Podcasts about zgodbe

Ste kdaj pomislili, da bi svoje spomine zapisali? Preprosto zato, da se ne bi izgubili in da bi jih lahko prebral tudi kdo drug. V tokratni oddaji vas namreč vabimo – prav k pisanju. Nekateri natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije za najboljšo domoznansko zgodbo Zgodbe mojega kraja že poznate, saj smo v preteklih letih predstavili že kar nekaj nagrajencev. Natečaj je namenjen starejšim od 60 let in tokrat ima podnaslov Najprej štalca, potem pa kravca. Več o tem je Luciji Fatur povedala Erika Marolt, bibliotekarka iz Mestne knjižnice Ljubljana in članica delovne skupine natečaja.

Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne je naslov nove knjige zgodovinarja in muzealca dr. Marka Štepca, pomembnega strokovnjaka za obdobje velike vojne. O neštevilnih pokopališčih, spomenikih, ploščah, kapelicah in nagrobnikih, o tem, kaj se je z njimi dogajalo v zadnjih sto letih – pa tudi o tem, ali sovraštvo res ne sega prek pepela umrlih – se z dr. Markom Štepcem pogovarja Staša Grahek. Na fotografiji je naslovnica knjige Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne - Odkritje spomenika na Dovjem pri Mojstrani 24. maja 1925 (Razglednico hrani Milan Škrabec)

Miriam Drev je v slovenščino prevedla več kot sto del iz sodobne in klasične angleške, ameriške in nemške književnosti; med njimi Deklino zgodbo Margaret Atwood, Boga majhnih stvari Arundhati Roy, dela Philipa Rotha, Iana McEwana, Zgodbe iz Narnije in druge, številni avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Književno ustvarja tudi sama. Podpisala je šest pesniških zbirk, za zadnjo, Zdravljenje prednikov, je leta 2023 prejela Veronikino nagrado; napisala je štiri romane: Od dneva so in od noči, njen tretji roman, je celo prvi epistolarni roman pri nas. Četrti roman, Po poti se je zvečerilo, pa je izšel letos pri založbi Pivec. V njem nastopa Lucia, ki ima korenine tako v Libanonu, Bejrutu, kot v Sloveniji, v Ljubljani - kamor z mamo in bratom pribežijo, ko se v Libanonu prične državljanska vojna. Kot da bi bila potovanja vdelana v njeno osebnost, mlada ženska tudi sama zapusti Ljubljano in odide v tujino - v iskanju tako dela kot novih doživetij. V Edinburgu spozna partnerja, očarljivega Američana Aleca, in si z njim ustvari družino, a v njunem odnosu postopoma pride na dan Alecova manipulativna, hladnokrvna in brezobzirna prava narava. Z Miriam Drev se o njenem novem romanu in siceršnjem delu pogovarja Tina Poglajen.

