Podcasts about predvsem

Sestavljanje nove slovenske vlade po zadnjih parlamentarnih volitvah je pokazalo marsikaj. Predvsem pa to, da je v politiki še vedno mogoče povezovati. Da je mogoče preseči razlike, zamere, ego in parcialne interese, če obstaja jasen cilj – bolj normalna, razvojna in urejena Slovenija. Prav to je v teh tednih dokazal Janez Janša. Marsikdo ga je že politično odpisoval, marsikdo je govoril, da ne more več povezati sredine in desnice. A rezultat govori drugače. Uspelo mu je za isto mizo pripeljati SDS, introjčekNSi, SLS, Fokus, Demokrate ter tudi Resnico. Stranke, ki imajo med seboj razlike, različne poudarke in različne politične zgodbe. Toda vse so očitno razumele nekaj zelo preprostega: da je Slovenija po zadnjih letih eksperimentiranja, ideoloških obračunavanj in političnega aktivizma potrebovala spremembo smeri.

Blizu Ljubljane in malo pred Domžalami, točneje v Brinju, že od leta 1966 obratuje Reaktorski infrastrukturni center, ki je del Instituta ''Jožef Stefan'', največje javne raziskovalne ustanove pri nas. Šestdeset let je minilo od začetka delovanja tamkajšnjega eksperimentalnega oziroma raziskovalnega jedrskega reaktorja TRIGA Mark II. Reaktor je takrat dobavila ameriška jedrska družba General Atomics, infrastrukturo centra pa so zgradila domača gradbena podjetja. Z njim in v njem so raziskovalne skupine inštituta, sorodnih raziskovalnih ustanov pri nas, od Univerze v Ljubljani pa do skupin iz tujine, uporabljale napravo za treniranje in šolanje uporabe reaktorjev in jedrske tehnologije nasploh, za raziskave z nevtroni in žarki gama, za izdelavo radioaktivnih izotopov. Predvsem pa je bil ta reaktor, sicer razmeroma šibke toplotne moči 250 kWatt, temelj za izgradnjo zmogljivosti in znanja za Slovenijo kot jedrsko državo. Danes zvečer bo tako predsednica republike na slovesnosti v Ljubljani inštitutu za izjemen prispevek k razvoju slovenske znanosti, jedrske varnosti, energetske neodvisnosti in mednarodne prepoznavnosti Republike Slovenije ob 60-letnici delovanja reaktorja TRIGA podelila državno odlikovanje, zlati red za zasluge. Predstavitev šestih desetletij delovanja tega reaktorja, osnovne in visoke šole za upravljanje in delovanje jedrske elektrarne v Krškem, so nam novinarjem predstavili sedanji ključni ljudje centra in reaktorja, ki jih bomo slišali v oddaji. Prvi bo na vrsti, od lani direktor IJS, prof. dr. Leon Cizelj, poznavalec jedrske tehnike in že dolgo povezan z delovanjem reaktorja, sledil mu bo vodja Reaktorskega infrastrukturnega centra dr. Anže Jazbec, predstavitev pa bo sklenil prof. dr. Luka Snoj, vodja reaktorja TRIGA, sicer pa tudi vodja Odseka za reaktorsko fiziko – F8 na inštitutu. FOTO: Modrina hladilne vode reaktorja po poskusnem zagonu in delovanju VIR: Program Ars, Goran Tenze

Maj je mesec ljubezni. To predvsem vedo ptički – čisto neumni so in brezglavo letajo – in študenti, ki uživajo na majskih igrah. Polni so jih študentsko naselje, Tivoli in Rožnik. Starejši se še spomnimo dneva mladosti, ko smo tudi mi z veseljem rogovilili. Zadnje dni se je precej shladilo. Gospa Zima nam je s snegom in neurjem prišla dat poslovilni poljub. Potem pa bo dvignila svojo krinolino in odvršala v svoj skrivni brlog. Ampak dež in mraz nam ne bosta vzela veselja do življenja. Drug teden se bo topel maj vrnil. Predvsem pa je tu spet tretja nedelja v mesecu in Mojca Blažej Cirej vas vabi v svojo družbo.

Na slovesnosti ob začetku 56. Tedna slovenske drame je vsakoletne nagrade za igralske in neigralske dosežke podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Nagrado “Polde Bibič” za življenjsko delo je prejela Barbara Stupica, »Opus Barbare Stupice je raznolik in obsežen. Njeni začetki delovanja v gledaliških hišah segajo v čas konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in v dobrih tridesetih letih sodelovanja z različnimi umetniškimi ustvarjalci se je v garderobah, depojih, delavnicah, hodnikih zbralo veliko lutk, kostumov in drugih rekvizitov, ki pričajo o pestrosti kreativnega duha avtorice. Barbara Stupica je snovalka lutk, ilustratorka, kostumografinja, scenografka; sodeluje pri nastajanju predstav za najmlajše in odrasle. Njene stvaritve so lahko zelo majhne, v obliki namiznih lutk ali senčnega gledališča, in velike ali zelo velike, v funkciji scenskih postavitev in kostumov za animatorje ali igralce. Sama poudarja, da ji je zelo blizu vizualna estetika zgodovinskih slogovnih obdobij baroka in rokokoja ter v smehu doda: "ultra kič". Vstopiti v zagonetni labirint Barbare Stupice pomeni biti povabljen (ali zvabljen) v "zajčjo luknjo" ali v "hišo za ogledalom", kjer kraljuje domišljija«, je med drugim zapisala Dr. Nataša Smolič v katalogu Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2021, kjer so Barbaro Stupico izpostavili kot osrednjo likovnico bienala. V svoji karieri je zelo intenzivno sodelovala z Vitom Tauferjem, Matjažem Pograjcem, Ivanom Peterneljem in Barbaro Hieng Samobor, Jako Ivancem, Ivano Djilas, Matjažem Faričem in Iztokom Kovačem. Predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču in Lutkovnem gledališču Ljubljana je od leta 1989 pustila neizbrisljiv pečat. Barbara Stupica je tudi prejemnica več Borštnikovih nagrad za kostumografijo in scenografijo ter nagrad na festivalih zunaj Slovenije. O njenem visokem umetniškem kredu pričajo tudi oddaje, v katerih smo umetnico gostili pred nekaj leti in smo jih za danes pripravili v radijski kolaž. Ta naj prikaže njen odnos do gledališke materije, ki se je posveča, njeno iskateljsko in drzno žilico, ki jo vsakič znova spodbuja k preizkušanju novih in neznanih poti, strokovnost in prizadevanja, da se bi njene zamisli uresničile čim bolj avtentično in v popolnosti. Vabimo vas, da prisluhnete Barbari Stupici.

