Podcasts about sledi

Gneča na cesti, pomanjkanje klime, dolgo potovanje na končno destinacijo. Ne sliši se ravno vabljivo, vendar taka resničnost ni odvrnila ljudi v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, da se ne bi stlačili v manjše avtomobile – ali pa navsezadnje tudi avtobuse – ter se odpravili na počitnice v sindikalne domove. V tokratni oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, gremo na sindikalne počitnice. Ob pomoči zgodovinskih dejstev in tudi osebnih spominov bomo podoživljali preživljanje časa v počitniških kapacitetah podjetij in državnih institucij. Foto Bobo

Predsednik SDS Janez Janša bo, kot kaže, četrtič oblikoval vlado. Skupina poslancev je namreč vložila njegovo kandidaturo za mandatarja, državni zbor bo o njen odločal v petek. V oddaji tudi: - Cilj parlamentarne preiskave o delovanju Sove in policije v primeru domnevnega vmešavanja izraelskih obveščevalcev v državnozborske volitve je diskreditacija dela organov pregona, poudarjajo v Gibanju Svoboda. - Svetovna zdravstvena organizacija je zelo zaskrbljena zaradi hitrega širjenja ebole v osrednji Afriki, bolezen je bila usodna za že več kot 130 ljudi. - Na ceste se vračajo tudi motoristi reševalci, zato voznike pozivajo, naj bodo nanje še posebej pozorni.

Po šestih epizodah Tečajnice, v kateri smo iskali boljše načine za upravljanje naših financ, v zadnji epizodi sezone preverjamo, kaj se dogaja na borznih trgih. Ti so se odkar Združene države Amerike vodi Donald Trump zamajali že večkrat. Najprej z napovedjo carin, sledila je vojna v Iranu, ki je povzročila zaprtje hormuške ožine in velik nihaj na borzah. Po velikem padcu v marcu, so borze doživele opazen odboj, a razmere še vedno ostajajo negotove.Kaj pomeni odboj na borzah, zakaj ima Ljubljanska borza dobre rezultate ter kako v trenutnih razmerah vztrajajo delnice nafte in kriptovalute, preverjamo s finančnim novinarjem Tomažem Okornom z MMC-ja.

V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled razstava Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma, posvečena vlogi dela žensk v povojni Sloveniji in v njeni modernizaciji vse do konca 60. let. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani ter Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti, razkriva pomen ter razumevanje dela žensk v hkratnosti kontinuitet in prelomov, v soobstoju tradicije in modernizacije, v razpetosti med ideološkimi obljubami in vsakdanjo resničnostjo. Zgodovinski pogled na delo žensk ponuja pomembna izhodišča za razmislek o pomenu dela, ekonomske neodvisnosti in položaju sodobnih žensk. V tokratni oddaji Sledi časa bo o zgodovini pravice žensk do dela ter o izzivih, s katerimi se spopadajo današnje ženske, spregovorila zgodovinarka dr. Jovana Mihajlović Trbovc z Znanstvenoraziskovalnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Černobil, Sovjetska zveza, 26. april 1986. Ura je 1:23 ponoči. V jedrskem reaktorju pride do parne eksplozije, ki raztrga pokrov in odpre sredico. Sledi še druga, močnejša eksplozija, ki uniči zgornjo zaščitno plast iz jekla in betona. Oblasti nesrečo sprva zamolčijo. Svet zanjo izve šele dva dni pozneje, ko nad Evropo zaznajo povišano radioaktivnost. Radioaktivni oblak zajame velik del celine. Tudi v Sloveniji, približno 1300 kilometrov od Černobila, zavlada negotovost. Meritve pokažejo povišane ravni radioaktivnega joda in cezija. Najhujše posledice pa so čutili — in jih še danes čutijo — prebivalci širšega območja v današnji Ukrajini. S strokovnjaki in poznavalci analiziramo takratno dogajanje ter posledice nesreče po štirih desetletjih, prinašamo pričevanja in arhivske posnetke. Razmišljamo tudi o jedrski energiji — med dediščino nesreč in učinkovitim energetskim virom.Sogovorniki: Dr. Luka Snoj (jedrski fizik, Institut 'Jožef Stefan'), dr. Metoda Dodič Fikfak (Inštitut za medicino dela, prometa in športa), dr. Rafael Martinčič (nekdanji vodja odseka za jedrsko fiziko na IJS), Maja Weiss (režiserka), dr. Mateja Gosar (geologinja, geološki zavod Slovenije), Andrej Velkavrh (meteorolog, Agencija RS za okolje), dr. Robert Brus (gozdar in dendrolog, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani). Povezave: Fant, pobratim smrti, 1. del Fant, pobratim smrti, 2. del FX: Kaj v resnici sporoča serija Černobil? Zgodbe iz Černobila: Marjan Jerman, Peter Močnik, Anatolij Rižov MMC podrobno: 40 let Černobila Poglavja: 00:02:23 Kje ste bili, ko ste slišali za nesrečo? 00:05:30 Kaj se je zgodilo 00:11:43 Kako se je odzvala Slovenija 00:25:33 Vpliv na zdravje 00:36:20 Vpliv na gozdove 00:47:20 Dokumentarec Maje Weiss 01:01:07 Kaj smo se naučili

