Podcasts about zakaj

V tokratnem Studiu ob 17ih o spremembah, ki se obetajo na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje so namreč pripravili zakonodajne spremembe. Pedagoška stroka nekaterim predlaganim rešitvam ostro nasprotuje. Zakaj se število učencev in učenk z dodeljeno dodatno strokovno pomočjo zadnja leta povečuje? Kaj predlagane spremembe prinašajo učencem, ki imajo na primer avtizem ali motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo, in kaj učencem, ki imajo učne težave ali so priseljenci? Bo dodatna strokovna pomoč otrokom po novem bolj ali manj dostopna? Gostje: dr. Natalija Vovk Ornik, vodja Oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na zavodu za šolstvo; dr. Milena Košak Babuder, profesorica za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani; Aleksandra Valančič, ravnateljica Osnovne šole Poldeta Stražišarja za otroke s posebnimi potrebami; Sara Rotar, socialna pedagoginja in članica izvršilnega odbora Društva šolskih svetovalnih delavcev. Avtorica oddaje Lucija Dimnik Rikić.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Peter Mlakar je filozof, rojen v Ljubljani, pri njegovem opisu pa vedno najdemo tudi podatek, da je pisatelj, pesnik, esejist, performer in glasbenik. Širša slovenska javnost ga pozna kot "pridigarja", ki je v devetdesetih letih z ekrana Televizije Slovenija dramatično bral svoje kolumne, počasi in jasno, skorajda kot kakšen duhoven, ki v rokah drži resnico in jo blagodejno ponuja ljudstvu (vernikom) v premislek. Te oddaje so bile vedno polne provokacij, predvsem zaradi povezav erotike oziroma seksualnosti, Boga, smrti in nasilja. Nekako je širil javni diskurz, mu dodajal cinično-filozofsko intenco in vrhunsko provokacijo, ki je poslušalca pribila v fotelj. Neposredni govori o ničevosti, nihilizmu in telesnosti so ljudi provocirali: nekateri so se tisto minuto ali dve z zgražanjem "odzrli" proč, druge je navduševal z drznostjo in so zrli vanj kot v "odrešenika" sicer puhlih in praznih javnih medijev, polnih splošnosti, konformizma in povprečnosti. Ne čudi, da je bila povezava z Neue Slowenische Kunstom naravna valenca, skorajda biblično-biološka vraščenost v koncept, ki ga je sam dograjeval in razlagal kot uvodničar in govorec na koncertih skupine Laibach. Bil je kot nekakšen politkomisar gibanja, ideološki kvantum, razlagalec in pridigar na mnogih projektih, predvsem pa na Laibachovih koncertih ali video spotih. V prvi vrsti je seveda vedno šlo za umetnost, art(efakte) duhovne presnove, kot umetniške strategije, ki je pogosto izhajala iz ironije, cinizma, navidezne ideološke konstrukcije, ki je s časoma postala prav to – ekskluzivna paradigma "novega sveta", ki gradi "novo akropolo" s predpostavko, da svet nima objektivnega smisla, saj od vekomaj prevladujejo samo moč, volja in fikcija. Nekoliko daljša predstavitev avtorja se zdi potrebna, saj ga v knjigi O neskončnem spoznamo na bolj profilirani ravni, kot misleca, filozofa in umetnika. Knjiga ima dvanajst poglavij, nekakšnih esejev, filozofskih insertov, delno samostojnih, v ideološkem in filozofskem smislu pa povezanih v skupinsko dinamiko enega samega duhovnega sveta: "Vse se torej stavi na imanenco, tudi najbolj abstraktne teorije se na koncu, ko je treba povleči najsplošnejšo misel, torej kak "metafizični" sklep, končajo pri ugotovitvi, samo ta svet je, samo to življenje je in kar obstaja, tudi popolnoma abstraktnega, je samo znotraj tega sveta, tega življenja, tega vesolja." V tem duhu nekako vsa knjiga diskutira z večnim vprašanjem: Zakaj vse je, če bi bilo lahko tudi nič. Mlakar nadaljuje to misel, če poenostavljeno repliciramo, in opozori na formalno napako v razmišljanju. Lahko je samo vse, ker edino v vsem se lahko nahaja tudi nič, kajti brez niča ni ničesar. Nasprotna postavka ni mogoča – v niču ne more biti "vse". Idejno na tej točki sestopimo v nihilizem, iz spomina pa se prikaže nekdanji bizarni očitek Dušanu Pirjevcu, da mladino (svoje študente) navaja k samomoru, kajti misel je že v svojem času izpeljal do sintagme: vse je nič. Seveda se je Pirjevec opiral na Heideggerja, čeprav v nekoliko drugačni konstelaciji, in tudi Mlakar po svoje nadaljuje z "ničem" do sklepa: Ker ni višjega smisla, ostanejo telesnost, ekstaza, trpljenje in poželenje kot edina "resničnost". Knjiga je filozofsko-umetniški "komplot" zoper vsakršno ideologijo. Za svoje orožje pa si prisvaja prav simbole in estetiko totalitarnih režimov, religije in trde erotike. V duhovnem smislu se filozofska misel približuje literaturi, sploh v poglavju Hecna igra dialektike med koncem in ne-koncem, med užitkom in smrtjo, med ničem in njegovo negacijo, ko iz analitične prehaja na umetniško raven, na pripovedniško dikcijo, na metaforiko, na nivo dramatičnega govora in religiozne pridige. Duhovna štorija za slasten použitek! Prav na tej točki Mlakar drzno provocira formalno filozofsko znanost, ji nastavlja ogledalo z nekakšnimi "čudnimi" sklepi, akademiki pa mu očitajo pomanjkanje sistematičnosti in ga pogosto dobrohotno obravnavajo kot performerja in esejista, kjer je provokacija pred argumentacijo, tetralnost pred filozofsko analizo. Ampak branje nam razkriva tudi Mlakarjev lucidni pristop, kjer v bistvu čisto filozofsko misel nadgrajuje z umetnostjo, s prehodom na raven, ki se zajeda v formalnost akademske filozofije, v njeno sterilnost, in skuša povezati dva niča: tistega, ki je bil pred vsem, in tistega, ki bo za vsem: "Preden je kaj, je Nekaj, kar ni ne nič ne kaj. Iz njega je Vse in bo Ono, ko ne bo več nič." Knjiga Petra Mlakarja O neskončnem se začne s paradoksom in konča z razodetjem, "apokalipso", v bistvu humanistično kritiko človekove volje do moči, oblasti in kar je še teh nečednosti, gre pa nekako tako, citirano iz nagovora na Festivalu danger: We forge the future (Francija 2022): "Narava narave je končnost. Z nastopom smrti ali niča se dopolni. Mrtvaški nič je njena zadnja resnica in meja. Nedosegljiv v najhujšem zločinu je zato konec tega konca: to je Nadsmrt. Ko smrt postane cilj, ko je zadnje dejanje svojega smotra, je že izgubila igro. Usmrti jo Neskončnost. (...) Neskončnost je Nadnič."