Ogromno dirkanja, dokaj predvidljivi rezultati. Amstel Gold Race, Fleche Wallonne, Tour of the Alps, Liège - Bastogne - Liège,... Kaj bi bilo, če bi bilo in kaj bi bilo, če ne bi bilo in ostala pomembna vprašanja. Predvsem pa smo utihnili ob podatku Training Peaks aplikacije, ki je postregla z najvišjim zabeleženim podatkom v kolesarstvu. 9W/kg @ 4 min. Ja... Prisluhni!Aja, pa še to - Naroči kolesarske nogavice Disko grupo poganja ⁠ ⁨@nduranznutrition⁩ 

Zadnja leta smo priča poplavi filmskih biografij slavnih glasbenikov. Ta trend je sprožil z več oskarji nagrajeni film Bohemian Rhapsody o Freddieju Mercuryju, ki je precej jasno določil vzorec za naprej. Ključni sodelavci tega filma so bili preživeli člani skupine Queen, ki niso primarno skrbeli za verističen prikaz ljudi in dogodkov, temveč za čim bolj polikan in čim manj kontroverzen izdelek, ki bi lahko ponovno zbudil navdušenje nad glasbo skupine in tako pripomogel k višjim prihodkom iz naslova avtorskih pravic. To je bil tudi ključni povod za večino drugih bolj ali manj dodelanih in navdihnjenih glasbenih biografij od Eltona Johna do Boba Dylana, Amy Winehouse in Brucea Sprinsteena. Z osredinjenostjo na posamezno obdobje ali perspektivo so filmski ustvarjalci na veselje glasbenikov in njihovih založb ustvarili za družine primerne zgodbe, ob tem pa so bolj ali manj vsi filmi prejeli tudi pozitivne kritike, predvsem za glavne igralce. Vseeno pa so ti filmi, čeprav prikazani skozi rožnati filter, odpirali pomembne teme, ki so zaznamovale glasbenike, recimo zlorabo mamil, boj z depresijo ali težavne partnerske odnose. Ti vidiki so bili precej površinski in so vsi brez izjeme prikazali protagonista kot žrtev okoliščin – oziroma v Dylanovem primeru kot nekoga, ki je pač preveč kul za ves svet. To celo velja za ustvarjalnejše pristope, kot sta recimo Better Man, ki pop zvezdnika Robbieja Williamsa upodobi kot šimpanza, ali pa biografija o Weirdu Alu Yankovicu, ki je mojstru glasbenih parodij ustrezno parodija prav te zvrsti. Ob taki popularnosti glasbenih biografij je bilo le vprašanje časa, kdaj bomo trčili ob pravo kontroverznost – in ali jo bo to ustavilo. Tako smo prišli do filma Michael. V biografiji kralja popa Michaela Jacksona ga upodobi njegov nečak Jaafar in zgodba obravnava zgodnje obdobje njegovega ustvarjanja do leta 1985. Tako se film izogne številnim težavnim vidikom njegovega življenja, predvsem pa preskoči obtožbe o spolni zlorabi otrok, ki naj bi se po informacijah tožečih strank začele proti koncu osemdesetih let. Michael Jackson je bil velik del življenja kontroverzen človek že zaradi neverjetnega uspeha, ki ga je doživela njegova glasba, dodatno pa je vse okrepil rasizem; recimo tabloidne govorice, da si je pobelil kožo s plastičnimi operacijami, čeprav je to bila posledica boleče avtoimunske bolezni. Toda najodmevnejše so bile obtožbe o domnevni spolni zlorabi otrok, ki so se začele v devetdesetih letih in niso nikoli potihnile, po njegovi smrti pa so se dodatno razmahnile z dokumentarnim filmom Zapustiti Neverland. Ta je s srhljivimi in prepričljivimi pričevanji nekdanjih domnevnih žrtev razgalil metode, ki naj bi jih Jacksonovi ljudje uporabljali, da so prepričevali otroke, naj se družijo z Jacksonom, njihove starše pa medtem zamotili, da niso ničesar opazili. Nikoli ne bomo zatrdno vedeli, kaj se je dogajalo med Michaelom Jacksonom in temi otroki, je pa gotovo, da so preživeli veliko časa skupaj in da je Jacksonova ekipa zares dobro skrbela za svojega šefa. To so ne nazadnje dokazali tudi leta 2009, ko so se postavili okrog njega, da bi ga spravili na še eno turnejo, to pa je privedlo do glasbenikove prezgodnje smrti pri petdesetih zaradi prevelikega odmerka zdravil proti bolečinam in za zdravljenje anksioznosti. Ne glede na to, kako dobra je njegova glasba in kako močno se potrudimo ločiti umetnika od njegovega dela, je to včasih nemogoče. Glasba je primarna stvar, ki se lahko oklene človekove duše in spominov na posebej izstopajoče trenutke iz preteklosti. To še toliko bolj velja za Jacksonovo glasbo, ob kateri so odraščale, plesale in se zaljubljale generacije. Že gola verjetnost, da so te obtožbe resnične, lahko povzroči prav nasilen odziv – in to ne samo na glasbo, temveč prek nje tudi na spomine, ki smo jih povezali z njo. Kaj si lahko torej vnaprej mislim o filmu Michael, ki ga sam ne bom šel gledat? Produkcijsko bo brez dvoma popoln izdelek, čeprav je režiser Antoine Fuqua v svoji dolgi karieri zares posnel samo en res dober film, in to je bil Dan za trening pred četrt stoletja. Film prihaja na valu vse bolj izpetega žanra, vendar bo, kot kažejo projekcije, najbrž finančno najuspešnejši. S stališča filmske umetnosti torej ne kaže, da bomo dobili presežek, to pomeni, da je odločitev za ogled odvisna le od gledalčevega odnosa do Michaela Jacksona in njegove glasbe. Skratka, oglejte si človeka v zrcalu in ugotovite, kakšne vrste triler bi ta film pomenil za vas. Avtor besedila je Igor Harb, bere Eva Longyka Marušič

