Podcasts about sledi

V Cerkvi na Slovenskem je v maju potekal Teden molitve za nove duhovne poklice. Kakšno je pravzaprav stanje na področju duhovnih poklicev v Sloveniji? Prihodnji teden bomo v oddaji Sledi večnosti predstavili novomašnika, letos sta dva. Pred tem pa smo raziskali podrobneje, kakšno je sedanje stanje. Obiskali smo župnijo Dob in župnika Jureta Ferleža, ki je voditelj Komisije za poklicanost in nove duhovne poklice v ljubljanski nadškofiji.

Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

V začetku prihodnjega leta bodo učenci prvič sedli v klopi nove šole na jugu Ugande. Ena od ključnih pri projektu je misijonarka Urša Marinčič. Izobraževanje, opismenjevanje, zdravstvena nega in druge oblike pomoči so osnova njenega delovanja. Letos bo minilo sedem let, odkar se je preselila v Afriko. Še vedno ne more sprejeti, da so ljudje v 21. stoletju lačni in zaradi podhranjenosti tudi umirajo. V podeželskem okolju pa z malimi, a konkretnimi koraki pomaga ljudem k vsaj nekoliko boljšemu življenju. Če to pomeni odpeljati visoko nosečo domačinko po luknjastih cestah do bolnišnice, sodeluje tudi pri tem.Zapiski: sestra Urša Marinčič na Facebooku, Sledi večnosti, pogovor z Uršo Marinčič. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Slovenska odporniška fotografija se je razvila iz tako imenovane predvojne socialne ali družbenokritične fotografije. Predvojni fotografi so dokumentirali nastop okupacijskih oblasti in nato delovali v sklopu fotoreporterskih služb v različnih partizanskih enotah. Po začetku druge svetovne vojne pa vse do osvoboditve leta 1945 je v tem okviru delovalo več kot 160 avtorjev fotografov, ki so zapustili več kot 100.000 enot slikovnega, fotografskega in filmskega gradiva. Sicer pa je bilo o fotoreporterski službi iz obdobja narodnoosvobodilnega boja v slovenski povojni literaturi bolj malo napisanega, saj je slovensko zgodovinopisje partizansko gibanje preučevalo predvsem z vojaškega vidika. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so se začele v zgodovinski bibliografiji pojavljati tudi študije o drugih temah ter vidikih narodnoosvobodilnega boja in partizanske organiziranosti. Ob poslušanju oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali fotografe in njihovo delovanje med drugo svetovno vojno.

Ponovitev oddaje o Romanu in Angeliku Tomincu, franšiškanskih patrih, borcih za socialno pravičnost, ki sta med drugo svetovno vojno kljub drugačni odločitvi cerkvenih vrhov sodelovala z odporniškim gibanjem, po vojni pa pristala pod nenehnim nadzorom novonastale državeFrančiškanska patra Roman in Angelik Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Pater Angelik se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, njegov mlajši brat Roman se je uveljavil kot karizmatičen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, življenje obeh pa zaznamuje pokončnost, ki ju je spravljala v težave tako pod italijansko in nemško okupacijo kot v povojni Jugoslaviji. Njuno zgodbo, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam že pred nekaj leti pomagali predstaviti teolog in publicist Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič in frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Na tokratno velikonočno nedeljo vas vabimo k ponovnemu poslušanju oddaje, ki skozi zgodbo dveh patrov osvetli pogosto spregledano delovanje nekaterih slovenskih duhovnikov med drugo svetovno vojno, ki ji ob 80. obletnici njenega konca posvečamo vrsto oddaj Sledi časa.  Foto: pater Angelik in pater Roman

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zadnja leta tudi v Slovenije buri duhove domnevna trgovina z dojenčki, ki naj bi od 60-ih let potekala na onbmočju nekdanje Jugoslavije. Materam naj bi otroke v porodnišnicah odvzeli pod pretvezo, da so umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, matere pa jih niso smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in statističnega urada. Je bilo okrog 20 tisoč dojenčkov res prodanih?

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo.