Nikola Tesla je bil vizionar, izumitelj, mož, ki je v marsičem vplival na to, kako živimo danes. Toda zakaj genij, ki je osvetlil svet, ni nikoli prejel najbolj prestižnega znanstvenega priznanja – Nobelove nagrade? Kaj je v zvezi s tem mit, so bili krivi spori ali kaj tretjega, raziskujemo v tokratnih Radiovednih. Gost oddaje je fizik in poznavalec dela in življenja Nikole Tesle Andrej Detela.

66-letni italijanski zgodovinar Alessandro Barbero velja za televizijskega in spletnega zvezdnika. Javna predavanja, ki jih prireja po vsej Italiji, so praviloma razprodana. Skrivnost izredne priljubljenosti tega univerzitetnega profesorja iz Torina leži v njegovi strasti do upovedovanja zgodovine, ki temelji na osebnih zgodbah junakov preteklosti, ter izredno sočutni drži, ki jo goji do vseh strani v usodnih zgodovinskih zgodbah. 27. septembra bo na povabilo fundacije Poti miru kot prvi italijanski zgodovinar javno predaval o prvi svetovni vojni in soški fronti v njenem osrčju, v Kobaridu; vest o edinstvenem dogodku je bil tudi razlog, zakaj ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon. Zakaj imamo radi zgodbe iz zgodovine? Kako pomembna so osebna stališča zgodovinarja pri njeni interpretaciji? Zakaj po mnenju Alessandra Barbera ne moremo postavljati srpa in kladiva na isto raven s kljukastim križem? Kako mračen je v resnici bil srednji vek in zakaj moramo povode za travme med Slovenci in Italijani v 20. stoletju iskati prav tam, v srednjem veku – oziroma v letu 1202? Kako je potekalo usodno leto 1917 na soški fronti ter zakaj imajo v Italiji tako zelo selektiven spomin na našo skupno zgodovino več desetletij po tem?

Epsteinov dosje. Zakaj zlasti seznam klientov spolnega prestopnika odpira do zdaj najširšo fronto nasprotovanja predsednika Trumpa, fronto, ki deli celo Republikansko stranko samo? Očitno je, da podpora predsedniku Trumpu, od začetka mandata vztrajno pada. Zdaj naj bi njegovo politiko podpiralo le še 41 odstotkov vprašanih Američanov. Kaj to pomeni?

Okoli leta 1900 je pouk na veliki večini srednjih šol, ki so takrat delovale na Slovenskem, potekal v nemščini in tisti, ki s seboj niso prinesli ustreznega znanja tega jezika, so se v akademskem smislu potem lahko kaj hitro znašli v resnih škripcih. To pa je, jasno, tudi pomenilo, da so se jim, še preden so v pravem pomenu besede stopili na poklicno pot, že zaprla vrata številnih karier. Prav zato so si številni Slovenci tistega časa – od samih narodnozavednih učiteljev prek vidnih politikov, duhovnikov in umetnikov do zaskrbljenih mam in očetov – prizadevali, da bi srednjo šolo nekako le »slovenizirali«. V tem, dolgem boju za slovensko srednje šolstvo je eno najbolj bleščečih etapnih zmag izbojeval ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki mu je leta 1905 uspelo v Šentvidu nad Ljubljano ustanoviti Zavod sv. Stanislava, klasično gimnazijo, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija svojim dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo. Zakaj je bil to osupljiv dosežek, ki je pomembno spremenil potek slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja in direktorja Slovenskega šolskega muzeja, mag. Staneta Okoliša, ter dr. Simona Malmenvalla, kustosa z iste muzejske ustanove, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: osrednje poslopje Zavoda sv. Stanislava (Doremo/Wikipedija)

