Podcasts about obenem

V tokratni epizodi smo si zadali nalogo, da iz štirih šampionskih ekip Olimpije (2015/16, 2017/18, 2022/23 in 2024/25) sestavimo idealno enajsterico. Za razpravljanje in argumentiranje naših izborov smo porabili celo uro, tako da upamo, da vas bo to zabavalo. Obenem pa vas pozivamo, da tudi vi sestavite svojo idealno šampionsko enajsterico Olimpije. Vsake oči imajo svojega malarja!

Že v svojih prvih besedah se je močno povezal z vsemi svojimi neposrednimi predhodniki, s katerimi se je srečeval, saj je kot študent in pozneje kot generalni prior bival le tri korake od meje z Vatikanom. Obenem pa je s svojim nastopom pokazal, da ne bo kopija nobenega od njih.

Odšel je papež revnih, papež miru. Tako so najpogosteje označevali papeža Frančiška, ki se je poslovil na velikonočni ponedeljek. Zaznamoval je več kot desetletje rimo-katoliške cerkve in ubral drugačen pristop do papeževanja; ob zavedanju bolj globalne cerkve, ne le evropske. Bil je svetovni voditelj, ki mu ni bilo vseeno za begunce, migrante in Palestince v Gazi. Izraelsko vojno v Gazi je označil za terorizem in namignil, da bi bilo potrebno preiskati obtožbe o genocidu. Ne bi mogel biti bolj drugačen od svetovnih voditeljev, ki se bodo zbrali ob njegovi krsti in ga pospremili na zadnjo pot. Obenem v istem času izraelske bombe ubijajo palestinske otroke in ženske, ruski doni uničujejo ukrajinske domove in nedolžni civilisti umirajo v številnih konfliktih po svetu. Je res tako težko uslišati pozive pokojnega papeža, naj imajo prednost v svetu mir in človeško dostojanstvo?

Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.

Četrti del projekta Dodekalogija 1972-1983 kot rdečo nit izrisuje vojno stanje, ki ni le element transgeneracijske dokumentarne fikcije, temveč tudi vsakdanje stanje ukrajinskih ustvarjalcev. Obenem pa 1975 utrjuje protokol celoletnega projekta, ki ga sestavljajo zdaj že ustaljeni dodekaloški prizori, speti z drobci vsakdanjih zgodb likov. Režiser: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Marina Sremac Avtor glasbe: Samo Kutin Avtor videa: Carlo Zoratti Asistentka režiserja: Iva Olujić Oblikovalca svetlobe: Tomi Janežič, Branko Hojnik Oblikovalca zvoka: Ruslan Begun, Tomi Janežič Snemalec videa: Stefano Giacomuzzi Snemalec zvoka za video: Renato Rinaldi Fotograf: Guido Mencari Igrajo: Liubomyr Valivots, Viktor Abramiuk, Ivan Blindar, Vladyslav Demydiuk, Olha Komanovska, Nadiia Levchenko, Oleksii Leibiuk, Andrii Melnyk, Oleh Panas, Ivanna Sirko, Mykola Slyvchuk

Odprava carin ni mogoča, se pa države o tem lahko pogajajo, je sinoči dejal ameriški predsednik Donald Trump. Obenem je postavil ultimat Kitajski. Če Peking do poldneva ne umakne svojih povračilnih carin, ga bodo doletele dodatne 50-odstotne carine, skupno torej več kot 100-odstotne. Drugi poudarki oddaje: - Italija želi centre v Albaniji uporabljati za repatriacijo migrantov, a dogovor ne predvideva tega. - Janković zavrnil navedbe Vučića o pogovorih o srbskem mandatarstvu. Za zdaj ostaja ljubljanski župan. - Drage oblike dela in nesledenje medincinski inflaciji izzvali izgube v skoraj polovici slovenskih zdravstvenih zavodov.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

V Sloveniji že več kot 50 let deluje sistem tematskih pohodnih poti, ki imajo informacijski, izobraževalni, rekreacijski in sprostitveni namen. Teh poti je že več kot 700. Lahko bi jih razdelili na kulturne, zgodovinske, etnološke in romarske pohodne poti, naravoslovne, planinske, gozdne učne poti, arheološke poti in poti po zavarovanih območjih. Obenem letos praznujemo tudi 50-letnico Evropske pešpoti E6. Vsa bogata tradicija pohodništva odpira vrsto izzivov za prihodnost, recimo kako ohraniti odprte meje držav za pohodnike, kako poskrbeti za vzdrževanje sistema poti in še marsikaj. Gost sredinega Intervjuja na Prvem je Jože Prah, gozdar na Zavodu za gozdove Slovenije, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji, predsednik Komisije za gozdne učne in tematske poti, podpredsednik Turistične zveze Slovenije ter planinski in turistični vodnik.

Tedenski pregled glasbenih dogodkov začenjamo s prejemniki najvišje muzikološke nagrade, Mantuanijeve, nadaljujemo pa z novo knjigo o Glasbeni matici Ljubljana in prejemniki nagrade Sama Smerkolja. Obenem poročamo s koncerta klavirskega kvarteta v Kulturnem domu Nova Gorica, o začetku cikla Harmonia Concertans, nastopu treh akademskih pevskih zborov z naslovom V troje je lepše ter mednarodnem baletnem gala.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta. Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre. Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta. Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega. Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke. Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?

Queer je posnet po istoimenski literarni predlogi Williama S. Burroughsa, tragičnega ameriškega popisovalca globokih plasti zavesti in simbolnih svetov, do katerih se je pogosto dokopaval ob pomoči substanc. Zgodnjega bitnika, ki je pisal o življenju na poti, gejevskih odnosih, Južni Ameriki in Maroku, pisatelja, ki je ubil ženo, ko je streljal v kozarec na njeni glavi. Zgodba govori o odnosu med ameriškim gejem in odvisnikom od drog Williamom Leejem ter mlajšim Američanom Allertonom, ki ga sreča v mehiškem baru, na sceni, kjer se gibljejo razni priseljeni boemi in marginalci. Gre za pogost motiv zahodne književnosti 20. stoletja, ki pa navadno ne preizprašuje kolonialnih in razrednih odnosov med priseljenci in domačini, na ozadju katerih zahodnjaki odigravajo svoje osebne drame. Film zvesto prenaša posebno atmosfero in simboliko Burroughsovega pisanja v nov medij. Da bi ustvaril retro potujitev dogajanja, uporablja stare načine snemanja filmov, s pomanjšanimi modeli stavb in vozil z zamejenimi scenami, ki se slikajo na oknih notranjih prostorov, predvsem barov. Obenem pa tovrstne vizualne retro elemente v povezavi s staromodno filmsko glasbo kombinira s sodobno glasbo, ki je mešanica posebej ustvarjenih del Trenta Reznorja in kanoniziranega alternativnega rocka. Tako premeša naš občutek za resničnost, kot to uspeva tudi Burroughsovemu pisanju, potem pa nas povede v tesnobne notranje prostore, opremljene s tipičnim pohištvom tistega časa, ki nato preraščajo v še tesnobnejše sanjske in simbolne svetove, polne raztelešenj, prelivanj teles in podobno. Vzporednice s Cronenbergovim filmom Goli obed, prav tako posnetim po Burroughsovem besedilu, in njegovo siceršnjo estetiko so pri tem neizogibne. Čeprav film estetsko ni popolnoma izviren, pa je glede tega vseeno precej prepričljiv. William in Allerton se spustita v zapleten partnerski odnos, ki ga raziskujeta na potovanju po Južni Ameriki. Mnoge scene so skoraj gledališke, pa naj se dogajajo v zdravniških ordinacijah, hotelskih sobah ali omenjenih barih. Igralci zvesto poudarjajo manierizme ljudi iz petdesetih oziroma časa modernistične kulture, kakršne prepoznavamo v starih filmih ali pri starejših ljudeh. Odnosi so na prvi pogled površinski, utopljeni v neobveznost boemskega življenja, vendar njihova nevrotičnost razkriva globlje potrebe. Te se intenzivno prikažejo v avtentičnih prizorih spolnosti in jemanja drog, pa tudi nežnosti, ki si jo lika izkazujeta. Ta je poudarjena, ko mlajši partner skuša starejšemu pomagati prebroditi hudo abstinenčno krizo. Vsa stanja izjemno dobro upodablja Daniel Craig z eno najboljših vlog zadnjih mesecev. Ko se par odpravi na odrešilno pot v džunglo, da bi prek ajuhaske odkril resnico o samem sebi, se psihedelija podkrepi. Tu in tam zaide tudi v pretiravanje, ki lahko v ciničnih, posthipijevskih in vedno treznejših časih naleti na privzdignjeno obrv. Vendarle pa se film, preden bi se odpeljal v ekshibicionistični nepovrat, z mističnim kvantnim preskokom konča v izjemno globokem eksistencialnem doživetju samote sodobnega (zahodnega) človeka.

