Podcasts about predvsem

Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš

V Novem mestu in okolici je v zadnjih dneh v zraku mogoče čutiti napetost. Mirjana Martinovič pravi, da se je nad mestom razgrnilo trpljenje. Predvsem zaznamovano z ubojem Aleša Šutarja. Prebivalci jugovzhodne Slovenije že dlje časa opozarjajo na nevzdržne varnostne razmere in težave pri sobivanju z romsko skupnostjo. Društvo za razvijanje prostovoljnega dela v Novem mestu že 15 let intenzivno poskuša na različne načine premostiti te težave. Kako razumejo trenutne razmere tisti, ki se vsakodnevno ukvarjajo z otroki iz romskih naselij in jih spodbujajo, da ne bi opustili šolanja ter zašli po poti kriminala.

Ukrepi, uvedeni čez noč, navadno ne prinašajo dobrih sprememb, po napovedi vladnega svežnja zakonov za zagotavljanje varnosti po incidentu v Novem mestu opozarja stroka. Predvsem pri širjenju policijskih pooblastil ni povsem jasno, ali bodo tudi ustavno sprejemljivi. Odvetnik Blaž Kovačič Mlinar zato poziva k boljšem izkoriščanju obstoječih ukrepov pred uvajanjem novih, saj morda sistemsko ne bodo zdržali. Pomisleke ima tudi opozicija, ki po odstopu ministrov za pravosodje in notranje zadeve zahteva odgovornost tudi drugod. Drugi poudarki oddaje: - NSi in SDS vložili interpelacijo zoper ministra za delo Luko Mesca. - Je v Gazi sploh še mogoče govoriti o premirju? - Orban v Rimu o vojni v Ukrajini in obrambnih mehanizmih.

Ni ne dan, ne teden, ko bi žaltave razdirali. Zato le nekaj nepovezanih in precej ogorčenih misli o dogodkih, ki so pretresli Novo mesto, preostalo Slovenijo pa spravili v stanje nervozne vzdraženosti. Ob tragični, nesmiselni in brutalni smrti bi morali biti predvsem tiho. Vsi po vrsti. Najbolj tiho bi morali biti politiki. Kako si drznejo, komaj nekaj ur po tej nesmiselni smrti kovati politične dobičke na račun tragičnega dogodka? Ker nismo tako zelo naivni, da v vseh teh bizarnih puhlicah, ki jih streljajo štabi političnih strank in ostali partijski organi, ne zaznamo na eni strani popolno pomanjkanje apatije in na drugi vseprisotnost politične mehanike. Vsi ti pozivi, deklarativne izjave, odločne drže in njim podoben nabor agencij za loščenje politične podobe, je ena velika in sramotna dimna zavesa. Pogledano z edinega mogočega stališča: »Kdo bo ukrepal, kdo bi lahko preprečil in kdo bo sankcioniral dogodke kot je bil pretekli?« To ne bodo ne stranke, ne politično izpostavljeni posamezniki, ne parlamentarni odbori, ne civilne pobude in ne referendumi ... Ukrepale in posledično uspele bodo lahko samo in edino neodvisne in strokovne institucije pravne države. Ki pa jih prav ta politična elita, ki jih sedaj poziva k ukrepanju, stalno in brez prestanka ruši. Uničuje, zasmehuje, onemogoča, in to zadnjih trideset let. Vse politične barve te elite proti celotnemu naboru demokratičnih institucij! Ob institucijah pa se ne branijo niti politikantskih napadov na temeljne gradnikov sistema ... Na šolstvo, policijo, sodstvo in javno upravo … Kot da živimo na ladji norcev … Če vzamemo samo policijo; utrujena in kadrovsko podhranjena služba, na kateri se kar najprej lomijo vsa mogoča in nemogoča politična kopja, danes nenadoma nima ne volje ne moči obračunati z nasilno skupino kriminalcev. Nato se vsi čudijo, čemu je tako, in s posebnimi nadzori ugotavljajo, kaj je šlo narobe; pozabljajo pa, da oni sami že leta s svojimi kadrovskimi preferencami lomastijo po organih pregona. In še pomnite tovariši … Znotraj nedemokratičnega socialističnega sistema je imel represivni aparat, mogoče ne ravno ugleda, zagotovo pa je vzbujal strahospoštovanje in takrat ni bilo nobenega romskega vprašanja. Vsaj v današnjem obsegu ne. Drugi najbolj tiho, bi morali biti mi v medijih. Nikoli tako, kot ob tragediji podobnih razmerij, se ne začuti vsa poniglavost sodobne preinformirane družbe. Sicer s primerno žalobnimi pridevniki, a vsekakor čim bolj živopisno in čim bolj podrobno, se mediji spopadamo z novicami, ki so podobne nedeljski. Naročnine, naklade, gledanost, poslušanosti in kliki so nam scvrli možgane ter ukleščili peresa. To, kar opisujemo, so samo žalostne posledice, vzroki ostajajo izven dosega našega poročanja. Zatajiti lastno razsodnost in varno predstaviti mnenji dveh strokovnjakov, je deviza sodobnega slovenskega žurnalizma. Ker resnični vzroki za nedeljskim napadom so preveč suhoparni in premalo barviti; vključujejo puščobne in nedefinirane pojme, ki so prezapleteni, da bi bili objavljivi. Ob tem se mediji, podobno kot policisti Romov, bojimo svojih bralcev, poslušalcev in gledalcev. Ker se zavedamo odvisnosti, smo se spremenili v delavnice dobrikanja in generatorje nenehnega vzhičenja. Zato bi bilo bolje, da smo tiho. Tretji najbolj tiho, bi morali biti vsi vi. Predvsem pa tisti, ki ste starši. Kako ste dopustili, da je pred vašimi očmi zrastla cela generacija jeznih mladeničev, ki so jim športne stave, kriminal in lagodno življenje postali življenjski cilji, tako dramatično drugačni od vrednostnega sistema, ki je determiniral povojno Evropo? Danes Novo mesto in Podgorica, kot tudi nekdaj bleščeča mesta zahodnega sveta se čudijo nesmiselnemu nasilju dobesedno otrok ... Kako se lahko do dvajsetega leta življenja v mladeniču, ki ni šel skozi ultimativno travmo vojne, nabere morilski bes? Pa ne zdaj predavati o neprivilegiranem socialnem okolju, ker nobena revščina, sploh pa ne tista, ki je lastna odločitev, ni opravičilo, da dvigneš roko nad sočloveka. Tiho bi morali biti, ker nam je spodletelo kot staršem.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.

Poslanke in poslanci na izredni seji obravnavajo interpelacijo o delu ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca. Opozicija mu očita neučinkovitost na področju stanovanjske politike, predvsem pa dolgotrajne oskrbe. Kot je dejal Janez Cigler Kralj iz vrst predlagateljev. Maljevac zavrača očitke in zatrjuje, da zdaj popravljajo napake prejšnjih vlad. Za razpravo je predvidenih 14 ur, minister naj bi po napovedih uspešno prestal interpelacijo. Drugi poudarki: - Odločitev o rabi zamrznjenih ruskih sredstev za posojilo Ukrajini preložena na december. - Ameriški predsednik Trump prekinil trgovinska pogajanja s Kanado. - Direktorica zdravstvenega doma Nazarje zavrača očitke, povezane z javnim naročanjem.