Pogovor z Boštjanom Gorencem me je spominjal na branje dobrega fantazijskega romana - poln navdihujočega besedotvorja, nepričakovanih obratov in nenadnih komičnih insertov. Govorila sva o pomenu ohranjanja materinega jezika; o pisanju in branju; o pravljicah in domišljiji; o vplivu umetne inteligence na kulturo; in - seveda - o umetnosti lenarjenja :)Boštjana najdeš na: https://pizama.net/Omenjava avtorja Marta Lenardiča, knjigo Benny the Blue Whale in trilogijo Vernon Subutex v prevodu Jedrt Maležič.Epizoda je nastala v sodelovanju z A1, projektom Lahkonočnice. Gre za zbirko brezplačnih sodobnih slovenskih pravljic v aplikaciji in na spletu, pri katerih sodeluje več strokovnjakov in izvrstnih piscev, med drugim tudi Boštjan :) najdeš jih na: https://www.lahkonocnice.si/Časovnica po tematikah:0:00 Uvod in predstavitev gosta, Boštjana Gorenca Pižame5:15 Kdo je Boštjan Pižama in s čim vse se ukvarja?7:35 Pisanje proti prevajanju: Kako ohraniti dušo izvirnika?11:17 Izzivi prevajanja fantazije: Zakaj je "The Hand of the King" postal "gospod Roka"?12:50 Vpliv angleščine in pomen domačih vsebin za mlade17:47 Razvoj žanrske literature v Sloveniji (kriminalke, grozljivke)25:45 Kreativni proces: Od otroških knjig do stripa po "Krstu pri Savici"30:50 Zakaj šola včasih zatre veselje do branja?35:00 Moč knjižnic in spodbujanje bralne kulture39:40 Notranji dialog: Kako jezik oblikuje naše misli in svet?46:25 Umetna inteligenca (Chat GPT): Grožnja ali priložnost za ustvarjalce?55:50 Ustvarjanje za otroke in ozadje projekta A1 Lahkonočnice1:03:00 Pisanje logopedskih pravljic: Kako kreativnost pomaga pri učenju?1:13:37 Kaj je umetnost? Razloženo za 3-letnika1:17:29 Umetnost lenarjenja: Kako se sprošča mojster besed?1:21:20 Kako se ustvarjalec sooča s kritikami in sindromom vsiljivca?1:30:30 Bralna priporočila Boštjana Pižame1:33:06 Misel za konec: "Ugrizni v jabolko in boš videl."#Podcast #Slovenija #UmetnostLenarjenja #BoštjanPižama #Knjige #Branje #Prevod #IgraPrestolov #SlovenskiJezik

Kdor je alergičen na arašide, je lahko tudi na sojo, pelod in oreščke.Alergije na arašide so pogoste – med alergijami na hrano so na tretjem mestu; takoj za mlekom in jajci – lahko so tudi zelo hude. Povzročijo namreč anafilaksijo. To je najtežja in najbolj nevarna alergijska reakcija, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Alergija na arašide se razlikuje od alergij na lešnike, mandlje, orehe, indijske in brazilske oreščke, pistacije, makadamije. Arašidi namreč sploh niso oreščki! Zakaj je to pomembno? Za podrobnejšo razlago o tem smo prosili specialistko za alergije in bolezni pljuč asist. dr. Niko Lalek s Klinike na Golniku. Foto: Ivar Leidus, cc

Slovenci v sosednjih državah s svojimi organizacijami skrbijo za razvoj narodne skupnosti in to na različnih področjih; od kulture in kmetijstva do gospodarstva in športa. Ena od možnosti za okrepitev stikov s pristojnimi ministrstvi v Sloveniji so zamejske koordinacije. Že leta 2012 je bila ustanovljena Zamejska kmetijska koordinacija, ki povezuje slovenske kmečke zveze iz sosednjih držav z ministrstvom za kmetijstvo. Konec leta 2022 je bila ustanovljena Zamejska gospodarska koordinacija, lani pa še ZAŠKO – Zamejska športna koordinacija, obe pod okriljem ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport. Junija letos pa je bila v Novi Gorici slovesno ustanovljena še Zamejska kulturna koordinacija, ki povezuje kulturne zveze in društva iz vseh štirih sosednjih držav. Po prvi seji so bili vtisi predstavnikov iz sosednjih držav previdno optimistični. Zakaj? Kaj bo naredilo pristojno ministrstvo, da ne bo ostalo zgolj pri besedah in bo koordinacija tudi dejansko zaživela? Prisluhnite!

Xkurzija nas tokrat popelje v neverjetni svet tistih bitij, ki nam, vsaj v toplejšem delu leta, najpogosteje pijejo kri. To so komarji in klopi. Kolikšen odstotek klopov sploh prenaša bolezni in katere? Zakaj komar, okužen z virusom zahodnega Nila, na srečo ne pomeni, da bo prihodnje leto ta virus še prisoten pri nas? Kako so eksotične vrste komarjev sploh prišle k nam in zakaj so problematične? Odgovore bomo iskali na travnikih in v gozdovih v okolici Postojne, ki so za dva tedna postali "terenski laboratorij" mikrobiologov in biologov. Sogovorniki: dr. Nataša Knap Gašper, mikrobiologinja iz Laboratorija za diagnostiko zoonoz Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske Medicinske fakultete Tea Knapič, biologinja iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije dr. Gašper Grubelnik, mikrobiolog z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske Medicinske fakultete

Očiščene kurilne in dimovodne naprave zagotavljajo optimalno in varno delovanje ogrevalnega sistema, ki posledično prinaša tudi finančne prihranke. Kaj obsega priprava ogrevalnih naprav na novo sezono? Kaj lahko kot dober gospodar naredimo sami? Zakaj je pomembna optimalna regulacija ogrevanja? Kateri energenti in kateri sistemi ogrevanja so energetsko najučinkovitejši? Kako preverimo delovanje obtočnih črpalk? Kakšen je optimalen tlak vode v ogrevalnem sistemu? Zakaj je dobro vzpostaviti energetsko knjigovodstvo? Gost sredinega svetovalnega servisa bo neodvisni energetski svetovalec Bojan Žnidaršič.

Zakaj bodo potrebne spremembe poklicne mature? Bodo prinesle višje standarde znanja študirajočih, bolj pravičen izobraževalni sistem, bo študentov, ki ne dokončajo študija, manj kot zdaj? Ali pa se bo znižala dostopnost terciarnega izobraževanja, povečala nepravičnost v slovenskem šolskem prostoru in znižal standard znanja v gimnazijah? Kako se slovenska izobrazbena struktura ujema s trgom dela in potrebami zaposlovalcev? Se v Sloveniji sploh še splača študirati? Odgovore smo iskali v oddaji Intelekta. Gosti: dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, dr. Tjaša Redek, profesorica na Fakulteti za ekonomijo Univerze v Ljubljani, dr. Marjan Šimenc, profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, in dr. Darko Zupanc, vodja sektorja za raziskave in razvoj na Državnem izpitnem centru.   foto: MMC (BoBo/Žiga Živulović ml.)