O našem nenavadnem rojaku, ki se je preselil v argentinsko Patagonijo in si med Mapuči ustvaril družino s sedemnajstimi otroki, ter tam ob trdem delu in preprostem življenju preučeval njihov jezik in mišljenjePred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomočjo umetnostne zgodovinarke dr. Irene Mislej, ki je odraščala v Argentini, nato pa se preselila v Slovenijo in svoje življenje posvetila zgodbam naših izseljencev. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju preteklih Sledi časa, v katerih je gostovala Irene Mislej: Viktor Sulčič, Slovenec, ki je zasnoval stadion, na katerem si je ime ustvaril Maradona in oddaje Glasovi svetov, kjer smo z njo prepotovali burno zgodovino Argentine: »Argentina je shizofrena, kaotična dežela« foto: Janko Benigar z družino; Wikipedija, javna last (Diario Río Negro; Diario La Mañana del Neuquén; Sitio web de la Facultad de Turismo de la Universidad Nacional del comahue)

Korekcija na borzi. Nekateri bi rekli - končno, drugi pa .... Nihajnost je velika, kako preživeti. * Epizoda je bila posneta 28. februarja, torej pred podpisom izvršnega ukaza Donalda Trumpa, s katerim je napovedal ustanovitev kriptorezerv, kar se je zgodilo 2. marca. Temu je potem sledil močan odboj. Pred mikrofonom: Andraž Grahek, Capital Genetics

Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt

Potrdile so se napovedi največjega zasuka nemške politike v desno v povojni zgodovini države. Kot kažejo izidi vzporednih volitev, je največ glasov osvojila krščanska unija CDU/CSU, drugo mesto se obeta skrajno desni Alternativi za Nemčijo. Socialdemokrati kanclerja Olafa Scholza so medtem dosegli najslabši rezultat v zgodovini. Preostale novice: Pred tretjo obletnico ruske invazije na Ukrajino pozivi k mirovnemu dogovoru. Hezbolah in Iran napovedujeta nadaljevanje upora proti Izraelu. Smučarska skakalka Nika Prevc do šeste zaporedne zmage.

Janez Krmelj je na Madagaskarju postavil misijon Ampitafa. V njem so vrtec, osnovna šola, srednja šola, bolnišnica, porodnišnica in zobozdravstveni dispanzer. Na to težko dostopno območje se odpravijo tudi mnogi Slovenci, ki pomagajo domačinom. V oddaji Sledi večnosti smo gostili tri zdravnike in laika, ki nam bodo zaupali zgodbe, ki so jih doživeli v tem misijonu: Gašperja in Evo Fortuna, Erika Mihelja ter laika Marka Petroviča.

Že konec 17. stoletja je v uradnih spisih pisalo, da na idrijsko-cerkljanskem območju nekateri ljudje – moški in ženske – prekupčujejo s čipkami in tihotapijo živo srebro. Čez tri desetletja pa se v njih najde podroben zapis o pridržanju in sojenju tihotapki Marini Melhiorci iz Šebrelj. Njeno zgodbo, ki je bila glede na dolžino procesa in zapise v dokumentih, precej odmevna že v prvi polovici 18. stoletja, so obudili v Mestnem muzeju Idrija, ki domuje prav v gradu, kjer so ji sodili. Nastala je pravljica s senčnimi lutkami, gledališka igra, slikanica, muzejski lik in radijska igra Radia Slovenija. A kdo je bila ženska, ki so jo obtožili, da je del tatinske in tihotapske tolpe? Marino Melhiorco smo spoznali v oddaji Sledi časa, pri tem sta nam pomagali zgodovinarka Marija Terpin Mlinar, ki je nanjo naletela v starih nemških dokumentih, zapisanih v gotici, in igralka Metka Pavšič, ki njen lik igra v gledališki uprizoritvi in radijski igri.

Obsežna monografija Teološki temelji morale, vsebuje osebno sintezo večdesetletnega ukvarjanja s temeljnimi moralnimi vprašanji, najbolj znanega slovenskega moralnega teologa dr. Ivana Janeza Štuheca. Znanstvena monografija nagovarja tudi širše občinstvo. Vabljeni na pot iskanja v tokratni oddaji Sledi večnosti.