Piše Andrej Lutman, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. „Zgodbe odražajo osebno izkušnjo zapletenih zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili pripovedovalci hočeš nočeš udeleženi, in zahtevne socialno-družinske razmere, ki so določile njihovo ravnanje,“ je v uvodu k zbirki Težko je bilo, a smo zdržali zapisal Franci Just. Pripovedovalcev je šest oziroma so štiri pripovedovalke in dva pripovedovalca. Njihove pripovedi je skrbno zapisala Jelka Pšajd, etnologinja, ki je zaposlena v murskosoboškem muzeju in proučuje preteklo življenje v pomurskem prostoru s poudarkom na rokodelstvu, prehrani in vlogi žensk.. Njeno nagnjenje do tovrstnega početja je strnjeno v stavku iz knjižnega napotila: „Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.“ Prvo zgodbo v knjigi je zapisal Jože Vučko, v muzej pa jo je prinesla njegova hči. V njej se pojavi poved, ki bi bila lahko povzetek kar vseh zgodb: „Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.“ Opisuje otroštvo na kmetiji in odraščanje, ki se je končalo pred uradom za delo, ki pa ga ni bilo. Je pa prišlo naročilo za delo v Franciji. In tja se je odpeljal ter sprejel delo na kmetiji. Začela se je druga svetovna vojna in njegovo vračanje v Prekmurje, ki pa je vodilo prek Nemčije, kjer je pomagal obnavljati zbombardirano deželo. Ko se mu je le uspelo vrniti, je bil že vpoklican v vojsko. Prav vojni čas je osrednja tema pripovedi. Druga tema pa je njegovo ukvarjanje z molžo krav, saj je bilo ukvarjanje s to živino v najširšem pomenu njegovo kar življenjsko poslanstvo. Pripoved Julijane Zrim je povezana z delom na njivah in travnikih. Ko se je zaposlila, si je pri frizerju omislila trajno in si s tem 'prislužila' posmehovanje, češ: s trajno v štalo. Posebnost njene pripovedi so slikoviti opisi šeg, navad in vraž. Pripoved je razdeljena na krajše sestavke in deluje kot skupek kratke proze. Naslednja pripovedovalka ima vzdevek Micika. Pripoved je osredotočena na viničarijo, siromašno, leseno hiško z enim bivalnim prostorom, ki je imela v kleti prostor za predelavo in shranjevanje vina. V zvezi s takšnim bivališčem se pojavi tudi poimenovanje cimprača, hiša, narejena iz masivnega lesa in ometana z zmesjo ilovice in slame ter premazana z apnenim beležem. Hiša je bila prekrita s slamo. To besedilo je pomembno tudi z lingvističnega stališča, saj vsebuje številne narečne izraze, ki so z opombami pojasnjeni. In še eno posebnost ima: precej podrobno opiše menstruacijo in osebno higieno. Krajša izpoved Marije z Goričkega obravnava odhod v Francijo in vrnitev na Goričko, pripovedovalka pa izpostavi še svoj položaj ob možu, ki je v njeni odsotnosti služil dvema ljubicama: vdovi in pijači. Občutje lahko povzame izpoved: „Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil sposojeni denar za mojo pot v Francijo.“ Obljubila sem mu, da ga bom čakala je v naslovu izpostavila samska ženska, ki ni želela biti niti imenovana. Zaznamoval jo je oče, ko jo je nabil s kovinskim delom konjskega biča, ker se mu je bila zlagala, da ni bila z nikomer, čeprav je poleg nje sedel občudovalec. Povedna je njena izpoved: „Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.“ Pripoved vsebinsko doseže vrh s podatkom, da se ji je zaročenec zlagal, da gre v Anglijo, a se je izkazalo, da je kot partizan padel v Pohorskem bataljonu. Zbirko šestih pripovedi končujejo nostalgični spomini Janoša Oreovca na verovanja, šege, molitve in praznike. Pripovedovalec obžaluje, da tega ni več in da mladih tovrstnosti ne zanimajo pretirano. Glede na splošno sporočilo knjige je pomenljiv odlomek: „Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.“ Ob listanju knjige Težko je bilo, a smo zdržali morda nastane vtis, da v njej zbrane pripovedi mejijo na novinarsko poročilo s priporočilom za obisk ali ogled tistega, kar izpostavljajo. Tak vtis ne zbledi, a pomembnejši je čar preprostosti, v kar je ovita izpovedna naravnanost.

Tokrat o najnovejših raziskavah s področja epigenetike, prenosa stresa med generacijami in vplivu travme. Pa tudi o tem, da učinki stresa v možgane niso vklesani v kamen. Zavili pa bomo tudi v "možgansko porodnišnico"! Mojca Delač gosti raziskovalko dr. Mašo Čater, sodelavko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki nas je odpeljala v svet predkliničnih raziskav. Priporočamo v posluh!

Predstavitev nove sezone Zverinic - otroške izobraževalno igralne serije - , ki nas opozarja na pomen biotske raznovrstnosti. Zgodbe o 10 novih Zverinicah; od kita grbavca do zajklje predstavljata prevajalka Anamarija Štukelj Cusma in Špela Šebenik, urednica uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega programa. Kakšen pa je bil odziv otrok na prvo sezono? Kako je z likovnimi deli, ki so jih poslali na natečaj?