V oddaji smo pripravili kratko analizo odziva kmetijskega ministrstva na miren in dostojanstven protest živinorejcev, na predzadnji dan sejma AGRA. Dogajanje je komentiral novinar, urednik in kmetovalec Martin Nahtigal. Ustavili smo se tudi ob ocenjevanju medu in opozorili na nedorečenosti glede registracije zdravil, potrebnih za izvajanje anestezije prašičkov.

Zakaj evtanazija ni rešitev in zakaj je pomembna kakovostna paliativna oskrba?Bolniki, invalidi in ostareli škofij Maribor in Novo mesto na svetoletnem romanju.Vrnitev Marijine slike Vittoria Carpaccia iz Padove v nazaj v Piran.Rusija v bližini mesta Pokrovsk na vzhodu Ukrajine zbrala približno 100.000 vojakov.Se Izrael ob podpori Združenih držav Amerike pripravlja na nov napad na Iran?Letošnji Aljaževi dnevi v znamenju 130. obletnice postavitve stolpa na vrhu Triglava.Vreme: Danes še možne plohe in nevihte. Jutri zjutraj ponekod megla, čez dan sončno.

Šola - beseda, ki je nekaj dni pred začetkom novega šolskega leta zagotovo velikokrat izrečena beseda v družinah s šoloobveznimi otroki. Kako pripraviti bodočega prvošolca na pouk, kako to storiti pri starejših učencih in dijakih? Zakaj je šola polje tolikšnega števila frustracij za šolarje in njihove starše? O vsem tem pred začetkom novega šolskega leta v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Adriana Gaberščik, učiteljica razrednega pouka na OŠ Miška Kranjca Ljubljana; Anja Vidmar, psihologinja na Gimnaziji Ledina; Lara Romih, predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije; Hana Kolendo, dijakinja, članica predsedstva Dijaške organizacije Slovenije; dr. Uroš Ocepek, prof. matematike in računalništva na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje.

V spominih na svoja mlada leta pionir slovenske sinologije razkriva, kako mu je njegova zgodnja ljubezen do odkrivanja novih svetov – bodisi prek potovanj bodisi prek učenja jezikov – zlagoma tlakovala pot na KitajskoKo se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko. Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema. In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda narediti – Turke. Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 100 let, se za Kurde, ki živijo v Turčiji, razmere niso bistveno spremenile. Četudi danes predstavljajo 18 odstotkov vsega tamkajšnjega prebivalstva, morda pa tudi več, turške oblasti njihove narodne in jezikovne pravice še naprej sistematično omejujejo in teptajo. Kurdi so na raznarodovalne pritiske odgovorili tudi z oboroženim odporom, tako da se je na jugovzhodu Turčije od konca sedemdesetih let dalje odvijala gverilska vojna omejenega obsega, za katero pa se zdaj zdi, da jo je Ankara dobila. Vse to v Evropi načeloma sicer vemo, pa zaradi tega vseeno ne izgubljamo spanca. Če pač sploh mislimo na Kurde, ne mislimo toliko na tiste, ki živijo v Turčiji, temveč na one v Iraku in Siriji, dveh drugih državah, ki, mimogrede rečeno, svoje meje dolgujeta evropskemu vmešavanju ob koncu prve svetovne vojne. Obe tamkajšnji kurdski skupnosti sta se namreč za krajši čas znašli v naših večernih poročilih v kontekstu širšega kaosa, ki ga je ameriško neoimperialno lomastenje povzročilo na Bližnjem vzhodu. V tem smislu so na zahodno javnost menda posebej močan vtis naredile pripadnice YPJ, kurdskih ženskih zaščitnih enot, ki so se pred kakim desetletjem s puško v roki zoperstavile divjanju Islamske države. A samooklicanemu kalifatu je – v pomembni meri prav zaradi naporov sirskih Kurdov in Kurdinj – spodletelo, sirska državljanska vojna je prešla v novo fazo, mi pa smo na zagaten položaj 40 milijonskega naroda brez lastne nacionalne države lahko znova lagodno pozabili. Zoper to amnezijo, zoper to brezbrižnost so sklenili nekaj storiti pri Inštitutu Časopisa za kritiko znanosti in tako so v prevodu Katarine Majerhold in Nine Kozinc pred nedavnim objavili knjigo Kurdsko žensko gibanje : zgodovina, teorija, praksa, ki jo je napisala kurdska sociologinja, postdoktorska raziskovalka na Oxfordu, Dilar Dirik. A ko beremo njeno razpravo, se zdi, da problemski horizonti, ki jih Dilar Dirik tu razpira, pravzaprav presegajo kurdski boj za narodno samoodločbo. Zakaj bi utegnil boj Kurdinj za oblikovanje kurdske države ponujati model progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike ne samo za Kurdistan ampak kar za ves svet v 21. stoletju, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili socialno antropologinjo, dr. Bejo Protner, sicer raziskovalko na Univerzi na Dunaju, ki je slovenski izdaji Kurdskega ženskega gibanja pripisala spremno besedo. Foto: borki kurdskih ženskih samozaščitnih enot med napadom turške vojske na Afrin v severozahodni Siriji februarja leta 2018 (Kurdishstruggle / Wikipedija)

