Strašno hudi

Al Vrezec je eden najbolj priznanih slovenskih biologov, ki se je posvetil raziskovanju različnih organizmov in ekosistemov.Ena od srčik njegovih raziskav pa je kozača, vrsta sove, ki je za mnoge prava uganka. Kozače so namreč posebne po svoji velikosti in življenjskih navadah, s katerimi so se prilagodile specifičnim pogojem. Le redko jo je moč videti in slišati …Al je skozi dolgoletno opazovanje ugotovil, da je preučevanje kozače zato lahko prava znanstvena pustolovščina.“Kozača je ena redkih vrst ptičev, ki je sposobna odgnati celo medveda. A preden napade, zato, da bi ubranila mladiče, opozori. Pokaže se v vsej svoji veličini. Ropota s kljunom, kar je svarilni klic. Če te vse to ne odvrne, potem napade – in takrat si pečen,” v podkastu razlaga Al Vrezec.Zato raziskovalci, tudi Al uporabljajo s peno obdano čelado. “To pa predvsem zato, ker vemo, da je tak napad – tudi če zadene v trdo čelado – lahko usoden celo za samico. Sova namreč prileti z izjemno močjo, kot da bi vam nekdo zalučal košarkarsko žogo naravnost v glavo,” še ponazori Al Vrezec.Sicer pa Alova strast do narave ni omejena le na njeno neposredno raziskovanje. Al je tudi izjemen glasbenik in baritonist, ki nastopa v okviru projekta OperArija, kjer skupaj z ženo snujeta predstave in koncerte, velikokrat povezane prav s ptičjo tematiko.Kako zelo je Al delaven in predan svojemu delu, je v podkastu pojasnila biologinja in njegova žena Petra Vrh Vrezec. Bilo je obdobje, ko je prebrala vse njegove strokovne in poljudne članke ter knjige; potem so se družinske obveznosti sicer okrepile, a njegovemu delu sledi, saj imata podobne interese. izmenjujeta si mnenja, pospremi ga tudi na kongres v tujino.Za Ala pravi, da je "mogoče včasih kar malo deloholik". A je tudi zelo povezovalen, še posebej z mladimi, ki mu radi sledijo. Tako je zdaj v center za obročkanje ptičev pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije privabil veliko mladih in nadobudnih, ki so odprti za nove ideje, spremljajo dogajanje v tujini, prinašajo nova znanja in skupaj ustvarjajo ogromne premike.Prisluhnite podkastu z Alom Vrezcem. V njem boste dodobra spoznali kozače, se spustili v Alov vsakdan, ugotavljali, zakaj biodiverziteta ni pomembna le za živali, ampak vse nas. Preverili smo še, ali res drži, da sove naznanjajo smrt in uresničujejo zle slutnje, no, ker smo hitro ugotovili, da ne drži, nam je Al pojasnil, kako je takšna predstava nastala in zakaj se je sploh zasidrala in ostajala z nami dolga stoletja.

Ko megla prežema zimska jutra, ne pomislimo nujno, da so vanjo ujeti tudi trdni delci, ključne sestavine onesnaženega zraka. Kar 99 odstotkov prebivalstva po vsem svetu je izpostavljenega koncentracijam trdnih delcev, ki presegajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Trdni delci – nevidni, a nevarni – imajo dokazano velik vpliv na zdravje, od kroničnih bolezni do smrtonosnih rakov.Anja Ilenič, doktorska raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, se ukvarja s preučevanjem teh onesnažil. Pri svojem delu analizira vire trdnih delcev ter sodeluje v projektih, ki vključujejo tudi aktivno participacijo občanov pri meritvah in analizi onesnaženosti. S tem poudarja pomembnost ozaveščanja ljudi o kakovosti zraka, ki ga dihamo.V Sloveniji kar 75 odstotkov trdnih delcev izvira iz kurjenja v domačih kuriščih. Anja Ilenič poudarja, da ljudje pogosto napačno krivijo promet, ki v resnici prispeva le pet odstotkov k onesnaženju. Ali ste pešec ali kolesar?Študija, ki jo je v več slovenskih mestih s prostovoljci opravila leta 2022, je pokazala, da je kolesarjenje sicer boljša izbira kot pešačenje, saj čas izpostavljenosti onesnaženemu zraku igra ključno vlogo. Kolesar je v povprečju 14-krat manj izpostavljen tveganjem kot pešec. Aktivni posamezniki, občinske pobude in premišljeni ukrepi so po njenem nujni za zmanjšanje tveganj, ki jih prinaša onesnažen zrak. Ne nazadnje, kot poudarja, "vsi dihamo isti zrak".

Zmedo, ki jo imamo v glavi zaradi naglih vremenskih sprememb, ki smo jim priča, nama je v tej epizodi Strašno brihtnih pomagal razvozlati strašno hudi klimatolog in okoljski ekonomist Aljoša Slameršak.Z Aljošo smo seveda pogledali mnogo dlje od dežnih kapelj, ki sicer nastanejo zaradi povsem naravnih procesov, vendar marsikdaj v njih prepoznamo tudi sled človeškega posredovanja. Zanimalo nas je predvsem, kako sploh razmišljati in iskati rešitve za trajnostno prihodnost v času, ko se v okolje in naša življenja vpletajo krize raznolikih spektrov.“Menim, da je zgrešena predpostavka, da potrebujemo nove tehnologije, ki še niso razvite in naj bi rešile vse naše probleme. Ta pozitivistični pristop je prisoten že od časa modernosti, že vse od poznega 19. stoletja. V resnici pa ne gre zgolj za razpoložljivo tehnologijo, temveč za njeno aplikacijo. Če imamo zgrešene principe, se lahko vprašamo, zakaj sploh uporabljamo tehnologije.Z novimi tehnologijami pogosto povzročamo nove probleme. Tako se znajdemo v začaranem krogu, kjer potrebujemo nove tehnologije, da rešimo težave, ki so nastale zaradi prejšnjih. Namesto tega bi morali razmišljati o tem, kako bi lahko bolje organizirali svet s tehnologijami, ki jih imamo danes. Prepričan sem, da bi lahko te tehnologije radikalno omejile podnebne spremembe in omogočile visoko kakovost bivanja večini ljudi, ne le v razvitih državah, temveč tudi na globalnem jugu.”Aljoša sicer živi v Barceloni, kjer je dela kot podoktorski raziskovalec oziroma znanstvenik na oddelku za okoljske znanosti in tehnologijo tamkajšnje avtonomne univerze v Barceloni. raziskovalno pa spremlja predvsem teme, ko so energetski prehod, podnebne migracije in podnebna pravičnost.

Oktobra ne moremo več ločiti od rožnate pentlje, simbola, ki ozavešča o raku na dojkah. Tanja Španić, prvi obraz organizacije Europe Donna, slovenskega združenja za boj proti raku dojk, se je društvu pridružila kot prostovoljka leta 2010, potem ko se je zelo mlada soočila s to težko boleznijo. Sedem let pozneje je postala predsednica društva, vmes je bila tri leta, od 2020 do lani, tudi predsednica evropske zveze Europa Donna. Takšne kariere ni nikoli načrtovala. “Zaradi spleta osebnih izkušenj sem pristala tukaj. Ko sem se morala odločiti, kaj bom v življenju zares počela, sem bila razpeta med službo na fakulteti in delom v Europa Donni. In če temu lahko tako rečem, je na koncu zmagala Europa Donna. Razlog je ta, da sem tukaj s srcem in čustvi. Morda zveni nenavadno, a vse ženske, ki smo jih izgubili na tej poti in ki še vedno umirajo zaradi raka dojk, so tiste, ki mi dajejo energijo. Zaradi njih vztrajam, ker resnično verjamem, da lahko bistveno zmanjšamo število smrti, in zato si prizadevam z osveščanjem ter s podporo družinam in obolelim. Prav te izkušnje mi dajejo največ energije, da gremo naprej in razvijamo nove ideje,” pravi Tanja Španić.

Ana Kisovar je Celjanka, ki se zadnja leta uveljavlja kot strokovnjakinja na področju reproduktivne medicine. V tem hipu je na sveže, četudi ponovno, preseljena v Švico, kjer dela kot specializantka iz ginekologije in porodništva.V Celju se že dolgo ni za dlje časa ustavila. Obiski družine, prijateljev, potem pa hitro nazaj v tujino. Ne zaradi tujine same, temveč zaradi znanja in priložnosti, ki jih ta ponuja. Minula leta je namreč preživela na univerzi v Oxfordu, kjer je marca letos doktorirala iz reproduktivne imunologije, zdaj pa na oddelku za žensko reproduktivno zdravje iste univerze nadaljuje podoktorski študij bioinformatike in imunologije.Središče njenega zanimanja je že dolgo endometrioza. Bolezen, ki zaznamuje 190 milijonov žensk v razvitem svetu, kar pomeni, da prizadane nekako 10 % deklet in žensk med 15. in 44. letom starosti. Približno polovica jih ima težave z zanositvijo. Evropski parlament jo je leta 2007 razglasil za socialno bolezen zaradi njenega močnega vpliva na fizično, psihično in socialno življenje.Ana se ne spomni časa, ko bi bilo njeno življenje ločeno od medicine. “Odraščala sem na podeželju, zato sem vedno imela opravka z živalmi. Mačke so pogosto prinesle domov kakšne ptice, predvsem mladičke, in če jih nisem uspela rešiti, sem jih vsaj pregledala. Včasih mi je celo uspelo rešiti kakšno žival. Morala sem poiskati način, kako jim pomagati, kar pa mi je bilo veliko težje, saj živali ne morejo povedati, kaj jih boli ali kaj je narobe. Z ljudmi je drugače, saj se z njimi lahko pogovarjaš, kar omogoča lažjo diagnozo in pomoč. Zaradi tega se mi je zdelo delo z ljudmi bolj optimistično.“Zato se je odločila za medicino.

