Podcasts about zgodbe

V oddaji smo se s slovenskimi rojaki sprehodili po Norveški, Čilu in Bosni in Hercegovini. Ustavili smo se v Sarajevu, kjer so slovenski rojaki pripravili tradicionalno prireditev Cankarjevi dnevi, ki vključuje bogat kulturni program. Osrednji dogodek je bil minuli konec tedna z Večerom slovenske pesmi in poezije. Obiskali smo tudi sever Evrope in se o življenju in delu na Norveškem pogovorili s tremi Slovenci, ki so si novi dom ustvarili v tej nordijski državi. V južnoameriško državo Čile pa se je novim priložnostim in izzivom naproti podala tržaška Slovenka Magda Šturman, agronomka, ki se na severu Čila ukvarja s turizmom.

Ste že slišali za muzikal Ananas?, prikazuje zgodbe otrok in odraslih iz težkih časov, ko so v Trstu prodajali za drobiž in si s tem blažili težo pomanjkanja. V muzikalu je prikazanih več obrti in sploh nekdanji način življenja.

Na Prešernovem trgu v Ljubljani je te dni postavljen šotor, ki vabi k ogledu prav posebne interaktivne razstave z naslovom Cirque du Soil. Gre za nekakšen cirkus, ki pa govori o sodobnem prehranskem sistemu in razkriva njegove skrite plati, to so zgodbe o neenakostih, pritiskih in izkoriščanju ljudi in okolja. Hkrati pa pokaže tudi rešitve za bolj trajnostno in pravično prihodnost. Po razstav nas je popeljala predsednica društva Focus Živa Kavka Gobbo.

V oddaji gostimo lektorico slovenskega jezika v Banja Luki Barbaro Hanuš, ki je že vrsto let zelo dobro povezana tudi s slovensko skupnostjo na tem območju, saj je skoraj desetletje opravljala tudi delo učiteljice slovenskega dopolnilnega pouka v okviru društva Triglav. Predstavljamo tudi rojakinjo Saro Ikeljič, ki je novi dom našla v Ameriki, kjer deluje v zdravstvu na področju estetske kirurgije. Seznanjamo vas tudi z živahnim dogajanjem v slovenski skupnosti v Clevelandu, kjer so pred kratkim pripravili tradicionalni Festival diatonične harmonike, ustavljamo pa se tudi pri folklorni dejavnosti slovenskega društva Lipa v Münchnu.

Kako se lahko spletajo različne interpretacije ene hiše, ki je že dolgo časa ni več. Ena takih stavb je džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom za bosanske čete nekdanjega avstroogrskega imperija, ki so se borile na Soški fronti. Džamije ni več, ostal je le še zelen travnik, ki razkriva marsikaj. Ta sled nevidne hiše, džamije v Logu pod Mangartom je dobila zvočno podobo, slišno zgodbo, ki je zapolnila slovenski pavilion na Beneškem bienalu umetnosti. Projekt so zasnovali člani Nonument Group, pod kuratorskim vodstom Nataša Petrešin Bachelez in ga poimenovali Zvočna sled nevidne hiše. Miloš Kosec: »Bistvo paviliona je zvok, so zgodbe, govorimo o mnogozvočju. Intervjuvali smo veliko lokalnih prebivalcev, pripadnike islamske skupnosti v Sloveniji, raziskovalce, ki so se dolgo časa ukvarjali s tem območjem, intervjuvali smo arheologa, ki je izkopaval to prizorišče in iz vsega tega spletli neko pripoved o pripovedih o džamiji.« Člani Nonument Group, ki nas zastopajo na 61.beneškem bienalu umetnosti s projektom Zvočna sled nevidne hiše so: umetnica Neja Tomšič in umetnik Martin Bricelj Baraga ter arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec.

Danes se je za več kot 7.200 gimnazijskih maturantov s pisanjem eseja iz materinščine začel spomladanski rok splošne mature. Obvezno branje letos vključuje Ivana Cankarja in Tino Vrščaj, tematski sklop pa nosi naslov Klanec nekoč, danes, vedno? Za večino dijakov matura predstavlja največji preizkus zrelosti, a Filip Vidušin je svoj preizkus zrelosti doživel nekoliko drugače, in sicer kar na Evrovizijskem odru. Pevec skupine LPS - Filip Vidušin se namreč maturitetnega eseja v prvem roku ni udeležil, saj je takrat zastopal Slovenijo v Torinu. Kako je ob tem usklajeval priprave na maturo, koliko odrekanja je to zahtevalo in ali danes svojo odločitev obžaluje, je preverila Lana Furlan.

