Podcasts about predvsem

Med številnimi obiski tujine se je na začetku kanclerskega mandata že začel izrisovati osebnostni profil Friedricha Merza. Predvsem želi biti dosti bolj državniški, kot se je predstavljal še na nedavnih volitvah. Počasi se spreminja tudi nemško javno mnenje o odnosu do nedotakljivega Izraela. Poljaki se v nedeljo odpravljajo na predsedniške volitve, pojasnila in razčlembe je tokrat pripravila dopisnica iz Berlina Maja Derčar.

Logično, da si nihče izmed nas ne želi biti ovca; se pravi človek, ki je naiven, ki se pusti slepo voditi, ki je dejansko zavedèn. Vsi si želimo razmišljati s svojo glavo in svobodno sprejemati odločitve. Vsaj tako se zdi. Koliko je sicer dejavnikov, ki zares vplivajo na naše odločitve in dejanja in koliko smo pri tem zares svobodni, bi nam lahko veliko povedali sociologi, psihologi in nevrologi. No, vsaj občutek, da se lahko sami odločamo, je dober. Koliko pa smo pri naših odločitvah in dejanjih zares svobodni, je drugo vprašanje. Če bi si dovolili še kaj več razmišljanja, razglabljanja in poglabljanja v tej smeri, bi se na koncu verjetno dokopali do spoznanja in priznanja, da smo vsaj do neke mere ovce, ki sledijo čredniškim usmeritvam. Seveda se pojem čredništva in ovc pogosto povezuje z vero in verniki, ki naj bi bili zaslepljeni ali pa naj bi brez kakšnega posebnega razmisleka sledili svojim verskim voditeljem, dogmam, nauku ter verskim pravilom in zapovedim. Nekako v slogu Marxove opredelitve, da je religija opij za ljudstvo. Toda če govorimo o aktivni drži in odnosu, ki sta ena temeljnih in bistvenih drž v krščanstvu, vidimo, da to ne drži. Res je, da simbolika pastirstva preveva Jezusov nauk: ne le, ko Bog ljubeče in sočutno išče in rešuje ovco, ki je zablodila v nevarnost in se zapletla v trnje, ampak predvsem, da Jezus samega sebe predstavi kot dobrega pastirja, ko pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Vsekakor ta hoja za njim ne vključuje zaslepljenega fanatizma, ampak je odnos prepuščanja in zaupanja. Sodobnemu človeku se to lahko zdi kontradiktorno: kako naj ohranim svoje mnenje, prepričanje in svobodo, če naj bi sledil Pastirju kot ovca? Če pastir srbi za svojo čredo, to pomeni, da se zaveda, da je njegova, zato tudi zanjo skrbi in jo varuje. Sodobni individualizem nas prepogosto vodi do skrajne osamljenosti ali izkoreninjenosti, medtem ko nas Jezus vabi v odnos. V odnos, v katerem mu lahko pripadamo, v katerem smo sprejeti; odnos, v katerem res lahko najdemo in prepoznamo svojo vrednost; odnos, v katerem lahko spoznamo, da je Nekomu zares mar za nas. To pa ni slepo sledenje in blejanje, ampak zaupanje in prepuščanje. Predvsem pa končno globok občutek bivanjske pripadnosti – tega, da Nekomu zares pripadaš, da je Nekomu zares mar zate, da si mu zares pomemben, da si zares sprejet in ljubljen tak, kakršen si. Tudi če se kdaj oddaljiš in zatavaš v trnje. Po taki pripadnosti in ljubljenosti vsi hrepenimo. Ta je v Kristusu, če mu zares, ampak zares, sledimo.

Med delom na brniškem letališču je spoznal, da ga delo z ljudmi, predvsem turisti, veseli, v tem pa je tudi precej dober. Ne da bi iz tega načrtoval kariero, ga je precej ovinkasta pot pripeljala na Filipine. V pisarni v Manili za tuje goste organizira potovanja po jugovzhodni Aziji. Občasno pa se z večjimi skupinami odpravi tudi na teren. V kratkem bo skupino 75 Brazilcev vodil po Tajvanu.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

Delavnost, poštenost in marljivost so med najpogostejšimi lastnostmi, s katerimi Slovenci želimo, da nas opišejo drugi. Predvsem ob prazniku dela, ki ob večernih kresovanjih ter jutrišnjih pohodih in preostalih praznovanjih poudarja premislek o zadovoljstvu ob delu, njegovi vrednosti ter odnosu do dela in do 948 tisoč delovno aktivnih pri nas. Ostali poudarki oddaje Ukrajina in Rusija še naprej zavračata predloge za prekinitev spopadov. Trump nekoliko omilil učinek carin za ameriško avtomobilsko industrijo. Občine je strah, da bodo za svoje projekte ostale brez evropskih sredstev.