Najbolje, da se kar vržemo v vrtinec divjega plesa delcev, manjših od atoma, ki pospešujejo, se brez zavor zabijajo med seboj in se v vse smeri razpršujejo po velikem hadronskem trkalniku v Cernu. Nič ne bo bolelo, saj bomo ves ta čas v varnih rokah strašno hude fizičarke in komunikatorice znanosti Anje Kranjc Horvat. Pri tem evropskem megaprojektu za fizikalne raziskave Anja že vrsto let javnosti predstavlja vsa njihova noro vznemirljiva znanstvena odkritja. Ravno ta mesec pa je postala še podoktorska študentka v Lozani, kjer bo koordinirala evropski projekt o izobraževanju v inženiringu. A v Cernu ostaja. Sploh pa, tudi če bi jo spravili iz Cerna, »Cerna definitivno ne moreš spraviti iz mene«. Anjo sva k snemanju podkasta povabili tik pred 70. obletnico Cerna. Dotaknili smo se njene vijugave poti, ki jo je najprej vodila do obotavljivega spoznavanja s fiziko, nato do študja fizike, pa sodelovanja s Hišo eksperimentov in od tam, kot z nekakšnega trampolina, naravnost do Cerna.Tako kot je fizika njej zlagoma zlezla pod kožo, tako zdaj svojo ljubezen tam pretaplja v predstavitev eksperimentov in raznolike šove, da bi se to zgodilo tudi pr tistih, ki kot obiskovalci potrkajo na njihova vrata. Če ji jih že ne uspe popolnoma uročiti, pa je zadovoljna že, če v njih vsaj prebudi radovednost. »Ko delam znanstvene predstave na odru, tudi mene z energijo popolnoma napolni, ko vidim otroke, ki z odprtimi očmi srkajo vsako besedo vase.«A neskončno radovednost ohranja tudi sama. Na tako velikem območju, kot je Cern, hranil ne zmanjka. »Meni je njegov najboljši del ravno ta, da se v njem mešajo različne kulture, narodnosti, spoli, z njimi vred pa se odpirajo vrata do novih pogledov na znanost,« pravi Anja v podkastu. In kjer so novosti, tam je tudi ona.V takšnem kotlu, kjer buhti od zanimivih in izjemnih sogovornikov, ji je še toliko bolj dragoceno spremljati izmenjavo raznolikih idej, saj tako napaja svojo ustvarjalnost in zvedavost. Vselej se odpirajo še dodatna vprašanja, ki bi jim sama rada prišla do dna ‒ sploh ko gre za vse, kar je povezano z antimaterijo. Tega vrelca pa bržkone tako ali tako ne bo mogla nikdar izčrpati. --Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi raziskovalec in profesor na fakulteti za matematiko in fiziko Simon Čopar. Bil pa je Anjin asistent med njenim diplomskim študijem.»Anja izžareva nalezljivo energijo. (…) Vedno sem bil impresioniran, ko sem videl njeno interakcijo z ljudmi, kako se zna povezati s publiko in ji predstaviti težke teme z energijo in zanosom, ko bi velika večina obupala ali pa se skrila v kot,« pojasni v pogovoru.

Divji opraševalci pomembno prispevajo k biotski pestrosti in so še kako ključni zate, zame, za vse nas … ker pridelujejo hrano.“Zagotavljajo eno ključnih ekosistemskih storitev, to je opraševanje rastlin, kar je pomembno tako za kmetijstvo, torej za našo prehransko varnost, kot za naravo oziroma biotsko raznovrstnost,” je v tokratnem podkastu pojasnil Danilo Bevk, raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo, kjer proučuje pestrost, ekologijo, monitoring in varovanje opraševalcev, pa uporabo opraševalcev v kmetijstvu, vplive pesticidov.Kot pravi, še vedno prevladuje poenostavljeno razumevanje te problematike, saj je večina pozornosti namenjena le enemu opraševalcu, medonosni čebeli. “Vemo pa, da potrebujemo različne opraševalce, torej divje opraševalce, ki so vedno bolj ogroženi.”Med njimi so tudi čmrlji, ki so posebno pozornost Danila Bevka pritegnili kmalu po njegovem doktoratu. “To, da sem se začel ukvarjati z njimi, mi ni bilo težko, saj so čmrlji moja ljubezen že od zgodnjega otroštva. Tako se s čmrlji ukvarjam že več kot 30 let, čeprav nisem tako zelo star,” je povedal v podkastu.Je tudi predsednik društva Čmrljica in komisije za alternativne opraševalce pri Čebelarski zvezi Slovenije. V Sloveniji je bilo sicer doslej najdenih 571 vrst divjih čebel, med njimi 35 vrst čmrljev. Na strehi instituta za biologijo pa bodo že kmalu začeli z vzgojo čmrljev, da jiih bodo zaradi njihovega varstva bolje spoznali.

Morda Sašo Vipotnik resda veliko ljudi pozna kot predvsem strašno hudo glasbenico z vzdevkom Neomi, a ta ista Saša je obenem tudi strašno huda nevrologinja, ki pa so jo mnogi spoznali tudi kot osebo, ki jim je kot zdravnica pomagala, ko je poskušala razvozlati vzroke njihovih bolezni.Z njo smo se v podkastu spustili tudi v globine spanja. In iskali rešitve, da se Klara skozi dan ne vleče čez dan kot megla, Maja pa ne zeha kot nilski konj. Saša Vipotnik nam je tako približala področje, s katerim se profesionalno ukvarja. Kot nevrologinja je zaposlena na kliničnem inštitutu za klinično nevrofiziologijo. Preučuje pa zlasti motnje spanja in epilepsije. Zdi se, da je v to delo vpeta od zore do mraka in marsikdaj še od mraka do zore. Zato je še toliko bolj prijetno videti, da še ogromno časa – ne veva sicer, kdaj čarobno najde te trenutke – nameni glasbi. Ki pa jo zaenkrat še drži stran od medicine.»Vedno me je privlačila ideja raziskovanja povezave med glasbo in možgani. A več, ko o tem razmišljam in berem, bolj se mi zdi, da lahko pretirano analiziranje glasbe uniči delček magije, ki jo ta premore. V določenih trenutkih se zdi, da se stvari v glasbi zgodijo same od sebe, brez racionalnega razmišljanja. Zato bi morda s pretiranim analiziranjem izgubila svoj čar,« je med drugim povedala v podkastu.V svojem drugem, glasbenem življenju, je Saša kot Neomi svoj prvi samostojni album, Poglej, izdala leta 2011 in zadnjega, Lepo se svetiš v tem, z zasedbo AKA Neomi v letošnjem letu. Sodelovala je z raznolikimi slovenskimi glasbeniki, Mariem Babojelićem, Igorjem Matkovićem, Aleksandro Ilijevski, Senidho. In, ja, še posebej nama je v veselje, da nas bo spremljala vso to sezono, saj je prispevala glasbeno podlago za podkaste te sezone. Hvala Saši in kolegom, da ste nam prišli naproti.Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Gal Granda, epileptolog s kliničnega oddelka za bolezni živčevja na nevrološki kliniki, ki je tudi tisti, ki je Sašo navduševal nad nevrologijo. Tako je delno kriv tudi za to, da se njune poti danes križajo oziroma, raje, sovpadajo na inštitutu za nevrofiziologijo.»V stresnih situacijah Saša deluje kot računalnik, obenem pa zna pomiriti ljudi okoli sebe, kar je redka lastnost,« je dejal Granda.

Veronika Fikfak je mednarodna pravnica in raziskovalka, ki se že vrsto let posveča zagotavljanju in krepitvi človekovih pravic.Pravi, da so trenutno za mednarodne pravnike super časi, obenem pa grozni. “Grozni so zaradi tega, ker se dogaja, super pa zato, ker imaš lahko vpliv, lahko oblikuješ potek dogajanja in ima tvoje delo zato pomen. Pravniki zdaj ne pišemo samo besed na papir, ampak v bistvu lahko poskušamo prepričati države, da nehajo kršiti pravice in tako spremenimo dogajanje.”Recimo Rusijo. Veronika se ukvarja tudi s tem, kako prepričati Rusijo, potem ko je odšla iz Sveta Evrope, da plača odškodnine, ki znašajo tudi po 400, 500 milijonov evrov. In tudi Izrael. “Imamo pravico do hrane, do vode. To so stvari, ki jih morajo države zagotoviti. Seveda je vprašanje vedno, v kakšni meri, ampak nek minimum mora biti zagotovljen. To so stvari, s katerimi se zdaj ukvarjamo, se pravi, kako človeku, ki nima moči, to dati, in kako države prepričati, da je določene pravice treba zagotoviti,” je Veronika povedala v podkastu, kjer razkriva ostale pereče probleme neenakega dostopa do pravice do sodnega varstva, vlogo čustev v mednarodnih odnosih in izzive, s katerimi se soočajo sodobne družbe v boju za pravičnost.Iz njenega pripovedovanja veje strast do dela in predanost iskanju rešitev. Kljub težkim izzivom, s katerimi se sooča, ostaja optimistična in poudarja pomen vztrajnosti in aktivnega delovanja v prizadevanju za boljši svet.Veronika Fikfak sicer deluje kot profesorica mednarodnega prava in človekovih pravic na Univerzitetnem kolidžu London in v Centru odličnosti iCourts na Univerzi v Københavnu. Delala je na mednarodnem sodišču v Haagu, na pravni komisiji Anglije in Walesa v Londonu, na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, pa tudi pri UNESCO v Parizu.

Tadej Droljc vrtinči elektronsko glasbo in z računalnikom ustvarja avdiovizualne kompocizije. Predstavlja jih po vsem svetu. Med drugim je sodeloval na znamenitem festivalu Ars Electronica, na cannskem Marché du Film, Semibreve, Node, Sonica Glasgow itn.Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad in priznanj, kakršna je denimo nagrado Edigma-Semibreve, pa Lumen Prize Students Award. Sicer pa je doktor znanosti. Doktorski študij o avdiovizualni kompoziciji je zaključil na Center for Research in New Music na britanski univerzi v Huddersfieldu, kjer je nato tudi poučeval računalniško kompozicijo.Pri tem je morda nenavadno, da pri svojem delu ne uporablja not, oziroma jih niti ne bere, toda prav res nenavadno, če že ne čarobno pa je spremljati zvočne in vizualne strukture, ki nastajajo izpod njegovih računalniških tipk.»Vizualno in zvočno me zanimajo bolj organske zadeve, ki izhajajo iz naravnih organskih procesov, hkrati pa zelo rad kršim te pravila. Ta svet je mik nerealnega in organskega.« Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Anže Zorman, Tadejev kolega z Radia Študent in dober prijatelj.