Danes se je za več kot 7.200 gimnazijskih maturantov s pisanjem eseja iz materinščine začel spomladanski rok splošne mature. Obvezno branje letos vključuje Ivana Cankarja in Tino Vrščaj, tematski sklop pa nosi naslov Klanec nekoč, danes, vedno? Za večino dijakov matura predstavlja največji preizkus zrelosti, a Filip Vidušin je svoj preizkus zrelosti doživel nekoliko drugače, in sicer kar na Evrovizijskem odru. Pevec skupine LPS - Filip Vidušin se namreč maturitetnega eseja v prvem roku ni udeležil, saj je takrat zastopal Slovenijo v Torinu. Kako je ob tem usklajeval priprave na maturo, koliko odrekanja je to zahtevalo in ali danes svojo odločitev obžaluje, je preverila Lana Furlan.

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Porabska rojakinja Erika Köles Kiss je bila prva zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu. Po treh mandatih zdaj funkcijo prepušča novemu zagovorniku. Kako je zadovoljna z doseženim in kako se je v dobrem desetletju spremenil položaj Slovencev na Madžarskem? Avstrijska Koroška je dobila novega deželnega glavarja Daniela Fellnerja in zanima nas, kaj si od njega obetajo predstavniki treh krovnih političnih organizacij. Pridružimo se peterici mladih igralk iz Sel, članicam mladinske gledališke skupine, ki je s Pravljico po naše sklenila tokratne koroške kulturne dni v Ljubljani. Odpravimo se v Špeter, kjer že dve desetletji deluje Inštitut za slovensko kulturo. Naš gost je tudi Tomaž Simčič. Raziskal je več kot 250 letno delovanje slovenske skupnosti, ki se zbira v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu. Kaj to pomeni za slovensko manjšino na Tržaškem? Prisluhnite!Foto (Silva Eöry): Erika Köles Kiss in Karel Holec - dosedanja zagovornica in novi zagovornik Slovencev v madžarskem parlamentu

Juhuhu, cvetoča pomlad je že tu! Pripoveduje: Brane Grubar. Napisala: Valerija Skrinjar Tvrz. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Gospa Valerija Pavšič je avtorica ene od nagrajenih zgodb lanskega natečaja Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije Zgodbe mojega kraja. Podnaslov natečeja je bil tokrat Najprej štalca, potem pa kravca in gospa Valerija je sodelovala z zgodbo Stanovanjska vprašanja mojega življenja. Pa pisanje sploh ni na prvem mestu poleg vsega, kar še počne, je Valerija Pavšič razložila Luciji Fatur.

Gost epizode je Smiljan Mori, podjetnik, predavatelj in avtor, znan po svojih seminarjih o prodaji, motivaciji in finančni uspešnosti. https://smiljanmori.com/  =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Tony Robbins Širitev na balkanske trge Izkušnja pomanjkanja Reševanje konfliktov Zakaj se ljudje bojijo bogastva Delovne navade in vrednote Gradnja zaupanja in vodenje uspešnih ekip Kako se soočiti z obsojanjem Pomen molitve in hvaležnosti Zgodbe o življenjskih čudežih

Kaj je mehko mesto? Svetovno priznani škotski arhitekt in urbanist David Sim piše o pomenu dostopnosti v mestnem okolju, vnašanju narave in posluhu za podnebne spremembe, prožnosti za spreminjanje namembnosti skozi čas, pa ustvarjanju pogojev za druženje. Njegovo uspešnico Mehko mesto smo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu. Predstavljamo tudi razstavo "Od Picassa do van Gogha – mojstrovine iz Umetnostnega muzeja v Toledu. Slikarske zgodbe od abstrakcije do impresionizma". Razstava v Muzeju Svete Katarine v Trevisu obširno predstavlja zbirke tega ameriškega muzeja z eksponati, ki nikoli doslej niso zapustili matičnih galerij.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …

Zgodbe iz ozadja uvodnega kolesarskega spomenika sezone, več pa tudi o dogajanju v Vikersundu, kjer najboljši smučarski skakalci ta konec tedna letijo.

Tretji torek v marcu je vsako leto svetovni dan socialnega dela, dan, namenjen prepoznavanju pomembne vloge socialnih delavk in delavcev pri izboljševanju življenja posameznikov, družin in skupnosti. Zato smo v današnjo oddajo povabili štiri mlade socialne delavke, Uršo, Tejo, Gajo in Jerco, ki šele stopajo na pot pomoči drugim. Čeprav so poklic izbrale prav zaradi tega, doživljajo tudi razočaranje in nemoč, srečujejo se s togim sistemom, pa tudi s preveliko željo po pomoči in čustveno vpletenostjo v usode ljudi. Prve profesionalne izkušnje tudi z delom pri programu Botrstvo Zveze Anita Ogulin jim spreminjajo pogled na revščino, še vedno pa verjamejo, da je zanje to sanjski poklic.