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili? Foto: Goran Dekleva

Bernarda Škrabar Damnjanović je mednarodno priznana strokovnjakinja na področju gospodarske obveščevalne in preiskovalne dejavnosti. Certificirana mednarodna preiskovalka s skoraj 20-letnimi izkušnjami je magistra in doktorandka varstvoslovja.  Je direktorica Detektivsko varnostne agencije, soustanoviteljica tehnološkega podjetja Next Sight, predsednica Inštituta za varnost in strateške raziskave ter članica izvršnega odbora Council of International Investigators (CII) v ZDA. Kot častna dekanja detektivske šole v Bukarešti in vodja programa za globalno izmenjavo preiskovalcev je pionirka na področju detektivske dejavnosti. Njeno strokovno delo pokriva širok spekter področij, od korporativne varnosti, notranjih preiskav in preverjanja poslovnih partnerjev do kibernetske varnosti, forenzičnih analiz. Leta 2024 je postavila prvi globalni sistem izmenjave preiskovalcev, ki omogoča detektivom pridobivanje znanj in vpogled v preiskovalne prakse po svetu. Kot govorka in mentorica sodeluje pri razvoju varnostnih politik na nacionalni in mednarodni ravni. Fun fact: Bernarda je na ena redkih žensk v detektivskem svetu na svetu, ki je dosegla tako visoko prepoznavnost in bila povabljena tudi na Europolove konference o kibernetskem kriminalu in varnostnih strategijah prihodnosti. Najljubši citat: "Find a job you love and you'll never work a day in your life." – Konfucij. Opazujte in poslušajte več kot govorite. Najljubša knjiga: Tao Te Jing (Knjiga poti) ali Daodedžing, na kratko Dao, je zbirka verzov, ki jih je v šestem stoletju pred našim štetjem napisal kitajski mislec Lao Tzu. Verzi govorijo o Tau ali Dau, kar v slovenščini prevajamo kot »Pot«, toda pomen besede je mnogo širši, saj glede na rabo v stavku lahko pomeni tudi vodenje po poti, kar se lahko nanaša na filozofsko razsvetlitev oziroma na etično in moralno vodstvo. Nekateri verzi so preprosti, vsakomur razumljivi, kot na primer: »Dober človek se ne prepira, tisti, ki se, pa ni dober.« Drugi vabijo, da se vanje poglabljamo in osmišljamo z zavestnim ubiranjem Poti, v iskanju presežne, vseprisotne modrosti. Najljubša serija: Sem človek dokumentarcev. Hobiji: Potovanja, slikanje, igralska šola, golf, tenis, jahanjeNajljubša hrana: Rada kuham, rada imam jedi na žlico, slow foodNajljubši podjetnik: nekaj jih je, ampak ne bi delala krivice in nekoga posebej izpostavila, pa drugih ne. Predvsem so mi navdih ljudje, ki so sami ustvarili nekaj iz nič, so vizionarji in si upajo iti svojo pot ter uspejo tudi v tujini. Zaključni nauki za poslušalce:·      Varnost in preventiva sta ključ do uspeha – Ne čakajte, da se zgodi težava, ampak vedno razmišljajte korak naprej.·      Resnica vedno pride na dan. Bolje prej, kot slej. – Poštenost in sistematično delo vedno obrodita sadove.·      Znanje in mreženje odpirata vrata – Vedno vlagaj v svoje znanje in bodi povezan s pravimi ljudmi. Upaj si biti sam svoj in samosvoj!

V današnji Nedeljski reportaži se bomo odpravili v Ribnico, kjer je doma suha roba. Poslanstvo Rokodelskega centra Ribnica, ki smo ga obiskali, s številnimi dejavnostmi ohranja našo kulturno dediščino in skrbi za njen razvoj. Tu je tradicija prepletena s sodobnostjo. Predvsem pa v Rokodelskem centru Ribnica skrbijo za medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje. Kako se izdeluje posode iz naravnih materialov na tradicionalen način, koliko dela in truda je treba, da nastanejo, ter kaj rokodelcem pomeni ohranjanje tradicije suhorobarstva? Petra Medved je v Rokodelskem centru Ribnica pri delu spoznala pletarje in obiskala rokodelca, ki se ukvarja s posodarstvom.

Le ob najhujših katastrofah so odzivi s celotnega sveta tako enotni kot po napovedi obsežnih carin na uvoz v Združene države Amerike, zato ne preseneča mnenje francoske vlade, da gre za katastrofo za Združene države. Voditelji držav vsi po vrsti carine označujejo za nerazumljive in poudarjajo, da v trgovinski vojni ni zmagovalcev. Drugi poudarki: - Predlagani datum referenduma o pokojninskih dodatkih za izjemne dosežke na področju umetnosti je 11. maj. - V regijskih centrih se kopičijo odpadki; ker jih država ne sežiga, se povečuje požarna ogroženost. - Zaradi pomanjkanja dvojezičnih učiteljev koroški Slovenci zahtevajo spremembe deželne šolske zakonodaje.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Menopavza je zadnja menstruacija v življenju žensk. V povprečju jo doživijo pri 51. letu starosti, potem pa pride obdobje pomenopavze, ki lahko zajema kar tretjino njenega življenja. A vendar je treba o tem obdobju začeti razmišljati že po 35. letu. Zakaj? Kateri so (prvi) simptomi (peri)menopavze, kaj se dogaja v ženskem telesu, ko estrogen in progesteron nihata, in kako se lahko ženske pripravijo na to obdobje? Kakšno vlogo ima prehrana, kakšno vadba? Kako nihanje hormonov vpliva na možgane in zakaj so ženske dovzetnejše za Alzheimerjevo bolezen, srčno-žilne bolezni in težave s kostmi? Predvsem pa, kakšen odnos ima družba do perimenopavze in menopavze in ali se ženske zaradi simptomov menopavze srečujejo z nerazumevanjem in diskriminacijo?Sogovornice: specialistka ginekologije in porodništva Maruša Strgulc, dr. med. Sonja Lokar, sociologinja Maja Smole, ženska z izkušnjo menopavze Zapiski: Raziskovalni projekti Lise Mosconi Nature ta mesec o povezavi menopavze z Alzheimerjevo boleznijo Ne 'meno-PAVZA', ampak nov ZAGON Poglavja: 00:00:01 Uvod 00:00:55 Zakaj bi morale o menopavzi razmišljati že ženske pri 35. letih in kateri so prvi znaki? 00:03:06 Razlika med perimenopavzo, menopavzo in pomenopavzo 00:06:30 Kaj vpliva na dolžino perimenopavze in njen začetek? 00:10:46 Odnos družbe do menopavze in žensk v tem obdobju 00:13:44 Zakaj menopavze ne smemo enačiti s starostjo? 00:15:55 Hrana in menopavza 00:18:24 O vsestranski obremenjenosti žensk v tem obdobju 00:19:54 Ne meša se vam, to mine! 00:24:14 Ženske v menopavzi in delo – se zaradi menopavze raje umikajo? 00:29:25 Menopavza v drugih kulturah … in tudi o prehrani 00:38:29 Tveganje za srčno-žilne bolezni in druge telesne spremembe 00:43:03 Pomen telesne vadbe in pridobivanje teže 00:47:47 O povezavi menopavze in Alzheimerjeve bolezni in druge novosti v raziskavah in zdravilih 00:52:11 Kako lahko menopavzalni prehod kot družba bolje ozavestimo? 00:52:24 Pa prihodnjič?