Ob selitvi na Malto pred dobrima dvema letoma je morala Barbara Lipovšek marsikaj začeti znova. Nič več ni bila pevka ali učiteljica petja. Privajanje na novo okolje so ji olajšali pogovori z drugimi priseljenci s podobnimi izkušnjami. Sčasoma je vzpostavila krog prijateljev. Zgodbe prišlekov pa začela javno objavljati. Kupila je tudi kombi in ga preuredila v prijetno potujočo kavarno. Z družino na Malti najbolj uživajo v mesecih, ko ni pretirane vročine in vedno večjega števila turistov.Povezave: The Expatriates of Malta Café Connect Malta Malta sets new record for tourist arrivals Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Naša današnja sogovornica je pred leti že sodelovala na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, namenjen starejšim od 60 let, in sicer gre za Zgodbe mojega kraja z lanskim podnaslovom Prva ljubezen. Gospa Kristina Bajec je zapisala lepo zgodbo Najini nebotičniki. Ljubljanski Nebotičnik ji predstavlja simbol njenega in moževega rojstnega mesta, tako zapiše. Rada se spominja mladosti in prvih let z možem. Veseli jo, da so danes kot družina zelo povezani, rada piše in pripoveduje. Gospo Kristino Bajec je obiskala Lucija Fatur.

Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.

Po večkrat ponatisnjeni uspešnici Vita Dolorosa je dramski igralec Gregor Čušin navdih za svojo novo zbirko kratkih zgodb Strmenje poiskal v evangeljskih odlomkih, ki niso nujno vezani na dogodke velikega tedna. Zgodbe, knjiga je izšla pri založbi Iskreni, včasih zvesto sledijo svetopisemski predlogi, včasih se od nje precej oddaljijo, prav vedno pa zadenejo bralca v srce in dušo. Tri zgodbe je za oddajo Sol in luč prebral kar avtor sam.

»Tuli ku en šakal«, poje doberdobska rock skupina Blek Panters, ki je s tremi razprodanimi koncerti v Kulturnem domu v Gorici praznovala 30 letnico. Zakaj so njihovi koncerti tako posebni? Na Tržaškem Krasu se pri pouku v naravi pridružimo učencem osnovne šole Trebče. Ustavimo se v Celovcu, kjer je potekalo prvo letošnje srečanje mreže MAJ, mreže, ki že 8 let tke vezi med mladimi zamejskimi rojaki. V Monoštru pa prelistamo najnovejšo knjigo v zbirki Med Rabo in Muro. Zbirka zgodb z naslovom »Težko je bilo, a smo zdržali - Žmetno je bilau, depa smo zdržali« Jelke Pšajd, je, tako kot vsa dela v zbirki, v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju.   Foto: ŠA ŠA ŠA - koncert skupine Blek Panters v Gorici

Navdihujoče svetnice, ki so našle odlično ravnovesje med vero in družino ter babice svetnice so imele v času svojega življenja in še danes prav posebno mesto. Poosebljajo ljubezen, modrost in moč, ki izhajajo iz dolgoletnih življenjskih izkušenj, in pogosto predstavljajo vir stanovitnosti ter neke vrste svetilnike za mlajše generacije. Predstavili smo tri navdihujoče zgodbe iz spletne strani Aleteia.si⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠.