Nekateri predmeti, gospodinjski pripomočki so med njimi na prvem mestu, so postali tako običajni, da se o njih ne sprašujemo več. Pa bi se morali. Mnoge naprave, ki jih danes uporabljamo v gospodinjstvu, niso tako spektakularne, kot so nova tehnološka čudesa, ali recimo avtomobili in podobno tehnološko razviti stroji. A njihov vpliv na razvoj družbe, lahko zapišemo: celo civilizacije kot take, je neprecenljiv. Eden takih danes samoumevnih aparatov, ki je pretresel družbo do obisti, je pralni stroj. Če hočemo v celoti razumeti revolucijo, ki jo je prineslo strojno pranje perila, se moramo vsaj za trenutek potopiti v čas ročnega pranja. O dejavnosti, o katere posebnih pogojih in naporih danes starejši poskušajo ponovno seznaniti mlade generacije, govori tudi ponovitev oddaje Sledi časa. Pripravil jo je Marko Radmilovič.

V današnji oddaji Sledi časa bomo izvedeli, kam segajo začetki nabožnih pesmi v slovenščini pri verskih obredih za večje krščanske praznike, in se posvetili premalo poznani Klosterneuburški evangeljski pripovedi, ki je pri nas znana kot Kranjska Marijina tožba. Gosta oddaje bosta zaslužna profesorica, raziskovalka srednjega veka dvojna doktorica Nataša Golob in doktor Aleksander Bjelčevič z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Pred 6600 leti je naše kraje, še zlasti pa Bohinjski konec, stresel potres, ki je po moči daleč presegel vse, ki jih je zabeležila zgodovina. Mnogo močnejši je bil od znanega ljubljanskega pa celo od idrijskega potresa iz začetka 16. stoletja. Sledi o tem silovitem tresenju tal v daljni preteklosti so našli globoko pod dnom Bohinjskega jezera. Kakšna je bila takrat pravzaprav okolica našega največjega jezera in kaj nam o alpskem prostoru in ljudeh, ki so tam živeli v oddaljenih tisočletjih, povejo jezerske usedline? V to zgodbo so nas v Sledeh časa odpeljali geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Maja Andrič in dr. Nina Caf ter arheologinja dr. Jana Horvat z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Foto: Bohinjsko jezero, Wiki Commons

V novi epizodi gremo čez enega do sedaj najbolj eksplozivnih tednov v cestnem kolesarstvu letošnjega leta. Najprej Milano - Torino, kjer je na Supergi zmagal Tom Pidcock, Primož Roglič pa je sezono klasik odprl s tretjim mestom. Pidcock je z napadom poslal prvi resen signal pred Sanremom. Sledi vrhunec tedna z dirko Milano - Sanremo, kjer je Tadej Pogačar po padcu, lovljenju in napadu na Cipresso in Poggio v sprintu ugnal Toma Pidcocka. Pogledamo tudi Veliko nagrado Slovenske Istre, tradicionalno pomladansko dirko v Izoli, ki vsako leto prinese napadalno dirkanje na tehničnih krogih ob obali in je dobra odskočna deska za kontinentalne ekipe in mlade kolesarje. Začetek pomladi je uradno tu. Prisluhni!Aja, pa še to - Naroči kolesarske nogaviceDisko grupo poganja ⁠Nduranz⁠

O razburkani življenjski poti enega najbolj kontroverznih slovenskih pisateljev preteklega stoletja - partizana, boema, ženskarja, političnega zapornika in človeka brezkompromisno svobodnega duhaEden naših najpomembnejših literarnih zgodovinarjev, Dušan Pirjevec, je menil, da slovenski literarni junaki pogosto niso gospodarji svoje usode, temveč se zapirajo v svoje trpljenje ter igrajo pasivno vlogo žrtve, in verjetno bi lahko rekli, da je nekaj tovrstnega sentimenta nedvomno del našega nacionalnega značaja. Morda so prav zato posebej zanimivi ljudje iz naše zgodovine, ki temu stereotipu ne ustrezajo. Eden takih je nedvomno pisatelj Vitomil Zupan. Svojo pustolovsko pot je začel že v mladosti, ko se je podal v svet in delal na ladjah ter razgrajal v pristaniščih, kasneje se je pridružil partizanom v drugi svetovni vojni, po vojni pa je bil leta zaprt zaradi svojega ekscesnega načina življenja in norčevanja iz oblasti. Vse to je nato popisal v vrsti avtobiografskih romanov, ki jih danes prištevamo med najboljša slovenska literarna dela. Razburkano življenje Vitomila Zupana, v ospredju katerega se ves čas vije boj za ohranitev samega sebe in svoje notranje svobode, nam bodo za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti pisatelj, prevajalec, kritik in Zupanov prijatelj Aleš Berger, dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino ter dr. Matevž Kos z Oddelka za primerjalno književnost z ljubljanske filozofske fakultete, vključen pa je tudi arhivski posnetek pisatelja. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Vitomil Zupan, arhivsko gradivo, uporabljeno v filmu Pogovori o Vitomilu Zupanu, Slovenski filmski center Vabljeni tudi k poslušanji oddaje Sledi časa o Zupanovem prijatelju Dušanu Pirjevcu iz radijskega arhiva: Dušan Pirjevec med revolucijo in literaturo.