Najnovejši film norveškega režiserja Kristofferja Borglija, Drama, na prvi pogled deluje kot romantična komedija. V filmu spremljamo mlad par, Emmo in Charlieja, ki ju upodobita hollywoodska zvezdnika Zendaya in Robert Pattinson. Emma in Charlie sta tik pred poroko, nakar njuno predzakonsko srečo pretrese temačna skrivnost iz Emmine preteklosti. Tako v njun odnos vdira vse večja negotovost, priprave na veliki dan, kot so izbira rož in testno fotografiranje, pa se zaradi vse večje napetosti spremenijo v bolečo farso. Zendaya in Pattinson se izkažeta kot dobri izbiri za preobračanje arhetipov romantičnih junakov. Oba sta prvi večji uspeh doživela s popularnimi franšizami, Zendaya s Spider-Manom, Pattinson pa s sago Somrak. S svojo slavo, glamurjem in izkušnjami sta kot nalašč za glavni vlogi v romantični uspešnici. Vendar pa življenjepis obeh igralcev polnijo tudi sodelovanja s sicer komercialnimi, a bolj umetniško usmerjenimi režiserji, kot so Luca Guadanino, Christopher Nolan, brata Safdie, Lynne Ramsay in Claire Denis. Prav ti eklektični projekti lahko gledalcem služijo kot zanesljiv namig, da Drama ne bo še en povprečen film o mladi ljubezni in prikupnih poročnih zapletih. Emma je na videz rahločutno, lepo dekle s posrečenimi nerodnostmi, Charlie pa deluje kot tipičen angleški nevrotičen romantičen junak z razmršenimi lasmi in rahlim strniščem. V uvodnih minutah režiser spretno prikaže zgodovino para ob pomoči utrinkov njunega odnosa, po katerih nas popelje Charlie, ko vadi svoj poročni govor. Tako se lahko hitro prepričamo o globini in povezanosti njunega odnosa in kemiji med igralcema. Zendaya se izkaže z morda svojim do zdaj najboljšim igralskim nastopom, saj ji večplastnost Emmine osebnosti, njeno čustveno stisko, osamljenost in konfliktne občutke uspe prikazati z rahločutno in zadržano igro. Tudi Pattinson se dobro vživi v ljubečega, a obsesivnega Charlieja, ki s svojo paranojo poskrbi za večino komičnih trenutkov v filmu. Borgli film zgradi s kratkimi prizori in hitrimi rezi, ki nas prestavljajo iz filmske sedanjosti v pretekle dogodke ali pa namišljene scenarije. Večina dejanske drame v filmu se tako zgodi v glavah osrednjih likov. V odsotnosti pripovedovalca postane nezanesljiva sama pripoved, obenem pa nas vpogled v vsiljene misli likov kot občinstvo neprestano opozarja na pristranskost njunega doživljanja. Poudarjanje subjektivnega je tudi ena največjih kakovosti filma in glavni razlog, zakaj uspe Drama v svoji melodramatičnosti in satiričnem tonu podati tudi relativno pomenljiv razmislek o odnosih. Glavna šibkost filma je, da v celoti sloni na prepričljivosti izhodiščnega zapleta oziroma na tem, da se nam bo Emmina izpoved zdela dovolj pretresljiva, da upraviči vse nadaljnje peripetije. Brez tega bi dogajanje lahko izpadlo preveč banalno, liki pa povečini hinavski in vzvišeni. Predvsem karikiranost stranskih likov film zadrži v nekoliko površinski obravnavi predsodkov in strahov, ki lahko posežejo v neki odnos. Kljub temu pa je Drama zabaven in estetsko zadovoljiv film, ki ob suvereni režiji, lepi fotografiji in odlični igri ponuja tudi zanimiv komentar na sodobne odnose ter širšo družbeno moralo in vrednote. Piše: Vanja Gajić Bere: Maja Moll

10. aprila bo ustanovna seja državnega zbora, s katero se bodo začeli tudi formalni postopki oblikovanja nove vlade, a potrebnih 46 poslanskih glasov ni pridobil še nihče. V tokratni oddaji prisluhnite pogovoru s filozofom in publicistom Borisom Vezjakom, ki je bil premierno objavljen v posebni epizodi »Ob osmih Na kvadrat« Radia Slovenija. Eno izmed izhodišč je, kako se slovenska politika spopada z novo realnostjo oziroma z grožnjo dejanskega sodelovanja, oddajo pa sta pripravila Nataša Mulec in Tomaž Celestina.

V postnem času smo in predvsem za kristjane je to dragocen čas, celo sveti čas pravijo, je pa to tudi čas, ki je najbolj znan po odrekanju. Torej, odrekanju, odpovedi stvarem, ki nas zasužnjujejo. Lahko je hrana, lahko so socialna omrežja, spolnost, šport, odnosi. Vsak ve zase. Ali pa pravzaprav ne ve zares in je ravno zato postni čas lahko tako dragocen. Ker nam daje možnost, da z odpovedovanjem, odrekanjem, tudi pridobimo. Jasnost. Globlji vpogled, zavest o tem, česa smo zares lačni. Pod vsem tem pehanjem za ustrezanjem, produktivnostjo, maskami, – česa smo zares lačni? Predvsem v medsebojnih odnosih in v odnosu s sabo, seveda. V tokratni oddaji preizprašujemo to, kje vse pobegnemo v udobje, sebičnost, ki pa nas ne navdihuje, ne plemeniti, celo krni človečno v nas in nas dela neranljive, torej manj dovzetne tudi za dobro in lepo. Post in odpoved, tudi molitev, nimajo pomena, če ne mehčajo našega srca in nas ne naredijo bolj občutljive za bližnjega, so zapisali pri Slovenski Karitas v knjižici, ki naj bi bila v pomoč kristjanom, vsem, pravzaprav, v tem postnem času. Gosta avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič sta priznana imago terapevta, med prvimi pri nas, ki so uvedli imago terapijo, pristop osredotočen na razumevanje in poglabljanje odnosov med partnerji - Meta Tavčar in Rudi Tavčar (dipl. psiholog), tudi dolgoletna zakonca.

Življenje v Izraelu je napeto – vrstijo se alarmi, življenje je močno okrnjeno, pravi naša dopisnica, ki še naprej spremlja razmere na Bližnjem vzhodu. Predvsem iz Libanona prihajajo informacije o humanitarnih potrebah in množični selitvi ljudi tudi v Sirijo, čeprav tam ni spodbudnih življenjskih pogojev. Napadi se nadaljujejo in žrtev je vse več.

Glede na izjemen uspeh pred tremi leti posnetega Dnevnika Pauline P., ki je postal najuspešnejši hrvaški film zadnjega desetletja, prikazan na več kot tridesetih mednarodnih festivalih, je bilo njegovo nadaljevanje pravzaprav le vprašanje časa, živahnim zgodbam o odraščanju pa tako in tako nikoli ne zmanjka ciljnega občinstva. Paulina P., še vedno zvedav, pogumen in energičen deklič, je zdaj stara enajst let in hodi v peti razred osnovne šole, še vedno pa svoje stiske in težave rešuje na meji stilizirane pravljičnosti, kar v knjižni predlogi bržkone učinkuje nekoliko boljše kakor na filmskem platnu. Tudi dnevniški format pripovedovanja je za filmsko adaptacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj je reflektiranje Paulininega vsakdana, kar naj bi bila primarna funkcija pisanja dnevnika, precej nedomiselno zreducirano samo na njen notranji monolog. Podobno neizvirno je tudi dekličino soočanje s problemi, saj so ustvarjalci z režiserjem Nevenom Hitrecem na čelu raje uporabili že preizkušeno formulo prvega dela, namesto da bi v skladu s Paulinino res bogato in živahno domišljijo vsaj nekoliko razbili ustaljeno dramaturško formo in se pripovedi lotili z drugačnega zornega kota. Skorajšnjo ločitev staršev je zamenjala babičina neozdravljiva bolezen, novo sošolko nasilna deklica iz paralelke, vse ostalo – zaplet in njegovo reševanje – pa se odvija po sicer čisto korektnem, a vendarle že videnem ključu prvega dela. Posledično tudi teme, ki se jih film tokrat dotika in so izjemno izhodišče za pogovore po njem, ne pridejo zares do izraza. K temu svoje pripomore tudi izredno živahen tempo, ki se je devetletnici izvrstno podal, pri enajstletni glavni junakinji pa bi vendarle že pričakovali vsaj rahlo bolj poglobljeno soočanje s tako perečimi vprašanji, kot so medvrstniško nasilje ali napredujoča demenca, saj preveč površinska obravnava samo podcenjuje svoje mlado občinstvo. Film je primeren za starejše od osmih let, poleg že omenjenih tem pa med drugim spodbuja tudi refleksijo otrokovih lastnih izkušenj, razvija empatijo tako do starejših kot do sovrstnikov in spodbuja pozitiven pristop k reševanju problemov. Predvsem to – glavni Paulinin obrambni mehanizem je skorajda nalezljiv, predvsem pa neusahljiv humor – je poleg pristne igre mlade Katje Matković največja odlika tega sončnega filma. Drugi dnevnik Pauline P. bržkone ne bo takšna neverjetna zgodba o uspehu, kot je bil njegov predhodnik, vseeno pa se bodo predvsem mlajši gledalci zlahka vživeli v napeto, živahno in izjemno razgibano poldomišljijsko pustolovščino ter ob pravilnem usmerjanju pogovora ob njej vsaj načeli tudi marsikatero pomembno vprašanje. Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, besedilo bere Maja Moll.