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Pesnica, pisateljica, kolumnistka in raziskovalka s področja etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel je v delu Steklene stene ustvarila kompleksne novele. Precizno izpeljani detajli se osredotočajo na ključna vprašanja, ki jih avtorica zastavlja tudi v svojih kolumnah ter revijalno in knjižno objavljenih kratkih zgodbah. Skupne so jim življenjskost, človečnost in tudi moralna vprašanja. Njene pesmi so sicer polne mehkobe, tu pa se najdejo ostrine, ki zarežejo v spoznanje, kaj se skriva za stenami. Kakršnimi koli, najsi bodo (malo)meščanske, ohole ali zaslonske. Knjigo Steklene stene sestavlja pet zgodb. Vsaka ima večplastno tematiko, in sicer od pretirane ambicioznosti do podtikanja krivde in lažnega obsojanja, izsiljevanja, odločitve za otroka, pomena prekarnosti in umetnosti, občutkov krivde in zasvojenosti z virtualnim svetom in premalo poglobitve v pristen, resničen svet. Ana Svetel se teh kolektivnih in hkrati individualnih vprašanj loteva resno, jasno izraža tudi svoj vidik, kar pa se ne spremeni v žuganje, ampak v pronicljive podpomenske tone. Še posebej se to izrazi v primerih, ki izpostavljajo ogrožanje zdravja in zlorabo otrok, vprašanje evgenike, narcizem, lažno obsojanje in vplivanje na nesreče. Že zbirka kratkih zgodb Dobra družba je na kratkih razdaljah ponujala nastavke za razmislek ali kratke ugotovitve in streznitve, v knjigi Steklene stene pa smo priča še večji poglobljenosti, ki jo omogoča vrsta in forma novele. Pisateljica ne prizanaša – realnost je tu in steklene stene metaforično ponujajo marsikaj. Po večini nič dobrega. Izpiljeno izrisani liki in likinje so bolj ali manj ujeti v mreže želja po uspehu in lastnem prav. Če želijo odstopiti in delovati v skladu z dobrim, jih to lahko kaznuje. Moralna vprašanja in zagate se vedno vračajo in konci zgodb se odvrtijo v neslutene razsežnosti. Kratki naslovi Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi in Elza se po klasični teoriji sokola spretno vijejo skozi posamične novele. Ana Svetel z jezikovnim preigravanjem in gnete zgodbe z več pomeni, pri čemer upošteva različne interpretacije besed in s tem uvide likov in likinj. Pri tem pa daje vedeti, da je prav vsak ujetnik steklenih sten. Najbolje gre verjetno otrokom in tistim odraslim, ki verjamejo v pravičnost in ne odstopajo od nje. A še ti se znajdejo na trhlih tleh. Zgodbe v knjigi Steklene stene se nas dotaknejo in nam ponujajo bogata izhodišča za premišljevanje. Nastavijo nam ogledalo družbe, ki se v prikazanem evropskem svetu kljub razkošju odmika in nas oddaljuje drug od drugega. Posameznik ali posameznica še vedno čuti ranljivost in žalost kljub vsemu ugodju in lahkotnosti sveta, ki sta samo navidezna in zahtevata veliko žrtev. Avtorica celostno zajema like in okoliščine, nič ni brez pomena. Vse se tako ali drugače plača, zdi se, da je prav to bistvo vsake zgodbe. Vsaka odseva jedro težav zaradi površinskosti in navideznega uspeha, v notranjščini pa se kažejo grozljiva ozadja. Jezikovno so rahlo omiljena, vendar pomensko neprizanesljiva in družbeno kritična. Zadnja zgodba Elza tako združuje elemente bolnega in slabo usmerjenega ravnanja matere, ki ne zna ali ne zmore ravnati v dobro otrok. A ju zlorablja v svojo korist. Zgodbe Ane Svetel prikazujejo zanke, ki jih ponujajo svet in egocentrična prepričanja. Vse to obstaja že od nekdaj. Vse, kar ostane, pa je zaupanje v dobro. Steklene stene še vedno zasledujejo dobro in želijo pobegniti pred slabim in nepravičnim. Razumejo svet, čeprav se zdi, da bo potonil. A če pogledamo v globino tega dela, še ne bo.

V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Slovenski etnografski muzej, ki je državni muzej in najstarejša etnološka ustanova v Sloveniji. Hrani več kot 40 tisoč predmetov slovenske in zunajevropske kulturne dediščine ter je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med svojo in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo. V teh dneh so kot del spremljevalnega programa stalne razstave Človek in čas v SEM odprli razstavo z naslovom Zgodbe steljnikov: Preplet orlove praproti, živali in ljudi. Razstava se osredinja na značilne belokranjske steljnike iz brez in orlove praproti. Pripoveduje zgodbo opuščanja in zaraščanja ekstenzivne kmetijske krajine ter sprememb v strukturi kmetijstva, to pa je značilno tudi za vso Slovenijo. Po razstavi se je sprehodila Tadeja Bizilj.