Športniki, vrhunski športniki, so tretirani kot nekakšen tabernakelj, sveti prostor, posvečen, v katerega polagamo svoje največje upe, najbolj skrita hrepenenja, od njih pričakujemo skorajda odrešenjsko moč, hkrati pa jih tako zlahka iz panteona vržemo ven, v podzemlje, in na tej poti v pekel jih seveda zapustimo ali pa še huje, pospremimo z vsem lastnim neizživetim, frustriranim, destruktivnim. Na kratko – vrhunski športniki so najbolj pripraven poligon za naše projekcije. In v dobi turbo kapitalizma, na prepihu transhumanizma, hiper individualizma, ko poslušamo zgodbe o več deset in sto milijonskih športnih pogodbah, o številnih zlorabah, tudi spolnih, o vse bolj brezkompromisni tekmovalnosti, ki mnogokrat spregleda sotekmovalca kot sočloveka, se v tokratni Intelekti sprašujemo - ali (vrhunske) športnike sploh še postavljamo na piedestal/zaradi česa, katere so vrline in vrednote ter primankljaji/deviacije, ki jih živijo? In mi z njimi. Kot posamezniki in kot družba. Za premišljevanja in debato so se avtorici in voditeljici Intelekte Liani Buršič v radijskem studiu pridružili gostje: - mag. Sara Isaković, olimpijska podprvakinja v plavanju (Peking 2008 - srebrna medalja na 200 m prosto), magistrica performance psihologije (psihologije uspešnega nastopanja). Študirala je na kalifornijski univerzi Berkeley in univerzi San Diego. Je tudi publicirana znanstvenica na področju nevropsihologije, TEDx govorka in avtorica. 17 let že deluje v vodah psihologije in pomaga ljudem pri optimizaciji vsakdanjega delovanja in vrhunskega nastopanja v stresnih situacijah. - - dr. Milan Hosta – znanstveni sodelavec in predavatelj na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, športni pedagog, filozof, trener življenjskih veščin ter mentor tudi vrhunskim športnikom pri razvoju zavesti, ustanovitelj Sportikus programa in pobudnik razvoja filozofije športa v Sloveniji leta 2001. Član delovne skupine Consciousness Education Collaborative Inquiry pri Galileo Commission in aktivni sodelavec pri Global Consciousness Project 2.0 pri HeartMath Institute. - - docent dr. Uroš Perko - nekdanji vrhunski športni plezalec, na Fakulteti za vede o zdravju doktoriral na temo duševnih motenj v športu, na podlagi tega je nastala še istoimenska knjiga. Študiral je tudi psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je geštalt psihoterapevt, deluje v Zavodu Mitikas, je avtor večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti. Na Novi univerzi je nosilec predmeta Psihoterapija v športu.

Eksploziv, mamila, pogrešane osebe, različne bolezni kot je rak ali sladkorna bolezen, to, ali je ženska noseča ali morda doji, vse to lahko s svojim smrčkom zavohajo psi. Na nek način lahko zavohajo tudi preteklost. Na podlagi vonja si ustvarijo predstavo o tem, kako velika je žival, katere vonj so zaznali, ter kakšne volje je. Zakaj jim nos služi toliko bolje kot ljudem, smo raziskali v Torkovem kvizu s pomočjo doktorice veterinarske medicine Iris Selan.

V oddaji smo gostili dr. Andrejo Poljanec in se pogovarjali o počitnicah, ki niso vedno lepe in polne sproščenih dogodkov. Pride do prepirov, in sicer zaradi prevelikih pričakovanj, elektronskih naprav, alkohola. Kako vendarle zadnje počitniške dni preživeti drugače?

Berlinčani, ki bi se radi ohladili v središču mesta, so prejšnji teden v bližini muzejev spet veselo skakali v reko Spree in zahtevali dovoljenje za plavanje v njej. Zakaj ravno Spree, ki je večinoma neprimerna za kopanje? Vzporednico med Slovenijo in Nemčijo lahko potegnemo tudi drugače, na primer, da je predsednica nemškega zveznega parlamenta sveže zaljubljena.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Dobrodošli v novi epizodi podcasta I AM / WE ARE ALIVE 2.0. WAKE UP!Tokrat brez olepševanja.V tej epizodi z Blažem ne razpravljava o potencialu, idejah ali navdihu. Govoriva o tem, kar ostane, ko navdušenje mine – o odgovornosti.Zakaj si nekaj obljubiš, pa tega ne izpelješ? Kolikokrat moraš sam sebi reči “jutri začnem”, preden ugotoviš, da jutri sploh ne obstaja? In – kar je še huje – kakšen vpliv ima tvoje odlašanje na ljudi okoli tebe, na ekipo, ki te gleda in čaka, da držiš besedo?Blaž zna ustvariti idejo, ampak ali jo zna izpeljati? Zakaj znova in znova začne… in potem pade? V tej epizodi greva v srž. Vzorce, izgovore, padce. Brez filtrov. In brez milosti.Če se sam sebi zdiš včasih prepričljiv... a še vedno ostajaš isti – potem bo ta pogovor zadel točno tam, kjer mora.

Ker je vanj padel čarobni mlinček … Pripoveduje: Gregor Čušin. Čilska ljudska pravljica. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Marija je najboljša učiteljica tišine, ki jo iščemo tudi v gorskem svetu. Zakaj so gore prostor, kjer človek lažje začuti presežno? Kako se v tišini narave rojeva molitev in kako Marijino varstvo občutijo na svojih poteh gorski tekač, padalec in zlatomašnik ter oskrbnik svetišča na Kredarici? Naši gostje na praznik Marjinega vnebovzetja so bili trije duhovniki: dr. Matjaž Celarc, Jože Poje in Miro Šlibar.

Kako praznik doživlja oseba, ki ji je bila dana milost, da so doslej vse župnije, kjer je živela, posvečene njej, Mariji Vnebovzeti? Ali Marijo doživlja kot povzdignjeno med angele nad oblake ali kot dekle, žensko, mati, na katero se lahko obrne v svojih zemeljskih skrbeh in težavah? Zakaj jo pri maši na veliki šmaren praviloma skoraj nikoli ne prevevajo neki vzvišeni občutki, vznesenost ali kaj podobnega?