Piše Katja Šifkovič, bere Sanja Rejc. Velikan slovenske proze in poezije Feri Lainšček je naposled zaključil svoje veliko delo, trilogijo kurjega življenja: pastirja, jajca in fizike, ter s tem zaokrožil svojo veliko nalogo – povedati in zapisati nekaj tehtnega o svojem življenju. Osredotočiti se želim predvsem na megalomansko preprostost, s katero mu je ob zavedanje, da pomnjenje laže, uspelo zapisati dušo nekega časa, surovost družinskih odnosov, melanholijo pozabe in predvsem zgodovino nekih ljubezni. Če se avtor v prvem romanu Kurji pastir vrača v preteklost, da bi razumel, kako so ga potlačeni spomini na mladost zaznamovali v odraslosti, se v drugem delu, Petelinjem jajcu, kot starejši fant sprašuje o smislu življenja, tujosti, ujetosti in sreči. Povest dobi nadaljevanje v zadnjem delu trilogije, v Kurji fiziki, kjer Lainšček obračuna s spominom na starše, sestro in revščino, predvsem pa s kolektivno in neustavljivo željo po boljšem življenju, ki je vodila odločitve, tudi če so pogosto vodile le k žrtvovanju. Tudi ta roman beremo skozi oči našega protagonista, ki se mora že na začetku soočiti z očetovo odločitvijo, da bo zgradil novo hišo. Večjo, boljšo, v kateri bodo imeli vsi več prostora. Oče se poda na lov za najboljšim delavcem, sestro pošljejo na delo v sosednjo Avstrijo, mali Ferek pa je ujet med očetovo željo, da bi bil sin bolj uporaben, in materino ljubeznijo, ki sinu ves čas želi zagotoviti, da jim ne bo šlo vedno za nohte. Enkrat se mora tudi ta kalvarija končati. Velik del avtoritete romana izhaja iz tega, da je Lainščku uspelo preseči žanr avtobiografije, ga pretresti in obrniti na glavo. Iz Ferija Lainščka je zato tokrat padel romaneskni portret intimne človeškosti posameznikov, ki si prizadevajo izbojevati si svoj prostor v svetu. Želja po boljšem življenju pa ni vedno dovolj za srečen konec. Zdi se, da Lainšček tega romana ni pisal s pozicije velikana slovenske literature, temveč s krivdo zaznamovanega fanta, ki mu ni uspelo rešiti tegob lastne družine. Obenem pa se tej žalosti ne preda – kljub revščini, težkim družinskim odnosom in žalosti je roman v svojem jedru poklon smislu življenja. Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo. In se ne smemo predajati melanholiji zaradi tega, kar nam manjka. Branje romana Kurja fizika je zato nujno, ker ponuja več kot le zgodbo. Ponuja nam pogled v človekov obstoj skozi nekakšno izkrivljeno in razkrivajočo lečo. Lainščkovo pisanje nas vabi v svet, v katerem jezik postane ontološko raziskovanje – potovanje, na katerem se sprašujemo o resničnosti, ki jo je nujno ponovno interpretirati. Bistvo te trilogije pa niso le besede na papirju, ampak doživljanje življenja več razsežnosti – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Za bralce jih je Lainšček prijazno filtriral skozi objektiv nekoga, ki vidi onkraj konvencionalnih meja.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prebiranje Filipčičevih tekstov je podobno obisku hiše strastnega popotnika in zbiratelja. Ni kotička brez spominka, stene so prevešene tako z amaterskimi risbami kot akademskimi umetnijami, kredence in omare se šibijo pod težo predmetov, po mizah so razmetane fotografije. Vse je zbrano z vseh vetrov, med elementi ni druge povezave kot lastništvo: vsi pripadajo istemu zbiratelju, vsak element je avtorski, v smislu, da je oseben in ne more pripadati nikomur drugemu. Filipčičeva besedila so hkrati muzej, kabinet kuriozitet in svet v malem. V vzdrževanju tega sebi lastnega, lahko bi rekli kar avtorskega žanra, je Filipčič nadvse konsistenten. Obenem se ne pretvarja, da bi bil pripovedovalec kdorkoli drug kot on sam; občasno privzemanje pripovednih mask je del igre, ki jo lepo povzema naslovnica Premiere: za masko ni ničesar, v prazno mesto pa se vpisujejo glasovi iz vselej istega vira. »Tak tip sem,« zapiše Filipčič v zaključku, »človek s tisoč obrazi, za katerimi se skriva en sam obraz.« Ločnica med prvo in tretjo osebo ni drugega kot igra, poskus samoopazovanja, ki se vedno znova ujame v zanko sebstva: iz svoje kože pač ni mogoče izstopiti. Premiero, gargantsko memoarsko kompilacijo, ki se spogleduje z romanom oziroma se pretvarja, da to je, kljub kaotičnosti preveva urgentnost, hlastnost zapisovanja, potreba po ponavljanju in utrjevanju še tako bežnih drobcev in vtisov. To trganje iz pozabe se na videz ne podreja nobeni hierarhiji, se pa naslanja na časovno linearnost sedanjosti pisanja. Oživljanje preteklosti se odvija z distance sedanjosti. Smer Premiere določajo zgodovinsko preverljivi dogodki, na primer koronska kriza, premiera predstave žbam! v Mladinskem gledališču in smrt Saša Hribarja. Pravzaprav se besedilo začne in zaključi z obiskom pokopališča. Prisotnost smrti postane predvsem v drugem delu vse očitnejša, njena pričakovano nepričakovana vrnitev pa razkriva načrtno odsotnost vsakršnega narativnega plana. Uvodni stavek napoveduje naključje: »Spoštovani, po dolgem času se vam oglašam brez namena.« Edini načrt teksta je, da ne sledi nobenemu načrtu, kljub temu pa vzpostavlja nevralgične točke, h katerim se obsesivno-kompulzivno vrača. Poleg smrti je to ljubljanska kulturna scena – sedanja, še bolj pa nekdanja, iz časov Butnskale. Ta in sorodne ponavljajoče se gledališke reference utrjujejo vtis o življenju kot odru. In nasprotno, pisanje je oder, ki pomeni življenje, ko luči ugasnejo, zazeva praznina. Brez pisanja ni Fileta, črpanje iz sebe slej ko prej privede v izčrpanje, a ni užitka brez ponavljanja. Sicer pa je največji kritik in komentator Filipčičevih del še vedno avtor sam. V tem in drugih pogledih je Premiera tipično Filipčičev tekst. V tem smislu izpolnjuje vsa pričakovanja, razen morda enega: da sta se domišljija in igrivost umaknili vdoru življenja. Poskusi, da bi samega sebe spremenil v literarnega junaka, v Jaguarja Petroviča, so res zgolj in samo poskusi. Petrovič, stranski lik ene od komičnih povesti Ilfa in Petrova, parodira pretirano zavzetost družbeno angažiranih sovjetov, pripombe, ki jih piše za lokalni časopis, so namreč napisane v ultrabirokratskem žargonu, ki razkriva absurdnost tovrstnih postopkov. S svojim vedenjem ponazarja nesmiselnost praks, pri katerih se namesto dejanskega dela izvaja zgolj videz dela oziroma goli formalizem. Lik oziroma alter ego Jaguarja Petroviča bi se brez težav vklopil v katerega od Filipčičevih prejšnjih romanov, na misel mi pride na primer Serafa s Šarhove 2. V romanu Premiera je absurdnega, ludističnega smeha, kakršen je obvladoval avtorjeva prejšnja dela, manj, več pa je ljubečih opazk o vsakdanjih drobnarijah ali popisov čistega veselja nad ustvarjanjem, nad možnostjo biti še naprej del ustvarjalnega procesa, sploh v gledališču, a tudi pri zapisovanju, beleženju, koncipiranju romanesknega besedila. Ne nazadnje pa je Premiera tudi hvalnica prijateljstvu, vsem živim in mrtvim pojavam, likom in personam Filetovega življenja. Saj ne, da je to za avtorja kakšna posebna novost, vendar vsako preigravanje istosti izpostavlja neko drugo tematsko linijo. Pričujoči tekst se je začel z obiskom; naj se tako tudi zaključi. Filipčičeva Premiera je podobna pogovoru s klepetavim prijateljem, ki rad obnavlja stare štorije in ga zaradi gostobesednosti ni mogoče ves čas zbrano poslušati. Je pa vseeno prijetna družba.

Zmagovalec hrvaških predsedniških volitev je dozdajšnji predsednik Zoran Milanovič, kažejo delni neuradni izidi državne volilne komisije. Po skoraj vseh preštetih glasovih je Milanovič prejel 74,68 odstotka glasov, njegov protikandidat Dragan Primorac pa 25,32 odstotka. Milanovič je dejal, da na to zmago gleda kot na priznanje za svoje delo v minulih petih letih in dejanje zaupanja ljudi. Sporočil je, da so s tem poslali sporočilo vsem, ki ga morajo slišati. Obenem je pozval k sodelovanju in delitvi odgovornosti.

Glavni lik filma Na polno! je 12-letni Ben, ki se ukvarja z glasbo, rad tudi kuha in je. In to se mu pozna. Na začetku s tem še ni obremenjen, že kmalu pa mu zunanji svet začne sporočati, da mora shujšati – predvsem zaradi zdravja. Ben dobi seznam hrane, ki jo sme jesti, in tudi sam se začne obremenjevati s svojo telesno podobo, še posebno zato, ker se zaljubi v sošolko Klaro. Kar naenkrat se mu zazdi, da to, da njegov videz odstopa od splošnih pričakovanj, tej zadevi ne bo v prid. Že na začetku filma Na polno! slišimo pesem, ki je nekakšen leitmotiv filma in Benovih preokupacij ter se v tem smislu v teku pripovedi spreminja… najprej je pesem posvečena hrani in kuhanju, potem ljubezni do dekleta, v katerega se zaljubi, na koncu pa prijateljstvu in sprejemanju samega sebe. Tak je tudi potek filmske pripovedi, v kateri najdemo teme, s katerimi se sooča veliko najstnikov – poleg že omenjenih tudi z ločitvijo staršev, mobingom in občutkom sramu, pa z depresivnostjo in raznimi pritiski od zunaj. Poanta filma, ki gradi na humorju in ironiji, pa je, da se moramo dobronamerno sprejeti, saj ni mišljeno, da bi bili enaki drugim oziroma jim čim bolj podobni. Obenem film ni moralističen, kar predvsem pri delih s tovrstnimi tematikami, ni samoumevno. Na polno!, ki posnet po kratkem romanu francoskega pisatelja Mikaëla Ollivierja, je zanimiv po vizualni plati. Režiserka se je odločila za preplet dveh tehnik animacije – stop motion in 2D animacije –, s tem prepletom pa je, kot je povedala, hotela pokazati kontrast med Benovim zunanjim in notranjim svetom. Tudi lutke same so zelo posrečene. Predvsem Ben je s svojo postavo, frizuro, prevelikimi očali in gibi telesa, precej karikiran, a obenem zelo prisrčen, simpatičen lik. Film Na polno! bo zelo zanimiv starejšim otrokom in najstnikom, ki so v obdobju odkrivanja lastne identitete, svojih posebnosti, pa tudi prvih ljubezenskih čustev.

»Otroci so me naučili, da si lahko vsakokrat znova presenečen, ko jih preučuješ,« pravi razvojna psihologinja prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je za svoje delo letos prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. V središču njenega raziskovalnega delovanja je vprašanje, kako otroci pravzaprav mislijo in kako to potem ubesedijo. Prepričana je, da so najboljša popotnica, ki jo lahko damo otroku, prosta igra, skupna pozornost in umeščenost v varno skupnost. Obenem pa opozarja, da današnji otroci na izzive prihodnosti niso pripravljeni.