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojneKomaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Louis Adamič in Tito leta 1949 Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.

Današnja feministična scena v Sloveniji je začela nastajati sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko so se pojavile prve avtonomne ženske skupine. Konec leta 1984 je začela delovati ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani. Kmalu zatem pa je nastala feministična skupina Lilit, ki je konec 80. let seznanjala slovensko in jugoslovansko javnost z raznolikostjo ženskih identitet, govorom o enakosti spolov in novimi aktivističnimi pristopi. Sekcija Lilit, ustanovljena je bila pri ŠKUC-Forumu, si je med drugim prizadevala za obstoj varnega ženskega prostora, ozaveščanja javnosti o položaju žensk, za povezovanje žensk v regiji in za pomoč ženskam, ki so žrtve intimnopartnerskega nasilja. Ob mednarodnem prazniku žensk smo v oddaji Sledi časa spregovorile o zgodovini tega edinstvenega ženskega gibanja, pod pokroviteljstvom katerega je nastal tudi prvi SOS telefon za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, ki obstaja še danes. Svoje spomine bosta strnili prevajalka Mojca Dobnikar in pisateljica Suzana Tratnik. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.

Nove knjižne izdaje založbe Škuc in Centra za slovensko književnost med drugim prinašajo roman Sarivala Sosiča, pesniški zbirki Natalije Milovanović in Alje Adam ter prevodna dela; danes izpostavljamo kratek roman Jeana Cocteauja Bela knjiga in avtobiografsko besedilo Moja mama se smeje Chantal Akerman. V Pokrajinskem muzeju Koper pa so odprli drugi del razstave Koper med zvonikom in žerjavi: arhitekturne sledi družbenih sprememb, ki obravnava urbanistične in arhitekturne preobrazbe po drugi svetovni vojni.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

Sledi a tresky přinášeli živobytí mnoha generacím rybářů od Baltského moře. Povolání se v rodinách dědilo a těšilo se všeobecné vážnosti. Jenže Baltské moře podle přírodovědců prodělává v posledních letech biologický kolaps a na vymření jsou kromě ryb taky rybáři. Třeba v německém Flensburgu nedaleko dánských hranic zbývá už jen jeden, pro kterého je rybolov hlavním zdrojem obživy.

Sledi a tresky přinášeli živobytí mnoha generacím rybářů od Baltského moře. Povolání se v rodinách dědilo a těšilo se všeobecné vážnosti. Jenže Baltské moře podle přírodovědců prodělává v posledních letech biologický kolaps a na vymření jsou kromě ryb taky rybáři. Třeba v německém Flensburgu nedaleko dánských hranic zbývá už jen jeden, pro kterého je rybolov hlavním zdrojem obživy.Všechny díly podcastu Zápisník zahraničních zpravodajů můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.

V oddaji Sledi večnosti spoznavamo program Zdravilna beseda, ki v župnijah, krščanskih skupnostih in na spletu ponuja varen prostor za ljudi, ki se soočajo z življenjskimi stiskami. Program je že od vsega začetka naravnan ekumensko. Z gostom Markom Ipavcem smo preverili, kako potekajo srečanja, kaj pomeni varen prostor in kako Božja beseda nagovarja posameznike. Dotaknemo se tudi vprašanj, kdaj je potrebna strokovna pomoč in kaj kot družba pogosto spregledamo ob globokih ranah.

Zakaj se kdaj zjutraj zbudimo, pa ne vemo, kateri dan je? Ali položaj spanja vpliva na to, kako kvalitetno spimo in sanjamo? Spanje je ena od tem, ki jo v naših oddajah redno vzamemo pod drobnogled in v povezavi z njo dobimo tudi največ vprašanj. Nič čudnega. Spimo vsi in spanju namenjamo dobršni delež svojega življenja. Tokrat bo z nami doc. dr. Barbara Gnidovec Stražišar, specialistka pediatrije in otroške nevrologije, evropska somnologinja, torej strokovnjakinja na področju spanja. Pripravlja: Mojca Delač.

Ko se mi odpravimo v posteljo, si oni nadenejo uniformo. In ko pri nas zadiši prva jutranja kava, oni po dolgih urah dela ugasnejo luči. Na Valu 202 zaganjamo novo serijo oddaj o tistih, ki skrbijo, da se svet ne ustavi. Niti ponoči. Pridružite se nam v nočni izmeni. V prvem delu nas skozi spečo Ljubljano in svoj nočni delovnik popeljeta taksista.

