, če pa te v bistvu zanima, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje? Kaj se na ta način razkrije antropološkemu pogledu, kar bi mu sicer ostalo skrito? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Špelo Ledinek Lozej in dr. Natašo Rogelja Caf.   foto: utrinek z antropološkega »hodinarja« po Benečiji (Maja Topole, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Ovosezonski prvak Dinamo i Osijek odigrali bez golova, Hajduk pobijedio Lokomotivu, Rijeka se izvukla od Istre koja je bila bolja i s desetoricom igrača. Sinkovići do novog zlata na Svjetskom veslačkom kupu u Zagrebu, a Luka Modrić do svog 23. trofeja s Real Madridom.

Drugi poudarki oddaje: Medobčinska uprava Istre bi zaposlila več redarjev, a zanimanja ni Zaradi jeseniškega kopališča Ukova bo v kratkem zamenjan direktor Zavoda za šport, kopališče naj bi znova odprli že letos Učenci in dijaki koprske šole z italijanskim učnim jezikom se v maju selijo v nadomestne prostore Brežice na poti k še bolj zelenim prireditvam in zelenemu turizmu

Nakon što je zgrozio javnost, nadbiskup Hranić se ispričao zbog načina na koji je branio svećenika kojeg su vjernici optužili za seksualno zlostavljanje djevojčica. Na maturalnom putovanju - u Pragu je poginuo učenik iz Istre. SDP i Možemo novim zakonskim prijedlogom žele izvući građane iz dužničkog ropstva.

Hrvatski rukometaši ni u drugoj utakmici s Nizozemcima, u kvalifikacijama za Europsko prvenstvo, nisu pobijedili. Hrvatski vaterpolisti izgubili od Talijana, a dobili Japance. Dinamo izgubio od Šibenika, a Osijek kod kuće od Hajduka. Rijeka dobila Varaždin, a na utakmici Gorice i Istre palo čak 9 golova.

Italijan Mauro Raunich bo novi sogovornik v oddaji Drugi pogled. Kot že samo ime pove, je povezan s slovenskim svetom. Rojen je v Milanu, a njegovi predniki izvirajo iz Istre. Zaradi pogostih menjav oblasti na prehodu v 20. stoletje ne ve, ali so iz hrvaškega ali iz slovenskega dela. V svojem življenju se je veliko selil – živel na Cipru, v Združenih državah, na Novi Zelandiji, Hrvaškem. Slovenija je njegov dom že poldrugo desetletje in pravi, da bo to tudi ostala. »Govorim kot otrok,« reče, ko ga poprosimo, da bi se pogovarjali v slovenščini, v kateri boste slišali večino oddaje. Kdaj pa kdaj je kakšno besedo za lažje izražanje poiskal tudi v angleščini in tam si bomo pomagali s prevodom, ki ga je prebral Igor Velše. To je Drugi pogled Maura Raunicha.

V Bruslju se je popoldne začel dvodnevni vrh voditeljev držav Evropske unije, ki je v celoti namenjen vojni v Ukrajini in njenim posledicam za evropsko gospodarstvo. Voditelji razpravljajo o skupnih evropskih ukrepih proti energetski draginji. Kot je ob prihodu na vrh dejal slovenski premier Robert Golob, morajo voditelji poslati jasno sporočilo, da je 27-erica pri spoprijemanju z energetsko krizo enotna in solidarna. Drugi poudarki oddaje: - Po le mesecu in pol odstopila britanska premierka Liz Truss. - Inštitut Danes je nov dan: številni najemniki stanovanj v Ljubljani slabo zaščiteni pred lastniki stanovanj. - Zajetje Suhorca ne bo vključeno v državni načrt za vodno oskrbo Istre.

V današnji oddaji Storž boste spoznali Benjamina Žnidaršiča, ki je izredno ustvarjalen človek in dejaven v skupnosti. Je predsednik Društva paraplegikov Istre in Krasa, pa tudi slikar, ki slika z usti, pesnik in pisatelj. Je tetraplegik, ki je na invalidskem vozičku že več kot 30 let. Pravi, da je življenje dar, ki ga je treba popolnoma izkoristiti, in da se ne smeš zapirati v svoj svet. Po 33 letih v pokoju se je letos znova zaposlil. Z Benjaminom Žnidaršičem se je pogovarjala Petra Medved.

