Podcasts about podobe

Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.»Nekatere oblike srčnega popuščanja so popolnoma ozdravljive,« pravi specialist kardiologije in vaskularne medicine prof. dr. Mitja Lainščak. Predavatelj in raziskovalec je eden od vodilnih slovenskih strokovnjakov, ki preučujejo srčno popuščanje. V pogovoru za oddajo Podobe znanja je poudaril, da lahko Slovenijo na področju obvladovanja srčnega popuščanja uvrstimo ob bok najbolj razvitim in najbogatejšim državam. »Bolnicam in bolnikom so pri nas na voljo tako rekoč vsa razpoložljiva zdravila.« Dr. Mitja Lainščak svoje raziskovalne članke objavlja v najbolj uglednih strokovnih revijah, kjer deluje tudi kot član uredniških odborov in recenzent. Leta 2024 je za svoje znanstveno delo prejel Zoisovo priznanje. Ob tem so pri Odboru za podelitev nagrad in priznanj zapisali, da je: … njegovo znanstveno delo pomembno tako za klinično prakso kot za načrtovanje novih raziskav. Eno od bolj aktualnih področij njegovega raziskovalnega dela so med drugim tudi posledice covida in cepljenja proti covidu na srce. Več v oddaji Podobe znanja. Z dr. Lainščakom se je v raziskovalni ambulanti Splošne bolnišnice v Murski Soboti srečal Iztok Konc.

Velika noč je pred vrati in ta nas vse vabi k ustvarjanju, risanju in barvanju. A pirhi niso edina likovna podoba, povezana s tem časom. Za vzdušje se bomo potopili med upodobitve evangelijskih besedil, ki govorijo predvsem o dogajanju na velikonočno nedeljo. Podobe vstalega so se pojavljale že v 4. in 5. stoletju, na zahod pa je motiv vstajenja prišel šele v 10. stoletju z Otoni. Esej je Miha Zor pripravil leta 2008. Slika (izrez): Večerja v Emavsu, ki jo je baročni mojster chiaro scura Caravaggio naslikal v letih 1600–1601. Gre za trenutek, ko se dvema učencema, ki sta se po Kristusovem pogrebu žalostna odpravila v Emavs, na poti pridruži Jezus, ki pa ga sprva nista prepoznala. Šele ko je med večerjo prelomil kruh, ga blagoslovil in jima ga dal, sta prepoznala svojega učitelja. On pa je izginil izpred njiju. Vir: National Gallery London in MMC

Vitajte pri 51. vydaní Index newslettra v audio verzii. Som Eva Frantová a aj tento piatok vám prinášam to najzaujímavejšie zo sveta biznisu a ekonomiky za posledný týždeň. S 1. aprílom na Slovensku nadobudla účinnosť aj toľko spomínaná transakčná daň. Tento týždeň si ju preto v Index newsletteri opäť trochu pripomenieme a zastavíme sa aj pri Trumpových recipročných clách, ktoré nedávajú vôbec zmysel. Ďakujem, že odoberáte Index newsletter. Ak ste tak náhodou ešte neurobili, zmeniť to môžete na tomto odkaze. V prípade, že ho chcete pravidelne počúvať v audio verzii, stačí ak zakliknete jeho odber v akejkoľvek podcastovej aplikácii. _ Ak máte pre nás spätnú väzbu, odkaz alebo nápad, napíšte nám na ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠podcastindex@sme.sk⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ – Všetky podcasty denníka SME nájdete na ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠sme.sk/podcasty⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠See omnystudio.com/listener for privacy information.

Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«

Vládna koalícia stále nemá dohodu na väčšine v parlamente. Samuel Migaľ sa fotí so šéfom PS Michalom Šimečkom na obede a Andrej Danko vyhlasuje, že dohoda s rebelmi z Hlasu je takmer nemožná. SaS ohlasuje príchod bývalého policajného šéfa Štefana Hamrana. Čo od neho v SaS čakajú a čo on očakáva od SaS? Bude SaS trvať na predčasných voľbách a môže byť táto opozícia alternatívou voči súčasnej vláde?

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Na januárových MS, ktoré premiérovo v histórii hostili tri krajiny- Chorvátsko, Dánsko a Nórsko, sme síce slovenských hádzanárov nevideli, no Slovensko predsa len malo zastúpenie v podobe medzinárodnej rozhodcovskej dvojice Andrej Budzák – Michal Záhradník. No a práve s touto našou elitnou dvojičkou sme sa za nedávno skončeným – mimoriadne vydareným šampionátom, obzreli. Mladí, no skúsení arbitri v najnovšom podcaste SZH prezradili, čo cítili pred svojim prvým zápasom na MS medzi Francúzskom a Katarom, akým momentom bolo zranenie Andreja Budzáka a čo všetko zvažovali, kým zo šampionátu odstúpili, ako na vrcholných podujatiach fungujú náhradné rozhodcovské dvojice, a že aby sa nenudili, počítajú prihrávky pri pasivite, že každá krajina má svoje špecifiká tak, ako rozhodcovia z danej krajiny, prečo nerobia rozdiely medzi Bojnicami a Veszprémom a prečo je vyrovnanejšia extraliga lepšia aj pre rozhodcov, akým pomocníkom je video, čo zmenilo a prečo je konečný verdikt aj tak výlučne na rozhodcoch, čo všetko sa môže pokaziť pri elektronickom bzučiaku, pomocou ktorého si tréner berie oddychový čas a prečo sa kvôli detailom často upravujú pravidlá, čo znamená „God save the wings“ a prečo sa začala riešiť ochrana krídel aj zmenou regúl, že gesto fair play v podobe priznania brankára de Vargasa malo viac vzhliadnutí ako pekné góly a prečo si rozhodcovia vážia hráčov, ktorí sú objektívni a féroví,  prečo si nesmierne vážia spôsob, akým dokážu svoje tímy večných rivalov uchlácholiť lídri Ľubomír Ďuriš a Lukáš Urban a v čom sú veľkými hráčmi, ako sa im podarilo prekonať niekoľko významných mét v rekordne krátkom čase, aké je slovenské rozhodcovské prostredie a či prináša takáto pozícia aj väčšiu zodpovednosť, prečo všetkého veľa škodí, aj Budzáka so Záhradníkom, akým spôsobom sa plnia sny a prečo je dôležité si ich naprogramovať, a tiež, čo by odkázali fanúšikom a slovenskej hádzanárskej komunite.  

Trnavský spevák vydal na sviatok zamilovaných svoju novú pieseň s názvom Podáš mi ruku. Predstavil ju aj u nás v živom vysielaní Trnavského rádia. Moderátorke Maji Greifovej prezradil skutočný význam jeho hudobnej novinky a aký príbeh sa za ňou skrýva. Taktiež bola reč aj o tom, prečo už nechodí kávičkovať do mesta a kto zo slovenskej hudobnej scény s ním odmietol spoluprácu.

Navadili smo se, da nam satelitska navigacija izriše najhitrejšo pot do našega cilja. Samoumevno nam je, da si lahko kadarkoli pobliže pogledamo kraje na drugem koncu sveta ali radarsko sliko vremenskih razmer. To vse nam v našem vsakdanjiku omogočajo satelitski posnetkov, ki so preprosto dostopni prek raznih aplikacij. Podroben pogled od zgoraj pa pride še kako prav tudi pri raziskavah. Z daljinskim zaznavanjem je možno spremljati tako naravne pojave, kot so požari ali gibanje oceanov, kot tudi človekove dejavnosti, denimo migracije in kmetijstvo. A ko gre za raziskave, so marsikdaj zahteve, kakšni morajo biti posnetki, s kakšnimi algoritmi lahko iz njih dobimo najboljše možne informacije, še mnogo višje in zahtevajo veliko resnega dela. Z obdelavo in analizo satelitskih posnetkov se ukvarja dr. Urša Kanjir z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU. Poleg zaznavanja naravnih sprememb, poskuša satelitske posnetke razumeti tudi v širšem okviru družbenega dogajanja. V oddaji Podobe znanja med drugim prisluhnite o delovanju na področju, ki presega klasično delitev naravoslovno - družbeno, kako je na razvoj daljinskega zaznavanja vplivala vojaška industrija in še kakšni so pristopi pri uporabi algoritmov, ki raziskovalcem omogočajo interpretacijo satelitskih posnetkov.

Vážení poslucháči, ďakujeme vám za priazeň, ktorú ste nám počas tohto roka prejavili.Pracujeme na tom, aby bol náš podcast lepší a tak si od neho teraz na pár týždňov oddýchneme.Po pauze sa prihlásime v novej podobe, aj s videom.Prajeme vám krásne sviatky!Ak nás chcete podporiť, najlepšie to spravíte kúpou nášho mesačníka, ideálne predplatným. Nájdete ho na tejto adrese: https://estanok.sk/magazin/autobild/Viac podobných tém nájdete na našom webe: www.autobild.skĎakujeme vám za priazeň a podporu!

24. oktobra letos so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli veliko razstavo z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda (na ogled bo do 31. oktobra 2025). Že naslov razstave nedvoumno pove, da so slikarjeve upodobitve slovenskega naroda kreacija in ne zvesta podoba resničnosti. Toda Gasparijeve podobe so v teku let in desetletij postale del slovenskega imaginarija. Tudi o tem protislovju v Likovnih odmevih, v pogovoru z Markom Goljo, pripoveduje avtorica razstave dr. Bojana Rogelj Škafar, odlična poznavalka Maksima Gasparija in njegovega dela. Nikar ne zamudite.

Koalícia je v kríze, keďže sedím v parlamente, vidím to možno lepšie ako Robert Fico, hovorí podpredsedníčka klubu Progresívneho Slovenska a predsedníčka republikovej rady hnutia Zuzana Mesterová. V rozhovore s reportérom Dušanom Mikušovičom hovorí, ako sa rodáčka zo Stakčína dostala do PS, či si pripravuje svoje známe parlamentné bonmoty, ale odpovedá aj na otázky o dochádzke opozičných poslancov či smerovaní Progresívneho Slovenska po vstupe Ivana Korčoka.

Zvočno kuliso naravnega sveta v veliki meri ustvarjajo zvoki žuželk. Poletja ob morju si skoraj ne moremo zamisliti brez glasnih napevov škržatov v borovcih, ob cvetočih grmih je pomirjujoče prisluhniti brenčanju čebel. In čeprav je v naših hrupnih časih to vse težje zaznati, prihaja s travnikov poleti pester nabor najrazličnejših drobnih zvokov. Toda vsi ti zvoki niso namenjeni nam. V veliki meri so del kompleksnega sporazumevanja žuželk, a - morda presenetljivo -, ne tudi njegov najbolj pomembni del. Tako kot človek za izmenjavo informacij uporablja več kot zgolj govorjeno besedo, tudi v svetu žuželk najdemo načine sporazumevanja, ki ne temeljijo samo na zvoku. Eden izmed načinov nezvočnega sporazumevanja so vibracije. Nam brez posebnih naprav neslišni in neopazni signali so v žuželčjem svetu zelo razširjen način komuniciranja. Iz prisluškovanja tem vibracijskim signalom lahko izvemo veliko ne zgolj o vedenju žuželk temveč tudi o stanju okolja, v katerem živijo. Kaj razkriva govorica vibracij, raziskuje tokratni gost oddaje Podobe znanja, biolog doktor Rok Šturm, z oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo.