Predvsem zelo komunikativna je, kot boste slišali, ženska, ki jo bomo spoznali tokrat v oddaji Drugi pogled. To bo Elzana Odjoska iz Severne Makedonije, ki v Sloveniji živi od leta 2010 naprej. Kako je zaradi svoje trdne volje premagala nekatere ovire, najprej jezik, potem iskanje službe ter ne nazadnje obsodbe, ker kot muslimanka nosi naglavno ruto – o vsem tem se je pogovarjala z Natašo Rašl. Foto: M.M., arhiv DRPD

V ospredju tokratnega zasedanja voditeljev Evropske unije sta vnovič iskanje rešitev za končanje vojne v Ukrajini in tudi pričakovano povišanje obrambnih izdatkov. Razprava bo poleg oboroževanja zaobjela širše vprašanje varnosti in odpornosti stare celine, tudi v smislu njene gospodarske konkurenčnosti. Premier Robert Golob ob tem poudarja, da obramba ni samo orožje, temveč tudi varnost in predvsem odpornost celotne družbe. Drugi poudarki oddaje: - Izrael s kopensko ofenzivo vnovič razdelil Gazo na sever in jug - KPK: imenovanje Jušiča na čelo policije kaže korupcijska tveganja - Jutranja pozeba tudi letos prizadela sadne nasade

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Ana Štular, mlada pesnica, ki je že v času osnovne šole pri Stripburgerju izdala mini strip o muhi enodnevnici, je bralce in bralke pesniškega prvenca Jaz in jaz in jaz in jaz … presenetila s suvereno pesniško pisavo, doslednim opisom svojih zanimanj in hrepenenj ter distanciranjem do vkalupljenih družbenih vlog, pričakovanj in celo umetniških poklicev. Ob koncu zbirke namreč zapiše: “Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, / tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen.” A pesnica skozi verze vendarle razkrije, da jo bolj kot lažnivi pesniki, ki razmišljajo v metaforah oz. prispodobah, moti dogmatična družba, ki je vajena le logičnega sklepanja in neizvirnih zaključkov, ne da bi kdaj v celoti razpela krila domišljije. V eni najkrajših pesmi izpostavi na prvo mesto resnico: “Jaz ne lažem / Jaz vam mečem resnico v obraz / in vi mislite, da se zajebavam”, … v naslednji pesmi pa se posveti želji po misterioznosti in tišini: “Zavidajo mi glas, / včasih mi zavidajo jezik. / Predvsem način, kako ga uporabljam. / Predrzno. Spontano. // Pišem lepe pesmi o slabih stvareh. / O njih. / In če bi lahko, bi mi verjetno odrezali roke. / Prepovedali pisanje. / Ker povem preveč in / govorim o tistem, kar naj bi ostalo / zamolčano. / Ker pišem iz svoje perspektive. / Tako vse postane grše. // Zdaj stremim k misterioznosti. / Ne bom več delila / sebe. / Roke si lahko odrežem sama.” Grafična podoba zbirke Jaz in jaz in jaz in jaz … je zasnovana minimalistično – bele strani dopolnjujejo črno obarvani listi in posamezne preproste ilustracije Andreja Štularja, medtem ko se je pod oblikovanje “podpisal” pesnik Gal Grobovšek. V oči bodejo velike številke strani, ki tokrat, namesto da bi bile pomanjšane na spodnjem delu lista, kraljujejo na mestu, kjer smo vajeni naslovov pesmi. V spremni besedi je urednica Hana Bujanović Kokot tematsko povzela posamezne dele zbirke in jo označila kot “ostro in podrobno anatomijo pesnice”, ki zareže “do vsake kosti in živca” ter na ta način “razgali in zareže skozi kožo”. Že med branjem uvodnih pesmi, dobimo vtis, da so drobni vsakdanji rituali, med katere je vpet svet Ane Štular, postavljeni na glavo – maslo si lirska subjektka nareže na kose in jih postavi kar na marmelado, kavo z mlekom si pripravi na specifičen način, čeprav je sploh ne mara, predaja se agresivnemu kašlju, za katerega pravi, da “kvari njeno ženstvenost”, in še bi lahko naštevali. V eni izmed pesmi izpostavi svojo bolečo vretenčarsko strukturo, spet v drugi zažiga “vse pretekle verzije sebe” in ogorke kronološko razvršča po predalih. Medtem ko zre v svet skozi okno petega nadstropja službe za otroško psihiatrijo, ji uslužbenci skrivajo ostre predmete in ponujajo pobarvanke: “Mi ti omogočamo varnost. / Kožo si razcefraj z lastnimi nohti. / Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže.” / Dali so mi pobarvanke, / in ko sem pobarvala vse, kar so mi ponudili, so rekli: / “Zdaj pleti zapestnice.” In sem pletla zapestnice, / ker drugega ni bilo početi.” V osrednjem delu zbirke se Ana Štular z veliko ironije in kritike posveča družbenim tabujem in normam, pri katerih normalen človek ne utegne niti dihati normalno: “Diham ob ponedeljkih in petkih. / Diham, ko imam čas,” medtem ko v neki drugi pesmi priznava, da se uči “rasti malo bolj po svoje”: “Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj. // S časom se učim / vsako leto rasti / malo bolj / po svoje.” Poseben sklop predstavljajo pesmi, v katerih pesnica kritizira patriarhalno ureditev sveta, ki jemlje v zakup žensko servilnost, vseživljenjsko rojevanje in neskončno požrtvovalnost: “Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival. / Jaz sem cipa in znam jih ignorirati. / Jaz sem svinja in ubogam na besedo. / Jaz sem gospodinja, znam biti slepa in gluha. / Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / jaz sem plodna proizvodnja novih generacij ...” S ponavljanjem vedno istih ali podobnih besednih struktur se Ana Štular vrti v primežu čustev, ki vabijo na površino nerazjasnjene nezavedne vsebine, ki jih ozavešča na vsakič drugačen način. Že z naslovom zbirke pesnica ne nazadnje pokaže, da je ukvarjanje s sabo dvorezen meč, ki nas lahko pahne v vrtinec samopomilovanja in narcisizma ali pa nas postavi na pot zrelega obračunavanja z lastnimi frustracijami, ki jih prinašajo življenjski izzivi. Pesniška zbirka Jaz in jaz in jaz in jaz ... nas tako prepriča, da odmetavanje lažnih mask in obrambnih mehanizmov ne pripelje do razpada zdravega uma, temveč kvečjemu do uvida v pristnost izraženih občutij, ne glede na to kako nora ali nesmiselna se na prvi pogled zdijo. V tej mladostniški neizumetničenosti in spontani pristnosti se ne nazadnje razkriva pravi čar poezije.