Povod za tokratni pogovor je bila kratka zgodba z natečaja, o katerem smo v naši oddaji že govorili: gre za natečaj Mestne knjižnice v Ljubljani v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, namenjen starejšim od 60 let. To so Zgodbe mojega kraja, lani so nosile podnaslov Prva ljubezen. Gospod Jože Brenčič z Vrhnike izredno rad piše in ga književnost zelo zanima. Poklicna pot ga je zanesla drugam, upokojitev pa je prinesla več časa za pisanje. Gospoda Jožeta Brenčiča je obiskala Lucija Fatur.

Tesa Drev Juh se je pogovarjala z Leonom Vidmarjem, avtorjem animiranih filmov, ki je za svoj kratki animirani film Slovo na Festivalu slovenskega filma leta 2016 prejel vesno za najboljšo animacijo. Na letošnjem festivalu Berlinale pa je bil v tekmovalni sekciji Generation Kplus, posvečeni filmom, ki nagovarjajo mlajše občinstvo, predstavljen film Zgodbe iz čarobnega vrta. Zanj je je Leon Vidmar prispeval eno od treh zgodb – te so postavljene v okvirno pripoved filma, ki pa v celoti tematizira smrt.

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.

Naša tokratna sogovornica, gospa Darinka Kozinc, je poleg tega, da je diplomirana inženirka lesarstva in magistrica biotehniških znanosti, tudi pisateljica. V ospredju njenega zanimanja so aleksandrinke, kakor bomo slišali. Je avtorica poezije in proze, tako za otroke kot za odrasle. Sodelovala je tudi pri lanskem natečaju, ki ga je Mestna knjižnica Ljubljana priredila v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, in sicer gre za Zgodbe mojega kraja z lanskim podnaslovom Prva ljubezen. Na natečaju lahko sodelujejo starejši od 60 let. Zgodba Prvi ples naše sogovornice se je uvrstila med 10 najboljših. Z gospo Darinko Kozinc iz Solkana se je pogovarjala Lucija Fatur.

Janez Krmelj je na Madagaskarju postavil misijon Ampitafa. V njem so vrtec, osnovna šola, srednja šola, bolnišnica, porodnišnica in zobozdravstveni dispanzer. Na to težko dostopno območje se odpravijo tudi mnogi Slovenci, ki pomagajo domačinom. V oddaji Sledi večnosti smo gostili tri zdravnike in laika, ki nam bodo zaupali zgodbe, ki so jih doživeli v tem misijonu: Gašperja in Evo Fortuna, Erika Mihelja ter laika Marka Petroviča.

Petra Meterc se pogovarja z Novogoričanom Gregorjem Božičem, režiserjem, scenaristom in snemalcem, ki ga poznamo po celovečernem prvencu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nedavno pa se je na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu predstavil s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna hruška, v katerem prek filma svoje raziskovanje sadnih sort na Goriškem razširja na filmsko platno. Z njim smo se pogovarjali tako o njegovem filmskem ustvarjanju kot o raziskovanju sadjarstva in projektu Atlas pozabljenih sadovnjakov, ki bo potekal v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Pred študijem ga je zanimalo strojništvo, pa tudi literatura. Gospod Marko Nemec Pečjak se je vendarle odločil za prvo in tako postal prvi strojni inženir, ki je leta 1968 napisal diplomo na računalniku. Ima večdesetletne izkušnje iz podpore projektnemu menedžmentu. Od rok pa mu ne gre le strokovno pisanje, ljubezen do literature je ostala, rad piše poezijo. Lani pa se je odločil sodelovati na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, v okviru naslova Zgodbe mojega kraja so sodelujoči pisali o prvi ljubezni. "Dedek in babica" je naslov zgodbe Marka Nemca Pečjaka, ki se je uvrstila med deset najboljših. Gospoda Nemca Pečjaka je na pogovor povabila Lucija Fatur.

Začenja se Berlinale, mednarodni filmski festival, ki ga bodo letos v nemški prestolnici priredili že petinsedemdesetič. Letos bodo tam predstavili tudi pet filmov s slovensko udeležbo, med drugim igrani celovečerni film Urške Djukić, Kaj ti je deklica, in animirani celovečerni film Zgodbe iz čarobnega vrta. Predstavljamo tudi knjižne novosti s polic Mladinske knjige.

