Podcasts about zgodbe

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Mesec februar, pa tudi marec – ne pozabimo na gregorjevo – sta poznana kot meseca ljubezni. Ravno zato želijo v okviru LUV festa v Turizmu Ljubljana pokazati našo prestolnico kot kraj, kjer se srečujejo in dogajajo različne ljubezenske zgodbe in občutki. Tina Lamovšek se je za Nedeljsko reportažo s turističnima vodnikoma odpravila na sprehod po našem glavnem mestu in odkrila, da najdemo številne primere ljubezni: do sočloveka, arhitekture, umetnosti, kulture in jezika. Vabljeni k poslušanju! Foto: Prvi program Radia Slovenija

Vsaka druga ženska v Sloveniji je žrtev psihičnih zlorab, vsaka peta doživlja tudi fizično nasilje, opozarjajo pri Društvu SOS telefon, eni od nevladnih organizacij, ki žrtvam pomaga na poti iz nasilja. Čeprav je načeloma področje pomoči tovrstnim žrtvam zakonodajno urejeno, pa je 67 umorov žensk v okoliščinah, povezanih z družinskim ali partnerskim nasiljem, umrlih med letoma 2014 in 2024, opomin, da nekatere žrtve ne dobijo pravočasnega in ustreznega odziva sistema. Kako nasilje deluje na žrtev in kakšne so sistemske prepreke, ki morda otežujejo iskanje pomoči in izhoda iz nasilja, smo govorili s svetovalko SOS telefona za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Tem je lahko v pomoč tudi knjiga z naslovom V njeni koži, zbirka zgodb žensk, ki so zapustile nasilni odnos. Knjiga je brezplačno dostopna na spletni strani društva, kmalu pa bo dostopna tudi kot zvočnica.

Tokrat so odmevale tri zgodbe festivala gorniškega filma, ki se je zaključil pred tednom dni. Film Triglav: Pot odrešitve prinaša ganljivo pripoved Dareta Vidica o soočenju s tragičnim dogodkom, ki se je na sestopu s Triglava zgodil pred petdesetimi leti. O svojih občutkih danes - po snemanju filma in pisanju knjige - je spregovoril glavni protagonist, svoje videnje sta delila tudi oba režiserja: Aleš Žemlja in Rožle Bregar. O doživljanju divjine, kamor se poda sama, brez telefona, je spregovorila katalonska alpinistka Silvia Vidál, Argentinec slovenskih korenin Marko Magister pa nam je odstrl nekaj zanimivosti iz ozadja snemanja filma Antarktika – Območje 1.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno.

Ste vedeli, da v slovenskem morju živi kar 13 odstotkov vseh vrst Sredozemlja? Čeprav se soočamo z enim največjih upadov biodiverzitete v zgodovini planeta, nam narava pred domačim pragom še vedno ponuja neverjetne zgodbe. Te v svojem novem obsežnem delu z naslovom Zgodbe iz divjine niza tokratni gost oddaje Morje in mi, eden naših najvidnejših morskih biologov dr. Lovrenc Lipej. V delu je združil znanstveno ostrino, ljubezen in odgovornost do narave, esejistično pripoved in vse začinil še s kančki humorja. Popeljal nas bo skozi naravno bogastvo Slovenije, Istre in našega Jadranskega morja.

V naših oddajah ste spoznali že precej sodelujočih z natečaja Mestne knjižnice Ljubljana, ki že nekaj let poteka v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in je namenjen starejšim od 60 let. Gre za Zgodbe mojega kraja, lanski podnaslov je bil Najprej štalca, potem pa kravca. Čeprav gospa Marjana Vrhovnik dotlej kot učiteljica matematike ni veliko pisala, so jo besede vendarle zanimale in se je po upokojitvi želela vpisati na tečaj kreativnega pisanja. Zaradi oddaljenosti ji to sicer ni uspelo, ko pa je videla vabilo za Zgodbe mojega kraja, je takoj vedela, o čem bo tekla njena beseda. Z zgodbo je prepričala tudi žirijo. Gospo Marjano Vrhovnik je obiskala Lucija Fatur.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.