Delegati kitajskega ljudskega kongresa so točno na peto obletnico razglasitve svetovne pandemije koronavirusne bolezni sklenili letno zasedanje v Pekingu. Soglasno so potrdili vsa poročila in sprejeli predlog o petodstotni gospodarski rasti. Kitajska ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in zaostritve trgovinskih vojn. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, čeprav poznavalci menijo, da je pragmatičen dogovor povsem mogoč, tudi zaradi interesov Elona Muska. Poleg tega ni jasno, v katero smer bodo šla razmerja z Evropsko unijo. Kakšni pa so kitajsko-slovenski odnosi? Sogovorniki: Dr. Wei Shen, profesor ekonomije Dr. Jian Gao, profesor mednarodnih odnosov Melinda Liu, kitajska dopisnica tednika Newsweek Boštjan Malovrh, slovenski veleposlanik v Pekingu Jens Eskelund, predsednik gospodarske zbornice EU na Kitajskem

Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat' zna.«

Tokrat nas je v Svetovalnici zanimala zelena površina okoli hiš. Kako se lotimo zasaditve naših vrtov? Kje na vrtu bo prostor za jagodičevje in kje za cvetoče rastline? Predvsem smo govorili o jagodičevju. Kdaj je pravi čas za sajenje, kako pripravimo tla, kako negujemo rastline? Z nami je bil strokovnjak za načrtovanje in urejanje vrtov, Grega Čuden, ki je odgovarjal tudi na vaša vprašanja.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Kitajska je na razpotju. Končujejo petletni gospodarski in razvojni plan, vstopajo v nov razvojni cikel, ki pa je prežet s številnimi nejasnostmi. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, ni jasno, v katero smer bodo šla razmerja z Evropsko unijo, s Putinovo Rusijo je predsednik Xi Jinping sklenil partnerstvo “brez omejitev.” Kitajsko gospodarstvo ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in potencialnih trgovinskih vojn. Politično država ostaja enosmerno stabilna, pripravljajo se na redni marčevski ljudski kongres. Kakšni so kitajsko-slovenski gospodarski in politični odnosi? Utrip je na Kitajskem preverjal Luka Hvalc.

Evropski voditelji so se na neformalnem srečanju v Londonu dogovorili o krepitvi obrambe na celini. Gostitelj, britanski premier Keir Starmer, je med drugim napovedal tudi mirovni načrt za Ukrajino, ki ga nameravajo predstaviti oblastem v Washingtonu. Druge teme: - Izrael ustavil dobavo pomoči v Gazo, Hamas zahteva nadaljevanje dogovora - Avstrijski liberalci podprli vstop v vlado, prisega bo jutri - Več krajev po Sloveniji v znamenju pustnih praznovanj

Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.

Avtor se sicer z zamikom, a zato nič manj pronicljivo in poglobljeno odziva na dogajanje v letošnjih Dražgošah. Predvsem na besede in dejanja predsednice državnega zbora, niso mu ušle niti besede nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, ob koncu se ustavi še ob izgubljenem zvitem nasmešku župana glavnega mesta.

Ob slovenskem kulturnem prazniku leto za letom sipamo kupe zvenečih besed o tem, da bi morala država skrbeti za kulturo naroda, zdaj pa mu odmerja samo drobtinice z bogate mize davkoplačevalskega denarja, ki se zgrinja v državni proračun. Brez dvoma drži, da je slovenski jezik tako zelo pomembna, a hkrati tako krhka in drobna lupina naše narodne zavesti in identitete, da se ne more – kakor jeziki velikih narodov – prehraniti sam. Predvsem slovenska književnost torej potrebuje močno finančno podporo, če hočemo ohraniti tiskano slovensko besedo. Na drugi strani pa mora biti ta beseda predvsem iskrena, taka, ki bo bralca, gledalca, poslušalca znala in zmogla predramiti iz njegove ujetosti v družbene laži in ga izvleči iz prividnega prepričanja o narodni razdvojenosti in konfliktnosti, ki ga v svojem samoohranitvenem nagonu zavestno ustvarjajo mediji in politiki. Umetnost je bila v slovenskem prostoru vse do devetdesetih let zrcalo družbe, njen kritični kažipot. Kot nam z vrhunskim pisanjem še sto let po smrti živo izpričuje Ivan Cankar, je človeka najprej usmerjala predvsem k preiskovanju samega sebe, če je hotela zdramiti in premakniti narodovo leno družbeno telo. Danes, v slovenski demokratični družbi, pa se zdi, da obnavljamo obrazce, ki jih je v umetnosti v obdobju atenske demokracije odkrival že filozof Platon. Umetnik, ki ga financira država, je podoben ujetniku v Platonovi votlini, ki mora verjeti le v sence resničnih stvari – da so torej denar, moč, vpliv in oblast edino vodilo človekovega bivanja in prebivanja v svetu. Umetniki podlegajo terorju kapitala, lastne nečimrnosti in političnih idej in prodajajo svoje umotvore neukemu ljudstvu kot edino pravo resnico. V svetu, razsutem od nihilističnega in etičnega nesmisla, umetnost ne bi smela prikimavati, ampak bi morala biti tista luč, ki bi človeka, utrujenega od svobode vsega dovoljenega, znova popeljala na pot kulture srca. Prav tu, v srcu tebe in mene, umetniškega ustvarjalca in spremljevalca umetnosti, se začenja edina kultura, ki jo lahko tudi zares poimenujemo s tem imenom.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - V Skupnosti občin kritični do države, ki občinam nalaga vse več nalog. - V Majšperku začela delovati nova zobozdravstvena ambulanta. - Poslovnež Damian Merlak doslej poskrbel za prenovo dveh od štirih bohinjskih hotelov. - Spoznavanje obeh Goric mogoče tudi prek pustolovščine tihotapljenja.