Japonci obožujejo Evropo, ker je polna starih stavb. Na Japonskem jih zaradi pogostih potresov skorajda ni, pravi Čiaki Šimizu iz Tokia. Večkrat nagrajeno multidisciplinarno japonsko umetnico je pri nas zelo navdušil Jože Plečnik. V Ljubljani pa se, že odkar je prišla, počuti zelo domače. Predvsem zaradi prijaznih ljudi, pa tudi zaradi ljubljanskega zmaja.

V komentarju opozarja, da je država kot »velika hiša«, v kateri sobivamo zelo različni ljudje, ki pa nas povezuje skupno bivanje in odvisnost od državnih institucij. Te s svojimi zakoni in odločitvami pomembno vplivajo na življenje državljanov. Težava po njenem nastane, ko se zakoni sprejemajo »udarniško, aktivistično in po hitrem postopku«, brez analiz, premisleka in ocene posledic. Takih zakonov je v zadnjih letih vse več, sprejeti so na nujnih sejah, kot da bi bila država v izrednem stanju. »Ne rešujejo težav, ampak jih povečujejo, življenje ne poenostavljajo, temveč ga otežujejo in celo ogrožajo. Predvsem pa nas kot družbo vse bolj vlečejo navzdol,« opozarja Ašičeva.

V komentarju opozarja, da je država kot »velika hiša«, v kateri sobivamo zelo različni ljudje, ki pa nas povezuje skupno bivanje in odvisnost od državnih institucij. Te s svojimi zakoni in odločitvami pomembno vplivajo na življenje državljanov. Težava po njenem nastane, ko se zakoni sprejemajo »udarniško, aktivistično in po hitrem postopku«, brez analiz, premisleka in ocene posledic. Takih zakonov je v zadnjih letih vse več, sprejeti so na nujnih sejah, kot da bi bila država v izrednem stanju. »Ne rešujejo težav, ampak jih povečujejo, življenje ne poenostavljajo, temveč ga otežujejo in celo ogrožajo. Predvsem pa nas kot družbo vse bolj vlečejo navzdol,« opozarja Ašičeva.

Piše Ajda Klepej, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Novi roman Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek bi lahko z manjšo zadržanostjo imenovali zgodovinski roman. Pred nami razgrinja tragično zgodbo rodbine Romančik, ki ji, sodeč po vstavljenem družinskem drevesu in ujemanju v letih, avtorica tudi sama pripada. Zgodba njene družine se osredinja okrog treh generacij žensk, razteza se skozi obdobje dveh stoletij, vmes pa se zamenjajo kar štirje državni sistemi in režimi. Skozi usode treh žensk je predstavljena vsa krutost človekovega značaja, ki mu svetovne vojne in totalitarni režimi omogočajo še več priložnosti za izražanje samovolje skozi nasilje. Roman je predvsem ubeseditev hudih duševnih, vojnih in povojnih, zlasti po krivici doživetih travm in tega, kako se te prenašajo iz generacije v generacijo. Pestrost romana vzdržuje že prostor dogajanja – srbsko mesto Vršac. V začetku 20. stoletja je bilo mesto stičišče različnih narodnosti, kultur in jezikov in ravno zaradi svoje heterogenosti je v vojnem in povojnem obdobju doživljalo veliko sprememb. Življenja nemško, madžarsko, srbsko, romunsko in hebrejsko govorečih prebivalcev so tekla, kot je v nekem trenutku narekovala zgodovina. Maria, Katka in Ana – babica, hči in vnukinja – so v romanu žrtve nepravega zgodovinskega trenutka; so prave grške tragične junakinje – v veliki meri brez krivde krive. Nesrečni dogodek, ki je tedaj še pomembno in vplivno družino Romančik zaznamoval za več rodov sega v leto 1912. Josef Garaj se je že ob prvem srečanju z Michalom Romančikom, lastnikom bogatih vinogradov in razkošne meščanske vile, odločil, da se bo polastil njegovega bogastva prek poroke z njegovo hčerjo Katko. Sicer pa so v zgodbi poudarjene ženske in njihovi odnosi z moškimi in ne nasprotno. Poleg zgodovinskih okoliščin, ki zaznamujejo slehernika, so Maria, Katka in Ana zaznamovane tudi s svojim spolom. Njihove odločitve temeljijo izključno na razmerah, ki so določale življenje žensk na začetku 20. stoletja. Predvsem so se morale izkazati v vlogi matere in žene ter ohranjati dostojanstvo in ugled družine. Katka je zato morala sprejeti Garajevo snubitev, saj je nepričakovano in še neporočena zanosila z vaškim slikarjem. Nemoč žensk tistega časa zoper omejitve svojega spola, ki so ga vplivni moški videli kot objekt poželenja in sredstvo za doseganje svojih ciljev, pa najbolj pooseblja Ana. Komaj petnajstletna se je morala poročiti s Herzelom Kleinom, ki se je za to poroko odločil že pri njenih enajstih letih. Bila je žrtev posilstva zagrizenega nacista Hansa Schullerja, in poslana v delavsko taborišče, ker je zavrnila dvorjenje komisarja Jasenka Labudovića. Avtorica je po mojem mnenju najbolje ubesedila prav njeno zgodbo, Anina osebna zgodba in zgodovinsko dogajanje sta usklajeni. Irena Svetek ubeseduje Anine občutke med begom pred nacisti in njeno preživetje koncentracijskega in delavskega taborišča. Na tem mestu beremo skope opise zunanje okolice in bogate pejsaže Aninih notranjih razmišljanj: »Pisala je o oblekah, ki niso bile njene, ampak razcapane krpe, ki jih je dobila potem, ko so jih slekli s teles mrtvih žensk, pisala je o hrani, ki jo je pojedla, čeprav so bile to le skorje kruha ali redka plesniva juha z okusom po zemlji in soli.« Roman Tam, kjer plešejo tulipani je napisan v izjemno baročnem in na trenutke že preobloženem slogu. Vsevedni pripovedovalec se osredotoča na vsak zvok, lego sonca, lune in zvezd, postavitev pohištva in zunanjo okolico, zanemarja pa notranje življenje zgodovinskih oseb, ki je tukaj bistveno. Povedi, kot je »Razmišljal je o odgovornosti, ki ga čaka, o umetnosti in o lastnem življenju, ki sta se tako nepričakovano prepletala,« preprosto ne zadovoljijo. Avtorica sicer v roman umešča pasuse, ki jih liki izrečejo prvoosebno skozi pisma in dialoge, vendar bi jih bilo zaradi boljšega pogleda v njihove notranje stiske lahko več. Vse do zadnjega dela romana, kjer avtorica ubeseduje Anino zgodbo in stisko, se zdi, kot da je izpričana zgodovinska kulisa zgolj to – kulisa. Faktografsko obnavljanje zgodovinskega poteka na začetku vsakega poglavja se je v romanu razvilo v predvidljiv vzorec. Liki zaradi teh opisov niso nič bolje umeščeni v zgodovinsko dogajanje, nasprotno, zdi se, kot da bi se osebni zgodbi Marije in Katke lahko dogajali kadarkoli, kot da nista pogojeni s svojim časom. Med zgodovinskim dogajanjem in osebnimi zgodbami zeva pregloboka diskrepanca, predvsem zaradi zgodovinskih uvodov, ki spominjajo na izseke iz učbenika za zgodovino. Kljub obsežnim in številnim zgodovinskim odlomkom pa ravno zato, ker je razmerje med zgodovinskim in osebnim preveč neuravnoteženo, ne začutimo avtentičnega zeitgeista. Treba je poudariti, da je avtoričin slog brez dvoma utemeljen, čudovite povedi, dobro pričarajo zgodovinski trenutek: »Težke žametne zavese so dušile svetlobo, ki je pronicala skozi medeninaste lestence in pozlačene oljenke na stenah, v zraku je lebdel gost cigaretni dim, za mizami so sedeli gostje v svilenih telovnikih z manšetnimi sponkami na rokavih …«. Nekoliko bolj kritična do strukture romana si dovolim biti predvsem zato, ker je roman vreden poglobljenega branja in kritičnega premisleka, slog pisanja pa je dovolj izčiščen, da ga tovrstni premislek ne bo ogrožal. Roman Tam, kjer plešejo tulipani ponuja poglobljeno branje o tragični družinski zgodbi in samem tragičnem dvajsetem stoletju. Avtorica Irena Svetek je s poustvarjanjem Anine zgodbe dokazala, da zna v pripoved o globokih osebnih stiskah vtkati tudi zunanje okoliščine, ki jih povzročajo, z nekoliko prilagojeno pripovedno tehniko in prestrukturiranjem romana pa bi nam krivdo, travmo, strah, krivico, nezadoščenost in bolečino še bolj približala. Čeprav si je to težko predstavljati, saj roman bralca že zdaj pretrese in ga navda z grozo.