Ali imamo razumevanje za duševne težave mladih invalidov in mladih z manj priložnostmi? Kakšno podporo potrebujejo? Kako delovati na področju preprečevanja in destigmatizacije duševnih stisk med njimi? Kako podpreti te mlade, da postanejo ambasadorji duševnega zdravja? S temi izzivi se spopada projekt Erasmus: »Zgodbe, ki zdravijo – z osebnimi izkušnjami do boljšega duševnega zdravja«. O tem, kaj ta projekt prinaša mladim invalidom in osebam z manj priložnostmi, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z Mihelo Bauman, ki se je pridružila projektu, ambasadorko Zavoda Vozim Jernejo Štarkel in vodjo projektov na Zavodu Vozim Anjo Zagomilšek. Z njimi se bo pogovarjala Petra Medved.

V preteklem tednu smo se, žal zaradi nesreče v Velenju, več pogovarjali o rudarjih, njihovem delu, varnosti. Naključje pa je hotelo, da je prav prvonagrajenec natečaja Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije - gre za Zgodbe mojega kraja - upokojen rudar iz Hrastnika. Gospod Albin Potisek je, kot pravi, vse otroštvo in mladost preživel med "knapovšno", in tudi nadaljeval tradicijo deda in očeta. Zdaj je v pokoju že 22 let in tudi pisanje mu gre dobro od rok, kar dokazuje prva nagrada na natečaju, ki se je je iskreno razveselil. Albina Potiska je obiskala Lucija Fatur.

Ste kdaj zasledili, koliko zdravstvenih zapletov se v zadnjem obdobju v laičnih pogovorih pripisuje okužbam s covidom oziroma cepljenju zoper njega? Pa kaj od tega drži? V pogovoru z imunologom, pulmologom, epidemiologinjo raka in nevrologom pet let po izbruhu pandemije raziskujemo, če je raka res več, kako je z dolgotrajnim covidom, kako hitro so okrevali najhuje prizadeti in kako kaže mRNK cepivom. Sodelovali so: dr. Rok Berlot, Klinični oddelek za bolezni živčevja v UKC Ljubljana, docent za področje nevrologija na Medicinski fakulteti v Ljubljani prim. mag. Matjaž Turel, vodja Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije na UKC Ljubljana dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Onkološke epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani dr. Alojz Ihan, vodja Laboratorija za celično imunologijo in oddelka za imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani Strokovna sodelavka: dr. Zarja Muršič. Bral je Igor Velše.

Martin Pollack: "Danes moramo povedati vse zgodbe, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, poskusili kakorkoli omiliti." Umrl je Martin Pollack, avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je bil po svojih prednikih po očetovi strani povezan tudi s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščino imamo prevedene njegove knjige Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine, leta 2020 pa je v prevodu Jerneje Jezernik izšla knjiga Ženska brez groba; poročilo o moji teti. V njej je opisal življenjsko zgodbo svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče, kjer je umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ni izvedel veliko, je pa do potankosti dokumentiral zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj Martin Pollack je bil nesporna moralna avtoriteta; za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine je bil večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Ob izidu slovenskega prevoda se je z Martinom Pollackom novembra 2020 pogovarjala Staša Grahek.

V preteklih letih smo že predstavili natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije, namenjen starejšim od 60 let. Zgodbe mojega kraja nosijo vsako leto še poseben podnaslov oziroma temo, lani je bil to Prva ljubezen. Natečaj je trajal od 1. junija do 31. oktobra, žirija je izbrala deset najboljših zgodb. Doslej ste spoznali že kar nekaj nagrajencev in tako bo tudi letos. Najprej smo med vsakodnevnimi obveznostmi ujeli in prosili za pogovor gospo Darinko Kladnik, upokojeno novinarko iz Ljubljane, ki je prejela tretjo nagrado. Morda boste presenečeni nad njeno prvo ljubeznijo. Z gospo Darinko Kladnik se je pogovarjala Lucija Fatur.