Ali v slovenskem morju res ni več dovolj rib? Na takšno vprašanje biolog prof.dr. Lovrenc Lipej, izkušeni raziskovalec morske in obmorske biotske raznovrstnosti slovenskega dela Tržaškega zaliva, hkrati pa s kolegi iz Hrvaške in Italije celotnega Jadrana, odgovarja tako z znanstvenimi objavami kot s poljudno-znanstvenimi opisi in podobami. V njih med drugim opozarja, da bojazen pomanjkanja rib v našem morju bolj kot iz dejanskega stanja v morju izhaja iz ozkih komercialnih interesov ribičev, ki vsaj pri nas zadovoljujejo razmeroma ozek kulinarični domet ljudi. Večinski okus »po dobri ribi« se pri nas omejuje na brancine, orade, nemara sardele in inčune (ali sardone), da ne omenjamo lignjev (ali kalamarov, zgolj ene od več vrst v sredozemskih ribarnicah dostopnih mehkužcev). Nedavno so v Piranu predstavili njegovo zadnjo knjigo »Zgodbe iz divjine« (l.2022 je izšla njegova od takrat že dvakrat ponatisnjena knjiga »Podobe iz modrine« z opisi morskih organizmov). V njej je s skoraj dvestotimi izbranimi kolumnami iz časnika Primorske novice in revije Potapljač ponudil vpogled v bogato biotsko raznovrstnost življenja tudi v obmorskem in kopenskem delu našega dela Sredozemlja. Z njim smo na Morski biološki postaji v Piranu (delu Nacionalnega inštituta za biologijo) obnovili bistvo večjega dela njihovih raziskav, torej neporušnega beleženja in predlogov za ohranjanje izjemno pestre raznovrstnosti življenja v našem morju, njegovi obali in na bližnjem kopnem. FOTO: Rdeči sprehajalček (znan. ime: tripterygion tripteronotum) VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB

To je rop! je samostojni režijski celovečerni prvenec Gregorja Andolška, ki je pred več kot desetletjem skupaj s Tijano Zijanić posnel edinstveni milenijski portret Zgodbe iz sekreta. Najnovejši film je bolj neposredno žanrski, saj ima ogrodje kriminalke, ki jo izpopolni izdatna mera satire in skoznjo družbeni komentar. Zgodba se začne s čarodejem Rajkom, ki želi po poškodbi med predstavo v nakupovalnem centru uveljaviti zavarovalno polico, sklenjeno prav za tak namen. Zavarovalnica ga zaradi administrativne napake zavrne, potem pristopi k svojemu agentu, samosvojemu in osamljenemu Marcelu, ki dela iz majhne pisarne v blokovskem naselju. Marcel se razhudi in se odloči posredovati, vendar tudi on naleti na gluha ušesa birokratov, kar ga še bolj podžge. Z Rajkom, ki povečini samo pasivno spremlja svojega vse bolj maničnega agenta, gresta vse do vrha, do samega direktorja zavarovalnice, potem ga v trenutku obupa ugrabita. A tudi direktor je v škripcih, saj ga zaradi malverzacij preiskuje finančna uprava, tako da policija pravzaprav misli, da je pobegnil in da je ugrabitev samo krinka. Močna stran filma so številni dobro razviti liki, saj izvemo nekaj zgodbe in zgodovine tudi denimo direktorjeve žene, naključnega zavarovalničarja in kriminalistov, ki preiskujeta ugrabitev. Najbolj izstopa Gregor Čušin v vlogi Marcela, ki lik oživi s kopico nevsakdanjih in povečini komično prikupnih posebnosti, od pohrkavanja do navdušenja nad narodo-zabavno glasbo. Dober vtis pustita tudi Matej Puc in Tjaša Železnik kot neuravnoteženi policijski dvojec s potencialom za lastni film, vendar ima To je rop! tudi številne pomanjkljivosti. Te povečini izhajajo iz scenarija, saj se v drugi polovici filma tempo upočasni in prepogosto zavije na tangente, ki dogajanje prepočasi pomikajo naprej. To je sicer najbrž nastavek za končno razkritje, ko film predstavi dobesedne strice iz ozadja, kar je sicer ljubek štos, vendar niti približno ne tako huronski, kot se je najbrž zdelo avtorjem filma ob pisanju scenarija. To je rop! ima zanimivo in aktualno premiso, boj človeka proti birokratskemu sistemu v časih vse večje prekarizacije in rastoče neenakopravnosti. Z zavarovalnico premišljeno izbere tarčo v času, ko družba nejevoljno in z vse večjim ogorčenjem spremlja, kako poskušajo zavarovalnice privatizirati zdravstvo. Še toliko bolj, ker obstaja vse več dokazov z druge strani Atlantika, kako slabo se lahko to izide za običajne ljudi. Kar je nenazadnje bojda tudi privedlo do umora direktorja zdravstvene zavarovalnice Briana Thompsona sredi New Yorka in iz osumljenega Luigia Mangioneja naredilo ljudskega junaka. A film je nastal pred tem incidentom in čeprav dogajanje v tek spravi podobno občutje, si s koncem ne drzne iti tako daleč, temveč se raje odloči za prej omenjeni veličastni zaključni štos. Tako občinstvo iz kinodvorane pospremita smeh in absurdnost teh podob, namesto da bi se spraševalo, kaj se je zalomilo v delovanju sveta in kako to popraviti. Bere: Dejan Kaloper Piše: Igor Harb