Gostja tokratnega Jezikanja je grafologinja Sabina Kalan, ki pojasnjuje, kaj vse lahko njenemu izurjenemu očesu pove naš rokopis. Marsikaj pa lahko izve tudi na podlagi čačk, ki jih ljudje ustvarjamo med kakšnim telefonskim klicem ali dolgočasnim sestankom. Predvsem pa poudarja, kako pomembno je za nas pisanje z roko.

Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper. Jadran za Slovence ali Slovenci na Jádranu? Priročnik za slovenske turiste v komunikaciji s turističnimi delavci ali za turistične delavce v komunikaciji s slovenskimi turisti? Oboje hkrati – v dveh jezikih in eni knjigi, ki se bere z dveh strani, oranžne in modre. Domiselno oblikovana žepnica je prvenec Nejca Poharja, publicista in režiserja večinoma oglaševalskih filmov, zaljubljenca v morje, predvsem hrvaško. V letih dopustovanja na Jadranu si je gotovo prislužil tisto, o čemer piše, da je nujno za globlje razumevanje tega kratkočasnega pisanja, imenovanega priročnik: jadransko stanje duha. Ali kot avtor nekje na začetku posrečeno parafrazira velikega mediteranologa Predraga Matvejevića: Jadranstva se ne nasledi, ampak se ga doseže. Knjižica (ki zaradi majhnega formata samo daje droben vtis, vendar ima v obeh jezikih skupaj več kot 300 strani) je posrečen izmislek; iznajdljiva in mestoma zelo humorna mešanica priročnika, slovarčka, receptov, nasvetov, geografskih, meteoroloških, zgodovinskih, glasbenih, literarnih dejstev in razlag, knjižnih odlomkov, spominov, anekdot, pesmi in zgodb, jezikovnih modrovanj in preigravanj, lokalnih dogodkov, tradicij in “fešt”, pa tudi prav filozofskih razglabljanj in preizpraševanj. Rdeča nit je seveda morje, vse, kar je z njim povezano in nanj navezano; vse, kar se na njem, v njem in ob njem dogaja, plava, sonči, lovi in pluje, in čigar esenca pravemu slovenskemu morjeljubcu ostaja kot parfum na koži, sol v drobovju in odsev modrega obzorja v očeh vse dolge zimske mesece. Ta raznorodnost in avtorjeva široka jadranska razgledanost delujeta sveže in polnokrvno. Predvsem zaradi besednih gesel, kot so Delfini, Komar, Jadranje, Natakar, Ribarnica, Seks, Sup, Tetovaža, Zamorček, Apartman, Meduza, Galeb, Mačke, Povratak, Skiper, Udica, Vjetar, Zima …, večinoma različnih v slovenskem in hrvaškem delu priročnika, in obdelanih s pisanimi stilističnimi prijemi, je knjiga razbita in obenem sestavljena v “žmohten”, všečen, na trenutke tudi nostalgičen kolaž. Geslo Morje se na primer začenja takole: “Morje ni voda in ena največjih napak, ki jih lahko zagrešite na morju, je ta, da sopomenjate morje in vodo. Ali z besedami barba Stipeta: ‘Morje je morje, voda je pa za pit.'” Pod besedo Kamp, ki je naravno okolje slovenskih turistk in turistov, nam Pohar poleg skorajda bukoličnih opisov prvobitnih užitkov v neposrednem stiku z naravo ponuja tudi žalostno sodobno sliko nekdanjega šotorskega in prikoličarskega raja: “Situacija se je v zadnjih letih bistveno spremenila, najboljše lokacije so zasedle mobilne hišice, s katerimi so se cene dvignile v nebo. Tako so tudi izkušeni staroselci, ki so leta investirali v svoja prikoličarska kraljestva, izpadli iz Zevsovega načrta dobrih sosedskih odnosov. Njihov težko prigarani položaj so dobesedno v enem letu zamenjali trdi tržni odnosi, na njihove lokacije so se začasno naselili ljudje, ki so bili pripravljeni za prvo vrsto ob morju ter luksuz, povezan z mobilno hišico, odšteti več.” Aktualna je tudi beseda Hrvaščina, z nekaj zabavnimi standardnimi primeri slovenske hrvaščine in navodili, kako ta jezik čim bolje obvladati: še najbolje, če ga govorite čim pogosteje in ob vsaki priložnosti. Marsikaj pa se lahko mimogrede naučite tudi iz poslušanja hrvaške popularne glasbe – Dedića, Gibonnija, Dragojevića … “Niti v sanjah se ne nadejajte, da domačini v vas ne bodo prepoznali Slovencev, a vam bo znanje hrvaščine odprlo marsikatera vrata. Slovenska hrvaščina, slovenština, slovenska jadranština je v teku skupnih jadranskih let postala tako rekoč samostojen jezik, v katerem se sami zlahka prepoznamo.” Knjiga Jadran za Slovence / Slovenci na Jadranu je dinamična in pestro razvejana zgodba o Jadranu, inteligentno in inovativno zapakirana v slovensko-hrvaški priročnik za komunikacijo v počitniški skupnosti, predvsem v poletnem času. Čeprav hrvaškim turističnim delavcem (tudi če bi se lotili branja) svetuje, da bi bilo ta priročnik dobro imeti pri roki, kadar bi se jim v komunikaciji s slovenskimi turisti zgodilo kaj čudnega, nenavadnega ali nepričakovanega, je težko verjetno, da jim bo v kakršnokoli pomoč, bo pa tudi hrvaški del knjige razveseljeval pretežno slovenske bralce. Tako bodo lahko tudi doma, zunaj morske sezone, vadili “slovensko jadranštino”. Zaradi premišljene zgradbe, veščega pisanja in pestre vsebine je to knjiga, po kateri lahko paberkuješ spet in spet, veliko pa bo pomenila, se v globine razodela in marsikaj pojasnila predvsem tistim, ki v sebi že nosijo “jadranskega duha”. In prav zato, ker smo morski mački, ki se v teh zgodbah najdemo, jih podoživljamo in “štekamo” njihov humor, že v letih, ko nam (morda zaradi preobilja morske bleščave) peša vid, bi večje črke naredile branje veliko prijaznejše. Prav tako bi bili sicer posrečeni oranžna in modra barva platnic, v katerih so natisnjeni tudi deli besedila in vse fotografije v notranjosti knjige, zaradi boljše vidljivosti in ločljivosti lahko v močnejših odtenkih – da ne bi bili tako od sonca presvetljeni, ampak bližje mornarsko modri in oranžnordeči – pa še bolje bi ponazarjali morje in sončni zahod. Po Poharjevo je ena izmed definicij jadranstva: “če hočete delovati zares, se nikakor ne jemljite preveč resno.” Njegov prvenec je točno to: neresno resen literarni hibrid o morju, ki tako celostno in verodostojno deluje zato, ker iz njega sijeta resnična ljubezen in predanost morju in vsemu, kar je jadranskega. Duhovita knjiga, luštna za na knjižno polico, da z njo tu in tam obudiš spomine na poletna doživetja in zahrepeniš po naslednjem odmerku morskih avantur.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