„Republika si aktuálne drží tých šesť sedem percent a do parlamentu by sa aktuálne dostali“, hovorí Roman Pudmarčík z agentúry IPSOS. Za ich návratom vidí aj politiku súčasnej vládnej koalície. Uťahovanie opaskov naordinované voličskej základni, predtým však zásadné prilepšenie premiérovi a ministrom, predseda vlády naviac zabezpečený doživotnou rentou. Bezprecedentný zásah do životnej úrovne občanov, na druhej strane nové ministerstvo za stovky miliónov, márnivé nápady na opätovné prelepovanie policajných áut, fotografie s predsedom Putinovej diplomacie, plány vládnej návštevy Číny. A v parlamente miestami slovník tretej cenovej. A hoci na námestia prichádzajú tisíce nespokojných s výkonom vládnej moci, ako sa to odráža v náladách spoločnosti, ktoré merajú prieskumné agentúry? Má táto vláda stále oporu v občanoch? Od parlamentných volieb bude už v horizonte hodín prvý rok. Aký bol s vládou tria Fico-Pellegrini-Danko a opozíciou na pôdoryse PS-SaS-KDH, s ochočovaným matovičovým Slovenskom?Téma pre Romana Pudmarčíka z agentúry IPSOS. - ako to vyzerá s podporou vládnych strán – vtedy a dnes- rovnako opozičných strán – vtedy a dnes- ako to vyzerá s náladami spoločnosti„Hlas stráca odchodom Petra Pellegriniho. Jeho voliči prechádzajú k Smeru“, konštatuje sociológ. V opozícii zas posilnilo PS a podľa Pudmarčíka na úkor Matovičovho Slovenska. Progresívci Michala Šimečku však podľa neho rástli len krátko po voľbách. „Na dnešnú úroveň sa dostali tri, štyri mesiace po septembrových voľbách“, konštatuje, s tým, že odvtedy stagnujú. Za povšimnutie však podľa sociológa stoja rastúce preferencie Republiky Milana Uhríka, ktorá je považovaná za politický subjekt extrémnej pravice. Podcast pripravil Jaroslav Barborák.

„Republika si aktuálne drží tých šesť sedem percent a do parlamentu by sa aktuálne dostali“, hovorí Roman Pudmarčík z agentúry IPSOS. Za ich návratom vidí aj politiku súčasnej vládnej koalície. Uťahovanie opaskov naordinované voličskej základni, predtým však zásadné prilepšenie premiérovi a ministrom, predseda vlády naviac zabezpečený doživotnou rentou. Bezprecedentný zásah do životnej úrovne občanov, na druhej strane nové ministerstvo za stovky miliónov, márnivé nápady na opätovné prelepovanie policajných áut, fotografie s predsedom Putinovej diplomacie, plány vládnej návštevy Číny. A v parlamente miestami slovník tretej cenovej. A hoci na námestia prichádzajú tisíce nespokojných s výkonom vládnej moci, ako sa to odráža v náladách spoločnosti, ktoré merajú prieskumné agentúry? Má táto vláda stále oporu v občanoch? Od parlamentných volieb bude už v horizonte hodín prvý rok. Aký bol s vládou tria Fico-Pellegrini-Danko a opozíciou na pôdoryse PS-SaS-KDH, s ochočovaným matovičovým Slovenskom?Téma pre Romana Pudmarčíka z agentúry IPSOS. - ako to vyzerá s podporou vládnych strán – vtedy a dnes- rovnako opozičných strán – vtedy a dnes- ako to vyzerá s náladami spoločnosti„Hlas stráca odchodom Petra Pellegriniho. Jeho voliči prechádzajú k Smeru“, konštatuje sociológ. V opozícii zas posilnilo PS a podľa Pudmarčíka na úkor Matovičovho Slovenska. Progresívci Michala Šimečku však podľa neho rástli len krátko po voľbách. „Na dnešnú úroveň sa dostali tri, štyri mesiace po septembrových voľbách“, konštatuje, s tým, že odvtedy stagnujú. Za povšimnutie však podľa sociológa stoja rastúce preferencie Republiky Milana Uhríka, ktorá je považovaná za politický subjekt extrémnej pravice. Podcast pripravil Jaroslav Barborák.

Desetletja raziskav in zdravljenja rakavih obolenj, ki ostajajo ena najusodnejših bolezni v razvitem svetu, so ob številnih uspehih nazorno pokazala tudi to, s kako zelo kompleksnimi boleznimi imamo pravzaprav opravka. Že sami tumorji niso preproste gmote podivjanih celic, ampak zapleteno omrežje različnih celic, med katerimi poleg tumorskih, rakavih celic najdemo tudi netumorske. Zaradi kompleksnosti teh tvorb se vse pogosteje govori kar o tumorskih ekosistemih. Ti so, kot kažejo raziskave, sposobni zelo sofisticirane komunikacije z okoliškim, zdravim tkivom in si na različne načine utirajo poti za nadaljnje širjenje po telesu. Prav ta komunikacija je vse bolj pod drobnogledom raziskovalcev, kajti prav tu se utegnejo skrivati odgovori, kako se lotiti tistih rakov, ki se obstoječim terapijam najučinkoviteje izmikajo. Med temi je zagotovo tudi glioblastom, najpogostejši in tudi najagresivnejši možganski tumor. Ta je tudi v središču raziskav doc. dr. Barbare Breznik, vodje raziskav biologije raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je bila tokrat gostja v oddaji Podobe znanja.

Piše Peter Semolič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Jureta Jakoba Drobne opazke se izpisuje na pragu pomladi, ko je narava že prebujena, a vanjo še vedno znajo seči mrzli jeziki zime. Nasproti podobam trobentic, zvončkov, prvih listov bukev in gabrov, med katerimi se brenčeče spreletavajo čmrlji in čebele, pesnik postavi podobe dežnih kapelj, ki se spremenijo v ledene kroglice in te v sneg, ki prinese uničenje. Podobe začetka in konca Jure Jakob včasih sopostavi v isti pesmi, včasih pa kontrast med njimi seže prek več pesmi in ustvari med njimi svojevrsten dialog – ta ob siceršnji motivno tematski sorodnosti dodatno prispeva k celovitosti zbirke, hkrati pa tudi že k njeni razgibanosti. Zbirka namreč kljub omenjeni sorodnosti ni niti za hip monotona. Drobne opazke so tako najprej pesmi o naravi. Podobe iz narave nam Jure Jakob prikaže na izjemno plastičen, čutno nazoren način, ne da bi pri tem zašel v preobloženost: še tako čudežne dokaze transformativne moči narave nam podaja s skrbno izbranimi izrazi in določeno čustveno distanco, kar te pesmi pelje v bližino predmetne pesmi. Spomnimo se, za predmetno pesem je med drugim značilno tudi to, da nam lahko ponudi nov pogled na nekaj običajnega. In prav to pesnik in njegovi novi verzi počnejo z nami; v pesmi Kdo? mlada lipa, ki »med smreko in borom bode kvišku« ni več zgolj neka lipa, ampak postane tista lipa, četudi ali kljub temu, da pesnik proti koncu pesmi relativizira njeno enkratnost in s tem tudi svoj in naš pomen v svetu: »... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //« Jure Jakob ob zaključkih pesmi rad uporabi tovrsten paradoks, ki ob prej omenjenem kontrastu še dodatno prispeva k napetosti v pesmih in s tem k njihovi presenetljivosti. K slednji pa prispeva tudi mešanje jezikovnih zvrsti. Govorica pričujočih verzov se res spogleduje s hladnim poročevalskim izrazjem, vendar je tudi čustveno zaznamovana, pri tem pa je pesnik neredko igriv, hudomušen, blago ironičen. V pesmi Sonček za hribčkom se znajdemo sredi pomanjševalnic, sredi odmevanja ljudske ali celo otroške poezije z vso njuno poskočnostjo in lesketavostjo vred. Spet drugje pesnik vpelje temačnejša čustva in občutenje samote. Samota je pomemben moment teh pesmi in tako kot Jure Jakob plastí podobe narave, je večplastna pri njem tudi samota. Najprej je to samota pesnika, ki v pesmi Drobne opazke posluša ptičje gostolenje in se ozira k primerjavam, da bi čim bolj prepričljivo povedal, da je dobro. Pri tem pa ne ve, ali pesem ptic opazi še kdo drug. Potem je to samota človeka pred naravo; to le občasno preseka občutek enosti z vsem in vendar jo preseka: religioznost nekaterih pesmi v zbirki izvira sicer iz krščanskega izročila, toda nemara tudi iz teh in takšnih položajev. Pesmi, ki so pred nami, torej niso le pesmi čudenja nad pomladjo kot fizičnim pojavom, temveč tudi kot simbolnim, duhovnim pojavom: ko pomlad odpre vrata, pesnik res stopi vanjo, kot da bi stopil prvič, a hkrati se zaveda, da gre pri tem za ponoven vstop. Drobne opazke zato niso romantično naivna hvalnica narave, ampak raje eksistencialno naravnana lirika; pesnik za vrati pomladi sluti neka druga vrata, katera zagledamo le redko, na primer takrat, kot zapiše v sklepni pesmi Vse je res, »ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.« Samota je tako tudi temeljna samota, samota človeka kot umrljivega in neskončnega bitja. Drobne opazke so zbirka o naravi, tako zunaj nas kot tudi o naravi v nas – fizični in metafizični. In so zbirka o kulturno preoblikovani naravi: subjekt teh pesmi je prebivalec predmestja, torej kraja na robu mesta kot poudarjeno človeške krajine, ki pa se prav tu začenja izgubljati v travah, grmičevju, gozdu ... Pesnik se v pesmi Iz nič znajde na črnuškem mostu, prek katerega »se valijo avtomobili, tovornjaki, avtobusi«; lahko bi se jim priključil in se odpravil v mesto, toda raje izkoristi »čas, ko most ne podrhteva od vozil«, prečka za hip prazno cestišče in odide v gozd. Da bi ga spet enkrat prvič doživel, da bi nam ga pokazal takšnega, kot ga še nismo nikoli videli. In tudi zato so Drobne opazke velike pesmi.