Kakšne so lastnosti dobrih, kakovostnih igrač in kako jih prepoznamo glede na ciljno starostno skupino? Pri izbiri igrač je ključno, da znotraj otrokovih želja prepoznamo boljše in slabše možnosti za njegov razvoj. Obenem velja, da sta tako premalo zahtevna kot tudi prezahtevna igrača navadno slabši izbiri. Sogovornica: izr. prof. dr. Urška Fekonja z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je po uboju voditelja Hamasa Jahje Sinvarja zatrdil, da vojne v Gazi še ni konec. Obenem je dejal, da bi to lahko bil začetek konca in priložnost za osvoboditev talcev, ujetih v palestinski enklavi. Izraelska vojska je Sinvarja ubila po naključju, čeprav je dobro leto veljal za najpomembnejšo izraelsko tarčo. Druge teme: - Ameriški predsednik Joe Biden v Berlinu pozval članice zveze Nato k podpori Ukrajini, dokler ta ne doseže miru z Rusijo. - Na ustavnem sodišču še ena pobuda za ustavno presojo odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o drugem bloku krške nuklearke. - Zlorabo otrok za prostitucijo pri nas doživelo tudi nekaj mlajših od 15 let.

Nasmeh je bil pred dvema letoma velika uspešnica. Grozljivka se je brez velikega pompa nenadoma pojavila v kinematografih, saj se je studio Paramount v zadnjem trenutku odločil, da filma ne bo namenil samo za svoj pretočnik. Gledalce je prepričala predvsem kombinacija srhljivega in čisto paranoičnega vzdušja ozračja, zajetne mere eksplicitnega nasilja ter dobro zastavljene in tempirane zgodbe. Ta si je sicer izposodila nekaj iztočnic od japonske klasike Krog, vendar je dovolj samostojno zavila v svojo smer, da je ostala prepričljiva. Glede na velikanski zaslužek nadaljevanje nikoli ni bilo pod vprašajem, studio pa je vajeti prepustil scenaristu in režiserju prvega filma Parkerju Finnu. Ta je ohranil podoben format zgodbe, vendar je s spremembo okolja precej spremenil tudi koncept filma in njegovo širše sporočilo. Nasmeh zastavlja vprašanja, povezana z duševnim zdravjem in sooča s preteklimi travmami, deloma tudi s protagonistko – psihiatrinjo. Obenem je način prenosa entitete oziroma demona, ki obsede žrtev, da ta povsod vidi ljudi s srhljivimi nasmehi, deloval tudi kot metafora za takrat še svežo globalno travmo pandemije. V nadaljevanju je protagonistka pop zvezdnica Skye Riley, na katero se po spletu bizarnih, surovih in grozljivih naključij prenese ta smehljajoči se demon. Med pripravami na turnejo se ji kmalu začne krhati um. Ker je prejšnjo prekinila zaradi prometne nesreče in zlorabe drog, tako večino filma spremljamo, kako vsi okrog nje, na čelu z njeno materjo, bolj ali manj subtilno pritiskajo nanjo, da naj stisne zobe in vseeno nadaljuje. Pri tem si glavna igralka Naomi Scott zasluži posebno pohvalo, saj se ne izkaže samo na igralski ravni, temveč tudi na glasbeni. To je še posebej opazno, ker smo nedavno dobili srhljivko Past, v kateri je Saleka Shyamalan prav tako upodobila pop zvezdnico, ki se zaplete v surovo dogajanje. A medla igra in neprepričljiva glasba sta le dve od več šibkih točk filma njenega slavnega očeta M. Night Shyamalana. Naomi Scott pa je pevske sposobnosti že pokazala kot Jasmine v igrani različici Aladina, a njene pop pesmi v Nasmehu 2 so material za uspešnice, medtem ko je igralski prikaz panike in groze na ravni žanrskih ikon. Medtem ko je protagonistka prvega filma poskušala razvozlati vir svoje okužbe in iskala načine, kako jo odpraviti, v nadaljevanju predvsem spremljamo pevkin zdrs v prepad. Kot je izdal že napovednik, sicer najde iznajdljivo rešitev, vendar ta pride na vrsto šele proti koncu filma in nikakor ni v fokusu. Tam najdemo brutalno prometno nesrečo, ki je fizično in psihično zaznamovala Skye, in grehe preteklosti, ki jim s trenutnim, sicer zdravim, a izoliranim življenjem ne zmore ubežati. Lahko bi skoraj sklenili, da je Nasmeh 2 film o meditaciji neoprostljivega, vendar je vseeno v prvi vrsti grozljivka, polna krvi, surovega nasilja in neizpodbitno srhljivih nasmehov.

Piše Anja Radaljac, bere Mateja Perpar. Zbirka Vejo po vejo je pesniški prvenec Tanje Božić, komparativistke, francistke in pesnice, ki je za svoje pesniško delo že pred objavo prvenca prejela dve nagradi. Leta 2020 postala vitezinja Pesniškega turnirja, leta 2022 pa je prejela nagrado mlado pero, ki jo podeljuje časopis Delo. Poezija v zbirki Vejo po vejo sledi logiki neformalno izoblikovane 'ljubljanske pesniške šole'; pesnica izraža zlasti fragmente iz vsakdana, hipne refleksije – ki pa se najpogosteje ne razvijejo v kakšen večji refleksivni lok, ki bi presegal območje ene pesmi – ter impresije medosebnih odnosov. Pri tem je posebej v ospredju družina, zlasti figura očeta, kar je z vsebinskega vidika zanimiv trk s tem, kar denimo upoveduje pesem Glava družine, v kateri je lik tete razumljen kot nekakšno družinsko sidrišče, oseba, ki se odtisne »globlje od materinih znamenj«, s čimer je nakazana ključnost te figure, ki pa je vendarle omenjena zgolj v eni pesmi. Podobno se pesniška zbirka začenja z nekakšnim orisom generacijske verige od babice prek mame do pesniške subjektke, ampak te osebe kasneje v zbirki nimajo večje vloge. Očetovski lik – deloma tudi bratov – ima tako v svetu knjige Vejo po vejo posebno mesto; pravzaprav gre za edino osebo zbirke, ki se odmakne od opisane strukture, v kateri osebe, odnosi in življenje nasploh vznikajo in hkrati že ponikajo kot nekakšni okruški; očetovski lik pa se iz pesmi v pesem gradi v oprijemljivo, plastično osebo. V tem je mogoče videti ključnost tega odnosa za pesniško subjektko, navezave tega lika na širše pojme doma, družine, tudi narodnosti, jezika; v odnosu do očetovskega lika se subjektka v pesmih gradi v osebo, ki ostaja povezana s svojim domačim okoljem, tradicijami, očetovim jezikom, a se oblikuje tudi v razlikah z njim in v domače okolje vnaša nove vsebine, nove idejne svetove. Po drugi strani je branje mogoče tudi obrniti in zapisati, da je v tovrstni umestitvi in tudi v omenjenih tematikah, ki rastejo iz tega pesniškega lika očeta, torej dóma, družine, narodnosti, mogoče zaznati tudi neko specifično politično strukturo. Četudi so ženske v posameznih pesmih označene kot ključne, jim je odmerjenega mnogo precej manj prostora in četudi pesniška subjektka navaja, da zdaj biva ločeno od družine, utrinki iz tega njenega življenja zavzemajo neprimerno manj prostora kot obujanje preteklosti in »dom«. Veliko prostora v pesniški zbirki na prvi pogled zajemajo tudi druga bitja, nečloveške živali in rastline, a če pogledamo podrobneje, vidimo, da so navadno v funkciji; bodisi v nekakšni skorajda predmoderni maniri nastopajo kot prispodoba nekih človeških procesov bodisi celo samo kot funkcija v jeziku, kot podoba v pregovoru, reklu ali ustaljeni besedni zvezi. Zbirka Vejo po vejo se zaradi tega v nekem smislu bere kot poezija vtisov, ki pa ob pozornejšem branju postanejo netočni. Podobno lahko opazimo za osnovni jezikovno-slogovni postopek, ki je morda najbolj izstopajoče avtorska poteza zbirke; Tanja Božić v njej pogosto uporablja besedne igre; igra se z blizuzvočnicami, obrača črke v besedah, da dobi nove, presenetljive pomene, včasih v obliki novorekov, včasih v obliki besed, ki so po zapisu sorodne, po pomenu pa zelo oddaljene. Vsekakor pri tem postopku nastajajo novi besedni dvojci, odpirajo se nove povezave in interpretacije ustaljenih besednih zvez in mestoma gre za posrečene rešitve, saj celoto pesmi obrnejo v nepričakovano smer. Prepogosto se to žal ne zgodi; pomeni, ki se odprejo, se zdijo nekoliko prisiljeni, igra z jezikom pretehta nad vsebino in pomenom. Obenem se tudi v tem postopku razkriva, da pesnica na marsikaterem mestu ne premisli vsebine obstoječih besednih zvez ali rekel, ki jih parafrazira, ampak jih dokaj površno vzame kot material za jezikovno igro. Ko jih preoblikuje, pogosto ne pripoznava inherentnih vsebin bitij – rastlinskih ali živalskih – ki so v njih uporabljene, ampak jih še naprej nekako uporablja kot metafore in prispodobe nečesa človeškega. V tem se razkriva način, na katerega se človek v zbirki Vejo po vejo vpenja v svet – in ta način ni bistveno drugačen od družbeno prevladujočega; človek se kot koprena prevleče čez vse drugo, kar obstaja in z vsem drugim je spet le toliko, kolikor odseva v vsem drugem. To je tudi eden od momentov, v katerih ta pesniški princip odpoveduje; fragmenti se ne sestavijo v neko novo, izzivalno, poglobljeno bivanjsko izkušnjo, ampak ostanejo na ravni hipnih impresij.