21. februar je svetovni dan maternega jezika. UNESCO kot razglasitelj ob zori tisočletja ga je izbral kot opomin na tragični 21. februar leta 1952, ko je pakistanska policija (v takratnem Vzhodnem Pakistanu) ubila več bangladeških študentov, ki so protestirali zaradi neupoštevanja in zapostavljanja njihovega maternega jezika – bengalščine. Zastaviti življenje za svoj lastni jezik je nekaj, česar nemara ne pozna veliko ljudstev, vsaj del naših prednikov pa je to precej radikalno izkusil v preteklem stoletju. Tistim, ki tega niso izkusili, oziroma njihovim povojnim rodovom se še danes precej pozna, da ne vedo točno, za kaj vse dejansko gre pri prepovedi ali javne ali celo zasebne rabe maternega jezika! Ob letošnji poslanici vodje pisarne Društva slovenskih pisateljev Glorjane Veber ob svetovnem dnevu maternega jezika lahko tudi preberemo, da gre pravzaprav za jezik odraščanja iz skupka živih celic pa do odrasle osebe. Med drugim je tudi zapisala, da se ne začne z besedo, ne z abecedo, slovnico ali pravilno izgovorjenim stavkom. Vznikne v bližini srca, ko smo še brez imena in čutimo ritem telesa matere, ki nas pod njim nosi. Predvsem pa slišimo njen in njenih bližnjih glas. Ta je jezik, kot vrata med zunaj in znotraj. In med drugim nadaljuje: vsaka generacija prejme drugačen jezikovni kod, zato materni jezik ni le sredstvo sporazumevanja, je eksistencialni fenomen, ki presega golo uporabnost. In se zato ne bi smeli bati algoritmov, ki znajo napovedati naslednjo besedo, nič pa ne vedo in povedo o tišini, iz katere beseda nastane. Sicer pa poslanico gospe Veber najdete na mreži, kjer med drugim sklene, da »prihodnost jezika ni zapisana v tehnologiji, temveč v naših odnosih do sebe, do drugih in do maternega jezika«. Zanimalo nas je, kaj o omenjenem povodu za svetovni dan maternega jezika – torej tudi o zastavitvi življenja zanj in o njegovem pomenu pravi predstojnik oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete prof. dr. Hotimir Tivadar. FOTO: Hotimir Tivadar VIR: Lojze Grčman https://si.aleteia.org/2023/02/08/kaj-sem-vprasal-profesorja-ki-sem-ga-srecal-po-20-letih/

Severovzhod države je prizadelo močno sneženje, ki je ohromilo cestni in železniški promet, več deset tisoč ljudi na Štajerskem in Koroškem je ostalo brez elektrike. Zaradi obsežnega snegoloma so ljudem ponekod odsvetovali zadrževanje zunaj. Intervencijske službe delajo s polno paro. Po besedah Darje Kocjan iz Slovenskih železnic vlaki zamujajo, a razmere se izboljšujejo. Na območju Ptuja utegne pitna voda postati kalna zaradi ustavljenih črpališč. Druge teme: - Opozicija z ustavno presojo nad prispevek za dolgotrajno oskrb. - Teheran in Washington znova izmenujeta grožnje in vabila k pogajanjem. - Mariborski svetniki z več pomisleki glede graditve sežigalnice.

Gospodarska rast v Sloveniji je bila lani 1,1-odstotna, poganjale pa so jo predvsem državne gradbene investicije in zasebna potrošnja. Slovensko gospodarstvo kljub ohlajanju dejavnosti ostaja razmeroma odporno, pravijo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Letno inflacijo so najbolj poganjale višje cene hrane in brezalkoholnih pijač, višje so bile tudi plače. V oddaji boste slišali še: - Politične stranke pred četrtkovim rokom vlagajo kandidatne liste za parlamentarne volitve. - Ministrica za kulturo: skrunitev spomenika v Dražgošah kaže na povečanje sovraštva v družbi. - V ospredju mirovnih pogovorov za Ukrajino v Ženevi bodo ozemeljska vprašanja.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

V medijski krajini je postalo popularno primerjanje minulih obdobij človeštva s sedanjostjo. Predvsem radi vlečemo rojstvo destruktivnih ideologija iz tridesetih let dvajsetega stoletja z današnjim stanjem duha in geopolitično situacijo. A lahko gremo v teh poskusih še dosti globje. V še mračnejša obdobja, ko se je bestialnost človeka postavila na ogled kot redko kdaj. Govorimo o času visokega srednjega veka, ki se je nato prevesil v nove zore in nova upanja novega veka. Takrat, ko je cerkev prevevala vsako srčiko bivanja, so po evropski celini, pa tudi drugje po svetu, kamor so kolonizatorji prenesli »omiko,« besneli čarovniški procesi. O majhnem delčku tedanje sodne prakse kot tudi stanja duha govori oddaja sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Novo leto, nove oddaje Storž, novi sogovorniki. Prva sogovornica v tem letu bo gospa Marinka Koželj Stepic, ki prav tako, kot rada hodi po svetu, tudi rada o doživetjih pripoveduje. Veselijo jo organizacija izletov, druženje z ljudmi, spoznavanje novega. Z Lucijo Fatur sta z gospo Marinko Koželj Stepic začeli pogovor prav tam, kjer smo danes vsi, na začetku novega leta.

