Podcasts about jela kre

Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj? Smo se morda resničnosti preprosto naveličali? Po stoletjih vladavine racionalnosti in poudarjanja ključne vloge znanja in izobraževanja za doseganje t. i. družbenega napredka se včasih zdi, da je tej strategiji zmanjkalo nagovorne moči. Ali pa je, po drugi strani, resničnost postala tako temačna in neobetavna, da se ji skušamo na različne načine izogniti, tudi z močnejšim zatekanjem v alternativne resničnosti?Od kod pravzaprav izvirata moč in vpliv dezinformacij, zakaj številne strategije boja proti njim nimajo pravega učinka, in kakšen je njihov širši vpliv na današnjo družbo, bodo v današnji Intelekti razmišljali filozofinja doc. dr. Jela Krečič s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. dr. Igor Vobič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in direktor zavoda Državljan D, ki se posveča človekovim pravicam v informacijski družbi, Domen Savič.

Piše Jela Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Jaz in moj svet: Skice za avtoportret dr. Jožefa Muhoviča, slovenskega slikarja, grafika, likovnega teoretika in doktorja filozofije, je konglomerat zapisov oziroma večdelni esej, kot ga je označil avtor. »Težava takih esejev je,« piše na začetku, »da si človek o sebi zlahka misli preveč. Ali pa premalo.« Avtor v njem odgovarja na osnovno vprašanje, ki si ga zastavi v uvodu, in sicer »Kakšen sem?« Vprašanje, ki o človeku, kakršen je Jožef Muhovič, seveda odpira mnoga nadaljnja vprašanja, ki pa se jih sogovornik – forma in pripoved bralcu namreč venomer dajeta občutek pogovora, dialoga s pripovedujočim teoretikom in umetnikom – nikoli ne ustraši. V šestih poglavjih prebiramo avtorjeve raznolike avtorefleksivne zapise, nastale v letih 2015 do 2023. Prvo poglavje z naslovom Mojega pol stoletja v vzvratnem ogledalu je zapis Muhovičevega zadnjega predavanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ko je po skoraj pol stoletja ob upokojitvi zapustil institucijo. Zaradi velikega zanimanja javnosti je predavanje ponovil dvakrat, drugič v nabito polnem klubu Cankarjevega doma 16. marca 2023. V njem pretresa glavna področja svoje profesionalne poti: študij, službovanje, likovno teorijo, svoje slikarske prakse in pedagoški poklic. Drugo poglavje, Prepadi navzgor, je svež in iskriv intervju, ki ga je za revijo Zvon leta 2021 z Jožefom Muhovičem napravil slavist Jože Kurinčič. V njem se dotakneta razmerja med umetnikom praktikom in umetnikom teoretikom, predvsem pa razmišljata o povezavah sodobne likovne umetnosti s krščanstvom in Cerkvijo. O svoji umetnosti in mestu sodobne umetnosti na splošno Muhovič poglobljeno razmišlja v tretjem poglavju knjige z naslovom Slikar v postmoderni – na primer jaz, ki je (aktualiziran) zapis nastopnega predavanja ob izvolitvi za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 2017. V četrtem poglavju – Leksikon – beremo del Muhovičevega intervjuja z umetnostno zgodovinarko Vesno Krmelj, v katerem spoznamo ozadje njegovega več kot dvajsetetnega pisanja Leksikona likovne teorije, skoraj 900-strani obsežnega monumentalnega dela, ki mu na svetovni ravni težko najdemo vzporednico. Peto poglavje z naslovom Pogovori s sodobniki je zapis Muhovičevega intervjuja s publicistko in novinarko Kristino Jurkovič, ki je nastal junija 2023 za revijo Sodobnost. Ponekod odgovori obnavljajo že artikulirane misli iz prejšnjih poglavij, a je intervju dopolnjen s premisleki, ki se tičejo najsodobnejših vprašanj slovenske kulturne politike in Muhovičevih govorov v vlogi predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Zadnje, šesto poglavje z naslovom Zapisi iz skicirk so notice, ki jih je avtor zapisoval ob slikarskem ustvarjanju in so nekakšen povzetek (in občasno ponovljena ubeseditev) razmišljanj, ki nam jih avtor pripoveduje. Knjiga Jaz in moj svet je svojevrsten spomenik ne zgolj slikarju in teoretiku Jožefu Muhoviču in njegovemu dolgoletnemu in izjemno plodovitemu delu, ampak predvsem spomenik likovni umetnosti na splošno. Muhovič pravzaprav skozi celotne Skice za avtoportret, kot jih imenuje v podnaslovu, vabi sodobnega bralca k razmišljanju o resničnem pomenu likovnega dela v današnjem vizualno nasičenem svetu, za katerega se zdi, da je v njem svobodo ustvarjanja umetniških del prehitela prisila socialnega odmeva in komercialne uspešnosti. Poplava vizualnega nadomešča realnost, ki jo ustvarja z množico podatkov, pravi Muhovič, in je tudi venomer popolnoma ponovljiva. V svetu likovne umetnosti (npr. v slikarstvu, ki ga imenuje kar »arhaični medij«) pa je razlika med originalom in kopijo nepremostljiva. Umetnikova osebnost, duhovna in telesna, je v likovnem delu tista, ki lahko v človeku proizvede psihosomatske, torej resnično celostne estetske izkušnje, in hkrati s svojo komunikacijo, v kateri ne veljajo navadna pravila, ves čas vabi k pogledu prek predsodkov, navad in šablon, k pogledu onkraj. Ne nadomešča realnosti, ampak s svojo realno prisotnostjo vabi k drugačni, globlji potopitvi. Slikar je tista oseba, ki je poklicana za to, da očem pokaže tisto, kar jim je skrito. Muhovič kot gledalec, konzument umetnosti in kot umetnik sam je večni iskalec. Iskalec pretiravanja v tistem, kar svet zanemarja, iskalec nepomembne, nestabilne, bežne in zato za človeka »nevidne« stvarnosti, ki jo umetnik uspe vtisniti v slikarsko snov in na tak način počaka na našo popolno pozornost. Modrost prihodnosti avtor zato razume kot: upreti se skušnjavi prevlade pomena nad prezenco, zdržati pritisk neposrednega in arhetipskega v naših življenjih in ne izgubiti glave v plejadi nihilističnih prerokovanj prihodnosti – čeprav je skušnjav veliko, kót za pokončno držo pa je en sam. Knjiga je iskreno vabilo prav k temu.