Špela Vintar se s sprego tehnologije in prevajanja ukvarja že dobri dve desetletji. Prav v zadnjem času še posebej skrbno bedi nad interdisciplinarnim magistrskim programom Digitalno jezikoslovje. Posadila je seme zanj in zdaj raste že drugo študijsko leto.Najbrž je že iz tega razvidno, zakaj ji kolegi pravijo kar Ronaldo terminologije. Špela je namreč študiju angleščine in nemščine ter prevajanja primešala še prevajalske tehnologije, diplomirala iz računalniško podprtega prevajanja, zatem odšla v tujino, kjer je delovala na nemškem institutu za umetno inteligenco, in pri nas opravila doktorat o uporabi vzporednih korpusov za računalniško podprto ustvarjanje dvojezičnih terminoloških virov.Za seboj ima ogromno zanimivih in pomembnih projektov. Med drugim je gradila tudi prvi korpus slovenskega znakovnega jezika, torej, jezika, ki ga uporablja gluha skupnost. V njem je sodelovala tudi Marjetka Kulovec, ki je pod Špelinim mentorstvom doktorirala in s tem postala prva gluha doktorica znanosti v Sloveniji.Špela kljub silnemu napredku umetne inteligence verjame, da ukvarjanje z jeziki in učenje tujih jezikov ne bo kar izginilo, saj so to človeške dejavnosti, ki niso zgolj utilitarne, ampak imajo širši in globlji, družbenokulturni in tudi umetniški pomen. »Mislim, da vsekakor še ostaja perspektiva za človeka.«

Krmilo za vodenje po poteh tekačev, kvantne fizike in komuniciranju znanosti predajamo dr. Levu Vidmarju, predavatelju in raziskovalcu, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji v večdelčni kvantni fiziki. Za proučevanje kolektivnih lastnosti gradnikov snovi povezuje koncepte različnih vej fizike, od kvantne dinamike, kaosa in lokalizacije, transporta kvantne informacije in termalizacije, do kvantne prepletenosti. Pred nekaj leti je s sodelavci odkril nov vzorec obnašanja kvantnih sistemov ob prisotnosti močnega nereda, ki je spremenil pogled raziskovalne skupnosti na obstojnost snovi, ki ne prevaja električnega toka pri poljubno visoki temperaturi.Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan na Oddelku za teoretično fiziko in predava na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Nedavno je za projekt »Boundary« - Meje kvantnega kaosa prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev samostojne raziskovalne kariere, kar mu bo omogočilo preučevanje pogojev za nastanek snovi, ki nima temperature. Ko se ne ukvarja fiziko, se posveti glasbi, izletom in športu, kjer pa je vedno tudi dovolj iztočnic, da se v njem zaiskrijo ali razrešujejo tudi fizikalna vprašanja. Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Miha Haas, klasični pianist, zaposlen na akademiji za glasbo, kjer poučuje več predmetov, je pa tudi glasbenik v različnih zasedbah. Z Levom sta se spoznala v prvem letniku gimnazije.

Peter Andolšek je najboljši mladi astronom na svetu. Obiskuje četrti letnik Bežigrajske gimnazije in medtem ko se pripravlja na gimnazijski finale, torej maturo, doma pomaga staršem pri kmečkih opravilih. Hkrati pa sega v prenesenem pomenu proti zvezdam. Letos poleti je namreč postal skupni zmagovalec 16. mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike, pri čemer je zmagal v dveh od treh kategorij: v astronomskih opazovanjih in obdelavi astronomskih podatkov.Kar zadeva nagrade, je Peter zvezdnik najboljše vrste. Tako lahko imenujemo tiste, ki jih zvezde ženejo k temu, da bi čim bolj natančno spoznali svet okoli sebe, še toliko bolj pa tistega nad nami. Zlato medaljo na olimpijadi je prejel že tretje leto zapored.

Iztek leta je čas, ko se opravljajo bilance na več področjih, je pa tudi čas, ko zadnji krog teče projekt Besede in kretnje, katerega pobudnica in vodja je Simona Klemenčič. Kot sama pravi, so besede leta presek časa v družbi. Če se ozremo na besede leta ali kandidate zanje nazaj, kot sama pravi, se bomo spomnili na to, kdaj smo prvič slišali za kriptovalute, kdaj smo se zavedeli problema mikroplastike, kovida ... »Večne besede, kot so mir, ljubezen in podobne, so sicer lepe in močne, vendar to niso besede leta.«A Simona Klemenčič ne ustvarja le zgodovinskega spomina z besedami, predvsem veliko raje sama koplje po njihovi preteklosti - njeno delo je osredotočeno na slovar slovenskega knjižnega jezika, pri čemer se posveča predvsem etimologiji, torej izvoru in pomenu besed. Je znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, raziskovalka v Leksikološki sekciji ter profesorica na oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje na filozofski fakulteti. Poleg svojih raziskav Simona Klemenčič posveča pozornost tudi lingvističn olimpijadi, hkrati pa preseneča s svojim neverjetnim jezikovnim znanjem. Govor ali pa se še uči namreč kar 20 jezikov, med katerimi najdemo tudi esperanto. In nazadnje, a nič manj pomembno, je dejstvo, da je tudi avtorica romana z naslovom Hiša brez ogledal.

Urška Centa je začela plesati še pred vstopom v šolo, danes je ena najbolj prodornih plesnih ustvarjalk, ki ples združuje tudi z glasbo. Prav v tej kombinaciji jo v zadnjem času lahko zasledimo predvsem kot markantno plesalko in pevko v zasedbi Sentido project. Zamisel zanjo je razvijala, odkar se je vrnila iz Madrida, kjer je študirala flamenko, in se ob tem zelo aktivno vključevala v tamkajšnje kulturno dogajanje. "Večinoma sem preživljala čas na različnih jazzovskih dogodkih," se spominja Urška Centa, plesalka, koreografinja, pedagoginja, producentka ter avtorica številnih s plesom povezanih projektov.Od leta 2017 živi v Sloveniji, kamor pa duha flamenka ne vnaša po principu "kopiraj in prilepi", temveč ga razvija v stiku z lokalnim. Pri tem ravno kulturno poreklo in tudi svojo fizično drugačnost čuti kot pomembna vira svoje ustvarjalnosti, kar pa je sporočilo, ki ga vliva tudi svojim učencem. Svoje znanje jim seveda prenaša s spoštovanjem do forme in zgodovine flamenka, a jih pri tem umika od zasledovanja stereotipov in kulturne apropriacije ter toliko bolj zbližuje z umetnostjo giba, ki iz flamenka izhaja, in tehniko nenehnega urjenja sebe v plesu.

Strašno hudemu Zvonetu Černeliču je bilo kmetovanje tako rekoč položeno v zibko. Odrasel je na kmetiji in povsem razumljivo je bilo, da bo z delom na njej tudi nadaljeval. Po končani srednji kmetijski šoli si ni mogel predstavljal, da bi lahko počel kaj drugega. In tudi ni. Le da se je že kmalu po vstopu v odraslo dobo osamosvojil, z ženo kupil bližnjo kmetijo in 2,5 hektara zemljišč in začel, kot sam pravi, svojo zgodbo. “To, da nisem imel denarja, je bila prednost. Moral sem razmišljati, kako zadeve postaviti.”Ekološko kmetuje že 20 let, leta 2012 pa je ekološko prakso nadgradil z načeli biodinamike. A strupom je hrbet pokazal že veliko prej. Ko je bil star deset let, so na trg prišli herbicidi, traktorji, stroji itd. in že takrat je razmišljal, da se nam bo tak način kmetovanja nekoč maščeval. Leta 2002 se je odločil, da jih ne bo več uporabljal. “Vse se začne pri zdravi zemlji,” pravi v podkastu.Kaj sploh je biodinamično kmetovanje, kaj je ekološko, kaj pomeni domače in lokalno, kako naj se ljudje vrtimo in znajdemo med temi raznolikimi izrazi, kakšna sreča sploh je kmetovanje in kako Zvone zaviha rokave, ko se mu na poti pojavi kakšna ovira? Prisluhnite podkastu, v katerem se mu je pridružil tudi kolega, prijatelj in redni obiskovalec Zvonetove stojnice na ljubljanski tržnici Mičo Robek.

Strašno hudega Blaža Zupana so že zgodaj v otroštvu zanimale knjige o robotiki, ki jih je poleg Pike Nogavičke rad bral, preden ga je odneslo v sanje. Toliko let pozneje lahko reče, da so sanje postale resničnost. Roboti in računalniki so mu tako vzbujali radovednost, da jih ni in ni mogel izpustiti. Zdaj je profesor na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer predava, se potaplja v odkrivanje znanja iz podatkov, strojnega učenja in umetne inteligence. Čeprav je umetna inteligenca že dolgo med nami, se je prava vročica zagnala lansko jesen, ko se je orodje ChatGPT predstavilo javnosti in postalo dostopno tako rekoč vsem, veščim in neveščim uporabe računalnika. Za Blaža pa je že stara znanka, in tako se je zdel nadvse primeren sogovornik, da z njim v tej epizodi podkasta spregovorimo o vseh njenih razsežnostih in tudi o njegovem raziskovalnem delu na tem področju.Vsekakor se strinja, da je umetna inteligenca silno zanimiva in koristna tehnologija. Kot pravi, brez nje gotovo ne bomo naselili neznanih in oddaljenih svetov, a tako kot vsako tehnologijo lahko tudi to zlorabimo. »Toda zaradi možnih zlorab nismo opustili nobene tehnologije, ki nam je omogočila rast in razvoj civilizacije. Bi bilo pa dobro premisliti, kam res želimo priti. Kot ljudje in kot družba.«Z Blažem smo v podkastu govorili o možnih poteh, kamor nas lahko skupaj z umetno inteligenco zanese. Spregovorili smo o vseh radostih, nevarnostih, pravih, a tudi napačnih predstavah, ki jih o njej imamo. V podkastu se nam je pridružila tudi njegova kolegica Neža Mramor Kosta. —-Blaž Zupan je profesor na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko. Je član Inženirske akademije Slovenije. Za svoje delo je prejel Puhovo nagrado, Zoisovo priznanje, podelili so mu dve zlati plaketi Univerze v Ljubljani. Študenti na fakulteti so ga šestkrat izbrali za naj učitelja. Financial Times in Google pa sta ga leta 2016 uvrstila med sto najvplivnejših inovatorjev iz srednje in vzhodne Evrope. Gostuje tudi kot profesor na univerzi Baylor College of Medicine v Houstonu. Na FRI vodi skupino, ki razvija odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange.

Bila je še otrok, ko je v stari vili z lesenim stopniščem odkrila stensko omaro. Vrata so bila zaklenjena, toda ključ ni bil daleč. Ko jih je odklenila in odprla, je zagledala ogromno stekleničk z različnimi napisi. Stekleničke so bile vznemirljive, a napisov ni razumela. To je bil njen prvi stik s kemijo. In znanostjo. Saša Novak je doktorica kemije, napredni kompozitni materiali pa so področje znanosti, ki ga še posebej obvlada. Je tudi komunikatorka znanosti, ki s kolegi, znanstveniki, zapletene pojave pojasnjuje in prevaja tako, da so bolj jasni nam vsem. In prav zato, ker nam polje znanosti dela bolj udobno in domače, če smo se le pripravljeni do njega spustiti, ji je letošnjo pomlad Slovenska znanstvena fundacija podelila priznanje Komunikatorica znanosti za odličnost v komuniciranju.Je tudi tista oseba, ki je pred desetimi leti zagnala projekt Znanost na cesti, sicer pa je predvsem raziskovalka na Institutu Jožef Stefan in predavateljica na njegovi Mednarodni podiplomski šoli.Stekleničke, na katere je Saša Novak naletela v hiši, v kateri so živeli, so pripadale prejšnjemu lastniku hiše, ki je bil kemik. “Seveda so moji starši takoj, ko so to ugotovili, omaro zaklenili in ključ vzeli. Kemija se jim je pač zdela nevarna.”—-Kako je vstopila v svet naprednih kompozitnih materialov, zlasti za fuzijske reaktorje, kaj jo je pognalo, da je znanost s kolegi prestavila na cesto, kaj po njenem grize znanost in kakšen je videti svet v njeni viziji prihodnosti, prisluhnite v podkastu. V njem se nam je pridružila tudi njena dolgoletna sodelavka in soustvarjalka projekta Znanost na cesti Kristina Žagar Soderžnik.