Maja bo minilo 50 let od rušilnega potresa v Benečiji in Reziji, ki je bil za tam živeče Slovence prelomen trenutek. Takrat so se namreč zavedeli, da se morajo tudi formalno organizirati. Potres je pomenil neke vrste preporod, se spominja beneška pesnica Marina Černetič, naša tokratna sogovornica. O izzivih, s katerimi se soočajo koroški slovenski kmetovalci, pripoveduje predsednik Zadruge Market Pliberk Štefan Domej, član Skupnosti južnokoroških kmetov in kmetic, svetnik v koroški Kmetijski zbornici. Posvetimo se kamišibaju, s katerim so koroškimi Slovenci nadgradili svojo bogato gledališko dejavnost. Odpravimo pa se tudi v Monošter, kjer bodo letos začeli z obnovo restavracije in recepcije hotela Lipa, enega od središč porabskih Slovencev. Pridružite se nam! Foto(zajem zaslona): Hotel Lipa v Monoštru 

Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov. Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje.Sogovornik: prevajalec knjige Borut Omerzel

Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.

»Ko glas žensk postane zgodba« je bil naslov tokratnega koncerta Koroška poje, posvečenega ustvarjalkam v glasbi. Nekaj njihovih glasov in zgodb lahko slišite v tokratni oddaji. Pomemben glas je koroška Slovenka Olga Voglauer, že drugi mandat poslanka v avstrijskem državnem zboru. V prvem je bila poslanka strank vladne koalicije, zdaj je v opoziciji. Kako ji ustreza spremenjena vloga pa tudi, kakšen je odnos avstrijske vlade do manjšin? Ustavimo se na srednji šoli v Pliberku in preverimo, kako potekajo priprave na pilotno uvedbo dvojezičnega pouka. V Tržaškem knjižnem središču se pridružimo praznovanju prvega nacionalnega dneva branja. Odpravimo se tudi na Gornji Senik, kjer je nedavno obilno sneženje poškodovalo električno omrežje in povzročilo prebivalcem obilo težav. Nekateri so bili brez elektrike skoraj dva tedna. Kako so se znašli? Prisluhnite!

Kaj je tisto, kar človeka naredi človeka? Empatija? Intelekt? Možnost samorefleksije in zavestnega poseganja v svet? Karkoli boste izbrali bo verjetno pasalo pod krovni naziv kognitivnih sposobnosti. In kaj potem, ko pride do kognitivnega upada? Z doktorico Čebašek Travnik, zdravnico, psihiatrinjo in avtorico, sva se pogovarjala o nevarnostnih dejavnikih za demenco; o nevroprotektivnem vedenju, ki ga lahko prakticira vsak od nas; in o tem, kaj storiti potem, ko do bolezni morda že pride. Demenca je kompleksen sindrom, ki ga je nujno obravnavati v širšem, ne le medicinskem ampak tudi družbeno socialnem kontekstu. Upam, da ga boste po poslušanju današnjega pogovora tudi vi razumeli bolje. Knjiga Kje so moji ključi: https://emka.si/products/kje-so-moji-kluci-o-zivljenju-z-demenco?gad_source=1&gad_campaignid=14655065738&gbraid=0AAAAAD9LKOM9UzG8irMYfH5TQyiz6HQai&gclid=Cj0KCQiAk6rNBhCxARIsAN5mQLsdWPO05yr_DXFD1PUAqWNzvgvwq-rXD3ed4sbYpyW_WC5fa7N5h5AaAsyTEALw_wcB (na voljo tudi v e-obliki na aplikaciji MK Plus)Med pogovorom omenjava knjige: Zgodbe ob kuhinjski mizi (Rachel Naomi Remen), Odprto srce izkušnje in spoznavanja ob umiranju in smrti (Urška Lunder). Omenjava seznam knjig o demenci, ki je dostopen na spletni strani društva Spominčica: https://www.spomincica.si/literaturaOmenjam raziskavo, ki je povezovala prakso čuječnosti z nižjim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen (Lutz et al): https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34718153/ ČASOVNICA0:00 Uvod in predstavitev gostje: dr. Zdenka Čebašek Travnik, dr. med.2:50 Zakaj medicina in psihiatrija (namesto sprva načrtovanega novinarstva)5:40 Povezava med medicino in umetnostjo: Projekt Ars Hipokratis7:50 Pomen družinske medicine in zakaj potrebujemo močno primarno zdravstvo10:50 Slovenija kot "mokra kultura" in vpliv alkohola na možgane15:40 Kaj je kognitivni upad in kdaj je demenca lahko reverzibilna?19:50 Narativna medicina: Zakaj se o boleznih najbolje učimo skozi zgodbe25:00 Zgodnji opozorilni znaki demence, ki jih opazijo svojci28:40 Urgentne situacije: Tavanje, nevarna vožnja in agresivno vedenje31:45 14 dejavnikov tveganja – od krvnega tlaka do izgube sluha35:45 Gibanje kot zdravilo: Doživljajska pot za spomin v Arboretumu38:15 Ali križanke res pomagajo? Pomen družabnih iger in učenja novih stvari42:10 Čuječnost kot preventivni ukrep in podpora oskrbovalcem44:40 Skrita stiska svojcev: Kako podpreti tiste, ki skrbijo za bolnika49:00 Pravni vidiki in izzivi: Skrivanje bolezni v službi in oskrba na domu51:20 Soočanje z realnostjo napredovale bolezni in občutki krivde56:10 Kako komunicirati z osebo z demenco (umetnost prijaznosti)1:00:20 Priporočila za branje s področja narativne medicine1:02:35 Ozadje nastanka knjige "Kje so moji ključi"1:07:10 Dr. Zdenka Čebašek Travnik in njena "umetnost lenarjenja" (projekt Modra palica)