Gospa Veronika Šlander že vse življenje rada piše, tako da je bil tudi odgovor na vprašanje, s čim si bo zapolnila čas v pokoju, tako rekoč na dlani. Kmalu se je pridružila skupini za pisanje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Na lanskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana, ki ga organizira v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in nosi naslov Zgodbe mojega kraja, lanski podnaslov je bil Najprej štalca, potem pa kravca, namenjen pa je starejšim od 60 let, se je zgodba Trnova pot do doma Veronike Šlander uvrstila med deset najboljših. Da pa ni pisanje edina ljubezen gospe Veronike Šlander, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur.

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

V Hiši kultur v Berlinu je torej sinoči potekala podelitev 38-ih evropskih filmskih nagrad. Evropska filmska akademija je nagrado za najboljši evropski dokumentarec podelila slovenski manjšinski koprodukciji Fiume o morte!, hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. Med nominiranci sta bila še dva slovenska filma; prvenec Urške Djukić Kaj ti je deklica in animirana koprodukcija Zgodbe iz čarobnega vrta Leona Vidmarja. Člani akademije so za najboljši film minulega leta izbrali norveško dramo Sentimentalna vrednost Joachima Trierja. Druge teme: - Evropo razburja Trumpova napoved novih carin. - Med težavami kmetijstva tudi erozija. - Domen Prevc do nove zmage na skakalnici Okurayama.

V Berlinu poteka 38-a podelitev evropskih filmskih nagrad, na kateri je evropski dokumentarec leta postala slovenska manjšinska koprodukcija Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića. V ožjem izboru nominirancev za nagrade sta bila sicer še dva slovenska filma. Celovečerec Urške Djukić Kaj ti je deklica se je boril za nagrado Evropsko odkritje, ki jo je na koncu prejel film On Falling. Med animiranimi celovečernimi filmi, v katerem je bil tudi film Zgodbe iz čarobnega vrta mednarodne ekipe s slovenskimi ustvarjalci, pa je slavil film Arco.

Dragana Mitića smo v naši oddaji že spoznali, a od takrat se je njegova zbirka poezije, proze in nagrad bogato dopolnila. Rodil se je v Nišu, zato piše v srbščini in slovenščini. Njegovi ljubezni sta tudi fotografija in glasba, sicer pa je delal kot jedrski fizik. Ob koncu lanskega leta se je njegova zgodba na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije - "Zgodbe mojega kraja: Najprej štalca, potem pa kravca" uvrstila med deset najboljših. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

V Sloveniji še deluje nekaj industrij z dolgoletno tradicijo, med katerimi je tudi podjetje Marmor Hotavlje, ki se ponaša z delom, vztrajnostjo in predanostjo že tristo let. Helena Selak je govorila o njihovi viziji, iskanju novih idej in sodelavcev.