Doma po božičnih praznikih in v pričakovanju novega leta vlada zatišje. Pogled svetovne javnosti pa je uprt v prizadevanja za končanje vojne v Ukrajini. Predsednik Zelenski pred srečanjem z ameriškim kolegom Trumpom zagotavlja, da bo Kijev storil vse, kar je v njegovi moči, za dosego miru, zaveznike pa poziva k večjemu pritisku na Moskvo. Ostali poudarki oddaje: V Srbiji velik odziv na študentsko akcijo zbiranja podpisov za predčasne volitve Thompson na koncertu v Zagrebu pozval k strmoglavljenju mestnih oblasti Umrla francoska filmska ikona Brigitte Bardot

Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.

Pesnik in prevajalec Mile Klopčič se je rodil leta 1905 v Franciji. Ko je bil star približno štiri leta, se je z družino preselil v Zagorje ob Savi in tam preživel večji del otroštva. Težko življenje rudarjev in njihovih družin ga je temeljno zaznamovalo in vplivalo na njegov izostreni socialni čut, ki ga je ubesedil tudi v poeziji. Objavil je dve pesniški zbirki: Plamteči okovi in Preproste pesmi. Predvsem pa je bil plodovit prevajalec temeljnih književnih del iz ruščine, na primer Lermontova, Puškina, Bloka, in iz nemščine, na primer Heinricha Heineja. Mile Klopčič je razmišljanje o svojem življenju in delu posnel v studiu Radia Slovenija leta 1980. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

V ospredju obiska premierja Roberta Goloba v Nemčiji so žgoča evropska vprašanja, o katerih ima sicer Slovenija podobna stališča kot njena največja trgovinska partnerica. Kancler Friedrich Merz je znova podprl uporabo zamrznjenih ruskih sredstev za Kijev, Golob pa se je obregnil ob obisk madžarskega premierja Viktorja Orbana v Moskvi. Po njegovem Orban že nekaj časa ne igra več za evropsko ekipo. Preostali poudarki oddaje: Višja letna inflacija, na mesečni ravni cene brez sprememb Stanovalci domov za starejše lahko še danes dajo soglasje za prevedbo v dolgotrajno oskrbo Po požaru stolpnic v Hongkongu doslej odkrili več kot 120 trupel

Avtor kuharskih knjig, med njimi imajo kar tri naziv Najlepša slovenska knjiga, samozaložnik, kulinarični entuziast, publicist, raziskovalec terena in človeških zgodb, svobodnjak, opazovalec. A te besede še zdaleč ne opišejo v celoti današnjega sogovornika oddaje Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Zunanji opazovalec dobi občutek, da Klemna Koširja obdaja oblak skrivnostnosti, a vendar je v svoji biti preprost. Predvsem pa ceni čas. Kompleksen odnos ima s preteklostjo. Vabljeni k poslušanju.

Danes prvič praznujemo dan znanosti. Novi državni praznik zdaj opominja, kako pomembna je vloga znanosti in znanstveno raziskovalnega dela za kvaliteto življenja v državi, pa čeprav pogosto njene dosežke jemljemo kot samoumevne, naj gre za napredek v medicini ali za nove tehnologije, ki jih dnevno uporabljamo.A če se ozremo na pogoje, kakršni so bili konec 18. stoletja in v začetku devetnajstega, ko je deloval razsvetljenec Žiga Zois, mecen številnih prvih znanstvenikov in kulturnikov pri nas, je napredek na številnih vidikih življenja izreden. O okoliščinah, ki so pripeljale do novega praznika, o pomenu in mestu znanosti danes, je razmišljala aktualna predsednica odbora za podelitev Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru.

V Novem mestu in okolici je v zadnjih dneh v zraku mogoče čutiti napetost. Mirjana Martinovič pravi, da se je nad mestom razgrnilo trpljenje. Predvsem zaznamovano z ubojem Aleša Šutarja. Prebivalci jugovzhodne Slovenije že dlje časa opozarjajo na nevzdržne varnostne razmere in težave pri sobivanju z romsko skupnostjo. Društvo za razvijanje prostovoljnega dela v Novem mestu že 15 let intenzivno poskuša na različne načine premostiti te težave. Kako razumejo trenutne razmere tisti, ki se vsakodnevno ukvarjajo z otroki iz romskih naselij in jih spodbujajo, da ne bi opustili šolanja ter zašli po poti kriminala.

Ukrepi, uvedeni čez noč, navadno ne prinašajo dobrih sprememb, po napovedi vladnega svežnja zakonov za zagotavljanje varnosti po incidentu v Novem mestu opozarja stroka. Predvsem pri širjenju policijskih pooblastil ni povsem jasno, ali bodo tudi ustavno sprejemljivi. Odvetnik Blaž Kovačič Mlinar zato poziva k boljšem izkoriščanju obstoječih ukrepov pred uvajanjem novih, saj morda sistemsko ne bodo zdržali. Pomisleke ima tudi opozicija, ki po odstopu ministrov za pravosodje in notranje zadeve zahteva odgovornost tudi drugod. Drugi poudarki oddaje: - NSi in SDS vložili interpelacijo zoper ministra za delo Luko Mesca. - Je v Gazi sploh še mogoče govoriti o premirju? - Orban v Rimu o vojni v Ukrajini in obrambnih mehanizmih.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.

Predstavljamo feljton, ki govori o manj znanem obdobju protifašističnega upora, ki se je dogajalo v okupiranem Mariboru od druge polovice leta 1943 naprej. Upor v mestu se je soočal s specifičnimi razmerami, ki jih ni bilo najti v nobenem drugem delu Slovenije. Predvsem zaradi večinske naklonjenosti prebivalcem mesta nemški zasedbi so imeli uporniki skoraj nemogočo nalogo povezati svobodomiselne sile, ki bi se zoperstavile genocidni politiki nemškega Reicha.

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

11 dni je še do začetka novega šolskega leta, v katerem se obeta kar nekaj novosti, predvsem na področju vzgojnega delovanja šol. Učitelji bodo med drugim lahko pregledovali šolske torbe in osebne predmete otrok v šoli, uporaba mobilnih telefonov bo mogoča le z odobritvijo učitelja za potrebe pouka. O spremembah po celotni vertikali, od vrtcev do srednjih šol, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Vinko Logaj, minister za vzgojo in izobraževanje; mag. Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev; Nives Počkar, predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije. Avtor oddaje Jure Čepin.

⏰ Driiiing! Tuuukaaaj jeee! Nova sezona, nove zgodbe, nove tekme, stara Žiga in Jaša! Do 10. obletnice pičiva, prživa, podkastava. Za one, ki radi poslušate komentar Radomlje - Aluminij. Ja, za vse vas. In vse ostale!