Mlada ženska, ki živi sama z mačko, na univerzi predava književnost in se že leta spopada z dogodkom, zaradi katerega njeno življenje nikoli več ne bo tako kot prej. Zaradi katerega ona ne bo nikoli več taka kot prej. Sinopsis filma Žal mi je, punčka se na prvi pogled morda zdi klišejski in zgodba le ena izmed preštevilnih, ki svoj zaplet črpajo iz travmatične izkušnje, toda režiserka, scenaristka in glavna igralka Eva Victor se je v svojem celovečernem prvencu spretno izognila vsem tovrstnim pastem in na ogled postavila svežo, pogumno in glede na tematiko neverjetno svetlo zgodbo. Agnes, ta mlada samska ženska z mačko, je namreč vse, samo klišejska ni. Čeprav je – in to je pravzaprav tisto najgrozljivejše sporočilo tega filma – njena izkušnja, ki naj ostane neizrečena, tako vsakdanja, da skoraj že meji na kliše. Ker se take stvari pač dogajajo ali, kot rahlo karikirano v filmu izjavi ena izmed univerzitetnih svetovalk, »Vemo, kaj prestajate, ženske smo.« Vendar ne gre za klasično črno-belo polariziranje na zlobne moške in dobre ženske, Eva Victor je uspešno povozila tudi ta kliše: Agnesina ljubosumna sošolka je pravo poosebljenje nerazumevanja in nekolegialnosti, nepričakovano ramo utehe in predvsem izvrsten sendvič pa Agnes ponudi naključni mimoidoči, moški. Njun prizor s sendvičem, tem drobnim dejanjem človečnosti, ki ga neznanec izkaže sočloveku v stiski, je naravnost antologijski, toda pravzaprav je ves film s pretanjeno dramaturško natančnostjo sestavljen iz takih drobnih žarkov upanja, ki Agnes po prizadejani bolečini počasi počasi vračajo v življenje. Prijateljica, ki ne obsoja. Sosed, ki ne sprašuje. Mačka, ki jo posvoji. Predvsem pa Agnesina izjemna samosvoja osebnost, ki se kljub brezupu noče predati, njena trmasta vedrina, ki se morda zdi le krinka, pod katero se skriva bolečina, v resnici pa je ravno to njena največja moč, njeno bistvo. Če bi bila Agnes le malo bolj črnogleda, če bi se storilcu za dejanje, katerega sama niti ubesediti ne zmore, želela maščevati, bi jo to ugonobilo, bi jo živo požrlo. Toda Agnes je borka, njeno orožje pa samosvoj, rahlo čudaški optimizem, poln vrhunskega črnega humorja, ki prežema vso zgodbo ter se s platna preliva med gledalce. Posebna odlika filma se skriva tudi v večdelnem načinu podajanja zgodbe, ki gledalca počasi vpelje tako v odnose kot tudi sedanje in pretekle dogodke, pri tem pa ga ne podcenjuje ter mu ponuja dovolj prostora za samostojno povezovanje in sklepanje. To je še posebno pomembno pri poskusu Agnesinega opisa travmatičnega dogodka, ki prav zaradi razdrobljenosti in pretrganosti deluje boleče realistično in z neizrečenostjo le še poudarja njegovo razsežnost. Žal mi je, punčka je izjemen, pogumen, iskren in neposreden film, ki z neverjetno spretnostjo iz najbolj črne teme ustvari eno samo svetlobo.

Predstavljamo feljton, ki govori o manj znanem obdobju protifašističnega upora, ki se je dogajalo v okupiranem Mariboru od druge polovice leta 1943 naprej. Upor v mestu se je soočal s specifičnimi razmerami, ki jih ni bilo najti v nobenem drugem delu Slovenije. Predvsem zaradi večinske naklonjenosti prebivalcem mesta nemški zasedbi so imeli uporniki skoraj nemogočo nalogo povezati svobodomiselne sile, ki bi se zoperstavile genocidni politiki nemškega Reicha.

Kakšnih 1.200 ljudi se je v soboto zvečer zbralo v Kobaridu na predavanju priznanega italijanskega zgodovinarja, profesorja in avtorja številnih nagrajenih knjig Alessandra Barbera. Predvsem z italijanskega vidika je obudil spomin na 12. soško bitko oktobra 1917, o čemer je leta 2017 napisal tudi knjigo. Barbero je poudaril, da je bila bitka pri Kobaridu več kot le vojaški poraz – bila je izraz globljih družbenih in političnih problemov, ki so imeli trajne posledice za Italijo in širšo Evropo. Kot poudarja Barbero, je dogajanje pred več kot 100 leti opomin, da je zgodovina zbirka človeških dejanj, ki se lahko ponovijo, zato je pomembno, da se iz nje učimo in si prizadevamo za mir in spravo. Glavni organizatorji dogodka so bili Fundacija Poti miru, Znanstveno-raziskovalni center SAZU in kulturno društvo eStoria, ki v Gorici organizira enega najpomembnejših zgodovinskih festivalov v Evropi. Na dogodku, ki je bil del Interreg projekta Beyond Walk of Peace, je bila tudi Mariša Bizjak.

Vprašanje obvezne božičnice še naprej buri duhove. Predvsem predstavniki gospodarskih združenj svarijo pred slabšanjem konkurenčnosti, nekateri grozijo z izstopom iz Ekonomsko socialnega sveta. Gre za politični predvolilni populizem? Je izplačilo tako imenovane 14-te plače v višini polovice minimalne plače izvedljivo in kakšne bi lahko bile posledice?