Jela Krečič on the myth of the happy ending, The Handmaid's Tale, and Hollywood's fear of telling stories!    ABOUT / CREDITS / LINKS Become a monthly TU Tier Subscriber to access to the TU HUB, which includes past, ongoing, and upcoming courses, special events, office hours, clubs, and critical feedback that will help you evolve your comprehension capacities and critical faculties, via the website here: https://theoryunderground.com/product/tu-subscription-tiers/ (Whatever tier you subscribe to in the month of March 2024 will be promoted to the privileges of the next one up (e.g. Tier 1 will have Tier 2 privileges, etc.!).)   Don't have time for that but want to help anyway? Consider supporting the patreon here: Welcome to Theory Underground. https://www.patreon.com/TheoryUnderground   Get TU books at a discount: https://theoryunderground.com/publications   Theory Underground is a lecture, research, and publishing platform by and for working class intellectuals, autodidacts, and academics who want to do more than they are able to within the confines of academia.   Think of Theory Underground like a Jiu Jitsu gym for your brain. Or like a post-political theory church. It doesn't matter. None of the analogies will do it justice. We're post-identity anyway. Just see if the vibe is right for you. We hope you get something out of it!   If you want to help me get setup sooner/faster in a totally gratuitous way, or support me but you don't care about the subscription or want to bother with the monthly stuff, here is a way to buy me something concrete and immediately useful, then you can buy me important equipment for my office on this list (these items will be automatically shipped to my address if you use the list here) https://www.amazon.com/hz/wishlist/ls/2MAWFYUJQIM58?   Buy me some coffee: https://www.venmo.com/u/Theorypleeb https://paypal.me/theorypleeb   If Theory Underground has helped you see that text-to-speech technologies are a useful way of supplementing one's reading while living a busy life, if you want to be able to listen to PDFs for yourself, then Speechify is recommended. Use the link below and Theory Underground gets credit! https://share.speechify.com/mzwBHEB Follow Theory Underground on Duolingo: https://invite.duolingo.com/BDHTZTB5CWWKTP747NSNMAOYEI See Theory Underground memes here: https://www.instagram.com/theory_underground/ https://tiktok.com/@theory_underground   Missed a course at Theory Underground? Wrong! Courses at Theory Underground are available after the fact on demand. https://theoryunderground.com/courses   MUSIC CREDITS Logo sequence music by https://olliebeanz.com/music https://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/4.0/legalcode Mike Chino, Demigods https://youtu.be/M6wruxDngOk          