Gost epizode je Andrej P. Škraba, slovenski podjetnik in ustanovitelj izobraževalne platforme Astra.si ter so-ustanovitelj Astra AI. V epizodi se dotakne: Pomen Bitcoina za človekove pravice  Izginjanje gotovine in finančni nadzor Prihodnost denarja: država, korporacije in Bitcoin Bitcoin kot zaščita pred inflacijo Izzivi in zmotna prepričanja o Bitcoinu Sprejemanje Bitcoina in investicijske strategije Vloga Bitcoina v prihodnosti poslovanja =================== Predavanje je bilo posneto na AIDEA konferenci 2025 v Four Points by Sheraton Ljubljana Mons: Four Points by Sheraton Ljubljana Mons

Predsednik slovenske vlade je na dan četrte zmage Tadeja Pogačarja organizatorjem slovitega Toura izročil pismo o nameri organizacije velikega starta dirke po Franciji, tako imenovanega »grand departa«. Finančni okvir projekta, ki vključuje organizacijo treh etap, promocijske in logistične stroške ter stroške varnosti in infrastrukture, je od 10 do 12 milijonov evrov. Zakaj sploh tak projekt, kateri so največji izzivi, kako na organizacijo gledajo kolesarski delavci, kako politika, kako ekonomisti in koliko možnosti imamo, da leta 2029 res pozdravimo karavano dirke vseh dirk v Sloveniji.

Prometna varnost se je v letošnjem letu v primerjavi s preteklimi leti pri nas poslabšala; samo v preteklem tednu je na naših cestah umrlo 9 oseb, skupaj letos že več kot 60. Po podatkih Agencije za varnost prometa se pri nas največ nesreč z najhujšimi posledicami zgodi prav v poletnih mesecih, od junija do septembra, ko so naše ceste zaradi dopustov in počitnic po vsej Evropi najbolj obremenjene. O razlogih za poslabšanje prometne varnosti in o ukrepih, s katerimi bi lahko ta negativen trend obrnili, se bomo v torkovem Studiu ob 17.00 pogovarjali z gosti: Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi; Erik Logar, vodja področja varna mobilnost na AMZS; Kaja Kobal, programski vodja na zavodu Varna pot.

⏰ Driiiiing! Ofsaaaajd! 422! Tukaj je, stisnila nekako čas, prejšnji teden nikakor ni šlo, zdaj pa, ker ste tako zelo, zelo, zelo želeli. Ker se je reees dosti dogajalo. Seveda se je. In čisto, čisto, čiiiisto na koncu Ofsajda - se zgodi kaj? Olimpija zamenja trenerja. Seveda ga. Itak. Ker Ofsajd pravilo. Ko mi snemamo, ni noben trener varen.

Francozi so v zadnjih desetletjih spremenili način upravljanja rek in ob protipoplavnih ukrepih morajo izboljšati kakovost in ekološko stanje vodotokov. Raznolikost rečne krajine namreč omogoča zadrževanje vode, ki se ne segreva, večjo biodiverziteto in odpornost reke. Regualcija rek v kanale pomeni izgubo raznolikosti. Preverili smo, kako se obnove in renaturiracije rek lotevajo v okolici Lyona.

Življenjska zgodba Mehmedalije Alića je zapisana v njegovi avtobiografiji “Nihče” in upodobljena v celovečernem filmu “Rudar”. Skoraj še kot otrok je prišel rudarit v Zasavje, bil izbrisan, v Srebrenici sta bila ubita dva njegova brata, odkril je množično grobišče v Hudi Jami. Po upokojitvi zadnje desetletje živi v bližini Tuzle ter išče svoj mir in drugačno, manj stresno življenje. Z nami je obiskal svojo rojstno vas Grujičići in širše območje Srebrenice, ki ga spominja na čudovito otroštvo in tragično realnost. Mehmedalija Alić razmišlja o miru, solidarnosti, odpuščanju … Zakaj se je vredno boriti in živeti, zakaj ima igrišče, ki ga je zgradil v svoji vasi, smisel, četudi se na njem igra samo en otrok?Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije  

Umetna inteligenca velja za tehnologijo, ki bo definirala 21. stoletje. Predvidena vlaganja vanjo v naslednjih nekaj letih gredo globalno gledano v bilijone dolarjev. Ob tem se bo občutno povečala tudi poraba elektrike, po ocenah IEA za štirikrat v le petih letih. Novi podatkovni centri se tako vse bolj načrtujejo skupaj s lastnim virom energije, od jedrskih elektrarn do polj vetrnic. Zakaj je sodobna umetna inteligenca tako lačna energije, koliko energije terja eno vprašanje ChatGPT-ju in kaj se pravzaprav dogaja v sodobnih podatkovnih centrih, so preverjali v oddaji Intelekta, ki jo vnovič predvajamo v oddaji Studio ob 17.00. Gostje: dr. Andrej Filipčič, Inštitut Jožef Stefan in Univerza v Novi Gorici; dr. Iztok Lebar Bajec, Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani; dr. Uroš Lotrič, Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani; dr. Patricia Bulić, Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Prvi letošnji večji vročinski val, ki traja že od začetka prejšnjega tedna, še ni popustil. Kmetijska suša v zadnjem mesecu je za sabo že pustila nepopravljivo škodo. Glavni ukrep za povečanje odpornosti kmetijstva na sušo in ekstremne temperature je namakanje. Toda zakaj je Slovenija obstala na približno enem odstotku namakanih kmetijskih površin? Kaj je narobe s sistemom, da se skoraj polovica površin, pripravljenih za namakanje, sploh ne namaka? Kako se premakniti naprej? O tem z Jernejko Drolec in gosti: - Maša Žagar, državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; - Marina Pintar, dekanja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, pred tem raziskovalka in avtoriteta na področju namakanja; - Andreja Sušnik, agrometeorologinja na Agenciji RS za okolje - ARSO in vodja Centra za upravljanje suše v Jugovzhodni Evropi in - Marko Černe, specialist za namakanje na Kmetijsko gozdarskem zavodu Ptuj.