V Pokrajinskem muzeju Celje so se na pobudo dr. Tomislava Vignjevića iz Znanstvenoraziskovalnega središča Koper lotili projekta izdaje knjige Shema kvaternijev in Celjski grofje. Gre za znanstvenoraziskovalni projekt, ki je trajal več desetletij. Ob izidu monografije so pripravili občasno razstavo o razvoju grba grofov Celjskih od začetkov njihovega vzpona do izumrtja te družine. Ob tem so predstavili tudi njihove pečate in to, kako so vsi ti simboli ene najpomembnejših plemiških rodbin pri nas vplivali na državne simbole v različnih zgodovinskih obdobjih vse do sedanjega državnega grba naše države. Pot nastanka grbov, njihovo spreminjanje in pomen bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.

Vipavski Križ. Zagotovo ste ga že opazili, ko ste se peljali po slikoviti Vipavski dolini. Saj s svojo zanimivo podobo strnjenega naselja na hribu pritegne pozornost. Prav zato, da ne bi okrnili tega pogleda, so na vipavski hitri cesti zgradili tudi pokriti vkop. Na tem vkopu pa je skrbnik hitre ceste DARS začel graditi sončno elektrarno, ki pa naj bi, po mnenju domačinov, močno kvarila pogled na naselji Cesta in Vipavski Križ. Kako se bo zadeva razrešila in ali bo podoba majhnega, z obzidjem obdanega mesta, ki je eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji, ostala neokrnjena, bo pokazal čas. Nekoč je bil čas Vipavskemu Križu naklonjen, saj so mu podelili mestne pravice prav na današnji dan, torej 19. januarja, leta 1532. Kako se je to zgodilo in zakaj, bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Kako svet doživljajo tisti, ki živijo s slepoto ali slabovidnostjo? Slepi in slabovidni si pri vsakodnevnem življenju pomagajo z raznimi tehnikami in pripomočki, med katerimi je najbolj prepoznavna bela palica. Zelo dragocen pripomoček pa je tudi brajica. Louis Braille je slepim dal zapis, ki jim je omogočil pismenost. Slepemu človeku je bila tako dana možnost zapisovati, brati in dostopati do tiskanih virov. Ob mednarodnem dnevu brajice, ki smo ga zaznamovali 4. januarja, se bomo v današnji oddaji Sledi časa posvetili genialnemu izumu Louisa Brailla – brajici, njenemu pomenu kot simbolu neodvisnosti in enakopravnega vključevanja slepih v družbo, ter temu, kakšna je prihodnost tega zapisa z razvojem sodobne tehnologije. Oddajo je pripravila Petra Medved.

O tem, kako je neuvrščena Jugoslavija prav v najrevnejših državah sveta skušala dokazati, da lahko mednarodno ekonomsko sodelovanje poteka tudi drugače, kot ga izvajajo zahodna multinacionalna podjetjaKo pomislimo na ekonomsko delovanje socialistične Jugoslavije v Afriki, se verjetno spomnimo predvsem megalomanskih projektov, ki so jih jugoslovanska podjetja izvajala v arabskih državah na severu Afrike. In vendar so v marsičem še bolj zanimive sicer včasih manj dobičkonosne zgodbe o gospodarskem povezovanju z južnim, revnejšim delom tega kontinenta, v katerem so podjetja iz Jugoslavije izvajala vrsto pionirskih projektov. Prav o gospodarskem delovanju socialistične Jugoslavije v podsaharski Afriki in prav posebej v Zambiji - podsaharski državi, v kateri je to sodelovanje doživelo vrhunec - bomo govorili v tej in eni od prihodnjih oddaj Sledi časa. Za tokratno oddajo nam bodo predvsem širši kontekst jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki pomagali predstaviti srbski zgodovinar dr. Goran Musić z Univerze na Dunaju, tanzanijski zgodovinar dr. Andrea Azizi Kifyasi z Univerze v Dar es Salaamu ter dr. Jure Ramšak z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki smo jih posneli na mednarodni konferenci o ekonomskem sodelovanju obrobnih delov sveta z naslovom The business of worldmaking: new perspectives on liminal actors in postcolonial development cooperation, ki je septembra potekala v Kopru. V oddajo smo vključili tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita iz radijskega arhiva ter spomine, ki jih je pred slabim letom za naš radio delil ekonomist dr. Marjan Svetličič, ki je še v času nekdanje Jugoslavije intenzivno preučeval njeno ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in gvinejski voditelj Ahmed Sékou Touré v prestolnici Gvineje Conakry,1961; posnetek fotografije iz knjige Tito u Africi, ki jo je izdal beograjski Muzej Jugoslavije