Gospa Tončka Stanonik si trenutno polni dneve z dvema obveznostma, ki pa sta pravzaprav njeni največji veselji - s klekljanjem in pripravo na to, da bi izšla še ena njena knjiga. S klekljaricami iz Klekljarskega društva Ljubljana sodeluje pri mnogih skupinskih klekljarskih projektih, ki jih prinaša leto 2026, kamor sodi tudi praznovanje 150-letnice delovanja Čipkarske šole Idrija. Že pred časom pa je gospa Tončka Stanonik tudi končala roman, ki se dogaja v času covida, zdaj pa je morda res prišel čas, da bi knjiga izšla, za kar pa so potrebne še druge spretnosti, med drugim iskanje promocijskih in tržnih poti. Sodelovala pe tudi na lanskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije Zgodbe mojega kraja - Najprej štalca, potem pa kravca in se z zgodbo uvrstila na tretje mesto. Gospo Tončko Stanonik je obiskala Lucija Fatur.

Modernizacijski pritiski sodobnega sveta so v zadnjih desetletjih korenito spremenili življenja ljudi v Nadiških dolinah, te spremembe pa so se potem odrazile tudi v močno spremenjeni podobi tamkajšnje kulturne krajinePred nekaj leti je slovenske ljubitelje in ljubiteljice sedme umetnosti navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerec, ki ga je njegov režiser in so-scenarist Gregor Božič umestil med strme hribe in odročne doline Beneške Slovenije. Film je gledalke in gledalce očaral predvsem z lepimi, pravzaprav že kar sapo jemajočimi podobami tamkajšnje neokrnjene narave. A te estetizantne podobe tihih, rumenečih gozdov imajo tudi svojo senčnejšo, hrbtno stran, stran, o kateri se lahko pouči, kdor v roke vzame Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji. Gre za intrigantno razpravo, ki jo je pri Založbi Univerze v Ljubljani lani objavila antropologinja, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tina Ivnik, v njej pa piše – kot pravzaprav lahko razberemo že iz podnaslova knjige – o preobrazbah kulturne krajine Nadiških dolin. To pomeni, povedano precej preprosto, da se avtorica v svoji monografiji posveča vprašanju, kako so modernizacijski pritiski sodobnega sveta spremenili življenja ljudi v Beneški Sloveniji in kako so se te spremembe potem navzven odrazile v podobi tamkajšnje krajine, ki se je v zadnjega pol ali tri četrt stoletja menda precej spremenila, precej pogozdila. In kolikor je razumeti razpravljanje dr. Ivnik, so ti isti gozdovi, ki so tako navdušili slovenske cinefile, v očeh Beneških Slovencev videti čisto drugače. Takole namreč beremo v predgovoru: »O gozdu so mi pripovedovali z nejevoljo, večkrat so me podučili, da gozd Nadiških dolin ni lep gozd, in ga nasploh opisovali kot nekakšno nadlogo.« Zakaj tako? Od kod ta resentiment? Kaj se je Beneški Sloveniji, njenim krajem in njenim ljudem zgodilo v novejši dobi, da so razvili tak odnos do gozda? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tino Ivnik. Foto: kulturna krajina v Nadiških dolinah septembra 2022 (Tina Ivnik, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Mesec februar, pa tudi marec – ne pozabimo na gregorjevo – sta poznana kot meseca ljubezni. Ravno zato želijo v okviru LUV festa v Turizmu Ljubljana pokazati našo prestolnico kot kraj, kjer se srečujejo in dogajajo različne ljubezenske zgodbe in občutki. Tina Lamovšek se je za Nedeljsko reportažo s turističnima vodnikoma odpravila na sprehod po našem glavnem mestu in odkrila, da najdemo številne primere ljubezni: do sočloveka, arhitekture, umetnosti, kulture in jezika. Vabljeni k poslušanju! Foto: Prvi program Radia Slovenija