Raziskovalka in socialna antropologinja Nataša Rogelja Caf je s svojim nekdanjim fantom, zdaj možem, dolgo sanjarila o daljšem potovanju. Vseeno ji je bilo, kam bi odšla, le da bi odšla. A niti v sanjah si ni mogla predstavljati, da bo njuna pot naposled trajala sedem let in da bo dobršen del tega časa preživela na barki, za nameček pa bodo z njima na morju še otroci.Da je ostala brez službe, je bilo zanjo kislo-sladko odskočišče med valove. A oprijela se je predvsem njenega sladkega dela. Nenadoma sta imela z možem zase na razpolago ves čas in svet. Prodala sta stanovanje, si kupila barko in se z družino odgnala na plovbo po Mediteranu, pri čemer so se zelo dobro seznanili predvsem s plovnimi potmi med grškimi otoki. V tem času pa je tudi kisel del brezposelnosti postajal vse slajši. Ker kot antropologinja ni mogla iz svoje kože, je na potovanju, ki je medtem postajalo že kar neskončno domovanje, začela slediti življenju ostalim mimoidočim plovcem. Zgodbe teh morskih nomadov je popisala in nato strnjeno objavila v delu Trinajsti mesec. Čeprav so zdaj svoj zibajoči dom že zamenjali za takšnega na čvrstih tleh, pa ljubezen do pustolovščin in poti na sploh ohranja tudi poklicno. ***Nataša Rogelja Caf je raziskovalka in socialna antropologinja, zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Pisala je recimo o poteh šavrink, ki so trgovale po Istri, in, nazadnje, letos s kolegico Špelo Ledinek Lozej objavila delo Hodopisi o posebej zanimivi metodi raziskovalnega dela, ki poteka med sprehodi in tudi v dobri družbi.

Nekega prijetnega poletnega dne se Emil usedel na novo kolo in odpeljal. Sam. Da bi bil sam. Zapustil je mesto, drvel čez podeželje, mimo lično urejenih vrtov, skozi gozdove, pri tem opazoval ljudi, ki jih je prehitel, ali pa so oni njega, se počasi dvigoval navkreber in prispel na vrh prelaza in se v tamkajšnjem gostišču ustavil v tamkajšnjem gostišču. Ustavil pa se je za dlje časa, kot je pričakoval.Tam se mu je najprej razprl povsem nov svet, med izletom, ko ga je nepričakovano zajela huda nevihta, pa še nenavaden – prikazala se mu je ženska s srebrnim očesom, ki mu po tem ne da miru. Kdo ženska je in kdo je on sam, so vprašanja, ki zapletajo in odpletajo rdečo nit zgodbe. Na njih odgovarja roman Ženska s srebrnim očesom (založba Beletrina, 2022), v imenu romana pa v podkastu njegova avtorica Katarina Marinčič.Naša sogovornica je literarna zgodovinarka, predavateljica in pisateljica Katarina Marinčič. Je avtorica več romanov, med drugim tudi Prikrite harmonije, za katerega je prejela kresnika, za roman Po njegovih besedah nagrado kritiško sito, za zbirko novel z naslovom O treh, pa nagradno Dnevnikova fabula. Je pa tudi prevajalka, zlasti francoskih klasikov. Iz francoščine je med drugim prevedla delo Paula Veyna Kako je naš svet postal krščanski, mladostno zbirko Marcela Prousta Radosti in dnevi ter prav nedavno njegovih Petinsedemdeset listov.

»Neskočno lažje je pisati, ko ni vse v redu,« zapiše gledališka režiserka, kolumnistka in pisateljica Ivana Djilas v svoji zbirki esejev A si lahko vsaj enkrat tiho (založba Goga, 2022). Toda tudi takrat, ko ni vse v redu, še ne pomeni, da je pisati kakor koli lahko in da se besede kar same stresajo iz rokava in potem samodejno sestavljajo v povedi, iz povedi v eseje, iz esejev v zbirko.Ne, nedvomno je težko, ker tudi mora biti. A naposled se sestavi.Kako jo to, da »ni vse v redu«, poganja pri pisanju? Kako so male in velike, osebne in družbene krize ključni sprožilec, ki zaneti ustvarjalno iskro? Prisluhnite v podkastu z Ivano Djilas in, seveda, preberite v knjigi.

Še preden vzamemo zalet za skok v naslednje leto, se dajmo za pol urice ustavit še pri letošnjem zadnjem podkastu iz družine Strašno hudi. Mogoče bo tokrat še najbolje, da se usedemo kar za obloženo mizo in se skupaj s Tilnom Travnikom mastimo s pečenko, kakršno ustvarja. Dobesedno ustvarja.Tako da če še iščete ideje za novoletno pojedino … le prisluhnite. Tilen je sicer diplomirani tehnolog živilstva, pa poznavalec konceptov agilnega vodenja in vitkega podjetništva, dolgo javnosti najbolj znan kot soustanovitelj v razvojnem podjetju DLabs. Potem pa se je kot podjetniški mentor pred leti pridružil Luki Sinčku in Maju Hrovatu pri razvoju veganskih pleskavic. Ob prihodu tuje konkurence so to zamisel opustili in se lotili priprave stroja za proizvodnjo mesa iz rastlin, Gre za napravo, s katero sojino moko spremenijo v vlakna in ta vlakna so podobna pustemu govejemu mesu. Od tu naprej recepta ne izdajajo več. “Kako iz pustega mesa pridemo do dobro izgledajočega, dobro dišečega in dobro aromatičnega stejka, to pa je poslovna skrivnost,” se ni dal prepričati Tilen. Povsem razumljivo. Danes namreč želijo v podjetju Juicy Marbles postati globalni igralec na področju rastlinskih različic mesa, kakršna je njihova pljučna pečenka Fillet mignon. Ugriznimo vanjo s Tilnom in poglejmo, kako sočno je njeno stvarjenje.V podkastu se nam je pridružila tudi Tilnova mama, psihiatrinja, po statusu upokojenka, po trenutnih dejavnostih pa svetovalka, Zdenka Čebašek Travnik, ki se še kako dobro spomni poskusov, ki so jih fantje opravljali kar pri njih doma.

Pisateljica Vesna Lemaić je avtorica večkrat nagrajenih kratkih zgodb in romanov, tokrat pa v podkastu govori o svoji najnovejši knjigi kratkih zgodb Trznil je, odprla je oko (izšla pri založbi Mladinska knjiga).Sedem zgodb je v knjigi stkanih tako, da že tvorijo roman, in zastavljenih tako, da v njih sledimo razvoju odnosa med dedom in vnukinjo.Ded in vnukinja nista povsem izmišljeni osebi in tudi nista povsem resnični osebi. Nenazadnje avtorica v uvodnem stavku navede, da so osebe in dogodki izmišljeni, razen tistih, ki niso. Zato je ded včasih njen ded Ilja, ki mu je posvetila knjigo, vnukinja pa je včasih ona sama. Enako velja za dogodke: ali so se spletli neposredno med njima, ali pa v določenem in otipljivem zgodovinskem obdobju, ali pa se sploh v resnici niso. Kaj je resnično in kaj ni, je tako rekoč za bralca nepomembno, saj bo ob branju vseeno prepoznal teme, ki ga tako ali drugače zadevajo, saj so univerzalne.Kako nas torej Vesna v zgodbah sooča s smrtjo, z življenjem, ljubeznijo, odnosi v družini, kako premišljuje o ženskah v tem svetu, mladih fantih v vojnih razmerah, prekarnih delovnih razmerjih, odraščanju, družini, sosedih? Prisluhnite v podkastu.

S strašno hudim Jernejem Polajnarjem, biologom in wikipedistom, smo tokrat reševali komunikacijske zadrege, ki bi jih sicer imeli med druženjem z žuželkami. Jernej, zaposlen na Nacionalnem institutu za biologijo, je namreč nekakšen interpret njihovega jezika, saj jim že vrsto let precej konkretno prisluškuje in ugotavlja, kaj si imajo povedati. Bi pa veljalo povedati, da ti živi in živahni predmeti njegovega preučevanja seveda nimajo jezika in glasilk, so pa razvili »govor« tako, da se tresejo; vibracije, ki jih ustvarijo, pa imajo točno določen pomen. Sicer pa je Jernej tudi eden vodilnih slovenskih wikipedistov. Wikipedio soustvarja zdaj že več kot 15 let. Pri tem vsak dan pregleda tudi po 200 objav, jih ureja, briše in piše. V vseh teh letih so zgolj slovenski urejevalci prispevali že več kot 175.000 objav. Kakšen je videti z lupo povečan svet žuželk in kakšno je delo v zaodrju Wikipedije, pa preverite v tokratnem podkastu.

»Ko je Petra rekla, da bi o meni napisala knjigo, se je meni to najprej zdelo hecno, no, potem pa sem rekla: ‘Ja, no, pa dejva!' Potem pa je bilo tako, da sva se malo dobivale v moji garderobi, malo v njeni, snemala je vse, kar sem govorila, potem pa je morala malo spucati ta moj govor, ker preveč tujih besed uporabljam, preveč nekih vzklikov. Treba je bilo malo ‘smanjit doživljaj', kakor se temu reče,« je nastajanje svojega biografskega romana Joži opisala igralka in dolgoletna profesorica na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Jožica Avbelj.Joži je knjiga njenih spominov, ki jih je o sebi, a še bolj o svojih igralskih kolegih in drugih sopotnikih, popisovala z dramaturginjo, urednico, publicistko in kritičarko Petro Pogorevc. Na 452 straneh sta strnili igralkino dolgoletno kariero, predvsem, v Mestnem gledališču, njenih več kot 100 vlog v predstavah, filmih, radijskih igrah, vanjo pa razvrstili prigode iz otroštva, različnih srečevanj in poslavljanj. Prigode in vtise z odrov, predvsem pa z ljudmi, s katerimi si je delila odre ali pa zasebno življenje. Naj bo z Dušanom Jovanovićem, Radkom Poličem, Draganom Živadinovim … Bralci v knjigi sledimo njenim vlogam, za katere je prejela številne nagrade, recimo več Borštnikovih nagrado in nagrado Prešernovega sklada, pa tudi njenemu delu s študenti akademije. Na teh poteh nas seznanja s svojimi ljubeznimi – do literature, glasbe, plesa, do kolegov in do izražanja na sploh.Podkast nastaja v sodelovanju s portalom Airbeletrina, pripravljava pa ga Klara Škrinjar in Maja Čakarić.