V 36. epizodi podcasta Umetnost Lenarjenja gostimo Saro Volčič, izkušeno novinarko, ki že več kot 30 let pokriva črno kroniko. Sara je nedavno izdala svoj knjižni prvenec z naslovom Leglo zla, ki podrobno opisuje njeno raziskovanje in poročanje najbolj grozljivih in zahrbtnih zločinov v naši državi, vključno s serijskimi morilci, hkrati pa razkriva tudi veliko svoje zgodbe. To je zgodba matere samohranilke, žrtve nasilja, iskalke optimizma in poguma. Ko poslušaš Saro dobiš občutek, da ni nič na tem svetu nemogoče. Predvsem pa, da se za dobre stvari splača boriti.

Naša stanovanja skrivajo prenekatero nevarnost za starejša leta. Preproge, stopnice, visoke police, ki jih ne dosežemo več. Predvsem kopalnica in kuhinja naj bi bili prilagojeni za tretje življenjsko obdobje – kopalnico opremimo z držali, kad zamenjajmo s kabino za tuš, prilagodimo kuhinjske elemente. Že z majhnimi posegi lahko uredimo stanovanje tako, da bo varnejše, predvsem pa je pomembno, da se za to odločimo pravočasno. V petkovem svetovalnem servisu bo podelila nekaj idej in svetovala predavateljica dr. Marija Tomšič, delovna terapevtka in univ. dipl. org. Pokličite ali nam pišite.

Končno je bila predstavljena trasa Dirke po Italiji in "končno bomo gostili" Grand Départ v Sloveniji. Ga bomo res? Tako kot do štarta letošnjega Gira bo do štarta Toura v Sloveniji preteklo še veliko vode. Predvsem pa se bo moglo steči ogromno denarja v blagajno A.S.O., da se bo to lahko zares zgodilo. Vse to in še več v novi epizodi. Tudi nekaj malega o dresih. Prisluhni! Disko grupo poganja Nduranz

Osrednja pozornost javnosti glede današnje seje vlade je namenjena napovedani razpravi o uvedbi davka na vsako drugo in naslednjo nepremičnino. Mediji pa smo tudi v pričakovanju, kaj bo sklenila v zvezi z zaostrenimi razmerami v tej panogi. Predvsem v tiskanih zaradi velike tržne vrzeli pri nas pričakujejo vzpostavitev stabilnega sistemskega vira financiranja. Drugi poudarki: - Upokojence razjezila napoved spremenjenega izračuna usklajevanja pokojnin. - Zaposleni v gostinstvu in turizmu se veselijo zvišanja plač z novim letom. - Madžarsko pohodnico prenašajo v dolino, usoda njenega kolega še ni znana.

Jasna Dominko Baloh je sicer diplomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in je univerzitetna diplomirana profesorica pedagogike in psihologije. Po končanem študiju se je kot psihologinja zaposlila v gradbenem podjetju Stavbar in poklicno pot nadaljevala kot vodja družbenega izobraževanja na Delavski univerzi Maribor. Leta 1981 je opravila strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja ter v 1984 nastopila mesto strokovne sodelavke za družbene dejavnosti na SZDL. Potrebe po dodatnem izobraževanju so ji leta 1990 pokazale poslovno priložnost, saj v Sloveniji ni bilo veliko ponudbe tovrstnih programov, zato je ustanovila prvo zasebno izobraževalno ustanovo v Sloveniji, Poslovno skupino DOBA, ki je danes največja zasebna izobraževalna ustanova v Sloveniji. Združuje DOBA Fakulteto s petimi dodiplomskimi, petimi podiplomskimi študijskimi in doktorskim programom, višjo strokovno šolo z sedmimi programi, jezikovni center in mednarodno poslovno akademijo. Od 1990 je na DOBI v sklopu formalnih in neformalnih izobraževanj nova znanja pridobilo in oplemenitilo več kot 80.000 udeležencev.   Je prejemnica gospodarskega oskarja – nagrade GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke in Večerova gospodarstvenica Štajerske. Poleg profesionalnih dosežkov se v prostem času ukvarja s slikanjem, ima izbran okus za glasbo in uživa v raziskovanju novih kultur med potovanji.   Jasna Dominko Baloh je ustanoviteljica, lastnica in direktorica poslovne skupine DOBA. Vizionarka, ki je in še vedno sledi tudi svoji intuiciji. Je pionirka digitalizacije izobraževanja. Pobudo za ustanovitev prvega slovenskega visokošolskega modela on-line izobraževanja brez fizičnega kontakta med profesorjem in študentom je dala v času, ko je v družbi in strokovni javnosti še vladal dvom v uspeh e-izobraževanja. E-izobraževanje se na DOBI izvaja že več kot 25 let (DOBA fakulteta ima tudi edina dve mednarodni akreditaciji kakovosti izvajanja on-line izobraževanja).   Ker s sodelavci ni želela slediti organizacijski strukturi v slovenskem javnem šolstvu, se je pri snovanju in rasti DOBE zgledovala po skandinavskih izobraževalnih ustanovah. Temelj delovanja je osnovala na primerih odlične procesne organiziranosti, ki vključuje vse zaposlene in tudi študente. Prav tako je med voditelji, ki razume pomen razvoja blagovne znamke – na teh osnovah se DOBA danes uspešno razvija na treh trgih, poleg Slovenije tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Študentje DOBA Fakultete študirajo on-line iz 46 držav sveta.   Kot oseba je ciljno usmerjena, njena vodenje in delovanje sta usmerjena v prihodnost in preko meja. Je inovatorka z zavedanjem, da so spremembe potrebne povsod, na vsakem koraku. Je zahtevna, včasih neizprosna do sebe in drugih, vendar korektna v svojih odločitvah. Predvsem pa je menedžerka z veliko mero pozitivnega razmišljanja in optimizma.   Najljubši citat: Kdor hoče, temu ni nič težko, kdor noče, je vse težko. Najljubša knjiga: Nesbo: Snežak Najljubša serija: Šefinja Hobiji: Potovanja, druženje s prijatelji, koncerti, golf Najljubša hrana: Morska hrana Najljubši podjetnik: Steve Jobs Naj app: Chat GPT Zaključna nauka: ·      Potrebno se je nenehno učiti in biti radoveden, pridobivati nova znanja na različnih področjih. ·      Potrebno si je želeti doseči cilje in upati si.