Vsaka druga ženska v Sloveniji je žrtev psihičnih zlorab, vsaka peta doživlja tudi fizično nasilje, opozarjajo pri Društvu SOS telefon, eni od nevladnih organizacij, ki žrtvam pomaga na poti iz nasilja. Čeprav je načeloma področje pomoči tovrstnim žrtvam zakonodajno urejeno, pa je 67 umorov žensk v okoliščinah, povezanih z družinskim ali partnerskim nasiljem, umrlih med letoma 2014 in 2024, opomin, da nekatere žrtve ne dobijo pravočasnega in ustreznega odziva sistema. Kako nasilje deluje na žrtev in kakšne so sistemske prepreke, ki morda otežujejo iskanje pomoči in izhoda iz nasilja, smo govorili s svetovalko SOS telefona za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Tem je lahko v pomoč tudi knjiga z naslovom V njeni koži, zbirka zgodb žensk, ki so zapustile nasilni odnos. Knjiga je brezplačno dostopna na spletni strani društva, kmalu pa bo dostopna tudi kot zvočnica.

Tokrat so odmevale tri zgodbe festivala gorniškega filma, ki se je zaključil pred tednom dni. Film Triglav: Pot odrešitve prinaša ganljivo pripoved Dareta Vidica o soočenju s tragičnim dogodkom, ki se je na sestopu s Triglava zgodil pred petdesetimi leti. O svojih občutkih danes - po snemanju filma in pisanju knjige - je spregovoril glavni protagonist, svoje videnje sta delila tudi oba režiserja: Aleš Žemlja in Rožle Bregar. O doživljanju divjine, kamor se poda sama, brez telefona, je spregovorila katalonska alpinistka Silvia Vidál, Argentinec slovenskih korenin Marko Magister pa nam je odstrl nekaj zanimivosti iz ozadja snemanja filma Antarktika – Območje 1.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno.

Ste vedeli, da v slovenskem morju živi kar 13 odstotkov vseh vrst Sredozemlja? Čeprav se soočamo z enim največjih upadov biodiverzitete v zgodovini planeta, nam narava pred domačim pragom še vedno ponuja neverjetne zgodbe. Te v svojem novem obsežnem delu z naslovom Zgodbe iz divjine niza tokratni gost oddaje Morje in mi, eden naših najvidnejših morskih biologov dr. Lovrenc Lipej. V delu je združil znanstveno ostrino, ljubezen in odgovornost do narave, esejistično pripoved in vse začinil še s kančki humorja. Popeljal nas bo skozi naravno bogastvo Slovenije, Istre in našega Jadranskega morja.

V naših oddajah ste spoznali že precej sodelujočih z natečaja Mestne knjižnice Ljubljana, ki že nekaj let poteka v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in je namenjen starejšim od 60 let. Gre za Zgodbe mojega kraja, lanski podnaslov je bil Najprej štalca, potem pa kravca. Čeprav gospa Marjana Vrhovnik dotlej kot učiteljica matematike ni veliko pisala, so jo besede vendarle zanimale in se je po upokojitvi želela vpisati na tečaj kreativnega pisanja. Zaradi oddaljenosti ji to sicer ni uspelo, ko pa je videla vabilo za Zgodbe mojega kraja, je takoj vedela, o čem bo tekla njena beseda. Z zgodbo je prepričala tudi žirijo. Gospo Marjano Vrhovnik je obiskala Lucija Fatur.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.