Zakaj besedo leta 2024 izbiramo med 11 nominiranimi besedami: bojler, brutalno, dvoživka, genocid, hibridno delo, kajtanje, komisarka, odklop, omrežnina, učitelji in zet? Vsaka odločitev kot tudi vsaka beseda ima svojo zgodbo. Pregledali jih bomo s Simono Klemenčič, predsednico komisije, ki je izbrala nominiranke. Eno besedo je dodala časopisna hiša Delo. Akcijo organizira ZRC SAZU v sodelovanju z našo spletno stranjo, Multimedijskim centrom RTV Slovenija.

Nekoč je strah potrkal na vrata. Odpret mu je šla ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Starejši duhovnik je pri pokleku ob koncu maše padel in ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Veliki vodja Aleksander Makedonski, imenovan tudi ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Telemach je bil puščavnik, a je začutil božji klic, da gre ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Bila je nedelja in oče je sina poklical, da gresta delat ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Gospa ki je živela v mestu, je skozi okno zagledala ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Zdi se neverjetno, vendar je resnično. Januarja leta 2005 ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Gospodar je ukazal kuharju, naj za kosilo pripravi …Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Turški sultan Murat je resno zbolel. Ko je ležal ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Motorist je prevozil rdečo luč na semaforju. Takoj za njim ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Angleški znanstvenik Huxley je zamujal na ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Zgodba se nanaša na starozavezno pripoved o izhodu ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Neki mlad mož je postal slaven dirigent, ko mu je bilo ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 157Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:00:22 Jure odhaja00:07:50 Pinkponk show00:10:15 Zgodbe iz Azije00:12:17 Druga zgodba00:14:54 Še ena zgodba00:18:24 Taksiji v Aziji00:20:24 Opice kradejo00:21:31 Juretove izkušnje z opicami00:23:58 Nadaljevanje zgodbe00:30:15 Pomotoma na tajski poroki00:32:41 Ali nas bo Jure pogrešal?00:33:59 Škatla vprašanj00:34:36 Mačke00:37:30 Zombi apokalipsa00:38:13 Najbolj čudna kombinacija hrane00:39:12 Nenavaden talent00:39:51 S katerim risanim junakom bi zamenjal življenje?00:40:21 Naključno dejstvo00:42:04 Vaša vprašanja00:43:50 Če bi bil ženska za en dan00:47:23 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je za omejen čas znižana. Ujemi svoj izvod na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ ... Mojca in Jure Žove sta zakonski par, ki stoji za podjetniško zgodbo Your Soul Time - trgovino s kristali, kadili in ostalimi izdelki za privabljanje dobre energije in ustvarjanje magičnega vzdušja. V epizodi lahko slišiš, kako sta v manj kot štirih letih iz spletne trgovine ustvarila posel, ki je presegel 43.000 naročil, poleg fizične trgovine v Ljubljani prav v teh dneh pripravljata otvoritev trgovine v centru Zagreba, kakšno vlogo v njuni zgodbi igra sreča in kaj bi svetovala podjetniškim začetnikom, ki iščete konkretne nasvete za uspešno predstavitev svojih idej na našem trgu? Zapis današnje epizode, v katerem so ujete vse podrobnosti današnjega pogovora in povezave, prek katerih lahko Mojco, Jureta in Your Soul Time spremljaš tudi naprej, najdeš ⁠⁠tukaj⁠⁠. *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠⁠⁠info@ninagaspari.com.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=84N6AK9XMXA64Dobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 155Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:02:12 Juretov teden00:03:56 Matejev teden00:09:14 Iz kje izvira Halloween00:12:39 Noben v Juretovi družini ne živi v bloku00:18:45 Strašne zgodbe00:21:07 Druga strašna zgodba00:21:54 Tretja strašna zgodba00:27:34 Četrta strašna zgodba00:30:08 Peta strašna zgodba00:30:46 Šesta strašna zgodba00:31:35 Sedma strašna zgodba00:32:42 Vprašanja00:34:43 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