Pred počitnicami pa še temeljno vprašanje, s katerim si boste lahko krajšali poletne večere: Zakaj in čemu se še nihče ni spomnil slogana: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Bojni vzklik neopopulizma se širi po planetu kot vihar in samodržci, diktatorji, avtokrati ali pa samo populisti, so k znameniti Trumpovi pogruntavščini že prilimali ime svoje dežele. »Ponovno velike« države rastejo kot gobe po dežju. Ponovno velika je skoraj postala Romunija, Izrael tako ali tako, ponovno velika je postala Madžarska, predlagano je, da se k stari slavi vrne Evropa kot celota in še bi lahko naštevali. Le v Sloveniji se še ni našel junak, ki bi se lotil delanja ponovno velike Slovenije. Kar je nenavadno, ker ni, da bi ne imeli kandidatov. V predvolilnem letu, ko se rojevajo nove stranke ena za drugo, stare pa se utrjujejo na svojih pozicijah, bi človek pričakoval, da bo kdo zagrabil geslo, ki je dokazano najbolj učinkovito politično geslo enaindvajsetega stoletja. Pa ne samo to: »MAGA« je geslo in politični program hkrati, kar je vsaj za večino ameriških volivcev zelo udobno. Istočasno pa si v slovenskih strankarskih štabih že belijo glavo, s katerim sloganom naj gredo na državnozborske volitve leta 2026. In medtem ko bodo izumljali slogane, ki bodo vsebovali besede »naprej« in »zaupanje« in »Slovenija«, v političnem kotu stoji in čaka garancija za uspeh, če ne že za zmago na volitvah: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Poglejmo morebitne ovire, ki stojijo na poti uvedbe trumpizma v Sloveniji. Predvsem dve besedi v sloganu sta sporni. In sicer »veliko« ter »spet.« Slovenija je mala. Majhna. Majcena. Povezovati jo na kakršenkoli način s pojmom »velika« je smešno. Razen v prenesenem imenu, ko imajo naši športniki veliko srce. Drugače pa je naša majhnost ne le geografsko dejstvo, temveč tudi primerjalna prednost in dobrodošel turistični atribut. Če bi kdo zdaj začel znotraj trumpistične agende govoriti o Sloveniji kot o »veliki«, bi si zaslužil samo posmeh in njegove politične pozicije bi se kvečjemu oslabile, nikakor pa ne povečale. Potem pa je tu besedica »spet«, ki jo lahko iz originala ustrezneje prevajam kot »ponovno«. V državah, ki geslo uporabljajo, seveda mislijo na nekdanjo slavo teh držav. Madžari na srečna leta znotraj črno-žolte monarhije, Izraelci na srečne čase kralja Davida in tako naprej in tako nazaj. Niti ni povsem jasno, na katero od dob v slavni ameriški zgodovini se navezuje Donaldov vzklik. Večina njegovih privržencev misli na dobo po koncu druge svetovne vojne, do sredine šestdesetih let, ko so se Američanom končno spuntali otroci; omenjenih dvajset let  velja za nekakšno idealizirano predstavo o ameriških sanjah. Mogoča pa slovenski zet celo misli na reaganavsko dobo, ko je Ronald – sicer ne tako vneto in tako pogosto – tudi sam uporabljal zelo podobno geslo o vrnitvi k ameriški veličini. Problem pri Sloveniji je, da zgodovinsko gledano ni bila nikoli velika. Sicer bi tudi težko bila, ker nikoli ni imela državnega okvirja, ampak skozi vso slovensko zgodovino, bi lahko za velika označili samo izbrana poglavja, celotno dobo pa izjemno težko. Kar nas napeljuje na misel, da bi lahko pomladniki začeli poudarjati pomen slovenske osamosvojitve, saj »Naredimo Slovenijo spet veliko« z mislijo na recimo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja ne zdrži resne analize. Obstaja seveda možnost, da bi kdo z uvedbo slogana imel v mislih Karantanijo, ampak to se zdi celo za trenutne slovenske populiste že korak predaleč nazaj. Še tretja možnost, zakaj še tako zagreti slovenski populisti ne izkoristijo potenciala slogana »Naredimo Slovenijo spet veliko«, pa se skriva v nerodnem sorodstvu s sloganom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Obstaja pa še ena resnica … Slovenci smo imeli, pa smo ga ali zavrgli ali pozabili, popoln politični slogan, ki pa je bil žal premalo enostranski, premalo politikantski in preveč vključujoč, da bi se obdržal, in ga je stampedo politike razdvajanja poteptal in odvrgel na smetišče zgodovine: »Slovenija, moja dežela.« Nič drugega ni treba.  

Sončnim žarkom nismo izpostavljeni le med poležavanjem na plaži, ampak tudi med rekreacijo ali hitenjem po vsakodnevnih opravkih. Predvsem so ogroženi tisti, ki zaradi svojega poklica veliko časa preživijo na prostem. Kožni rak lahko dobijo tudi mladi in ljudje temnejše polti, zato o preventivi oz. zaščiti pred soncem, rednem samopregledovanju znamenj in preostalih aktivnostih, s katerimi lahko zmanjšamo tveganje za nastanek kožnega melanoma, v Svetovalnem servisu s prim. doc. dr. Tanjo Planinšek Ručigaj, predstojnico dermatovenerološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije. Zapiski: Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče. Šola Joga neizmerne sreče in zdravja  Sundari tempelj Atman joga federacija Mednarodna spletna stran žrtev Atman cult alert  Podkast The Bad Guru (BBC) Poglavja: 00:00:29 Britanski podkast The Bad Guru (BBC) 00:01:30 Kdo je Gregorian Bivolaru 00:05:21 Pričanja nekdanjih članov Joge neizmerne sreče in zdravja 00:15:27 Odgovor policijske uprave Ljubljana 00:16:00 Odzivi in dopisovanje s šolo Joga neizmerne sreče in zdravja 00:22:19 Masažni center Sundari tempelj 00:26:56 novinarka in producentka podkasta na BBC Cat McShane 00:28:38 Pogovor z Ireno Pan, preučevalko kultov pri nas