Kako zapleteno fiziko osnovnih delcev narediti zabavno in razumljivo vsakomur? Lahko bi rekli, da je to znanost zase in v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, jo jemljejo nadvse resno. Z dobrim razlogom. Čeprav je razumevanje fizike delcev vse prej kot preprosto, gre vendarle za znanost, ki išče odgovore na najbolj temeljna vprašanja, ki se tičejo prav vsakogar od nas: od kod prihajamo, iz česa smo in kaj se bo zgodilo z nami v prihodnosti. V Cernu kot komunikatorka znanosti že vrsto let deluje fizičarka dr. Anja Kranjc Horvat. V zadnjem letu, odkar je tam zaživel znanstveni center Science Gateway, skrbi za šove in eksperimente v živo. Drobec znanstvenega komuniciranja s Cerna je v družbi Maje Ratej prinesla v tokratne Podobe znanja.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše Pesnik Denis Škofič se je v prvencu Sprehajalec ptic pred dobrim desetletjem poigraval z nadrealističnimi zasuki jezika, štiri leta zatem je v zbirki Seganje raziskoval različne pomene naslovnega izraza in obe zbirki sta bili nominirani za Jenkovo nagrado. V tretji zbirki Tuskulum se zateka v mirno in udobno zavetje, v katerem se vsako ustvarjanje in tudi branje šele lahko začne. Čim v tem zavetišču najdemo notranji mir, se pred nami odpre svet, v katerem nam pajek s svojo mrežo pokaže zemljevid do skritega zaklada, astronavt, obrnjen z glavo navzdol, pa nam pred noge strese Newtonova jabolka in nam tako da vedeti, da je treba resnico iskati v breztežnostnem prostoru, stran od naučenih dogem in privzetih norm. Takrat se pred nami pojavi podoba dveh razboritih jelenov, ki s kopiti divje topotata in se z rogovjem zaganjata drug v drugega, za njima ugledamo svinjsko glavo, nataknjeno na kol, okrog katere brenčijo muhe in čebele, ki se vračajo v odprte kravje in bikove gobce. Mimo nas se sprehodita ženin in nevesta, ki v eni čutari nosita proso, v drugi vino, v roki pa leseno sekiro ter nam ponudita snahino mleko, ki ga v zadnjem trenutku zmakne divja mačka – ta pa za sabo vleče lastovico, ki je pravkar padla iz gnezda. Pred nami se vrstijo kmetje in konjski mešetarji na dvorišču klavnice, kjer so pravkar pripravljali koline, zdaj pa iskrečih se oči in ognjenih jezikov oblizujejo kotel za kuhanje žganja. Dišeč vonj po alkoholu premami pustne maškare, našemljene v vojake, ki zrejo s slepimi naboji in streljajo z očmi, da zaplešejo vojaško koračnico, dokler nas drgnjenje rogovja mladega jelena ob naše telo ne zbudi iz pesniške hipnoze, za katero sploh ne vemo, da nas je ob branju Škofičevih pesmi povsem posrkala. Podobe najrazličnejših prekmurskih obredov se prepletajo s nadrealističnimi prizori iz zgodovine in naturalističnimi prikazi narave, v kateri iz dneva v dan poteka boj za obstanek. V pesmi Kostanji posebne sorte se pesnik dotika simbolnih stičišč med človekom, jelenom in kostanji: “Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.” V pesmi z naslovom Zgodbe s panjskih končnic opazuje strica, ko na čebelnjak slika zgodovino svoje družine in vasi, med njimi se znajdejo tako vojaški prizori iz druge svetovne vojne kot prizori kurentovanja in miklavževanja. V pesmi In vendar se vrti se spominja desetdnevne vojne, ko se je s sorodniki tiščal v stričevi kleti in ko so “strica na njegovo / željo v čebelarjevi opravi privezali k stebru / in mu s čebeljim voskom zatisnili / ušesa, da ga ne bi premamile sirene”, medtem ko je teta v kotu šivala in parala Murine obleke. Ena najbolj grotesknih v knjigi je pesem Obred, v kateri se po klanju znajde pred nami moški, ki si nadeva najrazličnejše maske živali in vojščakov iz zgodovine: “Z levico si k prsim prižema / košaro, iz nje gledajo maske: orla, laboda, kozla, osla, parkeljna, Burcha, Buncha, Hightowerja, Agamemnona …, / medtem ko si z desnico poskuša masko belega bika / nadeti ali sneti ali zamenjati z drugo.” Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe, saj v pesmi Vojno območje piše: “Ko je človeška bit / primorana stopiti v bitko, / tako da se gozd / spopade z lastnim te-lesom, / se oboroži do zoba časa / in vztraja / in vztraja / in vztraja / in vztraja / v bojnih jarkih, / dokler vztraja / in vztraja / ne preide v / traja / in traja / in traja / in traja, / da se ji več ne vnoža, / in pusti, da telo / polagoma postane teloh. / Ko se življenje vda smrti, / je, kot bi razorožil cvetlično gredo.” V pesniški zbirki Tuskulum ni razmejitve med družbenim in naravnim, človeškim in živalskim, sedanjim in preteklim niti med metafizičnim, simbolnim in profanim – bralcu se na trenutke dozdeva, kot bi pesnik vozil slalom med različnimi vzporednimi svetovi in iz vsakega pobiral tisto, kar mu v danem trenutku predstavlja najboljši sinonim za občutje, otroške spomine ali za rešitev semantične ali astrofizikalne uganke, ki si jo je zastavil v glavi. Iz pesmi lahko razberemo kritiko antropocentrične in dogmatične ureditve sveta, ki mitološki in intuitivni uvid izvzema iz znanstvenega diskurza. Pesmi se pred nami bohotijo v najrazličnejših dolžinah in zelo različnih vizualnih oblikah – med zgoščenimi epopejskimi zgodbami trčimo tudi ob kratke aforizme, lirične refleksije in celo haikuje. Besede izmenično padajo z neba kot kocke, se zibljejo vzdolž strani kot padajoče jesensko listje ali pa samevajo na papirju kot naključno nametane naplavine povodnji, ki v nedogled razbija besedne zveze, dokler za njimi ne ostane praznina. Škofič je panonski pesnik z dušo in telesom, poleg izbire motivov iz narave in tamkajšnjega obredja se to pozna v njegovem jeziku, saj v nasprotju s prvima zbirkama precej uporablja prekmursko narečje in ga v pesmi Osebni slovarji s sprotnim prevodom naključno izbranih besed tudi izčrpno pojasni. V eni izmed pesmi v osrednjem delu zbirke nam zaupa, zakaj rad ohranja narečje in kako odgovarja tistim, ki se z vprašanjem “Muate muale muačke?” norčujejo iz njega: “Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.” Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina. Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je “moral učiti kot tujega jezika” – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani. V njej uzremo “domači” panonski svet na čisto drugačen način.

A če pogledamo dogajanje tako na področju naslavljanja podnebnih sprememb kot na področju upadanja biodiverzitete skozi širšo perspektivo zadnjih desetletij, lahko vidimo, da gre za orjaška problema, ki ju kljub konstantnemu poudarjanju o nujnosti trajnostnega, zelenega obrata, nikakor ne uspemo uspešno zgrabiti. Ne glede na določen napredek se – širše gledano – situacija vztrajno in vse hitreje slabša. Kje se torej trajnostne politike v praksi spotaknejo in kako se konec koncev v ekosistemih kaže vse močnejši pritisk različnih negativnih dejavnikov, bo v ospredju tokratne oddaje Podobe znanja, ko je naša gostja predstojnica Mediteranskega inštituta za okoljske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper dr. Jerneja Penca.

Sebastjan Vörös is Associate Professor of Philosophy at the Faculty of Arts, University of Ljubljana, Slovenia. His research interests encompass philosophy of science, epistemology, phenomenology, and philosophy of religion. He is the author of Podobe neupodobljivega (The Images of the Unimaginable; KUD Logos & University of Ljubljana Press 2013, 2015), in which he investigates the phenomenon of mystical experiences from neuroscientific, phenomenological, and gnoseological perspectives. Vörös' Twitter: https://twitter.com/SebastjanVoros --- Become part of the Hermitix community: Hermitix Twitter - https://twitter.com/Hermitixpodcast Support Hermitix: Patreon - https://www.patreon.com/hermitix Donations: - https://www.paypal.me/hermitixpod Hermitix Merchandise - http://teespring.com/stores/hermitix-2 Bitcoin Donation Address: 3LAGEKBXEuE2pgc4oubExGTWtrKPuXDDLK Ethereum Donation Address: 0x31e2a4a31B8563B8d238eC086daE9B75a00D9E74

Današnji mednarodni dan gora praznujemo skupaj s človekom, ki je prvi osvojil vse osemtisočake in je prvi, ki je samostojno priplezal na Mount Everest brez dodatnega kisika. Na manjšo turnejo po Sloveniji se je odpravil Reinhold Messner – legenda alpinizma. Skupaj z ženo Dianne je namreč napisal knjigo z naslovom Podobe smisla. Knjiga govori o odrekanju kot navdihu za uspešno življenje. V Sloveniji ju je sprejel Viki Grošelj, prav tako zaprisežen alpinist in avtor številnih knjig. Kdaj se je čemu bolje odreči in kako se kot alpinist sooča s starostjo, pa v prispevku Lane Furlan. FOTO: Pixabay

Njegove ilustracije so neločljivo povezane s številnimi zgodbami Svetlane Makarovič od Sapramiške, Pekarne Miš Maš do Sovice Oke, Kosovirjev na leteči žlici in Coprnice Zofke. Podobe junakinj in junakov so oživele skozi njegove poteze in navdušujejo otroke, pa tudi odrasle. Upodobil je nepozabno Zvezdico Zaspanko, pravljico Frana Milčinskega Ježka, ki se je rodila v obliki še danes najbolj poslušane in priljubljene radijske igre. Kot otrok jo je poslušal tudi sam in jo znal na pamet. Izrisala se je drobcena zlatolaska, ki se je takoj prikupila vsem, tudi avtorju. Če imaš svoje like rad, jih hitro vzljubijo tudi drugi, predvsem otroci, ki so odkritosrčna publika, zahtevna in hvaležna obenem. Ilustrira tudi za odrasle, likovno opremlja učbenike in priročnike. O magičnem svetu ilustracij, lepoti in zahtevnosti njihovega ustvarjanja. Gorazd Vahen je nočni gost Nade Vodušek.

V 194. časti Gamesite Podcastu sme sa bavili o: (0:00) Čo sme hrali za posledný týždeň? (8:00) Chystá sa ohlásenie GTA VI (19:00) Mass Effect teaser (23:41) Modern Warfare 3 (32:38) Rekordný Fortnite (37:58) Live service v Sony a Warner Bros. (55:36) Steam Deck OLED

Podobe, ki smo jim v teh dneh priča iz Izraela in Palestine oziroma Gaze so pretresle ves svet. Kako se na dogajanje odziva Cerkev in papež Frančišek? Slišali smo, da se je jeruzalemski kardinal ponudil za talca v zameno za ugrabljene otroke ter, da nas je papež vabil k molitvi za mir, na dan, ko smo obhajali Duh Assisija, ko po svetu že od leta 1986 poteka molitev za mir in pravičnost. Poklicali smo tudi goriškega duhovnika Karla Bolčino.

Osobnostný rozvoj je pre každého, kto chce skvalitniť svoj život. Nanešťastie, aj osobnostný rozvoj má svoju tienistú stránku. Po určitom čase sa (aj skrz sociálne médiá) začneme v živote často riadiť presvedčením "Mal/a by som...". Ako teda odhaliť toxickú povahu osobnostného rozvoja sa dozvieš v tejto epizóde. Moja kniha: https://www.martinus.sk/?uItem=537955  Odkaz na predplatné podcastu: https://anchor.fm/tvojzivotvtvojichrukach/subscribe  Budem takisto rád, ak sa so mnou spojíš skrz tieto sociálne siete :)  Instagram: https://www.instagram.com/iam.lukassabo/  TikTok: https://www.tiktok.com/@iam.lukassabo?lang=cs-CZ YouTube: https://www.youtube.com/@iam.lukassabo

Preskok, ki so ga prinesli modeli generativne umetne inteligence v zadnjem obdobju, je izjemen. Naučeni na ogromni množici podatkov so kos nalogam, za katere smo še včeraj domnevali, da so v izključni domeni ljudi, pa naj gre za pisanje zapletenih spisov, načrtovanje poslovnih strategij, ustvarjanje slik in videoposnetkov ali za programiranje. Že tako ali tako pa je umetna inteligenca neprekosljiva tam, kjer je potrebno preiskati astronomske količine podatkov in na tej osnovi najti nove povezave in skrite vzorce. Kombinacija teh dveh vidikov zdaj prinaša resnično globoke premike tudi v znanosti, v načinih, kako raziskujemo in si pojasnjujemo svet in procese v njem – in učinki tega bodo resnično daljnosežni. Tako meni tokratna gostja oddaje Podobe znanja, docentka na ameriški univerzi Harvard, dr. Marinka Žitnik, kjer na oddelku za biomedicinsko informatiko Harvardske medicinske šole vodi svoj laboratorij za umetno inteligenco v medicini in znanosti.Celoten pogovor z doc. dr. Marinko Žitnik je dosegljiv v tukaj.