Znanstveni interesi utemeljitelja slovenske japonologije so izrazito široki in segajo od jezikoslovnih analiz razmerja med skladnjo in besedilom, prek vprašanja formiranja državnih jezikov v vzhodni Aziji do ljudskega slovstva dežele vzhajajočega soncaZaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Andrej Bekeš je svojo znanstveno pot začel kot matematik. Po diplomi v Ljubljani je v Osaki na Japonskem leta 1975 magistriral z nalogo o eliptičnih parcialnih diferencialnih enačbah. Potem pa se je precej radikalno preusmeril in enajst let pozneje na eni drugi izmed japonskih univerz, tisti v Tsukubi, obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil razmerju med besedilom in skladnjo. Matematik je tako postal jezikoslovec, njegovo znanstveno-raziskovalno delo pa je bilo hitro opaženo – tako v deželi vzhajajočega sonca kakor v širšem mednarodnem okolju. V prvi polovici devetdesetih let je Bekeš kot vabljeni tuji profesor Japoncem predaval japonsko jezikoslovje, bil pa je tudi član avtorske skupine, ki je malo pred začetkom novega stoletja sestavila slovar japonskih stavčnih vzorcev. Ta je bil navsezadnje preveden v pet jezikov – med njimi tudi v angleščino in kitajščino – in danes velja za ključen priročnik na področju didaktike japonskega jezika za učitelje. Obenem je Bekeš pošteno zavihal roke tudi v Sloveniji in skupaj s sinologoma, dr. Jano Rošker in dr. Mitjem Sajetom, na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovil Oddelek za azijske študije, Oddelek, ki ga slovenska družba v 21. stoletju, ko gospodarska, politična in vojaška moč dežel vzhodne Azije nezadržno narašča, pač nujno potrebuje. V tem kontekstu je Andrej Bekeš potem napisal tudi prvi slovenski učbenik japonske slovnice, bil vrsto let predstojnik Oddelka, prav po njegovi zaslugi pa slovenska japonologija danes uživa ugled kot bržčas najboljša v vsej jugovzhodni Evropi. Impresivnih znanstvenih in akademskih dosežkov dr. Bekeša torej ne manjka, a nekaj pri vsem ni jasno – kako se matematik sploh navduši za jezikoslovje? Čemu se med vsemi vejami sodobne lingvistike navsezadnje zapiše besediloslovju, tisti poddisciplini torej, ki se ukvarja z jezikovnimi pojavi, ki segajo čez mejo povedi? In kako se njegovo močno specializirano znanstveno-raziskovalno delo navsezadnje vpenja v širši kontekst razumevanja družbe in kulture, ki je s slovenskega gledišča slej ko prej še vedno videti razmeroma oddaljena? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z dr. Bekešem pretresali v tokratnih Podobah znanja.   foto: dr. Andrej Bekeš (Goran Dekleva)

Poletje je čas dopustov, hitrih kosil in poznih večerij, malic na plaži, je tudi čas potovanj in glavna sezona piknikov. Obenem pa je to čas visokih temperatur, ki lahko škodujejo živilom in s tem tudi našemu zdravju. Poleti moramo tako še bolj pozorno skrbeti za varnost in neoporečnost hrane. Kako živila in že pripravljeno hrano ustrezno shranjevati, kako jih toplotno obdelati, na kaj moramo biti pozorni? Pojasnjuje dr. Mira Kos Skubic iz Sektorja za hrano in krmo z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Piše Simon Popek. bere Igor Velše. Če bodo po najnovejšem delu Salmana Rushdieja kdaj posneli film, ga bodo verjetno naslovili 27 sekund. Toliko je namreč trajalo intimno srečanje med slovitim piscem in njegovim napadalcem, ki je 12. avgusta 2022 v mestecu Chautauqua v zvezni državi New York žrtev petnajstkrat zabodel in mu skoraj vzel življenje. Napadalec, ki ga Rushdie v knjigi Nož dosledno imenuje s kratico A, mu je vzel desno oko in poškodoval dobršen del telesa, ni mu pa mogel vzeti volje do življenja in pisanja. Literarnih dosežkov v tem primeru objektivno ne moremo kritizirati, pisec je bil v obdobju okrevanja. Pa vendar – Nož ne premore običajne avtorjeve elegance in emotivne prepričljivosti, lahko pa smo zadovoljni, da je – nepolni dve leti po incidentu – sploh nastal in prišel v javnost. Rushdie, hvala bogu (sic!), ni izgubil smisla za humor, čeprav pri zapriseženem ateistu ni vedno jasno, ali gre v posamičnih instancah za demonstracijo njegove nečimrnosti in narcisoidnosti ali za hudomušno opazko, npr. ko mu morajo, močno krvavečemu, med nudenjem prve pomoči na mestu zločina razrezati obleko. Bi še kdo drug v trenutkih, ko mu življenje visi na nitki, tožil nad uničeno obleko prestižne znamke!? Z memoarsko literaturo, kamor lahko uvrstimo Nož, ima Rushdie že nekaj izkušenj; desetletje pred napadom je objavil knjigo Joseph Anton (to je bil njegov psevdonim v letih skrivanja), v kateri je popisal svoja leta na begu pred morebitnimi napadalci po Homeinijevi fatvi. Obenem je bila to knjiga o ločevanju od žensk v njegovem življenju, med nastajanjem se je ločil od dveh življenjskih sopotnic. V tem smislu je Nož, malce paradoksalno, bolj optimistično delo, morda tudi zato, ker je po dobrih desetih letih skrivanja v New Yorku začel živeti razmeroma normalno življenje. V knjigi seveda popisuje grozljivi napad in težavno okrevanje, toda hkrati govori o ljubezni, življenju, ponujeni drugi priložnosti. V prvi polovica knjige (Angel smrti) ponudi detajlno kroniko napada, srečanje z bodočo ženo Elizo in mukotrpno okrevanje. Druga polovica (Angel življenja) govori o vrnitvi domov, novi normalnosti, morebitni pomiritvi in predvsem o srečanju z atentatorjem, ki pa se v resnici nikoli ne zgodi. Prav poglavje z naslovom A, imaginarno Rushdiejevo srečanje z napadalcem, ki je med nastajanjem knjige v zaporu na severu zvezne države čakal na sodni proces, je najbolj intriganten del Noža; Rushdie v njem snov novelizira, iz svojega napadalca ustvari literarni lik. Reference se iskrijo in množijo; napadalca intelektualno poniža, ga pomiluje, racionalno mu skuša razložiti njegove fanatične verske zablode. Toda kako verskemu blaznežu, za katerega obstaja samo ena knjiga in ena beseda (in Netflix!), razložiti smisel sveta, smisel umetnosti? Rushdie vztraja pri pomembnosti in neuničljivosti umetnosti, ki da mora izzivati pravovernost ter hkrati sprejemati argumentacijo, kritiko, celo zavrnitev, ne sme pa sprejemati nasilja. Nasilje je bilo za Rushdieja tako nedojemljivo in neuresničljivo, da je ob bliskovitem napadu v Chautauqui, kjer naj bi s kolegi pisci, ironično, debatiral o varnosti in zaščiti preganjanih pisateljev, preprosto stal, opazoval napadalca in ni ponujal skoraj nobenega odpora. »Ti si torej to. Tu si,« si misli ob približevanju napadalca. In trenutek zatem, »zakaj zdaj, po vseh teh letih?« Drži, od Homeinijeve fatve do napada na Rushdieja so minila več kot tri desetletja, ko se po številnih travmatičnih dogodkih temeljito ni spremenil le svet, temveč tudi odnos do islama in verskega fanatizma. Rushdiejev forte je bil od nekdaj mešanje zelo osebnega in zelo političnega, tega pa Nož, žal, ne ponuja v zadostni meri; vsebuje sijajna poglavja in tista, ki bi se jim lahko izognil. Kar pa ne more biti kritika, Nož je knjiga, ki jo je treba prebrati.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Peter Rezman je med slovenskim bralstvom znan predvsem kot pisec proze o rudarskem življenju, čeprav je pesnil že na začetku svojega ustvarjanja. Leta 2022 je objavil zbirko kratke proze z naslovom Velunja, v kateri se je spustil v zelo sproščeno, ludistično, občasno že pretirano nonšalantno govorico, v kateri sta odsevala eksistencialna navezanost na rodne kraje in svojevrstna melanholija. Melanholičnost in igrivost sta tesna družabnika tudi v zbirki Stare pesmi pišem. Zmotno bi bilo reči, da gre za avantgardno govorico, takšna izjava bi namreč zamenjevala zgodovinske avantgardne postopke s pišmevuharskim pristopom Rezmana in njegovi govorici pripisovala namene, ki jih ni. Na srečo se Rezman ne pretvarja, da so in lahko se prepusti čisti igrivosti pri sestavljanju besed, razstavljanju verzov in drugih načinih igranja s formo. Pesmi v zbirki težijo k popolni demistifikaciji sodobnega pesnjenja, tudi tako, da ohranjajo oziroma neposredno aludirajo na znake tipkanja, ostajajo nedokončane in podobno. Prosti verz je pretiran do skrajnosti, včasih satirično razlomljen. To je lahko dvojni rez, ki bi se obrnil v napačno smer, če v pesmih ne bi bilo nobene alternative. Vendar pa nas s svojo hudomušnostjo, včasih precej subtilno, prepričajo in tudi v na videz povsem nepoetičnem se razkrivajo poetične prvine besed. Obenem nas presenetijo s tem, ko včasih povsem spremenijo ton in zaidejo v neposredno, na videz prozaično nežnost, katere globina vznika iz majhnih stvari. Čeprav tudi te pesmi težijo k nekakšni antipoetičnosti, je vendarle opazen Rezmanov čut za majhne podrobnosti v razporeditvi besed, ki pesniške trenutke tudi porodijo. Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji, saj pogosto vstopajo skozi stranska vrata in so dvoumni, tako da sploh ni nujno, da jih kot take prepoznamo. Tako je denimo nanašanje na pesnike, za katere bi poznavalci literarnega polja lahko sklepali, da Rezmanu niso najljubši, na primer Tone Kuntner ali Uroš Zupan, vendar skozi blag satirični podton hkrati nastopajo v svojstvenem dialogu, ki prepoznava občečloveške sorodnosti. Prepričljivi so eksistencialni elementi s čimer Rezman spaja banalnost provincialnega potrošniškega vsakdana z globljimi problemi medosebnih odnosov. Tako ima pesem, ki obravnava bolečino odnosov med očeti in sinovi, naslov Old Spice. Ime deodoranta dobi v tem kontekstu povsem nov pomen, ne da bi izgubilo osnovnega, pri čemer lahko aludira na senčno stran možatosti, ki jo izpostavljajo reklame za omenjeni produkt. V isti pesmi lahko prepoznamo duhovito poigravanje s formo. Kar bi lahko bilo kitica, če bi bil med povedma medvrstični razmik, je lahko zdaj, ko ga ni, tudi poglavje. Na ta način lahko droben zapis o medgeneracijskih odnosih hkrati deluje kot pesem ali pa droben roman v nekaj mikropoglavjih in povedih. Obenem pa je prevprašano danes pogosto razmeroma arbitrarno razmerje med poezijo in prozo. Podobno kot pri omenjeni knjigi tudi zbirka Stare pesmi pišem dobi volumen na podlagi številnih skic, drobnih zapisov. Če so v Velunji po več strani zasedale poševnice in drugi znaki, ki jih najdemo na standardiziranih tipkovnicah, tokratna knjiga bolj organsko deluje kot daljša zbirka zapisov in skic. Knjiga Stare pesmi pišem je zakladnica aluzij na banalne detajle življenja v zadnjih desetletjih, ki spominjajo na drobne najdene predmete, kakršne najdemo na zapuščenih krajih na obrobjih mest. Ti predmeti – aluzije pa nas skozi zgodovino lastnega vsakdana spominjajo na izgubljene trenutke in nerazrešene odnose običajnih ljudi onkraj navideznega blišča kulturniškega življenja in mistificiranih in estetiziranih življenj tako imenovanih velikih pesnikov.