Izglasovana je beseda leta 2025. Med enajstimi finalistkami (carina, božičnica, dolgotrajna oskrba, dvojna raba, flotilja, iskljiv, paliativa, redke zemlje, somestje, tiktokizacija in zastoj) je največ glasov prejela božičnica. V Mestnem gledališču Ptuj so na oder postavili klasiko slovenske mladinske književnosti – Bratovščino sinjega galeba Toneta Seliškarja, ki mlade in odrasle nagovarja že desetletja. Tik pred iztekom prejšnjega leta je izšel slovenski prevod romana Recherche avstrijskega avtorja slovenskih korenin Paula Blahe.

Kaj so ogledala, zrcala in druge odsevne površine? To niso samo sestavni del opreme naših bivališč, so tudi odsev naših podob in še marsičesa. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino: od odsevov na vodni gladini, skrivnostnega vulkanskega stekla - obsidiana, do muranskega ali beneškega ogledala, pa vse do industrijsko izdelanih steklenih površin. Poleg tega nosijo v sebi tudi magične in simbolne moči, kot vrata v svetove onkraj vsakdana. Na te poti se bomo podali v oddaji Sledi časa.

Žiga Magjar je pred sedmimi leti svoj dom našel v zelenem nemškem mestu Bremen. Zaposlen je v organizaciji Natur Kultur, soustvarja mladinske projekte, mentorira prostovoljce ter organizira mladinske izmenjave in treninge. Medkulturnega razumevanja in sprejemanja se učijo prek teatra, z igro vlog, pogovori in delavnicami. Eden od projektov je tudi Make Music, Not War. Mladi iz držav, ki so sicer v konfliktu, denimo iz Izraela in Palestine, Ukrajine in Rusije, Grčije in Cipra, skupaj ustvarjajo glasbo za mir. V službi, v hiši organizacije, Žiga Magjar občasno skuha tudi kaj slovenskega, pravi, da je Slovenija zdaj njegov drugi dom. Pogreša družino in prijatelje, a so sodelavci postali njegova razširjena družina.

V iskanju pozabljenih glažut Steklarska tradicija slovenskega etničnega prostora je eden najbolj bleščečih dokazov naše vpetosti v kulturne, industrijske in trgovske tokove centralne Evrope. Kajti steklo in njegova proizvodnja že stoletja stojijo na križišču med industrijo, obrtjo in umetnostjo. Po mednarodnem letu stekla izpred nekaj let so se raziskovalni napori za detekcijo in vrednotenje steklarske tradicije še povečali in iz severa Primorske prihaja zgodba o pozabljenih glažutarjih, ki so celo stoletje delali v globini tedaj skoraj nepristopnega Trnovskega gozda. Nove raziskave so to privlačno temo obudile dobesedno iz črepinj in kmalu se lahko nadejamo, da bo vedenje o glažutarjih dostopno tudi širši javnosti. V oddaji Sledi časa tako v širši slovenski prostor prinašamo nekakšen uvod vanjo.

Poslanci so na včerajšnji izredni seji državnega zbora po pričakovanjih potrdili koalicijski predlog priporočil vladi v zvezi z varnostno situacijo na jugovzhodu države. Na današnji izredni seji pa bodo med drugim odločali o predlogu zakona, ki ureja izplačilo božičnice in zimskega dodatka za upokojence ter prenavlja ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. V oddaji pa tudi o tem: - Sirski predsednik Ahmed Al Šara obiskal Belo hišo, Washington obljubil polno podporo Damasku - Za privezovanje psov na verigo bo od danes predvidena tisoč-evrska globa - Maribor v pričakovanju vrhunca martinovanj in tradicionalnega krsta mošta

O skrivnem razvoju jugoslovanskega nuklearnega programa Če vemo, da je danes na svetu le 9 držav, ki posedujejo jedrsko orožje, si je skorajda nemogoče zamisliti, da bi ob nekoliko drugačnem poteku zgodovine v to skupino prav lahko spadala tudi naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija. In pri tem ne govorimo o kakšni iz trte izviti špekulaciji, ampak o možnosti, ki je bila vsaj v nekem trenutku videti povsem realistična in ki so se ji Jugoslovani presenetljivo približali. Jugoslavija je namreč nekaj let po vojni zagnala enega najbolj resnih in ambicioznih nuklearnih programov v socialističnem svetu, ki je imel jasen, pa čeprav kot skrbno skrivnost varovan cilj: proizvesti jedrsko orožje. Kako blizu je bila Jugoslavija izdelavi atomske bombe in zakaj se je sredi pomanjkanja povojnih let, brez vsakih resnih pogojev za to, sploh odločila zagnati tako drag in kompleksen program? Ter kako ji je uspelo, kljub mnogim spodrsljajem, relativno zgodaj postaviti nuklearni reaktor, ki je sicer še v istem letu postal kraj dolgo prikrivane nesreče? Zgodbo o jugoslovanskem jedrskem programu nam bo za tokratne Sledi časa pomagal predstaviti zgodovinar dr. Marko Miljković z Inštituta ekonomskih znanosti v Beogradu, ki je dogajanje podrobno opisal v knjigi Titova atomska bomba, ki je letos izšla pri založbi Srednja Evropa v Zagrebu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Tito med obiskom reaktorja v Vinči leta 1958