Zakaj v zadnjih letih postajajo vse bolj priljubljeni filmi, ki svoje zgodbe umeščajo v t. i. večvesolje, v katerem poleg našega obstajajo še številni drugi, vzporedni svetovi?Spoznanja sodobne fizike razmeroma jasno nakazujejo možnost, da poleg našega obstajajo še druga, vzporedna vesolja, in da torej živimo v nekakšnem večvesolju oziroma multiverzumu. Po teh hipotezah bi stvarnost utegnila sestavljati cela množica kozmosov, ki se bodisi ravnajo po čisto drugačnih fizikalnih zakonih od teh, ki jih poznamo iz našega vesolja, bodisi po istih zakonih – le da se od našega vedno znova cepijo in gre tam zgodovina po bolj ali manj drugačnih poteh. Teh idej doslej še ni bilo mogoče eksperimentalno ne potrditi ne ovreči in vprašanje je, ali bo to sploh kdaj zares mogoče, so jih pa zdaj navdušeno pograbili tam, kjer se pač nikomur ni treba truditi z znanstvenimi dokazi – v Hollywoodu. Med drugim so jih uporabili ustvarjalci nadvse popularnega filma Vse povsod naenkrat, ki je pred nedavnim prejel tudi najprestižnejšega izmed oskarjev – tistega za najboljši film. In čeprav lahko rečemo, da hollywoodska akademija le redko nagrajuje umetniško najbolj polno realizirana dela, se ne moremo pretvarjati, da ameriška tovarna sanj nima občutka za zeitgeist, se pravi za želje, upanja, strahove in vrednote, ki – vsaj na Zahodu če ne že po vsem svetu – razgibavajo družbeno življenje in navsezadnje določajo koordinate tega, kaj se nam zdi možno, kaj zaželeno, kaj nujno in kaj nemogoče. Prav zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, od kod opazen porast zanimanja za koncept večvesolja v sodobni industriji zabave? Zakaj nas ta ideja nenadoma tako zelo privlači? Je to nemara zato, ker smo nepoboljšljivi eskapisti in hočemo od môre svojih življenj na vsak način pobegniti v kakšno prijaznejše vesolje, v katerem alternativne različice nas samih živijo uspešnejša, bolj lagodna življenja? Ali pač zato, ker si hočemo dokazati, da se je pred štirimi desetletji Margaret Thatcher vendarle motila, ko je zatrdila, da kratko malo ni alternative družbeno-ekonomskemu sistemu, ki ga je sama zagovarjala in za katerega se danes zdi, da nas nezadržno poganja proti planetarnemu ekološkemu in societalnemu zlomu? Je, skratka, film o večvesolju film o tem, kako se iz sanj prebuditi – ali o tem, kako se vanje le še globlje pogrezniti? – Odgovor so nam pomagali iskati književni urednik dr. Aljoša Harlamov pa sociolog dr. Primož Krašovec ter filozofinja dr. Jela Krečič. foto: geralt/Pixabay

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.

Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Za večino preživljanje epidemije vsekakor ni ležanje na kavču in gledanje televizije. Je pa res, da morda v teh koronskih časih še bolj kot drugih potrebujemo prav ta odklop od težav – dobra knjiga, dober film in dobra serija. Prav je, da si ga privoščimo, če smo med tistimi srečniki, ki si ga lahko. O fenomenu vzpona in uspeha televizijskih serij pa ne le o tem se je Nataša Štefe pogovarjala z ravno pravimi sogovorniki. V studiu sta bila Aljoša Harlamov, urednik pri Cankarjevi založbi, publicist, literarni kritik in pisec, tudi soavtor podkasta OBOD o žanrski umetnosti in Jela Krečič, avtorica tako filozofskih kot leposlovnih del, akademska raziskovalka fenomenov v popularni kulturi in sodobni umetnosti, sourednica dveh zbornikov posvečenih filmu in televizijskim serijam. Po telefonu pa smo v ZDA poklicali še pisateljico Katjo Perat. Foto: Pexels

Interview by Jela Krečič Malmö Stadtsbibliotek, Sweden

Pisateljica, novinarka in urednica Jela Krečič se je s svojim drugim romanom Knjiga drugih uvrstila med deseterico, ki se poteguje za nagrado kresnik za najboljši roman minulega leta. V romanu je ustvarila bogato galerijo človeških likov, ki jih sicer povezuje knjiga, ki potuje od enega do drugega, predvsem pa njihov poskus (za)živeti polno življenje. Avtorica je v roman vpisala vrsto kulturnih referenc, ki bralcu približajo posamezne romaneskne like. In čeprav je romanesknih likov pet, šest in morda še več, ni dvoma, da je avtorica z romanom izpisala tudi svoje osebno razumevanje in videnje sveta, celo vrednotenje. Več o romanu je povedala v pogovoru z Markom Goljo za oddajo Izšlo je. Vabljeni k poslušanju. Foto: Marko Golja

Philosophers Nigel Warburton and Slavoj Žižek join Jela Krečič to discuss her new novel, ‘None Like Her’, a hapless tale of the fruitless search for a perfect partner. The nature of love and marriage, as well as comedy are hot … Continue reading →

Philosophers Nigel Warburton and Slavoj Žižek join Jela Krečič to discuss her new novel, ‘None Like Her', a hapless tale of the fruitless search for a perfect partner. The nature of love and marriage, as well as comedy are hot topics of discussion! The book is published this November by Istros Books in cooperation with Peter Owen Publishers as part of the Peter Owen World Series: Slovenian Season #Zizek #philosophy #WorldSeries #Slovenia

This is an audio record­ing of an event held at 21. Novem­ber 2015 in Ber­lin, where Sla­voj Žižek and Jela Krečič Žižek spoke in a debate titled »The Birth of Com­edy out of the Spirit of Des­pair«, mod­er­ated by Mat­thias Göritz