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

20. september je svetovni dan darovalcev krvotvornih matičnih celic. Prav te celice za zdravljenje potrebujejo predvsem bolniki s krvnimi raki. Na Zavodu Republike Slovenije za transfuzijsko medicino zato z akcijo »Daj se na seznam« želijo k darovanju krvotvornih matičnih celic nagovoriti zlasti mlade med 18. in 35. letom starosti. Postopek prijave in testiranja, ki nam pove, ali smo ustrezni darovalci, so zelo poenostavili – prijavite se lahko na spletni strani Daj se na seznam . Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Andreja Čokl.

Kaj narediti, da ne bi več posegali po rogljičkih, hitri hrani in v osnovi nezdravih opcijah, za hitro zadovoljitev, v napadu nanadne lakote? Anita Obradović je jasna - na pot ali ob obveznostih se prej pripravite!V idealnem svetu bi vedno imeli čas za miren in zdrav obrok. Vedno pa ni tako. Ampak hrane ne smemo iskati, ko smo že lačni! Od tu štartajo vse slabe odločitve. Pripravimo si torbico in vanjo postavimo shaker in 2-3 vrečiče Eko zelenja, ki nam s svojimi hranili vedno pomaga v takih situacijah. Lahko vzamemo tudi Redspack, ki vsebuje jagodičevje in veliko antioksidantov. S seboj imejmo tudi beljakovinske ploščice recimo.Dobro se obnesejo tudi oreščki in suho sadje. Če moramo v trgovino, potem pa najprej poglejmo med sadje, smootije in zelenjavo. Predvsem v poletnih mesecih bo to veliko boljša izbira.

Številne raziskave so pokazale, da ima lahko prezgodnja in prekomerna raba zaslonskih naprav pri otrocih in najstnikih škodljive učinke na njihov celovit razvoj. V Sloveniji so strokovnjaki izdali smernice uporabe zaslonov, določene omejitve uporabe pametnih telefonov se uvajajo v šolah, škodljivosti se zavedajo tudi starši, kljub temu pa se zaslonski čas mladih povečuje. Ne le pri nas, tudi drugod. Kaj narediti, kje iskati rešitev? Odgovore smo iskali z dr. Cristine Montañola-Sales z Universitat Ramon Llull (Barcelona) in Katja Koren Ošljak s Katedra za medijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

11 dni je še do začetka novega šolskega leta, v katerem se obeta kar nekaj novosti, predvsem na področju vzgojnega delovanja šol. Učitelji bodo med drugim lahko pregledovali šolske torbe in osebne predmete otrok v šoli, uporaba mobilnih telefonov bo mogoča le z odobritvijo učitelja za potrebe pouka. O spremembah po celotni vertikali, od vrtcev do srednjih šol, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Vinko Logaj, minister za vzgojo in izobraževanje; mag. Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev; Nives Počkar, predsednica Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije. Avtor oddaje Jure Čepin.

Predstavljamo vam Lusho Alic, finalistko Elle Talentov v kategoriji fotograf. Lusha pravi, da je njen najboljši trik, da oseba pred objektivom pozabi na kamero predvajanje najljubše glasbe fotografirane osebe.Več si lahko preberete tukaj.Gostja: Lusha Alichttps://www.instagram.com/lushaalic/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Vam je zmanjkalo idej za branje? Knjigarnarji in bibliotekarji jih imajo še veliko. Od kriminalk, satire, pa vse do poezije. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Cirila Štuber.

⏰ Driiiing! Tuuukaaaj jeee! Nova sezona, nove zgodbe, nove tekme, stara Žiga in Jaša! Do 10. obletnice pičiva, prživa, podkastava. Za one, ki radi poslušate komentar Radomlje - Aluminij. Ja, za vse vas. In vse ostale!

Za dinozavre, ki so bili pred desetletji obujeni v življenje, so bile današnje klimatske spremembe na Zemlji preveč drastične, tako da v nekaj preostalih skupinah živijo samo še v tropskem pasu, bogatem z vegetacijo. Predvsem se zadržujejo okoli zapuščenega otoka, na katerem je bil izvirni poskusni laboratorij. Tja pa se zdaj odpravlja združena ekipa znanstvenikov in plačancev, ki bi zaradi bodočih genskih terapij potrebovala vzorce krvi različnih tipov dinozavrov. Pot jim prekriža nič hudega sluteča družina na jadranju, ki je doživela brodolom. Letošnja poletna uspešnica Jurski svet: Preporod, posneta dobra tri desetletja po izvirniku, ki je bil glede razvoja posebnih učinkov revolucionaren, je nekakšen »metafilm« – sicer že sedmi celovečerni po vrsti v franšizi, ki sta jo spočela filmski mag Steven Spielberg in romanopisec Michael Crichton, a hkrati nov začetek po trilogijah Jurski park in Jurski svet. Predvsem druga trilogija se je izkazala za nekako izžeto, na to se nanaša tudi izhodišče Preporoda: ljudje so se dinozavrov kot zabaviščnih atrakcij preprosto naveličali in ti – ker je poslovni model bankrotiral – obstajajo samo še prostoživeči v nekakšnih naravnih rezervatih blizu ekvatorja. Preporod je režiral Gareth Edwards, ki ima za sabo že vrsto visokoproračunskih znanstvenofantastičnih filmov, med drugimi hollywoodsko priredbo Godzille iz leta 2014. Letošnji Jurski svet se več kot očitno vrača h koreninam oziroma je od vseh nadaljevanj še najbližji izvirniku, od katerega je pobral vse ključne sestavine in jih znova zamešal za generacijo gledalcev, ki se je vmes zamenjala. Poganjajo ga na novo odkrito začudenje nad mogočnostjo teh prazgodovinskih bitij, globoko zakoreninjeni prastrah sesalcev pred plazilci in opomin pred nevarnim, vedno navzočim hrepenenjem, da bi se postavili na položaj Stvarnika – ali vsaj Prometeja, prispodobe človekove želje po znanju in odkritjih z nepredvidljivimi posledicami. Akcijski pustolovščini vsekakor koristi tokratna zvezdniška vloga Scarlett Johansson, ki v neki točki prevzame vodstvo celotne odprave na »izgubljeni svet« skrivnostnega otoka. Film je kljub nekaj nelogičnostim močno prežet s Spielbergovim dotikom – simpatično se mu uspe pokloniti tudi njegovemu Žrelu, katerega 50-letnico obhajamo prav letos ... Ob vsej pripovedni dinamiki, pregonih in trenutkih šoka pa si Jurski svet: Preporod vzame čas tudi za očaranost nad lepoto in vizualni užitek ob ustvarjanju sveta, pa tudi za razmišljanje o sami človeški naravi. Če potegnemo črto: novi film v franšizi vključuje nekatere aktualne teme, kot so okoljska problematika, klimatske spremembe, genske terapije, kapitalistični pohlep in dvom o preživetju človeka kot plenilca, hkrati pa le na novo zapakira že videno. Za poletno uspešnico je to verjetno dovolj, kakšne evolucije pa tu ni opaziti. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše

Pred počitnicami pa še temeljno vprašanje, s katerim si boste lahko krajšali poletne večere: Zakaj in čemu se še nihče ni spomnil slogana: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Bojni vzklik neopopulizma se širi po planetu kot vihar in samodržci, diktatorji, avtokrati ali pa samo populisti, so k znameniti Trumpovi pogruntavščini že prilimali ime svoje dežele. »Ponovno velike« države rastejo kot gobe po dežju. Ponovno velika je skoraj postala Romunija, Izrael tako ali tako, ponovno velika je postala Madžarska, predlagano je, da se k stari slavi vrne Evropa kot celota in še bi lahko naštevali. Le v Sloveniji se še ni našel junak, ki bi se lotil delanja ponovno velike Slovenije. Kar je nenavadno, ker ni, da bi ne imeli kandidatov. V predvolilnem letu, ko se rojevajo nove stranke ena za drugo, stare pa se utrjujejo na svojih pozicijah, bi človek pričakoval, da bo kdo zagrabil geslo, ki je dokazano najbolj učinkovito politično geslo enaindvajsetega stoletja. Pa ne samo to: »MAGA« je geslo in politični program hkrati, kar je vsaj za večino ameriških volivcev zelo udobno. Istočasno pa si v slovenskih strankarskih štabih že belijo glavo, s katerim sloganom naj gredo na državnozborske volitve leta 2026. In medtem ko bodo izumljali slogane, ki bodo vsebovali besede »naprej« in »zaupanje« in »Slovenija«, v političnem kotu stoji in čaka garancija za uspeh, če ne že za zmago na volitvah: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Poglejmo morebitne ovire, ki stojijo na poti uvedbe trumpizma v Sloveniji. Predvsem dve besedi v sloganu sta sporni. In sicer »veliko« ter »spet.« Slovenija je mala. Majhna. Majcena. Povezovati jo na kakršenkoli način s pojmom »velika« je smešno. Razen v prenesenem imenu, ko imajo naši športniki veliko srce. Drugače pa je naša majhnost ne le geografsko dejstvo, temveč tudi primerjalna prednost in dobrodošel turistični atribut. Če bi kdo zdaj začel znotraj trumpistične agende govoriti o Sloveniji kot o »veliki«, bi si zaslužil samo posmeh in njegove politične pozicije bi se kvečjemu oslabile, nikakor pa ne povečale. Potem pa je tu besedica »spet«, ki jo lahko iz originala ustrezneje prevajam kot »ponovno«. V državah, ki geslo uporabljajo, seveda mislijo na nekdanjo slavo teh držav. Madžari na srečna leta znotraj črno-žolte monarhije, Izraelci na srečne čase kralja Davida in tako naprej in tako nazaj. Niti ni povsem jasno, na katero od dob v slavni ameriški zgodovini se navezuje Donaldov vzklik. Večina njegovih privržencev misli na dobo po koncu druge svetovne vojne, do sredine šestdesetih let, ko so se Američanom končno spuntali otroci; omenjenih dvajset let  velja za nekakšno idealizirano predstavo o ameriških sanjah. Mogoča pa slovenski zet celo misli na reaganavsko dobo, ko je Ronald – sicer ne tako vneto in tako pogosto – tudi sam uporabljal zelo podobno geslo o vrnitvi k ameriški veličini. Problem pri Sloveniji je, da zgodovinsko gledano ni bila nikoli velika. Sicer bi tudi težko bila, ker nikoli ni imela državnega okvirja, ampak skozi vso slovensko zgodovino, bi lahko za velika označili samo izbrana poglavja, celotno dobo pa izjemno težko. Kar nas napeljuje na misel, da bi lahko pomladniki začeli poudarjati pomen slovenske osamosvojitve, saj »Naredimo Slovenijo spet veliko« z mislijo na recimo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja ne zdrži resne analize. Obstaja seveda možnost, da bi kdo z uvedbo slogana imel v mislih Karantanijo, ampak to se zdi celo za trenutne slovenske populiste že korak predaleč nazaj. Še tretja možnost, zakaj še tako zagreti slovenski populisti ne izkoristijo potenciala slogana »Naredimo Slovenijo spet veliko«, pa se skriva v nerodnem sorodstvu s sloganom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Obstaja pa še ena resnica … Slovenci smo imeli, pa smo ga ali zavrgli ali pozabili, popoln politični slogan, ki pa je bil žal premalo enostranski, premalo politikantski in preveč vključujoč, da bi se obdržal, in ga je stampedo politike razdvajanja poteptal in odvrgel na smetišče zgodovine: »Slovenija, moja dežela.« Nič drugega ni treba.  

Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.

Drža kot je Vera DA, Cerkev kot institucija NE, je velika skušnjava še posebej v časih, ko je Cerkev duhovno in moralno šibka. A sv. Frančišek nas s svojim zgledom življenja uči, da moramo ostajati znotraj Cerkve in živeti radikalno evangelij, kajti vsi krščeni sestavljamo Cerkev. Predvsem pa imamo istega nebeškega Očeta, zato smo si bratje in sestre po veri. Naš gost je bil generalni vikar minoritskega reda p. Igor Salmič.

Drža kot je Vera DA, Cerkev kot institucija NE, je velika skušnjava še posebej v časih, ko je Cerkev duhovno in moralno šibka. A sv. Frančišek nas s svojim zgledom življenja uči, da moramo ostajati znotraj Cerkve in živeti radikalno evangelij, kajti vsi krščeni sestavljamo Cerkev. Predvsem pa imamo istega nebeškega Očeta, zato smo si bratje in sestre po veri. Naš gost je bil generalni vikar minoritskega reda p. Igor Salmič.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. V prozni prvenki Alenke Vesenjak Kamp se združuje besedišče, s katerim turizem samo pridobiva. Kaj pa je tako imenovano kampiranje? To je nomadska veščina, pravzaprav spretnost, kje postaviti začasno bivališče. Avtorica je na knjižnem zavihku predstavljena kot literarna komparativistka, sociologinja kulture, novinarka in urednica ter ljubiteljska kajakašinja. Predvsem zadnja oznaka daje celotni knjižni izpovedi razlagalni pomen; kajak pa je potovalno sredstvo, s katerim se predvsem po vodi potuje od bivališča do bivališča, bolj ali manj začasnih postankov. Pripovedi so razdrobljene na cel kup poglavij, ki se delijo na še manjše pomenske enote, te pa prispevajo k bralnemu vtisu, da je drobljivost sestavina podrhtevanja v kajaku in seveda tudi v izpovedih. V njih mrgoli slengovskih izrazov, podomačenih tujk, fraz in trenutnih pomenskih prebliskov. Kamp je pač združba radoživih različnosti, osebe in osebice se izražajo na ljubek, duhovit ali poniglav način. Začetek poglavja z naslovom Ljubezen združuje bogato besedišče in tudi sublimen namig na potovanje po tekočem: „Nekateri pavšalisti, ki so v kampu parkirani že od sredine aprila, delijo strast do zbiranja zeli, ki jih nato tunkajo v žganjico.“ Kamp torej predstavlja glasnožitje različnosti. Ne le da je vsakršna komunikacija oplemenitena s pogovorščino, sestavljeno iz mnogih govoric, tudi siceršnja komunikacija je mnogoterna, saj kamp sestavljajo tako domačini z domačinkami kot tudi tujci s tujkami; pa še mešanica njih. In avtorica spretno vesla med brzicami literarnih zvrsti in svojih opazovanj. Ob že uveljavljeni literarni zvrsti s poti Alenka Vesenjak uvaja zvrst, ki bi ji lahko rekli stalno med kampi. Začasnost bivalnih prostorov pa je tudi časovna začasnost: „Naj tava. Naj bo v svojih mislih. Jure je vedno rekel: Pusti jo, naj se zmeni sama s seboj.“ Zasuk, izražen v samozaciklanosti, je osrednja značilnost pisave, s katero avtorica vehementno izpisuje brzice in različne hitrosti beleženj. Med vrsticami se sprašuje, kako naj ujame vse bežnosti, s katerimi so začasna srečanja kar prenasičena. A prenasičenost ni kakovost, s kakršno se bohoti barok ali celo rokoko. V prvencu Kamp avtorica z njo prinaša kakovosten pogled na začasno urejenost množice, ki je podvržena zgolj časovni komponenti. Ta časovna komponenta pa je čas dopustov, čas tako imenovanega oddiha, ko naj bi se na soncu zdravilo od siceršnje pregorelosti. Ni namreč poležavanje v senci, popestreno z občasnimi pljuski vode ali ohlajene tekočine, tisto kar razbremeni. Je še ena pomembna sestavina človeškega preživljanja prostega časa: čas za knjigo.