Ali v slovenskem morju res ni več dovolj rib? Na takšno vprašanje biolog prof.dr. Lovrenc Lipej, izkušeni raziskovalec morske in obmorske biotske raznovrstnosti slovenskega dela Tržaškega zaliva, hkrati pa s kolegi iz Hrvaške in Italije celotnega Jadrana, odgovarja tako z znanstvenimi objavami kot s poljudno-znanstvenimi opisi in podobami. V njih med drugim opozarja, da bojazen pomanjkanja rib v našem morju bolj kot iz dejanskega stanja v morju izhaja iz ozkih komercialnih interesov ribičev, ki vsaj pri nas zadovoljujejo razmeroma ozek kulinarični domet ljudi. Večinski okus »po dobri ribi« se pri nas omejuje na brancine, orade, nemara sardele in inčune (ali sardone), da ne omenjamo lignjev (ali kalamarov, zgolj ene od več vrst v sredozemskih ribarnicah dostopnih mehkužcev). Nedavno so v Piranu predstavili njegovo zadnjo knjigo »Zgodbe iz divjine« (l.2022 je izšla njegova od takrat že dvakrat ponatisnjena knjiga »Podobe iz modrine« z opisi morskih organizmov). V njej je s skoraj dvestotimi izbranimi kolumnami iz časnika Primorske novice in revije Potapljač ponudil vpogled v bogato biotsko raznovrstnost življenja tudi v obmorskem in kopenskem delu našega dela Sredozemlja. Z njim smo na Morski biološki postaji v Piranu (delu Nacionalnega inštituta za biologijo) obnovili bistvo večjega dela njihovih raziskav, torej neporušnega beleženja in predlogov za ohranjanje izjemno pestre raznovrstnosti življenja v našem morju, njegovi obali in na bližnjem kopnem. FOTO: Rdeči sprehajalček (znan. ime: tripterygion tripteronotum) VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB

To je rop! je samostojni režijski celovečerni prvenec Gregorja Andolška, ki je pred več kot desetletjem skupaj s Tijano Zijanić posnel edinstveni milenijski portret Zgodbe iz sekreta. Najnovejši film je bolj neposredno žanrski, saj ima ogrodje kriminalke, ki jo izpopolni izdatna mera satire in skoznjo družbeni komentar. Zgodba se začne s čarodejem Rajkom, ki želi po poškodbi med predstavo v nakupovalnem centru uveljaviti zavarovalno polico, sklenjeno prav za tak namen. Zavarovalnica ga zaradi administrativne napake zavrne, potem pristopi k svojemu agentu, samosvojemu in osamljenemu Marcelu, ki dela iz majhne pisarne v blokovskem naselju. Marcel se razhudi in se odloči posredovati, vendar tudi on naleti na gluha ušesa birokratov, kar ga še bolj podžge. Z Rajkom, ki povečini samo pasivno spremlja svojega vse bolj maničnega agenta, gresta vse do vrha, do samega direktorja zavarovalnice, potem ga v trenutku obupa ugrabita. A tudi direktor je v škripcih, saj ga zaradi malverzacij preiskuje finančna uprava, tako da policija pravzaprav misli, da je pobegnil in da je ugrabitev samo krinka. Močna stran filma so številni dobro razviti liki, saj izvemo nekaj zgodbe in zgodovine tudi denimo direktorjeve žene, naključnega zavarovalničarja in kriminalistov, ki preiskujeta ugrabitev. Najbolj izstopa Gregor Čušin v vlogi Marcela, ki lik oživi s kopico nevsakdanjih in povečini komično prikupnih posebnosti, od pohrkavanja do navdušenja nad narodo-zabavno glasbo. Dober vtis pustita tudi Matej Puc in Tjaša Železnik kot neuravnoteženi policijski dvojec s potencialom za lastni film, vendar ima To je rop! tudi številne pomanjkljivosti. Te povečini izhajajo iz scenarija, saj se v drugi polovici filma tempo upočasni in prepogosto zavije na tangente, ki dogajanje prepočasi pomikajo naprej. To je sicer najbrž nastavek za končno razkritje, ko film predstavi dobesedne strice iz ozadja, kar je sicer ljubek štos, vendar niti približno ne tako huronski, kot se je najbrž zdelo avtorjem filma ob pisanju scenarija. To je rop! ima zanimivo in aktualno premiso, boj človeka proti birokratskemu sistemu v časih vse večje prekarizacije in rastoče neenakopravnosti. Z zavarovalnico premišljeno izbere tarčo v času, ko družba nejevoljno in z vse večjim ogorčenjem spremlja, kako poskušajo zavarovalnice privatizirati zdravstvo. Še toliko bolj, ker obstaja vse več dokazov z druge strani Atlantika, kako slabo se lahko to izide za običajne ljudi. Kar je nenazadnje bojda tudi privedlo do umora direktorja zdravstvene zavarovalnice Briana Thompsona sredi New Yorka in iz osumljenega Luigia Mangioneja naredilo ljudskega junaka. A film je nastal pred tem incidentom in čeprav dogajanje v tek spravi podobno občutje, si s koncem ne drzne iti tako daleč, temveč se raje odloči za prej omenjeni veličastni zaključni štos. Tako občinstvo iz kinodvorane pospremita smeh in absurdnost teh podob, namesto da bi se spraševalo, kaj se je zalomilo v delovanju sveta in kako to popraviti. Bere: Dejan Kaloper Piše: Igor Harb

Gospa Veronika Šlander že vse življenje rada piše, tako da je bil tudi odgovor na vprašanje, s čim si bo zapolnila čas v pokoju, tako rekoč na dlani. Kmalu se je pridružila skupini za pisanje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Na lanskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana, ki ga organizira v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in nosi naslov Zgodbe mojega kraja, lanski podnaslov je bil Najprej štalca, potem pa kravca, namenjen pa je starejšim od 60 let, se je zgodba Trnova pot do doma Veronike Šlander uvrstila med deset najboljših. Da pa ni pisanje edina ljubezen gospe Veronike Šlander, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur.