»Sreča ni nek dogodek. Sreča so očala, s katerimi lahko vidiš lepoto določenega dogodka. Sreča je kot kruh. Nauči se ga mesiti. Ko ga boš pekel, pa odpri okna. Naj diši po vsej soseski.« Odlomek je le del zgodbe, ki opisuje dotike lepote drobnih trenutkov življenja, ki se nas dotaknejo, če le znamo opazovati svet in ljudi. Stefanos Ksenakis je odličen opazovalec in trenutke, ki so se dotaknili njegove notranjosti je zbral in izdal v knjigi z naslovom Življenje je darilo. Še tri smo prebrali v tokratni oddaji.

Ob začetku leta 2026 so se oglasili iz Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer so predstavili nekatere projekte: Od rokopisa do besede, donacijo arhiva pisatelja Antona Ingoliča, bibliografija napovednikov in naslovnih vinjet za stripe in slikanice Mikija Mustra ter arhiv 295 razglednic družine Bukovec. V Tržiškem muzeju bodo v četrtek, 15. januarja ob 18h odprli razstavo Zgodbe v lesu rezbarja Petra Gučka. Plesalka Mateja Rebolj je na podelitvi nagrad Ksenije Hribar prejela nagrado za življenjsko delo.

Za konec leta na Frekvenci X obračamo pogled nazaj, v čas, ko so znanstvene ideje dišale po terenu, drzni radovednosti in neustrašnosti. V oddaji bomo listali po novi knjigi Zgodbe o slovenskih znanstvenikih in znanstvenicah fizika Antona Gradiška, in to vse od srednjeveških motrilcev neba do sodobnih raziskovalcev 20. stoletja. Spoznali bomo ljudi, ki so znanost pri nas soustvarjali na presenetljive načine: na primer kdo je svetu predstavil človeško ribico, kdo je prisluškoval žuželkam, katera aristokratinja je bila neumorna v arheoloških izkopavanjih in kako je slovenski raketni inženir razmišljal o vožnji po vesolju. Svoja zgodba pa je tudi, kako sta se egipčanska mumija in krokodil znašla v Ljubljani. Gost: dr. Anton Gradišek, Institut 'Jožef Stefan' V Xpertizi, kjer predstavljamo mlade raziskovalce na začetku njihovih raziskovalnih poti, pa se tokrat selimo na Štajersko. Spoznali boste Žana Mongusa, študenta doktorskega študija na Fakulteti za kmetijsko in biosistemske vede Univerze v Mariboru, ki je eden redkih srečnežev, ki lahko vsakodnevno pilotira drone in preizkuša meje njihovih sposobnosti.