Pred počitnicami pa še temeljno vprašanje, s katerim si boste lahko krajšali poletne večere: Zakaj in čemu se še nihče ni spomnil slogana: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Bojni vzklik neopopulizma se širi po planetu kot vihar in samodržci, diktatorji, avtokrati ali pa samo populisti, so k znameniti Trumpovi pogruntavščini že prilimali ime svoje dežele. »Ponovno velike« države rastejo kot gobe po dežju. Ponovno velika je skoraj postala Romunija, Izrael tako ali tako, ponovno velika je postala Madžarska, predlagano je, da se k stari slavi vrne Evropa kot celota in še bi lahko naštevali. Le v Sloveniji se še ni našel junak, ki bi se lotil delanja ponovno velike Slovenije. Kar je nenavadno, ker ni, da bi ne imeli kandidatov. V predvolilnem letu, ko se rojevajo nove stranke ena za drugo, stare pa se utrjujejo na svojih pozicijah, bi človek pričakoval, da bo kdo zagrabil geslo, ki je dokazano najbolj učinkovito politično geslo enaindvajsetega stoletja. Pa ne samo to: »MAGA« je geslo in politični program hkrati, kar je vsaj za večino ameriških volivcev zelo udobno. Istočasno pa si v slovenskih strankarskih štabih že belijo glavo, s katerim sloganom naj gredo na državnozborske volitve leta 2026. In medtem ko bodo izumljali slogane, ki bodo vsebovali besede »naprej« in »zaupanje« in »Slovenija«, v političnem kotu stoji in čaka garancija za uspeh, če ne že za zmago na volitvah: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Poglejmo morebitne ovire, ki stojijo na poti uvedbe trumpizma v Sloveniji. Predvsem dve besedi v sloganu sta sporni. In sicer »veliko« ter »spet.« Slovenija je mala. Majhna. Majcena. Povezovati jo na kakršenkoli način s pojmom »velika« je smešno. Razen v prenesenem imenu, ko imajo naši športniki veliko srce. Drugače pa je naša majhnost ne le geografsko dejstvo, temveč tudi primerjalna prednost in dobrodošel turistični atribut. Če bi kdo zdaj začel znotraj trumpistične agende govoriti o Sloveniji kot o »veliki«, bi si zaslužil samo posmeh in njegove politične pozicije bi se kvečjemu oslabile, nikakor pa ne povečale. Potem pa je tu besedica »spet«, ki jo lahko iz originala ustrezneje prevajam kot »ponovno«. V državah, ki geslo uporabljajo, seveda mislijo na nekdanjo slavo teh držav. Madžari na srečna leta znotraj črno-žolte monarhije, Izraelci na srečne čase kralja Davida in tako naprej in tako nazaj. Niti ni povsem jasno, na katero od dob v slavni ameriški zgodovini se navezuje Donaldov vzklik. Večina njegovih privržencev misli na dobo po koncu druge svetovne vojne, do sredine šestdesetih let, ko so se Američanom končno spuntali otroci; omenjenih dvajset let  velja za nekakšno idealizirano predstavo o ameriških sanjah. Mogoča pa slovenski zet celo misli na reaganavsko dobo, ko je Ronald – sicer ne tako vneto in tako pogosto – tudi sam uporabljal zelo podobno geslo o vrnitvi k ameriški veličini. Problem pri Sloveniji je, da zgodovinsko gledano ni bila nikoli velika. Sicer bi tudi težko bila, ker nikoli ni imela državnega okvirja, ampak skozi vso slovensko zgodovino, bi lahko za velika označili samo izbrana poglavja, celotno dobo pa izjemno težko. Kar nas napeljuje na misel, da bi lahko pomladniki začeli poudarjati pomen slovenske osamosvojitve, saj »Naredimo Slovenijo spet veliko« z mislijo na recimo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja ne zdrži resne analize. Obstaja seveda možnost, da bi kdo z uvedbo slogana imel v mislih Karantanijo, ampak to se zdi celo za trenutne slovenske populiste že korak predaleč nazaj. Še tretja možnost, zakaj še tako zagreti slovenski populisti ne izkoristijo potenciala slogana »Naredimo Slovenijo spet veliko«, pa se skriva v nerodnem sorodstvu s sloganom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Obstaja pa še ena resnica … Slovenci smo imeli, pa smo ga ali zavrgli ali pozabili, popoln politični slogan, ki pa je bil žal premalo enostranski, premalo politikantski in preveč vključujoč, da bi se obdržal, in ga je stampedo politike razdvajanja poteptal in odvrgel na smetišče zgodovine: »Slovenija, moja dežela.« Nič drugega ni treba.  

"Kdo sem - poleg svoje življenjske zgodbe in svojih vlog?" To strašljivo, hkrati pa tudi osvobajajoče vprašanje si v knjigi Kriza srednjih let – od stiske do smisla, zastavlja dr. James Hollis, ena od svetovnih avtoritet jungovske psihoanalize. Ko odkrijemo, da smo živeli svoj lažni jaz in se šli le začasno odraslost, v kateri so nas gnala nerealna pričakovanja, se nam ponudi možnost druge odraslosti, v kateri resnično postanemo osebnost. Kriza in preobrazba v srednjih letih sta priložnost za preopredelitev in preusmeritev osebnosti, obred prehoda iz podaljšane adolescence prve odraslosti proti neogibnemu snidenju s starostjo in smrtjo. Kdor zna to potovanje opraviti z zavedanjem, si bo osmislil življenje. Kdor pa ne, ostaja jetnik svojega otroštva, najsi se zdi na zunaj še tako uspešen. Zakaj gre v obdobju krize srednjih let toliko ljudi skozi takšne pretrese? Zakaj ravno tedaj in zakaj se nam zdi, da gre za krizo? Kaj pomeni tovrstna izkušnja? V tokratni Intelekti se je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič s tem ukvarajala z gostoma strokovnjakoma - magistrico Urško Ajdišek, jungovsko psihoanalitičarko in supervizorko, tudi jungovsko coachinjo v zasebni terapevtski praksi ter Petrom Topićem, univerzitetnim diplomiranim socialnim delavcem in psihoterapevtom v zasebni praksi.