Vlada je danes sprejela novelo uredbe o programih zdravstvenih storitev za letos, ki zdravstvenim izvajalcem prinaša dodatnih 36,6 milijona evrov s ciljem povečati dostopnost bolnikov do zdravstvenih storitev na najpomembnejših področjih. Predvsem dodaja denar primarni ravni, tako spodbuja dodatno opredeljevanje v družinskih in pediatričnih ambulantah, širi time v dispanzerjih za ženske, duševno zdravje, razvojne ambulante, fizioterapijo, bolje vrednoti prve kardiološke preglede. Na drugi strani pa znižuje ceno preiskav CT in MR. Druge teme: - S sprejeto novelo zakona o evidencah dela odpadlo beleženja odmora za malico. - Enoletno prehodno obdobje pri obračunavanju omrežnine za elektriko bo veljalo tudi za vse podjetnike. - Slovenija z novo zunanjepolitično strategijo, ki bo po mnenju ministrice Fajon pripomogla k enotnemu glasu naše države v svetu.

Ob koncu leta pogosteje kot sicer razmišljamo o času. Predvsem o tem, kako hitro čas teče oz. bolje rečeno o občutku, ki ga imamo o tem, kako hitro teče. Zakaj se nam zdi, da s staranjem čas teče hitreje? In zakaj se nam - po drugi strani - ko smo izpostavljeni izjemno stresni situaciji, zdi, da se minute upočasnijo? Torkov kviz o občutku za čas je pripravila Darja Pograjc.

Ta epizoda je tu zato, ker se premalo govori o ženskem telesu. Želim razbiti mite, ki ne držijo. Da bi bile manj presenečene nad kakšnimi spremembami ali stanji. Predvsem pa je namen epizode, da bomo same sebe bolje razumele in se imele bolj rade. Na vaša vprašanja odgovarja Marija Batkoska, mlada specializantka ginekologije in porodništva. Kakšna je najboljša zaščita pri spolnem odnosu? So tamponi in vložki škodljivi zaradi pesticidov? Kje in kdaj se testirati za spolno prenosljive bolezni? Zakaj se nam menstrualni cikli sinhronizirajo s prijateljičinimi? Kaj je endometrioza in kako si pomagati? Bejbe, poskrbimo za svoje zdravje!

V Bruslju poteka zasedanje zunanjih ministrov zveze Nato, prvič ob predsedovanju novega generalnega sekretarja Marka Rutteja. Do zdaj smo o severnoatlatski zvezi običajno poročali kot o birokratskem sistemu, redkeje kot o vojaški sili. Najnovešja doganja v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu pa narekujejo, da na zvezo Nato gledamo predvsem z vojaško-obrambnega vidika. Kako bodo v prihodnje ravnale Združene države Amerike? Bodo ob morebitni vojni varovale predvsem svoje ali severnoatlantske interese? Kako naj svoj obrambni sistem razvija Slovenija, kot del sistema Nata ali predvsem za varovanje svojih nacionalnih interesov? O tem in še čem v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: dr. Jelena Juvan, Katedra za obramboslovje, FDV Univerze v Ljubljani; dr. Klemen Grošelj, nekdanji evropski poslanec, obramboslovec; Dobran Božič, generalmajor in vojaški svetovalec na ministrstvu za obrambo. Igor Jurič, dopisnik RTV iz Bruslja.