Sončnim žarkom nismo izpostavljeni le med poležavanjem na plaži, ampak tudi med rekreacijo ali hitenjem po vsakodnevnih opravkih. Predvsem so ogroženi tisti, ki zaradi svojega poklica veliko časa preživijo na prostem. Kožni rak lahko dobijo tudi mladi in ljudje temnejše polti, zato o preventivi oz. zaščiti pred soncem, rednem samopregledovanju znamenj in preostalih aktivnostih, s katerimi lahko zmanjšamo tveganje za nastanek kožnega melanoma, v Svetovalnem servisu s prim. doc. dr. Tanjo Planinšek Ručigaj, predstojnico dermatovenerološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije. Zapiski: Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče. Šola Joga neizmerne sreče in zdravja  Sundari tempelj Atman joga federacija Mednarodna spletna stran žrtev Atman cult alert  Podkast The Bad Guru (BBC) Poglavja: 00:00:29 Britanski podkast The Bad Guru (BBC) 00:01:30 Kdo je Gregorian Bivolaru 00:05:21 Pričanja nekdanjih članov Joge neizmerne sreče in zdravja 00:15:27 Odgovor policijske uprave Ljubljana 00:16:00 Odzivi in dopisovanje s šolo Joga neizmerne sreče in zdravja 00:22:19 Masažni center Sundari tempelj 00:26:56 novinarka in producentka podkasta na BBC Cat McShane 00:28:38 Pogovor z Ireno Pan, preučevalko kultov pri nas

Če bi se rodila nekaj deset let prej, najbrž ne bi dočakala svojih let. Očitno ne živiva v najslabšem izmed vseh možnih časov in tudi ne na najbolj nesrečnem delu sveta. Veliko debatirava o zgodovini, precej manj pa o glasbi. Zgodovinar Tone Kregar veliko ve o preteklosti in zato današnji čas vidi drugače.

Podali smo se na vodo z vesli v rokah. Predvsem poleti je vožnja s kajakom lahko zelo sproščujoča oblika rekreacija. Za koga je primerna, kako vpliva na naše telo in zakaj nas lahko približa pristnemu doživljanju narave? Z nami sta bila direktor Kajakaške zveze Slovenije Andrej Jelenc in trener Matej Trampuž.

V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.

Furlanija-Julijska krajina bo spet dobila pokrajine. Zeleno luč ustavnemu zakonu je prižgal senat v Rimu. Predlog je nastal na pobudo deželnega sveta, poslanska zbornica ga je odobrila 23. oktobra lani. Zakon mora sicer skozi še eno branje tako v poslanski zbornici kot v senatu, kar bo predvidoma jeseni ali najkasneje pozimi. V stranki naše manjšine Slovenski skupnosti so potezo senata označili za pozitivno za slovensko manjšino v Italiji, kritični pa so do slovenske senatorke Tatjane Rojc iz vrst Demokratske stranke, ki je glasovala proti zakonu. V Furlaniji-Julijski krajini bodo predvidoma znova dobili štiri pokrajine, ki jih je leta 2016 ukinila tedanja deželna vlada Debore Serracchiani: goriško, pordenonsko, tržaško in videmsko. Predvsem ukinitev tržaške in goriške pokrajine je pomenila hud udarec soudeležbi Slovencev pri upravljanju svojega naselitvenega prostora.

Tudi v drugem predsedniškem mandatu Donaldu Trumpu nenavadno veliko skrbi povzročajo sodstvo, sodniki in pravosodje. Predvsem takrat, ko sodni mlini ne meljejo po njegovem okusu. Zdaj so v ospredju sojenje univerzi Harvard, deportacije zapornikov v nekatere afriške države in tudi grožnje sodnikom in njihovim družinam. Seveda pa ni odveč niti kakšna sočna teorija zarote, poroča dopisnik iz Washingtona.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Med delom na brniškem letališču je spoznal, da ga delo z ljudmi, predvsem turisti, veseli, v tem pa je tudi precej dober. Ne da bi iz tega načrtoval kariero, ga je precej ovinkasta pot pripeljala na Filipine. V pisarni v Manili za tuje goste organizira potovanja po jugovzhodni Aziji. Občasno pa se z večjimi skupinami odpravi tudi na teren. V kratkem bo skupino 75 Brazilcev vodil po Tajvanu.Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

Delavnost, poštenost in marljivost so med najpogostejšimi lastnostmi, s katerimi Slovenci želimo, da nas opišejo drugi. Predvsem ob prazniku dela, ki ob večernih kresovanjih ter jutrišnjih pohodih in preostalih praznovanjih poudarja premislek o zadovoljstvu ob delu, njegovi vrednosti ter odnosu do dela in do 948 tisoč delovno aktivnih pri nas. Ostali poudarki oddaje Ukrajina in Rusija še naprej zavračata predloge za prekinitev spopadov. Trump nekoliko omilil učinek carin za ameriško avtomobilsko industrijo. Občine je strah, da bodo za svoje projekte ostale brez evropskih sredstev.