Eva Matjaž je neodvisna raziskovalka, ki že dve desetletji deluje na polju dela, pri čemer spremlja pojav naraščajoče prekarizacije, preverja potenciala ustvarjalnih skupnosti, pasti in priložnosti ekonomskih modelov. Je tudi soustanoviteljica Poligona, znamenitega prostora so-delovnaja in sodelovanja. Ko so se zaprla njegova vrata v Tobačni tovarni, je že zaslutila, na katera nova lahko potrka. Med drugim je spomladi predstavila rezultate večletne raziskave, ki je pokazala, da vse več delavcev nima dovolj za preživetje, narašča pa tudi število tistih, ki si iščejo drug poklic. V primerjavi s prejšnjimi merjenji je narasel delež delavcev, ki nimajo dovolj dela za preživetje. Teh je 51 odstotkov. Kot nekakšna pentlja temu raziskovalnemu projektu pa je v začetku tega meseca sledila ustanovitev sindikata za ustvarjalnost in kulturo Zasuk, ki združuje delavke in delavce v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Številni ustvarjalci, ki so se prelevili tudi v soustanovitelje sindikata, še kako dobro vedo, da je bil nujen. Če nič drugega, se je vsaj v zadnjih dveh letih pokazalo, kako zelo so mestoma gnili temelji tega sektorja. Kako ga sanirati in po kakšni poti kreniti dalje v prihodnost, tako da bi ne bi zašli v kakšno temno slepo ulico, ter kaj Evo drži pokonci, jo vedri in ji daje upanje, pa prisluhnite v podkastu.__Z Evo smo se dobili v SNG Drama Ljubljana.Podkasti v tej sezoni plujejo na glasbeni podlagi Strašno hude performerke, pevke in harfistke Zvezdane Novaković.

Z malo domišljije se da na vratu čutiti volčjo sapo. Toplo, vlažno in z vonjem po zemlji. Je grozeča in preteča, a hkrati tudi domača in prijetna. K sreči imamo v rokah roman in nismo kje v divijini, kjer bi si iz oči v oči zrli v zverjo. Nevarnost je tam zunaj in, kot se pokaže v psihološkem kriminalnem romanu Beli volk, smo si nevarni predvsem ljudje, nekako tako kot v reklu človek je človeku volk. Kakšni volkovi smo si si ljudje, kaj si povzročamo in kakšna notranja vnema ter zunanje okoliščine nas pri tem vodijo, se razkrije na 380 straneh zadnjega romana doktorice primerjalne književnosti in pisateljice Irene Svetek. O tem, kako delujejo obče človeški strahovi in strasti bralcem v drugem delu trilogije med drugim razkrivajo Mokoš, Perun in Veles, osebe, ki niso le po imenu, ampak tudi po značaju in ravnanju vpete v staroslovansko mitologijo. Vendar pa ne živijo v oddaljeni preteklosti, ampak so osebe našega časa in našega prostora, bolj specifično Bele krajine, Kočevskega roga in Ljubljane. Njihova življenja se obrnejo na glavo, ko se razširi novica o golem truplu mlade ženske s prerezanim vratom in prekrito z masko v obliki volčje glave. Znanci iz prejšnjega romana, prvega dela trilogije, kot sta denimo državni tožilec Mio Avrelli in patolog Patrik Valbureto, ne gresta le po sledeh morilca, temveč predvsem njegove motivacije. Pri tem se kamenček za kamenčkom razkrivajo tudi številne skrivnosti, ki jih kot težko malho že dolgo časa prenašajo prav vse osebe v romanu, v katerem se naposled tudi izkaže, da smo ljudje bitja, sposobni biti še bolj krvoločni od volkov.—-Irena Svetek je doktorica primerjalne književnosti in literarne teorije, piše scenarije in je avtorica številnih romanov, mnogih tudi nagrajenih. Po predlogi njenega romana Rdeča kapica pravkar nastaja televizijska serija.

»Pesem [...] mi pomaga pri boju s tesnobo, daje mi smisel, pisanje je majhna zmaga nad sramom,« zapiše hrvaški pisatelj Dino Pešut v romanu Očetov sinko. Kakšno supermoč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in pomaga zajeziti sram?Očetov sinko je sicer prvoosebna pripoved mladega geja, Zagrebčana, soočenega z neprijetno novico o očetovi bolezni, ki se nenehno sooča tudi sam s seboj. Biti ali ne biti pesnik? Se povezati z očetom, ali pozabiti nanj? Hkrati pa se ne more odtegniti družinski preteklosti, se znebiti nenehnega odlašanja, premagovati večne izgovore, se premakniti iz mrtvega teka sedanjosti, videti svetlejšo prihodnost. Kamen družbenega razreda ga vleče navzdol in ni jasno, kako se obrniti, ne da bi se z vsakim premikom zanka okoli vratu le še bolj zatezala, in tudi če bi jo razrahljal, ga za naslednjim ovinkom že čaka nov povod za strah in novo izhodišče za sram. Vendar je možno v posameznih bitkah, ki večinoma potekajo s samim seboj, tudi zmagati in se dvigniti nad sram. »Edini način, da se proti njemu boriš, je, da ga ozavestiš, izvabiš iz sebe, o njem spregovoriš in tako začne zlagoma izvenevati,« Pešut pojasni v pogovoru. Zato sta književnost ali umetnost tako pomemben prostor za pripovedovanje o najbolj raznolikih sferah našega življenja in o sramu, ki zadeva naše telo ali pa družbeni razred in zaradi česar se včasih raje delamo še bolj nevidne in neslišne, kot smo. Nevidni in neslišni sebi in drugim.Kako se osvobajati spon, reševati občutek krivde, premagovati revščino, lezti iz delavskega razreda ali sprijazniti z obtičanostjo v njem, prisluhnite v podkastu in, seveda, preberite v Očetovem sinku.—Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj, večkratni prejemnik nagrade Marin Držić. Napisal je več dramskih iger, med njimi Pritisci moje generacije, Granatiranje, Djeca recesije, H.E.J.T.E.R.I. in dva romana, poleg Očetovega sinka (izšel 2022 pri založbi Beletrina, prevedla Dijana Matković), še Poderana koljena. Pravkar sodeluje s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, kjer na oder postavljajo dramo Elektri pristoji črnina. —-Pogovor je potekal v hrvaščini, vendar sva sklenili, da ga ne bova prevajali v slovenščino, temveč le povzeli; Dinova pojasnila tako ostajajo v izvirniku.

Dolge noči za kuhinjsko mizo. Računalnik, pisanje, družba muc, brez ljudi. To je le grob oris ustvarjalnega procesa Dijane Matković. »Bolj kot oris procesa ali priporočilo, je to lahko opozorilo, česa ne početi, ker je bilo zelo nezdravo: ponoči sem delala, ful enih redbulov spila, pivo, cigarete …«Dijana Matković pravi, da je bilo obdobje pisanja precej intenzivno. »Na trenutku se mi je zdelo, da grem tako daleč z intenzivnostjo in ob tem nekakšno avtodestruktivnostjo, da bom pač na neki točki pristala na urgenci.«Na srečo ni. A na srečo tudi ni odnehala. Lani je tako pri Cankarjevi založbi izšel njen roman Zakaj ne pišem.Pisanje ponoči in spanje čez dan je po njenem odlična strategija za izogibanje bivanju v družbi. Odmik je Dijana potrebovala, četudi je prav bivanje v družbi rdeča nit njenega romana. Če nit še nekoliko odvijemo in se potopimo v roman ali pa v svoje izkušnje, postane razvidno, da nikakor ni preprosto biti član družbe, sploh ne takšne, ki se tudi nerada pogovarja o težavah vseh vrst in iz katere se marsikdo rad umakne. Tudi Dijana se je.Kako in zakaj, nam pojasnjuje v avtofikcijskem romanu Zakaj ne pišem, v katerem nas kot literarna oseba odpelje do svojega otroštva, nas skozi izkušnje in socialno-ekonomski položaj svoje družine in nje same seznanja z obremenjenostjo delavcev, nižjega družbenega razreda in vseh drugih bolečih pasti sistema, zaradi katerih ne sodiš ne sem ne tja, zaradi katerih nimaš zaledja in varnostne mreže, v katero se lahko ob padcih varneje uloviš, in ki marsikoga pripeljejo do tega, da se pač ne gre več … Da obmolkne, se še sam dodatno porine na obrobje družbe, iz nje izstopi v popolno osamo, neha proizvajati ali – povsem ne odneha. Razen če se ne pobira po delcih, gre dalje, čeprav ves razdrobljen, in, če nič drugega, vsaj piše.»Pravzaprav sem po svoje hotela pokazati, zakaj mnogi, kot sem jaz, ki prihajajo iz podobnega, priseljensko delavskega okolja, ne pišejo, zakaj oni ne ustvarjajo, zakaj je na področju kulture samo 16 odstotkov ljudi iz delavskega razreda. Ja, ravno zato, ker se morajo za preživetje ukvarjati z drugimi rečmi, ker verjamejo, da so ničvredni, da njihove zgodbe niso pomembne. Mogoče jim je bilo tudi priučeno, da ustvarjanje ni zares delo,« je povedala Dijana Matković v podkastu.

Sogovornica tokratnega podkasta doktorica Vesna Mikolič je izjemna poznavalka besed. Je jezikoslovka, profesorica slovenskega in italijanskega jezika, tudi esejistka in publicistka, pa predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper in predavateljica na katedri za slovenski jezik in književnost Univerze v Trstu. Da so besede njen čarobni svet, je vedela že zgodaj: »Spomnim se, koliko mi je pomenilo, ko sta mi mama in oče po odličnem spričevalu v prvem razredu uresničila željo in mi kupila tiste znamenite štiri Disneyeve knjige. Še danes zelo živo vidim, kako sem na zadnjem sedežu našega fička, tiščala paket in še zdaj občutim tisto neznansko srečo, ki me je takrat prevevala, ko sem imela knjige v rokah,« nam je povedala v podkastu.Danes je jezik v središču njenega raziskovanja – v polju kulture, medkulturne pragmatike, nenasilne komunikacije, znanosti, turizma in književnosti.Kot pravi, je odnos vsakokratnega govorca do jezika tisto, kar dela jezik živ. »Eno in isto sporočilo lahko poveš različnim ljudem ali pa v različnih urah dneva, pa bo dobilo vsaj deloma drugačne konotacije. / … / Kombinacij je nešteto. To je tisto, kar me pritegne tako pri raziskovalnem delu kot tudi takrat, ko se prepuščam leposlovju, ko ugotavljam, kako iz zelo preprostih besed nastanejo prej nepredstavljive podobe.«Vesna Mikolič je tudi članica Slovenskega centra PEN, uredniških odborov mednarodnih znanstvenih revij in sveta JAK, vodi raziskovalni program Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja, letos pa je izšel tudi njen prispevek v zborniku: Pandemic and Crisis Discourse: communicating Covid-19 and public health strategy.