Prvi del filmske epike Obzorje: Ameriška saga, ki jo je posnel Kevin Kostner, je na filmskem festivalu v Cannesu prejel skoraj dvanajstminutne ovacije. Zagotovo gre za film, ki ima svoj čar. Gledalce nagovarja z nostalgičnim pristopom. Zdi se, kot da gre za film iz nekih drugih časov, iz zlate dobe vesternovskih in televizijskih filmskih epov. Prežema ga tipična filmska glasba, pomešana z zanimivo amerikano. V najboljših trenutkih nas triurni film spomni na pripovedništvo klasičnih ruskih romanov. Liki se znajdejo sredi usodnega zgodovinskega časa in na njegovem ozadju se odvijajo njihove osebne drame in biografije. Obdobje je oživljeno skozi privlačno rekonstrukcijo naselbin v odprtih in gorskih pokrajinah. Paleta likov je dovolj raznolika in njihovi posamični notranji konflikti ter osebne tragedije spletajo mrežo odnosov, ki nas iztrgajo iz individualistične zavesti ter nas čustveno vpletejo v občečloveško. Istočasno do neke mere prestopa kolonialni pogled. Hollywood je bilo večino svoje zgodovine promotor ameriške nacionalne mitologije, ki je upravičevala iztrebljenje in zasužnjenje nebelih ljudi. V obdobju, ko mnogi mlajši Američani to mitologijo močno prevprašujejo, se film, ki želi doseči odobravanje, mora zavedati tega vidika. Staroselci niso prikazani kot amorfna grozeča prikazen na obrobju misije belega človeka, temveč kot subjekti ljudstev, ki imajo tudi različne interese, medsebojne konflikte in legitimne ozemeljske interese. Vendarle pa bi lahko rekli, da je ta korak storjen prepozno in je premalo odločen. Resnično prelomen vestern bo tisti, ki bo uspel izstopiti iz belskega pogleda in nam zgodbo povedal na način, da ne bo zgolj politično korektna opomba k ameriškemu osvajanju, skozi staroselsko zgodovino in koncepcijo sveta samega. Cele tri ure filma so premalo, da bi se film zdel povsem konsistenten v svojih namenih. Povedati želi ogromno, za to pa mu včasih zmanjkuje fokusa. Na koncu prvega dela kot uvoda to kompenzira z zelo pospešenim prikazom dogajanja, v katerem se prizori z vsemi liki hitro menjajo v konfuzni časovni perspektivi. Niti nekaterih likov so skozi film prekinjene, drugi se pojavijo ne da bi se najavili in bi o njih karkoli vedeli ter pomembno vplivajo na dogajanje. Da bi podali celovito oceno filma, bomo torej morali videti nadaljevanje, v katerem se nam bo razkrila mreža, ki jo prvi del plete. Vseeno pa mu lahko očitamo, da se ne zna čisto odločiti ali želi biti samo uvod ali pa na koncu že stojimo sredi dogajanja. Prvi del ameriške sage je prepričljiv v svojem epskem zanosu, humanističnem pogledu in človeški tragiki. V svojem starokopitnem pristopu bo nekatere nostalgično prepričal, druge pa odvrnil. Vendar pa se mestoma zdi, da si je zastavil preveliko nalogo, da bi jo lahko povsem obvladal. Na ta očitek bo, kot rečeno, odgovorilo šele nadaljevanje. Obenem pa se, ob upoštevanju pomembnosti vsakega posameznika, ne moremo izogniti vtisu, da Hollywood kljub liberalnim kompromisom se vedno težko izstopa iz samozagledane kolonialne pripovedi, znotraj katere imajo nebelci le postransko vlogo, čeprav je država utemeljena na njihovi krvi.

Predlagane spremembe Zakona o invalidskih organizacijah po mnenju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prinašajo urejanje položaja in sistemsko financiranje Nacionalnega sveta invalidskih organizacij. Nekatere nevladne organizacije spremembam nasprotujejo, saj se bojijo, da bo ta organ postal edini sogovornik vlade na tem področju. Obenem se jim zdi načrtovanih 250 tisoč evrov letno za njegove dejavnosti občutno preveč. Tudi zagovornik načela enakosti priporoča, naj pristojni o zakonu, ki so ga pred dnevi vložili v vladni postopek, še enkrat premislijo. FOTO: Pixabay

Izvajalci dolgotrajne oskrbe in stroka danes v Državnem svetu opozarjajo na pomanjkljivosti novega zakona: predvsem na pomanjkanje kadra, na vladne ukrepe, ki so prepočasni in pomanjkljivi, na pravilnike,ki niso ustrezni ali pa sploh še niso sprejeti. Obenem posvetovalna delovna skupina za področje dolgotrajne oskrbe pri Ministrstvu za solidarno prihodnost ne deluje, zaradi česar so strokovne organizacije ustanovile svojo, neformalno delovno skupino, ki bo obravnavala nakopičene težave. Od neustreznega izvajanja zakona pa se zaradi izključenosti distancirajo.

Napovedan odhod Vesne Vuković z mesta generalne sekretarke največje vladne stranke odpira vrsto vprašanj. Obenem pa je skoraj simptomatičen za dogajanje v slovenski politiki, ki vstopa v nov volilni cikel, v sicer manj usodno odločanje o slovenskih predstavnikih v Evropskem parlamentu. Druge teme oddaje: - Hamas v Kairu zapustil mirovne pogovore, ki se kljub temu nadaljujejo - V Nemčiji stavki zaposlenih v letalskem prevozniku Lufthansa in strojevodij Nemških železnic prizadeli več milijonov ljudi - 59-letnik, ki je včeraj s strelnim orožjem grozil v Brežicah in streljal v policijska vozila, po pridržanju hospitaliziran

Mnogi imamo jasne predstave o idealni družini, o realni ne. Obkrožajo pa nas – in iz takšnih izhajamo ter jih gradimo tudi sami - prav slednje: nepopolne. Prizadevanje za idealno družino se navadno začne z izhodiščem, polnim naših želja, sanj, nedoživetega in velikih pričakovanj. Ko ugotovimo nerealnost tega, se običajno začne vojna s seboj, z izgubljenimi sanjami in z drugim, ki je te sanje porušil. “Reševanje ljubezni in miru v družini, spet najti izgubljene vezi ter zgraditi porušene mostove, je ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.” Josipa Prebeg je več desetletij delala z družinami, njeno delo je spremljala Alenka Rebula. Spoznanja iz konkretnih primerov so opisana v njuni zadnji knjigi »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«. O spoštovanju v družini smo se pogovarjali z Alenko Rebula. Bolj verjeti življenju »Bolečino in neuresničeno hrepenenje izražamo - ker mislimo, da druge poti ni - z napadom, siljenjem, prepričevanjem; na vsak način skušamo še vedno uveljaviti tisto, kar se nam zdi, da se izgublja. Nikakor ne moremo prenesti, da bi to sliko idealne družine izgubili. Od tu pride veliko trpljenja, ustvari se labirint, iz katerega ne moremo.« Od kod predstave o idealni družini?»To je kompleksno vprašanje. Ideali, ki jih imamo, izhajajo iz nečesa v nas, ki se kaže tudi v verstvih, sanje po nebeškem, rajskem življenju, kjer bi bili mirni, srečni, ljubljeni, z obiljem vsega, brez trpljenja in razočaranj, predvsem pa z veliko prejete ljubezni vseh, ki nas razumejo, spoštujejo in nam dajejo, kar potrebujemo. To sanjamo na vseh ravneh. Končno, tudi velike ideologije so bile zgrajene na tem, kako naj bi vsi doživljali obilje in pravičnost, a so se izrodile. Družina je ena od teh postavitev, najbolj intimna, ki prinaša tudi največje bolečine. Propad ideologije, sanj o deželi, vrednote, ljudje še lahko predelamo. To pa, da izgubimo stik s partnerjem ali celo s svojim otrokom, je veliko težje. Zato je reševanje ljubezni v družini, miru in spet najti izgubljene vezi ter znova zgraditi porušene mostove, ena najlepših stvari, ki jo lahko naredimo zase, za soljudi in za svet.« Ljubezen je najzahtevnejša beseda, kar jih obstaja»Zato, ker ni ene same oblike. Če bi vedeli, kaj je ljubeče dejanje in bi imeli to formulo, bi z vsakim človekom in ob vsaki situaciji naredili isto. Potegnili bi iz sebe to čarobno dejanje, ali besedo, nekaj, in tisto bi delovalo, vedno. Z vsakim človekom bi vzpostavili to in on bi začutil našo ljubezen, mi pa, da smo naredili pravo stvar. To je tisto, kar se ne dogaja. Vabilo v ideal, ki ga religija predlaga – in njena vrednost je prav ta, da predlaga lepo, je treba spustiti na zemljo in ugotoviti, kaj pomeni, ko se utelesi v neverjetni različnosti, ki je med ljudmi.«»Narediti nekaj, kar je ljubeče za drugega, izhaja iz miru, topline, ki sta v nas, po katerih lahko sežemo in potegnemo iz sebe. Večina od nas tega ni prejela dovolj, oziroma - kar je bolj točno, ne prejemamo tega vsak dan dovolj, ker mi nismo lačni toliko od preteklosti, ampak predvsem od sedanjosti, se odzivamo približno tako, kot dolgo časa lačen človek, ki zagleda kos kruha. V družbeni sceni je veliko nespoštovanja. Edina stvar, ki prepreči nasilje v kateremkoli človeškem odnosu je, da se moje in tvoje spoštovanje sebe in drugega srečata in nastane srečanje. Samo srečanje je prostor, v katerem je možno spoštovanje. Obenem, brez spoštovanja srečanje ni možno, je možen le konflikt, nasilje, umikanje, bežanje. »Strah, da nam spet ne bo uspelo, stalno manjka, je to, kar nas preganja. Podcenjujemo včasih željo po sprejetosti, objemu, ljubezni ... Vsak dan tega ne dobimo, zato nam tega začne primanjkovati. To je tako, kot se ne moremo najesti za več dni. Vsak dan moramo dihati, se ogreti, se najesti, če ne, se v nas kopiči neverjetna lakota, strah, da bo vedno premalo. Priznajmo si, kaj potrebujemo. Tu se v nas odpre veliko vprašanje, kako živeti življenje, v katerem bo naša potreba po ljubezni nahranjena?, in tukaj je kar nekaj dela.« Spoštovanje drugih »Pri tem bi se posebej ustavila, saj mislim, da je nosilni steber celotne metode Vera vase. Humanizem govori o tem, da je človek vedno vreden spoštovanja, obzira in prepoznavanja svoje vrednosti, ker je človek. Definicija spoštovanja, da si ga moram zaslužiti, odpira pot marsičemu. Odpira opravičilo, da lahko z drugim, ko si ne zasluži spoštovanja, ravnam kruto, zaničljivo, ga popravljam, ukrivljam v nekaj, kar se meni zdi prav. To je poseganje v vse, za kar nas drugi ne pooblasti.«Kaj najbolj ruši odnose? drugi kot sredstvo za moje počutje. Vprašanje torej je - in to je bil namen knjige, kako ustvarjati srečanje v družini, kako omogočiti srečanje potreb, kar želimo mi, kar želi otrok. Kaj je za našimi sanjami o uspešnosti otrok? Naš strah pred življenjem, naša slika, da je treba otroka zavarovati, ker trepetamo pred vsem, kar pa življenje realno je. Točno vemo, da je življenje to, da vstanemo slabe volje, življenje je, da rečemo ravno tisto, kar ne bi radi, življenje je, da ne vemo, kaj se nam danes godi, življenje je, da me rani najljubša oseba, življenje je, zbolimo nepričakovano, izgubimo ljudi, da propade nekaj, tega je ogromno, vsak dan polno. Torej, starši čutimo, vse to je in življenja ne obvladamo. Če smo pošteni, ni možno zavarovati otroka pred nesrečo, neuspehi. Po drugi strani pa smo veliko in marsikaj naredili. Zato ni razloga za trepetanje, saj nismo nebogljeni. Tako kot mi imajo tudi otroci v sebi življenje, sposobnost odgovarjati iz svojih lastnih sil, iz svojega značaja in izvirov, ki jih mi sploh ne poznamo, gradijo svoje življenje. Spoštovanje do otroka je v tem, da vidimo močno in veliko Božje delovanje, ki deluje v njem mimo nas, mi smo spremljevalci. Glavna oseba, s katero se moram ukvarjati, sem jaz. S tem želim le nakazati, da je spremljanje nekaj povsem drugega kot popravljanje, in takšno vzgajanje, kjer je meni jasno, kakšen bi otrok moral biti, pa ni.«