Ena izmed najbolj pomembnih obletnic leta, ki se izteka, je prav gotovo obletnica izdaje Splošne šolske naredbe. Letos je namreč minilo natanko četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija izdala ta prelomen dokument, s katerim je v habsburških dednih deželah – in torej tudi na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem – postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu. Toda: zakaj se je razsvetljena vladarica sploh odločila za pravo pravcato revolucijo v izobraževanju? Česa naj bi se njeni podaniki v novih šolah naučili? Kako naj bi učitelji učenkam in učencem to znanje vbili v glavo? In kaj so si o novo pridobljeni pravici do šolanja pravzaprav mislili navadni ljudje? Odgovore smo iskali v oddaji Sledi časa, ki vam jo ponovno, kot zadnjo v tem letu, ponovno ponujamo v poslušanje.

Mi, naš snovni svet, naše misli in naša prepričanja se spreminjajo. Vse to se dogaja na tekočem traku časa, ki mu ne moremo določiti ne konca ne začetka, čeprav ritmi dneva in noči, letnih časov, gibanja nebesnih teles in konsenzi človeških družb, izraženi v urah in koledarjih, vseeno lahko večkrat zapored ali neskončno velikokrat zarišejo začetke in konce; ti se sklenejo v isti točki, oddaljujejo, približujejo, vračajo in znova sklenejo.Tako kot letni krogi, ki se v našem časovnem pasu začenjajo pozimi in se pozimi, vsako leto znova, istega datuma, tudi končujejo. Na podlagi stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja Človek in čas: Od ponedeljka do  večnosti, tokrat v oddaji Sledi časa o odnosu človeka do časa, razumskem in čustvenem dojemanju časa ter urah, ki nam merijo čas, in urarjih, ki merilnike našega časa popravljajo. Pri razstavnem projektu sta sodelovali tudi kustosinji dr. Janja Žagar in dr. Tanja Roženbergar, medtem ko so ure ena izmed  pomembnih raziskovalnih vsebin tudi v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer se jim še posebej posveča kustosinja Živa Pogorelec. V času digitalizacije, ko so telefonske in druge naprave nadomestile koledarje in najrazličnejše merilnike časa, se izgublja se tudi pomen znanja in manualnega dela, materialne in nematerilane dediščine, zato je popravilo mehanskih ur že vpisano v Nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. Tudi v Pokrajinskem muzeju Celje so se zato, da rokodelstvo, tudi urarstvo, ne bo odšlo v pozabo, odločili za pravo Ulico obrtnikov in učenje teh veščin.