Mogoče ste tudi vi med nami, ki se romana Pod svobodnim soncem, s podnaslovom: povest davnih dedov spominjate kot … neskončnega. V šolski knjižnici je bil med debelejšimi knjigami in prav zaradi tega se je marsikdo obotavljal, preden ga je vzel v roke. Ampak ta neskončnost je ob branju dobila drugo dimenzijo. V širine panonskega prostora se je dalo strniti ogromno življenja … in bojevanja … pa tudi idejo o svobodi.Prav ta roman, ki ga je pred več kot 100 leti mojstrsko napisal Fran Saleški Finžgar, je bil podlaga za strip z enakim naslovom, ki je izšel lani pri založbi Zavoda Škrateljc, in je delo pisatelja, scenarista in filmskega ter televizijskega režiserja Gorana Vojnovića in slikarja in ilustratorja Damijana Stepančiča.V podkastu, ki nastaja v sodelovanju s portalom Airbeletrina, ustvarjava pa ga Klara Škrinjar in Maja Čakarić, nam je proces dela, novo spoznavanje romana, skozi odrasle oči, in dejstvo, zakaj ne bo roman verjetno nikoli zaživel na filmskem platnu, predstavil Goran Vojnović.»Ker nisem vedel, kako drugače bi se tega lotil, sem se lotil kot filma, samo da nisem razmišljal, kdo bo to plačal,« pravi Vojnovič v podkastu ter pojasni: »Pri filmu nikoli ne bi napisal prizora, v katerem se spopadejo Slovani z Bizantinci, ker vem, da za takšen prizor denarja pač ni. Tukaj sem pa sem si mislil: ‘Bo že Damjan [Stepančič] to narisal!' V tem smislu je bilo drugače in sem domišljiji res lahko pustil prosto pot.«

Doktorica biologije in evolucijske antropologije—-V novo, zdaj že 4. sezono podkasta Strašno hudi, se prebujamo z Zarjo – čeprav ne s tisto, rdečkasto svetlobo, ki nas tako rada obdari ob jutrih in večerih, pač pa s tisto drugo, ki močno žari kot razlagalka epidemije vse, od kar se je v naš svet zavlekel koronavirus.Strašno huda Zarja Muršič v medijih in na družbenih omrežjih vztrajno, dosledno, z enormno mero potrpežljivosti in dostojanstva do vseh vpletenih pojasnuje vse možne vidike tega virusa, a vedno tako, da se naslanja na znanost.Med drugim je doktorica biologije in evolucijske antropologije, kognitivna znanstvenica, znanstvena komunikatorka, znanstvena novinarka, zanimato jo kulturna evolucija in socialno učenje, je članica projekta Covid-19 Sledilnik, Inštituta 8. marec, urednica znanstvene redakcije Radia Študent, avtorica na Metini listi. Je tudi sodelavka projekta EUtopija, univerzitetnega raziskovalnega centra univerze v ljubljani, štipendistka MOL, finalistka izbora komunikatorice znanosti 2021, nagrajena s Čuvajem DNS in priznanjem Jabolko navdiha.Vendar Zarja ni zbiralka nazivov in dosežkov, je predvsem dekle, ki zavzeto teče na dolge proge pri vsem, česar se loti, in pri čemer ji družbo pogosto dela tudi rodezijska grebenarka Ada. Kako nam, neznalcem »prevaja« govorico znanosti in zakaj se je za to tako zavzela; kako se spoprijema z dvomi in dvomljivci v izsledke znanosti, a tudi s svojimi zmotami; in kaj jo tako žene, da se kljub naporu ne upeha, prisluhnite v podkastu.—-Tokrat se nam je kot sogovornik pridružil tudi njen oče, etnolog in kulturni antropolog Rajko Muršič.Sicer pa bodo podkasti v tej sezoni pluli na glasbeni podlagi Stršano hude performerke, pevke in harfistke Zvezdane Novaković.—-Z Zarjo smo dobili v SNG Drama Ljubljana.

Ko se ti literatura enkrat zapečati v DNK, potem se je nikoli več ne rešiš. To se je zgodilo, kot sam pravi, tudi našemu tokratnemu sogovorniku, diplomatu, pravniku in esejistu Iztoku Simonitiju. Zgodilo se je že v otroštvu, ko je prebiral pravljice, ki jih je našel na domačih knjižnih policah, in po dolgem in po čez Karla Maya. Hitro je bilo jasno, da poti nazaj ni več; a saj si je niti ne bi želel.Knjige so njegov svet in tega še dandanes rad spoznava od začetkov, zlasti od grške dramatike do njene filozofije, kjer brska za počelom demokracije in ji z branjem poznejše literature ter s svojimi uvidi sledi do njenih sodobnih manifestacij. Pri tem pa se ustavlja ob krščanstvu in monističnih ideologijah, kakršne so fašizem, nacizem in komunizem. Vsaka na svoj način družbi obljublja raj na Zemlji, a se ta, kot kažeta zgodovina ali naša sedanjost, lahko izkrivi tudi v pekel.Zato je po mnenju Iztoka Simonitija demokracija fenomenalna družbena ureditev, saj je oblika življenja, v kateri se nam med seboj ni treba ubijati. In kljub njenim razpokam, ki jih vidimo na družbenem in političnem parketu, je kronski dokaz zanjo sedanja EU. Dokler bomo na tem območju vzdrževali demokracijo, smo narodni varni sami pred seboj.Ni pa demokracija samoumevna, in svobodo, kakršno ponuja, je treba znati tudi nenehno negovati. Ko razmišlja o naši skupni prihodnosti v podkastu Zamolčane zgodbe naslavlja zlasti ženske. »Rabimo ženske, ki mislijo drugače /.../ Začeti se morate intenzivno mešati v vsakodnevno življenje. Brez žensk ne bo demokracije, ker je ni mogoče imeti.«Sicer pa imamo vsi domačo nalogo poskrbeti za udobnejšo prihodnost, saj naš čas zahteva skrajni moralen, intelektualen in političen napor, da zaživi pravna država in da oblikujemo naša življenja tako, da bodo v prihodnosti dobra za vse. Razlogov za optimizem Simonitiju ne zmanjkuje, se pa zaveda, da bo morala vsaka generacija še kako garati.—-Iztok Simoniti je pravnik, karierni diplomat, mednarodni politolog, profesor diplomacije, tudi publicist in esejist. Napisal je več priročnikov o diplomaciji, pravu in politiologiji, je pa tudi avtor esejističnih zbirk, kot so Historia magistra mortis (2008), Religija in nasilje (2009), Deus vult: o vrednotah kristjanov (2015) in Vode svobode (2019).

Ob branju avtobiografske knjige bralca kaj hitro zagrabi občutek, da ga njen pisec prijazno prime za roko, odpre vrata svoje zasebnosti in povabi v svoj svet.Tokrat smo se v podkastu oprijeli roke Pustolovca zmote, avtorja »patetičnega priročnika za razumevanje priletnega alfa samca« (izšel pri Mladinski knjigi). Izza zavese, ki je zastirala tega pustolovca, je stopil radijski voditelj, prepoznavni glas Vala 202, Miha Šalehar.Z njim smo stopili v svet, v katerem je pisal samoanalize in razmišljal, kako si ob navideznem mejniku med eno in drugo polovico svojega življenja s potopitvijo v preteklost osmisliti prihodnost. A vanjo ne namerava sam. Tako kot doslej mu bodo družbo delali raznoliki sopotniki, s pomočjo katerih tudi v knjigi odstira tančice svoje osebnosti, preteklih dejanj, dobrih odločitev, a tudi zablod, zaradi katerih včasih ego stakne kakšno modrico in buško.V podkastu se sprehajamo po rdeči niti Mihove knjige, po zmotah, porazih, napakah, spotikih, ki so sicer povsem njegove, a če že na kratko ošvrknemo nastavljeno ogledalo, zlahka v njem uzremo tudi svoje lastne. Kako boleče je, ko posameznik ali družba trčita sama s seboj, in zakaj takšna soočenja sploh niso vedno slaba, v kakšen svet drvimo s koronavlakom in kako bi si ga lahko postlali, da bi se v njem počutili dobro in udobno, ko bomo prišli do konca tunela?

Ilustratorka in delovna optimistka—-Strašno zabavno je delati salte, če jih znaš, in loviti ravnotežje; toliko bolje, če se pri tem ne zvrneš, kot si dolg in širok. Drobne zmage. Te so toliko bolj pomembne, ko se kakšne zoprne naravne in družbene sile obrnejo proti nam in nam spodnašajo naša tla pod nogami. A se ne glede na vse, ne da spregledati tudi dobrih sil. Takšnih, ki sicer ne ignorirajo dejstva, da se svet krha, da se ne blešči, da marsikaj tudi močno zaudarja, a znajo iz njega izvleči, kar ostaja presenetljivega, lepega, zabavnega, duhovitega, sproščenega in, ja, tudi pravljičnega.Zanje ni treba pogledati daleč, dovolj je, recimo, h strašno hudi Milanki Fabjančič, akademski slikarki, ilustratorki, avtorici animiranih filmov, ustvarjalki, ki je še marsikaj drugega. Izpod njenih rok nastajajo knjižne ilustracije, snemalne knjige, kostumografske skice, ima blagovno znamko Ha Ha!, letos je postala tudi učiteljica na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Sodeluje z Magnificom, Alanom Hraniteljem, Markom Peljhanom, pa tudi s francosko glasbeno novinarko Marion Foucart, ki smo jo prav tako povabili pred mikrofon.Milanka zase pravi, da je »operativna optimistka«. To ni slepota, pojasni, ampak odločitev. »Mogoče sem zato kredibilna v tej čarobnosti, ker ne podcenjujem svojega konzumenta, v kakršnikoli sferi, ker tisti, ki lahko bere moje stvari, lahko tudi čuti dvojnost teh kod. Ne vidi samo rožic, ptičkov in čebelic, ampak tudi, kaj imajo za bregom.«V podkastu pripoveduje tudi o tem, kako lovi moč svinčnika, podaljšku svojega telesa, o tem, kako se je je spoznavala z jezikom umetnosti in ga zgodaj dobro spregovorila, pa o s sodelovanju s kostumografom Alanom Hraniteljem in o, ne nazadnje, krohotanju iz srca.