Konec junija so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprli občasno razstavo z izborom fotografij dediščine starega Egipta, ki bo žal odprta le do zadnje avgustovske nedelje. Gre za izbor iz bogate arhivske zbirke zakonskega para iz Avstrije, profesorja Güntherja in soproge Ingrid Hölbl. Oba sta klasična filologa, s tem, da je on priznani egiptolog, ki se – kot boste slišali v pogovoru s kustosem in soavtorjem razstave, arheologom dr. Markom Frelihom – že pol stoletja ukvarja z raziskovanjem vplivov staro-egipčanske dediščine na sredozemske in z njim povezane civilizacije in kulture. Leta 2021 sta zakonca Hölbl digitalizirano zbirko več kot 14 tisoč fotografij podarila SEM. FOTO: Sebu'a, Nubija, l.2002, klančina, ki vodi od drugega dvorišča proti tretjemu pilonu iz peščenjaka; pred južno steno je kolos faranona Ramzesa s princeso ob njegovi levi nogi; na stenah pilonov Ramzes premaguje sovražnike, na jugu stoji pred Amonom, ki nosi krono z dvema peresoma, na severu je kralj pred Ra-Haraktijem s krono atef. VIR: Ingrid in Günther Hölbl, SEM

»Živimo v družbi preplavljeni s podobami. Hiperprodukcija podob nas obdaja. A večina teh je izvotlenih. Brez pomena, brez globljega smisla. Brez refleksije, brez simbolnih pomenov, družbenih angažmajev, skratka brez podob, ki bi s svojim produciranjem, obstojem služile v dobro skupnosti. Zato so toliko bolj dragoceni tisti, ki skozi objektiv gledajo z etosom, sočutjem in razumejo, da so oni in ne fotoaparat orodje, medij, sel, ki odpira prostore družbi za samorefleksijo, introspekcijo, nova vedenja in spoznave. Ena takšnih je tudi svetovna ikona družbeno angažirane fotografije, članica prav tako znamenite foto agencije Magnum - Susan Meiselas, ki prihodnji teden otvori svojo razstavo v Galeriji Jakopič, ta konec tedna pa bo prisotna na mojstrskem tečaju, t.i. masterclassu, z naslovom "Fotografija opolnomoča". To je mojstrski tečaj vizualnega pripovedovanja za krepitev odnosov s skupnostmi, kjer sodeluje 15 izbranih fotografov s 13 projekti. Družbeno angažiran foto projekt torej, ki stremi k vključevanju, sodelovanju, opolnomočenju. In vprašanje, ali lahko in kako lahko fotografija opolnomoči posameznike, družbo, ali lahko spreminja svet, je eno od mnogih vprašanj, ki jih je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič namenila gostjam: dr. Mariji Skočir, umetnostni zgodovinarki, višji kustosinji, vodji Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica ter fotografinjama Katji Bidovec in Poloni Avanzo.«

Už od nedele je horúcou témou týchto jarných dní – a to aj vpred hokejovo-šampionátovom čase –striedanie rovno celého vládneho kabinetu. Po tom, ako prezidentka a premiér Heger nenašli prienik svojich predstáv o budúcom personálnom usporiadaní, Zuzana Čaputová otvorila cestu pre úradnícku vládu, ktorej by šéfoval súčasný viceguvernér Ľudovít Ódor.   „Nie úradnícka, ale prezidentika“ – aj taká kritika zaznieva.   Ak vláda úradníkov bude pre Slovensko prvou skúsenosťou, nemusí ísť o skúsenosť celkom neznámu. Náš geopriestor vymedzený hranicami Európy prináša bohaté skúsenosti. Len medzi rokmi 1989 a 2015 sa tu podľa českého politológa Karlovej Univerzity Miloša Brunclíka sformovalo 53 úradníckych kabinetov.   Je autorom viecerých prác na tému úradníckych kabinetov, napríklad Úřednícké vlády v evropských zemích: funkční, či nefunkčí koncept?   Čo si vieme odniesť z analýzy toho, ako vznikali, ich legitimity, či vzťahu k politickým stranám pre ten náš slovenský úradnícko-kabinetný príbeh?   „Úradnícke vlády sa vyskytujú vo väčšej miere v postkomunistickej Európe, kde je nesporne vyššia miera korupcie“, tvrdí Miloš Brunclík pre podcast Ráno Nahlas. Z jeho analýzy vyplýva, že 45 zo 53 úradníckých vlád bolo práve v postkomunistickom geopriestore.   Podcast pripravil Jaroslav Barborák.

Už od nedele je horúcou témou týchto jarných dní – a to aj vpred hokejovo-šampionátovom čase –striedanie rovno celého vládneho kabinetu. Po tom, ako prezidentka a premiér Heger nenašli prienik svojich predstáv o budúcom personálnom usporiadaní, Zuzana Čaputová otvorila cestu pre úradnícku vládu, ktorej by šéfoval súčasný viceguvernér Ľudovít Ódor.   „Nie úradnícka, ale prezidentika“ – aj taká kritika zaznieva.   Ak vláda úradníkov bude pre Slovensko prvou skúsenosťou, nemusí ísť o skúsenosť celkom neznámu. Náš geopriestor vymedzený hranicami Európy prináša bohaté skúsenosti. Len medzi rokmi 1989 a 2015 sa tu podľa českého politológa Karlovej Univerzity Miloša Brunclíka sformovalo 53 úradníckych kabinetov.   Je autorom viecerých prác na tému úradníckych kabinetov, napríklad Úřednícké vlády v evropských zemích: funkční, či nefunkčí koncept?   Čo si vieme odniesť z analýzy toho, ako vznikali, ich legitimity, či vzťahu k politickým stranám pre ten náš slovenský úradnícko-kabinetný príbeh?   „Úradnícke vlády sa vyskytujú vo väčšej miere v postkomunistickej Európe, kde je nesporne vyššia miera korupcie“, tvrdí Miloš Brunclík pre podcast Ráno Nahlas. Z jeho analýzy vyplýva, že 45 zo 53 úradníckých vlád bolo práve v postkomunistickom geopriestore.   Podcast pripravil Jaroslav Barborák.

Prejšnji portretiranec Vito Weis je pred mikrofon na intimni gledališki portret povabil Gregorja Zorca, svežepečenega dobitnika nagrade za najboljšega igralca na Tednu slovenske drame 2023. Ob znameniti Vitovi kavici smo se po predstavi Krize v Novi pošti v Ljubljani pogovarjali o: njunem dolgoletnem medsebojnem sodelovanju, dveh desetletjih z Vio Negativo, predstavah Korak v pravo smer, Gledališka ura, Učene žene id.; Gregorjevem ustvarjanju animiranih filmov s partnerko Špelo Čadež, filmih Boles in Orkester; pa tudi (dolg)času v teatru, iskanju stika s publiko in kamero, kontrolo nad telesom, svobodnim opravljanjem igralskega poklica in tem, kako pomembno je kdaj tudi izpreči in reči: »ne«. Gregor Zorc je leta 1996 maturiral na Gimnaziji Moste Ljubljana, kjer se je kot član dramskega krožka redno udeleževal festivalov: Podobe trenutkov, Gimnazijad in Linhartova srečanja. V šolskem letu 1997/98 se vpiše v prvi letnik igre na AGRFT pod mentorstvom prof. Borisa Cavazze in prof. Jožice Avbelj. Sodeluje na institucionalni in neodvisni sceni, med drugim od leta 2002 z Vio Negativa. Leta 2017 je prejel Borštnikovo nagrado za igro za predstavo Stenica. Njegovo ustvarjanje ni vezano samo na gledališče, saj je kot igralec in kor scenarist sodeloval v več kot dvajsetih filmih. Za vlogo v Šelestenju Janeza Lapajneta je leta 2002 prejel Vesno za najboljšega igralca. (vir: https://sigledal.org/geslo/Gregor_Zorc) Moderatorja: Vito Weis in Žiga Brdnik Zvok: Boštjan Eržen Produkcija: KUD Moment Intimni portret Vita Weisa: https://bit.ly/3UoGGx5 Zahvala: Vitu Weisu, KUDu Moment, Mladinskemu gledališču, Mestni občini Maribor, Ministrstvu za kulturi in radiema MARŠ ter Maribor za predvajanje na radijskih valovih.

Z nastopom britanske pisateljice Bernardine Evaristo se je v Ljubljani končal letošnji Festival Fabula – literature sveta. V Mariboru so podelili najvišja priznanja na področju kulture in umetnosti, poimenovana po pesniku Janku Glazerju – nagrado za življenjsko delo je prejel založnik in zbiralec Primož Premzl, podelili pa so tudi Glazerjeve listine. V Kranju so podelili nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije – za življenjsko delo so nagradili igralko Milado Kalezić in režiserja Dušana Mlakarja. Na ZRC SAZU so priredili kolokvij o filozofiji Renéja Descartesa. V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani so odprli razstavo Peš, s kolesom, vlakom in tovornjakom, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa skupinsko razstavo Podobe narave.

Razvoj kvantnih tehnologij je trenutno v tako izrednem razmahu, da so govori kar o drugi kvantni revoluciji. Intenzivno se razvija kvantne računalnike, ki bodo nekega dne med drugim kos obstoječi zaščiti digitalnih komunikacij; a tudi kvante komunikacije, ki bodo varne pred tovrstnimi vdori. Predvsem pa lahko rečemo, da si večine kvantnih tehnologij, ki bodo na tej podlagi nastale, danes ne znamo niti predstavljati. Nekaj podobnega se je konec koncev zgodilo že s prvo kvantno revolucijo, ki je s spoznanji o naravi kvantnega sveta pred več kot stoletjem ustvarila temelje, na katerih so potem zrastle sodobne tehnologije, ki so bile takrat povsem v domeni znanstvene fantastike: od računalnikov in pametnih telefonov, laserjev in satelitov … Za svoje dosežke na področju teorije kvantnih sistemov, kvantnih nečistoč in kvantnih pik je Zoisovo priznanje prejel tokratni gost oddaje Podobe znanja dr. Rok Žitko z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" in izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.  

Správy. Téma dňa. Úsmev ako dar ponúka pomoc v podobe sociálneho bývania rodinám v kríze - na návšteve v bratislavskom centre. Glosa na týždeň Rasťa Piška o stratenom cudzincovi.

Mesojede morske spužve, volnate rakovice, inteligentne hobotnice, rak strelec, ribe gnezdilke, morski torpedo, nasedli kit v Sečoveljskih solinah, bodičasta Afrodita. Čeprav je na prvi pogled slišati, kot da smo se potopili v svet filma Avatar režiserja Jamesa Camerona, to niso izmišljeni prebivalci morja. Številne zanimivosti o omenjenih, in še mnogih drugih morskih organizmih, je v svojem zadnjem delu Podobe iz modrine nanizal dr. Lovrenc Lipej, eden naših najbolj prepoznavnih morskih biologov. Sam že vrsto let skrbi za širjenje znanj o pestrosti življenja in pomenu ohranjanja ekosistema našega morja. Redno namreč objavlja članke v časopisih, revijah in sodeluje v radijskih in televizijskih oddajah. V Podobe iz modrine je posejal tudi številne iskrice humorja. Kot je v uvodu zapisala vodja Morske biološke postaje NIB dr. Patricija Mozetič, gre za nenavadno delo, ki je redkost v slovenski naravoslovni literaturi. Podrobneje nam ga dr. Lipej predstavlja v tokratni oddaji.