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

V Hiši kultur v Berlinu je torej sinoči potekala podelitev 38-ih evropskih filmskih nagrad. Evropska filmska akademija je nagrado za najboljši evropski dokumentarec podelila slovenski manjšinski koprodukciji Fiume o morte!, hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Med nominiranci sta bila še dva slovenska filma; prvenec Urške Djukić Kaj ti je deklica in animirana koprodukcija Zgodbe iz čarobnega vrta Leona Vidmarja. Člani akademije so za najboljši film minulega leta izbrali norveško dramo Sentimentalna vrednost Joachima Trierja. Druge teme: - Evropo razburja Trumpova napoved novih carin. - Med težavami kmetijstva tudi erozija. - Domen Prevc do nove zmage na skakalnici Okurayama.

V Berlinu poteka 38-a podelitev evropskih filmskih nagrad, na kateri je evropski dokumentarec leta postala slovenska manjšinska koprodukcija Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. V ožjem izboru nominirancev za nagrade sta bila sicer še dva slovenska filma. Celovečerec Urške Djukić Kaj ti je deklica se je boril za nagrado Evropsko odkritje, ki jo je na koncu prejel film On Falling. Med animiranimi celovečernimi filmi, v katerem je bil tudi film Zgodbe iz čarobnega vrta mednarodne ekipe s slovenskimi ustvarjalci, pa je slavil film Arco.

Dragana Mitića smo v naši oddaji že spoznali, a od takrat se je njegova zbirka poezije, proze in nagrad bogato dopolnila. Rodil se je v Nišu, zato piše v srbščini in slovenščini. Njegovi ljubezni sta tudi fotografija in glasba, sicer pa je delal kot jedrski fizik. Ob koncu lanskega leta se je njegova zgodba na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije - "Zgodbe mojega kraja: Najprej štalca, potem pa kravca" uvrstila med deset najboljših. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

V Sloveniji še deluje nekaj industrij z dolgoletno tradicijo, med katerimi je tudi podjetje Marmor Hotavlje, ki se ponaša z delom, vztrajnostjo in predanostjo že tristo let. Helena Selak je govorila o njihovi viziji, iskanju novih idej in sodelavcev.

»Sreča ni nek dogodek. Sreča so očala, s katerimi lahko vidiš lepoto določenega dogodka. Sreča je kot kruh. Nauči se ga mesiti. Ko ga boš pekel, pa odpri okna. Naj diši po vsej soseski.« Odlomek je le del zgodbe, ki opisuje dotike lepote drobnih trenutkov življenja, ki se nas dotaknejo, če le znamo opazovati svet in ljudi. Stefanos Ksenakis je odličen opazovalec in trenutke, ki so se dotaknili njegove notranjosti je zbral in izdal v knjigi z naslovom Življenje je darilo. Še tri smo prebrali v tokratni oddaji.

Ob začetku leta 2026 so se oglasili iz Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer so predstavili nekatere projekte: Od rokopisa do besede, donacijo arhiva pisatelja Antona Ingoliča, bibliografija napovednikov in naslovnih vinjet za stripe in slikanice Mikija Mustra ter arhiv 295 razglednic družine Bukovec. V Tržiškem muzeju bodo v četrtek, 15. januarja ob 18h odprli razstavo Zgodbe v lesu rezbarja Petra Gučka. Plesalka Mateja Rebolj je na podelitvi nagrad Ksenije Hribar prejela nagrado za življenjsko delo.

Za konec leta na Frekvenci X obračamo pogled nazaj, v čas, ko so znanstvene ideje dišale po terenu, drzni radovednosti in neustrašnosti. V oddaji bomo listali po novi knjigi Zgodbe o slovenskih znanstvenikih in znanstvenicah fizika Antona Gradiška, in to vse od srednjeveških motrilcev neba do sodobnih raziskovalcev 20. stoletja. Spoznali bomo ljudi, ki so znanost pri nas soustvarjali na presenetljive načine: na primer kdo je svetu predstavil človeško ribico, kdo je prisluškoval žuželkam, katera aristokratinja je bila neumorna v arheoloških izkopavanjih in kako je slovenski raketni inženir razmišljal o vožnji po vesolju. Svoja zgodba pa je tudi, kako sta se egipčanska mumija in krokodil znašla v Ljubljani. Gost: dr. Anton Gradišek, Institut 'Jožef Stefan' V Xpertizi, kjer predstavljamo mlade raziskovalce na začetku njihovih raziskovalnih poti, pa se tokrat selimo na Štajersko. Spoznali boste Žana Mongusa, študenta doktorskega študija na Fakulteti za kmetijsko in biosistemske vede Univerze v Mariboru, ki je eden redkih srečnežev, ki lahko vsakodnevno pilotira drone in preizkuša meje njihovih sposobnosti.