Lucija Stepančič je tudi s svojim najnovejšim romanom Kar od nekod (Založba Goga) dokazala, da je odlična pripovedovalka. Njen roman se začne v osemdesetih letih prejšnjega stoletja; njen osemnajstletni romaneskni junak sanjari o glasbeni karieri, nato pa preživi burno in neponovljivo poletje na terasi nekega istrskega kampa kot član skupine, ki je še včeraj razmišljala o panku, zdaj pa igra priljubljene popevke in popevčice za umirjeno občinstvo. Sledi še vrsta presenečenj, tako vsebinskih obratov kot izvirnih pripovednih rešitev. Več o romanu pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Prva romana pisatelja, teologa in filozofa Branka Cestnika Sonce Petovione in Šesti pečat je navdihnila preteklost Ptuja, zlasti starorimska Poetovia in njeni prebivalci v mestu in bližnji okolici, od koder izvira avtorjev rod. Tretji roman Pogovori z Njo sega v čas druge svetovne vojne, v njem prikazuje življenje slovenskih mobilizirancev v nemški vojski, eden med njimi je Jakob Špilek, ki se je boril na zahodni fronti avgusta 1944. Tudi v četrtem romanu Razmik med žerjavi pisatelj zajema iz istega časa, njegovi literarni junaki in nejunaki pa se bojujejo na vzhodni fronti. Skrivnostni naslov romana je povzet iz sovjetskega filma Let žerjavov in iz balade pesnika Gamzatova. Žerjavi so duše nekdanjih vojakov, ki so se skupaj bojevali in umirali. »Ko ustvarijo klin in složno letijo, dobro poglej, če je v formaciji vrzel. Če opaziš razmik med žerjavi, tolik, da bi tam lahko letela še ena ptica, vedi, to je prostor zate. Skoraj boš tam, med njimi, mrtev tovariš ob mrtvih tovariših. Duša v telesu bele ptice.« Roman sestavljajo štiri obsežna poglavja, razvrščena po bojnih premikih petnajste čete 304. pehotne divizije nemške vojske na vzhodni fronti v Ukrajini leta 1943 do začetka aprila 1944, predvsem po izgubljeni bitki za Stalingrad in predaji feldmaršala von Paulusa. Posamezne etape bojevanja nemških vojakov in Sovjetov se vrstijo po času in kraj posameznih spopadov, kratkotrajnih zmag in porazov do zadnjega umika. Vsi datumi o vojnih dogodkih so točno navedeni, poznavalsko so opisani tudi kraji in pokrajine. Po več kot osemdesetih letih je čas že zabrisal zgodovinski spomin na dogajanje med drugo svetovno vojno, generacije so se zamenjale, ostaja pa ustno izročilo, da je bil nekdo iz slovenske družine soldat v Hitlerjevi nacistični Nemčiji. Ostali so tudi dokumenti. Roman Razmik med žerjavi oživlja te čase in mlade ljudi, ki so bili nenehno izpostavljeni smrtni nevarnosti in pobijanju, ne da bi vedeli, za koga se borijo, saj niso verjeli nacističnim idejam. Borili so se, da bi preživeli. Na koncu knjige je Branko Cestnik dodal slovarček zastarelih in pozabljenih besed iz vojaškega življenja ter izrazov iz nemščine. Sledi še časovnica zgodovinskih dogodkov, na katere se veže pripoved. Začne se s 6. aprilom 1941 in konča s 3. aprilom 1944, ko je ameriško letalstvo prvič bombardiralo Budimpešto. Avtor navede tudi datum 6. junij 2023, ko je bil v rusko-ukrajinski vojni uničen največji jez Kahovka na Dnepru, poplava v Hersonu pa je razkrila okostja padlih nemških vojakov iz druge svetovne vojne Resnične osebe, ki nastopajo oziroma ki so omenjene v romanu, pojasnjuje posebna razlaga. Med njimi so sovjetski maršal Rodion Malinovski, eden najboljših nemških generalov Erich von Manstei in nemški generalpolkovnik Karl-Adolf Holidt, poveljnik na novo postavljene šeste armade po nemškem porazu v bitki pri Stalingradu, ki je deloval v Ukrajini v Donbasu in ob Dnepru. Pisatelj ne poudarja posameznih literarnih likov, saj je težišče dela bojevanje 15. čete nemške vojske, ki so jo decembra 1942 iz Francije prepeljali na vzhodno fronto, kjer je bilo minus 30 stopinj in so bili jarki pokriti z raztrganimi trupli branilcev. Tukaj je nastajala povezanost petih vojnih tovarišev: Ludvika Voduška, kmečkega sina iz okolice Ptuja, ki je bil vajen trdega dela, v domači godbi pa je igral violino, Avstrijca Hansa Auerja iz Wagne, Nemca, ki so ga klicali Deggi- Deggi, Frizijca z vzdevkom Tulipan in plemenitega Švaba Wolfganga. Ludvik nosi v sebi za vojaka nenavadno skrivnost, ki bi bila zanj lahko usodna. Že kot deček je namreč sklenil, da nikoli ne bo nikogar ubil. Angelu Neubijanja, kot je to stanje imenoval nekdanji ministrant Hans Auer, ki se je na angele spoznal od doma, je Ludvik ostal zvest tudi v vojnih razmerah. Ohranil je vse vrednote staršev in verske vzgoje, nikoli ni meril v človeka. Novo srečanje s sokrajanom Cvetom Ogorelcem iz skupine izvidnikov obeta prijateljstvo, vendar je to človek, ki je že zgodaj prestopil mejo med Dobrim in Zlom, s svojimi zločinskimi dejanji se celo hvali: »Lastnoročno sem ubil za pol potniškega vagona civilistov, Rusov in Ukrajincev, Ciganov in Židov. Žide še posebej rad…« Pretresljivo so opisani Ludvikovo osebno soočenje s sovražnikom – ruskim učiteljem iz Moskve, preselitev izoliranih »božjih pacifistov menonitov«, usoda šestletne deklice, ki jo je lastna družina v času prisilne lakote, »gladomora«, ubila in kruto pojedla, iztrebljanje neželenih skupin, kot je bila Mlada garda, uničevanje Judov, pomor nedolžnih talcev. Razmik med žerjavi ni le zgodovinski roman o vojnem dogajanju, ki se kar naprej ponavlja in mu ni videti konca. Odpira se prepad med Dobrim in Zlom, geslo zmagovalca je »Ni usmiljenja za šibke!« Morda se bo življenjska zgodba Floriana – Cveta Ogorelca, Ludvikovega vrstnika iz okolice Ptuja, razpletla v končnem delu vojne trilogije Branka Cestnika, pisatelja, ki, kot pravi, mora povedati zgodbo, ki je še niso povedali drugi.