Tako kot jezik tudi roka ne uspe opisati vseh čudežev morja, je pred pol tisočletja zapisal Krištof Kolumb. Raziskovalec in biolog z Morske biološke postaje Piran prof.dr. Lovrenc Lipej pa to dela že dobri dve desetletji tudi v časniku Primorske novice. V prostorih postaje, niti 50 metrov od morja, nam je razčlenil biodiverziteto Tržaškega zaliva in vsega Jadrana, vključno z v času zamrznjenem otokom Mljet, kjer s hrvaškimi kolegi raziskuje že dolga leta, in da celotnega Sredozemlja niti posebej ne omenjamo. Tema "kaj naredi ljudi, da o morju ne mislijo le turistično", je bila le logični dodatek skozi katerega je povzel osrednja spoznanja svoje nedavno predstavljene knjige Podobe iz modrine. Na naslovnici se nam veselo smehlja njegov posnetek velike pliskavke - lat. Tursiops truncatus kot lep primer izjemne naravne dediščine slovenskega morja. FOTO: Velika pliskavka, lat. Tursiops truncatus je prebivalka našega morja in živ dokaz, da le-to še vedno premore izjemno naravno dediščino VIR: Lovrenc Lipej, MBPP-NIB

Študija z naslovom Podobe nestrinjanja in s podnaslovom Politični grafiti in street art postsocialistične tranzicije ter s kopico fotografij grafitov in street arta ni prva monografija o sodobni urbani vizualni kulturi na Slovenskem, je pa zagotovo zelo temeljito in sistematično delo. Monografijo je napisal kulturolog dr. Mitja Velikonja, ki ga (to pove v intervjuju z Markom Goljo) privlačijo robovi. Grafiti (in street art) zagotovo sodijo v takšno robno subkulturo. Mnogi grafiti nastanejo čez noč in hitro izginejo, mnogi mimoidoči jih niti ne opazijo, toda zagotovo so samosvoj medij, ki omogoča njihovim ustvarjalcem sugestivno in izzivalno izražanje političnih stališč. Več o monografiji (objavljeni pri Mladinski knjigi), njeni metodologiji in pomembnejših ugotovitvah, pove dr. Mitja Velikonja v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna

Deficit je veľký a je vysoko pravdepodobné, že v tejto podobe rozpočet neprejde a bude v ňom musieť prísť aj k nejakým škrtom, tvrdí poslanec Za ľudí Juraj Šeliga. Ešte predtým však požaduje, aby vládna koalícia jasne odmietla tzv. Tarabove novely  zmäkčujúce postihy za ekonomickú trestnú činnosť. Udrží sa Hegerova vláda a je Generálny prokurátor vydieraný? Odpovie Juraj Šeliga. Vláda Eduarda Hegera čelí veľkému parlamentnému testu. Z vôle opozičnej SaS a Hlasu sa dnes v Národnej rade začína rozprava o vyslovení nedôvery vláde. "Koalícia dávno prestala bojovať proti mafii a proti korupcii. Ak by sme teraz neurobili nič, v riadnych voľbách, o 15 mesiacov, sa práve Robert Fico vráti tak, že možno tie voľby vyhrá, lebo jeho najväčším podporovateľom je Igor Matovič. Toto je fakt, preto musíme niečo spraviť," takto odôvodňuje snahu otestovať parlamentnú podporu vlády šéf liberálov Richard Sulík. Ak padne vláda, nevyhutne prídu predčasné voľby, kontruje v rozhovore pre Ráno Nahlas poslanec Za ľudí Juraj Šeliga a pýta sa, či má Richard Sulík dostatočnú podporu na to, aby v prípadných predčasných voľbách dokázal zvrátiť návrat šéfa SMERu k moci. Preto je podľa neho konanie SaS nezodpovedné a to najmä vzhľadom na dianie na Ukrajine, naše geopolitické zameranie, ale aj v úsilí o udržanie právneho štátu. Ako dopadne hlasovanie o udržaní sa vlády a mal by Eduard Heger zostať pri moci? Ako dopadne hlasovanie o štátnom rozpočte a nie sú kompenzácie energokrízy či podpora rodín, vzhľadom na naše možnosti a udržateľnosť verejných financií, príliš štedré a neadresné? Ako sa darí boju s korupciou a za právny štát v tandeme s Borisom Kollárom a odmietne vládna koalícia tarabove novely? No a kam smeruje Generálny prokurátor a mala by prezidentka vyvinúť väčšie úsilie voči Marošovi Žilinkovi? Témy a otázky pre poslanca Za ľudí Juraja Šeligu. Počúvate Ráno Nahlas, pekný deň a pokoj v duši praje Braňo Dobšinský.  

Deficit je veľký a je vysoko pravdepodobné, že v tejto podobe rozpočet neprejde a bude v ňom musieť prísť aj k nejakým škrtom, tvrdí poslanec Za ľudí Juraj Šeliga. Ešte predtým však požaduje, aby vládna koalícia jasne odmietla tzv. Tarabove novely  zmäkčujúce postihy za ekonomickú trestnú činnosť. Udrží sa Hegerova vláda a je Generálny prokurátor vydieraný? Vláda Eduarda Hegera čelí veľkému parlamentnému testu. Z vôle opozičnej SaS a Hlasu sa dnes v Národnej rade začína rozprava o vyslovení nedôvery vláde. "Koalícia dávno prestala bojovať proti mafii a proti korupcii. Ak by sme teraz neurobili nič, v riadnych voľbách, o 15 mesiacov, sa práve Robert Fico vráti tak, že možno tie voľby vyhrá, lebo jeho najväčším podporovateľom je Igor Matovič. Toto je fakt, preto musíme niečo spraviť," takto odôvodňuje snahu otestovať parlamentnú podporu vlády šéf liberálov Richard Sulík. Ak padne vláda, nevyhnutne prídu predčasné voľby, kontruje v rozhovore pre Ráno Nahlas poslanec Za ľudí Juraj Šeliga a pýta sa, či má Richard Sulík dostatočnú podporu na to, aby v prípadných predčasných voľbách dokázal zvrátiť návrat šéfa SMERu k moci. Preto je podľa neho konanie SaS nezodpovedné a to najmä vzhľadom na dianie na Ukrajine, naše geopolitické zameranie, ale aj v úsilí o udržanie právneho štátu. Ako dopadne hlasovanie o udržaní sa vlády a mal by Eduard Heger zostať pri moci? Ako dopadne hlasovanie o štátnom rozpočte a nie sú vládne kompenzácie energokrízy či podpora rodín, na naše možnosti a udržateľnosť verejných financií, príliš štedré a neadresné? Ako sa darí boju s korupciou a za právny štát v tandeme s Borisom Kollárom a odmietne vládna koalícia Tarabove novely? No a kam smeruje Generálny prokurátor a mala by prezidentka vyvinúť väčšie úsilie voči Marošovi Žilinkovi? Témy a otázky pre poslanca Za ľudí Juraja Šeligu. Počúvate Ráno Nahlas, pekný deň a pokoj v duši praje Braňo Dobšinský.      

Slovenska raziskovalka prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sklada, da nenavadne simetrije iz področja čiste teorije pripelje v domet praktične zaznave. Kaj ima skupnega topla greda z eksotičnimi pojavi kvantnega sveta? Na prvi pogled prav nič. A morda ponuja priročna vrtna konstrukcija za gojenje zelenjave odlično analogijo, ključ do rešitve nekaterih osupljivih ugank, ki jih pred znanost postavljajo neravnovesni kvantni sistemi s simetrijami.Nenavadne simetrije so namreč danes stvar čiste teorije, abstraktnih matematičnih modelov, v naravi pa jih ne moremo zaznati, prav tako tudi ne z eksperimenti v laboratoriju. A če bi našli način, kako bi lahko to, kar predpostavlja teorija, zaznali v realnosti, bi to prineslo revolucionarne spremembe na številnih področjih; od superprevodnikov do kvantnih simulatorjev. Z inovativnim načrtom, kako bi se tega problema lotili, je dr. Zala Lenarčič prepričala Evropski raziskovalni svet in pridobila sredstva za raziskovalce na začetku raziskovalne kariere, t. i. ERC Starting Grant v višini 1,5 milijona evrov za petletni projekt z naslovom Šibko vzbujane kvantne simetrije. Dr. Zala Lenarčič z Odseka za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan in vodja skupine za Kvantne sisteme izven ravnovesja je bila tudi gostja oddaje Podobe znanja.

Slovenski etnografski muzej je v mednarodnem letu stekla 2022 pripravil manjšo priložnostno razstavo “Barvite podobe svetih na steklu”. Razstava je predstavila izbor slik na steklo iz njihove muzejske zbirke, ki trenutno obsega 633 predmetov. Pogovarjali smo se z avtorico razstave, kustosinjo dr. Bojano Rogelj Škafar.

Že v pradavnih, predkrščanskih časih se je s prvim novembrom, v mračnih in meglenih poznojesenskih dneh, v ljudeh prebujala slutnja, da v sredo vsakdanjega življenja neslišno vstopa skrivnostni svet umrlih. Krščanstvo je poganskemu verovanju v vračanje duš umrlih dalo novo vsebino. Mrtvi se ne vračajo med žive, ampak živi s svojimi molitvami prosijo Boga za duše rajnih, ki se onstran zemeljskega bivanja očiščujejo vseh s spodrsljaji postavljenih zaprek, ki stojijo med njimi in Bogom. To skrivnostno prvonovembrsko druženje živih in umrli je tankočutno opisal Ivan Cankar v črtici Edina beseda. Umestil jo je v zbirko črtic Podobe iz sanj. Kot bi hotel reči, da se v uri smrti katerega od naših najbližjih naše srce preseli na kraj, kjer sanje, stvarnost in onstranskost postajajo eno, prehajajo zdaj v eno, zdaj v drugo, in nazaj v neulovljivo presežnost. Takole zapiše: »V mojem spominu je sveta podoba; veliko let je že tam, zmerom na enem mestu; /…/ in če bi šla od hiše, bi šel z njo Božji blagoslov. To je tista noč, ki sem jo prebedel ob mrtvaški postelji svoje matere. Zdaj se mi dozdeva, da sem bil vso tiso noč popolnoma vdan in miren, mirnejši kot kdaj poprej; nikakršne potrtosti, nikakršne tesnobe nisem čutil, začudo lahkotno in svetlo je bilo v moji duši, kakor osvobojena je bila, od nekod z višine je gledala na to mračno izbo, na tanke, dolge plamene sveč, na beli materin obraz in name. Nikoli nisem bil tako blizu tisti zadnji, edini besedi, ki se ustavi človeku na ustnicah, kadar prestopi prag na ono stran. /…/ In vselej, kadar se ozrem na sveto podobo v svojem spominu, slišim šepetanje neizgovorjene besede, kakor se je utrnila iz čeznaturnega spoznanja, ki nam ni dodeljeno, iz vesoljne ljubezni, ki je ne poznamo; in milo in gorko mi je pri srcu.« V krščanski zgodovini obstajajo zelo različne oblike razumevanja smrti. Ena od teh je tudi Cankarjeva. Vse pa se ujemajo v prepričanju, da je s Kristusom smrt premagana. Gorazd Kocijančič, urednik Filokalije in eden od prevajalcev, pravi: »Če verujemo v Kristusa, lahko gremo z zaupanjem v agonijo, ki nas vse čaka, in na koncu oči zatisnemo s spokojnim pričakovanjem.« V Filokaliji najdemo misel Hezihija Prezbitra: »Če je mogoče, naj se nenehno spominjamo smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti.« Takšno razmišljanje se zdi sodobnemu človeku povsem tuje. Agoniji smrti želi uiti tako, da jo briše iz zavesti in prestavlja v virtualni svet. Samo tam naj bi bilo njeno mesto. Potem pa ga je groza iti na pogreb svoje babice. Prav nasprotno izkušnjo nam je v Podobah iz sanj podaril Ivan Cankar. Smrt je udomačil, ji dal mesto, ki ji gre, ker je verjel, da o njej obstaja beseda, ki prihaja od Boga. Čeprav ni izrečena v nobenem znanem jeziku, jo lahko razumejo vsi.