Zdravo. Tokrat začnemo s filozofsko razpravo o tem, ali je svet res padel s tečajev, odkar nas je zapustil David Bowie?! Vmes so se zgodili Trump 1, COVID, Ukrajina, Gaza, Trump 2, Bill Gates pa za dve tretjini planeta 28. oktobra "načrtuje" očarljiv skupinski samomor. Mi pa nadaljujemo z debato o kapitalizmu, distribuciji hrane ter razmišljamo o vplivu medijev na človeško psihologijo in pogled na svet nasploh. Sledi razglas o dvelovniku: našli smo trgovino, ki je odprta LE dva dni na teden. Bravo. Potem pa preidemo k razpravi o delavskem razredu, poštenem plačilu, malicah, ... na koncu se vse skupaj nežno zlije v debato o hrani v nepokvarljivi oblik (nedolžni zajec), svetovni politiki in Revolutu. ⏰ Do konca sveta je še 8 dni.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Zdravo. Tokrat snemamo v “črni sobi”, brez glasbene podlage, v težkih pogojih, ki so podobni snemanju igralcev pred “green screenom” in tudi mi čutimo podobne vrste pritiske. Medtem ko se navajamo na nov studio, elegantno zdrsnemo v oglasni blok (prijazno vas povabimo na hvalazavseribe.si). Sledi poročilo iz Berlina: navijači na steroidih, medalja z leskom in taktični izračun, kako maraton preživiš z malo teka in veliko ponosa. Nato se čudimo letalski logiki iz Floresa, štejemo tovornjake in še vedno čakamo tisti famozni “šalter” za potnike, ki so zgrešili Avstralijo. Tudi o Zadnji priložnosti: Kiri, Moose (ne los!) in večno zamujajoči gospod Čondo, piščanci namesto koz ter soba, ki se izkaže za … hodnik. Komodo? Še ne še. Najprej spanje, naslednjič pa zmaji.

Relikvije so otipljivi ostanki, ki so povezani s svetimi osebami, kot so na primer svetniki, mučeniki in tudi sam Jezus Kristus. Čaščenje teh svetih predmetov je bilo prisotno po vsem katoliškem svetu in je dodobra zaznamovalo srednjeveško in do manjše mere tudi poznejšo zgodovino. Zaradi njihovega statusa se je okoli njih razvila bogata tradicija šeg, navad in običajev, ki so v vernikih vzbujali pobožnost. Za ohranjanje teh predmetov so izdelovali tudi relikviarije, skrinjice in šatuljice, ki so bile same po sebi verske umetnine.Več o relikvijah in relikviarijih so nam povedali tokratni gosti Sledi časa mag. Darko Knez, kustos v Narodnem muzeju Slovenije, dr. Nataša Kavčič, profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti in Monika Simonič Roška, etnologinja in kustosinja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

Avgusta smo bili priča raciji na antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji, ki velja za simbol narodnoosvobodilnega boja na avstrijskem Koroškem. To seveda ni edini primer pritiska na slovensko manjšino, a je dejanje, ki spominja na temne čase, v katerih so bili koroški Slovenci tarče raznarodovalnih teženj. Slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem ima namreč dolgo zgodovino boja za lastni obstoj, ki sega najmanj do začetka 19. stoletja, ko je na tem območju živelo več kot 130 tisoč Slovencev. Večinska kultura v deželi Koroški je bila nemška, pripadniki nemške etnične skupnosti pa so manjšino razumeli kot nevarnost, kar je prispevalo k porastu sovražnosti. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem so nam predstavili dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Zaradi teh pritiskov in ekonomske ter politične nemoči so se koroški Slovenci znašli v zelo kritičnem položaju. Dogodki, kot so na primer koroški plebiscit, priključitev Avstrije k Nemčiji in porast nacizma, so skupnost močno prizadeli. Tudi sistem, ki ni spoštoval pravic manjšin ali je celo aktivno spodbujal asimilacijo slovenskega prebivalstva, je prispeval k hudemu krčenju skupnosti. Kompleksno dogajanje so nam pomagali bolje razumeti gosti tokratnih Sledi časa: dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Teodor Domej, slovenski zgodovinar na avstrijskem Koroškem, in dr. Marjan Linasi, muzejski svetnik v Koroškem pokrajinskem muzeju. Foto: nemški propagandni plakat ob plebiscitu, vir:Wikipedia