Zakaj imamo ljudje in večina živalskih vrst dve očesi, vidimo pa eno podobo, eno sliko pred seboj? Med drugim zato, da možganom olajšamo naporno delo pri procesiranju informacij zunanjega sveta. Esejistka, kolumnistka in prevajalka Urša Zabukovec nam odpre oči drugače. V uvodu svoje zbirke kolumn Levo oko, desno oko (Kud Logos) se namreč nasloni na nemško teologijo in pojasnilo, da ima tudi ustvarjena človekova duša dve očesi. Prvo nam daje zmožnost zreti v večnost, drugo pa gledati v čas in ustvarjena bitja ter v njih spoznavati razlike.V kolumnah prevprašuje, kakšen svet si postiljamo in kako v njem spimo oziroma živimo. Razmišlja o tem, kakšna je vloga novih tehnologij in kako se razrašča nadzor, zanima jo, kako deluje izobraževalni sistem, kje je mesto umetnosti, kam nas vrtita globalizacija in kako jo poganja denar. Gleda v koronačas in razmišlja o času smrti. Kakšen svet se avtorici razkriva, ko zdaj z enim, zdaj z drugim očesom zre na svet, ali pa ko se oba ob gledanju ujameta, prisluhnite v podkastu. V njem pa si vzamemo čas tudi za njen še čisto sveži prevod romana Mladenič, ki ga je leta 1875 napisal Fjodor Mihajlovič Dostojevski, in je letos ob 200. obletnici njegovega rojstva izšel pri založbi Beletrina. —-Urša Zabukovec je kolumne objavljala od leta 2018 v Delu, s pisanjem pa je sklenila konec lanskega leta in jih nato zbrala v zbirko Levo oko, desno oko, ki je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Zanjo je bila nominirana tudi z zbirko esejev Vseživo.Sicer pa je doktorica ruske filologije in prevajalka iz španščine, poljščine in ruščine. Za prevod romana Tatjane Tolstoj Mjausk je prejela Sovretovo nagrado. Je tudi velika poznavalka ruskega literarnega velikana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in avtorica knjige Neverbalni Dostojevski.

»V moji glavi igra po mojem 20 orkestrov in vsi člani orkestra so vsak iz drugega konca sveta, « pravi Maja Gal Štromar o občutkih, ki jo prevevajo, ko se usede k pisanju. A če v sebi nosi ustvarjalni direndaj, ki poganja njo in romaneskne junake, pa mora biti, ko ustvarja, zunaj nje tišina. Tako, pravi, je tudi lažje slišati.Maja Gal Štromar je pesnica in pisateljica, igralka, prevajalka, gledališka pedagoginja, dramatičarka, scenaristka, moderatorka, režiserka. Je avtorica štirinajstih literarnih del, zadnje, drugi del romana 7 kg do sreče, je izšlo letos. Njen roman Ženska drugje je bil nominiran za nagrado Kresnik.Maja pravi, da jo literarni junaki vedno trdno držijo in vodijo. »Moram reči, da sem že velikokrat v svojem umu vnaprej skvačkala konec zgodbe, pa so me liki presenetili in me peljali na neko popolnoma drugo pot.«A literarni junaki, ki se tudi trudijo, da bi preglasili drug drugega in se prebili v ospredje, so tako le eni od nosilcev besed, s katerimi je Maja v nenehno v stiku. Ne glede v katero umetnostno področje stopi, so besede rdeča nit njenega ustvarjanja, le da se nahajajo v različnem agregatnem stanju.Jih pa povezuje to, da jih poskuša do bralca prenesti z vso možno odgovornostjo, saj vendarle nosijo tudi sporočilo o svetu. Vsak zgodovinski trenutek ali proces je vreden refleksije, tokratni, obdan z epidemijo, pa toliko bolj. Po njenem je pomembno »ločiti zrnje od plev, premišljevati o tem, kaj je res in kaj ni, v kakšnem svetu slepil živimo«. Ta je proces osvobajanja, ki pa ni vedno preprost. Kako priti nazaj na zemljo, posaditi drevo, v prenesenem pomenu, in »rasti, biti deblo in krošnja hkrati, biti vpet v vertikalo, a živeti brez iluzij«. ***V podkastu Zamolčane zgodbe, ki nastaja v sodelovanju z Miro, ženskim odborom slovenskega centra Pen, ustvarjava pa ga Maja Čakarić in Klara Škrinjar, smo se z Majo Gal Štromar sprehodili po njeni knjižnici, hodili med barvami in zvoki in bili v družbi literarnih junakov, ki jo vodijo za roko, medtem ko piše; govorili pa smo tudi o vajetih, ki jih mora kot avtorica od njih naposled prevzeti.

Nedvomno so obvezni zajeten kup slovarjev in slogovni priročnik pisanja, dobro denejo še čaj ali kava ... To so ključne sestavine na mizi marsikaterega prevajalca. Tokratni sogovornik Airbeletrininga podkasta, prevajalec in letošnji Lavrinov nagrajenec, Rawley Grau, pa mednje doda še mački - dva priročna grelca. Manjka še kakšna pomembna začimba, da se naposled skuha prevajalska mojstrovina? Nedvomno, pri sebi mora imeti vsaj knjigo, ki jo prevaja, kamen iz Save, ki služi kot obtežilnik, da se mu strani ne premikajo med tipkanjem, in pogled na park z borovci. Rojeni Baltimorčan, ki dve desetletji živi in dela v Ljubljani, je doslej med drugimi v angleščino prevedel dela Mojce Kumerdej, Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Miklavža Komelja, pa Janeza Ramoveša in Andreja Rozmana - Roze; posegel je tudi k Ivanu Cankarju. Iz ruščine pa je v angleščino prevedel izbor poezije in pisem Jevgenija Baratinskega: A Science Not for the Earth. Čeprav mu večinoma prevode predlagajo založniki, ima tudi svoj seznam želja. Na prvem mestu je trdno zasidran Edvard Kocbek in njegove novele Strah in pogum, mogoče tudi njegove dnevnike.Tesno za petami pa mu je Marjan Rožanc in njegovo delo Ljubezen.Rawley Grau se je v kraljestva besed in svetove, ki jih ustvarjajo, potapljal od otroštva. Prav možno je, da bi mednje zaplaval v vsakem primeru, a je med obiski pri terapevtki za govor že zgodaj zavil v stranske rokave, ki se marsikomu odpirati mnogo pozneje: v svet rim in besednih iger, ki jih je začel oboževati. Posebej pa se je navduševal še nad ugotavljanjem izvora in prvotnega pomena besed. Do prevajanja in tudi lastnega ustvarjanja ni bilo več daleč. Je pa učiteljica ruščine v srednji šoli premaknila kretnice na njegovi poti tako, da ga je odpeljalo predvsem v slovanske jezike, zlasti v rušino in naposled še v slovenščino. Šlo je tako daleč, da ni hotel brati prevodov, temveč je raje študiral jezik, da bi lahko bral izvirnik. »Danes lahko rečem, da je to bila neumnost. A bil sem trmast,« se spominja v smehu. Kdaj je začel dihati v slovenskem jeziku in kako mu je bilo, ko se je kot prevajalec kar na glavo vrgel vanj, prisluhnite v podkastu?

Iz malega zraste veliko. Mala je najprej videti beseda, dokler se ne razraste v knjigo, ali prva knjiga na polici, ki se čez čas naposled razširi v knjižnico. Od tam pa se odpirajo pogledi v najrazličnejše svetove, ki so nam vedno na voljo, le knjigo moramo odpreti in obrniti kakšno stran. Vsakemu bralcu pa njegova lastna knjižnica pomeni še vse kaj drugega. Pesnica, prevajalka in avtorica publicističnih besedil Miljana Cunta, ki je v središču tokratnega, zdaj šestega podkasta Zamolčene zgodbe, pravi: »Pomembno se mi zdi, da ima vsak človek svojo knjižnico, čeprav še tako majhno. Knjige v osebni knjižnici so naš spomin, stopinje na pot, vsaka ima svojo zgodbo, vsaka se je nekoč "zgodila" in pustila sled.« Njena knjižnica je odsev precej nomadskega življenjskega sloga, kakor pravi v podkastu. Z vsako selitvijo - in teh je bilo menda enajst - se je nekoliko spreminjala in prilagajala novemu okolju. Nazadnje se je iz ene spremenila v dve in naselila dom v rojstnem kraju ter stanovanje, kjer živi zdaj. Prav takšno izkušnjo lepo povzema misel italijanske pesnice in pisateljice Alde Merini iz enega njenih dnevnikov, kjer piše, da je življenju prebivala v mnogo hišah, a nobene ni res naselila; naselila je le tisto, ki jo je zgradila poezija. ***Miljana Cunta je pesnica, prevajalka, svoja razmišljanja o poeziji objavlja v medijih, bila pa je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Je avtorica treh pesniških zbirk, Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj. Iz angleščine in italijanščine je prevedla denimo pesmi Christine Rossetti, Denise Levertov, Alde Merini in Patrizie Cavalli.Podkast Zamolčane zgodbe nastaja v sodelovanju z Miro, ženskim odborom slovenskega centra Pen,ustvarjava pa ga Klara Škrinjar in Maja Čakarić, avtorici podkasta Strašno hudi. V njem s sogovorniki vsak drugi mesec odpiramo vrata v življenja ustvarjalcev in vstopamo v njihove prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo soustvarjajo literarne pokrajine in bogatijo svet, prenašamo med poslušalce.

Njen ded ji je rad pravil zgodbe in, kot pravi, je bil fantastičen pripovedovalec, z babico pa sta ji tudi kupovala knjige. Miriam Drev v podkastu Zamolčane zgodbe razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Ne samo potrebovala, tudi dobivala jih je. Nič kaj drugače ni bilo pozneje, ko besed ni le užila, ampak jih je začela kot prevajalka prenašati iz enega v drugi jezik, kot pisateljica z njimi kovati svoja literarna dela, z njimi pa imela opraviti tudi kot publicistka in kritičarka.Ko se panoramsko ozreš na njeno delo, je pot videti premočrtna in zanesljiva, a Miriam Drev pravi, da marsikaj na njej ni bilo samoumevnega. Recimo avtorsko ustvarjanje. Čeprav je bila v šoli vedno dobra v pisanju, se temu pozneje, ko je razmišljala o profesionalni pisateljski karieri, ni počutila kos. Svojo željo po ustvarjanju je potisnila v ozadje in šele dolgo pozneje spoznala, da ji je vnema plahnela tudi zato, ker se med drugim ni jemala dovolj resno in ker ni zaznala priliva spodbude. Je pa z njo ves čas ostajala droben glas deda in spomin na njegove prve spodbude k pisanju, ki so jo držale pokonci.In tako se je tudi njena pot zasukala. S prostorsko in tudi časovno oddaljenostjo od države je, kot da plahnela tudi zadržanost. Na Dunaju je nato napisala več literarnih del, spomin na to mesto pa je zapečaten tudi v njenem prvem romanu V pozlačenem mestu.Miriam Drev je odtlej prevedla najmanj 105 knjig, med njimi tudi roman Deklina zgodba Margaret Atwood in dela Iana McEwana, Arundhati Roy, R. W. Emersona .... Napisala je tudi pet pesniških zbirk in dva romana, tretji, z naslovom Od dneva so in od noči, pa je tik pred objavo.