V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Med delom na brniškem letališču je spoznal, da ga delo z ljudmi, predvsem turisti, veseli, v tem pa je tudi precej dober. Ne da bi iz tega načrtoval kariero, ga je precej ovinkasta pot pripeljala na Filipine. V pisarni v Manili za tuje goste organizira potovanja po jugovzhodni Aziji. Občasno pa se z večjimi skupinami odpravi tudi na teren. V kratkem bo skupino 75 Brazilcev vodil po Tajvanu.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Delavnost, poštenost in marljivost so med najpogostejšimi lastnostmi, s katerimi Slovenci želimo, da nas opišejo drugi. Predvsem ob prazniku dela, ki ob večernih kresovanjih ter jutrišnjih pohodih in preostalih praznovanjih poudarja premislek o zadovoljstvu ob delu, njegovi vrednosti ter odnosu do dela in do 948 tisoč delovno aktivnih pri nas. Ostali poudarki oddaje Ukrajina in Rusija še naprej zavračata predloge za prekinitev spopadov. Trump nekoliko omilil učinek carin za ameriško avtomobilsko industrijo. Občine je strah, da bodo za svoje projekte ostale brez evropskih sredstev.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Menopavza je zadnja menstruacija v življenju žensk. V povprečju jo doživijo pri 51. letu starosti, potem pa pride obdobje pomenopavze, ki lahko zajema kar tretjino njenega življenja. A vendar je treba o tem obdobju začeti razmišljati že po 35. letu. Zakaj? Kateri so (prvi) simptomi (peri)menopavze, kaj se dogaja v ženskem telesu, ko estrogen in progesteron nihata, in kako se lahko ženske pripravijo na to obdobje? Kakšno vlogo ima prehrana, kakšno vadba? Kako nihanje hormonov vpliva na možgane in zakaj so ženske dovzetnejše za Alzheimerjevo bolezen, srčno-žilne bolezni in težave s kostmi? Predvsem pa, kakšen odnos ima družba do perimenopavze in menopavze in ali se ženske zaradi simptomov menopavze srečujejo z nerazumevanjem in diskriminacijo?Sogovornice: specialistka ginekologije in porodništva Maruša Strgulc, dr. med. Sonja Lokar, sociologinja Maja Smole, ženska z izkušnjo menopavze Zapiski: Raziskovalni projekti Lise Mosconi Nature ta mesec o povezavi menopavze z Alzheimerjevo boleznijo Ne 'meno-PAVZA', ampak nov ZAGON Poglavja: 00:00:01 Uvod 00:00:55 Zakaj bi morale o menopavzi razmišljati že ženske pri 35. letih in kateri so prvi znaki? 00:03:06 Razlika med perimenopavzo, menopavzo in pomenopavzo 00:06:30 Kaj vpliva na dolžino perimenopavze in njen začetek? 00:10:46 Odnos družbe do menopavze in žensk v tem obdobju 00:13:44 Zakaj menopavze ne smemo enačiti s starostjo? 00:15:55 Hrana in menopavza 00:18:24 O vsestranski obremenjenosti žensk v tem obdobju 00:19:54 Ne meša se vam, to mine! 00:24:14 Ženske v menopavzi in delo – se zaradi menopavze raje umikajo? 00:29:25 Menopavza v drugih kulturah … in tudi o prehrani 00:38:29 Tveganje za srčno-žilne bolezni in druge telesne spremembe 00:43:03 Pomen telesne vadbe in pridobivanje teže 00:47:47 O povezavi menopavze in Alzheimerjeve bolezni in druge novosti v raziskavah in zdravilih 00:52:11 Kako lahko menopavzalni prehod kot družba bolje ozavestimo? 00:52:24 Pa prihodnjič?

Delegati kitajskega ljudskega kongresa so točno na peto obletnico razglasitve svetovne pandemije koronavirusne bolezni sklenili letno zasedanje v Pekingu. Soglasno so potrdili vsa poročila in sprejeli predlog o petodstotni gospodarski rasti. Kitajska ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in zaostritve trgovinskih vojn. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, čeprav poznavalci menijo, da je pragmatičen dogovor povsem mogoč, tudi zaradi interesov Elona Muska. Poleg tega ni jasno, v katero smer bodo šla razmerja z Evropsko unijo. Kakšni pa so kitajsko-slovenski odnosi? Sogovorniki: Dr. Wei Shen, profesor ekonomije Dr. Jian Gao, profesor mednarodnih odnosov Melinda Liu, kitajska dopisnica tednika Newsweek Boštjan Malovrh, slovenski veleposlanik v Pekingu Jens Eskelund, predsednik gospodarske zbornice EU na Kitajskem

V 36. epizodi podcasta Umetnost Lenarjenja gostimo Saro Volčič, izkušeno novinarko, ki že več kot 30 let pokriva črno kroniko. Sara je nedavno izdala svoj knjižni prvenec z naslovom Leglo zla, ki podrobno opisuje njeno raziskovanje in poročanje najbolj grozljivih in zahrbtnih zločinov v naši državi, vključno s serijskimi morilci, hkrati pa razkriva tudi veliko svoje zgodbe. To je zgodba matere samohranilke, žrtve nasilja, iskalke optimizma in poguma. Ko poslušaš Saro dobiš občutek, da ni nič na tem svetu nemogoče. Predvsem pa, da se za dobre stvari splača boriti.

Naša stanovanja skrivajo prenekatero nevarnost za starejša leta. Preproge, stopnice, visoke police, ki jih ne dosežemo več. Predvsem kopalnica in kuhinja naj bi bili prilagojeni za tretje življenjsko obdobje – kopalnico opremimo z držali, kad zamenjajmo s kabino za tuš, prilagodimo kuhinjske elemente. Že z majhnimi posegi lahko uredimo stanovanje tako, da bo varnejše, predvsem pa je pomembno, da se za to odločimo pravočasno. V petkovem svetovalnem servisu bo podelila nekaj idej in svetovala predavateljica dr. Marija Tomšič, delovna terapevtka in univ. dipl. org. Pokličite ali nam pišite.

V Bruslju poteka zasedanje zunanjih ministrov zveze Nato, prvič ob predsedovanju novega generalnega sekretarja Marka Rutteja. Do zdaj smo o severnoatlatski zvezi običajno poročali kot o birokratskem sistemu, redkeje kot o vojaški sili. Najnovešja doganja v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu pa narekujejo, da na zvezo Nato gledamo predvsem z vojaško-obrambnega vidika. Kako bodo v prihodnje ravnale Združene države Amerike? Bodo ob morebitni vojni varovale predvsem svoje ali severnoatlantske interese? Kako naj svoj obrambni sistem razvija Slovenija, kot del sistema Nata ali predvsem za varovanje svojih nacionalnih interesov? O tem in še čem v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: dr. Jelena Juvan, Katedra za obramboslovje, FDV Univerze v Ljubljani; dr. Klemen Grošelj, nekdanji evropski poslanec, obramboslovec; Dobran Božič, generalmajor in vojaški svetovalec na ministrstvu za obrambo. Igor Jurič, dopisnik RTV iz Bruslja.

Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.V pogovoru podoživlja nekatere izmed bolj prelomnih izkušenj, ki jih je nabral po poti, polni vzponov in spustov, pa tudi vzponov in padcev. Pripoveduje o tem, kako je bilo prenočevati na prostem v nekaterih bolj odročnih, neokrnjenih delih narave, kjer domujejo različne divje živali. V Turčiji so ga na primer večkrat močno prestrašila krdela potepuških psov, nato pa še daljše srečanje z družino petih medvedov, pred katerimi mu je uspelo pobegniti na streho bližnjega objekta, kjer je več ur čakal na pomoč. Predvsem pa le nekaj tednov po zaključku poti Gašper, še vedno poln svežih vtisov, osmišlja svoja doživetja in razlaga, kako so zaznamovala njegov odnos do ljudi in življenja nasploh. 7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.