Enajstega avgusta letos je minilo osemdeset let, odkar je bila uzakonjena splošna volilna pravica za ženske na območju nekdanje Jugoslavije. To je po več letih boja za volilno pravico žensk pomenilo zgodovinski preboj. O tem, kako so si ženske priborile vstop na polje politike, kako so bila prizadevanja za volilno pravico povezana z zahtevami za pravičnejšo družbo, boljši socialni in ekonomski položaj žensk ter za reproduktivne pravice, bomo govorili v tokratni oddaji Sledi časa. Avtorica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Isidoro Grubački z Inštituta za novejšo zgodovino, zgodovinarko dr. Ano Cergol Paradiž in sociologinjo dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ste že slišali za besedi starinokop in starinoslovec? Res zvenita zelo arhaično, pomenita pa arheologa, človeka, ki izkopava in preučuje predmete iz starejših zgodovinskih obdobij. Najstarejše omembe arheoloških spomenikov pri nas so iz 15. stoletja v dnevniških zapisih Paola Santoninija, ki je leta 1478 ob obisku Celja zapisal, da je v mestu polno rimskih napisov. Več opisov je potem iz 17. stoletja, precej takih je recimo v Slavi vojvodine Kranjske, ki jo je leta 1689 izdal Janez Vajkard Valvazor. V obdobju razsvetljenstva se je za arheološke spomenike navduševal tako imenovani Zoisov krog. Še posebno Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. V 19. stoletju pa je razvoj arheologije zaznamovala ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja leta 1821. Za temi letnicami in opisi pa so konkretne osebe in še posebno tisti, ki so arheološke spomenike in predmete odkrivali. V oddaji Sledi časa, katere avtor je Milan Trobič, se bomo lotili nekaterih najbolj znanih, tako imenovanih amaterskih arheologinj in arheologov.

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Slovenija ni le zelena in mirna – pod našimi tlemi se skriva precejšnja dinamika. Stik dveh tektonskih plošč, Jadranske in Evrazijske, povzroča, da se naša tla vsako leto nevidno premaknejo. Le nekaj milimetrov, toda v stoletjih to navrže za velike potrese. V prvi epizodi Xkurzije, poletne edicije Frekvence X, se na sledi pradavnim megapotresom odpravljamo v kanjon reke Raše na Krasu.Sogovornici: paleoseizmologinja Petra Jamšek Rupnik z Geološkega zavoda Slovenije, kvartarna geologinja Eva Mencin Gale z Geološkega zavoda Slovenije.

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku bil manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na posege arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v ponovitvi oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zdravo. Tokrat začnemo najbolj profesionalno, kar se da, tako da ne izostane niti primerjava med nami in RTV-jem. Toda, ker smo še vedno sami svoji kaskaderji, se zapletemo v debato o pajacih na semaforjih, identitetah, pajkicah in izumimo davek na izdihan CO₂. Vse za dvelovnik. Sledi šokantno razkritje, da ima tudi gozd (lahko) svojo identiteto in da ni nujno, da si želi biti gozd. Mogoče bi bil kdaj raje travnik. Ali pa morje. Od gozda se premaknemo k paradam: od vojaških hitro preidemo na parado divjih štosov, kakršno bi imel Zaphod, ki se ta teden poslavlja od Forda. Ugotovimo tudi, kdo je bog armagedona in zakaj nimamo novih očal.

Kralj Sachsenringa je ponovo zaseo na svoj tron posle dva nezaboravna nastupa, jednog po kiši u sprintu i drugog po suvom u glavnoj trci. Sledi odlazak u Brno pred odlazak na dugu letnju pauzu. Prvi od dva poteza za početak kraja je uspešno povučen, Deluje da ga niko neće ugroziti ni u Češkoj.OMV, ZVANIČNI PARTNER LAP 76 ⛽️Preuzmite OMV MyStation mobilnu aplikaciju i podržite Lap 76 - https://www.omv.co.rs/sr-rs/mystationKUPITE ULAZNICE ZA IMAX F1 FILM CINEPLEXX PREMIJERU: https://bit.ly/f1-film-lap76-cineplexxIstovremeno pretvorite poene u trenutke radosti - svaka kupovina na OMV stanicama vam donosi poene, koje možete da pretvorite u nove trenutke radosti u prodavnici OMV-a.A uz svaku kupovinu goriva, preporučujemo MaxxMotion, ostvarujete i popust!