Podnebne spremembe in čezmerni turizem narekujejo učinkovito in dejavno varovanje zaščitenih območij. V Krajinskem parku Strunjan so v zadnjem letu in pol vložili slabega pol milijona evrov, s katerimi so izboljšali stanje občutljivega ekosistema in oživili del kulturne krajine. Uravnali so dotok vode v morski laguni Stjuža, ki ga je dvig morske gladine spravil iz ravnovesja. Pot med Belvederjem in Belimi skalami so obogatili z obnovljeno kažeto v tradicionalni suhozidni gradnji. Obenem hitijo s pripravo strokovnih podlag za širitev zavarovanega območja. Načrte za soočanje z izzivi podnebne krize in za zmanjševanje pritiska množičnega turizma v tokratni oddaji Morje in mi predstavlja Lea Širok, ki je k pogovoru povabila direktorja Krajinskega parka Strunjan Marka Starmana.

Urednik Radia Ognjišče, raziskuje prehod v novo dobo, govori o vplivu tehnološke revolucije, ki je primerljiva z najpomembnejšimi izumi v zgodovini, in o družbenopolitičnih pretresih, ki še vedno oblikujejo naš svet. Sadar poudarja pomembnost naravovarstva in nujnosti sprejemanja odgovornih odločitev za prihodnost. Avtor vabi k razmisleku o starodavnih vrednotah, kot so poštenost, iskrenost in ljubezen, ter njihovi pomembnosti v sodobnem svetu. Obenem vas vabi k drobnim, a pomembnim odločitvam, ki lahko pripomorejo k boljši prihodnosti in oblikujejo svet v boljši kraj za prihodnje generacije. Ta navdihujoča epizoda je namenjena vsem, ki iščejo upanje in smernice v teh turbulentnih časih.

Dve raziskovalki, dve znanstvenici, dve pohodki nas v svoji knjigi etnografskih esejev Hodopisi popeljeta skozi zgodbe robnih slovenskih pokrajin in njihovih prebivalcev. Z njima stopamo po stezah preteklosti in sedanjosti, odkrivamo številne zanimive zgodbe, ki sta jih iztrgali pozabi. Obenem premišljujeta o sami naravi raziskovanja, o tem, kako tesno so med seboj prepleteni antropologija, pisanje in hoja. Hodopisna meditacija je specifična človeška, kognitivno-fizična človeška dejavnost, pravita, nedokončana, nelinearna, meandrirajoča, tipajoča, odprta za nove zaključke in začetke. Skozi nočni pogovor bomo skupaj obiskali nekatere izmed poti, ki sta jih prehodili in popisali. Odpravili se bomo po poti Šavrink, spoznali blatne stezice in papirne cvetice Porabja, se potikali po koroških grapah in še kod. Na potep z Natašo Rogelja Caf, znanstveno sodelavko Inštituta za slovensko izseljenstvo, in Špelo Ledinek Lozej, znanstveno sodelavko Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, vas vabi Nada Vodušek.

Saj me niti ni hudo presenetilo dejstvo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja kot visoko cenjena dobrina. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute«, tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!), je po Shakespearu široko znano razočaranje Julija Cezarja. A ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden Zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez. Ki smo zato se zBRATli, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje, vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.

Slovenski naslov filma Okus strasti povsem nazorno predstavi njegovo vsebino. Zgodba namreč spremlja kuharico Eugénie, ki živi in dela pri gastronomu Dodinu Bouffantu, večina dogajanja pa je osredotočenega na njuno skupaj strastno pripravljanje slastnih jedi. Obenem sta tudi par in tako dobimo vpogled še v njuno romantično strast. Ta je sicer nekoliko bolj umirjena, saj je dogajanje postavljeno na francosko podeželje v začetek 20. stoletja, zaradi česar je nujno izkazovanje romantike podvrženo določeni meri zadržanosti in družbenih protokolov, ki so nam danes morda tuji. Vseeno niti za trenutek ne podvomimo v iskrenost njune ljubezni ali v njuno enakopravnost v odnosu. Režiser Tran Anh Hung se je s svojim drugim francoskim filmom lotil predelave literarne klasike, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, njen avtor Marcel Rouff pa sodi med pionirje pisanja o gastronomskih užitkih. Hungov film te užitke mojstrsko prelije v žive podobe, k temu pa izdatno pripomoreta tudi Juliette Binoche in Benoît Magimel v glavnih vlogah. Ne le, da izkažeta izjemno mero žara in strasti drug do drugega, prav fascinantno je opazovati, kako vešča sta v pripravi hrane in s kako predanostjo se lotevata kuhe. Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična, prehranski vidik pa ga uvršča tudi v vse bolj priljubljen podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo s skoraj erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. Posamezni gurmanski vložki so sicer že desetletja stalnica kriminalk in filmov borilnih veščin iz Hong Konga in Japonske, kjer pogosto služijo kot lahkoten premor za umirjanje tempa in napetosti, ko denimo med obleganjem gangster pripravi pojedino za svojo ekipo ali talce. Obenem je vloga chefa tudi izziv za igralce, da izpilijo lastne spretnosti, tako smo lahko pod prste gledali hollywoodskim zvezdnikom, kot so Jon Favreu, Bradley Cooper in Nikolaj Coster-Waldau, pri nas pa tudi Juriju Zrnecu in Klemnu Janežiču. V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada v katerega obsesija s hrano žene uspešnega chefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Mení prikaže chefa kot vodjo kulta, ki gastronomijo uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega – film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.

Po članski reprezentanci, ki smo ji minute namenili v dopoldanski oddaji, se tokrat posvetimo mladim nogometašem, starim do 21 let, ki so v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo gostili Avstrijo. Obenem pokukamo še v tabor celjskih rokometašev, ki se pripravljajo na nov dvoboj lige prvakov.

Sveto pismo spodbuja k uravnovešenemu pogledu na delo. Pohvalno govori o marljivosti in obsoja lenobo. (Pregovori 6:6–11; 13:4) Obenem pa ne odobrava deloholizma. Ravno nasprotno, spodbuja nas, naj si privoščimo razumno mero sprostitve, počitka. V studiu je tokrat z nami nekaj izkušenj in znanj podelila Darja Ovsenik, poročena žena, mamica, novinarka in podjetnica. Vabljeni k ogledu in poslušanju! Voditeljica: Helena Rozman Snemalec: Siniša Kanižaj Vas zanima več? https://si.aleteia.org/2022/08/04/ce-me-je-kdo-zares-preoblikoval-in-me-se-so-to-otroci/ https://www.rosita.si/about.php https://si.aleteia.org/slideshow/darja-ovsenik-z-druzino/ https://radio.ognjisce.si/sl/260/utrip/36221/darja-ovsenik-to-je-nekaj-najbolj-intimnega-najbolj-ranljivega.htm https://ovsenik.blogspot.com/ Družina d. o. o.