V epizodi 158 je bila moja gostja dr. Urška Jeglič, doktorica znanosti s področja religiologije. Preučevanje islama je njen fokus. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zakaj študij Islama? Obdobje pred abrahamskimi religijami Miti, izbira Boga, Abraham in morala religij Kajn in Abel Kristus, nastanek krščanstva in verodostojnost zapisov Nastanek islama, Mohamed, Koran Pokrivanje žensk in neenakopravnost Šeriatsko pravo Islamofobija in sekularizacija ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša našo vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Kako postaviti piko dogajanju po Sloveniji, če tam ni novinarja dopisnika? Kdo bo obveščal, ko dopisnikov ne bo več? Kako dopisnik usvoji nove avdio formate in zakaj je zvok odigral eno od najpomembnejših vlog ob tako rekoč vseh prelomnih dogodkih? O teh vprašanjih so premišljevali novinarji dopisniki iz različnih slovenskih medijskih hiš na Avdiofestivalu, ki ga je Radio Slovenija pripravil tretjič, tudi tokrat v ljubljanski Cukrarni. Njihova premišljevanja objavljamo v tokratnem Studiu ob 17-ih.

Sofija je v zadnjih letih postala tudi zelo grafitarsko mesto. V bolgarsko prestolnico prihajajo najboljši svetovni ustvarjalci uličnih poslikav. Veliko je družbeno-kritičnih in angažiranih muralov. Eden izmed ustvarjalcev je tudi študent režije, ki nosi kapo z napisom Filmar.

Sredi aprila je bila v Kinodvoru projekcija filma z naslovom Wil režiserja Tima Mielantsa z letnico 2023, posnetega po romanu pisatelja Jeroena Olyslaegersa. Slovenci ga poznamo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Wil je ime osrednjega protagonista, mladega moškega, ki se med drugo svetovno vojno in nacistično okupacijo pridruži policiji v Antwerpnu in je ujet med skrajnosti vseh vrst od kolaboracije do pripadnosti osvobodilnemu gibanju. Knjiga, sicer izjemna uspešnica, ki je pisatelju Olyslaegersu prinesla štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, to pomeni tudi velik prodajni uspeh, in je prevedena v več jezikov, odpira veliko vprašanj. Tadeja Krečič se je z Jeroenom Olyslaegersom po projekciji v Kinodvoru pogovarjala prav o pogosto zamolčanih straneh zgodovine, ki pa tako ali drugače najdejo pot do literature ali filma, umetnosti, skratka.

Na 169. rednem zasedanju Tajnega društva OFC se predstavi naš najnovejši član Luka Marinšek, ki je bil že nekajkrat zraven pri izrednih zasedanjih, zdaj pa je »debitiral« tudi v redni epizodi.Tematika se je seveda ponudila sama od sebe: slovo trenerja Zorana Zeljkovića, ki ga je uprava odpustila dve tekmi pred koncem sezone. Pogovarjali smo se o smiselnosti te poteze, o njegovih plusih in minusih in o tem, kdo bi ga lahko nasledil. Kot se za omizje TDOFC spodobi, pa smo čvekali še o marsičem drugem, kar je tako ali drugače povezano z Olimpijo.

AIDEA knjiga je izšla... Hvala iz srca, če se odločiš za podporo temu projektu z nakupom knjige AIDEA! https://aidea-knjiga.com/ Prijava na snemanje podkasta Dialog:  https://aidea.si/live-dialog-prijava  ============================= Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje.  Teme DIALOGA 44: Janijeva izkušnja z Ubrom v Ameriki Zločin, prestajanje kazni in obup Zgodbe, ki se nas dotaknejo Napačna stran zgodovine Geopolitična trenja Poroka, družina in otroci Ljudi ne jemljem kot grožnjo Interesi in težave najstnikov Dovolimo si reči “NE” Odnos do žensk Nasveti, vzgoja in vrednote najstnikov Ali Andrej že ima Lamborginija? Želja po prepoznavnosti Moški in ženski stil oblačenja Slovenke na OnlyFans Zadnji jok Vandalizem in dekleta v študentskih letih Superavtomobili in ženske Nadutost in ponižnost pri mlademu človeku Ambicije najstnika o uspešni karieri Želja po družini in otrocih Naši primarni cilji Vrednote in reševanje težav v partnerstvu Mreženje AIDEA poslušalcev