Danes se začenja 10. festival bralne kulture Prepišno uredništvo. Branja, pogovori, delavnice in drugo se bo navezovalo na rdečo nit, z motom: Fikcija je vse. V mariborskem Narodnem domu bodo zvečer združenim glasbenim okusom muzicirali mladi glasbeniki z različnih koncev sveta, združeni v ansamblu Poetico Musicali. V oddaji pa se bomo posvetili tudi knjigi Podobe nestrinjanja, študiji političnih grafitov in street arta v državah postsocialistične tranzicije in širše, ki jo je napisal Mitja Velikonja. Vabimo vas k poslušanju! M. Velikonja: Podobe nestrinjanja, naslovnica knjige, vir: mladinska-knjiga.si, izsek

O razvoju novih materialov, ki omogočajo zajem ogljikovega dioksida in shranjevanje toplote. Kaj bi bilo, če bi iz izpustov znali odstraniti toplogredne pline? Bi jih morda lahko odstranjevali celo neposredno iz atmosfere? V zadnjih letih se intenzivno razvija materiale, ki omogočajo prav to: zajem ogljikovega dioksida, pa tudi materiale, ki omogočajo dolgotrajno shranjevanje toplote in s tem občutne energijske prihranke.Številne lastnosti zeolitov in njim podobnih nanoporoznih materialov so izredno obetavne in z razlogom zbujajo veliko optimizma, ko govorimo o zmanjševanju našega ogljičnega odtisa. Z njihovim razvojem se ukvarja tudi tokratna gostja oddaje Podobe znanja dr. Nataša Zabukovec Logar, vodja odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu in profesorica na Univerzi v Novi Gorici. Za svoje raziskave na tem področju je letos prejela Preglovo nagrado. Ob svojem navdušenjem nad možnostmi, ki jih odpirajo ti novi materiali, pa dr. Nataša Zabukovec Logar izpostavlja: »Uvajanje tehnologij zajema CO2 ne pomeni, da lahko enako intenzivno še naprej uporabljamo fosilna goriva.«

Podobe partizanke Brine, ki v vojaških hlačah in škornjih pleše na mitingu po prisegi bork in borcev Rabske brigade 23. septembra 1943 so ene izmed najbolj ikoničnih fotografij legendarne plesalke in koreografinje Marte Paulin. Njeno življenje je zdaj kronološko popisano v knjigi Samo en ples, ki jo je napisala njena hči Malina Schmidt Snoj. Na predstavitvi knjige je bil Miha Žorž.

Tokrat začnemo z že 30. Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev, nadaljujemo z razstavo Četrta generacija mojstra italijanske Arte Povera Michelangela Pistoletta v ljubljanski Cukrarni, ki ji sledi razstava v Moderni galeriji z naslovom Momental-mente: žive slike. Obiskali smo 11. mednarodni festival likovnih umetnosti v Kranju, ob mestnem dnevu razstavo Podobe Maribora iz zbirke Umetnostne galerije Maribor, in razstavo Arheološko bogastvo Bele Krajine v Belokranjskem muzeju Metlika. FOTO: Pistolettova postavitev instalacije Venera iz cunj v Berlinu l.2018, prvo je predstavil l.1967 v Italiji VIR: https://www.artatberlin.com/en/tribute-to-michelangelo-pistoletto-in-berlin-italian-cultural-institute-italian-embassy-01-06-04-06-2018/

Ob 140. obletnici rojstva Alojza Gradnika preverjamo, kako je njegov opus pa tudi ustvarjanje drugih književnikov z zahodnega konca našega narodnega ozemlja zaznamoval njihov položaj na stičišču z romanskim svetom Čeprav je Eros Tanatos ena najbolj znamenitih pesmi, kadarkoli napisanih v slovenskem jeziku, se zdi širši pesniški in prevajalski opus Alojza Gradnika, ki se je rodil v začetku avgusta pred 140 leti, manj pozorno, manj natančno bran kakor nekdaj. Zato smo v tokratne Podobe znanja povabili literarno zgodovinarko in predavateljico na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Ano Toroš, da bi nam ponovno približala velikega pesnika Goriških brd. Naša gostja je namreč izvrstna poznavalka Gradnikovega življenja in dela, navsezadnje mu je pred nekaj leti posvetila tudi intrigantno monografijo O zemlja sladka: kamen, zrno, sok : Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet. In čeprav je bil pesnik svojo umetniško besedo vselej pripravljen zastaviti tudi za obrambo slovenskega značaja svoje rodne pokrajine, dr. Toroš, kakor razkriva že podnaslov njene študije, Gradnika bere na poudarjeno komparativističen način, se pravi, da njegovo pisanje skuša umeti ne le skozi prizmo slovenskega narodnega projekta, temveč na križišču najrazličnejših evropskih literatur oziroma kultur. To pa se lepo povezuje z drugo problematiko, ki znanstveno zaposluje dr. Toroš: njen raziskovalni fokus je namreč že dolgo uperjen tudi v večkulturno, večjezikovno prepletanje italijanske, slovenske in hrvaške literature v Benečiji, Istri in Trstu. Kako torej Gradnika brati v teh kontekstih, je v pogovoru z dr. Toroš preverjal Goran Dekleva.   foto: iz osebnega arhiva dr. Ane Toroš

Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali. To zgovorno potrjujejo tudi Podobe iz daljnih dežel, še svež, s slikovnim gradivom razkošno opremljen zbornik znanstvenih razprav o razglednicah, ki jih danes hranijo različne muzejske ustanove pri nas, ki pa so jih ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja iz Japonske, Kitajske in Koreje nazaj v domovino pošiljali sploh prvi Slovenci, ki so kadarkoli obiskali vzhodno Azijo. Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so potovali v tiste kraje? Kako so doživeli kulturni šok srečanja s civilizacijo, o kateri pred odhodom slej ko prej niso vedeli prav veliko? Kaj jih je očaralo in kaj razočaralo? Kako so o tem izkustvu pisali svojim domačim? Jih lahko celo označimo za nekakšne pionirje globalizacije, ki so napravili prvih nekaj korakov v smeri zbliževanja dotlej izjemno oddaljenih svetov vzhodne Azije in slovenskega prostora? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili predavateljico z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, japonologinjo in jezikoslovko, dr. Chikako Shigemori Bučar, ki je skupaj s kolegico z Oddelka, sinologinjo dr. Majo Veselič uredila Podobe iz daljnih dežel in za zbornik napisala tudi tri razprave.

Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije.""Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."

V špeciálnom dieli sme predikovali ako dopadnú jednotlivé play-off série. Dokážu Bulls ukradnúť Bucks aspoň jeden zápas? Bude Sixers vs Raptors najlepšia séria prvého kola? Kto bude brániť Browna a Tatuma ? Vyhrajú Mavs nad Jazz zápas bez Luku? Aj na tieto otázky sme odpovedali v špeciálnom podcaste, ktorý sa týkal play-off. --- Send in a voice message: https://anchor.fm/druhalajna/message

Po vseh škofijah Rimskokatoliške cerkve, tudi v slovenskih, poteka sinoda pod naslovom Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo. Ta se je po odločitvi papeža Frančiška začela jeseni lani v škofijah, končala se bo jeseni prihodnje leto v Rimu. Ta se prvikrat ne dogaja le v večnem mestu v obliki zborovanja škofov, temveč je Frančišek kot prvi papež v zgodovini Rimskokatoliške cerkve spodbudil sinodalno pot, ki naj bi jo prehodili vsi verniki in kleriki. Na njej naj bi prisluhnili drug drugemu, se slišali in upoštevali. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani je kot svoj kamenček na sinodalni poti organizirala simpozij pod naslovom Sinodalnost Cerkve. Na njem sta med drugim ljubljanski nadškof Stanislav Zore, tudi veliki kancler ljubljanske teološke fakultete, ter biblicist, profesor na omenjeni fakulteti in celjski škof Maksimilijan Matjaž predstavila temelje sinodalnosti Cerkve v Svetem pismu. Škofa Zore in Matjaž o sinodalni poti Po vseh škofijah Rimskokatoliške cerkve, tudi v slovenskih, poteka sinoda pod naslovom Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo. Ta se je po odločitvi papeža Frančiška začela jeseni lani v škofijah, končala se bo jeseni prihodnje leto v Rimu. Ta se prvikrat ne dogaja le v večnem mestu v obliki zborovanja škofov, temveč je Frančišek kot prvi papež v zgodovini Rimskokatoliške cerkve spodbudil sinodalno pot, ki naj bi jo prehodili vsi verniki in kleriki. Na njej naj bi prisluhnili drug drugemu, se slišali in upoštevali. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani je kot svoj kamenček na sinodalni poti organizirala simpozij pod naslovom Sinodalnost Cerkve. Na njem sta med drugim ljubljanski nadškof Stanislav Zore, tudi veliki kancler ljubljanske teološke fakultete, ter biblicist, profesor na omenjeni fakulteti in celjski škof Maksimilijan Matjaž predstavila temelje sinodalnosti Cerkve v Svetem pismu.

Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je tudi slikar oziroma vizualni umetnik Dušan Kirbiš, ki te dni razstavlja v Galeriji Murska Sobota. Razstava Predmeti in podobe bo na ogled še do 23. marca, kustos in direktor murskosoboške Galerije Robert Inhof je o njej med drugim zapisal, da na specifičen način sintetizira in zgosti celotno umetnikovo dosedanje ustvarjanje, pa četudi ne gre za pregledno razstavo.

Čo prezrádza akvizičná činnosť o stave spoločnosti a dobe, kedy sa uskutočňuje? Ako prebieha akvizičný proces a ako sa v priebehu času profilovala podoba zbierok Slovenskej národnej galérie? Prečo diela zostávajú v zbierkach SNG už navždy? Ako postupujú kurátori pri budovaní zbierok a majú v nich svojich obľúbencov? Na tému akvizičnej činnosti a budovania zbierok sa rozpráva Eva S. Kotláriková s vedúcim kurátorom zbierok starého umenia SNG Dušanom Buranom. Zdigitalizované zbierky SNG a ďalších slovenských a českých galérií si môžete pozrieť zblízka a z pohodlia domova na www.webumenia.sk. Partnerom podcastu je spoločnosť KIA, pre ktorú je umenie inšpiráciou. Za spoluprácu pri nahrávaní ďakujeme Vysokej škole výtvarných umení v Bratislave.

Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt

Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče "afantazija", nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.

V Cankarjevih romanih Nina in Hiša Marije Pomočnice, ki ju je pisatelj doživljal kot najglobljo in najbolj avtentično izpoved svoje osebnosti, je osrednje sporočilo vpeto v njegova razmišljanja o življenju in smrti kot osrednji problematiki človeka in njegove eksistence. Navdih za oba romana je dobil ob umiranju neozdravljivo bolne Malči Löffler, mlajše sestrice svoje dunajske zaročenke Štefke. Dekličina bolezen se je pred njegovimi očmi stopnjevala vse do njenega odhoda v bolnišnico; tam jo je Cankar obiskoval vse do njene smrti leta 1902. Kot razkrivata romana, je Cankar imel redko sposobnost globokega podoživljanja trpljenja, hrepenenja in upanja čistih in nežnih duš, obsojenih na prezgodnjo smrt, ko v njih vre še hrepenenje po življenju in ko sanjajo o prvih izkušnjah ljubezni. Cankarjeva sočutna in usmiljena narava je sestavljala tisti del njegove osebnosti, ki jo je sicer le redko razkril. V svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj je priznal, da je mu je bilo laže pisati o grehih in oskrunjenosti, kakor pa o najsvetejšem v duš, in zapisal: »… rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.« Toda pisateljeva sočutna in usmiljena narava nezavedno veje iz še številnih drugih Cankarjevih del, še posebej iz tistih, ki slikajo otroke, brezdomce, revne, šibke, ponižane, odrinjene in nepotrebne ljudi ter zlorabljene in zapuščene ženske. Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. V svojih delih je izjemno vlogo dal svoji materi Neži, saj je iskreno cenil in občudoval njeno pristno nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok, ter čistost njenih misli in delovanja, ki ga je kazala do življenja na splošno. Sam je želel biti čist kot ona in v eni svojih mladostnih črtic zahrepenel: »… da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju!«. Toda hkrati je vedel, da je drugačen. V novelah Volja in moč je neusmiljeno analiziral svojo dušo ter občutil razklanost med dušo in telesom, etičnim stremljenjem in grešnim ravnanjem, tostranostjo in onstranostjo, umom in vestjo, umskim spoznavanjem in dojemanjem resnice z »očmi duše«. Še posebej ostro je poudarjal boleče nasprotje med dušo, ki je čista, in telesom ter njegovimi erotičnimi strastmi. Čutil je, da telo ljubi po svoje, duša pa po svoje in v razmišljanju o ljubezni do ženske zapisal: »Tvoje telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja duša pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži, v kateri odseva.«

Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš

Ioniziran plin oziroma plazma predstavlja četrto agregatno stanje snovi, ki v zadnjih letih svojo uporabno vrednost dokazuje na različnih področjih. Ključno vlogo ima pri fuziji, postopku pridobivanja električne energije z zlivanjem jeder atomov, ki bi nam nekega dne lahko zagotovila izredne količine čiste energije. S plazmo nad nevarne kemikalije Vse bolj se plazma uporablja tudi pri razgradnji nevarnih kemikalij, od različnih strupov, farmacevtskih sredstev do cele vrste onesnažil, ki jih je sicer iz vode zelo težko odstraniti. Tudi pri čiščenju določenih vrst površin lahko uspešno nadomesti okolju manj prijazne kemikalije. V zadnjem času njeno uporabnost preizkušajo tudi v aeronavtiki in pri vetrnih turbinah, kjer veliko obetajo plazemski aktuatorji za kontrolo zračnega toka. Uporablja se tudi pri določenih postopkih v jeklarstvu. Glavna ovira za širšo uporabo plazemskih tehnologij je visoka poraba energije. "Na tehtnico je potrebno dati energijo, ki jo ti sistemi potrebujejo za razelektritev plina, in koristi, ki jih tako dobimo," poudarja prof. dr. Uroš Cvelbar. "Če se lahko z uporabo plazme izognemo okolju škodljivim kemikalijam, so koristi za okolje dejanska dodana vrednost teh tehnologij." Curek ioniziranega plina lahko prepreči nastanek valov, škropljenja ... A za nove možnosti uporabe je ključno tudi razumevanje temeljnih fizikalnih mehanizmov. Poznavanje interakcij med plazmami in površinami tekočin je denimo ključno za uspešno razgradnjo kemikalij in pri določenih uporabah v jeklarski industriji ter še kje. Prav sem se umešča v prestižni reviji Nature objavljeno prebojno odkritje prof. dr. Uroša Cvelbarja, vodje odseka za plinsko elektroniko na Institutu "Jožef Stefan", ki je skupaj s kolegi iz Južne Koreje pokazal, da lahko plazmo uporabimo za stabiliziranje sicer nestabilnih pojavov v tekočinah in tudi pojasnil fizikalne mehanizme, ki botrujejo tovrstnim pojavom. Nove možnosti uporabe v astrofiziki Novo razumevanje teh procesov odpira tudi nove možnosti pri raziskavah planetov in lun, ki imajo šibko ionizirane atmosfere, kot sta denimo Jupiter in Saturn, pa tudi pri interakcijah sončevega vetra z Zemljino atmosfero. Več o odkritju v pogovoru z Urošem Cvelbarjem v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Uroša Cvelbarja

Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo. Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov. Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu nastanka novih virusov ključno vlogo. Če bi jo lahko onemogočili, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih preverjanj prav za covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili. "Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, groundbreaking, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil prof. dr. Dušan Turk. V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. V mednarodni raziskavi so sodelovali tudi Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Prof. dr. Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja. Foto: IJS

Nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, je pravkar prejela Darja Hlavka Godina, glasbena opremljevalka, glasbena dramaturginja in režiserka zvoka. Temu ustvarjanju se posveča že štiri desetletja, zadnjih 24 let na radiu Slovenija. »V radijskih igrah in gledaliških uprizoritvah s svojim širokim znanjem, tenkočutnostjo tin bogatimi izkušnjami sodeluje pri razvoju slovenske umetniške radiofonije,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Darja Hlavka Godina je gostja oddaje Oder, z njo se pogovarja Tadeja Krečič. Foto: Karpo Godina

Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje. Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju. Kaj so torej razvili slovenski znanstveniki in na kakšnih principih delujejo algoritmi, ko iščejo najbolj učinkovite protiukrepe, pa izveste v oddaji Podobe znanja. Foto: Jani Bizjak

1. Vláda niečo schválila. 2. Ale hlavne, že očkujeme. 3. Krajčí zostáva

Zdaj pa vas, drage poslušalke in cenjeni poslušalci, za dobro jutro prosim, da si v mislih sami sebe predstavljate na svoji najljubši plaži ali pa na svojem najljubšem razgledišču med vrhovi gora. Gre? Vidite slike in podobe in se vam zdi, da se skoraj lahko dotaknete morskih valov ali da je pravkar nad vami poletela ptica? Vse to zmore naša vizualizacija. Kaj pa se zgodi, če je ni? Tokrat bomo raziskali pojav, ki se mu reče AFANTAZIJA, nekateri ji pravijo tudi slepi um, opisuje pa nezmožnost vizualizacije. Zakaj se to zgodi in kako vpliva na posameznika, pa v pogovoru s predstojnikom katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. Pripravlja Mojca Delač.

Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.

Fotoreporter časopisa Delo Voranc Vogel je eden od avtorjev fotografij razstave Co(u)vid: Podobe nove realnosti, ki bo do 13. septembra odprta v parku Ljubljanskega gradu. Tudi njegov poletni namig je povezan z grajskimi prostori.

Fotografije na razstavi Co(u)vid: Podobe nove realnosti, ki bo do 13. septembra postavljena v parku ljubljanskega gradu, so nastale v nenavadnih preteklih mesecih, od začetka epidemije koronavirusne bolezni 19, do njenega konca. Avtorji fotografij so fotoreporterji Dela in Slovenskih novic Matej Družnik, Jure Eržen, Marko Feist, Uroš Hočevar, Dejan Javornik, Blaž Samec, Jože Suhadolnik, Leon Vidic in Voranc Vogel.

V 41. časti Gamesite Podcastu sme sa rozprávali o odklade Halo Infinite, o hlbokých vreckách Sony a o korporátnom boji medzi Epicom, Googlom a Applom. 

Hostia: Soňa Puterková (viceprezidentka Komory učiteľov), Pavel Ondek (predseda Odborového zväzu pracovníkov školstva a vedy) a Branislav Gröhling (minister školstva, vedy, výskumu a športu) Typická bodka za ukončením strednej školy tento rok nebude a končiaci študenti zelený stôl s maturitnými otázkami neuvidia. Ústne maturity sa pre situáciu s novým koronavírusom neuskutočnia v tradičnej podobe. Hodnotenie na maturitnom vysvedčení vznikne spriemerovaním koncoročných známok zo všetkých ročníkov a polročných známok z posledných dvoch ročníkov z predmetu alebo skupiny predmetov. Ako vnímajú verdikt rezortu školstva naši hostia sa dozviete v relácií K veci. Moderuje: Lucia Nagyová. Diskusiu K veci pripravuje RTVS - Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1.

Sinoči sem imel videoklepet z župnikom Pietrom iz Bergama. Bil sem vesel, ker sem ga videl in slišal, žalosten, ker je tema najinega pogovora šla o bolezni in smrti, o koronavirusu, ki je v zadnjih tednih prav v severnoitalijanskem Bergamu razvil svojo uničevalno moč. Podobe kolone vojaških tovornjakov, ki iz Bergama odvažajo krste z umrlimi za koronavirusom, so presunile cel svet. Tako je zapisal p. Branko Cestnik na svoji blog strani in o tem je tudi tekla beseda v oddaji Spoznanje več predsodek manj.

Ne glede na to, kako trdno gradimo, pred rušilno močjo potresov nismo nikoli povsem varni. Seveda pa je po drugi strani danes potresna gradnja nekaj povsem drugega, kot je bila še pred desetletji, najnovejši pristopi pa skušajo standarde še izboljšati. Dr. Matjaž Dolšek, redni profesor za področje gradbeništva in okoljskega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, je za svoje dosežke na tem področju letos prejel Zoisovo priznanje. V svojih raziskavah namesto pričakovane povratne dobe potresov kot podlago za projektiranje uvaja ciljno potresno tveganje. Kakšne so prednosti takšnega pristopa, kako močnim potresom danes znamo biti kos in kakšno je stanje v praksi, smo preverili v oddaji Podobe znanja.

Slovenski znanstveni prostor je od letošnjega leta bogatejši za Blinčevo nagrado, ki jo za vrhunsko raziskovalno in strokovno delo na področju fizike podeljujeta Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut “Jožef Stefan”, poimenovano po prof. dr. Robertu Blincu, enemu najuglednejših in najprodornejših slovenskih znanstvenikov. V današnji oddaji Podobe znanja smo tako pred mikrofon povabili prvega prejemnika Blinčeve nagrade za življenjsko delo prof. dr. Petra Prelovška s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”, vodilnega slovenskega raziskovalca na področju teoretične fizike trdne snovi. Prof. Peter Prelovšek je na začetku svoje raziskovalne poti s prof. Blincem tudi veliko sodeloval, denimo pri študiju inkomenzurabilnih sistemov, v kasnejših letih pa se je vedno znova loteval najaktualnejših izzivov. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, se širina znanstvenega opusa prof. Prelovška ne kaže le v širokem obsegu raziskovalnih področij teorije trdnih snovi, na katerih raziskovalno deluje, temveč tudi v razvoju analitičnih in numeričnih metod. Te pa so za teoretično fiziko osrednjega pomena. Foto: Jan Šuntajs

Ustavimo se v Trstu na 4. Slofestu – festivalu ustvarjalnosti slovenske narodne skupnosti, ki želi postati tudi most med manjšino in večinskim prebivalstvom. V Benečijo nas povabi zvedna 30-letna rojakinja Mariagiulio Pagon, profesorica italijanščine na dvojezični osnovni šoli v Špetru, na Gornjem Seniku pa se pridružimo učencem in učiteljem na obnovljeni dvojezični šoli. Kakšen je odnos pristojnih hrvaških oblasti do manjšinskih jezikov? To je zanimalo tudi člane odbora Sveta Evrope, ki spremlja spoštovanje določil evropske listine o jezikih manjšin. Je slovenščina na Hrvaškem žrtev neurejenih odnosov med državama? Več lahko slišite tudi o gledališko bogati jeseni koroških Slovencev in mednarodnem multimedijskem projektu Podobe pokrajin. Prisluhnite!

Na področju znanosti, šolstva, industrije in podjetniškega raziskovanja v zasebnem sektorju je raba superračunalnikov in zmogljivih računalniških gruč nekaj vsakdanjega. Superračunalniki računajo hitreje, uporabljajo več procesorjev in velika podatkovna polja, ohlajajo pa jih velikanske klimatske naprave. Dr. Jan Jona Javoršek je vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožef Štefan, kjer se s superračunalniki in računalniškimi gručami ukvarjajo že vrsto let. Superračunalniško infrastrukturo je sicer danes mogoče najeti pri velikih mednarodnih korporacijah, kot so Amazon, Google ali Microsoft, a obdelava velikega podatkovja odpira tudi veliko vprašanj. Kaj bo z našo zasebnostjo? Kdo jamči, da velikani svetovnega spleta, ki v prvi vrsti ustvarjajo dobiček s podatki, raziskovalcem, industriji ali znanstvenikom ne bodo ukradli dragocenega dela oziroma vohunili za občutljivimi industrijskimi podatki? Kakšne strateške interese na področju superračunalniških zmogljivosti ima država? Slovenija zaradi dobrega dela v preteklosti premore nacionalno superračunalniško omrežje SLING, ki se povezuje tudi z drugimi omrežji in projekti na evropski ravni. V oddaji Podobe znanja dr. Jan Jona Javoršek razkriva, kdo so pravzaprav uporabniki superračunalniških storitev in na kakšen način računalniške gruče izboljšujejo naša življenja. Superračunalniška infrastruktura je danes ena kritičnih infrastruktur. Morda bo v prihodnjih letih pomembnejš od dejanskih avtocest. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Marjan Verč/IJS

Podobe, ki so prišle iz neba in so jih naslikali angeli – to je ena izmed razlag nastanka ikon, upodobitev svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki so značilne so predvsem za vzhodno krščanstvo, med drugim tudi za Rusijo. Ta je pogosto označena kar kot dežela ikon, čeprav so te tja skupaj s pravoslavno vero prišle iz Bizanca. Izbor ikon iz treh ruskih muzejev je trenutno na ogled tudi v Sloveniji – v Mestnem muzeju Ljubljana si namreč lahko še do 15. septembra ogledate razstavo Ikone: Zakladi ruskih muzejev. Razstava s sodobnim pogledom na ikone izpostavlja razkorak med današnjim obiskovalcem muzeja in temi upodobitvami svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki že več kot tisočletje nastajajo po natančno določenih pravilih. V oddaji jo predstavljajo avtorja projekta Blaž Vurnik in Blaž Peršin in avtor postavitve Miran Mohar, spremlja pa jo tudi avtorska glasba Alda Kumarja, ki je nastala prav za razstavo.