Kako pomembna je miloščina, nam pove naslednja zgodba. O gospodu Tarfonu so govorili, da je bil izjemno bogat, a ni nič dajal ubogim. Nekoč …Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Neka dežela je bila gosto poseljena, gospodarsko bogata, kulturno razvita in tehnološko napredna. Njeni prebivalci pa so bili razdeljeni na dve ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekoč so živali sklenile, da bodo odprli šolo za svoje mladiče. Sklicale so sestanek. Soglasno so sklenile, da se morajo v tem modernem času živali ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Moj zakon je trajal več kot trideset let. S ženo sva se imela rada, živela sva v miru. Nikoli nisva imela kakšnih resnejših nesporazumov, prepirov, ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Janezek je bil zdrav in popolnoma normalen deček. Bil je prijeten in razigran, kakršni so pač otroci. Rad se je igral, kakor se otroci radi ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V drevesni votlini je živela veveričja družina. Njihova hrana je bila preprosta, njihovo gnezdo revno, vendar so se razumeli med seboj in bili ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Če bi mogli pokukati v človeško srce, kaj mislite? Kaj bi tam zagledali? Morda bi kdo pomislil, da bi v človeškem srcu mogli najti veselje in ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekoč so v daljni deželi živeli čudni ljudje. Trdo so delali od zore do mraka, vse svoje moči so posvetili kopanju vodnjakov. Vsaka družina ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sredi globokega morja so mornarji doživeli brodolom. Preplavali so razburkano morje in dosegli obalo negostoljubnega otoka, ter tako ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekoč je živel mož, ki je bil obsojen na to, da je od svojega rojstva na hrbtu imel pritrjen velik koš. Ni pa vedel, kaj prenašal njem. Dan in noč je ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekega dne sta se srečala komar in čebela. Začela sta se pogovarjati, kaj je smisel življenja in kakšen pogled imata nanj. Komar je rekel: mi ne ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sčasoma sta računalniška znanost in tehnologija izredno napredovali. Vsak dan so izpolnjevali računalnike in proizvajali vedno bolj izpopolnjene ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Bila je dolga in huda zima. Končno se je vreme otoplilo. Nastopil je čudovit dan. Dva moža, mlajši in starejši, sta se sprehajala. Naenkrat je mlajši ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Rado in Toni sta bila prijatelja. Oba sta bila strastna ribiča. Zbrala sta denar in skupaj kupila majhen ribiški čoln. Pogosto sta šla z njim ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Na položnem gričku je stala lična hišica. Nekje noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, Janez in Roža, njena prebivalca, sta se rešila iz ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Visok val je vrgel ribo iz morja. Na vse načine se je trudila, da bi se vrnila v vodo, a zaman. V obupu je začela klicati: na pomoč, na pomoč, ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gospod Braun je kot raziskovalec prišel v neznano deželo. Zagledal je prvotne prebivalce, kako so bežali z polja in vpili: Pošast, pošast! Ustavil ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Tako je spraševal kralj daljne dežele. Imam bogastvo in oblast, za katero bi se potegoval vsak kralj. Privoščim si lahko vse udobje in razkošje, a vse, ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Leta so mu dobro upognila hrbet. Postal je star in tečen. Sam, brez prijateljev, je preživel dolge ure v bližnjem parku. Osamljen je sedel na ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Živel je čudovit jelen z dišavno žlezo. Mošusov jelen. Ko je zavohal čudovit vonj, ga je ta začel neizmerno privlačevati. Toda dan za dnem mu je ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Pred davnimi časi, ko so rastline še govorile med seboj, podobno kot se pogovarjamo ljudje, so se drevesa v gozdu pomenkovala. Kokosova ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Voditelj dražbe je udaril s kladivom po mizi, množici velel, naj utihne in zaklical: »Dame in gospodje! Naslednja stvar na dražbi je tale stara, ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Velika skušnjava je, da nas naši številni vsakdanji neuspehi in razočaranja v življenju prepričajo, da pravzaprav nismo vredni ljubezni. Kajti kaj ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sašo je bil prikupen malček, vendar silno nagajiv. Kljub njegovi otroški prijetnosti pa mu je večkrat hitro zavrela kri. Takrat se je silno razjezil ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Zjutraj sem premišljeval o Božji pripravljenosti, da mi odpusti grehe, kakor se kaže v besedah Psalma 103: »Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Toni je bil prijeten deček. Bil je zdrav in močan fantič kot so običajno fantki njegove starosti. Nekega dne pa je padel in si zlomil nogo. Zdravnik ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Nekoč je neki kmet šel skozi gozd in našel majhnega orla, ležečega na zemlji. Bil je ranjen in je umiral. Pobral ga je in ga odnesel ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Dobrega kralja Leonarda so neprestano napadali sosednji kralji. Njegovo življenje je bilo neprestano v nevarnosti. Nekega dne so mu njegovi ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Danes zjutraj mi je pater John razlagal, da ptič deževnik vara tako, da se dela ranjenega, da odvrne pozornost od jajc, ki jih znese kar na ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Slovenski celovečerni animirani film je zveza besed, ki je ne izgovorimo pogosto, tokrat pa jo z veseljem ob Zgodbah iz čarobnega vrta, animiranem omnibusu. Pogovarjamo se z režiserjem ene izmed zgodb Leonom Vidmarjem in ocenjujemo filma Žal mi je, punčka in Smashing machine.

Bili smo na Festivalu migrantskega filma in festivalu StopTrik v Mariboru, ogledali smo si razstavo v Slovenski kinoteki Zgodbe iz čarobnega vrta, in bili na dveh premierah, žanrskega hibrida Ena bitka za drugo in distopične grozljivke Veliki pohod.