No, pa se je spet začel tako imenovani veseli december. Trgovci so že takoj po prazniku vseh svetih odstranili okrasje z ikebanami, bučami in svečami ter ga nadomestili z božično-novoletnim. Po ulicah in trgih naših krajev že prižigajo praznične lučke, stojnice s kuhanim vinom in drugimi dobrotami tudi že obratujejo s polno paro. Začenja se čas božičnih glasbenih nastopov in koncertov, v službah in delovnih kolektivih pa čas prednovoletnih zabav. Predvsem pa se začenja nakupovalna mrzlica, ko se bo spet na polno zapravljalo za pogosto nepotrebna in celo nespametna darila. Seveda, če imaš svoje najdražje zares rad, jih pač moraš temu primerno obdariti! In slednjič skušamo ta veseli, če ne kar nori december, imenovati advent – čas pričakovanja!? Pričakovanja česa? Počitniških prostih dni? Božička ali dedka Mraza? Ali preprosto pričakovanja, da bo vse skupaj čim hitreje šlo mimo in bomo spet zaživeli nekakšno normalnost v puščobnem januarskem mrazu? Za kristjane je advent v svojem bistvu vezan na pričakovanje in pripravo na Jezusovo rojstvo. Prav zato so še kako na mestu Jezusove spodbude v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Vaše odrešenje se približuje. Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.« Vabi nas torej k poglobitvi, ne pa praznemu veseljačenju, da bi s tem skušali pobegniti od vsakdanjih težav. Nasprotno: da bi se sami pri sebi zavedeli, katere in kakšne so naše resnične življenjske težave, stiske in preizkušnje. Katera so tista področja v mojem življenju, pri katerih še posebej potrebujem odrešenje in hrepenim po njem? Konec adventa prinaša izpolnitev Jeremijeve prerokbe: »Glej, pridejo dnevi, govorí Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal.« To je obljuba o Odrešeniku. Če želim Jezusa zares sprejeti kot Odrešenika, je potem najprej nujno, da se zavem, kje pri sebi potrebujem odrešenje, nato pa se za to odrešenje tudi odprem in razpoložim. Če ni tega, ostane božič prazen. Ostane samo praznična kuliserija z zabavo, dobro hrano in pijačo. Če pa pripravim in odprem svoje srce, svoje najgloblje globine Odrešeniku, ki prihaja, ki želi vstopiti v moje življenje, ki mojemu življenju želi dati smisel in ga napolniti s svojo navzočnostjo in ljubeznijo, potem sem stopil na pot adventne priprave na božič, ki je praznik rojstva Jezusa Kristusa. Beseda »Kristus«, vzeta iz grščine, dobesedno pomeni »Odrešenik«. Temelj odrešenja, ki ga s svojim učlovečenjem in rojstvom prinaša Jezus, pa je ta, da nas privede v naročje Očetove ljubezni. Da se zavemo, da nas Bog Oče neskončno ljubi. Zato naj za vse na začetku adventa velja spodbuda apostola Pavla, ki nam jo prinaša današnja božja beseda: »Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh.«

Vlada je na današnji seji sprejela prehodni zakon, ki določa režim delovanja Termoelektrarne Šoštanj v prihodnjih letih. Kot je dejal minister za okolje in energijo Bojan Kumer, so imeli v mislih delavce in prebivalce v Šaleški dolini, Teš pa bo - da se izogne stečaju - primarno zagotavljal toploto za daljinsko ogrevanje. Država bo za to namenila 324 milijonov evrov. Drugi poudarki: - NSi v interpelaciji zoper notranjega ministra nanizala 6 sklopov očitkov. - Izrael na jugu Libanona kljub premirju obstreljeval več ciljev. - Rusija grozi, da bi z raketami orešnik lahko napadla tudi Kijev.

Življenje in delo zgodovinarja, geografa in sociologa Janeza Stergarja je tesno povezano s koroškimi Slovenci, njihovo zgodovino, sedanjostjo, delovanjem, ustvarjanjem, problemi in bitkami za pravice. Predvsem o njegovem delovanju v Klubu koroških Slovencev v Ljubljani, katerega dolgoletni predsednik je, bo tekla beseda v tokratnih Razgledih in razmislekih.

Oči svetovne javnosti so uprte v Združene države Amerike, kjer izbirajo novega predsednika oziroma predsednico. Bo to demokratka Kamala Harris, ki bi bila z izvolitvijo prva ženska na tem položaju, ali znova republikanec Donald Trump, je težko napovedati, saj naj bi se obetal izjemno tesen izid. Volitve predvsem v luči vojne v Ukrajini pozorno spremljajo tudi v Bruslju in Moskvi. Druge teme: - SDS z osmo interpelacijo v tem mandatu, tokrat se bo v državnem zboru zagovarjal finančni minister Klemen Boštjančič. - Daljinsko ogrevanje v Ljubljani zaradi nižjih cen energentov do konca leta cenejše za 12,4 odstotka. - Sredi meseca začetek prenove vipavske hitre ceste, promet bo prihodnji dve leti zelo zgoščen.

Bohinj je ena najlepših dolin v vseh Alpah, je prepričan gost oddaje Razkošje v glavi. To je Jože Mihelič, alpinist, fotograf, turni smučar, pedagog, naravovarstvenik in avtor številnih strokovnih in poljudnih člankov ter več monografij. Predvsem pa človek, za katerega se zdi, da na življenje gleda z radovednostjo znanstvenika, razumevanjem antropologa in strastjo alpinista. Še vedno rad odide v gore, ima še kar nekaj idej za pisanje in se z vsemi podrobnostmi spominja svojega otroštva, alpinističnih prijateljev in podvigov, pa tudi 25-letnega obdobja, ko je bil zaposlen v Triglavskem narodnem parku, in skoraj štiri desetletja dolgega sodelovanja z ljubljansko Fakulteto za šport.

Nekateri ljudje s tega sveta odidejo mirno, drugi življenje končajo s težko smrtjo. Predvsem hude izkušnje ljudi na območjih vojn, genocidov in drugih kriz povečajo pogostost različnih vrst trajnejših komunikacij živih z umrlimi ali obratno. Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je projekt, ki ga vodi dr. Mirjam Mencej, profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mrtvi se lahko pojavijo v sanjah, zagledamo jih nenadoma, začutimo njihovo prisotnost v obliki vonja, slišimo glasove, vidimo znamenja, nas k njim pritegnejo predmeti. O moči, tvornosti umrlih v širših družbenih kontekstih in komunikaciji z duhovi na območjih tranzicijskih postsocialističnih držav tokrat v oddaji Kulturni fokus.     foto: pixabay

Gost oddaje Proti etru spet ta dež je Robert Waltl, ki je v zadnjih 30 letih, kot režiser, igralec ter vodja Mini teatra vzpostavil številne plodne odnose med slovensko in hrvaško kulturo. Predvsem kot režiser je bil in je še vedno prisoten v številnih hrvaških gledališčih: od Zagreba, Reke, Osijeka, Splita, Zadra do Dubrovnika. Za svoje delovanje je pred kratkim v Zagrebu prejel odlikovanje red hrvaškega pleterja, ki ga podeljujejo hrvaškim in tujim državljanom za poseben prispevek k razvoju in ugledu Republike Hrvaške. Robert Waltl, ki najraje režira predstave za otroke, te dni pripravlja uprizoritev Janko in Metka, ki bo premiero doživela 29. novembra na odru SNG Maribor.

Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.V pogovoru podoživlja nekatere izmed bolj prelomnih izkušenj, ki jih je nabral po poti, polni vzponov in spustov, pa tudi vzponov in padcev. Pripoveduje o tem, kako je bilo prenočevati na prostem v nekaterih bolj odročnih, neokrnjenih delih narave, kjer domujejo različne divje živali. V Turčiji so ga na primer večkrat močno prestrašila krdela potepuških psov, nato pa še daljše srečanje z družino petih medvedov, pred katerimi mu je uspelo pobegniti na streho bližnjega objekta, kjer je več ur čakal na pomoč. Predvsem pa le nekaj tednov po zaključku poti Gašper, še vedno poln svežih vtisov, osmišlja svoja doživetja in razlaga, kako so zaznamovala njegov odnos do ljudi in življenja nasploh. 7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Histerija prostočasne zabave, ki pravi, da je greh delati nič, se je prenesla tudi na dopust. Predvsem poletni meseci ob morskih obalah, nekoč namenjeni brezdelju, so postali aktivni. Kolesa, najrazličnejše priprave za vodne športe, celo igre z žogo ali loparjem v poletni pripeki. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič odvija klopčič poletne zabave, ki se je začela daleč v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je tudi ob naših obalah pristala jadralna deska. Z današnjega stališča se zdi, da gre za obrobno poletno zabavo, ki jo je povozil čas, a okoli leta 1985, pa tudi prej in nekoliko pozneje, je bila to obmorska moda, ki si je zaslužila naziv neverjetnega fenomena, tako po množičnosti kot po zraščenosti s športom, industrijo in tudi specifično kulturo, ki se je spletla okoli jadralcev.

Stopenjsko besedotvorje se bržkone sliši grozovita besedna zveza celo jezikoslovnim zanesenjakom, a avtorja oddaje zagotavljata, da se da o tem povedati tudi kako zanimivo reč. Z malo improvicacije celo kako zabavno. Predvsem pa je stopenjsko besedotvoje za slovenščino tako pomembno, da Jezikanje preprosto ne more mimo njega.

Gasilci in pristojne službe odpravljajo posledice neurij, ki so najbolj prizadela Koroško in Gorenjsko. V Kokri je plaz zasul naselje desetih hiš, iz štirih popolnoma uničenih so se prebivalci sinoči pravočasno umaknili. Druge teme: - Nekdanji ameriški predsednik Trump ob morebitni vnovični izvolitvi napovedal končanje vojne v Ukrajini - Na Cipru zaznamujejo 50 let turške invazije ter razdelitve otoka na grški in turški del - Tadej Pogačar vse bliže zmagi na kolesarski dirki po Franciji

Po študiju sodobnega plesa v Salzburgu je Uršo Sekirnik ljubezen privedla do Barcelone. Po dobrih desetih letih življenja tam se namerava zdaj preseliti nazaj v rojstni kraj, tj. Škofjo Loko, iz istega razloga, potem ko je v Španiji spoznala svojega novega partnerja, ki je slučajno Slovenec. Poleg tega ima, kot pravi, tudi velemest nasploh po malem dovolj. Predvsem asfalta ter trušča in hrupa, v katerem se je še v svojih post-študentskih letih počutila zelo svobodno in ki jo je še pred nekaj leti močno fasciniral. Danes pogreša predvsem neokrnjeno naravo in za nas tukaj samoumevni vsakodnevni dostop do nje.

V torek zvečer bodo po Sloveniji zagoreli prvomajski kresovi. Predvsem če boste kres zakurili na domačem vrtu ali bližnjem travniku, ne zamudite Svetovalnega servisa. Po devetih bomo govorili o požarni varnosti, varnem kurjenju v naravi, nevarnostih in previdnostnih ukrepih, pa tudi o drugih vprašanjih, kot so: kako pogasiti manjši požar v kuhinji in kateri so ključni podatki ob klicu na številko 112? Z nami bo v torek po devetih Suzana Anžur, predstavnica Gasilske zveze v Ljubljani.

Iskrena in surova solo epizoda o spoznanjih, občutkih, poti, ovirah in izzivih, ki so me spremljali zadnje mesece. Rdeča nit epizode je samozaupanje, beseda, ki sem si jo izbrala za mojo besedo leta 2024. O tem, kako samozaupanje zgradiš in kako ga lahko izgubiš. Predvsem pa, kakšna spoznanja so me vodila do postavljanja trdnejših temeljev samozaupanja. Gremo v epizodo, postopoma, korak za korakom. Hvala, ker ste tukaj.❤️ Zapis epizode, ki vključuje omenjene vire v epizodi, je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda213

Medtem ko predstavniki sindikata Fides in vlade še iščejo soglasje o morebitnem mediatorju, se v več bolnišnicah srečujejo s težavami zaradi umika zdravniških soglasij za nadurno delo. Na Onkološkem inštitutu kljub organizacijskim težavam poudarjajo, da bo za rakave bolnike poskrbljeno, bi se pa lahko podaljšale čakalne dobe. Drugi poudarki: - Palestinska stran neenotna pred novimi pogajanji za mir v Gazi. - Na 30. Jurčičevem pohodu dobrih 5000 udeležencev. - Judoistka Andreja Leški v Taškentu do brona.

Dan varne rabe interneta 2024 je letos posvečen problematiki spletnega nasilja, zato bomo tej temi namenili tudi ponedeljkov Svetovalni servis. Predvsem pri mladostnikih je spletno nasilje velik izziv, saj se z njim srečujejo že učenci razredne stopnje, prevečkrat pa ga tako mladi kot odrasli toleriramo. Kaj vse je spletno nasilje, kako se kot starši ali delavci v šoli nanj odzvati in zakaj mladostnik ni sam kriv, da je žrtev tovrstnega nasilja? Odgovore na ta in podobna vprašanja bomo iskali s sodelavko Točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si Ajdo Petek.