Naša zgodba o pogumnih Blejkah se začenja z delom zapisa izpred 90 let. Takole so zapisali: »Bilo je sredi marca leta 1813, ko je bilo na Bledu v gostilni pri Petranu kaj veselo. Mladina je plesala ob poskočnih zvokih godbe. Oglašali so se tudi pevci, zlasti s pesmijo, ki so jo pripevali k plesu: »Godci, začnite, groše dobite. Groši so vaši, dekliči pa naši.« Toda nenadoma je vse utihnilo, kakor bi strela z jasnega udarila v veselo družbo. Plesni pari so obstali kakor pribiti na tla in godba je na mah prenehala igrati. Domači gospodar Jakob Klinar, ki se je vrnil s svojih trgovinskih poslov in potov iz Trsta, je stopil sredi sobe in sporočil novico, ki jo je bil prinesel iz Ljubljane: da bodo Francozi dali ceniti cerkveni zaklad na Blejskem otoku in ga na dražbi prodali. Ko je navzočna množica slišala to poročilo, je prvi trenutek ostrmela. Nastale so skupine ljudi, prihajale in se zbirale, grozile ter glasno izražale nejevoljo.« Konec navedka. To dogajanje je na Bledu sprožilo pravcati upor, ki so ga vodile pogumne Blejke, kar bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Na pragu zime je smučanje vedno hvaležna tema. Tudi v oddaji dokumentarnega uredništva, saj je smučanje tradicija in njegova zgodovina v Sloveniji že kako bogata in tudi dobro dokumentirana. Ob turističnem smučanju kot svobodni volji vsakega posameznika je pri nas široko razvejano tudi organizirano smučanje. Hrbtenica tega so smučarski klubi. Čeprav jih v glavnem poznamo po usmeritvi v tekmovalno smučanje, je približno 150 smučarskih klubov, sekcij in društev v Sloveniji veliko več kot samo tekmovalna platforma. Smučarski klubi organizirajo smučarske šole, sejme rabljene opreme, številni pa za svoje članstvo tudi organizirajo smučarske počitnice. Enega izmed bolj nenavadnih smučarskih klubov, iz katerega izhajajo uspešni slovenski smučarji in smučarke (med drugim tudi dobitnik prve slovenske oz. jugoslovanske olimpijske kolajne Jure Franko) pri nas, je ob jubileju obiskal Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