Da je vrag odnesel šalo, nam je pred kratkim sporočila evropska komisarka za enakost, pripravljenost in krizno upravljanje. Resor, priljubljen tudi med Slovenci, je namreč pripravil seznam zalog, ki jih moramo imeti pripravljene v primeru grozeče vojne. Komisarka nam je potrebščine naštela v posebnem video sporočilu, ki je bilo intonirano lahkotno, skoraj zabavno, kajti Evropejci lahko izgubimo domovino, imovino, celo življenja, le smisla za humor ne. Ker je danes primeren datum, da na vojne potrebščine pogledamo tudi bolj norčavo, analizirajmo posamezne sestavine, ki sodijo v vašo torbo za pod posteljo. A še prej moramo analizirati famoznih 72 ur. Prevedeno v dneve, so to trije dnevi. Se pravi, da imamo zalog za tri cele dneve, ki jih v Evropski komisiji imenujejo: »Prvi trije dnevi!« Pomeni, da bo za prvimi tremi dnevi, še več dni – če boste imeli srečo. Nikjer ni namreč pojasnjeno, kaj se zgodi po prvih treh dneh. Morebiti boste do takrat že osvobojeni, ali pa boste že okupirani, morebiti pa boste imeli ultimativno smolo. V vsakem primeru zalog iz paketa po treh dneh ne boste več uporabljali. Ampak zdi se, da so trije dnevi izbrani povsem birokratsko, ker pač toliko zalog lahko povprečen človek nosi s seboj, ali pa se evropskih uradnikov še vedno drži covidna izreka: »Prvi trije dnevi bodo ključni!« Drugi del analize je voda, kaj voda, reka na naš mlin. Kot vemo, ne obstajajo le evropska priporočila o zalogah za prvih 72 ur ruskega napada. Predvsem države na severu in vzhodu Evrope imajo s tem veliko veselje, tudi gospodinjstva v naši sosedi Avstriji so že dobila navodila pred rdečo nevarnostjo, Skandinavci pa izdajajo obsežne brošure. In v vseh teh tiskovinah, kot tudi v evropskem priporočilu komisarke Hadie, je eden glavnih predmetov ki absolutno ne sme manjkati v torbi – radio. Radio na baterije. Oh, kako nežno nas poboža takšna medijska pozornost evropskih apokaliptikov. Ne priporočajo vam, da s seboj tovorite televizorje, časopise in revije, še knjige ne ali interneta, facebooka, TikToka, laptopov, pametnih telefonov ... Ne! Zapoved evropske združene brambe je, da s seboj vzamete radio. To pa je to, kar mi že ves čas trdimo. Radio je bog in Val 202 je njegov prerok. Potem pa se ustavimo še pri enem zanimivem detajlu. Kot vemo, imamo priporočene izdelke v primeru katastrofe tudi v Sloveniji. Ampak slovenska priporočila so nekoliko drugačna. Druge države imajo zdravo mero robinzonskega čuta. Predlagajo kar nekaj orodja, recimo švicarski nož, svetilke, sveče, rezervna oblačila, polnilce za elektronske naprave in podobno. Slovenska priporočila pa se bolj kot ne osredotočajo na hrano. In to v podrobnosti. Švedi napišejo recimo osnovna živila, moko, sladkor, sol, Slovenci pa pišemo tudi recepte … »Rdeča pesa mora biti v kisu, zelje mora biti kislo, sok mora biti jabolčni, zraven gresta tako maslo, kot margarina, pločevinke pa so dobre tiste z ribami, testenine pa naj bodo polnovredne.« Mogoče se bomo Slovenci prisiljeni odreči svobodi, nikoli pa ne damo pridevnikov pred samostalniki gastronomije. Ob tem pa naše ministrstvo opozarja še na higienske pripomočke in zdravila. In medtem ko bodo severni Evropejci s švicarskimi nožki kopali predore iz okupiranih velemest, bomo Slovenci dobro jedli in ob kopici higienskih izdelkov tudi primerno dišali. Za konec pa moramo opraviti še socialno analizo zalog za primer vojne. Sicer se bomo vsi znašli v istem zosu, a v zaklonišču se le mora poznati, kdo je kdo. Če imate v Ljubljani troje stanovanj, rovokopača in deset albanskih sužnjev, če ste torej pripadnik slovenske elite, naslednjim vrsticam prisluhnite še posebej pozorno. Še opozorilo: naslednji odstavek vsebuje promocijska sporočila, ki pa v vojni nenadoma ne bodo več tako zelo pomembna … Že pri enostavnih stvareh, kot so zaloge vode, se lahko osmešite. Večina jih bo šla v zaklonišča s standardno dvolitrsko embalažo kakšne Zale, Ode, Izvira, ali bog pomagaj, s pollitrskimi mehkimi embalažami, ki so ostale od zadnjega silvestrovanja v podjetju. Za elito je sprejemljiva le voda ROI iz Rogaške, za dan zmage po 72 urah pa mogoče steklenica nemške vode Nevas za 100 evrov po steklenici. Glede pločevink pa … Coca cola je znamenje slabega okusa, Red bull znamenje panike in nuje, zato je priporočena konservirana pijača zeleni čaj v pločevinki, ali v skrajnem primeru konzervirani Nespresso. In seveda … Ona bo v zaklonišču sijala s smučarskim kompletom, on pa naj vztraja pri športni eleganci golf-igrišča. Naslednjič: Kako naj prvih 72 ur preživijo vegani? In pa: Ali lahko letalski alarmi pozdravijo ADHD vedenjsko motnjo pri otrocih.

Menopavza je zadnja menstruacija v življenju žensk. V povprečju jo doživijo pri 51. letu starosti, potem pa pride obdobje pomenopavze, ki lahko zajema kar tretjino njenega življenja. A vendar je treba o tem obdobju začeti razmišljati že po 35. letu. Zakaj? Kateri so (prvi) simptomi (peri)menopavze, kaj se dogaja v ženskem telesu, ko estrogen in progesteron nihata, in kako se lahko ženske pripravijo na to obdobje? Kakšno vlogo ima prehrana, kakšno vadba? Kako nihanje hormonov vpliva na možgane in zakaj so ženske dovzetnejše za Alzheimerjevo bolezen, srčno-žilne bolezni in težave s kostmi? Predvsem pa, kakšen odnos ima družba do perimenopavze in menopavze in ali se ženske zaradi simptomov menopavze srečujejo z nerazumevanjem in diskriminacijo?Sogovornice: specialistka ginekologije in porodništva Maruša Strgulc, dr. med. Sonja Lokar, sociologinja Maja Smole, ženska z izkušnjo menopavze Zapiski: Raziskovalni projekti Lise Mosconi Nature ta mesec o povezavi menopavze z Alzheimerjevo boleznijo Ne 'meno-PAVZA', ampak nov ZAGON Poglavja: 00:00:01 Uvod 00:00:55 Zakaj bi morale o menopavzi razmišljati že ženske pri 35. letih in kateri so prvi znaki? 00:03:06 Razlika med perimenopavzo, menopavzo in pomenopavzo 00:06:30 Kaj vpliva na dolžino perimenopavze in njen začetek? 00:10:46 Odnos družbe do menopavze in žensk v tem obdobju 00:13:44 Zakaj menopavze ne smemo enačiti s starostjo? 00:15:55 Hrana in menopavza 00:18:24 O vsestranski obremenjenosti žensk v tem obdobju 00:19:54 Ne meša se vam, to mine! 00:24:14 Ženske v menopavzi in delo – se zaradi menopavze raje umikajo? 00:29:25 Menopavza v drugih kulturah … in tudi o prehrani 00:38:29 Tveganje za srčno-žilne bolezni in druge telesne spremembe 00:43:03 Pomen telesne vadbe in pridobivanje teže 00:47:47 O povezavi menopavze in Alzheimerjeve bolezni in druge novosti v raziskavah in zdravilih 00:52:11 Kako lahko menopavzalni prehod kot družba bolje ozavestimo? 00:52:24 Pa prihodnjič?