Sogovornica v dvajseti epizodi podkasta je Nuša Crnkovič, ki je opravila specializacijo iz forenzične psihologije na Univerzi v Maastrichtu na Nizozemskem. Njene delovne izkušnje so bogate in raznolike, od strogo varovanih psihiatričnih zaprtih oddelkov v Veliki Britaniji, preko varnih hiš Tajske pa vse do slovenskega NIJZ. Govorila sva o funkciji forenzičnega psihologa, o definicijah osebnostnih motenj in sociopatije ter o principih diagnostike in rehabilitacije posameznikov, ki bi jih morda označili za “psihopate”. Kaj sploh je definicija psihopata, kako se lahko vsak izmed nas izogne stigmi in v katerih filmskih uspešnicah so uspeli na najbolj prepričljiv način prikazati pravega psihopata, pa vam bo Nuša zaupala v pogovoru. Obenem pa tudi omenila, kako je v Republiki Sloveniji oblikovana mreža za psihološko pomoč, kam se lahko ob težavah zateče vsak od nas in zakaj je tako zelo pomembno, da v hudi stiski s tem ne odlašamo predolgo. Epizoda je nastala v sodelovanju z Varuhom zdravja, Vzajemno: https://www.vzajemna.si/varuj-zdravje/program-varuh-zdravja Nacionalni program duševnega zdravja MIRA je dostopen na: https://www.zadusevnozdravje.si/  Projekt Nisi Okej, Povej Naprej lahko spremljate na Instagramu (@nisiokejpovejnaprej) ali na: https://nisiokejpovejnaprej.si V pogovoru omenjava film No Country for Old Men, predvsem lik Antona Chigurha. Izsek pogovora na bencinski postaji lahko pogledate na: https://youtu.be/ZY0DG8rUnCA?si=uYxMGTU6dM9DBwHW Omenjava knjige: The Talented Mr. Ripley (Patricia Highsmith), Ko Telo Reče Ne (Gabor Maté), Ti Povem Zgodbo? (Jorge Bucay), Alkimist (Paulo Coehlo). Raziskava o nevarnosti socialne izolacije: Holt-Lunstad J et al. Social relationship and mortality risk: a meta-analytic review. PLoS Med, 2010.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Erudit, pisatelj, umetnostni zgodovinar, esejist, prevajalec in pesnik dr. Miklavž Komelj je v pesniški zbirki Med ustvaril zanimivo sliko območja vmesnosti, v katerem se družba še bolj razdeli. Te vmesnosti so mišljene kot razmisleki, tudi pomisleki, izraženi v štirinajstih pesmih. Naslovni predlog med zato ustvarja lok, s katerim pesnik ustvarja dialog med obema skrajnostma. Obenem pa je ta mèd lahko tudi méd – hrana, pogon – in je po večini zgoščen oziroma gost. Pri tem upoštevamo tudi oblikovno plat knjige, v kateri so tudi avtorjeva likovna dela. Igra z besedami je jasna in prepričljiva. Prispodobe kažejo tudi tisto, česar kdo mogoče ne želi videti ali sploh ne vidi. Vendar – mora. Najpomembnejše, tehtno in ključno v celotni zbirki je na ta način nenehno prevpraševanje, ki ves čas vznemirja in pušča veliko mest enkrat praznih, spet drugič na novo zasedenih. Čeprav na zavihku knjige piše, da gre za poezijo, ki je nastala iz zelo napetega zgodovinskega obdobja, se dvigne nad ta čas in jo je mogoče brati iz različnih vidikov. Mislim, da pesnik ne problematizira samo natančno določenega obdobja, ampak je bilo obdobje pandemije samo sprožilec celotnega, izjemno razmišljujočega cikla. Ta pa je zdaj nadčasoven. Če zbirko Med primerjam s Komeljevo predlani izdano Gorečo knjigo, lahko mirno rečem, da ji spet ne manjka intenzivnosti in tudi ne neposrednosti in prefinjenega dialoga z bralstvom. Soočanje z resničnim svetom in okoliščinami nastanka pesmi pa je v obravnavani zbirki veliko bolj drzno, celo nekoliko izzivalno in vznemirljivo. Čeprav zbirka govori tudi o pandemiji covida-19, Komelj poudarjs, da se taka apokalipsa dogaja ves čas. Pesniška zbirka smelo nasprotuje poročanju medijev, načrtovani paniki in vsem tistim, ki radi strašijo in ustvarjajo zmedo. Pa vendar ne gre za angažiranost. Dodelanost izraza, natančnost v odmerkih besed in izbrani citati ter njihovi ustvarjalci namreč mehčajo kritičnost. Zbirka Med si torej upa govoriti; pogosto sicer pogrešani iskrenost in nepredvidljivost sta v današnji umetnosti še kako pogrešani. Včasih je britev, ki zareže z besedami in prav zato pretrese – če parafraziram umetnika – nujna in manj škodljiva kot kaj drugega. V ogledalu ostaja dvom: »In kaj, če je svoboda / v tem, kar ne velja / za svobodo?« Pretresanje definicij in verjetje v zvestobo samemu sebi odpirata pomembno vprašanje o posploševanju in prehitrem zadovoljstvu z večinskim mnenjem: »Tvoja misel je čista, / če je tvoj duh res tvoj.« Zavezanost k zvestobi je kot rdeča nit, ki v zadnji pesmi Meja doseže poanto: »Resnična govorica je tista, ki vzdrži, da je njena resnica, kjer govorice ni. Brez razvozlavanja vozlov, brez iskanja poti domov. Tragedija je spev kozlov, ne spev bogov.« Pesmi v zbirki Med preveva veliko razmislekov o odločitvah in usmeritvah, ki ne nazadnje niso nikoli preproste. S premišljenim jezikom in izpeljavo pesniških sredstev Miklavž Komelj ustvarja miselne tokove in nam ponuja poglede, ki jih kot kritične opazovalke in opazovalci moramo najti. Ponujanje različnih literarnih svetov nam kaže dela in imena, ki jih verjetno premalokrat osvetlimo in se poglabljamo. Pomembna pa je tudi vmesnost, nekakšna zamrznitev: »Pot je nepremična. / Popolna statičnost.« Prav to je ključ, da lahko v posebni medenosti občutij uzremo še kaj drugega.

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Zgodovinar Janko Prunk je o raziskovanju razvoja slovenske politične misli, kot se spominja, začel razmišljati že med študijem. Pozneje se je občasno posvečal posameznim pojavom in obdobjem, načrt, da bi v eni monografiji zajel celoto, pa je moral počakati do upokojitve. Pri pisanju knjige Zgodovina slovenske politične misli je postavil v ospredje preglednost in željo, da bi vsak bralec dojel, da smo imeli Slovenci na poti k nacionalni samozavesti in emancipaciji poleg kulturne in narodne tudi politično misel. Zaživela je v pomladi narodov po revoluciji leta 1848 in se izkazala s pogumno zahtevo po združitvi vseh v avstrijskih deželah živečih Slovencev v politični enoti, kar bi jim, znotraj habsburške monarhije, omogočilo samostojno odločati o svojih zadevah. Začetnik prizadevanj za ta cilj je bil koroški duhovnik Matija Majar Ziljski s programom za Zedinjeno Slovenijo. Petdeseta leta 19. stoletja je zaznamoval Bachov absolutizem, ki je politične razmere vračal v čas pred revolucijo. Obenem so množične izdaje Mohorjeve družbe močno okrepile slovenski tisk s konservativnimi Bleiweisovimi novicami in cerkveno Zgodnjo Danico. Naslednje desetletje se je z ustanavljanjem čitalnic – v Trstu, Mariboru, šele tretje v Ljubljani itn. – ter podružnic telovadnega društva Južni Sokol poživilo društveno življenje. Nastala je Slovenska matica, politični list Naprej, ki ga je izdajal narodnjak Miroslav Vilhar in urejal do oportunizma konservativnih veljakov kritični Fran Levstik, pa je cenzura zadušila. Po porazih Avstrije v severni Italiji ter izgubi Lombardije in Benečije je idejo Zedinjene Slovenije v brošuri Slovenci, kaj hočemo? znova obudil Josip Vošnjak. Bleiweis ga je ostro zavrnil: »Kdor premišljuje snovanje samostojnega južno-slovanskega kraljestva, ta je sam bedak ali pa ima za bedake nas …« Kajti »naš dom je v Avstriji …« V tem času, posebno po razmahu taborskega gibanja z zahtevami po uveljavitvi slovenskega jezika, je politična misel na Slovenskem znova dobila zalet. Liberalci so dobili svoj politični časopis Slovenski narod, konservativna katoliška stran pa nekaj pozneje časnik Slovenec. Razkol med taboroma se je po obdobju slogaštva le še poglabljal. Liberalci so se na Dunaju in doma, kadar so v tem videli korist, povezovali z Nemci, Cerkev pa se je odločno zavzemala za slovenstvo, vendar predvsem v podložnosti nadnacionalni papeški oblasti. Pa tudi tukaj so bile razlike: medtem ko je Anton Mahnič zaostroval kulturni boj in mu je bila vera pomembnejša od narodnega vprašanja, se je socialno občutljivi Janez Evangelist Krek ob zahtevah za boljše življenje kmetstva in drugih deprivilegiranih skupin vrnil tudi k programu Zedinjene Slovenije, češ: »Mi se s ponosom imenujemo Slovenci in zahtevamo za svoj narod skupno upravo in pravično narodno avtonomijo.« Kulturna samozavest in politična misel, nadaljuje Janko Prunk, sta zlasti pred koncem prve svetovne vojne tako okrepili slovenski narod, da se je leta 1918 odločil zapustiti monarhijo, ki ni bila pripravljena prisluhniti njegovim zahtevam. Slovencem se je po izgubi Primorske in večjega dela Koroške, kar so občutil kot narodno tragedijo, v kraljevini Jugoslaviji nekoliko izboljšal položaj, še naprej pa niso dosegli zakonske ustavne avtonomije. Zanjo se je sprva zavzemala le najmočnejša stranka, SLS pod vodstvom Antona Korošca, medtem ko so liberalci in socialni demokrati vztrajali pri jugoslovanski centralistični in narodno unitarni obliki države. Kljub temu, ugotavlja Prunk, »je bila slovenska politična misel v kraljevini Jugoslaviji zelo živa, pluralistična in ustvarjalna«. Slovenska ljudska stranka z največ volivci je leta 1932 v Koroščevi Slovenski deklaraciji oblikovala svoj odnos do narodnega vprašanja. Po njegovih besedah je celo zatrdila, »da sta teritorialna združitev slovenskega naroda prek vseh imperialističnih meja in njegov avtonomni status v Jugoslaviji nujna za njegov obstanek in razvoj.« Korošec je ob grožnji naci-fašizma v upanju, da bodo Srbi branili tudi Slovence, nekoliko popustil v svojih zahtevah, razpada in razkosanja države pa ni dočakal. Slovenski narod je bil ob okupaciji prepuščen samemu sebi, kajti nekdanje politične elite so se, ugotavlja Prunk, skrile v pomilovanja vreden atentizem in čakale rešitev od begunske vlade. Sočasno je »komunistična partija prepoznala odporniško voljo Slovencev in jo organizirala v Osvobodilno fronto ...« Med okupacijo, nadaljuje Prunk, »so Slovenci razvili intenzivno politično misel, tako oefovski, ki so se že poleti 1941 podali v neposreden oborožen boj proti okupatorju, kakor oni, ki so v nekdanjem režimu vladali, zdaj pa so čakali, da jih bo rešila begunska vlada«. Nato podrobneje predstavi še svoj pogled na vso politično misel v letih, ko so se »huda politična nasprotovanja med obema taboroma razplamtela v medsebojen slovenski državljanski spopad«. Značilnost politične misli v povojni Jugoslaviji avtor vidi v skoraj do konca trajajoči zaznamovanosti s komunističnim ideološkim stereotipom, nad katerim je bedel Edvard Kardelj. Hkrati se je prepovedani nekomunistični politični misli – Prunk izpostavlja preganjanje Edvarda Kocbeka, Jožeta Pučnika in drugih oporečnikov – tu in tam le uspelo prebiti v javnost. Po Kardeljevi smrti je ideološki pritisk sčasoma popustil, tako da so »demokratični misleci vseh ideoloških smeri lahko razvijali svoje politične poglede, usmerjene k odpravi komunističnega režima in ustanovitvi samostojne slovenske države«. Najočitnejši izraz te politične misli je bila nova Majniška deklaracija, ki so jo opozicijske politične sile objavile 8. maja 1989. Sledila je ustanovitev Demosa in njegova volilna zmaga nad Zvezo komunistov. Zamenjava socialistične zakonodaje z demokratično ter razglasitev neodvisnosti in nove ustave so zadnji mejniki, s katerimi Janko Prunk zaokroža svojo s portreti pomembnejših akterjev ilustrirano monografijo Zgodovina slovenske politične misli.