Pri njima se sliši vse tako enostavno, pa tudi če govorimo o 100-miljkah ali še daljših dirkah. Eva in Dejan sta odličen par; naporov se lotevata brez pretiranega kompliciranja, odločno a sproščeno, resno a vedno tudi s humorjem. Če vas zanima, zakaj je Bepanten obvezen del opreme vsakega ultra-ultraša, kako lulanje na dirki zbližuje ljudi, kako sprejemati odstope, katere zmage so najslajše, katero pivo je najbolj všeč Dejanu in kaj najbolje skuha Eva, potem bo tale epizoda tudi za vas poslastica. In kot v vsaki pravi družini je tudi tule žena bolj glasna - upam, da vas občasno slabši zvok pri Dejanu ne zmoti preveč. Gremo v klance!

Z energetskega vidika je pred nami huda zima, je premier Robert Golob ocenil ob obisku Dravskih elektrarn v Mariboru. Opozoril je tudi na nujnost sistematičnega vlaganja v nova, zelena delovna mesta. V Radijskem dnevniku tudi: - Novi predsednik uprave Telekoma je Boštjan Košak - Košarica osnovnih živil se je pocenila za 13 odstotkov in pol - Dnevi slovenske kulture v hrvaškem delu Istre

Zadnji julijski teden je zaznamovala bitka s trdovratnim požarom na Krasu, največjim v zgodovini države. Medtem ko so domačini prepričani o požigalcu, dokazi tega niso potrdili. Začelo se je ocenjevanje škode in načrtovanje sanacije. Požar je spodbudil tudi iskanje rešitve za oskrbo Istre z zadostno količino vode. Doma in v svetu so bili v ospredju ukrepi za blaženje posledic vse večje inflacije, ekonomisti so začeli govoriti o grozeči recesiji. Komentiramo tudi dogajanje v Ukrajini po petih mesecih vojne, papeževo opravičilo kanadskim prvotnim ljudstvom in mega dogodek ob odprtju pelješkega mostu. Kritični pregled tedna z Eriko Štular.

Frank Morano checks his rights with Logan Stagg Istre, independent historian in New Orleans. Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Frank Morano gets constitutional with Logan Stagg Istre, Independent Historian in New Orleans. Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Podatek o najnižji stopnji brezposelnosti po letu 1990 v luči podražitev in strahu pred recesijo ne vzbuja pretiranega optimizma. Kot kaže, so pred gospodarstvom težki časi: podjetja poročajo o nižjih dobičkih in zmanjšani konkurenčnosti, glavni razlog za to pa so močno povišani stroški za energijo. Kot v anketi ugotavlja gospodarska zbornica, so se zvišali za kar 166 odstotkov. Več kot četrtina podjetij ocenjuje, da zdajšnje razmere ogrožajo njihov obstoj. Več vprašanj kot odgovorov je tudi na področju prehranske draginje in ukrepov za njeno blažitev: - Žetev pšenice v polnem teku, negotovost pridelovalcev po vladni napovedi odkupa celotnega pridelka večja kot običajno - Državni zbor bi lahko novelo zakona o Radioteleviziji Slovenija sprejel še pred parlamentarnimi počitnicami - Zaradi suše izredne razmere v petih italijanskih regijah, v štirih občinah slovenske Istre od jutri predvidene omejitve porabe vode

A lot of people wonder how drivers can stay healthy while they're out on the road, so on this episode, Pam decided to catch up with one of LGT's team drivers, Natacha Istre. Natacha and her and her husband have been finding ways to stay healthy and active while they're out delivering for weeks on end. Find out their secrets by listening in! For more information about LGT Transport, visit our website at lgttransport.com. Follow us on social media!FacebookLinkedInInstagramTwitterYouTube

Family member Lauren Istre opens up with Sam and Robin about the miracle and turmoil of childbirth, the joys of adoption, and how she met who would go on to be her future husband and daughter. Now talk about one big happy family. Lauren fully embodies motherhood and we are overjoyed to have her with us for the special ep!