Kako pomembna je miloščina, nam pove naslednja zgodba. O gospodu Tarfonu so govorili, da je bil izjemno bogat, a ni nič dajal ubogim. Nekoč …Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Neka dežela je bila gosto poseljena, gospodarsko bogata, kulturno razvita in tehnološko napredna. Njeni prebivalci pa so bili razdeljeni na dve ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Slovenski celovečerni animirani film je zveza besed, ki je ne izgovorimo pogosto, tokrat pa jo z veseljem ob Zgodbah iz čarobnega vrta, animiranem omnibusu. Pogovarjamo se z režiserjem ene izmed zgodb Leonom Vidmarjem in ocenjujemo filma Žal mi je, punčka in Smashing machine.

Bili smo na Festivalu migrantskega filma in festivalu StopTrik v Mariboru, ogledali smo si razstavo v Slovenski kinoteki Zgodbe iz čarobnega vrta, in bili na dveh premierah, žanrskega hibrida Ena bitka za drugo in distopične grozljivke Veliki pohod.

Bosna in Hercegovina pod svojim razgibanim površjem skriva razpoke, v katerih so tudi številna rudna bogastva. Zelo znan je rudnik soli v Tuzli, leta 2024 pa so blizu Sarajeva odprli rudnik, ki velja za eno največjih naložb v Bosni in Hercegovini. Mediji so takrat poročali, da naj bi do leta 2050 po nekaterih ocenah izkopali za pet milijard evrov cinka in svinca. Nedolgo tega so na vzhodu Bosne in Hercegovine odkrili tudi litij. Ampak, kot pravi marsikdo, se za marsikatero investicijo skriva tudi jasna gonja po dobičku, ki ne izbira sredstev. Zato so se v obrambo okolja začeli postavljati posamezniki, ki so jim začeli slediti tudi drugi. Lahko morda skrb za naravo preseže etnonacionalne meje v ljudeh ter zapolni razpoke miru, ki so v Bosni in Hercegovini ostale še od konca vojne pred 30 leti? Gašper Andrinek in Luka Hvalc sta v seriji Razpoke miru za podkast Zgodbe na Valu 202 odšla v Prijedor in Tuzlo, kjer sta se pogovarjala z angažiranimi mladimi, ki predstavljajo svetle izjeme v boju proti kolektivni naučeni nemoči, ki jo poskušajo razbiti z upanjem v bolj zdravo prihodnost. Za odziv pišite na: gasper.andrinek@rtvslo.si in luka.hvalc@rtvslo.si Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju

Ob selitvi na Malto pred dobrima dvema letoma je morala Barbara Lipovšek marsikaj začeti znova. Nič več ni bila pevka ali učiteljica petja. Privajanje na novo okolje so ji olajšali pogovori z drugimi priseljenci s podobnimi izkušnjami. Sčasoma je vzpostavila krog prijateljev. Zgodbe prišlekov pa začela javno objavljati. Kupila je tudi kombi in ga preuredila v prijetno potujočo kavarno. Z družino na Malti najbolj uživajo v mesecih, ko ni pretirane vročine in vedno večjega števila turistov.Povezave: The Expatriates of Malta Café Connect Malta Malta sets new record for tourist arrivals Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Ste kdaj zasledili, koliko zdravstvenih zapletov se v zadnjem obdobju v laičnih pogovorih pripisuje okužbam s covidom oziroma cepljenju zoper njega? Pa kaj od tega drži? V pogovoru z imunologom, pulmologom, epidemiologinjo raka in nevrologom pet let po izbruhu pandemije raziskujemo, če je raka res več, kako je z dolgotrajnim covidom, kako hitro so okrevali najhuje prizadeti in kako kaže mRNK cepivom. Sodelovali so: dr. Rok Berlot, Klinični oddelek za bolezni živčevja v UKC Ljubljana, docent za področje nevrologija na Medicinski fakulteti v Ljubljani prim. mag. Matjaž Turel, vodja Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije na UKC Ljubljana dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Onkološke epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani dr. Alojz Ihan, vodja Laboratorija za celično imunologijo in oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani Strokovna sodelavka: dr. Zarja Muršič. Bral je Igor Velše.