V Tolminskem muzeju so pripravili zanimivo razstavo z naslovom Želite, prosim? S trgovino in gostinstvom v Zgornjem Posočju so se namreč ukvarjali predvsem gospodarstveniki in ekonomisti, ob vsaki večji nepravilnosti ali napredku tudi časopisni novinarji, nasprotno pa humanisti, zgodovinarji in etnologi teh tem niso celovito obravnavali. Najprej so se v muzeju pred epidemijo koronavirusne bolezni lotili obdelave posoškega gospodarstva po drugi svetovni vojni. Temu sta sledila razstava in zbornik o industriji v Zgornjem Posočju. Takrat so se odločili, da bodo raziskave nadaljevali ter obdelali tudi drugi del gospodarstva, in sicer gostinstvo, turizem in trgovino. Tu pa se je pokazalo, da sodijo začetki omenjenih dejavnosti dosti dlje v preteklost. Raziskave so segle v začetek 19. in 20. stoletja, ko se je Posočje že vpisalo na zemljevid turističnih krajev. Gostinstvo, turizem in trgovino v Posočju bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.

Čeprav večina ljudi s tesnobo posluša novice o vojnah, ki divjajo po svetu, so poročila polna različnih vesti o lokalnih in svetovnih konfliktih. Teh si danes ne moremo več predstavljati brez letalskih napadov ter vse bolj tudi dronov oziroma brezpilotnih letalnikov, s katerimi lahko iz kontrolne sobe, oddaljene tisoče kilometrov, vojska nabira informacije o sovražniku in izpelje tudi zračne napade. Razvoj vojaškega letalstva je torej pomembna tema vojaške zgodovine vsakega naroda. V tokratni oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Odin Kralj, raziskujemo začetke letalskih bojnih enot na našem območju.

Novo mesto ni samo gospodarska in kulturna prestolnica Dolenjske, ampak je imelo pomembno vlogo tudi v drugih zgodovinskih obdobjih. Eno najpomembnejših obdobij je bila zagotovo starejša železna doba ali halštat, ko je Novo mesto zaslovelo po odkritjih izjemno bogatih grobov s situlami, jantarnim okrasjem in drugimi grobnimi dodatki. Poleg tega pa so dozdajšnja arheološka odkritja pokazala, da je bilo Novo mesto tudi v mlajši železni dobi ali latenskem obdobju eno največjih najdišč ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi. To potrjuje podatek, da je bilo na celotnem ozemlju odkritih 1400 grobov iz tega obdobja, od tega jih je samo v Novem mestu 720, in to na najdišču Kapiteljska njiva. Tu so našli tudi več kot 100 železnih mečev. V oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič, bomo šli po sledeh starejše železne dobe ali halštata.

Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.

Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.

V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?

V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.

Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.

Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.

V zadnjem Toplovodu pred čisto čisto zadnjim Toplovodom verjetno nima smisla razpravljati o konoplji, evtanaziji ali evropskih volitvah. Pa dajmo o koncu. Ker je blizu in neizogiben. Kakšne so vaše predstave o tem, kaj se zgodi, ko se naše življenje konča? Še bolj pa nas bo zanimalo, kako naše oziroma vaše predstave o koncu življenja vplivajo na življenje samo. Ali kje opazite zanimiv vzorec? Kako naše predstave o smrti in posmrtnem vplivajo na življenje?

Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.

Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.

Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.Nenavadno zgodbo o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondō Kawase oziroma Mariji Skušek ter njuni fascinantni zbirki - ki so si jo ljudje v sredini preteklega stoletja ogledovali kar pri njima doma, od 29. maja naprej pa bo na ogled tudi v Slovenskem etnografskem muzeju - sta nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti dve izmed avtorjev razstave Azija sredi Ljubljane v SEM-u, sinologinji dr. Helena Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Marija in Ivan Skušek, Slovenski etnografski muzej

Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.

Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.

Zašto je NN počinilac, Nemanja Nedović, odigrao četvrtinu sezone, Zvezda najbolje poluvreme i kako su sudije probudile srpski inat? Ko je sve i na koji način doprineo triler trijumfu Partizana i zašto treba „okaditi“ taj kobni ćošak ispred klupe crno-belih u Areni? Sledi prava poslastica za sve ljubitelje Evrolige, pošto se igra duplo kolo, Zvezda će u Španiju, a Partizan neće mrdati iz Beograda. Još mnogo toga zanimljivog čeka vas u novoj epizodi podcasta „Pick and roll“ na Nova.rs