Delegati kitajskega ljudskega kongresa so točno na peto obletnico razglasitve svetovne pandemije koronavirusne bolezni sklenili letno zasedanje v Pekingu. Soglasno so potrdili vsa poročila in sprejeli predlog o petodstotni gospodarski rasti. Kitajska ima težave zaradi nizkega domačega povpraševanja in zaostritve trgovinskih vojn. Predvsem odnosi z Združenimi državami Amerike so zaradi izvolitve Donalda Trumpa in uvedbe carin na veliki preizkušnji, čeprav poznavalci menijo, da je pragmatičen dogovor povsem mogoč, tudi zaradi interesov Elona Muska. Poleg tega ni jasno, v katero smer bodo šla razmerja z Evropsko unijo. Kakšni pa so kitajsko-slovenski odnosi? Sogovorniki: Dr. Wei Shen, profesor ekonomije Dr. Jian Gao, profesor mednarodnih odnosov Melinda Liu, kitajska dopisnica tednika Newsweek Boštjan Malovrh, slovenski veleposlanik v Pekingu Jens Eskelund, predsednik gospodarske zbornice EU na Kitajskem

V 36. epizodi podcasta Umetnost Lenarjenja gostimo Saro Volčič, izkušeno novinarko, ki že več kot 30 let pokriva črno kroniko. Sara je nedavno izdala svoj knjižni prvenec z naslovom Leglo zla, ki podrobno opisuje njeno raziskovanje in poročanje najbolj grozljivih in zahrbtnih zločinov v naši državi, vključno s serijskimi morilci, hkrati pa razkriva tudi veliko svoje zgodbe. To je zgodba matere samohranilke, žrtve nasilja, iskalke optimizma in poguma. Ko poslušaš Saro dobiš občutek, da ni nič na tem svetu nemogoče. Predvsem pa, da se za dobre stvari splača boriti.

Naša stanovanja skrivajo prenekatero nevarnost za starejša leta. Preproge, stopnice, visoke police, ki jih ne dosežemo več. Predvsem kopalnica in kuhinja naj bi bili prilagojeni za tretje življenjsko obdobje – kopalnico opremimo z držali, kad zamenjajmo s kabino za tuš, prilagodimo kuhinjske elemente. Že z majhnimi posegi lahko uredimo stanovanje tako, da bo varnejše, predvsem pa je pomembno, da se za to odločimo pravočasno. V petkovem svetovalnem servisu bo podelila nekaj idej in svetovala predavateljica dr. Marija Tomšič, delovna terapevtka in univ. dipl. org. Pokličite ali nam pišite.

Osrednja pozornost javnosti glede današnje seje vlade je namenjena napovedani razpravi o uvedbi davka na vsako drugo in naslednjo nepremičnino. Mediji pa smo tudi v pričakovanju, kaj bo sklenila v zvezi z zaostrenimi razmerami v tej panogi. Predvsem v tiskanih zaradi velike tržne vrzeli pri nas pričakujejo vzpostavitev stabilnega sistemskega vira financiranja. Drugi poudarki: - Upokojence razjezila napoved spremenjenega izračuna usklajevanja pokojnin. - Zaposleni v gostinstvu in turizmu se veselijo zvišanja plač z novim letom. - Madžarsko pohodnico prenašajo v dolino, usoda njenega kolega še ni znana.

V Bruslju poteka zasedanje zunanjih ministrov zveze Nato, prvič ob predsedovanju novega generalnega sekretarja Marka Rutteja. Do zdaj smo o severnoatlatski zvezi običajno poročali kot o birokratskem sistemu, redkeje kot o vojaški sili. Najnovešja doganja v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in drugod po svetu pa narekujejo, da na zvezo Nato gledamo predvsem z vojaško-obrambnega vidika. Kako bodo v prihodnje ravnale Združene države Amerike? Bodo ob morebitni vojni varovale predvsem svoje ali severnoatlantske interese? Kako naj svoj obrambni sistem razvija Slovenija, kot del sistema Nata ali predvsem za varovanje svojih nacionalnih interesov? O tem in še čem v tokratni oddaji Studio ob 17.00. Gostje: dr. Jelena Juvan, Katedra za obramboslovje, FDV Univerze v Ljubljani; dr. Klemen Grošelj, nekdanji evropski poslanec, obramboslovec; Dobran Božič, generalmajor in vojaški svetovalec na ministrstvu za obrambo. Igor Jurič, dopisnik RTV iz Bruslja.

Življenje in delo zgodovinarja, geografa in sociologa Janeza Stergarja je tesno povezano s koroškimi Slovenci, njihovo zgodovino, sedanjostjo, delovanjem, ustvarjanjem, problemi in bitkami za pravice. Predvsem o njegovem delovanju v Klubu koroških Slovencev v Ljubljani, katerega dolgoletni predsednik je, bo tekla beseda v tokratnih Razgledih in razmislekih.

Oči svetovne javnosti so uprte v Združene države Amerike, kjer izbirajo novega predsednika oziroma predsednico. Bo to demokratka Kamala Harris, ki bi bila z izvolitvijo prva ženska na tem položaju, ali znova republikanec Donald Trump, je težko napovedati, saj naj bi se obetal izjemno tesen izid. Volitve predvsem v luči vojne v Ukrajini pozorno spremljajo tudi v Bruslju in Moskvi. Druge teme: - SDS z osmo interpelacijo v tem mandatu, tokrat se bo v državnem zboru zagovarjal finančni minister Klemen Boštjančič. - Daljinsko ogrevanje v Ljubljani zaradi nižjih cen energentov do konca leta cenejše za 12,4 odstotka. - Sredi meseca začetek prenove vipavske hitre ceste, promet bo prihodnji dve leti zelo zgoščen.

Gost oddaje Proti etru spet ta dež je Robert Waltl, ki je v zadnjih 30 letih, kot režiser, igralec ter vodja Mini teatra vzpostavil številne plodne odnose med slovensko in hrvaško kulturo. Predvsem kot režiser je bil in je še vedno prisoten v številnih hrvaških gledališčih: od Zagreba, Reke, Osijeka, Splita, Zadra do Dubrovnika. Za svoje delovanje je pred kratkim v Zagrebu prejel odlikovanje red hrvaškega pleterja, ki ga podeljujejo hrvaškim in tujim državljanom za poseben prispevek k razvoju in ugledu Republike Hrvaške. Robert Waltl, ki najraje režira predstave za otroke, te dni pripravlja uprizoritev Janko in Metka, ki bo premiero doživela 29. novembra na odru SNG Maribor.

Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.V pogovoru podoživlja nekatere izmed bolj prelomnih izkušenj, ki jih je nabral po poti, polni vzponov in spustov, pa tudi vzponov in padcev. Pripoveduje o tem, kako je bilo prenočevati na prostem v nekaterih bolj odročnih, neokrnjenih delih narave, kjer domujejo različne divje živali. V Turčiji so ga na primer večkrat močno prestrašila krdela potepuških psov, nato pa še daljše srečanje z družino petih medvedov, pred katerimi mu je uspelo pobegniti na streho bližnjega objekta, kjer je več ur čakal na pomoč. Predvsem pa le nekaj tednov po zaključku poti Gašper, še vedno poln svežih vtisov, osmišlja svoja doživetja in razlaga, kako so zaznamovala njegov odnos do ljudi in življenja nasploh. 7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Stopenjsko besedotvorje se bržkone sliši grozovita besedna zveza celo jezikoslovnim zanesenjakom, a avtorja oddaje zagotavljata, da se da o tem povedati tudi kako zanimivo reč. Z malo improvicacije celo kako zabavno. Predvsem pa je stopenjsko besedotvoje za slovenščino tako pomembno, da Jezikanje preprosto ne more mimo njega.