Nekega dne je pisatelj in prevajalec Andrej E. Skubic v časopisu na praviloma kar najbolj branih straneh, v zapisih iz črne kronike, zasledil novico o tem, da je moški domnevno ubil svojo ženo, truplo pa je videla ženska, ki je z njim pozneje preživela noč. Kdo je bil moški, kdo je bila umorjena žena in kdo ženska, ga ni posebej zanimalo. Tudi policijska preiskava ne. Se je pa novica razrasla v roman, v delo, ki je dobilo naslov Krasni dnevi.Skubic je vanj zajel tri medsebojno prepletene izkušnje generacije družine Šauta, ki jih zastopajo predvsem dramaturginja Leja, njen ovdoveli oče Dušan, in ded Marjan, politični zapornik na Golem Otoku. Prav Leja pa je tista ženska iz časopisne novice, ki v hiši svojega ljubimca, tovornjakarja Junteza, vidi truplo njegove žene. Medtem ko se izmika kriminalistom, beži tudi pred očetom. Skupaj s svojo in družinsko prtljago.Ni pa povsem izginila. V gledališču nadaljuje dramaturško analizo Beckettove drame, O krasni dnevi, občasno pa se z zagonetnimi zapisi oglasi tudi na facebooku. In tako tudi očetu, ki je poskuša izslediti, pušča drobtinice o sebi. —-Andrej E. Skubic je pisatelj, dramatik in prevajalec. Njegov roman Grenki je prejel nagrado kresnik, Koliko si moja pa poleg kresnika še nagrado Prešernovega sklada. Zbirka kratke proze Norišnica je bila nagrajena z Župančičevo nagrado, prevoda romana Kako pozno Jamesa Kelmana in Čitanke Gertrude Stein sta Skubicu prinesla Sovretovo nagrado, knjiga Babi nima več telefona iz zbirke za otroke Trio Golaznikus pa še večernico. Po njegovi zaslugi imamo v slovenskem jeziku med drugim številne romane Irvina Welsha in Flanna O'Briena, pa tudi izbor iz del Jamesa Joycea in Samuela Becketta.

Trideseta leta minulega stoletja so z varne časovne razdalje videti kot vakuum, hipno zatišje pred nevihto, ki je sledila z drugo svetovno vojno. Zakaj to obdobje še zdaleč ni bilo tiho in kakšne ideje so vrele že tedaj, v svoji novi knjigi Svastika na pokopališkem zidu obravnava zgodovinarka z inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU Mateja Ratej. Svoj poklicni pogled je usmerila v obdobje, ko je hitlerizem našel prostor tudi v širši okolici Maribora. Kakšen je bil njegov obraz, je ugotavljala s preučevanjem 150 kazenskih spisov iz tistega časa. Iz njih pa je izluščila zgodbe in, predvsem, osebne drame posameznikov, ki so si, kot Ratejeva pripoveduje v podkastu, pravzaprav želeli, da bi nemška vojska prodrla na Štajersko in jo tudi zasedla. To pa ne velja le za mariborske Nemce.V kanclerju nacistične Nemčije Adolfu Hitlerju so zlasti slovenski delavci, služabniki, kmeti, viničarji videli odrešenika, ki jih bo popeljal v boljši svet. Njihov je bil namreč zaradi socialnih stisk močno načet. Mateja Ratej pravi, da je bil štajerski hitlerizem odličen odraz velikih družbenih nasprotij, ki so se v 30 letih močno zgostila v prvi jugoslovanski državi, ko so jo zajele posledice svetovne gospodarske krize. Družba je bila močno socialno razslojena, med razredi se informacije tako rekoč niso prehajale. “Živeli so v vzporednih svetovih, vsak zase. V takšnih okoliščinah pa so željno pričakovali nekoga … In najlažje je bilo vse upe položiti v eno osebo in računati, da bo razrešila vse zapletene družbene konflikte.” Kakšno podobo štajerske družbe izpričujejo kazenski spisi, v kakšne socialne pasti so se počutili ujeti domačini, kakšna so bili njihova pričakovanja in v kakšno fantazmo se je v njihovih očeh razrasla Hitlerjeva oseba, prisluhnite v podkastu.

Pisateljica Tanja Tuma je vsaj dvakrat začela iz nič, v drugo celo iz pepela. Ko je zagorelo v stari kmečki hiši, kjer je živela, so se vse dotlej zbrane knjige, spremenile v prah. Toda iz tega pepela se je dvignila nova hiša, v njej pa tudi nova osebna knjižnica.Življenje anglistke, francistke, urednice, založnice in v zadnjem času predvsem pisateljice je očitno podloženo s knjigami. Pa ne le z njihovim nakupovanjem, zbiranjem in razprostiranjem po policah, temveč v resnici z branjem, vse bolj pa tudi s pisanjem.V podkastu pravi, da si je že zgodaj želela začeti pisati. A eno so želje, drugo resničnost. Živeti samo od pisanja, pomeni biti na prepihu med preživetjem, ki ga je treba zagotoviti predvsem družini, in svobodo, ki jo potrebuje predvsem sama. »Čakam, čakam, čakam ... potem pa ugotovim, da ne bom večna.« Opustila je založništvo in pustila svoji domišljiji, da jo je seznanila z novimi znanci, romanesknimi osebami.Prve je prenesla v zgodovinski roman v angleškem jeziku Winds of Dalamatia. Kritiki so v njenem romanu razbrali podobnega duha, ki je naseljeval tudi dela britanske pisateljice, novinarke in literarne kritičarke Rebecce West, kar je Tanji Tuma dalo še več zagona.Češnje, bele in rdeče, je nato vpela med brkinske griče in kraje, kjer je preživljala poletne počitnice z bratrancem in sestričnami. V ospredje tega romana je postavila tudi vprašanje slovenske sprave. Kritiki pa so bili tokrat ... tišji, skoraj neslišni. A tudi molk dosti pove. Včasih precej več kot glasno govorjenje.Vsekakor pa je videti, da se Tanja Tuma ne skriva za tišino drugih. Morda družba marsikaj pomete pod preprogo, a sama jo tudi kdaj previdno dvigne, pogleda, kaj se pod njo skriva in tudi postavi nazaj pred nas; pa četudi so teme težke, neprijetne ali pa zgolj pozabljene.Tako je recimo iz prahu zgodovine pravkar v našo sedanjost potegnila Lavoslava Schwentnerja. Brodnik je zgodovinski roman iz življenja založnika slovenske moderne, tako imenovanega brodnika slovenskega založništva, ki je skoraj dvesto izvirnim slovenskim knjigam utrl pot med bralce.In čeprav so dogodki in osebe naše preteklosti pozabljeni, ali pa prav zaradi tega, je o njih treba pisati, govoriti, brati. Obljublja, da bo pod preprogo gledala tudi v naslednjem romanu. Iz nje pa ne bo potegnila preteklosti, temveč bo brodila po skrajnostih naše sedanjosti.—Zamolčane zgodbe so podkast, ki ga v sodelovanju z Miro, ženskim odborom Slovenskega centra Pen, ustvarjava Klara Škrinjar in Maja Čakarić, avtorici podkasta Strašno hudi. V njem s sogovorniki vsak drugi mesec odpiramo vrata v življenja ustvarjalcev in vstopamo v njihove prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo soustvarjajo literarne pokrajine in bogatijo svet, prenašamo med poslušalce.

Tokratna objava je pravzaprav poobjava. Podkast je nastal na Oštru, centru za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji. Zaradi vsebine, ki je ne bi bilo brez strašno hudih sogovornikov, pa se zdi povsem na mestu, da ga delimo tudi tu z vami. Vrelca dezinformacij ni mogoče ustaviti, ga je pa najbrž mogoče zajeziti. V pogovoru z gosti v drugem podkastu iz rubrike EUformatorka nas je zanimalo, kako to storimo.V podkastu smo ob vstopu v drugo leto življenja s koronavirusom razpravljali o širjenju dezinformacij o covidu-19 na družbenih omrežjih in posledicah dvomov o učinkovitosti cepiva AstraZenece. Pa tudi o tem, kako sogovorniki čutijo posledice neresnic, ker te že dolgo ali pa na novo vdirajo na področja, s katerimi se poklicno ukvarjajo. Infektolog Tomaž Vovko, klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, direktor centra nevladnih organizacij Goran Forbici, zagovornik načela enakosti Miha Lobnik ter raziskovalec in znanstveni sodelavec na katedri za mednarodne odnose Marko Lovec so pojasnili, kako si prizadevajo za zajezitev dezinformacij in kaj jih pri tem posebej bodri.Kako se v bran resnici postavlja znanost, je povedala tudi evolucijska antropologinja, redna sodelavka platforme Covid-19 sledilnik in komunikatorka znanosti Zarja Muršič. V svojih objavah na družbenih omrežjih in medijskih objavah namreč pozornost z dezinformacij zlasti o cepivih redno preusmerja na verodostojne znanstvene vire in preverjene informacije.V pogovoru za Oštrov podkast je povedala, da pri poskusu zajezitve dezinformacij stavi zlasti na delovanje v lokalnih skupnostih in na osebni pristop, saj je najprej treba ugotoviti, zakaj ljudje posegajo po lažnih objavah. Zato tudi poudarja, kako pomembna je komunikacija politikov, ki snujejo ukrepe proti širjenju virusa, za celostno obveščenost državljanov.Pomembno vlogo ima tudi ustrezno zastavljen učni proces, saj otrok ne gre podcenjevati, zato morajo dobiti vpogled v delovanje znanosti: »Da se jih ne uči samo, kako deluje fotosinteza, temveč tudi, kako so znanstveniki do tega odkritja prišli.« Tako že zgodaj veliko bolj kritično razmišljajo. To pa jim je pozneje v pomoč pri prepoznavanju dezinformacij in iskanju resnice – oziroma vsaj njenega približka.