Morda največji stereotip o Prekmurju trmasto vztraja v primeru priljubljene prekmurske gibanice. Izvirno slovensko jed je konec 19. stoletja v rokopisu Slovenci na Ogrskem popisal novinar in pisec Anton Trstenjak, ko so mu, ker je prišel iz “bele Ljubljane”, spekli gibanico. Takrat še ni vsebovala rozin in drugih sodobnih dodatkov, a bolj kot kulinarika je zanimiva etimologija imena znamenite sladice. Ta nima nikakršne zveze z gibanjem prek Mure ali zgibanjem testa. Kakšno je pravo ozadje poimenovanja, ve zgodovinarka doktorica Darja Kerec, ki je diplomirala in doktorirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predava na ljubljanski Pedagoški fakulteti kot docentka za slovensko in občo novejšo zgodovino. Pri raziskovanju se osredotoča na dogajanje v 19. in začetku 20. stoletja, in sicer v najvzhodnejšem delu Slovenije, v Prekmurju, stičišču med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo. Območje je zaznamovano z raznovrstnimi mednacionalnimi in kulturnimi odnosi, ki so ustvarili specifično identiteto Prekmurcev. Dr. Darja Kerec bo v oddaji Podobe znanja govorila o svojem Prekmurju, raziskovanju srednjega veka in popolnoma sveži monografiji o zgodovini Rdečega križa na Slovenskem. foto: osebni arhiv

V tokratni oddaji Podobe znanja vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z našo svetovno priznano raziskovalko komunikacije in vedenja žuželk doc. dr. Meto Virant Doberlet, vodjo oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Za svoj pomembni prispevek k raziskavam, kako žuželke komunicirajo s pomočjo vibracij, je prejela že več nagrad, prisluškovanje žuželkam pa utegne imeti tudi vrsto koristih aplikacij, denimo v kmetijstvu za razvoj alternativnih, trajnostnih metod za omejevanje širjenja nekaterih vrst škodljivcev. Foto: NIB

Mag. Miha Mlinar je zaposlen v Tolminskem muzeju kot kustos arheolog. Ukvarja se predvsem s problematiko kovinskih in drugih arheoloških obdobij Posočja. Vodil je številne arheološke raziskave in je avtor ali soavtor več razstav, med njimi so: stalna razstava Naplavine obsoške zgodovine v Tolminskem muzeju, Nove zanke svetolucijske uganke, S fibulo v fabulo in razstave Stari bogovi obmolknejo. Predvsem ta slednja je opozorila na nove najdbe, ki odstirajo novo arheološko podobo Posočja. O teh najdbah je mag. Miha Mlinar spregovoril v oddaji Podobe znanja, njen avtor je Milan Trobič. Foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje; mag. Miha Mlinar na odprtju razstave Keltskih konj topot, 2013, Celje.

Zgodovinarja dr. Petra Svoljšak in dr. Gregor Antoličič sta svojo znanstveno monografijo o Slovencih in prvi svetovni vojni naslovila Leta strahote, skratka, s sintagmo, ki jo je zapisal Ivan Cankar v Uvodu v zbirko Podobe iz sanj. Njuna monografija prikaže tako začetek kot potek vojne v precejšnji meri s slovenskega zornega kota, toda še bolj zanimiv je njen drugi del, v katerem avtorja približata bralcu manj znano stran življenja v letih vojne, življenje v zaledju. Kaj se je dogajalo na ozemlju današnje Slovenije, kako je vplival na življenje vojni absolutizem, kakšno vlogo so v vojni odigrale ženske, kakšna je bila usoda beguncev, to so le nekatere teme iz zalednega življenja, ki pokažejo, da je bila vojna še kako navzoča v vsakdanjem življenju. Za nameček vsebuje knjiga vrsto manj znanih podrobnosti in kar nekaj reprodukcij zanimivih fotografij in razglednic, tako da osvetljuje prvo svetovno vojno celostno in hkrati zanimivo, privlačno. Več o tematiki sta povedala avtorja v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.

Kvantne tehnologije so sorazmerno novo področje, toda napovedi, ki jih spremljajo, se slišijo zelo revolucionarno: stoodstotna zaščita digitalnih podatkov s kvantno enkripcijo, baterije, ki jih bomo polnili enkrat na 10 let ali pa medicinska diagnoza na podlagi nekaj malega izdihanega zraka. Prihodnost bo nedvomno kvantna, zatrjuje tudi gost oddaje Podobe znanja dr. Peter Jeglič, vodja laboratorija za hladne atome na Inštitutu »Jožef Stefan«, kjer danes uspešno raziskujejo Bose-Einsteinov kondezat, kvantno snov, ki obstaja pri izjemno nizki temperaturi 10 nanokelvinov. Kvantni senzorji, ki bodo na njej temeljili, bodo lahko denimo napovedovali potrese ali raziskovali temno snov. Da so kvantne tehnologije ključno področje prihodnosti, je spoznala tudi Evropska unija, ki je raziskavam na temu področju v okviru programa Quantum Flagship namenila milijardo evrov. Še bolj ambiciozne načrte imajo Združene države Amerike in Kitajska, izredno pomembne igralke pri raziskavah kvantnih tehnologij pa so tudi multinacionalke, denimo Google in IBM. Slovenija pomena tega področja, vsaj za enkrat, še ni zares opazila. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček

Ko so konec novembra razglasili, da, skladno z glasovanjem obiskovalk in obiskovalcev 34. slovenskega knjižnega sejma, prestižno nagrado knjiga leta 2018 prejme stripovska biografija Ivan Cankar : podobe iz življenja, se je novica zdela pričakovana in presenetljiva obenem. Pričakovana, kolikor so najrazličnejše kulturne institucije širom po državi poskrbele, da je bila celotna letošnja jesen resnično v znamenju našega največjega pisatelja in stoletnice njegove smrti. Presenetljiva pa, kolikor se že dolgo zdi, da slovenski bralke in bralci čutimo nekakšno nelagodje, iz šolskih klopi podedovano zamero, nemara kar odpor do Cankarja, do njegove osebe in do njegove literature. A očitno so podobe iz Cankarjevega življenja, pod katere se podpisujeta Zoran Smiljanić, ki je strip izrisal, ter Blaž Vurnik, ki je poskrbel za besedilo, znale opraviti z vsemi našimi predsodki in zbuditi živo zanimanje za življenje in delo velikega književnika z vrhniškega Klanca. Kako jim je to uspelo, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

V kvantnem svetu veljajo zelo nenavadni zakoni. Zelo drugačni so od fizikalnih zakonov, ki urejajo naš svet. Toda makro in mikro svet seveda nista ločena, le prevajanje med njima je izredno zahtevna naloga. Tega podviga se prof. dr. Tomaž Prosen z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko loteva s pomočjo matematičnega jezika. Kako denimo z matematiko razumeti kvantni transport? In kaj to sploh je? V oddaji Podobe znanja se je z njim pogovarjala Nina Slaček.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili posnetku Večera pod lipami, ki so ga junija tega leta pripravili v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž iz Gorice. Gost je bil teolog, zdravnik in politik dr. France Cukjati, ki je predstavil svojo knjigo Slovenske podobe zla. Z njim se je pogovarjala dr. Tanja Ozvatič.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili posnetku Večera pod lipami, ki so ga junija tega leta pripravili v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž iz Gorice. Gost je bil teolog, zdravnik in politik dr. France Cukjati, ki je predstavil svojo knjigo Slovenske podobe zla. Z njim se je pogovarjala dr. Tanja Ozvatič.

Vse več ljudi se danes podaja na takšna in drugačna popotovanja, tudi zelo dolgotrajna. Vse več je tudi tistih, ki se odločijo za bolj korenit prelom in t. i. običajno življenje še temeljiteje pustijo za sabo. Denimo, da svoja stanovanja zamenjajo za jadrnico ter utečene življenjske tirnice za nestalno, nomadsko življenje na morju. Takšnim morskim nomadom se je raziskovalno posvetila antropologinja dr. Nataša Rogelja, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V študiji, pisani v angleščini, Blue Horizons oziroma Sinja obzorja se je raziskovanja teh novodobnih življenjsko-stilskih nomadov lotila z antropološkega vidika, bolj osebni pogled na takšno življenjsko izkušnjo pa je pozneje popisala v bolj esejistično zasnovani knjigi Trinajsti mesec. Z dr. Natašo Rogelja se je v oddaji Podobe znanja pogovarjala Nina Slaček.

Tudi na najbolj oddaljenih področjih planeta se danes ne moremo več povsem zanesti na to, da bo zrak daleč stran od najbolj umazanih človeških dejavnosti, vendarle čist. Vse bolj redno se dogaja, da tudi v tisti odmaknjeni divjini nad pokrajino lebdi tančica smoga, ki zakriva pogled in jasno priča o neizmerni količini izpustov, ki jih v atmosfero prispevamo ljudje. V zraku pač ni mej, so le takšne ali drugačne geografske pregrade, ki pomembno vplivajo na premike zračnih mas, toda v zraku ni izoliranih otočkov. Slovenija je glede geografskih pogojev, ki vplivajo na kvaliteto zraka, specifična. Kvaliteti zraka pri nas, vlogi, ki jo ima v tem pogledu promet, predvsem pa trajnostni mobilnosti se intenzivno posveča geograf dr. Matej Ogrin, izr. prof. na oddelku za geografijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, tokratni gost oddaje Podobe znanja. oddajo je pripravila Nina Slaček.

Skrb za hendikepirane, skrb za migrante, skrb za ženske, skrb za otroke. Je le nekaj vidikov medčloveških odnosov, v katerih se skrb, spreminja v moč, ta pa pogosto v nasilje, je v svoji novi monografiji z naslovom Skrb kot nasilje, zapisala sociologinja dr. Darja Zaviršek. O skrbi in nasilju, teh dveh pojavih, o katerih običajno razmišljamo kot nasprotjih, smo se pogovarjali v tokratni oddaji Podobe znanja. Dr. Darjo Zaviršek je pred mikrofon povabila Martina Černe. foto: Dr. Darja Zaviršek (Val 202)

Mikroorganizmi so daleč najštevilčnejši in najbolj raznovrstni organizmi tako na kopnem, kot v morju, kateremu bomo danes posvetili osrednjo pozornost. Morski mikroorganizmi imajo izredno pomembno vlogo, saj prispevajo več kot polovico vsega kisika v ozračju in predstavljajo temelj prehranske verige v morju. S preučevanjem njihove vloge v morskih ekosistemih se aktivno ukvarja prof. dr. Valentina Turk, znanstvena svetnica na Morski biološki postaji Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, gostja tokratne oddaje Podobe znanja, ki jo je pripravila Nina Slaček.

prof. dr. Tomaž Požrl, Katedra za tehnologije, prehrano in vino, Biotehniška fakulteta, UL moderator: Luka Hvalc, Val 202