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Wikipedija, javna last

Razmere v občinah z evidentiranimi romskimi naselji se spet zaostrujejo. Narašča število primerov nasilja, vlomov in tatvin, zato policija na nekaterih območjih na jugovzhodu države krepi svojo prisotnost. Župani jugovzhodne Slovenije in Posavja ob tem pozivajo vlado k sistemskim spremembam na področju romske problematike. Kakšna je varnostna situacija v občinah, kjer so romska naselja? Zakaj se kljub ukrepom razmere zaostrujejo? Zakaj so bivanjske razmere v nekaterih naseljih še vedno neurejene in slabe? Kaj bi morale za izboljšanje situacije storiti občine, kaj država in kaj sama romska skupnost? O tem v oddaji Studio ob 17.00 z gosti: Helga Dobrin – državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve in vodja medresorske delovne skupine za obravnavo romske problematike Dan Juvan – državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Jože Simončič – župan občine Šentjernej Darko Rudaš – predsednik Foruma romskih svetnikov.

Kako urediti dolgotrajno oskrbo za zapuščene živali? To je le ena od predlaganih sprememb v noveli o zaščiti živali, ki jo bo prihodnji teden obravnaval državni zbor. Med novostmi, ki pa so naletele na odpor zavezancev, med drugim predlog za prenos finančnega bremena dolgotrajne oskrbe živali v zavetiščih iz države na občine, obvezno čipiranje mačk in odprava kletk za kokoši nesnice po letu 2028. Zakaj nasprotovanje, kakšni so pomisleki in kakšni so drugi predlogi? O tem v oddaji Studio ob 17.00 z voditeljico Jernejko Drolec in gosti. To so: Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije; Gregor Košir, predstavnik Skupnosti občin Slovenije; Maša Cerjak Kastelic, predstavnica Zveze nevladnih organizacij za zaščito živali Slovenije in Lina Debeljak, iz Društva za zaščito živali Novo mesto.

V prvem letošnjem četrtletju nas je presenetil občuten upad gospodarske aktivnosti. Je treba razloge iskati le v zunanjih grožnjah s carinami in geostrateškimi spremembami ali jih lahko pripišemo tudi naši prenizki konkurenčnosti ter prevelikim obremenitvam dela s prispevki in davki? Kje so rešitve oziroma katere slovenske in evropske projekte bi bilo treba pospešiti za prepričljivejšo gospodarsko rast? O vsem tem Urška Jereb v današnjem Studiu ob 17.00 z gosti. To bodo: prvi ekonomist pri Gospodarski zbornici Bojan Ivanc, direktorica Analitskoraziskovalnega centra pri Banki Slovenije Arjana Masten, direktor podjetij Plan-net Avto in Plan-net Solar Marko Femc in direktor podjetja Rihter Janez Rihter.

Garfield, Hobit, Avatar in Aquaman so samo nekateri svetovno znani animirani liki, ki so nastali ob pomoči slovenske programske opreme Ziva VFX. Dr. Jernej Barbič, soustanovitelj podjetja Živa Dynamics in univerzitetni profesor, je zanjo dobil tehničnega oskarja za realistično animacijo v filmih. Zakaj je animirani pes med premikanjem videti tako dobro kot resnični pes in kdaj bi Hollywood lahko igralce začel nadomeščati z digitalnimi ljudmi? Kako uspeti v industriji, ki ima svetovno konkurenco, in kdaj ter kako slediti nenehnemu tehnološkemu napredku in trendom? Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si

Mediacija je eden izmed načinov mirnega, zunajsodnega reševanja sporov. Kaj je lahko predmet mediacije? Kako sta zagotovljeni nepristranost in neodvisnost mediatorja? Zakaj je dobro vnaprej vedeti, kaj in koliko lahko pričakujemo od mediacije? Je mediacijski dogovor pravno zavezujoč? V sredo po deveti na Prvem bo naša gostja podpredsednica Društva mediatorjev Slovenije, upokojena višja sodnica, magistrica Gordana Ristin.

So potovanja v času mogoča? V novi epizodi Frekvence X smo obiskali srednješolce na Ravnah na Koroškem in se s pomočjo fizike spoprijeli z vprašanjem časa in potovanj v njem. Zakaj se čas v okolici črnih lukenj popači, zakaj GPS brez Einsteinove teorije relativnosti sploh ne bi deloval in kaj je dedkov paradoks?Gostje: dr. Sašo Grozdanov, fizik, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani dr. Uroš Kuzman, matematik in komik, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani Jan Peteh, nekdanji študent matematike in kitarist skupine Joker Out Zahvaljujemo se tudi ravnatelju Gimnazije Ravne na Koroškem Dragu Benku. Poslušaj še: Mladi na Frekvenci 1/3: Energijske pijače nas dehidrirajo, ne odžejajo, imajo negativen vpliv na spanje in tudi duševno stanje Mladi na Frekvenci 2/3: Kriptovalute? Zapiski:  Spotify playlistaKotiček za dodatno raziskovanje

Kriptovalute? Enim izziv, drugim popolna neznanka. Kako delujejo, zakaj so sploh nastale in kakšna je znanost v ozadju? Frekvenca X je tokrat obiskala mlade v Šolskem centru Celje in skupaj z njimi zagrizla v osnove finančne pismenosti. Zakaj je dobro poznati obrestno-obrestni račun in razumeti tveganje, ko govorimo o denarju?Gosta: • matematičarka dr. Anja Petković Komel • finančni analitik Tilen Šarlah Sovoditelj: • stand-up komik Aleš Novak Zahvala pri organizaciji ravnatelju Gimnazije Lava Petru Juvančiču.