Kostel je majhna občina na skrajnem jugu naše države, ob zgornjem toku Kolpe. Ime je dobila po gradu Kostel, ki se v zgodovinskih dokumentih prvikrat pojavi ob začetku 14. stoletja in je odigral pomembno vlogo v obrambi Kranjske, trgovanju med slovenskimi deželami in Kvarnerjem ter razvijanju kulturne podobe tamkajšnje pokrajine. Prispeval je tudi k mnogim zgodbam in pripovedkam, ki smo jih odkrivali in raziskovali z gostjama tokratnih Sledi časa, Živo Pogorelec iz Pokrajinskega muzeja v Kočevju ter nekdanjo novinarko in Kostelko, ki je odraščala v neposredni bližini gradu, Mojco Skender.   Foto: grad Kostel (Igor Volf, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Fotografija je popolnoma povozila nekoč cenjeno umetnost slikarskega portreta. Še več; z nenehnim fotografiranjem smo čarobnost ohranjanja podobe izničili. Inflacija portretov je v bolečem nasprotju z mogočnostjo posameznikovega portreta. Zgodovina portreta je dolga natančno toliko, kot je dolga zgodovina slikarstva na splošno, in največji slikarski geniji naše civilizacije so nekatera svoja najslavnejša dela ustvarili kot portrete. A portret je bil tudi bolj vsakdanji, da ne zapišemo obrtniški. K enemu takih slikarjev se vračamo v oddaji Sledi časa. Edvard Lind, mariborski portretist, je z obsežno razstavo iztrgan pozabi, sprehod po življenju in delu tega pozabljenega umetnika pa je pripravil Marko Radmilovič.

Ob osemdeset letnici konca druge svetovne vojne se je tudi v Sloveniji zvrstilo kar nekaj prireditev, seminarjev in simpozijev. Tudi medijskih zapisov je bilo kar nekaj, na našem radiu posebno pozornost obletnici posvečajo v dokumentarno feljtonskem programu. O obdobju, ki je bilo v času po letu 1945 intenzivno preiskano, dokumentirano in tudi publicirano, vemo danes več kot kadarkoli, a še vedno se med dogajanje prikradejo sive lise. Sploh dogodki na Koroškem po kapitulaciji Nemčije 8.maja 1945 so bili tako kaotični in hkrati tudi tragični, da se raziskovalci vedno znova vračajo k tistim majskim dnevom. Majhen, neznaten prispevek k tem prizadevanjem oddajamo tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Marko Radmilovič je dodal zrno ali dve k boljšemu razumevanju dogodkov na slovenski severni meji.

V začetku prihodnjega leta bodo učenci prvič sedli v klopi nove šole na jugu Ugande. Ena od ključnih pri projektu je misijonarka Urša Marinčič. Izobraževanje, opismenjevanje, zdravstvena nega in druge oblike pomoči so osnova njenega delovanja. Letos bo minilo sedem let, odkar se je preselila v Afriko. Še vedno ne more sprejeti, da so ljudje v 21. stoletju lačni in zaradi podhranjenosti tudi umirajo. V podeželskem okolju pa z malimi, a konkretnimi koraki pomaga ljudem k vsaj nekoliko boljšemu življenju. Če to pomeni odpeljati visoko nosečo domačinko po luknjastih cestah do bolnišnice, sodeluje tudi pri tem.Zapiski: sestra Urša Marinčič na Facebooku, Sledi večnosti, pogovor z Uršo Marinčič. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Slovenska odporniška fotografija se je razvila iz tako imenovane predvojne socialne ali družbenokritične fotografije. Predvojni fotografi so dokumentirali nastop okupacijskih oblasti in nato delovali v sklopu fotoreporterskih služb v različnih partizanskih enotah. Po začetku druge svetovne vojne pa vse do osvoboditve leta 1945 je v tem okviru delovalo več kot 160 avtorjev fotografov, ki so zapustili več kot 100.000 enot slikovnega, fotografskega in filmskega gradiva. Sicer pa je bilo o fotoreporterski službi iz obdobja narodnoosvobodilnega boja v slovenski povojni literaturi bolj malo napisanega, saj je slovensko zgodovinopisje partizansko gibanje preučevalo predvsem z vojaškega vidika. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so se začele v zgodovinski bibliografiji pojavljati tudi študije o drugih temah ter vidikih narodnoosvobodilnega boja in partizanske organiziranosti. Ob poslušanju oddaje Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali fotografe in njihovo delovanje med drugo svetovno vojno.

Ponovitev oddaje o Romanu in Angeliku Tomincu, franšiškanskih patrih, borcih za socialno pravičnost, ki sta med drugo svetovno vojno kljub drugačni odločitvi cerkvenih vrhov sodelovala z odporniškim gibanjem, po vojni pa pristala pod nenehnim nadzorom novonastale državeFrančiškanska patra Roman in Angelik Tominec sta se v spomin Ljubljančanov vpisala s svojo borbo za socialno pravičnost, zavračanjem sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno in odprtostjo, ki jima je omogočala široko priljubljenost tudi izven katoliških krogov. Pater Angelik se je ukvarjal predvsem s socialnimi vprašanji, njegov mlajši brat Roman se je uveljavil kot karizmatičen duhovnik ter predavatelj sakralne umetnosti na teološki fakulteti, življenje obeh pa zaznamuje pokončnost, ki ju je spravljala v težave tako pod italijansko in nemško okupacijo kot v povojni Jugoslaviji. Njuno zgodbo, močno sprepleteno z zgodovino našega prostora v preteklem stoletju, so nam že pred nekaj leti pomagali predstaviti teolog in publicist Peter Kovačič Peršin, nečakinja patrov Tominec Barica Pintarič in frančiškanski pater dr. Silvin Krajnc, ki je kar dvanajst let živel skupaj s patrom Romanom ter o obeh bratih napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Brata pater Angelik in pater Roman Tominec: glasnika pravičnosti in dobrote. Na tokratno velikonočno nedeljo vas vabimo k ponovnemu poslušanju oddaje, ki skozi zgodbo dveh patrov osvetli pogosto spregledano delovanje nekaterih slovenskih duhovnikov med drugo svetovno vojno, ki ji ob 80. obletnici njenega konca posvečamo vrsto oddaj Sledi časa.  Foto: pater Angelik in pater Roman