Knjiga Tokrat bo drugače je prvenec Saše Kveder, matere, ki se že poldrugo desetletje bori s sinovo odvisnostjo. Resnična in pretresljiva zgodba, ki odstira vso bedo zasvojencev z drogami, je obenem neskončno optimistična in navdihujoča. Avtorica se je pogumno in odločno soočila s podoživljanjem težkega obdobja v njenem življenju, za katerega pa se zaveda, da še ni končano. Knjiga je opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, kateri se v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega.

Knjiga Tokrat bo drugače je prvenec Saše Kveder, matere, ki se že poldrugo desetletje bori s sinovo odvisnostjo. Resnična in pretresljiva zgodba, ki odstira vso bedo zasvojencev z drogami, je obenem neskončno optimistična in navdihujoča. Avtorica se je pogumno in odločno soočila s podoživljanjem težkega obdobja v njenem življenju, za katerega pa se zaveda, da še ni končano. Knjiga je opomnik, da droge v naši družbi oz. v njeni senci obstajajo. Roman je realističen portret uničujočih posledic uživanja drog tako za mladostnike kot za njihove svojce. Odpira problematiko, kateri se v zadnjem času v javnosti posveča premalo pozornosti. Vendar gre za pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva veliko slovenskih družin. Tudi zato se je Saša Kveder odločila, da svojo in sinovo zgodbo predstavi javnosti, jo opozori ter seznani s trpljenjem odvisnika in družinsko tragedijo. Obenem upa, da bo njena izkušnja pomagala še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega.

Matjaževa domačija je delo družine Pavlin, ki je zavezana ohranjanju kulturne dediščine na slovenskem podeželju, obenem pa tudi navduševanju svojih gostov nad izjemnim kulturnim in naravnim bogastvom naše lepe dežele. Zgodba se je začela leta 1998, ko so se odločili za nakup sosedove (Bučarjeve) hiše. Ker je bila v zelo slabem stanju, so jo na začetku nameravali celo podreti in zasaditi sadovnjak, pozneje pa so se vsled dejstva, da so take hiše že prava redkost, odločili, da hišo prenovijo. Pri prenovi so sledili nasvetom Zavoda za zaščito kulturne dediščine. Obenem so rešili uničenja tudi Mirtkov kozolec iz Mačkovca in ga postavili na drugo stran cestišča. Vmes se je pojavila priložnost za nakup 200 let starega lesenega poda (skednja), ki so ga prenesli iz Planine nad Sevnico in postavili za hišo. Tako so bili postavljeni temelji za začetek kreiranja turističnega produkta.

Matjaževa domačija je delo družine Pavlin, ki je zavezana ohranjanju kulturne dediščine na slovenskem podeželju, obenem pa tudi navduševanju svojih gostov nad izjemnim kulturnim in naravnim bogastvom naše lepe dežele. Zgodba se je začela leta 1998, ko so se odločili za nakup sosedove (Bučarjeve) hiše. Ker je bila v zelo slabem stanju, so jo na začetku nameravali celo podreti in zasaditi sadovnjak, pozneje pa so se vsled dejstva, da so take hiše že prava redkost, odločili, da hišo prenovijo. Pri prenovi so sledili nasvetom Zavoda za zaščito kulturne dediščine. Obenem so rešili uničenja tudi Mirtkov kozolec iz Mačkovca in ga postavili na drugo stran cestišča. Vmes se je pojavila priložnost za nakup 200 let starega lesenega poda (skednja), ki so ga prenesli iz Planine nad Sevnico in postavili za hišo. Tako so bili postavljeni temelji za začetek kreiranja turističnega produkta.

V prvem letošnjem Nedeljskem klepetu smo s psihologinjo Janjo Frelih Gorjanc govorili o postavljanju ciljev. Poudarila je, da je pomembno imeti vizijo svoje življenjske poti in se ji z majhnimi koraki postopno približevati. Obenem pa se prepuščati Božji previdnosti.

V prvem letošnjem Nedeljskem klepetu smo s psihologinjo Janjo Frelih Gorjanc govorili o postavljanju ciljev. Poudarila je, da je pomembno imeti vizijo svoje življenjske poti in se ji z majhnimi koraki postopno približevati. Obenem pa se prepuščati Božji previdnosti.

V oddaji Odprto za srečanja smo gostili Aleksandra Batiča, avtorja knjige Vseeno. Vse je eno. Z njo je orisal pot v srčnost, ki je tlakovana z nadzorom toka misli. Obenem je knjiga tudi svojevrsten poklon vsem naravnim lepotam Slovenije. Svojo kariero je začel v gospodarstvu, med drugim je delal v menedžerskem in informacijskem svetovanju, soorganiziral akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, bil je tudi predsednik Sveta za varstvo okolja RS, zdaj predava o trajnostnem razvoju po šolah. Pred mikrofon ga je povabila Vesna Potočar Godnič.

Včerajšnja prepričljiva odločitev za javno, neodvisno Radiotelevizijo Slovenija ne pomeni zmage ene politike nad drugo. Pomeni zmago civilne družbe, ki je dojela in sprejela, da lahko kmalu zmanjka bitk, če pade javni medijski servis. In se tako tudi podala v bitko za avtonomen RTV. Obenem gre za zmago novinarske skupnosti, ki se do zdaj – če izvzamemo STA - nikoli ni tako jasno opredelila in hkrati angažirala v kateri izmed kampanj. Za zaposlene na javnem mediju pa se zdaj začenja še pomembnejša bitka. Potrditev zakona o RTV je predvsem simbolna zmago, ki še ne bo prinesla sprememb v upravljanju in vodenju RTV čez noč, saj bo zakon očitno pristal v presoji ustavnega sodišča. Novela je torej zgolj prvi korak k izločitvi politike iz vodenja javnega zavoda. Za dosego tega pa bo treba opraviti še ogromno dela, najprej pa upravičiti včeraj izkazano zaupanje in z dobrim delom ohraniti pokončno držo ter okrepiti profesionalne etične standarde. Zavedamo se, da od nas pričakujete politično neobremenjen, strokovno dodelan program z jasnimi novinarskimi standardi. In čeprav je – kot lahko sklepamo iz odzivov – nekaterim še vedno težko priznati, naj ponovimo. Ljudje so včeraj dobro vedeli o čem glasujejo in zelo odločno rekli, da so za: novinarke in novinarje RTV Slovenija, za medijsko skupnost in kredibilno, avtonomno novinarstvo. Politika pa je dobila jasno nezaupnico ob spodnašanju profesionalnih novinarskih standardov, ki jih je največja medijska organizacija oblikovala in krepila skozi desetletja. Zdaj so bili na tnalu predvsem tiste politike, ki je tudi spisala trenutno - za razvoj in napredek – pogubno zakonodajo.

V Glasbenem utripu izpostavljamo mednarodno skladateljsko tribuno Rostrum, ki je potekala prejšnji teden. Predlog našega radia, koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žuraja je bil deležen veliko pozornosti, točkovanje pa ga je uvrstilo med deset priporočenih del, s čemer slovenska glasba nadaljuje z rednimi visokimi uvrstitvami na Rostrumu v zadnjem desetletju. Poleg izbora na skladateljskem Rostrumu je prejšnji teden potekal tudi zaključek nagrade Palma Ars Acustica. Vrh letošnjega tekmovanja Palma Ars Acustica je bil izjemno izenačen, zmagovalci so kar trije, med njimi pa, tudi Brane Zorman s svojo bio-akustično stvaritvijo, nastalo na podlagi zvočne instalacije z naslovom Duh dreves | Dotik. Obenem poročamo tudi s koncerta Zlatega abonmaja Cankarjevega doma. 1. junija je v Gallusovi dvorani potekal zadnji koncert letošnje sezone. Že naslednji dan je prav tako v Cankajevem domu potekal šesti koncert iz abonmajskega cikla Slovenske filharmonije Same mogočne skladbe, v nedeljo pa je v okviru projekta Tartini 330 v Amfiteatru portoroškega Avditorija nastopil violinist Stefan Milenković, ki je igral ob orkestru Camerata Novi Sad.