Kongresni trg s parkom Zvezda je zagotovo eden od najbolj prepoznavnih odprtih prostorov v Ljubljani. Tu je že v baroku stal manjši park, ki so ga nato preuredili v času kongresa svete alianse leta 1821. Od takrat velja za enega najbolj urejenih in preurejenih predelov mesta. Pri tem je zanimivo, da se preveč osredotočamo na arhitekta Jožeta Plečnika, ki je Ljubljano s svojimi posegi in ureditvami pravzaprav nadgradil. Poleg tega velja Plečnik za enega zadnjih arhitektov, ki so »imeli Ljubljano v nogah«, kar pomeni, da mesta niso poznali le iz nekih računalniških seznamov, ampak so okolje in prostor odlično poznali, kar se vidi iz njihovih načrtov in risb. Poleg tega je imel Plečnik odličnega svetovalca, dr. Franceta Steleta, in je zato poznal tudi antično zgodovino mesta in parka Zvezda, to pa se kaže tudi v kipu Emonca, ki ga je oblikoval Plečnikov učenec, arhitekt Bitenc. Kongresni trg in park Zvezda bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Pred več kot stoletjem so imele ženske na radiu redno oddajo ob nedeljah, ki se je imenovala Ženska ura. Razpravljale so o pomembnih vprašanjih, ki se žal še danes dotikajo žensk: od zakonodajnih sprememb in socialnih pravic do nacionalnih in ekonomskih vprašanj. Pobudnica oddaje Minka Govekar je takrat dejala, da je ta oddaja njihov parlament. V oddaji Sledi časa se bomo vrnili v tisto obdobje, na začetek 19. stoletja; v čas, ki ga številni primerjajo z današnjim. Vendar ne bomo govorili o političnem vrenju in vojnah, o katerih lahko beremo v učbenikih in velikih zgodovinskih knjigah. Govorili bomo o spregledani in pozabljeni polovici; o ženskah in njihovih prizadevanjih za enakost in mir, o naporih za človekove pravice, o neznanskem razcvetu različnih ženskih gibanj, ki so na prelomu 19. stoletja povzročile tektonske premike za boljši položaj žensk in otrok v družbi. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila doc. dr. Ireno Selišnik s Filozofska fakultete v Ljubljani in prof. dr. Vesno Leskošek s Fakultete za socialno delo.

O našem nenavadnem rojaku, ki se je preselil v argentinsko Patagonijo in si med Mapuči ustvaril družino s sedemnajstimi otroki, ter tam ob trdem delu in preprostem življenju preučeval njihov jezik in mišljenjePred slabim stoletjem in pol se je slovenskim staršem v Zagrebu rodil človek, ki se je tik pred koncem študija - razočaran nad zahodno civilizacijo - preselil v Argentino in odšel v Patagonijo med indijansko pleme Mapuči, kjer se je poročil s poglavarjevo nečakinjo, imel kar sedemnajst otrok, v odročni andski vasi gojil ovce in razvil tekstilno obrt, spisal vrsto spisov o mapuškem pojmovanju različnih konceptov, kot sta prostor in čas, postal celo dopisni član argentinske akademije znanosti, na koncu pa brez vidnih znakov bolezni napovedal svojo smrt. Ta izjemen človek, ki ga lahko zasledimo pod imeni Janez, Ivan, Janko ali Juan Benigar, bo v središču tokratnih Sledi časa. Njegovo resnično nenavadno življenje in samosvoje mišljenje ter delo bomo spoznavali s pomočjo umetnostne zgodovinarke dr. Irene Mislej, ki je odraščala v Argentini, nato pa se preselila v Slovenijo in svoje življenje posvetila zgodbam naših izseljencev. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju preteklih Sledi časa, v katerih je gostovala Irene Mislej: Viktor Sulčič, Slovenec, ki je zasnoval stadion, na katerem si je ime ustvaril Maradona in oddaje Glasovi svetov, kjer smo z njo prepotovali burno zgodovino Argentine: »Argentina je shizofrena, kaotična dežela« foto: Janko Benigar z družino; Wikipedija, javna last (Diario Río Negro; Diario La Mañana del Neuquén; Sitio web de la Facultad de Turismo de la Universidad Nacional del comahue)